23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/1

(1)

Države članice, katerih valuta je euro, imajo poseben interes in odgovornost za izvajanje ekonomskih politik, ki spodbujajo ustrezno delovanje ekonomske in monetarne unije, in za izogibanje politikam, ki ogrožajo njeno delovanje.

(2)

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) dovoljuje sprejetje posebnih ukrepov v euroobmočju, ki presegajo določbe, ki se uporabljajo za vse države članice, da se zagotovi ustrezno delovanje ekonomske in monetarne unije.

(3)

Pridobljene izkušnje in storjene napake v prvem desetletju ekonomske in monetarne unije kažejo potrebo po izboljšanju ekonomskega upravljanja v Uniji, ki bi moralo temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu skupno dogovorjenih pravil in politik ter na trdnejšem okviru nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami na ravni Unije.

(4)

Izboljšan okvir ekonomskega upravljanja bi moral temeljiti na več medsebojno povezanih in usklajenih politikah za trajnostno rast in delovna mesta, zlasti na strategiji Unije za rast in delovna mesta, s posebnim poudarkom na razvoju in krepitvi notranjega trga, spodbujanju mednarodne trgovine in konkurenčnosti, evropskem semestru za okrepljeno usklajevanje ekonomskih in proračunskih politik, učinkovitem okviru za preprečevanje in zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja (Pakt za stabilnost in rast), trdnem okviru za preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire in okrepljeni ureditvi finančnih trgov in nadzoru nad njimi, vključno z makrobonitetnim nadzorom Evropskega odbora za sistemska tveganja.

(5)

Pakt za stabilnost in rast ter celoten okvir ekonomskega upravljanja bi moral dopolnjevati in bi moral biti skladen s strategijo Unije za rast in delovna mesta. Medsebojne povezave različnih strani ne bi smele omogočati izjem od določb Pakta za stabilnost in rast.

(6)

Vzpostavitev in ohranjanje dinamičnega notranjega trga bi bilo treba obravnavati kot del pravilnega in nemotenega delovanja ekonomske in monetarne unije.

(7)

Komisija bi morala imeti v postopku okrepljenega nadzora močnejšo vlogo v zvezi z ocenami, specifičnimi za posamezno državo članico, spremljanjem, misijami na kraju samem, priporočili in opozorili. Pri sprejemanju odločitev o sankcijah, bi morala biti vloga Sveta omejena in bi bilo treba uporabiti glasovanje z obratno kvalificirano večino.

(8)

Za zagotovitev trajnega dialoga z državami članicami, katerega cilj je uresničitev ciljev te uredbe, bi morala Komisija opravljati nadzorne misije.

(9)

Komisija bi morala redno pripravljati obširno oceno sistema ekonomskega upravljanja, zlasti učinkovitost in ustreznost sankcij. Takšne ocene bi morali po potrebi dopolnjevati ustrezni predlogi.

(10)

Pri izvajanju te uredbe bi morala Komisija upoštevati trenutne ekonomske razmere v zadevnih državah članicah.

(11)

Krepitev ekonomskega upravljanja bi morala vključevati tesnejše in pravočasnješe vključevanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov.

(12)

Lahko se vzpostavi ekonomski dialog z Evropskim parlamentom, ki Komisiji omogoči objavo svoje analize, predsedniku Sveta, Komisiji ter po potrebi predsedniku Evropskega sveta ali predsedniku Euroskupine, pa omogoči medsebojno razpravo. Takšna javna razprava bi lahko omogočila diskusije o posledicah učinkov prelivanja nacionalnih odločitev ter bi lahko povzročila javni pritisk na relevantne akterje. Kljub temu da so sogovorniki Evropskega parlamenta v okviru tega dialoga ustrezne institucije Unije in njihovi predstavniki, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta ponudi državi članici, na katero je naslovljen sklep Sveta, sprejet v skladu s členi 4, 5 in 6 te uredbe, možnost sodelovanja pri izmenjavi mnenj. Udeležba držav članic pri takšni izmenjavi mnenj je prostovoljna.

(13)

Za učinkovitejše izvrševanje proračunskega nadzora v euroobmočju so potrebne dodatne sankcije. Te sankcije bi morale povečati verodostojnost okvira Unije za fiskalni nadzor.

(14)

Pravila, določena v tej uredbi, bi morala zagotoviti poštene, pravočasne, postopne in učinkovite mehanizme za upoštevanje preventivnega in korektivnega dela Pakta za stabilnost in rast, zlasti Uredbe Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (4) in Uredbe Sveta (ES) 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (5), pri čemer se spoštovanje proračunske discipline ocenjuje na podlagi meril javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga.

(15)

Sankcije iz te uredbe, ki temeljijo na preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast, bi morale za države članice, katerih valuta je euro, zagotoviti spodbudo za prilagajanje srednjeročnemu proračunskemu cilju in njegovo ohranjanje.

(16)

Da bi preprečili napačno prikazovanje podatkov o javnofinančnem primanjkljaju in dolgu, torej bistvenih podatkov za usklajevanje ekonomske politike v Uniji, bodisi namenoma bodisi zaradi hude malomarnosti, bi bilo treba za državo članico, ki je odgovorna za takšno napačno prikazovanje, predvideti globo.

(17)

Za dopolnitev pravil o izračunu globe za izkrivljanje statističnih podatkov ter pravil o postopku, ki mu sledi Komisija pri raziskovanju teh dejanj, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z natančnimi merili za določitev višine globe in za izvajanje preiskav Komisije. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(18)

V preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast bi bilo treba prilagajanje srednjeročnemu proračunskemu cilju in njegovo izpolnjevanje zagotoviti prek začasne obveznosti za državo članico, katere valuta je euro, in ki ne dosega zadostnega napredka pri konsolidaciji proračuna, da položi obrestni depozit. To bi moralo veljati v primeru, ko država članica, vključno z državo članico katere primanjkljaj je nižji od referenčne vrednosti 3 % bruto domačega proizvoda (BDP), bistveno odstopa od srednjeročnega proračunskega cilja ali ustreznega prilagajanja temu cilju in tega odstopanja ne uspe zmanjšati.

(19)

Zahtevani obrestni depozit bi bilo treba zadevni državi članici vrniti skupaj z obračunanimi obrestmi, ko Svet potrdi, da so okoliščine, zaradi katerih je bilo treba navedeni depozit položiti, odpravljene.

(20)

V korektivnem delu Pakta za stabilnost in rast bi morale sankcije za države članice, katerih valuta je euro, imeti obliko obveznosti pologa brezobrestnega depozita na osnovi sklepa Sveta o ugotovitvi obstoja čezmernega primanjkljaja, če je zadevna država članica v okviru preventivnega dela Pakta za stabilnost in rast že položila obrestni depozit ali v primerih posebej resnih kršitev pravnih obveznosti na področju proračunske politike, določenih v Paktu za stabilnost in rast,obveznosti plačila globe, če priporočilo Sveta za zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja ni bilo upoštevano.

(21)

Da bi preprečili retroaktivno uporabo sankcij v okviru preventivnega dela Pakta za stabilnost in rast, določenih v tej uredbi, bi se morale sankcije v vsakem primeru uporabljati samo v zvezi z ustreznimi sklepi, ki jih Svet sprejme v skladu z Uredbo (ES) št. 1466/97, po začetku veljavnosti te uredbe. Podobno, da bi preprečili retroaktivno uporabo sankcij v okviru korektivnega dela Pakta za stabilnost in rast, določenih v tej uredbi, bi se morale uporabljati samo v zvezi z ustreznimi priporočili in sklepi o zmanjšanju čezmernega javnofinančnega primanjkljaja, ki jih Svet sprejme po začetku veljavnosti te uredbe.

(22)

Znesek obrestnega depozita, brezobrestnega depozita in globe, določen v tej uredbi, se določi tako, da se zagotovi pravično stopnjevanje sankcij v preventivnem in korektivnem delu Pakta za stabilnost in rast ter da se zagotovijo zadostne spodbude za države članice, katerih valuta je euro, za uskladitev s fiskalnim okvirom Unije. Globe, povezane s členom 126(11) PDEU, in določene v členu 12 Uredbe (ES) št. 1467/97, so sestavljene iz nespremenljivega dela, ki znaša 0,2 % BDP, in spremenljivega dela. Stopnjevanje in enaka obravnava med državami članicami sta tako zagotovljena, če obrestni depozit, brezobrestni depozit in globa, določeni v tej uredbi, znašajo 0,2 % BDP, kar je nespremenljivi del globe v skladu s členom 126(11) PDEU.

(23)

Svet bi moral imeti možnost, da zmanjša ali prekliče sankcije, naložene državam članicam, katerih valuta je euro, in sicer na podlagi priporočila Komisije po prejetju utemeljene prošnje zadevne države članice. V korektivnem delu Pakta za stabilnost in rast bi morala tudi Komisija imeti možnost, da priporoči zmanjšanje zneska sankcije ali da jo zaradi izjemnih ekonomskih okoliščin prekliče.

(24)

Brezobrestni depozit bi se moral sprostiti po zmanjšanju čezmernega primanjkljaja, medtem ko bi se obresti iz teh depozitov in globe morale dodeliti mehanizmom za stabilnost za zagotavljanje finančne pomoči, ki jih vzpostavijo države članice, katerih valuta je euro, da se ohrani stabilnosti celotnega euroobmočja.

(25)

Svetu bi bilo treba dodeliti pristojnost za sprejemanje posameznih sklepov za uporabo sankcij, predvidenih s to uredbo. Ti posamezni sklepi so kot del usklajevanja ekonomskih politik držav članic v Svetu v skladu s členom 121(1) PDEU nadaljevanje ukrepov, ki jih Svet sprejme v skladu s členoma 121 in 126 PDEU, ter uredbama (ES) št. 1466/97 in (ES) št. 1467/97.

(26)

Ker ta uredba vsebuje splošna pravila za učinkovito izvajanje uredb (ES) 1466/97 in (ES) 1467/97, bi jo bilo treba sprejeti v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 121(6) PDEU.

(27)

Ker cilja te uredbe, in sicer oblikovanja sistema sankcij za okrepitev izvrševanja preventivnega in korektivnega dela Pakta za stabilnost in rast v euroobmočju, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

1.

„preventivni del Pakta za stabilnost in rast“ pomeni sistem večstranskega nadzora, kakor je urejen z Uredbo (ES) št. 1466/97;

2.

„korektivni del Pakta za stabilnost in rast“ pomeni postopek za preprečevanje čezmernega primanjkljaja držav članic, kot je določeno v členu 126 PDEU in Uredbi (ES) št. 1467/97;

3.

„izjemne ekonomske okoliščine“ pomenijo okoliščine, v katerih presežek javnofinančnega primanjkljaja nad referenčno vrednostjo velja za izjemnega v skladu z drugo alineo točke (a) člena 126(2) PDEU in kot je določeno v Uredbi (ES) št. 1467/97.

(a)

podrobnih meril za določanje zneska globe iz odstavka 1;

(b)

podrobnih pravil o postopkih preiskav iz odstavka 3 ter povezanih ukrepov in poročanja o preiskavah;

(c)

podrobnih pravil, namenjenih jamčenju pravic do obrambe, dostopa do spisa, pravnega zastopanja, zaupnosti in določb o rokih in načinu pobiranja glob iz odstavka 1.

(a)

učinkovitost te uredbe, vključno z možnostjo, da se Svetu in Komisiji omogoči, da ukrepata pri reševanju razmer, ki bi lahko ogrozile dobro delovanje monetarne unije,

(b)

napredek pri zagotavljanju tesnejše uskladitve ekonomskih politik ter trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic v skladu s PDEU.

23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/8

(1)

Izboljšan okvir ekonomskega upravljanja bi moral temeljiti na več medsebojno povezanih in usklajenih politikah za trajnostno rast in delovna mesta, zlasti na strategiji Unije za rast in delovna mesta, s posebnim poudarkom na razvoju in krepitvi notranjega trga, spodbujanju mednarodne trgovine in konkurenčnosti, evropskem semestru za okrepljeno usklajevanje ekonomskih in proračunskih politik, učinkovitem okviru za preprečevanje in zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja (Pakt za stabilnost in rast), trdnem okviru za preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire in okrepljeni ureditvi finančnih trgov in nadzoru nad njimi, vključno z makrobonitetnim nadzorom Evropskega odbora za sistemska tveganja.

(2)

Zanesljivi statistični podatki so osnova za nadzor nad makroekonomskimi neravnotežji. Da bi zagotovili zanesljivo in neodvisno statistiko, bi morale države članice zagotoviti strokovno neodvisnost nacionalnih statističnih organov, skladno z Evropskim statističnim kodeksom ravnanja, kakor je določeno v Uredbi (ES) št. 233/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o evropski statistiki (4). Poleg tega je razpoložljivost zanesljivih javnofinančnih podatkov tudi pomembna za nadzor nad makroekonomskimi neravnotežji. Ta pogoj bi bilo treba zagotoviti s pravili, določenimi v ta namen v Uredbi (EU) št. 1173/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o učinkovitem izvrševanju proračunskega nadzora v euroobmočju (5), zlasti v njenem členu 8.

(3)

Usklajevanje ekonomskih politik držav članic v Uniji bi bilo treba oblikovati v okviru širših smernic ekonomskih politik in smernic zaposlovanja, kakor je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), pri tem pa bi bilo treba upoštevati vodilna načela stabilnih cen, zdravih in vzdržnih javnih financ in monetarnih pogojev ter uravnotežene plačilne bilance.

(4)

Pridobljene izkušnje in storjene napake v prvem desetletju ekonomske in monetarne unije kažejo potrebo po izboljšanju ekonomskega upravljanja v Uniji, ki bi moralo temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu skupno dogovorjenih pravil in politik ter na trdnejšem okviru nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami na ravni Unije.

(5)

Vzpostavitev in ohranjanje dinamičnega notranjega trga bi bilo treba obravnavati kot del pravilnega in nemotenega delovanja ekonomske in monetarne unije.

(6)

Zlasti bi bilo treba nadzor ekonomskih politik držav članic razširiti prek proračunskega nadzora, da bi vključeval bolj podroben in formalen okvir za preprečevanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij, prizadetim državam članicam pa bi pomagal, da izdelajo popravljalne načrte, preden se razlike utrdijo in preden se ekonomska in finančna gibanja trajno obrnejo v pretirano neugodno smer. Takšna širitev nadzora ekonomskih politik bi morala sovpadati s poglabljanjem fiskalnega nadzora.

(7)

Za odpravljanje takih čezmernih makroekonomskih neravnotežij je treba v zakonodaji podrobno določiti postopek.

(8)

Primerno je, da se postopek večstranskega nadzora iz odstavkov 3 in 4 člena 121 PDEU dopolni s posebnimi pravili za odkrivanje makroekonomskih neravnotežij, kakor tudi za preprečevanje in odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij v Uniji. Bistveno je, da je postopek del letnega cikla večstranskega nadzora.

(9)

Krepitev ekonomskega upravljanja bi morala vključevati tesnejše in pravočasnejše vključevanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov. Kljub temu, da so sogovorniki Evropskega parlamenta v okviru dialoga ustrezne institucije Unije in njihovi predstavniki, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta ponudi državi članici, na katero je naslovljen sklep Sveta, ki naloži obrestni depozit ali letno globo v skladu s to uredbo, možnost sodelovanja pri izmenjavi mnenj. Udeležba države članice pri takšni izmenjavi mnenj je prostovoljna.

(10)

Komisija bi morala imeti v postopku okrepljenega nadzora močnejšo vlogo v zvezi z ocenami, specifičnimi za posamezno državo članico, spremljanjem, misijami na kraju samem, priporočili in opozorili.

(11)

Izvajanje Uredbe (EU) št. 1176/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij (6) bi bilo treba okrepiti z uvedbo obrestnih depozitov v primeru neupoštevanja priporočila v zvezi s sprejemom popravljalnih ukrepov. Ti depoziti bi se morali spremeniti v letno globo v primeru ponavljajočega se neupoštevanja priporočila v zvezi z odpravljanjem čezmernih makroekonomskih neravnotežij v okviru istega postopka v zvezi s čezmernim neravnotežjem. Ti izvršilni ukrepi bi se morali uporabiti za države članice, katerih valuta je euro.

(12)

V primeru neupoštevanja priporočil Sveta bi se moral naložiti obrestni depozit ali globa, dokler Svet ne ugotovi, da je država članica sprejela popravljalne ukrepe za izpolnitev njegovega priporočila.

(13)

Poleg tega bi morala država članica, ki večkrat ne pripravi načrt popravljalnih ukrepov za upoštevanje priporočila Sveta, praviloma plačevati letno globo, dokler Svet ne ugotovi, da je država članica pripravila načrt popravljalnih ukrepov, s katerim ustrezno izpolnjuje njegovo priporočilo.

(14)

Za zagotovitev enake obravnave držav članic bi morala biti obrestni depozit in globa enaka za vse države članice, katerih valuta je euro, in znašati 0,1 % bruto domačega proizvoda (BDP) zadevne države članice v predhodnem letu.

(15)

Komisija bi morala imeti v primeru izjemnih ekonomskih okoliščin možnost priporočiti zmanjšanje višine sankcij ali jih preklicati.

(16)

Postopek za uporabo sankcij za tiste države članice, ki niso sprejele učinkovitih ukrepov za odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij, bi moral biti oblikovan tako, da bi bila uvedba sankcij za navedene države članice pravilo in ne izjema.

(17)

Globe iz te uredbe bi morale pomeniti druge prihodke iz člena 311 PDEU in bi se morali dodeliti mehanizmom za stabilnost za zagotavljanje finančne pomoči, ki jih vzpostavijo države članice, katerih valuta je euro, da bi zaščitile stabilnost celotnega euroobmočja.

(18)

Svetu bi bilo treba dodeliti pristojnosti za sprejemanje posameznih sklepov za uporabo sankcij, predvidenih s to uredbo. Ti posamezni sklepi so kot del usklajevanja ekonomskih politik držav članic v Svetu v skladu s členom 121(1) PDEU ključna dopolnitev ukrepov, ki jih Svet sprejme v skladu s členom 121 PDEU in Uredbo (EU) št. 1176/2011.

(19)

Ker ta uredba vsebuje splošna pravila za učinkovito izvajanje Uredbe (EU) št. 1176/2011, bi se morala sprejeti v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 121(6) PDEU.

(20)

Ker cilja te uredbe, in sicer učinkovitega izvajanja odpravljanja čezmernih makroekonomskih neravnotežij v euroobmočju, države članice zaradi tesnih medsebojnih trgovinskih in finančnih povezav ter prelivanja učinkov nacionalnih ekonomskih politik na Unijo in celotno euroobmočje ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(a)

sta bili v skladu s členom 8(3) Uredbe (EU) št. 1176/2011 v istem postopku v zvezi s čezmernim neravnotežjem sprejeti dve zaporedni priporočili ter Svet meni, da je država članica predložila nezadosten načrt popravljalnih ukrepov; ali

(b)

sta bila v skladu s členom 10(4) Uredbe (EU) št. 1176/2011 v istem postopku v zvezi s čezmernim neravnotežjem sprejeta dva zaporedna sklepa Sveta o neupoštevanju priporočil. V tem primeru se letna globa naloži tako, da se obrestni depozit spremeni v letno globo.

(a)

učinkovitost te uredbe,

(b)

doseženi napredek pri zagotavljanju tesnejše uskladitve ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic v skladu s PDEU.

23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/12

(1)

Usklajevanje ekonomskih politik držav članic, kakor je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), bi moralo vključevati skladnost z vodilnimi načeli stabilnih cen, zdravih javnih financ in monetarnih pogojev ter uravnotežene plačilne bilance.

(2)

Pakt za stabilnost in rast so prvotno sestavljale Uredba Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (3), Uredba Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (4) ter resolucija Evropskega sveta z dne 17. junija 1997 o Paktu za stabilnost in rast (5). Uredbi (ES) št. 1466/97 in (ES) št. 1467/97 sta bili leta 2005 spremenjeni z uredbama (ES) št. 1055/2005 (6) oziroma (ES) št. 1056/2005 (7). Poleg tega je bilo sprejeto poročilo Sveta z dne 20. marca 2005 o izboljšanju izvajanja Pakta za stabilnost in rast (8).

(3)

Pakt za stabilnost in rast temelji na cilju zdravih javnih financ kot sredstvu za izboljšanje pogojev za stabilnost cen in za močno trajnostno rast, podprto s finančno stabilnostjo, s čimer podpira uresničevanje ciljev Unije za trajnostno rast in delovna mesta.

(4)

Preventivni del Pakta za stabilnost in rast zahteva, da države članice dosežejo in vzdržujejo srednjeročne proračunske cilje ter v ta namen predložijo programe za stabilnost in konvergenco. Koristile bi mu strožje oblike nadzora, da se zagotovi da države članice dosledno spoštujejo okvir Unije za proračunsko usklajevanje.

(5)

Vsebino programov za stabilnost in za konvergenco ter postopek za njihovo ocenjevanje bi bilo treba glede na izkušnje, zbrane pri izvajanju Pakta za stabilnost in rast, dodatno razviti na nacionalni ravni in na ravni Unije.

(6)

Pri proračunskih ciljih v programih za stabilnost in konvergenco bi bilo treba izrecno upoštevati ukrepe, sprejete v skladu s širšimi smernicami ekonomskih politik, smernicami za zaposlovanje držav članic in Unije ter na splošno z nacionalnimi programi reform.

(7)

Programe za stabilnost in konvergenco bi bilo treba predložiti in oceniti pred sprejetjem bistvenih odločitev o nacionalnih proračunih za prihodnja leta. Zato bi bilo treba določiti primeren rok za predložitev programov za stabilnost in konvergenco. Ob upoštevanju posebnosti proračunskega leta Združenega kraljestva bi bilo treba uvesti posebne določbe glede roka, do katerega naj Združeno kraljestvo predloži svoj program za konvergenco.

(8)

Pridobljene izkušnje in storjene napake v prvem desetletju ekonomske in monetarne unije kažejo potrebo po izboljšanju ekonomskega upravljanja v Uniji, ki bi moralo temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu skupno dogovorjenih pravil in politik ter na trdnejšem okviru nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami na ravni Unije.

(9)

Izboljšan okvir ekonomskega upravljanja bi moral temeljiti na več medsebojno povezanih in usklajenih politikah za trajnostno rast in zaposlovanje, zlasti na strategiji Unije za rast in delovna mesta, s posebnim poudarkom na razvoju in krepitvi notranjega trga, spodbujanju mednarodne trgovine in konkurenčnosti, evropskem semestru za okrepljeno usklajevanje ekonomskih in proračunskih politik (evropski semester), učinkovitem okviru za preprečevanje in zmanjševanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja (Pakt za stabilnost in rast), trdnem okviru za preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire in okrepljeni ureditvi finančnih trgov in nadzoru nad njimi, vključno z makrobonitetnim nadzorom Evropskega odbora za sistemska tveganja.

(10)

Pakt za stabilnost in rast ter celoten okvir ekonomskega upravljanja bi moral dopolnjevati in podpirati s strategijo Unije za rast in delovna mesta. Medsebojne povezave različnih delov ne bi smele omogočati izjem od določb Pakta za stabilnost in rast.

(11)

Krepitev ekonomskega upravljanja bi morala vključevati tesnejše in pravočasnejše vključevanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov. Kljub temu, da so sogovorniki Evropskega parlamenta v okviru dialoga ustrezne institucije Unije in njihovi predstavniki, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta ponudi državi članici, na katero je naslovljeno priporočilo Sveta v skladu s členom 6(2) ali členom 10(2), možnost sodelovanja pri izmenjavi mnenj. Udeležba države članice pri takšni izmenjavi mnenj je prostovoljna.

(12)

Komisija bi morala imeti v postopku okrepljenega nadzora močnejšo vlogo v zvezi z ocenami, specifičnimi za posamezno državo članico, spremljanjem, misijami na kraju samem, priporočili in opozorili.

(13)

Programi za stabilnost in konvergenco ter nacionalni programi reform bi morali biti pripravljeni skladno, uskladiti pa bi bilo treba tudi roke za njihovo predložitev. Ti programi bi morali biti predloženi Svetu in Komisiji. Morali bi biti objavljeni.

(14)

V okviru evropskega semestra se ciklus nadzora nad politikami in njihovega usklajevanja začne na začetku leta s horizontalnim pregledom, v skladu s katerim Evropski svet na podlagi informacij Komisije in Sveta opredeli glavne izzive Unije in euroobmočja ter poda strateške usmeritve o politikah. Na začetku letnega nadzornega cikla bi morale potekati tudi razprave v Evropskem parlamentu, in sicer pravočasno pred začetkom razprave v Evropskem svetu. Države članice bi morale pri pripravi programov za stabilnost ali konvergenco ter nacionalnih programov reform upoštevati horizontalne usmeritve Evropskega sveta

(15)

Da bi povečali nacionalno lastništvo Pakta za stabilnost in rast, bi morali biti nacionalni proračunski okviri popolnoma usklajeni s cilji večstranskega nadzora v Uniji, zlasti z evropskim semestrom.

(16)

V skladu s pravnimi in političnimi ureditvami vsake države članice bi morali biti nacionalni parlamenti ustrezno vključeni v evropski semester in v pripravo programov za stabilnost, programov za konvergenco ter nacionalnih programov reform, da bi povečali preglednost, lastništvo in odgovornost glede sprejetih odločitev. Po potrebi bi se moralo v okviru evropskega semestra posvetovati z Ekonomsko-finančnim odborom, Odborom za ekonomsko politiko, Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito. Po potrebi so v okvir evropskega semestra pri glavnih vprašanjih vključene zadevne interesne skupine, zlasti socialni partnerji, v skladu z določbami PDEU ter nacionalnimi pravnimi in političnimi ureditvami.

(17)

Usklajevanje proračunskih stanj s srednjeročnim proračunskim ciljem bi moralo državam članicam zagotoviti varnostni razmik do referenčne vrednosti v višini 3 % BDP za zagotovitev vzdržnih javnih financ ali hitrega napredka pri vzdržnosti, obenem pa se ohrani proračunski manevrski prostor, predvsem ob upoštevanju potreb po javnih naložbah. Srednjeročni proračunski cilj bi bilo treba redno posodabljati na podlagi skupno dogovorjene metodologije, ki ustrezno odraža tveganja dejanskih in implicitnih obveznosti za javne finance, v skladu s cilji Pakta za stabilnost in rast.

(18)

Za doseganje in ohranjanje srednjeročnega proračunskega cilja je treba opredeliti načela glede prilagoditvene poti za uresničenje srednjeročnega cilja. Ta načela bi morala med drugim zagotoviti, da bodo izredni prihodki, zlasti prihodki, ki presegajo običajno pričakovane prihodke zaradi gospodarske rasti, namenjeni zmanjšanju dolga.

(19)

Obveznost doseganja in ohranjanja srednjeročnega cilja bi morala veljati za vse države članice.

(20)

Zadosten napredek pri doseganju srednjeročnega proračunskega cilja bi bilo treba oceniti na podlagi celovite ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov po odbitku diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov. V povezavi s tem in dokler srednjeročni proračunski cilj ni dosežen, stopnja rasti javnofinančnih odhodkov v običajnih okoliščinah ne bi smela preseči referenčne srednjeročne stopnje potencialne rasti BDP, pri čemer se presežki nad to mejo izravnavajo z diskrecijskim povečanjem državnih prihodkov, diskrecijsko zmanjšanje prihodkov pa se nadomesti z zmanjšanjem odhodkov. Referenčno srednjeročno stopnjo potencialne rasti BDP bi bilo treba izračunati v skladu s skupno dogovorjeno metodologijo. Komisija bi morala objaviti metodo izračuna teh napovedi in na njeni podlagi izračunano referenčno srednjeročno stopnjo potencialne rasti BDP. Zlasti pri majhnih državah članicah bi bilo treba upoštevati potencialno zelo veliko spremenljivost investicijskih odhodkov.

(21)

Od držav članic, katerih raven dolga presega 60 % BDP, ali držav članic z izrazitim tveganjem glede splošne vzdržnosti dolga bi bilo treba zahtevati hitrejše prilagajanje srednjeročnim proračunskim ciljem.

(22)

Da se omogoči oživitev gospodarstva, bi bilo treba dovoliti začasen odklon od prilagoditvene poti za doseganje srednjeročnega proračunskega cilja, če ga povzroči izreden dogodek, na katerega zadevna država članica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali nastane zaradi resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni Uniji, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti. Pri odobritvi začasnega odklona od srednjeročnega proračunskega cilja ali od ustreznega prilagajanja temu cilju bi bilo treba upoštevati tudi izvajanje pomembnih strukturnih reform, pod pogojem, da se ohrani ustrezen varnostni razmik do referenčne vrednosti primanjkljaja. Posebno pozornost bi bilo treba v zvezi s tem nameniti sistemskim pokojninskim reformam, pri katerih bi moral odklon odražati neposredne dodatne stroške zaradi preusmeritve prispevkov iz javno financiranega stebra v steber, ki je v celoti naložben. Ukrepi, na podlagi katerih bi se sredstva iz stebra, ki je v celoti naložben, prenesla nazaj v javno financirani steber, bi se morali šteti za enkratne in začasne ter bi morali biti izključeni iz strukturnega salda, ki se uporablja za ocenjevanje napredka pri doseganju srednjeročnega proračunskega cilja.

(23)

V primeru znatnega odklona od prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja bi morala Komisija zadevni državi članici poslati opozorilo, Svet pa bi moral nato v roku enega meseca preučiti položaj in izdati priporočilo o sprejetju potrebnih prilagoditvenih ukrepov. V priporočilu bi moral biti določen največ petmesečni rok za odpravo odklona. Zadevna država članica bi morala o sprejetih ukrepih poročati Svetu. Če zadevna država članica v roku, ki ga določi Svet, ne sprejme ustreznih ukrepov, bi moral Svet sprejeti sklep, da niso bili sprejeti učinkoviti ukrepi, in o tem poročati Evropskemu svetu. Pomembno je, da se v doglednem času ugotovi, da države članice niso sprejele ustreznih ukrepov, zlasti, če takšno stanje traja dlje časa. Komisija bi lahko Svetu priporočila, naj sprejme revidirana priporočila. Komisija bi lahko po potrebi pozvala ECB naj sodeluje pri nadzornih misijah v državah članicah euroobmočja in državah članicah, ki sodelujejo v Sporazumu z dne 16. marca 2006 med Evropsko centralno banko in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic zunaj euroobmočja o določitvi operativnih postopkov za mehanizem deviznih tečajev v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (9) (v nadaljevanju: „MMT2“). Komisija bi morala o izidih misije poročati Svetu in bi lahko po potrebi sklenila, da bo svoje ugotovitve objavila.

(24)

Svetu bi bilo treba dodeliti pristojnosti za sprejetje posameznih sklepov, s katerimi se razglasi neupoštevanje priporočil Sveta, sprejetih na podlagi člena 121(4) PDEU o oblikovanju ukrepov politik v primeru, da država članica znatno odstopa od prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega cilja. Ti sklepi so kot del usklajevanja ekonomskih politik držav članic v Svetu v skladu s členom 121(1) PDEU nadaljevanje navedenih priporočil, ki jih Svet sprejme v skladu s členom 121(4) PDEU. Začasna ukinitev glasovalnih pravic članom Sveta, ki zastopajo države članice, katerih valuta ni euro, pri sprejemanju sklepa Sveta o neupoštevanju priporočil na podlagi člena 121(4) PDEU, namenjenih državam članicam, katerih valuta je evro, je neposredna posledica tega, da je sklep nadaljevanje priporočila in določbe člena 139(4) PDEU, ki glasovalno pravico o tovrstnih priporočilih omejuje na države članice, katerih valuta je euro.

(25)

Za zagotovitev, da bodo države članice, katerih valuta je euro, upoštevale okvir Unije za proračunski nadzor, bi bilo treba vzpostaviti poseben izvedbeni mehanizem na podlagi člena 136 PDEU za primere znatnega odklona od prilagoditvene poti k srednjeročnemu proračunskemu cilju.

(26)

Pri sklicevanjih v Uredbi (ES) št. 1466/97 bi bilo treba upoštevati novo številčenje členov v PDEU.

(27)

Uredbo (ES) št. 1466/97 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Ta uredba določa pravila glede vsebine, predložitve, preverjanja in spremljanja programov za stabilnost in programov za konvergenco v okviru večstranskega nadzora Sveta in Komisije, zato da se v zgodnji fazi prepreči pojav čezmernega javnofinančnega primanjkljaja ter pospeši nadziranje in usklajevanje ekonomskih politik, s čimer se podpira uresničevanje ciljev Unije glede rasti in zaposlovanja.“;

2.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Za namene te uredbe:

3.

vstavi se naslednji oddelek:

„ODDELEK 1-A

EVROPSKI SEMESTER ZA USKLAJEVANJE EKONOMSKIH POLITIK

Člen 2-a

1.   Za zagotavljanje tesnejše uskladitve ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic Svet izvaja večstranski nadzor kot sestavni del evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik v skladu s cilji in zahtevami iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

2.   Evropski semester vključuje:

3.   Da se v okviru evropskega semestra zagotovi pravočasno in integrirano svetovanje glede namer makrofiskalnih in makrostrukturnih politik Svet, praviloma po oceni teh programov na podlagi priporočil Komisije, državam članicam posreduje usmeritve, pri čemer celovito upošteva pravne instrumente iz členov 121 in 148 PDEU ter iz te uredbe in Uredbe (EU) št. 1176/2011.

Države članice upoštevajo te usmeritve pri oblikovanju svoje ekonomske, zaposlovalne in proračunske politike pred sprejetjem bistvenih odločitev glede nacionalnega proračuna za naslednja leta. Komisija spremlja napredek.

Če država članica ne upošteva prejetih usmeritev, temu lahko sledijo:

Komisija nad izvajanjem ukrepov opravlja okrepljen nadzor, ki lahko vključuje nadzorne misije iz člena -11 te uredbe.

4.   Da bi povečali preglednost, lastništvo in odgovornost za sprejete odločitve, Evropski parlament ustrezno sodeluje v evropskem semestru zlasti preko ekonomskega dialoga, izvedenega v skladu s členom 2-ab te uredbe. V okviru evropskega semestra se po potrebi posvetuje z Ekonomsko-finančnim odborom, Odborom za ekonomsko politiko, Odborom za zaposlovanje in Odborom za socialno zaščito. Po potrebi so v okvir evropskega semestra pri glavnih vprašanjih vključene tudi zadevne interesne skupine, zlasti socialni partnerji, v skladu z določbami PDEU ter nacionalnimi pravnimi in političnimi ureditvami.

V skladu s členom 121 PDEU predsednik Sveta in Komisija ter po potrebi tudi predsednik Euroskupine letno poročajo Evropskemu parlamentu in Evropskemu svetu o rezultatih večstranskega nadzora. To poročanje bi moralo biti sestavni del ekonomskega dialoga iz člena 2-ab te uredbe.

4.

vstavi se naslednji oddelek:

„ODDELEK 1-AA

EKONOMSKI DIALOG

Člen 2-ab

1.   Za okrepitev dialoga med institucijami Unije, zlasti Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, ter za zagotovitev večje preglednosti in odgovornosti lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta povabi predsednika Sveta, Komisijo in po potrebi predsednika Evropskega sveta ali predsednika Euroskupine, da nastopijo pred odborom in razpravljajo o:

2.   Od Sveta se praviloma pričakuje, da sledi priporočilom in predlogom Komisije ali da svoje stališče javno obrazloži.

3.   Pristojni odbor Evropskega parlamenta lahko v skladu s členom 6(2) ali 10(2) ponudi državi članici, ki jo zadeva priporočilo Sveta, možnost, da sodeluje pri izmenjavi mnenj.

4.   Svet in Komisija redno obveščata Evropski parlament o uporabi te uredbe.“;

5.

člen 2a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2a

Srednjeročni proračunski cilj za proračunsko stanje je za vsako državo članico različen. Ti srednjeročni proračunski cilji, specifični za vsako državo članico, lahko odstopajo od zahteve po proračunskem stanju blizu ravnotežja ali v presežku, če je obenem poskrbljeno za varnostni razmik do razmerja 3 % javnofinančnega primanjkljaja v BDP. Srednjeročni proračunski cilji zagotovijo vzdržnost javnih financ ali hiter napredek pri doseganju vzdržnosti, obenem pa omogočijo proračunski manevrski prostor, zlasti ob upoštevanju potrebe po javnih naložbah.

Ob upoštevanju teh dejavnikov so srednjeročni proračunski cilji, specifični za vsako državo članico, za sodelujoče države članice in za države članice, ki sodelujejo v MMT2, določeni v okviru razpona, opredeljenega med -1 % BDP in uravnoteženim ciklično prilagojenim proračunskim saldom ali ciklično prilagojenim proračunskim presežkom, ob neupoštevanju enkratnih in začasnih ukrepov.

Srednjeročni proračunski cilj se pregleda vsaka tri leta. Srednjeročni proračunski cilj države članice se lahko dodatno pregleda v primeru izvedbe strukturne reforme, ki bi močno vplivala na vzdržnost javnih financ.

V skladu Poglavjem IV Direktive Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah za proračunske okvire držav članic (11) je spoštovanje srednjeročnega proračunskega cilja vključeno v nacionalne srednjeročne proračunske okvire.

6.

člen 3 se spremeni:

7.

člen 4 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 4

1.   Programi za stabilnost se predložijo vsako leto aprila, po možnosti do sredine tega meseca, najpozneje pa do 30. aprila.

2.   Države članice svoje programe za stabilnost objavijo.“;

8.

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 5

1.   Svet na podlagi ocene Komisije in Ekonomsko-finančnega odbora v okviru večstranskega nadzora iz člena 121 PDEU preuči srednjeročne proračunske cilje, ki jih predstavijo zadevne države članice v svojih programih za stabilnost, preveri, ali so ekonomske predpostavke, na katerih temelji program, verjetne, ali so prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja ustrezne, vključno z upoštevanjem spremljajoče prilagoditvene poti za delež dolga, in ali ukrepi, sprejeti ali predlagani za upoštevanje teh prilagoditvenih poti, zadoščajo za uresničitev srednjeročnega cilja v okviru cikla.

Svet in Komisija pri oceni prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja preučita, ali si zadevna država članica prizadeva za ustrezno letno izboljšanje svojega ciklično prilagojenega proračunskega stanja z izločenimi enkratnimi in začasnimi ukrepi, ki je potrebno za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, pri čemer je merilo 0,5 % BDP. Za države članice, katerih raven dolga presega 60 % BDP ali za države članice z izrazitim tveganjem glede splošne vzdržnosti dolga, Svet in Komisija preučita, ali je letno izboljšanje ciklično prilagojenega proračunskega salda z izločenimi enkratnimi in drugimi začasnimi ukrepi višje od 0,5 % BDP. Svet in Komisija pri oceni upoštevata, ali so prizadevanja za prilagajanje večja v času dobrih ekonomskih razmer, medtem ko so lahko prizadevanja v času slabih ekonomskih razmer manjša. Zlasti se upoštevajo izredni prihodki in izpad prihodkov.

Zadosten napredek pri doseganju srednjeročnega proračunskega cilja se oceni na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov po odbitku diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov. V ta namen Svet in Komisija ocenita, ali je gibanje rasti državnih odhodkov, ob sočasnem upoštevanju učinka ukrepov, sprejetih ali načrtovanih na strani prihodkov, v skladu z naslednjimi pogoji:

Ta znesek odhodkov ne zajema odhodkov za obresti, odhodkov za programe Unije, v celoti izravnanih s prihodki iz skladov Unije, in nediskrecijskih sprememb pri odhodkih za nadomestila za brezposelnost.

Presežek rasti odhodkov nad srednjeročno referenco se ne šteje za kršitev referenčnega merila, kolikor je v celoti izravnan z zakonsko določenimi povečanji prihodkov.

Referenčna srednjeročna stopnja potencialne rasti BDP se določi na podlagi napovedi za prihodnje in ocen za preteklo obdobje. Napovedi se posodabljajo v rednih časovnih presledkih. Komisija objavi metodo izračuna teh napovedi in na njeni podlagi izračunano referenčno srednjeročno stopnjo potencialne rasti BDP.

Svet in Komisija pri določanju prilagoditvenih poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja za države članice, ki še niso dosegle tega cilja, in pri odobritvi začasnega odklona od tega cilja za države članice, ki so ga že dosegle, pod pogojem, da se do referenčne vrednosti za primanjkljaj ohrani ustrezni varnostni razmik in se pričakuje vrnitev proračunskega stanja v programskem obdobju na srednjeročni proračunski cilj, upoštevata izvajanje večjih strukturnih reform, ki imajo neposredne dolgoročne pozitivne proračunske učinke, vključno s spodbujanjem potencialne trajnostne rasti, in s tem preverljiv učinek na dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Posebna pozornost se nameni pokojninskim reformam, ki uvajajo večstebrni sistem, ki vključuje obvezen, v celoti naložbeni pokojninski steber. Državam članicam, ki izvajajo takšne reforme, se dovoli odklon od prilagoditvene poti za dosego njihovega srednjeročnega proračunskega cilja ali od samega cilja, pri čemer odklon odraža znesek, ki ga predstavlja neposredni dodatni vpliv reforme na javnofinančni saldo, pod pogojem, da se ohrani ustrezen varnostni razmik do referenčne vrednosti za primanjkljaj.

Svet in Komisija poleg tega preverita, ali program za stabilnost prispeva k doseganju trajnostne in realne konvergence v euroobmočju in k tesnejšemu usklajevanju ekonomskih politik ter ali je ekonomska politika zadevne države članice skladna s širšimi smernicami ekonomskih politik in smernicami za zaposlovanje držav članic in Unije.

V primeru neobičajnega dogodka, na katerega zadevna država članica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali v obdobjih resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni Uniji se lahko državam članicam dovoli začasen odklon od prilagoditvene poti za doseganje srednjeročnega proračunskega cilja iz tretjega pododstavka, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.

2.   Svet in Komisija pregledata program za stabilnost v največ treh mesecih po njegovi predložitvi. Svet na priporočilo Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-finančnim odborom po potrebi sprejme mnenje o programu. Če Svet v skladu s členom 121 PDEU meni, da bi bilo treba cilje in vsebino programa okrepiti še posebej v zvezi s prilagoditveno potjo za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, v svojem mnenju državo članico pozove, naj prilagodi svoj program.“;

9.

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

1.   Svet in Komisija v okviru večstranskega nadzora v skladu s členom 121(3) PDEU na podlagi posredovanih podatkov sodelujočih držav članic ter ocen Komisije in Ekonomsko-finančnega odbora, spremljata uresničevanje programov za stabilnost, še zlasti pa ugotavljata, ali se proračunsko stanje znatno odmika ali se utegne odmakniti od srednjeročnega proračunskega cilja ali ustreznih prilagoditvenih poti za njegovo dosego.

2.   V primeru znatnih ugotovljenih odklonov od prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, kot je navedeno v tretjem pododstavku člena 5(1) te uredbe, in da bi preprečili nastanek čezmernega primanjkljaja, Komisija v skladu s členom 121(4) PDEU zadevni državi članici pošlje opozorilo.

Svet v enem mesecu od dneva sprejetja opozorila iz prvega pododstavka preuči položaj in na podlagi priporočila Komisije, ki temelji na členu 121(4) PDEU, sprejme priporočilo za potrebne ukrepe. V priporočilu je določen največ petmesečni rok za odpravo odklona. Rok se skrajša na tri mesece, če Komisija v svojem opozorilu meni, da je položaj posebno resen in zahteva nujno ukrepanje. Svet na predlog Komisije priporočilo objavi.

Zadevna država članica v roku, ki ga določi Svet v priporočilu v skladu s členom 121(4) PDEU, Svetu poroča o ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi priporočila.

Če zadevna država članica ne sprejme primernih ukrepov v roku, ki ga določi Svet v priporočilu iz drugega pododstavka, Komisija nemudoma priporoči Svetu, naj s kvalificirano večino sprejme sklep, v katerem ugotovi, da učinkoviti ukrepi niso bili sprejeti. Istočasno lahko Komisija Svetu priporoči, naj sprejme revidirano priporočilo v skladu s členom 121(4) PDEU o potrebnih ukrepih.

Če Svet ne sprejme sklepa na priporočilo Komisije, da ni bilo sprejetih učinkovitih ukrepov, in če zadevna država članica še vedno ne sprejme primernih ukrepov, Komisija mesec dni po svojem prvem priporočilu Svetu priporoči, naj sprejme sklep, v katerem ugotovi, da učinkoviti ukrepi niso bili sprejeti. Šteje se, da je Svet sklep sprejel, razen če se z navadno večino ne odloči za zavrnitev priporočila v desetih dneh od dneva, ko ga je Komisija sprejela. Istočasno lahko Komisija Svetu priporoči, naj sprejme revidirano priporočilo v skladu s členom 121(4) PDEU o potrebnih ukrepih.

Pri sprejemanju sklepa o neupoštevanju priporočil iz četrtega in petega pododstavka glasujejo samo člani Sveta, ki predstavljajo sodelujoče države članice, pri čemer se ne upošteva glas člana Sveta, ki predstavlja zadevno državo članico.

Svet o sprejetem sklepu pošlje uradno poročilo Evropskemu svetu.

3.   Odklon od srednjeročnega proračunskega cilja ali od ustrezne prilagoditvene poti za njegovo dosego se ovrednoti na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov po odbitku diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov, kot je določeno v členu 5(1).

Ocena o tem, ali je odklon znaten, vključuje zlasti naslednji merili:

Odklon pri gibanju odhodkov se ne šteje za znaten, če je zadevna država članicapresegla srednjeročni proračunski cilj, ob upoštevanju možnosti, da gre za znatne izredne prihodke, in če proračunski načrti, predstavljeni v programu za stabilnost, ne ogrožajo tega cilja v programskem obdobju.

Odklon se prav tako lahko ne upošteva, če ga povzroči izreden dogodek, na katerega zadevna država članica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali nastane zaradi resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni Uniji, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.“;

10.

člen 7 se spremeni:

11.

člen 8 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 8

1.   Programi za konvergenco se predložijo vsako leto aprila, po možnosti do sredine tega meseca, najpozneje pa do 30. aprila.

2.   Države članice svoje programe za konvergenco objavijo.“;

12.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

1.   Svet na podlagi ocene Komisije in Ekonomsko-finančnega odbora v okviru večstranskega nadzora iz člena 121 PDEU preuči srednjeročne proračunske cilje, ki jih predstavijo zadevne države članice v svojih programih za konvergenco, preveri, ali so ekonomske predpostavke, na katerih temelji program, verjetne, ali so prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja ustrezne, vključno z upoštevanjem spremljajoče prilagoditvene poti za delež dolga, in ali ukrepi, sprejeti ali predlagani za upoštevanje teh prilagoditvenih poti, zadoščajo za uresničitev srednjeročnega cilja v okviru cikla in za dosego trajnostne konvergence.

Svet in Komisija pri oceni prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja upoštevata, ali so prizadevanja za prilagajanje večja v času dobrih ekonomskih razmer, medtem ko so lahko prizadevanja v času slabih ekonomskih razmer manjša. Zlasti se upoštevajo izredni prihodki in izpad prihodkov. Za države članice, katerih raven dolga presega 60 % BDP, ali z izrazitim tveganjem glede splošne vzdržnosti dolga Svet in Komisija preučita, ali je letno izboljšanje ciklično prilagojenega proračunskega salda z izločenimi enkratnimi in drugimi začasnimi ukrepi višje od 0,5 % BDP. Svet in Komisija za države članice, ki sodelujejo v MMT2, preučita, ali si zadevna država članica prizadeva za primerno letno izboljšanje svojega ciklično prilagojenega proračunskega stanja z izločenimi enkratnimi in začasnimi ukrepi, ki so potrebni za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, pri čemer je referenčno merilo 0,5 % BDP.

Zadosten napredek pri doseganju srednjeročnega proračunskega cilja se oceni na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov po odbitku diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov. V ta namen Svet in Komisija ocenita, ali je gibanje rasti državnih odhodkov, ob sočasnem upoštevanju učinka ukrepov, sprejetih ali načrtovanih na strani prihodkov, v skladu z naslednjimi pogoji:

Ta znesek odhodkov ne zajema odhodkov za obresti, odhodkov za programe Unije, v celoti izravnanih s prihodki iz skladov Unije, in nediskrecijskih sprememb pri odhodkih za nadomestila za brezposelnost.

Presežek rasti odhodkov nad srednjeročno referenco se ne šteje za kršitev merila, kolikor je v celoti izravnan z zakonsko določenimi povečanji prihodkov.

Referenčna srednjeročna stopnja potencialne rasti BDP se določi na podlagi napovedi za prihodnje in ocen za preteklo obdobje. Napovedi se posodabljajo v rednih časovnih presledkih. Komisija objavi metodo izračuna teh napovedi in na njeni podlagi izračunano referenčno srednjeročno stopnjo potencialne rasti BDP.

Svet in Komisija pri določanju prilagoditvenih poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja za države članice, ki še niso dosegle tega cilja, in pri odobritvi začasnega odklona od tega cilja za države članice, ki so ga že dosegle, pod pogojem, da se do referenčne vrednosti za primanjkljaj ohrani ustrezni varnostni razmik in se pričakuje vrnitev proračunskega stanja v programskem obdobju na srednjeročni proračunski cilj, upoštevata izvajanje večjih strukturnih reform, ki imajo neposredne dolgoročne pozitivne proračunske učinke, vključno s spodbujanjem potencialne trajnostne rasti, in s tem preverljiv učinek na dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Posebna pozornost se nameni pokojninskim reformam, ki uvajajo večstebrni sistem, ki vključuje obvezen, v celoti naložbeni pokojninski steber. Državam članicam, ki izvajajo takšne reforme, se dovoli odklon od prilagoditvene poti za dosego njihovega srednjeročnega proračunskega cilja ali od samega cilja, pri čemer odklon odraža znesek, ki ga predstavlja neposredni dodatni vpliv reforme na javnofinančni saldo, pod pogojem, da se ohrani ustrezen varnostni razmik do referenčne vrednosti za primanjkljaj.

Svet in Komisija poleg tega preverita, ali program za konvergenco prispeva k doseganju trajnostne in realne konvergence in k tesnejšemu usklajevanju ekonomskih politik ter ali je ekonomska politika zadevne države članice skladna s širšimi smernicami ekonomskih politik in smernicami za zaposlovanje držav članic in Unije. Poleg tega Svet za države članice, ki sodelujejo v MMT2 preveri, ali program za konvergenco zagotavlja nemoteno sodelovanje v mehanizmu za določanje menjalnih tečajev.

V primeru neobičajnega dogodka, na katerega zadevna država članica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali v obdobjih resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni Uniji se lahko državam članicam dovoli začasen odklon od prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja iz tretjega pododstavka, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.

2.   Svet in Komisija pregledata program za konvergenco v največ treh mesecih po njegovi predložitvi. Svet na priporočilo Komisije in po posvetovanju z Ekonomsko-finančnim odborom po potrebi sprejme mnenje o programu. Če Svet v skladu s členom 121 PDEU meni, da bi bilo treba cilje in vsebino programa okrepiti še posebej v zvezi s prilagoditveno potjo za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, v svojem mnenju državo članico pozove, naj prilagodi svoj program.“;

13.

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

1.   Svet in Komisija v okviru večstranskega nadzora v skladu s členom 121(3) PDEU na podlagi posredovanih podatkov držav članic z odstopanjem ter ocen Komisije in Ekonomsko-finančnega odbora, spremljata uresničevanje programov za konvergenco, še zlasti pa ugotavljata, ali se proračunsko stanje znatno odmika ali se utegne odmakniti od srednjeročnega proračunskega cilja ali ustreznih prilagoditvenih poti za njegovo dosego.

Poleg tega Svet in Komisija spremljata tudi ekonomske politike nesodelujočih držav članic z vidika ciljev programov za konvergenco, da se zagotovi, da so njihove politike usmerjene k stabilnosti, in se tako izogne izkrivljanju realnih menjalnih tečajev in prekomernemu nihanju nominalnih menjalnih tečajev.

2.   V primeru znatnih ugotovljenih odklonov od prilagoditvene poti za dosego srednjeročnega proračunskega cilja, kot je navedeno v tretjem pododstavku člena 9(1) te uredbe, in da bi preprečili nastanek čezmernega primanjkljaja, Komisija v skladu s členom 121(4) PDEU zadevni državi članici pošlje opozorilo.

Svet v enem mesecu od dneva sprejetja opozorila iz prvega pododstavka preuči položaj in na podlagi priporočila Komisije, ki temelji na členu 121(4) PDEU, sprejme priporočilo za potrebne ukrepe. V priporočilu je določen največ petmesečni rok za odpravo odklona. Rok se skrajša na tri mesece, če Komisija v svojem opozorilu meni, da je položaj posebno resen in zahteva nujno ukrepanje. Svet na predlog Komisije priporočilo objavi.

Zadevna država članica v roku, ki ga določi Svet v priporočilu v skladu s členom 121(4) PDEU, Svetu poroča o ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi priporočila.

Če zadevna država članica ne sprejme primernih ukrepov v roku, ki ga določi Svet v priporočilu iz drugega pododstavka, Komisija nemudoma priporoči Svetu, naj s kvalificirano večino sprejme sklep, v katerem ugotovi, da učinkoviti ukrepi niso bili sprejeti. Istočasno lahko Komisija Svetu priporoči, naj sprejme revidirano priporočilo v skladu s členom 121(4) PDEU o potrebnih ukrepih.

Če Svet ne sprejme sklepa na priporočilo Komisije, da učinkoviti ukrepi niso bili sprejeti, in če zadevna država članica še vedno ne sprejme primernih ukrepov, Komisija en mesec po svojem prvem priporočilu Svetu priporoči, naj sprejme sklep, v katerem ugotovi, da učinkoviti ukrepi niso bili sprejeti. Šteje se, da je Svet sklep sprejel, razen če se z navadno večino ne odloči za zavrnitev priporočila v desetih dneh od dneva, ko ga je Komisija sprejela. Istočasno lahko Komisija Svetu priporoči, naj sprejme revidirano priporočilo v skladu s členom 121(4) PDEU o potrebnih ukrepih.

Pri sprejemanju sklepa o neupoštevanju priporočil iz četrtega in petega pododstavka Svet odloča brez upoštevanja glasu člana Sveta, ki predstavlja zadevno državo članico.

Svet o sprejetem sklepu pošlje uradno poročilo Evropskemu svetu.

3.   Odklon od srednjeročnega proračunskega cilja ali od ustrezne prilagoditvene poti za njegovo dosego se ovrednoti na podlagi splošne ocene s strukturnim saldom kot referenco, vključno z analizo odhodkov po odbitku diskrecijskih ukrepov na strani prihodkov, kot je določeno v členu 9(1).

Ocena o tem, ali je odklon znaten, vključuje zlasti naslednji merili:

Odklon pri gibanju odhodkov se ne šteje za znaten, če je zadevna država članica presegla srednjeročni proračunski cilj, ob upoštevanju možnosti, da gre za znatne izredne prihodke, in če proračunski načrti, predstavljeni v programu za konvergenco, ne ogrožajo tega cilja v programskem obdobju.

Odklon se prav tako lahko ne upošteva, če ga povzroči izreden dogodek, na katerega zadevna država članica ne more vplivati in ki ima pomembne posledice za finančno stanje sektorja države, ali nastane zaradi resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni Uniji, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.“;

14.

vstavi se naslednji oddelek:

„ODDELEK 3A

NAČELO STATISTIČNE NEODVISNOSTI

Člen 10a

Da se zagotovi, da večstranski nadzor temelji na zanesljivih in neodvisnih statističnih podatkih, države članice zagotovijo strokovno neodvisnost nacionalnih statističnih organov, ki je v skladu z Evropskim statističnim kodeksom ravnanja, kot je določen v Uredbi (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o evropski statistiki (12). To vključuje vsaj:

15.

vstavi se naslednji člen:

„Člen -11

1.   Komisija zagotavlja redni dialog z ustreznimi organi držav članic v skladu s cilji te uredbe. S tem namenom Komisija zlasti izvaja misij, da bi ocenila ekonomske razmere v državi članici in prepoznala tveganja ali težave pri upoštevanju ciljev te uredbe.

2.   Komisija lahko izvaja misije okrepljenega nadzora v državah članicah, za katere veljajo priporočila, izdana v skladu s členom 6(2) ali členom 10(2,) z namenom spremljanja na kraju samem. Zadevne države članice zagotovijo vse potrebne informacije za pripravo in vodenje teh misij.

3.   Kadar je zadevna država članica sodelujoča država članica ali država članica, ki sodeluje v MMT2, Komisija lahko, če se ji to zdi primerno, k udeležbi pri nadzornih misijah povabi predstavnike Evropske centralne banke.

4.   Komisija o rezultatih misij iz odstavka 2 poroča Svetu in se lahko odloči, če je primerno, da svoje ugotovitve objavi.

5.   Ko Komisija izvaja misije iz odstavka 2, posreduje svoje začasne ugotovitve zadevni državi članici za pripombe.“;

16.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 12a

1.   Komisija do 14. novembra 2014 in nato vsakih pet let objavi poročilo o izvajanju te uredbe.

Poročilo med drugim oceni:

2.   Kjer je primerno, se temu poročilu priloži predlog za spremembo te uredbe, med drugim tudi postopkov odločanja.

3.   Poročilo se posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu.“;

17.

v celotnem besedili uredbe se vsa sklicevanja na „člen 99 Pogodbe“ se nadomestijo s sklicevanji na „člen 121 PDEU“.

23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/25

(1)

Usklajevanje ekonomskih politik držav članic v Uniji bi bilo treba oblikovati v okviru širših smernic ekonomskih politik in smernic zaposlovanja, kakor je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), pri tem pa bi bilo treba upoštevati vodilna načela stabilnih cen, zdravih in vzdržnih javnih financ in monetarnih pogojev ter uravnotežene plačilne bilance.

(2)

Na osnovi izkušenj, pridobljenih v prvem desetletju delovanja ekonomske in monetarne unije, je treba predvsem izboljšati ekonomsko upravljanje v Uniji, ki mora temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu.

(3)

Vzpostavitev in ohranjanje dinamičnega notranjega trga bi bilo treba obravnavati kot del pravilnega in nemotenega delovanja ekonomske in monetarne unije.

(4)

Izboljšan okvir ekonomskega upravljanja bi moral temeljiti na več medsebojno povezanih in usklajenih politikah za trajnostno rast in delovna mesta, zlasti na strategiji Unije za rast in delovna mesta, s posebnim poudarkom na razvoju in krepitvi notranjega trga, spodbujanju mednarodne trgovine in konkurenčnosti, evropskem semestru za okrepljeno usklajevanje ekonomskih in proračunskih politik (evropski semester), učinkovitem okviru za preprečevanje in zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja (Pakt za stabilnost in rast), trdnem okviru za preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire in okrepljeni ureditvi finančnih trgov in nadzoru nad njimi, vključno z makrobonitetnim nadzorom Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB).

(5)

Krepitev ekonomskega upravljanja bi morala vključevati tesnejše in pravočasnejše vključevanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov. Kljub temu da so sogovorniki Evropskega parlamenta v okviru dialoga ustrezne institucije Unije in njihovi predstavniki, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta ponudi državi članici, na katero je naslovljeno priporočilo ali sklep Sveta v skladu s členi 7(2), 8(2) ali 10(4) te uredbe, možnost sodelovanja pri izmenjavi mnenj. Udeležba države članice pri takšni izmenjavi mnenj je prostovoljna.

(6)

Komisija bi morala imeti v postopku okrepljenega nadzora močnejšo vlogo v zvezi z ocenami, specifičnimi za posamezno državo članico, spremljanjem, misijami na kraju samem, priporočili in opozorili.

(7)

Zlasti bi bilo treba nadzor ekonomskih politik držav članic razširiti prek proračunskega nadzora, da bi vključeval bolj podroben in formalen okvir za preprečevanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij, prizadetim državam članicam pa bi pomagal, da izdelajo popravljalne načrte, preden se razlike utrdijo. Takšna širitev nadzora ekonomskih politik bi morala sovpadati s poglabljanjem fiskalnega nadzora.

(8)

Za odpravljanje takih čezmernih makroekonomskih neravnotežij je treba v zakonodaji podrobno določiti postopek.

(9)

Primerno je, da se postopek večstranskega nadzora iz odstavkov 3 in 4 člena 121 PDEU dopolni s posebnimi pravili za odkrivanje makroekonomskih neravnotežij, kakor tudi za preprečevanje in odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij v Uniji. Bistveno je, da se postopek uskladi z letnim ciklom večstranskega nadzora.

(10)

Ta postopek bi moral uvesti opozorilni mehanizem za zgodnje odkrivanje nastajajočih makroekonomskih neravnotežij. Njegova podlaga bi morala biti okvirna in transparentna preglednica, ki vključuje okvirne pragove, v povezavi z ekonomsko presojo. Ta presoja bi morala med drugim upoštevati nominalno in realno konvergenco v euroobmočju in zunaj njega.

(11)

Da bi preglednica učinkovito delovala kot del opozorilnega mehanizma, bi morala biti sestavljena iz omejenega sklopa ekonomskih, finančnih in strukturnih kazalnikov, bistvenih za odkrivanje makroekonomskih neravnotežij, in ustreznih okvirnih pragov. Kazalniki in pragovi bi se morali po potrebi prilagoditi, da se s tem prilagodijo spreminjajoči se naravi makroekonomskih neravnotežij, med drugim zaradi spreminjajočih se tveganj za makroekonomsko stabilnost, in da se upošteva izboljšana razpoložljivost s tem povezanih statističnih podatkov. Kazalniki naj ne bi predstavljali ciljev ekonomske politike, temveč orodje za spremljanje razvijajoče se narave makroekonomskih neravnotežij v Uniji.

(12)

Komisija bi morala pri pripravi preglednice ter sklopa makroekonomskih in makrofinančnih kazalnikov za države članice tesno sodelovati z Evropskim parlamentom in Svetom. Komisija bi morala predloge o načrtih za določitev in prilagoditev kazalnikov in pragov predstaviti pristojnim odborom Evropskega parlamenta in Sveta, da podajo pripombe. Komisija bi morala Evropski parlament in Svet obvestiti o spremembah kazalnikov in pragov ter podati razloge za te spremembe.

(13)

Pri pripravi preglednice bi bilo treba ustrezno upoštevati tudi raznolike ekonomske okoliščine, vključno z učinki zmanjševanja razvojnega zaostanka.

(14)

Prekoračitev enega ali več okvirnih pragov ne pomeni nujno, da nastajajo makroekonomska neravnotežja, saj bi bilo treba pri oblikovanju ekonomskih politik upoštevati medsebojne povezave med makroekonomskimi spremenljivkami. Zaključkov se ne bi smelo narediti na podlagi samodejnega branja preglednice: z ekonomsko presojo bi bilo treba zagotoviti, da se vse informacije – bodisi iz preglednice bodisi ne – obravnavajo v kontekstu in da postanejo del celovite analize.

(15)

Komisija bi morala na podlagi postopka večstranskega nadzora in opozorilnega mehanizma ali v primeru nepričakovanih pomembnih gospodarskih gibanj, ki zahtevajo takojšnjo analizo za namene te uredbe, določiti države članice, pri katerih se opravi poglobljen pregled. Poglobljen pregled bi bilo treba izvesti brez domneve o obstoju neravnotežja in bi moral zajemati temeljito analizo vzrokov neravnotežij v državi članici v pregledu, ob ustreznem upoštevanju ekonomskih pogojev in okoliščin, specifičnih za posamezno državo članico, ter širšega sklopa analitičnih orodij, kazalnikov in kakovostnih informacij, specifičnih za te države članice. Država članica bi morala sodelovati s Komisijo, ko ta izvaja poglobljeni pregled, da bi tako zagotovila, da so informacije, ki jih ima Komisija na voljo, kar se da popolne in natančne. Poleg tega bi morala Komisija ustrezno upoštevati vse druge informacije, ki so po mnenju zadevne države članice pomembne ter jih je država članica predložila Svetu in Komisiji.

(16)

O poglobljenem pregledu bi moral razpravljati Svet in Euroskupina, v primeru držav članic, katerih valuta je euro. V poglobljenem pregledu bi se morali po potrebi upoštevati priporočila ali pozivi Sveta, naslovljeni na države članice v pregledu, ki so bili sprejeti v skladu s členi 121, 126 in 148 PDEU in členi 6, 7, 8 in 10 te uredbe ter predvidene politike držav članic v pregledu, kakor so predstavljene v nacionalnih programih reform, kakor tudi mednarodne najboljše prakse glede kazalnikov in metodologij. Kadar se Komisija v primeru pomembnih in nepričakovanih gospodarskih gibanj, ki zahtevajo takojšnjo analizo, odloči izvesti poglobljen pregled, bi morala o tem obvestiti zadevne države članice.

(17)

Pri ocenjevanju makroekonomskih neravnotežij bi bilo treba upoštevati njihovo resnost ter njihove morebitne negativne učinke ekonomskega in finančnega prelivanja, ki povečujejo ranljivost gospodarstva Unije in ogrožajo nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije. Ukrepi za odpravo makroekonomskih neravnotežij in razlik v konkurenčnosti so potrebni v vseh državah članicah, zlasti v euroobmočju. Vendar se lahko vrsta, pomen in nujnost izzivov politik med zadevnimi državami članicami znatno razlikujejo. Zaradi ranljivosti in obsega potrebne prilagoditve je ukrepanje politike zlasti nujno v državah članicah, v katerih se vztrajno pojavljajo veliki primanjkljaji na tekočem računu in izguba konkurenčnosti. Prav tako bi morale biti politike v državah članicah, ki imajo velike presežke na tekočem računu, usmerjene v opredelitev in izvajanje ukrepov, ki prispevajo h krepitvi domačega povpraševanja in potenciala rasti.

(18)

Upoštevati bi bilo treba tudi zmožnost zadevnih držav članic za gospodarsko prilagajanje ter njihove rezultate pri upoštevanju prejšnjih priporočil na podlagi te uredbe in drugih priporočil, izdanih na podlagi člena 121 PDEU v okviru večstranskega nadzora, zlasti širših smernic ekonomskih politik držav članic in Unije.

(19)

Postopek za spremljanje in odpravljanje škodljivih makroekonomskih neravnotežij s preprečevalnimi in popravljalnimi elementi bo zahteval boljša orodja za nadzor, ki temeljijo na orodjih, uporabljenih v postopku večstranskega nadzora. To bi lahko v primeru resnih neravnotežij, vključno z neravnotežji, ki ogrožajo pravilno delovanje ekonomske in monetarne unije, vključevalo okrepljen nadzor v obliki misij Komisije v državah članicah – v sodelovanju z Evropsko centralno banko (ECB) za države članice, katerih valuta je euro, in države članice, ki sodelujejo v Sporazumu z dne 16. marca 2006 med Evropsko centralno banko in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic zunaj euroobmočja o določitvi operativnih postopkov za mehanizem deviznih tečajev v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (4) (ERM II) –in dodatno poročanje držav članic. Socialni partnerji in druge nacionalne zainteresirane strani bi morale biti po potrebi vključene v dialog.

(20)

Če se ugotovijo makroekonomska neravnotežja, bi bilo treba na zadevno državo članico nasloviti priporočila – po potrebi z vključitvijo ustreznih odborov –, ki bodo služila kot usmeritve glede ustreznih odzivov politike. Odziv politike zadevne države članice na neravnotežja bi moral biti pravočasen in bi moral uporabiti vse razpoložljive instrumente politike, ki so pod nadzorom javnih organov. Tudi nacionalne zainteresirane strani, vključno s socialnimi partnerji, bi bilo po potrebi treba vključiti v skladu z določbami PDEU ter nacionalno zakonodajno in politično ureditvijo. Odziv politike bi moral biti prilagojen posebnemu okolju in okoliščinam zadevne države članice ter bi moral zajemati glavna področja ekonomske politike, po možnosti tudi fiskalno in plačno politiko, trge dela, trg proizvodov in storitev ter ureditev finančnega sektorja. Upoštevati bi bilo treba obveznosti, ki izhajajo iz ERM II.

(21)

Opozorila in priporočila ESRB, naslovljena na države članice ali Unijo, zadevajo makrofinančna tveganja. Po potrebi bi jim morali v okviru nadzora makroekonomskih neravnotežij slediti ustrezni nadaljnji ukrepi Komisije. Neodvisnost in zaupnost ESRB bi bilo treba strogo spoštovati.

(22)

Če se ugotovijo resna makroekonomska neravnotežja, vključno z neravnotežji, ki ogrožajo pravilno delovanje ekonomske in monetarne unije, bi bilo treba začeti postopek v zvezi s čezmernim neravnotežjem, ki lahko vključuje izdajo priporočil državam članicam, zahteve v zvezi z okrepljenim nadzorom in spremljanjem ter pri državah članicah, katerih valuta je euro, v primeru, da večkrat zaporedoma ne sprejmejo popravljalnih ukrepov, možnost ukrepanja proti njim v skladu z Uredbo (EU) št. 1174/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o izvršilnih ukrepih za odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij v euroobmočju (5).

(23)

Vsaka država članica, proti kateri je bil uveden postopek v zvezi s čezmernim neravnotežjem, bi morala izdelati načrt popravljalnih ukrepov s podrobnim opisom politik, zasnovanih za izvajanje priporočil Sveta. Načrt popravljalnih ukrepov bi moral zajemati časovni razpored izvajanja predvidenih ukrepov. Svet bi ga moral potrditi s priporočilom. To priporočilo bi moralo biti posredovano Evropskemu parlamentu.

(24)

Svetu bi bilo treba dodeliti pristojnosti za sprejemanje posameznih sklepov, s katerimi se ugotovi neupoštevanje priporočil, ki jih je sprejel Svet v okviru načrta popravljalnih ukrepov. Ti posamezni sklepi so kot del usklajevanja ekonomskih politik držav članic v okviru Sveta v skladu s členom 121(1) PDEU nadaljevanje priporočil, ki jih Svet sprejme v skladu s členom 121(4) PDEU v okviru načrta popravljalnih ukrepov.

(25)

Pri uporabi te uredbe bi morala Svet in Komisija v celoti spoštovati vlogo nacionalnih parlamentov in socialnih partnerjev ter upoštevati razlike v nacionalnih sistemih, kot so sistemi oblikovanja plač.

(26)

Če Svet meni, da v državi članici ni več čezmernega makroekonomskega neravnotežja, bi se postopek v zvezi s čezmernim makroekonomskim neravnotežjem moral končati, potem ko Svet na priporočilo Komisije razveljavi svoja relevantna priporočila. Razveljavitev bi morala temeljiti na celoviti analizi Komisije, v kateri je dokazano, da je država članica ravnala v skladu z zadevnimi priporočili Sveta ter da – med drugim ob upoštevanju makroekonomskih gibanj, obetov in učinkov prelivanja – ni več osnovnih vzrokov in z njimi povezanih tveganj, opredeljenih v priporočilu, s katerim se je začel postopek v zvezi s čezmernim makroekonomskim neravnotežjem. Končanje postopka v zvezi s čezmernim makroekonomskim neravnotežjem bi bilo treba objaviti.

(27)

Ker cilja te uredbe, in sicer oblikovanja učinkovitega okvira za odkrivanje makroekonomskih neravnotežij ter za preprečevanje in odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij, države članice zaradi tesnih trgovinskih in finančnih povezav med državami članicami ter prelivanja učinkov nacionalnih ekonomskih politik na Unijo in euroobmočje kot celoto ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

1.

„neravnotežja“ pomeni vsako gibanje, katerega makroekonomske posledice negativno vplivajo ali bi lahko negativno vplivale na pravilno delovanje gospodarstva države članice ali ekonomske in monetarne unije ali na delovanje celotne Unije;

2.

„čezmerna neravnotežja“ pomeni pomembna neravnotežja, vključno z neravnotežij, ki ogrožajo ali bi lahko ogrozila pravilno delovanje ekonomske in monetarne unije.

(a)

notranjih neravnotežij, vključno s tistimi, ki lahko nastanejo zaradi javne in zasebne zadolženosti, gibanja na finančnem in drugih trgih imetij, vključno s trgom nepremičnin, gibanja na trgu zasebnega kreditiranja ter gibanj brezposelnosti;

(b)

zunanjih neravnotežij, vključno s tistimi, ki lahko nastanejo zaradi gibanja tekočega računa in neto premoženjskih bilanc držav članic, realnih efektivnih menjalnih tečajev, deležev na izvoznih trgih, sprememb cen, gibanj stroškov ter necenovne konkurenčnosti, ob upoštevanju različnih sestavnih delov produktivnosti;

(a)

priporočila Sveta ali pozive, naslovljene na države članice v pregledu, sprejete v skladu s členi 121, 126 in 148 PDEU ter členi 6, 7, 8 in 10 te uredbe, kjer je to ustrezno;

(b)

predvidene politike države članice v pregledu, kakor so predstavljene v nacionalnem programu reform in, če je to ustrezno, v njenem programu za stabilnost ali programu za konvergenco;

(c)

opozorila ali priporočila ESRB glede sistemskih tveganj, ki so naslovljena na državo članico v pregledu ali so zanjo pomembna. Spoštujejo se pravila o zaupnosti ESRB.

(a)

informacijah, ki jih posreduje Svet glede širših smernic ekonomskih politik v skladu s členom 121(2) PDEU;

(b)

splošnih usmeritvah državam članicam, ki jih izda Komisija na začetku letnega cikla nadzora;

(c)

sklepih Evropskega sveta o usmeritvah ekonomskih politik v okviru evropskega semestra;

(d)

izidih večstranskega nadzora, ki se izvaja v skladu s to uredbo;

(e)

sklepih Evropskega sveta o usmeritvah in rezultatih večstranskega nadzora;

(f)

pregledih izvajanja večstranskega nadzora ob koncu evropskega semestra;

(g)

priporočilih, sprejetih v skladu s členom 7(2), členom 8(2) in členom 10(4) te uredbe.

(a)

učinkovitost te uredbe;

(b)

doseženi napredek pri zagotavljanju tesnejše uskladitve ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic v skladu s PDEU.

23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/33

(1)

Usklajevanje ekonomskih politik držav članic v Uniji, kakor je to določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), bi moralo upoštevati vodilna načela stabilnih cen, zdravih javnih financ in monetarnih pogojev ter uravnotežene plačilne bilance.

(2)

Pakt za stabilnost in rast so prvotno sestavljale Uredba Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (3), Uredba Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (4) ter Resolucija Evropskega sveta z dne 17. junija 1997 o Paktu za stabilnost in rast (5). Uredbi (ES) št. 1466/97 in (ES) št. 1467/97 sta bili spremenjeni z Uredbo (ES) št. 1055/2005 (6) oziroma Uredbo (ES) št. 1056/2005 (7). Poleg tega je bilo sprejeto poročilo Sveta z dne 20. marca 2005 o izboljšanju izvajanja Pakta za stabilnost in rast (8).

(3)

Pakt za stabilnost in rast temelji na cilju zdravih in vzdržnih javnih financ kot sredstvu za izboljšanje pogojev za stabilnost cen in za močno trajnostno rast, podprto s finančno stabilnostjo, s čimer podpira uresničevanje ciljev Unije za trajnostno rast in zaposlovanje.

(4)

Pridobljene izkušnje in storjene napake v prvem desetletju ekonomske in monetarne unije kažejo potrebo po izboljšanju ekonomskega upravljanja v Uniji, ki bi moralo temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu skupno dogovorjenih pravil in politik ter na trdnejšem okviru nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami na ravni Unije.

(5)

Skupni okvir za ekonomsko upravljanje, vključno z izboljšanim proračunskim nadzorom, je treba okrepiti zaradi visoke stopnje povezanosti med gospodarstvi držav članic v Uniji, zlasti v euroobmočju.

(6)

Izboljšani okvir ekonomskega upravljanja bi moral temeljiti na več medsebojno povezanih in usklajenih politikah za trajnostno rast in delovna mesta, zlasti na strategiji Unije za rast in delovna mesta, s posebnim poudarkom na razvoju in krepitvi notranjega trga, spodbujanju mednarodne trgovine in konkurenčnosti, evropskem semestru za okrepljeno usklajevanje ekonomskih in proračunskih politik, učinkovitem okviru za preprečevanje in zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja (Pakt za stabilnost in rast), trdnem okviru za preprečevanje in odpravljanje makroekonomskih neravnotežij, minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire in okrepljeni ureditvi finančnih trgov in nadzoru nad njimi, vključno z makrobonitetnim nadzorom Evropskega odbora za sistemska tveganja.

(7)

Vzpostavitev in ohranjanje dinamičnega notranjega trga bi bilo treba obravnavati kot del pravilnega in nemotenega delovanja ekonomske in monetarne unije.

(8)

Pakt za stabilnost in rast ter celoten okvir ekonomskega upravljanja bi moral dopolnjevati in podpirati strategijo Unije za rast in delovna mesta. Medsebojne povezave različnih strani ne bi smele omogočati izjem od določb Pakta za stabilnost in rast.

(9)

Krepitev ekonomskega upravljanja bi morala vključevati tesnejše in pravočasnejše vključevanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov. Kljub temu da so sogovorniki Evropskega parlamenta v okviru tega dialoga ustrezne institucije Unije in njihovi predstavniki, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta ponudi državi članici, na katero je naslovljen sklep Sveta na podlagi člena 126(6) PDEU, priporočilo na podlagi člena 126(7) PDEU, poziv na podlagi člena 126(9) PDEU ali sklep na podlagi člena 126(11) PDEU, možnost sodelovanja pri izmenjavi mnenj. Udeležba držav članic pri takšni izmenjavi mnenj je prostovoljna.

(10)

Komisija bi morala imeti v postopku okrepljenega nadzora močnejšo vlogo v zvezi z ocenami, specifičnimi za posamezno državo članico, spremljanjem, misijami na kraju samem, priporočili in opozorili.

(11)

Svet in Komisija bi morala pri uporabi te uredbe primerno upoštevati vse ustrezne dejavnike ter ekonomske in proračunske razmere v zadevni državi članici.

(12)

Pravila o proračunski disciplini bi bilo treba okrepiti, zlasti z večjim upoštevanjem višine in gibanja dolga ter splošne vzdržnosti javnih financ. Okrepiti bi bilo treba tudi mehanizme za zagotavljanje skladnosti s temi pravili in njihovo izvrševanje.

(13)

Za izvajanje veljavnega postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem na podlagi merila primanjkljaja in merila dolga je potrebno številčno referenčno merilo, ki upošteva ekonomski cikel, na podlagi katerega se bo ocenjevalo, ali se razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom (BDP) zadosti zmanjšuje in dovolj hitro približuje referenčni vrednosti.

Uvesti bi bilo treba prehodno obdobje, da bi državam članicam, ki so na dan sprejetja te uredbe v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, omogočili, da prilagodijo svoje politike številčnemu referenčnemu merilu za zmanjšanje dolga. To bi moralo veljati tudi za države članice, ki so predmet prilagoditvenega programa Evropske unije ali Mednarodnega denarnega sklada.

(14)

Neizpolnjevanje številčnega referenčnega merila za zmanjšanje dolga ne bi smelo zadoščati za ugotovitev obstoja čezmernega primanjkljaja, za kar bi bilo treba upoštevati celo vrsto pomembnih dejavnikov iz poročila Komisije na podlagi člena 126(3) PDEU. Zlasti ocena učinka cikla in sestava prilagoditve stanj in tokov na gibanje dolga lahko zadostujeta za to, da se ne ugotovi obstoja čezmernega primanjkljaja na podlagi merila dolga.

(15)

Pri ugotavljanju obstoja čezmernega primanjkljaja na podlagi merila primanjkljaja in korakov, ki vodijo do te ugotovitve, je treba upoštevati celo vrsto pomembnih dejavnikov iz poročila Komisije na podlagi člena 126(3) PDEU, samo v primeru, če javni dolg v primerjavi z BDP ne presega referenčne vrednosti.

(16)

Pri upoštevanju sistemskih pokojninskih reform kot enega od pomembnih dejavnikov bi se bilo treba predvsem posvetiti vprašanju, ali te reforme spodbujajo dolgoročno vzdržnost celotnega pokojninskega sistema in hkrati ne povečujejo tveganj v zvezi s srednjeročnim proračunskim stanjem.

(17)

Komisija bi morala v poročilu na podlagi člena 126(3) PDEU ustrezno upoštevati kakovost nacionalnega fiskalnega okvira, saj ima ta ključno vlogo pri zagotavljanju fiskalne konsolidacije in vzdržnih javnih financ. Pri tem bi se morale upoštevati minimalne zahteve, določene v Direktivi Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah za proračunske okvire držav članic (9), in druge dogovorjene zaželene zahteve za fiskalno disciplino.

(18)

Da bi olajšali spremljanje upoštevanja priporočil in pozivov Sveta za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja, je treba v njih navesti letne proračunske cilje, ki ustrezajo zahtevanemu fiskalnemu izboljšanju, iz katerega so izločeni vplivi konjunkture ter enkratni in začasni ukrepi. V tem okviru bi bilo treba letno referenčno merilo 0,5 % BDP šteti za letno povprečje.

(19)

Pri ocenjevanju učinkovitosti ukrepov bo koristno, če se izpolnjevanje ciljev za javnofinančne odhodke uporabi kot referenca v povezavi z izvajanjem načrtovanih konkretnih ukrepov na strani prihodkov.

(20)

Pri ocenjevanju, ali naj se rok za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja podaljša, bi bilo treba posebno pozornost nameniti resnemu upadu gospodarske aktivnosti v euroobmočju ali v celotni Uniji, pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti.

(21)

Primerno je izboljšati izvrševanje finančnih sankcij iz člena 126(11) PDEU, da bodo resnično spodbudile upoštevanje pozivov iz člena 126(9) PDEU.

(22)

Da bi zagotovili, da države članice, katerih valuta je euro, upoštevajo okvir Unije za fiskalni nadzor, bi bilo treba na podlagi člena 136 PDEU zasnovati na pravilih temelječe sankcije, ki bi zagotovile poštene, pravočasne in učinkovite mehanizme za upoštevanje pravil Pakta za stabilnost in rast.

(23)

Globe iz te uredbe bi bilo treba šteti za druge prihodke iz člena 311 PDEU ter jih nameniti mehanizmom za stabilnost za zagotavljanje finančne pomoči, ki jih vzpostavijo države članice, katerih valuta je euro, da bi tako zaščitile stabilnost celotnega euroobmočja.

(24)

Sklicevanja iz Uredbe (ES) št. 1467/97 bi morala upoštevati novo številčenje členov v Pogodbi o delovanju Evropske unije in nadomestitev Uredbe Sveta (ES) št. 3605/93 (10) z Uredbo Sveta (ES) št. 479/2009 z dne 25. maja 2009 o uporabi Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priloga k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (11).

(25)

Uredbo (ES) št. 1467/97 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

1.   Ta uredba vsebuje določbe za pospešitev in razjasnitev postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Cilj postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem je preprečiti čezmeren javnofinančni primanjkljaj in pospešiti njegovo zmanjšanje, kadar se pojavi, pri čemer se upoštevanje proračunske discipline preuči na podlagi meril javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga.

2.   Za namene te uredbe ‚sodelujoče države članice‘ pomeni države članice, katerih valuta je euro.“;

2.

člen 2 se spremeni:

3.

vstavi se naslednji oddelek:

„ODDELEK 1A

EKONOMSKI DIALOG

Člen 2a

1.   Za okrepitev dialoga med institucijami Unije, zlasti Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, ter za zagotovitev večje preglednosti in odgovornosti lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta povabi predsednika Sveta, Komisijo in po potrebi predsednika Evropskega sveta ali predsednika euroskupine, da nastopijo pred odborom in razpravljajo o sklepu Sveta na podlagi člena 126(6) PDEU, priporočilu Sveta na podlagi člena 126(7) PDEU, pozivu na podlagi člena 126(9) PDEU ali sklepih Sveta na podlagi člena 126(11) PDEU.

Od Sveta se praviloma pričakuje, da sledi priporočilom in predlogom Komisije, ali pa da javno obrazloži svoje stališče.

Pristojni odbor Evropskega parlamenta lahko državi članici, ki jo ti sklepi, pozivi ali priporočila zadevajo, ponudi možnost, da sodeluje pri izmenjavi mnenj.

2.   Komisija in Svet redno obveščata Evropski parlament o uporabi te uredbe.“;

4.

člen 3 se spremeni:

5.

odstavka 1 in 2 člena 4 se nadomestita z naslednjim:

„1.   Svet vsak sklep na podlagi člena 126(8) PDEU o objavi priporočil, v katerih je ugotovil, da niso bili sprejeti učinkoviti ukrepi, sprejme nemudoma po preteku roka iz člena 3(4) te uredbe.

2.   Svet pri presojanju o tem, ali so bili na podlagi njegovih priporočil v skladu s členom 126(7) PDEU sprejeti učinkoviti ukrepi, pri svoji odločitvi izhaja iz poročila, ki ga predloži zadevna država članica v skladu s členom 3(4a) te uredbe, in njegovega izvajanja ter na vseh drugih javno objavljenih odločitvah vlade zadevne države članice.

Kadar Svet v skladu s členom 126(8) PDEU ugotovi, da država članica ni sprejela učinkovitih ukrepov, o tem ustrezno poroča Evropskemu svetu.“;

6.

odstavka 1 in 2 člena 5 se nadomestita z naslednjim:

„1.   Sklep Sveta o pozivu zadevni sodelujoči državi članici, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja v skladu s členom 126(9) PDEU, se sprejme v dveh mesecih od sprejetja sklepa Sveta, da učinkoviti ukrepi v skladu s členom 126(8) PDEU niso bili sprejeti. Da se zagotovi zmanjšanje čezmernega primanjkljaja v roku iz poziva, Svet v njem zahteva, da država članica doseže letne proračunske cilje, ki na podlagi napovedi, na kateri temelji poziv, ustrezajo minimalnemu letnemu izboljšanju njenega ciklično prilagojenega salda brez enkratnih in drugih začasnih ukrepov za vsaj 0,5 % BDP, kot referenca. Svet navede tudi ukrepe, ki spodbujajo dosego teh ciljev.

1a.   Po pozivu Sveta v skladu s členom 126(9) PDEU zadevna država članica predloži Svetu in Komisiji poročilo o ukrepih, ki jih je sprejela na podlagi poziva Sveta. Poročilo vsebuje cilje za javnofinančne odhodke in prihodke ter za diskrecijske ukrepe na strani odhodkov in prihodkov ter informacije o ukrepih, sprejetih na podlagi konkretnih priporočil Sveta, da lahko Svet po potrebi sprejme sklep v skladu s členom 6(2) te uredbe. Država članica poročilo objavi.

2.   Če so bili v skladu s pozivom na podlagi člena 126(9) PDEU sprejeti učinkoviti ukrepi in če po sprejetju poziva nastopijo nepričakovani neugodni gospodarski dogodki z večjimi negativnimi posledicami za javne finance, se lahko Svet na priporočilo Komisije odloči sprejeti revidirani poziv na podlagi člena 126(9) PDEU. V revidiranem pozivu se lahko ob upoštevanju pomembnih dejavnikov iz člena 2(3) te uredbe zlasti podaljša rok za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja, in to praviloma za eno leto. Svet na podlagi gospodarske napovedi iz svojega poziva oceni, ali so nastopili nepričakovani neugodni gospodarski dogodki z večjimi negativnimi posledicami za javne finance. V primeru resnega upada gospodarske aktivnosti v euroobmočju ali v celotni Uniji se lahko Svet na priporočilo Komisije tudi odloči, da sprejme revidirani poziv na podlagi člena 126(9) PDEU, pod pogojem, da to ne ogrozi srednjeročne fiskalne vzdržnosti.“;

7.

členi 6 do 8 se nadomestijo z naslednjim:

„Člen 6

1.   Svet pri presojanju o tem, ali so bili na podlagi njegovega poziva v skladu s členom 126(9) PDEU sprejeti učinkoviti ukrepi, pri svojih odločitvah izhaja iz poročila, ki ga zadevna država članica predloži v skladu s členom 5(1a) te uredbe, in njegovega izvajanja ter vseh drugih javno objavljenih odločitvah vlade zadevne države članice. Upoštevajo se rezultati nadzorne misije, ki jo izvede Komisija v skladu s členom 10a te uredbe.

2.   Kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 126(11) PDEU, Svet v skladu z navedenim členom uvede sankcije. Vsak tak sklep se sprejme najpozneje v štirih mesecih po sklepu Sveta v skladu s členom 126(9) PDEU o pozivu zadevni sodelujoči državi članici, naj sprejme ukrepe.

Člen 7

Če sodelujoča država članica ne ukrepa na podlagi zaporednih aktov Sveta v skladu s členom 126(7) in (9) PDEU, se sklep Sveta v skladu s členom 126(11) PDEU o uvedbi sankcij praviloma sprejme v šestnajstih mesecih od datumov poročanja, določenih v členu 3(2) in (3) Uredbe (ES) št. 479/2009. V primeru, da se uporabi člen 3(5) ali 5(2) te uredbe, se rok šestnajstih mesecev ustrezno spremeni. Pospešeni postopek se uporabi v primeru namerno načrtovanega primanjkljaja, glede katerega Svet odloči, da je čezmeren.

Člen 8

Sklep Sveta v skladu s členom 126(11) PDEU o zaostritvi sankcij se sprejme najpozneje v dveh mesecih po datumih poročanja iz Uredbe (ES) št. 479/2009. Sklep Sveta v skladu s členom 126(12) PDEU o razveljavitvi nekaterih ali vseh njegovih sklepov se sprejme čim prej in v vsakem primeru najpozneje v dveh mesecih po datumih poročanja iz Uredbe (ES) št. 479/2009.“;

8.

v členu 9(3) se sklicevanje na člen 6 nadomesti s sklicevanjem na člen 6(2);

9.

člen 10 se spremeni:

10.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 10a

1.   Komisija ohranja trajen dialog z organi držav članic v skladu s cilji te uredbe. S tem namenom Komisija zlasti izvaja misije, da bi ocenila trenutne ekonomskih razmere v državi članici in prepoznala tveganja ali težave pri uresničevanju ciljev te uredbe.

2.   Okrepljeni nadzor se lahko izvede za države članice, na katere se nanašajo priporočila in pozivi, izdani na podlagi sklepa v skladu s členom 126(8) PDEU in sklepov v skladu s členom 126(11) PDEU, za namene spremljanja na kraju samem. Zadevne države članice zagotovijo vse potrebne informacije za pripravo in izvedbo misije.

3.   Če je to primerno, lahko Komisija povabi predstavnike Evropske centralne banke, da sodelujejo v nadzornih misijah v države članice, katerih valuta je euro, ali države članice, ki sodelujejo v Sporazumu z dne 16. marca 2006 med Evropsko centralno banko in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic zunaj euroobmočja o določitvi operativnih postopkov za mehanizem deviznih tečajev v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (12) (ERM II).

4.   Komisija o rezultatih misije iz odstavka 2 poroča Svetu in se po potrebi lahko odloči, da svoje ugotovitve objavi.

5.   Ko Komisija opravlja nadzorne misije iz odstavka 2, posreduje svoje začasne ugotovitve zadevni državi članici za pripombe.

11.

člena 11 in 12 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 11

Ko Svet sprejme sklep v skladu s členom 126(11) PDEU o uvedbi sankcij proti sodelujoči državi članici, se praviloma odredi globa. Svet se lahko odloči za dopolnitev te globe z drugimi ukrepi iz člena 126(11) PDEU.

Člen 12

1.   Znesek globe je sestavljen iz nespremenljivega dela v višini 0,2 % BDP in spremenljivega dela. Spremenljivi del znaša desetino absolutne vrednosti razlike med saldom kot odstotkom BDP v prejšnjem letu in referenčno vrednostjo javnofinančnega salda oziroma, če neupoštevanje proračunske discipline vključuje merilo dolga, med javnofinančnim saldom kot odstotkom BDP, ki bi moral biti v skladu s pozivom na podlagi člena 126(9) PDEU dosežen v istem letu.

2.   Svet v letu, ki sledi letu, v katerem je globa naložena, do razveljavitve sklepa o obstoju čezmernega primanjkljaja oceni, ali je zadevna sodelujoča država članica sprejela učinkovite ukrepe na podlagi poziva Sveta iz člena 126(9) PDEU. V tej letni oceni se Svet v skladu s členom 126(11) PDEU odloči okrepiti sankcije, razen če je zadevna sodelujoča država članica ravnala v skladu s pozivom Sveta. Če se Svet odloči za naložitev dodatne globe, se ta izračuna na enak način kot spremenljivi del globe v skladu z odstavkom 1.

3.   Posamezna globa iz odstavkov 1 in 2 ne presega zgornje meje 0,5 % BDP.“;

12.

člen 13 se črta in sklicevanje nanj v členu 15 se nadomesti s sklicevanjem na člen 12;

13.

člen 16 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 16

Globe iz člena 12 pomenijo druge prihodke iz člena 311 PDEU in se dodelijo evropskemu instrumentu za finančno stabilnost. Ko bodo sodelujoče države članice vzpostavile drug mehanizem za stabilnost za zagotavljanje finančne pomoči, da bi zaščitile stabilnost celotnega euroobmočja, se bodo globe dodelile temu mehanizmu.“;

14.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 17a

1.   Komisija objavi poročilo o uporabi te uredbe do 14. decembra 2014 in nato vsakih pet let.

V tem poročilu se med drugim ocenita:

2.   Po potrebi se poročilu iz odstavka 1 priložijo predlogi za spremembo te uredbe.

3.   Navedeno poročilo se posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu.“;

15.

v Uredbi (ES) št. 1467/97 se vsa sklicevanja na člen 104 Pogodbe nadomestijo s sklicevanji na člen 126 PDEU;

16.

v točki 2 Priloge se sklicevanja v stolpcu I na člen 4(2) in (3) Uredbe Sveta (ES) št. 3605/93 nadomestijo s sklicevanji na člen 3(2) in (3) Uredbe Sveta (ES) št. 479/2009.

23.11.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 306/41

(1)

Treba je graditi na izkušnjah, pridobljenih v prvem desetletju ekonomske in monetarne unije. Nedavna gospodarska gibanja postavljajo nove izzive za vodenje fiskalne politike po vsej Uniji, zlasti pa izpostavljajo potrebo po krepitvi nacionalnega lastništva in določitvi enotnih zahtev v zvezi s pravili in postopki, ki tvorijo proračunske okvire držav članic. Predvsem je treba opredeliti, kaj morajo storiti nacionalni organi, da bodo izpolnjevali določbe iz Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti člen 3 Protokola.

(2)

Sistemi javnega računovodstva, ki se vodijo v državah članicah za sektor države in njegove podsektorje, vključujejo elemente, kot so knjigovodstvo, notranji nadzora, poročanje in revizija. Te sisteme bi bilo treba razlikovati od statističnih podatkov, ki se nanašajo na rezultate javnih financ in temeljijo na statističnih metodologijah, in od napovedi ali ukrepov v zvezi s pripravo proračuna, ki se nanašajo na javne finance v prihodnosti.

(3)

Popolne in zanesljive prakse na področju javnega računovodstva za vse podsektorje države so predpogoj za pripravo visokokakovostne statistike, ki je primerljiva med državami članicami. Notranji nadzor bi moral zagotoviti, da se obstoječa pravila izvršujejo v vseh podsektorjih države. Neodvisne revizije, ki jih opravljajo javne institucije, kot so računska sodišča, ali zasebni revizorski organi, bi morale spodbujati najboljšo mednarodno prakso.

(4)

Za dobro delovanje okvira Unije za proračunski nadzor je razpoložljivost javnofinančnih podatkov bistvenega pomena. Redna razpoložljivost pravočasnih in zanesljivih javnofinančnih podatkov je ključnega pomena za ustrezno in časovno dobro načrtovano spremljanje, ki potem omogoča naglo ukrepanje v primeru nepričakovanih proračunskih gibanj. Eden od bistvenih elementov pri zagotavljanju kakovosti javnofinančnih podatkov je preglednost, kar vključuje tudi redno objavo tovrstnih podatkov.

(5)

Z Uredbo (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009 o evropski statistiki (3) je bil določen zakonodajni okvir za pripravo evropske statistike z namenom oblikovanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja politik Unije. V navedeni uredbi so bila določena in natančno opredeljena tudi načela, ki urejajo razvoj, pripravo in izkazovanje evropske statistike, in sicer: strokovna neodvisnost, nepristranskost, objektivnost, zanesljivost, statistična zaupnost in stroškovna učinkovitost. Z Uredbo Sveta (ES) št. 479/2009 z dne 25. maja 2009 o uporabi Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (4) so bile okrepljene pristojnosti Komisije za preverjanje statističnih podatkov, uporabljenih v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

(6)

Pojmi „vlada“, „primanjkljaj“ in „investicija“ so opredeljeni v Protokolu (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, in sicer s sklicevanjem na Evropski sistem integriranih ekonomskih računov, ki ga je kasneje nadomestil Evropski sistem nacionalnih in regionalnih računov v Skupnosti, sprejet z Uredbo Sveta (ES) št. 2223/96 z dne 25. junija 1996 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov Skupnosti (5) (v nadaljnjem besedilu: ESA 95).

(7)

Razpoložljivost in kakovost podatkov ESA 95 sta bistvenega pomena za zagotovitev dobrega delovanja okvira Unije za fiskalni nadzor. ESA 95 sloni na informacijah, zagotovljenih po obračunskem načelu. Vendar ta, na obračunskem načelu temelječa javnofinančna statistika sloni na predhodno zbranih podatkih po denarnem toku oziroma na enakovrednih podatkih. Ti imajo lahko pomembno vlogo pri izboljšanju pravočasnega proračunskega spremljanja, da se prepreči zapoznelo odkrivanje pomembnih proračunskih napak. Razpoložljivost časovnih serij podatkov po denarnem toku v zvezi s proračunskimi gibanji lahko razkrije vzorce, ki upravičujejo strožji nadzor. Javnofinančni podatki po denarnem toku (ali enakovredni podatki iz javnega računovodstva, če podatki po denarnem toku niso na voljo), ki jih je treba objaviti, bi morali vključevati vsaj skupni saldo, celotne prihodke in celotne odhodke. V utemeljenih primerih, na primer če obstaja veliko število organov na lokalni ravni, se lahko za namene pravočasne objave podatkov uporabijo ustrezne tehnike ocenjevanja, temelječe na vzorcu organov, pri naknadni reviziji pa se uporabijo celotni podatki.

(8)

Pristranske in nerealne makroekonomske ter proračunske napovedi lahko znatno zavirajo učinkovitost javnofinančnega načrtovanja in posledično oslabijo zavezo k proračunski disciplini, medtem ko lahko preglednost in razprave o metodologijah za napovedovanje občutno izboljšajo kakovost makroekonomskih in proračunskih napovedi za potrebe javnofinančnega načrtovanja.

(9)

Eden od bistvenih elementov za zagotovitev uporabe realističnih napovedi pri vodenju proračunske politike je preglednost, kar bi moralo vključevati ne le objavo uradnih makroekonomskih in proračunskih napovedi, pripravljenih za javnofinančno načrtovanje, temveč tudi metodologije, predpostavke in ustrezne parametre, na katerih temeljijo takšne napovedi.

(10)

Analize občutljivosti in ustrezne proračunske projekcije, ki dopolnjujejo najverjetnejši makrofiskalni scenarij, omogočajo analizo razvoja glavnih javnofinančnih spremenljivk ob drugačnih predpostavkah o rasti in obrestnih merah, s tem pa močno zmanjšujejo tveganje, da bi bila proračunska disciplina ogrožena zaradi napak v napovedih.

(11)

Napovedi Komisije in podatki o modelih, na katerih temeljijo te napovedi, zagotavljajo državam članicam uporabno referenčno merilo za svoje najverjetnejše makrofiskalne scenarije, s čimer pa se poveča tudi veljavnost napovedi, uporabljenih za proračunsko načrtovanje. V kolikšni meri bo od držav članic mogoče pričakovati, da bodo napovedi, uporabljene za proračunsko načrtovanje, primerjale z napovedmi Komisije, bo odvisno od trenutka priprave napovedi ter primerljivosti metodologij in predpostavk. Uporabno referenčno merilo lahko zagotovijo tudi napovedi drugih neodvisnih organov.

(12)

Večje razlike med izbranim makro-fiskalnim scenarijem in napovedjo Komisije bi bilo treba pojasniti in obrazložiti, zlasti kadar raven ali rast spremenljivk v zunanjih predpostavkah precej odstopa od vrednosti iz napovedi Komisije.

(13)

Glede na soodvisnost proračunov držav članic in proračuna Unije, bi morala Komisija državam članicam olajšati pripravo njihovih proračunskih napovedi z zagotavljanjem napovedi za odhodke Unije na osnovi ravni odhodkov, predvidenih v večletnem finančnem okviru.

(14)

Za lažjo pripravo napovedi, uporabljenih za proračunsko načrtovanje, in za pojasnitev razlik med napovedmi držav članic in Komisije, bi morala imeti vsaka država članica enkrat letno možnost, da s Komisijo razpravlja o predpostavkah, na katerih temelji priprava makroekonomskih in proračunskih napovedi.

(15)

Redno, nepristransko in celovito ocenjevanje na podlagi objektivnih meril občutno izboljša kakovost uradnih makroekonomskih in proračunskih napovedi. Temeljito ocenjevanje med drugim vključuje podroben pregled ekonomskih predpostavk, primerjavo z napovedmi, ki so jih pripravile druge institucije, in oceno natančnosti preteklih napovedi.

(16)

Glede na dokazano učinkovitost na pravilih temelječih proračunskih okvirov držav članic pri krepitvi nacionalnega lastništva fiskalnih pravil Unije za spodbujanje proračunske discipline, morajo biti stroga, posamezni državi prilagojena numerična fiskalna pravila, ki so skladna s proračunskimi cilji na ravni Unije, eden od temeljev okvira Unije za okrepljen proračunski nadzor. Stroga numerična fiskalna pravila bi morala vsebovati natančno izdelane opredelitve ciljnih vrednosti ter mehanizme za učinkovito in pravočasno spremljanje. Ta pravila bi morala temeljiti na zanesljivi in neodvisni analizi, ki bi jo izvedli neodvisni organi ali organi, ki bi bili funkcionalno neodvisni od javnofinančnih organov držav članic. Poleg tega so izkušnje politik pokazale, da je za učinkovito delovanje numeričnih fiskalnih pravil treba predvideti tudi posledice za njihovo neupoštevanje, pa čeprav to lahko preprosto pomeni zgolj okrnitev ugleda.

(17)

Na podlagi Protokola (št. 15), o nekaterih določbah, ki se uporabljajo za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, ki je priložen PEU in PDEU, referenčne vrednosti iz Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega navedenima Pogodbama, za Združeno kraljestvo niso neposredno zavezujoče. Zato se za Združeno kraljestvo ne bi smele uporabljati določbe o vzpostavitvi numeričnih fiskalnih pravil, ki učinkovito spodbujajo upoštevanje specifičnih referenčnih vrednosti za čezmerni primanjkljaj, niti ne bi smelo biti obvezno, da so večletni cilji iz srednjeročnih proračunskih okvirov skladni s takšnimi pravili.

(18)

Države članice bi se morale izogibati procikličnim fiskalnim politikam in izvajati večjo fiskalno konsolidacijo v obdobjih ugodnih gospodarskih razmer. Natančno opredeljena numerična fiskalna pravila spodbujajo doseganje teh ciljev in bi se morala odražati v letnih proračunskih zakonodajah držav.

(19)

Nacionalno javnofinančno načrtovanje je lahko skladno s preventivnim in korektivnim delom Pakta za stabilnost in rast le v primeru, da izhaja iz večletne perspektive in si zlasti prizadeva za dosego srednjeročnih proračunskih ciljev. Srednjeročni proračunski okviri so ključnega pomena pri zagotavljanju skladnosti proračunskih okvirov držav članic z zakonodajo Unije. V duhu Uredbe Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (6) in Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (7) se preventivni in korektivni del Pakta za stabilnost in rast ne bi smela obravnavati ločeno.

(20)

Kljub temu, da je sprejetje letne proračunske zakonodaje ključni korak v proračunskem postopku, v katerem države članice sprejemajo pomembne proračunske odločitve, ima večina fiskalnih ukrepov proračunske posledice, ki znatno presegajo letni proračunski cikel. Zaradi tega je enoletna perspektiva slaba podlaga za preudarne proračunske politike. Za vključitev večletne proračunske perspektive okvira Unije za proračunski nadzor, bi moralo načrtovanje letne proračunske zakonodaje temeljiti na večletnem javnofinančnem načrtovanju, ki izhaja iz srednjeročnega proračunskega okvira.

(21)

Ta srednjeročni proračunski okvir bi med drugim moral zajemati na nespremenjenih politikah temelječe projekcije za vsako večjo kategorijo odhodkov in prihodkov za proračunsko leto in po njem. Vsaka država članica bi morala biti sposobna ustrezno opredeliti nespremenjene politike, to opredelitev ter uporabljene predpostavke, metodologije in zadevne parametre pa bi bilo treba objaviti.

(22)

Ta direktiva novi vladi posamezne države članice ne bi smela preprečiti, da posodobi srednjeročni proračunski okvir, da bi se v njem odrazile nove politične prednostne naloge. V tem primeru bi nova vlada države članice morala izpostaviti razlike glede na prejšnji srednjeročni proračunski okvir.

(23)

Določbe okvira za proračunski nadzor, določenega s PDEU, zlasti pa s Paktom za stabilnost in rast, se uporabljajo za državo kot celoto, ki jo sestavljajo podsektorji centralna država, federalna država, lokalna država in skladi socialne varnosti, kot so opredeljeni v Uredbi (ES) št. 2223/96.

(24)

V znatnem številu držav članic je prišlo ob prenosu proračunskih pristojnosti na pod-nacionalno raven do precejšnje fiskalne decentralizacije. Vloga takih podnacionalnih ravni pri zagotavljanju spoštovanja Pakta za stabilnost in rast se je s tem občutno povečala, zato bi bilo treba posebno pozornost nameniti temu, da se zagotovi, da so vsi podsektorji države ustrezno zajeti v obseg obveznosti in postopkov, določenih v nacionalnih proračunskih okvirih, še zlasti – vendar ne izključno – v teh državah članicah.

(25)

Da bi proračunski okviri učinkovito spodbujali proračunsko disciplino in vzdržnost javnih financ, bi morali celovito pokrivati javne finance. Iz tega razloga bi bilo treba posebno pozornost nameniti delovanju državnih organov in skladov, ki niso vključeni v redne proračune na ravni podsektorjev in imajo takojšnje ali srednjeročne posledice za proračunski položaj držav članic. Njihov skupni vpliv na državne bilance in dolgove bi moral biti predstavljen v okviru letnih proračunskih postopkov in srednjeročnih proračunskih načrtov.

(26)

Podobno bi bilo treba ustrezno pozornost nameniti tudi obstoju pogojnih obveznosti. Natančneje, pogojne obveznosti zajemajo morebitne obveznosti, ki so odvisne od tega, ali se v prihodnosti pripeti določen negotov dogodek, ali pa trenutne obveznosti, pri katerih plačilo ni verjetno oziroma zneska ni mogoče zanesljivo oceniti. Vključujejo na primer ustrezne informacije o državnih poroštvih, slabih posojilih in obveznostih, ki izhajajo iz delovanja javnih družb, po potrebi tudi o verjetnosti in možnem datumu zapadlosti pogojnih obveznosti. Ustrezno bi bilo treba upoštevati občutljivost trga.

(27)

Komisija bi morala redno spremljati izvajanje te direktive. Potrebno bi bilo opredeliti in razširiti uporabo najboljših praks glede določb te direktive, ki zadevajo različne vidike nacionalnih proračunskih okvirov.

(28)

Ker cilja te direktive, in sicer enotnega upoštevanja proračunske discipline, kot to zahteva PDEU, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(29)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (8) se država članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Unije pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo –

(a)

sisteme javnega računovodstva in statističnega poročanja;

(b)

pravila in postopke, ki urejajo pripravo napovedi za proračunsko načrtovanje;

(c)

numerična fiskalna pravila, prilagojena posamezni državi članici, ki prispevajo k temu, da je vodenje fiskalne politike držav članic skladno z njihovimi obveznostmi iz PDEU, izražena v obliki zbirnega kazalnika proračunske uspešnosti, kot so npr. javnofinančni primanjkljaj, zadolževanje, dolg ali njihovi pomembnejši sestavni deli;

(d)

proračunske postopke, sestavljene iz postopkovnih pravil, na katerih temelji proračunski proces v vseh fazah;

(e)

srednjeročne proračunske okvire kot poseben niz nacionalnih proračunskih postopkov, ki podaljšujejo razpon za oblikovanje fiskalnih politik preko letnega proračunskega koledarja, vključno z določanjem prednostnih nalog politik in srednjeročnih proračunskih ciljev;

(f)

dogovore glede neodvisnega spremljanja in analize za izboljšanje preglednosti elementov proračunskega procesa;

(g)

mehanizme in pravila, ki urejajo javnofinančne odnose med javnimi organi v različnih podsektorjih države.

(a)

javnofinančne podatke po denarnem toku (ali enakovredne podatke iz javnega računovodstva, če podatki po denarnem toku niso na voljo), in sicer:

(b)

podrobno povezovalno tabelo, ki prikazuje metodologijo pretvorbe podatkov po denarnem toku (ali enakovrednih podatkov iz javnega računovodstva, če podatki po denarnem toku niso na voljo) v podatke, temelječe na standardu ESA 95.

(a)

spoštovanje referenčnih vrednosti iz PDEU za primanjkljaj in dolg;

(b)

uvedbo večletnega javnofinančnega načrtovanja, vključno z upoštevanjem srednjeročnih proračunskih ciljev držav članic.

(a)

opredelitev ciljne vrednosti in področje uporabe pravil;

(b)

učinkovito in pravočasno spremljanje upoštevanja pravil na podlagi zanesljive in neodvisne analize, ki jo izvedejo neodvisni organi ali organi, ki so funkcionalno neodvisni od javnofinančnih organov držav članic;

(c)

posledice v primeru neupoštevanja pravil.

(a)

celovitih in preglednih večletnih proračunskih ciljev in sicer primanjkljaja in dolga države ter kakršnega koli drugega zbirnega javnofinančnega kazalnika, na primer odhodkov, pri čemer se zagotovi njihova skladnost z vsemi veljavnimi numeričnimi fiskalnimi pravili iz poglavja IV;

(b)

projekcij za vse večje kategorije odhodkov in prihodkov države z dodatnimi podrobnimi opisi za raven centralne države in sklade socialne varnosti, in sicer za proračunsko leto in po njem, na podlagi nespremenjenih politik;

(c)

opisa predvidenih srednjeročnih politik, z vplivom na javne finance, razčlenjenih po večjih kategorijah prihodkov in odhodkov, ki prikazuje doseganje prilagajanja v smeri srednjeročnih proračunskih ciljev v primerjavi s projekcijami ob nespremenjenih politikah;

(d)

ocene najverjetnejšega vpliva navedenih predvidenih politik na dolgoročno vzdržnost javnih financ glede na njihov neposredni dolgoročni vpliv na javne finance.

(a)

statističnih zahtev za vse podsektorje države;

(b)

oblike in učinkovitosti numeričnih fiskalnih pravil v državah članicah;

(c)

splošne ravni preglednosti javnih financ v državah članicah.