ISSN 1977-0804

Uradni list

Evropske unije

L 127

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Zvezek 57
29. april 2014


Vsebina

 

I   Zakonodajni akti

Stran

 

 

DIREKTIVE

 

*

Direktiva 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES ( 1 )

1

 

*

Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji

39

 

*

Direktiva 2014/45/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o rednih tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnih vozil ter razveljavitvi Direktive 2009/40/ES ( 1 )

51

 

*

Direktiva 2014/46/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o spremembi Direktive Sveta 1999/37/ES o dokumentih za registracijo vozil

129

 

*

Direktiva 2014/47/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o cestnem pregledu tehnične brezhibnosti gospodarskih vozil, ki vozijo v Uniji, in razveljavitvi Direktive 2000/30/ES ( 1 )

134

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


I Zakonodajni akti

DIREKTIVE

29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/1


DIREKTIVA 2014/40/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 3. aprila 2014

o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 53(1), 62 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

V Direktivi 2001/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) so določena pravila Unije v zvezi s tobačnimi izdelki. Zaradi znanstvenega, tržnega in mednarodnega razvoja bi bile potrebne bistvene spremembe navedene direktive, zato bi jo bilo treba razveljaviti in nadomestiti z novo direktivo.

(2)

Komisija je v poročilih o uporabi Direktive 2001/37/ES iz let 2005 in 2007 opredelila področja, na katerih bi bilo koristno nadaljnje ukrepanje za pravilno delovanje notranjega trga. V letih 2008 in 2010 je Znanstveni odbor za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (SCENIHR) Komisiji predložil znanstvene nasvete glede brezdimnih tobačnih izdelkov in tobačnih dodatkov. Leta 2010 je bilo izvedeno obširno posvetovanje z interesnimi skupinami, ki mu je sledilo usmerjeno posvetovanje s temi skupinami, podprto s študijami zunanjih svetovalcev. Ves čas procesa so potekala posvetovanja z državami članicami. Evropski parlament in Svet sta večkrat pozvala Komisijo, naj pregleda in posodobi Direktivo 2001/37/ES.

(3)

Na nekaterih področjih, ki jih zajema Direktiva 2001/37/ES, je državam članicam pravno ali dejansko onemogočeno učinkovito prilagajanje njihove zakonodaje novemu razvoju. To je pomembno zlasti za pravila v zvezi z označevanjem, kjer državam članicam ni bilo dovoljeno povečati velikosti zdravstvenih opozoril, spremeniti njihovega mesta na posameznem zavojčku (v nadaljnjem besedilu: zavojček) ali nadomestiti zavajajočih opozoril glede vrednosti emisij katrana, nikotina in ogljikovega monoksida.

(4)

Na drugih področjih so med zakoni in drugimi predpisi držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov še vedno znatne razlike, ki predstavljajo ovire za pravilno delovanje notranjega trga. Pričakuje se, da se bodo te razlike še povečale zaradi znanstvenega, tržnega in mednarodnega razvoja. To velja tudi za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje elektronskih cigaret (v nadaljnjem besedilu: posodice za ponovno polnjenje), zeliščne izdelke za kajenje, sestavine in emisije iz tobačnih izdelkov, nekatere vidike označevanja in embalaže ter čezmejno prodajo tobačnih izdelkov na daljavo.

(5)

Navedene ovire bi bilo treba odpraviti in v ta namen dodatno približati pravila v zvezi s proizvodnjo, opisom in prodajo tobačnih in povezanih izdelkov.

(6)

Zaradi velikosti notranjega trga tobačnih in povezanih izdelkov, naraščajoče težnje proizvajalcev tobačnih izdelkov, da združijo proizvodnjo za celotno Unijo le v majhnem številu proizvodnih obratov v Uniji in posledično znatne čezmejne trgovine s tobačnimi in povezanimi izdelki je potrebno strožje zakonodajno ukrepanje na ravni Unije in ne na nacionalni ravni, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga.

(7)

Zakonodajno ukrepanje na ravni Unije je potrebno tudi za izvajanje Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom (v nadaljnjem besedilu: Konvencija FCTC) iz maja 2003, katere določbe zavezujejo Unijo in njene države članice. Zlasti so pomembne določbe Konvencije FCTC o urejanju vsebine tobačnih izdelkov, urejanju razkritja tobačnih izdelkov, embalaži in označevanju tobačnih izdelkov, oglaševanju in nedovoljeni trgovini s tobačnimi izdelki. Pogodbenice Konvencije FCTC, vključno z Unijo in državami članicami, so na različnih konferencah s konsenzom sprejele smernice za izvajanje določb Konvencije FCTC.

(8)

V skladu s členom 114(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi bilo za osnovo zakonodajnega predloga treba vzeti visoko raven varovanja zdravja in pri tem zlasti upoštevati vsak nov razvoj, ki temelji na znanstvenih dejstvih. Tobačni izdelki niso običajni izdelki in glede na posebno škodljiv učinek tobaka na zdravje ljudi bi bilo treba varovanju zdravja pripisati pomembno vlogo, zlasti za zmanjšanje razširjenosti kajenja med mladimi.

(9)

Da bi zagotovili enotno uporabo te direktive v državah članicah, je treba določiti več novih opredelitev. Kadar se za različne kategorije izdelkov uporabljajo različne obveznosti iz te direktive in je določen izdelek uvrščen v več kategorij (npr. tobak za pipe, tobak za zvijanje), bi bilo treba uporabljati strožje obveznosti.

(10)

V Direktivi 2001/37/ES so določene najvišje mejne vsebnosti katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v cigaretah, ki bi jih bilo treba uporabljati tudi za cigarete, ki se izvažajo iz Unije. Te najvišje mejne vrednosti in ta pristop ostanejo v veljavi.

(11)

Pri merjenju vsebnosti katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v cigaretah (v nadaljnjem besedilu: vrednosti emisij) bi se bilo treba sklicevati na ustrezne, mednarodno priznane ISO standarde. Postopek preverjanja bi bilo treba zaščititi pred vplivi tobačne industrije z uporabo neodvisnih laboratorijev, vključno z državnimi laboratoriji. Države članice bi morale imeti možnost uporabljati laboratorije v drugih državah članicah Unije. Za druge emisije iz tobačnih izdelkov ne obstajajo mednarodno dogovorjeni standardi ali testi za določanje najvišjih vrednosti. Treba bi bilo spodbujati že začeta prizadevanja na mednarodni ravni za razvoj takšnih standardov ali testov.

(12)

V zvezi z določanjem najvišjih vrednosti emisij bi bilo kasneje morda nujno ali ustrezno, da se vrednosti emisij za katran, nikotin in ogljikov monoksid znižajo ali se določijo najvišje vrednosti za druge emisije iz tobačnih izdelkov, ob upoštevanju njihove toksičnosti ali zasvojljivosti.

(13)

Da lahko države članice in Komisija izvajajo svoje regulativne naloge, potrebujejo izčrpne podatke o sestavinah in emisijah iz tobačnih izdelkov, s katerimi ocenijo privlačnost, zasvojljivost in toksičnost tobačnih izdelkov ter tveganje za zdravje, povezano z uporabo teh izdelkov. V ta namen bi bilo treba določiti strožje obveznosti poročanja o sestavinah in emisijah, kot trenutno obstajajo. Določiti bi bilo treba dodatne strožje obveznosti poročanja o dodatkih, ki so vključeni na prednostni seznam, da bi med drugim ocenili njihovo toksičnost, zasvojljivost, rakotvornost, mutagenost ali reproduktivno toksičnost (v nadaljnjem besedilu: lastnosti CMR), tudi v izgorelem stanju. Obremenitve za MSP bi zaradi takih strožjih obveznosti poročanja morale biti čim bolj omejene. Takšne obveznosti poročanja so v skladu z obveznostjo Unije, da zagotovi visoko raven varovanja zdravja ljudi.

(14)

Ker se uporabljajo različne oblike poročanja, imajo proizvajalci in uvozniki težave pri izpolnjevanju svojih obveznosti poročanja, za države članice in Komisijo pa primerjava in analiza podatkov ter sklepanje na njihovi podlagi predstavljajo breme. Zato bi bilo treba določiti skupni obvezni format za poročanje o sestavinah in emisijah. Za splošno javnost bi bilo treba zagotoviti kar največjo možno preglednost informacij, pri čemer bi bilo treba zagotoviti, da se ustrezno upoštevajo poslovne skrivnosti proizvajalcev tobačnih izdelkov. Treba bi bilo upoštevati obstoječe sisteme za poročanje o sestavinah.

(15)

Pomanjkanje harmoniziranega pristopa pri urejanju sestavin tobačnih izdelkov vpliva na pravilno delovanje notranjega trga in ima negativni vpliv na prosti pretok blaga v Uniji. Nekatere države članice so sprejele zakonodajo ali so sklenile zavezujoče sporazume z industrijo, ki dovoljujejo ali prepovedujejo nekatere sestavine. Zato so nekatere države članice sprejele predpise glede sestavin, druge pa ne. Države članice so prav tako ubrale različne pristope glede dodatkov v filtrih cigaret in dodatkov, ki obarvajo tobačni dim. Pričakuje se, da se bodo brez harmonizacije ovire za delovanje notranjega trga v prihodnjih letih povečale, in sicer ob upoštevanju izvajanja Konvencije FCTC in ustreznih smernic Konvencije FCTC po vsej Uniji ter glede na izkušnje, pridobljene v drugih pravnih sistemih zunaj Unije. Smernice Konvencije FCTC o urejanju sestave tobačnih izdelkov in urejanju razkritja tobačnih izdelkov zahtevajo zlasti odstranitev sestavin, ki ojačajo okus, ustvarjajo vtis, da so tobačni izdelki koristni za zdravje, so povezani z energijo in vitalnostjo ali so obarvani.

(16)

Pomisleki glede tobačnih izdelkov z značilno aromo, ki ni aroma tobaka, so še povečali verjetnost različne ureditve, kar bi lahko spodbudilo začetek uporabe tobaka in vplivalo na vzorce uporabe. Treba bi se bilo izogibati ukrepom, ki uvajajo neupravičene razlike pri obravnavi različnih vrst cigaret z aromo. Izdelke z značilno aromo, ki se prodajajo v večjem obsegu, bi bilo treba ukinjati postopoma v podaljšanem obdobju, da bi potrošnikom omogočili dovolj časa za prehod na druge izdelke.

(17)

Prepoved tobačnih izdelkov z značilnimi aromami ne izključuje uporabe posameznih dodatkov neposredno, temveč proizvajalce zavezuje k zmanjšanju dodatkov ali kombinacij dodatkov na takšen obseg, da ne povzročajo več značilne arome. Uporaba dodatkov, potrebnih za proizvodnjo tobačnih izdelkov, na primer sladkorja, s katerim se nadomesti tisti, ki je bil izgubljen med sušenjem, bi morala biti dovoljena, vendar le, če ne povzročajo značilne arome ali povečujejo zasvojljivosti, toksičnosti ali lastnosti CMR izdelka. Pri takšnem odločanju bi morala pomagati neodvisna evropska svetovalna skupina. Pri uporabi te direktive ne bi smeli diskriminirati med različnimi vrstami tobaka, prav tako pa ne bi smeli preprečevati razločevanja izdelkov.

(18)

Nekateri dodatki se uporabljajo za ustvarjanje vtisa, da so tobačni izdelki koristni za zdravje, predstavljajo zmanjšano tveganje za zdravje ali povečujejo umsko koncentracijo in telesno zmogljivost. Te dodatke in dodatke, ki imajo lastnosti CMR v nezgoreli obliki, bi bilo treba prepovedati, da bi zagotovili enotna pravila po vsej Uniji in visoko raven varovanja zdravja ljudi. Prav tako bi bilo treba prepovedati dodatke, ki povečujejo zasvojljivost in toksičnost.

(19)

Ker je ta direktiva osredotočena na mlade, bi bilo treba za tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, odobriti izvzetje iz nekaterih zahtev glede sestavin, dokler ne pride do bistvene spremembe okoliščin v smislu obsega prodaje ali vzorcev uporabe med mladimi.

(20)

Ker je prodaja tobaka za oralno uporabo v Uniji na splošno prepovedana, bi morala biti za urejanje sestavin takšnega tobaka, ki zahteva temeljito poznavanje posebnih značilnosti in vzorca uporabe tega izdelka, v skladu z načelom subsidiarnosti še naprej odgovorna Švedska, v kateri je prodaja tega izdelka dovoljena na podlagi člena 151 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske.

(21)

V skladu z namenom te direktive, namreč olajšati pravilno delovanje notranjega trga za tobačne in povezane izdelke, ki temelji na visoki ravni varovanja zdravja, zlasti mladih, in v skladu s Priporočilom Sveta 2003/54/ES (5), bi bilo treba spodbujati države članice, naj preprečujejo prodajo takšnih izdelkov otrokom in mladoletnikom s sprejetjem ustreznih ukrepov, v katerih se določijo in uveljavljajo starostne omejitve.

(22)

Še vedno obstajajo neskladja med nacionalnimi določbami glede označevanja tobačnih izdelkov, zlasti v zvezi z uporabo sestavljenih zdravstvenih opozoril, sestavljenih iz slike in besedila, informacijami o oblikah pomoči pri opuščanju kajenja ter promocijskimi elementi v in na zavojčkih.

(23)

Takšna neskladja lahko predstavljajo oviro za trgovanje in ovirajo pravilno delovanje notranjega trga tobačnih izdelkov, zato bi jih bilo treba odpraviti. Poleg tega je mogoče, da so potrošniki v nekaterih državah članicah bolje obveščeni o tveganjih za zdravje, ki jih povzročajo tobačni izdelki, kakor potrošniki v drugih državah članicah. Brez nadaljnjega ukrepanja na ravni Unije se bodo obstoječa neskladja v prihodnjih letih verjetno še povečala.

(24)

Potrebna je tudi prilagoditev določb o označevanju, da bi pravila, ki se uporabljajo na ravni Unije, uskladili z mednarodnim razvojem. Smernice Konvencije FCTC o embalaži in označevanju tobačnih izdelkov na primer zahtevajo velika slikovna opozorila na obeh glavnih površinah, obvezne informacije o opuščanju kajenja in stroga pravila o zavajajočih informacijah. Določbe o zavajajočih informacijah bodo dopolnile splošno prepoved zavajajočih poslovnih praks podjetij v razmerju do potrošnikov, določenih v Direktivi 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

Države članice, ki v davčne namene na embalaži tobačnih izdelkov uporabljajo davčne znamke ali nacionalne identifikacijske oznake, bodo v nekaterih primerih morda morale za te znamke in oznake določiti drugo mesto, tako da bodo lahko sestavljena zdravstvena opozorila v skladu s to direktivo in s smernicami Konvencije FCTC v zgornjem delu glavnih površin. Uvesti bi bilo treba prehodno ureditev, da bi države članice lahko za določeno obdobje po prenosu te direktive ohranile uporabo davčnih znamk ali nacionalnih identifikacijskih oznak, ki se uporabljajo v davčne namene, na zgornjem delu zavojčkov.

(25)

Novim znanstvenim dognanjem bi bilo treba prilagoditi tudi določbe o označevanju. Navajanje vrednosti emisij za katran, nikotin in ogljikov monoksid na zavojčkih cigaret se je na primer izkazalo za zavajajoče, saj zaradi tega potrošniki menijo, da so nekatere cigarete manj škodljive od drugih. Podatki tudi kažejo, da so velika sestavljena zdravstvena opozorila, ki vključujejo besedilno opozorilo in ustrezno barvno fotografijo, bolj učinkovita od izključno besedilnih opozoril. Glede na to bi morala sestavljena zdravstvena opozorila postati obvezna v vsej Uniji, zajemati pa bi morala znatne in vidne dele površine zavojčkov. Za vsa zdravstvena opozorila bi bilo treba določiti najmanjše dimenzije, da bi zagotovili njihovo vidnost in učinkovitost.

(26)

Za tobačne izdelke za kajenje, razen cigaret in tobaka za zvijanje, ki jih uporabljajo predvsem starejši potrošniki in manjše skupine prebivalstva, bi moralo biti še naprej omogočeno, da se podeli izvzetje iz nekaterih zahtev glede označevanja, če ni bistvenih sprememb okoliščin v smislu obsega prodaje ali vzorcev uporabe med mladimi. Pri označevanju teh drugih tobačnih izdelkov bi bilo treba upoštevati pravila, ki so značilna zanje. Zagotoviti bi bilo treba vidnost zdravstvenih opozoril na brezdimnih tobačnih izdelkih. Zdravstvena opozorila bi bilo zato treba namestiti na dve glavni površini embalaže brezdimnih tobačnih izdelkov. Za tobak za vodne pipe, ki se pogosto obravnava kot manj škodljiv v primerjavi s tradicionalnimi tobačnimi izdelki za kajenje, bi se morala v celoti uporabljati ureditev o označevanju, da bi preprečili zavajanje potrošnikov.

(27)

Tobačni izdelki ali njihova embalaža lahko zavajajo potrošnike, zlasti mlade, kadar dajejo vtis, da so ti izdelki manj škodljivi. Tako je na primer, kadar se uporabljajo določene besede ali značilnosti, kot so besede „nizka vsebnost katrana“, „lahke“, „ultra lahke“, „blage“, „naravne“, „ekološke“, „brez dodatkov“, „brez arom“ ali „tanke“, ter pri določenih imenih, slikah in simboličnih ali drugih oznakah. Drugi zavajajoči elementi bi med drugim lahko bili tudi vložki ali drugi dodatni materiali, kot so samolepljive etikete, nalepke, oglasna sporočila, „spraskanke“ in ovoji, ali pa se bi nanašali na obliko samega tobačnega izdelka. Nekatera embalaža in tobačni izdelki bi lahko bili zavajajoči za potrošnike tudi zaradi navajanja koristi v smislu izgube teže, spolne privlačnosti, socialnega položaja, družabnega življenja ali lastnosti, kot so ženskost, moškost ali elegantnost. Prav tako lahko velikost in videz posameznih cigaret zavedeta potrošnike z ustvarjanjem vtisa, da so manj škodljive. Zavojčki tobačnih izdelkov ali njihova zunanja embalaža ne bi smeli vključevati tiskanih bonov, ponudb popustov, navedbe brezplačne distribucije, ponudbe „dva za ceno enega“ ali drugih podobnih ponudb, ki bi lahko namigovale na ekonomske koristi za potrošnike in jih s tem spodbujale k nakupu tobačnih izdelkov.

(28)

Da bi zagotovili celovitost in vidnost zdravstvenih opozoril ter povečali njihovo učinkovitost, bi bilo treba sprejeti določbe o dimenzijah zdravstvenih opozoril in o nekaterih vidikih izgleda zavojčkov tobačnih izdelkov, vključno z njegovo obliko in mehanizmom za odpiranje. Kadar se določi kvadrasta oblika za zavojčke, bi se morali kot sprejemljivi šteti zaobljeni in poševni robovi, pod pogojem, da opozorilo pokriva enako površino kot na zavojčkih brez takšnih robov. Države članice uporabljajo različna pravila glede najmanjšega števila cigaret na zavojček. Navedena pravila bi bilo treba uskladiti, da bi zagotovili prosti pretok zadevnih izdelkov.

(29)

Na trg se dajejo velike količine nedovoljenih izdelkov, ki ne izpolnjujejo zahtev iz Direktive 2001/37/ES, in te količine se lahko verjetno še povečajo. Taki nedovoljeni izdelki spodkopavajo prosti pretok izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve, in zaščito, določeno z zakonodajo za nadzor tobaka. Poleg tega Konvencija FCTC kot del celovite politike Unije za nadzor tobaka zahteva, da se Unija zoperstavi nedovoljenim tobačnim izdelkom, vključno s tistimi, ki so nezakonito uvoženi v Unijo. Zato bi bilo treba določiti, da morajo biti zavojčki tobačnih izdelkov označeni s posebno identifikacijsko oznako in z varnostnimi elementi, njihov pretok pa bi bilo treba evidentirati, da bi lahko prepoznavali te izdelke in jim sledili v Uniji ter spremljali in učinkoviteje zagotavljali njihovo skladnost s to direktivo. Poleg tega bi bilo treba določiti uvedbo varnostnih elementov, ki bodo omogočali preverjanje pristnosti tobačnih izdelkov.

(30)

Razviti bi bilo treba interoperabilni sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostne elemente na ravni Unije. V začetnem obdobju bi se morali sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostni elementi uporabljati samo za cigarete in tobak za zvijanje. To bi proizvajalcem drugih tobačnih izdelkov omogočilo koristno uporabo izkušenj, pridobljenih v času, preden se sistem prepoznavanja in sledenja ter varnostnih elementov uporabi tudi za te druge izdelke.

(31)

Da bi zagotovili neodvisnost in preglednost sistema prepoznavanja in sledenja, bi morali proizvajalci tobačnih izdelkov skleniti pogodbe o hrambi podatkov z neodvisnimi tretjimi stranmi. Komisija bi morala odobriti primernost teh neodvisnih tretjih strani, nadzor nad njihovimi dejavnostmi pa bi moral izvajati neodvisni zunanji revizor. Podatke, ki se nanašajo na sistem prepoznavanja in sledenja, bi bilo treba hraniti ločeno od drugih podatkov, povezanih s podjetji, morali pa bi biti pod nadzorom in vedno na voljo pristojnim organom držav članic in Komisiji.

(32)

Direktiva Sveta 89/622/EGS (7) je v državah članicah prepovedala prodajo nekaterih vrst tobaka za oralno uporabo. Direktiva 2001/37/ES je to prepoved potrdila. S členom 151 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske se Švedski dovoljuje odstopanje od te prepovedi. Prepoved prodaje tobaka za oralno uporabo bi bilo treba ohraniti, da bi preprečili uvedbo izdelka, ki je zasvojljiv in škoduje zdravju, v Uniji (razen na Švedskem). Za druge brezdimne tobačne izdelke, ki se ne proizvajajo za množični trg, so strogi predpisi o označevanju in nekatere določbe o njihovih sestavinah zadosten ukrep, da se obseg trga ohrani na ravni njihove običajne uporabe.

(33)

Čezmejna prodaja tobačnih izdelkov na daljavo bi lahko olajšala dostop do tobačnih izdelkov, ki niso skladni s to direktivo. Obstaja tudi večje tveganje, da bodo imeli mladi dostop do tobačnih izdelkov. Torej obstaja tveganje, da bi bilo mogoče zaobiti zakonodajo za nadzor nad tobakom. Države članice bi zato morale imeti možnost, da prepovejo čezmejno prodajo na daljavo. Kjer čezmejna prodaja na daljavo ni prepovedana, so potrebna skupna pravila o registraciji prodajnih mest, ki sodelujejo v takšnih prodajah, da bi zagotovili učinkovitost te direktive. V skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) bi morale države članice medsebojno sodelovati, da bi poenostavile izvajanje te direktive, zlasti v zvezi z ukrepi, sprejetimi glede čezmejne prodaje tobačnih izdelkov na daljavo.

(34)

Vsi tobačni izdelki lahko povzročajo umrljivost, obolevnost in invalidnost. Zaradi tega bi bilo treba sprejeti predpise glede njihove proizvodnje, distribucije in potrošnje. Zato je pomembno spremljati razvoj novih tobačnih izdelkov. Proizvajalci in uvozniki bi morali predložiti uradno obvestilo o novih tobačnih izdelkih, brez poseganja v pristojnost države članice, da take nove izdelke prepove ali odobri.

(35)

Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse, bi morali novi tobačni izdelki, ki so kot tobačni izdelki opredeljeni v tej direktivi, izpolnjevati zahteve iz te direktive.

(36)

Elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje bi morala urejati ta direktiva, razen če na podlagi njihove predstavitve ali delovanja ne spadajo v področje uporabe Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali Direktive Sveta 93/42/EGS (9). Med državami članicami obstajajo različne zakonodaje in prakse v zvezi s temi izdelki, vključno o varnostnih zahtevah, zaradi česar so potrebni ukrepi na ravni Unije, da bi izboljšali pravilno delovanje notranjega trga. Urejanje teh izdelkov bi moralo upoštevati visoko raven varovanja javnega zdravja. Da bi državam članicam omogočili izvajanje njihovih nalog spremljanja in nadzora, bi morali od proizvajalcev in uvoznikov elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje zahtevati, da predložijo uradno obvestilo o zadevnih izdelkih, preden se dajo na trg.

(37)

Države članice bi morale zagotoviti skladnost elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje z zahtevami te direktive. Kadar proizvajalec določenega izdelka nima sedeža v Uniji, bi za skladnost teh izdelkov s to direktivo moral biti odgovoren uvoznik tega izdelka v Unijo.

(38)

Tekočina, ki vsebuje nikotin, bi v skladu s to direktivo lahko bila dana na trg le, če koncentracija nikotina na presega 20 mg/ml. Ta koncentracija omogoča dovajanje nikotina, ki je primerljivo z dovoljenim odmerkom nikotina, ki se sprosti iz običajne cigarete v času, ki je potreben za to, da se takšna cigareta pokadi. Da bi omejili tveganja, povezana z nikotinom, bi bilo treba določiti največje velikosti posodic za ponovno polnjenje, rezervoarjev in polnil.

(39)

V skladu s to direktivo bi morale biti dovoljene samo elektronske cigarete, ki enakomerno dovajajo nikotin. Enakomerno dovajanje nikotina pod običajnimi pogoji je potrebno zaradi varovanja zdravja, varnosti in kakovosti, med drugim tudi zato, da bi se izognili tveganjem, povezanim z nenamernim vnosom visokih odmerkov.

(40)

Elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje bi lahko predstavljale tveganje za zdravje, kadar pridejo v roke otrok. Zato je treba zagotoviti, da teh izdelkov ne morejo uporabljati otroci in da so zaščiteni pred nedovoljenimi posegi, in sicer z označevanjem, zapirali in mehanizmi za odpiranje, ki so varni za otroke.

(41)

Ob upoštevanju dejstva, da je nikotin toksična snov in glede na to, da predstavlja morebitno tveganje za zdravje in varnost, vključno za osebe, ki jim izdelek ni namenjen, bi bilo treba v elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje, ki so na trgu, dajati samo takšno tekočino z nikotinom, ki izpolnjuje določene zahteve glede varnosti in kakovosti. Treba je zagotoviti, da se elektronske cigarete med uporabo in ponovnim polnjenjem ne prelomijo ali puščajo.

(42)

Označevanje in embalaža teh izdelkov bi morali zagotoviti zadostne in ustrezne informacije o njihovi varni uporabi, da bi zaščitili zdravje in varnost ljudi, navedena bi morala biti ustrezna zdravstvena opozorila, hkrati pa ne bi smeli vsebovati nobenih zavajajočih elementov ali značilnosti.

(43)

Neskladja med nacionalnimi zakoni in praksami v zvezi z oglaševanjem in sponzorstvom elektronskih cigaret predstavljajo oviro prostemu pretoku blaga in svobodi opravljanja storitev ter pomenijo občutno tveganje za izkrivljanje konkurence. Brez dodatnih ukrepov na ravni Unije bi se lahko sedanja neskladja v prihodnjih letih še povečala, pri čemer je treba upoštevati tudi rastoči trg za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje. Zato je treba približati nacionalne določbe o oglaševanju in sponzorstvu teh izdelkov, ki imajo čezmejne učinke, ob tem pa kot podlago vzeti visoko raven varovanja zdravja ljudi. Elektronske cigarete so lahko prvi izdelek, ki vodi v zasvojenost z nikotinom in kasnejšo tradicionalno uporabo tobaka, saj se pri rabi elektronskih cigaret posnema in normalizira akt kajenja. Zato bi bilo primerno sprejeti omejevalni pristop k oglaševanju elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje.

(44)

Da bi lahko izvajale svoje regulativne naloge, Komisija in države članice potrebujejo celovite informacije v zvezi z razvojem trga elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje. Zato bi bilo treba za proizvajalce in uvoznike teh izdelkov določiti obveznosti poročanja o obsegu prodaje, prednostnega izbora različnih skupin potrošnikov in vrstah prodaje. Treba bi bilo zagotoviti, da so te informacije dostopne splošni javnosti in pri tem ustrezno upoštevati varovanje poslovne skrivnosti.

(45)

Da bi zagotovili ustrezen nadzor trga s strani držav članic, je potrebno, da imajo proizvajalci, uvozniki in distributerji ustrezen sistem za spremljanje in evidentiranje domnevnih škodljivih učinkov ter informiranje pristojnih organov o takih učinkih, da se sprejmejo primerni ukrepi. Treba je določiti zaščitno klavzulo, ki bi državam članicam omogočila ukrepanje v primeru resnih tveganj za javno zdravje.

(46)

Ob upoštevanju dejstva, da se elektronske cigaret šele uveljavljajo na tržišču, je možno, da bi lahko določena elektronska cigareta ali posodica za ponovno polnjenje ali določena vrsta le-teh, ki je bila dana na trg, predstavljala nepredvideno tveganje za zdravje ljudi, čeprav je v skladu s to direktivo. Zato bi bilo priporočljivo zagotoviti postopek, ki bi ga sprožili v primeru takšnega tveganja in bi vključeval možnost, da države članice sprejmejo ustrezne začasne ukrepe. Takšni ustrezni začasni ukrepi bi lahko vključevali prepoved dajanja na trg določenih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje ali določene vrste le-teh. V zvezi s tem bi Komisija morala biti pooblaščena, da sprejme delegirane akte za prepoved določenih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje ali določene vrste le-teh. Komisija bi morala biti pooblaščena za to, če so vsaj tri države članice prepovedale zadevne izdelke iz utemeljenih razlogov in je treba razširiti to prepoved na vse države članice, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga za izdelke, ki so skladni s to direktivo in ne predstavljajo enakih tveganj za zdravje. Komisija bi morala poročati o potencialnih tveganjih, povezanih z elektronskimi cigaretami, ki se lahko ponovno napolnijo, do 20. maja 2016.

(47)

Ta direktiva ne harmonizira vseh vidikov elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje. Odgovornost za sprejetje pravil v zvezi z aromami na primer ostaja pri državah članicah. Lahko bi bilo koristno, da bi države članice razmislile o odobritvi dajanja izdelkov z aromo na trg. Pri tem bi morale upoštevati, da bi taki izdelki lahko postali privlačni za mlade in nekadilce. Vsako prepoved takih izdelkov z aromo bi bilo treba utemeljiti in o njej predložiti uradno obvestilo v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(48)

Poleg tega ta direktiva ne harmonizira niti pravil o okolju brez tobačnega dima niti o nacionalnih ureditvah prodaje, nacionalnem oglaševanju ali širitvah blagovnih znamk, prav tako tudi ne določa starostne omejitve za elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje. V vsakem primeru pa predstavitve in oglaševanja teh izdelkov ne bi smeli voditi k spodbujanju uporabe tobaka ali povzročanju zmede zaradi možnosti zamenjave s tobačnimi izdelki. Države članice lahko v okviru svoje pristojnosti sprejmejo predpise v zvezi s tem in zaželeno je, da to storijo.

(49)

Predpisi držav članic v zvezi z zeliščnimi izdelki za kajenje se razlikujejo in ti izdelki se pogosto dojemajo kot neškodljivi ali manj škodljivi kljub tveganju za zdravje, ki ga povzroča njihovo zgorevanje. Potrošniki pogosto ne vedo, kaj takšni izdelki vsebujejo. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga in boljše obveščanje potrošnikov, bi bilo treba za te izdelke na ravni Unije uvesti skupna pravila označevanja in poročanje o sestavinah.

