20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/1

(1)

Uredba (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ima skupaj z Uredbo (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) pomembno vlogo pri vzpostavitvi enotnega območja plačil v eurih (SEPA), v katerem se ne razlikuje med čezmejnimi in nacionalnimi plačili v eurih. Glavni cilj Uredbe (EU) št. 260/2012 je prehod z nacionalnih shem za kreditne prenose in direktne bremenitve na usklajeni shemi za kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA, med drugim z zagotovitvijo edinstvene mednarodne številke bančnega računa (IBAN) državljanom Unije, ki se lahko uporablja za vse kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA v eurih.

(2)

Uredba (EU) št. 260/2012 določa, da se mora prehod na SEPA izvesti do 1. februarja 2014, da bi se ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev zagotovilo dovolj časa, da svoje postopke prilagodijo tehničnim zahtevam, ki jih vključuje prehod na kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA.

(3)

Komisija in Evropska centralna banka sta od sprejetja Uredbe (EU) št. 260/2012 pozorno spremljali napredek pri prehodu na SEPA. Organiziranih je bilo več srečanj z državami članicami, nacionalnimi javnimi organi in udeleženci na trgu. Evropska centralna banka je redno objavljala poročila o napredku pri prehodu na SEPA na podlagi podatkov o plačilih, ki so jih zbrale nacionalne centralne banke. Navedena poročila kažejo, da vrsta držav članic v euroobmočju dobro napreduje pri prehodu, in sicer s stopnjami prehoda za kreditne prenose SEPA blizu 100 %. Velika večina ponudnikov plačilnih storitev je sporočila, da že izpolnjujejo zahteve SEPA. Vendar v več drugih državah članicah stopnje prehoda zaostajajo za pričakovanji. To še zlasti velja za direktne bremenitve SEPA.

(4)

Svet ECOFIN je 14. maja 2013 v svojih sklepih ponovno poudaril pomembnost prehoda na SEPA. Ugotovljeno je bilo, da prehod na SEPA še zdaleč ni zaključen in da je potrebno takojšnje ukrepanje na strani vseh udeležencev na trgu, da bo prehod na SEPA pravočasno zaključen. Sprejet je bil akcijski načrt, v okviru katerega so bili trgovci, podjetja, MSP in javne uprave pozvani, naj nemudoma sprejmejo potrebne konkretne interne ukrepe, da bodo prilagodili svoje postopke ter obvestili stranke o podrobnostih v zvezi z IBAN.

(5)

Kljub znatnim prizadevanjem Evropske centralne banke, držav članic, njihovih nacionalnih javnih organov in udeležencev na trgu v preteklih mesecih najnovejši statistični podatki o prehodu kažejo, da se je v euroobmočju skupno prehod na kreditne prenose SEPA povečal s 40 % v juniju 2013 na samo okrog 64 % v novembru 2013, prehod na direktne bremenitve SEPA pa je skupno dosegel samo 26 %. Čeprav nacionalne številke kažejo dober napredek v več državah članicah, pomembna skupina držav članic še vedno precej zaostaja za pričakovanimi stopnjami prehoda. Zato je zelo malo verjetno, da bodo vsi udeleženci na trgu zagotovili izpolnjevanje zahtev SEPA do 1. februarja 2014.

(6)

Banke in drugi ponudniki plačilnih storitev bodo morali od 1. februarja 2014 zaradi svojih pravnih obveznosti zavračati obdelavo kreditnih prenosov ali direktnih bremenitev, ki ne izpolnjujejo zahtev SEPA, čeprav bi lahko tehnično taka plačila obdelovali z nadaljnjo uporabo obstoječih plačilnih shem, vzporedno s shemami za kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA, kar trenutno že poteka. V primeru nepopolnega prehoda na kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA zamud pri plačilih torej ni mogoče izključiti. To bi lahko prizadelo vse uporabnike plačilnih storitev, zlasti MSP in potrošnike.

(7)

Bistvenega pomena je, da se preprečijo nepotrebne motnje pri plačilih, ki bi bile posledica dejstva, da prehod na SEPA ne bo v celoti zaključen do 1. februarja 2014. Ponudnikom plačilnih storitev bi se zato moralo za omejeno obdobje dovoliti, da nadaljujejo z obdelavo plačilnih transakcij prek obstoječih shem, vzporedno s shemami za kreditne prenose SEPA in direktne bremenitve SEPA, kar trenutno tudi počnejo. Zato bi bilo treba uvesti prehodno obdobje, ki omogoča nadaljevanje takega vzporednega obdelovanja plačil v različnih oblikah. Glede na trenutne podatke o prehodu in pričakovano hitrost prehoda je primerno enkratno dodatno prehodno obdobje 6 mesecev. Takšna uporaba obstoječih sistemov, ki ne izpolnjujejo zahtev SEPA, v prehodnem obdobju bi se morala obravnavati kot izreden ukrep in bi zato morala trajati čim manj časa, saj je hiter in celovit prehod potreben za to, da se zagotovijo vse koristi povezanega trga plačil. Pomembno je tudi, da se časovno omejijo stroški za ponudnike plačilnih storitev, ki bodo vzporedno s sistemom SEPA še naprej uporabljali obstoječe plačilne sheme. Ponudniki plačilnih storitev, ki so že v celoti izvedli prehod na SEPA, lahko razmislijo o nudenju storitev pretvorbe uporabnikom plačilnih storitev, ki prehoda še niso izvedli, v prehodnem obdobju. V prehodnem obdobju države članice ne bi smele nalagati kazni ponudnikom plačilnih storitev, ki obdelujejo neskladna plačila, in uporabnikom plačilnih storitev, ki še niso izvedli prehoda.

(8)

Več večjih uporabnikov instrumentov direktne bremenitve je že napovedalo, da nameravajo izvesti prehod blizu končnega roka. Kakršno koli odlaganje takih projektov prehoda bi lahko privedlo do začasne obremenitve vhodnih plačil in denarnih tokov ter s tem na finančna sredstva zadevnih podjetij. Tak pozen prehod velikega obsega bi lahko ustvaril tudi ozka grla, zlasti na ravni bank in dobaviteljev programske opreme, ki se bodo morda soočili z omejitvami, kar zadeva zmogljivost. Navedeno dodatno obdobje za uvedbo novega sistema bi omogočilo bolj postopen pristop. Udeležence na trgu, ki še niso začeli z izvajanjem potrebnih prilagoditev za izpolnjevanje zahtev SEPA, se poziva, naj to storijo čim prej. Udeleženci na trgu, ki so že začeli prilagajati svoje plačilne postopke, bi kljub temu morali zaključiti prehod, kolikor hitro je mogoče.

(9)

Glede na splošni cilj zagotoviti usklajen in povezan prehod je primerno, da se prehodno obdobje uporablja tako za kreditne prenose SEPA kot za direktne bremenitve SEPA. Različni prehodni obdobji za kreditne prenose SEPA in za direktne bremenitve SEPA bi privedlo do zmede pri potrošnikih, ponudnikih plačilnih storitev, MSP in drugih uporabnikih plačilnih storitev.

(10)

Zaradi pravne varnosti in da bi se preprečila kakršna koli prekinitev uporabe Uredbe (EU) št. 260/2012, je potrebno, da ta uredba začeti veljati čim prej in se uporablja z retroaktivnim učinkom od 31. januarja 2014.

(11)

Glede na nujnost zadeve bi bilo treba uporabiti izjemo od roka osmih tednov iz člena 4 Protokola (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(12)

Uredbo (EU) št. 260/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/4

(1)

Unija je pogodbenica Mednarodne konvencije za ohranitev tunov v Atlantiku (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ICCAT) od 14. novembra 1997, po sprejetju Sklepa Sveta 86/238/EGS (2).

(2)

Konvencija ICCAT določa okvir za regionalno sodelovanje pri ohranjanju in upravljanju tuna ter tunu podobnih vrst v Atlantskem oceanu in sosednjih morjih. S Konvencijo ICCAT je bila ustanovljena Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku (ICCAT), ki sprejema ukrepe za ohranjanje in upravljanje. Ti ukrepi postanejo zavezujoči za pogodbenice.

(3)

Leta 1998 je ICCAT sprejela resolucijo 98-18 v zvezi z neprijavljenim in nereguliranim ulovom tuna z večjimi plovili za ribolov s parangali na območju Konvencije. V navedeni resoluciji so bili določeni postopki za identifikacijo držav, katerih plovila so lovila tuna in tunu podobne vrste na način, ki zmanjšuje učinkovitost ukrepov ICCAT za ohranjanje in upravljanje. V resoluciji so bili prav tako opredeljeni ukrepi, ki jih je treba izvajati, med katere se po potrebi vključijo tudi nediskriminatorni ukrepi omejevanja trgovine, da bi tako preprečili nadaljevanje take ribiške prakse na plovilih teh držav.

(4)

Po sprejetju resolucije 98-18 je ICCAT ugotovila, da so Bolivija, Kambodža, Ekvatorialna Gvineja, Gruzija in Sierra Leone države, katerih plovila lovijo atlantskega veleokega tuna (Thunnus obesus) na način, ki zmanjšuje učinkovitost njenih ukrepov za ohranjanje in upravljanje. ICCAT je svoje ugotovitve utemeljila s podatki o ulovu, trgovini in dejavnosti plovil teh držav.

(5)

ICCAT je zato priporočila, da pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, skladne z določbami resolucije 98-18, da se prepove uvoz atlantskega veleokega tuna in njegovih proizvodov v kateri koli obliki iz navedenih držav.

(6)

Leta 2004 je bil uvoz atlantskega veleokega tuna s poreklom iz Bolivije, Kambodže, Ekvatorialne Gvineje, Gruzije in Sierre Leone v Unijo prepovedan z Uredbo Sveta (ES) št. 827/2004 (3).

(7)

ICCAT je na 14. izrednem zasedanju leta 2004 potrdila, da si Kambodža, Ekvatorialna Gvineja in Sierra Leone prizadevajo odpraviti njene pomisleke, in sprejela priporočila za ukinitev ukrepov omejevanja trgovine za te tri države v zvezi z atlantskim veleokim tunom in njegovimi proizvodi.

(8)

Uredba (ES) št. 827/2004 je bila zato spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 919/2005 (4) tako, da je ukinila prepoved uvoza atlantskega veleokega tuna in njegovih proizvodov iz Kambodže, Ekvatorialne Gvineje in Sierre Leone v Unijo. Po tej spremembi Uredba (ES) št. 827/2004 prepoveduje tak uvoz le iz Bolivije in Gruzije.

(9)

Leta 2011 je ICCAT na 22. rednem letnem zasedanju priznala prizadevanja Bolivije in Gruzije ter sprejela priporočilo 11-19 za ukinitev prepovedi uvoza atlantskega veleokega tuna in njegovih proizvodov, ki se je še naprej uporabljala za ti dve državi.

(10)

Uredbo (ES) št. 827/2004 bi bilo zato treba razveljaviti –

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/6

(1)

Unija in države članice so si zastavile cilj preprečevati goljufije, korupcijo in druge nezakonite dejavnosti, ki škodujejo finančnim interesom Unije, med drugim tudi tihotapljenje in ponarejanje cigaret. Da bi izboljšali dolgoročni učinek porabe in preprečili podvajanje, bi bilo treba poskrbeti za tesno in redno sodelovanje ter usklajevanje na ravni Unije in med organi držav članic.

(2)

Dejavnosti, katerih cilj je zagotavljati boljše obveščanje, specializirano usposabljanje, vključno s primerjalnimi analizami zakonodaje, in tehnično in znanstveno pomoč, pomembno prispevajo k zaščiti finančnih interesov Unije ter hkrati omogočajo doseganje enakovredne stopnje zaščite po vsej Uniji.

(3)

Pretekla podpora takim dejavnostim prek Sklepa št. 804/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) (program Herkul), ki je bil spremenjen in podaljšan s Sklepom št. 878/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) (program Herkul II), je omogočila izboljšanje dejavnosti Unije in držav članic za preprečevanje goljufij, korupcije in drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije.

(4)

Komisija je opravila pregled dosežkov programa Herkul II, v katerem je poročala o vložkih v program in realizaciji programa.

(5)

Komisija je leta 2011 izvedla oceno učinka, da bi presodila, ali bi bilo treba ta program nadaljevati.

(6)

Za nadaljevanje in celo za razvijanje dejavnosti na ravni Unije in držav članic za preprečevanje goljufij, korupcije in drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, med drugim tudi tihotapljenja in ponarejanja cigaret, bi bilo treba sprejeti nov program (v nadaljnjem besedilu: program), pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi nove izzive v času proračunske varčnosti.

(7)

Pri izvajanju programa bi bilo treba upoštevati priporočila in ukrepe iz sporočila Komisije z dne 6. junija 2013 z naslovom „Okrepitev boja proti tihotapljenju cigaret in drugim oblikam nedovoljene trgovine s tobačnimi izdelki – Celovita strategija EU“.

(8)

Program bi se moral izvajati popolnoma v skladu z določbami Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (5). V skladu z navedeno uredbo so nepovratna sredstva namenjena finančni podpori ukrepu, namenjenemu v pomoč za dosego cilja politike Unije, ne smejo pa biti namenjena le za nabavo opreme.

(9)

Program bi moral biti odprt za sodelovanje držav pristopnic, držav kandidatk in potencialnih kandidatk, ki uživajo ugodnosti iz predpristopne strategije, ter partnerske države v okviru evropske sosedske politike, če so dosegle zadostno raven prilagoditve ustrezne zakonodaje in upravnih metod tistim, ki jih izvaja Unija, v skladu s splošnimi načeli ter splošnimi pogoji za sodelovanje teh držav v programih Unije, določenih v ustreznih okvirnih sporazumih, sklepih Pridružitvenega sveta ali podobnih sporazumih, kakor tudi držav Evropskega prostotrgovinskega združenja (EFTA), ki sodelujejo v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

(10)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti neodvisno vmesno poročilo vrednotenja izvajanja programa ter končno poročilo vrednotenja doseganja ciljev programa. Komisija bi poleg tega morala Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto posredovati informacije o letnem izvajanju programa, vključno z rezultati financiranih ukrepov ter podatki o doslednosti in dopolnjevanju z drugimi ustreznimi programi in ukrepi na ravni Unije.

(11)

Ta uredba je skladna z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti. Program bi moral omogočati lažje sodelovanje med državami članicami ter med Komisijo in državami članicami z namenom zaščite finančnih interesov Unije, pri čemer se sredstva uporabljajo učinkoviteje, kot bi se lahko uporabljala na nacionalni ravni. Ukrepanje na ravni Unije je potrebno in upravičeno, ker državam članicam jasno pomaga pri skupni zaščiti splošnega proračuna Unije in nacionalnih proračunov ter spodbuja uporabo skupnih struktur Unije za povečanje obsega sodelovanja in izmenjave informacij med pristojnimi organi. Program ne bi smel posegati v pristojnosti držav članic.

(12)

Program bi se moral izvajati v obdobju sedmih let, da bi bilo njegovo trajanje usklajeno s trajanjem večletnega finančnega okvira iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (6).

(13)

Da bi bilo mogoče zagotoviti prilagodljivo dodelitev sredstev, bi bilo treba v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, v zvezi s spremembo okvirne dodelitve sredstev. Zlasti je pomembno, da se Komisija med pripravljalnim delom ustrezno posvetuje, tudi na ravni strokovnjakov. Pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov bi morala Komisija zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu hkrati, pravočasno in na ustrezen način.

(14)

Komisija bi morala sprejeti letne delovne programe, ki bi vsebovali financirane ukrepe, merila za izbor in dodelitev ter izjemne in ustrezno utemeljene primere, kot so tisti, ki zadevajo države članice, izpostavljene visokemu tveganju v zvezi s finančnimi interesi Unije, v katerih se uporablja najvišja stopnja sofinanciranja v višini 90 % upravičenih stroškov. Komisija bi morala o uporabi te uredbe razpravljati z državami članicami v okviru Svetovalnega odbora za usklajevanje preprečevanja goljufij, ustanovljenega na podlagi Sklepa Komisije 94/140/ES (7).

(15)

Države članice bi si morale prizadevati za povečanje svojih finančnih prispevkov znotraj stopnje sofinanciranja za nepovratna sredstva, ki se dodeljujejo v okviru programa.

(16)

Komisija bi morala sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da so letni delovni programi skladni in komplementarni z drugimi ustreznimi programi, ki jih financira Unija, zlasti na področju carine, kar bi povečalo skupen učinek ukrepov iz programa in preprečilo vsakršno morebitno prekrivanje programa z drugimi programi.

(17)

Ta uredba za celotno obdobje trajanja programa določa finančna sredstva, ki so za Evropski parlament in Svet med letnim proračunskim postopkom ključna referenca v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (8).

(18)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(19)

Sklep št. 804/2004/ES bi bilo treba razveljaviti. Sprejeti bi bilo treba prehodne ukrepe, da se omogoči dopolnitev finančnih obveznosti v zvezi z ukrepi v okviru navedenega sklepa in izpolnitev obveznosti poročanja, določenih v njem.

(20)

Treba je zagotoviti nemoten prehod brez prekinitve med programom Herkul II in programom, prav tako je ustrezno uskladiti trajanje programa z Uredbo (EU, Euratom) št. 1311/2013. Zato bi se program moral uporabljati od 1. januarja 2014 –

(a)

razvoju dejavnosti na ravni Unije in držav članic za preprečevanje goljufij, korupcije in kakršnih koli drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, vključno z bojem proti tihotapljenju in ponarejanju cigaret;

(b)

okrepljenemu nadnacionalnemu sodelovanju in usklajevanju na ravni Unije, in sicer med organi držav članic, Komisijo in Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF), ter zlasti glede uspešnosti in učinkovitosti čezmejnih operacij;

(c)

učinkovitemu preprečevanju goljufij, korupcije in drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije, z zagotavljanjem skupnega specializiranega usposabljanja za osebje nacionalnih in regionalnih uprav ter druge zainteresirane strani.

(a)

številom zasegov, zaplemb in povračil na podlagi primerov goljufij, odkritih s skupnimi ukrepi in čezmejnimi operacijami;

(b)

dodano vrednostjo in učinkovito uporabo sofinancirane tehnične opreme;

(c)

izmenjavo informacij med državami članicami o rezultatih, ki so bili doseženi s tehničnim materialom;

(d)

številom in vrsto dejavnosti usposabljanja, vključno z obsegom specializiranega usposabljanja.

(a)

dvigniti raven preprečevanja in preiskovanja goljufij in drugih nezakonitih dejavnosti nad trenutne ravni z okrepitvijo nadnacionalnega in multidisciplinarnega sodelovanja;

(b)

povečati zaščito finančnih interesov Unije pred goljufijami z olajševanjem izmenjave informacij, izkušenj in najboljših praks, vključno z izmenjavo osebja;

(c)

okrepiti boj proti goljufijam in drugim nezakonitim dejavnostim z zagotavljanjem tehnične in operativne podpore nacionalnim preiskovalnim organom ter zlasti carinskim organom in organom pregona;

(d)

omejiti trenutno znano izpostavljenost finančnih interesov Unije goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim z namenom zmanjšanja razvoja nezakonitih gospodarskih dejavnosti na glavnih področjih tveganja, kot so organizirane goljufije, vključno s tihotapljenjem in ponarejanjem cigaret;

(e)

zvišati stopnjo razvoja posebnega pravnega in sodnega varstva finančnih interesov Unije pred goljufijami s spodbujanjem primerjalne analize zakonodaje.

(a)

nacionalne ali regionalne uprave sodelujoče države iz člena 7(1), ki spodbujajo krepitev ukrepanja na ravni Unije za zaščito njenih finančnih interesov;

(b)

raziskovalni in izobraževalni inštituti ter nepridobitni subjekti, ki so ustanovljeni in delujejo vsaj eno leto v sodelujoči državi iz člena 7(1) in ki spodbujajo krepitev ukrepanja na ravni Unije za zaščito njenih finančnih interesov.

(a)

države pristopnice, države kandidatke in potencialne kandidatke, ki uživajo ugodnosti iz predpristopne strategije, v skladu s splošnimi načeli ter splošnimi pogoji za sodelovanje navedenih držav v programih Unije, določenih v ustreznih okvirnih sporazumih, sklepih Pridružitvenega sveta ali podobnih sporazumih;

(b)

partnerske države v okviru evropske sosedske politike, če so dosegle zadostno raven prilagoditve ustrezne zakonodaje in upravnih metod tistim, ki jih izvaja Unija. Zadevne partnerske države sodelujejo v programu v skladu z določbami, ki jih je treba določiti skupaj z navedenimi državami po vzpostavitvi okvirnih sporazumov o njihovem sodelovanju v programih Unije;

(c)

države Evropskega prostotrgovinskega združenja (EFTA), ki sodelujejo v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v skladu s pogoji iz Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

(a)

zagotavljanje specializirane tehnične pomoči pristojnim organom držav članic z enim ali več od naslednjega:

(b)

organiziranje ciljnega specializiranega usposabljanja, delavnic za usposabljanje na področju analize tveganja in po potrebi konferenc, katerih cilj je eno ali več od naslednjega:

(c)

kateri koli drugi ukrep, ki ni zajet v točkah (a) ali (b) tega člena in je določen v letnih delovnih programih iz člena 11 ter potreben za doseganje splošnih, posebnih in operativnih ciljev iz členov 3, 4 oziroma 5.

(a)

nepovratnih sredstev;

(b)

javnih naročil;

(c)

povračil stroškov sodelovanja v dejavnostih iz programa, ki jih imajo predstavniki iz člena 7(3).

(a)

do 31. decembra 2017 neodvisno vmesno poročilo vrednotenja v zvezi z doseganjem ciljev vseh ukrepov, rezultati in učinki, učinkovitostjo in uspešnostjo porabe sredstev in njegovo dodano vrednostjo za Unijo, kar je podlaga za odločanje o podaljšanju, spremembi ali začasni ustavitvi ukrepov; vmesno poročilo vrednotenja poleg tega obravnava možnosti poenostavitve, notranjo in zunanjo skladnost programa, nadaljnji pomen vseh ciljev programa ter prispevek ukrepov k prednostnim nalogam Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast; upošteva tudi rezultate ocene doseganja ciljev programa Herkul II;

(b)

do 31. decembra 2021 končno poročilo vrednotenja o doseganju ciljev programa, vključno z njegovo dodano vrednostjo; poleg tega se ocenijo dolgoročni učinki programa in njihova trajnost, da bi se lahko to upoštevalo pri odločitvi o morebitnem podaljšanju, spremembi ali začasni ukinitvi katerega koli naslednjega programa.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/14

(1)

Izkazalo se je že, da Uredba Sveta (EGS) št. 1601/91 (3) in Uredba Komisije (ES) št. 122/94 (4) uspešno urejata področje aromatiziranih vin, aromatiziranih pijač na osnovi vina in aromatiziranih koktajlov iz vinskih proizvodov (v nadaljnjem besedilu: aromatizirani vinski proizvodi). Vendar je treba zaradi tehnoloških inovacij, razvoja trga in razvijajočih se pričakovanj potrošnikov posodobiti pravila, ki veljajo za opredelitev, opis, predstavitev, označevanje in zaščito geografskih označb nekaterih aromatiziranih vinskih proizvodov, ter pri tem upoštevati tradicionalne metode proizvodnje.

(2)

Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe so potrebne dodatne spremembe, da se pooblastila, podeljena Komisiji v skladu z Uredbo (EGS) št. 1601/91, uskladijo s členoma 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Zaradi obsega teh sprememb je primerno razveljaviti Uredbo (EGS) št. 1601/91 in jo nadomestiti s to uredbo. Uredba (ES) št. 122/94 je uvedla pravila o aromatiziranju in dodajanju alkohola, ki veljajo za nekatere aromatizirane vinske proizvode, pri čemer bi bilo za zagotovitev jasnosti navedena pravila treba vključiti v to uredbo.

(3)

Za opis in označevanje aromatiziranih vinskih proizvodov se uporablja Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5), razen če v tej uredbi ni drugače določeno.

(4)

Aromatizirani vinski proizvodi so pomembni za potrošnike, proizvajalce in kmetijski sektor v Uniji. Ukrepi, ki veljajo za aromatizirane vinske proizvode, bi morali prispevati k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov, preprečevanju goljufivih ravnanj ter doseganju preglednosti trga in poštene konkurence. S tem bodo ukrepi varovali ugled, ki so ga aromatizirani vinski proizvodi Unije dosegli na notranjem in svetovnem trgu, ob nadaljnjem upoštevanju tradicionalnih postopkov, ki se uporabljajo pri proizvodnji tovrstnih proizvodov, ter naraščajočih zahtev po varstvu in informiranju potrošnikov. Upoštevati bi bilo treba tudi tehnološke inovacije za proizvode, pri katerih te inovacije prispevajo k izboljšanju kakovosti, ne da bi to vplivalo na tradicionalni značaj zadevnih aromatiziranih vinskih proizvodov.

(5)

Proizvodnja aromatiziranih vinskih proizvodov je pomembna prodajna možnost za kmetijski sektor Unije, ki bi jo bilo treba poudariti z regulativnim okvirom.

(6)

V korist potrošnikov bi se morala ta uredba uporabljati za vse aromatizirane vinske proizvode, ki se dajejo na trg v Uniji, če so proizvedeni v državah članicah ali tretjih državah. Da se ohrani in izboljša ugled aromatiziranih vinskih proizvodov Unije na svetovnem trgu, bi se morala pravila iz te uredbe uporabljati tudi za aromatizirane vinske proizvode, proizvedene v Uniji za izvoz.

(7)

Da bi zagotovili jasnost in preglednost v pravu Unije, ki ureja aromatizirane vinske proizvode, je treba jasno opredeliti proizvode, zajete v tem pravu, merila za proizvodnjo, opis, predstavitev in označevanje teh proizvodov ter zlasti za prodajno poimenovanje. Določiti bi bilo treba tudi posebna pravila o prostovoljnem navajanju izvora, ki bi dopolnjevala pravila iz Uredbe (EU) št. 1169/2011. Z določitvijo takšnih pravil so regulirane vse faze proizvodne verige, potrošniki pa so zaščiteni in ustrezno informirani.

(8)

Pri opredelitvah aromatiziranih vinskih proizvodov bi bilo treba še naprej upoštevati tradicionalne postopke za doseganje kakovosti, vendar bi jih bilo treba posodobiti in izboljšati z vidika tehnološkega razvoja.

(9)

Aromatizirane vinske proizvode bi bilo treba proizvajati v skladu z določenimi pravili in omejitvami, ki zagotavljajo, da so pričakovanja potrošnikov glede kakovosti in proizvodnih metod izpolnjena. Da bi izpolnili mednarodne standarde na tem področju, bi bilo treba določiti proizvodne metode, Komisija pa bi praviloma morala upoštevati standarde, ki jih priporoči in objavi Mednarodna organizacija za trto in vino.

(10)

Za aromatizirane vinske proizvode bi bilo treba uporabljati Uredbo (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (6) in Uredbo (ES) št. 1334/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(11)

Poleg tega bi moral biti etilni alkohol, ki se uporablja pri proizvodnji aromatiziranih vinskih proizvodov, izključno kmetijskega porekla, da izpolni pričakovanja potrošnikov in da je v skladu s tradicionalnimi postopki za doseganje kakovosti. S tem se bo zagotovila tudi možnost prodaje osnovnih kmetijskih proizvodov.

(12)

Glede na pomen in zapletenost področja aromatiziranih vinskih proizvodov je primerno določiti posebna pravila o opisu in predstavitvi aromatiziranih vinskih proizvodov, ki bodo dopolnjevala določbe o označevanju iz Uredbe (EU) št. 1169/2011. Ta posebna pravila bi morala tudi preprečevati zlorabo prodajnih poimenovanj aromatiziranih vinskih proizvodov v primeru proizvodov, ki ne izpolnjujejo zahtev iz te uredbe.

(13)

Z namenom olajšati potrošnikovo razumevanje bi prodajna poimenovanja, določena v tej uredbi, moralo biti možno dopolniti z običajnim imenom proizvoda v smislu Uredbe (EU) št. 1169/2011.

(14)

Za predelane kmetijske proizvode, namenjene za hrano, kamor sodijo tudi aromatizirani vinski proizvodi, se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 (8). Tako se smejo aromatizirani vinski proizvodi, ki izpolnjujejo zahteve iz navedene uredbe in aktov, sprejetih na njeni podlagi, dati na trg kot ekološki aromatizirani vinski proizvodi.

(15)

Ob uporabi politike kakovosti in za zagotovitev visoke ravni kakovosti aromatiziranih vinskih proizvodov z geografsko označbo bi morale imeti države članice možnost, da sprejmejo strožja pravila od tistih, določenih v tej uredbi, v zvezi s proizvodnjo, opisom, predstavitvijo in označevanjem aromatiziranih vinskih proizvodov z geografsko označbo, proizvedenih na njihovem ozemlju, pod pogojem, da so taka pravila združljiva s pravom Unije.

(16)

Glede na to, da se Uredba (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (9), Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (10) in določbe o geografskih označbah iz Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ne uporabljajo za aromatizirane vinske proizvode, bi bilo treba določiti posebna pravila o zaščiti geografskih označb za aromatizirane vinske proizvode. Uporabljati bi bilo treba geografske označbe, na podlagi katerih se aromatizirane vinske proizvode prepozna kot proizvode s poreklom z ozemlja države ali iz regije ali kraja tega ozemlja, kadar se določena kakovost, ugled ali druge lastnosti aromatiziranega vinskega proizvoda pripisujejo zlasti geografskemu poreklu; Komisija pa bi takšne geografske označbe morala registrirati.

(17)

V tej uredbi bi moral biti določen postopek za registracijo, skladnost, spremembo in morebiten preklic geografskih označb tretjih držav in Unije.

(18)

Organi držav članic bi morali biti odgovorni za zagotovitev skladnosti s to uredbo, hkrati pa bi bilo treba ustrezno poskrbeti za to, da bi Komisija lahko spremljala in preverjala to skladnost.

(19)

Da bi se dopolnilo ali spremenilo nekatere nebistvene elemente te uredbe, bi bilo treba na Komisijo v skladu s členom 290 PDEU prenesti pooblastilo, da sprejme akte v zvezi z: vzpostavitvijo proizvodnih postopkov za proizvodnjo aromatiziranih vinskih proizvodov; merili za razmejitev geografskih območij ter pravili, omejitvami in odstopanji, povezanimi s proizvodnjo na takšnih območjih; pogoji, pod katerimi specifikacija proizvoda lahko vključuje dodatne zahteve; določitvijo primerov, v katerih lahko en sam proizvajalec vloži vlogo za zaščito geografske označbe in omejitvami, ki veljajo za vrsto vlagatelja, ki lahko vloži vlogo za takšno zaščito; uvedbo pogojev, ki jih je treba izpolnjevati v zvezi z vlogo za zaščito geografske označbe, preizkusom s strani Komisije, postopkom ugovora in postopki za spremembo in preklic geografskih označb; uvedbo pogojev, ki veljajo za čezmejne vloge; določitvijo datuma predložitve vloge ali zahtevka, datuma od katerega velja zaščita oziroma datuma, na katerega začne veljati sprememba glede zaščite; uvedbo pogojev v zvezi s spremembami specifikacij proizvoda, vključno s pogoji, pod katerimi se za spremembo šteje, da je manjša, in pogoji v zvezi z vlogami za te spremembe, ter v zvezi z odobritvijo teh sprememb, ki ne pomenijo spremembe enotnega dokumenta; omejitvami v zvezi z zaščitenim imenom; naravo in vrsto informacij, o katerih se uradno obvešča v okviru izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo; metodami uradnega obveščanja, pravili, povezanimi s pravicami dostopa do informacij ali informacijskih sistemov, ki so dani na voljo, ter pogoji in sredstvi objavljanja informacij. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(20)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe v zvezi z analitskimi metodami za določanje sestave aromatiziranih vinskih proizvodov; odločitvami o podelitvi zaščite geografskim označbam in o zavrnitvi vlog za takšno zaščito; odločitvami o preklicu zaščite geografskih označb in obstoječih geografskih označb; odločitvami o odobritvi vlog za spremembe v primeru manjših sprememb specifikacij proizvodov; informacijami, ki jih je treba zagotoviti v specifikaciji proizvoda glede opredelitve geografske označbe; sredstvi, s katerimi se odločitve o zaščiti ali zavrnitvi geografskih označb dajo na voljo javnosti; pravili glede predložitve čezmejnih vlog; pregledi in preverjanji, ki jih bodo izvedle države članice; postopkom za preizkus vlog za zaščito ali za odobritev spremembe geografske označbe, vključno z dopustnostjo, in postopkom za zahtevek za ugovor, preklic ali pretvorbo in predložitev informacij v zvezi z obstoječimi zaščitenimi geografskimi označbami, vključno z dopustnostjo; upravnimi in fizičnimi pregledi, ki naj jih izvajajo države članice; pravili o zagotavljanju informacij, potrebnih za izvajanje določb o izmenjavi informacij med državami članicami in Komisijo, ureditvi za upravljanje informacij, o katerih se uradno obvešča, ter vsebini, obliki, času, pogostosti in rokih za uradno obveščanje, ter ureditvi za posredovanje informacij in dokumentov ali dajanje teh na voljo državam članicam, pristojnim organom v tretjih državah ali javnosti, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(21)

Komisija bi morala z izvedbenimi akti in, glede na njihovo posebno naravo, brez uporabe Uredbe (EU) št. 182/2011 objaviti enotni dokument v Uradnem listu Evropske unije, odločiti, ali bo vlogo za zaščito geografske označbe zavrnila zaradi nedopustnosti, ter vzpostaviti in voditi register geografskih označb, zaščitenih po tej uredbi, skupaj z vključitvijo obstoječih geografskih označb v ta register ali njihovo odstranitvijo iz njega.

(22)

Prehod s pravil iz Uredbe (EGS) št. 1601/91 na pravila iz te uredbe lahko privede do težav, ki jih ta uredba ne obravnava. V ta namen bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da sprejme potrebne prehodne ukrepe.

(23)

Za olajšanje prehoda s pravil iz Uredbe (EGS) št. 1601/91 na pravila iz te uredbe bi bilo treba zagotoviti dovolj časa in ustrezno ureditev. Vsekakor bi bilo trženje obstoječih zalog treba dovoliti po začetku uporabe te uredbe do njihovega izčrpanja.

(24)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve pravil o opredelitvi, opisu, predstavitvi in označevanju aromatiziranih vinskih proizvodov ter pravil o zaščiti geografskih označb aromatiziranih vinskih proizvodov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

1.

„prodajno poimenovanje“ pomeni ime katerega koli aromatiziranega vinskega proizvoda, opredeljenega v tej uredbi;

2.

„opis“ pomeni seznam posebnih lastnosti aromatiziranega vinskega proizvoda;

3.

„geografska označba“ pomeni označbo, po kateri se prepozna, da aromatizirani vinski proizvod izvira iz določene regije, kraja ali države, kadar se temu proizvodu predvsem zaradi geografskega porekla pripisuje določena kakovost, ugled ali druge lastnosti.

(a)

aromatizirana vina;

(b)

aromatizirane pijače na osnovi vina;

(c)

aromatizirani koktajli iz vinskih proizvodov.

(a)

pridobljeno iz enega ali več proizvodov vinske trte, opredeljenih v točki 5 dela IV Priloge II ter v točkah 1 in 3 do 9 dela II Priloge VII k Uredbi (EU) št. 1308/2013, razen vina „retsina“;

(b)

v kateri proizvodi vinske trte iz točke (a) predstavljajo najmanj 75 % skupnega volumna;

(c)

ki ji je lahko dodan alkohol;

(d)

ki so ji lahko dodana barvila;

(e)

ki ji je lahko dodan grozdni mošt, delno prevreti grozdni mošt ali oba;

(f)

ki je lahko oslajena;

(g)

ki ima dejanski volumenski delež alkohola najmanj 14,5 vol. % in manj kot 22 vol. % ter skupni volumenski delež alkohola najmanj 17,5 vol. %.

(a)

pridobljena iz enega ali več proizvodov vinske trte, opredeljenih v točkah 1, 2 in 4 do 9 dela II Priloge VII k Uredbi (EU) št. 1308/2013, razen vin, proizvedenih z dodajanjem alkohola, in vina „retsina“;

(b)

v kateri proizvodi vinske trte iz točke (a) predstavljajo najmanj 50 % skupnega volumna;

(c)

ki ji ni dodan alkohol, razen če je v Prilogi II določeno drugače;

(d)

ki so ji lahko dodana barvila;

(e)

ki ji je lahko dodan grozdni mošt, delno prevreti grozdni mošt ali oba;

(f)

ki je lahko oslajena;

(g)

ki ima dejanski volumenski delež alkohola najmanj 4,5 vol. % in manj kot 14,5 vol. %.

(a)

pridobljena iz enega ali več proizvodov vinske trte, opredeljenih v točkah 1, 2 in 4 do 11 dela II Priloge VII k Uredbi (EU) št. 1308/2013, razen vin, proizvedenih z dodajanjem alkohola, in vina „retsina“;

(b)

v kateri proizvodi vinske trte iz točke (a) predstavljajo najmanj 50 % skupnega volumna;

(c)

ki ji ni dodan alkohol;

(d)

ki so ji lahko dodana barvila;

(e)

ki je lahko oslajena;

(f)

ki ima dejanski volumenski delež alkohola več kot 1,2 vol. % in manj kot 10 vol. %.

(a)

ime, ki naj se zaščiti;

(b)

ime in naslov vlagatelja;

(c)

specifikacijo proizvoda iz odstavka 2, ter

(d)

enotni dokument, ki povzema specifikacijo proizvoda iz odstavka 2.

(a)

ime, ki naj se zaščiti;

(b)

opis proizvoda, zlasti njegovih glavnih analitskih lastnosti, ter navedbo njegovih organoleptičnih lastnosti;

(c)

kadar je primerno, posebne proizvodne postopke in specifikacije ter zadevne omejitve pri izdelavi proizvoda;

(d)

razmejitev zadevnega geografskega območja;

(e)

podrobnosti o povezavi iz točke 3 člena 2;

(f)

veljavne zahteve, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu, ali če tako določijo države članice, zahteve organizacije, ki upravlja zaščiteno geografsko označbo, ob upoštevanju, da morajo biti take zahteve objektivne in nediskriminatorne ter združljive s pravom Unije;

(g)

navedbo glavne surovine, iz katere se aromatizirani vinski proizvod pridobiva;

(h)

ime in naslov organov ali teles, ki preverjajo skladnost z določbami iz specifikacije proizvoda, in njihove posebne naloge.

(a)

objavi enotni dokument in specifikacijo proizvoda vsaj na spletu, ter

(b)

Komisiji posreduje vlogo za zaščito, ki vsebuje naslednje informacije:

(a)

obstoječe stanje v Uniji, zlasti na območjih potrošnje;

(b)

ustrezno pravo Unije ali nacionalno pravo.

(a)

vsako neposredno ali posredno komercialno rabo zaščitenega imena:

(b)

vsako zlorabo, posnemanjem ali prikazovanjem, tudi če je navedeno resnično poreklo proizvoda ali storitve ali če je zaščiteno ime prevedeno, drugače zapisano ali prečrkovano ali če mu je dodan izraz, kot so „stil“, „tip“, „metoda“, „kot se proizvaja v“, „imitacija“, „okus“, „kot“ ali podobno;

(c)

vsako drugo napačno ali zavajajočo navedbo izvora, porekla, vrste ali bistvenih lastnosti proizvoda na notranji ali zunanji embalaži, v reklamnem gradivu ali dokumentih, ki se nanašajo na zadevni vinski proizvod, kakor tudi pakiranje proizvoda v embalažo, ki lahko ustvari napačen vtis o poreklu proizvoda;

(d)

vsemi drugimi praksami, ki potrošnika lahko zavajajo glede resničnega porekla proizvoda.

(a)

pristojni organ ali organi iz člena 22 ali

(b)

eden ali več nadzornih teles, odgovornih za preverjanje v smislu točke 5 drugega odstavka člena 2 Uredbe (ES) št. 882/2004, ki delujejo kot certifikacijsko telo za proizvode v skladu z zahtevami iz člena 5 navedene uredbe.

(a)

eden ali več javnih organov, ki jih imenuje tretja država, ali

(b)

eno ali več certifikacijskih teles.

(a)

tehnično dokumentacijo, kot je določena v členu 10(1);

(b)

nacionalne odločbe o odobritvi.

(a)

merili za razmejitev geografskih območij ter

(b)

pravili, omejitvami in odstopanji, povezanimi s proizvodnjo na razmejenih geografskih območjih.

(a)

primere, v katerih lahko en sam proizvajalec vloži vlogo za zaščito geografske označbe;

(b)

omejitve v zvezi z vrsto vlagatelja, ki lahko vloži vlogo za zaščito geografske označbe;

(c)

pogoje, ki jih je treba izpolnjevati v zvezi z vlogo za zaščito geografske označbe, preizkusom s strani Komisije, postopkom ugovora in postopki za spremembo in preklic geografskih označb;

(d)

pogoje, ki veljajo za čezmejne vloge;

(e)

datum predložitve vloge ali zahtevka;

(f)

datum, od katerega velja zaščita;

(g)

pogoje, pod katerimi se za spremembo šteje, da je manjša, kakor določeno v členu 24(2);

(h)

datum, na katerega sprememba začne veljati;

(i)

pogoje v zvezi z vlogami za spremembe specifikacije proizvoda za geografsko označbo, zaščiteno po tej uredbi, in v zvezi z odobritvijo teh sprememb, kadar take spremembe ne pomenijo spremembe enotnega dokumenta iz točke (d) člena 10(1).

(a)

informacijah, ki jih je treba zagotoviti v specifikaciji proizvoda glede povezave iz točke 3 člena 2 med geografskim območjem in končnim proizvodom;

(b)

načinih zagotovitve javne dostopnosti odločitev o zaščiti ali zavrnitvi iz člena 16;

(c)

predložitvi čezmejnih vlog;

(d)

pregledih in preverjanjih, ki jih izvajajo države članice, vključno s testiranjem.

(a)

vzorcev za dokumente in oblike za posredovanje;

(b)

rokov;

(c)

podrobnih podatkov o dejstvih, dokazih in spremnih dokumentih, ki se predložijo v utemeljitev vloge ali zahtevka.

(a)

narave in vrste informacij, o katerih se uradno obvešča;

(b)

metod uradnega obveščanja;

(c)

pravil, povezanih s pravicami dostopa do informacij ali informacijskih sistemov, ki so dani na voljo;

(d)

pogojev in sredstev objavljanja informacij.

(a)

pravila o zagotavljanju informacij, ki so potrebne za uporabo tega člena;

(b)

ureditev za upravljanje informacij, o katerih se uradno obvešča, ter pravila o vsebini, obliki, času, pogostosti in rokih za uradno obveščanje;

(c)

ureditev za posredovanje informacij in dokumentov ali dajanje teh na voljo državam članicam, pristojnim organom v tretjih državah ali javnosti.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/35

(1)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 774/94 (2) so na Komisijo prenesena pooblastila za izvajanje nekaterih določb navedene uredbe.

(2)

Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe bi bilo treba pooblastila, ki so bila na Komisijo prenesena na podlagi Uredbe (ES) št. 774/94, uskladiti s členoma 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(3)

Da bi dopolnili oziroma spremenili nekatere nebistvene elemente Uredbe (ES) št. 774/94, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s sprejemanjem sprememb navedene uredbe, kadar bi bilo treba prilagoditi obseg in druge pogoje režimov kvot, zlasti s sklepom Sveta o sklenitvi sporazuma z eno ali več tretjimi državami. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(4)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Uredbe (ES) št. 774/94 v zvezi s pravili, potrebnimi za urejanje režimov kvot iz navedene uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(5)

Uredbo (ES) št. 774/94 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člena 7 in 8 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 7

Komisija z izvedbenimi akti sprejme pravila, ki so potrebna za urejanje režimov kvot iz te uredbe in, kadar je ustrezno:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 8b(2).

Člen 8

Da bi zagotovili spoštovanje mednarodnih zavez in v primerih, kadar Evropski parlament in Svet ali Svet, zlasti s sklepom Sveta o sklenitvi sporazuma z eno ali več tretjimi državami, prilagodi obseg in druge pogoje režimov kvot iz te uredbe, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 8a o spremembah te uredbe.“;

2.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 8a

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 8 se prenese na Komisijo za obdobje pet let od 9. aprila 2014. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 8 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 8, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 8b

1.   Komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen s členom 229 Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar je treba pridobiti mnenje odbora na podlagi pisnega postopka, se ta postopek zaključi brez izida, če se v roku za izdajo mnenja tako odloči predsednik odbora ali če to zahteva najmanj četrtina članov odbora.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/38

(1)

Na podlagi člena 13(1) Uredbe (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (3) Komisija po potrditvi izvedljivosti pregleda načine za dosego cilja 147 g CO2 /km do leta 2020, vključno s formulami iz Priloge I k navedeni uredbi in odstopanji iz njenega člena 11. Primerno je, da je ta uredba čim bolj nevtralna z vidika konkurence, socialno pravična in trajnostna.

(2)

Zaradi povezave med emisijami CO2 in porabo goriva bi lahko opredelitev načinov za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih gospodarskih vozil prispevala tudi k stroškovno učinkovitemu zmanjšanju porabe in stroškov goriva za lastnike takih vozil.

(3)

Pojasniti je treba, da bi bilo treba pri preverjanju, ali je izpolnjen cilj 147 g CO2/km, emisije CO2 še naprej meriti v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter izvedbenimi ukrepi in inovativnimi tehnologijami.

(4)

Glede na tehnično analizo, ki je bila opravljena v okviru ocene učinka, so na voljo tehnologije, potrebne za doseganje cilja 147 g CO2/km, pri čemer je mogoče zahtevana znižanja doseči z nižjimi stroški, kot so bili ocenjeni v predhodni tehnični analizi, opravljeni pred sprejetjem Uredbe (EU) št. 510/2011. Poleg tega se je zmanjšala tudi razlika med sedanjimi povprečnimi specifičnimi emisijami CO2 iz novih lahkih gospodarskih vozil in zastavljenim ciljem 147 g CO2/km. Zato je izvedljivost doseganja tega cilja do leta 2020 potrjena.

(5)

Glede na nesorazmeren vpliv izpolnjevanja ciljev specifičnih emisij, opredeljenih na podlagi uporabnosti vozila, na najmanjše proizvajalce, veliko upravno obremenitev v zvezi s postopkom za odobritev odstopanja in neznatne koristi, ki pri tem nastanejo, zaradi zmanjšanja emisij CO2 iz vozil, ki jih prodajo ti proizvajalci, bi morali biti proizvajalci, ki so na leto odgovorni za manj kot 1 000 novih lahkih gospodarskih vozil, registriranih v Uniji, izključeni iz cilja specifičnih emisij in premije za presežne emisije.

(6)

Postopek za odobritev odstopanja malim proizvajalcem bi bilo treba poenostaviti, da bi omogočili več prožnosti v zvezi s časovnim okvirom pri vložitvi prošnje za odstopanje, ki jo vložijo taki proizvajalci, in v zvezi z odločitvijo Komisije o odobritvi takega odstopanja.

(7)

Zaželeno je, da se okvirno določi, kako bi bilo treba Uredbo (EU) št. 510/2011 spremeniti za obdobje po letu 2020, da bi se avtomobilska industrija vključila v izvajanje dolgoročnih naložb in inovacij. Takšne okvirne določbe bi morale temeljiti na oceni potrebne stopnje zmanjšanja v skladu z dolgoročnimi podnebnimi cilji Unije in vpliva na razvoj stroškovno učinkovite tehnologije za zmanjšanje emisij CO2 za lahka gospodarska vozila. Komisija bi morala do leta 2015 take vidike pregledati ter o svojih ugotovitvah poročati Evropskemu parlamentu in Svetu. V tem poročilu bi morali biti po potrebi tudi predlogi za spremembo Uredbe (EU) št. 510/2011 v zvezi z določitvijo ciljev emisij CO2 za nova lahka gospodarska vozila za obdobje po letu 2020, vključno z morebitnim realnim in uresničljivim ciljem za leto 2025, ki bodo temeljili na celoviti oceni učinka, v kateri bo upoštevana nadaljnja konkurenčnost industrije in od nje odvisnih industrijskih vej, pri čemer se upošteva jasen načrt za zmanjšanje emisij v skladu z dolgoročnimi podnebnimi cilji Unije. Komisija bi morala pri pripravi takšnih predlogov zagotoviti, da bodo čim bolj nevtralen z vidika konkurence ter socialno pravični in trajnostni.

(8)

Emisije toplogrednih plinov, povezane z oskrbo z energijo ter proizvodnjo in odlaganjem vozil, so bistvene sestavine sedanjega ogljičnega odtisa cestnega prometa v celoti in bodo v prihodnosti verjetno še mnogo bolj pomembne. Zato bi bilo treba sprejeti ukrepe politike, ki bodo proizvajalce usmerjali v iskanje optimalnih rešitev, pri čemer bodo upoštevane zlasti emisije toplogrednih plinov, povezane s proizvodnjo energije, ki se dobavlja za vozila, na primer električne energije in alternativnih goriv, obenem pa zagotavljali, da te emisije v predhodnih fazah proizvodne verige ne bodo nevtralizirale koristi, povezanih z boljšo porabo energije med vožnjo vozil, ki je cilj Uredbe (EU) št. 510/2011.

(9)

Na podlagi člena 13(3) Uredbe (EU) št. 510/2011 Komisija objavi poročilo o razpoložljivosti podatkov o odtisih in koristnem tovoru ter njihovi uporabi kot kazalnikih uporabnosti za določitev ciljev specifičnih emisij CO2, kot so izražene v formulah iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 510/2011. Čeprav so ti podatki na voljo in je bila možnost njihove uporabe obravnavana v oceni učinka, je bilo ugotovljeno, da je stroškovno učinkoviteje, če se kot kazalnik uporabnosti za cilj za leto 2020 za lahka gospodarska vozila ohrani masa vozila, pripravljenega za vožnjo.

(10)

Ohraniti bi bilo treba pristop, v skladu s katerim se cilj določi na podlagi linearnega razmerja med uporabnostjo lahkega gospodarskega vozila in njegovimi ciljnimi emisijami CO2 po formulah iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 510/2011, ker se lahko tako ohranita raznolikost na trgu lahkih gospodarskih vozil in zmožnost proizvajalcev, da izpolnijo različne potrebe potrošnikov, ter s tem prepreči kakršno koli neupravičeno izkrivljanje konkurence. Vendar bi bilo treba ta pristop posodobiti, da se upoštevajo najnovejši razpoložljivi podatki o registracijah novih lahkih gospodarskih vozil.

(11)

Komisija je v svoji oceni učinka ocenila razpoložljivost podatkov o odtisih in možnost, da odtis uporabi kot kazalnik uporabnosti v formulah iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 510/2011. Na podlagi navedene ocene je Komisija ugotovila, da bi bilo treba kot kazalnik uporabnosti v formuli za leto 2020 uporabiti maso.

(12)

V skladu z Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5) mora Komisija izvesti oceno učinka za pregled preskusnih postopkov, da bodo odražali dejansko vedenje vozil v zvezi z emisijami CO2. Z Uredbo (EU) št. 510/2011 se širi pregled preskusnih postopkov, tako da vključujejo lahka gospodarska vozila. Treba je spremeniti „novi evropski vozni cikel“ (NEDC), ki se zaenkrat uporablja, in s tem zagotoviti, da bo odražal dejanske pogoje vožnje, ter preprečiti podcenjevanje realnih vrednosti emisij CO2 in porabe goriva. Čim prej bi se bilo treba dogovoriti o novem, bolj realističnem in zanesljivem preskusnem postopku. Delo v tej smeri poteka v okviru razvoja globalnega usklajenega preskusnega postopka za lahka vozila (WLTP) znotraj Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, vendar še ni končano. Da bi zagotovili, da bodo specifične emisije CO2, navedene pri novih osebnih vozilih in lahkih gospodarskih vozilih, v večji meri usklajene z emisijami, ki dejansko nastanejo pri normalnih pogojih uporabe, bi morali začeti čim prej uporabljati WLTP. Ob upoštevanju tega so v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 510/2011 določene mejne vrednosti emisij za leto 2020, merjene v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 in Prilogo XII k Uredbi Komisije (ES) št. 692/2008 (6). Ko bodo preskusni postopki spremenjeni, bi bilo treba mejne vrednosti iz Priloge I k Uredbi (EU) št. 510/2011 prilagoditi, da se zagotovi primerljiva strogost za proizvajalce in razrede vozil. Zato bi morala Komisija izvesti obširno raziskavo o korelacijah med preskusnima cikloma NEDC in novim WLTP, da bi zagotovili, da slednji odraža dejanske pogoje vožnje.

(13)

Da bi zagotovili ustrezen prikaz dejanskih emisij po svetu in natančno primerljivost izmerjenih vrednosti CO2 bi morala Komisija zagotoviti, da bodo strogo določeni tisti elementi preskusnega postopka, ki bistveno vplivajo na izmerjene emisije CO2, kar bi proizvajalcem preprečevalo prilagajanje v preskusnem ciklu. Obravnavati bi morali razhajanja med vrednostmi emisij CO2 homologiranih vozil in emisijami vozil, ki so naprodaj, in pri tem preučiti tudi možnost uvedbe postopka za preskus skladnosti v uporabi, ki bi zagotavljal neodvisno preskušanje reprezentativnega vzorca vozil, ki so naprodaj, pa tudi načine obravnave primerov dokazanega bistvenega razhajanja med vrednostma emisij CO2 iz preskusa in prvotno homologiranega vozila.

(14)

Ker cilja te uredbe, in sicer opredelitve načinov za doseganje cilja za leto 2020 glede zmanjšanja emisij CO2 iz novih lahkih gospodarskih vozil, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(15)

Uredbo (EU) št. 510/2011 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 1 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Ta uredba od leta 2020 za nova lahka gospodarska vozila, registrirana v Uniji, določa cilj 147 g CO2/km za povprečne emisije CO2, izmerjene v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 in njenimi izvedbenimi ukrepi, ter inovativnimi tehnologijami.“;

2.

v členu 2 se doda naslednji odstavek:

„4.   Člen 4, člen 8(4)(b) in (c), člen 9 in člen 10(1)(a) in (c) se ne uporabljajo za proizvajalca, ki je skupaj z vsemi svojimi povezanimi podjetji odgovoren za manj kot 1 000 novih lahkih gospodarskih vozil, registriranih v Uniji v prejšnjem koledarskem letu.“;

3.

v členu 11(3) se črta zadnji stavek;

4.

člen 12 se spremeni:

5.

člen 13 se spremeni:

6.

v členu 14 se doda naslednji odstavek:

„2a.   Kadar odbor iz odstavka 1 ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.“;

7.

v točki 1 Priloge I se doda naslednja točka:

„(c)	od leta 2020: pri čemer: M = masa vozila v kilogramih (kg) M0 = vrednost, sprejeta v skladu s členom 13(5) a = 0,096.“.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/42

(1)

Sporočilo Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020) vsebuje poziv k temu, da bi imeli državljani možnost, da v polni meri sodelujejo na enotnem trgu, za to pa je treba izboljšati njihove možnosti in zaupanje pri čezmejnem kupovanju blaga in storitev, zlasti prek spleta.

(2)

Unija prispeva k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in k postavitvi potrošnikov v središče notranjega trga, tako da podpira in dopolnjuje politike držav članic pri njihovih prizadevanjih, da državljanom zagotovijo, da v celoti uživajo koristi notranjega trga in da jim je pri tem zagotovljena varnost, njihovi pravni in ekonomski interesi pa so ustrezno zaščiteni s konkretnimi ukrepi.

(3)

Z večletnim programom za potrošnike za obdobje 2014–2020 (v nadaljnjem besedilu: program) bi bilo treba zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov ter v celoti podpreti cilje strategije Evropa 2020 glede rasti in konkurenčnosti z vključitvijo specifičnih vprašanj, opredeljenih v tej strategiji, v zvezi z digitalno agendo za Evropo (za zagotovitev, da bo digitalizacija dejansko privedla do večje blaginje potrošnikov), trajnostno rastjo (s prehodom k bolj trajnostnim vzorcem porabe), socialnim vključevanjem (z upoštevanjem specifičnih okoliščin ranljivih potrošnikov in potreb starajočega se prebivalstva) in pametno pravno ureditvijo (med drugim s spremljanjem potrošniškega trga, kar bi pripomoglo k oblikovanju pametnih in ciljno usmerjenih ureditev).

(4)

Sporočilo Komisije z dne 22. maja 2012 z naslovom „Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti“ (v nadaljnjem besedilu: Agenda za potrošnike) s podporo interesom potrošnikov v vseh politikah Unije vzpostavlja strateški okvir za potrošniško politiko Unije v prihodnjih letih. Cilj Agende za potrošnike je oblikovati strategijo, s katero bi s političnimi ukrepi učinkovito in uspešno podpirali potrošnike skozi celo njihovo življenje, tako da bi zagotavljali varnost proizvodov in storitev, ki so jim na voljo, jih obveščali in izobraževali, podpirali organizacije, ki jih zastopajo, okrepili njihove pravice, jim nudili dostop do pravnega varstva in nadomestila škode ter zagotavljali izvrševanje potrošniške zakonodaje.

(5)

Med nedavnim upadom gospodarske rasti so se razkrile številne resne pomanjkljivosti in nedoslednosti na notranjem trgu, ki so škodljive za zaupanje potrošnikov in državljanov. Čeprav je treba upoštevati proračunske omejitve, v katerih Unija danes deluje, bi morala slednja vseeno zagotoviti ustrezna finančna sredstva za dosego ciljev programa ter bi zato morala podpirati strategijo Evropa 2020.

(6)

Odprava preostalih neupravičenih in nesorazmernih ovir za pravilno delovanje notranjega trga ter povečanje zaupanja državljanov v sistem, zlasti pri čezmejnih nakupih, sta bistvenega pomena za dokončanje notranjega trga. Unija bi si morala prizadevati za vzpostavitev pravih razmer za okrepitev položaja potrošnikov, tako da bi jim zagotovila zadostna orodja, znanje in kompetence za sprejemanje premišljenih odločitev na podlagi prejetih informacij ter jih ozaveščala.

(7)

V tej uredbi so upoštevane gospodarske, socialne in tehnične okoliščine ter spremljajoči nastajajoči izzivi. Z ukrepi, financiranimi v okviru programa, se bodo zlasti reševala vprašanja, povezana z globalizacijo, digitalizacijo, vse večjo kompleksnostjo odločitev, ki jih morajo sprejemati potrošniki, potrebo po prehodu k bolj trajnostnim vzorcem porabe, staranjem prebivalstva, socialno izključenostjo in problematiko ranljivih potrošnikov. Vključevanje interesov potrošnikov v vse politike Unije v skladu s členom 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je pomembna prednostna naloga. Usklajevanje z drugimi politikami in programi Unije je ključen del zagotavljanja celostnega upoštevanja interesov potrošnikov pri drugih politikah. Da bi spodbudili sinergije in se izognili podvajanju, bi morali drugi skladi in programi Unije zagotoviti finančno podporo za vključevanje interesov potrošnikov v svoja področja.

(8)

S programom bi bilo treba zagotoviti visoko raven varstva za vse potrošnike, pri tem pa posebno pozornost nameniti ranljivim potrošnikom, da se upošteva njihove posebne potrebe in okrepi njihove zmožnosti, kot je pozval že Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov (4). S programom bi bilo zlasti treba zagotoviti, da imajo ranljivi potrošniki dostop do informacij o blagu in storitvah, tako da bi imeli enake možnosti za svobodno in sprejemanje odločitev na podlagi prejetih informacij, še posebej zato, ker ranljivi potrošniki utegnejo imeti težave pri dostopanju do potrošniških informacij in njihovem razumevanju, zaradi česar so bolj izpostavljeni nevarnosti zavajanja.

(9)

V programu bi bilo treba zlasti upoštevati otroke, tudi s sodelovanjem z zainteresiranimi stranmi, da bi se zagotovila njihova zavezanost k odgovornemu oglaševanju, namenjenemu mladoletnikom, še posebej pa k boju proti zavajajočemu spletnemu oglaševanju.

(10)

Ukrepe bi bilo treba opredeliti v programu, v katerem je določen okvir Unije za njihovo financiranje. V skladu s členom 54 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta (5) je namen te uredbe zagotoviti pravno podlago za te ukrepe in za izvajanje programa. Ta uredba se opira na ukrepe, financirane v skladu s Sklepom št. 1926/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), in jih nadaljuje.

(11)

Pomembno je izboljšati varstvo potrošnikov. Za dosego tega splošnega cilja bi bilo treba določiti posebne cilje glede varnosti, obveščanja in izobraževanja potrošnikov, pa tudi podpiranja potrošniških organizacij na ravni Unije, pravic in pravnega varstva ter uresničevanja pravic potrošnikov. Vrednost in učinek ukrepov, sprejetih v okviru programa, bi bilo treba redno spremljati in ocenjevati, s čimer bi omogočili pametnejšo zasnovo politik v korist potrošnikov. Za namene ocenjevanja potrošniške politike in zlasti natančnega učinka sprejetih ukrepov bi bilo treba razviti kazalnike, njihovo vrednost pa bi bilo treba preučiti v širšem kontekstu.

(12)

Pomembno je okrepiti zaupanje potrošnikov. Za dosego tega cilja je treba povečati možnosti za ukrepanje, predvsem z ustreznim finančnim podpiranjem potrošniških organizacij na ravni Unije in evropskih potrošniških centrov, ob upoštevanju njihove pomembne vloge pri zagotavljanju informacij in pomoči potrošnikom glede njihovih pravic, podpori potrošnikom v potrošniških sporih, zlasti v zvezi z dostopanjem do ustreznih mehanizmov za reševanje teh sporov, in uveljavljanju interesov potrošnikov pri ustreznem delovanju notranjega trga. Navedene organizacije in centri bi morali biti zmožni okrepiti varstvo in zaupanje potrošnikov z ukrepanjem na terenu ter nudenjem individualizirane pomoči, informacij in izobraževanja posameznikom.

(13)

Treba je opredeliti upravičene ukrepe, s katerimi bodo doseženi navedeni cilji.

(14)

Treba je opredeliti kategorije morebitnih upravičencev do nepovratnih sredstev.

(15)

V to uredbo je, brez vpliva na proračunska pooblastila Evropskega parlamenta in Sveta, kot so določena v PDEU, vključen referenčni finančni znesek za program v smislu točke 17 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (7).

(16)

V duhu načel dobrega finančnega poslovodenja, preglednosti in prožnosti pri izvajanju programa bi bilo treba dovoliti nadaljnji obstoj izvajalske agencije, če so izpolnjene vse zahteve iz Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 (8).

(17)

Odhodke skladov Unije in držav članic na področju varstva potrošnikov, izobraževanja, pravic in izvrševanja bi bilo treba bolje usklajevati ter tako zagotoviti dopolnjevanje, večjo učinkovitost in prepoznavnost ter doseči večje proračunske sinergije.

(18)

V Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru je predvideno sodelovanje na področju varstva potrošnikov med Unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter državami Evropskega združenja za prosto trgovino, ki sodelujejo v okviru Evropskega gospodarskega prostora, na drugi strani. Prav tako bi bilo treba določiti, da v programu lahko sodelujejo tudi druge države, zlasti sosednje države Unije in države, ki so zaprosile za članstvo v Uniji, države kandidatke ali države pristopnice.

(19)

Zaradi globalizacije proizvodne verige in vse večje soodvisnosti trgov bi bilo treba v okviru izvajanja programa spodbujati sodelovanje s tretjimi državami, ki ne sodelujejo pri programu, ob upoštevanju vseh ustreznih sporazumov med zadevnimi državami in Unijo.

(20)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s prilagajanjem kazalnikov iz Priloge II zaradi upoštevanja sprememb zakonodajnega okvira na področju varstva potrošnikov in v zvezi s spremembo Priloge I s črtanjem zadevnih specifičnih ukrepov zaradi upoštevanja izsledkov iz ocenjevalnega poročila Komisije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(21)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s sprejemanjem letnih delovnih programov. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Ker v programu niso določena merila za varnost proizvodov, temveč je njegov cilj zagotoviti finančno podporo orodjem za izvajanje politike na področju varnosti proizvodov, in ker gre za razmeroma majhen znesek, je primerno, da se uporablja svetovalni postopek.

(22)

Finančni interesi Unije bi morali biti v celotnem ciklu odhodkov zaščiteni s sorazmernimi ukrepi, vključno s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem nepravilnosti, povračilom izgubljenih, neupravičeno plačanih ali nepravilno uporabljenih sredstev ter po potrebi upravnimi in denarnimi kaznimi v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 966/2012.

(23)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi čezmejne narave obravnavanih vprašanj, temveč se zaradi večje primernosti ukrepov Unije lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(24)

Sklep št. 1926/2006/ES bi bilo treba razveljaviti.

(25)

Primerno je zagotoviti gladek in neprekinjen prehod med programom ukrepov Skupnosti na področju potrošniške politike (2007–2013), vzpostavljenim s Sklepom št. 1926/2006/ES, in tem programom, zlasti glede nadaljevanja večletnih ukrepov ter ocenjevanja uspehov prejšnjega programa in področij, ki jim je treba posvetiti več pozornosti. Poleg tega je primerno uskladiti trajanje tega programa s trajanjem večletnega finančnega okvira za obdobje 2014-2020 iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 (10). Zato bi se ta program moral uporabljati od 1. januarja 2014. Odhodke v zvezi z upravljanjem ukrepov, ki ne bodo zaključeni do konca leta 2020, bi bilo treba od 1. januarja 2021 po potrebi kriti z odobritvami za tehnično in upravno pomoč –

(a)

cilj I – varnost: utrditi in okrepiti varnost proizvodov z učinkovitim nadzorom trga po vsej Uniji.

Ta cilj se bo meril zlasti z delovanjem in učinkovitostjo sistema hitre izmenjave informacij EU o nevarnih potrošniških proizvodih (RAPEX);

(b)

cilj II – obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter podpora potrošniškim organizacijam: izboljšati izobraževanje, obveščanje in ozaveščanje potrošnikov o njihovih pravicah, razviti podatkovno in informacijsko podlago za potrošniško politiko in zagotavljati podporo potrošniškim organizacijam, pri tem pa upoštevati tudi posebne potrebe ranljivih potrošnikov;

(c)

cilj III – pravice in pravno varstvo: razviti in okrepiti pravice potrošnikov, zlasti s pametnimi regulativnimi ukrepi ter izboljšanjem dostopa do preprostega, učinkovitega, hitrega in cenovno ugodnega pravnega varstva, vključno z alternativnim reševanjem sporov.

Ta cilj se bo meril zlasti z uporabo alternativnega reševanja sporov pri čezmejnih sporih, z delovanjem sistema spletnega reševanja sporov na ravni vse Unije in z deležem potrošnikov, ki se bodo na problem, s katerim so se soočili, odzvali s sprožitvijo ustreznih postopkov;

(d)

cilj IV – izvrševanje: podpreti uveljavljanje pravic potrošnikov s krepitvijo sodelovanja med nacionalnimi izvršilnimi organi in s svetovanjem potrošnikom.

Ta cilj se bo meril zlasti s stopnjo pretoka informacij, uspešnostjo sodelovanja v okviru mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov ter dejavnostjo evropskih potrošniških centrov in ravnjo njihove prepoznavnosti med potrošniki.

Visokokakovostno obveščanje in udeležba potrošnikov sta medsektorski prednostni nalogi in sta zato, kadar koli je mogoče, izrecno vključeni v vse sektorske cilje in ukrepe, ki so financirani v okviru programa.

(a)

za cilj I – varnost:

(b)

za cilj II – obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter podpora potrošniškim organizacijam:

(c)

za cilj III – pravice in pravno varstvo:

(d)

za cilj IV – izvrševanje:

(a)

so nevladne, neprofitne, neodvisne od industrijskih, komercialnih, poslovnih ali drugih nasprotujočih si interesov, njihovi glavni cilji in dejavnosti pa so spodbujanje in varovanje zdravja, varnosti, ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov v Uniji;

(b)

so pooblaščene, da zastopajo interese potrošnikov na ravni Unije, s strani organizacij iz vsaj polovice držav članic, ki v skladu z nacionalnimi pravili ali praksami predstavljajo potrošnike ter so dejavne na regionalni ali nacionalni ravni.

(a)

so nevladne, neprofitne, neodvisne od interesov industrije, komercialnih, poslovnih ali drugih nasprotujočih si interesov, njihovi glavni cilji in dejavnosti pa so spodbujanje in varovanje zdravja, varnosti, ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov;

(b)

izvajajo vse naslednje dejavnosti: zagotavljajo formalni mehanizem, prek katerega predstavniki potrošnikov iz Unije in tretjih držav prispevajo k političnim razpravam in politikam, organizirajo srečanja z uradniki in oblikovalci politik zaradi uveljavljanja in zagovarjanja interesov potrošnikov pri javnih organih, opredeljujejo skupna potrošniška vprašanja in izzive, uveljavljajo mnenja potrošnikov v okviru dvostranskih odnosov med Unijo in tretjimi državami, prispevajo k izmenjavi in razširjanju strokovnega znanja v zvezi s potrošniškimi vprašanji v Uniji in tretjih državah ter poznavanja teh vprašanj, pa tudi pripravljajo priporočila politik.

(a)

so nevladni, neprofitni, neodvisni od interesov industrije, komercialnih, poslovnih ali drugih nasprotujočih si interesov, med njihovimi glavnimi cilji in dejavnostmi pa sta spodbujanje in varovanje interesov potrošnikov;

(b)

so dejavni v vsaj polovici držav članic.

(a)

države Evropskega združenja za prosto trgovino, sodelujoče v okviru Evropskega gospodarskega prostora, v skladu s pogoji, določenimi v Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru;

(b)

tretje države, zlasti države pristopnice, države kandidatke in potencialne kandidatke ter države, za katere se uporablja evropska sosedska politika, v skladu s splošnimi načeli in splošnimi pogoji za njihovo sodelovanje pri programih Unije, določenimi v ustreznih okvirnih sporazumih, sklepih Pridružitvenega sveta ali podobnih sporazumih.

(a)

nepovratna sredstva za delovanje potrošniških organizacij na ravni Unije, kot so opredeljene v členu 5(1), ne presegajo 50 % upravičenih stroškov;

(b)

nepovratna sredstva za delovanje mednarodnih subjektov, ki spodbujajo načela in politike, ki prispevajo k ciljem programa, kot so opredeljeni v členu 5(2), ne presegajo 50 % upravičenih stroškov;

(c)

nepovratna sredstva za delovanje subjektov na ravni Unije, ustanovljenih zaradi usklajevanja izvršilnih ukrepov na področju varnosti proizvodov in v ta namen priznanih z zakonodajo Unije, kot so opredeljeni v členu 5(3), ne presegajo 95 % upravičenih stroškov;

(d)

nepovratna sredstva subjektom na ravni vse Unije za ukrepe za razvoj kodeksov ravnanja, najboljših praks in smernic za primerjavo cen, kakovosti in trajnosti proizvodov, kot so opredeljeni v členu 5(4), ne presegajo 50 % upravičenih stroškov;

(e)

nepovratna sredstva za organizacijo dogodkov predsedstva v zvezi s potrošniško politiko Unije za nacionalne organe države članice, ki predseduje sestavam Sveta, razen Svetu za zunanje zadeve, ali subjekte, ki jih ta država članica določi, ne presegajo 50 % upravičenih stroškov;

(f)

nepovratna sredstva za ukrepe za organe držav članic, pristojnih za potrošniške zadeve, in ustrezne organe tretjih držav, sodelujočih v skladu s členom 7, kot so opredeljeni v členu 5(6), ne presegajo 50 % upravičenih stroškov, razen kadar so ukrepi izredno koristni, ko prispevek Unije k upravičenim stroškom ne sme preseči 70 %;

(g)

nepovratna sredstva za izmenjavo uradnikov, odgovornih za izvrševanje zakonodaje. iz držav članic in tretjih držav, sodelujočih v skladu s členom 7, kot so opredeljeni v členu 5(7), ki zajemajo potne stroške in dnevnice;

(h)

nepovratna sredstva za ukrepe za subjekte, ki jih je določila država članica ali tretja država iz člena 7, kot so opredeljeni v členu 5(8), ne presegajo 70 % upravičenih stroškov;

(i)

nepovratna sredstva za ukrepe za nacionalna pritožbena telesa, kot so opredeljena v členu 5(9), ne presegajo 50 % upravičenih stroškov.

(a)

kar zadeva nepovratna sredstva, dodeljena organom, priglašenim Komisiji za namene Uredbe (ES) št. 2006/2004, vključujejo vsaj šest držav članic ali zadevajo kršitve, ki povzročajo ali bodo verjetno povzročile škodo v dveh ali več državah članicah;

(b)

kar zadeva nepovratna sredstva, dodeljena organom, pristojnim za varnost potrošniških proizvodov, vključujejo vsaj deset držav članic, ki sodelujejo v evropski mreži organov držav članic, pristojnih za varnost proizvodov, iz člena 10 Direktive 2001/95/ES ali prispevajo k izvajanju dejavnosti nadzora trga, predvidenih v pravnem aktu Unije, na področju varnosti potrošniških proizvodov.

(a)

izvajanje ukrepov v skladu s členom 4 in Prilogo I k tej uredbi ter okvirna dodelitev finančnih sredstev;

(b)

časovni razpored načrtovanih razpisov za zbiranje ponudb in predlogov.

(a)

do 30. septembra 2017:

(b)

po potrebi do 31. decembra 2017 predloži zakonodajni predlog ali – ob upoštevanju odstavka 3 – sprejme delegirani akt.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/57

(1)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 2008/97 (2) so bila na Komisijo prenesena pooblastila za sprejetje podrobnih pravil, potrebnih za izvajanje posebnih režimov za uvoz oljčnega olja in drugih kmetijskih proizvodov s poreklom iz Turčije. Obenem so bila Komisiji podeljena tudi pooblastila za sprejetje prilagoditev navedene uredbe, če se posebni režimi, določeni v ustreznem pridružitvenem sporazumu, spremenijo.

(2)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 779/98 (3) so bila na Komisijo prenesena pooblastila za sprejetje posebnih podrobnih pravil za uporabo uvoznega režima za proizvode iz Priloge I k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), ki izvirajo iz Turčije in se lahko uvažajo v Unijo pod pogoji, določenimi v Sklepu št. 1/98 Pridružitvenega sveta ES-Turčija (4).

(3)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 1506/98 (5) so bila na Komisijo prenesena pooblastila za preklic opustitvenih ukrepov iz navedene uredbe, ko se odstranijo ovire za preferencialni izvoz iz Unije v Turčijo.

(4)

Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe bi bilo treba pooblastila, ki so bila na Komisijo prenesena na podlagi uredb (ES) št. 2008/97, (ES) št. 779/98 in (ES) št. 1506/98, uskladiti s členoma 290 in 291 PDEU.

(5)

Da bi dopolnili oziroma spremenili nekatere nebistvene elemente Uredbe (ES) št. 2008/97, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s potrebnimi spremembami uredbe, če se spremenijo sedanji pogoji posebnih režimov, določenih v pridružitvenem sporazumu, zlasti kar zadeva zneske, ali če se sklene nov sporazum. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(6)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja uredb (ES) št. 2008/97, (ES) št. 779/98 in (ES) št. 1506/98, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(7)

Uredbe (ES) št. 2008/97, (ES) št. 779/98 in (ES) št. 1506/98 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člena 7 in 8 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 7

Komisija z izvedbenimi akti sprejme pravila, ki so potrebna za uporabo posebnih uvoznih režimov, določenih v tej uredbi. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 8b(2).

Člen 8

Da bi zagotovili spoštovanje mednarodnih zavez in v primerih, ko se Svet odloči, da bo potrdil spremembe sedanjih pogojev posebnih režimov, kot so določeni v pridružitvenem sporazumu ali sklenil nov sporazum, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 8a glede posledičnih sprememb te uredbe.“;

2.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 8a

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 8 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 9. aprila 2014. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 8 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 8, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 8b

1.   Komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen s členom 229 Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar je treba pridobiti mnenje odbora na podlagi pisnega postopka, se ta postopek zaključi brez izida, če se v roku za izdajo mnenja za to odloči predsednik odbora ali če to zahteva vsaj četrtina članov odbora.

1.

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Komisija z izvedbenimi akti sprejme pravila, potrebna za uporabo uvoznega režima za proizvode s seznama v Prilogi I k Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki izvirajo iz Turčije in se uvažajo v Unijo pod pogoji, določenimi v Sklepu št. 1/98 Pridružitvenega sveta ES-Turčija. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 2a(2).“;

2.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 2a

1.   Komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen s členom 229 Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar je treba pridobiti mnenje odbora na podlagi pisnega postopka, se ta postopek zaključi brez izida, če se v roku za izdajo mnenja za to odloči predsednik odbora ali če to zahteva vsaj četrtina članov odbora.

1.

člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

Komisija z izvedbenimi akti ukine opustitvene ukrepe iz člena 2, ko se odstranijo ovire za preferencialni izvoz iz Unije v Turčijo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 3a(2).“;

2.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 3a

1.   Komisiji pomaga Odbor za skupno ureditev kmetijskih trgov, ustanovljen s členom 229 Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar je treba pridobiti mnenje odbora na podlagi pisnega postopka, se ta postopek zaključi brez izida, če se v roku za izdajo mnenja za to odloči predsednik odbora ali če to zahteva vsaj četrtina članov odbora.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/61

(1)

Izoblikovanje celovite podobe o razvoju investiranja v energetsko infrastrukturo v Uniji je bistvenega pomena za razvoj energetske politike Unije in za Komisijo, da lahko opravlja svoje naloge na področju energetike. Razpoložljivost rednih in najnovejših podatkov in informacij bi Komisiji morala omogočiti, da opravi potrebne primerjave in ocenjevanja ter predlaga primerne ukrepe na podlagi ustreznih številskih podatkov in analiz, zlasti glede prihodnjega ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem na področju energetike.

(2)

Razmere na področju energetike v Uniji in zunaj nje so se v zadnjih letih občutno spremenile, zato so postale naložbe v energetsko infrastrukturo bistvenega pomena za zagotavljanje oskrbe Unije z energijo, delovanje notranjega trga ter za prehod na nizkoogljični energetski sistem, s katerim je Unija pričela.

(3)

Nove razmere na področju energetike zahtevajo večje investiranje v vse vrste infrastrukture v vseh energetskih sektorjih ter razvoj novih vrst infrastrukture in novih tehnologij, ki jih bo trg sprejel. Liberalizacija energetskega sektorja in nadaljnja integracija notranjega trga zagotavljata gospodarskim subjektom pomembnejšo vlogo pri investiranju. Hkrati bodo nove zahteve politike, na primer cilji na področju mešanice goriv, spremenile politike držav članic glede nove in/ali posodobljene energetske infrastrukture.

(4)

V tem smislu bi bilo treba investiranju v energetsko infrastrukturo v Uniji nameniti večjo pozornost, zlasti zato, da bi se lažje predvidele težave in spodbujale najboljše prakse ter da bi bil prihodnji razvoj energetskega sistema Unije preglednejši.

(5)

Komisija in zlasti njen observatorij za energetski trg bi zato morala imeti na voljo natančne podatke in informacije o investicijskih projektih, vključno s projekti opustitve obratovanja, v najpomembnejših sestavnih delih energetskega sistema Unije.

(6)

Podatki in informacije o predvidljivem razvoju zmogljivosti proizvodnje, prenosa in skladiščenja ter o projektih v različnih energetskih sektorjih koristijo Uniji in so pomembni za prihodnje investicije. Zato je treba Komisiji zagotoviti, da bo uradno obveščena o investicijskih projektih, v katerih se je izgradnja ali opustitev obratovanja že začela ali glede katerih je bila končna odločitev o investicijah že sprejeta.

(7)

V skladu s členoma 41 in 42 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Pogodba Euratom) morajo podjetja uradno obvestiti Komisijo o svojih investicijskih projektih. Te informacije je treba dopolniti zlasti z rednim poročanjem o izvajanju investicijskih projektov. To dodatno poročanje ne posega v člene 41 do 44 Pogodbe Euratom. Vendar bi se bilo treba, če je le mogoče, izogniti nalaganju dvojnega bremena podjetjem.

(8)

Da bi imela Komisija usklajeno mnenje o prihodnjih razvojnih gibanjih celotnega energetskega sektorja Unije, je potreben harmoniziran poročevalni okvir za investicijske projekte, temelječ na posodobljenih kategorijah uradnih podatkov in informacij, ki jih morajo poslati države članice.

(9)

Države članice bi morale v ta namen Komisijo uradno obvestiti o podatkih in informacijah o investicijskih projektih v energetski infrastrukturi, ki se načrtujejo ali potekajo na njihovem ozemlju, povezanih s proizvodnjo, skladiščenjem in transportom nafte, zemeljskega plina, električne energije, vključno z energijo iz obnovljivih virov, premoga in lignita ter soproizvodnjo električne energije in uporabne toplote, proizvodnjo biogoriv ter zajemanjem, transportom in skladiščenjem ogljikovega dioksida. Države članice bi Komisijo morale uradno obvestiti tudi o podatkih in informacijah o investicijskih projektih v zvezi z električnimi in plinskimi povezavami s tretjimi državami. Za zadevna podjetja bi morala veljati obveznost uradnega obveščanja zadevnih držav članic o takih podatkih in informacijah.

(10)

Glede na časovni okvir investicijskih projektov v energetskem sektorju bi moralo poročanje vsaki dve leti zadoščati.

(11)

Da bi se izognili nesorazmerno velikim upravnim bremenom in kar najbolj zmanjšali stroške državam članicam in podjetjem, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, bi ta uredba državam članicam in podjetjem morala omogočiti, da se izvzamejo iz obveznosti poročanja, pod pogojem, da je Komisija že prejela enakovredne informacije na podlagi pravnih aktov Unije na področju energije, katerih namen je doseči cilje konkurenčnosti energetskih trgov Unije, vzdržnosti energetskega sistema Unije in zanesljive oskrbe Unije z energijo. Zato bi se bilo treba izogniti vsakršnemu podvajanju zahtev po poročanju, določenim v tretjem svežnju ukrepov za notranji trg električne energije in zemeljskega plina. Za zmanjšanje bremena poročanja bi morala Komisija državam članicam nuditi podporo z namenom pojasnitve, v katerih primerih šteje, da podatki ali informacije, o katerih je že bila uradno obveščena na podlagi drugih pravnih aktov, izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.

(12)

Da bi Komisija in zlasti njen observatorij za energetski trg zagotovila obdelavo podatkov ter preprostejšo in varno uradno obveščanje o podatkih, bi morala imeti možnost izvesti vse ustrezne ukrepe v ta namen, zlasti uporabiti integrirana orodja in postopke IT, kar bi moralo zagotoviti zaupnost podatkov ali informacij, o katerih je bila Komisija uradno obveščena.

(13)

Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo izvajajo države članice, ureja Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo izvaja Komisija, pa ureja Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Ta uredba teh določb ne spreminja.

(14)

Države članice ali njihovi pooblaščeni subjekti in Komisija bi morali ohraniti zaupnost poslovno občutljivih podatkov ali informacij. Države članice ali njihovi pooblaščeni subjekti bi morali takšne podatke in informacije, razen podatkov in informacij v zvezi s projekti čezmejnega prenosa, agregirati na nacionalni ravni, preden jih predložijo Komisiji. Komisija bi morala po potrebi dodatno agregirati te podatke, in sicer tako, da nobenih podrobnosti o posameznih podjetjih ali instalacijah ne bi bilo mogoče razkriti ali jih ugotoviti s sklepanjem.

(15)

Komisija in zlasti njen observatorij za energetski trg bi morala zagotavljati redno in medsektorsko analizo strukturnega razvoja in perspektiv energetskega sistema Unije ter, kadar je primerno, bolj podrobno analizo nekaterih vidikov tega energetskega sistema. Ta analiza bi morala z ugotavljanjem morebitnih infrastrukturnih in investicijskih vrzeli z namenom doseganja ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem prispevati zlasti k bolj zanesljivi oskrbi z energijo. Obenem bi ta analiza morala prispevati k razpravi na ravni Unije v zvezi z energetskimi infrastrukturami, zaradi česar bi jo bilo treba posredovati Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, na voljo pa bi morala biti tudi zainteresiranim osebam.

(16)

Medsektorska analiza Komisije ter podatki in informacije, ki jih ta objavi na podlagi te uredbe, bodo lahko koristni za mala in srednje velika podjetja pri njihovem načrtovanju investicij.

(17)

Komisiji lahko pri oblikovanju splošnega razumevanja morebitnih infrastrukturnih vrzeli in s tem povezanih nevarnosti ter pri spodbujanju večje preglednosti prihodnjih razvojnih gibanj pomagajo strokovnjaki iz držav članic ali kateri koli drugi ustrezni strokovnjaki, kar je posebej pomembno za nove udeležence na trgu.

(18)

Ta uredba bi morala nadomestiti Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 617/2010 (5), ki jo je 6. septembra 2012 razveljavilo Sodišče Evropske unije (6) in čigar učinki se ohranijo do začetka veljavnosti nove uredbe. Razveljavitev Uredbe (EU, Euratom) št. 617/2010 na podlagi sodbe Sodišča bi zato morala začeti učinkovati z začetkom veljavnosti te uredbe. Poleg tega bi morala ta uredba razveljaviti Uredbo Sveta (ES) št. 736/96 (7), ki je bila razveljavljena z razveljavljeno Uredbo (EU, Euratom) št. 617/2010.

(19)

Oblika in tehnične podrobnosti uradnega obveščanja Komisije o podatkih in informacijah o investicijskih projektih na področju energetske infrastrukture so določene v Uredbi Komisije (EU, Euratom) št. 833/2010 (8). Uredba (EU, Euratom) št. 833/2010 bi se morala uporabljati do njene revizije, ki bo sledila sprejetju te uredbe.

(20)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se te cilje zaradi njihovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

1.

„infrastruktura“ pomeni vsako vrsto instalacij ali del instalacije, povezan s proizvodnjo, prenosom in skladiščenjem, vključno s povezavami med Unijo in tretjimi državami;

2.

„investicijski projekti“ pomeni projekte, katerih namen je:

3.

„končna odločitev o investicijah“ pomeni odločitev na ravni podjetja, da dokončno nameni sredstva za investicijsko fazo projekta;

4.

„investicijska faza“ pomeni fazo, med katero poteka izgradnja ali opustitev obratovanja ter nastanejo kapitalski stroški in ki izključuje fazo načrtovanja;

5.

„faza načrtovanja“ pomeni fazo, med katero se pripravi načrt izvajanja projekta in ki vključuje, kjer je to ustrezno, oceno izvedljivosti, pripravljalne in tehnične študije, pridobitev dovoljenj in pooblastil ter nastale kapitalske stroške;

6.

„investicijski projekti, ki potekajo“ pomeni investicijske projekte, pri katerih se je gradnja že začela in so kapitalski stroški že nastali;

7.

„opustitev obratovanja“ pomeni fazo, pri kateri se infrastruktura trajno vzame iz obratovanja;

8.

„proizvodnja“ pomeni proizvodnjo električne energije in predelavo goriv, vključno z biogorivi;

9.

„prenos“ pomeni transport energetskih virov ali proizvodov ali ogljikovega dioksida po omrežju, zlasti:

10.

„zajemanje“ pomeni postopek zajemanja ogljikovega dioksida iz industrijskih instalacij za skladiščenje;

11.

„skladiščenje“ pomeni stalno ali začasno shranjevanje energije ali energetskih virov v nadzemni ali podzemni infrastrukturi ali v geoloških skladiščnih lokacijah ali shranjevanje ogljikovega dioksida v podzemnih geoloških formacijah;

12.

„podjetja“ pomeni vse fizične ali pravne, zasebne ali javne osebe, ki odločajo o investicijskih projektih ali jih izvajajo;

13.

„energetski viri“ pomeni:

14.

„posebno telo“ pomeni telo, ki je v skladu s katerim koli pravnim aktom Unije na področju energije pooblaščeno za pripravo in sprejetje večletnih razvojnih načrtov omrežij in investicijskih načrtov za energetsko infrastrukturo za celotno Unijo, kot sta Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) iz člena 4 Uredbe (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za plin (ENTSO-G) iz člena 4 Uredbe (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (10);

15.

„agregirani podatki“ pomeni podatke, ki so agregirani na ravni ene ali več držav članic.

(a)

zadevna država članica oziroma njen pooblaščeni subjekt Komisijo že uradno obvestil(-a) o podatkih oziroma informacijah, ki so enakovredne tistim, ki jih zahteva ta uredba, ter navedel(-a) datum tega uradnega obvestila in zadevni pravni akt, ali

(b)

posebno telo zadolženo za pripravo večletnega investicijskega načrta za energetsko infrastrukturo na ravni Unije ter v ta namen zbira podatke in informacije, ki so enakovredni tistim, ki jih zahteva ta uredba. V tem primeru in za namene te uredbe to posebno telo Komisijo uradno obvesti o vseh zadevnih podatkih in informacijah.

(a)

obseg zmogljivosti, ki se načrtuje ali gradi;

(b)

vrsta in glavne značilnosti infrastrukture ali zmogljivosti, ki se načrtuje ali gradi, pa tudi lokacija projektov čezmejnega prenosa, če je to ustrezno;

(c)

leto predvidenega začetka obratovanja;

(d)

uporabljena vrsta energetskega vira;

(e)

instalacije, s katerimi se bo mogoče odzivati na krizo pri oskrbi, na primer oprema za povratne tokove ali za prehod na drugo gorivo; in

(f)

oprema sistemov za zajemanje ogljika ali mehanizmi za nadgradnjo sistemov za zajemanje in skladiščenje ogljika.

(a)

lastnosti in zmogljivosti zadevne infrastrukture in

(b)

leto predvidene opustitve obratovanja.

(a)

celotni obseg instaliranih zmogljivosti proizvodnje, prenosa in skladiščenja, ki se uporabljajo ob začetku zadevnega poročevalskega leta ali katerih delovanje je prekinjeno za obdobje, daljše od treh let; in

(b)

ustrezne informacije o zamudah in/ali ovirah pri izvajanju investicijskega projekta, kadar so te na voljo državam članicam, njihovim pooblaščenim subjektom ali zadevnemu posebnemu telesu.

(a)

določiti potencialna prihodnja neskladja med povpraševanjem in ponudbo na področju energije, ki so pomembna za energetsko politiko Unije, vključno z delovanjem notranjega energetskega trga, pri čemer se posebna pozornost nameni potencialnim prihodnjim pomanjkljivostim in napakam pri infrastrukturi za proizvodnjo in prenos;

(b)

ugotavljati ovire za investicije in spodbujati najboljše prakse za njihovo odstranjevanje;

(c)

povečati preglednost za udeležence in morebitne nove udeležence na trgu.

(a)

morebitno razširitev področja uporabe te uredbe, tako da bi vključevala:

(b)

ali bi bilo treba znižati mejne vrednosti za instalacije za energijo iz obnovljivih virov.

20.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 84/69

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 2368/2002 (2) določa sistem, ki ga Unija uporablja pri potrjevanju ter uvoznem in izvoznem nadzoru nad surovimi diamanti za namene izvajanja sistema potrjevanja procesa Kimberley.

(2)

Grenlandija ni del ozemlja Unije, vendar je vključena v seznam čezmorskih držav in ozemelj, določenih v Prilogi II k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU). V skladu s členom 198 PDEU je namen pridruževanja čezmorskih držav in ozemelj Uniji spodbujati gospodarski in socialni razvoj čezmorskih držav in ozemelj ter vzpostavljati tesne gospodarske odnose med njimi in Unijo kot celoto.

(3)

Sklep Sveta 2014/136/EU (3) določa pravila in postopke, ki Grenlandiji v okviru sodelovanja z Unijo omogočajo udeležbo v sistemu potrjevanja procesa Kimberley za surove diamante. Tako sodelovanje bi okrepilo gospodarske odnose med Unijo in Grenlandijo na področju industrije diamantov, Grenlandiji pa bi omogočilo izvoz surovih diamantov, opremljenih s potrdilom EU, izdanim za namene sistema potrjevanja, kar naj bi spodbudilo gospodarski razvoj Grenlandije.

(4)

Uredbo (ES) št. 2368/2002 bi bilo treba spremeniti, da bi navedeni sklep 2014/136/EU lahko začel veljati in da bi se Grenlandija vključila v sistem potrjevanja.

(5)

V skladu s tem bo Grenlandiji prepovedano uvažati surove diamante iz udeleženca, ki ni Unija, ali jih vanj izvažati, če ti surovi diamanti ne bodo opremljeni z veljavnim potrdilom. Spremembe iz te uredbe bodo omogočale izvoz surovih diamantov z Grenlandije v tretje države, če jih bo spremljalo potrdilo EU.

(6)

Poleg obstoječega pogoja za potrjevanje, namreč predložitev dokaza, da so bili surovi diamanti v Unijo uvoženi na zakonit način, bi bilo treba uvesti alternativen pogoj za diamante, izkopane in pridobljene na Grenlandiji, ki nikoli prej niso bili izvoženi, namreč predložitev dokaza o tem.

(7)