15.4.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 95/1

(1)

Direktiva 89/552/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Opravljene avdiovizualne medijske storitve, ki se s pomočjo raznih tehnologij prenašajo preko meja, so eden od načinov uresničevanja ciljev Unije. Potrebni so določeni ukrepi, ki bodo omogočili prehod od nacionalnih tržišč na skupna tržišča programske produkcije in distribucije ter zagotovili pogoje lojalne konkurence, ne da bi pri tem posegali v funkcijo avdiovizualnih medijskih storitev, povezano z varovanjem javnega interesa.

(3)

Svet Evrope je sprejel Evropsko konvencijo o čezmejni televiziji.

(4)

V luči novih tehnologij prenosa avdiovizualnih medijskih storitev naj bi pravni okvir za izvajanje dejavnosti televizijskega oddajanja upošteval vpliv strukturnih sprememb, širjenja informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter tehnološkega razvoja na poslovne modele, zlasti financiranje komercialnih programskih vsebin, in naj bi zagotovil najboljše pogoje konkurenčnosti, pravno varnost za evropsko informacijsko tehnologijo in medijsko industrijo in storitve, kakor tudi upoštevanje kulturne in jezikovne raznolikosti.

(5)

Avdiovizualne medijske storitve so tako kulturne kakor tudi gospodarske storitve. Njihov naraščajoči pomen za družbo, demokracijo – zlasti z zagotavljanjem svobode obveščanja, raznolikosti mnenj in pluralnosti medijev – izobraževanje in kulturo upravičuje uporabo posebnih pravil za te storitve.

(6)

Člen 167(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije zahteva, da Unija pri svoji dejavnosti na podlagi drugih določb navedene pogodbe upošteva kulturne vidike, zlasti zaradi spoštovanja in spodbujanja raznolikosti svojih kultur.

(7)

Evropski parlament je v resolucijah z dne 1. decembra 2005 (4) in 4. aprila 2006 (5) o razvojni agendi iz Dohe in ministrskih konferencah STO pozval, da se osnovne javne storitve, kakršne so avdiovizualne storitve, izvzamejo iz liberalizacije v okviru pogajanj o Splošnem sporazumu o trgovini s storitvami (GATS). Evropski parlament je v resoluciji z dne 27. aprila 2006 (6) podprl Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, katera zlasti navaja, da imajo „kulturne dejavnosti, dobrine in storitve tako gospodarsko kot kulturno naravo, ker so nosilke identitet, vrednot in pomenov, ter se jih zato ne sme obravnavati, kot da imajo izključno tržno vrednost“. S Sklepom Sveta 2006/515/ES z dne 18. maja 2006 o sklenitvi Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (7) je bila Unescova konvencija odobrena v imenu Unije. Konvencija je začela veljati 18. marca 2007. Ta direktiva spoštuje načela navedene konvencije.

(8)

Države članice morajo nujno preprečiti sprejem kakršnega koli akta, ki bi utegnil škodovati prostemu pretoku in trgovanju s televizijskimi programskimi vsebinami ali spodbujati ustvarjanje prevladujočih položajev, zaradi katerih bi bila omejena pluralnost in svoboda televizijskega informiranja ter sektor informiranja v celoti.

(9)

Ta direktiva ne posega v obstoječe ali prihodnje akte Unije o usklajevanju, zlasti tiste za izpolnjevanje obveznih zahtev v zvezi z zaščito potrošnikov ter poštenimi trgovinskimi transakcijami in lojalno konkurenco.

(10)

Tradicionalne avdiovizualne medijske storitve – kakršna je televizija – in nastajajoče avdiovizualne medijske storitve na zahtevo ponujajo veliko možnosti za zaposlitev v Uniji, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, ter spodbujajo gospodarsko rast in naložbe. Ob upoštevanju pomena enakih konkurenčnih pogojev in pravega evropskega trga razširjanja televizijskih programov bi bilo treba upoštevati osnovna načela notranjega trga, kakršni sta svobodna konkurenca in enako obravnavanje, da se tako zagotovi preglednost in predvidljivost trgov z avdiovizualnimi medijskimi storitvami ter se zagotovijo nizke vstopne ovire.

(11)

Za preprečitev izkrivljanja konkurence, izboljšanje pravne varnosti, pomoč pri dokončnem oblikovanju notranjega trga ter lažjo vzpostavitev enotnega informacijskega prostora je treba za vse avdiovizualne medijske storitve, tako za razširjanje televizijskih programov (tj. linearne avdiovizualne medijske storitve) kakor za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo (tj. nelinearne avdiovizualne medijske storitve), uporabljati vsaj osnovne usklajene predpise.

(12)

Komisija je 15. decembra 2003 sprejela Sporočilo o prihodnosti evropske regulativne avdiovizualne politike, v katerem poudarja, da mora regulativna politika v tem sektorju sedaj in v prihodnosti zaščititi nekatere javne interese, kakršni so kulturna raznolikost, pravica do informacij, pluralnost medijev, varstvo mladoletnikov in potrošnikov, ter povečati osveščenost javnosti in medijsko pismenost.

(13)

V resoluciji Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta z dne 25. januarja 1999, o storitvah javne radiotelevizije (8) je bilo znova potrjeno, da mora tehnološki napredek še naprej koristiti izpolnjevanju poslanstva javne radiodifuzije. Soobstoj zasebnih in javnih ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev je ena od posebnosti evropskega avdiovizualnega medijskega trga.

(14)

Komisija je sprejela pobudo „i2010: Evropska informacijska družba“ za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja v informacijski družbi in medijski industriji. Pobuda i2010 je celovita strategija, namenjena spodbujanju produkcije evropskih vsebin, razvoju digitalnega gospodarstva in sprejemanja IKT, glede na zbliževanje storitev informacijske družbe in medijskih storitev, mrež in naprav, s posodabljanjem in uporabo vseh političnih instrumentov EU: regulativnih instrumentov, raziskav in partnerstva z industrijo. Komisija se je zavezala k oblikovanju skladnega okvira notranjega trga za storitve informacijske družbe in medijske storitve s posodabljanjem pravnega okvira za avdiovizualne storitve. Cilj pobude i2010 bo načeloma dosežen tako, da se industriji le z nujnim urejanjem omogoči rast ter novoustanovljenim malim podjetjem, ki bodo v prihodnosti zagotavljala blaginjo in delovna mesta, omogoči, da na prostem trgu cvetijo, uvajajo inovacije in ustvarjajo nova delovna mesta.

(15)

Evropski parlament je 4. septembra 2003 (9), 22. aprila 2004 (10) in 6. septembra 2005 (11) sprejel resolucije, ki načeloma podpirajo splošni pristop temeljnih predpisov za vse avdiovizualne medijske storitve in dodatnih pravil za razširjanje televizijskih programov.

(16)

Ta direktiva krepi spoštovanje temeljnih pravic in je v celoti v skladu z načeli, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (12), zlasti člen 11 Listine. V zvezi s tem ta direktiva nikakor ne bi smela preprečevati državam članicam, da uporabljajo svoja ustavna pravila v zvezi s svobodo tiska in svobodo izražanja v medijih.

(17)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz uporabe Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (13) o storitvah informacijske družbe. V skladu s tem bi morale za osnutek nacionalnih ukrepov, ki se uporabljajo za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo in so strožje ali natančnejše narave od tistih, ki se zahtevajo zgolj za prenos Direktive 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi Direktive Sveta 89/552/EGS o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (14), veljati postopkovne obveznosti iz člena 8 Direktive 98/34/ES.

(18)

Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (15) v skladu z njenim členom 1(3) ne posega v ukrepe, ki so sprejeti na ravni Unije ali na nacionalni ravni in katerih cilj je varstvo splošnih interesov, zlasti ne v ukrepe, ki zadevajo urejanje vsebin in avdiovizualno politiko.

(19)

Direktiva ne vpliva na odgovornost držav članic in njihovih pristojnih organov, ki zadeva organizacijo – vključno s sistemi podeljevanja dovoljenj, upravnih pooblastil in obdavčenja – financiranje in programsko zasnovo. To ne zadeva neodvisnosti kulturnega dogajanja v državah članicah in ohranjanja kulturne raznolikosti znotraj Unije.

(20)

Nobena določba te direktive ne bi smela od držav članic zahtevati ali jih spodbujati, da uvedejo nove sisteme podeljevanja dovoljenj ali upravnih pooblastil za katero koli vrsto avdiovizualnih medijskih storitev.

(21)

V tej direktivi bi morala opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev zajemati le avdiovizualne medijske storitve, tako razširjanje televizijskih programov kot avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ki so množični mediji, torej tiste, ki so namenjene velikemu delu splošne javnosti ter bi lahko nanjo imele precejšen vpliv. Vendar bi moralo biti njeno področje uporabe omejeno na storitve, kakor so opredeljene s Pogodbo o delovanju Evropske unije, in bi zato moralo zajemati katero koli obliko gospodarskih dejavnosti, vključno z dejavnostmi podjetij za javne storitve, vendar ne bi smelo zajemati dejavnosti, ki so v osnovi negospodarske in ki ne konkurirajo razširjanju televizijskih programov, npr. zasebna spletna mesta in storitve zagotavljanja ali distribucije avdiovizualnih vsebin, ki jih proizvajajo uporabniki za namene skupne uporabe in izmenjave znotraj interesnih skupnosti.

(22)

V tej direktivi bi morala opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev zajemati množične medije v njihovi vlogi obveščanja, zabave in izobraževanja splošne javnosti, vključno z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, vendar bi morala izključevati vse oblike zasebnega dopisovanja, kakršno je elektronska pošta, poslana omejenemu številu prejemnikov. Ta opredelitev bi morala izključevati vse storitve, katerih glavni namen ni zagotavljanje programov, tj. kadar je avdiovizualna vsebina le naključno povezana s storitvijo in ni njen glavni namen. Sem sodijo spletne strani, pri katerih so avdiovizualni elementi le pomožna dopolnitev, na primer animirani grafični elementi, kratki oglaševalski vložki ali informacije, povezane z izdelkom ali neavdiovizualno storitvijo. Zato bi morale biti s področja uporabe te direktive izvzete tudi igre na srečo z denarnim vložkom, vključno z loterijami, stavami in drugimi oblikami storitev s področja igralništva, ter spletne igre in spletni iskalniki, ne pa tudi programske vsebine, namenjene igralništvu ali igram na srečo.

(23)

V tej direktivi bi se moral izraz „avdiovizualni“ nanašati na gibljive slike z zvokom ali brez njega; vključeval bi torej neme filme, ne pa tudi zvočnega prenosa ali radijskih storitev. Medtem ko je glavni namen avdiovizualne medijske storitve zagotavljanje programov, bi opredelitev takšne storitve prav tako morala zajemati na besedilu osnovano vsebino, ki spremlja takšne programe, npr. storitve podnaslavljanja in elektronske programske vodnike. Samostojne, na besedilu osnovane storitve ne bi smele soditi na področje uporabe te direktive, ki ne bi smelo posegati v svobodo držav članic, da urejajo takšne storitve na nacionalni ravni v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije.

(24)

Za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo je značilno, da so podobne televizijskim, tj. da se potegujejo za isto občinstvo kakor razširjanje televizijskih programov, zaradi narave in načinov dostopa do storitve pa bi lahko uporabnik upravičeno pričakoval regulativno zaščito v okviru področja uporabe te direktive. V skladu z navedenim in da bi se preprečile neenakosti glede prostega pretoka in svobodne konkurence, bi se moral zato pojem „program“ razlagati dinamično, ob upoštevanju razvoja na področju razširjanja televizijskih programov.

(25)

Pojem uredniške odgovornosti je bistven za opredelitev vloge ponudnika medijskih storitev in s tem za opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev. Države članice lahko v ukrepih za izvedbo te direktive podrobneje opredelijo vidike uredniške odgovornosti, zlasti pojem „učinkovitega nadzora“. Ta direktiva ne bi smela posegati v izjeme glede odgovornosti, določene v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (16).

(26)

V tej direktivi bi morala opredelitev ponudnika medijskih storitev izključevati fizične ali pravne oseb, ki samo prenašajo vsebino, za katero nosijo uredniško odgovornost tretje osebe.

(27)

Razširjanje televizijskih programov trenutno vključuje zlasti analogno in digitalno televizijo, neposredne prenose, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo, pri tem ko video na zahtevo sodi denimo med avdiovizualne storitve na zahtevo. Na splošno bi moralo za razširjanje televizijskih programov, ki jih isti ponudnik ponuja tudi kot avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, veljati, da so zahteve iz te direktive izpolnjene z izpolnjevanjem zahtev, ki se uporabljajo za razširjanje televizijskih programov, tj. za linearni prenos. Vendar pa bi se ta direktiva morala uporabljati za vsako posamezno storitev, če so hkrati ponujene različne vrste storitev, ki pa so med seboj jasno ločene.

(28)

Področje uporabe te direktive ne bi smelo zajemati elektronskih različic časopisov in revij.

(29)

Vse značilnosti avdiovizualne medijske storitve, določene v njeni opredelitvi in razložene v uvodnih izjavah 21 do 28, bi morale biti prisotne hkrati.

(30)

V okviru razširjanja televizijskih programov bi moral pojem sočasno gledanje zajemati tudi navidezno sočasno gledanje, in sicer zaradi razlik v kratkem časovnem zamiku, ki nastane med prenašanjem in sprejemanjem televizijskih programov iz tehničnih razlogov, značilnih za postopek prenosa.

(31)

V tej direktivi bi bilo treba določiti širšo opredelitev avdiovizualnih komercialnih sporočil, ki pa kljub temu ne bi smela vključevati brezplačnega prenosa oglaševanja javnih storitev in dobrodelnih akcij.

(32)

Za namene te direktive bi bilo treba „evropska dela“ opredeliti tako, da to ne bo vplivalo na možnost držav članic, da postavijo natančnejšo opredelitev v zvezi s ponudniki medijskih storitev pod njihovo jurisdikcijo, kar je v skladu s pravom Unije, pri čemer se upoštevajo cilji te direktive.

(33)

Načelo države izvora bi moralo biti jedro te direktive, ker je bistveno za vzpostavitev notranjega trga. To načelo bi se moralo uporabljati za vse avdiovizualne medijske storitve, da se vsem ponudnikom medijskih storitev zagotovi pravna varnost kot nujna osnova za nove poslovne modele in uvajanje takšnih storitev. Bistveno je tudi zato, da se zagotovi prost pretok informacij in avdiovizualnih programov na notranjem trgu.

(34)

Za spodbujanje močne, konkurenčne in povezane evropske avdiovizualne industrije ter okrepitev pluralnosti medijev po vsej Uniji, bi morala biti samo ena država članica pristojna za posameznega ponudnika avdiovizualnih medijskih storitev in pluralnost informacij bi morala biti temeljno načelo Unije.

(35)

Določanje vrste praktičnih meril je potrebno zato, da se v obsežnem postopku določi, da je ponudnik medijskih storitev v zvezi z opravljanjem tistih storitev, ki jih zadeva ta direktiva, pod sodno pristojnostjo le ene same države članice, vendar je glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije in zato, da bi se izognili primerom, kjer gre za vrzeli glede sodne pristojnosti, ustrezno uporabiti merilo ustanovitve v smislu členov 49 do 55 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kot dokončno merilo za ugotavljanje sodne pristojnosti države članice.

(36)

Zahteva, po kateri mora izvorna država članica preverjati, ali so programske vsebine skladne z nacionalno zakonodajo, ki jo usklajuje ta direktiva, glede na pravo Unije zadostuje za zagotavljanje prostega pretoka programskih vsebin in ne predvideva drugotnega nadzora iz istih razlogov v državi članici sprejemnici. Država članica sme izjemoma in v posebnih okoliščinah kljub temu začasno prekiniti prenašanje televizijskih programov.

(37)

Omejitve brezplačne zagotovitve avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo bi morale biti mogoče le v skladu s pogoji in postopki, ki so enaki tistim, ki so že določeni v členu 3(4), (5) in (6) Direktive 2000/31/ES.

(38)

Zaradi tehnološkega razvoja, zlasti v zvezi z digitalnimi satelitskimi programi, bi bilo treba prilagoditi merila subsidiarnosti, da se zagotovita ustrezna ureditev in učinkovito izvajanje ter resnična odgovornost nosilcev za izbiro vsebine avdiovizualnih medijskih storitev.

(39)

Ker ta direktiva zadeva storitve, zagotovljene splošni javnosti v Uniji, bi se morala uporabljati le za avdiovizualne medijske storitve, do katerih lahko javnost dostopa neposredno ali posredno s standardno potrošniško opremo v več državah članicah. Opredelitev pojma „standardne potrošniške opreme“ bi bilo treba prepustiti pristojnim nacionalnim organom.

(40)

Členi 49 do 55 Pogodbe o delovanju Evropske unije določajo temeljno pravico do svobode ustanavljanja. Zato bi morali biti ponudniki medijskih storitev načeloma svobodni pri izberi države članice, v kateri imajo sedež. Sodišče je poudarilo tudi, da „Pogodba ne prepoveduje podjetju, da uveljavlja pravico do opravljanja storitev, če ne ponuja storitev v državi članici, v kateri ima sedež“ (17).

(41)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev v svoji pristojnosti uporabijo podrobnejša ali strožja pravila, pri tem pa zagotovijo, da so ta pravila v skladu s splošnimi načeli prava Unije. Za ureditev primerov, v katerih izdajatelj televizijskega programa pod pristojnostjo ene države članice razširja televizijske programe, ki so v celoti ali večinoma usmerjene na ozemlje druge države članice, bi bila zahteva po sodelovanju med državami članicami, v primeru izmikanja pa kodifikacija sodne prakse Sodišča (18) skupaj z učinkovitejšim postopkom, primerna rešitev, saj bi upoštevala pomisleke držav članic in ne bi spodbijala ustrezne uporabe načela države izvora. Pojem pravil splošnega javnega interesa je oblikovalo Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s členoma 43 in 49 Pogodbe ES (sedaj člena 49 in 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije) in med drugim zajema pravila o varstvu potrošnikov, varstvu mladoletnikov in kulturni politiki. Država članica, ki zahteva sodelovanje, bi morala zagotoviti, da so posebna nacionalna pravila objektivno potrebna, se uporabljajo na nediskriminatoren način in so sorazmerna.

(42)

Država članica se lahko pri ugotavljanju v posameznih primerih, ali ponudnik medijskih storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, razširja televizijske programe v celoti ali večinoma na njeno ozemlje, opre na merila, kakršna so izvor televizijskega oglaševanja in/ali dohodki iz naročnine, glavni jezik storitve ali obstoj programov ali komercialnih sporočil, posebej namenjenih javnosti v državi članici, kjer se predvajajo.

(43)

V skladu s to direktivo, ne glede na uporabo načela države izvora, lahko države članice še naprej sprejemajo ukrepe, ki omejujejo prost pretok razširjanja televizijskih programov, vendar le pod pogoji in v skladu s postopkom, določenimi v tej direktivi. Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča vsako omejitev prostega pretoka storitev, kakršno je denimo vsako odstopanje od temeljnega načela Pogodbe, razlagati omejujoče (19).

(44)

V Sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu o bolje oblikovanih predpisih za rast in delovna mesta v Evropski uniji je Komisija poudarila, da je treba predvideti podrobno analizo o ustreznem pristopu oblikovanja predpisov, zlasti glede tega, ali je za zadevni sektor in problem primernejša zakonodaja ali druge možnosti, kakršne so koregulacija ali samoregulacija. Poleg tega so izkušnje pokazale, da imajo lahko tako instrumenti koregulacije kakor tudi samoregulacije v skladu z raznimi pravnimi tradicijami držav članic pomembno vlogo pri doseganju visoke ravni varstva potrošnikov. Ukrepi za dosego ciljev javnega interesa na področju novo nastajajočih avdiovizualnih medijskih storitev so učinkovitejši, če se izvajajo z aktivno podporo samih ponudnikov storitev. Samoregulacija tako predstavlja obliko prostovoljne pobude, ki gospodarskim subjektom, socialnim partnerjem in nevladnim organizacijam ali združenjem omogoča, da med seboj in zase sprejmejo splošne smernice.

Države članice bi morale v skladu s svojimi različnimi pravnimi tradicijami priznati učinkovito vlogo, ki jo lahko ima učinkovita samoregulacija kot dodatek obstoječim zakonodajnim in sodnim in/ali upravnim mehanizmom, ter njen koristen prispevek k doseganju ciljev te direktive. Vendar je samoregulacija lahko le dodaten način za izvajanje nekaterih določb te direktive in ne more nadomestiti obveznosti nacionalnega zakonodajalca. Koregulacija v svoji minimalni obliki predstavlja pravno povezavo med samoregulacijo in nacionalnim zakonodajalcem v skladu s pravno tradicijo držav članic. Koregulacija bi morala še naprej dopuščati možnost posredovanja države, če njeni cilji ne bi bili izpolnjeni. Brez poseganja v formalne obveznosti držav članic v zvezi s prenosom ta direktiva spodbuja uporabo koregulacije in samoregulacije. To ne obvezuje držav članic niti k vzpostavitvi koregulativnih in/ali samoregulativnih ureditev niti ne posega ali ogroža sedanjih koregulativnih ali samoregulativnih pobud, ki so že vzpostavljene v državah članicah in učinkovito delujejo.

(45)

Zaradi posebne narave avdiovizualnih medijskih storitev, zlasti vpliva teh storitev na to, kako si ljudje oblikujejo mnenje, je nujno, da uporabniki natančno vedo, kdo je odgovoren za vsebino teh storitev. Zato je pomembno, da države članice zagotovijo, da imajo uporabniki stalen, enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijske storitve. Vsaka država članica določi praktične podrobnosti o načinu izpolnjevanja tega cilja brez poseganja v katere koli druge ustrezne določbe prava Unije.

(46)

Pravica invalidov in starejših oseb do udeležbe v kulturnem in družbenem življenju Unije je neločljivo povezana z zagotavljanjem dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Načini zagotavljanja dostopnosti bi morali med drugim vključevati znakovni jezik, podnaslavljanje, zvočne opise in preproste menije.

(47)

„Medijska pismenost“ se nanaša na spretnosti, znanje in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so sposobne ozaveščeno izbirati in razumeti značilnosti vsebine in storitev ter v polnem obsegu izkoristijo priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Sebe in svojo družino so sposobni bolje zaščititi pred škodljivim in žaljivim gradivom. Zato bi bilo treba spodbujati medijsko opismenjevanje v vseh družbenih plasteh in pozorno spremljati njegov napredek. Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (20) že vsebuje sklop možnih ukrepov za spodbujanje medijske pismenosti, kakor je denimo trajno izobraževanje učiteljev in mentorjev, posebno poučevanje o internetu za otroke že od malega naprej, vključno z odprtimi učnimi urami za starše, ali organiziranje nacionalnih kampanj za državljane, ki vključujejo vsa komunikacijska sredstva, da se zagotovijo informacije o odgovorni uporabi interneta.

(48)

Izdajatelji televizijskega programa lahko pridobijo ekskluzivne pravice za televizijsko razširjanje dogodkov velikega javnega interesa. Kljub temu je nujno treba spodbujati pluralnost z različno produkcijo in pripravo informativnih oddaj v Uniji ter spoštovati načela iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(49)

Bistvenega pomena je, da države članice lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi bi zaščitile pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotovile dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena, kot so denimo olimpijske igre, svetovno nogometno prvenstvo in evropsko nogometno prvenstvo. Države članice si v ta namen ohranjajo pravico do sprejemanja ukrepov, skladnih s pravom Unije, ki so namenjeni reguliranju izvrševanja ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja takšnih dogodkov s strani izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo.

(50)

Zato da bi se izognili morebitnim pravnim nejasnostim in tržnemu izkrivljanju ter uredili prosti pretok televizijskih storitev, je treba sprejeti dogovore v okviru Unije, pri čemer je treba upoštevati potrebo po preprečevanju možnosti, da bi obšli nacionalne ukrepe za zaščito zakonitih splošnih interesov.

(51)

Še zlasti je ustrezno, da se oblikujejo določbe v zvezi z izvrševanjem ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja, ki so jih izdajatelji televizijskih programov morda kupili v zvezi z dogodki, ki jim pripisujemo velik družbeni pomen, v državi članici, ki nima sodne pristojnosti nad temi izdajatelji. Zato da bi preprečili špekulativni nakup pravic zaradi izogibanja nacionalnim ukrepom, je nujno, da se te določbe uporabljajo za pogodbe, sklenjene po objavi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES (21), ki se nanašajo na dogodke, organizirane po datumu izvedbe. Kadar so pogodbe, sklenjene pred datumom objave omenjene direktive, obnovljene, takšne pogodbe veljajo za nove pogodbe.

(52)

Za namene te direktive morajo dogodki velikega družbenega pomena ustrezati določenim merilom, to pomeni da morajo biti izjemni dogodki, ki so predmet zanimanja širše javnosti v Uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in jih vnaprej organizira prireditelj, ki je pravno upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo.

(53)

Za namene te direktive „brezplačna televizija“ pomeni razširjanje programov po javnem ali komercialnem kanalu, ki so javnosti dostopni brez dodatnega plačila k že obstoječim načinom financiranja televizijskih organizacij, ki prevladuje v posamezni državi članici (kot so televizijska naročnina in/ali osnovna priključnina na kabelsko omrežje).

(54)

Države članice imajo proste roke pri sprejemanju katerih koli ukrepov, ki se jim zdijo primerni v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami, ki prihajajo iz tretjih držav in ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 2, kakor jo spreminja ta direktiva, če so skladni s pravom Unije in z mednarodnimi obveznostmi Unije.

(55)

Zaradi zaščite temeljne pravice do prejemanja informacij in zagotavljanja celostnega in ustreznega varstva interesov gledalcev v Uniji, bi morali izdajatelji, ki imajo ekskluzivne pravice za televizijsko razširjanje dogodka velikega javnega interesa, dovoliti drugim izdajateljem televizijskega programa, da uporabijo kratke izseke za namene priprave splošnega informativnega programa, in sicer na podlagi pravičnih, razumnih in nediskriminatornih pogojev ob upoštevanju ekskluzivnih pravic. Takšne pogoje je treba pravočasno sporočiti pred dogodkom velikega javnega interesa, da imajo drugi dovolj časa za uveljavljanje takšne pravice. Izdajatelj televizijskega programa bi moral imeti možnost, da lahko to pravico uveljavlja od primera do primera prek posrednika, ki deluje izrecno v njegovem imenu. Takšne kratke izseke, ki ne bi smeli presegati 90 sekund, v programskih vsebinah po celotni EU lahko uporabljajo vsi kanali, vključno s športnimi kanali. Pravica čezmejnega dostopa do kratkih izsekov naj bi se uporabljala le, če je to potrebno. Zato bi moral izdajatelj televizijskega programa najprej zaprositi za dostop drugega izdajatelja televizijskega programa, ki ima sedež v isti državi članici in je imetnik ekskluzivnih pravic za prenašanje dogodka velikega javnega interesa.

Pojem splošnih informativnih oddaj ne bi smel vključevati razvedrilnih programov, ki so sestavljeni iz kratkih izsekov. Načelo države izvora bi se moralo uporabljati tako za dostop kakor tudi za prenos kratkih izsekov. V čezmejnih primerih to pomeni, da bi se zaporedoma uporabile različne zakonodaje. Najprej bi se za dostop do kratkih izsekov uporabila zakonodaja države članice, kjer ima sedež izdajatelj televizijskega programa, ki oddaja prvi signal (tj. omogoča dostop). To je običajno država članica, v kateri se zadevni dogodek odvija. Če je država članica vzpostavila enakovreden sistem dostopa do zadevnega dogodka, bi se v vsakem primeru morala uporabiti zakonodaja te države članice. Nadalje bi se morala za prenos kratkih izsekov uporabiti zakonodaja države članice, kjer ima sedež izdajatelj televizijskega programa, ki te kratke izseke prenaša.

(56)

Zahteve te direktive glede dostopa do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja ne bi smele posegati v Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (22) in v ustrezne mednarodne konvencije s področja avtorskih in sorodnih pravic. Države članice bi morale olajševati dostop do dogodkov velikega javnega interesa z odobritvijo dostopa do signala izdajatelja televizijskega programa v smislu te direktive. Vendar pa lahko izberejo druge enakovredne načine v smislu te direktive. Takšni načini med drugim vključujejo odobritev dostopa do kraja teh dogodkov pred odobritvijo dostopa do signala. Izdajateljem televizijskih programov ne bi smelo biti preprečeno sklepati podrobnejše pogodbe.

(57)

Zagotoviti bi bilo treba, da bodo ponudniki medijskih storitev lahko zagotavljali poznejše predvajanje informativnih programov v obliki storitve na zahtevo po neposrednem prenosu, ne da bi morali pri tem prilagoditi posamezne programe, z izpuščanjem kratkih izsekov. Ta možnost bi morala biti omejena na razširjanje istega televizijskega programa s strani istega ponudnika medijskih storitev na zahtevo, zato je ni dovoljeno uporabiti za uvedbo novih poslovnih modelov na zahtevo na podlagi kratkih izsekov.

(58)

Avdiovizualne medijske storitve na zahtevo se razlikujejo od razširjanja televizijskih programov po izbiri in nadzoru, ki ju ima uporabnik, ter po vplivu, ki ga imajo na družbo (23). To upravičuje manj strogo ureditev avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki morajo biti skladne zgolj z osnovnimi pravili iz te direktive.

(59)

Zakonodajalce, industrijo in starše skrbi dostop do škodljivih vsebin pri avdiovizualnih medijskih storitvah. Pojavili se bodo tudi novi izzivi, zlasti v zvezi z novimi platformami in novimi izdelki. Potrebna so pravila za zaščito duševnega, moralnega in telesnega razvoja mladoletnikov ter človekovega dostojanstva pri vseh avdiovizualnih medijskih storitvah, vključno z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili.

(60)

Ukrepi, sprejeti za zaščito telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in za zaščito človekovega dostojanstva, bi morali biti pazljivo usklajeni s temeljno pravico do svobode izražanja, kot je določena v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato bi moral biti namen teh ukrepov, kakršni so uporaba osebnih identifikacijskih številk (PIN-kod), sistemov filtriranja ali označevanja, zagotoviti ustrezno raven zaščite telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in človekovega dostojanstva, zlasti v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami na zahtevo. V Priporočilu o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora je že priznan pomen sistemov filtriranja in označevanja, v katerem so navedeni tudi številni možni ukrepi v korist mladoletnikom, kot na primer sistematično vzpostavljanje učinkovitega, posodobljenega in enostavnega sistema filtriranja ob vpisu novega naročnika pri ponudniku dostopa ali opremljanja dostopa do storitev, ki so izrecno namenjene otrokom, s sistemi avtomatskega filtriranja.

(61)

Za ponudnike medijskih storitev v pristojnosti držav članic bi morala v vsakem primeru v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (24) veljati prepoved razširjanja otroške pornografije.

(62)

Nobena od določb te direktive o zaščiti telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in človekovega dostojanstva ne zahteva, da bi morali biti ukrepi, sprejeti za zaščito teh interesov, izvedeni s predhodnim nadzorom avdiovizualnih medijskih storitev s strani javnih organov.

(63)

Usklajevanje je nujno za to, da se osebam in industrijam, ki proizvajajo programe s kulturnimi vsebinami, olajša izbiranje in izvajanje njihovih dejavnosti.

(64)

Minimalne zahteve za evropske avdiovizualne produkcije v zvezi z vsemi javnimi ali zasebnimi televizijskimi oddajanji Uniji so služile kot sredstvo za spodbujanje produkcije, neodvisne produkcije in distribucije v omenjenih industrijah ter so komplementarne z drugimi orodji, ki že spodbujajo doseganje istega cilja ali pa bodo v ta namen predlagana v prihodnje.

(65)

Nujno je torej, da v državah članicah spodbujamo tržišča ustrezne velikosti za televizijske produkcije, ki bodo omogočila vračanje nujnih naložb, ne le z vzpostavljanjem splošnih pravil za odpiranje nacionalnih trgov, temveč tudi tako, da evropskim produkcijam, kadar je to izvedljivo in z ustreznimi sredstvi, namenjamo večinski delež v televizijskih oddajanjih vseh držav članic. Države članice bi morale med spremljanjem uresničevanja teh pravil in doseganja ciljev za Komisijo pripraviti poročilo o uporabi deležev, v skladu s to direktivo rezerviranih za evropska dela in za neodvisne produkcije. Pri izračunavanju takšnih deležev je treba upoštevati poseben položaj Grčije in Portugalske. Komisija bi morala o teh poročilih obvestiti druge države članice ter jim v primerih, ko je to ustrezno, dodati mnenje, v katerem upošteva zlasti napredek, dosežen v primerjavi s prejšnjimi leti, delež del, ki se oddajajo prvič, posebne okoliščine novih izdajateljev televizijskih programov ter poseben položaj držav z manjšo zmogljivostjo avdiovizualne produkcije ali z omejenim jezikovnim območjem.

(66)

Pomembno je poiskati ustrezna orodja in postopke v skladu s pravom Unije, ki bodo pospeševali izvajanje teh ciljev z namenom sprejemanja primernih ukrepov, ki bodo krepili delovanje in razvoj evropske avdiovizualne produkcije in distribucije, še zlasti v državah z manjšo zmogljivostjo avdiovizualne produkcije ali z omejenim jezikovnim območjem.

(67)

Deleže evropskih del je treba doseči z upoštevanjem ekonomskih danosti; ker je zaradi tega nujen sistem postopnega doseganja tega cilja.

(68)

Prizadevanja, če so izvedljiva, bodo za določen delež programskih vsebin neodvisne produkcije, ki jih ustvarijo producenti, neodvisni od izdajateljev televizijskih programov, spodbujala nove vire televizijske produkcije, zlasti nastanek majhnih in srednje velikih podjetij. Ustvarila bodo nove možnosti in prostor za trženje ustvarjalnih potencialov za poklice v kulturi in za zaposlene na področju kulture.

(69)

Mogoče je, da bodo avdiovizualne medijske storitve na zahtevo delno nadomestile razširjanje televizijskih programov. Zato morajo, kjer je ustrezno, spodbujati produkcijo in distribucijo evropskih del in tako aktivno prispevati k spodbujanju kulturne raznolikosti. Takšna podpora evropskim delom bi lahko bila denimo v obliki finančnega prispevka takih storitev k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del, minimalnega deleža evropskih del v katalogih videa na zahtevo ali privlačne predstavitve evropskih del v elektronskih sporedih televizijskih programov. Treba je redno preverjati uporabo določb v zvezi z uveljavljanjem evropskih del z avdiovizualnimi medijskimi storitvami. V okviru poročil, zagotovljenih na podlagi te direktive, bi morale države članice zlasti upoštevati tudi finančni prispevek takih storitev k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del, delež evropskih del v katalogu avdiovizualnih medijskih storitev in dejansko potrošnjo evropskih del, ki jih nudijo take storitve.

(70)

Pri izvajanju člena 16 bi morale države članice izdajatelje televizijskih programov spodbujati, da vanje vključijo ustrezen delež evropskih del, ustvarjenih v koprodukciji, ali evropskih del nedomačega izvora.

(71)

Države članice bi morale pri opredelitvi „producentov, neodvisnih od izdajateljev televizijskih programov“ iz člena 17 ustrezno upoštevati zlasti merila, kakršna so lastništvo produkcijske hiše, količina programov, zagotovljenih istemu izdajatelju televizijskih programov, in lastništvo prenesenih avtorskih pravic.

(72)

Za kanale, ki v celoti razširjajo programske vsebine v jeziku, ki ni jezik držav članic, se ne uporabljata člena 16 in 17 te direktive. Ker kljub temu v primeru, da takšen jezik ali jeziki predstavljajo večji delež, toda ne celotnega oddajnega časa kanala, se člena 16 in 17 za takšen delež oddajnega časa ne uporabljata.

(73)

Za razvoj evropske produkcije se lahko uporabljajo sistemi nacionalne podpore, če so skladni s pravom Unije.

(74)

Cilj spodbujanja evropske avdiovizualne produkcije v državah članicah je možno zasledovati v okviru organizacije njihovih avdiovizualnih medijskih servisov, med drugim z opredelitvijo poslanstva v zvezi z uresničevanjem javnega interesa nekaterih ponudnikov medijskih storitev, vključno z njihovo obveznostjo, da pomembno prispevajo k investiranju v evropsko produkcijo.

(75)

Ponudnike medijskih storitev, programske oblikovalce, producente, avtorje in druge strokovnjake je treba spodbujati k razvijanju še podrobnejših konceptov in strategij, usmerjenih v razvijanje evropskih avdiovizualnih igranih filmov, ki so namenjeni mednarodni publiki.

(76)

Pomembno je zagotoviti, da se kinematografska dela oddajajo v terminih, o katerih se dogovorijo imetniki avtorskih pravic in ponudniki medijskih storitev.

(77)

Vprašanje posebnega časovnega okvira za vsako vrsto prikazovanja filmskih del je v prvi vrsti zadeva, ki jo je treba urediti s pogodbami med zainteresiranimi strankami ali strokovnjaki, ki jih to zadeva.

(78)

Države članice imajo zato, da bi vodile aktivno politiko zaščite določenega jezika, proste roke pri določanju natančnejših ali strožjih pravil zlasti na osnovi jezikovnih meril, če so takšna pravila v skladu s pravom Unije in zlasti če se ne uporabljajo za prenašanje programskih vsebin, ki izvirajo iz drugih držav članic.

(79)

Razpoložljivost avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo pomeni večjo izbiro za potrošnike. Podrobna pravila, ki urejajo avdiovizualna komercialna sporočila za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, so tako očitno neupravičena in s tehničnega stališča nesmiselna. Kljub temu pa bi morala vsa avdiovizualna komercialna sporočila upoštevati tako pravila o prepoznavnosti kakor tudi osnovna pravila o kakovosti, da se izpolnijo jasni cilji javne politike.

(80)

Kakor je potrdila Komisija v Razlagalnem sporočilu o nekaterih vidikih določb o oglaševanju v Direktivi o „televiziji brez meja“ (25), je razvoj novih tehnik oglaševanja in inovacij v trženju ustvaril nove učinkovite možnosti za avdiovizualna komercialna sporočila v tradicionalnih storitvah prenosa, in jim tako v enakih pogojih omogočil večjo konkurenčnost pri enakih pogojih glede inovacij na zahtevo.

(81)

Zaradi poslovnega in tehnološkega razvoja imajo uporabniki večjo izbiro in odgovornost pri uporabi avdiovizualnih medijskih storitev. Za ohranitev sorazmernosti s cilji splošnega interesa bi morala ureditev omogočiti določeno stopnjo prilagodljivosti v zvezi z razširjanjem televizijskih programov. Načelo ločevanja bi moralo biti omejeno na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo, v določenih okoliščinah bi bilo treba omogočiti promocijsko prikazovanje izdelkov, razen če država članica ne odloči drugače. Toda kadar je promocijsko prikazovanje izdelkov prikrito, bi ga bilo treba prepovedati. Načelo ločevanja ne bi smelo preprečiti uporabe novih tehnik oglaševanja.

(82)

Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (26) se poleg za prakse, ki jih zajema ta direktiva, uporablja za nepoštene poslovne prakse, kakršne so zavajajoče in agresivne prakse, ki se pojavljajo v avdiovizualnih medijskih storitvah. Poleg tega Direktiva 2003/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (27), ki prepoveduje oglaševanje in sponzoriranje cigaret in drugih tobačnih izdelkov v tiskanih medijih, storitvah informacijske družbe in radijskih oddajah, ne bi smela posegati v to direktivo zaradi posebnih značilnosti avdiovizualnih medijskih storitev. Člen 88(1) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (28), ki prepoveduje oglaševanje nekaterih zdravil širši javnosti, se, kakor to določa odstavek 5 navedenega člena, uporablja brez poseganja v člen 21 te direktive. Poleg tega ta direktiva ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (29).

(83)

Za zagotavljanje popolne in pravilne zaščite interesov potrošnikov kot televizijskih gledalcev je nujno, da za televizijsko oglaševanje velja določeno število minimalnih pravil in norm ter da države članice ohranijo pravico, da določijo natančnejša ali strožja pravila ali da v določenih okoliščinah za izdajatelje televizijskih programov pod njihovo jurisdikcijo postavijo drugačne pogoje.

(84)

Države članice bi morale biti sposobne z obveznim upoštevanjem prava Unije in v zvezi s programi, ki so namenjeni samo nacionalnemu ozemlju in ki se posredno ali neposredno ne dajo sprejemati v eni ali več državah članicah, določiti drugačne pogoje za oglaševalne vložke in drugačne omejitve obsega oglaševanja, da bi tako podpirale prav te programe.

(85)

Ker imajo gledalci več možnosti, da se z uporabo novih tehnologij, kakršne so digitalni osebni video zapisovalniki, in večjo izbiro programov izognejo oglaševanju, podrobnejša ureditev v zvezi z vstavljanjem oglasov, ki želi zaščititi gledalce, ni upravičena. Čeprav količine dovoljenega oglaševanja na uro ne bi smele biti povečane, mora ta direktiva prav tako izdajateljem televizijskega programa omogočati prožnost pri vstavljanju oglasov, če to bistveno ne moti celovitosti programov.

(86)

Ta direktiva je namenjena varovanju posebnega značaja evropske televizije, kjer se oglaševanje po možnosti vstavlja med posamezne programe, in zato omejuje možne prekinitve pri kinematografskih delih in televizijskih filmih ter pri prekinitvah nekaterih vrst programov, ki potrebujejo posebno zaščito.

(87)

Določi se 20-odstotna omejitev za televizijske oglaševalske vložke in za vložke televizijske prodaje na uro, ki se uporablja tudi za časovni pas, ki ima največjo gledanost. Pojem televizijskega oglaševalskega vložka bi bilo treba razumeti kakor televizijsko oglaševanje v smislu člena 1(1)(i), ki ne traja več kakor 12 minut.

(88)

Nujno je prepovedati vsakršno avdiovizualno komercialno obveščanje cigaret in drugih tobačnih izdelkov, vključno s posrednimi oblikami avdiovizualnega komercialnega obveščanja, ki tobačnega izdelka sicer ne omenjajo neposredno, a skušajo prepoved avdiovizualnega komercialnega obveščanja cigaret in drugih tobačnih proizvodov zaobiti z uporabo imen blagovnih znamk, simbolov ali drugih značilnih lastnosti bodisi tobačnih izdelkov bodisi podjetij, katerih poznane ali poglavitne dejavnosti vključujejo proizvodnjo ali prodajo takšnih izdelkov.

(89)

Prav tako je nujno prepovedati vsakršno avdiovizualno komercialno obveščanje zdravil in zdravljenja, ki jih je mogoče dobiti le na recept v tisti državi članici, pod katere jurisdikcijo je ponudnik medijske storitve, ter določiti stroga merila v zvezi s televizijskim oglaševanjem alkoholnih izdelkov.

(90)

Prikrito avdiovizualno komercialno sporočilo je praksa, ki jo ta direktiva prepoveduje zaradi negativnega vpliva na potrošnike. Prepoved prikritega avdiovizualnega komercialnega sporočila ne bi smela zajemati zakonitega promocijskega prikazovanja izdelkov v okviru te direktive, če je gledalec ustrezno obveščen o promocijskem prikazovanju izdelkov. To se lahko stori s poudarjanjem dejstva, da v danem programu poteka promocijsko prikazovanje izdelkov, na primer s pomočjo nevtralnega logotipa.

(91)

Promocijsko prikazovanje izdelkov je stvarnost v kinematografskih delih in avdiovizualnih delih za televizijo. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in s tem konkurenčnosti evropske medijske industrije so nujna pravila za promocijsko prikazovanje izdelkov. Opredelitev pojma promocijskega prikazovanja izdelkov, določena s to direktivo, bi morala zajemati katero koli obliko avdiovizualnega komercialnega sporočila, ki vključuje izdelek, storitev ali njegovo oz. njeno blagovno znamko ali jih navaja, tako da jih pokaže v oddaji, za plačilo ali podobno nadomestilo. Zagotovitev brezplačnega blaga ali storitev, kakršni so produkcijski rekviziti ali nagrade, bi se morala šteti za promocijsko prikazovanje izdelkov samo, če imajo zadevno blago in storitve znatno vrednost. Za avdiovizualno promocijsko prikazovanje izdelkov bi se morala uporabljati enaka pravila o kakovosti in omejitve kakor za avdiovizualno komercialno sporočilo. Za razlikovanje med sponzorstvom in promocijskim prikazovanjem izdelka je odločilno merilo to, da je pri promocijskem prikazovanju izdelkov sklicevanje na izdelek vključeno v vsebino programa; iz tega razloga opredelitev v členu 1(1)(m) vsebuje dikcijo „v programu“. Nasprotno pa je navajanje sponzorjev med programom dovoljeno, če to ne predstavljala sestavnega dela osrednje vsebine.

(92)

Promocijsko prikazovanje izdelkov bi načeloma moralo biti prepovedano. Vendar pa so odstopanja na podlagi pozitivnega seznama primerna za nekatere vrste programov. Država članica bi morala imeti možnost, da se odloči za popolno ali delno izvzetje iz teh odstopanj, npr. tako, da dovoli promocijsko prikazovanje izdelkov samo v programih, ki niso bili ustvarjeni izključno v tej državi članici.

(93)

Poleg tega sta sponzorstvo in promocijsko prikazovanje izdelkov prepovedana, če na vsebino programov vplivata tako, da to posega v odgovornost in uredniško neodvisnost ponudnika medijskih storitev. To velja za promocijsko prikazovanje.

(94)

Države članice so v skladu z nalogami, ki jim jih podeljuje Pogodba o delovanju Evropske unije, odgovorne za učinkovito izvajanje te direktive. Same lahko izberejo primerne instrumente v skladu s svojimi pravnimi tradicijami in ustaljenimi strukturami, zlasti pa obliko svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov, da lahko delo pri izvajanju te direktive opravljajo nepristransko in pregledno. Zlasti bi morali instrumenti, ki jih izberejo države članice, prispevati k spodbujanju pluralnosti medijev.

(95)

Tesno sodelovanje med pristojnimi regulatornimi organi držav članic in Komisijo je potrebno za zagotovitev pravilne uporabe te direktive. Podobno je tesno sodelovanje med državami članicami in med njihovimi regulatornimi organi zlasti pomembno glede na vpliv, ki ga imajo izdajatelji televizijskih programov s sedežem v eni državi članici na drugo državo članico. V primeru, da nacionalna zakonodaja določa postopke izdajanja dovoljenj v več kakor eni zadevni državi članici, je zaželeno, da se vzpostavijo stiki med zadevnimi organi, preden so takšna dovoljenja odobrena. To sodelovanje bi moralo zajemati vsa področja, ki jih usklajuje ta direktiva.

(96)

Nujno je treba pojasniti, da so samopromocijske dejavnosti posebna oblika oglaševanja, v katerem izdajatelj televizijskega programa promovira svoje lastne proizvode, storitve, programske vsebine ali kanale. Zlasti napovednike, ki jih sestavljajo odlomki iz programa, bi bilo treba obravnavati kot program.

(97)

Dnevnega oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa opravlja v zvezi s svojimi lastnimi oddajami in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, bodisi javnim napovedim in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, se ne bi smeli vključiti v največje obsege dnevnega ali urnega oddajnega časa, ki se sme nameniti oglaševanju in televizijski prodaji.

(98)

Zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence bi bilo treba to odstopanje omejiti le na napovedi v zvezi s proizvodi, ki ustrezajo dvema pogojema, t. j., da so hkrati pomožni in da neposredno izhajajo iz zadevnih oddaj. Izraz pomožni se nanaša na proizvode, ki so posebej namenjeni temu, da gledalcem omogočijo vse koristi od takšnih programskih vsebin ali interakcijo z njimi.

(99)

Glede na razvoj televizijske prodaje, ki za operaterje na splošno velja za ekonomsko pomembno dejavnost in v resnici predstavlja tržišče za blago in storitve znotraj Unije, je bistvenega pomena, da se z uveljavljanjem ustreznih standardov v zvezi z obliko in vsebino takšnih programov zagotovi visoka raven varstva potrošnikov.

(100)

Za pristojne nacionalne organe je pomembno, da so pri spremljanju izvajanja ustreznih določb pri kanalih, ki niso namenjeni izključno televizijski prodaji, sposobni razlikovati med oddajnim časom, namenjenim vložkom televizijske prodaje, oglaševalnim vložkom in drugim oblikam oglaševanja, na eni strani, ter oddajnim časom, namenjenim izložbenim oknom televizijske prodaje, na drugi. Torej je nujno in zadostno, da je vsako izložbeno okno jasno označeno z optičnimi in akustičnimi sredstvi vsaj na svojem začetku in koncu.

(101)

Ta direktiva bi morala veljati za kanale, ki so namenjeni izključno televizijski prodaji ali samopromociji in ki ne obsegajo običajnih programskih elementov, kot so poročila, športne prireditve, filmi, dokumentarci ali drame, zgolj za namene te direktive in ne vpliva na vključevanje takšnih kanalov v sklop drugih instrumentov Unije.

(102)

Kljub temu da so izdajatelji televizijskih programov običajno dolžni zagotoviti, da njihovi programi dejstva in dogodke predstavljajo pošteno, je prav tako pomembno, da zanje veljajo posebne obveznosti v zvezi s pravico do odgovora ali enakovrednimi pravnimi sredstvi, tako da lahko vsaka oseba, katere zakoniti interesi so bili oškodovani s trditvijo, podano med predvajanjem televizijskih programskih vsebin, učinkovito uresničuje takšno pravico ali pravno sredstvo.

(103)

Pravica do odgovora je ustrezno pravno sredstvo za razširjanje televizijskih programov, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi v spletnem okolju. V Priporočilu o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora so že navedene ustrezne smernice za izvajanje, na nacionalni ravni, ukrepov v nacionalnem pravu ali praksi, da se zagotovi pravica do odgovora ali enakovredna pravna sredstva v zvezi s spletnimi mediji.

(104)

Ker ciljev te direktive, in sicer oblikovanja območja brez notranjih meja za avdiovizualne medijske storitve s hkratnim zagotavljanjem visoke ravni zaščite ciljev v splošnem interesu, zlasti varstva mladoletnikov, človeškega dostojanstva in spodbujanja pravic invalidnih oseb, države članice ne morejo doseči v zadostni meri in ker se ga zaradi obsega in učinkov te direktive laže doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev.

(105)

Ta direktiva ne posega v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so določeni v delu B Priloge I –

(a)

„avdiovizualna medijska storitev“ pomeni:

(b)

„program“ pomeni niz gibljivih slik z ali brez zvoka, ki predstavlja posamezno točko znotraj sporeda ali kataloga, ki ga oblikuje ponudnik medijskih storitev, in katerega oblika in vsebina sta primerljivi z obliko in vsebino razširjanja televizijskih programov. Primeri programov vključujejo celovečerne igrane filme, športne dogodke, situacijske komedije, dokumentarce, programe za otroke in izvirne televizijske drame;

(c)

„uredniška odgovornost“ pomeni izvrševanje učinkovitega nadzora tako nad izborom programov kakor tudi njihovo organizacijo kot nad časovnim sporedom v primeru razširjanja televizijskih programov ali v katalogu v primeru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Uredniška odgovornost ne pomeni nujno pravne odgovornosti v okviru nacionalne zakonodaje za vsebino opravljenih storitev;

(d)

„ponudnik medijske storitve“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki nosi uredniško odgovornost za izbiro vsebine avdiovizualne medijske storitve in določa način, na katerega bo ta organizirana;

(e)

„razširjanje televizijskih programov“ (tj. linearna avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za sočasno gledanje programov na podlagi programskega sporeda;

(f)

„izdajatelj televizijskega programa“ pomeni ponudnika medijskih storitev razširjanja televizijskih programov;

(g)

„avdiovizualna medijska storitev na zahtevo“ (tj. nelinearna avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo opravlja ponudnik medijskih storitev za gledanje programov v trenutku, ki ga izbere uporabnik in na svojo osebno zahtevo na podlagi kataloga programov, ki ga izbere ponudnik medijskih storitev;

(h)

„avdiovizualno komercialno sporočilo“ pomeni slikovne podobe z ali brez zvoka, ki so namenjene neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe fizične ali pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Takšne slikovne podobe spremljajo program ali so vanj vključene v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo ali za samooglaševalske namene. Oblike avdiovizualnega komercialnega sporočila med drugim vključujejo televizijsko oglaševanje, sponzorstvo, televizijsko prodajo in promocijsko prikazovanje izdelkov;

(i)

„televizijsko oglaševanje“ pomeni vsako obliko obvestila, ki ga javno ali zasebno podjetje ali fizična oseba predvaja bodisi za plačilo ali podobno nadomestilo bodisi za samooglaševalske namene in ki zadeva trgovino, poslovno dejavnost, obrt ali stroko ter želi v zameno za plačilo spodbuditi preskrbo z blagom in storitvami, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi;

(j)

„prikrito avdiovizualno komercialno sporočilo“ pomeni besedno ali slikovno predstavljanje blaga, storitev, imena, blagovne znamke ali dejavnosti proizvajalca blaga ali ponudnika storitev v programih, kadar takšno predstavljanje ponudniku medijskih storitev služi kot oglaševanje in bi utegnilo zavajati javnost glede svoje narave. Takšna predstavitev se šteje za namerno zlasti tedaj, kadar se opravlja za plačilo ali podobno nadomestilo;

(k)

„sponzorstvo“ pomeni vsak prispevek, javnih ali zasebnih podjetij ali fizičnih osebe, ki se ne ukvarjajo z opravljanjem avdiovizualnih medijskih storitev ali produkcijo avdiovizualnih del, za financiranje avdiovizualnih medijskih storitev ali programov, da bi uveljavile svoje ime, blagovno znamko, podobo, dejavnosti ali izdelke;

(l)

„televizijska prodaja“ pomeni neposredne ponudbe, ki se v zameno za plačilo predvajajo javnosti zaradi preskrbe z blagom ali storitvami, vključno z nepremičninami, pravicami in dolžnostmi;

(m)

„promocijsko prikazovanje izdelkov“ pomeni kakršno koli obliko avdiovizualnega komercialnega sporočila, ki vključuje izdelek, storitev ali njuno blagovno znamko ali sklicevanje nanje, tako da se jih pokaže v programu, v zameno za plačilo ali podobno nadomestilo;

(n)

„evropska dela“ pomenijo:

(i)

ustvarili so jih en ali več producentov s sedežem v eni ali več teh držav;

(ii)

proizvodnjo del nadzirajo in dejansko kontrolirajo en ali več producentov s sedežem v eni ali več teh držav;

(iii)

je prispevek koproducentov iz teh držav k skupnim koprodukcijskim stroškom prevladujoč, koprodukcije pa ne nadzoruje en ali več producentov s sedežem izven teh držav.

(a)

tisti, ki imajo sedež v tej državi članici v skladu z odstavkom 3;

(b)

tisti, za katere se uporablja odstavek 4.

(a)

ponudnik medijskih storitev ima glavno pisarno v tej državi članici, pa tudi uredniške odločitve v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami se sprejemajo v tej državi članici;

(b)

če ima ponudnik medijskih storitev svojo glavno pisarno v eni državi članici, uredniške odločitve v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami pa se sprejemajo v drugi državi članici, se šteje, da ima sedež v tisti državi članici, v kateri dela pretežni del delovne sile, vključene v opravljanje dejavnosti avdiovizualnih medijskih storitev. Če pretežni delež delovne sile, vključene v opravljanje dejavnosti avdiovizualnih medijskih storitev, dela v vsaki od teh držav članic, se šteje, da ima ponudnik medijskih storitev sedež v tisti državi članici, v kateri ima glavno pisarno. Če pretežni delež delovne sile, vključene v opravljanje dejavnosti avdiovizualnih medijskih storitev, ne dela v nobeni od teh držav članic, se šteje, da ima ponudnik medijskih storitev sedež v tisti državi članici, v kateri je začel svojo dejavnost v skladu z zakonodajo te države članice, če vzdržuje stabilno in učinkovito povezavo z gospodarstvom te države članice;

(c)

če ima ponudnik medijskih storitev svojo glavno pisarno v eni državi članici, odločitve v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami pa se sprejemajo v tretji državi, ali obratno, se šteje, da ima sedež v zadevni državi članici, če večji delež delovne sile, vključene v opravljanje dejavnosti avdiovizualnih medijskih storitev, dela v tej državi članici.

(a)

uporabljajo satelitsko povezavo v tej državi članici;

(b)

čeprav ne uporabljajo satelitske priključitve, ki je v tej državi članici, uporabljajo satelitske zmogljivosti, ki pripadajo tej državi članici.

(a)

razširjanje televizijskih programov, ki prihaja iz druge države članice, očitno, resno in huje krši člen 27(1) ali (2) in/ali člen 6;

(b)

v zadnjih 12 mesecih je izdajatelj televizijskega programa določbo (določbe) iz točke (a) kršil vsaj še v dveh primerih;

(c)

zadevna država članica je izdajatelja televizijskega programa in Komisijo pisno obvestila o domnevnih kršitvah in o ukrepih, ki jih namerava sprejeti, če se takšna kršitev ponovi;

(d)

posvetovanja z državo članico, ki oddaja, in s Komisijo se v 15 dneh od obvestila iz točke (c) niso končala z mirno poravnavo, domnevna kršitev pa ostaja.

(a)

ukrepi so:

(b)

država članica je pred sprejetjem zadevnih ukrepov brez poseganja v sodne postopke, vključno s predhodnimi postopki in dejanji v okviru kazenske preiskave:

(a)

je država članica izkoristila možnost na podlagi odstavka 1 za sprejetje natančnejših ali strožjih pravil splošnega javnega interesa; in

(b)

država članica oceni, da izdajatelj televizijskega programa pod pristojnostjo druge države članice razširja televizijske programe, ki so v celoti ali večinoma usmerjeni proti njenemu ozemlju,

(a)

rezultati, doseženi z uporabo odstavka 2 niso zadovoljivi; in

(b)

ima zadevni izdajatelj televizijskega programa sedež v državi članici s pristojnostjo, da bi zaobšel strožja pravila, ki bi zanj veljala na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, če bi imel sedež v prvi državi članici.

(a)

zadevna država članica je uradno obvestila Komisijo in državo članico, v kateri ima izdajatelj televizijskega programa sedež, da bo sprejela takšne ukrepe, pri tem pa utemeljila razloge, na katerih temelji njena ocena; in

(b)

je Komisija odločila, da so ukrepi združljivi s pravom Unije in zlasti da so ocene države članice, ki sprejme te ukrepe na podlagi odstavkov 2 in 3, pravilno utemeljene.

(a)

imena ponudnika medijskih storitev;

(b)

geografskega naslova, na katerem ima ponudnik medijskih storitev sedež;

(c)

podatkov o ponudniku medijskih storitev, vključno z njegovim elektronskim naslovom ali spletno stranjo, ki mu omogoča hitro, neposredno in učinkovito navezovanje stikov;

(d)

kjer je to ustrezno, do informacij o pristojnih regulatornih ali nadzornih organih.

(a)

avdiovizualna komercialna sporočila so jasno razpoznavna kot taka. Prikrita avdiovizualna komercialna sporočila so prepovedana;

(b)

avdiovizualna komercialna sporočila ne uporabljajo subliminalnih tehnik;

(c)

avdiovizualna komercialna sporočila ne:

(d)

prepovedane so vse oblike avdiovizualnih komercialnih sporočil za cigarete in druge tobačne izdelke;

(e)

avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne pijače niso izrecno namenjena mladoletnikom in ne spodbujajo čezmernega uživanja takšnih pijač;

(f)

avdiovizualno komercialno sporočilo za zdravila in zdravljenje, ki jih je mogoče dobiti le na recept v tisti državi članici, pod katere pristojnostjo je ponudnik medijskih storitev, je prepovedano;

(g)

avdiovizualna komercialna sporočila ne smejo povzročati telesne ali moralne škode mladoletnikom. Zato ne smejo neposredno spodbujati mladoletnikov, da zaradi svoje neizkušenosti ali lahkovernosti kupujejo ali najemajo proizvode ali storitve, jih neposredno spodbujati, da prepričujejo svoje starše ali druge, naj kupujejo oglaševano blago ali storitve, izkoriščati zaupanje mladoletnikov v starše, učitelje ali druge osebe, ali nepremišljeno prikazovati mladoletnike v nevarnih situacijah.

(a)

na njihovo vsebino in v primeru razširjanja televizijskih programov na njihov spored se nikakor ne sme vplivati tako, da bi to posegalo v odgovornost in uredniško neodvisnost ponudnika medijskih storitev;

(b)

ne smejo neposredno spodbujati nakupa ali najema blaga ali storitev, zlasti ne s posebnim promocijskim navajanjem tega blaga ali storitev;

(c)

gledalci so jasno obveščeni o obstoju sponzorskega sporazuma. Sponzorirani programi morajo biti kot taki jasno označeni z imenom, logotipom in/ali katerim koli drugim simbolom sponzorja, na primer z navedbo njegovega izdelka/njegovih izdelkov ali storitve/storitev ali njegovim razpoznavnim znakom na ustrezen način na začetku, med in/ali na koncu programa.

(a)

v kinematografskih delih, filmih in nadaljevankah, posnetih za avdiovizualne medijske storitve, športnih programih in lahkih razvedrilnih programih;

(b)

v primerih, ko ni plačila, temveč se določeno blago ali storitve, kot so produkcijski rekviziti in nagrade, brezplačno priskrbijo zato, da bodo vključene v program.

(a)

na njihovo vsebino in v primeru razširjanja televizijskih programov na njihov spored se nikakor ne vpliva tako, da bi to posegalo v odgovornost in uredniško neodvisnost ponudnika medijskih storitev;

(b)

ne spodbujajo neposredno nakupa ali najema blaga ali storitev, zlasti ne s posebnim promocijskim navajanjem tega blaga ali storitev;

(c)

zadevnemu izdelku ne pripisujejo neutemeljenega pomena;

(d)

gledalci so nedvoumno seznanjeni s promocijskim prikazovanjem izdelka. Programi s promocijskim prikazovanjem izdelkov so ustrezno označeni na začetku in koncu programa ter ob nadaljevanju predvajanja programa po oglaševalskem premoru, da gledalci ne bi bili zmedeni.

(a)

tobačnih izdelkov ali cigaret ali promocijskega prikazovanja izdelkov podjetij, katerih glavna dejavnost je izdelava ali prodaja cigaret in drugih tobačnih izdelkov;

(b)

posamičnih zdravil ali zdravljenja, ki so na voljo le na recept v državi članici, pod katere pristojnostjo spada ponudnik medijskih storitev.

(a)

ne sme biti izrecno namenjeno mladoletnikom in še zlasti ne sme prikazovati mladoletnikov, ki takšne pijače uživajo;

(b)

ne sme povezovati uživanja alkohola s povečano telesno zmogljivostjo ali z vožnjo;

(c)

ne sme ustvarjati videza, da uživanje alkohola prispeva k uspehom v družabnem in spolnem življenju;

(d)

ne sme poudarjati, da ima alkohol zdravilne učinke ali da je poživilo, pomirilo ali sredstvo za reševanje osebnih težav;

(e)

ne sme spodbujati nezmernega uživanja alkohola ter vzdržnosti ali zmernega pitja predstavljati v negativni luči;

(f)

ne sme poudarjati visoke vsebnosti alkohola kot posebne kakovosti pijač.

(a)

spodbujanje učinkovitega izvajanja te direktive z rednimi posvetovanji o vseh praktičnih problemih, ki bi se pojavili med njeno uporabo, še zlasti med uporabo člena 2, in o vseh drugih zadevah, pri katerih je koristna izmenjava izkušenj;

(b)

dajanje mnenj na lastno pobudo ali mnenj, ki jih zahteva Komisija v zvezi z uporabo te direktive s strani držav članic;

(c)

vzpostavljanje foruma za izmenjavo pogledov o tem, katerim zadevam je treba posvečati pozornost v poročilih, ki jih morajo države članice oddajati v skladu s členom 16(3) in o njihovih študijah;

(d)

razpravljanje o izidu rednih posvetovanj, ki jih ima Komisija s predstavniki televizijskih organizacij, producentov, potrošnikov, proizvajalcev, izvajalcev storitev in sindikatov ter umetniških ustvarjalcev v širšem smislu;

(e)

omogočanje izmenjave informacij med državami članicami in Komisijo o stanju in razvoju regulatornih dejavnosti na področju avdiovizualnih medijskih storitev, pri čemer se upoštevajo avdiovizualna politika Unije in ustrezna dogajanja na tehničnem področju;

(f)

preučevanje vsakega pojava, ki se pojavi znotraj sektorja in za katerega se zdi, da bi bilo o njem koristno izmenjati stališča.