19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/1

(1)

Priloga I k Uredbi (ES) št. 881/2002 navaja osebe, skupine in subjekte, ki jih zadeva zamrznitev sredstev in gospodarskih virov iz navedene uredbe.

(2)

Odbor za sankcije Varnostnega sveta Združenih narodov je 11. septembra 2013 sklenil črtati eno osebo s seznama oseb, skupin in subjektov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov.

(3)

Prilogo I k Uredbi (ES) št. 881/2002 bi bilo zato treba ustrezno posodobiti –

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/3

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/5

(1)

Svet je 13. septembra 2010 sprejel Sklep 2010/570/EU, Euratom o imenovanju članov Evropskega ekonomsko-socialnega odbora za obdobje od 21. septembra 2010 do 20. septembra 2015 (1).

(2)

Zaradi konca mandata Annike BRÖMS se je sprostilo mesto člana Evropskega ekonomsko-socialnega odbora –

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/6

(1)

Priloga III k Sklepu 2001/822/ES zadeva definicijo pojma „proizvodi s poreklom“ in načine upravnega sodelovanja. Člen 37 Priloge določa, da se lahko sprejmejo izjeme od pravil o poreklu, če jih upravičuje razvoj sedanjih ali ustvarjanje novih industrij v državi ali na območju.

(2)

Člen 5(1)(g), (j), (k) in (o) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES določa, da delno ali popolno mletje sladkorja, sejanje in pakiranje v vreče ne zadostujejo za pridobitev statusa proizvoda s poreklom.

(3)

Člen 6(4) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES določa, da se kumulacija porekla AKP/ES-ČDO za vse izdelke iz sladkorja iz poglavja 17 HS postopoma zmanjšuje in na koncu odpravi. Z določitvijo količine na nič ton je postopna odprava privedla do prepovedi take kumulacije od 1. januarja 2011.

(4)

Nizozemska je leta 2002 vložila zahtevek za izjemo od pravila o poreklu v zvezi z izdelki iz sladkorja iz oznak KN 1701 11 90, 1701 99 10 in 1701 91 00, predelanimi na Nizozemskih Antilih, in sicer za letno količino 3 000 ton. Zahtevek je bil odobren, izjema pa je nehala veljati 31. decembra 2007.

(5)

Leta 2009 je Nizozemska vložila zahtevek za podaljšanje izjeme, ki ji je bila odobrena leta 2002, ta zahtevek pa je bil zavrnjen z Odločbo Komisije 2009/699/ES (2). Vendar pa je bil z navedeno odločbo za količine, za katere so bile Nizozemskim Antilom dodeljena uvozna dovoljenja za leti 2009 in 2010, odobren nov zahtevek za izjemo, ki je bil vključen v zahtevek za podaljšanje.

(6)

Nizozemska je leta 2010 vložila zahtevek za novo izjemo v zvezi z izdelki iz sladkorja, predelanimi na Nizozemskih Antilih, za obdobje od 2011 do 2013. S Sklepom Komisije 2011/47/EU (3) je bila izjema odobrena v skladu s členom 37(1), (3) in (7) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES ter pod nekaterimi pogoji, katerih namen je bil uravnotežiti legitimne interese subjektov iz čezmorskih držav in ozemelj (v nadaljnjem besedilu: ČDO) ter cilje skupne tržne ureditve Unije za sladkor. Izdelki, za katere je bila izjema odobrena, so bili dejansko predelani na Nizozemskih Antilih, dodana vrednost v primerjavi s surovim sladkorjem pa naj bi znašala vsaj 45 % vrednosti končnega izdelka.

(7)

V Sklepu 2011/47/EU je razloženo, da postopno zmanjševanje kumulacije porekla AKP/ES-ČDO v zvezi s sladkorjem, kot je določeno v členu 6(4) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES, kaže, da je namen Unije, da se trgovinski preferenciali osredotočijo na gospodarsko dejavnost, ki trajnostno prispeva k razvoju ČDO ob upoštevanju sektorja sladkorja v Uniji. To načelo je bilo uporabljeno za določitev količin, za katere je bila s Sklepom 2011/47/EU odobrena izjema. V zahtevku, vloženem leta 2010, je bilo tudi navedeno, da se namerava družba v Curaçau, za katero so veljale prejšnje izjeme, preusmeriti od proizvodnje sladkorja, za katero se zahteva nova izjema. Zato so se količine, za katere je veljala izjema, postopoma zmanjšale (5 000 ton za leto 2011, 3 000 ton za leto 2012 in 1 500 ton za leto 2013).

(8)

V zahtevku, vloženem leta 2010, je Nizozemska poudarila, da se je družba v Curaçau, za katero so veljale prejšnje izjeme, nameravala preusmeriti v proizvodnjo mešanic in „bio sladkorja“, ki so namenjeni povsem drugačnim trgom kot izdelki iz sladkorja, za katere je bil leta 2010 predložen zahtevek za izjemo. Izjema, za katero je bil vložen zahtevek leta 2010, je bila potrebna za zagotovitev zadostnega kapitala za naložbe, ki so potrebne za tako preusmeritev. Po pričakovanjih naj bi se tako z odobritvijo izjeme s Sklepom 2011/47/EU ustvaril promet, potreben za financiranje navedenih naložb v preusmeritev izdelkov in dejavnosti, tako da družbi, za katero se je uporabljala izjema, ne bi bilo treba več zahtevati izjeme.

(9)

Nizozemska je v imenu vlade Curaçaa 11. februarja 2013 vložila zahtevek za novo izjemo od pravil o poreklu iz Priloge III k Sklepu 2001/822/ES za obdobje od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2013, ko preneha veljati Sklep 2001/822/ES. Zahtevek se je nanašal na skupno letno količino 5 500 ton izdelkov iz sladkorja iz oznake KN 1701 14 90, opisanih kot „bio sladkor“, po poreklu iz tretjih držav in predelanih v Curaçau za izvoz v Unijo.

(10)

Ta zahtevek je Nizozemska uradno umaknila 17. aprila 2013, ker predelovalne dejavnosti, opisane v zahtevku, niso več potekale na Nizozemskih Antilih. Družba v Curaçau je del predelovalnih dejavnosti, zlasti proizvodnjo sladkorja v kockah, proizvedenega iz surovega trsnega sladkorja, pakiranega za prodajo na drobno, preselila v Belgijo, od kjer trenutno dobavlja veleblagovnicam na Nizozemskem. Svojo preostalo proizvodno linijo je preusmerila v sejanje, čiščenje, mletje in preprosto mešanje ekološko pridelanega sladkorja ter njegovo pakiranje v vreče po 1 000 kg za prevoz.

(11)

Nizozemska je 17. aprila 2013 vložila drugi zahtevek za izjemo za 5 000 ton izdelkov iz sladkorja, opisanih kot ekološko pridelani surovi trsni sladkor iz oznake KN 1701 14 90, za obdobje od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2013. Nizozemska je pojasnila, da se je glede na razprave z organi Curaçaa zdelo, da količine, za katere je bila za leto 2013 s Sklepom 2011/47/EU odobrena izjema, ne bi zadostovale za nadaljevanje dejavnosti družbe iz Curaçaa, ki predeluje sladkor.

(12)

Drugi zahtevek je bil predvsem posledica spremenjenih razmer v zadevni družbi, saj je ta svoje poslovne dejavnosti preusmerila v predelavo ekološko pridelanega trsnega sladkorja, sprememb na svetovnem trgu sladkorja, ker je EU postala neto uvoznica sladkorja, dejstva, da je dodana vrednost v primerjavi s surovinami iz tretjih držav, znašala več kot 45 % cene končnega izdelka franko tovarna, ter ustvarjanja neposrednih in posrednih delovnih mest v Curaçau. Nizozemska je 14. junija 2013 in 28. junija 2013 zagotovila dodatne informacije v podporo svojemu zahtevku z dne 17. aprila 2013.

(13)

Komisija je v dopisu z dne 16. julija 2013 od nizozemskih organov zahtevala, da upoštevajo njeno oceno glede zahtevka in njen namen, da priporoči zavrnitev zahtevka. Komisija je od nizozemskih organov tudi zahtevala, da to oceno posredujejo družbi, ki bi jo lahko zadevala izjema, da se tako tej družbi kot tudi nizozemskim organom omogoči, da navedejo morebitne dejanske in pravne okoliščine, ki bi se lahko nanašale za zahtevek, še preden Komisija sprejme končno odločitev. Kot rok za odgovor je bil določen 25. julij 2013. Odgovor nizozemskih organov je prispel 24. julija 2013.

(14)

Člen 37(7) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES določa, da se izjema odobri, kadar je dodana vrednost v primerjavi z izdelki brez porekla, uporabljenimi v zadevni ČDO, vsaj 45 % vrednosti končanega izdelka, pod pogojem, da ta izjema ni taka, da bi povzročila hujšo škodo gospodarskemu sektorju Unije ali ene ali več držav članic.

(15)

Informacije, ki jih je zagotovila družba v Curaçau in so jih posredovali nizozemski organi, v zvezi z izračunom vrednosti, ustvarjene v Curaçau za proizvodnjo „bio trsnega sladkorja“ v letu 2013, se nanašajo na dodano vrednost, ustvarjeno pri predelavi 5 000 ton „bio sladkorja“. Družba je navedla tudi nakupno ceno za eno tono surovega „bio sladkorja“ po poreklu iz tretjih držav in ceno franko tovarna, po kateri se prodaja tona „bio sladkorja“. Po navedbah družbe ti podatki v primerjavi s ceno franko tovarna ustvarjajo dodano vrednost v višini 52 %. V skladu z istimi informacijami bi se s proizvodnjo 1 500 ton „bio sladkorja“ v primerjavi s ceno franko tovarna ustvarila dodana vrednost v višini 88 %.

