ISSN 1977-0804

doi:10.3000/19770804.L_2013.176.slv

Uradni list

Evropske unije

L 176

European flag  

Slovenska izdaja

Zakonodaja

Zvezek 56
27. junij 2013


Vsebina

 

I   Zakonodajni akti

Stran

 

 

UREDBE

 

*

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 ( 1 )

1

 

 

DIREKTIVE

 

*

Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES ( 1 )

338

 


 

(1)   Besedilo velja za EGP

SL

Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje.

Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica.


I Zakonodajni akti

UREDBE

27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 176/1


UREDBA (EU) št. 575/2013 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 26. junija 2013

o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Skupina G-20 je v izjavi z dne 2. aprila 2009 o krepitvi finančnega sistema pozvala k mednarodno usklajenemu prizadevanju za okrepitev preglednosti, odgovornosti in regulativne ureditve z izboljšanjem količine in kakovosti kapitala v bančnem sistemu, potem ko bo zagotovljena oživitev gospodarstva. V tej izjavi je bila izražena tudi zahteva po uvedbi dodatnega ukrepa, ki ne bi temeljil na tveganju in s katerim bi se omejilo povečevanje finančnih vzvodov v bančnem sistemu, ter razvoju okvira za večje likvidnostne blažilnike. Septembra 2009 se je skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov (GHOS) na podlagi mandata, ki ji ga je podelila skupina G-20, dogovorila o več ukrepih za okrepitev regulativne ureditve bančnega sektorja. Te ukrepe so na vrhu v Pittsburghu, ki je potekal 24. in 25. septembra 2009, potrdili voditelji držav G-20, decembra 2009 pa so bili podrobno določeni. Julija in septembra 2010 je GHOS izdala dve dodatni sporočili o načrtovanju in umeritvi teh novih ukrepov, pri čemer je decembra 2010 Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS) objavil končne ukrepe, na katere se sklicuje kot na okvir Basel III.

(2)

Skupina na visoki ravni za finančni nadzor v EU, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière, (v nadaljnjem besedilu: de Larosièrjeva skupina) je Unijo pozvala, naj pripravi bolj usklajene finančne predpise. Evropski svet je v okviru prihodnje evropske strukture nadzora 18. in 19. junija 2009 prav tako izpostavil potrebo po pripravi "enotnega evropskega pravilnika", ki bo veljal za vse kreditne institucije in investicijska podjetja na notranjem trgu.

(3)

Kot navaja poročilo de Larosièrjeve skupine z dne 25. februarja 2009 (v nadaljnjem besedilu: de Larosièrjevo poročilo), bi morala država članica imeti možnost, da na nacionalni ravni sprejme strožje regulativne ukrepe, ki v domačem okolju štejejo za primerne za zaščito finančne stabilnosti, če upošteva načela notranjega trga in dogovorjene minimalne temeljne standarde.

(4)

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (3) in Direktiva 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (4) sta bili večkrat bistveno spremenjeni. Veliko določb iz direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES se uporablja za kreditne institucije in investicijska podjetja. Zaradi jasnosti in zagotovitve usklajene uporabe teh določb, bi jih bilo treba združiti v nova zakonodajna akta, ki bi se uporabljala za kreditne institucije in investicijska podjetja, in sicer to uredbo in Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne (5). Zaradi večje dostopnosti bi morale biti določbe iz prilog k direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES vključene v normativni del Direktive 2013/36/EU in te uredbe.

(5)

Ta uredba in Direktiva 2013/36/EU bi morala skupaj tvoriti pravni okvir, ki bi urejal dostop do dejavnosti, nadzorniški okvir ter bonitetna pravila za kreditne institucije in investicijska podjetja (v nadaljnjem besedilu skupaj: institucije). To uredbo bi zato bilo treba razlagati v povezavi z navedeno direktivo.

(6)

Direktiva 2013/36/EU, ki temelji na členu 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi morala med drugim vsebovati določbe o dostopu do dejavnosti institucij, načinih njihovega upravljanja ter njihovem nadzorniškem okviru, kot so določbe, ki urejajo izdajanje dovoljenj za poslovanje, pridobitev kvalificiranega deleža, uveljavljanje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, pooblastila pristojnih organov matičnih držav članic in držav članic gostiteljic v zvezi s tem, ter določbe, ki urejajo ustanovni kapital in nadzorniški pregled institucij.

(7)

Ta uredba bi morala med drugim vsebovati bonitetne zahteve za institucije, ki se izrecno nanašajo na delovanje trgov bančnih in finančnih storitev ter katerih namen je zagotoviti finančno stabilnost udeležencev na teh trgih in visoko raven zaščite investitorjev in vlagateljev. Cilj te uredbe je odločilno prispevati k nemotenemu delovanju notranjega trga, zato bi morala temeljiti na določbah člena 114 PDEU, kot se razlagajo na podlagi dosledne sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(8)

Čeprav so bila z direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES pravila držav članic na področju bonitetnega nadzora v določenem obsegu usklajena, ti direktivi vsebujeta precej opcij in možnosti, v skladu s katerimi lahko države članice še vedno uvajajo pravila, ki so strožja od pravil iz navedenih direktiv. Posledica tega so razlike med nacionalnimi pravili, ki bi lahko ovirale čezmejno opravljanje storitev in omejevale svobodo ustanavljanja, s tem pa preprečevale nemoteno delovanje notranjega trga.

(9)

Zaradi pravne varnosti in enakih konkurenčnih pogojev v Uniji je enoten niz pravil za vse udeležence ključen za delovanje notranjega trga. Da bi preprečili izkrivljanje trga in regulativno arbitražo, bi bilo treba z ukrepi glede bonitetnega minimuma zagotoviti kar največjo uskladitev. Prehodna obdobja iz te uredbe so zato nujno potrebna za njeno nemoteno izvajanje in za preprečitev negotovosti na trgih.

(10)

Ob upoštevanju dela skupine za izvajanje standardov pri Baselskem odboru za bančni nadzor (BCBS), ki spremlja in pregleduje izvajanje okvira Basel III v državah članicah, bi morala Komisija redno, zanesljivo pa po vsaki objavi poročila BCBS o napredku pri izvajanju okvira Basel III, pripravljati poročila o izvajanju in sprejemanju tega sporazuma v drugih velikih jurisdikcijah, vključno z oceno skladnosti zakonodaje ali predpisov drugih držav z minimalnimi mednarodnimi standardi, da bi tako odkrili razlike, ki bi lahko ogrozile enake konkurenčne pogoje.

(11)

Za odpravo ovir pri trgovini in izkrivljanja konkurence, ki so posledice razlik med nacionalnimi zakonodajami, ter za preprečitev nastanka morebitnih dodatnih ovir pri trgovini in znatnega izkrivljanja konkurence je treba sprejeti uredbo, s katero bodo vzpostavljena enotna pravila, ki bodo veljala v vseh državah članicah.

(12)

Z določitvijo bonitetnih zahtev v obliki uredbe bi se zagotovila neposredna uporaba teh zahtev. S tem bi se zagotovili enotni pogoji, saj bi se preprečila morebitna uvedba različnih nacionalnih zahtev s prenosom direktive. S to uredbo bi se zagotovilo, da bi za vse institucije v celotni Uniji veljala enaka pravila, kar bi tudi povečalo zaupanje v stabilnost institucij zlasti v obdobju stresnih razmer. Z uredbo bi se tudi zmanjšali regulativna zapletenost in stroški usklajevanja za podjetja, zlasti za institucije, ki poslujejo čezmejno, ter bi se prispevalo k odpravi izkrivljanja konkurence. Kar zadeva posebnosti trgov nepremičnin, za katere so značilni različen gospodarski razvoj in različne sodne pristojnosti v posameznih državah članicah, regijah ali na lokalnih trgih, bi pristojni organi morali imeti možnost, da na posameznih območjih za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine, na podlagi izkušenj z neplačili in pričakovanega razvoja na trgu določijo večje uteži tveganja ali uporabijo strožja merila.

(13)

Pristojni organi ali države članice bi morali imeti možnost, da na področjih, ki jih ta uredba ne ureja, kot na primer dinamične rezervacije in določbe o nacionalnih sistemih kritih obveznic, ki niso povezani z obravnavo kritih obveznic v skladu s pravili iz te uredbe, ter pridobivanje in imetništvo deležev v finančnem in nefinančnem sektorju za namene, ki niso povezani z bonitetnimi zadevami, določenimi v tej uredbi, uveljavijo nacionalna pravila, če ta niso neskladna s to uredbo.

(14)

Najpomembnejši priporočili iz de Larosièrjevega poročila, ki sta bili pozneje uveljavljeni v Uniji, sta priporočili o vzpostavitvi enotnega pravilnika in evropskega okvira makrobonitetnega nadzora, cilj obeh pa je bil zagotoviti finančno stabilnost. Enotni pravilnik zagotavlja strog in enoten regulativni okvir, ki omogoča lažje delovanje notranjega trga in preprečuje možnosti za regulativno arbitražo. Makrobonitetna tveganja na notranjem trgu finančnih storitev pa se lahko v več pogledih razlikujejo; zaradi vrste nacionalnih posebnosti, kar je na primer mogoče opaziti kot razlike v strukturi in velikosti bančnega sektorja v primerjavi s širšim gospodarstvom in kreditnim ciklom.

(15)

V Direktivo 2013/36/EU in to uredbo je vključenih več instrumentov za preprečevanje in zmanjševanje makrobonitetnih in sistemskih tveganj, ki zagotavljajo fleksibilnost, ter hkrati tudi ustrezen nadzor nad uporabo teh instrumentov, da ne bi ogrozili delovanja notranjega trga, ter pregledno in dosledno uporabo teh instrumentov.

(16)

Če makrobonitetna ali sistemska tveganja zadevajo posamezno državo članico, bi morali pristojni ali imenovani organi zadevne države članice imeti možnost, da za odpravo teh tveganj poleg blažilnika sistemskih tveganj, ki je vključen v Direktivo 2013/36/EU, uporabijo nekatere specifične nacionalne makrobonitetne ukrepe, če menijo, da bi bilo to učinkoviteje. Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (6) in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (7) bi morala imeti možnost, da se izrečeta o tem, ali so pogoji za takšne nacionalne makrobonitetne ukrepe izpolnjeni, obstajati pa bi moral tudi mehanizem Unije, ki bi preprečil izvajanje nacionalnih ukrepov, če bi obstajali zelo očitni dokazi o neizpolnjevanju ustreznih pogojev. Čeprav so v tej uredbi določena enotna mikrobonitetna pravila za institucije, bi države članice zaradi svojega strokovnega znanja in obstoječe odgovornosti glede finančne stabilnosti morale ohraniti vodilno vlogo pri makrobonitetnem nadzoru. Ker odločitev o sprejetju kakršnih koli nacionalnih makrobonitetnih ukrepov vključuje nekatere ocene v zvezi s tveganji, ki bi lahko odločilno vplivala na makroekonomsko, fiskalno in proračunsko stanje zadevne države članice, bi bilo treba v tem specifičnem primeru v skladu s členom 291 PDEU pooblastiti Svet, da bi lahko na predlog Komisije zavrnil predlagane nacionalne makrobonitetne ukrepe.

(17)

Kadar Komisija predloži predlog za zavrnitev nacionalnih makrobonitetnih ukrepov, bi moral Svet ta predlog takoj preučiti in se odločiti, ali bo nacionalne ukrepe zavrnil ali ne. Na zahtevo države članice ali Komisije bi se lahko o tem glasovalo v skladu s Poslovnikom Sveta (8). Svet bi v skladu s členom 296 PDEU moral obrazložiti svojo odločitev za ukrepanje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz te uredbe. Ker makrobonitetno in sistemsko tveganje pomembno vpliva na finančni trg zadevne države članice in bi bilo treba hitro ukrepati, je zelo pomembno, da se določi, da mora Svet odločitev sprejeti v enem mesecu. Če bi Svet po podrobni preučitvi predloga Komisije za zavrnitev predlaganega nacionalnega ukrepa ugotovil, da pogoji iz te uredbe, pod katerimi se lahko zavrnejo nacionalni ukrepi, niso izpolnjeni, bi moral to v vsakem takšnem primeru jasno in nedvoumno obrazložiti.

(18)

Države članice lahko do uskladitve likvidnostnih zahtev leta 2015 in do uskladitve količnika finančnega vzvoda leta 2018 uporabljajo ukrepe, za katere menijo, da so ustrezni, vključno z ukrepi za zmanjšanje makrobonitetnih in sistemskih tveganj v posamezni državi članici.

(19)

Blažilniki sistemskih tveganj ali individualni ukrepi držav članic za odpravo sistemskih tveganj, ki zadevajo te države članice, se lahko uporabijo za bančni sektor na splošno ali za eno ali več podskupin tega sektorja, in sicer podskupin institucij, katerih poslovne dejavnosti imajo podobne profile tveganja, ali za izpostavljenosti do enega ali več domačih gospodarskih sektorjev ali geografskih območij v bančnem sektorju.

(20)

Če dva ali več imenovanih organov iz držav članic ugotovi enake spremembe v intenzivnosti makrobonitetnih in sistemskih tveganj, ki v vsaki od teh držav članic ogrožajo finančno stabilnost na nacionalni ravni in bi jih bilo treba po mnenju zadevnih organov obravnavati z nacionalnimi ukrepi, lahko zadevne države članice o tem skupaj uradno obvestijo Svet, Komisijo, ESRB in EBA. Uradnemu obvestilu Svetu, Komisiji, ESBR in EBA predložijo države članice tudi ustrezne dokaze, vključno z njegovo utemeljitvijo.

(21)

Komisija bi morala biti poleg tega pooblaščena za sprejetje delegiranega akta za začasno povečanje zahtev glede ravni kapitala, uteži tveganja, zahtev glede velikih izpostavljenosti in zahtev glede javnega razkritja. Takšne določbe bi morale veljati največ eno leto, če Evropski parlament ali Svet v treh mesecih ne bi nasprotovala delegiranemu aktu. Komisija bi morala navesti razloge za uporabo takega postopka. Komisija bi morala biti pooblaščena le za sprejemanje strožjih bonitetnih zahtev za izpostavljenosti, ki so posledica razvoja dogodkov na trgu v Uniji ali zunaj nje, ki vpliva na vse države članice.

(22)

Da lahko Komisija med drugim oceni, ali so makrobonitetni instrumenti v tej uredbi ali v Direktivi 2013/36/EU učinkoviti, uspešni in pregledni, ali bi bilo treba predlagati nove instrumente, ali sta obseg delovanja in stopnja morebitnega prekrivanja makrobonitetnih instrumentov iz te uredbe ali Direktive 2013/36/EU za odkrivanje podobnih tveganj ustrezna ter kakšen je vzajemni učinek mednarodno dogovorjenih standardov za sistemske institucije in to uredbo ali Direktivo2013/36/EU, je pregled makrobonitetnih pravil upravičen.

(23)

Kadar države članice sprejmejo smernice, ki se splošno uporabljajo, zlasti na področjih, na katerih Komisija še ni sprejela osnutkov tehničnih standardov, te smernice niso v nasprotju z zakonodajo Unije in ne vplivajo negativno na njeno uporabo.

(24)

Ta uredba državam članicam ne preprečuje uvedbe enakovrednih zahtev za podjetja, ki ne spadajo v področje uporabe te uredbe, če je to ustrezno.

(25)

Splošne bonitetne zahteve iz te uredbe so dopolnjene z posameznimi ureditvami, o katerih odločajo pristojni organi na podlagi rednih nadzorniških pregledov posamezne institucije. Obseg takšnih nadzorniških ureditev bi moral biti med drugim določen v Direktivi 2013/36/EU, da bi lahko pristojni organi presodili, katere ureditve bi bilo treba uvesti.

(26)

Ta uredba ne bi smela vplivati na zmožnost pristojnih organov, da uvedejo posebne zahteve v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja iz Direktive 2013/36/EU, ki bi morale biti prilagojene posebnim profilom tveganosti institucij.

(27)

Uredba (EU) št. 1093/2010 ima za cilj izboljšati kakovost in doslednost nacionalnega nadzora ter okrepiti nadzor čezmejnih skupin.

(28)

Zaradi dodatnih nalog, podeljenih EBA, s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU bi morali Evropski parlament, Svet in Komisija zagotoviti, da so na voljo zadostni človeški in finančni viri.

(29)

V skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 EBA deluje v okviru direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. EBA mora ukrepati tudi na področju dejavnosti institucij v zvezi z vprašanji, ki niso neposredno zajeta v navedenih direktivah, če je takšno ukrepanje nujno za učinkovito in dosledno uporabo navedenih direktiv. V tej uredbi bi bilo treba upoštevati vlogo in funkcijo EBA ter olajšati izvajanje njegovih pooblastil iz Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(30)

Po zaključku opazovalnega obdobja in popolni uvedbi zahteve po likvidnostnem kritju v skladu s to uredbo, bi morala Komisija oceniti, ali bi s podelitvijo pooblastila EBA, da na lastno pobudo z zavezujočim posredovanjem poseže v postopek sprejemanja skupne odločitve pristojnih organov v skladu s členoma 20 in 21 te uredbe, dejansko olajšali oblikovanje in delovanje enotnih likvidnostnih podskupin ter ugotavljanje, ali so izpolnjena merila za posebno obravnavo znotraj skupine, ki se uporablja za čezmejne institucije. Na tej točki bi zato Komisija morala v okviru rednega poročanja o delovanju EBA v skladu s členom 81 Uredbe (EU) št. 1093/2010 posebej preučiti, ali bi bilo EBA treba podeliti takšna pooblastila, svoje ugotovitve pa vključiti v poročil, kateremu bi se moral po potrebi priložiti ustrezen zakonodajni predlog.

(31)

V de Larosièrjevem poročilu je navedeno, da z mikrobonitetnim nadzorom ni mogoče učinkovito varovati finančne stabilnosti brez ustreznega upoštevanja razvoja na makroravni, obenem pa je makrobonitetni nadzor smiseln le, če lahko vpliva na nadzor na mikroravni. Za popolnoma učinkovito delovanje ESRB ter ukrepanje na podlagi njegovih opozoril in priporočil je bistveno, da EBA in ESRB tesno sodelujeta. EBA bi moral ESRB zlasti posredovati vse ustrezne informacije, ki jih zberejo pristojni organi v skladu z obveznostjo poročanja, določeno v tej uredbi.

(32)

Ob upoštevanju uničujočih posledic zadnje finančne krize sta splošna cilja te uredbe spodbujanje gospodarsko koristnih bančnih dejavnosti, ki bodo v splošnem interesu, in odvračanje od nevzdržnih finančnih špekulacij brez resnične dodane vrednosti. To pomeni, da bi bilo treba v celoti reformirati načine usmerjanja prihrankov v produktivne naložbe. Da bi obvarovali vzdržno in raznovrstno bančništvo v Uniji, bi morali biti pristojni organi pooblaščeni, da za sistemsko pomembne institucije, ki bi lahko s svojimi poslovnimi dejavnostmi ogrozile svetovno gospodarstvo, določijo višje kapitalske zahteve.

(33)

Za zagotavljanje podobne zaščite varčevalcev in pravičnih konkurenčnih pogojev med primerljivimi skupinami institucij so potrebne enakovredne finančne zahteve za institucije, ki upravljajo z denarjem ali vrednostnimi papirji svojih strank.

(34)

Ker si institucije na notranjem trgu neposredno konkurirajo, bi morale biti zahteve glede spremljanja enake po vsej Uniji, pri čemer bi bilo treba upoštevati različne profile tveganosti institucij.

(35)

Kadar se med izvajanjem nadzora izkaže, da je treba določiti znesek konsolidiranega kapitala skupine institucij, bi se izračun moral narediti v skladu s to uredbo.

(36)

V skladu s to uredbo kapitalske zahteve veljajo na posamični in konsolidirani podlagi, razen če se pristojni organi, kadar se jim to zdi ustrezno, odločijo, da ne bodo izvajali nadzora na posamični podlagi. Nadzor na posamični, konsolidirani in čezmejni podlagi je uporabno sredstvo za nadzorovanje institucij.

(37)

Da bi zagotovili ustrezno kapitalsko ustreznost institucij v skupini, je nujno, da se kapitalske zahteve uporabljajo na podlagi konsolidiranega položaja institucij v tej skupini. Da bi zagotovili primerno razporeditev kapitala znotraj skupine in njihovo razpoložljivost za varovanje prihrankov, kjer je potrebno, bi se morale kapitalske zahteve uporabljati za posamezne institucije v skupini, če tega cilja ni mogoče učinkovito doseči drugače.

(38)

Manjšinski deleži iz vmesnih finančnih holdingov, za katere veljajo zahteve iz te uredbe na subkonsolidirani podlagi, se (znotraj določenih omejitev) tudi lahko vključijo v navadni lastniški temeljni kapital skupine na konsolidirani podlagi, saj tovrstni kapital vmesnega finančnega holdinga, ki pripada manjšinskim deležem, in del istega kapitala, ki pripada nadrejenemu podjetju, pokrivata pari passu izgube podrejenih družb, ko te nastanejo.

(39)

Natančna računovodska metodologija, ki se uporablja za izračun kapitala, njegove primernosti za tveganja, ki jim je izpostavljena institucija, in za oceno koncentracije izpostavljenosti, bi morala biti določena v skladu z določbami Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (9), ki vključuje nekatere prilagoditve določb Sedme direktive Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih (10), ali Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (11), odvisno od tega, katera od njiju ureja računovodstvo kreditnih institucij in investicijskih podjetij v nacionalni zakonodaji.

(40)

Za namen zagotavljanja primerne kapitalske ustreznosti je pomembno določiti kapitalske zahteve, ki tehtajo aktivne in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo tveganja.

(41)

BCBS je 26. junija 2004 sprejel okvirni sporazum o mednarodnem približevanju merjenja kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev ("okvir Basel II"). Določbe direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES, ki so bile vključene v to uredbo, so enakovredne določbam okvira Basel II. Zato je z vključitvijo dodatnih elementov okviru Basel III ta uredba enakovredna določbam okvirov Basel II in III.

(42)

Nujno je treba upoštevati raznovrstnost institucij v Uniji tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Uporaba zunanjih bonitetnih ocen in lastnih ocen institucij za posamezne parametre kreditnega tveganja predstavlja pomembno izboljšavo občutljivosti na tveganja in bonitetne zanesljivosti pravil o kreditnih tveganjih. Institucije bi bilo treba spodbuditi k prehodu na pristope, ki bolj upoštevajo tveganja. Institucije bi morale pri pripravi ocen, potrebnih za uporabo pristopov h kreditnemu tveganju iz te uredbe, izboljšati svoje postopke za merjenje in upravljanje kreditnega tveganja, da bi razvile metode za določanje bonitetnih kapitalskih zahtev za institucije, ki bi odražale naravo, obseg in zapletenost procesov posameznih institucij. V zvezi s tem bi bilo treba šteti, da zajema obdelava podatkov v zvezi z nastankom in upravljanjem izpostavljenosti do strank tudi razvoj in preverjanje sistemov za upravljanje in merjenje kreditnega tveganja. To ni namenjeno samo legitimnim interesom institucij, ampak je tudi v skladu z namenom te uredbe, da se uporabijo boljši načini merjenja in upravljanja tveganj ter da se uporabijo tudi za namen regulativnega kapitala. Ne glede na to pa so za pristope, ki bolj upoštevajo tveganja, potrebni precejšnje strokovno znanje in viri, pa tudi visokokakovostni in dovolj obsežni podatki. Institucije bi morali torej izpolnjevati visoke standarde, preden začnejo te pristope uporabljati za namen regulativnega kapitala. Glede na sedanja prizadevanja za zagotovitev ustreznih varovalk v povezavi z notranjimi modeli bi morala Komisija pripraviti poročilo o možnosti razširitve praga iz okvira Basel I in mu po potrebi priložiti zakonodajni predlog.

(43)

Kapitalske zahteve bi morale biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo. V zahtevah bi se moralo upoštevati zlasti zmanjševanje ravni tveganja, ki je posledica velikega števila sorazmerno majhnih izpostavljenosti.

(44)

Majhna in srednja velika podjetja (MSP) so eden od stebrov gospodarstva Unije, saj so ključna za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Oživitev in prihodnja rast gospodarstva Unije sta v veliki meri odvisni od razpoložljivosti kapitala in finančnih sredstev, ki jih MSP, ki so ustanovljena v Uniji potrebujejo za prilagoditev novim tehnologijam in nabavo nove opreme ter s tem povečanje konkurenčnosti. MSP, ki so ustanovljena v Uniji zaradi omejenega števila alternativnih virov financiranja še bolj občutijo posledice bančne krize. Zato je pomembno, da se zapolni vrzel pri financiranju MSP in zagotovi, da bodo banke v sedanjih razmerah ustrezno kreditirale MSP. Kapitalske zahteve za izpostavljenosti do MSP bi bilo treba zmanjšati z uporabo faktorja podpore, ki bi bil enak 0,7619, s čimer bi kreditnim institucijam omogočili, da povečajo obseg kreditiranja MSP. Da bi ta cilj dosegli, bi morale kreditne institucije kapitalsko olajšavo, ki bi bila rezultat uporabe faktorja podpore, dejansko uporabiti samo za ustrezno kreditiranje MSP, ustanovljenih v Uniji. Pristojni organi bi morali redno spremljati skupni znesek izpostavljenosti kreditnih institucij do MSP in skupni znesek kapitalske olajšave.

(45)

V skladu z odločitvijo BCBS, kot jo je 10. januarja 2011 potrdil GHOS, bi vse instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala institucije moralo biti mogoče v celoti in trajno odpisati ali v celoti pretvoriti v navadni lastniški temeljni kapital, ko institucija ni več sposobna delovati. Ustrezna zakonodaja, s katero bi zagotovili, da bi se za instrumente kapitala uporabljali dodatni mehanizmi za pokrivanje izgub, bi morala biti vključena v zakonodajo Unije kot del zahtev v zvezi s sanacijo in reševanjem institucij. Če zakonodaja Unije, na podlagi katere bi moralo biti mogoče kapitalske instrumente v celoti in trajno odpisati ali konvertirati v navadni lastniški temeljni kapital, ne bo sprejeta do 31. decembra 2015, bi Komisija morala preučiti, ali bi bilo treba takšno določbo vključiti v to uredbo in o tem poročati ter na podlagi te preučitve tudi predložiti ustrezne zakonodajne predloge.

(46)

Določbe te uredbe so skladne z načelom sorazmernosti, ker upoštevajo zlasti razlike med institucijami glede njihove velikosti, obsega poslov in njihovih področij dejavnosti. Spoštovanje načela sorazmernosti pomeni tudi, da so za ugotavljanje izpostavljenosti na drobno priznani najenostavnejši možni bonitetni postopki, tudi v okviru pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen ("pristop IRB"). Države članice bi morale zagotoviti, da bi se zahteve iz te uredbe uporabljale sorazmerno z naravo, obsegom in zapletenostjo tveganj, povezanih s poslovnim modelom in dejavnostmi institucije. Komisija bi morala zagotoviti skladnost delegiranih in izvedbenih aktov, regulativnih tehničnih standardov in izvedbenih tehničnih standardov z načelom sorazmernosti ter s tem tudi sorazmerno izvajanje te uredbe. EBA bi zato moral zagotoviti, da bi bilo pri oblikovanju vseh regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov upoštevano in ohranjeno načelo sorazmernosti.

(47)

Pristojni organi bi morali biti pozorni na primere, v katerih bi sumili, da so bile informacije označene za lastniške ali zaupne, da bi se izognili njihovemu razkritju. Čeprav institucija lahko sklene, da ne bo razkrila informacij, ki veljajo za lastniške ali zaupne, pa zgolj dejstvo, da informacije veljajo za lastniške ali zaupne, ne bi smela izničiti odgovornosti za posledice nerazkritja teh informacij, kadar bi tako nerazkritje lahko imelo pomemben učinek.

(48)

"Razvojni" značaj te uredbe institucijam omogoča, da izbirajo med tremi različno kompleksnimi pristopi kreditne tveganosti. Da bi lahko zlasti majhne institucije izbrala pristop IRB, ki je bolj občutljiv na tveganje, bi si bilo treba zadevne določbe v celotni uredbi razlagati tako, da bi kategorije izpostavljenosti vključevale vse izpostavljenosti, ki bi jim bile neposredno ali posredno enakovredne. Na splošno velja, da pristojni organi ne bi smeli razlikovati med tremi pristopi glede procesa izvajanja nadzora, kar pomeni, da za institucije, ki bi se odločile za standardizirani pristop, ne bi smela veljati strožja pravila samo zaradi tega razloga.

(49)

Večje priznavanje bi moralo biti namenjeno tehnikam zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru pravil, pripravljenih z namenom, da neprimerno priznavanje ne bi ogrozilo kapitalske ustreznosti. Kadar koli je to mogoče, bi bilo treba pri standardiziranem pristopu, pa tudi pri drugih pristopih, upoštevati relevantna običajna bančna zavarovanja za zmanjševanje kreditnih tveganj, ki so trenutno uveljavljene v državah članicah.

(50)

Da bi zagotovili, da se tveganja in zmanjševanja tveganj, ki izhajajo iz dejavnosti listinjenja in naložb institucij, ustrezno odražajo v kapitalskih zahtevah institucij, je treba vključiti pravila, ki zagotavljajo obravnavo takih dejavnosti in naložb, ki je občutljiva na tveganja in bonitetno zanesljiva. V ta namen je potrebna jasna in široka opredelitev listinjenja, ki bi zajemala kateri koli posel ali shemo, pri katerem se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti. Izpostavljenost, ki ustvari neposredno plačilno obveznost za posel ali shemo, ki se uporabi za financiranje ali upravljanje stvarnega premoženja, ne bi smela šteti za izpostavljenost iz naslova listinjenja, tudi če ima posel ali shema plačilne obveznosti različnih nadrejenosti.

(51)

Poleg nadzora, ki zagotavlja finančno stabilnost, bi bilo treba oblikovati tudi mehanizme, ki bi izboljšali in razvili učinkovito nadziranje in preprečevanje morebitnih balonov, da bi ob upoštevanju makroekonomskih izzivov in ciljev, zlasti pa dologoročnih naložb v realno gospodarstvo, zagotovili čim boljšo razporeditev kapitala.

(52)

Operativno tveganje je pomembno tveganje, ki so mu izpostavljene institucije, ter zahteva kritje s kapitalom. Nujno je treba upoštevati raznovrstnost institucij v Uniji tako, da se omogočijo različni pristopi za izračun zahtev za operativno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Institucije bi morale dobiti primerne spodbude za prehod na pristope, ki so bolj občutljivi na tveganja. Glede na najnovejše nastajajoče tehnike za merjenje in upravljanje operativnega tveganja, bi bilo treba pravila pregledovati in ustrezno posodabljati, vključno v zvezi s stroški za različna poslovna področja in priznavanjem tehnik za zmanjševanje tveganja. V tem smislu bi bilo treba posebno pozornost nameniti upoštevanju zavarovanj v enostavnih pristopih za izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

(53)

Spremljanje in kontrola izpostavljenosti institucije bi morala biti sestavni del nadzora nad njo. Zato lahko čezmerne koncentracije izpostavljenosti do posamezne stranke ali skupine povezanih strank povzročijo nesprejemljivo tveganje nastanka izgub. Za tako stanje velja, da lahko neugodno vpliva na kapitalsko ustreznost institucije.

(54)

Pri določanju obstoja skupine povezanih strank in s tem izpostavljenosti, ki predstavljajo eno samo tveganje, je pomembno upoštevati tudi tveganja, ki izhajajo iz pomembnega skupnega vira financiranja, ki ga zagotavlja institucija sama, njena finančna skupina ali njene povezane osebe.

(55)

Medtem ko je zaželeno, da izračun vrednosti izpostavljenosti temelji na izračunu, predvidenem za namene kapitalskih zahtev, je primerno sprejeti pravila za spremljanje velikih izpostavljenosti brez uporabe uteži ali stopnje tveganja. Poleg tega so bile tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki se uporabljajo v režimu kapitalske ustreznosti, zasnovane ob predpostavki dobro razpršenega kreditnega tveganja. V primeru velikih izpostavljenosti, ki obravnavajo tveganje koncentracije za eno samo izpostavljenost (single name), kreditno tveganje ni dobro razpršeno. Zato bi bilo treba v zvezi s priznanjem učinkov teh tehnik uporabljati bonitetne varovalke. V tej zvezi je treba zagotoviti učinkovito izterjavo kreditnega zavarovanja za namene velikih izpostavljenosti.

(56)

Ker je izguba, ki izhaja iz izpostavljenosti do institucij, lahko prav tako velika kot izguba zaradi drugih izpostavljenosti, bi bilo treba te izpostavljenosti obravnavati in o njih poročati kot o vseh drugih izpostavljenostih. Da bi zmanjšali nesorazmeren učinek takšnega pristopa na majhne institucije, je bila predvidena alternativna količinska omejitev. Poleg tega so zelo kratkoročne izpostavljenosti, ki se nanašajo na prenos denarja, vključno z izvrševanjem plačilnih storitev, kliring, poravnavo in skrbniške storitve za stranke, izvzete, da se omogoči nemoteno delovanje finančnih trgov in z njimi povezanih infrastruktur. Te storitve zajemajo na primer izvajanje kliringa in poravnavo gotovinskih transakcij ter podobne dejavnosti, ki olajšujejo poravnavo. Te izpostavljenosti zajemajo izpostavljenosti, ki jih morda ni mogoče predvideti in jih zato kreditna institucija ne more v celoti nadzorovati, med drugim stanja na medbančnih računih, ki izhajajo iz plačil strank, vključno z v dobro ali v breme knjiženimi provizijami in obrestmi, ter iz drugih plačil za storitve za stranke, kot tudi danih ali prejetih zavarovanj s premoženjem.

(57)

Treba bi bilo uskladiti interese družb, ki kredite preoblikujejo v vrednostne papirje, s katerimi se trguje, in druge finančne instrumente (originatorji ali sponzorji), ter družb, ki vlagajo v te vrednostne papirje ali instrumente (investitorji). Da bi to dosegli, bi morali originatorji ali sponzorji zadržati pomemben delež v osnovnih izpostavljenostih. Zato je pomembno, da originatorji ali sponzorji zadržijo izpostavljenost tveganju iz naslova zadevnih kreditov. V splošnem posli listinjenja ne bi smeli biti strukturirani tako, da bi se izogibali zahtevi po zadržanju, zlasti prek struktur provizije ali premije ali obojih. Takšno zadržanje bi bilo treba uporabiti v vseh okoliščinah, kjer gre za listinjenje po ekonomski vsebini, ne glede na to, kakšna pravna struktura ali instrument bi se uporabila za dosego takšne ekonomske vsebine. Zlasti če se kreditno tveganje prenese z listinjenjem, bi se morali investitorji odločati po opravljenem natančnem skrbnem pregledu, za kar potrebujejo ustrezne informacije o listinjenju.

(58)

Ta uredba tudi določa, da se zahteva po zadržanju ne sme večkratno uporabiti. Za vsako listinjenje zadošča, da zahteva velja le za originatorja, sponzorja ali prvotnega kreditodajalca. Podobno bi se morala zahteva po zadržanju uporabljati le za listinjenje, ki je predmet vlaganja, če so osnovne izpostavljenosti v listinjenju pozicije v drugem listinjenju. Za odkupljene denarne terjatve zahteva po zadržanju ne bi smela veljati, če izhajajo iz korporativne dejavnosti in so prenesene ali prodane z diskontom zaradi financiranja te dejavnosti. Pristojni organi bi morali v zvezi z neupoštevanjem obveznosti glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj pri listinjenju za znatne kršitve politik in postopkov, ki so pomembni za analiziranje pripadajočih tveganj, določiti ustrezno utež tveganja. Komisija bi morala tudi preučiti, ali bi izognitev večkratni uporabi zahtev po zadržanju lahko vodilo k praksam izognitve zahtevam po zadržanju in ali pristojni organi učinkovito izvajajo pravila o listinjenju.

(59)

Da bi ustrezno ocenili tveganja za trgovalno in netrgovalno knjigo, ki nastajajo zaradi izpostavljenosti v listinjenju, bi bi bil potreben skrben pregled. Poleg tega bi morale biti zahteve glede skrbnega pregleda sorazmerne. Postopki skrbnega pregleda bi morali prispevati k večjemu zaupanju med originatorji, sponzorji in investitorji. Zato je zaželeno, da se ustrezne informacije glede postopkov skrbnega pregleda primerno razkrijejo.

(60)

Kadar v instituciji nastane izpostavljenost do njene nadrejene osebe ali do drugih podrejenih družb njene nadrejene osebe, je potrebna še posebna preudarnost. Upravljanje takih izpostavljenosti, ki nastanejo v institucijah, bi moralo potekati popolnoma avtonomno in v skladu z načeli preudarnega upravljanja, ne glede na katera koli druga načela. To je še zlasti pomembno pri velikih izpostavljenostih in v primerih, ki niso povezani le z upravljanjem znotraj skupine ali običajnimi posli v skupini. Pristojni organi bi morali takim izpostavljenostim znotraj skupine nameniti posebno pozornost. Vendar takih standardov ni treba uporabiti, kadar je nadrejena oseba finančni holding ali kreditna institucija ali kadar so druge podrejene družbe kreditne institucije ali finančne institucije ali družbe, ki ponujajo pomožne storitve, če so vse take družbe predmet nadzora kreditne institucije na konsolidirani podlagi.

(61)

Glede na občutljivost pravil o kapitalskih zahtevah na tveganje je zaželeno, da se pregleduje, ali imajo ta znatne vplive na gospodarski cikel. Komisija bi morala ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke (ECB) o teh vidikih poročati Evropskemu parlamentu in Svetu.

(62)

Pregledati bi bilo treba kapitalske zahteve za trgovce z blagom, vključno s tistimi trgovci, ki so trenutno izvzeti iz zahtev Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (12).

(63)

Cilj liberalizacije trgov s plinom in električno energijo je tako gospodarsko kot tudi politično pomemben za Unijo. Zato morajo biti kapitalske zahteve in druga bonitetna pravila, ki jih morajo upoštevati podjetja, dejavna na teh trgih, sorazmerna in ne smejo neupravičeno zavirati uresničevanja cilja liberalizacije. Ta cilj je treba upoštevati zlasti pri izvajanju pregledov te uredbe.

(64)

Institucije, ki vlagajo v relistinjenja, bi morale ravnati s primerno skrbnostjo tudi v zvezi z osnovnimi listinjenji in nelistinjenimi izpostavljenostmi, ki neposredno oblikujejo prvega. Institucije bi morale oceniti, ali izpostavljenosti v okviru programov komercialnih zapisov s premoženjskim kritjem predstavljajo izpostavljenosti v relistinjenju, vključno s tistimi v okviru programov, ki pridobijo nadrejene tranše iz posameznih skupin celotnih kreditov, pri čemer nobeno od teh kreditov ne predstavlja izpostavljenosti v listinjenju ali relistinjenju, in kjer varovanje pred prvo izgubo za vsako naložbo zagotavlja prodajalec kreditov. V slednjem primeru skupini prilagojen okvirni likvidnostni kredit v splošnem ne bi smel pomeniti izpostavljenosti v relistinjenju, ker predstavlja tranšo ene skupine sredstev (tj. uporabljena skupina celotnih kreditov), ki ne vsebuje nobenih izpostavljenosti v listinjenju. Po drugi strani bi kreditna izboljšava za celoten program, ki krije le nekatere izgube nad zavarovanjem, ki ga zagotavlja prodajalec različnim skupinam, v splošnem predstavljala tranširanje tveganja skupine različnih sredstev, ki vsebujejo najmanj eno izpostavljenost v listinjenju, in bi zato pomenilo izpostavljenost v relistinjenju. Vendar če se takšen program v celoti financira z eno samo vrsto komercialnih zapisov in če kreditna izboljšava za celoten program ne pomeni relistinjenja ali če komercialni zapis v celoti podpira institucija v vlogi sponzorja, kar pomeni, da je investitor v komercialni zapis dejansko izpostavljen tveganju neplačila s strani sponzorja in ne tveganju neplačila osnovnih skupin ali sredstev, potem se ta komercialni zapis v splošnem ne bi smel šteti za izpostavljenost v relistinjenju.

(65)

Določbe o preudarnem vrednotenju za trgovalno knjigo bi morale veljati za vse instrumente, merjene po pošteni vrednosti, v trgovalni ali netrgovalni knjigi institucij. Pojasniti je treba, da se mora v primeru, ko bi uporaba preudarnega vrednotenja privedla do nižje vrednosti od dejansko priznane knjigovodske vrednosti, absolutna vrednost razlike odbiti od kapitala.

(66)

Institucije bi morale imeti možnost izbire, ali bodo izračunavale kapitalsko zahtevo ali pa od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbile tiste pozicije v listinjenju, za katere se v skladu s to uredbo uporablja utež tveganja 1 250 %, ne glede na to, ali so pozicije v trgovalni ali netrgovalni knjigi.

(67)

Preprečiti bi bilo treba možnost, da bi se institucije v vlogi originatorja ali sponzorja izognile prepovedi posredne podpore, tako da bi za zagotovitev takšne podpore uporabile svoje trgovalne knjige.

(68)

Brez poseganja v razkritja, ki so v tej uredbi izrecno zahtevana, je namen zahtev po razkritju udeležencem trga zagotoviti točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganosti posameznih institucij. Zato bi morale institucije razkriti dodatne informacije, ki niso izrecno navedene v tej uredbi, kadar je tako razkritje potrebno za dosego navedenega cilja. Pristojni organi bi morali biti hkrati pozorni na primere, v katerih bi sumili, da je institucija informacije označila za lastniške ali zaupne, da bi se izognila njihovemu razkritju.

(69)

Če zunanja bonitetna ocena za pozicijo v listinjenju vključuje učinek kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavlja institucija v vlogi investitorja sama, ta ne more biti upravičena do nižje uteži tveganja, ki izhaja iz tega zavarovanja. Pozicija v listinjenju ne bi smela biti odšteta od kapitala, če obstajajo drugi načini za določitev uteži tveganja v skladu z dejanskim tveganjem pozicije, ki ne upoštevajo takšnega kreditnega zavarovanja.

(70)

Glede na njihove nedavne slabe rezultate je treba poostriti standarde za notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Zlasti je treba zajetje tveganj dopolniti v zvezi s kreditnimi tveganji v trgovalni knjigi. Poleg tega morajo kapitalske zahteve vključevati sestavino, primerno za stresne pogoje, namenjeno zaostritvi kapitalskih zahtev glede na poslabšanje tržnih pogojev in z namenom zmanjšanja možnosti za procikličnost. Institucije morajo prav tako izvesti povratne stresne teste, da preučijo, kakšni scenariji bi lahko ogrozili sposobnost delovanja institucije, razen če lahko dokažejo, da takšen test ni nujno potreben. Glede na nedavne posebne težave v zvezi z obravnavo pozicij v listinjenju z uporabo pristopov na podlagi notranjih modelov bi moralo biti priznavanje modeliranja tveganj listinjenja za izračun kapitalskih zahtev institucij v trgovalni knjigi omejeno, avtomatično pa bi se morala zahtevati standardizirana kapitalska zahteva za pozicije v listinjenju v trgovalni knjigi.

(71)

Ta uredba določa omejene izjeme za nekatere trgovalne dejavnosti s korelacijo, v skladu s katerimi lahko nadzornik instituciji dovoli, da izračuna kapitalsko zahtevo za celotno tveganje ob upoštevanju strogih zahtev. V takšnih primerih se od institucije zahteva, da za te dejavnosti določi kapitalsko zahtevo, ki je enaka višji izmed kapitalskih zahtev glede na notranje oblikovan pristop in 8 % kapitalske zahteve za posebno tveganje v skladu s standardiziranim načinom merjenja. Ni treba, da za te izpostavljenosti veljajo kapitalske zahteve za presežno tveganje neplačila, vendar bi jih bilo treba vključiti v mere tveganih vrednosti in tudi mere stresnih tveganih vrednosti.

(72)

Glede na vrsto in obseg nepričakovanih izgub, ki so jih imele institucije v času finančne in gospodarske krize, bi bilo treba dodatno izboljšati kakovost in usklajenostkapitala, ki ga morajo imeti institucije. To bi moralo vključevati uvedbo nove opredelitve temeljnih sestavin kapitala, razpoložljivih za kritje nepričakovanih izgub, ko te nastanejo, izboljšane opredelitve hibridnega kapitala in enotnih bonitetnih prilagoditev kapitala. Prav tako bi bilo treba bistveno zvišati raven kapitala, vključno z novimi kapitalskimi količniki, ki bi bili osredotočeni na temeljne sestavine kapitala za pokrivanje izgub, ko bi te nastale. Pričakuje se, da institucije, katerih delnice so sprejete v trgovanje na reguliranem trgu, izpolnjujejo kapitalske zahteve z vidika temeljnih sestavin kapitala izključno s takšnimi delnicami, ki izpolnjujejo vrsto strogih meril glede temeljnih kapitalskih instrumentov in razkritimi rezervami institucij. Da bi ustrezno upoštevali raznovrstnost pravnih oblik delovanja institucij v Uniji, bi se morala za institucije, katerih delnice niso sprejete v trgovanje na reguliranem trgu, uporabljati vrsta strogih meril glede temeljnih kapitalskih instrumentov, s čimer se bo zagotovila najvišja kakovost teh instrumentov. To institucijam ne bi smelo preprečiti, da bi na podlagi delnic z različnimi glasovalnimi pravicami ali brez njih, izplačale večkratnik donosa od tistega, ki se izplača na podlagi delnic s sorazmerno višjimi ravnmi glasovalnih pravic, pod pogojem, da so ne glede na raven glasovalnih pravic izpolnjena stroga merila za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, vključno s tistimi, ki se nanašajo na fleksibilnost pri plačilih, in pod pogojem, da se v primeru izplačila donosa ta izplača za vse delnice, ki jih je izdala institucija.

(73)

Izpostavljenosti iz naslova trgovinskega financiranja se po svoji naravi razlikujejo, vendar imajo tudi skupne lastnosti, kot je majhna vrednost in kratko trajanje ter neopredeljiv vir poplačila. Temeljijo na gibanju blaga in storitev, ki podpirajo realno gospodarstvo in v večini primerov pomagajo majhnim podjetjem pri njihovih vsakodnevnih potrebah, s tem pa ustvarjajo gospodarsko rast in priložnosti za zaposlovanje. Prilivi in odlivi so ponavadi izenačeni, zato je likvidnostno tveganje omejeno.

(74)

EBA bi moral skrbeti za redno posodobljen seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posamezni državi članici, ki se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. S seznama bi moral umakniti kapitalske instrumente nedržavne pomoči, izdane po začetku veljavnosti te uredbe, ki ne izpolnjujejo meril, ki so v njej določena, ter to javno objaviti. Kadar bi bili instrumenti, ki jih je EBA umaknil s seznama, po objavi EBA še naprej priznani, bi moral EBA ukrepati v skladu z vsemi pooblastili, zlasti tistimi v zvezi s kršitvami prava Unije, ki so nanj prenesena na podlagi člena 17 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Treba je opozoriti, da se za zagotovitev ustreznega odziva na primere nepravilne ali nezadostne uporabe prava Unije uporablja tristopenjski mehanizem, pri čemer lahko EBA na prvi stopnji razišče domnevne nepravilnosti ali pomanjkljivosti pri izpolnjevanju obveznosti iz prava Unije v nadzorni praksi nacionalnih organov ter na podlagi tega izda priporočilo. Če pristojni nacionalni organ ne upošteva priporočila, lahko Komisija na drugi stopnji izda uradno mnenje, v katerem upošteva priporočilo EBA, in od pristojnega organa zahteva, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s pravom Unije. Na tretji stopnji lahko EBA v skrajnem primeru sprejme odločitve, ki jih naslovi na posamezne finančne institucije, da bi tako našel rešitev v izjemnih primerih, v katerih zadevni pristojni organ dalj časa ne ukrepa. Prav tako je treba opozoriti, da lahko Komisija v skladu s členom 258 PDEU zadevo predloži Sodišču Evropske unije, če meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb.

(75)

Ta uredba ne bi smela vplivati na možnost pristojnih organov, da ohranijo postopke predhodne odobritve pogodb, ki urejajo instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala. V teh primerih bi se lahko tovrstni kapitalski instrumenti upoštevali znotraj dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala institucije šele potem, ko je uspešno zaključen postopek odobritve.

(76)

Da bi okrepili tržno disciplino in finančno stabilnost, je treba uvesti podrobnejše zahteve za razkritja oblike in vrste regulativnega kapitala in uvedenih bonitetnih prilagoditev, da se zagotovi zadostno obveščenost investitorjev in vlagateljev o kapitalski ustreznosti institucij.

(77)

Pristojni organi morajo poleg tega vedeti, kakšen je – vsaj skupen – obseg pogodb o začasni prodaji, posojanja vrednostnih papirjev in vseh oblik obremenitve sredstev. Takšne informacije bi bilo treba sporočiti pristojnim organom. Zaradi povečanja tržne discipline bi bile potrebne podrobnejše zahteve glede razkritja pogodb o začasni prodaji in zavarovanega financiranja.

(78)

Pri uvedbi nove opredelitve kapitala in regulativnih kapitalskih zahtev bi bilo treba upoštevati dejstvo, da obstajajo različna nacionalna izhodišča in okoliščine z začetnim odstopanjem od novih standardov, ki se zmanjšuje v prehodnem obdobju. Zaradi zagotavljanja ustrezne kontinuitete ravni kapitala se bodo v prehodnem obdobju instrumenti, izdani v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči in pred datumom začetka uporabe te uredbe, upoštevali na podlagi predhodno veljavnih pravil. Odvisnost od državne pomoči bi bilo treba v prihodnje čim bolj zmanjšati. Ker pa je državna pomoč v nekaterih primerih vendarle nujna, bi bilo treba v tej uredbi določiti okvir za obravnavo takšnih primerov. Ta uredba bi morala predvsem določiti, kako bi bilo treba obravnavati kapitalske instrumente, izdane v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči. Da bi bile institucije upravičene do takšne obravnave, bi morale izpolnjevati stroge pogoje. Če bi takšna obravnava omogočala odstopanja od novih meril kakovosti kapitalskih instrumentov, bi bilo treba ta odstopanja čim bolj omejiti. Pri obravnavi obstoječih kapitalskih instrumentov, izdanih v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči, bi bilo treba jasno razlikovati med kapitalskimi instrumenti, ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe, in tistimi, ki teh zahtev ne izpolnjujejo. V zvezi s slednjimi bi zato ta uredba morala vključevati ustrezne prehodne določbe.

(79)

V skladu z Direktivo 2006/48/ES morajo kreditne institucije do 31. decembra 2011 zagotoviti kapital, ki je vsaj enak določenim minimalnim zneskom. Glede na trajajoče učinke finančne krize v bančnem sektorju in razširitev prehodnih ureditev za kapitalske zahteve, ki jih je sprejel BCBS, je ustrezno, da se ponovno uvede spodnja meja za omejeno časovno obdobje, dokler se ne doseže zadosten obseg kapitala v skladu s prehodnimi ureditvami za kapital iz te uredbe, ki bodo postopno uvedene v obdobju od datuma začetka uporabe te uredbe do leta 2019.

(80)

Za skupine, ki vključujejo pomembne bančne ali investicijske ali zavarovalniške posle, so v Direktivi 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (13) določena posebna pravila za obravnavo takšnega dvojnega štetja kapitala. Direktiva 2002/87/ES temelji na mednarodno dogovorjenih načelih za obravnavo medsektorskih tveganj. Ta uredba podpira način uporabe teh pravil za finančne konglomerate za skupine bank in investicijskih podjetij ter s tem zagotavlja njihovo strogo in dosledno uporabo. Kakršne koli prihodnje spremembe, ki bi lahko bile potrebne, bodo obravnavane v okviru pregleda Direktive 2002/87/ES, ki je predviden v letu 2015.

(81)

Finančna kriza je pokazala, da so institucije množično podcenjevale raven kreditnega tveganja nasprotnih strank, povezanega z izvedenimi finančnimi instrumenti prostega trga (izvedeni finančni instrumenti OTC). Zato je skupina G-20 septembra 2009 pozvala, naj za več izvedenih finančnih instrumentov OTC kliring izvajajo centralne nasprotne stranke (CNS). Poleg tega je ta skupina tudii pozvala, naj za tiste izvedene finančne instrumente OTC, katerih kliringa ni mogoče izvesti centralno, veljajo višje kapitalske zahteve, da se ustrezno upoštevajo z njimi povezana večja tveganja.

(82)

Po pozivu skupine G-20 je BCBS, kot del okvira Basel III bistveno spremenil ureditev kreditnega tveganja nasprotne stranke. Pričakuje se tudi, da se bodo z okvirom Basel III znatno povečale kapitalske zahteve, povezane z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in posli financiranja vrednostnih papirjev institucij ter da se bo institucije spodbudilo k uporabi CNS. Pričakuje se tudi, da se bodo z okvirom Basel III zagotovile dodatne spodbude za okrepitev upravljanja izpostavljenosti kreditnih tveganj nasprotne stranke in revizijo sedanjega režima za obravnavanje izpostavljenosti kreditnih tveganj nasprotne stranke do CNS.

(83)

Institucije bi morale imeti dodaten kapital zaradi tveganja prilagoditve kreditnega vrednotenja, ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov OTC. Pri izračunu kapitalskih zahtevza izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja nasprotne stranke do nekaterih finančnih institucij, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov OTC in poslov financiranja vrednostnih papirjev, bi morale institucije uporabiti tudi višjo vrednost korelacije sredstev. Od institucij bi bilo treba poleg tega zahtevati, da z boljšo obravnavo tveganja neugodnega gibanja, nasprotnih strank z visokim finančnim vzvodom in zavarovanj s premoženjem bistveno izboljšajo merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja nasprotne stranke, pri čemer bi morali ustrezno izboljšati tudi testiranje za nazaj in stresno testiranje.

(84)

Za trgovalne izpostavljenosti do CNS se običajno uporablja mehanizem večstranskega pobota in porazdelitve izgub, ki ga zagotovijo CNS. Zaradi tega imajo zelo majhno kreditno tveganje nasprotne stranke in zato bi morala zanje veljati zahteva zelo nizka kapitalska zahteva. Ta zahteva bi morala biti hkrati pozitivna za zagotovitev, da institucije sledijo izpostavljenostim do CNS in jih spremljajo kot del dobrega upravljanja s tveganji, ter prikaz, da niti trgovalne izpostavljenosti do CNS niso brez tveganj.

(85)

Jamstveni sklad CNS je mehanizem, ki omogoča porazdelitev (vzajemno) izgub med klirinškimi člani CNS. Uporabi se, kadar so izgube, ki jih imajo CNS zaradi neizpolnitve obveznosti klirinškega člana, večje od kritja in prispevkov tega klirinškega člana v jamstveni sklad ter kakršnih koli drugih lastnih namenskih sredstev, ki jih lahko CNS uporabi, in sicer preden se uporabijo prispevki ostalih klirinških članov v jamstveni sklad. Glede na navedeno je tveganje izgube, povezano z izpostavljenostmi iz naslova prispevkov v jamstveni sklad, večje od tveganja, povezanega s trgovalnimi izpostavljenostmi. Za to vrsto izpostavljenosti bi morala zato veljati višja kapitalska zahteva.

(86)

"Hipotetični kapital" CNS bi moral biti spremenljivka, potrebna za določitev kapitalske zahteve za izpostavljenosti klirinškega člana iz njegovih prispevkov v jamstveni sklad CNS. Nobena druga razlaga ni mogoča. Zlasti se ne sme razumeti kot znesek kapitala, ki ga mora imeti CNS v skladu z zahtevo pristojnega organa.

(87)

Pregled obravnave kreditnega tveganja nasprotne stranke in zlasti vzpostavitev višjih kapitalskih zahtev za dvostranske pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, da se upoštevajo večja tveganja, ki jih lahko takšne pogodbe predstavljajo za finančni sistem, sta sestavni del prizadevanja Komisije za zagotovitev učinkovitih, varnih in zanesljivih trgov izvedenih finančnih instrumentov. Zato ta uredba dopolnjuje Uredbo (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (14).

(88)

Komisija bi morala do 31. decembra 2015 pregledati zadevna izvzetja v zvezi z velikimi izpostavljenostmi. Dokler ne bodo znani rezultati tega pregleda, bi morali državam članicam dovoliti, da v ustrezno dolgem prehodnem obdobju še naprej same odločajo o izvzetju nekaterih velikih izpostavljenosti iz navedenih pravil. Na podlagi opravljenega dela med pripravami in pogajanji o Direktivi 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (15) ter ob upoštevanju razvoja dogodkov na tem področju na mednarodni in ravniUnije bi morala Komisija opraviti pregled, ali bi bilo treba izvzetja še naprej uporabljati po prosti presoji ali pa bolj splošno in ali se tveganja, povezana s temi izpostavljenostmi, uspešno obvladujejo na druge načine, predvidene v tej uredbi.

(89)

Da bi zagotovili, da pristojni organi z izvzetjem izpostavljenosti ne bi trajno ogrozili usklajenega izvajanja enotnih pravil, določenih v tej uredbi, bi se morali pristojni organi po zaključenem prehodnem obdobju, če rezultati navedenega pregleda ne bi bili na voljo, posvetovati z EBA glede primernosti nadaljne uporabe možnosti izvzetja nekaterih izpostavljenosti.

(90)

V obdobju pred finančno krizo so se pretirano nakopičile izpostavljenosti institucij glede na njihov kapital (finančni vzvod). V času finančne krize so morale institucije zaradi izgub in pomanjkanja financiranja v kratkem obdobju bistveno zmanjšati svoj finančni vzvod. S tem so bili pritiski na zniževanje cen premoženja še večji, zaradi česar so imele institucije dodatne izgube, kar je nato povzročilo še dodatno zmanjšanje njihovega kapitala. Končni posledici tega negativnega poteka dogodkov sta bili zmanjšanje obsega kreditov, ki so na voljo realnemu gospodarstvu, ter resnejša in daljša kriza.

(91)

Kapitalske zahteve, ki temeljijo na tveganju, so bistvene za zagotovitev zadostnega kapitala za kritje nepričakovanih izgub. Vendar se je med krizo pokazalo, da te zahteve same ne zadostujejo, da bi se institucije odvrnilo od prevzemanja tveganja prevelikega in nevzdržnega finančnega vzvoda.

(92)

Voditelji skupine G-20 so se septembra 2009 zavezali k oblikovanju mednarodno dogovorjenih pravil za odvračanje od prevelikega finančnega vzvoda. V ta namen so podprli uvedbo količnika finančnega vzvoda kot dodatnega ukrepa okvirnega sporazuma Basel II.

(93)

BCBS je decembra 2010 objavil smernice, v katerih je opredeljena metodologija za izračun količnika finančnega vzvoda. Ta pravila določajo obdobje opazovanja, ki bo trajalo od 1. januarja 2013 do 1. januarja 2017 in med katerim se bodo spremljali količnik finančnega vzvoda, njegovi sestavni deli in njegovo gibanje glede na zahtevo, ki temelji na tveganju. Na podlagi rezultatov iz obdobja opazovanja namerava BCBS vse končne prilagoditve opredelitve in umeritve količnika finančnega vzvoda sprejeti v prvi polovici leta 2017, da bi se 1. januarja 2018 prešlo na zavezujočo zahtevo na podlagi ustreznega pregleda in umeritve. Poleg tega smernice BCBS določajo razkrivanje količnika finančnega vzvoda in njegovih sestavnih delov od 1. januarja 2015.

(94)

Količnik finančnega vzvoda je novo regulativno in nadzorniško orodje Unije. V skladu z mednarodnimi dogovori bi bilo treba to orodje najprej uvesti kot dodaten element, ki ga je mogoče uporabiti za posamezne institucije po presoji nadzornih organov. Ustrezen pregled in umeritev z namenom prehoda na zavezujoč ukrep leta 2018 bi se omogočila z obveznostjo poročanja za institucije.

(95)

Pri pregledu učinka količnika finančnega vzvoda na različne poslovne modele bi bilo treba posebno pozornost nameniti poslovnim modelom, v okviru katerih naj bi bilo tveganje manjše, kot so hipotekarni krediti in posebni kreditni aranžmaji pri enotah regionalne in lokalne ravni držav ter osebah javnega sektorja. EBA bi na podlagi prejetih podatkov in ugotovitev iz nadzorniškega pregleda v obdobju opazovanja moral v sodelovanju s pristojnimi organi razviti klasifikacijo poslovnih modelov in tveganj. Na podlagi ustrezne analize, pri kateri naj bi se upoštevali tudi pretekli podatki ali stresni scenariji, bi bilo treba oceniti, kateri katera raven količnika finančnega vzvoda še zagotavlja odpornost ustreznih poslovnih modelov in ali naj bi te količnike določili kot pragove ali intervale. EBA bi moral po zaključku obdobja opazovanja in umeritve ustreznih količnikov finančnega vzvoda ter na podlagi navedene ocene objaviti ustrezen statistični pregled količnikov finančnega vzvoda, vključno s povprečji in standardnimi odkloni. Ta statistični pregled količnikov finančnega vzvoda, vključno s povprečji in standardnimi odkloni, za opredeljene kategorije bančnih institucij, bi moral EBA po sprejetju zahtev po količniku finančnega vzvoda tudi objaviti.

(96)

Institucije bi morale kot del procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (ICAAP) spremljati raven in spremembe količnika finančnega vzvoda ter tudi tveganje, povezano s finančnim vzvodom. Tako spremljanje bi bilo treba vključiti v proces izvajanja nadzorniškega pregledovanjaa. Pristojni organi bi morali spremljati razvoj poslovnega modela in s tem povezanega profila tveganosti zlasti po uveljavitvi zahtev v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, da bi zagotovili posodobljeno in primerno klasifikacijo institucij.

(97)

Strukture dobrega upravljanja, preglednost in razkritje so bistveni za preudarne politike prejemkov. Za zagotovitev ustrezne preglednosti njihovih struktur prejemkov in povezanega tveganja na trgu bi morale institucije razkriti podrobne informacije o svojih politikah in praksah prejemkov ter zaradi zaupnosti zbirne zneske za tiste zaposlene, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganja institucije. Te informacije bi morale biti na voljo vsem zainteresiranim stranem. Te posebne zahteve ne bi smele posegati v splošnejše zahteve po razkritju informacij o politikah prejemkov, ki se uporabljajo horizontalno v vseh sektorjih. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da od institucij zahtevajo, da dajo na voljo podrobnejše informacije o prejemkih.

(98)

Priznanje bonitetne agencije kot zunanje bonitetne institucije (ECAI) ne bi smelo povečati omejevanja dostopa do trga, na katerem že prevladujejo tri družbe. Da bi odprli trg za druge družbe, bi morali EBA in centralne banke ESCB zagotoviti, da bi bilo za zunanje bonitetne institucije (ECAI) priznanih več bonitetnih agencij, pri čemer ta postopek ne bi smel postati lažji ali manj zahteven.

(99)

Za obdelavo osebnih podatkov za namene te uredbe se v celoti uporabljata Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (16) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (17).

(100)

Institucije bi morale imeti na voljo blažilnik v obliki raznovrstnih likvidnih sredstev, ki bi jih lahko uporabili za kritje likvidnostnih potreb vobdobju kratkoročnega likvidnostnega stresa. Ker vnaprej ni mogoče zanesljivo vedeti, katera sredstva v okviru posameznih kategorij sredstev bi pozneje lahko bila izpostavljena šokom, je primerno spodbujati raznovrsten in visokokakovosten likvidnostni blažilnik, ki bi ga sestavljala sredstva iz različnih kategorij. Koncentracija sredstev in čezmerno zanašanje na tržno likvidnost pomenita sistemsko tveganje za finančni sektor ter bi se jima bilo treba izogibati. V začetnem obdobju opazovanja bi bilo zato treba upoštevati širok niz kakovostnih sredstev, ki se bodo uporabila pri opredeljevanju zahteve glede likvidnostnega kritja. Pri enotni opredelitvi likvidnih sredstev je pričakovati, da bodo vsaj državne obveznice in krite obveznice, s katerimi se trguje na preglednih trgih s stalnim prometom, obravnavane kot premoženje izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti. Prav tako bi bilo primerno, da bi v blažilnik brez omejitev vključili sredstva iz člena 416(1)(a)do(c). Ko bi institucije ta sredstva uporabile, bi morale vzpostaviti načrt za obnovitev imetja likvidnih sredstev, pristojni organi pa bi morali zagotoviti ustreznost načrta in njegovo izvajanje.

(101)

Za kritje likvidnostnih odlivov bi morala biti vedno na voljo likvidna sredstva. Raven likvidnostnih potreb v obdobju kratkoročnega likvidnostnega stresa bi bilo treba določiti na standardiziran način, da bi se zagotovili enoten standard stabilnosti in enaki konkurenčni pogoji. Zagotoviti bi bilo treba, da takšna standardizirana določitev ne bi imela nenačrtovanih posledic za finančne trge, zagotavljanje kreditiranja in gospodarsko rast, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi različne poslovne in naložbene modele ter pogoje financiranja institucij v Uniji. Zato bi moralo za zahtevo glede likvidnostnega kritja veljati obdobje opazovanja. Komisija bi morala biti pooblaščena, da na podlagi zadevnih ugotovitev in poročil EBA sprejme delegirane akte, s katerimi pravočasno uvede podrobno opredeljeno in usklajeno zahtevo glede likvidnostnega kritja za Unijo. Vsak delegirani akt, s katerim se uvaja zahteva glede likvidnostnega kritja, bi moral biti zaradi zagotavljanja vsesplošne usklajenosti na področju regulacije likvidnosti primerljiv z zahtevo glede likvidnostnega kritja iz dokončnega mednarodnega okvira za merjenje, standarde in spremljanje likvidnostnega tveganja BCBS ter obenem upoštevati posebnosti Unije in nacionalne posebnosti.

(102)

EBA bi moral v ta namen v obdobju opazovanja med drugim pregledati in oceniti ustreznost praga za likvidna sredstva prve stopnje, ki bi moral biti 60-odstoten, zgornje meje prilivov, ki bi morala znašati 75 % odlivov, in postopno uvajanje zahteve po likvidnostnem kritju, od višine 60 %, kolikor bi znašala 1. januarja 2015, do 100 %. EBA bi moral pri ocenjevanju enotnih opredelitev likvidnih sredstev in pri poročanju o njih upoštevati opredelitev visokokakovostnih likvidnih sredstev (HQLA), ki jo je priravil BCBS, ter posebnosi Unije in in nacionalne posebnosti. Če bi potrebe institucij, ustanovljene v Uniji, po likvidnih sredstvih presegale razpoložljivost teh likvidnih sredstev v tej valuti, bi moral EBA te valute opredeliti, enkrat letno pa bi moral tudi preučiti, ali bi bilo treba uporabiti odstopanja, vključno s tistimi, ki so opredeljena v tej uredbi. Enkrat letno bi moral tudi preučiti, ali bi morale institucije, ustanovljene v Uniji, ob uporabi katerega koli od teh odstopanj in odstopanj, ki so že opredeljena v tej uredbi, izpolnjevati dodatne pogoje oziroma ali bi bilo treba ponovno pregledati obstoječe pogoje. Zadevne ugotovitve bi moral navesti v letnem poročilu, ki ga predloži Komisiji.

(103)

Da bi povečali učinkovitost in zmanjšali upravno breme, bi moral EBA vzpostaviti usklajen okvir poročanja na podlagi usklajenega niza standardov za likvidnostne zahteve, ki bi se uporabljal v vsej Uniji. V ta namen bi moral pripraviti enotne obrazce za poročanje in informacijsko-tehnološke rešitve ter pri tem upoštevati določbe iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU. Dokler likvidnostne zahteve ne začnejo veljati v celoti, bi institucije morale še naprej izpolnjevati nacionalne zahteve glede poročanja.

(104)

EBA bi moral v sodelovanju z ESRB objaviti smernice o načelih uporabe likvidnih sredstev v stresni situaciji.

(105)

Ne bi smelo biti samoumevno, da bodo institucije, kadar imajo težave pri izpolnjevanju svojih plačilnih obveznosti, prejele likvidnostno podporo od drugih institucij, ki so del iste skupine. Pod strogimi pogoji in s soglasjem vseh vpletenih pristojnih organov pa bi morali imeti pristojni organi možnost opustiti uporabo zahteve glede likvidnosti za posamezne institucije in zanje uporabiti konsolidirano zahtevo, s tem pa institucijam omogočiti centralno upravljanje njihove likvidnosti na ravni skupine ali podskupine.

(106)

V tem smislu bi morali biti v primerih, ko opustitev zahteve ni dovoljena, likvidnostni tokovi med dvema institucijama iste skupine, ki sta predmet konsolidiranega nadzora – ko bo zahteva glede likvidnosti postala zavezujoč ukrep – upravičeni do prednostne stopnje prilivov in odlivov le, če so bili vzpostavljeni vsi potrebni zaščitni ukrepi. Takšne posebne prednostne obravnave bi bilo treba natančno opredeliti in povezati z izpolnitvijo številnih strogih in nepristranskih pogojev. Posebno obravnavo, ki se uporabi za določen likvidnostni tok znotraj ene skupine, bi bilo treba določiti z metodologijo, ki temelji na objektivnih merilih in parametrih, da bi določili specifične ravni prilivov in odlivov med zadevno institucijo in nasprotno stranko. Na podlagi ugotovitev in poročila EBA bi morala biti Komisija pooblaščena, da po potrebi in kot del delegiranih aktov, ki jih sprejme v skladu s to Uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti, sprejme delegirane akte, v katerih opredeli te posebne obravnave znotraj ene skupine, tozadevno metodologijo in objektivna merila ter postopek sprejemanja skupne odločitve o oceni navedenih meril.

(107)

Obveznice, izdane s strani irske nacionalne agencija za upravljanje (National Asset Management Agency – NAMA), so še posebno pomembne za okrevanje irskega bančnega sistema; izdane so bile s predhodno odobritvijo držav članic, Komisija pa jih je odobrila kot državno pomoč in kot podporni ukrep, s katerim naj bi iz bilanc stanja nekaterih kreditnih institucij izločilislabe terjatve. Izdaja takšnih obveznic, ki sta jo kot prehodni ukrep podprli Komisija in ECB, je sestavni del prestrukturiranja irskega bančnega sistema. Za takšne obveznice jamči irska vlada, monetarni organi pa jih priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem. Komisija bi morala v delegiranem aktu, ki ga sprejme v skladu s to uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti,preučiti specifične mehanizme za ohranitev predhodno veljavnih pravil za prenosljiva sredstva, ki jih izdajo ali za katere jamčijo subjekti z dovoljenjem Unije za državno pomoč. Komisija bi v zvezi s tem morala upoštevati dejstvo, da bi bilo treba institucijam, ki izračunavajo zahteve glede likvidnostnega kritja v skladu s to uredbo, dovoliti, da nadrejene obveznice agencije NAMA do decembra 2019 uvrstijo med sredstva izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti.

(108)

Podobno velja za obveznice, ki jih izdaja španska družba za upravljanje; te so posebno pomembne za okrevanje španskega bančnega sistema in so prehodni ukrep, ki sta ga Komisija in ECB podprli kot sestavni del prestrukturiranja španskega bančnega sistema. Ker je izdaja teh obveznic določena v memorandumu o soglasju o posebnem političnem pogojevanju v finančnem sektorju, ki so ga 23. julija 2012 podpisali Komisija in španski organi, mora prenos sredstev odobriti Komisija, saj gre za ukrep državne pomoči, s katerim naj bi iz bilanc stanja nekaterih kreditnih institucij izločili slabe terjatve, v obsegu do katerega za obveznice jamči španska vlada in jih monetarni organi priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem Komisij bi morala v delegiranih aktih, ki jih sprejme v skladu s to Uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti, preučiti specifične mehanizme za ohranitev predhodno veljavnih pravil za prenosljiva sredstva, ki jih izdajo ali za katere jamčijo subjekti z dovoljenjem Unije za državno pomoč. Komisija bi v zvezi s tem morala upoštevati, da bi bilo treba institucijam, ki izračunavajo zahteve glede kritja likvidnosti v skladu s to uredbo, dovoliti, da nadrejene obveznice španske družbe za upravljanje do decembra 2023 uvrstijo med sredstva izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti.

(109)

Komisija bi na podlagi poročil, katere mora predložiti EBA in pri pripravi predloga delegiranega akta o likvidnostnih zahtevah morala tudi preučiti, ali bi bilo treba na enak način obravnavati nadrejene obveznice, ki jih izdajo podobni subjekti, kot sta irska NAMA in španska družba za upravljanje, ki so z enakim namenom ustanovljeni v kateri koli drugi državi članici in so posebno pomembni za okrevanje bank, če za te obveznice jamčijo centralne ravni zadevne države članice in jih monetarni organi priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem.

(110)

EBA bi moral pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov v skladu s členom 411(3) preučiti možnost uporabe standardiziranega pristopa na podlagi preteklih podatkov kot metode za merjenje dodatnega odliva.

(111)

Do uvedbe količnika neto stabilnih virov financiranja kot zavezujočega minimalnega standarda bi morale institucije izpolnjevati splošno obveznost glede financiranja. Splošna obveznost glede financiranja ni zahteva po količniku. Če se pred uvedbo količnika neto stabilnih virov financiranja z nacionalnim predpisom kot minimalni standard uvede količnik stabilnih virov financiranja, bi morale institucije ustrezno izpolnjevati ta minimalni standard.

(112)

Poleg kratkoročnih likvidnostnih potreb bi morale institucije sprejeti tudi strukture financiranja, ki so dolgoročno stabilne. BCBS se je decembra 2010 dogovoril, da bo NSFR do 1. januarja 2018 prešel na minimalni standard ter da bo BCBS vzpostavil stroge postopke poročanja za spremljanje količnika v prehodnem obdobju in bo še naprej pregledoval posledice teh standardov za finančne trge, zagotavljanje kreditiranja in gospodarsko rast ter po potrebi obravnaval nenačrtovane posledice. BCBS se je tako strinjal, da bo za NSFR veljalo obdobje opazovanja in bo vključeval klavzulo o pregledu. V tem okviru bi morala EBA na podlagi poročanja, ki se zahteva s to uredbo, oceniti, kako bi morala biti zasnovana zahteva po stabilnem financiranju. Na podlagi te ocene bi morala Komisija poročati Evropskemu parlamentu in Svetu ter jima posredovati morebitne ustrezne predloge za uvedbo takšne zahteve do leta 2018.

(113)

Pomanjkljivosti pri korporativnem upravljanju številnih institucij so prispevale k prekomernemu in nepremišljenemu prevzemanju tveganj v bančnem sektorju, kar je povzročilo propad posameznih institucij in sistemske težave.

(114)

Zaradi lažjega spremljanja praks korporativnega upravljanja institucij in izboljšanja tržne discipline bi morale institucije javno razkriti svoje ureditve korporativnega upravljanja. Njihovi upravljalni organi bi morali potrditi in objaviti izjavo, na podlagi katere bi se javnosti zagotovilo, da so te ureditve ustrezne in učinkovite.

(115)

Zaradi raznovrstnosti poslovnih modelov institucij na notranjem trgu bi bilo treba podrobno pregledati nekatere dolgoročne strukturne zahteve, kot je količnik neto stabilnih virov financiranja in količnik finančnega vzvoda, da bi spodbujali raznovrstnost zanesljivih bančnih struktur, ki delujejo in bi tudi v prihodnje morale delovati v korist gospodarstvu Unije.

(116)

Za neprekinjeno zagotavljanje finančnih storitev gospodinjstvom in podjetjem je potrebna stabilna struktura financiranja. Dolgoročni tokovi financiranja v finančnih sistemih številnih držav članic, ki temeljijo na bankah, imajo na splošno lahko drugačne lastnosti kot tisti na mednarodnih trgih. Poleg tega so bile morda v državah članicah razvite posebne strukture financiranja za zagotavljanje stabilnega financiranja dolgoročnih naložb, vključno z decentraliziranimi bančnimi strukturami za usmerjanje likvidnosti ali specializiranimi hipotekarnimi vrednostnimi papirji, s katerimi se trguje na izjemno likvidnih trgih ali so dobrodošla naložba dolgoročnih vlagateljev. Te strukturne dejavnike bi bilo treba skrbno preučiti. Zato je nujno, da EBA in ESRB, potem ko bodo dokončno oblikovani mednarodni standardi, na podlagi poročil, ki so zahtevana v tej uredbi, in ob celovitem upoštevanju raznovrstnosti struktur financiranja na bančnem trgu Unije ocenita, kako bi morala biti zasnovana zahteva o stabilnem financiranju.

(117)

Za zagotovitev postopnega približevanja med ravnijo kapitala in bonitetnimi prilagoditvami, ki se uporabljajo za opredelitev kapitala v Uniji in opredelitev kapitala iz te uredbe v prehodnem obdobju, bi bilo treba zagotoviti postopno uvajanje zahtev glede kapitala iz te uredbe. Zagotoviti je treba tudi, da je to postopno uvajanje skladno z nedavnimi izboljšavami zahtevanih ravni kapitala in opredelitve kapitala v državah članicah. Zato bi morali pristojni organi v prehodnem obdobju znotraj opredeljene spodnje in zgornje meje določiti, kako hitro se bodo uvedle zahtevana raven kapitala in bonitetne prilagoditve iz te uredbe.

(118)

Zaradi lažjega nemotenega prehoda z različnih bonitetnih prilagoditev, ki se trenutno uporabljajo v državah članicah, na sklop bonitetnih prilagoditev iz te uredbe bi morali pristojni organi v prehodnem obdobju še naprej naprej imeti možnost zahtevati, da institucije v omejenem obsegu izvedejo bonitetne prilagoditve kapitala, ki pomenijo odstopanje od te uredbe.

(119)

Da bi imele institucije na voljo dovolj časa za doseganje novih potrebnih ravni in opredelitve kapitala, bi bilo treba nekatere kapitalske instrumente, ki ne ustrezajo opredelitvi kapitala iz te uredbe, med 1. januarjem 2013 in 31. decembrom 2021 postopno izključiti. Hkrati bi bilo treba določene instrumente, vplačane s strani države, v celoti priznati v kapitalu za omejeno obdobje. Poleg tega bi se moral vplačani presežek kapitala, povezan s postavkami, ki se v okviru nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 2006/48/ES štejejo za kapital, v določenih okoliščinah šteti za navaden lastniški temeljni kapital.

(120)

Da bi zagotovili postopno približevanje k enotnim pravilom o razkritju s strani institucij, s čimer bi udeležencem na trgu zagotavljali točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganosti posameznih institucij, bi bilo treba zahteve po razkritju uvesti postopoma.

(121)

Da bi pri uporabi te uredbe upoštevali razvoj dogodkov na trgu in izkušnje, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročila, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi, o možnem učinku kapitalskih zahtev na gospodarski cikel minimalnih kapitalskih zahtev, kapitalskih zahtevah za izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice, velikih izpostavljenostih, likvidnostnih zahtevah, finančnem vzvodu, izpostavljenostih do prenesenega kreditnega tveganja, kreditnem tveganju nasprotne stranke in metodi originalne izpostavljenosti, izpostavljenostih na drobno, opredelitvi sprejemljivega kapitala ter ravni uporabe te uredbe.

(122)

Glavni namen pravnega okvira za kreditne institucije bi moral biti zagotavljanje delovanja ključnih storitev za realno gospodarstvo ob hkratnem omejevanju nevarnosti moralnega hazarda. Eno od pomembnih sredstev za dosego tega cilja bi lahko bila strukturna ločitev dejavnosti bančništva na drobno od dejavnosti investicijskega bančništva znotraj bančnih skupin. Zato nobena določba sedanjega regulativnega okvira ne bi smela preprečevati uvedbe ukrepov za dejansko ločitev takšnih dejavnosti. Komisija bi morala analizirati vprašanje strukturne ločitve dejavnosti v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

(123)

Da bi zaščitili vlagatalje in ohranili finančno stabilnost, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da sprejmejo strukturne ukrepe, v skladu s katerimi bi morale kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v zadevni državi članici, zmanjšati izpostavljenosti do različnih pravnih subjektov glede na njihove dejavnosti, vendar ne glede na lokacijo teh dejavnosti. Takšni ukrepi pa bi se pred uveljavitvijo prihodnjega pravnih aktov, s katerim bi bili izrecno usklajeni, smeli odobriti le, če bi bili izpolnjeni strogi pogoji, saj bi v nasprotnem primeru lahko povzročili razdrobitev notranjega trga in torej imeli negativen učinek.

(124)

Za podrobno določitev zahtev iz te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s tehničnimi prilagoditvami te uredbe, da bi se pojasnile opredelitve za zagotovitev enotne uporabe te uredbe ali upošteval razvoj dogodkov na finančnih trgih; uskladila terminologija o naknadnih zadevnih aktih in okvirne opredelitve v skladu s temi akti; prilagodile določbe te uredbe o kapitalu, da bi se upošteval napredek v zvezi z računovodskimi standardi ali pravom Unije ali v zvezi z zbliževanjem nadzorniških praks; razširili seznami kategorij izpostavljenosti za namene standardiziranega pristopa ali pristopa IRB zaradi upoštevanja dogajanja na finančnih trgih; prilagodili določeni zneski, pomembni za te kategorije izpostavljenosti zaradi upoštevanja učinkov inflacije; prilagodila seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk ter prilagodile posebne določbe in tehnična merila za obravnavanje kreditnega tveganja nasprotne stranke, standardiziranega pristopa in pristopa IRB, zmanjševanja kreditnega tveganja, listinjenja, operativnega tveganja, tržnega tveganja, likvidnosti, finančnega vzvoda in razkritja zaradi upoštevanja dogajanja na finančnih trgih ali sprememb računovodskih standardov ali zakonodaje Unije ali v zvezi z zbliževanjem nadzorniških praks in merjenjem tveganja ter upoštevali rezultati pregleda različnih zadev, ki se nanašajo na področje uporabe Direktive 2004/39/ES.

(125)

Prav tako bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določanjem začasnega znižanja ravni kapitala ali uteži tveganja iz te uredbe, da bi se upoštevale posebne okoliščine; pojasnilo izvzetje nekaterih izpostavljenosti iz uporabe določb te uredbe o velikih izpostavljenostih; podrobno opredelili zneske, pomembne za izračun kapitalskih zahtev za trgovalno knjigo, da se upošteva dogajanje na ekonomskem in monetarnem področju; prilagodile kategorije investicijskih podjetij, upravičene do nekaterih odstopanj od zahtevanih ravni kapitala za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih; pojasnila zahteva, da imajo investicijska podjetja kapital, ki je enak eni četrtini njihovih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta za zagotovitev enotne uporabe te uredbe; določili sestavine kapitala, od katerih se odbijejo naložbe institucije v instrumente zadevnih subjektov; uvedle dodatne prehodne določbe v zvezi z obravnavo aktuarskih dobičkov in izgub pri merjenju pokojninskih obveznosti z določenimi pravicami institucij. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(126)

V skladu z izjavo (št. 39) o členu 290 PDEU bi se morala Komisija pri pripravi osnutkov delegiranih aktov na področju finančnih storitev v skladu z ustaljeno prakso še naprej posvetovati s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice.

(127)

S tehničnimi standardi v finančnih storitvah je treba zagotoviti usklajenost, enotne pogoje in ustrezno varstvo vlagateljev, investitorjev in potrošnikov po vsej Uniji. Ker je EBA organ z visoko specializiranimi strokovnjaki, bi bilo učinkovito in ustrezno, da se mu zaupa priprava osnutkov regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev glede politik, ti osnutki pa se predložijo Komisiji. EBA bi moral pri pripravljanju tehničnih standardov zagotoviti učinkovitost notranjeorganizacijskih postopkov in postopkov poročanja. Obrazci za poročanje bi morali biti sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo dejavnosti institucij.

(128)

Komisija bi morala sprejeti osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki ga pripravi EBA na področju vzajemnih institucij, zadružnih institucij, hranilnic ali podobnih institucij, nekaterih kapitalskih instrumentov, bonitetnih prilagoditev, odbitkov od kapitala, instrumentov dodatnega kapitala, manjšinskih deležev, pomožnih bančnih storitev, obravnavanja prilagoditve kreditnemu tveganju, verjetnosti neplačila, izgube ob neplačilu, pristopov do tehtanja tvegane aktive, zbliževanja nadzorniških praks, likvidnosti in prehodnih ureditev za kapital na podlagi delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU in členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija in EBA bi morala zagotoviti, da bi lahko te standarde in zahteve uporabljale vse zadevne institucije na način, ki bi ustrezal naravi, obsegu in zapletenosti teh institucij in njihovih dejavnosti.

(129)

Izvajanje nekaterih delegiranih aktov, ki jih predvideva ta uredba, na primer delegiranih aktov glede zahteve glede likvidnostnega kritja, bi lahko imelo bistven učinek na nadzorovane institucije in realno gospodarstvo. Komisija bi morala poskrbeti, da bosta Evropski parlament in Svet še pred objavo delegiranih aktov vedno dobro seznanjena z aktualnim razvojem dogodkov na mednarodni ravni in stališči Komisije.

(130)

Komisija bi morala biti pooblaščena tudi za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih razvije EBA v zvezi s konsolidacijo, skupnimi odločitvami, poročanjem, razkritjem, izpostavljenostmi, zavarovanimi s hipotekami, ocenjevanjem tveganja, pristopi za tehtanje tvegane aktive, utežmi tveganja in specifikacijami določenih izpostavljenosti, obravnavanjem opcij in nakupnih bonov, pozicijami v lastniških instrumentih in tujih valutah, uporabo notranjih modelov, finančnim vzvodom ter zunajbilančnimi postavkami z uporabo izvedbenih aktov v skladu s členom 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(131)

Glede na podrobnosti in število regulativnih tehničnih standardov, ki se jih bo sprejelo v skladu s to uredbo, bi se moralo v primeru, da Komisija sprejme regulativni tehnični standard, ki je enak osnutku regulativnega tehničnega standarda, ki gaje predložil EBA obdobje, v katerem lahko Evropski parlament ali Svet nasprotuje regulativnemu tehničnemu standardu, kadar je to ustrezno, podaljšati za en mesec. Komisija bi si morala prizadevati za pravočasno sprejetje regulativnih tehničnih standardov, da bi Evropski parlament in Svet lahko izkoristila celotno obdobje pregleda, saj je treba upoštevati obseg in zapletenost regulativnih tehničnih standardov ter podrobnosti poslovnikov Evropskega parlamenta in Sveta, njun delovni koledar in njuno sestavo.

(132)

Da bi zagotovil visoko stopnjo preglednosti, bi moral EBA začeti posvetovanja o osnutku tehničnih standardov iz te uredbe. EBA in Komisija bi morala čim hitreje začeti pripravljati poročila o likvidnostnih zahtevah in finančnem vzvodu, kot so določena v tej uredbi.

(133)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (18).

(134)

V skladu s členom 345 PDEU, v katerem je določeno, da Pogodbi v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah, ta uredba ne diskriminira pozitivno ali negativno nobene vrste lastništva, ki spada na področje njene uporabe.

(135)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št 45/2001, ki je sprejel mnenje (19).

(136)

Uredba (EU) št. 648/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

DEL 1

SPLOŠNE DOLOČBE

NASLOV I

PODROČJE UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Področje uporabe

Ta uredba določa enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati institucije, nadzorovane v skladu z Direktivo 2013/36/EU kar zadeva:

(a)

kapitalskih zahtev v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi kreditnega tveganja, tržnega tveganja, operativnega tveganja in tveganja poravnave;

(b)

zahteve, ki omejujejo velike izpostavljenosti;

(c)

po začetku veljavnosti delegiranega akta iz člena 460 likvidnostne zahteve v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi likvidnostnega tveganja;

(d)

zahteve glede poročanja v zvezi s točkami (a), (b) in (c) in finančnim vzvodom;

(e)

zahteve po javnem razkritju.

Ta uredba ne ureja zahtev glede razkritja, ki veljajo za pristojne organe na področju bonitetnih predpisov in nadzora institucij, kot je določeno v Direktivi 2013/36/EU.

Člen 2

Nadzorniška pooblastila

Zaradi zagotovitve skladnosti s to uredbo imajo pristojni organi pooblastila in upoštevajo postopke iz Direktive 2013/36/EU.

Člen 3

Uporaba strožjih zahtev s strani institucij

Ta uredba institucijam ne preprečuje, da bi imele več kapitala in njihovih sestavnih delov ali da bi uporabljale strožje ukrepe, kot je zahtevano v tej uredbi.

Člen 4

Opredelitve pojmov

1.   V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

"kreditna institucija" pomeni družbo, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun;

(2)

"investicijsko podjetje" pomeni osebo, opredeljeno v točki (1) člena 4(1) Direktive 2004/39/ES, za katero veljajo zahteve, določene z navedeno direktivo, razen:

(a)

kreditnih institucij;

(b)

lokalnih podjetij;

(c)

podjetij, ki niso pooblaščena za opravljanje pomožnih storitev iz točke (1) dela B Priloge I k Direktivi 2004/39/ES in opravljajo le eno ali več investicijskih storitev ali dejavnosti iz točk (1), (2), (4) in (5) oddelka A Priloge I k navedeni direktivi ter ne smejo upravljati denarja ali vrednostnih papirjev svojih strank in zato ne morejo nikoli stopiti v dolžniško razmerje z njimi;

(3)

"institucija" pomeni kreditno institucija ali investicijsko podjetje;

(4)

"lokalno podjetje" pomeni podjetje, ki za svoj račun posluje na trgih s finančnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami ali opcijami ali drugimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter na gotovinskih trgih izključno z namenom varovanja pozicij na trgih izvedenih finančnih instrumentov ali ki posluje za račune drugih članov teh trgov in za katero jamčijo klirinški člani istih trgov, če odgovornost za zagotavljanje izvajanja sklenjenih pogodb takšnih podjetij prevzamejo klirinški člani istih trgov;

(5)

"zavarovalnica" pomeni zavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (1) člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (20);

(6)

"pozavarovalnica" pomeni pozavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (4) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(7)

"kolektivni naložbeni podjem" ali "KNP" pomeni KNPVP, kot je opredeljen v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (21), kar vključuje, če ni določeno drugače, subjekte tretjih držav, ki opravljajo podobne dejavnosti in so predmet nadzora v skladu z zakonodajo Unije ali zakonodajo tretje države, v kateri veljajo nadzorne in regulativne, ki so vsaj enakovredne zahtevam, ki veljajo v Uniji, AIS, kot je opredeljen v členu 4(1)(a) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (22), ali AIS iz tretjih držav, kot je opredeljen v členu 4(1)(aa) navedene direktive, ali KNPVP

(8)

"subjekt javnega sektorja" pomeni nekomercialen upravni organ, odgovoren enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali organom, ki izvaja enake pristojnosti kot regionalne ravni države in lokalni organi, ali nekomercialno podjetje, ki je v lasti centralnih, regionalnih ali lokalnih ravni držav ali pa so ga te ustanovile in ga financirajo ter ki ima sporazume o izrecnem jamstvu in lahko vključuje samoupravne organe, regulirane z zakonodajo, ki so pod javnim nadzorom.

(9)

"upravljalni ni organ" pomeni upravljani organ kot je opredeljen v točki (7) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(10)

"višje vodstvo" pomeni višje vodstvo kot je opredeljeno v točki 9 člena 3(1) 4 Direktive 2013/36/EU;

(11)

"sistemsko tveganje" pomeni sistemsko tveganje kot je opredeljeno v točki (10) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(12)

"modelsko tveganje" pomeni modelsko tveganje kot e opredljeno v točki (11) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(13)

"originator" pomeni subjekt, ki:

(a)

je sam ali prek povezanih subjektov neposredno ali posredno sodeloval pri izvorni pogodbi, s katero so nastale obveznosti ali pogojne obveznosti dolžnika ali morebitnega dolžnika, ki predstavljajo izpostavljenosti, ki se listinijo; ali

(b)

za lastni račun odkupi izpostavljenosti tretje osebe, nato pa jih olistini;

(14)

"sponzor" pomeni institucijo, ki ni institucija v vlogi originatorja, ki ustanovi in upravlja program komercialnih zapisov s premoženjskim kritjem ali drugo shemo listinjenja, ki odkupuje izpostavljenosti od subjektov tretjih oseb;

(15)

"nadrejena oseba" pomeni:

(a)

nadrejeno družbo v smislu člena 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(b)

za namene oddelka IIpoglavij 3 in 4 naslova VII in naslova VIII Direktive 2013/36/EU in dela 5 te uredbe nadrejeno podjetje v smislu člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli družbo, ki dejansko izvaja prevladujoč vpliv nad drugo družbo;

(16)

"podrejena družba" pomeni:

(a)

podrejeno podjetje v smislu členov 1 in 2 Direktive 83/349/EGS,

(b)

podrejeno podjetje v smislu člena 1(1) Direktive 83/349/EGS in katero koli podjetje, nad katerim nadrejena oseba dejansko izvaja prevladujoč vpliv.

Podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe tiste družbe, ki je nadrejena oseba njihove nadrejene osebe;

(17)

"podružnica" pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti institucij;

(18)

"družba za pomožne storitve" pomeni družbo, katere osnovna dejavnost je lastništvo ali upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več institucij;

(19)

"družba za upravljanje" pomeni družbo za upravljanje, kot je opredeljena vtočki (5) člena 2 Direktive 2002/87/ES, in UAIS, kot je opredeljen v členu 4(1)(b) Direktive 2011/61/EU, vključno, če ni določeno drugače, s subjekti iz tretjih držav, ki opravljajo podobne dejavnosti in so predmet zakonodaje tretje države, v kateri veljajo zahteve glede nadzora in regulativne zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji;

(20)

"finančni holding" pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno institucije ali finančne institucije, pri čemer je vsaj ena od teh podrejenih družb institucija, in ki ni mešani finančni holding;

(21)

"mešani finančni holding" pomeni mešani finančni holding kot je opredeljen v točki (15) člena 2 Direktive 2002/87/ES;

(22)

"mešani poslovni holding" pomeni nadrejeno osebo, ki ni finančni holding ali institucija ali mešani finančni holdingin ki ima med podrejenimi družbami vsaj eno institucijo;

(23)

"zavarovalnica tretje države" pomeni zavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (3) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(24)

"pozavarovalnica tretje države" pomeni pozavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (6) člena členu 13 Direktive 2009/138/ES;

(25)

"priznana investicijska podjetja tretje države" pomeni podjetja, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)

če bi imela sedež v Uniji, bi spadala v okvir opredelitve investicijskega podjetja;

(b)

so pridobila dovoljenje v tretji državi;

(c)

za njih veljajo bonitetna pravila in ta pravila upoštevajo, pri čemer so ta pravila po mnenju pristojnih organov vsaj tako stroga kot pravila iz te uredbe ali Direktive 2013/36/EU;

(26)

"finančna institucija" pomeni družbo, ki ni institucija in katere osnovna dejavnost je pridobivanje kapitalskih deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk 2 do 12 in točke 15 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, vključno s finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi, plačilnimi institucijami v smislu Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (23) in družbe za upravljanje, ne vključuje pa zavarovalnih holdingov in mešanih zavarovalnih holdingov kot so opredeljeni v točki (g) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;

(27)

"subjekt finančnega sektorja" pomeni kar koli od naslednjega:

(a)

institucijo;

(b)

finančno institucijo;

(c)

družbo za pomožne storitve, vključeno v konsolidiran finančni položaj institucije;

(d)

zavarovalnico;

(e)

zavarovalnico tretje države;

(f)

pozavarovalnico;

(g)

pozavarovalnico tretje države;

(h)

zavarovalni holding;

(i)

mešani poslovni holding;

(j)

mešani zavarovalni holding, kot je opredeljen v točki (g) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;

(k)

družbo, ki je izključena iz področja uporabe Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 4 navedene direktive;

(l)

družbo tretje države, katere glavna dejavnost je primerljiva s katerim koli subjektom iz točk (a) do (k);

(28)

"nadrejena institucija v državi članici" pomeni institucijo v državi članici, ki ima podrejeno družbo, ki je institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji ali finančni instituciji in sama ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(29)

"EU nadrejena institucija" pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, ki ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(30)

"nadrejeni finančni holding v državi članici" pomeni finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(31)

"EU nadrejeni finančni holding" pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(32)

"nadrejeni mešani finančni holding v državi članici" pomeni mešani finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(33)

"EU nadrejeni mešani finančni holding" pomeni nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(34)

"centralna nasprotna stranka" ali "CNS" pomeni CNS, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(35)

"udeležba" pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Četrte direktive Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb (24) ali neposredno ali posredno imetništvo 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(36)

"kvalificirani delež" pomeni neposredni ali posredni delež v družbi, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča pomemben vpliv na upravljanje zadevne družbe;

(37)

"obvladovanje" pomeni razmerje med nadrejenim in podrejenim podjetjem, kot je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS ali, kadar je ustrezno, računovodskih standardih, ki se uporabljajo za institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in družbo;

(38)

"tesna povezanost" pomeni položaj, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezane na enega od naslednjih načinov:

(a)

udeležba v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala podjetja;

(b)

obvladovanje;

(c)

stalno povezanostjo obeh ali vseh z isto tretjo osebo preko razmerja obvladovanja;

(39)

"skupina povezanih strank" pomeni kar koli od naslednjega:

(a)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki, če ni dokazano nasprotno, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena od njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge;

(b)

dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi ni razmerja, ki predstavlja obvladovanje, kot je opisano v točki (a), vendar je treba šteti, da predstavljajo eno samo tveganje, ker so med seboj tako povezane, da bi v primeru finančnih težav, zlasti težav s financiranjem ali odplačilom, ene od njih verjetno imele težave s financiranjem ali odplačilom tudi druge;

Ne glede na točki (a) in (b), kadar centralna raven države neposredno obvladuje več kot eno fizično ali pravno osebo ali pa je z njimi neposredno povezana, celote, ki jo sestavljajo centralna raven države in vse fizične ali pravne osebe, ki jih neposredno ali posredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so v skladu s točko (b), ni nujno treba šteti za skupino povezanih strank. Namesto tega se lahko obstoj skupine povezanih strank, ki jo sestavljajo centralna raven države ter druge fizične in pravne osebe, oceni posebej za vsako osebo, ki jo neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki je neposredno povezana v skladu s točko (b), ter za vse fizične in pravne osebe, ki jih ta oseba neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so s to osebo povezane v skladu s točko (b), vključno s centralno ravnjo države. Enako velja v primeru enot regionalne ali lokalne ravni držav, za katere se uporablja člen 115(2);

(40)

"pristojni organ" pomeni javni organ ali telo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo uradno priznan in pooblaščen za nadzor institucij kot del delujočega sistema nadzora v zadevni državi članici;

(41)

"konsolidacijski nadzornik" pomeni pristojni organ, ki je odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi nad EU nadrejenimi institucijami in institucijami, ki jih obvladujejo EU nadrejeni finančni holdingi ali EU nadrejeni mešani finančni holdingi;

(42)

"dovoljenje" pomeni instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo organi in s katerim se dodeli pravica do opravljanja dejavnosti;

(43)

"matična država članica" pomeni državo članico, v kateri je institucija pridobila dovoljenje;

(44)

"država članica gostiteljica" pomeni državo članico, v kateri ima institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(45)

"centralne banke ESCB" pomenijo nacionalne centralne banke, ki so članice Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), in Evropsko centralno banko (ECB);

(46)

"centralne banke" pomenijo centralne banke ESCB in centralne banke tretjih držav;

(47)

"konsolidirani položaj" pomeni položaj, ki je posledica uporabe zahtev iz te uredbe v skladu s poglavjem 2 naslova II, dela 1, za eno institucijo, kot če bi ta skupaj z eno ali več drugih subjektov predstavljala eno samo institucijo;

(48)

"konsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja;

(49)

"subkonsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga z izključitvijo podskupine subjektov, ali na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ki ni končna nadrejena institucija, finančni holding oziroma mešani finančni holding;

(50)

"finančni instrumenti" pomenijo kar koli od naslednjega:

(a)

pogodbe, ki eni stranki prinašajo finančno terjatev, drugi stranki pa finančno obveznost ali lastniški instrument;

(b)

instrument iz oddelka C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES;

(c)

izvedeni finančni instrument;

(d)

primarni finančni instrument;

(e)

denarni instrument.

Instrumenti iz točk (a), (b) in (c) so finančni instrumenti le, če njihova vrednost izhaja iz cene osnovnega finančnega instrumenta ali druge osnovne postavke, stopnje ali indeksa;

(51)

"ustanovnikapital" pomeni znesek in vrsto kapitala, opredeljenih v členu 12 Direktive 2013/36/EU za kreditne institucije in naslovu IV navedene direktive za investicijska podjetja;

(52)

"operativno tveganje" pomeni tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi in delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov ter vključuje pravno tveganje;

(53)

"tveganje zmanjšanja vrednosti" pomeni tveganje, da bi se znesek terjatve zmanjšal zaradi denarnih ali nedenarnih zahtevkov dolžnika po tej terjatvi;

(54)

"verjetnost neplačila" ali "PD" pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(55)

"izguba ob neplačilu" ali "LGD" pomeni razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(56)

"konverzijski faktor" pomeni razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti, ki bi lahko bil črpan in bi torej v primeru neplačila ostal neporavnan, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti; znesek prevzete obveznosti je enak odobrenemu znesku razpolaganja, s katerim je dolžnik seznanjen, razen če je odobren znesek razpolaganja, ki ga določi institucija večji od njega;

(57)

"zmanjševanje kreditnega tveganja" pomeni tehniko, ki jo institucija uporablja za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima ta institucija;

(58)

"stvarno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica pravice te institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči ali pridobi prenos ali prisvojitev ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do institucije;

(59)

"osebno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže k plačilu določenega zneska v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

(60)

"denarju podoben instrument" pomeni potrdilo o vlogi, obveznice, vključno s kritimi obveznicami, ali kateri koli drug nepodrejen instrument, ki ga je izdala institucija ter za katerega je že prejela plačilo v celoti in ga bo brezpogojno unovčila po njegovi nominalni vrednosti;

(61)

"listinjenje" pomeni posel ali shemo, pri katerem se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti, z obema naslednjima značilnostma:

(a)

plačila v poslu ali shemi so odvisna od kakovosti izpostavljenosti ali skupine izpostavljenosti;

(b)

podrejenost tranš določa razporeditev izgub med trajanjem posla ali sheme;

(62)

"pozicija v listinjenju" pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja;

(63)

"relistinjenje" pomeni listinjenje, kjer je tveganje, povezano s skupino osnovnih izpostavljenosti, tranširano in je vsaj ena od osnovnih izpostavljenosti pozicija v listinjenju;

(64)

"pozicija v relistinjenju" pomeni izpostavljenost iz naslova relistinjenja;

(65)

"kreditna izboljšava" pomeni pogodbeno ureditev, po kateri se kreditna kakovost pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšave ne bi bilo, vključno z izboljšavo, ki jo dajejo podrejene tranše v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

(66)

"subjekt s posebnim namenom pri listinjenju" ali "SSPE" pomeni korporacijski trust ali drug subjekt, ki ni institucija, ustanovljen za izvajanje listinjenja ali listinjenj, katere delovanje je omejeno na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katere struktura je namenjena ločevanju obveznosti SSPE od obveznosti institucije v vlogi originatorja in v kateri imajo imetniki upravičenj pravico, da zastavijo ali zamenjajo navedena upravičenja brez omejitev;

(67)

"tranša" pomeni pogodbeno določen segment kreditnega tveganja, povezan z izpostavljenostjo ali več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu prevzema tveganje kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v vsakem drugem takem segmentu, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo tretje osebe neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih segmentih;

(68)

"vrednotenje po tekočih tržnih cenah" pomeni vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih iz neodvisnih virov, vključno z borznimi cenami, elektronskimi kotacijami ali kotacijami več neodvisnih uglednih borznih posrednikov;

(69)

"vrednotenje z modelom" pomeni vsako vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi enega ali več vhodnih tržnih podatkov;

(70)

"neodvisen pregled cen" pomeni postopek, s katerim se redno preverjata natančnost in neodvisnost tržnih cen ali vhodnih podatkov vrednotenja z modelom;

(71)

"sprejemljiv kapital" pomeni vsoto naslednjega:

(a)

temeljnega kapitala iz člena 23;

(b)

dodatnega kapitala iz člena 71, ki je enak ali nižji od tretjine temeljnega kapitala;

(72)

"priznana borza" pomeni borzo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

je reguliran trg;

(b)

ima klirinške mehanizme, po katerih za pogodbe iz Priloge II veljajo predpisana dnevna kritja, ki po mnenju pristojnih organov predstavljajo ustrezno zaščito;

(73)

"posebne pokojninske ugodnosti" pomenijo razširjene pokojninske ugodnosti, ki jih institucija po lastni presoji odobri zaposlenemu v okviru njegove celote variabilnih prejemkov, ki pa ne zajemajo pridobljenih ugodnosti, odobrenih zaposlenemu pod pogoji sistema pokojninskega zavarovanja v družbi;

(74)

"hipotekarna kreditna vrednost" pomeni vrednost nepremičnine, kot je določena s preudarno oceno tržljivosti nepremičnine v prihodnosti tako, da se upoštevajo dolgoročni trajnostni vidiki nepremičnine, običajne in lokalne razmere na trgu, trenutna uporaba in alternativna primerna uporaba nepremičnine;

(75)

"stanovanjska nepremičnina" pomeni prebivališče, v katerem prebiva njegov lastnik ali zakupnik, kar vključuje tudi pravico do bivanja v stanovanju stanovanjskih zadrug na Švedskem;

(76)

"tržna vrednost" pomeni za namene nepremičnine ocenjeni znesek, za katerega bi bila nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med voljnim kupcem in voljnim prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer vsaka posamezna stranka ravna vestno, preudarno in brez prisile;

(77)

"veljavni računovodski okvir" pomeni računovodske standarde, ki se uporabljajo za institucijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 ali Direktivo 86/635/EGS;

(78)

"enoletna stopnja neplačil" pomeni razmerje med številom neplačil v obdobju, ki se začne eno leto pred dnevom T, in številom dolžnikov v tem bonitetnem razredu ali skupini eno leto pred tem dnevom;

(79)

"špekulativno financiranje nepremičnin" pomeni kredite za nakup nepremičnin ali za razvoj ali pozidavo zemljišča v zvezi s takšno nepremičnino, z namenom da bi se nepremičnina nato prodala za dobiček;

(80)

"trgovinsko financiranje" pomeni financiranje, vključno z jamstvi, povezano z izmenjavo blaga in storitev prek finančnih produktov s fiksno kratkoročno zapadlostjo, na splošno manj kot eno leto, brez samodejne obnovitve;

(81)

"uradno podprti izvozni krediti" pomeni posojila ali kredite za financiranje izvoza blaga in storitev, za katera zagotavlja jamstva, zavarovanje ali neposredno financiranje uradna izvozna agencija;

(82)

"pogodba o začasni prodaji" in "pogodba o začasnem odkupu" pomenita vsako pogodbo, s katero institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali blago ali zajamčene pravice v zvezi s:

(a)

pravico do vrednostnih papirjev ali blaga, če to jamstvo izda priznana borza s pravicami do teh vrednostnih papirjev ali blaga in če dogovor ne dopušča instituciji, da bi prenesla ali zastavila določen vrednostni papir ali določeno blago več kot eni nasprotni stranki hkrati, glede na zavezo, da jih začasno odkupi, ali

(b)

nadomestnimi vrednostnimi papirji ali blagom iste vrste po določeni ceni na določen dan v prihodnosti ali na dan, ki ga bo določil prenosnik, pri čemer gre v primeru institucije, ki prodaja vrednostne papirje ali blago, za pogodbo o začasni prodaji, v primeru institucije, ki kupuje vrednostne papirje, pa za pogodbo o začasnem odkupu;

(83)

"repo posel" pomeni vsak posel, ki ga ureja "pogodba o začasni prodaji" ali "pogodba o začasnem odkupu";

(84)

"enostavna pogodba o začasni prodaji" pomeni repo posel v zvezi s posamičnimi sredstvi ali podobnimi nekompleksnimi sredstvi za razliko od košarice sredstev;

(85)

"pozicije, namenjene trgovanju" pomenijo kar koli od naslednjega:

(a)

pozicije za lasten račun in pozicije, ki izhajajo iz servisiranja strank in vzdrževanja trga;

(b)

pozicije, ki naj bi se kratkoročno ponovno prodale;

(c)

pozicije, ki naj bi omogočile kratkoročni zaslužek na račun dejanskih ali pričakovanih razlik med njihovo prodajno in nakupno ceno ali na račun sprememb drugih cen ali obrestne mere;

(86)

"trgovalna knjiga" pomeni vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih ima institucija za namene trgovanja ali varovanje pozicij, ki jih ima za namene trgovanja;

(87)

"večstranski sistem trgovanja" pomeni večstranski sistem trgovanja kot je opredeljen v točki (15) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

(88)

"kvalificirana centralna nasprotna stranka" pomeni centralno nasprotno stranko, ki je pridobila dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali je bila priznana v skladu s členom 25 navedene uredbe;

(89)

"jamstveni sklad" pomeni sklad, ki ga ustanovi CNS v skladu s členom 42 Uredbe (EU) št. 648/2012 in ki se uporablja v skladu s členom 45 navedene uredbe;

(90)

"predhodno plačan prispevek v jamstveni sklad CNS" pomeni prispevek institucije v jamstveni sklad CNS;

(91)

"trgovinska izpostavljenost" pomeni tekočo izpostavljenost, ki vključuje gibljivo kritje, ki pripada klirinškemu članu, vendar ga ta še ni prejel, in morebitno prihodnjo izpostavljenost klirinškega člana ali stranke do CNS, ki izhaja iz pogodb in poslov, navedenih v točkah (a) do (e) člena 301(1), kot tudi začetno kritje;

(92)

"regulirani trg" pomeni reguliran trg kot je opredeljen v točki (14) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

(93)

"finančni vzvod" pomeni relativno velikost sredstev, zunajbilančnih obveznosti in pogojnih obveznosti institucije za plačilo ali izročitev ali zagotovitev zavarovanja s premoženjem, vključno z obveznostmi iz prejetih sredstev, sprejetih zavez, pogodb o izvedenih finančnih instrumentih ali pogodb o začasni prodaji, pri čemer pa so izključene obveznosti, ki jih je mogoče izvršiti le med likvidacijo institucije, glede na kapital navedene institucije;

(94)

"tveganje prevelikega finančnega vzvoda" pomeni tveganje, pogojeno z ranljivostjo institucije zaradi finančnega vzvoda ali pogojnega finančnega vzvoda, zaradi katerega bi lahko bili potrebni nenačrtovani popravni ukrepi poslovnega načrta institucije, vključno s prisilno prodajo sredstev, zaradi česar lahko nastanejo izgube ali prilagoditve vrednotenja za preostala sredstva institucije;;

(95)

"popravek zaradi kreditnega tveganja" pomeni znesek posebnih in splošnih rezervacij za izgube pri kreditnih tveganjih, ki je zaveden v računovodskih izkazih institucije v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(96)

"notranje varovanje" pomeni pozicijo, ki pomembno izravna elemente tveganja med pozicijo ali nizom pozicij, ki izhaja iz trgovalne knjige, in pozicijo ali nizom pozicij, ki izhaja iz netrgovalne knjige;

(97)

"referenčna obveznost" pomeni obveznost, ki se uporablja za določanje vrednosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pri denarni poravnavi.

(98)

"zunanja bonitetna agencija" ali "ECAI" pomeni bonitetno agencijo, ki je registrirana ali certificirana v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o bonitetnih agencijah (25), ali centralno banko, ki izdaja bonitetne ocene, ki so izvzete iz Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(99)

"imenovana ECAI" pomeni ECAI, ki jo je imenovala institucija;

(100)

"akumulirani drugi vseobsegajoči donos" ima enak pomen kot v Mednarodnem računovodskem standardu (MRS) 1, kakor se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002;

(101)

"osnovna lastna sredstva" pomenijo osnovna lastna sredstva v smislu člena 88 Direktive 2009/138/ES;

(102)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive;

(103)

"zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, v kateri so postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive, pri čemer je vključitev teh postavk omejena z delegiranimi akti, sprejetimi v skladu s členom 99 navedene direktive;

(104)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 2 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(2) navedene direktive;

(105)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda" pomenijo zavarovalniške postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 3 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(3) navedene direktive;

(106)

"odložene terjatve za davek" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(107)

"odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček", pomenijo odložene terjatve za davek, katerih prihodnja vrednost je iztržljiva le, če institucija v prihodnosti ustvari obdavčljiv dobiček;

(108)

"odložene obveznosti za davek" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(109)

"sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami" pomenijo sredstva pokojninskega sklada ali programa z določenimi pravicami, ki se izračunajo, potem ko so zmanjšana za znesek obveznosti v okviru istega sklada ali programa;

(110)

"razdelitve" pomenijo izplačilo dividend ali obresti v kateri koli obliki;

(111)

"finančna družba" ima enak pomen kot "finančno podjetje" v točki (25)(b) in (d) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(112)

"rezervacije za splošna bančna tveganja" imajo enak pomen kot sklad za splošna bančna tveganja v členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(113)

"dobro ime" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(114)

"posredni delež" pomeni vsako izpostavljenost do vmesnega subjekta, ki ima izpostavljenost iz naslova kapitalskih instrumentov, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja, in da se v primeru trajnega odpisa teh kapitalskih instrumentov, izguba, ki bi jo imela institucija ne bi bistveno razlikovala od izgube, ki bi jo ta institucija imela v primeru neposrednega deleža v teh kapitalskih instrumentih, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja;

(115)

"neopredmetena sredstva" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom in vključujejo dobro ime;

(116)

"drugi kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja in se ne štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda;

(117)

"druge rezerve" pomenijo rezerve v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, ki jih je treba razkriti v skladu s tem veljavnim računovodskim standardom, razen zneskov, ki so že vključeni v akumulirani drugi vseobsegajoči donos ali zadržani dobiček;

(118)

"kapital" pomeni vsoto temeljnega in dodatnega kapitala;

(119)

"kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih je izdala institucija in se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega temeljnega ali dodatnega kapitala;

(120)

"manjšinski delež" pomeni znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala družbe, ki je podrejena instituciji, in pripada fizičnim ali pravnim osebam, ki niso vključene v bonitetni obseg konsolidacije institucije;

(121)

"dobiček" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(122)

"vzajemni navzkrižni delež" pomeni delež institucije v kapitalske instrumente in druge kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja, kadar imajo ti subjekti tudi kapitalske instrumente, ki jih izda institucija;

(123)

"zadržani dobiček" pomeni prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let, v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(124)

"vplačan presežek kapitala" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(125)

"začasne razlike" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(126)

"sintetični delež" pomeni naložbo institucije v finančni instrument, katerega vrednost je neposredno povezana z vrednostjo kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja;

(127)

"shema solidarnega jamstva" pomeni shemo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

institucije spadajo v isto institucionalno shemo za zaščito vlog iz člena 113(7);

(b)

institucije so v skladu s členom 1(1)(b), (c) ali (d) ali členom 1 (2) Direktive 83/349/EGS polno konsolidirane in so vključene v nadzor na konsolidirani podlagi institucije, ki je nadrejena institucija v državi članici, v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1 te uredbe in so predmet kapitalskih zahtev;

(c)

nadrejena institucija v državi članici in podrejene družbe so ustanovljene v isti državi članici ter potrebujejo dovoljenje istega pristojnega organa in so pod njegovim nadzorom;

(d)

nadrejena institucija v državi članici in podrejene družbe so sklenile pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki ščiti te institucije, zlasti pa zagotavlja njihovo likvidnost in kapitalsko ustreznost, da se po potrebi prepreči stečaj;

(e)

obstajajo ureditve, ki zagotavljajo takojšendostop do finančnih sredstev v smislu kapitala in likvidnosti, če je to zahtevano v skladu s pogodbeno ali zakonsko določeno ureditvijo odgovornosti iz točke (d);

(f)

ustreznost ureditev iz točk (d) in (e) redno spremlja pristojen organ;

(g)

najkrajši odpovedni rok prostovoljni izstop podrejene družbe iz ureditve odgovornosti je 10 let;

(h)

pristojni organ je pooblaščen, da prepove prostovoljni izstop podrejene družbe iz ureditve odgovornosti;

(128)

"razpoložljiva sredstva" pomeni znesek dobička ob koncu preteklega poslovnega leta, h kateremu se prištejejo preneseni dobički in rezerve, ki se lahko uporabijo za ta namen pred razdelitvijo imetnikom kapitalskih instrumentov, zmanjšan za prenesene izgube, dobičke, ki po določbah zakonodaje ali pravilih institucije niso razdeljivi ter vsote, ki se v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ali statuti institucije štejejo za nerazdeljive rezerve, pri čemer se te izgube in rezerve določijo na podlagi posamičnih računovodskih izkazov institucije in ne na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov.

2.   V tej uredbi se vsako sklicevanje na posest ali stanovanjske ali poslovne nepremičnine ali hipoteko na takšnem premoženju nanaša tudi na deleže v finskih stanovanjsko-nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali pozneje sprejeto enakovredno zakonodajo. Države članice ali njihovi pristojni organi lahko dovolijo, da se delnice, ki pomenijo enakovreden posredni delež nepremičnine, obravnavajo kot neposredni delež nepremičnine, če je takšen posredni delež posebej urejen z nacionalno zakonodajo zadevne države članice in če v primeru, ko se uporabi kot zavarovanje s premoženjem, zagotavlja enakovredno zaščito za upnike.

3.   Trgovinsko financiranje iz točke (80) odstavka 1 je običajno nezavezujoče in za vsako črpanje je potrebna ustrezna podporna transakcijska dokumentacija, ob kakršnem koli dvomu glede kreditne sposobnosti ali podporne transakcijske dokumentacije pa je možna zavrnitev izplačila. Poplačilo izpostavljenosti iz naslova trgovinskegamu financiranjau je običajno neodvisno od kreditojemalca, saj se sredstva črpajo iz gotovine, prejete od uvoznikov, ali iz iztržka od prodaje zadevnega blaga;

Člen 5

Opredelitve, ki so specifične za kapitalske zahteve za kreditno tveganje

Za namene naslova II, dela 3 se uporabljajo naslednje opredlitve pojmov:

(1)

"izpostavljenost" pomeni aktivno ali zunajbilančno postavko;

(2)

"izguba" pomeni ekonomsko izgubo, ki vključuje pomembne učinke diskontiranja, vključno s pomembnimi neposrednimi in posrednimi stroški, povezanimi z izterjavo vsake posamezne izpostavljenosti;

(3)

"pričakovana izguba (EL)" pomeni razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali zmanjšanja vrednosti v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu.

NASLOV II

RAVEN UPORABE ZAHTEV

POGLAVJE 1

Uporaba zahtev na posamični podlagi

Člen 6

Splošna načela

1.   Institucije na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz delov od 2 do 5 in dela 8.

2.   Instituciji, ki je podrejena družba v državi članici, kjer je pridobila dovoljenje in je nadzorovana, ali nadrejena oseba, in instituciji, ki je vključena v konsolidacijo na podlagi člena 19, ni treba na posamični podlagi izpolnjevati obveznosti iz členov 89, 90 in 91.

3.   Instituciji, ki je nadrejena oseba ali podrejena družba, in instituciji, ki je vključena v konsolidacijo na podlagi člena 19, ni treba na posamični podlagi izpolnjevati obveznosti iz dela 8.

4.   Kreditne institucije in investicijska podjetja, ki so pooblaščeni za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz dela 6. Dokler ne prejmejo poročila Komisije v skladu s členom 508(3), lahko pristojni organi investicijska podjetja izvzamejo izpolnjevanja obveznosti iz dela 6, pri čemer upoštevajo naravo, obseg in zapletenost dejavnosti investicijskega podjetja.

5.   Institucije, razen investicijskih podjetij iz členov 95(1) in 96(1) ter institucij, za katere pristojni organi uveljavljajo odstopanje iz člena 7(1) ali (3), na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz dela 7.

Člen 7

Odstopanje od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi

1.   Pristojni organi lahko opustijo uporabo člena 6(1) za vsako podrejeno družbo institucije, kadar podrejena družba in institucija potrebujeta dovoljenje zadevne države članice in sta pod njenim nadzorom, podrejena družba pa je vključena v nadzor na konsolidirani podlagi na ravni institucije, ki je nadrejena oseba, pri čemer so izpolnjeni vsi naslednji pogoji za zagotovitev primerne razporeditve kapitala med nadrejeno osebo in podrejeno družbo:

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti s strani nadrejene osebe;

(b)

nadrejena oseba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in z dovoljenjem pristojnega organa zagotovi, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(c)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja nadrejene osebe zajemajo podrejeno družbo;

(d)

nadrejena oseba ima več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

2.   Pristojni organi lahko uporabijo možnost iz odstavka 1, če je nadrejena oseba finančni holding ali mešani finančni holding in ima sedež v isti državi članici kot institucija, pod pogojem, da je predmet enakega nadzora kot institucije in zlasti da zanjo veljajo standardi iz člena 11(1).

3.   Pristojni organi lahko opustijo uporabo člena 6(1) za nadrejeno institucijo v državi članici, kjer ta institucija potrebuje dovoljenje zadevne države članice in je pod njenim nadzorom ter je vključena v nadzor na konsolidirani podlagi in sta izpolnjena oba naslednja pogoja za zagotovitev ustrezne razporeditve kapitala med nadrejeno osebo in podrejenimi družbami:

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti nadrejene institucije v državi članici;

(b)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja, ki so pomembni za konsolidirani nadzor, vključujejo nadrejeno institucijo v državi članici.

Pristojni organ, ki uporabi ta odstavek, obvesti pristojne organe vseh drugih držav članic.

Člen 8

Odstopanje od uporabe likvidnostnih zahtev na posamični podlagi

1.   Pristojni organi lahko za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe v Uniji delno ali v celoti opustijo uporabo dela 6 ter jih nadzirajo kot enotno likvidnostno podskupino, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi izpolnjuje obveznosti iz dela 6;

(b)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi stalno spremlja in nadzoruje likvidnostne pozicije vseh institucij znotraj skupine ali podskupine, za katere velja opustitev uporabe, in zagotavlja zadostno raven likvidnosti vseh teh institucij;

(c)

institucije sklenejo pogodbe, ki so v skladu z zahtevami pristojnih organov in ki zagotavljajo prost pretok sredstev med njimi, da lahko izpolnijo svoje posamične in skupne obveznosti, ko te zapadejo;

(d)

za izpolnjevanje pogodb iz točke (c) ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir.

Komisija do 1. januarja 2014 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o morebitnih pravnih ovirah, ki bi lahko onemogočile uporabo točke (c) prvega pododstavka, in po potrebi do 31. decembra 2015 pripravi zakonodajni predlog za odpravo takšnih ovir.

2.   Pristojni organi lahko v celoti ali deloma opustijo uporabo dela 6 za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe, če imajo vse institucije enotne likvidnostne podskupine dovoljenje v isti državi članici in so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.

3.   Če imajo institucije enotne likvidnostne podskupine dovoljenje v več državah članicah, se odstavek 1 uporabi le ob upoštevanju postopka iz člena 21 in le za institucije, katerih pristojni organi se strinjajo o:

(a)

svoji oceni skladnosti organizacije in obravnave likvidnostnega tveganja s pogoji iz člena 86 Direktive 2013/36/EU v celotni enotni likvidnostni podskupini;

(b)

porazdelitvi zneskov, lokaciji in lastništvu zahtevanih likvidnih sredstev, ki jih mora imeti enotna likvidnostna podskupina;

(c)

določitvi minimalnih zneskov likvidnih sredstev institucij, za katere se bo opustila uporaba dela 6;

(d)

potrebi po strožjih parametrih od tistih iz dela 6;

(e)

neomejeni izmenjavi vseh informacij med pristojnimi organi;

(f)

celovitem razumevanju vseh posledici takšne opustitve.

4.   Pristojni organi lahko odstavke 1, 2 in 3 uporabijo tudi za institucije, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7)(b), če izpolnjujejo vse pogoje iz člena 113(7), in za druge institucije, povezane na način iz člena 113(6), če izpolnjujejo vse pogoje iz tega člena. Pristojni organi v tem primeru določijo eno od institucij, za katero velja opustitev uporabe, da izpolni del 6 na podlagi konsolidiranega položaja vseh institucij enotne likvidnostne podskupine.

5.   Če se odobri opustitev uporabe v skladu z odstavkom 1 ali odstavkom 2, lahko pristojni organi na ravni enotne likvidnostne podskupine uporabljajo tudi člen ali dele člena 86 Direktive 2013/36/EU, na posamični podlagi pa opustijo uporabo člena ali delov člena 86 Direktive 2013/36/EU.

Člen 9

Metoda individualne konsolidacije

1.   Ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 tega člena ter člena 144(3) Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi v posameznih primerih dovolijo nadrejenim institucijam, da v izračun svojih zahtev na podlagi člena 6(1) vključijo podrejene družbe, ki izpolnjujejo pogoja iz točk (c) in (d) člena 7(1) ter imajo pomembne izpostavljenosti ali pomembne obveznosti do navedene nadrejene institucije.

2.   Obravnavanje v skladu z odstavkom 1 je dovoljeno le, če nadrejena institucija pristojnim organom v celoti dokaže, da okoliščine in ureditve, vključno s pravnimi dogovori, ne predstavljajo pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo zapadlih obveznosti podrejene družbe njeni nadrejeni osebi ali teh ovir ni mogoče predvideti.

3.   Če pristojni organ uporabi svojo diskrecijsko pravico iz odstavka 1, redno in najmanj enkrat na leto obvešča pristojne organe vseh preostalih držav članic o uporabi odstavka 1 ter tudi o okoliščinah in ureditvah iz odstavka 2. Če je podrejena družba v tretji državi, pristojni organi posredujejo enake informacije tudi pristojnim organom te tretje države.

Člen 10

Opustitev uporabe za kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom

1.   Pristojni organi lahko v skladu z nacionalno zakonodajo za eno ali več kreditnih institucij, ki so v isti državi članici in so stalno povezane s centralnim organom, ki jih nadzoruje in ima sedež v isti državi članici, delno ali v celoti opustijo uporabo zahtev iz delov od 2 do 8, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

obveznosti centralnega organa in povezanih institucij so skupna in solidarna odgovornost ali pa za obveznosti svojih povezanih institucij centralni organ jamči v celoti;

(b)

kapitalska ustreznost in likvidnost centralnega organa in vseh povezanih institucij se spremljata kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov teh institucij;

(c)

vodstvo centralnega organa je pooblaščeno za izdajanje navodil vodstvu povezanih institucij.

Države članice lahko ohranijo in uporabijo veljavno nacionalno zakonodajo v zvezi z uporabo opustitve iz prvega pododstavka, če to ni v nasprotju s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU.

2.   Kadar pristojni organi menijo, da so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni, in kadar povezane institucije v celoti jamčijo za obveznosti centralnega organa, lahko pristojni organi za centralni organ na posamični podlagi opustijo uporabo delov od 2 do 8.

POGLAVJE 2

Bonitetna konsolidacija

Oddelek 1

Uporaba zahtev na konsolidirani podlagi

Člen 11

Splošna obravnava

1.   Nadrejene institucije v državi članici izpolnjujejo obveznosti iz delov 2 do 4 ter dela 7 na podlagi svojega konsolidiranega položaja v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18. Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, vzpostavijo ustrezno organizacijsko strukturo in ustrezne mehanizme notranjih kontrol, s čimer zagotovijo primerno obdelavo in posredovanje podatkov, potrebnih za konsolidacijo. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo ustrezno konsolidacijo.

2.   Institucije, ki jih obvladuje nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, izpolnjujejo obveznosti iz delov 2 do 4 ter dela 7 na podlagi konsolidiranega položaja navedenega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18.

Če nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding v državi članici obvladuje več kot eno institucijo, se prvi pododstavek uporablja le za institucijo, za katero se uporablja nadzor na konsolidirani podlagi v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU.

3.   EU nadrejene institucije in institucije, ki jih obvladuje EU nadrejeni finančni holding, ter institucije, ki jih obvladuje EU nadrejeni mešani finančni holding, izpolnjujejo obveznosti iz dela 6 na podlagi konsolidiranega položaja navedene nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, če skupino sestavlja eno ali več kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk (3) in (6) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES. Če so v skupini le investicijska podjetja, lahko pristojni organi, dokler ne prejmejo poročila Komisije v skladu s členom 508(2), ta podjetja oprostijo izpolnjevanja obveznosti iz dela 6 na konsolidirani podlagi, pri čemer upoštevajo naravo, obseg in zapletenost njihovih dejavnosti.

4.   Če se uporablja člen 10, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje zahteve iz delov 2 do 8 na podlagi konsolidiranega položaja celote, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi povezanimi institucijami.

5.   Brez poseganja v druge določbe iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi od strukturno ločenih institucij zahtevajo, da poleg obveznosti iz odstavkov 1 do 4 na subkonsolidirani podlagi izpolnjujejo tudi obveznosti iz delov 2 do 4 in 6 do 8 te uredbe ter iz naslova VII Direktive 2013/36/EU, če je to upravičeno za namene nadzora zaradi specifičnosti tveganja ali kapitalske strukture institucije ali kadar države članice sprejmejo nacionalno zakonodajo, v kateri se zahteva strukturna ločitev dejavnosti znotraj bančne skupine.

Uporaba pristopa iz prvega pododstavka ne posega v učinkovit nadzor na konsolidirani podlagi niti ne povzroči nesorazmernih negativnih učinkov na celoto ali dele finančnega sistema v drugih državah članicah ali v vsej Uniji oziroma ne predstavlja ali ustvarjaovir za delovanje notranjega trga.

Člen 12

Finančni holding ali mešani finančni holding s podrejeno kreditno institucijo in podrejenim investicijskim podjetjem

Če ima finančni holding ali mešani finančni holding vsaj eno podrejeno kreditno institucijo in eno podrejeno investicijsko podjetje, se zahteve, ki se uporabljajo na podlagi konsolidiranega položaja finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, uporabljajo za kreditno institucijo.

Člen 13

Uporaba zahtev po razkritju na konsolidirani podlagi

1.   EU nadrejene institucije izpolnjujejo obveznosti iz dela 8 na podlagi svojega konsolidiranega položaja.

Pomembne podrejene družbe EU nadrejenih institucij in tiste podrejene družbe, ki so bistvenega pomena za njihov lokalni trg, razkrijejo informacije iz členov 437, 438, 440, 442, 450, 451 in 453 na posamični ali subkonsolidirani podlagi.

2.   Institucije, ki jih obvladuje EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding, izpolnjujejo obveznosti iz dela 8 na podlagi konsolidiranega položaja navedenega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga.

Pomembne podrejene družbe EU nadrejenih finančnih holdingov ali EU nadrejenih mešanih holdingov in tiste podrejene družbe, ki so bistvenega pomena za njihov lokalni trg, razkrijejo informacije iz členov 437, 438, 440, 442, 450, 451 in 453 na posamični ali subkonsolidirani podlagi.

3.   Odstavka 1 in 2 se v celoti ali delno ne uporabljata za EU nadrejene institucije, institucije, ki jih obvladuje EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding, če so vključene v enakovredna razkritja, ki jih na konsolidirani podlagi zagotovi nadrejena družba s sedežem v tretji državi.

4.   Kadar se uporablja člen 10, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje zahteve iz dela 8 na podlagi konsolidiranega položaja centralnega organa. Člen 18(1) se uporablja za centralni organ, pri čemer se njegove odvisne institucije obravnavajo kot podrejene družbe centralnega organa.

Člen 14

Uporaba zahtev iz dela 5 na konsolidirani podlagi

1.   Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, izpolnjujejo obveznosti iz dela 5 na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi, s čimer zagotovijo, da so njihove ureditve, procesi in mehanizmi, zahtevani v navedenih določbah, skladni in primerno integrirani ter da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so pomembni za nadzor. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo skladnost z navedenimi določbami.

2.   Institucije pri uporabi člena 92 na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi uporabljajo dodatno utež tveganja v skladu s členom 407, če so zahteve iz člena 405 ali 406 kršene na ravni subjekta, ki ima sedež v tretji državi, kije vključena v konsolidacijo v skladu s členom 18, ter je kršitev resna glede na celoten profil tveganosti skupine.

3.   Obveznosti, ki izhajajo iz dela 5, ne veljajo za podrejene družbe, za katere ta uredba sicer ne velja, če lahko EU nadrejena institucija ali institucije, ki jih obvladuje EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding EU, pristojnim organom dokaže, da je uporaba dela 5 v nasprotju z zakonodajo tretje države, v kateri ima podrejena družba sedež.

Člen 15

Odstopanje od uporabe kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi za skupine investicijskih podjetij

1.   Konsolidacijski nadzornik lahko v posameznih primerih opusti uporabo dela 3 te uredbe in poglavja 4 naslova VII Direktive 2013/36/EU na konsolidirani podlagi, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vsako EU investicijsko podjetje v skupini uporablja drugačen izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz člena 95(2);

(b)

vsa investicijska podjetja v skupini spadajo v kategorije iz členov 95(1) in 96(1);

(c)

vsako posamezno EU investicijsko podjetje v skupini izpolnjuje zahteve iz člena 95 in hkrati od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbije vse pogojne obveznosti v korist investicijskih podjetij, finančnih institucij, družb za upravljanje in družb za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane;

(d)

kateri koli finančni holding, ki je nadrejeni finančni holding v državi članici katerega koli investicijskega podjetja v skupini, ima vsaj toliko kapitala, ki je opredeljen kot vsota postavk iz členov 26(1), 51 in 62, da se pokrije vsota naslednjega:

(i)

celotne knjigovodske vrednosti katerih koli deležev, podrejenih terjatev in instrumentov iz členov 36(1)(h) in (i), 56(1)(c) in (d) ter 66(1)(c) in (d) v investicijskih podjetjih, finančnih institucijah, družbah za upravljanje in družbah za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane, in

(ii)

skupnega zneska kakršnih koli pogojnih obveznosti v korist investicijskih podjetij, finančnih institucij, družb za upravljanje in družb za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane;

(e)

skupina ne vključuje kreditnih institucij.

Kadar so izpolnjena merila iz prvega pododstavka, ima vsako EU investicijsko podjetje vzpostavljene sisteme za spremljanje in nadzor virov kapitala in financiranja vseh finančnih holdingov, investicijskih podjetij, finančnih institucij, družb za upravljanje in družb za pomožne storitve v skupini.

2.   Pristojni organi lahko uporabijo opustitev tudi, če je znesek kapitala finančnega holdinga nižji od zneska, izračunanega v skladu z odstavkom 1(d), vendar ni nižji od vsote kaapitalskih zahtev, določenih na posamični podlagi za investicijska podjetja, finančne institucije, družbe za upravljanje in družbe za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane, in od skupnega zneska vseh pogojnih obveznosti v korist investicijskih podjetij, finančnih institucij, družb za upravljanje in družb za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane. Za namene tega odstavka je kapitalska zahteva za investicijska podjetja iz tretjih držav, finančne institucije, družbe za upravljanje in družbe za pomožne storitve hipotetična kapitalska zahteva.

Člen 16

Odstopanje od uporabe zahtev po količniku finančnega vzvoda na konsolidirani podlagi za skupine investicijskih podjetij

Če so vsi subjekti v skupini investicijskih podjetij, vključno z nadrejenim subjektom, investicijska podjetja, ki so v skladu s členom 6(5) izvzeta iz uporabe zahtev iz dela 7 na posamični podlagi, se lahko nadrejeno investicijsko podjetje odloči, da ne bo uporabilo zahtev iz dela 7 na konsolidirani podlagi.

Člen 17

Nadzor investicijskih podjetij, ki so oproščena uporabe kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi

1.   Investicijska podjetja v skupini, ki je oproščena zahtev iz člena 15, uradno obvestijo pristojne organe o vseh tveganjih, ki bi lahko oslabila njihove finančne položaje, vključno s tveganji, ki so povezana s sestavo in viri njihovega kapitala, notranjega kapitala in financiranja.

2.   Kadar pristojni organi, ki so odgovorni za nadzor investicijskega podjetja, opustijo uporabo zahteve po bonitetnem nadzoru na konsolidirani podlagi iz člena 15, sprejmejo druge ustrezne ukrepe za spremljanje tveganj, zlasti velikih izpostavljenosti celotne skupine, vključno z družbami, ki niso na ozemlju države članice.

3.   Kadar pristojni organi, ki so odgovorni za bonitetni nadzor investicijskega podjetja, opustijo uporabo kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi iz člena 15, se zahteve iz dela 8 uporabljajo na posamični podlagi.

Oddelek 2

Metode bonitetne konsolidacije

Člen 18

Metode bonitetne konsolidacije

1.   Institucije, ki morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 1 na podlagi svojega konsolidiranega položaja, izvedejo polno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe, ali po potrebi podrejenih družb istega nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga. Odstavki od 2 do 8 tega člena se ne uporabljajo, kadar se del 6 uporablja na podlagi konsolidiranega položaja institucije.

2.   Pristojni organi lahko kljub temu v posameznih primerih dovolijo sorazmerno konsolidacijo glede na delež kapitala, ki ga ima nadrejena oseba v svoji podrejeni družbi. Sorazmerna konsolidacija se lahko dovoli le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

odgovornost nadrejene osebe je omejena na delež kapitala, ki ga ima nadrejena oseba v podrejeni družbi glede na odgovornost drugih delničarjev ali družbenikov;

(b)

kapitalska ustreznost teh drugih delničarjev ali družbenikov je zadovoljiva;

(c)

odgovornost drugih delničarjev in družbenikov je jasno opredeljena na pravno zavezujoč način.

3.   Kadar so družbe povezane v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS, pristojni organi določijo, kako naj se konsolidacija opravi.

4.   Konsolidacijski nadzornik zahteva sorazmerno konsolidacijo glede na delež udeležbe kapitala v institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja družba, vključena v konsolidacijo, skupaj z eno ali več družbami, ki niso vključene v konsolidacijo, če je odgovornost teh družb omejena z višino njihovega deleža v kapitalu.

5.   Pri drugih oblikah udeležb ali kapitalskih povezavah, razen tistih iz odstavkov 1 in 2, pristojni organi odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo kapitalske metode. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v nadzor na konsolidirani podlagi.

6.   Pristojni organi se odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija v naslednjih primerih:

(a)

kadar po mnenju pristojnih organov institucija izvaja pomemben vpliv na eno ali več institucij ali finančnih institucij, vendar ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni drugače kapitalsko povezana, in

(b)

kadar se dve ali več institucij ali finančnih institucij upravljajo na enotni podlagi, tudi če to ni določeno v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo metode iz člena 12 Direktive 83/349/EGS. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v nadzor na konsolidirani podlagi.

7.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, v skladu s katerimi se izvede konsolidacija v primerih iz odstavkov 2 do 6 tega člena.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2016.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

8.   Kadar se zahteva konsolidiran nadzor v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU, se družbe za pomožne storitve in družbe za upravljanje, kakor so opredeljene v točki (5) člena 2 Direktive 2002/87/ES, v primerih in v skladu z metodami iz tega člena vključijo v konsolidacijo.

Oddelek 3

Obseg bonitetne konsolidacije

Člen 19

Subjekti, izključeni iz obsega bonitetne konsolidacije

1.   Institucijo, finančno institucijo ali družbo za pomožne storitve, ki je podrejena družba ali ima v njej j udeležb, ni treba vključiti v konsolidacijo, kadar bilančna vsota zadevne družbe ne presega nižjega izmed naslednjih zneskov:

(a)

10 milijonov EUR;

(b)

1 % skupnega zneska aktivnih in zunajbilančnih postavk nadrejene družbe ali družbe, ki ima udeležbo.

2.   Pristojni organi, ki so v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi, se lahko v posamični obravnavi primerov odločijo, da institucij, finančnih institucij ali družb za pomožne storitve, ki so podrejene družbe ali ima v njih udeležbo, ni treba vključiti v konsolidacijo, če:

(a)

ima zadevna družba sedež v tretji državi, v kateri obstajajo pravne ovire za prenos potrebnih informacij;

(b)

je zadevna družba zanemarljivega pomena z vidika ciljev nadzora kreditnih institucij;

(c)

bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi, konsolidacija finančnega položaja zadevne družbe neprimerna ali zavajajoča glede na cilje nadzora kreditnih institucij.

3.   Kadar v primerih iz odstavka 1 in odstavka 2(b) merila izpolnjuje več družb, jih je treba kljub temu vključiti v konsolidacijo, kadar skupaj pomembno vplivajo na navedene cilje.

Člen 20

Skupne odločitve o bonitetnih zahtevah

1.   Pristojni organi sodelujejo in se posvetujejo:

(a)

v primeru vlog za dovoljenja iz člena 143(1), člena 151(4) in (9), člena 283, člena 312(2) in člena 363, ki jih predložijo EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe oziroma skupaj predložijo podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga, pri čemer se odločijo, ali bodo izdali zadevno dovoljenje, ter določijo morebitne pogoje, ki bodo veljali za tako dovoljenje;

(b)

da bi ugotovili, ali so izpolnjena merila za posebno obravnavo znotraj skupine iz členov 422(9) in 425(5), dopolnjena z regulativnimi tehničnimi standardi EBA iz členov 422(10) in 425(6).

Vloge se predložijo le konsolidacijskemu nadzorniku.

Vloga iz člena 312(2) vsebuje opis metodologije, ki se uporablja za porazdelitev kapitala za pokrivanje operativnega tveganja med različnimi subjekti skupine. V vlogi se navede, ali in kako se nameravajo upoštevati učinki razpršitve v sistemu merjenja tveganja.

2.   Pristojni organi naredijo vse, kar je v njihovi moči, da v šestih mesecih sprejmejo skupno odločitev o:

(a)

vlogi iz točke (a) odstavka 1;

(b)

oceni meril in določitvi posebne obravnave iz točke (b) odstavka 1.

Ta skupna odločitev se navede in v celoti utemelji v dokumentu, ki ga pristojni organ iz odstavka 1 pošlje vlagatelju.

3.   Obdobje iz odstavka 2 se začne:

(a)

na dan, ko konsolidacijski nadzornik prejme popolno vlogo iz točke (a)odstavka 1. Konsolidacijski nadzornik popolno vlogo nemudoma posreduje drugim pristojnim organom;

(b)

na dan, ko pristojni organi prejmejo poročilo, ki ga je pripravil konsolidacijski nadzornik in v katerem so analizirane obveznosti znotraj skupine.

4.   Če pristojni organi v šestih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, konsolidacijski nadzornik sam odloči v zvezi s točko (a) odstavka 1. S svojo odločitvijo konsolidacijski nadzornik ne omejuje pooblastil, ki jih imajo pristojni organi na podlagi člena 105 Direktive 2013/36/EU.

Odločitev navedejo in v celoti utemeljijo v dokumentu, pri čemer upoštevajo stališča in pridržke, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v šestmesečnem obdobju.

Konsolidacijski nadzornik odločitev predloži EU nadrejeni instituciji ali EU nadrejenemu finančnemu holdingu ali EU nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu EU in drugim pristojnim organom.

Če je kateri koli od vpletenih pristojnih organov v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu šestmesečnega obdobja zadevo predložil EBA, konsolidacijski nadzornik odloži svojo odločitev glede točke (a) odstavka 1 tega člena in počaka na morebitno odločitev, ki jo lahko v skladu s členom 19(3) navedene uredbe sprejme EBA, nato pa sprejme odločitev v skladu z odločitvijo EBA. Šestmesečno obdobje se šteje kot obdobje za spravo v smislu navedene uredbe. EBA sprejme odločitev v enem mesecu. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

5.   Če pristojni organi v šestih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, pristojni organ, odgovoren za nadzor podrejene družbe na posamični podlagi, sam odloči v zvezi s točko (b) odstavka 1.

Odločitev navedejo in v celoti utemeljijo v dokumentu, pri čemer upoštevajo stališča in pridržke, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v šestmesečnem obdobju.

Odločitev predložijo konsolidacijskemu nadzorniku, ki o njej obvesti EU nadrejeno institucijo ali EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding.

Če je konsolidacijski nadzornik v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu šestmesečnega obdobja zadevo predložil EBA, pristojni organ, odgovoren za nadzor podrejene družbe na posamični podlagi, odloži svojo odločitev glede točke (b) odstavka 1 tega člena in počaka na morebitno odločitev, ki jo lahko v skladu s členom 19(3) navedene uredbe sprejme EBA, nato pa sprejme odločitev v skladu z odločitvijo EBA. Šestmesečno obdobje se šteje kot obdobje za spravo v smislu navedene uredbe. EBA sprejme odločitev v enem mesecu. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

6.   Kadar EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe, podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga uporabljajo napredni pristop iz člena 312(2) ali pristop IRB iz člena 143 na enotni podlagi, pristojni organi dovolijo, da nadrejena oseba in njene podrejene družbe skupaj izpolnjujejo kvalifikacijska merila iz členov 321 in 322 ali oddelka 6 poglavja 3 naslova II dela 3 na način, ki je v skladu s strukturo skupine ter njenimi sistemi, procesi in metodologijami za upravljanje tveganj.

7.   Odločitve iz odstavkov 2, 4 in 5 veljajo za dokončne, pristojni organi v zadevnih državah članicah pa jih upoštevajo.

8.   Da bi olajšal sprejemanje skupnih odločitev, EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi postopek skupnega odločanja iz točke (a) odstavka 1 v zvezi z vlogami za dovoljenja iz členov 143(1), 151(4) in(9), 283, 312(2) ter 363.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 21

Skupne odločitve glede ravni uporabe likvidnostnih zahtev

1.   Konsolidacijski nadzornik in pristojni organi, odgovorni za nadzor podrejenih družb EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga v državi članici, na podlagi vloge EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga EU ali subkonsolidirane podrejene družbe EU nadrejene institucije ali EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga naredijo vse, kar je v njihovi moči, da sprejmejo skupno odločitev o tem, ali so pogoji iz točk (a) do (d) člena 8(1)izpolnjeni, in s katero se opredeli enotna likvidnostna podskupina za uporabo člena 8.

To skupno odločitev je treba sprejeti v šestih mesecih po datumu, ko konsolidacijski nadzornik predloži poročilo, v katerem so opredeljene enotne likvidnostne podskupine na podlagi meril iz člena 8. V primeru nesoglasja v šestmesečnem obdobju se konsolidacijski nadzornik na zahtevo katerih koli drugih zadevnih pristojnih organov posvetuje z EBA. Konsolidacijski nadzornik se lahko z EBA posvetuje na lastno pobudo.

S skupno odločitvijo se lahko uvedejo tudi omejitve v zvezi z lokacijo in lastništvom likvidnih sredstev ter zahtevajo minimalni zneski likvidnih sredstev institucij, ki so izvzete iz uporabe dela 6.

Ta skupna odločitev se navede in v celoti utemelji v dokumentu, ki ga konsolidacijski nadzornik predloži nadrejeni instituciji enotne likvidnostne podskupine.

2.   Če skupna odločitev ni sprejeta v šestih mesecih, vsak pristojni organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev.

Kateri koli pristojni organ pa lahko v šestmesečnem obdobju EBA predloži vprašanje, ali so pogoji iz člena 8(1)(a) do (d) izpolnjeni. V tem primeru lahko EBA nezavezujoče posreduje v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 in vsi vključeni pristojni organi odložijo svoje odločitve do konca nezavezujočega posredovanja. Kadar pristojni organi med posredovanjem ne dosežejo dogovora v treh mesecih, vsak pristojen organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev, pri čemer upošteva sorazmernost koristi in tveganj na ravni države članice nadrejene institucije ter sorazmernost koristi in tveganj na ravni države članice podrejene družbe. Zadeve po koncu šestmesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve ni več mogoče predložiti EBA.

Skupna odločitev iz odstavka 1 in odločitve iz prejšnjega pododstavka tega odstavka so zavezujoče.

3.   Kateri koli zadevni pristojni organ se lahko v šestmesečnem obdobju z EBA posvetuje tudi v primeru nesoglasja glede pogojev iz točk (a) do (d) člena 8(3). V tem primeru lahko EBA nezavezujoče posreduje v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 in vsi vključeni pristojni organi odložijo svoje odločitve do konca nezavezujočega posredovanja. Kadar pristojni organi med posredovanjem ne dosežejo dogovora v treh mesecih, vsak pristojen organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, sprejme svojo odločitev.

Člen 22

Subkonsolidacija subjektov iz tretjih držav

Podrejene institucije izpolnjujejo zahteve iz členov 89 do 91, dela 3 in 5 na podlagi svojega subkonsolidiranega položaja, če imajo navedene institucije ali nadrejene osebe, kadar je to finančni holding ali mešani finančni holding, v tretji državi podrejeno družbo, ki je institucija ali finančna institucija, ali če so udeležene v taki družbi.

Člen 23

Družbe s iz tretjih držav

Za namene izvajanja nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s tem poglavjem se izrazi "investicijsko podjetje", "kreditna institucija", "finančna institucija" in "institucija" uporabljajo tudi za družbe s sedežem v tretjih državah, ki bi, če bi imela sedež v Uniji, spadala v okvir opredelitve teh izrazov v členu 4.

Člen 24

Vrednotenje aktivnih in zunajbilančnih postavk

1.   Vrednotenje aktivnih in zunajbilančnih postavk se izvaja v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi od institucij zahtevajo, da izvedejo vrednotenje aktivnih in zunajbilančnih postavk ter določitev kapitala v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, kot se uporabljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002.

DEL 2

KAPITAL

NASLOV I

SESTAVINE KAPITALA

POGLAVJE 1

Temeljni kapital

Člen 25

Temeljni kapital

Temeljni kapital institucije je vsota navadnega lastniškega temeljnega kapitala in dodatnega temeljnega kapitala institucije.

POGLAVJE 2

Navaden lastniški temeljni kapital

Oddelek 1

Postavke in instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Člen 26

Postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala

1.   Postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucij zajemajo:

(a)

kapitalske instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a);

(c)

zadržani dobiček;

(d)

akumulirani drugi vseobsegajoči donos;

(e)

druge rezerve;

(f)

rezervacije za splošna bančna tveganja.

Postavke iz točk od (c) do (f) se priznajo za navadni lastniški temeljni kapital le, če so instituciji na razpolago za neomejeno in takojšnjo uporabo za kritje tveganj ali izgub, kakor hitro te nastanejo.

2.   Za namene odstavka 1(c) lahko institucije dobičke med letom ali čiste dobičke poslovnega leta vključijo v navaden lastniški temeljni kapital, preden institucija sprejme uraden sklep o potrditvi letnega dobička ali izgube, le ob predhodnem dovoljenju pristojnega organa. Pristojni organ da dovoljenje, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

dobičke preverijo in potrdijo osebe, ki so neodvisne od institucije in so odgovorne za revizijo računovodskih izkazov zadevne institucije;

(b)

institucija pristojnemu organu dokaže, da so bile vse predvidljive obremenitve ali dividende odbite od zneska teh dobičkov.

S preverjanjem in potrditvijo dobičkov med letom ali čistih dobičkov poslovnega leta, ki jih ima institucija, se zagotovi ustrezna raven zanesljivosti, da se ti dobički vrednotijo v skladu z načeli iz veljavnega računovodskega okvira.

3.   Pristojni organi ocenijo, ali izdaje instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala izpolnjujejo merila iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29. Kar zadeva izdaje po 31. decembra 2014, institucije razvrstijo kapital kot instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala šele po dovoljenju pristojnih organov, ki se lahko posvetujejo z EBA.

Kadar pristojni organi odobrijo kapitalske instrumente, z izjemo državne pomoči, kot primerne za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, vendar je po mnenju EBA njihovo skladnost z merili iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29, dejansko težko ugotoviti, pristojni organi pojasnijo svoje razloge EBA.

Na podlagi informacij posameznih pristojnih organov EBA pripravi, vzdržuje in objavi seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posameznih državah članicah, ki se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. EBA prvič pripravi seznam in ga objavi do 1. februarja 2015.

EBA se lahko po postopku pregleda iz člena 80 in kadar obstajajo trdni dokazi, da navedeni instrumenti ne izpolnjujejo meril iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29, odloči, da s seznama umakne kapitalske instrumente nedržavne pomoči, izdane po 31. decembra 2014, in lahko v zvezi s tem objavi obvestilo.

4.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pomen izraza "predvidljiv" pri ugotavljanju, ali so bile odbite kakršne koli predvidljive obremenitve ali dividende.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 27

Kapitalski instrumenti vzajemnih institucij, zadružnih institucij, hranilnic ali podobnih institucij v postavkah navadnega lastniškega temeljnega kapitala

1.   Postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala vključujejo vse kapitalske instrumente, ki jih izda institucija v skladu z določbami svojega statuta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrsta institucije je opredeljena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, pri čemer jo pristojni organi za namene tega dela štejejo za kar koli od naslednjega:

(i)

vzajemno institucijo,

(ii)

zadružno institucijo,

(iii)

hranilnico,

(iv)

podobno institucijo,

(v)

kreditno institucijo, ki je v celoti v lasti ene od institucij iz točk od (i) do (iv) in lahko v skladu z odobritvijo ustreznega pristojnega organa uporablja določbe iz tega člena, če in dokler je 100 % zadevnih navadnih delnic kreditne institucije v neposredni ali posredni lasti institucije, opisane v navedenih točkah;

(b)

izpolnjeni so pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29

Navedene vzajemne institucije, zadružne institucije ali hranilnice, ki jih kot takšne pred 31. decembrom 2012 priznava veljavna nacionalna zakonodaja, so še naprej razvrščene kot takšne za namene tega dela, če še naprej izpolnjujejo merila, na podlagi katerih je bilo določeno takšno priznanje.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, pod katerimi lahko pristojni organi določijo, da vrsta družbe, priznana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, šteje za vzajemno institucijo, zadružno institucijo, hranilnico ali podobno institucijo za namene tega dela.

EBA predloži Komisiji navedeni osnutek regulativnih tehničnih standardov 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 28

Instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala

1.   Kapitalski instrumenti se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

instrumenti so izdani neposredno s strani institucije s predhodno odobritvijo lastnikov institucije ali, če veljavna nacionalna zakonodaja to dopušča, upravljalnega organa institucije;

(b)

instrumenti so vplačani, pri čemer njihovega nakupa ne sme posredno ali neposredno financirati institucija;

(c)

instrumenti izpolnjujejo vse naslednje pogoje v zvezi z njihovo razvrstitvijo:

(i)

štejejo se za kapital v smislu člena 22 Direktive 86/635/EGS;

(ii)

razvrščeni so med kapital v smislu veljavnega računovodskega okvira;

(iii)

razvrščeni so med lastniški kapital za namene določanja bilančne insolventnosti, po potrebi v skladu z nacionalno zakonodajo o insolventnosti;

(d)

instrumenti so jasno in ločeno izkazani v bilanci stanja v računovodskih izkazih institucije;

(e)

instrumenti so stalni;

(f)

glavnica instrumentov se ne sme zmanjšati ali odplačati, razen v katerem koli od naslednjih dveh primerov:

(i)

likvidacija institucije;

(ii)

diskrecijska izplačila instrumentov ali drugi diskrecijski načini zmanjšanja kapitala, kadar institucija dobi predhodno dovoljenje pristojnega organa v skladu s členom 77;

(g)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da se bo glavnica instrumentov zmanjšala ali odplačala ali da bi se lahko zmanjšala ali odplačala, razen v primeru likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja pred izdajo instrumentov ali ob njihovi izdaji, razen v primeru instrumentov iz člena 27, ko je zavrnitev institucije, da izplača takšne instrumente, prepovedana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(h)

instrumenti izpolnjujejo naslednje pogoje v zvezi z razdelitvami:

(i)

neobstoj prednostne obravnave razdelitveizplačil donosa z vidika vrstnega reda, vključno z odnosom do drugih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, inpogoji, ki veljajo za instrumente, ne zagotavljajo prednostnih pravic pri izplačilu donosa;

(ii)

imetnikom instrumentov se lahko donos izplača le iz razpoložljivih sredstev;

(iii)

pogoji, ki veljajo za instrumente, ne vključujejo zgornje meje ali druge omejitve najvišje ravni izplačil, razen v primeru instrumentov iz člena 27;

(iv)

raven izplačil ni določena na podlagi zneska, ki je bil vplačan za nakup instrumentov ob izdaji, razen v primeru instrumentov iz člena 27;

(v)

pogoji, ki veljajo za instrumente, ne vključujejo nobene obveznosti za institucijo, da mora izplačati donos imetnikom teh instrumentov, in tudi sicer za institucijoa takšna obveznost ne velja;

(vi)

neizplačilo donosov ne pomeni nastop dogodka neplačila institucije;

(vii)

preklic izplačila donosa ne pomeni nobenih omejitev za institucijo;

(i)

v primerjavi z vsemi kapitalskimi instrumenti, ki jih je izdala institucija, ti instrumenti pokrivajo prvi in sorazmerno največji delež izgub, ko nastanejo, in vsak instrument pokriva izgubo v enakem delu kot vsi drugi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(j)

instrumenti so v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije institucije podrejeni vsem drugim terjatvam;

(k)

instrumenti zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije, ki je v primeru likvidacije in po plačilu vseh nadrejenih terjatev sorazmerna z zneskom takšnih izdanih instrumentov, pri čemer ni fiksno določena oziroma zanjo ne veljajo omejitve, razen v primeru kapitalskih instrumentov iz člena 27;

(l)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njene podrejene družbe;

(iii)

nadrejenega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(iv)

mešanega poslovnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(v)

mešanega finančnega holdinga in njegove podrejene družbe;

(vi)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk od (i) do (v);

(m)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru insolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu instrumenta.

Pogoj iz točke (j) prvega pododstavka se šteje za izpolnjenega, tudi če so instrumenti na podlagi člena 484(3) vključeni v dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, pod pogojem, da se obravnavajo pari passu.

2.   Pogoji iz točke (i) odstavka 1 štejejo za izpolnjene ne glede določbe, ki določajo trajen odpis glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

Pogoj iz točke (f) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na zmanjšanje glavnice kapitalskega instrumenta v postopku reševanja ali kot posledica odpisa kapitalskih instrumentov, ki ga zahteva organ za reševanje, odgovoren za institucijo.

Pogoj iz točke (g) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na določbe, ki urejajo kapitalski instrument in ki eksplicitno ali implicitno navajajo, da se bo glavnica instrumenta zmanjšala ali da bi se lahko zmanjšala v postopku reševanja, ali kot posledica odpisa kapitalskih instrumentov, ki ga zahteva organ za reševanje, odgovoren za institucijo.

3.   Pogoj iz točke (h)(iii) odstavka 1 šteje za izpolnjenega, ne glede na instrument, s katerim se izplačuje večkratnik dividend, pod pogojem, da ta večkratnik ne pomeni razdelitve, ki bi povzročila nesorazmeren poseg v kapital.

4.   Za namene točke (h)(i) odstavka 1 različna izplačila donosov odraža le različne glasovalne pravice. V zvezi s tem se izplačilo višjega donosa uporablja le za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala z manj glasovalnih pravic ali brez njih.

5.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

veljavne oblike in naravo posrednega financiranja kapitalskih instrumentov;

(b)

ali in kdaj bi večkratniki izplačil donosov povzročili nesorazmeren poseg v kapital;

(c)

pomen prednostnih izplačil donosov.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 29

Kapitalski instrumenti, ki jih izdajo vzajemne institucije, zadružne institucije, hranilnice in podobne institucije

1.   Kapitalski instrumenti, ki jih izdajo vzajemne institucije, zadružne institucije, hranilnice in podobne institucije, se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 28, skupaj s spremembami, ki izhajajo iz uporabe tega člena.

2.   Izpolnjeni morajo biti naslednji pogoji v zvezi z odkupom kapitalskih instrumentov:

(a)

institucija lahko zavrne odkup instrumentov, razen kadar je to prepovedano v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(b)

kadar veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje instituciji zavrnitev odkupa instrumentov, določbe, ki urejajo instrumente, instituciji zagotovijo možnost, da omeji njihov odkup;

(c)

zavrnitev odkupa instrumentov ali omejitev njihovega odkupa, kjer je to potrebno, ne pomeni nastopa dogodka neplačila institucije.

3.   Kapitalski instrumenti lahko vključujejo zgornjo mejo ali omejitev najvišje ravni izplačil donosa le, če je ta zgornja meja ali omejitev določena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ali statutom institucije.

4.   Kadar kapitalski instrumenti v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije zagotavljajo lastnikom pravico do rezerv institucije, ki je omejena na nominalno vrednost instrumentov, ta omejitev velja enako tudi za imetnike vseh drugih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala zadevna institucija.

Pogoj iz prvega pododstavka ne posega v možnost, da vzajemna institucija, zadružna institucija, hranilnica ali podobna institucija v okviru navadnega lastniškega temeljnega kapitala prizna instrumente, ki imetnikom ne dajejo glasovalnih pravic in ki izpolnjujejo oba naslednja pogoja:

(a)

terjatev imetnikov instrumentov brez glasovalnih pravic v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije je sorazmerna z deležem skupnega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga ti instrumenti brez glasovalnih pravic predstavljajo;

(b)

instrumenti se sicer štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

5.   Kadar kapitalski instrumenti v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije, ki je fiksno določene ali omejena z zgornjo mejo, ta omejitev velja enako tudi za vse imetnike vseh instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala zadevna institucija.

6.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrsto omejitev, ki so potrebne pri odkupu, kadar je zavrnitev odkupa kapitalskih instrumentov s strani institucije prepovedana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 30

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29, za instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala velja naslednje:

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Člen 31

Kapitalski instrumenti, ki jih vpišejo javni organi v izrednih razmerah

1.   Pristojni organi lahko v izrednih razmerah institucijam dovolijo, da v navadni lastniški temeljni kapital vključijo kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo najmanj pogoje iz točk (b) do (e) člena 28(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

Kapitalski instrumenti se izdajo po 1. januarja 2014;

(b)

Komisija obravnava kapitalske instrumente kot državno pomoč;

(c)

Kapitalski instrumenti se izdajo v okviru ukrepov dokapitalizacije v skladu s takrat obstoječimi pravili za državno pomoč;

(d)

Kapitalske instrumente v celoti vpiše in so v lasti države ali relevatnih javnih organov ali subjektov v državni lasti;

(e)

Kapitalski instrumenti so sposobni pokrivanja izgube;

(f)

Kapitalski instrumenti, razen tistih iz člena 27, v primeru likvidacije zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije po plačilu vseh nadrejenih terjatev;

(g)

Obstajajo ustrezni mehanizmi za izstop države ali po potrebi relevantnega javnega organa ali subjekta v državni lasti;

(h)

Pristojni organ je izdal svoje predhodno dovoljenje in objavil svojo odločitev skupaj z njeno obrazložitvijo.

2.   EBA na utemeljeno zahtevo zadevnega pristojnega organa in v sodelovanju z njim upošteva te kapitalske instrumente iz odstavka 1 kot enakovredne instrumentom navadnega lastniškega temeljnega kapitala za namene te uredbe.

Oddelek 2

Bonitetni filtri

Člen 32

Listinjena sredstva

1.   Institucija iz vseh sestavin kapitala izključi vsako povečanje lastniškega kapitala v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, ki izhaja iz listinjenih sredstev, vključno z naslednjima:

(a)

takim povečanjem, povezanim s prihodki iz naslova prihodnjih marž, ki se pri instituciji odraža v dobičku iz prodaje (gain on sale);

(b)

kadar je institucija v vlogi originatorja v listinjenju, neto dobički iz naslova kapitalizacije prihodnjih donosov iz listinjenjih sredstev, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo pozicijam v listinjenju.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno opredeli pojem "dobiček iz prodaje" iz odstavka 1(a).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 33

Varovanje denarnih tokov in spremembe vrednosti lastnih obveznosti

1.   Institucije ne vključijo naslednjih postavk med katero koli sestavino kapitala:

(a)

presežkov iz prevrednotenja, povezanih z dobički ali izgubami pri varovanju denarnih tokov finančnih instrumentov, ki niso vrednoteni po pošteni vrednosti, vključno z načrtovanimi denarnimi tokovi;

(b)

dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja obveznosti institucije po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti same institucije;

(c)

vseh dobičkov in izgub, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, ki izhajajo iz kreditnega tveganja same institucije v zvezi z izvedenimi finančnimi obveznostmi.

2.   Za namene točke (c) odstavka 1 institucije ne pobotajo dobičkov in izgub, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, ki izhajajo iz kreditnega tveganja same institucije, s tistimi, ki izhajajo iz kreditnega tveganja njene nasprotne stranke.

3.   Institucije lahko brez poseganja v točko (b) odstavka 1 vključijo znesek dobičkov in izgub iz njihovih obveznosti v kapital, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

obveznosti so v obliki obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES;

(b)

spremembe vrednosti sredstev in obveznosti institucije nastanejo zaradi istih sprememb kot v boniteti same institucije;

(c)

med vrednostjo obveznic iz točke (a) in vrednostjo sredstev institucije obstaja/je tesna vez;

(d)

hipotekarne kredite je mogoče poplačati z odkupom obveznic, s katerimi se financirajo hipotekarni krediti, po tržni ali nominalni vrednosti.

4.   EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli tesno vez med vrednostjo obveznic in vrednostjo sredstev iz točke (c) odstavka 3.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 30. septembra 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 34

Dodatne prilagoditve vrednosti

Institucije pri izračunu zneska kapitala uporabljajo zahteve iz člena 105 za vsa svoja sredstva, merjena po pošteni vrednosti in od navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbijejo znesek vseh potrebnih dodatnih prilagoditev vrednosti.

Člen 35

Nerealizirani dobički in izgube, merjeni po pošteni vrednosti

Institucije ne izvedejo prilagoditev, da bi iz kapitala izključile nerealizirane dobičke ali izgube, nastale na podlagi vrednotenja svojih sredstev ali obveznosti po pošteni vrednosti, razen v primeru postavk iz člena 33.

Oddelek 3

Odbitki od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izjeme in druge možnosti

Pododdelek 1

Odbitki od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Člen 36

Odbitki od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala

1.   Institucije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbijejo:

(a)

izgube tekočega poslovnega leta;

(b)

neopredmetena sredstva;

(c)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček;

(d)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na podlagi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB): negativne zneske, ki so rezultat izračuna zneskov pričakovane izgube iz členov 158 in 159;

(e)

sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami v bilanci stanja institucije;

(f)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, za katere ima institucija dejansko ali pogojno obveznost nakupa na podlagi obstoječe pogodbene obveznosti;

(g)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, če imajo ti subjekti vzajemen navzkrižni delež v instituciji, za katerega pristojni organ meni, da je bil oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(h)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(i)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo;

(j)

znesek postavk, ki se v skladu s členom 56 odbije od postavk dodatnega temeljnega kapitala v obsegu, ki presega dodatni temeljni kapital institucije;

(k)

znesek izpostavljenosti naslednjih postavk, ki izpolnjujejo pogoje za utež tveganja 1 250 %, kadar institucija namesto uporabe uteži tveganja 1 250 % odbije ta znesek izpostavljenosti od zneska navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(i)

kvalificirani deleži izven finančnega sektorja;

(ii)

pozicije v listinjenju v skladu s členoma 243(1)(b) in 244(1)(b) ter členom 258;

(iii)

proste izročitve v skladu s členom 379(3);

(iv)

pozicije v košarici, za katere institucija ne more določiti uteži tveganja v skladu s pristopom IRB, v skladu s členom 153(8);

(v)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v okviru pristopa notranjih modelov v skladu s členom 155(4).

(l)

vse davčne obremenitve, povezane s postavkami navadnega lastniškega temeljnega kapitala, predvidljive v času izračuna, razen kadar institucija ustrezno prilagodi znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, in zaradi takšnih davčnih obremenitev zmanjša vrednost, do katere se lahko te postavke uporabijo za kritje tveganj ali izgub.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli uporabo odbitkov iz odstavka 1(a), (c), (e), (f), (h), (i) in (l) tega člena ter povezanih odbitkov iz člena 56(a), (c), (d) in (f) in člena 66(a), (c) in (d).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

3.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrste kapitalskih instrumentov finančnih institucij ter, v posvetovanjuz Evropskim nadzornim organom (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (26), zavarovalnic in pozavarovalnic tretjih držav in družb, izključenih iz področja uporabe Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 4 navedene direktive, ki se odbijejo od naslednjih sestavin kapitala:

(a)

postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

postavk dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

postavk dodatnega kapitala.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 37

Odbitek neopredmetenih sredstev

Institucije določijo znesek neopredmetenih sredstev, ki se odbijejo, v skladu z naslednjim:

(a)

znesek, ki se odbije, se zmanjša za znesek z njim povezanih odloženih obveznosti za davek, ki bi se poravnale, če bi bila neopredmetena sredstva oslabljena ali če bi bilo njihovo pripoznanje odpravljeno v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(b)

znesek, ki se odbije, vključuje dobro ime, ki se nanaša na vrednotenje pomembnih naložb institucije.

Člen 38

Odbitek odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček

1.   Institucije določijo znesek odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in jih je treba odbiti v skladu s tem členom.

2.   Razen kadar sta izpolnjena pogoja iz odstavka 3, se izračun zneska odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, ne zmanjša za znesek z njimi povezanih odloženih obveznosti za davek institucije.

3.   Znesek odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, se lahko zmanjša za znesek z njimi povezanih odloženih obveznosti za davek institucije, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

subjekt ima v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo pravno izvršljivo pravico pobotati te odmerjene terjatve za davek z odmerjenimi obveznostmi za davek;

(b)

odložene terjatve za davek in odložene obveznosti za davek se nanašajo na davek odmerjen s strani istega davčnega organa in v povezavi z istim davčnim zavezancem.

4.   Povezane odložene obveznosti za davek institucije, ki se uporabljajo za namene odstavka 3, ne smejo vključevati odloženih obveznosti za davek, ki zmanjšujejo znesek neopredmetenih sredstev ali sredstev pokojninskega sklada z določenimi pravicami, ki jih je treba odbiti.

5.   Znesek povezanih odloženih obveznosti za davek iz odstavka 4 se razporedi na:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, ki se v skladu s členom 48(1) ne odbijejo;

(b)

vse druge odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček.

Institucije razporedijo povezane odložene obveznosti za davek glede na delež odloženih terjatev za davek, nanašajočih se na prihodnji dobiček, ki jih predstavljajo postavke iz točk (a) in (b).

Člen 39

Preplačilo davka, prenos davčne izgube v predhodno obdobje in odložene terjatve za davek, ki se ne nanašajo na prihodnji dobiček

1.   Naslednje postavke se ne odbijejo od kapitala in se zanje uporabi utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno:

(a)

preplačilo davka v tekočem letu s strani institucije;

(b)

davčne izgube institucije v tekočem letu, prenesene v prejšnja leta, ki privedejo do zahtevka ali izkazujejo terjatev do enot centralne ravni držav, regionalne ravni držav ali lokalnega davčnega organa.

2.   Odložene terjatve za davek, ki se ne nanašajo na prihodnji dobiček, so omejene na odložene terjatve za davek, ki izhajajo iz začasnih razlik, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

če institucija poroča izgubo, ko so njeni letni računovodski izkazi uradno potrjeni ali v primeru likvidacije ali v primeru insolventnosti institucije, so takoj avtomatično in obvezno nadomeščeni z dobropisom na že plačane davke;

(b)

institucija ima v skladu z veljavnim nacionalnim davčnim pravom možnost pobota dobropis na že plačane davke iz točke (a) s katero koli obveznostjo za davek institucije ali katere koli družbe, ki je na podlagi tega prava za davčne namene vključeno v isto konsolidacijo kot ta institucija, ali katere koli druge družbe, ki je predmet nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)

kadar znesek dobropis na že plačane davke iz točke (b) presega obveznosti za davek iz te točke, se vsak tak presežek nemudoma nadomesti z neposredno terjatvijo do enot centralne ravni države članice, v kateri ima institucija sedež.

Institucije za odložene terjatve za davek uporabijo utež tveganja 100 %, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a),(b) ali (c).

Člen 40

Odbitek negativnih zneskov, ki so rezultat izračuna zneskov pričakovane izgube

Znesek, ki se odbije v skladu s členom 36(1)(d), se ne zmanjša zaradi povečanja odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček, ali drugega dodatnega davčnega učinka, ki bi se lahko pojavil, če bi rezervacije dosegle raven pričakovanih izgub iz oddelka 3 poglavja 3 naslova I.

Člen 41

Odbitek sredstev pokojninskega sklada z določenimi pravicami

1.   Za namene člena 36(1)(e) se znesek sredstev pokojninskega sklada z določenimi pravicami, ki se odbije, zmanjša za:

(a)

znesek katerih koli povezanih odloženih obveznosti za davek, ki bi se lahko poravnale, če bi bila sredstva oslabljena ali če bi se odpravilo njihovo pripoznanje v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(b)

znesek sredstev v pokojninskem skladu z določenimi pravicami, ki jih lahko institucija neomejeno uporablja, če je predhodno dobila dovoljenje pristojnega organa. Sredstva, uporabljena za zmanjšanje zneska, ki se odbije, dobijo utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli merila, v skladu s katerimi pristojni organ dovoli instituciji, da zmanjša znesek sredstev v pokojninskem skladu z določenimi pravicami, kot je opredeljeno v odstavku 1(b).

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 42

Odbitek deležev v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Institucije za namene člena 36(1)(f) izračunajo deleže v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

dolge in kratke pozicije so v isti osnovni izpostavljenosti ter kratke pozicije ne vključujejo tveganja nasprotne stranke;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz deležev vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

dolge in kratke pozicije so v istih osnovnih indeksih;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi.

Člen 43

Pomembna naložba v subjekt finančnega sektorja

Za namene odbitka v skladu s členom 36 ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

institucija ima v lasti več kot 10 % instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih izda zadevni subjekt;

(b)

institucija je tesno povezana z zadevnim subjektom in ima v lasti instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala izdane s strani zadevnega subjekta;

(c)

institucija ima v lasti instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izdane s strani zadevnega subjekta, pri čemer subjekt ni vključen v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, ampak je vključen v isto računovodsko konsolidacijo kot institucija za namene finančnega poročanja v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

Člen 44

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke iz člena 36(1)(g), (h) in (i) v skladu z naslednjim:

(a)

deleži v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala in drugih kapitalskih instrumentih subjektov finančnega sektorja se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Člen 45

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Institucije izvedejo odbitke iz člena 36(1)(h) in (i) v skladu z naslednjim:

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na osnovi neto dolge pozicije v isti osnovni izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

zapadlost kratke pozicije sovpada z zapadlostjo dolge pozicije ali pa ima preostalo zapadlost vsaj eno leto;

(ii)

kratke in dolge pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da izračunajo osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

Člen 46

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektu finančnega sektorja

1.   Institucije za namene člena 33(1)(h) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presegajo 10 % skupnega zneska postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

odbitkov iz člena 36(1)(a) do (g), točk (k)(ii) do(v) in točke (l), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v kapitalske instrumente teh subjektov finančnega sektorja.

2.   Institucije iz zneska iz odstavka 1(a) in izračuna faktorja iz odstavka 1(b) izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

3.   Znesek, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, se porazdeli med vse instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Institucije določijo obseg deležev instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki ga predstavljajo vsi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

4.   Znesek deležev iz člena 36(1)(h), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i) do (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

5.   Institucije določijo obseg deležev kapitalskih instrumentov, ki se jim dodeli utež tveganja/, tako da znesek iz točke (a) delijo z zneskom iz točke (b):

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(i)

skupni znesek instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(ii)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe.

Člen 47

Odbitek deležev v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, kadar ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja

Za namene člena 36(1)(i) so iz ustreznega zneska, ki se odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izključene pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnihinstrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj, pri čemer se ta znesek določi v skladu s členoma 44 in 45 ter pododdelkom 2.

Pododdelek 2

Izvzetja iz odbitka od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala in druge možnosti

Člen 48

Pragovna izvzetja iz odbitka od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala

1.   Institucijam pri odbitkih zahtevanih v skladu s členom 36(1)(c) in (i) ni treba odbiti zneskov postavk iz točk (a) in (b) tega odstavka, katerih celotni seštevek je enak ali manjši od pragovnega zneska iz odstavka 2.:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik ter je njihov celotni seštevek enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (h), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(b)

če ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja, neposredni, posredni in sintetični deleži te institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala teh subjektov, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (h), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik.

2.   Za namene odstavka 1 je pragovni znesek enak znesku iz točke (a) tega odstavka, pomnoženem z odstotkom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

preostali znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, potem ko so bile v celoti opravljene prilagoditve in odbitki iz členov od 32 do 36 in ne da bi se uporabilo izvzetje iz odbitka, opredeljeno v temu členu;

(b)

17,65 %.

3.   Institucija za namene odstavka 1 določi obseg odloženih terjatev za davek v skupnem znesku postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga ni treba odbiti, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka deli z zneskom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije;

(b)

vsota naslednjega:

(i)

zneska iz točke (a);

(ii)

zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v kapitalske instrumente subjektov finančnega sektorja, v katerih ima institucija pomembno naložbo, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije.

Delež pomembnih naložb v skupnem znesku postavk, ki ga ni treba odbiti, je enak ena minus razmerje iz prvega pododstavka.

4.   Zneskom postavk, ki se ne odbijejo v skladu z odstavkom 1, se dodeli utež tveganja 250 %.

Člen 49

Zahteva po odbitku,v primeru konsolidacije, dopolnilnega nadzora ali institucionalne sheme za zaščito vlog

1.   Pri izračunu kapitala na posamični, subkonsolidirani in konsolidirani podlagi lahko pristojni organi, kadar od institucij zahtevajo ali jim dovolijo, da uporabijo metodo 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, institucijam dovolijo, da ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente subjekta finančnega sektorja, v kateri ima nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma ima institucija pomembno naložbo, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (e) tega odstavka:

(a)

subjekt finančnega sektorja je zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding;

(b)

zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding je vključena v isti dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES kot nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma institucija, ki ima ima delež;

(c)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnih organov;

(d)

pristojni organi pred izdajo dovoljenja iz točke (c) preverijo in nato redno preverjajo, da je raven integriranega upravljanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol subjekta, ki bi bil zajet v konsolidacijo v skladu z metodo 1, 2 ali 3,ustrezna;

(e)

deleži v subjektu pripadajo enemu od naslednjih:

(i)

nadrejeni kreditni instituciji;

(ii)

nadrejenemu finančnemu holdingu;

(iii)

nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu;

(iv)

instituciji;

(v)

podrejeni družbi enega od subjektov iz točk (i) do (iv), ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Izbrana metoda se ves čas dosledno uporablja.

2.   Pri izračunu kapitala na posamični in subkonsolidirani podlagi institucije, ki so predmet nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente izdanes strani subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v konsolidirani nadzor, razen če pristojni organi za posebne namene, zlasti za strukturno ločitev bančnih dejavnosti in načrtovanje reševanja, določijo, da so ti odbitki zahtevani za namen nadzora na posamični ali subkonsolidirani podlagi.

Uporaba pristopa iz prvega pododstavka ne povzroči nesorazmernih negativnih učinkov na celoto ali dele finančnega sistema v drugih državah članicah ali v vsej Uniji in ne oblikuje ali ustvari ovire za delovanje notranjega trga.

3.   Pristojni organi lahko za namene izračuna kapitala na posamični ali subkonsolidirani podlagi institucijam dovolijo, da ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente v naslednjih primerih:

(a)

kadar ima institucija delež v drugi instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točk (i) do (v);

(i)

institucije spadajo v isto institucionalno shemo za zaščito vlog iz člena 113(7);

(ii)

pristojni organi so podelili dovoljenje iz člena 113(7);

(iii)

izpolnjeni so pogoji iz člena 113(7);

(iv)

institucionalna shema za zaščito vlog pripravi konsolidirano bilanco stanja iz člena 113(7)(e) ali, kadar ji ni treba pripraviti konsolidiranih računovodskih izkazov, razširjen zbirni izračun, ki je po mnenju pristojnih organov ustrezen in enakovreden določbam Direktive 86/635/EGS, ki vključuje nekatere prilagoditve določb Direktive 83/349/EGS ali Uredbe (ES) št. 1606/2002, ki urejata konsolidirane računovodske izkaze skupin kreditnih institucij. Enakovrednost tega razširjenega zbirnega izračuna preveri in potrdi zunanji revizor, zlasti to, da sta večkratna uporaba sestavin, ki so primerne za izračun kapitala kakor tudi vsako neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog, izključena iz izračuna. O konsolidirani bilanci stanja ali razširjenem zbirnem izračunu se pristojnim organom poroča najmanj tako pogosto, kot je določeno v členu 99;

(v)

institucije, ki so vključene v institucionalno shemo za zaščito vlog, skupaj na konsolidirani podlagi ali na podlagi razširjenega zbirnega izračuna izpolnjujejo zahteve iz člena 92 in o izpolnjevanju teh zahtev še naprej poročajo v skladu s členom 99. V okviru institucionalne sheme za zaščito vlog odbitek deleža pravic zadružnih članov ali pravnih subjektov, ki niso člani institucionalne sheme za zaščito vlog, ni potreben, če sta odpravljena večkratna uporaba sestavin, ki so primerne za izračun kapitala, kakor tudi vsako neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog in manjšinskim delničarjem, kadar je ta institucija.

(b)

kadar ima regionalna kreditna institucija delež v svoji centralni ali drugi regionalni kreditni instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točke (a)(i) do (v).

4.   Deleži, ki se v skladu z odstavki 1, 2 ali 3 ne odbijejo, se štejejo za izpostavljenosti in se zanje uporabi utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

5.   Kadar institucija uporablja metodo 1 ali 2 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, razkrije dopolnilno kapitalsko zahtevo in količnik kapitalske ustreznosti finančnega konglomerata, izračunanima v skladu s členom 6 in Prilogo I k tej direktivi.

6.   EBA, EIOPA in Evropski nadzorni organ (Evropski organ za verdnostne papirje) (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Svet az dne 24. novembra 2010 (27) prek Skupnega odbora pripravijo osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih za namene tega člena opredelijo pogoje uporabe metod izračuna iz dela II Priloge I Direktive 2002/87/ES za namene drugih možnosti odbitka iz odstavka 1tega člena.

EBA, EIOPA in ESMA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predložijo do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členiv 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Oddelek 4

Navaden lastniški temeljni kapital

Člen 50

Navaden lastniški temeljni kapital

Navaden lastniški temeljni kapital institucije je sestavljen iz postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala po uporabi prilagoditev iz členov 32 do 35, odbitkov v skladu s členom 36 ter izvzetij in drugih možnosti iz členov 48, 49 in 79.

POGLAVJE 3

Dodatni temeljni kapital

Oddelek 1

Postavke in instrumenti dodatnega temeljnega kapitala

Člen 51

Postavke dodatnega temeljnega kapitala

Postavke dodatnega temeljnega kapitala zajemajo:

(a)

kapitalske instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz člena 52(1);

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a).

Instrumenti iz točke (a) se ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

Člen 52

Instrumenti dodatnega temeljnega kapitala

1.   Kapitalski instrumenti se štejejo za instrumente dodatnega temeljnega kapitala le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

instrumenti so izdani in vplačani;

(b)

instrumenti niso kupljeni s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

družbe, v kateri ima institucija udeležbo v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(c)

nakup instrumentov ni posredno ali neposredno financiran s strani institucije;

(d)

instrumenti so v primeru insolventnosti institucije podrejeni instrumentom dodatnega kapitala;

(e)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatev pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njene podrejene družbe;

(iii)

nadrejenega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(iv)

mešanega poslovnega holding ali njegove podrejene družbe;

(v)

mešanega finančnega holdinga in njegove podrejene družbe;

(vi)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk (i) do (v);

(f)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru nesolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost pri poplačilu instrumenta;

(g)

instrumenti so trajniin določbe, ki jih urejajo, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da jih odkupi;

(h)

če določbe, ki urejajo instrumente, vključujejo eno ali več opcij odpoklica, se lahko opcija odpoklica uveljavi izključno po diskrecijski presoji izdajatelja;

(i)

instrumenti se lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 77 in ne prej kot pet let po datumu izdaje, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 78(4);

(j)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bi instrumenti bili ali da bi lahko bili odpoklicani, odkupljeni ali izplačani, in tudi institucija tega na noben način ne navaja, razen v naslednjih primerih:

(i)

likvidacija institucije;

(ii)

diskrecijska izplačila instrumentov ali drugi diskrecijski načini zmanjšanja kapitala, kadar institucija dobi predhodno dovoljenje pristojnega organa v skladu s členom 77;

(k)

institucija eksplicitno ali implicitno ne navaja, da bi se pristojni organ strinjal z zahtevo za odpoklic, odkup ali izplačilo instrumentov;

(l)

razdelitve po instrumentih izpolnjujejo naslednje pogoje:

(i)

izplačajo se iz razpoložljivih sredstev;

(ii)

raven razdelitve po instrumentih se ne spremeni na podlagi bonitete institucije ali njene nadrejene osebe;

(iii)

določbe, ki urejajo instrumente, instituciji omogočajo polno diskrecijsko presojo, da lahko kadar koli prekliče razdelitev po instrumentih za neomejeno obdobje in na nekumulativni podlagi,in institucija lahko brez omejitev uporablja ta preklicane razdelitve za izpolnitev svojih obveznosti, ko te zapadejo;

(iv)

preklic razdelitve ne pomeni nastopa dogodka neplačila institucije;

(v)

preklic razdelitve ne pomeni nobenih omejitev za institucijo;

(m)

instrumenti ne prispevajo k vzpostavitvi obveznosti, da presegajo njena sredstva, če takšna ugotovitev predstavlja preskus insolventnosti v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(n)

v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, se ob nastopu sprožilnega dogodka trajno ali začasno odpiše znesek glavnice instrumenta ali se instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(o)

določbe, ki urejajo instrumente, ne vključujejo nobene značilnosti, ki bi lahko ovirala dokapitalizacijo institucije;

(p)

kadar instrumenti niso izdani neposredno s strani institucije, morata biti izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

instrumenti so izdani preko subjekta, vključenega v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(ii)

prihodki so takoj in brez omejitev razpoložljivi navedeni instituciji v obliki, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka,.

Pogoj iz točke (d) prvega pododstavka se šteje za izpolnjenega, ne glede na to, da so instrumenti na podlagi člena 484(3) vključeni v dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, pod pogojem, da se obravnavajo pari passu.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

obliko in naravo spodbud za odkup;

(b)

naravo vsakega zvišanja vrednosti glavnice instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki sledi začasnemu odpisu vrednosti glavnice;

(c)

postopke in časovni okvir za:

(i)

opredelitev, da je nastopil sprožilni dogodek;

(ii)

zvišanje vrednosti glavnice instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki sledi začasnemu odpisu vrednosti glavnice;

(d)

značilnosti instrumentov, ki bi lahko ovirale dokapitalizacijo institucije;

(e)

uporabo subjektov s posebnim namenom za posredno izdajo kapitalskih instrumentov.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februarja 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 53

Omejitve vezane na preklic razdelitve po instrumentih dodatnega temeljnega kapitala in značilnosti, ki bi lahko ovirale dokapitalizacijo institucije

Za namene člena 52(1)(l)(v) in (o) določbe, ki urejajo instrumente dodatnega temeljnega kapitala, še zlasti ne vključujejo naslednje:

(a)

zahteve za razdelitev po instrumentih, če je izvršena razdelitev na instrument institucije, ki je enakovreden instrumentu dodatnega temeljnega kapitala ali mu je podrejen, vključno z instrumentom navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

zahteve za preklic izplačil donosov po instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, če se ne opravi izplačilo donosov na zadevne instrumenta dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

obveznosti, da se izplačilo obresti ali dividende nadomesti z izplačilom v kateri koli drugi obliki. Ta obveznost za institucijo drugače ne velja.

Člen 54

Odpis ali konverzija instrumentov dodatnega temeljnega kapitala

1.   Za namene člena 52(1)(n) se za instrumente dodatnega temeljnega kapitala uporabljajo naslednje določbe:

(a)

sprožilni dogodek nastopi, ko je količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije iz člena 92(1)(a) nižji od katere koli naslednje vrednosti:

(i)

5,125 %;

(ii)

raven višja od 5,125 %, če tako določi institucija in je navedena v določbah, ki urejajo instrument;

(b)

institucije lahko v določbah, ki urejajo instrument, poleg sprožilnega dogodka iz točke (a) določijo še enega ali več sprožilnih dogodkov;

(c)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se te instrumente ob nastopu sprožilnega dogodka konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, je v teh določbah predpisano eno od naslednjega:

(i)

stopnja te konverzije in omejitev dovoljenega zneska konverzije ali

(ii)

obseg, v katerem se bodo instrumenti konvertirali v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(d)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se ob nastopu sprožilnega dogodka odpiše njihova vrednost glavnice, ta odpis zmanjša vse naslednje:

(i)

znesek terjatve imetnika instrumenta v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije;

(ii)

znesek, ki ga je treba plačati v primeru odpoklica ali odkupa instrumenta;

(iii)

izplačila donosov po instrumentu.

2.   Z odpisom vrednosti ali konverzijo instrumenta dodatnega temeljnega kapitala se v skladu z veljavnim računovodskim okvirom ustvarijo postavke, ki se štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

3.   Znesek instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki se prizna v postavkah dodatnega temeljnega kapitala, je omejen na minimalni znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki bi bil ustvarjen, če bi bila vrednost glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v celoti odpisana ali konvertirana v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

4.   Celotni znesek instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki ga je treba ob nastopu sprožilnega dogodka odpisati ali konvertirati, ni manjši kot nižje izmed naslednjih zneskov:

(a)

znesek, ki je potreben za popolno vzpostavitev količnika navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije na raven 5,125 %;

(b)

celotna vrednost glavnice instrumenta.

5.   Institucije ob nastopu sprožilnega dogodka:

(a)

nemudoma obvestijo pristojne organe;

(b)

obvestijo imetnike instrumentov dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

brez odlašanja, vendar najpozneje v enem mesecu, odpišejo vrednost glavnice instrumentov ali instrumente konvertirajo v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu z zahtevo iz tega člena.

6.   Institucija, ki izdaja instrumente dodatnega temeljnega kapitala, ki se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo v navadni lastniški temeljni kapital, zagotovi, da njen odobreni delniški kapital stalno zadošča za konverzijo vseh takšnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v delnice, če nastopi sprožilni dogodek. Vsa potrebna dovoljenja se pridobijo na datum izdaje takšnih konvertibilnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala. Institucija ves čas razpolaga s potrebnim predhodnim dovoljenjem za izdajo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, v katere se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo takšni instrumenti dodatnega temeljnega kapitala.

7.   Institucija, ki izdaja instrumente dodatnega temeljnega kapitala, ki se ob nastopu sprožilnega dogodka konvertirajo v navadni lastniški temeljni kapital, zagotovi, da v njeni ustanovni listini ali njenem statutu ali drugih pravnih ali pogodbenih ureditvah ni postopkovnih ovir za navedeno konverzijo.

Člen 55

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente dodatnega temeljnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 52(1) za instrument dodatnega temeljnega kapitala velja naslednje:

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument dodatnega temeljnega kapitala;

(b)

del vplačanega presežka kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke dodatnega temeljnega kapitala.

Oddelek 2

Odbitki od postavk dodatnega temeljnega kapitala

Člen 56

Odbitki od postavk dodatnega temeljnega kapitala

Institucije od postavk dodatnega temeljnega kapitala odbijejo:

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti dodatnega temeljnega kapitala, ki bi jih institucija morda bila dolžna kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(c)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki se določi v skladu s členom 60, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumentih dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

(e)

znesek postavk, ki se v skladu s členom 66 odbije od postavk dodatnega kapitala, v obsegu, ki presega dodatni kapital institucije;

(f)

vse davčne obremenitve, povezane s postavkami dodatnega temeljnega kapitala predvidljive v času izračuna, razen kadar institucija ustrezno prilagodi znesek postavk dodatnega temeljnega kapitalain se zaradi teh davčnih obremenitev zmanjša vrednost, do katere se te postavke lahko uporabijo za kritje tveganj in izgub.

Člen 57

Odbitek deležev v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala

Institucije za namene člena 56(a) deleže v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

dolge in kratke pozicije so v isti osnovni izpostavljenosti ter kratke pozicije ne vključujejo tveganja nasprotne stranke;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje ali v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih dodatnega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz deležev vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih dodatnega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

dolge in kratke pozicije so v istih osnovnih indeksih;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi.

Člen 58

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 56(b), (c) in (d), v skladu z naslednjim:

(a)

deleži v instrumentih dodatnega temeljnega kapitala se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente dodatnega temeljnega kapitala.

Člen 59

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 56(c) in (d), v skladu z naslednjim:

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na podlagi neto dolge pozicije v iste osnovne izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

zapadlost kratke pozicije sovpada z zapadlostjo dolge pozicije ali ima preostalo zapadlosti vsaj eno leto;

(ii)

dolga in kratka pozicija sta oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da izračunajo osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

Člen 60

Odbitek deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektu finančnega sektorja

1.   Institucije za namene člena 56(c) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (g), točk (k)(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumentih dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

2.   Institucije iz zneska iz odstavka 1(a) in izračuna faktorja iz odstavka 1(b) izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

3.   Znesek, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, se porazdeli med vse instrumente dodatnega temeljnega kapitala. Znesek, ki se odbije od vsakega instrumenta dodatnega temeljnega kapitala v skladu z odstavkom 1 se izračuna tako, da se znesek iz točke (a) tega odstavka pomnoži z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(i)

skupni znesek dodatnega temeljnega kapitala;

(ii)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe.

4.   Znesek deležev iz člena 53(c), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i), (ii) in (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

5.   Institucije določijo obseg deležev kapitalskih instrumentov, ki se jim dodeli utež tveganja, tako da znesek iz točke (a) delijo z zneskom iz točke (b):

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(i)

skupni znesek instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(ii)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe.

Oddelek 3

Dodatni Temeljni Kapital

Člen 61

Dodatni temeljni kapital

Dodatni temeljni kapital institucije je sestavljen iz postavk dodatnega temeljnega kapitala po odbitku postavk iz člena 56 in uporabi člena 79.

POGLAVJE 4

Dodatni kapital

Oddelek 1

Postavke in instrumenti dodatnega kapitala

Člen 62

Postavke dodatnega kapitala

Postavke dodatnega kapitala zajemajo:

(a)

kapitalske instrumente in podrejeni dolgovi, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a);

(c)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3: splošni popravekzaradi kreditnega tveganja, brez upoštevanja davčnih učinkov, v višini do 1,25 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3;

(d)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 3 naslova II dela 3: pozitivni zneskibrez upoštevanja davčnih učinkov, ki so rezultat izračuna iz členov 158 in 159, v višini do 0,6 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi poglavja 3 naslova II dela 3.

Postavke iz točke (a) se ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega temeljnega kapitala.

Člen 63

Instrumenti dodatnega kapitala

Kapitalski instrumenti in podrejeni dolgovi štejejo za instrumente dodatnega kapitala, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

instrumenti so izdani oziroma podrejeni dolgovi so dodeljeni, kot je ustrezno, in v celoti vplačani;

(b)

instrumenti niso kupljeni oziroma podrejeni dolgovi niso dodeljeni, kot je ustrezno, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

družbe, v kateri ima institucija udeležbo v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(c)

nakup instrumentov ali dodelitev podrejenih dolgov, kot je ustrezno, ni neposredno ali posredno financiran s strani institucije;

(d)

terjatev na znesku glavnice instrumentov v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, ali terjatev na znesku glavnice podrejenih dolgov v skladu z določbami, ki urejajo podrejene dolgove, kot je ustrezno, je v celoti podrejena terjatvam vseh nepodrejenih upnikov;

(e)

instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)

institucije ali njene podrejene družbe;

(ii)

nadrejene osebe institucije ali njene podrejene družbe;

(iii)

nadrejenega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(iv)

mešanega poslovnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(v)

mešanega finančnega holdinga ali njegove podrejene družbe;

(vi)

katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk (i) do (v);

(f)

za instrumente ali podrejene dolgove, kot je ustrezno, ne velja nobena ureditev, ki kakor koli izboljšuje prednost pri poplačilu terjatev v okviru instrumentov ali podrejenih dolgov;

(g)

originalna zapadlost instrumentov ali podrejenih dolgov kot je ustrezno, je najmanj 5 let;

(h)

določbe, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da odkupi ali odplača, kot je ustrezno, njihovo vrednost glavnice pred zapadlostjo,;

(i)

če instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, vključujejo eno ali več opcij odpoklica ali opcije predčasnega odplačila, kot je ustrezno, se opcije uveljavijo izključno po diskrecijski presoji izdajatelja ali dolžnika;

(j)

instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, se lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo ali predčasno odplačajo le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 77 in šele po petih letih od datuma izdaje oziroma dodelitve, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 78(4),;

(k)

v določbah, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bo oziroma bi lahko institucija instrumente ali podrejene dolgove odpoklicala, odkupila, izplačala, ali predčasno odplačala, kot je ustrezno, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja;

(l)

določbe, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, imetniku ne dajejo pravice, da pospeši prihodnja izplačila obresti ali glavnice, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije;

(m)

raven izplačil obresti ali dividend, kot je ustrezno, se za instrumente oziroma podrejene dolgove ne spremeni na podlagi bonitete institucije ali njene nadrejene osebe;

(n)

kadar instrumenti niso izdani neposredno s strani institucije ali neposredno ne prejme podrejenih dolgov, kot je ustrezno, morata biti izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

instrumenti so izdani ali podrejeni dolgovi so prejeti, kot je ustrezno, preko subjekta vključenega v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1,

(ii)

prihodki so takoj in brez omejitev razpoložljivi instituciji v obliki, ki izpolnjuje pogoje iz tega odstavka.

Člen 64

Amortizacija instrumentov dodatnega kapitala

Obseg, v katerem se instrumenti dodatnega kapitala štejejo za postavke dodatnega kapitala v zadnjih petih letih zapadlosti instrumentov, se izračuna tako, da se rezultat izračuna iz točke (a) pomnoži z zneskom iz točke (b) na naslednji način:

(a)

nominalni znesek instrumentov ali podrejenih dolgov na prvi dan zadnjega petletnega obdobja njegove pogodbene zapadlosti, deljen s številom koledarskih dni v zadevnem obdobju;

(b)

število preostalih koledarskih dni pogodbene zapadlosti instrumentov ali podrejenih dolgov.

Člen 65

Posledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev za instrumente dodatnega kapitala

Ob prenehanju izpolnjevanja pogojev iz člena 63 za instrumente dodatnega kapitala velja naslednje:

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument dodatnega kapitala;

(b)

del vplačanega presežka kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke dodatnega kapitala.

Oddelek 2

Odbitki od postavk dodatnega kapitala

Člen 66

Odbitki od postavk dodatnega kapitala

Od postavk dodatnega kapitala se odbijejo:

(a)

neposredni, posredni in sintetični deleži institucije v lastne instrumente dodatnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti dodatnega kapitala, ki bi jih institucija morda bila dolžna kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)

neposredni, posredni in sintetični deleži v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(c)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki se določi v skladu s členom 0, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)

neposredni, posredni in sintetični deleži institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

Člen 67

Odbitek deležev v lastne instrumente dodatnega kapitala

Institucije za namene točke (a) člena 66 deleže izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

dolge in kratke pozicije so v istiosnovni izpostavljenosti ter kratke pozicije ne vključujejo tveganja nasprotne stranke;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov dodatnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih dodatnega kapitala, vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih dodatnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke;

(i)

dolge in kratke pozicije so v istih osnovnih indeksih;

(ii)

dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi.

Člen 68

Odbitek deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja in vzajemen navzkrižni delež institucije, oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 66(b), (c) in (d), v skladu z naslednjim:

(a)

deleži v instrumentih dodatnega kapitala se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

deleži v zavarovalniških postavkah lastnih sredstev drugega reda in zavarovalniških postavkah lastnih sredstev tretjega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente dodatnega kapitala.

Člen 69

Odbitek deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja

Institucije izvedejo odbitke, ki jih določa člen 66(c) in (d), v skladu z naslednjim:

(a)

deleže v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na osnovi neto dolge pozicije v isti osnovni izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

zapadlost kratke pozicije sovpada z zapadlostjo dolge pozicije ali pa ima preostalo zapadlost vsaj eno leto;

(ii)

kratke in dolge pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da vpogledajo v osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

Člen 70

Odbitek instrumentov dodatnega kapitala, kadar institucija nima pomembne naložbe v relevatnem subjektu

1.   Institucije za namene člena 66(c) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako, da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

(i)

členov 32 do 35;

(ii)

točk (a) do (g), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), razen zneska, ki se odbije, za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)

členov 44 in 45;

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

2.   Institucije iz zneska iz odstavka 1(a) in izračuna faktorja iz odstavka 1(b) izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

3.   Znesek, ki se v skladu z odstavkom 1 odbije se porazdeli med vse instrumente dodatnega kapitala. Institucije določijo znesek deležev instrumentov dodatnega kapitala, ki se odbije, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)

skupni znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(i)

skupni znesek instrumenta dodatnega kapitala;

(ii)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe.

4.   Znesek deležev iz člena 66(1)(c), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i) do (iii), se ne odbije in je predmet ustrezne uteži tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

5.   Institucije določijo obseg deležev kapitalskih instrumentov, ki se jim dodeli utež tveganja/, tako da znesek iz točke (a) delijo z zneskom iz točke (b):

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(i)

skupni znesek instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(ii)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe.

Oddelek 3

Dodatni kapital

Člen 71

Dodatni kapital

Dodatni kapital institucije je sestavljen iz postavk dodatnega kapitala institucije po odbitkih iz člena 66 in uporabi člena 79.

POGLAVJE 5

Kapital

Člen 72

Kapital

Kapital institucije sestavlja vsota njenega temeljnega in dodatnega kapitala.

POGLAVJE 6

Splošne zahteve

Člen 73

Razdelitve pri kapitalskih instrumentih

1.   Kapitalski instrumenti, za katere ima institucija izključno diskrecijsko presojo odločati o izplačilu donosov v obliki, ki niv denar ali v obliki kapitalskega instrumenta, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, če institucija ni pridobila predhodnega dovoljenja pristojnih organov.

2.   Pristojni organi dajo dovoljenje iz odstavka 1 le, če menijo, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa ne bi negativno vplivala na zmožnost institucije, da prekliče izplačila po instrumentu;

(b)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa ne bi negativno vplivala na zmogljivosti instrumenta za pokrivanje izgub;

(c)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa tudi sicer ne bi zmanjšala kakovosti kapitalskega instrumenta.

3.   Kapitalski instrumenti, za katere ima pravna oseba, ki ni institucija, ki jih je izdala, diskecijsko presojo odločiti ali zahtevti izplačilo donos v obliki, ki ni denar ali v obliki kapitalskega instrumenta, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

4.   Institucije lahko uporabijo splošni tržni indeks kot eno izmed podlag za določitev ravni izplačil donosa na instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala.

5.   Odstavek 4 se ne uporablja, kadar je institucija referenčna subjekt v tem splošnem tržnem indeksu, razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija meni, da gibanje tega splošnega tržnega indeksa ni v pomembni korelaciji z boniteto institucije, njene nadrejene institucije ali nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega poslovnega holdinga;

(b)

pristojni organ ni prišel do drugačne ugotovitve, kot je navedeno v točki (a).

6.   Institucije poročajo o splošnih tržnih indeksih, na katere se sklicujejo njihovi kapitalski instrumenti, in jih razkrijejo.

7.   EBA oblikuje osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, v skladu s katerimi se indeksi štejejo za splošne tržne indekse za namene odstavka 4.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 74

Deleži v kapitalskih instrumentih nadzorovanih subjektov finančnega sektorja, ki se ne štejejo za regulativni kapital

Institucije ne odbijejo od nobene sestavine kapitala neposrednih, posrednih ali sintetičnih deležev v kapitalskih instrumetnih, ki jih izdajo nadzorovani subjektie finančnega sektorja, ki se ne štejejo za regulativni kapital zadevnega subjekta. Institucije za takšne deleže uporabijo utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

Člen 75

Zahteve glede odbitkov in zapadlosti kratkih pozicij

Šteje se, da so zahteve glede zapadlosti kratkih pozicij iz točke (a) člena 45, točke (a) člena 59 in točke (a) člena 69 pri obstoječih pozicijah izpolnjene, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija ima pogodbeno pravico do prodaje varovane dolge pozicije nasprotni stranki, ki zagotavlja varovanje, na določen dan v prihodnosti;

(b)

nasprotna stranka, ki instituciji zagotavlja varovanje, je pogodbeno zavezana, da od institucije na ta določeni dan v prihodnosti odkupi dolgo pozicijo iz točke (a).

Člen 76

Deleži kapitalskih instrumentov v indeksu

1.   Institucije lahko za namenetočke (a) člena 42, točke (a) člena 45, točke (a) člena 57, točke (a) člena 59, točke (a) člena 67 in točke (a) člena 69 znesek dolgih pozicij v kapitalskem instrumentu zmanjšajo za del indeksa, ki ga predstavlja ista varovana osnovna izpostavljenost, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

varovana dolga pozicija in kratka pozicija v indeksu, ki se uporablja za varovanje te dolge pozicije, sta obe vključeni v trgovalno knjigo ali v netrgovalno knjigo;

(b)

poziciji iz točke (a) sta merjeni po pošteni vrednosti v bilanci stanja institucije;

(c)

kratka pozicija iz točke (a) se v skladu s procesi notranjih kontrol institucije šteje za uspešno varovanje;

(d)

pristojni organi ocenijo ustreznost procesov kontrol iz točke (c) vsaj enkrat letno in se prepričajo, da bodo ustrezni tudi v prihodnje.

2.   Če je pristojni organ izdal predhodno dovoljenje, lahko institucija uporabi konservativno oceno osnovne izpostavljenosti institucije do kapitalskih instrumentov, vključenih v indekse, kot alternativo izračunu svoje izpostavljenosti do postavk iz točke (a) in/ali točke (b):

(a)

lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki so vključeni v indekse;

(b)

instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v indekse.

3.   Pristojni organi izdajo dovoljenje iz odstavka 2 le, kadar jim institucija zadovoljivo dokaže, da bi spremljanje osnovne izpostavljenosti do postavk iz točk(a) ali (b) odstavka 2, kakor je ustrezno, zanjo pomenilo operativno obremenitev.

4.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

kdaj so ocene, ki se uporabijo namesto izračuna osnovne izpostavljenosti iz odstavka 2 dovolj konservativne;

(b)

pomen operativne obremenitve za namene odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 77

Pogoji za zmanjšanje kapitala

Institucija potrebuje predhodno dovoljenje pristojnega organa za eno ali oboje od naslednjega:

(a)

zmanjšanje, odkup ali izplačilo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala institucija, na način, ki je dovoljen na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje;

(b)

izvedba odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačilainstrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, kot je ustrezno, pred datumom njihove pogodbene zapadlosti.

Člen 78

Dovoljenje nadzornika za zmanjšanje kapitala

1.   Pristojni organ izda instituciji dovoljenje za zmanjšanje, izplačilo, odpoklic ali odkup, instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

institucija pred ali istočasno z aktivnostjo iz člena 77, instrumente iz člena 77 nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

institucija je pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da bi kapital institucije po zadevni aktivnosti presegel zahteve iz člena 92(1) te uredbe in zahteve po skupnem blažilniku, kakor je opredljena v točki (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU v obsegu, ki ga lahko pristojni organ oceni kot potrebnega na podlagi člena 104(3) Direktive 2013/36/EU.

2.   Pristojni organi pri ocenjevanju vzdržnosti nadomestnih instrumentov za dohodkovno zmogljivost institucije iz točke (a) odstavka 1 preučijo, v kolikšni meri bi bili nadomestni kapitalski instrumenti dražji za institucijo od tistih, ki bi jih nadomestili.

3.   Kadar institucija izvede aktivnost iz člena 77(a) in veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje zavrnitev odkupa instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 27, lahko pristojni organ opusti pogoje iz odstavka 1 tega člena, če zahteva, da institucija ustrezno omeji odkup teh instrumentov.

4.   Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala odkupijo prej kot pet let od datuma izdaje le, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 ter točk (a) in (b) iz tega odstavka:

(a)

spremeni se regulativna razvrstitev teh instrumentov, ki bi verjetno povzročila njihovo izključitev iz kapitala ali prerazvrstitev v kategorijo kapitala nižje kakovosti, hkrati pa sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)

po mnenju pristojnega organa obstaja zadostna gotovost, da bo do takšne spremembe prišlo;

(ii)

institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da regulativne prerazvrstive teh instrumentov ni bilo mogoče razumno predvideti ob njihovi izdaji;

(b)

spremeni se veljavna davčna obravnava teh instrumentov, za katero institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da je ta pomembna in da je ob izdaji instrumentov ni bilo mogoče razumno predvideti.

5.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli naslednje:

(a)

pomen vzdržnosti za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

ustrezno podlago za omejitev odkupa iz odstavka 2;

(c)

postopek in zahteve po podatkih v zvezi z zahtevkom institucije za dovoljenje pristojnega organa za izvedbo aktivnosti iz člena 77, vključno s postopkom, ki se uporabi v primeru odkupa delnic, izdanih članom zadružnih institucij, in rokom za obdelavo takega zahtevka.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 79

Začasna opustitev odbitka od kapitala

1.   Kadar institucija v subjektu finančnega sektorja začasno pridobi ali dodeli kapitalske instrumente in podrejene dolgove, kakor je ustrezno, ki se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, in pristojni organ te deleže obravnava kot finančno pomoč za reorganizacijo in ohranitev tega subjekta, lahko pristojni organ začasno opusti uporabo določb glede odbitkov, ki bi se sicer uporabljale za navedene instrumente.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pojem "začasno" za namene odstavka 1 in pogoje, v skladu s katerimi lahko pristojni organ navedene začasno pridobljene deleže obravnava kot finančno pomoč za reorganizacijo in ohranitev zadevnega subjekta.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 80

Stalno pregledovanje kakovosti kapitala

1.   EBA spremlja kakovost kapitalskih instrumentov, ki jih izdajo institucije, po vsej Uniji, in nemudoma uradno obvesti Komisijo, če obstajajo jasni dokazi, da ti instrumenti ne izpolnjujejo meril iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29.

Pristojni organi na zahtevo EBA nemudoma posredujejo vse informacije, ki so po mnenju EBA relevantne za nove izdane kapitalske instrumente, zato, da se EBA omogoči spremljanje kakovosti kapitalskih instrumentov, ki jih izdajajo institucije v Uniji.

2.   Uradno obvestilo vsebuje:

(a)

podrobno obrazložitev narave in obsega ugotovljenih nepravilnosti;

(b)

tehnične nasvete v zvezi z ukrepanjem Komisije, ki je po mnenju EBA nujno;

(c)

bistvene spremembe metodologije EBA za strestno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

3.   EBA Komisiji tehnično svetuje o vseh bistvenih spremembah pri opredelitvikapitala, ki so po njegovem mnenju potrebne zaradi katerega koli od naslednjih elementov:

(a)

razvoja tržnih standardov ali tržne prakse na tem področju;

(b)

sprememb v relevantnih pravnih ali računovodskih standardih;

(c)

bistvenih sprememb metodologije EBA za stresno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

4.   EBA Komisiji do 1. januarja 2014 tehnično svetuje v zvezi z možnim obravnavanjem nerealiziranih dobičkov, merjenih po pošteni vrednosti, na drugačen način kot z njihovo vključitvijo v navadni lastniški temeljni kapital brez prilagoditve. V teh priporočilih je upoštevan ustrezen razvoj mednarodnih računovodskih standardov in mednarodnih dogovorov glede bonitetnih standardov za banke.

NASLOV II

MANJŠINSKI DELEŽI TER INSTRUMENTI DODATNEGA TEMELJNEGA KAPITALA IN DODATNEGA KAPITALA, KI SO JIH IZDALE PODREJENE DRUŽBE

Člen 81

Manjšinski deleži, ki izpolnjujejo pogoje za vključitev v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital

1.   Manjšinski deleži zajemajovsoto instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter vplačan presežek kapitala povezan s temi instrumenti, povezani zadržani dobiček, in druge rezerve podrejene družbe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

podrejena družba je ena od naslednjih:

(i)

institucija;

(ii)

družba, za katero na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje veljajo zahteve iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU;

(b)

podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz uvodnega dela tega odstavka so v lasti oseb, ki niso družbe, vključene v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

2.   Manjšinski deleži, ki jih nadrejena oseba institucije ali njene podrejene družbe financirajo neposredno ali posredno, preko subjekta s posebnim namenom ali drugače, se ne štejejo za konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

Člen 82

Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital

Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital vključujejo manjšinski delež, instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali instrumente dodatnega kapitala, kot je ustrezno, ter skupaj z njim povezani zadržani dobiček in vplačan presežek kapitala podrejene družbe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

podrejena družba je ena od naslednjih:

(i)

institucija;

(ii)

družba, za katero na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje veljajo zahteve iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU;

(b)

podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)

zadevni instrumenti so v lasti oseb, ki niso družbe, vključene v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Člen 83

Kvalificirani dodatni temeljni kapital in kvalificirani dodatni kapital, ki ga je izdal subjekt s posebnim namenom

1.   Instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki jih je izdal subjekt s posebnim namenom, ter z njim povezani vplačani presežek kapitala so vključeni v kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital ali kvalificirani dodatni kapital ali kvalificirani kapital, kot je ustrezno, le če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

subjekt s posebnim namenom, ki je izdala zadevne instrumente, je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(b)

instrumenti ter z njim povezani vplačani presežek kapitala so vključeni v kvalificirani dodatni temeljni kapital le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 52(1);

(c)

instrumenti ter z njim povezani vplačani presežek kapitala so vključeni v kvalificirani dodatni kapital le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63;

(d)

edino premoženje subjekta s posebnim namenom je njegova naložba v kapital zadevne nadrejene osebe ali podrejene družbe, ki je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, pri čemer njegova oblika izpolnjuje relevantne pogoje iz člena 52(1) ali člena 63, kot je ustrezno.

Če pristojni organ meni, da je premoženje subjekta s posebnim namenom, ki ni njegova naložba v kapital zadevne nadrejene osebe ali podrejene družbe, ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, za tovrsten subjekt minimalno in nepomembno, lahko pristojni organ opusti uporabo pogoja iz točke (d) prvega pododstavka.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli vrste premoženja, ki so lahko povezana z delovanjem subjektov s posebnim namenom, ter pojma "minimalno" in "nepomembno" iz drugega pododstavka odstavka 1.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 84

Manjšinski deleži, vključeni v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital

1.   Institucije določijo znesek manjšinskih deležev podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital, tako, da od manjšinskih deležev zadevne družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

(a)

navadni lastniški temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje nižji izmed naslednjih:

(i)

znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala zadevne podrejene družbe, ki mora ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(a), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom;

(ii)

znesek konsolidiranega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se nanaša na zadevno podrejeno družbo, in ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(a), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisom v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom;

(b)

manjšinski deleži podrejene družbe, izraženi kot odstotni delež vseh instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala zadevne družbe ter z njimi povezanimi vplačani presežek kapitala, zadržanega dobička in drugih rezerv.

2.   Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se manjšinski delež te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

3.   Če pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so opredeljene v členu 7, se manjšinski delež v podrejenih družbah, za katere se uporablja opustitev, ne prizna v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

4.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli subkonsolidirani izračun, zahtevan v skladu z odstavkom 2 tega člena ter členov 85 in 87.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.   Pristojni organi lahko opustitev uporabe tega člena odobrijo nadrejenemu finančnemu holdingu, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)

njegova glavna dejavnost je pridobivanje kapitalskih deležev;

(b)

je predmet bonitetnega nadzora na konsolidirani osnovi;

(c)

konsolidira podrejeno institucijo, v kateri ima le manjšinski delež, na podlagi razmerja, ki predstavlja obvladovanje, kot je opredeljen v členu 1 Direktive 83/349/EGS;

(d)

več kot 90 % zahtevanega konsolidiranega navadnega lastniškega temeljnega kapitala izvira iz podrejene institucije iz točke c) in je izračunan na subkonsolidirani osnovi.

Če nadrejeni finančni holding, ki izpolnjuje pogoje iz prvega pododstavka, po 31. decembra 2014 postane nadrejeni mešani finančni holding, lahko pristojni organi temu mešanemu finančnemu holdingu odobrijo opustitev iz prvega pododstavka, če izpolnjuje pogoje iz tega pododstavka.

6.   Če imajo kreditne institucije, ki so stalno povezane v mreži s centralnim organom in institucije, ustanovljene v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog, za katere veljajo pogoji iz člena 113(7), sheme solidarnega jamstva, na podlagi katerih ni trenutnih ali predvidenih pomembnih, praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos zneska kapitala, ki presega regulativne zahteve, z nasprotne stranke na kreditno institucijo, so te institucije izvzete iz določb tega člena glede odbitkov in lahko v celoti priznajo kateri koli manjšinski delež, ustvarjen v shemi solidarnega jamstva.

Člen 85

Kvalificirani instrumenti temeljnega kapitala, vključeni v konsolidirani temeljni kapital

1.   Institucije določijo znesek kvalificiranega temeljnega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirana kapital, tako, da od kapitala zadevne družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

(a)

temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje nižji od naslednjih:

(i)

znesek temeljnega kapitala zadevne podrejene družbe, ki mora ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(b), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisom v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom;

(ii)

znesek konsolidiranega temeljnega kapitala, ki se nanaša na zadevno podrejeno družbo, in ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(b), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom;

(b)

kvalificirani temeljni kapital podrejene družbe, izražen kot odstotni delež vseh instrumentov temeljnega kapitala zadevne družbe ter z njimi povezan vplačani presežek kapitala, zadržanega dobička in drugih rezerv.

2.   Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se kvalificirani temeljni kapital te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani temeljni kapital.

3   Če pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so opredeljene v členu 7, se instrumenti temeljnega kapitala podrejenih družb, za katere se uporablja opustitev, ne priznajo v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

Člen 86

Kvalificirani temeljni kapital, vključen v konsolidirani dodatni temeljni kapital

Brez poseganja v člen 84(5) in (6) institucije določijo znesek kvalificiranega temeljnega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani dodatni temeljni kapital, tako, da od kvalificiranega temeljnega kapitala zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani temeljni kapital, odštejejo manjšinske deleže zadevne družbe, ki so vključeni v konsolidirani navadni lastniški temeljni kapital.

Člen 87

Kvalificirani kapital, vključen v konsolidirani kapital

1.   Institucije določijo znesek kvalificiranegakapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani kapital, tako, da od kvalificiranega kapitala zadevne družbe odštejejo rezultat, dobljen z množenjem zneska iz točke (a) z odstotnim deležem iz točke (b):

(a)

kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje nižji od naslednjih:

(i)

znesek kapitala zadevne podrejene družbe, ki mora ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(c), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah;

(ii)

znesek kapitala, ki se nanaša na podrejeno družbo, ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1)(c), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU, zahtev iz člena 500 ter vseh dodatnih lokalnih nadzorniških kapitalskih zahtev v tretjih državah;

(b)

kvalificirani kapital družbe, izražen kot odstotni delež vseh kapitalskih instrumentov podrejene družbe, ki so vključeni v postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala, postavke dodatnega temeljnega kapitala in postavke dodatnega kapitala, ter z njimi povezan vplačani presežek kapitala, zadržani dobiček in druge rezerve.

2.   Izračun iz odstavka 1 se opravi na subkonsolidirani podlagi za vsako podrejeno družbo iz člena 81(1).

Institucija se lahko odloči, da za podrejeno družbo iz člena 81(1) tega izračuna ne bo opravila. Kadar institucija sprejme takšno odločitev, se kvalificirani kapital te podrejene družbe ne sme vključiti v konsolidirani kapital.

3.   Če pristojni organ odstopa od uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi, kot so opredeljene v členu 7, se kapitalski instrumenti v podrejenih družbah, za katere se uporablja opustitev, ne priznajo v kapitalu na subkonsolidirani ali konsolidirani ravni, kot je ustrezno.

Člen 88

Instrumenti kvalificiranega kapitala, vključeni v konsolidirani dodatni kapital

Brez poseganja v člen 84(5) in (6) institucije določijo znesek kvalificiranega kapitala podrejene družbe, ki je vključen v konsolidirani dodatni kapital, tako, da od kvalificiranega kapitala zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani laskapital, odštejejo kvalificirani temeljni kapital zadevne družbe, ki je vključen v konsolidirani temeljni kapital.

NASLOV III

KVALIFICIRANI DELEŽI IZVEN FINANČNEGA SEKTORJA

Člen 89

Uteži tveganja in prepoved kvalificiranih deležev izven finančnega sektorja

1.   Določbe iz odstavka 3 se uporabljajo za kvalificirani delež, katerega znesek presega 15 % sprejemljivega kapitala institucije, v družbi, ki ni:

(a)

subjekt finančnega sektorja;

(b)

družba, ki ni subjekt finančnega sektorja in izvaja dejavnosti, ki jih pristojni organ obravnava kot kar koli od naslednjega:

(i)

neposredno razširitev bančnih storitev;

(ii)

pomožne bančne storitve;

(iii)

lizing, odkup terjatev, upravljanje naložbenih skladov, izvajanje storitev obdelave podatkov ali druge podobne dejavnost.

2.   Za skupni znesek kvalificiranih deležev, ki jih ima institucija v družbah, razen tistih iz točk (a) in (b) odstavka 1, ki presega 60 % njenega sprejemljivega kapitala, se uporabljajo določbe iz odstavka 3.

3.   Pristojni organi za kvalificirane deleže institucij iz odstavkov 1 in 2 uporabijo zahteve iz točke (a) ali (b):

(a)

pri izračunu kapitalskih zahtev v skladu z delom 3 institucije uporabijo utež tveganja 1 250 % za višjega izmed naslednjih zneskov:

(i)

znesek kvalificiranih deležev iz odstavka 1, ki presega 15 % sprejemljivega kapitala;

(ii)

skupen znesek kvalificiranih deležev iz odstavka 2, ki presega 60 % sprejemljivega kapitala institucije;

(b)

pristojni organi institucijam prepovejo kvalificirane deleže iz odstavkov 1 in 2, v znesku, ki presega odstotek sprejemljivega kapitala iz navedenih odstavkov.

Pristojni organi objavijosvojo izbiro možnosti iz točke (a) ali (b).

4.   Za namene točke (b) odstavka 1 EBA izda smernice za opredelitev:

(a)

dejavnosti, ki so neposredna razširitev bančnih storitev;

(b)

dejavnosti, ki so pomožne bančne storitve;

(c)

podobne dejavnosti.

Smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 90

Alternativa uteži tveganja 1 250 %

Institucije lahko namesto uporabe uteži tveganja 1 250 % za zneske, ki presegajo omejitve iz člena 89(1) in (2), te zneske odbijejo od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s točko (k) člena 36(1).

Člen 91

Izjeme

1.   Delnice družb, ki niso navedene v točkah (a) in (b) člena 89(1), niso vključene v izračun omejitev sprejemljivega kapitala, določenih v navedenem členu, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)

zadevne delnice so v začasni lasti med izvajanjem finančne pomoči, kot je navedeno v členu 79;

(b)

delež v teh delnicah izhaja iz izvedbe prve prodaje teh delnic z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

(c)

zadevne delnice ima institucija v svojem imenu in za račun drugih.

2.   Delnice, ki niso stalna finančna sredstva, kot so opredeljene v členu 35(2) Direktive 86/635/EGS, niso vključene v izračun iz člena 89.

DEL 3

KAPITALSKE ZAHTEVE

NASLOV I

SPLOŠNE ZAHTEVE, VREDNOTENJE IN POROČANJE

POGLAVJE 1

Zahtevana raven kapitala

Oddelek 1

Kapitalske zahteve za institucije

Člen 92

Kapitalske zahteve

1.   V skladu s členoma 93 in 94 institucije vedno izpolnjujejo naslednje kapitalske zahteve:

(a)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala v višini 4,5 %;

(b)

količnik temeljnega kapitala v višini 6 %;

(c)

količnik skupnega kapitala v višini 8 %.

2.   Institucije izračunajo svoje kapitalske količnike na naslednji način:

(a)

količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala je navaden lastniški temeljni kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju;

(b)

količnik temeljnega kapitala je temeljni kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju;

(c)

količnik skupnega kapitala je kapital institucije, izražen kot odstotni delež zneska njene skupne izpostavljenosti tveganju.

3.   Znesek skupne izpostavljenosti tveganju je seštevek točk (a) do (f) tega odstavka, ob upoštevanju določb iz odstavka 4:

(a)

zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, izračunani v skladu z naslovom II in členom 379, za vse poslovne dejavnosti institucije, razen zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz postavk trgovalne knjige institucije;

(b)

kapitalske zahteve, določene v skladu z naslovom IV tega dela ali dela 4, kot je ustrezno, za postavke trgovalne knjige institucije za naslednje:

(i)

pozicijsko tveganje;

(ii)

velike izpostavljenosti, ki presegajo omejitve iz členov 395 do 401, če je instituciji dovoljeno preseganje teh omejitev;

(c)

kapitalske zahteve, določene v skladu z naslovom IV ali naslovom V z izjemo člena 379, kot je ustrezno, za naslednje:

(i)

valutno tveganje;

(ii)

tveganje poravnave;

(iii)

tveganje spremembe cen blaga;

(d)

kapitalske zahteve, izračunane v skladu z naslovom VI, za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izvedenih finančnih instrumentov OTC, razen kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, za katere se priznava, da zmanjšujejo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje;

(e)

kapitalske zahteve, določene v skladu z naslovom III, za operativno tveganje;

(f)

zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti, določeni v skladu z naslovom II, za tveganje nasprotne stranke, ki izhaja iz postavk trgovalne knjige institucije, za naslednje vrste poslov in pogodb:

(i)

pogodbe, naštete v Prilogi II in kreditne izvedene finančne instrumente;

(ii)

repo posle in posle posoje/izposoje, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iii)

posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iv)

posle z dolgim rokom poravnave.

4.   Naslednji določbi se uporabljata za izračun zneska skupne izpostavljenosti iz odstavka 3:

(a)

kapitalske zahteve iz točk (c), (d) in (e) navedenega odstavka vključujejo tiste, ki izhajajo iz vseh poslovnih dejavnosti institucije;

(b)

institucije kapitalske zahteve iz točk (b) do (e) navedenega odstavka pomnožijo z 12,5.

Člen 93

Zahteva glede ustanovnega kapitala v času rednega poslovanja

1.   Kapital institucije se ne sme zmanjšati pod znesek ustanovnega kapitala, zahtevanega v času izdaje dovoljenja.

2.   Kreditne institucije, ki so bile ustanovljene pred 1. januarjem 1993 in katerih kapital je manjši od zahtevanega zneska ustanovnega kapitala, lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. V tem primeru se njihov kapital ne sme zmanjšati pod njegovo najvišjo raven, doseženo po 22. decembru 1989.

3.   Pooblaščena investicijska podjetja in podjetja iz člena 6 Direktive 2006/49/ES, ki so bila ustanovljena pred 31. decembrom 1995 in v katerih znesek kapitala ne dosega zahtevanega zneska ustanovnega kapitala, lahko še naprej opravljajo svoje dejavnosti. Znesek kapitala takšnih podjetij ali investicijskih podjetij ne sme biti manjši od najvišje referenčne stopnje, izračunane po datumu uradnega obvestila iz Direktive Sveta 93/6/EGS dne 15. marca 1993 o kapitalski ustreznosti investicijskih družb in kreditnih institucij (28). Referenčna stopnja je povprečna dnevna stopnja kapitala, izračunana za obdobje šestih mesecev pred dnem izračuna. Izračuna se vsakih šest mesecev za ustrezno predhodno obdobje.

4.   Kadar obvladovanje institucije, ki spada v kategorijo iz odstavka 2 ali 3, prevzame fizična ali pravna oseba, razen osebe, ki je institucijo obvladovala pred tem, znesek kapitala te institucije ustreza zahtevanemu znesku ustanovnega kapitala.

5.   Kadar se združita dve ali več institucij, ki spadajo v kategorijo iz odstavka 2 ali 3, znesek kapitala institucije, ki nastane z združitvijo, ni manjši od skupnega zneska kapitala združenih institucij v času združitve, dokler ni dosežen zahtevani znesek ustanovnega kapitala.

6.   Kadar pristojni organi menijo, da je treba izpolniti zahtevo iz odstavka 1 zaradi zagotovitve kapitalske ustreznosti institucije, se določbe iz odstavkov 2 do 5 ne uporabljajo.

Člen 94

Odstopanje za majhen obseg postavk trgovalne knjige

1.   Institucije lahko za postavke trgovalne knjige kapitalsko zahtevo iz člena 92(3)(b) nadomestijo s kapitalsko zahtevo, izračunano v skladu s točko (a) navedenega odstavka, če obseg njihovih bilančnih in zunajbilančnih postavk trgovalne knjige izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)

običajno znaša manj kot 5 % vseh sredstev in 15 milijonov EUR;

(b)

nikoli ne preseže 6 % vseh sredstev in 20 milijonov EUR.

2.   Pri izračunu obsega bilančnega in zunajbilančnega poslovanja institucije uporabijo naslednje:

(a)

dolžniški instrumenti se vrednotijo po njihovih tržnih cenah ali nominalnih vrednostih, lastniški instrumenti po njihovih tržnih cenah in izvedeni finančni instrumenti glede na nominalne ali tržne vrednosti njihovih osnovnih instrumentov;

(b)

absolutna vrednost dolgih pozicij se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij.

3.   Kadar institucija ne izpolnjuje pogoja iz odstavka 1(b), o tem nemudoma uradno obvesti pristojni organ. Če pristojni organ po izvedbi ocene ugotovi, da zahteva iz odstavka 1(a) ni izpolnjena, in o tem uradno obvesti institucijo, institucija od datuma naslednjega poročanja ne uporablja več odstavka 1.

Oddelek 2

Kapitalske zahteve za investicijska podjetja z omejenim dovoljenjem za opravljanje investicijskih storitev

Člen 95

Kapitalske zahteve za investicijska podjetja z omejenim dovoljenjem za opravljanje investicijskih storitev

1.   Za namene člena 92(3) investicijska podjetja, ki niso pooblaščena za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk (3) in (6) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, uporabljajo izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz odstavka 2.

2.   Investicijska podjetja iz odstavka 1 tega člena in podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, izračunajo znesek skupne izpostavljenosti tveganju kot višji od naslednjih zneskov:

(a)

vsota postavk iz člena 92(3)(a) do (d) in (f) po uporabi člena 92(4);

(b)

12,5 pomnoženo z zneskom iz člena 97.

Podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, izpolnjujejo zahteve iz člena 92(1) in (2) na podlagi skupnega zneska izpostavljenosti tveganju iz prvega pododstavka.

Pristojni organi lahko določijo kapitalske zahteve za podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo investicijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES o, kot kapitalske zahteve, ki bi bile zavezujoče za navedena podjetja v skladu z nacionalnimi ukrepi za prenos, veljavnimi 31. decembra 2013, glede direktiv 2006/49/ES in 2006/48/ES.

3.   Za investicijska podjetja iz odstavka 1 se uporabljajo vse druge določbe v zvezi z operativnim tveganjem iz pododdelka 1 oddelka II poglavja 3 naslova VII Direktive 2013/36/EU.

Člen 96

Kapitalske zahteve za investicijska podjetja, ki imajo ustanovni kapital, kot je določen v členu 28(2) Direktive 2013/36/EU

1.   Za namene člena 92(3) naslednje kategorije investicijskih podjetij, ki imajo ustanovni kapital v skladu s členom 28(2) Direktive 2013/36/EU, uporabljajo izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz odstavka 2 tega člena:

(a)

investicijska podjetja, ki trgujejo za svoj račun zgolj zaradi izpolnjevanja ali izvrševanja naročila stranke ali zaradi pridobitve vstopa v sistem kliringa in poravnave ali v priznano borzo, če delujejo v funkciji zastopnikov ali izvršujejo naročilo stranke;

(b)

investicijska podjetja, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)

ne upravljajo z denarjem ali vrednostnimi papirji strank;

(ii)

prevzamejo samo trgovanje za svoj račun;

(iii)

nimajo zunanjih strank;

(iv)

katerih izvrševanje in poravnava poslov se izvaja pod odgovornostjo klirinške institucije, ki tudi jamči za te posle.

2.   Investicijska podjetja iz odstavka 1 izračunajo znesek skupne izpostavljenosti tveganju kot vsoto:

(a)

postavk iz člena 92(3)(a) do (d) in (f) po uporabi člena 92(4);

(b)

zneska iz člena 97, pomnoženega z 12,5.

3.   Za investicijska podjetja iz odstavka 1 se uporabljajo vse druge določbe v zvezi z operativnim tveganjem iz pododdelka 1 oddelka II poglavja 3 naslova VII Direktive 2013/36/EU.

Člen 97

Kapital na podlagi stalnih splošnih stroškov

1.   V skladu s členoma 95 in 96 imajo investicijsko podjetje in podjetja iz točke (2)(c) člena 4(1), ki opravljajo invseticijske storitve in dejavnosti iz točk (2) in (4) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, sprejemljivi kapital, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta.

2.   V primeru spremembe v poslovanju investicijskega podjetja od predhodnega leta, ki je po mnenju pristojnega organa pomembna, lahko pristojni organ prilagodi zahtevo iz odstavka 1.

3.   Če investicijsko podjetje še ne posluje eno leto, vključno z dnem začetka poslovanja, ima sprejemljivi kapital, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov, predvidenih v njegovem poslovnem načrtu, razen kadar pristojni organ zahteva prilagoditev poslovnega načrta.

4.   EBA v posvetovanju z ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih natančneje opredeli naslednje:

(a)

izračun zahteve po sprejemljivemu kapitalu, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov predhodnega leta;

(b)

pogoje, ki jih mora pristojni organ upoštevati pri prilagoditvi zahteve po sprejemljivem kapitalu, ki znaša vsaj četrtino stalnih splošnih stroškov predhodnega leta;

(c)

izračun predvidenih stalnih splošnih stroškov za investicijsko podjetje, ki še ne posluje eno leto.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. marca 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 98

Kapital investicijskih podjetij na konsolidirani podlagi

1.   V primeru investicijskih podjetij iz člena 95(1) v skupini, in kadar ta skupina ne vključuje kreditnih institucij, nadrejeno investicijsko podjetje v državi članici uporablja člen 92 na konsolidirani podlagi na naslednji način:

(a)

z uporabo izračuna skupnega zneska izpostavljenosti tveganju iz člena 95(2);

(b)

z izračunom kapitala na podlagi konsolidiranega položaja nadrejenega investicijskega podjetja, ali kot je ustrezno finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga.

2.   V primeru investicijskih podjetij iz člena 96(1) v skupini, in kadar ta skupina ne vključuje kreditnih institucij, nadrejeno investicijsko podjetje v državi članici in investicijsko podjetje, ki ga obvladuje finančni holding ali mešani finančni holding, uporabljata člen 92 na konsolidirani podlagi na naslednji način:

(a)

z uporabo izračuna zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz člena 96(2);

(b)

z uporabo izračuna kapitala na podlagi konsolidiranega položaja nadrejenega investicijskega podjetja ali kot je ustrezno, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, in v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

POGLAVJE 2

Zahteve glede izračuna in poročanja

Člen 99

Poročanje o kapitalskih zahtevah in finančnih informacijah

1.   Institucije pristojnim organom poročajo o obveznostih iz člena 92 najmanj dvakrat letno.

2.   Institucije, za katere velja člen 4 Uredbe (ES) št. 1606/2002, in kreditne institucije, za katere se ne uporablja člen 4 navedene uredbe, ki svoje konsolidirane računovodske izkaze pripravljajo v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, sprejetimi v skladu s postopkom iz člena 6(2) navedene uredbe, poročajo tudi finančne informacije.

3.   Pristojni organi lahko v skladu s členom 23(2) te uredbe tudi od tistih kreditnih institucij, ki za poročanje o kapitalu na konsolidirani podlagi uporabljajo mednarodne računovodske standarde, kakor se uporabljajo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 zahtevajo, da poročajo finančne informacije, kot je določeno v odstavku 2 tega člena.

4.   Finančne informacije iz odstavka 2 in iz prvega pododstavka odstavka 3 se poročajo v obsegu, ki je potreben za celovit pregled nad profilom tveganosti dejavnosti institucije in pregled nad sistemskim tveganjem, ki ga institucije predstavljajo za finančni sektor ali realno gospodarstvo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010.

5.   EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev enotnih obrazcev, pogostosti in datumov poročanja ter opredelitev in IT rešitev, ki se uporabljajo v Uniji za poročanje iz odstavkov 1 do 4.

Zahteve za poročanje so v sorazmerju z naravo, obsegom in zapletenostjo dejavnosti institucij.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6.   Kadar pristojni organ meni, da so za institucije, ki niso navedene v odstavkih 2 in 3 in za katere velja računovodski okvir, ki temelji na Direktivi 86/635/EGS, potrebne finančne informacije iz odstavka 2, da se pridobi celovit pregled nad profilom tveganosti dejavnosti in pregled nad sistemskim tveganjem, ki ga institucije predstavljajo za finančni sektor ali realno gospodarstvo, se pristojni organi posvetujejo z EBA o razširitvi zahtevglede poročanja finančnih informacij na konsolidirani podlagi na tiste institucije, ki še ne poročajo na takšni podlagi.

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da določi obrazce, ki naj jih uporabijo institucije, za katere lahko pristojni organi razširi zahteve glede poročanja iz prvega pododstavka.

EBA navedene osnutke izvedbenih tehninčnih standardov predloži Komisiji do 1. februar 2015

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih standardov iz drugega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.   Če pristojni organ meni, da so informacije, ki niso zajete v izvedbenem tehničnem standardu iz odstavka 5, potrebne za namene iz odstavka 4, uradno obvesti EBA in ESRB o dodatnih informacijah, za katere meni, da jih je treba vključiti v izvedbeni tehnični standard iz odstavka 5.

Člen 100

Dodatne zahteve glede poročanja

Institucije pristojnim organom poročajo, vsaj v zbirni obliki, o obsegu pogodb o začasni prodaji, posoji vrednostnih papirjev in vseh oblikah obremenitev sredstev.

EBA te informacije vključi v izvedbeni tehnični standard o poročanju iz člena 99(5).

Člen 101

Posebne obveznosti poročanja

1.   Institucije pristojnim organom dvakrat letno in za vsak nacionalni nepremičninski trg, ki so mu izpostavljene, poročajo o:

(a)

izgubah iz naslova izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino do višine nižjega izmed zneska zavarovanja in 80 % tržne vrednosti ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti, razen če je v členu 124(2) določeno drugače;

(b)

skupnih izgubah iz naslova izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s stanovanjsko nepremičninov delu izpostavljenosti, ki se obravnava kot v celoti zavarovan s stanovanjsko nepremičnino v skladu s členom 124(1);

(c)

vrednost izpostavljenosti iz naslova vseh neporavnanih izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino, omejena na tisti del, ki se obravnava kot v celoti zavarovan s stanovanjsko nepremičnino v skladu s členom 124(1);

(d)

izgubah iz naslova izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s poslovno nepremičnino do višine nižjega izmed zneska zavarovanja in 50 % tržne vrednosti ali 60 % hipotekarne kreditne vrednosti, razen če je v členu 124(2) določeno drugače;

(e)

skupnih izgubah iz naslova izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s poslovno nepremičnino v delu izpostavljenosti, ki se obravnava kot v celoti zavarovan s poslovno nepremičnino v skladu s členom 124(1);

(f)

vrednost izpostavljenosti iz naslova vseh neporavnanih izpostavljenosti, pri katerih institucija prizna zavarovanje s poslovno nepremičnino, omejena na tisti del, ki se obravnava kot v celoti zavarovan s poslovno nepremičnino v skladu s členom 124(1).

2.   Podatki iz odstavka 1 se sporočijo pristojnemu organu matične države članice zadevne institucije. Kadar ima institucija podružnico v drugi državi članici, se podatki v zvezi s to podružnico sporočijo tudi pristojnemu organu države članice gostiteljice. Podatki se ločeno sporočijo za vsak nepremičninski trg v Uniji, ki mu je zadevna institucija izpostavljena.

3.   Pristojni organi na zbirni podlagi letno objavijo podatke iz odstavka 1(a) do (f), skupaj s podatki za preteklo obdobje, če so na voljo. Pristojni organ na zahtevo drugega pristojnega organa v državi članici ali na zahtevo EBA predloži temu pristojnemu organu ali EBA podrobnejše informacije o stanju trgov stanovanjskih in poslovnih nepremičnin v zadevni državi članici.

4.   EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da opredeli naslednje:

(a)

enotne obrazce, opredelitve, pogostosti in datume poročanja, pa tudi IT rešitve za postavke iz odstavka 1;

(b)

enotne obrazce, opredelitve, pogostosti in datume poročanja, pa tudi IT rešitve za zbirne podatke iz odstavka 2.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

POGLAVJE 3

Trgovalna knjiga

Člen 102

Zahteve glede trgovalne knjige

1.   Pozicije v trgovalni knjigi so brez omejitev in se lahko z njimi prosto trguje ali zanje obstaja možnost varovanja pred tveganji.

2.   Namen trgovanja se dokaže na podlagi strategij, politik in postopkov, ki jih vzpostavi institucija za upravljanje pozicije ali portfelja v skladu s členom 103.

3.   Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in kontrole za upravljanje svoje trgovalne knjige v skladu s členoma 104 in 105.

4.   Institucije lahko v izračun kapitalskih zahtev za pozicijsko tveganje vključijo notranja varovanja pred tveganji, če so namenjena trgovanju in če so izpolnjene zahteve iz členov 103 do 106.

Člen 103

Upravljanje trgovalne knjige

Pri upravljanju svojih pozicij ali nizov pozicij v trgovalni knjigi institucija izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a)

institucija ima jasno dokumentirano strategijo trgovanja za pozicijo/instrument ali portfelje, ki jo odobri višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje posedovanja;

(b)

institucija ima jasno opredeljene politike in postopke za aktivno upravljanje pozicij, ki so odprte s strani trgovalne enote. Navedene politike in postopki vključujejo:

(i)

katere pozicije se lahko odprejo s strani katere trgovalne enote;

(ii)

določijo se pozicijski limiti, pri čemer se spremlja njihova ustreznost;

(iii)

trgovci so neodvisni pri odpiranju in upravljanju pozicije v okviru dogovorjenih limitov in v skladu z odobreno strategijo;

(iv)

pozicije se sporočajo višjemu vodstvu kot sestavni del procesa upravljanja tveganj institucije;

(v)

pozicije se aktivno spremljajo glede na vire tržnih informacij in oceno o možnosti prodaje, varovanja pozicije ali njenih tveganj, vključno z oceno, kakovostjo in razpoložljivostjo vhodnih tržnih podatkov v procesu vrednotenja, obsegom tržnega prometa in obsegom pozicij, ki so predmet trgovanja;

(vi)

aktivni postopki in kontrole na področju preprečevanja goljufij;

(c)

institucija ima jasno opredeljene politike in postopke za spremljanje pozicij v skladu s strategijo trgovanja institucije, vključno s spremljanjem prometa in pozicij, katerih prvotno predvideno obdobje posedovanja je bilo prekoračeno.

Člen 104

Vključitev v trgovalno knjigo

1.   Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere pozicije je treba vključiti v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu z zahtevami iz člena 102 in opredelitvijo trgovalne knjige v skladu s točko (86) člena 4(1) ter ob upoštevanju sposobnosti in izkušenj, ki jih ima institucija na področju upravljanja tveganj. Skladnost s temi politikami in postopki mora biti v celoti dokumentirana in predmet rednih notranje revizijskih pregledov

2.   Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki se nanašajo vsaj na:

(a)

dejavnosti, za katere institucija meni, da so namenjene trgovanju in spadajo v okvir trgovalne knjige za namene izračuna kapitalskih zahtev;

(b)

obseg, v katerem se lahko pozicije dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah na aktivnem, dvosmernem likvidnem trgu;

(c)

za pozicije, ki se vrednotijo z uporabo notranjega modela, obseg, v katerem lahko institucija:

(i)

ugotovi vsa pomembna tveganja te pozicije;

(ii)

zagotovi varovanje za vsa pomembna tveganja te pozicije z instrumenti, za katere obstaja aktivni, dvosmerni likvidni trg;

(iii)

izpelje zanesljive ocene za ključne predpostavke in parametre, ki se uporabljajo v modelu;

(d)

obseg, v katerem institucija lahko, oz. se to od nje zahteva, pripravi vrednotenja za pozicije, ki jih je mogoče dosledno zunanje ovrednotiti;

(e)

obseg, v katerem bi pravne omejitve ali druge operativne zahteve ovirale sposobnost institucije, da proda pozicijo ali zagotovi njeno varovanje na kratek rok;

(f)

obseg, v katerem institucija lahko, oz. se to do nje zahteva, aktivno upravlja tveganja v zvezi s pozicijo v okviru svojega trgovanja;

(g)

obseg, v katerem lahko institucija prenaša tveganje ali pozicije med netrgovalno in trgovalno knjigo, ter merila za take prenose.

Člen 105

Zahteve po preudarnem vrednotenju

1.   Za vse pozicije iz trgovalne knjige veljajo standardi preudarnega vrednotenja, kot so določeni v tem členu. Institucije zlasti zagotovijo, da preudarno vrednotenje njihovih pozicij iz trgovalne knjige doseže ustrezno stopnjo gotovosti glede na dinamično naravo pozicij iz trgovalne knjige, zahteve po preudarni zanesljivosti ter način delovanja in namen kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz trgovalne knjige.

2.   Institucije vzpostavijo in vzdržujejo ustrezne sisteme in kontrole, ki zagotavljajo preudarne in zanesljive ocene vrednotenja. Ti sistemi in kontrole vključujejo vsaj naslednje elemente:

(a)

dokumentirane politike in postopke za proces vrednotenja, ki vključujejo jasno opredeljene odgovornosti različnih področij, vključenih v proces določitve vrednotenja, vire tržnih informacij in preverjanje njihove ustreznosti, smernice za uporabo teoretičnih vhodnih podatkov, ki odražajo predvidevanja institucije glede tega, kaj bi udeleženci na trgu uporabili pri oblikovanju cen pozicije, pogostost neodvisnega vrednotenja, časovni okvir končnih cen, postopke za prilagajanje vrednotenj, postopke potrjevanja ob koncu meseca in izredne postopke potrjevanja;

(b)

jasne linije poročanja, ki so neodvisne od trgovalne enote, za oddelek, ki je odgovoren za proces vrednotenja.

Linija poročanja se konča pri upravljalnem organu.

3.   Institucije najmanj enkrat na dan ponovno ovrednotijo pozicije iz trgovalne knjige.

4.   Institucije vrednotijo svoje pozicije na podlagi tekočih tržnih cen, kadar koli je to mogoče, tudi uporabi kapitalskih pravil zatrgovalno knjigo.

5.   Pri vrednotenju po tekočih tržnih cenah institucije upoštevajo načelo previdnosti v zvezi z nakupnim in prodajnim tečajem, razen če lahko institucija zaključi trgovanje po srednjem tečaju. Če institucije uporabijo to odstopanje, potem vsakih šest mesecev obvestijo svoje pristojne organe o zadevnih pozicijah in predložijo dokaze, da lahko zaključijo trgovanje po srednjem tečaju.

6.   Če vrednotenje po tekočih tržnih cenah ni mogoče, institucije konservativno vrednotijo svoje pozicije in portfelje z uporabo modela, tudi pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicije v trgovalni knjigi.

7.   Pri uporabi vrednotenja z modelom institucije izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)

višje vodstvo je seznanjeno s postavkami trgovalne knjige ali drugimi pozicijami po pošteni vrednosti, ki so predmet vrednotenja z modelom, in razume pomen negotovosti, ki zaradi tega nastane pri poročanju o tveganju/uspešnosti poslovanja;

(b)

institucije uskladijo vhodne tržne podatke s tržnimi cenami, če je to mogoče, ter redno ocenjujejo primernost vhodnih tržnih podatkov določene pozicije, ki se vrednoti, in parametre modela;

(c)

institucije uporabljajo metodologije vrednotenja, ki predstavljajo uveljavljeno tržno prakso za določene finančne instrumente ali blago, če so na voljo;

(d)

če institucija sama razvije model, ta temelji na ustreznih predpostavkah, ki so jih ocenili in preskusili ustrezno usposobljeni subjekti, ki niso sodelovali v procesu razvoja modela;

(e)

institucije vzpostavijo formalne postopke za kontrolo sprememb in hranijo varno kopijo modela, ki jo občasno uporabijo za preverjanje vrednotenj;

(f)

upravljavec tveganj se zaveda slabosti uporabljenih modelov in jih zna na najboljši možni način upoštevati v rezultatih vrednotenja; in

(g)

opravljajo se redni pregledi modelov institucij, da se določi natančnost njihovega delovanja, kar vključuje ocenjevanje trajne ustreznosti predpostavk, analizo dobičkov in izgub glede na dejavnike tveganja ter primerjavo dejanskih realiziranih vrednosti z rezultati notranjega modela.

Za namene točke (d) se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalne enote in se neodvisno preskusi, kar vključuje ovrednotenje matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme.

8.   Institucije poleg dnevnega vrednotenja po tekočih tržnih cenah ali vrednotenja z modelom opravijo tudi neodvisen pregled cen. Potrjevanje tržnih cen in vhodnih podatkov za model opravi oseba ali enota, neodvisna od oseb ali enot, ki imajo korist od trgovalne knjige, vsaj enkrat mesečno ali pogosteje, odvisno od narave tržne ali trgovalne dejavnosti. Če neodvisni viri oblikovanja cen niso na voljo ali sopristranski, bi lahko bila primerna uporaba previdnostnih ukrepov, kot so prilagoditve vrednotenja.

9.   Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za upoštevanje prilagoditev vrednotenja.

10.   Institucije formalno upoštevajo naslednje prilagoditve vrednotenja: nerealizirane kreditne razmike, stroške zapiranja pozicij, operativna tveganja, nestabilnost tržnih cen, predčasno zapiranje pozicij, stroške investiranja in financiranja, prihodnje administrativne stroške in po potrebi tveganje, povezano z uporabo modela.

11.   Institucije vzpostavijo in vzdržujejo postopke za izračun prilagoditve tekočega vrednotenja manj likvidnih pozicij, ki lahko izhajajo zlasti iz dogodkov na trgu ali iz razmer, povezanih z institucijo, npr. koncentrirane pozicije in/ali pozicije, katerih prvotno predvideno obdobje posedovanja se je izteklo. Institucije take prilagoditve po potrebi izvedejo poleg kakršnih koli sprememb vrednosti pozicije, potrebne za namene finančnega poročanja, in jih oblikujejo tako, da izražajo nelikvidnost pozicije. V okviru teh postopkov institucije upoštevajo več dejavnikov pri ugotavljanju, ali je za manj likvidne pozicije potrebna prilagoditev vrednotenja. Med te dejavnike spadajo:

(a)

časovno obdobje, potrebno za vzpostavitev varovanja pozicije ali tveganj znotraj pozicije;

(b)

nestanovitnost in povprečje razponov prodajnega/nakupnega tečaja;

(c)

razpoložljivost tržnih kotacij (število in identiteta vzdrževalcev trga), nestanovitnost ter povprečje trgovalnih obsegov, vključno z obsegom trgovanja v obdobjih stresnih razmer na trgu;

(d)

koncentracije na trgu;

(e)

staranje pozicij;

(f)

obseg vrednotenja z modelom;

(g)

vpliv drugih tveganj, povezanih z uporabo modela.

12.   Pri uporabi vrednotenja, ki ga opravi tretja oseba, ali vrednotenja z modelom institucije same ocenijo, ali bodo uporabile prilagoditve vrednotenja. Poleg tega institucije preučijo, ali bi bilo treba prilagoditi manj likvidne pozicije, in redno preverjajo njihovo ustreznost. Institucije tudi izrecno ocenijo, ali so potrebne prilagoditve vrednotenja, povezane z negotovostjo glede parametrov, ki so uporabljeni v modelih.

13.   V zvezi s kompleksnimi produkti, vključno z izpostavljenostmi v listinjenju in kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi n-tega neplačila, institucije izrecno ocenijo, ali so potrebne prilagoditve vrednotenja, ki odražajo modelsko tveganje, povezano z morebitno uporabo nepravilne metodologije vrednotenja, ter modelsko tveganje, povezano z uporabo teoretičnih (in morda napačnih) umeritvenih parametrov v modelu za vrednotenje.

14.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, pod katerimi se za namene odstavka 1 tega člena uporabljajo zahteve iz člena 105.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 106

Notranja varovanja

1.   Notranje varovanje izpolnjuje zlasti naslednje zahteve:

(a)

njegov prvotni namen ni izogibanje kapitalskim zahtevam ali njihovo zmanjševanje;

(b)

je ustrezno dokumentirano ter je predmet posebne notranje odobritve in revizijskih postopkov;

(c)

zanj veljajo tržni pogoji;

(d)

tržno tveganje, ki iz njega izhaja, se upravlja dinamično znotraj dovoljenih limitov v trgovalni knjigi;

(e)

skrbno se spremlja.

Tako spremljanje se zagotovi z ustreznimi postopki.

2.   Zahteve iz odstavka 1 se uporabljajo brez poseganja v zahteve, ki veljajo za varovano pozicijo v netrgovalni knjigi.

3.   Kadar institucija varuje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova kreditnega tveganja ali izpostavljenosti iz naslova tveganja nasprotne stranke s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom iz trgovalne knjige z uporabo notranjega varovanja, se z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 za izpostavljenost v netrgovalni knjigi ali izpostavljenost tveganju nasprotne stranke ne šteje, da je varovana za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če institucija od primernega tretjega dajalca zavarovanja za izpostavljenosti v netrgovalni knjigi kupi ustrezen kreditni izvedeni finančni instrument, ki izpolnjuje zahteve za osebno kreditno zavarovanje v netrgovalni knjigi. Če je tako zavarovanje tretje osebe kupljeno in priznano kot varovanje za izpostavljenost v netrgovalni knjigi za namene izračuna kapitalskih zahtev, notranje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom in zunanje varovanje s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom nista vključena v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev ne glede na člen 299(h).

NASLOV II

KAPITALSKE ZAHTEVE ZA KREDITNO TVEGANJE

POGLAVJE 1

Splošna načela

Člen 107

Pristopi h kreditnemu tveganju

1.   Institucije za izračun zneskov svojih tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) uporabljajo standardizirani pristop iz poglavja 2 ali, če jim pristojni organi v skladu s členom 143 to dovolijo, pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen iz poglavja 3.

2.   Za trgovinske izpostavljenosti in prispevke v jamstveni sklad centralne nasprotne stranke, institucije za izračun zneskov svojih tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) uporabljajo obravnavo iz oddelka 9 poglavja 6. Vse druge vrste izpostavljenosti do centralne nasprotne stranke, institucije obravnavajo kot sledi:

(a)

kot izpostavljenosti do institucije za druge vrste izpostavljenosti do kvalificirane CNS;

(b)

kot izpostavljenosti do podjetja za druge vrste izpostavljenosti do nekvalificirane CNS.

3.   Za namene te uredbe institucije obravnavajo izpostavljenosti do investicijskih podjetij tretje države in izpostavljenosti do kreditnih institucij tretje države in izpostavljenosti do klirinških hiš in borz tretjih držav kot izpostavljenosti do institucije, samo v primeru, da v tretji državi za ta subjekt veljajo bonitetne zahteve in zahteve glede nadzora, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji;

4.   Za namene odstavka 3 lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali so zahteve glede bonitetnega nadzora in regulativne zahteve tretje države vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej obravnavajo izpostavljenost subjektom iz odstavka 3 kot izpostavljenost institucijam, pod pogojem da so zadevni pristojni organi odobrili tretjo državo kot primerno za to obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Člen 108

Uporaba tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru standardiziranega pristopa in pristopa IRB

1.   Za izpostavljenost, za katero institucija uporabi standardizirani pristop iz poglavja 2 ali pristop IRB iz poglavja 3, vendar ne uporabi lastnih ocen izgub ob neplačilu (LGD) in konverzijskih faktorjev iz člena 151, lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(3)(a) in (f) oziroma zneskov pričakovane izgube za namene izračuna iz člena 36(1)(d) in člena 62(c) upošteva učinke zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s poglavjem 4.

2.   Za izpostavljenost, za katero institucija uporabi pristop IRB z uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151, lahko institucija upošteva učinke zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s poglavjem 3.

Člen 109

Obravnava listinjenih izpostavljenosti v okviru standardiziranega pristopa in pristopa IRB

1.   Če institucija uporablja standardizirani pristop iz poglavja 2 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kategorijo izpostavljenosti, v katero bi bile na podlagi člena 112 razporejene listinjene izpostavljenosti, izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja v skladu s členi 244 in 246 ter 251 do 258. Institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop, lahko uporabijo tudi pristop notranjega ocenjevanja, kadar se to dovoli v skladu s členom 259(3).

2.   Če institucija uporablja pristop IRB iz poglavja 3 za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kategorijo izpostavljenosti, v katero bi bile na podlagi člena 147 razporejene listinjene izpostavljenosti, izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s členi 245 in 246 ter 259 do 266.

Z izjemo pristopa notranjega ocenjevanja, kadar se pristop IRB uporablja le za del listinjenih izpostavljenosti v okviru listinjenja, institucija uporabi pristop, ki ustreza prevladujočemu deležu listinjenih izpostavljenosti v okviru tega listinjenja.

Člen 110

Obravnava popravkov zaradi kreditnega tveganja

1.   Institucije, ki uporabljajo standardizirani pristop, obravnavajo splošne popravke zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 62(c).

2.   Institucije, ki uporabljajo pristop IRB, obravnavajo splošne popravke zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 159, členom 62(d) in členom 36(1)(d).

Za namene tega člena ter poglavij 2 in 3 so iz splošnih in posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja izključene rezervacije za splošna bančna tveganja.

3.   Institucije, ki uporabljajo pristop IRB, vendar v skladu s členoma 148 in 150 za del svojih izpostavljenosti na konsolidirani ali posamični podlagi uporabljajo standardizirani pristop, določijo del splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja, ki bo spadal pod obravnavo splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru standardiziranega pristopa in del, ki bo spadal pod obravnavo splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru pristopa IRB, na naslednji način:

(a)

če je primerno, kadar institucija, ki je vključena v konsolidacijo, uporablja izključno pristop IRB, bodo splošni popravki zaradi kreditnega tveganja te institucije spadali pod obravnavo iz odstavka 2;

(b)

če je primerno, kadar institucija, ki je vključena v konsolidacijo, uporablja izključno standardizirani pristop, bodo splošni popravki zaradi kreditnega tveganja te institucije spadali pod obravnavo iz odstavka 1;

(c)

preostanek popravkov zaradi kreditnega tveganja se dodeli sorazmerno glede na deleža zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, za katere se uporabljata standardizirani pristop in pristop IRB.

4.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi izračun posebnih in splošnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v okviru veljavnega računovodskega okvira za:

(a)

vrednost izpostavljenosti v okviru standardiziranega pristopa iz člena 111;

(b)

vrednost izpostavljenosti v okviru pristopa IRB iz členov 166 do 168;

(c)

obravnavo zneskov pričakovane izgube iz člena 159;

(d)

vrednost izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicijo listinjenja iz členov 246 in 266;

(e)

določitev neplačila iz člena 178;

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov 1. februar 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

POGLAVJE 2

Standardizirani pristop

Oddelek 1

Splošna načela

Člen 111

Vrednost izpostavljenosti

1.   Vrednost izpostavljenosti aktivne postavke je enaka njeni knjigovodski vrednosti, ki ostane po upoštevanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34 in 110 ter drugih zmanjšanjih kapitala, ki se nanaša na posamezno aktivno postavko. Vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge I je enaka naslednjemu odstotku njene nominalne vrednosti po upoštevanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja:

(a)

100 % pri postavki visokega tveganja;

(b)

50 % pri postavki srednjega tveganja;

(c)

20 % pri postavki srednjega/nizkega tveganja;

(d)

0 % pri postavki nizkega tveganja.

Zunajbilančne postavke iz drugega stavka prvega pododstavka se razvrstijo v kategorije tveganja, kot je navedeno v Prilogi I.

Kadar institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz člena 223, se vrednost izpostavljenosti vrednostnih papirjev ali blaga, prodanega, predloženega ali posojenega na podlagi repo poslov ali na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago, kot je določeno v členih 223 do 225.

2.   Vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge II se določi v skladu s poglavjem 6 ob upoštevanju učinkov pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu za namene navedenih metod v skladu s poglavjem 6. Vrednost izpostavljenosti repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi v skladu s poglavjem 6 ali poglavjem 4.

3.   Če se za izpostavljenost uporablja stvarno kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s poglavjem 4.

Člen 112

Kategorije izpostavljenosti

Vsaka izpostavljenost se razvrsti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav ali centralnih bank;

(b)

izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav;

(c)

izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja;

(d)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank;

(e)

izpostavljenosti do mednarodnih organizacij;

(f)

izpostavljenosti do institucij;

(g)

izpostavljenosti do podjetij;

(h)

izpostavljenosti na drobno;

(i)

izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine;

(j)

neplačane izpostavljenosti;

(k)

izpostavljenosti, povezane z zelo visokim tveganjem;

(l)

izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice;

(m)

postavke iz naslova pozicij v listinjenju;

(n)

izpostavljenosti do institucij in podjetij s kratkoročno bonitetno oceno;

(o)

izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih (KNP);

(p)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov

(q)

druge postavke.

Člen 113

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

1.   Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti se uteži tveganja uporabijo za vse izpostavljenosti, razen če so odštete od kapitala, v skladu z določbami oddelka 2. Uporaba uteži tveganja temelji na kategoriji izpostavljenosti, v katero je razvrščena izpostavljenost, in na njeni kreditni kakovosti v obsegu, določenem v oddelku 2. Kreditna kakovost se lahko določi glede na bonitetne ocene ECAI, ali bonitetne ocene izvoznih agencij v skladu z oddelkom 3.

2.   Za namene uporabe uteži tveganja, kot je določeno v odstavku 1, se vrednost izpostavljenosti pomnoži z utežjo tveganja, navedeno ali določeno v skladu z oddelkom 2.

3.   Če se za izpostavljenost uporablja kreditno zavarovanje, se lahko utež tveganja, ki se uporablja za navedeno postavko, spremeni v skladu s poglavjem 4.

4.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

5.   Izpostavljenostim, za katere izračun v oddelku 2 ni predviden, se dodeli utež tveganja 100 %.

6.   Z izjemo izpostavljenosti, iz naslova postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala in postavk dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, lahko institucija ob predhodni odobritvi pristojnih organov opusti uporabo zahtev iz odstavka 1 tega člena za izpostavljenosti te institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena oseba, njena podrejena družba, podrejena družba njene nadrejene družbe ali podjetje, s katerim je povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS. Pristojni organi lahko dajo odobritev, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

nasprotna stranka je institucija, finančni holding ali mešani finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje ali družba za pomožne storitve, za katero veljajo ustrezne bonitetne zahteve;

(b)

nasprotna stranka in banka sta vključeni v polno konsolidacijo iste skupine;

(c)

za nasprotno stranko se uporabljajo isti postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja kot za institucijo;

(d)

nasprotna stranka ima sedež v isti državi članici kot institucija;

(e)

ni trenutne ali predvidene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti od nasprotne stranke k instituciji.

Če se instituciji v skladu s tem odstavkom dovoli opustitev zahtev iz odstavka 1, lahko uporabi utež tveganja 0 %.

7.   Z izjemo izpostavljenosti, iz naslova postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter postavk dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, lahko institucije ob predhodnem dovoljenju pristojnih organov opustijo uporabo zahtev iz odstavka 1 tega člena za izpostavljenosti do nasprotnih strank, s katerimi je institucija sklenila institucionalno shemo za zaščito vlog, tj. pogodbeno ali zakonsko določeno ureditev odgovornosti, ki ščiti te institucije ter zlasti zagotavlja njihovo likvidnost in kapitalsko ustreznost, da se po potrebi prepreči stečaj. Pristojni organi lahko izdajo dovoljenje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

izpolnjene so zahteve iz odstavka 6(a), (d) in (e);

(b)

ureditve zagotavljajo, da je mogoče v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog v skladu z obvezami odobriti potrebno podporo iz hitro dostopnih sredstev;

(c)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog so na voljo primerni in enotno določeni sistemi za spremljavo in klasifikacijo tveganj, kar omogoča popolni pregled nad tveganji vseh posameznih članov in institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote, z ustreznimi možnostmi vplivanja; s temi sistemi se v skladu s členom 178(1) ustrezno spremljajo neplačane izpostavljenosti;

(d)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog se izvaja lastna ocena tveganj, o kateri so posamezni člani obveščeni;

(e)

v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog se enkrat letno sestavi in objavi konsolidirano poročilo, ki obsega bilanco stanja, izkaz poslovnega izida, poročilo o stanju in poročilo o tveganjih institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote, ali poročilo, ki obsega zbirno bilanco stanja, zbiren izkaz poslovnega izida, poročilo o stanju in poročilo o tveganjih institucionalne sheme za zaščito vlog kot celote;

(f)

člani institucionalne sheme za zaščito vlog morajo obvestilo o nameravanem izstopu iz sheme predložiti najmanj 24 mesecev pred izstopom;

(g)

odpravi se večkratna uporaba sestavin, primernih za izračun kapitala (v nadaljnjem besedilu: večkratna uporaba kapitala), ter neustrezno ustvarjanje kapitala med člani institucionalne sheme za zaščito vlog;

(h)

institucionalna shema za zaščito vlog temelji na širokem članstvu kreditnih institucij s pretežno homogenim poslovnim profilom;

(i)

zadevni pristojni organi redno potrjujejo in spremljajo ustreznost sistemov iz točk (c) in (d).

Če se institucija v skladu s tem odstavkom odloči, da ne bo uporabila zahtev odstavka 1, lahko uporabi utež tveganja 0 %.

Oddelek 2

Uteži tveganja

Člen 114

Izpostavljenosti do enot centralne ravni držav ali centralnih bank

1.   Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank se dodeli utež tveganja 100 %, razen če se uporabljajo obravnave iz odstavkov 2 do 7.

2.   Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 1, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 131.

Razpredelnica 1

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

0 %

20 %

50 %

100 %

100 %

150 %

3.   Izpostavljenostim do ECB se dodeli utež tveganja 0 %.

4.   Izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic, denominiranim in financiranim v domači valuti enot centralne ravni države in centralne banke, se dodeli utež tveganja 0 %.

5.   Do 31. decembra 2017 se za izpostavljenosti do enot centralnih ravni držav in centralnih bank držav članic, ki so denominirane in financirane v domači valuti katere koli države članice, uporablja ista utež tveganja kot bi se za izpostavljenosti, ki so denominirane in financirane v njihovih domačih valutah.

6.   Za izpostavljenosti iz odstavka 5:

(a)

v letu 2018 znašajo izračunani zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti 20 % uteži tveganja, dodeljene tem izpostavljenostim v skladu s členom 114(2);

(b)

v letu 2019 znašajo izračunani zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti 50 % uteži tveganja, dodeljene tem izpostavljenostim v skladu s členom 114(2);

(c)

v letu 2020 in pozneje znašajo izračunani zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti 100 % uteži tveganja, dodeljene tem izpostavljenostim v skladu s členom 114(2).

7.   Kadar pristojni organi tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, izpostavljenostim do njihovih enot centralne ravni držav in centralnih bank, denominiranim in financiranim v domači valuti, dodelijo utež tveganja, ki je nižja od uteži iz odstavkov 1 in 2, lahko institucije takim izpostavljenostim dodelijo uteži tveganja na enak način.

Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 447(2) sprejme odločitev, ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralne banke tretje države, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Člen 115

Izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav

1.   Za izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav se uporabi enaka utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij, razen če se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav iz odstavka 2 ali 4 ali dobijo utež tveganja, kot je določeno v odstavku 5. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2) in 120(2) se ne uporablja.

2.   Izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni države se lahko obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na območju katere so ustanovljene, če ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zaradi pristojnosti enot regionalne in lokalne ravni države za pobiranje posebnih davkov ter obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje njihovega neplačila.

EBA vzdržuje javno dostopno zbirko podatkov vseh enot regionalne in lokalne ravni držav v Uniji, ki jih ustrezni pristojni organi obravnavajo kot izpostavljenosti do njihovih enot centralne ravni držav.

3.   Izpostavljenosti do cerkev ali verskih skupnosti se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, če so cerkve in verske skupnosti ustanovljene v obliki pravnih oseb javnega prava in če pobirajo davke v skladu z zakonodajo, ki jim daje to pravico. Odstavek 2 se v temu primeru ne uporablja. V tem primeru se za namene člena 150(1)(a) dovoljenje za uporabo standardiziranega pristopa ne izključi.

4.   Kadar pristojni organi na območju tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, obravnavajo izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni držav kot izpostavljenosti do njihovih enot centralne ravni države ter ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi, zaradi pristojnosti enot regionalne ali lokalne ravni države za pobiranje davkov ter obstoja posebnih institucionalnih ureditev, ki zmanjšujejo tveganje njihovega neplačila, lahko institucije izpostavljenostim do takih enot regionalne in lokalne ravni države dodelijo uteži tveganja na enak način.

Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali je nadzorna in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

5.   Izpostavljenostim do enot regionalne ali lokalne ravni držav članic, ki niso navedene v odstavkih 2 do 4 ter so denominirane in financirane v domači valuti teh enot regionalne in lokalne ravni države, se dodeli utež tveganja 20 %.

Člen 116

Izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja

1.   Izpostavljenostim do subjektov javnega sektorja, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 2 glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljen subjekt javnega sektorja:

Razpredelnica 2

Stopnja kreditne kakovosti, dodeljena enotam centralne ravni države

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

100 %

100 %

100 %

150 %

Utež tveganja za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, je 100 %.

2.   Izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se obravnavajo v skladu s členom 120. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2) in 120(2) se za te subjekte ne uporablja.

3.   Za izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja z originalno zapadlostjo tri mesece ali manj je utež tveganja 20 %.

4.   V izjemnih okoliščinah se lahko izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države, na območju katere so ustanovljene, če po mnenju pristojnih organov na tem območju, zaradi ustreznega jamstva s strani enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ni nikakršne razlike v tveganju med takimi izpostavljenostmi.

5.   Kadar pristojni organi na območju tretje države, katere nadzorniška in regulativna ureditev je vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji, obravnavajo izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja v skladu z odstavkoma 1 ali 2, lahko institucije izpostavljenostim do takih subjektov javnega sektorja dodelijo uteži tveganja na enak način. V nasprotnem primeru institucije uporabijo utež tveganja 100 %.

Za namene tega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Člen 117

Izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank

1.   Izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki niso navedene v odstavku 2, se obravnavajo enako kot izpostavljenosti do institucij. Ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz členov 119(2), 120(2) in 121(3) se ne uporablja.

Medameriška investicijska korporacija, Črnomorska banka za trgovino in razvoj, Centralno-ameriška banka za gospodarsko integracijo in Razvojna banka Latinske Amerike – CAF se obravnavajo kot multilateralne razvojne banke.

2.   Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)

Mednarodna banka za obnovo in razvoj;

(b)

Mednarodna finančna korporacija;

(c)

Medameriška razvojna banka;

(d)

Azijska razvojna banka;

(e)

Afriška razvojna banka;

(f)

Razvojna banka Sveta Evrope;

(g)

Nordijska investicijska banka;

(h)

Karibska razvojna banka;

(i)

Evropska banka za obnovo in razvoj;

(j)

Evropska investicijska banka;

(k)

Evropski investicijski sklad;

(l)

Mednarodna agencija za zavarovanje investicij;

(m)

Mednarodna finančna pomoč za imunizacijo;

(n)

Islamska razvojna banka.

3.   Deležu neplačanega kapitala, vpisanega v Evropski investicijski sklad, se dodeli utež tveganja 20 %.

Člen 118

Izpostavljenosti do mednarodnih organizacij

Izpostavljenostim do naslednjih mednarodnih organizacij se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)

Unija;

(b)

Mednarodni denarni sklad;

(c)

Banka za mednarodne poravnave;

(d)

evropski instrument za finančno stabilnost;

(e)

Evropski mehanizem za stabilnost;

(f)

mednarodna finančna institucija, ki jo ustanovita dve ali več držav članic ter katere namen je zagotoviti financiranje in finančno pomoč za njene članice, ki imajo resne finančne težave ali jim te grozijo.

Člen 119

Izpostavljenosti do institucij

1.   Izpostavljenostim do institucij, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu s členom 120. Izpostavljenostim do institucij, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se utež tveganja dodeli v skladu s členom 121.

2.   Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo tri mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se dodeli utež tveganja, ki je eno kategorijo manj ugodna od ugodnejše uteži tveganja, dodeljene izpostavljenostim do enot centralne ravni države, v kateri ima institucija sedež, kot je opisano v členih 114(4) do (7).

3.   Izpostavljenostim s preostalo zapadlostjo tri mesece ali manj, denominiranim in financiranim v nacionalni valuti kreditojemalca, se v nobenem primeru ne dodeli utež tveganja, ki je manjša kot 20 %.

4.   Izpostavljenostim do institucije iz naslova obveznih rezerv, ki jih institucija vzdržuje zaradi zahtev ECB ali centralne banke države članice, se lahko dodeli utež tveganja, ki velja za izpostavljenosti do centralne banke zadevne države članice, če:

(a)

se obvezne rezerve vzdržujejo v skladu z Uredbo (ES) št. 1745/2003 Evropske centralne banke z dne 12. septembra 2003 o uporabi obveznih rezerv (29) ali v skladu z nacionalnimi zahtevami, ki so v vseh pomembnih vidikih enakovredne navedeni uredbi;

(b)

se obvezne rezerve v primeru stečaja ali insolventnosti institucije, pri kateri se vzdržujejo, pravočasno in v celoti povrnejo instituciji ter niso na voljo za pokritje drugih obveznosti institucije.

5.   Izpostavljenosti do finančnih institucij, ki imajo dovoljenje in so pod nadzorom pristojnih organov ter zanje veljajo bonitetne zahteve glede trdnosti, ki je primerljiva s tistimi, ki veljajo za institucije, se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij.

Člen 120

Izpostavljenosti do ocenjenih institucij

1.   Izpostavljenostim do institucij s preostalo zapadlostjo več kot tri mesece, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 3, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 3

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

50 %

100 %

100 %

150 %

2.   Izpostavljenostim do institucije s preostalo zapadlostjo do treh mesecev, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 4, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136:

Razpredelnica 4

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

20 %

20 %

50 %

50 %

150 %

3.   Medsebojni vpliv obravnave kratkoročne bonitetne ocene iz člena 131 in splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2 je naslednji:

(a)

kadar ocena kratkoročne izpostavljenosti ni na razpolago, se splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2 uporablja za vse izpostavljenosti do institucij s preostalo zapadlostjo do treh mesecev;

(b)

kadar obstaja kratkoročna ocena, ki določa uporabo ugodnejše ali enake uteži tveganja kot uporaba splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2, se kratkoročna ocena uporablja le za navedeno ocenjeno izpostavljenost. Za druge kratkoročne izpostavljenosti se uporablja splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2;

(c)

kadar obstaja kratkoročna ocena, ki določa uporabo manj ugodne uteži tveganja kot uporaba splošne ugodnejše obravnave kratkoročnih izpostavljenosti iz odstavka 2, se splošna ugodnejša obravnava kratkoročnih izpostavljenosti ne uporablja in se vsem neocenjenim kratkoročnim terjatvam dodeli enaka utež tveganja, kot se uporablja v skladu z navedeno kratkoročno oceno.

Člen 121

Izpostavljenosti do neocenjenih institucij

1.   Izpostavljenostim do institucij, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na razpolago, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 5 glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki se dodeli izpostavljenostim do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljena institucija.

Razpredelnica 5

Stopnja kreditne kakovosti, dodeljena enotam centralne ravni države

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja izpostavljenosti

20 %

50 %

100 %

100 %

100 %

150 %

2.   Utež tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij, ustanovljenih v državah, katerih enote centralne ravni države niso ocenjene, je 100 %.

3.   Utež tveganja za izpostavljenosti do neocenjenih institucij z originalno efektivno zapadlostjo tri mesece ali manj je 20 %.

4.   Ne glede na odstavka 2 in 3 znaša utež tveganja za izpostavljenosti iz naslovatrgovinskega financiranja – iz točke (b) drugega pododstavka člena 162(3) – do neocenjenih institucij 50 %, kadar pa je preostala zapadlost teh izpostavljenosti iz naslova trgovinskega financiranja do neocenjenih institucij tri mesece ali manj, znaša utež tveganja 20 %.

Člen 122

Izpostavljenosti do podjetij

1.   Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 6, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 6

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

100 %

100 %

150 %

150 %

2.   Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na razpolago, se dodeli višja od naslednjih uteži tveganja: utež tveganja 100 % ali utež tveganja za izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na območju katere je ustanovljeno podjetje.

Člen 123

Izpostavljenosti na drobno

Izpostavljenostim, ki izpolnjujejo naslednja merila, se dodeli utež tveganja 75 %:

(a)

so izpostavljenosti do ene ali več fizičnih oseb ali do majhnih ali srednjih podjetij (MSP);

(b)

izpostavljenost je ena od velikega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s takimi izpostavljenostmi, znatno zmanjšana;

(c)

po podatkih institucije skupni znesek, ki ga dolžnik ali skupina povezanih strank dolguje instituciji ter nadrejenim osebam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi neplačanimi izpostavljenostmi, vendar brez upoštevanja izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami in so razvrščene v kategorijo izpostavljenosti iz točke (i) člena 112, ne presega 1 milijona EUR. Institucija sprejme razumne ukrepe za ugotovitev skupne višine izpostavljenosti.

Vrednostni papirji ne spadajo v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

Izpostavljenosti, ki ne izpolnjujejo meril iz točk (a) do (c) prvega pododstavka, ne spadajo v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

Sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po zakupu iz naslova izpostavljenosti na drobno spada v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

Člen 124

Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine

1.   Izpostavljenosti ali delu izpostavljenosti, ki je v celoti zavarovana s hipoteko na nepremičnino, se dodeli utež tveganja 100 %, kadar pogoji iz členov 125 in 126 niso izpolnjeni, razen za del izpostavljenosti, ki je razporejen v drugo kategorijo izpostavljenosti. Delu izpostavljenosti, ki presega hipotekarno kreditno vrednost nepremičnine, se dodeli utež tveganja, ki se uporablja za nezavarovane izpostavljenosti do zadevne nasprotne stranke.

Del izpostavljenosti, ki se obravnava kot v celoti zavarovana z nepremičnino, ne sme presegati zastavljenega zneska tržne vrednosti ali zadevne hipotekarne kreditne vrednosti v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

2.   Pristojni organi na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 101, in drugih ustreznih kazalnikov redno in vsaj enkrat letno ocenijo, ali sta utež tveganja 35 % za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, iz člena 125 in utež tveganja 50 % za izpostavljenosti, zavarovane s poslovnimi nepremičninami, iz člena 126, ki se nahajajo na zadevnem ozemlju, ustrezni glede na:

(a)

pretekle izgube na izpostavljenostih, zavarovanih z nepremičninami,

(b)

prihodnji razvoj dogodkov na nepremičninskih trgih.

Pristojni organi lahko določijo višjo utež tveganja ali strožja merila od tistih iz členov 125(2) in 126(2), kadar je primerno, ob upoštevanju finančne stabilnosti.

Za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, pristojni organi določijo utež tveganja med 35 % in 150 %.

Za izpostavljenosti, zavarovane s poslovnimi nepremičninami, pristojni organi določijo utež tveganja med 50 % in 150 %.

V okviru teh razponov se višja utež tveganja določi na podlagi preteklih izgub in ob upoštevanju prihodnjega razvoja dogodkov na nepremičninskih trgih. Če se na podlagi ocene ugotovi, da uteži tveganja iz členov 125(2) in 126(2) ne odražajo dejanskih tveganj, povezanih z enim ali več nepremičninskimi segmenti takšnih izpostavljenosti, ki so v celoti zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več področij zadevnega ozemlja, pristojni organi za te nepremičninske segmente izpostavljenosti določijo višjo utež tveganja v skladu z dejanskimi tveganji.

Pristojni organi se z EBA posvetujejo glede prilagoditev uteži tveganja in uporabljenih meril, ki se bodo izračunali v skladu z merili iz tega odstavka, kot so predeljena v regulativnih tehničnih standardih iz odstavka 4 tega člena. EBA objavi uteži tveganja in merila, ki so jih pristojni organi določili za izpostavljenosti iz členov 125, 126 in 199.

3.   Če pristojni organi določijo višjo utež tveganja ali strožja merila, imajo institucije na voljo šestmesečno prehodno obdobje za uporabo nove uteži tveganja.

4.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)

stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti iz odstavka 1;

(b)

pogoje iz odstavka 2, ki jih pristojni organi upoštevajo pri določanju višjih uteži tveganja, zlasti izraz "upoštevanje finančne stabilnosti".

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.   Institucije ene države članice uporabijo uteži tveganja ter merila, ki so jih pristojni organi druge države članice določili za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne in stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo v tej državi članici.

Člen 125

Izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

1.   Če pristojni organi ne določijo drugače v skladu s členom 124(2), se izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, obravnavajo na naslednji način:

(a)

izpostavljenostim ali delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki so ali šele bodo v neposredni posesti lastnika ali upravičenca v primeru osebnih investicijskih podjetij oziroma so ali šele bodo oddana s strani lastnika ali upravičenca v primeru osebnih investicijskih podjetij, se dodeli utež tveganja 35 %;

(b)

izpostavljenostim do zakupnika pri poslih zakupa iz naslova stanovanjskih nepremičnin, pri katerih je institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se dodeli utež tveganja 35 %, če je izpostavljenost institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na tem premoženju.

2.   Institucije obravnavajo izpostavljenost ali del izpostavljenosti kot v celoti in popolnoma zavarovano za namene odstavka 1 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrednost nepremičnine ni pomembno odvisna od kreditne kakovosti kreditojemalca. Institucije lahko iz določanja obsega take odvisnosti izključijo okoliščine, ko izključno makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmožnosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato vračilo dolga ni pomembno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje. Institucije za druge vire določijo največja razmerja med kreditom in dohodkom kot del posojilne politike ter pridobijo ustrezne dokaze o zadevnem dohodku pri odobritvi kredita;

(c)

zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1) so izpolnjeni;

(d)

razen če ni drugače določeno v členu 124(2), del kredita, ki se mu dodeli utež tveganja 35 % ne presega 80 % tržne vrednosti zadevne nepremičnine, ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

3.   Institucije lahko odstopajo od odstavka 2(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če pristojni organ zadevne države članice objavi dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)

izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino do 80 % tržne vrednosti ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu;

(b)

skupne izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu.

4.   Če katera koli omejitev iz odstavka 3 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 3 preneha, dokler pogoji iz odstavka 3 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, pa velja pogoj iz odstavka 2(b).

Člen 126

Izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine

1.   Če pristojni organi ne določijo drugače v skladu s členom 124(2), se izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, obravnavajo na naslednji način:

(a)

izpostavljenostim ali delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na pisarne ali druge gospodarske objekte, se lahko dodeli utež tveganja 50 %;

(b)

izpostavljenostim, ki se nanašajo na posle z zakupa iz naslova pisarn ali drugih poslovnih prostorov, pri katerih je institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se lahko dodeli utež tveganja 50 %, če je izpostavljenost institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na tem premoženju.

2.   Institucije obravnavajo izpostavljenost ali del izpostavljenosti kot v celoti in popolnoma zavarovano za namene odstavka 1 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

vrednost nepremičnine ni pomembno odvisna od kreditne kakovosti kreditojemalca. Institucije lahko iz določanja obsega take odvisnosti izključijo okoliščine, ko izključno makroekonomski dejavniki vplivajo tako na vrednost nepremičnine kot tudi na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca;

(b)

tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato vračilo dolga ni pomembno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje;

(c)

zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1) so izpolnjeni;

(d)

utež tveganja 50 %, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, se dodeli delu kredita, ki ne presega 50 % tržne vrednosti nepremičnine ali 60 % hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

3.   Institucije lahko odstopajo od odstavka 2(b) za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če pristojni organ zadevne države članice objavi dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg poslovnih nepremičnin z izgubami, ki ne presegajo naslednjih omejitev.

(a)

izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino do 50 % tržne vrednosti ali 60 % hipotekarne kreditne vrednosti (razen če je v členu 124(2) določeno drugače), ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino;

(b)

skupne izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino, ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino.

4.   Če katera koli omejitev iz odstavka 3 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 3 preneha, dokler pogoji iz odstavka 3 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, pa velja pogoj iz odstavka 2(b).

Člen 127

Neplačane izpostavljenosti

1.   Nezavarovanemu delu katere koli postavke, kjer je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila s strani dolžnika, ali nezavarovanemu delu katerega koli kreditnega produkta v primeru izpostavljenosti na drobno, kjer je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila, se dodeli utež tveganja:

(a)

150 %, kadar so posebni popravki zaradi kreditnega tveganja manjši od 20 % nezavarovanega dela vrednosti izpostavljenosti brez upoštevanja posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja;

(b)

100 %, kadar posebni popravki zaradi kreditnega tveganja niso manjši od 20 % nezavarovanega dela vrednosti izpostavljenosti brez upoštevanja posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja.

2.   Za namen opredelitve zavarovanega dela neplačane izpostavljenosti so primerna tista zavarovanja s premoženjem in jamstva, ki so primerna za namene zmanjševanja kreditnega tveganja iz poglavja 4.

3.   Vrednosti izpostavljenosti z upoštevanimi posebnimi popravki zaradi kreditnega tveganja, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine v skladu s členom 125, se dodeli utež tveganja 100 %, če je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila.

4.   Vrednosti izpostavljenosti z upoštevanimi posebnimi popravki zaradi kreditnega tveganja, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine v skladu s členom 126, se dodeli utež tveganja 100 %, če je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila.

Člen 128

Postavke, povezane z zelo visokim tveganjem

1.   Institucije dodelijo utež tveganja 150 % izpostavljenostim, vključno z izpostavljenostmi iz naslova deležev ali enot v KNP, ki so povezane z zelo visokimi tveganji, kadar je primerno.

2.   Izpostavljenosti z zelo visokimi tveganji vključujejo katero koli od naslednjih izpostavljenosti:

(a)

naložbe v podjetja tveganega kapitala;

(b)

naložbe v AIS, kot so opredeljeni v členu 4(1)(a) Direktive 2011/61/EU, razen kadar mandat sklada ne dovoljuje vzvoda, ki bi bil višji od tistega, ki se zahteva v členu 51(3) Direktive 2009/65/ES;

(c)

naložbe v lastniške instrumente nejavnih družb;

(d)

špekulativno financiranje nepremičnin.

3.   Pri ocenjevanju, ali je izpostavljenost, ki ni navedena v odstavku 2, povezana z zelo visokimi tveganji, institucije upoštevajo naslednje značilnosti tveganja:

(a)

obstaja visoko tveganje izgube zaradi neplačila dolžnika;

(b)

ni mogoče ustrezno oceniti, ali izpostavljenost spada pod točko (a).

EBA izda smernice, ki določajo, katere vrste izpostavljenosti so povezane z zelo visokim tveganjem in v kakšnih okoliščinah.

Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 129

Izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice

1.   Da bi bile krite obveznice primerne za ugodnejšo obravnavo iz odstavkov 4 in 5, kot so opredeljene v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES, izpolnjujejo zahteve iz odstavka 7 in so zavarovane s katerim koli izmed naslednjih primernih sredstev:

(a)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, centralnih bank ESCB, subjektov javnega sektorja, enot regionalne ali lokalne ravni držav v Uniji ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovi jamstvi;

(b)

izpostavljenosti do enot centralne ravni tretjih držav, centralnih bank tretjih držav, multilateralnih razvojnih bank, mednarodnih organizacij ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovim jamstvom, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju, in izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja tretjih držav, enot regionalne ali lokalne ravni tretjih držav, ali izpostavljenosti, zavarovane z njihovim jamstvom, ki se jim dodeli enaka utež tveganja kot za izpostavljenosti do institucij ali enot centralne ravni držav in centralnih bank v skladu s členom 115(1) ali(2) oziroma členom 116(1), (2) ali (4) in ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju, ter izpostavljenosti v pomenu iz te točke, ki izpolnjujejo vsaj pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2, kot je določeno v tem poglavju, pod pogojem, da ne presegajo 20 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucij izdajateljic;

(c)

izpostavljenosti do institucij, ki ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1, kot je določeno v tem poglavju. Takšna skupna izpostavljenost ne presega 15 % nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucije izdajateljice. Izpostavljenosti do institucij v Uniji z zapadlostjo, ki ne presega 100 dni, niso zajete v zahtevi po stopnji kreditne kakovosti 1, vendar morajo te institucije v skladu s tem poglavjem izpolnjevati vsaj pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2.

(d)

krediti, zavarovani:

(i)

s stanovanjskimi nepremičninami do višine manjše izmed zneska zastavne pravice, skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom, in 80 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, ali

(ii)

krediti, zavarovani z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisation, ali podobne ustanove za listinjenje, ki jih ureja zakonodaja države članice, kjer se listinijo izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami. Če se take nadrejene enote uporabijo kot zavarovanje, posebni javni nadzor z namenom zaščite imetnikov obveznic v skladu z določbami člena 52(4) Direktive 2009/65/ES zagotovi, da so sredstva, zastavljena za te enote, ves čas trajanja njihove vključitve v kritno premoženje sestavljena iz najmanj 90 % zastavnih pravic na stanovanjskih nepremičninah skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom do višine manjše izmed zneska obveznosti iz naslova nadrejenih enot, zneska zastavnih pravic in 80 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, pri čemer te nadrejene enote ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 iz tega poglavja in ne presegajo 10 % nominalne vrednosti izdaje.

(e)

stanovanjski krediti, za katera v celoti jamči primeren dajalec zavarovanja iz člena 201 in ki izpolnjuje pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2 ali več, kot je določeno v tem poglavju, kadar delež vsakega posameznega kreditia, ki se zaradi izpolnjevanja zahteve iz tega odstavka uporabi kot zavarovanje za krite obveznice, ne presega 80 % vrednosti ustrezne stanovanjske nepremičnine, ki se nahaja v Franciji, in kadar je bilo razmerje med kreditom in dohodkom največ 33 %, ko je bil kredit odobren. Ob odobritvi kredita na nepremičnini ni nobenih zastavnih pravic, za kredite, odobrene po 1. januarju 2014, pa je kreditojemalec pogodbeno zavezan, da brez privolitve kreditne institucije, ki je odobrila kredit, ne bo vzpostavljal takšnih zastavnih pravic. Razmerje med kreditom in dohodkom predstavlja delež bruto dohodka kreditojemalca, s katerim se poplačuje kredit, vključno z obrestmi. Dajalec zavarovanja je bodisi finančna institucija, ki ima dovoljenje in je pod nadzorom pristojnih organov ter zanjo veljajo stabilne bonitetne zahteve, ki so primerljive s tistimi, ki veljajo za institucije, bodisi institucija ali zavarovalnica. Ta vzpostavi vzajemni jamstveni sklad ali enakovredno zavarovanje, da bodo lahko zavarovalnice krile izgube iz kreditnega tveganja, umerjanje teh izgub pa redno pregledujejo pristojni organi. Kreditna institucija in dajalec zavarovanja izdelata oceno kreditne sposobnosti kreditojemalca;

(f)

krediti, zavarovani:

(i)

s poslovnimi nepremičninami do višine manjše izmed zneska zastavne pravice, skupaj z morebitnimi zastavnimi pravicami z boljšim vrstnim redom, in 60 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, ali

(ii)

z nadrejenimi enotami, ki jih je izdal francoski Fonds Communs de Titrisation ali podobne ustanove za listinjenje, ki jih ureja zakonodaja države članice, kjer se listinijo izpostavljenosti, zavarovane s poslovnimi nepremičninami. Če se takšne nadrejene enote uporabijo za zavarovanje, posebni javni nadzor z namenom zaščite imetnikov obveznic v skladu z določbami člena 52(4) Direktive 2009/65/ES zagotovi, da so sredstva, zastavljena za te enote, ves čas trajanja njihove vključitve v kritno premoženje sestavljena iz najmanj 90 % zastavnih pravic na poslovnih nepremičninah skupaj z morebitnimi zastavnimipravicami z boljšim vrstnim redom do višine manjše izmed zneska obveznosti iz naslova nadrejenih enot, zneska zastavnih pravic in 60 % vrednosti zastavljenih nepremičnin, pri čemer te nadrejene enote ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 iz tega poglavja in ne presegajo 10 % nominalne vrednosti izdaje.

Krediti, zavarovani s poslovnimi nepremičninami, so primerna, kadar se razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki znaša 60 %, prekorači do največ 70 %, če skupna vrednost vseh sredstev, zastavljenih kot zavarovanje za krite obveznice, preseže nominalni znesek neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic za vsaj 10 % in če terjatev imetnika obveznic izpolnjuje nekatere zahteve glede pravne gotovosti iz poglavja 4. Terjatev imetnika obveznic ima prednost pred vsemi drugimi terjatvami iz naslova zavarovanja.

(g)

krediti, zavarovani z zastavno pravico na ladjah do razlike med 60 % vrednosti zastavljene ladje in vrednostjo morebitnih predhodnih zastavnih pravic na ladji.

Za namene točk (c), (d)(ii) in (f)(ii) prvega pododstavka izpostavljenosti do imetnikov kritih obveznic, ki so nastale s prenosom in upravljanjem plačil dolžnikov iz naslova kreditov, zavarovanih z nepremičninami ali likvidacijski iztržki iz naslova kreditov, zavarovanih z nepremičninami, niso zajete v izračun omejitev, navedenih v teh točkah.

Pristojni organi lahko po posvetovanju z EBA delno opustijo uporabo točke (c) prvega pododstavka in dovolijo stopnjo kreditne kakovosti 2 do višine 10 % skupne izpostavljenosti nominalnega zneska neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic institucije izdajateljice, pod pogojem, da je mogoče dokumentirati pomembne morebitne težave glede koncentracije v zadevnih državah članicah zaradi zahteve po stopnji kreditne kakovosti 1 iz navedene točke.

2.   Razmere iz točk (a) do (f) odstavka 1 vključujejo tudi zavarovanje, ki je v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi omejeno izključno na varovanje imetnikov kritih obveznic pred izgubo.

3.   Institucije za nepremičnine, s katerimi so zavarovane krite obveznice, izpolnjujejo zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1).

4.   Kritim obveznicam, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 6a, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 6a

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

10 %

20 %

20 %

50 %

50 %

100 %

5.   Kritim obveznicam, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo, se dodeli utež tveganja na podlagi uteži tveganja, dodeljene nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do kreditne institucije, ki jih je izdala. Uporabljajo se naslednje povezave med utežmi tveganja:

(a)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 20 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 10 %;

(b)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 50 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 20 %;

(c)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 100 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 50 %;

(d)

če se izpostavljenostim do institucije dodeli utež tveganja 150 %, se kriti obveznici dodeli utež tveganja 100 %.

6.   Za krite obveznice, izdane pred 31. decembrom 2007, zahteve iz odstavkov 1 in 3 ne veljajo. Krite obveznice so primerne za prednostno obravnavo iz odstavkov 4 in 5 do njihove zapadlosti.

7.   Izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice so primerne za ugodnejšo obravnavo, če lahko institucija, ki vlaga v krite obveznice, pristojnim organom dokaže, da:

(a)

prejema informacije o portfelju, in sicer vsaj o:

(i)

vrednosti kritnega premoženjae in preostali vrednosti kritih obveznic,

(ii)

geografski razporeditvi in vrsti kritnega premoženja, velikosti kredita, obrestni meri in valutnih tveganjih,

(iii)

strukturi zapadlosti kritnega premoženja in kritih obveznic ter

(iv)

odstotku kreditov, katerih odplačilo zamuja več kot devetdeset dni;

(b)

izdajatelj zagotavlja institucijam informacije iz točke (a) najmanj vsakega pol leta.

Člen 130

Postavke iz naslova pozicij v listinjenju

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za pozicije v listinjenju se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Člen 131

Izpostavljenosti do institucij in podjetij s kratkoročno bonitetno oceno

Izpostavljenostim do institucij in izpostavljenostim do podjetij, za katere je na razpolago kratkoročna bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 7, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 7

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

100 %

150 %

150 %

150 %

Člen 132

Izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP

1.   Izpostavljenostim iz naslova enot ali deležev v KNP se dodeli utež tveganja 100 %, razen če institucija uporabi metodo ocenjevanja kreditnega tveganja iz odstavka 2 ali pristop vpogleda iz odstavka 4 ali pristop povprečnih uteži tveganja iz odstavka 5, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.

2.   Izpostavljenostim iz naslova enot ali deležev v KNP, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 8, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 8

Stopnja kreditne kakovosti

1

2

3

4

5

6

Utež tveganja

20 %

50 %

100 %

100 %

150 %

150 %

3.   Institucije lahko določijo utež tveganja za KNP v skladu z odstavkoma 4 in 5, če so izpolnjena naslednja merila primernosti:

(a)

KNP upravlja družba, ki je predmet nadzora v državi članici, v primeru KNP iz tretjih držav, pa kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(i)

KNP upravlja družba, ki je predmet nadzora, enakovrednega nadzoru, določenemu v zakonodaji Unije;

(ii)

sodelovanje med pristojnimi organi je primerno zagotovljeno;

(b)

prospekt KNP ali enakovreden dokument vsebuje:

(i)

kategorije sredstev, v katere lahko KNP vlagaKNP;

(ii)

če veljajo omejitve naložb, relativne omejitve in metodologije za njihov izračun;

(c)

KNP poroča o svojem poslovanju vsaj enkrat letno, kar omogoča oceno sredstev in obveznosti, rezultata poslovanja in aktivnosti v obdobju, za katerega se poroča.

Za namene točke (a) lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev, ali je nadzorna in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev KNP iz tretjih držav, ki so jih zadevni pristojni organi odobrili kot primerne za takšno obravnavo pred 1. januarjem 2014.

4.   Če institucija pozna osnovne izpostavljenosti KNP, lahko za namen izračuna povprečne uteži tveganja za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP, vpogleda v osnovne izpostavljenosti KNPv skladu z metodami iz tega poglavja. Če je osnovna izpostavljenost KNP hkrati izpostavljenost iz naslova deležev v drugem KNP, ki izpolnjuje merila iz odstavka 3, lahko institucija vpogleda v osnovne izpostavljenosti tega drugega KNP.

5.   Če institucija ne pozna osnovnih izpostavljenosti KNP, lahko izračuna povprečno utež tveganja za svoje izpostavljenosti iz naslova enote ali deleža v KNP v skladu z metodami iz tega poglavja, pri čemer se predpostavlja, da KNP najprej v največjem dovoljenem obsegu v okviru svoje naložbene politike vlaga v kategorije izpostavljenosti, za katere veljajo najvišje kapitalske zahteve, nato pa vlaga v padajočem vrstnem redu, dokler ne doseže skupnega naložbenega limita.

Institucije lahko izračun uteži tveganja za KNP in poročanje o njej v skladu z metodami iz odstavkov 4 in 5 prepustijo naslednjim tretjim osebam:

(a)

depotnim družbam ali depotnim finančnim institucijam KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje v tej depotni družbi ali finančni instituciji;

(b)

za KNP, ki niso zajeti v točki (a), družbi za upravljanje KNP, če ta družba izpolnjuje merila iz odstavka 3(a).

Pravilnost izračuna iz prvega pododstavka potrdi zunanji revizor.

Člen 133

Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov

1.   Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov:

(a)

nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno, terjatev do dela preostalega premoženja;

(b)

dolžniške izpostavljenosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

2.   Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov se dodeli utež tveganja 100 %, razen če jih je treba v skladu z delom 2 odbiti, če se jim v skladu s členom 48(4) se jim dodeli utež tveganja 250 %, če se jim v skladu s členom 89(3) se jim dodeli utež tveganja 1 250 % ali pa se jih obravnava kot postavke z visokim tveganjem v skladu s členom 128.

3.   Naložbe v instrumente lastniškega ali regulativnega kapitala, ki jih izdajo institucije, se štejejo kot terjatve iz naslova lastniških instrumentov, razen če se odbijejo od kapitala ali se jim dodeli utež tveganja 250 % iz člena 48(4) ali se obravnavajo kot postavke z visokim tveganjem v skladu s členom 128.

Člen 134

Druge postavke

1.   Opredmetenim osnovnim sredstvom v smislu člena 4(10) Direktive 86/635/EGS se dodeli utež tveganja 100 %.

2.   Aktivnim časovnim razmejitvam, za katere institucija ne more določiti nasprotne stranke v skladu z Direktivo 86/635/EGS, se dodeli utež tveganja 100 %.

3.   Denarju na poti se dodeli utež tveganja 20 %. Denarju v blagajni in enakovrednim denarnim postavkam se dodeli utež tveganja 0 %.

4.   Zlatu v lastnem trezorju ali na posebni lokaciji, če je krito z obveznostmi v zlatu, se dodeli utež tveganja 0 %.

5.   Pri pogodbah o prodaji in povratnem nakupu sredstev ter pri dogovorih oterminskem nakupu sredstev se uporabi utež tveganja, ki je dodeljena instrumentom, na katere se zadevne pogodbe nanašajo, in ne nasprotnim strankam v poslu.

6.   Če institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, ter če ima produkt zunanjo bonitetno oceno ECAI, se dodelijo uteži tveganja iz poglavja 5. Če produkt nima bonitetne ocene ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košara izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo do največ 1 250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, da se pridobi znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek.

7.   Vrednost izpostavljenosti iz naslova zakupa je diskontirana najmanjša vsota plačil po zakupu. Najmanjša vsota plačil po zakupu je enaka plačilom, ki se zahtevajo ali se lahko zahtevajo od zakupnika v času trajanja pogodbe o zakupu, in plačilu iz naslova katere koli nakupne opcije iz zakupa, ki se bo zelo verjetno izvršila. Od stranke, ki ni zakupnik, se lahko zahteva plačilo v zvezi s preostalo vrednostjo zakupljenega premoženja, in če ta plačilna obveznost izpolnjuje sklop pogojev iz člena 201 glede primernosti dajalcev jamstva in zahteve za priznavanje drugih vrst jamstev iz členov 213 do 215, se lahko ta plačilna obveznost upošteva kot osebno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4. Te izpostavljenosti se razvrstijo v ustrezne kategorije izpostavljenosti v skladu s členom 112. Kadar je izpostavljenost preostala vrednost sredstva, danega v zakup, se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo na naslednji način: 1/t * 100 % * preostala vrednost, pri čemer je t večje izmed 1in najbližjega števila celih let preostalega obdobja zakupa.

Oddelek 3

Priznavanje in vzporejanje ocene kreditnega tveganja

Pododdelek 1

Priznavanje ecai

Člen 135

Uporaba bonitetnih ocen ECAI

1.   Zunanja bonitetna ocena se lahko za določanje uteži tveganja izpostavljenosti v skladu s tem poglavjem uporabi le, če jo je izdala ECAI ali potrdila ECAI v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009.

2.   EBA na svoji spletni strani objavi seznam ECAI v skladu s členoma 2(4) in 18(3) Uredbe (ES) št. 1060/2009.

Pododdelek 2

Vzporejanje bonitetnih ocen ecai

Člen 136

Vzporejanje bonitetnih ocen ECAI

1.   EBA, EIOPA in ESMA preko Skupnega odbora pripravijo osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih za vse ECAI določi, kateri stopnji kreditne kakovosti iz oddelka 2 ustrezajo zadevne bonitetne ocene ECAI ("vzporejanje"). Te določitve so objektivne in dosledne.

EBA, EIOPA in ESMA predložijo Komisiji navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. julija 2014, pri čemer po potrebi predložijo revidirane osnutke izvedbenih tehničnih standardov.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s p členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

2.   EBA, EIOPA in ESMA določajo vzporejanje bonitetnih ocen v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

da bi razlikovali med relativnimi stopnjami tveganja, ki jih izraža posamezna bonitetna ocena, EBA, EIOPA in ESMA obravnavajo kvantitativne dejavnike, kot so dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena. Pri novo ustanovljenih ECAI in ECAI, ki imajo le kratko evidenco podatkov o neplačilih, EBA, EIOPA in ESMA vprašajo ECAI, katera je po njihovem mnenju dolgoročna stopnja neplačila, povezana z vsemi postavkami, katerim se dodeli ista bonitetna ocena;

(b)

da bi razlikovali med ustreznimi relativnimi stopnjami tveganja, ki jih izraža posamezna bonitetna ocena, EBA, EIOPA in ESMA obravnavajo kvalitativne dejavnike, kot so skupina izdajateljev, ki jih obravnava ECAI, razpon bonitetnih ocen, ki jih dodeljuje ECAI, pomen posamezne bonitetne ocene in opredelitev neplačila, ki jo uporablja ECAI;

(c)

EBA, EIOPA in ESMA primerjajo stopnje neplačil za vsako bonitetno oceno posamezne ECAI in jih primerjajo s primerjalno vrednostjo, določeno na podlagi stopenj neplačil drugih ECAI v skupini izdajateljev, ki predstavljajo enakovredno stopnjo kreditnega tveganja;

(d)

če so stopnje neplačil, ugotovljene za bonitetno ocene posamezne ECAI, bistveno in sistematično višje od primerjalne vrednosti, EBA, EIOPA in ESMA bonitetni oceni ECAI dodelijo višjo stopnjo kreditne kakovosti na lestvici ocenjevanja kreditne kakovosti;

(e)

če EBA, EIOPA in ESMA povečajo utež tveganja za posamezno bonitetno oceno določene ECAI in če stopnje neplačil, ugotovljene za bonitetno oceno te ECAI, niso več bistveno in sistematično višje od primerjalne vrednosti, lahko EBA, EIOPA in ESM A bonitetni oceni ECAI vrnejo prvotno stopnjo kreditne kakovosti na lestvici ocenjevanja kreditne kakovosti.

3.   EBA, EIOPA in ESMA pripravijo osnutke izvedbenih tehničnih standardov, da se opredelijo kvantitativni dejavniki iz odstavka 2(a), kvalitativni dejavniki iz odstavka 2(b) in primerjalna vrednost iz odstavka 2(c).

EBA, EIOPA in ESMA Komisiji predložijo navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do 1. julija 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 oziroma Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Pododdelek 3

Uporaba bonitetnih ocen izvoznih agencij

Člen 137

Uporaba bonitetnih ocen izvoznih agencij

1.   Za namene člena 114 lahko institucije uporabljajo bonitetne ocene izvozne agencije, ki jo je imenovala zadevna institucija, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

gre za soglasno oceno tveganja izvoznih agencij, ki sodelujejo v "Dogovoru o smernicah za uradno podprte izvozne kredite" OECD;

(b)

izvozna agencija objavlja svoje bonitetne ocene in je zavezana k uporabi dogovorjene metodologije OECD, pri čemer je bonitetna ocena povezana z eno od osmih minimalnih premij za zavarovanje izvoza (MEIP), ki jih določa dogovorjena metodologija OECD. Institucija lahko prekliče imenovanje izvozne agencije. Institucija mora preklic utemeljiti, če obstajajo konkretni znaki, da je glavni namen preklica zmanjšati zahteve glede kapitalske ustreznosti.

2.   Izpostavljenostim, za katere je za namene tehtanja tveganja priznana bonitetna ocena izvozne agencije, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 9.

Razpredelnica 9

MEIP

0

1

2

3

4

5

6

7

Utež tveganja

0 %

0 %

20 %

50 %

100 %

100 %

100 %

150 %

Oddelek 4

Uporaba bonitetnih ocen ecai za določanje uteži tveganja

Člen 138

Splošne zahteve

Institucija lahko imenuje eno ali več ECAI, ki se bodo uporabljale za določanje uteži tveganja za aktivne postavke in zunajbilančne postavke. Institucija lahko prekliče imenovanje ECAI. Institucija mora preklic utemeljiti, če obstajajo konkretni znaki, da je glavni namen preklica zmanjšati zahteve glede kapitalske ustreznosti. Bonitetne ocene se ne uporabljajo selektivno. Institucija uporablja naročene bonitetne ocene. Vendar lahko uporabi tudi nenaročene bonitetne ocene, če EBA potrdi, da se nenaročene bonitetne ocene ECAI po kakovosti ne razlikujejo od naročenih bonitetnih ocen iste ECAI. EBA zadevno potrditev zavrne ali prekliče, zlasti če ECAI poskuša z nenaročeno bonitetno oceno pripraviti ocenjevani subjekt do tega, da bi naročil bonitetno oceno ali druge storitve. Institucije uporabljajo bonitetne ocene v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)

institucija, ki se odloči za uporabo bonitetnih ocen, ki jih je pripravila ECAI, za posamezno kategorijo izpostavljenosti, te bonitetne ocene uporablja dosledno za vse izpostavljenosti iz navedene kategorije;

(b)

institucija, ki se odloči za uporabo bonitetnih ocen, ki jih je pripravila ECAI, te bonitetne ocene uporablja stalno in dosledno;

(c)

institucija lahko uporablja le bonitetne ocene ECAI, ki upoštevajo vse zneske iz naslova dolgovane glavnice in iz naslova dolgovanih obresti;

(d)

kadar je za ocenjeno postavko od imenovane ECAI na voljo le ena bonitetna ocena, se za določanje uteži tveganja za to postavko uporablja zadevna bonitetna ocena;

(e)

kadar sta za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na voljo dve bonitetni oceni, ki ustrezata različnim utežem tveganja, se uporabi višja utež tveganja;

(f)

kadar je za ocenjeno postavko od imenovanih ECAI na voljo več bonitetnih ocen, se uporabita bonitetni oceni, ki dajeta dve najnižji uteži tveganja. Če se najnižji uteži tveganja razlikujeta, se uporabi višja utež tveganja. Če sta najnižji uteži tveganja enaki, se uporabi ta utež tveganja.

Člen 139

Bonitetna ocena izdajatelja in izdaje

1.   Če je na razpolago bonitetna ocena za posamezen program izdaje ali posamezen finančni instrument, ki predstavlja izpostavljenost, se za določanje uteži tveganja za zadevno izpostavljenost uporabi ta bonitetna ocena.

2.   Če za posamezno izpostavljenost neposredno ni na razpolago bonitetne ocene, vendar je na razpolago bonitetna ocena za posamezen program izdaje ali posamezen finančni instrument, ki ne predstavlja te izpostavljenosti, ali pa je na razpolago splošna bonitetna ocena izdajatelja, se ta bonitetna ocena uporabi v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)

če daje višjo utež tveganja, kakor bi bila sicer določena, in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali podrejeno posameznemu programu izdaje ali posameznemu finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja;

(b)

če daje nižjo utež tveganja in je zadevna izpostavljenost v vseh pogledih uvrščena pari passu ali nadrejeno posameznemu programu izdaje ali posameznemu finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim do navedenega izdajatelja.

V vseh drugih primerih se izpostavljenost šteje za neocenjeno.

3.   Odstavka 1 in 2 ne preprečujeta uporabe člena 129.

4.   Bonitetne ocene za izdajatelje v okviru skupine podjetij se ne morejo uporabljati kot bonitetne ocene drugega izdajatelja v okviru iste skupine podjetij.

Člen 140

Dolgoročne in kratkoročne bonitetne ocene

1.   Kratkoročne bonitetne ocene se lahko uporabljajo le za kratkoročne aktivne in zunajbilančne postavke, ki predstavljajo izpostavljenosti do institucij in podjetij.

2.   Kratkoročna bonitetna ocena se uporablja le za izpostavljenost, na katero se nanaša, in se ne uporablja za izpeljevanje uteži tveganja za katero koli drugo izpostavljenost, razen v naslednjih primerih:

(a)

če se ocenjenemu kratkoročnemu finančnemu instrumentu dodeli utež tveganja 150 %, se utež tveganja 150 % dodeli tudi vsem neocenjenim nezavarovanim kratkoročnim in dolgoročnim izpostavljenostim do zadevnega dolžnika;

(b)

če se ocenjenemu kratkoročnemu finančnemu instrumentu dodeli utež tveganja 50 %, se nobeni neocenjeni kratkoročni izpostavljenosti ne dodeli utež tveganja manj kot 100 %.

Člen 141

Postavke v domači in tuji valuti

Bonitetna ocena, ki se nanaša na izpostavljenost, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne more uporabljati za določanje uteži tveganja za drugo izpostavljenost do istega dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti.

Če izpostavljenost nastane zaradi udeležbe institucije v posojilu, ki ga je odobrila multilateralna razvojna banka, katere status prednostnega upnika je priznan na trgu, se lahko bonitetna ocena, za to izpostavljenost v domači valuti dolžnika, uporabi za namene določitve uteži tveganja.

POGLAVJE 3

Pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB)

Oddelek 1

Dovoljenje pristojnih organov za uporabo pristopa irb

Člen 142

Opredelitev pojmov

1.   V tem poglavju se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

"bonitetni sistem" pomeni vse metode, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja, razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede ali skupine ter količinsko opredelitev ocen neplačila in izgube, ki so bile izdelane za posamezno vrsto izpostavljenosti;

(2)

"vrsta izpostavljenosti" pomeni skupino izpostavljenosti, ki se obravnavajo enako in se oblikujejo na podlagi določene vrste izpostavljenosti in, ki so lahko omejene na posamezen subjekt ali posamezen podsklop subjektov znotraj skupine, če se ista vrsta izpostavljenosti obravnava drugače pri drugih subjektih skupine;

(3)

"poslovna enota" pomeni katere koli ločene organizacijske enote ali pravne subjekte, poslovna področja in geografske lokacije;

(4)

"velik subjekt finančnega sektorja" pomeni kateri koli subjekt finančnega sektorja, ki ni opredeljen v točki (27)(j) člena 4(1) in ki izpolnjuje naslednje pogoje:

(a)

njegova bilančna vsota, izračunana na posamični ali konsolidirani podlagi, je večja ali enaka 70 milijard EUR, pri čemer se za določitev velikosti bilančne vsote uporabi najnovejši revidiran računovodski izkaz ali konsolidiran finančni izkaz; in

(b)

zanjo ali za najmanj eno njeno podrejeno družbo velja bonitetna ureditev Unije ali zakonodaja tretje države, v kateri velja bonitetni nadzor ali regulativne zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim v Uniji.

(5)

"nereguliran finančni subjekt" pomeni kateri koli drug subjekt, ki ni subjekt reguliranega finančnega sektorja, vendar kot svojo glavno poslovno dejavnost opravlja eno ali več dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2013/36/EU ali Priloge I k Direktivi 2004/39/ES;

(6)

"bonitetni razred dolžnika" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnika v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene verjetnosti neplačila (PD);

(7)

"bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD;

(8)

"serviser" pomeni subjekt, ki dnevno upravlja skupino odkupljenih denarnih terjatev ali osnovne kreditne izpostavljenosti.

2.   Za namene točke 4(b) odstavka 1 tega člena lahko Komisija z izvedbenimi akti in ob upoštevanju postopka pregleda iz člena 464(2) sprejme odločitev o tem, ali je nadzorniška in regulativna ureditev tretje države vsaj enakovredna tisti, ki se uporablja v Uniji. Če Komisija take odločitve ne sprejme, lahko institucije do 1. januarja 2015 še naprej uporabljajo obravnavo iz tega odstavka za tretjo državo, ki so jo zadevni pristojni organi odobrili kot primerno za to obravnavo pred 1. januarjem 2014.

Člen 143

Dovoljenje za uporabo pristopa IRB

1.   Če so pogoji iz tega poglavja izpolnjeni, pristojni organ institucijam dovoli, da svoje zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo z uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (v nadaljnjem besedilu: pristop IRB).

2.   Predhodno dovoljenje za uporabo pristopa IRB, vključno z lastnimi ocenami LGD in konverzijskimi faktorji, se zahteva za vsako kategorijo izpostavljenosti in vsak uporabljen bonitetni sistem, pristop notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov ter za vsak uporabljen pristop k ocenjevanju LGD in konverzijskih faktorjev.

3.   Institucije predhodno dovoljenje pristojnih organov pridobijo za:

(a)

pomembne spremembe obsega uporabe bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, za katere je institucija že prejela dovoljenje za uporabo;

(b)

pomembne spremembe bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, za katere je institucija že prejela dovoljenje za uporabo.

Obseg uporabe bonitetnega sistema zajema vse izpostavljenosti v okviru ustrezne vrste izpostavljenosti, za katero je bil ta bonitetni sistem razvit.

4.   Institucije pristojne organe uradno obvestijo o vseh spremembah bonitetnih sistemov in pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov.

5.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje za ocenjevanje pomembnosti uporabe obstoječih bonitetnih sistemov za druge dodatne izpostavljenosti, ki niso zajete že v tem bonitetnem sistemu, in sprememb bonitetnih sistemov ali pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v skladu s pristopom IRB.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2013.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 144

Ocena vloge za uporabo pristopa IRB s strani pristojnih organov

1.   Pristojni organ izda instituciji dovoljenje v skladu s členom 143 za uporabo pristopa IRB, vključno z uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, le, če meni, da so izpolnjene zahteve iz tega poglavja, zlasti zahteve iz oddelka 6, ter da so sistemi institucije za upravljanje in bonitetno ocenjevanje izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja trdni in celovito uvedeni, ter zlasti če mu institucija dokaže, da so izpolnjeni naslednji standardi:

(a)

bonitetni sistemi institucije omogočajo smiselno oceno značilnosti dolžnika in izpostavljenosti, smiselno razlikovanje tveganja ter natančne in dosledne kvantitativne ocene tveganja;

(b)

notranje bonitetne ocene ter ocene neplačila in izgube, ki se uporabljajo pri izračunu kapitalskih zahtev, ter z njimi povezani sistemi in procesi so ključni pri upravljanju tveganj in postopku odločanja ter pri odobritvi kreditov, razporeditvi notranjega kapitala in funkcijah korporativnega upravljanja;

(c)

institucija ima enoto za nadzor kreditnega tveganja, pristojno za bonitetne sisteme, ki je ustrezno neodvisna in ni izpostavljena neprimernim vplivom;

(d)

institucija zbira in hrani vse pomembne podatke za zagotavljanje učinkovite podpore svojemu procesu merjenja in upravljanja kreditnega tveganja;

(e)

institucija dokumentira svoje bonitetne sisteme in načelo za njihovo sestavo ter svoje bonitetne sisteme ovrednoti;

(f)

institucija je vsak bonitetni sistem in pristop notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instumentov ovrednotila v ustreznem časovnem obdobju pred izdajo dovoljenja za uporabo tega bonitetnega sistema ali pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, pri čemer je v tem časovnem obdobju ocenila, ali so ti bonitetni sistemi in pristopi notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov primerni za obseg uporabe bonitetnega sistema oziroma pristopa notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ter na podlagi te ocene opravila potrebne spremembe teh bonitetnih sistemov ali pristopov notranjih modelov za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;

(g)

institucija je v skladu s pristopom IRB izračunala kapitalske zahteve na podlagi svojih ocen parametrov tveganja in je sposobna poročati v skladu s členom 99;

(h)

institucija je razvrstila in še naprej razvršča vsako izpostavljenost iz obsega uporabe bonitetnega sistema v bonitetni razred ali skupino tega bonitetnega sistema; institucija je razvrstila in še naprej razvršča vsako izpostavljenost iz obsega uporabe pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v ta pristop notranjih modelov.

Zahteve po uporabi pristopa IRB, vključno z lastnimi ocenami LGD in konverzijskih faktorjev, veljajo tudi, kadar je institucija uvedla bonitetni sistem ali model, uporabljen v okviru bonitetnega sistema, ki ga je kupila od zunanjega prodajalca.

2.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi metodologijo ocenjevanja, ki jo pristojni organi upoštevajo pri ocenjevanju skladnosti institucije z zahtevami po uporabi pristopa IRB.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 145

Predhodne izkušnje z uporabo pristopov IRB

1.   Institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo pristopa IRB, za zadevne kategorije izpostavljenosti IRB najmanj tri leta uporablja bonitetne sisteme, ki so bili okvirno skladni z zahtevami iz oddelka 6, za notranje namene merjenja in upravljanja tveganja, preden lahko postane upravičena do uporabe pristopa IRB.

2.   Institucija, ki zaprosi za dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, pristojnemu organu dokaže, da je najmanj tri leta ocenjevala in uporabljala lastne ocene LGD in konverzijskih faktorjev na način, ki je bil okvirno skladen z zahtevami za uporabo lastnih ocen navedenih parametrov iz oddelka 6, preden lahko postane upravičena za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev.

3.   Kadar institucija po izdaji prvotnega dovoljenja razširi uporabo pristopa IRB na dodatne izpostavljenosti, so izkušnje institucije zadostne za izpolnjevanje zahtev iz odstavkov 1 in 2. Če se uporaba bonitetnih sistemov razširi na dodatne izpostavljenosti, ki so bistveno drugačne od zdaj zajetih, zaradi česar je mogoče razumno sklepati, da obstoječe izkušnje za te izpostavljenosti niso zadostne za izpolnjevanje zahtev iz teh določb, potem se zahteve iz odstavkov 1 in 2 za dodatne izpostavljenosti uporabljajo ločeno.

Člen 146

Ukrepi, ki jih je treba sprejeti, kadar zahteve iz tega poglavja niso več izpolnjene

Kadar institucija preneha izpolnjevati zahteve iz tega poglavja, o tem uradno obvesti pristojni organ in naredi nekaj od naslednjega:

(a)

pristojnemu organu na zadovoljiv način predstavi načrt za pravočasno ponovno uskladitev z zahtevami in ga izvede v obdobju, dogovorjenem s pristojnim organom;

(b)

pristojnemu organu na zadovoljiv način dokaže, da je učinek neizpolnjevanja zahtev nepomemben.

Člen 147

Metodologija za razvrščanje izpostavljenosti v kategorije izpostavljenosti

1.   Metodologija, ki jo institucija uporablja za razvrščanje izpostavljenosti v različne kategorije, je primerna in dosledna.

2.   Vsaka izpostavljenost se razvrsti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(b)

izpostavljenosti do institucij;

(c)

izpostavljenosti do podjetij;

(d)

izpostavljenosti na drobno;

(e)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;

(f)

postavke iz naslova pozicij v listinjenju;

(g)

druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.

3.   V kategorijo iz odstavka 2(a) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav ali subjektov javnega sektorja, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členoma 115 in 116;

(b)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank iz člena 117(2);

(c)

izpostavljenosti do mednarodnih organizacij, ki jim na podlagi člena 118 pripada utež tveganja 0 %.

4.   V kategorijo iz odstavka 2(b) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni držav, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členom 115(2) in (4);

(b)

izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja, ki se ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav v skladu s členom 116(4);

(c)

izpostavljenosti do multilateralnih razvojnih bank, ki se jim ne dodeli utež tveganja 0 % v skladu s členom 117, in

(d)

izpostavljenosti do finančnih institucij, ki se obravnavajo kot izpostavljenosti do institucij v skladu s členom 119(5).

5.   V kategorijo izpostavljenosti na drobno iz odstavka 2(d) se razvrstijo izpostavljenosti, ki izpolnjujejo naslednja merila:

(a)

so nekaj od naslednjega:

(i)

izpostavljenosti ene ali več fizičnih oseb;

(ii)

izpostavljenosti MSP, če po podatkih institucije, ki je morala izvesti ustrezne postopke za potrditev stanja, skupni znesek, ki ga dolžnik ali skupina povezanih strank dolguje instituciji ter nadrejenim osebam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi neplačanimi izpostavljenostmi, vendar brez upoštevanja izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami, ne presega 1 milijona EUR;

(b)

institucija jih pri svojem upravljanju s tveganji vseskozi obravnava dosledno in na podoben način;

(c)

ne obravnavajo se tako individualno, kot se obravnavajo izpostavljenosti v kategoriji izpostavljenosti do podjetij;

(d)

vsaka predstavlja eno od znatnega števila izpostavljenosti, ki se obravnavajo na podoben način.

Poleg izpostavljenosti iz prvega pododstavka se sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po zakupu iz naslova izpostavljenosti na drobno vključi v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

6.   V kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz odstavka 2(e) se razvrstijo naslednje izpostavljenosti:

(a)

nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno terjatev do dela preostalega premoženja izdajatelja;

(b)

dolžniške izpostavljenosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a).

7.   Vsaka kreditna obveznost, ki ni razvrščena v kategorije izpostavljenosti iz odstavka 2(a), (b), (d), (e) in (f), se razvrsti v kategorijo izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c).

8.   V kategoriji izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c) institucije kot izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev ločeno opredelijo tiste izpostavljenosti, ki imajo naslednje značilnosti:

(a)

so izpostavljenosti do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje ali upravljanje stvarnega premoženja, ali ekonomsko primerljive izpostavljenosti;

(b)

pogodbeni dogovor daje kreditodajalcu znatno mero kontrole nad premoženjem in dohodkom, ki ga ustvarjajo;

(c)

primarni vir poplačila obveznosti je dohodek, ki ga ustvari financirano premoženje, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

9.   Preostala vrednost zakupljenega premoženja se razvrsti v kategorijo izpostavljenosti iz odstavka 2(g), razen če je preostala vrednost že vključena v izpostavljenosti iz naslova zakupa iz člena 166(4).

10.   Izpostavljenost iz naslova zagotavljanja zavarovanja s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom na podlagi n-tega neplačila v košarici izpostavljenosti se razvrsti v tisto kategorijo iz odstavka 2, v katero bi bile razvrščene izpostavljenosti v košarici, razen če bi bile posamezne izpostavljenosti v košarici razvrščene v različne kategorije izpostavljenosti, kar bi pomenilo, da se izpostavljenost razvrsti v kategorijo izpostavljenosti do podjetij iz odstavka 2(c).

Člen 148

Pogoji za uvajanje pristopa IRB v različnih kategorijah izpostavljenosti in poslovnih enotah

1.   Institucije in katera koli nadrejena oseba ter njene podrejene družbe uvedejo pristop IRB za vse izpostavljenosti, razen če so od pristojnih organov dobile dovoljenje za stalno uporabo standardiziranega pristopa v skladu s členom 150.

Če so pristojni organi izdali predhodno dovoljenje, se lahko uvajanje izvaja postopno po različnih kategorijah izpostavljenosti iz člena 147, znotraj iste poslovne enote, po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank.

V primeru kategorije izpostavljenosti na drobno iz člena 147(5) se uvajanje lahko izvaja postopno po vrstah izpostavljenosti, katerim ustrezajo različne korelacije iz člena 154.

2.   Pristojni organi določijo časovno obdobje, v katerem mora institucija, katera koli nadrejena oseba in njene podrejene družbe uvesti pristop IRB za vse izpostavljenosti. To časovno obdobje je obdobje, ki je po mnenju pristojnih organov primerno glede na naravo in obseg dejavnosti institucij ali katere koli nadrejene osebe in njenih podrejenih družb ter glede na število in naravo bonitetnih sistemov, ki se bodo uvajali.

3.   Institucije uvajajo pristop IRB v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi. Pristojni organ te pogoje oblikuje tako, da zagotavljajo, da se postopno uvajanje iz odstavka 1 ne uporablja selektivno z namenom doseganja manjših kapitalskih zahtev za tiste kategorije izpostavljenosti ali poslovne enote, ki šele bodo vključene v pristop IRB ali uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev.

4.   Institucije, ki začnejo pristop IRB uporabljati šele po 1. januarju 2013 ali pa morajo na zahtevo pristojnih organov do tega datuma biti sposobne uporabljati standardizirani pristop za izračun svojih kapitalskih zahtev, v obdobju uvajanja ohranijo sposobnost za izračun kapitalskih zahtev z uporabo standardiziranega pristopa za vse svoje izpostavljenosti, dokler jih pristojni organi uradno ne obvestijo, da je z razumno gotovostjo dokazano, da bo uvajanje pristopa IRB končano.

5.   Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo pristopa IRB za katero koli kategorijo izpostavljenosti, uporablja pristop IRB za kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), razen kadar ima ta institucija v skladu s členom 150 dovoljenje za uporabo standardiziranega pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, in kategorijo izpostavljenosti iz naslova drugih sredstev iz naslova nekreditnih obveznosti iz člena 147(2)(g).

6.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje, v skladu s katerimi pristojni organi določijo ustrezni način in časovni okvir postopne uvedbe pristopa IRB za kategorije izpostavljenosti iz odstavka 3.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 149

Pogoji za ponovno uporabo manj izpopolnjenih pristopov

1.   Institucija, ki uporablja pristop IRB za določeno kategorijo ali vrsto izpostavljenosti, ne preneha uporabljati tega pristopa in namesto njega začne uporabljati standardizirani pristop za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija je pristojnemu organu dokazala, da uporabo standardiziranega pristopa ne predlaga z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev za institucijo, ampak je potrebna zaradi narave in kompleksnosti celotne tozadevne izpostavljenosti institucije, kar ne bi imelo pomembnega neugodnega vpliva na kapitalsko ustreznost institucije ali njeno sposobnost za učinkovito upravljanje tveganj;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

2.   Institucije, ki so v skladu s členom 151(9) pridobile dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev, ne začnejo ponovno uporabljati vrednosti LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151(8), razen če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

institucija je pristojnemu organu dokazala, da uporabo LGD in konverzijskih faktorjev iz člena 151(8) za določeno kategorijo ali vrsto izpostavljenosti ne predlaga z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev za institucijo, ampak je potrebna zaradi narave in kompleksnosti celotne tozadevne izpostavljenosti institucije, kar ne bi imelo pomembnega neugodnega vpliva na kapitalsko ustreznost institucije ali njeno sposobnost za učinkovito upravljanje tveganj;

(b)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnega organa.

3.   Uporaba odstavkov 1 in 2 je predmet pogojev za postopno uvedbo pristopa IRB, ki jih v skladu s členom 148 določijo pristojni organi, ter dovoljenja za stalna izvzetja iz člena 150.

Člen 150

Pogoji za stalna izvzetja

1.   S predhodnim dovoljenjem pristojnih organov lahko institucije, ki imajo dovoljenje za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za eno ali več kategorij izpostavljenosti, za naslednje izpostavljenosti uporabijo standardizirani pristop:

(a)

kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2)(a), kadar je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te nasprotne stranke pomenila preveliko obremenitev za institucijo;

(b)

kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2)(b), kadar je število pomembnih nasprotnih strank omejeno in bi uporaba bonitetnega sistema za te nasprotne stranke pomenila preveliko obremenitev za institucijo;

(c)

izpostavljenosti v nepomembnih poslovnih enotah, ter kategorijah ali vrstah izpostavljenosti, ki so nepomembne v smislu velikosti in zaznanega profila tveganosti;

(d)

izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank držav članic in njihovih enot regionalne in lokalne ravni države, upravnih organov in subjektov javnega sektorja, če:

(i)

ni razlik v tveganju med izpostavljenostmi do navedenih enot centralne ravni države in centralnih bank ter navedenimi drugimi izpostavljenostmi zaradi obstoja posebnih javnih ureditev ter

(ii)

je izpostavljenostim do enot centralne ravni držav in centralnih bank dodeljena utež tveganja 0 % iz člena 114(2), (4) ali (5);

(e)

izpostavljenosti institucije do nasprotne stranke, ki je njena nadrejena oseba, njena podrejena družba ali podrejena družba njene nadrejene osebe, če je nasprotna stranka institucija ali finančni holding, mešani finančni holding, finančna institucija, družba za upravljanje ali podjetje za pomožne storitve, za katerose uporabljajo ustrezne bonitetne zahteve, ali družba, povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS;

(f)

izpostavljenosti med institucijami, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 113(7);

(g)

izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov do subjektov, katerih kreditnim obveznostim se dodeli utež tveganja 0 % v skladu s poglavjem 2, vključno z javno financiranimi subjekti, katerim se lahko dodeli utež tveganja 0 %;

(h)

izpostavljenosti iz naslova lastniškihinstrumentov, nastale na podlagi zakonsko določenih programov za spodbujanje posebnih gospodarskih sektorjev, ki institucijam zagotavljajo znatne subvencije za naložbe in zahtevajo določeno obliko vladnega nadzora in omejitev za naložbe v lastniške instrumente, pri čemer se lahko takšne izpostavljenosti skupaj izvzamejo iz pristopa IRB le v višini največ 10 % kapitala;

(i)

izpostavljenosti iz člena 119(4), ki izpolnjujejo v njem navedene pogoje;

(j)

neposredna in posredna jamstva države iz člena 215(2).

Pristojni organi dovolijo uporabo standardiziranega pristopa za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz točk (g) in (h) prvega pododstavka, za katere je v drugih državah članicah takšna obravnava dovoljena. EBA na svoji spletni strani objavi in redno posodablja seznam izpostavljenosti iz navedenih točk, ki se obravnavajo v skladu s standardiziranim pristopom.

2.   Za namene odstavka 1 je kategorija izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov institucije pomembna, če njihova skupna vrednost, brez izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, nastalih v okviru zakonsko določenih programov iz odstavka 1(g), v preteklem letu v povprečju presega 10 % kapitala institucije. Kadar je število takšnih izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov manjše od 10 posameznih deležev, zadevni prag znaša 5 % kapitala institucije.

3.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se opredelijo pogoji za uporabo točk (a), (b) in (c) odstavka 1.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

4.   EBA leta 2018 izda smernice za uporabo odstavka 1 s priporočili o omejitvah v smislu deleža bilančne vsote in tveganju prilagojenih sredstev, ki se izračunajo v skladu s standardiziranim pristopom.

Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Oddelek 2

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti

Pododdelek 1

Obravnava glede na vrsto kategorije izpostavljenosti

Člen 151

Obravnava glede na kategorijo izpostavljenosti

1.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti, ki spadajo v eno od kategorij izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (e) in (g) se, če niso odbitne postavke od kapitala, izračunajo v skladu s pododdelkom 2, razen če so zadevne izpostavljenosti odbitne postavke od navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

2.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se izračunajo v skladu s členom 157. Kadar ima institucija pravico do popolnega regresa do prodajalca odkupljenih denarnih terjatev za tveganje neplačila in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, se določbe tega člena, člena 152 in člena 158(1) do (4) v zvezi z odkupljenimi denarnimi terjatvami ne uporabljajo, izpostavljenost pa se obravnava kot zavarovana s temi terjatvami.

3.   Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev temelji na ustreznih parametrih, povezanih z zadevno izpostavljenostjo. Ti vključujejo PD, LGD, zapadlost (v nadaljnjem besedilu: M) in vrednost izpostavljenosti. PD in LGD se lahko obravnavata ločeno ali skupaj v skladu z oddelkom 4.

4.   Institucije zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), izračunajo v skladu s členom 155. Institucije lahko uporabijo pristopa iz člena 155(3) in (4), če so dobile predhodno dovoljenje pristojnih organov. Pristojni organi instituciji izdajo dovoljenje za uporabo pristopa notranjih modelov iz člena 155(4), če institucija izpolnjuje zahteve iz pododdelka 4 oddelka 6.

5.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev se lahko izračunajo v skladu s členom 153(5).

6.   Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (d), institucije zagotovijo lastne ocene PD v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

7.   Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(d), institucije zagotovijo lastne ocene LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

8.   Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (c), institucije uporabijo vrednosti LGD iz člena 161(1) in konverzijske faktorje iz člena 166(8)(a) do (d), razen če imajo za te kategorije izpostavljenosti dovoljenje za uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu z odstavkom 9.

9.   Za vse izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(a) do (c), pristojni organi institucijam dovolijo uporabo lastnih ocen LGD in konverzijskih faktorjev v skladu s členom 143 in oddelkom 6.

10.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za listinjene izpostavljenosti in izpostavljenosti iz kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2)(f) se izračunajo v skladu s poglavjem 5.

Člen 152

Obravnava izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih (KNP)

1.   Če izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP izpolnjujejo merila iz člena 132(3) in če institucija pozna vse osnovne izpostavljenosti KNP ali dele osnovnih izpostavljenosti, institucija vpogleda v navedene osnovne izpostavljenosti za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube v skladu z metodami iz tega poglavja.

Če osnovna izpostavljenost KNP hkrati predstavlja drugo izpostavljenost iz naslova enot ali deležev v drugem KNP, prva institucija vpogleda tudi v osnovne izpostavljenosti drugega KNP.

2.   Če institucija ne izpolnjuje pogojev za uporabo metod iz tega poglavja za vse osnovne izpostavljenosti KNP ali dele osnovnih izpostavljenosti, se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneski pričakovane izgube izračunajo v skladu z naslednjimi pristopi:

(a)

za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), institucije uporabijo pristop enostavnih uteži tveganja iz člena 155(2);

(b)

za vse druge osnovne izpostavljenosti iz odstavka 1 institucije uporabijo standardizirani pristop iz poglavja 2, pri čemer upoštevajo:

(i)

za izpostavljenosti, za katere velja določena utež tveganja za neocenjene izpostavljenosti ali izpostavljenosti s stopnjo kreditne kakovosti, ki jim je dodeljena najvišja utež tveganja za posamezno kategorijo izpostavljenosti, se utež tveganja pomnoži s faktorjem 2, vendar ne sme biti višja od 1 250 %;

(ii)

za vse druge izpostavljenosti se utež tveganja pomnoži s faktorjem 1,1 vendar ne sme biti nižja od 5 %.

Če za namene točke (a) institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, zadevne izpostavljenosti obravnava kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. Če te izpostavljenosti skupaj z neposrednimi izpostavljenostmi institucije v tej kategoriji izpostavljenosti niso pomembne v smislu člena 150(2), se lahko na podlagi dovoljenja pristojnih organov uporabi člen 150(1).

3.   Če izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP ne izpolnjujejo meril iz člena 132(3) ali če institucija ne pozna vseh osnovnih izpostavljenosti KNP ali svojih osnovnih izpostavljenosti, ki so hkrati izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP, institucija vpogleda v navedene osnovne izpostavljenosti ter izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovane izgube v skladu z pristopom enostavnih uteži tveganja iz člena 155(2).

Če institucija ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb, lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in drugih lastniških instrumentov, zadevne izpostavljenosti obravnava kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov. Izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, razvrsti v kategorijo drugih lastniških instrumentov.

4.   Namesto metode, opisane v odstavku 3, lahko institucije same izračunajo povprečne zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za osnovne izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz točk (a) in (b) odstavka 2 ali pa izračun teh zneskov in poročanje o njih prepustijo naslednjim tretjim osebam:

(a)

depotnim družbam ali finančnim institucijam KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje v tej depotni družbi ali finančni instituciji;

(b)

za druge KNP, družbi za upravljanje KNP, če izpolnjuje merila iz člena 132(3)(a).

Pravilnost izračuna potrdi zunanji revizor.

5.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se opredelijo pogoji, pod katerimi lahko pristojni organi institucijam dovolijo uporabo standardiziranega pristopa iz člena 150(1) v skladu z odstavkom 2(b) tega člena.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 30. junija 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Pododdelek 2

Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje

Člen 153

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank

1.   Ob upoštevanju posebnih obravnav iz odstavkov 2, 3 in 4 se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Formula

pri čemer je utež tveganja (RW) določena na naslednji način:

(i)

če je PD = 0, RW znaša 0;

(ii)

če je PD = 1, tj. za neplačane izpostavljenosti:

kadar institucije uporabljajo vrednosti LGD iz člena 161(1), RW znaša 0,

kadar institucije uporabljajo lastne ocene LGD, RW znaša Formula,

pri čemer je najboljša ocena pričakovane izgube (v nadaljnjem besedilu: ELBE) najboljša ocena pričakovane izgube institucije za neplačane izpostavljenosti v skladu s členom 181(1)(h);

(iii)

če je 0 < PD < 1

Formula

pri čemer:

N(x)

=

označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka x),

G (Z)

=

označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. vrednost x, tako da velja N(x)=z),

R

=

označuje korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

Formula

b

=

označuje faktor prilagoditve zapadlosti, ki je opredeljen kot

Formula.

2.   Za vse izpostavljenosti do velikih subjektov finančnega sektorja se korelacijski koeficient iz odstavka 1(iii) pomnoži z 1,25. Za vse izpostavljenosti do nereguliranih finančnih subjektov se korelacijski koeficienti iz odstavka 1(iii) in odstavka 4, kakor je ustrezno, pomnožijo z 1,25.

3.   Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost, ki izpolnjuje zahteve iz členov 202 in 217, se lahko prilagodi v skladu z naslednjo formulo:

Formula

pri čemer je:

PDpp

=

PD izdajatelja zavarovanja.

RW za izpostavljenost se izračuna z uporabo ustrezne formule za utež tveganja iz točke 1, PD dolžnika in LGD primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja. Faktor zapadlosti (b) se izračuna z uporabo nižjega od naslednjih dveh PD: PD izdajatelja zavarovanja in PD dolžnika.

4.   Za izpostavljenosti do podjetij, pri katerih konsolidirani čisti prihodki od prodaje, v katero spada zadevno podjetje, znaša manj kot 50 milijonov EUR, lahko institucije uporabijo naslednjo korelacijsko formulo iz odstavka 1(iii) za izračun uteži tveganja za izpostavljenosti do podjetij. V tej formuli je S izražen kot čisti prihodki od prodaje v milijonih EUR, pri čemer velja 5 milijonov EUR ≤ S ≤ 50 milijonov EUR. Čisti prihodki od prodaje, ki znašajo manj kot 5 milijonov EUR, se obravnavajo kot enakovredni 5 milijonom EUR. Čisti prihodki od prodaje za odkupljene denarne terjatve so tehtano povprečje posameznih izpostavljenosti v skupini odkupljenih denarnih terjatev.

Formula

Institucije nadomestijo konsolidirane čiste prihodke od prodaje z bilančno vsoto, kadar čisti prihodki od prodaje niso pomemben kazalnik velikosti podjetja in je bilančna vsota pomembnejši kazalnik kot čisti prihodki od prodaje.

5.   Institucija izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri katerih ne more oceniti PD ali njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6, dodeli uteži tveganja v skladu z razpredelnico 1.

Razpredelnica 1

Preostala zapadlost

Kategorija 1

Kategorija 2

Kategorija 3

Kategorija 4

Kategorija 5

Manj kot 2,5 leta

50 %

70 %

115 %

250 %

0 %

Enako ali več kot 2,5 leta

70 %

90 %

115 %

250 %

0 %

Institucije pri dodeljevanju uteži tveganj za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev upoštevajo naslednje dejavnike: finančno trdnost, politično in pravno okolje, značilnosti posla in/ali sredstev, finančno stabilnost sponzorja in izvajalca, vključno z morebitnim pritokom dohodka iz javno-zasebnega partnerstva in zavarovalni paket.

6.   Institucije morajo pri odkupljenih denarnih terjatvah do podjetij izpolnjevati zahteve iz člena 184. Za odkupljene denarne terjatve do podjetij, ki poleg teh zahtev izpolnjujejo tudi pogoje iz člena 154(5), se lahko uporabljajo standardi za količinsko opredelitev tveganj za izpostavljenosti na drobno iz oddelka 6, če bi bilo za institucijo pretirano obremenjujoče uporabljati standarde za količinsko opredelitev tveganja za izpostavljenosti do podjetij, kot je za te denarne terjatve določeno v oddelku 6.

7.   Za odkupljene denarne terjatve do podjetij se lahko vračljivi popusti za odkupe, zavarovanja s premoženjem ali delna jamstva, ki zagotavljajo varovanje pred prvo izgubo v primeru izgube iz naslova neplačil, izgube iz naslova zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev ali obojega, obravnavajo kot pozicije ob prvi izgubi po pristopu IRB v okviru pravil za listinjenje.

8.   Če institucija nastopa kot dajalec kreditnega zavarovanja za več izpostavljenosti pod pogojem, da neplačilo n-te izmed zavarovanih izpostavljenosti povzroči plačilo in da se s tem kreditnim dogodkom prekine pogodba, ter če ima produkt zunanjo bonitetno oceno ECAI, se uporabijo uteži tveganja iz poglavja 5. Če produkt nima bonitetne ocene ECAI, se uteži tveganja za izpostavljenosti, ki jih vsebuje košarica izpostavljenosti, razen izpostavljenosti n–1, seštejejo, če vsota pričakovanih izgub, pomnožena z 12,5, in zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti ne presega nominalnega zneska zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, pomnožen z 12,5. Izpostavljenosti n–1, ki se izključijo iz seštevka, se določijo tako, da vključujejo tiste izpostavljenosti, od katerih vsaka povzroča nižji znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti, kot je znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti katere koli izpostavljenosti, ki je vključena v seštevek. Za izpostavljenosti v košarici, za katere institucija ne more določiti uteži tveganja v skladu s pristopom IRB, se uporabi utež tveganja 1 250 %.

9.   EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli način, na katerega institucije upoštevajo dejavnike iz drugega pododstavka odstavka 5 pri dodeljevanju uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 154

Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti na drobno

1.   Zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti na drobno se izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

Formula

pri čemer je utež tveganja RW določena na naslednji način:

(i)

če je PD = 1, tj. za neplačane izpostavljenosti, RW znaša

Formula;

pri čemer je ELBE najboljša ocena pričakovane izgube institucije za neplačane izpostavljenosti v skladu s členom 181(1)(h);

(ii)

če je 0 < PD < 1, tj. za katero koli vrednost za PD, razen vrednost iz točke (i),

Formula

pri čemer:

N(x)

=

označuje kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka x),

G (Z)

=

označuje inverzno kumulativno porazdelitveno funkcijo za standardizirano normalno slučajno spremenljivko (tj. vrednost x, tako da velja N(x)=z),

R

=

označuje korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

Formula

2.   Znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za vsako izpostavljenost do MSP iz člena 147(5), ki izpolnjuje zahteve iz členov 202 in 217, se lahko izračuna v skladu s členom 153(3).

3.   Za izpostavljenosti na drobno, zavarovane z nepremičninami, korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost korelacije, izračunano s korelacijsko formulo iz odstavka 1.

4.   Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobnov skladu s točkami (a) do (e) korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost korelacije, izračunano s korelacijsko formulo iz odstavka 1.

Izpostavljenosti se štejejo za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno, če izpolnjujejo naslednje pogoje: