27.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 176/1

(1)

Skupina G-20 je v izjavi z dne 2. aprila 2009 o krepitvi finančnega sistema pozvala k mednarodno usklajenemu prizadevanju za okrepitev preglednosti, odgovornosti in regulativne ureditve z izboljšanjem količine in kakovosti kapitala v bančnem sistemu, potem ko bo zagotovljena oživitev gospodarstva. V tej izjavi je bila izražena tudi zahteva po uvedbi dodatnega ukrepa, ki ne bi temeljil na tveganju in s katerim bi se omejilo povečevanje finančnih vzvodov v bančnem sistemu, ter razvoju okvira za večje likvidnostne blažilnike. Septembra 2009 se je skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov (GHOS) na podlagi mandata, ki ji ga je podelila skupina G-20, dogovorila o več ukrepih za okrepitev regulativne ureditve bančnega sektorja. Te ukrepe so na vrhu v Pittsburghu, ki je potekal 24. in 25. septembra 2009, potrdili voditelji držav G-20, decembra 2009 pa so bili podrobno določeni. Julija in septembra 2010 je GHOS izdala dve dodatni sporočili o načrtovanju in umeritvi teh novih ukrepov, pri čemer je decembra 2010 Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS) objavil končne ukrepe, na katere se sklicuje kot na okvir Basel III.

(2)

Skupina na visoki ravni za finančni nadzor v EU, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière, (v nadaljnjem besedilu: de Larosièrjeva skupina) je Unijo pozvala, naj pripravi bolj usklajene finančne predpise. Evropski svet je v okviru prihodnje evropske strukture nadzora 18. in 19. junija 2009 prav tako izpostavil potrebo po pripravi "enotnega evropskega pravilnika", ki bo veljal za vse kreditne institucije in investicijska podjetja na notranjem trgu.

(3)

Kot navaja poročilo de Larosièrjeve skupine z dne 25. februarja 2009 (v nadaljnjem besedilu: de Larosièrjevo poročilo), bi morala država članica imeti možnost, da na nacionalni ravni sprejme strožje regulativne ukrepe, ki v domačem okolju štejejo za primerne za zaščito finančne stabilnosti, če upošteva načela notranjega trga in dogovorjene minimalne temeljne standarde.

(4)

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (3) in Direktiva 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (4) sta bili večkrat bistveno spremenjeni. Veliko določb iz direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES se uporablja za kreditne institucije in investicijska podjetja. Zaradi jasnosti in zagotovitve usklajene uporabe teh določb, bi jih bilo treba združiti v nova zakonodajna akta, ki bi se uporabljala za kreditne institucije in investicijska podjetja, in sicer to uredbo in Direktivo 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne (5). Zaradi večje dostopnosti bi morale biti določbe iz prilog k direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES vključene v normativni del Direktive 2013/36/EU in te uredbe.

(5)

Ta uredba in Direktiva 2013/36/EU bi morala skupaj tvoriti pravni okvir, ki bi urejal dostop do dejavnosti, nadzorniški okvir ter bonitetna pravila za kreditne institucije in investicijska podjetja (v nadaljnjem besedilu skupaj: institucije). To uredbo bi zato bilo treba razlagati v povezavi z navedeno direktivo.

(6)

Direktiva 2013/36/EU, ki temelji na členu 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) bi morala med drugim vsebovati določbe o dostopu do dejavnosti institucij, načinih njihovega upravljanja ter njihovem nadzorniškem okviru, kot so določbe, ki urejajo izdajanje dovoljenj za poslovanje, pridobitev kvalificiranega deleža, uveljavljanje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, pooblastila pristojnih organov matičnih držav članic in držav članic gostiteljic v zvezi s tem, ter določbe, ki urejajo ustanovni kapital in nadzorniški pregled institucij.

(7)

Ta uredba bi morala med drugim vsebovati bonitetne zahteve za institucije, ki se izrecno nanašajo na delovanje trgov bančnih in finančnih storitev ter katerih namen je zagotoviti finančno stabilnost udeležencev na teh trgih in visoko raven zaščite investitorjev in vlagateljev. Cilj te uredbe je odločilno prispevati k nemotenemu delovanju notranjega trga, zato bi morala temeljiti na določbah člena 114 PDEU, kot se razlagajo na podlagi dosledne sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(8)

Čeprav so bila z direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES pravila držav članic na področju bonitetnega nadzora v določenem obsegu usklajena, ti direktivi vsebujeta precej opcij in možnosti, v skladu s katerimi lahko države članice še vedno uvajajo pravila, ki so strožja od pravil iz navedenih direktiv. Posledica tega so razlike med nacionalnimi pravili, ki bi lahko ovirale čezmejno opravljanje storitev in omejevale svobodo ustanavljanja, s tem pa preprečevale nemoteno delovanje notranjega trga.

(9)

Zaradi pravne varnosti in enakih konkurenčnih pogojev v Uniji je enoten niz pravil za vse udeležence ključen za delovanje notranjega trga. Da bi preprečili izkrivljanje trga in regulativno arbitražo, bi bilo treba z ukrepi glede bonitetnega minimuma zagotoviti kar največjo uskladitev. Prehodna obdobja iz te uredbe so zato nujno potrebna za njeno nemoteno izvajanje in za preprečitev negotovosti na trgih.

(10)

Ob upoštevanju dela skupine za izvajanje standardov pri Baselskem odboru za bančni nadzor (BCBS), ki spremlja in pregleduje izvajanje okvira Basel III v državah članicah, bi morala Komisija redno, zanesljivo pa po vsaki objavi poročila BCBS o napredku pri izvajanju okvira Basel III, pripravljati poročila o izvajanju in sprejemanju tega sporazuma v drugih velikih jurisdikcijah, vključno z oceno skladnosti zakonodaje ali predpisov drugih držav z minimalnimi mednarodnimi standardi, da bi tako odkrili razlike, ki bi lahko ogrozile enake konkurenčne pogoje.

(11)

Za odpravo ovir pri trgovini in izkrivljanja konkurence, ki so posledice razlik med nacionalnimi zakonodajami, ter za preprečitev nastanka morebitnih dodatnih ovir pri trgovini in znatnega izkrivljanja konkurence je treba sprejeti uredbo, s katero bodo vzpostavljena enotna pravila, ki bodo veljala v vseh državah članicah.

(12)

Z določitvijo bonitetnih zahtev v obliki uredbe bi se zagotovila neposredna uporaba teh zahtev. S tem bi se zagotovili enotni pogoji, saj bi se preprečila morebitna uvedba različnih nacionalnih zahtev s prenosom direktive. S to uredbo bi se zagotovilo, da bi za vse institucije v celotni Uniji veljala enaka pravila, kar bi tudi povečalo zaupanje v stabilnost institucij zlasti v obdobju stresnih razmer. Z uredbo bi se tudi zmanjšali regulativna zapletenost in stroški usklajevanja za podjetja, zlasti za institucije, ki poslujejo čezmejno, ter bi se prispevalo k odpravi izkrivljanja konkurence. Kar zadeva posebnosti trgov nepremičnin, za katere so značilni različen gospodarski razvoj in različne sodne pristojnosti v posameznih državah članicah, regijah ali na lokalnih trgih, bi pristojni organi morali imeti možnost, da na posameznih območjih za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine, na podlagi izkušenj z neplačili in pričakovanega razvoja na trgu določijo večje uteži tveganja ali uporabijo strožja merila.

(13)

Pristojni organi ali države članice bi morali imeti možnost, da na področjih, ki jih ta uredba ne ureja, kot na primer dinamične rezervacije in določbe o nacionalnih sistemih kritih obveznic, ki niso povezani z obravnavo kritih obveznic v skladu s pravili iz te uredbe, ter pridobivanje in imetništvo deležev v finančnem in nefinančnem sektorju za namene, ki niso povezani z bonitetnimi zadevami, določenimi v tej uredbi, uveljavijo nacionalna pravila, če ta niso neskladna s to uredbo.

(14)

Najpomembnejši priporočili iz de Larosièrjevega poročila, ki sta bili pozneje uveljavljeni v Uniji, sta priporočili o vzpostavitvi enotnega pravilnika in evropskega okvira makrobonitetnega nadzora, cilj obeh pa je bil zagotoviti finančno stabilnost. Enotni pravilnik zagotavlja strog in enoten regulativni okvir, ki omogoča lažje delovanje notranjega trga in preprečuje možnosti za regulativno arbitražo. Makrobonitetna tveganja na notranjem trgu finančnih storitev pa se lahko v več pogledih razlikujejo; zaradi vrste nacionalnih posebnosti, kar je na primer mogoče opaziti kot razlike v strukturi in velikosti bančnega sektorja v primerjavi s širšim gospodarstvom in kreditnim ciklom.

(15)

V Direktivo 2013/36/EU in to uredbo je vključenih več instrumentov za preprečevanje in zmanjševanje makrobonitetnih in sistemskih tveganj, ki zagotavljajo fleksibilnost, ter hkrati tudi ustrezen nadzor nad uporabo teh instrumentov, da ne bi ogrozili delovanja notranjega trga, ter pregledno in dosledno uporabo teh instrumentov.

(16)

Če makrobonitetna ali sistemska tveganja zadevajo posamezno državo članico, bi morali pristojni ali imenovani organi zadevne države članice imeti možnost, da za odpravo teh tveganj poleg blažilnika sistemskih tveganj, ki je vključen v Direktivo 2013/36/EU, uporabijo nekatere specifične nacionalne makrobonitetne ukrepe, če menijo, da bi bilo to učinkoviteje. Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (6) in Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (7) bi morala imeti možnost, da se izrečeta o tem, ali so pogoji za takšne nacionalne makrobonitetne ukrepe izpolnjeni, obstajati pa bi moral tudi mehanizem Unije, ki bi preprečil izvajanje nacionalnih ukrepov, če bi obstajali zelo očitni dokazi o neizpolnjevanju ustreznih pogojev. Čeprav so v tej uredbi določena enotna mikrobonitetna pravila za institucije, bi države članice zaradi svojega strokovnega znanja in obstoječe odgovornosti glede finančne stabilnosti morale ohraniti vodilno vlogo pri makrobonitetnem nadzoru. Ker odločitev o sprejetju kakršnih koli nacionalnih makrobonitetnih ukrepov vključuje nekatere ocene v zvezi s tveganji, ki bi lahko odločilno vplivala na makroekonomsko, fiskalno in proračunsko stanje zadevne države članice, bi bilo treba v tem specifičnem primeru v skladu s členom 291 PDEU pooblastiti Svet, da bi lahko na predlog Komisije zavrnil predlagane nacionalne makrobonitetne ukrepe.

(17)

Kadar Komisija predloži predlog za zavrnitev nacionalnih makrobonitetnih ukrepov, bi moral Svet ta predlog takoj preučiti in se odločiti, ali bo nacionalne ukrepe zavrnil ali ne. Na zahtevo države članice ali Komisije bi se lahko o tem glasovalo v skladu s Poslovnikom Sveta (8). Svet bi v skladu s členom 296 PDEU moral obrazložiti svojo odločitev za ukrepanje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz te uredbe. Ker makrobonitetno in sistemsko tveganje pomembno vpliva na finančni trg zadevne države članice in bi bilo treba hitro ukrepati, je zelo pomembno, da se določi, da mora Svet odločitev sprejeti v enem mesecu. Če bi Svet po podrobni preučitvi predloga Komisije za zavrnitev predlaganega nacionalnega ukrepa ugotovil, da pogoji iz te uredbe, pod katerimi se lahko zavrnejo nacionalni ukrepi, niso izpolnjeni, bi moral to v vsakem takšnem primeru jasno in nedvoumno obrazložiti.

(18)

Države članice lahko do uskladitve likvidnostnih zahtev leta 2015 in do uskladitve količnika finančnega vzvoda leta 2018 uporabljajo ukrepe, za katere menijo, da so ustrezni, vključno z ukrepi za zmanjšanje makrobonitetnih in sistemskih tveganj v posamezni državi članici.

(19)

Blažilniki sistemskih tveganj ali individualni ukrepi držav članic za odpravo sistemskih tveganj, ki zadevajo te države članice, se lahko uporabijo za bančni sektor na splošno ali za eno ali več podskupin tega sektorja, in sicer podskupin institucij, katerih poslovne dejavnosti imajo podobne profile tveganja, ali za izpostavljenosti do enega ali več domačih gospodarskih sektorjev ali geografskih območij v bančnem sektorju.

(20)

Če dva ali več imenovanih organov iz držav članic ugotovi enake spremembe v intenzivnosti makrobonitetnih in sistemskih tveganj, ki v vsaki od teh držav članic ogrožajo finančno stabilnost na nacionalni ravni in bi jih bilo treba po mnenju zadevnih organov obravnavati z nacionalnimi ukrepi, lahko zadevne države članice o tem skupaj uradno obvestijo Svet, Komisijo, ESRB in EBA. Uradnemu obvestilu Svetu, Komisiji, ESBR in EBA predložijo države članice tudi ustrezne dokaze, vključno z njegovo utemeljitvijo.

(21)

Komisija bi morala biti poleg tega pooblaščena za sprejetje delegiranega akta za začasno povečanje zahtev glede ravni kapitala, uteži tveganja, zahtev glede velikih izpostavljenosti in zahtev glede javnega razkritja. Takšne določbe bi morale veljati največ eno leto, če Evropski parlament ali Svet v treh mesecih ne bi nasprotovala delegiranemu aktu. Komisija bi morala navesti razloge za uporabo takega postopka. Komisija bi morala biti pooblaščena le za sprejemanje strožjih bonitetnih zahtev za izpostavljenosti, ki so posledica razvoja dogodkov na trgu v Uniji ali zunaj nje, ki vpliva na vse države članice.

(22)

Da lahko Komisija med drugim oceni, ali so makrobonitetni instrumenti v tej uredbi ali v Direktivi 2013/36/EU učinkoviti, uspešni in pregledni, ali bi bilo treba predlagati nove instrumente, ali sta obseg delovanja in stopnja morebitnega prekrivanja makrobonitetnih instrumentov iz te uredbe ali Direktive 2013/36/EU za odkrivanje podobnih tveganj ustrezna ter kakšen je vzajemni učinek mednarodno dogovorjenih standardov za sistemske institucije in to uredbo ali Direktivo2013/36/EU, je pregled makrobonitetnih pravil upravičen.

(23)

Kadar države članice sprejmejo smernice, ki se splošno uporabljajo, zlasti na področjih, na katerih Komisija še ni sprejela osnutkov tehničnih standardov, te smernice niso v nasprotju z zakonodajo Unije in ne vplivajo negativno na njeno uporabo.

(24)

Ta uredba državam članicam ne preprečuje uvedbe enakovrednih zahtev za podjetja, ki ne spadajo v področje uporabe te uredbe, če je to ustrezno.

(25)

Splošne bonitetne zahteve iz te uredbe so dopolnjene z posameznimi ureditvami, o katerih odločajo pristojni organi na podlagi rednih nadzorniških pregledov posamezne institucije. Obseg takšnih nadzorniških ureditev bi moral biti med drugim določen v Direktivi 2013/36/EU, da bi lahko pristojni organi presodili, katere ureditve bi bilo treba uvesti.

(26)

Ta uredba ne bi smela vplivati na zmožnost pristojnih organov, da uvedejo posebne zahteve v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja iz Direktive 2013/36/EU, ki bi morale biti prilagojene posebnim profilom tveganosti institucij.

(27)

Uredba (EU) št. 1093/2010 ima za cilj izboljšati kakovost in doslednost nacionalnega nadzora ter okrepiti nadzor čezmejnih skupin.

(28)

Zaradi dodatnih nalog, podeljenih EBA, s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU bi morali Evropski parlament, Svet in Komisija zagotoviti, da so na voljo zadostni človeški in finančni viri.

(29)

V skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 EBA deluje v okviru direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES. EBA mora ukrepati tudi na področju dejavnosti institucij v zvezi z vprašanji, ki niso neposredno zajeta v navedenih direktivah, če je takšno ukrepanje nujno za učinkovito in dosledno uporabo navedenih direktiv. V tej uredbi bi bilo treba upoštevati vlogo in funkcijo EBA ter olajšati izvajanje njegovih pooblastil iz Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(30)

Po zaključku opazovalnega obdobja in popolni uvedbi zahteve po likvidnostnem kritju v skladu s to uredbo, bi morala Komisija oceniti, ali bi s podelitvijo pooblastila EBA, da na lastno pobudo z zavezujočim posredovanjem poseže v postopek sprejemanja skupne odločitve pristojnih organov v skladu s členoma 20 in 21 te uredbe, dejansko olajšali oblikovanje in delovanje enotnih likvidnostnih podskupin ter ugotavljanje, ali so izpolnjena merila za posebno obravnavo znotraj skupine, ki se uporablja za čezmejne institucije. Na tej točki bi zato Komisija morala v okviru rednega poročanja o delovanju EBA v skladu s členom 81 Uredbe (EU) št. 1093/2010 posebej preučiti, ali bi bilo EBA treba podeliti takšna pooblastila, svoje ugotovitve pa vključiti v poročil, kateremu bi se moral po potrebi priložiti ustrezen zakonodajni predlog.

(31)

V de Larosièrjevem poročilu je navedeno, da z mikrobonitetnim nadzorom ni mogoče učinkovito varovati finančne stabilnosti brez ustreznega upoštevanja razvoja na makroravni, obenem pa je makrobonitetni nadzor smiseln le, če lahko vpliva na nadzor na mikroravni. Za popolnoma učinkovito delovanje ESRB ter ukrepanje na podlagi njegovih opozoril in priporočil je bistveno, da EBA in ESRB tesno sodelujeta. EBA bi moral ESRB zlasti posredovati vse ustrezne informacije, ki jih zberejo pristojni organi v skladu z obveznostjo poročanja, določeno v tej uredbi.

(32)

Ob upoštevanju uničujočih posledic zadnje finančne krize sta splošna cilja te uredbe spodbujanje gospodarsko koristnih bančnih dejavnosti, ki bodo v splošnem interesu, in odvračanje od nevzdržnih finančnih špekulacij brez resnične dodane vrednosti. To pomeni, da bi bilo treba v celoti reformirati načine usmerjanja prihrankov v produktivne naložbe. Da bi obvarovali vzdržno in raznovrstno bančništvo v Uniji, bi morali biti pristojni organi pooblaščeni, da za sistemsko pomembne institucije, ki bi lahko s svojimi poslovnimi dejavnostmi ogrozile svetovno gospodarstvo, določijo višje kapitalske zahteve.

