30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/1

(1)

Prosto gibanje oseb je ena od temeljnih svoboščin Unije. Člen 46 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku in po posvetovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom izdajata direktive, v katerih so določeni potrebni ukrepi za vzpostavitev prostega gibanja delavcev iz člena 45 PDEU. V členu 45 PDEU je določeno, da prosto gibanje delavcev med drugim vključuje pravico sprejeti ponujeno delovno mesto in se v ta namen na območju držav članic prosto gibati. Cilj te direktive je spodbujati mobilnost delavcev z zmanjšanjem ovir za mobilnost, ki so nastale zaradi določenih pravil v zvezi s sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki temeljijo na delovnem razmerju.

(2)

Socialna zaščita delavcev v zvezi s pokojninami je zagotovljena z zakonsko predpisanimi sistemi socialne varnosti, skupaj s sistemi dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki temeljijo na pogodbi o zaposlitvi, ki postajajo v državah članicah vse pogostejši.

(3)

Evropski parlament in Svet imata široka diskrecijska pooblastila za izbiro najbolj primernih ukrepov za dosego cilja iz člena 46 PDEU. Sistem koordinacije, določen v Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 (3) in v Uredbi (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ter zlasti pravila, ki se uporabljajo za seštevanje, se ne nanašajo na sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, razen na sisteme, ki so v navedenih uredbah opredeljeni kot zakonodaja ali o katerih je država članica skladno z navedenima uredbama podala izjavo.

(4)

Direktiva Sveta 98/49/ES (5) je prvi poseben ukrep za izboljšanje uresničevanja pravice do prostega gibanja delavcev, kar zadeva sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(5)

Cilj te direktive je nadalje olajšati mobilnost delavcev med državami članicami z izboljšanjem pridobivanja in ohranjanja pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja za zavarovance teh sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(6)

Ta direktiva se ne uporablja za pridobivanje in ohranitev pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja delavcev, ki se gibljejo znotraj iste države članice. Države članice lahko koristijo svoje nacionalne pristojnosti, da razširijo pravila, ki se uporabljajo na podlagi te direktive, na zavarovance, ki zamenjajo zaposlitev znotraj iste države članice.

(7)

Država članica lahko zahteva, da odhajajoči delavci, ki se preselijo v drugo državo članico, o tem ustrezno uradno obvestijo svoj sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(8)

Upoštevati bi bilo treba značilnosti in posebne lastnosti sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja ter njihovo različnost znotraj držav članic in med njimi. Uvedbo novih sistemov, vzdržnost obstoječih sistemov ter pričakovanja in pravice zavarovancev sedanjih pokojninskih sistemov bi bilo treba ustrezno zaščititi. Ta direktiva bi zlasti morala upoštevati vlogo socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(9)

Ta direktiva ne postavi pod vprašanje pravice držav članic, da organizirajo svoje pokojninske sisteme. Države članice ohranijo polno odgovornost za organizacijo takšnih sistemov in zato pri prenosu te direktive v nacionalno pravo niso zavezane uvesti zakonodaje, ki določa vzpostavitev sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(10)

Ta direktiva ne omejuje avtonomije socialnih partnerjev, kadar so odgovorni za vzpostavitev in upravljanje sistemov pokojninskega zavarovanja, če lahko zagotovijo rezultate, določene s to direktivo.

(11)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za vse sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, vzpostavljene v skladu z nacionalnim pravom in prakso, ki delavcem nudijo dodatno pokojnino, kot so pogodbe skupinskega zavarovanja, dokladni sistemi, dogovorjeni v eni ali več panogah ali sektorjih, naložbeni sistemi ali pokojninske obljube, zajamčene s knjigovodskimi rezervacijami, ali katera koli skupinska ali druga primerljiva ureditev.

(12)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja ali, kadar je primerno, pododdelke takšnih sistemov, ki so zaprti, tako da ni več možno vključevanje novih zavarovancev, saj bi uvedba novih pravil lahko pomenila neupravičeno obremenitev za takšne sisteme.

(13)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na ureditve o zajamčenih vlogah za primer plačilne nesposobnosti ali na izravnalne ureditve, ki niso del sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki temelji na delovnem razmerju, in ki so namenjene zaščiti pokojninskih pravic delavcev v primeru plačilne nesposobnosti podjetja ali sistema pokojninskega zavarovanja. Prav tako ta direktiva ne bi smela vplivati na sklade nacionalnih pokojninskih rezerv.

(14)

Ta direktiva bi se morala uporabljati samo za sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, pri katerih upravičenost obstaja zaradi delovnega razmerja in je vezano na doseganje upokojitvene starosti ali izpolnjevanje drugih zahtev, kot jih določa sistem ali nacionalna zakonodaja. Ta direktiva se ne uporablja za posamezne pokojninske ureditve, razen za tiste, ki se sklenejo na podlagi delovnega razmerja. Kadar so na sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja vezana nadomestila za invalidnost ali za preživele družinske člane, se lahko upravičenost do njih ureja s posebnimi pravili. Ta direktiva ne vpliva na obstoječe nacionalno pravo in pravila sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja v zvezi s takimi posebnimi pravili.

(15)

Enkratno plačilo, ki ni povezano s prispevki za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se plača neposredno ali posredno ob koncu delovnega razmerja in ki ga financira izključno delodajalec, ne bi smelo šteti za dodatno pokojnino v smislu te direktive.

(16)

Zaradi vse večjega pomena dodatnega pokojninskega zavarovanja kot sredstva za zagotovitev življenjskega standarda v starosti v številnih državah članicah bi bilo treba izboljšati pogoje za pridobivanje in ohranjanje pokojninskih pravic z namenom, da se zmanjšajo ovire za prosto gibanje delavcev med državami članicami.

(17)

Dejstvo, da so lahko v nekaterih sistemih dodatnega pokojninskega zavarovanja pokojninske pravice izgubljene, če se delovno razmerje delavca konča, preden je zaključil minimalno obdobje vključenosti v sistem pokojninskega zavarovanja (doba pridobivanja pravic) ali preden je dosegel minimalno starost (starost za pridobitev pravic), lahko delavcem, ki se gibljejo med državami članicami, onemogoči pridobitev ustreznih pokojninskih pravic. Podoben učinek ima lahko zahteva glede dolge čakalne dobe, preden se delavec lahko vključi v pokojninski sistem. Takšni pogoji torej predstavljajo ovire za prosto gibanje delavcev. Nasprotno pa zahteve glede minimalne starosti za vključitev ne pomenijo ovire za svobodo gibanja, zato jih ta direktiva ne obravnava.

(18)

Pogojev za pridobivanje pravic ne bi smeli enačiti z drugimi pogoji, ki so določeni za pridobivanje pravice do rente glede faze izplačila, v okviru nacionalnega prava ali pravil določenih sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja, zlasti sistemov z vnaprej določenimi prispevki. Obdobje aktivne vključenosti v pokojninski sistem, ki ga mora zavarovanec izpolniti po tem, ko je postal upravičen do dodatne pokojnine in s tem do izplačila pokojnine v obliki rente ali glavnice, na primer ne šteje za dobo pridobivanja pravic.

(19)

Kadar delovno razmerje preneha, preden je odhajajoči delavec zbral pridobljene pokojninske pravice in naložbeno tveganje nosi sistem ali delodajalec, zlasti pri sistemih z vnaprej določenimi pravicami, bi se moralo iz sistema vedno povrniti pokojninske prispevke odhajajočega delavca. Kadar delovno razmerje preneha, preden je odhajajoči delavec zbral pridobljene pokojninske pravice, in če naložbeno tveganje nosi odhajajoči delavec, zlasti pri sistemih z vnaprej določenimi prispevki, lahko sistem povrne vrednost naložb, ki izhajajo iz teh prispevkov. Vrednost je lahko večja ali manjša od prispevkov, ki jih je vplačal odhajajoči delavec. Druga možnost pa je, da se iz sistema lahko povrne vsota vseh prispevkov.

(20)

Odhajajoči delavci bi morali imeti pravico, da svoje pridobljene pokojninske pravice pustijo kot mirujoče pokojninske pravice v sistemu dodatnega pokojninskega zavarovanja, v katerem so jih pridobili. Kar zadeva ohranjanje mirujočih pokojninskih pravic, se lahko stopnja zaščite šteje za enakovredno, kadar se – zlasti pri sistemih z vnaprej določenimi prispevki – odhajajočemu delavcu ponudi možnost, da se vrednost njegovih pridobljenih pokojninskih pravic prenese v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki izpolnjuje pogoje iz te direktive.

(21)

V skladu z nacionalnim pravom in prakso bi bilo treba sprejeti ukrepe za zagotovitev ohranitve mirujočih pokojninskih pravic ali njihove vrednosti. Vrednost teh pravic bi se morala takrat, ko zavarovanec izstopi iz sistema, določiti v skladu z nacionalnim pravom in prakso. Kadar se vrednost teh pravic prilagodi, bi bilo treba upoštevati posebno naravo sistema, interese upravičencev z odloženo uveljavitvijo pravic ter interese preostalih aktivnih zavarovancev in upokojenih upravičencev.

(22)

Ta direktiva ne določa obveznosti vzpostavitve ugodnejših pogojev za mirujoče pokojninske pravice kot za pravice aktivnih zavarovancev sistema.

(23)

Če pridobljene pokojninske pravice ali vrednost pridobljenih pokojninskih pravic odhajajočega delavca ne presegajo veljavne zgornje meje, ki jo je določila zadevna država članica, in da ne bi prišlo do previsokih upravnih stroškov zaradi upravljanja velikega števila mirujočih pokojninskih pravic nizke vrednosti, lahko imajo pokojninski sistemi možnost, da se teh pridobljenih pravic v njih ne ohrani, temveč se namesto tega odhajajočemu delavcu izplača glavnica, enakovredna vrednosti pridobljenih pokojninskih pravic. Vrednost prenosa ali izplačila glavnice bi se morala po potrebi določiti v skladu z nacionalnim pravom in prakso. Države članice bi morale po potrebi določiti zgornjo mejo takšnih izplačil in pri tem upoštevati ustreznost prihodnjega dohodka delavcev med upokojitvijo.

(24)

Ta direktiva ne določa prenosa pridobljenih pokojninskih pravic. Vendar bi si morale države članice za olajšanje mobilnosti delavcev med državami članicami čim bolj prizadevati izboljšati prenosljivost pridobljenih pokojninskih pravic, zlasti pri uvajanju novih sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja.

(25)

Brez poseganja v Direktivo 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi morali biti aktivni zavarovanci in upravičenci z odloženo uveljavitvijo pravice, ki uresničujejo ali nameravajo uresničevati svojo pravico do prostega gibanja, na zahtevo ustrezno obveščeni o svojih pravicah do dodatnega pokojninskega zavarovanja. Kadar so na sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja vezana nadomestila za preživele družinske člane, bi morali imeti preživeli družinski člani enake pravice do obveščenosti kot upravičenci z odloženo uveljavitvijo pravice. Države članice bi morale imeti možnost določiti, da takšnih informacij ni treba zagotoviti več kot enkrat letno.

(26)

Zaradi raznolikosti sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja bi se morala Unija omejiti le na določitev splošnega okvira ciljev, ki jih je treba doseči, zato je direktiva ustrezen pravni instrument.

(27)

Ker cilja te direktive, in sicer lažjega uresničevanja pravice delavcev do prostega gibanja med državami članicami, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njenega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(28)

Ta direktiva določa minimalne zahteve in tako državam članicam omogoča, da sprejmejo ali ohranijo ugodnejše določbe. Izvajanje te direktive ne more upravičevati nazadovanja glede na obstoječe stanje v državah članicah.

(29)

Komisija najpozneje šest let po dnevu začetka veljavnosti te direktive pripravi poročilo o njeni uporabi.

(30)

V skladu z nacionalnimi določbami, ki urejajo organizacijo sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja, lahko države članice socialnim partnerjem na njihovo skupno zahtevo naložijo odgovornost za izvajanje te direktive v zvezi z določbami, ki se nanašajo na kolektivne pogodbe, če države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za to, da lahko v vsakem trenutku zagotovijo rezultate, ki so določeni s to direktivo –

(a)

sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki na dan začetka veljavnosti te direktive ne sprejemajo več novih aktivnih zavarovancev in zanje ostajajo zaprti;

(b)

sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja, za katere veljajo ukrepi, ki vključujejo intervencijo upravnih organov, ustanovljenih z nacionalno zakonodajo ali s strani sodnih organov, z namenom ohranjanja ali obnavljanja finančnega položaja, vključno s postopki prenehanja. Ta izključitev ne traja dlje, kot traja intervencija;

(c)

sisteme zajamčenih vlog v primeru plačilne nesposobnosti, sisteme nadomestil in sredstva nacionalnih pokojninskih rezerv in

(d)

enkratno plačilo, ki ga delodajalec izplača zaposlenemu ob prenehanju delovnega razmerja zaposlenega in ni povezano s pokojninskim zavarovanjem.

(a)

„dodatna pokojnina“ pomeni starostno pokojnino, določeno s pravili sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, vzpostavljenega v skladu z nacionalnim pravom in prakso;

(b)

„sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja“ pomeni kateri koli sistem dodatne starostne pokojnine, vzpostavljen v skladu z nacionalnim pravom in prakso, ki temelji na delovnem razmerju in je namenjen zagotavljanju dodatne pokojnine za zaposlene osebe;

(c)

„aktivni zavarovanci“ pomeni delavce, ki zaradi trenutnega delovnega razmerja imajo ali bi po izpolnitvi vseh pogojev za pridobitev lahko imeli pravico do dodatne pokojnine v skladu z določbami sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja;

(d)

„čakalna doba“ pomeni obdobje zaposlitve, ki mora preteči v skladu z nacionalnim pravom ali s pravili sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja ali v skladu z zahtevo delodajalca, preden se delavec lahko vključi v sistem;

(e)

„doba pridobivanja pravic“ pomeni obdobje aktivne vključenosti v sistem, ki mora preteči v skladu z nacionalnim pravom ali s pravili sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi uveljavitve upravičenosti do zbranih pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja;

(f)

„pridobljene pokojninske pravice“ pomeni vsako upravičenost do zbranih pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja po izpolnitvi vseh pogojev za pridobitev v skladu s pravili sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja in po potrebi z nacionalnim pravom;

(g)

„odhajajoči delavec“ pomeni aktivnega zavarovanca, kateremu je trenutno delovno razmerje prenehalo iz drugih razlogov kot iz tega, da je postal upravičenec do dodatne pokojnine, in ki se giblje med državami članicami;

(h)

„upravičenec z odloženo uveljavitvijo pravice“ pomeni nekdanjega aktivnega zavarovanca, ki je pridobil pokojninske pravice v okviru sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja in iz tega sistema še ne prejema dodatne pokojnine;

(i)

„mirujoče pokojninske pravice“ pomeni pridobljene pokojninske pravice, ki se ohranijo v sistemu, v katerem jih je zbral upravičenec z odloženo uveljavitvijo pravice;

(j)

„vrednost mirujočih pokojninskih pravic“ pomeni kapitalsko vrednost pokojninskih pravic, izračunano v skladu z nacionalnim pravom in prakso.

(a)

ko se uporabi doba pridobivanja pravic ali čakalna doba ali obe, celotna skupna doba za odhajajoče delavce v nobenem primeru ni daljša od treh let;

(b)

ko je za pridobitev pokojninskih pravic določena minimalna starost, ta za odhajajoče delavce znaša največ 21 let;

(c)

ko delovno razmerje preneha in odhajajoči delavec še nima pridobljenih pokojninskih pravic, se iz sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja povrnejo prispevki, ki jih je vplačal odhajajoči delavec, ali prispevki, ki so bili vplačani v njegovem imenu v skladu z nacionalnim pravom ali kolektivnimi pogodbami ali pogodbami, ali vsota vplačanih prispevkov oz. vrednost naložbe, ki izhaja iz teh prispevkov, ko odhajajoči delavec nosi naložbeno tveganje.

(a)

kadar so pokojninske pravice iz sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja pridobljene kot upravičenost do nominalne vsote, se zaščiti nominalna vrednost mirujočih pokojninskih pravic;

(b)

kadar se vrednost zbranih pokojninskih pravic sčasoma spremeni, se vrednost mirujočih pokojninskih pravic prilagodi z uporabo:

ali

(c)

kadar se vrednost zbranih pokojninskih pravic prilagodi, na primer v skladu s stopnjo inflacije ali ravnjo plač, se vrednost mirujočih pokojninskih pravic ustrezno prilagodi ob upoštevanju vseh sorazmernih omejitev, določenih v nacionalnem pravu ali dogovorjenih med socialnimi partnerji.

(a)

pogoje za pridobitev pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja in posledice uporabe teh pogojev ob prenehanju delovnega razmerja;

(b)

vrednost njihovih pridobljenih pokojninskih pravic ali oceno pridobljenih pokojninskih pravic, ki je bila opravljena največ 12 mesecev pred datumom vložitve zahteve, in

(c)

pogoje, ki urejajo obravnavo mirujočih pokojninskih pravic v prihodnosti.

(a)

vrednost njihovih mirujočih pokojninskih pravic ali oceno mirujočih pokojninskih pravic, ki je bila opravljena največ 12 mesecev pred datumom vložitve zahteve, in

(b)

pogoje, ki urejajo obravnavo mirujočih pokojninskih pravic.

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/8

(1)

Prosto gibanje delavcev je temeljna svoboščina državljanov Unije in eden od stebrov notranjega trga v Uniji, kot je določeno v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Izvajanje te svoboščine je nadalje razvito s pravom Unije, katerega cilj je zagotoviti dosledno uresničevanje pravic, ki so podeljene državljanom Unije in njihovim družinskim članom. „Družinski člani“ bi bilo treba razumeti enako, kot je ta pojem opredeljen v točki 2 člena 2 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), ki se uporablja tudi za družinske člane obmejnih delavcev.

(2)

Prosto gibanje delavcev je tudi ključen element za razvoj dejanskega trga dela v Uniji, ki delavcem omogoča, da se preselijo na območja, kjer primanjkuje delovne sile ali z boljšimi zaposlitvenimi možnostmi, več ljudem pomaga najti delovna mesta, ki bolje ustrezajo njihovemu znanju in spretnostim, ter odpravlja ozka grla na trgu dela.

(3)

Prosto gibanje delavcev daje vsakemu državljanu Unije, ne glede na njegovo stalno prebivališče, pravico, da se prosto preseli v drugo državo članico ter tam dela in/ali prebiva zaradi zaposlitve. Ščiti ga pred diskriminacijo na podlagi državljanstva v zvezi z dostopom do zaposlitve, zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, zlasti v zvezi z plačilom, odpuščanjem ter davčnimi in socialnimi ugodnostmi, saj mu v skladu z nacionalnim pravom, prakso in kolektivnimi pogodbami zagotavlja enako obravnavanje v primerjavi z državljani zadevne države članice. Take pravice bi morali brez diskriminacije uživati vsi državljani Unije, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, tudi stalni, sezonski in obmejni delavci. Prosto gibanje delavcev je treba razlikovati od svobode opravljanja storitev, ki zajema pravico podjetij do opravljanja storitev v drugi državi članici, pri čemer lahko svoje delavce začasno napotijo v drugo državo članico, da tam opravljajo delo, potrebno za opravljanje storitev v zadevni državi članici.

(4)

V členu 45 PDEU so določene materialne pravice delavcev Unije in njihovih družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, ki so podrobneje določene v Uredbi (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(5)

Učinkovito uveljavljanje svobode prostega gibanja delavcev pa je še vedno velik izziv in mnogi delavci Unije se zelo pogosto ne zavedajo svojih pravic do prostega gibanja. Med drugim so lahko delavci Unije tudi zaradi svojega potencialno bolj občutljivega položaja pri selitvi v drugo državo članico še vedno žrtve neupravičenega omejevanja ali oviranja pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja, denimo zaradi nepriznavanja kvalifikacij, diskriminacije na podlagi državljanstva in izkoriščanja. Med pravom in njegovo uporabo v praksi je torej vrzel, ki jo je treba odpraviti.

(6)

Komisija je julija 2010 v sporočilu z naslovom „Ponovna potrditev prostega gibanja delavcev: pravice in pomembne spremembe“ poudarila, da bo preučila načine za reševanje novih potreb in izzivov, zlasti ob upoštevanju novih vzorcev mobilnosti, s katerimi se soočajo delavci Unije in njihovi družinski člani. Poleg tega je navedla, da bo v okviru nove strategije za notranji trg pretehtala, kako spodbuditi in okrepiti mehanizme za učinkovito izvajanje načela enakega obravnavanja delavcev Unije in njihovih družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja. Komisija je tudi povzela razvoj zakonodaje in sodne prakse, zlasti glede osebnega področja uporabe prava Unije o prostem gibanju delavcev in glede vsebine pravic, ki jih imajo delavci Unije in njihovi družinski člani.

(7)

Komisija je v poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010 z naslovom „Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“ z dne 27. oktobra 2010 opredelila različno in nepravilno uporabo prava Unije o pravici do prostega gibanja kot eno glavnih ovir za državljane Unije pri učinkovitem uveljavljanju pravic na podlagi prava Unije. Komisija je v skladu s tem napovedala, da namerava sprejeti ukrepe, s katerimi „bo olajšala prosto gibanje državljanov EU in njihovih družinskih članov iz tretjih držav s strogim izvajanjem pravil EU, vključno s pravili o nediskriminaciji, spodbujala dobre prakse in boljše poznavanje pravil EU na terenu ter povečala razširjanje informacij državljanom EU o njihovih pravicah do prostega gibanja“ (ukrep 15 iz poročila o državljanstvu EU iz leta 2010). Poleg tega je v poročilu o državljanstvu EU iz leta 2013 z naslovom „Državljani EU: vaše pravice, vaša prihodnost“ Komisija obravnavala potrebo po odpravi upravnih ovir in poenostavitvi postopkov za državljane Unije, ki prebivajo, delajo in potujejo v drugih državah članicah.

(8)

Komisija je v sporočilu z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ napovedala, da bo: predložila zakonodajni predlog za podporo mobilnim delavcem (obveščanje in svetovanje) pri uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz PDEU in Uredbe (EU) št. 492/2011, in pozvala države članice, naj: povečajo ozaveščenost o pravicah, ki jih pravo Unije zagotavlja glede nediskriminacije, enakosti spolov in prostega gibanja delavcev, in dostop do teh pravic ter delovna mesta v javnem sektorju odprejo za državljane Unije in jim olajšajo dostop do njih v skladu s pravom Unije, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije. Sodišče se v zvezi s tem dosledno drži stališča, da je treba omejitev dostopa do nekaterih delovnih mest v javnih službah, tako da so na voljo samo državljanom posamezne države članice, razlagati restriktivno, saj velja samo za delovna mesta, ki zajemajo neposredno ali posredno udeležbo pri izvajanju javnopravnih pooblastil in dolžnosti, namenjenih varovanju splošnih interesov države ali drugih javnih organov.

(9)

Ustrezna in učinkovita uporaba in izvrševanje člena 45 PDEU in Uredbe (EU) št. 492/2011 ter poznavanje pravic so ključni elementi za varstvo pravic in enako obravnavanje delavcev Unije in njihovih družinskih članov, medtem ko slabo izvrševanje zmanjšuje učinkovitost veljavnih predpisov Unije na tem področju ter ogroža pravice in varstvo delavcev Unije in njihovih družinskih članov.

(10)

Bolj učinkovita in enotna uporaba pravic, ki jih pravila Unije zagotavljajo v zvezi s prostim gibanjem delavcev, je nujna tudi za pravilno delovanje notranjega trga.

(11)

Uporabo in spremljanje pravil Unije o prostem gibanju delavcev bi bilo treba izboljšati, da bi zagotovili boljšo obveščenost delavcev Unije in njihovih družinskih članov, pa tudi delodajalcev, javnih organov in drugih oseb, ki jih to zadeva, o pravicah do prostega gibanja in odgovornostih ter tako pomagali delavcem Unije in njihovim družinskim članom in jih zaščitili pri uveljavljanju navedenih pravic ter odpravili izogibanje tem pravilom s strani javnih organov in javnih ali zasebnih delodajalcev. V zvezi s tem lahko države članice upoštevajo tudi učinke povečane mobilnosti, kot je „beg možganov“ in „beg mladih“.

(12)

Da bi države članice zagotovile pravilno uporabo materialnih pravil Unije o prostem gibanju delavcev in za spremljanje skladnosti z njimi, bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev Unije in njihovih družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pred diskriminacijo na podlagi državljanstva ter kakršnim koli neutemeljenim omejevanjem ali oviranjem pri uveljavljanju te pravice.

(13)

Zato je primerno določiti posebna pravila za učinkovito izvrševanje ter omogočiti boljšo in enotnejšo uporabo materialnih pravil, ki urejajo prosto gibanje delavcev na podlagi člena 45 PDEU in Uredbe (EU) št. 492/2011. Pri zagotavljanju spoštovanja te temeljne svoboščine bi bilo treba upoštevati načelo enakosti moških in žensk in prepoved diskriminacije delavcev Unije in njihovih družinskih članov na kakršni koli podlagi, kot je določeno v členu 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(14)

V tem smislu bi morali imeti delavci Unije in njihovi družinski člani, ki so bili izpostavljeni diskriminaciji na podlagi državljanstva ali kakršnemu koli neupravičenemu omejevanju ali oviranju pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja, zagotovljeno dejansko in učinkovito sodno varstvo. Kadar države članice določijo upravne postopke kot pravno sredstvo, bi morale zagotoviti, da je vsako upravno odločitev mogoče izpodbijati pred sodiščem v smislu člena 47 Listine. Ob upoštevanju pravice do učinkovitega pravnega varstva bi morali biti delavci Unije zaščiteni pred neugodnim obravnavanjem ali posledicami, ki nastanejo zaradi pritožbe ali postopka, katerega cilj je zagotovitev spoštovanja pravic, zaščitenih s to direktivo.

(15)

Da bi zagotovili učinkovitejše ravni varstva, bi bilo treba tudi združenja in druge pravne osebe, vključno s socialnimi partnerji, pooblastiti za sodelovanje v postopkih, ki jih določijo države članice, v imenu vseh domnevnih žrtev ali v njihovo podporo, če te s tem soglašajo. To ne bi smelo posegati v nacionalna postopkovna pravila v zvezi z zastopanjem in obrambo pred sodišči ter druga pooblastila in kolektivne pravice socialnih partnerjev, predstavnikov delojemalcev in delodajalcev, na primer tista v zvezi z izvrševanjem kolektivnih pogodb, kadar je to ustrezno, vključno s tožbami v kolektivnem interesu, v skladu z nacionalnim pravom ali prakso. Za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva in brez poseganja v obstoječe mehanizme kolektivne obrambe, ki so na voljo socialnim partnerjem, ter nacionalno pravo ali prakso, naj države članice preučijo izvajanje skupnih načel za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb.

(16)

V skladu s sodno prakso Sodišča bi morala biti nacionalna pravila o rokih za zagotovitev spoštovanja pravic iz te direktive oblikovana tako, da uveljavljanje teh pravic zaradi njih ne bi bilo praktično nemogoče ali pretirano težavno.

(17)

Boljša zaščita pred diskriminacijo na podlagi državljanstva bi bila zagotovljena že s tem, da bi v vsaki državi članici obstajali učinkoviti organi z ustreznim strokovnim znanjem, ki bi bili pristojni za spodbujanje enakega obravnavanja, analizo težav, s katerimi se srečujejo delavci Unije in njihovi družinski člani, preučitev možnih rešitev in zagotavljanje posebne podpore le-tem. Pristojnosti teh organov bi morale med drugim vključevati zagotavljanje neodvisne pravne in/ali druge pomoči delavcem Unije in njihovim družinskim članom, kot je zagotavljanje pravnih nasvetov o uporabi ustreznih pravil Unije in nacionalnih pravil o prostem gibanju delavcev, informacij o pritožbenih postopkih ter pomoč pri varstvu pravic delavcev in njihovih družinskih članov. Vključuje lahko tudi pomoč v pravnih postopkih.

(18)

Vsaka država članica bi morala sama odločiti, ali dodeliti naloge, ki se izvedejo v skladu s to direktivo, zgoraj navedenim organom, ali pa te naloge dodeliti obstoječim organom s podobnimi cilji na nacionalni ravni, kot je na primer spodbujanje prostega gibanja oseb, izvajanje načela enakega obravnavanja ali zaščita pravic posameznika. Če se država članica odloči razširiti pristojnosti obstoječega organa, bi morala temu organu zagotoviti zadostna sredstva za učinkovito in ustrezno izvajanje že dodeljenih in dodatnih nalog. Kadar se naloge dodelijo več kot enemu organu, bi morale države članice zagotoviti njihovo ustrezno usklajenost.

(19)

Države članice bi morale zagotoviti, da eden ali več navedenih organov deluje kot kontaktna točka in da sodeluje z ustreznimi kontaktnimi točkami v drugih državah članicah in z njimi izmenjuje informacije, kot so kontaktni podatki vseh organov, pravna sredstva in kontaktni podatki združenj, organizacij ali drugih pravnih subjektov, ki zagotavljajo informacije in storitve delavcem Unije in njihovim družinskim članom. Na voljo javnosti bi moral biti seznam kontaktnih točk.

(20)

Države članice bi morale spodbujati sodelovanje med organi, ki so jih imenovale na podlagi te direktive, ter obstoječimi informacijskimi in podpornimi storitvami, ki jih zagotavljajo socialni partnerji, združenja, organizacije ali drugi ustrezni pravni subjekti, kot so organizacije, pristojne za urejanje koordinacije v skladu z Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5), po potrebi pa tudi inšpektorati za delo.

(21)

Države članice bi morale zagotoviti spodbujanje sinergij z že vzpostavljenimi informacijskimi in podpornimi orodji na ravni Unije, v ta namen pa bi morale zagotoviti tudi tesno sodelovanje obstoječih ali novoustanovljenih organov z uveljavljenimi informacijskimi in podpornimi storitvami, kot so Tvoja Evropa, SOLVIT, Evropska podjetniška mreža, enotne kontaktne točke in EURES, po potrebi pa tudi čezmejna partnerstva EURES.

(22)

Države članice bi morale spodbujati dialog s socialnimi partnerji in z ustreznimi nevladnimi organizacijami za odpravo in preprečevanje neupravičenega omejevanja in oviranja pravice do prostega gibanja ali različnih oblik diskriminacije na podlagi državljanstva.

(23)

Države članice bi morale ugotoviti, kako bi državljane Unije, kot so delavci, študenti in novi diplomanti, pa tudi delodajalci, socialni partnerji in druge zainteresirane strani, lahko oskrbele z zlahka dostopnimi ustreznimi informacijami o določbah te direktive in Uredbe (EU) št. 492/2011, vključno z informacijami o organih, imenovanih na podlagi te direktive, ter o razpoložljivih pravnih sredstvih in varstvu. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za zagotovitev teh informacij v več kot enem uradnem jeziku Unije, upoštevajoč zahteve na trgu dela. To ne bi smelo posegati v zakonodajo držav članic o rabi jezikov. Te informacije bi lahko zagotovili z individualnim svetovanjem in bi morale biti zlahka dostopne prek storitev Tvoja Evropa in EURES.

(24)

Za lažje zagotavljanje spoštovanja pravic, ki jih določa pravo Unije, bi bilo treba Direktivo Sveta 91/533/EGS (6) dosledno izvajati in spremljati.

(25)

V tej direktivi so določene minimalne zahteve, kar državam članicam omogoča, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše določbe. Države članice imajo tudi možnost razširiti pristojnosti organizacij, ki so jim poverjene naloge, povezane z zaščito delavcev Unije pred diskriminacijo na podlagi državljanstva, tako da njihove pristojnosti zajemajo tudi pravico do enakega obravnavanja brez diskriminacije na podlagi državljanstva vseh državljanov Unije, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, in njihovih družinskih članov, kakor je določena v členu 21 PDEU in v Direktivi 2004/38/ES. Izvajanje te direktive ne bi smelo upravičevati nikakršnega poslabšanja trenutnih razmer v posameznih državah članicah.

(26)

Učinkovito izvajanje te direktive pomeni, da bi se morale države članice pri sprejemanju ustreznih ukrepov za izpolnitev svojih obveznosti iz te direktive sklicevati na to direktivo ali pa sklic nanjo navesti ob uradni objavi izvedbenih ukrepov.

(27)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v zvezi s to direktivo upravičena.

(28)

Komisija bi morala po preteku določenega časa za izvajanje te direktive pripraviti poročilo o njenem izvajanju in zlasti oceniti, ali je treba pripraviti kakršne koli predloge za zagotovitev doslednejšega izvrševanja prava Unije o prostem gibanju. Komisija bi morala v tem poročilu obravnavati morebitne težave, s katerimi se soočajo mladi diplomanti, ki iščejo zaposlitev po vsej Uniji, in tisti zakonci delavcev Unije, ki prihajajo iz tretjih držav.

(29)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino, zlasti svobodo izbire poklica in pravico do dela, pravico do nediskriminacije, zlasti na podlagi državljanstva, pravico do kolektivnih pogajanj in ukrepov, poštene in pravične delovne pogoje, pravico do svobode gibanja in prebivanja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Direktivo je treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(30)

Ta direktiva spoštuje različne modele trga dela v državah članicah, vključno z modeli trga dela, ki jih urejajo kolektivne pogodbe.

(31)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve splošnega skupnega okvira ustreznih določb, ukrepov in mehanizmov, potrebnih za boljšo in enotnejšo uporabo ter zagotovitev spoštovanja pravic v zvezi s prostim gibanjem delavcev, zagotovljenih s PDEU in Uredbo (EU) št. 492/2011, v praksi, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinka ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

dostop do zaposlitve;

(b)

zaposlitvene in delovne pogoje, predvsem glede plačila, odpuščanja, zdravja in varnosti pri delu ter, če postane delavec Unije brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve;

(c)

dostop do socialnih in davčnih ugodnosti;

(d)

članstvo v sindikatih in pravico do izvolitve v svete delavcev;

(e)

dostop do usposabljanja;

(f)

dostop do nastanitve;

(g)

dostop do izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja za otroke delavcev Unije;

(h)

pomoč, ki jo zagotavljajo zavodi za zaposlovanje.

(a)

nudenje ali zagotavljanje neodvisne pravne in/ali druge pomoči delavcem Unije in njihovim družinskim članom, brez poseganja v njihove pravice ter pravice združenj, organizacij in drugih pravnih subjektov iz člena 3;

(b)

delovanje kot kontaktna točka za ustrezne kontaktne točke v drugih državah članicah za namene sodelovanja in izmenjave ustreznih informacij;

(c)

opravljanje ali naročanje neodvisnih raziskav in analiz v zvezi z neupravičenim omejevanjem in oviranjem pravice do prostega gibanja ali diskriminacijo delavcev Unije in njihovih družinskih članov na podlagi državljanstva;

(d)

zagotavljanje objave neodvisnih poročil in pripravo priporočil o vseh vprašanjih v zvezi s takšnim omejevanjem in oviranjem ali diskriminacijo;

(e)

objavo relevantnih informacij v zvezi z uporabo pravil Unije o prostem gibanju delavcev na nacionalni ravni.

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/15

(1)

V skladu s Sklepom Sveta 2014/242/EU (1) je bil v imenu Unije podpisan Sporazum med Evropsko unijo in Azerbajdžansko republiko o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(2)

Sporazum bi bilo treba odobriti.

(3)

S Sporazumom se ustanovi skupni odbor za ponovni sprejem, ki lahko sprejme svoj poslovnik. Primerno je zagotoviti poenostavljen postopek za oblikovanje stališča Unije v tem primeru.

(4)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola, ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju tega sklepa, ki zanju ni zavezujoč in se v njiju ne uporablja.

(5)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/17

(a)

„ponovni sprejem“ pomeni premestitev oseb s strani države prosilke in sprejem teh oseb s strani zaprošene države (lastnih državljanov zaprošene države, državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva), tj. oseb, ki so bodisi bile odkrite pri nezakonitem vstopu v državo prosilko bodisi sta bila odkrita njihova nezakonita navzočnost ali nezakonito prebivanje v državi prosilki, in sicer v skladu z določbami tega sporazuma;

(b)

„pogodbenici“ pomenita Azerbajdžan in Unijo;

(c)

„država članica“ pomeni vsako državo članico Unije, ki jo ta sporazum zavezuje;

(d)

„državljan Azerbajdžana“ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo Azerbajdžana v skladu z zakonodajo Azerbajdžana;

(e)

„državljan države članice“ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo države članice, kakor je opredeljeno za namene Unije;

(f)

„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo z državljanstvom, ki ni državljanstvo Azerbajdžana ali ene od držav članic;

(g)

„oseba brez državljanstva“ pomeni vsako osebo, ki nima nobenega državljanstva;

(h)

„dovoljenje za prebivanje“ pomeni dovoljenje katere koli vrste, ki ga je izdal Azerbajdžan ali ena od držav članic in s katerim je osebi dovoljeno prebivanje na ozemlju zadevne države. Ne vključuje začasnih dovoljenj, s katerimi je osebam dovoljeno ostati na ozemlju zadevne države zaradi obravnavanja prošnje za azil ali prošnje za dovoljenje za prebivanje;

(i)

„vizum“ pomeni dovoljenje, ki ga je izdal, ali sklep, ki ga je sprejel Azerbajdžan ali ena od držav članic in je potreben za vstop, zadrževanje ali tranzit prek zadevnega ozemlja. Ne vključuje letališkega tranzitnega vizuma;

(j)

„država prosilka“ pomeni državo (Azerbajdžan ali eno od držav članic), ki vloži prošnjo za ponovni sprejem na podlagi člena 8 ali prošnjo za tranzit na podlagi člena 15 tega sporazuma;

(k)

„zaprošena država“ pomeni državo (Azerbajdžan ali eno od držav članic), na katero je naslovljena prošnja za ponovni sprejem na podlagi člena 8 ali prošnja za tranzit na podlagi člena 15 tega sporazuma;

(l)

„pristojni organ“ pomeni vsak nacionalni organ Azerbajdžana ali ene od držav članic, ki mu je zaupano izvajanje tega sporazuma v skladu s členom 20(1)(a);

(m)

„tranzit“ pomeni prehod državljana tretje države ali osebe brez državljanstva prek ozemlja zaprošene države med potovanjem iz države prosilke v namembno državo.

—

Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

—

Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950,

—

Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

Konvencije ZN proti mučenju iz leta 1984,

—

Ženevske konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in priloženega Protokola iz leta 1967.

(a)

neporočene mladoletne otroke oseb iz odstavka 1, ne glede na njihov kraj rojstva ali državljanstvo, razen če imajo samostojno pravico prebivanja v državi članici prosilki ali veljavno dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala druga država članica;

(b)

zakonce oseb iz odstavka 1, ki imajo drugo državljanstvo ali so brez državljanstva, če imajo pravico do vstopa in zadrževanja na ozemlju Azerbajdžana ali to pravico pridobijo, razen če imajo samostojno pravico prebivanja v državi članici prosilki ali veljavno dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala druga država članica.

(a)

imajo take osebe v trenutku vložitve prošnje za ponovni sprejem veljavni vizum ali veljavno dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal Azerbajdžan, ali

(b)

so take osebe nezakonito vstopile na ozemlje držav članic neposredno zatem, ko so se zadrževale na ozemlju Azerbajdžana ali potovale čez njegovo ozemlje.

(a)

je bil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva samo v letališkem tranzitu preko mednarodnega letališča Azerbajdžana;

(b)

je imel državljan tretje države ali oseba brez državljanstva pravico, da na ozemlje države članice prosilke vstopi brez vizuma.

(a)

neporočene mladoletne otroke oseb iz odstavka 1, ne glede na njihov kraj rojstva ali državljanstvo, razen če imajo samostojno pravico prebivanja v Azerbajdžanu,

(b)

zakonce oseb iz odstavka 1, ki imajo drugo državljanstvo ali so brez državljanstva, če imajo pravico do vstopa in zadrževanja na ozemlju zaprošene države članice ali to pravico pridobijo, razen če imajo samostojno pravico prebivanja v Azerbajdžanu.

(a)

imajo take osebe v trenutku vložitve prošnje za ponovni sprejem veljavni vizum ali veljavno dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala zaprošena država članica, ali

(b)

so take osebe nezakonito vstopile na ozemlje Azerbajdžana neposredno zatem, ko so se zadrževale na ozemlju ali potovale čez ozemlje zaprošene države članice.

(a)

je bil državljan tretje države ali oseba brez državljanstva samo v letališkem tranzitu preko mednarodnega letališča zaprošene države članice, ali

(b)

je imel državljan tretje države ali oseba brez državljanstva pravico, da na ozemlje Azerbajdžana vstopi brez vizuma.

(a)

podatke osebe, ki jo je treba ponovno sprejeti (npr. imena, priimke, datum rojstva in po možnosti kraj rojstva ter zadnji kraj prebivanja), ter, če je ustrezno, podatke o neporočenih mladoletnih otrocih in/ali zakoncih;

(b)

v primeru lastnih državljanov, navedbo dokazil, s katerimi se državljanstvo bodisi izkazuje bodisi se na njihovi podlagi utemeljeno domneva, kot je določeno v prilogah 1 in 2;

(c)

v primeru državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, navedbo dokazil, s katerimi se pogoji za ponovni sprejem državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva bodisi izkazujejo bodisi se na njihovi podlagi utemeljeno domnevajo, kot je določeno v prilogah 3 in 4;

(d)

fotografijo osebe, ki jo je treba ponovno sprejeti.

(a)

izjavo, iz katere je razvidno, da bo oseba, ki jo je treba premestiti, morda potrebovala pomoč ali oskrbo, če se je zadevna oseba izrecno strinjala z izjavo;

(b)

vsak drug zaščitni ali varnostni ukrep ali podatke o zdravju osebe, ki bi lahko bili potrebni pri posamezni premestitvi.

(a)

v dveh delovnih dneh, če je bila prošnja vložena v hitrem postopku (člen 7(3)),

(b)

v petnajstih koledarskih dneh v vseh drugih primerih.

(a)

če državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva v namembni državi ali drugi državi tranzita grozi mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, smrtna kazen ali preganjanje zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali

(b)

če bo državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva v zaprošeni državi ali drugi državi tranzita izrečena kazenska sankcija, ali

(c)

zaradi javnega zdravja, nacionalne varnosti, javnega reda ali drugih nacionalnih interesov zaprošene države.

(a)

vrsto tranzita (po zraku, morju ali kopnem), morebitne druge države tranzita in predvideni končni namembni kraj;

(b)

podatke o zadevni osebi (npr. ime, priimek, dekliški priimek, druga uporabljena imena/imena, po katerih je oseba znana, ali vzdevke, datum rojstva, spol in če je mogoče kraj rojstva, državljanstvo, jezik, vrsto in številko potne listine);

(c)

predvideno mesto vstopa, čas premestitve in morebitno uporabo spremljevalcev;

(d)

izjavo, da so po mnenju države prosilke izpolnjeni pogoji iz člena 14(2) in da ni znanih razlogov za zavrnitev v skladu s členom 14(3).

(a)

osebne podatke je treba obdelati pošteno in zakonito;

(b)

osebne podatke je treba zbrati za določene, izrecne in upravičene namene izvajanja tega sporazuma ter jih niti organ, ki jih sporoči, niti organ prejemnik ne smeta dodatno obdelati na način, ki ni združljiv s tem namenom;

(c)

osebni podatki morajo biti primerni, ustrezni in ne smejo presegati namena, za katerega se zbirajo in/ali dodatno obdelujejo; zlasti lahko sporočeni osebni podatki zadevajo le naslednje:

(d)

osebni podatki morajo biti točni in po potrebi posodobljeni;

(e)

osebni podatki morajo biti shranjeni v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo, le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere so bili zbrani ali za katere se dodatno obdelujejo;

(f)

organ, ki sporoča osebne podatke, in organ prejemnik izvedeta vse razumne ukrepe, da zagotovita, kot je primerno, popravek, izbris ali blokiranje osebnih podatkov, če njihova obdelava ni v skladu z določbami tega člena, zlasti če podatki niso primerni, ustrezni, točni ali presegajo namen obdelave. To vključuje uradno obvestilo drugi pogodbenici o vsakem popravku, izbrisu ali blokiranju;

(g)

organ prejemnik na zahtevo obvesti organ, ki sporoča osebne podatke, o uporabi sporočenih podatkov in tako pridobljenih rezultatih;

(h)

osebni podatki se lahko sporočijo samo pristojnim organom. Nadaljnje sporočanje drugim organom zahteva predhodno soglasje organa, ki sporoča osebne podatke;

(i)

organ, ki sporoča osebne podatke, in organ prejemnik morata voditi pisno evidenco o sporočanju in prejemanju osebnih podatkov.

—

mednarodnih konvencij, ki določajo državo, pristojno za obravnavo vloženih prošenj za azil,

—

mednarodnih konvencij o izročitvi in tranzitu,

—

večstranskih mednarodnih konvencij in sporazumov o ponovnem sprejemu tujih državljanov, kot je Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu.

(a)

spremljanje uporabe tega sporazuma;

(b)

obravnavanje vprašanj, ki izhajajo iz razlage ali uporabe določb tega sporazuma;

(c)

odločanje o izvedbenih dogovorih, potrebnih za enotno uporabo tega sporazuma;

(d)

redne izmenjave podatkov o protokolih o izvajanju, ki jih sestavijo posamezne države članice in Azerbajdžan v skladu s členom 20;

(e)

priporočila za spremembe tega sporazuma in njegovih prilog.

(a)

imenovanje pristojnih organov, določitev mejnih prehodov in izmenjavo podatkov o kontaktnih točkah;

(b)

pogoje za vrnitve s spremstvom, vključno s tranzitom državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva s spremstvom;

(c)

sredstva in dokumente poleg tistih iz prilog 1 do 4 k temu sporazumu;

(d)

podrobnosti ponovnega sprejema v hitrem postopku;

(e)

postopek za opravljanje razgovorov.

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/43

(1)

Svet je s Sklepom 98/591/ES (1) odobril sklenitev Sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Vlado Združenih držav Amerike (v nadaljnjem besedilu: Sporazum).

(2)

Člen 12(b) Sporazuma določa, da se Sporazum sklene za začetno obdobje petih let in da se lahko po tem s pisnim vzajemnim dogovorom med pogodbenicama podaljša za nadaljnjih pet let, z možnimi spremembami.

(3)

S Sklepom Sveta 2009/306/ES (2) je bil Sporazum podaljšan za nadaljnjih pet let.

(4)

Pogodbenici Sporazuma menita, da bi bilo hitro podaljšanje Sporazuma v njunem skupnem interesu.

(5)

Vsebina podaljšanega sporazuma bi morala biti enaka vsebini Sporazuma, ki preneha veljati 14. oktobra 2013.

(6)

Podaljšanje Sporazuma bi bilo zato treba odobriti v imenu Evropske unije –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/45

(1)

Mednarodna konvencija iz Hongkonga o varnem in okolju prijaznem recikliranju ladij iz leta 2009 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija) je bila sprejeta 15. maja 2009 pod pokroviteljstvom Mednarodne pomorske organizacije (IMO) kot rezultat razprav mednarodne konference o varnem in okolju prijaznem recikliranju ladij. Konvencija obravnava načrtovanje, gradnjo, delovanje in pripravo ladij, da bi jih lahko varno in okolju prijazno reciklirali, pri tem pa ne bi ogrozili varnosti ladje in učinkovitosti njenega delovanja. Konvencija zadeva tudi varno in okolju prijazno delovanje obratov za recikliranje ladij ter vzpostavitev ustreznega mehanizma izvrševanja za recikliranje ladij.

(2)

Konvencija začne veljati 24 mesecev po datumu, na katerega jo ratificira najmanj 15 držav, katerih skupno trgovsko ladjevje predstavlja najmanj 40 odstotkov bruto tonaže svetovnega trgovskega ladjevja in katerih skupni največji letni obseg recikliranja ladij v predhodnih desetih letih predstavlja najmanj tri odstotke bruto tonaže skupnega trgovskega ladjevja teh istih držav.

(3)

Svet je v sklepih z dne 21. oktobra 2009 odločno spodbudil države članice, da prednostno ratificirajo Konvencijo, da bi omogočile čimprejšnji začetek njene veljavnosti ter zagotovile dejanske in učinkovite spremembe v praksi.

(4)

Namen Uredbe (EU) št. 1257/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je med drugim čim bolj omejiti in v izvedljivem obsegu odpraviti škodljive učinke recikliranja ladij na zdravje človeka in okolje ter olajšati ratifikacijo Konvencije. Členi 5(9), 7(2), 10(1), 10(2), 12(1) in 12(3) navedene uredbe omogočajo prilagoditev prava Unije Konvenciji. Člen 32(4) zadeva položaj držav članic, ki nimajo nobenih ladij, ki bi plule pod njihovo zastavo ali bi bile registrirane pod njihovo zastavo, ali ki so prenehale voditi nacionalni register ladij. Te države članice lahko odstopajo od nekaterih določb navedene uredbe, če pod njihovo zastavo ni registrirana nobena ladja.

(5)

Unija ne more pristopiti h Konvenciji, saj so njene pogodbenice lahko le države.

(6)

Zato bi moral Svet pooblastiti države članice, pod katerih zastavo plujejo ali so registrirane ladje, ki spadajo v področje uporabe Konvencije, da jo ratificirajo ali k njej pristopijo. –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/47

(1)

V skladu s Sklepom Sveta 2013/695/EU (1) je Komisija dne 29. novembra 2013 podpisala Sporazum med Evropsko unijo in Azerbajdžansko republiko o poenostavitvi izdajanja vizumov (v nadaljnjem besedilu: Sporazum), s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(2)

Sporazum bi bilo treba odobriti.

(3)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (2); Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju tega akta, ki zato zanj ni zavezujoč in se v njem ne uporablja.

(4)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (3); Irska torej ne sodeluje pri sprejetju tega akta, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(5)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/49

(a)

„država članica“ pomeni vsako državo članico Evropske unije z izjemo Kraljevine Danske, Republike Irske in Združenega kraljestva;

(b)

„državljan Unije“ pomeni državljana države članice, kakor je opredeljena v točki (a);

(c)

„državljan Azerbajdžanske republike“ pomeni vsako osebo, ki ima državljanstvo Azerbajdžanske republike v skladu z njeno veljavno zakonodajo;

(d)

„vizum“ pomeni dovoljenje, ki ga izda država članica ali Azerbajdžanska republika za tranzit čez njeno ozemlje ali načrtovano bivanje na njenem ozemlju, ki nista daljša od 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni;

(e)

„oseba, ki zakonito prebiva“ pomeni:

(a)

za bližnje sorodnike – zakonce, otroke (tudi posvojene), starše (vključno s skrbniki), stare starše in vnuke – pri obisku državljanov Unije, ki zakonito prebivajo na ozemlju Azerbajdžanske republike, ali državljanov Azerbajdžanske republike, ki zakonito prebivajo v državah članicah, oziroma državljanov Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice, katere državljani so, ali državljanov Azerbajdžanske republike, ki prebivajo na ozemlju Azerbajdžana:

(b)

brez poseganja v člen 10, za člane uradnih delegacij, vključno s stalnimi člani takšnih delegacij, ki v skladu z uradnim povabilom, naslovljenim na države članice, Evropsko unijo ali Azerbajdžansko republiko, sodelujejo na uradnih srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali programih izmenjav ter na prireditvah, ki jih na ozemlju Azerbajdžanske republike ali ene od držav članic priredijo medvladne organizacije:

(c)

za poslovneže in predstavnike poslovnih organizacij:

(d)

za voznike, ki opravljajo storitve mednarodnega prevoza blaga in oseb med ozemlji Azerbajdžanske republike in držav članic z vozili, registriranimi v državah članicah ali Azerbajdžanski republiki:

(e)

za učence, dodiplomske in podiplomske študente ter spremljajoče učitelje, ki potujejo zaradi študija ali strokovnega izobraževanja, tudi v okviru programov izmenjav in drugih šolskih dejavnosti:

(f)

za udeležence znanstvenih, akademskih, kulturnih ali umetniških dejavnosti, vključno z univerzitetnimi in drugimi programi izmenjav:

(g)

za novinarje in osebje tehnične ekipe, ki jih spremlja po poklicni dolžnosti:

(h)

za udeležence mednarodnih športnih prireditev in osebe, ki jih spremljajo v strokovni ekipi:

(i)

za udeležence uradnih programov izmenjav, ki jih organizirajo pobratena mesta:

(j)

za osebe, ki potujejo zaradi zdravljenja, in osebe, ki jih morajo spremljati:

(k)

za predstavnike svobodnih poklicev, ki sodelujejo na mednarodnih sejmih, konferencah, simpozijih, seminarjih ali drugih podobnih prireditvah na ozemlju Azerbajdžanske republike ali držav članic:

(l)

za predstavnike organizacij civilne družbe, ko potujejo zaradi strokovnega izobraževanja, seminarjev in konferenc, tudi v okviru programov izmenjav:

(m)

za sorodnike, ki so na obisku zaradi pogrebnih slovesnosti:

(n)

za obisk vojaških in civilnih pokopališč:

(a)

za vabljeno osebo: ime in priimek, datum rojstva, spol, državljanstvo, številka potnega lista, čas in namen potovanja, število vstopov ter po potrebi ime zakonca in otrok, ki spremljajo vabljeno osebo;

(b)

za osebo, ki vabi: ime, priimek in naslov;

(c)

za pravno osebo, podjetje ali organizacijo, ki vabi: polni naziv in naslov ter

(a)

zakonci, otroci (tudi posvojeni), ki so mlajši od 21 let ali vzdrževani družinski člani, ter starši (vključno s skrbniki) – pri obisku državljanov Unije, ki zakonito prebivajo na ozemlju Azerbajdžanske republike, ali državljanov Azerbajdžanske republike, ki zakonito prebivajo v državah članicah, oziroma državljanov Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice, katere državljani so, ali državljanov Azerbajdžanske republike, ki prebivajo na ozemlju Azerbajdžana;

(b)

člani uradnih delegacij, ki na podlagi uradnega vabila, naslovljenega na države članice, Evropsko unijo ali Azerbajdžansko republiko, redno sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali programih izmenjav ter na prireditvah, ki jih na ozemlju Azerbajdžanske republike ali ene od držav članic pripravijo medvladne organizacije.

—

v primeru oseb iz točke (a): če je rok veljavnosti dovoljenja za zakonito prebivanje državljanov Azerbajdžanske republike, ki zakonito prebivajo v eni od držav članic, ali državljanov Unije, ki zakonito prebivajo v Azerbajdžanski republiki, oziroma

—

v primeru oseb iz točke (b): če je čas veljavnosti statusa stalnega člana uradne delegacije

(a)

za dodiplomske in podiplomske študente, ki redno potujejo zaradi študija ali strokovnega izobraževanja, tudi v okviru programov izmenjav;

(b)

za novinarje in osebje tehnične ekipe, ki jih spremlja po poklicni dolžnosti;

(c)

za udeležence uradnih programov izmenjav, ki jih organizirajo pobratena mesta;

(d)

za voznike, ki opravljajo storitve mednarodnega prevoza blaga in oseb med ozemlji Azerbajdžanske republike in držav članic z vozili, registriranimi v državah članicah ali Azerbajdžanski republiki;

(e)

za osebe, ki redno potujejo zaradi zdravljenja, in osebe, ki jih morajo spremljati;

(f)

za predstavnike svobodnih poklicev, ki sodelujejo na mednarodnih sejmih, konferencah, simpozijih, seminarjih ali drugih podobnih prireditvah ter redno potujejo v Azerbajdžansko republiko ali države članice;

(g)

za predstavnike organizacij civilne družbe, ki redno potujejo v Azerbajdžansko republiko ali države članice zaradi strokovnega izobraževanja, seminarjev in konferenc, tudi v okviru programov izmenjav;

(h)

za udeležence znanstvenih, kulturnih in umetniških dejavnosti, vključno z univerzitetnimi in drugimi programi izmenjav, ki redno potujejo v Azerbajdžansko republiko ali države članice;

(i)

za udeležence mednarodnih športnih prireditev in osebe, ki jih spremljajo v strokovni ekipi;

(j)

za člane uradnih delegacij, ki v skladu z uradnim vabilom, naslovljenim na države članice, Evropsko unijo ali Azerbajdžansko republiko, redno sodelujejo na srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali programih izmenjav ter na prireditvah, ki jih na ozemlju Azerbajdžanske republike ali ene od držav članic pripravijo medvladne organizacije;

(k)

za poslovneže in predstavnike poslovnih organizacij, ki redno potujejo v Azerbajdžansko republiko ali države članice.

(a)

bližnji sorodniki – zakonci, otroci (tudi posvojeni), starši (vključno s skrbniki), stari starši in vnuki – pri obisku državljanov Unije, ki zakonito prebivajo na ozemlju Azerbajdžanske republike, državljanov Azerbajdžanske republike, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic, državljanov Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice, katere državljani so, in državljanov Azerbajdžanske republike, ki prebivajo na ozemlju Azerbajdžana;

(b)

člani uradnih delegacij, vključno s stalnimi člani takšnih delegacij, ki na podlagi uradnega vabila, naslovljenega na države članice, Evropsko unijo ali Azerbajdžansko republiko, sodelujejo na uradnih srečanjih, posvetovanjih, pogajanjih ali programih izmenjav ter na prireditvah, ki jih na ozemlju Azerbajdžanske republike ali ene od držav članic pripravijo medvladne organizacije;

(c)

učenci, dodiplomski in podiplomski študenti ter spremljajoči učitelji, ki potujejo zaradi študija ali strokovnega izobraževanja, tudi v okviru programov izmenjav in drugih šolskih dejavnosti;

(d)

invalidi in po potrebi osebe, ki jih spremljajo;

(e)

udeleženci mednarodnih športnih prireditev in osebe, ki jih spremljajo v strokovni ekipi;

(f)

udeleženci znanstvenih, kulturnih in umetniških dejavnosti, vključno z univerzitetnimi in drugimi programi izmenjav;

(g)

osebe, ki so predložile dokazila o nujnosti svojega potovanja iz humanitarnih razlogov, vključno zaradi prejema nujnega zdravljenja, in osebe, ki takšne osebe spremljajo, oziroma zaradi udeležbe na pogrebu bližnjega sorodnika ali zaradi obiska bližnjega sorodnika, ki je hudo bolan;

(h)

predstavniki organizacij civilne družbe, kadar potujejo zaradi strokovnega izobraževanja, seminarjev, konferenc, tudi v okviru programov izmenjav;

(i)

upokojenci;

(j)

otroci, mlajši od 12 let;

(k)

novinarji in osebje tehnične ekipe, ki jih spremlja po poklicni dolžnosti.

(a)

spremljanje izvajanja tega sporazuma;

(b)

predlaganje sprememb ali dopolnitev tega sporazuma;

(c)

reševanje sporov, ki izhajajo iz razlage ali uporabe določb tega sporazuma.

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/61

(1)

Svet je dne 16. julija 1999 pooblastil Komisijo, da se v imenu Evropske skupnosti v Svetu Evrope pogaja o konvenciji o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop.

(2)

Evropsko konvencijo o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop (v nadaljnjem besedilu: Konvencija), je Svet Evrope sprejel 24. januarja 2001.

(3)

Konvencija vzpostavlja normativni okvir, ki je skoraj enak okviru iz Direktive 98/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1).

(4)

Konvencija je začela veljati 1. julija 2003 in je na voljo za podpis Uniji.

(5)

S podpisom Konvencije bi lahko uporabo določb, podobnih tistim iz Direktive 98/84/ES, razširili prek meja Unije in oblikovali zakonodajo o storitvah, ki temeljijo na pogojnem dostopu, ki bi se uporabljala po vsej evropski celini.

(6)

Konvencijo bi bilo treba podpisati v imenu Unije, s pridržkom njene poznejše sklenitve –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/62

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Slovenije za registracijo imena „Piranska sol“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012, bi bilo treba ime „Piranska sol“ registrirati –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/64

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 (2) določa seznam aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi njihove možne vključitve v Prilogo I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Navedeni seznam vključuje 4,5-dikloro-2-oktil-2H-izotiazol-3-on.

(2)

V skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES je bila opravljena presoja 4,5-dikloro-2-oktil-2H-izotiazol-3-ona glede uporabe v 21. vrsti proizvodov, antivegetacijska sredstva, kot je opredeljena v Prilogi V k navedeni direktivi, kar ustreza 21. vrsti proizvodov, kot je opredeljena v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(3)

Norveška, ki je bila imenovana za poročevalko, je 21. decembra 2010 v skladu s členom 14(4) in (6) Uredbe (ES) št. 1451/2007 Komisiji predložila poročilo pristojnega organa in priporočilo.

(4)

Države članice in Komisija so pregledale poročilo pristojnega organa. V skladu s členom 15(4) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so bile ugotovitve pregleda vključene v poročilo o oceni, pregledano na sestanku Stalnega odbora za biocidne pripravke 13. marca 2014.

(5)

Iz navedenega poročila o oceni je razvidno, da je za biocidne proizvode, ki se uporabljajo za 21. vrsto proizvodov in vsebujejo 4,5-dikloro-2-oktil-2H-izotiazol-3-on, mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES, če so izpolnjene določene specifikacije in pogoji glede njihove uporabe.

(6)

Zato je primerno odobriti 4,5-dikloro-2-oktil-2H-izotiazol-3-on za uporabo v biocidnih proizvodih 21. vrste proizvodov, če so takšne specifikacije in pogoji izpolnjeni.

(7)

Ker v oceno niso bili vključeni nanomateriali, jih odobritev v skladu s členom 4(4) Uredbe (EU) št. 528/2012 ne bi smela zajemati.

(8)

Pred odobritvijo aktivne snovi bi bilo treba zagotoviti ustrezno obdobje, v katerem bi zainteresirane strani lahko sprejele potrebne pripravljalne ukrepe za izpolnitev novih zahtev.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/68

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1451/2007 (2) določa seznam aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti z namenom njihove možne vključitve v Prilogo I, IA ali IB k Direktivi 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Navedeni seznam vključuje ciprokonazol.

(2)

V skladu s členom 11(2) Direktive 98/8/ES je bila opravljena ocena ciprokonazola glede uporabe v 8. vrsti proizvodov (pripravki za zaščito lesa), kot je opredeljena v Prilogi V k navedeni direktivi, ki ustreza 8. vrsti proizvodov, kot je opredeljena v Prilogi V k Uredbi (EU) št. 528/2012.

(3)

Irska, ki je bila imenovana za državo članico poročevalko, je 30. maja 2012 v skladu s členom 14(4) in (6) Uredbe (ES) št. 1451/2007 Komisiji poslala poročilo pristojnega organa in priporočilo.

(4)

Države članice in Komisija so pregledale poročilo pristojnega organa. V skladu s členom 15(4) Uredbe (ES) št. 1451/2007 so bile ugotovitve pregleda 13. marca 2014 v Stalnem odboru za biocidne pripravke vključene v poročilo o oceni.

(5)

V skladu s poročilom o oceni je razvidno, da je za biocidne pripravke, ki se uporabljajo za 8. vrsto proizvodov in vsebujejo ciprokonazol, mogoče pričakovati, da izpolnjujejo zahteve iz člena 5 Direktive 98/8/ES, če so izpolnjene določene specifikacije in pogoji glede njihove uporabe.

(6)

Zato je primerno odobriti ciprokonazol za uporabo v biocidnih pripravkih 8. vrste proizvodov, pod pogojem, da je to v skladu s takšnimi specifikacijami in pogoji.

(7)

Ker v oceno niso bili vključeni nanomateriali, jih odobritev v skladu s členom 4(4) Uredbe (EU) št. 528/2012 ne bi smela zajemati.

(8)

V poročilu je ugotovljeno, da ciprokonazol izpolnjuje kriterije za uvrstitev med snovi, strupene za razmnoževanje iz skupine 1B, v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ter kot zelo obstojna snov (vP) in strupena snov (T) v skladu s Prilogo XIII k Uredbi (ES) št. 1907/2006. Kljub dejstvu, da bi bilo treba obstoječo usklajeno razvrščanje ciprokonazola pregledati v skladu s členom 37 Uredbe (ES) št. 1272/2008, bi bilo treba navedene bistvene lastnosti upoštevati za namene določanja obdobja za odobritev.

(9)

Ker pogoji iz prvega pododstavka člena 90(2) Uredbe (EU) št. 528/2012 niso izpolnjeni, bi bilo treba upoštevati tekočo prakso iz Direktive 98/8/ES. Obdobje odobritve bi zato moralo biti pet let.

(10)

Vendar se za namene odobritve proizvodov v skladu s členom 23 Uredbe (EU) št. 528/2012 ciprokonazol obravnava kot snov za zamenjavo v skladu s členom 10(1)(a) in (d) navedene uredbe.

(11)

Pred odobritvijo aktivne snovi bi bilo treba zagotoviti razumen rok, ki bo omogočil deležnikom, da sprejmejo vse potrebne pripravljalne ukrepe za izpolnitev novih zahtev.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za biocidne pripravke –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/72

(1)

Uredba (ES) št. 295/2008 je vzpostavila skupni okvir za zbiranje, pošiljanje in ocenjevanje evropskih statističnih podatkov o strukturi, dejavnosti, konkurenčnosti ter rezultatih podjetij v Uniji.

(2)

Uredba Komisije (ES) št. 250/2009 (2) je vzpostavila opredelitve karakteristik in tehnični format za prenos podatkov.

(3)

Zaradi potrebe po večji mednarodni primerljivosti rezultatov, zlasti za statistiko o podjetništvu, je treba določiti opredelitve za karakteristike demografije podjetij z vsaj enim zaposlenim. Te opredelitve bi bilo treba dodati v Prilogo I k Uredbi (ES) št. 250/2009. Tehnični format za prenos podatkov, kot je določeno v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 250/2009, vključno z oznakami podatkovnih nizov, serijo in seznamom spremenljivk, bi bilo zato treba ustrezno posodobiti.

(4)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za evropski statistični sistem –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/79

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

30.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 128/81