18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/1

(1)

V členu 169(1) in točki (a) člena 169(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da mora Unija prispevati k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, ki jih sprejme v skladu s členom 114 PDEU. V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je določeno, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

(2)

V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev. Da bi potrošniki zaupali v digitalno razsežnost notranjega trga in uživali njene koristi, morajo imeti dostop do enostavnih, učinkovitih, hitrih in cenovno ugodnih načinov za reševanje sporov, ki nastanejo pri spletni prodaji blaga ali ponudbi storitev. To je zlasti pomembno, ko potrošniki nakupujejo čez mejo.

(3)

Komisija je v Sporočilu z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – ‚Skupaj za novo rast‘“ opredelila zakonodajo o alternativnem reševanju sporov (ARS), ki vključuje sklop, namenjen elektronskemu trgovanju, kot eno od dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja v enotni trg.

(4)

Razdrobitev notranjega trga ovira prizadevanja za spodbujanje konkurenčnosti in rasti. Poleg tega neenakomerna dostopnost, kakovost in ozaveščenost o enostavnih, učinkovitih, hitrih in cenovno ugodnih sredstvih za reševanje sporov, ki nastanejo zaradi prodaje blaga ali opravljanja storitev po Uniji, predstavlja oviro znotraj notranjega trga, ki slabi zaupanje potrošnikov in trgovcev v čezmejno kupovanje in prodajanje.

(5)

Evropski svet je v svojih zaključkih z dne 24.–25. marca in 23. oktobra 2011 pozval Evropski parlament in Svet, naj do konca leta 2012 sprejmeta prvi sveženj prednostnih ukrepov za ponovni zagon enotnega trga.

(6)

Notranji trg je realnost za potrošnike v vsakodnevnem življenju, ko potujejo, nakupujejo in plačujejo. Potrošniki so ključni akterji na notranjem trgu, zato bi morali biti v njegovem središču. Digitalna razsežnost notranjega trga je vse pomembnejša za potrošnike in trgovce. Potrošniki vse pogosteje nakupujejo prek spleta in vse več trgovcev prodaja na spletu. Potrošniki in trgovci bi morali zaupati v opravljanje transakcij na spletu, zato je bistveno, da se odpravijo sedanje ovire in se okrepi zaupanje potrošnikov. Razpoložljivost zanesljivega in učinkovitega spletnega reševanja sporov (SRS) bi lahko pomembno prispevala k doseganju tega cilja.

(7)

Možnost enostavnega in cenovno ugodnega reševanja sporov lahko okrepi zaupanje potrošnikov in trgovcev v digitalni enotni trg. Vendar se potrošniki in trgovci še vedno srečujejo z ovirami pri iskanju izvensodnih rešitev, zlasti za spore, ki nastanejo pri čezmejnih spletnih transakcijah. Zato zdaj taki spori pogosto ostanejo nerešeni.

(8)

SRS ponuja enostavno, učinkovito, hitro in cenovno ugodno izvensodno reševanje sporov, nastalih pri spletnih transakcijah. Vendar trenutno primanjkuje mehanizmov, ki bi potrošnikom in trgovcem omogočali elektronsko reševanje takih sporov; to škoduje potrošniku in predstavlja oviro, še zlasti za čezmejne spletne transakcije, ter ustvarja neenake pogoje za trgovce in tako ovira splošni razvoj spletnega trgovanja.

(9)

Ta uredba bi se morala uporabljati za izvensodno reševanje sporov v zvezi s pritožbami, ki jih sprožijo potrošniki s prebivališčem v Uniji proti trgovcem s sedežem v Uniji in jih zajema Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (3).

(10)

Da bi zagotovili, da se lahko platforma za SRS uporablja tudi za postopke ARS, ki omogočajo trgovcem, da vložijo pritožbe proti potrošnikom, bi se morala ta uredba uporabljati tudi za izvensodne poravnave sporov v zvezi s pritožbami, ki jih sprožijo trgovci proti potrošnikom, če ustrezne postopke ARS ponujajo organi ARS, vključeni na seznam v skladu s členom 20(2) Direktive 2013/11/EU. Uporaba te uredbe za take spore državam članicam ne bi smela nalagati nikakršne obveznosti, naj zagotovijo, da organi ARS nudijo take postopke.

(11)

Čeprav bodo imeli koristi od platforme za SRS predvsem potrošniki in trgovci, ki izvajajo čezmejne spletne transakcije, bi se morala ta uredba uporabljati tudi za domače spletne transakcije, tako da bi na področju spletne trgovine resnično omogočili enake konkurenčne pogoje.

(12)

Ta uredba ne bi smela posegati v Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (4).

(13)

Opredelitev pojma „potrošnik“ bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti. Kadar pa je pogodba sklenjena deloma za namene trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj okvira njene trgovske dejavnosti (pogodba z dvojnim namenom), pri čemer je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotnem kontekstu ponudbe, bi morala ta oseba prav tako šteti za potrošnika.

(14)

Opredelitev pojma „pogodba o spletni prodaji ali spletnih storitvah“ bi morala zajemati pogodbe o prodaji ali storitvah, kadar trgovec ali njegov posrednik ponudi blago ali storitve prek spletnega mesta ali drugih elektronskih sredstev, potrošnik pa to blago ali storitve naroči na tem spletnem mestu ali prek drugih elektronskih sredstev. Zajemati bi morala tudi primere, v katerih je potrošnik dostopal do spletnega mesta ali druge storitve informacijske družbe prek mobilne elektronske naprave, na primer mobilnega telefona.

(15)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za spore med potrošniki in trgovci, ki nastanejo pri pogodbah o prodaji ali storitvah, sklenjenih izven spleta, ter za spore med trgovci.

(16)

To uredbo bi bilo treba obravnavati v povezavi z Direktivo 2013/11/EU, ki od držav članic zahteva, naj zagotovijo, da je vse spore med potrošniki s prebivališčem in trgovci s sedežem v Uniji, ki nastanejo pri prodaji blaga ali opravljanju storitev, mogoče predložiti organu ARS.

(17)

Države članice bi morale potrošnike spodbujati, naj, preden predložijo svojo pritožbo organu ARS prek platforme za SRS, stopijo v stik s trgovcem prek vseh ustreznih sredstev, da bi ta spor rešili sporazumno.

(18)

Namen te uredbe je vzpostaviti platformo za SRS na ravni Unije. Platforma za SRS bi morala imeti obliko interaktivnega spletnega mesta in nuditi enotno vstopno točko za potrošnike in trgovce, ki iščejo izvensodno rešitev sporov, nastalih pri spletnih transakcijah. Platforma za SRS bi morala zagotavljati splošne informacije o izvensodnem reševanju pogodbenih sporov med trgovci in potrošniki, ki nastanejo pri pogodbah o spletni prodaji ali spletnih storitvah. Potrošnikom in trgovcem bi morala omogočati vložitev pritožb z izpolnitvijo elektronskega obrazca za pritožbe, ki je na voljo v vseh uradnih jezikih institucij Unije, ter priložitev ustreznih dokumentov. Pritožbe bi morala prenesti na organ ARS, pristojen za reševanje zadevnega spora. Platforma za SRS bi morala brezplačno nuditi orodje za elektronsko vodenje zadev, ki organu ARS omogoča, da prek platforme za SRS vodi postopek za rešitev spora s strankama. Organi ARS ne bi smeli biti zavezani, da uporabljajo orodje za vodenje zadev.

(19)

Komisija bi morala biti odgovorna za razvoj, delovanje in vzdrževanje platforme za SRS in zagotavljati vse tehnične zmogljivosti, potrebne za delovanje platforme. Platforma za SRS bi morala nuditi funkcijo elektronskega prevajanja, ki strankama in organu ARS omogoča pridobitev informacij, ki se izmenjajo prek platforme za SRS in so nujne za rešitev spora, po potrebi tudi v prevodu. Ta funkcija bi morala biti zmožna opraviti vse nujne prevode in biti po potrebi podprta s človeškim posredovanjem. Komisija bi morala na platformi SRS prav tako zagotavljati informacije za pritožnike glede možnosti, da zaprosijo za pomoč pri kontaktnih točkah za SRS.

(20)

Platforma za SRS bi morala zagotavljati varno izmenjavo informacij z organi ARS in spoštovati načela, na katerih temelji evropski okvir interoperabilnosti, sprejet v skladu s Sklepom 2004/387/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o interoperabilnem zagotavljanju vseevropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom (IDABC) (5).

(21)

Platforma za SRS bi morala biti dostopna, zlasti prek portala „Tvoja Evropa“, vzpostavljenega v skladu s Prilogo II Sklepa 2004/387/ES, ki zagotavlja dostop do vseevropskih, večjezičnih spletnih informacij in interaktivnih storitev podjetjem in državljanom v Uniji. Platformi SRS bi bilo treba zagotoviti vidnost na portalu „Tvoja Evropa“.

(22)

Platforma za SRS na ravni Unije bi morala temeljiti na obstoječih organih ARS v državah članicah ter spoštovati pravne tradicije držav članic. Organi ARS, ki jim je posredovana pritožba prek platforme za SRS, bi morali zato uporabljati svoja postopkovna pravila, vključno s pravili o stroških. Vendar je namen te uredbe določiti nekaj skupnih pravil za te postopke, ki bodo zagotavljala njihovo učinkovitost. To bi moralo vključevati pravila, s katerimi bi zagotovili, da takšno reševanje sporov ne zahteva fizične navzočnosti strank ali njunih zastopnikov pred organi ARS, razen če njegova postopkovna pravila to omogočajo ter se stranki o tem strinjata.

(23)

Z zagotovitvijo, da so vsi organi ARS, vključeni na seznam v skladu s členom 20(2) Direktive 2013/11/EU, registrirani na platformi SRS, bi se morala omogočiti popolna razpoložljivost spletnega izvensodnega reševanja za spore, ki nastanejo pri pogodbah o spletni prodaji ali spletnih storitvah.

(24)

Ta uredba ne bi smela preprečevati delovanja nobenega obstoječega organa za reševanje sporov v Uniji, ki deluje na spletu, ali mehanizma za spletno reševanje sporov v Uniji. Organom ali mehanizmom za reševanje sporov ne bi smela preprečiti reševanja spletnih sporov, ki so jim neposredno predloženi.

(25)

V vsaki državi članici bi bilo treba določiti kontaktne točke za SRS, kjer sta najmanj dva svetovalca za SRS. Kontaktne točke za SRS bi morale podpirati stranki, vpleteni v spor, predložen prek platforme za SRS, ne da bi bile zavezane k prevodu dokumentov, povezanih s tem sporom. Države članice bi morale imeti možnost, da pristojnost za kontaktne točke za SRS prenesejo na svoje centre mreže evropskih potrošniških centrov. Države članice bi morale uporabljati to možnost, da bi kontaktne točke za SRS lahko v celoti izkoristile izkušnje centrov mreže evropskih potrošniških centrov za lažje reševanje sporov med potrošniki in trgovci. Komisija bi morala vzpostaviti mrežo kontaktnih točk za SRS, da bi slednje lažje sodelovale ter delovale, v sodelovanju z državami članicami pa bi morala zagotoviti ustrezno usposabljanje za kontaktne točke za SRS.

(26)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča je temeljna pravica, ki jo določa člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. SRS ni namenjen in ne more biti zasnovan tako, da bi nadomestil sodne postopke, potrošnikom ali trgovcem pa tudi ne bi smel odvzeti pravice do pravnih sredstev pred sodiščem. Ta uredba zato strankam ne bi smela preprečiti uveljavljanja pravice dostopa do sodnega sistema.

(27)

Za obdelavo informacij na podlagi te uredbe bi moralo veljati popolno varstvo zaupnosti in upoštevanje pravil o varstvu osebnih podatkov iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6) ter Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (7). Navedena pravila bi se morala uporabljati pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo na podlagi te uredbe izvajajo različni akterji platforme za SRS, ne glede na to, ali delujejo samostojno ali skupaj z drugimi tovrstnimi akterji.

(28)

Posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, bi morali biti seznanjeni z obdelavo njihovih osebnih podatkov na platformi za SRS in vanjo privoliti ter seznanjeni s svojimi pravicami v zvezi s to obdelavo, zato Komisija objavi izčrpno obvestilo o varovanju zasebnosti, ki v jasnem in preprostem jeziku pojasnjuje postopke obdelave, izvedene v pristojnosti različnih akterjev platforme, v skladu s členoma 11 in 12 Uredbe (ES) št. 45/2001 ter v skladu z nacionalno zakonodajo, sprejeto na podlagi členov 10 in 11 Direktive 95/46/ES.

(29)

Ta uredba ne bi smela posegati v določbe o zaupnosti v nacionalnih zakonodajah glede ARS.

(30)

Da bi zagotovili široko ozaveščenost potrošnikov o obstoju platforme za SRS, bi morali trgovci s sedežem v Uniji, ki sklepajo pogodbe o spletni prodaji ali spletnih storitvah, na svojih spletnih mestih zagotoviti elektronsko povezavo do platforme za SRS. Trgovci bi morali tudi objaviti svoj elektronski naslov, da imajo potrošniki prvo kontaktno točko. Pomemben delež pogodb o spletni prodaji ali spletnih storitvah se sklene z uporabo spletnega trga, ki približujejo ali lajšajo spletne transakcije med potrošniki in trgovci. Spletni trgi so spletne platforme, ki trgovcem omogočajo, da izdelke in storitve nudijo potrošnikom. Taki spletni trgi bi zato morali biti enako zavezani, da zagotovijo elektronsko povezavo na platformo za SRS. Ta obveznost ne posega v člen 13 Direktive 2013/11/EU v zvezi z zahtevo, da trgovci obveščajo potrošnike o postopkih ARS, ki pokrivajo navedene trgovce, ter o tem, ali se zavezujejo k uporabi postopkov ARS za reševanje sporov s potrošniki. Poleg tega ta obveznost ne bi smela posegati v točko (t) člena 6(1) in člen 8 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov (8). Točka (t) člena 6(1) Direktive 2011/83/EU določa, da mora trgovec pri potrošniških pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, potrošnika obvestiti o možnosti izvensodnega reševanja pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki se uporabljajo za trgovce, ter načinu dostopanja do teh, preden se potrošnik zaveže s pogodbo. Zaradi istih razlogov ozaveščanja potrošnikov bi morale države članice spodbujati združenja potrošnikov in podjetniška združenja, naj objavijo elektronsko povezavo na spletno mesto platforme za SRS.

(31)

Da se upoštevajo kriteriji, s katerimi organi SRS opredelijo svoja področja uporabe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za prilagoditev informacij, ki jih mora pritožnik navesti v elektronskem obrazcu za pritožbe, ki je na voljo na platformi za SRS. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z delovanjem platforme za SRS, podrobnostmi za vložitev pritožbe in sodelovanjem v okviru kontaktnih točk SRS. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (9). Za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi z elektronskim obrazcem za pritožbe bi bilo treba zaradi njegove povsem tehnične narave uporabiti svetovalni postopek. Za sprejetje pravil v zvezi s podrobnostmi sodelovanja med svetovalci za SRS mreže kontaktnih točk SRS pa bi bilo treba uporabiti postopek pregleda.

(33)

Komisija bi se morala pri uporabi te uredbe po potrebi posvetovati z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov.

(34)

Ker cilja te uredbe, tj. vzpostavitev evropske platforme za SRS za spletne spore, za katere veljajo skupna pravila, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi njihovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(35)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, še posebej členi 7, 8, 38 in 47 Listine.

(36)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001, ki je svoje mnenje podal 12. januarja 2012 (10) –

(a)

„potrošnik“ pomeni potrošnika, kot je opredeljen v točki (a) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(b)

„trgovec“ pomeni trgovca, kot je opredeljen v točki (b) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(c)

„pogodba o prodaji“ pomeni pogodbo o prodaji, kot je opredeljena v točki (c) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(d)

„pogodba o storitvah“ pomeni pogodbo o storitvah, kot je opredeljena v točki (d) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(e)

„pogodba o spletni prodaji ali spletnih storitvah“" pomeni pogodbo o prodaji ali storitvah, kadar trgovec ali njegov posrednik ponudi blago ali storitve na spletnem mestu ali prek drugih elektronskih sredstev, potrošnik pa to blago ali storitve naroči na tem spletnem mestu ali prek drugih elektronskih sredstev;

(f)

„spletni trg“ pomeni ponudnika storitev, kakor je določen v točki (b) člena 2 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 onekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (11), ki omogoča potrošnikom in trgovcem, da sklenejo pogodbe o spletni prodaji in spletnih storitvah na spletni strani spletnega trga;

(g)

„elektronska sredstva“ pomenijo elektronsko opremo za obdelavo (vključno z digitalnim stiskanjem) in shranjevanje podatkov, ki se v celoti prenašajo, pošiljajo in sprejemajo po žici, radijsko, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

(h)

„postopek alternativnega reševanja sporov“ (v nadaljnjem besedilu: postopek ARS) pomeni postopek izvensodnega reševanja sporov iz člena 2 te uredbe;

(i)

„organ za alternativno reševanje sporov“ (v nadaljnjem besedilu: organ ARS) pomeni organ ARS, kakor je določen v točki (h) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(j)

„pritožnik“ pomeni potrošnika ali trgovca, ki je vložil pritožbo prek platforme za SRS;

(k)

„nasprotna stranka“ pomeni potrošnika ali trgovca, zoper katerega je bila vložena pritožba prek platforme za SRS;

(l)

„pristojni organ“ pomeni javni organ, kot je opredeljen v točki (i) člena 4(1) Direktive 2013/11/EU;

(m)

„osebni podatki“ pomenijo katero koli informacijo, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo („posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki“); določljiva oseba je tista, ki se lahko neposredno ali posredno identificira, zlasti s pomočjo identifikacijske številke ali enega ali več dejavnikov, značilnih za fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali socialno istovetnost te osebe.

(a)

zagotavljati elektronski obrazec za pritožbe, ki ga lahko izpolni pritožnik v skladu s členom 8;

(b)

obveščati nasprotne stranke o pritožbi;

(c)

opredeliti pristojni organ ali organe ARS in posredovati pritožbe organu ARS, v uporabo katerega sta privolili stranki v skladu s členom 9;

(d)

nuditi brezplačno orodje za elektronsko vodenje zadev, ki strankama in organu ARS omogoča spletno vodenje postopka reševanja sporov prek platforme za SRS;

(e)

zagotavljati prevode informacij strankama in organu ARS, ki so potrebne za reševanje spora in se izmenjujejo prek platforme za SRS;

(f)

zagotavljati elektronski obrazec, prek katerega organi ARS sporočijo informacije iz točke (c) člena 10;

(g)

zagotavljati sistem povratnih informacij, ki strankama omogoča, da izrazita mnenje o delovanju platforme za SRS in organa ARS, ki je obravnaval njun spor;

(h)

objaviti naslednje:

(a)

če se zahteva, pomoč pri komunikaciji med strankama in pristojnim organom ARS, ki lahko vključuje zlasti:

(b)

vsaki dve leti predložitev poročila o dejavnostih Komisiji in državam članicam na podlagi praktičnih izkušenj, pridobljenih pri opravljanju svojih nalog.