(33)

Za zagotavljanje podobne zaščite varčevalcev in pravičnih konkurenčnih pogojev med primerljivimi skupinami institucij so potrebne enakovredne finančne zahteve za institucije, ki upravljajo z denarjem ali vrednostnimi papirji svojih strank.

(34)

Ker si institucije na notranjem trgu neposredno konkurirajo, bi morale biti zahteve glede spremljanja enake po vsej Uniji, pri čemer bi bilo treba upoštevati različne profile tveganosti institucij.

(35)

Kadar se med izvajanjem nadzora izkaže, da je treba določiti znesek konsolidiranega kapitala skupine institucij, bi se izračun moral narediti v skladu s to uredbo.

(36)

V skladu s to uredbo kapitalske zahteve veljajo na posamični in konsolidirani podlagi, razen če se pristojni organi, kadar se jim to zdi ustrezno, odločijo, da ne bodo izvajali nadzora na posamični podlagi. Nadzor na posamični, konsolidirani in čezmejni podlagi je uporabno sredstvo za nadzorovanje institucij.

(37)

Da bi zagotovili ustrezno kapitalsko ustreznost institucij v skupini, je nujno, da se kapitalske zahteve uporabljajo na podlagi konsolidiranega položaja institucij v tej skupini. Da bi zagotovili primerno razporeditev kapitala znotraj skupine in njihovo razpoložljivost za varovanje prihrankov, kjer je potrebno, bi se morale kapitalske zahteve uporabljati za posamezne institucije v skupini, če tega cilja ni mogoče učinkovito doseči drugače.

(38)

Manjšinski deleži iz vmesnih finančnih holdingov, za katere veljajo zahteve iz te uredbe na subkonsolidirani podlagi, se (znotraj določenih omejitev) tudi lahko vključijo v navadni lastniški temeljni kapital skupine na konsolidirani podlagi, saj tovrstni kapital vmesnega finančnega holdinga, ki pripada manjšinskim deležem, in del istega kapitala, ki pripada nadrejenemu podjetju, pokrivata pari passu izgube podrejenih družb, ko te nastanejo.

(39)

Natančna računovodska metodologija, ki se uporablja za izračun kapitala, njegove primernosti za tveganja, ki jim je izpostavljena institucija, in za oceno koncentracije izpostavljenosti, bi morala biti določena v skladu z določbami Direktive Sveta 86/635/EGS z dne 8. decembra 1986 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucij (9), ki vključuje nekatere prilagoditve določb Sedme direktive Sveta 83/349/EGS z dne 13. junija 1983 o konsolidiranih računovodskih izkazih (10), ali Uredbe (ES) št. 1606/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (11), odvisno od tega, katera od njiju ureja računovodstvo kreditnih institucij in investicijskih podjetij v nacionalni zakonodaji.

(40)

Za namen zagotavljanja primerne kapitalske ustreznosti je pomembno določiti kapitalske zahteve, ki tehtajo aktivne in zunajbilančne postavke v skladu s stopnjo tveganja.

(41)

BCBS je 26. junija 2004 sprejel okvirni sporazum o mednarodnem približevanju merjenja kapitalske ustreznosti in kapitalskih zahtev ("okvir Basel II"). Določbe direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES, ki so bile vključene v to uredbo, so enakovredne določbam okvira Basel II. Zato je z vključitvijo dodatnih elementov okviru Basel III ta uredba enakovredna določbam okvirov Basel II in III.

(42)

Nujno je treba upoštevati raznovrstnost institucij v Uniji tako, da se zagotovijo različni pristopi za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Uporaba zunanjih bonitetnih ocen in lastnih ocen institucij za posamezne parametre kreditnega tveganja predstavlja pomembno izboljšavo občutljivosti na tveganja in bonitetne zanesljivosti pravil o kreditnih tveganjih. Institucije bi bilo treba spodbuditi k prehodu na pristope, ki bolj upoštevajo tveganja. Institucije bi morale pri pripravi ocen, potrebnih za uporabo pristopov h kreditnemu tveganju iz te uredbe, izboljšati svoje postopke za merjenje in upravljanje kreditnega tveganja, da bi razvile metode za določanje bonitetnih kapitalskih zahtev za institucije, ki bi odražale naravo, obseg in zapletenost procesov posameznih institucij. V zvezi s tem bi bilo treba šteti, da zajema obdelava podatkov v zvezi z nastankom in upravljanjem izpostavljenosti do strank tudi razvoj in preverjanje sistemov za upravljanje in merjenje kreditnega tveganja. To ni namenjeno samo legitimnim interesom institucij, ampak je tudi v skladu z namenom te uredbe, da se uporabijo boljši načini merjenja in upravljanja tveganj ter da se uporabijo tudi za namen regulativnega kapitala. Ne glede na to pa so za pristope, ki bolj upoštevajo tveganja, potrebni precejšnje strokovno znanje in viri, pa tudi visokokakovostni in dovolj obsežni podatki. Institucije bi morali torej izpolnjevati visoke standarde, preden začnejo te pristope uporabljati za namen regulativnega kapitala. Glede na sedanja prizadevanja za zagotovitev ustreznih varovalk v povezavi z notranjimi modeli bi morala Komisija pripraviti poročilo o možnosti razširitve praga iz okvira Basel I in mu po potrebi priložiti zakonodajni predlog.

(43)

Kapitalske zahteve bi morale biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo. V zahtevah bi se moralo upoštevati zlasti zmanjševanje ravni tveganja, ki je posledica velikega števila sorazmerno majhnih izpostavljenosti.

(44)

Majhna in srednja velika podjetja (MSP) so eden od stebrov gospodarstva Unije, saj so ključna za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Oživitev in prihodnja rast gospodarstva Unije sta v veliki meri odvisni od razpoložljivosti kapitala in finančnih sredstev, ki jih MSP, ki so ustanovljena v Uniji potrebujejo za prilagoditev novim tehnologijam in nabavo nove opreme ter s tem povečanje konkurenčnosti. MSP, ki so ustanovljena v Uniji zaradi omejenega števila alternativnih virov financiranja še bolj občutijo posledice bančne krize. Zato je pomembno, da se zapolni vrzel pri financiranju MSP in zagotovi, da bodo banke v sedanjih razmerah ustrezno kreditirale MSP. Kapitalske zahteve za izpostavljenosti do MSP bi bilo treba zmanjšati z uporabo faktorja podpore, ki bi bil enak 0,7619, s čimer bi kreditnim institucijam omogočili, da povečajo obseg kreditiranja MSP. Da bi ta cilj dosegli, bi morale kreditne institucije kapitalsko olajšavo, ki bi bila rezultat uporabe faktorja podpore, dejansko uporabiti samo za ustrezno kreditiranje MSP, ustanovljenih v Uniji. Pristojni organi bi morali redno spremljati skupni znesek izpostavljenosti kreditnih institucij do MSP in skupni znesek kapitalske olajšave.

(45)

V skladu z odločitvijo BCBS, kot jo je 10. januarja 2011 potrdil GHOS, bi vse instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala institucije moralo biti mogoče v celoti in trajno odpisati ali v celoti pretvoriti v navadni lastniški temeljni kapital, ko institucija ni več sposobna delovati. Ustrezna zakonodaja, s katero bi zagotovili, da bi se za instrumente kapitala uporabljali dodatni mehanizmi za pokrivanje izgub, bi morala biti vključena v zakonodajo Unije kot del zahtev v zvezi s sanacijo in reševanjem institucij. Če zakonodaja Unije, na podlagi katere bi moralo biti mogoče kapitalske instrumente v celoti in trajno odpisati ali konvertirati v navadni lastniški temeljni kapital, ne bo sprejeta do 31. decembra 2015, bi Komisija morala preučiti, ali bi bilo treba takšno določbo vključiti v to uredbo in o tem poročati ter na podlagi te preučitve tudi predložiti ustrezne zakonodajne predloge.

(46)

Določbe te uredbe so skladne z načelom sorazmernosti, ker upoštevajo zlasti razlike med institucijami glede njihove velikosti, obsega poslov in njihovih področij dejavnosti. Spoštovanje načela sorazmernosti pomeni tudi, da so za ugotavljanje izpostavljenosti na drobno priznani najenostavnejši možni bonitetni postopki, tudi v okviru pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen ("pristop IRB"). Države članice bi morale zagotoviti, da bi se zahteve iz te uredbe uporabljale sorazmerno z naravo, obsegom in zapletenostjo tveganj, povezanih s poslovnim modelom in dejavnostmi institucije. Komisija bi morala zagotoviti skladnost delegiranih in izvedbenih aktov, regulativnih tehničnih standardov in izvedbenih tehničnih standardov z načelom sorazmernosti ter s tem tudi sorazmerno izvajanje te uredbe. EBA bi zato moral zagotoviti, da bi bilo pri oblikovanju vseh regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov upoštevano in ohranjeno načelo sorazmernosti.

(47)

Pristojni organi bi morali biti pozorni na primere, v katerih bi sumili, da so bile informacije označene za lastniške ali zaupne, da bi se izognili njihovemu razkritju. Čeprav institucija lahko sklene, da ne bo razkrila informacij, ki veljajo za lastniške ali zaupne, pa zgolj dejstvo, da informacije veljajo za lastniške ali zaupne, ne bi smela izničiti odgovornosti za posledice nerazkritja teh informacij, kadar bi tako nerazkritje lahko imelo pomemben učinek.

(48)

"Razvojni" značaj te uredbe institucijam omogoča, da izbirajo med tremi različno kompleksnimi pristopi kreditne tveganosti. Da bi lahko zlasti majhne institucije izbrala pristop IRB, ki je bolj občutljiv na tveganje, bi si bilo treba zadevne določbe v celotni uredbi razlagati tako, da bi kategorije izpostavljenosti vključevale vse izpostavljenosti, ki bi jim bile neposredno ali posredno enakovredne. Na splošno velja, da pristojni organi ne bi smeli razlikovati med tremi pristopi glede procesa izvajanja nadzora, kar pomeni, da za institucije, ki bi se odločile za standardizirani pristop, ne bi smela veljati strožja pravila samo zaradi tega razloga.

(49)

Večje priznavanje bi moralo biti namenjeno tehnikam zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru pravil, pripravljenih z namenom, da neprimerno priznavanje ne bi ogrozilo kapitalske ustreznosti. Kadar koli je to mogoče, bi bilo treba pri standardiziranem pristopu, pa tudi pri drugih pristopih, upoštevati relevantna običajna bančna zavarovanja za zmanjševanje kreditnih tveganj, ki so trenutno uveljavljene v državah članicah.

(50)

Da bi zagotovili, da se tveganja in zmanjševanja tveganj, ki izhajajo iz dejavnosti listinjenja in naložb institucij, ustrezno odražajo v kapitalskih zahtevah institucij, je treba vključiti pravila, ki zagotavljajo obravnavo takih dejavnosti in naložb, ki je občutljiva na tveganja in bonitetno zanesljiva. V ta namen je potrebna jasna in široka opredelitev listinjenja, ki bi zajemala kateri koli posel ali shemo, pri katerem se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti. Izpostavljenost, ki ustvari neposredno plačilno obveznost za posel ali shemo, ki se uporabi za financiranje ali upravljanje stvarnega premoženja, ne bi smela šteti za izpostavljenost iz naslova listinjenja, tudi če ima posel ali shema plačilne obveznosti različnih nadrejenosti.

(51)

Poleg nadzora, ki zagotavlja finančno stabilnost, bi bilo treba oblikovati tudi mehanizme, ki bi izboljšali in razvili učinkovito nadziranje in preprečevanje morebitnih balonov, da bi ob upoštevanju makroekonomskih izzivov in ciljev, zlasti pa dologoročnih naložb v realno gospodarstvo, zagotovili čim boljšo razporeditev kapitala.

(52)

Operativno tveganje je pomembno tveganje, ki so mu izpostavljene institucije, ter zahteva kritje s kapitalom. Nujno je treba upoštevati raznovrstnost institucij v Uniji tako, da se omogočijo različni pristopi za izračun zahtev za operativno tveganje, ki vsebujejo različne stopnje občutljivosti na tveganja in zahtevajo različne stopnje izpopolnjenosti. Institucije bi morale dobiti primerne spodbude za prehod na pristope, ki so bolj občutljivi na tveganja. Glede na najnovejše nastajajoče tehnike za merjenje in upravljanje operativnega tveganja, bi bilo treba pravila pregledovati in ustrezno posodabljati, vključno v zvezi s stroški za različna poslovna področja in priznavanjem tehnik za zmanjševanje tveganja. V tem smislu bi bilo treba posebno pozornost nameniti upoštevanju zavarovanj v enostavnih pristopih za izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje.

(53)

Spremljanje in kontrola izpostavljenosti institucije bi morala biti sestavni del nadzora nad njo. Zato lahko čezmerne koncentracije izpostavljenosti do posamezne stranke ali skupine povezanih strank povzročijo nesprejemljivo tveganje nastanka izgub. Za tako stanje velja, da lahko neugodno vpliva na kapitalsko ustreznost institucije.

(54)

Pri določanju obstoja skupine povezanih strank in s tem izpostavljenosti, ki predstavljajo eno samo tveganje, je pomembno upoštevati tudi tveganja, ki izhajajo iz pomembnega skupnega vira financiranja, ki ga zagotavlja institucija sama, njena finančna skupina ali njene povezane osebe.

(55)

Medtem ko je zaželeno, da izračun vrednosti izpostavljenosti temelji na izračunu, predvidenem za namene kapitalskih zahtev, je primerno sprejeti pravila za spremljanje velikih izpostavljenosti brez uporabe uteži ali stopnje tveganja. Poleg tega so bile tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki se uporabljajo v režimu kapitalske ustreznosti, zasnovane ob predpostavki dobro razpršenega kreditnega tveganja. V primeru velikih izpostavljenosti, ki obravnavajo tveganje koncentracije za eno samo izpostavljenost (single name), kreditno tveganje ni dobro razpršeno. Zato bi bilo treba v zvezi s priznanjem učinkov teh tehnik uporabljati bonitetne varovalke. V tej zvezi je treba zagotoviti učinkovito izterjavo kreditnega zavarovanja za namene velikih izpostavljenosti.

(56)

Ker je izguba, ki izhaja iz izpostavljenosti do institucij, lahko prav tako velika kot izguba zaradi drugih izpostavljenosti, bi bilo treba te izpostavljenosti obravnavati in o njih poročati kot o vseh drugih izpostavljenostih. Da bi zmanjšali nesorazmeren učinek takšnega pristopa na majhne institucije, je bila predvidena alternativna količinska omejitev. Poleg tega so zelo kratkoročne izpostavljenosti, ki se nanašajo na prenos denarja, vključno z izvrševanjem plačilnih storitev, kliring, poravnavo in skrbniške storitve za stranke, izvzete, da se omogoči nemoteno delovanje finančnih trgov in z njimi povezanih infrastruktur. Te storitve zajemajo na primer izvajanje kliringa in poravnavo gotovinskih transakcij ter podobne dejavnosti, ki olajšujejo poravnavo. Te izpostavljenosti zajemajo izpostavljenosti, ki jih morda ni mogoče predvideti in jih zato kreditna institucija ne more v celoti nadzorovati, med drugim stanja na medbančnih računih, ki izhajajo iz plačil strank, vključno z v dobro ali v breme knjiženimi provizijami in obrestmi, ter iz drugih plačil za storitve za stranke, kot tudi danih ali prejetih zavarovanj s premoženjem.

(57)

Treba bi bilo uskladiti interese družb, ki kredite preoblikujejo v vrednostne papirje, s katerimi se trguje, in druge finančne instrumente (originatorji ali sponzorji), ter družb, ki vlagajo v te vrednostne papirje ali instrumente (investitorji). Da bi to dosegli, bi morali originatorji ali sponzorji zadržati pomemben delež v osnovnih izpostavljenostih. Zato je pomembno, da originatorji ali sponzorji zadržijo izpostavljenost tveganju iz naslova zadevnih kreditov. V splošnem posli listinjenja ne bi smeli biti strukturirani tako, da bi se izogibali zahtevi po zadržanju, zlasti prek struktur provizije ali premije ali obojih. Takšno zadržanje bi bilo treba uporabiti v vseh okoliščinah, kjer gre za listinjenje po ekonomski vsebini, ne glede na to, kakšna pravna struktura ali instrument bi se uporabila za dosego takšne ekonomske vsebine. Zlasti če se kreditno tveganje prenese z listinjenjem, bi se morali investitorji odločati po opravljenem natančnem skrbnem pregledu, za kar potrebujejo ustrezne informacije o listinjenju.

(58)

Ta uredba tudi določa, da se zahteva po zadržanju ne sme večkratno uporabiti. Za vsako listinjenje zadošča, da zahteva velja le za originatorja, sponzorja ali prvotnega kreditodajalca. Podobno bi se morala zahteva po zadržanju uporabljati le za listinjenje, ki je predmet vlaganja, če so osnovne izpostavljenosti v listinjenju pozicije v drugem listinjenju. Za odkupljene denarne terjatve zahteva po zadržanju ne bi smela veljati, če izhajajo iz korporativne dejavnosti in so prenesene ali prodane z diskontom zaradi financiranja te dejavnosti. Pristojni organi bi morali v zvezi z neupoštevanjem obveznosti glede skrbnega pregleda in upravljanja tveganj pri listinjenju za znatne kršitve politik in postopkov, ki so pomembni za analiziranje pripadajočih tveganj, določiti ustrezno utež tveganja. Komisija bi morala tudi preučiti, ali bi izognitev večkratni uporabi zahtev po zadržanju lahko vodilo k praksam izognitve zahtevam po zadržanju in ali pristojni organi učinkovito izvajajo pravila o listinjenju.

(59)

Da bi ustrezno ocenili tveganja za trgovalno in netrgovalno knjigo, ki nastajajo zaradi izpostavljenosti v listinjenju, bi bi bil potreben skrben pregled. Poleg tega bi morale biti zahteve glede skrbnega pregleda sorazmerne. Postopki skrbnega pregleda bi morali prispevati k večjemu zaupanju med originatorji, sponzorji in investitorji. Zato je zaželeno, da se ustrezne informacije glede postopkov skrbnega pregleda primerno razkrijejo.

