PRILOGA 1

KOORDINATNI SISTEM CIE

Slika 1

Slika 2

PRILOGA 2

SPOROČILO

(Največji format: A4 (210 × 297 mm))

PRILOGA 3

PRIMER HOMOLOGACIJSKE OZNAKE

Opomba: Številka homologacije in dodatni simbol morata biti v bližini kroga, in sicer nad črko „E“ ali pod njo ali levo ali desno od nje. Števke številke homologacije morajo biti na isti strani črke „E“ in usmerjene v isto smer. Številka homologacije in dodatni simbol morata biti točno nasproti. Pri homologacijski številki se je treba izogibati uporabi rimskih števk, da ne pride do zamenjave z drugimi simboli.

PRILOGA 4

PRESKUSNI POSTOPEK

PRESKUSNI VZORCI

PRILOGA 5

SPECIFIKACIJE ZA OBLIKO IN MERE

OBLIKA IN MERE ODSEVNIH/FLUORESCENČNIH (RAZRED 1) ALI ZGOLJ ODSEVNIH (RAZRED 2) ZADNJIH TABEL ZA OZNAČEVANJE POČASNIH VOZIL

1.   Oblika

Table imajo obliko enakostraničnega trikotnika s prisekanimi robovi in se namestijo na zadnji del počasnih vozil tako, da je eno od oglišč trikotnika na vrhu.

2.   Vzorec

Zadnje table za označevanje počasnih vozil imajo rdeče fluorescenčno središče in rdeče odsevne robove iz odsevne obloge ali premaza ali iz prizmatičnih plastičnih odsevnikov (razred 1). Zadnje table za označevanje počasnih vozil razreda 2 imajo odsevno središče.

3.   Mere

Dolžina osnovnice notranjega fluorescenčnega trikotnika (razred 1) ali odsevnega trikotnika (razred 2) je: najmanj 350 mm in največ 365 mm. Širina svetilne površine rdečega odsevnega roba je najmanj 45 mm in največ 48 mm. Te značilnosti so prikazane na primeru v Prilogi 12.

PRILOGA 6

KOLORIMETRIČNE SPECIFIKACIJE

1.   Zadnje table za označevanje počasnih vozil in njihove priklopnike so sestavljene iz rdečih odsevnih in rdečih fluorescenčnih materialov ali naprav (razred 1) ali zgolj rdečih odsevnih materialov ali naprav (razred 2).

2.   Rdeč odsevni material ali naprave

2.1   Pri merjenju s spektrofotometrom v skladu z določbami dokumenta CIE št. 15 (1971) in pri osvetlitvi s svetilom D65 po standardu CIE pri kotu 45° glede na pravokotnico in opazovanju glede na njo (geometrija 45/0) je barva novega materiala v mejah iz odstavka 2.31 Pravilnika št. 48.

Preglednica 1

2.2   Pri osvetlitvi s svetilom A po standardu CIE pri vpadnem kotu β1 = β2 = 0° ali brezbarvnem odsevanju pri kotu β1 = ± 5°, β2 = 0° ter merjeno pri kotu opazovanja 20’ mora biti barva novega materiala v mejah iz odstavka 2.30 Pravilnika št. 48.

Preglednica 2

Opomba: Vprašanje barv odsevnih materialov ponoči preučuje skupina CIE/TC/1.6; zato so navedene meje le začasne in bodo po končanem delu skupine CIE TC 1.6 po potrebi spremenjene.

3.   Rdeč fluorescenčni material

3.1   Pri merjenju s spektrofotometrom v skladu z določbami dokumenta CIE št. 15 (1971) in pri polikromatski osvetlitvi s svetilom D65 po standardu CIE pri kotu 45° glede na pravokotnico in opazovanju glede na njo (geometrija 45/0) mora biti barva novega materiala v mejah iz odstavka 2.32 Pravilnika št. 48.

Preglednica 3

4.   Skladnost s kolorimetričnimi specifikacijami se preveri z vizualnim primerjanjem.

Če se pri tem preskusu pojavijo dvomi, se trikromatske koordinate določijo na tistem vzorcu, pri katerem se dvomi najpogosteje pojavljajo.

PRILOGA 7

FOTOMETRIČNE SPECIFIKACIJE

FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI

PRILOGA 8

ODPORNOST PROTI ZUNANJIM VPLIVOM

1.   ODPORNOST PROTI PREPEREVANJU

1.1   Postopek: za vsak preskus se uporabita dva primerka vzorčne enote (glej odstavek 2.1.2 tega pravilnika). En primerek se shrani v temno in suho posodo, da se pozneje uporabi kot „referenčni neizpostavljeni primerek“.

Drugi primerek je izpostavljen viru svetlobe v skladu s standardom ISO 105-B02-1978, oddelek 4.3.1; odsevni material je izpostavljen, dokler standardna modra barva št. 7 ne obledi do št. 4 na lestvici sive barve, fluorescenčni material pa je izpostavljen, dokler standardna modra barva št. 5 ne obledi do št. 4 na lestvici sive barve.

Po opravljenem preskusu se primerek umije v razredčeni raztopini nevtralnega detergenta, posuši in pregleda, ali izpolnjuje zahteve iz odstavkov 1.2 do 1.4.

1.2   Zunanji videz: na površini izpostavljenega primerka ne smejo biti vidne razpoke, luščenje, vdolbine, mehurčki, odstopanje, deformacije, obloge, madeži ali korozija.

Vzorec se v nobeno smer ne sme skrčiti za več kot 0,5 odstotka in ne sme imeti nobenih znakov odstopanja, kot je dvigovanje robov od podlage.

1.3   Obstojnost barv: barve izpostavljenega primerka morajo še vedno izpolnjevati zahteve iz Priloge 6.

1.4   Vpliv na koeficient svetilnosti odsevnega materiala.

2.   ODPORNOST PROTI KOROZIJI (standard ISO 3768)

2.1   Primerek vzorčne enote se za 48 ur izpostavi delovanju slane megle, pri čemer preskus traja dvakrat po 24 ur s premorom dveh ur, med katerima se primerek posuši.

Slana megla se dobi z razprševanjem solne raztopine pri temperaturi 35 + 2 °C, pri čemer se za solno raztopino raztopi pet utežnih delov natrijevega klorida v 95 delih destilirane vode, ki lahko vsebuje največ 0,02 odstotka primesi.

2.2   Takoj po opravljenem preskusu na vzorcu ne smejo biti vidni znaki korozije, ki bi lahko vplivala na učinkovitost naprave.

3.   ODPORNOST PROTI GORIVOM

Del vzorčne enote, dolg najmanj 300 mm, se za eno minuto potopi v mešanico n-heptana in toluola, ki je sestavljena iz 70 vol. odstotkov n-heptana in 30 vol. odstotkov toluola.

Potem ko se vzorčna enota odstrani iz mešanice in obriše z mehko krpo, na njeni površini ne sme biti vidnih nobenih sprememb, ki bi lahko zmanjšale njeno učinkovitost.

4.   VEZIVNOST (za vezivna sredstva)

4.1   Adhezijska trdnost odsevnih materialov se določi po 24 urah strjevanja, pri čemer se na napravi za preverjanje natezne trdnosti uporabi vleka pod kotom 90°.

4.2   Ugotovi se adhezijska trdnost laminiranih ali premazanih odsevnih in fluorescenčnih materialov.

4.3   Premazanih materialov vseh vrst ne sme biti mogoče odstraniti brez orodja ali poškodbe materiala.

4.4   Za odstranitev laminiranih materialov (lepilne folije) od podlage mora biti potrebna sila vsaj 10 N na širino 25 mm pri hitrosti 300 mm na minuto.

5.   ODPORNOST PROTI VODI

Del vzorčne enote, dolg najmanj 300 mm, se za 18 ur potopi v destilirano vodo pri temperaturi 23 ± 5 °C; potem se suši 24 ur pod običajnimi laboratorijskimi pogoji.

Po opravljenem preskusu se ta del pregleda. Na območju 10 mm od roba table ne smejo biti vidni znaki razkroja, ki bi lahko zmanjšali učinkovitost table.

6.   ODPORNOST PROTI UDARCEM (razen za prizmatične plastične odsevnike)

Pri prostem padu masivne jeklene kroglice s premerom 25 mm z višine 2 m na odsevno in fluorescenčno površino podprte table pri temperaturi prostora 23 ± 2 °C zadevni materiali ne smejo počiti ali se ločiti od podlage v razdalji več kot 5 mm od mesta udarca.

7.   OBSTOJNOST PRI ČIŠČENJU

7.1   Ročno čiščenje

7.2   Visokotlačno čiščenje

PRILOGA 9

ODPORNOST PROTI TOPLOTI

PRILOGA 10

TOGOST TABLE

Trikotna tabla se trdno vpne na eni od stranic, pri čemer vpenjala zadrževalne naprave ne smejo držati več kot 20 mm. Na nasprotni vrh se pravokotno na ravnino uporabi sila 10 N.

Vrh se pri tem v smeri sile ne sme premakniti za več kot 40 mm.

Po prenehanju delovanja sile se mora tabla vidno vrniti v izhodiščni položaj. Trajna deformacija ne sme presegati 5 mm.

PRILOGA 11

Obstojnost optičnih lastnosti zadnjih tabel za označevanje  (1)

(1)  Kljub pomembnosti preskusov za preverjanje obstojnosti optičnih lastnosti zadnjih tabel za označevanje trenutno še ni mogoče oceniti te obstojnosti na podlagi kratkotrajnih laboratorijskih preskusov.

PRILOGA 12

Zadnje table za označevanje počasnih vozil in njihove priklopnike

Primer

Vse mere v mm

PRILOGA 13

Minimalne zahteve za postopke za nadzor skladnosti proizvodnje nadzorni postopki

1.   SPLOŠNO

1.1   Zahteve glede skladnosti so izpolnjene z mehanskega in geometrijskega stališča, če razlike ne presegajo neizogibnega proizvodnega odstopanja v okviru zahtev iz tega pravilnika.

1.2   V zvezi s fotometričnim učinkom se skladnost zadnjih tabel za označevanje iz serijske proizvodnje ne izpodbija, če pri preskušanju fotometričnega učinka naključno izbrane zadnje table za označevanje nobena izmerjena vrednost ne odstopa za več kot 20 odstotkov od vrednosti, predpisanih v tem pravilniku.

1.3   Kromatske koordinate morajo ustrezati predpisom.

2.   MINIMALNE ZAHTEVE ZA PREVERJANJE SKLADNOSTI, KI GA OPRAVI PROIZVAJALEC

Za vsak tip zadnje table za označevanje imetnik homologacijske oznake v ustreznih časovnih presledkih izvede vsaj naslednje preskuse. Preskusi se izvedejo v skladu z določbami iz tega pravilnika.

Če katero koli vzorčenje pokaže neskladnost pri zadevnem preskusu, se izberejo in preskusijo dodatni vzorci. Proizvajalec sprejme ukrepe za zagotovitev skladnosti ustrezne proizvodnje.

2.1   Vrsta preskusov

Preskusi skladnosti v tem pravilniku zajemajo fotometrične in kolorimetrične značilnosti ter preskus odpornosti teh značilnosti proti vremenskim vplivom.

2.2   Metode, ki se uporabljajo pri preskusih

2.3   Vrsta vzorčenja

Vzorci zadnjih tabel za označevanje se naključno izberejo iz proizvodnje enotne serije. Enotna serija pomeni vrsto zadnjih tabel za označevanje istega tipa, ki je opredeljen v skladu s proizvodnimi metodami proizvajalca.

Ocena v splošnem zajema serijsko proizvodnjo posameznih tovarn. Vendar lahko proizvajalec združi zapisnike o istem tipu iz več tovarn, če vse uporabljajo enak sistem kakovosti in enako upravljanje kakovosti.

2.4   Izmerjene in evidentirane fotometrične značilnosti

Fotometrične meritve za najmanjše vrednosti se opravijo na točkah zadnje table za označevanje in kromatskih koordinatah, določenih v Pravilniku.

2.5   Merila sprejemljivosti

Proizvajalec je odgovoren za izvedbo statistične študije rezultatov preskusa in v soglasju s pristojnim organom za določanje meril za sprejemljivost proizvodov zaradi izpolnjevanja zahtev za preverjanje skladnosti proizvodov iz odstavka 9.1 tega pravilnika.

Merila za sprejemljivost so takšna, da bi bila v skladu s Prilogo 14 (prvo vzorčenje) pri stopnji zanesljivosti 95 odstotkov najmanjša verjetnost za uspešen pregled po naključnem izboru 0,95.

PRILOGA 14

MINIMALNE ZAHTEVE ZA VZORČENJE, KI GA OPRAVI INŠPEKTOR

1.   SPLOŠNO

1.1   Zahteve glede skladnosti so izpolnjene z mehanskega in geometrijskega stališča v skladu z morebitnimi zahtevami iz tega pravilnika, če razlike ne presegajo neizogibnega proizvodnega odstopanja.

1.2   V zvezi s fotometričnim delovanjem se skladnost zadnjih tabel za označevanje iz serijske proizvodnje ne izpodbija, če pri preskušanju fotometričnega delovanja naključno izbrane zadnje table za označevanje:

1.3   kromatske koordinate ustrezajo predpisom.

2.   PRVO VZORČENJE

Pri prvem vzorčenju se naključno izberejo štiri zadnje table za označevanje. Prvi vzorec dveh tabel se označi kot A, drugi vzorec dveh tabel pa kot B.

2.1   Skladnost se ne izpodbija

2.2   Skladnost se izpodbija

2.3   Preklic homologacije

Skladnost se izpodbija in uporabi se odstavek 10, če je po postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, odstopanje izmerjenih vrednosti zadnjih tabel za označevanje:

3.   PONOVLJENO VZORČENJE

V primerih A3, B2, B3 je treba v dveh mesecih po obvestilu ponoviti vzorčenje tako, da se med izdelki, serijsko izdelanimi po uskladitvi proizvodnje, izbereta tretji vzorec C, sestavljen iz dveh zadnjih tabel za označevanje, in četrti vzorec D, sestavljen iz dveh zadnjih tabel za označevanje.

3.1   Skladnost se ne izpodbija

3.2   Skladnost se izpodbija

3.3   Preklic homologacije

Skladnost se izpodbija in uporabi se odstavek 10, če je po postopku vzorčenja, prikazanem na sliki 1 v tej prilogi, odstopanje izmerjenih vrednosti zadnjih tabel za označevanje:

4.   PRESKUSI ODPORNOSTI

Primerki ene od zadnjih tabel za označevanje vzorca A se po opravljenem postopku vzorčenja na sliki 1 v tej prilogi preskusijo po postopkih iz prilog 8 in 9 k temu pravilniku.

Zadnja označevalna tabla je sprejemljiva, če so preskusi uspešno opravljeni. Če preskusi na primerkih vzorca A niso uspešni, se enak postopek izvede na dveh zadnjih tablah za označevanje vzorca B in obe morata prestati preskus.

Slika 1

PRILOGA 15

Navodila za namestitev zadnjih tabel za označevanje na počasna vozila (po izdelavi) in njihove priklopnike

1.   Priporočljivo je, da vlade zahtevajo, da se na počasna vozila, izdelana tako, da lahko dosežejo največjo hitrost 30 km/h, namestijo „zadnje table za označevanje počasnih vozil in njihove priklopnike“, ki so v skladu s tem pravilnikom in izpolnjujejo posebne zahteve v zvezi z njegovim področjem uporabe v skladu s smernicami iz te priloge.

2.   Področje uporabe

Glavni namen teh smernic je določiti zahteve za postavitev, namestitev, položaj in geometrijsko vidnost zadnjih tabel za označevanje na počasna vozila in njihove priklopnike, ki so izdelani tako, da lahko dosežejo največjo hitrost 30 km/h. Tako se poveča vidnost in omogoči preprosta identifikacija teh vozil.

3.   Število

Najmanj ena.

4.   Namestitev

Zadnje table za označevanje morajo biti homologirane in izpolnjevati zahteve iz tega pravilnika.

Vrh zadnje table za označevanje mora biti usmerjen navzgor.

Vsi deli zadnje table za označevanje morajo ležati največ 5° od prečne vzporedne ravnine pod pravim kotom glede na vzdolžno os vozila in biti obrnjeni nazaj.

5.   Položaj

6.   Geometrijska vidnost

PRILOGA 1

PRILOGA 2

NAMESTITVE HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

VZOREC A

(glej odstavek 4.4 tega pravilnika)

VZOREC B

(glej odstavek 4.5 tega pravilnika)

(1)  Druga številka je navedena zgolj kot primer.

PRILOGA 1

SPOROČILO

(Največji format: A4 (210 × 297 mm))

PRILOGA 2

PRIMERI HOMOLOGACIJSKIH OZNAK

(glej odstavke 4.4 do 4.4.2 tega pravilnika)

PRILOGA 3

Postopek za določanje točke h in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih

1.   NAMEN

1.1   Postopek iz te priloge se uporablja za določanje točke H in dejanskega naklona trupa za enega ali več sedežnih mest v motornem vozilu ter za preverjanje razmerja med izmerjenimi vrednostmi in konstrukcijsko določenimi vrednostmi po navedbi proizvajalca vozila (1).

2.   OPREDELITVE POJMOV

V tej prilogi:

2.1   „referenčni podatek“ pomeni eno ali več naslednjih lastnosti sedežnih mest:

2.2   „tridimenzionalna naprava za točko H“ (naprava 3-D H) pomeni napravo, ki se uporablja za določanje točk H in dejanskih naklonov trupa; naprava je opisana v Dodatku 1 te Priloge;

2.3   „točka H“ pomeni vrtišče med trupom in stegni naprave 3-D H, nameščene na sedež v vozilu v skladu s postopkom iz odstavka 4 spodaj. Točka H je v središču središčne osi naprave, ki poteka med vizirnima gumboma točke H na obeh straneh naprave 3-D H. Točka H teoretično ustreza točki R (za dovoljeno odstopanje glej odstavek 3.2.2 spodaj). Ko je točka H določena po postopku iz odstavka 4, se šteje, da je fiksna glede na strukturo oblazinjenja sedeža, in se premika skupaj s sedežem, ko se ta nastavlja;

2.4   „točka R“ ali „referenčna točka sedeža“ pomeni konstrukcijsko določeno točko, ki jo določi proizvajalec vozila za vsako sedežno mesto glede na tridimenzionalni koordinatni sistem;

2.5   „linija trupa“ pomeni središčnico droga trupa naprave 3-D H, ko je trup v skrajni zadnji legi;

2.6   „dejanski naklon trupa“ pomeni kot med navpičnico skozi točko H in linijo trupa, izmerjen s skalo za kot naklona hrbta na napravi 3-D H; dejanski naklon trupa teoretično ustreza konstrukcijsko določenemu naklonu trupa (za dovoljena odstopanja glej odstavek 3.2.2 spodaj);

2.7   „konstrukcijsko določen naklon trupa“ pomeni kot med navpičnico skozi točko R in linijo trupa v legi, ki ustreza konstrukcijsko določeni legi naslona sedeža, kakor jo je določil proizvajalec vozila;

2.8   „srednja ravnina potnika“ (C/LO) pomeni srednjo ravnino naprave 3-D H, postavljene na vsako konstrukcijsko določeno sedežno mesto; predstavljena je s koordinato točke H na osi Y. Pri posamičnih sedežih srednja ravnina sedeža ustreza srednji ravnini potnika; pri drugih sedežih srednjo ravnino potnika določi proizvajalec.

2.9   „tridimenzionalni koordinatni sistem“ pomeni sistem, kot je opisan v Dodatku 2 te priloge;

2.10   „izhodiščne oznake“ so fizične točke (odprtine, površine, oznake ali vdolbine) na karoseriji vozila, kakor jih je določil proizvajalec;

2.11   „postavitev vozila za meritve“ pomeni lego vozila, določeno s koordinatami izhodiščnih oznak v tridimenzionalnem koordinatnem sistemu.

3.   ZAHTEVE

3.1   Navajanje podatkov

Za vsako sedežno mesto, za katero so potrebni referenčni podatki zaradi dokazovanja skladnosti z določbami tega pravilnika, se na obrazcu iz Dodatka 3 te priloge predložijo vsi ali tisti od naslednjih podatkov, ki so primerni:

3.2   Razmerje med izmerjenimi vrednostmi in konstrukcijsko določenimi vrednostmi

3.2.1   Koordinate točke H in vrednost dejanskega naklona trupa, dobljena po postopku iz odstavka 4 spodaj, se primerjajo s koordinatami točke R in vrednostjo konstrukcijsko določenega naklona trupa, ki jo je določil proizvajalec vozila.

3.2.2   Relativni položaji točke R in točke H ter razmerje med konstrukcijsko določenim naklonom trupa in dejanskim naklonom trupa se štejejo za zadovoljive za obravnavano sedežno mesto, če točka H, kakor je določena s koordinatami, leži v kvadratu s stranico 50 mm, katerega stranice potekajo v vodoravni in navpični smeri ter katerega diagonali se sekata v točki R, in če je dejanski naklon trupa v območju 5° glede na konstrukcijsko določen naklon trupa.

3.2.3   Če so ti pogoji izpolnjeni, se za dokazovanje skladnosti z določbami tega pravilnika uporabita točka R in konstrukcijsko določen naklon trupa.

3.2.4   Če točka H ali dejanski naklon trupa ne ustrezata zahtevam iz odstavka 3.2.2 zgoraj, se točka H in dejanski naklon trupa določita še dvakrat (skupaj trikrat). Če rezultati dveh od treh meritev izpolnjujejo zahteve, veljajo pogoji iz odstavka 3.2.3 zgoraj.

3.2.5   Če rezultati najmanj dveh od treh postopkov iz odstavka 3.2.4 zgoraj ne izpolnjujejo zahtev iz odstavka 3.2.2 zgoraj ali če ni mogoče opraviti preverjanja, ker proizvajalec vozila ni predložil podatkov o legi točke R ali konstrukcijsko določenem naklonu trupa, se uporabi srednja vrednost treh izmerjenih točk ali povprečna vrednost treh izmerjenih naklonov in se ti vrednosti štejeta za veljavni v vseh primerih, kjer se ta pravilnik sklicuje na točko R ali na konstrukcijsko določen naklon trupa.

4.   POSTOPEK ZA DOLOČANJE TOČKE H IN DEJANSKEGA NAKLONA TRUPA

4.1   Po presoji proizvajalca se vozilo predkondicionira na temperaturi 20 ± 10 °C, da material oblazinjenja sedeža doseže sobno temperaturo. Če sedež, ki ga je treba preskušati, še ni bil uporabljen, se sedež dvakrat po eno minuto obremeni z osebo ali napravo z maso 70 do 80 kg, da se oblazinjenje in naslon upogneta. Na zahtevo proizvajalca ostanejo vsi sklopi sedeža vsaj 30 minut pred postavljanjem naprave 3-D H neobremenjeni.

4.2   Vozilo je v položaju za meritve iz odstavka 2.11 zgoraj.

4.3   Če je sedež nastavljiv, se najprej nastavi v zadnjo lego, ki je še običajna in se uporablja med vožnjo in kakor je določil proizvajalec vozila, pri tem pa se upoštevajo izključno vzdolžne nastavitve sedeža, brez nastavitev sedeža za druge namene. Če obstajajo druge možnosti nastavitve sedeža (po višini, naklonu, naslonu itd.), se uporabi nastavitev, kakor jo je določil proizvajalec vozila. Pri vzmetenih sedežih se navpična lega togo fiksira, tako da ustreza običajni uporabi pri vožnji, kakor jo je določil proizvajalec.

4.4   Površina sedežnega mesta, ki jo zavzema naprava 3-D H, se prekrije z bombažno tkanino, ki je dovolj velika in s primerno teksturo in je opisana kot čista bombažna tkanina z 18,9 vlakna na cm2 in s težo 0,228 kg/m2, ali pleteno ali netkano tkanino z enakovrednimi lastnostmi.

Če se preskus opravlja na sedežu zunaj vozila, imajo tla, na katerih je sedež, enake osnovne lastnosti (2) kot tla v vozilu, za katerega je sedež namenjen.

4.5   Sedalo in hrbtišče naprave 3-D H se postavita tako, da srednja ravnina potnika (CPO) sovpada s srednjo ravnino naprave 3-D H. Na zahtevo proizvajalca se lahko naprava 3-D H premakne bolj navznoter glede na CPO, če je naprava 3-D H postavljena toliko proti zunanjosti, da rob sedeža ne dovoli izravnave naprave 3-D H.

4.6   Stopalo in spodnji del noge se pritrdita na sklop sedala posamično ali z uporabo droga T in sklopa spodnjega dela noge. Črta, ki poteka skozi vizirne gumbe točke H, je vzporedna s tlemi in pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino sedeža.

4.7   Lega stopala in noge naprave 3-D H se nastavi na naslednji način:

4.7.1   Predvideno sedežno mesto: voznik in sopotnik na zunanjem prednjem sedežu

4.7.2   Designated seating position: outboard rear seat

Za zadnje sedeže ali pomožne sedeže se noge nastavijo, kakor je določil proizvajalec. Če so stopala naslonjena na dele tal z različnimi ravnmi, je stopalo, ki pride prvo v stik s prednjim sedežem, referenčno, drugo stopalo pa se namesti tako, da libela za prečno namestitev sedala naprave kaže vodoravni položaj.

4.7.3   Druga predvidena sedežna mesta:

Uporabi se splošni postopek iz odstavka 4.7.1 zgoraj, le da se stopala postavijo tako, kakor je določil proizvajalec vozila.

4.8   Namestijo se uteži spodnjega dela noge in stegna, naprava 3-D H pa se poravna.

4.9   Hrbtna plošča se nagne naprej do sprednjega omejevalnika, naprava 3-D H pa se z drogom T odmakne od naslona sedeža. Potem se naprava 3-D H znova postavi na sedež po enem od naslednjih postopkov:

4.10   Na hrbet in sedalo naprave 3-D H se v presečišču skale za kot kolka in ohišja droga T usmeri silo 100 10 N. Delovanje sile se obdrži v smeri črte, ki poteka vzdolž zgornjega presečišča do točke neposredno nad ohišjem stegenskega droga (glej sliko 2 v Dodatku 1 te priloge). Potem se hrbtna plošča previdno nasloni na naslon sedeža. Pri nadaljevanju postopka je treba paziti, da naprava 3-D H ne zdrsne naprej.

4.11   Namestita se desna in leva utež sedala, potem izmenično osem uteži trupa. Naprava 3-D H ostane v istem položaju.

4.12   Hrbtna plošča se nagne naprej, da se zmanjša pritisk na naslon sedeža. 3D H-naprava se trikrat premakne z ene strani na drugo v loku 10° (5° na vsako stran od navpične srednje ravnine) zaradi odprave morebitnega trenja, nastalega med napravo 3-D H in sedežem.

Med premikanjem se lahko zgodi, da se drog T naprave 3-D H premakne iz predpisane vodoravne in navpične lege. Zato je treba drog T med premikanjem naprave zadrževati s primerno bočno obremenitvijo. Pri zadrževanju droga T in premikanju naprave 3-D H se pazi, da ne nastanejo naključne zunanje obremenitve v navpični smeri ali smeri naprej in nazaj.

Med tem postopkom se stopala naprave 3-D H ne smejo ovirati ali zadrževati. Če stopala spremenijo lego, jih je treba za kratek čas pustiti v tej legi.

Hrbtna plošča se previdno pomakne nazaj na naslon sedeža in preveri se, ali sta obe libeli na ničli. Če so se stopala med premikanjem naprave 3-D H premaknila, jih je treba vrniti v prvotno lego po naslednjem postopku:

Vsako stopalo se izmenično dvigne od tal do najmanjše višine, ko ga ni več mogoče premakniti. Med tem dviganjem mora biti stopala mogoče prosto obračati; ne sme se uporabiti sile v smeri naprej ali bočne sile. Ko se vsako stopalo vrne v prvotno lego, se morajo pete dotikati za to predvidenega dela konstrukcije.

Bočna libela mora biti na ničli; po potrebi se na zgornjem delu hrbtne plošče uporabi bočna sila, ki zadošča za izravnavo sedala naprave 3-D H na sedežu.

4.13   Da se prepreči drsenje naprave 3-D H na sedežu naprej, se ob držanju droga T ravna tako:

4.14   Opravijo se vse meritve:

4.15   Če se želi ponovno postaviti napravo 3-D H, sklop sedeža ostane neobremenjen vsaj 30 minut pred ponovno postavitvijo. Naprava 3-D H na sedežu ne ostane dlje, kakor je potrebno za opravljanje preskusa.

4.16   Če se sedeži v isti vrsti lahko štejejo za podobne (sedežna klop, enaki sedeži itd.), se za vsako vrsto sedežev določi le ena točka H in en dejanski naklon trupa tako, da se naprava 3-D H iz Dodatka 1 te priloge postavi na prostor, ki se šteje za značilnega za to vrsto.

Ta prostor je:

(1)  V primeru katerih koli sedežnih prostorov, razen prednjih sedežev, kjer točke H ni mogoče določiti z uporabo „tridimenzionalne naprave za točko H“ ali drugih postopkov, se točka R, ki jo je označil proizvajalec vozila, lahko po presoji pristojnega organa upošteva kot referenca.

(2)  Kot naklona, razlika v višini pri vgradnji sedeža, struktura površine itd.

PRILOGA 4

Postopek prenosa primarnih referenčnih oznak vozila na tridimenzionalni koordinatni sistem

1.   PRENOS PRIMARNIH REFERENČNIH OZNAK VOZILA NA KOORDINATNI SISTEM

Zaradi preverjanja specifičnih mer na ali v vozilu, ki je predložen v postopek homologacije v skladu s tem pravilnikom, je treba natančno prenesti konstrukcijsko določene koordinate vozila v tridimenzionalni koordinatni sistem iz odstavka 2.3, in tudi primarne referenčne oznake iz odstavka 2.4, da je tako mogoče specifične točke iz konstrukcijskih risb določiti na vozilu, ki je bilo izdelano v skladu s temi konstrukcijskimi risbami.

2.   POSTOPEK PRENOSA REFERENČNIH OZNAK NA KOORDINATNI SISTEM

V ta namen se na tleh določi referenčno ravnino, ki je označena z koordinatama X-X in Y-Y. Postopek je prikazan na sliki 6 v Dodatku te priloge. Referenčna ravnina je trdna, gladka, ravna površina, na kateri stoji vozilo in na katere površini sta trdno pritrjeni dve milimetrski merilni skali, pri čemer skala X-X ni krajša od 8 m, skala Y-Y pa ni krajša od 4 m. Skali morata biti postavljeni pravokotno druga na drugo, kot je prikazano na sliki 6 v Dodatku te priloge. Presečišče teh skal je talna ničelna točka.

3.   PREVERJANJE REFERENČNE RAVNINE

Zaradi upoštevanja možnih manjših neravnin na referenčni ravnini ali preskusni površini je treba na skalah X in Y meriti odstopanja glede na talno ničelno točko v razdaljah 250 mm in jih označiti tako, da se pri preverjanju vozila lahko naredijo popravki.

4.   POSTAVITEV VOZILA PRI PRESKUSU

Pred nadaljnjim merjenjem je treba z ustreznimi sredstvi uskladiti referenčne oznake s konstrukcijsko določenimi koordinatami, da se tako izravnajo manjša odstopanja pri vzmetenju koles itd. Razen tega morajo biti mogoči manjši popravki v bočni in/ali vzdolžni namestitvi vozila zaradi natančne postavitve vozila glede na koordinatni sistem.

5.   REZULTATI

Ko je vozilo pravilno postavljeno glede na koordinatni sistem in konstrukcijo, je mogoče določiti lego točk, ki so potrebne za preučevanje zahtev za prednje vidno polje.

Preskusne metode za ugotavljanje izpolnjevanja teh zahtev lahko vključujejo uporabo teodolitov, svetlobnih virov ali naprav za senco ali druge načine, za katere se lahko dokaže, da dajejo enakovredne rezultate.