(50)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo in posodabljanjem prednostnega seznama dodatkov za strožje poročanje, določitvijo in posodabljanjem oblike za poročanje o sestavinah in za razširjanje teh informacij, določanjem tega, ali ima tobačni izdelek značilno aromo ali povečano stopnjo toksičnosti, zasvojljivosti ali lastnosti CMR, metodologijo za določanje, ali ima tobačni izdelek značilno aromo, postopki za ustanovitev in delovanje neodvisnega svetovalnega odbora za določanje tobačnih izdelkov z značilno aromo, natančnim mestom na vrečki tobaka za zvijanje za zdravstveno opozorilo, tehničnimi specifikacijami za razporeditev, zasnovo in obliko sestavljenih zdravstvenih opozoril, ter tehničnimi standardi za vzpostavitev in delovanje sistema za prepoznavanje in sledenje, za zagotavljanje medsebojne usklajenosti sistemov za posebne identifikacijske oznake ter za varnostne elemente ter tudi določitvijo skupne oblike uradnega obvestila za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje ter tehnične standarde mehanizma za ponovno polnjenje takšnih izdelkov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(51)

Da bi ta direktiva delovala v celoti in bila v skladu s tehničnim, znanstvenim in mednarodnim razvojem v proizvodnji in uporabi tobačnih izdelkov ter pri predpisih v zvezi z njimi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte, s katerimi določi in prilagodi najvišjo dovoljeno vrednost emisij in metode za merjenje teh emisij, določi najvišje vrednosti za dodatke, ki povzročajo značilno aromo ali povečujejo toksičnost ali zasvojljivost, umakne določene izjeme za tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, prilagodi zdravstvena opozorila, vzpostavi in prilagaja knjižnico slik, določa ključne elemente za pogodbe o shranjevanju podatkov, ki se sklenejo za namene sistema za prepoznavanje in sledenje ter na celotno Unijo razširja ukrepe, ki so jih sprejele države članice, v zvezi z določenimi elektronskimi cigaretami ter posodicami za ponovno polnjenje ali določeno vrsto le-teh. Zlasti je pomembno, da se Komisija med pripravljalnim delom ustrezno posvetuje, tudi na strokovni ravni. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.

(52)

Komisija bi morala spremljati razvoj v zvezi z izvajanjem in učinkom te direktive ter do 21. maja 2021, nato pa, kadar je potrebno, predložiti poročilo, da bi ocenili, ali so potrebne spremembe te direktive. Poročilo bi moralo vključevati informacije o površinah zavojčkov tobačnih izdelkov, ki jih ta direktiva ne ureja, razvoju trga z novimi tobačnimi izdelki, razvoju trga, ki pomeni bistveno spremembo okoliščin, razvoju trga tankih cigaret, tobaka za vodno pipo, elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ter dojemanju teh izdelkov s strani potrošnikov.

Komisija bi morala pripraviti poročilo o izvedljivosti, koristih in učinkih evropskega sistema za urejanje sestavin v tobačnih izdelkih, vključno z izvedljivostjo in koristmi vzpostavitve seznama sestavin na ravni Unije, ki se lahko uporabljajo v tobačnih izdelkih oziroma so prisotni ali dodani tobačnim izdelkom (t. i. „pozitivni seznam“). Pri pripravi tega poročila bi morala Komisija med drugim preučiti razpoložljiva znanstvena dognanja o toksičnih in zasvojevalnih učinkih sestavin.

(53)

Za tobačne in povezane izdelke, ki izpolnjujejo predpise iz te direktive, bi moral biti zagotovljen prosti pretok blaga. Zaradi različnih stopenj uskladitve v tej direktivi pa bi države članice kljub temu morale ohraniti pristojnost, da lahko pod določenimi pogoji na nekaterih področjih določijo dodatne zahteve za varovanje javnega zdravja. To se nanaša na predstavitev in embalažo tobačnih izdelkov, med drugim tudi na barve – vendar ne na zdravstvena opozorila – za katere je v tej direktivi določen prvi sklop minimalnih skupnih pravil. V skladu s tem bi države članice lahko na primer sprejele določbe o dodatni standardizaciji embalaže tobačnih izdelkov, če so te določbe skladne s PDEU, zavezami STO in ne vplivajo na celovito izvajanje te direktive.

(54)

Da bi upoštevali morebitni prihodnji razvoj trga, bi države članice poleg tega morale imeti možnost, da zaradi posebnih okoliščin v zadevni državi članici in ob upoštevanju visoke ravni varovanja, ki je zagotovljena s to direktivo, prepovejo določeno kategorijo tobačnih in povezanih izdelkov, pod pogojem, da je to potrebno zaradi varovanja javnega zdravja. Države članice bi morale o takih strožjih nacionalnih ukrepih uradno obvestiti Komisijo.

(55)

Državam članicam bi bilo treba še naprej pustiti možnost, da v zvezi z vidiki, ki jih ta direktiva ne ureja, za vse izdelke, dane na njihov nacionalni trg, ohranijo ali uvedejo nacionalne zakone, če so ti združljivi s PDEU in ne ogrožajo popolnega izvajanja te direktive. Države članice bi lahko v skladu s tem in pod temi pogoji med drugim zakonsko uredile ali prepovedale pripomočke za uporabo tobačnih izdelkov (tudi vodne pipe) in zeliščnih izdelkov za kajenje ter zakonsko uredile ali prepovedale izdelke, ki po videzu spominjajo na vrsto tobačnega ali povezanega izdelka. Za nacionalne tehnične predpise se zahteva predhodno uradno obvestilo v skladu z Direktivo 98/34/ES.

(56)

Države članice bi morale zagotoviti, da se osebni podatki obdelujejo le v skladu s pravili in zaščitnimi ukrepi iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(57)

Ta direktiva ne vpliva na pravo Unije, ki ureja uporabo in označevanje gensko spremenjenih organizmov.

(58)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (13) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(59)

Ta direktiva ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel, ki so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Ta direktiva vpliva na več temeljnih pravic. Zato je treba zagotoviti, da obveznosti proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev tobačnih in povezanih izdelkov ne le zagotavljajo visoko raven varovanja zdravja in varstva potrošnikov, ampak tudi varujejo vse druge temeljne pravice in so sorazmerne glede na pravilno delovanje notranjega trga. Pri uporabi te direktive bi bilo treba upoštevati pravo Unije in ustrezne mednarodne obveznosti.

(60)

Ker ciljev te direktive, to je približevanja zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izdelavo, predstavitvijo in prodajo tobačnih in povezanih izdelkov države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

SKUPNE DOLOČBE

Člen 1

Predmet urejanja

Cilj te direktive je približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o:

(a)

sestavinah in emisijah tobačnih izdelkov in povezanih obveznostih poročanja, med drugim o najvišjih vrednostih emisij katrana, nikotina in ogljikovega monoksida za cigarete;

(b)

nekaterih vidikih označevanja in embalaže tobačnih izdelkov, vključno z zdravstvenimi opozorili, ki morajo biti prikazana na zavojčkih tobačnih izdelkov in kakršni koli zunanji embalaži, ter sledljivosti in varnostnih elementih, ki se uporabljajo za tobačne izdelke za zagotovitev njihove skladnosti s to direktivo;

(c)

prepovedi dajanja tobaka za oralno uporabo na trg;

(d)

čezmejni prodaji tobačnih izdelkov na daljavo;

(e)

obveznosti glede predložitve uradnega obvestila o novih tobačnih izdelkih;

(f)

dajanju na trg in označevanju nekaterih izdelkov, ki so povezani s tobačnimi izdelki, in sicer elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ter zeliščnih izdelkov za kajenje;

da bi olajšali pravilno delovanje notranjega trga s tobačnimi in povezanimi izdelki, ob upoštevanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih, in da bi izpolnili obveznosti Unije iz Okvirne konvencije SZO za nadzor nad tobakom (v nadaljnjem besedilu: Konvencija FCTC).

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

„tobak“ pomeni tobačne liste in druge naravne predelane ali nepredelane dele rastline tobaka, vključno z ekspandiranim in rekonstituiranim tobakom;

2.

„tobak za pipo“ pomeni tobak, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je namenjen izključno za uporabo v pipi;

3.

„tobak za zvijanje“ pomeni tobak, ki ga za zvijanje cigaret uporabljajo tako potrošniki kot na prodajnih mestih;

4.

„tobačni izdelki“ pomenijo izdelke, ki se lahko uporabijo in so izdelani, četudi samo delno, iz tobaka, ki je gensko spremenjen ali ne;

5.

„brezdimni tobačni izdelek“ pomeni tobačni izdelek, ki ne vključuje postopka zgorevanja, vključno s tobakom za žvečenje, tobakom za njuhanje in tobakom za oralno uporabo;

6.

„tobak za žvečenje“ pomeni brezdimni tobačni izdelek, ki je namenjen izključno za žvečenje;

7.

„tobak za njuhanje“ pomeni brezdimne tobačne izdelke, ki se vnašajo skozi nos;

8.

„tobak za oralno uporabo“ pomeni vse tobačne izdelke za oralno uporabo, razen tistih, ki so namenjeni za vdihavanje in žvečenje, v celoti ali delno izdelani iz tobaka, v prahu ali trdnih delcih, ali kateri koli kombinaciji navedenih oblik, predvsem tisti, ki so predstavljeni v vrečkah ali poroznih vrečkah;

9.

„tobačni izdelki za kajenje“ pomeni tobačne izdelke, razen brezdimnega tobačnega izdelka;

10.

„cigareta“ pomeni zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je dodatno opredeljen v členu 3(1) Direktive Sveta 2011/64/EU (14);

11.

„cigara“ pomeni zvitek tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja in je dodatno opredeljen v členu 4(1) Direktive 2011/64/EU;

12.

„cigarilos“ pomeni majhno cigaro in je podrobneje opredeljen v členu 8(1) Direktive Sveta 2007/74/ES (15);

13.

„tobak za vodno pipo“ pomeni tobačni izdelek, ki ga je mogoče uporabljati z vodno pipo. Za namene te direktive se šteje, da je tobak za vodno pipo tobačni izdelek za kajenje. Če je izdelek mogoče uporabljati za kajenje z vodno pipo in kot tobak za zvijanje, se šteje za tobak za zvijanje;

14.

„novi tobačni izdelek“ pomeni tobačni izdelek, ki:

(a)

ne spada v nobeno od naslednjih kategorij: cigarete, tobak za zvijanje, tobak za pipo, tobak za vodno pipo, cigare, cigarilosi, tobak za žvečenje, tobak za njuhanje ali tobak za oralno uporabo, in

(b)

je dan na trg po 19. maju 2014;

15.

„zeliščni izdelek za kajenje“ pomeni izdelek na osnovi rastlin, zelišč ali sadja, ki ne vsebuje tobaka, pri uporabi katerega poteka postopek zgorevanja;

16.

„elektronska cigareta“ pomeni izdelek, ki se lahko uporablja za vdihovanje hlapov, ki vsebujejo nikotin, skozi ustnik, ali kateri koli sestavni del tega izdelka, vključno s polnilom, rezervoarjem in napravo brez polnila ali rezervoarja. Elektronske cigarete so lahko takšne, da se po uporabi zavržejo ali pa se ponovno napolnijo s pomočjo posodice za ponovno polnjenje in rezervoarja, ali pa se lahko napolnijo s polnili za enkratno uporabo;

17.

„posodica za ponovno polnjenje“ pomeni embalažo, ki vsebuje tekočino z nikotinom, ki se lahko uporablja za ponovno polnjenje elektronskih cigaret;

18.

„sestavina“ pomeni tobak, dodatek ter katero koli snov ali element, prisoten v končnem tobačnem izdelku ali povezanih izdelkih, vključno s papirjem, filtrom, tiskarskim črnilom, kapsulami in lepili;

19.

„nikotin“ pomeni nikotinske alkaloide;

20.

„katran“ pomeni suh, nerazredčen, breznikotinski kondenzat dima;

21.

„emisije“ pomeni snovi, ki se sprostijo ob uporabi tobačnega ali povezanega izdelka v skladu s predvideno uporabo, kot so snovi v dimu ali snovi, ki se sprostijo med postopkom uporabe brezdimnih tobačnih izdelkov;

22.

„najvišja vrednost“ ali „najvišja vrednost emisij“ pomeni najvišjo vsebnost ali emisijo snovi v tobačnem izdelku, vključno z nič, in se meri v miligramih;

23.

„dodatek“ pomeni snov, razen tobaka, ki se doda tobačnemu izdelku, zavojčku ali kakršni koli zunanji embalaži;

24.

„aromatična snov“ pomeni dodatek, ki doda vonj in/ali okus;

25.

„značilna aroma“ pomeni jasno prepoznaven vonj ali okus, razen vonja ali okusa tobaka, ki nastane z dodatkom ali kombinacijo dodatkov, vključno (vendar ne izključno) z aromo sadja, začimb, zelišč, alkohola, bombonov, mentola ali vanilje, ki jo je mogoče zaznati pred ali med uporabo tobačnega izdelka;

26.

„zasvojljivost“ pomeni farmakološko zmožnost snovi, da povzroča zasvojenost, tj. stanje, ki vpliva na sposobnost posameznika za nadzor svojega vedenja, saj pri uporabi daje prijeten občutek ali blaži odtegnitvene simptome ali oboje;

27.

„toksičnost“ pomeni stopnjo, do katere snov lahko povzroči škodljive učinke v človeškem organizmu, vključno z učinki, ki se pojavijo v daljšem časovnem obdobju, običajno zaradi večkratne ali stalne uporabe ali izpostavljenosti;

28.

„bistvena sprememba okoliščin“ pomeni povečanje obsega prodaje na kategorijo izdelka za vsaj 10 % v najmanj petih državah članicah na podlagi podatkov o prodaji, ki so predloženi v skladu s členom 5(6), ali povečanja razširjenosti kajenja v skupini potrošnikov, mlajših od 25 let, za vsaj pet odstotnih točk v vsaj petih državah članicah za zadevno kategorijo izdelkov, ki temeljijo na posebnem poročilu Eurobarometra 385 iz maja 2012 ali enakovredni študiji o razširjenosti kajenja; če obseg prodaje posamezne kategorije izdelka na maloprodajni ravni ne presega 2,5-odstotnega deleža celotne prodaje tobačnih izdelkov na ravni Unije, se v vsakem primeru šteje, da bistvene spremembe okoliščin ni bilo;

29.

„zunanja embalaža“ pomeni katero koli embalažo, v kateri so tobačni ali povezani izdelki dani na trg in zajema enega ali več zavojčkov; prozorni ovitki ne štejejo kot zunanja embalaža;

30.

„zavojček“ pomeni najmanjšo posamezno embalažo tobačnega izdelka ali povezanega izdelka, ki se daje na trg;

31.

„vrečka“ pomeni vrečko tobaka za zvijanje, ki je pravokotne oblike in ima zavihek, ki pokriva odprtino zavojčka, ali stoječo vrečko;

32.

„zdravstveno opozorilo“ pomeni opozorilo v zvezi s škodljivimi učinki izdelka na zdravje ljudi ali drugimi neželenimi posledicami njegove uporabe in vključuje besedilna opozorila, sestavljena zdravstvena opozorila, splošna opozorila in informativna sporočila, kot je določeno v tej direktivi;

33.

„sestavljeno zdravstveno opozorilo“ pomeni zdravstveno opozorilo, ki je sestavljeno iz besedilnega opozorila in ustrezne fotografije ali ilustracije, kakor je določeno v tej direktivi;

34.

„čezmejna prodaja na daljavo“ pomeni prodajo potrošnikom na daljavo, pri kateri se potrošnik ob naročilu izdelka pri prodajnem mestu nahaja v državi članici, ki ni država članica ali tretja država, v kateri ima svoj sedež prodajno mesto; šteje se, da ima prodajno mesto sedež v državi članici, če ima:

(a)

v primeru, da je fizična oseba, svoj kraj poslovanja v navedeni državi članici;

(b)

v drugih primerih, svoj statutarni sedež, glavno upravo ali kraj poslovanja, vključno s podružnico, agencijo ali katero koli drugo poslovno enoto, v navedeni državi članici;

35.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki deluje zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

36.

„sistem za preverjanje starosti“ pomeni računalniški sistem, s katerim se elektronsko nedvoumno potrdi starost potrošnika v skladu z nacionalnimi zahtevami;

37.

„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja izdelek ali naroči njegovo oblikovanje ali izdelavo in ga trži pod svojim imenom ali blagovno znamko;

38.

„uvoz tobačnih ali povezanih izdelkov“ pomeni vnos takih izdelkov na območje Unije, razen če ob vstopu na območje Unije za te izdelke velja carinski odložni postopek ali režim oziroma njegova oprostitev takšnega carinskega odložnega postopka ali režima;

39.

„uvoznik tobačnih ali povezanih izdelkov“ pomeni lastnika tobačnih ali povezanih izdelkov, ki so bili vneseni na ozemlje Unije, ali osebo, ki ima pravico razpolaganja z njimi;

40.

„dajanje na trg“ pomeni dajanje izdelkov, ne glede na kraj njihove proizvodnje, na voljo potrošnikom v Uniji odplačno ali neodplačno, vključno s prodajo na daljavo; pri čezmejni prodaji na daljavo se šteje, da je izdelek dan na trg v državi članici, v kateri se potrošnik nahaja;

41.

„prodajno mesto“ pomeni katero koli prodajno mesto, ki tobačne izdelke daje na trg, vključno s fizičnimi osebami.

NASLOV II

TOBAČNI IZDELKI

POGLAVJE I

Sestavine in emisije

Člen 3

Najvišje vrednosti emisij katrana, nikotina, ogljikovega monoksida in drugih snovi

1.   Najvišje vrednosti emisij iz cigaret, ki se dajejo na trg ali proizvajajo v državah članicah (v nadaljnjem besedilu: najvišje vrednosti emisij), niso višje kot:

(a)

10 mg katrana na cigareto;

(b)

1 mg nikotina na cigareto;

(c)

10 mg ogljikovega monoksida na cigareto.

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za zmanjšanje najvišjih vrednosti emisij iz odstavka 1, če je to potrebno zaradi upoštevanja mednarodno dogovorjenih standardov.

3.   Države članice Komisijo uradno obvestijo o kakršnih koli najvišjih vrednostih emisij, ki jih določijo za emisije iz cigaret, razen emisij iz odstavka 1, in za emisije iz tobačnih izdelkov, razen cigaret.

4.   Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 27 za vključitev standardov, dogovorjenih med pogodbenicami Konvencije FCTC ali v okviru SZO v zvezi z najvišjimi vrednostmi emisij za emisije iz cigaret, razen emisij iz odstavka 1, in za emisije tobačnih izdelkov, razen cigaret, v pravu Unije.

Člen 4

Merilne metode

1.   Emisije katrana, nikotina in ogljikovega monoksida iz cigaret se merijo na osnovi standarda ISO 4387 za katran, standarda ISO 10315 za nikotin in standarda ISO 8454 za ogljikov monoksid.

Točnost podatkov za katran, nikotin in ogljikov monoksid se določi v skladu s standardom ISO 8243.

2.   Meritve iz odstavka 1 preverjajo laboratoriji, ki jih odobrijo in nadzorujejo pristojni organi držav članic.

Ti laboratoriji ne smejo biti v lasti tobačne industrije, prav tako jih ta ne sme neposredno ali posredno nadzirati.

Države članice Komisiji pošljejo seznam odobrenih laboratorijev, v katerem navedejo merila za odobritev in način izvajanja nadzora ter ga ob vsaki spremembi posodobijo. Komisija omogoči javen dostop do teh seznamov odobrenih laboratorijev.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za prilagoditev metod za merjenje emisij katrana, nikotina in ogljikovega monoksida v emisijah, če je to potrebno zaradi upoštevanja znanstvenega in tehničnega razvoja ali mednarodno dogovorjenih standardov.

4.   Države članice Komisijo uradno obvestijo o vseh merilnih metodah, ki jih uporabljajo za emisije iz cigaret, razen emisij iz odstavka 3, in za emisije iz tobačnih izdelkov, razen cigaret.

5.   Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 27 za vključitev standardov, dogovorjenih med pogodbenicami Konvencije FCTC ali v okviru SZO v zvezi z merilnimi metodami, v pravo Unije.

6.   Za preverjanje meritev iz odstavka 1 tega člena lahko države članice proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov zaračunajo sorazmerne pristojbine.

Člen 5

Poročanje o sestavinah in emisijah

1.   Države članice od proizvajalcev in uvoznikov tobačnih izdelkov zahtevajo, da pristojnim organom predložijo naslednje informacije za vsako blagovno znamko in vrsto:

(a)

seznam vseh sestavin in količine teh sestavin, uporabljenih pri proizvodnji tobačnih izdelkov, v padajočem vrstnem redu po teži vsake sestavine, ki jo tobačni izdelki vsebujejo;

(b)

vrednosti emisij iz člena 3(1) in (4);

(c)

informacije o drugih emisijah in njihovih vrednostih, če so te na voljo.

V zvezi z izdelki, ki so že dani na trg, se te informacije zagotovi do 20. novembra 2016.

Proizvajalci ali uvozniki prav tako obvestijo pristojne organe zadevnih držav članic, če se sestava izdelka spremeni tako, da vpliva na informacije, predložene na podlagi tega člena.

Za nove ali spremenjene tobačne izdelke se informacije iz tega člena predložijo pred dajanjem tega izdelka na trg.

2.   Seznamu sestavin iz točke (a) odstavka 1 se priloži izjava s podrobno obrazloženimi razlogi za vključitev takih sestavin v zadevne tobačne izdelke. V tem seznamu se navede tudi status sestavin, vključno s tem, ali so bile sestavine registrirane v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (16), ter njihovo razvrstitev v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

3.   Seznamu iz točke (a) odstavka 1 se priložijo tudi ustrezni toksikološki podatki o teh sestavinah, v zgoreli ali nezgoreli obliki, odvisno od primera, ki so na voljo proizvajalcu ali uvozniku in ki zlasti navajajo učinke na zdravje potrošnikov, pri čemer se med drugim upoštevajo kakršni koli zasvojevalni učinki.

Poleg tega proizvajalec ali uvoznik za cigarete in tobak za zvijanje predloži tehnični dokument, v katerem se navede splošni opis uporabljenih dodatkov in njihove lastnosti.

Proizvajalci in uvozniki navedejo uporabljene metode merjenja emisij, kar pa ne velja za katran, nikotin in ogljikov monoksid ter emisije iz člena 4(4). Države članice lahko od proizvajalcev ali uvoznikov zahtevajo izvedbo morebitnih drugih študij, ki so jih določili pristojni organi, da se ocenijo učinki sestavin na zdravje, pri čemer se med drugim upoštevata njihova zasvojljivost in toksičnost.

4.   Države članice zagotovijo, da so informacije, predložene v skladu z odstavkom 1 tega člena in členom 6, na voljo splošni javnosti na spletni strani. Pri tem države članice ustrezno upoštevajo potrebo po varovanju poslovnih skrivnosti. Države članice lahko zahtevajo, da morajo proizvajalci in uvozniki pri predložitvi informacij v skladu z odstavkom 1 tega člena in členom 6 navesti, katere informacije so po njihovem mnenju poslovna skrivnost.

5.   Komisija z izvedbenimi akti določi in po potrebi posodobi obliko za predložitev in dajanje na voljo informacij iz odstavkov 1 in 6 tega člena in člena 6. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

6.   Države članice od proizvajalcev in uvoznikov zahtevajo, da predložijo notranje in zunanje študije, ki so jim na voljo v zvezi s tržnimi raziskavami in preferencami različnih potrošniških skupin, vključno z mladimi in trenutnimi kadilci, ki se nanašajo na sestavine oziroma emisije, pa tudi povzetke morebitnih tržnih raziskav, ki jih opravijo ob uvedbi novih izdelkov. Države članice od proizvajalcev in uvoznikov zahtevajo tudi, da poročajo o obsegu prodaje za blagovno znamko in vrsto, ki se navede v številu posameznih enot ali v kilogramih in posebej za vsako državo članico za vsako leto, začenši s 1. januarjem 2015. Države članice zagotovijo vse druge podatke o obsegu prodaje, ki so jim na voljo.

7.   Vsi podatki in informacije, ki jih je treba predložiti državam članicam in ki jih morajo predložiti države članice skladu s tem členom in členom 6, se predložijo v elektronski obliki. Države članice hranijo informacije v elektronski obliki ter Komisiji in drugim državam članicam zagotovijo dostop do njih za namene uporabe te direktive. Države članice in Komisija zagotovijo, da se poslovne skrivnosti in druge zaupne informacije obravnavajo zaupno.

8.   Države članice lahko proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov zaračunajo sorazmerne pristojbine za prejemanje, shranjevanje, obravnavo, analiziranje in objavljanje informacij, predloženih na podlagi tega člena.

Člen 6

Prednostni seznam dodatkov in strožje obveznosti poročanja

1.   Poleg obveznosti poročanja iz člena 5 se strožje obveznosti poročanja uporabljajo za določene dodatke, ki jih vsebujejo cigarete in tobak za zvijanje in ki so vključeni na prednostni seznam. Komisija sprejme izvedbene akte, v katerih določi in pozneje posodablja tak prednostni seznam dodatkov. Ta seznam vključuje dodatke:

(a)

v zvezi s katerimi obstajajo začetni podatki, raziskave ali predpisi v okviru drugih jurisdikcij, iz katerih je razvidno, da imajo eno od lastnosti iz točk (a) do (d) odstavka 2 tega člena, in

(b)

ki spadajo med najpogosteje uporabljane dodatke glede na težo ali število, v skladu z obveznostmi poročanja o sestavinah na podlagi odstavkov 1 in 3 člena 5.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2). Prvi seznam dodatkov se sprejme do 20. maja 2016 in vključuje vsaj 15 dodatkov.

2.   Države članice zahtevajo od proizvajalcev in uvoznikov cigaret in tobaka za zvijanje, ki vsebuje dodatek, ki je na prednostnem seznamu iz odstavka 1, da izvedejo celovite študije, ki za vsak dodatek ugotovijo, ali:

(a)

prispeva k toksičnosti ali zasvojljivosti zadevnega izdelka in ali bistveno ali izmerljivo povečuje toksičnost ali zasvojljivost katerega koli od zadevnih izdelkov;

(b)

povzroča značilno aromo;

(c)

olajšuje vdihavanje ali povečuje vnos nikotina, ali

(d)

povzroča nastanek snovi, ki imajo lastnosti CMR, in v kakšnih količinah, ter ali se zaradi tega bistveno ali izmerljivo krepijo lastnosti CMR katerega koli zadevnega izdelka.

3.   Te študije upoštevajo nameravano uporabo zadevnega izdelka in zlasti preverijo emisije, ki nastanejo pri zgorevanju izdelka, ki vsebuje zadevni dodatek. Preverijo tudi interakcijo tega dodatka z drugimi sestavinami, ki jih vsebujejo zadevni izdelki. Proizvajalci in uvozniki, ki uporabljajo isti dodatek v svojih tobačnih izdelkih, lahko izvedejo skupno študijo, če uporabljajo ta dodatek v izdelku s primerljivo sestavo.

4.   Proizvajalci in uvozniki pripravijo poročilo o rezultatih teh študij. To poročilo vsebuje povzetek in celovit pregled, ki zajema razpoložljivo znanstveno literaturo v zvezi s tem dodatkom in povzetek notranjih podatkov o učinkih tega dodatka.

Proizvajalci in uvozniki ta poročila predložijo Komisiji, en izvod teh poročil pa pristojnim organom tistih držav članic, v katerih je tobačni izdelek, ki vsebuje ta dodatek, dan na trg, in sicer najpozneje 18 mesecev po tem, ko je zadevni dodatek uvrščen na prednostni seznam na podlagi odstavka 1. Komisija in zadevne države članice lahko od proizvajalcev ali uvoznikov zahtevajo tudi dodatne informacije v zvezi z zadevnim dodatkom. Te dodatne informacije so del poročila.

Komisija in zadevne države članice lahko zahtevajo strokovni pregled teh poročil, ki ga izvede neodvisni znanstveni organ, in sicer zlasti glede razumljivosti, metodologije in zaključnih ugotovitev. Komisija in države članice uporabijo prejete informacije kot pomoč v procesu sprejemanja odločitev v skladu s členom 7. Države članice in Komisija lahko proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov zaračunajo sorazmerne pristojbine za strokovne preglede.

5.   Mala in srednje velika podjetja, kot so opredeljena v priporočilu Komisije 2003/361/ES (18), so izvzeta iz obveznosti, določenih v tem členu, če poročilo o tem dodatku pripravi drugi proizvajalec ali uvoznik.

Člen 7

Predpisi o sestavinah

1.   Države članice prepovejo dajanje tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg.

Države članice ne smejo prepovedati uporabe dodatkov, ki so bistveni za proizvodnjo tobačnih izdelkov, na primer sladkorja, s katerim se nadomesti tisti sladkor, ki je bil izgubljen v postopku, razen če zaradi teh dodatkov izdelek postane izdelek z značilno aromo in če bistveno ali izmerljivo ne povečajo zasvojljivosti ali lastnosti CMR tobačnega izdelka.

Države članice Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, sprejetih na podlagi tega odstavka.

2.   Komisija na zahtevo države članice ali na lastno pobudo z izvedbenimi akti določi, ali tobačni izdelek spada na področje uporabe odstavka 1. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

3.   Komisija z izvedbenimi akti sprejme enotna pravila glede postopkov za določanje, ali tobačni izdelek spada na področje uporabe odstavka 1. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

4.   Na ravni Unije se ustanovi neodvisni svetovalni odbor. Države članice in Komisija se lahko posvetujejo s tem odborom pred sprejetjem ukrepa v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena. Komisija z izvedbenimi akti sprejme postopke za vzpostavitev in delovanje tega odbora.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

5.   Če je bila vrednost vsebnosti ali koncentracija določenih dodatkov ali njihove kombinacije vzrok za prepovedi v skladu z odstavkom 1 tega člena v vsaj treh državah članicah, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za določitev najvišjih vrednosti vsebnosti navedenih dodatkov ali kombinacij dodatkov, ki dajejo tobačnemu izdelku značilno aromo.

6.   Države članice prepovejo dajanje na trg tobačnih izdelkov, ki vsebujejo naslednje dodatke:

(a)

vitamine ali druge dodatke, ki ustvarjajo vtis, da tobačni izdelek koristi zdravju ali da predstavlja zmanjšano tveganje za zdravje;

(b)

kofein ali tavrin ali druge dodatke in poživila, ki so povezani z energijo in vitalnostjo;

(c)

dodatke, ki obarvajo emisije;

(d)

pri tobačnih izdelkih za kajenje, dodatke, ki olajšajo vdihavanje ali povečajo vnos nikotina, in

(e)

dodatke, ki imajo v nezgoreli obliki lastnosti CMR.

7.   Države članice prepovejo dajanje na trg tobačnih izdelkov, ki vsebujejo aromatične snovi v kateri koli od njihovih komponent, kot so filtri, papir, ovoji in kapsule, ali kakršne koli tehnične značilnosti, ki omogočajo spreminjanje vonja ali okusa tobačnega izdelka ali jakosti dima. Filtri, papirji in kapsule ne smejo vsebovati tobaka ali nikotina.

8.   Države članice zagotovijo, da se določbe in pogoji iz Uredbe (ES) št. 1907/2006 ustrezno uporabljajo za tobačne izdelke.

9.   Države članice na podlagi znanstvenih dognanj prepovejo dajanje na trg tobačnih izdelkov, ki vsebujejo dodatke v količinah, ki bistveno ali izmerljivo povečajo toksični ali zasvojevalni učinek ali krepijo lastnosti CMR med uporabo tobačnega izdelka.

Države članice Komisijo uradno obvestijo o ukrepih, ki jih sprejmejo na podlagi tega odstavka.

