26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/1

(1)

V skladu s členom 80(1)(c) Uredbe (ES) št. 1107/2009 ter ob upoštevanju postopka in pogojev za odobritev se Direktiva Sveta 91/414/EGS (2) uporablja za aktivne snovi, za katere je bilo ugotovljeno, da je zahtevek popoln v skladu s členom 16 Uredbe Komisije (ES) št. 33/2008 z dne 17. januarja 2008 o podrobnih pravilih za izvajanje Direktive Sveta 91/414/EGS glede rednega in pospešenega postopka za oceno aktivnih snovi, ki so bile del programa dela iz člena 8(2) navedene direktive, vendar niso bile vključene v Prilogo I (3). Metam je aktivna snov, za katero je bilo ugotovljeno, da je zahtevek popoln v skladu z navedeno uredbo.

(2)

Uredbi Komisije (ES) št. 451/2000 (4) in (ES) št. 1490/2002 (5) določata podrobna pravila za izvajanje druge in tretje faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive 91/414/EGS ter seznama aktivnih snovi, ki jih je treba oceniti zaradi možne vključitve v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS. V ta seznama je bil vključen metam. Z Odločbo Sveta 2009/562/ES z dne 13. julija 2009 o nevključitvi metama v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS in o preklicu registracij fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo navedeno snov (6), je bilo določeno, da se metam ne vključi v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS.

(3)

Prvotni prijavitelj (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) je v skladu s členom 6(2) Direktive 91/414/EGS vložil nov zahtevek za uporabo pospešenega postopka iz členov od 14 do 19 Uredbe (ES) št. 33/2008.

(4)

Zahtevek je bil predložen Belgiji, ki je bila z Uredbo (ES) št. 1490/2002 imenovana za državo članico poročevalko. Rok za pospešeni postopek je bil upoštevan. Specifikacija aktivne snovi in predlagane uporabe so enake kot v Odločbi 2009/562/ES. Navedeni zahtevek je tudi v skladu z ostalimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami iz člena 15 Uredbe (ES) št. 33/2008.

(5)

Belgija je ocenila dodatne podatke, ki jih je predložil vlagatelj, in pripravila dodatno poročilo. Navedeno poročilo je 31. avgusta 2010 predložila Evropski agenciji za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) in Komisiji.

(6)

Agencija je dodatno poročilo poslala v presojo drugim državam članicam in vlagatelju ter prejete pripombe posredovala Komisiji. V skladu s členom 20(1) Uredbe (ES) št. 33/2008 in na zahtevo Komisije je Agencija 8. avgusta 2011 Komisiji predložila svoj sklep o metamu (7). Države članice in Komisija so osnutek poročila o oceni, dodatno poročilo in sklep Agencije pregledale v Stalnem odboru za prehranjevalno verigo in zdravje živali ter končno različico pripravile 9. marca 2012 v obliki poročila Komisije o pregledu metama.

(7)

Dodatno poročilo države članice poročevalke in novi sklepi Agencije obravnavajo pomisleke, ki so bili razlog za nevključitev. Navedeni pomisleki zadevajo zlasti dejstvo, da ni bilo mogoče izkazati sprejemljive izpostavljenosti za potrošnike, in pomanjkanje podatkov o obnašanju nečistoče N,N-dimetil-tio-sečnina (DMTU) v okolju.

(8)

Nove informacije, ki jih je predložil vlagatelj, kažejo, da se izpostavljenost za potrošnike lahko šteje za sprejemljivo in da obnašanje DMTU v okolju ne bo imelo nesprejemljivega učinka.

(9)

Zato se na podlagi dodatnih informacij, ki jih je predložil vlagatelj, lahko izločijo posebni pomisleki, ki so bili razlog za nevključitev.

(10)

Različne preiskave so pokazale, da se za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo metam, lahko pričakuje, da na splošno izpolnjujejo zahteve iz člena 5(1)(a) in (b) Direktive 91/414/EGS, zlasti pri uporabah, ki so bile preučene in podrobno navedene v poročilu Komisije o pregledu. Zato je primerno, da se metam v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 odobri.

(11)

V skladu s členom 13(2) Uredbe (ES) št. 1107/2009 v povezavi s členom 6 Uredbe ter ob upoštevanju sedanjih znanstvenih in tehničnih dognanj pa je treba vključiti nekatere pogoje in omejitve.

(12)

Brez poseganja v sklep, da bi bilo treba metam odobriti, je zlasti primerno zahtevati dodatne potrditvene informacije.

(13)

Pred odobritvijo bi bilo treba določiti primeren rok, da se bodo države članice in zainteresirane strani lahko pripravile na izpolnjevanje novih zahtev, ki bodo nastale z odobritvijo.

(14)

Brez poseganja v obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1107/2009, ki izhajajo iz odobritve, in ob upoštevanju posebnega položaja, ki je nastal s prehodom od Direktive 91/414/EGS k Uredbi (ES) št. 1107/2009, bi bilo treba upoštevati naslednje. Državam članicam bi bilo treba po odobritvi zagotoviti obdobje za pregled registracij fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo metam, obdržanih za nekatere uporabe v skladu s členom 3 Odločbe 2009/562/ES. Za določitev navedenega obdobja je treba upoštevati navedeno določbo. Države članice bi morale veljavne registracije po potrebi spremeniti, nadomestiti ali preklicati.

(15)

Za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo metam in pri katerih države članice odobrijo prehodno obdobje v skladu s členom 46 Uredbe (ES) št. 1107/2009, bi bilo treba za določitev navedenega obdobja upoštevati člen 4 Odločbe 2009/562/ES. Zato bi moralo tako prehodno obdobje poteči najpozneje 31. decembra 2014.

(16)

Izkušnje iz prejšnjih vključitev aktivnih snovi v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS, ocenjenih na podlagi Uredbe Komisije (EGS) št. 3600/92 z dne 11. decembra 1992 o podrobnih pravilih za izvajanje prve faze delovnega programa iz člena 8(2) Direktive Sveta 91/414/EGS o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (8), so pokazale, da se lahko pri razlagi obveznosti imetnikov veljavnih registracij glede dostopa do podatkov pojavijo težave. Da bi se izognili nadaljnjim težavam, se zato zdi nujno razjasniti obveznosti držav članic, zlasti obveznost, da preverijo, ali ima imetnik registracije dostop do dokumentacije, ki izpolnjuje pogoje iz Priloge II k navedeni direktivi. Vendar ta razjasnitev državam članicam ali imetnikom registracij ne nalaga novih obveznosti v primerjavi z doslej sprejetimi direktivami o spremembah Priloge I k navedeni direktivi ali k uredbam, s katerimi so odobrene aktivne snovi.

(17)

V skladu s členom 13(4) Uredbe (ES) št. 1107/2009 bi bilo treba ustrezno spremeniti Prilogo k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 z dne 25. maja 2011 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede seznama registriranih aktivnih snovi (9).

(18)

Zaradi jasnosti bi bilo treba Odločbo 2009/562/ES razveljaviti.

(19)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

(a)

če sredstvo vsebuje metam kot edino aktivno snov, do 30. junija 2016 po potrebi spremenijo ali prekličejo registracijo, ali

(b)

če sredstvo vsebuje metam kot eno od več aktivnih snovi, registracijo po potrebi spremenijo ali prekličejo do 30. junija 2016 ali do datuma, določenega za tako spremembo ali preklic v ustreznih aktih, s katerimi so bile zadevne snovi dodane v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS oziroma s katerimi so bile zadevne snovi odobrene, pri čemer se upošteva poznejši datum.

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/8

(1)

Uredba (ES) št. 994/98 pooblašča Komisijo, da z uredbo določi prag, pod katerim se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe in zato zanje ne velja postopek priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe.

(2)

Na podlagi navedene uredbe je Komisija sprejela zlasti Uredbo (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis  (3), ki določa splošno zgornjo mejo de minimis v višini 200 000 EUR na upravičenca v obdobju treh proračunskih let.

(3)

Izkušnje Komisije na področju uporabe pravil o državni pomoči za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) Pogodbe, so pokazale, da se lahko zgornja meja, pod katero se šteje, da ugodnosti, dodeljene tem podjetjem, ne vplivajo na trgovino med državami članicami in/ali ne povzročajo izkrivljanja konkurence ali nevarnosti za tako izkrivljanje, v nekaterih primerih razlikuje od splošne zgornje meje de minimis iz Uredbe (ES) št. 1998/2006. Za vsaj nekatere od teh ugodnosti je verjetno, da pomenijo nadomestilo za dodatne stroške, povezane z opravljanjem storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ima veliko dejavnosti, ki jih lahko opredelimo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, ozemeljsko omejeno področje uporabe. Zato je primerno, da se poleg Uredbe (ES) št. 1998/2006 uvede še uredba s posebnimi pravili de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Treba bi bilo določiti zgornjo mejo za znesek pomoči de minimis, ki ga lahko v določenem obdobju prejme vsako podjetje.

(4)

Po izkušnjah Komisije naj bi za pomoč, dodeljeno podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, veljalo, da ne vpliva na trgovino med državami članicami in/ali ne povzroča izkrivljanja konkurence ali nevarnosti za tako izkrivljanje, če skupni znesek pomoči, dodeljene za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki jo prejme upravičeno podjetje, ne presega 500 000 EUR v katerem koli obdobju treh proračunskih let. Glede na razvoj sektorja prevoza oseb po cesti in večinoma lokalne narave storitev splošnega gospodarskega pomena na tem področju ni primerno uporabiti nižje zgornje meje za ta sektor, zato bi se morala uporabljati meja 500 000 EUR.

(5)

Pri odločanju, ali se ta zgornja meja upošteva, bi bilo treba uporabljati proračunska leta, ki jih je za fiskalne namene uporabilo podjetje v zadevni državi članici. Zadevno triletno obdobje bi bilo treba določiti za vsak primer posebej, kar pomeni, da se pri vsaki novi dodelitvi pomoči de minimis določi skupni znesek pomoči de minimis, ki je bila dodeljena v zadevnem proračunskem letu ter prejšnjih dveh proračunskih letih. Pomoč, ki jo dodeli država članica, bi bilo treba v ta namen upoštevati tudi, če se v celoti ali delno financira iz sredstev, ki izvirajo iz Unije. Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči de minimis, se ne bi smeli razdeliti na več manjših delov, da bi lahko bili ti deli znotraj področja uporabe te uredbe.

(6)

To uredbo bi bilo treba uporabljati samo za pomoč, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Upravičeno podjetje bi bilo zato treba v pisni obliki pooblastiti za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, v zvezi s katerimi je bila odobrena pomoč. Z aktom o pooblastitvi bi bilo treba podjetje obvestiti, v zvezi s katero storitvijo splošnega gospodarskega pomena se odobri pomoč, ni pa nujno, da vsebuje vse podrobne informacije, kakor so določene v Sklepu Komisije 2012/21/EU z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (4).

(7)

Ker v sektorjih primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ribištva, ribogojstva in cestnega prevoza tovora veljajo posebni predpisi, ker so podjetja v teh sektorjih redko pooblaščena za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena in ker obstaja nevarnost, da bi pri teh sektorjih zneski pomoči, ki so manjši od zgornje meje, določene v tej uredbi, lahko izpolnili merila iz člena 107(1) Pogodbe, se ta uredba za zadevne sektorje ne bi smela uporabljati. Če pa so podjetja hkrati dejavna na področju sektorjev primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ribištva, ribogojstva in cestnega prevoza tovora ter na področju drugih sektorjev in dejavnosti, bi bilo treba to uredbo uporabljati za te druge sektorje ali dejavnosti (kot je na primer odstranjevanje odpadkov na morju), pod pogojem, da države članice na ustrezen način, na primer z ločitvijo dejavnosti ali stroškov, zagotovijo, da dejavnosti v izključenih sektorjih ne prejemajo pomoči de minimis v okviru te uredbe. Države članice lahko to obveznost izpolnijo zlasti tako, da omejijo znesek pomoči de minimis na nadomestilo stroškov za opravljanje storitve, vključno s primernim dobičkom. Ta uredba se ne bi smela uporabljati za sektor premogovništva zaradi njegovih posebnih značilnosti in dejstva, da so podjetja v teh sektorjih redko pooblaščena za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena.

(8)

Glede na podobnosti med predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov na eni ter nekmetijskih proizvodov na drugi strani naj bi se ta uredba ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabljala za predelavo in trženje kmetijskih proizvodov. Niti dejavnosti na kmetiji, ki so potrebne za pripravo proizvoda za prvo prodajo, kot so žetev, spravilo in mlatenje žit ali pakiranje jajc, niti prva prodaja prodajnim posrednikom ali predelovalcem se v tem primeru ne bi smele šteti za predelavo ali trženje.

(9)

Sodišče je odločilo (5), da so, takoj ko Unija izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, države članice zavezane, da se vzdržijo sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali uvedli izjeme. Iz tega razloga se ta uredba ne bi smela uporabljati za pomoči, katerih višina je določena na podlagi cene ali količine kupljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg. Prav tako se ne bi smela uporabljati za podporo de minimis, ki je povezana z obveznostjo, da se pomoč deli s primarnimi proizvajalci.

(10)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za izvozno pomoč de minimis ali pomoč de minimis, ki daje prednost domačim proizvodom pred uvoženimi.

(11)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za podjetja v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (6), ker ni primerno dodeliti pomoč za tekoče poslovanje podjetjem v težavah, ne da bi bila ta pomoč umeščena v koncept prestrukturiranja, poleg tega pa je tudi težko določiti bruto ekvivalent dotacije pomoči, ki se dodeli tej vrsti podjetij.

(12)

Pomoč de minimis bi bilo treba v skladu z načeli, ki urejajo pomoč iz člena 107(1) Pogodbe, šteti kot dodeljeno v trenutku, ko se zakonska pravica prejema pomoči prenese na podjetje na podlagi nacionalnega pravnega režima, ki se uporablja.

(13)

Da se prepreči izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, določenim v različnih instrumentih Unije, se poleg pomoči de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne bi smela dodeliti še državna pomoč, če bi takšna kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega že določeno intenzivnost za posebne okoliščine vsakega primera v uredbi o skupinskih izjemah ali v sklepu, ki ga je sprejela Komisija.

(14)

Ta uredba ne bi smela omejiti uporabe Uredbe (ES) št. 1998/2006 na podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da se pri pomoči, dodeljeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, sklicujejo na to uredbo ali na Uredbo (ES) št. 1998/2006.

(15)

Sodišče je v sodbi v zadevi Altmark  (7) določilo številne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da nadomestilo za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ne pomeni državne pomoči. Navedeni pogoji zagotavljajo, da nadomestila, omejena na neto stroške, ki jih imajo učinkovita podjetja pri opravljanju storitev splošnega gospodarskega pomena, ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe. Nadomestila, ki presegajo neto stroške, pomenijo državno pomoč, ki se lahko razglasi za združljivo z notranjim trgom na podlagi veljavnih pravil Unije. Da se ta uredba ne bi uporabljala za izogibanje pogojem iz sodbe Altmark in bi se preprečil vpliv pomoči de minimis, dodeljene v skladu s to uredbo, na trgovino zaradi kumulacije z drugim nadomestilom za isto storitev splošnega gospodarskega pomena, se pomoč de minimis v skladu s to uredbo ne bi smela kumulirati z nobenim drugim nadomestilom za isto storitev, ne glede na to, ali pomeni ali ne državno pomoč v skladu s sodbo Altmark ali pa združljivo državno pomoč v skladu s Sklepom 2012/21/EU ali Sporočilom Komisije – Okvir Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011) (8). Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za nadomestilo, prejeto za zagotavljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, v zvezi s katerimi se dodelijo še druge vrste nadomestil, razen kadar to drugo nadomestilo pomeni pomoč de minimis v skladu z drugimi uredbami de minimis in se upoštevajo pravila o kumulaciji iz te uredbe.

(16)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in pravilne uporabe zgornje meje pomoči de minimis bi morale vse države članice uporabljati enake načine obračunavanja. Da bi poenostavili takšno obračunavanje, in v skladu z dosedanjo prakso pri uporabi pravil de minimis, bi se morali zneski pomoči, ki niso v obliki denarne dotacije, preračunati v njihov bruto ekvivalent. Izračun ekvivalenta dotacije drugih preglednih vrst pomoči razen dotacij in pomoči, plačljivih v več obrokih, zahteva uporabo tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve zadevne pomoči. Za enotno, pregledno in enostavno uporabo pravil o državnih pomočeh bi se morale tržne obrestne mere za namene te uredbe šteti kot referenčne mere, kakor so trenutno opredeljene v Sporočilu Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (9).

(17)

Zaradi preglednosti, enake obravnave in učinkovitega spremljanja bi bilo treba to uredbo uporabljati samo za pomoč de minimis, ki je pregledna. Pregledna pomoč je pomoč, za katero je mogoče vnaprej brez ocene tveganja natančno izračunati bruto ekvivalent dotacije. Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede za subvencije, subvencionirane obrestne mere in limitirane davčne oprostitve. Pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če je skupni znesek dotoka javnega kapitala nižji od zgornje meje pomoči de minimis. Pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala, kakor je navedena v Smernicah Skupnosti o državnih pomočeh za spodbujanje naložb rizičnega kapitala v mala in srednje velika podjetja (10), se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje. Pomoč v obliki posojil bi bilo treba obravnavati kot pregledno pomoč de minimis, ko se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve dotacije.

(18)

Treba bi bilo zagotoviti pravno varnost za jamstvene sheme, ki ne morejo vplivati na trgovino in izkrivljati konkurence ter v zvezi s katerimi je na voljo zadosti podatkov, da se lahko zanesljivo ocenijo vsi morebitni učinki. Ta uredba mora zato prenesti zgornjo mejo pomoči de minimis v višini 500 000 EUR v posebno jamstveno zgornjo mejo, osnovano na zajamčenem znesku posameznega posojila, kateremu je jamstvo namenjeno. To posebno zgornjo mejo bi bilo treba izračunati z uporabo metodologije, ki ocenjuje znesek državne pomoči, vključen v jamstvene sheme, ki pokrivajo posojila v korist perspektivnih podjetij. Metodologija in podatki, ki se uporabijo za izračun posebne jamstvene zgornje meje, bi morali izključevati podjetja v težavah, kakor so navedena v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah. Ta posebna zgornja meja se zato ne bi smela uporabljati za individualne pomoči, ki se dodelijo zunaj področja uporabe jamstvenih shem, za pomoči, ki se dodelijo podjetjem v težavah, in za jamstva za transakcije, ki niso posojila, kot so na primer jamstva za transakcije lastniškega kapitala. Posebno zgornjo mejo bi bilo treba določiti na podlagi dejstva, da lahko ob upoštevanju limitirane mere (neto stopnja neplačil) v višini 13 %, kar pomeni najslabši možni scenarij za jamstvene sheme v Uniji, v zvezi z jamstvom v višini 3 750 000 EUR sklepamo, da ima bruto ekvivalent dotacije, ki je enak zgornji meji pomoči de minimis v višini 500 000 EUR. Te posebne zgornje meje bi bilo treba uporabiti samo za jamstva, ki pokrivajo do 80 % posojila. Metodologijo, ki jo Komisija sprejme po priglasitvi takšne metodologije na podlagi uredbe Komisije na področju državne pomoči, lahko za namen ocene bruto ekvivalenta dotacije v jamstvu uporabijo tudi države članice, če odobrena metodologija izrecno obravnava vrsto jamstev in vrsto zadevnih transakcij, ki so jim jamstva namenjena, v okviru uporabe te uredbe.

(19)

Po priglasitvi s strani države članice lahko Komisija prouči, ali ukrep pomoči, ki ne sestoji iz dotacije, posojila, jamstva, dotoka svežega kapitala, ukrepa rizičnega kapitala ali limitirane davčne oprostitve, vodi do bruto ekvivalenta dotacije, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis in bi zato lahko bil zajet z določbami te uredbe.

(20)

Dolžnost Komisije je, da poskrbi za izpolnjevanje pravil o državni pomoči in še zlasti, da pomoč, dodeljena po pravilih de minimis, izpolnjuje pogoje teh pravil. V skladu z načelom sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji bi morale države članice olajšati izvršitev te naloge z vzpostavitvijo potrebnih orodij, da se tako zagotovi, da skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene istemu podjetju za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ne preseže splošne dopustne zgornje meje. Zato in zaradi zagotovitve skladnosti z določbami o kumulaciji s pomočjo de minimis na podlagi drugih uredb de minimis bi morale države članice pri dodeljevanju pomoči de minimis v skladu s to uredbo zadevno podjetje obvestiti o znesku pomoči in navesti, da gre za pomoč de minimis, ter se pri tem sklicevati na to uredbo. Poleg tega bi morala zadevna država članica pred odobritvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis na podlagi te uredbe ali drugih uredb de minimis, ki jo je podjetje prejelo v zadevnem proračunskem letu ali v obdobju dveh prejšnjih proračunskih let. Države članice bi morale imeti možnost zagotovitve, da se upoštevanje zgornje meje zagotovi tudi z uporabo centralnega registra.

(21)

Ta uredba bi se morala uporabljati brez vpliva na zahteve prava Unije na področju javnih naročil ali dodatnih zahtev, ki izhajajo iz Pogodbe ali sektorske zakonodaje Unije.

(22)

To uredbo bi bilo treba uporabljati za pomoč, ki je bila pred njenim začetkom veljavnosti dodeljena podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena.

(23)

Komisija namerava opraviti pregled te uredbe pet let po njenem začetku veljavnosti –

(a)

pomoč za podjetja, dejavna na področju ribiškega in ribogojskega sektorja, kakor jo zajema Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 (11);

(b)

pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov;

(c)

pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju predelave in trženja kmetijskih proizvodov, v primerih:

(d)

pomoč za z izvozom povezane dejavnosti v tretje države ali države članice, kot je pomoč, neposredno povezana z izvoženimi količinami, z ustanovitvijo in delovanjem distribucijske mreže ali drugimi tekočimi izdatki, povezanimi z izvozno dejavnostjo;

(e)

pomoč, pogojeno s prednostjo rabe domačega blaga pred rabo uvoženega blaga;

(f)

pomoč za podjetja, dejavna v sektorju premogovništva, kakor je opredeljena v Sklepu Sveta 2010/787/EU (12);

(g)

pomoč, dodeljeno podjetjem, dejavnim na področju cestnih prevozov blaga za najem ali plačilo;

(h)

pomoč, dodeljeno podjetjem v težavah.

(a)

„kmetijski proizvodi“ pomenijo proizvode iz seznama v Prilogi I k Pogodbi, razen ribiških proizvodov;

(b)

„predelava kmetijskih proizvodov“ pomeni vsak postopek na kmetijskem proizvodu, po katerem proizvod ostane kmetijski proizvod, razen dejavnosti na kmetiji, potrebnih za pripravo živalskega ali rastlinskega proizvoda za prvo prodajo;

(c)

„trženje kmetijskih proizvodov“ pomeni imeti na zalogi ali razstavljati z namenom prodaje, ponujati za prodajo, dobavljati ali na kateri koli drug način dajati na trg, razen prve prodaje primarnega proizvajalca prodajnemu posredniku ali predelovalcu, ter vsake dejavnosti, s katero se proizvod pripravi za tako prvo prodajo; prodaja, ki jo opravi primarni proizvajalec končnemu potrošniku, se šteje za trženje, če se opravlja v ločenih, za to namenjenih prostorih.

(a)

pomoč v obliki posojil se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, kadar se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi referenčne mere, ki se uporablja v času odobritve dotacije;

(b)

pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če skupni znesek dotoka javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis;

(c)

pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje;

(d)

individualna pomoč, predvidena v okviru jamstvene sheme za podjetja, ki niso podjetja v težavah, se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, kadar zajamčeni del posojila, predvidenega v okviru takšne sheme, ne presega 3 750 000 EUR na podjetje. Če zajamčeni del posojila, kateremu je jamstvo namenjeno, znaša le določen delež te zgornje meje, se šteje, da bruto ekvivalent dotacije tega jamstva ustreza istemu deležu zgornje meje iz odstavka 2. Jamstvo ne presega 80 % posojila, kateremu je namenjeno. Jamstvene sheme se prav tako obravnavajo kot pregledne, če:

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/14

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/16

(1)

Oddelek 3 poglavja III Uredbe (ES) št. 1187/2009 določa postopek za dodeljevanje izvoznih dovoljenj za izvoz nekaterih mlečnih izdelkov v Dominikansko republiko v okviru kvote, odprte za to državo.

(2)

Količine v zahtevkih, vloženih za kvotno leto 2012/2013, so manjše od količin, ki so na voljo. Zato je primerno v skladu s četrtim pododstavkom člena 31(2) Uredbe (ES) št. 1187/2009 dodeliti preostale količine. Izvozna dovoljenja za preostale količine se lahko izdajo, če je zadevni nosilec dejavnosti pristojni organ obvestil o sprejetih količinah in če je zainteresirani nosilec dejavnosti položil ustrezno varščino –

—

1,294210 za zahtevke, vložene za del kvote iz člena 28(1)(a) Uredbe (ES) št. 1187/2009,

—

2,928104 za zahtevke, vložene za del kvote iz člena 28(1)(b) Uredbe (ES) št. 1187/2009.

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/17

(1)

Svet je 22. decembra 2009 in 18. januarja 2010 sprejel sklepa 2009/1014/EU (1) in 2010/29/EU (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2010 do 25. januarja 2015.

(2)

Zaradi izteka mandata Heina VAHLDIECKA se je sprostilo mesto nadomestnega člana Odbora regij –

—

Heiko HECHT, Mitglied des Europa-ausschusses der Hamburgischen Bürgerschaft.

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/18

(1)

Svet je 22. decembra 2009 in 18. januarja 2010 sprejel sklepa 2009/1014/EU (1) in 2010/29/EU (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2010 do 25. januarja 2015.

(2)

Zaradi izteka mandata Alberta LENTZA se je sprostilo mesto člana Odbora regij –

—

Ali KAES, Bourgmestre de la commune de Tandel.

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/19

(1)

Svet je 22. decembra 2009 in 18. januarja 2010 sprejel sklepa 2009/1014/EU (1) in 2010/29/EU (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2010 do 25. januarja 2015.

(2)

Zaradi izteka mandata Folka SJÖLUNDA se je sprostilo mesto člana Odbora regij.

(3)

Zaradi izteka mandata Britt LUNDBERG se je sprostilo mesto nadomestnega člana Odbora regij –

(a)

za članico:

in

(b)

za nadomestnega člana:

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/20

(1)

Svet je 22. decembra 2009 in 18. januarja 2010 sprejel sklepa 2009/1014/EU (1) in 2010/29/EU (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2010 do 25. januarja 2015.

(2)

Zaradi izteka mandata Claude du GRANRUT, Alaina LE VERNA, Daniela PERCHERONA, Jeana PRORIOLA, Camilla de ROCCE SERRE, Alaina ROUSSETA in Angea SANTINIJA se je sprostilo sedem mest članov Odbora regij.

(3)

Zaradi izteka mandata Jacquesa AUXIETTA, Jean-Paula BACHYJA, Martine CALDEROLI-LOTZ, Anne-Marie COMPARINI, Jean-Jacquesa FRITZA, Claudea GEWERCA, Arlette GROSSKOST, Antoina KARAMA, Martina MALVYJA, Michela NEUGNOTA in Élisabeth THÉVENON-DURANTIN se je sprostilo enajst mest nadomestnih članov Odbora regij –

(a)

za člane:

in

(b)

za nadomestne člane:

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/21

(1)

26. oktobra 2011 je BDEW Komisiji po elektronski pošti poslalo prošnjo v skladu s členom 30(5) Direktive 2004/17/ES. Komisija je 11. novembra 2011 nemške organe obvestila o prošnji in v elektronski pošti z dne 10. januarja 2012 od nemških organov zahtevala dodatne informacije, v elektronski pošti z dne 21. decembra 2011 pa je dodatne informacije zahtevala od BDEW. Nemški organi so dodatne informacije poslali po elektronski pošti dne 14. decembra 2011, BDEW pa 17. januarja 2012, 26. januarja 2012 in 28. februarja 2012.

(2)

Prošnja, ki jo je BDEW vložilo v imenu naročnikov v sektorju, zadeva, kakor je opisano v prošnji, „gradnjo, nakup in obratovanje (vključno z vzdrževanjem) vseh vrst obratov za proizvodnjo električne energije ter ustrezne podporne dejavnosti“ (2).

(3)

Prošnji je priloženo mnenje Zveznega urada za varstvo konkurence (Bundeskartellamt) z dne 25. julija 2011. To mnenje (v nadaljnjem besedilu: mnenje) je bilo izdano na podlagi ustrezne nemške zakonodaje in obravnava vprašanje, ali je dejavnost, ki je predmet postopka, neposredno izpostavljena konkurenci. Mnenje temelji na obsežni sektorski raziskavi upoštevnih trgov.

(4)

Člen 30 Direktive 2004/17/ES določa, da se Direktiva ne uporablja za naročila, katerih namen je omogočiti opravljanje ene od dejavnosti, na katere se Direktiva nanaša, če je v državi članici, v kateri se dejavnost izvaja, dejavnost neposredno izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen. Neposredna izpostavljenost konkurenci se oceni na podlagi objektivnih meril ob upoštevanju posebnih značilnosti zadevnega sektorja. Dostop ni omejen, če država članica izvaja in uporablja ustrezno zakonodajo Skupnosti o odpiranju določenega sektorja ali njegovega dela. Ta zakonodaja je navedena v Prilogi XI k Direktivi 2004/17/ES, ki se v zvezi z elektroenergetskim sektorjem sklicuje na Direktivo 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (3). Direktivo 96/92/ES je nadomestila Direktiva 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (4), ki jo je tudi nadomestila Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (5).

(5)

Nemčija ne izvaja in uporablja samo Direktive 96/92/ES, temveč tudi Direktivi 2003/54/ES in 2009/72/ES. Na podlagi tega in v skladu s prvim pododstavkom člena 30(3) dostop do trga na celotnem ozemlju Nemčije ni omejen.

(6)

Neposredno izpostavljenost konkurenci je treba oceniti na podlagi različnih kazalnikov, pri čemer noben od njih sam po sebi ni nujno odločilen. V zvezi s trgi, na katere se ta sklep nanaša, je eno od meril, ki jih je treba upoštevati, tržni delež glavnih akterjev na določenem trgu. Drugo merilo je stopnja koncentracije na teh trgih. Glede na značilnosti zadevnih trgov bi bilo treba upoštevati tudi druga merila, kot so delovanje izravnalnega trga, cenovna konkurenca in stopnja menjave dobavitelja.

(7)

Ta sklep ne posega v uporabo pravil konkurence.

(8)

Za nemški trg električne energije je značilno veliko število elektrarn, ki jih upravlja veliko število akterjev na trgu (6). Večino proizvodne zmogljivosti imajo štiri velike energetske družbe: RWE AG, E.ON AG, EnBW AG in Vattenfall Europe AG. Ker pa sta dve od teh družb, in sicer RWE in E.ON, zasebni družbi (tj. družbi, ki nista podvrženi neposredno ali posredno prevladujočemu vplivu naročnikov, kot je določeno v členu 2(1)(b) Direktive 2004/17/ES), ki v sektorju proizvodnje električne energije ne delujeta na podlagi posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 2(3) Direktive 2004/17/ES, nista naročnici v smislu Direktive 2004/17/ES. Zato za njuno javno naročanje za namen proizvodnje ali prodaje električne energije ne veljajo določbe te direktive in ju je treba v zvezi s temi dejavnostmi obravnavati kot konkurentki naročnikov, katerih javno naročanje je predmet te direktive. Analiza se bo zato pri preučevanju, ali je dejavnost izpostavljena konkurenci na trgih, do katerih dostop ni omejen, osredotočila na naročnike.

(9)

Veleprodaja električne energije poteka preko borz, tj. promptnih in terminskih trgov European Energy Exchange AG (EEX) in European Power Exchange S.E. (EPEX), ali v prosti prodaji zunaj teh borz. Cena na borzah z električno energijo običajno služi kot referenčna cena za cene v prosti prodaji. Družbe za proizvodnjo optimizirajo obratovanje svojih elektrarn glede na rezultate trgovanja na promptnem trgu na borzah. Načeloma obratujejo samo elektrarne, katerih mejni stroški so nižji od tržne cene.

(10)

Gesetz für den Vorrang Erneuerbarer Energien  (7) (v nadaljnjem besedilu: EEG) določa pravila za električno energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov (8), ki ima na nemškem trgu poleg električne energije, proizvedene iz konvencionalnih virov (9), vse večjo vlogo. V skladu s spremenjenim EEG, ki je začel veljati v začetku leta 2012, se mora delež obnovljivih virov električne energije v oskrbi z električno energijo povečati na 35 % do leta 2020, na 50 % do leta 2030 in na 80 % do leta 2050.

(11)

Konec leta 2010 je bilo 160,5 GW proizvodnih zmogljivosti priključenih na omrežja upravljavcev prenosnih omrežij (UPO) (77,6 GW) in upravljavcev distribucijskega omrežja (UDO) (82,9 GW). V primerjavi z letom 2009 (152,7 GW) to pomeni povečanje za približno 7,8 GW. Obnovljivi viri energije predstavljajo 54,2 GW skupne zmogljivosti. Približno 50,7 GW obnovljivih virov energije je plačanih v skladu s tarifami EEG. To pomeni, da obnovljivi viri energije predstavljajo približno 34 % skupne zmogljivosti (10).

(12)

V letu 2010 je bilo skupaj v omrežja poslanih 531,2 TWh, in sicer v omrežja UPO 367,5 TWh in 163,7 TWh v omrežja UDO. Iz obnovljivih virov je bilo poslanih 93,7 TWh, od tega je bilo 80,7 TWh plačanih v skladu z EEG. To pomeni, da odjem iz obnovljivih virov energije predstavlja približno 18 % celotne količine odjema, kar je delež, nižji do 34 %, kakršnega ti viri predstavljajo v celotni proizvodni zmogljivosti (11). Ta razlika je posledica dejstva, da je obdobje uporabe obnovljivih virov energije na leto krajše od obdobja uporabe konvencionalnih virov.

(13)

Druga značilnost nemškega trga z električno energijo se nanaša na nedavni sklep nacionalnih organov, da se po jedrski katastrofi v začetku leta 2011 na Japonskem zapre 8 jedrskih elektrarn s skupno zmogljivostjo 8 400 MW (12). Sklenjeno je bilo tudi, da se preostale jedrske elektrarne v Nemčiji zaprejo do leta 2022. Kratkoročno je to spremenilo saldo med uvozom in izvozom in Nemčija, ki je bila do leta 2010 neto izvoznica električne energije, je leta 2011 postala neto uvoznica.

(14)

Na podlagi dosedanje prakse odločanja Komisije (13) se lahko v elektroenergetskem sektorju razlikujejo naslednji upoštevni proizvodni trgi: (i) proizvodnja in veleprodaja električne energije, (ii) prenos, (iii) distribucija in (iv) maloprodaja. Čeprav je nekatere od teh trgov mogoče razdeliti še naprej, dosedanja praksa Komisije (14) zavrača razlikovanje med trgom proizvodnje električne energije in veleprodajnim trgom, ker je proizvodnja kot taka samo prvi korak v vrednostni verigi, proizvedena električna energija pa se trži prek veleprodajnega trga.

(15)

Prošnja BDEW se nanaša na proizvodnjo in veleprodajo električne energije. Zvezni urad za varstvo konkurence v svojem mnenju proizvodni trg opredeljuje kot „primarni prodajni trg električne energije“ (15), ki zajema prvotno prodajo lastne proizvodnje vseh dobaviteljev električne energije in neto uvoz električne energije, ne vključuje pa naknadnega trgovanja med udeleženci na trgu. Poleg tega Zvezni urad za varstvo konkurence meni, da proizvodnja in trženje električne energije, urejena po EEG (v nadaljnjem besedilu: električna energija EEG), nista del tega trga.

(16)

Zvezni urad za varstvo konkurence meni, da kar se tiče prve prodaje, trg z električno energijo EEG predstavlja ločen trg. Električna energija EEG se običajno ne prodaja neposredno na veleprodajnem trgu, temveč jo po zakonsko določeni stopnji plačila najprej kupijo upravljavci prenosnega omrežja. Nato jo v drugem koraku prodajo na veleprodajnem trgu.

(17)

Zvezni urad za varstvo konkurence ugotavlja, da proizvodnja in trženje električne energije EEG nista organizirana na konkurenčni podlagi in da je električna energija EEG neodvisna od povpraševanja in kazalnikov cen (16). Ta ugotovitev temelji predvsem na naslednjih dejstvih:

(18)

Električna energija EEG ima prednost pri odjemu, zato je proizvodnja električne energije EEG popolnoma neodvisna od povpraševanja. Proizvodnja in odjem sta tudi neodvisna od cen, ker so upravljavci upravičeni do zakonsko določenega plačila. Električno energijo EEG tržijo UPO na promptnem trgu v skladu z zakonskimi določbami in pri tem nimajo nobenega manevrskega prostora.

(19)

Zvezni urad za varstvo konkurence je ugotovil tudi, da je po zakonu električno energijo EEG mogoče tržiti neposredno in določen odstotek upravljavcev uporablja to možnost. EEG določa, da upravljavci objektov EEG lahko menjajo med neposredno prodajo in prejemom tarifnega plačila na podlagi EEG prvi dan v mesecu. Upravljavci objektov EEG se tako lahko glede na napoved glede tržne cene in povpraševanje vsak mesec odločijo, katera oblika prodaje je zanje ugodnejša. Vendar bo to neposredno trženje v prihodnosti le postranskega pomena.

(20)

V skladu s spremenjenim EEG, ki je začel veljati v začetku 2012, imajo upravljavci objektov EEG – kakor je navedeno zgoraj – možnost, da električno energijo, ki jo proizvedejo, tržijo sami in da prejemajo tudi premijo za trženje. Premija za trženje nadomešča razliko med vnaprej določenim plačilom na podlagi EEG in povprečno mesečno ceno na borzi, ki se določi naknadno. Prevzem premije za trženje pa ni obvezen, tj. upravljavci objektov EEG lahko ostanejo v sistemu vnaprej določenega plačila, ali pa se vanj kateri koli mesec spet vrnejo. Vendar se pričakuje, da bodo največji delež električne energije EEG tržili upravljavci prenosnega omrežja. Model premije za trženje tudi ne bo spremenil dejstva, da raven celotnega plačila za proizvajalce EEG ni določena predvsem na podlagi tržnih cen (17).

(21)

Zato Zvezni urad za varstvo konkurence potrjuje, da medtem ko električna energija EEG izvaja konkurenčni pritisk na električno energijo, proizvedeno iz konvencionalnih virov, obratno ne drži. Zato električna energija EEG ne more biti vključena na isti trg kot konvencionalna električna energija, saj se tržni pogoji, ki veljajo za prvo prodajo, med tema dvema oblikama proizvodnje znatno razlikujejo. Prva prodaja električne energije EEG poteka pretežno preko upravljavcev prenosnih omrežij. Zato je ta trg od veleprodajnega trga s konvencionalno električno energijo očitno drugačen tudi z vidika povpraševanja.

(22)

Ob upoštevanju specifičnosti nemškega trga z električno energijo je za namene ocenjevanja pogojev, določenih v členu 30(1) Direktive 2004/17/ES in brez poseganja v konkurenčno pravo, upoštevni proizvodni trg opredeljen kot trg za proizvodnjo in prvo prodajo električne energije, proizvedene iz konvencionalnih virov. Proizvodnja in prva prodaja električne energije EEG zaradi zgoraj navedenih razlogov nista del tega trga in bosta zato ocenjeni ločeno.

(23)

Glede na vlogo se prošnja nanaša na dejavnosti na ozemlju Zvezne republike Nemčije. Vložnik proučuje možnost širšega trga, ki vključuje Nemčijo in Avstrijo, na podlagi trendov v zvezi z razvojem regulativnega okvira, ravnjo uvoza in izvoza električne energije ter spajanja trgov in postopkov upravljanja prezasedenosti, vendar na koncu ugotavlja, da „vložnik ne more dokončno ugotoviti, ali so nemški veleprodajni trg z elektriko in upoštevni trgi v sosednjih državah trenutno dovolj integrirani, da bi jih lahko obravnavali kot regionalni trg“.

(24)

Zvezni urad za varstvo konkurence po opravljeni sektorski raziskavi domneva, da za električno energijo v Nemčiji in Avstriji obstaja skupen primarni trg. Ta ugotovitev temelji na odsotnosti ozkih grl na povezovalnih vodih na meji med Nemčijo in Avstrijo ter na enotnem trženju in cenovnem območju na European Power Exchange S.E. (EPEX).

(25)

Dosedanja praksa Komisije je trge z električno energijo večinoma opredeljevala po obsegu kot nacionalne (18) ali celo manjše (19). Občasno pušča odprto možnost, da so trgi širši od nacionalnih (20).

(26)

Komisija meni, da za namene ocenjevanja pogojev, določenih v členu 30(1) Direktive 2004/17/ES in brez poseganja v konkurenčno pravo ni treba določiti natančnega obsega upoštevnega geografskega trga za proizvodnjo in prvo prodajo konvencionalne električne energije, ker bi bili v skladu s katero koli nadomestno opredelitvijo trga rezultati ocene enaki.

(27)

Glede proizvodnje in prve prodaje električne energije EEG geografske razsežnosti ni mogoče razširiti onkraj ozemlja Nemčije, ker temelji na posebnih pravnih pogojih, določenih v nemškem EEG.

(28)

Kot izhaja iz stalne prakse (21) glede na odločbe Komisije na podlagi člena 30, je Komisija menila, da je v zvezi s proizvodnjo električne energije „eden od pokazateljev stopnje konkurence na nacionalnih trgih skupni tržni delež treh največjih proizvajalcev“.

(29)

Po mnenju Zveznega urada za varstvo konkurence (22) je bil skupni tržni delež prvih treh proizvajalcev glede na odjeto električno energijo 74 % v letu 2007,73 % v letu 2008 in 70 % v letu 2010. Nemški trg z električno energijo je torej v primerjavi s prejšnjimi sklepi o izvzetju po členu 30 Direktive 2004/17/ES (23) nekje na sredini.

(30)

Vendar je treba spomniti, da za prva dva proizvajalca RWE in E.ON, ki imata skupaj 58 % tržni delež (24), določbe zakonodaje o javnih naročilih ne veljajo.

(31)

Cilj tega sklepa je ugotoviti, ali so dejavnosti proizvodnje in veleprodaje električne energije izpostavljene takšni stopnji konkurence (na trgih, do katerih dostop ni omejen), ki bo tudi ob odsotnosti discipline, ki je bila dosežena s podrobnimi pravili za oddajo javnega naročila iz Direktive 2004/17/ES, zagotovila pregledno in nediskriminacijsko izvajanje javnih naročil za opravljanje zadevnih dejavnosti na podlagi meril, ki omogočajo opredelitev rešitve, ki je v celoti ekonomsko najugodnejša. V tej zvezi je pomembno upoštevati, da imajo družbe, za katere postopki za oddajo javnih naročil (zlasti RWE in E.ON) ne veljajo, pri delovanju na teh trgih možnost ustvarjanja konkurenčnega pritiska na druge akterje na trgu. To se tudi z vključitvijo Avstrije v upoštevni geografski trg ne bo spremenilo, ker bodo tržni deleži prvih proizvajalcev na trgu, ki zajema Avstrijo in Nemčijo, le malo manjši (25).

(32)

Glede proizvodnje in veleprodaje električne energije iz konvencionalnih virov se lahko šteje, da zgoraj navedena dejstva nakazujejo, da so akterji na trgu, za katere veljajo določbe zakonodaje o javnem naročanju, neposredno izpostavljeni konkurenci.

(33)

Treba je omeniti tudi, da delovni dokument služb Komisije „Poročilo o napredku pri oblikovanju notranjega trga plina in električne energije 2009–2010“ iz junija 2011 (26) navaja, da je v primerjavi s prejšnjimi leti v Nemčiji prišlo do zmanjšanja koncentracije na trgu (27), in nemški trg z električno energijo uvršča v kategorijo trgov z „zmerno koncentracijo“ (28), torej trgov, ki imajo po zmogljivosti indeks Herfindahl-Hirschman (HHI) (29) med 750 in 1 800.

(34)

Ob upoštevanju zgoraj navedenih številk se za namene tega sklepa in brez poseganja v konkurenčno pravo v zvezi z naročniki lahko domneva, da je stopnja koncentracije trga pokazatelj, da sta proizvodnja in veleprodaja električne energije iz konvencionalnih virov v Nemčiji do določene stopnje izpostavljeni konkurenci.

(35)

V zadnjih letih, pravzaprav do marca 2011, je bila Nemčija neto izvoznica električne energije. Vendar je Nemčija zaradi odločitve o postopnem opuščanju proizvodnje električne energije v številnih jedrskih elektrarnah postala neto uvoznica. Zato na trgu trenutno obstaja konkurenčni pritisk, ki izhaja iz možnosti, da se električno energijo uvozi iz tujine. To zagotavlja, da naložbe v elektroenergetski sektor v Nemčiji niso mogoče brez upoštevanja drugih proizvajalcev v sosednjih državah. Zato je treba te dejavnike razumeti, kot da ne nasprotujejo ugotovitvi, da so naročniki, ki delujejo na nemškem trgu proizvodnje iz konvencionalnih virov, izpostavljeni konkurenci. Poleg tega analiza stanja v zvezi z menjavo dobavitelja (30) in stopnjo likvidnosti na veleprodajnem trgu (31) kaže, da ti dejavniki ne nasprotujejo ugotovitvi, da so naročniki, ki delujejo na nemškem trgu proizvodnje iz konvencionalnih virov, izpostavljeni konkurenci. Treba je tudi upoštevati, da nemški izravnalni trg (32) in njegove glavne značilnosti (tržno določanje cen in razlika v ceni med pozitivno in negativno izravnalno energijo) prav tako ne nasprotujejo ugotovitvi, da so naročniki, ki delujejo na nemškem trgu proizvodnje iz konvencionalnih virov, izpostavljeni konkurenci.

(36)

Električna energija EEG uživa ugodnost prednostne priključitve na omrežje in ima prednost pred konvencionalno električno energijo pri dovajanju v omrežje, kar pomeni, da proizvodnja električne energije EEG ni odvisna od povpraševanja. Ker so na splošno stroški proizvodnje električne energije EEG višji od tržne cene, je bil vzpostavljen sistem, po katerem električna energija EEG prejema določeno podporo. Upravljavci objektov EEG (33) imajo pravico, da poleg leta začetka obratovanja še 20 let od upravljavcev prenosnih omrežij prejemajo zakonsko določeno stopnjo plačila. To plačilo zagotavlja kritje njihovih stroškov in je zato višje od tržne cene. Zato lahko električno energijo, ki jo proizvedejo, dovajajo v omrežje neodvisno od cene na borzi (34).

(37)

Električna energija EEG se običajno ne prodaja neposredno na veleprodajnem trgu, ampak jo po zakonsko določeni stopnji plačila najprej kupijo upravljavci prenosnega omrežja. Upravljavci prenosnega omrežja so odgovorni za trženje električne energije EEG na promptnem trgu energetske borze, kar jim posledično povzroča izgubo. Te stroške na koncu plačajo končni porabniki električne energije, ki svojim dobaviteljem energije plačajo dodatno pristojbino EEG, ki se nato prenese na upravljavce prenosnega omrežja. Dobavitelji energije, ki kupijo več kot 50 % električne energije EEG, od katere je je bilo vsaj 20 % pridobljene iz sončnih ali vetrnih virov, plačajo nižje pristojbine EEG.

(38)

Upravljavci objektov EEG lahko proizvedeno električno energijo „tržijo neposredno“. To pomeni, da se upravljavec obrata EEG lahko odpove zakonsko določenemu plačilu in električno energijo proda neposredno na promptnem trgu. Zaradi visokih stroškov proizvodnje električne energije EEG neposredno trženje zunaj zakonsko določenih pogojev običajno ne pride v poštev. V preteklosti se je ta možnost v omejenem obsegu uporabljala v primerih, ko so kupci lahko dosegli izvzetje iz dodatne pristojbine EEG tako, da so kombinirali določeno količino električne energije EEG, ki so jo dobili neposredno pri proizvajalcu, s konvencionalno električno energijo (35). Z novim zakonom EEG, ki je začel veljati v začetku leta 2012, pa je bila možnost za to posebno izvzetje omejena in pričakovati je zmanjšanje te oblike neposrednega trženja (36).

(39)

Novi zakon vsebuje novo možnost „neposrednega trženja“, ki pa vključuje plačilo tako imenovane „premije za trženje“ proizvajalcem električne energije EEG, ki krije razliko med njihovimi višjimi stroški in povprečno tržno ceno (v nadaljnjem besedilu: model premije za trženje). Upravljavci prenosnega omrežja ocenjujejo, da bo v letu 2012 prodaja po modelu premije za trženje skupaj predstavljala 15 % vse prodane električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov (37). Ugotovi se lahko, da se sedaj in v bližnji prihodnosti daleč največji delež električne energije EEG trži v okviru ureditve zakonsko določenih plačil in preko upravljavcev prenosnega omrežja. Nesubvencionirano neposredno trženje bo imelo le obrobno vlogo.

(40)

Zaradi zgoraj navedenih razlogov sta proizvodnja in prva prodaja električne energije EEG del reguliranega sistema, v katerem so proizvajalci plačani na podlagi zakonsko določenega plačila. Niso izpostavljeni konkurenci, ker lahko svojo električno energijo EEG dovajajo v omrežje neodvisno od prevladujoče tržne cene. Zaradi prednosti pri odjemu tudi lahko prodajo vse količine, ki jih proizvedejo. Zato ni mogoče sklepati, da je dejavnost proizvajalcev električne energije EEG izpostavljena konkurenci. Ob upoštevanju zgoraj navedenega ni treba oceniti nobenih drugih kazalnikov, kot so na primer kazalniki, navedeni v uvodni izjavi 6.

(41)

Glede na zgoraj preučene dejavnike se šteje, da je pogoj neposredne izpostavljenosti konkurenci, določen v členu 30(1) Direktive 2004/17/ES, izpolnjen glede naročnikov pri proizvodnji in veleprodaji električne energije iz konvencionalnih virov v Nemčiji.

(42)

Ker poleg tega velja, da je izpolnjen tudi pogoj glede neomejenega dostopa do trga, se Direktiva 2004/17/ES ne uporablja, če naročniki oddajo naročila, katerih namen je omogočanje proizvodnje in veleprodaje električne energije iz konvencionalnih virov v Nemčiji, ali če se na tem geografskem območju v ta namen organizirajo natečaji.

(43)

Kljub temu se šteje, da pogoj neposredne izpostavljenosti konkurenci, določen v členu 30(1) Direktive 2004/17/ES, glede naročnikov pri proizvodnji in prvi prodaji električne energije EEG v Nemčiji ni izpolnjen.

(44)

Ker se za proizvodnjo in prvo prodajo električne energije EEG še naprej uporabljajo določbe Direktive 2004/17/ES, je treba spomniti, da se morajo pogodbe za javna naročila, ki pokrivajo več dejavnosti, obravnavati v skladu s členom 9 Direktive 2004/17/ES. To pomeni, da je treba, kadar naročnik izvaja „mešano“ naročilo, to je naročilo, ki se uporablja za podporo učinkovitosti tako dejavnosti, izvzetih iz uporabe Direktive 2004/17/ES, kot dejavnosti, ki iz nje niso izvzete, upoštevati dejavnosti, za katere je bila pogodba prvotno namenjena. V primeru takšnega mešanega naročila, kadar je namen v glavnem podpora proizvodnji in veleprodaji električne energije EEG, se uporablja določba Direktive 2004/17/ES. Če ni mogoče objektivno določiti, kateri dejavnosti je pogodba prvotno namenjena, se pogodba dodeli v skladu s predpisi iz odstavkov (2) in (3) člena 9 Direktive 2004/17/ES. Ta sklep temelji na pravnih in dejanskih razmerah v obdobju od oktobra 2011 do februarja 2012, razvidnih iz informacij, ki so jih predložili BDEW in nemški organi. Lahko se spremeni, če bi pomembne spremembe pravnih ali dejanskih razmer pomenile, da pogoji za uporabo člena 30(1) Direktive 2004/17/ES za proizvodnjo in veleprodajo električne energije iz konvencionalnih virov niso več izpolnjeni.

(45)

Ukrepi iz tega sklepa so skladni z mnenjem Svetovalnega odbora za javna naročila –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/28

(1)

Točka 12 dela A Priloge III k Direktivi 2000/29/ES določa splošno prepoved glede vnosa v Unijo gomoljev vrst Solanum L. in njihovih hibridov, razen tistih, ki so določeni v točkah 10 in 11 navedenega dela A, vključno z gomolji Solanum tuberosum L., s poreklom iz tretjih držav. Navedena prepoved se ne uporablja za evropske tretje države, priznane kot neokužene s Clavibacter michiganensis ssp. sepedonicus (Spieckerman in Kotthoff) Davis et al. (v nadaljnjem besedilu: organizem).

(2)

Iz uradnih poročil v zvezi z akcijami pregleda v letih 2009, 2010 in 2011, ki jih je predložila Srbija, in informacij, pridobljenih z misijo, ki jo je v navedeni državi izvedel Urad za prehrano in veterinarstvo novembra in decembra 2009, je razvidno, da organizem v Srbiji ni prisoten in da je navedena država izvajala postopke nadzora, pregleda in testiranja za organizem med uvozom in domačo proizvodnjo gomoljev Solanum tuberosum L.

(3)

Zato je primerno, da se Srbija prizna kot neokužena z organizmom.

(4)

Ta sklep ne vpliva na kakršne koli kasnejše ugotovitve, ki bi lahko pokazale pojav škodljivega organizma v Srbiji.

(5)

Komisija bo Srbijo zaprosila za letno predlaganje informacij, potrebnih za preverjanje, ali je Srbija še vedno neokužena z organizmom.

(6)

Ukrepi, predvideni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za zdravstveno varstvo rastlin –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/29

(1)

Trgovinske odnose s Hrvaško bi bilo lažje spodbujati z uvedbo skupnega tranzitnega postopka za prevoze blaga med Hrvaško ter Evropsko unijo, Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško in Švicarsko konfederacijo.

(2)

Da bi se ta postopek lahko začel uporabljati, bi bilo treba Hrvaško povabiti, da pristopi k navedeni konvenciji –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/31

(1)

Odnose blagovne menjave s Hrvaško bi bilo lažje spodbujati s poenostavitvijo formalnosti, ki vplivajo na blagovno menjavo med Hrvaško ter Evropsko unijo, Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško in Švicarsko konfederacijo.

(2)

Da bi se ta postopek lahko začel uporabljati, bi bilo treba Hrvaško povabiti, da pristopi k navedeni konvenciji –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/33

(1)

Trgovinske odnose s Turčijo bi bilo lažje spodbujati z uvedbo skupnega tranzitnega postopka za prevoze blaga med Turčijo ter Evropsko unijo, Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško in Švicarsko konfederacijo.

(2)

Da bi se ta postopek lahko začel uporabljati, bi bilo treba Turčijo povabiti, da pristopi k navedeni konvenciji –

26.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 114/35

(1)

Pri pripravi širitve Evropske unije na Turčijo bi odnose blagovne menjave s Turčijo bilo lažje spodbujati s poenostavitvijo formalnosti, ki vplivajo na blagovno menjavo med Turčijo ter Evropsko unijo, Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško in Švicarsko konfederacijo.

(2)

Da bi se ta postopek lahko začel uporabljati, bi bilo treba Turčijo povabiti, da pristopi k navedeni konvenciji –