26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/1

(1)

Davčne goljufije na področju davka na dodano vrednost (DDV) povzročajo znatne proračunske izgube ter vplivajo na konkurenčne pogoje in s tem na delovanje notranjega trga. Nekatere oblike nepričakovanih in velikih davčnih goljufij so se nedavno razvile zlasti z uporabo elektronskih sredstev, ki omogočajo hitro in obsežno nezakonito trgovino.

(2)

V skladu z Direktivo Sveta 2006/112/ES (3) lahko države članice zaprosijo za odstopanje od navedene direktive zaradi preprečevanja nekaterih oblik davčnih utaj ali izogibanja davkom.

(3)

Nedavne izkušnje so pokazale, da se s postopkom iz člena 395 Direktive 2006/112/ES ni mogoče dovolj hitro odzvati na zahteve držav članic po nujnih ukrepih.

(4)

Pokazale so tudi, da je določitev, da je prejemnik dolžan plačati DDV (obrnjena davčna obveznost), v nekaterih primerih učinkovit ukrep za ustavitev goljufij na področju DDV v posameznih sektorjih.

(5)

Države članice na podlagi določb o obrnjeni davčni obveznosti iz členov 199 in 199a Direktive 2006/112/ES nimajo zadostne prožnosti, da bi se lahko hitro odzvale na nepričakovane in velike goljufije, povezane z vrstami blaga in storitev, ki ne spadajo na področje uporabe teh členov. Za ustrezen odziv na te razmere je zato treba sprejeti posebne ureditve.

(6)

Ob upoštevanju primerov velikih goljufij, do katerih je prišlo, je hiter in izjemen odgovor na nadaljnje primere nepričakovanih goljufij najbolje mogoče zagotoviti s posebnim ukrepom mehanizma za hiter odziv, ki omogoča, da se po ustreznem uradnem obvestilu s strani zadevne države članice za krajše obdobje uporablja obrnjena davčna obveznost. Da bi zagotovili, da bo uporaba te možnosti sorazmerna z obsegom težave, bi morala imeti Komisija, ko prejme zadevne informacije, na voljo krajše obdobje, v katerem bi ocenila uradno obvestilo in sporočila, ali nasprotuje posebnemu ukrepu mehanizma za hiter odziv. Države članice bi morale imeti možnost, da Komisija upošteva njihova stališča, ter bi zato morale biti izčrpno obveščene o uradnem obvestilu in morebitnih dodatnih informacijah, predloženih med postopkom. Poleg tega bi moral Svet nato odločiti o morebitni nadaljnji uporabi obrnjene davčne obveznosti z izvedbenim sklepom v skladu s členom 395 Direktive 2006/112/ES.

(7)

Država članica, ki je uradno sporočila svojo namero o uporabi posebnega ukrepa mehanizma za hiter odziv, to lahko stori, potem ko Komisija uradno sporoči, da temu ne nasprotuje.

(8)

Da bi zagotovili nadaljnjo uporabo obrnjene davčne obveznosti, do katere bi prišlo čim prej in pred iztekom posebnega ukrepa mehanizma za hiter odziv, bi moral za postopek iz člena 395 Direktive 2006/112/ES veljati krajši rok.

(9)

Hitra obravnava uradnih obvestil držav članic v okviru mehanizma za hiter odziv bo olajšana, če se vzpostavi standardiziran obrazec za ta obvestila in za zagotavljanje morebitnih dodatnih informacij Komisiji. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z navedenim standardiziranim obrazcem.

(10)

Ker je mehanizem za hiter odziv lahko zgolj začasna rešitev do sprejetja dolgoročnejših zakonodajnih rešitev, s katerimi bi postal sistem DDV odpornejši proti primerom goljufij na področju DDV, bi se moral mehanizem za hiter odziv uporabljati le omejeno obdobje.

(11)

Da bi ovrednotili učinkovitost mehanizma za hiter odziv, bi morala Komisija pripraviti splošno ocenjevalno poročilo o učinku mehanizma pri odzivanju na primere nepričakovanih in velikih goljufij.

(12)

Ker cilja ukrepa, ki ga je treba sprejeti, in sicer obravnavanja pojavov nepričakovanih in velikih goljufij na področju DDV, ki imajo zelo pogosto mednarodno razsežnost, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj se te same ne morejo boriti proti krogotokom goljufij, ki so povezani z novimi oblikami trgovine in zajemajo več držav naenkrat, in je zato mogoče ta cilj zaradi zagotavljanja hitrejšega ter s tem tudi primernejšega in učinkovitejšega odziva na take pojave lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(13)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

vstavi se naslednji člen:

"Člen 199b

1.   Država članica lahko v izjemno nujnih primerih in v skladu z odstavkoma 2 in 3 ter z odstopanjem od člena 193 prejemnika določi kot osebo, zavezano za plačilo DDV za določeno dobavo blaga in opravljanje storitev, in sicer kot posebni ukrep mehanizma za hiter odziv za boj proti nepričakovanim in velikim goljufijam, ki bi lahko povzročile znatne in nenadomestljive finančne izgube.

Za posebni ukrep mehanizma za hiter odziv se uporabljajo ustrezni nadzorni ukrepi, ki jih izvaja država članica v zvezi z davčnimi zavezanci, ki dobavljajo blago ali storitve, za katere se navedeni ukrep uporablja, uporabljajo pa se največ devet mesecev.

2.   Država članica, ki želi uvesti posebni ukrep mehanizma za hiter odziv iz odstavka 1, Komisiji pošlje uradno obvestilo z uporabo standardiziranega obrazca, določenega v skladu z odstavkom 4, in ga obenem pošlje drugim državam članicam. Država članica Komisiji zagotovi informacije o zadevnem sektorju, vrsti in značilnostih goljufije, obstoju izjemno nujnih razlogov, nepričakovanem in obsežnem značaju goljufije ter o njenih posledicah v smislu znatnih in nenadomestljivih finančnih izgub. Če Komisija meni, da nima vseh potrebnih informacij, o tem v dveh tednih od prejema uradnega obvestila obvesti zadevno državo članico in opredeli, katere dodatne informacije potrebuje. Vse dodatne informacije, ki jih zagotovi zadevna država članica Komisiji, se obenem pošljejo drugim državam članicam. Če zagotovljene dodatne informacije ne zadostujejo, Komisija zadevno državo članico o tem obvesti v enem tednu.

Država članica, ki želi uvesti posebni ukrep mehanizma za hiter odziv iz odstavka 1, Komisiji obenem predloži vlogo v skladu s postopkom iz člena 395(2) in (3).

3.   Ko ima Komisija vse informacije, za katere meni, da jih potrebuje za oceno uradnega obvestila iz prvega pododstavka odstavka 2, o tem uradno obvesti države članice. Če nasprotuje posebnemu ukrepu mehanizma za hiter odziv, v enem mesecu od navedenega uradnega obvestila izda negativno mnenje ter o tem obvesti zadevno državo članico in odbor za DDV. Če Komisija ukrepu ne nasprotuje, to v enakem obdobju pisno potrdi zadevni državi članici in odboru za DDV. Država članica lahko posebni ukrep mehanizma za hiter odziv sprejme po prejemu tega potrdila. Komisija pri oceni uradnega obvestila upošteva stališča, ki jih pisno predloži katera koli druga država članica.

4.   Komisija sprejme izvedbeni akt o vzpostavitvi standardiziranega obrazca za predložitev uradnega obvestila o posebnem ukrepu mehanizma za hiter odziv iz odstavka 2 in informacij iz prvega pododstavka odstavka 2. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz odstavka 5.

5.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4), odbor pa je za ta namen odbor, ustanovljen s členom 58 Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 (5).

(2)

v členu 395 se vstavi naslednji odstavek:

"5.   V izjemno nujnih primerih iz člena 199b(1) se postopek iz odstavkov 2 in 3 zaključi v šestih mesecih po tem, ko Komisija prejme vlogo.".

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/4

(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) določa, da je davek na dodano vrednost (DDV) dolžan plačati vsak davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, ki vključujejo obdavčljive dobave blaga ali storitev. Za čezmejne transakcije in za nekatere močno tvegane domače sektorje pa je določen prenos obveznosti plačila DDV na prejemnika blaga ali storitev (mehanizem obrnjene davčne obveznosti).

(2)

Glede na resnost goljufij v zvezi z DDV, bi bilo treba državam članicam omogočiti začasno uporabo mehanizma, s katerim bi za dobavo nekaterih kategorij blaga in storitev obveznost plačila DDV prenesle na prejemnika obdavčljivega blaga ali storitev, tudi kadar te kategorije niso navedene ne v členu 199 Direktive 2006/112/ES niti zanje ne veljajo posebna odstopanja, odobrena državam članicam.

(3)

Komisija je zato leta 2009 oblikovala predlog, v katerem je navedla blago in storitve, za katere bi bilo mogoče v omejenem obdobju uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti. Svet se je odločil razdeliti predlog in je sprejel Direktivo Sveta 2010/23/EU (4), ki pa je bila omejena samo na pravice do emisije toplogrednih plinov, saj je bilo treba zaradi goljufij v tem sektorju nemudoma ukrepati. Hkrati je sprejel politično zavezo, da bo nadaljeval pogajanja o preostalem delu predloga Komisije.

(4)

Medtem je prišlo do goljufij tudi v drugih sektorjih, zato bi bilo treba preostalemu delu predloga Komisije glede vnaprej določenega seznama blaga in storitev, za katere bi se lahko uporabila obrnjena davčna obveznost, dodati nove vrste blaga in storitev. Do goljufij je zlasti prišlo pri dobavah plina in električne energije, telekomunikacijskih storitev, igralnih konzol, tabličnih računalnikov in prenosnih računalnikov, žit, industrijskih rastlin, vključno z oljnicami in sladkorno peso, ter neobdelanih in polobdelanih kovin, vključno s plemenitimi kovinami.

(5)

Uvedba mehanizma obrnjene davčne obveznosti, ki bi se uporabljal za navedeno blago in storitve, ki so glede na nedavne izkušnje še zlasti dovzetne za goljufije, ne bi pa se uporabljal na splošno, ne bi smela negativno vplivati na temeljna načela sistema DDV, kot so delna plačila DDV.

(6)

Vnaprej določen seznam, s katerega bi države članice lahko izbirale, bi moral biti omejen na dobavo blaga in storitev, ki so glede na nedavne izkušnje še zlasti dovzetni za goljufije.

(7)

Države članice lahko pri uporabi mehanizma obrnjene davčne obveznosti določijo pogoje za njegovo uporabo, vključno z določitvijo pragov, kategorij dobaviteljev ali prejemnikov, za katere se ta mehanizem lahko uporablja, in delno uporabo mehanizma v okviru kategorij.

(8)

Ker je mehanizem obrnjene davčne obveznosti začasen ukrep, ki se uporablja do sprejetja dolgoročnejših zakonodajnih rešitev, s katerimi bi postal sistem DDV odpornejši proti primerom goljufij na področju DDV, bi se moral mehanizem obrnjene davčne obveznosti, vzpostavljen na podlagi člena 199a Direktive 2006/112/ES, uporabljati le za omejeno obdobje.

(9)

Da bi bilo mogoče mehanizem obrnjene davčne obveznosti uporabljati dovolj dolgo, da bi lahko bil učinkovit in da bi ga bilo mogoče oceniti, je treba podaljšati prvotno določen rok, ki se izteče 30. junija 2015. Enako bi bilo treba podaljšati tudi obdobje ocenjevanja in preložiti rok, do katerega je treba sporočiti ugotovitve o spremembi goljufivih dejanj.

(10)

Da bi lahko vse države članice na opisan način uporabile mehanizem obrnjene davčne obveznosti, je treba Direktivo 2006/112/ES ustrezno spremeniti.

(11)

Ker cilja predlaganega ukrepa, in sicer da bi proti goljufijam v zvezi z DDV uporabili začasne ukrepe, ki odstopajo od obstoječih predpisov Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se zato lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. Ta direktiva v skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(12)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

V členu 193 se sklicevanje na "člene 194 do 199" nadomesti s sklicevanjem na "člene 194 do 199b";

(2)

člen 199a se spremeni:

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/7

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/8

(1)

Svet je pristojen za določanje celotnega dovoljenega ulova (TAC) za vsako vrsto ribolova ali skupino vrst ribolova. Ribolovne možnosti bi bilo treba med države članice porazdeliti tako, da se zagotovi relativna stabilnost ribolovnih dejavnosti vsake države članice za vse staleže ali skupine staležev, in ob upoštevanju ciljev skupne ribiške politike, določenih v Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 (1).

(2)

Zaradi ustreznega upravljanja staleža in poenostavitve je primerno, da se TAC in kvote držav članic za stalež sardona v Biskajskem zalivu (podobmočje ICES VIII) določijo za sezono letnega upravljanja od 1. julija do 30. junija naslednje leto in ne za obdobje upravljanja po koledarskem letu. Za ribolov bi morale kljub temu veljati splošne določbe Uredbe (EU) št. 39/2013 (2) o pogojih uporabe kvot.

(3)

TAC za sardona v Biskajskem zalivu za ribolovno sezono 2013/2014 bi bilo treba določiti na podlagi razpoložljivih znanstvenih mnenj, ob upoštevanju bioloških in družbeno-gospodarskih vidikov ter ob zagotavljanju pravičnega obravnavanja različnih ribiških sektorjev.

(4)

Komisija je z namenom, da bi zagotovila večletno upravljanje staleža sardona v Biskajskem zalivu, 29. julija 2009 predstavila predlog uredbe o določitvi dolgoročnega načrta za stalež sardona v Biskajskem zalivu in ribištvo, ki izkorišča ta stalež. Ker ocena učinka, na kateri temelji predlog, določa najnovejšo oceno učinka odločitev o upravljanju za stalež, je primerno, da se TAC za sardona v Biskajskem zalivu določi skladno s tem. Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) je julija 2013 predložil mnenje, v katerem je biomaso drstitvenega staleža ocenil na okoli 56 055 ton. Z ozirom na najnovejše ocene učinka na odločitve o upravljanju staleža bi bilo treba za ribolovno sezono, ki traja od 1. julija 2013 do 30. junija 2014, določiti TAC v višini 17 100 ton.

(5)

V skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 847/96 (3) je treba opredeliti, v kolikšni meri ukrepi iz navedene uredbe veljajo za stalež sardona v Biskajskem zalivu.

(6)

Zaradi začetka ribolovne sezone 2013/2014 in letnega poročanja o ulovu bi ta uredba morala začeti veljati čim prej po njeni objavi in bi se morala uporabljati od 1. julija 2013 –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/10

(1)

Svet je 10. decembra 2012 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1169/2012 (2) o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001, v kateri je posodobljen seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja Uredba (ES) št. 2580/2001.

(2)

Svet je vsem osebam, skupinam in subjektom, za katere je bilo to praktično izvedljivo, utemeljil razloge, zakaj so bile uvrščene na seznam Izvedbene uredbe (EU) št. 1169/2012.

(3)

Z objavo v Uradnem listu Evropske unije je Svet obvestil osebe, skupine in subjekte s seznama iz Izvedbene uredbe (EU) št. 1169/2012, da jih je sklenil obdržati na seznamu. Prav tako je Svet obvestil zadevne osebe, skupine in subjekte, da lahko od Sveta zahtevajo utemeljitve razlogov za uvrstitev na seznam, če jim te še niso bile sporočene.

(4)

Svet je opravil celovit pregled seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja Uredba (ES) št. 2580/2001, kakor zahteva člen 2(3) navedene uredbe. Pri tem je upošteval pripombe, ki so jih zadevni predložili Svetu.

(5)

Svet je ugotovil, da so bile osebe, skupine in subjekti s seznama v Prilogi k tej uredbi vpleteni v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP z dne 27. decembra 2001 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (3), da je pristojni organ v zvezi z njimi sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi morali zanje še naprej veljati posebni omejevalni ukrepi iz Uredbe (ES) št. 2580/2001.

(6)

Svet je nadalje ugotovil, da je bila dodatna skupina vpletena v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931/SZVP, da je pristojni organ o tej skupini sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi jo bilo treba uvrstiti na seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP. Odločitev o določitvi skupine ne vpliva na zakonite finančne prenose v Libanon in dajanje pomoči, vključno s humanitarno pomočjo, s strani Evropske unije in njenih držav članic v Libanonu.

(7)

Seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja Uredba (ES) št. 2580/2001, bi bilo treba ustrezno posodobiti, Izvedbeno uredbo (EU) št. 1169/2012 pa bi bilo treba razveljaviti –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/14

(1)

Ocena več tokov odpadkov je pokazala, da bi bilo za trge za recikliranje odpadnega bakra koristno, če bi se izdelala posebna merila, na podlagi katerih bi se določalo, kdaj odpadni baker, pridobljen iz odpadkov, preneha biti odpadek. Ta merila bi morala zagotavljati visoko raven varstva okolja. Ne bi smela vplivati na razvrščanje odpadnega bakra kot odpadka s strani tretjih držav.

(2)

Glede na poročila Skupnega raziskovalnega središča Evropske Komisije obstajata trg in povpraševanje po odpadnem bakru, ki se uporablja kot surovina v industriji barvnih kovin. Odpadni baker bi zato moral biti dovolj čist in izpolnjevati zadevne standarde ali specifikacije, ki jih zahteva industrija barvnih kovin.

(3)

Merila za določitev, kdaj odpadni baker preneha biti odpadek, bi morala zagotavljati, da odpadni baker iz postopkov predelave izpolnjuje tehnične standarde industrije barvnih kovin, je v skladu z veljavno zakonodajo in standardi, ki veljajo za izdelke, in na splošno nima škodljivih vplivov na okolje ali zdravje ljudi. Poročila Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije so pokazala, da predlagana merila za odpadke, ki se uporabljajo kot vhodni material v postopkih predelave, za postopke in tehnike obdelave ter za odpadni baker iz postopkov predelave, izpolnjujejo te cilje, saj bi se v skladu z njimi moral proizvesti odpadni baker, ki je brez nevarnih lastnosti in v zadostni meri prost kovin, razen bakra in nekovinskih spojin.

(4)

Za zagotovitev skladnosti z merili je treba objaviti informacije o odpadnem bakru, ki ni več odpadek, in izvajati sistem upravljanja.

(5)

Merila se lahko po potrebi pregledajo, če se pri spremljanju razvoja pogojev na trgu za odpadni baker ugotovijo negativni vplivi na trg za recikliranje odpadnega bakra, zlasti v zvezi z razpoložljivostjo te odpadne kovine in dostopom do nje.

(6)

Da se bodo lahko izvajalci dejavnosti prilagodili merilom za določitev, kdaj odpadni baker preneha biti odpadek, je treba zagotoviti, da preteče ustrezno obdobje, preden se ta uredba začne uporabljati.

(7)

Odbor, ustanovljen s členom 39 Direktive 2008/98/ES, ni podal mnenja o ukrepih, določenih v tej uredbi, zato je Komisija Svetu predložila predlog glede ukrepov in ga posredovala Evropskemu parlamentu. Svet ni ukrepal v skladu z dvomesečnim rokom, določenim v členu 5a Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (2), zato je Komisija predlog nemudoma predložila Evropskemu parlamentu. Evropski parlament v štirih mesecih po predložitvi predloga temu ni nasprotoval –

1.

„odpadni baker“ pomeni odpadno kovino, sestavljeno predvsem iz bakra in bakrove zlitine;

2.

„imetnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima v posesti odpadni baker;

3.

„proizvajalec“ pomeni imetnika, ki odpadni baker prvič prenese na drugega imetnika kot odpadni baker, ki ni več odpadek;

4.

„uvoznik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s stalnim prebivališčem ali sedežem v Uniji, ki pripelje odpadni baker, ki ni več odpadek, na carinsko območje Unije;

5.

„usposobljeno osebje“ pomeni osebje, ki je zaradi izkušenj ali šolanja usposobljeno za spremljanje in ocenjevanje lastnosti odpadnega bakra;

6.

„vizualni pregled“ pomeni pregled odpadnega bakra, pri katerem se vsi deli pošiljke pregledajo s človekovimi čutili ali kakršno koli nespecializirano opremo;

7.

„pošiljka“ pomeni serijo odpadnega bakra, ki naj bi jo proizvajalec dobavil drugemu imetniku in je lahko v eni ali več enotah za prevoz, na primer v zabojnikih.

1.

odpadni baker, ki nastane v postopku predelave, izpolnjuje merila iz oddelka 1 Priloge I;

2.

odpadek, ki se uporabi kot vhodni material v postopku predelave, izpolnjuje merila iz oddelka 2 Priloge I;

3.

odpadek, ki se uporabi kot vhodni material v postopku predelave, je bil obdelan v skladu z merili iz oddelka 3 Priloge I;

4.

proizvajalec izpolnjuje zahteve iz členov 4 in 5.

(a)

spremljanje kakovosti odpadnega bakra, ki nastane pri postopku predelave iz oddelka 1 Priloge I (vključno z vzorčenjem in analizo);

(b)

učinkovitost spremljanja sevanja v skladu z oddelkom 1.5 Priloge I;

(c)

nadzor sprejemljivosti odpadkov, ki se uporabijo kot vhodni material v postopku predelave v skladu z oddelkom 2 Priloge;

(d)

spremljanje postopkov in tehnik obdelave iz oddelka 3.3 Priloge I;

(e)

povratne informacije strank o izpolnjevanju zahtev glede kakovosti odpadnega bakra;

(f)

vodenje evidence rezultatov spremljanja iz točk (a) do (d);

(g)

pregled in izboljšanje sistema upravljanja;

(h)

usposabljanje uslužbencev.

(a)

* koda NACE 38 (Zbiranje in odvoz odpadkov ter ravnanje z njimi; pridobivanje sekundarnih surovin), ali

(b)

* koda NACE 24 (Proizvodnja kovin), še zlasti vključena podkoda 24.44 (Proizvodnja bakra).

(a)

akreditacijski organ, ki ga je priznani organ iz člena 14 Uredbe (ES) št. 765/2008 uspešno medsebojno ocenil za opravljanje te dejavnosti;

(b)

okoljski preveritelj, ki ga je akreditiral ali licenciral akreditacijski ali licenčni organ v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009, za katerega prav tako velja medsebojno ocenjevanje iz člena 31 navedene uredbe.

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/21

(1)

Za razjasnitev nekaterih določb Uredbe (ES) št. 110/2008 in za zagotavljanje njihovega enotnega izvajanja v državah članicah morajo biti sprejeta podrobna pravila, zlasti glede uporabe sestavljenih izrazov, sklicevanj, prodajnih poimenovanj in geografskih označb za predstavitev žganih pijač.

(2)

V skladu s členoma 10(1) in (2) Uredbe (ES) št. 110/2008 lahko žgana pijača ali drugo živilo pod določenimi pogoji v svoji predstavitvi vsebujeta sestavljen izraz, ki vključuje poimenovanje ene izmed kategorij iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 110/2008 ali ene izmed geografskih označb, navedenih v Prilogi III k Uredbi, ali vsebuje enega ali več sklicevanj, ki vključujejo eno ali več kategorij ali geografskih označb. Za zagotovitev enotne uporabe sestavljenih izrazov in sklicevanj v državah članicah je treba vzpostaviti podrobna pravila njihove uporabe za predstavitev žganih pijač ali drugih živil.

