21.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 86/1

(1)

V skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi. Unija mora dopolnjevati in podpirati nacionalne zdravstvene politike, spodbujati sodelovanje med državami članicami in usklajevanje njihovih programov ob doslednem spoštovanju odgovornosti držav članic za določanje njihovih zdravstvenih politik ter organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe.

(2)

Treba si je nenehno prizadevati, da bi izpolnili zahteve iz člena 168 PDEU. Promocija zdravja na ravni Unije je tudi sestavni del strategije Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020). Dolgotrajnejše zdravje in aktivnost ljudi ter omogočanje, da prevzamejo aktivno vlogo pri skrbi za lastno zdravje, bodo v celoti pozitivno vplivali na zdravje, tudi na zmanjšanje zdravstvene neenakosti, ter na kakovost njihovega življenja, produktivnost in konkurenčnost, hkrati pa se bo zmanjševal pritisk na nacionalne proračune. Če bomo podpirali in priznavali inovacije, ki vplivajo na zdravje, se bomo lahko bolje spopadli z izzivom vzdržnosti v zdravstvenem sektorju ob upoštevanju demografskih sprememb, medtem ko so ukrepi za zmanjšanje zdravstvene neenakosti pomembni za namene doseganja „vključujoče rasti“. Zato je ustrezno uvesti tretji program za ukrepe Unije na področju zdravja (2014–2020) (v nadaljnjem besedilu: program).

(3)

V skladu z opredelitvijo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je „zdravje stanje popolne fizične, duševne in družbene dobrobiti in ne zgolj stanje brez bolezni ali bolehnosti“. Za izboljšanje zdravja prebivalstva Unije in zmanjšanje zdravstvene neenakosti je bistveno, da se ne osredotočamo zgolj na fizično zdravje. Po podatkih SZO predstavljajo težave z duševnim zdravjem skoraj 40 % let, preživetih v invalidnosti. Težave z duševnim zdravjem imajo poleg tega širok razpon, so dolgotrajne in razlog za diskriminacijo ter znatno prispevajo k zdravstveni neenakosti. Tudi gospodarska kriza vpliva na dejavnike, ki so odločilni za duševno zdravje, saj se zaščitni dejavniki slabijo, dejavniki tveganja pa krepijo.

(4)

Predhodna programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008) in na področju zdravja (2008–2013), ki sta bila sprejeta s Sklepom št. 1786/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) oziroma Sklepom št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) (v nadaljnjem besedilu: predhodna zdravstvena programa), sta bila pozitivno ocenjena, saj sta prispevala k pomembnemu razvoju in izboljšavam. Podlaga za program bi morali biti dosežki predhodnih zdravstvenih programov. Upoštevati bi moral tudi priporočila opravljenih zunanjih revizij in ocen, zlasti priporočila Računskega sodišča iz njegovega posebnega poročila št. 2/2009, v skladu s katerimi bi morali Evropski parlament, Svet in Komisija za obdobje po letu 2013 ponovno razmisliti o obsegu dejavnosti Unije na področju javnega zdravja in o pristopu k financiranju s strani Unije na tem področju. Pri tem bi bilo treba upoštevati razpoložljiva proračunska sredstva in obstoj drugih mehanizmov sodelovanja kot sredstev za lajšanje sodelovanja in izmenjave informacij med zainteresiranimi stranmi po vsej Evropi.“

(5)

V skladu s cilji strategije Evropa 2020 bi bilo treba v programu poseben poudarek nameniti vrsti dobro opredeljenih ciljev in ukrepov z jasno in dokazano dodano vrednostjo Unije ter podporo osredotočiti na manjše število ukrepov na prednostnih področjih. V skladu z načelom subsidiarnosti bi moral biti poudarek na področjih, kjer gre za jasna čezmejna vprašanja ali vprašanja notranjega trga ali kjer sodelovanje na ravni Unije prinaša pomembne prednosti in večjo učinkovitost.

(6)

Program bi moral spodbujati ukrepe na področjih, na katerih je podana dodana vrednost Unije, ki jo je mogoče izkazati na podlagi naslednjega: izmenjava dobrih praks med državami članicami; podpiranje mrež za izmenjavo znanja ali vzajemno učenje; obravnavanje čezmejnih nevarnosti za zmanjšanje tveganja in obvladovanje njihovih posledic; reševanje nekaterih vprašanj v zvezi z notranjim trgom, pri katerih ima Unija materialno legitimnost za zagotavljanje visokokakovostnih rešitev v vseh državah članicah; sprostitev inovacijskega potenciala v zdravstvu; ukrepi, ki bi lahko zagotovili sistem za primerljivo spremljanje, da se omogoči informirano odločanje na ravni Unije; izboljšanje učinkovitosti s preprečevanjem izgube sredstev zaradi podvajanja in z optimizacijo uporabe finančnih sredstev.

(7)

Med izvajanjem programa bi bilo treba spoštovati odgovornost držav članic, da določijo svojo zdravstveno politiko ter organizirajo in zagotavljajo zdravstvene storitve in zdravstveno oskrbo.

(8)

V Poročilu SZO o evropskem zdravju 2009 so opredeljene možnosti za povečanje naložb v javno zdravje in zdravstvene sisteme. Države članice naj zato v svojih nacionalnih programih izboljšanje zdravja določijo za prednostno nalogo ter poskrbijo, da jim bo boljše poznavanje možnosti financiranja Unije na področju zdravja prineslo koristi. Zato bi bilo treba olajšati prevzemanje rezultatov programa v nacionalne zdravstvene politike.

(9)

Inovacije v zdravstvu bi morali obravnavati kot strategijo javnega zdravja, ki ni omejena na tehnološki napredek pri proizvodih in storitvah. S spodbujanjem inovacij na področju varovanja javnega zdravja, strategij preprečevanja, upravljanja zdravstvenih sistemov ter pri organizaciji in zagotavljanju zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe, tudi pri promociji zdravja in preprečevanju bolezni, lahko izboljšamo rezultate pri javnem zdravju in kakovost oskrbe pacientov ter se odzovemo na neizpolnjene potrebe, hkrati pa spodbudimo konkurenčnost zainteresiranih strani in izboljšamo stroškovno učinkovitost in vzdržnost zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe. Zato bi moral program ob upoštevanju skupnih vrednot in načel zdravstvenih sistemov Evropske unije iz sklepov Sveta z 2. junija 2006 (6) olajšati prostovoljno prevzemanje inovacij v zdravstvu.

(10)

Zlasti v razmerah gospodarske krize bi moral program prispevati k odpravi zdravstvene neenakosti ter spodbujanju pravičnosti in solidarnosti z ukrepi v okviru različnih ciljev ter s spodbujanjem in omogočanjem lažje izmenjave dobre prakse.

(11)

V skladu s členoma 8 in 10 PDEU naj bi Unija spodbujala enakost med moškimi in ženskami in si prizadevala za boj proti diskriminaciji. Tako bi program moral podpirati vključitev načela enakosti spolov in ciljev boja proti diskriminaciji v vseh ukrepih programa.

(12)

Pacientom je treba med drugim z izboljšanjem njihove zdravstvene pismenosti omogočiti, da bolj proaktivno skrbijo za svoje zdravje in zdravstveno varstvo, preprečujejo slabo zdravstveno stanje ter se informirano odločajo. Doseči bi bilo treba najboljšo možno preglednost dejavnosti in sistemov zdravstvenega varstva ter razpoložljivosti zanesljivih, neodvisnih in uporabniku prijaznih informacij za paciente. Zdravstvene ambulante bi se morale seznanjati s povratnimi informacijami pacientov in informacije pridobivati s komuniciranjem z njimi. Podpora državam članicam, organizacijam pacientov in zainteresiranim stranem je ključna in bi morala biti usklajena na ravni Unije, da se pacientom, zlasti tistim z redkimi boleznimi, učinkovito pomaga, da izkoristijo čezmejno zdravstveno varstvo.

(13)

Za učinkovitost zdravstvenih sistemov in varnost pacientov je treba zmanjšati breme odpornih okužb in okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ter zagotoviti razpoložljivost učinkovitih protimikrobnih sredstev. S programom bi bilo treba podpreti nenehna prizadevanja za izboljšanje analitičnih metod za odkrivanje in preprečevanje protimikrobne odpornosti ter izboljšati povezovanje vseh akterjev v zdravstvenem varstvu, tudi veterinarskega sektorja, pri obravnavanju protimikrobne odpornosti.

(14)

V starajoči se družbi lahko z dobro usmerjenimi naložbami v promocijo zdravja in preprečevanje bolezni povečamo število „let zdravega življenja“ ter tako starejšim omogočimo, da tudi v starosti živijo zdravo in aktivno. Kronične bolezni so razlog za več kot 80 % primerov prezgodnje smrtnosti v Uniji. V programu bi bilo treba opredeliti, zagotoviti razširjanje ter spodbuditi prevzemanje z dokazi utemeljenih in dobrih praks za stroškovno učinkovite ukrepe za promocijo zdravja in preprečevanje bolezni, usmerjene zlasti v ključne dejavnike tveganja, kot so uživanje tobaka, jemanje drog, škodljivo uživanje alkohola in nezdrave prehranjevalne navade, prekomerno debelost in telesna neaktivnost, pa tudi v HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis. Učinkovito preprečevanje bi prispevalo k večji finančni vzdržnosti sistemov zdravstvenega varstva. S programom, pri delovanju katerega je treba upoštevati različnost spolov, bi bilo treba prispevati k vsem vidikom preprečevanja bolezni (primarnemu, sekundarnemu in terciarnemu preprečevanju) tekom celotne življenjske dobe državljanov Unije, promociji zdravja ter podpiranju spodbudnega okolja za zdrav življenjski slog, pri čemer je treba upoštevati temeljne družbene in okoljske dejavnike ter učinke nekaterih vrst invalidnosti na zdravje.

(15)

Da bi lahko čim bolj zmanjšali javnozdravstvene posledice čezmejnih nevarnosti za zdravje, določenih v Sklepu št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), med katerimi bi lahko bilo vse od masovnega onesnaženja zaradi kemičnih nesreč do pandemij, kot so bile nedavne okužbe z E. coli, sevom gripe H1N1 ali SARS (sindrom akutnega oteženega dihanja), ali posledice večjega pretoka prebivalstva za zdravje, bi moral program prispevati k oblikovanju in vzdrževanju trdnih mehanizmov in orodij za odkrivanje, ocenjevanje in obvladovanje večjih čezmejnih nevarnosti za zdravje. Zaradi narave teh nevarnosti bi bilo treba v programu podpreti obravnavanje različnih vidikov čezmejnih nevarnosti za zdravje z usklajenimi javnozdravstvenimi ukrepi na ravni Unije, ki bi temeljili na načrtovanju pripravljenosti in odzivanja, trdni in zanesljivi oceni tveganja ter močnem okviru za obvladovanje tveganj in kriz. V zvezi s tem je pomembno, da ima program koristi tudi od dopolnjevanja z delovnim programom Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ustanovljenim z Uredbo (ES) št. 851/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (8), pri boju proti nalezljivim boleznim ter z dejavnostmi, ki jih podpirajo programi Unije na področju raziskav in inovacij. Posebna prizadevanja je treba usmeriti v zagotavljanje usklajenosti in sinergij med programom in delom na področju zdravja na svetovni ravni v okviru drugih programov in instrumentov Unije, ki obravnavajo zlasti gripo, virus HIV/aids, tuberkulozo in druge čezmejne nevarnosti za zdravje v tretjih državah.

(16)

Ukrepi iz programa lahko obravnavajo tudi čezmejne nevarnosti za zdravje zaradi bioloških in kemičnih nesreč, okolja in podnebnih sprememb. Kot izhaja iz sporočila Komisije "Proračun za strategijo Evropa 2020", se je Komisija zavezala, da bo podnebne spremembe vključila v splošne programe porabe Unije in vsaj 20 % proračuna Unije namenila ciljem, povezanim s podnebjem. Poraba programa v okviru posebnega cilja v zvezi z čezmejnimi nevarnostmi za zdravje bi morala na splošno prispevati k navedenim ciljem, saj bo namenjena obravnavanju nevarnosti za zdravje, povezanih s podnebnimi spremembami. Komisija bi morala zagotoviti informacije o odhodkih na področju podnebnih sprememb v okviru programa.

(17)

V skladu s členom 114 PDEU bi morala zakonodaja, ki jo sprejme Unija za vzpostavitev in delovanje notranjega trga, zagotavljati visoko raven varstva zdravja. V skladu s tem ciljem bi si moral program posebej prizadevati za podpiranje ukrepov, ki jih zahteva zakonodaja Unije na področju nalezljivih bolezni in drugih nevarnosti za zdravje, človeških tkiv in celic, krvi, človeških organov, medicinskih pripomočkov in produktov, pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu ter tobačnih izdelkov in tobačnega oglaševanja, ter ki prispevajo k doseganju ciljev te zakonodaje.

(18)

Program bi moral podpirati sistem informacij in znanja o zdravju ter tako prispevati k odločanju na podlagi dokazov, ob upoštevanju ustreznih dejavnosti, ki jih izvajajo mednarodne organizacije, kot sta SZO in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). V ta sistem bi morali biti med drugim vključeni uporaba obstoječih instrumentov oziroma nadaljnji razvoj standardiziranih informacij o zdravju in orodij za spremljanje zdravja, zbiranje in analiziranje podatkov o zdravju, podpora znanstvenim odborom, ustanovljenim v skladu s Sklepom Komisije 2008/721/ES (9), in množično razširjanje rezultatov programa.

(19)

Cilj politike Unije na področju zdravja je dopolnjevanje in podpiranje nacionalnih zdravstvenih politik, spodbujanje sodelovanja med državami članicami in podpiranje usklajevanja njihovih programov. Izmenjava dobrih praks je ključni instrument te politike. Takšna izmenjava bi morala nacionalnim organom omogočati, da uporabijo učinkovite rešitve, ki so jih razvile druge države članice, zmanjšajo podvajanje dela in izboljšajo stroškovno učinkovitost s spodbujanjem inovativnih rešitev na področju zdravja. Zato bi se moral Program osredotočiti zlasti na sodelovanje s pristojnimi organi, ki so odgovorni za zdravje v državah članicah, in zagotavljati spodbude za širšo udeležbo vseh držav članic, kakor je priporočeno v ocenah predhodnih zdravstvenih programov. Zlasti bi bilo treba dejavno spodbujati države članice z bruto nacionalnim dohodkom (BND) na prebivalca, nižjim od 90 % povprečja Unije, naj sodelujejo v ukrepih, ki jih sofinancirajo pristojni organi, ki so odgovorni za zdravje v državah članicah, ali subjekti ki jih pooblastijo ti pristojni organi. Za te ukrepe bi se moralo šteti, da so izredno koristni, uvedeni pa bi morali biti zlasti za doseganje cilja širše in lažje udeležbe držav članic z BND na prebivalca, nižjim od 90 % povprečja Unije. Preučiti bi bilo treba tudi možnost dodatne in ustrezne nefinančne podpore tem državam članicam za sodelovanje pri takšnih ukrepih, na primer v postopku prijave, s prenosom znanja in prevzemanjem strokovnega znanja.

(20)

Nevladni subjekti in zainteresirane strani na področju zdravja, zlasti organizacije pacientov in združenja zdravstvenih delavcev, imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju informacij in nasvetov, nujnih za izvajanje programa, Komisiji. Pri tem morda lahko zahtevajo prispevke iz programa, ki jim omogočajo delovanje. Zato bi moral biti program dostopen nevladnim subjektom in organizacijam pacientov, ki delujejo na področju javnega zdravja in imajo dejansko vlogo v civilnem dialogu na ravni Unije, tako da na primer sodelujejo v svetovalnih skupinah, in na ta način prispevajo k izpolnjevanju posebnih ciljev programa.

(21)

V programu bi bilo treba spodbujati sinergije in se hkrati izogibati podvajanju s sorodnimi programi in ukrepi Unije ter v ta namen spodbujati, če je ustrezno, prevzemanje inovativnih raziskovalnih odkritij v zdravstvenem sektorju. Ustrezno bi bilo treba uporabiti tudi druga sredstva in programe Unije v okviru njihovih dejavnosti, zlasti okvirni program za raziskave in inovacije 2014-2020 (Obzorje 2020), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10), ter njegove rezultate, strukturne sklade, Program za zaposlovanje in socialne inovacije, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1296/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11), Solidarnostni sklad Evropske unije, ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 2012/2002 (12),

strategijo Skupnosti za varnost in zdravje pri delu, Program za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1287/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (13), program za okolje in podnebne ukrepe (LIFE), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1239/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (14), program za potrošnike, program za pravosodje, uveden z Uredbo (EU) št. 1382/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (15), skupni program Podpora iz okolja pri samostojnem življenju, program za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport („Erasmus+“), uveden z Uredbo (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (16), evropski statistični program, uveden z Uredbo (EU) št. 99/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (17) ter evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje.

(22)

V skladu s členom 168(3) PDEU Unija in države članice pospešujejo sodelovanje s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami na področju javnega zdravja. Tretje države, zlasti države pristopnice, države kandidatke in potencialne kandidatke, ki uživajo ugodnosti iz predpristopne strategije, države Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta)/Evropskega gospodarskega prostora (EGP), sosednje države in države, za katere se uporablja evropska sosedska politika, ter druge države v skladu s pogoji iz zadevnih dvo- ali večstranskih sporazumov bi zato morale imeti možnost sodelovanja v programu.

(23)

Da bi laže dosegli cilje programa, bi bilo treba okrepiti ustrezne odnose s tretjimi državami, ki ne sodelujejo v programu, ob upoštevanju zadevnih sporazumov med temi državami in Unijo. V okviru tega bi lahko med drugim Unija organizirala prireditve o zdravju ali pa bi tretje države na področjih skupnega interesa izvajale dejavnosti, ki bi dopolnjevale dejavnosti, financirane v okviru programa, vendar finančni prispevki iz programa v to ne bi smeli biti zajeti.

(24)

Da bi povečali učinkovitost in uspešnost ukrepov na ravni Unije in mednarodni ravni ter prispevali k izvajanju programa, bi bilo treba razviti sodelovanje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami, kot so Združeni narodi in njihove specializirane agencije, zlasti SZO, ter s Svetom Evrope in OECD.

(25)

Program bi moral trajati sedem let, da bo njegovo trajanje usklajeno s trajanjem večletnega finančnega okvira, določenega v Uredbi Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (18). Ta uredba določa finančna sredstva za celotno trajanje programa, ki v okviru letnega proračunskega postopka za Evropski parlament in Svet predstavljajo prednostni referenčni znesek v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (19).

(26)

V skladu s členom 54 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (20) ta uredba zagotavlja pravno podlago za ukrepe in izvajanje programa.

(27)

Da bi zagotovili, da se bo finančna podpora za delovanje organov v okviru programa neprekinjeno zagotavljala, bi morala imeti Komisija možnost, da v letnem delovnem programu za leto 2014 šteje, da so do financiranja upravičeni tudi tisti stroški, neposredno povezani z izvajanjem podprtih dejavnosti, tudi če so upravičencu nastali, še preden je vložil prošnjo za financiranje.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe z letnimi delovnimi programi bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(29)

Program bi bilo treba izvajati ob doslednem spoštovanju načela preglednosti. Proračunska sredstva bi bilo treba ves čas trajanja programa uravnoteženo razporejati med različnimi cilji programa, ob upoštevanju verjetnih koristi za promocijo zdravja. V okviru programa bi bilo treba izbrati in financirati ustrezne ukrepe, ki jih zajemajo posebni cilji programa in imajo jasno dodano vrednost Unije. V letnih delovnih programih bi morala biti določena zlasti ključna merila za izbor v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012, ki se uporabljajo za potencialne upravičence, tako da je zagotovljeno, da upravičenci zmorejo finančno in operativno izvesti ukrepe, financirane v okviru programa, ter da imajo po potrebi dokazila o svoji neodvisnosti.

(30)

Vrednost in učinek programa bi bilo treba redno spremljati in ocenjevati. Pri ocenjevanju bi bilo treba upoštevati, da je za doseganje ciljev programa lahko potrebno več časa kot traja program. Na polovici trajanja programa, a ne pozneje kot 30. junija 2017, bi bilo treba pripraviti vmesno ocenjevalno poročilo, v katerem bi bilo ocenjeno trenutno stanje pri izvajanju tematskih prednostnih nalog programa.

(31)

Da bi lahko v celoti izkoristili ugotovitve vmesnega ocenjevalnega poročila o izvajanju programa ter omogočili prilagoditve, ki bodo morda potrebne za doseganje njegovih ciljev, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte zaradi črtanja katere koli tematske prednostne naloge, določene v tej uredbi, ali zaradi vključitve novih tematskih prednostnih nalog v to uredbo. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(32)

Sodelovanje nacionalnih organov je ključno pri izmenjavi informacij s potencialnimi prosilci, da se omogoči pravično sodelovanje v programu, in znanja, ki ga ustvari program, z različnimi nacionalnimi zainteresiranimi stranmi v zdravstvenem sektorju. Zato bi morale države članice določiti nacionalne kontaktne točke, ki bi podpirale te dejavnosti.

(33)

Komisija bi se morala pri uporabi Uredbe posvetovati z ustreznimi strokovnjaki, vključno z nacionalnimi kontaktnimi točkami.

(34)

Finančni interesi Unije bi morali biti v celotnem ciklu odhodkov zaščiteni s sorazmernimi ukrepi, med katerimi so preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, napačno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi kazni.

(35)

Zagotoviti bi bilo treba prehod med programom in predhodnim programom, ki ga nadomešča, zlasti glede nadaljevanja večletne ureditve njegovega upravljanja, kot je financiranje tehnične in upravne pomoči. Odhodke v zvezi z upravljanjem ukrepov, ki ne bodo zaključeni do konca leta 2020, bi bilo treba od 1. januarja 2021, če bo to potrebno, kriti s proračunskimi sredstvi za tehnično in upravno pomoč.

(36)

Ker splošnih ciljev te uredbe, namreč dopolnitve, podpore in dodane vrednosti politikam držav članic za izboljšanje zdravja državljanov Unije ter zmanjšanje zdravstvene neenakosti s promocijo zdravja, spodbujanjem inovacij v zdravstvu, izboljšanjem vzdržnosti zdravstvenih sistemov in zaščito državljanov Unije pred resnimi čezmejnimi nevarnostmi za zdravje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(37)

Ta uredba nadomešča Sklep št. 1350/2007/ES. Navedeni sklep bi bilo zato treba razveljaviti.

(38)

Ustrezno je zagotoviti nemoten in neoviran prehod med predhodnim programom na področju zdravja (2008–2013) in programom ter trajanje programa uskladiti z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013. Zato bi se moral program uporabljati od 1. januarja 2014.

(1)

Za promocijo zdravja, preprečevanje bolezni in ustvarjanje spodbudnega okolja za zdrav način življenja: opredeliti, razširjati in spodbujati prevzemanje na dokazih utemeljene in dobre prakse za stroškovno učinkovite ukrepe preprečevanja bolezni in promocije zdravja, zlasti z obravnavanjem ključnih dejavnikov tveganja, povezanih z načinom življenja, s poudarkom na dodani vrednosti Unije.

Uresničevanje tega cilja se meri zlasti s povečevanjem števila držav članic, ki promovirajo zdravje in preprečujejo bolezni z uporabo na dokazih utemeljene in dobre prakse, ki se izvaja z ukrepi in dejavnostmi, sprejetimi na ustrezni ravni v državah članicah.

(2)

Za zaščito državljanov Unije pred resnimi čezmejnimi nevarnostmi za zdravje: določiti in oblikovati usklajene pristope za boljšo pripravljenost in usklajevanje v izrednih zdravstvenih razmerah in si prizadevati za njihovo izvajanje.

Uresničevanje tega cilja se meri zlasti s povečevanjem števila držav članic, ki upoštevajo usklajene pristope pri pripravi svojih načrtov pripravljenosti.

(3)

Za podporo krepitve zmogljivosti na področju javnega zdravja in prispevek k inovativnim, učinkovitim in vzdržnim zdravstvenim sistemom: določiti in razviti orodja in mehanizme na ravni Unije za odpravo pomanjkanja človeških in finančnih virov ter olajšanje prostovoljnega prevzemanja inovacij na področju strategij za varovanje javnega zdravja in preprečevanje.

Uresničevanje tega cilja se meri zlasti s povečevanjem danih nasvetov in števila držav članic, ki uporabljajo orodja in mehanizme, ki so bili določeni, da bi z njimi prispevale k dejanskim rezultatom v svojih zdravstvenih sistemih.

(4)

Za lažji dostop do boljšega in varnejšega zdravstvenega varstva za državljane Unije: izboljšati dostopnost strokovnega medicinskega znanja in informacij o specifičnih boleznih tudi čez nacionalne meje, olajšati uporabo rezultatov raziskav ter razviti orodja za izboljšanje kakovosti zdravstvenega varstva in varnosti pacientov, med drugim z ukrepi, ki prispevajo k boljši zdravstveni pismenosti.

Uresničevanje tega cilja se meri zlasti s povečanjem števila evropskih referenčnih mrež izvajalcev, vzpostavljenih v skladu z Direktivo 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (22) (v nadaljnjem besedilu: evropske referenčne mreže), povečanjem števila ponudnikov zdravstvenega varstva in centrov znanja, pridruženih evropskim referenčnim mrežam, ter povečanjem števila držav članic, ki uporabljajo tako razvita orodja.

(a)

države pristopnice, države kandidatke in potencialne kandidatke, ki uživajo ugodnosti iz predpristopne strategije, v skladu s splošnimi načeli in splošnimi pogoji za njihovo sodelovanje v programih Unije, določenimi v zadevnih okvirnih sporazumih, sklepih pridružitvenega sveta ali podobnih sporazumih;

(b)

države Efte/EGP v skladu s pogoji, določenimi v Sporazumu EGP;

(c)

sosednje države in države, za katere se v skladu s pogoji, določenimi v zadevnih dvo- ali večstranskih sporazumih, uporablja evropska sosedska politika;

(d)

druge države v skladu s pogoji, določenimi v zadevnih dvo- ali večstranskih sporazumih.

(a)

ukrepov z jasno dodano vrednostjo Unije, ki jih sofinancirajo pristojni organi, odgovorni za zdravje v državah članicah, ali v tretjih državah, ki sodelujejo v programu v skladu s členom 6, ali organi javnega sektorja in nevladni subjekti iz člena 8(1), ki delujejo samostojno ali kot mreža in jih pooblastijo navedeni pristojni organi;

(b)

ukrepov z jasno dodano vrednostjo Unije, ki so izrecno določeni in ustrezno utemeljeni v letnih delovnih programih in jih sofinancirajo drugi javni organi ali nevladni ali zasebni subjekti iz člena 8(1), vključno z mednarodnimi organizacijami, dejavnimi na področju zdravja, ki so bile, če je ustrezno, izbrane brez predhodnega razpisa za zbiranje predlogov;

(c)

delovanja nevladnih subjektov iz člena 8(2), če je finančna podpora potrebna za uresničevanje enega ali več posebnih ciljev programa.

(a)

je vsaj 30 % proračuna predlaganega ukrepa dodeljenih državam članicam z BND na prebivalca, nižjim od 90 % povprečja Unije, in

(b)

v ukrepu sodelujejo subjekti iz vsaj 14 sodelujočih držav, od katerih imajo vsaj štiri države BND na prebivalca nižji od 90 % povprečja Unije.

(a)

so nevladni, nepridobitni ter neodvisni od panožnih, komercialnih in poslovnih ali drugih nasprotujočih interesov;

(b)

opravljajo dejavnost na področju javnega zdravja, imajo učinkovito vlogo v civilnem dialogu na ravni Unije in si prizadevajo za uresničitev najmanj enega od posebnih ciljev programa;

(c)

so dejavni na ravni Unije in vsaj v polovici držav članic ter imajo uravnoteženo geografsko zastopanost v Uniji.

(a)

če ni mogoče izvesti ali doseči ene ali več tematskih prednostnih nalog iz Priloge I v skladu s cilji programa ter v njegovem preostalem časovnem okviru;

(b)

če je bilo med ocenjevanjem ugotovljeno, da na seznam v Prilogi I ni uvrščena ena ali več posebnih, pomembnih tematskih prednostnih nalog, ki pa so postale nujne za doseganje splošnih ali posebnih ciljev programa;

(c)

razloge za ugotovitve iz točk (a) in (b).

21.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 86/14

(1)

Telekomunikacijska omrežja in storitve se vedno bolj spreminjajo v internetno podprto infrastrukturo, v kateri so širokopasovna omrežja tesno prepletena z digitalnimi storitvami. Internet postaja prevladujoča platforma za komunikacijo, storitve, izobraževanje, sodelovanje v družbenem in političnem življenju, kulturne vsebine ter poslovanje. Zato je zaradi družbene in gospodarske rasti, konkurenčnosti, socialne vključenosti in notranjega trga bistveno zagotoviti vseevropsko razpoložljivost splošno razširjenega, zelo hitrega in varnega dostopa do interneta in digitalnih storitev v javnem interesu.

(2)

Evropski svet je 17. junija 2010 podprl sporočilo Komisije z dne 26. avgusta 2010 o Evropski digitalni agendi, katere namen je začrtati pot za doseganje čim večjega družbenega in gospodarskega potenciala informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Spodbuditi želi ponudbo konkurenčne internetne infrastrukture visoke hitrosti in internetno podprtih digitalnih storitev ter povpraševanje po njih, da bi se približali pravemu enotnemu digitalnemu trgu, ki je bistven za pametno, trajnostno in vključujočo rast.

(3)

V Uredbi (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) so določeni pogoji, metode in postopki za zagotavljanje finančne pomoči Unije za vseevropska omrežja v sektorjih prometne, telekomunikacijske in energetske infrastrukture. Zaradi podobnih izzivov in priložnosti v sektorjih, ki jih zajema instrument za povezovanje Evrope (IPE), je veliko možnosti za izkoriščanje sinergij, vključno z združevanjem sredstev IPE z drugimi viri financiranja.

(4)

Dejansko že obstaja veliko čezmejnih digitalnih storitev, ki omogočajo izmenjave med evropskimi javnimi upravami v podporo politikam Unije. Pri zagotavljanju novih rešitev je pomembno, da se upoštevajo že obstoječe rešitve, izvedene v okviru drugih evropskih pobud, da se izogne podvajanju dela ter se zagotovi usklajevanje in povezovanje pristopov in rešitev med različnimi pobudami in politikami, kot so na primer program ISA, vzpostavljen s Sklepom št. 922/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), program Fiscalis, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1286/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta (6), in Obzorje 2020, vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Prav tako je pomembno, da rešitve upoštevajo dogovorjene mednarodne in/ali evropske standarde ali odprte specifikacije za interoperabilnost, zlasti tiste, ki jih je opredelila Komisija v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8), ter druge zadevne specifikacije in smernice, kot je evropski interoperabilnostni okvir za evropske javne storitve (EIF).

(5)

Evropski tehnični standardi bodo koristili razvoju širokopasovnih omrežij visoke hitrosti. Če želi imeti Unija vodilno vlogo v telekomunikacijski industriji, so potrebni programi Unije za raziskave in razvoj ter intenzivnejše spremljanje postopkov standardizacije.

(6)

Vse-evropski pilotni projekti, izvedeni med državami članicami in sofinancirani v okviru programa za konkurenčnost in inovativnost (9), kot so PEPPOL, STORK, epSOS, eCODEX ali SPOCS, so potrdili ključne čezmejne digitalne storitve na notranjem trgu, temelječe na skupnih gradnikih, ki se konsolidirajo v okviru projekta eSENS. Ti pilotni projekti so že dosegli stopnjo zrelosti, potrebno za njihovo vzpostavitev, ali pa jo bodo dosegli v bližnji prihodnosti. Obstoječi projekti skupnega interesa, denimo na področjih kulturne dediščine (Europeana), zaščite otrok (Varnejši internet) in socialne varnosti (EESSI), so že izkazali jasno dodano vrednost ukrepanja na evropski ravni, predlagani pa so bili še drugi projekti, na primer na področju varstva potrošnikov (spletno reševanje sporov).

(7)

Na področju infrastruktur za digitalne storitve bi morali imeti gradniki prednost pred drugimi infrastrukturami za digitalne storitve, saj so predpogoj zanje. Infrastrukture za digitalne storitve bi morale med drugim ustvariti evropsko dodano vrednost in izpolnjevati dokazane potrebe. Tehnološko in operativno bi morale biti dovolj zrele za vzpostavitev, kar se dokaže predvsem z uspešnimi pilotnimi projekti. Temeljiti bi morale na konkretnem načrtu za trajnost, da bi zagotovile srednje- do dolgoročno delovanje jedrnih storitvenih platform tudi zunaj IPE. Finančno pomoč v okviru te uredbe bi bilo treba, kadar je mogoče, postopoma ukiniti ter, kadar je primerno, uporabiti sredstva iz drugih virov kot IPE.

(8)

Pomembno je financirati infrastrukture za digitalne storitve, ki so potrebne za izpolnjevanje pravnih obveznosti v skladu s pravom Unije in/ali razvijajo ali zagotavljajo gradnike ter imajo potencialno velik vpliv na vseevropske javne storitve, da bi lahko z njimi podprli več infrastruktur za digitalne storitve in sčasoma vzpostavili evropski ekosistem interoperabilnosti. V tem smislu pravne obveznosti pomenijo posebne določbe, ki zahtevajo razvoj ali uporabo infrastruktur za digitalne storitve ali pa rezultate, ki se jih lahko doseže le z evropskimi infrastrukturami za digitalne storitve.

(9)

Europeana in „Varnejši internet za otroke“ bi morali imeti kot uveljavljeni infrastrukturi za digitalne storitve prednost pri financiranju. Zlasti bi bilo treba v prvih letih finančnega okvira za obdobje 2014-2020, določenega v Uredbi (EU, Euratom) št. 1311/2013 (10) zagotoviti nadaljnje financiranje Unije iz drugih programov Unije v IPE ter tako omogočiti neprekinjeno in uspešno izvajanje storitev na isti ravni kot v trenutni shemi financiranja. Svet je 10. maja 2012 poudaril, kako pomembno je zagotoviti dolgoročno izvedljivost Europeane, vključno v smislu upravljanja in financiranja (11).

(10)

Zagotavljati bi bilo treba varno, vključujoče in pozitivno spletno okolje za otroke in mladino. V obdobju po letu 2014 bi bilo treba kot ključen ukrep za zaščito in spodbujanje pravic otrok v spletnem okolju zagotoviti delovanje programa „Varnejši internet“. Z izvajanjem te uredbe bi bilo treba finančno podpirati izvajanje evropske strategije za boljši internet za otroke na ravni Unije in na ravni držav članic, zlasti kar zadeva Centre za varnejši internet (SIC) v državah članicah. Dejavnosti SIC, vključno z vozlišči za ozaveščanje in drugimi dejavnostmi ozaveščanja, telefonskimi linijami za pomoč otrokom, staršem in skrbnikom o najboljših načinih otrokove uporabe interneta ter dežurnimi telefonskimi linijami za poročanje o spletnih vsebinah, povezanih s spolno zlorabo otrok, so ključen element navedene strategije in predpogoj za njen uspeh.

(11)

Bodoči pravni akt Unije o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu bo opredelil podrobne zahteve in pogoje za medsebojno priznavanje ključnih elementov, ki so v nadaljnjem besedilu imenovani kot gradniki infrastruktur za digitalne storitve. Navedeni akt bo zajel nekatere najpomembnejše gradnike, na primer elektronsko identifikacijo in elektronski podpis, v okviru projektov skupnega interesa, določenih v prilogi k tej uredbi.

(12)

Infrastrukture za digitalne storitve, ki se izvajajo v skladu s Sklepom 922/2009/ES, bodo olajšale elektronsko čezmejno in medsektorsko sodelovanje med evropskimi javnimi upravami. To bo posledično omogočilo zagotavljanje bistvenih storitev na področjih, ki med drugim vključujejo elektronsko identifikacijo in avtentikacijo in javno naročanje, čezmejno medsebojno povezovanje poslovnih registrov, interoperabilne elektronske čezmejne zdravstvene storitve ter čezmejno sodelovanje na področju kibernetske varnosti, kar bo prispevalo k enotnemu digitalnemu trgu. Takšno sodelovanje med upravami bo omogočeno z vzpostavitvijo in/ali spodbujanjem interoperabilnih jedrnih storitvenih platform, ki so osnovane na obstoječih skupnih gradnikih in/ali zagotavljajo dodatne gradnike, bistvene za razvoj drugih jedrnih storitvenih platform, ter z njimi povezanimi splošnimi storitvami, ki nacionalne infrastrukture povezujejo z jedrnimi storitvenimi platformami in tako omogočajo zagotavljanje čezmejnih digitalnih storitev.

(13)

Države članice bi morale spodbujati lokalne in regionalne organe, naj se polno in učinkovito vključijo v upravljanje infrastruktur za digitalne storitve, ter zagotoviti, da projekti skupnega interesa v zvezi s čezmejnim zagotavljanjem storitev e-uprave upoštevajo priporočila EIF.

(14)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 6. julija 2011 z naslovom „Evropske širokopasovne povezave: naložbe v rast, ki jo poganja digitalizacija“ (12) poudaril, da so širokopasovne storitve ključnega pomena za konkurenčnost industrije Unije ter da močno prispevajo k njeni gospodarski rasti, socialni koheziji in ustvarjanju kakovostnih delovnih mest. Naložbe v najsodobnejšo tehnologijo in tehnologijo prihodnosti so ključnega pomena, če naj bo Unija prostor inovacij, znanj in storitev.

(15)

Evropski trg s skoraj 500 milijoni ljudi s širokopasovnimi povezavami visokih hitrosti bi deloval kot gonilna sila pri razvoju notranjega trga, pri čemer bi se oblikovala edinstvena kritična masa uporabnikov na svetu, ki bi vsem regijam dala nove priložnosti ter vsakemu uporabniku večjo vrednost, Uniji pa možnost, da v svetovnem merilu postane vodilno, na znanju temelječe gospodarstvo. Hitra širitev širokopasovnih omrežij visokih hitrosti je bistvena za razvoj produktivnosti Unije ter za nastajanje novih in malih podjetij, ki so lahko vodilna v različnih sektorjih, na primer v zdravstvu, proizvodnji in storitvenih dejavnostih.

(16)

Kombinacija novih priložnosti na področju infrastrukture ter novih, inovativnih in interoperabilnih storitev bi morala vzpostaviti učinkovit krog s spodbujanjem večjega povpraševanja po širokopasovnih povezavah visokih hitrosti, ki bi ga bilo lahko s komercialnega vidika lažje zadovoljiti.

(17)

Evropska digitalna agenda določa, da bi morali imeti do leta 2020 vsi Evropejci dostop do internetne povezave s hitrostjo več kot 30 Mb/s, 50 % ali več evropskih gospodinjstev pa bi moralo biti naročenih na internetne povezave s hitrostjo nad 100 Mb/s.

(18)

Glede na hiter razvoj digitalnih storitev in aplikacij, ki zahtevajo vse hitrejše internetne povezave, ter hiter razvoj najsodobnejših tehnologij, ki to omogočajo, je primerno, da se v okviru ocenjevanja Evropske digitalne agende razmisli o reviziji ciljev glede širokopasovnega dostopa za leto 2020 in se tako zagotovi, da ima Unija konkurenčne širokopasovne hitrosti v primerjavi z drugimi gospodarstvi sveta.

(19)

Del širokopasovnih projektov bi moral izkazovati večjo ambicioznost in si prizadevati za večje hitrosti ter kot tak prevzeti vlogo pilotnih projektov za hitrejšo povezljivost in modelov s potencialom za ponovljivost.

(20)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 12. septembra 2013 o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje: čas za pospešeno ukrepanje, poudaril, da bi moral biti cilj prenovljene in v prihodnost usmerjene Evropske digitalne agende za leto 2020 vsa gospodinjstva Unije povezati s širokopasovnimi povezavami z zmogljivostjo 100 Mb/s, pri čemer bi bilo 50 % gospodinjstev naročenih na hitrost prenosa 1 Gb/s ali več.

(21)

Zasebni sektor bi moral imeti vodilno vlogo pri uvedbi in posodabljanju širokopasovnih omrežij, v pomoč pa bi mu moral biti konkurenčen in naložbam prijazen regulativni okvir. Če zasebnih sredstev ni dovolj, bi si morale države članice ustrezno prizadevati za uresničitev ciljev Evropske digitalne agende. Javna finančna pomoč za širokopasovne povezave bi morala biti omejena na programe ali pobude v zvezi s tistimi projekti, ki jih zasebni sektor sam ne more financirati, kar potrdi predhodna ocena, s katero se ugotavlja nedelovanje trga ali naložbene okoliščine, ki niso optimalne, v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(22)

Finančni instrumenti za širokopasovna omrežja ne smejo neupravičeno izkrivljati konkurence, izrivati zasebnih naložb ali odvračati zasebnih subjektov od naložb. Zlasti morajo biti skladni s členi 101, 102, 106 in 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), če je ustrezno, pa tudi s smernicami EU o uporabi pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij.

(23)

Javna sredstva za širokopasovna omrežja bi se morala porabiti samo za infrastrukture, ki so skladne z veljavno zakonodajo, zlasti s konkurenčnim pravom, in izpolnjujejo obveznosti za dostop v skladu z Direktivo 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(24)

Ker so finančni viri, ki so na voljo v okviru IPE, omejeni, bi bilo treba finančno pomoč usmeriti v uvedbo finančnih mehanizmov na ravni Unije, da bi pritegnili dodatne naložbe, spodbudili multiplikacijski učinek in s tem učinkovito porabo zasebnih in drugih javnih sredstev za naložbe. Takšen pristop omogoča pritegnitev prispevkov podjetij in institucionalnih akterjev, ki močno presegajo stopnje financiranja, ki so neposredno dodeljene v okviru IPE.

(25)

Ker so v okviru IPE na voljo omejena finančna sredstva in da bi zagotovili ustrezno financiranje na področju infrastruktur za digitalne storitve, skupna proračunska sredstva za širokopasovne povezave ne bi smela preseči minimalnega zneska, potrebnega za uvedbo stroškovno učinkovitega posredovanja, ki bi ga bilo treba določiti s predhodno oceno, pri kateri bi se med drugim upoštevali vrsta predvidenih finančnih instrumentov, morebitni učinek finančnega vzvoda za minimalno učinkovit projektni portfelj in tržni pogoji.

(26)

Kadar je na podlagi predhodne ocene ugotovljeno nedelovanje trga ali da naložbene okoliščine niso optimalne in kadar se organi za upravljanje tako odločijo, bi morala podpora IPE za vzpostavitev širokopasovnih povezav dopolnjevati pomoč iz drugih programov in pobud Unije, vključno s pomočjo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Finančna pomoč IPE za vzpostavitev širokopasovnih povezav bi morala biti državam članicam v pomoč tako neposredno kot tudi z zagotavljanjem nosilcev naložb za prostovoljne namenske prispevke iz drugih virov, vključno s tistimi iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter s tem državam članicam omogočiti izkoriščanje strokovnega znanja ter učinkov obsega pri zmogljivostih, ki jih upravlja Unija, in s tem učinkovitejšo porabo javnih sredstev.

(27)

Zaradi zagotavljanja najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno ter zaradi omejenih sredstev bi moralo biti financiranje IPE na voljo za projekte, ki se zanašajo na tehnologijo, najprimernejšo za specifični projekt, pomagajo spodbujati inovativne poslovne modele in imajo velik potencial za ponovljivost. Če se projekti financirajo s prostovoljnimi prispevki v okviru IPE, kot so evropski strukturni in investicijski skladi ali nacionalna ali regionalna finančna sredstva, bi morala biti merila za upravičenost prožnejša ter upoštevati specifične razmere in pogoje na območjih, ki naj bi jim bila takšna sredstva namenjena.

(28)

Unija lahko podpira vzpostavitev širokopasovnih omrežij, ki prispevajo k ciljem Evropske digitalne agende, na vseh geografskih območjih. Zmanjšanje digitalnega razkoraka in povečanje digitalne vključenosti sta pomembna cilja Evropske digitalne agende. Vsi ukrepi Unije na področju širokopasovnih povezav bi se zato morali nanašati na posebne potrebe primestnih in podeželskih, zlasti pa redko poseljenih in manj razvitih regij, ki jim je treba zagotoviti povezave. To zajema vzpostavitev širokopasovnih omrežij za povezavo otoških, neobalnih, goratih, oddaljenih in obrobnih regij, med drugim tudi otoških držav članic, z osrednjimi regijami Unije in/ali ukrepe za večjo zanesljivost ali boljše delovanje povezav med takšnimi regijami in osrednjimi regijami Unije.

(29)

Za dokončno vzpostavitev enotnega digitalnega trga bi bilo treba spodbuditi združljivost med programom IPE ter nacionalnimi in regionalnimi ukrepi na področju širokopasovnih povezav.

(30)

Pri izvajanju te uredbe bi morale biti oblike finančne pomoči skladne z značilnostmi zadevnih ukrepov. Na področju infrastruktur za digitalne storitve bi morale imeti zato jedrne storitvene platforme, ki jih ni mogoče financirati iz drugih virov, prednost pri financiranju v obliki javnega naročanja ali, izjemoma, v obliki nepovratnih sredstev, splošnimi storitvam pa bi morala biti v okviru IPE namenjena le omejena finančna pomoč. Poleg tega bi morala vsaka finančna pomoč iz IPE zagotoviti učinkovito porabo sredstev Unije, zato bi morala biti širokopasovna omrežja podprta s finančnimi instrumenti, ki zagotavljajo večji učinek finančnega vzvoda kot nepovratna sredstva.

(31)

Posredovanje v okviru te uredbe bi moralo zagotoviti, da se dosežejo sinergije in interoperabilnost med različnimi projekti skupnega interesa, opisanimi v Prilogi, pa tudi z drugimi infrastrukturami, vključno s prometno in energetsko infrastrukturo, ki jo podpira IPE, ustrezno raziskovalno infrastrukturo, ki jo med drugimi podpira Obzorje 2020, ter ustreznimi infrastrukturami, ki jih podpirajo evropski strukturni in investicijski skladi, pri tem pa se je treba izogniti podvajanju in nepotrebnim upravnim bremenom.

(32)

Finančno pomoč za projekte skupnega interesa bi bilo treba dopolniti s horizontalnimi ukrepi, vključno s tehnično pomočjo, z ukrepi za spodbujanje povpraševanja in z usklajevanjem, ki bi morali zagotoviti največji izkoristek posredovanja Unije.

(33)

Komisija bi morala pri dodeljevanju sredstev za posredovanje na področju širokopasovnih omrežij ustrezno upoštevati rezultate ocen obstoječih finančnih instrumentov Unije.

(34)

Komisiji bi morala pomagati strokovna skupina, sestavljena iz predstavnikov vseh držav članic, ki bi morala Komisiji med drugim svetovati in prispevati k spremljanju izvajanja te uredbe, načrtovanju, ocenjevanju in obravnavi težav pri izvajanju.

(35)

Strokovna skupina bi morala sodelovati tudi s tistimi subjekti, ki so vključeni v izvajanje te uredbe, kot so lokalni in regionalni organi, ponudniki internetnega dostopa, upravljavci javnih omrežij in proizvajalci sestavnih delov, pa tudi z nacionalnimi regulativnimi organi in Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC), ustanovljenim z Uredbo (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(36)

Uredba (EU) št. 1316/2013 ustanavlja Usklajevalni odbor za IPE, ki je tudi odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Poleg tega Uredba (EU) št. 1316/2013 na Komisijo prenaša pooblastila, da v skladu s postopkom pregleda sprejema letne in večletne delovne programe, tudi za telekomunikacijski sektor, pri čemer je slednji predmet te uredbe. V zvezi s tem je treba pojasniti, da bi morali države članice v Usklajevalnem odboru za IPE pri obravnavi vprašanj, povezanih s to uredbo, zlasti z osnutki letnih in večletnih delovnih programov, zastopati strokovnjaki iz sektorja telekomunikacijske infrastrukture.

(37)

Ker ciljev te uredbe, zlasti usklajenega razvoja vseevropskih omrežij na področju telekomunikacijske infrastrukture, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi čezmejne narave podpornih infrastruktur in učinka na celotnem ozemlju Unije, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(38)

Zaradi podpore projektom skupnega interesa v sektorjih prometne, telekomunikacijske in energetske infrastrukture Uredba (EU) št. 1316/2013 določa pogoje, metode in postopke za zagotovitev finančne pomoči Unije vseevropskim omrežjem. Določa tudi razčlenitev sredstev, ki bodo na voljo na podlagi Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013 v vseh treh sektorjih. Uredba (EU) št. 1316/2013 se uporablja od 1. januarja 2014. Zato je primerno, da se začetek uporabe te uredbe uskladi z začetkom uporabe Uredbe (EU) št. 1316/2013 in Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013. Zato bi se morala ta uredba uporabljati od 1. januarja 2014.

(39)

Odločbo št. 1336/97/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) bi bilo treba razveljaviti –

(a)

cilji in operativne prednostne naloge projektov skupnega interesa,

(b)

opredelitev projektov skupnega interesa,

(c)

merila, v skladu s katerimi so ukrepi, ki prispevajo k projektom skupnega interesa, upravičeni do finančne pomoči Unije v skladu z Uredbo (EU) št. 1316/2013 pri njihovem razvoju, izvajanju, vzpostavitvi, medsebojnem povezovanju in interoperabilnosti, ter

(d)

prednosti pri financiranju projektov skupnega interesa.

(a)

„telekomunikacijska infrastruktura“ pomeni širokopasovna omrežja in infrastrukture za digitalne storitve;

(b)

„infrastrukture za digitalne storitve“ pomeni infrastrukture, ki omogočajo omrežne storitve, ki se zagotavljajo v elektronski obliki, navadno prek interneta, omogočajo vseevropske interoperabilne storitve skupnega interesa za državljane, podjetja in/ali javne organe ter so sestavljene iz jedrnih storitvenih platform in splošnih storitev;

(c)

„gradniki“ pomeni osnovne infrastrukture za digitalne storitve, ki so ključni elementi, ki jih je mogoče ponovno uporabiti v kompleksnejših infrastrukturah za digitalne storitve;

(d)

„jedrne storitvene platforme “ pomeni osrednja vozlišča infrastruktur za digitalne storitve, katerih namen je zagotoviti vseevropsko povezljivost, dostopnost in interoperabilnost in ki so odprte za države članice, lahko pa tudi za druge subjekte;

(e)

„splošne storitve“ pomeni storitve prehoda, ki povezujejo eno ali več nacionalnih infrastruktur z eno ali več jedrnimi storitvenimi platformami;

(f)

„širokopasovna omrežja“ pomeni žična in brezžična dostopovna omrežja, pomožno infrastrukturo in jedrna omrežja, ki zagotavljajo povezljivost zelo visokih hitrosti;

(g)

„horizontalni ukrepi“ pomeni študije in ukrepe za podporo programu, kot so opredeljeni v točkah (6) oziroma (7) člena 2 Uredbe (EU) št. 1316/2013.

(a)

gospodarska rast in podpora dokončni vzpostavitvi in delovanju enotnega trga za večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji (MSP);

(b)

izboljšanje vsakodnevnega življenja državljanov, podjetij in javnih organov na vseh ravneh s spodbujanjem širokopasovnih omrežij, medsebojne povezanosti in interoperabilnosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih širokopasovnih omrežij ter nediskriminatornega dostopa do takšnih omrežij in digitalnega vključevanja.

(a)

interoperabilnost, povezljivost, trajnostna vzpostavitev, delovanje in nadgradnja vseevropskih infrastruktur za digitalne storitve ter usklajevanje na evropski ravni;

(b)

učinkovit tok zasebnih in javnih naložb, ki spodbujajo vzpostavitev in posodabljanje širokopasovnih omrežij ter tako prispevajo k doseganju širokopasovnih ciljev iz Evropske digitalne agende.

(a)

imajo za cilj ustanovitev in/ali okrepitev interoperabilnih ter, kjer je mogoče, mednarodno skladnih jedrnih storitvenih platform, ki jih spremljajo splošne storitve za infrastrukture za digitalne storitve;

(b)

zagotovijo učinkovite nosilce naložb za širokopasovna omrežja, pritegnejo nove kategorije vlagateljev in nosilcev projektov ter spodbujajo ponovljivost inovativnih projektov in poslovnih modelov.

(a)

javnimi naročili in/ali

(b)

nepovratnimi sredstvi.

(a)

finančnimi instrumenti, opredeljenimi v Uredbi (EU) št. 1316/2013, ki so odprti za dodatne prispevke iz drugih sektorjev IPE, drugih instrumentov, programov in proračunskih postavk v proračunu Unije, držav članic, vključno z regionalnimi in lokalnimi organi, in katerih koli drugih vlagateljev, vključno z zasebnimi vlagatelji v skladu s členom 15(2) (EU) št. 1316/2013 in/ali

(b)

povezovanjem finančnih instrumentov in nepovratnih sredstev iz javnih virov, ki niso IPE, bodisi javnih virov Unije bodisi nacionalnih javnih virov;

(a)

javnimi naročili in/ali

(b)

nepovratnimi sredstvi.

(a)

biti dovolj zreli, da se lahko začnejo izvajati, kot dokazuje zlasti uspešno poskusno izvajanje v okviru programov, kot so programi Unije, povezani z inovacijami in raziskavami;

(b)

prispevati k politikam in dejavnostim Unije v podporo notranjemu trgu;

(c)

ustvarjati evropsko dodano vrednost ter imeti strategijo in načrte za dolgoročno trajnost, po potrebi s finančnimi viri, ki niso IPE, kakovost katerih se dokazuje z oceno izvedljivosti ter oceno stroškov in koristi. Takšna strategija se po potrebi posodobi;

(d)

izpolnjevati mednarodne in/ali evropske standarde ali odprte specifikacije in smernice za interoperabilnost, kot je evropski interoperabilnostni okvir, ter s pridom izkoriščati obstoječe rešitve.

(a)

pomembno prispevajo k uresničevanju ciljev Evropske digitalne agende;

(b)

imajo dovolj zrele faze razvoja in priprave projekta, ki slonijo na učinkovitih mehanizmih izvajanja;

(c)

obravnavajo nedelovanje trga ali neoptimalne naložbene okoliščine;

(d)

ne vodijo v izkrivljanje trga ali izrivanje zasebnih naložb;

(e)

uporabljajo tehnologijo, ki velja za najprimernejšo glede na potrebe zadevnega geografskega območja ob upoštevanju geografskih, družbenih in ekonomskih dejavnikov na podlagi objektivnih meril ter v skladu s tehnološko nevtralnostjo;

(f)

uporabljajo tehnologijo, najprimernejšo za specifični projekt, obenem pa predstavljajo najboljše ravnotežje med najsodobnejšimi tehnologijami v smislu zmogljivosti pretoka podatkov, varnostjo prenosa, odpornostjo omrežja in stroškovno učinkovitostjo;

(g)

imajo velik potencial za ponovljivost in/ali temeljijo na inovativnih poslovnih modelih.

(a)

pripravljajo ali podpirajo izvedbene ukrepe pri njihovem uvajanju in upravljanju ter obravnavanju obstoječih ali porajajočih se težav z izvajanjem;

(b)

ustvarjajo novo povpraševanje po infrastrukturah za digitalne storitve.

(a)

spremljanju izvajanja te uredbe;

(b)

upoštevanju nacionalnih načrtov ali nacionalnih strategij, kjer je primerno;

(c)

sprejemanju ukrepov za oceno izvajanja delovnih programov na finančni in tehnični ravni;

(d)

obravnavanju obstoječih ali porajajočih se težav z izvajanjem projekta;

(e)

določanju strateških usmeritev pred pripravo letnih in večletnih delovnih programov iz člena 17 Uredbe (EU) št. 1316/2013 s posebnim poudarkom na izbiri in umiku ukrepov, ki prispevajo k projektom skupnega interesa, in proračunski razčlenitvi ter pri reviziji teh delovnih programov.

(a)

razpoložljivosti infrastruktur za digitalne storitve, ki se meri s številom držav članic, priključenih na posamezno infrastrukturo za digitalne storitve;

(b)

odstotka državljanov in podjetij, ki uporabljajo infrastrukture za digitalne storitve, ter čezmejne razpoložljivosti takšnih storitev;

(c)

obsega privabljenih naložb na področju širokopasovnih povezav in učinka finančnega vzvoda za projekte, financirane s prispevki iz javnih virov iz točke (b) člena 5(3).

21.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 86/27

(1)

Svet je 17. marca 2014 sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014.

(2)

Svet meni, da bi bilo treba zaradi resnosti razmer na seznam fizičnih in pravnih oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 269/2014, dodati še druge osebe.

(3)

Prilogo I k Uredbi (EU) št. 269/2014 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

21.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 86/30

(1)

Svet je 17. marca 2014 sprejel Sklep 2014/145/SZVP.

(2)

Svet meni, da bi bilo treba zaradi resnosti razmer na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k Sklepu 2014/145/SZVP, dodati še druge osebe.

(3)

Prilogo k Sklepu 2014/145/SZVP bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –