6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/1

(1)

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: EKČP) ter člen 14 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: MPDPP) določajo pravico do poštenega sojenja. Člen 48(2) Listine zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe.

(2)

Unija si je zadala cilj ohraniti in razviti območje svobode, varnosti in pravice. V skladu s sklepi predsedstva Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, zlasti s točko (33) sklepov, bi moralo načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov postati temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah v Uniji, saj bi se z okrepljenim vzajemnim priznavanjem in potrebnim približevanjem zakonodaje izboljšala sodelovanje med pristojnimi organi in sodno varstvo pravic posameznika.

(3)

Na podlagi člena 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) temelji „pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb …“.

(4)

Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg vzajemnega priznavanja je močno odvisen od več elementov, ki vključujejo mehanizme za varovanje pravic osumljenih ali obdolženih oseb in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje uresničevanje načela vzajemnega priznavanja.

(5)

Čeprav so države članice pogodbenice EKČP in MPDPP, izkušnje kažejo, da to samo po sebi ne zagotavlja vedno zadostnega zaupanja v kazenskopravne sisteme drugih držav članic.

(6)

Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko deluje učinkovito le v duhu zaupanja, v katerem ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanja v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno uporabo teh pravil. Za okrepitev medsebojnega zaupanja so potrebna podrobna pravila o varstvu procesnih pravic in jamstev, ki izhajajo iz Listine, EKČP in MPDPP. Prav tako je treba s to direktivo in z drugimi ukrepi v Uniji nadalje razviti minimalne standarde iz Listine in EKČP.

(7)

V členu 82(2) PDEU je določeno, da se uvedejo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in s katerimi je olajšano vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V navedenem členu je določeno, da so „pravice posameznikov v kazenskem postopku“ eno izmed področij, na katerih se lahko uvedejo minimalna pravila.

(8)

Skupna minimalna pravila bi morala privesti do okrepljenega zaupanja v kazenskopravne sisteme vseh držav članic, to pa bi moralo voditi do učinkovitejšega pravosodnega sodelovanja v duhu medsebojnega zaupanja ter do spodbujanja kulture temeljnih pravic v Uniji. Takšna skupna minimalna pravila bi prav tako morala odpraviti ovire za prosto gibanje državljanov na ozemlju vseh držav članic. Takšna skupna minimalna pravila bi bilo treba uvesti v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku, pravico do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in pravico do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti.

(9)

Svet je 30. novembra 2009 sprejel Resolucijo o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih (v nadaljnjem besedilu: načrt) (3). V načrtu je predvideno postopno sprejetje ukrepov glede pravice do prevajanja in tolmačenja (ukrep A), pravice do obveščenosti o pravicah in obtožbi (ukrep B), pravice do pravnega svetovanja in pravne pomoči (ukrep C), pravice do komuniciranja s sorodniki, delodajalci in konzularnimi organi (ukrep D) ter glede posebnega varstva za osumljene ali obdolžene osebe, ki spadajo med ranljive osebe (ukrep E). V načrtu je poudarjeno, da je vrstni red pravic le okviren, kar pomeni, da se lahko spreminja v skladu s prednostnimi nalogami. Načrt je zasnovan tako, da deluje kot celota; njegove koristi bodo popolnoma razvidne šele, ko bodo izvedeni vsi njegovi sestavni deli.

(10)

Evropski svet je 11. decembra 2009 pozdravil načrt in ga vključil v Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (4) (točka 2.4). Pri tem je poudaril, da načrt ni izčrpen, ter pozval Komisijo, naj preuči nadaljnje elemente minimalnih procesnih pravic osumljenih in obdolženih oseb ter oceni, ali je treba za boljše sodelovanje na tem področju preučiti tudi druga vprašanja, na primer domnevo nedolžnosti.

(11)

Do zdaj sta bila sprejeta dva ukrepa na podlagi načrta, in sicer Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (5) ter Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (6).

(12)

Ta direktiva določa minimalna pravila glede pravice do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku ter v postopku za izvedbo evropskega naloga za prijetje na podlagi Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (7) (v nadaljnjem besedilu: postopki na podlagi evropskega naloga za prijetje) in pravice do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti v kazenskem postopku in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti. S tem spodbuja uporabo Listine, zlasti členov 4, 6, 7, 47 in 48 Listine, ter nadgrajuje člene 3, 5, 6 in 8 EKČP, kot jih razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, ki v svoji sodni praksi stalno določa standarde o pravici do dostopa do odvetnika. V navedeni sodni praksi je med drugim določeno, da je zaradi poštenosti postopka treba zagotoviti, da lahko osumljena ali obdolžena oseba koristi vse storitve, ki so posebej povezane s pravno pomočjo. Odvetnik osumljenih ali obdolženih oseb bi tako moral imeti možnost, da brez omejitev zagotovi temeljne vidike obrambe.

(13)

Brez poseganja v obveznosti držav članic v okviru EKČP glede zagotavljanja pravice do poštenega sojenja se postopki v zvezi z manjšimi kršitvami, storjenimi v zaporu, in kršitvami, storjenimi v vojaškem okolju, ki jih obravnava poveljujoči častnik, za namene te direktive ne bi smeli razumeti kot kazenski postopki.

(14)

To direktivo bi bilo treba izvajati ob upoštevanju določb Direktive 2012/13/EU, ki določajo, da so osumljene ali obdolžene osebe nemudoma seznanjene s pravico do dostopa do odvetnika in da prijete ali pridržane osumljene ali obdolžene osebe nemudoma prejmejo pisno obvestilo o pravicah, ki bi moralo vključevati informacije o pravici do dostopa do odvetnika.

(15)

V tej direktivi se izraz „odvetnik“ nanaša na vsako osebo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo usposobljena in upravičena (tudi na podlagi akreditacije s strani pristojnega organa) za pravno svetovanje in pomoč osumljenim ali obdolženim osebam.

(16)

V nekaterih državah članicah je lahko za nalaganje sankcij, ki ne vključujejo odvzema prostosti, pri razmeroma manjših kršitvah pristojen organ, ki ni sodišče, pristojno za kazenske zadeve. To je mogoče na primer pri pogostih prometnih prekrških, ki se lahko ugotovijo med kontrolo prometa. V takšnih primerih bi bilo nerazumno od pristojnih organov zahtevati, naj zagotovijo spoštovanje vseh pravic iz te direktive. Če zakonodaja države članice določa, da sankcije za manjše kršitve naloži takšen organ in bodisi obstaja pravica do pritožbe ali pa je mogoče zadevo drugače predložiti sodišču, pristojnemu za kazenske zadeve, bi se ta direktiva morala uporabljati le za postopke pred tem sodiščem po vložitvi pritožbe ali predložitvi zadeve.

(17)

V nekaterih državah članicah za kazniva dejanja veljajo nekatere manjše kršitve, zlasti manjše prometne kršitve, manjše kršitve v zvezi s splošnimi občinskimi predpisi in manjše kršitve javnega reda. V takšnih primerih bi bilo nerazumno od pristojnih organov zahtevati, da morajo zagotoviti vse pravice iz te direktive. Če zakonodaja države članice v zvezi z manjšimi kršitvami določa, da odvzem prostosti kot sankcija ni mogoč, bi bilo treba to direktivo uporabljati le v postopkih pred sodiščem, pristojnim za kazenske zadeve.

(18)

Področje uporabe te direktive v zvezi z nekaterimi manjšimi kršitvami ne bi smelo vplivati na obveznosti držav članic v skladu z EKČP, da zagotovijo pravico do poštenega sojenja, tudi glede pravne pomoči odvetnika.

(19)

Države članice bi morale osumljenim ali obdolženim osebam brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti dostop do odvetnika v skladu s to direktivo. V vsakem primeru bi morale osumljene ali obdolžene osebe imeti pravico do dostopa do odvetnika v kazenskih postopkih pred sodiščem, če se tej pravici niso odpovedale.

(20)

Za namene te direktive „zaslišanje“ ne vključuje predhodnega zaslišanja, ki ga opravi policija ali drugi pristojni organ kazenskega pregona in katerega namen je identificirati zadevno osebo, preveriti, ali je oseba oborožena oziroma ali obstajajo drugi podobni varnostni zadržki, ali ugotoviti, ali je treba začeti preiskavo, na primer med prometno kontrolo ali rednim naključnim preverjanjem, če osumljena ali obdolžena oseba še ni bila identificirana.

(21)

Kadar oseba, ki ni osumljena ali obdolžena, na primer priča, postane osumljena ali obdolžena, bi jo bilo treba zaščititi pred samoobtožbo in ima pravico do molka, kar potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta direktiva se zato izrecno sklicuje na primer, v katerem taka oseba postane osumljena ali obdolžena med zaslišanjem s strani policije ali drugega organa kazenskega pregona v okviru kazenskega postopka. Če oseba, ki ni osumljena ali obdolžena, med takšnim zaslišanjem postane osumljena ali obdolžena, bi bilo treba zasliševanje nemudoma prekiniti. Vendar se zaslišanje lahko nadaljuje, če je zadevna oseba seznanjena, da je osumljena ali obdolžena, in lahko v celoti uveljavlja pravice, zagotovljene s to direktivo.

(22)

Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti pravico do zasebnega srečanja z odvetnikom, ki jih zastopa. Države članice lahko določijo praktično ureditev trajanja in pogostosti takšnih srečanj, ob upoštevanju okoliščin postopka, zlasti zapletenosti zadeve in zadevnih procesnih korakov. Države članice lahko določijo tudi praktično ureditev, da zagotovijo varnost in zaščito, zlasti odvetnika in osumljene ali obdolžene osebe, na kraju takšnega srečanja. Takšne praktične ureditve ne bi smele posegati v učinkovito uveljavljanje ali v bistvo pravice osumljenih ali obdolženih oseb do srečanja s svojim odvetnikom.

(23)

Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti pravico do komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa. Takšna komunikacija lahko poteka v kateri koli fazi, tudi pred uveljavljanjem pravice do srečanja z navedenim odvetnikom. Države članice lahko določijo praktično ureditev trajanja, pogostosti in sredstev takšne komunikacije, tudi glede uporabe videokonferenc in drugih komunikacijskih tehnologij, da omogočijo takšno komunikacijo. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje ali v bistvo pravice osumljenih ali obdolženih oseb do komunikacije s svojim odvetnikom.

(24)

V zvezi z nekaterimi manjšimi kršitvami ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da uredijo vprašanje pravice osumljenih ali obdolženih oseb do dostopa do odvetnika prek telefona. Vendar bi morala biti takšna omejitev pravice dovoljena le, če policija ali drug organ kazenskega pregona osumljene ali obdolžene osebe ne bodo zaslišali.

(25)

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč in aktivno sodeluje pri zaslišanjih, ki jih opravijo policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, vključno s sodnimi obravnavami. Takšno sodelovanje bi moralo biti v skladu s kakršnimi koli postopki iz nacionalnega prava, ki lahko urejajo sodelovanje odvetnika pri zaslišanjih osumljene ali obdolžene osebe, ki jih opravijo policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, vključno pri sodnih obravnavah, če takšni postopki ne posegajo v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Odvetnik lahko med zaslišanjem osumljene ali obdolžene osebe s strani policije ali drugega organa kazenskega pregona ali pravosodnega organa ali med sodno obravnavo med drugim v skladu s takimi postopki postavlja vprašanja, zahteva pojasnila in daje izjave, ki bi jih bilo treba evidentirati v skladu s postopkom za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom.

(26)

Osumljene ali obdolžene osebe imajo pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v zadevnem nacionalnem pravu in se jih osumljene ali obdolžene osebe morajo udeležiti oziroma se jih lahko udeležijo. Takšna dejanja bi morala vključevati vsaj prepoznave, pri katerih naj bi žrtev ali priča osumljeno ali obdolženo osebo prepoznala med več navzočimi osebami; soočenja, na katerih je osumljena ali obdolžena oseba v primeru nesoglasja glede pomembnih dejstev ali vprašanj soočena z eno ali več pričami ali žrtvami; in rekonstrukcije kraja in okoliščin kaznivega dejanja, pri katerih je navzoča osumljena ali obdolžena oseba, da bi lahko bolje razumeli, kako in v kakšnih okoliščinah je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter osumljeni ali obdolženi osebi zastavili specifična vprašanja. Države članice lahko določijo praktično ureditev navzočnosti odvetnika pri preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevnih pravic. Če je odvetnik navzoč pri preiskovalnem dejanju ali dejanju zbiranja dokazov, bi to bilo treba evidentirati po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

(27)

Države članice bi si morale prizadevati dati na voljo splošne informacije, na primer na spletni strani ali prek letaka, ki je na razpolago na policijskih postajah, da osumljenim ali obdolženim osebam olajšajo poiskati odvetnika. Vendar pa državam članicam ne bi bilo treba aktivno zagotavljati pomoči odvetnika osumljenim ali obdolženim osebam, ki jim ni odvzeta prostost, če si same niso zagotovile pomoči odvetnika. Zadevna osumljena ali obdolžena oseba bi morala imeti možnost, da svobodno naveže stik z odvetnikom, se z njim posvetuje in da ji odvetnik pomaga.

(28)

Če je bila osumljenim ali obdolženim osebam odvzeta prostost, bi morale države članice določiti ureditev, potrebno, da lahko takšne osebe učinkovito uveljavljajo pravico do dostopa do odvetnika, med drugim tako, da zadevni osebi uredijo pomoč odvetnika, če ga nima, razen če se je tej pravici odpovedala. Takšna ureditev bi lahko med drugim predvidevala, da pristojni organi zagotovijo pomoč odvetnika na podlagi seznama razpoložljivih odvetnikov, s katerega lahko osumljena ali obdolžena oseba izbira. Takšna ureditev bi lahko zajemala pravno pomoč, če je ta potrebna.

(29)

Pogoji, pod katerimi je osumljenim ali obdolženim osebam odvzeta prostost, bi morali v celoti upoštevati standarde iz EKČP, Listine ter sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) in Evropskega sodišča za človekove pravice. Če odvetnik na podlagi te direktive zagotavlja pomoč osumljeni ali obdolženi osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, bi moral imeti možnost, da se pri pristojnih organih pozanima o pogojih, pod katerimi je bila tej osebi odvzeta prostost.

(30)

V primerih geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe, na primer na čezmorskih ozemljih ali če država članica izvaja vojaške operacije izven svojega ozemlja ali v njih sodeluje, lahko države članice začasno odstopajo od pravice osumljene ali obdolžene osebe do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti. Med takšnim začasnim odstopanjem pristojni organi ne bi smeli zaslišati zadevne osebe ali opravljati kakršnih koli preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, določenih v tej direktivi. Če neposreden dostop do odvetnika zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe ni mogoč, bi morale države članice omogočiti komunikacijo prek telefona ali videokonference, razen če je to nemogoče.

(31)

Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da v nujnih primerih začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je to v nujnih primerih potrebno, da se preprečijo resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe. Med začasnim odstopanjem iz navedenega razloga lahko pristojni organi osumljene ali obdolžene osebe zaslišijo brez navzočnosti odvetnika, če so bile seznanjene z njihovo pravico do molka in lahko to pravico uveljavljajo ter če takšno zaslišanje ne posega v pravico do obrambe, tudi glede privilegija zoper samoobtožbo. Zaslišanje se lahko opravi le z namenom pridobitve informacij, ki so ključne za preprečitev resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe, in v obsegu, ki je za to potreben. Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.

(32)

Državam članicam bi bilo treba tudi dovoliti, da začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, zlasti uničenje ali sprememba ključnih dokazov ali vplivanje na priče. Med začasnim odstopanjem iz tega razloga lahko pristojni organi osumljene ali obdolžene osebe zaslišijo brez navzočnosti odvetnika, če so bile seznanjene z njihovo pravico do molka in lahko to pravico uveljavljajo ter če takšno zaslišanje ne posega v pravico do obrambe, tudi glede privilegija zoper samoobtožbo. Zaslišanje se lahko opravi le z namenom pridobitve informacij, ki so ključne za preprečitev resnega tveganja za kazenski postopek, in v obsegu, ki je za to potreben. Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.

(33)

Zaupnost komunikacije med osumljenimi ali obdolženimi osebami in njihovim odvetnikom je ključna za zagotovitev učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe in bistven del pravice do poštenega sojenja. Zato bi morale države članice brez odstopanj spoštovati zaupnost srečanj in drugih oblik komunikacije med odvetnikom in osumljeno ali obdolženo osebo v okviru uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika iz te direktive. Ta direktiva ne posega v postopke, ki obravnavajo primere, v katerih je odvetnik na podlagi objektivnih in dejanskih okoliščin osumljen, da je skupaj z osumljeno ali obdolženo osebo vpleten v kaznivo dejanje. Kakršna koli kazniva dejavnost na strani odvetnika ne bi smela šteti za zakonito pomoč osumljenim ali obdolženim osebam v okviru te direktive. Obveznost spoštovanja zaupnosti ne predvideva samo, da bi se države članice morale vzdržati vmešavanja v takšno komunikacijo ali dostopa do nje, temveč tudi da bi morale zagotoviti, da ureditev komunikacije zagotavlja in varuje zaupnost, kadar je bila osumljenim ali obdolženim osebam odvzeta prostost ali se kako drugače nahajajo na kraju, ki je pod nadzorom države. To ne posega v kakršne koli mehanizme, ki so vzpostavljeni v ustanovah za pridržanje, za prestrezanje nedovoljenih pošiljk pridržanim osebam, kot je pregledovanje pošte, če takšni mehanizmi pristojnim organom ne omogočajo branja sporočil med osumljenimi ali obdolženimi osebami in njihovim odvetnikom. Ta direktiva tudi ne posega v postopke iz nacionalnega prava, v skladu s katerimi se lahko posredovanje pošte zavrne, če pošiljatelj ne soglaša s tem, da se pošta najprej predloži pristojnemu sodišču.

(34)

Ta direktiva ne bi smela posegati v naključno kršitev zaupnosti, povezano z zakonito operacijo opazovanja in sledenja, ki jo izvajajo pristojni organi. Ta direktiva tudi ne bi smela posegati v dejavnosti na primer nacionalnih obveščevalnih služb, ki zagotavljajo nacionalno varnost v skladu s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: PEU) ali spadajo na področje uporabe člena 72 PDEU, na podlagi katerih naslov V (Območje svobode, varnosti in pravice) ne vpliva na izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo države članice glede vzdrževanja javnega reda in miru ter zagotavljanja notranje varnosti.

(35)

Osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta prostost, bi morale imeti pravico, da je vsaj ena oseba, ki jo izberejo same, na primer sorodnik ali delodajalec, brez nepotrebnega odlašanja obveščena o njihovem odvzemu prostosti, če to ne posega v pravilen potek kazenskega postopka zoper zadevno osebo ali katerega koli drugega kazenskega postopka. Države članice lahko določijo praktično ureditev uporabe navedene pravice. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje in v bistvo pravice. V omejenih in izjemnih okoliščinah pa bi vendarle moralo biti mogoče začasno odstopati od te pravice, če je to utemeljeno na podlagi posebnih okoliščin zadeve in nujnega razloga, opredeljenega v tej direktivi. Če pristojni organi takšno začasno odstopanje predvidijo v zvezi z določeno tretjo osebo, bi morali najprej preučiti, ali bi lahko bila o odvzemu prostosti obveščena druga tretja oseba, ki jo izbere osumljena ali obdolžena oseba.

(36)

Osumljene ali obdolžene osebe bi morale med odvzemom prostosti imeti pravico, da brez nepotrebnega odlašanja komunicirajo z vsaj eno tretjo osebo po svoji izbiri, na primer s sorodnikom. Države članice lahko omejijo ali odložijo uveljavljanje navedene pravice na podlagi nujnih zahtev ali sorazmernih operativnih zahtev. Takšne zahteve bi lahko med drugim vključevale potrebo po preprečitvi resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe, potrebo po preprečitvi posega v kazenski postopek, potrebo po preprečitvi kaznivega dejanja, potrebo po čakanju na sodno obravnavo in potrebo po zaščiti žrtev kaznivega dejanja. Če pristojni organi omejitev ali odlog uveljavljanja pravice do komunikacije predvidijo v zvezi z določeno tretjo osebo, bi morali najprej preučiti, ali bi lahko osumljene ali obdolžene osebe komunicirale z drugo tretjo osebo po svoji izbiri. Države članice lahko določijo praktično ureditev časa, sredstev, trajanja in pogostosti komunikacije s tretjimi osebami, ob upoštevanju potrebe po vzdrževanju ustreznega reda, varnosti in zaščite na kraju, kjer se oseba, ki ji je odvzeta prostost, nahaja.

(37)

Pravica osumljenih in obdolženih oseb, ki jim je odvzeta prostost, do konzularne pomoči je določena v členu 36 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963, v katerem je to pravica držav do dostopa do svojih državljanov. Ta direktiva tej pravici ustrezajočo pravico podeljuje osumljenim ali obdolženim osebam, ki jim je odvzeta prostost, ki jo lahko uveljavijo, če to želijo. Za konzularno varstvo lahko skrbijo diplomatski organi, kadar takšni organi delujejo kot konzularni organi.

(38)

Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu jasno določiti razloge in merila za kakršno koli začasno odstopanje od pravic iz te direktive, takšna začasna odstopanja pa bi morale uporabljati le v izjemnih primerih. Vsakršna tovrstna začasna odstopanja bi morala biti sorazmerna, strogo časovno omejena, ne bi smela temeljiti izključno na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja in ne bi smela vplivati na splošno poštenost postopka. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko v primeru, da je začasno odstopanje na podlagi te direktive odobril pravosodni organ, ki ni sodnik ali sodišče, to odločitev o odobritvi začasnega odstopanja oceni sodišče vsaj v fazi obravnave pred sodiščem.

(39)

Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti možnost, da se odpovejo pravici, ki jo imajo v skladu s to direktivo, če so bile obveščene o vsebini zadevne pravice in morebitnih posledicah v primeru odpovedi navedeni pravici. Pri takšnem obveščanju bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine v zvezi z zadevnimi osumljenimi ali obdolženimi osebami, vključno z njihovo starostjo ter psihičnim in fizičnim stanjem.

(40)

Odpoved pravici in okoliščine, v katerih je bila podana, bi bilo treba evidentirati po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice. Države članice zaradi tega ne bi smele imeti dodatnih obveznosti, da uvedejo nove mehanizme, ali kakršnih koli dodatnih upravnih obremenitev.

(41)

Kadar osumljena ali obdolžena oseba prekliče odpoved pravici v skladu s to direktivo, ne bi bilo treba znova opravljati zaslišanj ali morebitnih procesnih dejanj, ki so bila opravljena v obdobju, ko oseba zaradi odpovedi ni imela zadevne pravice.

(42)

Osebe, ki so v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (v nadaljnjem besedilu: zahtevane osebe), bi morale imeti pravico do dostopa do odvetnika v izvršitveni državi članici, da bi lahko učinkovito uveljavljale svoje pravice na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju zahtevane osebe s strani izvršitvenega pravosodnega organa, lahko v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu, med drugim postavlja vprašanja, zahteva pojasnila in daje izjave. Sodelovanje odvetnika v takšnem zaslišanju bi bilo treba evidentirati po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

(43)

Zahtevane osebe bi morale imeti pravico do zasebnega srečanja z odvetnikom, ki jih zastopa v izvršitveni državi članici. Države članice lahko določijo praktično ureditev trajanja in pogostosti takšnih srečanj, pri čemer upoštevajo posebne okoliščine zadeve. Države članice prav tako lahko določijo praktično ureditev, da zagotovijo varnost in zaščito, zlasti odvetnika in zahtevane osebe, na kraju srečanja med odvetnikom in zahtevano osebo. Takšne praktične ureditve ne bi smele posegati v učinkovito uveljavljanje in v bistvo pravice zahtevanih oseb do srečanja z njihovim odvetnikom.

(44)

Zahtevane osebe bi morale imeti pravico do komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa v izvršitveni državi članici. Takšna komunikacija bi morala biti omogočena v kateri koli fazi, tudi pred uveljavljanjem pravice do srečanja z odvetnikom. Države članice lahko določijo praktično ureditev glede trajanja, pogostosti in sredstev komunikacije med zahtevanimi osebami in njihovim odvetnikom, tudi glede uporabe videokonferenc in drugih komunikacijskih tehnologij, da omogočijo takšno komunikacijo. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje in v bistvo pravice zahtevanih oseb do komunikacije z njihovim odvetnikom.

(45)

Izvršitvene države članice bi morale poskrbeti, da lahko zahtevane osebe učinkovito uveljavljajo pravico do dostopa do odvetnika v izvršitveni državi članici, med drugim tako, da zahtevanim osebam uredijo pomoč odvetnika, če ga nimajo, razen če so se tej pravici odpovedale. Takšna ureditev, vključno s pravno pomočjo, če je ta potrebna, bi morala biti določena v nacionalnem pravu. Med drugim bi lahko predvidevala, da pristojni organi zagotovijo pomoč odvetnika na podlagi seznama razpoložljivih odvetnikov, s katerega bi lahko zahtevane osebe izbirale.

(46)

Ko je pristojni organ zadevne države članice obveščen, da želi zahtevana oseba izbrati odvetnika v odreditveni državi članici, bi moral zahtevanim osebam brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti informacije, s katerimi jim olajša izbiro odvetnika v navedeni državi članici. Takšne informacije lahko na primer vključujejo aktualen seznam odvetnikov ali ime dežurnega odvetnika v odreditveni državi, ki lahko zagotovi informacije in nasvete v zadevah v zvezi z evropskim nalogom za prijetje. Države članice bi lahko zahtevale, da takšen seznam pripravi ustrezno združenje odvetnikov.

(47)

Postopek predaje je ključen pri sodelovanju držav članic v kazenskih zadevah. Pri tem je izredno pomembno spoštovanje rokov iz Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ. Zato bi bilo treba navedene roke spoštovati, hkrati pa bi zahtevane osebe morale imeti možnost, da v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje v celoti uveljavljajo svoje pravice na podlagi te direktive.

(48)

V času, ko še ni zakonodajnega akta Unije o pravni pomoči, bi morale države članice v zvezi s pravno pomočjo uporabljati nacionalno pravo, ki bi moralo biti v skladu z Listino, EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

(49)

V skladu z načelom učinkovitosti prava Unije bi morale države članice uvesti ustrezna in učinkovita pravna sredstva za varstvo pravic, ki so posameznikom podeljene s to direktivo.

(50)

Države članice bi morale zagotoviti, da se pri vrednotenju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršitvijo njihove pravice do odvetnika, ali v zadevah, v katerih je bilo odobreno odstopanje od navedene pravice v skladu s to direktivo, spoštujeta pravica do obrambe in poštenost postopka. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, v kateri se je uveljavilo, da gre načeloma za nepopravljiv poseg v pravico do obrambe, če so za obsodbo uporabljene obremenilne izjave, dane med policijskim zaslišanjem brez dostopa do odvetnika. To ne bi smelo vplivati na uporabo izjav za druge namene, dovoljene na podlagi nacionalnega prava, če je na primer treba izvesti nujna preiskovalna dejanja, da se prepreči storitev drugih kršitev ali resne škodljive posledice za katero koli osebo, ali če je nujno preprečiti resno tveganje za kazenski postopek, kadar bi z zagotovitvijo dostopa do odvetnika ali zavlačevanjem preiskave nepopravljivo posegli v preiskavo hudega kaznivega dejanja. To prav tako ne bi smelo vplivati na nacionalne predpise ali sisteme glede dopustnosti dokazov, državam članicam pa ne bi smelo preprečevati uporabe sistema, v okviru katerega se lahko sodišču ali sodniku predložijo vsi obstoječi dokazi brez ločene ali predhodne ocene njihove dopustnosti.

(51)

Dolžnost skrbeti za osumljene ali obdolžene osebe, ki so v morebitno slabšem položaju, je podlaga za pošteno sojenje. Zato bi morali tožilstvo, organi kazenskega pregona in pravosodni organi takšnim osebam omogočiti učinkovito uveljavljanje pravice iz te direktive, na primer z upoštevanjem morebitne ranljivosti, ki vpliva na njihovo zmožnost uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika in obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti, ter sprejetjem ustreznih ukrepov za zagotovitev teh pravic.

(52)

Ta direktiva podpira temeljne pravice in načela, priznane z Listino, vključno s prepovedjo mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pravico do svobode in varnosti, spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja, pravico do osebne celovitosti, pravicami otroka, vključenostjo invalidov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(53)

Države članice bi morale zagotoviti, da se določbe te direktive, kadar ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, izvajajo skladno z določbami EKČP in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

(54)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela ovirati vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki naj bi ga ta minimalna pravilna olajšala. Raven varstva ne bi smela biti nikoli nižja od standardov, ki so določeni z Listino ali EKČP, kot se razlagajo v sodni praksi Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

(55)

Ta direktiva spodbuja spoštovanje otrokovih pravic in upošteva smernice Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje, zlasti njihove določbe o obveščenosti in svetovanju otrokom. Ta direktiva zagotavlja, da so osumljene ali obdolžene osebe, tudi otroci, dovolj dobro obveščene, da bi razumele posledice odpovedi pravici, ki jim pripada na podlagi te direktive, vsaka takšna odpoved pravici pa bi morala biti dana prostovoljno in nedvoumno. Kadar je osumljena ali obdolžena oseba otrok, bi moral biti nosilec starševske odgovornosti nemudoma obveščen o odvzemu prostosti otroka in o razlogih za to. Če je takšna obvestitev nosilca starševske odgovornosti v nasprotju z otrokovimi koristmi, bi bilo treba namesto njega obvestiti drugo primerno odraslo osebo, na primer sorodnika. To ne bi smelo posegati v določbe nacionalnega prava, v skladu s katerimi bi morali biti o odvzemu prostosti otroku obveščeni kateri koli določeni pristojni organi, institucije ali posamezniki, zlasti tisti, ki so pristojni za zaščito ali dobrobit otrok. Države članice bi se morale vzdržati omejevanja ali odloga uveljavljanja pravice do komunikacije s tretjo osebo v zvezi z osumljenimi ali obdolženimi osebami, ki so otroci, ki jim je odvzeta prostost, razen v najbolj izjemnih okoliščinah. Če se uporabi odlog, pa otrok v nobenem primeru ne bi smel biti pridržan brez možnosti komunikacije, temveč bi mu morala biti dovoljena komunikacija, na primer z institucijo ali posameznikom, pristojnim za zaščito ali dobrobit otrok.

(56)

Države članice so se v skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (8) zavezale, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v zvezi s to direktivo upravičeno.

(57)

Ker ciljev te direktive, tj. določitev skupnih minimalnih pravil glede pravice do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravice o obvestitvi tretje osebe o odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(58)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.

(59)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(a)

če pravo države članice določa, da sankcijo naloži organ, ki ni sodišče, pristojno za kazenske zadeve, in je zoper naložitev te sankcije mogoča pritožba na takšno sodišče ali pa jo je takšnemu sodišču mogoče predložiti, ali

(b)

če kot sankcija ne more biti naložen odvzem prostosti,

(a)

preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

(b)

od preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov, ki ga izvedejo preiskovalni ali drugi pristojni organi v skladu s točko (c) odstavka 3;

(c)

brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;

(d)

kadar prejmejo poziv za zglasitev na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, v ustreznem roku, preden se zglasijo na tem sodišču.

(a)

države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

(b)

države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri njihovem zaslišanju in pri njem aktivno sodeluje. Takšno sodelovanje je v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne državne članice;

(c)

države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do navzočnosti njihovega odvetnika vsaj pri naslednjih preiskovalnih dejanjih ali dejanjih zbiranja dokazov, če so ta dejanja predvidena v zadevnem nacionalnem pravu in se jih osumljena ali obdolžena oseba mora udeležiti oziroma se jih lahko udeleži:

(a)

kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe;

(b)

kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.

(a)

kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe;

(b)

kadar je nujno preprečiti situacijo, ki bi lahko povzročila resno tveganje za kazenski postopek.

(a)

je sorazmerno in ne presega tega, kar je potrebno;

(b)

je strogo časovno omejeno;

(c)

ne temelji izključno na vrsti ali teži domnevnega kaznivega dejanja;

(d)

ne vpliva na splošno poštenost postopka.

(a)

da je bila osumljena ali obdolžena oseba ustno ali pisno v preprostem in razumljivem jeziku jasno in dovolj dobro obveščena o vsebini zadevne pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici ter

(b)

da je bila odpoved pravici dana prostovoljno in nedvoumno.

(a)

pravico do dostopa do odvetnika v takšnem času in na takšen način, da lahko zahtevane osebe učinkovito uveljavljajo svoje pravice, v vsakem primeru pa brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti;

(b)

pravico do srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa;

(c)

pravico do navzočnosti in sodelovanja njihovega odvetnika pri zaslišanjih zahtevane osebe s strani izvršitvenega pravosodnega organa v skladu s postopki iz nacionalnega prava. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/13

(1)

Na podlagi člena 33 Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o izvajanju navedene direktive, tudi glede ustreznosti prenehanja izjeme za obstoječe dolžniške vrednostne papirje po desetletnem obdobju iz člena 30(4) navedene direktive, in o morebitnem učinku izvajanja navedene direktive na evropske finančne trge.

(2)

Komisija je 27. maja 2010 sprejela poročilo o izvajanju Direktive 2004/109/ES, v katerem so opredeljena področja, na katerih bi bilo mogoče izboljšati ureditev, ki jo vzpostavlja navedena direktiva. Iz poročila je zlasti razvidno, da je treba predvideti poenostavitev nekaterih obveznosti izdajateljev, da bodo organizirani trgi bolj privlačni za male in srednje velike izdajatelje, ki zbirajo kapital v Uniji. Poleg tega je treba povečati učinkovitost sedanje ureditve preglednosti, predvsem v zvezi z razkritjem lastniške strukture družb.

(3)

Poleg tega je Komisija v svojem sporočilu z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast“ ugotovila, da je treba Direktivo 2004/109/ES pregledati, da bodo obveznosti za mala in srednje velika podjetja, ki kotirajo na borzi, bolj uravnotežene, hkrati pa ohranjena ista stopnja zaščite vlagateljev.

(4)

Po navedbah iz poročila Komisije in sporočila Komisije bi bilo treba zmanjšati upravno obremenitev malih in srednje velikih izdajateljev, povezano z obveznostmi glede sprejetja v trgovanje na organiziranem trgu, da bi izboljšali njihov dostop do kapitala. Obveznosti objavljanja vmesnih poročil uprave ali četrtletnih računovodskih poročil je velika obremenitev za številne male in srednje velike izdajatelje, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na organiziranih trgih, za zaščito vlagateljev pa ni potrebna. Te obveznosti poleg tega spodbujajo kratkoročne rezultate in odvračajo od dolgoročnih naložb. Da bi spodbudili doseganje trajnostne vrednosti in dolgoročno usmerjene strategije vlaganja, je nujno treba zmanjšati pritisk na izdajatelje za doseganje kratkoročnih rezultatov in vlagatelje spodbuditi k sprejetju dolgoročnejše vizije. Zato bi bilo treba odpraviti zahtevo po objavljanju vmesnih poročil uprave.

(5)

Državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da v svoji nacionalni zakonodaji določijo zahtevo, da se periodične finančne informacije objavljajo pogosteje kot letna računovodska poročila in polletna računovodska poročila. Vendar bi morale države članice kljub temu imeti možnost, da od izdajateljev zahtevajo objavljanje dodatnih periodičnih finančnih informacij, če takšna zahteva ne predstavlja znatne finančne obremenitve in so zahtevane dodatne informacije sorazmerne s prispevkom k odločitvam o naložbah. Ta direktiva ne posega v dodatne informacije, ki jih zahteva področna zakonodaja Unije, države članice pa lahko zlasti od finančnih institucij zahtevajo objavljanje dodatnih periodičnih finančnih informacij. Poleg tega se lahko na organiziranem trgu od izdajateljev, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na tem organiziranem trgu, zahteva objavljanje dodatnih periodičnih finančnih informacij v vseh ali nekaterih segmentih tega trga.

(6)

Za zagotovitev dodatne prožnosti in s tem zmanjšanje upravnih obremenitev bi bilo treba rok za objavo polletnih računovodskih poročil podaljšati na tri mesece po koncu obdobja poročanja. Ker je obdobje, v katerem lahko izdajatelji objavijo polletna računovodska poročila, podaljšano, se pričakuje, da bodo poročila malih in srednje velikih izdajateljev deležna več pozornosti udeležencev na trgu ter da se bo s tem izboljšala prepoznavnost teh izdajateljev.

(7)

Za zagotovitev boljše preglednosti plačil vladam bi morali izdajatelji, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu in ki opravljajo dejavnost v ekstraktivni industriji ali v industriji izkoriščanja prvotnih gozdov, v ločenem letnem poročilu objaviti plačila vladam v državah, v katerih poslujejo. Poročilo bi moralo vključevati vrste plačil, primerljive s tistimi, ki jih razkrivajo podjetja, ki sodelujejo v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI). Z razkritjem plačil vladam bi se civilni družbi in vlagateljem zagotovile informacije, na podlagi katerih bi se lahko od vlad držav, ki so bogate z viri, zahtevala odgovornost za prejemke od izkoriščanja naravnih virov. Pobuda tudi dopolnjuje Akcijski načrt izvrševanja zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov) (EU FLEGT) in določbe Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode (5), ki od trgovcev z lesnimi izdelki zahtevata, da ravnajo z ustrezno skrbnostjo, da bi preprečili vstop nezakonitega lesa na trg Unije. Države članice bi morale zagotoviti, da so člani pristojnih organov podjetja, ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, odgovorni za zagotavljanje, da se po njihovem najboljšem poznavanju in sposobnostih pripravi poročilo o plačilih vladam v skladu z zahtevami te direktive. Zahteve so podrobno opredeljene v poglavju 10 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih oblik podjetij (6).

(8)

Države članice bi morale za namene preglednosti in varstva vlagateljev zahtevati uporabo naslednjih načel pri poročanju o plačilih vladam v skladu s poglavjem 10 Direktive 2013/34/EU: pomembnost (ne glede na to, ali gre za enkratno plačilo ali več povezanih plačil, posameznega plačila ni treba upoštevati v poročilu, če v okviru poslovnega leta ne presega 100 000 EUR); poročanje vladam in za vsak projekt posebej (poročanje o plačilih vladam bi bilo treba izvajati za vsako vlado in vsak projekt posebej); univerzalnost (dovoljene niso nikakršne izjeme, na primer za izdajatelje, ki opravljajo dejavnost v določenih državah, ki bi imele izkrivljajoč učinek in bi izdajateljem omogočale izkoriščanje ohlapnih zahtev za preglednost); izčrpnost (poročati bi bilo treba o vseh ustreznih plačilih vladam, v skladu s poglavjem 10 Direktive 2013/34/EU in zadevnimi uvodnimi izjavami).

(9)

Finančne inovacije so privedle do oblikovanja novih vrst finančnih instrumentov, s katerimi so vlagatelji ekonomsko izpostavljeni družbam, Direktiva 2004/109/ES pa ne predvideva razkritja te izpostavljenosti. Te instrumente bi lahko uporabljali za skrivno pridobivanje deležev v družbah, kar bi lahko povzročilo zlorabo trga ter dalo napačno in zavajajočo sliko gospodarskega lastništva družb, ki kotirajo na borzi. Da bi zagotovili, da izdajatelji in vlagatelji v celoti poznajo lastniško strukturo družbe, bi morala opredelitev finančnih instrumentov v navedeni direktivi zajemati vse instrumente, ki imajo podoben gospodarski vpliv kot imetništvo delnic in upravičenost do pridobitve delnic.

(10)

Finančne instrumente, ki imajo podoben gospodarski vpliv kot imetništvo delnic in upravičenost do pridobitve delnic ter omogočajo denarno poravnavo, bi bilo treba izračunati na „delta prilagojeni“ osnovi, tako da se nominalni znesek osnovnih delnic pomnoži z delto instrumenta. Delta pomeni, za koliko bi se teoretična vrednost finančnega instrumenta spremenila ob spremembi cene osnovnega instrumenta, in predstavlja natančno sliko izpostavljenosti imetnika v razmerju do osnovnega instrumenta. Ta pristop zagotavlja, da so informacije o skupnem številu vlagatelju dostopnih glasovalnih pravic kar se da natančne.

(11)

Da bi zagotovili ustrezno preglednost večjih lastniških deležev, bi bilo treba v primeru, kadar imetnik finančnih instrumentov uveljavlja upravičenost do pridobitve delnic in skupni delež glasovalnih pravic iz osnovnih delnic presega prag za obveščanje brez vpliva na skupni odstotek prej sporočenih deležev, zahtevati tudi novo obvestilo, v katerem se razkrije sprememba narave deležev.

(12)

Z usklajeno ureditvijo za obveščanje o večjih lastniških deležih glasovalnih pravic, zlasti glede seštevanja imetništva delnic in imetništva finančnih instrumentov, bi izboljšali pravno varnost, povečali preglednost in zmanjšali upravne obremenitve čezmejnih vlagateljev. Državam članicam zato ne bi smelo biti dovoljeno, da v zvezi z izračunom pragov za obveščanje, seštevanjem deleža glasovalnih pravic iz delnic in deleža glasovalnih pravic, ki se nanašajo na finančne instrumente, ter izjemami od zahtev glede obveščanja sprejmejo strožja pravila od tistih iz Direktive 2004/109/ES. Vendar bi moralo biti zaradi upoštevanja razlik v koncentraciji lastništva v Uniji in razlik v pravu družb v Uniji, zaradi katerih se pri nekaterih izdajateljih skupno število delnic razlikuje od skupnega števila glasovalnih pravic, državam članicam še naprej dovoljeno, da določijo nižje in dodatne pragove za obveščanje o deležih glasovalnih pravic ter zahtevajo enakovredna obvestila v zvezi s pragovi na podlagi kapitalskih deležev. Poleg tega bi moralo biti državam članicam še naprej dovoljeno, da v zvezi z vsebino (kot je razkritje namenov delničarjev), postopkom in časom obvestila določijo strožje obveznosti od tistih iz Direktive 2004/109/ES ter zahtevajo dodatne informacije o večjih lastniških deležih, ki v Direktivi 2004/109/ES niso predvidene. Države članice bi tudi morale imeti še naprej možnost uporabljati zakone in druge predpise, ki nalagajo strožje zahteve za razkritje od tistih iz Direktive 2004/109/ES in se sprejmejo v zvezi s ponudbami za prevzem, združitvami in drugimi transakcijami, ki vplivajo na lastništvo ali nadzor nad družbami in jih nadzirajo organi, ki jih imenujejo države članice v skladu s členom 4 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (7).

(13)

S tehničnimi standardi bi morali zagotoviti dosledno usklajenost ureditve za obveščanje o večjih lastniških deležih in ustrezne ravni preglednosti. Učinkovito in ustrezno bi bilo, da Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (8) pripravi in Komisiji predloži osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki ne vključujejo političnih odločitev. Komisija bi morala sprejeti regulativne tehnične standarde, ki jih pripravi ESMA, za določitev pogojev za uporabo obstoječih izjem od zahtev glede obveščanja o večjih lastniških deležih glasovalnih pravic. ESMA bi morala z uporabo svojega strokovnega znanja in izkušenj zlasti določiti primere izjem in pri tem upoštevati njihovo možno zlorabo zaradi izogibanja zahtevam glede obveščanja.

(14)

Da bi se upošteval tehnični razvoj, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte za določitev vsebine obvestila o večjih lastniških deležih finančnih instrumentov. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravljalnim delom opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(15)

Da bi poenostavili čezmejne naložbe, bi vlagatelji morali imeti lahek dostop do predpisanih informacij za vse družbe v Uniji, ki kotirajo na borzi. Vendar sedanje omrežje uradno določenih nacionalnih mehanizmov za centralizirano shranjevanje predpisanih informacij ne zagotavlja lahkega iskanja takšnih informacij v celotni Uniji. Da bi zagotovili čezmejni dostop do informacij in upoštevali tehnični razvoj na finančnih trgih in v komunikacijskih tehnologijah, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za opredelitev minimalnih standardov za razširjanje predpisanih informacij, dostop do predpisanih informacij na ravni Unije in mehanizmov za centralizirano shranjevanje predpisanih informacij. Na Komisijo bi bilo treba ob pomoči ESMA prenesti tudi pooblastila, da sprejme ukrepe za izboljšanje delovanja omrežja uradno določenih nacionalnih mehanizmov za centralizirano shranjevanje in za oblikovanje tehničnih meril za dostop do predpisanih informacij na ravni Unije, zlasti glede delovanja osrednje točke dostopa za iskanje predpisanih informacij na ravni Unije. ESMA bi moral oblikovati in upravljati spletni portal, ki bi deloval kot evropska točka za elektronski dostop (v nadaljnjem besedilu: dostopna točka).

(16)

Za izboljšanje izpolnjevanja zahtev Direktive 2004/109/ES in na podlagi sporočila Komisije z dne 9. decembra 2010 z naslovom „Krepitev sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev“ bi bilo treba okrepiti pooblastila za sankcioniranje, ki bi morala izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki, merili, ki jih je treba upoštevati pri uporabi upravne sankcije ali ukrepa, ključnimi pooblastili za sankcioniranje in stopnjami upravnih denarnih sankcij. Ta pooblastila za sankcioniranje bi morala biti na voljo vsaj ob kršitvi ključnih določb Direktive 2004/109/ES. Države članice bi morale imeti možnost, da jih izvajajo tudi v drugih okoliščinah. Države članice bi morale zlasti zagotoviti, da upravne sankcije in ukrepi, ki jih je mogoče uporabiti, vključujejo možnost nalaganja denarnih sankcij, ki so dovolj visoke, da so odvračilne. V primeru kršitev pravnih oseb bi morale države članice imeti možnost, da predvidijo uporabo sankcij za člane upravnih, poslovodnih ali nadzornih organov zadevne pravne osebe ali za druge posameznike, ki se pod pogoji, določenimi v nacionalni zakonodaji, lahko štejejo za odgovorne za te kršitve. Prav tako bi morale države članice imeti možnost predvideti začasno ukinitev ali morebitno začasno ukinitev uresničevanja glasovalnih pravic imetnikov delnic in finančnih instrumentov, ki ne izpolnjujejo zahtev glede obveščanja. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, da se začasna ukinitev glasovalnih pravic uporablja le za najhujše kršitve. Direktiva 2004/109/ES bi se morala nanašati na upravne sankcije in ukrepe ter tako zajemati vse primere neizpolnjevanja predpisov, ne glede na to, ali gre v skladu z nacionalno zakonodajo za sankcijo ali za ukrep, in ne bi smela vplivati na določbe zakonodaje držav članic v zvezi s sankcijami po kazenskem pravu.

Države članice bi morale imeti možnost, da predvidijo dodatne sankcije ali ukrepe ter višje upravne denarne sankcije, kot so predvidene v Direktivi 2004/109/ES, in tako upoštevajo potrebo po določitvi dovolj odvračilnih sankcij za spodbujanje čistih in preglednih trgov. Določbe v zvezi s sankcijami ter določbe v zvezi z objavo upravnih sankcij ne predstavljajo precedensa za drugo zakonodajo Unije, zlasti ne za hujše kršitve predpisov.

(17)

Da bi zagotovili, da bodo odločitve o naložitvi upravnega ukrepa ali sankcije odvračilno vplivale na širšo javnost, bi jih bilo treba praviloma objavljati. Objava odločitev je tudi pomembno orodje za obveščanje udeležencev na trgu o tem, kakšno ravnanje se šteje za kršitev Direktive 2004/109/ES, in za spodbujanje širšega dobrega ravnanja med udeleženci na trgu. Če pa bi objava odločitve resno ogrozila stabilnost finančnega sistema ali uradno preiskavo v teku, ali če bi vpletenim institucijam ali posameznikom povzročila nesorazmerno in hudo škodo, kolikor je to mogoče ugotoviti, ali če se v primeru, ko se sankcijo naloži fizični osebi, pri obvezni predhodni oceni sorazmernosti objave osebnih podatkov izkaže, da takšna objava ni sorazmerna, bi moral pristojni organ imeti možnost, da sklene, da takšno objavo odloži ali informacije objavi anonimno.

(18)

Da bi razjasnili obravnavanje vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi in jih predstavljajo potrdila o hrambi, sprejeta v trgovanje na organiziranem trgu, ter preprečili vrzeli v preglednosti, bi bilo treba opredelitev „izdajatelja“ podrobneje določiti tako, da bi vključevala izdajatelje vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi in jih predstavljajo potrdila o hrambi, sprejeta v trgovanje na organiziranem trgu. Primerno bi bilo tudi spremeniti opredelitev „izdajatelja“ tako, da bi upoštevali, da so lahko v nekaterih državah članicah izdajatelji vrednostnih papirjev, sprejetih v trgovanje na organiziranih trgih, fizične osebe.

(19)

Na podlagi Direktive 2004/109/ES je v primeru izdajatelja iz tretje države, ki izdaja dolžniške vrednostne papirje, katerih nominalna vrednost na enoto je manjša od 1 000 EUR, ali delnice, matična država članica izdajatelja država članica iz točke (iii) točke (m) člena 2(1) Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9). Za razjasnitev in poenostavitev določitve matične države članice takšnih izdajateljev iz tretje države bi bilo treba opredelitev tega izraza spremeniti tako, da bi določal, da bi morala biti matična država članica tista država članica, ki jo izdajatelj izbere izmed držav članic, v katerih so njegovi vrednostni papirji sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu.

(20)

Vsi izdajatelji, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu v Uniji, bi morali biti pod nadzorom pristojnega organa države članice, da bi zagotovili izpolnjevanje njihovih obveznosti. Izdajatelji, ki morajo na podlagi Direktive 2004/109/ES izbrati svojo matično državo, pa tega niso storili, se lahko izognejo vsakršnemu nadzoru pristojnega organa v Uniji. Zato bi bilo treba Direktivo 2004/109/ES spremeniti tako, da bi določila matično državo članico za izdajatelje, ki pristojnim organom v roku treh mesecev ne razkrijejo izbire svoje matične države članice. V takšnih primerih bi morala biti matična država članica tista država članica, v kateri so vrednostni papirji izdajatelja sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu. Če so vrednostni papirji sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu v več kot eni državi članici, bodo vse te države članice matične države članice, dokler izdajatelj ne izbere in razkrije ene same matične države članice. To bi takšne izdajatelje spodbudilo k izbiri matične države članice in razkritju svoje izbire ustreznim pristojnim organom, hkrati pa pristojni organi ne bi bili več brez potrebnih pooblastil za posredovanje, dokler izdajatelj ne bi razkril svoje izbire matične države članice.

(21)

Na podlagi Direktive 2004/109/ES je v primeru izdajatelja dolžniških vrednostnih papirjev, katerih nominalna vrednost na enoto je 1 000 EUR ali več, izdajateljeva izbira matične države članice veljavna tri leta. Kadar pa vrednostni papirji izdajatelja niso več sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu v matični državi članici izdajatelja, ostanejo pa sprejeti v trgovanje v eni ali več državah članicah gostiteljicah, takšen izdajatelj nima nobenega odnosa s svojo prvotno izbrano matično državo članico, če to ni država članica, v kateri ima sedež. Takšen izdajatelj bi moral imeti možnost, da pred iztekom triletnega obdobja za svojo novo matično državo članico izbere eno od svojih držav članic gostiteljic ali državo članico, v kateri ima sedež. Enaka možnost izbire nove matične države članice bi veljala tudi za izdajatelja iz tretje države, ki izdaja dolžniške vrednostne papirje, katerih nominalna vrednost na enoto je manjša od 1 000 EUR, ali deleži, katerih vrednostni papirji niso več sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu v matični državi članici izdajatelja, ostanejo pa sprejeti v trgovanje v eni ali več državah članicah gostiteljicah.

(22)

Treba bi bilo zagotoviti skladnost med direktivama 2004/109/ES in 2003/71/ES, kar zadeva opredelitev pojma „matična država članica“. Da bi nadzor zagotavljala najrelevantnejša država članica, bi bilo treba v tem pogledu Direktivo 2003/71/ES spremeniti tako, da bi omogočala večjo prožnost v primerih, ko vrednostni papirji izdajatelja, registriranega v tretji državi, niso več sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu v njegovi matični državi članici, ostanejo pa sprejeti v trgovanje v eni ali več drugih državah članicah.

(23)

Direktiva Komisije 2007/14/ES (10) vključuje zlasti pravila izdajatelju glede obveščanja o izbiri matične države članice. Ta pravila bi bilo treba vključiti v Direktivo 2004/109/ES. Da bi zagotovili, da so pristojni organi ene ali več držav članic gostiteljic in države članice, v kateri ima izdajatelj sedež, kadar takšna država članica ni ne matična država članica ne država članica gostiteljica, obveščeni o izdajateljevi izbiri matične države članice, bi morali vsi izdajatelji izbiro svoje matične države članice sporočiti pristojnemu organu svoje matične države članice, pristojnim organom vseh držav članic gostiteljic in pristojnemu organu države članice, v kateri imajo sedež, kadar to ni njihova matična država članica. Pravila izdajatelju glede obveščanja o izbiri matične države članice bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(24)

Zahteva na podlagi Direktive 2004/109/ES v zvezi z razkritjem novih izdaj posojil je v praksi povzročila že veliko težav pri izvajanju in njena uporaba velja za zapleteno. Poleg tega se ta zahteva delno prekriva z zahtevami, določenimi v Direktivi 2003/71/ES ter v Direktivi 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (11), in trgu ne zagotavlja veliko dodatnih informacij. Zaradi tega ter da bi zmanjšali nepotrebno upravne obremenitve izdajateljev, bi bilo treba to zahtevo odpraviti.

(25)

Zahteva po obveščanju pristojnih organov matične države članice o vseh spremembah ustanovitvenih aktov ali statutov izdajatelja se prekriva s podobno zahtevo na podlagi Direktive 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (12), in lahko povzroči nejasnost v zvezi z vlogo pristojnega organa. Zaradi tega in da bi izdajateljem zmanjšali nepotrebno upravno obremenitev, bi bilo treba to zahtevo odpraviti.

(26)

Usklajen elektronski obrazec za poročanje bi bil zelo koristen za izdajatelje, vlagatelje in pristojne organe, saj bi omogočil lažje poročanje ter dostopnost, analizo in primerljivost letnih računovodskih poročil. Zato bi morala biti priprava letnih računovodskih poročil v enotni elektronski obliki poročanja obvezna od 1. januarja 2020, pod pogojem, da ESMA opravi analizo stroškov in koristi. ESMA bi moral pripraviti osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih sprejme Komisija, da se določi elektronska oblika poročanja, z ustrezno navedbo sedanjih in prihodnjih tehnoloških možnosti, kot je priprava računovodskih poročil v obliki XBRL (eXtensible Business Reporting Language). ESMA bi moral pri pripravi osnutkov regulativnih tehničnih standardov opraviti javna posvetovanja za vse zadevne zainteresirane strani, temeljito oceno možnih učinkov sprejetja različnih tehnoloških možnosti in izvesti ustrezne preskuse v državah članicah, o tem pa poročati Komisiji ob predložitvi osnutkov regulativnih tehničnih standardov. ESMA bi moral pri oblikovanju osnutkov regulativnih tehničnih standardov za oblike, ki se uporabljajo za banke in finančne posrednike ter zavarovalnice, redno in tesno sodelovati z Evropskim nadzornim organom (Evropskim bančnim organom), ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (13), in Evropskim nadzornim organom (Evropskim organom za zavarovanja in poklicne pokojnine), ustanovljenim z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (14), da bi upoštevali posebne značilnosti teh sektorjev, zagotovili medsektorsko doslednost pri delu in oblikovali skupna stališča. Evropski parlament in Svet bi morala imeti v skladu s členom 13(3) Uredbe (EU) št. 1095/2010 možnost, da nasprotujeta regulativnim tehničnim standardom, ki v takem primeru ne bi smeli začeti veljati.

(27)

Pri obdelavi osebnih podatkov za namene te direktive se v celoti uporabljata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (15) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (16).

(28)

V tej direktivi so spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kot določa Pogodba, in jo je v skladu s temi pravicami in načeli treba tudi izvajati.

(29)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladitve zahtev po preglednosti v zvezi z informacijami o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na organiziranem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi njegovega obsega ali učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(30)

V skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih (17) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos priložile en ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi deli direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(31)

Direktive 2004/109/ES, 2003/71/ES in 2007/14/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 2 se spremeni:

2.

člen 3 se spremeni:

3.

člen 4 se spremeni:

4.

v členu 5 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Izdajatelj delnic ali dolžniških vrednostnih papirjev javno objavi polletno računovodsko poročilo za prvih šest mesecev poslovnega leta čim prej po koncu zadevnega obdobja, vendar najpozneje tri mesece po tem. Izdajatelj zagotovi, da je polletno računovodsko poročilo dostopno javnosti še najmanj deset let.“;

5.

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Poročilo o plačilih vladam

Države članice od izdajateljev, ki opravljajo dejavnost v ekstraktivni industriji ali v sektorju izkoriščanja prvotnih gozdov, kot sta opredeljena v členu 41(1) in (2) Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (20), zahtevajo, da v skladu s poglavjem 10 navedene direktive vsako leto pripravijo poročilo o plačilih vladam. Poročilo se javno objavi najpozneje šest mesecev po koncu vsakega poslovnega leta in je javno dostopno še najmanj deset let. O plačilih vladam se poroča na konsolidirani ravni.

6.

člen 8 se spremeni:

7.

člen 9 se spremeni:

8.

v členu 12(2) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Obvestilo izdajatelju se izvede nemudoma, vendar najpozneje v štirih trgovalnih dneh po dnevu, ko je delničar ali fizična ali pravna oseba iz člena 10:“;

9.

člen 13 se spremeni:

10.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 13a

Seštevanje

1.   Zahteve glede obveščanja iz členov 9, 10 in 13 se uporabljajo tudi za fizično ali pravno osebo, če število glasovalnih pravic, ki jih ima takšna oseba neposredno ali posredno na podlagi členov 9 in 10, prišteto številu glasovalnih pravic, ki se nanašajo na finančne instrumente, ki jih ima neposredno ali posredno na podlagi člena 13, doseže, preseže ali pade pod pragove iz člena 9(1).

Obvestilo, zahtevano na podlagi prvega pododstavka tega odstavka, vključuje razčlenitev števila glasovalnih pravic iz delnic, ki jih imajo v skladu s členoma 9 in 10, ter glasovalnih pravic, ki se nanašajo na finančne instrumente v smislu člena 13.

2.   Glasovalne pravice, ki se nanašajo na finančne instrumente, ki so bili že priglašeni v skladu s členom 13, se ponovno priglasi, če je fizična ali pravna oseba pridobila osnovne delnice in skupno število glasovalnih pravic iz delnic, ki jih je izdal isti izdajatelj, s takšno pridobitvijo doseže ali preseže pragove iz člena 9(1).“;

11.

člen 16(3) se črta;

12.

v členu 19(1) se črta drugi pododstavek;

13.

člen 21(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo, da z delegiranimi akti v skladu s členom 27(2a), (2b) in (2c) ter pod pogoji iz členov 27a in 27b sprejme ukrepe za določitev naslednjega:

Komisija lahko poleg tega določi in posodablja seznam medijev za razširjanje informacij javnosti.“;

14.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 21a

Evropska točka za elektronski dostop

1.   Do 1. januarja 2018 se vzpostavi spletni portal, ki deluje kot evropska točka za elektronski dostop (v nadaljnjem besedilu: dostopna točka). ESMA razvije in upravlja dostopno točko.

2.   Sistem medsebojnega povezovanja uradno določenih mehanizmov sestavljajo:

3.   Države članice zagotovijo, da so njihovi mehanizmi centraliziranega shranjevanja dostopni prek dostopne točke.“;

15.

člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22

Dostop do predpisanih informacij na ravni Unije

1.   ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi tehnične zahteve za dostop do predpisanih informacij na ravni Unije s ciljem opredeliti:

2.   ESMA pri pripravi osnutkov regulativnih tehničnih standardov upošteva tehnične zahteve za sistem medsebojnega povezovanja poslovnih registrov, vzpostavljen z Direktivo 2012/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta (23).

ESMA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 27. novembra 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

16.

v členu 23(1) se doda naslednji pododstavek:

„Informacije, za katere veljajo zahteve, določene v tretji državi, se vložijo v skladu s členom 19 ter razkrijejo v skladu s členoma 20 in 21.“;

17.

v členu 24 se vstavijo naslednji odstavki:

„4a.   Pristojni organi brez poseganja v odstavek 4 prejmejo vsa preiskovalna pooblastila, ki so potrebna za opravljanje njihovih nalog. Ta pooblastila se izvajajo v skladu z nacionalnim pravom.

4b.   Pristojni organi svoja pooblastila za sankcioniranje v skladu s to direktivo in nacionalnim pravom izvajajo na katerega koli od naslednjih načinov:

18.

v členu 25(2) se doda naslednji pododstavek:

„Pristojni organi pri izvajanju svojih pooblastil za sankcioniranje in svojih preiskovalnih pooblastil sodelujejo, da bi zagotovili, da se s sankcijami ali ukrepi dosežejo želeni rezultati, in usklajujejo svoje delovanje pri obravnavi čezmejnih zadev.“;

19.

za členom 27b se vstavi naslednji naslov:

„POGLAVJE VIA

SANKCIJE IN UKREPI“;

20.

člen 28 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 28

Upravni ukrepi in sankcije

1.   Države članice brez poseganja v pooblastila pristojnih organov v skladu s členom 24 in v pravico držav članic, da predvidijo in naložijo sankcije po kazenskem pravu, določijo pravila o upravnih ukrepih in sankcijah, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih pri prenosu te direktive, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo njihovo izvajanje. Ti upravni ukrepi in sankcije so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

2.   Države članice brez poseganja v člen 7 zagotovijo, da se lahko, kadar obveznosti veljajo za pravne osebe, pod pogoji, določenimi v nacionalni zakonodaji, v primeru kršitve sankcije uporabijo za člane upravnih, poslovodnih ali nadzornih organov zadevne pravne osebe in za druge posameznike, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorni za kršitev.“;

21.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 28a

Kršitve

Člen 28b se uporablja vsaj za naslednje kršitve:

Člen 28b

Pooblastila za sankcioniranje

1.   V primeru kršitev iz člena 28a se pristojne organe pooblasti, da naložijo vsaj naslednje upravne ukrepe in sankcije:

V državah članicah, v katerih euro ni uradna valuta, se vrednost v nacionalni valuti, ki ustreza znesku v eurih, izračuna z upoštevanjem uradnega deviznega tečaja na datum začetka veljavnosti Direktive 2013/50/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje ter Direktive Komisije 2007/14/ES o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive 2004/109/ES (24).

2.   Države članice brez poseganja v pooblastila pristojnih organov na podlagi člena 24 in v pravico držav članic, da naložijo sankcije po kazenskem pravu, zagotovijo, da v svojih zakonih in drugih predpisih predvidijo možnost začasne ukinitve izvrševanja glasovalnih pravic iz delnic v primeru kršitev iz točke (b) člena 28a. Določijo lahko tudi, da se začasna ukinitev glasovalnih pravic uporablja le za najhujše kršitve.

3.   Države članice lahko določijo dodatne sankcije ali ukrepe in višje upravne denarne sankcije od tistih, ki jih predvideva ta direktiva.

Člen 28c

Izvajanje pooblastil za sankcioniranje

1.   Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste in ravni upravnih sankcij ali ukrepov upoštevajo vse ustrezne okoliščine, po potrebi tudi:

2.   Obdelava osebnih podatkov, zbranih med izvajanjem ali za namene izvajanja nadzornih in preiskovalnih pooblastil v skladu s to direktivo, se izvaja v skladu z Direktivo 95/46/ES in, kadar primerno, z Uredbo (ES) št. 45/2001.

22.

pred členom 29 se vstavi naslednji naslov:

„POGLAVJE VIB

OBJAVA ODLOČITEV“;

23.

člen 29 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 29

Objava odločitev

1.   Države članice določijo, da pristojni organi brez nepotrebnega odlašanja objavijo vsako odločitev o sankcijah in ukrepih, ki se naložijo zaradi kršitve te direktive, vključno z vsaj vrsto in naravo kršitve ter identiteto fizičnih ali pravnih oseb, ki so zanjo odgovorne.

Kljub temu lahko pristojni organi na način, ki je skladen z nacionalnim pravom, objavo odločitve odložijo ali odločitev objavijo anonimno v katerem koli od naslednjih primerov:

2.   Če je bila zoper odločitev, objavljeno v skladu z odstavkom 1, vložena pritožba, mora pristojni organ to informacijo vključiti bodisi v objavo ob sami objavi ali pa objavo spremeniti, če je pritožba vložena po prvotni objavi.“;

24.

člen 31(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Kadar države članice sprejmejo ukrepe v skladu s členoma 3(1), 8(2) ali 8(3) ali členom 30, te ukrepe nemudoma sporočijo Komisiji in ostalim državam članicam.“

„(iii)

za vse izdajatelje vrednostnih papirjev, ki so registrirani v tretji državi in ki niso navedeni v točki (ii), državo članico, kjer naj bi bili vrednostni papirji prvič ponujeni javnosti po datumu začetka veljavnosti Direktive 2013/50/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, Direktive 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje ter Direktive Komisije 2007/14/ES o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive 2004/109/ES (25) ali kjer je vložen prvi zahtevek za sprejem v trgovanje na organiziranem trgu, po izbiri bodisi izdajatelja, ponudnika ali osebe, ki prosi za sprejem v trgovanje, ob upoštevanju naknadne izbire izdajateljev, registriranih v tretji državi, v naslednjih primerih:

1.

člen 2 se črta;

2.

v členu 11 se črtata odstavka 1 in 2;

3.

člen 16 se črta.

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/28

(1)

Uredba (ES) št. 638/2004 je določila skupni okvir za sistematično pripravo statističnih podatkov Skupnosti v zvezi z blagovno menjavo med državami članicami.

(2)

Zaradi tehničnega in gospodarskega razvoja bi bilo mogoče prilagoditi najnižjo stopnjo zajetja za prihode blaga, ob tem pa ohraniti statistične podatke, ki ustrezajo kazalnikom in veljavnim standardom kakovosti. Poenostavitev bo omogočila zmanjšanje obremenitve poročanja odgovornih za zagotavljanje statističnih podatkov, zlasti malih in srednjih podjetij. Stopnjo zajetja za prihode blaga bi bilo zato treba zmanjšati s 95 % na 93 %.

(3)

Uredba Komisije (ES) št. 1982/2004 z dne 18. novembra 2004 o izvajanju Uredbe (ES) št. 638/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o statističnih podatkih Skupnosti v zvezi z blagovno menjavo med državami članicami in o razveljavitvi uredb Komisije (ES) št. 1901/2000 in (EGS) št. 3590/92 (2) opredeljuje določbe za zbiranje podatkov v sistemu Intrastat. Države članice morajo Eurostatu posredovati mesečne rezultate po statistični vrednosti, vendar imajo na voljo omejene praktične določbe za zbiranje teh podatkov. Treba bi bilo zagotoviti skupen, povezan pristop za zbiranje podatkov v sistemu Intrastat ter racionalizirati določbe za načine zbiranja glede statistične vrednosti.

(4)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za statistične podatke o blagovni menjavi med državami članicami –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/30

(1)

Tabela I Priloge IIC k Uredbi (ES) št. 39/2013 določa največje število dni na morju, ko so plovila EU skupne dolžine 10 metrov ali več, ki imajo na krovu ali uporabljajo vlečne mreže z gredjo z velikostjo mrežnega očesa, ki je enaka ali večja od 80 mm, ali mirujoče mreže, vključno z zabodnimi mrežami, trislojnimi mrežami in zapletnimi mrežami, z velikostjo mrežnega očesa, ki je enaka ali manjša od 220 mm, lahko prisotna v razdelku ICES VIIe od 1. februarja 2013 do 31. januarja 2014.

(2)

Točka 7.5 navedene Priloge Komisiji omogoča, da dodeli dodatno število dni na morju, ko je plovilo lahko prisotno na navedenem območju, če ima na krovu ali uporablja take vlečne mreže z gredjo ali mirujoče mreže, na podlagi dokončne prekinitve ribolovnih dejavnosti od 1. januarja 2004.

(3)

Glede na podatke o plovilih z vlečnimi mrežami z gredjo, ki so bila umaknjena iz ribiškega ladjevja, iz zahtevka, ki ga je predložila Francija v skladu s točkama 7.1 in 7.4 Priloge IIC, in ob uporabi postopka izračuna iz točke 7.2 navedene priloge bi bilo Franciji treba dodeliti 11 dodatnih dni na morju za obdobje med 1. februarjem 2013 in 31. januarjem 2014 za plovila, ki imajo na krovu ali uporabljajo take vlečne mreže z gredjo.

(4)

Glede na podatke o plovilih z mirujočimi mrežami, ki so bila umaknjena iz ribiškega ladjevja, iz zahtevka, ki ga je predložila Francija v skladu s točkama 7.1 in 7.4 Priloge IIC, in ob uporabi postopka izračuna iz točke 7.2 navedene priloge bi bilo Franciji treba dodeliti 14 dodatnih dni na morju za obdobje med 1. februarjem 2013 in 31. januarjem 2014 za plovila, ki imajo na krovu ali uporabljajo take mirujoče mreže.

(5)

Glede na podatke o plovilih z vlečnimi mrežami z gredjo, ki so bila umaknjena iz ribiškega ladjevja, iz zahtevka, ki ga je predložilo Združeno kraljestvo v skladu s točkama 7.1 in 7.4 Priloge IIC, in ob uporabi postopka izračuna iz točke 7.2 navedene priloge bi bilo Združenemu kraljestvu treba dodeliti 43 dodatnih dni na morju za obdobje med 1. februarjem 2013 in 31. januarjem 2014 za plovila, ki imajo na krovu ali uporabljajo take vlečne mreže z gredjo.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za ribištvo in ribogojstvo –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/32

(1)

Uredba (EU) št. 1151/2012 je razveljavila in nadomestila Uredbo Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2).

(2)

V skladu s prvim pododstavkom člena 9(1) Uredbe (ES) št. 510/2006 je Komisija proučila vlogo Španije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno označbo porekla „Sierra de Cádiz“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 205/2005 (3).

(3)

Ker zadevna sprememba ni manjša, je Komisija v skladu s členom 6(2) Uredbe (ES) št. 510/2006 vlogo za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (4). Ker Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru v skladu s členom 7 navedene uredbe, bi bilo treba spremembo specifikacije odobriti –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/34

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Francije za registracijo imena „Poulet des Cévennes“ / „Chapon des Cévennes“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker Komisija ni prejela nobenega ugovora v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012, je treba ime „Poulet des Cévennes“ / „Chapon des Cévennes“ registrirati –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/36

(1)

Uredba (EU) št. 1151/2012 je razveljavila in nadomestila Uredbo Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2).

(2)

V skladu s prvim pododstavkom člena 9(1) Uredbe (ES) št. 510/2006 je Komisija proučila vlogo Francije za odobritev spremembe specifikacije za zaščiteno geografsko označbo „Lentilles vertes du Berry“, registrirano v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1576/98 (3).

(3)

Ker zadevna sprememba ni manjša, je Komisija v skladu s členom 6(2) Uredbe (ES) št. 510/2006 vlogo za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije  (4). Ker v skladu s členom 7 navedene uredbe Komisija ni prejela nobene izjave o ugovoru, je treba spremembo specifikacije odobriti –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/38

(1)

V skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bila vloga Francije za registracijo imena „Gâche vendéenne“ objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(2)

Ker Komisija ni prejela nobenega ugovora v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012, je treba ime „Gâche vendéenne“ registrirati –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/40

(1)

Ključni ukrep št. 2 iz sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast“ (2) je poziv k vzpostavitvi resnično enotnega trga za pomorski promet tako, da se za blago EU, ki se prevaža med pristanišči EU, ne uporablja več istih upravnih in carinskih formalnosti kot za blago, ki prihaja iz pristanišč zunaj EU.

(2)

Komisija se je zato zavezala, da bo predložila paket „modri pas“ z zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami, da bi se upravno breme za izvajalce pomorskega prevoza znotraj Unije zmanjšalo na raven, ki je primerljiva z drugimi načini prevoza (zračni, železniški, cestni).

(3)

Ta uredba je del paketa „modri pas“.

(4)

V skladu s členom 313(2)(a) Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (3) blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti v skladu s členom 37 Uredbe (EGS) št. 2913/92 ne velja za skupnostno blago, razen če je določeno, da ima skupnostni status.

(5)

Člen 313(3)(b) Uredbe (EGS) št. 2454/93 določa, da blago, ki se prevaža med pristanišči na carinskem območju Skupnosti z odobrenimi rednimi ladijskimi prevozi, velja za skupnostno blago, razen če je določeno drugače. Plovila, ki opravljajo redni ladijski prevoz, lahko prevažajo tudi blago nečlanic, če se uporabi zunanji skupnostni tranzitni postopek. Poleg tega uporaba rednega ladijskega prevoza za prevažanje blaga nečlanic ne posega v uporabo kontrol za druge namene, vključno s kontrolami, povezanimi z nevarnostjo za zdravje živali, ljudi ali rastlin.

(6)

Pred izdajo dovoljenja za redni ladijski prevoz se mora carinski organ za izdajo dovoljenja posvetovati s carinskimi organi ostalih držav članic, ki jih navedena storitev zadeva. Če bi želel imetnik takšnega dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: imetnik) po prejemu dovoljenja storitev naknadno razširiti na druge države članice, bi bilo potrebno nadaljnje posvetovanje s carinskimi organi teh držav članic. Da bi se v čim večji meri izognili potrebi po nadaljnjih posvetovanjih po odobritvi dovoljenja, bi bilo treba določiti, da lahko ladijski prevozniki, ki zaprosijo za dovoljenje, poleg navedbe držav članic, ki jih storitev dejansko zadeva, navedejo tudi države članice, ki bi jih storitev lahko zadevala, za katere izjavijo, da z njimi načrtujejo prihodnje storitve.

(7)

Od leta 2010 je bilo za posvetovanja s carinskimi organi drugih držav članic dovoljeno obdobje 45 dni. Vendar so izkušnje pokazale, da je to obdobje nepotrebno dolgo in bi ga bilo treba skrajšati.

(8)

Zaradi uporabe elektronskega sistema informiranja in sporočanja je postala Priloga 42A Uredbe (EGS) št. 2454/93 nepotrebna.

(9)

Na zahtevo imetnika bi bilo treba dovoljenja za redni ladijski prevoz, ki obstajajo pred začetkom veljavnosti te uredbe, pregledati, da se upoštevajo vse države članice, ki bi jih storitev lahko zadevala, za katere imetnik izjavi, da z njimi načrtuje prihodnje storitve.

(10)

Elektronski sistem informiranja in sporočanja, ki se trenutno uporablja za shranjevanje informacij in obveščanje carinskih organov drugih držav članic o dovoljenjih za redne ladijske prevoze, ni sistem iz člena 14x Uredbe (EGS) št. 2454/93. Sklicevanja na ta sistem bi bilo treba popraviti.

(11)

Uredbo (EGS) št. 2454/93 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Zaradi skrajšanja roka za posvetovanje s carinskimi organi drugih držav članic in spremembe števila držav članic, ki se lahko navedejo v vlogi za dovoljenje, je treba spremeniti elektronski sistem informiranja in sporočanja za redni ladijski prevoz ter odložiti uporabo ustreznih določb te uredbe.

(13)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

(1)

člen 313b se spremeni:

(2)

v drugem pododstavku člena 313c(2) se besede „elektronskega sistema informiranja in sporočanja iz člena 14x“ nadomestijo z besedami „elektronskega sistema informiranja in sporočanja za redni ladijski prevoz iz člena 313b(2a)“;

(3)

v prvem pododstavku člena 313d(2) se besede „elektronski sistem informiranja in sporočanja iz člena 14x“ nadomestijo z besedami „elektronski sistem informiranja in sporočanja za redni ladijski prevoz iz člena 313b(2a)“;

(4)

v členu 313f(2) se besede „elektronskega sistema informiranja in sporočanja iz člena 14x“ nadomestijo z besedami „elektronskega sistema informiranja in sporočanja za redni ladijski prevoz iz člena 313b(2a)“;

(5)

Priloga 42A se črta.

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/42

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

6.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 294/44

(1)

Toksina T-2 in HT-2 sta mikotoksina, ki ju proizvajajo različne vrste glive Fusarium. Toksin T-2 se hitro metabolizira v številne metabolite, od katerih je HT-2 eden od glavnih.

(2)

Znanstveni odbor za onesnaževalce v prehranski verigi (odbor CONTAM) Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) je na zahtevo Komisije sprejel mnenje glede tveganj za zdravje živali in javno zdravje, povezanih s prisotnostjo toksinov T-2 in HT-2 v živilih in krmi (1).

(3)

Glede tveganj za zdravje živali je odbor CONTAM sklenil, da se trenutno ocenjena izpostavljenost prežvekovalcev, kuncev in rib toksinoma T-2 in HT-2 šteje za malo verjetno nevarnost zdravju. Ocene izpostavljenosti prašičev, konj in psov toksinoma T-2 in HT-2 kažejo, da je tveganje škodljivih učinkov na zdravje majhno. Mačke so med najobčutljivejšimi živalskimi vrstami. Zaradi omejenih podatkov in resnih škodljivih učinkov na zdravje pri majhnih odmerkih ni bilo mogoče določiti ravni NOAEL (raven brez opaženega škodljivega učinka) oziroma LOAEL (najnižja raven z opaženim škodljivim učinkom).

(4)

Ob upoštevanju sklepov znanstvenega mnenja je treba opraviti preiskave, da bi se zbrale informacije o dejavnikih, ki vodijo do razmeroma velikih vsebnosti toksinov T-2 in HT-2 v žitih in žitnih proizvodih, ter o vplivih predelave krme in živil. Za priporočitev izvedbe teh preiskav je bilo sprejeto Priporočilo Komisije 2013/165/EU (2).

(5)

Glede na toksičnost toksinov T-2 in HT-2 za mačke je poleg tega primerno uvesti orientacijsko vrednost za skupno vsebnost toksinov T-2 in HT-2 v krmi za mačke, ki se uporabi pri presojanju sprejemljivosti krme za mačke glede prisotnosti toksinov T-2 in HT-2. Priporočilo Komisije 2006/576/ES (3) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –