1.

Ob upoštevanju Pogodbe ES in zlasti členov 138 in 139 Pogodbe (1);

2.

ob upoštevanju člena 137(1)(c) in člena 141 Pogodbe ES (2), načela enakega obravnavanja (členi 2, 3 in 13 Pogodbe ES (3) in sekundarne zakonodaje, ki temelji na teh členih Pogodbe, zlasti Direktive Sveta 75/117/EGS o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (4); Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (5); Direktive Sveta 96/97/ES o spremembi Direktive 86/378/EGS o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti (6); in Direktivo 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (prenovitev) (7);

3.

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7. decembra 2000 ter členov 23 in 33 Listine v zvezi z enakostjo moških in žensk ter usklajevanjem poklicnega, zasebnega in družinskega življenja;

4.

ob upoštevanju Poročila Komisije iz leta 2003 o izvajanju Direktive Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC;

5.

ob upoštevanju cilja lizbonske strategije za rast in delovna mesta v zvezi s povečanjem splošnih stopenj zaposlenosti na 70 %, stopenj zaposlenosti žensk na 60 % in stopenj zaposlenosti starejših delavcev na 50 %; barcelonskih ciljev glede zagotavljanja varstva otrok; ter prispevka politik za izboljšanje usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja pri dosegi teh ciljev;

6.

ob upoštevanju okvira ukrepov socialnih partnerjev za enakost spolov, ki je bil določen 22. marca 2005 in v katerem se podpora za ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem obravnava kot prednostno področje za ukrepe, ob upoštevanju, da je za nadaljnji napredek v zvezi z vprašanjem usklajevanja potrebno uvesti uravnotežene, integrirane in skladne kombinacije ukrepov, sestavljenih iz ureditev dopusta in dela ter infrastrukture za varstvo otrok;

7.

ker so ukrepi za izboljšanje usklajevanja del splošnejšega političnega programa za obravnavanje potreb delodajalcev in delavcev ter izboljšanje prilagodljivosti in zaposljivosti v okviru pristopa prožne varnosti;

8.

ker bi morale družinske politike prispevati k doseganju enakosti spolov in ker bi bilo treba te politike obravnavati v okviru demografskih sprememb, učinkov staranja prebivalstva, zmanjšanja razlik med generacijami, spodbujanja sodelovanja žensk na trgu dela ter delitve obveznosti glede varstva otrok med ženskami in moškimi;

9.

ker se je Komisija v letih 2006 in 2007 posvetovala z evropskimi socialnimi partnerji v prvi in drugi fazi postopka posvetovanja o usklajevanju poklicnega, zasebnega in družinskega življenja ter je med drugim obravnavala vprašanje posodobitve regulativnega okvira na ravni Skupnosti, pri čemer je spodbudila evropske socialne partnerje, da ocenijo določbe iz njihovega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu in jih predložijo za revizijo tega sporazuma;

10.

ker je bil okvirni sporazum o starševskem dopustu, ki so ga evropski socialni partnerji sklenili leta 1995, pobuda za pozitivne spremembe, ker je zagotovil skupno podlago za ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem v državah članicah ter znatno pomagal zaposlenim staršem v Evropi pri dosegi boljšega usklajevanja; vendar evropski socialni partnerji na podlagi skupne ocene menijo, da je treba nekatere elemente sporazuma prilagoditi ali spremeniti za boljše doseganje ciljev sporazuma;

11.

ker je treba nekatere vidike prilagoditi glede na vedno večjo raznolikost delovne sile in družbeni razvoj, vključno z vedno večjo raznolikostjo družinskih struktur, hkrati pa upoštevati nacionalno zakonodajo, kolektivne pogodbe in/ali prakso;

12.

ker v številnih državah članicah spodbujanje moških, da prevzamejo enak delež družinskih obveznosti, ni obrodilo zadovoljivih sadov; zato bi bilo treba sprejeti učinkovitejše ukrepe za spodbujanje enakopravnejše delitve družinskih obveznosti med moškimi in ženskami;

13.

ker številne države članice že imajo veliko različnih političnih ukrepov in praks, ki so povezani z dopustom, varstvom otrok in prožnimi ureditvami dela, ki so prilagojeni potrebam delavcev in delodajalcev ter katerih cilj je podpora staršem pri usklajevanju njihovega poklicnega, zasebnega in družinskega življenja; te ukrepe in prakse bi bilo treba upoštevati pri izvajanju tega sporazuma;

14.

ker ta okvirni sporazum zagotavlja en element ukrepov evropskih socialnih partnerjev na področju usklajevanja;

15.

ker je ta sporazum okvirni sporazum, ki določa minimalne zahteve in določbe za starševski dopust, ki se razlikuje od porodniškega dopusta, in za proste delovne ure v primeru višje sile ter prepušča državam članicam in socialnim partnerjem, da določijo pogoje dostopa in podrobna pravila izvajanja ter tako upoštevajo razmere v vsaki državi članici;

16.

ker je pravica do starševskega dopusta iz tega sporazuma individualna in načelno neprenosljiva pravica ter jo lahko države članice določijo kot prenosljivo. Izkušnje kažejo, da je lahko določitev neprenosljivosti dopusta pozitivna pobuda za očete v zvezi z izrabo dopusta, zato so se evropski socialni partnerji dogovorili, da del dopusta določijo kot neprenosljivega;

17.

ker je pomembno upoštevati posebne potrebe staršev, katerih otroci so invalidi ali imajo dolgotrajno bolezen;

18.

ker bi morale države članice zagotoviti ohranjanje storitev v okviru bolniškega zavarovanja v minimalnem obdobju starševskega dopusta;

19.

ker bi morale države članice v skladu z nacionalnimi pogoji ter z upoštevanjem proračunske situacije po potrebi upoštevati ohranitev upravičenosti do ustreznih dajatev socialne varnosti, kot te veljajo med minimalnim obdobjem starševskega dopusta, in upoštevati vlogo dohodka kot enega od dejavnikov, ki vplivajo na izrabo starševskega dopusta, pri izvajanju tega sporazuma;

20.

ker izkušnje v državah članicah kažejo, da je stopnja dohodka med starševskim dopustom eden od dejavnikov, ki vplivajo na izrabo dopusta, zlasti pri očetih;

21.

ker dostop do prožnih ureditev dela olajšuje staršem, da združujejo delovne in starševske obveznosti, ter zagotavlja hitrejšo ponovno vključitev na delovno mesto, zlasti po vrnitvi s starševskega dopusta;

22.

ker je cilj ureditev starševskega dopusta podpirati zaposlene starše v določenem časovnem obdobju ter ohranjati in spodbujati njihovo neprekinjeno sodelovanje na trgu dela; zato bi bilo treba večjo pozornost nameniti ohranjanju stikov z delodajalcem med dopustom in dogovarjanju z njim za vrnitev na delovno mesto;

23.

ker ta sporazum upošteva tudi potrebo po izboljšanju zahtev socialne politike za večjo konkurenčnost gospodarstva Evropske unije ter preprečevanje vsiljevanja upravnih, finančnih in zakonskih omejitev na način, ki bi preprečeval nastajanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij;

24.

ker so socialni partnerji v najboljšem položaju, da poiščejo rešitve, ki ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev, zato imajo posebno vlogo pri izvajanju, uporabi, nadzoru in oceni tega sporazuma v splošnejšem okviru drugih ukrepov za izboljšanje usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti ter spodbujanja enakih priložnosti in enake obravnave moških in žensk.

1.

Ta sporazum določa minimalne zahteve, ki so namenjene lažjemu usklajevanju starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev, pri čemer je treba upoštevati vedno večjo raznolikost družinskih struktur ter nacionalne zakonodaje, kolektivnih pogodb in/ali prakse.

2.

Ta sporazum se uporablja za vse delavce in delavke, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga določajo zakonodaja, kolektivne pogodbe in/ali praksa, ki veljajo v vsaki državi članici.

3.

Države članice in/ali socialni partnerji iz področja uporabe in izvajanja tega sporazuma ne izključijo delavcev, pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij samo zaradi razloga, ker so to delavci s krajšim delovnim časom, delavci s pogodbami za določen čas ali osebe s pogodbo o zaposlitvi ali delovnim razmerjem z agencijo za začasno delo.

1.

Ta sporazum podeljuje moškim in ženskim delavcem individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka do starosti največ osem let, kar določi država članica in/ali socialni partnerji.

2.

Dopust se odobri vsaj za štiri mesece, pri čemer bi se za spodbujanje enakih priložnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk načelno dodelil na neprenosljivi podlagi. Za spodbujanje enakopravnejše izrabe dopusta med obema staršema se vsaj eden od štirih mesecev starševskega dopusta dodeli na neprenosljivi podlagi. Načini uporabe neprenosljivega obdobja se določijo na nacionalni ravni prek zakonodaje in/ali kolektivnih pogodb, ki upoštevajo obstoječe ureditve dopusta v državah članicah.

1.

Pogoji za dostop do starševskega dopusta in podrobna pravila za način njegove izrabe se določijo z zakonodajo in/ali kolektivnimi pogodbami v državi članici, vendar le v primeru, da se upoštevajo minimalne zahteve tega sporazuma. Države članice in/ali socialni partnerji lahko zlasti:

2.

Države članice in/ali socialni partnerji določijo roke, ki jih mora upoštevati delavec v zvezi z vnaprejšnjim obvestilom delodajalcu, ko želi izkoristiti pravico do starševskega dopusta, pri čemer mora navesti začetek in konec tega dopusta. Države članice in/ali socialni partnerji upoštevajo pri določitvi časovnega okvira takšnih rokov za vnaprejšnje obvestilo interese delavcev in delodajalcev.

3.

Države članice in/ali socialni partnerji bi morali oceniti potrebo po prilagoditvi pogojev za dostop do starševskega dopusta in načinov njegove uporabe potrebam staršem, katerih otroci so invalidi ali imajo dolgotrajno bolezen.

1.

Države članice in/ali socialni partnerji ocenijo, ali je treba sprejeti dodatne ukrepe za obravnavo posebnih potreb posvojiteljev.

1.

Po koncu starševskega dopusta imajo delavci pravico, da se vrnejo na isto delovno mesto ali, če to ni mogoče, na enakovredno ali podobno delovno mesto, ki je v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali delovnim razmerjem.

2.

Pravice delavca, ki so pridobljene ali so v postopku pridobitve na dan, ko se starševski dopust začne, se take, kot so, ohranijo do konca starševskega dopusta. Te pravice se uporabijo po koncu starševskega dopusta, vključno z vsemi spremembami, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, kolektivnih pogodb in/ali prakse.

3.

Države članice in/ali socialni partnerji opredelijo status pogodbe o zaposlitvi ali pogodbenega razmerja za obdobje starševskega dopusta.

4.

Za zagotavljanje izkoriščanja pravice delavcev do starševskega dopusta sprejmejo države članice in/ali socialni partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso ustrezne ukrepe za varstvo delavcev pred manj ugodno obravnavo ali odpustom na podlagi prošnje za starševski dopust ali odhoda na starševski dopust.

5.

Vse zadeve, povezane s socialno varnostjo v okviru tega sporazuma, morajo obravnavati in določiti države članice in/ali socialni partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali kolektivnimi pogodbami, pri čemer morajo upoštevati pomembnost neprekinjene upravičenosti do socialne varnosti v okviru različnih sistemov, zlasti v sistemu zdravstvenega varstva.

Vse zadeve, povezane z dohodkom v okviru tega sporazuma, morajo obravnavati in določiti države članice in/ali socialni partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso, pri čemer morajo upoštevati vlogo dohodka kot enega od dejavnikov, ki vplivajo na izrabo starševskega dopusta.

1.

Za spodbujanje boljšega usklajevanja sprejmejo države članice in/ali socialni partnerji ukrepe, ki so potrebi za zagotovitev, da lahko delavci, ki se vračajo s starševskega dopusta, zahtevajo spremembe delovnega časa in/ali vzorcev za določeno obdobje. Delodajalci preučijo takšne zahteve ter se nanje odzovejo v skladu s svojimi potrebami in potrebami delavcev.

Podrobnosti tega odstavka se določijo v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso.

2.

Za olajšanje vrnitve na delovno mesto po starševskem dopustu je treba delavce in delodajalce spodbuditi k ohranjanju stikov med obdobjem dopusta in urejanju ustreznih ukrepov za vrnitev na delovno mesto v skladu z medsebojnim dogovorom, pri čemer je treba upoštevati nacionalno zakonodajo, kolektivne pogodbe in/ali prakso.

1.

Države članice in/ali socialni partnerji sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi so delavci upravičeni do prostih delovnih ur v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso v primeru višje sile za nujne družinske obveznosti zaradi bolezni ali nesreče, ko je takojšnja prisotnost delavca nepogrešljiva.

2.

Države članice in/ali socialni partnerji lahko določijo pogoje dostopa in podrobna pravila za uporabo klavzule 7.1 ter omejijo to pravico na neko časovno obdobje na leto in/ali na posamezni primer.

1.

Države članice lahko uporabijo ali uvedejo ugodnejše določbe, kot so določbe, ki so navedene v tem sporazumu.

2.

Izvajanje določb tega sporazuma ni veljavna podlaga za zmanjševanje splošne ravni varstva, ki jo imajo delavci na področju, ki ga zajema ta sporazum. To ne posega v pravico držav članic in/ali socialnih partnerjev, da oblikujejo različne zakonodajne, pogodbene ali druge določbe ob upoštevanju spreminjajočih se okoliščin (vključno z uvedbo neprenosljivosti), vendar le v primeru, da se upoštevajo minimalne zahteve iz tega sporazuma.

3.

Ta sporazum ne posega v pravico socialnih partnerjev, da na ustrezni ravni, vključno z evropsko ravnijo, sklenejo sporazume, ki prilagajajo in/ali dopolnjujejo določbe tega sporazuma ter tako upoštevajo posebne okoliščine.

4.

Države članice sprejmejo v dveh letih po sprejetju sklepa Sveta zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s tem sklepom, ali zagotovijo, da socialni partnerji sporazumno uvedejo potrebne ukrepe do konca tega obdobja. Države članice lahko imajo na voljo največ eno dodatno leto, da uskladijo svoje zakone in druge predpise s tem sklepom, če je to potrebno zaradi specifičnih težav ali izvajanja v okviru kolektivnih pogodb.

5.

Preprečevanje in reševanje sporov in pritožb zaradi uporabe tega sporazuma se obravnavata v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso.

6.

Brez poseganja v vlogo Komisije, nacionalnih sodišč in Evropskega sodišča bi morala Komisija vsako zadevo, ki se nanaša na razlago tega sporazuma na evropski ravni, na prvi stopnji predložiti podpisnicam, ki izrazijo svoje mnenje.

7.

Podpisnice pregledajo izvajanje tega sporazuma pet let po datumu sklepa Sveta, če to zahteva ena od podpisnic tega sporazuma.