10.   Komisija lahko na zahtevo države članice ali na lastno pobudo z izvedbenim aktom določi, ali tobačni izdelek spada na področje uporabe odstavka 9. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2) in temeljijo na najnovejših znanstvenih dognanjih.

11.   Če je bilo izkazano, da navedeni dodatek ali določena količina tega dodatka povečuje toksični ali zasvojevalni učinek, in je zaradi tega prišlo do prepovedi v skladu z odstavkom 9 tega člena v vsaj treh državah, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za določitev najvišjih vrednosti vsebnosti navedenih dodatkov. V tem primeru se določi najvišja vrednost vsebnosti, ki je enaka najnižji od najvišjih vrednosti, na podlagi katere je prišlo do ene od nacionalnih prepovedi iz tega odstavka.

12.   Tobačni izdelki, razen cigaret in tobaka za zvijanje, so izvzeti iz prepovedi iz odstavkov 1 in 7. Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 27 za umik te izjeme za določeno kategorijo izdelkov, če se v poročilu Komisije ugotovi, da so se okoliščine bistveno spremenile.

13.   Države članice in Komisija lahko proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov zaračunajo sorazmerne pristojbine za izvedbo ocene, ali ima tobačni izdelek značilno aromo, ali so bili uporabljeni prepovedani dodatki ali aromatične snovi ter ali tobačni izdelek vsebuje dodatke v takšnih količinah, ki bistveno in izmerljivo povečajo toksični ali zasvojevalni učinek ali krepijo lastnosti CMR zadevnega tobačnega izdelka.

14.   V primeru tobačnih izdelkov, ki imajo značilno aromo in obseg njihove prodaje predstavlja 3 % ali več v posamezni kategoriji izdelkov v vsej Uniji, se določbe tega člena uporabljajo od 20. maja 2020.

15.   Ta člen se ne uporablja za tobak za oralno uporabo.

POGLAVJE II

Označevanje in embalaža

Člen 8

Splošne določbe

1.   Na vsakem zavojčku tobačnega izdelka in kakršni koli zunanji embalaži morajo biti navedena zdravstvena opozorila, določena v tem poglavju, v uradnem jeziku ali jezikih države članice, kjer je izdelek dan na trg.

2.   Zdravstvena opozorila morajo pokrivati celotno površino zavojčka ali zunanje embalaže, ki jim je namenjena, in ne smejo vsebovati nobenih pripomb, razlag ali sklicevanj.

3.   Države članice zagotovijo, da so zdravstvena opozorila na zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži ob dajanju tobačnega izdelka na trg natisnjena tako, da jih ni mogoče odstraniti ali izbrisati, so popolnoma vidna ter niso v celoti ali delno prekrita ali prekinjena z davčnimi žigi, oznakami cene, varnostnimi elementi, ovoji, embalažami, škatlicami ali drugimi predmeti. Na zavojčkih tobačnih izdelkov, razen cigaret in tobaka za zvijanje v vrečkah, so lahko zdravstvena opozorila navedena na nalepkah, če teh ni mogoče odstraniti. Zdravstvena opozorila morajo pri odpiranju zavojčkov ostati nepoškodovana – to ne velja za zavojčke s pokrovčki, pri katerih se pri odpiranju zdravstvena opozorila lahko prelomijo, vendar samo na takšen način, da se zagotovi grafična celovitost in vidnost besedila, fotografij in informacij v zvezi z opuščanjem kajenja.

4.   Zdravstvena opozorila nikakor ne smejo prekrivati ali prekinjati davčnih žigov, oznak cene, oznak za prepoznavanje in sledenje ali varnostnih elementov na zavojčkih.

5.   Dimenzije zdravstvenih opozoril iz členov 9, 10, 11 in 12 se izračuna glede na zadevno površino zaprtega zavojčka.

6.   Zdravstvena opozorila morajo biti obdana z 1-milimetrskim črnim okvirjem znotraj površine, ki je namenjena tem opozorilom, razen zdravstvenih opozoril na podlagi člena 11.

7.   Komisija pri prilagajanju zdravstvenih opozoril na podlagi členov 9(5), 10(3) in 12(3) zagotovi, da ta temeljijo na dejstvih, oziroma da imajo države članice na izbiro dve opozorili, od katerih vsaj eno temelji na dejstvih.

8.   Slike zavojčkov in kakršne koli zunanje embalaže, ki so ciljno usmerjene na potrošnike v Uniji, morajo biti skladne z določbami tega poglavja.

Člen 9

Splošna opozorila in informativna sporočila glede tobačnih izdelkov za kajenje

1.   Na vsakem zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži tobačnih izdelkov za kajenje se navede eno od naslednjih splošnih opozoril:

„Kajenje ubija – prenehajte zdaj“

ali

„Kajenje ubija“.

Države članice določijo, katero od splošnih opozoril iz prvega pododstavka se uporabi.

2.   Na vsakem zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži tobaka za kajenje se navede naslednje informativno sporočilo:

„Tobačni dim vsebuje več kot 70 snovi, ki povzročajo raka.“

3.   Pri zavojčkih s cigaretami in zavojčkih kvadraste oblike s tobakom za zvijanje se splošno opozorilo prikaže na spodnjem delu ene stranske površine zavojčka, medtem ko se informativno sporočilo prikaže na spodnjem delu druge stranske površine. Ta zdravstvena opozorila morajo biti široka vsaj 20 mm.

Pri zavojčkih v obliki škatlice s pregibnim pokrovom, pri katerih se stranski površini ob odprtju prelomita na dva dela, morata biti splošno opozorilo in informativno sporočilo v celoti prikazana na večjem od teh dveh delov te prelomljene površine. Splošno opozorilo je prikazano tudi na notranji strani zgornje površine, ki je vidna, ko se zavojček odpre.

Stranski površini takšnega zavojčka sta visoki najmanj 16 mm.

Splošno opozorilo in informativno sporočilo se pri tobaku za zvijanje, ki se trži v vrečkah, prikažeta na površinah, kjer je zagotovljena vidnost celotnih zdravstvenih opozoril. Pri cilindričnih zavojčkih s tobakom za zvijanje se splošno opozorilo prikaže na zunanji, informativno sporočilo pa na notranji površini pokrovčka.

Tako splošno opozorilo kot informativno sporočilo morata pokrivati 50 % površine, na kateri sta natisnjeni.

4.   Splošno opozorilo in informativno sporočilo iz odstavkov 1 in 2:

(a)

se natisneta v pisavi Helvetica v črnem odebeljenem tisku na beli podlagi. Za prilagoditev jezikovnim zahtevam lahko države članice določijo velikost črk, če je velikost črk, določena v nacionalnem pravu, tolikšna, da je zagotovljeno, da ustrezno besedilo zavzema največji možni del površine, namenjene za ta zdravstvena opozorila, ter

(b)

sta v središču površine, določene za to, in sta pri kvadrastih zavojčkih in na kakršni koli zunanji embalaži vzporedna s stranskim robom zavojčka ali zunanje embalaže.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za prilagoditev besedila informativnega sporočila iz odstavka 2 znanstvenemu razvoju in razvoju trga.

6.   Komisija z izvedbenimi akti natančno določi, na katerem delu tobaka za zvijanje, ki se trži v vrečkah, morata biti natisnjena splošno opozorilo in informativno sporočilo, in pri tem upošteva različne oblike vrečk.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

Člen 10

Sestavljena zdravstvena opozorila pri tobačnih izdelkih za kajenje

1.   Na vsakem zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži tobačnih izdelkov za kajenje se navedejo sestavljena zdravstvena opozorila. Sestavljena zdravstvena opozorila:

(a)

vsebujejo eno od besedilnih opozoril iz Priloge I in ustrezne barvne fotografije iz knjižnice slik iz Priloge II;

(b)

vsebujejo informacije o opuščanju kajenja, kot so telefonske številke, elektronski naslovi ali spletna mesta, namenjena obveščanju potrošnikov o razpoložljivih programih podpore za osebe, ki želijo opustiti kajenje;

(c)

pokrivajo 65 % zunanje sprednje in zadnje površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Na cilindričnih zavojčkih morata biti prikazani dve sestavljeni zdravstveni opozorili, ki sta enako oddaljeni ena od druge, pri čemer vsako pokriva 65 % svoje polovice ukrivljene površine;

(d)

imajo isto besedilno opozorilo in ustrezno barvno fotografijo na obeh straneh zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže;

(e)

so prikazana na gornjem robu zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže ter obrnjena v isto smer kot vse druge informacije, ki so navedene na površini embalaže. V državah članicah, v katerih so zaradi fiskalnih namenov obvezni davčni žigi ali nacionalne identifikacijske oznake, se lahko uporabljajo prehodne izjeme od obveznosti glede postavitve sestavljenih zdravstvenih opozoril na naslednji način:

(i)

kadar je davčni žig ali nacionalna identifikacijska oznaka, ki se uporablja za davčne namene, pritrjena na gornjem robu zavojčka iz kartona, se sestavljeno zdravstveno opozorilo, ki se natisne na zadnji površini, nahaja neposredno pod davčnim žigom ali nacionalno identifikacijsko oznako;

(ii)

pri zavojčkih, narejenih iz mehkega materiala, lahko države članice odobrijo pravokotno površino, namenjeno za davčni žig ali nacionalno identifikacijsko oznako, ki se uporablja za davčne namene, katere višina ne presega 13 mm med gornjim robom zavojčka in gornjim robom sestavljenih zdravstvenih opozoril.

Izjeme iz točk (i) in (ii) se lahko uporabljajo tri leta od 20. maja 2016. Blagovne znamke ali logotipi ne smejo biti natisnjeni nad zdravstvenimi opozorili;

(f)

so natisnjena v skladu z obliko, razporeditvijo, oblikovanjem in merami, ki jih določi Komisija v skladu z odstavkom 3;

(g)

v primeru zavojčkov cigaret imajo naslednje dimenzije:

(i)

višina: najmanj 44 mm;

(ii)

širina: najmanj 52 mm.

2.   Sestavljena zdravstvena opozorila so razdeljena v tri sklope, kot je določeno v Prilogi II, pri čemer se vsak sklop uporablja določeno leto in se izmenjuje na vsako leto. Države članice zagotovijo, da se vsako sestavljeno zdravstveno opozorilo, ki je na voljo za uporabo v določenem letu, v največji možni meri enako pogosto prikaže pri vsaki od blagovnih znamk tobačnih izdelkov.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za:

(a)

spremembo besedilnih opozoril iz Priloge I, pri čemer upošteva znanstveni razvoj in razvoj trga;

(b)

vzpostavitev in prilagoditev knjižnice slik iz točke (a) odstavka 1 tega člena, pri čemer upošteva znanstveni razvoj in razvoj trga.

4.   Komisija z izvedbenimi akti določi tehnične specifikacije za razporeditev, zasnovo in obliko sestavljenih zdravstvenih opozoril, pri čemer upošteva različne oblike zavojčkov.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

Člen 11

Označevanje tobačnih izdelkov za kajenje, razen cigaret, tobaka za zvijanje in tobaka za vodne pipe

1.   Države članice lahko izvzamejo tobačne izdelke za kajenje, razen cigaret, tobaka za zvijanje in tobaka za vodne pipe, iz obveznosti glede navajanja informativnega sporočila iz člena 9(2) in sestavljenih zdravstvenih opozoril iz člena 10. V tem primeru in poleg splošnega opozorila iz člena 9(1) mora biti na vsakem zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži takšnih izdelkov navedeno eno od besedilnih opozoril iz Priloge I. Splošno opozorilo iz člena 9(1) mora vsebovati navedbo razpoložljivih oblik pomoči pri opuščanju kajenja iz člena 10(1)(b).

Splošno opozorilo se prikaže na najvidnejši površini zavojčka in kakršni koli zunanji embalaži.

Države članice zagotovijo, da se vsako besedilno opozorilo v največji možni meri enako pogosto prikaže pri vsaki od blagovnih znamkah teh izdelkov. Besedilna opozorila se prikažejo na drugi najvidnejši površini zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže.

Pri zavojčkih s pregibnim pokrovom je druga najvidnejša površina tista, ki postane vidna ob odprtju zavojčka.

2.   Splošno opozorilo iz odstavka 1 mora zajemati 30 % ustrezne površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Ta odstotek se poveča na 32 % za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 35 % za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

3.   Besedilno opozorilo iz odstavka 1 mora zajemati 40 % ustrezne površine zavojčka tobačnega izdelka in kakršne koli zunanje embalaže. Ta odstotek se poveča na 45 % za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 50 % za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

4.   Kadar je treba zdravstvena opozorila iz odstavka 1 prikazati na površini, večji od 150 cm2, mora opozorilo pokrivati površino 45 cm2. Ta površina se poveča na 48 cm2 za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 52,5 cm2 za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

5.   Zdravstvena opozorila iz odstavka 1 morajo biti v skladu z zahtevami iz člena 9(4). Besedilo zdravstvenih opozoril pa mora biti vzporedno z glavnim besedilom na površini, namenjeni tem opozorilom.

Zdravstvena opozorila morajo biti obdana z najmanj 3 mm in največ 4 mm širokim črnim okvirjem. Ta okvir se prikaže izven površine, ki je namenjena opozorilu.

6.   Komisija v skladu s členom 27 sprejme delegirane akte za umik možnosti za odobritev izjeme za katero koli od posameznih kategorij izdelkov iz odstavka 1, če v svojem poročilu ugotovi, da so se okoliščine za zadevno kategorijo izdelkov bistveno spremenile.

Člen 12

Označevanje brezdimnih tobačnih izdelkov

1.   Na vseh zavojčkih in kakršni koli zunanji embalaži brezdimnih tobačnih izdelkov se navede naslednje zdravstveno opozorilo:

„Ta tobačni izdelek škoduje zdravju in povzroča zasvojenost.“

2.   Zdravstveno opozorilo iz odstavka 1 mora biti skladno z zahtevami iz člena 9(4). Besedilo zdravstvenih opozoril pa mora biti vzporedno z glavnim besedilom površine, namenjene tem opozorilom.

Poleg tega:

(a)

se prikaže na dveh največjih površinah zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže;

(b)

pokriva 30 % površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Ta odstotek se poveča na 32 % za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 35 % za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za prilagoditev besedila zdravstvenih opozoril iz odstavka 1 znanstvenemu razvoju.

Člen 13

Predstavitev izdelkov

1.   Označevanje zavojčkov in kakršna koli zunanja embalaža ter sam tobačni izdelek ne smeta vključevati nobenega elementa ali značilnosti, ki:

(a)

promovira tobačni izdelek ali spodbuja njegovo uporabo z ustvarjanjem napačnih predstav o njegovih lastnostih, učinkih na zdravje, tveganjih ali emisijah; oznake ne smejo vsebovati nobenih informacij o vsebnosti nikotina, katrana ali ogljikovega monoksida tobačnega izdelka;

(b)

namiguje na to, da je določen tobačni izdelek manj škodljiv od drugih ali da skuša zmanjšati učinek nekaterih škodljivih komponent dima ali spodbuja vitalnost, energijo in zdravje, ima pomlajevalne, naravne ali organske lastnosti ali drugače koristi zdravju in življenjskemu slogu;

(c)

se nanaša na okus, vonj, katere koli aromatične snovi ali druge dodatke ali na odsotnost le-teh;

(d)

je podoben živilom ali kozmetičnim izdelkom;

(e)

namiguje na to, da ima določen tobačni izdelek izboljšano biorazgradnjo ali druge okoljske prednosti.

2.   Zavojčki in kakršna koli zunanja embalaža ne smejo namigovati na finančne koristi z vključevanjem tiskanih bonov, ponudb popustov, brezplačne distribucije, ponudbe „dva za ceno enega“ ali drugih podobnih ponudb.

3.   Elementi in značilnosti, ki so prepovedani na podlagi odstavkov 1 in 2, so med drugim lahko besedila, simboli, imena, blagovne znamke, figurativni in drugi znaki.

Člen 14

Videz in vsebina zavojčkov

1.   Zavojčki cigaret morajo biti kvadraste oblike. Zavojčki tobaka za zvijanje morajo biti kvadraste oblike, cilindrične oblike ali v obliki vrečke. Zavojček cigaret mora vsebovati vsaj 20 cigaret. Zavojček tobaka za zvijanje ne sme vsebovati manj kot 30 g tobaka.

2.   Zavojček cigaret je lahko iz kartona ali mehkega materiala in se mora odpirati tako, da se ga potem, ko je bil prvič odprt, ne da ponovno zapreti ali zapečatiti, razen z zavihkom in pregibnim pokrovčkom. Pri zavojčkih z zavihkom in pregibnim pokrovčkom se lahko pokrovček pregiba samo na hrbtnem delu.

Člen 15

Sledljivost

1.   Države članice zagotovijo, da so vsi zavojčki tobačnih izdelkov označeni s posebno identifikacijsko oznako. Da bi zagotovili celovitost posebne identifikacijske oznake, jo je treba natisniti ali pritrditi tako, da se je ne da odstraniti, zbrisati, prekriti ali prekiniti z davčnimi znamkami ali s cenovnimi oznakami ali z odpiranjem zavojčka. Pri tobačnih izdelkih, proizvedenih zunaj Unije, se obveznosti iz tega člena uporabljajo le, če so namenjeni za ali dani na trg Unije.

2.   Na podlagi posebne identifikacijske oznake je mogoče določiti naslednje:

(a)

datum in kraj proizvodnje;

(b)

proizvodni obrat;

(c)

napravo, ki se uporablja za proizvodnjo tobačnih izdelkov;

(d)

proizvodno izmeno ali trajanje proizvodnje;

(e)

opis izdelka;

(f)

namembni maloprodajni trg;

(g)

predvideno pot pošiljke;

(h)

po potrebi uvoznika v Unijo;

(i)

dejansko pot pošiljke od proizvodnje do prvega prodajnega mesta, vključno z vsemi skladišči, ki se uporabljajo, ter datum in naslov pošiljanja ter kraj odhoda in prejemnika;

(j)

identiteto vseh kupcev od proizvodnje do prvega prodajnega mesta, in

(k)

račun, številko naročila in potrdilo o plačilu vseh nakupov od proizvodnje do prvega prodajnega mesta.

3.   Informacije iz točk (a), (b), (c), (d), (e), (f), (g) in po potrebi (h) odstavka 2 so del posebne identifikacijske oznake.

4.   Države članice zagotovijo, da so informacije iz točk (h), (j) in (k) odstavka 2 dostopne prek povezave, ki omogoča elektronski dostop do posebne identifikacijske oznake.

5.   Države članice zagotovijo, da vsi gospodarski subjekti, vključeni v trgovino s tobačnimi izdelki, od proizvajalcev do zadnjega gospodarskega subjekta pred prvo prodajo na prodajnem mestu, evidentirajo vnos vseh zavojčkov ter vsa vmesna gibanja in končni iznos zavojčkov iz njihove posesti. To obveznost je mogoče izpolniti z označevanjem in evidentiranjem agregirane embalaže, kot so kartoni, zaboji ali palete, če je še vedno mogoče prepoznavanje in sledenje vseh zavojčkov.

6.   Države članice zagotovijo, da vse fizične in pravne osebe, vključene v dobavno verigo tobačnih izdelkov, vodijo ustrezne in točne evidence vseh opravljenih transakcij.

7.   Države članice zagotovijo, da proizvajalci tobačnih izdelkov vsem gospodarskim subjektom, ki so vključeni v trgovino s tobačnimi izdelki, od proizvajalca do zadnjega gospodarskega subjekta pred prvo prodajo na prodajnem mestu, vključno z uvozniki, skladišči in prevoznimi podjetji, predložijo opremo, potrebno za evidentiranje tobačnih izdelkov, ki so bili kupljeni, prodani, skladiščeni, prepeljani ali kako drugače obravnavani. Oprema mora omogočati elektronsko odčitavanje in prenos evidentiranih podatkov v pomnilnik v skladu z odstavkom 8.

8.   Države članice zagotovijo, da proizvajalci in uvozniki tobačnih izdelkov sklenejo pogodbe o hrambi podatkov z neodvisno tretjo stranjo, za namene gostovanja pomnilnika za shranjevanje podatkov za vse ustrezne podatke. Pomnilnik za shranjevanje podatkov se mora nahajati na ozemlju Unije. Komisija odobri ustreznost tretje strani, zlasti njeno neodvisnost in tehnične zmogljivosti ter pogodbo o shranjevanju podatkov.

Dejavnosti tretje strani spremlja zunanji revizor, ki ga predlaga in plača proizvajalec tobačnih izdelkov, odobri pa Komisija. Zunanji revizor pristojnim organom in Komisiji predloži letno poročilo, v katerem zlasti oceni vse kršitve v zvezi z nepravilnostmi glede dostopa.

Države članice Komisiji, pristojnim organom držav članic in zunanjemu revizorju zagotavljajo popoln dostop do pomnilnikov za shranjevanje podatkov. Komisija ali države članice lahko v ustrezno utemeljenih primerih proizvajalcem ali uvoznikom dovolijo dostop do shranjenih podatkov, če poslovno občutljive informacije ostanejo ustrezno zaščitene v skladu z ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom.

9.   Gospodarski subjekt, vključen v trgovino s tobačnimi izdelki, ne sme spreminjati ali brisati evidentiranih podatkov.

10.   Države članice zagotovijo, da se osebni podatki obdelujejo le v skladu s pravili in zaščitnimi ukrepi iz Direktive 95/46/ES.

11.   Komisija z izvedbenimi akti:

(a)

določi tehnične standarde za vzpostavitev in delovanje sistema za prepoznavanje in sledenje, kot je določen v tem členu, vključno z označevanjem posebne identifikacijske oznake, evidentiranjem, posredovanjem, obdelavo in shranjevanjem podatkov ter dostopom do shranjenih podatkov;

(b)

določi tehnične standarde za zagotavljanje, da so sistemi, ki se uporabljajo za posebno identifikacijsko oznako, in z njo povezane funkcije v celoti medsebojno usklajeni v vsej Uniji.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

12.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za določitev ključnih elementov pogodb o shranjevanju podatkov iz odstavka 8 tega člena, kot so trajanje, podaljšanje, zahtevana strokovna mnenja ali zaupnost, vključno z rednim spremljanjem in ocenjevanjem teh pogodb.

13.   Odstavki 1 do 10 se uporabljajo za cigarete in tobak za zvijanje od 20. maja 2019, za druge tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, pa od 20. maja 2024.

Člen 16

Varnostni element

1.   Države članice zahtevajo, da imajo vsi zavojčki tobačnih izdelkov, ki so dani na trg, poleg posebne identifikacijske oznake iz člena 15 tudi varnostni element, zaščiten pred nedovoljenimi posegi in sestavljen iz vidnih in nevidnih elementov. Varnostni element je natisnjen ali pritrjen tako, da se ga ne da odstraniti, izbrisati, prekriti ali kakor koli prekiniti, niti z davčnimi znamkami, oznakami cene ali drugimi elementi, določenimi v zakonodaji.

Države članice, ki za davčne namene zahtevajo davčne žige ali nacionalne identifikacijske oznake, lahko dovolijo, da se uporabljajo kot varnostni element, če davčni žigi ali nacionalne identifikacijske oznake izpolnjujejo vse tehnične standarde in funkcije iz tega člena.

2.   Komisija z izvedbenimi akti določi tehnične standarde za varnostni element in njihovo morebitno izmenično uporabo ter prilagoditev znanstvenemu, tržnemu in tehnološkemu razvoju.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

3.   Odstavek 1 se uporablja za cigarete in tobak za zvijanje od 20. maja 2019, za druge tobačne izdelke, razen cigaret in tobaka za zvijanje, pa od 20. maja 2024.

POGLAVJE III

Tobak za oralno uporabo, čezmejna prodaja tobačnih izdelkov na daljavo in novi tobačni izdelki

Člen 17

Tobak za oralno uporabo

Brez poseganja v člen 151 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske države članice prepovejo dajanje tobaka za oralno uporabo na trg.

Člen 18

Čezmejna prodaja tobačnih izdelkov na daljavo

1.   Države članice lahko prepovejo čezmejno prodajo tobačnih izdelkov potrošnikom na daljavo. Pri preprečevanju takšne prodaje sodelujejo med seboj. Prodajna mesta, vključena v čezmejno prodajo tobačnih izdelkov na daljavo, ne smejo dobavljati teh izdelkov potrošnikom v državah članicah, kjer je takšna prodaja prepovedana. Države članice, ki ne prepovedujejo takšne prodaje, od prodajnih mest, ki nameravajo opravljati čezmejno prodajo na daljavo potrošnikom v Uniji, zahtevajo, da se registrirajo tako pri pristojnih organih države članice, v kateri ima prodajno mesto sedež, kot tudi v državi članici, v kateri se nahajajo dejanski ali morebitni potrošniki. Prodajna mesta izven Unije se morajo registrirati pri pristojnih organih države članice, v kateri se nahajajo dejanski ali morebitni potrošniki. Vsa prodajna mesta, ki nameravajo opravljati čezmejno prodajo na daljavo, morajo ob registraciji pristojnim organom predložiti vsaj naslednje informacije:

(a)

ime ali naziv podjetja in stalni naslov kraja dejavnosti, od koder bodo dobavljeni tobačni izdelki;

(b)

datum začetka dejavnosti ponujanja tobačnih izdelkov potrošnikom za čezmejno prodajo na daljavo s storitvami informacijske družbe, kakor so opredeljene v točki 2 člena 1 Direktive 98/34/ES;

(c)

naslov spletne ali spletnih strani, ki se uporabljajo v ta namen, in vse zadevne informacije, ki so potrebne za identifikacijo spletne strani.

2.   Pristojni organi držav članic zagotovijo, da imajo potrošniki dostop do seznama vseh prodajnih mest, ki so v njih registrirana. Pri dajanju tega seznama na voljo države članice zagotovijo, da so izpolnjena pravila in zaščitni ukrepi iz Direktive 95/46/ES. Prodajna mesta lahko začnejo tobačne izdelke za čezmejno prodajo na daljavo dajati na trg šele, ko prejmejo potrdilo o svoji registraciji pri zadevnih pristojnih organih.

3.   Namembne države članice za tobačne izdelke, ki se prodajajo s čezmejno prodajo na daljavo, lahko zahtevajo, da prodajno mesto, ki izdelke dobavlja, imenuje fizično osebo, odgovorno za potrjevanje, da so tobačni izdelki, preden dosežejo potrošnika, skladni z nacionalnimi predpisi, ki so bili v namembni državi članici sprejeti v skladu s to direktivo, če je tako preverjanje potrebno za zagotovitev skladnosti in olajšanje izvrševanja.

4.   Prodajna mesta, ki se ukvarjajo s čezmejno prodajo na daljavo, uporabljajo sistem za preverjanje starosti, ki ob prodaji omogoča preverjanje, ali potrošnik, ki kupuje izdelek, izpolnjuje pogoje glede najnižje predpisane starosti, določene v nacionalnem pravu namembne države članice. Prodajno mesto ali fizična oseba, imenovana na podlagi odstavka 3, pristojnim organom te države članice zagotovi opis podrobnosti in delovanja sistema za preverjanje starosti.

5.   Prodajna mesta obdelujejo osebne podatke potrošnika samo v skladu z Direktivo 95/46/ES, pri čemer teh podatkov ne razkrijejo proizvajalcu tobačnih izdelkov ali družbam, ki so del iste skupine družb, ali kateri koli drugi tretji strani. Osebni podatki se ne uporabljajo ali prenesejo za druge namene kot za posamezni nakup. To se uporablja tudi, če je prodajno mesto v lasti proizvajalca tobačnih izdelkov.

Člen 19

Uradno obveščanje o novih tobačnih izdelkih

1.   Države članice zahtevajo, da proizvajalci in uvozniki novih tobačnih izdelkov pristojnim organom držav članic predložijo uradno obvestilo o vsakem takem izdelku, ki ga nameravajo dati na zadevni nacionalni trg. Uradno obvestilo se predloži v elektronski obliki šest mesecev pred nameravanim dajanjem na trg. Uradnemu obvestilu se priloži podroben opis zadevnega novega tobačnega izdelka, navodila za njegovo uporabo ter informacije o sestavinah in emisijah, ki se zahtevajo v skladu s členom 5. Proizvajalci in uvozniki, ki predložijo uradno obvestilo o novem tobačnem izdelku, zadevnim pristojnim organom predložijo tudi:

(a)

razpoložljive znanstvene študije o toksičnosti, zasvojljivosti in privlačnosti novega tobačnega izdelka, zlasti v zvezi z njegovimi sestavinami in emisijami;

(b)

razpoložljive študije, njihove povzetke in tržne raziskave o preferencah različnih potrošniških skupin, vključno z mladimi ter trenutnimi kadilci;

(c)

druge razpoložljive in pomembne informacije, vključno z analizo razmerja med tveganji in koristmi izdelka, njegovimi pričakovanimi vplivi na opuščanje uporabe tobaka, njegovimi pričakovanimi vplivi na začetek njegove uporabe in predvidevanji v zvezi z dojemanjem potrošnikov.

2.   Države članice zahtevajo, da proizvajalci in uvozniki novih tobačnih izdelkov svojim pristojnim nacionalnim organom pošljejo vse nove ali posodobljene informacije o študijah, raziskavah in druge informacije iz točk (a) do (c) odstavka 1. Države članice imajo pravico od proizvajalcev ali uvoznikov novih tobačnih izdelkov zahtevati, da opravijo dodatne teste ali predložijo dodatne informacije. Države članice dajo Komisiji na voljo vse informacije, ki jih prejmejo na podlagi tega člena.

3.   Države članice lahko uvedejo sistem za odobritev novih tobačnih proizvodov. Države članice lahko proizvajalcem in uvoznikom zaračunavajo sorazmerne pristojbine za take odobritve.

4.   Novi tobačni izdelki, ki so dani na trg, morajo izpolnjevati zahteve iz te direktive. Katere določbe te direktive se uporabljajo za nove tobačne izdelke, je odvisno od tega, ali so ti izdelki zajeti v opredelitvi brezdimnega tobačnega izdelka ali tobačnega izdelka za kajenje.

NASLOV III

ELEKTRONSKE CIGARETE IN ZELIŠČNI IZDELKI ZA KAJENJE

Člen 20

Elektronske cigarete

1.   Države članice zagotovijo, da se elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje dajo na trg le, če so skladne s to direktivo in vso ostalo zadevno zakonodajo Unije.

Ta direktiva se ne uporablja za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje, za katere je treba pridobiti dovoljenje v skladu z Direktivo 2001/83/ES ali za katere veljajo zahteve iz Direktive 93/42/EGS.

2.   Proizvajalci in uvozniki elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje predložijo uradno obvestilo pristojnim organom držav članic o kakršnih koli tovrstnih izdelkih, ki jih nameravajo dati na trg. Uradno obvestilo se predloži elektronsko šest mesecev pred nameravanim dajanjem na trg. Za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje, ki so 20. maja 2016 že na trgu, se uradno obvestilo predloži v šestih mesecih od tega datuma. Za vsako bistveno spremembo izdelka se predloži novo uradno obvestilo.

