28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/1

(1)

Ker na ravni Unije ni jasnih pravil, ki bi urejala podeljevanje koncesijskih pogodb, ni pravne varnosti, ovirano je prosto opravljanje storitev in izkrivljeno delovanje notranjega trga. Zato so gospodarski subjekti, zlasti mala in srednja podjetja (MSP), prikrajšani za pravice na notranjem trgu in ne morejo izkoristiti pomembnih poslovnih priložnosti, javni organi pa javnih sredstev ne morejo uporabiti tako, da bi državljani Unije imeli koristi od kakovostnih storitev po najboljših cenah. Ustrezen, uravnotežen in prožen pravni okvir za podeljevanje koncesij bi vsem gospodarskim subjektom Unije zagotovil učinkovit in nediskriminatoren dostop do trga ter pravno varnost, s čimer bi se spodbudile javne naložbe v infrastrukturo in strateške storitve za državljane. Tak pravni okvir bi povečal tudi pravno varnost za gospodarske subjekte ter bi lahko bil podlaga in sredstvo za nadaljnje odpiranje mednarodnih trgov javnih naročil in porast mednarodne trgovine. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti izboljšanju možnosti dostopa MSP do vseh koncesijskih trgov v Uniji.

(2)

Pravila zakonodajnega okvira za podeljevanje koncesij bi morala biti jasna in enostavna. Ustrezno bi morala odražati specifičnost koncesij v primerjavi z javnimi naročili ter ne bi smela povzročati pretirane birokracije.

(3)

Javno naročanje ima ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki se bodo uporabili za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter hkrati zagotovili najučinkovitejšo rabo javnih sredstev. Zato so koncesijske pogodbe pomemben instrument za dolgoročen strukturni razvoj infrastrukture in strateških storitev, pri čemer prispevajo k povečanju konkurence na notranjem trgu, omogočajo koristi od strokovnega znanja v zasebnem sektorju ter pomagajo dosegati učinkovitost in inovativnost.

(4)

Za podeljevanje koncesij za javne gradnje trenutno veljajo osnovna pravila iz Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), medtem ko za podeljevanje koncesij za storitve s čezmejnim interesom veljajo načela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti načela prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in opravljanja storitev, ter načela, ki iz tega izhajajo, kot so enaka obravnava, nediskriminacija, vzajemno priznavanje, sorazmernost in transparentnost. Vendar bi lahko prišlo do pravne negotovosti, saj nacionalni zakonodajalci različno razlagajo načela Pogodbe, pa tudi do precejšnjih razlik v zakonodaji različnih držav članic. To potrjuje tudi obsežna sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki pa je le delno obravnavalo nekatere vidike podeljevanja koncesijskih pogodb.

Zato sta na ravni Unije potrebna enotna uporaba načel PDEU v vseh državah članicah in odprava razlik v njihovem razumevanju, s čimer bo odpravljeno tudi dolgotrajno izkrivljanje notranjega trga. S tem bi tudi spodbudili učinkovitost javne porabe, olajšali enakopraven dostop in pravično sodelovanje MSP pri podeljevanju koncesijskih pogodb, tako na lokalni ravni kot na ravni Unije, ter podprli doseganje trajnostnih ciljev javne politike.

(5)

Ta direktiva priznava in ponovno potrjuje pravico držav članic in javnih organov, da se odločijo o načinih upravljanja, ki se jim zdijo najustreznejši za izvajanje gradenj in opravljanje storitev. Zlasti ta direktiva nikakor ne bi smela vplivati na možnost držav članic in javnih organov, da izvajajo gradnje ali zagotavljajo storitve javnosti neposredno ali pa jih prenesejo na tretje osebe. Države članice ali javni organi bi morali še naprej imeti možnost, da pri doseganju ciljev javne politike v skladu s pravom Unije opredelijo in določijo značilnosti storitev, ki bodo opravljene, vključno z vsemi pogoji glede kakovosti ali cene storitev.

(6)

Opozoriti bi bilo treba, da se lahko države članice v skladu z načeli enake obravnave, nediskriminacije, transparentnosti in prostega pretoka oseb, določenimi v PDEU, same odločijo, ali bo opravljanje storitev organizirano kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacija obeh. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne vpliva na možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da pri doseganju svojih ciljev javne politike v skladu s pravom Unije opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki bo opravljena, vključno z vsemi pogoji glede kakovosti storitve. Prav tako ne bi smela vplivati na pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom št. 26, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(7)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela povzročiti liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, ali privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

(8)

Za koncesije, enake ali višje od določene vrednosti, je primerno določiti minimalno usklajevanje nacionalnih postopkov za podelitev takih pogodb na podlagi načel PDEU, da se omogoči odpiranje koncesij konkurenci in zagotovi zadostna pravna varnost. Te določbe o usklajevanju ne bi smele presegati tega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev in zagotovitev določene prožnosti. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da te določbe po potrebi dopolnijo in nadalje razvijejo, zlasti da izboljšajo skladnost z navedenimi načeli.

(9)

Pojasniti bi bilo treba, da lahko skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, sodelujejo v postopkih podelitve, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Kadar in kolikor je to potrebno, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost, bi se ob podelitvi koncesije takim skupinam lahko zahtevala določena oblika. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali javnim naročnikom ali naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ali merila glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih morajo izpolnjevati gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno. Za izvajanje koncesijskih pogodb s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka podelitve koncesije ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(10)

Nekatere določbe o usklajevanju bi bilo treba uvesti tudi za podeljevanje koncesij za gradnje in storitve v energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev, saj lahko nacionalni organi vplivajo na vedênje subjektov, ki delujejo v teh sektorjih, pa tudi zato, ker delujejo na zaprtih trgih, na katerih države članice dodeljujejo posebne ali izključne pravice do oskrbovanja, zagotavljanja ali upravljanja omrežij za zadevne storitve.

(11)

Koncesije so odplačne pogodbe, s katerimi eden ali več javnih naročnikov ali naročnikov izvedbo gradenj ali opravljanje in upravljanje storitev zaupa enemu ali več gospodarskim subjektom. Predmet takšnih pogodb je naročilo gradenj ali storitev s koncesijo, pri čemer je nadomestilo pravica do uporabe gradenj ali storitev ali ta pravica skupaj s plačilom. Takšne pogodbe lahko, vendar ne nujno, vključujejo prenos lastništva na javne naročnike ali naročnike, vendar javni naročniki ali naročniki vedno pridobijo koristi od zadevnih gradenj ali storitev.

(12)

Za namene te direktive bi bilo treba pojasniti, da zgolj financiranje dejavnosti, zlasti prek nepovratnih sredstev, ki je pogosto povezano z obveznostjo vračila prejetih zneskov, če se ne porabijo za predvidene namene, ne spada v področje uporabe te direktive.

(13)

Poleg tega ureditve, pri katerih se vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo določene pogoje, brez kakršne koli selektivnosti, na primer sistema potrošniške izbire ali storitvenih bonov, dovoli opravljanje neke naloge, ne bi smele biti uvrščene med koncesije, vključno s takimi, katerih podlaga je pravni sporazum med javnim organom in gospodarskimi subjekti. Takšni sistemi običajno temeljijo na odločitvi javnega organa, v kateri so določeni transparentni in nediskriminatorni pogoji, pod katerimi imajo gospodarski subjekti stalen dostop do opravljanja določenih storitev, kot so socialne storitve, tako da lahko potrošniki izbirajo med temi gospodarskimi subjekti.

(14)

Poleg tega med koncesije ne bi smeli biti uvrščeni nekateri akti držav članic, na primer dovoljenja ali licence, pri katerih država članica ali njen javni organ določi pogoje za izvajanje gospodarske dejavnosti, tudi pogoj izvedbe določenih del, ter ki se običajno dodelijo na zahtevo gospodarskega subjekta in ne na pobudo javnega naročnika ali naročnika in pri katerih ima gospodarski subjekt možnost, da odstopi od izvedbe gradnje ali opravljanja storitev. V primerih navedenih državnih aktov se lahko uporabljajo posebne določbe Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). V nasprotju z navedenimi akti držav članic pa so v koncesijskih pogodbah določene vzajemno zavezujoče obveznosti, pri katerih je treba gradnje ali storitve izvajati v skladu s posebnimi pravno izvršljivimi zahtevami, ki jih določi javni naročnik ali naročnik.

(15)

Poleg tega med koncesije v smislu te direktive ne bi smeli biti uvrščeni nekateri sporazumi o pravici gospodarskega subjekta do uporabe nekaterih javnih domen ali virov na podlagi zasebnega ali javnega prava, na primer zemljišč ali kakršne koli javne lastnine, zlasti v sektorju pomorskih pristanišč, pristanišč na celinskih vodah ali letališč, pri katerih država ali javni naročnik ali naročnik določi samo splošne pogoje za njihovo uporabo, ne naroči pa konkretnih gradenj ali storitev. To so običajno zakupne pogodbe za javno lastnino ali zemljišča, ki na splošno vsebujejo določila za prepustitev javne lastnine ali zemljišča najemniku, uporabo, ki ji je lastnina namenjena, obveznosti najemodajalca in najemnika za vzdrževanje lastnine, trajanje zakupa in prepustitev lastnine najemodajalcu ter najemnino in povezane stroške, ki jih mora plačati najemnik.

(16)

Poleg tega med koncesije v smislu te direktive tudi ne bi smeli biti uvrščeni sporazumi, ki podeljujejo služnostne pravice prehoda v zvezi z uporabo javnih nepremičnin zaradi zagotavljanja ali upravljanja fiksnih linij ali omrežij za opravljanje javne storitve, če iz teh sporazumov ne izhaja obveznost dobave ter če ti sporazumi ne določajo, da javni naročnik ali naročnik pridobi storitve zase ali za končne uporabnike.

(17)

Pogodbe, ki ne zajemajo plačil izvajalcu, ki je plačan na podlagi reguliranih tarif, izračunanih tako, da krijejo vse stroške in naložbe izvajalca pri opravljanju storitve, ne bi smele biti zajete s to direktivo.

(18)

Posledica težav pri razlagi pojmov koncesija in javno naročilo je nenehna pravna negotovost med zainteresiranimi stranmi, Sodišče Evropske unije pa je o tem sprejelo številne sodbe. Zato bi bilo treba jasneje opredeliti koncesijo, zlasti v povezavi s pojmom operativnega tveganja. Glavna značilnost koncesije, tj. pravica do uporabe gradenj ali storitev, vedno pomeni prenos gospodarskega operativnega tveganja na koncesionarja, kar lahko tudi pomeni, da naložbe in stroški, ki nastanejo pri izvajanju gradenj ali storitev, pod običajnimi pogoji delovanja ne bodo v celoti povrnjeni, čeprav del tveganja še vedno nosi javni naročnik ali naročnik. Uporaba posebnih pravil, ki urejajo podeljevanje koncesij, ne bi bila upravičena, če bi razbremenil gospodarskega subjekta morebitnih izgub tako, da bi mu jamčil minimalne prihodke, ki bi bili enaki ali višji od naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvajanju pogodbe. Hkrati bi bilo treba pojasniti, da bi bilo treba nekatere ureditve, ki jih izključno poplača javni naročnik ali naročnik, uvrstiti med koncesije, če je povrnitev naložb in stroškov, ki so gospodarskemu subjektu nastali pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitve, odvisna od dejanskega povpraševanja po storitvah ali sredstvih oziroma od njihove dobave.

(19)

Če je tveganje odpravljeno s sektorsko uredbo, ki koncesionarju jamči izravnavo naložb in stroškov, ki so mu nastali pri izvajanju pogodbe, se taka pogodba ne bi smela šteti za koncesijo po tej direktivi. Dejstvo, da je tveganje od vsega začetka omejeno, ne izključuje uvrstitve pogodbe med koncesije. To je na primer mogoče v sektorjih z reguliranimi tarifami ali kadar je operativno tveganje omejeno s pogodbeno ureditvijo, ki določa delno nadomestilo, tudi nadomestilo ob predčasni odpovedi koncesije zaradi razlogov, ki jih je mogoče pripisati javnemu naročniku ali naročniku, ali višje sile.

(20)

Operativno tveganje bi moralo izhajati iz dejavnikov, na katere stranke nimajo vpliva. Tveganja, kot so tveganja, povezana s slabim upravljanjem ali neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti gospodarskega subjekta ali višjo silo, niso odločilna pri uvrstitvi pogodbe med koncesije, saj so ta tveganja značilna za vse pogodbe, ne glede na to, ali gre za javno naročilo ali koncesijo. Operativno tveganje bi bilo treba razumeti kot tveganje, ki je posledica izpostavljenosti tržnim nepredvidljivostim in je povezano s povpraševanjem ali dobavo oziroma tako s povpraševanjem kot dobavo. Tveganje, povezano s povpraševanjem, je tveganje glede dejanskega povpraševanja po gradnjah ali storitvah, ki so predmet pogodbe. Tveganje, povezano z dobavo, je tveganje pri izvedbi gradnje ali opravljanju storitev, ki so predmet pogodbe, zlasti tveganje, da opravljene storitve ne bodo ustrezale povpraševanju. Pri oceni operativnega tveganja bi bilo treba dosledno in enotno upoštevati neto trenutno vrednost vseh naložb, stroškov in prihodkov koncesionarja.

(21)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojem „osebe javnega prava“. Več pojasnil je ključnih pri popolnem razumevanju tega koncepta. Zato bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih pogojih in si prizadeva za dobiček ter nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave. Podobno je Sodišče preučilo tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe in pojasnilo, da financirati „večinoma“ pomeni več od polovice in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(22)

Primerno je opredeliti „izključne pravice“ in „posebne pravice“, saj je to ključnega pomena pri opredelitvi področja uporabe te direktive in pojma „naročniki“. V zvezi s slednjim bi bilo treba pojasniti, da za subjekte, ki niso naročniki iz točke (a) člena 7(1) ali javna podjetja, veljajo določbe te direktive samo, kolikor na podlagi teh pravic opravljajo eno od dejavnosti, ki spadajo v področje njene uporabe. Vendar se ne bodo šteli kot naročniki, če so bile te pravice dodeljene po postopku, ki temelji na objektivnih merilih, zlasti v skladu z zakonodajo Unije, in v katerem je bilo zagotovljeno ustrezno obveščanje javnosti. Ta zakonodaja bi morala vključevati Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), Direktivo 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), Direktivo 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) ter Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Prav tako bi bilo treba pojasniti, da ta seznam zakonodaje ni izčrpen in da pravice v kakršni koli obliki, ki so bile dodeljene po drugih postopkih na podlagi objektivnih meril in o katerih je bila javnost ustrezno obveščena, niso relevantne za določanje naročnikov, zajetih v tej direktivi.

(23)

Ta direktiva bi se morala uporabljati zgolj za koncesijske pogodbe, katerih vrednost je enaka ali višja od določene mejne vrednosti, ki bi morala biti taka, da bi bile koncesije očitno zanimive za gospodarske subjekte iz držav članic, ki niso države članice javnega naročnika ali naročnika. Zato je treba določiti metodo izračuna ocenjene vrednosti koncesije, ki bi morala biti enaka za koncesije za gradnje in storitve, saj je večina pogodb mešanih. Nanašati bi se morala na celotni promet koncesionarja brez DDV med trajanjem pogodbe, ki ga oceni javni naročnik ali naročnik, kot nadomestilo za gradnje in storitve, ki so predmet koncesije.

(24)

Za zagotovitev dejanskega odpiranja trga in pravičnega ravnotežja pri uporabi pravil o podeljevanju koncesij v energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev je treba zajete subjekte opredeliti na drug način kot s sklicevanjem na njihov pravni status. Zato bi bilo treba zagotoviti, da se ohrani enako obravnavanje naročnikov iz javnega in zasebnega sektorja. Prav tako je treba v skladu s členom 345 PDEU zagotoviti, da ni poseganja v lastninskopravno ureditev v državah članicah. Zato bi bilo treba uporabljati posebna in enotna pravila za koncesije, ki jih podelijo naročniki, ki opravljajo eno od navedenih dejavnosti, za izvedbo take dejavnosti, ne glede na to, ali so državni, lokalni ali regionalni organi, osebe javnega prava, javna podjetja ali druge osebe s posebnimi ali izključnimi pravicami. Treba bi bilo domnevati, da subjekti, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorni za opravljanje storitev, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge II, te dejavnosti tudi izvajajo.

(25)

Pojasniti bi bilo treba, da ustrezna dejavnost na področju letališč zajema tudi storitve za potnike, ki prispevajo k nemotenemu delovanju letališke infrastrukture in bi jih dobro delujoče, sodobno letališče moralo zagotavljati, kot so maloprodaja, gostinske storitve in parkirišča.

(26)

Nekateri naročniki so dejavni na področjih proizvodnje, prenosa ali distribucije toplote in hlajenja. Morda je nekoliko nejasno, katera pravila se uporabljajo za dejavnosti, povezane z ogrevanjem, in katera za dejavnosti, povezane s hlajenjem. Zato bi bilo treba pojasniti, da gre pri prenosu in/ali distribuciji toplote za dejavnost, zajeto v Prilogi II, in tako za subjekte, dejavne v sektorju ogrevanja, veljajo pravila te direktive, ki se uporabljajo za naročnike, kolikor jih lahko štejemo za naročnike. Na drugi strani pa za subjekte, ki poslujejo v sektorju hlajenja, veljajo pravila te direktive, ki se uporabljajo za javne naročnike, kolikor jih lahko štejemo za javne naročnike. Na koncu bi bilo treba pojasniti še, da bi bilo treba koncesije, podeljene za izvajanje pogodb, ki se hkrati nanašajo na ogrevanje in hlajenje, obravnavati v skladu z določbami o pogodbah za izvajanje več dejavnosti, na podlagi česar se določi, katera pravila naročanja, če sploh katera, bodo urejala njihovo podelitev.

(27)

Pred kakršno koli načrtovano spremembo področja uporabe te direktive za sektor hlajenja bi bilo treba preučiti položaj tega sektorja, da bi pridobili dovolj informacij, zlasti v zvezi s konkurenčnim položajem, obsegom čezmejnega naročanja in mnenji zainteresiranih strani. Ker bi lahko uporaba te direktive za ta sektor bistveno vplivala na odpiranje trga, bi bilo treba preučitev opraviti pri oceni učinka te direktive.

(28)

Pojasniti bi bilo treba, da za namene odstavkov 1 in 2 Priloge II „dobava“ vključuje generiranje/proizvodnjo, veleprodajo in maloprodajo. Vendar proizvodnja plina v obliki črpanja spada v področje uporabe odstavka 6 navedene priloge.

(29)

V primeru mešanih pogodb bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet pogodbe, če so različni sestavni deli pogodbe objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi javni naročniki in naročniki določili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi bilo treba podpreti z zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni javnega naročnika ali naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano pogodbo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi enotne pogodbe. Taka upravičena potreba po sklenitvi enotne pogodbe bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni javni naročnik, drugi del pa se bi upravljal s koncesijo, npr. za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi enotne pogodbe lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(30)

Pri mešanih pogodbah, ki jih je mogoče ločiti, imajo javni naročniki in naročniki seveda vedno možnost, da za posamezne dele mešane pogodbe oddajo ločene pogodbe; v tem primeru bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno ob upoštevanju značilnosti zadevne pogodbe. Nasprotno, če javni naročniki in naročniki sklenejo oddati pogodbo, ki vključuje elemente koncesije in druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te elemente – pa bi bilo treba navesti pravila, ki se uporabljajo v teh primerih. Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešane pogodbe, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma nekatere dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU.

(31)

Koncesije se lahko podelijo za izpolnitev zahtev v zvezi z več dejavnostmi, za katere utegnejo veljati različne pravne ureditve. Pojasniti bi bilo treba, da bi morala biti pravna ureditev, ki se uporablja za enotno koncesijo, namenjeno za več dejavnosti, podrejena pravilom, ki se uporabljajo za dejavnost, za katero je pogodba pretežno namenjena. Določitev dejavnosti, za katero je koncesija pretežno namenjena, bi morala temeljiti na analizi zahtev, ki jih mora določena koncesija izpolnjevati, opravi pa jo naročnik, da oceni vrednost koncesije in pripravi dokumentacijo v zvezi s podeljevanjem koncesije. V nekaterih primerih je lahko objektivno nemogoče določiti, za katero dejavnost je koncesija pretežno namenjena. Določiti bi bilo treba, katera pravila veljajo za take primere.

(32)

V nekaterih primerih je določeni javni naročnik ali naročnik, ki je državni, regionalni ali lokalni organ ali oseba javnega prava ali določeno združenje takih organov, edini, ki lahko opravlja neko storitev, za kar ima na podlagi nacionalnih zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da lahko v takem primeru navedeni javni naročnik ali naročnik iz te uvodne izjave ali združenje javnih naročnikov ali naročnikov podeli koncesije takim osebam brez uporabe te direktive.

(33)

Primerno je tudi, da se iz področja uporabe te direktive izključijo določene koncesije za storitve, podeljene gospodarskim subjektom, če so podeljene na podlagi izključne pravice, ki jo ima določeni gospodarski subjekt v skladu z nacionalnim zakonom ali drugim objavljenim predpisom in je bila dodeljena v skladu s PDEU in akti Unije o skupnih pravilih v zvezi z dostopom na trg, ki se uporabljajo za dejavnosti iz Priloge II, saj pri taki izključni pravici ni mogoče uporabiti konkurenčnega postopka podelitve koncesije. Ne glede na to in brez poseganja v pravne posledice splošne izključitve iz področja uporabe te direktive bi morala za koncesije iz drugega pododstavka člena 10(1) veljati obveznost objave obvestila o podelitvi koncesije, da se zagotovi osnovna transparentnost, razen če so pogoji za tako transparentnost določeni s področno zakonodajo. Zaradi boljše transparentnosti bi morala država članica, ki gospodarskemu subjektu dodeli izključno pravico za izvajanje ene od dejavnosti iz Priloge II, o tem obvestiti Komisijo.

(34)

Za namene te direktive bi morali imeti pojmi bistveni varnostni interesi, vojaška oprema, občutljiva oprema, občutljive gradnje in občutljive storitve enak pomen kot v Direktivi 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(35)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da v skladu s pravom Unije izberejo metode za organiziranje in nadziranje iger na srečo in stav, tudi z dovoljenji. Primerno je, da se iz področja uporabe te direktive izključijo koncesije, ki so povezane s prirejanjem loterij in jih država članica gospodarskemu subjektu podeli na podlagi izključne pravice s postopkom brez objave na podlagi veljavnih nacionalnih zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU. Ta izključitev je utemeljena z dodelitvijo izključne pravice gospodarskemu subjektu, zaradi česar ni mogoče uporabiti konkurenčnega postopka, in s potrebo po ohranitvi možnosti držav članic, da na nacionalni ravni regulirajo sektor iger na srečo zaradi njihovih obveznosti glede varstva javnega in družbenega reda.

(36)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega. Zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev). Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešane koncesijske pogodbe za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili večja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil.

(37)

Primerno je opozoriti, da se ta direktiva uporablja le za javne naročnike in naročnike iz držav članic. Njene določbe zato ne veljajo za politične stranke, saj niso niti javni naročniki niti naročniki. Vendar bi lahko politične stranke v nekaterih državah članicah uvrstili med osebe javnega prava. Vendar so nekatere storitve (kot je produkcija propagandnih filmov in produkcija propagandnih videofilmov) tako zelo neločljivo povezane s političnimi stališči izvajalcev storitev, kadar se te opravljajo v okviru volilne kampanje, da za običajni način izbora teh izvajalcev storitev ni mogoče uporabiti pravil o koncesijah. Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij urejajo druga pravila kot tista iz te direktive.

(38)

Mnogi naročniki so organizirani kot gospodarska skupina, ki lahko združuje več posameznih podjetij; pogosto imajo posamezna podjetja točno določeno vlogo v okviru gospodarske skupine. Zato je primerno izključiti določene koncesije za storitve in gradnje, podeljene povezanemu podjetju, katerega glavna dejavnost je, da opravlja te storitve ali izvaja te gradnje za skupino, katere del je, in ne za to, da bi jih ponudil na trgu. Primerno je izključiti tudi določene koncesije za storitve in gradnje, ki jih naročnik podeli skupnemu podjetju, ki ga za opravljanje dejavnosti iz te direktive sestavlja več naročnikov in katerega del je tudi zadevni naročnik. Vendar je prav tako primerno zagotoviti, da ta izključitev ne povzroči izkrivljanja konkurence v korist podjetij ali skupnih podjetij, ki so povezana z naročniki; primerno je zagotoviti ustrezen sklop pravil, zlasti za zgornjo mejo, v okviru katere lahko podjetja dosežejo del svojega prometa na trgu ter, nad katero bi izgubila možnost za pridobitev koncesije brez javnega razpisa, ter za sestavo skupnih podjetij in trdnost povezav med temi skupnimi podjetji in naročniki, ki jih sestavljajo.

(39)

Podjetja bi se morala šteti za povezana podjetja, če med naročnikom in zadevnim podjetjem obstaja neposreden ali posreden prevladujoč vpliv ali ima nad njima prevladujoč vpliv drugo podjetje; v tej zvezi udeležba zasebnega kapitala kot taka ne bi smela biti pomembna. Preverjanje, ali je posamezno podjetje povezano z določenim naročnikom, bi moralo biti mogoče izvesti na čim enostavnejši način. Ker je treba morebiten obstoj takšnega neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti že zaradi odločanja o tem, ali je treba letne računovodske izkaze zadevnih podjetij in naročnikov konsolidirati, bi bilo treba podjetja v primeru konsolidacije njihovih letnih računovodskih izkazov tako šteti za povezana podjetja. Vendar se pravila Unije o konsolidiranih računovodskih izkazih v nekaterih primerih ne uporabljajo, na primer zaradi velikosti vključenih podjetij ali neizpolnjevanja nekaterih pogojev v zvezi z njihovo pravno obliko. V takšnih primerih – če se Direktiva Sveta 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) ne uporablja – bo treba obstoj neposrednega ali posrednega prevladujočega vpliva preveriti ob upoštevanju lastništva, finančne udeležbe ali predpisov, ki urejajo delovanje teh podjetij.

(40)

Za koncesije v vodnem sektorju pogosto veljajo posebne in kompleksne ureditve, ki jih je treba natančno upoštevati, saj je voda javna dobrina temeljnega pomena za vse državljane Unije. Zaradi posebnosti teh ureditev je sektor vode upravičeno izključiti iz področja uporabe te direktive. Izključitev se nanaša na koncesije za gradnje in storitve v zvezi z zagotavljanjem ali upravljanjem fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javne storitve v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode, ali v zvezi z dobavo pitne vode takšnim omrežjem. Koncesije v zvezi z odstranjevanjem ali čiščenjem odpadnih voda ter projekti vodnega inženirstva, namakanja ali izsuševanja površin (pod pogojem, da količina vode, namenjena za dobavo pitne vode, predstavlja več kot 20 % celotne količine vode, zagotovljene bodisi s temi projekti bodisi z namakalnimi ali drenažnimi napravami) bi morale biti prav tako izključene, če so povezane z izključeno dejavnostjo.

(41)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za koncesije, ki jih podelijo naročniki za omogočanje opravljanja dejavnosti iz Priloge II, če je dejavnost v državi članici, v kateri se opravlja, neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, in je to ugotovljeno po postopku, ki je v ta namen uveden v Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13). Zato je primerno obdržati postopek, ki se uporablja za vse sektorje iz te direktive ali njihove dele in ki bo omogočal upoštevanje učinkov sedanjega ali prihodnjega odpiranja konkurenci. Takšen postopek bi moral zagotoviti pravno varnost za zadevne subjekte in ustrezen postopek odločanja ter v kratkem roku zagotoviti enotno uporabo prava Unije na tem področju. Zaradi pravne varnosti bi bilo treba pojasniti, da se vse odločbe, ki so bile sprejete na podlagi člena 30 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) pred začetkom veljavnosti te direktive, uporabljajo še naprej.

(42)

Ta direktiva, ki je naslovljena na države članice, se ne uporablja za koncesije, ki jih podeljujejo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Vendar je treba pojasniti, v kakšnem obsegu bi bilo treba to direktivo uporabljati za podeljevanje koncesij, ki ga urejajo posebna mednarodna pravila.

(43)

Pri podeljevanju koncesij za nekatere avdiovizualne in radijske medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev, bi moralo biti dopuščeno, da se upoštevajo vidiki kulturnega ali družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o podeljevanju koncesij neustrezna. Zaradi tega je treba uveljaviti izjemo za koncesije za storitve, ki jih podeljujejo sami ponudniki medijskih storitev, pri nakupu, pripravi, produkciji ali koprodukciji standardnih programov in drugih pripravljalnih storitev, kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi uprizoritvami, ki so potrebne za pripravo programa. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi bilo treba to izjemo uporabljati za radiodifuzijske medijske storitve ter za storitve na zahtevo (nelinearne storitve). Vendar se ta izključitev ne bi smela uporabljati za nabavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov.

(44)

Ta direktiva ne posega v pristojnost držav članic glede financiranja storitev javne radiotelevizije, če je tako financiranje odobreno radiotelevizijskim zavodom za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica v skladu s Protokolom (št. 29) o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah, ki je priložen PDEU in PEU.

(45)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba pogodbe, sklenjene med osebami v javnem sektorju, zajeti v pravila o koncesijah. Države članice in celo javni naročniki ali naročniki zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Zato je treba pojasniti, v katerih primerih se za pogodbe, sklenjene v javnem sektorju, ne uporabljajo pravila, določena v tej direktivi. Taka pojasnitev bi morala temeljiti na načelih iz zadevne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Dejstvo, da sta obe pogodbeni stranki tudi javna organa, samo po sebi ne izključuje uporabe pravil, določenih v tej direktivi. Vendar pa uporaba pravil, določenih v tej direktivi, ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, izvajajo z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi. Zagotoviti bi bilo treba, da nobeno izvzeto javno-javno sodelovanje ne izkrivlja konkurence glede na zasebne gospodarske subjekte, kolikor zasebnemu izvajalcu storitev zagotavlja prednost pred tekmeci.

(46)

Za koncesije, podeljene odvisnim pravnim osebam, se postopki iz te direktive ne bi smeli uporabljati, če javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe, pod pogojem, da odvisna pravna oseba več kot 80 % svojih dejavnosti izvaja za izpolnitev nalog, ki ji jih je zaupal javni naročnik ali naročnik, ki jo obvladuje, ali so ji jih zaupale druge pravne osebe, ki jih ta javni naročnik ali naročnik obvladuje, ne glede na to, kdo je upravičenec za izvajanje pogodbe. Izvzetje ne bi smelo veljati za primere, ko je zasebni gospodarski subjekt neposredno udeležen v kapitalu odvisne pravne osebe, saj bi v takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt s kapitalsko udeležbo v odvisni pravni osebi s podelitvijo koncesije brez konkurenčnega postopka imel neupravičeno prednost pred tekmeci. Vendar pa glede na posebne značilnosti javnih organov z obveznim članstvom, kot so organizacije, pristojne za upravljanje ali izvajanje nekaterih javnih storitev, to ne bi smelo veljati v primerih, ko je udeležba določenih zasebnih gospodarskih subjektov v kapitalu odvisne pravne osebe obvezna na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladne s Pogodbama, pod pogojem, da takšna udeležba ni obvladujoča in zaviralna ter da ne vpliva odločilno na odločitve odvisne pravne osebe.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da je odločilen dejavnik zgolj neposredna udeležba zasebnega kapitala v odvisni pravni osebi. Če je v javnem naročniku ali naročniku, ki obvladuje pravno osebo, oziroma v javnih naročnikih ali naročnikih, ki obvladujejo pravno osebo, udeležen zasebni kapital, to ne onemogoča oddaje javnih naročil odvisni pravni osebi brez uporabe postopkov iz te direktive, saj takšna udeležba ne izkrivlja konkurence med zasebnimi gospodarskimi subjekti. Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali imeti javni naročniki ali naročniki, kot so osebe javnega prava, v katerih je lahko udeležen zasebni kapital, možnost uveljavljati izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja. Če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za horizontalno sodelovanje, bi izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja tako moralo zajeti tudi take javne naročnike ali naročnike, če je pogodba sklenjena izključno med javnimi naročniki ali naročniki.

(47)

Javni naročniki ali naročniki iz točke (a) člena 7(1) bi se lahko odločili, da bodo prek sodelovanja skupaj izvajali svoje javne storitve, ne da bi morali uporabljati kakršno koli določeno pravno obliko. Takšno sodelovanje bi lahko zajemalo vse vrste dejavnosti v zvezi z izvajanjem storitev in odgovornosti, ki so bile dodeljene sodelujočim organom ali so jih ti prevzeli, npr. obvezne ali prostovoljne naloge lokalnih ali regionalnih organov ali storitve, ki jih določenim organom nalaga javno pravo. Storitve, ki jih izvajajo različni sodelujoči organi ali subjekti, niso nujno enake, lahko pa se tudi dopolnjujejo. Ta direktiva, se ne bi smela uporabljati pri pogodbah za skupno opravljanje javnih storitev, če so sklenjene izključno med javnimi naročniki ali naročniki, če se pri tem sodelovanju upoštevajo le vidiki javnega interesa in če noben zasebni izvajalec storitev nima prednosti pred svojimi tekmeci.

Da bi izpolnili te pogoje, bi moralo sodelovanje temeljiti na konceptu sodelovanja. Tako sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi izvajati glavne pogodbene obveznosti, če se zavežejo, da bodo prispevali k skupnemu izvajanju zadevne javne storitve. Poleg tega bi bilo treba pri sodelovanju, kakor tudi pri vsakršnih finančnih transferjih med sodelujočimi javnimi naročniki, upoštevati le vidike javnega interesa.

(48)

V nekaterih primerih pravna oseba v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava deluje kot podporna ali tehnična služba določenega javnega naročnika ali naročnika ter mora izvajati navodila, ki ji jih da zadevni javni naročnik ali naročnik, in tako nima vpliva na plačilo za svoje delo. Tako popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati v področje uporabe postopkov za podelitev koncesije.

(49)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kakšni pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ne glede na to, ali gre za „pravne osebe“ v vseh okoliščinah.

(50)

Za zagotovitev ustreznega oglaševanja koncesij za gradnje in storitve, enake ali višje od določene mejne vrednosti, ki jih podelijo naročniki in javni naročniki, je treba pred podelitvijo takih koncesij obvezno objaviti obvestilo o koncesiji v Uradnem listu Evropske unije.

(51)

Zaradi negativnih učinkov na konkurenco bi bilo treba podeljevanje koncesij brez predhodne objave dopustiti samo v zelo izjemnih okoliščinah. Ta izjema bi morala biti omejena na primere, ko je že od začetka jasno, da objava ne bi prispevala k večji konkurenci, zlasti ker lahko koncesijo objektivno izvede samo en gospodarski subjekt. Nezmožnosti podelitve koncesije drugemu gospodarskemu subjektu ne bi smel ustvariti sam javni naročnik ali naročnik zaradi prihodnjega postopka podelitve. Poleg tega bi bilo treba temeljito preučiti, ali obstajajo ustrezne nadomestne rešitve.

