27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/1

(1)

Za postopno vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) predvideva sprejetje ukrepov na področju priseljevanja, ki so pravični do državljanov tretjih držav.

(2)

PDEU določa, da mora Unija oblikovati skupno politiko priseljevanja, s katero v vseh fazah zagotovi učinkovito upravljanje migracijskih tokov in pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah. V ta namen morata Evropski parlament in Svet sprejeti ukrepe glede pogojev vstopa in prebivanja ter standardov glede postopkov držav članic za izdajo vizumov in dovoljenj za daljši čas ter opredelitev pravic državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, vključno s pogoji, ki urejajo svobodo gibanja in prebivanja v drugih državah članicah.

(3)

V Sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ je opredeljen cilj, v skladu s katerim bi se morala Unija razviti v gospodarstvo, temelječe na znanju in inovacijah, zmanjšati upravna bremena za podjetja ter bolje uskladiti ponudbo delovne sile in povpraševanje po njej. Na ukrepe, ki olajšujejo vstop vodstvenih delavcev, strokovnjakov in zaposlenih na usposabljanju iz tretjih držav v Unijo v okviru premestitev znotraj podjetja, bi bilo treba gledati s tega širšega vidika.

(4)

V Stockholmskem programu, ki ga je Evropski svet sprejel 11. decembra 2009, je zapisana ugotovitev, da lahko priseljevanje delavcev prispeva k večji konkurenčnosti in gospodarski vitalnosti ter da bodo ob povečanem povpraševanju po delu in zaradi velikih demografskih izzivov, s katerimi se bo v prihodnosti soočala Unija, fleksibilne politike priseljevanja dolgoročno pomembno prispevale h gospodarskemu razvoju in uspešnosti Unije. Zato sta v Stockholmskem programu Komisija in Svet pozvana, naj še naprej izvajata načrt politike zakonitega priseljevanja, kakor je bil določen v Sporočilu Komisije z dne 21. decembra 2005.

(5)

V zadnjih letih zaradi globalizacije gospodarstva, naraščanja obsega trgovine ter rasti in širjenja multinacionalnih skupin dobivajo vse večjo težo premiki vodstvenih delavcev, strokovnjakov in zaposlenih na usposabljanju, ki so zaradi kratkotrajnejših nalog začasno premeščeni iz podružnic in hčerinskih podjetij multinacionalnih družb v druge enote podjetja.

(6)

Rezultat takih premestitev ključnega osebja znotraj podjetja so nove kompetence, znanje in inovacije ter večje gospodarske priložnosti za subjekte gostitelje, s čimer se spodbuja na znanju temelječe gospodarstvo v Uniji, hkrati pa se pospešujejo tudi naložbeni tokovi po vsej Uniji. Premestitve osebja iz tretjih držav znotraj podjetja bi lahko tudi olajšale premestitve osebja znotraj podjetja iz podjetij Unije v podjetja v tretjih državah in postavile Unijo v boljši položaj v odnosih z mednarodnimi partnerji. Lažje premestitve znotraj podjetja omogočajo multinacionalnim skupinam, da kar najbolje izkoristijo svoje človeške vire.

(7)

Pravila iz te direktive so lahko koristna tudi za matične države migrantov, saj se lahko s temi začasnimi migracijami v skladu z dobro uveljavljenimi pravili spodbuja prenos kompetenc, znanja, tehnologije in izkušenj.

(8)

Kar zadeva dostop do trga dela držav članic, ta direktiva ne bi smela posegati v načelo prednostnega obravnavanja državljanov Unije, kot je zapisano v ustreznih določbah ustreznih aktov o pristopu.

(9)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravico držav članic, da za različne zaposlitvene namene poleg dovoljenj za osebe, premeščene znotraj podjetja, izdajajo druga dovoljenja, če državljan tretje države ni zajet v področje uporabe te direktive.

(10)

Ta direktiva bi morala določiti pregleden in poenostavljen postopek za sprejem oseb, premeščenih znotraj podjetja, ki temelji na skupnih opredelitvah in usklajenih merilih.

(11)

Države članice bi morale zagotoviti ustrezno preverjanje in učinkovite inšpekcijske preglede ter tako zagotavljati pravilno izvrševanje te direktive. Dejstvo, da je bilo izdano dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, ne bi smelo vplivati na uporabo ali državam članicam preprečevati, da v obdobju premestitve znotraj podjetja uporabljajo svoje določbe delovnega prava, katerih namen je – v skladu s pravom Unije – preverjanje spoštovanja delovnih pogojev, kot to določa člen 18(1).

(12)

Z ničemer ne bi smeli posegati v možnost držav članic, da v skladu z nacionalnim pravom naložijo sankcije delodajalcu osebe, premeščene znotraj podjetja, s sedežem v tretji državi.

(13)

Za namene te direktive bi morale biti osebe, premeščene znotraj podjetja, vodstveni delavci, strokovnjaki in zaposleni na usposabljanju. Njihova opredelitev bi morala temeljiti na posameznih zavezah Unije iz Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS) in dvostranskih trgovinskih sporazumih. Ker te zaveze na podlagi GATS ne zajemajo pogojev za vstop, bivanje in delo, bi se morala uporaba teh zavez zato dopolniti in poenostaviti s to direktivo. Vendar bi pojem premestitev znotraj podjetij po tej direktivi moral biti širši od tistega, ki izhaja iz trgovinskih zavez, saj ni nujno, da so premestitve omejene na storitveni sektor, izvirajo pa lahko tudi iz tretje države, ki ni pogodbenica trgovinskega sporazuma.

(14)

Države članice bi morale pri oceni kvalifikacij oseb, premeščenih znotraj podjetja, po potrebi uporabljati Evropski okvir kvalifikacij (EOK) za vseživljenjsko učenje, da bi zagotovile primerljivo in pregledno oceno kvalifikacij. Nacionalne točke za usklajevanje EOK lahko zagotovijo informacije in smernice o ustreznicah nacionalnih stopenj kvalifikacij v EOK.

(15)

Osebe, premeščene znotraj podjetja, bi morale biti upravičene do vsaj enakih določb in pogojev v zvezi z zaposlitvijo kot napoteni delavci, katerih delodajalec ima sedež na ozemlju Unije, kot določa Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (4). Države članice bi morale zahtevati, da so osebe, premeščene znotraj podjetja, z vidika osebnih prejemkov ves čas premestitve deležne enake obravnave kot državljani na primerljivih delovnih mestih. Vsaka država članica bi morala biti odgovorna za preverjanje stanja glede osebnih prejemkov za osebe, premeščene znotraj podjetja, med njihovim bivanjem na njenem ozemlju. To je namenjeno varovanju delavcev in zagotavljanju poštene konkurence med podjetji s sedežem v državi članici in podjetji s sedežem v tretji državi, saj zagotavlja, da slednja ne bo mogla izrabljati nižjih delovnih standardov za doseganje kakršne koli konkurenčne prednosti.

(16)

Za zagotovitev, da so kompetence osebe, premeščene znotraj podjetja, specifične za subjekta gostitelja, bi morala biti premeščena oseba v isti skupini podjetij zaposlena neprekinjeno vsaj tri do dvanajst mesecev neposredno pred premestitvijo, ko gre za vodstvene delavce in strokovnjake, ter neprekinjeno vsaj tri do šest mesecev, ko gre za zaposlene na usposabljanju.

(17)

Ker premestitve znotraj podjetja pomenijo začasno migracijo, posamezna premestitev v Unijo, vključno z mobilnostjo med državami članici, ne bi smela trajati več kot tri leta za vodstvene delavce in strokovnjake ter eno leto za zaposlene na usposabljanju; po preteku tega obdobja bi se morali vrniti v tretjo državo, razen če pridobijo dovoljenje za prebivanje na drugačni podlagi v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom. Najdaljše obdobje premestitve bi moralo zajemati skupno obdobje zaporedno izdanih dovoljenj za osebe, premeščene znotraj podjetja. Do naslednje premestitve v Unijo lahko pride po tem, ko je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic.

(18)

Da se zagotovi, da bodo premestitve znotraj podjetja začasne, in da se preprečijo zlorabe, bi države članice morale imeti možnost zahtevati, da od konca najdaljšega obdobja posamezne premestitve do vnovične prošnje za istega državljana tretje države v isti državi članici za namene te direktive preteče določeno časovno obdobje.

(19)

Ker premestitve znotraj podjetja pomenijo začasno napotitev, bi moral prosilec predložiti dokazilo, ki bi se navezovalo na pogodbo o delu ali potrdilo o napotitvi, o tem, da bo državljana tretje države po končani napotitve mogoče premestiti nazaj v subjekt, ki pripada isti skupini in ima sedež v tretji državi. Prosilec bi moral predložiti dokazila, da ima vodstveni delavec ali strokovnjak, državljan tretje države, poklicne kvalifikacije in ustrezne delovne izkušnje za potrebe subjekta gostitelja, v katerega naj bi bil premeščen.

(20)

Državljani tretjih držav, ki zaprosijo za sprejem kot zaposleni na usposabljanju, bi morali predložiti dokazilo o univerzitetni izobrazbi. Poleg tega bi morali na zahtevo predložiti pogodbo o usposabljanju z opisom programa usposabljanja ter navedbo njegovega trajanja in pogojev, pod katerimi bodo zaposleni na usposabljanju deležni mentorstva, ki dokazuje, da se bodo dejansko usposabljali in da ne bodo uporabljeni kot običajni delavci.

(21)

Razen če je to v nasprotju z načelom prednostnega obravnavanja državljanov Unije, izraženim v ustreznih določbah ustreznih aktov o pristopu, se ne bi smel zahtevati nikakršen preskus trga dela.

(22)

Država članica bi morala poklicne kvalifikacije, ki jih je državljan tretje države pridobil v drugi državi članici, priznati na enak način kot tiste, ki so jih pridobili državljani Unije, kvalifikacije, pridobljene v tretji državi, pa bi morala upoštevati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES (5). Tako priznanje ne bi smelo posegati v nobeno omejitev dostopa do reguliranih poklicev, ki izhaja iz pridržkov do obstoječih zavez v zvezi z reguliranimi poklici, ki so jih Unija oziroma Unija in njene države članice sprejele v okviru trgovinskih sporazumov. V vsakem primeru ta direktiva ne bi smela biti podlaga za obravnavo, ki bi bila, kar zadeva dostop do reguliranih poklicev v posamezni državi članici, za osebe, premeščene znotraj podjetja, ugodnejša kot za državljane Unije ali Evropskega gospodarskega prostora.

(23)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na pravico držav članic, da v skladu s členom 79(5) PDEU določijo, koliko državljanov tretjih držav bodo sprejele.

(24)

Zaradi preprečevanja morebitnih zlorab te direktive bi države članice morale imeti možnost, da zavrnejo, odvzamejo ali ne podaljšajo dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja, kadar je bil subjekt gostitelj ustanovljen zlasti zaradi omogočanja vstopa osebam, premeščenim znotraj podjetja, in/ali ne izvaja pristne dejavnosti.

(25)

Namen te direktive je olajšati mobilnost oseb, premeščenih znotraj podjetja, v Uniji (v nadaljnjem besedilu: mobilnost znotraj EU) in zmanjšati upravno breme, povezano z napotitvami na delo v več državah članicah. Direktiva v ta namen uvaja poseben sistem mobilnosti znotraj EU, v okviru katerega lahko imetnik veljavnega dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja, izdanega v določeni državi članici, vstopi v eno ali več držav članic ter v njih biva in dela v skladu z določbami te direktive, ki urejajo kratko- in dolgoročno mobilnost. Kratkoročna mobilnost bi za namene te direktive morala zajemati tudi bivanja v drugih državah članicah, kot je država članica, ki je izdala dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, za obdobje do 90 dni na posamezno državo članico. Dolgoročna mobilnost bi za namene te direktive morala zajemati tudi bivanja v drugih državah članicah, ki niso država članica, ki je izdala dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, za obdobje, daljše od 90 dni, na posamezno državo članico. Da bi preprečili izmikanje razlikovanju med kratkoročno in dolgoročno mobilnostjo, bi bilo treba kratkoročno mobilnost v zvezi z določeno državo članico omejiti na največ 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, obenem pa ne bi smelo biti mogoče istočasno predložiti tudi uradnega obvestila o kratkoročni mobilnosti in prošnje za dolgoročno mobilnost. Kadar se pojavi potreba po dolgoročni mobilnosti po tem, ko je že steklo obdobje kratkoročne mobilnosti osebe, premeščene znotraj podjetja, lahko druga država članica zahteva, da se prošnja predloži vsaj 20 dni pred iztekom obdobja kratkoročne mobilnosti.

(26)

Ta direktiva določa poseben sistem mobilnosti, ki bi moral uvesti avtonomen skupek pravil glede vstopa in bivanja za namene opravljanja dela s statusom osebe, premeščene znotraj podjetja, v državi članici, ki ni država članica, ki je izdala dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, vendar se še naprej uporabljajo vsa druga pravila, ki urejajo gibanje oseb prek meja, kot so določena v zadevnih določbah schengenskega pravnega reda.

(27)

Če premestitev vključuje več krajev v različnih državah članicah, bi morali imeti pristojni organi drugih držav članic zaradi lažjega preverjanja, kadar je primerno, na voljo ustrezne informacije.

(28)

Kadar so osebe, premeščene znotraj podjetja, uveljavile pravico do mobilnosti, bi druga država članica pod določenimi pogoji morala imeti možnost sprejeti ukrepe, tako da dejavnosti oseb, premeščenih znotraj podjetja, niso v nasprotju z zadevnimi določbami te direktive.

(29)

Države članice bi morale določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, kakršne so denarne sankcije, ki se naložijo v primeru nespoštovanja te direktive. Te sankcije bi med drugim lahko vključevale ukrepe, določene v členu 7 Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6). Te sankcije bi bilo mogoče naložiti subjektu gostitelju s sedežem v zadevni državi članici.

(30)

Določitev enotnega postopka za pridobitev kombinirane listine, ki bi zajemala tako dovoljenje za prebivanje kot za delo (v nadaljnjem besedilu: enotno dovoljenje), bi morala prispevati k poenostavitvi pravil, ki se sedaj uporabljajo v državah članicah.

(31)

Moralo bi biti možno uvesti poenostavljen postopek za subjekte ali skupine podjetij, ki so bili priznani v ta namen. Status bi bilo treba redno preverjati.

(32)

Ko se država članica odloči sprejeti državljana tretje države, ki izpolnjuje merila iz te direktive, bi bilo treba temu državljanu tretje države izdati dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, ki mu omogoča, da pod določenimi pogoji opravlja svoje naloge v različnih subjektih iste transnacionalne družbe, vključno s subjekti v drugih državah članicah.

(33)

Kadar je potreben vizum in državljan tretje države izpolnjuje merila za izdajo dovoljena za osebo, premeščeno znotraj podjetja, bi morala država članica državljanu tretje države nuditi vse potrebno za pridobitev zahtevanega vizuma in zagotoviti učinkovito sodelovanje pristojnih organov v ta namen.

(34)

Kadar dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, izda država članica, ki ne izvaja schengenskega pravnega reda v celoti, in bi oseba, premeščena znotraj podjetja, v okviru mobilnosti znotraj EU prešla zunanjo mejo v smislu Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi morala država članica imeti pravico zahtevati dokazila, iz katerih bi bilo razvidno, da prihaja oseba, premeščena znotraj podjetja, na njeno ozemlje zaradi premestitev znotraj podjetja. Države članice, ki uporabljajo schengenski pravni red v celoti, bi poleg tega v primeru prehoda zunanje meje v smislu Uredbe (ES) št. 562/2006 morale opraviti poizvedbo v schengenskem informacijskem sistemu in zavrniti vstop ali izreči nasprotovanje mobilnosti za osebe, za katere je bil v tem sistemu razpisan ukrep zaradi zavrnitve vstopa ali prepovedi prebivanja iz Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(35)

Države članice bi morale imeti možnost navedbe dodatnih informacij v papirni obliki ali shranjevanja takšnih informacij v elektronski obliki, kot je določeno v členu 4 Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 (9) ter točki (a)(16) Priloge k navedeni uredbi, in tako natančneje opredeliti zaposlitveno dejavnost v času premestitve znotraj podjetja. Posredovanje teh dodatnih informacij bi moralo biti za države članice izbirno in ne bi smelo pomeniti dodatne zahteve, ki bi ogrozila enotno dovoljenje in enoten postopek obravnavanja prošenj.

(36)

Ta direktiva osebam, premeščenim znotraj podjetja, ne bi smela preprečevati opravljanja posebnih dejavnosti na lokaciji strank v isti državi članici, v kateri ima subjekt gostitelj sedež, v skladu s predpisi, ki se glede takšnih dejavnosti uporabljajo v tej državi članici.

(37)

Ta direktiva ne vpliva na pogoje za opravljanje storitev v okviru člena 56 PDEU. Zlasti ta direktiva ne vpliva na določbe in pogoje v zvezi z zaposlitvijo, ki v skladu z Direktivo 96/71/ES veljajo za delavce, ki jih podjetje s sedežem v državi članici zaradi opravljanja storitev napoti na ozemlje druge države članice. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za državljane tretjih držav, ki jih napotijo podjetja s sedežem v državi članici v okviru opravljanja storitev v skladu z Direktivo 96/71/ES. Državljani tretjih držav, ki so imetniki dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja, se ne morejo sklicevati na Direktivo 96/71/ES. Na podlagi te direktive se v skladu s členom 1(4) Direktive 96/71/ES podjetja s sedežem v tretji državi ne bi smela obravnavati ugodneje kot podjetja s sedežem v državi članici.

(38)

Ustrezna socialna varnost oseb, premeščenih znotraj podjetja, – po potrebi tudi prejemki za njihove družinske člane – je pomembna za zagotovitev dostojnih delovnih in življenjskih pogojev med bivanjem v Uniji. V nacionalnem pravu bi bilo zato treba zagotoviti enako obravnavo v zvezi s tistimi področji socialne varnosti, ki so navedena v členu 3 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Ta direktiva ne pomeni harmonizacije zakonodaje držav članic na področju socialne varnosti. Omejena je na uporabo načela enake obravnave na področju socialne varnosti za osebe, zajete v njenem področju uporabe. Pravica do enake obravnave na področju socialne varnosti velja za tiste državljane tretjih držav, ki izpolnjujejo objektivne in nediskriminatorne pogoje v pravu države članice, v kateri se opravlja delo, v zvezi z vključitvijo v sistem socialne varnosti in upravičenostjo do prejemkov socialne varnosti.

V številnih državah članicah je pravica do družinskih prejemkov pogojena z določenimi vezmi s to državo članico, saj naj bi s prejemki podpirali pozitiven demografski razvoj, s tem pa zagotovili bodočo delovno silo v tej državi članici. Ta direktiva zato ne bi smela vplivati na pravico države članice, da pod določenimi pogoji omeji enako obravnavo v zvezi z družinskimi prejemki, saj oseba, premeščena znotraj podjetja, in družinski člani, ki jo spremljajo, v tej državi članici bivajo začasno. Pravice socialne varnosti bi bilo treba priznati brez poseganja v določbe nacionalnega prava in/ali dvostranskih sporazumov, ki določajo uporabo zakonodaje o socialni varnosti matične države. Vendar dvostranski sporazumi ali nacionalno pravo o pravicah socialne varnosti, ki so sprejeti po začetku veljavnosti te direktive, ne bi smeli določati obravnave, ki bi bila manj ugodna od tiste, ki so je deležni državljani države članice, v kateri se opravlja delo. Rezultat nacionalnega prava ali takih sporazumov je na primer lahko, da bi bilo za osebe, premeščene znotraj podjetja, ugodneje, da ostanejo vključene v sistem socialne varnosti njihove matične države, če bi prekinitev njihove vključenosti negativno vplivala na njihove pravice ali bi jim povzročila stroške zaradi dvojnega kritja. Države članice bi vedno morale imeti možnost, da osebam, premeščenim znotraj podjetja, nudijo ugodnejše pravice socialne varnosti. Ta direktiva v ničemer ne bi smela vplivati na pravico preživelih družinskih članov, ki so zaradi vezi z osebo, premeščeno znotraj podjetja, upravičene do družinskih pokojnin, če živijo v tretji državi.

(39)

V primeru mobilnosti med državami članicami bi bilo treba ustrezno uporabljati Uredbo (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Ta direktiva državljanom tretjih držav, ki imajo pravice iz socialne varnosti v več državah članicah, ne bi smela zagotavljati več pravic, kot jih že zagotavlja veljavno pravo Unije na področju socialne varnosti.

(40)

Da bi posebni niz pravil, ki ga določa ta direktiva, napravili bolj privlačen in da bi lahko prinesel pričakovane koristi za konkurenčnost podjetij v Uniji, bi bilo treba državljanom tretjih držav, premeščenim znotraj podjetja, omogočiti ugodne pogoje za združitev družine v državi članici, ki je izdala dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, in v tistih državah članicah, ki osebi, premeščeni znotraj podjetja, dovolijo, da biva in dela na njihovem ozemlju v skladu z določbami te direktive o dolgoročni mobilnosti. S to pravico bi dejansko odpravili pomembno oviro, ki kandidatom za premestitev otežuje odločanje o tem, ali naj premestitev sprejmejo. Da družina ostane skupaj, bi morali družinski člani imeti možnost, da se pridružijo osebi, premeščeni znotraj podjetja, v drugi državi članici, njihov dostop do trga dela pa bi bilo treba olajšati.

(41)

Države članice bi morale k hitrejši obravnavi prošenj pripomoči tako, da bi dale prednost izmenjavi informacij in pošiljanju ustreznih dokumentov po elektronski poti, razen če bi nastopile tehnične težave ali bi vitalni interesi narekovali drugačne rešitve.

(42)

Datoteke in podatke bi bilo treba zbirati in pošiljati v skladu z ustreznimi predpisi o varstvu in varnosti podatkov.

(43)

Te direktive ne bi smeli uporabljati za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za prebivanje v državi članici kot raziskovalci zaradi izvedbe raziskovalnega projekta, saj so zajeti v področju uporabe Direktive Sveta 2005/71/ES (12).

(44)

Ker ciljev te direktive, in sicer posebnega postopka za sprejem ter določitve pogojev za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi premestitev znotraj podjetja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(45)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki sama temelji na pravicah, izhajajočih iz socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope.

(46)

V skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 (13) o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(47)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(48)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

pogoje za vstop in več kot 90-dnevno prebivanje državljanov tretjih držav in njihovih družinskih članov na ozemlju držav članic v okviru premestitev znotraj podjetja ter njihove pravice;

(b)

pogoje za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav iz točke (a) in njihove pravice v državah članicah, ki niso država članica, ki državljanu tretje države prva izda dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, na podlagi te direktive.

(a)

zaprosijo za prebivanje v državi članici kot raziskovalci v smislu Direktive 2005/71/ES zaradi izvedbe raziskovalnega projekta;

(b)

imajo na podlagi sporazumov med Unijo in njenimi državami članicami ter tretjimi državami enako pravico do prostega gibanja kot državljani Unije ali so zaposleni v podjetju s sedežem v teh tretjih državah;

(c)

so napoteni v smislu Direktive 96/71/ES;

(d)

opravljajo dejavnosti kot samozaposleni delavci;

(e)

jih na opravljanje nalog napotijo agencije za zaposlovanje, agencije za začasno zaposlovanje ali druga podjetja, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem delovne sile za delo pod nadzorstvom in vodstvom drugega podjetja;

(f)

so sprejeti kot redni študenti ali so vključeni v krajše vodeno praktično usposabljanje v sklopu študija.

(a)

„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU;

(b)

„premestitev znotraj podjetja“ pomeni začasno napotitev za namene opravljanja poklicne dejavnosti ali usposabljanja državljana tretje države, ki ob predložitvi prošnje za dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, prebiva zunaj ozemlja držav članic, iz podjetja, katerega sedež je zunaj ozemlja države članice in ki ima z državljanom tretje države pred in med premestitvijo sklenjeno pogodbo o delu, v subjekt, ki pripada temu podjetju ali isti skupini podjetij in ima sedež v tej državi članici, ter, kadar je potrebno, mobilnost med subjekti gostitelji s sedežem v eni ali več drugih državah članicah;

(c)

„oseba, premeščena znotraj podjetja,“ pomeni vsakega državljana tretje države, ki ob predložitvi prošnje za dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, prebiva zunaj ozemlja držav članic in ki je premeščen znotraj podjetja;

(d)

„subjekt gostitelj“ pomeni subjekt, v katerega je premeščena oseba, premeščena znotraj podjetja, ne glede na njegovo pravno obliko, in ki je bil v skladu z nacionalnim pravom ustanovljen na ozemlju države članice;

(e)

„vodstveni delavec“ pomeni osebo na vodilnem položaju, ki predvsem vodi upravljanje subjekta gostitelja, na splošno pa ga nadzoruje ali usmerja zlasti upravni odbor ali delničarji podjetja ali drug enakovreden organ; ta položaj vključuje: vodenje subjekta gostitelja, njegovega oddelka ali enote, nadzorovanje in kontroliranje dela ostalih zaposlenih, ki opravljajo nadzorne, strokovne ali vodstvene naloge, pristojnost za priporočanje zaposlovanja, odpuščanja ali drugih kadrovskih ukrepov;

(f)

„strokovnjak“ pomeni osebo, ki dela v skupini podjetij in ima posebno znanje, ki je bistveno za delovna področja, veščine ali upravljanje subjekta gostitelja. Pri presoji takšnega znanja se poleg znanja, specifičnega za subjekta gostitelja, upošteva tudi, ali je zadevna oseba visoko usposobljena – pri čemer mora imeti med drugim tudi ustrezne poklicne izkušnje – za vrsto dela ali dejavnosti, ki zahteva posebno strokovno znanje, vključno z morebitnim članstvom v poklicni zbornici;

(g)

„zaposleni na usposabljanju“ pomeni osebo z univerzitetno izobrazbo, ki je v subjekta gostitelja premeščena zaradi poklicnega razvoja ali usposabljanja v poslovnih veščinah ali metodah in ki je med premestitvijo plačana;

(h)

„družinski člani“ pomeni državljane tretje države iz člena 4(1) Direktive Sveta 2003/86/ES (14);

(i)

„dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja“ pomeni dovoljenje z oznako „ICT“ (intra-corporate transferee), na podlagi katerega lahko imetnik prebiva in dela na ozemlju prve države članice in, kadar je potrebno, druge države članice, v skladu s pogoji iz te direktive;

(j)

„dovoljenje za dolgoročno mobilnost“ pomeni dovoljenje z akronimom „mobile ICT“, na podlagi katerega lahko imetnik dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja, prebiva in dela na ozemlju druge države članice v skladu s pogoji iz te direktive;

(k)

„enotni postopek obravnavanja prošenj“ pomeni postopek, ki na podlagi ene prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje in delo državljana tretje države na ozemlju države članice vodi do odločitve o tej prošnji;

(l)

„skupina podjetij“ pomeni dve ali več podjetij, katerih povezanost je v skladu z nacionalnim pravom priznana v naslednjih oblikah: podjetje ima glede na drugo podjetje neposredno ali posredno večino vpisanega kapitala tega podjetja; nadzoruje večino glasov, povezanih z izdanim delniškim kapitalom tega podjetja; ima pravico imenovati več kot polovico članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega organa tega podjetja, ali podjetja enotno upravlja matično podjetje;

(m)

„prva država članica“ pomeni državo članico, ki državljanu tretje države prva izda dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja;

(n)

„druga država članica“ pomeni katero koli državo članico, v kateri oseba, premeščena znotraj podjetja, namerava uveljavljati ali uveljavlja pravico do mobilnosti v smislu te direktive, vendar ni prva država članica;

(o)

„reguliran poklic“ pomeni reguliran poklic, kot je opredeljen v točki (a) člena 3(1) Direktive 2005/36/ES.

(a)

prava Unije, vključno z dvostranskimi in večstranskimi sporazumi, sklenjenimi med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter eno ali več tretjimi državami na drugi;

(b)

dvostranskih ali večstranskih sporazumov, sklenjenih med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami.

(a)

predloži dokazilo, da subjekt gostitelj in podjetje s sedežem v tretji državi pripadata istemu podjetju ali isti skupini podjetij;

(b)

predloži dokazilo, da je bil v istem podjetju ali skupini podjetij zaposlen vsaj tri do dvanajst neprekinjenih mesecev neposredno pred datumom premestitve znotraj podjetja v primeru vodstvenih delavcev in strokovnjakov ter vsaj tri do šest neprekinjenih mesecev v primeru zaposlenih na usposabljanju;

(c)

predloži pogodbo o delu in po potrebi potrdilo delodajalca o napotitvi, ki vsebuje naslednje:

(d)

predloži dokazilo, da ima državljan tretje države poklicne kvalifikacije in izkušnje, potrebne v subjektu gostitelju, v katero bo premeščen kot vodstveni delavec ali strokovnjak, ali da ima kot zaposleni na usposabljanju zahtevano univerzitetno izobrazbo;

(e)

kadar je primerno, predloži dokumente, ki potrjujejo, da državljan tretje države izpolnjuje pogoje, ki so v nacionalnem pravu zadevne države članice določeni za državljane Unije za opravljanje reguliranega poklica, na katerega se nanaša prošnja;

(f)

predloži veljavno potno listino državljana tretje države, kot jo določa nacionalno pravo, po potrebi pa tudi prošnjo za izdajo vizuma ali vizum; države članice lahko zahtevajo, da obdobje veljavnosti potne listine zajema vsaj začetno obdobje veljave dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja;

(g)

brez poseganja v veljavne dvostranske sporazume predloži dokazilo, da je zdravstveno zavarovan oziroma, če je tako določeno v nacionalnem pravu, da je zaprosil za zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani zadevne države članice, in sicer za obdobja, v katerih takšno zdravstveno zavarovanje in s tem povezana upravičenost do prejemkov nista zagotovljena v zvezi z delom, opravljenim v tej državi članici, ali zaradi njega.

(a)

so med premestitvijo znotraj podjetja, izpolnjeni vsi pogoji iz zakonov ali drugih predpisov in/ali splošno veljavnih kolektivnih pogodb, ki veljajo za napotene delavce v podobnem položaju v ustrezni poklicni panogi, kar zadeva določbe in pogoje v zvezi z zaposlitvijo, ki ne zadevajo višine plačila.

Kadar sistem za priznavanje splošne veljavnosti kolektivnih pogodb ni vzpostavljen, lahko države članice izhajajo iz kolektivnih pogodb, ki so splošno veljavne za vsa podobna podjetja na zemljepisnem območju in za zadevne poklice ali gospodarske panoge, in/ali kolektivnih pogodb, ki so jih sklenile najbolj reprezentativne organizacije delodajalcev in zaposlenih na nacionalni ravni ter ki se uporabljajo povsod po njihovem nacionalnem ozemlju;

(b)

plačilo državljana tretje države med celotno premestitvijo znotraj podjetja ni manj ugodno od plačila državljanov države članice, kjer se opravlja delo, ki zasedajo primerljiva delovna mesta v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali praksami v državi članici, v kateri ima sedež subjekt gostitelj.

(a)

kadar se ne spoštuje člen 5;

(b)

kadar so bili predloženi dokumenti pridobljeni nepošteno oziroma so bili ponarejeni ali prirejeni;

(c)

kadar je bil subjekt gostitelj ustanovljen zlasti zaradi omogočanja vstopa osebam, premeščenim znotraj podjetja;

(d)

kadar je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja, kot je opredeljeno v členu 12(1).

(a)

kadar delodajalec ali subjekt gostitelj ne spoštuje zakonskih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, pravicami iz dela ali delovnimi pogoji;

(b)

kadar je poslovna dejavnost delodajalca ali subjekta gostitelja v postopku likvidacije, je likvidirana na podlagi nacionalnega prava o plačilni nesposobnosti ali se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost;

(c)

kadar je namen ali učinek začasne prisotnosti osebe, premeščene znotraj podjetja, posegati v ali kako drugače vplivati na izid sporov ali pogajanj glede organizacije dela.

(a)

kadar je bilo nepošteno pridobljeno oziroma je bilo ponarejeno ali prirejeno;

(b)

kadar oseba, premeščena znotraj podjetja, v zadevni državi članici prebiva za namene, za katere ji dovoljenje ni bilo izdano;

(c)

če je bil subjekt gostitelj ustanovljen zlasti zaradi omogočanja vstopa osebam, premeščenim znotraj podjetja.

(a)

kadar je bilo nepošteno pridobljeno oziroma je bilo ponarejeno ali prirejeno;

(b)

kadar oseba, premeščena znotraj podjetja, v zadevni državi članici prebiva za namene, za katere ji dovoljenje ni bilo izdano;

(c)

kadar je bil subjekt gostitelj ustanovljen zlasti zaradi omogočanja vstopa osebam, premeščenim znotraj podjetja;

(d)

kadar je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja, kot je opredeljeno v členu 12(1).

(a)

kadar člen 5 ni izpolnjen oziroma ni več izpolnjen;

(b)

kadar delodajalec ali subjekt gostitelj ne spoštuje zakonskih obveznosti v zvezi s socialno varnostjo, obdavčitvijo, pravicami iz dela ali delovnimi pogoji;

(c)

kadar je poslovna dejavnost delodajalca ali subjekta gostitelja v postopku likvidacije, če je likvidirana na podlagi nacionalnega prava o plačilni nesposobnosti ali če se ne opravlja nobena gospodarska dejavnost;

(d)

kadar oseba, premeščena znotraj podjetja, ni spoštovala pravil o mobilnosti iz členov 21 in 22.

(a)

prosilec je oproščen predložitve nekaterih dokazil iz člena 5 ali točke (a) člena 22(2);

(b)

skrajšan postopek za sprejem, po katerem se dovoljenja za osebe, premeščene znotraj podjetja, in dovoljenja za dolgoročno mobilnost izdajo prej kot v roku, določenem v členu 15(1) ali točki (b) člena 22(2), in/ali

(c)

poenostavljeni in/ali pospešeni postopki za izdajo zahtevanih vizumov.

(a)

pravico do vstopa na ozemlje prve države članice in bivanja na tem ozemlju;

(b)

prost dostop do celotnega ozemlja prve države članice v skladu z njenim nacionalnim pravom;

(c)

pravico do opravljanja določene zaposlitvene dejavnosti, odobrene na podlagi dovoljenja v skladu z nacionalnim pravom, v katerem koli subjektu gostitelju iz podjetja ali skupine podjetij v prvi državi članici.

(a)

svobodo združevanja, pripadnosti in članstva v organizaciji, ki zastopa delavce ali delodajalce, ali v kateri koli organizaciji, katere člani opravljajo določen poklic, vključno s pravicami in ugodnostmi, ki jih nudijo take organizacije, brez poseganja v nacionalne predpise o javnem redu in javni varnosti;

(b)

priznavanje diplom, spričeval in drugih poklicnih kvalifikacij v skladu z zadevnimi nacionalnimi postopki;

(c)

določbe nacionalnega prava v zvezi s področji socialne varnosti iz člena 3 Uredbe (ES) št. 883/2004, razen če se na podlagi dvostranskih sporazumov ali nacionalnega prava države članice, v kateri se opravlja delo, uporablja nacionalno pravo matične države, ki zagotavlja, da se za osebo, premeščeno znotraj podjetja, uporablja zakonodaja o socialni varnosti v eni od teh držav. V primeru mobilnosti med državami članicami in brez poseganja v dvostranske sporazume, ki zagotavljajo, da se za osebo, premeščeno znotraj podjetja, uporablja nacionalno pravo matične države, se ustrezno uporablja Uredba (EU) št. 1231/2010;

(d)

plačilo pokojnin iz obveznega pokojninskega zavarovanja v primeru starosti, invalidnosti in smrti na podlagi predhodne zaposlitve osebe, premeščene znotraj podjetja, ki jih pridobijo osebe, premeščene znotraj podjetja, ki se preselijo v tretjo državo, ali preživeli družinski člani takšne osebe, premeščene znotraj podjetja, ki prebivajo v tretji državi, če njihove pravice izhajajo iz pravic osebe, premeščene znotraj podjetja, v skladu z zakonodajo iz člena 3 Uredbe (ES) št. 883/2004, in sicer pod enakimi pogoji in po enakih stopnjah kot državljani zadevne države članice, ko se preselijo v tretjo državo, brez poseganja v Uredbo (EU) št. 1231/2010 in dvostranske sporazume;

(e)

dostop do blaga in storitev ter dobavo blaga in zagotavljanje storitev, ki so na voljo javnosti, z izjemo postopkov za pridobitev stanovanja, ki jih določa nacionalno pravo, in sicer brez poseganja v svobodo sklepanja pogodb v skladu s pravom Unije in nacionalnima pravom, in z izjemo storitev javnih uradov za zaposlovanje.

(a)

ob predložitvi prošnje v prvi državi članici, kadar je mobilnost v drugi državi članici predvidena že v tej fazi, ali

(b)

po tem, ko je oseba, premeščena znotraj podjetja, sprejeta v prvo državo članico, kakor hitro je znana predvidena mobilnost v drugi državi članici.

(a)

dokazilo, da subjekt gostitelj v drugi državi članici in podjetje s sedežem v tretji državi pripadata istemu podjetju ali skupini podjetij;

(b)

pogodba o delu in po potrebi potrdilo o napotitvi, ki sta bila predložena prvi državi članici, v skladu s točko (c) člena 5(1);

(c)

kadar je primerno, dokumenti, ki potrjujejo, da oseba, premeščena znotraj podjetja, izpolnjuje pogoje, ki so v nacionalnem pravu zadevne države članice določeni za državljane Unije pri opravljanju reguliranega poklica, na katerega se nanaša prošnja;

(d)

veljavna potna listina, kot je določeno v točki (f) člena 5(1), in

(e)

predvideno trajanje in datumi mobilnosti, kadar to ni navedeno v nobenem od predhodnih dokumentov.

(a)

niso izpolnjeni pogoji iz točke (b) člena 5(4) oziroma točk (a), (c) ali (d) odstavka 3 tega člena;

(b)

so bili predloženi dokumenti pridobljeni nepošteno oziroma so bili ponarejeni ali prirejeni;

(c)

je bilo doseženo najdaljše obdobje bivanja, kot je opredeljeno v členu 12(1) ali odstavku 1 tega člena.

(a)

se uporablja člen 21 in se dovoli, da oseba, premeščena znotraj podjetja, biva in dela na njenem ozemlju na podlagi in v obdobju veljavnosti dovoljenja za osebo, premeščeno znotraj podjetja, ki ga je izdala prva država članica, ali

(b)

se uporabi postopek iz odstavkov 2 do 7.

(a)

lahko druga država članica od prosilca zahteva, da predloži nekatere ali vse naslednje dokumente, kadar jih zahteva druga država članica pri prvotni prošnji:

Druga država članica lahko od prosilca zahteva, da najpozneje ob izdaji dovoljenja za dolgoročno mobilnost navede naslov zadevne osebe, premeščene znotraj podjetja, na ozemlju druge države članice.

Druga država članica lahko zahteva, da se ti dokumenti in te informacije predložijo v uradnem jeziku te države članice;

(b)

druga država članica sprejme odločitev glede prošnje za dolgoročno mobilnost ter o njej čim prej, najpozneje pa v 90 dneh od datuma, na katerega so bili prošnja in dokumenti iz točke (a) predloženi pristojnim organom druge države članice, obvesti prosilca;

(c)

osebi, premeščeni znotraj podjetja, zaradi predložitve prošnje ni treba zapustiti ozemlja držav članic, prav tako pa ne potrebuje vizuma;

(d)

se osebi, premeščeni znotraj podjetja, dovoli opravljanje dela v drugi državi članici, dokler pristojni organi ne sprejmejo odločitve glede prošnje za dolgoročno mobilnost, pod pogojem, da:

(e)

se prošnja za dolgoročno mobilnost ne sme predložiti istočasno, kot se predloži uradno obvestilo o kratkoročni mobilnosti. Kadar se po začetku kratkoročne mobilnosti osebe, premeščene znotraj podjetja, pojavi potreba po dolgoročni mobilnosti, lahko druga država članica zahteva, da se prošnja za dolgoročno mobilnost predloži najmanj 20 dni pred iztekom kratkoročne mobilnosti.

(a)

niso izpolnjeni pogoji iz točke (a) odstavka 2 tega člena ali merila iz člena 5(4), (5) ali (8);

(b)

se uporabi eden od razlogov iz točke (b) ali (d) člena 7(1) ali člena 7(2), (3) ali (4); ali

(c)

se dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, med postopkom izteče.

(a)

kopijo uradnega obvestila, ki ga je poslal subjekt gostitelj v prvi državi članici v skladu s členom 21(2), ali

(b)

pismo subjekta gostitelja v drugi državi članici, v katerem so navedene vsaj podrobnosti glede trajanja mobilnosti znotraj EU in kraja subjekta gostitelja ali subjektov gostiteljev v drugi državi članici.

(a)

ni bila uradno obveščena v skladu s členom 21(2) in (3) in zahteva takšno uradno obvestilo;

(b)

je nasprotovala mobilnosti v skladu s členom 21(6);

(c)

je zavrnila prošnjo za dolgoročno mobilnost v skladu s členom 22(3);

(d)

se dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, ali dovoljenje za dolgoročno mobilnost ne uporablja za namen, za katerega je bilo izdano;

(e)

pogoji, pod katerimi je bila mobilnost odobrena, niso več izpolnjeni.

(a)

subjekt gostitelj ni poslal uradnega obvestila o mobilnosti osebe, premeščene znotraj podjetja, v skladu s členom 21(2) in (3);

(b)

se dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, ali dovoljenje za dolgoročno mobilnost ne uporablja za namen, za katerega je bilo izdano;

(c)

je bila prošnja za dovoljenje za osebo, premeščeno znotraj podjetja, predložena v državi članici, ki ni država članica, v kateri zadevna oseba najdlje biva;

(d)

oseba, premeščena znotraj podjetja, ne izpolnjuje več meril in pogojev, na podlagi katerih je bila odobrena mobilnost, subjekt gostitelj pa pristojnih organov druge države članice ni uradno obvestil o takšni spremembi;

(e)

je oseba, premeščena znotraj podjetja, začela delati v drugi državi članici, kljub temu da ob uporabi člena 21(5) ali točke (d) člena 22(2) pogoji za mobilnost niso bili izpolnjeni.

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/23

(1)

V skladu s členom 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011 mora Hrvaška, ki je 1. julija 2013 pristopila k Uniji, od tega datuma izvajati vizumsko obveznost za državljane tretjih držav, ki so navedeni v Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 539/2001 (2).

(2)

V skladu s členom 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011 se določbe schengenskega pravnega reda o pogojih in merilih za izdajo enotnih vizumov ter določbe o vzajemnem priznavanju vizumov in enakovrednosti dovoljenj za prebivanje/vizumov za dolgoročno in kratkoročno bivanje za Hrvaško uporabljajo šele po sprejetju Sklepa Sveta glede teh vprašanj. Vendar pa so za Hrvaško zavezujoče od dneva pristopa.

(3)

Hrvaška mora torej za vstop na svoje ozemlje ali tranzit prek svojega ozemlja izdati nacionalne vizume državljanom tretjih držav, ki so imetniki enotnega vizuma ali vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje, ki ga izdala država članica, ki v celoti izvaja schengenski pravni red, ali podobne listine, ki jo je izdala Bolgarija, Ciper oziroma Romunija, ki tega pravnega reda še ne izvajajo v celoti.

(4)

Imetniki listin, ki so jih izdale države članice, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, ter listin, ki so jih izdale Bolgarija, Ciper oziroma Romunija, ne pomenijo nobenega tveganja za Hrvaško, saj so bili podvrženi vsem potrebnim kontrolam v teh državah članicah. Da bi se izognili nalaganju neutemeljene dodatne upravne obremenitve Hrvaški, je treba sprejeti skupna pravila, ki bodo pooblastila Hrvaško, da enostransko prizna nekatere listine, ki jih izdajo te države članice, kot enakovredne svojim nacionalnim vizumom in vzpostavi poenostavljen režim nadzora oseb na zunanjih mejah, ki bo temeljil na tej enostranski enakovrednosti.

(5)

Skupna pravila, uvedena z Odločbo št. 895/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) in Odločbo št. 582/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) bi bilo treba razveljaviti. Za Ciper, ki izvaja skupni režim, uveden z Odločbo št. 895/2006/ES, od 10. julija 2006, in za Bolgarijo in Romunijo, ki izvajata skupni režim, uveden z Odločbo št. 582/2008/ES, od 18. julija 2008, bi bilo treba sprejeti skupna pravila o pooblastitvi Bolgarije, Cipra in Romunije, tako kot Hrvaške, da enostransko priznajo nekatere listine, ki so jih izdale države članice, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, in podobne listine, ki jih je izdala Hrvaška, kot enakovredne svojim nacionalnim vizumom ter vzpostavijo poenostavljen režim nadzora oseb na njihovih zunanjih mejah, ki bo temeljil na tej enostranski enakovrednosti. Ta sklep ne posega v cilj Bolgarije in Romunije, da čim prej postaneta schengenski državi članici.

(6)

Poenostavljen režim, določen s tem sklepom, bi bilo treba uporabljati v prehodnem obdobju, do datuma, ki ga je treba določiti v sklepu Sveta, kot je za Ciper določeno v prvem pododstavku člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003, za Bolgarijo in Romunijo v prvem pododstavku člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005 in za Hrvaško v prvem pododstavku člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011, z možnostjo prehodnih določb glede listin, izdanih pred tem datumom.

(7)

Sodelovanje v poenostavljenem režimu bi moralo biti neobvezno, brez nalaganja dodatnih obveznosti državam članicam, poleg tistih iz Akta o pristopu iz leta 2003, Akta o pristopu iz leta 2005 ali Akta o pristopu iz leta 2011.

(8)

Skupna pravila bi se morala uporabljati za kratkoročne enotne vizume, vizume za dolgoročno bivanje in dovoljenja za prebivanje, ki jih izdajo države članice, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, za vizume z omejeno ozemeljsko veljavnostjo, izdane prosilcu, ki ima potno listino, ki jo priznava ena ali več držav članic, ne pa vse, v skladu z Uredbo (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5) (v nadaljnjem besedilu: Vizumski zakonik), ter države, ki so se pridružile izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, kot tudi za vizume za kratkoročno bivanje, vizume za dolgoročno bivanje in dovoljenja za prebivanje, ki jih izdajo Bolgarija, Hrvaška, Ciper in Romunija. Priznanje posamezne listine bi moralo biti omejeno na obdobje njene veljavnosti.

(9)

Izpolnjeni morajo biti pogoji za vstop za državljane tretjih držav, katerih načrtovano bivanje na ozemlju držav članici ni daljše od 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, ki so določeni v Uredbi (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6), z izjemo zahteve, da morajo posedovati veljaven vizum, če se to zahteva v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001, dokler se s tem sklepom ne vzpostavi režima, s katerim Bolgarija, Hrvaška, Ciper in Romunija enostransko priznajo nekatere listine, ki jih izdajo države članice, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, kakor tudi podobne listine, ki jih izdajo Bolgarija, Hrvaška, Ciper in Romunija za tranzit čez svoje ozemlje ali predvideno bivanje na svojem ozemlju, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.

(10)

Ker cilja tega sklepa, in sicer uvedbe režima, s katerim Bolgarija, Hrvaška, Ciper in Romunija enostransko priznajo določene listine, ki jih izdajo druge države članice, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(11)

Ta sklep za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško, o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (7), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (8).

(12)

Ta sklep za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (10).

(13)

Ta sklep za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (12).

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(15)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (13); Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanj ni zavezujoč in se v njem ne uporablja.

(16)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (14); Irska torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

(a)

„enotni vizum“, kakor je opredeljen v točki (3) člena 2 Vizumskega zakonika, veljaven za dva ali več vstopov;

(b)

„vizum za dolgoročno bivanje“ iz člena 18 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (15);

(c)

„dovoljenje za prebivanje“, kakor je opredeljeno v točki (15) člena 2 Uredbe (ES) št. 562/2006.

(a)

nacionalne vizume za kratkoročno in dolgoročno bivanje, ki jih izda Bolgarija, Hrvaška, Ciper ali Romunija v enotni obliki, določeni z Uredbo Sveta (ES) št. 1683/95 (16);

(b)

dovoljenja za prebivanje, ki jih izda Bolgarija, Hrvaška, Ciper ali Romunija v skladu z enotno obliko, določeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 (17),

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/31

(1)

Svet je s Sklepom z dne 5. junija 2003 pooblastil Komisijo, da začne pogajanja s tretjimi državami o zamenjavi nekaterih določb v obstoječih dvostranskih sporazumih s sporazumom na ravni Unije.

(2)

Komisija je v imenu Unije v pogajanjih dosegla Sporazum z vlado Demokratične socialistične republike Šrilanke o nekaterih vidikih zračnih prevozov (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) v skladu z mehanizmi in smernicami iz Priloge k Sklepu Sveta z dne 5. junija 2003.

(3)

Sporazum je bil v imenu Unije podpisan dne 27. septembra 2012, v skladu s Sklepom Sveta 2013/100/EU (2), s pridržkom njegove morebitne poznejše sklenitve.

(4)

Sporazum bi bilo treba odobriti v imenu Unije –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/33

(1)

V skladu s Sklepom Sveta 2014/204/EU (1) je Komisija dne 19. marca 2014 podpisala Dogovor med Evropsko unijo in Kraljevino Norveško o podrobnostih njenega sodelovanja pri Evropskem azilnem podpornem uradu (v nadaljnjem besedilu: Dogovor), in sicer s pridržkom njegove sklenitve.

(2)

Dogovor bi bilo treba odobriti.

(3)

Kot je opredeljeno v uvodni izjavi 21 Uredbe (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2), Združeno kraljestvo in Irska sodelujeta pri navedeni uredbi, ki je zanju zavezujoča. Za izvajanje člena 49(1) Uredbe (EU) št. 439/2010 bi torej morala sodelovati pri tem sklepu. Zato Združeno kraljestvo in Irska sodelujeta pri tem sklepu.

(4)

Kot je opredeljeno v uvodni izjavi 22 Uredbe (EU) št. 439/2010, Danska ne sodeluje pri navedeni uredbi, ki zanjo ni zavezujoča. Danska zato ne sodeluje pri tem sklepu –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/35

(1)

Sklep Sveta 2013/759/EU (3) je določil prehodne ukrepe za upravljanje Evropskega razvojnega sklada (ERS) (v nadaljnjem besedilu: premostitveni sklad), da se zagotovijo razpoložljiva sredstva za sodelovanje z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami ter čezmorskimi državami in ozemlji ter podpora odhodkov od 1. januarja 2014 do začetka veljavnosti 11. ERS.

(2)

Uredbo Sveta (ES) št. 617/2007 (4) je treba spremeniti v zvezi z operativnim in finančnim upravljanjem premostitvenega sklada s strani Komisije v prehodnem obdobju med 10. ERS in 11. ERS do začetka veljavnosti Notranjega sporazuma za 11. ERS in izvedbene uredbe za 11. ERS.

(3)

Primerno je, da se v tem prehodnem obdobju na enak način spremenijo izvedbena pravila za operativno in finančno upravljanje Sklada za spodbujanje naložb.

(4)

Organizacija in delovanje Evropske službe za zunanje delovanje sta določena v Sklepu Sveta 2010/427/EU (5).

(5)

Uredbo (ES) št. 617/2007 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/52

(1)

V Sklepu Sveta št. 2013/759/EU (3) so bili določeni prehodni ukrepi za upravljanje Evropskega razvojnega sklada (ERS) (v nadaljnjem besedilu: premostitveni sklad), da se zagotovijo razpoložljiva sredstva za sodelovanje z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi (AKP) državami ter čezmorskimi državami in ozemlji (ČDO) ter odhodki za podporo za obdobje od 1. januarja 2014 do začetka veljavnosti Notranjega sporazuma za 11. ERS.

(2)

Spremeniti je treba Uredbo Sveta (ES) št. 215/2008 (4) glede operativnega in finančnega upravljanja premostitvenega sklada s strani Komisije, ki se uporablja v prehodnem obdobju med 10. ERS in 11. ERS do začetka veljavnosti Notranjega sporazuma za 11. ERS in Izvedbene uredbe za 11. ERS.

(3)

Ustrezno je na enak način spremeniti izvedbena pravila za operativno in finančno upravljanje premostitvenega sklada, ki ga izvaja Evropska investicijska banka (EIB) v tem prehodnem obdobju do začetka veljavnosti Notranjega sporazuma za 11. ERS.

(4)

Uredbo (ES) št. 215/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/76

(1)

V skladu s členom 28 Uredbe (EU) št. 305/2011 se mora ocenjevanje in preverjanje nespremenljivosti lastnosti gradbenih proizvodov v zvezi z njihovimi bistvenimi značilnostmi izvajati v skladu s sistemi iz Priloge V k Uredbi (EU) št. 305/2011.

(2)

Prilogo V bi bilo treba prilagoditi zaradi tehnološkega napredka in pripraviti določbo za poseben primer proizvodov, za katere so bile izdane evropske tehnične ocene, prav tako pa bi bilo treba povečati jasnost, natančnost in doslednost opisov ter izrazov, uporabljenih v navedeni prilogi, v skladu s praktičnimi izkušnjami, pridobljenimi med uporabo Priloge V.

(3)

Ta prilagoditev bi olajšala delo proizvajalcev in priglašenih organov, pooblaščenih za izvajanje nalog tretje osebe v postopku ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti gradbenih proizvodov, zmanjšala upravno breme in povečala jasnost pri razlagi Uredbe (EU) št. 305/2011 ter tako pozitivno vplivala na konkurenčnost gradbene panoge v celoti.

(4)

Uredba (EU) št. 305/2011 določa, da je proizvajalec za vsak proizvod, ki ga želi dati v promet, odgovoren za določitev vrste proizvoda. V istem okviru temeljna logika Uredbe (EU) št. 305/2011 ne predvideva certificiranja izdelkov, ampak so priglašeni organi odgovorni le za ocenjevanje lastnosti gradbenih proizvodov, katerih nespremenljivost se nato certificira. Ta razdelitev pristojnosti med proizvajalca in priglašene organe bi se morala bolje odražati v Prilogi V, ne da bi se pri tem spremenile odgovornosti teh udeležencev.

(5)

Ker stalen nadzor kontrole tovarniške proizvodnje s strani priglašenih organov dejansko ni mogoč in se v praksi ne izvaja, bi se bilo treba sklicevati na stalno naravo nadzora.

(6)

Za gradbene proizvode, ki niso zajeti ali niso v celoti zajeti v harmoniziranih standardih, lahko evropsko tehnično oceno izda organ za tehnično ocenjevanje. V skladu s členom 2(13) Uredbe (EU) št. 305/2011 takšna evropska tehnična ocena že vsebuje oceno lastnosti zadevnega proizvoda v zvezi z njegovimi bistvenimi značilnostmi. Dodatne naknadne kontrole pravilnosti tega postopka ocenjevanja ne bi prinesle nobene dodane vrednosti, temveč bi proizvajalcem povzročale samo nepotrebne stroške. Podjetja so že zahtevala evropske tehnične ocene in potrebujejo pravno varnost glede nalog tretjih oseb, ki se izvajajo v postopku ocenjevanja in preverjanja nespremenljivosti lastnosti teh gradbenih proizvodov.

(7)

Treba bi bilo prilagoditi nazive vrst priglašenih organov in opise njihovih nalog, da bi bolje odražali trenutno prakso.

(8)

Potrebna je tehnična prilagoditev izraza „absorpcija hrupa“ iz oddelka 3 Priloge V k Uredbi (EU) št. 305/2011, da bi dosegli natančnejši opis bistvenih značilnosti, ki jih je treba oceniti, in večjo skladnost s terminologijo, uporabljeno v ustreznih harmoniziranih tehničnih specifikacijah.

(9)

Za zagotovitev nemotenega prehoda bi proizvajalci morali imeti pravico, da še naprej uporabljajo potrdila in druge dokumente, ki so jih izdali priglašeni organi v skladu s Prilogo V k Uredbi (EU) št. 305/2011 pred začetkom veljavnosti te uredbe –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/80

(1)

Svet je oktobra 2005 z Uredbo (ES) št. 1631/2005 (2) („prvotna uredba“) uvedel dokončne protidampinške ukrepe na uvoz triklorizocianurne kisline („TCCA“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“). Stopnje protidampinške dajatve so se gibale med 7,3 % in 42,6 %.

(2)

Svet je z Izvedbeno uredbo (EU) št. 855/2010 (3) spremenil prvotno uredbo tako, da je znižal stopnjo protidampinške dajatve za enega proizvajalca izvoznika na 3,2 %.

(3)

Po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe je Svet z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1389/2011 (4) uvedel dokončne protidampinške ukrepe, in sicer individualne dajatve v razponu od 3,2 % do 40,5 % z 42,6-odstotno preostalo dajatvijo na uvoz TCCA s poreklom iz LRK.

(4)

Evropska komisija („Komisija“) je 3. maja 2013 prejela zahtevek za začetek pregleda glede novega izvoznika v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe. Zahtevek je vložila družba Liaocheng City Zhonglian Industry Co. Ltd. („vložnik“), proizvajalec izvoznik iz LRK.

(5)

Vložnik je trdil, da v obdobju prvotne preiskave, tj. od 1. aprila 2003 do 31. marca 2004 („obdobje prvotne preiskave“), ni izvažal TCCA v Unijo.

(6)

Poleg tega je trdil, da ni bil povezan z nobenim proizvajalcem izvoznikom TCCA, za katerega se uporabljajo zgoraj navedeni protidampinški ukrepi.

(7)

Vložnik je prav tako trdil, da je začel izvažati TCCA v Unijo po koncu obdobja prvotne preiskave.

(8)

Komisija je preučila dokaze prima facie, ki jih je predložil vložnik, in ocenila, da zadoščajo za utemeljitev začetka pregleda v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe. Potem ko se je Komisija posvetovala s svetovalnim odborom in zadevni industriji Unije dala možnost za pripombe, je z Uredbo (EU) št. 809/2013 (5) začela pregled Izvedbene uredbe (EU) št. 1389/2011 v zvezi z vložnikom.

(9)

V skladu z Uredbo (EU) št. 809/2013 je bila protidampinška dajatev, uvedena z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1389/2011, razveljavljena za uvoz TCCA, ki jo je vložnik proizvajal in prodajal za izvoz v Unijo. Hkrati so carinski organi v skladu s členom 14(5) osnovne uredbe dobili navodilo, da izvedejo ustrezne ukrepe za registracijo takega uvoza.

(10)

Zadevni izdelek iz sedanjega pregleda je enak izdelku, opisanem v prvotni uredbi, in sicer triklorizocianurna kislina, znana tudi pod mednarodnim nezaščitenim imenom (INN) „symclosene“, in pripravki iz nje s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („zadevni izdelek“ ali „TCCA“), trenutno uvrščen pod oznaki KN ex 2933 69 80 in ex 3808 94 20.

(11)

TCCA je kemični izdelek, ki se uporablja kot širokospektralno organsko klorovo razkužilo in belilo, zlasti za razkuževanje vode v plavalnih bazenih. Prodaja se v obliki prahu, granul, tablet ali lističev. Vse oblike TCCA in pripravki iz nje, ki imajo iste osnovne značilnosti (kemična sestava) in lastnosti (razkužilo), so namenjene za podobno uporabo in se zato obravnavajo kot en sam izdelek.

(12)

Komisija je o začetku pregleda uradno obvestila vložnika, industrijo Unije in predstavnike države izvoznice. Zainteresirane strani so imele možnost pisno izraziti svoja stališča in zaprositi za zaslišanje.

(13)

Da bi dobila informacije, potrebne za preiskavo, je Komisija vložniku poslala obrazec zahtevka za tržnogospodarsko obravnavo (TGO) in vprašalnik, ta pa ju je izpolnjena vrnil v predpisanem roku. Komisija si je prizadevala preveriti vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za določitev statusa novega izvoznika in stopnje dampinga. V prostorih vložnika v LRK je bil izveden preveritveni obisk.

(14)

Preiskava dampinga je zajemala obdobje od 1. avgusta 2012 do 31. julija 2013 („obdobje preiskave“ ali „OP“).

(15)

S preiskavo je bilo potrjeno, da vložnik v obdobju prvotne preiskave ni izvažal zadevnega izdelka in da ga je v Unijo začel izvažati po navedenem obdobju.

(16)

Glede ostalih pogojev za priznanje statusa novega izvoznika je vložnik dokazal, da ni neposredno ali posredno povezan z nobenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, za katerega se v zvezi z zadevnim izdelkom uporabljajo veljavni protidampinški ukrepi.

(17)

Zato se potrdi, da bi bilo vložnika treba šteti za novega izvoznika v skladu s členom 11(4) osnovne uredbe in bi mu zato bilo treba določiti individualno stopnjo dajatve.

(18)

V skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe se v protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom s poreklom iz LRK normalna vrednost določi v skladu z odstavki od 1 do 6 člena 2 osnovne uredbe za tiste proizvajalce izvoznike, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, tj. kadar se izkaže, da pri proizvodnji in prodaji podobnega izdelka prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva.

(19)

Ta merila so povzeta v nadaljevanju:

(20)

Preiskava je pokazala, da vložnikove računovodske evidence niso bile v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, torej računovodska praksa družbe ne izpolnjuje zahtev drugega merila. Natančneje, vložnik v svojih računovodskih izkazih ni poročal v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi o izvajanju sheme spodbud za vodstveno osebje.

(21)

Posledično v bilanci stanja ni bilo prikazano dejansko finančno stanje družbe, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov pa sta bila obremenjena z neutemeljenimi finančnimi stroški.

(22)

Na podlagi teh premislekov vložniku ni bilo mogoče odobriti TGO.

(23)

Vložnik in druge zainteresirane strani so imeli možnost predložiti pripombe na navedene ugotovitve.

(24)

Vložnik je poudaril, da bi morala biti shema spodbud vknjižena v leto 2013 ter da ni v nobeni povezavi z bilanco stanja za leto 2012 in da v letu 2012 narava sheme še ni bila določena. Glede na trditve vložnika bi takšna določitev potekala v skladu s priporočili revizorjev v času revizije finančnih poročil za leto 2013, spodbude pa bi lahko imele obliko osebnega prejemka, obresti na posojila ali nepravega prispevka.

(25)

Družba je pogodbo o shemi z vodstvenim osebjem sklenila leta 2012, vendar tega ni bilo mogoče razbrati niti iz revidiranih računovodskih izkazov za leto 2012 niti iz pojasnil k računovodskim izkazom. Poleg tega v poslovnem letu 2013 do časa preiskave (novembra 2013) ni bila vnesena nobena vknjižba, ki bi se nanašala na shemo spodbud.

(26)

Takšna odsotnost poročanja v računovodskih izkazih predstavlja resno kršitev. Dejansko so bile skupne obveznosti v bruto bilanci na koncu obdobja preiskave, tj. 31. julija 2013, sporočene v bistveno manjši meri, saj bi celotni znesek posojil vodstvenemu osebju povečal znesek obveznosti za 14 %. Poleg tega bo izkaz poslovnega izida za leto 2013 vseboval finančne stroške, za katere ni pravne podlage, saj so bile obresti dejansko plačane leta 2013, čeprav ni bilo denarnega toka, ki bi se nanašal na shemo spodbud. Posledično bodo finančni stroški za leto 2013 9-krat višji od stroškov, sporočenih za leto 2012. Finančne informacije v računovodskih izkazih tako niso predstavljale zanesljivega in poštenega prikaza finančnega stanja družbe.

(27)

Prav tako je treba opozoriti, da narava sheme in njeno knjiženje ne moreta biti odvisna od tega, kako ju opredelijo revizorji ter da mora biti knjiženje izvršeno pravilno in pravočasno in ne za nazaj. Zato se nenatančno sporočanje finančnega stanja in tokov v zvezi s shemo lahko šteje za kršitev mednarodnih računovodskih standardov.

(28)

Po razkritju ugotovitev Komisije je vložnik ponovno vložil zahtevek za TGO, vendar ni predložil nobenih novih argumentov. Ugotovitve glede določitve TGO se zato potrdijo.

(29)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe je treba za države brez tržnega gospodarstva in, v kolikor se TGO ne more odobriti, za države v prehodu, normalno vrednost določiti na podlagi cene ali konstruirane vrednosti v primerljivi državi.

(30)

Kot je navedeno v Uredbi (EU) št. 809/2013, je Komisija nameravala za namen določitve normalne vrednosti za vložnika, če se temu ne bi odobrila tržnogospodarska obravnava, kot primerljivo državo uporabiti Japonsko, ki jo je uporabila že v preiskavi, ki je privedla do uvedbe ukrepov iz prvotne uredbe.

(31)

Zainteresirane strani so bile pozvane, da predložijo pripombe glede ustreznosti Japonske kot primerljive države, vendar niso predložile pripomb. Komisija je prav tako vzpostavila stik s proizvajalci v Združenih državah Amerike, od katerih pa nihče ni bil pripravljen sodelovati. Zato se šteje, da je Japonska ustrezna primerljiva država. Eden od proizvajalcev na Japonskem je pristal na sodelovanje in predložil zahtevane informacije.

(32)

V skladu s členom 2(2) osnovne uredbe je Komisija najprej proučila, ali je bila domača prodaja TCCA japonskega proizvajalca neodvisnim strankam reprezentativna. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je celoten obseg takšne prodaje znašal najmanj 5 % celotnega izvoza vložnika v Unijo.

(33)

Komisija je nato preverila, ali je japonski proizvajalec na domačem trgu prodajal vrste TCCA, dovolj primerljive z vrstami, ki jih je vložnik prodajal za izvoz v Unijo. Komisija je opredelila vrste TCCA, za katere se je izkazalo, da so enake ali neposredno primerljive z vrstami, ki jih je vložnik prodajal za izvoz v Unijo. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je japonska družba te vrste prodajala na dobičkonosni ravni in v okviru običajnega poteka trgovine ter da bi se domače prodajne cene lahko uporabile za določitev normalne vrednosti.

(34)

Zato je bila normalna vrednost osnovana na dejanski domači ceni vrst izdelka TCCA, ki se štejejo za primerljive, izračunani kot tehtano povprečje.

(35)

Ker se je zadevni izdelek izvažal neposredno neodvisnim strankam v Uniji, je bila izvozna cena določena v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe, tj. na osnovi izvoznih cen, ki so se za izdelek dejansko plačevale ali se plačujejo pri izvozni prodaji v Unijo.

(36)

Normalna vrednost in izvozne cene so bile primerjane na podlagi cene izdelka franko tovarna in na isti ravni trgovine. Za zagotovitev poštene primerjave med normalno vrednostjo in izvozno ceno so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe upoštevale razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. V ta namen se stroški prevoza in pakiranja niso upoštevali niti pri kitajskih izvoznih cenah niti pri domačih prodajnih cenah sodelujočega japonskega proizvajalca.

(37)

V skladu s členom 2(11) osnovne uredbe je bila stopnja dampinga določena na podlagi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti glede na vrsto izdelka s tehtanim povprečjem izvozne cene ustrezne vrste zadevnega izdelka. S to primerjavo je bil dokazan obstoj dampinga.

(38)

Stopnja dampinga za vložnika, izražena kot odstotek neto cene franko meja Unije, je bila 32,8 %.

(39)

Glede na ugotovitve preiskave in v skladu s pravilom nižje dajatve je bilo sklenjeno, da se dokončni protidampinški ukrep za vložnika uvede na stopnji ugotovljene stopnje dampinga, ki je v tem primeru nižja od stopnje škode v prvotni preiskavi.

(40)

Glede na navedene ugotovitve se protidampinška dajatev, ki se uporablja za vložnika, retroaktivno obračuna za uvoz zadevnega izdelka, za katerega velja registracija v skladu s členom 3 Uredbe (EU) št. 809/2013.

(41)

Zadevne strani so bile obveščene o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravalo uvesti spremenjeno dokončno protidampinško dajatev na uvoz TCCA vložnika in retroaktivno obračunati to dajatev na uvoz, za katerega velja registracija. Vložnik je predložil pripombe, ki pa, kot je pojasnjeno zgoraj, niso vplivale na navedene ugotovitve.

(42)

Ta pregled ne vpliva na datum prenehanja veljavnosti ukrepov, ki so bili uvedeni z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1389/2011.

(43)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) osnovne uredbe –

27.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 157/85

(1)

Svet je z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1138/2011 (2) uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije („dokončna uredba“). Pred dokončno uredbo je bila izdana Uredba Komisije (EU) št. 446/2011 (3) o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije („začasna uredba“). Ugotovitve, ki so privedle do uvedbe dokončnih protidampinških dajatev, se bodo v nadaljnjem besedilu navajale kot „ugotovitve prvotne preiskave“.

(2)

Indonezijski proizvajalec izvoznik nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic PT Ecogreen Oleochemicals, družba Ecogreen Oleochemicals (Singapore) Pte. Ltd in družba Ecogreen Oleochemicals GmbH (v nadaljnjem besedilu skupaj poimenovani „skupina Ecogreen“) so 21. januarja 2012 vložili tožbo (zadeva T-28/12) pri Splošnem sodišču, da dokončno uredbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša na protidampinško dajatev za skupino Ecogreen. Skupina Ecogreen je izpodbijala prilagoditev njene izvozne cene na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe, ki je bila izvedena za primerjavo navedene izvozne cene z normalno vrednostjo družbe.

(3)

V zadevi T-249/06 (Interpipe Nikopolsky Seamless Tubes Plant Niko Tube ZAT (Interpipe Niko Tube ZAT) in Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant VAT (Interpipe NTRP VAT) proti Svetu Evropske unije) je Splošno sodišče razveljavilo člen 1 Uredbe (ES) št. 954/2006 v zvezi z družbo Interpipe NTRP VAT, med drugim zaradi očitne napake pri presoji prilagoditve, izvedene v skladu s členom 2(10)(i), in v zvezi z družbo Interpipe Niko Tube ZAT iz drugih razlogov. Sodišče je 16. februarja 2012 zavrnilo pritožbo, ki sta jo vložila Svet in Komisija (združeni zadevi C-191/09 P in C-200/09 P).

(4)

Ker so bile pri skupini Ecogreen dejanske okoliščine v zvezi s prilagoditvijo, izvedeno v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe, podobne tistim pri družbi Interpipe NTRP VAT, se je štelo za primerno, da se stopnja dampinga skupine Ecogreen ponovno izračuna, in sicer brez prilagoditve, izvedene v skladu s členom 2(10)(i).

(5)

Dne 21. decembra 2012 je bila zato objavljena Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1241/2012 z dne 11. decembra 2012 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 1138/2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije (4), z retroaktivno uporabo od 12. novembra 2011 („uredba o spremembi“).

(6)

Stopnja dampinga, določena za skupino Ecogreen v navedeni uredbi, je bila v skladu s členom 9(3) osnovne uredbe na stopnji de minimis. Preiskava v zvezi s skupino Ecogreen je bila zato zaključena brez uvedbe ukrepov. Splošno sodišče je nato 9. aprila 2013 odločilo, da ni potrebno, da razsoja o tožbi v zadevi T-28/12.

(7)

Čeprav za vse druge proizvajalce izvoznike iz Indije, Indonezije in Malezije še vedno veljajo protidampinške dajatve, bi bilo ugotovitve prvotne preiskave, zlasti škodljive učinke dampinškega uvoza, treba ponovno oceniti glede na revidirane ugotovitve o dampingu iz uredbe o spremembi.

(8)

Obvestilo o delni obnovi protidampinške preiskave glede uvoza nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije („zadevne države“) je bilo objavljeno 28. februarja 2013 (5) („obnova“). V obvestilu je navedeno, da je obnova po obsegu omejena na preučitev vpliva na novo določenih stopenj dampinga na ugotovitve iz prvotne preiskave, zlasti o škodi in vzročni zvezi („ponovna preiskava“).

(9)

Komisija je o delni obnovi preiskave uradno obvestila proizvajalce izvoznike, uvoznike in uporabnike, za katere je bilo znano, da jih to zadeva, in industrijo Unije. Zainteresirane strani so imele možnost, da v roku iz obvestila pisno izrazijo svoja stališča in zaprosijo za zaslišanje.

(10)

Več strani je trdilo, da ni jasno, na kakšni pravni podlagi je Komisija obnovila prvotno preiskavo in katere podatke naj bi zbrala, da bi ugotovila dejstva in oblikovala sklepe v sedanji ponovni preiskavi.

(11)

Strani so tudi trdile, da ni jasno, katera vrsta preiskave se je začela in kakšen bi lahko bil končni rezultat z vidika stopnje dokončnih ukrepov, katero obdobje bi bilo zajeto in kateri vidiki prvotne preiskave se ponovno ocenjujejo.

(12)

Opozoriti je treba, da je ta obnova nujna zaradi sprejetja uredbe o spremembi, ki pa je bila posledica ugotovitev Splošnega sodišča v zadevi T-249/06 Interpipe Nikopolsky Seamless Tubes Plant Niko Tube ZAT (Interpipe Niko Tube ZAT) in Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant VAT (Interpipe NTRP VAT) proti Svetu Evropske unije.

(13)

Opozoriti je treba, da je v prvotni preiskavi tako imenovano obdobje preiskave („OP“) zajemalo obdobje od 1. julija 2009 do 30. junija 2010. Ocena škode je zajemala obdobje od 1. januarja 2007 do konca OP („obravnavano obdobje“).

(14)

Sedanja ponovna preiskava se osredotoča na isto OP in isto obravnavano obdobje. Ugotovitve o škodi in vzročnosti, pridobljene za ti obdobji med prvotno preiskavo, se ponovno ocenjujejo z vidika stopenj dampinga za indonezijske izvoznike, ki so bile na novo določene v uredbi o spremembi.

(15)

Kot je navedeno v obvestilu o obnovi, je cilj sedanje ponovne preiskave še posebej ugotoviti, ali stopnja dampinga de minimis, določena za enega proizvajalca izvoznika iz Indonezije, in spremembe stopenj dampinga za druge indonezijske družbe, določene z uredbo o spremembi, lahko vplivajo na ugotovitve prvotne preiskave v zvezi s škodo in vzročno zvezo.

(16)

Rezultati ponovne preiskave so predstavljeni v nadaljevanju. Kot pri prvotni preiskavi so določeni podatki in informacije v indeksirani obliki, zlasti da se ohrani zaupnost prvotno predloženih podatkov.

(17)

Opozoriti je treba, da je zadevni izdelek, kot je opredeljen v prvotni preiskavi, tj. nasičeni maščobni alkoholi z ogljikovo verigo dolžine C8, C10, C12, C14, C16 ali C18 (brez razvejanih izomerov), vključno z enojnimi nasičenimi maščobnimi alkoholi (imenovanimi tudi „čiste frakcije“ ali „single cuts“) ter mešanicami, ki vsebujejo predvsem kombinacijo ogljikovih verig dolžine C6–C8, C6–C10, C8–C10, C10–C12 (običajno razvrščene pod C8–C10), mešanicami, ki vsebujejo predvsem kombinacijo ogljikovih verig dolžine C12–C14, C12–C16, C12–C18, C14–C16 (običajno razvrščene pod C12–C14), in mešanicami, ki vsebujejo predvsem kombinacijo ogljikovih verig dolžine C16–C18, s poreklom iz Indije, Indonezije in Malezije, ki se trenutno uvrščajo pod oznake KN ex 2905 16 85, 2905 17 00, ex 2905 19 00 in ex 3823 70 00 („maščobni alkohol“).

(18)

Ugotovitve uredbe o spremembi ne vplivajo na ugotovitve prvotne preiskave glede obravnavanega izdelka in podobnega izdelka.

(19)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 7 uredbe o spremembi, so bile ob upoštevanju ponovno izračunane stopnje dampinga za skupino Ecogreen stopnje dampinga prilagojene za vse družbe v Indoneziji, razen za drugega proizvajalca izvoznika z individualno stopnjo, ki je temeljila na stopnji za sodelujočega indonezijskega proizvajalca izvoznika z najvišjo stopnjo dampinga.

(20)

Uredba o spremembi ni vplivala na stopnje dampinga, določene v uvodni izjavi 23 dokončne uredbe za indijske proizvajalce izvoznike in v uvodni izjavi 55 za malezijske proizvajalce izvoznike.

(21)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 6 uredbe o spremembi, je bila stopnja dampinga za skupino Ecogreen določena na manj kot 2 % in je torej pod pragom de minimis iz člena 9(3) osnovne uredbe. Uvoz tega proizvajalca izvoznika v Unijo bi bilo zato treba v ponovni preiskavi obravnavati kot nedampinški uvoz.

(22)

Obseg, cena in tržni delež nedampinškega uvoza navedenega indonezijskega izvoznika so se v obravnavanem obdobju gibali, kot prikazuje spodnja tabela. V skladu z uvodno izjavo 16 so predloženi podatki indeksirani.

(23)

Preiskava je v zvezi s tabelo v uvodni izjavi 70 začasne uredbe, ki je bila potrjena z uvodno izjavo 64 dokončne uredbe, in zgornjo tabelo pokazala, da je nedampinški uvoz predstavljal omejeni delež celotnega uvoza iz zadevnih držav in da se je v obravnavanem obdobju sorazmerno manj povečeval kot dampinški uvoz. Dejansko je nedampinški uvoz leta 2007 predstavljal okoli 15–18 % celotnega obsega uvoza iz zadevnih držav, v OP pa samo okoli 10–13 %.

(24)

Ponovna preiskava kaže, da so se povprečne cene nedampinškega uvoza od skupine Ecogreen v obravnavanem obdobju zmanjšale za 9 %, vendar so med letom 2009 in OP ostale stabilne.

(25)

Ponovna preiskava ne vpliva na ugotovitve iz uvodnih izjav 57 do 61 dokončne uredbe v zvezi s proizvodnjo Unije in industrijo Unije, ki se zato potrdijo.

(26)

Ugotovitve iz uvodnih izjav 64 do 66 začasne uredbe, ki so bile potrjene z uvodno izjavo 62 dokončne uredbe, so nespremenjene. Potrjeno je, kot prikazuje tabela v nadaljevanju, da je bila potrošnja maščobnih alkoholov v Uniji precej stabilna in se je v obravnavanem obdobju povečala samo za 2 %. Kot je navedeno v uvodni izjavi 64 začasne uredbe, so bile informacije o potrošnji zagotovljene v indeksirani obliki, da se ohrani zaupnost podatkov.

(27)

Kot pri prvotni preiskavi je bilo preučeno, ali je bila glede na revidirane stopnje dampinga za indonezijske proizvajalce izvoznike iz uvodnih izjav 19 in 21 kumulativna ocena dampinškega uvoza iz treh zadevnih držav še vedno utemeljena v skladu z določbami člena 3(4) osnovne uredbe.

(28)

Opozoriti je treba, da člen 3(4) osnovne uredbe določa, da če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da: (a) je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis iz člena 9(3) navedene uredbe in obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv ter (b) je kumulativna ocena učinkov uvoza ustrezna glede na konkurenčne pogoje med uvoženimi izdelki ter konkurenčne pogoje med uvoženimi izdelki in podobnim izdelkom Unije.

(29)

Ugotovitve glede obsega in cene dampinškega uvoza za vsako od zadevnih držav so bile ponovno ocenjene za obravnavano obdobje. Informacije v zvezi z obsegom uvoza, ki so bile uporabljene za določitev povprečnih cen, navedenih v tabeli v uvodni izjavi 63(b) dokončne uredbe, ostajajo nespremenjene za Malezijo in Indijo. Podatki za Indonezijo so bili revidirani, da se je upoštevalo dejstvo iz zgornje uvodne izjave 21, in sicer da en proizvajalec izvoznik ni več izvajal dampinga svojih izdelkov na trgu Unije. Novo določeni dampinški uvoz se je razvijal, kot je prikazano v nadaljevanju. V skladu z zgornjo uvodno izjavo 16 so informacije o obsegu uvoza v indeksirani obliki za vsako zadevno državo.

(30)

Preiskava je pokazala, da obseg dampinškega uvoza za vsako zadevno državo v OP ni bil zanemarljiv in da je prisotnost dampinškega uvoza na trgu Unije v obravnavanem obdobju ostala znatna, zlasti v OP. Dejstvo, da je bilo v uredbi o spremembi ugotovljeno, da en indonezijski proizvajalec izvoznik ne izvaja dampinga, ne spremeni tega sklepa.

(31)

Tudi ugotovitve o oblikovanju cen dampinškega uvoza za vsako od zadevnih držav so bile ponovno ocenjene za obravnavano obdobje in so prikazane v spodnji tabeli. Cene, navedene v tabeli v uvodni izjavi 63(b) dokončne uredbe, ostajajo nespremenjene za Malezijo in Indijo. Podatki za Indonezijo so bili revidirani, da se je upoštevalo dejstvo iz zgornje uvodne izjave 21, in sicer da en proizvajalec izvoznik ni izvajal dampinga svojih izdelkov na trgu Unije. V skladu z zgornjo uvodno izjavo 16 so informacije v zvezi s ceno indonezijskega izvoznika, pri katerem je bil ugotovljen damping, v indeksirani obliki.

(32)

Preiskava je pokazala, da je oblikovanje cen indonezijskih proizvajalcev izvoznikov ostalo skoraj tako, kot je bilo v prvotni preiskavi, razen leta 2007, ko ni bilo uvoza iz Indonezije. Zato se lahko potrdi ugotovitev iz uvodne izjave 63(b) dokončne uredbe, da je bilo oblikovanje cen in cenovno obnašanje zadevnih držav zelo podobno, zlasti v OP. Dejstvo, da je bilo v uredbi o spremembi ugotovljeno, da en indonezijski proizvajalec izvoznik ne izvaja dampinga, ne spremeni tega sklepa.

(33)

Poleg tega so še vedno veljavne ugotovitve iz uvodne izjave 127 začasne uredbe, ki so bile potrjene v uvodni izjavi 122 dokončne uredbe, zlasti da so bile stopnje odprave škode, določene za zadevne države, znatno nad pragom de minimis v višini 2 %. Analizirane so bile tudi prodajne poti in cenovni trendi za vsako zadevno državo, pri čemer so bili rezultati podobni, kar prikazuje spodnja tabela. Uvozne cene zadevnih držav so padale po najvišji točki v letu 2008 in so bile na svetovni ravni še posebno nizke v primerjavi s povprečjem cen industrije Unije, kot je pokazala preiskava.

(34)

Spodnja tabela kaže, da se je tržni delež dampinškega uvoza iz vsake zadevne države na splošno povečal v obravnavanem obdobju. V skladu z zgornjo uvodno izjavo 16 so informacije v indeksirani obliki.

(35)

Na podlagi zgoraj navedenih dejstev in premislekov ponovna preiskava kaže, da ugotovitve iz prvotne preiskave glede kumulacije ostajajo nespremenjene. Zato se šteje, da so pogoji iz člena 3(4) osnovne uredbe v zvezi s kumulativno oceno dampinškega uvoza iz zadevnih držav še vedno izpolnjeni. Učinki dampinškega uvoza s poreklom iz zadevnih držav se zato lahko za namene ponovne preiskave škode in vzročnosti ocenijo skupaj.

(36)

Pri določitvi kumulativne ravni dampinškega uvoza na trg Unije v obravnavanem obdobju se upošteva dejstvo, da so bile v uredbi o spremembi potrjene pozitivne ugotovitve dampinga za vse proizvajalce izvoznike v Indoneziji, razen za skupino Ecogreen. Njihov izvoz velja za dampinški in zato ostaja predmet protidampinških dajatev.

(37)

Ponovna preiskava prav tako upošteva dejstvo, da so stopnje dampinga, določene v prvotni preiskavi za vse proizvajalce izvoznike iz Indije in Malezije, nespremenjene, ter da njihov uvoz šteje za dampinški in je predmet protidampinških dajatev.

(38)

Obseg dampinškega uvoza iz zadevnih držav je bil prilagojen tako, da se je odštel obseg nedampinškega uvoza enega indonezijskega proizvajalca izvoznika, kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi 29.

(39)

Na podlagi navedenega se podatki, navedeni v uvodni izjavi 70 začasne uredbe in potrjeni v uvodni izjavi 64 dokončne uredbe, ter ugotovitve iz uvodnih izjav 71 do 73 začasne uredbe v zvezi z oceno dampinškega uvoza v obravnavanem obdobju, kakor so bile potrjene v uvodni izjavi 65 dokončne uredbe, spremenijo, kot je prikazano v nadaljevanju. Glede na zgornjo uvodno izjavo 16 so informacije o celotnem obsegu uvoza in tržnem deležu dampinškega uvoza v indeksirani obliki.

(40)

V obravnavanem obdobju se je obseg dampinškega uvoza iz zadevnih držav, ugotovljen v sedanji ponovni preiskavi, bistveno povečal, in sicer za 65 %. Povečanje je bilo največje med letoma 2007 in 2008, ko se je uvoz povečal za 67 %. Uvoz se je potem rahlo zmanjšal leta 2009 in se v OP spet povečal skoraj na raven iz leta 2008.

(41)

Revidirane povprečne cene dampinškega uvoza iz zadevnih držav so v obravnavanem obdobju močno nihale in se skupno zmanjšale za 6 %. Vendar je treba omeniti, da je bilo med letom 2008 in OP zmanjšanje celo 14-odstotno. V celotnem obravnavanem obdobju so bile povprečne cene uvoza iz zadevnih držav ves čas nižje od cen, določenih drugje po svetu, in so nelojalno nižale prodajne cene industrije Unije, zaradi česar se je tržni delež dampinškega uvoza povečal.

(42)

V obravnavanem obdobju se je tržni delež dampinškega uvoza iz zadevnih držav znatno povečal, in sicer za 62 %. Povečanje je bilo največje med letoma 2007 in 2008. Med gospodarsko krizo se je uvoz rahlo zmanjšal, zaradi česar se je tržni delež zadevnih držav med letoma 2008 in 2009 rahlo zmanjšal, tj. za 4 %, vendar so do konca obravnavanega obdobja ta tržni delež povrnile.

(43)

Izključitev nedampinškega uvoza skupine Ecogreen zato v ničemer ne spreminja ugotovitev iz prvotne preiskave glede obsega, cene in tržnega deleža dampinškega uvoza, ki se zato potrdijo.

(44)

Opozoriti je treba, da so bili razponi nelojalnega nižanja prodajnih cen, ki so bili ugotovljeni v prvotni preiskavi, pojasnjeni v uvodnih izjavah 74 in 75 začasne uredbe ter potrjeni v uvodni izjavi 67 dokončne uredbe. Na individualne izračune, določene za vsakega od zadevnih izvoznikov, uredba o spremembi ni vplivala. Te ugotovitve se zato potrdijo.

