I Akti, sprejeti v skladu s Pogodbo ES/Pogodbo Euratom, katerih objava je obvezna

22.12.2009

Uradni list Evropske unije

L 343/1

UREDBA SVETA (ES) št. 1224/2009

z dne 20. novembra 2009

o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006

SVET EVROPSKE SKUPNOSTI JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 37 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (3),

ob upoštevanju mnenja Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (4),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Cilj skupne ribiške politike, določen v Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (5), je zagotavljati izkoriščanje živih vodnih virov, ki ustvarja trajnostne gospodarske, okoljske in socialne pogoje.

(2)

Ker je uspeh skupne ribiške politike odvisen od izvajanja učinkovitega sistema nadzora, je cilj ukrepov, določenih v tej uredbi, vzpostaviti sistem Skupnosti za nadzor, inšpekcijske preglede in izvrševanje z globalnim in celostnim pristopom v skladu z načelom sorazmernosti, da se zagotovita skladnost z vsemi pravili skupne ribiške politike in s tem trajnostno izkoriščanje živih vodnih virov z vključitvijo vseh vidikov te politike.

(3)	Izkušnje, pridobljene z uporabo Uredbe Sveta (EGS) št. 2847/93 z dne 12. oktobra 1993 o oblikovanju nadzornega sistema na področju skupne ribiške politike (6), so pokazale, da sedanji nadzorni sistem ne zadostuje več za zagotovitev skladnosti s pravili skupne ribiške politike.

(4)

Trenutno so določbe o nadzoru vsebovane v več prekrivajočih se in zapletenih pravnih besedilih. Države članice slabo izvajajo nekatere dele nadzornega sistema, posledica tega pa so nezadostni in razhajajoči se ukrepi kot odgovor na kršitve pravil skupne ribiške politike, kar ovira oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev za ribiče po vsej Skupnosti. Sedanji sistem in vse obveznosti v njem bi bilo torej treba utrditi, racionalizirati in poenostaviti, zlasti z zmanjšanjem podvajanja predpisov in upravnih bremen.

(5)

Glede na obseg izčrpanosti morskih vodnih virov je za Evropsko skupnost bistvenega pomena, da sprejme potrebne ukrepe, s katerimi bi pri vseh gospodarskih subjektih razvila kulturo spoštovanja pravil skupne ribiške politike in ciljev, določenih na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002, ter strategije trajnostnega razvoja, ki jo je sprejel Evropski svet. Da bi dosegli ta cilj, bi bilo treba okrepiti, uskladiti in poostriti pravila za nadzor, inšpekcijske preglede in izvrševanje ukrepov za ohranjanje kot tudi upravljanje virov, strukturnih ukrepov in ukrepov za skupno ureditev trga.

(6)

Glede na to, da morajo države članice v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (7) sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zagotovile učinkovit boj proti celotnemu nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu (IUU) ribolovu in z njim povezanimi dejavnostmi, in glede na to, da Uredba Sveta (ES) št. 1006/2008 z dne 29. septembra 2008 o dovoljenjih za ribolovne dejavnosti ribiških plovil Skupnosti zunaj voda Skupnosti in dostopu plovil tretjih držav do voda Skupnosti (8) vsebuje določbe v zvezi z dovoljevanjem ribiškim plovilom Skupnosti, da opravljajo ribolovne dejavnosti zunaj voda Skupnosti, in dovoljevanjem ribiškim plovilom tretjih držav, da opravljajo ribolovne dejavnosti v vodah Skupnosti, bi morala ta uredba dopolnjevati določbe teh uredb in zagotavljati, da ni diskriminacije med državljani držav članic in državljani tretjih držav.

(7)

Ta uredba ne bi smela vplivati niti na posebne določbe, ki so navedene v mednarodnih sporazumih ali se uporabljajo v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, niti na nacionalne predpise o nadzoru, ki spadajo v področje uporabe te uredbe in presegajo njene minimalne določbe, če so takšni nacionalni predpisi skladni s pravom Skupnosti.

(8)

Treba bi bilo izkoristiti sodobno tehnologijo, na primer sistem za spremljanje plovil, sistem za zaznavanje plovil in sistem samodejnega prepoznavanja, saj omogočajo učinkovito spremljanje, hitro sistematično in samodejno navzkrižno preverjanje ter pospešijo upravne postopke tako za nacionalne organe kot za gospodarske subjekte ter s tem omogočajo pravočasne analize tveganja in celovite ocene vseh zadevnih informacij o nadzoru. Nadzorni sistem bi državam članicam zato moral dovoljevati, da lahko združijo uporabo različnih nadzornih instrumentov, da bi zagotovile najučinkovitejšo metodo nadzora.

(9)

Uvesti bi bilo treba nov skupni pristop k ribiškemu nadzoru, ki bi vključeval celovito spremljanje ulova, da bi v ribiškem sektorju lahko zagotovili enake konkurenčne pogoje, ki upoštevajo različne segmente flote; v ta namen bi bilo treba določiti skupna merila za izvajanje nadzora ribištva, zlasti pa standardizirane in usklajene postopke za opravljanje inšpekcijskih pregledov na morju, kopnem in v celotni tržni verigi. V okviru tega novega pristopa bi bilo treba pojasniti odgovornosti držav članic, Komisije in Agencije Skupnosti za nadzor ribištva.

(10)

Upravljanje ribolovnih virov na ravni Skupnosti temelji zlasti na celotnem dovoljenem ulovu (TAC), kvotah, ureditvi ribolovnega napora in tehničnih ukrepih. Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za učinkovito izvajanje takšnih ukrepov upravljanja.

(11)	Nadzorne dejavnosti in metode bi morale temeljiti na obvladovanju tveganja, države članice pa bi pri tem morale sistematično in v celoti uporabljati postopke navzkrižnega preverjanja. Potrebno je tudi, da si države članice izmenjujejo ustrezne informacije.

(12)	Sodelovanje in usklajevanje med državami članicami, Komisijo in Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva bi bilo treba okrepiti, da bi lahko bolje zagotavljali skladnost s pravili skupne ribiške politike.

(13)

Da bi zagotovili, da se ribolovne dejavnosti opravljajo zgolj po pravilih skupne ribiške politike, bi bilo treba za takšne dejavnosti pridobiti dovoljenje za gospodarski ribolov, v primeru posebnih pogojev pa dovoljenje za ribolov. Poleg tega bi se morala uporabljati tudi pravila o označevanju in prepoznavanju ribiških plovil in njihovega orodja.

(14)

Države članice bi morale za učinkovit nadzor uporabljati sistem za spremljanje plovil, ribiška plovila skupne dolžine 12 metrov ali več pa bi morala biti opremljena z napravo, ki omogoča državam članicam samodejno določanje položaja takšnih plovil in njihovo prepoznavanje. Poleg tega bi morala biti ribiška plovila opremljena tudi s sistemom samodejnega prepoznavanja v skladu z Direktivo 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet (9), države članice pa bi podatke, pridobljene prek takšnega sistema, morale uporabiti za navzkrižno preverjanje.

(15)

Okrepiti bi bilo treba sodelovanje med agencijami Skupnosti in med organi držav članic. V ta namen bi moralo biti omogočeno, da se podatke iz sistema za spremljanje plovil, sistema samodejnega prepoznavanja in sistema za zaznavanje plovil lahko posreduje agencijam Skupnosti in pristojnim organom držav članic, vključenim v postopke nadzorovanja za namen pomorske varnosti, nadzora meja, varstva morskega okolja in izvrševanja splošno veljavnih predpisov.

(16)	Svet bi moral sprejeti odločitev o prihodnji uporabi elektronskih naprav za spremljanje in orodij za sledljivost, kot je genska analiza, ter drugih tehnologij za nadzor ribolova, če bi s takšno tehnologijo lahko na stroškovno učinkovit način izboljšali skladnost s pravili skupne ribiške politike.

(17)

Države članice bi morale spremljati dejavnosti svojih ribiških plovil v vodah Skupnosti in zunaj njih. Zaradi lažjega zagotavljanja učinkovitega spremljanja bi morali kapitani ribiških plovil Skupnosti skupne dolžine 10 metrov ali več voditi ribolovni ladijski dnevnik ter predložiti deklaracije o iztovarjanju in pretovarjanju. Uporabljati bi bilo treba moderno tehnologijo in tako za ribiška plovila skupne dolžine 12 metrov ali več voditi elektronski ribolovni ladijski dnevnik, deklaracije o iztovarjanju in pretovarjanju pa predložiti v elektronski obliki.

(18)	Informacije iz ribolovnih ladijskih dnevnikov ribiških plovil bi bilo treba preveriti ob iztovarjanju. V skladu s tem bi morali subjekti, ki sodelujejo pri iztovarjanju in trženju rib in ribiških proizvodov, prijaviti količine, ki so iztovorjene, pretovorjene, ponujene za prodajo ali kupljene.

(19)

Za majhna ribiška plovila s skupno dolžino manj kot 10 metrov, bi obveznost vodenja ribolovnega ladijskega dnevnika ali izpolnjevanja deklaracije o iztovarjanju pomenila nesorazmerno breme glede na njihovo ribolovno zmogljivost. Da bi zagotovili ustrezno raven nadzora nad takšnimi plovili, bi države članice morale spremljati njihove dejavnosti z izvajanjem načrta vzorčenja.

(20)	Za pretovarjanje na morju ni ustreznega nadzora države zastave ali obalne države, zato za gospodarske subjekte predstavlja način, kako prevažati nezakonit ulov. Da bi izboljšali nadzor, bi se moralo pretovarjanje v Skupnosti dovoliti samo v določenih pristaniščih.

(21)

Organom držav članic bi bilo treba omogočiti spremljanje iztovarjanja v svojih pristaniščih. Ribiška plovila, ki izvajajo ribolov na staleže v okviru večletnih načrtov in za katere velja obveznost elektronskega beleženja podatkov iz ribolovnega ladijskega dnevnika, bi zato morala te organe vnaprej obvestiti, da nameravajo opraviti iztovarjanje v njihovih pristaniščih. Državam članicam bi morali dovoliti, da smejo zavrniti dostop, če zahtevane informacije niso popolne.

(22)

Ker upravljanje ribolovnih virov temelji na ribolovnih možnostih, bi bilo treba zagotoviti, da se ulovi in izkoriščeni ribolovni napor pravilno beležijo ter da se ulovi in izkoriščeni napor izračunajo glede na kvote in dodeljeni napor države članice zastave. Ribolov bi bilo treba zapreti, ko so razpoložljive kvote ali dodeljeni napor izčrpani.

(23)

Ob upoštevanju zahtev glede zmogljivost ribiške flote Skupnosti iz člena 13 Uredbe (ES) št. 2371/2002, Uredbe Sveta (ES) št. 639/2004 z dne 30. marca 2004 o upravljanju ribiških flot, registriranih v najbolj oddaljenih regijah Skupnosti (10), Uredbe Komisije (ES) št. 1438/2003 z dne 12. avgusta 2003 o pravilih za izvajanje politike flote Skupnosti, kakor je opredeljena v poglavju III Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 (11), ter Uredbe Komisije (ES) št. 2104/2004 z dne 9. decembra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 639/2004 (12), bi bilo treba uvesti instrumente za nadzor zmogljivosti flot, vključno s spremljanjem moči motorja in uporabe ribolovnega orodja. Države članice bi zato morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da celotna zmogljivost dovoljenj za gospodarski ribolov ne presega najvišjih ravni zmogljivosti in da pogonska moč motorja ribiškega plovila ne presega potrjene moči motorja tega plovila. Države članice bi v ta namen morale potrditi pogonsko moč motorjev ribiških plovil, katerih pogonska moč motorja presega 120 kW, in na podlagi načrta vzorčenja preveriti tudi ujemanje podatkov o moči motorja z drugimi razpoložljivimi informacijami.

(24)	V primeru večletnih načrtov bi se morali uporabljati posebni ukrepi kot posebna oblika zaščite zadevnih staležev. Pretovarjanje ulovov staležev, za katere velja večletni načrt, bi se moralo dovoliti le v določenih pristaniščih in samo če so bili ti ulovi stehtani.

(25)	Sprejeti bi bilo treba posebne določbe, ki bi določale, da se lahko uporabi le dovoljeno orodje in da se izgubljeno orodje izvleče.

(26)	Za območja z omejenim ribolovom bi morala veljati posebna pravila. Natančno bi bilo treba določiti postopek za uvedbo in odpravo zaprtja ribolova v realnem času.

(27)

Rekreacijski ribolov ima lahko znaten vpliv na vire rib, zato bi morale države članice zagotoviti, da se opravlja v skladu s cilji skupne ribiške politike. Države članice bi morale za staleže, za katere velja načrt obnovitve, zbirati podatke o ulovu iz rekreacijskega ribolova. Kjer ima takšen ribolov znaten vpliv na vire, bi moral imeti Svet možnost, da sprejme posebne ukrepe upravljanja.

(28)

Da bi lahko vzpostavili celovit sistema nadzora, bi moral takšen sistem zajemati celotno verigo proizvodnje in trženja. Vključevati bi moral celovit sistem sledljivosti, ki dopolnjuje določbe iz Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (13), ter okrepljen nadzor organizacij proizvajalcev. Ščititi bi moral tudi interese potrošnikov, tako da bi na vseh stopnjah trženja zagotavljal podatke o trgovskem imenu, načinu proizvodnje in območju ulova v skladu z določbami Uredbe Komisije (ES) št. 2065/2001 z dne 22. oktobra 2001 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 o obveščanju potrošnikov o ribiških proizvodih in proizvodih iz ribogojstva (14). Zagotoviti bi bilo treba tudi spremljanje organizacij proizvajalcev v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 2508/2000 z dne 15. novembra 2000 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 v zvezi z operativnimi programi v sektorju za ribištvo (15).

(29)

Da bi zagotovili, da so vsi ulovi ustrezno nadzorovani, bi morale države članice zagotoviti, da prvo trženje ali registracija vseh ribiških proizvodov poteka v dražbenem centru ali pri registriranih kupcih ali organizacijah proizvajalcev. Ker je za nadaljnje koriščenje kvot držav članic treba poznati natančno težo ulova, bi morale države članice zagotoviti, da se vsi ribiški proizvodi tehtajo, razen če se uporabljajo načrti vzorčenja, ki so zasnovani na skupni metodologiji.

(30)

Da bi lahko zagotovili sledljivost ulova in preverili, ali se ujema s podatki o ulovu, bi morali registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, ki jih države članice pooblastijo, predložiti obvestila o prodaji. Če njihov letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov presega 200 000 EUR, bi morali obvestila o prodaji predložiti z uporabo elektronskih sredstev.

(31)

Za zagotovitev skladnosti z ohranitvenimi in trgovinskimi ukrepi Skupnosti bi bilo treba sprejeti ukrepe, da je treba za vse ribiške proizvode, za katere ni bilo predloženo niti obvestilo o prodaji niti deklaracija o prevzemu in ki se prevažajo v kraj, ki ni kraj iztovarjanja, predložiti prevozni dokument, v katerem so navedeni njihova narava, poreklo in teža, razen če je bil prevozni dokument poslan z uporabo elektronskih sredstev pred prevozom.

(32)	Države članice bi morale izvajati redne kontrole organizacij proizvajalcev in tako zagotoviti, da izpolnjujejo zakonske zahteve. Izvajati bi morale tudi kontrole glede ureditve v zvezi s cenami in intervencijami.

(33)	Države članice bi morale izvajati nadzorovanje v vodah Skupnosti in sprejeti ustrezne ukrepe, če informacije, pridobljene z opazovanjem ali zaznavanjem, ne ustrezajo informacijam, ki so jim na voljo.

(34)	Jasno bi bilo treba opredeliti pojem in naloge nadzornih opazovalcev za prihodnje programe nadzornega opazovanja. Hkrati bi bilo treba določiti tudi pravila o izvajanju inšpekcijskih pregledov.

(35)

Za dosledno in učinkovito preganjanje kršitev bi bilo treba omogočiti, da se poročila o inšpekcijskih pregledih in nadzorovanjih, ki jih pripravijo uradniki Komisije, inšpektorji Skupnosti in uradniki držav članic, uporabljajo enako kot nacionalna poročila. Države članice bi morale istočasno vzpostaviti elektronsko zbirko podatkov s poročili njihovih uradnikov o inšpekcijskih pregledih in nadzorovanjih.

(36)

Za izboljšanje enotne ravni nadzora v vodah Skupnosti bi bilo treba pripraviti seznam inšpektorjev Skupnosti ter opredeliti njihove naloge in pristojnosti. Iz istega razloga bi bilo treba pod določenimi pogoji omogočiti inšpekcijske preglede ribiških plovil zunaj voda države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled.

(37)

V primeru kršitve bi bilo treba zagotoviti, da se sprejmejo ustrezni ukrepi, in da je kršitev mogoče učinkovito spremljati ne glede na to, kje je do nje prišlo. V nekaterih primerih hudih kršitev bi bilo potrebno okrepljeno spremljanje, da se lahko opravi takojšnja preiskava kršitve. V zvezi s tem bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe tudi, kadar kršitev odkrije inšpektor Skupnosti. Omogočiti bi bilo treba, da se postopki pod določenimi pogoji prenesejo v državo članico zastave ali državo članico, katere državljanstvo ima kršitelj.

(38)

Državljane držav članic bi bilo treba odvrniti od kršitev pravil skupne ribiške politike. Ker se ukrepi, sprejeti zaradi kršitev teh pravil, zelo razlikujejo med posameznimi državami članicami, kar povzroča diskriminacijo in nepoštena pravila konkurence za ribiče, ter glede na to, da v nekaterih državah članicah ni odvračilnih, sorazmernih in učinkovitih sankcij, zaradi česar je učinkovitost nadzora manjša, je primerno uvesti upravne sankcije v povezavi s sistemom točk za hude kršitve, da bi zagotovili dejanski odvračilni učinek.

(39)

Nenehno visoko število hudih kršitev pravil skupne ribiške politike, ki se zgodijo v vodah Skupnosti ali jih storijo gospodarski subjekti Skupnosti, v veliki meri pogojujejo premalo odvračilne sankcije za hude kršitve pravil, določene v nacionalni zakonodaji. To pomanjkljivost stopnjujejo zelo različne višine sankcij med državami članicami, kar spodbuja nezakonite gospodarske subjekte, da delujejo v vodah ali na ozemlju držav članic, v katerih so sankcije najnižje. Zato je primerno, da se dopolnijo najvišje ravni sankcij za hude kršitve pravil skupne ribiške politike, kakor jih določa člen 44 Uredbe (ES) št. 1005/2008 z odvračilnimi sankcijami, pri tem pa upoštevati vrsto škode, vrednost ribiških proizvodov, pridobljenih s hudo kršitvijo, gospodarski položaj kršitelja ter morebitne ponovitve kršitve. Določiti bi bilo treba tudi takojšnje izvršilne in dopolnilne ukrepe.

(40)

Določitev sankcij bi bilo treba dopolniti s sistemom točk za hude kršitve, na podlagi katerega bi bilo treba začasno preklicati dovoljenje za gospodarski ribolov, če je imetnik tega dovoljenja pridobil določeno število točk zaradi sankcij za hude kršitve. Če se dovoljenje za gospodarski ribolov na podlagi tega sistema začasno prekliče petkrat in se mu zatem znova pripišejo točke, bi bilo treba to dovoljenje dokončno odvzeti. V tem smislu bi morale države članice vse kršitve pravil skupne ribiške politike zabeležiti v nacionalnem registru.

(41)

Za zagotovitev uresničevanja ciljev skupne ribiške politike bi bilo treba Komisiji omogočiti, da sprejema učinkovite korektivne ukrepe. Za ta namen bi bilo treba okrepiti upravljavsko sposobnost Komisije in njeno sposobnost, da posreduje sorazmerno z ravnjo neskladnosti države članice. Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da inšpekcijske preglede opravlja neodvisno in brez predhodnega obvestila, da bi lahko preverila postopke nadzorovanja, ki jih izvajajo pristojni organi držav članic.

(42)

Zaradi varovanja finančnega interesa Skupnosti in zagotovitve prednostnega interesa ohranjanja ribolovnih virov bi bilo treba finančno pomoč v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julija 2006 o Evropskem skladu za ribištvo (16) in Uredbe Sveta (ES) št. 861/2006 z dne 22. maja 2006 o vzpostavitvi finančnih ukrepov Skupnosti za izvajanje skupne ribiške politike in na področju pomorskega prava (17) dodeliti le pod pogojem, če države članice spoštujejo obveznosti na področju nadzora ribištva, ter predvideti ustavitev in ukinitev take finančne pomoči, če države članice pravil skupne ribiške politike ne izvajajo ustrezno, kar vpliva na učinkovitost financiranih ukrepov.

(43)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da zapre ribolov, ko je kvota države članice ali sam TAC izčrpan. Komisija bi morala biti tudi pooblaščena, da odbije kvote in dodelitve ribolovnega napora, s čimer zagotovi, da se v celoti spoštujejo omejitve ribolovnih možnosti. Komisija bi morala imeti tudi možnost sprejemanja nujnih ukrepov, če obstajajo dokazi, da ribolovne dejavnosti ali ukrepi držav članic slabijo ukrepe za ohranjanje in upravljanje iz načrtov upravljanja ali ogrožajo morski ekosistem.

(44)

Zagotoviti bi bilo treba izmenjavo podatkov v elektronski obliki z drugimi državami članicami in Komisijo ali organom, ki ga ta imenuje. Komisija ali organ, ki ga ta imenuje, bi morala imeti neposreden dostop do podatkov o ribištvu držav članic, da bi lahko preverila, ali države članice izpolnjujejo svoje obveznosti, in posredovala v primeru ugotovljenih nedoslednosti.

(45)

Za boljšo komunikacijo bi morali pristojni organi držav članic vzpostaviti spletna mesta s splošnimi informacijami na javno dostopnem delu spletnega mesta in operativnimi informacijami na varnem delu spletnega mesta. Zagotoviti bi bilo treba tudi medsebojno sodelovanje organov držav članic, pristojnih za izvajanje te uredbe, njihovo sodelovanje s Komisijo in organom, ki ga Komisija imenuje, ter s pristojnimi organi tretjih držav.

(46)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (18). Vsi ukrepi, ki jih bo Komisija sprejela za izvajanje te uredbe, bi morali biti skladni z načelom sorazmernosti.

(47)

Pooblastilo Agencije Skupnosti za nadzor ribištva bi bilo treba prilagoditi in razširiti, da bi pospešili enotno izvajanje sistema nadzora skupne ribiške politike, zagotovili vzpostavitev operativnega sodelovanja, nudili pomoč državam članicam in agenciji omogočili ustanovitev enote za izjemne razmere, kadar se ugotovi resno tveganje za skupno ribiško politiko. Prav tako bi bilo agenciji treba omogočiti, da pridobi potrebno opremo za izvajanje načrtov skupne uporabe in sodeluje pri izvajanju integrirane pomorske politike EU.

(48)

Podatki, zbrani in izmenjani na podlagi te uredbe, bi morali biti obravnavani v skladu z veljavnimi pravili o zaupnosti. Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (19) bi se morala uporabljati za obdelavo osebnih podatkov v državah članicah pri izvajanju te uredbe. Komisija bi morala pri dejavnostih obdelave osebnih podatkov na podlagi te uredbe uporabljati Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (20).

(49)	Za uskladitev zakonodaje Skupnosti s to uredbo bi bilo treba spremeniti nekatere uredbe, ki se nanašajo na določbe o nadzoru.

(50)

Ker bo s to uredbo vzpostavljen nov celovit sistem nadzora, bi bilo treba razveljaviti Uredbo (EGS) št. 2847/93, Uredbo Sveta (ES) št. 1627/94 z dne 27. junija 1994 o splošnih določbah v zvezi s posebnimi ribolovnimi kartami (21) in Uredbo Sveta (ES) št. 1966/2006 z dne 21. decembra 2006 o elektronskem zapisovanju in poročanju podatkov o ribolovnih dejavnostih ter daljinskem zaznavanju (22).

(51)	Da bi državam članicam zagotovili potreben čas za prilagoditev nekaterim novim obveznostim iz te uredbe, je primerno, da se uporaba nekaterih določb odloži na poznejši datum –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

S to uredbo se vzpostavlja sistem Skupnosti za nadzor, inšpekcijske preglede in izvrševanje (v nadaljnjem besedilu: nadzorni sistem Skupnosti), da se zagotovi skladnost s pravili skupne ribiške politike.

Člen 2

Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja za vse dejavnosti, zajete v skupni ribiški politiki, ki se izvajajo na ozemlju držav članic ali v vodah Skupnosti ali jih izvajajo ribiška plovila Skupnosti ali državljani držav članic, ne da bi to vplivalo na primarno odgovornost države članice zastave.

2. Dejavnosti v morskih vodah čezmorskih ozemelj in držav iz Priloge II Pogodbe se obravnavajo kot dejavnosti, ki se izvajajo v morskih vodah tretjih držav.

Člen 3

Razmerje do mednarodnih in nacionalnih določb

1. Ta uredba se uporablja brez poseganja v posebne določbe iz sporazumov o ribolovu, ki so bili sklenjeni med Skupnostjo in tretjimi državami ali se uporabljajo v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, ali iz podobnih sporazumov, pri katerem je Skupnost pogodbenica ali sodelujoča nepogodbenica.

2. Ta uredba se uporablja brez poseganja v kakršne koli nacionalne nadzorne ukrepe, ki presegajo njene minimalne zahteve, če so skladni z zakonodajo Skupnosti in skupno ribiško politiko. Države članice Komisijo na zahtevo obvestijo o teh nadzornih ukrepih.

Člen 4

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve iz Uredbe (ES) št. 2371/2002. Uporabljajo pa se tudi naslednje opredelitve:

1.	„ribolovna dejavnost“ pomeni iskanje rib, metanje, namestitev, vlečenje in izvleko ribolovnega orodja, prenos ulova na krov, pretovarjanje, obdržanje na krovu, predelavo na krovu, premestitev, rejo v mrežastih kletkah, pitanje in iztovarjanje rib in ribiških proizvodov;

2.	„pravila skupne ribiške politike“ pomenijo zakonodajo Skupnosti o ohranjanju, upravljanju in izkoriščanju živih vodnih virov, o ribogojstvu ter predelavi, prevozu in trženju ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

3.	„nadzor“ pomeni spremljanje in nadzorovanje;

4.	„inšpekcijski pregled“ pomeni vsak pregled, ki ga opravijo uradniki, da preverijo skladnost s pravili skupne ribiške politike, in ki se zabeleži v poročilo o inšpekcijskem pregledu;

5.	„nadzorovanje“ pomeni opazovanje ribolovnih dejavnosti na podlagi opažanj inšpekcijskih plovil ali uradnih letal ter uporabe tehničnih metod zaznavanja in prepoznavanja;

6.	„uradnik“ pomeni osebo, ki jo za izvajanje inšpekcijskega pregleda pooblasti nacionalni organ, Komisija ali Agencija Skupnosti za nadzor ribištva;

7.	„inšpektorji Skupnosti“ pomeni uradnike države članice, Komisije ali organa, ki ga ta imenuje, katerih imena so vključena na seznam, vzpostavljen v skladu s členom 79;

8.	„nadzorni opazovalec“ pomeni osebo, ki jo nacionalni organ pooblasti za spremljanje izvajanja pravil skupne ribiške politike;

„dovoljenje za gospodarski ribolov“ pomeni uradni dokument, ki imetniku v skladu z nacionalnimi pravili podeljuje pravico do uporabe določenih ribolovnih zmogljivosti za komercialno izkoriščanje živih vodnih virov. Vsebuje minimalne zahteve glede prepoznavanja, tehničnih lastnosti in opremljenosti ribiškega plovila Skupnosti;

10.

„dovoljenje za ribolov“ pomeni dovoljenje za ribolov, ki se izda za ribiško plovilo Skupnosti poleg njegovega dovoljenja za gospodarski ribolov in na podlagi katerega lahko to opravlja določene ribolovne dejavnosti v določenem obdobju, na določenem območju ali za določen ribolov pod posebnimi pogoji;

11.	„sistem samodejnega prepoznavanja“ pomeni neodvisen in neprekinjen sistem prepoznavanja in spremljanja plovil, ki ladjam omogoča, da si z drugimi ladjami v bližini in organi na kopnem elektronsko izmenjujejo podatke o ladjah, vključno s prepoznavanjem, položajem, smerjo in hitrostjo;

12.	„podatki iz sistema za spremljanje plovil“ pomeni podatke o prepoznavanju ribiškega plovila, geografskem položaju, datumu, času, smeri in hitrosti, ki se prek satelitskih sledilnih naprav, nameščenih na krovu ribiških plovil, prenašajo v center za spremljanje ribištva države članice zastave;

13.	„sistem za zaznavanje plovil“ pomeni tehnologijo daljinskega zaznavanja s pomočjo satelita, ki lahko prepozna plovila in zazna njihov položaj na morju;

14.	„območje z omejenim ribolovom“ pomeni vsako morsko območje pod jurisdikcijo določene države članice, ki ga opredeli Svet in na katerem so ribolovne dejavnosti bodisi omejene bodisi prepovedane;

15.	„center za spremljanje ribištva“ pomeni operativni center, ki ga ustanovi država članica zastave, opremljen z računalniško strojno in programsko opremo, ki omogoča samodejno sprejemanje, obdelavo in elektronski prenos podatkov;

16.	„pretovarjanje“ pomeni raztovarjanje vseh ali katerih koli ribiških proizvodov ali proizvodov iz ribogojstva s krova plovila na drugo plovilo;

17.	„tveganje“ pomeni verjetnost dogodka, ki se lahko zgodi in bi pomenil kršitev pravil skupne ribiške politike;

18.

„obvladovanje tveganja“ pomeni sistematično prepoznavanje tveganja in izvajanje vseh ukrepov, potrebnih za omejitev uresničitve tega tveganja. To vključuje dejavnosti, kot so zbiranje podatkov in informacij, analiziranje in ocenjevanje tveganja, priprava in izvajanje ukrepov ter redno spremljanje in pregledovanje postopka in njegovih izidov na podlagi mednarodnih in nacionalnih virov in strategij ter virov in strategij Skupnosti;

19.	„gospodarski subjekt“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki vodi ali ima podjetje, ki izvaja katero koli od dejavnosti, povezanih s katero koli stopnjo proizvodnje, predelave, trženja, distribucije in maloprodaje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

20.	„pošiljka“ pomeni količino ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva določene vrste iste predstavitve, ki izhajajo z istega ustreznega geografskega območja in istega ribiškega plovila oziroma skupine ribiških plovil ali iste ribogojske proizvodne enote;

21.	„predelava“ pomeni postopek, s katerim je bila pripravljena predstavitev proizvoda. Vključuje filetiranje, pakiranje, konzerviranje, zamrzovanje, dimljenje, soljenje, kuhanje, vlaganje, sušenje ali kakršno koli drugo pripravo rib za trg;

22.	„iztovarjanje“ pomeni prvo raztovarjanje kakršne koli količine ribiških proizvodov s krova ribiškega plovila na kopno;

23.	„prodaja na drobno“ pomeni ravnanje s proizvodi iz živih vodnih virov in/ali njihovo predelavo ter shranjevanje na kraju prodaje ali dostave končnemu potrošniku in vključuje distribucijo;

24.

„večletni načrti“ pomeni načrte obnovitve, kot so navedeni v členu 5 Uredbe (ES) št. 2371/2002, načrte upravljanja, kot so navedeni v členu 6 Uredbe (ES) št. 2371/2002, ter druge določbe Skupnosti, ki so sprejete na podlagi člena 37 Pogodbe ES in ki za več let določajo posebne ukrepe upravljanja za določene staleže rib;

25.	„obalna država“ pomeni državo, v vodah pod suverenostjo ali jurisdikcijo katere ali v pristaniščih katere poteka dejavnost;

26.	„izvrševanje“ pomeni vsak ukrep, sprejet zaradi zagotavljanja skladnosti s pravili skupne ribiške politike;

27.	„potrjena moč motorja“ pomeni največjo trajno moč motorja, ki se lahko doseže pri izhodni prirobnici motorja v skladu s spričevalom, ki ga izdajo organi države članice ali klasifikacijske družbe ali drugi gospodarski subjekti, ki jih ti določijo;

28.	„rekreacijski ribolov“ pomeni negospodarske ribolovne dejavnosti, ki morske žive vodne vire izkoriščajo za rekreacijo, turizem ali šport;

29.

„premestitev“ pomeni ribolovne operacije, pri katerih se ulov v celoti ali delno prenese ali prestavi iz skupnega ribolovnega orodja na plovilo ali iz podpalubja ribiškega plovila ali njegovega ribolovnega orodja v mrežo za zadrževanje, zabojnik ali kletko zunaj plovila, v kateri se živi ulov hrani do iztovarjanja;

30.

„ustrezno geografsko območje“ pomeni morsko območje, ki se šteje kot ena enota za namene geografske razvrstitve na ribolovna območja in je izraženo z navedbo podobmočja, razdelka ali podrazdelka FAO, ali kadar je to ustrezno, statističnega območja ICES, cone ribolovnega napora, ekonomske cone ali območja, omejenega z geografskimi koordinatami;

31.	„ribiško plovilo“ pomeni vsako plovilo, opremljeno za gospodarsko izkoriščanje živih vodnih virov;

32.	„ribolovna možnost“ pomeni v količini izraženo zakonito pravico do ribolova, izraženo v ulovu in/ali ribolovnem naporu.

NASLOV II

SPLOŠNA NAČELA

Člen 5

Splošna načela

1. Države članice nadzorujejo dejavnosti, ki jih na podlagi skupne ribiške politike na njihovem ozemlju ali v vodah, ki so pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo, opravlja katera koli fizična ali pravna oseba, zlasti ribolovne dejavnosti, pretovarjanje, prenos rib v mrežaste kletke ali ribogojniške objekte, vključno z objekti za pitanje, iztovarjanje, uvoz, prevoz, predelavo, trženje in skladiščenje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva.

2. Države članice nadzirajo tudi dostop do voda in virov ter dejavnosti zunaj voda Skupnosti, ki jih izvajajo ribiška plovila Skupnosti, ki plujejo pod njihovo zastavo, in – brez poseganja v primarno odgovornost države članice zastave – njihovi državljani.

3. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, dodelijo ustrezna finančna sredstva, človeške in tehnične vire ter vzpostavijo upravno in tehnično strukturo, potrebno za zagotavljanje nadzora, inšpekcijskih pregledov in izvrševanja dejavnosti na podlagi skupne ribiške politike. Svojim pristojnim organom in uradnikom dajo na voljo vsa ustrezna sredstva, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.

4. Vsaka država članica zagotovi, da se nadzor, inšpekcijski pregledi in izvrševanje izvajajo na nediskriminatorni podlagi, kar zadeva sektorje, plovila ali osebe, in na podlagi obvladovanja tveganja.

5. V vsaki državi članici dejavnosti nadzora vseh nacionalnih nadzornih organov usklajuje en organ. Ta organ je odgovoren tudi za usklajevanje zbiranja, obdelave in potrjevanja informacij o ribolovnih dejavnostih ter za poročanje in zagotavljanje pošiljanja informacij Komisiji, Agenciji Skupnosti za nadzor ribištva, ustanovljeni v skladu z Uredbo (ES) št. 768/2005 (23), drugim državam članicam in po potrebi tretjim državam, in za sodelovanje z njimi.

6. V skladu s postopkom iz člena 103 je plačilo prispevkov iz Evropskega sklada za ribištvo v skladu z Uredbo (ES) št. 1198/2006 in finančnih prispevkov Skupnosti za ukrepe iz člena 8(a) Uredbe (ES) št. 861/2006 odvisno od tega, kako države članice izpolnjujejo svojo obveznost, da zagotovijo spoštovanje in izvajanje pravil skupne ribiške politike, ki so povezana s financiranimi ukrepi ali vplivajo na njihovo učinkovitost, ter kako v ta namen uporabljajo in vzdržujejo učinkovit sistem nadzora, inšpekcijskih pregledov in izvrševanja.

7. Komisija in države članice v skladu s svojo pristojnostjo zagotovijo, da so cilji te uredbe pri upravljanju in nadzoru finančne pomoči Skupnosti izpolnjeni.

NASLOV III

SPLOŠNI POGOJI ZA DOSTOP DO VODA IN VIROV

Člen 6

Dovoljenje za gospodarski ribolov

1. Ribiško plovilo Skupnosti se lahko uporablja za komercialno izkoriščanje živih vodnih virov samo, če ima veljavno dovoljenje za gospodarski ribolov.

2. Država članica zastave zagotovi, da so podatki v dovoljenju za gospodarski ribolov točni in v skladu s podatki iz evidence ribiškega ladjevja Skupnosti iz člena 15 Uredbe (ES) št. 2371/2002.

3. Država članica zastave začasno prekliče dovoljenje za gospodarski ribolov plovila, za katero velja začasna onesposobitev gibanja, o kateri je odločila ta država članica, ali katerega dovoljenje za ribolov je bilo začasno preklicano v skladu s členom 45(4) Uredbe (ES) št. 1005/2008.

4. Država članica zastave dokončno odvzame dovoljenje za gospodarski ribolov plovilu, za katero velja ukrep prilagoditve zmogljivosti iz člena 11(3) Uredbe (ES) št. 2371/2002 ali ki mu je bilo v skladu s členom 45(4) Uredbe (ES) št. 1005/2008 odvzeto dovoljenje za ribolov.

5. Država članica zastave izda, upravlja in odvzame dovoljenje za gospodarski ribolov v skladu s podrobnimi pravili, sprejetimi v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 7

Dovoljenje za ribolov

1. Ribiško plovilo Skupnosti, ki deluje v vodah Skupnosti, sme opravljati določene ribolovne dejavnosti samo, če so navedene v njegovem veljavnem dovoljenju za ribolov, kadar za ribolov ali ribolovna območja, na katerih so dejavnosti dovoljene, veljajo:

(a)	ureditev ribolovnega napora;

(b)	večletni načrt;

(c)	območje z omejenim ribolovom;

(d)	ribolov v znanstvene namene;

(e)	drugi primeri, določeni v zakonodaji Skupnosti.

2. Če ima država članica poseben nacionalni sistem dovoljenj za ribolov, Komisiji na njeno zahtevo pošlje povzetek podatkov iz izdanih dovoljenj in z njimi povezane zbrane številke o ribolovnem naporu.

3. Če je država članica zastave sprejela nacionalne določbe v obliki nacionalnega sistema dovoljenj za ribolov za dodelitev ribolovnih možnosti, ki jih ima na voljo, posameznim plovilom, Komisiji na njeno zahtevo pošlje podatke o ribiških plovilih, ki imajo dovoljenje za opravljanje ribolovne dejavnosti na določenem ribolovnem območju, zlasti zunanjo identifikacijsko številko, imena zadevnih ribiških plovil in posamezne ribolovne možnosti, ki so jim bile dodeljene.

4. Dovoljenje za ribolov se ne izda, če zadevno ribiško plovilo nima dovoljenja za gospodarski ribolov, izdanega v skladu s členom 6, ali če je bilo njegovo dovoljenje za gospodarski ribolov začasno preklicano ali odvzeto. Dovoljenje za ribolov se samodejno odvzame, če je bilo dovoljenje za gospodarski ribolov plovilu dokončno odvzeto. Začasno pa se prekliče, če je bilo dovoljenje za gospodarski ribolov začasno preklicano.

5. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 8

Označevanje ribolovnega orodja

1. Kapitan ribiškega plovila upošteva pogoje in omejitve glede označevanja in prepoznavanja ribiških plovil in njihovega ribolovnega orodja.

2. Podrobna pravila za označevanje in prepoznavanje ribiških plovil in njihovega ribolovnega orodja se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 9

Sistem za spremljanje plovil

1. Države članice uporabljajo satelitski sistem za spremljanje plovil za učinkovito spremljanje ribolovnih dejavnosti ribiških plovil, ki plujejo pod njihovo zastavo, kjer koli se ta plovila nahajajo, in ribolovnih dejavnosti v vodah držav članic.

2. Brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov imajo ribiška plovila, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, na krovu nameščeno v celoti delujočo napravo, ki s prenosom podatkov o položaju v rednih presledkih omogoča samodejno določanje položaja tega plovila in njegovo prepoznavanje prek sistema za spremljanje plovil. Centru za spremljanje ribištva države članice zastave omogoča tudi pridobitev informacij o ribiškem plovilu. Za ribiška plovila, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več in katerih skupna dolžina je manj kot 15 metrov, se ta člena uporablja od 1. januarja 2012.

3. Kadar je ribiško plovilo v vodah druge države članice, država članica zastave da na voljo podatke tega plovila iz sistema za spremljanje plovil s samodejnim prenosom centru za spremljanje ribištva obalnih držav članic. Podatki iz sistema za spremljanje plovil se na zahtevo dajo na voljo tudi državi članici, v pristaniščih katere bo ribiško plovilo verjetno iztovorilo svoj ulov ali v vodah katere bo ribiško plovilo verjetno nadaljevalo svoje ribolovne dejavnosti.

4. Če ribiško plovilo Skupnosti deluje v vodah tretje države ali na območjih odprtega morja, na katerih ribolovne vire upravlja mednarodna organizacija, in če tako določa sporazum s to tretjo državo ali veljavna pravila te mednarodne organizacije, se ti podatki dajo na voljo tudi tej državi ali organizaciji.

5. Država članica lahko ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 15 metrov in ki plujejo pod njeno zastavo, izvzame iz zahteve, da morajo biti plovila opremljena s sistemom za spremljanje plovil, če:

(a)	delujejo izključno v teritorialnih morjih države članice zastave ali

(b)	od odhoda do vrnitve v pristanišče na morju nikoli ne preživijo več kot 24 ur.

6. V vodah Skupnosti delujoča ribiška plovila tretje države, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, in pomožna ribiška plovila tretje države, ki izvajajo dopolnilne ribolovne dejavnosti, imajo tako kot ribiška plovila Skupnosti na krovu nameščeno v celoti delujočo napravo, ki s prenosom podatkov o položaju v rednih presledkih omogoča samodejno določanje položaja tega plovila in njegovo prepoznavanje prek sistema za spremljanje plovil.

7. Države članice ustanovijo in vodijo centre za spremljanje ribištva, ki spremljajo ribolovne dejavnosti in ribolovni napor. Center za spremljanje ribištva posamezne države članice spremlja ribiška plovila, ki plujejo pod njeno zastavo, ne glede na to, v katerih vodah delujejo ali v katerem pristanišču so, in tudi ribiška plovila Skupnosti, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic, ter ribiška plovila tretjih držav, ki delujejo v vodah pod suverenostjo ali jurisdikcijo te države članice in za katera se uporablja sistem za spremljanje plovil.

8. Vsaka država članica zastave imenuje organe, pristojne za center za spremljanje ribištva, in sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da ima njen center za spremljanje ribištva ustrezne kadrovske vire in je opremljen z računalniško strojno in programsko opremo, ki omogoča samodejno obdelavo in elektronski prenos podatkov. Države članice zagotovijo varnostne in obnovitvene postopke za primer napake v sistemu. Države članice lahko vodijo skupni center za spremljanje ribištva.

9. Država članica lahko ribiška plovila, ki plujejo pod njeno zastavo, obveže ali pooblasti, da so plovila opremljena s sistemom za spremljanje plovil.

10. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 10

Sistem samodejnega prepoznavanja

1. V skladu s točko 3 dela I Priloge II Direktive 2002/59/ES je ribiško plovilo, katerega skupna dolžina presega 15 metrov, opremljeno s sistemom samodejnega prepoznavanja, ki mora vedno delovati in ki izpolnjuje izvedbene standarde Mednarodne pomorske organizacije v skladu s poglavjem V, pravilom 19, oddelkom 2.4.5 Konvencije SOLAS iz leta 1974.

2. Odstavek 1 se uporablja:

(a)	od 31. maja 2014 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 15 metrov ali več in manj kot 18 metrov;

(b)	od 31. maja 2013 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 18 metrov ali več in manj kot 24 metrov;

(c)	od 31. maja 2012 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 24 metrov ali več in manj kot45 metrov.

3. Države članice lahko uporabljajo podatke iz sistema samodejnega prepoznavanja, ko so ti podatki na voljo, za navzkrižno preverjanje z drugimi razpoložljivimi podatki v skladu s členoma 109 in 110. Države članice zato zagotovijo, da so podatki iz sistema samodejnega prepoznavanja za ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, na voljo njihovim nacionalnim organom za nadzor ribištva.

Člen 11

Sistem za zaznavanje plovil

Če imajo države članice nedvoumne dokaze o večji stroškovni učinkovitosti glede na tradicionalne načine zaznavanja ribiških plovil, uporabljajo sistem za zaznavanje plovil, ki jim omogoča primerjanje položajev, izhajajočih iz daljinsko zaznanih slik, poslanih na zemljo prek satelitov ali drugih enakovrednih sistemov, s podatki, prejetimi prek sistema za spremljanje plovil ali sistema samodejnega prepoznavanja, da bi ocenile prisotnost ribiških plovil na določenem območju. Države članice zagotovijo, da imajo njihovi centri za spremljanje ribištva tehnične zmogljivosti za uporabo sistema za zaznavanje plovil.

Člen 12

Pošiljanje podatkov za postopke nadzorovanja

Podatki iz sistema za spremljanje plovil, sistema samodejnega prepoznavanja in sistema za zaznavanje plovil, zbrani na podlagi te uredbe, se lahko posredujejo agencijam Skupnosti in pristojnim organom držav članic, vključenim v postopke nadzorovanja, za namen pomorske varnosti, nadzora meje, varstva morskega okolja in izvrševanja veljavnih predpisov.

Člen 13

Nove tehnologije

1. Svet lahko na podlagi člena 37 Pogodbe odloči o obveznosti, da se uporabljajo elektronske naprave za spremljanje in orodja za sledljivost, kot je genska analiza. Države članice lahko na lastno pobudo ali v sodelovanju s Komisijo ali organom, ki ga ta imenuje, pred 1. junijem 2013 izvedejo pilotne projekte o orodjih za sledljivost, kot je genska analiza, da bi ocenile tehnologijo, ki se bo uporabljala.

2. Svet lahko na podlagi člena 37 Pogodbe odloči o uvedbi drugih novih tehnologij za nadzor ribištva, kadar te tehnologije stroškovno učinkovito vodijo k boljši skladnosti s pravili skupne ribiške politike.

NASLOV IV

NADZOR RIBOLOVA

POGLAVJE I

Nadzor uporabe ribolovnih možnosti

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 14

Izpolnjevanje in predložitev ribolovnih ladijskih dnevnikov

1. Brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 10 metrov ali več, vodijo ribolovni ladijski dnevnik o svojih dejavnostih, v katerem so zlasti navedene vse količine vsake vrste, ki so jo ujeli in jo hranijo na krovu nad 50 kg v ekvivalentu žive teže.

2. Ribolovni ladijski dnevnik iz odstavka 1 vsebuje zlasti naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila;

(b)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(c)	datum ulovov;

(d)	datum odhoda in prihoda v pristanišče ter trajanje ribolovnega potovanja;

(e)	vrsto orodja, velikost mrežnega očesa in dimenzije;

(f)	ocenjene količine posameznih vrst v kilogramih žive teže ali po potrebi število kosov;

(g)	število ribolovnih operacij.

3. Dopustno odstopanje pri ocenah količin rib v kilogramih, ki so na krovu plovila, zabeleženih v ribolovnem ladijskem dnevniku, je 10 % za vse vrste.

4. Kapitani ribiških plovil Skupnosti v svoj ribolovni ladijski dnevnik zabeležijo tudi vse ocenjene zavržke nad 50 kg v ekvivalentu žive teže za vse vrste.

5. Na ribolovnih območjih, na katerih velja ureditev ribolovnega napora Skupnosti, kapitani ribiških plovil Skupnosti v svoj ribolovni ladijski dnevnik zabeležijo in obračunajo čas, ki so ga preživeli na določenem območju, na naslednji način:

(a)

v zvezi z vlečnim orodjem:

(i)	prihod v pristanišče na tem območju in odhod iz njega;

(ii)	vsak vstop na morska območja in izstop z morskih območij, na katerih se uporabljajo posebna pravila o dostopu do voda in virov;

(iii)

ulov, obdržan na krovu, po vrstah v kilogramih žive teže ob izstopu s tega območja ali pred prihodom v pristanišče na tem območju;

(b)

v zvezi z mirujočim orodjem:

(i)	prihod v pristanišče na tem območju in odhod iz njega;

(ii)	vsak vstop na morska območja in izstop z morskih območij, na katerih se uporabljajo posebna pravila o dostopu do voda in virov;

(iii)

datum in čas namestitve ali ponovne namestitve mirujočega orodja na teh območjih;

(iv)	datum in čas zaključka ribolovne operacije z uporabo mirujočega orodja;

(v)	ulov, obdržan na krovu, po vrstah v kilogramih žive teže ob izstopu s tega območja ali pred prihodom v pristanišče na tem območju.

6. Kapitani ribiških plovil Skupnosti predložijo podatke iz ribolovnega ladijskega dnevnika čimprej, najpozneje pa 48 ur po iztovarjanju:

(a)	svoji državi članici zastave in

(b)	če je bilo iztovarjanje opravljeno v pristanišču druge države članice, pristojnim organom zadevne države članice pristanišča.

7. Za pretvorbo teže skladiščenih ali predelanih rib v živo težo rib kapitani ribiških plovil Skupnosti uporabijo pretvorbeni količnik, določen v skladu s postopkom iz člena 119.

8. Kapitani ribiških plovil tretjih držav, ki delujejo v vodah Skupnosti, zabeležijo podatke iz tega člena enako kot kapitani ribiških plovil Skupnosti.

9. Za točnost podatkov v ribolovnem ladijskem dnevniku je odgovoren kapitan.

10. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 15

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje podatkov iz ribolovnih ladijskih dnevnikov

1. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, elektronsko beležijo podatke iz člena 14 in jih v elektronski obliki vsaj enkrat dnevno pošljejo pristojnemu organu države članice zastave.

2. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, pošljejo podatke iz člena 14 tudi na zahtevo pristojnega organa države članice zastave in v vsakem primeru ustrezne podatke iz ribolovnega ladijskega dnevnika sporočijo po zaključku zadnje ribolovne operacije in pred vstopom v pristanišče.

3. Odstavek 1 se uporablja:

(a)	od 1. januarja 2012 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več in manj kot 15 metrov;

(b)	od 1. julija 2011 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 15 metrov ali več in manj kot 24 metrov, in

(c)	od 1. januarja 2010 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 24 metrov ali več.

4. Država članica lahko kapitane ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 15 metrov in ki plujejo pod njeno zastavo, izvzame iz določb iz odstavka 1, če:

(a)	delujejo izključno v teritorialnih morjih države članice zastave ali

(b)	od odhoda do vrnitve v pristanišče na morju nikoli ne preživijo več kot 24 ur.

5. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, ki podatke o svojih ribolovnih dejavnostih beležijo in sporočajo z elektronskimi sredstvi, so izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ribolovnih ladijskih dnevnikov, deklaracij o iztovarjanju in pretovarjanju v papirni obliki.

6. Države članice lahko sklenejo dvostranske sporazume o uporabi sistemov za elektronsko poročanje na plovilih, ki plujejo pod njihovo zastavo in v vodah pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo. Plovila, ki sodijo v področje uporabe takšnih sporazumov, so izvzeta iz izpolnjevanja papirnatih ribolovnih ladijskih dnevnikov v teh vodah.

7. Država članica lahko kapitane ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo, obveže ali pooblasti, da od 1. januarja 2010 podatke iz člena 14 beležijo in pošiljajo z elektronskimi sredstvi.

8. Pristojni organi obalne države članice sprejmejo elektronska poročila države članice zastave, ki vsebujejo podatke z ribiških plovil iz odstavkov 1 in 2.

9. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 16

Ribiška plovila, za katera ne veljajo zahteve v zvezi z ribolovnimi ladijskimi dnevniki

1. Vsaka država članica na podlagi vzorčenja spremlja dejavnosti ribiških plovil, za katera ne veljajo zahteve iz členov 14 in 15, da zagotovi, da ta plovila spoštujejo pravila skupne ribiške politike.

2. Vsaka država članica za namene spremljanja iz odstavka 1 oblikuje načrt vzorčenja, temelječ na metodologiji, ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119, ter ga vsako leto do 31. januarja pošlje Komisiji in navede metode, ki jih je uporabila pri njegovem oblikovanju. Načrti vzorčenja se, kolikor je mogoče, ne spreminjajo skozi čas in so v ustreznih geografskih območjih poenoteni.

3. Za države članice, ki od ribiških plovil, katerih skupna dolžina je manj kot 10 metrov, ki plujejo pod njihovo zastavo, v skladu z nacionalno zakonodajo zahtevajo predložitev ribolovnih ladijskih dnevnikov iz člena 14, obveznost iz odstavkov 1 in 2 tega člena ne velja.

4. Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 tega člena se obvestila o prodaji, predložena v skladu s členoma 62 in 63, sprejmejo kot alternativni ukrep načrtom vzorčenja.

Člen 17

Predhodno obveščanje

1. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več in ki izvajajo ribolov na staleže v okviru večletnih načrtov, za katere velja obveznost elektronskega beleženja podatkov iz ribolovnega ladijskega dnevnika v skladu s členom 15, sporočijo pristojnim organom svoje države članice zastave vsaj štiri ure pred predvidenim prihodom v pristanišče naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila;

(b)	ime namembnega pristanišča in namen pristanka, kot so iztovarjanje, pretovarjanje ali dostop do storitev;

(c)	datume ribolovnega potovanja in ustrezna geografska območja, na katerih je bil ulov opravljen;

(d)	predvideni datum in čas prihoda v pristanišče;

(e)	količine posamezne vrste, zabeležene v ribolovnem ladijskem dnevniku;

(f)	količine posamezne vrste, ki bodo iztovorjene ali pretovorjene.

2. Kadar namerava ribiško plovilo Skupnosti vpluti v pristanišče države članice, ki ni država članica zastave, pristojni organi države članice zastave elektronsko predhodno obvestilo takoj po njegovem prejemu posredujejo pristojnim organom obalne države članice.

3. Pristojni organi obalne države članice lahko dovolijo zgodnejši prihod v pristanišče.

4. Elektronski podatki iz ribolovnega ladijskega dnevnika iz člena 15 in elektronsko predhodno obvestilo se lahko pošljeta z enim samim elektronskim prenosom.

5. Za točnost podatkov v elektronskem predhodnem obvestilu je odgovoren kapitan.

6. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 119 določene kategorije ribiških plovil izvzame iz obveznosti iz odstavka 1 za omejeno obdobje, ki se lahko podaljša, ali predvidi drugačen rok za obveščanje, pri čemer med drugim upošteva vrsto ribiških proizvodov ter oddaljenost med ribolovnimi območji, kraji iztovarjanja in pristanišči, v katerih so zadevna plovila registrirana.

Člen 18

Predhodno obveščanje o iztovarjanju v drugi državi članici

1. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, za katere ne velja obveznost elektronskega beleženja podatkov iz ribolovnega ladijskega dnevnika pred začetkom veljavnosti določb iz člena 15(3) in ki nameravajo uporabiti pristanišče ali objekte za iztovarjanje v obalni državi članici, ki ni njihova država članica zastave, sporočijo pristojnim organom obalne države članice vsaj štiri ure pred predvidenim prihodom v pristanišče podatke iz člena 17(1).

2. Pristojni organi obalne države članice lahko dovolijo zgodnejši prihod v pristanišče.

Člen 19

Dovoljenje za dostop do pristanišča

Pristojni organi obalne države članice lahko ribiškim plovilom zavrnejo dostop do pristanišča, če podatki iz členov 17 in 18 niso popolni, razen v primerih višje sile.

Člen 20

Postopki pretovarjanja

1. V vodah Skupnosti so pretovarjanja na morju prepovedana. Dovoljena so samo na podlagi dovoljenja in pod pogoji iz te uredbe v pristaniščih ali krajih blizu obale držav članic, ki so določeni za ta namen, in v skladu s pogoji iz člena 43(5) te uredbe.

2. Če je postopek pretovarjanja prekinjen, je za nadaljevanje postopka pretovarjanja morda potrebno novo dovoljenje.

3. Za namene tega člena se dejavnosti premeščanja in ribolova z vlečnimi mrežami za vleko v paru ter ribolovne operacije, pri katerih ribolov skupaj izvajata dve ali več ribiških plovil Skupnosti, ne štejejo za pretovarjanje.

Člen 21

Izpolnjevanje in predložitev deklaracij o pretovarjanju

1. Brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 10 metrov ali več, ki izvajajo pretovarjanje, izpolnijo deklaracijo o pretovarjanju, v kateri so zlasti navedene vse količine vsake pretovorjene ali prejete vrste nad 50 kg v ekvivalentu žive teže.

2. Deklaracija o pretovarjanju iz odstavka 1 vsebuje vsaj naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko ter ime ribiškega plovila, s katerega bo potekalo pretovarjanje, in ime prejemnega plovila;

(b)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(c)	ocenjene količine posameznih vrst v kilogramih teže proizvoda, razčlenjene glede na vrsto predstavitve proizvoda, ali po potrebi število kosov;

(d)	namembno pristanišče prejemnega ribiškega plovila;

(e)	določeno pristanišče pretovarjanja.

3. Dopustno odstopanje pri ocenah količin pretovorjenih ali prejetih rib v kilogramih, zabeleženih v deklaraciji o pretovarjanju, je 10 % za vse vrste.

4. Kapitan ribiškega plovila, s katerega poteka pretovarjanje, in kapitan prejemnega plovila čim prej in najpozneje 48 ur po pretovarjanju predložita deklaraciji o pretovarjanju:

(a)	svoji državi članici zastave in

(b)	če je bilo pretovarjanje opravljeno v pristanišču druge države članice, pristojnim organom zadevne države članice pristanišča.

5. Kapitan ribiškega plovila, s katerega poteka pretovarjanje, in kapitan prejemnega ribiškega plovila sta oba odgovorna za točnost podatkov, zabeleženih v njunih deklaracijah o pretovarjanju.

6. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 119 določene kategorije ribiških plovil izvzame iz obveznosti iz odstavka 1 za omejeno obdobje, ki se lahko podaljša, ali predvidi drugačen rok za obveščanje, pri čemer med drugim upošteva vrsto ribiških proizvodov ter oddaljenost med ribolovnimi območji, kraji pretovarjanja in pristanišči, v katerih so zadevna plovila registrirana.

7. Postopki in obrazci v zvezi z deklaracijo o pretovarjanju se določijo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 22

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje podatkov iz deklaracij o pretovarjanju

1. Kapitani ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, elektronsko beležijo podatke iz člena 21 in jih v elektronski obliki pošljejo pristojnemu organu države članice zastave v 24 urah po zaključku postopka pretovarjanja.

2. Odstavek 1 se uporablja:

(a)	od 1. januarja 2012 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več in manj kot 15 metrov;

(b)	od 1. julija 2011 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 15 metrov ali več in manj kot 24 metrov, in

(c)	od 1. januarja 2010 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 24 metrov ali več.

3. Država članica lahko kapitane ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 15 metrov in ki plujejo pod njeno zastavo, izvzame iz odstavka 1, če:

(a)	delujejo izključno v teritorialnih morjih države članice zastave ali

(b)	od odhoda do vrnitve v pristanišče na morju nikoli ne preživijo več kot 24 ur.

4. Pristojni organi obalne države članice sprejmejo elektronska poročila države članice zastave, ki vsebujejo podatke z ribiških plovil iz odstavkov 1 in 2.

5. Kadar ribiško plovilo Skupnosti pretovori svoj ulov v državi članici, ki ni država članica zastave, pristojni organi države članice zastave takoj po prejemu deklaracije o pretovarjanju v elektronski obliki pošljejo podatke iz te deklaracije pristojnim organom države članice, v kateri je bil ulov pretovorjen in v katero je ulov namenjen.

6. Država članica lahko kapitane ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo, obveže ali pooblasti, da od 1. januarja 2010 podatke iz člena 21 beležijo in pošiljajo z elektronskimi sredstvi.

7. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 23

Izpolnjevanje in predložitev deklaracij o iztovarjanju

1. Brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov kapitan ribiškega plovila Skupnosti, katerega skupna dolžina je 10 metrov ali več, ali njegov zastopnik izpolni deklaracijo o iztovarjanju, v kateri so zlasti navedene vse količine vsake iztovorjene vrste.

2. Deklaracija o iztovarjanju iz odstavka 1 vsebuje vsaj naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila;

(b)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(c)	količine posameznih vrst v kilogramih teže proizvoda, razčlenjene glede na vrsto predstavitve proizvoda, ali po potrebi število kosov;

(d)	pristanišče iztovarjanja.

3. Kapitan ribiškega plovila Skupnosti ali njegov zastopnik predloži deklaracijo o iztovarjanju čimprej, najpozneje pa 48 ur po koncu iztovarjanja:

(a)	svoji državi članici zastave in

(b)	če je bilo iztovarjanje opravljeno v pristanišču druge države članice, pristojnim organom zadevne države članice pristanišča.

4. Za točnost podatkov v deklaraciji o iztovarjanju je odgovoren kapitan.

5. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 24

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje podatkov iz deklaracij o iztovarjanju

1. Kapitan ribiškega plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več, ali njegov zastopnik elektronsko beleži podatke iz člena 23 in jih v elektronski obliki pošlje pristojnemu organu države članice zastave v 24 urah po zaključku postopka iztovarjanja.

2. Odstavek 1 se uporablja:

(a)	od 1. januarja 2012 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več in manj kot 15 metrov;

(b)	od 1. julija 2011 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 15 metrov ali več in manj kot 24 metrov, in

(c)	od 1. januarja 2010 za ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je 24 metrov ali več.

3. Država članica lahko kapitane ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 15 metrov in ki plujejo pod njeno zastavo, izvzame iz odstavka 1, če:

(a)	delujejo izključno v teritorialnih morjih države članice zastave ali

(b)	od odhoda do vrnitve v pristanišče na morju nikoli ne preživijo več kot 24 ur.

4. Kadar ribiško plovilo Skupnosti iztovori svoj ulov v državi članici, ki ni država članica zastave, pristojni organi države članice zastave takoj po prejemu deklaracije o iztovarjanju v elektronski obliki pošljejo podatke iz te deklaracije pristojnim organom države članice, v kateri je bil ulov iztovorjen.

5. Kapitan ribiškega plovila Skupnosti ali njegov zastopnik, ki elektronsko beleži podatke iz člena 23 in ki iztovori svoj ulov v državi članici, ki ni država članica zastave, je izvzet iz zahteve po predložitvi deklaracije o iztovarjanju obalni državi članici v papirni obliki.

6. Država članica lahko kapitane ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo, obveže ali pooblasti, da od 1. januarja 2010 podatke iz člena 23 beležijo in pošiljajo z elektronskimi sredstvi.

7. Pristojni organi obalne države članice sprejmejo elektronska poročila države članice zastave, ki vsebujejo podatke z ribiških plovil iz odstavkov 1 in 2.

8. Postopki in obrazci v zvezi z deklaracijo o iztovarjanju se določijo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 25

Plovila, za katera ne veljajo zahteve v zvezi z deklaracijo o iztovarjanju

1. Vsaka država članica na podlagi vzorčenja spremlja dejavnosti ribiških plovil, za katera ne veljajo zahteve v zvezi z deklaracijo o iztovarjanju iz členov 23 in 24, da zagotovi, da ta plovila spoštujejo pravila skupne ribiške politike.

3. Za države članice, ki od ribiških plovil, katerih skupna dolžina je manj kot 10 metrov, ki plujejo pod njihovo zastavo, v skladu z nacionalno zakonodajo zahtevajo predložitev deklaracij o iztovarjanju iz člena 23, obveznost iz odstavkov 1 in 2 tega člena ne velja.

4. Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 tega člena se obvestila o prodaji, predložena v skladu s členoma 62 in 63, sprejmejo kot alternativni ukrep načrtom vzorčenja.

Oddelek 2

Nadzor ribolovnega napora

Člen 26

Spremljanje ribolovnega napora

1. Države članice nadzorujejo skladnost z ureditvami ribolovnega napora na geografskih območjih, na katerih velja največji dovoljeni ribolovni napor. Zagotovijo, da so ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, prisotna na geografskem območju, na katerem velja ureditev ribolovnega napora, le, kadar imajo na krovu ali, če je to ustrezno, uporabljajo ribolovno orodje ali orodja, za katera velja ta ureditev ribolovnega napora, ali, če je to ustrezno, opravljajo ribolov, za katerega velja ta ureditev ribolovnega napora, če največji dovoljeni ribolovni napor, določen za zadevno državo članico, še ni bil dosežen in če zadevno ribiško plovilo še ni izčrpalo njemu dodeljenega ribolovnega napora.

2. Brez poseganja v posebna pravila se ribolovni napor plovila, ki ima na krovu ali, če je to ustrezno, uporablja ribolovno orodje ali orodja, za katera velja ureditev ribolovnega napora, ali opravlja ribolov, za katerega velja ureditev ribolovnega napora, in v istem dnevu pluje skozi dve ali več geografskih območij, na katerih velja ta ureditev ribolovnega napora, odšteje od največjega dovoljenega ribolovnega napora za to ribolovno orodje ali ta ribolov in za geografsko območje, na katerem je bilo tisti dan plovilo navzoče večino časa.

3. Če je država članica v skladu s členom 27(2) dovolila ribiškemu plovilu, da na določenem ribolovnem potovanju na geografskem območju, na katerem velja ureditev ribolovnega napora, uporablja več kot eno ribolovno orodje ali orodja, ki pripadajo več kot eni skupini ribolovnih orodij, za katera velja ta ureditev ribolovnega napora, se ribolovni napor, opravljen na tem potovanju, sočasno odšteje od največjega dovoljenega ribolovnega napora, dodeljenega tej državi članici za vsako od teh orodij ali skupin ribolovnih orodij ter za to geografsko območje.

4. Če ribolovna orodja pripadajo isti skupini ribolovnih orodij, za katera velja ureditev ribolovnega napora, se ribolovni napor ribiških plovil, ki imajo na krovu ta orodja, na posameznem geografskem območju samo enkrat odšteje od največjega dovoljenega ribolovnega napora za to skupino ribolovnih orodij in to geografsko območje.

5. Države članice na geografskih območjih, na katerih velja ureditev ribolovnega napora, uravnavajo ribolovni napor svojih flot, ki imajo na krovu ali, če je to ustrezno, uporabljajo ribolovno orodje ali orodja, za katera velja ta ureditev ribolovnega napora, ali opravljajo ribolov, za katerega velja ta ureditev ribolovnega napora, s sprejetjem ustreznih ukrepov, če se približajo največjemu dovoljenemu ribolovnemu naporu, ki je na voljo, da zagotovijo, da opravljeni ribolovni napor ne preseže določenih omejitev.

6. Dan prisotnosti na posameznem območju je katero koli neprekinjeno obdobje 24 ur ali del tega obdobja, med katerim je ribiško plovilo prisotno na geografskem območju in odsotno iz pristanišča ali, če je to ustrezno, uporablja svoje ribolovno orodje. Čas, od katerega se meri neprekinjeno obdobje dneva prisotnosti na posameznem območju, določi država članica, pod katere zastavo pluje zadevno ribiško plovilo. Dan odsotnosti iz pristanišča je neprekinjeno obdobje 24 ur ali njegov del, med katerim je ribiško plovilo odsotno iz pristanišča.

Člen 27

Obveščanje o ribolovnem orodju

1. Brez poseganja v posebna pravila kapitan ribiškega plovila ali njegov zastopnik na zadevnih geografskih območjih, na katerih velja ureditev ribolovnega napora in se uporabljajo omejitve glede orodja ali je bil določen največji dovoljeni ribolovni napor za različna ribolovna orodja ali skupine ribolovnih orodij, obvesti pristojne organe države članice zastave pred obdobjem, za katero velja največji dovoljeni ribolovni napor, o ribolovnem orodju ali po potrebi o ribolovnih orodjih, ki jih namerava uporabljati v prihodnjem obdobju. Dokler takšno obvestilo ni poslano, ribiško plovilo ni upravičeno do ribolova na geografskih območjih, na katerih velja ureditev ribolovnega napora.

2. Če ureditev ribolovnega napora na posameznem geografskem območju dovoljuje uporabo orodij, ki pripadajo več kot eni skupini ribolovnih orodij, mora uporabo več kot enega ribolovnega orodja na tem ribolovnem potovanju predhodno odobriti država članica zastave.

Člen 28

Poročilo o ribolovnem naporu

1. Če tako odloči Svet za ribiška plovila Skupnosti, ki niso opremljena z delujočim sistemom za spremljanje plovil iz člena 9 ali podatkov iz ribolovnega ladijskega dnevnika ne pošiljajo z elektronskimi sredstvi, kot je navedeno v členu 15, in za katera velja ureditev ribolovnega napora, kapitani takih ribiških plovil pristojnim organom svoje države članice zastave in po potrebi obalni državi članici tik pred vsakim vstopom na geografsko območje, na katerem velja ta ureditev ribolovnega napora, in izstopom z njega v obliki poročila o ribolovnem naporu sporočijo naslednje informacije po teleksu, telefaksu, telefonu ali elektronski pošti, ki jih prejemnik ustrezno zabeleži, ali po radiu prek radijske postaje, odobrene na podlagi zakonodaje Skupnosti:

(a)	ime, zunanjo identifikacijsko oznako, radijski klicni znak in ime kapitana ribiškega plovila;

(b)	geografsko lokacijo ribiškega plovila, na katero se nanaša sporočilo;

(c)	datum in čas vsakega vstopa na območje in izstop z njega ter po potrebi datum in čas vstopa na posamezne dele teh območij in izstop z njih;

(d)	ulov, obdržan na krovu, po vrstah v kilogramih žive teže.

2. Države članice lahko v skladu z državami članicami, ki jih zadevajo ribolovne dejavnosti njihovih plovil, izvajajo alternativne nadzorne ukrepe, da se zagotovi skladnost z obveznostmi poročanja o naporu. Ti ukrepi so učinkoviti in pregledni kot obveznosti poročanja iz odstavka 1 in se sporočijo Komisiji pred njihovim izvajanjem.

Člen 29

Izjeme

1. Ribiško plovilo, ki ima na krovu ribolovna orodja, za katera velja ureditev ribolovnega napora, lahko pluje skozi geografsko območje, na katerem velja ta ureditev ribolovnega napora, če za delovanje na tem geografskem območju nima dovoljenja za ribolov ali je svoje pristojne organe prej obvestilo, da namerava pluti skozi zadevno območje. Ko je ribiško plovilo na tem geografskem območju, je vsako ribolovno orodje, za katero velja ta ureditev ribolovnega napora in ki je na krovu, pripeto in shranjeno v skladu s pogoji iz člena 47.

2. Država članica se lahko odloči, da v največji dovoljeni ribolovni napor ne šteje dejavnosti ribiškega plovila, ki na geografskem območju, na katerem velja ureditev ribolovnega napora, opravlja dejavnosti, ki niso povezane z ribolovom, pod pogojem, da ribiško plovilo predhodno obvesti državo članico zastave o svojem namenu in o vrsti svojih dejavnosti ter se za ta čas odpove svojemu dovoljenju za ribolov. Taka ribiška plovila v tem obdobju na krovu nimajo ribolovnega orodja ali rib.

3. Država članica se lahko odloči, da v največji dovoljeni ribolovni napor ne šteje dejavnosti ribiškega plovila, ki je bilo prisotno na geografskem območju, na katerem velja ureditev ribolovnega napora, vendar tam ni moglo opravljati ribolovne dejavnosti, ker je pomagalo drugemu ribiškemu plovilu v težavah ali je opravljalo prevoz ranjenih oseb v nujno zdravstveno oskrbo. Država članica zastave v enem mesecu od sprejetja take odločitve o tem obvesti Komisijo in predloži dokaze o zagotavljanju nujne pomoči.

Člen 30

Izčrpanje ribolovnega napora

1. Brez poseganja v člena 29 in 31 na geografskem območju, na katerem za ribolovna orodja velja ureditev ribolovnega napora, ribiško plovilo, ki ima na krovu takšno ribolovno orodje ali orodja, za preostanek obdobja, v katerem se uporablja ta ureditev ribolovnega napora, ostane v pristanišču ali zunaj tega geografskega območja, če:

(a)	je izčrpalo del največjega dovoljenega ribolovnega napora, ki mu je bil dodeljen za to geografsko območje in ribolovno orodje ali orodja, ali

(b)	je bil izčrpan največji dovoljeni ribolovni napor, ki je bil za to geografsko območje in to ribolovno orodje ali orodja dodeljen njegovi državi članici zastave.

2. Brez poseganja v člen 29 ribiško plovilo na geografskem območju, kjer za ribolov velja ureditev ribolovnega napora, ne opravlja ribolova na tem območju, če:

(a)	je izčrpalo del največjega dovoljenega ribolovnega napora, ki mu je bil dodeljen za to geografsko območje in ta ribolov, ali

(b)	je bil izčrpan največji dovoljeni ribolovni napor, ki je bil za to geografsko območje in ta ribolov dodeljen njegovi državi članici zastave.

Člen 31

Ribiška plovila, izvzeta iz uporabe ureditve ribolovnega napora

Ta oddelek ne velja za ribiška plovila, če so izvzeta iz uporabe ureditve ribolovnega napora.

Člen 32

Podrobna pravila

Podrobna pravila za uporabo tega oddelka se lahko sprejmejo po postopku iz člena 119.

Oddelek 3

Evidentiranje in izmenjava podatkov s strani držav članic

Člen 33

Evidentiranje ulova in ribolovnega napora

1. Vsaka država članica zastave evidentira vse ustrezne podatke, zlasti podatke iz členov 14, 21, 23, 28 in 62 te uredbe, o ribolovnih možnostih iz tega poglavja, izražene v iztovarjanjih in po potrebi ribolovnem naporu, ter hrani izvirnike teh podatkov tri leta ali več v skladu z nacionalnimi pravili.

2. Brez poseganja v posebna pravila iz zakonodaje Skupnosti vsaka država članica zastave do 15. dne vsakega meseca z računalniškim prenosom Komisiji ali organu, ki ga ta imenuje, sporoči zbirne podatke o:

(a)	količinah vsakega staleža ali skupine staležev, za katere je določen celoten dovoljeni ulov (TAC) ali kvota, ki so bile iztovorjene v preteklem mesecu, in

(b)	ribolovnem naporu, opravljenem v preteklem mesecu, za vsako ribolovno območje, za katerega velja ureditev ribolovnega napora, ali po potrebi za vsak ribolov, za katerega velja ureditev ribolovnega napora.

3. Z odstopanjem od točke (a) odstavka 2 države članice pri količinah, iztovorjenih od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2010, zabeležijo količine, ki jih iztovorijo ribiška plovila drugih držav članic v njihovem pristanišču, in jih sporočijo Komisiji v skladu s postopki iz tega člena.

4. Vsaka država članica zastave Komisijo do konca prvega meseca vsakega koledarskega četrtletja v elektronski obliki in v zbirni obliki obvesti o količinah drugih staležev poleg tistih iz odstavka 2, ki so bili iztovorjeni v prejšnjem četrtletju.

5. Vsak ulov staleža ali skupine staležev, za katere velja kvota in ga opravijo ribiška plovila Skupnosti, se ne glede na kraj iztovarjanja odšteje od kvot, ki so na voljo državi članici zastave za zadevni stalež ali skupino staležev.

6. Ulovi v okviru znanstvenih raziskav, ki se tržijo in prodajo, se odštejejo od kvote, ki se uporablja za državo članico zastave, če presegajo 2 % zadevnih kvot. Člen 12(2) Uredbe Sveta (ES) št. 199/2008 z dne 25. februarja 2008 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v sektorju ribištva in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko (24) se ne uporablja za znanstvenoraziskovalna potovanja, na katerih se ti ulovi opravijo.

7. Brez poseganja v naslov XII lahko države članice do 30. junija 2011 s Komisijo in organom, ki ga ta imenuje, izvajajo pilotne projekte v zvezi z dostopom na daljavo v realnem času do podatkov držav članic, ki so evidentirani in potrjeni v skladu s to uredbo. Oblika in postopki dostopa do podatkov se preučijo in preizkusijo. Države članice do 1. januarja 2011 obvestijo Komisijo, ali nameravajo izvesti pilotne projekte. Svet lahko od 1. januarja 2012 odloči o drugačnem načinu in pogostosti prenosa podatkov, ki jih države članice pošiljajo Komisiji.

8. Razen ribolovnega napora ribiških plovil, ki so izvzeta iz uporabe ureditve ribolovnega napora, se ves ribolovni napor, ki ga na geografskem območju, na katerem velja ta ureditev ribolovnega napora, opravijo ribiška plovila Skupnosti, ki imajo na krovu ribolovno orodje ali orodja, za katera velja ureditev ribolovnega napora, ali ta orodja uporabljajo, ali ki opravljajo ribolov, za katerega velja ureditev ribolovnega napora, odšteje od največjega dovoljenega ribolovnega napora, dodeljenega državi članici zastave za to geografsko območje in to ribolovno orodje ali ta ribolov.

9. Ribolovni napor, ki ga na geografskem območju, na katerem velja ureditev ribolovnega napora, v okviru znanstvenih raziskav opravi ribiško plovilo, ki ima na krovu ribolovno orodje ali orodja, za katera velja ureditev ribolovnega napora, ali ki opravlja ribolov, za katerega velja ureditev ribolovnega napora, se odšteje od največjega dovoljenega ribolovnega napora, dodeljenega državi članici zastave plovila za to ribolovno orodje ali orodja ali ta ribolov in to geografsko območje, če se ulovi, opravljeni med uporabo tega napora, tržijo in prodajo in če presegajo 2 % dodeljenega ribolovnega napora. Člen 12(2) Uredbe (ES) št. 199/2008 se ne uporablja za znanstvenoraziskovalna potovanja, na katerih se ti ulovi opravijo.

10. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 119 sprejme oblike za pošiljanje podatkov iz tega člena.

Člen 34

Podatki o izčrpanju ribolovnih možnosti

Država članica nemudoma obvesti Komisijo, ko ugotovi, da

(a)	velja, da je bilo z ulovi staleža ali skupine staležev, za katere velja kvota, ki so jih opravila ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo te države članice, izčrpanih 80 % te kvote, ali

(b)	velja, da je bilo doseženih 80 % največjega ribolovnega napora za določeno ribolovno orodje ali ribolov in za določeno geografsko območje in ki velja za vsa ribiška plovila ali skupino ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo.

V takem primeru Komisiji na njeno zahtevo zagotovi podrobnejše in pogostejše podatke, kot so določeni v členu 33.

Oddelek 4

Zaprtje ribolova

Člen 35

Zaprtje ribolova s strani držav članic

1. Vsaka država članica določi datum, od katerega velja, da:

(a)	je bila z ulovom staleža ali skupine staležev, za katere velja kvota, ki so ga opravila ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo te države članice, ta kvota izčrpana;

(b)	je bil dosežen največji dovoljeni ribolovni napor za določeno ribolovno orodje ali ribolov in določeno geografsko območje in ki velja za vsa ribiška plovila ali skupino ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo.

2. Zadevna država članica od datuma iz odstavka 1 vsem ribiškim plovilom ali delu plovil, ki plujejo pod njeno zastavo, prepove ribolov tega staleža ali skupine staležev, katerih kvota je bila izčrpana, v okviru zadevnega ribolova bodisi ko imajo na geografskem območju na krovu zadevno ribolovno orodje, kadar je bil dosežen največji dovoljeni ribolovni napor, ter zlasti prepove obdržanje na krovu, pretovarjanje, premestitev in iztovarjanje rib, ulovljenih po tem datumu, in določi datum, do katerega so dovoljena pretovarjanja, prenosi in iztovarjanja ali zadnje prijave ulovov.

3. Zadevna država članica objavi odločitev iz odstavka 2 in jo nemudoma sporoči Komisiji. Objavi se v Uradnem listu Evropske unije (seriji C) in na javno dostopnem delu spletnega mesta Komisije. Od datuma, ko je zadevna država članica javno objavila odločitev, države članice zagotovijo, da se v njihovih vodah ali na njihovem ozemlju zadevne ribe ne obdržijo na krovu, se ne pretovarjajo, premeščajo ali iztovarjajo ali da nobene od teh dejavnosti ne opravljajo ribiška plovila ali skupina plovil, ki plujejo pod zastavo zadevne države članice in imajo na ustreznih geografskih območjih na krovu zadevna ribolovna orodja.

4. Komisija da državam članicam v elektronski obliki na voljo obvestila, prejeta v skladu s tem členom.

Člen 36

Zaprtje ribolova s strani Komisije

1. Kadar Komisija ugotovi, da država članica ni ravnala v skladu z obveznostjo sporočanja mesečnih podatkov o ribolovnih možnostih, kot je določena v členu 33(2), lahko določi datum, od katerega velja, da je bilo 80 % ribolovnih možnosti navedene države članice izčrpanih, in lahko določi predvideni datum, od katerega velja, da so bile ribolovne možnosti izčrpane.

2. Komisija na podlagi podatkov v skladu s členom 35 ali na lastno pobudo, kadar ugotovi, da za ribolovne možnosti, ki so na voljo Skupnosti, državi članici ali skupini držav članic, velja, da so bile izčrpane, Komisija o tem obvesti zadevne države članice in prepove ribolovne dejavnosti za zadevno območje, orodje, stalež ali skupino staležev ali ladjevje, vključeno v te posebne ribolovne dejavnosti.

Člen 37

Korektivni ukrepi

1. Kadar Komisija prepove ribolov zaradi domnevnega izčrpanja ribolovnih možnosti, ki so na voljo državi članici, skupini držav članic ali Skupnosti, in se izkaže, da država članica v resnici še ni izčrpala svojih ribolovnih možnosti, se uporablja ta člen.

2. Če škoda, ki jo je utrpela država članica, ki ji je bil ribolov prepovedan, preden je izčrpala svoje ribolovne možnosti, ni bila odpravljena, se v skladu s postopkom iz člena 119 sprejmejo ukrepi, da bi se povzročena škoda ustrezno odpravila. Ti ukrepi lahko vključujejo odbitke od ribolovnih možnosti katere koli države članice, ki je presegla dovoljeno količino ulova, tako odbite količine pa se ustrezno dodelijo državam članicam, katerih ribolovne dejavnosti so bile prepovedane, preden so izčrpale svoje ribolovne možnosti.

3. Odbitki iz odstavka 2 in poznejše dodelitve se izvedejo ob prednostnem upoštevanju vrst in ustreznih geografskih območij, za katere so bile ribolovne možnosti določene. Izvedejo se lahko med letom, v katerem je bila škoda povzročena, ali v enem od naslednjih let.

4. Podrobna pravila za uporabo tega člena, zlasti za določitev zadevnih količin, se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

POGLAVJE II

Nadzor upravljanja ladjevja

Oddelek 1

Ribolovna zmogljivost

Člen 38

Ribolovna zmogljivost

1. Države članice so pristojne za izvajanje potrebnih preverjanj, s katerimi zagotovijo, da celotna zmogljivost, izražena v BT in kW ter navedena v dovoljenjih za gospodarski ribolov, ki jih je izdala država članica, v nobenem trenutku ne presega najvišjih ravni zmogljivosti za to državo članico, ki so določene v skladu:

(a)	s členom 13 Uredbe (ES) št. 2371/2002;

(b)	z Uredbo (ES) št. 639/2004;

(c)	z Uredbo (ES) št. 1438/2003 in

(d)	z Uredbo (ES) št. 2104/2004.

2. Podrobna pravila za uporabo tega člena in zlasti glede:

(a)	registracije ribiških plovil;

(b)	preverjanja moči motorja ribiških plovil;

(c)	preverjanja tonaže ribiških plovil;

(d)	preverjanja vrste, števila in lastnosti ribolovnega orodja,

se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

3. Države članice v okviru poročila iz člena 118 obvestijo Komisijo o uporabljenih metodah preverjanj ter o imenih in naslovih organov, pristojnih za izvajanje preverjanj iz odstavka 2 tega člena.

Oddelek 2

Moč motorja

Člen 39

Spremljanje moči motorja

1. Prepovedan je ribolov z ribiškim plovilom, opremljenim z motorjem, katerega moč presega vrednost iz dovoljenja za gospodarski ribolov.

2. Države članice zagotovijo, da potrjena moč motorja ne bo presežena. Države članice v okviru poročila iz člena 118 obvestijo Komisijo o sprejetih nadzornih ukrepih, s katerimi zagotovijo, da potrjena moč motorja ne bo presežena.

3. Države članice lahko stroške, ki izhajajo iz potrjevanja moči motorja, delno ali v celoti zaračunajo upravljavcem plovil.

Člen 40

Potrjevanje moči motorja

1. Države članice so pristojne za potrjevanje moči motorja in izdajo spričeval motorjev ribiškim plovilom Skupnosti, katerih pogonska moč motorja presega 120 kilovatov (kW), razen plovila, ki uporabljajo izključno mirujoče orodje ali strgače, pomožna plovila in plovila, ki se uporabljajo izključno v ribogojstvu.

2. Pristojni organi držav članic za nov pogonski motor, nadomestni pogonski motor in tehnično spremenjeni pogonski motor ribiških plovil iz odstavka 1 uradno potrdijo, da ne more razviti višje največje trajne moči motorja, kot je navedena v spričevalu motorja. To potrdilo se izda le, če motor ne more preseči navedene največje trajne moči motorja.

3. Pristojni organi držav članic lahko potrjevanje moči motorja dodelijo klasifikacijskim družbam ali drugim gospodarskim subjektom, ki imajo potrebno strokovno znanje in izkušnje za tehnično preverjanje moči motorja. Te klasifikacijske družbe ali drugi gospodarski subjekti potrdijo, da pogonski motor ne more preseči uradno navedene moči, le, če ni možnosti za povečanje zmogljivosti pogonskega motorja nad potrjeno moč.

4. Prepove se uporaba novega pogonskega motorja, nadomestnega pogonskega motorja ali tehnično spremenjenega pogonskega motorja, ki ga zadevna država članica ni uradno potrdila.

5. Ta člen se za ribiška plovila, za katera velja ureditev ribolovnega napora, uporablja od 1. januarja 2012. Za druga ribiška plovila se uporablja od 1. januarja 2013.

6. Podrobna pravila za uporabo tega oddelka se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 41

Preverjanje moči motorja

1. Po opravljeni analizi tveganja države članice na podlagi načrta vzorčenja, temelječega na metodologiji, ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119, preverijo podatke glede skladnosti moči motorja, pri čemer uporabijo vse informacije v zvezi s tehničnimi lastnostmi zadevnega plovila, ki so na voljo upravi. Zlasti preverijo podatke v

(a)	zapisih sistema za spremljanje plovil;

(b)	ribolovnem ladijskem dnevniku;

(c)	mednarodnemu spričevalu o preprečevanju onesnaževanja zraka (spričevalo EIAPP), izdanem za motor v skladu s Prilogo VI h Konvenciji MARPOL 73/78;

(d)	klasifikacijskem spričevalu, ki ga izda organizacija, pooblaščena za inšpekcijski pregled in nadzor ladij v smislu Direktive 94/57/ES;

(e)	potrdilu o preskusu plovil na morju;

(f)	evidenci ribiškega ladjevja Skupnosti in

(g)	katerih koli drugih dokumentih, ki zagotavljajo ustrezne informacije o moči plovila ali kakršnih koli s tem povezanih tehničnih lastnostih.

2. Če po analizi podatkov iz odstavka 1 obstajajo znaki, da je moč motorja ribiškega plovila večja od moči, navedene v njegovem dovoljenju za gospodarski ribolov, države članice fizično pregledajo moč motorja.

POGLAVJE III

Nadzor večletnih načrtov

Člen 42

Pretovarjanje v pristanišču

1. Ribiška plovila, ki opravljajo ribolov, za katerega velja večletni načrt, svojega ulova ne pretovarjajo na krov drugega plovila v določenem pristanišču ali na krajih blizu obale, razen če je bil stehtan v skladu z določbami iz člena 60.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko ribiška plovila v določenih pristaniščih ali na krajih blizu obale pretovarjajo pelagične ulove, za katere velja večletni načrt in niso bili stehtani, če je na krovu prejemnega plovila navzoč nadzorni opazovalec ali uradnik ali če se inšpekcijski pregled opravi pred odhodom prejemnega plovila po opravljenem pretovarjanju. Kapitan prejemnega plovila je odgovoren, da 24 ur pred predvidenim odhodom prejemnega plovila obvesti pristojne organe obalne države članice. Nadzornega opazovalca ali uradnika imenujejo pristojni organi države članice zastave prejemnega plovila. Če prejemno plovilo opravlja ribolovne dejavnosti pred ali po prejetju teh ulovov, nadzorni opazovalec ali uradnik ostane na krovu do iztovarjanja prejetih ulovov. Prejemno plovilo iztovori prejete ulove v pristanišču države članice, določenem za ta namen v skladu s pogoji iz člena 43(4), v katerem se ulov stehta v skladu s členoma 60 in 61.

Člen 43

Določena pristanišča

1. Svet lahko pri sprejemanju večletnega načrta določi prag za živo težo vrst, za katere velja večletni načrt, nad katero mora ribiško plovilo svoj ulov iztovoriti v določenem pristanišču ali kraju blizu obale.

2. Kadar je treba iztovoriti količino, ki presega količino rib iz odstavka 1, kapitan ribiškega plovila Skupnosti zagotovi, da se tako iztovarjanje izvede le v določenem pristanišču ali kraju blizu obale v Skupnosti.

3. Kadar se večletni načrt uporablja v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, se iztovarjanje ali pretovarjanje lahko opravi v pristaniščih pogodbenice ali sodelujoče nepogodbenice te organizacije v skladu s pravili te regionalne organizacije za upravljanje ribištva.

4. Vsaka država članica določi pristanišča ali kraje blizu obale, kjer se izvajajo iztovarjanja iz odstavka 2.

5. Pristanišče ali kraj blizu obale se šteje kot določeno pristanišče, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)	določena obdobja iztovarjanja ali pretovarjanja;

(b)	določeni kraji iztovarjanja ali pretovarjanja;

(c)	določeni postopki inšpekcijskih pregledov in nadzorovanja.

6. Kadar je pristanišče ali kraj blizu obale določen kot določeno pristanišče za iztovarjanje določene vrste, za katero velja večletni načrt, se lahko uporabi za iztovarjanje katerih koli drugih vrst.

7. Države članice so izvzete iz točke (c) odstavka 5, če njihov nacionalni program nadzora, sprejet v skladu s členom 46, vsebuje načrt za izvajanje nadzora v določenih pristaniščih, pri čemer pristojni organi zagotavljajo enako raven nadzora. Načrt se šteje za zadovoljivega, če ga v skladu s postopkom iz člena 119 odobri Komisija.

Člen 44

Ločeno natovarjanje pridnenih ulovov, za katere veljajo večletni načrti

1. Vsi ulovi pridnenih staležev, za katere velja večletni načrt in so obdržani na krovu ribiškega plovila Skupnosti, katerega skupna dolžina je 12 metrov ali več, se ločeno za vsak stalež posebej shranijo v škatle, predelke ali zabojnike tako, da so prepoznavni od drugih škatel, predelkov ali zabojnikov.

2. Kapitani ribiških plovil Skupnosti hranijo ulove pridnenih staležev, za katere velja večletni načrt, v skladu z načrtom za natovarjanje, v katerem je navedena lokacija različnih vrst v skladiščih.

3. Na krovu ribiškega plovila Skupnosti je prepovedano v kakršni koli škatli, predelku ali zabojniku skupaj hraniti kakršno koli količino ulovov pridnenih staležev, za katere velja večletni načrt, in kateri koli drug ribiški proizvod.

Člen 45

Poraba kvot v realnem času

1. Ko skupni ulovi staležev, za katere velja večletni načrt, dosežejo določen prag nacionalne kvote, se podatki o ulovih Komisiji pošiljajo pogosteje.

2. Svet odloči o ustreznem pragu, ki se uporablja, in pogostosti sporočanja podatkov iz odstavka 1.

Člen 46

Nacionalni programi nadzora

1. Države članice določijo nacionalne programe nadzora, ki se uporabljajo za vsak večletni načrt. Vsi nacionalni programi nadzora se sporočijo Komisiji ali pa se v skladu s točko (a) člena 115 objavijo na varnem delu spletnega mesta države članice.

2. Države članice določijo posebna referenčna merila za inšpekcijske preglede v skladu s Prilogo I. Taka referenčna merila se opredelijo v skladu z obvladovanjem tveganja in se redno preverjajo po opravljeni analizi doseženih rezultatov. Referenčna merila za inšpekcijske preglede se izdelajo postopoma, dokler niso dosežena ciljna referenčna merila, opredeljena v Prilogi I.

POGLAVJE IV

Nadzor tehničnih ukrepov

Oddelek 1

Uporaba ribolovnega orodja

Člen 47

Ribolovno orodje

Pri ribolovu, pri katerem ni dovoljeno uporabljati več kot ene vrste orodja, je vsako drugo orodje pripeto in spravljeno tako, da ga ni mogoče takoj uporabiti, v skladu z naslednjimi pogoji:

(a)	mreže, obtežilniki in podobna oprema niso povezani s širilkami in vrvmi za vlečenje;

(b)	mreže na palubi ali nad njo so varno pripete in shranjene;

(c)	parangali so shranjeni na spodnjih krovih.

Člen 48

Izvlek izgubljenega orodja

1. Ribiško plovilo Skupnosti ima na krovu opremo za izvlek izgubljenega orodja.

2. Kapitan ribiškega plovila Skupnosti, ki je izgubilo orodje ali del orodja, poskuša tega čim prej izvleči.

3. Če se izgubljenega orodja ne da izvleči, kapitan plovila to sporoči pristojnemu organu svoje države članice zastave, ta pa pristojnemu organu obalne države članice v 24 urah sporoči naslednje:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila;

(b)	vrsto izgubljenega orodja;

(c)	čas izgube orodja;

(d)	položaj izgube orodja;

(e)	ukrepe, izvedene za izvlek orodja.

4. Če pristojni organi držav članic izvlečejo orodje, ki ni bilo prijavljeno kot izgubljeno, lahko od kapitana ribiškega plovila, ki je izgubilo orodje, zahtevajo povrnitev stroškov.

5. Država članica lahko ribiška plovila Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 12 metrov, ki plujejo pod njeno zastavo, izvzame iz zahteve, določene v odstavku 1:

(a)	če delujejo izključno v teritorialnih morjih države članice zastave ali

(b)	če od odhoda do vrnitve v pristanišče na morju nikoli ne preživijo več kot 24 ur.

Člen 49

Sestava ulova

1. Če je bil ulov, ki se obdrži na krovu ribiškega plovila Skupnosti, med eno samo plovbo ulovljen z mrežami, ki so imele najmanjša mrežna očesa različnih velikosti, se sestava ulova po posameznih vrstah izračuna za vsak del ulova, opravljenega pod različnimi pogoji. V ta namen se v ribolovni ladijski dnevnik vpišejo vse spremembe velikosti predhodno uporabljenih mrežnih očes in sestava ulova na krovu ob takšni spremembi.

2. Brez poseganja v člen 44 se lahko po postopku iz člena 119 sprejmejo podrobna pravila za skladiščenje predelanih proizvodov na krovu po načrtu za natovarjanje po vrstah, pri čemer se navede, kje v ladijskem skladišču se hranijo.

Oddelek 2

Nadzor območij z omejenim ribolovom

Člen 50

Nadzor območij z omejenim ribolovom

1. Ribolovne dejavnosti ribiških plovil Skupnosti in ribiških plovil tretjih držav v ribolovnih conah, v katerih je Svet določil območje z omejenim ribolovom, nadzoruje center za spremljanje ribištva obalne države članice, ki ima sistem za zaznavanje in beleženje vstopa plovil na območja z omejenim ribolovom, plutje teh plovil skozi ta območja in njihov izstop s teh območij.

2. Poleg odstavka 1 Svet določi rok, do katerega morajo ribiška plovila na krov namestiti operativni sistem, ki kapitana opozori na vstop na območje z omejenim ribolovom in izstop z njega.

3. Pogostost prenosa podatkov, ko ribiško plovilo vstopi na območje z omejenim ribolovom, je vsaj enkrat na 30 minut.

4. Plutje skozi območje z omejenim ribolovom se dovoli vsem ribiškim plovilom, ki nimajo dovoljenja za ribolov na teh območjih, pod naslednjimi pogoji:

(a)	vse ribolovno orodje na krovu je med plutjem skozi to območje pripeto in shranjeno in

(b)	hitrost med plutjem skozi to območje ni manjša kot šest vozlov, razen v primeru višje sile ali neugodnih pogojev. V takih primerih kapitan nemudoma obvesti center za spremljanje ribištva države članice zastave, ta pa nato obvesti pristojni organ obalne države članice.

5. Ta člen se uporablja za ribiška plovila Skupnosti in ribiška plovila tretjih držav, katerih skupna dolžina je 12 metrov ali več.

Oddelek 3

Zaprtje ribolova v realnem času

Člen 51

Splošne določbe

1. Kadar je dosežena sprožitvena raven ulova določene vrste ali skupine vrst, opredeljena v skladu s postopkom iz člena 119, se zadevno območje začasno zapre za zadevni ribolov v skladu s tem oddelkom.

2. Sprožitvena raven ulova se izračuna na podlagi metodologije vzorčenja, ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119, kot odstotni ali utežni delež določene vrste ali skupine vrst v primerjavi s celotnim ulovom v posameznem izvleku zadevne ribe.

3. Podrobna pravila za uporabo tega oddelka se lahko sprejmejo po postopku iz člena 119.

Člen 52

Sprožitveni ulov v dveh izvlekih

1. Kadar količina ulovov v dveh zaporednih izvlekih presega sprožitveno raven ulova, ribiško plovilo spremeni ribolovno območje za najmanj pet navtičnih milj ali dve navtični milji za ribiška plovila, katerih skupna dolžina je manj kot 12 metrov, od položaja prejšnjega izvleka, preden nadaljuje ribolov, in o tem nemudoma obvesti pristojne organe obalne države članice.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 119 na lastno pobudo ali na zahtevo zadevne države članice spremeni razdalje iz odstavka 1.

Člen 53

Zaprtje v realnem času s strani držav članic

1. Kadar uradnik, nadzorni opazovalec ali raziskovalna platforma ugotovi, da je dosežena sprožitvena raven ulova, uradnik ali nadzorni opazovalec obalne države članice ali oseba, ki sodeluje v skupni operaciji na podlagi načrta skupne uporabe, o tem nemudoma obvesti pristojne organe obalne države članice.

2. Na podlagi informacij, prejetih v skladu z odstavkom 1, se obalna država članica odloči za takojšnje zaprtje zadevnega območja v realnem času. Za to odločitev lahko uporabi tudi informacije, prejete v skladu s členom 52, ali vse druge razpoložljive informacije. V odločitvi o zaprtju v realnem času je jasno določeno geografsko območje prizadetega ribolovnega območja, trajanje zaprtja in pogoji za ribolov na tem območju v času zaprtja.

3. Če območje iz odstavka 2 spada pod več jurisdikcij, zadevna država članica sosednjo obalno državo članico nemudoma obvesti o ugotovitvah in odločitvi za zaprtje. Sosednja obalna država članica nemudoma zapre svoj del območja.

4. Zaprtje v realnem času iz odstavka 2 je nediskriminatorno in se uporablja le za ribiška plovila, ki so opremljena za ribolov zadevnih vrst in/ali ki imajo dovoljenje za ribolov na zadevnih ribolovnih območjih.

5. O uvedbi zaprtja v realnem času obalna država članica nemudoma obvesti Komisijo, vse države članice in tretje države, katerih ribiška plovila lahko na zadevnem območju opravljajo ribolov.

6. Komisija lahko od države članice kadar koli zahteva, da s takojšnjim učinkom prekliče ali spremeni zaprtje v realnem času, če zadevna država članica ni predložila zadostnih informacij, da je bila dosežena sprožitvena raven ulova v skladu s členom 51.

7. Ribolovne dejavnosti na območju iz odstavka 2 so prepovedane v skladu z odločitvijo o zaprtju v realnem času.

Člen 54

Zaprtje v realnem času s strani Komisije

1. Komisija lahko na podlagi informacij, ki kažejo, da je bila dosežena sprožitvena raven ulova, odloči, da se območje začasno zapre, če takega zaprtja ni uvedla sama obalna država članica.

2. Komisija o tem nemudoma obvesti vse države članice in tretje države, katerih ribiška plovila lahko na zaprtem območju opravljajo ribolov, ter na svojem uradnem spletnem mestu nemudoma objavi zemljevid s koordinatami začasno zaprtega območja ter navede trajanje zaprtja in pogoje za ribolov na zadevnem zaprtem območju.

POGLAVJE V

Nadzor rekreacijskega ribolova

Člen 55

Rekreacijski ribolov

1. Države članice zagotovijo, da rekreacijski ribolov na njihovem ozemlju in v vodah Skupnosti poteka v skladu s cilji in pravili skupne ribiške politike.

2. Trženje ulovov iz rekreacijskega ribolova je prepovedano.

3. Brez poseganja v Uredbo (ES) št. 199/2008 države članice na podlagi načrta vzorčenja spremljajo ulove staležev, za katere velja načrt obnovitve, pri rekreacijskem ribolovu, ki ga izvajajo plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, in plovila tretjih držav v vodah pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo. Ribolov z obale ni vključen.

4. Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) oceni biološki vpliv rekreacijskega ribolova iz odstavka 3. Če ima rekreacijski ribolov znaten vpliv, lahko Svet v skladu s postopkom iz člena 37 Pogodbe odloči, da za rekreacijski ribolov iz odstavka 3 določi posebne ukrepe upravljanja, kot so dovoljenje za ribolov in deklaracije o ulovu.

5. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

NASLOV V

NADZOR TRŽENJA

POGLAVJE I

Splošne določbe

Člen 56

Načela nadzora trženja

1. Vsaka država članica je odgovorna za nadziranje uporabe pravil skupne ribiške politike na svojem ozemlju na vseh stopnjah trženja ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva od prve prodaje do prodaje na drobno, vključno s prevozom.

2. Kadar je v zakonodaji Skupnosti določena minimalna velikost dane vrste, morajo biti gospodarski subjekti, odgovorni za nakup, prodajo, skladiščenje ali prevoz, zmožni dokazati geografsko poreklo proizvodov.

3. Države članice zagotovijo, da se vsi ulovljeni ali nabrani ribiški proizvodi in proizvodi iz ribogojstva pred prvo prodajo shranijo v pošiljke.

4. Količine pod 30 kg na posamezno vrsto, ki prihajajo z istega območja upravljanja od več ribiških plovil, lahko organizacija proizvajalcev, katere član je upravljavec ribiškega plovila, ali registrirani kupec pred prvo prodajo razdeli na pošiljke. Organizacija proizvajalcev in registrirani kupec najmanj tri leta vodita evidenco o izvoru vsebine pošiljk, v katere so bili razdeljeni ulovi več ribiških plovil.

Člen 57

Skupni tržni standardi

1. Države članice zagotovijo, da se proizvodi, za katere veljajo skupni tržni standardi, razstavljajo za prvo prodajo, ponudijo za prvo prodajo, prodajajo ali drugače tržijo le, če izpolnjujejo te standarde.

2. Proizvodi, ki so umaknjeni s trga v skladu z Uredbo (ES) št. 104/2000, izpolnjujejo skupne tržne standarde, zlasti glede kategorije svežosti.

3. Gospodarski subjekti, odgovorni za nakup, prodajo, skladiščenje ali prevažanje pošiljk ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, so zmožni dokazati, da proizvodi na vseh stopnjah izpolnjujejo minimalne tržne standarde.

Člen 58

Sledljivost

1. Brez poseganja v Uredbo (ES) št. 178/2002 so vse pošiljke ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva sledljive v vseh fazah proizvodnje, predelave in distribucije, od takrat, ko so ulovljeni ali nabrani, do maloprodaje.

2. Ribiški proizvodi in proizvodi iz ribogojstva, ki se dajejo v promet ali se bodo verjetno dali v promet v Skupnosti, se ustrezno označijo, da se zagotovi sledljivost vsake pošiljke.

3. Pošiljke ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva se lahko po prvi prodaji združijo ali razdelijo le, če jim je možno slediti do faze ulova ali nabiranja.

4. Države članice zagotovijo, da gospodarski subjekti razpolagajo s sistemi in postopki za identificiranje katerih koli drugih gospodarskih subjektov, ki so jim dobavili pošiljke ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva ter katerim so bili ti proizvodi dobavljeni. Te informacije dajo na voljo pristojnim organom na njihovo zahtevo.

5. Na vseh pošiljkah ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva je treba označiti in navesti vsaj:

(a)	identifikacijsko številko vsake pošiljke;

(b)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila ali ime ribogojske proizvodne enote;

(c)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste;

(d)	datum ulovov ali datum proizvodnje;

(e)	količine posameznih vrst v kilogramih neto teže ali po potrebi število kosov;

(f)	ime in naslov dobaviteljev;

(g)	podatke za potrošnike iz člena 8 Uredbe (ES) št. 2065/2001: trgovsko ime, znanstveno ime, ustrezno geografsko območje in način proizvodnje;

(h)	ali so bili ribiški proizvodi predhodno zamrznjeni.

6. Države članice zagotovijo, da so informacije iz točk (g) in (h) odstavka 5 potrošnikom na voljo v fazi maloprodaje.

7. Informacije iz točk (a) do (f) odstavka 5 se ne uporabljajo za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki so v Skupnost uvoženi s potrdili o ulovu, predloženimi v skladu z Uredbo (ES) št. 1005/2008

8. Države članice lahko iz zahtev tega člena izvzamejo majhne količine proizvodov, ki se potrošnikom prodajajo neposredno z ribiških plovil, če te ne presegajo vrednosti 50 EUR na dan. Spremembe tega praga se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

9. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo po postopku iz člena 119.

POGLAVJE II

Dejavnosti po iztovarjanju

Člen 59

Prva prodaja ribiških proizvodov

1. Države članice zagotovijo, da prvo trženje ali registracija vseh ribiških proizvodov poteka v dražbenem centru ali za registrirane kupce ali organizacije proizvajalcev.

2. Kupec, ki pridobi ribiške proizvode z ribiškega plovila v prvi prodaji, mora biti registriran pri pristojnih organih države članice, v kateri poteka prva prodaja. Za registracijo se v nacionalnih zbirkah podatkov vsak kupec izkaže s številko DDV, davčno identifikacijsko številko ali drugo posebno identifikacijsko oznako.

3. Kupec, ki kupi ribiške proizvode do skupne teže 30 kg, ki se nato ne dajo na trg, temveč so namenjeni za lastno uporabo, je izvzet iz tega člena. Spremembe tega praga se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 60

Tehtanje ribiških proizvodov

1. Država članica zagotovi, da so vsi ribiški proizvodi stehtani na napravah, ki jih odobrijo pristojni organi, razen če ni sprejela načrta vzorčenja, ki ga je odobrila Komisija in temelji na metodologiji, ki temelji na oceni tveganja in ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119.

2. Brez poseganja v posebne določbe tehtanje poteka ob iztovarjanju, preden se ribiški proizvodi skladiščijo, prevažajo ali prodajo.

3. Z odstopanjem od odstavka 2 lahko države članice dovolijo, da se ribiški proizvodi stehtajo na krovu ribiškega plovila, če velja načrt vzorčenja iz odstavka 1.

4. Registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, ki so odgovorne za prvo trženje ribiških proizvodov v državi članici, so odgovorne za točnost tehtanja, razen če se v skladu z odstavkom 3 tehtanje ne opravi na krovu ribiškega plovila – v tem primeru je odgovoren kapitan.

5. Rezultat tehtanja se vpiše v deklaracijo o iztovarjanju, prevozni dokument, obvestilo o prodaji in deklaracijo o prevzemu.

6. Pristojni organi države članice lahko zahtevajo, da se kakršna koli količina ribiških proizvodov, prvič iztovorjenih v tej državi članici, stehta v prisotnosti uradnikov, preden se s kraja iztovarjanja odpelje drugam.

7. Podrobna pravila o metodologiji, ki temelji na oceni tveganja, in postopku tehtanja se lahko določijo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 61

Tehtanje ribiških proizvodov po prevozu s kraja iztovarjanja

1. Z odstopanjem od člena 60(2) lahko države članice dovolijo, da se ribiški proizvodi stehtajo po prevozu s kraja iztovarjanja, če se prevažajo v namembni kraj na ozemlju zadevne države članice in če je ta država članica sprejela nadzorni načrt, ki ga je odobrila Komisija in temelji na metodologiji, ki temelji na oceni tveganja in ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organi države članice, v kateri se ribiški proizvodi iztovorijo, dovolijo, da se ti proizvodi pred tehtanjem odpeljejo k registriranim kupcem, registriranim dražbam ali drugim organom ali osebam, ki so odgovorne za prvo trženje ribiških proizvodov v drugi državi članici. To dovoljenje je odvisno od tega, če sta zadevni državi članici vzpostavili skupni program nadzora, kot je navedeno v členu 94, ki ga je odobrila Komisija in temelji na metodologiji, ki temelji na oceni tveganja in ki jo sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 62

Izpolnjevanje in predložitev obvestil o prodaji

1. Registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, ki so jih pooblastile države članice, katerih letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov ne presega 200 000 EUR, ki so odgovorne za prvo trženje ribiških proizvodov, iztovorjenih v državi članici, pristojnim organom države članice, na ozemlju katere poteka prva prodaja, v 48 urah po prvi prodaji predložijo obvestilo o prodaji, po možnosti v elektronski obliki. Za točnost obvestila o prodaji odgovarjajo navedeni kupci, dražbe, organi ali osebe.

2. Država članica lahko registrirane kupce, registrirane dražbe ali druge organe ali osebe, ki so jih pooblastile države članice, katerih letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov ne presega 200 000 EUR, obveže ali pooblasti, da elektronsko beležijo in pošiljajo podatke iz člena 64(1).

3. Če država članica, na ozemlju katere poteka prva prodaja, ni država članica zastave ribiškega plovila, ki je iztovorilo ribe, zagotovi, da se po prejemu zadevnih informacij izvod obvestila o prodaji predloži pristojnim organom države članice zastave, po možnosti v elektronski obliki.

4. Če prvo trženje ribiških proizvodov ne poteka v državi članici, v kateri so bili proizvodi iztovorjeni, država članica, ki je odgovorna za nadzor prvega trženja, zagotovi, da se pristojnim organom, odgovornim za nadzor iztovarjanja zadevnih proizvodov, in pristojnim organom države članice, pod katere zastavo ribiško plovilo pluje, po prejemu obvestila o prodaji predloži izvod obvestila o prodaji, po možnosti v elektronski obliki.

5. Kadar poteka iztovarjanje zunaj Skupnosti in prva prodaja v tretji državi, kapitan ribiškega plovila ali njegov zastopnik v 48 urah po prvi prodaji pristojnemu organu države članice zastave pošlje, po možnosti v elektronski obliki, izvod obvestila o prodaji ali drug enakovreden dokument, ki vsebuje enako raven podatkov.

6. Če obvestilo o prodaji ni skladno z računom ali dokumentom, ki ga nadomešča, v smislu členov 218 in 219 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (25), zadevna država članica sprejme potrebne določbe, s katerimi zagotovi, da se podatki o ceni brez davka za dobavo blaga kupcu ujemajo s podatki na računu. Države članice sprejmejo potrebne določbe, s katerimi zagotovijo, da se podatki o ceni brez davka za dobavo blaga kupcu ujemajo s podatki na računu.

Člen 63

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje podatkov iz obvestil o prodaji

1. Registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, ki so jih pooblastile države članice, katerih letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov znaša 200 000 EUR ali več, elektronsko beležijo podatke iz člena 64(1) in jih v elektronski obliki v 24 urah po zaključku prve prodaje pošljejo pristojnim organom države članice, na ozemlju katere poteka prva prodaja.

2. Države članice na enak način v elektronski obliki predložijo informacije o obvestilih o prodaji iz člena 62(3) in (4).

Člen 64

Vsebina obvestil o prodaji

1. Obvestila o prodaji iz členov 62 in 63 vsebujejo naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila, ki je iztovorilo zadevni proizvod;

(b)	pristanišče in datum iztovarjanja;

(c)	ime upravljavca ali kapitana ribiškega plovila in ime prodajalca, če ta ni upravljavec ali kapitan plovila;

(d)	ime kupca in njegovo številko DDV, njegovo davčno identifikacijsko številko ali drugo posebno identifikacijsko oznako;

(e)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(f)	količine posameznih vrst v kilogramih teže proizvoda, razčlenjene glede na vrsto predstavitve proizvoda, ali po potrebi število kosov;

(g)	za vse proizvode, za katere veljajo tržni standardi, posamezno velikost ali težo, razred, predstavitev in svežost, kar je ustrezno;

(h)	po potrebi namen proizvodov, umaknjenih s trga (prenos, uporaba za živalsko krmo, za predelavo v moko za živalsko krmo, za vabo ali za namen, ki ne služi prehranjevanju ljudi);

(i)	kraj in datum prodaje;

(j)	kadar je mogoče, referenčno številko in datum računa, po potrebi pa tudi prodajno pogodbo;

(k)	po potrebi sklic na deklaracijo o prevzemu iz člena 66 ali prevozni dokument iz člena 68;

(l)

ceno.

2. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 65

Izvzetja iz zahtev za obvestila o prodaji

1. Komisija lahko po postopku iz člena 119 odobri izvzetje iz obveznosti za predložitev obvestila o prodaji pristojnim organom ali drugim pooblaščenim organom države članice za ribiške proizvode, iztovorjene z določenih ribiških plovil Skupnosti, katerih skupna dolžina je manj kot 10 metrov, ali za iztovorjene količine ribiških proizvodov, ki ne presegajo 50 kg v ekvivalentu žive teže po vrstah. Taka izvzetja se lahko odobrijo le v primerih, ko je zadevna država članica vzpostavila sprejemljiv sistem vzorčenja v skladu s členoma 16 in 25.

2. Kupec, ki kupi proizvode do skupne teže 30 kg, ki se nato ne dajo na trg, temveč so namenjeni le za lastno uporabo, je izvzet iz določb členov 62, 63 in 64. Spremembe tega praga se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 66

Deklaracija o prevzemu

1. Kadar so ribiški proizvodi namenjeni za prodajo v kasnejši fazi, registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, katerih letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov ne presega 200 000 EUR in ki so odgovorne za prvo trženje ribiških proizvodov, iztovorjenih v državi članici, pristojnim organom države članice, v kateri se opravi prevzem, brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov v 48 urah po koncu iztovarjanja predložijo deklaracijo o prevzemu. Za predložitev deklaracije o prevzemu in njeno točnost so odgovorni ti kupci, dražbe ali drugi organi ali osebe.

2. Če država članica, v kateri se opravi prevzem, ni država članica zastave ribiškega plovila, ki je iztovorilo ribe, zagotovi, da se po prejemu zadevnih informacij izvod deklaracije o prevzemu predloži pristojnim organom države članice zastave, po možnosti v elektronski obliki.

3. Deklaracija o prevzemu iz odstavka 1 vsebuje vsaj naslednje podatke:

(a)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila, ki je iztovorilo proizvode;

(b)	pristanišče in datum iztovarjanja;

(c)	ime upravljavca ali kapitana plovila;

(d)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(e)	količine posameznih skladiščenih vrst v kilogramih teže proizvoda, razčlenjene glede na vrsto predstavitve proizvoda, ali po potrebi število kosov;

(f)	ime in naslov objektov, v katerih se proizvodi skladiščijo;

(g)	po potrebi sklic na prevozni dokument iz člena 68.

Člen 67

Elektronsko izpolnjevanje in pošiljanje podatkov iz deklaracij o prevzemu

1. Kadar so ribiški proizvodi namenjeni za prodajo v kasnejši fazi, registrirani kupci, registrirane dražbe ali drugi organi ali osebe, katerih letni promet pri prvi prodaji ribiških proizvodov znaša 200 000 EUR ali več in ki so odgovorne za prvo trženje ribiških proizvodov, iztovorjenih v državi članici, brez poseganja v posebne določbe iz večletnih načrtov elektronsko beležijo podatke iz člena 66 in jih v 24 urah v elektronski obliki pošljejo pristojnim organom države članice, v kateri se opravi prevzem.

2. Države članice v elektronski obliki pošljejo informacije o deklaracijah o prevzemu iz člena 66(2).

Člen 68

Izpolnjevanje in predložitev prevoznega dokumenta

1. Ribiškim proizvodom, ki so bili iztovorjeni v Skupnosti bodisi nepredelani ali predelani na krovu in za katere nista bila v skladu s členi 62, 63, 66 in 67 predložena niti obvestilo o prodaji niti deklaracija o prevzemu ter se prevažajo v kraj, ki ni kraj iztovarjanja, se do prve prodaje priloži dokument, ki ga sestavi prevoznik. Prevoznik v 48 urah po iztovarjanju prevozni dokument predloži pristojnim organom države članice, na ozemlju katere je bilo opravljeno iztovarjanje, ali drugim organom, ki so jih ti pooblastili.

2. Prevoznik je oproščen obveznosti po prevoznem dokumentu, priloženemu ribiškim proizvodom, če je bil prevozni dokument pred začetkom prevoza elektronsko poslan pristojnim organom države članice zastave, ki v primeru, če se proizvodi prevažajo v državo članico, ki ni država članica iztovarjanja, prevozni dokument nemudoma po prejemu pošljejo pristojnim organom države članice, na ozemlju katere je prijavljeno prvo trženje.

3. Če se proizvodi prevažajo v državo članico, ki ni država članica iztovarjanja, prevoznik prav tako v 48 urah po iztovarjanju ribiških proizvodov predloži izvod prevoznega dokumenta pristojnim organom države članice, na ozemlju katere je prijavljeno prvo trženje. Država članica prvega trženja lahko od države članice iztovarjanja v zvezi s tem zahteva dodatne informacije.

4. Za točnost prevoznega dokumenta je odgovoren prevoznik.

5. Prevozni dokument vsebuje:

(a)	namembni kraj pošiljk(-e) in identifikacijo prevoznega sredstva;

(b)	zunanjo identifikacijsko številko in ime ribiškega plovila, ki je iztovorilo proizvode;

(c)	3-črkovno kodo FAO posamezne vrste in ustrezno geografsko območje, na katerem je bil ulov opravljen;

(d)	količine posameznih vrst, ki se prevažajo, izražene v kilogramih teže proizvoda in razčlenjene glede na vrsto predstavitve proizvoda, ali po potrebi število kosov;

(e)	ime(-na) in naslov(-e) prejemnika(-ov);

(f)	kraj in datum natovarjanja.

6. Pristojni organi držav članic lahko dovolijo izvzetje iz obveznosti, določenih v odstavku 1, če se ribiški proizvodi prevažajo znotraj pristaniškega območja ali ne več kot 20 km od kraja iztovarjanja.

7. Če se ribiški proizvodi, ki so v obvestilu o prodaji prijavljeni kot prodani, prevažajo v kraj, ki ni kraj iztovarjanja, je prevoznik zmožen z dokumentom dokazati, da je bila prodaja opravljena.

8. Prevoznik je oproščen obveznosti iz tega člena, če se prevozni dokument nadomesti z izvodom deklaracije o iztovarjanju iz člena 23, ki se nanaša na prepeljane količine, ali drugim enakovrednim dokumentom, ki vsebuje enako raven podatkov.

POGLAVJE III

Organizacije proizvajalcev ter ureditev v zvezi s cenami in intervencijami

Člen 69

Spremljanje organizacij proizvajalcev

1. Države članice v skladu s členom 6(1) Uredbe (ES) št. 104/2000 v rednih časovnih presledkih izvajajo kontrole, da zagotovijo, da:

(a)	organizacije proizvajalcev delujejo v skladu s pogoji priznanja;

(b)	se priznanje lahko prekliče, če organizacija proizvajalcev ne izpolnjuje več pogojev iz člena 5 Uredbe (ES) št. 104/2000 ali če je bila priznana na podlagi neresničnih informacij;

(c)	se priznanje takoj odvzame retroaktivno, če organizacija doseže priznanje ali ima koristi od priznanja, ki ga je pridobila z goljufijo.

2. Komisija izvaja kontrole, da bi zagotovila upoštevanje pravil, ki veljajo za organizacije proizvajalcev, ki so določena v členu 5 in členu 6(1)(b) Uredbe (ES) št. 104/2000, ter lahko na podlagi takšnih kontrol od držav članic po potrebi zahteva, da odvzamejo priznanje.

3. Vsaka država članica izvaja ustrezne kontrole, s katerimi zagotovi, da vsaka organizacija proizvajalcev izpolnjuje obveznosti, določene v operativnem programu za zadevno ribolovno leto v skladu z Uredbo (ES) št. 2508/2000, če te obveznosti niso izpolnjene, pa uporabi kazni iz člena 9(3) Uredbe (ES) št. 104/2000.

Člen 70

Spremljanje ureditve v zvezi s cenami in intervencijami

Države članice izvajajo vse kontrole glede ureditve v zvezi s cenami in intervencijami, zlasti kar zadeva:

(a)	umik proizvodov s trga iz drugih razlogov kot zaradi prehrane ljudi;

(b)	prenos za stabilizacijo, skladiščenje in/ali predelavo proizvodov, umaknjenih s trga;

(c)	zasebno skladiščenje proizvodov, zamrznjenih na morju;

(d)	kompenzacijsko nadomestilo za tuna, namenjenega za predelavo.

NASLOV VI

NADZOROVANJE

Člen 71

Opazovanje na morju in zaznavanje s strani držav članic

1. Države članice izvajajo nadzorovanje v vodah Skupnosti, ki so pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo, na podlagi:

(a)	opazovanja ribiških plovil z inšpekcijskimi plovili ali letali za nadzorovanje;

(b)	sistema za spremljanje plovil iz člena 9 ali

(c)	drugih metod zaznavanja in prepoznavanja.

2. Če informacije, pridobljene z opazovanjem ali zaznavanjem ne ustrezajo drugim informacijam, ki so na voljo državi članici, ta opravi vse potrebne preiskave, da določi ustrezne nadaljnje ukrepe.

3. Če se opažanja ali zaznavanja nanašajo na ribiško plovilo druge države članice ali tretje države in informacije ne ustrezajo nobenim drugim informacijam, ki so na voljo obalni državi članici, in če ta obalna država članica ne more sprejeti nadaljnjih ukrepov, svoje ugotovitve zabeleži v poročilu o nadzorovanju, to poročilo pa nemudoma, po možnosti v elektronski obliki, pošlje državi članici zastave ali zadevni tretji državi. Pri plovilu tretje države se poročilo o nadzorovanju pošlje tudi Komisiji ali organu, ki ga ta imenuje.

4. Če uradnik države članice opazi ali zazna ribiško plovilo, ki izvaja dejavnosti, ki bi lahko pomenile kršitev pravil skupne ribiške politike, nemudoma pripravi poročilo o nadzorovanju in ga pošlje svojim pristojnim organom.

5. Vsebina poročila o nadzorovanju se določi po postopku iz člena 119.

Člen 72

Ukrepi, ki jih je treba sprejeti na podlagi informacij o opažanjih in zaznavanjih

1. Država članica zastave po prejemu poročila o nadzorovanju od druge države članice na podlagi tega poročila takoj ukrepa in opravi nadaljnje potrebne preiskave za določitev ustreznih nadaljnjih ukrepov.

2. Države članice, ki niso zadevna država članice zastave, po potrebi preverijo, ali je opaženo plovilo, na katero se poročilo nanaša, opravljalo dejavnosti v vodah pod njihovo jurisdikcijo ali suverenostjo in ali so bili ribiški proizvodi s tega plovila iztovorjeni ali uvoženi na njihovo ozemlje, ter preučijo njegovo dosedanje spoštovanje ustreznih ohranitvenih in upravljalnih ukrepov.

3. Komisija ali organ, ki ga ta imenuje, ali po potrebi država članica zastave in druge države članice preučijo tudi ustrezno dokumentirane informacije o opaženih plovilih, ki jih predložijo posamezni državljani, organizacije civilne družbe, vključno z okoljevarstvenimi organizacijami, ter predstavniki s področja ribištva ali trgovine z ribami.

Člen 73

Nadzorni opazovalci

1. Če Svet vzpostavi program Skupnosti o nadzornem opazovanju, nadzorni opazovalci na krovu ribiških plovil preverjajo, ali ribiška plovila spoštujejo pravila skupne ribiške politike. Opravljajo vse naloge iz programa opazovanja, zlasti pa preverjajo in beležijo ribolovne dejavnosti plovila in ustrezne dokumente.

2. Nadzorni opazovalci so usposobljeni za opravljanje svojih nalog. Morajo biti neodvisni od lastnika in kapitana ribiškega plovila ter vseh članov posadke. Ne smejo imeti nikakršnih gospodarskih vezi z gospodarskim subjektom.

3. Nadzorni opazovalci po možnosti zagotovijo, da s svojo prisotnostjo na krovu ribiškega plovila ne motijo ali ovirajo ribolovnih dejavnosti in običajnega delovanja plovila.

4. Če nadzorni opazovalec opazi hudo kršitev, o tem nemudoma obvesti pristojne organe države članice zastave.

5. Nadzorni opazovalci po možnosti v elektronski obliki sestavijo poročilo opazovalca in ga nemudoma pošljejo svojim pristojnim organom in pristojnim organom države zastave, če se jim zdi potrebno z uporabo elektronskih sredstev prenosa na krovu ribiškega plovila. Države članice poročilo vključijo v zbirko podatkov iz člena 78.

6. Če je iz poročila opazovalca razvidno, da je opazovano plovilo opravljalo ribolovne dejavnosti, ki so v nasprotju s pravili skupne ribiške politike, pristojni organi iz odstavka 4 sprejmejo vse ustrezne ukrepe, da zadevo preiščejo.

7. Kapitani ribiških plovil Skupnosti dodeljenim nadzornim opazovalcem zagotovijo ustrezno nastanitev, jim olajšajo delo in ne ovirajo opravljanja njihovih nalog. Kapitani ribiških plovil Skupnosti nadzornim opazovalcem prav tako zagotovijo dostop do ustreznih delov plovila, med drugim tudi do ulova, in do dokumentov plovila, vključno z elektronskimi datotekami.

8. Vse stroške, ki nastanejo zaradi dejavnosti nadzornih opazovalcev v skladu s tem členom, krijejo države članice zastave. Države članice lahko te stroške delno ali v celoti zaračunajo upravljavcem ribiških plovil, ki plujejo pod njihovimi zastavami in opravljajo zadevni ribolov.

9. Podrobna pravila za uporabo tega člena se lahko sprejmejo po postopku iz člena 119.

NASLOV VII

INŠPEKCIJSKI PREGLEDI IN POSTOPKI

POGLAVJE I

Splošne določbe

Člen 74

Izvajanje inšpekcijskih pregledov

1. Države članice sestavijo in posodabljajo seznam uradnikov, ki so pristojni za izvajanje inšpekcijskih pregledov.

2. Uradniki opravljajo svoje naloge v skladu z zakonodajo Skupnosti. Inšpekcijske preglede izvajajo na nediskriminatoren način na morju, v pristaniščih, med prevozom, v predelovalnih obratih in med trženjem ribiških proizvodov.

3. Uradniki zlasti preverijo:

(a)	zakonitost ulova, ki se hrani na krovu, skladišči, prevaža, predeluje ali trži, in točnost dokumentov ali elektronskih prenosov v zvezi s tem ulovom;

(b)	zakonitost ribolovnega orodja, ki se uporablja za ciljne vrste in za ulove, ki se hranijo na krovu;

(c)	po potrebi načrt za natovarjanje in ločeno natovarjanje vrst;

(d)	označevanje orodja in

(e)	podatke o motorju iz člena 40.

4. Uradniki lahko pregledajo vse zadevne površine, krove in prostore. Pregledajo lahko tudi predelane ali nepredelane ulove, mreže ali drugo orodje, opremo, zabojnike in embalažo z ribami ali ribiškimi proizvodi ter vse zadevne dokumente ali elektronske prenose, za katere menijo, da jih je treba preveriti z vidika skladnosti s pravili skupne ribiške politike. Zaslišijo lahko tudi osebe, ki bi lahko imele informacije o zadevah, ki so predmet inšpekcijskega pregleda.

5. Uradniki izvajajo inšpekcijske preglede tako, da čim manj ovirajo ali povzročajo čim manj neprijetnosti za plovilo ali prevozno sredstvo in njegove dejavnosti ter za skladiščenje, predelavo in trženje ulova. Če je mogoče, preprečijo kakršno koli poslabšanje kakovosti ulova med inšpekcijskim pregledom.

6. Podrobna pravila za uporabo tega člena ter zlasti za metodologijo in izvajanje inšpekcijskih pregledov se sprejmejo po postopku iz člena 119.

Člen 75

Naloge upravljavca

1. Upravljavec omogoči varen dostop do plovila, prevoznega sredstva ali prostora, v katerem se ribiški proizvodi skladiščijo, predelujejo ali tržijo. Zagotovi varnost uradnikov in jih ne ovira, ustrahuje ali se vmešava v opravljanje njihovih nalog.

2. Podrobna pravila za uporabo tega člena se lahko sprejmejo po postopku iz člena 119.

Člen 76

Poročilo o inšpekcijskem pregledu

1. Uradniki po vsakem inšpekcijskem pregledu sestavijo poročilo o inšpekcijskem pregledu in ga pošljejo svojim pristojnim organom. To poročilo se po možnosti zabeleži in pošlje v elektronski obliki. Če je bil opravljen inšpekcijski pregled ribiškega plovila, ki pluje pod zastavo druge države članice, in če je bila med inšpekcijskim pregledom odkrita kršitev, se izvod poročila o inšpekcijskem pregledu nemudoma pošlje zadevni državi članici zastave. Če je bil opravljen inšpekcijski pregled ribiškega plovila, ki pluje pod zastavo tretje države, in če je bila med inšpekcijskim pregledom odkrita kršitev, se izvod poročila o inšpekcijskem pregledu nemudoma pošlje pristojnim organom zadevne tretje države. Če je bil inšpekcijski pregled opravljen v vodah pod jurisdikcijo druge države članice, se izvod poročila o inšpekcijskem pregledu nemudoma pošlje tej državi članici.

2. Uradniki sporočijo ugotovitve inšpekcijskega pregleda upravljavcu, ki ima možnost predložiti pripombe k inšpekcijskemu pregledu in njegovim ugotovitvam. Pripombe upravljavca so upoštevane v poročilu o inšpekcijskem pregledu. Uradniki v ribolovni ladijski dnevnik navedejo, da je bil opravljen inšpekcijski pregled.

3. Izvod poročila o inšpekcijskem pregledu se nemudoma pošlje upravljavcu, v vsakem primeru pa najpozneje v 15 delovnih dneh po zaključku inšpekcijskega pregleda.

4. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 77

Dopustnost poročil o inšpekcijskem pregledu in nadzorovanju

Poročila o inšpekcijskem pregledu in nadzorovanju, ki jih sestavijo inšpektorji Skupnosti ali uradniki druge države članice ali uradniki Komisije, veljajo za dopustne dokaze v upravnem ali kazenskem postopku katere koli države članice. Pri ugotavljanju dejstev se obravnavajo kot enakovredna poročilom držav članic o inšpekcijskem pregledu in nadzorovanju.

Člen 78

Elektronska zbirka podatkov

1. Države članice vzpostavijo in posodabljajo elektronsko zbirko podatkov, v katero nalagajo vsa poročila o inšpekcijskih pregledih in nadzorovanjih, ki jih sestavijo njihovi uradniki.

2. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 79

Inšpektorji Skupnosti

1. Komisija določi seznam inšpektorjev Skupnosti po postopku iz člena 119.

2. Brez poseganja v primarno odgovornost obalnih držav članic lahko inšpektorji Skupnosti v skladu s to uredbo izvajajo inšpekcijske preglede v vodah Skupnosti in na ribiških plovilih Skupnosti zunaj voda Skupnosti.

3. Inšpektorji Skupnosti so lahko imenovani za:

(a)	izvajanje posebnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov, sprejetih v skladu s členom 95;

(b)	mednarodne programe za nadzor ribištva, za katere mora Skupnost zagotoviti nadzor.

4. Za izpolnjevanje svojih nalog imajo inšpektorji Skupnosti ob upoštevanju dostavka 5 takojšen dostop do:

(a)	vseh območij na krovu ribiških plovil Skupnosti in vseh drugih plovil, ki izvajajo ribolovne dejavnosti, javnih prostorov ali krajev in prevoznih sredstev ter

(b)	vseh informacij in dokumentov, ki so potrebni za izpolnjevanje njihovih nalog, zlasti do ribolovnega ladijskega dnevnika, deklaracij o iztovarjanju, potrdil o ulovu, deklaracij o pretovarjanju, obvestil o prodaji in drugih zadevnih dokumentov,

in sicer v enakem obsegu in pod enakimi pogoji kot uradniki države članice, v kateri se izvaja inšpekcijski pregled.

5. Inšpektorji Skupnosti nimajo policijskih in izvršilnih pooblastil zunaj ozemlja njihove države članice izvora ali voda Skupnosti pod suverenostjo in jurisdikcijo njihove države članice izvora.

6. Uradniki Komisije ali organa, ki ga ta imenuje, imenovani za inšpektorje Skupnosti, nimajo policijskih in izvršilnih pooblastil.

7. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

POGLAVJE II

Inšpekcijski pregledi zunaj voda države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled

Člen 80

Inšpekcijski pregledi ribiških plovil zunaj voda države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled

1. Brez poseganja v primarno odgovornost obalne države članice lahko država članica opravi inšpekcijski pregled ribiških plovil, ki plujejo pod njeno zastavo, v vseh vodah Skupnosti zunaj voda pod suverenostjo druge države članice.

2. Država članica lahko izvaja inšpekcijske preglede v zvezi z ribolovnimi dejavnostmi na ribiških plovilih druge države članice v skladu s to uredbo v vseh vodah Skupnosti zunaj voda pod suverenostjo druge države članice:

(a)	na podlagi dovoljenja zadevne obalne države članice ali

(b)	kadar je bil sprejet poseben program nadzora in inšpekcijskih pregledov v skladu s členom 96.

3. Država članica je pooblaščena za inšpekcijski pregled ribiških plovil Skupnosti, ki v mednarodnih vodah plujejo pod zastavo druge države članice.

4. Država članica lahko v vodah tretjih držav v skladu z mednarodnimi sporazumi opravi inšpekcijski pregled ribiških plovil Skupnosti, ki plujejo pod njeno zastavo ali zastavo druge države članice.

5. Države članice določijo pristojni organ, ki deluje kot kontaktna točka za namene tega člena. Kontaktna točka držav članic je na voljo 24 ur na dan.

Člen 81

Prošnje za dovoljenje

1. O prošnjah za dovoljenje državi članici, da izvaja inšpekcijske preglede na ribiških plovilih v vodah Skupnosti zunaj voda pod njeno suverenostjo ali jurisdikcijo, kakor je navedeno v členu 80(2)(a), odloči zadevna obalna država članica v 12 urah od prejema prošnje ali v ustreznem obdobju, če je razlog za prošnjo zasledovanje, začeto v vodah države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled.

2. Država članica prosilka je nemudoma obveščena o odločitvi. Odločitve se sporočijo tudi Komisiji ali organu, ki ga ta imenuje.

3. Prošnje za dovoljenje se v celoti ali delno zavrnejo le, če je to potrebno zaradi nujnih razlogov. Zavrnitev in razlogi zanjo se nemudoma sporočijo državi članici prosilki in Komisiji ali organu, ki ga ta imenuje.

POGLAVJE III

Kršitve, ugotovljene med inšpekcijskimi pregledi

Člen 82

Postopek v primeru kršitve

Če uradnik na podlagi informacij, zbranih med inšpekcijskim pregledom, ali na podlagi drugih ustreznih podatkov meni, da so bila kršena pravila skupne ribiške politike:

(a)	domnevno kršitev zabeleži v poročilo o inšpekcijskem pregledu;

(b)	sprejme vse potrebne ukrepe, da zavaruje dokaze v zvezi s takšno domnevno kršitvijo;

(c)	poročilo o inšpekcijskem pregledu nemudoma pošlje svojemu pristojnemu organu;

(d)	fizično ali pravno osebo, za katero se domneva, da je kršila pravila, ali ki je bila zalotena med kršenjem pravil, obvesti, da se za kršitev lahko dodelijo ustrezno število točk v skladu s členom 92. Te informacije se zabeležijo v poročilo o inšpekcijskem pregledu.

Člen 83

Kršitve, ugotovljene zunaj voda države članice, ki opravlja inšpekcijski pregled

1. Če je kršitev ugotovljena na podlagi inšpekcijskega pregleda, opravljenega v skladu s členom 80, država članica, ki izvaja inšpekcijski pregled, nemudoma predloži povzetek poročila o inšpekcijskem pregledu obalni državi članici, v primeru inšpekcijskega pregleda zunaj voda Skupnosti pa državi članici zastave zadevnega ribiškega plovila. Celotno poročilo o inšpekcijskem pregledu se predloži obalni državi članici in državi članice zastave v 15 dneh po inšpekcijskem pregledu.

2. Obalna država članica ali – v primeru inšpekcijskega pregleda zunaj voda Skupnosti – država članica zastave zadevnega ribiškega plovila sprejme vse ustrezne ukrepe glede kršitve iz odstavka 1.

Člen 84

Okrepljeno spremljanje v zvezi z nekaterimi hudimi kršitvami

1. Država članica zastave ali obalna država članica, v vodah katere se domneva, da je ribiško plovilo:

(a)	napačno zabeležilo ulove staležev, za katere velja večletni načrt, za več kot 500 kg ali 10 %, izračunano kot odstotek glede na številke v ribolovnem ladijskem dnevniku, odvisno od tega, katero število je večje, ali

(b)	storilo katero koli izmed hudih kršitev iz člena 42 Uredbe (ES) št. 1005/2008 ali iz člena 90(1) te uredbe v enem letu od storitve prve takšne hude kršitve,

lahko poleg ukrepov iz poglavja IX Uredbe (ES) št. 1005/2008 zahteva, da se ribiško plovilo nemudoma napoti v pristanišče, v katerem se opravi popolna preiskava.

2. Obalna država članica nemudoma in v skladu s postopki, določenimi v svoji nacionalni zakonodaji, uradno obvesti državo članico zastave o preiskavi iz odstavka 1.

3. Uradniki lahko ostanejo na krovu ribiškega plovila, dokler ni opravljena popolna preiskava iz odstavka 1.

4. Kapitan ribiškega plovila iz odstavka 1 ustavi vse ribolovne dejavnosti in se napoti v pristanišče, če se to zahteva.

POGLAVJE IV

Postopek v zvezi s kršitvami, ugotovljenimi med inšpekcijskimi pregledi

Člen 85

Postopek

Kadar pristojni organi med inšpekcijskim pregledom ali po njem ugotovijo kršitev pravil skupne ribiške politike, pristojni organi države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled, brez poseganja v člen 83(2) in člen 86 sprejmejo ustrezne ukrepe v skladu z naslovom VIII zoper kapitana zadevnega plovila ali zoper katero koli drugo pravno ali fizično osebo, odgovorno za kršitev.

Člen 86

Prenos postopka

1. Država članica, na ozemlju ali v vodah katere je bila ugotovljena kršitev, lahko postopek v zvezi s kršitvijo prenese na pristojne organe države članice zastave ali države članice, katere državljan je storilec, v dogovoru z zadevno državo članico in pod pogojem, da bo s prenosom lažje doseči rezultate iz člena 89(2).

2. Država članica zastave lahko postopek v zvezi s kršitvijo prenese na pristojne organe države članice, ki izvaja inšpekcijski pregled, v dogovoru z zadevno državo članico in pod pogojem, da bo s prenosom lažje doseči rezultate iz člena 89(2).

Člen 87

Kršitev, ki jo ugotovijo inšpektorji Skupnosti

Države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe v zvezi s kršitvijo, ki jo inšpektor Skupnosti ugotovi v vodah pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo ali na ribiškem plovilu, ki pluje pod njihovo zastavo.

Člen 88

Korektivni ukrepi, če država članica iztovarjanja ali pretovarjanja ne začne postopka

1. Če država članica iztovarjanja ali pretovarjanja ni država članica zastave in njeni pristojni organi ne sprejmejo ustreznih ukrepov zoper odgovorne fizične ali pravne osebe ali ne prenesejo postopka v skladu s členom 86, se lahko nezakonito iztovorjene ali pretovorjene količine odštejejo od kvote, dodeljene državi članici iztovarjanja ali pretovarjanja.

2. Količine rib, ki se odštejejo od kvote države članice iztovarjanja ali pretovarjanja, se določijo v skladu s postopkom iz člena 119 po posvetu Komisije z obema zadevnima državama članicama.

3. Če država članica iztovarjanja ali pretovarjanja nima več na voljo ustrezne kvote, se uporablja člen 37. V ta namen so količine nezakonito iztovorjenih ali pretovorjenih rib enakovredne škodi, ki jo je v skladu z navedenim členom utrpela država članica zastave.

NASLOV VIII

IZVRŠEVANJE

Člen 89

Ukrepi za zagotovitev spoštovanja pravil

1. Države članice zagotovijo, da se zoper fizične ali pravne osebe, za katere obstaja sum kršitve pravil skupne ribiške politike, sistematično sprejmejo ustrezni ukrepi, med katerimi so tudi ukrepi za začetek upravnega ali kazenskega postopka v skladu z nacionalno zakonodajo.

2. Skupna višina sankcij in spremljevalnih sankcij se izračuna v skladu z ustreznimi določbami nacionalne zakonodaje na način, s katerim se zagotovi, da se odgovornim osebam učinkovito odvzamejo gospodarske koristi, pridobljene s kršitvijo, in sicer brez poseganja v legitimno pravico do opravljanja njihovega poklica. S temi sankcijami bi moralo biti tudi možno doseči učinek, ki je sorazmeren resnosti takšnih kršitev in učinkovito odvrača od nadaljnjih prekrškov iste vrste.

3. Države članice lahko uporabijo sistem, po katerem je višina kazni sorazmerna s prihodkom pravne osebe ali finančno prednostjo, doseženo ali predvideno s storitvijo kršitve.

4. Pristojni organi države članice, ki so pristojni v primeru kršitve, nemudoma in v skladu s svojimi postopki iz nacionalne zakonodaje uradno obvestijo države članice zastave, državo članico, katere državljan je kršitelj, ali katero koli drugo državo članico, ki se zanima za nadaljnje upravne ukrepe, o kazenskem postopku ali drugih sprejetih ukrepih ter o vseh dokončnih odločitvah v zvezi s kršitvijo, vključno s številom dodeljenih točk v skladu s členom 92.

Člen 90

Sankcije zoper hude kršitve

1. Poleg ravnanj iz člena 42 Uredbe (ES) št. 1005/2008 veljajo za hudo kršitev za namene te uredbe tudi naslednje dejavnosti glede na resnost zadevne kršitve, ki jo določi pristojni organ države članice, pri tem pa upošteva merila, kot so vrsta škode, vrednost škode, gospodarski položaj kršitelja in obseg kršitve ali njena ponovitev:

(a)	nepredložitev deklaracije o iztovarjanju ali obvestila o prodaji, če je bilo iztovarjanje ulova opravljeno v pristanišču tretje države;

(b)	predelava motorja zaradi povečanja njegove moči nad največjo trajno moč motorja, navedeno v spričevalu motorja;

(c)	neiztovorjenje vrst, za katere velja kvota in so bile ulovljene med ribolovno operacijo v okviru ribolova ali na ribolovnih območjih, kjer se takšna pravila uporabljajo, razen če bi bilo to neiztovorjenje v nasprotju z obveznostmi iz pravil skupne ribiške politike.

2. Države članice zagotovijo, da se fizična oseba, ki je storila hudo kršitev, ali pravna oseba, ki se šteje za odgovorno pri hudi kršitvi, kaznuje z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi upravnimi sankcijami v skladu z naborom sankcij in ukrepov, določenih v poglavju IX Uredbe (ES) št. 1005/2008.

3. Brez poseganja v člen 44(2) Uredbe (ES) št. 1005/2008 države članice naložijo sankcijo, ki je učinkovito odvračilna in po potrebi izračunana v višini vrednosti ribiških proizvodov, pridobljenih s storitvijo hude kršitve.

4. Pri določanju višine sankcije države članice upoštevajo tudi vrednost škode za zadevne ribolovne vire in morsko okolje.

5. Države članice lahko poleg tega ali kot drugo možnost uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije.

6. Poleg sankcij, določenih v tem poglavju, se lahko sprejmejo tudi druge sankcije ali ukrepi, zlasti tisti, ki so opisani v členu 45 Uredbe (ES) št. 1005/2008.

Člen 91

Ukrepi za takojšno izvršitev

Države članice sprejmejo takojšnje ukrepe, da bi kapitanom ribiških plovil ali drugim fizičnim osebam in pravnim osebam, ki jih zalotijo pri dejanju, preprečile nadaljnjo hudo kršitev, kot je opredeljena v členu 42 Uredbe (ES) št. 1005/2008.

Člen 92

Sistem točk za hude kršitve

1. Države članice uporabijo sistem točk za hude kršitve v skladu s členom 42(1)(a) Uredbe (ES) št. 1005/2008, na podlagi katerega imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov prejme ustrezno število točk zaradi kršitve pravil skupne ribiške politike.

2. Kadar fizična oseba hudo krši pravila skupne ribiške politike ali če se pri hudi kršitvi teh pravil za odgovorno šteje pravna oseba, se imetniku dovoljenja za gospodarski ribolov zaradi kršitve dodeli ustrezno število točk. Dodeljene točke bodo prenesene na katerega koli prihodnjega imetnika dovoljenja za gospodarski ribolov za zadevno ribiško plovilo, kadar se plovilo proda, prenese ali kako drugače spremeni lastništvo po datumu kršitve. Imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov ima pravico do revizije postopka v skladu z nacionalno zakonodajo.

3. Če je skupno število točk enako ali večje kot določeno število točk, se dovoljenje za gospodarski ribolov samodejno začasno prekliče za najmanj dva meseca. Ko se imetniku dovoljenja zaradi dodelitve določenega števila kazenskih točk dovoljenje za gospodarski ribolov začasno prekliče drugič, to obdobje znaša štiri mesece, osem mesecev, če se prekliče tretjič, in eno leto, če se prekliče četrtič. Ko imetnik dovoljenja petič doseže določeno število kazenskih točk, se dovoljenje za gospodarski ribolov dokončno odvzame.

4. Če imetnik dovoljenja za gospodarski ribolov v treh letih od datuma zadnje hude kršitve ne stori druge hude kršitve, se z dovoljenja za gospodarski ribolov zbrišejo vse kazenske točke.

5. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

6. Države članice določijo tudi sistem točk, na podlagi katerega kapitan plovila prejme ustrezne število točk zaradi hude kršitve pravil skupne ribiške politike.

Člen 93

Nacionalni register kršitev

1. Države članice v nacionalni register vnesejo vse kršitve pravil skupne ribiške politike, ki jih storijo plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, ali njihovi državljani, vključno z naloženimi sankcijami in številom dodeljenih točk. Države članice v svojem registru kršitev beležijo tudi kršitve, ki jih storijo ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, ali njihovi državljani, zoper katere je bil uveden postopek v drugih državah članicah, in sicer po prejemu uradnega obvestila v skladu s členom 90 o dokončni odločitvi pristojne države članice.

2. Država članica v postopku zaradi kršitve pravil skupne ribiške politike lahko zaprosi druge države članice za informacije iz njihovih nacionalnih registrov o ribiških plovilih in osebah, za katere obstaja sum, da so storile zadevno kršitev, ali ki so bile zalotene pri dejanju zadevne kršitve.

3. Kadar država članica zaprosi drugo državo članico za informacije v zvezi z ukrepi, sprejetimi zaradi kršitve, ta druga država članica lahko zagotovi ustrezne informacije o zadevnih ribiških plovilih in osebah.

4. Podatki iz nacionalnega registra kršitev so shranjeni le tako dolgo, kot je potrebno za namene te uredbe, vendar vedno najmanj tri koledarska leta od leta, ki sledi letu, v katerem so bile informacije evidentirane.

NASLOV IX

PROGRAMI NADZORA

Člen 94

Skupni programi nadzora

Države članice lahko med seboj na lastno pobudo izvajajo programe nadzora, inšpekcijskih pregledov in nadzorovanja v zvezi z ribolovnimi dejavnostmi.

Člen 95

Posebni programi nadzora in inšpekcijskih pregledov

1. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 119 in v dogovoru z zadevno državo članico določi, za kateri ribolov veljajo posebni programi nadzora in inšpekcijskih pregledov.

2. V posebnih programih nadzora in inšpekcijskih pregledov iz odstavka 1 so določeni cilji, prednostne naloge, postopki in referenčna merila za inšpekcijske dejavnosti. Taka referenčna merila se oblikujejo na podlagi obvladovanja tveganja in se redno preverjajo po opravljeni analizi doseženih rezultatov.

3. Ko začne veljati večletni načrt in preden se začne uporabljati poseben program nadzora in inšpekcijskih pregledov, vsaka država članica določi na obvladovanju tveganja temelječa ciljna referenčna merila za inšpekcijske dejavnosti.

4. Zadevne države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo izvajanje posebnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov, zlasti kar zadeva potrebne človeške in materialne vire ter obdobja in območja njihove razmestitve.

NASLOV X

OCENJEVANJE IN NADZOR S STRANI KOMISIJE

Člen 96

Splošna načela

1. Komisija nadzoruje in ocenjuje, kako države članice uporabljajo pravila skupne ribiške politike, s pregledovanjem informacij in dokumentov ter z izvajanjem preverjanj, neodvisnih inšpekcijskih pregledov in revizij, ter omogoča lažje usklajevanje in sodelovanje med njimi. V ta namen lahko Komisija na lastno pobudo in z lastnimi sredstvi začne izvajati in izvaja poizvedbe, preverjanja, inšpekcijske preglede in revizije. Zlasti lahko preverja:

(a)	izvajanje in uporabo pravil skupne ribiške politike s strani držav članic in njihovih pristojnih organov;

(b)	izvajanje in uporabo pravil skupne ribiške politike v vodah tretje države v skladu z mednarodnim sporazumom s to državo;

(c)	skladnost nacionalne upravne prakse ter inšpekcijskih in nadzorovalnih dejavnosti s pravili skupne ribiške politike;

(d)	obstoj zahtevanih dokumentov in njihovo skladnost z veljavnimi pravili;

(e)	okoliščine, v katerih države članice izvajajo nadzor;

(f)	odkrivanje kršitev in postopke v zvezi s kršitvami;

(g)	sodelovanje med državami članicami.

2. Države članice sodelujejo s Komisijo in ji pomagajo pri izpolnjevanju njenih nalog. Države članice zagotovijo, da misije preverjanja, neodvisnih inšpekcijskih pregledov in revizij, izvedenih v skladu s tem naslovom, ne bi bile ovirane s predhodnim obveščanjem, ki bi škodilo misijam na kraju samem. Kadar koli se uradniki Komisije srečajo s težavami pri izvajanju svojih nalog, zadevne države članice Komisiji zagotovijo sredstva za izvajanje njene naloge, uradnikom Komisije pa omogočijo, da ocenijo posebne nadzorne in inšpekcijske ukrepe.

Države članice nudijo Komisiji pomoč, ki jo potrebuje za izpolnitev svojih nalog.

Člen 97

Pristojnosti uradnikov Komisije

1. Uradniki Komisije lahko izvajajo preverjanja in inšpekcijske preglede na ribiških plovilih, v prostorih podjetij in drugih ustanov, ki izvajajo dejavnosti, povezane s skupno ribiško politiko, in imajo dostop do vseh informacij in dokumentov, potrebnih za opravljanje njihovih nalog, in sicer v enakem obsegu in pod enakimi pogoji kot uradniki države članice, v kateri se izvajata preverjanje in inšpekcijski pregled.

2. Uradniki Komisije imajo pravico, da pridobijo izvod zadevnih dokumentov in potrebne vzorce, če utemeljeno sumijo, da se pravila skupne ribiške politike ne spoštujejo. Od vsake osebe, ki jo srečajo v prostorih, kjer izvajajo inšpekcijski pregled, lahko zahtevajo, da se identificira.

3. Uradniki Komisije nimajo pooblastil, ki bi presegala pooblastila nacionalnih inšpektorjev, in nimajo policijskih in izvršilnih pooblastil.

4. Uradniki Komisije predložijo pisno pooblastilo, v katerem sta navedena njihova identiteta in položaj.

5. Komisija izda svojim uradnikom pisna navodila, v katerih so opisani njihova pooblastila in cilji njihovih nalog.

Člen 98

Preverjanja

1. Uradniki Komisije lahko prisostvujejo dejavnostim nadzora, ki jih izvajajo nacionalni nadzorni organi, kadar koli Komisija meni, da je to potrebno. V okviru teh misij preverjanja Komisija vzpostavi ustrezne stike z državami članicami, da se oblikuje, kadar je to mogoče, vzajemno sprejemljiv program preverjanja.

2. Zadevna država članica zagotovi, da zadevni organi ali osebe dovolijo, da se pri njih opravijo preverjanja iz odstavka 1.

3. Če dejavnosti nadzora in inšpekcijskih pregledov, predvidenih v okviru prvotnega programa preverjanja, ni mogoče izvajati zaradi dejanskih razlogov, uradniki Komisije skupaj in v dogovoru s pristojnimi organi zadevne države članice spremenijo prvotni program preverjanja.

4. V primeru nadzora in inšpekcijskih pregledov na morju ali iz zraka je poveljnik plovila ali zrakoplova sam odgovoren za izvajanje dejavnosti nadzora in inšpekcijskih pregledov. Pri poveljevanju mora upoštevati program preverjanja iz odstavka 1.

5. Komisija lahko uredi, da njene uradnike, ki obiščejo državo članico, kot opazovalci spremljajo eden ali več uradnikov iz druge države članice. Na zahtevo Komisije lahko država članica, ki pošilja uradnike, po hitrem postopku imenuje nacionalne uradnike, izbrane za opazovalce. Države članice lahko tudi sestavijo seznam nacionalnih uradnikov, ki jih lahko Komisija povabi, da prisostvujejo takim nadzorom in inšpekcijskim pregledom. Komisija lahko po lastni presoji povabi nacionalne uradnike s tega seznama ali tiste uradnike, o katerih je bila obveščena. Če je to ustrezno, da Komisija seznam na voljo vsem državam članicam.

6. Če se jim zdi potrebno, uradniki Komisije lahko sprejmejo odločitev o izvedbi misij preverjanja iz tega člena brez vnaprejšnjega obvestila.

Člen 99

Neodvisni inšpekcijski pregledi

1. Če obstaja razlog za sum, da so se pojavile nepravilnosti pri uporabi pravil skupne ribiške politike, lahko Komisija opravi neodvisne inšpekcijske preglede. Tovrstne inšpekcijske preglede Komisija izvede sama od sebe in brez prisotnosti uradnikov zadevne države članice.

2. Neodvisni inšpekcijski pregledi se lahko opravijo pri vseh gospodarskih subjektih, kadar se to zdi potrebno.

3. V okviru neodvisnih inšpekcijskih pregledov na ozemlju ali v vodah pod suverenostjo ali jurisdikcijo države članice se uporabljajo postopkovna pravila te države članice.

4. Če uradniki Komisije na ozemlju ali v vodah, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo države članice, odkrijejo hudo kršitev določb te uredbe, o tem nemudoma obvestijo pristojne organe zadevne države članice, ki sprejmejo vse ustrezne ukrepe v zvezi s takšno kršitvijo.

Člen 100

Revizije

Komisija lahko izvaja revizije sistemov nadzora držav članic. Revizije lahko vključujejo zlasti ocenjevanje:

(a)	sistema za upravljanje kvot in ribolovnega napora;

(b)	sistemov za potrjevanje podatkov, vključno s sistemi navzkrižnega preverjanja sistemov za spremljanje plovil, podatki o ulovu, naporu in trženju ter podatki, povezanimi z evidenco ribiškega ladjevja Skupnosti, in preverjanjem dovoljenj za gospodarski ribolov in dovoljenj za ribolov;

(c)	upravne organizacije, vključno z ustreznostjo razpoložljivega osebja in razpoložljivih sredstev, usposabljanjem osebja, razmejevanjem nalog vseh organov, vključenih v nadzor, ter mehanizmov za usklajevanje dela in skupno vrednotenje rezultatov teh organov;

(d)	operativnih sistemov, vključno s postopki za nadzor določenih pristanišč;

(e)	nacionalnih programov nadzora, vključno z določitvijo ravni inšpekcijskih pregledov in njihovim izvajanjem;

(f)	nacionalnega sistema sankcij, vključno z ustreznostjo naloženih sankcij, trajanjem postopkov, gospodarskimi koristmi, ugotovljenimi pri storilcu, in odvračalno naravo takega sistema sankcij.

Člen 101

Poročila o preverjanjih, neodvisnih inšpekcijskih pregledih in revizijah

1. Komisija obvesti zadevne države članice o predhodnih ugotovitvah preverjanj in neodvisnih inšpekcijskih pregledov v enem dnevu po njihovi izvedbi.

2. Uradniki Komisije sestavijo po vsakem preverjanju, neodvisnem inšpekcijskem pregledu ali reviziji poročilo o preverjanju, neodvisnem inšpekcijskem pregledu ali reviziji. Poročilo je na voljo zadevni državi članici v enem mesecu po zaključku preverjanja, neodvisnega inšpekcijskega pregleda ali revizije. Države članice lahko v enem mesecu predložijo pripombe k ugotovitvam v poročilu.

3. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe na podlagi poročila iz odstavka 2.

4. Komisija objavi končna poročila o preverjanju, neodvisnem inšpekcijskem pregledu in reviziji skupaj s pripombami zadevne države članice na varnem delu svojega uradnega spletnega mesta.

Člen 102

Nadaljnji ukrepi v zvezi s poročili o preverjanjih, neodvisnih inšpekcijskih pregledih in revizijah

1. Države članice Komisiji predložijo vse ustrezne zahtevane informacije o izvajanju te uredbe. Komisija v zahtevi za predložitev informacij določi sprejemljiv rok za njihovo predložitev.

2. Če Komisija meni, da je pri izvajanju pravil skupne ribiške politike prišlo do nepravilnosti ali da veljavne določbe o nadzoru in metode nadzora v posameznih državah članicah niso učinkovite, o tem obvesti zadevne države članice, ki nato izvedejo administrativno poizvedbo, v kateri lahko sodelujejo uradniki Komisije.

3. Zadevne države članice obvestijo Komisijo o izsledkih poizvedbe in ji pošljejo poročilo najpozneje v treh mesecih po prejemu njene zahteve. Na ustrezno utemeljeno prošnjo države članice lahko Komisija ta rok podaljša za razumno obdobje.

4. Če administrativna poizvedba iz odstavka 2 ne omogoči odprave nepravilnosti ali če Komisija med preverjanji in neodvisnimi inšpekcijskimi pregledi iz členov 98 in 99 ali med revizijo iz člena 100 ugotovi pomanjkljivosti v sistemu nadzora države članice, Komisija skupaj s to državo članico pripravi akcijski načrt. Država članica sprejme vse potrebne ukrepe za izvedbo tega akcijskega načrta.

NASLOV XI

UKREPI, S KATERIMI SE ZAGOTOVI, DA DRŽAVE ČLANICE IZPOLNJUJEJO CILJE SKUPNE RIBIŠKE POLITIKE

POGLAVJE I

Finančni ukrepi

Člen 103

Začasna ustavitev in ukinitev finančne pomoči Skupnosti

1. Komisija lahko odloči, da se za obdobje največ 18 mesecev začasno ustavijo vsa ali del plačil finančne pomoči Skupnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 1198/2006 in členom 8(a) Uredbe (ES) št. 861/2006, kadar obstajajo dokazi, da:

(a)	na učinkovitost financiranih ukrepov vpliva ali je verjetno, da bi lahko vplivalo, neskladnost s pravili skupne ribiške politike, zlasti na področjih ohranjanja in upravljanja ribolovnih virov, prilagoditve flot in nadzora ribištva;

(b)	je neskladnost mogoče neposredno pripisati zadevni državi članici in

(c)	lahko neskladnost resno ogroža ohranjanje živih vodnih virov ali učinkovito delovanje sistema Skupnosti za nadzor in izvrševanje,

ter kadar Komisija na podlagi razpoložljivih informacij in po potrebi po preučitvi pojasnil države članice sklene, da zadevna država članica ni sprejela ustreznih ukrepov za izboljšanje stanja in da tega v bližnji prihodnosti ne more storiti.

2. Če država članica med začasno ustavitvijo plačil še vedno ne dokaže, da je sprejela ukrepe za izboljšanje, s katerimi bo zagotovila spoštovanje in izvrševanje veljavnih ukrepov v prihodnosti, ali da učinkovito delovanje sistema Skupnosti za nadzor in izvrševanje kazenskih sankcij v prihodnje ni resno ogroženo, lahko Komisija ukine vso ali del finančne pomoči Skupnosti, katere plačilo je bilo začasno ustavljeno na podlagi odstavka 1. Ukinitev lahko sledi šele po tem, ko je bilo zadevno plačilo začasno ustavljeno za 12 mesecev.

3. Komisija pred sprejetjem ukrepov iz odstavkov 1 in 2 zadevno državo članico pisno obvesti o svojih ugotovitvah glede napak v nadzornem sistemu države članice in o svoji nameri, da sprejme odločitev iz odstavka 1 ali 2, ter jo pozove, da sprejme ukrepe za izboljšanje v roku, ki ga Komisija odloči glede na resnost kršitve in ki na splošno ni krajši od enega meseca.

4. Če država članica v roku, ki se določi v skladu z odstavkom 3, ne odgovori na pismo iz odstavka 3, lahko Komisija sprejme odločitev iz odstavka 1 ali 2 na podlagi informacij, ki jih ima v tistem trenutku na voljo.

5. Odstotek, v višini katerega se plačila začasno ustavijo ali ukinejo, je sorazmeren z vrsto in obsegom neskladnosti – s strani države članice – z veljavnimi pravili o ohranjanju, nadzoru, inšpekcijskih pregledih ali izvrševanju ter resnostjo ogrožanja živih vodnih virov ali učinkovitega delovanja sistema Skupnosti za nadzor in izvrševanje in upošteva obseg, v katerem bo to vplivalo ali je verjetno, da bo vplivalo na učinkovitost financiranih ukrepov. Upošteva relativni delež ribolova in z ribolovom povezanih dejavnosti, s katerimi je neskladnost povezana, in je z njimi omejen, v okviru ukrepov, ki se financirajo s finančno pomočjo iz odstavka 1.

6. Odločitve na podlagi tega člena se sprejmejo ob ustreznem upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in na tak način, da obstaja dejanska gospodarska povezava med vsebino neskladnosti in ukrepom, s katerim je povezana začasna ustavitev plačila ali ukinitev finančne pomoči Skupnosti.

7. Začasna ustavitev preneha veljati, če pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni.

8. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

POGLAVJE II

Zaprtje ribolova

Člen 104

Zaprtje ribolova zaradi neizpolnjevanja ciljev skupne ribiške politike

1. Če država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti glede izvajanja večletnega načrta in če ima Komisija dokaz, da neizpolnjevanje teh obveznosti resno ogroža ohranitev zadevnega staleža, lahko Komisija za zadevno državo članico začasno zapre ribolov, na katerega vpliva takšno neizpolnjevanje.

2. Komisija zadevno državo članico pisno obvesti o svojih ugotovitvah in ustrezni dokumentaciji ter določi rok, ki ni daljši od desetih delovnih dni in v katerem država članica dokaže, da se ribolov lahko varno nadaljuje.

3. Ukrepi iz odstavka 1 se uporabljajo le, če država članica ne odgovori na zahtevo Komisije v roku, določenem v odstavku 2, ali če se odgovor šteje za nezadovoljivega ali jasno kaže na to, da potrebni ukrepi niso bili izvedeni.

4. Komisija odpravi zaprtje, ko je država članica zagotovila ustrezne pisne dokaze, da se ribolov lahko varno nadaljuje.

POGLAVJE III

Odbitki in prenosi kvot in ribiškega napora

Člen 105

Odbitki kvot

1. Ko Komisija ugotovi, da je država članica presegla ribolovne kvote, ki so ji bile dodeljene, Komisija izvede odbitke od prihodnjih ribolovnih kvot navedene države članice.

2. Kadar država članica preseže svojo ribolovno kvoto, dodelitev ali delež staleža oziroma skupine staležev, ki so ji na voljo v določenem letu, Komisija v naslednjem letu ali letih izvede odbitek od letne kvote, dodelitve ali deleža države članice, ki je presegla dovoljeni obseg ribolova, z uporabo množilnega količnika v skladu z naslednjo tabelo:

Obseg prelova glede na dovoljene iztovore	Množilni količnik
Do 5 %	Prelov * 1,0
Nad 5 % do 10 %	Prelov * 1,1
Nad 10 % do 20 %	Prelov * 1,2
Nad 20 % do 40 %	Prelov * 1,4
Nad 40 % do 50 %	Prelov * 1,8
Vsak nadaljnji prelov nad 50 %	Prelov * 2,0

Odbitek, ki je enak prelovu * 1,00, pa se uporablja v vseh primerih prelova glede na dovoljeni iztovor, ki je enak 100 tonam ali manjši.

3. Poleg množilnega količnika iz odstavka 2 se uporabi množilni količnik 1,5, če:

(a)	je država članica v predhodnih dveh letih večkrat zapored presegla svojo kvoto, dodelitev ali delež staleža oziroma skupine staležev, ti prelovi pa so bili predmet odbitka iz odstavka 2;

(b)	je v razpoložljivih znanstvenih, tehničnih in gospodarskih mnenjih ter zlasti poročilih, ki jih sestavi Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF) ugotovljeno, da prelov resno ogroža ohranjanje zadevnega staleža, ali

(c)	se za stalež uporablja večletni načrt.

4. V primeru presežene ribolovne kvote, dodelitve ali deleža staleža oziroma skupine staležev, ki so na voljo državi članici v prejšnjih letih, lahko Komisija na podlagi posvetovanj z zadevno državo članico v skladu s postopkom iz člena 119 odšteje kvote iz prihodnjih kvot te države članice, da bi upoštevala raven prelova.

5. Če odbitka iz odstavkov 1 in 2 ni mogoče izvesti za preseženo ribolovno kvoto, dodelitev ali delež staleža oziroma skupine staležev ker ribolovna kvota, dodelitev ali delež staleža oziroma skupine staležev ni oziroma ni v zadostni meri na voljo zadevni državi članici, lahko Komisija po posvetovanju z zadevno državo članico v naslednjem letu ali letih odšteje kvote za druge staleže ali skupine staležev, ki so tej državi članici na voljo na istem geografskem območju ali imajo enako komercialno vrednost, v skladu z odstavkom 1.

6. Podrobna pravila za uporabo tega člena, zlasti za določitev zadevnih količin, se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 106

Odbitki ribolovnega napora

1. Če Komisija ugotovi, da je država članica presegla ribolovni napor, ki ji je bil dodeljen, Komisija izvede odbitke od prihodnjega ribolovnega napora navedene države članice.

2. Če je ribolovni napor, določen za državo članico, na geografskem ali ribolovnem območju presežen, Komisija v naslednjem letu ali letih izvede odbitke od ribolovnega napora, določenega za to državo članico na zadevnem geografskem ali ribolovnem območju, z uporabo množilnega količnika v skladu z naslednjo tabelo:

Obseg presežka razpoložljivega ribolovnega napora	Množilni količnik
Do 5 %	Presežek* 1,0
Nad 5 % do 10 %	Presežek* 1,1
Nad 10 % do 20 %	Presežek* 1,2
Nad 20 % do 40 %	Presežek* 1,4
Nad 40 % do 50 %	Presežek* 1,8
Vsak nadaljnji presežek nad 50 %	Presežek* 2,0

3. Če odbitka iz odstavka 2 od največjega dovoljenega ribolovnega napora, ki je bil kot tak presežen, ni mogoče izvesti, ker največji dovoljeni ribolovni napor ni oziroma ni v zadostni meri na voljo zadevni državi članici, lahko Komisija v skladu z odstavkom 2 v naslednjem letu ali letih odbije ribolovni napor, določen za to državo članico na istem geografskem območju.

4. Podrobna pravila za uporabo tega člena, zlasti za določitev zadevnega ribolovnega napora, se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 107

Odbitki kvot zaradi neizpolnjevanja pravil skupne ribiške politike

1. Če obstajajo dokazi, da država članica ne upošteva pravil o staležih, za katere velja večletni načrt, in lahko to resno ogroža ohranjanje teh staležev, lahko Komisija v naslednjem letu ali naslednjih letih izvede odbitek od letnih kvot, dodelitev ali deležev staleža oziroma skupine staležev, ki so na voljo tej državi članici, z uporabo načela sorazmernosti ob upoštevanju škode, povzročene staležem.

2. Komisija zadevno državo članico pisno obvesti o svojih ugotovitvah in določi rok, ki ni daljši od 15 delovnih dni, v katerem država članica dokaže, da se lahko ribolov varno nadaljuje.

3. Ukrepi iz odstavka 1 se uporabijo le, če država članica ne odgovori na zahtevo Komisije v roku, določenem v odstavku 2, ali če se odgovor šteje za nezadovoljivega ali jasno kaže na to, da potrebni ukrepi niso bili izvedeni.

4. Podrobna pravila za uporabo tega člena, zlasti za določitev zadevnih količin, se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

POGLAVJE IV

Nujni ukrepi

Člen 108

Nujni ukrepi

1. Če obstajajo dokazi, vključno s tistimi, ki temeljijo na izsledkih vzorčenja, ki ga opravi Komisija, da ribolovne dejavnosti in/ali ukrepi države članice ali držav članic slabijo ukrepe za ohranjanje in upravljanje, sprejete v okviru večletnih načrtov, ali ogrožajo morski ekosistem in to zahteva takojšnje ukrepanje, se lahko Komisija na utemeljeno zahtevo katere koli države članice ali na lastno pobudo odloči sprejeti nujne ukrepe, ki trajajo največ pol leta. Komisija lahko sprejme novo odločitev za podaljšanje nujnih ukrepov za največ šest mesecev.

2. Nujni ukrepi iz odstavka 1 so sorazmerni z grožnjo in lahko med drugim zajemajo:

(a)	začasno prekinitev ribolovnih dejavnosti plovil, ki plujejo pod zastavo zadevnih držav članic;

(b)	zaprtje ribolova;

(c)	prepoved za gospodarske subjekte Skupnosti, da sprejmejo iztovarjanje, dajanje v mrežaste kletke za pitanje ali gojenje ter pretovarjanje rib in ribiških proizvodov, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo zadevnih držav članic;

(d)	prepoved dajanja rib in ribiških proizvodov, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo zadevnih držav članic, na trg ali njihove uporabe za druge komercialne namene;

(e)	prepoved dobavljanja živih rib za ribogojstvo v vodah pod jurisdikcijo zadevnih držav članic;

(f)	prepoved sprejemanja živih rib, ki jih ulovi plovilo, ki pluje pod zastavo zadevne države članice, zaradi ribogojstva v vodah pod jurisdikcijo drugih držav članic;

(g)	prepoved ribolova za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo zadevne države članice, v vodah pod jurisdikcijo drugih držav članic;

(h)	ustrezno spremembo podatkov o ribolovu, ki jih predložijo države članice.

3. Država članica sporoči zahtevo iz odstavka 1 istočasno Komisiji in zadevnim državam članicam. Druge države članice lahko Komisiji predložijo pisne pripombe v petih delovnih dneh od prejema zahteve. Komisija sprejme odločitev v 15 delovnih dneh od prejema zahteve.

4. Nujni ukrepi začnejo veljati takoj. Sporočijo se zadevnim državam članicam in objavijo v Uradnem listu Evropske unije.

5. Zadevne države članice lahko v petnajstih delovnih dneh od prejema uradnega obvestila odločitev Komisije predajo Svetu.

6. Svet lahko v enem mesecu od datuma, ko mu je bila predana odločitev Komisije, s kvalificirano večino sprejme drugačno odločitev.

NASLOV XII

PODATKI IN OBVEŠČANJE

POGLAVJE I

Analiza in revizija podatkov

Člen 109

Splošna načela analize podatkov

1. Države članice za namene potrjevanja podatkov, evidentiranih v skladu s to uredbo, najpozneje do 31. decembra 2013 vzpostavijo računalniško zbirko podatkov in sistem potrjevanja.

2. Države članice zagotovijo, da so vsi podatki, evidentirani v skladu s to uredbo, točni in popolni ter predloženi v skladu z roki, določenimi s skupno ribiško politiko. Zlasti:

(a)

države članice izvedejo navzkrižno preverjanje, analize in preverjanja naslednjih podatkov z uporabo samodejnih računalniških algoritmov in mehanizmov:

(i)	podatkov iz sistema za spremljanje plovil;

(ii)	podatki o ribolovnih dejavnostih, zlasti iz ladijskega ribolovnega dnevnika, deklaracije o iztovarjanju, deklaracije o pretovarjanju in predhodnemu obveščanju;

(iii)

podatkov iz deklaracij o prevzemu, prevoznih dokumentov in obvestil o prodaji;

(iv)	podatkov iz dovoljenj za gospodarski ribolov in dovoljenj za ribolov;

(v)	podatkov iz inšpekcijskih poročil;

(vi)	podatkov o moči motorja;

(b)

po potrebi se navzkrižno preverijo, analizirajo in preverijo tudi naslednji podatki:

(i)	podatki iz sistema za zaznavanje plovil;

(ii)	podatkov o opažanjih;

(iii)

podatki glede mednarodnih sporazumov o ribolovu;

(iv)	podatki o vstopih in izstopih z ribolovnih območij, morskih območij, na katerih se uporabljajo posebna pravila o dostopu do voda in virov, z ureditvenih območij regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in podobnih organizacij ter iz voda tretje države;

(v)	podatki iz sistema samodejnega prepoznavanja.

3. Sistem potrjevanja omogoča takojšnjo identifikacijo neskladnosti, napak in manjkajočih informacij v podatkih.

4. Države članice zagotovijo, da so v zbirki podatkov jasno prikazane vse neskladnosti, ki jih je odkril sistem potrjevanja. V zbirki podatkov so označeni tudi vsi podatki, ki so bili popravljeni, in navedeni razlogi za te popravke.

5. Če je ugotovljena neskladnost podatkov, država članica opravi potrebne preiskave, in sprejme potrebne ukrepe, če obstajajo razlogi za sum, da je bila storjena kršitev.

6. Države članice zagotovijo, da so datumi za prejem podatkov, njihov vnos in potrjevanje ter datumi za nadaljnje ukrepanje po ugotovljenih neskladnostih jasno vidni v zbirki podatkov.

7. Če se podatki iz odstavka 2 ne pošiljajo v elektronski obliki, države članice zagotovijo, da se nemudoma ročno vnesejo v zbirko podatkov.

8. Države članice oblikujejo nacionalni načrt za izvajanje sistema potrjevanja, ki zajema podatke iz točk (a) in (b) odstavka 2, in spremljanje neskladnosti. Načrt omogoča državam članicam, da na podlagi obvladovanja tveganja določijo prednostne naloge za potrjevanje in navzkrižna preverjanja ter za posledično spremljanje neskladnosti. Načrt se Komisiji predloži v odobritev do 31. decembra 2011. Komisija načrte odobri pred 1. julijem 2012, potem ko državam članicam omogoči izvedbo popravkov. Spremembe načrta se vsako leto predložijo Komisiji v odobritev.

9. Če Komisija na podlagi svojih preiskav ugotovi neskladnosti pri podatkih, vnesenih v zbirko podatkov države članice, lahko po predložitvi dokumentacije in posvetovanju s to državo članico od nje zahteva, da razišče razloge za neskladnost in popravi podatke, če je to potrebno.

10. Zbirke podatkov, ki jih v skladu s to uredbo vzpostavijo države članice, in podatki, ki jih zberejo, se štejejo za verodostojne pod pogoji, ki jih določa nacionalna zakonodaja.

Člen 110

Dostop do podatkov

1. Države članice zagotovijo, da ima Komisija ali organ, ki ga ta imenuje, vedno in brez predhodnega obvestila dostop na daljavo do vseh podatkov iz člena 115. Komisija ima tudi možnost, da ročno in avtomatsko prenese te podatke za vsako obdobje ali vsako število ribiških plovil.

2. Države članice odobrijo dostop uradnikom Komisije na podlagi elektronskih potrdil, ki jih izda Komisija ali organ, ki ga ta imenuje.

Dostop se omogoči na varnem delu spletnega mesta držav članic iz člena 115.

3. Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 lahko države članice do 30. junija 2012 s Komisijo in organom, ki ga ta imenuje, izvajajo pilotne projekte, da se zagotovi dostop na daljavo v realnem času do podatkov držav članic o ribolovnih možnostih, ki se beležijo in potrjujejo v skladu s to uredbo. Če sta Komisija in zadevna država članica zadovoljni z rezultatom pilotnega projekta in dokler dostop na daljavo deluje v skladu z dogovorom, za zadevno državo članico preneha veljati obveznost poročanja o ribolovnih možnostih iz člena 33(2) in (8). Oblika in postopki dostopa do podatkov se preučijo in preskusijo. Države članice do 1. januarja 2012 obvestijo Komisijo, ali nameravajo izvesti pilotne projekte. Svet se lahko od 1. januarja 2013 naprej odloči za drugačen način in pogostost prenosa podatkov, ki jih države članice pošiljajo Komisiji.

Člen 111

Izmenjava podatkov

1. Vsaka država članica zastave zagotovi neposredno elektronsko izmenjavo ustreznih informacij z drugo državo članico ter po potrebi Komisijo ali organom, ki ga je ta imenovala, zlasti:

(a)	podatkov iz sistema za spremljanje plovil, kadar se njena plovila nahajajo v vodah drugih držav članic;

(b)	informacij iz ladijskega ribolovnega dnevnika, kadar njena plovila opravljajo ribolov v vodah drugih držav članic;

(c)	deklaracij o iztovarjanju in deklaracij o pretovarjanju, kadar se tovrstne dejavnosti izvajajo v pristaniščih drugih držav članic;

(d)	predhodnega obvestila, kadar je namembno pristanišče v drugi državi članici.

2. Vsaka obalna država članica zagotovi neposredno elektronsko izmenjavo ustreznih informacij z drugo državo članico ter po potrebi Komisijo ali organom, ki ga je ta imenovala, zlasti s posredovanjem:

(a)	informacij iz obvestil o prodaji državi članici zastave, kadar je prva prodaja izvedena iz drugega ribiškega plovila države članice;

(b)	informacij iz deklaracij o prevzemu, kadar se ribe skladiščijo v državi članici, ki ni država članica zastave ali država članica iztovarjanja;

(c)	informacij iz obvestil o prodaji in deklaracij o prevzemu državi članici, v kateri je bil tovor iztovorjen.

3. Podrobnejša pravila za uporabo tega člena, zlasti za preverjanje kakovosti podatkov, upoštevanja rokov za njihovo predložitev, navzkrižno preverjanje, analizo in preverjanje podatkov ter za vzpostavitev standardizirane oblike za prenos in izmenjavo podatkov, se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

POGLAVJE II

Zaupnost podatkov

Člen 112

Varstvo osebnih podatkov

1. Ta uredba ne posega in nikakor ne vpliva na raven varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v skladu z določbami zakonodaje Skupnosti in nacionalnim pravom, zlasti ne spreminja obveznosti držav članic pri njihovi obdelavi osebnih podatkov v skladu z Direktivo 95/46/ES niti obveznosti institucij in organov Skupnosti pri njihovi obdelavi osebnih podatkov v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 pri izpolnjevanju njihovih obveznosti.

2. Pravice oseb v zvezi z njihovimi podatki o registraciji, ki se obdelujejo v nacionalnih sistemih, se uveljavljajo v skladu s pravom države članice, ki je shranila njihove osebne podatke, in zlasti v skladu z določbami o izvajanju Direktive 95/46/ES, kar zadeva njihove podatki o registraciji, ki se obdelujejo v sistemih Skupnosti, pa v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001.

Člen 113

Zaupnost poklicne in poslovne skrivnosti

1. Države članice in Komisija sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da se podatki, zbrani in prejeti na podlagi te uredbe, obravnavajo v skladu z veljavnimi pravili o poklicni in poslovni skrivnosti podatkov.

2. Podatki, ki jih izmenjajo države članice in Komisija, se pošljejo samo osebam v državah članicah ali institucijah Skupnosti, katerih funkcije zahtevajo, da imajo dostop do takih podatkov, ne pa tudi drugim osebam, razen če države članice, ki pošljejo podatke, to izrecno odobrijo.

3. Podatki iz odstavka 1 se ne smejo uporabiti za drugačne namene kakor za tiste, ki jih določa ta uredba, razen če organi, ki jih pošljejo, izrecno odobrijo uporabo podatkov za druge namene, in pod pogojem, da veljavni predpisi v državi članici organa, ki prejema podatke, take uporabe podatkov ne prepovedujejo.

4. Sporočanje podatkov na podlagi te uredbe osebam, ki delajo za pristojne organe, sodišča, druge javne organe in Komisijo ali organ, ki ga ta imenuje, in katerih razkritje bi škodilo:

(a)	varovanju zasebnosti in integritete posameznika v skladu z zakonodajo Skupnosti o varstvu osebnih podatkov;

(b)	poslovnim interesom fizične ali pravne osebe, vključno z intelektualno lastnino;

(c)	poteku sodnih postopkov in pravnemu svetovanju ali

(d)	namenu inšpekcijskih pregledov ali preiskav,

urejajo veljavna pravila o zaupnosti. Informacije se lahko vedno razkrijejo, če je to potrebno za prenehanje ali prepoved kršitve pravil skupne ribiške politike.

5. Za podatke iz odstavka 1 velja enaka stopnja varovanja kot jo za podobne podatke zagotavljajo nacionalna zakonodaja države članice, ki prejema podatke, in ustrezne določbe, ki se uporabljajo za institucije Skupnosti.

6. Ta člen se ne razume kot ovira za uporabo podatkov, pridobljenih v skladu s to uredbo, v pravnih sporih ali postopkih, ki so bili sproženi naknadno zaradi neupoštevanja pravil skupne ribiške politike. Pristojni organi države članice, ki pošilja podatke, se obvestijo o vseh primerih, v katerih se navedeni podatki uporabljajo v te namene.

7. Ta člen ne posega v obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih konvencij o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah.

POGLAVJE III

Uradna spletna mesta

Člen 114

Uradna spletna mesta

1. Za namene te uredbe vsaka država članica najpozneje do 1. januarja 2012 vzpostavi uradno spletno mesto, ki je dostopno prek interneta in vsebuje informacije, navedene v členih 115 in 116. Države članice Komisiji sporočijo internetne naslove svojega uradnega spletnega mesta. Komisija se lahko odloči oblikovati skupne standarde in postopke, da bi zagotovila pregledno komuniciranje med samimi državami članicami ter med državami članicami, Agencijo Skupnosti za nadzor ribištva in Komisijo, vključno s pošiljanjem redno posodobljenih evidenc ribolovnih dejavnostih v povezavi z ribolovnimi možnostmi.

2. Uradno spletno mesto vsake države članice vsebuje javno dostopni del in varni del. Na uradnem spletnem mestu vsaka država članica vnaša, vzdržuje in posodablja podatke, potrebne za nadzor v skladu s to uredbo.

Člen 115

Javno dostopni del spletnega mesta

Države članice na javno dostopnem delu svojega spletnega mesta nemudoma objavijo ali zagotovijo neposredno povezavo na:

(a)	imena in naslove pristojnih organov, odgovornih za izdajanje dovoljenj za gospodarski ribolov in dovoljenj za ribolov iz člena 7;

(b)	seznam določenih pristanišč za pretovarjanje iz člena 20 z navedbo njihovega obratovalnega časa;

(c)	en mesec po začetku veljavnosti večletnega načrta in po odobritvi Komisije, seznam določenih pristanišč iz člena 43 z navedbo njihovega obratovalnega časa, in 30 dni kasneje s tem povezane pogoje za beleženje in sporočanje količin vrst, za katere velja večletni načrt, za vsako iztovarjanje;

(d)	odločitev o zaprtju v realnem času in o jasni določitvi geografskega območja prizadetega ribolovnega območja, trajanju zaprtja in pogojih za ribolov na tem območju v času zaprtja, kakor je navedeno v členu 53(2);

(e)	podatke o kontaktni točki za pošiljanje ali predložitev ladijskih ribolovnih dnevnikov, predhodnih obvestil, deklaracij o pretovarjanju, deklaracij o iztovarjanju, obvestil o prodaji, deklaracij o prevzemu in prevoznih dokumentov iz členov 14, 17, 20, 23, 62, 66 in 68;

(f)	zemljevid s koordinatami začasno zaprtega območja v realnem času iz člena 54 z navedbo trajanja zaprtja in pogojev za ribolov na zadevnem zaprtem območju;

(g)	odločitev o zaprtju ribolovnega območja iz člena 35 in vse potrebne podrobnosti.

Člen 116

Varni del spletnega mesta

1. Na varnem delu svojega spletnega mesta vsaka država članica vnaša, vzdržuje in posodablja povezave na naslednje sezname in zbirke podatkov:

(a)	sezname uradnikov, odgovornih za inšpekcijske preglede iz člena 74;

(b)	elektronsko zbirko podatkov za obdelavo poročil o inšpekcijskih pregledih in nadzorovanju, ki jih sestavijo uradniki, kot je določeno v členu 78;

(c)	računalniške datoteke sistema za spremljanje plovil, ki jih evidentira njihov center za spremljanje ribištva, kot je določeno v členu 9;

(d)

elektronsko zbirko podatkov, ki vsebuje seznam vseh dovoljenj za gospodarski ribolov in vseh dovoljenj za ribolov, ki se izdajo in upravljajo v skladu s to uredbo, z jasno navedbo veljavnih pogojev in informacij o vseh začasno ukinjenih in preklicanih dovoljenjih za gospodarski ribolov in dovoljenjih za ribolov;

(e)	način merjenja neprekinjenega obdobja 24 ur iz člena 26(6);

(f)	elektronsko zbirko podatkov, ki vsebuje vse pomembne podatke o ribolovnih možnostih, kot je določeno v členu 33;

(g)	nacionalne programe nadzora iz člena 46;

(h)	elektronsko zbirko podatkov, namenjeno preverjanju popolnosti in kakovosti zbranih podatkov, v skladu s členom 109.

2. Vsaka država članica zagotovi:

(a)	Komisiji ali organu, ki ga ta imenuje, dostop na daljavo do vseh podatkov iz tega člena prek varne internetne povezave 24 ur dnevno vseh sedem dni v tednu;

(b)	neposredno elektronsko izmenjavo ustreznih informacij z drugimi državami članicami in Komisijo ali organom, ki ga ta imenuje.

3. Država članica odobri dostop uradnikom Komisije na podlagi elektronskih potrdil, ki jih izda Komisija ali organ, ki ga ta imenuje.

4. Podatki na varnem delu spletnih mest so dostopni le posebnim uporabnikom, ki jih v ta namen pooblastijo zadevne države članice ali Komisija oziroma organ, ki ga ta imenuje. Podatki, ki so dostopni tem osebam, so omejeni na tiste podatke, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog in dejavnosti pri zagotavljanju skladnosti s pravili skupne ribiške politike, zato zanje veljajo pravila o zaupnosti uporabe takih podatkov.

5. Podatki na varnem delu spletnega mesta so shranjeni le tako dolgo, kot je potrebno za namene te uredbe, vendar vedno najmanj tri koledarska leta od leta, ki sledi letu, v katerem so bile informacije evidentirane. Osebni podatki, ki se v skladu s to uredbo izmenjajo za zgodovinsko, statistično ali znanstveno uporabo, se izmenjajo samo v anonimni obliki, ali če to ni mogoče, samo z zakodirano identiteto posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

6. Podrobna pravila za uporabo tega poglavja se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

NASLOV XIII

IZVAJANJE

Člen 117

Upravno sodelovanje

1. Organi, odgovorni za izvajanje te uredbe v državah članicah, sodelujejo med seboj, s pristojnimi organi tretjih držav, Komisijo in organom, ki ga ta imenuje, da zagotovijo skladnost s to uredbo.

2. Za namene iz odstavka 1 se vzpostavi sistem medsebojne pomoči, ki vsebuje pravila o izmenjavi informacij bodisi na predhodno zahtevo bodisi spontano.

3. Država članica, v kateri so potekale ribolovne dejavnosti, Komisiji na njeno zahtevo in državi članici zastave ribiškega plovila v elektronski obliki istočasno pošlje vse ustrezne informacije.

4. Podrobna pravila za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 118

Obveznosti poročanja

1. Države članice vsakih pet let Komisiji pošljejo poročilo o uporabi te uredbe.

2. Komisija na podlagi poročil, ki jih predložijo države članice, in lastnih ugotovitev vsakih pet let sestavi poročilo ter ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

3. Komisija pet let po začetku veljavnosti te uredbe oceni vpliv te uredbe na skupno ribiško politiko.

4. Države članice Komisiji predložijo poročilo in v njem navedejo uporabljena pravila za pripravo poročil na podlagi osnovnih podatkov.

5. Podrobna pravila o vsebini in obliki poročil držav članic za uporabo tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 119.

Člen 119

Postopek v odboru

1. Komisiji pomaga odbor, ustanovljen v skladu s členom 30 Uredbe (ES) št. 2371/2002.

2. Pri sklicevanju na ta člen se uporabljata člena 4 in 7 Sklepa 1999/468/ES.

Obdobje, določeno v členu 4(3) Sklepa 1999/468/ES, je en mesec.

NASLOV XIV

SPREMEMBE IN RAZVELJAVITVE

Člen 120

Spremembe Uredbe (ES) št. 768/2005

Uredba (ES) št. 768/2005 se spremeni:

v členu 3 se doda naslednja točka:

„(i)

olajšati enotno izvajanje sistema nadzora skupne ribiške politike, ki vključuje zlasti:

—	organizacijo operativnega usklajevanja nadzornih dejavnosti držav članic za izvajanje posebnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov, programov nadzora nad nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovom (‚IUU‘) ter mednarodnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov,

—	inšpekcijske preglede, potrebne za izpolnjevanje nalog Agencije v skladu z določbami iz člena 17a.“;

v členu 5

(a)	se odstavek 1 nadomesti z naslednjim: „1. Operativno usklajevanje Agencije zajema nadzor vseh dejavnosti, zajetih v skupni ribiški politiki.“;

(b)	se doda naslednji odstavek: „3. Za okrepljeno operativno usklajevanje med državami članicami lahko Agencija izdela operativne načrte z zadevnimi državami članicami in usklajuje njihovo izvajanje.“;

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Pomoč Komisiji in državam članicam

Agencija pomaga Komisiji in državam članicam pri zagotavljanju doslednega, enotnega in učinkovitega izpolnjevanja obveznosti v skladu s pravili skupne ribiške politike, vključno z bojem proti ribolovu IUU ter sodelovanjem s tretjimi državami. Agencija zlasti:

(a)	izdela in razvije osnovni učni načrt za usposabljanje inštruktorjev ribiških inšpektoratov držav članic in zagotovi dodatne tečaje usposabljanja in seminarje za te uradnike in drugo osebje, ki je vključeno v dejavnosti nadzora in inšpekcijskih pregledov;

(b)	izdela in razvije osnovni učni načrt za usposabljanje inšpektorjev Skupnosti pred njihovo prvo razporeditvijo ter tem uradnikom redno zagotavlja dodatne izpopolnjevalne tečaje in seminarje;

(c)	na zahtevo držav članic opravi skupno nabavo blaga in storitev, povezanih z dejavnostmi nadzora in inšpekcijskih pregledov držav članic, ter priprave za izvajanje skupnih pilotnih projektov držav članic in njihovo usklajevanje;

(d)	pripravi skupne operativne postopke v zvezi s skupnimi dejavnostmi nadzora in inšpekcijskih pregledov, ki jih izvajata dve ali več držav članic;

(e)	izdela merila za izmenjavo sredstev nadzora in inšpekcijskih pregledov med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami ter za zagotavljanje teh sredstev s strani držav članic;

(f)	izvede analizo tveganja na podlagi podatkov o ulovu, iztovarjanju in ribolovnem naporu ter analizo tveganja v zvezi z neprijavljenim iztovarjanjem, ki med drugim vključuje primerjavo podatkov o ulovu in uvozu s podatki o izvozu in nacionalni porabi;

(g)	na zahtevo Komisije ali držav članic razvije skupne metodologije in postopke inšpekcijskih pregledov;

(h)	pomaga državam članicam na njihovo zahtevo izpolnjevati njihove lastne obveznosti, obveznosti Skupnosti in njihove druge mednarodne obveznosti, vključno z bojem proti ribolovu IUU ter obveznostmi v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva;

(i)	spodbuja in usklajuje pripravo enotnih metodologij obvladovanja tveganja na področju svoje pristojnosti;

(j)	usklajuje in spodbuja sodelovanje med državami članicami in skupne standarde za pripravo načrtov vzorčenja, opredeljenih v Uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnost za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (26).

člen 8 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 8

Izpolnjevanje obveznosti Skupnosti v zvezi z nadzorom in inšpekcijskimi pregledi

1. Agencija na zahtevo Komisije usklajuje dejavnosti nadzora in inšpekcijskih pregledov držav članic na podlagi mednarodnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov z izdelavo načrtov skupne uporabe.

2. Agencija lahko nabavi, najame ali zakupi opremo, ki je potrebna za izvajanje načrtov skupne uporabe iz odstavka 1.“;

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Izvajanje posebnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov

1. Agencija na podlagi načrtov skupne uporabe usklajuje izvajanje posebnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov, vzpostavljenih v skladu s členom 95 Uredbe (ES) št. 1224/2009.

2. Agencija lahko nabavi, najame ali zakupi opremo, ki je potrebna za izvajanje načrtov skupne uporabe iz odstavka 1.“;

za poglavjem III se vstavi naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIIA

PRISTOJNOSTI AGENCIJE

Člen 17a

Določitev uradnikov Agencije za inšpektorje Skupnosti

Uradniki Agencije se lahko v skladu s členom 79 Uredbe (ES) št. 1224/2009 določijo za inšpektorje Skupnosti v mednarodnih vodah.

Člen 17b

Ukrepi Agencije

Kadar je to ustrezno, Agencija:

(a)	izdaja priročnike o usklajenih standardih za inšpekcijske preglede;

(b)	pripravlja navodila, ki odražajo najboljše prakse na področju nadzora skupne ribiške politike, vključno z usposabljanjem nadzornih uradnikov, in jih redno posodablja;

(c)	Komisiji zagotavlja potrebno tehnično in upravno podporo za izvajanje njenih nalog.

Člen 17c

Sodelovanje

1. Države članice in Komisija sodelujejo z Agencijo in ji zagotavljajo potrebno pomoč pri izvajanju njenih nalog.

2. Agencija z ustreznim upoštevanjem različnih pravnih sistemov v posameznih državah članicah spodbuja sodelovanje med državami članicami ter med njimi in Komisijo pri razvijanju usklajenih standardov za nadzor v skladu z zakonodajo Skupnosti ter ob upoštevanju najboljših praks v državah članicah in dogovorjenih mednarodnih standardov.

Člen 17d

Enota za izjemne razmere

1. Kadar Komisija na lastno pobudo ali na zahtevo najmanj dveh držav članic ugotovi, da gre za razmere z resnim neposrednim, posrednim ali morebitnim tveganjem za skupno ribiško politiko, in tveganja ni mogoče preprečiti, odpraviti ali zmanjšati z obstoječimi sredstvi ali ga ni mogoče ustrezno obvladati, o tem takoj obvesti Agencijo.

2. Agencija na podlagi takega obvestila Komisije ali na lastno pobudo takoj ustanovi enoto za izjemne razmere in o tem obvesti Komisijo.

Člen 17e

Naloge enote za izjemne razmere

1. Enota za izjemne razmere, ki jo ustanovi Agencija, je odgovorna za zbiranje in vrednotenje vseh ustreznih informacij ter ugotavljanje razpoložljivih možnosti za čim učinkovitejše in hitrejše preprečevanje, odpravo ali zmanjšanje tveganja za skupno ribiško politiko.

2. Enota za izjemne razmere lahko zaprosi za pomoč kateri koli javni organ ali posameznika, za katerega meni, da ima potrebno strokovno znanje in izkušnje za učinkovito obvladovanje izjemnih razmer.

3. Agencija zagotovi potrebno usklajevanje za primeren in pravočasen odziv na izjemne razmere.

4. Enota za izjemne razmere, kadar je to ustrezno, obvešča javnost o možnih tveganjih in sprejetih ukrepih.

Člen 17f

Večletni delovni program

1. V večletnem delovnem programu Agencije so določeni njeni splošni cilji, pristojnosti, naloge, kazalniki uspešnosti in prednostne naloge za vsak ukrep Agencije v petletnem obdobju. Večletni delovni program vključuje predstavitev načrta kadrovske politike in oceno dodeljenih proračunskih sredstev za doseganje ciljev navedenega petletnega obdobja.

2. Večletni delovni program je oblikovan v skladu s sistemom in metodologijo upravljanja po dejavnosti, ki ju je razvila Komisija. Sprejme ga upravni odbor.

3. Letni delovni program iz člena 23(2)(c) se nanaša na večletni delovni program. V njem so jasno navedeni dodatki, spremembe ali izbrisi v primerjavi z delovnim programom za preteklo leto ter napredek pri doseganju splošnih ciljev in izpolnjevanju prednostnih nalog večletnega delovnega programa.

Člen 17g

Sodelovanje v pomorskih zadevah

Agencija prispeva k izvajanju integrirane pomorske politike EU in zlasti sklepa upravne sporazume z drugimi organi v zadevah iz te uredbe po odobritvi s strani upravnega odbora. Izvršni direktor v zgodnji fazi takih pogajanj o tem obvesti Komisijo in države članice.

Člen 17h

Podrobna pravila

Podrobna pravila za izvajanje tega poglavja se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 30(2) Uredbe (ES) št. 2371/2002.

Ta pravila lahko zlasti zajemajo oblikovanje načrtov za obvladovanje izjemnih razmer, ustanovitev enote za izjemne razmere in praktične postopke, ki jih je treba izvajati.“.

Člen 121

Spremembe drugih uredb

1. V Uredbi (ES) št. 847/96 se črta člen 5.

2. Uredba (ES) št. 2371/2002 se spremeni:

(a)

člen 21 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 21

Sistem Skupnosti za nadzor in izvrševanje

Nadzorujeta se dostop do voda in virov ter izvajanje dejavnosti iz člena 1, zagotovi pa se tudi skladnost s pravili skupne ribiške politike. V ta namen se vzpostavi sistem Skupnosti za nadzor, inšpekcijske preglede in izvrševanje pravil skupne ribiške politike.“;

(b)	členi 22 do 28 se črtajo.

3. V Uredbi Sveta (ES) št. 811/2004 z dne 21. aprila 2004 o določitvi ukrepov za obnovitev staleža severnega osliča (27) se črtajo členi 7, 8, 10, 11, 12 in 13.

4. V Uredbi Sveta (ES) št. 2115/2005 z dne 20. decembra 2005 o obnovitvenih načrtih za grenlandsko morsko ploščo v okviru Organizacije za ribištvo severozahodnega Atlantika (28) se črta člen 7.

5. V Uredbi Sveta (ES) št. 2166/2005 z dne 20. decembra 2005 o določitvi ukrepov za obnovitev staležev južnega osliča in škampa v Kantabrijskem morju in zahodno od Iberskega polotoka (29) se črta poglavje IV.

6. V Uredbi Sveta (ES) št. 388/2006 z dne 23. februarja 2006 o določitvi večletnega načrta za trajnostno izkoriščanje staleža morskega lista v Biskajskem zalivu (30) se črta poglavje IV.

7. V Uredbi Sveta (ES) št. 509/2007 z dne 7. maja 2007 o vzpostavitvi večletnega načrta za trajnostno izkoriščanje staleža morskega lista v zahodnem Rokavskem prelivu (31) se črta poglavje IV.

8. V Uredbi Sveta (ES) št. 676/2007 z dne 11. junija 2007 o vzpostavitvi večletnega načrta za ribištva, ki izkoriščajo staleže morske plošče in morskega lista v Severnem morju (32), se črta poglavje IV.

9. V Uredbi Sveta (ES) št. 1098/2007 z dne 18. septembra 2007 o vzpostavitvi večletnega načrta za staleže trske v Baltskem morju in ribištvo, ki izkorišča te staleže (33), se črtajo člen 10(3) in (4), člen 11(2) in (3), členi 12, 13, 15, člen 18(2) in (3), člena 19 in 20, drugi odstavek člena 22 ter členi 23, 24 in 25.

10. V Uredbi Sveta (ES) št. 1300/2008 z dne 18. decembra 2008 o oblikovanju večletnega načrta za stalež sleda, ki se nahaja zahodno od Škotske, in ribištvo, ki izkorišča navedeni stalež (34), se črtata člena 5 in 6.

11. V Uredbi Sveta (ES) št. 1342/2008 z dne 18. decembra 2008 o določitvi dolgoročnega načrta za staleže trske in ribištvo, ki izkorišča te staleže (35), se črtajo členi 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 26, 27, 28 in 29.

Člen 122

Razveljavitve

1. Razveljavi se Uredba (EGS) št. 2847/93, razen členov 6, 8 in 11, ki se razveljavijo z dnem začetka veljavnosti izvedbenih pravil za člene 14, 21 in 23 te uredbe, in člena 5, člena 9(5) in členov 13, 21 in 34, ki se razveljavijo z učinkom od 1. januarja 2011.

2. Uredba (ES) št. 1627/94 se razveljavi z dnem začetka veljavnosti izvedbenih pravil za člen 7 te uredbe.

3. Uredba (ES) št. 1966/2006 se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2011.

Člen 123

Sklicevanje

Sklicevanja na razveljavljene uredbe in določbe, črtane v skladu s členom 121, se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi II.

NASLOV XIV

KONČNE DOLOČBE

Člen 124

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2010.

Vendar pa:

(a)	člen 33(6) in (9), členi 37, 43, 58, 60, 61, 63, 67, 68, 73, 78 in 84, člen 90(2), (3) in (4), člena 93 in 117 ter člen 121(3) do (11) se uporabljajo od 1. januarja 2011;

(b)	členi 6, 7, 14, 21 in 23 se uporabljajo od dneva začetka veljavnosti njihovih izvedbenih pravil;

(c)	člen 92 se začne uporabljati šest mesecev po začetku veljavnosti njegovega izvedbenega pravila.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 20. novembra 2009

Za Svet

Predsednik

E. ERLANDSSON

(1) Mnenje z dne 22. aprila 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2) Mnenje z dne 15. maja 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3) UL C 211, 4.9.2009, str. 73.

(4) UL C 151, 3.7.2009, str. 11.

(5) UL L 358, 31.12.2002, str. 59.

(6) UL L 261, 20.10.1993, str. 1.

(7) UL L 286, 29.10.2008, str. 1.

(8) UL L 286, 29.10.2008, str. 33.

(9) UL L 208, 5.8.2002, str. 10.

(10) UL L 102, 7.4.2004, str. 9.

(11) UL L 204, 13.8.2003, str. 21.

(12) UL L 365, 10.12.2004, str. 19.

(13) UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

(14) UL L 278, 23.10.2001, str. 6.

(15) UL L 289, 16.11.2000, str. 8.

(16) UL L 223, 15.8.2006, str. 1.

(17) UL L 160, 14.6.2006, str. 1.

(18) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(19) UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

(20) UL L 8, 12.1.2001, str. 1.

(21) UL L 171, 6.7.1994, str. 7.

(22) UL L 408, 30.12.2006, str. 1.

(23) UL L 128, 21.5.2005, str. 1.

(24) UL L 60, 5.3.2008, str. 1.

(25) UL L 347, 11.12.2006, str. 1.

(26) UL L 343, 22.12.2009, str. 1.“;

(27) UL L 150, 30.4.2004, str. 1.

(28) UL L 340, 23.12.2005, str. 3.

(29) UL L 345, 28.12.2005, str. 5.

(30) UL L 65, 7.3.2006, str. 1.

(31) UL L 122, 11.5.2007, str. 7.

(32) UL L 157, 19.6.2007, str. 1.

(33) UL L 248, 22.9.2007, str. 1.

(34) UL L 344, 20.12.2008, str. 6.

(35) UL L 348, 24.12.2008, str. 20.

PRILOGA I

POSEBNA REFERENČNA MERILA ZA INŠPEKCIJSKE PREGLEDE, KI SE UPORABLJAJO PRI VEČLETNIH NAČRTIH

Cilj

1. Vsaka država članica določi posebna referenčna merila za inšpekcijske preglede v skladu s to prilogo.

Strategija

2. Inšpekcijski pregledi in nadzorovanje ribolovnih dejavnosti so usmerjeni predvsem na ribiška plovila, za katera je verjetno, da lovijo vrste, za katere velja večletni načrt. Naključni inšpekcijski pregledi pri prevozu in trženju vrst, za katere velja večletni načrt, se uporabljajo kot dopolnilni mehanizem navzkrižnega preverjanja za preskus učinkovitosti inšpekcijskega pregleda in nadzorovanja.

Prednostna razvrstitev

3. Različne vrste ribolovnega orodja se prednostno razvrstijo na različne ravni, odvisno od obsega omejitev ribolovnih možnosti, ki veljajo za ladjevje. Zato vsaka država članica določi posebno prednostno razvrstitev.

Ciljna referenčna merila

4. Države članice začnejo najpozneje en mesec od začetka veljavnosti uredbe o določitvi večletnega načrta izvajati svoj načrt inšpekcijskih pregledov, pri čemer upoštevajo spodaj navedene cilje.

Države članice navedejo in opišejo, katera strategija vzorčenja bo uporabljena.

Komisija ima na zahtevo dostop do načrta vzorčenja, ki ga uporablja država članica.

(a)	Obseg inšpekcijskih pregledov v pristaniščih Točnost, ki jo je treba doseči, bi morala biti praviloma najmanj takšna kot pri uporabi enostavne metode naključnega vzorčenja, pri kateri se v državi članici inšpekcijsko pregleda 20 % vseh iztovorjenih vrst (po teži), za katere velja večletni načrt.

(b)	Obseg inšpekcijskih pregledov pri trženju Pregleda se 5 % količin vrst, za katere velja večletni načrt in ki so na voljo za prodajo na dražbi.

(c)

Obseg inšpekcijskih pregledov na morju

Prilagodljivo referenčno merilo, ki se določi po podrobni analizi ribolovnih dejavnosti na vsakem območju. Referenčna merila za inšpekcijske preglede na morju se izrazijo kot število obhodnih dni na morju na območjih upravljanja, po možnosti skupaj s posebnim referenčnim merilom za obhodne dni na posameznih območjih.

(d)	Obseg zračnega nadzorovanja Prilagodljivo referenčno merilo, ki se določi po podrobni analizi ribolovne dejavnosti na vsakem območju ob upoštevanju razpoložljivih sredstev, ki so na voljo državi članici.

PRILOGA II

KORELACIJSKA TABELA

Uredba (EGS) št. 2847/93	Ta uredba
Člen 1(1)	Člena 1 in 2
Člen 1(2)	Člen 5(3)
Člen 1(3)	Člen 2
Člen2	Člen 5
Člen3	Člen 9
Člen 4(1)	Člen 5
Člen 4(2)	Člen 75
Člen 5(a) in (b)	Člen 74
Člen 5(c)	Člen 8
Člen 6	Členi 14, 15 in 16
Člen 7	Člena 17 in 18
Člen 8	Člena 23, 24 in 25
Člen 9(1), (2), (3), (4), (4a), (5), (6), (7), (8) in (9)	Členi 62, 63, 64, 65 in 68
Člen 9(4b) in (5)	Členi 66 in 67
Člen 11	Členi 20, 21 in 22
Člen 13	Člen 68
Člen 14	Člen 59
Člen 15(1), (2) in (4)	Člena 33 in 34
Člen 15(3)	Člen 36
Člen 16	Člen 117
Člen 17	Člen 5
Člen 19	Člena 112 in 113
Naslov IIA	Naslov IV, poglavje I, oddelek 2
Člen 20(1)	Člen 47
Člen 20(2)	Člen 49
Člen 21(1)	Člen 33
Člen 21(2)	Člen 35
Člen 21(3)	Člen 36
Člen 21(4)	Člen 37
Člen 21a	Člen 35
Člen 21b	Člen 34
Člen 21c	Člen 36
Člen 23	Člen 105
Naslov V	Naslov IV, poglavje II, in člen 109
Člen 28(1)	Člen 56
Člen 28(2)	Člena 57 in 70
Člen 28(2a)	Člen 56
Člen 29	Členi 96, 97, 98 in 99
Člen 30	Člen 102
Člen 31(1) in (2)	Člena 89 in 90
Člen 31(4)	Člen 86
Člen 32(1)	Člen 85
Člen 32(2)	Člen 88
Člen 33	Člen 86
Člen 34	Člen 117
Člen 34a	Člen 117
Člen 34b	Člen 98
Člen 34c	Člen 95
Člen 35	Člen 118
Člen 36	Člen 119
Člen 37	Člena 112 in 113
Člen 38	Člen 3
Člen 39	Člen 122
Člen 40	Člen 124
Uredba (ES) št. 1627/94	Ta uredba
Cela uredba	Člen 7
Uredba (ES) št. 847/96	Ta uredba
Člen 5	Člen 106
Uredba (ES) št. 2371/2002	Ta uredba
Člen 21	Člena 1 in 2
Člen 22(1)	Členi 6, 7, 8, 9, 14 in 75
Člen 22(2)	Členi 58, 59, 62, 68 in 75
Člen 23(3)	Člen 5(3), člen 5(5) in člen 11
Člen 23(4)	Člena 105 in 106
Člen 24	Člen 5, naslov VII in člena 71 in 91
Člen 25	Poglavji III in IV naslova VII in člen 89
Člen 26(1)	Člen 96
Člen 26(2)	Člen 108
Člen 26(4)	Člen 36
Člen 27(1)	Členi 96 do 99
Člen 27(2)	Člena 101 in 102
Člen 28(1)	Člen 117
Člen 28(3)	Členi 80, 81 in 83
Člen 28(4)	Člen 79
Člen 28(5)	Člen 74
Uredba (ES) št. 811/2004	Ta uredba
Člen 7	Člen 14(2)
Člen 8	Člen 17
Člen 10	Člen 14(3)
Člen 11	Člen 44
Člen 12	Člen 60(6)
Uredba (ES) št. 2166/2005	Ta uredba
Člen 9	Člen 14(3)
Člen 10	Člen 60(1)
Člen 12	Člen 44
Člen 13	Člen 60(6)
Uredba (ES) št. 2115/2005	Ta uredba
Člen 7	Člen 14(3)
Uredba (ES) št. 388/2006	Ta uredba
Člen 7	Člen 14(3)
Člen 8	Člen 60(1)
Člen 10	Člen 44
Člen 11	Člen 60(6)
Uredba (ES) št. 509/2007	Ta uredba
Člen 6	Člen 14(3)
Člen 8	Člen 44
Člen 9	Člen 60(6)
Uredba (ES) št. 676/2007	Ta uredba
Člen 10	Člen 14(2)
Člen 11	Člen 14(3)
Člen 12	Člen 60(1)
Člen 14	Člen 44
Člen 15	Člen 60(6)
Uredba (ES) št. 1098/2007	Ta uredba
Člen 15	Člen 14(3)
Člen 19	Člen 60(1)
Člen 24	Člen 46
Uredba (ES) št. 1342/2008	Ta uredba
Člen 19(1)	Člen 109(2)
Člen 19(2)	Člen 115
Člen 20	Člen 60
Člen 22	Člen 42
Člen 23	Člen 46
Člen 24	Člen 17
Člen 25	Člen 43
Člen 26	Člen 14(2)
Člen 27	Člen 44
Člen 28	Člen 60(6)

22.12.2009

Uradni list Evropske unije

L 343/51

UREDBA SVETA (ES) št. 1225/2009

z dne 30. novembra 2009

o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti

(kodificirana različica)

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 133 Pogodbe,

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (1),

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Multilateralna trgovinska pogajanja, zaključena leta 1994, so pripeljala do novih sporazumov o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (v nadaljnjem besedilu „GATT“). Zaradi drugačne narave novih pravil za damping oz. subvencije je prav tako primerno imeti ločen sklop pravil Skupnosti na vsakem od teh dveh področij. Zaradi tega bodo pravila o zaščiti proti subvencijam in izravnalnim dajatvam vsebovana v ločeni uredbi.

(3)

Sporazum o dampingu, namreč Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini 1994 (v nadaljnjem besedilu „Protidampinški sporazum iz leta 1994“), vsebuje podrobnejša pravila, ki se nanašajo predvsem na izračun dampinga, postopke za začetek in izvajanje preiskav, vključno z ugotavljanjem in obravnavanjem dejstev, uvajanjem začasnih ukrepov, uvajanjem in pobiranjem protidampinških dajatev, trajanjem in pregledom protidampinških ukrepov in javnim razkritjem informacij, ki se nanašajo na protidampinške preiskave. da se zagotovi primerno in transparentno izvajanje teh pravil, bi bilo treba vnesti besednjak sporazuma v zakonodajo Skupnosti v največji možni meri.

(4)	Pri izvajanju teh pravil je bistvenega pomena, da Skupnost z namenom ohranitve ravnotežja pravic in obveznosti, ki ga vzpostavlja sporazum GATT, upošteva, kako jih interpretirajo glavni trgovinski partnerji Skupnosti.

(5)

Zaželeno je določiti jasna in podrobna pravila za izračun normalne vrednosti. Taka vrednost bi morala v vseh primerih temeljiti še posebej na reprezentativni prodaji v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici. Primerno je razložiti, kdaj velja, da so stranke povezane zaradi določanja dampinga. Koristno je določiti okoliščine, v katerih se šteje domača prodaja kot prodaja z izgubo in se jo lahko zanemari, pri čemer se je mogoče zatekati k ostalim segmentom prodaje ali k računsko določeni normalni vrednosti ali pa k prodaji v tretjo državo. Prav tako je primerno poskrbeti za primerno razporeditev stroškov celo ob zagonu in določiti smernice za opredelitev zagona in obsega ter metode razporeditve. Prav tako je treba pri računski določitvi normalne vrednosti navesti metodologijo, ki naj bi se uporabljala pri določanju zneskov za prodajne, splošne in upravne stroške in stopnje dobička, ki bi se morali vključiti v to vrednost.

(6)

Pri določanju normalne vrednosti za države brez tržnega gospodarstva se zdi smiselno določiti pravila za izbiro primerne tretje države s tržnim gospodarstvom, ki naj se uporabi za ta namen in kjer ni mogoče, najti primerno tretjo državo in normalno vrednost določiti na kateri koli drugi razumni osnovi.

(7)

Za protidampinško prakso Skupnosti je primerno, da se upošteva spremenjene gospodarske pogoje v Kazahstanu. Zlasti primerno je določiti, da se lahko normalna vrednost določa v skladu s pravili, ki se uporabljajo za države s tržnim gospodarstvom v primerih, kjer je mogoče dokazati, da tržni pogoji prevladujejo za enega ali več proizvajalcev, ob upoštevanju preiskave v zvezi s proizvodnjo in prodajo zadevnega proizvoda.

(8)	Primerno je tudi podrobno obravnavati uvoz iz takšnih držav, ki so članice Svetovne trgovinske organizacije (WTO) na dan začetka ustrezne protidampinške preiskave.

(9)

Ustrezno je določiti, da se bo izvajalo preverjanje glede tega, ali tržni pogoji prevladujejo, na podlagi primerno utemeljenih zahtev enega ali več proizvajalcev, ki so predmet preiskave in ki želijo izkoristiti možnost, da se njihova normalna vrednost določi na podlagi pravil, ki veljajo za države s tržnim gospodarstvom.

(10)	Primerno je določiti izvozno ceno in našteti prilagoditve, ki jih je treba izvesti v tistih primerih, kjer se zdi potrebna rekonstrukcija te cene na osnovi prve cene na odprtem trgu.

(11)

Za namen zagotavljanja poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo je priporočjivo našteti dejavnike, ki lahko vplivajo na cene in primerljivost cen in določiti posebna pravila o tem, kdaj in kako bi bilo treba izvesti te prilagoditve, vključno z dejstvom, da se bi bilo treba izogibati vsakršnemu podvajanju prilagoditev. Prav tako je treba poskrbeti, da je mogoče delati primerjavo z uporabo povprečnih cen, čeprav je mogoče primerjati posamezne izvozne cene s povprečno normalno vrednostjo, kjer se slednja spreminja v odvisnosti od stranke, regije ali časovnega obdobja.

(12)

Treba je določiti jasne in podrobne smernice glede dejavnikov, ki so lahko relevantni pri odločanju o tem, ali je dampinški uvoz povzročil znatno škodo oz. ali grozi, da jo bo povzročil. Pri dokazovanju, da so obseg in ravni cen zadevnega uvoza odgovorni za škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, bi bilo treba posvečati pozornost vplivu drugih dejavnikov in še posebej prevladujočih tržnih pogojev v Skupnosti.

(13)

Priporočljivo je opredeliti pojem „industrija Skupnosti“ in poskrbeti, da so lahko stranke, ki so povezane z izvozniki, izvzete iz take industrije in določiti pojem „povezani“. Prav tako je treba poskrbeti, da se v imenu proizvajalcev v določeni regiji Skupnosti poskrbi za dejanja v zvezi s proti dampingom in določijo smernice za opredelitev take regije.

(14)

Treba je določiti, kdo lahko vloži protidampinško pritožbo, vključno z obsegom, do katerega jo mora podpirati industrija Skupnosti, in določiti informacije o dampingu, škodi in vzročni zvezi, ki bi jih morala vsebovati taka pritožba. Prav tako je primerno opisati postopke za zavračanje pritožb ali začetek postopkov.

(15)

Treba je določiti način, na katerega bi bilo treba zainteresirane stranke obvestiti o informacijah, ki jih zahtevajo pristojni organi in jim zagotoviti dovolj priložnosti, da predstavijo vse relevantne dokaze in da branijo svoje interese. Prav tako je zaželeno jasno opisati pravila in postopke, ki se jih je treba držati med preiskavo, predvsem pravila, po katerih se morajo zainteresirane stranke javiti, predstaviti svoje poglede in predložiti informacije znotraj določenega časovnega roka, če naj se ti pogledi in informacije upoštevajo. Prav tako je primerno določiti pogoje, pod katerimi ima lahko zainteresirana stranka dostop do informacij in možnost komentarja informacij, ki jih predstavijo druge zainteresirane stranke. Prav tako bi moralo obstajati sodelovanje med državami članicami in Komisijo pri zbiranju informacij.

(16)

Treba je določiti pogoje, pod katerimi se lahko uvedejo začasne dajatve, vključno s pogojem, da se ne smejo uvesti prej kot 60 dni po začetku postopka in ne kasneje kot devet mesecev po njem. Iz upravnih razlogov je prav tako treba poskrbeti, da lahko Komisija v vseh primerih uvede te dajatve bodisi neposredno za devetmesečno obdobje ali v dveh stopnjah za šest in tri mesece.

(17)

Treba je določiti postopke za sprejemanje zavez, ki bodo odpravile damping in škodo namesto uvajanja začasnih in dokončnih dajatev. Prav tako je primerno določiti posledice kršitve ali umika zavez in poskrbeti, da se lahko začasne dajatve uvedejo v primerih domnevnega kršenja ali pa kjer je potrebna nadaljnja preiskava, ki dopolni ugotovitve. Pri sprejemanju zavez bi bilo treba paziti, da predlagane zaveze in njihovo izvrševanje ne vodijo do nekonkurenčnega obnašanja.

(18)

Treba je poskrbeti, da pride do zaključka primerov, ne glede na to, ali se sprejmejo dokončni ukrepi ali ne, običajno v 12 mesecih, v nobenem primeru pa ne kasneje kot v 15 mesecih od začetka preiskave. Preiskave ali postopke bi bilo treba zaključiti, kjer je damping de minimis ali je škoda zanemarljiva, in je primerno opredeliti te pojme. Kjer se morajo uvesti ukrepi, bi bilo treba poskrbeti za zaključek preiskav in določiti, da morajo biti ukrepi manjši kot stopnja dampinga, če bi tak manjši znesek odpravil škodo, kakor tudi določiti metodo izračuna ravni ukrepov v primerih vzorčenja.

(19)

Treba je poskrbeti za retroaktivno pobiranje začasnih dajatev, če se to šteje za primerno, in opredeliti okoliščine, ki lahko sprožijo retroaktivno uporabo dajatev, s čimer se prepreči slabitev dokončnih ukrepov, ki se bodo uporabili. Prav tako je treba poskrbeti, da se lahko dajatve uporabijo retroaktivno v primerih kršitev ali umika zavez.

(20)

Treba je poskrbeti, da ukrepi prenehajo veljati po petih letih, razen če pregled ne pokaže, da jih je treba obdržati. Prav tako je treba v primerih, kjer je predloženih dovolj dokazov o spremenjenih okoliščinah, poskrbeti za vmesne preglede ali za preiskave, ki naj ugotovijo, ali je utemeljeno vračilo protidampinških dajatev. Prav tako je primerno določiti, da pri vsakem ponovnem izračunu dampinga, ki zahteva rekonstrukcijo izvoznih cen, dajatve ne smejo biti obravnavane kot strošek, do katerega je prišlo med uvozom in ponovno prodajo, pri čemer se navedena dajatev odraža v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v Skupnosti.

(21)	Izrecno je treba določiti ponovno ocenjevanje izvoznih cen in stopenj dampinga, če je izvoznik absorbiral dajatev preko oblike kompenzacijskega dogovora, in se ukrepi ne odražajo v cenah izdelkov, ki so predmet ukrepov v Skupnosti.

(22)

Protidampinški sporazum iz leta 1994 ne vsebuje določb glede izogibanja protidampinškim ukrepom, čeprav ločeni ministrski sklep GATT prepoznava izogibanje kot problem in ga je posredoval protidampinškemu odboru GATT v reševanje. Zaradi neuspeha dosedanjih multilateralnih pogajanj in dokler ne bo znan izid navedenega posredovanja problema protidampinškemu odboru WTO je potrebno, da bi zakonodaja Skupnosti vsebovala določbe, ki se bodo ukvarjale s prakso, vključno s sestavljanjem blaga v Skupnosti ali tretji državi, katere glavni cilj je izogibanje protidampinškim ukrepom.

(23)

Treba bi bilo pojasniti tudi, katera dejanja sestavljajo izogibanje veljavnim ukrepom. Izogibanja se lahko dogajajo bodisi znotraj ali zunaj Skupnosti. Zato je treba predvideti, da se izvzetja od razširjenih dajatev, ki so jih uvozniki morda že dobili, lahko dodelijo tudi izvoznikom, kadar se dajatve razširjajo zaradi izogibanja, ki se je zgodilo zunaj Skupnosti.

(24)	Primerno je dovoliti opustitev protidampinških ukrepov, kjer gre za začasno spremembo v tržnih pogojih, zaradi katere je nadaljnje uvajanje takih ukrepov začasno neprimerno.

(25)	Treba je poskrbeti, da se preiskovani uvoz podredi registraciji ob uvozu, s čimer se omogoči kasnejšo uporabo ukrepov proti takšnemu uvozu.

(26)	Z namenom zagotoviti primerno izvajanje ukrepov je treba, da države članice spremljajo in poročajo Komisiji o uvozu izdelkov, ki so predmet preiskave ali ukrepov, kakor tudi znesek dajatev, pobranih v skladu s to uredbo.

(27)	Treba je poskrbeti za posvetovanja s Svetovalnim odborom v rednih in natančno določenih stopnjah preiskave. Navedeni odbor bi moral biti sestavljen iz predstavnikov držav članic, s predstavnikom Komisije kot predsednikom.

(28)

Informacije, ki so posredovane državam članicam v okviru Svetovalnega odbora, so pogosto zelo strokovne, tako da jih je treba natančno gospodarsko in pravno proučiti. Morale bi biti poslane pravočasno pred datumom sestanka, ki ga določi predsednik Svetovalnega odbora, da imajo države članice dovolj časa za obravnavo teh informacij.

(29)	Primerno je poskrbeti za obiske zaradi preveritve, ki naj preverjajo informacije, ki so bili posredovane o dampingu in škodi, pri čemer pa so takšni obiski odvisni od ustreznih odgovorov na prejete vprašalnike.

(30)	Bistvenega pomena je poskrbeti za vzorčenje v primerih, kjer je število strank ali transakcij veliko, s čimer se omogoči zaključek preiskav v okviru zastavljenih časovnih rokov.

(31)	Treba je poskrbeti, da v primeru, ko stranke ne sodelujejo zadovoljivo, mogoče uporabiti druge informacije in tako priti do ugotovitev, pri čemer so take informacije lahko za stranke manj ugodne, kakor če bi sodelovale.

(32)	Treba bi bilo urediti ravnanje z zaupnimi informacijami, tako da ne prihaja do razkritja poslovnih skrivnosti.

(33)	Bistvenega pomena je, da se določi primeren način razkritja bistvenih dejstev in premislekov strankam, ki izpolnjujejo pogoje za tako obravnavo, in da se izvede tako razkritje ob ustreznem upoštevanju postopka sprejemanja odločitev v Skupnosti, v roku, ki omogoča strankam braniti svoje interese.

(34)

Primerno je poskrbeti za upravni sistem, v okviru katerega se lahko predstavijo argumenti o tem, ali so ukrepi v interesu Skupnosti, vključno z interesom potrošnikov, in določiti časovna obdobja v okviru katerih morajo biti take informacije predstavljene, kakor tudi pravice zadevnih strank glede razkritja informacij –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Načela

1. Protidampinška dajatev se lahko uporabi za vsak dampinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo.

2. Izdelek šteje kot dampinški, če je njegova izvozna cena pri izvozu v Skupnost manjša kot primerljiva cena podobnega izdelka, ki se pojavlja v običajnem poteku trgovanja, uveljavljenim za državo izvoznico.

3. Država izvoznica je običajno država porekla. Vendar je lahko tudi kaka posredniška država, razen v primeru, če se izdelki na primer samo pretovarjajo skozi to državo, ali se zadevni izdelki ne izdelujejo v tej državi, ali pa v tej državi zanje ni primerljive cene.

4. V tej uredbi izraz „podoben izdelek“pomeniizdelek, ki je identičen, se pravi v vseh pogledih enak obravnavanemu izdelku, ali, če takega izdelka ni, kak drug izdelek, ki, čeprav ni enak v vseh pogledih, ima značilnosti, ki zelo spominjajo na tiste, ki jih ima obravnavani izdelek.

Člen 2

Določitev dampinga

1. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici.

Vendar če izvoznik v državi izvoznici ne izdeluje ali ne prodaja podobnega izdelka, se lahko normalna vrednost ugotovi na osnovi cen drugih prodajalcev ali proizvajalcev.

Cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni kompenzacijski dogovor, ne štejejo kot cene v običajnem poteku trgovanja in jih ni mogoče uporabljati za določanje normalne vrednosti, razen če je določeno, da navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva.

Pri določanju, ali sta dve stranki povezani, je treba upoštevati opredelitev povezanih strank, določeno v členu 143 Uredbe Komisije (EGS) št 2454/93dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (4).

2. Prodaja podobnega izdelka, namenjenega domači potrošnji, se običajno uporablja za določanje normalne vrednosti, če obseg takšne prodaje predstavlja 5 % ali več obsega prodaje obravnavanega izdelka v Skupnosti. Kljub temu se nižji obseg prodaje lahko uporablja, kadar na primer zaračunane cene veljajo kot reprezentativne za obravnavani trg.

3. Če ni, ali pa ni dovolj, prodaje podobnega izdelka v običajnem poteku trgovanja ali če zaradi posebne situacije na trgu taka prodaja ne dovoljuje ustrezne primerjave, se normalna vrednost podobnega izdelka izračuna na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček, ali pa na osnovi izvoznih cen pri običajnem poteku trgovanja v primerno tretjo državo, pod pogojem, da so te cene reprezentativne.

Med drugim se šteje, da v smislu prvega pododstavka obstajajo posebne tržne razmere za zadevni izdelek, kadar so cene umetno nizke, kadar obstajajo pomembni barter posli ali kadar obstajajo ne-trgovinski dogovori o oplemenitenju.

4. Prodaja podobnega izdelka na notranjem trgu države izvoznice ali izvozna prodaja v tretjo državo po cenah, ki so pod proizvodnimi stroški na enoto (stalnimi in spremenljivimi), h katerim se dodajo še zneski za prodajne, splošne in upravne stroške, se lahko obravnava, kot da ne nastopa v običajnem poteku trgovanja zaradi cene in jo je mogoče zanemariti pri določanju normalne vrednosti samo, če se ugotovi, da se taka prodaja izvaja znotraj daljšega časovnega obdobja v znatnih količinah in pri cenah, ki ne zagotavljajo kritja vseh stroškov v razumnem časovnem obdobju.

Če so cene, ki so v času prodaje nižje od stroškov, v obdobju preiskave nad tehtanim povprečjem stroškov, šteje, da take cene zagotavljajo kritje stroškov v okviru razumnega časovnega obdobja.

Daljše časovno obdobje je običajno eno leto, vendar ni v nobenem primeru krajše od šestih mesecev; in šteje se, da se prodaja pod stroški na enoto izvaja v znatnih količinah v teku takega obdobja, če se ugotovi, da je tehtano povprečje prodajne cene nižje od tehtanega povprečja stroškov na enoto, ali da obseg prodaje pri cenah pod stroški na enoto ni manjši kot 20 % prodaje, ki se uporablja pri določanju normalne vrednosti.

5. Stroški se običajno izračunavajo na osnovi evidenc, ki jih hrani stranka v preiskavi, pod pogojem da so te evidence v skladu s splošno sprejetimi računovodskimi načeli v zadevni državi in da se dokaže, da te evidence razumno odražajo stroške, povezane s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka.

Če stroški, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo izdelka, ki se preiskuje, niso ustrezno izraženi v evidencah zadevne stranke, jih je treba prilagoditi ali določiti na podlagi stroškov drugih proizvajalcev ali izvoznikov v isti državi, kadar pa takšnih informacij ni na voljo oziroma jih ni mogoče uporabiti, pa na kateri koli drugi razumni podlagi, vključno z informacijami iz drugih reprezentativnih trgov.

Upoštevajo se predloženi dokazi o ustrezni razporeditvi stroškov, pod pogojem, da se pokaže, da so se take razporeditve uporabljale tradicionalno. Če ni na voljo primernejše metode, se da prednost razporeditvi stroškov na osnovi prihodka od prodaje. Če že ni upoštevano pri razporeditvi stroškov v okviru tega pododstavka, se stroški primerno prilagodijo za tiste neperiodične stroškovne postavke, ki koristijo bodoči in/ali sedanji proizvodnji.

Če na stroške v delu obdobja, predvidenega za kritje stroškov, vpliva uporaba novih proizvodnih zmogljivosti, ki zahtevajo znatno dodatno investiranje, in nizke stopnje izkoriščanja zmogljivosti, ki so posledica zagonskih dejavnosti v teku ali le delu obdobja preiskave, štejejo kot povprečni stroški za začetno fazo tisti stroški, ki veljajo v skladu z zgoraj navedenimi razporeditvenimi pravili ob koncu take faze in se vključijo na tej ravni za ustrezno obdobje v tehtanem povprečju stroškov, o katerem govori drugi pododstavek odstavka 4. Dolžina zagonske faze se določi glede na okoliščine zadevnega proizvajalca ali izvoznika, vendar ne presega ustreznega začetnega dela obdobja, predvidenega za pokritje stroškov. Za to prilagoditev za stroške, ki veljajo v teku obdobja preiskave, se upoštevajo le informacije, ki se nanašajo na zagonsko fazo, ki se razteza preko tega obdobja, če so predložene pred obiski zaradi preveritve in najkasneje tri mesece po začetku preiskave.

6. Zneski za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobičke temeljijo na dejanskih podatkih, ki se nanašajo na proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja podobnega izdelka s strani obravnavanega izvoznika ali proizvajalca. Če teh zneskov ni mogoče določiti na tej osnovi, se lahko zneski določijo na osnovi:

(a)	tehtanega povprečja dejanskih zneskov, ugotovljenih za druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet preiskave glede proizvodnje in prodaje podobnega izdelka na notranjem trgu države porekla;

(b)	dejanskih zneskov, ki veljajo za proizvodnjo in prodajo pri običajnem poteku trgovanja za enako splošno kategorijo izdelkov za obravnavanega izvoznika ali proizvajalca na notranjem trgu države porekla;

(c)	katere koli druge razumne metode, pod pogojem, da znesek za tako ugotovljeni dobiček ne presega dobička, ki ga običajno dosežejo drugi izvozniki ali proizvajalci izdelkov enake splošne kategorije na notranjem trgu države porekla.

(a)

V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva (5) se določi normalna vrednost na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v druge države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben proizvod, po potrebi primerno prilagojeni, tako da vsebuje razumno profitno maržo.

Primerna tretja država s tržnim gospodarstvom se izbere na smiseln način, pri čemer se ustrezno upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so dostopne v času izbire. Upoštevajo se tudi roki; kjer je to primerno, se uporabi tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave.

Strani, udeležene v preiskavi, se obvesti kmalu po začetku preiskave za predvideno tretjo državo s tržnim gospodarstvom, pri čemer imajo 10 dni časa za pripombe.

(b)

Pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica WTO na dan začetka preiskave, se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).

(c)

Zahtevek pod pododstavkom (b) mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:

—

se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,

—	imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,

—	proizvodni stroški in finančna situacija podjetij niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila preko kompenzacij dolgov,

—	za zadevna podjetja velja stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij, ki zagotavlja pravno varnost in stabilnost za delovanje podjetij, in

—	se pretvorbe glede menjalnega tečaja izvajajo po tržnem tečaju.

Ocena ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, je sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe. Ta ocena ostane v veljavi ves čas preiskave.

8. Izvozna cena je cena, ki se je dejansko plačala ali se plačuje za izdelek, ko se ta izvozi iz države izvoznice v Skupnost.

9. V primerih, ko izvozne cene ni ali se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, se izvozna cena lahko računsko določi na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi.

V teh primerih se naredi prilagoditev za vse stroške, vključno s dajatvami in davki, plačanimi med uvozom in preprodajo, kakor tudi za nastale dobičke, na ta način, da se ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja Skupnosti.

Postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo tiste, ki jih običajno nosi uvoznik, vendar plačuje katera koli stran, bodisi znotraj ali zunaj Skupnosti, ki se zdi, da je povezana z uvoznikom ali izvoznikom ali ima z njim kompenzacijski dogovor; sem sodijo: običajni prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški, carine, protidampinške dajatve in drugi davki, ki se plačujejo v državah uvoznicah zaradi uvoza ali prodaje blaga, in razumna stopnja za prodajne, splošne in upravne stroške in dobiček.

10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev, ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:

(a)	Fizikalne značilnosti Izvede se prilagoditev normalne vrednosti zaradi razlik v fizikalnih značilnostih zadevnega izdelka. Znesek prilagoditve ustreza razumni oceni tržne vrednosti razlike.

(b)

Uvozne dajatve in posredni davki

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti za znesek, ki ustreza kakršnim koli uvoznim dajatvam ali posrednim davkom, ki bremenijo podoben izdelek in materiale, ki so vanj fizično vgrajeni, če so namenjeni za potrošnjo v državi izvoznici in ki se ne pobirajo ali se vrnejo za izdelek, ki se izvozi v Skupnost.

(c)

Popusti, rabati in količine

Izvede se prilagoditev za razlike v popustih in rabatih, tudi tistih, ki se odobrijo zaradi razlik v količinah, če so ustrezno količinsko opredeljeni in so direktno povezani z obravnavano prodajo. Prilagoditev se lahko izvede tudi za preložene popuste in rabate, če temelji zahteva na ustaljeni praksi v prejšnjih obdobjih, vključno s podrejanjem pogojem, potrebnim za popuste in rabate.

(d)

Raven trgovanja

(i)

Prilagoditev zaradi razlik v ravneh trgovanja, vključno s kakršnimi koli razlikami, do katerih lahko pride pri prodajah proizvajalca originalne opreme (OEM – Original Equipment Manufacturer), se opravi, kadar se v zvezi z distribucijsko verigo na obeh trgih pokaže, da je izvozna cena, vključno s konstruirano izvozno ceno, na drugačni stopnji trgovine kot normalna vrednost in je razlika vplivala na primerljivost cen, kar se kaže v doslednih in izrazitih razlikah v funkcijah in cenah prodajalca za različne stopnje trgovine na notranjem trgu izvozne države. Znesek prilagoditve temelji na tržni vrednosti razlike.

(ii)

Vendar pa se v okoliščinah, ki niso predvidene v točki (i), kadar obstoječe razlike v ravni trgovanja ni mogoče količinsko opredeliti, ker ni ustreznih stopenj na notranjem trgu izvoznih držav, ali kadar je jasno, da se nekatere funkcije navezujejo na stopnje trgovine, ki niso stopnje, ki naj bi se uporabile v primerjavi, odobri posebna prilagoditev.

(e)

Prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških, ki nastajajo zaradi prenašanja zadevnega izdelka iz poslovnih prostorov izvoznika k neodvisnemu kupcu, pri čemer so taki stroški vsebovani v zaračunanih cenah. Ti stroški vsebujejo: prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in druge tozadevne stroške.

(f)	Pakiranje Prilagoditev se izvede zaradi razlik v neposredno povezanih stroških pakiranja za obravnavani izdelek.

(g)	Kredit Prilagoditev se izvede zaradi razlik v stroških katerega koli kredita, ki se daje za obravnavano prodajo, pod pogojem, da je ta dejavnik upoštevan pri določanju zaračunanih cen.

(h)	Poprodajni stroški Izvede se prilagoditev zaradi razlik v neposrednih stroških za zagotavljanje jamstev, garancij, tehnične podpore in servisa, kot je to določeno s pravnimi in/ali prodajnimi pogodbami.

(i)

Provizije

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v provizijah, ki se plačujejo v zvezi z obravnavano prodajo.

Izraz „provizije“ se razume tako, da vključuje pribitek, ki ga je prejel trgovec izdelka ali podobnega izdelka, če so funkcije takšnega trgovca podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.

(j)

Pretvorba valut

Če primerjava cen zahteva pretvorbo valut, se ta pretvorba izvede z uporabo menjalnega tečaja na dan prodaje, vendar pa se v primeru, če je z zadevnim izvozom direktno povezana prodaja tuje valute na terminskih trgih, uporabi menjalni tečaj iz terminske prodaje. Običajno je datum prodaje kar datum računa, vendar se lahko uporabi datum pogodbe, nabavnega naloga ali potrditve naročila, če so s temi datumi bistveni pogoji prodaje bolj ustrezno opredeljeni. Nihanja v menjalnih tečajih se zanemarijo in izvoznikom je dano 60 dni, da se prilagodijo pomembnejšim premikom menjalnih tečajev med obdobjem preiskave.

(k)

Drugi dejavniki

Prilagoditev je možna tudi za razlike v drugih dejavnikih, ki niso določeni v pododstavkih od (a) do (j), če se pokaže, da ti dejavniki vplivajo na primerljivost cen, kakor se zahteva v skladu s tem odstavkom, in predvsem, da stranke dosledno plačujejo različne cene na notranjem trgu zaradi razlike v takšnih dejavnikih.

11. Ob upoštevanju zadevnih določb, ki urejajo pošteno primerjavo, se obstoj stopenj dampinga v teku obdobja preiskave običajno ugotavlja na osnovi primerjave tehtanega povprečja normalne vrednosti s tehtanim povprečjem cen vseh izvoznih transakcij pri izvozu v Skupnost ali pa s primerjavo posameznih normalnih vrednosti in posameznih izvoznih cen pri izvozu v Skupnost od transakcije do transakcije. Vendar pa se normalna vrednost, ugotovljena na osnovi tehtanega povprečja, lahko primerja s cenami vseh posameznih izvoznih transakcij v Skupnost, če obstaja vzorec izvoznih cen, ki se znatno razlikuje od kupca do kupca, po regijah ali časovnih obdobjih, in če metode, navedene v prvem stavku tega odstavka, ne bi pokazale celotnega obsega dampinga, ki se izvaja. Ta odstavek ne izključuje uporabe vzorčenja v skladu s členom 17.

12. Stopnja dampinga je znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Kjer se stopnje dampinga spreminjajo, se lahko določi tehtano povprečje stopnje dampinga.

Člen 3

Določanje škode

1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz „škoda“, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako:

(a)	obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi

(b)	posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.

3. V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči.

4. Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da:

(a)	je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in

(b)	kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani.

5. Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dampinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dampinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.

6. Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni v skladu s odstavkom 3, odgovorni za učinek na industrijo Skupnosti, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.

7. Razen dampinškega uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dampinškemu uvozu v skladu s odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dampinških cenah, zmanjševanje povpraševanja ali spremembe v potrošniških navadah, konkurenco med proizvajalci tretjih držav in Skupnosti in njihove trgovinske omejitvene prakse, razvoj tehnologije in izvozno sposobnost ter produktivnost industrije Skupnosti.

8. Učinek dampinškega uvoza se ocenjuje glede na proizvodnjo industrije Skupnosti podobnega izdelka, kadar podatki, ki so na voljo, omogočajo ločeno ugotavljanje te proizvodnje na osnovi takih kriterijev, kot je proizvodni proces, prodaja proizvajalcev in njihovi dobički. Če tako ločeno ugotavljanje te proizvodnje ni mogoče, se učinki dampinškega uvoza ugotavljajo s preiskavo proizvodnje najbližje skupine ali palete izdelkov, ki vsebuje podoben izdelek, za katerega je mogoče dobiti potrebne informacije.

9. Določitev grožnje znatne škode temelji na dejstvih in ne le na obtožbah, domnevah ali oddaljeni možnosti. Sprememba okoliščin, ki bi ustvarila razmere, v katerih bi damping povzročil škodo, mora biti jasno predvidena in neposredno grozeča.

Pri odločanju glede obstoja grožnje znatne škode se upoštevajo takšni dejavniki, kot so:

(a)	znatno povečana stopnja dampinškega uvoza na trgu Skupnosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega uvoza;

(b)	dovolj prosto dostopnih zmogljivosti izvoznika ali neizbežno in znatno povečanje takih zmogljivosti, ki nakazuje verjetnost znatno povečanega dampinškega izvoza v Skupnost, pri čemer pa se upošteva tudi dostopnost drugih izvoznih trgov, ki lahko absorbirajo dodaten izvoz;

(c)	ali uvoz vstopa po cenah, ki bi v znatni meri pritiskale na cene ali preprečile povečanja cen, do katerih bi sicer prišlo, verjetno pa tudi povečale povpraševanje po nadaljnjem uvozu in

(d)	zaloge izdelkov v preiskavi.

Nobeden od zgoraj naštetih dejavnikov sam po sebi ni odločujoč, toda vsi obravnavani dejavniki skupaj morajo voditi do sklepa, da je nadaljnji dampinški izvoz neizbežen in da bo nastopila znatna škoda, če se ne izvedejo zaščitni ukrepi.

Člen 4

Opredelitev industrije Skupnosti

1. Za namene te uredbe se izraz „industrija Skupnosti“ nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov v Skupnosti ali na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4), celotne proizvodnje teh izdelkov v Skupnosti, razen:

(a)	če so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki ali pa so sami uvozniki domnevno dampinških izdelkov, se lahko izraz „industrija Skupnosti“ razlaga, kot da se nanaša na preostale proizvajalce;

(b)

v izjemnih okoliščinah se lahko ozemlje Skupnosti za zadevno proizvodnjo razdeli na dva ali več konkurenčnih trgov in proizvajalci znotraj vsakega takega trga se štejejo za ločeno industrijo, če:

(i)	proizvajalci znotraj takega trga prodajo vso ali skoraj vso svojo proizvodnjo zadevnega izdelka na ta trg in

(ii)

povpraševanja na tem trgu ne oskrbujejo, v upoštevanja vredni meri, proizvajalci zadevnega izdelka, ki se nahajajo kje drugje v Skupnosti. V takih okoliščinah je mogoče ugotoviti škodo celo, če večji del skupne industrije Skupnosti ni oškodovan, pod pogojem, da obstaja koncentracija dampinškega uvoza na tak izoliran trg, in pod dodatnim pogojem, da povzroča dampinški uvoz škodo vsem ali skoraj vsem proizvajalcem na takem trgu.

2. Za namene odstavka 1 se šteje, da so proizvajalci povezani z izvozniki ali uvozniki samo v primeru, če:

(a)	eden od njih neposredno ali posredno nadzira drugega ali

(b)	oba neposredno ali posredno nadzira tretja oseba ali

(c)	vsi skupaj posredno ali neposredno nadzirajo tretjo osebo, pod pogojem, da obstajajo razlogi za domnevo ali sum, da je učinek te povezave tak, da se zaradi nje zadevni proizvajalec obnaša drugače kot se obnašajo nepovezani proizvajalci.

Za namene tega odstavka bo štelo, da eden nadzira drugega, kadar je prvi pravno ali operativno v položaju, da izvaja omejitve nad drugim ali ga usmerja.

3. Kjer se industrija Skupnosti razlaga v smislu proizvajalcev v določeni regiji, se izvoznikom da priložnost, da za zadevno regijo ponudijo zaveze v smislu člena 8. V takih primerih se bo pri ocenjevanju interesa Skupnosti glede ukrepov še posebej upošteva interes regije. Če se ustrezna zaveza ne ponudi takoj ali pa se uporabijo situacije, določene v členu 8(9) in (10), se lahko uvede začasna ali dokončna dajatev za Skupnost kot celoto. V takih primerih se lahko dajatve, če je to izvedljivo, omejijo na določene proizvajalce ali izvoznike.

4. Za navedeni člen se uporabljajo določbe člena 3(8).

Člen 5

Začetek postopkov

1. Razen če gre za primer, ki ga predvideva odstavek 6, se začne preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dampinga na pisno pritožbo katere koli v imenu industrije Skupnosti delujoče fizične ali pravne osebe ali katerega koli združenja, ki ni pravna oseba, ki deluje v imenu industrije Skupnosti.

Pritožba se lahko predloži Komisiji ali državi članici, ki jo posreduje Komisiji. Komisija pošlje državam članicam izvod vsake pritožbe, ki jo prejme. Štelo bo, da je pritožba vložena prvi delovni dan po tem, ko jo Komisija prejme s priporočeno pošto, ali po tem, ko Komisija izda potrdilo o prejemu.

Če ni nobene pritožbe, država članica pa poseduje dovolj dokazov o dampingu in o posledični škodi za industrijo Skupnosti, nemudoma posreduje te dokaze Komisiji.

2. Pritožba iz odstavka 1 mora vsebovati dokaze o dampingu, škodi in vzročni zvezi med domnevno dampinškim uvozom in domnevno škodo. Pritožba mora vsebovati vse, pritožniku pod razumnimi pogoji dostopne informacije, o naslednjem:

(a)

identiteta pritožnika in opis obsega in vrednosti proizvodnje pritožnikovega podobnega izdelka v Skupnosti. Kjer se pisna prošnja vlaga v imenu industrije Skupnosti, pritožba konkretno navede industrijo, v imenu katere je vložena pritožba, tako da navede seznam vseh znanih proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti (ali združenj proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti), in, kolikor je to mogoče, opis obsega in vrednosti proizvodnje podobnega izdelka v Skupnosti, ki jo je pripisati tem proizvajalcem;

(b)	popoln opis domnevno dampinškega izdelka, imena zadevne države ali držav porekla ali izvoza, identiteto vsakega znanega izvoznika ali tujega proizvajalca in seznam znanih oseb, ki uvažajo zadevni izdelek;

(c)

informacije o cenah, po katerih se zadevni izdelek prodaja, kadar je namenjen potrošnji na notranjih trgih države ali držav porekla ali izvoza (ali, kjer je to primerno, podatek o cenah, po katerih se izdelek prodaja iz države ali držav porekla ali izvoza tretji državi ali državam, ali pa informacije o računsko določeni vrednosti izdelka) in podatek o izvoznih cenah ali, kjer je to primerno, o cenah, po katerih se izdelek prvič preproda neodvisnemu kupcu v Skupnosti;

(d)

informacije o spremembah v obsegu domnevno dampinškega uvoza, učinku tega uvoza na cene podobnega izdelka na trgu Skupnosti in posledičnem učinku tega uvoza na industrijo Skupnosti, kot se ta odraža v ustreznih dejavnikih in indeksih, ki kažejo stanje industrije Skupnosti, kakršni so našteti v členu 3(3) in (5).

3. Komisija, kolikor je to le mogoče, razišče točnost in primernost v pritožbi dostavljenih dokazov, da ugotovi, ali obstaja dovolj dokazov, da lahko opraviči začetek preiskave.

4. Preiskava po odstavku 1 se ne začne, če se na osnovi ustrezne preiskave o stopnji podpore oz. nasprotovanja pritožbi, izražene s strani proizvajalcev podobnega izdelka v Skupnosti, ne ugotovi, da je pritožbo dejansko vložila industrija Skupnosti oz. je bila pritožba vložena v njenem imenu. Šteje se, da je pritožbo vložila industrija Skupnosti oz. da je bila prošnja vložena v njenem imenu, če jo podpirajo tisti proizvajalci v Skupnosti, katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije Skupnosti, ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar pa se preiskava ne začne, če je delež proizvodnje tistih proizvajalcev Skupnosti, ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije Skupnosti.

5. Razen če je bila sprejeta odločitev, da se začne preiskava, se pristojni organi izognejo vsakršnemu objavljanju pritožbe, ki zahteva začetek preiskave. Vendar pa se, po prejemu ustrezno dokumentirane pritožbe in še pred postopkom v zvezi z začetkom preiskave, uradno obvesti vlado zadevne države izvoznice.

6. Če se v posebnih okoliščinah odloči začeti preiskavo, ne da bi bila prejeta pisna pritožba s prošnjo za začetek take preiskave s strani industrije Skupnosti ali v njenem imenu, je to storjeno na osnovi zadostnih dokazov o dampingu, škodi in vzročni zvezi ki opravičujejo tako preiskavo, kot je to opisano v odstavku 2.

7. Dokazi tako o dampingu kakor tudi o škodi se pri odločanju o tem, ali naj se začne preiskava ali ne, proučujejo sočasno. Pritožba se zavrne, kjer ni dovolj dokazov bodisi o dampingu ali o škodi, ki bi opravičevali začetek postopka. Postopki se ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti.

8. Pritožba se lahko pred začetkom umakne; v tem primeru se bo štelo, da ni bila vložena.

9. Kjer po posvetovanju postane jasno, da obstaja dovolj dokazov, ki opravičujejo začetek postopka, Komisija postopek začne v roku 45 dni po vložitvi pritožbe in objavi obvestilo o tem v Uradnem listu Evropske unije. Kjer so predloženi dokazi nezadostni, bo pritožnik obveščen o tem po posvetovanju v roku 45 dni od datuma, ko je bila pritožba vložena pri Komisiji.

10. Obvestilo o začetku postopka naznani začetek preiskave, navede izdelek in vpletene države, poda povzetek prejetih informacij in zahteva, da se vse pomembne informacije sporočijo Komisiji; navede roke, v katerih se lahko zainteresirane stranke javijo, predstavijo svoja stališča v pisni obliki in posredujejo informacije, če naj se taka stališča in informacije tekom preiskave upoštevajo; prav tako navede rok, znotraj katerega lahko zainteresirane stranke zaprosijo pri Komisiji za zaslišanje v skladu s členom 6(5).

11. Komisija obvesti izvoznike, uvoznike in predstavniška združenja uvoznikov ali izvoznikov, za katere je znano, da jih to zadeva, kakor tudi predstavnike države izvoznice in pritožnike, o začetku postopka in ob primernem upoštevanju zaščite zaupnih informacij, dostavi popolno besedilo pisne pritožbe, ki jo je prejela v skladu z odstavkom 1, znanim izvoznikom in pristojnim organom države izvoznice, na zahtevo pa jih da na razpolago tudi drugim vpletenim zainteresiranim strankam. Če je število vpletenih izvoznikov zelo veliko, se lahko namesto tega popolno besedilo pisne pritožbe posreduje samo pristojnim organom države izvoznice ali ustreznemu trgovinskemu združenju.

12. Protidampinška preiskava ne sme ovirati postopkov carinjenja.

Člen 6

Preiskava

1. Po začetku postopka Komisija v sodelovanju z državami članicami prične preiskavo na ravni Skupnosti. Ta preiskava pokriva tako damping kakor tudi škodo; oba pojava se preiskujeta sočasno. Da bi prišli do reprezentativnih ugotovitev, se določi obdobje preiskave, ki v primeru dampinga običajno pokriva obdobje najmanj šest mesecev neposredno pred začetkom postopka. Informacije, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, se običajno ne upoštevajo.

2. Stranke, ki prejmejo vprašalnike, ki se uporabljajo v protidampinški preiskavi, dobijo za odgovor na razpolago vsaj 30 dni časa. Časovni rok za izvoznike se prične šteti z dnem prejema vprašalnika, za tega pa se šteje, da je bil prejet en teden po dnevu, ko je bil poslan izvozniku ali posredovan ustreznemu diplomatskemu predstavniku države izvoznice. Dovoliti je mogoče podaljšanje navedenega 30-dnevnega obdobja, pri čemer se ustrezno upošteva časovne roke preiskave, pod pogojem, da stranka za tako podaljšanje prikaže ustrezne razloge v smislu svojih konkretnih okoliščin.

3. Komisija lahko zahteva od držav članic, da priskrbijo informacije, države članice pa storijo vse potrebno, da takim zahtevam ugodijo. Komisiji pošljejo informacije, ki jih ta zahteva, skupaj z rezultati vseh pregledov, preverjanj ali preiskav, ki so bile izvedene. Če so te informacije splošnega pomena ali če je njihovo posredovanje zahtevala kaka država članica, jih Komisija posreduje naprej državam članicam pod pogojem, da te informacije niso zaupne; če pa so informacije zaupne, posreduje njihov povzetek, ki ni zaupne narave.

4. Komisija lahko zahteva od držav članic, da izvedejo vse potrebne preglede in preverjanja, predvsem med uvozniki, trgovci in proizvajalci Skupnosti, in da izvedejo preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da zadevna podjetja dajo svoje soglasje in da je bila vlada zadevne države uradno obveščena in ni vložila nobenega ugovora. Države članice ukrenejo vse potrebno, da ugodijo takim zahtevam Komisije. Uradniki Komisije bodo pooblaščeni, če Komisija ali kaka država članica tako zahteva, da pomagajo uradnikom držav članic pri izvajanju njihovih nalog.

5. Zainteresirane stranke, ki so se javile v skladu s členom 5(10), bodo zaslišane, če so v roku, ki ga predpisuje obvestilo, objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, vložile pisni zahtevek za zaslišanje, v katerem dokažejo, da so zainteresirane stranke, na katere bodo rezultati postopka verjetno vplivali, in da obstojajo posebni razlogi, zaradi katerih bi morale biti zaslišane.

6. Na zahtevo bodo dane uvoznikom, izvoznikom, predstavnikom vlade države izvoznice in pritožnikom, ki so se javili v skladu s členom 5(10), priložnosti, da se sestanejo s tistimi strankami, ki imajo nasprotne interese, tako da se lahko predstavijo nasprotna stališča in argumenti, ki jih spodbijajo. Ponujanje takih priložnosti mora upoštevati potrebo po ohranjanju zaupnosti in koristi strank. Nobena stranka ni prisiljena prisostvovati takemu srečanju in neudeležba ne škoduje primeru te stranke. Ustne informacije, ki se dajejo v zvezi z določbami tega odstavka, se upoštevajo, če so kasneje potrjene še v pisni obliki.

7. Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja, uporabniki in organizacije potrošnikov, ki so se javili v skladu s členom 5(10), kakor tudi predstavniki države izvoznice, lahko na pisno zahtevo pregledajo vse v preiskavi uporabljene informacije, ki jih je katera koli stranka dala na razpolago za preiskavo, za razliko od internih dokumentov, ki jih pripravijo pristojni organi Skupnosti ali njenih držav članic in ki so pomembni za predstavitev njihovih primerov in niso zaupni v smislu člena 19 in da so uporabljeni v preiskavi. Takšne stranke se lahko odzovejo na te informacije in njihove pripombe se upoštevajo, če so dovolj utemeljene.

8. Razen v okoliščinah, o katerih govori člen 18, se v kar največji možni meri preverja natančnost informacij, ki jih dostavijo zainteresirane stranke in na katerih temeljijo ugotovitve.

9. Pri postopkih, ki se začnejo v skladu s členom 5(9), se preiskava, če je le mogoče, zaključi v roku enega leta. Vsekakor pa se ta preiskava v vseh primerih zaključi v 15 mesecih po njenem začetku z ugotovitvami, ki jih v primeru vloženih zavez v skladu z členom 8, v primeru dokončnih ukrepov pa člen 9.

Člen 7

Začasni ukrepi

1. Če se začne postopek v skladu s členom 5, se lahko uvedejo začasne dajatve, če je bilo o tem objavljeno obvestilo, in so zainteresirane stranke dobile ustrezne priložnosti, da predložijo svoje informacije in dajo pripombe v skladu s členom 5(10), če je prišlo do začasne pozitivne ugotovitve, da gre za damping in posledično škodo za industrijo Skupnosti, in če interes Skupnosti kliče po intervenciji, da se prepreči taka škoda. Začasne dajatve se uvedejo ne prej kot 60 dni po začetku postopkov, vendar ne kasneje kot devet mesecev po začetku postopkov.

2. Znesek začasne protidampinške dajatve ne sme presegati začasno določene stopnje dampinga, vendar bi moral biti manjši od navedene stopnje, če bi že taka manjša dajatev bila zadostna, da odstrani škodo, ki jo ima industrija Skupnosti.

3. Začasne dajatve se zavarujejo z jamstvom in sprostitev zadevnih izdelkov v prosti promet Skupnosti je pogojena z zagotovitvijo takega jamstva.

4. Komisija izvede začasne ukrepe po posvetovanju ali pa, v izjemno nujnih primerih, po tem, ko uradno obvesti države članice. V tem zadnjem primeru se začnejo posvetovanja največ 10 dni po izdaji uradnega obvestila državam članicam o ukrepih, ki jih bo izvedla Komisija.

5. Če kaka država članica zahteva takojšnje posredovanje Komisije in če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, Komisija najkasneje v petih delovnih dneh po prejemu zahtevka, odloči ali naj se uvede začasna protidampinška dajatev.

6. Komisija nemudoma obvesti Svet in države članice o vsaki odločitvi, ki jo sprejme v zvezi z odstavki 1 do 5. Svet, ki odloča s kvalificirano večino, lahko odloči drugače.

7. Začasne dajatve se lahko uvedejo za šest mesecev, pri čemer se lahko to obdobje podaljša še za nadaljnje tri mesece, lahko pa se uvedejo za devet mesecev. Vendar pa se lahko začasne dajatve podaljšajo ali uvedejo za devetmesečno obdobje samo v primeru, če tako zahtevajo izvozniki, ki predstavljajo pomemben delež vpletene trgovine, ali če ne ugovarjajo po tem, ko jih Komisija o tem uradno obvesti.

Člen 8

Zaveze

1. Pod pogojem, da je iz začasne pozitivne ugotovitve razviden obstoj dampinga in škode, Komisija lahko sprejme ustrezne prostovoljne zaveze, ki jih ponudi izvoznik, da bo popravil cene ali ustavil izvoz po dampinških cenah, če po posebnem posvetovanju s Svetovalnim odborom ugotovi, da je škodljivi učinek dampinga s tem odpravljen. Začasne dajatve, ki jih je uvedla Komisija v skladu s členom 7(1), oziroma dokončne dajatve, ki jih je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), se v takem primeru in dokler veljajo take zaveze ne uporabljajo pri uvozu takih izdelkov, ki jih proizvajajo podjetja, navedena v sklepu Komisije o sprejetju zavez in njenih naknadnih spremembah. Cene se v skladu s takimi zavezami ne zvišajo za več kot je potrebno, da se odpravi stopnja dampinga, hkrati pa se morajo zvišati za manj, kot je stopnja dampinga, če bi tako zvišanje zadostovalo za odpravo škode industriji Skupnosti.

2. Zaveze lahko predlaga Komisija, vendar noben izvoznik ni prisiljen dati take zaveze. Dejstvo, da izvozniki ne ponudijo takih zavez ali ne sprejmejo vabil, da bi tako naredili, ne sme na noben način vplivati na obravnavo primera. Vendar pa se lahko ugotovi, da se bo grožnja škode bolj verjetno uresničila, če se dampinški uvoz nadaljuje. Zaveze se ne zahtevajo ali sprejemajo od izvoznikov, razen če ni prišlo do začasne pozitivne ugotovitve, da gre dejansko za damping in škodo. Razen v izjemnih okoliščinah se morajo zaveze ponuditi najkasneje ob koncu obdobja, v teku katerega se v skladu s členom 20(5) lahko vlagajo stališča.

3. Zaveze se ne sprejmejo, če se šteje, da bi bilo njihovo sprejemanje nepraktično, kot na primer, kjer je število dejanskih ali potencialnih izvoznikov preveliko, ali zaradi drugih razlogov, vključno zaradi razlogov splošne politike. Zadevnemu izvozniku se lahko sporočijo razlogi, zaradi katerih je bilo predlagano, da se zavrne njegova ponudba, da ponudi zavezo, in se mu lahko da priložnost, da poda na to pripombe. Razlogi za zavrnitev se razložijo v dokončnem sklepu.

4. Od strank, ki ponujajo zavezo, se zahteva, da dostavijo verzijo take zaveze, ki ni zaupne narave, tako da jo bo mogoče dati na razpolago v preiskavi zainteresiranim strankam.

5. Če se zaveze po posvetovanju sprejmejo in če se v Svetovalnem odboru ne vložijo nobeni ugovori, se preiskava zaključi. V vseh ostalih primerih Komisija nemudoma predloži Svetu poročilo o rezultatih posvetovanja, skupaj s predlogom, da se preiskava zaključi. Preiskava se šteje za zaključeno, če v enem mesecu Svet s kvalificirano večino ne odloči drugače.

6. Če se zaveze sprejmejo, se preiskava o dampingu in škodi običajno zaključi. V takem primeru, če se izda negativna ugotovitev glede dampinga ali škode, zaveza avtomatično zapade, razen v primerih, kjer je taka ugotovitev v veliki meri posledica obstoja zaveze. V takih primerih se lahko zahteva, da se zaveza za določeno smiselno obdobje zadrži. V primeru, če pride do pozitivne ugotovitve, da damping in škoda dejansko obstajata, zaveza ostane v veljavi v skladu s svojimi pogoji in določbami te uredbe.

7. Komisija zahteva od vsakega izvoznika, od katerega je prejela zavezo, da dostavi občasno informacije, ki se nanašajo na izpolnjevanje take zaveze, in da dovoli preverjanje zadevnih informacij. Neizpolnjevanje takih zahtev se tolmači kot kršenje zaveze.

8. Če so bile zaveze prejete od določenih izvoznikov v teku preiskave, se za namene člena 11 šteje, da te zaveze veljajo od datuma, ko se preiskava za ustrezno državo izvoznico zaključi.

9. V primeru, da katera koli stran krši ali umakne zaveze, ali v primeru, da Komisija prekliče sprejetje zavez, slednje po posvetovanju prekliče s sklepom Komisije oziroma uredbo Komisije, odvisno od primera, in začasna dajatev, ki jo je uvedla Komisija v skladu s členom 7, ali dokončna dajatev, ki jo je uvedel Svet v skladu s členom 9(4), pa se samodejno uporabi pod pogojem, da je udeleženi izvoznik dobil možnost dati pripombe, razen če je zaveze umaknil sam.

Katera koli stran ali država članica lahko posreduje prima facie dokaze, iz katerih je razvidna kršitev zaveze. Naknadno ugotavljanje, ali je bila zaveza res kršena, se običajno zaključi v šestih mesecih, nikakor pa ne kasneje kot v devetih mesecih po ustrezno utemeljeni zahtevi. Komisija pri nadzoru nad izvajanjem zavez lahko zahteva pomoč pristojnih organov držav članic.

10. Začasna dajatev se lahko po posvetovanju uvede v skladu s členom 7 na osnovi najboljših dostopnih informacij, kjer obstoja razlog za prepričanje, da je zaveza bila kršena, ali pa v primeru kršitve ali umika zaveze, kjer preiskava, v okviru katere je prišlo do izdaje zaveze, ni bila zaključena.

Člen 9

Zaključek brez ukrepov; uvedba dokončnih dajatev

1. Kjer se pritožba umakne, se lahko postopek zaključi, razen če tak zaključek ne bi bil v interesu Skupnosti.

2. Če se po posvetovanju zaščitni ukrepi izkažejo za nepotrebne in znotraj Svetovalnega odbora ni ugovorov, se preiskava ali postopek zaključi. V vseh ostalih primerih Komisija Svetu nemudoma predloži poročilo o rezultatih posvetovanja, skupaj s predlogom, da se postopek zaključi. Postopek bo veljal za zaključenega, če v enem mesecu Svet, ki odloča s kvalificirano večino, ne odloči drugače.

3. Za postopek, ki se začne v skladu s členom 5(9), običajno velja, da je škoda zanemarljiva, če je zadevni uvoz manjši kot obseg, opisan v členu 5(7). Isti postopek se takoj zaključi, kjer se ugotovi, da je stopnja dampinga, izražena kot odstotek izvozne cene, manjša kot 2 %, pod pogojem, da se zaključi samo preiskava, kjer je stopnja manjša kot 2 % za individualne izvoznike, da pa ti sami ostanejo predmet postopka in morebitne ponovne preiskave pri kakršnem koli kasnejšem pregledu, ki se za zadevno državo izvaja v skladu s členom 11.

4. Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in z njim povezane škode in interes Skupnosti zahteva ukrepanje v skladu s členom 21, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Svetovalnim odborom, uvede dokončno proti dampinško dajatev. Svet sprejme predlog, razen če ga v roku enega meseca, po tem ko ga je predložila Komisija, z navadno večino zavrne. Kadar veljajo začasne dajatve, se predlog za dokončni ukrep predloži najkasneje en mesec pred prenehanjem veljavnosti takih dajatev. Znesek proti dampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti.

5. Proti dampinška dajatev se v ustreznih zneskih uvede v vsakem primeru in brez razlikovanja za vse uvoze izdelke iz vseh virov, za katere se ugotovi, da so pod ceno in povzročajo škodo, razen za uvoze iz tistih virov, iz katerih so bila podjetja izvzeta pod pogoji te uredbe. Uredba, ki uvaja dajatev, določi takšno dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, in na splošno, kjer se uporablja člen 2(7)(a), zadevni državi dobaviteljici.

Kadar se uporablja člen 2(7)(a), se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko na podlagi utemeljenih zahtev dokažejo, da:

(a)	lahko v primeru podjetij ali skupnih podjetij, ki so v celoti ali deloma v tuji lasti, izvozniki svobodno vrnejo kapital in dobičke v domovino;

(b)	so izvozne cene in količine ter prodajni pogoji svobodno določeni;

(c)	je večina deležev v lasti zasebnikov; državni uradniki, ki se pojavljajo v upravnem odboru ali na ključnih upravljavskih položajih, morajo biti v manjšini ali pa je treba dokazati, da je podjetje kljub temu dovolj neodvisno od vmešavanja države;

(d)	se pretvorbe menjalnega tečaja opravljajo po tržni stopnji; in

(e)	se država ne vmešava toliko, da bi dovoljevala izogibanje ukrepom, če se individualnim izvoznikom dodelijo različne stopnje dajatve.

6. Ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena protidampinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dampinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. Za namene tega odstavka Komisija zanemari vse ničelne in de minimis stopnje in stopnje, ki se ugotovijo v okoliščinah, navedenih v členu 18. Individualne dajatve se uporabijo pri uvozu od katerega koli izvoznika ali proizvajalca, za katerega velja individualna obravnava, kot jo določa člen 17.

Člen 10

Retroaktivnost

1. Začasni ukrepi in dokončne protidampinške dajatve se uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko prične veljati odločitev, sprejeta v skladu s členi 7(1) ali 9(4), kar je odvisno od konkretnega primera, pri čemer veljajo izjeme, določene v tej uredbi.

2. Kjer je bila uporabljena začasna dajatev in končno ugotovljena dejstva kažejo, da damping in škoda obstajata, Svet odloči, ne glede na to, ali se bo uvedla dokončna protidampinška dajatev, kakšen delež začasne dajatve se mora dokončno pobrati. V ta namen beseda „škoda“ ne vsebuje znatnega zaviranja izgradnje industrije Skupnosti, niti grožnje materialne škode, razen, kjer se ugotovi, da bi se navedeno v odsotnosti začasnih ukrepov razvilo v znatno škodo. V vseh ostalih primerih, tudi, ko gre za omenjeno grožnjo ali zaviranje, se vsi začasni zneski sprostijo, dokončne dajatve pa se lahko uvedejo samo od datuma, ko se dokončno ugotovi omenjena grožnja ali znatno zaviranje.

3. Če je dokončna protidampinška dajatev višja kot začasna dajatev, se razlika ne pobere. Če je dokončna dajatev nižja kot začasna dajatev, se dajatev ponovno izračuna. Kjer je končna ugotovitev negativna, se začasna dajatev ne potrdi.

4. Dokončne protidampinške dajatve se lahko zaračuna za izdelke, ki so vstopili za potrošnjo ne več kot 90 dni pred dnevom začetka uporabe začasnih ukrepov, vendar ne pred začetkom preiskave, pod pogojem, da je bil ta uvoz registriran v skladu s členom 14(5), da je Komisija dala prizadetim uvoznikom priložnost, da dajo svoja pojasnila, in pogojem, da velja sledeče:

(a)	v zvezi z zadevnim izdelkom je bilo opaziti damping preko daljšega obdobja ali pa se je uvoznik zavedal ali pa bi se bil moral zavedati dampinga, kar zadeva obseg dampinga in domnevno ali ugotovljeno škodo; in

(b)	poleg ravni uvoza, ki je povzročal škodo v teku obdobja preiskave, obstaja nadaljnja znatna rast uvoza, ki bo zaradi svoje časovne opredeljenosti in obsega in drugih okoliščin verjetno resno ogrozil popravljalni učinek dokončne protidampinške dajatve, ki se bo uporabila.

5. V primerih kršitve ali umika zaveze se lahko obračunajo dokončne dajatve za blago, ki vstopa v prosti promet ne več kot 90 dni pred uporabo začasnih ukrepov, pod pogojem, da je bil ta uvoz registriran v skladu s členom 14(5), in da se nobeno tako retroaktivno ocenjevanje ne bo nanašalo na uvoz, ki je vstopil pred kršitvijo ali umikom zaveze.

Člen 11

Trajanje, pregledi in vračila

1. Protidampinški ukrep ostane v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči damping, ki povzroča škodo.

2. Dokončni protidampinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako damping kot tudi škodo, razen če je v tem pregledu določeno, da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dampinga in škode. Tak pregled zaradi izteka ukrepa se začne na pobudo Komisije ali pa na zahtevo, ki jo vložijo proizvajalci Skupnosti ali pa se vloži v njihovem imenu, in ukrep ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat takega pregleda.

Pregled ob izteku ukrepa se začne, če zahtevek zanj vsebuje dovolj dokazov, da bi konec ukrepov verjetno imel za posledico nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dampinga ali škode. Na tako verjetnost lahko na primer kažejo dokazi o nadaljevanju dampinga in škode ali dokazi, da je odstranitev škode deloma ali v celoti posledica obstoja ukrepov ali dokazi, da so okoliščine, v katerih se nahajajo izvozniki, ali pa okoliščine na trgu take, da kažejo na verjetnost nadaljevanja škodljivega dampinga.

Pri izvajanju preiskav, po tem odstavku, se izvoznikom, uvoznikom, predstavnikom države izvoznice in proizvajalcem Skupnosti da možnost, da podrobneje razložijo, spodbijajo ali komentirajo zadeve, opisane v zahtevku po pregledu, in sklepi se sprejmejo ob primernem upoštevanju vseh relevantnih in ustrezno dokumentiranih dokazov, predloženih v zvezi z vprašanjem, ali je verjetno oziroma ni verjetno, da bi konec ukrepov povzročil nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dampinga in škode.

Obvestilo o bližajočem se koncu ukrepov se objavi v Uradnem listu Evropske unije ob primernem času v zadnjem letu obdobja uporabe ukrepov, kot je opredeljeno v tem odstavku. Po tem imajo proizvajalci Skupnosti najkasneje tri mesece pred koncem petletnega obdobja pravico vložiti zahtevek za pregled v skladu z drugim pododstavkom. Prav tako se objavi obvestilo, ki naznani dejansko prenehanje ukrepov v skladu s tem odstavkom.

3. Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali pa, pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.

Vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa, da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči damping, ki povzroča škodo.

Pri izvajanju preiskave, o kateri govori ta odstavek, Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dampinga in škode bistveno spremenile, ali če obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate pri odstranjevanju škode, ki je bila prej ugotovljena v zvezi s členom 3. V tem pogledu se pri končnem odločanju upoštevajo vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi.

4. Pregled se izvede tudi v namene določanja individualnih stopenj dampinga za nove izvoznike v obravnavani državi izvoznici, ki niso izvažali izdelka v času obdobja preiskave, na osnovi katerega so bili ukrepi določeni.

Pregled se začne, če lahko novi izvoznik ali proizvajalec pokaže, da ni povezan z nobenim od izvoznikov ali proizvajalcev v državi izvoznici, ki so predmet protidampinških ukrepov za ta izdelek, in da je dejansko izvažal v Skupnost po obdobju preiskave, ali pa, če lahko dokaže, da je prevzel nepreklicno pogodbeno obveznost, da izvozi znatno količino v Skupnost.

Pregled za novega izvoznika se začne in se pospešeno izvaja po posvetovanju s Svetovalnim odborom in po tem, ko je bila dana proizvajalcem v Skupnosti priložnost, da dajo svoje pripombe. Z uredbo Komisije, ki začenja pregled, se prekliče obstoječa veljavna dajatev za novega zadevnega izvoznika, tako da se spremeni uredba, ki je to obstoječo dajatev uvedla, hkrati pa podredi uvoz registraciji v skladu s členom 14(5) z namenom, da zagotovi, da se lahko v primeru, če bi pregled ugotovil v zvezi s tem izvoznikom pojav dampinga, protidampinške dajatve obračunajo tudi za nazaj do dne začetka pregleda.

Določbe tega odstavka se ne uporabljajo, kjer so bile dajatve uvedene v skladu s členom 9(6).

5. Ustrezne določbe te uredbe v zvezi s postopki in vodenjem preiskav razen tistih, ki se nanašajo na roke, se uporabljajo za vsak pregled, ki se opravlja v skladu z odstavki 2, 3 in 4. Pregledi, ki se opravljajo v skladu z odstavkoma 2 in 3, se izvedejo čim hitreje in se običajno zaključijo v 12 mesecih od datuma začetka pregleda. V vsakem primeru pa se pregledi v skladu z odstavkoma 2 in 3 zaključijo v 15 mesecih od začetka. Pregledi v skladu z odstavkom 4 se v vseh primerih zaključijo v devetih mesecih od datuma začetka. Če se pregled, ki se izvaja v skladu z odstavkom 2, začne med tem, ko v istem postopku poteka že pregled v skladu z odstavkom 3, se pregled v skladu z odstavkom 3 zaključi istočasno, kot pregled v skladu z odstavkom 2.

Komisija poda predlog za ukrepanje Svetu najkasneje v enem mesecu pred potekom rokov, ki so navedeni v prvem pododstavku.

Če preiskava ni zaključena v rokih, navedenih v prvem pododstavku, potem ukrepi:

—	prenehajo veljati v primeru preiskav v skladu z odstavkom 2,

—	prenehajo veljati v primeru preiskav, ki se vzporedno opravljajo v skladu z odstavkoma 2 in 3, bodisi kadar se je začela preiskava v skladu z odstavkom 2 med tem, ko je v istem postopku potekal že pregled v skladu z odstavkom 3, ali kadar sta se taka pregleda začela istočasno, ali

—	ostanejo nespremenjeni v primeru preiskav v skladu z odstavkoma 3 in 4.

Obvestilo o dejanskem prenehanju veljavnosti ali ohranitvi ukrepov v skladu s tem odstavkom se nato objavi v Uradnem listu Evropske unije.

6. Preglede v skladu s tem členom Komisija začne po posvetovanju s Svetovalnim odborom. Kjer pregledi to opravičujejo, institucija Skupnosti, ki je odgovorna za uvajanje ukrepov, ukrepe prekliče ali obdrži v skladu z odstavkom 2 oziroma prekliče, obdrži ali spremeni v skladu s odstavkoma 3 in 4. Če se ukrepi prekličejo za posamezne izvoznike, ne pa za državo kot celoto, ostanejo taki izvozniki še naprej predmet postopka in se jih lahko avtomatično ponovno pregleda pri vsakem kasnejšem pregledu, ki se izvaja za to državo v skladu s tem členom.

7. Kjer pregled ukrepov v skladu z odstavkom 3 poteka ob koncu obdobja uporabe ukrepov, kot je to opredeljeno v odstavku 2, tak pregled obravnava tudi okoliščine, določene v odstavku 2.

8. Ne glede na odstavek 2 lahko uvoznik zaprosi za vračilo pobranih dajatev, kjer se pokaže, da je bila stopnja dampinga, na osnovi katere so bile dajatve plačane, odstranjena ali pa zmanjšana na raven, ki je nižja kot raven veljavne dajatve.

Ko zahteva vračilo protidampinških dajatev, mora uvoznik Komisiji predložiti prošnjo. Prošnja se posreduje preko države članice z ozemlja, na katerem so bili izdelki sproščeni v prosti promet, v šestih mesecih od datuma, ko so pristojni organi na ustrezen način določile znesek dokončnih dajatev, ki naj se zaračunajo, ali od datuma, ko je bila dokončno sprejeta odločitev, da se poberejo zneski zavarovanja dani v obliki začasne dajatve. Države članice nemudoma posredujejo prošnjo Komisiji.

Prošnja za vračilo denarja velja kot ustrezno podprta z dokazi, če vsebuje natančne informacije o znesku protidampinških dajatev, katerega vračilo se zahteva, in vso carinsko dokumentacijo, ki se nanaša na izračun in plačilo tega zneska. Vsebovati mora tudi dokaz za reprezentativno obdobje, ki bo kazal normalne vrednosti in izvozne cene pri izvozu v Skupnost za izvoznika ali proizvajalca, za katerega dajatev velja. V primerih, kjer uvoznik ni povezan z zadevnim izvoznikom ali proizvajalcem in take informacije niso takoj dostopne, ali pa, kjer izvoznik ali proizvajalec noče dati uvozniku teh informacij, mora prošnja vsebovati izjavo izvoznika ali proizvajalca, da je bila stopnja dampinga zmanjšana ali odstranjena, kot je to določeno v tem členu, in da bodo ustrezni podporni dokazi o tem dostavljeni Komisiji. Če izvoznik ali proizvajalec takih dokazov ne pošlje v razumnem roku, bo prošnja zavrnjena.

Komisija se po posvetovanju s Svetovalnim odborom odloči, ali in v kolikšni meri naj prošnji ugodi, lahko pa se ob vsakem času tudi odloči, da začne vmesni pregled, nakar se informacije in ugotovitve takega pregleda, ki se izvaja v skladu z določbami, ki veljajo za take preglede, uporabijo za odločitev, ali in v kolikšni meri je vračilo denarja upravičeno. Vračilo dajatev se običajno izvede v 12 mesecih, v nobenem primeru pa ne kasneje kot v 18 mesecih po datumu, ko je uvoznik izdelka, ki je predmet protidampinških dajatev, vložil prošnjo za vračilo, podprto z ustreznimi dokazi. Odobrena denarna vračila običajno izplačajo države članice v 90 dneh po odločitvi Komisije.

9. Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo v skladu s tem členom, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, še posebej odstavka 11 in 12, ter člena 17.

10. Pri vsaki preiskavi, ki se izvaja v skladu s tem členom, Komisija pregleda zanesljivost izvoznih cen v skladu z členom 2. Vendar pa, kjer se odloči računsko določiti izvozno ceno v skladu s členom 2(9), jo izračuna brez odštevanja zneskov plačanih protidampinških dajatev, če se dostavijo prepričljivi dokazi, da se dajatev ustrezno odraža v cenah pri nadaljnji prodaji in v vseh nadaljnjih prodajnih cenah v Skupnosti.

Člen 12

Ponovna preiskava

1. Kadar industrija Skupnosti ali katera koli druga zainteresirana stranka predloži, običajno v obdobju dveh let od začetka veljavnosti ukrepov, zadostne dokaze, da so se izvozne cene po obdobju prvotne preiskave in pred ali po uvedbi ukrepov znižale ali da ni bilo gibanja ali zadostnega gibanja cen pri nadaljnji prodaji ali vseh nadaljnjih prodajnih cen uvoženega izdelka v Skupnost, se lahko po posvetovanju ponovno odpre preiskava, da se preveri, ali ima ukrep učinek na zgoraj navedene cene.

Preiskava se lahko ponovno opravi pod zgoraj navedenimi pogoji na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice.

2. V teku ponovne preiskave, o kateri govori ta člen, morajo dobiti izvozniki, uvozniki in proizvajalci Skupnosti možnost, da pojasnijo situacijo glede cen pri nadaljnji prodaji in vseh nadaljnjih prodajnih cen: če se ugotovi, da bi bil ukrep moral voditi do gibanj teh cen, potem se z namenom odstraniti škodo, ki je bila predhodno ugotovljena v skladu s členom 3, izvozne cene ponovno ocenijo v skladu s členom 2 in se stopnje dampinga ponovno izračuna, tako da se upoštevajo na novo ocenjene izvozne cene.

Kadar se šteje, da so izpolnjeni pogoji iz člena 12(1) zaradi padca izvoznih cen, ki se je zgodil po prvotnem obdobju preiskave in pred uvedbo ukrepov ali po njej, se lahko ponovno izračunajo stopnje dampinga zaradi upoštevanja takih nižjih izvoznih cen.

3. Kadar se pri ponovni preiskavi na podlagi tega člena ugotovi povečan damping, lahko Svet po posvetovanju na predlog Komisije v skladu z novimi ugotovitvami o izvoznih cenah spremeni veljavne ukrepe. Svet sprejme predlog, razen če v roku enega meseca po tem, ko ga je predložila Komisija, z navadno večino glasov ne odloči, da predlog zavrne. Znesek proti dampinške dajatve, uvedene na podlagi tega člena, ne sme preseči dvakratnega zneska dajatve, ki jo je prvotno uvedel Svet.

4. Ustrezne določbe členov 5 in 6 se uporabljajo za katero koli ponovno preiskavo, izvedeno na podlagi tega člena, pri tem pa se ta ponovna preiskava opravi kar najhitreje in se običajno zaključi v šestih mesecih od dne začetka ponovne preiskave. Vsekakor se take ponovne preiskave v vsakem primeru zaključijo v devetih mesecih od začetka ponovne preiskave.

Komisija poda predlog za ukrepanje Svetu najpozneje en mesec pred pretekom rokov, navedenih v prvem pododstavku.

Kadar se ponovna preiskava ne zaključi v rokih, navedenih v prvem pododstavku, ostanejo ukrepi nespremenjeni. Obvestilo o ohranitvi ukrepov na podlagi tega odstavka se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

5. Domnevne spremembe normalne vrednosti se v okviru tega člena upoštevajo samo v primeru, če so dane Komisiji na razpolago vse informacije o popravljenih normalnih vrednostih, ustrezno utemeljene z dokazi, in sicer v časovnih rokih, določenih v obvestilu o začetku preiskave. Če preiskava vključuje ponovno preiskavo normalnih vrednosti, se lahko uvoz podredi registraciji v skladu s členom 14(5), dokler ni znan rezultat ponovne preiskave.

Člen 13

Izogibanje

1. Proti dampinške dajatve, ki se uvedejo na podlagi te uredbe, se lahko razširijo na uvoz podobnih izdelkov, bodisi rahlo spremenjenih ali nespremenjenih, iz tretjih držav; ali na uvoz rahlo spremenjenih podobnih izdelkov iz države, za katero veljajo ukrepi; ali njihovih delov, kadar pride do izogibanja veljavnim ukrepom. Proti dampinške dajatve, ki ne presegajo preostalih proti dampinških dajatev, uvedenih v skladu s členom 9(5), se lahko razširijo na uvoz iz družb, ki uporabljajo individualne dajatve v državah, za katere veljajo ukrepi, kadar pride do izogibanja veljavnim ukrepom. Izogibanje se opredeli kot sprememba v trgovinskih vzorcih med tretjimi državami in Skupnostjo ali med posameznimi družbami v državi, kjer veljajo ukrepi, in Skupnostjo, do katere pride zaradi prakse, postopka ali dejavnosti, za katero ni zadostnega vzroka ali ni gospodarsko upravičena, z izjemo uvedbe dajatve, ter kadar obstajajo dokazi o škodi ali o tem, da se popravljalni učinki dajatve spodkopavajo s cenami in/ali količinami podobnega izdelka, ter kadar obstajajo dokazi o dampingu v zvezi z normalnimi vrednostmi, predhodno ugotovljenimi za podoben izdelek, če je potrebno v skladu z določbami člena 2.

Praksa, postopek ali dejavnost iz prvega pododstavka vključuje, med drugim, rahlo spremembo zadevnega izdelka, da se vključi v carinske oznake, ki običajno niso predmet ukrepov, pod pogojem, da sprememba ne povzroči spremembe njegovih bistvenih značilnosti; pošiljko izdelka, za katerega veljajo ukrepi, preko tretjih držav; reorganizacijo lastnih prodajnih vzorcev in poti izvoznikov in proizvajalcev v državi, za katero veljajo ukrepi, da bi morebiti izvažali njihove izdelke v Skupnost preko proizvajalcev, ki uporabljajo individualne stopnje dajatev, ki so nižje od stopenj, ki se uporabljajo za izdelke proizvajalcev; ter, v okoliščinah, prikazanih v odstavku 2, sestavljanje delov s postopkom sestavljanja v Skupnosti ali tretji državi.

2. Za določeno aktivnost sestavljanja v Skupnosti ali tretji državi se šteje, da se izogiba veljavnim ukrepom, če:

(a)	se je aktivnost pričela ali znatno okrepila po tem, ali pa neposredno pred tem, ko se je začela protidampinška preiskava, zadevni deli pa prihajajo iz države, ki je predmet teh ukrepov in

(b)

vrednost delov predstavlja 60 % ali več celotne vrednosti delov sestavljenega izdelka, vendar pa se v nobenem primeru ne šteje, da gre za izogibanje, če je dodana vrednost, za katero se poveča vrednost delov, vnesenih tekom aktivnosti sestavljanja ali končne izdelave, večja od 25 % proizvodnih stroškov, in

(c)	so popravljalni učinki dajatev oslabljeni v smislu cen in/ali količin sestavljenega podobnega izdelka in obstajajo dokazi o dampingu v zvezi z normalnimi vrednostmi, ki so bile prehodno ugotovljene za podobne ali sorodne izdelke.

3. Preiskave se začnejo v skladu s tem členom na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali katere koli zainteresirane stranke na podlagi zadostnih dokazov glede dejavnikov, določenih v odstavku 1. Začnejo se po posvetovanju s Svetovalnim odborom na podlagi uredbe Komisije, ki carinskim organom lahko daje tudi navodila, da uvoz registrirajo v skladu s členom 14(5) ali da zahtevajo jamstva. Preiskave izvaja Komisija, ki ji lahko pomagajo carinski organi, zaključijo pa se v devetih mesecih. Kadar dejstva, kot so dokončno preverjena, utemeljujejo razširitev ukrepov, to stori Svet, na predlog, ki ga po posvetovanju s Svetovalnim odborom predloži Komisija. Svet sprejme predlog, razen če v roku enega meseca po tem, ko ga je predložila Komisija, z navadno večino ne odloči, da predlog zavrne. Razširitev začne veljati z datumom, na katerega je bila uvedena registracija na podlagi člena 14(5) ali na katerega so bile zahtevane garancije. Ustrezne postopkovne določbe te uredbe v zvezi z začetki in vodenjem preiskav se uporabljajo v skladu s tem členom.

4. Za uvoz podjetij, katerim so odobrena izvzetja, registracija na podlagi člena 14(5) ali ukrepi ne veljajo. Zahtevki za izvzetja, ki so jim priložena ustrezna dokazila, se predložijo v rokih, določenih v uredbi Komisije, ki začenja preiskavo. Kadar se praksa, postopek ali dejavnost izogibanja dogajajo izven Skupnosti, se izvzetja lahko odobrijo proizvajalcem zadevnega izdelka, ki lahko dokažejo, da niso povezani z nobenim proizvajalcem, za katerega veljajo ukrepi, in za katere se ugotovi, da niso vpleteni v izogibanje, kakor je opredeljeno v odstavkih 1 in 2 tega člena. Kadar se praksa, postopek ali dejavnost izogibanja dogajajo v Skupnosti, se izvzetja lahko odobrijo uvoznikom, ki lahko dokažejo, da niso povezani z nobenim proizvajalcem, za katerega veljajo ukrepi.

Ta izvzetja se odobrijo s sklepom Komisije po posvetovanju s Svetovalnim odborom ali s sklepom Sveta o uvedbi ukrepov in veljajo za obdobje in pod pogoji, določenimi v sklepu.

Če so izpolnjeni pogoji, določeni v členu 11(4), se izvzetja lahko odobrijo po zaključku preiskave, ki vodi k razširitvi ukrepov.

Pod pogojem, da je preteklo najmanj eno leto od razširitve ukrepov in v primeru občutnega števila strank, ki zahtevajo ali bi potencialno zahtevale izjemo, se Komisija lahko odloči, da sproži pregled razširitve ukrepov. Vsak takšen pregled se izvaja v skladu z določbami člena 11(5), kakor se uporabljajo za preglede na podlagi člena 11(3).

5. Nič v tem členu ne ovira običajne uporabe veljavnih določb, ki se nanašajo na carinske dajatve.

Člen 14

Splošne določbe

1. Začasne ali dokončne protidampinške dajatve uvede uredba, pobirajo pa jih države članice v obliki, po določeni stopnji in v skladu z drugimi kriteriji, določenimi v uredbi, ki uvaja takšne dajatve. Take dajatve se tudi pobirajo neodvisno od carin, davkov in drugih dajatev, ki se običajno plačujejo pri uvozu. Noben izdelek ne sme biti hkrati predmet protidampinških in izravnalnih dajatev, če sta obe vrsti dajatev namenjeni reševanju ene in iste situacije, ki izhaja iz dampinga ali iz izvoznega subvencioniranja.

2. Uredbe, ki uvajajo začasne ali dokončne protidampinške dajatve, in uredbe ali sklepi, s katerimi se sprejemajo zaveze ali zaključujejo preiskave ali postopki, se objavijo v Uradnem listu Evropske unije. Take uredbe ali sklepi vsebujejo ob ustreznem upoštevanju zaupnosti informacij imena izvoznikov, če je to mogoče, ali vpletenih držav, opis izdelka in povzetek bistvenih dejstev in premislekov, povezanih z odločitvami o dampingu in škodi. V vsakem primeru se izvod uredbe ali sklepa pošlje znanim zainteresiranim strankam. Določbe tega odstavka se uporabljajo smiselno za preglede.

3. Posebne določbe, še posebej v zvezi s skupno opredelitvijo pojma porekla, kot so vsebovane v Uredbi Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (6), se lahko sprejmejo v skladu s to uredbo.

4. V interesu Skupnosti je ukrepe, ki se uvedejo na podlagi te uredbe, po posvetovanju s Svetovalnim odborom mogoče s sklepom Komisije opustiti za dobo devetih mesecev. Opustitev je mogoče podaljšati za nadaljnjo dobo največ enega leta, če na predlog Komisije tako odloči Svet. Svet sprejme predlog, razen če v roku enega meseca po tem, ko ga je predložila Komisija, z navadno večino glasov ne odloči, da predlog zavrne. Ukrepe je mogoče opustiti le v primeru, da se razmere na trgu začasno spremenijo v tolikšni meri, da je malo verjetno, da bi se škoda zaradi začasne opustitve nadaljevala, in pod pogojem, da je imela industrija Skupnosti možnost dati pripombe in so bile te pripombe upoštevane. Ukrepe je mogoče kadar koli in po posvetovanju ponovno uvesti, če razlogi za opustitev ne veljajo več.

5. Komisija lahko po posvetovanju s Svetovalnim odborom da navodilo carinskim organom, da izvedejo ustrezne ukrepe za registriranje uvoza, tako da bi bilo kasneje mogoče uporabiti ustrezne ukrepe proti temu uvozu od dneva takšne registracije naprej. Uvoz se lahko podredi registraciji na osnovi zahteve industrije Skupnosti, ki vsebuje zadostne dokaze, ki upravičujejo takšno ukrepanje. Registriranje uvede uredba, ki navede namen te aktivnosti in, če je to primerno, ocenjen znesek možnih bodočih obveznosti. Uvoz ne sme biti predmet registracije več kot devet mesecev.

6. Države članice Komisiji poročajo vsak mesec o uvozu izdelkov, ki so predmet preiskave in ukrepov in o znesku dajatev, ki so bile pobrane v skladu s to uredbo.

7. Brez poseganja v odstavek 6 lahko Komisija za posamezni primer zaprosi države članice, da ji posredujejo podatke, ki so potrebni za učinkovito spremljanje uporabe ukrepov. S tem v zvezi se uporabljajo določbe člena 6(3) in (4). Za vse podatke, ki jih predložijo države članice na podlagi tega člena, veljajo določbe člena 19(6).

Člen 15

Posvetovanja

1. Vsa posvetovanja, predvidena po tej uredbi, se odvijajo v okviru Svetovalnega odbora, ki je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic in s predstavnikom Komisije kot predsednikom. Posvetovanja se izvedejo takoj, ko to zahteva kaka država članica, ali pa na pobudo Komisije in v vsakem primeru v časovnem roku, ki omogoča, da se bo mogoče držati v tej uredbi določenih rokov.

2. Odbor se sestane, kadar ga skliče njegov predsednik. Predsednik posreduje državam članicam, kakor hitro je mogoče, vsekakor pa najmanj 10 delovnih dni pred sestankom, vse relevantne informacije.

3. Če je treba, lahko potekajo posvetovanja samo pisno; v tem primeru Komisija uradno obvesti države članice in določi obdobje, znotraj katerega imajo pravico izraziti svoja mnenja ali zahtevati ustno posvetovanje, ki ga organizira predsednik, pod pogojem, da je mogoče imeti tako ustno posvetovanje znotraj časovnega obdobja, ki omogoča spoštovanje rokov, ki jih določa ta uredba.

4. Posvetovanja obravnavajo še posebej:

(a)	obstoj dampinga in metode določanja stopenj dampinga;

(b)	obstoj in obseg škode;

(c)	vzročno zvezo med dampinškim uvozom in škodo;

(d)	ukrepe, ki so v danih okoliščinah primerni za preprečevanje ali odpravo škode, ki jo povzroča damping, in načine in sredstva za izvajanje takih ukrepov.

Člen 16

Obiski zaradi preveritve

1. Komisija, če se ji zdi primerno, izvede obiske, da preveri evidence uvoznikov, izvoznikov, trgovcev, zastopnikov, proizvajalcev, trgovinskih združenj in organizacij in preveri informacije, ki so ji bile dostavljene glede dampinga in škode. Če ni ustreznega in pravočasnega odgovora, lahko obisk zaradi preveritve odpade.

2. Komisija lahko po potrebi izvede preiskave v tretjih državah, pod pogojem, da od ustreznih podjetij dobi soglasje, da nadalje uradno obvesti predstavnike vlade v zadevni državi in da slednja preiskavi ne ugovarja. Takoj ko dobi soglasje zadevnih podjetij, Komisija uradno obvesti pristojne organe države izvoznice o imenih in naslovih podjetij, ki jih bo obiskala, in o dogovorjenih datumih obiskov.

3. Zadevna podjetja se obvesti o naravi informacij, ki se bodo preverjale med obiski zaradi preveritve, in o vseh nadaljnjih informacijah, ki jih je treba zagotoviti v teku takih obiskov, čeprav to ne izključuje možnosti, da se tekom preverjanja pojavijo zahteve po zagotovitvi nadaljnjih podrobnosti glede dobljenih informacij.

4. Pri preiskavah, ki se izvajajo na podlagi odstavkov 1, 2, in 3, Komisiji pomagajo uradniki tistih držav članic, ki to zahtevajo.

Člen 17

Vzorčenje

1. V primerih, ko gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, se lahko preiskava omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni na osnovi informacij, ki so dostopne ob času izbora, ali pa se preiskava lahko omeji na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago.

2. Končni izbor strank, vrst izdelkov ali transakcij v zvezi s temi določili vzorčenja izvede Komisija, vendar je dana prednost izbiranju vzorca ob hkratnem posvetovanju z zadevnimi strankami oz. njihovem soglašanju, pod pogojem, da se te stranke javijo in dostavijo dovolj informacij v treh tednih po začetku preiskave, tako da se lahko izbere reprezentativen vzorec.

3. V primerih, kjer je bila preiskava v skladu s tem členom omejena, se vseeno izračuna individualna stopnja dampinga za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki v začetku ni bil izbran, ki predloži potrebne informacije v okviru časovnih rokov, ki jih določa ta uredba, razen v primerih, ko je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave predstavljale preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi.

4. Kjer je odločeno, da se bodo jemali vzorci, obstaja pa določeno pomanjkanje sodelovanja med nekaterimi ali vsemi izbranimi strankami, ki bo verjetno znatno vplivalo na izid preiskave, se lahko izbere nov vzorec. Vendar pa, če še naprej obstaja znatna stopnja pomanjkanja sodelovanja in ni dovolj časa za izbiro novega vzorca, veljajo relevantne določbe člena 18.

Člen 18

Nesodelovanje

1. V primerih, ko katera koli stranka ne dovoli dostopa do informacij ali na kak drug način ne dobavi potrebnih informacij v rokih, ki jih navaja ta uredba, ali pa močno ovira preiskavo, se lahko začasne ali dokončne ugotovitve, bodisi pozitivne ali negativne, naredijo na osnovi dostopnih dejstev. Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stranka dostavila napačne ali zavajajoče informacije, se te informacije ne upoštevajo in se lahko uporabijo dostopna dejstva. Zainteresirane stranke je treba opozoriti na posledice nesodelovanja.

2. Če se odgovor ne posreduje v računalniški obliki, se to ne šteje kot nesodelovanje, pod pogojem, da zainteresirana stranka dokaže, da bi ji posredovanje odgovora v zahtevani obliki povzročilo nerazumno dodatno obremenitev ali nerazumne dodatne stroške.

3. Če informacije, ki jih predloži kaka zainteresirana stranka, niso idealne v vseh pogledih, jih vseeno ne bi bilo treba zanemariti, pod pogojem, da pomanjkljivosti niso takšne, da bi povzročile pretirane težave pri doseganju razumno točnih ugotovitev, in pod pogojem, da so informacije na ustrezen način in pravočasno predložene, da so preverljive in da je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.

4. Če se dokazi ali informacije ne sprejmejo, mora biti stranka, ki jih pošilja takoj obveščena o razlogih za to in ji mora biti dana priložnost, da dostavi nadaljnje razlage v določenem časovnem roku. Če se razlage ocenijo kot nezadovoljive, se razlogi za zavrnitev takih dokazov ali informacij razkrijejo in navedejo v objavljenih ugotovitvah.

5. Če ugotovitve, vključno s tistimi o normalni vrednosti, temeljijo na določbah odstavka 1, vključno z informacijami, dostavljenimi v pritožbi, se, kjer je to izvedljivo, in ob ustreznem upoštevanju rokov preiskave, preverijo na osnovi drugih neodvisnih virov, ki so morda na razpolago, kakršni so npr. objavljeni ceniki, uradne uvozne statistike in carinski podatki ali informacije, dostavljene od drugih zainteresiranih strank tekom preiskave.

Takšne informacije lahko vključujejo ustrezne podatke, ki se nanašajo na svetovni trg ali druge reprezentativne trge, kjer je primerno.

6. Če zainteresirana stranka ne sodeluje ali pa sodeluje le delno, tako da se pomembne informacije zaradi tega zadržujejo, je lahko izid za to stranko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.

Člen 19

Zaupnost

1. Vse informacije, ki so po svoji naravi zaupne (npr., ker bi njihovo razkritje dalo znatno konkurenčno prednost konkurentu ali bi močno škodovalo osebi, ki je te informacije dostavila, ali pa osebi, od katere je te informacije prejela) ali ki jih stranke, udeležene v preiskavi, dostavijo na zaupni osnovi, jih pristojni organi obravnavajo kot take, če se predloži ustrezen razlog za to.

2. Od zainteresiranih strank, ki dostavljajo zaupne informacije, se zahteva, da dostavijo za te informacije povzetke, ki niso zaupni. Ti povzetki morajo biti dovolj podrobni, da dovoljujejo smiselno razumevanje vsebine informacij, predloženih v zaupni obliki. V izjemnih okoliščinah lahko te stranke navedejo, da te informacije ne predstavljajo dovolj dobrega povzetka. V takih izjemnih okoliščinah je treba dostaviti izjavo o razlogih, zakaj ustreznega povzetka ni mogoče pripraviti.

3. Če se oceni, da zahteva po zaupnosti ni utemeljena, in če dobavitelj informacij bodisi noče dati informacij na razpolago ali pa odobriti njihovega razkritja v splošni obliki ali v obliki povzetka, se lahko take informacije zanemarijo, razen če je mogoče na osnovi primernega vira dokazati, da so informacije pravilne. Zahteve po zaupnosti se ne zavračajo samovoljno.

4. Ta člen ne onemogoča, da pristojni organi Skupnosti razkrijejo splošne informacije, še posebej razloge, na katerih temeljijo odločitve, sprejete v skladu s to uredbo, ali razkritje dokazov, ki so jih pristojni organi Skupnosti uporabljali, v takšni meri, kot je potrebno za obrazložitev teh razlogov v sodnih postopkih. Tako razkritje mora upoštevati upravičene interese vpletenih strank, da se njihove poslovne skrivnosti ne razkrijejo.

5. Svet, Komisija in države članice ali uradniki vseh naštetih ne smejo razkrivati nobenih informacij, ki jih prejmejo v zvezi s to uredbo, za katere je njihov dobavitelj zahteval zaupno obravnavanje, razen če dobavitelj to izrecno dovoli. Izmenjave informacij med Komisijo in državami članicami ali kakršne koli informacije, ki se nanašajo na posvetovanja, ki se izvajajo v skladu s členom 15, ali kakršni koli interni dokumenti, ki jih pripravijo pristojni organi Skupnosti ali držav članic, se ne razkrijejo, razen če ta uredba to izrecno določa.

6. Informacije, prejete v skladu s to uredbo, se uporabljajo samo za namen, za katerega so bile zahtevane. Ta določba ne izključuje uporabe informacij, prejetih v okviru ene preiskave, za namene sprožitve drugih preiskav v okviru istega postopka v zvezi z zadevnim izdelkom.

Člen 20

Razkritje

1. Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja in predstavniki države izvoznice lahko zahtevajo razkritje podrobnosti, na katerih temeljijo bistvena dejstva in premisleki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi. Zahteve po takem razkritju se vložijo v pisni obliki takoj po uvedbi začasnih ukrepov, razkritje pa sledi v pisni obliki v najkrajšem možnem času.

2. Stranke iz odstavka 1 lahko zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.

3. Zahteve za končno razkritje, opisane v odstavku 2, se naslovijo v pisni obliki na Komisijo, ki jih mora prejeti v primerih, kjer je bila uvedena začasna dajatev, najkasneje en mesec po objavi uvedbe te dajatve. Kjer začasna dajatev ni bila uporabljena, se strankam da priložnost, da zahtevajo končno razkritje v časovnih rokih, ki jih določi Komisija.

4. Končno razkritje je podano v pisni obliki. Izda se v najkrajšem možnem času ob ustreznem upoštevanju zaščite zaupnih informacij in običajno ne kasneje kot en mesec pred dokončno odločitvijo ali pred trenutkom, ko Komisija predloži kakršen koli predlog za dokončne ukrepe v skladu z členom 9. Če Komisija ob tem času še ne more razkriti določenih dejstev ali premislekov, se ta razkrijejo kasneje v najkrajšem možnem času. To razkritje ne vpliva na katerokoli kasnejšo odločitev, ki jo lahko sprejme Komisija ali Svet, toda če ta odločitev temelji na kakih drugačnih dejstvih ali premislekih, se ta razkrijejo v najkrajšem možnem času.

5. Pripombe, ki so dane po dokončnem razkritju, se upoštevajo samo v primeru, če se prejmejo v roku, ki ga v vsakem posameznem primeru določi Komisija in ki znaša vsaj 10 dni, pri čemer se na ustrezen način upošteva nujnost primera.

Člen 21

Interes Skupnosti

1. Odločitev o tem, ali interes Skupnosti zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije in uporabnikov ali potrošnikov; odločitev v smislu tega člena se sprejme samo, če so pred tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča v skladu z odstavkom 2. Pri taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivlja trgovino in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so določeni na osnovi ugotovljenega dampinga in škode, se morda ne uporabijo, če pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu Skupnosti.

2. Da bi zagotovili trdno osnovo, na temelju katere lahko pristojni organi upoštevajo vsa mnenja in informacije pri odločanju o tem, ali je uvedba ukrepov v interesu Skupnosti, se lahko pritožniki, uvozniki in njihova predstavniška združenja ter predstavniške organizacije uporabnikov in potrošnikov v okviru rokov, določenih v obvestilu o začetku protidampinške preiskave, javijo in dostavijo ustrezne informacije Komisiji. Te informacije ali njihovi ustrezni povzetki se lahko dajo na razpolago drugim vpletenim strankam, navedenim v tem členu, ki imajo pravico odzvati se na te informacije.

3. Stranke, ki so delovale v skladu z odstavkom 2, lahko zahtevajo zaslišanje. Tem zahtevam se ugodi, če so vložene v rokih, določenih v odstavku 2, in če navedejo razloge, zaradi katerih bi interesu Skupnosti koristilo, če bi te stranke bile zaslišane.

4. Stranke, ki so delovale v skladu z odstavkom 2, lahko dostavijo svoje pripombe v zvezi z uporabo vseh uvedenih začasnih dajatev. Te pripombe morajo prispeti v enem mesecu po začetku uporabe teh ukrepov, če naj se upoštevajo, in te pripombe ali njihovi povzetki so lahko dani na razpolago drugim strankam, ki imajo pravico odgovoriti nanje.

5. Komisija pregleda informacije, ki so na primeren način predložene, in pregleda, v kakšni meri so te informacije reprezentativne; rezultate te analize in mnenje o njeni koristnosti Komisija pošlje Svetovalnemu odboru. Ravnotežje mnenj, izraženih v tem odboru, Komisija upošteva pri vsakem predlogu, ki ga da v skladu s členom 9.

6. Stranke, ki so ravnale v skladu z odstavkom 2, lahko zahtevajo, da se jim dajo na razpolago dejstva in premisleki, na osnovi katerih se verjetno sprejmejo dokončne odločitve. Te informacije se jim dajo v možnem obsegu, vendar to ne sme imeti nobenega vpliva na kakršno koli kasnejšo odločitev Komisije ali Sveta.

7. Informacije se upoštevajo samo v primeru, če so podprte z dejanskimi dokazi, ki utemeljujejo njihovo veljavnost.

Člen 22

Končne določbe

Ta uredba ne ovira izvajanja:

(a)	katerih koli posebnih pravil, določenih v sporazumih, sklenjenih med Skupnostjo in tretjimi državami;

(b)

Uredb Skupnosti na kmetijskem področju in Uredbe Sveta (ES) št. 3448/93 z dne 6. decembra 1993 o trgovinskih režimih za nekatero blago, pridobljeno s predelavo kmetijskih proizvodov (7), Uredbe Sveta (ES) št. 1667/2006 z dne 7. novembra 2006 o glukozi in laktozi (8) in Uredbe Sveta (EGS) št. 2783/75 z dne 29. oktobra 1975 o skupnem sistemu trgovine za ovalbumin in laktalbumin (9). Ta uredba učinkuje kot dopolnilo navedenim uredbam in v smislu odstopanja od tistih njihovih določb, ki preprečujejo izvajanje protidampinških ukrepov;

(c)	posebnih ukrepov, pod pogojem, da ti ukrepi niso v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz GATT.

Člen 23

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 384/96 se razveljavi.

Vendar preklic Uredbe (ES) št. 384/96 ne posega v veljavnost postopkov, ki so se začeli na njeni osnovi.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo, se štejejo kot sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II.

Člen 24

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 30. novembra 2009

Za Svet

Predsednik

S. O. LITTORIN

(1) UL L 299, 16.11.2007, str. 1.

(2) UL L 56, 6.3.1996, str. 1.

(3) Glej Prilogo I.

(4) UL L 253, 11.10.1993, str. 1.

(5) Vključno z Azerbajdžanom, Belorusijo, Severno Korejo, Tadžikistanom, Turkmenistanom in Uzbekistanom.

(6) UL L 302, 19.10.1992, str. 1.

(7) UL L 318, 20.12.1993, str. 18.

(8) UL L 312, 11.11.2006, str. 1.

(9) UL L 282, 1.11.1975, str. 104.

PRILOGA I

RAZVELJAVLJENA UREDBA S SEZNAMOM NJENIH ZAPOREDNIH SPREMEMB

Uredba Sveta (ES) št. 384/96

(UL L 56, 6.3.1996, str. 1)

Uredba Sveta (ES) št. 2331/96

(UL L 317, 6.12.1996, str. 1)

Uredba Sveta (ES) št. 905/98

(UL L 128, 30.4.1998, str. 18)

Uredba Sveta (ES) št. 2238/2000

(UL L 257, 11.10.2000, str. 2)

Uredba Sveta (ES) št. 1972/2002

(UL L 305, 7.11.2002, str. 1)

Uredba Sveta (ES) št. 461/2004

(UL L 77, 13.3.2004, str. 12)

Člen 1

Člen 3, samo glede sklicevanja na Uredbo (ES) št. 384/96

Uredba Sveta (ES) št. 2117/2005

(UL L 340, 23.12.2005, str. 17)

PRILOGA II

KORELACIJSKA TABELA

Uredba (ES) št. 384/96	Ta uredba
Člen 1	Člen 1
Člen 2(1)	Člen 2(1)
Člen 2(2)	Člen 2(2)
Člen 2(3), prvi stavek	Člen 2(3), prvi pododstavek
Člen 2(3), drugi stavek	Člen 2(3), drugi pododstavek
Člen 2(4)	Člen 2(4)
Člen 2(5), prvi stavek	Člen 2(5), prvi pododstavek
Člen 2(5), drugi stavek	Člen 2(5), drugi pododstavek
Člen 2(5), drugi in tretji pododstavek	Člen 2(5), tretji in četrti pododstavek
Člen 2(6) do (9)	Člen 2(6) do (9)
Člen 2(10)(a) do (h)	Člen 2(10)(a) do (h)
Člen 2(10)(i), prvi stavek	Člen 2(10)(i), prvi pododstavek
Člen 2(10)(i), drugi stavek	Člen 2(10)(i), drugi pododstavek
Člen 2(10)(i) in (k)	Člen 2(10)(i) in (k)
Člen 2(11) in (12)	Člen 2(11) in (12)
Člen 3(1)	Člen 3(1)
Člen 3(2)	Člen 3(2), uvodne besede in točki (a) in (b)
Člen 3(3)	Člen 3(3)
Člen 3(4)	Člen 3(4), uvodne besede in točki (a) in (b)
Člen 3(5) do (9)	Člen 3(5) do (9)
Člen 4(1), uvodne besede	Člen 4(1), uvodne besede
Člen 4(1)(a)	Člen 4(1)(a)
Člen 4(1)(b)	Člen 4(1)(b) uvodne besede in točki (i) in (ii)
Člen 4(2)	Člen 4(2), prvi pododstavek, uvodne besede in točke (a), (b) in (c) Člen 4(2), drugi pododstavek
Člen 4(3) in (4)	Člen 4(3) in (4)
Členi 5 do 22	Členi 5 do 22
Člen 23	_
_	Člen 23
Člen 24, prvi odstavek	Člen 24
Člen 24, drugi odstavek	_
_	Priloga I
_	Priloga II

22.12.2009

Uradni list Evropske unije

L 343/74

DIREKTIVA SVETA 2009/158/ES

z dne 30. novembra 2009

o pogojih zdravstvenega stanja živali, ki veljajo znotraj Skupnosti za trgovanje s perutnino in valilnimi jajci ter za njihov uvoz iz tretjih držav

(kodificirana različica)

(Besedilo velja za EGP)

SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 37 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva Sveta 90/539/ES z dne 15. oktobra 1990 o pogojih zdravstvenega stanja živali, ki veljajo znotraj Skupnosti za trgovanje s perutnino in valilnimi jajci ter za njihov uvoz iz tretjih držav (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)	Perutnina, ki so žive živali, in valilna jajca, ki so živalski proizvodi, so vključeni v seznam proizvodov v Prilogi I k Pogodbi.

(3)	Za zagotavljanje racionalnega razvoja reje perutnine, s čimer se v tem sektorju poveča produktivnost, bi bilo treba na ravni Skupnosti določiti nekatera pravila v zvezi z zdravstvenim stanjem živali, ki veljajo v trgovanju s perutnino in valilnimi jajci znotraj Skupnosti.

(4)	Vzreja in reja perutnine je vključena v kmetijski sektor in predstavlja vir dohodka za del kmečke populacije.

(5)	Zato, da bi se spodbudilo trgovanje s perutnino in valilnimi jajci znotraj Skupnosti, ne bi smelo biti razlik glede zdravstvenega stanja živali v državah članicah.

(6)	Za spodbujanje usklajenega razvoja trgovanja znotraj Skupnosti je treba znotraj Skupnosti določiti sistem, ki bo urejal uvoz iz tretjih držav.

(7)	Določbe te direktive načeloma ne bi smele veljati za specifično trgovanje, kot so razstave, sejmi in tekmovanja.

(8)	Zaradi narave sodobne reje perutnine je najboljši način za spodbujanje usklajenega razvoja trgovanja s perutnino in valilnimi jajci znotraj Skupnosti spremljanje in nadziranje vzrejnih obratov.

(9)	Pristojni organi v državah članicah bi morali izdati odobritve vzrejnim obratom, ki izpolnjujejo pogoje, določene v tej direktivi, in zagotoviti uporabo teh pogojev.

(10)

Uredba Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (4) predvideva tržne standardov za proizvode iz sektorjev jajc in perutnine. Uredba Komisije (ES) št. 617/2008 z dne 27. junija 2008 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede standardov trženja valilnih jajc in piščancev domače perutnine (5) določa podrobna pravila za izvedbo omenjene uredbe glede tržnih standardov za valilna jajca in piščancev domače perutnine in še posebej glede izdaje registracijske številke vsakem vzrejnem obratu in glede označevanja valilnih jajc. Za namene te direktive je iz praktičnih razlogov treba sprejeti enake kriterije za identifikacijo vzrejnih obratov in označevanje valilnih jajc.

(11)	Države članice naj imenujejo nacionalne referenčne laboratorije ter pošiljajo vse potrebne podatke in posodobitve. Države članice bi morale dati te informacije na voljo drugim državam članicam in javnosti.

(12)	Če hočejo biti predmet trgovanja znotraj Skupnosti, bi morala perutnina in valilna jajca izpolnjevati nekatere zahteve glede zdravja živali, da bi se izognili širjenju kužnih bolezni.

(13)	Iz enakega razloga je treba določiti pogoje prevoza.

(14)

Treba je predvideti način, ki bo Komisiji omogočil določiti nekatere dodatne zahteve glede na napredek, ki ga je država članica dosegla pri izkoreninjenju nekaterih bolezni perutnine, pod pogojem, da te zahteve nikakor ne presegajo tistih, ki jih zadevna država članica uporablja na nacionalni ravni. V tem smislu bi se lahko izkazalo za zaželeno določiti status držav članic ali regij glede na določene bolezni, ki lahko prizadenejo perutnino.

(15)	Čeprav trgovske transakcije v zelo malem obsegu iz praktičnih razlogov ne morejo biti predmet vseh zahtev Skupnosti, je treba upoštevati nekatera temeljna pravila.

(16)	Za zagotovitev izpolnjevanja predpisanih zahtev bi bilo treba predvideti veterinarsko spričevalo, ki ga izda uradni veterinar in ki perutnino in valilna jajca spremlja do namembnega kraja.

(17)

Zaradi organizacije in nadaljnjega spremljanja pregledov, ki jih bo izvajala namembna država članica, in splošnih ukrepov zaščite, ki se bodo izvajali, je treba sklicevati na splošna pravila, določena v Direktivi Sveta 90/425/EGS z dne 26. junija 1990 o veterinarskih in zootehničnih pregledih, ki se zaradi vzpostavitve notranjega trga izvajajo v trgovini znotraj Skupnosti z nekaterimi živimi živalmi in proizvodi (6).

(18)	Treba je zagotoviti, da bo preglede izvajala Komisija v sodelovanju s pristojnimi organi držav članic.

(19)	Za opredelitev režima Skupnosti, ki velja za uvoz iz tretjih držav, je treba pripraviti seznam tretjih držav ali delov tretjih držav, iz katerih se lahko uvaža perutnino in valilna jajca.

(20)	Izbira teh držav bi morala temeljiti na kriterijih splošne narave, kot so zdravstveno stanje perutnine in drugih živali, organizacija in pooblastila veterinarskih služb ter veljavni veterinarski predpisi.

(21)	Poleg tega se ne sme dovoliti uvoza perutnine in valilnih jajc iz držav, ki so okužene z kužnimi boleznimi perutnine, ki predstavljajo tveganje za živali znotraj Skupnosti, ali držav, kjer so bile takšne bolezni odpravljene šele pred kratkim.

(22)	Splošnim pogojem, ki se uporabljajo za uvoz iz tretjih držav, bi bilo treba dodati posebne pogoje, pripravljene na podlagi zdravstvene situacije v vsaki od njih.

(23)

Predložitev standardnega obrazca spričevala ob uvozu perutnine in valilnih jajc je učinkovito sredstvo preverjanja, ali so upoštevana pravila Skupnosti. Takšna pravila lahko vključujejo posebne določbe, ki se lahko razlikujejo glede na zadevne tretje države. To bi bilo treba upoštevati pri pripravi standardnih obrazcev spričevala.

(24)	Veterinarski izvedenci Komisije biti odgovorni za preverjanje, da se v tretjih državah spoštujejo pravila.

(25)	Pregledi, ki se izvajajo ob uvozu, bi morali pokrivati poreklo in zdravstveno stanje perutnine in valilnih jajc.

(26)	Državam članicam bi bilo treba ob uvozu perutnine in valilnih jajc na ozemlje Skupnosti in med tranzitom do njihovega namembnega kraja dovoliti, da sprejmejo vse ukrepe, vključno z zakolom in uničenjem, ki se zahtevajo za namene varovanje zdravja ljudi in živali.

(27)	Nenehen razvoj načinov vzreje perutnine pomeni, da bo treba občasno spreminjati metode nadzora nad boleznimi perutnine.

(28)	Ukrepe potrebne za izvajanje tega Sklepa bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(29)	Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so določeni v Prilogi VI, Del B,

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

1. Ta direktiva določa pogoje zdravstvenega stanja živali, ki veljajo znotraj Skupnosti za trgovanje s perutnino in valilnimi jajci ter za uvoz perutnine in valilnih jajc iz tretjih držav.

2. Ta direktiva se ne uporablja za perutnino za razstave, sejme ali tekmovanja.

Člen 2

V tej direktivi „uradni veterinar“ in „tretja država“ pomeni uradnega veterinarja in tretje države kot je določeno v Direktivi Sveta 2004/68/ES z dne 26. aprila 2004 o določitvi predpisov v zvezi z zdravstvenim varstvom živali za uvoz v Skupnost in tranzit skozi Skupnost nekaterih živih parkljarjev (8).

Prav tako se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1)	„perutnina“ pomeni kokoši, purane, pegatke, race, gosi, prepelice, golobe, fazane, jerebice, in tekači (Ratitae) ki se gojijo ali redijo v ujetništvu za vzrejo, proizvodnjo mesa ali jajc za prehrano ali za obnovo populacije divjih ptic;

(2)	„valilna jajca“ pomeni jajca za inkubiranje, ki jih znese perutnina;

(3)	„enodnevni piščanci“ pomenijo vso perutnino, staro manj kot 72 ur, ki še ni krmljena; brazilske race (Cairina moschata) ali njihove križance pa je dovoljeno krmiti;

(4)	„matična perutnina“ pomeni perutnino, staro 72 ur ali več, namenjeno za proizvodnjo valilnih jajc;

(5)	„proizvodna perutnina“ pomeni perutnino, staro 72 ur ali več, ki se goji za proizvodnjo mesa in/ali konzumnih jajc (ali za obnovo populacije divjih ptic);

(6)	„perutnina za zakol“ pomeni perutnino, ki se pošlje neposredno v klavnico in se čim prej po prihodu zakolje, v vsakem primeru pa v roku 72 ur;

(7)	„jata“ je vsa perutnina v enakem zdravstvenem stanju, ki se goji v istih prostorih ali v isti obori in predstavlja eno samo epidemiološko enoto. Pri vhlevljeni perutnini so to vse živali, ki si delijo isti zračni prostor;

(8)	„gospodarstvo“ pomeni posestvo, ki lahko vključuje obrat za rejo ali gojenje proizvodne perutnine;

(9)

„vzrejni obrat“ pomeni obrat ali del obrata na eni lokaciji, ki je namenjen naslednjim dejavnostim:

(a)	selekcijski center: je obrat, kjer pridobivajo valilna jajca za proizvodnjo matične jate;

(b)	reprodukcijski center: je obrat, kjer pridobivajo valilna jajca za proizvodnjo proizvodne jate;

(c)

rejni center:

(i)	ali rejni center za matično perutnino, ki je obrat, kjer se redi matična perutnina pred reproduktivno starostjo; ali

(ii)	ali rejni center za proizvodno perutnino, ki je obrat, kjer se redi proizvodna perutnina, pred dobo nesnosti;

(d)	valilnica: je obrat, kjer se inkubirajo in valijo jajca in dobavljajo enodnevni piščanci.

(10)	„pooblaščeni veterinar“pomeni veterinarja, ki ga za opravljanje posameznih dejavnosti v obratu pooblasti pristojni veterinarski organ za opravljanje nadzora.

(11)	„pooblaščeni laboratorij“pomeni laboratorij na ozemlju države članice, ki ga pristojni veterinarski organ pooblasti za opravljanje diagnostičnih preiskav, predvidenih s to direktivo;

(12)	„veterinarski pregled“ pomeni pregled uradnega ali pooblaščenega veterinarja z namenom preveriti zdravstveni status vse perutnine v obratu;

(13)	„bolezni, ki jih je obvezno treba prijaviti“ pomenijo bolezni, naštete v Prilogi V;

(14)	„izbruh“ pomeni izbruh, kakor je opredeljena v Direktivi Sveta 82/894/EGS z dne 21. decembra 1982 o prijavljanju živalskih boleznih v Skupnosti (9);

(15)	„karantenski center“ pomeni objekte, kjer perutnina nima neposrednih ali posrednih stikov z drugo perutnino, tako da se omogoči dolgoročno opazovanje in laboratorijske preiskave na bolezni, naštete v Prilogi V;

(16)	„sanitarni zakol“ pomeni uničenje vse okužene ali domnevno okužene perutnine in proizvodov bolezni ob upoštevanju vseh zdravstvenih ukrepov vključno z dezinfekcijo.

POGLAVJE II

PRAVILA ZA TRGOVANJE ZNOTRAJ SKUPNOSTI

Člen 3

1. Države članice do 1. julija 1991 predložijo Komisiji načrt z opisom nacionalnih ukrepov, ki jih nameravajo izvajati, da bi zagotovile skladnost s pravili, določenimi v Prilogi II, za izdajo odobritev vzrejnim obratom za namene trgovanja s perutnino in valilnimi jajci znotraj Skupnosti.

Komisija preuči načrte. V skladu s postopkom iz člena 33(2) se načrte lahko potrdi, spremeni ali dopolni, preden so odobreni.

2. V skladu s postopkom iz člena 33(2) so spremembe ali dopolnitve načrta, ki je bil odobren v skladu z odstavkom 1 tega člena, lahko:

(a)	odobrene na zahtevo zadevne države članice, da bi se upoštevale spremembe stanja v teh državi članici, ali

(b)	zahtevane, da bi se upošteval napredek v metodah preprečevanja in nadzorovanja bolezni.

Člen 4

Vsaka država članica imenuje nacionalni referenčni laboratorij, ki je pristojen za usklajevanje diagnostičnih metod iz te direktive in njihovo uporabo v pooblaščenih laboratorijih na njenem ozemlju.

Vsaka država članica da na voljo drugim državam članicam in javnosti podatke o svojem nacionalnem referenčnem laboratoriju in vse naknadne spremembe.

Podrobna pravila za enotno uporabo tega člena se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 5

Za trgovanje v Skupnosti:

(a)

valilna jajca, enodnevni piščanci, matična perutnina in proizvodna perutnina izpolnjujejo pogoje, določene v členih 6, 15, 18 in 20, in tiste, določene skladno s členoma 16 in 17.

Poleg tega:

(i)	valilna jajca izpolnjujejo pogoje iz člena 8;

(ii)	enodnevni piščanci izpolnjujejo pogoje iz člena 9;

(iii)

matična perutnina in proizvodna perutnina izpolnjuje pogoje iz člena 10;

(b)	perutnina za zakol izpolnjuje pogoje iz členov 11, 15, 18 in 20 ter pogoje, določene na podlagi členov 16 in 17;

(c)	perutnina (vključno z enodnevnimi piščanci), namenjena za obnovo populacije divjih ptic, izpolnjuje pogoje iz členov 12, 15, 18 in 20 ter pogoje, določene na podlagi členov 16 in 17;

(d)	glede salmonele perutnina, namenjena za Finsko in Švedsko, izpolnjuje pogoje, določene v skladu s členom 13.

Člen 6

Valilna jajca, enodnevni piščanci, matična perutnina in proizvodna perutnina izhaja iz:

(a)

vzrejnih obratov, ki ustrezajo naslednjim zahtevam:

(i)	morajo biti odobreni in imeti registracijsko številko pristojnega organa v skladu s pravili, določenimi v poglavju I Priloge II;

(ii)	v času pošiljke zanjo ne smejo veljati nobene omejitve glede zdravja živali, ki se uporabljajo za perutnino;

(iii)

ne smejo se nahajati na območju, kjer iz razlogov zdravja živali veljajo omejevalni ukrepi v skladu z zakonodajo Skupnosti zaradi izbruha bolezni, za katero je dovzetna perutnina;

(b)	jate, ki v času pošiljke ne kaže nobenega kliničnega znaka ali suma na kužno bolezen perutnine.

Člen 7

Vsaka država članica pripravi in posodablja seznam vzrejnih obratov, odobrenih v skladu s točko (a)(i) člena 6, in njihovih registracijskih številk ter ga da na voljo drugim državam članicam in javnosti.

Podrobna pravila za enotno uporabo tega člena se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 8

1. V času pošiljke valilna jajca:

(a)

izhajajo iz jat, ki:

(i)	so bile več kot šest tednov v enem ali več obratih Skupnosti iz v člena 6(a)(i);

(ii)	so bile, če so bile cepljene, cepljene v skladu s pogoji cepljenja iz Priloge III,

(iii)

so:

—	bile pregledane glede zdravstvenega stanja živali, ki ga je izvedel uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar v 72 urah pred pošiljko, in v času pregleda niso kazale nobenega kliničnega znaka ali suma na kužno bolezen, ali

—

je na njih izvedel mesečno inšpekcijo uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar, in sicer je bil njegov zadnji pregled opravljen znotraj 31 dni od odpreme pošiljke. Če je izbrana ta možnost, uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar poleg tega pregleda zdravstvene kartoteke jate in oceniti njeno trenutno zdravstveno stanje na podlagi najnovejših informacij, ki jih sporoči imetnik jate v 72 urah pred pošiljko. Kadar iz kartoteke ali drugih informacij izhaja sum na bolezen, je jato pregledal uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar, ki je izključil možnosti kužne bolezni perutnine;

(b)	biti označena v skladu z Uredbo (ES) št. 617/2008;

(c)	biti predhodno dezinficirana v skladu z navodili uradnega veterinarja.

2. Če se v jati, iz katere so izšla valilna jajca, v obdobju njihove inkubacije razvijejo kužne bolezni perutnine, ki se lahko prenašajo preko jajc, se o tem obvesti zadevno valilnico ter organ ali organe, pristojne za valilnico in izvorno jato.

Člen 9

Enodnevni piščanci:

(a)	soizvaljeni iz valilnih jajc, ki ustrezajo zahtevam členov 6 in 8;

(b)	izpolnjujejo pogoje cepljenja iz Priloge III, če so bile cepljene;

(c)	v času pošiljke ne kažejo nobenega suma na bolezni na podlagi poglavja II, B2(g) in (h) Priloge II.

Člen 10

V času pošiljke matična perutnina in proizvodna perutnina:

(a)	bivata od izvalitve ali več kot šest tednov v enem ali več vzrejnih obratih v Skupnosti, kakor so opredeljeni v členu 6(a)(i);

(b)	izpolnjujeta pogoje cepljenja iz Priloge III, če so bile cepljene;

(c)	imata opravljen pregled zdravstvenega stanja živali, ki ga je izvedel uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar v 48 urah pred pošiljko, in v času pregleda nista kazali nobenega kliničnega znaka ali suma na kužno bolezen perutnine.

Člen 11

V času pošiljke perutnina za zakol izhaja z gospodarstva:

(a)	kjer je bila od izvalitve ali več kot 21 dni;

(b)	za katero ne veljajo nobene omejitve glede zdravja živali, ki veljajo za perutnino;

(c)	kjer zdravstveni pregled jate, iz katere bo vzeta pošiljka perutnine za zakol, ki ga je izvedel uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar v petih dneh pred odpremo, ni pokazal nobenega kliničnega znaka ali suma na kužno bolezen perutnine;

(d)	se ne nahaja na območju, kjer iz razlogov zdravstvenega varstva živali veljajo omejevalni ukrepi v skladu z zakonodajo Skupnosti zaradi izbruha bolezni, za katero je dovzetna perutnina.

Člen 12

1. V času pošiljke perutnina, stara nad 72 ur, namenjena za obnovo populacije divjih ptic, izvira iz gospodarstva:

(a)	kjer je bila od izvalitve ali več kot 21 dni in kjer ni bila v stiku z novo prispelo perutnino v dveh tednih pred odpremo pošiljke;

(b)	za katero ne veljajo nobene omejitve glede zdravstvenega stanja živali, ki veljajo za perutnino;

(c)	kjer zdravstveni pregled jate, iz katere bo vzeta pošiljka, ki ga je izvedel uradni veterinar ali pooblaščeni veterinar v 48 urah pred odpremo, ni pokazal nobenega kliničnega znaka ali suma na kužno bolezen perutnine;

(d)	ki se ne nahaja na območju, kjer iz razlogov zdravstvenega varstva živali velja prepoved v skladu z zakonodajo Skupnosti zaradi izbruha bolezni, za katero je dovzetna perutnina.

2. Člen 6 se ne uporablja za perutnino iz odstavka 1.

Člen 13

1. Glede salmonele in serotipov, ki niso omenjeni v Poglavju III (A), Priloge II, je za pošiljke perutnine za zakol, namenjene za Finsko in Švedsko obvezen mikrobiološki preskus z vzorčenjem v obratu izvora v skladu z Odločbo Sveta 95/410/ES z dne 22. junija 1995 o določitvi pravil za mikrobiološko preizkušanje z vzorčenjem v matični ustanovi perutnine za zakol, namenjene na Finsko in Švedsko (10).

2. Obseg preskusa iz odstavka 1 in metode, ki se sprejmejo, se določijo z vidika mnenja Evropske agencije za varnost hrane in operativnega programa, ki ga morata Finska in Švedska predložiti Komisiji.

3. Preskus iz odstavka 1 se ne izvaja za perutnino za zakol, ki izvira z gospodarstva, na katerem se izvaja program, ki je priznan kot enakovreden programu iz odstavka 2, v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 14

1. Zahteve členov 5 do 11 in 18 se ne uporablja za trgovanje s perutnino in valilnimi jajci v Skupnosti za pošiljke, ki vsebujejo manj kot 20 enot pod pogojem, da so v skladu z odstavkom 2 tega člena.

2. Perutnina in valilna jajca iz odstavka 1 v času pošiljke izhajajo iz jat, ki:

(a)	so bile v Skupnosti od izvalitve ali najmanj tri mesece;

(b)	v času pošiljke ne kažejo nobenega kliničnega znaka kužnih bolezni perutnine;

(c)	izpolnjujejo pogoje cepljenja iz Priloge III, če so bile cepljene;

(d)	zanje ne veljajo nobene omejitve glede zdravstvenega stanja živali, ki se uporabljajo za perutnino;

(e)

se ne nahajajo na območju, kjer iz razlogov zdravstvenega varstva živali veljajo omejitveni ukrepi v skladu z zakonodajo Skupnosti zaradi izbruha bolezni, za katero je dovzetna perutnina.

Pri vsej perutnini iz pošiljke so rezultati seroloških testov na protitelesa za Salmonella pullorum et gallinarum negativni v skladu s Prilogo II, Poglavje III, v mesecu pred pošiljko. Pri valilnih jajcih in enodnevnih piščancih so na izvorni jati izvedeni serološki testi na protitelesa za Salmonella pullorum et gallinarum v treh mesecih pred pošiljko na ravni, ki daje 95-odstotno zagotovilo odkrivanja okužbe pri 5-odstotni razširjenosti.

3. Določbe odstavkov 1 in 2 se ne uporabljajo za pošiljke, ki vsebujejo ratite ali njihova valilna jajca.

Člen 15

1. Če gre za pošiljke perutnine in valilnih jajc iz držav članic ali regij držav članic, kjer se perutnina cepi proti atipični kokošji kugi, v državo članico ali regijo države članice, katere status je bil določen v skladu z odstavkom 2, veljajo naslednja pravila:

(a)

valilna jajca izhajajo iz jat, ki:

(i)	niso cepljene ali

(ii)	so cepljene z inaktiviranim cepivom ali

(iii)

so cepljene z živim cepivom, pod pogojem, da so bila cepljenja vsaj 30 dni pred pobiranjem valilnih jajc;

(b)

enodnevni piščanci (vključno s piščanci, namenjenimi za obnovo populacije divjih ptic) niso cepljeni proti atipični kokošji kugi in izhajajo iz:

(i)	valilnih jajc, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a), in

(ii)	valilnice, kjer delovni proces zagotavlja, da so jajca inkubirana ob popolnoma ločenih časih in na popolnoma ločenih krajih od jajc, ki ne izpolnjujejo pogojev iz točke (a);

(c)

matična in proizvodna perutnina:

(i)	nista cepljeni proti atipični kokošji kugi in

(ii)

sta bili izolirani 14 dni pred pošiljko bodisi na gospodarstvu bodisi na karantenski postaji pod nadzorom uradnega veterinarja. V tej zvezi nobena perutnina iz gospodarstva izvora ali karantenske postaje ni bila cepljena proti atipični kokošji kugi v 21 dneh pred pošiljko in nobena perutnina, ki ni namenjena za pošiljko, v tem času ni vstopila na gospodarstvo ali karantensko postajo; poleg tega se na karantenskih postajah ne izvaja nobeno cepljenje in

(iii)

sta v 14 dneh pred pošiljko z negativnimi rezultati opravili reprezentativno serološke preiskave za odkrivanje protiteles za atipično kokošjo kugo v skladu s podrobnimi navodili, sprejetimi skladno s postopkom iz člena 33(2);

(d)

perutnina za zakol izhaja iz jat, ki:

(i)	če niso cepljene proti atipični kokošji kugi, izpolnjujejo zahteve iz (c)(iii);

(ii)	če so cepljene, so v 14 dneh pred pošiljko in na podlagi reprezentativnega vzorca opravile test za izolacijo virusa atipične kokošje kuge skladno s podrobnimi pravili, sprejetimi v skladu s postopkom iz člena 33(2).

2. Če država članica ali regija ali del države članice želijo, da se jim odobri status necepljenja proti atipični kokošji kugi, lahko predložijo program, iz člena 16(1).

Komisija preuči programe, ki jih predložijo države članice. Programi se lahko v skladu s kriteriji iz člena 16(1) odobrijo po postopku iz člena 33(2). Vsa dodatna jamstva, splošna ali specifična, ki se lahko zahtevajo v trgovini med državami članicami Skupnosti, se lahko opredelijo v skladu z enakim postopkom.

Kadar država članica ali regija države članice meni, da je dosegla status necepljenja proti atipični kokošji kugi, se lahko na Komisijo naslovi prošnja za ugotovitev statusa necepljenja proti atipični kokošji kugi v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Elementi, ki jih je treba upoštevati pri določanju statusa necepljenja proti atipični kokošji kugi za državo članico ali regijo, so podatki iz člena 17(1) in predvsem naslednji kriteriji:

(a)	cepljenje proti atipični kokošji kugi pri perutnini ni bilo odobreno v preteklih 12 mesecih, razen za obvezno cepljenje tekmovalnih golobov iz člena 17(3) Direktive Sveta 92/66/EGS z dne 14. julija 1992 o uvedbi ukrepov Skupnosti za nadzor atipične kokošje kuge (11);

(b)	v vseh matičnih jatah so bili vsaj enkrat letno opravljeni serološki testi na prisotnost atipične kokošje kuge v skladu s podrobnimi pravili, sprejetimi v skladu s postopkom iz člena 33(2);

(c)	na gospodarstvih ni perutnine, ki je bila cepljena proti atipični kokošji kugi v preteklih 12 mesecih, z izjemo tekmovalnih golobov, cepljenih na podlagi člena 17(3) Direktive 92/66/EGS.

3. Komisija lahko začasno prekine status necepljenja proti atipični kokošji kugi v skladu s postopkom iz člena 33(2) v primeru:

(a)	bodisi obsežne okužbe atipične kokošje kuge, ki ni omejena;

(b)	ali odprave zakonskih omejitev, ki prepovedujejo sistematično zatekanje k rutinskemu cepljenju proti atipični kokošji kugi.

Člen 16

1. Kadar država članica pripravi ali je pripravila prostovoljen ali obvezen program nadzora nad boleznimi, za katere je dovzetna perutnina, lahko program predloži Komisiji, pri čemer navede zlasti:

(a)	pogostnost razširjenosti bolezni na svojem ozemlju;

(b)	razloge za program, ob upoštevanju pomembnosti bolezni in verjetne prednosti programa glede na njegove stroške;

(c)	zemljepisno območje, kjer se bo program izvajal;

(d)	statusne kategorije, ki bodo veljale za perutninske vzrejne obrate, standarde, ki jih je treba doseči v vsaki kategoriji, in postopke testiranja, ki se bodo uporabljali;

(e)	postopke spremljanja in nadziranja programa;

(f)	ukrepe, ki bodo izvedeni, če iz kakršnega koli razloga vzrejni obrat izgubi svoj status;

(g)	ukrepe, ki bodo izvedeni, če bodo rezultati laboratorijskih preiskav, opravljenih v skladu z določbami programa, pozitivni.

2. Komisija preuči programe, ki jih predložijo države članice. Program se lahko v skladu s kriteriji iz odstavka 1 odobri po postopku iz člena 33(2). Vsa dodatna jamstva, splošna ali specifična, ki se lahko zahtevajo v trgovanju znotraj Skupnosti, se lahko opredelijo v skladu z enakim postopkom. Takšna jamstva ne presegajo tistih, ki jih država članica zahteva na svojem ozemlju.

3. Programe, ki jih predložijo države članice, je mogoče spreminjati ali dopolnjevati v skladu s postopkom iz člena 33(2). Spremembe ali dopolnitve programov, ki so bile že odobrene, ali jamstva, ki so bila opredeljena v skladu z odstavkom 2 tega člena, se lahko odobrijo v skladu z enakim postopkom.

Člen 17

1. Kadar država članica meni, da na njenem ozemlju ali delu njenega ozemlja ni ene od bolezni, za katero je dovzetna perutnina, predloži Komisiji ustrezno dokumentacijo, pri čemer podrobno navede zlasti:

(a)	naravo bolezni in pogostnost njenega pojavljanja v zadevni državi članici;

(b)	način obvladovanja bolezni na podlagi seroloških, mikrobioloških ali patoloških preiskav in na podlagi dejstva, da je bolezen po zakonu treba prijaviti pristojnim organom;

(c)	obdobje, v katerem je potekalo nadzorovanje;

(d)	kadar je primerno, obdobje, v katerem je bilo cepljenje proti bolezni prepovedano, in zemljepisno območje, ki ga je prepoved zadevala;

(e)	načine preverjanja, da na zadevnem območju ni bolezni.

2. Komisija preuči dokumentacijo, ki jo predložijo države članice. Dodatna jamstva, splošna ali posebna, ki se lahko zahtevajo v trgovanju znotraj Skupnosti, se lahko opredelijo v skladu s postopkom iz člena 33(2). Takšna jamstva ne presegajo tistih, ki jih država članica zahteva na svojem ozemlju.

3. Zadevna država članica Komisijo obvesti o vseh spremembah podatkov iz odstavka 1. Jamstva določena na podlagi odstavka 2, se lahko glede na takšno uradno obvestilo spremenijo ali umaknejo v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 18

1. Enodnevni piščanci in valilna jajca se prevažajo v:

(a)	še neuporabljenih namenski embalaži za enkratno uporabo, ki se nato uniči, ali

(b)	embalaži, ki se lahko uporabi večkrat, če so pred tem očiščeni in razkuženi.

2. V vsakem primeru embalaža iz odstavka 1:

(a)	vsebuje samo enodnevne piščance ali valilna jajca iste vrste, kategorije in tipa perutnine, ki izhajajo iz istega vzrejnega centra;

(b)

vsebuje oznako z:

(i)	imenom izvorne države članice in regije;

(ii)	številko odobritve vzrejnega centra izvora, kot je predvideno v Prilogi II, Poglavje I(2);

(iii)

številom piščancev ali jajc v vsaki embalaži;

(iv)	vrsto perutnine, ki ji pripadajo jajca ali piščanci.

3. Embalaža, ki vsebujejo enodnevne piščance ali valilna jajca, se lahko združi v skupine za prevoz v ustreznih vsebnikih. Na vsebnikih je prikazano število tako združenih zabojev in oznake, navedene v odstavku 2(b).

4. Matična in proizvodna perutnina se prevažata v embalaži, ki:

(a)	vsebuje samo perutnino iste vrste, kategorije in tipa, ki izhaja iz istega vzrejnega obrata;

(b)	ima številko odobritve vzrejnega obrata, kakor je predvideno v poglavju I(2) Priloge II.

5. Matična in proizvodna perutnina in enodnevni piščanci so nemudoma prepeljani v namembni proizvodni obrat, ne da bi prišli v stik z drugo živo perutnino, razen z matično in proizvodno perutnino ali enodnevnimi piščanci, ki izpolnjujejo pogoje iz te direktive.

Perutnina za zakol je nemudoma prepeljana v namembno klavnico, ne da bi prišla v stik z drugo perutnino, razen s perutnino za zakol, ki izpolnjuje pogoje iz te direktive.

Perutnina, namenjena za obnovo populacije divjih ptic, je nemudoma prepeljana na namembni kraj, ne da bi prišla v stik z drugo perutnino, razen s perutnino za obnovo populacije divjih ptic, ki izpolnjuje pogoje iz te direktive.

6. Embalaža in prometna sredstva so prirejena tako, da:

(a)	onemogočajo izgubo iztrebkov in zmanjšajo izgubo perja med prevozom;

(b)	omogočajo vizualni pregled perutnine;

(c)	omogočajo čiščenje in dezinfekcijo.

7. Prometna sredstva in embalaža, ki ni za enkratno uporabo, so pred nakladanjem in razkladanjem biti očiščeni in dezinficirani v skladu z navodili pristojnega organa zadevne države članice.

Člen 19

Perutnine iz člena 18(5) se ne sme prevažati čez območja, okužena s kokošjo influenco ali atipično kokošjo kugo, razen po avtocestah ali železnici.

Člen 20

V trgovanju med državami članicami perutnino in valilna jajca med prevozom do namembnega kraja spremlja veterinarsko spričevalo, ki:

(a)

je skladno z ustreznim vzorcem določenim v Prilogi IV, izpolnjenim v skladu z Uredbo Komisije (ES) 599/2004 z dne 30. marca 2004 o sprejetju usklajenega vzorca spričevala in inšpekcijskega poročila, povezanima s trgovino z živalmi in proizvodi živalskega izvora med državami članicami Skupnosti (12);

(b)	ga podpiše uradni veterinar;

(c)	je sestavljeno na dan nakladanja v uradnem jeziku ali jezikih odpremne države članice in v uradnem jeziku ali jezikih namembne države članice;

(d)	velja pet dni;

(e)	sestoji iz ene same strani;

(f)	je ponavadi izpolnjeno za enega samega prejemnika;

(g)	ima žig in podpis v barvi, ki je drugačna od barve spričevala.

Člen 21

Namembne države članice lahko v skladu s splošnimi določbami Pogodbe eni ali več odpremnim državam članicam izdajo splošne odobritve ali odobritve, omejena na specifične primere, ki na njihovo ozemlje dovoljujejo vstop za perutnino in valilna jajca brez spričevala, predvidenega v členu 20.

POGLAVJE III

PRAVILA ZA UVOZ IZ TRETJIH DRŽAV

Člen 22

Perutnina in valilna jajca, uvožena v Skupnost, izpolnjujejo pogoje, določene v členih 23 do 26.

Člen 23

1. Perutnina in valilna jajca imajo poreklo v tretji državi ali delu tretje države, ki je vključena v seznam Komisije v skladu s postopkom iz člena 33(2). Ta seznam je mogoče dopolniti ali spremeniti v skladu s postopkom iz člena 33(3).

2. Pri odločanju, ali se tretjo državo ali del tretje države lahko vključi na seznam iz odstavka 1, se posebej upošteva:

(a)	zdravstveno stanje perutnine, drugih domačih in divjih ptic v tretji državi, pri čemer se posebna pozornost posveti boleznim eksotičnih ptic in zdravstveni situaciji v okoliškem območju, kjer bi katero od obojega lahko ogrozilo zdravje ljudi in živali v državah članicah;

(b)	rednost in hitrost zagotavljanja informacij tretje države v zvezi z obstojem kužnih bolezni živali na svojem ozemlju, predvsem bolezni na seznamih A in B Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE);

(c)	nacionalna pravila o preprečevanju in nadzoru nad boleznimi;

(d)	organiziranost veterinarskih služb v državi in njihove pristojnosti;

(e)	organizacijo in izvajanje ukrepov za preprečevanje in nadzor nad kužnimi boleznimi perutnine;

(f)	jamstva, ki jih tretja država lahko zagotovi glede skladnosti s to direktivo;

(g)	skladnost s pravili Skupnosti o hormonih in ostankih.

3. Seznam iz odstavka 1 in kakršna koli dopolnila seznama se objavijo v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 24

1. Perutnina in valilna jajca izhajajo iz tretjih držav:

(a)	kjer sta kokošja kuga in atipična kokošja kuga, kakor sta opredeljeni v Direktivi Sveta 2005/94/ES z dne 20. decembra 2005 o ukrepih Skupnosti za obvladovanje aviarne influence (13) in Direktivi 92/66/EGS, bolezni, ki jih je treba prijaviti;

(b)	prostih kokošje kuge in atipične kokošje kuge, ali ki, čeprav niso proste teh bolezni, izvajajo ukrepe za njun nadzor, ki so vsaj enakovredni ukrepom iz direktiv 2005/94/ES in 92/66/EGS.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 33(2) odloči, pod katerimi pogoji se odstavek 1 tega člena uporablja samo za del ozemlja tretje države.

Člen 25

1. Perutnina in valilna jajca se lahko uvažajo z ozemlja tretje države ali dela ozemlja tretje države, ki je vključena na seznam, sestavljen v skladu s členom 23(1), samo če izhajajo iz jat, ki:

(a)	so bile pred pošiljko brez prekinitve na zadevnem ozemlju ali delu ozemlja takšne države v obdobju, ki se določi v skladu s postopkom iz člena 33(2);

(b)	izpolnjujejo pogoje zdravstvenega stanja živali v skladu s postopkom iz člena 33(2) za uvoz perutnine in valilnih jajc iz zadevne države. Pogoji se lahko razlikujejo glede na vrsto ali kategorijo perutnine.

2. Pogoji zdravstvenega stanja živali se določijo na podlagi pravil, določenih v poglavju II in njemu ustrezajočih prilogah. V skladu s postopkom iz člena 33(2), se lahko od primera do primera odobrijo izjeme, če zadevna tretja država ponuja podobna jamstva o zdravju živali, ki so vsaj enakovredna.

Člen 26

1. Perutnino in valilna jajca spremlja veterinarsko spričevalo, ki ga pripravi in podpiše uradni veterinar tretje države izvoznice.

Spričevalo:

(a)	je izdano na dan nakladanja za pošiljko v namembno državo članico;

(b)	je napisano v uradnem jeziku ali jezikih namembne države članice;

(c)	spremlja pošiljko v izvirniku;

(d)	potrjuje, da perutnina ali valilna jajca izpolnjujejo zahteve te direktive in tiste, sprejete skladno s to direktivo, v zvezi z uvozom iz tretjih držav;

(e)	velja pet dni;

(f)	je sestavljeno iz ene same strani;

(g)	je izpolnjeno za enega samega prejemnika;

(h)	ima žig in podpis v barvi, ki je drugačna od barve spričevala.

2. Spričevalo iz odstavka 1 je skladno z modelom, določenim v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 27

Preglede na kraju samem izvajajo veterinarski izvedenci iz držav članic in Komisije, da bi zagotovili, da se določbe te direktive učinkovito izvajajo.

Izvedence iz držav članic, odgovorne za te inšpekcije, imenuje Komisija na predloge držav članic.

Inšpekcije se izvajajo v imenu Skupnosti, ki krije vse z njimi povezane stroške.

Pogostost inšpekcij in inšpekcijski postopek se določita v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 28

1. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 33(3) odloči, da je treba uvoz iz tretje države ali dela tretje države omejiti na določene vrste, na valilna jajca, na matično ali proizvodno perutnino, na perutnino za zakol ali na perutnino, namenjeno za posebne namene.

2. Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 33(2) določi, da mora biti uvožena perutnina, valilna jajca ali perutnina, izvaljena iz valilnih jajc, v karanteni ali izolirana za obdobje, ki ne sme presegati dveh mesecev.

Člen 29

Komisija lahko ne glede na člene 22, 24, 25 in 26 v skladu s postopkom iz člena 33(2) v posameznih primerih dovoli uvoz perutnine in valilnih jajc iz tretjih držav, kadar takšen uvoz ni v skladu s členi 22, 24, 25 in 26. Podrobna pravila za takšen uvoz se istočasno določijo v skladu z istim postopkom. Ta pravila zagotavljajo jamstva za zdravstveno varstvo živali, enakovredna vsaj tistim iz Poglavja II, ki vključujejo obvezno karanteno in testiranje na kokošjo kugo, atipično kokošjo kugo in katero koli drugo pomembno bolezen.

Člen 30

Ob prihodu v namembno državo članico je perutnina za zakol nemudoma prepeljana v klavnico za čimprejšnji zakol.

Brez poseganja v katere koli posebne pogoje, ki se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 33(3), lahko pristojni organ namembne države članice na podlagi zdravstvenega stanja živali določi klavnico, v katero je treba prepeljati perutnino.

POGLAVJE IV

SKUPNE DOLOČBE

Člen 31

Za namen trgovanja znotraj Skupnosti za perutnino in valilna jajca se uporabljajo splošni ukrepi zaščite, predvideni v Direktivi 89/662/EGS z dne 11. decembra 1989 o veterinarskih pregledih v trgovini znotraj Skupnosti glede na vzpostavitev notranjega trga (14).

Člen 32

Za trgovanjem s perutnino in valilnimi jajci znotraj Skupnosti se uporabljajo veterinarska nadzorna pravila, predvidena v Direktivi 90/425/EGS.

Člen 33

1. Komisiji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali, ustanovljen s členom 58 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (15).

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša tri mesece.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša petnajst dni.

Člen 34

O spremembah prilog I do V, predvsem tistih, ki jih prilagajajo spremembam v diagnostičnih metodah in spreminjanju gospodarske pomembnosti določenih bolezni, odloča Komisija v skladu s postopkom iz člena 33(2).

Člen 35

Države članice sporočijo Komisiji besedila določb predpisov nacionalne zakonodaje, ki jih sprejmejo na področju te direktive.

Člen 36

Direktiva 90/539/EGS, kakor je bila spremenjena s predpisi, navedenimi v Prilogi VI, Del A je razveljavljena, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo direktiv, ki so določeni v Prilogi VI, Del B.

Sklici na razveljavljeno direktivo, se upoštevajo kot sklici na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi VII.

Člen 37

Ta Direktiva začne veljati na dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2010.

Člen 38

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 30. novembra 2009

Za Svet

Predsednik

S. O. LITTORIN

(1) Mnenje z dne 20. oktobra 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2) UL L 303, 31.10.1990, str. 6.

(3) Glej Prilogo VI, Dela A.

(4) UL L 299, 16.11.2007, str. 1.

(5) UL L 168, 28.6.2008, str. 5.

(6) UL L 224, 18.8.1990, str. 29.

(7) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(8) UL L 139, 30.4.2004, str. 321.

(9) UL L 378, 31.12.1982, str. 58.

(10) UL L 243, 11.10.1995, str. 25.

(11) UL L 260, 5.9.1992, str. 1.

(12) UL L 94, 31.3.2004, str. 44.

(13) UL L 10, 14.1.2006, str. 16.

(14) UL L 395, 30.12.1989, str. 13.

(15) UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

PRILOGA I

Nacionalni referenčni laboratoriji za bolezni perutnine, imenovani v skladu s členom 4, so v vsaki državi članici pristojni za usklajevanje diagnostičnih metod iz te direktive. V ta namen:

(a)	lahko pooblaščenim laboratorijem dobavljajo reagente, ki so potrebni za diagnostične preiskave;

(b)	nadzorujejo kakovost reagentov, ki jih uporabljajo laboratoriji, pooblaščeni za opravljanje diagnostičnih preiskav, predvidenih s to direktivo;

(c)	organizirajo občasne primerjalne teste.

PRILOGA II

ODOBRITEV VZREJNIH OBRATOV

POGLAVJE I

SPLOŠNA PRAVILA

1. Da bi vzrejni obrati dobili odobritev pristojnega organa za trgovanje znotraj Skupnosti, morajo:

(a)	izpolnjevati pogoje glede svojih zmogljivosti in delovnih postopkov, ki so določeni v poglavju II;

(b)	uporabljati in se držati programov nadzorovanja bolezni, ki jih odobri pristojni osrednji veterinarski organ, ob upoštevanju zahtev iz poglavja III;

(c)	zagotoviti vse zmogljivosti za izvajanje postopkov, naštetih v točki (d);

(d)

biti predmet nadzora pristojnega veterinarskega organa v smislu organizirane oblike spremljanja in nadziranja zdravstvenega stanja živali. Takšno spremljanje in nadziranje predvsem vključuje:

—	najmanj en inšpekcijski pregled uradnega veterinarja letno, ki se dopolni s pregledi za preverjanje izvajanja higienskih ukrepov in delovnih postopkov v vzrejnem obratu v skladu s pogoji iz poglavja II,

—	evidentiranje vseh potrebnih podatkov, ki pristojnemu veterinarskemu organu omogočajo neprekinjeno spremljanje in nadziranje zdravstvenega statusa vzrejnega obrata;

(e)	vsebovati samo perutnino.

2. Pristojni organ vsakemu vzrejnemu obratu, ki izpolnjuje pogoje, določene v točki 1, dodeli registracijsko številko, ki je lahko enaka tisti, ki se dodeli skladno z Uredbo (ES) št. 1234/2007.

POGLAVJE II

OBJEKTI IN DELOVNI POSTOPKI

Centri za selekcijo, vzrejo in rejo

1. Objekti

(a)	Izbira lokacije in razpored objektov morata biti združljiva z vrsto proizvodnje, pri čemer se zagotovi, da se lahko prepreči vnos bolezni ali, če pride do izbruha bolezni, da jo je mogoče nadzorovati. Če vzrejni obrat goji več vrst perutnine, morajo biti med seboj jasno ločene.

(b)	Objekti morajo imeti dobre higienske pogoje in omogočati spremljanje in nadziranje zdravstvenega stanja živali.

(c)	Oprema mora biti združljiva z vrsto proizvodnje in omogočati čiščenje in dezinfekcijo prostorov in prometnih sredstev za prevoz perutnine in jajc na najprimernejšem mestu.

2. Reja

(a)	Načini reje morajo, kolikor je le mogoče, temeljiti na načelu „varovane reje“ in na načelu „all-in/all-out“. Med izmenami je treba izvajati čiščenje, dezinfekcijo in praznjenje.

(b)

Centri za selekcijo, reprodukcijo in rejo lahko redijo samo perutnino, ki:

—	izhaja iz samega centra, in/ali

—	iz drugega centra za selekcijo, reprodukcijo ali rejo v Skupnosti, ki je odobren v skladu s členom 6(a)(i), in/ali

—	je uvožena iz tretjih držav v skladu s to direktivo.

(c)	Veterinarsko sanitarni red mora določiti vodstvo vzrejnega obrata; osebje mora nositi ustrezna delovna oblačila, obiskovalci pa zaščitna oblačila.

(d)	Objekti, boksi in oprema morajo biti dobro vzdrževani.

(e)	Jajca je treba pobirati večkrat dnevno in jih očistiti ter dezinficirati, kakor hitro je mogoče.

(f)

Rejec mora pooblaščenega veterinarja obvestiti o vseh spremembah v proizvodni zmogljivosti ali drugih znakih, ki kažejo na prisotnost kužne bolezni perutnine. Kakor hitro se pojavi sum na bolezen, mora pooblaščeni veterinar pooblaščenemu laboratoriju poslati vzorce, ki so potrebni za določitev ali potrditev diagnoze.

(g)

Za vsako jato je treba najmanj dve leti po odstranitvi jate hraniti zdravstveno dokumentacijo jate, evidenco ali pisni zapis, ki navaja:

—	prihode in odhode,

—	proizvodno zmogljivost,

—	obolevnost in smrtnost z vzroki,

—	laboratorijske preiskave in njihove rezultate,

—	kraj porekla perutnine,

—	namembni kraj jajc.

(h)	Če se pojavi kužna bolezen perutnine, je rezultate laboratorijskih preiskav treba nemudoma sporočiti pooblaščenemu veterinarju.

Valilnice

1. Objekti

(a)

Valilnica mora biti fizično in operativno ločena od objektov za rejo perutnine. Njen tloris mora biti takšen, da so spodaj navedeni različni funkcionalni prostori ločeni za:

—	shranjevanje in razvrščanje jajc,

—	dezinfekcijo,

—	predinkubacijo,

—

valjenje,

—	pripravo in pakiranje blaga za odpremo.

(b)

Objekti morajo biti zavarovani pred pticami, ki bi prišle od zunaj, in glodalci; tla in zidovi morajo biti iz trpežnih, neprepustnih in pralnih materialov; naravna ali umetna osvetlitev in sistemi za pretok zraka in temperaturo morajo biti ustrezne vrste; treba je zagotoviti higiensko odstranjevanje odpadkov (jajc in piščancev).

(c)	Oprema mora imeti gladke in nepropustne površine.

2. Delovni postopek

(a)	Delovni postopek mora temeljiti na enosmernem kroženju jajc, premični opremi in osebju.

(b)

Valilna jajca morajo biti:

—	iz centrov za selekcijo, reprodukcijo ali rejo v Skupnosti, ki so odobreni v skladu s členom 6(a)(i),

—	uvožena iz tretjih držav v skladu s to direktivo.

(c)	Veterinarsko sanitarni red mora določiti vodstvo vzrejnega obrata; osebje mora nositi ustrezna delovna oblačila, obiskovalci pa zaščitna oblačila.

(d)	Objekti in oprema morajo biti dobro vzdrževani.

(e)

Dezinficirati je treba:

—	jajca, med časom njihovega prihoda in procesom inkubacije,

—	inkubatorje, redno,

—	valilnike in opremo po izvalitvi vsake izmene.

(f)	Za ocenjevanje zdravstvenega statusa valilnice se mora uporabljati program mikrobiološkega nadzora kakovosti.

(g)

Rejec mora pooblaščenega veterinarja obvestiti o vseh spremembah v proizvodni zmogljivosti ali drugih znakih, ki kažejo na prisotnost kužne bolezni perutnine. Kakor hitro se pojavi sum na kužno bolezen, pooblaščeni veterinar pooblaščenemu laboratoriju pošlje vzorce, ki so potrebni za določitev ali potrditev diagnoze, in obvesti pristojni veterinarski organ, ki odloča o sprejemu ustreznih ukrepov.

(h)

Za valilnico je treba najmanj dve leti hraniti zdravstveno dokumentacijo jate, evidenco ali pisni zapis, ki navaja, po možnosti za vsako jato posebej:

—	poreklo jajc in njihov datum prihoda,

—	valilni donos,

—	kakršne koli anomalije,

—	laboratorijske preiskave in njihove rezultate,

—	podrobnosti o programih cepljenja,

—	število in namembnost inkubiranih jajc, ki se niso izvalila,

—	namembnost enodnevnih piščancev.

(i)	Če se pojavi kužna bolezen perutnine, je rezultate laboratorijskih preiskav treba nemudoma sporočiti pooblaščenemu veterinarju.

POGLAVJE III

PROGRAM NADZOROVANJA BOLEZNI

Brez poseganja v zdravstvene ukrepe in v člena 16 in 17, mora program nadzorovanja bolezni vključevati vsaj nadzorovanje okužb in vrst, ki so navedene spodaj.

Okužbe s Salmonella pullorum, Salmonella gallinarum in Salmonella arizonae

1. Zadevne vrste

(a)	Salmonella pullorum et gallinarum: kokoši, purani, pegatke, prepelice, fazani, jerebice in race.

(b)	Salmonella arizonae: purani.

2. Program nadzorovanja bolezni

(a)	Za ugotavljanje prisotnosti okužbe je treba uporabljati serološke in/ali mikrobiološke preiskave.

(b)	Vzorce za laboratorijske preiskave je treba odvzeti iz krvi, slabše razvitih enodnevnih piščancev, puha ali prahu iz valilnikov, brisov iz vlage na zidovih valilnice, stelje ali vode iz napajalnikov.

(c)

Če so vzorci krvi odvzeti iz jate za serološko testiranje na Salmonella pullorum ali Salmonella arizonae, je pri določanju števila vzorcev, ki bodo odvzeti, treba upoštevati razširjenost okužbe v zadevni državi in pretekle pojave okužbe v gospodarstvu.

Jate je treba pregledati v vsakem nesnem obdobju ob najprimernejšem času za odkritje bolezni.

Okužbe z Mycoplasma gallisepticum in Mycoplasma meleagridis

1. Zadevne vrste

(a)	Mycoplasma gallisepticum: kokoši in purani.

(b)	Mycoplasma meleagridis: purani.

2. Program nadzorovanja bolezni

(a)	Prisotnost okužbe je treba preskusiti s serološkimi in/ali mikrobiološkimi preiskavami in/ali s prisotnostjo patoloških sprememb na zračnih vrečkah pri enodnevnih piščancih in purančkih.

(b)	Vzorce za testiranje je, kot je ustrezno, treba odvzeti iz krvi, enodnevnih piščancev in purančkov, sperme ali brisov, vzetih iz sapnika, kloake ali zračnih vrečk.

(c)	Teste za odkrivanje Mycoplasma gallisepticum ali Mycoplasma meleagridis je treba izvajati na reprezentativnem vzorcu, da bi omogočili trajno nadzorovanje okužbe med rejo in nesnostjo, tj. tik pred začetkom nesnosti in vsake tri mesece po tem.

C. Rezultati in ukrepi, ki jih je treba sprejeti

Če ni reaktorjev, se šteje, da je test negativen. Drugače je jata sumljiva in je treba uporabiti ukrepe, naštete v poglavju IV.

D. Za gospodarstva, ki so sestavljena iz dveh ali več ločenih proizvodnih enot, lahko pristojni veterinarski organ odobri odstopanje od teh ukrepov za zdrave proizvodne enote na okuženem gospodarstvu, če je pooblaščeni veterinar potrdil, da sta struktura in velikost teh proizvodnih enot in delovnih postopkov takšni, da proizvodne enote predstavljajo popolnoma ločene prostore za gojenje, rejo in krmljenje, tako da se zadevna bolezen ne more razširiti iz ene proizvodne enote v drugo.

POGLAVJE IV

MERILA ZA ZAČASNI PREKLIC ALI PREKLIC ODOBRITVE ZA VZREJNI OBRAT

1. Odobritev, izdana vzrejnemu obratu, se začasno prekliče:

(a)	če pogoji, določeni v poglavju II, niso več izpolnjeni;

(b)

dokler se ne zaključi ustrezna preiskava za bolezen:

—	če obstaja sum, da sta se v vzrejnem obratu pojavili kokošja influenca ali atipična kokošja kuga,

—	če je vzrejni obrat prejel perutnino ali valilna jajca iz vzrejnega obrata, kjer obstaja sum ali dejanska okužba s kokošjo influenco ali atipično kokošjo kugo,

—	če je prišlo do stika, ki bi lahko prenesel okužbo, med vzrejnim obratom in lokacijo izbruha kokošje influence ali atipične kokošje kuge;

(c)	dokler niso opravljeni novi testi, če rezultati nadzorovanja, ki se je izvajalo v skladu s pogoji, določenimi v poglavjih II in III, za okužbe z Salmonella pullorum, Salmonella gallinarum, Salmonella arizonae, Mycoplasma Gallisepticum ali Mycoplasma meleagridis vzbujajo sum na okužbo;

(d)	dokler niso izvedeni ustrezni ukrepi, ki jih zahteva uradni veterinar, če se izkaže, da vzrejni obrat ni skladen z zahtevami iz poglavja I, točka1(a), (b) in (c).

2. Odobritev se prekliče:

(a)	če se v vzrejnem obratu pojavita kokošja influenca ali atipična kokošja kuga;

(b)	če druge ustrezne laboratorijske preiskave potrdijo prisotnost okužbe z Salmonella pullorum, Salmonella gallinarum, Salmonella arizonae, Mycoplasma gallisepticum ali Mycoplasma meleagridis;

(c)	če tudi po drugem obvestilu uradnega veterinarja niso bili izvedeni ukrepi, s pomočjo katerih bi vzrejni obrat postal skladen z zahtevami točke1(a), (b) in (c) poglavja I.

3. Pogoji za obnovitev odobritve:

(a)	če je bila odobritev preklicana zaradi pojava kokošje influence ali atipične kokošje kuge, se lahko obnovi 21 dni po čiščenju in dezinfekciji, če je bil opravljen sanitarni zakol;

(b)

če je bila odobritev preklicana zaradi okužbe, ki jo povzroča:

—	Salmonella pullorum et gallinarum, ali Salmonella arizonae, se lahko obnovi po dveh zaporednih negativnih laboratorijskih preiskavah, ki so bili v vzrejnem obratu opravljeni v razmiku vsaj 21 dni in po dezinfekciji po sanitarnem zakolu okužene jate,

—	Mycoplasma gallisepticum ali Mycoplasma meleagridis, se lahko obnovi po dveh zaporednih negativnih laboratorijskih preiskavah, ki so bili opravljeni na celotni jati v razmiku najmanj 60 dni.

PRILOGA III

POGOJI ZA CEPLJENJE PERUTNINE

1. Cepiva za cepljenje perutnine ali jat, ki proizvajajo valilna jajca, morajo imeti dovoljenje za promet, ki ga izda pristojni organ države članice, v kateri se cepivo uporablja.

2. Kriterije za uporabo cepiv proti atipični kokošji kugi v programih preventivnih cepljenj lahko določi Komisija.

PRILOGA IV

VETERINARSKA SPRIČEVALA ZA TRGOVINO ZNOTRAJ SKUPNOSTI

(Vzorci 1 do 6)

VZOREC 1

VZOREC 2

VZOREC 3

VZOREC 4

VZOREC 5

VZOREC 6

PRILOGA V

BOLEZNI, KI JIH JE OBVEZNO TREBA PRIJAVITI

—	kokošja influenca

—	atipična kokošja kuga

PRILOGA VI

DEL A

Razveljavljena direktiva s seznamom njenih zaporednih sprememb (iz člena 36)

Direktiva Sveta 90/539/EGS (UL L 303, 31.10.1990, str. 6).
Direktiva Sveta 91/494/EGS (UL L 268, 24.9.1991, str. 35).	Samo člen 19(2)
Direktiva Sveta 91/496/EGS (UL L 268, 24.9.1991, str. 56).	Samo glede sklica na Direktivo 90/539/EGS v členu 26(2)
Direktiva Sveta 92/65/EGS (UL L 268, 14.9.1992, str. 54).	Člen 7(B), drugi pododstavek
Odločba Komisije 92/369/EGS (UL L 195, 14.7.1992, str. 25).
Direktiva Sveta 93/120/ES (UL L 340, 31.12.1993, str. 35).
1994 Akta o pristopu, Priloga I, točke V.E.I.2.A.4 (UL C 241, 29.8.1994, str. 132).
Direktiva Sveta 1999/90/ES (UL L 300, 23.11.1999, str. 19).
Odločba Komisije 2000/505/ES (UL L 201, 9.8.2000, str. 8).	člen 1 in Priloga
Odločba Komisije 2001/867/ES (UL L 323, 7.12.2001, str. 29).
Uredba Sveta (ES) št. 806/2003 (UL L 122, 16.5.2003, str. 1).	Priloga III, točka 13
2003 Akt o pristopu Priloga II, točka 6.B.I.17 (UL L 236, 23.9.2003, str. 381).
Direktiva Sveta 2006/104/ES (UL L 363, 20.12.2006, str. 352).	Samo Priloga, točka I.3.
Odločba Komisije 2006/911/ES (UL L 346, 9.12.2006, str. 41).	Samo Priloga, točka 4
Odločba Komisije 2007/594/ES (UL L 227, 31.8.2007, str. 33).
Odločba Komisije 2007/729/ES (UL L 294, 13.11.2007, str. 26).	Samo Priloga, točka 2
Direktiva Sveta 2008/73/ES (UL L 219, 14.8.2008, str. 40).	Samo člen 11

DEL B

Roki za prenos v nacionalno pravo (iz člena 36)

Direktiva	Roki za prenos
90/539/EGS	1. maj 1992
91/494/EGS	1. maj 1992
91/496/EGS	1. julij 1992
92/65/EGS	31. december 1993
93/120/ES	1. januar 1995
1999/90/ES	30. junij 2000
2006/104/ES	1. januarja 2007
2008/73/ES	1. januarja 2010

PRILOGA VII

KORELACIJSKA TABELA

Direktiva 90/539/EGS	Ta direktiva
Člen 1	Člen 1
Člen 2, prvi odstavek	Člen 2, prvi odstavek
Člen 2, drugi odstavek, točke od (1) do (14)	Člen 2, drugi odstavek, točke od (1) do (14)
Člen 2, drugi odstavek, točka (16)	Člen 2, drugi odstavek, točka (15)
Člen 2, drugi odstavek, točka (17)	Člen 2, drugi odstavek, točka (16)
Člen 3(1)	Člen 3(1), prvi pododstavek
Člen 3(2)	Člen 3(1) drugi pododstavek
Člen 3(3), prva in druga alinea	Člen 3(2)(a) in (b)
Člen 4	Člen 4
Člen 5(a), prvi pododstavek	Člen 5(a), prvi pododstavek
Člen 5(a), drugi pododstavek, prva, druga in tretja alinea	Člen 5(a), drugi pododstavek, (i), (ii) in(iii)
Člen 5(b), (c) in (d)	Člen 5(b), (c) in (d)
Člen 6(1)(a), (b) in (c)	Člen 6(a)(i), (ii) in (iii)
Člen 6(2)	Člen 6(b)
Člen 6a	Člen 7
Člen 7, prvi odstavek, točka (1), prva alinea	Člen 8(1)(a)(i)
Člen 7, prvi odstavek, točka (1), druga alinea	Člen 8(1)(a)(ii)
Člen 7, prvi odstavek, točka (1), tretja alinea, prva podalinea	Člen 8(1)(a)(iii), prva alinea
Člen 7, prvi odstavek, točka (1), četrta alinea	Člen 8(1)(a)(iii), druga alinea
Člen 7, prvi odstavek, točka (2)	Člen 8(1)(b)
Člen 7, prvi odstavek, točka (3)	Člen 8(1)(c)
Člen 7, drugi odstavek	Člen 8(2)
Člen 8	Člen 9
Člen 9	Člen 10
Člen 9a	—
Člen 9b	—
Člen 10	Člen 11
Člen 10a	Člen 12
Člen 10b	Člen 13
Člen 11(1)	Člen 14(1)
Člen 11(2), prva do peta alinea	Člen 14(2), prvi pododstavek, točke (a) do (e)
Člen 11(2), šesta alinea	Člen 14(2), drugi pododstavek
Člen 11(3)	Člen 14(3)
Člen 12(1)(a), prva, druga in tretja alinea	Člen 15(1)(a)(i), (ii) in (iii)
Člen 12(1)(b), prva in druga alinea	Člen 15(1)(b)(i) in (ii)
Člen 12(1)(c), prva, druga in tretja alinea	Člen 15(1)(c)(i), (ii) in (iii)
Člen 12(1)(d), prva in druga alinea	Člen 15(1)(d)(i) in (ii)
Člen 12(2), prvi, drugi in tretji pododstavek	Člen 15(2), prvi, drugi in tretji pododstavek
Člen 12(2), četrti pododstavek, prva, druga in tretja alinea	Člen 15(2), četrti pododstavek, točke (a), (b) in (c)
Člen 12(2), peti pododstavek	—
Člen 12(3)(i) in (ii)	Člen 15(3)(a) in (b)
Člen 13(1), prva do sedma alinea	Člen 16(1)(a) do (g)
Člen 13(2), prvi pododstavek	Člen 16(2)
Člen 13(2), drugi pododstavek	—
Člen 13(3)	Člen 16(3)
Člen 13(4)	—
Člen 14(1), prva do peta alinea	Člen 17(1)(a) do (e)
Člen 14(2)	Člen 17(2)
Člen 14(3)	Člen 17(3)
Člen 14(4)	—
Člen 15(1), prvi pododstavek, prva in druga alinea	Člen 18(1), (a) in (b)
Člen 15(1), drugi pododstavek, točka (a)	Člen 18(2)(a)
Člen 15(1), drugi pododstavek, točka (b), prva do četrta alinea	Člen 18(2)(b)(i) to (iv)
Člen 15(2)	Člen 18(3)
Člen 15(3), prva in druga alinea	Člen 18 (4)(a) in (b)
Člen 15(4)(a)	Člen 18 (5), prvi pododstavek
Člen 15(4)(b)	Člen 18 (5), drugi pododstavek
Člen 15(4)(c)	Člen 18 (5), tretji pododstavek
Člen 15(5), prva, druga in tretja alinea	Člen 18 (6)(a), (b) in (c)
Člen 15(6)	Člen 18 (7)
Člen 16	Člen 19
Člen 17, prva do sedma alinea	Člen 20(a) do (g)
Člen 18	Člen 21
Člen 20	Člen 22
Člen 21	Člen 23
Člen 22 (1)	Člen 24(1)
Člen 22(2)	—
Člen 22(3)	Člen 24(2)
Člen 23	Člen 25
Člen 24	Člen 26
Člen 25	Člen 27
Člen 26	Člen 28
Člen 27a	Člen 29
Člen 28	Člen 30
Člen 29(1)	Člen 31
Člen 30(1)	Člen 32
Člen 30(2)	— (1)
Člen 31	—
Člen 32(1)	Člen 33(1)
Člen 32(2)	Člen 33(2)
Člen 32(3)	—
Člen 33(1)	—
Člen 33(2)	Člen 33(3)
Člen 34	Člen 34
Člen 36	—
—	Člen 35
—	Člen 36
—	Člen 37
Člen 37	Člen 38
Priloga I, točka 2	Priloga I
Priloga II, Poglavja I, II in III	Priloga II, Poglavja I, II in III
Priloga II, Poglavje IV, točki 1 in 2	Priloga II, Poglavje IV, točki 1 in 2
Priloga II, Poglavje IV, točka 3(a)	Priloga II, Poglavje IV, točka 3(a)
Priloga II, Poglavje IV, točka 3(b)(i) in (ii)	Priloga II, Poglavje IV, točka 3(b), prva in druga alinea
Priloge III, IV in V	Priloge III, IV in V
—	Priloga VI
—	Priloga VII

(1) Spreminja Direktivo 90/425/EGS.

		ISSN 1725-5155 doi:10.3000/17255155.L_2009.343.slv
Uradni list Evropske unije		L 343

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Zvezek 52 22. december 2009

Vsebina		I Akti, sprejeti v skladu s Pogodbo ES/Pogodbo Euratom, katerih objava je obvezna	Stran
		UREDBE
	*	Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006	1
	*	Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti	51
		DIREKTIVE
	*	Direktiva Sveta 2009/158/ES z dne 30. novembra 2009 o pogojih zdravstvenega stanja živali, ki veljajo znotraj Skupnosti za trgovanje s perutnino in valilnimi jajci ter za njihov uvoz iz tretjih držav ( 1 )	74


	(1) Besedilo velja za EGP