(52)

Za preprečevanje zapiranja trga in omejevanja konkurence bi bilo treba omejiti trajanje koncesije. Koncesije z zelo dolgim obdobjem trajanja lahko prav tako povzročijo zapiranje trga ter posledično ovirajo prosti pretok storitev in svobodo ustanavljanja. Vendar je lahko takšno obdobje trajanja upravičeno, če je potrebno, da se lahko koncesionarju povrnejo naložbe, načrtovane za izvedbo koncesije, ter da vloženi kapital prinese dobiček. Pri koncesijah z obdobjem trajanja, daljšim od petih let, bi bilo zato treba trajanje omejiti na obdobje, v katerem lahko koncesionar upravičeno pričakuje, da se mu bo pod običajnimi pogoji delovanja povrnila naložba, opravljena za izvajanje gradenj in storitev, in bo vloženi kapital prinesel dobiček, pri čemer se upoštevajo določeni pogodbeni cilji, k doseganju katerih se zaveže koncesionar pri izpolnjevanju zahtev, nanašajočih se na primer na kakovost ali ceno za uporabnike. Ocena bi morala biti veljavna v trenutku podelitve koncesije. Vključuje lahko začetne in poznejše naložbe, za katere se šteje, da so potrebne pri izvajanju koncesije, zlasti stroške za infrastrukturo, avtorske pravice, patente, opremo, logistiko, zaposlovanje in usposabljanje osebja ter začetne stroške. Najdaljše obdobje trajanja koncesije bi moralo biti navedeno v koncesijski dokumentaciji, razen če je trajanje eno od meril za podelitev pogodbe. Javni naročniki in naročniki bi lahko vedno podelili koncesijo za obdobje, ki je krajše od obdobja, potrebnega za povrnitev naložb, pod pogojem, da zaradi s tem povezanega nadomestila ni odpravljeno operativno tveganje.

(53)

Iz popolne uporabe te direktive je primerno izključiti samo storitve z omejeno čezmejno razsežnostjo, kot so nekatere socialne, zdravstvene ali izobraževalne storitve. Te storitve se opravljajo v posebnem okviru, ki se med državami članicami zaradi različne kulturne tradicije zelo razlikuje. Za koncesije za te storitve bi bilo zato treba določiti posebno ureditev ter pri tem upoštevati, da se urejajo na novo. Zadostno obveščenost morebitnih ponudnikov o poslovnih priložnostih ter vseh zainteresiranih oseb o številu in vrsti podeljenih koncesij zagotavlja obveznost objave predhodnega informativnega obvestila in obvestila o podelitvi koncesije, katere vrednost je enaka mejni vrednosti iz te direktive ali večja. Poleg tega bi morale države članice uvesti ustrezne ukrepe za podeljevanje koncesijskih pogodb za te storitve, s katerimi bi morale zagotoviti skladnost z načeloma transparentnosti in enake obravnave gospodarskih subjektov ter javnim naročnikom in naročnikom omogočiti, da upoštevajo posebnosti zadevnih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko javni naročniki in naročniki upoštevajo potrebo po zagotovitvi inovativnosti ter, v skladu s členom 14 PDEU in protokolom št. 26, visoke ravni kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanja splošnega dostopa in pravic uporabnikov.

(54)

Zaradi pomembnosti kulturnega okvira in občutljivosti teh storitev bi bilo treba državam članicam zagotoviti dovolj proste presoje, da lahko organizirajo izbor ponudnikov storitev tako, kot je po njihovem mnenju najustrezneje. Ta direktiva državam članicam ne preprečujejo, da bi pri izboru ponudnikov storitev uporabljale posebna merila za kakovost, kot so merila iz prostovoljnega evropskega okvira kakovosti za socialne storitve, ki ga je pripravil Odbor Evropske unije za socialno zaščito. Države članice in/ali javni organi lahko te storitve še naprej opravljajo sami ali socialne storitve organizirajo tako, da ne sklenejo koncesijskih pogodb, na primer samo s financiranjem takih storitev ali podelitvijo licenc oziroma dovoljenj vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih predhodno določi javni naročnik ali naročnik, brez omejitev ali kvot, če tak sistem zagotavlja ustrezno oglaševanje ter upošteva načeli transparentnosti in nediskriminacije.

(55)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke podeljevanja koncesij je nadvse pomembno, da države članice in javni naročniki ali naročniki sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev skladnosti z obveznostmi s področja okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki veljajo na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in izhajajo iz zakonov ali drugih predpisov na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije. Pri izvajanju koncesije bi bilo treba upoštevati tudi obveznosti na podlagi mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v tej direktivi. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve. Ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, zlasti da se zagotovi enaka obravnava. Takšne ustrezne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (15) in na način, ki zagotavlja enako obravnavo in ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(56)

Treba bi bilo šteti, da se storitve zagotavljajo na kraju, na katerem se izvede značilna izpolnitev. Če se storitve zagotavljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da se zagotavljajo na kraju, na katerem se storitve izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(57)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v klavzulah o koncesijah. V koncesije bi moralo biti prav tako mogoče vključiti klavzule za zagotavljanje upoštevanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti je mogoče šteti za hudo kršitev zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka podelitve koncesije.

(58)

Upoštevanje omenjenih določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba spremljati v zadevnih fazah postopka podelitve koncesije, tj. pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo pogodb, ter pri uporabi meril za izključitev.

(59)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja, ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, če so ti ukrepi v skladu s PDEU.

(60)

Da bi med izvajanjem postopka zagotovili zaupnost, javni naročniki in naročniki ter gospodarski subjekti ne bi smeli razkriti informacij, ki so označene kot zaupne. V primeru neupoštevanja te obveznosti bi morale biti uvedene ustrezne sankcije, kakor in kolikor so določene po civilnem ali upravnem pravu držav članic.

(61)

Države članice bi morale zaradi preprečevanja goljufij, favoriziranja, korupcije in nasprotij interesov sprejeti ustrezna pravila, s katerimi bi zagotovile transparentnost postopka podeljevanja koncesij ter enako obravnavo vseh kandidatov in ponudnikov. S takšnimi ukrepi bi morali zlasti odpraviti nasprotje interesov in druge resne nepravilnosti.

(62)

Javni naročniki in naročniki bi morali biti obvezani, da upoštevajo minimalni rok za prejem vlog in ponudb, tako da jih bodo lahko oddali vsi zainteresirani gospodarski subjekti.

(63)

Izbira sorazmernih, nediskriminatornih in poštenih pogojev za sodelovanje gospodarskih subjektov in njihova uporaba sta bistveni za dejanski dostop subjektov do gospodarskih priložnosti, ki jih nudijo koncesije. Zlasti možnost, da lahko kandidat uporabi tudi zmogljivosti drugih subjektov, je lahko odločilna za sodelovanje MSP. Zato je primerno določiti, da bi se morali pogoji za sodelovanje nanašati izključno na strokovno in tehnično sposobnost ter na finančni in ekonomski položaj gospodarskih subjektov in biti povezani s predmetom pogodbe, da bi jih bilo treba objaviti v obvestilu o koncesiji in da gospodarskemu subjektu, razen v izjemnih okoliščinah, ne smejo preprečiti, da bi uporabil zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti, če gospodarski subjekt javnemu naročniku ali naročniku dokaže, da bo imel na voljo potrebna sredstva.

(64)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom ali naročnikom zaradi boljše vključitve socialnih in okoljskih vidikov v postopke podeljevanja koncesij omogočiti, da uporabljajo merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesij v zvezi z gradnjami ali storitvami, ki jih je treba zagotoviti v okviru koncesijske pogodbe, in sicer v vseh pogledih in fazah njihove življenjske dobe, od pridobivanja surovin za proizvod do faze njegove odstranitve, vključno z dejavniki, povezanimi z določenim postopkom proizvodnje, dobave ali trgovanja s temi gradnjami ali storitvami ali določenimi postopki v poznejši fazi njihove življenjske dobe, tudi če ti dejavniki fizično niso del njih. Merila in pogoji v zvezi s takim postopkom proizvodnje ali dobave so na primer, da se storitve, ki so predmet koncesije, zagotavljajo z uporabo energetsko učinkovitih naprav. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije to zajema tudi merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesije, ki zadevajo uporabo proizvodov pravične trgovine med izvajanjem koncesije, ki jo je treba podeliti. Merila in pogoji, ki zadevajo trgovanje in njegove pogoje, se lahko na primer nanašajo na zahtevo, da se podizvajalcem plačata minimalna cena in cenovna premija. Pogoji za izvajanje koncesije, ki se nanašajo na okoljske vidike, lahko na primer vključujejo zmanjševanje količine odpadkov ali učinkovitost virov.

(65)

Merila za podelitev ali pogoje za izvajanje koncesij, ki zadevajo socialne vidike proizvodnega postopka, bi bilo treba uporabljati v skladu z Direktivo 96/71/ES, kakor jo razlaga Sodišče Evropske unije, ter jih ne bi smeli izbrati ali uporabljati na način, ki je neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov iz drugih držav članic ali tretjih držav, ki so pogodbenice Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA) ali sporazumov o prosti trgovini, katerih pogodbenica je Unija. Zato bi morale zahteve v zvezi z osnovnimi delovnimi pogoji, ki jih ureja Direktiva 96/71/ES, npr. minimalnimi plačami, ostati na ravni, ki jo določajo nacionalna zakonodaja ali kolektivne pogodbe, ki se uporabljajo v skladu s pravom Unije v okviru navedene direktive. Pogoji za izvajanje koncesij so lahko namenjeni tudi boljšemu izvajanju ukrepov za spodbujanje enakosti žensk in moških pri delu, večji udeležbi žensk na trgu dela in usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, varstvu okolja ali dobremu počutju živali, vsebinski skladnosti s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela (MOD) ter zaposlovanju večjega števila prikrajšanih oseb, kot je potrebno v skladu z nacionalno zakonodajo.

(66)

Ukrepi, namenjeni varovanju zdravja osebja, vključenega v postopek izvajanja koncesije, spodbujanju družbenega vključevanja prikrajšanih oseb ali pripadnikov ranljivih skupin med osebami, zadolženimi za izvajanje koncesije, ali usposabljanju na področju spretnosti, zahtevanih za zadevno koncesijo, so tudi lahko predmet meril za podelitev ali pogojev za izvajanje koncesije, če zadevajo gradnje ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu s koncesijo. Taka merila ali pogoji lahko na primer zadevajo zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih ali izvajanje ukrepov usposabljanja brezposelnih ali mladih med izvajanjem koncesije, ki bo podeljena. Javni naročniki lahko v tehničnih specifikacijah navedejo take socialne zahteve, ki so neposredno značilne za zadevni proizvod ali storitev, npr. dostopnost za invalidne osebe ali oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom.

(67)

Tehnične in funkcionalne zahteve, ki jih pripravijo javni naročniki in naročniki, morajo omogočati odprtost koncesij konkurenci. V teh zahtevah bi morale biti opredeljene zahtevane značilnosti gradenj in/ali storitev, zajetih v koncesiji, v njih pa je lahko naveden določen postopek proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj ali storitev, pod pogojem, da so povezane s predmetom koncesije ter sorazmerne z njeno vrednostjo in cilji. V določenem postopku proizvodnje so lahko vključene zahteve v zvezi z dostopnostjo za invalidne osebe ali stopnjami okoljske učinkovitosti. Te tehnične in funkcionalne zahteve bi morale biti vključene v koncesijsko dokumentacijo ter ustrezati načeloma enake obravnave in transparentnosti. Sestaviti bi jih bilo treba tako, da se prepreči umetno omejevanje konkurence, zlasti z zahtevami, ki dajejo prednost določenemu gospodarskemu subjektu, ker navajajo ključne značilnosti blaga, storitev ali gradenj, ki jih ta gospodarski subjekt navadno zagotavlja. Vsekakor bi morali javni naročniki ali naročniki upoštevati ponudbe za gradnje in/ali storitve, vključno z blagom, povezanim s takšnimi gradnjami in storitvami, ki enako izpolnjujejo zahtevane značilnosti.

(68)

Koncesije so ponavadi dolgoročni, kompleksni dogovori, pri katerih koncesionar prevzame odgovornosti in tveganja, ki jih imajo navadno javni naročniki in naročniki ter so običajno v njihovi pristojnosti. Zato bi moralo biti javnim naročnikom in naročnikom dovoljeno, da ob upoštevanju te direktive ter načel transparentnosti in enake obravnave ohranijo določeno prožnost pri določitvi in organizaciji postopka izbire koncesionarja. Vendar je zaradi zagotovitve enake obravnave in transparentnosti med celotnim postopkom podelitve primerno določiti osnovna jamstva za postopek podelitve, med drugim za obveščanje o vrsti in obsegu koncesije, omejitev števila kandidatov, pošiljanje informacij kandidatom in ponudnikom ter razpoložljivost ustreznih evidenc. Treba je tudi določiti, da ni dovoljeno odstopati od prvotnih določil obvestila o koncesiji, da se prepreči nepravično obravnavanje morebitnih kandidatov.

(69)

Koncesije ne bi smele biti podeljene gospodarskim subjektom, ki so sodelovali v hudodelski združbi ali bili spoznani za krive korupcije, goljufije v škodo finančnih interesov Unije, terorističnih kaznivih dejanj, pranja denarja, financiranja terorizma ali trgovine z ljudmi. Državam članicam pa bi bilo treba v izjemnih primerih omogočiti odstopanje od teh obveznih izključitev, če je podelitev pogodbe neizogibna zaradi pomembnejših zahtev v splošnem interesu. Tudi neplačevanje davkov ali prispevkov za socialno varnost bi bilo treba sankcionirati z obvezno izključitvijo na ravni Unije.

(70)

Poleg tega bi bilo treba javnim naročnikom in naročnikom omogočiti tudi, da izključijo gospodarske subjekte, ki so se izkazali za nezanesljive, npr. zaradi hujših ali ponavljajočih se kršitev okoljskih ali socialnih obveznosti, vključno s pravili o dostopnosti za invalidne osebe, ali drugih hujših kršitev poklicnih pravil, kot so kršitve pravil konkurence ali pravic intelektualne lastnine. Pojasniti bi bilo treba, da se v primeru hujše kršitve poklicnih pravil lahko omaje integriteta gospodarskega subjekta, s čimer gospodarski subjekt postane neustrezen za podelitev koncesijske pogodbe, ne glede na to, ali ima sicer tehnične in ekonomske zmogljivosti za izvedbo pogodbe. Javni naročniki in naročniki bi morali prav tako imeti možnost domnevati, da je prišlo do hujših kršitev poklicnih pravil, če lahko pred končno in zavezujočo odločitvijo o obstoju razlogov za obvezno izključitev na kakršen koli ustrezen način dokažejo, da je gospodarski subjekt kršil svoje obveznosti, tudi obveznost plačevanja davkov ali prispevkov za socialno varnost, razen če nacionalno pravo ne določa drugače, pri čemer pa je treba upoštevati, da bodo odgovorni za posledice morebitne napačne odločitve. Javni naročniki in naročniki bi morali imeti tudi možnost izključitve kandidatov ali ponudnikov, če so se pri izvajanju prejšnjih koncesij ali drugih pogodb, sklenjenih z javnimi naročniki ali naročniki, pokazale večje pomanjkljivosti glede ključnih zahtev, na primer nezmožnost dobave ali izvedbe, velike pomanjkljivosti dobavljenega proizvoda ali opravljene storitve, zaradi katerih je bila neuporabna za predvideni namen, ali neustrezno ravnanje, ki povzroča resne dvome o zanesljivosti gospodarskega subjekta. V nacionalnem pravu bi moralo biti določeno najdaljše trajanje take izključitve.

(71)

Dopustiti pa bi bilo treba možnost, da gospodarski subjekti sprejmejo ukrepe za zagotavljanje ustreznosti, katerih namen je odprava posledic kaznivih dejanj ali kršitev ter učinkovito preprečevanje nadaljnjih primerov neustreznega ravnanja. Med temi ukrepi so lahko zlasti ukrepi v zvezi z osebjem in organizacijo, na primer prekinitev vseh stikov z osebami ali organizacijami, vpletenimi v kršitve, ustrezni ukrepi za reorganizacijo osebja, uvedba sistemov poročanja in nadzora, oblikovanje strukture notranje revizije za spremljanje skladnosti in sprejetje pravil o notranji odgovornosti in odškodninah. Če taki ukrepi zagotovijo dovolj jamstev, zadevni gospodarski subjekt ne bi smel biti več izključen zgolj zaradi teh razlogov. Gospodarskim subjektom bi bilo treba omogočiti, da zahtevajo preučitev ukrepov za zagotavljanje ustreznosti, ki so jih sprejeli, da bi lahko sodelovali v postopku podelitve koncesije. Vendar bi morale natančne postopkovne in materialne pogoje za uporabo v teh primerih določiti države članice. Zlasti bi se lahko same odločile, ali naj ustrezne ocene opravijo posamezni javni naročniki ali naročniki sami, ali pa za to nalogo pooblastijo druge organe na centralni ali decentralizirani ravni.

(72)

Pomembno je, da pristojni nacionalni organi, kot so na primer delovne inšpekcije ali agencije za varstvo okolja, z ustreznimi ukrepi v okviru svoje odgovornosti in pristojnosti zagotovijo, da podizvajalci upoštevajo veljavne obveznosti iz okoljskega, socialnega in delovnega prava, določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije. Zagotoviti je treba tudi določeno transparentnost v podizvajalski verigi, saj so na ta način javni naročniki in naročniki obveščeni o tem, kdo je prisoten na gradbiščih, na katerih se izvaja gradnja zanje, ali katera podjetja opravljajo storitve v stavbah, na infrastrukturi ali območjih, kot so mestne hiše, občinske šole, športni objekti, pristanišča ali avtoceste, za katera so javni naročniki odgovorni ali ki so pod njihovim nadzorom. Pojasniti bi bilo treba, da je za posredovanje zahtevanih informacij v vsakem primeru odgovoren koncesionar, bodisi na podlagi posebnih klavzul, ki jih bo vsak javni naročnik ali naročnik moral vključiti v vse postopke podelitve, bodisi na podlagi obveznosti, ki jih bodo države članice naložile koncesionarjem v obliki splošno veljavnih določb.