(60)

Kadar v instituciji nastane izpostavljenost do njene nadrejene osebe ali do drugih podrejenih družb njene nadrejene osebe, je potrebna še posebna preudarnost. Upravljanje takih izpostavljenosti, ki nastanejo v institucijah, bi moralo potekati popolnoma avtonomno in v skladu z načeli preudarnega upravljanja, ne glede na katera koli druga načela. To je še zlasti pomembno pri velikih izpostavljenostih in v primerih, ki niso povezani le z upravljanjem znotraj skupine ali običajnimi posli v skupini. Pristojni organi bi morali takim izpostavljenostim znotraj skupine nameniti posebno pozornost. Vendar takih standardov ni treba uporabiti, kadar je nadrejena oseba finančni holding ali kreditna institucija ali kadar so druge podrejene družbe kreditne institucije ali finančne institucije ali družbe, ki ponujajo pomožne storitve, če so vse take družbe predmet nadzora kreditne institucije na konsolidirani podlagi.

(61)

Glede na občutljivost pravil o kapitalskih zahtevah na tveganje je zaželeno, da se pregleduje, ali imajo ta znatne vplive na gospodarski cikel. Komisija bi morala ob upoštevanju prispevka Evropske centralne banke (ECB) o teh vidikih poročati Evropskemu parlamentu in Svetu.

(62)

Pregledati bi bilo treba kapitalske zahteve za trgovce z blagom, vključno s tistimi trgovci, ki so trenutno izvzeti iz zahtev Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (12).

(63)

Cilj liberalizacije trgov s plinom in električno energijo je tako gospodarsko kot tudi politično pomemben za Unijo. Zato morajo biti kapitalske zahteve in druga bonitetna pravila, ki jih morajo upoštevati podjetja, dejavna na teh trgih, sorazmerna in ne smejo neupravičeno zavirati uresničevanja cilja liberalizacije. Ta cilj je treba upoštevati zlasti pri izvajanju pregledov te uredbe.

(64)

Institucije, ki vlagajo v relistinjenja, bi morale ravnati s primerno skrbnostjo tudi v zvezi z osnovnimi listinjenji in nelistinjenimi izpostavljenostmi, ki neposredno oblikujejo prvega. Institucije bi morale oceniti, ali izpostavljenosti v okviru programov komercialnih zapisov s premoženjskim kritjem predstavljajo izpostavljenosti v relistinjenju, vključno s tistimi v okviru programov, ki pridobijo nadrejene tranše iz posameznih skupin celotnih kreditov, pri čemer nobeno od teh kreditov ne predstavlja izpostavljenosti v listinjenju ali relistinjenju, in kjer varovanje pred prvo izgubo za vsako naložbo zagotavlja prodajalec kreditov. V slednjem primeru skupini prilagojen okvirni likvidnostni kredit v splošnem ne bi smel pomeniti izpostavljenosti v relistinjenju, ker predstavlja tranšo ene skupine sredstev (tj. uporabljena skupina celotnih kreditov), ki ne vsebuje nobenih izpostavljenosti v listinjenju. Po drugi strani bi kreditna izboljšava za celoten program, ki krije le nekatere izgube nad zavarovanjem, ki ga zagotavlja prodajalec različnim skupinam, v splošnem predstavljala tranširanje tveganja skupine različnih sredstev, ki vsebujejo najmanj eno izpostavljenost v listinjenju, in bi zato pomenilo izpostavljenost v relistinjenju. Vendar če se takšen program v celoti financira z eno samo vrsto komercialnih zapisov in če kreditna izboljšava za celoten program ne pomeni relistinjenja ali če komercialni zapis v celoti podpira institucija v vlogi sponzorja, kar pomeni, da je investitor v komercialni zapis dejansko izpostavljen tveganju neplačila s strani sponzorja in ne tveganju neplačila osnovnih skupin ali sredstev, potem se ta komercialni zapis v splošnem ne bi smel šteti za izpostavljenost v relistinjenju.

(65)

Določbe o preudarnem vrednotenju za trgovalno knjigo bi morale veljati za vse instrumente, merjene po pošteni vrednosti, v trgovalni ali netrgovalni knjigi institucij. Pojasniti je treba, da se mora v primeru, ko bi uporaba preudarnega vrednotenja privedla do nižje vrednosti od dejansko priznane knjigovodske vrednosti, absolutna vrednost razlike odbiti od kapitala.

(66)

Institucije bi morale imeti možnost izbire, ali bodo izračunavale kapitalsko zahtevo ali pa od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbile tiste pozicije v listinjenju, za katere se v skladu s to uredbo uporablja utež tveganja 1 250 %, ne glede na to, ali so pozicije v trgovalni ali netrgovalni knjigi.

(67)

Preprečiti bi bilo treba možnost, da bi se institucije v vlogi originatorja ali sponzorja izognile prepovedi posredne podpore, tako da bi za zagotovitev takšne podpore uporabile svoje trgovalne knjige.

(68)

Brez poseganja v razkritja, ki so v tej uredbi izrecno zahtevana, je namen zahtev po razkritju udeležencem trga zagotoviti točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganosti posameznih institucij. Zato bi morale institucije razkriti dodatne informacije, ki niso izrecno navedene v tej uredbi, kadar je tako razkritje potrebno za dosego navedenega cilja. Pristojni organi bi morali biti hkrati pozorni na primere, v katerih bi sumili, da je institucija informacije označila za lastniške ali zaupne, da bi se izognila njihovemu razkritju.

(69)

Če zunanja bonitetna ocena za pozicijo v listinjenju vključuje učinek kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavlja institucija v vlogi investitorja sama, ta ne more biti upravičena do nižje uteži tveganja, ki izhaja iz tega zavarovanja. Pozicija v listinjenju ne bi smela biti odšteta od kapitala, če obstajajo drugi načini za določitev uteži tveganja v skladu z dejanskim tveganjem pozicije, ki ne upoštevajo takšnega kreditnega zavarovanja.

(70)

Glede na njihove nedavne slabe rezultate je treba poostriti standarde za notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Zlasti je treba zajetje tveganj dopolniti v zvezi s kreditnimi tveganji v trgovalni knjigi. Poleg tega morajo kapitalske zahteve vključevati sestavino, primerno za stresne pogoje, namenjeno zaostritvi kapitalskih zahtev glede na poslabšanje tržnih pogojev in z namenom zmanjšanja možnosti za procikličnost. Institucije morajo prav tako izvesti povratne stresne teste, da preučijo, kakšni scenariji bi lahko ogrozili sposobnost delovanja institucije, razen če lahko dokažejo, da takšen test ni nujno potreben. Glede na nedavne posebne težave v zvezi z obravnavo pozicij v listinjenju z uporabo pristopov na podlagi notranjih modelov bi moralo biti priznavanje modeliranja tveganj listinjenja za izračun kapitalskih zahtev institucij v trgovalni knjigi omejeno, avtomatično pa bi se morala zahtevati standardizirana kapitalska zahteva za pozicije v listinjenju v trgovalni knjigi.

(71)

Ta uredba določa omejene izjeme za nekatere trgovalne dejavnosti s korelacijo, v skladu s katerimi lahko nadzornik instituciji dovoli, da izračuna kapitalsko zahtevo za celotno tveganje ob upoštevanju strogih zahtev. V takšnih primerih se od institucije zahteva, da za te dejavnosti določi kapitalsko zahtevo, ki je enaka višji izmed kapitalskih zahtev glede na notranje oblikovan pristop in 8 % kapitalske zahteve za posebno tveganje v skladu s standardiziranim načinom merjenja. Ni treba, da za te izpostavljenosti veljajo kapitalske zahteve za presežno tveganje neplačila, vendar bi jih bilo treba vključiti v mere tveganih vrednosti in tudi mere stresnih tveganih vrednosti.

(72)

Glede na vrsto in obseg nepričakovanih izgub, ki so jih imele institucije v času finančne in gospodarske krize, bi bilo treba dodatno izboljšati kakovost in usklajenostkapitala, ki ga morajo imeti institucije. To bi moralo vključevati uvedbo nove opredelitve temeljnih sestavin kapitala, razpoložljivih za kritje nepričakovanih izgub, ko te nastanejo, izboljšane opredelitve hibridnega kapitala in enotnih bonitetnih prilagoditev kapitala. Prav tako bi bilo treba bistveno zvišati raven kapitala, vključno z novimi kapitalskimi količniki, ki bi bili osredotočeni na temeljne sestavine kapitala za pokrivanje izgub, ko bi te nastale. Pričakuje se, da institucije, katerih delnice so sprejete v trgovanje na reguliranem trgu, izpolnjujejo kapitalske zahteve z vidika temeljnih sestavin kapitala izključno s takšnimi delnicami, ki izpolnjujejo vrsto strogih meril glede temeljnih kapitalskih instrumentov in razkritimi rezervami institucij. Da bi ustrezno upoštevali raznovrstnost pravnih oblik delovanja institucij v Uniji, bi se morala za institucije, katerih delnice niso sprejete v trgovanje na reguliranem trgu, uporabljati vrsta strogih meril glede temeljnih kapitalskih instrumentov, s čimer se bo zagotovila najvišja kakovost teh instrumentov. To institucijam ne bi smelo preprečiti, da bi na podlagi delnic z različnimi glasovalnimi pravicami ali brez njih, izplačale večkratnik donosa od tistega, ki se izplača na podlagi delnic s sorazmerno višjimi ravnmi glasovalnih pravic, pod pogojem, da so ne glede na raven glasovalnih pravic izpolnjena stroga merila za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, vključno s tistimi, ki se nanašajo na fleksibilnost pri plačilih, in pod pogojem, da se v primeru izplačila donosa ta izplača za vse delnice, ki jih je izdala institucija.

(73)

Izpostavljenosti iz naslova trgovinskega financiranja se po svoji naravi razlikujejo, vendar imajo tudi skupne lastnosti, kot je majhna vrednost in kratko trajanje ter neopredeljiv vir poplačila. Temeljijo na gibanju blaga in storitev, ki podpirajo realno gospodarstvo in v večini primerov pomagajo majhnim podjetjem pri njihovih vsakodnevnih potrebah, s tem pa ustvarjajo gospodarsko rast in priložnosti za zaposlovanje. Prilivi in odlivi so ponavadi izenačeni, zato je likvidnostno tveganje omejeno.

(74)

EBA bi moral skrbeti za redno posodobljen seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posamezni državi članici, ki se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. S seznama bi moral umakniti kapitalske instrumente nedržavne pomoči, izdane po začetku veljavnosti te uredbe, ki ne izpolnjujejo meril, ki so v njej določena, ter to javno objaviti. Kadar bi bili instrumenti, ki jih je EBA umaknil s seznama, po objavi EBA še naprej priznani, bi moral EBA ukrepati v skladu z vsemi pooblastili, zlasti tistimi v zvezi s kršitvami prava Unije, ki so nanj prenesena na podlagi člena 17 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Treba je opozoriti, da se za zagotovitev ustreznega odziva na primere nepravilne ali nezadostne uporabe prava Unije uporablja tristopenjski mehanizem, pri čemer lahko EBA na prvi stopnji razišče domnevne nepravilnosti ali pomanjkljivosti pri izpolnjevanju obveznosti iz prava Unije v nadzorni praksi nacionalnih organov ter na podlagi tega izda priporočilo. Če pristojni nacionalni organ ne upošteva priporočila, lahko Komisija na drugi stopnji izda uradno mnenje, v katerem upošteva priporočilo EBA, in od pristojnega organa zahteva, da sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s pravom Unije. Na tretji stopnji lahko EBA v skrajnem primeru sprejme odločitve, ki jih naslovi na posamezne finančne institucije, da bi tako našel rešitev v izjemnih primerih, v katerih zadevni pristojni organ dalj časa ne ukrepa. Prav tako je treba opozoriti, da lahko Komisija v skladu s členom 258 PDEU zadevo predloži Sodišču Evropske unije, če meni, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb.

(75)

Ta uredba ne bi smela vplivati na možnost pristojnih organov, da ohranijo postopke predhodne odobritve pogodb, ki urejajo instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala. V teh primerih bi se lahko tovrstni kapitalski instrumenti upoštevali znotraj dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala institucije šele potem, ko je uspešno zaključen postopek odobritve.

(76)

Da bi okrepili tržno disciplino in finančno stabilnost, je treba uvesti podrobnejše zahteve za razkritja oblike in vrste regulativnega kapitala in uvedenih bonitetnih prilagoditev, da se zagotovi zadostno obveščenost investitorjev in vlagateljev o kapitalski ustreznosti institucij.

(77)

Pristojni organi morajo poleg tega vedeti, kakšen je – vsaj skupen – obseg pogodb o začasni prodaji, posojanja vrednostnih papirjev in vseh oblik obremenitve sredstev. Takšne informacije bi bilo treba sporočiti pristojnim organom. Zaradi povečanja tržne discipline bi bile potrebne podrobnejše zahteve glede razkritja pogodb o začasni prodaji in zavarovanega financiranja.

(78)

Pri uvedbi nove opredelitve kapitala in regulativnih kapitalskih zahtev bi bilo treba upoštevati dejstvo, da obstajajo različna nacionalna izhodišča in okoliščine z začetnim odstopanjem od novih standardov, ki se zmanjšuje v prehodnem obdobju. Zaradi zagotavljanja ustrezne kontinuitete ravni kapitala se bodo v prehodnem obdobju instrumenti, izdani v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči in pred datumom začetka uporabe te uredbe, upoštevali na podlagi predhodno veljavnih pravil. Odvisnost od državne pomoči bi bilo treba v prihodnje čim bolj zmanjšati. Ker pa je državna pomoč v nekaterih primerih vendarle nujna, bi bilo treba v tej uredbi določiti okvir za obravnavo takšnih primerov. Ta uredba bi morala predvsem določiti, kako bi bilo treba obravnavati kapitalske instrumente, izdane v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči. Da bi bile institucije upravičene do takšne obravnave, bi morale izpolnjevati stroge pogoje. Če bi takšna obravnava omogočala odstopanja od novih meril kakovosti kapitalskih instrumentov, bi bilo treba ta odstopanja čim bolj omejiti. Pri obravnavi obstoječih kapitalskih instrumentov, izdanih v okviru ukrepa dokapitalizacije v skladu s pravili o državni pomoči, bi bilo treba jasno razlikovati med kapitalskimi instrumenti, ki izpolnjujejo zahteve iz te uredbe, in tistimi, ki teh zahtev ne izpolnjujejo. V zvezi s slednjimi bi zato ta uredba morala vključevati ustrezne prehodne določbe.

(79)

V skladu z Direktivo 2006/48/ES morajo kreditne institucije do 31. decembra 2011 zagotoviti kapital, ki je vsaj enak določenim minimalnim zneskom. Glede na trajajoče učinke finančne krize v bančnem sektorju in razširitev prehodnih ureditev za kapitalske zahteve, ki jih je sprejel BCBS, je ustrezno, da se ponovno uvede spodnja meja za omejeno časovno obdobje, dokler se ne doseže zadosten obseg kapitala v skladu s prehodnimi ureditvami za kapital iz te uredbe, ki bodo postopno uvedene v obdobju od datuma začetka uporabe te uredbe do leta 2019.

(80)

Za skupine, ki vključujejo pomembne bančne ali investicijske ali zavarovalniške posle, so v Direktivi 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (13) določena posebna pravila za obravnavo takšnega dvojnega štetja kapitala. Direktiva 2002/87/ES temelji na mednarodno dogovorjenih načelih za obravnavo medsektorskih tveganj. Ta uredba podpira način uporabe teh pravil za finančne konglomerate za skupine bank in investicijskih podjetij ter s tem zagotavlja njihovo strogo in dosledno uporabo. Kakršne koli prihodnje spremembe, ki bi lahko bile potrebne, bodo obravnavane v okviru pregleda Direktive 2002/87/ES, ki je predviden v letu 2015.

(81)

Finančna kriza je pokazala, da so institucije množično podcenjevale raven kreditnega tveganja nasprotnih strank, povezanega z izvedenimi finančnimi instrumenti prostega trga (izvedeni finančni instrumenti OTC). Zato je skupina G-20 septembra 2009 pozvala, naj za več izvedenih finančnih instrumentov OTC kliring izvajajo centralne nasprotne stranke (CNS). Poleg tega je ta skupina tudii pozvala, naj za tiste izvedene finančne instrumente OTC, katerih kliringa ni mogoče izvesti centralno, veljajo višje kapitalske zahteve, da se ustrezno upoštevajo z njimi povezana večja tveganja.

(82)

Po pozivu skupine G-20 je BCBS, kot del okvira Basel III bistveno spremenil ureditev kreditnega tveganja nasprotne stranke. Pričakuje se tudi, da se bodo z okvirom Basel III znatno povečale kapitalske zahteve, povezane z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in posli financiranja vrednostnih papirjev institucij ter da se bo institucije spodbudilo k uporabi CNS. Pričakuje se tudi, da se bodo z okvirom Basel III zagotovile dodatne spodbude za okrepitev upravljanja izpostavljenosti kreditnih tveganj nasprotne stranke in revizijo sedanjega režima za obravnavanje izpostavljenosti kreditnih tveganj nasprotne stranke do CNS.

(83)

Institucije bi morale imeti dodaten kapital zaradi tveganja prilagoditve kreditnega vrednotenja, ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov OTC. Pri izračunu kapitalskih zahtevza izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja nasprotne stranke do nekaterih finančnih institucij, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov OTC in poslov financiranja vrednostnih papirjev, bi morale institucije uporabiti tudi višjo vrednost korelacije sredstev. Od institucij bi bilo treba poleg tega zahtevati, da z boljšo obravnavo tveganja neugodnega gibanja, nasprotnih strank z visokim finančnim vzvodom in zavarovanj s premoženjem bistveno izboljšajo merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja nasprotne stranke, pri čemer bi morali ustrezno izboljšati tudi testiranje za nazaj in stresno testiranje.

(84)

Za trgovalne izpostavljenosti do CNS se običajno uporablja mehanizem večstranskega pobota in porazdelitve izgub, ki ga zagotovijo CNS. Zaradi tega imajo zelo majhno kreditno tveganje nasprotne stranke in zato bi morala zanje veljati zahteva zelo nizka kapitalska zahteva. Ta zahteva bi morala biti hkrati pozitivna za zagotovitev, da institucije sledijo izpostavljenostim do CNS in jih spremljajo kot del dobrega upravljanja s tveganji, ter prikaz, da niti trgovalne izpostavljenosti do CNS niso brez tveganj.