(16)

Informacije, ki jih je zagotovila družba in so jih posredovali nizozemski organi, v zvezi z izračunom vrednosti, ustvarjene v Curaçau za proizvodnjo „rjavega kristalnega sladkorja“ na dan 1. januarja 2013, se nanašajo na dodano vrednost, ustvarjeno pri predelavi 5 500 ton „rjavega kristalnega sladkorja“. Medtem ko najvišja razpoložljiva dodana vrednost na tono za „rjavi kristalni sladkor“ velja za realistično, pa dodana vrednost glede na ceno franko tovarna znaša približno 52,4 %. Vendar pa so predelovalne dejavnosti za „bio sladkor“ manj obsežne kot za „kristalni sladkor“, pakiran za prodajo na drobno. Dodana vrednost na podlagi teh postopkov in dejanski stroški predelave so tako lahko le nižji za „bio sladkor“, pakiran za prevoz v vreče po 1 000 kg, kot pa za „rjavi kristalni sladkor“, pakiran za prodajo na drobno.

(17)

Glede na poročilo „Global Sugar Outlook – 2013 Report“ (4) proizvodni stroški trsnega sladkorja v Braziliji, ki je najbolj konkurenčno območje za proizvodnjo sladkorja na svetu, znašajo 224,7 USD na tono za pridelavo sladkornega trsa in 95 USD na tono za predelavo trsa v surovi sladkor. Skupni stroški, vključno z upravnimi stroški, znašajo 367,8 USD na tono oziroma, pri menjalnem razmerju 1 EUR = 1,3 USD, 283 EUR na tono surovega trsnega sladkorja. Ob upoštevanju postopkov pridelave in predelave, potrebnih pri proizvodnji surovega sladkorja iz sladkornega trsa, se ne zdi verjetno, da bi bili samo stroški čiščenja, mletja in pakiranja ekološko pridelanega trsnega sladkorja, ki predstavlja le majhen delež proizvodnega procesa, višji. Če kot realistične proizvodne stroške za izračun dodane vrednosti za čiščenje, mletje in pakiranje ekološko pridelanega surovega trsnega sladkorja v družbi v Curaçau upoštevamo 283 USD na tono, znaša cena franko tovarna 1 020,19 EUR na tono, dodana vrednost glede na ceno franko tovarna pa samo 32,2 %.

(18)

Pri izračunu primerljivih stroškov iz uvodne izjave 17 dodana vrednost ne bi dosegla 45 %. Zato ni realistično, da bi družba v Curaçau tako dodano vrednost dosegla samo z običajno predelavo. V nasprotju s tem je treba predvidevati, da podatki, ki so bili posredovani Komisiji, vsebujejo druge stroške in prejemke, ki ne prispevajo k dobrobiti prebivalcev Curaçaa.

(19)

Člen 37(3)(c) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES določa, da je treba pri obravnavi zahtevkov za izjemo upoštevati primere, pri katerih je mogoče jasno pokazati, da bi lahko pravila o poreklu odvrnila obsežne naložbe v industrijo, in pri katerih bi izjema, ki bi dala prednost uresničevanju investicijskih programov, omogočila postopno izpolnjevanje teh pravil.

(20)

Družba v Curaçau je vedela, da bo kumulacija porekla AKP/ES-ČDO za sladkor do 1. januarja 2011 postopno odpravljena, zato je imela dovolj časa, da se pripravi in preusmeri k proizvodnji izdelkov, ki ne zahtevajo izjeme.

(21)

V obdobju od 2009 do 2013 so za družbo v Curaçau veljale izjeme, ki so prispevale k ustvarjanju prometa, potrebnega za naložbe v preusmeritev proizvodnje k izdelkom, ki ne zahtevajo izjeme od pravil o poreklu. Glede na informacije, ki jih je posredovala družba, so bile naložbe leta 2009 zelo majhne, med letoma 2010 in 2012 pa jih sploh ni bilo. Izjeme so tako samo pomagale pri ohranjanju trenutnih dejavnosti družbe v Curaçau, niso pa trajnostno prispevale k razvoju obstoječe industrije ali vzpostavljanju nove. Zato je dvomljivo, da bi nova izjema družbo spodbudila k novim naložbam.

(22)

Da za sladkorne mešanice iz HS 2106, ki vsebujejo pektin ali kazein, velja, da so s poreklom iz Curaçaa in zato zanje velja preferenčni dostop do Unije, vrednost sladkorja brez porekla, ki se uporablja pri proizvodnji končnega izdelka, ne sme presegati 30 % cene izdelka franko tovarna. S preusmeritvijo proizvodnje k takim mešanicam, kot se predlaga v sedanjem zahtevku, bi družba še vedno morala zaprositi za izjemo, da bi lahko izpolnjevala pravila o poreklu.

(23)

Člen 37(3)(b) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES določa, da je treba pri obravnavi zahtevkov za izjemo upoštevati primere, v katerih bi uporaba obstoječih pravil o poreklu bistveno vplivala na sposobnost obstoječe industrije v ČDO, da še naprej izvaža v Unijo, ob posebnem sklicevanju na primere, pri katerih bi to lahko vodilo do prenehanja njenih dejavnosti.

(24)

Komisija vodi bilanco stanja za analizo trga sladkorja in pregled nad tem, ali so zaloge sladkorja dovolj velike, ali je potreben dodaten sladkor ali ga je treba umakniti s trga, da se ohrani višina cene, ki je blizu referenčni ceni. Iz te bilance stanja je stalno razvidna količina 50 000 ali 60 000 ton sladkorja, ki se uvozi s polno carino.

(25)

Za izdelke iz sladkorja iz oznake KN 1701 14 90 se v Uniji uporablja carinska tarifa 419 EUR na tono. Glede na ceno belega sladkorja na svetovnem trgu, vključno s stroški rafinacije, s katerim se trguje na londonskem terminskem trgu, ki znaša 380 EUR na tono, in glede na carino, ki znaša 419 EUR na tono, bi cena tega sladkorja znašala vsaj 800 EUR na tono, če bi bil uvožen v Unijo s plačanimi dajatvami. Povprečna cena takih izdelkov iz sladkorja, proizvedenih v Uniji, ki jo predložijo države članice v skladu s členom 9 Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 (5), znaša približno 725 EUR na tono. Pod takimi pogoji ni verjetno, da bi se ti izdelki iz sladkorja uvažali z dobičkom v Unijo, razen če gre za visokokakovosten sladkor, na primer ekološko pridelani sladkor ali sladkor iz pravične trgovine, ki se prodaja po veliko višji ceni kot drugi izdelki iz sladkorja.

(26)

Zato je verjetno, da je precejšen del sladkorja, uvoženega v Unijo s polno carino, ekološko pridelan sladkor ali sladkor iz pravične trgovine, saj lahko tak sladkor v maloprodaji doseže ceno do 3 000 EUR na tono. Iz količine uvoza ekološko pridelanega trsnega sladkorja s polno carino v Unijo je razvidno, da izvozniki sladkorja s celega sveta uspejo preživeti v obstoječih tržnih razmerah.

(27)

Če se nakupni ceni surovega sladkorja, kot jo je posredovala družba, doda 283 EUR na tono kot realistični proizvodni stroški za izračun dodane vrednosti za mletje in pakiranje ekološko pridelanega surovega trsnega sladkorja v družbi v Curaçau, profitna marža in stroški prevoza, kot jih je posredovala družba, in uvozne dajatve, ki se plačajo v Uniji, bi morala biti družba v Curaçau še vedno sposobna izvažati v Unijo „bio sladkor“ na stroškovno učinkovit način, ne da bi se morala zanašati na izjemo, ki bi uvoznika v Uniji oprostila plačila veljavnih uvoznih carin. Poleg tega višina prodajne cene „bio sladkorja“ na tono za kupca na Nizozemskem, kot jo je v zahtevku navedla Nizozemska, lahko velja za zadostno, da izravna učinek zaračunane polne carine.

(28)

Kot subjekt iz ČDO se družba iz Curaçaa, ki predeluje izdelke iz sladkorja, uvršča na svetovni trg in lahko svobodno izvaža svoje izdelke v kateri koli del sveta, tudi v Unijo. To družbo lahko zato primerjamo z drugimi podjetji z vsega sveta, ki opravljajo isto dejavnost. Prevozni stroški iz ČDO v Unijo, ki glede na informacije, prejete od družbe, znašajo 42,59 EUR na tono, družbe v Curaçau ne postavljajo v slabši položaj pri konkuriranju drugim akterjem na trgu, saj lahko družba svoje izdelke izvaža na trge, ki so bližje njenemu kraju delovanja kot Unija.

(29)

Izvoz sladkorja, melase in meda predstavlja samo 6 % skupnega izvoza blaga iz Curaçaa, razen naftnih derivatov. Dejavnosti pretovarjanja zabojnikov, povezane z uvozom in izvozom izdelkov iz sladkorja, predstavljajo samo 2 % vseh dejavnosti pretovarjanja zabojnikov v povezavi z uvozom in izvozom. Prispevek tega izvoza k razvoju območja je v najboljšem primeru majhen.