(a)

informacija, da se morata stranki dogovoriti o pristojnem organu ARS, da bi se mu pritožba lahko posredovala, in dejstvo, da se pritožba ne bo dalje obravnavala, če stranki ne bosta dosegli dogovora ali se ne bo določil pristojni organ ARS;

(b)

informacija o organu ali organih ARS, ki so pristojni za obravnavanje pritožbe, če so navedeni v elektronskem obrazcu za pritožbe ali opredeljeni na platformi SRS na podlagi informacij iz zadevnega obrazca;

(c)

če je nasprotna stranka trgovec, povabilo, naj v 10 koledarskih dneh navede:

(d)

če je nasprotna stranka potrošnik in je trgovec zavezan k uporabi določenega organa ARS, povabilo k strinjanju s tem organom ARS v roku 10 koledarskih dni, ali če trgovec ni zavezan k uporabi določenega organa ARS, povabilo k izbiri enega ali več organov ARS iz točke (b);

(e)

ime in kontaktne podatke kontaktne točke za SRS v državi članici, v kateri ima nasprotna stranka sedež ali običajno prebivališče, ter kratek opis nalog iz točke (a) člena 7(2).

(a)

informacije iz točke (a) odstavka 3;

(b)

če je pritožnik potrošnik, informacije o organu ali organih ARS, ki jih je trgovec navedel v skladu s točko (c) odstavka 3, in povabilo k strinjanju z organom ARS v roku desetih koledarskih dni;

(c)

če je pritožnik trgovec, ta pa ni zavezan k uporabi določenega organa ARS, informacije o organu ali organih ARS, ki jih je potrošnik navedel v skladu s točko (d) odstavka 3, in povabilo k strinjanju z organom ARS v roku 10 koledarskih dni;

(d)

ime in kontaktne podatke kontaktne točke za SRS v državi članici, v kateri ima pritožnik sedež ali običajno prebivališče, ter kratek opis nalog iz točke (a) člena 7(2).

(a)

ime, kontaktne podatke in spletni naslov organa ARS;

(b)

pristojbine za postopek ARS, če je ustrezno;

(c)

jezik ali jezike, v katerih lahko poteka postopek ARS;

(d)

povprečno dolžino postopka ARS;

(e)

podatek, ali je izid postopka ARS zavezujoč ali ne;

(f)

razloge, na podlagi katerih lahko organ ARS odkloni obravnavanje določenega spora v skladu s členom 5(4) Direktive 2013/11/EU.

(a)

zaključi postopek ARS reševanja spora v roku iz točke (e) člena 8 Direktive 2013/11/EU;

(b)

ne zahteva fizične navzočnosti strank ali njunih zastopnikov, razen če njegova postopkovna pravila to omogočajo ter se stranki o tem strinjata;

(c)

platformi SRS takoj posreduje naslednje informacije:

(d)

ni zavezan k izvajanju postopka ARS prek platforme za SRS.

„21.

Uredba (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov (UL L 165, 18.6.2013, str. 1): člen 14.“

1.

V členu 1(1) in (2) ter točki (b) člena 6(2) se besedilo: „direktive, ki so naštete v Prilogi I“ nadomesti z besedilom: „akte Unije, ki so našteti v Prilogi I“.

2.

V naslovu Priloge I se besedilo: „SEZNAM DIREKTIV“ nadomesti z besedilom: „SEZNAM AKTOV UNIJE“.

3.

V Prilogi I se doda naslednja točka:

—

člena 2(3) in člena 7(1) in (5), ki se uporabljata od 9. julija 2015,

—

člena 5(1) in (7), člena 6, člena 7(7), člena 8(3) in (4) ter členov 11, 16 in 17, ki se uporabljajo od 8. julija 2013.

18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/13

(1)

Z Odločbo št. 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov v Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola (4) je bil vzpostavljen okvir za spremljanje antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, ocenjevanje napredka pri izpolnjevanju zavez v zvezi s temi emisijami ter izpolnjevanje zahtev za spremljanje in poročanje iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (5) in Kjotskega protokola (6) v Uniji. Da bi se upošteval nedavni in prihodnji razvoj dogodkov na mednarodni ravni v zvezi z UNFCCC in Kjotskim protokolom ter izpolnjevale nove zahteve za spremljanje in poročanje, ki jih določa pravo Unije, bi bilo treba Odločbo št. 280/2004/ES nadomestiti.

(2)

Zaradi širšega področja uporabe prava Unije, vključitve dodatnih kategorij oseb, na katere se obveznosti nanašajo, zapletenejše in zelo tehnične narave uvedenih določb, večje potrebe po enotnih pravilih, ki bi se uporabljala po vsej Uniji, ter za olajšanje izvajanja bi bilo treba Odločbo št. 280/2004/ES nadomestiti z uredbo.

(3)

Končni cilj UNFCCC je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bi preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Zaradi dosege tega cilja splošno povečanje povprečne globalne letne temperature površja ne bi smelo preseči predindustrijske ravni za več kot 2 °C.

(4)

Potrebno je natančno spremljanje in poročanje ter redno ocenjevanje v zvezi z emisijami toplogrednih plinov v Uniji in državah članicah ter njihovimi prizadevanji v boju proti podnebnim spremembam.

(5)

Sklep 1/CP.15 konference pogodbenic UNFCCC (Sklep 1/CP.15) in Sklep 1/CP.16 konference pogodbenic UNFCCC (Sklep 1/CP.16) sta znatno prispevala k napredku pri iskanju uravnotežene rešitve za probleme, povezane s podnebnimi spremembami. Z navedenima sklepoma so bile uvedene nove zahteve za spremljanje in poročanje, ki veljajo za izvajanje ambicioznega zmanjšanja emisij, h kateremu so se zavezale Unija in njene države članice same, ter zagotovljena podpora državam v razvoju. Z navedenima sklepoma se tudi priznava, da je obravnavanje prilagajanja enako pomembno kot obravnavanje ublažitve. V skladu s Sklepom 1/CP.16 morajo razvite države tudi razvijati strategije ali načrte za razvoj z nizkimi emisijami ogljika. Pričakuje se, da bodo takšne strategije ali načrti prispevali k oblikovanju nizkoogljične družbe ter zagotovili neprekinjeno visoko rast in trajnostni razvoj, poleg tega pa k stroškovno učinkovitemu doseganju dolgoročnega podnebnega cilja ob ustreznem upoštevanju vmesnih faz. Ta uredba bi morala olajšati izvajanje navedenih zahtev za spremljanje in poročanje.

(6)

Sveženj pravnih aktov Unije, sprejet leta 2009, skupaj imenovan „podnebni in energetski paket“, zlasti Odločba št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (7), in Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (8), pomeni še eno trdno zavezo Unije in držav članic k znatnemu zmanjšanju njihovih emisij toplogrednih plinov. Ob upoštevanju novih zahtev iz navedenih dveh pravnih aktov bi bilo treba posodobiti tudi sistem Unije za spremljanje emisij in poročanje o njih.

(7)

V okviru UNFCCC se od Unije in njenih držav članic zahteva, da z uporabo primerljivih metodologij, dogovorjenih v okviru konference pogodbenic, pripravijo, redno posodabljajo, objavijo in poročajo konferenci pogodbenic o nacionalnih evidencah antropogenih emisij vseh toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola iz leta 1987 o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, k Dunajski konvenciji o varstvu ozonskega plašča (9) (Montrealski protokol).

(8)

V skladu s členom 5(1) Kjotskega protokola se od Unije in držav članic zahteva, da vzpostavijo in vzdržujejo nacionalni sistem za ocenjevanje antropogenih emisij vseh toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, da se zagotovi izvajanje drugih določb Kjotskega protokola. Pri tem bi Unija in države članice morale uporabljati smernice za nacionalne sisteme iz Priloge k Sklepu 19/CMP.1 konference pogodbenic UNFCCC kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (Sklep 19/CMP.1). Poleg tega je v skladu s Sklepom 1/CP.16 treba sprejeti nacionalne ureditve za ocenjevanje antropogenih emisij vseh toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov. Ta uredba bi morala omogočiti izvajanje obeh navedenih zahtev.

(9)

Ciper in Malta sta vključena v Prilogo I k UNFCCC v skladu s Sklepom 10/CP.17 konference pogodbenic UNFCCC, ki začne učinkovati 9. januarja 2013, in Sklepom 3/CP.15 konference pogodbenic UNFCCC, ki je začel učinkovati 26. oktobra 2010.

(10)

Izkušnje pri izvajanju Odločbe št. 280/2004/ES so pokazale potrebo po krepitvi sinergij in skladnosti s poročanjem na podlagi drugih pravnih instrumentov, zlasti Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (10), Uredbe (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal (11), Direktive 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (12), Uredbe (ES) št. 842/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o določenih fluoriranih toplogrednih plinih (13) ter Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike (14). Medtem ko je za racionalizacijo zahtev za poročanje potrebna sprememba posameznih pravnih instrumentov, je za zagotavljanje kakovosti poročanja o emisijah bistvena uporaba skladnih podatkov za poročanje o emisijah toplogrednih plinov.

(11)

V četrtem ocenjevalnem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) je za dušikov trifluorid (NF3) opredeljen potencial globalnega segrevanja, ki je približno 17 000-krat višji kot za ogljikov dioksid (CO2). NF3 se vse pogosteje uporablja v elektronski industriji namesto perfluoriranih ogljikovodikov (PFC) in žveplovega heksafluorida (SF6). V skladu s členom 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora okoljska politika Unije temeljiti na previdnostnem načelu. V skladu s tem načelom je potrebno spremljanje NF3, da se oceni raven emisij v Uniji in po potrebi opredelijo blažilni ukrepi.

(12)

Podatki, ki se trenutno sporočajo prek nacionalnih evidenc toplogrednih plinov ter nacionalnih registrov in registra Unije, ne zadostujejo, da bi se na ravni držav članic določile nacionalne emisije CO2 iz civilnega letalstva, ki niso zajete v Direktivi 2003/87/ES. Unija pri sprejemanju obveznosti poročanja ne bi smela povzročati obremenitev držav članic ter malih in srednjih podjetij (MSP), ki niso sorazmerne z zastavljenimi cilji. Emisije CO2, ki jih povzročajo leti in niso zajete v Direktivi 2003/87/ES, predstavljajo le zelo majhen del skupnih emisij toplogrednih plinov, zato bi bila uvedba sistema poročanja o teh emisijah neupravičeno obremenjujoča glede na sedanje zahteve za širši sektor v skladu z Direktivo 2003/87/ES. Zato bi bilo treba za namene člena 3 in člena 7(1) Odločbe št. 406/2009/ES šteti, da so emisije CO2 iz vrste virov IPCC „1.A.3.A - Civilno letalstvo“ enake nič.

(13)

Da se zagotovi učinkovitost ureditev spremljanja emisij toplogrednih plinov in poročanja o njih, je treba preprečiti dodatno povečanje obstoječih finančnih in upravnih obremenitev držav članic.

(14)

Čeprav se emisije in odvzemi toplogrednih plinov v zvezi z rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) upoštevajo pri cilju zmanjšanja emisij Unije v okviru Kjotskega protokola, niso del cilja 20 % zmanjšanja za leto 2020 v skladu s svežnjem ukrepov za podnebne spremembe in obnovljivo energijo. Člen 9 Odločbe št. 406/2009/ES od Komisije zahteva, da oceni načine za vključitev emisij in odvzemov iz dejavnosti v zvezi z LULUCF, v zavezo Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, s čimer bi zagotovili trajnost in okoljsko celovitost prispevka sektorja LULUCF ter natančno spremljanje in obračunavanje zadevnih emisij in odvzemov. Od Komisije tudi zahteva, da po potrebi pripravi zakonodajni predlog z namenom, da začne veljati od leta 2013. Komisija je 12. marca 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog, ki predstavlja prvi korak v smeri vključitve sektorja LULUCF v zavezo Unije za zmanjšanje emisij, ki je imel za posledico sprejetje Sklepa št. 529/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o pravilih za obračunavanje emisij in odvzemov toplogrednih plinov, ki nastanejo pri dejavnostih v zvezi z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom, ter informacijah o ukrepih v zvezi s temi dejavnostmi (15).

(15)

Unija in države članice bi si morale prizadevati za zagotovitev najnovejših informacij o svojih emisijah toplogrednih plinov, zlasti v skladu z okvirom strategije Evropa 2020 in v njej določenimi časovnimi okviri. S to uredbo bi bilo treba omogočiti pripravo takšnih ocen v najkrajšem možnem času z uporabo statističnih in drugih informacij, kot so, kadar je to ustrezno, podatki iz vesolja, ki se zagotavljajo v okviru programa globalnega spremljanja okolja in varnosti ter drugih satelitskih sistemov.

(16)

Ker je Komisija napovedala, da namerava predlagati nove zahteve za spremljanje emisij iz pomorskega prometa in poročanje o njih, po potrebi vključno s spremembami te uredbe, ta uredba ne bi smela vplivati na kakršen koli takšen predlog, določbe o spremljanju emisij iz pomorskega prometa in poročanju o njih pa zato sedaj ne bi smele biti vključene v to uredbo.

(17)

Izkušnje, pridobljene pri izvajanju Odločbe št. 280/2004/ES, so pokazale potrebo po tem, da so sporočene informacije o politikah in ukrepih ter projekcijah bolj pregledne, točne, dosledne, celovite in primerljive. V skladu z Odločbo št. 406/2009/ES morajo države članice poročati o predvidenem napredku pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz navedene odločbe, vključno z informacijami o nacionalnih politikah in ukrepih ter nacionalnih projekcijah. S strategijo Evropa 2020 je bil določen celosten program ekonomske politike, v skladu s katerim si morajo Unija in države članice dodatno prizadevati za pravočasno poročanje o politikah in ukrepih v zvezi s podnebnimi spremembami ter njihovih predvidenih učinkih na emisije. Vzpostavitev sistemov na ravni Unije in držav članic bi morala skupaj z boljšimi smernicami za poročanje bistveno prispevati k doseganju teh ciljev. Da bi se zagotovilo, da Unija izpolnjuje svoje mednarodne in notranje zahteve za poročanje o projekcijah toplogrednih plinov, ter za oceno njenega napredka pri izpolnjevanju njenih mednarodnih in notranjih zavez in obveznosti, bi moralo biti Komisiji omogočeno, da pripravi in uporablja tudi ocene projekcij toplogrednih plinov.

(18)

Za spremljanje napredka in ukrepanja držav članic pri prilagajanju podnebnim spremembam so potrebne boljše informacije s strani držav članic. Te informacije so potrebne za oblikovanje celostne strategije Unije za prilagajanje na podlagi bele knjige Komisije z dne 1. aprila 2009 z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti“. Sporočanje informacij o prilagajanju bo državam članicam omogočilo izmenjavo najboljših praks ter oceno njihovih potreb in stopnje pripravljenosti za boj proti podnebnim spremembam.

(19)

V okviru Sklepa 1/CP.15 so se Unija in države članice zavezale k zagotavljanju znatnega financiranja ukrepov proti podnebnim spremembam, namenjenega podpori prilagoditvenih in blažilnih ukrepov v državah v razvoju. V skladu z odstavkom 40 Sklepa 1/CP.16 mora vsaka razvita država pogodbenica UNFCCC izboljšati poročanje o zagotavljanju finančne in tehnološke podpore ter podpore za krepitev zmogljivosti, ki jo nameni državam pogodbenicam v razvoju. Izboljšano poročanje je bistveno za priznavanje opravljenih prizadevanj Unije in držav članic za izpolnjevanje njihovih zavez. S Sklepom 1/CP.16 je bil uveden tudi nov tehnološki mehanizem za izboljšanje mednarodnega prenosa tehnologije. S to uredbo bi bilo treba zagotoviti sporočanje najnovejših informacij o dejavnostih prenosa tehnologije državam v razvoju, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih podatkih.

(20)

Direktiva 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16) je spremenila Direktivo 2003/87/ES, tako da se uporablja sistem za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov v Uniji tudi za letalske dejavnosti. Direktiva 2003/87/ES vsebuje določbe o uporabi prihodkov z dražb, poročanju o uporabi prihodkov z dražb s strani držav članic in sprejetih ukrepih v skladu s členom 3d navedene direktive. Direktiva 2003/87/ES, kot je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES, sedaj vsebuje tudi določbe o uporabi prihodkov z dražb, pri čemer je določeno, da bi bilo treba vsaj 50 % takih prihodkov uporabiti za namene ene ali več dejavnosti iz člena 10(3) Direktive 2003/87/ES. Preglednost uporabe prihodkov, ustvarjenih z dražbo pravic v skladu z Direktivo 2003/87/ES, je ključna za podporo zavez Unije.

(21)

V okviru UNFCCC se od Unije in njenih držav članic zahteva, da pripravijo, redno posodabljajo, objavijo in poročajo konferenci pogodbenic o nacionalnih sporočilih in dvoletnih poročilih z uporabo smernic, metodologij in oblik, dogovorjenih v okviru konference pogodbenic. Sklep 1/CP.16 poziva k izboljšanemu poročanju o ciljih ublažitve in zagotavljanju finančne in tehnološke podpore ter podpore za krepitev zmogljivosti državam pogodbenicam v razvoju.

(22)

Z Odločbo št. 406/2009/ES je bil sedanji letni ciklus poročanja spremenjen v letni ciklus zavez, za katerega je potreben celovit pregled evidenc držav članic o toplogrednih plinih v krajšem časovnem okviru od obstoječega časovnega okvira UNFCCC za pregled evidenc, da se po potrebi omogočita uporaba prilagodljivosti in uporaba popravnih ukrepov na koncu vsakega zadevnega leta. Na ravni Unije je treba uvesti postopek pregledovanja evidenc toplogrednih plinov, ki jih predložijo države članice, da se zagotovi verodostojnost, doslednost, preglednost in pravočasnost ocen skladno z Odločbo št. 406/2009/ES.