(85)

Jamstveni sklad CNS je mehanizem, ki omogoča porazdelitev (vzajemno) izgub med klirinškimi člani CNS. Uporabi se, kadar so izgube, ki jih imajo CNS zaradi neizpolnitve obveznosti klirinškega člana, večje od kritja in prispevkov tega klirinškega člana v jamstveni sklad ter kakršnih koli drugih lastnih namenskih sredstev, ki jih lahko CNS uporabi, in sicer preden se uporabijo prispevki ostalih klirinških članov v jamstveni sklad. Glede na navedeno je tveganje izgube, povezano z izpostavljenostmi iz naslova prispevkov v jamstveni sklad, večje od tveganja, povezanega s trgovalnimi izpostavljenostmi. Za to vrsto izpostavljenosti bi morala zato veljati višja kapitalska zahteva.

(86)

"Hipotetični kapital" CNS bi moral biti spremenljivka, potrebna za določitev kapitalske zahteve za izpostavljenosti klirinškega člana iz njegovih prispevkov v jamstveni sklad CNS. Nobena druga razlaga ni mogoča. Zlasti se ne sme razumeti kot znesek kapitala, ki ga mora imeti CNS v skladu z zahtevo pristojnega organa.

(87)

Pregled obravnave kreditnega tveganja nasprotne stranke in zlasti vzpostavitev višjih kapitalskih zahtev za dvostranske pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, da se upoštevajo večja tveganja, ki jih lahko takšne pogodbe predstavljajo za finančni sistem, sta sestavni del prizadevanja Komisije za zagotovitev učinkovitih, varnih in zanesljivih trgov izvedenih finančnih instrumentov. Zato ta uredba dopolnjuje Uredbo (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (14).

(88)

Komisija bi morala do 31. decembra 2015 pregledati zadevna izvzetja v zvezi z velikimi izpostavljenostmi. Dokler ne bodo znani rezultati tega pregleda, bi morali državam članicam dovoliti, da v ustrezno dolgem prehodnem obdobju še naprej same odločajo o izvzetju nekaterih velikih izpostavljenosti iz navedenih pravil. Na podlagi opravljenega dela med pripravami in pogajanji o Direktivi 2009/111/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o spremembi direktiv 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2007/64/ES glede bank, ki so odvisne od centralnih institucij, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (15) ter ob upoštevanju razvoja dogodkov na tem področju na mednarodni in ravniUnije bi morala Komisija opraviti pregled, ali bi bilo treba izvzetja še naprej uporabljati po prosti presoji ali pa bolj splošno in ali se tveganja, povezana s temi izpostavljenostmi, uspešno obvladujejo na druge načine, predvidene v tej uredbi.

(89)

Da bi zagotovili, da pristojni organi z izvzetjem izpostavljenosti ne bi trajno ogrozili usklajenega izvajanja enotnih pravil, določenih v tej uredbi, bi se morali pristojni organi po zaključenem prehodnem obdobju, če rezultati navedenega pregleda ne bi bili na voljo, posvetovati z EBA glede primernosti nadaljne uporabe možnosti izvzetja nekaterih izpostavljenosti.

(90)

V obdobju pred finančno krizo so se pretirano nakopičile izpostavljenosti institucij glede na njihov kapital (finančni vzvod). V času finančne krize so morale institucije zaradi izgub in pomanjkanja financiranja v kratkem obdobju bistveno zmanjšati svoj finančni vzvod. S tem so bili pritiski na zniževanje cen premoženja še večji, zaradi česar so imele institucije dodatne izgube, kar je nato povzročilo še dodatno zmanjšanje njihovega kapitala. Končni posledici tega negativnega poteka dogodkov sta bili zmanjšanje obsega kreditov, ki so na voljo realnemu gospodarstvu, ter resnejša in daljša kriza.

(91)

Kapitalske zahteve, ki temeljijo na tveganju, so bistvene za zagotovitev zadostnega kapitala za kritje nepričakovanih izgub. Vendar se je med krizo pokazalo, da te zahteve same ne zadostujejo, da bi se institucije odvrnilo od prevzemanja tveganja prevelikega in nevzdržnega finančnega vzvoda.

(92)

Voditelji skupine G-20 so se septembra 2009 zavezali k oblikovanju mednarodno dogovorjenih pravil za odvračanje od prevelikega finančnega vzvoda. V ta namen so podprli uvedbo količnika finančnega vzvoda kot dodatnega ukrepa okvirnega sporazuma Basel II.

(93)

BCBS je decembra 2010 objavil smernice, v katerih je opredeljena metodologija za izračun količnika finančnega vzvoda. Ta pravila določajo obdobje opazovanja, ki bo trajalo od 1. januarja 2013 do 1. januarja 2017 in med katerim se bodo spremljali količnik finančnega vzvoda, njegovi sestavni deli in njegovo gibanje glede na zahtevo, ki temelji na tveganju. Na podlagi rezultatov iz obdobja opazovanja namerava BCBS vse končne prilagoditve opredelitve in umeritve količnika finančnega vzvoda sprejeti v prvi polovici leta 2017, da bi se 1. januarja 2018 prešlo na zavezujočo zahtevo na podlagi ustreznega pregleda in umeritve. Poleg tega smernice BCBS določajo razkrivanje količnika finančnega vzvoda in njegovih sestavnih delov od 1. januarja 2015.

(94)

Količnik finančnega vzvoda je novo regulativno in nadzorniško orodje Unije. V skladu z mednarodnimi dogovori bi bilo treba to orodje najprej uvesti kot dodaten element, ki ga je mogoče uporabiti za posamezne institucije po presoji nadzornih organov. Ustrezen pregled in umeritev z namenom prehoda na zavezujoč ukrep leta 2018 bi se omogočila z obveznostjo poročanja za institucije.

(95)

Pri pregledu učinka količnika finančnega vzvoda na različne poslovne modele bi bilo treba posebno pozornost nameniti poslovnim modelom, v okviru katerih naj bi bilo tveganje manjše, kot so hipotekarni krediti in posebni kreditni aranžmaji pri enotah regionalne in lokalne ravni držav ter osebah javnega sektorja. EBA bi na podlagi prejetih podatkov in ugotovitev iz nadzorniškega pregleda v obdobju opazovanja moral v sodelovanju s pristojnimi organi razviti klasifikacijo poslovnih modelov in tveganj. Na podlagi ustrezne analize, pri kateri naj bi se upoštevali tudi pretekli podatki ali stresni scenariji, bi bilo treba oceniti, kateri katera raven količnika finančnega vzvoda še zagotavlja odpornost ustreznih poslovnih modelov in ali naj bi te količnike določili kot pragove ali intervale. EBA bi moral po zaključku obdobja opazovanja in umeritve ustreznih količnikov finančnega vzvoda ter na podlagi navedene ocene objaviti ustrezen statistični pregled količnikov finančnega vzvoda, vključno s povprečji in standardnimi odkloni. Ta statistični pregled količnikov finančnega vzvoda, vključno s povprečji in standardnimi odkloni, za opredeljene kategorije bančnih institucij, bi moral EBA po sprejetju zahtev po količniku finančnega vzvoda tudi objaviti.

(96)

Institucije bi morale kot del procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala (ICAAP) spremljati raven in spremembe količnika finančnega vzvoda ter tudi tveganje, povezano s finančnim vzvodom. Tako spremljanje bi bilo treba vključiti v proces izvajanja nadzorniškega pregledovanjaa. Pristojni organi bi morali spremljati razvoj poslovnega modela in s tem povezanega profila tveganosti zlasti po uveljavitvi zahtev v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, da bi zagotovili posodobljeno in primerno klasifikacijo institucij.

(97)

Strukture dobrega upravljanja, preglednost in razkritje so bistveni za preudarne politike prejemkov. Za zagotovitev ustrezne preglednosti njihovih struktur prejemkov in povezanega tveganja na trgu bi morale institucije razkriti podrobne informacije o svojih politikah in praksah prejemkov ter zaradi zaupnosti zbirne zneske za tiste zaposlene, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganja institucije. Te informacije bi morale biti na voljo vsem zainteresiranim stranem. Te posebne zahteve ne bi smele posegati v splošnejše zahteve po razkritju informacij o politikah prejemkov, ki se uporabljajo horizontalno v vseh sektorjih. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da od institucij zahtevajo, da dajo na voljo podrobnejše informacije o prejemkih.

(98)

Priznanje bonitetne agencije kot zunanje bonitetne institucije (ECAI) ne bi smelo povečati omejevanja dostopa do trga, na katerem že prevladujejo tri družbe. Da bi odprli trg za druge družbe, bi morali EBA in centralne banke ESCB zagotoviti, da bi bilo za zunanje bonitetne institucije (ECAI) priznanih več bonitetnih agencij, pri čemer ta postopek ne bi smel postati lažji ali manj zahteven.

(99)

Za obdelavo osebnih podatkov za namene te uredbe se v celoti uporabljata Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (16) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (17).

(100)

Institucije bi morale imeti na voljo blažilnik v obliki raznovrstnih likvidnih sredstev, ki bi jih lahko uporabili za kritje likvidnostnih potreb vobdobju kratkoročnega likvidnostnega stresa. Ker vnaprej ni mogoče zanesljivo vedeti, katera sredstva v okviru posameznih kategorij sredstev bi pozneje lahko bila izpostavljena šokom, je primerno spodbujati raznovrsten in visokokakovosten likvidnostni blažilnik, ki bi ga sestavljala sredstva iz različnih kategorij. Koncentracija sredstev in čezmerno zanašanje na tržno likvidnost pomenita sistemsko tveganje za finančni sektor ter bi se jima bilo treba izogibati. V začetnem obdobju opazovanja bi bilo zato treba upoštevati širok niz kakovostnih sredstev, ki se bodo uporabila pri opredeljevanju zahteve glede likvidnostnega kritja. Pri enotni opredelitvi likvidnih sredstev je pričakovati, da bodo vsaj državne obveznice in krite obveznice, s katerimi se trguje na preglednih trgih s stalnim prometom, obravnavane kot premoženje izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti. Prav tako bi bilo primerno, da bi v blažilnik brez omejitev vključili sredstva iz člena 416(1)(a)do(c). Ko bi institucije ta sredstva uporabile, bi morale vzpostaviti načrt za obnovitev imetja likvidnih sredstev, pristojni organi pa bi morali zagotoviti ustreznost načrta in njegovo izvajanje.

(101)

Za kritje likvidnostnih odlivov bi morala biti vedno na voljo likvidna sredstva. Raven likvidnostnih potreb v obdobju kratkoročnega likvidnostnega stresa bi bilo treba določiti na standardiziran način, da bi se zagotovili enoten standard stabilnosti in enaki konkurenčni pogoji. Zagotoviti bi bilo treba, da takšna standardizirana določitev ne bi imela nenačrtovanih posledic za finančne trge, zagotavljanje kreditiranja in gospodarsko rast, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi različne poslovne in naložbene modele ter pogoje financiranja institucij v Uniji. Zato bi moralo za zahtevo glede likvidnostnega kritja veljati obdobje opazovanja. Komisija bi morala biti pooblaščena, da na podlagi zadevnih ugotovitev in poročil EBA sprejme delegirane akte, s katerimi pravočasno uvede podrobno opredeljeno in usklajeno zahtevo glede likvidnostnega kritja za Unijo. Vsak delegirani akt, s katerim se uvaja zahteva glede likvidnostnega kritja, bi moral biti zaradi zagotavljanja vsesplošne usklajenosti na področju regulacije likvidnosti primerljiv z zahtevo glede likvidnostnega kritja iz dokončnega mednarodnega okvira za merjenje, standarde in spremljanje likvidnostnega tveganja BCBS ter obenem upoštevati posebnosti Unije in nacionalne posebnosti.

(102)

EBA bi moral v ta namen v obdobju opazovanja med drugim pregledati in oceniti ustreznost praga za likvidna sredstva prve stopnje, ki bi moral biti 60-odstoten, zgornje meje prilivov, ki bi morala znašati 75 % odlivov, in postopno uvajanje zahteve po likvidnostnem kritju, od višine 60 %, kolikor bi znašala 1. januarja 2015, do 100 %. EBA bi moral pri ocenjevanju enotnih opredelitev likvidnih sredstev in pri poročanju o njih upoštevati opredelitev visokokakovostnih likvidnih sredstev (HQLA), ki jo je priravil BCBS, ter posebnosi Unije in in nacionalne posebnosti. Če bi potrebe institucij, ustanovljene v Uniji, po likvidnih sredstvih presegale razpoložljivost teh likvidnih sredstev v tej valuti, bi moral EBA te valute opredeliti, enkrat letno pa bi moral tudi preučiti, ali bi bilo treba uporabiti odstopanja, vključno s tistimi, ki so opredeljena v tej uredbi. Enkrat letno bi moral tudi preučiti, ali bi morale institucije, ustanovljene v Uniji, ob uporabi katerega koli od teh odstopanj in odstopanj, ki so že opredeljena v tej uredbi, izpolnjevati dodatne pogoje oziroma ali bi bilo treba ponovno pregledati obstoječe pogoje. Zadevne ugotovitve bi moral navesti v letnem poročilu, ki ga predloži Komisiji.

(103)

Da bi povečali učinkovitost in zmanjšali upravno breme, bi moral EBA vzpostaviti usklajen okvir poročanja na podlagi usklajenega niza standardov za likvidnostne zahteve, ki bi se uporabljal v vsej Uniji. V ta namen bi moral pripraviti enotne obrazce za poročanje in informacijsko-tehnološke rešitve ter pri tem upoštevati določbe iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU. Dokler likvidnostne zahteve ne začnejo veljati v celoti, bi institucije morale še naprej izpolnjevati nacionalne zahteve glede poročanja.

(104)

EBA bi moral v sodelovanju z ESRB objaviti smernice o načelih uporabe likvidnih sredstev v stresni situaciji.

(105)

Ne bi smelo biti samoumevno, da bodo institucije, kadar imajo težave pri izpolnjevanju svojih plačilnih obveznosti, prejele likvidnostno podporo od drugih institucij, ki so del iste skupine. Pod strogimi pogoji in s soglasjem vseh vpletenih pristojnih organov pa bi morali imeti pristojni organi možnost opustiti uporabo zahteve glede likvidnosti za posamezne institucije in zanje uporabiti konsolidirano zahtevo, s tem pa institucijam omogočiti centralno upravljanje njihove likvidnosti na ravni skupine ali podskupine.

(106)

V tem smislu bi morali biti v primerih, ko opustitev zahteve ni dovoljena, likvidnostni tokovi med dvema institucijama iste skupine, ki sta predmet konsolidiranega nadzora – ko bo zahteva glede likvidnosti postala zavezujoč ukrep – upravičeni do prednostne stopnje prilivov in odlivov le, če so bili vzpostavljeni vsi potrebni zaščitni ukrepi. Takšne posebne prednostne obravnave bi bilo treba natančno opredeliti in povezati z izpolnitvijo številnih strogih in nepristranskih pogojev. Posebno obravnavo, ki se uporabi za določen likvidnostni tok znotraj ene skupine, bi bilo treba določiti z metodologijo, ki temelji na objektivnih merilih in parametrih, da bi določili specifične ravni prilivov in odlivov med zadevno institucijo in nasprotno stranko. Na podlagi ugotovitev in poročila EBA bi morala biti Komisija pooblaščena, da po potrebi in kot del delegiranih aktov, ki jih sprejme v skladu s to Uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti, sprejme delegirane akte, v katerih opredeli te posebne obravnave znotraj ene skupine, tozadevno metodologijo in objektivna merila ter postopek sprejemanja skupne odločitve o oceni navedenih meril.

(107)

Obveznice, izdane s strani irske nacionalne agencija za upravljanje (National Asset Management Agency – NAMA), so še posebno pomembne za okrevanje irskega bančnega sistema; izdane so bile s predhodno odobritvijo držav članic, Komisija pa jih je odobrila kot državno pomoč in kot podporni ukrep, s katerim naj bi iz bilanc stanja nekaterih kreditnih institucij izločilislabe terjatve. Izdaja takšnih obveznic, ki sta jo kot prehodni ukrep podprli Komisija in ECB, je sestavni del prestrukturiranja irskega bančnega sistema. Za takšne obveznice jamči irska vlada, monetarni organi pa jih priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem. Komisija bi morala v delegiranem aktu, ki ga sprejme v skladu s to uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti,preučiti specifične mehanizme za ohranitev predhodno veljavnih pravil za prenosljiva sredstva, ki jih izdajo ali za katere jamčijo subjekti z dovoljenjem Unije za državno pomoč. Komisija bi v zvezi s tem morala upoštevati dejstvo, da bi bilo treba institucijam, ki izračunavajo zahteve glede likvidnostnega kritja v skladu s to uredbo, dovoliti, da nadrejene obveznice agencije NAMA do decembra 2019 uvrstijo med sredstva izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti.

(108)

Podobno velja za obveznice, ki jih izdaja španska družba za upravljanje; te so posebno pomembne za okrevanje španskega bančnega sistema in so prehodni ukrep, ki sta ga Komisija in ECB podprli kot sestavni del prestrukturiranja španskega bančnega sistema. Ker je izdaja teh obveznic določena v memorandumu o soglasju o posebnem političnem pogojevanju v finančnem sektorju, ki so ga 23. julija 2012 podpisali Komisija in španski organi, mora prenos sredstev odobriti Komisija, saj gre za ukrep državne pomoči, s katerim naj bi iz bilanc stanja nekaterih kreditnih institucij izločili slabe terjatve, v obsegu do katerega za obveznice jamči španska vlada in jih monetarni organi priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem Komisij bi morala v delegiranih aktih, ki jih sprejme v skladu s to Uredbo o določitvi zahteve glede kritja likvidnosti, preučiti specifične mehanizme za ohranitev predhodno veljavnih pravil za prenosljiva sredstva, ki jih izdajo ali za katere jamčijo subjekti z dovoljenjem Unije za državno pomoč. Komisija bi v zvezi s tem morala upoštevati, da bi bilo treba institucijam, ki izračunavajo zahteve glede kritja likvidnosti v skladu s to uredbo, dovoliti, da nadrejene obveznice španske družbe za upravljanje do decembra 2023 uvrstijo med sredstva izjemno visoke likvidnosti in kreditne kakovosti.

(109)

Komisija bi na podlagi poročil, katere mora predložiti EBA in pri pripravi predloga delegiranega akta o likvidnostnih zahtevah morala tudi preučiti, ali bi bilo treba na enak način obravnavati nadrejene obveznice, ki jih izdajo podobni subjekti, kot sta irska NAMA in španska družba za upravljanje, ki so z enakim namenom ustanovljeni v kateri koli drugi državi članici in so posebno pomembni za okrevanje bank, če za te obveznice jamčijo centralne ravni zadevne države članice in jih monetarni organi priznavajo za primerno zavarovanje s premoženjem.

(110)

EBA bi moral pri pripravi osnutka regulativnih tehničnih standardov v skladu s členom 411(3) preučiti možnost uporabe standardiziranega pristopa na podlagi preteklih podatkov kot metode za merjenje dodatnega odliva.

(111)

Do uvedbe količnika neto stabilnih virov financiranja kot zavezujočega minimalnega standarda bi morale institucije izpolnjevati splošno obveznost glede financiranja. Splošna obveznost glede financiranja ni zahteva po količniku. Če se pred uvedbo količnika neto stabilnih virov financiranja z nacionalnim predpisom kot minimalni standard uvede količnik stabilnih virov financiranja, bi morale institucije ustrezno izpolnjevati ta minimalni standard.

(112)

Poleg kratkoročnih likvidnostnih potreb bi morale institucije sprejeti tudi strukture financiranja, ki so dolgoročno stabilne. BCBS se je decembra 2010 dogovoril, da bo NSFR do 1. januarja 2018 prešel na minimalni standard ter da bo BCBS vzpostavil stroge postopke poročanja za spremljanje količnika v prehodnem obdobju in bo še naprej pregledoval posledice teh standardov za finančne trge, zagotavljanje kreditiranja in gospodarsko rast ter po potrebi obravnaval nenačrtovane posledice. BCBS se je tako strinjal, da bo za NSFR veljalo obdobje opazovanja in bo vključeval klavzulo o pregledu. V tem okviru bi morala EBA na podlagi poročanja, ki se zahteva s to uredbo, oceniti, kako bi morala biti zasnovana zahteva po stabilnem financiranju. Na podlagi te ocene bi morala Komisija poročati Evropskemu parlamentu in Svetu ter jima posredovati morebitne ustrezne predloge za uvedbo takšne zahteve do leta 2018.

(113)

Pomanjkljivosti pri korporativnem upravljanju številnih institucij so prispevale k prekomernemu in nepremišljenemu prevzemanju tveganj v bančnem sektorju, kar je povzročilo propad posameznih institucij in sistemske težave.

(114)

Zaradi lažjega spremljanja praks korporativnega upravljanja institucij in izboljšanja tržne discipline bi morale institucije javno razkriti svoje ureditve korporativnega upravljanja. Njihovi upravljalni organi bi morali potrditi in objaviti izjavo, na podlagi katere bi se javnosti zagotovilo, da so te ureditve ustrezne in učinkovite.

(115)

Zaradi raznovrstnosti poslovnih modelov institucij na notranjem trgu bi bilo treba podrobno pregledati nekatere dolgoročne strukturne zahteve, kot je količnik neto stabilnih virov financiranja in količnik finančnega vzvoda, da bi spodbujali raznovrstnost zanesljivih bančnih struktur, ki delujejo in bi tudi v prihodnje morale delovati v korist gospodarstvu Unije.

(116)

Za neprekinjeno zagotavljanje finančnih storitev gospodinjstvom in podjetjem je potrebna stabilna struktura financiranja. Dolgoročni tokovi financiranja v finančnih sistemih številnih držav članic, ki temeljijo na bankah, imajo na splošno lahko drugačne lastnosti kot tisti na mednarodnih trgih. Poleg tega so bile morda v državah članicah razvite posebne strukture financiranja za zagotavljanje stabilnega financiranja dolgoročnih naložb, vključno z decentraliziranimi bančnimi strukturami za usmerjanje likvidnosti ali specializiranimi hipotekarnimi vrednostnimi papirji, s katerimi se trguje na izjemno likvidnih trgih ali so dobrodošla naložba dolgoročnih vlagateljev. Te strukturne dejavnike bi bilo treba skrbno preučiti. Zato je nujno, da EBA in ESRB, potem ko bodo dokončno oblikovani mednarodni standardi, na podlagi poročil, ki so zahtevana v tej uredbi, in ob celovitem upoštevanju raznovrstnosti struktur financiranja na bančnem trgu Unije ocenita, kako bi morala biti zasnovana zahteva o stabilnem financiranju.

(117)

Za zagotovitev postopnega približevanja med ravnijo kapitala in bonitetnimi prilagoditvami, ki se uporabljajo za opredelitev kapitala v Uniji in opredelitev kapitala iz te uredbe v prehodnem obdobju, bi bilo treba zagotoviti postopno uvajanje zahtev glede kapitala iz te uredbe. Zagotoviti je treba tudi, da je to postopno uvajanje skladno z nedavnimi izboljšavami zahtevanih ravni kapitala in opredelitve kapitala v državah članicah. Zato bi morali pristojni organi v prehodnem obdobju znotraj opredeljene spodnje in zgornje meje določiti, kako hitro se bodo uvedle zahtevana raven kapitala in bonitetne prilagoditve iz te uredbe.

(118)

Zaradi lažjega nemotenega prehoda z različnih bonitetnih prilagoditev, ki se trenutno uporabljajo v državah članicah, na sklop bonitetnih prilagoditev iz te uredbe bi morali pristojni organi v prehodnem obdobju še naprej naprej imeti možnost zahtevati, da institucije v omejenem obsegu izvedejo bonitetne prilagoditve kapitala, ki pomenijo odstopanje od te uredbe.

(119)

Da bi imele institucije na voljo dovolj časa za doseganje novih potrebnih ravni in opredelitve kapitala, bi bilo treba nekatere kapitalske instrumente, ki ne ustrezajo opredelitvi kapitala iz te uredbe, med 1. januarjem 2013 in 31. decembrom 2021 postopno izključiti. Hkrati bi bilo treba določene instrumente, vplačane s strani države, v celoti priznati v kapitalu za omejeno obdobje. Poleg tega bi se moral vplačani presežek kapitala, povezan s postavkami, ki se v okviru nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 2006/48/ES štejejo za kapital, v določenih okoliščinah šteti za navaden lastniški temeljni kapital.

(120)

Da bi zagotovili postopno približevanje k enotnim pravilom o razkritju s strani institucij, s čimer bi udeležencem na trgu zagotavljali točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganosti posameznih institucij, bi bilo treba zahteve po razkritju uvesti postopoma.

(121)

Da bi pri uporabi te uredbe upoštevali razvoj dogodkov na trgu in izkušnje, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročila, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi, o možnem učinku kapitalskih zahtev na gospodarski cikel minimalnih kapitalskih zahtev, kapitalskih zahtevah za izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice, velikih izpostavljenostih, likvidnostnih zahtevah, finančnem vzvodu, izpostavljenostih do prenesenega kreditnega tveganja, kreditnem tveganju nasprotne stranke in metodi originalne izpostavljenosti, izpostavljenostih na drobno, opredelitvi sprejemljivega kapitala ter ravni uporabe te uredbe.

(122)

Glavni namen pravnega okvira za kreditne institucije bi moral biti zagotavljanje delovanja ključnih storitev za realno gospodarstvo ob hkratnem omejevanju nevarnosti moralnega hazarda. Eno od pomembnih sredstev za dosego tega cilja bi lahko bila strukturna ločitev dejavnosti bančništva na drobno od dejavnosti investicijskega bančništva znotraj bančnih skupin. Zato nobena določba sedanjega regulativnega okvira ne bi smela preprečevati uvedbe ukrepov za dejansko ločitev takšnih dejavnosti. Komisija bi morala analizirati vprašanje strukturne ločitve dejavnosti v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

(123)

Da bi zaščitili vlagatalje in ohranili finančno stabilnost, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da sprejmejo strukturne ukrepe, v skladu s katerimi bi morale kreditne institucije, ki so pridobile dovoljenje v zadevni državi članici, zmanjšati izpostavljenosti do različnih pravnih subjektov glede na njihove dejavnosti, vendar ne glede na lokacijo teh dejavnosti. Takšni ukrepi pa bi se pred uveljavitvijo prihodnjega pravnih aktov, s katerim bi bili izrecno usklajeni, smeli odobriti le, če bi bili izpolnjeni strogi pogoji, saj bi v nasprotnem primeru lahko povzročili razdrobitev notranjega trga in torej imeli negativen učinek.

(124)

Za podrobno določitev zahtev iz te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s tehničnimi prilagoditvami te uredbe, da bi se pojasnile opredelitve za zagotovitev enotne uporabe te uredbe ali upošteval razvoj dogodkov na finančnih trgih; uskladila terminologija o naknadnih zadevnih aktih in okvirne opredelitve v skladu s temi akti; prilagodile določbe te uredbe o kapitalu, da bi se upošteval napredek v zvezi z računovodskimi standardi ali pravom Unije ali v zvezi z zbliževanjem nadzorniških praks; razširili seznami kategorij izpostavljenosti za namene standardiziranega pristopa ali pristopa IRB zaradi upoštevanja dogajanja na finančnih trgih; prilagodili določeni zneski, pomembni za te kategorije izpostavljenosti zaradi upoštevanja učinkov inflacije; prilagodila seznam in klasifikacija zunajbilančnih postavk ter prilagodile posebne določbe in tehnična merila za obravnavanje kreditnega tveganja nasprotne stranke, standardiziranega pristopa in pristopa IRB, zmanjševanja kreditnega tveganja, listinjenja, operativnega tveganja, tržnega tveganja, likvidnosti, finančnega vzvoda in razkritja zaradi upoštevanja dogajanja na finančnih trgih ali sprememb računovodskih standardov ali zakonodaje Unije ali v zvezi z zbliževanjem nadzorniških praks in merjenjem tveganja ter upoštevali rezultati pregleda različnih zadev, ki se nanašajo na področje uporabe Direktive 2004/39/ES.

(125)

Prav tako bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določanjem začasnega znižanja ravni kapitala ali uteži tveganja iz te uredbe, da bi se upoštevale posebne okoliščine; pojasnilo izvzetje nekaterih izpostavljenosti iz uporabe določb te uredbe o velikih izpostavljenostih; podrobno opredelili zneske, pomembne za izračun kapitalskih zahtev za trgovalno knjigo, da se upošteva dogajanje na ekonomskem in monetarnem področju; prilagodile kategorije investicijskih podjetij, upravičene do nekaterih odstopanj od zahtevanih ravni kapitala za upoštevanje dogajanja na finančnih trgih; pojasnila zahteva, da imajo investicijska podjetja kapital, ki je enak eni četrtini njihovih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta za zagotovitev enotne uporabe te uredbe; določili sestavine kapitala, od katerih se odbijejo naložbe institucije v instrumente zadevnih subjektov; uvedle dodatne prehodne določbe v zvezi z obravnavo aktuarskih dobičkov in izgub pri merjenju pokojninskih obveznosti z določenimi pravicami institucij. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(126)

V skladu z izjavo (št. 39) o členu 290 PDEU bi se morala Komisija pri pripravi osnutkov delegiranih aktov na področju finančnih storitev v skladu z ustaljeno prakso še naprej posvetovati s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice.

(127)

S tehničnimi standardi v finančnih storitvah je treba zagotoviti usklajenost, enotne pogoje in ustrezno varstvo vlagateljev, investitorjev in potrošnikov po vsej Uniji. Ker je EBA organ z visoko specializiranimi strokovnjaki, bi bilo učinkovito in ustrezno, da se mu zaupa priprava osnutkov regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, ki ne vključujejo odločitev glede politik, ti osnutki pa se predložijo Komisiji. EBA bi moral pri pripravljanju tehničnih standardov zagotoviti učinkovitost notranjeorganizacijskih postopkov in postopkov poročanja. Obrazci za poročanje bi morali biti sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo dejavnosti institucij.

(128)

Komisija bi morala sprejeti osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki ga pripravi EBA na področju vzajemnih institucij, zadružnih institucij, hranilnic ali podobnih institucij, nekaterih kapitalskih instrumentov, bonitetnih prilagoditev, odbitkov od kapitala, instrumentov dodatnega kapitala, manjšinskih deležev, pomožnih bančnih storitev, obravnavanja prilagoditve kreditnemu tveganju, verjetnosti neplačila, izgube ob neplačilu, pristopov do tehtanja tvegane aktive, zbliževanja nadzorniških praks, likvidnosti in prehodnih ureditev za kapital na podlagi delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU in členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija in EBA bi morala zagotoviti, da bi lahko te standarde in zahteve uporabljale vse zadevne institucije na način, ki bi ustrezal naravi, obsegu in zapletenosti teh institucij in njihovih dejavnosti.

(129)

Izvajanje nekaterih delegiranih aktov, ki jih predvideva ta uredba, na primer delegiranih aktov glede zahteve glede likvidnostnega kritja, bi lahko imelo bistven učinek na nadzorovane institucije in realno gospodarstvo. Komisija bi morala poskrbeti, da bosta Evropski parlament in Svet še pred objavo delegiranih aktov vedno dobro seznanjena z aktualnim razvojem dogodkov na mednarodni ravni in stališči Komisije.

(130)

Komisija bi morala biti pooblaščena tudi za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih razvije EBA v zvezi s konsolidacijo, skupnimi odločitvami, poročanjem, razkritjem, izpostavljenostmi, zavarovanimi s hipotekami, ocenjevanjem tveganja, pristopi za tehtanje tvegane aktive, utežmi tveganja in specifikacijami določenih izpostavljenosti, obravnavanjem opcij in nakupnih bonov, pozicijami v lastniških instrumentih in tujih valutah, uporabo notranjih modelov, finančnim vzvodom ter zunajbilančnimi postavkami z uporabo izvedbenih aktov v skladu s členom 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(131)

Glede na podrobnosti in število regulativnih tehničnih standardov, ki se jih bo sprejelo v skladu s to uredbo, bi se moralo v primeru, da Komisija sprejme regulativni tehnični standard, ki je enak osnutku regulativnega tehničnega standarda, ki gaje predložil EBA obdobje, v katerem lahko Evropski parlament ali Svet nasprotuje regulativnemu tehničnemu standardu, kadar je to ustrezno, podaljšati za en mesec. Komisija bi si morala prizadevati za pravočasno sprejetje regulativnih tehničnih standardov, da bi Evropski parlament in Svet lahko izkoristila celotno obdobje pregleda, saj je treba upoštevati obseg in zapletenost regulativnih tehničnih standardov ter podrobnosti poslovnikov Evropskega parlamenta in Sveta, njun delovni koledar in njuno sestavo.

(132)

Da bi zagotovil visoko stopnjo preglednosti, bi moral EBA začeti posvetovanja o osnutku tehničnih standardov iz te uredbe. EBA in Komisija bi morala čim hitreje začeti pripravljati poročila o likvidnostnih zahtevah in finančnem vzvodu, kot so določena v tej uredbi.

(133)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (18).

(134)

V skladu s členom 345 PDEU, v katerem je določeno, da Pogodbi v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah, ta uredba ne diskriminira pozitivno ali negativno nobene vrste lastništva, ki spada na področje njene uporabe.

(135)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št 45/2001, ki je sprejel mnenje (19).

(136)

Uredba (EU) št. 648/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(a)

kapitalskih zahtev v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi kreditnega tveganja, tržnega tveganja, operativnega tveganja in tveganja poravnave;

(b)

zahteve, ki omejujejo velike izpostavljenosti;

(c)

po začetku veljavnosti delegiranega akta iz člena 460 likvidnostne zahteve v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi likvidnostnega tveganja;

(d)

zahteve glede poročanja v zvezi s točkami (a), (b) in (c) in finančnim vzvodom;

(e)

zahteve po javnem razkritju.

(1)

"kreditna institucija" pomeni družbo, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun;

(2)

"investicijsko podjetje" pomeni osebo, opredeljeno v točki (1) člena 4(1) Direktive 2004/39/ES, za katero veljajo zahteve, določene z navedeno direktivo, razen:

(3)

"institucija" pomeni kreditno institucija ali investicijsko podjetje;

(4)

"lokalno podjetje" pomeni podjetje, ki za svoj račun posluje na trgih s finančnimi standardiziranimi terminskimi pogodbami ali opcijami ali drugimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter na gotovinskih trgih izključno z namenom varovanja pozicij na trgih izvedenih finančnih instrumentov ali ki posluje za račune drugih članov teh trgov in za katero jamčijo klirinški člani istih trgov, če odgovornost za zagotavljanje izvajanja sklenjenih pogodb takšnih podjetij prevzamejo klirinški člani istih trgov;

(5)

"zavarovalnica" pomeni zavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (1) člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (20);

(6)

"pozavarovalnica" pomeni pozavarovalnico, kakor je opredeljena v točki (4) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(7)

"kolektivni naložbeni podjem" ali "KNP" pomeni KNPVP, kot je opredeljen v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (21), kar vključuje, če ni določeno drugače, subjekte tretjih držav, ki opravljajo podobne dejavnosti in so predmet nadzora v skladu z zakonodajo Unije ali zakonodajo tretje države, v kateri veljajo nadzorne in regulativne, ki so vsaj enakovredne zahtevam, ki veljajo v Uniji, AIS, kot je opredeljen v členu 4(1)(a) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (22), ali AIS iz tretjih držav, kot je opredeljen v členu 4(1)(aa) navedene direktive, ali KNPVP

(8)

"subjekt javnega sektorja" pomeni nekomercialen upravni organ, odgovoren enotam centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali organom, ki izvaja enake pristojnosti kot regionalne ravni države in lokalni organi, ali nekomercialno podjetje, ki je v lasti centralnih, regionalnih ali lokalnih ravni držav ali pa so ga te ustanovile in ga financirajo ter ki ima sporazume o izrecnem jamstvu in lahko vključuje samoupravne organe, regulirane z zakonodajo, ki so pod javnim nadzorom.

(9)

"upravljalni ni organ" pomeni upravljani organ kot je opredeljen v točki (7) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(10)

"višje vodstvo" pomeni višje vodstvo kot je opredeljeno v točki 9 člena 3(1) 4 Direktive 2013/36/EU;

(11)

"sistemsko tveganje" pomeni sistemsko tveganje kot je opredeljeno v točki (10) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(12)

"modelsko tveganje" pomeni modelsko tveganje kot e opredljeno v točki (11) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(13)

"originator" pomeni subjekt, ki:

(14)

"sponzor" pomeni institucijo, ki ni institucija v vlogi originatorja, ki ustanovi in upravlja program komercialnih zapisov s premoženjskim kritjem ali drugo shemo listinjenja, ki odkupuje izpostavljenosti od subjektov tretjih oseb;

(15)

"nadrejena oseba" pomeni:

(16)

"podrejena družba" pomeni:

Podrejene družbe podrejenih družb se prav tako štejejo za podrejene družbe tiste družbe, ki je nadrejena oseba njihove nadrejene osebe;

(17)

"podružnica" pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti institucij;

(18)

"družba za pomožne storitve" pomeni družbo, katere osnovna dejavnost je lastništvo ali upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga podobna dejavnost, ki je pomožna glede na osnovno dejavnost ene ali več institucij;

(19)

"družba za upravljanje" pomeni družbo za upravljanje, kot je opredeljena vtočki (5) člena 2 Direktive 2002/87/ES, in UAIS, kot je opredeljen v členu 4(1)(b) Direktive 2011/61/EU, vključno, če ni določeno drugače, s subjekti iz tretjih držav, ki opravljajo podobne dejavnosti in so predmet zakonodaje tretje države, v kateri veljajo zahteve glede nadzora in regulativne zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji;

(20)

"finančni holding" pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno institucije ali finančne institucije, pri čemer je vsaj ena od teh podrejenih družb institucija, in ki ni mešani finančni holding;

(21)

"mešani finančni holding" pomeni mešani finančni holding kot je opredeljen v točki (15) člena 2 Direktive 2002/87/ES;

(22)

"mešani poslovni holding" pomeni nadrejeno osebo, ki ni finančni holding ali institucija ali mešani finančni holdingin ki ima med podrejenimi družbami vsaj eno institucijo;

(23)

"zavarovalnica tretje države" pomeni zavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (3) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(24)

"pozavarovalnica tretje države" pomeni pozavarovalnico tretje države, kot je opredeljena v točki (6) člena členu 13 Direktive 2009/138/ES;

(25)

"priznana investicijska podjetja tretje države" pomeni podjetja, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(26)

"finančna institucija" pomeni družbo, ki ni institucija in katere osnovna dejavnost je pridobivanje kapitalskih deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk 2 do 12 in točke 15 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, vključno s finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi, plačilnimi institucijami v smislu Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu (23) in družbe za upravljanje, ne vključuje pa zavarovalnih holdingov in mešanih zavarovalnih holdingov kot so opredeljeni v točki (g) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;

(27)

"subjekt finančnega sektorja" pomeni kar koli od naslednjega:

(28)

"nadrejena institucija v državi članici" pomeni institucijo v državi članici, ki ima podrejeno družbo, ki je institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v taki instituciji ali finančni instituciji in sama ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(29)

"EU nadrejena institucija" pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, ki ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(30)

"nadrejeni finančni holding v državi članici" pomeni finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(31)

"EU nadrejeni finančni holding" pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(32)

"nadrejeni mešani finančni holding v državi članici" pomeni mešani finančni holding, ki sam ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;

(33)

"EU nadrejeni mešani finančni holding" pomeni nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, ki ni podrejena družba institucije z dovoljenjem v kateri koli drugi državi članici ali drugega finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v kateri koli drugi državi članici;

(34)

"centralna nasprotna stranka" ali "CNS" pomeni CNS, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(35)

"udeležba" pomeni udeležbo v smislu prvega stavka člena 17 Četrte direktive Sveta 78/660/EGS z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb (24) ali neposredno ali posredno imetništvo 20 % ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(36)

"kvalificirani delež" pomeni neposredni ali posredni delež v družbi, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča pomemben vpliv na upravljanje zadevne družbe;

(37)

"obvladovanje" pomeni razmerje med nadrejenim in podrejenim podjetjem, kot je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS ali, kadar je ustrezno, računovodskih standardih, ki se uporabljajo za institucijo na podlagi Uredbe (ES) št. 1606/2002, ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in družbo;

(38)

"tesna povezanost" pomeni položaj, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezane na enega od naslednjih načinov:

(39)

"skupina povezanih strank" pomeni kar koli od naslednjega:

Ne glede na točki (a) in (b), kadar centralna raven države neposredno obvladuje več kot eno fizično ali pravno osebo ali pa je z njimi neposredno povezana, celote, ki jo sestavljajo centralna raven države in vse fizične ali pravne osebe, ki jih neposredno ali posredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so v skladu s točko (b), ni nujno treba šteti za skupino povezanih strank. Namesto tega se lahko obstoj skupine povezanih strank, ki jo sestavljajo centralna raven države ter druge fizične in pravne osebe, oceni posebej za vsako osebo, ki jo neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki je neposredno povezana v skladu s točko (b), ter za vse fizične in pravne osebe, ki jih ta oseba neposredno obvladuje v skladu s točko (a) ali ki so s to osebo povezane v skladu s točko (b), vključno s centralno ravnjo države. Enako velja v primeru enot regionalne ali lokalne ravni držav, za katere se uporablja člen 115(2);

(40)

"pristojni organ" pomeni javni organ ali telo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo uradno priznan in pooblaščen za nadzor institucij kot del delujočega sistema nadzora v zadevni državi članici;

(41)

"konsolidacijski nadzornik" pomeni pristojni organ, ki je odgovoren za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi nad EU nadrejenimi institucijami in institucijami, ki jih obvladujejo EU nadrejeni finančni holdingi ali EU nadrejeni mešani finančni holdingi;

(42)

"dovoljenje" pomeni instrument, ki ga v kateri koli obliki izdajo organi in s katerim se dodeli pravica do opravljanja dejavnosti;

(43)

"matična država članica" pomeni državo članico, v kateri je institucija pridobila dovoljenje;

(44)

"država članica gostiteljica" pomeni državo članico, v kateri ima institucija podružnico ali v kateri opravlja storitve;

(45)

"centralne banke ESCB" pomenijo nacionalne centralne banke, ki so članice Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), in Evropsko centralno banko (ECB);

(46)

"centralne banke" pomenijo centralne banke ESCB in centralne banke tretjih držav;

(47)

"konsolidirani položaj" pomeni položaj, ki je posledica uporabe zahtev iz te uredbe v skladu s poglavjem 2 naslova II, dela 1, za eno institucijo, kot če bi ta skupaj z eno ali več drugih subjektov predstavljala eno samo institucijo;

(48)

"konsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja;

(49)

"subkonsolidirana podlaga" pomeni na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga z izključitvijo podskupine subjektov, ali na podlagi konsolidiranega položaja nadrejene institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ki ni končna nadrejena institucija, finančni holding oziroma mešani finančni holding;

(50)

"finančni instrumenti" pomenijo kar koli od naslednjega:

Instrumenti iz točk (a), (b) in (c) so finančni instrumenti le, če njihova vrednost izhaja iz cene osnovnega finančnega instrumenta ali druge osnovne postavke, stopnje ali indeksa;

(51)

"ustanovnikapital" pomeni znesek in vrsto kapitala, opredeljenih v členu 12 Direktive 2013/36/EU za kreditne institucije in naslovu IV navedene direktive za investicijska podjetja;

(52)

"operativno tveganje" pomeni tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi in delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov ter vključuje pravno tveganje;

(53)

"tveganje zmanjšanja vrednosti" pomeni tveganje, da bi se znesek terjatve zmanjšal zaradi denarnih ali nedenarnih zahtevkov dolžnika po tej terjatvi;

(54)

"verjetnost neplačila" ali "PD" pomeni verjetnost neplačila nasprotne stranke v obdobju enega leta;

(55)

"izguba ob neplačilu" ali "LGD" pomeni razmerje med izgubo na izpostavljenosti, ki je posledica neplačila nasprotne stranke, in vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(56)

"konverzijski faktor" pomeni razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti, ki bi lahko bil črpan in bi torej v primeru neplačila ostal neporavnan, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti; znesek prevzete obveznosti je enak odobrenemu znesku razpolaganja, s katerim je dolžnik seznanjen, razen če je odobren znesek razpolaganja, ki ga določi institucija večji od njega;

(57)

"zmanjševanje kreditnega tveganja" pomeni tehniko, ki jo institucija uporablja za zmanjševanje kreditnega tveganja, povezanega z izpostavljenostjo ali izpostavljenostmi, ki jih še ima ta institucija;

(58)

"stvarno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica pravice te institucije, da v primeru neplačila nasprotne stranke ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z nasprotno stranko unovči ali pridobi prenos ali prisvojitev ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do institucije;

(59)

"osebno kreditno zavarovanje" pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže k plačilu določenega zneska v primeru neplačila kreditojemalca ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

(60)

"denarju podoben instrument" pomeni potrdilo o vlogi, obveznice, vključno s kritimi obveznicami, ali kateri koli drug nepodrejen instrument, ki ga je izdala institucija ter za katerega je že prejela plačilo v celoti in ga bo brezpogojno unovčila po njegovi nominalni vrednosti;

(61)

"listinjenje" pomeni posel ali shemo, pri katerem se tranšira kreditno tveganje, povezano z izpostavljenostjo ali skupino izpostavljenosti, z obema naslednjima značilnostma:

(62)

"pozicija v listinjenju" pomeni izpostavljenost iz naslova listinjenja;

(63)

"relistinjenje" pomeni listinjenje, kjer je tveganje, povezano s skupino osnovnih izpostavljenosti, tranširano in je vsaj ena od osnovnih izpostavljenosti pozicija v listinjenju;

(64)

"pozicija v relistinjenju" pomeni izpostavljenost iz naslova relistinjenja;

(65)

"kreditna izboljšava" pomeni pogodbeno ureditev, po kateri se kreditna kakovost pozicije v listinjenju izboljša glede na to, kakšna bi bila, če izboljšave ne bi bilo, vključno z izboljšavo, ki jo dajejo podrejene tranše v listinjenju in druge vrste kreditnega zavarovanja;

(66)

"subjekt s posebnim namenom pri listinjenju" ali "SSPE" pomeni korporacijski trust ali drug subjekt, ki ni institucija, ustanovljen za izvajanje listinjenja ali listinjenj, katere delovanje je omejeno na tiste, ki so primerne za doseganje navedenega cilja, katere struktura je namenjena ločevanju obveznosti SSPE od obveznosti institucije v vlogi originatorja in v kateri imajo imetniki upravičenj pravico, da zastavijo ali zamenjajo navedena upravičenja brez omejitev;

(67)

"tranša" pomeni pogodbeno določen segment kreditnega tveganja, povezan z izpostavljenostjo ali več izpostavljenostmi, kjer pozicija v segmentu prevzema tveganje kreditne izgube, ki je večje ali manjše kakor pri poziciji istega zneska v vsakem drugem takem segmentu, brez upoštevanja kreditnega zavarovanja, ki ga zagotavljajo tretje osebe neposredno imetnikom pozicij v segmentu ali drugih segmentih;

(68)

"vrednotenje po tekočih tržnih cenah" pomeni vrednotenje pozicij po dostopnih realiziranih cenah, pridobljenih iz neodvisnih virov, vključno z borznimi cenami, elektronskimi kotacijami ali kotacijami več neodvisnih uglednih borznih posrednikov;

(69)

"vrednotenje z modelom" pomeni vsako vrednotenje, ki mora biti opravljeno na podlagi primerjave, ekstrapolirano ali drugače izračunano na podlagi enega ali več vhodnih tržnih podatkov;

(70)

"neodvisen pregled cen" pomeni postopek, s katerim se redno preverjata natančnost in neodvisnost tržnih cen ali vhodnih podatkov vrednotenja z modelom;

(71)

"sprejemljiv kapital" pomeni vsoto naslednjega:

(72)

"priznana borza" pomeni borzo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(73)

"posebne pokojninske ugodnosti" pomenijo razširjene pokojninske ugodnosti, ki jih institucija po lastni presoji odobri zaposlenemu v okviru njegove celote variabilnih prejemkov, ki pa ne zajemajo pridobljenih ugodnosti, odobrenih zaposlenemu pod pogoji sistema pokojninskega zavarovanja v družbi;

(74)

"hipotekarna kreditna vrednost" pomeni vrednost nepremičnine, kot je določena s preudarno oceno tržljivosti nepremičnine v prihodnosti tako, da se upoštevajo dolgoročni trajnostni vidiki nepremičnine, običajne in lokalne razmere na trgu, trenutna uporaba in alternativna primerna uporaba nepremičnine;

(75)

"stanovanjska nepremičnina" pomeni prebivališče, v katerem prebiva njegov lastnik ali zakupnik, kar vključuje tudi pravico do bivanja v stanovanju stanovanjskih zadrug na Švedskem;

(76)

"tržna vrednost" pomeni za namene nepremičnine ocenjeni znesek, za katerega bi bila nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med voljnim kupcem in voljnim prodajalcem na podlagi strogih poslovnih odnosov in po ustreznem trženju, pri čemer vsaka posamezna stranka ravna vestno, preudarno in brez prisile;

(77)

"veljavni računovodski okvir" pomeni računovodske standarde, ki se uporabljajo za institucijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 ali Direktivo 86/635/EGS;

(78)

"enoletna stopnja neplačil" pomeni razmerje med številom neplačil v obdobju, ki se začne eno leto pred dnevom T, in številom dolžnikov v tem bonitetnem razredu ali skupini eno leto pred tem dnevom;

(79)

"špekulativno financiranje nepremičnin" pomeni kredite za nakup nepremičnin ali za razvoj ali pozidavo zemljišča v zvezi s takšno nepremičnino, z namenom da bi se nepremičnina nato prodala za dobiček;

(80)

"trgovinsko financiranje" pomeni financiranje, vključno z jamstvi, povezano z izmenjavo blaga in storitev prek finančnih produktov s fiksno kratkoročno zapadlostjo, na splošno manj kot eno leto, brez samodejne obnovitve;

(81)

"uradno podprti izvozni krediti" pomeni posojila ali kredite za financiranje izvoza blaga in storitev, za katera zagotavlja jamstva, zavarovanje ali neposredno financiranje uradna izvozna agencija;

(82)

"pogodba o začasni prodaji" in "pogodba o začasnem odkupu" pomenita vsako pogodbo, s katero institucija ali njena nasprotna stranka prenese vrednostne papirje ali blago ali zajamčene pravice v zvezi s:

(83)

"repo posel" pomeni vsak posel, ki ga ureja "pogodba o začasni prodaji" ali "pogodba o začasnem odkupu";

(84)

"enostavna pogodba o začasni prodaji" pomeni repo posel v zvezi s posamičnimi sredstvi ali podobnimi nekompleksnimi sredstvi za razliko od košarice sredstev;

(85)

"pozicije, namenjene trgovanju" pomenijo kar koli od naslednjega:

(86)

"trgovalna knjiga" pomeni vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih ima institucija za namene trgovanja ali varovanje pozicij, ki jih ima za namene trgovanja;

(87)

"večstranski sistem trgovanja" pomeni večstranski sistem trgovanja kot je opredeljen v točki (15) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

(88)

"kvalificirana centralna nasprotna stranka" pomeni centralno nasprotno stranko, ki je pridobila dovoljenje v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali je bila priznana v skladu s členom 25 navedene uredbe;

(89)

"jamstveni sklad" pomeni sklad, ki ga ustanovi CNS v skladu s členom 42 Uredbe (EU) št. 648/2012 in ki se uporablja v skladu s členom 45 navedene uredbe;

(90)

"predhodno plačan prispevek v jamstveni sklad CNS" pomeni prispevek institucije v jamstveni sklad CNS;

(91)

"trgovinska izpostavljenost" pomeni tekočo izpostavljenost, ki vključuje gibljivo kritje, ki pripada klirinškemu članu, vendar ga ta še ni prejel, in morebitno prihodnjo izpostavljenost klirinškega člana ali stranke do CNS, ki izhaja iz pogodb in poslov, navedenih v točkah (a) do (e) člena 301(1), kot tudi začetno kritje;

(92)

"regulirani trg" pomeni reguliran trg kot je opredeljen v točki (14) člena 4 Direktive 2004/39/ES;

(93)

"finančni vzvod" pomeni relativno velikost sredstev, zunajbilančnih obveznosti in pogojnih obveznosti institucije za plačilo ali izročitev ali zagotovitev zavarovanja s premoženjem, vključno z obveznostmi iz prejetih sredstev, sprejetih zavez, pogodb o izvedenih finančnih instrumentih ali pogodb o začasni prodaji, pri čemer pa so izključene obveznosti, ki jih je mogoče izvršiti le med likvidacijo institucije, glede na kapital navedene institucije;

(94)

"tveganje prevelikega finančnega vzvoda" pomeni tveganje, pogojeno z ranljivostjo institucije zaradi finančnega vzvoda ali pogojnega finančnega vzvoda, zaradi katerega bi lahko bili potrebni nenačrtovani popravni ukrepi poslovnega načrta institucije, vključno s prisilno prodajo sredstev, zaradi česar lahko nastanejo izgube ali prilagoditve vrednotenja za preostala sredstva institucije;;

(95)

"popravek zaradi kreditnega tveganja" pomeni znesek posebnih in splošnih rezervacij za izgube pri kreditnih tveganjih, ki je zaveden v računovodskih izkazih institucije v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(96)

"notranje varovanje" pomeni pozicijo, ki pomembno izravna elemente tveganja med pozicijo ali nizom pozicij, ki izhaja iz trgovalne knjige, in pozicijo ali nizom pozicij, ki izhaja iz netrgovalne knjige;

(97)

"referenčna obveznost" pomeni obveznost, ki se uporablja za določanje vrednosti kreditnega izvedenega finančnega instrumenta pri denarni poravnavi.

(98)

"zunanja bonitetna agencija" ali "ECAI" pomeni bonitetno agencijo, ki je registrirana ali certificirana v skladu z Uredbo (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o bonitetnih agencijah (25), ali centralno banko, ki izdaja bonitetne ocene, ki so izvzete iz Uredbe (ES) št. 1060/2009.

(99)

"imenovana ECAI" pomeni ECAI, ki jo je imenovala institucija;

(100)

"akumulirani drugi vseobsegajoči donos" ima enak pomen kot v Mednarodnem računovodskem standardu (MRS) 1, kakor se uporablja v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002;

(101)

"osnovna lastna sredstva" pomenijo osnovna lastna sredstva v smislu člena 88 Direktive 2009/138/ES;

(102)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive;

(103)

"zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, v kateri so postavke razvrščene v stopnjo 1 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(1) navedene direktive, pri čemer je vključitev teh postavk omejena z delegiranimi akti, sprejetimi v skladu s členom 99 navedene direktive;

(104)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda" pomenijo postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 2 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(2) navedene direktive;

(105)

"zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda" pomenijo zavarovalniške postavke osnovnih lastnih sredstev družb, za katere veljajo zahteve iz Direktive 2009/138/ES, kadar so te postavke razvrščene v stopnjo 3 v smislu Direktive 2009/138/ES v skladu s členom 94(3) navedene direktive;

(106)

"odložene terjatve za davek" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(107)

"odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček", pomenijo odložene terjatve za davek, katerih prihodnja vrednost je iztržljiva le, če institucija v prihodnosti ustvari obdavčljiv dobiček;

(108)

"odložene obveznosti za davek" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(109)

"sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami" pomenijo sredstva pokojninskega sklada ali programa z določenimi pravicami, ki se izračunajo, potem ko so zmanjšana za znesek obveznosti v okviru istega sklada ali programa;

(110)

"razdelitve" pomenijo izplačilo dividend ali obresti v kateri koli obliki;

(111)

"finančna družba" ima enak pomen kot "finančno podjetje" v točki (25)(b) in (d) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(112)

"rezervacije za splošna bančna tveganja" imajo enak pomen kot sklad za splošna bančna tveganja v členu 38 Direktive 86/635/EGS;

(113)

"dobro ime" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(114)

"posredni delež" pomeni vsako izpostavljenost do vmesnega subjekta, ki ima izpostavljenost iz naslova kapitalskih instrumentov, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja, in da se v primeru trajnega odpisa teh kapitalskih instrumentov, izguba, ki bi jo imela institucija ne bi bistveno razlikovala od izgube, ki bi jo ta institucija imela v primeru neposrednega deleža v teh kapitalskih instrumentih, izdanih s strani subjekta finančnega sektorja;

(115)

"neopredmetena sredstva" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom in vključujejo dobro ime;

(116)

"drugi kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja in se ne štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda, zavarovalniške postavke lastnih sredstev drugega reda ali zavarovalniške postavke lastnih sredstev tretjega reda;

(117)

"druge rezerve" pomenijo rezerve v skladu z veljavnim računovodskim okvirom, ki jih je treba razkriti v skladu s tem veljavnim računovodskim standardom, razen zneskov, ki so že vključeni v akumulirani drugi vseobsegajoči donos ali zadržani dobiček;

(118)

"kapital" pomeni vsoto temeljnega in dodatnega kapitala;

(119)

"kapitalski instrumenti" pomenijo kapitalske instrumente, ki jih je izdala institucija in se štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega temeljnega ali dodatnega kapitala;

(120)

"manjšinski delež" pomeni znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala družbe, ki je podrejena instituciji, in pripada fizičnim ali pravnim osebam, ki niso vključene v bonitetni obseg konsolidacije institucije;

(121)

"dobiček" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(122)

"vzajemni navzkrižni delež" pomeni delež institucije v kapitalske instrumente in druge kapitalske instrumente, ki jih izdajo subjekti finančnega sektorja, kadar imajo ti subjekti tudi kapitalske instrumente, ki jih izda institucija;

(123)

"zadržani dobiček" pomeni prenesene dobičke in izgube, ki izhajajo iz dobičkov ali izgub iz preteklih let, v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(124)

"vplačan presežek kapitala" ima enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(125)

"začasne razlike" imajo enak pomen kot v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(126)

"sintetični delež" pomeni naložbo institucije v finančni instrument, katerega vrednost je neposredno povezana z vrednostjo kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja;

(127)

"shema solidarnega jamstva" pomeni shemo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(128)

"razpoložljiva sredstva" pomeni znesek dobička ob koncu preteklega poslovnega leta, h kateremu se prištejejo preneseni dobički in rezerve, ki se lahko uporabijo za ta namen pred razdelitvijo imetnikom kapitalskih instrumentov, zmanjšan za prenesene izgube, dobičke, ki po določbah zakonodaje ali pravilih institucije niso razdeljivi ter vsote, ki se v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ali statuti institucije štejejo za nerazdeljive rezerve, pri čemer se te izgube in rezerve določijo na podlagi posamičnih računovodskih izkazov institucije in ne na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov.

(1)

"izpostavljenost" pomeni aktivno ali zunajbilančno postavko;

(2)

"izguba" pomeni ekonomsko izgubo, ki vključuje pomembne učinke diskontiranja, vključno s pomembnimi neposrednimi in posrednimi stroški, povezanimi z izterjavo vsake posamezne izpostavljenosti;

(3)

"pričakovana izguba (EL)" pomeni razmerje med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi morebitnega neplačila nasprotne stranke ali zmanjšanja vrednosti v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu.

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti s strani nadrejene osebe;

(b)

nadrejena oseba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in z dovoljenjem pristojnega organa zagotovi, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(c)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja nadrejene osebe zajemajo podrejeno družbo;

(d)

nadrejena oseba ima več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

(a)

ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti nadrejene institucije v državi članici;

(b)

postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja, ki so pomembni za konsolidirani nadzor, vključujejo nadrejeno institucijo v državi članici.

(a)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi izpolnjuje obveznosti iz dela 6;

(b)

nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi stalno spremlja in nadzoruje likvidnostne pozicije vseh institucij znotraj skupine ali podskupine, za katere velja opustitev uporabe, in zagotavlja zadostno raven likvidnosti vseh teh institucij;

(c)

institucije sklenejo pogodbe, ki so v skladu z zahtevami pristojnih organov in ki zagotavljajo prost pretok sredstev med njimi, da lahko izpolnijo svoje posamične in skupne obveznosti, ko te zapadejo;

(d)

za izpolnjevanje pogodb iz točke (c) ni trenutnih ali predvidenih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir.

(a)

svoji oceni skladnosti organizacije in obravnave likvidnostnega tveganja s pogoji iz člena 86 Direktive 2013/36/EU v celotni enotni likvidnostni podskupini;

(b)

porazdelitvi zneskov, lokaciji in lastništvu zahtevanih likvidnih sredstev, ki jih mora imeti enotna likvidnostna podskupina;

(c)

določitvi minimalnih zneskov likvidnih sredstev institucij, za katere se bo opustila uporaba dela 6;

(d)

potrebi po strožjih parametrih od tistih iz dela 6;

(e)

neomejeni izmenjavi vseh informacij med pristojnimi organi;

(f)

celovitem razumevanju vseh posledici takšne opustitve.

(a)

obveznosti centralnega organa in povezanih institucij so skupna in solidarna odgovornost ali pa za obveznosti svojih povezanih institucij centralni organ jamči v celoti;

(b)

kapitalska ustreznost in likvidnost centralnega organa in vseh povezanih institucij se spremljata kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov teh institucij;

(c)

vodstvo centralnega organa je pooblaščeno za izdajanje navodil vodstvu povezanih institucij.

(a)

vsako EU investicijsko podjetje v skupini uporablja drugačen izračun zneska skupne izpostavljenosti tveganju iz člena 95(2);

(b)

vsa investicijska podjetja v skupini spadajo v kategorije iz členov 95(1) in 96(1);

(c)

vsako posamezno EU investicijsko podjetje v skupini izpolnjuje zahteve iz člena 95 in hkrati od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala odbije vse pogojne obveznosti v korist investicijskih podjetij, finančnih institucij, družb za upravljanje in družb za pomožne storitve, ki bi bile sicer konsolidirane;

(d)

kateri koli finančni holding, ki je nadrejeni finančni holding v državi članici katerega koli investicijskega podjetja v skupini, ima vsaj toliko kapitala, ki je opredeljen kot vsota postavk iz členov 26(1), 51 in 62, da se pokrije vsota naslednjega:

(e)

skupina ne vključuje kreditnih institucij.

(a)

odgovornost nadrejene osebe je omejena na delež kapitala, ki ga ima nadrejena oseba v podrejeni družbi glede na odgovornost drugih delničarjev ali družbenikov;

(b)

kapitalska ustreznost teh drugih delničarjev ali družbenikov je zadovoljiva;

(c)

odgovornost drugih delničarjev in družbenikov je jasno opredeljena na pravno zavezujoč način.

(a)

kadar po mnenju pristojnih organov institucija izvaja pomemben vpliv na eno ali več institucij ali finančnih institucij, vendar ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni drugače kapitalsko povezana, in

(b)

kadar se dve ali več institucij ali finančnih institucij upravljajo na enotni podlagi, tudi če to ni določeno v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

(a)

10 milijonov EUR;

(b)

1 % skupnega zneska aktivnih in zunajbilančnih postavk nadrejene družbe ali družbe, ki ima udeležbo.

(a)

ima zadevna družba sedež v tretji državi, v kateri obstajajo pravne ovire za prenos potrebnih informacij;

(b)

je zadevna družba zanemarljivega pomena z vidika ciljev nadzora kreditnih institucij;

(c)

bi bila po mnenju pristojnih organov, ki so odgovorni za izvajanje nadzora na konsolidirani podlagi, konsolidacija finančnega položaja zadevne družbe neprimerna ali zavajajoča glede na cilje nadzora kreditnih institucij.

(a)

v primeru vlog za dovoljenja iz člena 143(1), člena 151(4) in (9), člena 283, člena 312(2) in člena 363, ki jih predložijo EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe oziroma skupaj predložijo podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga, pri čemer se odločijo, ali bodo izdali zadevno dovoljenje, ter določijo morebitne pogoje, ki bodo veljali za tako dovoljenje;

(b)

da bi ugotovili, ali so izpolnjena merila za posebno obravnavo znotraj skupine iz členov 422(9) in 425(5), dopolnjena z regulativnimi tehničnimi standardi EBA iz členov 422(10) in 425(6).

(a)

vlogi iz točke (a) odstavka 1;

(b)

oceni meril in določitvi posebne obravnave iz točke (b) odstavka 1.

(a)

na dan, ko konsolidacijski nadzornik prejme popolno vlogo iz točke (a)odstavka 1. Konsolidacijski nadzornik popolno vlogo nemudoma posreduje drugim pristojnim organom;

(b)

na dan, ko pristojni organi prejmejo poročilo, ki ga je pripravil konsolidacijski nadzornik in v katerem so analizirane obveznosti znotraj skupine.

(a)

kapitalske instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a);

(c)

zadržani dobiček;

(d)

akumulirani drugi vseobsegajoči donos;

(e)

druge rezerve;

(f)

rezervacije za splošna bančna tveganja.

(a)

dobičke preverijo in potrdijo osebe, ki so neodvisne od institucije in so odgovorne za revizijo računovodskih izkazov zadevne institucije;

(b)

institucija pristojnemu organu dokaže, da so bile vse predvidljive obremenitve ali dividende odbite od zneska teh dobičkov.

(a)

vrsta institucije je opredeljena v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, pri čemer jo pristojni organi za namene tega dela štejejo za kar koli od naslednjega:

(b)

izpolnjeni so pogoji iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29

(a)

instrumenti so izdani neposredno s strani institucije s predhodno odobritvijo lastnikov institucije ali, če veljavna nacionalna zakonodaja to dopušča, upravljalnega organa institucije;

(b)

instrumenti so vplačani, pri čemer njihovega nakupa ne sme posredno ali neposredno financirati institucija;

(c)

instrumenti izpolnjujejo vse naslednje pogoje v zvezi z njihovo razvrstitvijo:

(d)

instrumenti so jasno in ločeno izkazani v bilanci stanja v računovodskih izkazih institucije;

(e)

instrumenti so stalni;

(f)

glavnica instrumentov se ne sme zmanjšati ali odplačati, razen v katerem koli od naslednjih dveh primerov:

(g)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da se bo glavnica instrumentov zmanjšala ali odplačala ali da bi se lahko zmanjšala ali odplačala, razen v primeru likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja pred izdajo instrumentov ali ob njihovi izdaji, razen v primeru instrumentov iz člena 27, ko je zavrnitev institucije, da izplača takšne instrumente, prepovedana v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(h)

instrumenti izpolnjujejo naslednje pogoje v zvezi z razdelitvami:

(i)

v primerjavi z vsemi kapitalskimi instrumenti, ki jih je izdala institucija, ti instrumenti pokrivajo prvi in sorazmerno največji delež izgub, ko nastanejo, in vsak instrument pokriva izgubo v enakem delu kot vsi drugi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(j)

instrumenti so v primeru postopka insolventnosti ali likvidacije institucije podrejeni vsem drugim terjatvam;

(k)

instrumenti zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije, ki je v primeru likvidacije in po plačilu vseh nadrejenih terjatev sorazmerna z zneskom takšnih izdanih instrumentov, pri čemer ni fiksno določena oziroma zanjo ne veljajo omejitve, razen v primeru kapitalskih instrumentov iz člena 27;

(l)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(m)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru insolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost terjatve pri poplačilu instrumenta.

(a)

veljavne oblike in naravo posrednega financiranja kapitalskih instrumentov;

(b)

ali in kdaj bi večkratniki izplačil donosov povzročili nesorazmeren poseg v kapital;

(c)

pomen prednostnih izplačil donosov.

(a)

institucija lahko zavrne odkup instrumentov, razen kadar je to prepovedano v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(b)

kadar veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje instituciji zavrnitev odkupa instrumentov, določbe, ki urejajo instrumente, instituciji zagotovijo možnost, da omeji njihov odkup;

(c)

zavrnitev odkupa instrumentov ali omejitev njihovega odkupa, kjer je to potrebno, ne pomeni nastopa dogodka neplačila institucije.

(a)

terjatev imetnikov instrumentov brez glasovalnih pravic v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije je sorazmerna z deležem skupnega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki ga ti instrumenti brez glasovalnih pravic predstavljajo;

(b)

instrumenti se sicer štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

(a)

Kapitalski instrumenti se izdajo po 1. januarja 2014;

(b)

Komisija obravnava kapitalske instrumente kot državno pomoč;

(c)

Kapitalski instrumenti se izdajo v okviru ukrepov dokapitalizacije v skladu s takrat obstoječimi pravili za državno pomoč;

(d)

Kapitalske instrumente v celoti vpiše in so v lasti države ali relevatnih javnih organov ali subjektov v državni lasti;

(e)

Kapitalski instrumenti so sposobni pokrivanja izgube;

(f)

Kapitalski instrumenti, razen tistih iz člena 27, v primeru likvidacije zagotavljajo lastnikom terjatev do dela preostalega premoženja institucije po plačilu vseh nadrejenih terjatev;

(g)

Obstajajo ustrezni mehanizmi za izstop države ali po potrebi relevantnega javnega organa ali subjekta v državni lasti;

(h)

Pristojni organ je izdal svoje predhodno dovoljenje in objavil svojo odločitev skupaj z njeno obrazložitvijo.

(a)

takim povečanjem, povezanim s prihodki iz naslova prihodnjih marž, ki se pri instituciji odraža v dobičku iz prodaje (gain on sale);

(b)

kadar je institucija v vlogi originatorja v listinjenju, neto dobički iz naslova kapitalizacije prihodnjih donosov iz listinjenjih sredstev, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo pozicijam v listinjenju.

(a)

presežkov iz prevrednotenja, povezanih z dobički ali izgubami pri varovanju denarnih tokov finančnih instrumentov, ki niso vrednoteni po pošteni vrednosti, vključno z načrtovanimi denarnimi tokovi;

(b)

dobičkov ali izgub, nastalih na podlagi vrednotenja obveznosti institucije po pošteni vrednosti, ki so posledica sprememb v boniteti same institucije;

(c)

vseh dobičkov in izgub, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, ki izhajajo iz kreditnega tveganja same institucije v zvezi z izvedenimi finančnimi obveznostmi.

(a)

obveznosti so v obliki obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES;

(b)

spremembe vrednosti sredstev in obveznosti institucije nastanejo zaradi istih sprememb kot v boniteti same institucije;

(c)

med vrednostjo obveznic iz točke (a) in vrednostjo sredstev institucije obstaja/je tesna vez;

(d)

hipotekarne kredite je mogoče poplačati z odkupom obveznic, s katerimi se financirajo hipotekarni krediti, po tržni ali nominalni vrednosti.

(a)

izgube tekočega poslovnega leta;

(b)

neopredmetena sredstva;

(c)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček;

(d)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na podlagi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB): negativne zneske, ki so rezultat izračuna zneskov pričakovane izgube iz členov 158 in 159;

(e)

sredstva pokojninskega sklada z določenimi pravicami v bilanci stanja institucije;

(f)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, za katere ima institucija dejansko ali pogojno obveznost nakupa na podlagi obstoječe pogodbene obveznosti;

(g)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, če imajo ti subjekti vzajemen navzkrižni delež v instituciji, za katerega pristojni organ meni, da je bil oblikovan z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(h)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(i)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo;

(j)

znesek postavk, ki se v skladu s členom 56 odbije od postavk dodatnega temeljnega kapitala v obsegu, ki presega dodatni temeljni kapital institucije;

(k)

znesek izpostavljenosti naslednjih postavk, ki izpolnjujejo pogoje za utež tveganja 1 250 %, kadar institucija namesto uporabe uteži tveganja 1 250 % odbije ta znesek izpostavljenosti od zneska navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(l)

vse davčne obremenitve, povezane s postavkami navadnega lastniškega temeljnega kapitala, predvidljive v času izračuna, razen kadar institucija ustrezno prilagodi znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, in zaradi takšnih davčnih obremenitev zmanjša vrednost, do katere se lahko te postavke uporabijo za kritje tveganj ali izgub.

(a)

postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

postavk dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

postavk dodatnega kapitala.

(a)

znesek, ki se odbije, se zmanjša za znesek z njim povezanih odloženih obveznosti za davek, ki bi se poravnale, če bi bila neopredmetena sredstva oslabljena ali če bi bilo njihovo pripoznanje odpravljeno v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(b)

znesek, ki se odbije, vključuje dobro ime, ki se nanaša na vrednotenje pomembnih naložb institucije.

(a)

subjekt ima v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo pravno izvršljivo pravico pobotati te odmerjene terjatve za davek z odmerjenimi obveznostmi za davek;

(b)

odložene terjatve za davek in odložene obveznosti za davek se nanašajo na davek odmerjen s strani istega davčnega organa in v povezavi z istim davčnim zavezancem.

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, ki se v skladu s členom 48(1) ne odbijejo;

(b)

vse druge odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček.

(a)

preplačilo davka v tekočem letu s strani institucije;

(b)

davčne izgube institucije v tekočem letu, prenesene v prejšnja leta, ki privedejo do zahtevka ali izkazujejo terjatev do enot centralne ravni držav, regionalne ravni držav ali lokalnega davčnega organa.

(a)

če institucija poroča izgubo, ko so njeni letni računovodski izkazi uradno potrjeni ali v primeru likvidacije ali v primeru insolventnosti institucije, so takoj avtomatično in obvezno nadomeščeni z dobropisom na že plačane davke;

(b)

institucija ima v skladu z veljavnim nacionalnim davčnim pravom možnost pobota dobropis na že plačane davke iz točke (a) s katero koli obveznostjo za davek institucije ali katere koli družbe, ki je na podlagi tega prava za davčne namene vključeno v isto konsolidacijo kot ta institucija, ali katere koli druge družbe, ki je predmet nadzora na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)

kadar znesek dobropis na že plačane davke iz točke (b) presega obveznosti za davek iz te točke, se vsak tak presežek nemudoma nadomesti z neposredno terjatvijo do enot centralne ravni države članice, v kateri ima institucija sedež.

(a)

znesek katerih koli povezanih odloženih obveznosti za davek, ki bi se lahko poravnale, če bi bila sredstva oslabljena ali če bi se odpravilo njihovo pripoznanje v skladu z veljavnim računovodskim okvirom;

(b)

znesek sredstev v pokojninskem skladu z določenimi pravicami, ki jih lahko institucija neomejeno uporablja, če je predhodno dobila dovoljenje pristojnega organa. Sredstva, uporabljena za zmanjšanje zneska, ki se odbije, dobijo utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3, kot je ustrezno.

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev v lastne instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz deležev vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

institucija ima v lasti več kot 10 % instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih izda zadevni subjekt;

(b)

institucija je tesno povezana z zadevnim subjektom in ima v lasti instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala izdane s strani zadevnega subjekta;

(c)

institucija ima v lasti instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, izdane s strani zadevnega subjekta, pri čemer subjekt ni vključen v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1, ampak je vključen v isto računovodsko konsolidacijo kot institucija za namene finančnega poročanja v skladu z veljavnim računovodskim okvirom.

(a)

deleži v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala in drugih kapitalskih instrumentih subjektov finančnega sektorja se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

zavarovalniške postavke lastnih sredstev prvega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na osnovi neto dolge pozicije v isti osnovni izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da izračunajo osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presegajo 10 % skupnega zneska postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala:

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v kapitalske instrumente teh subjektov finančnega sektorja.

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki ga predstavljajo vsi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik ter je njihov celotni seštevek enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(b)

če ima institucija pomembno naložbo v subjektu finančnega sektorja, neposredni, posredni in sintetični deleži te institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala teh subjektov, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjih določb:

(a)

preostali znesek postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, potem ko so bile v celoti opravljene prilagoditve in odbitki iz členov od 32 do 36 in ne da bi se uporabilo izvzetje iz odbitka, opredeljeno v temu členu;

(b)

17,65 %.

(a)

odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik, katerih celotni seštevek je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije;

(b)

vsota naslednjega:

(a)

subjekt finančnega sektorja je zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding;

(b)

zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding je vključena v isti dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES kot nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma institucija, ki ima ima delež;

(c)

institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnih organov;

(d)

pristojni organi pred izdajo dovoljenja iz točke (c) preverijo in nato redno preverjajo, da je raven integriranega upravljanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol subjekta, ki bi bil zajet v konsolidacijo v skladu z metodo 1, 2 ali 3,ustrezna;

(e)

deleži v subjektu pripadajo enemu od naslednjih:

(a)

kadar ima institucija delež v drugi instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točk (i) do (v);

(b)

kadar ima regionalna kreditna institucija delež v svoji centralni ali drugi regionalni kreditni instituciji in so izpolnjeni pogoji iz točke (a)(i) do (v).

(a)

kapitalske instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz člena 52(1);

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a).

(a)

instrumenti so izdani in vplačani;

(b)

instrumenti niso kupljeni s strani katerega koli od naslednjih:

(c)

nakup instrumentov ni posredno ali neposredno financiran s strani institucije;

(d)

instrumenti so v primeru insolventnosti institucije podrejeni instrumentom dodatnega kapitala;

(e)

instrumenti niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost terjatev pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(f)

za instrumente ne velja nobena pogodbena ali drugačna ureditev, ki v primeru nesolventnosti ali likvidacije izboljšuje prednost pri poplačilu instrumenta;

(g)

instrumenti so trajniin določbe, ki jih urejajo, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da jih odkupi;

(h)

če določbe, ki urejajo instrumente, vključujejo eno ali več opcij odpoklica, se lahko opcija odpoklica uveljavi izključno po diskrecijski presoji izdajatelja;

(i)

instrumenti se lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 77 in ne prej kot pet let po datumu izdaje, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 78(4);

(j)

v določbah, ki urejajo instrumente, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bi instrumenti bili ali da bi lahko bili odpoklicani, odkupljeni ali izplačani, in tudi institucija tega na noben način ne navaja, razen v naslednjih primerih:

(k)

institucija eksplicitno ali implicitno ne navaja, da bi se pristojni organ strinjal z zahtevo za odpoklic, odkup ali izplačilo instrumentov;

(l)

razdelitve po instrumentih izpolnjujejo naslednje pogoje:

(m)

instrumenti ne prispevajo k vzpostavitvi obveznosti, da presegajo njena sredstva, če takšna ugotovitev predstavlja preskus insolventnosti v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo;

(n)

v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, se ob nastopu sprožilnega dogodka trajno ali začasno odpiše znesek glavnice instrumenta ali se instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(o)

določbe, ki urejajo instrumente, ne vključujejo nobene značilnosti, ki bi lahko ovirala dokapitalizacijo institucije;

(p)

kadar instrumenti niso izdani neposredno s strani institucije, morata biti izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

obliko in naravo spodbud za odkup;

(b)

naravo vsakega zvišanja vrednosti glavnice instrumenta dodatnega temeljnega kapitala, ki sledi začasnemu odpisu vrednosti glavnice;

(c)

postopke in časovni okvir za:

(d)

značilnosti instrumentov, ki bi lahko ovirale dokapitalizacijo institucije;

(e)

uporabo subjektov s posebnim namenom za posredno izdajo kapitalskih instrumentov.

(a)

zahteve za razdelitev po instrumentih, če je izvršena razdelitev na instrument institucije, ki je enakovreden instrumentu dodatnega temeljnega kapitala ali mu je podrejen, vključno z instrumentom navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

zahteve za preklic izplačil donosov po instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, če se ne opravi izplačilo donosov na zadevne instrumenta dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

obveznosti, da se izplačilo obresti ali dividende nadomesti z izplačilom v kateri koli drugi obliki. Ta obveznost za institucijo drugače ne velja.

(a)

sprožilni dogodek nastopi, ko je količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije iz člena 92(1)(a) nižji od katere koli naslednje vrednosti:

(b)

institucije lahko v določbah, ki urejajo instrument, poleg sprožilnega dogodka iz točke (a) določijo še enega ali več sprožilnih dogodkov;

(c)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se te instrumente ob nastopu sprožilnega dogodka konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, je v teh določbah predpisano eno od naslednjega:

(d)

kadar se v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, zahteva, da se ob nastopu sprožilnega dogodka odpiše njihova vrednost glavnice, ta odpis zmanjša vse naslednje:

(a)

znesek, ki je potreben za popolno vzpostavitev količnika navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije na raven 5,125 %;

(b)

celotna vrednost glavnice instrumenta.

(a)

nemudoma obvestijo pristojne organe;

(b)

obvestijo imetnike instrumentov dodatnega temeljnega kapitala;

(c)

brez odlašanja, vendar najpozneje v enem mesecu, odpišejo vrednost glavnice instrumentov ali instrumente konvertirajo v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu z zahtevo iz tega člena.

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument dodatnega temeljnega kapitala;

(b)

del vplačanega presežka kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke dodatnega temeljnega kapitala.

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti dodatnega temeljnega kapitala, ki bi jih institucija morda bila dolžna kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(c)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki se določi v skladu s členom 60, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)

neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumentih dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

(e)

znesek postavk, ki se v skladu s členom 66 odbije od postavk dodatnega kapitala, v obsegu, ki presega dodatni kapital institucije;

(f)

vse davčne obremenitve, povezane s postavkami dodatnega temeljnega kapitala predvidljive v času izračuna, razen kadar institucija ustrezno prilagodi znesek postavk dodatnega temeljnega kapitalain se zaradi teh davčnih obremenitev zmanjša vrednost, do katere se te postavke lahko uporabijo za kritje tveganj in izgub.

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev v lastne instrumente dodatnega temeljnega kapitala na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih dodatnega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz deležev vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih dodatnega temeljnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

deleži v instrumentih dodatnega temeljnega kapitala se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

zavarovalniške postavke dodatnih lastnih sredstev prvega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente dodatnega temeljnega kapitala.

(a)

neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumente dodatnega temeljnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na podlagi neto dolge pozicije v iste osnovne izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da izračunajo osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente dodatnega temeljnega kapitala tistih subjektov finančnega sektorja, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumentih dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

(a)

znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(a)

kapitalske instrumente in podrejeni dolgovi, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63;

(b)

vplačan presežek kapitala, ki je povezan z instrumenti iz točke (a);

(c)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3: splošni popravekzaradi kreditnega tveganja, brez upoštevanja davčnih učinkov, v višini do 1,25 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3;

(d)

za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 3 naslova II dela 3: pozitivni zneskibrez upoštevanja davčnih učinkov, ki so rezultat izračuna iz členov 158 in 159, v višini do 0,6 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi poglavja 3 naslova II dela 3.

(a)

instrumenti so izdani oziroma podrejeni dolgovi so dodeljeni, kot je ustrezno, in v celoti vplačani;

(b)

instrumenti niso kupljeni oziroma podrejeni dolgovi niso dodeljeni, kot je ustrezno, s strani katerega koli od naslednjih:

(c)

nakup instrumentov ali dodelitev podrejenih dolgov, kot je ustrezno, ni neposredno ali posredno financiran s strani institucije;

(d)

terjatev na znesku glavnice instrumentov v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, ali terjatev na znesku glavnice podrejenih dolgov v skladu z določbami, ki urejajo podrejene dolgove, kot je ustrezno, je v celoti podrejena terjatvam vseh nepodrejenih upnikov;

(e)

instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, niso zavarovani niti niso pokriti z jamstvom, ki izboljšuje prednost pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(f)

za instrumente ali podrejene dolgove, kot je ustrezno, ne velja nobena ureditev, ki kakor koli izboljšuje prednost pri poplačilu terjatev v okviru instrumentov ali podrejenih dolgov;

(g)

originalna zapadlost instrumentov ali podrejenih dolgov kot je ustrezno, je najmanj 5 let;

(h)

določbe, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da odkupi ali odplača, kot je ustrezno, njihovo vrednost glavnice pred zapadlostjo,;

(i)

če instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, vključujejo eno ali več opcij odpoklica ali opcije predčasnega odplačila, kot je ustrezno, se opcije uveljavijo izključno po diskrecijski presoji izdajatelja ali dolžnika;

(j)

instrumenti ali podrejeni dolgovi, kot je ustrezno, se lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo ali predčasno odplačajo le, če so izpolnjeni pogoji iz člena 77 in šele po petih letih od datuma izdaje oziroma dodelitve, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 78(4),;

(k)

v določbah, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bo oziroma bi lahko institucija instrumente ali podrejene dolgove odpoklicala, odkupila, izplačala, ali predčasno odplačala, kot je ustrezno, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije, in tudi institucija tega na noben način ne navaja;

(l)

določbe, ki urejajo instrumente oziroma podrejene dolgove, imetniku ne dajejo pravice, da pospeši prihodnja izplačila obresti ali glavnice, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije institucije;

(m)

raven izplačil obresti ali dividend, kot je ustrezno, se za instrumente oziroma podrejene dolgove ne spremeni na podlagi bonitete institucije ali njene nadrejene osebe;

(n)

kadar instrumenti niso izdani neposredno s strani institucije ali neposredno ne prejme podrejenih dolgov, kot je ustrezno, morata biti izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)

nominalni znesek instrumentov ali podrejenih dolgov na prvi dan zadnjega petletnega obdobja njegove pogodbene zapadlosti, deljen s številom koledarskih dni v zadevnem obdobju;

(b)

število preostalih koledarskih dni pogodbene zapadlosti instrumentov ali podrejenih dolgov.

(a)

zadevni instrument se takoj preneha šteti za instrument dodatnega kapitala;

(b)

del vplačanega presežka kapitala, ki je povezan z zadevnim instrumentom, se takoj preneha šteti za postavke dodatnega kapitala.

(a)

neposredni, posredni in sintetični deleži institucije v lastne instrumente dodatnega kapitala institucije, vključno z lastnimi instrumenti dodatnega kapitala, ki bi jih institucija morda bila dolžna kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)

neposredni, posredni in sintetični deleži v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja kapitala institucije;

(c)

ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki se določi v skladu s členom 0, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)

neposredni, posredni in sintetični deleži institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj;

(a)

institucije lahko izračunajo znesek deležev na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

institucije določijo znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, tako da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov dodatnega kapitala v teh indeksih;

(c)

institucije lahko bruto dolge pozicije v lastnih instrumentih dodatnega kapitala, vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih dodatnega kapitala, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke;

(a)

deleži v instrumentih dodatnega kapitala se izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij;

(b)

deleži v zavarovalniških postavkah lastnih sredstev drugega reda in zavarovalniških postavkah lastnih sredstev tretjega reda se za namene odbitka obravnavajo kot deleži v instrumente dodatnega kapitala.

(a)

deleže v instrumente dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja lahko izračunajo na osnovi neto dolge pozicije v isti osnovni izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

znesek, ki se odbije za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo tako, da vpogledajo v osnovno izpostavljenost do kapitalskih instrumentov subjektov finančnega sektorja v teh indeksih.

(a)

celotni znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki presegajo 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunan po uporabi naslednjega:

(b)

znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ter instrumente dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala teh subjektov finančnega sektorja.

(a)

skupni znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(a)

znesek deležev, ki se mu dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 4;

(b)

znesek iz točke (i), deljen z zneskom iz točke (ii):

(a)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa ne bi negativno vplivala na zmožnost institucije, da prekliče izplačila po instrumentu;

(b)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa ne bi negativno vplivala na zmogljivosti instrumenta za pokrivanje izgub;

(c)

diskrecijska presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila donosa tudi sicer ne bi zmanjšala kakovosti kapitalskega instrumenta.

(a)

institucija meni, da gibanje tega splošnega tržnega indeksa ni v pomembni korelaciji z boniteto institucije, njene nadrejene institucije ali nadrejenega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga ali nadrejenega mešanega poslovnega holdinga;

(b)

pristojni organ ni prišel do drugačne ugotovitve, kot je navedeno v točki (a).

(a)

institucija ima pogodbeno pravico do prodaje varovane dolge pozicije nasprotni stranki, ki zagotavlja varovanje, na določen dan v prihodnosti;

(b)

nasprotna stranka, ki instituciji zagotavlja varovanje, je pogodbeno zavezana, da od institucije na ta določeni dan v prihodnosti odkupi dolgo pozicijo iz točke (a).

(a)

varovana dolga pozicija in kratka pozicija v indeksu, ki se uporablja za varovanje te dolge pozicije, sta obe vključeni v trgovalno knjigo ali v netrgovalno knjigo;

(b)

poziciji iz točke (a) sta merjeni po pošteni vrednosti v bilanci stanja institucije;

(c)

kratka pozicija iz točke (a) se v skladu s procesi notranjih kontrol institucije šteje za uspešno varovanje;

(d)

pristojni organi ocenijo ustreznost procesov kontrol iz točke (c) vsaj enkrat letno in se prepričajo, da bodo ustrezni tudi v prihodnje.

(a)

lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki so vključeni v indekse;

(b)

instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v indekse.

(a)

kdaj so ocene, ki se uporabijo namesto izračuna osnovne izpostavljenosti iz odstavka 2 dovolj konservativne;

(b)

pomen operativne obremenitve za namene odstavka 3.

(a)

zmanjšanje, odkup ali izplačilo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala institucija, na način, ki je dovoljen na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje;

(b)

izvedba odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačilainstrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, kot je ustrezno, pred datumom njihove pogodbene zapadlosti.

(a)

institucija pred ali istočasno z aktivnostjo iz člena 77, instrumente iz člena 77 nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

institucija je pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da bi kapital institucije po zadevni aktivnosti presegel zahteve iz člena 92(1) te uredbe in zahteve po skupnem blažilniku, kakor je opredljena v točki (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU v obsegu, ki ga lahko pristojni organ oceni kot potrebnega na podlagi člena 104(3) Direktive 2013/36/EU.

(a)

spremeni se regulativna razvrstitev teh instrumentov, ki bi verjetno povzročila njihovo izključitev iz kapitala ali prerazvrstitev v kategorijo kapitala nižje kakovosti, hkrati pa sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(b)

spremeni se veljavna davčna obravnava teh instrumentov, za katero institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da je ta pomembna in da je ob izdaji instrumentov ni bilo mogoče razumno predvideti.

(a)

pomen vzdržnosti za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)

ustrezno podlago za omejitev odkupa iz odstavka 2;

(c)

postopek in zahteve po podatkih v zvezi z zahtevkom institucije za dovoljenje pristojnega organa za izvedbo aktivnosti iz člena 77, vključno s postopkom, ki se uporabi v primeru odkupa delnic, izdanih članom zadružnih institucij, in rokom za obdelavo takega zahtevka.

(a)

podrobno obrazložitev narave in obsega ugotovljenih nepravilnosti;

(b)

tehnične nasvete v zvezi z ukrepanjem Komisije, ki je po mnenju EBA nujno;

(c)

bistvene spremembe metodologije EBA za strestno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

(a)

razvoja tržnih standardov ali tržne prakse na tem področju;

(b)

sprememb v relevantnih pravnih ali računovodskih standardih;

(c)

bistvenih sprememb metodologije EBA za stresno testiranje kapitalske ustreznosti institucij.

(a)

podrejena družba je ena od naslednjih:

(b)

podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;