Pojasniti bi morali tudi, da bi bilo treba pogoje, povezane z zagotavljanjem upoštevanja veljavnih obveznosti s področij okoljskega, socialnega in delovnega prava, določenih v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava, naštetih v tej direktivi, če so takšna pravila in njihova uporaba v skladu s pravom Unije, uporabiti vedno, kadar nacionalno pravo države članice določa mehanizem solidarne odgovornosti med podizvajalci in koncesionarjem. Poleg tega bi bilo treba izrecno navesti, da gredo države članice lahko še dlje, na primer tako, da razširijo obveznosti glede transparentnosti ali da javnim naročnikom ali naročnikom omogočijo oziroma od njih zahtevajo, da preverijo, da podizvajalci niso v nobeni od situacij, ki bi utemeljevala izključitev gospodarskih subjektov. Če se taki ukrepi uporabljajo za podizvajalce, bi bilo treba zagotoviti skladnost z določbami, ki se uporabljajo za koncesionarja; obstoj obveznih razlogov za izključitev bi tako pomenil, da mora koncesionar zamenjati zadevnega podizvajalca. Če se pri takem preverjanju izkaže, da obstajajo neobvezni razlogi za izključitev, bi bilo treba pojasniti, da lahko javni naročniki ali naročniki zahtevajo zamenjavo. Izrecno pa bi bilo treba navesti tudi, da so javni naročniki ali naročniki lahko primorani zahtevati zamenjavo zadevnega podizvajalca, če bi bila v takih primerih obvezna izključitev koncesionarja. Prav tako bi bilo treba izrecno določiti, da lahko države članice v nacionalnem pravu še naprej določajo strožja pravila glede odgovornosti.

(73)

Javni naročniki ali naročniki bi morali ponudbe oceniti na podlagi enega ali več meril za podelitev. Merila za podelitev koncesij bi morala biti vedno skladna z nekaterimi splošnimi standardi, tako da bosta zagotovljeni transparentnost in enaka obravnava. Ti standardi se lahko nanašajo na dejavnike, ki niso zgolj gospodarski, temveč vplivajo na vrednost ponudbe z vidika javnega naročnika ali naročnika in mu omogočajo določitev skupne gospodarske koristi za javnega naročnika ali naročnika. Vsi morebitni kandidati ali ponudniki bi morali biti vnaprej seznanjeni z merili, ki bi morala biti povezana s predmetom pogodbe, javnemu naročniku ali naročniku pa ne bi smela zagotavljati neomejene svobodne izbire. Dopuščati bi morala učinkovito konkurenco ter vključevati zahteve, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki. Merila za podelitev lahko med drugim vključujejo okoljska ali socialna merila ali merila v zvezi z inovativnostjo. Javni naročniki ali naročniki bi morali tudi navesti merila za podelitev v padajočem zaporedju glede na pomembnost, da bi zagotovili enako obravnavo morebitnih ponudnikov, s tem ko bi jim omogočili seznanitev z vsemi elementi, ki jih morajo upoštevati pri pripravi ponudbe.

Če javni naročnik ali naročnik prejme ponudbo, v kateri je predlagana inovativna rešitev z izjemno funkcionalno učinkovitostjo, ki je skrben javni naročnik ali naročnik ni mogel predvideti, lahko javni naročnik ali naročnik izjemoma spremeni vrstni red meril za podelitev in tako upošteva nove možnosti, ki jih ponuja ta inovativna rešitev, pod pogojem, da takšna sprememba zagotavlja enako obravnavo vseh dejanskih ali morebitnih ponudnikov z izdajo novega povabila k oddaji ponudb ali po potrebi z objavo novega obvestila o koncesiji.

(74)

Z elektronskimi informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi se lahko zelo poenostavi objava koncesij ter povečajo učinkovitost, hitrost in transparentnost postopkov podeljevanja koncesij. Postala bi lahko standardna sredstva sporočanja in izmenjave informacij v postopkih podeljevanja koncesij, saj znatno povečujejo možnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v postopkih podeljevanja koncesij na celotnem notranjem trgu.

(75)

Pri koncesijskih pogodbah gre običajno za dolgoročne in kompleksne tehnične in finančne dogovore, med veljavnostjo katerih se razmere spreminjajo. Zato je treba pojasniti pogoje, pod katerimi je treba zaradi spremenjene koncesije med njenim izvajanjem izvesti nov postopek podelitve koncesije, pri čemer je treba upoštevati zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije. Nov postopek podelitve koncesije se zahteva v primeru bistvenih sprememb prvotne koncesije, zlasti glede obsega in vsebine vzajemnih pravic ter obveznosti pogodbenih strank, vključno s porazdelitvijo pravic intelektualne lastnine. Take spremembe kažejo, da se nameravajo pogodbene stranke ponovno pogajati o ključnih določilih ali pogojih te koncesije. To velja zlasti, če bi spremenjeni pogoji, v primeru da bi veljali že za prvotni postopek, vplivali na rezultat postopka. Spremembe koncesije, zaradi katerih se le malo spremeni vrednost pogodbe do določene ravni vrednosti, bi morale biti vedno možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek podelitve koncesije. Zato in zaradi pravne varnosti bi bilo treba v tej direktivi določiti mejne vrednosti „de minimis“, pod katerimi nov postopek podelitve ni potreben. Spremembe koncesije nad temi mejnimi vrednostmi bi morale biti možne, ne da bi bilo zaradi tega treba izvesti nov postopek podelitve koncesije, če so takšne spremembe v skladu z določenimi pogoji. To bi na primer lahko bilo v primeru sprememb – če so takšne spremembe v skladu z ustreznimi pogoji iz te direktive – ki so potrebne zaradi upoštevanja zahtev javnih naročnikov ali naročnikov, v zvezi z varnostnimi zahtevami in ob upoštevanju posebnosti določenih dejavnosti, kot je na primer upravljanje gorskih športnih in turističnih objektov, če se lahko zakonodaja spremeni zaradi upoštevanja povezanih tveganj.

(76)

Javni naročniki in naročniki so lahko soočeni z zunanjimi okoliščinami, ki jih ob podelitvi koncesije niso mogli predvideti, zlasti če se izvajanje koncesije nanaša na daljše obdobje. V takih primerih je potrebna določena prožnost, da je mogoče koncesijo prilagoditi tem okoliščinam brez novega postopka podelitve. Pojem nepredvidljivih okoliščin se nanaša na okoliščine, ki jih ni bilo mogoče napovedati, čeprav je javni naročnik ali naročnik ustrezno skrbno pripravil prvotno podelitev ter pri tem upošteval razpoložljiva sredstva, vrsto in značilnosti zadevnega projekta, dobro prakso na zadevnem področju in potrebo po zagotovitvi ustreznega razmerja med sredstvi, porabljenimi med pripravo podelitve koncesije, in njeno predvideno vrednostjo. Vendar to ne more veljati v primerih, ko se zaradi spremembe spremeni splošna narava koncesije, na primer če se gradnje, ki jih je treba izvesti, ali storitve, ki jih je treba opraviti, nadomestijo z drugimi ali če se bistveno spremeni vrsta koncesije, saj je v takem primeru mogoče predpostaviti hipotetičen vpliv na rezultat. Pri koncesijah, podeljenih za izvajanje dejavnosti, ki ni na seznamu iz Priloge II, povečanje vrednosti, ki ne zahteva novega postopka podeljevanja, ne bi smelo presegati 50 % vrednosti prvotne koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, bi morala ta omejitev veljati za vrednost posamezne spremembe. Te zaporedne spremembe ne bi smele biti namenjene obidu te direktive.

(77)

V skladu z načeloma enake obravnave in transparentnosti se uspešen ponudnik ne bi smel – če je koncesija na primer odpovedana zaradi pomanjkljivega izvajanja – nadomestiti z drugim gospodarskim subjektom brez ponovnega odprtja koncesije konkurenci. Pri uspešnem ponudniku, ki izvaja koncesijo, pa lahko – zlasti če je bila koncesija podeljena skupini gospodarskih subjektov – med izvajanjem koncesije pride do nekaterih strukturnih sprememb, kot so izključno notranje reorganizacije, prevzemi, združitve in pripojitve ali nesolventnost. Zaradi takih strukturnih sprememb ne bi smeli biti samodejno potrebni novi postopki podelitve koncesije, ki jo izvaja zadevni ponudnik.

(78)

Javnim naročnikom in naročnikom bi bilo treba omogočiti, da predvidijo spremembe koncesije s klavzulami o pregledu ali opcijskimi klavzulami, vendar jim take klavzule ne bi smele omogočiti neomejene proste presoje. Zato bi bilo treba v tej direktivi določiti, v kakšnem obsegu je mogoče spremembe predvideti že v prvotni koncesiji. Zato bi bilo treba pojasniti, da lahko dovolj jasno oblikovane klavzule o pregledu ali opcijske klavzule določajo na primer indeksacijo cen ali, denimo, zagotovijo, da je oprema za komunikacijo, ki se dobavi v določenem obdobju, še naprej ustrezna, tudi v primeru spreminjajočih se komunikacijskih protokolov ali drugih tehnoloških sprememb. Z dovolj jasnimi klavzulami bi moralo biti mogoče določiti tudi prilagoditve koncesije, potrebne zaradi tehničnih težav, ki se pojavijo med obratovanjem ali vzdrževanjem. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da bi koncesije lahko na primer zajemale redno vzdrževanje in določale izredna vzdrževalna dela, ki bi lahko postala potrebna za zagotovitev neprekinjenega opravljanja javne storitve.

(79)

Javni naročniki in naročniki so lahko soočeni z razmerami, zaradi katerih so potrebne dodatne gradnje ali storitve. V takih primerih bi morala biti upravičena sprememba prvotne koncesije brez novega postopka podelitve koncesije, če so izpolnjeni pogoji iz te direktive.

(80)

Včasih so javni naročniki in naročniki soočeni z razmerami, zaradi katerih morajo predčasno odpovedati koncesijo, da bi izpolnili obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije na področju koncesij. Države članice bi morale zato zagotoviti, da imajo javni naročniki in naročniki možnost, da pod pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, odpovejo koncesijo med njeno veljavnostjo, če to zahteva pravo Unije.

(81)

Da se zagotovita ustrezno sodno varstvo kandidatov in ponudnikov v postopkih podelitve koncesij ter učinkovito uveljavljanje te direktive in načel PDEU, bi bilo treba Direktivo Sveta 89/665/EGS (16) ter Direktivo Sveta 92/13/EGS (17) uporabljati tudi za koncesije za storitve in koncesije za gradnje, ki jih podelijo javni naročniki in naročniki. Direktivi 89/665/EGS in 92/13/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(82)

Obdelavo osebnih podatkov v skladu s to direktivo bi morala urejati Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES (18).

(83)

Države članice morajo dosledno in sistematično spremljati izvajanje in delovanje pravil o podeljevanju koncesijskih pogodb, da se zagotovi učinkovita in enotna uporaba prava Unije.

(84)

Komisija bi morala preučiti ekonomske učinke, ki jih ima uporaba mejnih vrednosti, določenih v tej direktivi, na notranji trg, zlasti glede dejavnikov, kot so čezmejno podeljevanje pogodb, udeležba MSP in transakcijski stroški, ter ekonomske učinke izključitve, določene v členu 12, ob upoštevanju posebnih struktur v vodnem sektorju. Komisija bi morala o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu do 18. aprila 2019. V skladu s členom XXIV(7) Sporazuma GPA se bodo nadaljnja pogajanja o njem začela tri leta po začetku njegove veljavnosti, nato pa bodo potekala v rednih presledkih. Pri tem bi bilo treba v okviru pogajanj na podlagi Sporazuma GPA preučiti ustreznost ravni mejnih vrednosti, pri čemer se upošteva vpliv inflacije in transakcijskih stroškov. Kjer je to mogoče in ustrezno, Komisija presodi, ali bi v naslednjem krogu pogajanj predlagala zvišanje mejnih vrednosti, ki se uporabljajo v skladu s Sporazumom GPA. Pri spremembi mejnih vrednosti bi moral poročilu Komisije po potrebi slediti zakonodajni predlog o spremembi mejne vrednosti iz te direktive.

(85)

Za prilagoditev hitremu tehničnemu, ekonomskemu in regulativnemu razvoju bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pregledom seznama aktov iz Priloge III, pregledom postopkov za metode izračunavnja v zvezi z mejno vrednostjo ter redno revidiranje mejne vrednosti same, spreminjanjem sklicevanj na nomenklaturo CPV ter prilagajanje aktov iz Priloge X. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(86)

Za zagotovitev enotnih pogojev v zvezi s postopkom priprave in pošiljanja obvestil ter pošiljanja in objavljanja podatkov iz prilog V, VII in VIII bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (19). Za sprejetje izvedbenih aktov, ki nimajo nobenega finančnega učinka niti ne vplivajo na vrsto in obseg obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, bi se moral uporabiti svetovalni postopek. Nasprotno, ti akti imajo samo upravni namen in naj bi omogočali lažjo uporabo pravil iz te direktive.

(87)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladiti zakone in druge predpise držav članic, ki se uporabljajo za nekatere koncesijske postopke, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lahko ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(88)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takih dokumentov v primeru te direktive upravičena –

NASLOV I:

POGLAVJE I:

ODDELEK I:

Člen 1:

Člen 2:

Člen 3:

Člen 4:

Člen 5:

Člen 6:

Člen 7:

Člen 8:

Člen 9:

ODDELEK II:

Člen 10:

Člen 11:

Člen 12:

Člen 13:

Člen 14:

Člen 15:

Člen 16:

Člen 17:

ODDELEK III:

Člen 18:

Člen 19:

Člen 20:

Člen 21:

Člen 22:

Člen 23:

ODDELEK IV:

Člen 24:

Člen 25:

POGLAVJE II:

Člen 26:

Člen 27:

Člen 28:

Člen 29:

NASLOV II:

POGLAVJE I:

Člen 30:

Člen 31:

Člen 32:

Člen 33:

Člen 34:

Člen 35:

POGLAVJE II:

Člen 36:

Člen 37:

Člen 38:

Člen 39:

Člen 40:

Člen 41:

NASLOV III:

Člen 42:

Člen 43:

Člen 44:

Člen 45:

NASLOV IV:

Člen 46:

Člen 47:

NASLOV V:

Člen 48:

Člen 49:

Člen 50:

Člen 51:

Člen 52:

Člen 53:

Člen 54:

Člen 55:

PRILOGE:

PRILOGA I:

PRILOGA II:

PRILOGA III:

PRILOGA IV:

PRILOGA V:

PRILOGA VI:

PRILOGA VII:

PRILOGA VIII:

PRILOGA IX:

PRILOGA X:

PRILOGA XI:

(a)

javnih naročnikov ali

(b)

naročnikov, če so gradnje ali storitve namenjene za opravljanje ene od dejavnosti iz Priloge II.

1.

„koncesije“ pomeni koncesije za gradnje ali koncesije za storitve, kakor je opredeljeno v točkah (a) in (b):

Podelitev koncesije za gradnje ali storitve pomeni, da se operativno tveganje pri izvajanju teh gradenj ali storitev prenese na koncesionarja in vključuje tveganje, povezano s povpraševanjem, ali tveganje, povezano z dobavo, ali oboje. Šteje se, da koncesionar prevzame operativno tveganje, če pod običajnimi pogoji delovanja ni zagotovljeno, da se mu bodo povrnile naložbe ali stroški, ki nastanejo pri izvajanju gradenj ali storitev, ki so predmet koncesije. Del tveganja, ki se prenese na koncesionarja, vključuje dejansko izpostavljenost tržnim nepredvidljivostim, kar pomeni, da ocenjena morebitna izguba za koncesionarja ni zgolj nominalna ali zanemarljiva;

2.

„gospodarski subjekt“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo ali osebo javnega prava ali skupino teh oseb, tudi začasna združenja podjetij, ki na trgu ponujajo izvedbo gradenj in/ali gradbenega dela, dobavo blaga ali opravljanje storitev;

3.

„kandidat“ pomeni gospodarski subjekt, ki je zaprosil za povabilo k sodelovanju ali je povabljen k sodelovanju v postopku podelitve koncesije;

4.

„ponudnik“ pomeni gospodarski subjekt, ki predloži ponudbo;

5.

„koncesionar“ pomeni gospodarski subjekt, ki mu je bila podeljena koncesija;

6.

„pisen“ ali „pisno“ pomeni kateri koli izraz, sestavljen iz besed ali številk, ki se lahko prebere, natisne in nato pošlje, vključno z informacijami, poslanimi ali shranjenimi z elektronskimi sredstvi;

7.

„izvedba gradnje“ pomeni izvedbo ali projektiranje in izvedbo gradenj, povezanih z eno od dejavnosti iz Priloge I, ali gradbenega dela ali dokončanje gradbenega dela s katerimi koli sredstvi v skladu z zahtevami javnega naročnika ali naročnika, ki odločilno vpliva na vrsto ali projektiranje gradnje;

8.

„gradnja“ pomeni zaključeno visoko ali nizko gradnjo kot celoto, ki je samozadostna pri izpolnjevanju gospodarske ali tehnične funkcije;

9.

„elektronska sredstva“ pomeni elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov, ki se pošiljajo in prejemajo po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

10.

„izključne pravice“ pomeni pravice, ki jih z zakonom ali drugim objavljenim predpisom, ki je združljiv s Pogodbama, dodeli pristojni organ države članice in s katerimi se izvajanje dejavnosti omeji na enega gospodarskega subjekta, kar znatno vpliva na možnost drugih gospodarskih subjektov za opravljanje take dejavnosti;

11.

„posebne pravice“ pomeni pravice, ki jih z zakonom ali drugim objavljenim predpisom, ki je združljiv s Pogodbama, dodeli pristojni organ države članice in s katerimi se izvajanje dejavnosti omeji na več gospodarskih subjektov, kar znatno vpliva na možnost drugih gospodarskih subjektov za opravljanje take dejavnosti;

12.

„koncesijski dokument“ pomeni vsak dokument, ki ga pripravi ali ki ga navaja javni naročnik ali naročnik, da opiše ali določi elemente koncesije ali postopka, vključno z obvestilom o koncesiji, tehničnimi in funkcionalnimi zahtevami, predlaganimi pogoji koncesije, obliko dokumentov, ki jih predložijo kandidati in ponudniki, informacijami o splošno veljavnih obveznostih in vsemi dodatnimi dokumenti;

13.

„inovacije“ pomeni uvedbo novega ali znatno izboljšanega blaga, storitve ali postopka, vključno – a ne izključno – s proizvodnjo, gradnjo ali gradbenim procesom, novo tržno metodo ali novo organizacijsko metodo v poslovni praksi, organizaciji delovnih mest ali zunanjih odnosih, katere namen je med drugim pomagati obvladovati družbene izzive ali podpreti strategijo Evropa 2020.

(a)

ustanovljene so s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave;

(b)

so pravne osebe in

(c)

jih večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava, ali so pod upravljavskim nadzorom teh oseb ali organov, ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava.

(a)

državni, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov ali oseb javnega prava;

(b)

javna podjetja, kakor so opredeljena v odstavku 4 tega člena;

(c)

subjekti, ki niso navedeni v točkah (a) in (b) tega odstavka, vendar delujejo na podlagi posebnih ali izključnih pravic, ki so jim dodeljene za izvajanje ene od dejavnosti iz Priloge II.

(a)

postopke naročanja s predhodnim javnim razpisom v skladu z Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21) in Direktivo 2014/25/EU, Direktivo 2009/81/ES ali to direktivo;

(b)

postopke na podlagi drugih pravnih aktov Unije iz Priloge III, ki zagotavljajo ustrezno predhodno transparentnost za izdajo dovoljenj na podlagi objektivnih meril.

(a)

imajo neposredno ali posredno v lasti večino vpisanega kapitala podjetja;

(b)

neposredno ali posredno nadzirajo večino glasov, povezanih z delnicami, ki jih izda podjetje;

(c)

lahko neposredno ali posredno imenujejo več kot polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa podjetja.

(a)

vrednost kakršne koli opcije in podaljšanje trajanja koncesije;

(b)

prihodke od pristojbin in kazni, ki jih plačajo uporabniki gradenj ali storitev, razen tistih, ki so pobrane v imenu javnega naročnika ali naročnika;

(c)

plačila ali kakršne koli finančne koristi, ki jih koncesionar prejme od javnega naročnika ali naročnika ali drugega javnega organa, vključno z nadomestilom za izpolnjevanje obveznosti javne službe in državnimi investicijskimi subvencijami;

(d)

vrednost nepovratnih sredstev ali kakršnih koli drugih finančnih koristi, dobljenih od tretjih oseb za izvajanje koncesije;

(e)

prihodke od prodaje sredstev, ki so del koncesije;

(f)

vrednost vsega blaga in storitev, ki jih dajo koncesionarju na razpolago javni naročniki ali naročniki, če so potrebni za izvedbo gradenj ali opravljanje storitev;

(g)

kakšne koli nagrade ali plačila kandidatom ali ponudnikom.

(a)

pravni instrument, ki ustvarja obveznosti na podlagi mednarodnega prava, kot je mednarodni sporazum, ki se sklene v skladu s PDEU med državo članico in eno ali več tretjimi državami ali njihovimi enotami ter zajema gradnje, blago ali storitve, namenjene skupnemu izvajanju ali uporabi projekta s strani podpisnic, ali

(b)

mednarodna organizacija.

(a)

posebna postopkovna pravila na podlagi mednarodnega sporazuma ali dogovora, ki je sklenjen med eno ali več državami članicami in eno ali več tretjimi državami;

(b)

posebna postopkovna pravila na podlagi sklenjenega mednarodnega sporazuma ali dogovora, ki zadeva nameščanje vojaških enot in se nanaša na podjetja v državi članici ali tretji državi;

(c)

posebna postopkovna pravila mednarodne organizacije, ki nabavlja za svoje namene, ali za koncesije, ki jih mora država članica podeliti v skladu s temi pravili.

(a)

koncesij, pri katerih bi morala država članica ob uporabi te direktive predložiti informacije, katerih razkritje bi bilo po njenem mnenju v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti; ali kadar so naročila in izvajanje koncesij označene kot zaupne ali jih morajo spremljati posebni varnostni ukrepi v skladu z zakoni ali drugimi predpisi, veljavnimi v državi članici, če je slednja določila, da zadevnih bistvenih interesov ni mogoče zavarovati z manj vsiljivimi ukrepi, na primer s tistimi iz odstavka 7;

(b)

koncesij, podeljenih v okviru programa sodelovanja iz točke (c) člena 13 Direktive 2009/81/ES;

(c)

koncesij za gradnje in storitve, neposredno povezane z vojaško opremo ali občutljivo opremo, ali koncesij za gradnje in storitve za specifično vojaške namene ali občutljive gradnje in storitve, ki jih ena vlada podeli drugi;

(d)

koncesij, podeljenih v tretji državi, ki se izvajajo, ko so sile nameščene zunaj ozemlja Unije, če jih je treba zaradi operativnih potreb skleniti z gospodarskimi subjekti z območja, na katerem se izvajajo operacije, in

(e)

koncesij, ki so drugače izvzete iz te direktive.

(a)

pridobitev ali najem zemljišč, obstoječih stavb ali drugih nepremičnin ali z njimi povezanih pravic s kakršnimi koli finančnimi sredstvi;

(b)

pridobitev, razvoj, produkcijo ali koprodukcijo programskega gradiva za avdiovizualne ali radijske medijske storitve, ki jih podeljujejo ponudniki avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev, ali koncesije za oddajni čas ali zagotavljanje programov, ki se podelijo ponudnikom avdiovizualnih ali radijskih medijskih storitev. V tej točki „avdiovizualne medijske storitve“ in „ponudniki medijskih storitev“ pomenijo isto kot v točkah (a) in (d) člena 1(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (23). „Program“ pomeni isto kot v točki (b) člena 1(1) navedene direktive, vendar vključuje tudi radijske programe in gradivo za radijske programe. Poleg tega v tej določbi „programsko gradivo“ pomeni isto kot „program“.

(c)

storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov;

(d)

vse naslednje pravne storitve:

(e)

finančne storitve v zvezi z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov v smislu Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25), storitve centralne banke in posle, izvedene z evropskim instrumentom za finančno stabilnost in Evropskim mehanizmom za stabilnost;

(f)

posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo, prodajo, nakupom ali prenosom vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov;

(g)

storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti, ki jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja in ki jih zajemajo kode CPV: 75250000-3, 75251000-0, 75251100-1, 75251110-4, 75251120-7, 75252000-7, 75222000-8, 98113100-9 in 85143000-3, razen storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili;

(h)

storitve političnih kampanj, ki jih zajemajo kode CPV 79341400-0, 92111230-3 in 92111240-6, če jih podeli politična stranka v okviru predvolilne kampanje.

(a)

zagotavljanje ali upravljanje fiksnih omrežij, ki so namenjena zagotavljanju javnih storitev v zvezi s proizvodnjo, transportom ali distribucijo pitne vode;

(b)

dobavo pitne vode takšnim omrežjem.

(a)

projekte vodnega inženirstva, namakanja ali izsuševanja, pod pogojem, da količina vode, namenjena za dobavo pitne vode, predstavlja več kot 20 % celotne količine vode, zagotovljene bodisi s temi projekti bodisi z namakalnimi ali drenažnimi napravami, ali

(b)

odstranjevanje ali čiščenje odpadnih voda.

(a)

v katerem ima lahko naročnik posredno ali neposredno prevladujoč vpliv;

(b)

ki ima lahko prevladujoč vpliv na naročnika ali

(c)

v katerem ima, tako kot nad naročnikom, prevladujoči vpliv drugo podjetje zaradi lastništva, finančne udeležbe ali predpisov, ki urejajo njegovo delovanje.

(a)

naročnik povezanemu podjetju ali

(b)

skupno podjetje, ki ga je več naročnikov ustanovilo izključno za izvajanje dejavnosti iz Priloge II, podjetju, ki je povezano z enim od teh naročnikov.

(a)

za koncesije za storitve pod pogojem, da je povezano podjetje vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, ob upoštevanju vseh storitev navedenega podjetja, v predhodnih treh letih doseglo pri opravljanju storitev za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je povezano;

(b)

koncesije za gradnje pod pogojem, da je povezano podjetje vsaj 80 % skupnega povprečnega prometa, ob upoštevanju vseh gradenj navedenega podjetja, v predhodnih treh letih doseglo pri izvedbi gradenj za naročnika ali druga podjetja, s katerimi je povezano.

(a)

skupno podjetje, ki ga je ustanovilo več naročnikov izključno za opravljanje dejavnosti iz Priloge II, podeli enemu od teh naročnikov ali

(b)

naročnik podeli skupnemu podjetju, katerega del je.

(a)

imena zadevnih podjetij ali skupnih podjetij;

(b)

vrsto in vrednost zadevnih koncesij;

(c)

dokazila, ki so po mnenju Komisije potrebna, da se dokaže skladnost odnosa med podjetjem ali skupnim podjetjem, ki so mu koncesije podeljene, in naročnikom z zahtevami iz člena 13 ali člena 14.

(a)

javni naročnik ali naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe in

(b)

odvisna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih je zaupal javni naročnik ali naročnik, ki jo obvladuje, ali so ji jih zaupale druge pravne osebe, ki jih obvladuje ta javni naročnik ali naročnik, in

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujoče in nezaviralne udeležbe zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

(a)

javni naročnik ali naročnik iz točke (a) člena 7(1) skupaj z drugimi javnimi naročniki ali naročniki obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe;

(b)

zadevna pravna oseba izvaja več kot 80 % svojih dejavnosti za izpolnitev nalog, ki ji jih zaupajo javni naročniki ali naročniki, ki jo obvladujejo, ali ki ji jih zaupajo druge pravne osebe, ki jih obvladujejo isti javni naročniki ali naročniki, in

(c)

v odvisni pravni osebi ni neposredne udeležbe zasebnega kapitala, razen v obliki neobvladujoče in nezaviralne udeležbe zasebnega kapitala, ki se zahteva na podlagi določb nacionalne zakonodaje, skladnih s Pogodbama, in ne vpliva odločilno na odvisno pravno osebo.

(i)

organe odločanja odvisne pravne osebe sestavljajo predstavniki vseh sodelujočih javnih naročnikov ali naročnikov. Posamezni predstavniki lahko zastopajo več ali vse sodelujoče javne naročnike ali naročnike;

(ii)

ti javni naročniki ali naročniki lahko skupaj odločilno vplivajo na strateške cilje in pomembne odločitve odvisne pravne osebe in

(iii)

odvisna pravna oseba nima interesov, ki so v nasprotju z interesi javnih naročnikov ali naročnikov, ki jo obvladujejo.

(a)

pogodba določa ali se z njo izvaja sodelovanje med sodelujočimi javnimi naročniki ali naročniki s ciljem zagotoviti, da se javne storitve, ki jih morajo opraviti, izvajajo ob uresničevanju ciljev, ki so jim skupni;

(b)

pri tem sodelovanju se upoštevajo le vidiki javnega interesa in

(c)

sodelujoči javni naročniki ali naročniki na odprtem trgu izvajajo manj kot 20 % dejavnosti, ki jih zajema sodelovanje.

(a)

če del določene pogodbe ureja člen 346 PDEU ali različne dele urejata člen 346 PDEU oziroma Direktiva 2009/81/ES, se pogodba lahko podeli brez uporabe te direktive pod pogojem, da podelitev enotne pogodbe upravičujejo objektivni razlogi;

(b)

če del določene pogodbe ureja Direktiva 2009/81/ES, se lahko pogodbo podeli v skladu s to direktivo ali Direktivo 2009/81/ES pod pogojem, da je podelitev enotne pogodbe upravičena iz objektivnih razlogov.

(a)

koncesija se podeli v skladu z določbami te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podelijo javni naročniki, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, veljajo določbe te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podeljujejo javni naročniki, za drugo pa veljajo določbe te direktive, ki se uporabljajo za koncesije, ki jih podeljujejo naročniki;

(b)

pogodba se podeli v skladu z Direktivo 2014/24/EU, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, velja ta direktiva, za drugo pa Direktiva 2014/24/EU;

(c)

pogodba se podeli v skladu s to direktivo, če za eno od dejavnosti, za katere je namenjena pogodba, velja ta direktiva, za drugo pa ne velja ne ta direktiva ne Direktiva 2014/24/EU ne Direktiva 2014/25/EU.

(a)

jo ureja člen 346 PDEU;

(b)

jo ureja Direktiva 2009/81/ES;

(i)

v primerih iz točke (a) podeli pogodbo brez uporabe te direktive ali

(ii)

v primerih iz točke (b) podeli pogodbo v skladu s to direktive ali v skladu z Direktivo 2009/81/ES. Prvi pododstavek tega odstavka ne vpliva na mejne vrednosti in izključitve, ki jih določa Direktiva 2009/81/ES.

(a)

koristi od njih ima izključno javni naročnik ali naročnik za uporabo pri izvajanju lastne dejavnosti in

(b)

opravljeno storitev v celoti plača javni naročnik ali naročnik.

(a)

z elektronskimi sredstvi;

(b)

po pošti ali telefaksu;

(c)

ustno, vključno prek telefona, za sporočanje, ki se ne nanaša na bistvene elemente postopka podelitve koncesije, če je vsebina ustnega sporočila zadostno dokumentirana na trajnem nosilcu;

(d)

osebna izročitev, dokazana s potrdilom o prejemu.

(a)

cilj koncesije je ustvariti ali pridobiti unikatno umetniško delo ali umetniško uprizoritev;

(b)

odsotnost konkurence iz tehničnih razlogov;

(c)

obstoj izključne pravice;

(d)

zaščita pravic intelektualne lastnine in izključnih pravic, ki niso opredeljene v točki (10) člena 5.

(a)

če je zadevni vlagatelj izključen ali bi lahko bil izključen na podlagi člena 38(5) do (9) ali ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki jih določi javni naročnik ali naročnik na podlagi člena 38(1);

(b)

če vloge vključujejo neustrezne ponudbe v smislu drugega pododstavka.

(a)

ponudba je skladna z minimalnimi zahtevami, ki jih, kjer je primerno, določi javni naročnik ali naročnik;

(b)

ponudnik upošteva pogoje za sodelovanje iz člena 38(1) in

(c)

ponudnik ni izključen iz sodelovanja v postopku podelitve koncesije v skladu s členom 38(4) do (7) ter ob upoštevanju člena 38(9).

(a)

v obvestilu o koncesiji zagotovi opis koncesije in pogojev za sodelovanje;

(b)

v obvestilu o koncesiji, povabilu k oddaji ponudbe ali v drugi koncesijski dokumentaciji zagotovi opis meril za podelitev in, če je primerno, minimalne zahteve, ki morajo biti izpolnjene.

(a)

sodelovanja v hudodelski združbi, kot je opredeljeno v členu 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ (28);

(b)

korupcije, kot je opredeljena v členu 3 Konvencije o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (29) in členu 2(1) Okvirnega sklepa Sveta 2003/568/PNZ (30), ter korupcije, kot je opredeljena v nacionalnem pravu javnega naročnika ali naročnika ali gospodarskega subjekta;

(c)

goljufije v smislu člena 1 Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (31);

(d)

terorističnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, povezanih s terorističnimi dejavnostmi, kot so opredeljena v členu 1 oziroma 3 Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ (32), ali spodbujanja k storitvi kaznivega dejanja, pomoči ali podpore pri tem ali poskusa storitve kaznivega dejanja, kot je navedeno v členu 4 navedenega okvirnega sklepa;

(e)

pranja denarja ali financiranja terorizma, kot sta opredeljena v členu 1 Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33);

(f)

dela otrok in drugih oblik trgovine z ljudmi, kot so opredeljene v členu 2 Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (34).

(a)

če lahko na ustrezen način dokažejo kršitev veljavnih obveznosti iz člena 30(3);

(b)

če je gospodarski subjekt v stečaju oziroma v postopku zaradi insolventnosti ali postopku likvidacije, če njegova sredstva upravlja likvidacijski upravitelj ali sodišče, če poteka postopek z upniki, če so njegove poslovne dejavnosti začasno ustavljene ali je v podobnem položaju, ki nastane zaradi podobnega postopka v skladu z nacionalnimi zakoni in predpisi; javni naročnik ali naročnik lahko kljub temu sklene – oziroma to stori na zahtevo države članice – da ne bo izključil gospodarskega subjekta, ki je v enem od navedenih položajev, če ob upoštevanju veljavnih nacionalnih predpisov in ukrepov v zvezi z nadaljevanjem poslovne dejavnosti v navedenih položajih ugotovi, da bo zadevni gospodarski subjekt lahko izvedel koncesijo;

(c)

če lahko javni naročnik z ustreznimi sredstvi dokaže, da je gospodarski subjekt zagrešil hujšo kršitev poklicnih pravil, s čimer je omajana njegova integriteta;

(d)

če nasprotja interesov v smislu drugega odstavka člena 35 ni mogoče učinkovito odpraviti z drugim, manj vsiljivim ukrepom;

(e)

če javni naročnik razpolaga z dovolj verjetnimi indici o tem, da je gospodarski subjekt sklenil dogovore z drugimi gospodarskimi subjekti z namenom izkrivljanja konkurence;

(f)

če so se pri gospodarskem subjektu pri prejšnji koncesiji ali pogodbi z javnim naročnikom ali naročnikom, kot je opredeljen v tej direktivi ali v Direktivi 2014/25/EU, pokazale precejšnje ali stalne pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključne zahteve, posledica pa je bila predčasna odpoved te prejšnje pogodbe, odškodnina ali druge primerljive sankcije;

(g)

če je gospodarski subjekt kriv resnih zavajajočih razlag pri dajanju informacij, zahtevanih zaradi preverjanja odsotnosti razlogov za izključitev ali izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, ne razkrije takšnih informacij ali ne more predložiti dokumentov, ki se zahtevajo kot dokazila;

(h)

če gospodarski subjekt poskuša neupravičeno vplivati na postopek odločanja javnega naročnika ali naročnika, pridobiti zaupne informacije, zaradi katerih bi lahko imel neupravičeno prednost v postopku podelitve koncesije, ali iz malomarnosti predložiti zavajajoče informacije, ki bi lahko pomembno vplivale na odločitve o izključitvi, izboru ali podelitvi koncesije;

(i)

pri koncesijah na področju obrambe in varnosti iz Direktive 2009/81/ES, če se na podlagi kakršnih koli dokazov, vključno z zaupnimi viri podatkov, ugotovi, da gospodarski subjekt ni dovolj zanesljiv, da bi lahko izključili grožnje varnosti države članice.

(a)

koncesije za storitve poleg tistih, ki zadevajo opravljanje storitev v objektih pod nadzorom javnega naročnika ali naročnika, ali na dobavitelje blaga, ki so vključeni v koncesije za gradnje ali storitve;

(b)

podizvajalce podizvajalcev koncesionarja ali naslednje podizvajalce v podizvajalski verigi.

(a)

če je v nacionalnem pravu države članice določen mehanizem solidarne odgovornosti podizvajalcev in koncesionarja, zadevna država članica zagotovi, da se zadevna pravila uporabljajo v skladu s pogoji iz člena 30(3);

(b)

javni naročniki in naročniki lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – morajo preveriti, ali obstajajo razlogi za izključitev podizvajalcev v skladu s členom 38(4) do (10). Javni naročnik ali naročnik v takšnih primerih od gospodarskega subjekta zahteva zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo obvezni razlogi za njegovo izključitev. Javni naročnik ali naročnik lahko oziroma – če tako zahtevajo države članice – mora od gospodarskega subjekta zahtevati zamenjavo podizvajalca, za katerega je bilo med preverjanjem ugotovljeno, da obstajajo neobvezni razlogi za njegovo izključitev.

(a)

če so spremembe ne glede na njihovo denarno vrednost predvidene v prvotni koncesijski dokumentaciji v jasnih, natančnih in nedvoumnih klavzulah o pregledu, ki lahko vključujejo klavzule o reviziji vrednosti, ali opcijah. V takih klavzulah so navedeni obseg in vrsta možnih sprememb ali opcij ter pogoji, pod katerimi se lahko uporabijo. Ne predvidevajo pa sprememb ali opcij, ki bi spremenile splošno naravo koncesije;

(b)

kadar so potrebne dodatne gradnje ali storitve, ki jih opravi prvotni koncesionar, niso pa bile vključene v prvotno koncesijo, če zamenjava koncesionarja:

Vendar pri koncesijah, ki jih javni naročnik podeli za izvajanje dejavnosti, ki ni navedena v Prilogi II, povečanje vrednosti ne sme presegati 50 % vrednosti prvotne koncesije. Če je opravljenih več zaporednih sprememb, ta omejitev velja za vrednost posamezne spremembe. Te zaporedne spremembe niso namenjene obidu te direktive;

(c)

če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(d)

če koncesionarja, ki mu je javni naročnik ali naročnik prvotno podelil koncesijo, zamenja nov koncesionar iz enega od naslednjih razlogov:

(e)

spremembe ne glede na njihovo vrednost niso bistvene v smislu odstavka 4.

(i)

mejne vrednosti, določene v členu 8, in

(ii)

10 % vrednosti prvotne koncesije.

(a)

sprememba uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka podelitve koncesije, omogočili udeležbo drugih vlagateljev kot tistih, ki so bili prvotno izbrani, ali sprejem druge ponudbe kot tiste, ki je bila prvotno izbrana, ali pa bi k sodelovanju v postopku podelitve koncesije pritegnili še druge udeležence;

(b)

zaradi spremembe je ekonomsko ravnotežje koncesije spremenjeno v korist koncesionarja na način, ki ni bil predviden v prvotni koncesiji;

(c)

zaradi spremembe je znatno razširjen obseg koncesije;

(d)

koncesionarja, ki mu je javni naročnik ali naročnik prvotno podelil koncesijo, zamenja nov koncesionar v primerih, ki niso navedeni v točki (d) odstavka 1.

(a)

koncesija je bila spremenjena tako, da se v skladu s členom 43 zahteva nov postopek o podelitvi koncesije;

(b)

koncesionar je bil v času podelitve koncesije v enem od položajev iz člena 38(4) in bi ga bilo zato treba izključiti iz postopka podelitve koncesije;

(c)

Sodišče Evropske unije po postopku v skladu s členom 258 PDEU ugotovi, da država članica ni izpolnila svojih obveznosti iz Pogodb, ker javni naročnik ali naročnik iz te države članice pri podelitvi zadevne koncesije ni izpolnil svojih obveznosti iz Pogodb in te direktive.

1.

v členu 1 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva se uporablja za javna naročila iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (35), razen če so takšna naročila izključena v skladu s členi 7, 8, 9, 10, 11, 12, 15, 16, 17 in 37 navedene direktive.

Ta direktiva se uporablja tudi za koncesije iz Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (36), ki jih podelijo naročniki, razen če so take koncesije izključene v skladu s členi 10, 11, 12, 17 in 25 navedene direktive.

Naročila v smislu te direktive zajemajo javna naročila, okvirne sporazume, koncesije za gradnje in storitve in dinamične nabavne sisteme.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z naročili s področja uporabe Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, ker je bila s takšnimi odločitvami kršeno pravo Unije na področju javnih naročil ali nacionalni predpisi o prenosu tega prava.

2.

v členu 2a se odstavek 2 spremeni:

3.

člen 2b se spremeni:

4.

v členu 2c se besedilo „Direktive 2004/18/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

5.

člen 2d se spremeni:

6.

v členu 2f(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

7.

v členu 3 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Komisija lahko uvede postopek, ki je predviden v odstavkih 2 do 5, če pred sklenitvijo pogodbe meni, da je bila med postopkom oddaje naročila, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/24/EU ali Direktive 2014/23/EU, povzročena hujša kršitev prava Unije na področju javnih naročil.“

1.

V členu 1 se odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Ta direktiva se uporablja za javna naročila iz Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (37) , razen če so takšna naročila izključena v skladu s členi 18 do 24, 27 do 30, 34 ali 55 navedene direktive.

Javna naročila v smislu te direktive zajemajo javna naročila blaga, gradenj in storitev, koncesije za gradnje in storitve, okvirne sporazume ter dinamične nabavne sisteme.

Ta direktiva se uporablja tudi za koncesije iz Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta (38) , ki jih podelijo naročniki, razen če so takšne pogodbe izključene v skladu s členi 10, 12, 13, 14, 16, 17 in 25 navedene direktive.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z naročili s področja uporabe Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, ker je bilo s takšnimi odločitvami kršeno pravo Unije na področju javnih naročil ali nacionalni predpisi o prenosu tega prava.

2.

v členu 2a se odstavek 2 spremeni:

3.

člen 2b se spremeni:

4.

v členu 2c se besedilo „Direktive 2004/17/ES“ nadomesti z besedilom „Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU“;

5.

člen 2d se spremeni:

6.

v členu 2f(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

7.

v členu 8 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Komisija lahko uporabi postopek iz odstavkov 2 do 5, če pred sklenitvijo pogodbe meni, da je med postopkom oddaje naročila, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/25/EU ali Direktive 2014/23/EU, ali v zvezi členom 26(1) Direktive 2014/25/EU v primeru naročnikov, za katere se ta določba uporablja, prišlo do hujše kršitve prava Unije na področju javnih naročil.“

28.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 94/65

(1)

Oddaja javnih naročil, ki jo izvedejo organi držav članic ali se izvede v njihovem imenu, mora biti v skladu z načeli Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti z načeli prostega pretoka blaga, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter načeli, ki izhajajo iz njih, kot so načela enake obravnave, nediskriminacije, vzajemnega priznavanja, sorazmernosti in transparentnosti. Vendar bi bilo treba za javna naročila nad določeno vrednostjo pripraviti določbe o uskladitvi nacionalnih postopkov javnega naročanja, da se zagotovita dejanski učinek teh načel in odprtost javnih naročil za konkurenco.

(2)

Javna naročila imajo ključno vlogo pri strategiji Evropa 2020, določeni v Sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020, strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast), saj gre za enega od tržnih instrumentov, ki jih je treba uporabiti za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ob hkratnem zagotavljanju najučinkovitejše rabe javnih sredstev. V ta namen bi bilo treba pregledati in posodobiti pravila o javnem naročanju, sprejeta v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), da bi povečali učinkovitost javne porabe, olajšali predvsem sodelovanje malih in srednjih podjetij (MSP) pri javnih naročilih, naročnikom pa omogočili boljšo uporabo javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem. Treba je tudi pojasniti osnovne pojme in koncepte, da bi zagotovili pravno varnost in upoštevali nekatere vidike povezane in uveljavljene sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(3)

Pri izvajanju te direktive bi bilo treba upoštevati Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (6), zlasti pri izbiri komunikacijskih sredstev, v zvezi s tehničnimi specifikacijami, merili za oddajo javnega naročila in pogoji za izvedbo javnega naročila.

(4)

Zaradi vse bolj različnih oblik javnih ukrepov je treba jasneje opredeliti pojem javnega naročila. To pojasnilo pa ne bi smelo razširiti področja uporabe te direktive glede na področje uporabe Direktive 2004/18/ES. Cilj pravil Unije o javnem naročanju ni zajeti vse oblike javnih izdatkov, temveč samo tiste, katerih cilj je pridobitev gradenj, blaga ali storitev za plačilo prek javnega naročila. Pojasniti bi bilo treba, da bi se morala pri takšnih pridobitvah gradenj, blaga ali storitev uporabljati ta direktiva, ne glede na to, ali se izvedejo z nakupom, lizingom ali drugimi pogodbenimi oblikami.

Pojem pridobitve bi bilo treba razumeti v širšem smislu pridobitve koristi od zadevnih gradenj, blaga ali storitev, pri čemer ni nujen prenos lastništva na javne naročnike. Poleg tega pravila o javnem naročanju ponavadi ne veljajo za financiranje dejavnosti – zlasti prek nepovratnih sredstev – ki je pogosto povezano z obveznostjo vračila prejetih zneskov, če se ne porabijo za predvidene namene. Podobno tudi primerov, ko se vsem gospodarskim subjektom, ki izpolnjujejo določene pogoje, brez kakršne koli selektivnosti – na primer sistema potrošniške izbire ali storitvenih bonov – dovoli opravljanje neke naloge, ne bi smeli razumeti kot oddaje naročil, temveč le kot sisteme dovoljenj (na primer licence za zdravila ali zdravstvene storitve).

(5)

Opozoriti bi bilo treba, da nobena določba v tej direktivi držav članic ne zavezuje, da storitve, ki jih želijo opravljati same ali jih organizirati drugače kot v obliki javnih naročil v smislu te direktive, oddajo v podizvajanje ali njihovo izvajanje prenesejo na zunanje izvajalce. Opravljanje storitev na podlagi zakonov, predpisov ali pogodb o zaposlitvi ne bi smelo biti zajeto. V nekaterih državah članicah bi lahko to na primer veljalo za nekatere upravne storitve in storitve za javno upravo, kot so storitve izvršilnih in zakonodajnih služb, ali za opravljanje nekaterih storitev za skupnost, kot so storitve na področju zunanjih zadev ali pravosodja ali storitve obveznega socialnega zavarovanja.

(6)

Obenem je primerno opozoriti, da ta direktiva ne bi smela posegati v zakonodajo držav članic o socialni varnosti. Prav tako ne bi smela obravnavati liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za osebe javnega ali zasebnega prava, niti privatizacije oseb javnega prava, ki opravljajo storitve.

Prav tako bi bilo treba opozoriti, da lahko države članice opravljanje obveznih socialnih storitev ali drugih storitev, kot so poštne storitve, organizirajo kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, kot opravljanje negospodarskih storitev splošnega pomena ali kot kombinacijo obeh. Primerno je pojasniti, da negospodarske storitve splošnega pomena ne bi smele spadati v področje uporabe te direktive.

(7)

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da ta direktiva ne posega v možnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s pravom Unije pri izpolnjevanju svojih ciljev javne politike opredelijo storitve splošnega gospodarskega pomena, njihov obseg in značilnosti storitve, ki se opravlja, vključno s kakršnimi koli pogoji glede kakovosti storitve. Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, da v skladu s členom 14 PDEU in Protokolom (št. 26) o storitvah splošnega pomena, ki je priložen PDEU in Pogodbi o Evropski uniji (PEU), opravljajo, naročajo in financirajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ta direktiva ne obravnava financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena ali sistemov pomoči, ki jih v skladu s pravili Unije o konkurenci dodelijo države članice, zlasti na socialnem področju.

(8)

Javno naročilo bi se moralo šteti za javno naročilo gradenj le, če njegov predmet izrecno zajema izvedbo dejavnosti s seznama v Prilogi II, čeprav javno naročilo zajema tudi opravljanje drugih storitev, potrebnih za izvedbo teh dejavnosti. Javna naročila storitev, zlasti na področju gospodarjenja z nepremičninami, lahko v nekaterih primerih vključujejo gradnje. Če so te gradnje priložnostne glede na osnovni predmet javnega naročila in so torej njegova morebitna posledica ali dopolnitev, pa se zaradi dejstva, da so te gradnje vključene v javno naročilo, javno naročilo storitev ne more opredeliti kot javno naročilo gradenj.

Zaradi raznolikosti javnih naročil gradenj bi morali javni naročniki imeti možnost določiti, da se javna naročila projektiranja in izvedbe gradenj oddajo bodisi ločeno bodisi skupaj. Namen te direktive ni predpisati skupnega ali ločenega oddajanja javnih naročil.

(9)

Za izvedbo gradnje, ki ustreza zahtevam javnega naročnika, je potrebno, da je zadevni javni naročnik sprejel ukrepe za opredelitev vrste gradnje ali da je vsaj odločilno vplival na njeno projektiranje. Naročilo bi moralo biti uvrščeno med naročila gradnje, ne glede na to, ali izvajalec celotno gradnjo ali del gradnje izvede sam oziroma zagotovi, da se izvede kako drugače, če izvajalca neposredno ali posredno zavezuje pravno zavezujoča obveznost dokončanja gradnje.

(10)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodni praksi večkrat preučilo pojma „javni naročniki“ in zlasti „osebe javnega prava“. V pojasnilo, da bi moralo področje uporabe te direktive, kar zadeva osebno veljavnost, ostati nespremenjeno, je primerno obdržati opredelitev, na katero se je oprlo Sodišče, in vključiti nekatera pojasnila iz navedene sodne prakse kot ključ za razumevanje opredelitev samih, pri čemer ni namen spreminjati razumevanje pojma, kakor je podrobno opredeljen v sodni praksi. V ta namen bi bilo treba pojasniti, da se oseba, ki deluje v običajnih tržnih pogojih in si prizadeva za dobiček ter nosi izgube, ki izhajajo iz opravljanja njene dejavnosti, ne bi smela šteti za „osebo javnega prava“, saj se lahko šteje, da so potrebe splošnega interesa, za katerih izpolnjevanje je bila ustanovljena ali zadolžena, industrijske ali poslovne narave.

Podobno je bil v sodni praksi preučen tudi pogoj glede izvora financiranja zadevne osebe, s katero se je med drugim pojasnilo, da „pretežno“ financiranje pomeni več kot polovično in da so lahko del takega financiranja plačila uporabnikov, ki so določena, izračunana in prejeta v skladu s pravili javnega prava.

(11)

V primeru mešanih javnih naročil bi bilo treba veljavna pravila določiti glede na glavni predmet naročila, če so različni sestavni deli naročila objektivno neločljivi. Zato bi bilo treba pojasniti, kako naj bi javni naročniki presodili, ali so različni deli ločljivi ali ne. Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na zadevni sodni praksi Sodišča Evropske unije.

Ločljivost ali neločljivost različnih delov bi se morala določiti za vsak primer posebej, pri čemer izraženi ali domnevni nameni javnega naročnika, da se različni vidiki, ki sestavljajo mešano javno naročilo, obravnavajo kot neločljivi, ne bi smeli zadostovati, temveč bi jih bilo treba podpreti z objektivnimi dokazi, ki bi te namene lahko upravičili in bi lahko potrdili potrebo po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila. Taka upravičena potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila bi lahko bila denimo prisotna v primeru gradnje ene same stavbe, del katere bi neposredno uporabljal zadevni javni naročnik, z drugim delom pa se bi upravljalo na podlagi koncesije, na primer za zagotavljanje javnih parkirnih mest. Pojasniti bi bilo treba, da se potreba po sklenitvi ene pogodbe o izvedbi javnega naročila lahko pojavi zaradi razlogov tehnične in gospodarske narave.

(12)

Pri mešanih javnih naročilih, ki jih je mogoče ločiti, imajo javni naročniki vedno možnost, da za posamezne dele mešanega javnega naročila oddajo ločena naročila; v tem primeru bi morale biti določbe, ki bi se uporabljale za vsak posamezni del, določene izključno na podlagi značilnosti zadevnega naročila. Če pa se javni naročniki odločijo v naročilo vključiti druge elemente – ne glede na njihovo vrednost in ne glede na pravno ureditev, ki bi sicer veljala za te dodane elemente –, bi moralo biti vodilno načelo naslednje: v primeru, da bi bilo treba naročilo, če bi se oddalo kot enotno, oddati na podlagi določb te direktive, bi se morala ta direktiva še naprej uporabljati za celotno mešano javno naročilo.

(13)

Vendar bi bilo treba predpisati posebne določbe za mešana javna naročila, ki vključujejo obrambne ali varnostne vidike oziroma dele, ki ne spadajo v področje uporabe PDEU. V takih primerih bi bilo treba omogočiti, da se ta direktiva ne uporablja, a pod pogojem, da oddajo enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila upravičujejo objektivni razlogi in da odločitev o oddaji enotne pogodbe o izvedbi javnega naročila ni sprejeta z namenom izključitve naročil iz uporabe te direktive ali Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7). Pojasniti bi bilo treba, da javnim naročnikom ne bi smeli onemogočiti, da za nekatera mešana javna naročila izberejo uporabo te direktive namesto Direktive 2009/81/ES.

(14)

Pojasniti bi bilo treba, da bi morali pojem „gospodarski subjekt“ razlagati dovolj široko, da bi zajemal katero koli osebo in/ali subjekt, ki na trgu ponuja izvedbo gradenj, dobavo blaga ali opravljanje storitev, ne glede na to, v kateri pravni obliki se ta oseba in/ali subjekt odloči delovati. Pojem „gospodarski subjekt“ bi torej moral zajemati podjetja, podružnice, hčerinske družbe, partnerstva, zadruge, družbe z omejeno odgovornostjo, javne ali zasebne univerze in druge oblike subjektov, ki niso fizične osebe, ne glede na to, ali gre v vseh okoliščinah za „pravne osebe“ ali ne.

(15)

Pojasniti bi bilo treba, da skupine gospodarskih subjektov, tudi če obstajajo v obliki začasnih združenj, lahko sodelujejo v postopkih javnega naročanja, ne da bi za to morale prevzeti določeno pravno obliko. Če je to potrebno, se določena oblika lahko zahteva ob oddaji naročil takšnim skupinam, na primer v primeru, ko se zahteva solidarna odgovornost.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali javnim naročnikom omogočiti, da izrecno določijo, kako naj bi skupine gospodarskih subjektov izpolnile zahteve v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem iz te direktive ali pogoje glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih morajo izpolniti gospodarski subjekti, ki sodelujejo samostojno.

Za izvajanje javnih naročil s strani skupin gospodarskih subjektov utegne biti potrebno določiti pogoje, ki jih posameznim udeležencem ni treba izpolnjevati. Takšni pogoji, ki bi jih morali upravičevati objektivni razlogi in bi morali biti sorazmerni, bi lahko na primer zajemali zahtevo po imenovanju skupnega predstavnika ali vodilnega partnerja za namene postopka javnega naročanja ali zahtevo po informacijah o njihovi sestavi.

(16)

Javni naročniki bi morali uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, ki jih imajo po nacionalnem pravu na voljo za preprečevanje izkrivljanj pri izvajanju postopkov javnega naročanja, ki izvirajo iz nasprotij interesov. To bi lahko zajemalo postopke za preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje nasprotij interesov.

(17)

S Sklepom Sveta 94/800/ES (8) je bil odobren zlasti Sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GPA). Cilj Sporazuma GPA je vzpostaviti večstranski okvir uravnoteženih pravic in obveznosti glede javnih naročil, da bi dosegli liberalizacijo in rast svetovne trgovine. Pri naročilih, zajetih v prilogah 1, 2, 4 in 5 ter v splošnih pripombah k Dodatku I (v zvezi z Evropsko unijo) k Sporazumu GPA in drugih zadevnih mednarodnih sporazumih, ki zavezujejo Unijo, bi morali javni naročniki obveznosti iz teh sporazumov izpolnjevati tako, da bi to direktivo uporabljali za gospodarske subjekte tretjih držav, ki so podpisnice teh sporazumov.

(18)

Sporazum GPA se uporablja za naročila nad mejnimi vrednostmi, določenimi v Sporazumu GPA in izraženimi kot posebne pravice črpanja. Mejne vrednosti iz te direktive bi bilo treba uskladiti, da bodo ustrezale enakovrednim mejnim vrednostim iz Sporazuma GPA, izraženim v eurih. Treba bi bilo tudi določiti redne revizije mejnih vrednosti, izraženih v eurih, da se z navadno matematično operacijo prilagodijo morebitnim spremembam vrednosti eura glede na te posebne pravice črpanja. Poleg omenjenih rednih matematičnih prilagoditev bi bilo treba v naslednjem krogu pogajanj preučiti možnost zvišanja mejnih vrednosti iz Sporazuma GPA.

(19)

Pojasniti bi bilo treba, da se morajo za ocenitev vrednosti javnega naročila upoštevati vsi prihodki, ne glede na to, ali izvirajo od javnega naročnika ali od tretjih oseb. Pojasniti bi bilo treba tudi, da naj bi za namen ocene mejnih vrednosti pojem podobnega blaga razumeli kot proizvode, ki so namenjeni isti ali podobni uporabi, kot na primer dobava različnih vrst živil ali raznih kosov pisarniškega pohištva. Običajno bi gospodarski subjekt, dejaven na zadevnem področju, tako blago verjetno dobavljal v okviru svojega normalnega nabora proizvodov.

(20)

Za namene ocenjevanja vrednosti določenega javnega naročila bi bilo treba pojasniti, da lahko ocena vrednosti temelji na razdelitvi javnih naročil zgolj v primeru, ko to upravičujejo objektivni razlogi. Lahko bi bilo na primer upravičeno, da se vrednosti javnih naročil ocenijo na ravni ločene organizacijske enote javnega naročnika, kot so na primer šole ali vrtci, če je zadevna enota samostojno odgovorna za svoje javno naročilo. To je mogoče domnevati, kadar ločena organizacijska enota samostojno vodi postopke javnega naročanja in sprejema odločitve o nakupu, razpolaga z ločeno proračunsko vrstico za zadevna javna naročila ter samostojno sklene pogodbo o izvedbi javnega naročila, ki ga financira iz proračuna, s katerim razpolaga. Razdelitev ni upravičena, če javni naročnik naročanje zgolj decentralizirano organizira.

(21)

Javna naročila, ki jih oddajo javni naročniki iz vodnega, energetskega in prometnega sektorja ter sektorja poštnih storitev in zadevajo navedene dejavnosti, so zajeta v Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9). Vendar pa naročila, ki jih javni naročniki oddajo v okviru svojih storitvenih dejavnosti v pomorskem, priobalnem ali rečnem prevozu, spadajo na področje uporabe te direktive.

(22)

Glede na to, da je ta direktiva naslovljena na države članice, se ne uporablja za naročila, ki jih izvajajo mednarodne organizacije v svojem imenu in za svoj račun. Treba pa je pojasniti, v kakšnem obsegu bi bilo treba to direktivo uporabljati za javna naročila, ki jih urejajo posebni mednarodni predpisi.

(23)

Pri oddaji javnih naročil za nekatere avdiovizualne in radijske medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev, bi moralo biti dopuščeno, da se upoštevajo vidiki kulturnega ali družbenega pomena, zaradi katerih je uporaba pravil o javnem naročanju neustrezna. Zato bi bilo treba uveljaviti izjemo za javna naročila storitev, ki jih oddajo sami ponudniki medijskih storitev, pri nakupu, pripravi, produkciji ali koprodukciji standardnih programov in drugih pripravljalnih storitev, kot so tiste v zvezi s scenariji ali umetniškimi uprizoritvami, ki so potrebne za pripravo programa. Treba bi bilo tudi pojasniti, da bi se morala ta izjema uporabljati tako za radiodifuzijske medijske storitve kot za storitve na zahtevo (nelinearne storitve). Vendar se ta izjema ne bi smela uporabljati za dobavo tehnične opreme, potrebne za produkcijo, koprodukcijo in oddajanje teh programov.

(24)

Opozoriti bi bilo treba, da storitve na področju arbitraže in spravnih postopkov ter druge podobne oblike alternativnega reševanja sporov običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju. Pojasniti bi bilo treba, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javna naročila za opravljanje takšnih storitev, ne glede na njihovo poimenovanje v nacionalnih zakonodajah.

(25)

Izvajalce nekaterih pravnih storitev določi sodišče zadevne države članice, nekatere tovrstne storitve vključujejo zastopanje strank v sodnih postopkih po odvetnikih, nekatere morajo opravljati notarji ali pa so takšne storitve povezane z izvajanjem javne oblasti. Takšne pravne storitve običajno opravljajo organi ali posamezniki, imenovani ali izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnih naročilih, to na primer velja za imenovanje državnih tožilcev v nekaterih državah članicah. Tovrstne pravne storitve bi bilo zato treba izvzeti iz področja uporabe te direktive.

(26)

Primerno je določiti, da pojem finančnih instrumentov, kakor je naveden v tej direktivi, pomeni isto kot v drugi zakonodaji na področju notranjega trga, ob upoštevanju nedavne vzpostavitve Evropskega instrumenta za finančno stabilnost in Evropskega mehanizma za stabilnost pa bi bilo treba določiti, da so posli, izvedeni v okviru navedenega instrumenta in navedenega mehanizma, izključeni iz področja uporabe te direktive. Obenem bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti iz področja uporabe te direktive izključena tudi posojila, ne glede na to, ali so povezana z izdajo vrednostnih papirjev ali drugih finančnih instrumentov ali z drugimi posli v zvezi z njimi.

(27)

Opozoriti bi bilo treba, da člen 5(1) Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10) izrecno določa, da se za pogodbe o izvajanju storitev in pogodbe o izvajanju javnih storitev avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza uporabljata direktivi 2004/17/ES oziroma 2004/18/ES, medtem ko se Uredba (ES) št. 1370/2007 uporablja za koncesije za storitve avtobusnega ali tramvajskega javnega potniškega prevoza. Prav tako bi bilo treba opozoriti, da se navedena uredba še naprej uporablja za pogodbe o izvajanju javnih storitev ter koncesije za storitve javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico. Da bi pojasnili razmerje med to direktivo in Uredbo (ES) št. 1370/2007, bi bilo treba izrecno določiti, da se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe o izvajanju javnih storitev za opravljanje storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico, za sklepanje katerih bi bilo treba še naprej uporabljati navedeno uredbo. Kolikor Uredba (ES) št. 1370/2007 nacionalnemu pravu dopušča, da odstopa od pravil iz navedene uredbe, bi morale imeti države članice v nacionalnem pravu še naprej možnost določiti, da se morajo pogodbe o izvajanju storitev javnega potniškega prevoza z železnico ali podzemno železnico sklepati po postopku, ki je v skladu z njihovimi splošnimi pravili o javnem naročanju.

(28)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za nekatere storitve v sili, če jih izvajajo neprofitne organizacije ali združenja, saj bi težko ohranili posebno naravo teh organizacij, če bi bilo izvajalce storitev treba izbirati v skladu s postopki iz te direktive. Vendar pa izključitev ne bi smela preseči nujno potrebnega; zato bi bilo treba izrecno določiti, da ne bi smeli izključiti storitev prevoza bolnikov z reševalnimi vozili. V zvezi s tem je treba tudi pojasniti, da skupina 601 iz nomenklature CPV „storitve kopenskega prevoza“ ne zajema storitev reševalnih vozil, ki so v razredu CPV 8514. Pojasniti bi bilo torej treba, da bi morala za storitve, ki so zajete s kodo CPV 85143000-3, pri katerih gre izključno za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili, veljati posebna ureditev, določena za socialne in druge posebne storitve (v nadaljnjem besedilu: enostavnejša ureditev). Posledično bi enostavnejša ureditev veljala tudi za mešana javna naročila za opravljanje storitev reševalnih vozil na splošno, če bi bila vrednost storitev za prevoz bolnikov z reševalnimi vozili višja od vrednosti drugih storitev reševalnih vozil.

(29)

Primerno je opozoriti, da se ta direktiva uporablja le za javne naročnike iz držav članic. Njene določbe zato ne veljajo za politične stranke na splošno, saj niso javni naročniki. Vendar pa bi lahko politične stranke v nekaterih državah članicah uvrstili med osebe javnega prava.

Vendar pa so nekatere storitve (kot so produkcija propagandnih filmov in videofilmov) tako zelo neločljivo povezane s političnimi stališči izvajalcev storitev, kadar se te opravljajo v okviru volilne kampanje, da so izvajalci storitev običajno izbrani na način, ki ga ni mogoče urediti s pravili o javnem naročanju.

Nazadnje bi bilo treba opozoriti, da statut in financiranje evropskih političnih strank in evropskih političnih fundacij urejajo druga pravila in ne ta iz te direktive.

(30)

V nekaterih primerih je javni naročnik ali združenje javnih naročnikov edino, ki lahko opravlja določeno storitev, za kar ima na podlagi zakonov ali drugih objavljenih predpisov, ki so skladni s PDEU, izključno pravico. Pojasniti bi bilo treba, da te direktive ni treba uporabljati za oddajo javnih naročil storitev takemu javnemu naročniku ali združenju javnih naročnikov.

(31)

Obstaja precejšnja pravna negotovost glede vprašanja, v kolikšni meri bi bilo treba pogodbe, sklenjene med subjekti v javnem sektorju, zajeti v pravila o javnem naročanju. Države članice in celo javni naročniki si zadevno sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagajo različno. Zato je treba pojasniti, v katerih primerih se za pogodbe o izvedbi javnega naročila, sklenjene v javnem sektorju, ne uporabljajo pravila o javnem naročanju.

Tako pojasnilo bi moralo temeljiti na načelih iz ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Dejstvo, da sta obe pogodbeni stranki tudi javna organa, samo po sebi ne izključuje uporabe pravil o javnem naročanju. Vendar pa uporaba pravil o javnem naročanju ne bi smela posegati v svobodo javnih organov, da izvajajo naloge na področju javnih storitev, za katere so pristojni, z uporabo lastnih virov, kar zajema tudi možnost sodelovanja z drugimi javnimi organi.

Treba bi bilo zagotoviti, da nobeno izvzeto javno-javno sodelovanje ne izkrivlja konkurence glede na zasebne gospodarske subjekte, tako da zasebnemu izvajalcu storitev zagotavlja prednost pred njegovimi konkurenti.

(32)

Za javna naročila, ki se oddajo odvisnim pravnim osebam, se postopki iz te direktive ne bi smeli uporabljati, če javni naročnik obvladuje zadevno pravno osebo podobno kot svoje službe, pod pogojem, da odvisna pravna oseba več kot 80 % svojih dejavnosti izvaja za izvrševanje nalog, ki ji jih je poveril naročnik, ki jo obvladuje, ali druge pravne osebe, ki jih ta naročnik obvladuje, ne glede na to, kdo je upravičenec izvajanja naročila.

Izvzetje ne bi smelo veljati za primere, ko je zasebni gospodarski subjekt neposredno udeležen v kapitalu odvisne pravne osebe, saj bi imel v takih okoliščinah zasebni gospodarski subjekt z udeležbo kapitala v odvisni pravni osebi z oddajo javnega naročila brez konkurenčnega postopka neupravičeno prednost pred konkurenti. Vendar pa glede na posebne značilnosti javnih organov z obveznim članstvom, kot so organizacije, pristojne za upravljanje ali izvajanje nekaterih javnih storitev, to ne bi smelo veljati v primerih, ko je udeležba določenih zasebnih gospodarskih subjektov v kapitalu odvisne pravne osebe obvezna na podlagi določbe nacionalne zakonodaje, v skladu s Pogodbama, pod pogojem, da takšna udeležba ni obvladujoča in zaviralna ter da ne vpliva odločilno na odločitve odvisne pravne osebe. Pojasniti bi bilo treba tudi, da je edini odločilen dejavnik neposredna udeležba zasebnega kapitala v odvisni pravni osebi. Dejstvo, da je v javnem naročniku, ki obvladuje pravno osebo, ali v javnih naročnikih, ki obvladujejo pravno osebo, udeležen zasebni kapital, torej ne preprečuje, da bi se javna naročila oddala odvisni pravni osebi brez uporabe postopkov iz te direktive, saj takšna udeležba ne izkrivlja konkurence med zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Pojasniti bi bilo treba tudi, da bi morali imeti javni naročniki, kot so osebe javnega prava, v katerih je lahko udeležen zasebni kapital, možnost uveljavljati izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja. Kadar je pogodba o izvedbi javnega naročila sklenjena izključno med javnimi naročniki, bi zato izvzetje zaradi horizontalnega sodelovanja moralo zajeti tudi take naročnike, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji za horizontalno sodelovanje.

(33)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da se odločijo, da bodo prek sodelovanja skupaj izvajali svoje javne storitve, ne da bi morali uporabljati kakršno koli določeno pravno obliko. Takšno sodelovanje bi lahko zajemalo vse vrste dejavnosti v zvezi z izvajanjem storitev in odgovornosti, ki so bile dodeljene sodelujočim organom ali so jih ti prevzeli, na primer obvezne ali prostovoljne naloge lokalnih ali regionalnih organov ali storitve, ki jih določenim organom nalaga javno pravo. Ni potrebno, da so storitve, ki jih izvajajo različni sodelujoči organi, nujno enake; lahko se tudi dopolnjujejo.

Pravila iz te direktive se ne bi smela uporabljati za pogodbe o skupnem opravljanju javnih storitev, če so sklenjena izključno med javnimi naročniki, če se pri tem sodelovanju upoštevajo le vidiki javnega interesa in če noben zasebni izvajalec storitev nima prednosti pred svojimi konkurenti.

Da bi izpolnili te pogoje, bi moralo sodelovanje temeljiti na konceptu sodelovanja. Tako sodelovanje ne pomeni, da morajo vsi sodelujoči organi izvajati glavne pogodbene obveznosti, pod pogojem, da se zavežejo, da bodo prispevali k skupnemu izvajanju zadevne javne storitve. Poleg tega bi bilo treba pri sodelovanju, vključno z vsakršnimi finančnimi transferji med sodelujočimi javnimi naročniki, upoštevati le vidike javnega interesa.

(34)

V nekaterih primerih pravna oseba v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava deluje kot podporna ali tehnična služba določenega javnega naročnika ter mora izvajati navodila, ki ji jih da zadevni javni naročnik, in tako nima vpliva na plačilo za svoje delo. Tako popolnoma upravno razmerje zaradi nepogodbenega značaja ne bi smelo spadati na področje postopkov javnega naročanja.

(35)

Spodbujati bi bilo treba sofinanciranje programov raziskav in razvoja s strani industrije. Zato bi bilo treba pojasniti, da se ta direktiva uporablja samo, kadar takega sofinanciranja ni in kadar rezultati dejavnosti raziskav in razvoja pripadajo zadevnemu javnemu naročniku. To pa ne bi smelo izključevati možnosti, da izvajalec storitev, ki je te dejavnosti izvedel, o njih objavi poročilo, pod pogojem, da javni naročnik obdrži izključno pravico uporabe rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja pri izvajanju svojih dejavnosti. Vendar pa uporabe te direktive ne bi smela preprečiti nikakršna navidezna izmenjava rezultatov dejavnosti raziskav in razvoja niti povsem simbolična udeležba pri plačilu izvajalca storitev.

(36)

Zaposlitev in poklic prispevata k vključevanju v družbo ter sta ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vse. V tem okviru so lahko invalidska podjetja zelo pomembna. Enako velja za druga socialna podjetja, katerih glavni cilj je podpreti družbeno in strokovno vključevanje ali ponovno vključevanje invalidnih in prikrajšanih oseb, na primer brezposelnih, pripadnikov prikrajšanih manjšin ali drugače socialno marginaliziranih skupin. Vendar se lahko izkaže, da taka podjetja pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti javnega naročila. Zato je primerno določiti, da lahko države članice pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali določenih sklopov teh naročanj prepustijo takim podjetjem ali da izvedbo naročil prihranijo izključno za programe zaščitnega zaposlovanja.

(37)

Zaradi ustrezne vključitve okoljskih in socialnih zahtev ter zahtev s področja dela v postopke javnega naročanja je nadvse pomembno, da države članice in javni naročniki z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so izpolnjene obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki velja na kraju izvajanja gradenj ali opravljanja storitev in ki izhajajo iz zakonov, uredb, odredb in sklepov, sprejetih na nacionalni ravni in na ravni Unije, pa tudi iz kolektivnih pogodb, če so takšna pravila in njihova uporaba skladna s pravom Unije. Pri izvajanju naročila bi bilo treba spoštovati tudi obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v Prilogi X. Vendar pa navedeno nikakor ne bi smelo preprečevati uporabe za delavce ugodnejših pogojev zaposlitve.

Zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z osnovnimi načeli prava Unije, zlasti da se zagotovi enaka obravnava. Takšne zadevne ukrepe bi bilo treba izvajati v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES (11) in na način, ki ni neposredno ali posredno diskriminatoren do gospodarskih subjektov in delavcev iz drugih držav članic.

(38)

Treba bi bilo šteti, da se storitve opravljajo na kraju, na katerem se izvajajo značilne naloge. Če se storitve opravljajo na daljavo, kot na primer storitve klicnih centrov, bi bilo treba šteti, da se opravljajo na kraju, na katerem se storitve izvajajo, ne glede na kraje in države članice, ki so jim storitve namenjene.

(39)

Zadevne obveznosti bi se lahko odražale v določbah pogodb o izvedbi javnega naročila. Prav tako bi moralo biti možno v pogodbe o izvedbi javnega naročila vključiti določbe za zagotavljanje spoštovanja kolektivnih pogodb v skladu s pravom Unije. Neizpolnjevanje zadevnih obveznosti bi se lahko obravnavalo kot huda kršitev s strani zadevnega gospodarskega subjekta, zaradi katere je lahko ta gospodarski subjekt izključen iz postopka javnega naročanja.

(40)

Nadzor nad spoštovanjem določb okoljskega, socialnega in delovnega prava bi bilo treba izvajati v zadevnih fazah postopka javnega naročanja, in sicer pri uporabi splošnih načel, ki urejajo izbor udeležencev in oddajo javnih naročil, pri uporabi razlogov za izključitev in pri uporabi določb v zvezi z neobičajno nizkimi ponudbami. Preverjanje, potrebno v ta namen, bi bilo treba izvajati v skladu z ustreznimi določbami te direktive, zlasti določbami, ki urejajo dokazila in lastne izjave.

(41)

Nobena določba v tej direktivi ne bi smela preprečiti uvedbe ali uveljavitve ukrepov, potrebnih za varovanje javnega reda, javne morale, javne varnosti, zdravja, življenja ljudi in živali, ohranitve rastlinskega življenja ali drugih okoljskih ukrepov, zlasti zaradi trajnostnega razvoja, če so ti ukrepi v skladu s PDEU.

(42)

Pri javnih naročnikih obstaja izjemna potreba po večji prožnosti pri izbiri takega postopka javnega naročanja, ki omogoča pogajanja. Pogostejša uporaba teh postopkov bi verjetno tudi povečala obseg čezmejne trgovine, saj je ocena pokazala, da imajo javna naročila, oddana po postopku s pogajanji po predhodni objavi, posebej visoko stopnjo uspešnosti čezmejnih ponudb. Države članice bi morale v različnih situacijah zagotoviti uporabo konkurenčnega postopka s pogajanji ali konkurenčnega dialoga, če ni verjetno, da bi odprt ali omejen postopek brez pogajanj prinesel zadovoljive rezultate na področju javnega naročanja. Spomniti bi bilo treba, da se je uporaba konkurenčnega dialoga v preteklih letih izjemno povečala glede na vrednosti javnih naročil. Konkurenčni dialog se je izkazal za uporabnega v primerih, ko javni naročniki ne morejo opredeliti sredstev za zadovoljitev svojih potreb ali presoditi, kaj lahko ponudi trg glede tehničnih, finančnih ali pravnih rešitev. Take razmere se lahko pojavijo zlasti pri inovativnih projektih, izvajanju pomembnih projektov na področju integrirane prometne infrastrukture, projektov za velika računalniška omrežja ali projektov, ki vključujejo kompleksno in strukturirano financiranje. Javne naročnike bi bilo treba po potrebi spodbujati k imenovanju vodje projekta, ki bi zagotavljal dobro sodelovanje med gospodarskimi subjekti in javnim naročnikom v postopku javnega naročanja.

(43)

Pri javnih naročilih gradenj taki primeri vključujejo gradnje, ki niso standardne stavbe, ali gradnje, ki zajemajo projektne ali inovativne rešitve. Za storitve ali blago, pri katerih so potrebna prilagoditvena ali projektna dela, bi lahko bil uporaben konkurenčni postopek s pogajanji ali konkurenčni dialog. Taka prilagoditvena ali projektna dela so zlasti potrebna pri kompleksnih nabavah, na primer visoko razvitih proizvodov, intelektualnih storitev, kot so denimo določene storitve svetovanja, arhitekturne ali inženirske storitve, ali pomembnih projektov na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). V teh primerih bodo morda potrebna pogajanja, s katerimi se zagotovi, da zadevno blago ali storitve ustrezajo potrebam javnega naročnika. Za standardne storitve ali blago, ki jih lahko zagotovijo številni gospodarski subjekti na trgu, se konkurenčni postopek s pogajanji in konkurenčni dialog ne bi smela uporabljati.

(44)

Konkurenčni postopek s pogajanji bi moral biti na voljo tudi v primerih, ko se v odprtem ali omejenem postopku oddajo le nepravilne ali nesprejemljive ponudbe. V takih primerih bi bilo javnim naročnikom treba omogočiti, da izvedejo pogajanja za pridobitev pravilnih in sprejemljivih ponudb.

(45)

Konkurenčni postopek s pogajanji bi morala spremljati ustrezna jamstva glede upoštevanja načel enake obravnave in transparentnosti. Javni naročnik bi moral vnaprej zlasti določiti minimalne zahteve, ki opredeljujejo vrsto javnega naročila in se med pogajanji ne bi smele spreminjati. Merila za oddajo naročila in njihovi ponderji bi morali med trajanjem postopka ostati enaki in ne bi smeli biti predmet pogajanj, da bi tako zagotovili enako obravnavo vseh gospodarskih subjektov. Pogajanja bi morala biti usmerjena v izboljšanje ponudb, da bi javni naročniki lahko naročili gradnje, blago ali storitve, popolnoma prilagojene njihovim konkretnim potrebam. Pogajanja lahko zadevajo vse značilnosti naročenih gradenj, blaga in storitev, med drugim na primer kakovost, količino, trgovinske klavzule ter družbene, okoljske in inovacijske vidike, kolikor niso del minimalnih zahtev.

Pojasniti bi bilo treba, da so minimalne zahteve, ki jih mora določiti javni naročnik, tisti pogoji ter značilnosti (zlasti fizični, funkcionalni in pravni), ki bi jih morala izpolnjevati ali imeti vsaka ponudba, da se zagotovi, da lahko javni naročnik odda javno naročilo v skladu z izbranimi merili za oddajo naročila. Vse faze postopka bi bilo treba ustrezno dokumentirati, da se zagotovita transparentnost in sledljivost. Poleg tega bi bilo treba vse ponudbe med postopkom predložiti v pisni obliki.

(46)

Javni naročniki bi morali imeti možnost, da skrajšajo nekatere roke, ki veljajo za odprte in omejene postopke in za konkurenčne postopke s pogajanji, če zadevnih rokov zaradi nujnosti, ki bi jo morali javni naročniki ustrezno upravičiti, ne bi bilo mogoče upoštevati. Treba bi bilo pojasniti, da ni potrebno, da bi bili to skrajno nujni primeri, do katerih pride zaradi dogodkov, ki jih javni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti.

(47)

Raziskave in inovacije, vključno z ekološkimi in socialnimi inovacijami, so med glavnimi gibali prihodnje rasti in v središču strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Javni organi bi morali zagotoviti najboljšo strateško uporabo javnih naročil za spodbujanje inovacij. Nabava inovativnega blaga, gradenj in storitev ima ključno vlogo pri povečanju učinkovitosti in kakovosti javnih storitev ter obravnavanju velikih družbenih izzivov. Prispeva k doseganju najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno, plačano iz javnih sredstev, ter širših gospodarskih, okoljskih in družbenih koristi v smislu oblikovanja novih idej, njihovega spreminjanja v inovativne proizvode in storitve ter s tem spodbujanja trajnostne gospodarske rasti.

Opozoriti bi bilo treba, da je bilo v Sporočilu Komisije z dne 14. decembra 2007 z naslovom „Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi“, ki zadeva javno naročanje tistih raziskovalnih in razvojnih storitev, ki ne sodijo v področje uporabe te direktive, opredeljenih več modelov javnega naročanja. Ti modeli bi bili še naprej na voljo, a tudi ta direktiva bi morala prispevati k lažjemu javnemu naročanju na področju inovacij in državam članicam pomagati pri doseganju ciljev Unije inovacij.

(48)

Zaradi pomembnosti inovacij bi bilo javne naročnike treba spodbujati, da variantne ponudbe dovolijo čim pogosteje. Zato bi bilo te naročnike treba opozoriti, da morajo pred navedbo, da so variantne ponudbe dovoljene, opredeliti minimalne zahteve, ki jih morajo take ponudbe izpolnjevati.

(49)

Če rešitve, ki na trgu že obstajajo, ne morejo zadostiti potrebi po razvoju inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje ter po njeni naknadni nabavi, bi morali imeti javni naročniki dostop do posebnega postopka javnega naročanja, kar zadeva javna naročila, ki spadajo v področje uporabe te direktive. Ta posebni postopek bi moral javnim naročnikom omogočiti, da za razvoj in naknadno nabavo novega, inovativnega proizvoda, storitve ali gradnje sklenejo dolgoročno partnerstvo za inovacije, če se ta inovativni proizvod, storitev ali gradnja lahko zagotovi v skladu z dogovorjeno kakovostjo izvedbe in dogovorjenimi stroški, ne da bi bil za nabavo potreben ločen postopek javnega naročanja. Partnerstvo za inovacije bi moralo temeljiti na postopkovnih pravilih, ki se uporabljajo za konkurenčni postopek s pogajanji, javna naročila pa bi se morala oddati le na podlagi najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo, kar je najprimernejše za primerjavo ponudb za inovativne rešitve. Partnerstvo za inovacije bi moralo biti pri zelo velikih ali pri manjših inovativnih projektih strukturirano tako, da bi lahko zagotovilo potrebno „povpraševanje trga“, ki bi spodbudilo razvoj inovativne rešitve brez zapiranja trga.

Javni naročniki zato ne bi smeli uporabljati partnerstev za inovacije tako, da bi preprečevali, omejevali ali izkrivljali konkurenco. V nekaterih primerih bi sklenitev partnerstev za inovacije z več partnerji lahko prispevala k preprečevanju takšnih posledic.

(50)

Zaradi škodljivih učinkov na konkurenco bi se morali postopki s pogajanji brez predhodne objave obvestila o javnem naročilu uporabljati samo v zelo izjemnih okoliščinah. Ta izjema bi morala biti omejena na primere, v katerih objava ni mogoča zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih javni naročnik ni mogel predvideti in mu zanje ni mogoče pripisati odgovornosti, ali v katerih je že na samem začetku jasno, da objava ne bo spodbudila konkurence ali boljših rezultatov naročanja, ne nazadnje zato, ker objektivno obstaja le en gospodarski subjekt, ki lahko izvede javno naročilo. To velja za umetnine, pri katerih identiteta umetnika sama po sebi določa enkratnost in unikatno vrednost umetniškega predmeta. Za ekskluzivnost so lahko tudi drugi razlogi, a uporabo postopka s pogajanji brez objave lahko upraviči le objektivna ekskluzivnost, če ekskluzivnosti ni ustvaril javni naročnik sam zaradi prihodnjega postopka javnega naročanja.

Javni naročniki, ki uporabijo to izjemo, bi morali navesti razloge, zakaj ni razumnih alternativ ali nadomestkov, kot na primer uporaba alternativnih distribucijskih kanalov, tudi zunaj države članice javnega naročnika, ali preučitev funkcionalno primerljivih gradenj, blaga in storitev.

Če se ekskluzivnost pojavi zaradi tehničnih razlogov, bi bilo treba te razloge za vsak primer posebej natančno opredeliti in upravičiti. Ti razlogi bi denimo lahko vključevali skorajšnjo tehnično nemožnost, da bi zahtevano kakovost izvedbe dosegel kak drug gospodarski subjekt, ali potrebo po uporabi posebnega znanja, orodij ali sredstev, ki jih ima na razpolago le en gospodarski subjekt. Tehnični razlogi lahko izvirajo tudi iz posebnih zahtev glede interoperabilnosti, ki jih je treba izpolniti, da se zagotovi delovanje gradenj, blaga ali storitev, ki so predmet javnega naročila.

Nenazadnje postopek javnega naročanja ni uporaben, če se blago neposredno nabavi na blagovni borzi, vključno s tržnimi platformami za blago, kot so borze kmetijskega blaga, surovin in energetskih proizvodov, na katerih regulirana in nadzorovana večstranska struktura trgovanja že po naravi zagotavlja tržne cene.

(51)

Pojasniti bi bilo treba, da določbe v zvezi z varovanjem zaupnih informacij nikakor ne preprečujejo javnega razkritja nezaupnih delov sklenjenih pogodb o izvedbi javnega naročila niti njihovih nadaljnjih sprememb.

(52)

Z elektronskimi informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi se lahko zelo poenostavi objava javnih naročil ter povečata učinkovitost in transparentnost postopkov javnega naročanja. Postati bi morala standardna sredstva sporočanja in izmenjave informacij v postopkih javnega naročanja, saj znatno povečujejo možnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v postopkih javnega naročanja na celotnem notranjem trgu. V ta namen bi moralo postati obvezno naslednje: pošiljanje obvestil v elektronski obliki, dostopnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v elektronski obliki in – po prehodnem obdobju 30 mesecev – popolnoma elektronska komunikacija, tj. komunikacija z elektronskimi sredstvi v vseh fazah postopka, vključno s pošiljanjem prijav za sodelovanje in zlasti pošiljanjem ponudb (elektronska predložitev). Državam članicam in javnim naročnikom bi morali dovoliti, da na tem področju naredijo še več, če želijo. Treba bi bilo tudi pojasniti, da obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev v skladu s to direktivo javnim naročnikom ne bi smela predpisovati elektronske obdelave ponudb niti ne bi smela nalagati elektronskega ocenjevanja ali avtomatske obdelave. V skladu s to direktivo pa se obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev ne bi smela nanašati na nobene dele javnega naročanja po oddaji javnega naročila in tudi ne notranje komunikacije pri javnem naročniku.

(53)

Javni naročniki bi morali – razen v nekaterih posebnih primerih – uporabljati elektronska komunikacijska sredstva, ki so nediskriminatorna, splošno dostopna in interoperabilna s proizvodi IKT v splošni rabi ter gospodarskim subjektom ne omejujejo dostopa do postopka javnega naročanja. Pri uporabi takšnih komunikacijskih sredstvih bi morali ustrezno upoštevati tudi dostopnost za invalidne osebe. Pojasniti bi bilo treba, da obvezna uporaba elektronskih sredstev v vseh fazah postopka javnega naročanja ne bi bila ustrezna, niti če bi bila za to potrebna specializirana orodja ali oblike datotek, ki niso splošno razpoložljive, niti če bi bila obravnava zadevnih sporočil možna samo z uporabo specializirane pisarniške opreme. Javni naročniki zato v nekaterih primerih, ki bi jih bilo treba izčrpno navesti, ne bi smeli biti primorani zahtevati uporabe elektronskih komunikacijskih sredstev pri predložitvi ponudb. Direktiva določa, da bi taki primeri morali zajemati primere, v katerih bi bila potrebna uporaba specializirane pisarniške opreme, ki je javni naročniki navadno nimajo na voljo, na primer tiskalnikov širokega formata. V nekaterih postopkih javnega naročanja je lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedena zahteva za predložitev fizičnega modela ali makete, ki ju javnemu naročniku ni mogoče predložiti z uporabo elektronskih sredstev. V takih primerih bi bilo treba model javnemu naročniku poslati po pošti ali drugi primerni kurirski službi.

Vendar bi bilo treba pojasniti, da bi morala biti uporaba drugih komunikacijskih sredstev omejena na tiste dele ponudbe, za katere se elektronska komunikacijska sredstva ne zahtevajo.

Primerno je pojasniti, da bi morali javni naročniki imeti možnost določiti največjo velikost datotek, ki se lahko predložijo, kadar je to potrebno zaradi tehničnih razlogov.

(54)

V nekaterih izjemnih primerih bi javnim naročnikom morali dovoliti, da ne uporabljajo elektronskih komunikacijskih sredstev, če bi bilo to potrebno zaradi varstva posebej občutljivih informacij. Pojasniti bi bilo treba, da bi morali v primeru, ko se lahko potrebna stopnja varstva zagotovi z uporabo elektronskih sredstev, ki niso splošno dostopna, uporabljati taka elektronska sredstva. Tak primer je lahko denimo, kadar javni naročniki zahtevajo, da se uporabljajo posebna varna komunikacijska sredstva, do katerih nudijo dostop.