(23)

V okviru postopka UNFCCC se trenutno razpravlja o več tehničnih elementih v zvezi s poročanjem o emisijah toplogrednih plinov iz virov in odvzemov po ponorih, kot so potenciali globalnega segrevanja, obseg sporočenih toplogrednih plinov in metodološke smernice IPCC, ki se uporabljajo za pripravo nacionalnih evidenc toplogrednih plinov. Spremembe teh metodoloških elementov v okviru postopka UNFCCC in posledični preračuni časovnih vrst emisij toplogrednih plinov lahko vplivajo na raven in trende emisij toplogrednih plinov. Komisija bi morala spremljati tak razvoj na mednarodni ravni in po potrebi predlagati spremembo te uredbe, da se zagotovi skladnost z metodologijami, uporabljenimi v okviru postopka UNFCCC.

(24)

V skladu z obstoječimi smernicami UNFCCC za poročanje o emisijah toplogrednih plinov izračun emisij metana in poročanje o njih temeljita na potencialih globalnega segrevanja v obdobju 100 let. Zaradi visokega potenciala globalnega segrevanja in relativno kratke razpolovne dobe metana v atmosferi bi morala Komisija preučiti, kako bi sprejetje 20-letnega obdobja za metan vplivalo na politike in ukrepe.

(25)

Komisija bi morala ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z dne 14. septembra 2011 o celovitem pristopu k podnebju škodljivim antropogenim emisijam, ki niso emisije CO2, in po doseženem soglasju v okviru UNFCC o uporabi dogovorjenih in objavljenih smernic IPCC za spremljanje in poročanje o emisijah črnega ogljika preučiti posledice za politike in ukrepe ter po potrebi spremeniti Prilogo I k tej uredbi.

(26)

Emisije toplogrednih plinov v sporočenih časovnih vrstah bi bilo treba oceniti z uporabo enakih metod. Temeljne podatke o dejavnostih in emisijske faktorje bi bilo treba pridobiti in uporabljati skladno ter zagotoviti, da spremembe trendov emisij niso posledica sprememb ocenjevalnih metod ali predpostavk. Preračune emisij toplogrednih plinov bi bilo treba izvajati v skladu z dogovorjenimi smernicami in z namenom izboljšanja enotnosti, natančnosti in popolnosti sporočenih časovnih vrst ter izvajanja podrobnejših metod. Če se metodologija ali način pridobivanja temeljnih podatkov o dejavnostih in emisijskih faktorjev spremeni, bi morale države članice preračunati evidence za sporočene časovne vrste in oceniti potrebo po preračunih na podlagi razlogov iz dogovorjenih smernic, zlasti za ključne kategorije. Ta uredba bi morala določiti, ali bi bilo treba učinke takih preračunov upoštevati za namene določanja dodeljenih letnih emisij ter pod katerimi pogoji.

(27)

Letalstvo vpliva na globalno podnebje z izpusti ogljikovega dioksida (CO2), pa tudi z drugimi emisijami, vključno z emisijami dušikovih oksidov in mehanizmi, kot so krepitev cirusov. Ob upoštevanju hitrega razvoja znanstvenega razumevanja teh vplivov bi bilo treba v okviru te uredbe redno izvajati posodobljeno oceno vplivov letalstva, ki niso povezani s CO2, na globalno podnebje. Pri tem uporabljeno modeliranje bi bilo treba prilagoditi znanstvenemu napredku. Komisija bi na podlagi svojih ocen takšnih vplivov lahko razmislila o ustreznih političnih možnostih za njihovo obravnavanje.

(28)

Cilj Evropske agencije za okolje je podpreti trajnostni razvoj ter prispevati k doseganju znatnega in merljivega izboljšanja okolja Evrope z zagotavljanjem pravočasnih, usmerjenih, pomembnih in zanesljivih informacij oblikovalcem politik, javnim institucijam ter javnosti. Evropska agencija za okolje bi morala Komisiji po potrebi pomagati pri spremljanju in poročanju, zlasti v okviru sistema evidenc Unije ter njenega sistema za politike in ukrepe ter projekcije; pri izvajanju letnega strokovnega pregleda evidenc držav članic; pri ocenjevanju napredka pri izpolnjevanju zavez Unije za zmanjšanje emisij; pri vzdrževanju evropskega mehanizma za prilagajanje podnebnim spremembam v zvezi z vplivi, ranljivostmi zaradi podnebnih sprememb in prilagajanjem podnebnim spremembam; ter pri sporočanju solidnih informacij o podnebnih spremembah javnosti.

(29)

Za vse zahteve glede zagotavljanja informacij in podatkov v skladu s to uredbo bi morala veljati pravila Unije o varstvu podatkov in poslovni zaupnosti.

(30)

Informacije in podatki, zbrani na podlagi te uredbe, lahko prispevajo tudi k oblikovanju in oceni prihodnje politike Unije o podnebnih spremembah.

(31)

Komisija bi morala za zagotovitev skladnosti spremljati izvajanje zahtev za spremljanje in poročanje v okviru te uredbe ter nadaljnji razvoj v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola. V zvezi s tem bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predložiti zakonodajni predlog.

(32)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja člena 5(4), člena 7(7) in (8), člena 8(2), člena 12(3), člena 17(4) ter člena 19(5) in (6) te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Z izjemo člena 19(6), bi bilo treba ta pooblastila izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (17).

(33)

Da bi oblikovali harmonizirane zahteve za poročanje z namenom spremljanja emisij toplogrednih plinov in drugih informacij, pomembnih za politiko o podnebnih spremembah, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte, da bi spremenila Prilogo I in Prilogo III k tej uredbi v skladu s sklepi, sprejetimi v okviru UNFCCC in Kjotskega protokola; upoštevala spremembe potencialov globalnega segrevanja in mednarodno dogovorjenih smernic za evidence; določila vsebinske zahteve glede sistema evidenc Unije in vzpostavila register Unije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(34)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostavitve mehanizma za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(a)

zagotavljanje pravočasnosti, preglednosti, točnosti, doslednosti, primerljivosti in popolnosti poročanja Unije in njenih držav članic sekretariatu UNFCCC;

(b)

sporočanje in preverjanje informacij v zvezi z zavezami Unije in njenih držav članic v skladu z UNFCCC, Kjotskim protokolom ter sklepi, sprejetimi na njuni podlagi, in oceno napredka pri izpolnjevanju teh zavez;

(c)

spremljanje vseh antropogenih emisij toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov v državah članicah ter poročanje o njih;

(d)

spremljanje emisij toplogrednih plinov in drugih informacij v skladu s členom 6 Odločbe št. 406/2009/ES, poročanje o njih ter njihovo pregledovanje in preverjanje;

(e)

poročanje o uporabi prihodka, ustvarjenega z dražbo pravic na podlagi člena 3d(1) ali (2) ali člena 10(1) Direktive 2003/87/ES, v skladu s členom 3d(4) in členom 10(3) navedene direktive;

(f)

spremljanje ukrepov držav članic za prilagoditev neizogibnim posledicam podnebnih sprememb na stroškovno učinkovit način in poročanje o njih;

(g)

ocenjevanje napredka držav članic pri izpolnjevanju obveznosti iz Odločbe št. 406/2009/ES.

(a)

poročanje o strategijah Unije in njenih držav članic za razvoj z nizkimi emisijami ogljika ter vseh njihovih posodobitvah v skladu s Sklepom 1/CP.16;

(b)

emisije toplogrednih plinov iz Priloge I k tej uredbi iz sektorjev in virov ter po ponorih odvzete toplogredne pline, zajete v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov v skladu s členom 4(1)(a) UNFCCC in izpuščene na ozemljih držav članic;

(c)

emisije toplogrednih plinov, ki spadajo v področje uporabe člena 2(1) Odločbe št. 406/2009/ES;

(d)

vplive emisij iz civilnega letalstva, ki niso povezani s CO2, na podnebje;

(e)

projekcije Unije in njenih držav članic v zvezi z antropogenimi emisijami toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov ter politike in ukrepe držav članic v zvezi s tem;

(f)

združeno finančno in tehnološko podporo državam v razvoju v skladu z zahtevami UNFCCC;

(g)

uporabo prihodkov, ustvarjenih z dražbo pravic na podlagi členov 3d(1) in (2) ter člena 10(1) Direktive 2003/87/ES;

(h)

ukrepe držav članic za prilagajanje podnebnim spremembam.

1.

„potencial globalnega segrevanja plina“ pomeni celotni prispevek določenega plina h globalnemu segrevanju zaradi emisij ene enote tega plina v primerjavi z eno enoto referenčnega plina, CO2, ki mu je dodeljena vrednost 1;

2.

„nacionalni sistem evidenc“ pomeni sistem institucionalnih, pravnih in postopkovnih ureditev, vzpostavljenih v državi članici, za ocenjevanje antropogenih emisij toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov ter za poročanje in arhiviranje informacij iz evidenc v skladu s Sklepom 19/CMP.1 ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola;

3.

„pristojni organi za evidence“ pomenijo organe, ki so v okviru nacionalnega sistema evidenc zadolženi za pripravo evidenc toplogrednih plinov;

4.

„zagotavljanje kakovosti“ pomeni organiziran sistem postopkov za preverjanje, da se zagotovi izpolnjevanje ciljev kakovosti podatkov ter sporočanje čim boljših ocen in informacij v podporo učinkovitosti programa kontrole kakovosti in v pomoč državam članicam;

5.

„kontrola kakovosti“ pomeni sistem rednih tehničnih dejavnosti za merjenje in nadzor kakovosti zbranih informacij in ocen, da se zagotovijo celovitost, pravilnost in popolnost podatkov, opredelijo in odpravijo napake in opustitve, dokumentirajo in arhivirajo podatki in drugo uporabljeno gradivo ter evidentirajo vse dejavnosti zagotavljanja kakovosti;

6.

„kazalnik“ pomeni kvantitativni ali kvalitativni dejavnik ali spremenljivko, ki prispeva k boljšemu razumevanju napredka pri izvajanju politik in ukrepov ter trendov na področju emisij toplogrednih plinov;

7.

„enota dodeljene količine“ ali „AAU“ pomeni enoto, ki se izda v skladu z ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1 konference pogodbenic UNFCCC kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (Sklep 13/CMP.1) ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola;

8.

„enota odvzema“ ali „RMU“ pomeni enoto, ki se izda v skladu z ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1 ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola;

9.

„enota zmanjšanja emisij“ ali „ERU“ pomeni enoto, ki se izda v skladu z ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1 ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola;

10.

„potrjeno zmanjšanje emisij“ ali „CER“ pomeni enoto, ki se izda v skladu s členom 12 Kjotskega protokola in zahtevami na podlagi navedenega člena ter ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1 ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola;

11.

„začasno potrjeno zmanjšanje emisij“ ali „tCER“ pomeni enoto, ki se izda v skladu s členom 12 Kjotskega protokola in zahtevami na podlagi navedenega člena ter ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1 ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola, torej dobropis, ki se dodeli za odvzem emisij, potrjen za pogozdovanje ali ponovno pogozdovanje v okviru projekta mehanizma čistega razvoja, ki se nadomesti ob izteku veljavnosti na koncu drugega ciljnega obdobja;

12.

„dolgoročno potrjeno zmanjšanje emisij“ ali „lCER“ pomeni enoto, ki se izda v skladu s členom 12 Kjotskega protokola in zahtevami na podlagi navedenega člena ter ustreznimi določbami Priloge k Sklepu 13/CMP.1, ali drugimi ustreznimi sklepi organov UNFCCC ali Kjotskega protokola, torej dobropis, ki se dodeli za dolgoročen odvzem emisij, potrjen za pogozdovanje ali ponovno pogozdovanje v okviru projekta mehanizma čistega razvoja, ki se nadomesti ob izteku veljavnosti na koncu obdobja dobropisa projekta ali v primeru ponovnega izpusta ali nepredložitve poročila o potrditvi;

13.

„nacionalni register“ pomeni register v obliki standardizirane elektronske zbirke podatkov, ki vsebuje podatke o izdajanju, posedovanju, prenašanju, pridobivanju, preklicu, umiku, prenosu, zamenjavi oziroma spremembi datuma izteka veljavnosti AAU, RMU, ERU, CER, tCER in lCER;

14.

„politike in ukrepi“ pomenijo vse instrumente, ki so namenjeni izvajanju zavez iz člena 4(2)(a) in (b) UNFCCC, lahko pa vključujejo tudi tiste, katerih glavni cilj ni omejevanje in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;

15.

„sistem za politike in ukrepe ter projekcije“ pomeni sistem institucionalnih, pravnih in postopkovnih ureditev, vzpostavljenih za poročanje o politikah in ukrepih ter projekcijah antropogenih emisij toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola, iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, kot se zahteva v skladu s členom 12 te uredbe;

16.

„predhodna ocena politik in ukrepov“ pomeni oceno predvidenih učinkov politike ali ukrepa;

17.

„naknadna ocena politik in ukrepov“ pomeni oceno preteklih učinkov politike ali ukrepa;

18.

„projekcije brez ukrepov“ pomenijo projekcije antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, iz katerih so izključeni učinki vseh politik in ukrepov, načrtovanih, sprejetih ali izvajanih po letu, ki je izbrano za izhodišče zadevne projekcije;

19.

„projekcije z ukrepi“ pomenijo projekcije antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, ki zajemajo učinke sprejetih in izvajanih politik in ukrepov na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

20.

„projekcije z dodatnimi ukrepi“ pomenijo projekcije antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov, ki zajemajo učinke sprejetih ter izvajanih politik in ukrepov za blažitev podnebnih sprememb ter v ta namen načrtovanih politik in ukrepov na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

21.

„analiza občutljivosti“ pomeni preučitev algoritma modela ali predpostavke za kvantificiranje občutljivosti ali stabilnosti izhodnih podatkov modela glede na spremembe vhodnih podatkov ali temeljnih predpostavk. Izvaja se tako, da se spreminjajo vhodne vrednosti ali enačbe ter, da se opazuje, kako se ustrezno spreminjajo izhodni podatki modela;

22.

„podpora za blažitev podnebnih sprememb“ pomeni podporo za dejavnosti v državah v razvoju, s katerimi se prispeva k cilju ustalitve koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bi preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem;

23.

„podpora za prilagajanje podnebnim spremembam“ pomeni podporo za dejavnosti v državah v razvoju, katerih cilj je zmanjšati ranljivost človeških ali naravnih sistemov zaradi vpliva podnebnih sprememb in tveganj, povezanih s podnebjem, in sicer z ohranjanjem ali povečevanjem sposobnosti prilagajanja in odpornosti držav v razvoju;

24.

„tehnični popravki“ pomenijo prilagoditve ocen v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov v okviru pregleda, opravljenega v skladu s členom 19, kadar so predloženi podatki iz evidenc nepopolni ali niso pripravljeni v skladu z ustreznimi mednarodnimi pravili ali smernicami ali pravili ali smernicami Unije, pri čemer bodo te prilagoditve ocen nadomestile prvotno predložene ocene;

25.

„preračuni“ v skladu s smernicami UNFCCC za poročanje o letnih evidencah pomenijo postopek za ponovno oceno antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov v predhodno predloženih evidencah zaradi sprememb metodologije ali načina pridobitve ter uporabe emisijskih faktorjev in podatkov o dejavnostih; vključitve novih kategorij virov in ponorov ali vključitve novih plinov; ali sprememb potenciala globalnega segrevanja toplogrednih plinov.

(a)

preglednemu in natančnemu spremljanju dejanskega in predvidenega napredka držav članic, vključno s prispevkom ukrepov Unije, pri izpolnjevanju zavez Unije in držav članic iz UNFCCC, ki se nanašajo na omejevanje ali zmanjševanje antropogenih emisij toplogrednih plinov;

(b)

izpolnjevanju zavez držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz Odločbe št. 406/2009/ES ter uresničevanju dolgoročnega zmanjšanja emisij in povečanja odvzemanja po ponorih v vseh sektorjih v skladu s ciljem Unije, da bi se v okviru zmanjšanj, ki jih morajo po mnenju IPCC skupaj doseči razvite države, do leta 2050 emisije na stroškovno učinkovit način zmanjšale za 80 do 95 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

(a)

podatkov in metod, o katerih se poroča za dejavnosti in naprave na podlagi Direktive 2003/87/ES za namene priprave nacionalnih evidenc toplogrednih plinov, da se zagotovi skladnost sporočenih emisij toplogrednih plinov v okviru sistema Unije za trgovanje z emisijami s podatki v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov;

(b)

kadar je ustrezno, podatkov, ki se zberejo v okviru sistemov poročanja o fluoriranih plinih v različnih sektorjih, vzpostavljenih v skladu s členom 6(4) Uredbe (ES) št. 842/2006, za namene priprave nacionalnih evidenc toplogrednih plinov;

(c)

kadar je ustrezno, emisij, temeljnih podatkov in metodologij, o katerih poročajo industrijski kompleksi v skladu z Uredbo (ES) št. 166/2006, za namene priprave nacionalnih evidenc toplogrednih plinov;

(d)

podatkov, o katerih se poroča v skladu z Uredbo (ES) št. 1099/2008.

(a)

uporabljajo sisteme poročanja, vzpostavljene v skladu s členom 6(4) Uredbe (ES) št. 842/2006, z namenom izboljšanja ocene fluoriranih plinov v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov;

(b)

lahko izvajajo letne preglede skladnosti iz točk (l) in (m) člena 7(1).

(a)

program zagotavljanja kakovosti in kontrole kakovosti, ki vključuje določitev ciljev kakovosti ter pripravo načrta zagotavljanja in kontrole kakovosti evidenc. Komisija državam članicam pomaga pri izvajanju njihovih programov zagotavljanja kakovosti in kontrole kakovosti;

(b)

postopek za oceno kakršnih koli podatkov, ki jih v nacionalni evidenci ni, v posvetovanju z zadevno državo članico;

(c)

preglede evidenc držav članic o toplogrednih plinih iz člena 19.

(a)

o svojih antropogenih emisijah toplogrednih plinov iz Priloge I k tej uredbi in antropogenih emisijah toplogrednih plinov iz člena 2(1) Odločbe št. 406/2009/ES za leto X – 2 v skladu z zahtevami UNFCCC za poročanje. Brez poseganja v poročanje o toplogrednih plinih iz Priloge I k tej uredbi se za namene člena 3 in člena 7(1) Odločbe št. 406/2009/ES šteje, da so emisije CO2 iz vrste virov IPCC „1A3A – Civilno letalstvo“ enake nič;

(b)

v skladu z zahtevami UNFCCC za poročanje podatke o svojih antropogenih emisijah ogljikovega monoksida (CO), žveplovega dioksida (SO2), dušikovih oksidov (NOx) in hlapnih organskih spojin za leto X – 2, ki so skladni s podatki, o katerih se že poroča v skladu s členom 7 Direktive 2001/81/ES in Konvencijo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja;

(c)

v skladu z zahtevami UNFCCC za poročanje o svojih antropogenih emisijah toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetem CO2, ki so posledica LULUCF, za leto X – 2;

(d)

o svojih antropogenih emisijah toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetem CO2, ki so posledica dejavnosti LULUCF v skladu s Sklepom št. 529/2013/EU in Kjotskim protokolom, ter informacije glede obračunavanja teh emisij toplogrednih plinov in odvzemanja teh toplogrednih plinov zaradi LULUCF v skladu s Sklepom št. 529/2013/EU in členom 3(3) in (4) Kjotskega protokola ter ustreznimi sklepi na njegovi podlagi za obdobje med letom 2008 ali drugimi leti, ki se uporabijo, in letom X – 2. Če države članice obračunavajo gospodarjenje s polji, gospodarjenje s pašniki, obnovo vegetacije ali osuševanje in ponovno vzpostavitev mokrišč, poročajo tudi o emisijah toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov za vsako takšno dejavnost za ustrezno izhodiščno leto ali obdobje, določeno v Prilogi VI k Sklepu št 529/2013/EU ter Prilogi k Sklepu 13/CMP.1. Države članice v skladu s svojimi obveznostmi poročanja na podlagi te točke ter zlasti pri posredovanju informacij o emisijah in odvzemih v zvezi z njihovimi obveznostmi obračunavanja iz Sklepa št. 529/2013/EU, v celoti upoštevajo veljavne usmeritve za dobro prakso IPCC za LULUCF;

(e)

o vseh spremembah informacij iz točk (a) do (d) za leta med ustreznim izhodiščnim letom ali obdobjem in letom X – 3, pri čemer navedejo tudi razloge za te spremembe;

(f)

o informacijah o kazalnikih iz Priloge III za leto X – 2;

(g)

o informacijah iz svojega nacionalnega registra o izdajanju, pridobivanju, posedovanju, prenašanju, preklicu, umiku in prenosu AAU, RMU, ERU, CER, tCER in lCER za leto X – 1;

(h)

povzetek informacij o izvedenih prenosih iz člena 3(4) in (5) Odločbe št. 406/2009/ES za leto X – 1;

(i)

informacije o uporabi skupnega izvajanja, mehanizma čistega razvoja in mednarodnega trgovanja z emisijami v skladu s členi 6, 12 in 17 Kjotskega protokola ali katerega koli drugega prožnega mehanizma iz drugih instrumentov, sprejetih na konferenci pogodbenic UNFCCC ali na konferenci pogodbenic UNFCCC kot sestanku pogodbenic Kjotskega protokola, za izpolnjevanje njihovih zavez količinskega omejevanja ali zmanjševanja emisij v skladu s členom 2 Odločbe 2002/358/ES in Kjotskim protokolom ali kakršnih koli prihodnjih zavez na podlagi UNFCCC ali Kjotskega protokola za leto X – 2;

(j)

informacije o ukrepih, sprejetih za izboljšanje ocen v evidencah, zlasti za področja evidenc, ki so bila po strokovnih pregledih prilagojena ali pa je bilo zanje predloženo priporočilo;

(k)

dejansko ali ocenjeno dodelitev preverjenih emisij, sporočenih za naprave in upravljavce v skladu z Direktivo 2003/87/ES, za vrste virov v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov, če je to mogoče, ter delež teh preverjenih emisij glede na vse sporočene emisije toplogrednih plinov za te vrste virov za leto X – 2;

(l)

če je ustrezno, rezultate pregledov v zvezi s skladnostjo emisij, sporočenih za evidence toplogrednih plinov, za leto X – 2, skupaj s preverjenimi emisijami, sporočenimi v skladu z Direktivo 2003/87/ES;

(m)

če je ustrezno, rezultate pregledov v zvezi s skladnostjo podatkov, uporabljenih za oceno emisij pri pripravi evidenc toplogrednih plinov, za leto X – 2, skupaj s:

(n)

opis sprememb nacionalnega sistema evidenc;

(o)

opis sprememb nacionalnega registra;

(p)

informacije o svojih načrtih za zagotavljanje kakovosti in kontrolo kakovosti, splošno oceno negotovosti, splošno oceno popolnosti in, če so na voljo, druge elemente poročila o nacionalnih evidencah toplogrednih plinov, potrebne za pripravo poročila o evidenci Unije o toplogrednih plinih.

(a)

dodajanje ali črtanje snovi s seznama toplogrednih plinov iz Priloge I k tej uredbi oziroma za dodajanje, črtanje ali spreminjanje kazalnikov v Prilogi III k tej uredbi v skladu z ustreznimi sklepi, ki jih sprejmejo organi UNFCCC ali Kjotskega protokola ali sporazumov, ki iz njiju izhajajo ali ju nadomeščajo;

(b)

upoštevanje sprememb potencialov globalnega segrevanja in mednarodno dogovorjenih smernic o evidencah v skladu z ustreznimi sklepi, ki jih sprejmejo organi UNFCCC ali Kjotskega protokola ali sporazumov, ki iz njiju izhajajo ali ju nadomeščajo.

(a)

opis svojega nacionalnega sistema za poročanje o politikah in ukrepih ali skupinah ukrepov ter za poročanje o projekcijah antropogenih emisij toplogrednih plinov iz virov in po ponorih odvzetih toplogrednih plinov v skladu s členom 12(1), če takšnega opisa še niso predložile, ali informacije o morebitnih spremembah navedenega sistema, kadar je bil takšen opis že predložen;

(b)

posodobitve v zvezi s strategijami za razvoj z nizkimi emisijami ogljika iz člena 4 ter informacije o napredku pri izvajanju teh strategij;

(c)

informacije o nacionalnih politikah in ukrepih ali skupinah ukrepov ter o izvajanju politik in ukrepov ali skupin ukrepov Unije, ki omejujejo ali zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov iz virov ali povečujejo odvzemanje po ponorih, razčlenjene po sektorjih ter plinih ali skupinah plinov (HFC in PFC) iz Priloge I. Te informacije se sklicujejo na veljavne in ustrezne nacionalne politike ali politike Unije in vključujejo:

(d)

informacije iz točke (d) člena 6(1) Odločbe št. 406/2009/ES;

(e)

informacije o obsegu, v katerem ukrepi držav članic predstavljajo pomemben element prizadevanj na nacionalni ravni, ter obsegu, v katerem načrtovana uporaba skupnega izvajanja, mehanizma čistega razvoja in mednarodnega trgovanja z emisijami dopolnjuje domače ukrepe v skladu z ustreznimi določbami Kjotskega protokola in sklepov, sprejetih na njegovi podlagi.

(a)

projekcije brez ukrepov, če so te na voljo, projekcije z ukrepi in projekcije z dodatnimi ukrepi, če so te na voljo;

(b)

projekcije vseh emisij toplogrednih plinov in ločene ocene za predvidene emisije toplogrednih plinov za vire emisij iz Direktive 2003/87/ES in Odločbe št. 406/2009/ES;

(c)

učinke politik in ukrepov iz člena 13. Kadar takšne politike in ukrepi niso vključeni, je to jasno navedeno in obrazloženo;

(d)

rezultate analize občutljivosti, izvedene za projekcije;

(e)

vsa ustrezna sklicevanja na ocene in tehnična poročila, na katerih temeljijo projekcije iz odstavka 4.

(a)

natančno opravičilo iz člena 6(2) Odločbe št. 406/2009/ES;

(b)

informacije o uporabi prihodkov v letu X – 1, ki jih je država članica ustvarila s prodajo pravic na dražbi v skladu s členom 10(1) Direktive 2003/87/ES, ki vključujejo informacije o takem prihodku, ki je bil uporabljen za enega ali več namenov iz člena 10(3) navedene direktive, ali enakovredni finančni vrednosti tega prihodka ter ukrepih, sprejetih na podlagi navedenega člena;

(c)

informacije o uporabi, kot jo določijo države članice, vseh prihodkov, ki jih je država članica ustvarila s prodajo pravic za letalstvo na dražbi v skladu s členom 3d(1) ali (2) Direktive 2003/87/ES; te informacije se zagotovijo v skladu s členom 3d(4) navedene direktive;

(d)

informacije iz člena 6(1)(b) Odločbe št. 406/2009/ES in informacije o tem, kako njihova nakupna politika prispeva k doseganju mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah;

(e)

informacije v zvezi z uporabo člena 11b(6) Direktive 2003/87/ES glede projektnih dejavnosti za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah s proizvodno močjo nad 20 MW.

(a)

preglede za preverjanje preglednosti, točnosti, doslednosti, primerljivosti in popolnosti predloženih informacij;

(b)

preglede za opredelitev primerov, pri katerih so podatki iz evidence pripravljeni na način, ki ni skladen z usmeritvami UNFCCC ali pravili Unije, in

(c)

po potrebi izračun s tem povezanih potrebnih tehničnih popravkov, in sicer v posvetovanju z državami članicami.

(a)

neupoštevanje priporočil prejšnjih pregledov Unije ali UNFCCC ali vprašanja, ki jih države članice niso pojasnile, ali

(b)

previsoke ali prenizke ocene v zvezi s ključnimi vrstami v evidencah držav članic,

(a)

zaveze iz člena 4 UNFCCC in člena 3 Kjotskega protokola, kot so podrobneje opredeljene v sklepih, sprejetih na konferenci pogodbenic UNFCCC ali na konferenci pogodbenic UNFCCC kot sestanku pogodbenic Kjotskega protokola. Taka ocena temelji na informacijah, sporočenih v skladu s členi 7, 8, 10 in 13 do 17;

(b)

obveznosti iz člena 3 Odločbe št. 406/2009/ES. Taka ocena temelji na informacijah, sporočenih v skladu s členi 7, 8, 13 in 14.

(a)

zbiranjem evidence Unije o toplogrednih plinih in pripravo poročila o evidenci Unije o toplogrednih plinih Unije na podlagi člena 7(5);

(b)

pripravo nacionalnega sporočila za Unijo v skladu s členom 12 UNFCCC in dvoletnega poročila Unije v skladu s Sklepom 2/CP.17 ali poznejšimi ustreznimi sklepi, ki jih sprejmejo organi UNFCCC;

(c)

postopki pregledovanja in doseganja skladnosti na podlagi UNFCCC in Kjotskega protokola v skladu z vsemi sklepi, ki se uporabljajo in so sprejeti na podlagi UNFCCC ali Kjotskega protokola, ter v zvezi s postopkom Unije za pregled evidenc držav članic o toplogrednih plinih iz člena 19 te uredbe;

(d)

vsemi prilagoditvami v skladu s členom 5(2) Kjotskega protokola ali po zaključenem postopku pregleda Unije iz člena 19 te uredbe ali v zvezi z drugimi spremembami evidenc in poročil o evidencah, ki so bili ali bodo predloženi sekretariatu UNFCCC;

(e)

pripravo okvirnih evidenc toplogrednih plinov Unije v skladu s členom 8;

(f)

poročanjem v zvezi z umikom AAU, RMU, ERU, CER, tCER in ICER po poteku dodatnega obdobja iz odstavka 14 Sklepa 13/CMP.1 za izpolnitev zavez v skladu s členom 3(1) Kjotskega protokola.

(a)

pripravi evidence Unije o toplogrednih plinih in poročila o evidenci Unije o toplogrednih plinih;

(b)

izvajanju postopkov zagotavljanja kakovosti in kontrole kakovosti, da se pripravi evidenca Unije o toplogrednih plinih;

(c)

pripravi ocen podatkov, o katerih se ne poroča v nacionalnih evidencah toplogrednih plinov;

(d)

izvajanju pregledov;

(e)

pripravi okvirne evidence Unije o toplogrednih plinih;

(f)

zbiranju informacij o politikah in ukrepih ter projekcijah, ki jih sporočajo države članice;

(g)

izvajanju postopkov za zagotavljanje kakovosti in kontrolo kakovosti glede informacij o projekcijah ter politikah in ukrepih, ki jih sporočajo države članice;

(h)

pripravi ocen za podatke o projekcijah, o katerih države članice ne poročajo;

(i)

zbiranju podatkov, potrebnih za letno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, ki ga pripravi Komisija;

(j)

razširjanju informacij, zbranih v skladu s to uredbo, vključno z vodenjem in posodabljanjem zbirke podatkov o politikah in ukrepih držav članic za blažitev ter evropskega mehanizma za prilagajanje podnebnim spremembam v zvezi z vplivi, ranljivostmi zaradi podnebnih sprememb in prilagajanjem podnebnim spremembam.

18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/41

(1)

Elektronske komunikacije, infrastruktura in storitve so tako neposredno kot posredno bistveni dejavniki gospodarskega in družbenega razvoja. Imajo ključno vlogo za družbo in so tako kot oskrba z električno energijo ali vodo postale nepogrešljive, poleg tega pa so ključni dejavnik pri oskrbi z električno energijo, vodo in zagotavljanju drugih nujnih storitev. Komunikacijska omrežja delujejo kot usmerjevalci družbe in inovacij, saj pomnožujejo učinke tehnologije in oblikujejo obnašanje potrošnikov, poslovne modele, panoge ter državljansko in politično udeležbo. Njihove motnje lahko povzročijo znatno fizično, socialno in gospodarsko škodo, zaradi česar so ukrepi za povečanje zaščite in odpornosti, ki so namenjeni zagotovitvi neprekinjenosti kritičnih storitev, še toliko pomembnejši. Varnost elektronskih komunikacij, infrastrukture in storitev, zlasti njihova celovitost, razpoložljivost in zaupnost, je izpostavljena vedno večjim izzivom, ki se med drugim nanašajo na posamezne komponente komunikacijske infrastrukture in programsko opremo za njihov nadzor, celotno infrastrukturo in storitve, ki se prek te infrastrukture zagotavljajo. Za družbo je to vedno pomembnejše, navsezadnje tudi zato, ker lahko zaradi kompleksnosti sistemov, nepravilnega delovanja, sistemskih odpovedi, nesreč, napak in napadov nastanejo težave, ki imajo lahko posledice za elektronsko in fizično infrastrukturo, prek katere se zagotavljajo storitve, ključne za dobrobit evropskih državljanov.

(2)

Nevarnosti se neprestano spreminjajo in varnostni incidenti lahko omajajo zaupanje uporabnikov v tehnologijo, omrežja in storitve ter tako vplivajo na njihovo zmožnost, da v celoti izkoristijo potencial notranjega trga in razširjanje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT).

(3)

Za oblikovalce politike, podjetja in uporabnike je zato pomembno, da se na podlagi zanesljivih podatkov Unije redno ocenjuje stanje varnosti omrežij in informacij v Uniji ter sistematično napovedujejo prihodnji razvoj, izzivi in grožnje v prihodnosti, tako na ravni Unije kot na svetovni ravni.

(4)

S Sklepom 2004/97/ES, Euratom (3), sprejetim na zasedanju Evropskega sveta 13. decembra 2003, so predstavniki držav članic sklenili, da bo sedež Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA), ki naj bi bila ustanovljena na podlagi predloga Komisije, v grškem mestu, ki ga bo določila grška vlada. Na podlagi navedenega sklepa je grška vlada za sedež agencije ENISA določila Heraklion na Kreti.

(5)

Agencija in država članica gostiteljica sta 1. aprila 2005 sklenili sporazum o sedežu (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o sedežu).

(6)

Država članica, ki je gostiteljica Agencije, bi morala zagotoviti najboljše možne pogoje za nemoteno in učinkovito delovanje Agencije. Za pravilno in učinkovito izvajanje njenih nalog, zaposlovanje in zadržanje osebja ter večjo učinkovitost dejavnosti mreženja je nujno, da je sedež Agencije na ustrezni lokaciji, kjer so denimo na voljo ustrezne prometne povezave in infrastruktura za zakonce in otroke, ki spremljajo člane osebja Agencije. Potrebne podrobnosti ureditve bi morale biti določene v sporazumu med Agencijo in državo članico gostiteljico, sklenjenem po odobritvi upravnega odbora Agencije.

(7)

Za izboljšanje operativne učinkovitosti je Agencija odprla podružnico na mestnem območju Aten, ki bi jo bilo treba vzdrževati v soglasju in s podporo države članice gostiteljice in na katerem je nameščeno operativno osebje Agencije. Osebje, ki izvaja predvsem naloge upravljanja Agencije (vključno z izvršnim direktorjem), finančne naloge, sekundarne raziskave in analize, upravljanje zmogljivosti in informacijske tehnologije, upravljanje s človeškimi viri, usposabljanje in komunikacijo ter stike z javnostjo, bi se moralo nahajati v Heraklionu.

(8)

Agencija ima pravico, da določi svojo organizacijsko strukturo, da zagotovi pravilno in učinkovito izvajanje svojih nalog ob upoštevanju določb o sedežu in podružnici v Atenah iz te uredbe. Zlasti za izvajanje nalog, ki vključujejo sodelovanje s ključnimi zainteresiranimi stranmi, kakor so institucije Unije, bi morala Agencija vzpostaviti potrebno praktično ureditev za izboljšanje takšne operativne učinkovitosti.

(9)

Leta 2004 sta Evropski parlament in Svet sprejela Uredbo (ES) št. 460/2004 (4) o ustanovitvi ENISA, da bi prispevala k ciljema, da se zagotovi visoka raven varnosti omrežij in informacij v Uniji ter razvije kultura varnosti omrežij in informacij v korist državljanov, potrošnikov, podjetij in javnih uprav. Leta 2008 sta Evropski parlament in Svet sprejela Uredbo (ES) št. 1007/2008 (5), s katero sta mandat Agencije podaljšala do marca 2012. Z Uredbo (ES) št. 580/2011 (6) je mandat Agencije podaljšan do 13. septembra 2013.

(10)

Agencija bi morala nadomestiti ENISA, ki je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 460/2004. Glede na Sklep predstavnikov držav članic, ki so se sestali na zasedanju Evropskega sveta 13. decembra 2003, bi morala država članica gostiteljica ohraniti in še naprej razvijati sedanje praktične ureditve za zagotovitev nemotenega in učinkovitega delovanja Agencije, vključno z njeno podružnico v Atenah, in olajšati zaposlovanje in zadržanje visoko usposobljenega osebja.

(11)

Od ustanovitve ENISA so se s tehnološkim, tržnim in družbeno-gospodarskim razvojem spremenili izzivi na področju varnosti omrežij in informacij in bili predmet nadaljnjih razmislekov in razprav. Kot odgovor na spreminjajoče se izzive je Unija posodobila svoje prednostne naloge glede politike na področju varnosti omrežij in informacij. Namen te uredbe je okrepiti Agencijo, da lahko uspešno prispeva k prizadevanjem institucij Unije in držav članic pri razvoju evropske zmogljivosti za odzivanje na izzive na področju varnosti omrežij in informacij.