Uradno obvestilo glede na to, ali gre za elektronsko cigareto ali posodico za ponovno polnjenje, vsebuje:

(a)

ime in kontaktne podatke proizvajalca, odgovorno pravno ali fizično osebo v Uniji in po potrebi uvoznika v Unijo;

(b)

seznam vseh sestavin izdelka in emisij, ki nastanejo pri njegovi uporabi, posebej za vsako blagovno znamko in za vsako vrsto, vključno s količinami teh sestavin;

(c)

toksikološke podatke glede sestavin in emisij izdelka, tudi ob segrevanju, pri čemer se zlasti navedejo njihovi učinki na zdravje potrošnikov pri vdihavanju in se med drugim upošteva kakršen koli zasvojevalni učinek;

(d)

podatke o vsebnosti in vnosu nikotina pri uporabi v običajnih okoliščinah ali razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti;

(e)

opis komponent izdelka, po potrebi vključno z mehanizmom za odpiranje in ponovno polnjenje elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje;

(f)

opis postopka izdelave, vključno s tem, ali vključuje serijsko proizvodnjo in izjavo o tem, da je postopek izdelave skladen z zahtevami iz tega člena;

(g)

izjavo o tem, da sta proizvajalec in uvoznik v celoti odgovorna za kakovost in varnost izdelka pri dajanju na trg in uporabi v običajnih okoliščinah ali razmerah, ki jih je mogoče razumno predvideti.

Če države članice menijo, da so predloženi podatki nepopolni, lahko zahtevajo dopolnitev zadevnih podatkov.

Države članice lahko proizvajalcem in uvoznikom tobačnih izdelkov zaračunajo sorazmerne pristojbine za prejemanje, skladiščenje, obravnavo in analiziranje informacij, ki se jim predložijo.

3.   Države članice zagotovijo, da:

(a)

se tekočina, ki vsebuje nikotin, da na trg le v temu namenjenih posodicah za ponovno polnjenje s prostornino največ 10 ml, v elektronskih cigaretah, ki se lahko zavržejo, ali v polnilih za enkratno uporabo, ter da prostornina polnil ali rezervoarjev ne presega 2 ml;

(b)

tekočina, ki vsebuje nikotin, vsebuje največ 20 mg/ml nikotina;

(c)

tekočina, ki vsebuje nikotin, ne vsebuje dodatkov iz člena 7(6);

(d)

se pri izdelavi tekočine, ki vsebuje nikotin, uporabljajo le zelo čiste sestavine. V tekočini, ki vsebuje nikotin, so snovi, razen sestavin iz točke (b) drugega pododstavka odstavka 2 tega člena, prisotne le v sledeh, če so take sledi med izdelavo neizogibne s tehničnega vidika;

(e)

se v tekočini z izjemo nikotina uporabljajo le sestavine, ki v segreti ali nesegreti obliki ne predstavljajo tveganja za zdravje ljudi;

(f)

elektronske cigarete nikotin dovajajo enakomerno ob normalni uporabi;

(g)

elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje ne morejo uporabljati otroci in so zaščitene pred nedovoljenimi posegi, lomljenjem in puščanjem ter imajo mehanizem, ki zagotavlja ponovno polnjenje brez puščanja.

4.   Države članice zagotovijo, da:

(a)

zavojčki elektronskih cigaret in posodice za ponovno polnjenje vključujejo navodilo za uporabo z informacijami o:

(i)

navodilih za uporabo in shranjevanje izdelka, vključno z navedbo, da se uporaba izdelka mladim in nekadilcem odsvetuje;

(ii)

kontraindikacijah;

(iii)

opozorilih za posebne rizične skupine;

(iv)

morebitnih neželenih učinkih;

(v)

zasvojljivosti in toksičnosti, ter

(vi)

kontaktnih podatkih proizvajalca ali uvoznika in kontaktni pravni ali fizični osebi v Uniji;

(b)

zavojčki in kakršna koli zunanja embalaža elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje:

(i)

zajemajo seznam vseh sestavin izdelka v vrstnem redu, padajočem glede na težo, navedbo vsebnosti nikotina v izdelku in dovajanje na odmerek, številko serije ter priporočilo, naj se izdelek hrani izven dosega otrok;

(ii)

brez poseganja v točko (i) te točke, ne vsebujejo elementov ali značilnosti iz člena 13, z izjemo člena 13(1)(a) in (c) glede informacij o vsebnosti nikotina in aromatičnih snovi, in

(iii)

navajajo eno od naslednjih zdravstvenih opozoril:

„Izdelek vsebuje nikotin, ki povzroča hudo zasvojenost. Nekadilcem se uporaba odsvetuje.“

ali

„Izdelek vsebuje nikotin, ki povzroča hudo zasvojenost.“

Države članice določijo, katero od teh zdravstvenih opozoril se uporabi.

(c)

zdravstvena opozorila ustrezajo zahtevam iz člena 12(2).

5.   Države članice zagotovijo:

(a)

prepoved objave komercialnih sporočil, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje v storitvah informacijske družbe, v tiskanih medijih in drugih natisnjenih publikacijah, z izjemo tistih, ki so namenjene le strokovnim delavcem na področju trgovanja z elektronskimi cigaretami in posodicami za ponovno polnjenje, in publikacij, ki se natisnejo in izdajo v tretjih državah, in niso pretežno namenjene za trg Unije;

(b)

prepoved objave komercialnih sporočil, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, po radiu;

(c)

prepoved objave kakršnih koli javnih ali zasebnih prispevkov k radijskim programom, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje;

(d)

prepoved objave kakršnih koli javnih ali zasebnih prispevkov k vsem dogodkom, dejavnostim ali za posameznike, namenjenih neposredni ali posredni promociji elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, ki vključujejo več držav članic ali potekajo v več državah članicah ali imajo drug čezmejni učinek;

(e)

prepoved avdiovizualnih komercialnih sporočil, za katere se uporablja Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (19), za elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje.

6.   Člen 18 te direktive se uporablja za čezmejno prodajo elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje na daljavo.

7.   Države članice od proizvajalcev in uvoznikov elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje zahtevajo, naj pristojnim organom vsako leto predložijo:

(i)

celovite podatke o obsegu prodaje, posebej za vsako blagovno znamko in posebej za vsako vrsto izdelka;

(ii)

informacije o preferencah različnih skupin potrošnikov, vključno z mladimi, nekadilci in glavnimi tipi obstoječih uporabnikov;

(iii)

načine prodaje izdelka, in

(iv)

povzetke vseh raziskav trga, ki so jih izvedli v zvezi z navedenim, in prevode teh besedil v angleščino.

Države članice spremljajo razvoj trga elektronskih cigaret in trga posodic za ponovno polnjenje, vključno z vsemi dokazi v zvezi s tem, da so lahko prvi izdelek, ki vodi v zasvojenost z nikotinom in kasnejšo tradicionalno uporabo tobaka med mladimi in nekadilci.

8.   Države članice zagotovijo, da so informacije, prejete v skladu z odstavkom 2, dane javnosti na voljo na spletni strani. Države članice pri dajanju teh informacij na voljo javnosti ustrezno upoštevajo potrebo po varovanju poslovnih skrivnosti.

Države članice na zahtevo vse informacije, prejete v skladu s tem členom, dajo na voljo Komisiji in drugim državam članicam. Države članice in Komisija zagotovijo, da se poslovne skrivnosti in druge zaupne informacije obravnavajo zaupno.

9.   Države članice od proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje zahtevajo, naj vzpostavijo in vzdržujejo sistem zbiranja informacij o vseh domnevnih škodljivih učinkih na zdravje ljudi.

Če kateri koli od teh gospodarskih subjektov meni ali lahko upravičeno sumi, da elektronske cigarete ali posodice za ponovno polnjenje v njegovi posesti, ki naj bi se dale na trg ali so dane na trg, niso varne ali kakovostne ali so kakor koli drugače neskladne s to direktivo, nemudoma sprejme korektivne ukrepe, potrebne, da bi zadevni izdelek ustrezno uskladili s to direktivo ali ga po potrebi umaknili oz. odpoklicali. V tem primeru mora gospodarski subjekt tudi nemudoma obvestiti organe za nadzor trga v državah članicah, kjer je izdelek dan na voljo ali naj bi bil dan na voljo, pri čemer navede zlasti podrobnosti o tveganjih za zdravje ljudi in varnost ter vseh sprejetih korektivnih ukrepov ter rezultate teh ukrepov.

Države članice lahko od gospodarskega subjekta zahtevajo tudi dodatne informacije, denimo o varnostnih in kakovostnih vidikih ali kakršnih koli škodljivih učinkih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje.

10.   Komisija o morebitnih tveganjih za javno zdravje, povezanih z uporabo elektronskih cigaret, ki se lahko ponovno napolnijo, pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo do 20. maja 2016 in po tem datumu, kadar koli je primerno.

11.   Če elektronske cigarete in posodice za ponovno polnjenje izpolnjujejo zahteve iz tega člena in pristojni organ ugotovi ali lahko upravičeno sumi, da bi določena elektronska cigareta ali posodica za ponovno polnjenje ali vrsta le-teh lahko predstavljala resno tveganje za zdravje ljudi, lahko sprejme ustrezne začasne ukrepe. O sprejetih ukrepih nemudoma obvesti Komisijo in pristojne organe drugih držav članic, skupaj z vsemi podpornimi podatki. Komisija čim prej po prejemu informacij odloči, ali je začasni ukrep upravičen. Komisija zadevno državo članico obvesti o svojih zaključkih, da bi ta lahko sprejela primerne nadaljnje ukrepe.

Če se med uporabo prvega pododstavka tega odstavka dajanje določenih elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje ali vrste le-teh na trg iz upravičenih razlogov prepove v vsaj treh državah članicah, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27, s katerimi takšno prepoved razširi na vse države članice, če je takšna razširitev upravičena in sorazmerna.

12.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 27 za spremembe besedila zdravstvenih opozoril iz odstavka 4(b) tega člena. Pri spreminjanju tega zdravstvenega opozorila Komisija zagotovi, da temelji na dejstvih.

13.   Komisija z izvedbenimi akti sprejme skupno obliko uradnega obvestila iz odstavka 2 in tehnične standarde mehanizma za polnjenje iz odstavka 3(g).

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 25(2).

Člen 21

Zeliščni izdelki za kajenje

1.   Na vsakem zavojčku in kakršni koli zunanji embalaži zeliščnega izdelka za kajenje se navede naslednje zdravstveno opozorilo:

„Kajenje tega izdelka škoduje zdravju.“

2.   Zdravstveno opozorilo se prikaže na sprednji in zadnji zunanji površini zavojčka in kakršni koli zunanji embalaži.

3.   Zdravstveno opozorilo mora biti v skladu z zahtevami iz člena 9(4). Pokrivati mora 30 % ustrezne površine zavojčka in kakršne koli zunanje embalaže. Ta odstotek se poveča na 32 % za države članice z dvema uradnima jezikoma in na 35 % za države članice z več kot dvema uradnima jezikoma.

4.   Zavojčki in kakršna koli zunanja embalaža zeliščnih izdelkov za kajenje ne smejo vsebovati elementov ali značilnosti iz točk (a), (b) in (d) člena 13(1) in navedb, da izdelek ne vsebuje dodatkov ali aromatičnih snovi.

Člen 22

Poročanje o sestavinah zeliščnih izdelkov za kajenje

1.   Države članice od izdelovalcev in uvoznikov zeliščnih izdelkov za kajenje zahtevajo, da njihovim pristojnim organom predložijo seznam vseh sestavin in količine teh sestavin, uporabljenih pri izdelavi teh izdelkov, posebej za vsako blagovno znamko in za vsako vrsto. Proizvajalci ali uvozniki prav tako obvestijo pristojne organe zadevne države članice, če se sestava izdelka tako spremeni, da vpliva na informacije, predložene na podlagi tega člena. Informacije iz tega člena se predložijo pred dajanjem na trg novega ali spremenjenega zeliščnega izdelka za kajenje.

2.   Države članice zagotovijo, da so informacije, predložene v skladu z odstavkom 1, dane na voljo javnosti na spletni strani. Države članice pri dajanju teh informacij na voljo javnosti ustrezno upoštevajo potrebo po varovanju poslovnih skrivnosti. Gospodarski subjekti natančno navedejo, katere informacije so po njihovem mnenju poslovna skrivnost.

NASLOV IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 23

Nadzor in izvrševanje

1.   Države članice zagotovijo, da proizvajalci in uvozniki tobačnih in povezanih izdelkov Komisiji in pristojnim organom držav članic v predpisanem roku zagotovijo popolne in točne informacije, ki se zahtevajo v skladu s to direktivo. Zahtevane informacije mora zagotoviti zlasti proizvajalec, če ima sedež v Uniji. Če ima proizvajalec sedež zunaj Unije, uvoznik pa v Uniji, mora zahtevane informacije prvenstveno zagotoviti uvoznik. Zahtevane informacije morata zagotoviti tako proizvajalec kot uvoznik, če imata oba sedež zunaj Unije.

2.   Države članice zagotovijo, da se tobačni in povezani izdelki, ki niso v skladu s to direktivo, vključno z izvedbenimi in delegiranimi akti, ki so v njej določeni, ne dajo na trg. Države članice zagotovijo, da se tobačni in povezani izdelki ne dajo na trg, če niso izpolnjene obveznosti poročanja iz te direktive.

3.   Države članice določijo pravila o kaznih, ki veljajo za kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotavljanje njihovega izvrševanja. Določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Morebitne finančne kazni, ki se lahko naložijo za namerne kršitve, so lahko takšne, da izničijo gospodarsko korist, ki se jo je nameravalo pridobiti s kršitvijo.

4.   Pristojni organi držav članic sodelujejo med seboj in s Komisijo, da zagotovijo pravilno uporabo in ustrezno izvrševanje te direktive ter si posredujejo vse informacije, ki so potrebne za enotno uporabo te direktive.

Člen 24

Prosti pretok

1.   Države članice zaradi pomislekov v zvezi z vidiki, ki jih ureja ta direktiva in ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 tega člena ne smejo prepovedati ali omejiti dajanja na trg tobačnih in povezanih izdelkov, ki so v skladu s to direktivo.

2.   Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da ohranijo ali uvedejo nadaljnje zahteve, ki veljajo za vse izdelke, dane na njihov trg, v zvezi s standardizacijo embalaže tobačnih izdelkov, če obstajajo upravičeni razlogi z vidika javnega zdravja, pri čemer upoštevajo visoko raven varovanja zdravja ljudi, ki jo zagotavlja ta direktiva. Taki ukrepi morajo biti sorazmerni in ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Komisijo se uradno obvesti o teh ukrepih, skupaj z razlogi za njihovo ohranitev ali uvedbo.

3.   Država članica lahko tudi prepove določeno kategorijo tobačnih ali povezanih izdelkov zaradi posebnih razmer v tej državi članici, kadar so ukrepi upravičeni zato, ker je treba zaščititi javno zdravje, pri čemer se upošteva visoka raven varovanja zdravja ljudi, ki jo zagotavlja ta direktiva. Komisijo se uradno obvesti o takšnih nacionalnih ukrepih, skupaj z razlogi za njihovo uvedbo. Komisija ob upoštevanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, dosežene s to direktivo, v šestih mesecih po prejemu uradnega obvestila v skladu s tem odstavkom nacionalne ukrepe odobri ali zavrne, potem ko preveri, ali so upravičeni, nujni in sorazmerni s svojim ciljem, ali pa so morda sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami. Če Komisija v roku šestih mesecev ne sprejme odločitve, se šteje, da so nacionalni ukrepi odobreni.

Člen 25

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor. To je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar je treba pridobiti mnenje odbora na podlagi pisnega postopka, se ta postopek zaključi brez izida, če se v roku za izdajo mnenja za to odloči predsednik odbora ali če to zahteva navadna večina članov odbora.

4.   Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 26

Pristojni organi

Države članice v treh mesecih od 20. maja 2016 imenujejo pristojne organe, odgovorne za izvajanje in izvrševanje obveznosti iz te direktive. Države članice Komisiji nemudoma sporočijo, kateri organi so bili imenovani. Komisija te informacije objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 27

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 3(2) in (4), 4(3) in (5), 7(5), (11) in (12), 9(5), 10(3), 11(6), 12(3), 15(12), 20(11) in (12) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 19. maja 2014. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz členov 3(2) in (4), 4(3) in (5), 7(5), (11) in (12), 9(5), 10(3), 11(6), 12(3), 15(12), 20(11) in (12) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členi 3(2) in (4), 4(3) in (5), 7(5), (11) in (12), 9(5), 10(3), 11(6), 12(3), 15(12), 20(11) in (12) začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 28

Poročilo

1.   Komisija najpozneje pet let po 20. maju 2016 in kadar koli je potrebno po tem datumu Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predloži poročilo o uporabi te direktive.

Pri pripravi poročila Komisiji pomagajo znanstveni in tehnični strokovnjaki, da ima na razpolago vse potrebne informacije.

2.   Komisija v poročilu navede zlasti elemente Direktive, ki bi jih bilo treba pregledati ali prilagoditi zaradi znanstvenega in tehničnega razvoja, vključno z razvojem mednarodno dogovorjenih predpisov in standardov o tobačnih in povezanih izdelkih. Komisija še posebej upošteva:

(a)

izkušnje, pridobljene v zvezi z obliko tistih površin zavojčka, ki jih ta direktiva ne ureja, ob upoštevanju nacionalnega, mednarodnega, pravnega, gospodarskega in znanstvenega razvoja;

(b)

razvoj trga novih tobačnih izdelkov, med drugim ob upoštevanju uradnih obvestil, prejetih v skladu s členom 19;

(c)

razvoj trga, ki pomeni bistveno spremembo okoliščin;

(d)

izvedljivost, koristi in možne učinke evropskega sistema predpisov v zvezi s sestavinami, ki se uporabljajo v tobačnih izdelkih, vključno s pripravo seznama sestavin na ravni Unije, ki se lahko uporabljajo oziroma so prisotne v tobačnih izdelkih ali so jim dodane, pri čemer se med drugim upoštevajo informacije, zbrane v skladu s členoma 5 in 6;

(e)

razvoj trga cigaret s premerom manj kot 7,5 mm in kako potrošniki dojemajo njihovo škodljivost in zavajajoče lastnosti takih cigaret;

(f)

izvedljivost, koristi in možne učinke podatkovne zbirke Unije z informacijami o sestavinah in emisijah iz tobačnih izdelkov, zbranimi v skladu s členoma 5 in 6;

(g)

razvoj trga elektronskih cigaret in posodic za ponovno polnjenje, pri čemer se med drugim upoštevajo informacije, zbrane v skladu s členom 20, vključno z začetkom uporabe takih izdelkov med mladimi in nekadilci, ter učinki takih izdelkov na prizadevanja za prenehanje kajenja in ukrepi, ki jih države članice sprejmejo v zvezi z aromami;

(h)

razvoj trga in preference potrošnikov glede tobaka za vodne pipe, s posebnim poudarkom na aromah tega tobaka.

Države članice Komisiji pomagajo in ji zagotovijo vse razpoložljive informacije za ocenjevanje in pripravo poročil.

3.   Poročilu sledijo predlogi za spremembo te direktive, za katere Komisija meni, da so potrebni za njeno prilagoditev razvoju na področju tobačnih in povezanih izdelkov, kolikor je potrebno za pravilno delovanje notranjega trga, ter da se upoštevajo novosti na podlagi znanstvenih dejstev ter razvoj mednarodno dogovorjenih standardov za tobačne in povezane izdelke.

Člen 29

Prenos

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 20. maja 2016. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih predpisov.

Države članice uporabljajo te ukrepe od 20. maja 2016, brez poseganja v člene 7(14), 10(1)(e), 15(13) in 16(3).

2.   Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v veljavnih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

3.   Države članice Komisiji sporočijo besedila bistvenih določb nacionalnega prava, sprejetega na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 30

Prehodne določbe

Države članice lahko dovolijo dajanje na trg naslednjih izdelkov, ki niso skladni s to direktivo, do 20. maja 2017:

(a)

tobačnih izdelkov, ki so bili proizvedeni ali dani v prosti promet in označeni v skladu z Direktivo 2001/37/ES pred 20. majem 2016;

(b)

elektronskih cigaret ali posodic za ponovno polnjenje, ki so bile proizvedene ali dane v prosti promet pred 20. novembrom 2016;

(c)

zeliščnih izdelkov za kajenje, ki so bili proizvedeni ali dani v prosti promet pred 20. majem 2016.

Člen 31

Razveljavitev

Direktiva 2001/37/ES se razveljavi z učinkom od 20. maja 2016, brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos te direktive v nacionalno pravo.

Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III k tej direktivi.

Člen 32

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 33

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 3. aprila 2014

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednik

D. KOURKOULAS


(1)  UL C 327, 12.11.2013, str. 65.

(2)  UL C 280, 27.9.2013, str. 57.

(3)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 14. marca 2014.

(4)  Direktiva 2001/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o izdelavi, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov (UL L 194, 18.7.2001, str. 26).

(5)  Priporočilo Sveta 2003/54/ES z dne 2. decembra 2002 o preprečevanju kajenja in o pobudah za izboljšanje nadzora nad tobakom (UL L 22, 25.1.2003, str. 31).

(6)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

(7)  Direktiva Sveta 89/622/EGS z dne 13. novembra 1989 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav, ki se nanašajo na označevanje tobačnih izdelkov in prepovedi trženja določenih vrst tobaka za oralno uporabo (UL L 359, 8.12.1989, str. 1).

(8)  Direktiva 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (UL L 311, 28.11.2001, str. 67).

(9)  Direktiva Sveta 93/42/EGS z dne 14. junija 1993 o medicinskih pripomočkih (UL L 169, 12.7.1993, str. 1).

(10)  Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL L 204, 21.7.1998, str. 27).

(11)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(12)  Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).

(13)  UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(14)  Direktiva Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnji trošarine, ki velja za predelani tobak (UL L 176, 5.7.2011, str. 24).

(15)  Direktiva Sveta 2007/74/ES z dne 20. decembra 2007 o oprostitvi plačila davka na dodano vrednost in trošarine na uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih držav (UL L 346, 29.12.2007, str. 6).

(16)  Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).

(17)  Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L 353, 31.12.2008, str. 1).

(18)  Priporočilo Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (UL L 124, 20.5.2003, str. 36).

(19)  Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).


PRILOGA I

SEZNAM BESEDILNIH OPOZORIL

(iz člena 10 in člena 11(1))

(1)

Kajenje povzroča 9 od 10 primerov pljučnega raka

(2)

Kajenje povzroča raka ust in žrela

(3)

Kajenje škoduje vašim pljučem

(4)

Kajenje povzroča srčni infarkt

(5)

Kajenje povzroča možgansko kap in invalidnost

(6)

Kajenje maši vaše žile

(7)

Kajenje povečuje tveganje za slepoto

(8)

Kajenje škoduje vašim zobem in dlesnim

(9)

Kajenje lahko ubije vašega še nerojenega otroka

(10)

Vaš tobačni dim škoduje vašim otrokom, družini in prijateljem

(11)

Otroci kadilcev pogosteje tudi sami začnejo kaditi

(12)

Opustite kajenje – ostanite živi za svoje bližnje

(13)

Kajenje zmanjšuje plodnost

(14)

Kajenje povečuje tveganje za impotenco


PRILOGA II

KNJIŽNICA SLIK

(IZ ČLENA 10(1))

[Določi jo Komisija na podlagi člena 10(3)(b).]


PRILOGA III

KORELACIJSKA TABELA

Direktiva 2001/37/ES

Ta direktiva

Člen 1

Člen 1

Člen 2

Člen 2

Člen 3

Člen 3

Člen 3(1)

Člen 3(1)

Člen 3(2) in (3)

Člen 4(1)

Člen 4(1)

Člen 4(2)

Člen 4(2)

Člen 4(3) do (5)

Člen 5(1)

Člen 5(2), točka (a)

Člen 9(1)

Člen 5(2), točka (b)

Člen 10(1), točka (a), in 10(2)

Člen 11(1)

Člen 5(3)

Člen 10(1)

Člen 5(4)

Člen 12

Člen 5(5), prvi pododstavek

Člen 9(3), peti pododstavek

Člen 11(2) in (3)

Člen 12(2), točka (b)

Člen 5(5), drugi pododstavek

Člen 11(4)

Člen 5(6), točka (a)

Člen 9(4), točka (a)

Člen 5(6), točka (b)

Člen 5(6), točka (c)

Člen 9(4), točka (b)

Člen 5(6), točka (d)

Člen 8(6) in člen 11(5), drugi pododstavek

Člen 5(6), točka (e)

Člen 8(1)

Člen 5(7)

Člen 8(3) in (4)

Člen 5(8)

Člen 5(9), prvi pododstavek

Člen 15(1) in (2)

Člen 5(9), drugi pododstavek

Člen 15(11)

Člen 6 (1), prvi pododstavek

Člen 5(1), prvi pododstavek

Člen 6 (1), drugi pododstavek

Člen 5(2) in (3)

Člen 6 (1), tretji pododstavek

Člen 6(2)

Člen 5(4)

Člen 6(3) in (4)

Člen 7

Člen 13(1), točka (b)

Člen 8

Člen 17

Člen 9(1)

Člen 4(3)

Člen 9(2)

Člen 10(2) in (3), točka (a)

Člen 9(3)

Člen 16(2)

Člen 10(1)

Člen 25(1)

Člen 10(2) in (3)

Člen 25(2)

Člen 11, prvi in drugi pododstavek

Člen 28(1), prvi in drugi pododstavek

Člen 11, tretji pododstavek

Člen 28(2), prvi pododstavek

Člen 11, četrti pododstavek

Člen 28(3)

Člen 12

Člen 13(1)

Člen 24(1)

Člen 13(2)

Člen 24(2)

Člen 13(3)

Člen 14(1), prvi pododstavek

Člen 29(1), prvi pododstavek

Člen 14(1), drugi pododstavek

Člen 29(2)

Člen 14(2) in (3)

Člen 30, točka (a)

Člen 14(4)

Člen 29(3)

Člen 15

Člen 31

Člen 16

Člen 32

Člen 17

Člen 33

Priloga I (Seznam dodatnih zdravstvenih opozoril)

Priloga I (Seznam besedilnih opozoril)

Priloga II (Roki za prenos in izvajanje razveljavljenih direktiv)

Priloga III (Korelacijska tabela)

Priloga III (Korelacijska tabela)


29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/39


DIREKTIVA 2014/42/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 3. aprila 2014

o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti členov 82(2) in 83(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Glavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala, vključno s hudodelskimi združbami mafijske narave, je finančna korist. Pristojni organi bi zato morali imeti sredstva za sledenje, začasno zavarovanje, upravljanje in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Učinkovito preprečevanje in odpravljanje organiziranega kriminala bi bilo treba doseči z nevtraliziranjem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v določenih primerih pa bi se moralo razširiti na vse premoženje, pridobljeno z dejavnostmi kriminalne narave.

(2)

Organizirane hudodelske združbe delujejo brez meja in vedno pogosteje pridobijo sredstva v državah članicah, v katerih ne bazirajo, in tretjih državah. Vse bolj je potrebno učinkovito mednarodno sodelovanje pri povrnitvi sredstev in medsebojni pravni pomoči.

(3)

Eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu je določitev strogih pravnih posledic za storitev takšnega kaznivega dejanja, kot tudi učinkovito odkrivanje ter začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

(4)

Čeprav so obstoječi statistični podatki omejeni, se zdi, da so zneski, povrnjeni iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Uniji prenizki v primerjavi z ocenjeno premoženjsko koristjo. Iz študij je razvidno, da se postopki odvzema kljub ureditvi s pravom Unije in nacionalnim pravom še vedno premalo uporabljajo.

(5)

Sprejetje minimalnih pravil bo približalo pravno ureditev držav članic na področju začasnega zavarovanja in odvzema ter tako okrepilo medsebojno zaupanje in olajšalo učinkovito čezmejno sodelovanje.

(6)

V stockholmskem programu in sklepih Sveta za pravosodje in notranje zadeve o odvzemu in povrnitvi sredstev, sprejetih junija 2010, je poudarjen pomen učinkovitejše opredelitve, odvzema in ponovne uporabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem.

(7)

Sedanji pravni okvir Unije o začasnem zavarovanju, zasegu in odvzemu sredstev sestavljajo Skupni ukrep 98/699/PNZ (4), Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ (5), Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ (6), Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ (7) in Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ (8).

(8)

Iz poročil Komisije o izvajanju okvirnih sklepov 2003/577/PNZ, 2005/212/PNZ in 2006/783/PNZ je razvidno, da sedanji sistemi za razširjen odvzem in medsebojno priznavanje sklepov o začasnem zavarovanju in zaplembi niso popolnoma učinkoviti. Odvzem ovirajo razlike v pravu držav članic.

(9)

Namen te direktive je spremeniti in razširiti določbe okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ. Navedena okvirna sklepa bi bilo treba delno nadomestiti za države članice, ki so zavezane s to direktivo.

(10)

Države članice lahko postopke odvzema, ki so povezani s kazensko zadevo, sprožijo na katerem koli pristojnem sodišču.

(11)

Veljavni koncept premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je treba pojasniti, da vključuje neposredne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in vse neposredne koristi, vključno z naknadnimi ponovnimi vlaganji ali preoblikovanjem neposrednih premoženjskih koristi. Premoženjska korist lahko tako vključuje kakršno koli premoženje, tudi tisto, ki je bilo deloma ali v celoti preoblikovano ali spremenjeno v drugo premoženje in tudi tisto, ki je bilo pomešano s premoženjem, pridobljenim iz zakonitih virov, in sicer do ocenjene vrednosti združene premoženjske koristi. Vključuje lahko tudi prihodek ali druge koristi, ki izhajajo iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali iz premoženja, v katerega je bila takšna premoženjska korist preoblikovana ali spremenjena ali s katerim je bila pomešana.

(12)

V tej direktivi je premoženje, ki ga je mogoče začasno zavarovati ali odvzeti, široko opredeljeno. Ta opredelitev vključuje pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju. Takšni dokumenti ali listine bi lahko bili na primer finančne listine ali dokumenti, ki so lahko podlaga za terjatve upnika in so običajno v lasti osebe, na katero vplivajo ustrezni postopki. Ta direktiva ne posega v obstoječe nacionalne postopke za hrambo pravnih dokumentov ali listin, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na premoženju, kakor jih uporabljajo pristojni nacionalni organi ali javni organi v skladu z nacionalnim pravom.

(13)

Začasno zavarovanje in odvzem sta v tej direktivi avtonomna koncepta, kar državam članicam ne bi smelo preprečiti izvajanja te direktive z uporabo instrumentov, ki bi po nacionalnem pravu veljali za sankcije ali druge vrste ukrepov.

(14)

V zvezi z odvzemom predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ter premoženja v vrednosti teh predmetov in premoženjske koristi bi bilo treba uporabljati širši koncept kaznivih dejanj, ki jih zajema ta direktiva. V skladu z Okvirnim sklepom 2001/500/PNZ morajo države članice na podlagi pravnomočne obsodbe omogočiti odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter odvzem premoženja v vrednosti, ki ustreza takim predmetom in premoženjski koristi. Takšne obveznosti bi bilo treba ohraniti za kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema, koncept premoženjske koristi, kakor je opredeljen v tej direktivi, pa bi bilo treba razlagati na podoben način, kar zadeva kazniva dejanja, ki jih ta direktiva ne zajema. Države članice lahko po potrebi v skladu z nacionalnim pravom odvzem premoženja v vrednosti premoženjske koristi opredelijo kot dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu.

(15)

Moralo bi se omogočiti, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjska korist, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi. Takšna pravnomočna obsodba je lahko izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti. Če odvzem na podlagi pravnomočne obsodbe ni mogoč, bi moralo biti pod določenimi pogoji še vedno mogoče zaseči predmete, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjsko korist, vsaj v primeru bolezni ali bega osumljenca ali obdolženca. Vendar pa bi bil v takih primerih bolezni in bega sam obstoj postopka v nenavzočnosti dovolj za izpolnitev te obveznosti držav članic. Če je osumljenec ali obdolženec pobegnil, bi morale države članice sprejeti vse razumne ukrepe in lahko zahtevajo, da mora biti zadevna oseba prisotna v postopku odvzema ali o njem obveščena.

(16)

V tej direktivi bi bilo treba bolezen razumeti kot nezmožnost osumljenca ali obdolženca, da se dlje časa ne more udeležiti kazenskega postopka, zato postopek ne more potekati pod normalnimi pogoji. Od osumljencev ali obdolžencev se lahko zahteva, da predložijo dokaz o bolezni, na primer zdravstveno potrdilo, ki bi ga sodišče moralo imeti možnost zavrniti, če meni, da ni zadovoljivo. To ne bi smelo vplivati na pravico te osebe, da jo v postopku zastopa odvetnik.

(17)

Pri izvajanju te direktive v zvezi z odvzemom premoženja v vrednosti predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, bi se ustrezne določbe lahko uporabljale, kadar je zaradi posebnih okoliščin primera takšen ukrep sorazmeren, ob upoštevanju zlasti vrednosti zadevnih predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja. Države članice lahko upoštevajo, ali in v kolikšnem obsegu je obsojenec odgovoren za to, da odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ni mogoč.

(18)

Pri izvajanju te direktive lahko države članice določijo, da v izjemnih okoliščinah ni mogoče odrediti odvzema, če bi v skladu z nacionalnim pravom na podlagi okoliščin posameznega primera, ki bi morale biti odločilne, to pomenilo pretirane težave za prizadeto osebo. Države članice bi morale zelo omejiti uporabo te možnosti in bi jim moralo biti dovoljeno, da določijo, da se odvzem ne odredi, le v primerih, ko bi bila zadevna oseba zaradi odvzema v položaju, v katerem bi zelo težko preživela.

(19)

Hudodelske združbe se ukvarjajo z raznovrstnimi kriminalnimi dejavnostmi. Za učinkovito preprečevanje dejavnosti organiziranega kriminala se lahko zgodi, da je ustrezno, da kazenski obsodbi sledi odvzem ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem, temveč tudi drugega premoženja, za katerega sodišče ugotovi, da je premoženjska korist, pridobljena z drugimi kaznivimi dejanji. Ta pristop je razširjen odvzem. V Okvirnem sklepu 2005/212/PNZ so določeni trije različni nizi minimalnih zahtev, ki jih države članice lahko izberejo pri uporabi razširjenega odvzema. Države članice so tako pri prenosu navedenega okvirnega sklepa izbrale različne možnosti, kar je povzročilo različne koncepte razširjenega odvzema v nacionalnih pravnih redih. Ta različnost ovira čezmejno sodelovanje v zvezi s primeri odvzema. Zato je treba doseči nadaljnjo harmonizacijo določb o razširjenem odvzemu z določitvijo enotnega minimalnega standarda.

(20)

Pri ugotavljanju, ali je s kaznivim dejanjem mogoče pridobiti gospodarsko korist, lahko države članice upoštevajo modus operandi, na primer ali je pogoj za kaznivo dejanje ta, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji. To pa na splošno ne bi smelo vplivati na možnost uporabe razširjenega odvzema.

(21)

Razširjen odvzem bi moral biti mogoč, kadar sodišče meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. To ne pomeni, da je treba ugotoviti, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem. Države članice lahko določijo, da na primer zadošča, da sodišče po presoji verjetnosti meni ali lahko razumno domneva, da je bistveno bolj verjetno, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem kot z drugimi dejavnostmi. V tem okviru mora sodišče upoštevati posebne okoliščine primera, vključno z dejstvi in razpoložljivimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o razširjenem odvzemu. Eno od dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem, bi lahko bilo tudi, da je premoženje zadevne osebe nesorazmerno z njenimi zakonitimi dohodki. Države članice bi lahko predpisale tudi določeno obdobje, v katerem bi se lahko štelo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem.

(22)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Državam članicam ne preprečuje, da v nacionalnem pravu določijo širše pristojnosti, na primer v zvezi s pravili o dokazih.

(23)

Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, ki spadajo v področje uporabe instrumentov, naštetih v tej direktivi. Znotraj področja uporabe teh instrumentov bi morale države članice vsaj za določena kazniva dejanja, kakor so opredeljena v tej direktivi, uporabljati razširjen odvzem.

(24)

Praksa osumljenca ali obdolženca, da premoženje z namenom izogiba odvzemu prenese na tretjo osebo, ki je s tem seznanjena, je pogosta in vse bolj razširjena. Sedanji pravni okvir Unije ne vsebuje zavezujočih pravil o odvzemu premoženja, prenesenega na tretje osebe. Zato postaja vse bolj nujno, da se dovoli odvzem premoženja, ki je preneseno na tretje osebe ali ki ga pridobijo tretje osebe. Pridobitev s strani tretje osebe se nanaša na primere, v katerih je tretja oseba, denimo, pridobila premoženje neposredno ali posredno, na primer prek posrednika, od osumljenca ali obdolženca, vključno s primeri, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje v njenem imenu ali v njeno korist, in če obdolženec nima premoženja, ki bi se lahko odvzelo. Takšen odvzem bi moral biti mogoč vsaj v primerih, ko so tretje osebe vedele ali bi lahko vedele, da je namen prenosa ali pridobitve izogib odvzemu, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, tudi ko je bil prenos opravljen brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nižji od tržne vrednosti. Pravila o odvzemu tretji osebi veljajo za fizične in pravne osebe. To ne bi smelo posegati v pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri.

(25)

Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom opredelijo, da je odvzem tretji osebi dopolnilni ali alternativni ukrep neposrednemu odvzemu, kakor je ustrezno.

(26)

Odvzem privede do dokončnega odvzema premoženja. Ohranitev premoženja pa je lahko predpogoj za odvzem in je pomembno za izvršitev sklepa o odvzemu. Premoženje se ohrani z začasnim zavarovanjem. Da bi preprečili zapravljanje premoženja, preden lahko sodišče izda sklep o začasnem zavarovanju, bi bilo treba pristojne organe v državah članicah pooblastiti, da lahko takoj sprejmejo ukrepe za zaščito takega premoženja.

(27)

Ker se premoženje pogosto ohrani za namene odvzema, sta začasno zavarovanje in odvzem tesno povezana. V nekaterih pravnih sistemih velja začasno zavarovanje za namene odvzema za ločen postopkovni ukrep začasne narave, ki mu lahko sledi sklep o odvzemu. Brez poseganja v različne nacionalne pravne sisteme in Okvirni sklep 2003/577/PNZ bi morala ta direktiva približati nekatere vidike nacionalnih sistemov začasnega zavarovanja za namene odvzema.

(28)

Ukrepi začasnega zavarovanja ne vplivajo na možnost, da se določeno premoženje med postopkom šteje za dokaz, pod pogojem, da bo na koncu na voljo za učinkovito izvršitev sklepa o odvzemu.

(29)

V okviru kazenskih postopkov je mogoče začasno zavarovati premoženje tudi za namene njegove morebitne poznejše povrnitve ali kot jamstvo za nadomestilo škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

(30)

Osumljenci ali obdolženci pogosto skrijejo premoženje za ves čas trajanja kazenskega postopka. Sklepa o odvzemu tako ni mogoče izvršiti, zato osebe, katerih premoženje je predmet sklepa o odvzemu, to premoženje koristijo po prestani kazni. Zaradi tega je treba omogočiti, da bo tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje mogoče natančno določiti obseg premoženja, da se omogoči izvršitev sklepov o odvzemu v celoti, če na začetku ni bilo odkrito nobeno premoženje ali je bilo odkrito nezadostno premoženje, sklep o odvzemu pa ni bil izvršen.

(31)

Ker sklepi o začasnem zavarovanju omejujejo lastninsko pravico, takšni začasni ukrepi ne bi smeli veljati dlje, kot je to potrebno za ohranitev razpoložljivosti premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. To bi lahko zahtevalo sodno presojo, da se zagotovi ohranitev njihovega namena, in sicer preprečitev zapravljanja premoženja.

(32)

S premoženjem, začasno zavarovanim zaradi morebitnega poznejšega odvzema, bi bilo treba ustrezno upravljati, da se ne bi zmanjšala njegova tržna vrednost. Da bi karseda zmanjšali takšne izgube, bi morale države članice sprejeti potrebne ukrepe, vključno z možnostjo prodaje ali prenosa premoženja. Sprejeti bi morale ustrezne ukrepe, na primer vzpostavitev nacionalnih centraliziranih uradov za upravljanje sredstev, vrsto specializiranih uradov ali enakovrednih mehanizmov, za učinkovito upravljanje sredstev, začasno zavarovanih pred odvzemom, in ohranjanje njihove vrednosti do izdaje sodne odločbe.

(33)

Ta direktiva bistveno vpliva na pravice oseb – ne le osumljencev ali obdolžencev, ampak tudi na pravice tretjih oseb, ki se jih kazensko ne preganja. Zato je treba določiti posebna jamstva in pravna sredstva za zagotavljanje ohranitve njihovih temeljnih pravic pri izvajanju te direktive. To vključuje pravico do zaslišanja za tretje osebe, ki trdijo, da so lastniki zadevnega premoženja ali da imajo druge lastninske pravice (stvarne pravice, ius in re), kot je na primer pravica do uporabe. Osebo, na katero vpliva, bi bilo treba o sklepu o začasnem zavarovanju obvestiti čim prej po izvršitvi sklepa. Pristojni organi pa lahko obvestilo zadevni osebi o takšnih sklepih zaradi potreb preiskave odložijo.

(34)

Namen obvestila o sklepu o začasnem zavarovanju je med drugim tudi, da se osebi, na katero vpliva, omogoči, da sklep izpodbija. V takšnem obvestilu bi zato moral biti naveden, vsaj na kratko, razlog ali razlogi za zadevni sklep, pri čemer se razume, da je lahko takšna navedba zelo zgoščena.

(35)

Države članice bi morale razmisliti o sprejetju ukrepov, s katerimi se dovoli, da se odvzeto premoženje uporabi za zadeve javnega interesa ali za namene socialne države. Takšni ukrepi bi lahko med drugim vključevali tudi namenitev premoženja za projekte kazenskega pregona in preprečevanja kriminala, kot tudi druge projekte, ki so v javnem interesu in družbeno koristni. Obveznost razmisleka o sprejetju ukrepov za države članice pomeni tudi postopkovno obveznost, kot je opraviti pravno analizo ali obravnavati prednosti in slabosti uvedbe ukrepov. Države članice bi morale pri upravljanju začasno zavarovanega premoženja in sprejemanju ukrepov glede uporabe odvzetega premoženja sprejeti ustrezne ukrepe, da bi preprečile vdor kriminalitete ali nezakonitosti.

(36)

Zanesljivi viri podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, so redki. Da bi omogočili oceno te direktive, je treba zbrati primerljive minimalne sklope ustreznih statističnih podatkov o začasnem zavarovanju in odvzemu premoženja, sledenju sredstev ter pravosodnih dejavnostih in dejavnostih prodaje sredstev.

(37)

Države članice bi si morale v zvezi z nekaterimi statističnimi podatki prizadevati, da se podatki zbirajo na centralni ravni z namenom, da se pošljejo Komisiji. To pomeni, da bi si morale države članice ustrezno prizadevati za zbiranje zadevnih podatkov. To pa nikakor ne pomeni, da države članice morajo doseči cilj zbiranja teh podatkov, če to zadevni državi članici predstavlja nesorazmerno upravno breme ali visoke stroške.

(38)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) ter Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljnjem besedilu: EKČP), kot se jih razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo v zvezi s pravno pomočjo in državam članicam ne nalaga nobenih obveznosti glede njihovih sistemov pravne pomoči, ki bi se morali uporabljati v skladu z Listino in EKČP.

(39)

Vzpostaviti bi bilo treba posebne zaščitne ukrepe, da bi zagotovili, da se v zvezi s sklepi o odvzemu praviloma navedejo razlogi, razen če se v poenostavljenem kazenskem postopku v zvezi s primeri manjših kaznivih dejanj prizadeta oseba odpove svoji pravici do seznanitve z razlogi.

(40)

To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju določb Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10) in Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki se nanašajo na postopkovne pravice v kazenskih postopkih.

(41)

Ker cilja te direktive, in sicer olajšati odvzem premoženja v kazenskih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(42)

V skladu s členoma 3 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive. V skladu z navedenim protokolom je ta direktiva za Irsko zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanjo zavezujoči.

(43)

V skladu s členi 1, 2 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja. Pod pogojem njegovega sodelovanja v skladu s členom 4 navedenega protokola, je ta direktiva za Združeno kraljestvo zavezujoča le v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, ki jih urejajo instrumenti, ki so zanj zavezujoči.

(44)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Vsebina

1.   Ta direktiva določa minimalna pravila o začasnem zavarovanju premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema in o odvzemu premoženja v kazenskih zadevah.

2.   Ta direktiva ne posega v postopke, ki jih države članice lahko uporabijo za odvzem zadevnega premoženja.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

„premoženjska korist“ pomeni vsako gospodarsko korist neposredno ali posredno pridobljeno s kaznivim dejanjem; zajema lahko vse oblike premoženja in vključuje vsakršno nadaljnje ponovno vlaganje ali preoblikovanje neposredne premoženjske koristi in vse koristi, ki imajo določeno vrednost;

2.

„premoženje“ pomeni vsakršno premoženje, materialno ali nematerialno, premično ali nepremično, in pravne dokumente ali listine, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na takšnem premoženju;

3.

„predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja“ pomenijo katero koli premoženje, ki se uporablja ali je na kakršen koli način, v celoti ali delno, namenjeno storitvi kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj;

4.

„odvzem“ pomeni dokončni odvzem premoženja, ki ga v zvezi s kaznivim dejanjem odredi sodišče;

5.

„začasno zavarovanje“ pomeni začasno prepoved prenosa, uničenja ali preoblikovanja premoženja, razpolaganja ali prometa z njim ali začasen prevzem skrbništva ali nadzora nad premoženjem;

6.

„kaznivo dejanje“ pomeni dejanje, zajeto z instrumenti iz člena 3.

Člen 3

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, zajeta z naslednjimi instrumenti:

(a)

Konvencija, pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji, o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (12) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o boju proti korupciji uradnikov);

(b)

Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ z dne 29. maja 2000 o povečanju zaščite s kaznimi in drugimi sankcijami za ponarejanje v zvezi z uvedbo eura (13);

(c)

Okvirni sklep Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja 2001 o boju proti goljufiji in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi sredstvi (14);

(d)

Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (15);

(e)

Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (16);

(f)

Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (17);

(g)

Okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami (18);

(h)

Okvirni sklep Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (19);

(i)

Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (20);

(j)

Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (21);

(k)

Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ (22),

ter v drugih pravnih instrumentih, v katerih je izrecno določeno, da se ta direktiva uporablja za v njih harmonizirana kazniva dejanja.

Člen 4

Odvzem

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki omogočajo, da se na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je lahko bila izrečena tudi v okviru postopka v nenavzočnosti, bodisi v celoti bodisi delno odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjska korist ali premoženje v vrednosti takšnih predmetov ali premoženjske koristi.

2.   Kadar odvzem na podlagi odstavka 1 ni mogoč, vsaj v primerih, ko je razlog za takšno nezmožnost bolezen ali beg osumljenca ali obdolženca, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja in premoženjske koristi v primerih, ko se je začel kazenski postopek v zvezi s kaznivim dejanjem, s katerim je mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist, in v katerih bi osumljenec ali obdolženec lahko bil obsojen za kaznivo dejanje, če bi bil zmožen sodelovati v takšnem postopku.

Člen 5

Razširjen odvzem

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki jim omogočijo, da odvzamejo, bodisi v celoti bodisi delno, premoženje, ki je v lasti osebe, obsojene za kaznivo dejanje, s katerim je mogoče neposredno ali posredno pridobiti gospodarsko korist, kadar sodišče na podlagi okoliščin primera, vključno s specifičnimi dejstvi in razpoložljivimi dokazi, kot je nesorazmerna vrednost premoženja obsojenca glede na njegove zakonite dohodke, meni, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivim ravnanjem.

2.   Za namene odstavka 1 tega člena pojem „kaznivo dejanje“ vključuje najmanj:

(a)

aktivno in pasivno korupcijo v zasebnem sektorju, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2003/568/PNZ, ter aktivno in pasivno korupcijo uradnikov institucij Unije oziroma držav članic, kot je določeno v členu 2 in 3 Konvencije o boju proti korupciji uradnikov;

(b)

kazniva dejanja v zvezi s sodelovanjem v hudodelski združbi, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ, vsaj za primere, ko je bila s kaznivim dejanjem pridobljena gospodarska korist;

(c)

povzročitev sodelovanja otroka v pornografski predstavi ali napeljevanje otroka k takšnemu sodelovanju, bodisi zaradi ustvarjanja dobička ali drugega izkoriščanja otroka v te namene, če je otrok že dopolnil starost, ko lahko pristane na spolnost, kot je določeno v členu 4(2) Direktive 2011/93/EU; dostava, razpošiljanje ali posredovanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(4) navedene direktive; ponudba, preskrba ali omogočanje dostopa do otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(5) navedene direktive; proizvajanje otroške pornografije, kot je določeno v členu 5(6) navedene direktive;

(d)

nezakonito poseganje v sistem in nezakonito poseganje v podatke, kot je določeno v členu 4 oziroma 5 Direktive 2013/40/EU, ko je prizadeto znatno število informacijskih sistemov z uporabo orodja, določenega v členu 7 navedene direktive, zasnovanega ali prilagojenega predvsem za ta namen; naklepna izdelava, prodaja, naročilo za uporabo, uvoz, distribucija ali drugo dajanje na voljo orodij za kazniva dejanja, vsaj v primerih, ki niso majhnega pomena, kot je določeno v členu 7 navedene direktive;

(e)

kazniva dejanja, ki se kaznujejo v skladu z ustreznim instrumentom iz člena 3 ali v primeru, da zadevni instrument ne določa praga kazni, v skladu z ustreznim nacionalnim pravom, in sicer z najvišjo zaporno kaznijo vsaj štirih let.

Člen 6

Odvzem tretji osebi

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo odvzem premoženjske koristi ali drugega premoženja, katerega vrednost ustreza premoženjski koristi, ki jo je neposredno ali posredno na tretje osebe prenesel osumljenec ali obdolženec ali jo je tretja oseba pridobila od osumljenca ali obdolženca, vsaj v primerih, če so te tretje osebe vedele ali bi morale vedeti, da je namen prenosa ali pridobitve izogib odvzemu, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, tudi ko sta bila prenos ali pridobitev opravljena brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nižji od tržne vrednosti.

2.   Odstavek 1 ne posega v pravice tretjih oseb, ki ravnajo v dobri veri.

Člen 7

Začasno zavarovanje

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo začasno zavarovanje premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. Ti ukrepi, ki jih odredi pristojni organ, vključujejo nujne ukrepe, ki se sprejmejo, kadar so potrebni za ohranitev premoženja.

2.   Za premoženje v posesti tretje osebe iz člena 6 se lahko uporabijo ukrepi začasnega zavarovanja za namene morebitnega poznejšega odvzema.

Člen 8

Zaščitni ukrepi

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se osebam, na katere vplivajo ukrepi iz te direktive, zagotovi pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja z namenom varovanja njihovih pravic.

2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se sklep o začasnem zavarovanju po izvršbi čim prej pošlje osebi, na katero vpliva. V takšnem obvestilu je vsaj na kratko naveden razlog ali razlogi za izdajo zadevnega sklepa. Kadar je treba preprečiti ogrožanje kazenske preiskave, lahko pristojni organi preložijo obvestilo o sklepu o začasnem zavarovanju osebi, na katero vpliva.

3.   Sklep o začasnem zavarovanju je veljaven samo toliko časa, kolikor je to potrebno za ohranitev premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema.

4.   Države članice osebi, na premoženje katere vpliva sklep o začasnem zavarovanju, zagotovijo dejansko možnost izpodbijanja sklepa o začasnem zavarovanju pred sodiščem v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu. V takšnih postopkih se lahko zahteva, da je treba prvotni sklep o začasnem zavarovanju, ki ga izda pristojni organ, ki ni pravosodni organ, najprej predložiti v potrditev ali presojo pravosodnemu organu, preden se lahko izpodbija pred sodiščem.

5.   Začasno zavarovano premoženje, ki se pozneje ne odvzame, je treba takoj vrniti. Pogoji ali postopkovna pravila za vračilo takšnega premoženja se določijo z nacionalnim pravom.

6.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je vsak sklep o odvzemu obrazložen in poslan osebi, na katero vpliva. Države članice osebi, v zvezi s katero se odredi odvzem, zagotovijo dejansko možnost izpodbijanja sklepa pred sodiščem.

7.   Brez poseganja v Direktivo 2012/13/EU in Direktivo 2013/48/EU imajo osebe, na premoženje katerih vpliva sklep o odvzemu, pravico do dostopa do odvetnika ves čas postopka odvzema v zvezi z določitvijo premoženjske koristi in predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, da varujejo svoje pravice. Zadevne osebe se obvesti o tej pravici.

8.   V postopku iz člena 5 ima prizadeta oseba dejansko možnost izpodbijanja okoliščin primera, vključno s specifičnimi dejstvi in razpoložljivimi dokazi, na podlagi katerih se zadevno premoženje obravnava kot premoženje, pridobljeno s kaznivim ravnanjem.

9.   Tretje osebe lahko zahtevajo lastništvo ali druge lastninske pravice, tudi v primerih iz člena 6.

10.   Kadar žrtve zaradi storjenega kaznivega dejanja tožijo osebo, ki je podvržena ukrepu odvzema v skladu s to direktivo, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ta ukrep odvzema tem žrtvam ne preprečuje, da uveljavljajo odškodninski zahtevek.

Člen 9

Dejanski odvzem in izvršba

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo identificiranje in izsleditev premoženja, ki naj bi se začasno zavarovalo in odvzelo, tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje ali po postopku za uporabo člena 4(2), ter zagotovijo dejansko izvršitev sklepa o odvzemu, če je takšen sklep že izdan.

Člen 10

Upravljanje začasno zavarovanega in odvzetega premoženja

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, na primer s tem, da vzpostavijo centralne urade, vrsto specializiranih uradov ali enakovredne mehanizme, da zagotovijo ustrezno upravljanje premoženja, začasno zavarovanega zaradi morebitnega poznejšega odvzema.

2.   Države članice zagotovijo, da ukrepi iz odstavka 1 vključujejo možnost prodaje ali po potrebi prenosa premoženja.

3.   Države članice razmislijo o sprejetju ukrepov, s katerimi se dovoli, da se odvzeto premoženje uporabi za zadeve javnega interesa ali za namene socialne države.

Člen 11

Statistični podatki

1.   Države članice redno zbirajo in vzdržujejo izčrpne statistične podatke ustreznih organov. Zbrane statistične podatke vsako leto pošljejo Komisiji, ti podatki pa vključujejo:

(a)

število izvršenih sklepov o začasnem zavarovanju;

(b)

število izvršenih sklepov o odvzemu;

(c)

ocenjeno vrednost začasno zavarovanega premoženja, vsaj premoženja, ki je bilo ob začasnem zavarovanju zavarovano zaradi morebitnega poznejšega odvzema;

(d)

ocenjeno vrednost povrnjenega premoženja v času odvzema.

2.   Države članice vsako leto Komisiji pošljejo tudi naslednje statistične podatke, če so ti na voljo na centralni ravni zadevne države članice:

(a)

število vlog za izdajo sklepa o začasnem zavarovanju za izvršitev v drugi državi članici;

(b)

število vlog za izdajo sklepa o odvzemu za izvršitev v drugi državi članici;

(c)

vrednost ali ocenjeno vrednost premoženja, povrnjenega z izvršbo v drugi državi članici.

3.   Države članice si prizadevajo zbirati podatke iz odstavka 2 na centralni ravni.

Člen 12

Prenos

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 4. oktobra 2015. Komisiji takoj pošljejo besedilo navedenih predpisov.

2.   Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.   Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 13

Poročanje

Komisija do 4. oktobra 2018 predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, v katerem oceni vpliv obstoječega nacionalnega prava na odvzem in povrnitev sredstev, temu pa po potrebi priloži ustrezne predloge.

Komisija v tem poročilu tudi oceni, ali je treba revidirati seznam kaznivih dejanj iz člena 5(2).

Člen 14

Nadomestitev Skupnega ukrepa 98/699/PNZ ter nekaterih določb okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ

1.   Skupni ukrep 98/699/PNZ, točko (a) člena 1, ter člena 3 in 4 Okvirnega sklepa 2001/500/PNZ ter prve štiri alineje člena 1 in člen 3 Okvirnega sklepa 2005/212/PNZ se nadomestijo s to direktivo za države članice, ki jih ta direktiva zavezuje, brez poseganja v obveznosti teh držav članic v zvezi z roki za prenos navedenih okvirnih sklepov v nacionalno pravo.

2.   Za države članice, ki jih ta direktiva zavezuje, se sklicevanja na Skupni ukrep 98/699 PNZ in na določbe okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ iz odstavka 1 štejejo kot sklicevanja na to direktivo.

Člen 15

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 16

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V Bruslju, 3. aprila 2014

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednik

D. KOURKOULAS


(1)  UL C 299, 4.10.2012, str. 128.

(2)  UL C 391, 18.12.2012, str. 134.

(3)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 25. februarja 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 14. marca 2014.

(4)  Skupni ukrep 98/699/PNZ z dne 3. decembra 1998 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi predmetov in premoženjske koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, ki ga je sprejel Svet na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji (UL L 333, 9.12.1998, str. 1).

(5)  Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (UL L 182, 5.7.2001, str. 1).

(6)  Okvirni sklep Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (UL L 196, 2.8.2003, str. 45).

(7)  Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (UL L 68, 15.3.2005, str. 49).

(8)  Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (UL L 328, 24.11.2006, str. 59).

(9)  Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL L 280, 26.10.2010, str. 1).

(10)  Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL L 142, 1.6.2012, str. 1).

(11)  Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL L 294, 6.11.2013, str. 1).

(12)  UL C 195, 25.6.1997, str. 1.

(13)  UL L 140, 14.6.2000, str. 1.

(14)  UL L 149, 2.6.2001, str. 1.

(15)  UL L 182, 5.7.2001, str.1.

(16)  UL L 164, 22.6.2002, str. 3.

(17)  UL L 192, 31.7.2003, str. 54.

(18)  UL L 335, 11.11.2004, str. 8.

(19)  UL L 300, 11.11.2008, str. 42.

(20)  UL L 101, 15.4.2011, str. 1.

(21)  UL L 335, 17.12.2011, str. 1.

(22)  UL L 218, 14.8.2013, str. 8.


29.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 127/51


DIREKTIVA 2014/45/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 3. aprila 2014

o rednih tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnih vozil ter razveljavitvi Direktive 2009/40/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Komisija v svoji beli knjigi z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ določa cilj, t. i. „vizijo nič“, v skladu s katerim bi Unija do leta 2050 morala zmanjšati število nesreč s smrtnim izidom na skoraj nič. Da bi se ta cilj uresničil, se od tehnologije vozil pričakuje, da bo v veliki meri prispevala k izboljšanju varnosti v cestnem prometu.

(2)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ predlagala, da se skupno število nesreč s smrtnim izidom v Uniji do leta 2020 zmanjša še za polovico, kar naj bi se pričelo leta 2010. Da bi se ta cilj dosegel, je Komisija določila sedem strateških ciljev in opredelila ukrepe za varnejša vozila, strategijo za zmanjšanje števila poškodb in ukrepe za izboljšanje varnosti za ranljive udeležence v prometu, zlasti za motoriste.

(3)

Tehnični pregledi so del širše ureditve, ki naj bi zagotavljala varno in okoljsko sprejemljivo stanje vozil ves čas njihove uporabe. Ta ureditev bi morala zajemati tehnične preglede vozil in tehnične cestne preglede vozil, ki se uporabljajo za dejavnosti komercialnega cestnega prevoza, ter določati postopek registracije vozil, kar bi omogočalo začasno prepoved uporabe vozila v cestnem prometu, kadar vozilo predstavlja takojšnje tveganje za varnost v cestnem prometu. Redni pregledi bi morali biti glavno orodje za zagotavljanje tehnične brezhibnosti. Tehnični cestni pregledi gospodarskih vozil bi morali le dopolnjevati redne preglede.

(4)

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da določijo višje standarde za preglede, kot jih zahteva ta direktiva.

(5)

Izvrševanje ukrepov za tehnično brezhibnost lahko vključuje tudi kampanje za ozaveščanje lastnikov vozil, z namenom razvijati dobre prakse in navade glede osnovnih pregledov svojih vozil.

(6)

Vozila, katerih tehnični sistemi ne delujejo pravilno, vplivajo na varnost na cesti in so lahko eden od dejavnikov prometnih nesreč s poškodbami ali smrtnimi žrtvami. Ta vpliv bi se lahko zmanjšal, če bi bile sprejete ustrezne izboljšave sistema tehničnih pregledov. Z zgodnjim odkrivanjem pomanjkljivosti pri tehnični brezhibnosti motornega vozila bi se prispevalo k odpravi te pomanjkljivosti in s tem k preprečevanju nesreč.

(7)

Vozila s slabo delujočimi sistemi za nadzor emisij imajo večji vpliv na okolje kot ustrezno vzdrževana vozila. Ureditev z rednimi tehničnimi pregledi bi torej prispevala k izboljšanju okolja z zmanjšanjem povprečnih emisij vozil.

(8)

Države članice bi morale preučiti ustrezne ukrepe za preprečevanje škodljivih manipulacij ali nedovoljenih posegov v dele in sestavne dele vozila, ki bi lahko negativno vplivali na zahtevane varnostne in okoljske značilnosti vozila, zlasti z rednimi tehničnimi pregledi, ukrepi pa bi morali vključevati učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne kazni.

(9)

V zadnjih dveh desetletjih so se zahteve za homologacijo vozil glede emisij stalno povečevale. Vendar kakovost zraka z vse strožjimi emisijskimi standardi za vozila ni dosegla izboljšanja v skladu napovedmi, zlasti ne pri dušikovih oksidih (NOx) in drobnih prašnih delcih. Podrobno bi bilo treba preučiti možnosti, da bi se preskusni cikli izboljšali in ustrezali razmeram na cesti, kar bi omogočilo razvoj prihodnjih rešitev, tudi oblikovanje metod pregledov, s katerimi se bodo merile ravni NOx in mejne vrednosti emisij NOx.

(10)

V vozilih, skladnih z emisijskima razredoma Euro 6 in Euro VI, so vgrajeni sistemi za diagnostiko na vozilu (OBD) vse učinkovitejši pri določanju emisij, kar upravičuje njihovo uporabo pri tehničnih pregledih kot enakovredno uporabi standardnega preverjanja emisij. Da bi se omogočila uporaba OBD pri tehničnih pregledih vozil razredov Euro 5 in Euro V ali nižjega razreda, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da takšno metodo preverjanja za tovrstna vozila dovolijo v skladu s priporočili proizvajalca in drugimi zahtevami, če je bila njena enakovrednost (po potrebi ob upoštevanju ustrezne zakonodaje o homologaciji) neodvisno preverjena.

(11)

V Uniji so bili sprejeti številni tehnični standardi in zahteve za varnost vozil. Z rednimi tehničnimi pregledi je treba zagotoviti, da bodo vozila še naprej izpolnjevala varnostne standarde. Ta ureditev bi morala veljati za nekatere kategorije vozil, opredeljene v direktivah 2002/24/ES (3), 2003/37/ES (4) in 2007/46/ES (5) Evropskega parlamenta in Sveta.

(12)

Kolesni traktorji, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost presega 40 km/h, se pri dejavnostih lokalnega prevoza in za komercialni cestni prevoz na javnih cestah čedalje bolj uporabljajo namesto tovornjakov. Njihova potencialna tveganost je enaka možnosti tveganja tovornjakov, zato bi bilo treba vozila v tej kategoriji, ki se pretežno uporabljajo na javnih cestah, treba podvreči tehničnim pregledom.

(13)

Vozila zgodovinskega pomena naj bi ohranjala dediščino dobe, v kateri so bila izdelana, in se na javnih cestah le malo uporabljajo. Odločitev o določitvi pogostosti rednih tehničnih pregledov za takšna vozila bi bilo treba prepustiti državam članicam. Države članice bi morale s predpisi urediti tudi tehnične preglede drugih vrst specializiranih vozil.

(14)

Vozila, ki se uporabljajo izključno na oddaljenih ozemljih držav članic, zlasti na majhnih otokih z manj kot 5 000 prebivalci ali na redko poseljenih območjih z gostoto prebivalstva manj kot pet oseb na kvadratni kilometer, se uporabljajo v takšnih razmerah, da je morda zanje potrebna posebna ureditev tehničnih pregledov. Države članice bi zato morale imeti pristojnosti, da takšna vozila izvzamejo iz področja uporabe te direktive.

(15)

Tehnični pregledi so suverena dejavnost, zato bi jih morale opravljati države članice ali javni ali zasebni subjekti, pooblaščeni za izvajanje takšnih pregledov, pod njihovim nadzorom. Države članice bi morale biti še naprej vselej odgovorne za tehnične preglede, tudi če nacionalni sistem dovoljuje, da tehnične preglede izvajajo zasebni organi, vključno s tistimi, ki izvajajo tudi popravila vozil.

(16)

Država članica bi morala imeti pristojnost, da določi centre za izvajanje tehničnih pregledov, ki se ne nahajajo na njenem ozemlju, za izvajanje tehničnih pregledov vozil, registriranih na njenem ozemlju, če jih je država članica, v kateri se ti centri za izvajanje tehničnih pregledov nahajajo, že pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov vozil.

(17)

Ključnega pomena za pregled vozil in zlasti za njihove elektronske varnostne sestavne dele je dostop do tehničnih specifikacij vsakega posameznega vozila. Posledično bi proizvajalci vozil morali zagotoviti podatke, ki so potrebni za preverjanje delovanja sestavnih delov, povezanih z varnostjo in okoljem. Določbe, povezane z dostopom do informacij o popravilih in vzdrževanju bi se morali za ta namen uporabljati na podoben način, kar bi centrom za izvajanje tehničnih pregledov omogočalo dostop do tistih elementov informacij, ki so potrebni za tehnični pregled. Podatki bi morali zajemati podrobnosti, s katerimi je možno zagotoviti nadzor delovanja varnostnih sistemov vozila na način, ki omogoča preglede takšnih sistemov v okviru rednih tehničnih pregledov. To je ključnega pomena zlasti na področju elektronsko nadzorovanih sistemov in bi moralo zajemati vse elemente, ki jih je vgradil proizvajalec.

(18)

Vozila, ki se uporabljajo na javnih cestah, morajo biti ob uporabi tehnično brezhibna. Imetnik potrdila o registraciji in, kjer je ustrezno, upravljavec vozila, bi moral biti odgovoren za ohranjanje vozila v tehnično brezhibnem stanju.

(19)

Za varnost v cestnem prometu in njen vpliv na družbo je pomembno, da so vozila, ki se uporabljajo na cesti, v primernem tehničnem stanju. Zato se državam članicam ne bi smelo preprečiti, da dovolijo dodatne prostovoljne tehnične preglede.

(20)

Da bi se imetnikom potrdila o registraciji in prevoznikom zagotovilo določeno stopnjo prožnosti, bi morale države članice imeti možnost, da opredelijo večtedenski rok za izvedbo rednega tehničnega pregleda.

(21)

Pregledi med življenjskim ciklom vozila bi morali biti razmeroma preprosti, hitri in poceni, hkrati pa bi morali učinkovito dosegati cilje te direktive.

(22)

Tehnični pregledi bi morali zajemati vse postavke, pomembne za posamezen model, konstrukcijo in opremo pregledanega vozila. Skladnost med deli in sestavnimi deli, na primer pesta koles, bi bilo treba obravnavati kot ključno varnostno postavko in bi jo bilo treba preverjati med tehničnim pregledom. V okviru teh postavk in glede na sedanje stanje tehnologije vozil bi bilo treba na seznam postavk pregleda vključiti sodobne elektronske sisteme. Za uskladitev tehničnih pregledov bi bilo treba določiti priporočene postopke pregledov za vsako postavko pregleda. Te postavke bi bilo treba posodobiti v skladu z razvojem raziskav in tehnološkim napredkom na področju varnosti vozil.

(23)

Za olajšanje harmonizacije in zagotovitev doslednosti standardov bi bilo treba za vse postavke pregleda uvesti neizčrpen seznam glavnih razlogov za neustreznost. Za doslednost pri presoji stanja pregledanega vozila bi bilo treba odkrite neustreznosti oceniti na podlagi splošnega standarda.

(24)

Zaradi boljše uporabe načela prostega gibanja v Uniji, bi morale države članice za potrebe ponovne registracije priznavati potrdilo o tehničnem pregledu, ki ga je izdala druga država članica. To ne bi smelo vplivati na pravico držav članic, da ob ponovni registraciji preverijo potrdilo o tehničnem pregledu in identifikacijsko številko vozila ter zahtevajo izvedbo novega tehničnega pregleda pod pogoji, določenimi v tej direktivi.

(25)

Goljufanje s kilometrskimi števci bi se moralo obravnavati kot kaznivo dejanje, za katero je določena kazen, saj lahko manipulacija kilometrskega števca povzroči netočno oceno tehničnega stanja vozila. Beleženje kilometrine v potrdilu o tehničnem pregledu in dostop inšpektorjev do teh informacij bi morala omogočiti lažje odkrivanje nedovoljenih posegov v kilometrski števec ali njegove manipulacije. Komisija bi morala preučiti izmenjavo podatkov o stanjih kilometrskih števcev med pristojnimi organi držav članic.

(26)

Po vsakem pregledu bi bilo treba izdati potrdilo o tehničnem pregledu. To bi moralo med drugim vključevati podatke, povezane z identiteto vozila, in podatke o rezultatih pregleda. Rezultati tehničnega pregleda bi morali biti na voljo v elektronski obliki. Da bi se zagotovilo ustrezno nadaljnje spremljanje tehničnih pregledov, bi morale države članice takšne podatke zbirati in jih hraniti v bazi podatkov, zlasti za analizo rezultatov rednih tehničnih pregledov.

(27)

Imetnik potrdila o registraciji in, kjer je ustrezno, upravljavec vozila, na katerem se je opravljal tehnični pregled, v okviru katerega so bile odkrite pomanjkljivosti, zlasti tiste, ki predstavljajo tveganje za varnost v cestnem prometu, bi moral take pomanjkljivosti nemudoma odpraviti. V primeru nevarnih pomanjkljivosti bi morda bilo potrebno omejiti uporabo vozila, dokler pomanjkljivosti niso v celoti odpravljene.

(28)

Če pregledano vozilo sodi v kategorijo, za katero ni potrebna registracija v državi članici, v kateri je bilo vozilo dano v promet, bi bilo državi članici treba omogočiti, da zahteva, da se dokazilo o pregledu namesti na vidno mesto na vozilu.

(29)

Za doseganje visoke kakovosti pregledov po vsej Uniji bi bilo treba opremo, ki se bo uporabljala pri pregledih, ter način njenega vzdrževanja in umerjanja preveriti ob upoštevanju specifikacij, ki jih določijo države članice ali proizvajalci.

(30)

Moralo bi biti možno, da bi se uporabljala alternativna oprema, ki odraža tehnološki napredek in inovacije, če zagotavlja enako visoko kakovost pregledov.

(31)

Države članice bi pri pooblaščanju centrov za izvajanje tehničnih pregledov na svojem ozemlju morale upoštevati dejstvo, da so v Direktivi 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) storitve splošnega pomena na področju prometa izključene iz njenega področja uporabe.

(32)

Centri za izvajanje tehničnih pregledov bi morali zagotavljati objektivnost in visoko kakovost preskušanja vozil. Zato bi morali biti pri izpolnjevanju minimalnih zahtev glede vodenja kakovosti skladni z zahtevami, ki jih določi država članica, ki izda pooblastilo.

(33)

Visoki standardi tehničnih pregledov zahtevajo, da imajo izvajalci pregledov visoko raven izkušenj in usposobljenosti. Uvesti bi bilo treba sistem usposabljanja, vključno z začetnim usposabljanjem in rednimi osvežitvenimi usposabljanji, ali ustrezno preverjanje. Določiti bi bilo treba prehodno obdobje, da bi prehod sedanjih izvajalcev pregledov na sistem rednih usposabljanj ali preverjanj potekal brez težav. Da bi države članice zagotovile visok standard usposabljanja, kompetenc in pregledovanja, bi jim bilo treba omogočiti, da določijo dodatne kompetence in ustrezne zahteve glede usposabljanja.

(34)

Inšpektorji bi morali med izvajanjem tehničnih pregledov ravnati neodvisno in na njihovo mnenje ne bi smelo vplivati nasprotje interesov, tudi ekonomske ali osebne narave. Zato nagrajevanje inšpektorjev ne bi smelo biti neposredno vezano na rezultate tehničnih pregledov. Moralo bi biti možno, da bi države članice predpisale strožje zahteve glede ločitve dejavnosti ali dovolile zasebnemu organu, da izvaja tehnične preglede in popravila vozil, tudi na istem vozilu, če se je nadzorni organ prepričal, da se vzdržuje visoka raven nepristranskosti.

(35)

Rezultati tehničnih pregledov se ne bi smeli spreminjati iz komercialnih razlogov. Nadzorni organ bi lahko spremenil rezultate tehničnega pregleda samo, če so ugotovitve, do katerih pride med tehničnim pregledom, ki ga opravi inšpektor, očitno napačne.

(36)

Za ohranitev visoke kakovosti pregledov skozi čas bi morale države članice vzpostaviti sistem zagotavljanja kakovosti, ki bo zajemal postopke za podelitev pooblastila, nadzor in odvzem, začasni odvzem ali preklic pooblastila za izvajanje tehničnih pregledov.

(37)

Akreditacija centrov za izvajanje tehničnih pregledov v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ne bi smela predstavljati obveznosti za države članice.

(38)

Tehnične preglede v več državah članicah opravlja visoko število zasebnih pooblaščenih centrov za izvajanje tehničnih pregledov. Za zagotovitev učinkovite izmenjave informacij med državami članicami v zvezi s tem bi bilo treba določiti nacionalne kontaktne točke.

(39)

Tehnični pregledi so del širše ureditvene sheme, ki zajema vozila skozi njihovo celotno življenjsko dobo od odobritve, prek registriranja, pregledov in razreza. Izmenjava podatkov v nacionalnih elektronskih bazah podatkov o vozilih in elektronskih bazah podatkov proizvajalcev bi načeloma morala prispevati k izboljšanju učinkovitosti celotne upravne verige na področju vozil in zmanjšati stroške ter upravna bremena. Komisija bi morala preučiti izvedljivost, stroške in koristi vzpostavitve elektronske informativne platforme za vozila in izkoristiti že obstoječe in izvajane rešitve informacijske tehnologije v zvezi z mednarodno izmenjavo podatkov, da se zmanjšajo stroški in prepreči podvajanje. Komisija bi morala pri tej preučitvi razmisliti o najprimernejšem načinu povezave obstoječih nacionalnih sistemov za namen izmenjave informacij o podatkih, povezanih s tehničnimi pregledi in odčitki kilometrskih števcev, in sicer med organi držav članic, pristojnimi za tehnične preglede, registracijo in odobritev vozila, centri za izvajanje tehničnih pregledov, proizvajalci opreme, ki se uporablja za tehnične preglede, in proizvajalci vozil. Preučiti bi morala tudi izvedljivost, stroške in koristi zbiranja in shranjevanja razpoložljivih podatkov o glavnih sestavnih delih vozila, povezanih z varnostjo, za vozila, udeležena v hudih prometnih nesrečah, in možnost, da imajo inšpektorji, imetniki potrdil o registraciji in raziskovalci nesreč na voljo podatke o zgodovini nesreč ter odčitke kilometrskega števca v anonimizirani obliki.

(40)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(41)

Komisija ne bi smela sprejeti izvedbenih aktov glede informacij, ki jih morajo dati na voljo proizvajalci vozil za tehnične preglede, če odbor, ustanovljen v skladu s to direktivo, ne da nobenega mnenja o osnutku izvedbenega akta, ki ga predstavi Komisija.

(42)

Za posodobitev oznak kategorij vozil v členu 2(1) ter členu 5(1) in (2), za posodobitev točke 3 iz Priloge I o metodah in za prilagoditev točke 3 iz Priloge I v zvezi s seznamom postavk pregleda, metod in ocenjevanja pomanjkljivosti, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zlasti je pomembno, da Komisija med svojim pripravljalnim delom opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(43)

Tehnična brezhibnost neposredno vpliva na varnost v cestnem prometu, zato bi jo bilo treba redno pregledovati. Komisija bi morala poročati o učinkovitosti določb te direktive, tudi o področju uporabe, pogostosti pregledov, nadaljnji krepitvi sistema tehničnih pregledov z elektronsko izmenjavo informacij ter možnosti prihodnjega vzajemnega priznavanja potrdil o tehničnem pregledu.

(44)

Prostori in oprema za pregled, ki se uporabljajo v centrih za izvajanje tehničnih pregledov, bi morali izpolnjevati zahteve, določene za izvajanje tehničnih pregledov. Ker to pomeni precejšnje naložbe in prilagoditve, ki jih mogoče ne bo možno opraviti takoj, bi bilo treba določiti petletno obdobje za uskladitev s temi zahtevami. Podobno bi bilo petletno obdobje treba določiti tudi za nadzorne organe, da lahko izpolnijo vsa merila in zahteve glede pooblaščanja centrov za izvajanje tehničnih pregledov in nadzora nad njimi.

(45)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšanja varnosti v cestnem prometu z določitvijo minimalnih skupnih zahtev in harmoniziranih predpisov v zvezi z izvajanjem tehničnih pregledov vozil v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega ukrepov, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(46)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kakor je navedeno v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

(47)

Ta direktiva vključuje in posodablja pravila iz Priporočila Komisije 2010/378/EU (9) za zagotovitev boljše ureditve rezultatov tehničnih pregledov.

(48)

Ta direktiva posodablja tehnične zahteve iz Direktive 2009/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) ter razširja njeno področje uporabe za vključitev zlasti vzpostavitve centrov za izvajanje tehničnih pregledov in njihovih nadzornih organov ter imenovanja inšpektorjev, ki so pooblaščeni za izvajanje tehničnih pregledov. Zato bi bilo treba navedeno direktivo razveljaviti –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA, OPREDELITEV POJMOV IN PODROČJE UPORABE

Člen 1

Predmet urejanja

V tej direktivi so določene minimalne zahteve za ureditev rednih tehničnih pregledov vozil, ki se uporabljajo na javnih cestah.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta direktiva se uporablja za vozila, katerih konstrukcijsko določena hitrost presega 25 km/h in ki sodijo v naslednje kategorije, določene v Direktivi 2002/24/ES, Direktivi 2003/37/ES in Direktivi 2007/46/ES:

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za prevoz oseb in njihove prtljage, ki imajo največ osem sedežev poleg vozniškega sedeža – kategorija vozil M1,

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za prevoz oseb in njihove prtljage, ki imajo več kot osem sedežev poleg vozniškega sedeža – kategoriji vozil M2 in M3,

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za cestni prevoz blaga, katerih največja masa ne presega 3,5 tone – kategorija vozil N1,

motorna vozila, zasnovana in izdelana predvsem za cestni prevoz blaga, katerih največja masa presega 3,5 tone – kategoriji vozil N2 in N3,

priklopna vozila, zasnovana in izdelana za prevoz blaga ali oseb in za nastanitev oseb, katerih največja masa presega 3,5 tone – kategoriji vozil O3 in O4,

od 1. januarja 2022 dvo- ali trikolesna vozila – kategorije vozil L3e, L4e, L5e, in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3,

kolesni traktorji kategorije T5, ki se uporabljajo predvsem na javnih cestah in katerih največja konstrukcijsko določena hitrost presega 40 km/h.

2.   Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izvzamejo naslednja vozila, registrirana na njihovem ozemlju:

vozila, ki obratujejo ali se uporabljajo v izjemnih pogojih, ter vozila, ki se nikoli ali skoraj nikoli ne uporabljajo na javnih cestah, kot so vozila zgodovinskega pomena ali tekmovalna vozila,

vozila, za katera velja diplomatska imuniteta,

vozila, ki jih uporabljajo oborožene sile, organi javnega reda in miru, gasilci, civilna zaščita, službe za nujno pomoč ali reševanje,

vozila, ki se uporabljajo za namene kmetijstva, vrtnarstva, gozdarstva, poljedelstva ali ribištva samo na ozemlju države članice in zlasti na terenih teh dejavnosti, vključno s kmetijskimi in gozdarskimi cestami ter kmetijskimi površinami,

vozila, ki se uporabljajo izključno na majhnih otokih ali redko poseljenih območjih,

specializirana vozila za prevažanje cirkuške opreme in opreme za zabaviščne parke, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 40 km/h in ki opravljajo prevoze samo na ozemlju zadevne države članice,

vozila kategorij L3e, L4e, L5e, in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3, če je država članica vzpostavila učinkovite alternativne ukrepe za varnost v cestnem prometu v zvezi z dvo- ali trikolesnimi vozili, pri čemer so upoštevale zlasti ustrezne statistične podatke o varnosti v cestnem prometu za zadnjih pet let. Države članice Komisijo uradno obvestijo o teh izvzetjih.

3.   Države članice lahko uvedejo nacionalne zahteve glede tehničnih pregledov vozil, registriranih na njihovem ozemlju, ki niso vključena v področje uporabe te direktive, in vozil iz odstavka 2.

Člen 3

Opredelitev pojmov

Naslednje opredelitve pojmov se uporabljajo samo v tej direktivi:

1.

„vozilo“ pomeni vsako motorno vozilo, ki ni tirno vozilo, ali njegovo priklopno vozilo;

2.

„motorno vozilo“ pomeni vsako vozilo na kolesih z lastnim motornim pogonom in največjo konstrukcijsko določeno hitrostjo, ki presega 25 km/h;

3.

„priklopno vozilo“ pomeni vozilo na kolesih brez lastnega pogona, ki je načrtovano in izdelano za vleko z motornim vozilom;

4.

„polpriklopno vozilo“ pomeni vsako priklopno vozilo, ki je načrtovano za priključitev na motorno vozilo tako, da se del polpriklopnika opira na motorno vozilo, pri tem pa precejšen del njegove mase in mase njegovega tovora nosi motorno vozilo;

5.

„dvo- ali trikolesna vozila“ pomeni vsako vozilo na motorni pogon na dveh kolesih z ali brez bočne prikolice ter vse trikolesnike ali štirikolesnike;

6.

„vozilo, registrirano v državi članici“, pomeni vozilo, ki je registrirano ali dano v uporabo v državi članici;

7.

„vozilo zgodovinskega pomena“ pomeni vsako vozilo, ki je po mnenju države članice, v kateri je vozilo registrirano, ali katerega od njenih pristojnih organov zgodovinsko in izpolnjuje vse naslednje pogoje:

izdelano ali prvič registrirano je bilo pred vsaj 30 leti,

te vrste vozil, kot je opredeljena v relevantnem pravu Unije ali nacionalnem pravu, se ne izdeluje več,

se ohranja kot zgodovinska dediščina, vzdržuje v prvotnem stanju in na njem ni bilo opravljenih nobenih velikih sprememb tehničnih značilnosti glavnih sestavnih delov;

8.

„imetnik potrdila o registraciji“ pomeni pravno ali fizično osebo, na ime katere je vozilo registrirano;

9.

„tehnični pregled“ pomeni pregled v skladu s Prilogo I, namenjen zagotavljanju, da je vozilo varno za uporabo na javnih cestah in skladno z zahtevanimi in obveznimi varnostnimi in okoljskimi značilnostmi;

10.

„odobritev“ pomeni postopek, s katerim država članica potrdi, da vozilo izpolnjuje ustrezne upravne predpise in tehnične zahteve iz Direktive 2002/24/ES, Direktive 2003/37/ES in Direktive 2007/46/ES;

11.

„pomanjkljivosti“ pomeni tehnične napake in druge primere neskladnosti, ugotovljene med tehničnim pregledom;

12.

„potrdilo o tehničnem pregledu“ pomeni poročilo o tehničnem pregledu, ki ga izda pristojni organ ali center za izvajanje tehničnih pregledov in ki vsebuje rezultate tehničnega pregleda;

13.

„inšpektor“ pomeni osebo, ki jo država članica ali njen pristojni organ pooblasti za izvajanje tehničnih pregledov v centru za izvajanje tehničnih pregledov ali po potrebi v imenu pristojnega organa;

14.

„pristojni organ“ pomeni organ ali javno organizacijo, ki je po pooblastilu države članice odgovorna za upravljanje sistema tehničnih pregledov, vključno z izvajanjem tehničnih pregledov, kadar je to primerno;

15.

„center za izvajanje tehničnih pregledov“ pomeni javne ali zasebne organizacije ali ustanove, ki jih za izvajanje tehničnih pregledov pooblasti država članica;

16.

„nadzorni organ“ pomeni organ ali organe, ki jih vzpostavi država članica in so odgovorni za nadzor centrov za izvajanje tehničnih pregledov. Nadzorni organ ali nadzorni organi so lahko del pristojnega organa ali pristojnih organov;

17.

„majhen otok“ pomeni otok z manj kot 5 000 prebivalci, ki ni povezan s preostalim ozemljem s cestnimi mostovi ali cestnimi predori;

18.

„redko poseljeno območje“ pomeni vnaprej določeno območje z gostoto prebivalstva manj kot pet oseb na kvadratni kilometer;

19.

„javna cesta“ pomeni cesto, ki je v splošni javni rabi, kot so lokalne, regionalne ali nacionalne ceste, hitre ceste ali avtoceste.

POGLAVJE II

SPLOŠNE OBVEZNOSTI

Člen 4

Odgovornosti

1.   Vsaka država članica zagotovi, da centri za izvajanje tehničnih pregledov, ki jih je pooblastila država članica, v kateri so vozila registrirana, redno pregledujejo vozila, registrirana na njenem ozemlju, v skladu s to direktivo.

2.   Tehnične preglede opravljajo država članica registracije vozila, javni organ, ki mu je to nalogo dodelila ta država članica, ali pa organizacije ali ustanove, ki jih imenuje in nadzira ta država članica, vključno s pooblaščenimi zasebnopravnimi organizacijami.

3.   V skladu z načeli iz Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in Uredbe (ES) št. 595/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (12) Komisija pred 20. majem 2018 z izvedbenimi akti sprejme:

(a)

nabor tehničnih podatkov o zavorni opremi, krmiljenju, vidljivosti, žarometih, odsevnikih, električni opremi, oseh, kolesih, pnevmatikah, obesitvi, podvozju, povezavi podvozja, drugi opremi in emisijah, potrebne za izvajanje tehničnih pregledov postavk, ki se pregledujejo, in o uporabi priporočenih metod pregledov v skladu s točko 3 Priloge I in

(b)

podrobne predpise o obliki podatkov ter postopkih za dostop do upoštevnih tehničnih podatkov.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 19(2).

Tehnične podatke iz točke (a) prvega pododstavka proizvajalci zastonj ali po razumni ceni ter nediskriminatorno zagotovijo centrom za izvajanje tehničnih pregledov in pristojnim organom.

Komisija preuči izvedljivost vzpostavitve ene same dostopne točke do teh tehničnih podatkov.

4.   Države članice zagotovijo, da se odgovornosti za ohranjanje vozila v varnem in tehnično brezhibnem stanju opredelijo v nacionalnem pravu.

POGLAVJE III

MINIMALNE ZAHTEVE ZA TEHNIČNE PREGLEDE

Člen 5

Datum in pogostost izvajanja tehničnih pregledov

1.   Tehnični pregled vozil se izvaja vsaj v naslednjih časovnih presledkih, brez poseganja v obdobje prožnosti, ki se uporablja v državah članicah v skladu z odstavkom 3:

(a)

vozila kategorije M1 in N1: štiri leta po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsaki dve leti;

(b)

vozila kategorije M1, ki se uporabljajo kot taksiji ali reševalna vozila, vozila kategorije M2, M3, N2, N3, O3 in O4: eno leto po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsako leto;

(c)

vozila kategorije T5, ki se večinoma uporabljajo za komercialni cestni prevoz na javnih cestah: štiri leta po datumu, ko je bilo vozilo prvič registrirano, nato pa vsaki dve leti.

2.   Države članice določijo ustrezne časovne presledke, v katerih se izvaja tehnični pregled za vozila kategorij L3e, L4e, L5e, in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3.

3.   Država članica ali pristojni organ lahko, ne da bi presegla časovne presledke iz odstavka 1, določi razumno obdobje, v katerem se izvede tehnični pregled.

4.   Ne glede na datum zadnjega tehničnega pregleda vozila lahko država članica ali pristojni organ zahteva, da se tehnični pregled opravi pred datumi iz odstavkov 1 in 2, in sicer v naslednjih primerih:

po nesreči, ki je prizadela glavne sestavne dele vozila, povezane z varnostjo, kot so kolesa, vzmetenje, deformacijske cone, sistemi zračnih blazin, krmilo ali zavore,

če so bili sistemi, povezani z varnostjo in okoljem, in sestavni deli vozila spremenjeni,

če se spremeni imetnik potrdila o registraciji vozila,

če je kilometrina vozila dosegla 160 000 km,

če je varnost v cestnem prometu resno ogrožena.

Člen 6

Vsebina in metode tehničnih pregledov

1.   Za kategorije vozil, ki spadajo v področje uporabe te direktive, razen kategorij L3e, L4e, L5e in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3, države članice zagotovijo, da tehnični pregled zajema vsaj področja iz točke 2 Priloge I.

2.   Pristojni organi države članice ali center za izvajanje tehničnih pregledov za vsako področje iz odstavka 1 opravijo tehnični pregled, ki zajema vsaj postavke iz točke 3 Priloge I, ob uporabi priporočenih ali enakovrednih metod, ki jih je potrdil pristojni organ, za preskušanje navedenih postavk, kot je določeno v točki 3 Priloge I. Pregled lahko zajema tudi preverjanje, ali so zadevni deli in sestavni deli vozila skladni z zahtevanimi varnostnimi in okoljskimi značilnostmi, veljavnimi v času odobritve ali, kjer je primerno, v času naknadnega opremljanja.

Pri izvajanju pregledov se uporabljajo trenutno razpoložljive tehnike in oprema, ne uporablja pa se orodje za demontažo ali odstranitev katerega koli dela vozila.

3.   Za kategorije vozil L3e, L4e, L5e in L7e s prostornino motorja, ki presega 125 cm3, države članice določijo področja, postavke in ustrezne metode pregleda.

Člen 7

Ocena pomanjkljivosti

1.   Priloga I za vsako postavko, ki jo je treba preskusiti, določa minimalen seznam možnih pomanjkljivosti in njihovo raven resnosti.

2.   Pomanjkljivosti, ki se odkrijejo pri rednih pregledih vozil, se razvrstijo v eno od naslednjih skupin:

(a)

manjše pomanjkljivosti brez pomembnega učinka na varnost vozila ali vpliva na okolje in druge manjše neskladnosti;

(b)

večje pomanjkljivosti, ki lahko okrnijo varnost vozila ali vplivajo na okolje ali ogrozijo druge udeležence na cesti, ali druge večje neskladnosti;

(c)

nevarne pomanjkljivosti, ki pomenijo neposredno in takojšnje tveganje za varnost v cestnem prometu ali vplivajo na okolje, kar upravičuje, da smejo države članice ali njen pristojni organ prepovedati uporabo vozila na javnih cestah.

3.   Vozilo s pomanjkljivostmi, ki spadajo v več kot eno skupino pomanjkljivosti iz odstavka 2, se uvrsti v skupino, ki ustreza resnejšim pomanjkljivostim. Vozilo z več pomanjkljivostmi na istih področjih za pregled, kot so opredeljeni v obsegu pregleda iz točke 2 Priloge I, se lahko uvrsti v naslednjo resnejšo skupino pomanjkljivosti, če se lahko izkaže, da skupni učinek navedenih pomanjkljivosti pomeni večje tveganje za varnost v cestnem prometu.

Člen 8

Potrdilo o tehničnem pregledu

1.   Države članice zagotovijo, da centri za izvajanje tehničnih pregledov ali, če je to ustrezno, pristojni organi, ki so opravili tehnični pregled vozila, za navedeno vozilo izdajo potrdilo o tehničnem pregledu, ki vsebuje vsaj standardizirane elemente iz ustreznih harmoniziranih oznak Unije iz Priloge II.

2.   Države članice zagotovijo, da centri za izvajanje tehničnih pregledov ali, če je to ustrezno, pristojni organi osebi, ki pripelje vozilo na tehnični pregled, dajo na voljo potrdilo o tehničnem pregledu ali v primeru elektronsko izdanega potrdila o tehničnem pregledu potrjen izpis takšnega potrdila.

3.   V primeru ponovne registracije vozila, ki je že registrirano v drugi državi članici, država članica brez poseganja v člen 5 prizna potrdilo o tehničnem pregledu, ki ga je izdala ta druga država članica, kakor da bi ga izdala sama, če je to potrdilo veljavno v okviru pogostosti tehničnih pregledov, ki jo je določila država članica, v kateri se opravi ponovna registracija. V primeru dvoma lahko država članica, v kateri se opravi ponovna registracija, preveri veljavnost potrdila o tehničnem pregledu, preden ga prizna. Države članice Komisiji predložijo opis potrdila o tehničnem pregledu pred 20. majem 2018. Komisija o tem obvesti odbor iz člena 19. Ta odstavek se ne uporablja za kategorije vozil L3e, L4e, L5e in L7e.

4.   Brez poseganja v člen 5(4) in odstavek 3 tega člena, države članice načeloma priznajo veljavnost potrdila o tehničnem pregledu, če se spremeni lastništvo vozila, ki ima veljavno potrdilo o rednem tehničnem pregledu.

5.   Centri za izvajanje tehničnih pregledov od 20. maja 2018 in najpozneje do 20. maja 2021 pristojnemu organu zadevne države članice po elektronski poti sporočajo podatke, ki so navedeni v potrdilih o tehničnem pregledu, ki jih izdajo. To sporočanje se opravi v ustreznem času po vsakokratni izdaji potrdil o tehničnem pregledu. Do tega datuma lahko centri za izvajanje tehničnih pregledov predmetne podatke sporočajo pristojnim organom na druge načine. Države članice določijo, kako dolgo pristojni organ hrani te podatke. To obdobje ni krajše od 36 mesecev, brez poseganja v nacionalne davčne sisteme držav članic.

6.   Države članice zagotovijo, da se inšpektorjem za namene preverjanja stanja kilometrskega števca, če je ta normalno vgrajen, dajo na voljo podatki o prejšnjem tehničnem pregledu, takoj ko so na voljo v elektronski obliki. Za manipulacijo kilometrskega števca z namenom zmanjšanja ali napačnega prikaza prevožene razdalje vozila, kadar se to ugotovi, določijo učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne kazni.

7.   Države članice zagotovijo, da se rezultati tehničnega pregleda sporočijo ali dajo čim prej na voljo v elektronski obliki organu, pristojnemu za registracijo vozila. To obvestilo vsebuje podatke iz potrdila o tehničnem pregledu.

Člen 9

Nadaljnje spremljanje pomanjkljivosti

1.   V primeru manjših pomanjkljivosti se šteje, da je bil pregled uspešno opravljen, pomanjkljivosti se odpravijo in vozilo ni ponovno pregledano.

2.   V primeru večjih pomanjkljivosti se šteje, da pregled ni bil uspešno opravljen. Država članica ali pristojni organ določi časovno obdobje, v katerem se zadevno vozilo lahko uporablja, preden mora opraviti ponovni tehnični pregled. Slednji se opravi v obdobju, ki ga določi država članica ali pristojni organ, vendar najpozneje dva meseca po prvem pregledu.

3.   V primeru nevarnih pomanjkljivosti se šteje, da pregled ni bil uspešno opravljen. Država članica ali pristojni organ lahko odloči, da se takšno vozilo ne sme uporabljati na javnih cestah in da se dovoljenje za uporabo v cestnem prometu začasno odvzame za določeno časovno obdobje, ne da bi bil nato potreben nov postopek registracije, dokler se pomanjkljivosti ne odpravijo in se izda novo potrdilo o tehničnem pregledu, ki dokazuje, da je vozilo v tehnično brezhibnem stanju.

Člen 10

Dokazilo o pregledu

1.   Center za izvajanje tehničnih pregledov ali, če je ustrezno, pristojni organ države članice, ki je opravil tehnični pregled vozila, registriranega na njegovem ozemlju, zagotovi dokazilo, kot je zabeležba v dokumentu o registraciji vozila, nalepka, potrdilo ali kakršne koli druge lahko dostopne informacije, za vsako vozilo, ki je uspešno opravilo tak pregled. Na dokazilu se navede datum, do katerega je treba opraviti naslednji tehnični pregled.

Države članice Komisiji predložijo opis tega dokazila pred 20. majem 2018. Komisija o tem obvesti odbor iz člena 19.

2.   Če pregledano vozilo sodi v kategorijo, za katero ni potrebna registracija v državi članici, v kateri je bilo vozilo dano v promet, lahko ta država članica zahteva, da se dokazilo o pregledu namesti na vidno mesto na tem vozilu.

3.   Za namene prostega prometa vsaka država članica prizna dokazilo, ki ga zagotovi center za izvajanje tehničnih pregledov ali pristojni organ druge države članice v skladu z odstavkom 1.

POGLAVJE IV

UPRAVNE DOLOČBE

Člen 11

Prostori in oprema za pregled

1.   Države članice zagotovijo, da so prostori in oprema za pregled, ki se uporabljajo za izvajanje tehničnih pregledov, skladni z minimalnimi tehničnimi zahtevami iz Priloge III.

2.   Države članice zagotovijo, da centri za izvajanje tehničnih pregledov ali, če je ustrezno, pristojni organ vzdržujejo prostore in opremo za pregled v skladu s specifikacijami, ki jih določi proizvajalec.

3.   Oprema, ki se uporablja za izvajanje meritev, se redno umerja v skladu s Prilogo III in preverja v skladu s specifikacijami, ki jih določi zadevna država članica ali proizvajalec opreme.

Člen 12

Centri za izvajanje tehničnih pregledov

1.   Centre za izvajanje tehničnih pregledov, v katerih inšpektorji izvajajo te preglede, pooblasti država članica ali njen pristojni organ.

2.   Centri za izvajanje tehničnih pregledov so pri izpolnjevanju minimalnih zahtev glede vodenja kakovosti skladni z zahtevami, ki jih določi država članica, ki izda pooblastilo. Centri za izvajanje tehničnih pregledov zagotavljajo objektivnost in visoko kakovost tehničnih pregledov vozil.

Člen 13

Inšpektorji

1.   Države članice zagotovijo, da tehnične preglede izvajajo inšpektorji, ki izpolnjujejo minimalne zahteve glede kompetenc in usposabljanja iz Priloge IV. Države članice lahko določijo dodatne zahteve glede kompetenc in ustreznega usposabljanja.

2.   Pristojni organi ali, po potrebi, pooblaščeni centri za usposabljanje zagotovijo potrdilo inšpektorjem, ki izpolnjujejo minimalne zahteve glede kompetenc in usposabljanja. To potrdilo vključuje vsaj podatke iz točke 3 Priloge IV.

3.   Zahteve, ki so določene v točki 1 Priloge IV, ne veljajo za inšpektorje, ki so s strani pristojnih organov držav članic ali centra za izvajanje tehničnih pregledov zaposleni ali pooblaščeni 20. maja 2018.

4.   Inšpektor pri izvajanju tehničnega pregleda ne sme biti v nikakršnem nasprotju interesov, da se zagotovi, da se vzdržuje visoka raven nepristranskosti in objektivnosti, o čemer se zadevna država članica ali pristojni organ prepriča.

5.   Oseba, ki pripelje vozilo na pregled, se obvesti o ugotovljenih pomanjkljivostih vozila, ki jih je treba odpraviti.

6.   Rezultate tehničnega pregleda lahko po potrebi spreminja le nadzorni organ ali pa se spremenijo v skladu s postopkom, ki ga določi pristojni organ, če so ugotovitve tehničnega pregleda očitno napačne.

Člen 14

Nadzor centrov za izvajanje tehničnih pregledov

1.   Države članice zagotovijo nadzor centrov za izvajanje tehničnih pregledov.

2.   Nadzorni organ izvaja vsaj naloge iz točke 1 Priloge V ter izpolnjuje zahteve iz točk 2 in 3 navedene priloge.

Države članice javno objavijo pravila in postopke v zvezi z organizacijo, nalogami in zahtevami, vključno z zahtevami glede neodvisnosti, ki veljajo za zaposlene pri nadzornem organu.

3.   Zahteve glede dodelitve pooblastila in nadzora ne veljajo za centre za izvajanje tehničnih pregledov, ki jih upravlja pristojni organ, kadar je nadzorni organ del pristojnega organa.

4.   Lahko se šteje, da zahteve iz odstavkov 2 in 3 tega člena izpolnjujejo države članice, ki zahtevajo, da so centri za izvajanje tehničnih pregledov akreditirani v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008.

POGLAVJE V

SODELOVANJE IN IZMENJAVA INFORMACIJ

Člen 15

Upravno sodelovanje med državami članicami

1.   Države članice določijo nacionalno kontaktno točko, pristojno za izmenjavo informacij z drugimi državami članicami in Komisijo glede uporabe te direktive.

2.   Države članice imena in kontaktne podatke svojih kontaktnih točk pošljejo Komisiji do 20. maja 2015 in jo nemudoma obvestijo o vseh spremembah teh podatkov. Komisija sestavi seznam vseh nacionalnih kontaktnih točk in ga pošlje državam članicam.

Člen 16

Elektronska informativna platforma za vozila

Komisija preuči izvedljivost, stroške in koristi vzpostavitve elektronske informativne platforme za vozila, in sicer s koriščenjem že obstoječih in izvedenih rešitev informacijske tehnologije v zvezi z mednarodno izmenjavo podatkov, da se stroški čim bolj zmanjšajo in ne pride do podvajanja. Pri tej preučitvi Komisija obravnava najprimernejši način povezave obstoječih nacionalnih sistemov za namen olajšanja izmenjave informacij o podatkih, povezanih s tehničnimi pregledi in odčitki kilometrskih števcev, med organi držav članic, pristojnimi za preglede, registracijo in odobritev vozila, centri za izvajanje tehničnih pregledov, proizvajalci opreme, ki se uporablja za tehnične preglede, in proizvajalci vozil.

Komisija preuči tudi izvedljivost, stroške in koristi zbiranja ter shranjevanja razpoložljivih podatkov o glavnih sestavnih delih vozila, povezanih z varnostjo, za vozila, udeležena v težkih prometnih nesrečah, in možnost, da imajo inšpektorji, imetniki potrdil o registraciji in raziskovalci nesreč na voljo podatke o zgodovini nesreč ter odčitke kilometrskega števca v anonimizirani obliki.

POGLAVJE VI

DELEGIRANI IN IZVEDBENI AKTI

Člen 17

Delegirani akti

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 18 za:

posodobitev izključno oznake kategorije vozil iz člena 2(1) ter člena 5(1) in (2), kakor je ustrezno, v primeru sprememb pri kategorijah vozil, ki izhajajo iz sprememb zakonodaje o homologaciji iz člena 2(1), ne da bi s tem vplivala na področje uporabe in pogostost pregledov,

posodobitev točke 3 iz Priloge I o metodah v primeru razpoložljivosti učinkovitejših in uspešnejših metod pregledov, ne da bi se na seznam postavk pregleda vključile nove postavke,

prilagoditev točke 3 iz Priloge I po pozitivni oceni zadevnih stroškov in koristi v zvezi s seznamom postavk pregleda, metodami, razlogi za neustreznost in oceno pomanjkljivosti v primeru sprememb obveznih zahtev, pomembnih za homologacijo, v zakonodaji Unije na področju varnosti ali okolja.

Člen 18

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 17 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 19. maja 2014. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 17 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Preklic začne veljati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njej naveden. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 17, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o navedenem aktu, ali če sta pred iztekom navedenega roka Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 19

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor (v nadaljnjem besedilu: Odbor za tehnično brezhibnost). Navedeni odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

POGLAVJE VII

KONČNE DOLOČBE

Člen 20

Poročanje

1.   Komisija do 30. aprila 2020 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o izvajanju in učinkih te direktive, zlasti glede stopnje harmonizacije rednih tehničnih pregledov, učinkovitosti določb o področju uporabe, pogostosti pregledov, vzajemnega priznavanja potrdil o tehnični brezhibnosti v primeru ponovne registracije vozil, ki izvirajo iz druge države članice, in rezultatov preučitve izvedljivosti uvedbe elektronske informativne platforme za vozila iz člena 16. V poročilu tudi analizira, ali je treba zaradi tehničnega napredka in praks priloge bistveno posodobiti. Poročilo predloži po posvetovanju z odborom iz člena 19. Poročilu so po potrebi priloženi zakonodajni predlogi.

2.   Komisija najpozneje do 30. aprila 2019 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo na podlagi neodvisnih študij o učinkovitosti vključitve lahkih priklopnih vozil ter dvo- ali trikolesnih vozil v področje uporabe te direktive. V poročilu se oceni razvoj razmer na področju varnosti v cestnem prometu v Uniji in za vsako podkategorijo vozil kategorije L se primerjajo nacionalni rezultati ukrepov za varnost v cestnem prometu, pri čemer se upošteva povprečna razdalja, ki jo prevozijo ta vozila. Komisija zlasti oceni, ali so standardi in stroški rednih tehničnih pregledov za vsako kategorijo vozil sorazmerni z zastavljenimi cilji na področju varnosti v cestnem prometu. Poročilu se priloži natančna ocena učinka, v kateri se analizirajo stroški in koristi po vsej Uniji, vključno s posebnostmi držav članic. Poročilo je na voljo vsaj šest mesecev pred predložitvijo zakonodajnih predlogov, s katerimi bi se v področje uporabe te direktive po potrebi vključile nove kategorije.

Člen 21

Kazni

Države članice določijo pravila glede kazni, ki se uporabljajo pri kršitvi določb te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile izvrševanje teh kazni. Navedene kazni so učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne.

Člen 22

Prehodne določbe

1.   Države članice lahko za obdobje, ki ne presega pet let po 20. maju 2018, dovolijo uporabo prostorov in opreme za preglede iz člena 11, ki niso skladni z minimalnimi zahtevami iz Priloge III za izvajanje tehničnih pregledov.

2.   Države članice uporabljajo zahteve iz Priloge V najpozneje od 1. januarja 2023.

Člen 23

Prenos

1.   Države članice do 20. maja 2017 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Besedilo navedenih predpisov nemudoma sporočijo Komisiji.

Navedene predpise uporabljajo od 20. maja 2018.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Države članice določijo način sklicevanja.

2.   Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetega na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 24

Razveljavitev

Direktiva 2009/40/ES se razveljavi z učinkom od 20. maja 2018.

Člen 25

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 26

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, dne 3. aprila 2014

Za Evropski parlament

Predsednik

M. SCHULZ

Za Svet

Predsednik

D. KOURKOULAS


(1)  UL C 44, 15.2.2013, str. 128.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2014 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 24. marca 2014.

(3)  Direktiva 2002/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. marca 2002 o homologaciji dvo- in trikolesnih motornih vozil in o razveljavitvi Direktive Sveta 92/61/EGS (UL L 124, 9.5.2002, str. 1).

(4)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/37/ES z dne 26. maja 2003 o homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev, njihovih priklopnikov in zamenljivih vlečenih strojev ter njihovih sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot in o razveljavitvi Direktive 74/150/EGS (UL L 171, 9.7.2003, str. 1).

(5)  Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L 263, 9.10.2007, str. 1).

(6)  Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, 27.12.2006, str. 36).

(7)  Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

(8)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(9)  Priporočilo Komisije 2010/378/EU z dne 5. julija 2010 o oceni napak, ugotovljenih med izvajanjem tehničnih pregledov v skladu z Direktivo 2009/40/ES (UL L 173, 8.7.2010, str. 74).

(10)  Direktiva 2009/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnikov (UL L 141, 6.6.2009, str. 12).

(11)  Uredba (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (UL L 171, 29.6.2007, str. 1).

(12)  Uredba (ES) št. 595/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o homologaciji motornih vozil in motorjev glede na emisije iz težkih vozil (Euro VI) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil ter o spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 in Direktive 2007/46/ES ter o razveljavitvi direktiv 80/1269/EGS, 2005/55/ES in 2005/78/ES (UL L 188, 18.7.2009, str. 1).


PRILOGA I

MINIMALNE ZAHTEVE GLEDE VSEBINE IN PRIPOROČENE METODE PREGLEDOV

1.   SPLOŠNO

V tej prilogi so opredeljeni sistemi in sestavni deli vozil, ki jih je treba preskusiti, priporočene metode za njihovo preskušanje in merila, ki jih je treba uporabiti pri določanju, ali je stanje vozila sprejemljivo.

Pregled mora zajeti vsaj postavke, navedene v točki 3 spodaj, če se te nanašajo na opremo vozila, ki se preskuša v zadevni državi članici. Pregled lahko zajema tudi preverjanje, ali so zadevni deli in sestavni deli vozila skladni z zahtevanimi varnostnimi in okoljskimi značilnostmi, veljavnimi v času odobritve ali, kjer je primerno, v času naknadnega opremljanja.

Če zaradi konstrukcije vozila ni mogoče uporabljati metod pregledov iz te priloge, se pregled opravi v skladu s priporočenimi metodami pregledov, ki jih priznavajo pristojni organi. Pristojni organ mora biti prepričan, da se spoštujejo varnostni in okoljski standardi.

Pregled vseh postavk s seznama se šteje kot obvezen za redne preglede vozil, razen tistih, ki so označene z oznako „X“ ter se nanašajo na stanje vozila in njegovo primernost za uporabo na cesti, vendar se ne štejejo kot bistvene za tehnične preglede.

„Razlogi za neustreznost“ se ne uporabljajo v primerih, ko se nanašajo na zahteve, ki ob prvi registraciji ali začetku uporabe niso bile predpisane v ustrezni zakonodaji o homologaciji vozil, ali na zahteve glede naknadnega opremljanja.

Kadar je določen vizualni postopek pregleda, to pomeni, da si inšpektor zadevne postavke ne le ogleda, temveč, kadar je to primerno, tudi ravna z njimi, oceni hrup ali uporabi vsa druga ustrezna sredstva pregleda brez uporabe opreme.

2.   OBSEG PREGLEDA

Pregled vključuje vsaj naslednja področja:

0.

identifikacijo vozila;

1.

zavorno opremo;

2.

krmiljenje;

3.

vidljivost;

4.

svetlobno opremo in dele električnega sistema;

5.

osi, kolesa, pnevmatike, obesitev;

6.

podvozje in povezavo podvozja;

7.

drugo opremo;

8.

emisije;

9.

dodatne preskuse za vozila za prevoz potnikov kategorij M2 in M3.

3.   VSEBINA IN METODE PREGLEDOV, OCENA POMANJKLJIVOSTI VOZIL

Pregled vključuje vsaj postavke ter se izvaja v skladu z minimalnimi standardi in po priporočenih metodah, ki so navedeni v naslednji preglednici.

Ocena pomanjkljivosti vseh sistemov in sestavnih delov vozila, ki jih je treba preskusiti, se opravi v skladu z merili iz navedene preglednice za vsako vozilo posebej.

Pomanjkljivosti, ki niso navedene v tej prilogi, se ocenijo glede na tveganja, ki jih predstavljajo za varnost v cestnem prometu.

Postavka

Metoda

Razlogi za neustreznost

Ocena pomanjkljivosti

 

Manjša

Velika

Nevarna

0.   

IDENTIFIKACIJA VOZILA

0.1

Registrske tablice (če je določeno v zahtevah1)

Vizualni pregled.

(a)

Registrska(-e) tablica(-e) manjka(-jo) ali je (so) tako nezanesljivo pritrjena(-e), da lahko odpade(-jo).

 

X

 

(b)

Napis manjka ali je nečitljiv.

 

X

 

(c)

Ni skladna z dokumenti vozila ali zapisi.

 

X

 

0.2

Identifikacija vozila / številka podvozja / serijska številka

Vizualni pregled.

(a)

Manjka ali je ni mogoče najti.

 

X

 

(b)

Nepopolna, nečitljiva, očitno ponarejena ali ni skladna z dokumenti vozila.

 

X

 

(c)

Nečitljivi dokumenti vozila ali nedoslednosti v zapisu.

X

 

 

1.   

ZAVORNA OPREMA

1.1   

Mehansko stanje in delovanje

1.1.1

Pedal delovne zavore/tečaj ročnega vzvoda

Vizualni pregled sestavnih delov med delovanjem zavornega sistema.

Opomba: vozila z zavornimi sistemi s pomožno silo je treba pregledati, ko je motor izključen.

(a)

Tečaj pretesen.

 

X

 

(b)

Čezmerna obraba ali zračnost.

 

X

 

1.1.2

Stanje pedala/ročnega vzvoda in prosti hod naprave za upravljanje zavor

Vizualni pregled sestavnih delov med delovanjem zavornega sistema.

Opomba: vozila z zavornimi sistemi s pomožno silo je treba pregledati, ko je motor izključen.

(a)

Čezmeren ali nezadosten rezervni hod.

 

X

 

(b)

Zavora se ne sprosti pravilno.

Če je prizadeta funkcionalnost.

X

X

 

(c)

Na zavornem pedalu ni protizdrsne plasti ali pa je zrahljana ali gladko obrabljena.

 

X

 

1.1.3

Podtlačna črpalka ali kompresor in rezervoarji

Vizualni pregled sestavnih delov pri normalnem delovnem tlaku. Preveriti je treba čas, potreben za ustvarjanje varne delovne vrednosti zračnega tlaka/podtlaka, ter delovanje opozorilne naprave, večkrožnega varnostnega ventila in razbremenilnega ventila.

(a)

Nezadosten zračni tlak/podtlak za pomoč pri vsaj štirikratni uporabi zavore po vključitvi opozorilne naprave (ali pa merilec kaže nezanesljiv odčitek).

Pri vsaj dvakratni uporabi zavore po vključitvi opozorilne naprave (ali pa merilec kaže nezanesljiv odčitek).

 

X

X

(b)

Čas, potreben za ustvarjanje varne delovne vrednosti zračnega tlaka/podtlaka, je glede na zahteve predolg1.

 

X

 

(c)

Večpolni zaščitni ventil ali ventil za sproščanje tlaka ne deluje.

 

X

 

(d)

Uhajanje zraka povzroča znaten upad tlaka ali slišno uhajanje zraka.

 

X

 

(e)

Zunanja poškodba lahko vpliva na delovanje zavornega sistema.

Zmogljivost pomožne zavore ni dosežena.

 

X

X

1.1.4

Opozorilnik ali merilec, ki kaže prenizek tlak

Preverjanje delovanja.

Slabo delovanje ali okvara merilnika ali opozorilnika.

Prenizkega tlaka ni mogoče zaznati.

X

X

 

1.1.5

Ročno upravljani krmilni ventil zavore

Vizualni pregled sestavnih delov med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Razpokan, poškodovan ali čezmerno obrabljen krmilni ventil.

 

X

 

(b)

Krmiljenje ventila nezanesljivo ali nezanesljiv ventil.

 

X

 

(c)

Povezave zrahljane ali uhajanje v sistemu.

 

X

 

(d)

Nezadovoljivo delovanje.

 

X

 

1.1.6

Sprožilo parkirne zavore, upravljalni vzvod, zaskočka parkirne zavore, elektronska parkirna zavora

Vizualni pregled sestavnih delov med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Zaskočka ne drži pravilno.

 

X

 

(b)

Obraba tečaja vzvoda ali zaskočnega mehanizma.

Pretirana obraba.

X

X

 

(c)

Čezmeren hod vzvoda, ki kaže nepravilno nastavitev.

 

X

 

(d)

Sprožilo manjka, je poškodovano ali ne deluje.

 

X

 

(e)

Nepravilno delovanje, opozorilnik kaže slabo delovanje.

 

X

 

1.1.7

Zavorni ventili (nožni ventili, razbremenitve, regulatorji itd.)

Vizualni pregled sestavnih delov med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Poškodovan ventil ali čezmerno uhajanje zraka.

Če je prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

(b)

Čezmerno puščanje olja iz kompresorja.

X

 

 

(c)

Ventil nezanesljiv ali neustrezno nameščen.

 

X

 

(d)

Puščanje ali uhajanje tekočine hidravličnih zavor.

Če je prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

1.1.8

Spojke za zavore priklopnega vozila (električne in pnevmatske)

Izklopite in ponovno vklopite spojko zavornega sistema med vlečnim vozilom in priklopnim vozilom.

(a)

Pomanjkljiv pokrov ali samotesnilni ventil.

Če je prizadeta funkcionalnost.

X

X

 

(b)

Pokrov ali ventil nezanesljiv ali neustrezno nameščen.

Če je prizadeta funkcionalnost.

X

X

 

(c)

Čezmerno uhajanje.

Če je prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

(d)

Nepravilno delovanje.

Prizadeto delovanje zavore.

 

X

X

1.1.9

Tlačna posoda hranilnika energije

Vizualni pregled.

(a)

Posoda rahlo poškodovana ali rahlo razjedena.

Posoda močno poškodovana, razjedena ali pušča.

X

X

 

(b)

Naprava za praznjenje kondenzata ne deluje pravilno.

Naprava za praznjenje kondenzata ne deluje.

X

X

 

(c)

Posoda nezanesljivo pritrjena ali neustrezno nameščena.

 

X

 

1.1.10

Servozavorne enote, glavni zavorni valj (hidravlični sistemi)

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Servo enota je okvarjena ali neučinkovita.

Če ne deluje.

 

X

X

(b)

Glavni zavorni valj je okvarjen, vendar zavore še delujejo.

Glavni zavorni valj okvarjen ali pušča.

 

X

X

(c)

Glavni zavorni valj je nezanesljiv, vendar zavore še delujejo.

Glavni zavorni valj nezanesljiv.

 

X

X

(d)

Nezadostna količina zavorne tekočine, pod oznako MIN.

Zavorna tekočina precej pod oznako MIN.

Ni vidne zavorne tekočine.

X

X

X

(e)

Manjka pokrov rezervoarja glavnega zavornega valja.

X

 

 

(f)

Opozorilna svetilka zavorne tekočine sveti ali je pokvarjena.

X

 

 

(g)

Nepravilno delovanje opozorilne naprave za raven zavorne tekočine.

X

 

 

1.1.11

Toge zavorne cevi

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Neposredna nevarnost okvare ali loma.

 

 

X

(b)

Uhajanje iz cevi ali povezav (zračni zavorni sistemi).

Uhajanje iz cevi ali povezav (hidravlični zavorni sistemi).

 

X

X

(c)

Poškodovane ali čezmerno razjedene cevi.

Prizadeto delovanje zavor z blokiranjem ali neposrednim tveganjem uhajanja.

 

X

X

(d)

Cevi napačno nameščene.

Nevarnost poškodbe.

X

X

 

1.1.12

Gibljive zavorne cevi

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Neposredna nevarnost okvare ali loma.

 

 

X

(b)

Zavorne cevi poškodovane, se drgnejo, so zvite ali prekratke.

Cevi poškodovane ali se drgnejo.

X

X

 

(c)

Uhajanje iz cevi ali povezav (zračni zavorni sistemi).

Uhajanje iz cevi ali povezav (hidravlični zavorni sistemi).

 

X

X

(d)

Izbokline na ceveh pod tlakom.

Poškodovan kabel.

 

X

X

(e)

Porozne cevi.

 

X

 

1.1.13

Zavorne obloge in ploščice

Vizualni pregled.

(a)

Obloge čezmerno obrabljene. (dosežena oznaka min.)

Obloge čezmerno obrabljene. (oznaka min. ni vidna)

 

X

X

(b)

Obloge ali ploščice onesnažene (olje, mast itd.).

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(c)

Obloge ali ploščice manjkajo ali so napačno nameščene.

 

 

X

1.1.14

Zavorni bobni, zavorni koluti

Vizualni pregled.

(a)

Boben ali kolut obrabljen.

Čezmerna obraba bobna ali koluta, čezmerno zbrazdani, razpokani, nezanesljivo pritrjeni ali zlomljeni.

 

X

X

(b)

Boben ali kolut onesnažen (olje, mast itd.).

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(c)

Boben ali kolut manjka.

 

 

X

(d)

Nosilna plošča nezanesljivo pritrjena.

 

X

 

1.1.15

Zavorni potegi, drogovi, vzvodi, spoji

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Poteg poškodovan ali zavozlan.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(b)

Sestavni del čezmerno obrabljen ali razjeden.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(c)

Poteg, drog ali spoj nezanesljiv.

 

X

 

(d)

Pomanjkljivo vodilo potega.

 

X

 

(e)

Omejevanje prostega hoda zavornega sistema.

 

X

 

(f)

Neobičajno premikanje ročic/spojev, ki kaže slabo nastavitev ali čezmerno obrabo.

 

X

 

1.1.16

Zavorna sprožila (vključno z vzmetnimi zavorami ali hidravličnimi valji)

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Sprožilo razpokano ali poškodovano.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(b)

Uhajanje iz sprožila.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(c)

Sprožilo nezanesljivo pritrjeno ali neustrezno nameščeno.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(d)

Sprožilo čezmerno razjedeno.

Možnost razpokanja.

 

X

X

(e)

Nezadosten ali čezmeren hod delovnega bata ali mehanizma membrane.

Prizadet zavorni učinek (premalo rezervnega hoda).

 

X

X

(f)

Poškodovan pokrov za zaščito pred prahom.

Pokrov za zaščito pred prahom manjka ali pa je čezmerno poškodovan.

X

X

 

1.1.17

Ventil za zaznavanje obremenitve

Vizualni pregled sestavnih delov, po možnosti med delovanjem zavornega sistema.

(a)

Pomanjkljiva povezava.

 

X

 

(b)

Nepravilno naravnana povezava.

 

X

 

(c)

Ventil zataknjen ali ne deluje. (delujoč ABS)

Ventil zataknjen ali ne deluje.

 

X

X

(d)

Ventil manjka. (če se zahteva)

 

 

X

(e)

Tablica s podatki manjka.

X

 

 

(f)

Podatki so nečitljivi ali niso skladni z zahtevami1.

X

 

 

1.1.18

Regulatorji zračnosti in opozorilniki

Vizualni pregled.

(a)

Naprava za nastavitev poškodovana, zataknjena ali se nepravilno giblje, čezmerna obraba ali napačna nastavitev.

 

X

 

(b)

Naprava za nastavitev pomanjkljiva.

 

X

 

(c)

Nepravilno nameščen ali zamenjan.

 

X

 

1.1.19

Trajnostni zavorni sistem (kadar je nameščen ali zahtevan)

Vizualni pregled.

(a)

Nezanesljivi konektorji ali okovje.

Če je prizadeta funkcionalnost.

X

X

 

(b)

Sistem je vidno pomanjkljiv ali manjka.

 

X

 

1.1.20

Samodejno delovanje zavor priklopnega vozila

Izklopite spojko zavornega sistema med vlečnim vozilom in priklopnim vozilom.

Zavora priklopnega vozila se ne sproži samodejno, kadar je spojka prekinjena.

 

 

X

1.1.21

Celoten zavorni sistem

Vizualni pregled.

(a)

Druge sistemske naprave (npr. črpalka za sredstvo proti zmrzovanju, sušilnik zraka itd.) so zunaj poškodovane ali čezmerno razjedene tako, da negativno vplivajo na zavorni sistem.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

(b)

Puščanje zraka ali sredstva proti zamrznitvi.

Prizadeta funkcionalnost sistema.

X

X

 

(c)

Kateri koli sestavni del nezanesljiv ali neustrezno nameščen.

 

X

 

(d)

Nezanesljiva sprememba katerega koli sestavnega dela3.

Prizadet zavorni učinek.

 

X

X

1.1.22

Preskusne povezave (kadar so nameščene ali zahtevane)

Vizualni pregled.

(a)

Manjkajo.

 

X

 

(b)

So poškodovane

So neuporabne ali puščajo.

X

X

 

1.1.23

Naletna zavora

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Nezadostna učinkovitost.

 

X

 

1.2   

Zmogljivost in učinkovitost delovne zavore

1.2.1

Zmogljivost

Med preskušanjem na napravi za preskušanje zavor, ali če to ni mogoče, med preskušanjem na cesti, postopoma povečajte zmogljivost do najvišje moči.

(a)

Neustrezen zavorni učinek na enem ali več kolesih.

Ni zavornega učinka na enem ali več kolesih.

 

X

X

(b)

Zavorni učinek katerega koli kolesa je manjši kot 70 % najvišjega doseženega učinka drugega kolesa na isti osi. Oziroma pri preskušanju zavor na cesti je odklon vozila od ravne črte pretiran.

Zavorni učinek katerega koli kolesa je manjši od 50 % najvišjega doseženega učinka drugega kolesa na isti osi pri krmiljenih oseh.

 

X

X

(c)

Ni postopne spremembe. zavornega učinka (prijemanje).

 

X

 

(d)

Neobičajna časovna zakasnitev v zaviranju pri katerem koli kolesu.

 

X

 

(e)

Čezmerno nihanje zavorne sile med vsakim celotnim vrtljajem kolesa.

 

X

 

1.2.2

Učinkovitost

Preskušanje na napravi za preskušanje zavor ali, če to zaradi tehničnih razlogov ni mogoče, preskušanje na cesti z uporabo merilnika pojemkov hitrosti, da se določi zavorni koeficient glede na največjo dovoljeno maso ali, v primeru polpriklopnikov, na vsoto dovoljenih osnih obremenitev.

Vozila ali priklopna vozila z največjo dovoljeno maso, ki presega 3,5 ton, je treba pregledati na podlagi standardov ISO 21069 ali enakovrednih metod.

Preskušanje na cesti je treba izvajati v suhih razmerah na ravni cesti.

Ne dosega naslednjih minimalnih vrednosti (1):

1.

Vozila, prvič registrirana po 1. januarju 2012:

kategorija M1: 58 %

kategoriji M2 in M3: 50 %

kategorija N1: 50 %

kategoriji N2 in N3: 50 %

kategorije O2, O3 in O4:

za polpriklopna vozila: 45 % (2)

za priklopna vozila z vrtljivim ojesom: 50 %

 

X

 

2.

Vozila, prvič registrirana pred 1. januarjem 2012:

kategorije M1, M2 in M3: 50 % (3)

kategorija N1: 45 %

kategoriji N2 in N3: 43 % (4)

kategorije O2, O3 in O4: 40 % (5)

 

X

 

3.

Druge kategorije

Kategorije L (obe zavori skupaj):

kategorija L1e: 42 %

kategoriji L2e, L6e: 40 %

kategorija L3e: 50 %

kategorija L4e: 46 %

kategoriji L5e in L7e: 44 %

Kategorije L (zavore na zadnjih kolesih):

Vse kategorije: 25 % skupne mase vozila

Doseženih je manj kot 50 % zgoraj navedenih vrednosti.

 

X

X

1.3   

Zmogljivost pomožne zavore (v sili) in učinkovitost (če deluje prek ločenega sistema)

1.3.1

Zmogljivost

Če je pomožni zavorni sistem ločen od delovnega zavornega sistema, uporabite postopek, opredeljen v 1.2.1.

(a)

Neustrezen zavorni učinek na enem ali več kolesih.

Ni zavornega učinka na enem ali več kolesih.

 

X

X

(b)

Zavorni učinek katerega koli kolesa je manjši kot 70 % najvišjega doseženega učinka drugega kolesa na isti osi. Oziroma pri preskušanju zavor na cesti je odklon vozila od ravne črte pretiran.

Zavorni učinek katerega koli kolesa je manjši od 50 % najvišjega doseženega učinka drugega kolesa na isti osi pri krmiljenih oseh.

 

X

X

(c)

Ni postopne spremembe zavornega učinka (prijemanje).

 

X

 

1.3.2

Učinkovitost

Če je pomožni zavorni sistem ločen od delovnega zavornega sistema, uporabite postopek, opredeljen v 1.2.2.

Zavorni učinek manjši od 50 % (6) zmogljivosti delovne zavore, opredeljene v oddelku 1.2.2 glede na največjo dovoljeno maso.

Manj kot 50 % zgoraj navedenih vrednosti zavornega učinka je doseženih.

 

X

X

1.4   

Zmogljivost in učinkovitost ročne zavore

1.4.1

Zmogljivost

Zavoro uporabite med preskušanjem na napravi za preskušanje zavor.

Zavora na eni strani ne deluje oziroma je odklon vozila pri preskušanju na cesti od ravne črte pretiran.

Manj kot 50 % vrednosti zavornega učinka iz točke 1.4.2 doseženih v povezavi z maso vozila med pregledom.

 

X

X

1.4.2

Učinkovitost

Preskušanje na napravi za preskušanje zavor, če to ni mogoče, pa preskušanje na cesti z uporabo prikazovalnega ali zapisovalnega merilnika pojemkov hitrosti ali z vozilom na strmini z znanim naklonom.

Za vse kategorije vozil je zavorni koeficient manjši od 16 % glede na največjo dovoljeno maso ali za motorna vozila 12 % glede na največjo dovoljeno kombinirano maso vozila, kar je višje.

Manj kot 50 % zgoraj navedenih vrednosti zavornega učinka je doseženih.

 

X

X

1.5

Zmogljivost trajnostnega zavornega sistema

Vizualni pregled in, kadar je to mogoče, preskus, ali sistem deluje.

(a)

Ni postopne spremembe učinkovitosti (ne velja za sisteme motorne zavore).

 

X

 

(b)

Sistem ne deluje.

 

X

 

1.6

Sistem proti blokiranju koles (ABS)

Vizualni pregled in pregled opozorilne naprave in/ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Slabo delovanje opozorilne naprave.

 

X

 

(b)

Opozorilna naprava kaže slabo delovanje sistema.

 

X

 

(c)

Senzorji hitrosti vrtenja koles manjkajo ali so poškodovani.

 

X

 

(d)

Poškodovana električna napeljava.

 

X

 

(e)

Drugi sestavni deli manjkajo ali so poškodovani.

 

X

 

(f)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

1.7

Elektronski zavorni sistem (EBS)

Vizualni pregled in pregled opozorilne naprave in/ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Slabo delovanje opozorilne naprave.

 

X

 

(b)

Opozorilna naprava kaže slabo delovanje sistema.

 

X

 

(c)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

1.8

Zavorna tekočina

Vizualni pregled.

Kontaminirana ali sedimentirana zavorna tekočina.

Neposredna nevarnost okvare.

 

X

X

2.   

KRMILJENJE

2.1   

Mehansko stanje

2.1.1

Stanje krmilnega mehanizma

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter se kolesa ne dotikajo tal ali so na vrtljivem podstavku, zavrtite volan od ene do druge skrajne lege. Vizualni pregled delovanja krmilnega mehanizma.

(a)

Neenakomerno delovanje mehanizma.

 

X

 

(b)

Zvita gred sektorja ali obrabljeni utori.

Prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

(c)

Čezmerno obrabljena gred sektorja.

Prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

(d)

Čezmeren hod gredi sektorja.

Prizadeta funkcionalnost.

 

X

X

(e)

Pušča.

Tvorjenje kapljic.

X

X

 

2.1.2

Pritrditev ohišja krmilnega mehanizma

Ko je vozilo na jašku ali dvigalu ter so kolesa na tleh pod maso vozila, zavrtite volan/krmilo v smeri urinega kazalca in v nasprotni smeri ali uporabite posebej prilagojen detektor zračnosti koles. Vizualni pregled pritrditve ohišja na podvozje.

(a)

Ohišje krmilnega mehanizma ni pravilno pritrjeno.

Nevarno zrahljane pritrditve ali vidno medsebojno premikanje podvozja/nadgradnje.

 

X

X

(b)

Raztegnjene pritrdilne luknje v podvozju.

Huje prizadete pritrditve.

 

X

X

(c)

Pritrdilni sorniki manjkajo ali so zlomljeni.

Huje prizadete pritrditve.

 

X

X

(d)

Ohišje krmilnega mehanizma je zlomljeno.

Prizadeta stabilnost ali pritrditev ohišja.

 

X

X

2.1.3

Stanje krmilnega vzvodja

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter so kolesa na tleh, zavrtite volan/krmilo v smeri urinega kazalca in v nasprotni smeri ali uporabite posebej prilagojen detektor zračnosti koles. Vizualni pregled sestavnih elementov krmilja glede obrabe, zloma in varnosti.

(a)

Medsebojno premikanje med sestavnimi deli, ki bi morali biti pritrjeni.

Čezmerno premikanje ali možnost, da odpadejo.

 

X

X

(b)

Čezmerna obraba zgibov.

Zelo velika nevarnost, da odpadejo.

 

X

X

(c)

Zlomi ali deformacije katerega koli sestavnega dela.

Prizadeto delovanje.

 

X

X

(d)

Ni blokirnih naprav.

 

X

 

(e)

Neporavnanost sestavnih delov (na primer jarmovega droga ali vmesnega droga).

 

X

 

(f)

Nezanesljiva sprememba3.

Prizadeto delovanje.

 

X

X

(g)

Poškodovan ali okvarjen pokrov za zaščito pred prahom.

Pokrov za zaščito pred prahom manjka ali je huje okvarjen.

X

X

 

2.1.4

Delovanje krmilnega vzvodja

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter so kolesa na tleh, zavrtite volan v smeri urinega kazalca in v nasprotni smeri ali uporabite posebej prilagojen detektor zračnosti koles. Vizualni pregled sestavnih elementov krmilja glede obrabe, zloma in varnosti.

(a)

Gibanje krmilnega vzvodja udarja ob pritrjen sestavni del podvozja.

 

X

 

(b)

Omejevalniki ne delujejo ali manjkajo.

 

X

 

2.1.5

Servokrmiljenje

Preverite puščanje in raven tekočine hidravličnih zavor (če je vidno) v krmilnem sistemu. Ko so kolesa na tleh in motor deluje, preverite, ali sistem servokrmiljenja deluje.

(a)

Puščanje tekočine ali prizadeto delovanje.

 

X

 

(b)

Nezadostna količina tekočine (pod oznako MIN).

Nezadosten rezervoar.

X

X

 

(c)

Mehanizem ne deluje.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

(d)

Mehanizem je zlomljen ali nezanesljiv.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

(e)

Neporavnanost sestavnih delov ali drgnjenje.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

(f)

Nezanesljiva sprememba3.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

(g)

Kabli/cevi so poškodovani, čezmerno razjedeni.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

2.2   

Volan, drog in krmilo

2.2.1

Stanje volana/krmila

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter je masa vozila na tleh, porinite in povlecite volan v smeri droga ter porinite volan/krmilo v različne smeri pod pravim kotom na drog/vilice. Vizualni pregled zračnosti in stanja gibljivih spojk ali kardanskih zgibov.

(a)

Medsebojno premikanje med volanom in drogom, ki kaže zrahljanost.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

 

X

X

(b)

Ni blokirne naprave na pesto kolesu volana.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

 

X

X

(c)

Pesto kolo volana, obod ali napere so zlomljeni ali zrahljani.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

 

X

X

2.2.2

Krmilni drog/jarmi, vilice in blažilniki krmila

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter je masa vozila na tleh, porinite in povlecite volan v smeri droga ter porinite volan/krmilo v različne smeri pod pravim kotom na drog/vilice. Vizualni pregled zračnosti in stanja gibljivih spojk ali kardanskih zgibov.

(a)

Čezmeren hod središča volana navzgor ali navzdol.

 

X

 

(b)

Čezmeren hod vrha droga radialno od osi stebra.

 

X

 

(c)

Okvarjena gibljiva spojka.

 

X

 

(d)

Pomanjkljiva pritrditev.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

 

X

X

(e)

Nezanesljiva sprememba3.

 

 

X

2.3

Zračnost krmiljenja

Ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu ter je masa vozila na kolesih, je motor, če je mogoče, prižgan pri vozilih s servokrmiljenjem, kolesa pa so naravnana naprej, narahlo obrnite volan v smeri urinega kazalca in v nasprotni smeri, kolikor je mogoče, ne da bi premaknili kolesa. Vizualni pregled prostega hoda.

Čezmeren prosti hod krmiljenja (na primer hod točke na obodu presega eno petino premera volana) ali ni v skladu z zahtevami1.

Prizadeto varno krmiljenje.

 

X

X

2.4

Nastavitev koles (X)2

Preverite nastavitev krmiljenih koles z ustrezno opremo

Nastavitev ni skladna s podatki proizvajalca vozila ali zahtevami1.

Prizadeta vožnja naravnost; slabša smerna stabilnost.

X

X

 

2.5

Vrtljivi podstavki krmiljene osi priklopnega vozila

Vizualni pregled ali uporaba posebej prilagojenega detektorja zračnosti koles.

(a)

Sestavni del rahlo poškodovan.

Sestavni del je močno poškodovan ali razpokan.

 

X

X

(b)

Čezmerna zračnost.

Prizadeta vožnja naravnost, slabša smerna stabilnost.

 

X

X

(c)

Pomanjkljiva pritrditev.

Huje prizadeta pritrditev.

 

X

X

2.6

Elektronsko servokrmiljenje (EPS)

Vizualni pregled in preverjanje skladnosti med kotom volana in kotom koles pri ugasnjenem/prižganem motorju in/ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Kontrolna lučka EPS kaže na kakršno koli napako v sistemu.

 

X

 

(b)

Neskladnost med kotom volana in kotom koles.

Prizadeto krmiljenje.

 

X

X

(c)

Servokrmiljenje ne deluje.

 

X

 

(d)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

3.   

VIDLJIVOST

3.1

Vidno polje

Vizualni pregled z vozniškega sedeža.

Ovira v vidnem polju voznika, ki bistveno vpliva na njegov pogled naprej ali bočni pogled (zunaj območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla).

X

 

 

Vidljivost skozi notranjost območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla, je zmanjšana ali zunanja ogledala niso vidna.

X

3.2

Stanje stekla

Vizualni pregled.

(a)

Počeno ali razbarvano steklo ali prosojna plošča (če je dovoljena) (zunaj območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla).

X

 

 

Vidljivost skozi notranjost območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla, je zmanjšana ali zunanja ogledala niso vidna.

X

(b)

Steklo ali prosojna plošča (vključno z odsevno ali obarvano folijo) ni skladna s specifikacijami v zahtevah1 (zunaj območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla).

X

 

 

Vidljivost skozi notranjost območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla, je zmanjšana ali zunanja ogledala niso vidna.

X

(c)

Steklo ali prosojna plošča je v nesprejemljivem stanju.

 

X

 

Močno prizadeta vidljivost z notranje strani območja, ki ga čistijo brisalniki vetrobranskega stekla.

X

3.3

Vzvratna ogledala ali naprave

Vizualni pregled.

(a)

Ogledalo ali naprava manjka ali ni nameščena v skladu z zahtevami1 (najmanj dve napravi za pogled zadaj).

 

X

 

Manj kot dve napravi za pogled zadaj.

X

(b)

Ogledalo ali naprava rahlo poškodovana ali zrahljana.

X

 

 

Ogledalo ali naprava ne deluje, je močno poškodovana, zrahljana ali nezanesljivo pritrjena.

X

(c)

Potrebno vidno polje ni zajeto.

 

X

 

3.4

Brisalniki vetrobranskega stekla

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Brisalniki ne delujejo ali manjkajo ali niso v skladu z zahtevami1.

 

X

 

(b)

Metlica brisalnika je poškodovana.

X

 

 

Metlica brisalnika manjka ali je očitno poškodovana.

X

3.5

Naprave za pranje vetrobranskega stekla

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Naprave za pranje ne delujejo ustrezno (premalo tekočine za pranje, vendar črpalka deluje ali pa je curek vode neporavnan).

X

 

 

Naprave za pranje ne delujejo.

X

3.6

Sistem za sušenje stekla (X)2

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Sistem ne deluje ali je očitno pokvarjen.

X

 

 

4.   

SVETLOBNA IN ELEKTRIČNA OPREMA

4.1   

Žarometi

4.1.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiva ali manjkajoča luč / svetlobni vir (več luči/svetlobnih virov; v primeru svetilk LED do 1/3 ne deluje).

Ena sama luč/svetlobni vir; v primeru svetilk LED močno zmanjšana vidljivost.

X

X

 

(b)

Rahlo pomanjkljiv sistem projekcije (odsevnik in leča).

Zelo pomanjkljiv ali manjkajoč sistem projekcije (odsevnik in leča).

X

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

 

X

 

4.1.2

Poravnava

Z uporabo naprave za usmeritev žarometa ali z uporabo elektronskega vmesnika vozila določite horizontalno usmeritev vsakega žarometa za kratek svetlobni pramen.

(a)

Usmeritev žarometa ni v mejah, določenih v zahtevah1.

 

X

 

(b)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

4.1.3

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1 (Število žarometov, ki svetijo hkrati).

Presega najvišjo dovoljeno svetilnost spredaj.

X

X

 

(b)

Delovanje kontrolne naprave je oslabljeno.

 

X

 

(c)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

4.1.4

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

 

X

 

(b)

Proizvodi na lečah ali svetlobnem viru, ki očitno zmanjšujejo svetilnost ali spreminjajo barvo oddane svetlobe.

 

X

 

(c)

Svetlobni vir in svetilka nista združljiva.

 

X

 

4.1.5

Naprava za nastavljanje naklona žarometa (če je obvezno)

Vizualni pregled in pregled delovanja, če je to mogoče, ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Naprava ne deluje.

 

X

 

(b)

Ročne naprave ni mogoče upravljati z vozniškega sedeža.

 

X

 

(c)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

4.1.6

Naprava za čiščenje žarometa (če je obvezno)

Vizualni pregled in pregled delovanja, če je to mogoče.

Naprava ne deluje.

V primeru žarometov, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu.

X

X

 

4.2   

Prednje in zadnje pozicijske svetilke, bočne in gabaritne svetilke ter svetilke za dnevno vožnjo

4.2.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiv svetlobni vir.

 

X

 

(b)

Pomanjkljive leče.

 

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.2.2

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1.

Zadnje pozicijske svetilke in bočne svetilke se lahko izklopijo, ko so prižgani žarometi.

 

X

X

 

(b)

Delovanje kontrolne naprave je oslabljeno.

 

X

 

4.2.3

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

Rdeča luč spredaj ali bela luč zadaj; močno oslabljena svetilnost.

X

X

 

(b)

Proizvodi na lečah ali svetlobnem viru, ki zmanjšujejo svetilnost ali spreminjajo barvo oddane svetlobe.

Rdeča luč spredaj ali bela luč zadaj; močno oslabljena svetilnost.

X

X

 

4.3   

Zavorne svetilke

4.3.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiv svetlobni vir (več svetlobnih virov; v primeru svetilk LED do 1/3 ne deluje).

En sam svetlobni vir; v primeru svetilk LED manj kot 2/3 delovanja.

Noben svetlobni vir ne deluje.

X

X

X

(b)

Rahlo okvarjena leča (ni vpliva na oddano svetlobo).

Močno okvarjena leča (prizadeta oddana svetloba).

X

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.3.2

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja ali uporaba elektronskega vmesnika vozila.

(a)

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1.

Zapoznelo delovanje.

Sploh ne deluje.

X

X

X

(b)

Delovanje kontrolne naprave je oslabljeno.

 

X

 

(c)

Sistem prek elektronskega vmesnika vozila kaže okvaro.

 

X

 

(d)

Funkcije luči zavore v sili ne delujejo ali ne delujejo pravilno.

 

X

 

4.3.3

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

Bela luč zadaj; močno oslabljena svetilnost.

X

X

 

4.4   

Smerne utripalke in varnostne utripalke

4.4.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiv svetlobni vir (več svetlobnih virov; v primeru svetilk LED do 1/3 ne deluje).

En sam svetlobni vir; v primeru svetilk LED manj kot 2/3 delovanja.

X

X

 

(b)

Rahlo okvarjena leča (ni vpliva na oddano svetlobo).

Močno okvarjena leča (prizadeta oddana svetloba).

X

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.4.2

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1.

Sploh ne deluje.

X

X

 

4.4.3

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

 

X

 

4.4.4

Frekvenca utripanja

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Frekvenca utripanja ni v skladu z zahtevami1 (frekvenca odstopa za več kot 25 %).

X

 

 

4.5   

Žarometi za meglo in zadnje svetilke za meglo

4.5.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiv svetlobni vir (več svetlobnih virov; v primeru svetilk LED do 1/3 ne deluje).

En sam svetlobni vir; v primeru svetilk LED manj kot 2/3 delovanja.

X

X

 

(b)

Rahlo okvarjena leča (ni vpliva na oddano svetlobo).

Močno okvarjena leča (prizadeta oddana svetloba).

X

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade ali zaslepi voznike, ki prihajajo naproti.

X

X

 

4.5.2

Usmeritev (X)2

Pregled delovanja z uporabo naprave za usmeritev žarometov.

Žaromet za meglo ni horizontalno usmerjen, ko svetlobni pramen proizvede ločnico (ločnica prenizka).

Ločnica nad ločnico žarometov.

X

X

 

4.5.3

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1.

Ne deluje.

X

X

 

4.5.4

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

 

X

 

(b)

Sistem ne deluje v skladu z zahtevami1.

 

X

 

4.6   

Žarometi za vzvratno vožnjo

4.6.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Pomanjkljiv svetlobni vir.

X

 

 

(b)

Okvarjena leča.

X

 

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.6.2

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Svetilka, barva oddane svetlobe, položaj, svetilnost ali oznaka niso v skladu z zahtevami1.

 

X

 

(b)

Sistem ne deluje v skladu z zahtevami1.

 

X

 

4.6.3

Stikala

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Stikalo ne deluje v skladu z zahtevami1.

Žaromet za vzvratno vožnjo se lahko prižge, tudi če prestava ni v položaju za vzvratno vožnjo.

X

X

 

4.7   

Osvetlitev zadnje registrske tablice

4.7.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Svetilka meče neposredno ali belo svetlobo nazaj.

X

 

 

(b)

Pomanjkljiv svetlobni vir; več svetlobnih virov.

Pomanjkljiv svetlobni vir; en sam svetlobni vir.

X

X

 

(c)

Svetilka ni zanesljivo pritrjena.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.7.2

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Sistem ne deluje v skladu z zahtevami1.

X

 

 

4.8   

Odsevniki, vidne (odsevne) oznake in zadnje označbe

4.8.1

Stanje

Vizualni pregled.

(a)

Odsevna oprema je pomanjkljiva ali poškodovana.

Prizadeta odsevnost.

X

X

 

(b)

Odsevnik ni zanesljivo pritrjen.

Lahko odpade.

X

X

 

4.8.2

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled.

Naprava, odsevna barva ali položaj niso v skladu z zahtevami1.

Manjka ali odseva rdečo svetlobo spredaj ali belo svetlobo zadaj.

X

X

 

4.9   

Kontrolne svetilke in kazalniki, obvezni za svetlobno opremo

4.9.1

Stanje in delovanje

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Ne deluje.

Ne deluje pri dolgem svetlobnem pramenu ali zadnjem žarometu za meglo.

X

X

 

4.9.2

Skladnost z zahtevami1

Vizualni pregled in pregled delovanja.

Ni v skladu z zahtevami1.

X

 

 

4.10

Električne povezave med vlečnim vozilom in priklopnim vozilom ali polpriklopnikom

Vizualni pregled: če je mogoče, preverite električno neprekinjenost povezave.

(a)

Sestavni deli niso zanesljivo pritrjeni.

Zrahljana vtičnica.

X

X

 

(b)

Poškodovana ali okvarjena izolacija.

Lahko povzroči kratek stik.

X

X

 

(c)

Električne povezave priklopnega vozila ali vlečnega vozila ne delujejo pravilno.

Zavorne luči priklopnika sploh ne delujejo.

 

X

X

4.11

Električna napeljava

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu, v nekaterih primerih tudi pregled motornega prostora (če je to ustrezno).

(a)

Napeljava je nezanesljiva ali ni ustrezno zavarovana.

Zrahljane pritrditve, se dotika ostrih robov, konektorji se lahko odklopijo.

Napeljava lahko pride v stik z vročimi deli, vrtečimi se deli ali tlemi, konektorji odklopljeni (ustrezni deli za zaviranje, krmiljenje).

X

X

X

(b)

Napeljava je rahlo okvarjena.

Napeljava močno okvarjena.

Napeljava ekstremno okvarjena (ustrezni deli za zaviranje, krmiljenje).

X

X

X

(c)

Poškodovana ali okvarjena izolacija.

Lahko povzroči kratek stik.

Veliko tveganje požara, iskric.

X

X

X

4.12

Neobvezne svetilke in odsevniki (X)2

Vizualni pregled in pregled delovanja.

(a)

Nameščena svetilka/odsevnik ni v skladu z zahtevami1.

Oddaja/odseva rdečo svetlobo spredaj ali belo svetlobo zadaj.

X

X

 

(b)

Svetilka ne deluje v skladu z zahtevami1.

Število sočasno delujočih žarometov presega dovoljeno svetilnost. Oddajanje rdeče svetlobe spredaj ali bele svetlobe zadaj.

X

X

 

(c)

Svetilka/odsevnik ni zanesljivo pritrjen.

Zelo velika nevarnost, da odpade.

X

X

 

4.13

Akumulator(-ji)

Vizualni pregled.

(a)

Nezanesljiv.

Ni pravilno pritrjen. Lahko povzroči kratek stik.

X

X

 

(b)

Pušča.

Izguba nevarnih snovi.

X

X

 

(c)

Pomanjkljivo stikalo (če se zahteva).

 

X

 

(d)

Pomanjkljive varovalke (če se zahtevajo).

 

X

 

(e)

Neustrezno prezračevanje (če se zahteva).

 

X

 

5.   

OSI, KOLESA, PNEVMATIKE IN OBESITEV

5.1   

Osi

5.1.1

Osi

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone.

(a)

Os je zlomljena ali deformirana.

 

 

X

(b)

Nezanesljiva pritrditev na vozilo.

Slabša stabilnost, prizadeta funkcionalnost: močno premikanje na mestu pritrditve.

 

X

X

(c)

Nezanesljiva sprememba3.

Slabša stabilnost, prizadeta funkcionalnost, nezadostna razdalja od drugih delov vozila ali tal.

 

X

X

5.1.2

Premniki

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone. Z navpičnim ali stranskim pritiskom na vsako kolo ugotovite hod med opornikom premnika in premnikom.

(a)

Premnik je zlomljen.

 

 

X

(b)

Čezmerna obraba premnega sornika in/ali ležajnih puš.

Lahko se zrahlja; slabša smerna stabilnost.

 

X

X

(c)

Čezmeren hod med premnikom in opornikom premnika.

Lahko se zrahlja; slabša smerna stabilnost.

 

X

X

(d)

Premni sornik zrahljan na osi.

Lahko se zrahlja; slabša smerna stabilnost.

 

X

X

5.1.3

Kolesni ležaji

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone. Z zibanjem koles ali stranskim pritiskom na vsako kolo ugotovite hod kolesa navzgor glede na premnik.

(a)

Čezmerna zračnost v kolesnem ležaju.

Slabša smerna stabilnost; nevarnost uničenja.

 

X

X

(b)

Kolesni ležaj je pretesen, ukleščen.

Nevarnost pregrevanja; nevarnost uničenja.

 

X

X

5.2   

Kolesa in pnevmatike

5.2.1

Pesto kolesa

Vizualni pregled.

(a)

Kolesna matica ali zatični vijak manjka ali je zrahljan.

Pomanjkljiva ali razrahljana pritrditev, ki zelo resno ogroža varnost v cestnem prometu.

 

X

X

(b)

Pesto je obrabljeno ali poškodovano.

Pesto je obrabljeno ali poškodovano, zaradi česar je prizadeta varna pritrditev koles.

 

X

X

5.2.2

Kolesa

Vizualni pregled obeh strani vsakega kolesa, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu.

(a)

Kakršen koli zlom ali pomanjkljivost v varjenju.

 

 

X

(b)

Zadrževalni obroči za pnevmatike niso pravilno nameščeni.

Lahko odpadejo.

 

X

X

(c)

Kolo je močno izkrivljeno ali obrabljeno.

Prizadeta varna pritrditev na pesto, prizadeta varna pritrditev pnevmatike.

 

X

X

(d)

Velikost, tehnična zasnova, skladnost ali tip kolesa ni v skladu z zahtevami1, kar vpliva na varnost v cestnem prometu.

 

X

 

5.2.3

Pnevmatike

Vizualni pregled celotne pnevmatike bodisi z rotacijo kolesa, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu in se kolesa ne dotikajo tal, bodisi s premikanjem vozila nazaj in naprej nad jaškom.

(a)

Velikost pnevmatike, nosilnost, oznaka homologacije ali razred hitrosti ni v skladu z zahtevami1, kar vpliva na varnost v cestnem prometu.

Nezadostna nosilnost ali razred hitrosti za dejansko uporabo, pnevmatika se dotika drugih delov vozil, kar ogroža varno vožnjo.

 

X

X

(b)

Pnevmatike na isti osi ali na dvojnih kolesih so različne velikosti.

 

X

 

(c)

Pnevmatike na isti osi imajo različno zgradbo (radialno/diagonalno).

 

X

 

(d)

Kakršna koli resna poškodba ali zareza v pnevmatiki.

Kordna tkanina je vidna ali poškodovana.

 

X

X

(e)

Indikator obrabljenosti žleba profila postane izpostavljen.

Globina žleba profila ni v skladu z zahtevami1.

 

X

X

(f)

Pnevmatika se drgne ob druge sestavne dele (prilagodljive naprave proti škropljenju).

Pnevmatika se drgne ob druge sestavne dele (varna vožnja ni ogrožena).

X

X

 

(g)

Pnevmatike s ponovno vrezanimi kanali niso v skladu z zahtevami1.

Zaščitna plast kordne tkanine je poškodovana.

 

X

X

(h)

Sistem za nadzor tlaka v pnevmatiki slabo deluje ali pa je tlak v pnevmatiki očitno prenizek.

Očitno ne deluje.

X

X

 

5.3   

Sistem obesitve koles

5.3.1

Vzmeti in stabilizator

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone.

(a)

Nezanesljiva pritrditev vzmeti na podvozje ali os.

Medsebojno premikanje vidno. Pritrditve zelo močno zrahljane.

 

X

X

(b)

Poškodovan ali zlomljen sestavni del vzmeti.

Glavna vzmet (-lamela) ali dodatne lamele so zelo resno prizadete.

 

X

X

(c)

Manjka vzmet.

Glavna vzmet (-lamela) ali dodatne lamele so zelo resno prizadete.

 

X

X

(d)

Nezanesljiva sprememba3.

Nezadostna razdalja od drugih delov vozila; sistem vzmeti ne deluje.

 

X

X

5.3.2

Amortizerji

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu, ali z uporabo posebne opreme, če je ta na voljo.

(a)

Nezanesljiva pritrditev amortizerjev na podvozje ali os.

Amortizer zrahljan.

X

X

 

(b)

Poškodovan amortizer, ki kaže znake močnega puščanja ali slabega delovanja.

 

X

 

5.3.2.1

Preskušanje učinkovitosti dušenja (X)2

Uporabite posebno opremo in primerjajte razliko na levi in desni strani

(a)

Bistvena razlika med levo in desno stranjo.

 

X

 

(b)

Navedene najmanjše vrednosti niso dosežene.

 

X

 

5.3.3

Torzijske cevi, upravljalni vzvodi, obese in ročice obese

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone.

(a)

Nezanesljiva pritrditev sestavnega dela na podvozje ali os.

Lahko se zrahlja; slabša smerna stabilnost.

 

X

X

(b)

Poškodovan ali čezmerno razjeden sestavni del.

Prizadeta stabilnost sestavnega dela ali zlomljen sestavni del.

 

X

X

(c)

Nezanesljiva sprememba3.

Nezadostna razdalja od drugih delov vozila; sistem ne deluje.

 

X

X

5.3.4

Spoji obese

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu. Lahko se uporabijo detektorji zračnosti koles, ki se priporočajo za vozila z največjo skupno maso, ki ne presega 3,5 tone.

(a)

Čezmerna obraba premnega sornika in/ali ležajnih puš ali spojev.

Lahko se zrahlja; slabša smerna stabilnost.

 

X

X

(b)

Pokrov za zaščito pred prahom huje okvarjen.

Pokrov za zaščito pred prahom manjka ali je zlomljen.

X

X

 

5.3.5

Zračno vzmetenje

Vizualni pregled.

(a)

Sistem ne deluje.

 

 

X

(b)

Kateri koli sestavni del je tako poškodovan, spremenjen ali okvarjen, da bi to lahko negativno vplivalo na delovanje sistema.

Huje prizadeto delovanje sistema.

 

X

X

(c)

Slišno uhajanje zraka iz sistema.

 

X

 

6.   

PODVOZJE IN POVEZAVA PODVOZJA

6.1   

Podvozje ali okvir in povezava

6.1.1

Splošno stanje

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu.

(a)

Manjši zlom ali deformacija katerega koli stranskega ali prečnega dela.

Hujši zlom ali deformacija katerega koli stranskega ali prečnega dela.

 

X

X

(b)

Nezanesljivi elementi za utrditev ali vezi.

Večina vezi je zrahljanih; deli niso dovolj močni.

 

X

X

(c)

Čezmerna razjedenost, ki vpliva na trdnost sklopa.

Deli niso dovolj močni.

 

X

X

6.1.2

Izpušne cevi in dušilci zvokov

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu.

(a)

Izpušni sistem je nezanesljiv ali pušča.

 

X

 

(b)

Izpušni plini uhajajo v kabino ali prostor za potnike.

Nevarnost za zdravje oseb v vozilu.

 

X

X

6.1.3

Posoda in cevi za gorivo (vključno s posodo in cevmi za gorivo za ogrevanje)

Vizualni pregled, ko je vozilo nad jaškom ali na dvigalu; pri sistemih na utekočinjeni naftni plin, stisnjeni zemeljski plin ali utekočinjeni zemeljski plin (LPG/CNG/LNG) je treba uporabiti naprave za odkrivanje puščanja.