(30)

Kar zadeva zaposlovanje, naj bi bilo zaradi izjeme ustvarjenih 10 dodatnih delovnih mest, kar je nesorazmerno malo glede na zahtevano povečanje obsega proizvodnje. 10 dodatnih delovnih mest, ki naj bi bila ustvarjena, je manj od 20 delovnih mest, ki so bila ukinjena od zahtevka leta 2010, ko je Nizozemska navedla, da v družbi v Curaçau dela 35 oseb, do drugega zahtevka leta 2013, ko je navedla, da jih v družbi dela 15.

(31)

Učinek zavrnitve nove izjeme, za katero je bilo zaprošeno 17. aprila 2013, bi bil minimalen. Zavrnitev ne bi ovirala družbe pri nadaljnjem izvažanju izdelkov iz sladkorja v Unijo niti ne bi preprečevala naložb v sladkorno industrijo v Curaçau, saj bi bila profitna marža še vedno dovolj velika, da bi olajšala naložbe, tudi če se v Uniji plača polna carina.

(32)

Zato zahtevana izjema ni upravičena glede na člen 37(1), člen 37(3)(b) in (c) in člen 37(7) Priloge III k Sklepu 2001/822/ES.

(33)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/10

(1)

V členu 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) je notranji trg opredeljen kot območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. V skladu s členom 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: PEU) morajo države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, ki so potrebni, da v celoti izpolnijo svoje obveznosti v skladu z zakonodajo Unije.

(2)

Notranji trg ponuja veliko priložnosti posameznikom, ki si želijo živeti in delati v drugi državi članici, in podjetjem, ki želijo razširiti svoje trge. Čeprav notranji trg praviloma dobro deluje, včasih nastajajo težave, če javni organi ne spoštujejo zakonodaje Unije.

(3)

Na podlagi Priporočila Komisije 2001/893/ES z dne 7. decembra 2001 o načelih za uporabo mreže Solvit za reševanje problemov notranjega trga (1) je bila mreža Solvit vzpostavljena kot mreža centrov, ustanovljenih v državah članicah v okviru njihovih nacionalnih uprav, namenjena pa je bila hitremu in neformalnemu reševanju problemov, s katerimi se posamezniki in podjetja srečujejo pri uveljavljanju svojih pravic na notranjem trgu.

(4)

Čeprav je mreža Solvit neformalne in pragmatične narave, je oblikovana tako, da prispeva k zagotavljanju skladnosti rešitev z zakonodajo Unije. Mreža Solvit temelji na preglednem postopku reševanja težav, ki vključuje dve državi članici. Čeprav Komisija običajno ne sodeluje pri reševanju primerov, tesno sodeluje s centri Solvit, ponuja redno pravno usposabljanje in v nekaterih zahtevnih primerih zagotavlja tudi neformalno svetovanje. Prav tako spremlja reševanje primerov v okviru mreže Solvit ter končne rezultate prek spletne zbirke podatkov, pri čemer lahko kadar koli posreduje, če meni, da rešitve centrov Solvit niso skladne z zakonodajo Unije. Prej omenjena narava centrov ne prispeva le k zakonitosti rezultatov v posameznih primerih, ampak rezultati ocenjevanja kažejo, da je delo centra Solvit na splošno izboljšalo upoštevanje zakonodaje Unije s strani nacionalnih organov.

(5)

Mreža Solvit se je od začetka svojega delovanja občutno posodobila. Zdaj obravnava desetkrat več primerov kot pred desetimi leti. Prav tako obravnava veliko bolj raznolike primere, kot je bilo prvotno predvideno. Veliko večino primerov rešijo uspešno in povprečno v devetih tednih, zaradi česar so bili posamezniki in podjetja, ki so mrežo Solvit uporabljali, z njenim delovanjem zelo zadovoljni.

(6)

Čeprav je mreža Solvit uspešna, se zaradi povečanega obsega storitev sooča z večjimi izzivi. Podrobna ocena mreže iz leta 2010 kaže, da nimajo vsi centri Solvit na voljo enakih virov niti ne delujejo vsi enako uspešno. Centri se razlikujejo tudi po sprejemanju primerov in ravni storitev. Poleg tega premalo ljudi in podjetij pozna mrežo Solvit.

(7)

Na podlagi teh ugotovitev je treba sprejeti ukrepe za nadaljnjo okrepitev mreže Solvit in povečanje njene prepoznavnosti tako na spletu kot tudi drugje, kakor poudarjajo delovni dokument služb Komisije „Krepitev učinkovitega reševanja težav na enotnem trgu“, sporočilo Komisije o boljšem upravljanju enotnega trga (2) in poročilo o državljanstvu EU (3). V skladu s tem bi bilo treba Priporočilo 2001/893/ES nadomestiti z novim. Cilj tega novega priporočila je razjasniti naloge mreže Solvit na podlagi najboljše prakse. Določa cilje in standarde za države članice in Komisijo, da se podjetjem in državljanom zagotovi učinkovita pomoč v primerih, ko se zakonodaje Unije ne upošteva. Prav tako namerava zagotoviti, da centri Solvit uporabljajo enaka pravila in v vsej mreži dosledno izvajajo enake vrste storitev.

(8)

Da bi se čim bolj dosledno pojasnile naloge v vsej mreži, so v tem priporočilu opredeljene vrste primerov, ki bi jih bilo treba obravnavati v mreži Solvit. V Priporočilu 2001/893/ES je bilo navedeno, da se mreža Solvit ukvarja s primeri „napačne uporabe […] pravil enotnega trga“. Takšna opredelitev obsega je botrovala nedoslednostim. Prvič, navedeno je bilo, da izraz napačna uporaba pomeni, da se centri Solvit ne morejo ukvarjati s primeri, kadar so nacionalna pravila v nasprotju z zakonodajo Unije (t. i. „strukturni primeri“), in, drugič, da lahko mreža Solvit posreduje samo, če zadevna zakonodaja Unije temelji na notranjem trgu.

(9)

Primeri mreže Solvit naj bi zdaj zajemali vse čezmejne probleme, ki jih povzroča morebitna kršitev zakonodaje Unije, ki ureja notranji trg, s strani javnega organa, kadar takšni problemi niso predmet sodnih postopkov bodisi na nacionalni ravni bodisi na ravni EU.

(10)

Z izrazom „kršitev“ je določeno, da centri Solvit sprejmejo v obravnavo vse primere, v katerih javni organi ne spoštujejo zakonodaje Unije, ki ureja notranji trg, ne glede na temeljni vzrok problema. Velika večina zadev, ki jih obravnava mreža Solvit, odraža razmere, v katerih javni organ nepravilno uporabi zakonodajo Unije, ki ureja notranji trg. Vendar pa so centri Solvit pokazali tudi, da lahko ponudijo učinkovito pomoč, kadar pride do strukturnih težav. Čeprav strukturni primeri pomenijo le majhen del celotne delovne obremenitve mreže Solvit, je sprejemanje takih primerov pomembno, da se zagotovi, da se takšni problemi ne spregledajo. Ponuja najboljše zagotovilo, da se strukturni problemi uspešno rešujejo na ustrezni ravni.

(11)

To priporočilo potrjuje, da se mreža Solvit ukvarja s primeri, ki zadevajo čezmejni problem v zvezi z javnim organom. Čezmejno merilo zagotavlja, da se primer Solvit obravnava v centrih Solvit v dveh državah članicah, kar zagotavlja preglednost in kakovost rezultatov. Merilo v zvezi z javnim organom je povezano z dejstvom, da je mreža Solvit del nacionalne uprave in deluje samo na neformalni osnovi.

(12)

To priporočilo skuša tudi razjasniti, kakšno raven storitev lahko posamezniki in podjetja pričakujejo od mreže Solvit. Navaja, kako bi morali biti prijavitelji obveščeni in kakšno minimalno pomoč bi jim bilo treba zagotoviti. Pojasnjuje tudi različne postopkovne korake in roke, ki jih je treba spoštovati pri obravnavanju primera Solvit, poleg tega pa tudi nadaljnje ukrepanje v zvezi s primerom, kadar tega ni mogoče rešiti.

(13)

To priporočilo tudi določa minimalne standarde, ki bi jih morali izpolnjevati centri Solvit, kar zadeva organizacijo, pravno strokovno znanje in izkušnje ter odnose z drugimi mrežami. Pojasnjuje tudi vlogo Komisije v okviru mreže Solvit.

(14)

Komisija je pred kratkim prenovila spletno zbirko podatkov Solvit in jo vzpostavila kot samostojni modul v informacijskem sistemu za notranji trg. Kar zadeva to tehnično integracijo, pravila iz Uredbe (EU) št. 1024/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg in razveljavitvi Odločbe Komisije 2008/49/ES (4) (v nadaljnjem besedilu: uredba IMI) o obdelavi osebnih podatkov in zaupnosti informacij veljajo tudi za postopke mreže Solvit. To priporočilo podrobneje opredeljuje nekatere vidike obdelave osebnih podatkov v mreži Solvit v skladu z uredbo IMI.

(15)

Cilj tega priporočila ni določiti, kako naj Komisija obravnava pritožbe, ki jih prejme neposredno, in na noben način ne posega v vlogo Komisije kot varuhinje pogodb. Prav tako ne namerava natančno opredeliti vloge projekta „EU pilot“ in nacionalnih koordinatorjev tega projekta. Ti elementi se obravnavajo v posebnih smernicah, ki se redno posodabljajo –

1.

Centri Solvit bi morali biti dostopni prek telefona ali elektronske pošte in poskrbeti za hiter odgovor na sporočila, ki so nanje naslovljena.

2.

Prijavitelji bi morali v roku enega tedna prejeti prvi odziv na problem, vključno z navedbo, ali mreža Solvit lahko sprejme njihov primer ali ne, če je to mogoče na podlagi predloženih informacij. Po potrebi bi jih morala mreža Solvit hkrati pozvati, naj predložijo dokumentacijo, potrebno za obdelavo njihovega spisa. Če je njihova dokumentacija popolna, bi morali prijavitelji v enem mesecu po tej prvi oceni prejeti potrditev, ali bo odgovorni center njihov primer sprejel in ga s tem odprl kot primer Solvit.

3.

Če problema ni mogoče sprejeti, bi bilo treba to prijaviteljem utemeljiti in jim svetovati glede drugih možnih poti, ki bi jim lahko pomagale pri rešitvi problema, vključno z nadaljnjimi napotki ali posredovanjem problema, če je to mogoče, drugi relevantni informacijski mreži ali mreži za reševanje problemov ali zadevnemu pristojnemu nacionalnemu organu.

4.

V desetih tednih od datuma odprtja primera bi moral prijavitelj prejeti rešitev svojega problema, ki lahko vključuje pojasnitev veljavne zakonodaje Unije. V izjemnih okoliščinah in predvsem ko je primer že skoraj rešen ali če gre za strukturni problem, je lahko primer odprt še po zadevnem roku, pod pogojem, da se prijavitelja o tem obvesti, in sicer za največ deset tednov.

5.

Prijavitelji bi morali biti obveščeni o neformalni naravi mreže Solvit ter o postopkih in rokih, ki se uporabljajo. Te informacije bi morale vključevati informacije o drugih možnih pravnih sredstvih, opozorilo, da obravnavanje primera v mreži Solvit ne zadrži nacionalnih rokov za vložitev pritožbe ter da so rešitve, ki jih ponuja mreža Solvit, neformalne in se nanje ni mogoče pritožiti. Prijavitelji bi morali biti obveščeni tudi o tem, da je sistem Solvit brezplačen. Prijavitelje bi bilo treba redno obveščati o stanju primera.

6.

Ker so postopki mreže Solvit neformalne narave, prijavitelju ne preprečujejo, da začne formalni postopek na nacionalni ravni, kar bo povzročilo zaprtje primera Solvit.

7.

Kadar mreža Solvit uspešno reši primer, mora prijavitelju svetovati glede ukrepov, ki jih mora sprejeti, da bi predlagano rešitev uresničil.

8.

Takoj, ko postane očitno, da zadeve ne bo mogoče rešiti v okviru mreže Solvit, bi bilo treba primer zapreti in nemudoma obvestiti prijavitelja. Tudi v takem primeru bi morala mreža Solvit prijavitelja obvestiti o drugih možnih pravnih sredstvih na nacionalni ravni ali na ravni Unije. Če centri Solvit pritožnikom svetujejo, da vložijo pritožbo pri Komisiji, bi jih morali spodbujati, da pregledajo prejšnje postopke v mreži Solvit (navesti bi morali referenčno številko in te postopke na kratko povzeti). O nerešenih primerih bi bilo treba sistematično poročati Komisiji prek zbirke podatkov.

9.

Po zaključku primera bi morali biti prijavitelji pozvani, da dajo povratne informacije o tem, kako je mreža Solvit ta primer obravnavala.

1.

Vsaka država članica bi morala imeti svoj center Solvit.

2.

Da bi države članice poskrbele, da lahko centri Solvit izpolnjujejo naloge iz tega priporočila, bi morale zagotoviti, da:

1.

Vse primere Solvit bi morala obravnavati dva centra Solvit, in sicer domači in odgovorni center.

2.

Domači in odgovorni centri bi morali sodelovati na odprt in pregleden način, da bi se primeri prijaviteljev hitro in učinkovito rešili.

3.

Domači in odgovorni centri bi se morali dogovoriti, kateri jezik uporabljati za medsebojno sporazumevanje, pri čemer bi morali upoštevati cilj, da se problemi rešijo prek neuradnih stikov čim hitreje in učinkoviteje ter da se zagotovi preglednost in izpolni zahteva po poročanju.

4.

Vsi prejeti problemi, ocene, ki so jih opravili zadevni centri Solvit, izvedeni ukrepi in predlagane rešitve bi morali biti vpisani v zbirko podatkov Solvit na jasen in razumljiv način. Kadar gre za strukturne probleme, bi bilo to treba označiti v zbirki podatkov, da bi lahko Komisija takšne primere sistematično spremljala.

5.

Vse predlagane rešitve morajo biti vedno v celoti skladne z zakonodajo Unije.

6.

Centri Solvit bi morali upoštevati podrobna pravila za obravnavo primera iz priročnika mreže Solvit za obravnavanje primerov, ki ga bo Komisija redno pregledovala v sodelovanju s centri Solvit.

1.

Domači center bi moral evidentirati vse prejete pravne probleme, ne glede na to, ali se lahko obravnavajo kot primeri Solvit ali ne.

2.

Ko domači center sprejme pritožbo kot primer Solvit, bi moral sestaviti popoln spis in opraviti celovito pravno analizo problema ter ga nato predložiti odgovornemu centru.

3.

Ko prejme predlog rešitve od odgovornega centra, vključno s pojasnitvijo veljavne zakonodaje Unije, mora preveriti, da je rešitev v skladu z zakonodajo Unije.

4.

Domači center bi moral prijavitelju zagotoviti pravočasne in ustrezne informacije v ustreznih fazah postopka.

1.

Odgovorni center bi moral potrditi sprejem primera v enem tednu po predložitvi s strani domačega centra.

2.

Odgovorni center bi si moral prizadevati za iskanje rešitev za prijavitelje, vključno z razjasnitvijo veljavne zakonodaje Unije, in redno obveščati domači center, kako napreduje.

3.

Kadar prijavitelj predloži strukturni problem, odgovorni center čim prej oceni, če je problem mogoče rešiti s postopkom Solvit. Če meni, da to ni mogoče, bi moral primer zaključiti kot nerešenega in o tem obvestiti zadevne nacionalne organe, pristojne za pravilno izvajanje zakonodaje Unije v zadevni državi članici, da se zagotovi, da se kršitev prava Unije učinkovito odpravi. Poleg tega bi bilo treba obvestiti Komisijo prek zbirke podatkov.

1.

Komisija pomaga sistemu Solvit in podpira njegovo delovanje z:

2.

Kadar je to primerno, lahko Komisija pritožbe, ki jih je prejela, posreduje mreži Solvit, da bi se primer hitro in na neformalen način rešil, če se pritožnik s tem strinja.

1.

Centri Solvit bi morali redno nadzorovati kakovost primerov, ki jih obravnavajo v funkciji domačega in odgovornega centra, kot je podrobno opisano v priročniku za obravnavanje primerov.

2.

Službe Komisije bodo redno nadzorovale kakovost vseh primerov na splošno in o morebitnih težavah obveščale zadevne centre Solvit, ki bi morali sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

3.

Komisija bo redno poročala o kakovosti in uspešnosti mreže Solvit. Poleg tega bo poročala o vrsti problemov, ki jih je mreža Solvit prejela, in o obravnavanih primerih v mreži Solvit, da bi se opredelili trendi ter preostali problemi na notranjem trgu. V tem okviru poročanja bo Komisija ločeno poročala o strukturnih primerih.

1.

Komisija bo spodbujala znanje o sistemu Solvit in njegovo uporabo v evropskih organizacijah zainteresiranih strani in institucijah Unije ter bo izboljšala dostopnost in prisotnost mreže Solvit prek spleta.

2.

Države članice bi morale zagotoviti, da so na voljo uporabnikom prijazne informacije in je mogoče do storitev mreže Solvit enostavno dostopati, zlasti na vseh relevantnih spletnih straneh javne uprave.

3.

Države članice bi morale izvajati tudi dejavnosti za povečanje ozaveščenosti glede mreže Solvit med zainteresiranimi stranmi. Komisija bo zagotovila pomoč za takšne dejavnosti.

1.

Da bi se prijaviteljem zagotovila učinkovita pomoč, bi morali centri Solvit sodelovati z drugimi evropskimi in nacionalnimi mrežami za zagotavljanje informacij in pomoči, kot so Tvoja Evropa, Europe Direct, Tvoja Evropa – nasveti, Evropska podjetniška mreža, evropski centri za varstvo potrošnikov, EURES, mreža FIN-NET ter evropske mreže varuhov človekovih pravic. Centri Solvit bi morali vzpostaviti tudi dobre delovne odnose z ustreznimi nacionalnimi člani Upravne komisije za usklajevanje socialne varnosti, da se omogoči učinkovito obravnavanje primerov s področja socialne varnosti.

2.

Centri Solvit bi morali biti v rednih stikih in tesno sodelovati s svojimi nacionalnimi kontaktnimi točkami EU Pilot, da se zagotovi ustrezna izmenjava informacij o primerih in pritožbah, ki jih prejmejo.

3.

Komisija bo olajšala to sodelovanje s takšnimi mrežami ter kontaktnimi točkami, kot je navedeno v točki 1 (7), med drugim z organizacijo skupnih dogodkov povezovanja mrež in z zagotavljanjem tehničnih zmožnosti za povezavo med njimi.

1.

Prijaviteljem bi moralo biti omogočeno, da svoje pritožbe mreži Solvit predložijo prek javnega vmesnika, povezanega z informacijskim sistemom za notranji trg, ki ga da na voljo Komisija. Prijavitelji nimajo dostopa do zbirke podatkov Solvit.

2.

Domači in odgovorni centri bi morali imeti dostop do zbirke podatkov Solvit in biti zmožni obravnavati primer, v katerega so vključeni prek te zbirke podatkov. To vključuje dostop do osebnih podatkov prijavitelja.

3.

Drugi centri Solvit, ki ne sodelujejo pri obravnavi posameznega primera, in Komisija bi morali imeti dostop do anonimnih podatkov o primeru, ki je omejen samo na vpogled informacij.

4.

Domači center bi moral običajno razkriti identiteto prijavitelja odgovornemu centru za lažje reševanje težav. Prijavitelj bi moral biti o tem obveščen na začetku postopka in bi mu bilo treba ponuditi možnost, da ugovarja, pri čemer se v slednjem primeru identiteta prijavitelja ne bi smela razkriti.

5.

Informacije, ki jih je predložil prijavitelj, bi morali uporabljati odgovorni center in javni organi, ki jih pritožba zadeva, zgolj za namen reševanja primera. Uradniki, ki se ukvarjajo s to zadevo, obdelajo osebne podatke samo za namene, za katere so bili posredovani. Sprejeti bi bilo treba tudi ustrezne ukrepe za zaščito poslovno občutljivih informacij, ki ne vključujejo osebnih podatkov.

6.

Zadeva se lahko prenese v drugo mrežo ali organizacijo za reševanje problemov samo s soglasjem prijavitelja.

7.

Osebje Komisije bi moralo imeti dostop do osebnih podatkov prijaviteljev, samo kadar je to potrebno, da:

8.

Osebni podatki, povezani s primeri Solvit, bi morali biti v informacijskem sistemu za notranji trg blokirani 18 mesecev po zaključku primera Solvit. Anonimizirani opisi zadev Solvit bi morali ostati v podatkovni zbirki Solvit in se lahko uporabijo za statistične namene ter namene poročanja in razvoja politike.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/16

(1)

Nadzorni organ je po razpravah pred priglasitvijo 5. novembra 2012 (1) z dopisom prejel zahtevek norveške vlade, naj sprejme odločbo o uporabi člena 30(1) Direktive 2004/17/ES za dejavnosti, povezane z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Z dopisom z dne 25. januarja 2013 je Nadzorni organ pozval norveško vlado k predložitvi dodatnih informacij (2). Norveška vlada je odgovorila Nadzornemu organu z dopisom z dne 15. februarja 2013 (3). Priglasitev in odgovor norveške vlade sta bila obravnavana v okviru telefonske konference dne 4. marca 2013 (4). Z dopisi z dne 22. marca 2013 se je Nadzorni organ posvetoval z Odborom Efte za javna naročila in zaprosil za njegovo mnenje v okviru pisnega postopka (5). Na podlagi glasovanja članov je Odbor Efte za javna naročila 16. aprila 2013 podal pozitivno mnenje glede osnutka odločbe Nadzornega organa (6).

(2)

Zahtevek norveške vlade se nanaša na iskanje in proizvodnjo surove nafte in zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu, vključno z razvojem (tj. vzpostavitvijo ustrezne infrastrukture za prihodnje pridobivanje, kot so ploščadi, plinovodi, terminali itd.). Norveška vlada je v zahtevku opisala tri dejavnosti:

(3)

Namen člena 30(1) Direktive 2004/17/ES je omogočiti izvzetje iz zahtev v okviru pravil o javnih naročilih v primeru konkurenčnega delovanja udeležencev na trgu. Člen 30(1) Direktive določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za naročila, katerih namen je omogočiti opravljanje dejavnosti iz členov 3 do 7, če je v državi članici, v kateri se dejavnost opravlja, dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen.“

(4)

V členu 30(1) Direktive sta določeni dve zahtevi, ki morata biti izpolnjeni, preden lahko Nadzorni organ sprejme pozitivno odločitev glede zahtevka za izvzetje v skladu s členom 30(4) Direktive, pri čemer upošteva člen 30(6) te direktive.

(5)

Prva zahteva iz člena 30(1) Direktive 2004/17/ES je, da se mora dejavnost izvajati na trgu, do katerega dostop ni omejen. Člen 30(3) Direktive določa, da „dostop do trga ni omejen, če država članica izvaja in uporablja določbe zakonodaje Skupnosti iz Priloge XI“. V Prilogi XI k Direktivi je navedenih več direktiv.

(6)

Med direktivami iz Priloge XI je Direktiva 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (7), ki je bila leta 1995 vključena v zakonodajo EGP in je navedena v točki 12 Priloge IV k Sporazumu EGP.

(7)

Med direktivami iz Priloge XI je navedena tudi Direktiva 98/30/ES. To direktivo je nadomestila Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES. Slednja je bila leta 2005 vključena v zakonodajo EGP in je navedena v točki 23 Priloge IV k Sporazumu EGP (8).

(8)

V skladu s tem se lahko šteje, da dostop do trga ni omejen, če država Norveška izvaja in pravilno uporablja akta iz točk 12 in 23 Priloge IV k Sporazumu EGP, ki ustrezata Direktivi 94/22/ES in Direktivi 2003/55/ES (9).

(9)

Druga zahteva iz člena 30(1) Direktive 2004/17/ES določa, da je dejavnost v državi Efte, v kateri se izvaja, neposredno izpostavljena konkurenci. Odločitev, ali je dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci, se sprejme na podlagi „meril, ki so v skladu z določbami o konkurenci iz Pogodbe, kot so lastnosti zadevnega blaga ali storitev, obstoj alternativnega blaga ali storitev, cene in dejanska ali potencialna prisotnost več kot enega dobavitelja zadevnega blaga ali storitev“ (10).

(10)

Neposredno izpostavljenost konkurenci je treba oceniti na podlagi različnih kazalnikov, od katerih nobeden ni odločilen sam po sebi. V zvezi s trgi, na katere se ta odločba nanaša, je eno od meril, ki bi jih bilo treba upoštevati, tržni delež glavnih akterjev na danem trgu. Drugo merilo je stopnja koncentracije na teh trgih (11). Neposredna izpostavljenost konkurenci se oceni na podlagi objektivnih meril ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega sektorja. Ker se razmere v zvezi z dejavnostmi, na katere se nanaša ta odločba, med seboj razlikujejo, se za vsako zadevno dejavnost ali trg opravi ločena ocena.

(11)

Namen te odločbe je zgolj odobritev izvzetja v skladu s členom 30 Direktive 2004/17/ES in ne posega v uporabo pravil o konkurenci.

(12)

Norveški Zakon o nafti (12) zagotavlja temeljno pravno podlago za sistem izdajanja dovoljenj za dejavnosti, povezane z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Zakon o nafti in predpisi o nafti urejajo izdajanje dovoljenj za iskanje in proizvodnjo surove nafte in zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu. Norveško ministrstvo za nafto in energijo objavi bloke, za katere lahko družbe predložijo vloge za izdajo dovoljenja. Izdajo dovoljenja za proizvodnjo odobri norveški kralj v okviru državnega sveta. Dovoljenje se dodeli na podlagi stvarnih in objektivnih meril (13). Običajno je dovoljenje za proizvodnjo dodeljeno skupini družb, od katerih je ena imenovana za upravljavko, ki je odgovorna za vsakodnevno upravljanje z dovoljenjem.

(13)

Na Norveškem se izvajata dve vrsti razpisov za izdajo dovoljenj: (i) razpisi za izdajo dovoljenj, ki zajemajo nerazvita območja v norveškem epikontinentalnem pasu (oštevilčeni razpisi za izdajo dovoljenj), in (ii) razpisi za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja, ki zajemajo razvita območja. Obe vrsti razpisov za izdajo dovoljenj sta enaki, razlikujeta se le v načinu začetka izvajanja. Razpisi za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja se izvajajo vsako leto in zajemajo površino norveškega epikontinentalnega pasu, ki se šteje za razvito (tj. geologija te površine je dobro znana) (14). Oštevilčeni razpisi za izdajo dovoljenj se (v povprečju) izvajajo vsako drugo leto in zajemajo nerazvita območja (tj. geologija teh območij je slabo poznana) (15). Oštevilčene razpise za izdajo dovoljenj začne izvajati norveško Ministrstvo za nafto in energijo, ki družbe, dejavne v norveškem epikontinentalnem pasu, pozove, naj imenujejo območja (bloke), ki naj bi bila po njihovem mnenju vključena v naslednji razpis za izdajo dovoljenj. Pravni pogoji (zakoni, predpisi, dokumentacija v zvezi z izdajo dovoljenj), ki urejajo navedeni vrsti razpisov za izdajo dovoljenj, so popolnoma enaki. Norveška vlada je Nadzorni organ obvestila, da so tudi dejavnosti iskanja, ki se izvajajo v okviru navedenih vrst razpisov za izdajo dovoljenj, enake.

(14)

V okviru razpisov za izdajo dovoljenj predložijo upravičene naftne družbe vloge za dovoljenja za proizvodnjo, tj. izključno pravico do izvajanja dejavnosti, povezanih z nafto, v norveškem epikontinentalnem pasu. Kot je opredeljeno v oddelkih 1–6(c) norveškega Zakona o nafti, dejavnosti, povezane z nafto, vključujejo „vse dejavnosti, povezane s podmorskimi nahajališči nafte, vključno z iskanjem, vrtanjem, proizvodnjo, prevozom, uporabo in izločitvijo iz uporabe, kamor spada tudi načrtovanje teh dejavnosti, vendar ne ladijski prevoz nafte v razsutem stanju“. V okviru razpisov za izdajo dovoljenj družbe torej predložijo vloge za pridobitev izključne pravice do iskanja in proizvodnje vse surove nafte in zemeljskega plina, ki bi ju morda odkrile na območju, zajetem v dovoljenju za proizvodnjo.

(15)

Ob odkritju surove nafte in/ali zemeljskega plina morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu Ministrstvu za nafto in energijo (16). Z odobritvijo tega načrta pridobi imetnik dovoljenja izključno pravico do začetka razvoja in posledično do proizvodnje. Proizvedena nafta postane last posameznega imetnika dovoljenja.

(16)

Družbe imetnice dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu vključujejo velike mednarodne in tudi zelo majhne naftne družbe, pri čemer se jih je veliko prvič pojavilo v norveškem epikontinentalnem pasu v približno zadnjih desetih letih.

(17)

Spodnje preglednice, ki jih je predložila norveška vlada, prikazujejo dejavnosti v norveškem epikontinentalnem pasu glede na nova izdana dovoljenja za proizvodnjo, dodeljene površine in število družb v norveškem epikontinentalnem pasu (17).

Nova izdana dovoljenja:

Dodeljena površina:

Število družb v norveškem epikontinentalnem pasu:

(18)

Zahtevek norveške vlade za izvzetje v skladu s členom 30 Direktive 2004/17/ES zajema tri ločene dejavnosti v norveškem epikontinentalnem pasu: (a) iskanje surove nafte in zemeljskega plina; (b) proizvodnjo surove nafte in (c) proizvodnjo zemeljskega plina. Nadzorni organ je te tri dejavnosti proučil ločeno (18).

(19)

V namene te odločbe se šteje, da „proizvodnja“ vključuje „razvoj“ (tj. vzpostavitev ustrezne infrastrukture za proizvodnjo, kot so naftne ploščadi, plinovodi, terminali itd.). Transport naravnega plina iz norveškega epikontinentalnega pasu na trg preko pridobivalnega plinovodnega omrežja v tej odločbi ni obravnavan.

(20)

Direktiva 94/22/ES (Direktiva o dovoljenjih) je bila vključena v točko 12 Priloge IV k Sporazumu EGP na podlagi Sklepa Skupnega odbora EGP št. 19/1995, ki je začel veljati 1. septembra 1995.

(21)

Norveška vlada je Nadzorni organ obvestila o prenosu te direktive dne 18. marca 1996. Nadzorni organ je opravil oceno skladnosti, po kateri je Norveška uvedla številne spremembe zakonodaje. Po uvedbi teh sprememb je Nadzorni organ podal mnenje, da je Norveška pravilno izvedla Direktivo o dovoljenjih.

(22)

Direktiva 2003/55/ES (Direktiva o plinu) je bila 2. decembra 2005 vključena v točko 23 Sporazuma EGP na podlagi Sklepa Skupnega odbora EGP št. 146/2005/ES. Direktiva je za države Efte, ki so del EGP, začela veljati 1. junija 2007.

(23)

Norveška vlada je delno izvajanje Direktive o plinu priglasila 4. junija 2007, popolno izvajanje pa 19. februarja 2008. Tudi za to direktivo je Nadzorni organ opravil oceno skladnosti. Po številnih spremembah norveške nacionalne zakonodaje je Nadzorni organ podal mnenje, da je Norveška pravilno prenesla Direktivo o plinu.

(24)

Ob upoštevanju informacij iz tega oddelka in za potrebe te odločbe se zdi, da je država Norveška prenesla in da pravilno izvaja akta iz točk 12 in 23 Priloge V k Sporazumu EGP, ki ustrezata Direktivi 94/22/ES in Direktivi 2003/55/ES.

(25)

Na podlagi tega in v skladu s prvim pododstavkom člena 30(3) Direktive 2004/17/ES bi bilo treba dostop do trga na ozemlju Norveške, vključno z norveškim epikontinentalnim pasom, obravnavati kot neomejen.

(26)

Kot je pojasnjeno zgoraj, Nadzorni organ meni, da je treba proučiti, ali so zadevni sektorji neposredno izpostavljeni konkurenci. V ta namen je proučil dokaze, ki jih je predložila norveška vlada in ki jih je po potrebi dopolnil z javno razpoložljivimi dokazi.

(27)

Iskanje surove nafte in zemeljskega plina zajema odkrivanje novih rezerv virov ogljikovodikov. Proizvodnja vključuje vzpostavitev ustrezne infrastrukture za proizvodnjo in izkoriščanje virov. Iskanje surove nafte in zemeljskega plina predstavlja upoštevni trg proizvodov, ki je ločen od trgov proizvodnje surove nafte in zemeljskega plina. Ta opredelitev temelji na dejstvu, da že na začetku ni mogoče določiti, ali bo pri iskanju odkrita surova nafta ali zemeljski plin. Norveška vlada je potrdila, da to velja za oštevilčene razpise za izdajo dovoljenj in razpise za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja. Ta opredelitev trga je prav tako v skladu s prakso Evropske komisije (19).

(28)

Iskanje na nerazvitih in razvitih območjih izvajajo družbe enake vrste, pri dejavnostih pa se uporablja enaka vrsta tehnologije (tj. ne glede na vrsto razpisa za izdajo dovoljenj). Čeprav je znanje o geologiji boljše v primeru razpisov za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja, naftne družbe niso natančno seznanjene z obstojem nafte ali s tem, ali bo pri morebitnem odkritju najdena nafta ali plin ali oboje. Nadzorni organ zato ugotavlja, da upoštevni trg predstavlja iskanje surove nafte in zemeljskega plina, kar vključuje dejavnosti iskanja v okviru oštevilčenih razpisov za izdajo dovoljenj in razpisov za izdajo dovoljenj za vnaprej določena območja.

(29)

Družbe, ki sodelujejo pri dejavnostih iskanja, svoje dejavnosti običajno ne omejijo na določeno geografsko območje. Večina družb je pravzaprav prisotnih na svetovni ravni. Evropska komisija je v svojih odločbah dosledno navajala mnenje, da geografsko območje uporabe trga iskanja zajema ves svet (20). Norveška vlada se strinja z geografsko opredelitvijo trga Komisije. Nadzorni organ ugotavlja, da je upoštevni geografski trg globalen.

(30)

V obdobju 2011–2013 je status imetnika dovoljenja za proizvodnjo pridobilo približno 50 družb, ki tako sodelujejo pri dejavnostih iskanja v norveškem epikontinentalnem pasu (21).

(31)

Tržni deleži upravljavcev, ki se ukvarjajo z iskanjem, se običajno merijo glede na dve spremenljivki: dokazane rezerve in pričakovano proizvodnjo (22).

(32)

Dokazane svetovne rezerve nafte so leta 2011 znašale 1 652,6 milijarde sodčkov, rezerve zemeljskega plina pa 208,4 bilijona kubičnih metrov ali približno 1 310,8 milijarde sodčkov ekvivalenta nafte (23). Konec leta 2011 so dokazane rezerve nafte na Norveškem znašale 6,9 milijarde sodčkov, kar je 0,4 % svetovnih rezerv (24). Dokazane rezerve zemeljskega plina na Norveškem so leta 2011 znašale 2,1 bilijona kubičnih metrov, kar je 1 % svetovnih rezerv (25). Delež svetovnih dokazanih rezerv pri nobeni od petih največjih družb, dejavnih v norveškem epikontinentalnem pasu, ne presega 1 % (26).

(33)

Norveška vlada ni seznanjena z informacijami o svetovnih tržnih deležih petih največjih družb v norveškem epikontinentalnem pasu, izmerjenih glede na pričakovano proizvodnjo. Vendar je razumno predvidevati, da so dokazane rezerve surove nafte in zemeljskega plina neposredno povezane s pričakovano prihodnjo proizvodnjo (27). Ob upoštevanju razpoložljivih informacij ni v nobenem primeru verjetno, da bodo svetovni tržni deleži petih največjih družb v norveškem epikontinentalnem pasu, izmerjeni glede na pričakovano proizvodnjo, kakor koli spremenili oceno Nadzornega organa.

(34)

Poleg tega je Nadzorni organ upošteval informacije o številu vlog v okviru razpisov za izdajo dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu in novih udeležencev v norveškem epikontinentalnem pasu. Glede na podatke, ki jih je zagotovila norveška vlada, o izdaji dovoljenj v okviru zadnjih treh razpisov za izdajo dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu (ki so potekale med letoma 2011 in 2012) je za vsako objavljeno dovoljenje vloge predložilo do devet družb. V obdobju 2008–2012 so bila dovoljenja za proizvodnjo v norveškem epikontinentalnem pasu izdana trinajstim novim udeležencem. Število družb, ki jim je bilo izdano dovoljenje za norveški epikontinentalni pas, je torej precej visoko (28).

(35)

Na podlagi zgoraj navedenega je treba stopnjo koncentracije na globalnem trgu iskanja surove nafte in zemeljskega plina označiti kot nizko. Družbe, ki so dejavne na tem trgu, so verjetno pod znatnim konkurenčnim pritiskom. Nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno. Nadzorni organ je zato sklenil, da je trg iskanja surove nafte in zemeljskega plina neposredno izpostavljen konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(36)

Surova nafta je globalna tržna dobrina, čigar ceno določata ponudba in povpraševanje na svetovni ravni. Glede na uveljavljeno prakso Evropske komisije (29) je razvoj in proizvodnja surove nafte ločen trg proizvodov s svetovnim geografskim območjem uporabe. Norveška vlada se strinja s to opredelitvijo trga (30). Nadzorni organ za namene te odločbe uporablja enako opredelitev trga.

(37)

Ob odkritju surove nafte (ali zemeljskega plina) morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu ministrstvu za nafto in energijo. Polja v norveškem epikontinentalnem pasu, na katerih se proizvaja predvsem nafta (31) in za katera je bil v zadnjih petih letih predložen in odobren načrt za razvoj in delovanje, so:

(38)

V obdobju 2008–2012 so bili torej za proizvodnjo nafte sprejeti načrti za razvoj in delovanje, ki skupaj zajemajo 20 družb. Poleg tega je ministrstvo za nafto in energijo leta 2010 sprejelo načrt za razvoj in delovanje, ki je zajemal tri nove udeležence na trgu (32).

(39)

S seznama je razvidno, da so, poleg družb v lasti države Norveške, imetnice dovoljenj velike in manjše naftne družbe. Norveška vlada je navedla, da je večina naftnih družb v norveškem epikontinentalnem pasu del korporacij z razpršenim globalnim poslovnim portfeljem. Proizvedena nafta je tako v velikem obsegu prodana povezanim družbam, vendar je več kot polovica proizvodnje prodana na promptnem trgu. Slika spodaj prikazuje obseg prodaje surove nafte z območja norveškega epikontinentalnega pasu leta 2009.

Obseg prodaje surove nafte z območja norveškega epikontinentalnega pasu leta 2009:

(40)

Skupna svetovna dnevna proizvodnja nafte je leta 2011 znašala 83 576 tisoč sodčkov. Leta 2011 je bilo na Norveškem proizvedenih skupaj 2 039 tisoč sodčkov na dan, kar je predstavljalo 2,3 % svetovne proizvodnje (33).

(41)

Leta 2011 je največ surove nafte v norveškem epikontinentalnem pasu proizvedla družba Statoil. Drugi proizvajalci v norveškem epikontinentalnem pasu so vključevali velike mednarodne naftne družbe, kot so ExxonMobil, Total, ConocoPhillips, Marathon, Shell, BP in Eni. Tržni delež teh akterjev na globalnem trgu proizvodnje nafte leta 2011 ni v nobenem primeru presegal 3 % (34). Zato je bila stopnja koncentracije na upoštevnem trgu kot celoti nizka.

(42)

Evropska komisija je bila pri svojih odločitvah v okviru Direktive 2004/17/ES mnenja, da je za globalizirani trg proizvodnje nafte značilna močna konkurenca med številnimi akterji (35). Nič ne kaže na to, da bi se to v zadnjih letih spremenilo.

(43)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Nadzorni organ sklenil, da nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno, ter da je zato trg za razvoj in proizvodnjo surove nafte neposredno izpostavljen konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(44)

Trg za razvoj, proizvodnjo in veleprodajo plina je Evropska komisija proučila pri številnih odločitvah v okviru Uredbe ES o združitvah (36), pri katerih je sklenila, da na začetku prodajne verige obstaja skupni trg (ki zajema tudi razvoj in proizvodnjo plina) za dobavo plina strankam, ki so del EGP (tj. plin, proizveden na plinskih poljih in prodan strankam – vključno z uveljavljenimi nacionalnimi podjetji – ki so del EGP) (37).

(45)

Zemeljski plin se lahko dobavlja po pridobivalnih plinovodih ali s plovili v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (v nadaljnjem besedilu: UZP). Norveška je leta 2012 izvozila približno 112 milijard kubičnih metrov plina, od katerih je bilo 107 milijard kubičnih metrov prenesenih po plinovodih, 5 milijard kubičnih metrov pa je bilo odpremljenih kot UZP (38).

(46)

Norveška vlada je navedla, da je oskrba z UZP zamenljiva in neposredno konkurira oskrbi po plinovodih. Ko je UZP ponovno uplinjen, lahko vstopi v plinovodsko omrežje zemeljskega plina, pri čemer je zamenljiv s plinom, dobavljenim po plinovodih s pridobivalnih polj. Kot primer se lahko navede Zeebrugge v Belgiji: ko plin iz norveškega epikontinentalnega pasu, ki se dobavlja po plinovodih, doseže pristajalni terminal in je UZP na terminalu za UZP v Zeebruggu ponovno uplinjen, sta oba vira plina popolnoma zamenljiva. Čeprav infrastrukture za ponovno uplinjenje nimajo vse države EGP, zmogljivost za ponovno uplinjenje v zadnjih letih močno narašča in bo v EGP kmalu dosegla 200 milijard kubičnih metrov. S širjenjem plinovodskega omrežja postaja UZP razpoložljiv vedno večjemu številu strank v EGP.

(47)

Evropska komisija je v svojih zadnjih odločbah pustila odprto vprašanje, ali bi bilo treba plin, dobavljen kot UZP, razlikovati od plina, dobavljenega po plinovodih (39).

(48)

Nadzorni organ ugotavlja, da se lahko vprašanje, ali je treba razlikovati med plinom, dobavljenim po plinovodih, in UZP, pusti odprto tudi za namene te odločbe.

(49)

Na koncu prodajne verige so ločena omrežja za distribucijo plina z visoko kalorično vrednostjo in plina z nizko kalorično vrednostjo, pri čemer so končni uporabniki povezani z ustreznim omrežjem za oskrbo. Plin z visoko kalorično vrednostjo je mogoče pretvoriti v plin z nizko kalorično vrednostjo in obratno. Norveški proizvajalci plina dobavljajo plin z visoko kalorično vrednostjo.

(50)

Norveška vlada navaja, da bi morala stopnja zamenljivosti med plinom z nizko kalorično vrednostjo in plinom z visoko kalorično vrednostjo pomeniti, da z vidika dobave na začetku prodajne verige ta izdelka spadata na isti trg oskrbe s plinom. Navaja tudi, da oskrba s plinom z nizko kalorično vrednostjo predstavlja razmeroma majhen del celotne oskrbe strank EGP s plinom – približno 10 %.

(51)

Nadzorni organ ugotavlja, da se lahko vprašanje, ali je treba razlikovati med plinom z visoko kalorično vrednostjo in plinom z nizko kalorično vrednostjo, za namene te odločbe pusti odprto.

(52)

V zvezi z opredelitvijo proizvodnega trga Nadzorni organ za namene te odločbe meni, da obstaja skupni trg za dobavo plina na začetku prodajne verige (zajema tudi razvoj in proizvodnjo plina). Vprašanje, ali je plin z nizko kalorično vrednostjo ali plin z visoko kalorično vrednostjo vključen v upoštevni proizvodni trg, za izid te odločbe ni pomembno.

(53)

Norveška vlada navaja, da so tri direktive o trgu s plinom v severozahodni Evropi ustvarile liberaliziran in integriran trg z zemeljskim plinom. Cilj EU je, da bi do leta 2014 v celoti integrirala trge. Ker obstaja enotni trg s plinom, norveška vlada meni, da obravnavanje tržnih deležev po posameznih državah EGP ni primerno. Ko plin doseže mejo evropskega notranjega trga, je po navedbah prosto usmerjen tja, kjer je potreben glede na vire ponudbe in povpraševanja.

(54)

Približno 70 % plina, ki je bil iz norveškega epikontinentalnega pasu izvožen po plinovodih, je bilo prenesenih na sprejemne terminale v Nemčiji in Združenem kraljestvu, preostali delež pa na terminale v Belgiji in Franciji. Plin z Norveške, ki se dobavlja po plinovodih, se prek plinovodnih povezav in pogodb o zamenjavi prodaja tudi nekaterim drugim državam EGP, in sicer skupaj več kot desetim državam EGP. V preteklosti sta se državam EGP prodajali približno dve tretjini UZP, proizvedenega v norveškem epikontinentalnem pasu. To pomeni, da se skoraj ves plin z Norveške izvaža v države EGP.

(55)

Poleg tega norveška vlada navaja, da imajo kupci plina v EGP na voljo številne različne vire oskrbe. Ti vključujejo plin iz EU (običajno z Danske, Nizozemske in iz Združenega kraljestva) ali iz sosednjih držav (poleg Norveške običajno iz Rusije, Alžirije in Libije) ali drugih držav (na primer držav Bližnjega vzhoda ali Nigerije, v obliki UZP).

(56)

Norveška vlada tudi navaja, da je na vozliščih v Združenem kraljestvu in na evropski celini vedno bolj prisoten UZP, pri čemer je na podlagi oblikovanja cen na različnih vozliščih razvidno, da je bila dosežena znatna stopnja integracije.

(57)

V zvezi z geografsko opredelitvijo trga je bilo v prejšnjih odločbah Evropske komisije v okviru Uredbe ES o združitvah sklenjeno, da najverjetneje zajema EGP ter uvoz plina iz Rusije in Alžirije, medtem ko je geografska opredelitev trga ostala odprta. V odločbi o združitvi družb Statoil in Hydro po mnenju Komisije ni bilo potrebno sprejeti odločitve, ali je bilo ustrezno upoštevno geografsko območje, ki se je obravnavalo: (i) območje EGP, (ii) območje, ki zajema tiste države EGP, v katerih se prodaja plin iz norveškega epikontinentalnega pasu (neposredno po plinovodih ali prek zamenjav), ali (iii) vsaka posamezna država, v kateri stranke prodajajo plin (40). Ne glede na zadevno geografsko opredelitev velja, da koncentracija z vidika konkurence na trgu dobave plina na začetku prodajne verige ni zaskrbljujoča.

(58)

Za namene te odločbe in zaradi spodaj navedenih razlogov Nadzorni organ ugotavlja, da ni potrebno sprejeti odločitve o natančnem območju uporabe geografskega trga zemeljskega plina. Nadzorni organ trdi, da je v okviru kakršne koli razumne geografske zamejitve trga zadevni sektor neposredno izpostavljen konkurenci.

(59)

Ob odkritju zemeljskega plina (ali surove nafte) morajo imetniki dovoljenja, če se odločijo za razvoj polja, predložiti načrt za razvoj in delovanje na tem polju v odobritev norveškemu Ministrstvu za nafto in energijo. Polja v norveškem epikontinentalnem pasu, na katerih se proizvaja predvsem plin (41) ter za katera je bil v zadnjih nekaj letih predložen in odobren načrt za razvoj in delovanje, so:

(60)

V obdobju 2008–2012 so bili za proizvodnjo plina sprejeti načrti za razvoj in delovanje, ki vključujejo skupaj 14 družb. Načrti za razvoj in delovanje, ki vključujejo tri nove udeležence, so bili sprejeti v obdobju 2009–2011 (42). Več kot 25 družb v norveškem epikontinentalnem pasu izvaža plin v države EGP (43).

(61)

Proizvodnja plina na Norveškem je leta 2011 znašala 101,4 milijarde kubičnih metrov, kar predstavlja 3,1 % svetovne proizvodnje (44). Več kot 95 % proizvodnje v norveškem epikontinentalnem pasu se izvaža v države EGP, in sicer prek plinovodov do šestih pristajalnih terminalov v štirih državah (Združenem kraljestvu, Nemčiji, Belgiji in Franciji) (45). Približno 1,4 milijarde kubičnih metrov (manj kot 2 %) plina, proizvedenega v norveškem epikontinentalnem pasu, je bilo porabljene na domačem trgu na Norveškem.

(62)

Na področju proizvodnje plina v norveškem epikontinentalnem pasu so dejavne številne neodvisne družbe. Poleg tega se kot imetnice dovoljenj sprejemajo nove družbe. Pet največjih družb za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu glede na letno raven proizvodnje vključuje: Petoro, Statoil, Exxon Mobil, Total in Shell. Statoil je največja družba za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu. Skupni delež skupne proizvodnje plina treh največjih družb za proizvodnjo plina v norveškem epikontinentalnem pasu ne presega 50 % (46).

(63)

Države članice EU porabijo približno 500 milijard kubičnih metrov plina na leto. Po podatkih družbe Eurogas (47) je leta 2011 oskrba s plinom iz držav članic EU znašala 33 % skupne neto oskrbe, sledile pa so ji Rusija (24 %), Norveška (19 %) (48) in Alžirija (9 %), pri čemer se je plin dobavljal po plinovodih in kot UZP. Preostalih 15 % so prispevali drugi viri iz različnih delov sveta.

(64)

Vsi imetniki dovoljenj v norveškem epikontinentalnem pasu so odgovorni za prodajo lastnega plina. Družbe proizvajalke v norveškem epikontinentalnem pasu so s kupci iz številnih držav članic EU sklenile sporazume o prodaji plina. Leta 2011 je bil delež skupne porabe plina, uvoženega iz Norveške, v posameznih šestih državah članicah EU, ki večino plina uvažajo iz norveškega epikontinentalnega pasu, naslednji (49):

(65)

Družba Statoil je takoj za družbo Gazprom druga največja dobaviteljica plina državam EGP, pri čemer njena prodaja pokriva približno 20 % (50) skupne porabe v državah EGP. Kot je razvidno iz zgornje preglednice, se dobavitelji iz norveškega epikontinentalnega pasu v najpomembnejših državah EGP, katerim se dobavlja plin iz Norveške, srečujejo s konkurenco dobaviteljev, ki pridobivajo plin z drugih geografskih območij. Tako imajo kupci na ravni veleprodaje v teh državah EGP poleg plina iz norveškega epikontinentalnega pasu na voljo druge vire oskrbe. To je mogoče nadalje prikazati s statističnimi podatki, ki jih je zbrala družba Eurogas (preglednica spodaj) in ki kažejo, da so se države članice EU razen s plinom z Norveške oskrbovale s plinom iz domače proizvodnje, Rusije, Alžirije, Katarja in drugih virov:

OSKRBA Z ZEMELJSKIM PLINOM V DRŽAVAH ČLANICAH EUROGAS IN EU LETA 2011 (51)

(66)

Države članice EU z največjim deležem plina iz Norveške imajo na voljo alternativne vire oskrbe. Nekateri od teh alternativnih virov so:

(67)

Kupci na veleprodajni ravni morajo spoštovati svoje obveznosti „vzemi ali plačaj“ v okviru ustreznih dolgoročnih prodajnih pogodb z norveškimi dobavitelji plina. Ko so te obveznosti izpolnjene, lahko kupci na veleprodajni ravni preidejo na alternativne vire oskrbe, kot sta plin, dobavljen po plinovodih, in UZP na promptnem trgu, ali pa lahko povečajo količino plina v okviru dolgoročnih pogodb z drugimi dobavitelji. Novejše prodajne pogodbe se običajno sklenejo za krajši čas. Kot je navedla norveška vlada, postaja promptni trg pomembnejši, ker je na vozliščih v Združenem kraljestvu in na evropski celini vedno bolj prisoten UZP. Poleg tega se je zmogljivost za ponovno uplinjenje v EU v zadnjih petih letih več kot podvojila. Leta 2011 je bilo 25 % neto uvoza plina v EU dobavljenega v obliki UZP, pri čemer je ta delež razdeljen med naslednje države članice EU:

OSKRBA Z UZP V DRŽAVAH ČLANICAH EUROGAS IN EU LETA 2011 (56)

(68)

Konkurenčni pritisk na trgu zemeljskega plina izhaja tudi iz razpoložljivosti alternativnih proizvodov (na primer premoga ali obnovljivih virov).

(69)

Vsi glavni plinovodi za transport plina iz norveškega epikontinentalnega pasu do evropske celine in Združenega kraljestva so v lasti družbe Gassled (57). Dostop do pridobivalnega plinovodnega omrežja upravlja družba Gassco AS, ki je v celoti v lasti države Norveške. Družba Gassco AS nima v lasti nobenih delnic ali zmogljivosti pridobivalnega plinovodnega omrežja in pri dodeljevanju brezplačnega dostopa do zmogljivosti ravna neodvisno. Transportni sistem plina je nevtralen za vse akterje, ki potrebujejo transport zemeljskega plina. Družbe proizvajalke in upravičeni uporabniki imajo pravico do dostopa do sistema pod nediskriminacijskimi, objektivnimi in preglednimi pogoji. Uporabniki imajo na podlagi svojih potreb glede transporta plina dostop do zmogljivosti sistema (58). Tako lahko obstoječi in novi upravljavci za plin v norveškem epikontinentalnem pasu pridobijo dostop do pridobivalnega plinovodnega omrežja ter lahko oskrbujejo stranke s plinom, pri čemer konkurirajo drugim družbam v norveškem epikontinentalnem pasu.

(70)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega Nadzorni organ meni, da nič ne kaže na to, da delovanje sektorja ni tržno usmerjeno, ter da je zato proizvodnja zemeljskega plina v norveškem epikontinentalnem pasu neposredno izpostavljena konkurenci v smislu Direktive 2004/17/ES.

(71)

Nadzorni organ meni, da so naslednje dejavnosti na Norveškem in zlasti v norveškem epikontinentalnem pasu neposredno izpostavljene konkurenci v smislu člena 30(1) Direktive 2004/17/ES:

(72)

Ker se šteje, da je pogoj neomejenega dostopa do trga izpolnjen, se Direktiva 2004/17/ES ne bi smela uporabljati, kadar naročniki oddajajo naročila z namenom, da se omogoči izvajanje storitev iz točk (a), (b) in (c) odstavkov 2 in 71 te odločbe na Norveškem in zlasti v norveškem epikontinentalnem pasu.

(73)

Ta odločba temelji na pravni podlagi in dejanskem stanju marca 2013, kakor so razvidne iz informacij, ki jih je predložila norveška vlada. Odločba se lahko ponovno preuči, če bi pomembne spremembe pravne podlage ali dejanskega stanja pomenile, da pogoji za uporabo člena 30(1) Direktive 2004/17/ES niso več izpolnjeni –

(a)

iskanje surove nafte in zemeljskega plina;

(b)

proizvodnja surove nafte in

(c)

proizvodnja zemeljskega plina.

Enote:

teravatna ura (bruto kalorična vrednost).

Opomba:

številke so najboljše ocene, ki so bile na voljo v času objave.

Enote:

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/s3

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 249/s3