(3)

Če predstavitev živila vsebuje sklic na določeno žgano pijačo, mora ta žgana pijača izpolnjevati vse zahteve Uredbe (ES) št. 110/2008 in ne sme biti razredčena. Treba je razložiti pomen izraza „razredčitev“ kar zadeva žgane pijače, saj se nekateri proizvodni postopki ne smejo označiti kot razredčitev.

(4)

Za zagotovitev izpolnjevanja pogojev za registracijo geografskih označb, določenih z Uredbo (ES) št. 110/2008, mora Komisija preučiti zahteve za registracijo, vzpostavljena morajo biti tudi podrobna pravila postopkov predložitve zahtev, preučitve, ugovora in izbrisa geografskih označb za žgane pijače. Za zagotovitev enotnega izvajanja teh pravil je treba sestaviti obrazce za zahteve za registracijo, tehnično dokumentacijo, izjave o ugovoru, spremembo tehnične dokumentacije in izbris geografske označbe.

(5)

Za lažjo komunikacijo med Komisijo, državami članicami in tretjimi državami v zvezi z geografskimi označbami bi morale države članice in tretje države za registrirane geografske označbe Komisiji poleg popolne tehnične dokumentacije sporočiti tudi glavne specifikacije tehnične dokumentacije svojih geografskih označb.

(6)

Omejitve v zvezi z pakiranjem žganih pijač z geografsko označbo, na primer obvezno pakiranje žgane pijače v določenem geografskem območju, pomenijo omejitve prostega pretoka blaga in glede svobode opravljanja storitev. Take omejitve bi morale biti dovoljene le, če je to potrebno, sorazmerno in primerno za zaščito ugleda geografske označbe.

(7)

Za geografske označbe žganih pijač bi morali uvesti znak Unije, da bi lahko potrošniki prepoznali določene žgane pijače, katerih značilnosti so povezane z njihovim izvorom.

(8)

Glede na čas, ki ga države članice potrebujejo za izvedbo ukrepov, povezanih z uporabo sestavljenih izrazov in sklicevanj, bi morala biti uporaba teh ukrepov odložena.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za žgane pijače –

(a)

uporabo sestavljenih izrazov in sklicevanj iz člena 10 Uredbe (ES) št. 110/2008 v opisu, predstavitvi in označevanju živil;

(b)

geografskimi označbami žganih pijač, navedenimi v členu 15 Uredbe (ES) št. 110/2008, in uporabo znaka Unije za geografske označbe žganih pijač.

(a)

„kategorija žgane pijače“ pomeni eno izmed kategorij od 1 do 46 v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 110/2008;

(b)

„geografska označba“ pomeni eno izmed geografskih označb, registriranih v Prilogi III k Uredbi št. 110/2008;

(c)

„sestavljeni izraz“ je kombinacija enega od izrazov, naštetih v kategorijah od 1 do 46 Priloge II k Uredbi (ES) št. 110/2008, ali geografske označbe žgane pijače, iz katere izvira ves alkohol končnega proizvoda, in:

(d)

„sklicevanje“ pomeni neposredno ali posredno navezovanje na eno ali več kategorij žganih pijač ali geografskih označb, razen navezovanj na sestavljeni izraz ali seznam sestavin, navedenih v členu 9(9) Uredbe (ES) št. 110/2008.

(a)

vloge za registracijo v skladu z vzorcem iz Priloge I k tej Uredbi;

(b)

tehnične dokumentacije v skladu z vzorcem iz Priloge II k tej Uredbi;

(c)

glavnih specifikacij tehnične dokumentacije iz točke (b).

(a)

dokazilo, da je ime zaščiteno v zadevnih tretjih državah, in

(b)

dokument vsake izmed ostalih tretjih držav, s katerim pooblaščajo tretjo državo, ki bo predložila zahtevo, da deluje v njihovem imenu.

(a)

dokazilo, da je ime zaščiteno v zadevnih tretjih državah, in

(b)

dokument vsake izmed zadevnih držav članic ali tretjih držav, s katerim pooblaščajo pogodbenico, ki posreduje vlogo, da deluje v njihovem imenu.

(a)

številke dokumentacije;

(b)

imena za registracijo;

(c)

števila prejetih strani;

(d)

datuma prejema zahteve.

(a)

številke dokumentacije;

(b)

števila prejetih strani;

(c)

datuma prejema ugovora.

(a)

številke dokumentacije;

(b)

števila prejetih strani in

(c)

datuma prejema zahtevka.

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/31

(1)

Uredba Komisije (EU) št. 142/2011 z dne 25. februarja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter o izvajanju Direktive Sveta 97/78/ES glede nekaterih vzorcev in predmetov, ki so izvzeti iz veterinarskih pregledov na meji v skladu z navedeno direktivo (2) določa, da morajo biti živalskim stranskim proizvodom in pridobljenim proizvodom za uvoz v Unijo ali tranzit skozi njo priložena veterinarska spričevala v skladu z vzorci iz Priloge XV k Uredbi.

(2)

Nekateri vzorci veterinarskih spričeval iz Priloge XV k Uredbi (EU) št. 142/2011 določajo, da mora uradni veterinar dokazati skladnost s pravili o dobrem počutju živali, določenimi v Direktivi Sveta 93/119/ES z dne 22. decembra 1993 o zaščiti živali pri zakolu ali usmrtitvi (3).

(3)

Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (4) je razveljavila in nadomestila Direktivo 93/119/EGS. Uredba (ES) št. 1099/2009 se uporablja od 1. januarja 2013.

(4)

Zaradi jasnosti bi bilo treba posodobiti izjave o dobrem počutju živali v vzorcih veterinarskih spričeval v poglavju 3(D), točki II.1.3 (b)(iv) poglavja 3(F) in točki II.2.2(b)(iv) poglavja 8 Priloge XV k Uredbi (EU) št. 142/2011.

(5)

Za preprečitev kakršnega koli oviranja trgovine bi bilo treba v prehodnem obdobju odobriti uporabo spričeval, izdanih v skladu z Uredbo (EU) št. 142/2011 pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(6)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali, Evropski parlament in Svet pa jim nista nasprotovala –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/49

(1)

Na podlagi mnenja Znanstvenega odbora za hrano (ZOH) z dne 26. septembra 2002 (2) in za zagotovitev ustreznih informacij potrošnikom pri nakupovanju živil in sestavin živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli ali estri fitostanolov je Uredba Komisije (ES) št. 608/2004 z dne 31. marca 2004 o označevanju živil in sestavin živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli in/ali estri fitostanolov (3) določila, kateri podatki so poleg tistih iz člena 3 Direktive 2000/13/ES obvezni na oznakah takih živil.

(2)

Uredba (ES) št. 608/2004 določa, da oznake takih živil in sestavin živil med drugim vsebujejo izjavo, da je proizvod namenjen izključno ljudem, ki želijo znižati svojo raven holesterola v krvi. Namen te obvezne izjave je zagotoviti, da proizvod doseže svojo ciljno skupino, in tako preprečiti, da bi izdelek po nepotrebnem uživali predstavniki neciljnih skupin.

(3)

Prostovoljno vključitev prehranskih ali zdravstvenih trditev na oznakah živil ureja Uredba (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (4). Zato so bile z Uredbo Komisije (ES) št. 983/2009 z dne 21. oktobra 2009 o odobritvi in zavrnitvi odobritve nekaterih zdravstvenih trditev na živilih, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za bolezni ter na razvoj in zdravje otrok (5), Uredbo Komisije (EU) št. 384/2010 z dne 5. maja 2010 o odobritvi in zavrnitvi odobritve zdravstvenih trditev na živilih, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni ter na razvoj in zdravje otrok (6), in Uredbo Komisije (EU) št. 432/2012 z dne 16. maja 2012 o seznamu dovoljenih zdravstvenih trditev na živilih, razen trditev, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni ter na razvoj in zdravje otrok (7), pod določenimi pogoji uporabe odobrene zdravstvene trditve v zvezi z znižanjem in vzdrževanjem holesterola v krvi za živila, ki vsebujejo rastlinske sterole in stanole.

(4)

Uredba (ES) št. 983/2009 je pod nekaterimi pogoji uporabe odobrila naslednje zdravstvene trditve: „Rastlinski steroli dokazano bistveno znižujejo holesterol v krvi. Povišan holesterol je dejavnik tveganja za razvoj koronarne bolezni srca.“ in „Estri rastlinskih stanolov dokazano bistveno znižujejo holesterol v krvi. Povišan holesterol je dejavnik tveganja za razvoj koronarne bolezni srca.“

(5)

Uredba (EU) št. 384/2010 je pod nekaterimi pogoji uporabe odobrila naslednjo zdravstveno trditev: „Rastlinski steroli in estri rastlinski stanolov dokazano znižujejo holesterol v krvi. Povišan holesterol je dejavnik tveganja za razvoj koronarne bolezni srca.“

(6)

Uredba (EU) št. 432/2012 je pod nekaterimi pogoji uporabe odobrila naslednjo zdravstveno trditev: „Rastlinski steroli/stanoli prispevajo k vzdrževanju normalne ravni holesterola v krvi.“

(7)

Besedilo odobrenih zdravstvenih trditev bi lahko v kombinaciji z obvezno izjavo za ciljno skupino iz Uredbe (ES) št. 608/2004 povzročilo, da bi proizvod uporabljali potrošniki, ki jim ni treba nadzirati ravni holesterola v krvi. Zato je za zagotovitev skladnosti informacij na oznakah živil in sestavinah živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli in/ali estri fitostanolov primerno spremeniti obvezno izjavo iz Uredbe (ES) št. 608/2004, hkrati pa zagotoviti, da informativna značilnost tega besedila ustreza namenu, zaradi katerega je bila prvotno uvedena.

(8)

Za uporabo te uredbe je pomembno zagotoviti ustrezno prehodno obdobje, da bi lahko nosilci živilske dejavnosti prilagodili oznake svojih izdelkov zahtevam, ki jih uvaja ta uredba.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali, Evropski parlament in Svet pa jim nista nasprotovala –

„3.

navede se izjava, da proizvod ni namenjen ljudem, ki jim ni treba nadzirati ravni holesterola v krvi.“

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/51

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/53

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 1273/2011 je odprla in določila način upravljanja nekaterih uvoznih tarifnih kvot za riž in lomljeni riž, porazdeljenih po državi porekla in razdeljenih v več podobdobij v skladu s Prilogo I k navedeni izvedbeni uredbi.

(2)

Julij je tretje podobdobje za kvoto, ki je določena v členu 1(1)(a) Izvedbene uredbe (EU) št. 1273/2011, in drugo podobdobje za kvoto, ki je določena v členu 1(1)(b), (c) in (d) navedene izvedbene uredbe.

(3)

Iz sporočil, poslanih v skladu s členom 8(a) Izvedbene uredbe (EU) št. 1273/2011, izhaja, da zahtevki za kvote z zaporedno številko 09.4154 – 09.4166, predloženi v prvih desetih delovnih dneh meseca julija 2013 v skladu s členom 4(1) navedene izvedbene uredbe, zajemajo količino, ki presega razpoložljivo količino. Zato bi bilo treba z določitvijo koeficienta dodelitve, ki se bo uporabil za zahtevano količino za zadevne kvote, določiti, v kakšnem obsegu se lahko izdajo uvozna dovoljenja.

(4)

Iz navedenih sporočil izhaja, da zahtevki za kvote z zaporedno številko 09.4127 – 09.4128 – 09.4129 – 09.4148 – 09.4149 – 09.4150 – 09.4152 – 09.4153, predloženi v prvih desetih delovnih dneh meseca julija 2013 v skladu s členom 4(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 1273/2011, zajemajo količino, ki je manjša od razpoložljive količine.

(5)

Za kvote z zaporednimi številkami 09.4127 – 09.4128 – 09.4129 – 09.4130 – 09.4148 – 09.4112 – 09.4116 – 09.4117 – 09.4118 – 09.4119 – 09.4166 bi bilo treba tudi določiti skupno razpoložljivo količino za naslednje podobdobje v skladu s prvim pododstavkom člena 5 Izvedbene uredbe (EU) št. 1273/2011.

(6)

Za zagotovitev učinkovitega upravljanja postopka izdaje uvoznih dovoljenj bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/57

(1)

Svet je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (1).

(2)

Svet je 10. decembra 2012 sprejel Sklep 2012/765/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP (2).

(3)

V skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP je treba opraviti celovit pregled seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporablja Sklep 2012/765/SZVP.

(4)

V tem sklepu je izid pregleda, ki ga je opravil Svet v zvezi z osebami, skupinami in organizacijami, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP.

(5)

Svet je sklenil, da so osebe, skupine in organizacije, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP, vpletene v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931/SZVP, da je pristojni organ glede njih sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi morali zanje še naprej veljati posebni omejevalni ukrepi iz navedenega skupnega stališča.

(6)

Svet je nadalje ugotovil, da je bila dodatna skupina vpletena v teroristična dejanja v smislu člena 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931/SZVP, da je pristojni organ o tej skupini sprejel odločitev v smislu člena 1(4) navedenega skupnega stališča in da bi jo bilo treba uvrstiti na seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP. Odločitev o določitvi skupine ne vpliva na zakonite finančne prenose v Libanon in dajanje pomoči, vključno s humanitarno pomočjo, s strani Evropske unije in njenih držav članic v Libanonu.

(7)

Seznam oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP, bi bilo treba ustrezno posodobiti, Sklep 2012/765/SZVP pa bi bilo treba razveljaviti –

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/60

(1)

Unija si je postavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, med drugim z olajšanjem dostopa do sodnega varstva, pa tudi cilj zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov.

(2)

V sodobnem gospodarstvu se včasih zgodi, da je zaradi enakih nezakonitih ravnanj, s katerimi trgovec ali več trgovcev oziroma drugih oseb krši pravice iz prava Unije, oškodovanih veliko ljudi („primer množičnega oškodovanja“). Ti imajo zato pravico zahtevati prenehanje takih ravnanj ali uveljavljati odškodnino.

(3)

Komisija je leta 2005 (1) sprejela zeleno knjigo o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil in leta 2008 belo knjigo, ki je vključevala predloge politike v zvezi s posebnimi kolektivnimi pravnimi sredstvi zaradi kršitve protimonopolnih pravil (2). Leta 2008 je objavila zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (3), v letu 2011 pa je izvedla javno posvetovanje z naslovom „Za skladnejši evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom“ (4).

(4)

Evropski parlament je 2. februarja 2012 sprejel resolucijo z naslovom „Usklajenemu evropskemu pristopu h kolektivnim tožbam naproti“, v kateri je pozval, naj bodo vsi predlogi s področja kolektivnih tožb v obliki horizontalnega okvira, ki bo vključeval skupna načela in nudil enoten dostop do sodnega varstva s kolektivnimi tožbami v Uniji ter še posebej, vendar ne izključno, obravnaval kršitve pravic potrošnikov. Ob tem je poudaril, da je treba ustrezno upoštevati pravno tradicijo in pravno ureditev posameznih držav članic ter okrepiti usklajevanje primerov dobre prakse med državami članicami (5).

(5)

Komisija je 11. junija 2013 objavila sporočilo z naslovom „Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naproti“ (6), v katerem so povzeti dosedanji ukrepi ter mnenja zainteresiranih strani in Evropskega parlamenta, predstavljeno pa je tudi stališče Komisije o nekaterih osrednjih vprašanjih, povezanih s kolektivnimi pravnimi sredstvi.

(6)

Preprečevanje kršitev pravic iz prava Unije in nalaganje kazni zanje je ključna naloga javnega izvrševanja. Možnost oseb zasebnega prava, da uveljavljajo zahtevke na podlagi kršitev takih pravic, dopolnjuje javno izvrševanje. Kjer se to priporočilo nanaša na kršitev pravic iz prava Unije, so zajeti vsi primeri, v katerih so bile ali bi lahko bile fizične ali pravne osebe oškodovane zaradi kršitve pravil Unije.

(7)

Med področji, na katerih je dodatno zasebno uveljavljanje pravic iz prava Unije s kolektivnimi pravnimi sredstvi koristno, so varstvo potrošnikov, konkurenca, varstvo okolja, varstvo osebnih podatkov, zakonodaja o finančnih storitvah in varstvo vlagateljev. Načela iz tega priporočila bi bilo treba horizontalno in enotno uporabljati na navedenih področjih, pa tudi na vseh drugih področjih, na katerih bi bile ustrezne kolektivne opustitvene ali odškodninske tožbe v zvezi s kršitvami pravic, dodeljenih na podlagi prava Unije.

(8)

Individualne tožbe, na primer v postopku v sporih majhne vrednosti v potrošniških zadevah, so običajna orodja za obravnavo sporov, da se z njimi prepreči škoda, pa tudi zahteva odškodnina.

(9)

Vse države članice so poleg individualnih pravnih sredstev uvedle tudi različne vrste mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev. Namen teh ukrepov je preprečiti in ustaviti nezakonita ravnanja ter zagotoviti odškodnino za škodo, povzročeno v primerih množičnega oškodovanja. Možnost združevanja in skupnega uveljavljanja zahtevkov lahko pomeni boljši dostop do sodnega varstva, zlasti kadar bi stroški individualnih tožb oškodovance odvrnili od tega, da bi se obrnili na sodišče.

(10)

Namen tega priporočila je olajšati dostop do sodnega varstva v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije in v ta namen priporočiti, naj vse države članice na nacionalni ravni uredijo sisteme kolektivnih pravnih sredstev, ki temeljijo na enakih osnovnih načelih v vsej Uniji, pri čemer je treba upoštevati pravne tradicije držav članic in onemogočiti zlorabe.

(11)

Evropski parlament in Svet sta na področju opustitvenih tožb že sprejela Direktivo 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov. (7) Vendar postopek opustitvene tožbe, uveden z Direktivo, osebam, ki trdijo, da so utrpele škodo zaradi nezakonitega ravnanja, ne omogoča, da bi prejele nadomestilo zanjo.

(12)

Nekatere države članice so uvedle različno obsežne postopke za vložitev kolektivnih odškodninskih tožb. Vendar se obstoječi postopki za vložitev zahtevkov v okviru kolektivnih pravnih sredstev med državami članicami zelo razlikujejo.

(13)

To priporočilo vsebuje več načel v zvezi s sodnimi in izvensodnimi kolektivnimi pravnimi sredstvi, ki bi jih bilo treba enotno uporabljati v vsej Uniji, ob upoštevanju različnih pravnih tradicij držav članic. Ta načela bi morala zagotavljati ohranitev temeljnih procesnih pravic strank in z ustreznimi varovalkami preprečevati zlorabe.

(14)

V tem priporočilu so obravnavane kolektivne odškodninske tožbe ter (če so ustrezne in upoštevne za posamezna načela) opustitvene tožbe. To ne vpliva na obstoječe sektorske mehanizme odškodninskih tožb na podlagi prava Unije.

(15)

Z mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev bi bilo treba ohraniti procesna jamstva in jamstva strank v postopkih s civilnimi tožbami. Da bi se izognili razvoju kulture nepoštenega pravdanja v primerih množičnega oškodovanja, bi morali nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev vsebovati osnovna jamstva, opredeljena v tem priporočilu. Praviloma bi se bilo treba izogibati elementom, kot so kaznovalne odškodnine, moteči predhodni preiskovalni postopki in nagrada poroti, ki so večinoma nepoznani v pravnih tradicijah večine držav članic.

(16)

Učinkovit način za pridobitev odškodnine v primerih množičnega oškodovanja so lahko postopki alternativnega reševanja sporov. Ti bi morali vedno biti na voljo ob kolektivnih pravnih sredstvih ali kot njihov neobvezen element.

(17)

Procesno upravičenje za vložitev kolektivne tožbe je v državah članicah odvisno od vrste mehanizma kolektivnih pravnih sredstev. Pri nekaterih vrstah kolektivnih tožb, kot so skupinske tožbe, pri katerih lahko tožbo skupaj vložijo osebe, ki trdijo, da so bile oškodovane, je vprašanje procesnega upravičenja bolj jasno kot v primeru zastopniških tožb, kjer je treba vprašanje procesnega upravičenja posledično še pojasniti.

(18)

V primeru zastopniške tožbe bi morali imeti procesno upravičenje za vložitev zastopniške tožbe samo v ta namen potrjeni subjekti, imenovani zastopniški subjekti, ki izpolnjujejo nekatera zakonsko določena merila, ali javni organi. Od zastopniškega subjekta bi bilo treba zahtevati, da dokaže upravno in finančno zmogljivost za ustrezno zastopanje interesov tožnikov.

(19)

Razpoložljivost sredstev za financiranje postopkov s kolektivnimi pravnimi sredstvi bi morala biti urejena tako, da ne more omogočiti zlorabe sistema ali povzročiti navzkrižja interesov.

(20)

Za preprečitev zlorabe sistema in v interesu ustreznosti sodnega varstva bi morale biti kolektivne tožbe dovoljene samo, če so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za dopustnost.

(21)

Sodišča bi morala imeti ključno vlogo pri varovanju pravic in interesov vseh strank, udeleženih v kolektivnih tožbah, pa tudi pri učinkovitem vodenju postopkov s kolektivnimi tožbami.

(22)

Na pravnih področjih, na katerih je javni organ pristojen za sprejetje odločbe o ugotovitvi kršitve prava Unije, je treba zagotoviti doslednost med končno odločbo o navedeni kršitvi in izidom kolektivne tožbe. Poleg tega se v primeru kolektivnih tožb, vloženih po odločitvi javnega organa (nadaljnje tožbe), lahko domneva, da je javni interes in potrebo po preprečitvi zlorab, kar zadeva ugotovitev kršitve prava Unije, upošteval že javni organ.

(23)

V zvezi z okoljsko zakonodajo se v tem priporočilu upoštevajo določbe člena 9(3), (4) in (5) Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah („Aarhuška konvencija“), ki spodbujajo širok dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, določajo merila, ki bi jih bilo treba upoštevati v postopkih, vključno z merili, da morajo biti postopki pravočasni in ne pretirano dragi, oziroma obravnavajo obveščanje javnosti in preučitev mehanizmov pomoči.

(24)

Države članice bi morale najpozneje v dveh letih po objavi tega priporočila sprejeti ukrepe, potrebne za izvajanje načel, ki so v njem določena.

(25)

Države članice bi morale Komisiji poročati o izvajanju tega priporočila, Komisija pa bi morala na podlagi njihovega poročanja spremljati in ocenjevati ukrepe, ki so jih sprejele države članice.

(26)

Komisija bi morala v štirih letih po objavi tega priporočila oceniti, ali so za zagotovitev izpolnjevanja vseh ciljev iz tega priporočila potrebni nadaljnji ukrepi, vključno z zakonodajnimi ukrepi. Zlasti bi morala oceniti izvajanje tega priporočila in njegov učinek na dostop do sodnega varstva, pravico do pridobitve nadomestila, potrebo po preprečitvi nepoštenega pravdanja ter na delovanje enotnega trga, gospodarstvo Evropske unije in zaupanje potrošnikov –

1.

Namen tega priporočila je olajšati dostop do sodnega varstva, ustaviti nezakonita ravnanja in oškodovancem omogočiti pridobitev nadomestila v primerih množičnega oškodovanja zaradi kršitev pravic iz prava Unije, ob tem pa zagotoviti ustrezna procesna jamstva za preprečitev nepoštenega pravdanja.

2.

Vse države članice bi morale na nacionalni ravni urediti mehanizme kolektivnih pravnih sredstev za opustitvene in odškodninske zahtevke, pri katerih se upoštevajo osnovna načela iz tega priporočila. Ta načela bi morala biti skupna v vsej Uniji, hkrati pa bi bilo treba upoštevati različne pravne tradicije držav članic. Države članice bi morale zagotoviti, da so postopki s kolektivnimi pravnimi sredstvi pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi.

3.

V tem priporočilu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

V tem priporočilu so opredeljena skupna načela, ki bi jih bilo treba uporabljati v vseh primerih kolektivnih pravnih sredstev, pa tudi načela, ki se posebej nanašajo bodisi na opustitveno kolektivno tožbo bodisi na odškodninsko kolektivno tožbo.

4.

Države članice bi morale imenovati zastopniške subjekte, ki lahko vložijo zastopniške tožbe na podlagi jasno opredeljenih pogojev za upravičenost. Ti pogoji bi morali vključevati vsaj naslednje zahteve:

5.

Države članice bi morale zagotoviti, da imenovani subjekt izgubi svoj status, če eden ali več pogojev ni več izpolnjenih.

6.

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko zastopniške tožbe vložijo samo subjekti, ki so bili predhodno uradno imenovani, kot se priporoča v točki 4, ali subjekti, ki so jih nacionalni organi držav članic ali sodišča posebej potrdili za posamezno zastopniško tožbo.

7.

Države članice bi morale poleg tega oziroma kot drugo možnost za vlaganje zastopniških tožb pooblastiti javne organe.

8.

Države članice bi morale čim prej v postopku zagotoviti preverjanje, da se primeri, v katerih niso izpolnjeni pogoji za kolektivne tožbe, in očitno neutemeljeni primeri ne nadaljujejo.

9.

Sodišča bi morala v ta namen na lastno pobudo izvesti potrebno preverjanje.

10.

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko zastopniški subjekti ali skupina tožnikov razširjajo informacije o zatrjevani kršitvi pravic iz prava Unije in svoji nameri, da vložijo opustitveno tožbo za ustavitev kršitve, pa tudi o primeru množičnega oškodovanja in svoji nameri, da vložijo odškodninsko tožbo v obliki kolektivnega pravnega sredstva. Enake možnosti bi morali imeti zastopniški subjekt, v ta namen potrjen subjekt, javni organ ali skupina tožnikov tudi glede obveščanja o tekočih postopkih z odškodninskimi tožbami.

11.

Pri metodah razširjanja informacij bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine zadevnega primera množičnega oškodovanja, svobodo izražanja, pravico do obveščanja in pravico do varstva ugleda ali vrednosti podjetja toženca, preden se z dokončno sodbo sodišča ugotovi njena odgovornost za domnevno kršitev ali škodo.

12.

Metode razširjanja informacij ne posegajo v pravila Unije o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji.

13.

Države članice bi morale zagotoviti, da stranka, ki v postopku s kolektivno tožbo ne uspe, v skladu s pogoji iz zadevne nacionalne zakonodaje plača nujne stroške postopka stranke, ki je v postopku uspela (načelo „kdor izgubi, plača“).

14.

Od tožnika bi bilo treba na začetku postopka zahtevati, da sodišču prijavi izvor sredstev, ki jih bo uporabil za financiranje sodnega postopka.

15.

Sodišču bi moralo biti dovoljeno, da postopek ustavi, če v primeru uporabe finančnih sredstev, ki jih zagotovi tretja oseba:

16.

Države članice bi morale zagotoviti, da je v primerih, ko kolektivno tožbo financira tretja oseba, ki je oseba zasebnega prava, prepovedano, da bi takšna tretja oseba:

17.

Države članice bi morale zagotoviti, da pri sporih, ki se nanašajo na fizične ali pravne osebe iz več držav članic, nacionalna pravila o dopustnosti ali procesnem upravičenju tujih skupin tožnikov ali zastopniških subjektov iz drugih nacionalnih pravnih sistemov ne preprečujejo skupne kolektivne tožbe pred enim sodiščem.

18.

Vsakemu zastopniškemu subjektu, ki mu je država članica predhodno uradno priznala procesno upravičenje za vložitev zastopniških tožb, bi moralo biti dovoljeno, da se obrne na sodišče v državi članici, ki ima pristojnost za odločanje v primeru množičnega oškodovanja.

19.

Sodišča in pristojni javni organi bi morali zahtevke za opustitvene odredbe, s katerimi se zahteva ustavitev ali prepoved kršitve pravic iz prava Unije, obravnavati z zahtevano nujnostjo in po potrebi v okviru skrajšanega postopka, da se prepreči morebitno nadaljnje oškodovanje zaradi take kršitve.

20.

Države članice bi morale predpisati ustrezne sankcije za toženca, ki v postopku ne uspe, da se zagotovi učinkovito upoštevanje opustitvene odredbe, vključno s plačilom fiksnega zneska za vsak dan zamude ali drugega zneska, določenega z nacionalno zakonodajo.

21.

Kolektiv tožnika bi moral biti sestavljen na podlagi izrecnega soglasja fizičnih ali pravnih oseb, ki trdijo, da so bile oškodovane (načelo „privolitve“). Vsako izjemo od tega pravila, na podlagi zakona ali po odredbi sodišča, morajo upravičevati razlogi ustreznosti sodnega varstva.

22.

Član kolektiva tožnika bi moral imeti možnost, da tožnika zapusti kadar koli pred izrekom dokončne sodbe ali drugačne rešitve zadeve, pod enakimi pogoji, kot veljajo za umik individualnih tožb, ne da bi izgubil možnost, da svoje zahtevke uveljavlja v drugačni obliki, če to ne slabi ustreznosti sodnega varstva.

23.

Fizičnim ali pravnim osebam, ki trdijo, da so bile oškodovane v istem primeru množičnega oškodovanja, bi bilo treba omogočiti, da se tožniku pridružijo kadar koli pred izrekom sodbe ali drugačno rešitvijo zadeve, če to ne slabi ustreznosti sodnega varstva.

24.

Toženec bi moral biti obveščen o sestavi kolektiva tožnika in vseh spremembah te sestave.

25.

Države članice bi morale zagotoviti, da se stranki v sporu zaradi množičnega oškodovanja spodbudita k sporazumni ali izvensodni rešitvi spora o odškodnini, tako v fazi pred obravnavo kot tudi med civilnim postopkom, pri čemer je treba upoštevati tudi zahteve iz Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (8).

26.

Države članice bi morale zagotoviti, da mehanizme kolektivnih pravnih sredstev spremljajo ustrezna sredstva kolektivnega alternativnega reševanja sporov, ki so strankama na voljo med sodnim postopkom in po njem. Uporaba takih sredstev bi morala biti odvisna od soglasja strank, udeleženih v zadevi.

27.

Vsak zastaralni rok v zvezi z zahtevki bi moral biti prekinjen od trenutka, ko se stranki dogovorita, da bosta spor skušali rešiti v postopku alternativnega reševanja sporov, pa vsaj do trenutka, ko se ena ali obe stranki izrecno umakneta iz navedenega postopka alternativnega reševanja spora.

28.

Zakonitost zavezujočega izida kolektivne poravnave bi morala preverjati sodišča, ob upoštevanju ustreznega varstva interesov in pravic vseh udeleženih strank.

29.

Države članice bi morale zagotoviti, da odvetniške nagrade in metoda, po kateri se izračunajo, ne spodbujajo sodnih sporov, ki z vidika interesov katere koli od strank niso nujni.

30.

Države članice ne bi smele dovoliti odvetniških nagrad, vezanih na višino odškodnine, ki bi lahko povzročile take spodbude. Države članice, ki izjemoma dovoljujejo takšne nagrade, bi morale zagotoviti ustrezno nacionalno ureditev navedenih nagrad v zadevah na podlagi kolektivnih pravnih sredstev, pri čemer bi bilo treba zlasti upoštevati pravico članov kolektiva tožnika do polnega nadomestila.

31.

Nadomestilo, dodeljeno fizičnim ali pravnim osebam, oškodovanim v primeru množičnega oškodovanja, ne bi smelo biti višje od nadomestila, ki bi bilo dodeljeno, če bi se zahtevek uveljavljal z individualnimi tožbami. Zlasti bi morale biti prepovedane kaznovalne odškodnine, ki bi pripeljale do previsokega nadomestila tožniku za utrpelo škodo.

32.

Kadar kolektivne odškodninske tožbe financira tretja oseba, ki je oseba zasebnega prava, bi morale države članice zagotoviti, da je poleg splošnih načel financiranja prepovedano, da bi bili plačilo financerju ali obresti, ki jih ta zaračuna, odvisni od zneska dosežene poravnave ali dodeljenega nadomestila, razen če tako ureditev financiranja nadzoruje javni organ, da se zavarujejo interesi strank.

33.

Na pravnih področjih, na katerih je javni organ pristojen za sprejetje odločbe o kršitvi prava Unije, bi morale države članice zagotoviti, da se kolektivne tožbe praviloma začnejo šele po tem, ko so končani vsi postopki javnega organa, ki so se začeli pred vložitvijo zasebne tožbe. Če se postopek javnega organa začne po vložitvi kolektivne tožbe, bi se moralo sodišče izogibati sprejetju odločitve v nasprotju z odločbo, ki jo namerava sprejeti javni organ. Sodišče lahko v ta namen prekine postopek s kolektivno tožbo, dokler ni končan postopek javnega organa.

34.

Države članice bi morale zagotoviti, da v zadevi na podlagi kolektivne nadaljnje tožbe osebe, ki trdijo, da so bile oškodovane, zaradi izteka prekluzivnih ali zastaralnih rokov ne izgubijo možnosti uveljavljanja odškodninskih zahtevkov pred koncem postopka javnega organa.

35.

Države članice bi morale vzpostaviti nacionalni register kolektivnih tožb.

36.

Nacionalni register bi moral biti vsem zainteresiranim strankam na voljo brezplačno v elektronski ali drugačni obliki. Na spletiščih, na katerih so objavljeni registri, bi moral biti zagotovljen dostop do celovitih in nepristranskih informacij o mehanizmih, ki so na voljo za pridobitev nadomestila, vključno z izvensodnimi mehanizmi.

37.

Države članice bi si morale ob pomoči Komisije prizadevati za usklajenost informacij, zbranih v registrih, in njihovo povezljivost.

38.

Države članice bi morale načela iz tega priporočila v nacionalne sisteme kolektivnih pravnih sredstev uvesti najpozneje do 26. julija 2015.

39.

Države članice bi morale zbirati zanesljive letne statistične podatke o številu izvensodnih in sodnih postopkov s kolektivnimi pravnimi sredstvi ter informacije o strankah, vsebini in izidu zadev.

40.

Države članice bi morale informacije, zbrane v skladu s točko 39, vsako leto sporočiti Komisiji, prvič najpozneje do 26. julija 2016.

41.

Komisija bi morala oceniti izvajanje priporočila na podlagi praktičnih izkušenj najpozneje do 26. julija 2017. V okviru tega bi morala zlasti oceniti njegov učinek na dostop do sodnega varstva, pravico do odškodnine, potrebo po preprečitvi nepoštenega pravdanja ter na delovanje enotnega trga, MSP, konkurenčnost gospodarstva Evropske unije in zaupanje potrošnikov. Ob tem bi morala tudi oceniti, ali bi bilo treba predlagati nadaljnje ukrepe za utrditev in okrepitev horizontalnega pristopa, izraženega v priporočilu.

42.

Priporočilo bi moralo biti objavljeno v Uradnem listu Evropske unije.

26.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 201/66

(1)

Sporazum med Evropsko skupnostjo in vlado Kanade o sanitarnih ukrepih za varovanje zdravja ljudi in živali v zvezi s trgovino z živimi živalmi in živalskimi proizvodi (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) določa možnost priznanja enakovrednosti sanitarnih ukrepov, če izvoznica objektivno dokaže, da njeni ukrepi dosegajo ustrezno stopnjo varovanja pogodbenice uvoznice. Sporazum je Skupnost odobrila s Sklepom 1999/201/ES.

(2)

Ugotavljanje enakovrednosti je bilo s Kanado opravljeno in končano za enakovrednost ukrepov za varovanje javnega zdravja v zvezi z ribiškimi proizvodi. Enakovrednost je bila ugotovljena vzajemno.

(3)

Skupni upravljalni odbor, ustanovljen v okviru Sporazuma („Skupni upravljalni odbor“) je na sestanku 5. in 6. oktobra 2006 izdal priporočilo glede ugotavljanja enakovrednosti higienskih predpisov za ribiške proizvode. Poleg tega je Skupni upravljalni odbor na sestanku 3. in 4. oktobra 2007 izdal posebno priporočilo glede enakovrednosti mikrobioloških meril za ribiške proizvode.

(4)

Skupni upravljalni odbor je na sestanku 5. in 6. oktobra 2006 izdal priporočilo glede določitve predpisov za uvoz rib v Evropsko skupnost, ulovljenih v okviru dovoljenja za rekreacijski ribolov, ki ga izda Kanada. Skupni upravljalni odbor je na sestanku 5. in 6. oktobra 2006 izdal priporočilo glede svežega mesa, da bi se posodobila pravna podlaga standardov EU in Kanade.

(5)

Skupni upravljalni odbor je na sestanku 5. in 6. oktobra 2006 izdal priporočilo glede mletega mesa in posodobitve pravne podlage standardov EU.

(6)

Skupni upravljalni odbor je na sestanku 3. in 4. oktobra 2007 izdal priporočilo v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti zahtev glede pregleda perutninskega mesa.

(7)

Skupni upravljalni odbor je na sestanku 27. in 28. aprila 2005 izdal priporočilo, ki omogoča uvoz živih školjk, razen živih školjk tržne velikosti, za mokro shranjevanje, ponovno nasaditev ali očiščenje iz Kanade v Skupnost v skladu z zakonodajo Skupnosti.

(8)

Zaradi navedenih priporočil je primerno spremeniti ustrezne dele Priloge V k Sporazumu.

(9)

V skladu s členom 16(3) Sporazuma se pogodbenici dogovorita o spremembah prilog z izmenjavo pisem.

(10)

Zato mora Skupnost priporočene spremembe Priloge V k Sporazumu odobriti.

(11)

Sklep Komisije C(2008) 2633 z dne19. junija 2008, ki ni bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije, je uvedel nekatere spremembe Priloge V k Sporazumu.

(12)

V besedilu pisem iz Priloge k Sklepu C(2008) 2633 so potrebne nekatere prilagoditve diplomatske narave. Zaradi jasnosti je treba navedeni Sklep razveljaviti in nadomestiti s tem sklepom.

(13)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –