29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/1

(1)

V Direktivi 2001/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) so določena pravila Unije v zvezi s tobačnimi izdelki. Zaradi znanstvenega, tržnega in mednarodnega razvoja bi bile potrebne bistvene spremembe navedene direktive, zato bi jo bilo treba razveljaviti in nadomestiti z novo direktivo.

(2)

Komisija je v poročilih o uporabi Direktive 2001/37/ES iz let 2005 in 2007 opredelila področja, na katerih bi bilo koristno nadaljnje ukrepanje za pravilno delovanje notranjega trga. V letih 2008 in 2010 je Znanstveni odbor za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (SCENIHR) Komisiji predložil znanstvene nasvete glede brezdimnih tobačnih izdelkov in tobačnih dodatkov. Leta 2010 je bilo izvedeno obširno posvetovanje z interesnimi skupinami, ki mu je sledilo usmerjeno posvetovanje s temi skupinami, podprto s študijami zunanjih svetovalcev. Ves čas procesa so potekala posvetovanja z državami članicami. Evropski parlament in Svet sta večkrat pozvala Komisijo, naj pregleda in posodobi Direktivo 2001/37/ES.

(3)

Na nekaterih področjih, ki jih zajema Direktiva 2001/37/ES, je državam članicam pravno ali dejansko onemogočeno učinkovito prilagajanje njihove zakonodaje novemu razvoju. To je pomembno zlasti za pravila v zvezi z označevanjem, kjer državam članicam ni bilo dovoljeno povečati velikosti zdravstvenih opozoril, spremeniti njihovega mesta na posameznem zavojčku (v nadaljnjem besedilu: zavojček) ali nadomestiti zavajajočih opozoril glede vrednosti emisij katrana, nikotina in ogljikovega monoksida.

(4)

Na drugih področjih so med zakoni in drugimi predpisi držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov še vedno znatne razlike, ki predstavljajo ovire za pravilno delovanje notranjega trga. Pričakuje se, da se bodo te razlike še povečale zaradi znanstvenega, tržnega in mednarodnega razvoja. To velja tudi za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje elektronskih cigaret (v nadaljnjem besedilu: posodice za ponovno polnjenje), zeliščne izdelke za kajenje, sestavine in emisije iz tobačnih izdelkov, nekatere vidike označevanja in embalaže ter čezmejno prodajo tobačnih izdelkov na daljavo.

(5)

Navedene ovire bi bilo treba odpraviti in v ta namen dodatno približati pravila v zvezi s proizvodnjo, opisom in prodajo tobačnih in povezanih izdelkov.

(6)

Zaradi velikosti notranjega trga tobačnih in povezanih izdelkov, naraščajoče težnje proizvajalcev tobačnih izdelkov, da združijo proizvodnjo za celotno Unijo le v majhnem številu proizvodnih obratov v Uniji in posledično znatne čezmejne trgovine s tobačnimi in povezanimi izdelki je potrebno strožje zakonodajno ukrepanje na ravni Unije in ne na nacionalni ravni, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga.

(7)

Zakonodajno ukrepanje na ravni Unije je potrebno tudi za izvajanje Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom (v nadaljnjem besedilu: Konvencija FCTC) iz maja 2003, katere določbe zavezujejo Unijo in njene države članice. Zlasti so pomembne določbe Konvencije FCTC o urejanju vsebine tobačnih izdelkov, urejanju razkritja tobačnih izdelkov, embalaži in označevanju tobačnih izdelkov, oglaševanju in nedovoljeni trgovini s tobačnimi izdelki. Pogodbenice Konvencije FCTC, vključno z Unijo in državami članicami, so na različnih konferencah s konsenzom sprejele smernice za izvajanje določb Konvencije FCTC.

(8)

V skladu s členom 114(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi bilo za osnovo zakonodajnega predloga treba vzeti visoko raven varovanja zdravja in pri tem zlasti upoštevati vsak nov razvoj, ki temelji na znanstvenih dejstvih. Tobačni izdelki niso običajni izdelki in glede na posebno škodljiv učinek tobaka na zdravje ljudi bi bilo treba varovanju zdravja pripisati pomembno vlogo, zlasti za zmanjšanje razširjenosti kajenja med mladimi.

(9)

Da bi zagotovili enotno uporabo te direktive v državah članicah, je treba določiti več novih opredelitev. Kadar se za različne kategorije izdelkov uporabljajo različne obveznosti iz te direktive in je določen izdelek uvrščen v več kategorij (npr. tobak za pipe, tobak za zvijanje), bi bilo treba uporabljati strožje obveznosti.

(10)

V Direktivi 2001/37/ES so določene najvišje mejne vsebnosti katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v cigaretah, ki bi jih bilo treba uporabljati tudi za cigarete, ki se izvažajo iz Unije. Te najvišje mejne vrednosti in ta pristop ostanejo v veljavi.

(11)

Pri merjenju vsebnosti katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v cigaretah (v nadaljnjem besedilu: vrednosti emisij) bi se bilo treba sklicevati na ustrezne, mednarodno priznane ISO standarde. Postopek preverjanja bi bilo treba zaščititi pred vplivi tobačne industrije z uporabo neodvisnih laboratorijev, vključno z državnimi laboratoriji. Države članice bi morale imeti možnost uporabljati laboratorije v drugih državah članicah Unije. Za druge emisije iz tobačnih izdelkov ne obstajajo mednarodno dogovorjeni standardi ali testi za določanje najvišjih vrednosti. Treba bi bilo spodbujati že začeta prizadevanja na mednarodni ravni za razvoj takšnih standardov ali testov.

(12)

V zvezi z določanjem najvišjih vrednosti emisij bi bilo kasneje morda nujno ali ustrezno, da se vrednosti emisij za katran, nikotin in ogljikov monoksid znižajo ali se določijo najvišje vrednosti za druge emisije iz tobačnih izdelkov, ob upoštevanju njihove toksičnosti ali zasvojljivosti.

(13)

Da lahko države članice in Komisija izvajajo svoje regulativne naloge, potrebujejo izčrpne podatke o sestavinah in emisijah iz tobačnih izdelkov, s katerimi ocenijo privlačnost, zasvojljivost in toksičnost tobačnih izdelkov ter tveganje za zdravje, povezano z uporabo teh izdelkov. V ta namen bi bilo treba določiti strožje obveznosti poročanja o sestavinah in emisijah, kot trenutno obstajajo. Določiti bi bilo treba dodatne strožje obveznosti poročanja o dodatkih, ki so vključeni na prednostni seznam, da bi med drugim ocenili njihovo toksičnost, zasvojljivost, rakotvornost, mutagenost ali reproduktivno toksičnost (v nadaljnjem besedilu: lastnosti CMR), tudi v izgorelem stanju. Obremenitve za MSP bi zaradi takih strožjih obveznosti poročanja morale biti čim bolj omejene. Takšne obveznosti poročanja so v skladu z obveznostjo Unije, da zagotovi visoko raven varovanja zdravja ljudi.

(14)

Ker se uporabljajo različne oblike poročanja, imajo proizvajalci in uvozniki težave pri izpolnjevanju svojih obveznosti poročanja, za države članice in Komisijo pa primerjava in analiza podatkov ter sklepanje na njihovi podlagi predstavljajo breme. Zato bi bilo treba določiti skupni obvezni format za poročanje o sestavinah in emisijah. Za splošno javnost bi bilo treba zagotoviti kar največjo možno preglednost informacij, pri čemer bi bilo treba zagotoviti, da se ustrezno upoštevajo poslovne skrivnosti proizvajalcev tobačnih izdelkov. Treba bi bilo upoštevati obstoječe sisteme za poročanje o sestavinah.

(15)

Pomanjkanje harmoniziranega pristopa pri urejanju sestavin tobačnih izdelkov vpliva na pravilno delovanje notranjega trga in ima negativni vpliv na prosti pretok blaga v Uniji. Nekatere države članice so sprejele zakonodajo ali so sklenile zavezujoče sporazume z industrijo, ki dovoljujejo ali prepovedujejo nekatere sestavine. Zato so nekatere države članice sprejele predpise glede sestavin, druge pa ne. Države članice so prav tako ubrale različne pristope glede dodatkov v filtrih cigaret in dodatkov, ki obarvajo tobačni dim. Pričakuje se, da se bodo brez harmonizacije ovire za delovanje notranjega trga v prihodnjih letih povečale, in sicer ob upoštevanju izvajanja Konvencije FCTC in ustreznih smernic Konvencije FCTC po vsej Uniji ter glede na izkušnje, pridobljene v drugih pravnih sistemih zunaj Unije. Smernice Konvencije FCTC o urejanju sestave tobačnih izdelkov in urejanju razkritja tobačnih izdelkov zahtevajo zlasti odstranitev sestavin, ki ojačajo okus, ustvarjajo vtis, da so tobačni izdelki koristni za zdravje, so povezani z energijo in vitalnostjo ali so obarvani.

(16)

Pomisleki glede tobačnih izdelkov z značilno aromo, ki ni aroma tobaka, so še povečali verjetnost različne ureditve, kar bi lahko spodbudilo začetek uporabe tobaka in vplivalo na vzorce uporabe. Treba bi se bilo izogibati ukrepom, ki uvajajo neupravičene razlike pri obravnavi različnih vrst cigaret z aromo. Izdelke z značilno aromo, ki se prodajajo v večjem obsegu, bi bilo treba ukinjati postopoma v podaljšanem obdobju, da bi potrošnikom omogočili dovolj časa za prehod na druge izdelke.

(17)

Prepoved tobačnih izdelkov z značilnimi aromami ne izključuje uporabe posameznih dodatkov neposredno, temveč proizvajalce zavezuje k zmanjšanju dodatkov ali kombinacij dodatkov na takšen obseg, da ne povzročajo več značilne arome. Uporaba dodatkov, potrebnih za proizvodnjo tobačnih izdelkov, na primer sladkorja, s katerim se nadomesti tisti, ki je bil izgubljen med sušenjem, bi morala biti dovoljena, vendar le, če ne povzročajo značilne arome ali povečujejo zasvojljivosti, toksičnosti ali lastnosti CMR izdelka. Pri takšnem odločanju bi morala pomagati neodvisna evropska svetovalna skupina. Pri uporabi te direktive ne bi smeli diskriminirati med različnimi vrstami tobaka, prav tako pa ne bi smeli preprečevati razločevanja izdelkov.

(18)

Nekateri dodatki se uporabljajo za ustvarjanje vtisa, da so tobačni izdelki koristni za zdravje, predstavljajo zmanjšano tveganje za zdravje ali povečujejo umsko koncentracijo in telesno zmogljivost. Te dodatke in dodatke, ki imajo lastnosti CMR v nezgoreli obliki, bi bilo treba prepovedati, da bi zagotovili enotna pravila po vsej Uniji in visoko raven varovanja zdravja ljudi. Prav tako bi bilo treba prepovedati dodatke, ki povečujejo zasvojljivost in toksičnost.

(19)

Ker je ta direktiva osredotočena na mlade, bi bilo treba za tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, odobriti izvzetje iz nekaterih zahtev glede sestavin, dokler ne pride do bistvene spremembe okoliščin v smislu obsega prodaje ali vzorcev uporabe med mladimi.

(20)

Ker je prodaja tobaka za oralno uporabo v Uniji na splošno prepovedana, bi morala biti za urejanje sestavin takšnega tobaka, ki zahteva temeljito poznavanje posebnih značilnosti in vzorca uporabe tega izdelka, v skladu z načelom subsidiarnosti še naprej odgovorna Švedska, v kateri je prodaja tega izdelka dovoljena na podlagi člena 151 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske.

(21)

V skladu z namenom te direktive, namreč olajšati pravilno delovanje notranjega trga za tobačne in povezane izdelke, ki temelji na visoki ravni varovanja zdravja, zlasti mladih, in v skladu s Priporočilom Sveta 2003/54/ES (5), bi bilo treba spodbujati države članice, naj preprečujejo prodajo takšnih izdelkov otrokom in mladoletnikom s sprejetjem ustreznih ukrepov, v katerih se določijo in uveljavljajo starostne omejitve.

(22)

Še vedno obstajajo neskladja med nacionalnimi določbami glede označevanja tobačnih izdelkov, zlasti v zvezi z uporabo sestavljenih zdravstvenih opozoril, sestavljenih iz slike in besedila, informacijami o oblikah pomoči pri opuščanju kajenja ter promocijskimi elementi v in na zavojčkih.

(23)

Takšna neskladja lahko predstavljajo oviro za trgovanje in ovirajo pravilno delovanje notranjega trga tobačnih izdelkov, zato bi jih bilo treba odpraviti. Poleg tega je mogoče, da so potrošniki v nekaterih državah članicah bolje obveščeni o tveganjih za zdravje, ki jih povzročajo tobačni izdelki, kakor potrošniki v drugih državah članicah. Brez nadaljnjega ukrepanja na ravni Unije se bodo obstoječa neskladja v prihodnjih letih verjetno še povečala.

(24)

Potrebna je tudi prilagoditev določb o označevanju, da bi pravila, ki se uporabljajo na ravni Unije, uskladili z mednarodnim razvojem. Smernice Konvencije FCTC o embalaži in označevanju tobačnih izdelkov na primer zahtevajo velika slikovna opozorila na obeh glavnih površinah, obvezne informacije o opuščanju kajenja in stroga pravila o zavajajočih informacijah. Določbe o zavajajočih informacijah bodo dopolnile splošno prepoved zavajajočih poslovnih praks podjetij v razmerju do potrošnikov, določenih v Direktivi 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

Države članice, ki v davčne namene na embalaži tobačnih izdelkov uporabljajo davčne znamke ali nacionalne identifikacijske oznake, bodo v nekaterih primerih morda morale za te znamke in oznake določiti drugo mesto, tako da bodo lahko sestavljena zdravstvena opozorila v skladu s to direktivo in s smernicami Konvencije FCTC v zgornjem delu glavnih površin. Uvesti bi bilo treba prehodno ureditev, da bi države članice lahko za določeno obdobje po prenosu te direktive ohranile uporabo davčnih znamk ali nacionalnih identifikacijskih oznak, ki se uporabljajo v davčne namene, na zgornjem delu zavojčkov.

(25)

Novim znanstvenim dognanjem bi bilo treba prilagoditi tudi določbe o označevanju. Navajanje vrednosti emisij za katran, nikotin in ogljikov monoksid na zavojčkih cigaret se je na primer izkazalo za zavajajoče, saj zaradi tega potrošniki menijo, da so nekatere cigarete manj škodljive od drugih. Podatki tudi kažejo, da so velika sestavljena zdravstvena opozorila, ki vključujejo besedilno opozorilo in ustrezno barvno fotografijo, bolj učinkovita od izključno besedilnih opozoril. Glede na to bi morala sestavljena zdravstvena opozorila postati obvezna v vsej Uniji, zajemati pa bi morala znatne in vidne dele površine zavojčkov. Za vsa zdravstvena opozorila bi bilo treba določiti najmanjše dimenzije, da bi zagotovili njihovo vidnost in učinkovitost.

(26)

Za tobačne izdelke za kajenje, razen cigaret in tobaka za zvijanje, ki jih uporabljajo predvsem starejši potrošniki in manjše skupine prebivalstva, bi moralo biti še naprej omogočeno, da se podeli izvzetje iz nekaterih zahtev glede označevanja, če ni bistvenih sprememb okoliščin v smislu obsega prodaje ali vzorcev uporabe med mladimi. Pri označevanju teh drugih tobačnih izdelkov bi bilo treba upoštevati pravila, ki so značilna zanje. Zagotoviti bi bilo treba vidnost zdravstvenih opozoril na brezdimnih tobačnih izdelkih. Zdravstvena opozorila bi bilo zato treba namestiti na dve glavni površini embalaže brezdimnih tobačnih izdelkov. Za tobak za vodne pipe, ki se pogosto obravnava kot manj škodljiv v primerjavi s tradicionalnimi tobačnimi izdelki za kajenje, bi se morala v celoti uporabljati ureditev o označevanju, da bi preprečili zavajanje potrošnikov.

(27)

Tobačni izdelki ali njihova embalaža lahko zavajajo potrošnike, zlasti mlade, kadar dajejo vtis, da so ti izdelki manj škodljivi. Tako je na primer, kadar se uporabljajo določene besede ali značilnosti, kot so besede „nizka vsebnost katrana“, „lahke“, „ultra lahke“, „blage“, „naravne“, „ekološke“, „brez dodatkov“, „brez arom“ ali „tanke“, ter pri določenih imenih, slikah in simboličnih ali drugih oznakah. Drugi zavajajoči elementi bi med drugim lahko bili tudi vložki ali drugi dodatni materiali, kot so samolepljive etikete, nalepke, oglasna sporočila, „spraskanke“ in ovoji, ali pa se bi nanašali na obliko samega tobačnega izdelka. Nekatera embalaža in tobačni izdelki bi lahko bili zavajajoči za potrošnike tudi zaradi navajanja koristi v smislu izgube teže, spolne privlačnosti, socialnega položaja, družabnega življenja ali lastnosti, kot so ženskost, moškost ali elegantnost. Prav tako lahko velikost in videz posameznih cigaret zavedeta potrošnike z ustvarjanjem vtisa, da so manj škodljive. Zavojčki tobačnih izdelkov ali njihova zunanja embalaža ne bi smeli vključevati tiskanih bonov, ponudb popustov, navedbe brezplačne distribucije, ponudbe „dva za ceno enega“ ali drugih podobnih ponudb, ki bi lahko namigovale na ekonomske koristi za potrošnike in jih s tem spodbujale k nakupu tobačnih izdelkov.

(28)

Da bi zagotovili celovitost in vidnost zdravstvenih opozoril ter povečali njihovo učinkovitost, bi bilo treba sprejeti določbe o dimenzijah zdravstvenih opozoril in o nekaterih vidikih izgleda zavojčkov tobačnih izdelkov, vključno z njegovo obliko in mehanizmom za odpiranje. Kadar se določi kvadrasta oblika za zavojčke, bi se morali kot sprejemljivi šteti zaobljeni in poševni robovi, pod pogojem, da opozorilo pokriva enako površino kot na zavojčkih brez takšnih robov. Države članice uporabljajo različna pravila glede najmanjšega števila cigaret na zavojček. Navedena pravila bi bilo treba uskladiti, da bi zagotovili prosti pretok zadevnih izdelkov.

(29)

Na trg se dajejo velike količine nedovoljenih izdelkov, ki ne izpolnjujejo zahtev iz Direktive 2001/37/ES, in te količine se lahko verjetno še povečajo. Taki nedovoljeni izdelki spodkopavajo prosti pretok izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve, in zaščito, določeno z zakonodajo za nadzor tobaka. Poleg tega Konvencija FCTC kot del celovite politike Unije za nadzor tobaka zahteva, da se Unija zoperstavi nedovoljenim tobačnim izdelkom, vključno s tistimi, ki so nezakonito uvoženi v Unijo. Zato bi bilo treba določiti, da morajo biti zavojčki tobačnih izdelkov označeni s posebno identifikacijsko oznako in z varnostnimi elementi, njihov pretok pa bi bilo treba evidentirati, da bi lahko prepoznavali te izdelke in jim sledili v Uniji ter spremljali in učinkoviteje zagotavljali njihovo skladnost s to direktivo. Poleg tega bi bilo treba določiti uvedbo varnostnih elementov, ki bodo omogočali preverjanje pristnosti tobačnih izdelkov.

(30)

Razviti bi bilo treba interoperabilni sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostne elemente na ravni Unije. V začetnem obdobju bi se morali sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostni elementi uporabljati samo za cigarete in tobak za zvijanje. To bi proizvajalcem drugih tobačnih izdelkov omogočilo koristno uporabo izkušenj, pridobljenih v času, preden se sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostnih elementov uporabi tudi za te druge izdelke.

(31)

Da bi zagotovili neodvisnost in preglednost sistema prepoznavanja in sledenja, bi morali proizvajalci tobačnih izdelkov skleniti pogodbe o hrambi podatkov z neodvisnimi tretjimi stranmi. Komisija bi morala odobriti primernost teh neodvisnih tretjih strani, nadzor nad njihovimi dejavnostmi pa bi moral izvajati neodvisni zunanji revizor. Podatke, ki se nanašajo na sistem prepoznavanja in sledenja, bi bilo treba hraniti ločeno od drugih podatkov, povezanih s podjetji, morali pa bi biti pod nadzorom in vedno na voljo pristojnim organom držav članic in Komisiji.

(32)

Direktiva Sveta 89/622/EGS (7) je v državah članicah prepovedala prodajo nekaterih vrst tobaka za oralno uporabo. Direktiva 2001/37/ES je to prepoved potrdila. S členom 151 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske se Švedski dovoljuje odstopanje od te prepovedi. Prepoved prodaje tobaka za oralno uporabo bi bilo treba ohraniti, da bi preprečili uvedbo izdelka, ki je zasvojljiv in škoduje zdravju, v Uniji (razen na Švedskem). Za druge brezdimne tobačne izdelke, ki se ne proizvajajo za množični trg, so strogi predpisi o označevanju in nekatere določbe o njihovih sestavinah zadosten ukrep, da se obseg trga ohrani na ravni njihove običajne uporabe.

(33)

Čezmejna prodaja tobačnih izdelkov na daljavo bi lahko olajšala dostop do tobačnih izdelkov, ki niso skladni s to direktivo. Obstaja tudi večje tveganje, da bodo imeli mladi dostop do tobačnih izdelkov. Torej obstaja tveganje, da bi bilo mogoče zaobiti zakonodajo za nadzor nad tobakom. Države članice bi zato morale imeti možnost, da prepovejo čezmejno prodajo na daljavo. Kjer čezmejna prodaja na daljavo ni prepovedana, so potrebna skupna pravila o registraciji prodajnih mest, ki sodelujejo v takšnih prodajah, da bi zagotovili učinkovitost te direktive. V skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) bi morale države članice medsebojno sodelovati, da bi poenostavile izvajanje te direktive, zlasti v zvezi z ukrepi, sprejetimi glede čezmejne prodaje tobačnih izdelkov na daljavo.

(34)

Vsi tobačni izdelki lahko povzročajo umrljivost, obolevnost in invalidnost. Zaradi tega bi bilo treba sprejeti predpise glede njihove proizvodnje, distribucije in potrošnje. Zato je pomembno spremljati razvoj novih tobačnih izdelkov. Proizvajalci in uvozniki bi morali predložiti uradno obvestilo o novih tobačnih izdelkih, brez poseganja v pristojnost države članice, da take nove izdelke prepove ali odobri.

(35)

Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse, bi morali novi tobačni izdelki, ki so kot tobačni izdelki opredeljeni v tej direktivi, izpolnjevati zahteve iz te direktive.

(36)

Elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje bi morala urejati ta direktiva, razen če na podlagi njihove predstavitve ali delovanja ne spadajo v področje uporabe Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali Direktive Sveta 93/42/EGS (9). Med državami članicami obstajajo različne zakonodaje in prakse v zvezi s temi izdelki, vključno o varnostnih zahtevah, zaradi česar so potrebni ukrepi na ravni Unije, da bi izboljšali pravilno delovanje notranjega trga. Urejanje teh izdelkov bi moralo upoštevati visoko raven varovanja javnega zdravja. Da bi državam članicam omogočili izvajanje njihovih nalog spremljanja in nadzora, bi morali od proizvajalcev in uvoznikov elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje zahtevati, da predložijo uradno obvestilo o zadevnih izdelkih, preden se dajo na trg.

(37)

Države članice bi morale zagotoviti skladnost elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje z zahtevami te direktive. Kadar proizvajalec določenega izdelka nima sedeža v Uniji, bi za skladnost teh izdelkov s to direktivo moral biti odgovoren uvoznik tega izdelka v Unijo.

(38)

Tekočina, ki vsebuje nikotin, bi v skladu s to direktivo lahko bila dana na trg le, če koncentracija nikotina na presega 20 mg/ml. Ta koncentracija omogoča dovajanje nikotina, ki je primerljivo z dovoljenim odmerkom nikotina, ki se sprosti iz običajne cigarete v času, ki je potreben za to, da se takšna cigareta pokadi. Da bi omejili tveganja, povezana z nikotinom, bi bilo treba določiti največje velikosti posodic za ponovno polnjenje, rezervoarjev in polnil.

(39)

V skladu s to direktivo bi morale biti dovoljene samo elektronske cigarete, ki enakomerno dovajajo nikotin. Enakomerno dovajanje nikotina pod običajnimi pogoji je potrebno zaradi varovanja zdravja, varnosti in kakovosti, med drugim tudi zato, da bi se izognili tveganjem, povezanim z nenamernim vnosom visokih odmerkov.

(40)

Elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje bi lahko predstavljale tveganje za zdravje, kadar pridejo v roke otrok. Zato je treba zagotoviti, da teh izdelkov ne morejo uporabljati otroci in da so zaščiteni pred nedovoljenimi posegi, in sicer z označevanjem, zapirali in mehanizmi za odpiranje, ki so varni za otroke.

(41)

Ob upoštevanju dejstva, da je nikotin toksična snov in glede na to, da predstavlja morebitno tveganje za zdravje in varnost, vključno za osebe, ki jim izdelek ni namenjen, bi bilo treba v elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje, ki so na trgu, dajati samo takšno tekočino z nikotinom, ki izpolnjuje določene zahteve glede varnosti in kakovosti. Treba je zagotoviti, da se elektronske cigarete med uporabo in ponovnim polnjenjem ne prelomijo ali puščajo.

(42)

Označevanje in embalaža teh izdelkov bi morali zagotoviti zadostne in ustrezne informacije o njihovi varni uporabi, da bi zaščitili zdravje in varnost ljudi, navedena bi morala biti ustrezna zdravstvena opozorila, hkrati pa ne bi smeli vsebovati nobenih zavajajočih elementov ali značilnosti.

(43)

Neskladja med nacionalnimi zakoni in praksami v zvezi z oglaševanjem in sponzorstvom elektronskih cigaret predstavljajo oviro prostemu pretoku blaga in svobodi opravljanja storitev ter pomenijo občutno tveganje za izkrivljanje konkurence. Brez dodatnih ukrepov na ravni Unije bi se lahko sedanja neskladja v prihodnjih letih še povečala, pri čemer je treba upoštevati tudi rastoči trg za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje. Zato je treba približati nacionalne določbe o oglaševanju in sponzorstvu teh izdelkov, ki imajo čezmejne učinke, ob tem pa kot podlago vzeti visoko raven varovanja zdravja ljudi. Elektronske cigarete so lahko prvi izdelek, ki vodi v zasvojenost z nikotinom in kasnejšo tradicionalno uporabo tobaka, saj se pri rabi elektronskih cigaret posnema in normalizira akt kajenja. Zato bi bilo primerno sprejeti omejevalni pristop k oglaševanju elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje.

(44)

Da bi lahko izvajale svoje regulativne naloge, Komisija in države članice potrebujejo celovite informacije v zvezi z razvojem trga elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje. Zato bi bilo treba za proizvajalce in uvoznike teh izdelkov določiti obveznosti poročanja o obsegu prodaje, prednostnega izbora različnih skupin potrošnikov in vrstah prodaje. Treba bi bilo zagotoviti, da so te informacije dostopne splošni javnosti in pri tem ustrezno upoštevati varovanje poslovne skrivnosti.

(45)

Da bi zagotovili ustrezen nadzor trga s strani držav članic, je potrebno, da imajo proizvajalci, uvozniki in distributerji ustrezen sistem za spremljanje in evidentiranje domnevnih škodljivih učinkov ter informiranje pristojnih organov o takih učinkih, da se sprejmejo primerni ukrepi. Treba je določiti zaščitno klavzulo, ki bi državam članicam omogočila ukrepanje v primeru resnih tveganj za javno zdravje.

(46)

Ob upoštevanju dejstva, da se elektronske cigaret šele uveljavljajo na tržišču, je možno, da bi lahko določena elektronska cigareta ali posodica za ponovno polnjenje ali določena vrsta le-teh, ki je bila dana na trg, predstavljala nepredvideno tveganje za zdravje ljudi, čeprav je v skladu s to direktivo. Zato bi bilo priporočljivo zagotoviti postopek, ki bi ga sprožili v primeru takšnega tveganja in bi vključeval možnost, da države članice sprejmejo ustrezne začasne ukrepe. Takšni ustrezni začasni ukrepi bi lahko vključevali prepoved dajanja na trg določenih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje ali določene vrste le-teh. V zvezi s tem bi Komisija morala biti pooblaščena, da sprejme delegirane akte za prepoved določenih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje ali določene vrste le-teh. Komisija bi morala biti pooblaščena za to, če so vsaj tri države članice prepovedale zadevne izdelke iz utemeljenih razlogov in je treba razširiti to prepoved na vse države članice, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga za izdelke, ki so skladni s to direktivo in ne predstavljajo enakih tveganj za zdravje. Komisija bi morala poročati o potencialnih tveganjih, povezanih z elektronskimi cigaretami, ki se lahko ponovno napolnijo, do 20. maja 2016.

(47)

Ta direktiva ne harmonizira vseh vidikov elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje. Odgovornost za sprejetje pravil v zvezi z aromami na primer ostaja pri državah članicah. Lahko bi bilo koristno, da bi države članice razmislile o odobritvi dajanja izdelkov z aromo na trg. Pri tem bi morale upoštevati, da bi taki izdelki lahko postali privlačni za mlade in nekadilce. Vsako prepoved takih izdelkov z aromo bi bilo treba utemeljiti in o njej predložiti uradno obvestilo v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(48)

Poleg tega ta direktiva ne harmonizira niti pravil o okolju brez tobačnega dima niti o nacionalnih ureditvah prodaje, nacionalnem oglaševanju ali širitvah blagovnih znamk, prav tako tudi ne določa starostne omejitve za elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje. V vsakem primeru pa predstavitve in oglaševanja teh izdelkov ne bi smeli voditi k spodbujanju uporabe tobaka ali povzročanju zmede zaradi možnosti zamenjave s tobačnimi izdelki. Države članice lahko v okviru svoje pristojnosti sprejmejo predpise v zvezi s tem in zaželeno je, da to storijo.

(49)

Predpisi držav članic v zvezi z zeliščnimi izdelki za kajenje se razlikujejo in ti izdelki se pogosto dojemajo kot neškodljivi ali manj škodljivi kljub tveganju za zdravje, ki ga povzroča njihovo zgorevanje. Potrošniki pogosto ne vedo, kaj takšni izdelki vsebujejo. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga in boljše obveščanje potrošnikov, bi bilo treba za te izdelke na ravni Unije uvesti skupna pravila označevanja in poročanje o sestavinah.

(50)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo in posodabljanjem prednostnega seznama dodatkov za strožje poročanje, določitvijo in posodabljanjem oblike za poročanje o sestavinah in za razširjanje teh informacij, določanjem tega, ali ima tobačni izdelek značilno aromo ali povečano stopnjo toksičnosti, zasvojljivosti ali lastnosti CMR, metodologijo za določanje, ali ima tobačni izdelek značilno aromo, postopki za ustanovitev in delovanje neodvisnega svetovalnega odbora za določanje tobačnih izdelkov z značilno aromo, natančnim mestom na vrečki tobaka za zvijanje za zdravstveno opozorilo, tehničnimi specifikacijami za razporeditev, zasnovo in obliko sestavljenih zdravstvenih opozoril, ter tehničnimi standardi za vzpostavitev in delovanje sistema za prepoznavanje in sledenje, za zagotavljanje medsebojne usklajenosti sistemov za posebne identifikacijske oznake ter za varnostne elemente ter tudi določitvijo skupne oblike uradnega obvestila za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje ter tehnične standarde mehanizma za ponovno polnjenje takšnih izdelkov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(51)

Da bi ta direktiva delovala v celoti in bila v skladu s tehničnim, znanstvenim in mednarodnim razvojem v proizvodnji in uporabi tobačnih izdelkov ter pri predpisih v zvezi z njimi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte, s katerimi določi in prilagodi najvišjo dovoljeno vrednost emisij in metode za merjenje teh emisij, določi najvišje vrednosti za dodatke, ki povzročajo značilno aromo ali povečujejo toksičnost ali zasvojljivost, umakne določene izjeme za tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, prilagodi zdravstvena opozorila, vzpostavi in prilagaja knjižnico slik, določa ključne elemente za pogodbe o shranjevanju podatkov, ki se sklenejo za namene sistema za prepoznavanje in sledenje ter na celotno Unijo razširja ukrepe, ki so jih sprejele države članice, v zvezi z določenimi elektronskimi cigaretami ter posodicami za ponovno polnjenje ali določeno vrsto le-teh. Zlasti je pomembno, da se Komisija med pripravljalnim delom ustrezno posvetuje, tudi na strokovni ravni. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.

(52)

Komisija bi morala spremljati razvoj v zvezi z izvajanjem in učinkom te direktive ter do 21. maja 2021, nato pa, kadar je potrebno, predložiti poročilo, da bi ocenili, ali so potrebne spremembe te direktive. Poročilo bi moralo vključevati informacije o površinah zavojčkov tobačnih izdelkov, ki jih ta direktiva ne ureja, razvoju trga z novimi tobačnimi izdelki, razvoju trga, ki pomeni bistveno spremembo okoliščin, razvoju trga tankih cigaret, tobaka za vodno pipo, elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ter dojemanju teh izdelkov s strani potrošnikov.

Komisija bi morala pripraviti poročilo o izvedljivosti, koristih in učinkih evropskega sistema za urejanje sestavin v tobačnih izdelkih, vključno z izvedljivostjo in koristmi vzpostavitve seznama sestavin na ravni Unije, ki se lahko uporabljajo v tobačnih izdelkih oziroma so prisotni ali dodani tobačnim izdelkom (t. i. „pozitivni seznam“). Pri pripravi tega poročila bi morala Komisija med drugim preučiti razpoložljiva znanstvena dognanja o toksičnih in zasvojevalnih učinkih sestavin.

(53)

Za tobačne in povezane izdelke, ki izpolnjujejo predpise iz te direktive, bi moral biti zagotovljen prosti pretok blaga. Zaradi različnih stopenj uskladitve v tej direktivi pa bi države članice kljub temu morale ohraniti pristojnost, da lahko pod določenimi pogoji na nekaterih področjih določijo dodatne zahteve za varovanje javnega zdravja. To se nanaša na predstavitev in embalažo tobačnih izdelkov, med drugim tudi na barve – vendar ne na zdravstvena opozorila – za katere je v tej direktivi določen prvi sklop minimalnih skupnih pravil. V skladu s tem bi države članice lahko na primer sprejele določbe o dodatni standardizaciji embalaže tobačnih izdelkov, če so te določbe skladne s PDEU, zavezami STO in ne vplivajo na celovito izvajanje te direktive.

(54)

Da bi upoštevali morebitni prihodnji razvoj trga, bi države članice poleg tega morale imeti možnost, da zaradi posebnih okoliščin v zadevni državi članici in ob upoštevanju visoke ravni varovanja, ki je zagotovljena s to direktivo, prepovejo določeno kategorijo tobačnih in povezanih izdelkov, pod pogojem, da je to potrebno zaradi varovanja javnega zdravja. Države članice bi morale o takih strožjih nacionalnih ukrepih uradno obvestiti Komisijo.

(55)

Državam članicam bi bilo treba še naprej pustiti možnost, da v zvezi z vidiki, ki jih ta direktiva ne ureja, za vse izdelke, dane na njihov nacionalni trg, ohranijo ali uvedejo nacionalne zakone, če so ti združljivi s PDEU in ne ogrožajo popolnega izvajanja te direktive. Države članice bi lahko v skladu s tem in pod temi pogoji med drugim zakonsko uredile ali prepovedale pripomočke za uporabo tobačnih izdelkov (tudi vodne pipe) in zeliščnih izdelkov za kajenje ter zakonsko uredile ali prepovedale izdelke, ki po videzu spominjajo na vrsto tobačnega ali povezanega izdelka. Za nacionalne tehnične predpise se zahteva predhodno uradno obvestilo v skladu z Direktivo 98/34/ES.

(56)

Države članice bi morale zagotoviti, da se osebni podatki obdelujejo le v skladu s pravili in zaščitnimi ukrepi iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(57)

Ta direktiva ne vpliva na pravo Unije, ki ureja uporabo in označevanje gensko spremenjenih organizmov.

(58)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (13) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(59)

Ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, ki so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva vpliva na več temeljnih pravic. Zato je treba zagotoviti, da obveznosti proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev tobačnih in povezanih izdelkov ne le zagotavljajo visoko raven varovanja zdravja in varstva potrošnikov, ampak tudi varujejo vse druge temeljne pravice in so sorazmerne glede na pravilno delovanje notranjega trga. Pri uporabi te direktive bi bilo treba upoštevati pravo Unije in ustrezne mednarodne obveznosti.

(60)

Ker ciljev te direktive, to je približevanja zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izdelavo, predstavitvijo in prodajo tobačnih in povezanih izdelkov države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(a)

sestavinah in emisijah tobačnih izdelkov in povezanih obveznostih poročanja, med drugim o najvišjih vrednostih emisij katrana, nikotina in ogljikovega monoksida za cigarete;

(b)

nekaterih vidikih označevanja in embalaže tobačnih izdelkov, vključno z zdravstvenimi opozorili, ki morajo biti prikazana na zavojčkih tobačnih izdelkov in kakršni koli zunanji embalaži, ter sledljivosti in varnostnih elementih, ki se uporabljajo za tobačne izdelke za zagotovitev njihove skladnosti s to direktivo;

(c)

prepovedi dajanja tobaka za oralno uporabo na trg;

(d)

čezmejni prodaji tobačnih izdelkov na daljavo;

(e)

obveznosti glede predložitve uradnega obvestila o novih tobačnih izdelkih;

(f)

dajanju na trg in označevanju nekaterih izdelkov, ki so povezani s tobačnimi izdelki, in sicer elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ter zeliščnih izdelkov za kajenje;

1.

„tobak“ pomeni tobačne liste in druge naravne predelane ali nepredelane dele rastline tobaka, vključno z ekspandiranim in rekonstituiranim tobakom;

2.

„tobak za pipo“ pomeni tobak, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je namenjen izključno za uporabo v pipi;

3.

„tobak za zvijanje“ pomeni tobak, ki ga za zvijanje cigaret uporabljajo tako potrošniki kot na prodajnih mestih;

4.

„tobačni izdelki“ pomenijo izdelke, ki se lahko uporabijo in so izdelani, četudi samo delno, iz tobaka, ki je gensko spremenjen ali ne;

5.

„brezdimni tobačni izdelek“ pomeni tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo;

6.

„tobak za žvečenje“ pomeni brezdimni tobačni izdelek, ki je namenjen izključno za žvečenje;

7.

„tobak za njuhanje“ pomeni brezdimne tobačne izdelke, ki se vnašajo skozi nos;

8.

„tobak za oralno uporabo“ pomeni vse tobačne izdelke za oralno uporabo, razen tistih, ki so namenjeni za vdihavanje in žvečenje, v celoti ali delno izdelani iz tobaka, v prahu ali trdnih delcih, ali kateri koli kombinaciji navedenih oblik, predvsem tisti, ki so predstavljeni v vrečkah ali poroznih vrečkah;

9.

„tobačni izdelki za kajenje“ pomeni tobačne izdelke, razen brezdimnega tobačnega izdelka;

10.

„cigareta“ pomeni zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je dodatno opredeljen v členu 3(1) Direktive Sveta 2011/64/EU (14);

11.

„cigara“ pomeni zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je dodatno opredeljen v členu 4(1) Direktive 2011/64/EU;

12.

„cigarilos“ pomeni majhno cigaro in je podrobneje opredeljen v členu 8(1) Direktive Sveta 2007/74/ES (15);

13.

„tobak za vodno pipo“ pomeni tobačni izdelek, ki ga je mogoče uporabljati z vodno pipo. Za namene te direktive se šteje, da je tobak za vodno pipo tobačni izdelek za kajenje. Če je izdelek mogoče uporabljati za kajenje z vodno pipo in kot tobak za zvijanje, se šteje za tobak za zvijanje;

14.

„novi tobačni izdelek“ pomeni tobačni izdelek, ki:

15.

„zeliščni izdelek za kajenje“ pomeni izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja;

16.

„elektronska cigareta“ pomeni izdelek, ki se lahko uporablja za vdihovanje hlapov, ki vsebujejo nikotin, skozi ustnik, ali kateri koli sestavni del tega izdelka, vključno s polnilom, rezervoarjem in napravo brez polnila ali rezervoarja. Elektronske cigarete so lahko takšne, da se po uporabi zavržejo ali pa se ponovno napolnijo s pomočjo posodice za ponovno polnjenje in rezervoarja, ali pa se lahko napolnijo s polnili za enkratno uporabo;

17.

„posodica za ponovno polnjenje“ pomeni embalažo, ki vsebuje tekočino z nikotinom, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret;

18.

„sestavina“ pomeni tobak, dodatek ter katero koli snov ali element, prisoten v končnem tobačnem izdelku ali povezanih izdelkih, vključno s papirjem, filtrom, tiskarskim črnilom, kapsulami in lepili;

19.

„nikotin“ pomeni nikotinske alkaloide;

20.

„katran“ pomeni suh, nerazredčen, breznikotinski kondenzat dima;

21.

„emisije“ pomeni snovi, ki se sprostijo ob uporabi tobačnega ali povezanega izdelka v skladu s predvideno uporabo, kot so snovi v dimu ali snovi, ki se sprostijo med postopkom uporabe brezdimnih tobačnih izdelkov;

22.

„najvišja vrednost“ ali „najvišja vrednost emisij“ pomeni najvišjo vsebnost ali emisijo snovi v tobačnem izdelku, vključno z nič, in se meri v miligramih;

23.

„dodatek“ pomeni snov, razen tobaka, ki se doda tobačnemu izdelku, zavojčku ali kakršni koli zunanji embalaži;

24.

„aromatična snov“ pomeni dodatek, ki doda vonj in/ali okus;

25.

„značilna aroma“ pomeni jasno prepoznaven vonj ali okus, razen vonja ali okusa tobaka, ki nastane z dodatkom ali kombinacijo dodatkov, vključno (vendar ne izključno) z aromo sadja, začimb, zelišč, alkohola, bombonov, mentola ali vanilje, ki jo je mogoče zaznati pred ali med uporabo tobačnega izdelka;

26.

„zasvojljivost“ pomeni farmakološko zmožnost snovi, da povzroča zasvojenost, tj. stanje, ki vpliva na sposobnost posameznika za nadzor svojega vedenja, saj pri uporabi daje prijeten občutek ali blaži odtegnitvene simptome ali oboje;

27.

„toksičnost“ pomeni stopnjo, do katere snov lahko povzroči škodljive učinke v človeškem organizmu, vključno z učinki, ki se pojavijo v daljšem časovnem obdobju, običajno zaradi večkratne ali stalne uporabe ali izpostavljenosti;

28.

„bistvena sprememba okoliščin“ pomeni povečanje obsega prodaje na kategorijo izdelka za vsaj 10 % v najmanj petih državah članicah na podlagi podatkov o prodaji, ki so predloženi v skladu s členom 5(6), ali povečanja razširjenosti kajenja v skupini potrošnikov, mlajših od 25 let, za vsaj pet odstotnih točk v vsaj petih državah članicah za zadevno kategorijo izdelkov, ki temeljijo na posebnem poročilu Eurobarometra 385 iz maja 2012 ali enakovredni študiji o razširjenosti kajenja; če obseg prodaje posamezne kategorije izdelka na maloprodajni ravni ne presega 2,5-odstotnega deleža celotne prodaje tobačnih izdelkov na ravni Unije, se v vsakem primeru šteje, da bistvene spremembe okoliščin ni bilo;

29.

„zunanja embalaža“ pomeni katero koli embalažo, v kateri so tobačni ali povezani izdelki dani na trg in zajema enega ali več zavojčkov; prozorni ovitki ne štejejo kot zunanja embalaža;

30.

„zavojček“ pomeni najmanjšo posamezno embalažo tobačnega izdelka ali povezanega izdelka, ki se daje na trg;

31.

„vrečka“ pomeni vrečko tobaka za zvijanje, ki je pravokotne oblike in ima zavihek, ki pokriva odprtino zavojčka, ali stoječo vrečko;

32.

„zdravstveno opozorilo“ pomeni opozorilo v zvezi s škodljivimi učinki izdelka na zdravje ljudi ali drugimi neželenimi posledicami njegove uporabe in vključuje besedilna opozorila, sestavljena zdravstvena opozorila, splošna opozorila in informativna sporočila, kot je določeno v tej direktivi;

33.

„sestavljeno zdravstveno opozorilo“ pomeni zdravstveno opozorilo, ki je sestavljeno iz besedilnega opozorila in ustrezne fotografije ali ilustracije, kakor je določeno v tej direktivi;

34.

„čezmejna prodaja na daljavo“ pomeni prodajo potrošnikom na daljavo, pri kateri se potrošnik ob naročilu izdelka pri prodajnem mestu nahaja v državi članici, ki ni država članica ali tretja država, v kateri ima svoj sedež prodajno mesto; šteje se, da ima prodajno mesto sedež v državi članici, če ima:

35.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki deluje zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

36.

„sistem za preverjanje starosti“ pomeni računalniški sistem, s katerim se elektronsko nedvoumno potrdi starost potrošnika v skladu z nacionalnimi zahtevami;

37.

„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja izdelek ali naroči njegovo oblikovanje ali izdelavo in ga trži pod svojim imenom ali blagovno znamko;

38.

„uvoz tobačnih ali povezanih izdelkov“ pomeni vnos takih izdelkov na območje Unije, razen če ob vstopu na območje Unije za te izdelke velja carinski odložni postopek ali režim oziroma njegova oprostitev takšnega carinskega odložnega postopka ali režima;

39.

„uvoznik tobačnih ali povezanih izdelkov“ pomeni lastnika tobačnih ali povezanih izdelkov, ki so bili vneseni na ozemlje Unije, ali osebo, ki ima pravico razpolaganja z njimi;

40.

„dajanje na trg“ pomeni dajanje izdelkov, ne glede na kraj njihove proizvodnje, na voljo potrošnikom v Uniji odplačno ali neodplačno, vključno s prodajo na daljavo; pri čezmejni prodaji na daljavo se šteje, da je izdelek dan na trg v državi članici, v kateri se potrošnik nahaja;

41.

„prodajno mesto“ pomeni katero koli prodajno mesto, ki tobačne izdelke daje na trg, vključno s fizičnimi osebami.

(a)

10 mg katrana na cigareto;

(b)

1 mg nikotina na cigareto;

(c)

10 mg ogljikovega monoksida na cigareto.

(a)

seznam vseh sestavin in količine teh sestavin, uporabljenih pri proizvodnji tobačnih izdelkov, v padajočem vrstnem redu po teži vsake sestavine, ki jo tobačni izdelki vsebujejo;

(b)

vrednosti emisij iz člena 3(1) in (4);

(c)

informacije o drugih emisijah in njihovih vrednostih, če so te na voljo.

(a)

v zvezi s katerimi obstajajo začetni podatki, raziskave ali predpisi v okviru drugih jurisdikcij, iz katerih je razvidno, da imajo eno od lastnosti iz točk (a) do (d) odstavka 2 tega člena, in

(b)

ki spadajo med najpogosteje uporabljane dodatke glede na težo ali število, v skladu z obveznostmi poročanja o sestavinah na podlagi odstavkov 1 in 3 člena 5.

(a)

prispeva k toksičnosti ali zasvojljivosti zadevnega izdelka in ali bistveno ali izmerljivo povečuje toksičnost ali zasvojljivost katerega koli od zadevnih izdelkov;

(b)

povzroča značilno aromo;

(c)

olajšuje vdihavanje ali povečuje vnos nikotina, ali

(d)

povzroča nastanek snovi, ki imajo lastnosti CMR, in v kakšnih količinah, ter ali se zaradi tega bistveno ali izmerljivo krepijo lastnosti CMR katerega koli zadevnega izdelka.

(a)

vitamine ali druge dodatke, ki ustvarjajo vtis, da tobačni izdelek koristi zdravju ali da predstavlja zmanjšano tveganje za zdravje;

(b)

kofein ali tavrin ali druge dodatke in poživila, ki so povezani z energijo in vitalnostjo;

(c)

dodatke, ki obarvajo emisije;

(d)

pri tobačnih izdelkih za kajenje, dodatke, ki olajšajo vdihavanje ali povečajo vnos nikotina, in

(e)

dodatke, ki imajo v nezgoreli obliki lastnosti CMR.

(a)

se natisneta v pisavi Helvetica v črnem odebeljenem tisku na beli podlagi. Za prilagoditev jezikovnim zahtevam lahko države članice določijo velikost črk, če je velikost črk, določena v nacionalnem pravu, tolikšna, da je zagotovljeno, da ustrezno besedilo zavzema največji možni del površine, namenjene za ta zdravstvena opozorila, ter

(b)

sta v središču površine, določene za to, in sta pri kvadrastih zavojčkih in na kakršni koli zunanji embalaži vzporedna s stranskim robom zavojčka ali zunanje embalaže.

(a)

vsebujejo eno od besedilnih opozoril iz Priloge I in ustrezne barvne fotografije iz knjižnice slik iz Priloge II;

(b)

vsebujejo informacije o opuščanju kajenja, kot so telefonske številke, elektronski naslovi ali spletna mesta, namenjena obveščanju potrošnikov o razpoložljivih programih podpore za osebe, ki želijo opustiti kajenje;

(c)

pokrivajo 65 % zunanje sprednje in zadnje površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Na cilindričnih zavojčkih morata biti prikazani dve sestavljeni zdravstveni opozorili, ki sta enako oddaljeni ena od druge, pri čemer vsako pokriva 65 % svoje polovice ukrivljene površine;

(d)

imajo isto besedilno opozorilo in ustrezno barvno fotografijo na obeh straneh zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže;

(e)

so prikazana na gornjem robu zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže ter obrnjena v isto smer kot vse druge informacije, ki so navedene na površini embalaže. V državah članicah, v katerih so zaradi fiskalnih namenov obvezni davčni žigi ali nacionalne identifikacijske oznake, se lahko uporabljajo prehodne izjeme od obveznosti glede postavitve sestavljenih zdravstvenih opozoril na naslednji način:

Izjeme iz točk (i) in (ii) se lahko uporabljajo tri leta od 20. maja 2016. Blagovne znamke ali logotipi ne smejo biti natisnjeni nad zdravstvenimi opozorili;

(f)

so natisnjena v skladu z obliko, razporeditvijo, oblikovanjem in merami, ki jih določi Komisija v skladu z odstavkom 3;

(g)

v primeru zavojčkov cigaret imajo naslednje dimenzije:

(a)

spremembo besedilnih opozoril iz Priloge I, pri čemer upošteva znanstveni razvoj in razvoj trga;

(b)

vzpostavitev in prilagoditev knjižnice slik iz točke (a) odstavka 1 tega člena, pri čemer upošteva znanstveni razvoj in razvoj trga.

(a)

se prikaže na dveh največjih površinah zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže;

(b)

pokriva 30 % površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Ta odstotek se poveča na 32 % za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 35 % za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

(a)

promovira tobačni izdelek ali spodbuja njegovo uporabo z ustvarjanjem napačnih predstav o njegovih lastnostih, učinkih na zdravje, tveganjih ali emisijah; oznake ne smejo vsebovati nobenih informacij o vsebnosti nikotina, katrana ali ogljikovega monoksida tobačnega izdelka;

(b)

namiguje na to, da je določen tobačni izdelek manj škodljiv od drugih ali da skuša zmanjšati učinek nekaterih škodljivih komponent dima ali spodbuja vitalnost, energijo in zdravje, ima pomlajevalne, naravne ali organske lastnosti ali drugače koristi zdravju in življenjskemu slogu;

(c)

se nanaša na okus, vonj, katere koli aromatične snovi ali druge dodatke ali na odsotnost le-teh;

(d)

je podoben živilom ali kozmetičnim izdelkom;

(e)

namiguje na to, da ima določen tobačni izdelek izboljšano biorazgradnjo ali druge okoljske prednosti.

(a)

datum in kraj proizvodnje;

(b)

proizvodni obrat;

(c)

napravo, ki se uporablja za proizvodnjo tobačnih izdelkov;

(d)

proizvodno izmeno ali trajanje proizvodnje;

(e)

opis izdelka;

(f)

namembni maloprodajni trg;

(g)

predvideno pot pošiljke;

(h)

po potrebi uvoznika v Unijo;

(i)

dejansko pot pošiljke od proizvodnje do prvega prodajnega mesta, vključno z vsemi skladišči, ki se uporabljajo, ter datum in naslov pošiljanja ter kraj odhoda in prejemnika;

(j)

identiteto vseh kupcev od proizvodnje do prvega prodajnega mesta, in

(k)

račun, številko naročila in potrdilo o plačilu vseh nakupov od proizvodnje do prvega prodajnega mesta.

(a)

določi tehnične standarde za vzpostavitev in delovanje sistema za prepoznavanje in sledenje, kot je določen v tem členu, vključno z označevanjem posebne identifikacijske oznake, evidentiranjem, posredovanjem, obdelavo in shranjevanjem podatkov ter dostopom do shranjenih podatkov;

(b)

določi tehnične standarde za zagotavljanje, da so sistemi, ki se uporabljajo za posebno identifikacijsko oznako, in z njo povezane funkcije v celoti medsebojno usklajeni v vsej Uniji.

(a)

ime ali naziv podjetja in stalni naslov kraja dejavnosti, od koder bodo dobavljeni tobačni izdelki;

(b)

datum začetka dejavnosti ponujanja tobačnih izdelkov potrošnikom za čezmejno prodajo na daljavo s storitvami informacijske družbe, kakor so opredeljene v točki 2 člena 1 Direktive 98/34/ES;

(c)

naslov spletne ali spletnih strani, ki se uporabljajo v ta namen, in vse zadevne informacije, ki so potrebne za identifikacijo spletne strani.

(a)

razpoložljive znanstvene študije o toksičnosti, zasvojljivosti in privlačnosti novega tobačnega izdelka, zlasti v zvezi z njegovimi sestavinami in emisijami;

(b)

razpoložljive študije, njihove povzetke in tržne raziskave o preferencah različnih potrošniških skupin, vključno z mladimi ter trenutnimi kadilci;

(c)

druge razpoložljive in pomembne informacije, vključno z analizo razmerja med tveganji in koristmi izdelka, njegovimi pričakovanimi vplivi na opuščanje uporabe tobaka, njegovimi pričakovanimi vplivi na začetek njegove uporabe in predvidevanji v zvezi z dojemanjem potrošnikov.

(a)

ime in kontaktne podatke proizvajalca, odgovorno pravno ali fizično osebo v Uniji in po potrebi uvoznika v Unijo;

(b)

seznam vseh sestavin izdelka in emisij, ki nastanejo pri njegovi uporabi, posebej za vsako blagovno znamko in za vsako vrsto, vključno s količinami teh sestavin;

(c)

toksikološke podatke glede sestavin in emisij izdelka, tudi ob segrevanju, pri čemer se zlasti navedejo njihovi učinki na zdravje potrošnikov pri vdihavanju in se med drugim upošteva kakršen koli zasvojevalni učinek;

(d)

podatke o vsebnosti in vnosu nikotina pri uporabi v običajnih okoliščinah ali razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti;

(e)

opis komponent izdelka, po potrebi vključno z mehanizmom za odpiranje in ponovno polnjenje elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje;

(f)

opis postopka izdelave, vključno s tem, ali vključuje serijsko proizvodnjo in izjavo o tem, da je postopek izdelave skladen z zahtevami iz tega člena;

(g)

izjavo o tem, da sta proizvajalec in uvoznik v celoti odgovorna za kakovost in varnost izdelka pri dajanju na trg in uporabi v običajnih okoliščinah ali razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti.

(a)

se tekočina, ki vsebuje nikotin, da na trg le v temu namenjenih posodicah za ponovno polnjenje s prostornino največ 10 ml, v elektronskih cigaretah, ki se lahko zavržejo, ali v polnilih za enkratno uporabo, ter da prostornina polnil ali rezervoarjev ne presega 2 ml;

(b)

tekočina, ki vsebuje nikotin, vsebuje največ 20 mg/ml nikotina;

(c)

tekočina, ki vsebuje nikotin, ne vsebuje dodatkov iz člena 7(6);

(d)

se pri izdelavi tekočine, ki vsebuje nikotin, uporabljajo le zelo čiste sestavine. V tekočini, ki vsebuje nikotin, so snovi, razen sestavin iz točke (b) drugega pododstavka odstavka 2 tega člena, prisotne le v sledeh, če so take sledi med izdelavo neizogibne s tehničnega vidika;

(e)

se v tekočini z izjemo nikotina uporabljajo le sestavine, ki v segreti ali nesegreti obliki ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi;

(f)

elektronske cigarete nikotin dovajajo enakomerno ob normalni uporabi;

(g)

elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ne morejo uporabljati otroci in so zaščitene pred nedovoljenimi posegi, lomljenjem in puščanjem ter imajo mehanizem, ki zagotavlja ponovno polnjenje brez puščanja.

(a)

zavojčki elektronskih cigaret in posodice za ponovno polnjenje vključujejo navodilo za uporabo z informacijami o:

(b)

zavojčki in kakršna koli zunanja embalaža elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje:

Države članice določijo, katero od teh zdravstvenih opozoril se uporabi.

(c)

zdravstvena opozorila ustrezajo zahtevam iz člena 12(2).

(a)

prepoved objave komercialnih sporočil, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje v storitvah informacijske družbe, v tiskanih medijih in drugih natisnjenih publikacijah, z izjemo tistih, ki so namenjene le strokovnim delavcem na področju trgovanja z elektronskimi cigaretami in posodicami za ponovno polnjenje, in publikacij, ki se natisnejo in izdajo v tretjih državah, in niso pretežno namenjene za trg Unije;

(b)

prepoved objave komercialnih sporočil, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, po radiu;

(c)

prepoved objave kakršnih koli javnih ali zasebnih prispevkov k radijskim programom, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje;

(d)

prepoved objave kakršnih koli javnih ali zasebnih prispevkov k vsem dogodkom, dejavnostim ali za posameznike, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, ki vključujejo več držav članic ali potekajo v več državah članicah ali imajo drug čezmejni učinek;

(e)

prepoved avdiovizualnih komercialnih sporočil, za katere se uporablja Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (19), za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje.

(i)

celovite podatke o obsegu prodaje, posebej za vsako blagovno znamko in posebej za vsako vrsto izdelka;

(ii)

informacije o preferencah različnih skupin potrošnikov, vključno z mladimi, nekadilci in glavnimi tipi obstoječih uporabnikov;

(iii)

načine prodaje izdelka, in

(iv)

povzetke vseh raziskav trga, ki so jih izvedli v zvezi z navedenim, in prevode teh besedil v angleščino.

(a)

izkušnje, pridobljene v zvezi z obliko tistih površin zavojčka, ki jih ta direktiva ne ureja, ob upoštevanju nacionalnega, mednarodnega, pravnega, gospodarskega in znanstvenega razvoja;

(b)

razvoj trga novih tobačnih izdelkov, med drugim ob upoštevanju uradnih obvestil, prejetih v skladu s členom 19;

(c)

razvoj trga, ki pomeni bistveno spremembo okoliščin;

(d)

izvedljivost, koristi in možne učinke evropskega sistema predpisov v zvezi s sestavinami, ki se uporabljajo v tobačnih izdelkih, vključno s pripravo seznama sestavin na ravni Unije, ki se lahko uporabljajo oziroma so prisotne v tobačnih izdelkih ali so jim dodane, pri čemer se med drugim upoštevajo informacije, zbrane v skladu s členoma 5 in 6;

(e)

razvoj trga cigaret s premerom manj kot 7,5 mm in kako potrošniki dojemajo njihovo škodljivost in zavajajoče lastnosti takih cigaret;

(f)

izvedljivost, koristi in možne učinke podatkovne zbirke Unije z informacijami o sestavinah in emisijah iz tobačnih izdelkov, zbranimi v skladu s členoma 5 in 6;

(g)

razvoj trga elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, pri čemer se med drugim upoštevajo informacije, zbrane v skladu s členom 20, vključno z začetkom uporabe takih izdelkov med mladimi in nekadilci, ter učinki takih izdelkov na prizadevanja za prenehanje kajenja in ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v zvezi z aromami;

(h)

razvoj trga in preference potrošnikov glede tobaka za vodne pipe, s posebnim poudarkom na aromah tega tobaka.

(a)

tobačnih izdelkov, ki so bili proizvedeni ali dani v prosti promet in označeni v skladu z Direktivo 2001/37/ES pred 20. majem 2016;

(b)

elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje, ki so bile proizvedene ali dane v prosti promet pred 20. novembrom 2016;

(c)

zeliščnih izdelkov za kajenje, ki so bili proizvedeni ali dani v prosti promet pred 20. majem 2016.

29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/39

(1)

Glavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala, vključno s hudodelskimi združbami mafijske narave, je finančna korist. Pristojni organi bi zato morali imeti sredstva za sledenje, začasno zavarovanje, upravljanje in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Učinkovito preprečevanje in odpravljanje organiziranega kriminala bi bilo treba doseči z nevtraliziranjem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v določenih primerih pa bi se moralo razširiti na vse premoženje, pridobljeno z dejavnostmi kriminalne narave.

(2)

Organizirane hudodelske združbe delujejo brez meja in vedno pogosteje pridobijo sredstva v državah članicah, v katerih ne bazirajo, in tretjih državah. Vse bolj je potrebno učinkovito mednarodno sodelovanje pri povrnitvi sredstev in medsebojni pravni pomoči.

(3)

Eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu je določitev strogih pravnih posledic za storitev takšnega kaznivega dejanja, kot tudi učinkovito odkrivanje ter začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

(4)

Čeprav so obstoječi statistični podatki omejeni, se zdi, da so zneski, povrnjeni iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Uniji prenizki v primerjavi z ocenjeno premoženjsko koristjo. Iz študij je razvidno, da se postopki odvzema kljub ureditvi s pravom Unije in nacionalnim pravom še vedno premalo uporabljajo.

(5)

Sprejetje minimalnih pravil bo približalo pravno ureditev držav članic na področju začasnega zavarovanja in odvzema ter tako okrepilo medsebojno zaupanje in olajšalo učinkovito čezmejno sodelovanje.

(6)

V stockholmskem programu in sklepih Sveta za pravosodje in notranje zadeve o odvzemu in povrnitvi sredstev, sprejetih junija 2010, je poudarjen pomen učinkovitejše opredelitve, odvzema in ponovne uporabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem.

(7)

Sedanji pravni okvir Unije o začasnem zavarovanju, zasegu in odvzemu sredstev sestavljajo Skupni ukrep 98/699/PNZ (4), Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ (5), Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ (6), Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ (7) in Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ (8).

(8)

Iz poročil Komisije o izvajanju okvirnih sklepov 2003/577/PNZ, 2005/212/PNZ in 2006/783/PNZ je razvidno, da sedanji sistemi za razširjen odvzem in medsebojno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in zaplembi niso popolnoma učinkoviti. Odvzem ovirajo razlike v pravu držav članic.

(9)

Namen te direktive je spremeniti in razširiti določbe okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ. Navedena okvirna sklepa bi bilo treba delno nadomestiti za države članice, ki so zavezane s to direktivo.

(10)

Države članice lahko postopke odvzema, ki so povezani s kazensko zadevo, sprožijo na katerem koli pristojnem sodišču.

(11)

Veljavni koncept premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je treba pojasniti, da vključuje neposredne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in vse neposredne koristi, vključno z naknadnimi ponovnimi vlaganji ali preoblikovanjem neposrednih premoženjskih koristi. Premoženjska korist lahko tako vključuje kakršno koli premoženje, tudi tisto, ki je bilo deloma ali v celoti preoblikovano ali spremenjeno v drugo premoženje in tudi tisto, ki je bilo pomešano s premoženjem, pridobljenim iz zakonitih virov, in sicer do ocenjene vrednosti združene premoženjske koristi. Vključuje lahko tudi prihodek ali druge koristi, ki izhajajo iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali iz premoženja, v katerega je bila takšna premoženjska korist preoblikovana ali spremenjena ali s katerim je bila pomešana.

(12)

V tej direktivi je premoženje, ki ga je mogoče začasno zavarovati ali odvzeti, široko opredeljeno. Ta opredelitev vključuje pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju. Takšni dokumenti ali listine bi lahko bili na primer finančne listine ali dokumenti, ki so lahko podlaga za terjatve upnika in so običajno v lasti osebe, na katero vplivajo ustrezni postopki. Ta direktiva ne posega v obstoječe nacionalne postopke za hrambo pravnih dokumentov ali listin, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na premoženju, kakor jih uporabljajo pristojni nacionalni organi ali javni organi v skladu z nacionalnim pravom.

(13)

Začasno zavarovanje in odvzem sta v tej direktivi avtonomna koncepta, kar državam članicam ne bi smelo preprečiti izvajanja te direktive z uporabo instrumentov, ki bi po nacionalnem pravu veljali za sankcije ali druge vrste ukrepov.

(14)

V zvezi z odvzemom predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ter premoženja v vrednosti teh predmetov in premoženjske koristi bi bilo treba uporabljati širši koncept kaznivih dejanj, ki jih zajema ta direktiva. V skladu z Okvirnim sklepom 2001/500/PNZ morajo države članice na podlagi pravnomočne obsodbe omogočiti odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza takim predmetom in premoženjski koristi. Takšne obveznosti bi bilo treba ohraniti za kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema, koncept premoženjske koristi, kakor je opredeljen v tej direktivi, pa bi bilo treba razlagati na podoben način, kar zadeva kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema. Države članice lahko po potrebi v skladu z nacionalnim pravom odvzem premoženja v vrednosti premoženjske koristi opredelijo kot dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu.

(15)

Moralo bi se omogočiti, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjska korist, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi. Takšna pravnomočna obsodba je lahko izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti. Če odvzem na podlagi pravnomočne obsodbe ni mogoč, bi moralo biti pod določenimi pogoji še vedno mogoče zaseči predmete, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjsko korist, vsaj v primeru bolezni ali bega osumljenca ali obdolženca. Vendar pa bi bil v takih primerih bolezni in bega sam obstoj postopka v nenavzočnosti dovolj za izpolnitev te obveznosti držav članic. Če je osumljenec ali obdolženec pobegnil, bi morale države članice sprejeti vse razumne ukrepe in lahko zahtevajo, da mora biti zadevna oseba prisotna v postopku odvzema ali o njem obveščena.

(16)

V tej direktivi bi bilo treba bolezen razumeti kot nezmožnost osumljenca ali obdolženca, da se dlje časa ne more udeležiti kazenskega postopka, zato postopek ne more potekati pod normalnimi pogoji. Od osumljencev ali obdolžencev se lahko zahteva, da predložijo dokaz o bolezni, na primer zdravstveno potrdilo, ki bi ga sodišče moralo imeti možnost zavrniti, če meni, da ni zadovoljivo. To ne bi smelo vplivati na pravico te osebe, da jo v postopku zastopa odvetnik.

(17)

Pri izvajanju te direktive v zvezi z odvzemom premoženja v vrednosti predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, bi se ustrezne določbe lahko uporabljale, kadar je zaradi posebnih okoliščin primera takšen ukrep sorazmeren, ob upoštevanju zlasti vrednosti zadevnih predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja. Države članice lahko upoštevajo, ali in v kolikšnem obsegu je obsojenec odgovoren za to, da odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ni mogoč.

(18)

Pri izvajanju te direktive lahko države članice določijo, da v izjemnih okoliščinah ni mogoče odrediti odvzema, če bi v skladu z nacionalnim pravom na podlagi okoliščin posameznega primera, ki bi morale biti odločilne, to pomenilo pretirane težave za prizadeto osebo. Države članice bi morale zelo omejiti uporabo te možnosti in bi jim moralo biti dovoljeno, da določijo, da se odvzem ne odredi, le v primerih, ko bi bila zadevna oseba zaradi odvzema v položaju, v katerem bi zelo težko preživela.

(19)

Hudodelske združbe se ukvarjajo z raznovrstnimi kriminalnimi dejavnostmi. Za učinkovito preprečevanje dejavnosti organiziranega kriminala se lahko zgodi, da je ustrezno, da kazenski obsodbi sledi odvzem ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem, temveč tudi drugega premoženja, za katerega sodišče ugotovi, da je premoženjska korist, pridobljena z drugimi kaznivimi dejanji. Ta pristop je razširjen odvzem. V Okvirnem sklepu 2005/212/PNZ so določeni trije različni nizi minimalnih zahtev, ki jih države članice lahko izberejo pri uporabi razširjenega odvzema. Države članice so tako pri prenosu navedenega okvirnega sklepa izbrale različne možnosti, kar je povzročilo različne koncepte razširjenega odvzema v nacionalnih pravnih redih. Ta različnost ovira čezmejno sodelovanje v zvezi s primeri odvzema. Zato je treba doseči nadaljnjo harmonizacijo določb o razširjenem odvzemu z določitvijo enotnega minimalnega standarda.

(20)

Pri ugotavljanju, ali je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist, lahko države članice upoštevajo modus operandi, na primer ali je pogoj za kaznivo dejanje ta, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji. To pa na splošno ne bi smelo vplivati na možnost uporabe razširjenega odvzema.

(21)

Razširjen odvzem bi moral biti mogoč, kadar sodišče meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. To ne pomeni, da je treba ugotoviti, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. Države članice lahko določijo, da na primer zadošča, da sodišče po presoji verjetnosti meni ali lahko razumno domneva, da je bistveno bolj verjetno, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem kot z drugimi dejavnostmi. V tem okviru mora sodišče upoštevati posebne okoliščine primera, vključno z dejstvi in razpoložljivimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o razširjenem odvzemu. Eno od dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem, bi lahko bilo tudi, da je premoženje zadevne osebe nesorazmerno z njenimi zakonitimi dohodki. Države članice bi lahko predpisale tudi določeno obdobje, v katerem bi se lahko štelo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem.

(22)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Državam članicam ne preprečuje, da v nacionalnem pravu določijo širše pristojnosti, na primer v zvezi s pravili o dokazih.

(23)

Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, ki spadajo v področje uporabe instrumentov, naštetih v tej direktivi. Znotraj področja uporabe teh instrumentov bi morale države članice vsaj za določena kazniva dejanja, kakor so opredeljena v tej direktivi, uporabljati razširjen odvzem.

(24)

Praksa osumljenca ali obdolženca, da premoženje z namenom izogiba odvzemu prenese na tretjo osebo, ki je s tem seznanjena, je pogosta in vse bolj razširjena. Sedanji pravni okvir Unije ne vsebuje zavezujočih pravil o odvzemu premoženja, prenesenega na tretje osebe. Zato postaja vse bolj nujno, da se dovoli odvzem premoženja, ki je preneseno na tretje osebe ali ki ga pridobijo tretje osebe. Pridobitev s strani tretje osebe se nanaša na primere, v katerih je tretja oseba, denimo, pridobila premoženje neposredno ali posredno, na primer prek posrednika, od osumljenca ali obdolženca, vključno s primeri, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje v njenem imenu ali v njeno korist, in če obdolženec nima premoženja, ki bi se lahko odvzelo. Takšen odvzem bi moral biti mogoč vsaj v primerih, ko so tretje osebe vedele ali bi lahko vedele, da je namen prenosa ali pridobitve izogib odvzemu, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, tudi ko je bil prenos opravljen brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nižji od tržne vrednosti. Pravila o odvzemu tretji osebi veljajo za fizične in pravne osebe. To ne bi smelo posegati v pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri.

(25)

Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom opredelijo, da je odvzem tretji osebi dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu, kakor je ustrezno.

(26)

Odvzem privede do dokončnega odvzema premoženja. Ohranitev premoženja pa je lahko predpogoj za odvzem in je pomembno za izvršitev sklepa o odvzemu. Premoženje se ohrani z začasnim zavarovanjem. Da bi preprečili zapravljanje premoženja, preden lahko sodišče izda sklep o začasnem zavarovanju, bi bilo treba pristojne organe v državah članicah pooblastiti, da lahko takoj sprejmejo ukrepe za zaščito takega premoženja.

(27)

Ker se premoženje pogosto ohrani za namene odvzema, sta začasno zavarovanje in odvzem tesno povezana. V nekaterih pravnih sistemih velja začasno zavarovanje za namene odvzema za ločen postopkovni ukrep začasne narave, ki mu lahko sledi sklep o odvzemu. Brez poseganja v različne nacionalne pravne sisteme in Okvirni sklep 2003/577/PNZ bi morala ta direktiva približati nekatere vidike nacionalnih sistemov začasnega zavarovanja za namene odvzema.

(28)

Ukrepi začasnega zavarovanja ne vplivajo na možnost, da se določeno premoženje med postopkom šteje za dokaz, pod pogojem, da bo na koncu na voljo za učinkovito izvršitev sklepa o odvzemu.

(29)

V okviru kazenskih postopkov je mogoče začasno zavarovati premoženje tudi za namene njegove morebitne poznejše povrnitve ali kot jamstvo za nadomestilo škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

(30)

Osumljenci ali obdolženci pogosto skrijejo premoženje za ves čas trajanja kazenskega postopka. Sklepa o odvzemu tako ni mogoče izvršiti, zato osebe, katerih premoženje je predmet sklepa o odvzemu, to premoženje koristijo po prestani kazni. Zaradi tega je treba omogočiti, da bo tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje mogoče natančno določiti obseg premoženja, da se omogoči izvršitev sklepov o odvzemu v celoti, če na začetku ni bilo odkrito nobeno premoženje ali je bilo odkrito nezadostno premoženje, sklep o odvzemu pa ni bil izvršen.

(31)

Ker sklepi o začasnem zavarovanju omejujejo lastninsko pravico, takšni začasni ukrepi ne bi smeli veljati dlje, kot je to potrebno za ohranitev razpoložljivosti premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. To bi lahko zahtevalo sodno presojo, da se zagotovi ohranitev njihovega namena, in sicer preprečitev zapravljanja premoženja.

(32)

S premoženjem, začasno zavarovanim zaradi morebitnega poznejšega odvzema, bi bilo treba ustrezno upravljati, da se ne bi zmanjšala njegova tržna vrednost. Da bi karseda zmanjšali takšne izgube, bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe, vključno z možnostjo prodaje ali prenosa premoženja. Sprejeti bi morale ustrezne ukrepe, na primer vzpostavitev nacionalnih centraliziranih uradov za upravljanje sredstev, vrsto specializiranih uradov ali enakovrednih mehanizmov, za učinkovito upravljanje sredstev, začasno zavarovanih pred odvzemom, in ohranjanje njihove vrednosti do izdaje sodne odločbe.

(33)

Ta direktiva bistveno vpliva na pravice oseb – ne le osumljencev ali obdolžencev, ampak tudi na pravice tretjih oseb, ki se jih kazensko ne preganja. Zato je treba določiti posebna jamstva in pravna sredstva za zagotavljanje ohranitve njihovih temeljnih pravic pri izvajanju te direktive. To vključuje pravico do zaslišanja za tretje osebe, ki trdijo, da so lastniki zadevnega premoženja ali da imajo druge lastninske pravice (stvarne pravice, ius in re), kot je na primer pravica do uporabe. Osebo, na katero vpliva, bi bilo treba o sklepu o začasnem zavarovanju obvestiti čim prej po izvršitvi sklepa. Pristojni organi pa lahko obvestilo zadevni osebi o takšnih sklepih zaradi potreb preiskave odložijo.

(34)

Namen obvestila o sklepu o začasnem zavarovanju je med drugim tudi, da se osebi, na katero vpliva, omogoči, da sklep izpodbija. V takšnem obvestilu bi zato moral biti naveden, vsaj na kratko, razlog ali razlogi za zadevni sklep, pri čemer se razume, da je lahko takšna navedba zelo zgoščena.

(35)

Države članice bi morale razmisliti o sprejetju ukrepov, s katerimi se dovoli, da se odvzeto premoženje uporabi za zadeve javnega interesa ali za namene socialne države. Takšni ukrepi bi lahko med drugim vključevali tudi namenitev premoženja za projekte kazenskega pregona in preprečevanja kriminala, kot tudi druge projekte, ki so v javnem interesu in družbeno koristni. Obveznost razmisleka o sprejetju ukrepov za države članice pomeni tudi postopkovno obveznost, kot je opraviti pravno analizo ali obravnavati prednosti in slabosti uvedbe ukrepov. Države članice bi morale pri upravljanju začasno zavarovanega premoženja in sprejemanju ukrepov glede uporabe odvzetega premoženja sprejeti ustrezne ukrepe, da bi preprečile vdor kriminalitete ali nezakonitosti.

(36)

Zanesljivi viri podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, so redki. Da bi omogočili oceno te direktive, je treba zbrati primerljive minimalne sklope ustreznih statističnih podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja, sledenju sredstev ter pravosodnih dejavnostih in dejavnostih prodaje sredstev.

(37)

Države članice bi si morale v zvezi z nekaterimi statističnimi podatki prizadevati, da se podatki zbirajo na centralni ravni z namenom, da se pošljejo Komisiji. To pomeni, da bi si morale države članice ustrezno prizadevati za zbiranje zadevnih podatkov. To pa nikakor ne pomeni, da države članice morajo doseči cilj zbiranja teh podatkov, če to zadevni državi članici predstavlja nesorazmerno upravno breme ali visoke stroške.

(38)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) ter Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljnjem besedilu: EKČP), kot se jih razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo v zvezi s pravno pomočjo in državam članicam ne nalaga nobenih obveznosti glede njihovih sistemov pravne pomoči, ki bi se morali uporabljati v skladu z Listino in EKČP.

(39)

Vzpostaviti bi bilo treba posebne zaščitne ukrepe, da bi zagotovili, da se v zvezi s sklepi o odvzemu praviloma navedejo razlogi, razen če se v poenostavljenem kazenskem postopku v zvezi s primeri manjših kaznivih dejanj prizadeta oseba odpove svoji pravici do seznanitve z razlogi.

(40)

To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju določb Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) in Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki se nanašajo na postopkovne pravice v kazenskih postopkih.

(41)

Ker cilja te direktive, in sicer olajšati odvzem premoženja v kazenskih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(42)

V skladu s členoma 3 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive. V skladu z navedenim protokolom je ta direktiva za Irsko zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanjo zavezujoči.

(43)

V skladu s členi 1, 2 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja. Pod pogojem njegovega sodelovanja v skladu s členom 4 navedenega protokola, je ta direktiva za Združeno kraljestvo zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanj zavezujoči.

(44)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

1.

„premoženjska korist“ pomeni vsako gospodarsko korist neposredno ali posredno pridobljeno s kaznivim dejanjem; zajema lahko vse oblike premoženja in vključuje vsakršno nadaljnje ponovno vlaganje ali preoblikovanje neposredne premoženjske koristi in vse koristi, ki imajo določeno vrednost;

2.

„premoženje“ pomeni vsakršno premoženje, materialno ali nematerialno, premično ali nepremično, in pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju;

3.

„predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja“ pomenijo katero koli premoženje, ki se uporablja ali je na kakršen koli način, v celoti ali delno, namenjeno storitvi kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj;

4.

„odvzem“ pomeni dokončni odvzem premoženja, ki ga v zvezi s kaznivim dejanjem odredi sodišče;

5.

„začasno zavarovanje“ pomeni začasno prepoved prenosa, uničenja ali preoblikovanja premoženja, razpolaganja ali prometa z njim ali začasen prevzem skrbništva ali nadzora nad premoženjem;

6.

„kaznivo dejanje“ pomeni dejanje, zajeto z instrumenti iz člena 3.

(a)

Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (12) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o boju proti korupciji uradnikov);

(b)

Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ z dne 29. maja 2000 o povečanju zaščite s kaznimi in drugimi sankcijami za ponarejanje v zvezi z uvedbo eura (13);

(c)

Okvirni sklep Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja 2001 o boju proti goljufiji in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi (14);

(d)

Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (15);

(e)

Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (16);

(f)

Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (17);

(g)

Okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami (18);

(h)

Okvirni sklep Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (19);

(i)

Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (20);

(j)

Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (21);

(k)

Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ (22),

(a)

aktivno in pasivno korupcijo v zasebnem sektorju, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2003/568/PNZ, ter aktivno in pasivno korupcijo uradnikov institucij Unije oziroma držav članic, kot je določeno v členu 2 in 3 Konvencije o boju proti korupciji uradnikov;

(b)

kazniva dejanja v zvezi s sodelovanjem v hudodelski združbi, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ, vsaj za primere, ko je bila s kaznivim dejanjem pridobljena gospodarska korist;

(c)

povzročitev sodelovanja otroka v pornografski predstavi ali napeljevanje otroka k takšnemu sodelovanju, bodisi zaradi ustvarjanja dobička ali drugega izkoriščanja otroka v te namene, če je otrok že dopolnil starost, ko lahko pristane na spolnost, kot je določeno v členu 4(2) Direktive 2011/93/EU; dostava, razpošiljanje ali posredovanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(4) navedene direktive; ponudba, preskrba ali omogočanje dostopa do otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(5) navedene direktive; proizvajanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(6) navedene direktive;

(d)

nezakonito poseganje v sistem in nezakonito poseganje v podatke, kot je določeno v členu 4 oziroma 5 Direktive 2013/40/EU, ko je prizadeto znatno število informacijskih sistemov z uporabo orodja, določenega v členu 7 navedene direktive, zasnovanega ali prilagojenega predvsem za ta namen; naklepna izdelava, prodaja, naročilo za uporabo, uvoz, distribucija ali drugo dajanje na voljo orodij za kazniva dejanja, vsaj v primerih, ki niso majhnega pomena, kot je določeno v členu 7 navedene direktive;

(e)

kazniva dejanja, ki se kaznujejo v skladu z ustreznim instrumentom iz člena 3 ali v primeru, da zadevni instrument ne določa praga kazni, v skladu z ustreznim nacionalnim pravom, in sicer z najvišjo zaporno kaznijo vsaj štirih let.

(a)

število izvršenih sklepov o začasnem zavarovanju;

(b)

število izvršenih sklepov o odvzemu;

(c)

ocenjeno vrednost začasno zavarovanega premoženja, vsaj premoženja, ki je bilo ob začasnem zavarovanju zavarovano zaradi morebitnega poznejšega odvzema;

(d)

ocenjeno vrednost povrnjenega premoženja v času odvzema.

(a)

število vlog za izdajo sklepa o začasnem zavarovanju za izvršitev v drugi državi članici;

(b)

število vlog za izdajo sklepa o odvzemu za izvršitev v drugi državi članici;

(c)

vrednost ali ocenjeno vrednost premoženja, povrnjenega z izvršbo v drugi državi članici.

29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/51

(1)

Komisija v svoji beli knjigi z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ določa cilj, t. i. „vizijo nič“, v skladu s katerim bi Unija do leta 2050 morala zmanjšati število nesreč s smrtnim izidom na skoraj nič. Da bi se ta cilj uresničil, se od tehnologije vozil pričakuje, da bo v veliki meri prispevala k izboljšanju varnosti v cestnem prometu.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ predlagala, da se skupno število nesreč s smrtnim izidom v Uniji do leta 2020 zmanjša še za polovico, kar naj bi se pričelo leta 2010. Da bi se ta cilj dosegel, je Komisija določila sedem strateških ciljev in opredelila ukrepe za varnejša vozila, strategijo za zmanjšanje števila poškodb in ukrepe za izboljšanje varnosti za ranljive udeležence v prometu, zlasti za motoriste.

(3)

Tehnični pregledi so del širše ureditve, ki naj bi zagotavljala varno in okoljsko sprejemljivo stanje vozil ves čas njihove uporabe. Ta ureditev bi morala zajemati tehnične preglede vozil in tehnične cestne preglede vozil, ki se uporabljajo za dejavnosti komercialnega cestnega prevoza, ter določati postopek registracije vozil, kar bi omogočalo začasno prepoved uporabe vozila v cestnem prometu, kadar vozilo predstavlja takojšnje tveganje za varnost v cestnem prometu. Redni pregledi bi morali biti glavno orodje za zagotavljanje tehnične brezhibnosti. Tehnični cestni pregledi gospodarskih vozil bi morali le dopolnjevati redne preglede.

(4)

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da določijo višje standarde za preglede, kot jih zahteva ta direktiva.

(5)

Izvrševanje ukrepov za tehnično brezhibnost lahko vključuje tudi kampanje za ozaveščanje lastnikov vozil, z namenom razvijati dobre prakse in navade glede osnovnih pregledov svojih vozil.

(6)

Vozila, katerih tehnični sistemi ne delujejo pravilno, vplivajo na varnost na cesti in so lahko eden od dejavnikov prometnih nesreč s poškodbami ali smrtnimi žrtvami. Ta vpliv bi se lahko zmanjšal, če bi bile sprejete ustrezne izboljšave sistema tehničnih pregledov. Z zgodnjim odkrivanjem pomanjkljivosti pri tehnični brezhibnosti motornega vozila bi se prispevalo k odpravi te pomanjkljivosti in s tem k preprečevanju nesreč.

(7)

Vozila s slabo delujočimi sistemi za nadzor emisij imajo večji vpliv na okolje kot ustrezno vzdrževana vozila. Ureditev z rednimi tehničnimi pregledi bi torej prispevala k izboljšanju okolja z zmanjšanjem povprečnih emisij vozil.

(8)

Države članice bi morale preučiti ustrezne ukrepe za preprečevanje škodljivih manipulacij ali nedovoljenih posegov v dele in sestavne dele vozila, ki bi lahko negativno vplivali na zahtevane varnostne in okoljske značilnosti vozila, zlasti z rednimi tehničnimi pregledi, ukrepi pa bi morali vključevati učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne kazni.

(9)

V zadnjih dveh desetletjih so se zahteve za homologacijo vozil glede emisij stalno povečevale. Vendar kakovost zraka z vse strožjimi emisijskimi standardi za vozila ni dosegla izboljšanja v skladu napovedmi, zlasti ne pri dušikovih oksidih (NOx) in drobnih prašnih delcih. Podrobno bi bilo treba preučiti možnosti, da bi se preskusni cikli izboljšali in ustrezali razmeram na cesti, kar bi omogočilo razvoj prihodnjih rešitev, tudi oblikovanje metod pregledov, s katerimi se bodo merile ravni NOx in mejne vrednosti emisij NOx.

(10)

V vozilih, skladnih z emisijskima razredoma Euro 6 in Euro VI, so vgrajeni sistemi za diagnostiko na vozilu (OBD) vse učinkovitejši pri določanju emisij, kar upravičuje njihovo uporabo pri tehničnih pregledih kot enakovredno uporabi standardnega preverjanja emisij. Da bi se omogočila uporaba OBD pri tehničnih pregledih vozil razredov Euro 5 in Euro V ali nižjega razreda, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da takšno metodo preverjanja za tovrstna vozila dovolijo v skladu s priporočili proizvajalca in drugimi zahtevami, če je bila njena enakovrednost (po potrebi ob upoštevanju ustrezne zakonodaje o homologaciji) neodvisno preverjena.

(11)

V Uniji so bili sprejeti številni tehnični standardi in zahteve za varnost vozil. Z rednimi tehničnimi pregledi je treba zagotoviti, da bodo vozila še naprej izpolnjevala varnostne standarde. Ta ureditev bi morala veljati za nekatere kategorije vozil, opredeljene v direktivah 2002/24/ES (3), 2003/37/ES (4) in 2007/46/ES (5) Evropskega parlamenta in Sveta.

(12)

Kolesni traktorji, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost presega 40 km/h, se pri dejavnostih lokalnega prevoza in za komercialni cestni prevoz na javnih cestah čedalje bolj uporabljajo namesto tovornjakov. Njihova potencialna tveganost je enaka možnosti tveganja tovornjakov, zato bi bilo treba vozila v tej kategoriji, ki se pretežno uporabljajo na javnih cestah, treba podvreči tehničnim pregledom.

(13)

Vozila zgodovinskega pomena naj bi ohranjala dediščino dobe, v kateri so bila izdelana, in se na javnih cestah le malo uporabljajo. Odločitev o določitvi pogostosti rednih tehničnih pregledov za takšna vozila bi bilo treba prepustiti državam članicam. Države članice bi morale s predpisi urediti tudi tehnične preglede drugih vrst specializiranih vozil.

(14)

Vozila, ki se uporabljajo izključno na oddaljenih ozemljih držav članic, zlasti na majhnih otokih z manj kot 5 000 prebivalci ali na redko poseljenih območjih z gostoto prebivalstva manj kot pet oseb na kvadratni kilometer, se uporabljajo v takšnih razmerah, da je morda zanje potrebna posebna ureditev tehničnih pregledov. Države članice bi zato morale imeti pristojnosti, da takšna vozila izvzamejo iz področja uporabe te direktive.

(15)

Tehnični pregledi so suverena dejavnost, zato bi jih morale opravljati države članice ali javni ali zasebni subjekti, pooblaščeni za izvajanje takšnih pregledov, pod njihovim nadzorom. Države članice bi morale biti še naprej vselej odgovorne za tehnične preglede, tudi če nacionalni sistem dovoljuje, da tehnične preglede izvajajo zasebni organi, vključno s tistimi, ki izvajajo tudi popravila vozil.

(16)

Država članica bi morala imeti pristojnost, da določi centre za izvajanje tehničnih pregledov, ki se ne nahajajo na njenem ozemlju, za izvajanje tehničnih pregledov vozil, registriranih na njenem ozemlju, če jih je država članica, v kateri se ti centri za izvajanje tehničnih pregledov nahajajo, že pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov vozil.

(17)

Ključnega pomena za pregled vozil in zlasti za njihove elektronske varnostne sestavne dele je dostop do tehničnih specifikacij vsakega posameznega vozila. Posledično bi proizvajalci vozil morali zagotoviti podatke, ki so potrebni za preverjanje delovanja sestavnih delov, povezanih z varnostjo in okoljem. Določbe, povezane z dostopom do informacij o popravilih in vzdrževanju bi se morali za ta namen uporabljati na podoben način, kar bi centrom za izvajanje tehničnih pregledov omogočalo dostop do tistih elementov informacij, ki so potrebni za tehnični pregled. Podatki bi morali zajemati podrobnosti, s katerimi je možno zagotoviti nadzor delovanja varnostnih sistemov vozila na način, ki omogoča preglede takšnih sistemov v okviru rednih tehničnih pregledov. To je ključnega pomena zlasti na področju elektronsko nadzorovanih sistemov in bi moralo zajemati vse elemente, ki jih je vgradil proizvajalec.

(18)

Vozila, ki se uporabljajo na javnih cestah, morajo biti ob uporabi tehnično brezhibna. Imetnik potrdila o registraciji in, kjer je ustrezno, upravljavec vozila, bi moral biti odgovoren za ohranjanje vozila v tehnično brezhibnem stanju.

(19)

Za varnost v cestnem prometu in njen vpliv na družbo je pomembno, da so vozila, ki se uporabljajo na cesti, v primernem tehničnem stanju. Zato se državam članicam ne bi smelo preprečiti, da dovolijo dodatne prostovoljne tehnične preglede.

(20)

Da bi se imetnikom potrdila o registraciji in prevoznikom zagotovilo določeno stopnjo prožnosti, bi morale države članice imeti možnost, da opredelijo večtedenski rok za izvedbo rednega tehničnega pregleda.

(21)

Pregledi med življenjskim ciklom vozila bi morali biti razmeroma preprosti, hitri in poceni, hkrati pa bi morali učinkovito dosegati cilje te direktive.

(22)

Tehnični pregledi bi morali zajemati vse postavke, pomembne za posamezen model, konstrukcijo in opremo pregledanega vozila. Skladnost med deli in sestavnimi deli, na primer pesta koles, bi bilo treba obravnavati kot ključno varnostno postavko in bi jo bilo treba preverjati med tehničnim pregledom. V okviru teh postavk in glede na sedanje stanje tehnologije vozil bi bilo treba na seznam postavk pregleda vključiti sodobne elektronske sisteme. Za uskladitev tehničnih pregledov bi bilo treba določiti priporočene postopke pregledov za vsako postavko pregleda. Te postavke bi bilo treba posodobiti v skladu z razvojem raziskav in tehnološkim napredkom na področju varnosti vozil.

(23)

Za olajšanje harmonizacije in zagotovitev doslednosti standardov bi bilo treba za vse postavke pregleda uvesti neizčrpen seznam glavnih razlogov za neustreznost. Za doslednost pri presoji stanja pregledanega vozila bi bilo treba odkrite neustreznosti oceniti na podlagi splošnega standarda.

(24)

Zaradi boljše uporabe načela prostega gibanja v Uniji, bi morale države članice za potrebe ponovne registracije priznavati potrdilo o tehničnem pregledu, ki ga je izdala druga država članica. To ne bi smelo vplivati na pravico držav članic, da ob ponovni registraciji preverijo potrdilo o tehničnem pregledu in identifikacijsko številko vozila ter zahtevajo izvedbo novega tehničnega pregleda pod pogoji, določenimi v tej direktivi.

(25)

Goljufanje s kilometrskimi števci bi se moralo obravnavati kot kaznivo dejanje, za katero je določena kazen, saj lahko manipulacija kilometrskega števca povzroči netočno oceno tehničnega stanja vozila. Beleženje kilometrine v potrdilu o tehničnem pregledu in dostop inšpektorjev do teh informacij bi morala omogočiti lažje odkrivanje nedovoljenih posegov v kilometrski števec ali njegove manipulacije. Komisija bi morala preučiti izmenjavo podatkov o stanjih kilometrskih števcev med pristojnimi organi držav članic.

(26)

Po vsakem pregledu bi bilo treba izdati potrdilo o tehničnem pregledu. To bi moralo med drugim vključevati podatke, povezane z identiteto vozila, in podatke o rezultatih pregleda. Rezultati tehničnega pregleda bi morali biti na voljo v elektronski obliki. Da bi se zagotovilo ustrezno nadaljnje spremljanje tehničnih pregledov, bi morale države članice takšne podatke zbirati in jih hraniti v bazi podatkov, zlasti za analizo rezultatov rednih tehničnih pregledov.

(27)

Imetnik potrdila o registraciji in, kjer je ustrezno, upravljavec vozila, na katerem se je opravljal tehnični pregled, v okviru katerega so bile odkrite pomanjkljivosti, zlasti tiste, ki predstavljajo tveganje za varnost v cestnem prometu, bi moral take pomanjkljivosti nemudoma odpraviti. V primeru nevarnih pomanjkljivosti bi morda bilo potrebno omejiti uporabo vozila, dokler pomanjkljivosti niso v celoti odpravljene.

(28)

Če pregledano vozilo sodi v kategorijo, za katero ni potrebna registracija v državi članici, v kateri je bilo vozilo dano v promet, bi bilo državi članici treba omogočiti, da zahteva, da se dokazilo o pregledu namesti na vidno mesto na vozilu.

(29)

Za doseganje visoke kakovosti pregledov po vsej Uniji bi bilo treba opremo, ki se bo uporabljala pri pregledih, ter način njenega vzdrževanja in umerjanja preveriti ob upoštevanju specifikacij, ki jih določijo države članice ali proizvajalci.

(30)

Moralo bi biti možno, da bi se uporabljala alternativna oprema, ki odraža tehnološki napredek in inovacije, če zagotavlja enako visoko kakovost pregledov.

(31)

Države članice bi pri pooblaščanju centrov za izvajanje tehničnih pregledov na svojem ozemlju morale upoštevati dejstvo, da so v Direktivi 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) storitve splošnega pomena na področju prometa izključene iz njenega področja uporabe.

(32)

Centri za izvajanje tehničnih pregledov bi morali zagotavljati objektivnost in visoko kakovost preskušanja vozil. Zato bi morali biti pri izpolnjevanju minimalnih zahtev glede vodenja kakovosti skladni z zahtevami, ki jih določi država članica, ki izda pooblastilo.

(33)

Visoki standardi tehničnih pregledov zahtevajo, da imajo izvajalci pregledov visoko raven izkušenj in usposobljenosti. Uvesti bi bilo treba sistem usposabljanja, vključno z začetnim usposabljanjem in rednimi osvežitvenimi usposabljanji, ali ustrezno preverjanje. Določiti bi bilo treba prehodno obdobje, da bi prehod sedanjih izvajalcev pregledov na sistem rednih usposabljanj ali preverjanj potekal brez težav. Da bi države članice zagotovile visok standard usposabljanja, kompetenc in pregledovanja, bi jim bilo treba omogočiti, da določijo dodatne kompetence in ustrezne zahteve glede usposabljanja.

(34)

Inšpektorji bi morali med izvajanjem tehničnih pregledov ravnati neodvisno in na njihovo mnenje ne bi smelo vplivati nasprotje interesov, tudi ekonomske ali osebne narave. Zato nagrajevanje inšpektorjev ne bi smelo biti neposredno vezano na rezultate tehničnih pregledov. Moralo bi biti možno, da bi države članice predpisale strožje zahteve glede ločitve dejavnosti ali dovolile zasebnemu organu, da izvaja tehnične preglede in popravila vozil, tudi na istem vozilu, če se je nadzorni organ prepričal, da se vzdržuje visoka raven nepristranskosti.

(35)

Rezultati tehničnih pregledov se ne bi smeli spreminjati iz komercialnih razlogov. Nadzorni organ bi lahko spremenil rezultate tehničnega pregleda samo, če so ugotovitve, do katerih pride med tehničnim pregledom, ki ga opravi inšpektor, očitno napačne.

(36)

Za ohranitev visoke kakovosti pregledov skozi čas bi morale države članice vzpostaviti sistem zagotavljanja kakovosti, ki bo zajemal postopke za podelitev pooblastila, nadzor in odvzem, začasni odvzem ali preklic pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov.

(37)

Akreditacija centrov za izvajanje tehničnih pregledov v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ne bi smela predstavljati obveznosti za države članice.

(38)

Tehnične preglede v več državah članicah opravlja visoko število zasebnih pooblaščenih centrov za izvajanje tehničnih pregledov. Za zagotovitev učinkovite izmenjave informacij med državami članicami v zvezi s tem bi bilo treba določiti nacionalne kontaktne točke.

(39)

Tehnični pregledi so del širše ureditvene sheme, ki zajema vozila skozi njihovo celotno življenjsko dobo od odobritve, prek registriranja, pregledov in razreza. Izmenjava podatkov v nacionalnih elektronskih bazah podatkov o vozilih in elektronskih bazah podatkov proizvajalcev bi načeloma morala prispevati k izboljšanju učinkovitosti celotne upravne verige na področju vozil in zmanjšati stroške ter upravna bremena. Komisija bi morala preučiti izvedljivost, stroške in koristi vzpostavitve elektronske informativne platforme za vozila in izkoristiti že obstoječe in izvajane rešitve informacijske tehnologije v zvezi z mednarodno izmenjavo podatkov, da se zmanjšajo stroški in prepreči podvajanje. Komisija bi morala pri tej preučitvi razmisliti o najprimernejšem načinu povezave obstoječih nacionalnih sistemov za namen izmenjave informacij o podatkih, povezanih s tehničnimi pregledi in odčitki kilometrskih števcev, in sicer med organi držav članic, pristojnimi za tehnične preglede, registracijo in odobritev vozila, centri za izvajanje tehničnih pregledov, proizvajalci opreme, ki se uporablja za tehnične preglede, in proizvajalci vozil. Preučiti bi morala tudi izvedljivost, stroške in koristi zbiranja in shranjevanja razpoložljivih podatkov o glavnih sestavnih delih vozila, povezanih z varnostjo, za vozila, udeležena v hudih prometnih nesrečah, in možnost, da imajo inšpektorji, imetniki potrdil o registraciji in raziskovalci nesreč na voljo podatke o zgodovini nesreč ter odčitke kilometrskega števca v anonimizirani obliki.

(40)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(41)

Komisija ne bi smela sprejeti izvedbenih aktov glede informacij, ki jih morajo dati na voljo proizvajalci vozil za tehnične preglede, če odbor, ustanovljen v skladu s to direktivo, ne da nobenega mnenja o osnutku izvedbenega akta, ki ga predstavi Komisija.

(42)

Za posodobitev oznak kategorij vozil v členu 2(1) ter členu 5(1) in (2), za posodobitev točke 3 iz Priloge I o metodah in za prilagoditev točke 3 iz Priloge I v zvezi s seznamom postavk pregleda, metod in ocenjevanja pomanjkljivosti, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zlasti je pomembno, da Komisija med svojim pripravljalnim delom opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(43)

Tehnična brezhibnost neposredno vpliva na varnost v cestnem prometu, zato bi jo bilo treba redno pregledovati. Komisija bi morala poročati o učinkovitosti določb te direktive, tudi o področju uporabe, pogostosti pregledov, nadaljnji krepitvi sistema tehničnih pregledov z elektronsko izmenjavo informacij ter možnosti prihodnjega vzajemnega priznavanja potrdil o tehničnem pregledu.

(44)

Prostori in oprema za pregled, ki se uporabljajo v centrih za izvajanje tehničnih pregledov, bi morali izpolnjevati zahteve, določene za izvajanje tehničnih pregledov. Ker to pomeni precejšnje naložbe in prilagoditve, ki jih mogoče ne bo možno opraviti takoj, bi bilo treba določiti petletno obdobje za uskladitev s temi zahtevami. Podobno bi bilo petletno obdobje treba določiti tudi za nadzorne organe, da lahko izpolnijo vsa merila in zahteve glede pooblaščanja centrov za izvajanje tehničnih pregledov in nadzora nad njimi.

(45)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšanja varnosti v cestnem prometu z določitvijo minimalnih skupnih zahtev in harmoniziranih predpisov v zvezi z izvajanjem tehničnih pregledov vozil v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega ukrepov, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(46)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor je navedeno v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

(47)

Ta direktiva vključuje in posodablja pravila iz Priporočila Komisije 2010/378/EU (9) za zagotovitev boljše ureditve rezultatov tehničnih pregledov.

(48)

Ta direktiva posodablja tehnične zahteve iz Direktive 2009/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) ter razširja njeno področje uporabe za vključitev zlasti vzpostavitve centrov za izvajanje tehničnih pregledov in njihovih nadzornih organov ter imenovanja inšpektorjev, ki so pooblaščeni za izvajanje tehničnih pregledov. Zato bi bilo treba navedeno direktivo razveljaviti –

—

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za prevoz oseb in njihove prtljage, ki imajo največ osem sedežev poleg vozniškega sedeža – kategorija vozil M1,

—

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za prevoz oseb in njihove prtljage, ki imajo več kot osem sedežev poleg vozniškega sedeža – kategoriji vozil M2 in M3,

—

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za cestni prevoz blaga, katerih največja masa ne presega 3,5 tone – kategorija vozil N1,

—

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za cestni prevoz blaga, katerih največja masa presega 3,5 tone – kategoriji vozil N2 in N3,

—

priklopna vozila, zasnovana in izdelana za prevoz blaga ali oseb in za nastanitev oseb, katerih največja masa presega 3,5 tone – kategoriji vozil O3 in O4,

—

od 1. januarja 2022 dvo- ali trikolesna vozila – kategorije vozil L3e, L4e, L5e, in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3,

—

kolesni traktorji kategorije T5, ki se uporabljajo predvsem na javnih cestah in katerih največja konstrukcijsko določena hitrost presega 40 km/h.

—

vozila, ki obratujejo ali se uporabljajo v izjemnih pogojih, ter vozila, ki se nikoli ali skoraj nikoli ne uporabljajo na javnih cestah, kot so vozila zgodovinskega pomena ali tekmovalna vozila,

—

vozila, za katera velja diplomatska imuniteta,

—

vozila, ki jih uporabljajo oborožene sile, organi javnega reda in miru, gasilci, civilna zaščita, službe za nujno pomoč ali reševanje,

—

vozila, ki se uporabljajo za namene kmetijstva, vrtnarstva, gozdarstva, poljedelstva ali ribištva samo na ozemlju države članice in zlasti na terenih teh dejavnosti, vključno s kmetijskimi in gozdarskimi cestami ter kmetijskimi površinami,

—

vozila, ki se uporabljajo izključno na majhnih otokih ali redko poseljenih območjih,

—

specializirana vozila za prevažanje cirkuške opreme in opreme za zabaviščne parke, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h in ki opravljajo prevoze samo na ozemlju zadevne države članice,

—

vozila kategorij L3e, L4e, L5e, in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3, če je država članica vzpostavila učinkovite alternativne ukrepe za varnost v cestnem prometu v zvezi z dvo- ali trikolesnimi vozili, pri čemer so upoštevale zlasti ustrezne statistične podatke o varnosti v cestnem prometu za zadnjih pet let. Države članice Komisijo uradno obvestijo o teh izvzetjih.

1.

„vozilo“ pomeni vsako motorno vozilo, ki ni tirno vozilo, ali njegovo priklopno vozilo;

2.

„motorno vozilo“ pomeni vsako vozilo na kolesih z lastnim motornim pogonom in največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo, ki presega 25 km/h;

3.

„priklopno vozilo“ pomeni vozilo na kolesih brez lastnega pogona, ki je načrtovano in izdelano za vleko z motornim vozilom;

4.

„polpriklopno vozilo“ pomeni vsako priklopno vozilo, ki je načrtovano za priključitev na motorno vozilo tako, da se del polpriklopnika opira na motorno vozilo, pri tem pa precejšen del njegove mase in mase njegovega tovora nosi motorno vozilo;

5.

„dvo- ali trikolesna vozila“ pomeni vsako vozilo na motorni pogon na dveh kolesih z ali brez bočne prikolice ter vse trikolesnike ali štirikolesnike;

6.

„vozilo, registrirano v državi članici“, pomeni vozilo, ki je registrirano ali dano v uporabo v državi članici;

7.

„vozilo zgodovinskega pomena“ pomeni vsako vozilo, ki je po mnenju države članice, v kateri je vozilo registrirano, ali katerega od njenih pristojnih organov zgodovinsko in izpolnjuje vse naslednje pogoje:

8.

„imetnik potrdila o registraciji“ pomeni pravno ali fizično osebo, na ime katere je vozilo registrirano;

9.

„tehnični pregled“ pomeni pregled v skladu s Prilogo I, namenjen zagotavljanju, da je vozilo varno za uporabo na javnih cestah in skladno z zahtevanimi in obveznimi varnostnimi in okoljskimi značilnostmi;

10.

„odobritev“ pomeni postopek, s katerim država članica potrdi, da vozilo izpolnjuje ustrezne upravne predpise in tehnične zahteve iz Direktive 2002/24/ES, Direktive 2003/37/ES in Direktive 2007/46/ES;

11.

„pomanjkljivosti“ pomeni tehnične napake in druge primere neskladnosti, ugotovljene med tehničnim pregledom;

12.

„potrdilo o tehničnem pregledu“ pomeni poročilo o tehničnem pregledu, ki ga izda pristojni organ ali center za izvajanje tehničnih pregledov in ki vsebuje rezultate tehničnega pregleda;

13.

„inšpektor“ pomeni osebo, ki jo država članica ali njen pristojni organ pooblasti za izvajanje tehničnih pregledov v centru za izvajanje tehničnih pregledov ali po potrebi v imenu pristojnega organa;

14.

„pristojni organ“ pomeni organ ali javno organizacijo, ki je po pooblastilu države članice odgovorna za upravljanje sistema tehničnih pregledov, vključno z izvajanjem tehničnih pregledov, kadar je to primerno;

15.

„center za izvajanje tehničnih pregledov“ pomeni javne ali zasebne organizacije ali ustanove, ki jih za izvajanje tehničnih pregledov pooblasti država članica;

16.

„nadzorni organ“ pomeni organ ali organe, ki jih vzpostavi država članica in so odgovorni za nadzor centrov za izvajanje tehničnih pregledov. Nadzorni organ ali nadzorni organi so lahko del pristojnega organa ali pristojnih organov;

17.

„majhen otok“ pomeni otok z manj kot 5 000 prebivalci, ki ni povezan s preostalim ozemljem s cestnimi mostovi ali cestnimi predori;

18.

„redko poseljeno območje“ pomeni vnaprej določeno območje z gostoto prebivalstva manj kot pet oseb na kvadratni kilometer;

19.

„javna cesta“ pomeni cesto, ki je v splošni javni rabi, kot so lokalne, regionalne ali nacionalne ceste, hitre ceste ali avtoceste.

(a)

nabor tehničnih podatkov o zavorni opremi, krmiljenju, vidljivosti, žarometih, odsevnikih, električni opremi, oseh, kolesih, pnevmatikah, obesitvi, podvozju, povezavi podvozja, drugi opremi in emisijah, potrebne za izvajanje tehničnih pregledov postavk, ki se pregledujejo, in o uporabi priporočenih metod pregledov v skladu s točko 3 Priloge I in

(b)

podrobne predpise o obliki podatkov ter postopkih za dostop do upoštevnih tehničnih podatkov.

(a)

vozila kategorije M1 in N1: štiri leta po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsaki dve leti;

(b)

vozila kategorije M1, ki se uporabljajo kot taksiji ali reševalna vozila, vozila kategorije M2, M3, N2, N3, O3 in O4: eno leto po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsako leto;

(c)

vozila kategorije T5, ki se večinoma uporabljajo za komercialni cestni prevoz na javnih cestah: štiri leta po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsaki dve leti.

—

po nesreči, ki je prizadela glavne sestavne dele vozila, povezane z varnostjo, kot so kolesa, vzmetenje, deformacijske cone, sistemi zračnih blazin, krmilo ali zavore,

—

če so bili sistemi, povezani z varnostjo in okoljem, in sestavni deli vozila spremenjeni,

—

če se spremeni imetnik potrdila o registraciji vozila,

—

če je kilometrina vozila dosegla 160 000 km,

—

če je varnost v cestnem prometu resno ogrožena.

(a)

manjše pomanjkljivosti brez pomembnega učinka na varnost vozila ali vpliva na okolje in druge manjše neskladnosti;

(b)

večje pomanjkljivosti, ki lahko okrnijo varnost vozila ali vplivajo na okolje ali ogrozijo druge udeležence na cesti, ali druge večje neskladnosti;

(c)

nevarne pomanjkljivosti, ki pomenijo neposredno in takojšnje tveganje za varnost v cestnem prometu ali vplivajo na okolje, kar upravičuje, da smejo države članice ali njen pristojni organ prepovedati uporabo vozila na javnih cestah.

—

posodobitev izključno oznake kategorije vozil iz člena 2(1) ter člena 5(1) in (2), kakor je ustrezno, v primeru sprememb pri kategorijah vozil, ki izhajajo iz sprememb zakonodaje o homologaciji iz člena 2(1), ne da bi s tem vplivala na področje uporabe in pogostost pregledov,

—

posodobitev točke 3 iz Priloge I o metodah v primeru razpoložljivosti učinkovitejših in uspešnejših metod pregledov, ne da bi se na seznam postavk pregleda vključile nove postavke,

—

prilagoditev točke 3 iz Priloge I po pozitivni oceni zadevnih stroškov in koristi v zvezi s seznamom postavk pregleda, metodami, razlogi za neustreznost in oceno pomanjkljivosti v primeru sprememb obveznih zahtev, pomembnih za homologacijo, v zakonodaji Unije na področju varnosti ali okolja.