(45)

Ugotovljeno povprečno nelojalno nižanje prodajnih cen dampinškega uvoza, ocenjeno kumulativno za tri države po izključitvi nedampinškega uvoza, znaša 2 %. To očitno nizko nelojalno nižanje prodajnih cen je treba obravnavati ob upoštevanju dejstva, da je bila industrija Unije prisiljena znižati svoje cene zaradi prisotnosti poceni uvoza na trgu EU. Vendar te cene niso zajele stroškov proizvodnje, zlasti v OP. Povprečno nelojalno nižanje prodajnih cen za kumulativno oceno dampinškega uvoza, pri čemer je skupina Ecogreen izključena, je znašalo 22 %.

(46)

Po razkritju ugotovitev Komisije je uvoznik nekaterih maščobnih alkoholov in njihovih mešanic s poreklom iz Indonezije trdil, da bi bila povprečna cena nedampinškega uvoza nižja od povprečne cene uvoza, ki bi ga proizvedel indonezijski proizvajalec izvoznik, za katerega veljajo ukrepi. Vendar ta trditev ne vpliva na ugotovitev o nelojalnem nižanju prodajnih cen dampinškega uvoza, ocenjenega kumulativno.

(47)

Uredba o spremembi ne vpliva na ugotovitve o gospodarskem položaju industrije Unije iz uvodnih izjav 76 do 91 začasne uredbe, potrjene v uvodnih izjavah 71 do 84 dokončne uredbe, ki se zato lahko potrdijo.

(48)

Opomniti je treba, da je prvotna preiskava pokazala, da se je večina kazalnikov škode v zvezi z industrijo Unije, na primer proizvodnja (– 17 %), izkoriščanje zmogljivosti (– 15 %), obseg prodaje (– 18 %), tržni delež (– 12 %) in zaposlovanje (– 13 %), v obravnavanem obdobju poslabšala. Resno prizadeti so bili zlasti kazalniki škode, povezani s finančno uspešnostjo industrije Unije, kot sta denarni tok in dobičkonosnost. To pomeni, da je bila oslabljena zmožnost industrije Unije za zbiranje kapitala, zlasti v OP.

(49)

Glede na navedeno se sklep, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe, potrdi.

(50)

Po potrditvi obstoja znatne škode, ki jo je utrpela industrija Unije, je bilo ponovno ocenjeno, ali še vedno obstaja vzročna zveza med navedeno škodo glede na revidirane ugotovitve za damping, kakor so bile določene v uredbi o spremembi, in revidiranim dampinškim uvozom iz zadevnih držav.

(51)

Kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi 26, je bila potrošnja v Uniji v obravnavanem obdobju precej stabilna in se je povečala za samo 2 %.

(52)

Tabela v zgornji uvodni izjavi 39, ki izključuje uvoz s strani indonezijskega izvoznika, za katerega je bilo v uredbi o spremembi ugotovljeno, da ni izvajal dampinga svojih izdelkov na trgu Unije, kaže, da je revidirani obseg dampinškega uvoza iz treh zadevnih držav v obravnavanem obdobju ostal velik in se je znatno povečal, in sicer za več kot 60 000 ton v absolutnem smislu in za več kot 60 % v relativnem smislu. Podobno se je tržni delež dampinškega uvoza znatno povečal in pridobil več kot 5 odstotnih točk v navedenem obdobju.

(53)

Ti trendi so zelo podobni tistim, ki so bili ugotovljeni v prvotni preiskavi, zlasti v uvodnih izjavah 86 do 94 dokončne uredbe. Povečanje tržnega deleža, ki je bil v prvotni preiskavi določen na 57 %, zdaj za obravnavano obdobje na podlagi revidiranih podatkov predvidoma znaša več kot 60 %.

(54)

Ponovna preiskava je dejansko potrdila, da je dampinški uvoz iz zadevnih držav pritiskal na industrijo Unije od leta 2008, ko se je ta uvoz povečal za 67 %. V navedenem letu so bile cene dampinškega uvoza precej nižje od cen industrije Unije, kakor je prikazano v uvodni izjavi 39. To je povzročilo znaten upad obsega prodaje (– 15,4 %) in tržnega deleža industrije Unije, ki ju ni mogla povrniti v preostalem obravnavanem obdobju. V istem obdobju se je tržni delež dampinškega uvoza iz zadevnih držav povečal za več kot 9 odstotnih točk.

(55)

V uvodni izjavi 72 dokončne uredbe je bilo pojasnjeno, da je morala industrija Unije zaradi tega pritiska znatno znižati svoje prodajne cene, in sicer za 16,9 % leta 2009, v OP pa še za dodatnih 5,3 %. Čeprav je industrija Unije s tem cenovnim obnašanjem lahko omejila izgubo tržnega deleža, je to povzročilo znatne izgube, ki so se nakopičile v obravnavanem obdobju, kakor je prikazano v uvodni izjavi 86 začasne uredbe in potrjeno v uvodni izjavi 78 dokončne uredbe. Ta položaj je sovpadal s prisotnostjo velikega obsega poceni dampinškega uvoza na trgu Unije, zlasti v OP.

(56)

Čeprav se je leta 2009 absolutni obseg dampinškega uvoza iz zadevnih držav zmanjšal za 7,3 %, skladno z upadom gospodarske rasti in krčenjem trga EU, je opaziti, da se je povprečna cena dampinškega uvoza znižala za 17,9 %, kar je več kot 16,9-odstotno znižanje cen industrije Unije. V OP je morala industrija Unije znižati svoje cene in je nakopičila finančne izgube.

(57)

Zgornji premisleki kažejo, kako resne posledice je imela prisotnost velikega obsega poceni dampinškega uvoza na trgu Unije na cenovno obnašanje industrije Unije na njenem glavnem trgu in kako negativen učinek je imela na njen gospodarski položaj, zlasti v OP.

(58)

Zgoraj omenjeni uvoznik je trdil, da bi bilo pri analizi vzročne zveze preostali dampinški uvoz iz Indonezije treba obravnavati ločeno od uvoza s poreklom iz Indije in Malezije, in sicer na podlagi dejavnikov, kot so stabilen tržni delež, višja raven cen, odsotnost nelojalnega nižanja prodajnih cen, nižja stopnja nelojalnega nižanja ciljnih cen navedenega uvoza iz Indonezije ter vzporeden razvoj tržnega deleža Indonezije in industrije Unije. Uvoznik je tudi trdil, da ne obstaja nobena vzročna zveza med škodo in dampinškim uvozom iz Indonezije, če se ne uporabi kumulacija.

(59)

Trditev je bila zavrnjena, ker dejavniki, ki jih je navedel uvoznik (v več pogledih selektivno), ne štejejo za relevantne na podlagi člena 3(4) osnovne uredbe za ugotavljanje, ali bi bilo treba uporabiti kumulacijo, zlasti v zvezi s konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki in podobnimi izdelki Unije. Prvotna preiskava je dejansko zaključila, da je zadevni izdelek osnovni vmesni izdelek, ki se večinoma uporablja kot vhodni material za proizvodnjo sulfatov maščobnih alkoholov, etoksilatov maščobnih alkoholov in etersulfatov maščobnih alkoholov, ter da uvoženi izdelek neposredno konkurira z izdelkom, proizvedenim v Uniji, ne glede na državo porekla. Enotnost konkurence na trgu Unije zato utemeljuje kumulativno oceno uvoza v smislu člena 3(4)(b) osnovne uredbe. Trditve uvoznika ne obravnavajo te ugotovitve in bi lahko postale relevantne samo, če se ne uporabi kumulacija. Ker ni nobene podlage za spremembo ugotovitev prvotne preiskave o kumulaciji, se analiza učinkov dampinškega uvoza potrdi.

(60)

Poleg tega bi bilo treba opozoriti, da je preostali indonezijski uvoz potekal po dampinških ravneh cen, da je močno povečal svoj tržni delež v obravnavanem obdobju in da je nelojalno nižal ciljne prodajne cene industrije Unije.

(61)

Nenazadnje je uvoznik menil, da je skupina Ecogreen bolj nelojalno nižala ciljne cene kot preostali indonezijski proizvajalec izvoznik, in ker učinek uvoza skupine Ecogreen šteje za zanemarljivega, da bi se zato moral enak sklep a fortiori uporabiti za preostali uvoz iz Indonezije.

(62)

Navedeni sklep uvoznika temelji na napačni predpostavki. Sodna odločba je povzročila spremembo pri izračunu dampinga skupine Ecogreen, ki je nato postal de minimis. Samo iz navedenega razloga je bilo treba učinek uvoza skupine Ecogreen šteti za zanemarljivega. Trditev se zato zavrne.

(63)

Na podlagi zgornjih ugotovitev se sklene, da je dampinški uvoz povzročil znatno škodo industriji Unije.

(64)

Preučen je bil tudi učinek drugih dejavnikov na položaj industrije Unije v okviru vzročnosti.

(65)

Kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi 23, je nedampinški uvoz naraščal sorazmerno manj od dampinškega uvoza in je predstavljal samo omejeni delež celotnega uvoza iz zadevnih držav v OP. Preiskava je poleg tega pokazala, da je imel ta uvoz le skromen tržni delež v obravnavanem obdobju in zlasti v OP.

(66)

Obseg dampinškega uvoza se je med letom 2009 in OP povečal za 6,5 %, kar je več od okrevanja trga, ki se kaže s 4,6-odstotnim povečanjem potrošnje Unije, in je tako pridobil tržni delež.

(67)

Zato se šteje, da morebiten učinek nedampinškega uvoza na trg Unije v OP ne more odtehtati znatnega negativnega učinka dampinškega uvoza, podrobno opisanega v uvodnih izjavah 51 do 57.

(68)

Na podlagi zgornjih ugotovitev se šteje, da prisotnost nedampinškega uvoza s strani skupine Ecogreen na trg Unije v OP ni taka, da bi pretrgala vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo, ki jo je industrija Unije utrpela v OP.

(69)

V prvotni preiskavi so bili pri ugotavljanju morebitnih vzrokov znatne škode, ki jo je utrpela industrija Unije, preučeni tudi drugi dejavniki: uvoz v Unijo iz drugod po svetu, uspešnost izvoza industrije Unije, učinek gospodarske krize in prodaja razvejanih izomerov, ki niso zajeti v obsegu izdelka.

(70)

Ker na te dejavnike ne vplivajo revidirane stopnje dampinga, ugotovljene za indonezijske proizvajalce izvoznike, se ugotovitve in sklep iz uvodnih izjav 95 do 100 dokončne uredbe v zvezi s temi dejavniki potrdijo. Učinek teh dejavnikov ni tak, da bi pretrgal ugotovljeno vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.

(71)

Sedanja ponovna preiskava kaže, da še vedno obstaja jasna in neposredna zveza med povečanjem obsega in negativnim učinkom cen dampinškega uvoza ter znatno škodo, ki jo je industrija Unije utrpela v OP.

(72)

Zgornja analiza kaže, da je bil obseg nedampinškega uvoza omejen v primerjavi z glavnino dampinških izdelkov, uvoženih iz zadevnih držav. V času dokaj stabilne potrošnje se je ta dampinški uvoz v obravnavanem obdobju znatno povečal, tako v absolutnem kot v relativnem smislu, njegova prisotnost pa je imela znaten negativen učinek na trg Unije. Dejansko je bilo ugotovljeno, da je morala industrija Unije zaradi izkrivljanja na trgu znatno nižati svoje cene od leta 2008, in sicer za 22,2 %, ter ni mogla pokriti svojih stroškov in doseči primernega dobička, zlasti v OP.

(73)

Ponovna preiskava je tudi potrdila, da učinki drugih dejavnikov, ki niso dampinški uvoz, ne bi mogli pretrgati vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.

(74)

Zato ponovna preiskava kaže, da obstaja vzročna zveza med dampinškim uvozom iz Indije, Indonezije in Malezije ter znatno škodo, ki jo je industrija Unije utrpela v OP. Sklepi iz uvodnih izjav 101 in 102 dokončne uredbe se potrdijo.

(75)

Kaže, da uredba o spremembi ni vplivala na sklep iz uvodne izjave 118 dokončne uredbe v zvezi z interesom Unije, ki se potrdi.

(76)

Kot je navedeno zgoraj, je ponovna preiskava zadevnih dejstev in ugotovitev iz prvotne preiskave ob upoštevanju novih stopenj dampinga, določenih v uredbi o spremembi, pokazala, da preostali dampinški uvoz iz Indije, Indonezije in Malezije na trg Unije povzroča znatno škodo industriji Unije v OP.