(12)

Ukrepi na notranjem trgu na področju varnosti elektronskih komunikacij ter varnosti omrežij in informacij na splošno zahtevajo, da jih institucije Unije in države članice tehnično in organizacijsko različno izvajajo. Heterogeno izvajanje teh zahtev lahko povzroči neučinkovitost in na notranjem trgu ustvari ovire. Zato bi bilo treba na ravni Unije ustanoviti strokovni center za usmerjanje, svetovanje in pomoč pri vprašanjih, povezanih z varnostjo omrežij in informacij, na katerega se bodo institucije Unije in države članice lahko zanesle. Agencija lahko te potrebe zadovolji z razvojem in ohranitvijo visoke ravni strokovnega znanja in izkušenj ter institucijam Unije, državam članicam in gospodarski skupnosti pomaga pri izpolnjevanju pravnih in regulativnih zahtev v zvezi z varnostjo omrežij in informacij, določitvi in obravnavi vprašanj na področju varnosti omrežij in informacij ter tako prispeva k pravilnemu delovanju notranjega trga.

(13)

Agencija bi morala opravljati naloge, ki so bile nanjo prenesene s pravnimi akti Unije na področju elektronskih komunikacij, na splošno prispevati k višji ravni varnosti elektronskih komunikacij ter varstvu zasebnosti in osebnih podatkov med drugim z nudenjem strokovnega znanja in izkušenj, svetovanjem in spodbujanjem izmenjave najboljših praks ter političnimi predlogi.

(14)

Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (7) določa, da morajo ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zavarujejo njihovo integriteto in varnost, ter uvaja obveznost za nacionalne regulativne organe, da po potrebi med drugim obvestijo Agencijo o vsaki kršitvi varnosti ali integritete, ki je pomembno vplivala na delovanje omrežij ali storitev, in da Komisiji in Agenciji predložijo povzetek letnega poročila o prejetih prijavah in sprejetih ukrepih. Direktiva 2002/21/ES tudi določa, da Agencija z mnenji prispeva k usklajevanju ustreznih tehničnih in organizacijskih varnostnih ukrepov.

(15)

Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (8) določa, da ponudnik javno dostopne elektronske komunikacijske storitve sprejme ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi zagotovi varnost svojih storitev, ter da sporočila in z njimi povezani podatki o prometu ostanejo zaupni. Direktiva 2002/58/ES za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev uvaja zahteve glede informiranja in obveščanja o kršitvah varnosti osebnih podatkov. Prav tako določa, da se Komisija posvetuje z Agencijo pri vseh tehničnih izvedbenih ukrepih, ki jih namerava sprejeti, v zvezi z okoliščinami, oblikami in postopki, ki se uporabljajo za zahteve obveščanja in sporočanja. Države članice morajo v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (9) zagotoviti, da upravljavec izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi osebne podatke zavaruje pred slučajnim ali nezakonitim uničenjem ali slučajno izgubo, predelavo, nepooblaščenim posredovanjem ali dostopom, predvsem kadar obdelava vključuje prenos podatkov po omrežju, ter pred vsemi drugimi nezakonitimi oblikami obdelave.

(16)

Agencija bi morala prispevati k visoki ravni varnosti omrežij in informacij, boljši zaščiti zasebnosti in varstvu osebnih podatkov ter k razvoju in spodbujanju kulture varnosti omrežij in informacij v korist državljanov, potrošnikov, podjetij in organizacij javnega sektorja v Uniji ter tako prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga. Da bi to dosegli, bi bilo treba Agenciji dodeliti potrebna proračunska sredstva.

(17)

Glede na vedno večjo pomembnost elektronskih omrežij in komunikacij, ki zdaj že predstavljajo hrbtenico evropskega gospodarstva, ter dejanski obseg digitalnega gospodarstva, bi bilo treba povečati finančne in človeške vire, dodeljene Agenciji, da bi odsevali njeno okrepljeno vlogo in naloge ter kritični položaj pri varovanju evropskega digitalnega ekosistema.

(18)

Agencija bi morala delovati kot referenčna točka in s svojo neodvisnostjo, kakovostjo svojega svetovanja in informacij, ki jih razširja, preglednostjo svojih postopkov in načinom delovanja ter skrbnostjo pri izvajanju dodeljenih nalog ustvarjati zaupanje. Agencija bi morala graditi na nacionalnih prizadevanjih in prizadevanjih Unije in bi zato morala naloge opravljati v popolnem sodelovanju z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter državami članicami in biti odprta za stike s podjetji in drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Poleg tega bi se Agencija morala opirati na prispevke zasebnega sektorja in njegovo sodelovanje, saj igra ta pomembno vlogo pri zaščiti elektronskih komunikacij, infrastrukture in storitev.

(19)

Nabor nalog bi moral določati, kako Agencija doseže svoje cilje, ter ji hkrati dopuščati dovolj prožnosti pri njenem delovanju. Naloge Agencije bi morale zajemati zbiranje ustreznih informacij in podatkov, potrebnih za izvedbo analiz tveganj za varnost in odpornost elektronskih komunikacij, infrastrukture in storitev, ter ocenjevanje stanja varnosti omrežij in podatkov v Uniji v sodelovanju z državami članicami, Komisijo in po potrebi zadevnimi zainteresiranimi stranmi. Agencija bi morala zagotoviti usklajevanje in sodelovanje z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter državami članicami in okrepiti sodelovanje med zainteresiranimi stranmi v Evropi tako, da v svoje dejavnosti vključi zlasti pristojne nacionalne organe in organe Unije in visoko usposobljene strokovnjake iz zasebnega sektorja z ustreznih področij, zlasti ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev elektronskih komunikacij, proizvajalce opreme za omrežja in prodajalce programske opreme, pri čemer je treba upoštevati, da omrežni in informacijski sistemi zajemajo tako strojno, programsko opremo kot tudi storitve. Agencija bi morala institucijam Unije in državam članicam pomagati v dialogu s podjetji, da se pri izdelkih strojne in programske opreme odpravijo varnostne težave ter tako prispeva k sodelovalnemu pristopu do varnosti omrežij in informacij.

(20)

Agenciji bi bilo treba posredovati strategije s področja varnosti omrežij in informacij, ki jih objavi institucija ali organ, urad ali agencija Unije ali država članica, da bi bila obveščena in bi se preprečila podvajanja. Agencija bi morala preučiti strategije in spodbujati njihovo predstavitev v obliki, ki olajša primerljivost. Strategije in svoje analize bi morala z elektronskimi sredstvi narediti javno dostopne.

(21)

Agencija bi morala Komisiji pomagati z nasveti, mnenji in analizami v zvezi z vsemi vprašanji Unije, povezanimi z razvojem politike na področju varnosti omrežij in informacij, vključno z zaščito kritične informacijske infrastrukture in odpornostjo. Institucije, organe, urade in agencije Unije ter po potrebi in na njihovo zahtevo države članice, bi Agencija morala podpirati v njihovih prizadevanjih, da za področje varnosti omrežij in informacij razvijejo politiko ter sposobnost.

(22)

Agencija bi morala upoštevati tekoče dejavnosti na področju raziskav, razvoja in tehnološkega ocenjevanja, zlasti tiste, ki potekajo v okviru raznih raziskovalnih pobud Unije, da bi lahko svetovala institucijam, organom, uradom in agencijam Unije ter po potrebi in na njihovo zahtevo državam članicam glede potreb pri raziskovanju na področju varnosti omrežij in informacij.

(23)

Agencija bi morala institucije, organe, urade in agencije Unije ter države članice podpirati v prizadevanjih za vzpostavitev in okrepitev čezmejnih sposobnosti in pripravljenosti za preprečevanje, odkrivanje ter odzivanje na težave in incidente v zvezi z varnostjo omrežij in informacij. Pri tem bi Agencija morala olajšati sodelovanje med Komisijo in drugimi institucijami, organi, uradi in agencijami Unije ter državami članicami. V ta namen bi Agencija morala aktivno podpirati države članice v stalnih prizadevanjih, da izboljšajo odzivno sposobnost ter organizirajo in izvajajo evropske vaje o varnostnih incidentih in na zahtevo države članice nacionalne vaje.

(24)

Da bi Agencija bolje razumela izzive na področju varnosti omrežij in informacij, bi morala analizirati trenutna in nastajajoča tveganja. V ta namen bi morala v sodelovanju z državami članicami in po potrebi s statističnimi uradi in drugimi organi zbrati ustrezne informacije. Prav tako bi Agencija morala institucije, organe, urade in agencije Unije ter države članice podpreti v prizadevanjih, da zbirajo, analizirajo in razširjajo podatke o varnosti omrežij in informacij. Ustrezne statistične informacije in podatki, ki so potrebni za izvedbo analiz tveganj za varnost in odpornost elektronskih komunikacij, infrastrukture in storitev, bi se morali zbirati na podlagi informacij, ki jih posredujejo države članice, in vpogleda Agencije v infrastrukturo IKT institucij Unije skladno z določbami Unije in nacionalnimi določbami, skladnimi s pravom Unije. Na podlagi teh informacij bi morala biti Agencija v korist institucijam, organom, uradom in agencijam Unije ter državam članicam seznanjena z najnovejšim stanjem na področju varnosti omrežij in informacij ter s tem povezanih trendov v Uniji.

(25)

Z opravljanjem svojih nalog bi morala Agencija olajšati sodelovanje med Unijo in državami članicami za povečanje ozaveščenosti o stanju varnosti omrežja in informacij v Uniji.

(26)

Agencija bi morala olajšati sodelovanje med pristojnimi neodvisnimi regulativnimi organi držav članic, zlasti podpirati razvoj, spodbujanje in izmenjavo najboljših praks in standardov za izobraževalne programe in programe ozaveščanja. Take ukrepe bi olajšala boljša izmenjava informacij med državami članicami. Agencija bi morala prispevati k večji ozaveščenosti posameznih uporabnikov elektronskih komunikacij, infrastrukture in storitev, med drugim tako, da bi državam članicam pomagala pripraviti ustrezne informacije v javnem interesu o varnosti omrežij in informacij, če so se odločile za uporabo platforme za informacije v javnem interesu iz Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (10), pa tudi tako, da bi jim pomagala pri pripravi tovrstnih informacij, ki morajo biti priložene novim napravam, namenjenim uporabi v javnih komunikacijskih omrežjih. Agencija bi morala podpirati tudi sodelovanje med zainteresiranimi stranmi na ravni Unije, med drugim tudi s spodbujanjem izmenjave informacij, kampanjo za ozaveščanje, izobraževalnimi programi in programi usposabljanja.

(27)

Agencija bi morala med drugim pomagati zadevnim institucijam, organom, uradom in agencijam Unije in državam članicam pri javnih izobraževalnih kampanjah za končne uporabnike, katerih namen je spodbuditi varnejše obnašanje posameznikov na spletu in povečati ozaveščenost o potencialnih nevarnostih v kibernetskem prostoru, vključno s kibernetsko kriminaliteto, kot so lažno predstavljanje, omrežja robotskih računalnikov, finančne in bančne goljufije, pa tudi spodbujati osnovno svetovanje o preverjanju in varstvu podatkov.

(28)

Da bi zagotovila uresničevanje svojih ciljev v celoti, bi Agencija morala sodelovati z zadevnimi organi, vključno z organi na področju kibernetske kriminalitete, kot je Europol, in organi za zaščito zasebnosti, ter z njimi izmenjevati strokovno znanje in najboljše prakse; svetovati bi jim morala o vidikih varnosti omrežij in informacij, ki bi lahko vplivali na njihovo delo. Agencija bi si morala prizadevati doseči sinergije med prizadevanji teh organov in svojimi lastnimi prizadevanji za spodbujanje večje varnosti omrežij in informacij. Predstavniki nacionalnih organov in organov Unije za pregon in zaščito zasebnosti bi morali imeti možnost, da so zastopani v stalni interesni skupini Agencije. Agencija bi morala pri sodelovanju z organi pregona v zvezi z vidiki varnosti omrežij in informacij, ki bi lahko vplivali na njihovo delo, upoštevati obstoječe informacijske poti in vzpostavljena omrežja.

(29)

Komisija je uvedla evropsko javno-zasebno partnerstvo za odpornost kot prožno platformo na ravni Unije za sodelovanje za odpornost infrastrukture IKT, v okviru katerega bi Agencija morala olajševati povezovanje med zainteresiranimi stranmi, da bi razpravljale o prednostnih nalogah politike, gospodarskih in tržnih razsežnostih izzivov in ukrepov za odpornost infrastrukture IKT.

(30)

Agencija bi morala za večjo varnost omrežij in informacij ter večjo prepoznavnost te tematike olajšati sodelovanje med pristojnimi javnimi organi držav članic, zlasti s podpiranjem razvoja in izmenjave najboljših praks ter programov ozaveščanja in s krepitvijo dejavnosti ozaveščanja. Agencija bi morala podpirati tudi sodelovanje med zainteresiranimi stranmi ter institucijami Unije, med drugim s spodbujanjem izmenjave informacij in kampanj za ozaveščanje.

(31)

Da bi Agencija zvišala raven varnosti omrežij in informacij v Uniji, bi morala spodbujati sodelovanje ter izmenjavo informacij in najboljših praks med ustreznimi organizacijami, kot so skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (Computer Security Incident Response Teams (CSIRT)) in skupine za odzivanje na računalniške grožnje (Computer Emergency Response Teams (CERT)).

(32)

Sistem dobro delujočih skupin CERT, bi moral biti temelj infrastrukture Unije za varnost omrežij in informacij. Agencija bi morala podpirati skupine CERT držav članic in skupino CERT Unije v delovanju mreže skupin CERT, vključno s člani skupine evropskih vladnih CERT. Da bi Agencija pomagala zagotoviti, da bi imela vsaka skupina CERT dovolj napredne zmogljivosti in da bi te čim bolj ustrezale zmogljivostim najbolj razvitih skupin CERT, bi morala spodbujati vzpostavitev in izvajanje sistema medsebojnih strokovnih pregledov. Nadalje bi Agencija morala spodbujati in podpirati tudi sodelovanje med ustreznimi skupinami CERT v primeru incidentov, napadov na ali prekinitev omrežij ali infrastruktur, ki jih skupine CERT upravljajo ali varujejo, ki prizadenejo ali potencialno prizadenejo vsaj dve skupini CERT.

(33)

Učinkovite politike za varnost omrežij in informacij bi morale v javnem kot tudi zasebnem sektorju temeljiti na dobro razvitih metodah za ocenjevanje tveganja. Metode in postopki za ocenjevanje tveganj se uporabljajo na različnih ravneh, skupne prakse o tem, kako jih učinkovito izvajati, pa ni. Spodbujanje in razvoj najboljših praks za ocenjevanje tveganj ter medobratovalnih rešitev za obvladovanje tveganj v javnih in zasebnih organizacijah bosta povečala varnost omrežnih in informacijskih sistemov v Uniji. V ta namen bi morala Agencija spodbujati sodelovanje med zainteresiranimi stranmi na ravni Unije ter jih podpirati v prizadevanjih, da se vzpostavijo ter uvedejo evropski in mednarodni standardi za obvladovanje tveganja in merljivo varnost elektronskih izdelkov, sistemov, omrežij in storitev, ki skupaj s programsko opremo zajemajo omrežne in informacijske sisteme.

(34)

Agencija bi morala z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije, ki se ukvarjajo z varnostjo omrežij in informacij, deliti izkušnje in splošne informacije, kadar je to primerno in v skladu z njenimi cilji in nalogami. Agencija bi morala prispevati k opredelitvi raziskovalnih prednostnih nalog na ravni Unije na področju odpornosti omrežij ter varnosti omrežij in informacij, prav tako pa bi morala zadevne raziskovalne institucije seznanjati s potrebami podjetij.

(35)

Agencija bi morala države članice in ponudnike storitev spodbujati k zvišanju njihovih splošnih varnostnih standardov, da bi vsi uporabniki interneta ustrezno ukrepali za zagotovitev osebne kibernetske varnosti.

(36)

Težave z varnostjo omrežij in informacij imajo svetovno razsežnost. Da se izboljšajo varnostni standardi, je potrebno tesnejše mednarodno sodelovanje, vključno z opredelitvijo skupnih pravil obnašanja in kodeksa vedenja, izmenjavo informacij, spodbujanjem hitrejše vzpostavitve mednarodnega sodelovanja pri odzivu na zadeve, ki se nanašajo na varnost omrežij in informacij, pa tudi skupnega globalnega pristopa do teh vprašanj. V ta namen bi Agencija morala podpirati nadaljnjo vključevanje in sodelovanje Unije s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, tako da bi po potrebi ustreznim institucijami, organom, uradom in agencijam Unije zagotovila potrebne strokovne izkušnje in znanje ter analizo.

(37)

Agencija bi morala delovati v skladu z načelom subsidiarnosti, pri čemer bi morala zagotavljati ustrezno raven usklajenosti med državami članicami v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na varnost omrežij in informacij, izboljšati učinkovitost nacionalnih politik in jim tako dodati vrednost ter načelom sorazmernosti, pri čemer ne bi smela presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev iz te uredbe. Pri opravljanju nalog bi morala Agencija okrepiti pristojnosti nacionalnih regulativnih organov, ne da bi v te pristojnosti posegala, ali okrnila, ovirala ali prekrivala pooblastila in naloge nacionalnih regulativnih organov iz direktiv o elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah, Organa evropskih regulatornih organov za elektronske komunikacije (BEREC), ki je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1211/2009 (11), Odbora za komunikacije iz Direktive 2002/21/ES, evropskih in nacionalnih organov za standardizacijo, stalnega odbora iz Direktive 98/34/ES (12) ter neodvisnih nadzornih organov držav članic kot je določeno v Direktivi 95/46/ES.

(38)

Da bi se upoštevala skupna izjava in skupni pristop, ki ju je julija 2012 odobrila medinstitucionalna delovna skupina za decentralizirane agencije EU; ta izjava in pristop sta namenjena racionalizaciji dejavnosti agencij in izboljšanju njihovega delovanja, je treba izvajati nekatera načela v zvezi z upravljanjem Agencije.

(39)

Skupna izjava in skupni pristop bi se morala po potrebi odražati tudi v programih dela, ocenah, poročanju in upravnih dejavnostih Agencije.

(40)

Da bi Agencija pravilno delovala bi morala Komisija in države članice zagotoviti, da imajo osebe, ki se jih imenuje v upravni odbor, ustrezno strokovno znanje in izkušnje. Komisija in države članice bi si morale tudi prizadevati za omejitev menjav svojih zadevnih predstavnikov v upravnem odboru, da bi zagotovile njegovo neprekinjeno delovanje.

(41)

Bistveno je, da si Agencija ustvari in ohrani ugled na podlagi nepristranskosti, integritete in visokih strokovnih standardov. Upravni odbor bi moral v skladu s tem sprejeti celovita pravila za preprečevanje in reševanje navzkrižja interesov, ki bi zajemala celotno Agencijo.

(42)

Glede na edinstvene okoliščine, v katerih se Agencija nahaja, in zahtevne izzive, s katerimi se Agencija sooča, bi bilo treba njeno organizacijsko strukturo poenostaviti in okrepiti, da bi omogočili večjo učinkovitost in uspešnost. Zato bi bilo med drugim treba ustanoviti izvršni odbor, da bi se lahko upravni odbor osredotočil na vprašanja strateškega pomena.

(43)

Upravni odbor bi moral imenovati računovodjo v skladu s pravili, sprejetimi v okviru Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (13) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba).

(44)

Da se zagotovi učinkovitost Agencije, bi morale biti države članice in Komisija zastopane v upravnem odboru, ki bi moral določati splošno usmeritev njenih dejavnosti in zagotovi, da ta naloge opravlja v skladu s to uredbo. Na upravni odbor bi bilo treba prenesti ustrezna pooblastila, da bi lahko pripravil proračun in preveril njegovo izvajanje, sprejel ustrezna finančna pravila, uvedel pregledne postopke za sprejemanje odločitev Agencije, sprejel program dela Agencije, svoj poslovnik in statut Agencije, imenoval izvršnega direktorja, odločal o podaljšanju mandata izvršnega direktorja po pridobitvi mnenja Evropskega parlamenta in o koncu njegovega mandata. Upravni odbor bi moral ustanoviti izvršni odbor, ki bi mu pomagal pri njegovih upravnih in proračunskih nalogah.

(45)

Da bi Agencija delovala nemoteno, je treba njenega izvršnega direktorja imenovati na podlagi zaslug ter z dokazili izkazanih upravnih in vodstvenih sposobnosti, ustreznih usposobljenosti in izkušenj s področja varnosti omrežij in informacij, izvršni direktor pa mora svoje naloge glede organiziranosti notranjega delovanja Agencije opravljati popolnoma neodvisno. V ta namen bi moral izvršni direktor po posvetovanju s Komisijo pripraviti predlog programa dela Agencije ter sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi zagotovil nemoteno izvajanje programa Agencije. Izvršni direktor bi moral pripraviti letno poročilo in ga predložiti upravnemu odboru, osnutek predloga o načrtovanih prihodkih in odhodkih Agencije ter izvrševati proračun.

(46)

Izvršni direktor bi moral imeti možnost, da ustanovi ad hoc delovne skupine, da preučijo določene zadeve, zlasti znanstvene, tehnološke, pravne ali družbeno-gospodarske narave. Pri ustanavljanju ad hoc delovnih skupin bi si moral izvršni direktor prizadevati, da bi v njih sodelovali ustrezni zunanji strokovnjaki, ter se opirati na njihovo znanje, s čimer bi Agenciji zagotovil dostop do najbolj ažurnih informacij o varnostnih izzivih, povezanih z razvojem informacijske družbe. Izvršni direktor bi moral zagotoviti, da so člani ad hoc delovnih skupin izbrani v skladu z najvišjimi strokovnimi standardi, ter po potrebi glede na posamezno vprašanje zagotoviti ravnovesje med predstavniki javnih uprav držav članic, institucij Unije in zasebnega sektorja, vključno s podjetji, uporabniki in znanstveniki s področja varnosti omrežij in informacij. Izvršni direktor bi moral imeti možnost, da v posameznih primerih, če je to primerno, povabi priznane strokovnjake z zadevnega področja, da sodelujejo v postopkih delovnih skupin. Njihove stroške bi morala kriti Agencija v skladu s statutom in pravili iz finančne uredbe.

(47)

Agencija bi morala imeti stalno interesno skupino, ki bi delovala kot svetovalni organ, da bi zagotovila redni dialog z zasebnim sektorjem, združenji potrošnikov in drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Stalna interesna skupina, ki jo na predlog izvršnega direktorja ustanovi upravni odbor, bi morala obravnavati zadeve, ki so pomembne za zainteresirane strani, ter o njih obvestiti Agencijo. Izvršni direktor bi moral imeti možnost, da v skladu z dnevnim redom na seje skupine po potrebi povabi predstavnike Evropskega parlamenta in drugih ustreznih organov.

(48)

Zaradi široke zastopanosti zainteresiranih strani v stalni interesni skupini, se s to skupino opravi posvetovanje zlasti glede osnutka programa dela, zagotovitev zastopanosti zainteresiranih strani v upravnem odboru ni več potrebna.

(49)

Agencija bi morala uporabljati ustrezne predpise Unije o dostopu javnosti do dokumentov, ki ga ureja Uredba (ES) št. 1049/2001 (14) Evropskega parlamenta in Sveta. Za informacije, ki jih Agencija obdeluje za namene, povezane z njenim notranjim delovanjem, in informacije, ki jih obdeluje pri izvajanju svojih nalog, bi se morala uporabljati Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (15).

(50)

Agencija bi morala spoštovati določbe o ravnanju z občutljivimi dokumenti, ki se uporabljajo za institucije Unije, ter ustrezno nacionalno zakonodajo na področju obravnavanja občutljivih dokumentov.

(51)

Da se Agenciji zagotovita popolna samostojnost in neodvisnost ter da bi lahko opravljala dodatne in nove naloge, tudi nepredvidene nujne naloge, bi bilo treba Agenciji dodeliti zadostna lastna proračunska sredstva, ki se večinoma zagotovijo s prispevkom Unije in prispevki tretjih držav, ki sodelujejo pri delu Agencije. Večina osebja Agencije bi morala neposredno sodelovati pri operativnem izvajanju njenega mandata. Državi članici gostiteljici ali vsaki drugi državi članici bi moralo biti dovoljeno, da lahko prostovoljno prispeva k prihodkom Agencije. Za subvencije v breme splošnega proračuna Evropske unije bi se moral uporabljati postopek za sprejemanje proračuna Unije. Revizijo računov Agencije bi moralo opraviti Računsko sodišče, da bi zagotovilo preglednost in odgovornost.

(52)

Glede na to, da se grožnje stalno spreminjajo in se politika Unije o varnosti omrežij in informacij razvija ter zaradi uskladitve z večletnim finančnim okvirom, bi se moralo trajanje mandata Agencije omejiti na sedem let z možnostjo podaljšanja.

(53)

Dejavnosti Agencije bi bilo treba oceniti neodvisno. Pri ocenjevanju bi bilo treba upoštevati učinkovitost Agencije pri doseganju njenih ciljev, njeno delovno prakso in pomembnost njenih nalog, da bi se ugotovilo, ali so cilji Agencije še vedno veljavni oziroma ali bi bilo treba mandat Agencije podaljšati in za kakšno obdobje.

(54)

Če proti koncu trajanja mandata Agencije Komisija ne predloži predloga za podaljšanje mandata, bi morali Agencija in Komisija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti v zvezi s pogodbami osebja in proračunskimi postopki.

(55)

Ker cilja te direktive, in sicer ustanovitve Evropske agencije za varnost omrežij in informacij, za namene prispevanja k visoki ravni varnosti omrežij in informacij v Uniji in ozaveščanja o ter razvoja in spodbujanja kulture varnosti omrežij in informacij v družbi v korist državljanov, potrošnikov, podjetij in organizacij javnega sektorja Unije ter tako prispevanja k vzpostavitvi in nemotenemu delovanju notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PDEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(56)

Uredbo (ES) št. 460/2004 bi bilo treba razveljaviti.

(57)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 20. decembra 2010 (16) –

(a)

podpira razvoj politik in prava Unije, in sicer tako, da:

(b)

podpira razvijanje sposobnosti, tako da:

(c)

podpira prostovoljno sodelovanje med pristojnimi javnimi organi ter med zainteresiranimi stranmi, vključno z univerzami in raziskovalnimi centri v Uniji, ter podpira ozaveščanje, med drugim prek:

(d)

podpira raziskave, razvoj in standardizacijo:

(e)

sodeluje z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije, tudi s tistimi, ki se ukvarjajo s kibernetsko kriminaliteto in zaščito zasebnosti in osebnih podatkov, z namenom obravnavanja zadev skupnega interesa, med drugim z:

(f)

prispeva k prizadevanjem Unije za sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami ter tako spodbuja mednarodno sodelovanje o zadevah, ki se nanašajo na varnost omrežij in informacij, vključno:

(a)

upravni odbor;

(b)

izvršni direktor in osebje ter

(c)

stalna interesna skupina.

(a)

tekoče upravljanje Agencije;

(b)

izvajanje sklepov, ki jih sprejme upravni odbor;

(c)

po posvetovanju z upravnim odborom pripravo letnega programa dela ter večletnega programa dela ter njuno predložitev upravnemu odboru po posvetovanju s Komisijo;

(d)

izvajanje letnega programa dela ter večletnega programa dela ter poročanje upravnemu odboru o njunem izvajanju;

(e)

pripravo letnega poročila o dejavnostih Agencije in njegovo predložitev upravnem odboru v potrditev;

(f)

pripravo akcijskega načrta na podlagi zaključkov naknadnih ocenjevanj in poročanje Komisiji o napredku vsaki dve leti;

(g)

zaščito finančnih interesov Unije z uporabo preventivnih ukrepov proti goljufiji, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim, z učinkovitimi pregledi, ter, v primeru ugotovitve nepravilnosti, z izterjavo neupravičeno plačanih zneskov ter po potrebi z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračalnimi upravnimi in denarnimi sankcijami;

(h)

pripravo strategije Agencije proti goljufijam in njeno predložitev upravnemu odboru v potrditev;

(i)

da Agencija naloge opravlja v skladu z zahtevami uporabnikov njenih storitev, predvsem kar zadeva ustreznost zagotovljenih storitev;

(j)

vzpostavljanje in vzdrževanje stikov z institucijami, organi, uradi in agencijami Unije;

(k)

vzpostavljanje in ohranjanje stika z gospodarstvom in združenji potrošnikov, pri čemer zagotavlja reden dialog z ustreznimi zainteresiranimi stranmi;

(l)

druge naloge, ki so izvršnemu direktorju dodeljene s to uredbo.

(a)

Evropski parlament;

(b)

Svet;

(c)

Komisija;

(d)

vsi pristojni organi, ki jih imenuje država članica, kot so nacionalni regulativni organi, opredeljeni v členu 2 Direktive 2002/21/ES.

18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/59

(1)

Pogajanja za sporazume o gospodarskem partnerstvu (v nadaljnjem besedilu: sporazumi) med:

(2)

Z zaključkom pogajanj o sporazumih Antigve in Barbude, Zveze Bahami, Barbadosa, Belizeja, Republike Bocvane, Republike Burundi, Republike Kameruna, Unije Komori, Republike Slonokoščene obale, Zveze Dominike, Dominikanske republike, Republike Fidži, Republike Gane, Grenade, Kooperativne republike Gvajane, Republike Haiti, Jamajke, Republike Kenije, Kraljevine Lesota, Republike Madagaskarja, Republike Mauritiusa, Republike Mozambika, Republike Namibije, Neodvisne države Papue Nove Gvineje, Ruandske republike, Federacije Saint Kitts in Nevis, Svete Lucije, Saint Vincent in Grenadine, Republike Sejšeli, Republike Surinama, Kraljevine Svazi, Združene republike Tanzanije, Republike Trinidada in Tobaga, Republike Ugande, Republike Zambije in Republike Zimbabveja je bila omogočena njihova vključitev v Prilogo I k Uredbi Sveta (ES) št. 1528/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi ureditev za blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu (2).

(3)

Republika Bocvana, Republika Burundi, Republika Kamerun, Unija Komori, Republika Slonokoščena obala, Republika Fidži, Republika Gana, Republika Haiti, Republika Kenija, Kraljevina Lesoto, Republika Mozambik, Republika Namibija, Ruandska republika, Kraljevina Svazi, Združena republika Tanzanija, Republika Uganda in Republika Zambija niso sprejele potrebnih ukrepov za ratifikacijo njihovih zadevnih sporazumov.

(4)

Zato bi bilo treba v skladu s členom 2(3) Uredbe (ES) št. 1528/2007 in zlasti točko (b) navedenega člena spremeniti Prilogo I k navedeni uredbi, da se v navedeni prilogi navedene države črtajo.

(5)

Da se navedenim državam omogoči hitra ponovna vključitev v Prilogo I k Uredbi (ES) št. 1528/2007, takoj ko sprejmejo potrebne ukrepe za ratifikacijo njihovih zadevnih sporazumov, še preden začnejo ti veljati, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s ponovno vključitvijo držav, ki so v skladu s to uredbo črtane iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 1528/2007. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu istočasno, pravočasno in na ustrezen način –

1.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 2a

Prenos pooblastila

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 2b za spremembo Priloge I k tej uredbi s ponovno vključitvijo tistih regij ali držav iz skupine držav AKP, ki so bile v skladu z Uredbo (EU) št. 527/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) črtane iz navedene priloge in so po tem črtanju, sprejele potrebne ukrepe za ratifikacijo njihovih zadevnih sporazumov.

Člen 2b

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 2a se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 21. junija 2013. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 2a lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 2a, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

2.

Priloga I se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej uredbi.

18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/62

(1)

Namen Uredbe (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) (3) je nadomestiti Uredbo Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (4). Uredba (ES) št. 450/2008 je začela veljati 24. junija 2008, vendar se bo v skladu z njenim členom 188(2) začela uporabljati šele takrat, ko se bodo začele uporabljati njene izvedbene določbe, najpozneje pa 24. junija 2013.

(2)

Komisija je 20. februarja 2012 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog uredbe o carinskem zakoniku Unije v obliki prenovitve Uredbe (ES) št. 450/2008, da bi se ta nadomestila pred končnim datumom začetka njene uporabe 24. junija 2013. Vendar rednega zakonodajnega postopka ni mogoče pravočasno zaključiti za sprejetje in začetek veljavnosti predlagane uredbe pred navedenim datumom. Ob odsotnosti kakršnega koli korektivnega zakonodajnega ukrepa, bi se Uredba (ES) št. 450/2008 tako začela uporabljati 24. junija 2013, Uredba (EGS) št. 2913/92 pa bi bila razveljavljena. To bi ustvarilo pravno negotovost glede carinske zakonodaje, ki se dejansko uporablja od navedenega datuma dalje, ter bi oviralo ohranitev celovitega in doslednega pravnega okvira Unije za carinske zadeve, dokler ne bi bila sprejeta predlagana uredba.

(3)

Da se preprečijo take resne težave glede carinske zakonodaje Unije in da bosta imela Evropski parlament in Svet dovolj časa za zaključek postopka za sprejetje prenovitve carinskega zakonika Unije, bi bilo treba odložiti končni datum začetka uporabe Uredbe (ES) št. 450/2008, kakor je določen v drugem pododstavku člena 188(2) navedene uredbe. Novi datum začetka uporabe, ki se zdi primeren za ta namen, je 1. november 2013.

(4)

Zaradi nujnih razlogov bi bilo treba uporabiti izjemo od roka osmih tednov iz člena 4 Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(5)

Uredbo (ES) št. 450/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

18.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 165/63

(1)

V členu 169(1) in (2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da mora Unija prispevati k zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, ki jih sprejme v skladu s členom 114 PDEU. V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je določeno, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

(2)

V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev. Notranji trg bi moral potrošnikom zagotoviti dodano vrednost v obliki boljše kakovosti, večje raznovrstnosti, razumnih cen in visokih varnostnih standardov za blago in storitve, kar bi moralo spodbujati visoko raven varstva potrošnikov.

(3)

Drobitev notranjega trga škoduje konkurenčnosti, rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Za dokončno vzpostavitev notranjega trga je bistveno odpraviti posredne in neposredne ovire za njegovo pravilno delovanje in povečati zaupanje državljanov.

(4)

Zagotavljanje dostopa do enostavnih, učinkovitih, hitrih in cenovno ugodnih načinov za reševanje domačih in čezmejnih sporov, ki izhajajo iz pogodb o prodaji ali pogodb o storitvah, bi moralo koristiti potrošnikom ter s tem okrepiti njihovo zaupanje v trg. Ta dostop bi moral veljati tako za spletne kot za nespletne transakcije in je še zlasti pomemben pri čezmejnih nakupih potrošnikov.

(5)

Alternativno reševanje sporov (ARS) nudi preprosto, hitro in cenovno ugodno izvensodno reševanje sporov med potrošniki in trgovci. Vendar pa ARS v Uniji še ni dovolj in dosledno razvito. Žal kljub priporočilom Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki veljajo za odgovorne organe v izvensodnih poravnavah potrošniških sporov (3), in 2001/310/ES z dne 4. aprila 2001 o načelih, ki veljajo za izvensodne organe, odgovorne za sporazumno reševanje potrošniških sporov (4), ARS na vseh geografskih območjih ali v vseh poslovnih sektorjih v Uniji ni pravilno vzpostavljeno in ne deluje zadovoljivo. Potrošniki in trgovci še vedno ne poznajo obstoječih mehanizmov pravnih sredstev za izvensodno reševanje sporov in le malo državljanov ve, kako vložiti pritožbo pri organu ARS. Kakovost postopkov ARS, ki pa so na voljo, se med državami članicami zelo razlikuje, organi ARS pa pogosto niso uspešni pri reševanju čezmejnih sporov.

(6)

Razlike med državami članicami glede dostopnosti, kakovosti in poznavanja ARS ovirajo notranji trg in so eden od razlogov, da se številni potrošniki izogibajo čezmejnim nakupom in niso prepričani, da bi morebitne spore s trgovci lahko rešili na preprost, hiter in cenovno ugoden način. Iz istega razloga se trgovci morda izogibajo prodaji potrošnikom v drugih državah članicah, v katerih ni zadovoljivega dostopa do visoko kakovostnih postopkov ARS. Poleg tega so trgovci s sedežem v državi članici, v kateri kakovostni postopki ARS v zadovoljivi meri niso na voljo, v slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi s trgovci, ki imajo dostop do takšnih postopkov in lahko tako spore s potrošniki rešijo hitreje in ceneje.

(7)

Da bi lahko potrošniki v celoti izkoristili potencial notranjega trga, bi moralo biti alternativno reševanje sporov na voljo pri vseh vrstah domačih in čezmejnih potrošniških sporov, ki jih zajema ta direktiva, postopki ARS bi morali izpolnjevati dosledne zahteve kakovosti, ki se uporabljajo po vsej Uniji, potrošniki in trgovci pa bi morali take postopke poznati. Zaradi vedno pogostejšega čezmejnega trgovanja in gibanja oseb je pomembno tudi, da organi ARS učinkovito obravnavajo čezmejne spore.

(8)

Kot je Evropski parlament zapisal v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2011 o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah in resoluciji z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane, bi bilo treba pri vsakem celostnem pristopu k enotnemu trgu, namenjenem državljanom, najprej razviti preprost, poceni, hiter in dostopen sistem pravnih sredstev.

(9)

Komisija je v Sporočilu z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – ‚Skupaj za novo rast‘ “ opredelila zakonodajo o ARS, ki vključuje sklop, namenjen elektronskemu trgovanju (v nadaljnjem besedilu: e-trgovanje), kot eno od dvanajstih pobud za okrepitev rasti in zaupanja ter približevanje dokončni vzpostavitvi enotnega trga.

(10)

Evropski svet je v svojih zaključkih z dne 24.-25. marca in 23. oktobra 2011 pozval Evropski parlament in Svet, naj do konca leta 2012 sprejmeta prvi sveženj prednostnih ukrepov za ponovni zagon enotnega trga. Poleg tega je Svet Evropske unije v svojih zaključkih z dne 30. maja 2011 o prednostnih nalogah za ponovno vzpostavitev enotnega trga poudaril pomen e-trgovanja in strinjanje, da lahko sistemi ARS za potrošnike nudijo cenovno ugodna, enostavna in hitra pravna sredstva tako za potrošnike kot trgovce. Za uspešno izvajanje teh sistemov je potrebna trajna politična zavezanost in podpora vseh akterjev, ne da bi bile pri tem ogrožene cenovna dostopnost, preglednost, prožnost, hitrost in kakovost odločanja organov ARS, ki spadajo na področje uporabe te direktive.

(11)

Spletno poslovanje in zlasti čezmejno trgovanje postajata vse pomembnejši steber gospodarske dejavnosti Unije, zato sta potrebna ustrezno delujoča infrastruktura ARS za potrošniške spore ter ustrezno integriran okvir za spletno reševanje potrošniških sporov (v nadaljnjem besedilu: SRS), ki izhajajo iz spletnih transakcij, da bi tako okrepili zaupanje državljanov v notranji trg, kar je cilj Akta za enotni trg.

(12)

Ta direktiva in Uredba (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov (5) sta zakonodajna instrumenta, ki sta medsebojno povezana in se dopolnjujeta. Uredba (EU) št. 524/2013 določa vzpostavitev platforme za SRS, ki potrošnikom in trgovcem zagotavlja enotno vstopno točko za izvensodno reševanje spletnih sporov prek organov ARS, ki so povezani s platformo in zagotavljajo ARS s kakovostnimi postopki ARS. Razpoložljivost kakovostnih organov ARS po vsej Uniji je zato predpogoj za ustrezno delovanje platforme za SRS.

(13)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za negospodarske storitve splošnega pomena. Negospodarske storitve so storitve, ki se ne opravljajo iz gospodarskih razlogov. Ta direktiva zato ne bi smela zajemati negospodarskih storitev splošnega pomena, ki jih brez plačila opravlja država ali se opravljajo v imenu države ne glede na pravno obliko, s katero se te storitve zagotavljajo.

(14)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za storitve zdravstvenega varstva, kot so opredeljene v členu 3(a) Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (6).

(15)

Razvoj dobro delujočega ARS v Uniji je nujen za okrepitev zaupanja potrošnikov v notranji trg, tudi na področju e-trgovanja, in za uresničitev potenciala ter priložnosti čezmejnega in spletnega trgovanja. Takšen razvoj bi moral temeljiti na obstoječih postopkih ARS v državah članicah in spoštovati njihove pravne tradicije. Tako obstoječi kot na novo ustanovljeni ustrezno delujoči organi za reševanje sporov, ki izpolnjujejo zahteve glede kakovosti, določene v tej direktivi, bi se morali šteti za „organe ARS“ po tej direktivi. Razširjenost ARS se lahko izkaže za pomembno tudi v tistih državah članicah, kjer je veliko sodnih zaostankov, kar državljanom Unije onemogoča uveljavljanje pravice do poštenega sojenja v razumnem času.

(16)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za spore med potrošniki in trgovci v zvezi s pogodbenimi obligacijskimi razmerji, ki izhajajo iz spletnih in nespletnih pogodb o prodaji ali pogodb o storitvah v vseh gospodarskih sektorjih, razen v izvzetih sektorjih. To bi moralo vključevati spore v zvezi s prodajo ali zagotavljanjem digitalnih vsebin za plačilo. Ta direktiva bi se morala uporabljati za pritožbe, ki jih potrošniki vložijo proti trgovcem. Ne bi se smela uporabljati za pritožbe, ki jih trgovci vložijo proti potrošnikom, ali za spore med trgovci. Državam članicam pa ne bi smela preprečevati, da sprejmejo nove ali ohranijo veljavne določbe o postopkih za izvensodno reševanje takih sporov.

(17)

Države članice bi morale imeti možnost, da ohranijo ali uvedejo nacionalne določbe v zvezi s postopki, ki niso zajeti v tej direktivi, kot so notranji postopki za obravnavo pritožb, ki jih vodijo trgovci. Takšni notranji postopki za obravnavo pritožb so lahko učinkovit način za reševanje potrošniških sporov v začetni fazi.

(18)

Opredelitev pojma „potrošnik“ bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti. Kadar pa je pogodba sklenjena deloma za namene trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj okvira te njene dejavnosti (pogodba z dvojnim namenom), pri čemer je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotnem kontekstu ponudbe, bi morala ta oseba prav tako šteti za potrošnika.

(19)

Del veljavnih pravnih aktov Unije že vključuje določbe o ARS. Da se zagotovi pravna varnost, bi bilo treba določiti, da v primeru spora prevlada ta direktiva, razen če je izrecno določeno drugače. Ta direktiva zlasti ne bi smela vplivati na Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (7), ki že določa okvir za sisteme mediacije na ravni Unije za čezmejne spore, pri tem pa ne preprečuje, da bi se Direktiva 2008/52/ES uporabljala za notranje sisteme mediacije. Ta direktiva naj bi se horizontalno uporabljala za vse vrste postopkov ARS, vključno s postopki ARS, ki jih zajema Direktiva 2008/52/ES.

(20)

Postopki ARS se zelo razlikujejo po Uniji, pa tudi v posameznih državah članicah. Ta direktiva bi morala zajemati vsak trajno ustanovljen organ, namenjen reševanju spora med potrošnikom in trgovcem s postopkom ARS, ki je vključen na seznam v skladu s to direktivo. Ta direktiva lahko po odločitvi držav članic zajema tudi organe za reševanje sporov, ki strankam naložijo zavezujoče rešitve. Vendar se izvensodni postopek, vzpostavljen priložnostno za posamezni spor med potrošnikom in trgovcem, ne bi smel šteti za postopek ARS.

(21)

Postopki ARS se poleg tega zelo razlikujejo po Uniji, pa tudi v posameznih državah članicah. Lahko so v obliki postopkov, v katerih organ ARS poveže stranki s ciljem iskanja sporazumne rešitve, postopkov, v katerih organ ARS predlaga rešitev, ali postopkov, v katerih organ ARS naloži rešitev. Lahko tudi združujejo dva ali več takšnih postopkov. Ta direktiva ne bi smela posegati v obliko postopkov ARS v državah članicah.

(22)

Postopki pred organi za reševanje sporov, kadar so fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, zaposlene ali prejemajo kakršno koli obliko plačila samo pri trgovcu, so verjetno izpostavljeni navzkrižju interesov. Zaradi tega bi bilo treba navedene postopke načeloma izključiti iz področja uporabe te direktive, razen če država članica odloči, da se lahko ti postopki priznajo kot postopki ARS na podlagi te direktive, in pod pogojem, da ti subjekti v celoti izpolnjujejo posebne zahteve glede neodvisnosti in nepristranskosti iz te direktive. Pri organih ARS, ki nudijo reševanje sporov s pomočjo takšnih postopkov, bi bilo treba redno ocenjevati, kako izpolnjujejo zahteve glede kakovosti iz te direktive, vključno s posebnimi dodatnimi zahtevami za zagotavljanje njihove neodvisnosti.

(23)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za postopke pred sistemi obravnave pritožb potrošnikov, ki jih upravljajo trgovci, niti za neposredna pogajanja med strankama. Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko poskuša sodnik rešiti spor v okviru sodnega postopka, ki poteka v zvezi s tem sporom.

(24)

Države članice bi morale zagotoviti, da se lahko spori, ki jih zajema ta direktiva, predložijo organu ARS, ki izpolnjuje zahteve iz te direktive in je vključen na seznam v skladu s to direktivo. Države članice bi morale imeti možnost, da to obveznost izpolnijo tako, da uporabijo obstoječe ustrezno delujoče organe ARS in po potrebi prilagodijo njihovo področje pristojnosti ali pa poskrbijo za ustanovitev novih organov ARS. Ta direktiva ne bi smela preprečevati delovanja obstoječih organov za reševanje sporov, ki delujejo v okviru nacionalnih organov za varstvo potrošnikov v državah članicah, v katerih so za reševanje sporov odgovorni državni uradniki. Državni uradniki bi morali veljati za zastopnike tako interesov potrošnikov kot interesov trgovcev. Ta direktiva od držav članic ne bi smela zahtevati ustanovitve posebnega organa ARS za vsak maloprodajni sektor. Po potrebi, in da bi se zagotovila polna sektorska in geografska pokritost ter dostop do ARS, bi morale države članice imeti možnost, da poskrbijo za ustanovitev dopolnilnega organa ARS, ki bi obravnaval spore, za reševanje katerih ni pristojen noben poseben organ ARS. Dopolnilni organi ARS naj bi zagotovili, da pri dostopu do organa ARS ni vrzeli, in tako zaščitili potrošnike in trgovce.

(25)

Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da ohranijo ali uvedejo zakonodajo o postopkih za izvensodno reševanje potrošniških sporov na podlagi pogodbenega razmerja, ki izpolnjuje zahteve iz te direktive. Da se zagotovi učinkovito delovanje organov ARS, bi poleg tega ti organi morali imeti možnost, da v skladu s pravom države članice, v kateri imajo sedež, ohranijo ali uvedejo postopkovna pravila, na podlagi katerih lahko zavrnejo obravnavo sporov v določenih okoliščinah, na primer če je spor preveč kompleksen in bi ga bilo zato bolje rešiti na sodišču. Vendar postopkovna pravila, ki organom ARS dopuščajo, da zavrnejo obravnavo spora, ne bi smela bistveno poslabšati dostopa potrošnikov do postopkov ARS, tudi pri čezmejnih sporih. Zato bi morale države članice pri določitvi denarnega praga vedno upoštevati, da se lahko dejanska vrednost spora med državami članicami razlikuje in da bi zato določitev nesorazmerno visokega praga v eni državi članici lahko ovirala dostop do postopkov ARS za potrošnike iz drugih držav članic. Države članice ne bi smele biti zavezane zagotoviti, da lahko potrošnik pritožbo vloži pri drugem organu ARS, če je organ ARS, pri katerem je bila pritožba najprej vložena, obravnavo pritožbe zavrnil zaradi postopkovnih pravil. V takih primerih bi moralo veljati, da so države članice izpolnile svojo obveznost zagotavljanja polne pokritosti z organi ARS.

(26)

Ta direktiva bi morala omogočati, da bi trgovce, ki imajo sedež v eni državi članici, pokrival organ ARS, ki je ustanovljen v drugi državi članici. Da bi izboljšali pokritost in dostop potrošnikov do ARS po vsej Uniji, bi morale imeti države članice možnost, da se odločijo, da bodo uporabile organe ARS s sedežem v drugi državi članici ali regionalne, nadnacionalne ali vseevropske organe ARS, pri čemer trgovce iz različnih držav članic krije isti organ ARS. Uporaba organov ARS s sedežem v drugi državi članici ali nadnacionalnih ali vseevropskih organov ARS pa ne bi smela vplivati na odgovornost držav članic, da zagotovijo polno pokritost in dostop do organov ARS.

(27)

Ta direktiva ne bi smela posegati v možnost držav članic, da ohranijo ali uvedejo postopke ARS za skupno obravnavo enakih ali podobnih sporov med trgovcem in več potrošniki. Preden se na ravni Unije predlagajo skupinske izvensodne poravnave, bi bilo treba opraviti celovite ocene učinka takih poravnav. Učinkovit sistem skupinskih zahtevkov in preprosta uporaba ARS bi morala biti dopolnilna in ne medsebojno izključujoča postopka.

(28)

Obdelava informacij v zvezi s spori, ki jih zajema ta direktiva, bi morala potekati v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, ki jih določajo zakoni in drugi predpisi držav članic, sprejeti v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (8).

(29)

Ves čas trajanja postopka ARS bi bilo treba spoštovati zaupnost in zasebnost. Države članice bi bilo treba spodbujati k varovanju zaupnosti postopkov ARS v vseh nadaljnjih civilnih ali gospodarskih sodnih postopkih ali pri arbitraži.

(30)

Države članice bi morale kljub temu zagotoviti, da organi ARS objavijo morebitne sistematične ali bistvene težave, ki se pogosto pojavljajo in povzročajo spore med potrošniki in trgovci. Informacijam, ki se sporočijo v zvezi s tem, bi se lahko priložila priporočila, kako je mogoče podobne težave v prihodnje preprečiti ali jih rešiti, da bi se dvignili standardi trgovcev in bi se olajšala izmenjava informacij in najboljših praks.

(31)

Države članice bi morale zagotoviti, da bodo organi ARS spore reševali na pravičen, praktičen in sorazmeren način tako glede potrošnika kot trgovca, na podlagi nepristranske ocene okoliščin pritožbe in ob ustreznem upoštevanju pravic strank.

(32)

Neodvisnost in integriteta organov ARS je bistvena, da državljani Unije začnejo zaupati, da jim bodo mehanizmi ARS ponudili pravičen in neodvisen izid. Fizična oseba ali kolegij, odgovorna za ARS, bi morala biti neodvisna od vseh tistih, ki bi lahko imeli koristi pri izidu, in ne bi smela biti v navzkrižju interesov, ki bi ju lahko oviralo pri sprejemanju odločitve na pravičen, nepristranski in neodvisen način.

(33)

Fizične osebe, odgovorne za ARS, bi morale šteti za nepristranske le, če se nad njimi ne more izvajati pritisk, ki bi lahko vplival na njihov odnos do spora. Da se zagotovi neodvisnost njihovega delovanja, bi morale te osebe biti imenovane tudi za dovolj dolgo obdobje in ne bi smele prejemati navodil nobene od strank ali njunih zastopnikov.

(34)

Da se prepreči navzkrižje interesov, bi morale fizične osebe, odgovorne za ARS, razkriti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na njihovo neodvisnost in nepristranskost ali povzročile navzkrižje interesov s katero koli od strank v sporu, ki naj bi ga razrešile. To so lahko morebitni neposredni ali posredni finančni interesi pri izidu postopka ARS ali morebitno osebno ali poslovno razmerje z eno ali več strankami v treh letih pred prevzemom funkcije, vključno z morebitnim delom, ki ni bilo povezano z ARS, ki ga je zadevna oseba opravljala za eno ali več strank, poklicno organizacijo ali poslovno združenje, v katerega je včlanjena ena stranka, ali za katerega koli člana te organizacije ali združenja.

(35)

Neizvajanje takšnega pritiska je treba zagotoviti zlasti v primeru, ko so fizične osebe, odgovorne za ARS, zaposlene ali prejemajo kakršno koli obliko plačila pri trgovcu. Zato bi bilo zato treba določiti posebne zahteve za primere, kadar države članice odločijo, da bodo dovolile, da se postopki reševanja sporov v takih primerih štejejo za postopke ARS na podlagi te direktive. Fizične osebe, odgovorne za ARS, ki so zaposlene ali prejemajo kakršno koli obliko plačila izključno pri poklicni organizaciji ali poslovnem združenju, v katero je včlanjen trgovec, bi morale razpolagati z ločenim in namenskim proračunom, ki zadošča za opravljanje njihovih nalog.

(36)

Za uspešno delovanje sistema ARS, zlasti za zagotovitev potrebnega zaupanja v njegove postopke, je bistveno, da imajo fizične osebe, odgovorne za ARS, potrebno strokovno znanje, vključno s splošnim poznavanjem prava. Navedene osebe bi morale imeti zlasti dovolj splošnega znanja s pravnega področja, da bi razumele pravne posledice spora, ni pa nujno, da so kvalificirani pravniki.

(37)

Z uporabo določenih načel kakovosti pri postopkih ARS se krepi tako zaupanje potrošnikov kot zaupanje trgovcev v takšne postopke. Takšna načela kakovosti so bila na ravni Unije prvič oblikovana v priporočilih 98/257/ES in 2001/310/ES. Ta direktiva določa sklop zahtev kakovosti, ki se uporabljajo za vse postopke ARS, ki jih izvaja organ ARS, priglašen Komisiji, in tako nekaterim načelom iz navedenih priporočil Komisije daje zavezujočo naravo.

(38)

Ta direktiva bi morala določiti zahteve kakovosti za organe ARS, ki bi morali zagotavljati enako raven varstva in pravic potrošnikov tako v domačih kot čezmejnih sporih. Ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečiti, da sprejmejo nova ali ohranijo veljavna pravila, ki presegajo določbe te direktive.

(39)

Organi ARS bi morali biti dostopni in pregledni. Za zagotovitev preglednosti organov ARS in postopkov ARS morata stranki prejeti jasne in dostopne informacije, ki jih potrebujeta, da bi pred sodelovanjem v postopku ARS lahko sprejeli zavestno odločitev. Zagotavljanje teh informacij trgovcem se ne bi smelo zahtevati, če morajo trgovci na podlagi nacionalne zakonodaje obvezno sodelovati v postopkih ARS.

(40)

Ustrezno delujoč organ ARS bi moral postopke spletnih in nespletnih sporov zaključiti hitro v roku 90 koledarskih dni, ki se začne z datumom, ko je organ ARS prejel popoln spis s pritožbo, vključno z vso ustrezno dokumentacijo, povezano s to pritožbo, in konča z datumom, ko je izid postopka ARS dan na voljo. Organ ARS, ki prejme pritožbo, bi moral stranki uradno obvestiti, ko prejme vse dokumente, potrebne za izvedbo postopka ARS. V nekaterih izjemnih zelo kompleksnih primerih, vključno kadar ena od strank iz utemeljenih razlogov ne more sodelovati v postopku ARS, bi morali organi ARS imeti možnost podaljšanja roka, da bi lahko opravili raziskavo zadevnega primera. Stranki bi bilo treba obvestiti o morebitnem podaljšanju tega roka in o približnem času, ki bo po pričakovanju potreben za rešitev spora.

(41)

Postopki ARS bi morali biti za potrošnika po možnosti brezplačni. Če so s postopkom ARS povezani stroški, bi moral biti postopek za potrošnike dostopen, privlačen in poceni. Stroški zato ne bi smeli presegati simbolične cene.

(42)

Postopki ARS bi morali biti pravični, tako da sta stranki v sporu obveščeni o vseh svojih pravicah in o vseh posledicah odločitev, ki jih sprejmeta v okviru postopka ARS. Organi ARS bi morali potrošnike obvestiti o njihovih pravicah, preden se ti strinjajo s predlagano rešitvijo ali jo upoštevajo. Obe stranki bi tudi morali imeti možnost predložiti svoje informacije in dokaze, ne da bi bili fizično prisotni.

(43)

Dogovor med potrošnikom in trgovcem o vložitvi pritožbe pri organu ARS za potrošnika ne bi smel biti zavezujoč, če je bil sklenjen pred nastankom spora, in če je potrošnik s tem prikrajšan za pravico, da za rešitev spora vloži tožbo na sodišču. Poleg tega bi morala biti v postopkih ARS, katerih cilj je rešitev spora z naložitvijo rešitve, naložena rešitev za stranki zavezujoča le, če sta bili vnaprej obveščeni o njeni zavezujoči naravi in sta v to izrecno privolili. Izrecna privolitev trgovca ne bi smela biti potrebna, če nacionalni predpisi določajo, da so take rešitve za trgovce zavezujoče.

(44)

V postopkih ARS, katerih cilj je rešitev spora z naložitvijo rešitve potrošniku, in kadar ni kolizije zakonov, naložena rešitev ne bi smela povzročiti, da je potrošnik prikrajšan za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni mogoče odstopati z dogovorom v skladu s pravom države članice, v kateri imata potrošnik in trgovec običajno prebivališče. Če pride do kolizije zakonov in se pravo, ki se uporablja za pogodbo o prodaji ali pogodbo o storitvah, določi v skladu s členom 6(1) in (2) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (9), rešitev, ki jo naloži organ ARS, ne bi smela povzročiti, da je potrošnik prikrajšan za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni mogoče odstopati z dogovorom v skladu s pravom države članice, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče. Če pride do kolizije zakonov in se pravo, ki se uporablja za pogodbo o prodaji ali pogodbo o storitvah, določi v skladu s členom 5(1) do (3) Rimske konvencije z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (10), rešitev, ki jo naloži organ ARS, ne bi smela povzročiti, da je potrošnik prikrajšan za zaščito, ki mu jo zagotavljajo obvezni predpisi po pravu države članice, v kateri ima običajno prebivališče.

(45)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča je temeljna pravica, ki jo določa člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato postopki ARS ne bi smeli biti oblikovani tako, da bi nadomestili sodne postopke, in potrošnikom ali trgovcem ne bi smeli odvzeti pravice do pravnih sredstev pred sodiščem. Ta direktiva strankama ne bi smela onemogočiti uveljavljanja pravice dostopa do sodnega sistema. Kadar spora z določenim postopkom ARS, katerega izid ni zavezujoč, ni bilo mogoče rešiti, strankama ne bi smelo biti onemogočeno, da nato začneta sodni postopek v zvezi s tem sporom. Države članice bi morale imeti možnost, da izberejo ustrezne načine za dosego tega cilja. Med drugim bi morale imeti možnost določiti, da se zastaralni ali prekluzivni roki med postopkom ARS ne iztečejo.

(46)

Za učinkovito delovanje bi morali imeti organi ARS na voljo zadostne človeške, materialne in finančne vire. Države članice bi morale določiti ustrezno obliko financiranja za organe ARS na svojem ozemlju, ne da bi pri tem omejile financiranje že delujočih organov ARS. Ta direktiva ne bi smela posegati v vprašanje, ali se organi ARS financirajo iz javnih ali zasebnih ali iz kombinacije javnih in zasebnih virov. Vseeno bi bilo treba organe ARS spodbujati, da se usmerijo zlasti k oblikam zasebnega financiranja in uporabljajo javna sredstva le po presoji držav članic. Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost, da organe ARS financirajo podjetja, poklicne organizacije ali poslovna združenja.

(47)

Ob nastanku spora morajo imeti potrošniki možnost, da hitro ugotovijo, kateri organi ARS so pristojni za obravnavo njihove pritožbe in ali bo zadevni trgovec sodeloval v postopku, predloženem organu ARS. Trgovci, ki se zavežejo, da bodo spore s potrošniki reševali prek organov ARS, bi morali potrošnike obvestiti o naslovu in spletnem mestu organa ali organov ARS, ki jih pokrivajo. Navedene informacije bi morale biti jasne, razumljive in lahko dostopne na spletnem mestu trgovca, če ga ima, in navedene v splošnih pogojih pogodb o prodaji ali pogodb o storitvah, sklenjenih med trgovcem in potrošnikom, če je to primerno. Trgovci bi morali imeti možnost, da na svojih spletnih mestih in v splošnih pogojih zadevnih pogodb navedejo katere koli dodatne informacije o svojih notranjih postopkih za obravnavo pritožb ali o morebitnih drugih načinih, kako lahko potrošniki z njimi vzpostavijo neposreden stik, da bi se spori rešili brez predložitve organu ARS. Kadar spora neposredno ni mogoče rešiti, bi moral trgovec potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov posredovati informacije o zadevnih organih ARS in navesti, ali bo spor reševal prek njih.

(48)

Obveznost trgovcev, da obvestijo potrošnike o organih ARS, ki jih pokrivajo, ne bi smela posegati v določbe o obveščanju potrošnikov o postopkih izvensodnega reševanja iz drugih pravnih aktov Unije, ki bi se morale uporabljati poleg obveznosti sporočanja zadevnih informacij, določene v tej direktivi.

(49)

Ta direktiva ne bi smela zahtevati, da morajo trgovci obvezno sodelovati v postopkih ARS, ali da so rezultati takšnih postopkov za trgovce zavezujoči, če je potrošnik proti njim vložil pritožbo. Vendar bi, da bi zagotovili, da imajo potrošniki dostop do pravnih sredstev in niso obvezani, da se odpovejo svojim zahtevkom, bilo treba trgovce čim bolj spodbujati k sodelovanju v postopkih ARS. Zato ta direktiva ne bi smela posegati v morebitne nacionalne predpise, na podlagi katerih je sodelovanje trgovcev v takih postopkih obvezno ali se ga spodbuja, oziroma so za nesodelovanje predpisane sankcije ali so rezultati postopkov za trgovce zavezujoči, če ti predpisi strankama ne preprečujejo uveljavljanja pravice dostopa do sodnega sistema, ki jo določa člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(50)

Da bi preprečili nepotrebno obremenitev organov ARS, bi morale države članice spodbujati potrošnike, naj stopijo v stik s trgovcem, da bi spor rešili dvostransko, preden vložijo pritožbo pri organu ARS. V mnogih primerih bi potrošniki svoje spore tako lahko rešili hitro in v začetni fazi.

(51)

Države članice bi morale pri razvoju sistemov ARS vključiti predstavnike poklicnih organizacij, poslovnih združenj ter potrošnikih organizacij, zlasti v zvezi z načeli nepristranskosti in neodvisnosti.

(52)

Države članice bi morale zagotoviti, da organi ARS sodelujejo pri reševanju čezmejnih sporov.

(53)

Znotraj Unije bi bilo treba okrepiti mreže organov ARS, kot je mreža za reševanje finančnih sporov „FIN-NET“ na področju finančnih storitev. Države članice bi morale organe ARS spodbujati k vključitvi v takšne mreže.

(54)

Tesno sodelovanje med organi ARS in nacionalnimi organi bi moralo krepiti učinkovito uporabo pravnih aktov Unije o varstvu potrošnikov. Komisija in države članice bi morale lajšati sodelovanje organov ARS, da bi spodbudile izmenjavo najboljših praks in tehničnega znanja ter razpravo o morebitnih težavah v zvezi z vodenjem postopkov ARS. Tako sodelovanje bi moralo biti podprto tudi s prihodnjim programom Unije o varstvu potrošnikov.

(55)

Organe ARS bi bilo treba pozorno spremljati, da se zagotovi njihovo pravilno in učinkovito delovanje. V ta namen bi morala vsaka država članica določiti pristojni organ ali pristojne organe, ki bi morali opravljati to funkcijo. Komisija in organi, pristojni na podlagi te direktive, bi morali objaviti in posodabljati seznam organov ARS, ki izpolnjujejo določbe te direktive. Države članice bi morale zagotoviti, da organi ARS, mreža evropskih potrošniških centrov in po potrebi organi, določeni v skladu s to direktivo, objavijo navedeni seznam na svojem spletnem mestu tako, da navedejo povezavo na spletno mesto Komisije in, če je mogoče, na trajnem nosilcu podatkov v svojih prostorih. Poleg tega bi morale države članice prav tako spodbujati zadevne potrošniške organizacije in poslovna združenja, naj objavijo seznam. Države članice bi morale zagotoviti tudi ustrezno širjenje informacij o tem, kako naj ravnajo potrošniki v primeru spora s trgovcem. Poleg tega bi morali pristojni organi objavljati redna poročila o razvoju in delovanju organov ARS v njihovih državah članicah. Organi ARS bi morali pristojnim organom sporočiti določene informacije, na katerih naj bi temeljila ta poročila. Države članice bi morale organe ARS spodbujati, naj se pri predložitvi takšnih informacij oprejo na Priporočilo Komisije 2010/304/EU z dne 12. maja 2010 o uporabi usklajene metodologije za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih (11).

(56)

Države članice morajo določiti pravila o kaznih za kršitev nacionalnih določb, sprejetih zaradi skladnosti s to direktivo, in zagotoviti, da se ta pravila izvajajo. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(57)

Uredbo (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (12) („Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov“), bi bilo treba spremeniti tako, da se v njeno prilogo vključi sklic na to direktivo ter se tako okrepi čezmejno sodelovanje pri izvrševanju te direktive.

(58)

Direktivo 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (13) (Direktiva o opustitvenih tožbah) bi bilo treba spremeniti tako, da se v njeno prilogo vključi sklic na to direktivo ter se tako zaščiti skupne interese potrošnikov, določenih v tej direktivi.

(59)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (14) so se države članice zavezale, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je predložitev takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičena.

(60)

Ker cilja te direktive, tj. z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in brez omejevanja dostopa potrošnikov do sodišč prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in se ker se te cilje lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(61)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ter zlasti členi 7, 8, 38 in 47 Listine.

(62)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (15), ki je svoje mnenje podal 12. januarja 2012 (16) –

(a)

postopke pred organi za reševanje sporov, kadar so fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, zaposlene ali prejemajo plačilo samo pri posameznem trgovcu, razen če države članice odločijo, da bodo tovrstne postopke dovolile kot postopke ARS na podlagi te direktive, in so izpolnjene zahteve iz poglavja II, vključno s posebnimi zahtevami glede neodvisnosti in preglednosti iz člena 6(3);

(b)

postopke v okviru sistemov obravnave pritožb potrošnikov, ki jih vodijo trgovci;

(c)

negospodarske storitve splošnega pomena;

(d)

spore med trgovci;

(e)

neposredna pogajanja med potrošnikom in trgovcem;

(f)

poskuse sodnika za rešitev spora med sodnim postopkom, ki poteka v zvezi s tem sporom;

(g)

postopke, ki jih sproži trgovec proti potrošniku;

(h)

zdravstvene storitve, ki jih za paciente opravljajo zdravstveni delavci, da bi ocenili, ohranili ali obnovili njihovo zdravstveno stanje, vključno s predpisovanjem, izdajo in zagotavljanjem zdravil in medicinskih pripomočkov;

(i)

javne ponudnike nadaljnjega ali višjega izobraževanja.

(a)

„potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki deluje za namene zunaj okvira svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;

(b)

„trgovec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo v zasebni ali javni lasti, ki sama ali prek osebe, ki nastopa v njenem imenu ali po njenem naročilu, deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo;

(c)

„pogodba o prodaji“ pomeni vsako pogodbo, v skladu s katero trgovec prenese ali se zaveže, da bo prenesel lastništvo nad blagom na potrošnika, potrošnik pa plača ali se zaveže, da bo plačal ceno blaga, vključno s kakršno koli pogodbo, katere predmet so blago in storitve;

(d)

„pogodba o storitvah“ pomeni vsako pogodbo razen pogodbe o prodaji, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se temu zaveže, potrošnik pa plača ceno storitve ali se temu zaveže;

(e)

„domači spor“ pomeni spor na podlagi pogodbenega razmerja, ki izhaja iz pogodbe o prodaji ali pogodbe o storitvah, če potrošnik ob naročilu blaga ali storitev prebiva v isti državi članici, v kateri ima trgovec sedež;

(f)

„čezmejni spor“ pomeni spor na podlagi pogodbenega razmerja, ki izhaja iz pogodbe o prodaji ali pogodbe o storitvah, če potrošnik ob naročilu blaga ali storitev prebiva v eni državi članici, trgovec pa ima sedež v drugi državi članici;

(g)

„postopek ARS“ pomeni postopek, kot je naveden v členu 2, ki izpolnjuje zahteve te direktive in ga izvaja organ ARS;

(h)

„organ ARS“ pomeni vsak kakor koli imenovan ali naveden trajno ustanovljen organ, ki ponuja reševanje spora s postopkom ARS in je vključen na seznam v skladu s členom 20(2);

(i)

„pristojni organ“ pomeni kateri koli javni organ, ustanovljen na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ki ga država članica določi za namene te direktive.

—

v kraju, kjer ima svojo poslovno enoto, če je trgovec fizična oseba,

—

v kraju, kjer ima statutarni sedež, glavno upravo ali poslovno enoto, vključno s podružnico, agencijo ali katero koli drugo poslovno enoto, če je trgovec podjetje, druga pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb,

—

v kraju, kjer fizična oseba izvaja dejavnosti ARS, če organ vodi fizična oseba,

—

v kraju, kjer pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb izvaja dejavnosti ARS, če organ vodi pravna oseba ali združenje fizičnih ali pravnih oseb,

—

v kraju, kjer ima sedež organ ali drugo javno telo, če organ ARS vodi ta organ ali drugo javno telo.

(a)

vzdržujejo in posodabljajo svoje spletno mesto, ki strankama omogoča preprost dostop do informacij v zvezi s postopkom ARS, in ki potrošnikom omogoča, da prek spleta vložijo pritožbo in potrebna dokazila;

(b)

strankama na njuno zahtevo zagotovijo informacije iz točke (a) na trajnem nosilcu podatkov;

(c)

po potrebi potrošnikom omogočijo, da pritožbo vložijo po drugi poti in ne prek spleta;

(d)

omogočijo izmenjavo informacij med strankama po elektronski poti ali po potrebi po pošti;

(e)

obravnavajo tako domače kot čezmejne spore, vključno s spori, ki jih zajema Uredba (EU) št. 524/2013, ter

(f)

pri obravnavi sporov, ki jih zajema ta direktiva, sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo obdelavo osebnih podatkov v skladu s pravili o varstvu osebnih podatkov, določenih v nacionalni zakonodaji za izvajanje Direktive 95/46/ES v državi članici, v kateri ima organ ARS sedež.

(a)

potrošnik ni poskusil vzpostaviti stika z zadevnim trgovcem, da bi se pogovorila o njegovi pritožbi in si sprva prizadevala za rešitev spora neposredno s trgovcem;

(b)

spor je neresen ali nadležen;

(c)

spor obravnava ali ga je že prej obravnaval drug organ ARS ali sodišče;

(d)

vrednost zahtevka ne dosega vnaprej določenega denarnega praga, ali ta prag presega;

(e)

potrošnik pritožbe pri organu ARS ni vložil v vnaprej določenem roku, ki ne smejo biti manj kot eno leto od datuma, ko je potrošnik pritožbo vložil pri trgovcu;

(f)

obravnava te vrste spora bi sicer resno ogrozila učinkovito delovanje organa ARS.

(a)

imajo potrebno znanje in spretnosti na področju alternativnega ali sodnega reševanja potrošniških sporov, pa tudi splošno poznavanje prava;

(b)

so imenovane za dovolj dolgo obdobje, da se zagotovi neodvisnost njihovega delovanja, in ne morejo biti razrešene svojih nalog brez utemeljenega razloga;

(c)

ne prejemajo navodil nobene stranke ali njunih zastopnikov;

(d)

prejemajo plačilo na način, ki ni povezan z izidom postopka;

(e)

organu ARS nemudoma razkrijejo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale ali za katere bi se lahko štelo, da vplivajo na njihovo neodvisnost in nepristranskost ali povzročajo navzkrižje interesov pri kateri koli stranki v sporu, ki naj bi ga razrešile. Obveznost razkritja takih okoliščin velja skozi celoten postopek ARS. Ta obveznost se ne uporablja, če organ ARS sestavlja samo ena fizična oseba.

(a)

zadevno fizično osebo nadomesti druga fizična oseba, ki ji je zaupano vodenje postopka ARS, ali, če to ni mogoče,

(b)

se zadevna fizična oseba vzdrži vodenja postopka ARS in, če je mogoče, organ ARS strankama predlaga, naj spor predložita drugemu organu ARS, ki je pristojen za obravnavo spora, ali, če to ni mogoče,

(c)

se strankama okoliščine razkrijejo in se zadevni fizični osebi dovoli, da še naprej vodi postopek ARS, le če stranki, potem ko sta bili obveščeni o okoliščinah in njuni pravici do ugovora, temu nista nasprotovali.

(a)

fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, imenuje kolegij ali so del kolegija, ki ga sestavlja enako število zastopnikov potrošniških organizacij in zastopnikov trgovca; imenovanje je rezultat preglednega postopka;

(b)

fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, imajo najmanj triletni mandat, da se zagotovi neodvisnost njihovega delovanja;

(c)

fizične osebe, odgovorne za reševanje sporov, se zavežejo, da v obdobju treh let po prenehanju opravljanja funkcije v organu za reševanje sporov ne bodo delale za trgovca ali poklicno organizacijo ali poslovno združenje, v katerega je včlanjen trgovec;

(d)

organ za reševanje sporov ni hierarhično ali funkcionalno povezan s trgovcem, je jasno ločen od operativnih organov trgovca in ima za opravljanje svojih nalog zadosten proračun, ki je ločen od splošnega proračuna trgovca.

(a)

njihovih kontaktnih podatkih, vključno z naslovom in elektronsko pošto;