2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/1

(1)

Uredba (ES) št. 1580/2007 v skladu z rezultati večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga oblikuje merila, po katerih Komisija določa pavšalne vrednosti za uvoz iz tretjih držav, za proizvode in obdobja, predpisana v Prilogi k Uredbi.

(2)

V skladu z zgornjimi merili je treba določiti pavšalne uvozne vrednosti v višini, podani v Prilogi k tej uredbi –

2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/3

(1)

Člen 29(4) Uredbe (ES) št. 318/2006 določa, da se zaradi zagotovitve ustrezne dobave rafinerijam Skupnosti v tržnih letih 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 začasno ustavi uporaba uvoznih dajatev za dopolnilno količino surovega trsnega sladkorja s poreklom iz držav, navedenih v Prilogi VI k navedeni uredbi.

(2)

Zadevna dopolnilna količina se mora izračunati v skladu s členom 19 Uredbe Komisije (ES) št. 950/2006 z dne 28. junija 2006 o podrobnih pravilih za izvajanje uvoza in prečiščevanja proizvodov v sektorju sladkorja v okviru nekaterih tarifnih kvot in preferencialnih sporazumov za tržna leta 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 (2) na podlagi izčrpne predhodne bilance preskrbe Skupnosti za surovi sladkor. Za tržno leto 2007/2008 je iz bilance razvidna potreba po uvozu dopolnilne količine surovega sladkorja, da bi se lahko pokrile potrebe rafinerij Skupnosti.

(3)

Uredba Komisije (ES) št. 1545/2007 z dne 20. decembra 2007 o določitvi dopolnilnih količin surovega trsnega sladkorja s poreklom iz držav AKP in Indije za preskrbo rafinerij v obdobju od 1. oktobra 2007 do 30. septembra 2008 (3) določa prvo dopolnilno količino 80 000 ton za pokritje najnujnejših potreb po dobavi v prvih mesecih tržnega leta 2007/2008. V okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu se bo dodaten dostop sladkorja na trg določil le za tržno leto 2008/2009. Zato je ustrezna dobava surovega sladkorja za rafiniranje rafinerijam za tržno leto 2007/2008 odvisna od razpoložljivosti dopolnilnih količin. Za zagotovitev navedene dobave je treba uvesti dodatno količino 120 000 ton dopolnilnega sladkorja za tržno leto 2007/2008.

(4)

Ustrezna dobava rafinerijam se lahko zagotovi le, če se spoštujejo tradicionalni sporazumi o izvozu med državami upravičenkami. Zato je potrebna porazdelitev med države upravičenke ali skupino držav upravičenk. Za Indijo se uvede količina 4 000 ton. Ta ukrep izenači dopolnilno količino Indije za tržno leto 2007/2008 z deležem njene skupne dopolnilne količine za tržno leto 2006/2007. Preostale količine je treba določiti za države AKP, ki so se skupno zavezale, da bodo med sabo izvajale postopke za dodeljevanje količin za zagotovitev ustrezne dobave rafinerijam.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za sladkor –

(a)

116 000 ton, izraženih v belem sladkorju, s poreklom iz držav, navedenih v Prilogi VI k Uredbi (ES) št. 318/2006, z izjemo Indije;

(b)

4 000 ton, izraženih v belem sladkorju, s poreklom iz Indije.

2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/5

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1214/2007 z dne 20. septembra 2007 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (2) spreminja kombinirano nomenklaturo za nekatere proizvode iz govejega in telečjega mesa.

(2)

Uredbe o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 (3) so v preteklih letih spreminjale tudi kombinirano nomenklaturo za nekatere proizvode iz govejega in telečjega mesa, vendar vse te spremembe niso vključene v naslednje uredbe, ki določajo skupno ureditev trga za goveje in telečje meso: Uredbo Sveta (ES) št. 1254/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (4); Uredbo Komisije (ES) št. 1731/2006 z dne 23. novembra 2006 o posebnih podrobnih pravilih, ki se uporabljajo pri izvoznih nadomestilih za nekatere konzervirane proizvode iz govejega in telečjega mesa (5), in Uredbo Komisije (ES) št. 545/2007 z dne 16. maja 2007 o odprtju in upravljanju uvozne tarifne kvote za zamrznjeno goveje meso, namenjeno za predelavo (od 1. julija 2007 do 30. junija 2008) (6).

(3)

Uredbe (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1731/2006 in (ES) št. 545/2007 je zato treba ustrezno spremeniti.

(4)

Spremembe, predvidene s to uredbo, je treba uporabljati od 1. januarja 2008, dneva začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1214/2007.

(5)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za goveje in telečje meso –

1.

Točka (a) tabele se spremeni:

2.

Točka (b) tabele se spremeni:

2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/7

(1)

Komisija je 1. decembra 2004 prejela pritožbo glede domnevne pomoči slovenskemu lesnopredelovalnemu podjetju Novoles – Lesna industrija Straža d.d. (v nadaljnjem besedilu „Novoles Straža“).

(2)

Pritožba je zadevala finančne ukrepe, ki so bili dne 27. maja 2004 dodeljeni družbi Novoles Straža s sklepom Vlade RS na podlagi člena 21 Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah. Ta ukrep ni bil priglašen Komisiji z utemeljitvijo, da ga je Komisija za spremljanje državnih pomoči RS odobrila 23. aprila 2004, tj. pred pristopom. Ker pa je merodajno merilo za ugotovitev, kdaj je pomoč dodeljena, pravni akt, s katerim se pristojni nacionalni organ obveže dodeliti državno pomoč, je Komisija menila, da zadevni ukrepi pomenijo novo pomoč, ki bi jo bilo zato treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati na podlagi člena 87 Pogodbe ES (2).

(3)

Z dopisom z dne 16. maja 2006 je Komisija obvestila Slovenijo, da bo glede pomoči sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES.

(4)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o pomoči/ukrepu.

(5)

Komisija od zainteresiranih strank ni prejela nobene pripombe.

(6)

Slovenija je pripombe predložila z dopisom z dne 17. julija 2006. Z dopisoma z dne 11. oktobra 2006 in 23. februarja 2007 so bile zahtevane dodatne informacije, ki so bile predložene 30. novembra 2006 in 23. aprila 2007. Poleg tega so se 28. junija 2006 sestali predstavniki služb Komisije in slovenskih organov.

(7)

Novoles Straža je proizvajalec lesenih polizdelkov in pohištva. Družba je v kraju Straža v Sloveniji, ki je na območju, ki prejema pomoč v smislu člena 87(3)(a) Pogodbe ES. Leta 2003 je imela okoli 800 zaposlenih in je ena od družb, ki v slovenskem lesnem in pohištvenem sektorju zaposlujejo največ delavcev.

(8)

Družba ima deleže v dveh družbah, Novoles-Primara, d.o.o (100 %) in Pohištvo Brežice, d.d. (93,7 %). Slovenija je predložila, da sta tudi ti dve družbi v slabem finančnem stanju. Čeprav je prva družba v letu 2003 ustvarila zelo majhen dobiček, pa je druga družba izkazovala izgubo.

(9)

Družba je v lasti več fizičnih in pravnih oseb. Vendar so te tako široko razpršene, da nobena od oseb nima takega nadzora nad družbo, da bi lahko družbo šteli za del večje skupine. V resnici so največji delničarji zaposleni in bivši zaposleni, ki jih ne povezuje noben delničarski sporazum in ki imajo v lasti 22,3 %. Poleg tega ima več PID-ov skupaj v lasti 33,4 %. Vendar pa Komisija razume, da so ti investicijski skladi PID zgolj administrativni organi, ki upravljajo deleže zasebnih delničarjev. To lastništvo delnic je posledica privatizacije „družbenega kapitala“ v Sloveniji, tj. koncepta, da so bila podjetja last vseh. Sprememba lastništva družbenega kapitala se je odvijala z izdajo lastninskih certifikatov državljanom, ki so jih lahko zamenjali za delnice. PID-i so bili oblikovani zato, da bi državljanom omogočili sodelovanje v tej spremembi lastništva z zamenjavo certifikatov za delnice. Slovenski organi so potrdili, da PID nima na razpolago sredstev, ki bi družbi pomagala premostiti težave.

(10)

Slabo finančno stanje družbe izhaja iz tega, da je družba izgubila velik znesek svojega registriranega osnovnega kapitala, ki je znašal 1,262 milijarde SIT (okoli 5,3 milijona EUR (4)), aprila 2004 pa le še 0,75 milijarde SIT. Glavni finančni in poslovni kazalci, ki izhajajo iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida in izkaza denarnih tokov, so navedeni v naslednji tabeli:

Tabela 1

Finančni kazalci za družbo Novoles Straža

(11)

Slovenski organi so pojasnili, da so izgube družbe predvsem posledica neuresničitve njenega prodajnega načrta, ob tem, da se po drugi strani višajo njeni finančni stroški. To dokazuje dejstvo, da se je stopnja zadolženosti družbe neprestano večala, prav tako pa tudi povprečne zaloge.

(12)

Kot odgovor na sprožitev postopka so slovenski organi pojasnili, da se je tudi obseg prodaje dejansko manjšal od leta 2000 do 2001 in od leta 2002 do 2003, medtem ko je bilo povečanje v letu 2002 posledica izjemnih dogodkov, tj. nekaterih gradbenih del na Hrvaškem (opremljanje velikih hotelskih kompleksov), uvedbe novega pohištvenega programa in prikaza prihodkov dveh odvisnih družb, ki so se združile z Novolesom 1. januarja 2003.

(13)

Poleg tega so slovenski organi Komisiji predložili dokumentirano dokazilo, da družba ni mogla pridobiti zadostne količine svežega kapitala na kapitalskih trgih. Zlasti banke so zavrnile prošnjo družbe Novoles Straža za nova sredstva zaradi njene slabe kreditne sposobnosti in nezadostnih jamstev, ki bi lahko nadomestila tako slabo boniteto. Celo državno poroštvo v višini 65 % želenega zneska ni zadostovalo.

(14)

Da bi premostila svoje težave, je družba Novoles Straža aprila 2004 Ministrstvu za gospodarstvo predložila načrt prestrukturiranja iz marca 2004 za obdobje od leta 2004 do 2008.

(15)

V načrtu je kot razlog za zdajšnje stanje naveden padec gospodarske rasti na glavnih izvoznih trgih (zlasti v Nemčiji in ZDA), kjer je družba prodajala 60 % svoje proizvodnje. Poleg tega se je zmanjšalo povpraševanje po polizdelkih. Upad prihodkov je v letu 2003 dosegel vrhunec, tako da družba ni bila sposobna poravnavati obveznosti iz lastnih sredstev, zaradi česar so se dolgovi in finančna bremena še povečali. Poleg tega organizacijska struktura podjetja ni omogočila proizvodnje, ki bi bila skladna s povpraševanjem.

(16)

Za premostitev težav je bilo predvideno finančno prestrukturiranje, ki se je medtem že zgodilo, s ciljem preoblikovanja hipotekarno zavarovanih kratkoročnih posojil v višini 1 669 940 776 SIT v dolgoročne obveznosti s pomočjo državnega jamstva v višini 1,1 milijarde SIT za nekatera posojila, ki so bila 65 % hipotekarno zavarovana, preostalo refinanciranje v višini 569 940 776 SIT pa je bilo financirano brez državne pomoči, pri čemer je hipotekarni delež znašal več kot 100 % nominalne vrednosti.

(17)

Poleg tega namerava družba Novoles Straža preusmeriti svoje dejavnosti, in sicer:

(18)

Preusmeritev bo poleg tega spremljalo tehnološko prestrukturiranje s ciljem, da se doseže stroškovno učinkovitejša proizvodnja in prilagoditev tehnološke opreme proizvodnji na podlagi povpraševanja, ki poleg tega izpolnjuje tudi okoljske standarde. Predvidene so naložbe v višini 1 455 milijonov SIT (6,06 milijona EUR), ki bodo namenjene zlasti ukrepom za povečanje produktivnosti, izboljšanje delovnih pogojev, izboljšanje uporabe materiala, varčevanje z energijo in izpolnjevanje okoljskih standardov. Slovenski organi so Komisiji predložili spisek naložb, ki ga sestavljajo ukrepi, kot je posodobitev profitnega centra vezanih plošč, uvedba računalniško vodenega procesa sušenja, posodobitev proizvodnje v profitnem centru novih proizvodov, remont energetskega sistema in uvedba novega informacijskega sistema. Slovenski organi so navedli nekaj zamud pri izvajanju nekaterih ključnih naložb, kot je proizvodnja v profitnem centru novih proizvodov ali remont energetskega sistema, zaradi pomanjkanja sredstev (te naložbe naj bi se v glavnem financirale z lastnimi sredstvi).

(19)

Končno, cilj prestrukturiranja zaposlenih bo zmanjšanje števila zaposlenih za 96 delavcev, za preostale zaposlene pa bo družba izvedla posebno in splošno usposabljanje. Stroške v višini 537 milijonov SIT bo deloma krila s subvencijo v znesku 283 milijonov SIT (1,2 milijona EUR).

(20)

Slovenija je predstavila petletne projekcije poslovanja, ki kažejo, da bi načrt prestrukturiranja družbi Novoles Straža omogočil ponovno vzpostavitev rentabilnosti.

(21)

Slovenski organi so Komisiji posredovali podatke, s katerimi utemeljujejo napovedi prodaje. V projekcijah je najprej upoštevana okoli 10-odstotna rast prodaje na zahodnoevropske trge od leta 2005 do 2007 in okoli 20-odstotna rast prodaje na vzhodnoevropske trge (5). Drugič, upoštevana je preusmeritev s proizvodnje polizdelkov na končne izdelke (59 % končnih izdelkov namesto 46 %).

(22)

Na podlagi teh predvidevanj in skupaj z napovedmi vodilnih delavcev na področju trženja, ki temeljijo na informacijah, pridobljenih na trgovinskih sejmih, od zastopnikov in neposredno od kupcev, je družba Novoles Straža oblikovala prodajni načrt za obdobje 2004 do 2008.

(23)

Na podlagi realističnih predvidevanj se v obdobju 2003–2008 predpostavlja od 3,6- do 5,7-odstotna letna rast domače prodaje in 6,5- do 8,4-odstotna letna rast prodaje v tujini. Prestrukturiranje naj bi tako v letu 2008 doseglo 11,7-odstotni presežek iz poslovanja. Dobiček iz poslovanja v primerjavi z lastniškim kapitalom se bo v letu 2008 povečal na 12,6 %.

(24)

Pregled financiranja stroškov prestrukturiranja je podan v spodnji tabeli:

Tabela 2

Stroški prestrukturiranja in financiranje

(25)

Družba je prejela državno pomoč v skupnem znesku 1 583 milijonov SIT (6,6 milijona EUR), vendar kot kaže, šele konec leta 2004 in ne sredi leta 2004, kot je bilo načrtovano.

(26)

Glavna pomoč je dana v obliki državnega jamstva za štiri posojila v skupnem znesku 1,3 milijarde SIT, ki družbi Novoles Straža omogočajo reprogramiranje obstoječega dolga. Rok odplačila je sedem let, vključno z dvoletnim moratorijem. Obrestna mera torej znaša 4,5 %, vključno s plačilom v enkratnem znesku za sklenitev in vodenje kreditne transakcije v višini 0,1 %. Jamstvo bo pokrivalo 100 % posojil in bo dodatno zavarovano s hipoteko v višini najmanj 65 %.

(27)

Slovenija je predložila, da se 2 385 milijonov SIT stroškov prestrukturiranja financira iz lastnih sredstev družbe. Vendar pa Komisija meni, da bi bilo primerno dodati dodatnih 569 milijonov SIT iz zasebnega financiranja posojil (v višini 8,5 %). Nekaj lastnih sredstev naj bi se ustvarilo z dezinvesticijami (1 323 milijonov SIT, tj. 30,5 %) in z amortizacijo (29,76 %). Kar zadeva odprodajo sredstev, so slovenski organi Komisiji posredovali podroben seznam dezinvesticij. Okoli 300 milijonov SIT je že bilo realiziranih v letu 2005, za leto 2006 so bile načrtovane (in delno uresničene) dodatne dezinvesticije za okoli 600 milijonov, za leti 2007 in 2008 pa za 450 milijonov.

(28)

Novoles Straža proizvaja naslednje proizvode, za katere njen tržni delež na ravni EU-25 znaša:

Tabela 3

Tržni deleži

(29)

Slovenski organi so popravili številke, omenjene v odločitvi o sprožitvi postopka, in izjavljajo, da je družba Novoles Straža v letu 2004 sicer res prejela ugodna posojila, vendar le posojila iz javnih in zasebnih virov za okoljske namene v znesku 115,2 milijona SIT (0,48 milijona EUR), katerih neto protivrednost nepovratnih sredstev naj bi znašala 14,9 milijona SIT (62 000 EUR). Ta pomoč je bila dodeljena v okviru sheme „Sofinanciranje okoljskih naložb“ in je bila odobrena februarja 2004.

(30)

Slovenija tudi poroča, da je družba v letu 1999 prejela le 18,1 milijona SIT (75 000 EUR) pomoči za subvencioniranje obrestne mere, 11,5 milijona SIT (48 000 EUR) pomoči za zaposlovanje, 3,6 milijona SIT (15 000 EUR) pomoči za raziskave in razvoj ter 1,1 milijona SIT (4 600 EUR) izvozne pomoči.

(31)

Prva pomoč, omenjena v prejšnjem odstavku, za katero se je prvotno domnevalo, da gre za prestrukturiranje, je bila le ukrep subvencioniranja obrestne mere, glede na to, da so bile obrestne mere v Sloveniji razmeroma visoke v primerjavi s tujimi obrestnimi merami. Pravzaprav je bil eden od pogojev, da so podjetja lahko koristila program, uvrstitev podjetja v bonitetni razred A, B, C ali D in da niso v stečajnem postopku. Družba je predložila dokazilo, da je bila v tistem obdobju uvrščena v bonitetni razred A/B.

(32)

Komisija je v svojem dopisu z dne 16. maja 2006 menila, da zadevni ukrepi pomenijo novo pomoč, ki bi jo bilo treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati na podlagi člena 87 Pogodbe ES. V ta namen je Komisija vnovič poudarila, da je ustrezno merilo pravni akt, s katero se pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč, kar se je zgodilo maja 2004.

(33)

Komisija je poleg tega podvomila v združljivost ukrepa s skupnim trgom in zlasti s Smernicami Skupnosti o pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 1999 (10) na podlagi naslednjega.

(34)

Slovenija vztraja, da je bila državna pomoč za družbo Novoles Straža dodeljena pred pristopom Slovenije k Evropski uniji, ker je bila ekonomska izpostavljenost države znana pred pristopom.

(35)

Drugič, Slovenija je nasprotovala dvomom Evropske komisije glede tega, ali družba Novoles Straža pripada večji poslovni skupini, in pojasnila posebnosti lastniške strukture v Sloveniji, ki so predstavljene zgoraj, ter navedla prave podatke o odstotkih deležev delničarjev.

(36)

Tretjič, Slovenija je predložila dokaze, da je družba Novoles Straža „podjetje v težavah“, in temeljiteje pojasnila splošni trend finančnih težav, s katerimi se je družba soočala od leta 1999 (kažejo jih večanje zalog in dolga, pa tudi upad prodaje, čeprav je zaradi nekaterih izjemnih dogodkov prišlo do povečanja v letu 2002) in so dosegle vrhunec leta 2004, ko družba ni mogla pridobiti zunanjega financiranja.

(37)

Četrtič, slovenski organi so posredovali podatke, ki kažejo, da strategija družbe Novoles Straža temelji na tržnih raziskavah in napovedih, ki potrjujejo razmeroma visoko prodajo pohištva.

(38)

Petič, kar zadeva izravnalne ukrepe, je Slovenija predložila tržno študijo, iz katere izhaja, da je tržni delež družbe Novoles Straža na trgu EU-25 na trgu zadevnih proizvodov zelo majhen. Slovenski organi tudi opozarjajo, da se družba Novoles Straža nahaja na območju, ki prejema pomoč v smislu člena 87(3)(a) Pogodbe ES.

(39)

Končno, kar zadeva državno pomoč, prejeto v preteklosti, je Slovenija popravila nekatere pisarniške napake v zvezi s prejetimi zneski in predvsem zatrdila, da pomoč, ki je bila prvotno ugotovljena kot pomoč za prestrukturiranje, ni bila dodeljena za reševanje in prestrukturiranje, kakor je opredeljeno v smernicah.

(40)

V skladu s členom 87 Pogodbe ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva državna pomoč, če prizadene trgovino med državami članicami, razen kadar jo je mogoče upravičiti na podlagi člena 87(2) ali (3) Pogodbe ES.

(41)

Komisija opaža, da je pomoč dodeljena iz državnih sredstev posameznemu podjetju. To jasno velja za neposredno pomoč, pa tudi za jamstvo, zlasti, če je podjetje v težavah in je zagotovljeno jamstvo za 100 % posojila (11). V resnici je jamstvo družbi omogočilo pridobiti večje posojilo, kakor bi ga lahko brez tega jamstva.

(42)

Ker trgovina z lesnimi izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami obstaja, bi lahko ukrep izboljšal položaj prejemnika v primerjavi z njegovimi konkurenti v Sloveniji in v EU, kar pomeni, da pomoč izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami. Zato Komisija meni, da sedanji ukrepi v korist družbe Novoles Straža pomenijo državno pomoč v skladu s členom 87(1) Pogodbe ES.

(43)

Slovenski organi so sprva dvomili, da je Komisija pristojna za presojo pomoči na podlagi členov 87 in 88 Pogodbe ES, glede na to, da je bila pomoč dodeljena pred pristopom. Komisija je v sklepu o sprožitvi postopka pojasnila, da je ustrezni kriterij, s katerim se ugotovi, ali je bila pomoč izvedena pred pristopom ali po njem, pravni akt, s katerim se pristojni nacionalni organi obvežejo, da bodo odobrili pomoč (12). Odsotnost takega sklepa pred pristopom pomeni novo pomoč, tudi če je bila izpostavljenost državne pomoči znana pred tem.

(44)

Komisija vztraja pri svojem prvotnem zaključku, da pravni akt, s katerim so se pristojni nacionalni organi obvezali, da bodo odobrili pomoč, ni začel veljati pred pristopom. Ustrezni slovenski predpisi določajo, da se pomoč dodeli s sklepom Vlade na predlog pristojnega ministrstva. Predhodni sklepi medresorskih strokovnih odborov in pristojnega ministrstva so sicer potrebni za dodelitev, vendar pa ne zadostujejo za odobritev pomoči. Končno odločitev sprejme Vlada. V tem primeru je bil sklep Vlade izdan 27. maja 2004, Slovenija pa se je pridružila Evropski uniji 1. maja 2004. Zato ukrepi pomenijo novo pomoč in jih je treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati na podlagi člena 87 Pogodbe ES.

(45)

Ker zadevna pomoč predstavlja pomoč za prestrukturiranje, je združljiva s skupnim trgom, če izpolnjuje merila iz Smernic Skupnosti o pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (v nadaljnjem besedilu „smernice“) (13).

(46)

Komisija je na podlagi pripomb Slovenije in podatkov, ki jih je zbrala med svojo preiskavo, sprejela naslednje zaključke o točkah, zaradi katerih je bil sprožen formalni postopek.

(47)

Glede na podatke, ki jih je predložila Slovenija, Komisija sprejme stališče, da poslovanje podjetja, opisano v točkah 24 do 27, kaže, da je bilo podjetje v času, ko je bila zadevna pomoč dodeljena, zares v težavah. Komisija posebej ugotavlja, da so bili problemi del trenda v letih 2000–2004 in ne le izjemen dogodek v letu 2003. Poleg tega so slovenski organi predložili zadostne dokaze, da družba v letu 2004 ne bi mogla sama refinancirati svojih kratkoročnih dolgov. To ni v nasprotju z dejstvom, da je družbi uspelo pridobiti nekaj refinanciranja brez pomoči, saj je bilo to posledica visokega zavarovanja, ki ga družba ne bi mogla zagotoviti za celotni znesek refinanciranja.

(48)

Komisija upošteva tudi pojasnila Slovenije v zvezi z naravo lastništva družbe Novoles Straža. Glede na pasivno naravo in skromna kapitalska sredstva institucionalnih lastnikov družbe Novoles Straža ter razdrobljenost preostalega lastništva družbe Komisija sprejema, da družba potrebnih sredstev ni mogla pridobiti od svojih delničarjev. Iz istega razloga in ob upoštevanju, da noben posamezni lastnik nima v lasti več kot 22 % delniškega kapitala družbe Novoles Straža, Komisija tudi sprejema stališče, da družba Novoles Straža ni del večje poslovne skupine.

(49)

Komisija v skladu s tem sprejema, da je bila družba Novoles Straža upravičena do pomoči za prestrukturiranje.

(50)

Komisija je v sklepu o sprožitvi postopka navedla, da ni jasno, kako naj bi načrt prestrukturiranja družbi Novoles Straža omogočil ponovno vzpostavitev dolgoročne rentabilnosti. To se je nanašalo predvsem na petletna finančna predvidevanja o tem, kako naj bi se družba razvijala zaradi ukrepov prestrukturiranja. Komisija je opozorila, da Slovenija ni predložila podatkov, ki jih Komisija potrebuje za presojo predpostavk glede verjetnega poslovanja družbe po načrtu prestrukturiranja.

(51)

Med potekom postopka je Slovenija predložila dopolnilne podatke, omenjene v prejšnjih odstavkih (21) in (22). Ti podatki v zadostni meri pojasnjujejo podlago za te predpostavke. Komisija opaža, da so predpostavke o gibanju prodaje družbe Novoles Straža morda preveč optimistične glede na to, da se je sektor v letih 2005 in 2006 soočal z močno konkurenco z Daljnega vzhoda, kar je povzročilo presežno ponudbo in pritisk na znižanje cen. Vendar pa ni jasno, ali je bil ta podatek že znan v začetku leta 2004. Poleg tega je sama Komisija v letu 2006 ugotavljala: „proizvodnja in poraba vezanih plošč sta se v zadnjih nekaj letih občutno povečali, pri čemer se za nekatere razrede razvija zelo močen izvozni trg“ (14). Glede na to, da Komisija ni dobila nobenih nasprotujočih podatkov, na podlagi katerih bi lahko podvomila v predpostavke podjetij in v svoje lastne predpostavke, Komisija tudi nima utemeljenih razlogov, da bi jih zavračala. Zato Komisija meni, da ne kaže, da bi bila predvidevanja neverjetna, tako da je Komisija glede teh dvomov pomirjena.

(52)

Komisija je v sklepu o sprožitvi postopka tudi ugotovila, da načrt prestrukturiranja vsebuje več notranjih ukrepov, ki bi, če bi bili izvedeni, verjetno prispevali k preobratu stanja podjetja. Komisija je med preiskavo pridobila podatke, da družba še ni izvedla vseh načrtovanih ukrepov prestrukturiranja. Slovenski organi so navedli, da je bilo to med drugim posledica zamude pri prejemu državne pomoči, pa tudi posledica slabših poslovnih rezultatov od pričakovanih. Komisija v zvezi s tem opaža, da je načrt prestrukturiranja predvideval financiranje tehničnega prestrukturiranja predvsem iz lastnih sredstev. Vendar pa taka pomanjkljivost vnaprej ni bila opazna in jo je celo mogoče opravičiti, ker naj bi bila državna pomoč resnično čim manjša, zlasti za državo članico, ki se je za tak načrt obvezala (15) tik pred pristopom. Komisija zato te pomanjkljivosti v tem posebnem primeru ne bo štela za zadostni razlog, da bi podvomila v obstoj uresničljivega načrta prestrukturiranja. Vendar pa Komisija opozarja, da je odobritev pomoči pogojena s polno izvedbo načrta prestrukturiranja (točka 43) in bo spremljana (točka 46).

(53)

Komisija zato pričakuje, da bo Slovenija v skladu s točko 46 smernic predložila najmanj dve poročili o spremljanju, eno konec januarja 2008 o letu 2007 in eno konec januarja 2009 o letu 2008, s podrobnimi podatki o finančnem poslovanju družbe in o izvedenih naložbah. Komisija želi opozoriti, da je lahko družba, tudi če ponovno vzpostavi svojo rentabilnost brez izvedbe vseh naložb, dolžna povrniti del državne pomoči, če načrtovane naložbe niso v celoti izvedene (16).

(54)

Pomoč je tudi omejena na najnižji možni znesek. Zlasti dvomi Komisije glede zagotavljanja pomembnega lastnega prispevka so odpravljeni. V skladu s točko 40 smernic je treba pomoč omejiti na najnujnejše za ponovno vzpostavitev rentabilnosti, medtem ko se pričakuje, da prejemniki pomoči pomembno prispevajo k načrtu prestrukturiranja iz lastnih virov.

(55)

Pojasnila slovenskih organov o lastnem prispevku so, kakor je navedeno v točki 27, dovolj podrobna, da omogočajo Komisiji, da preveri, ali je družba izvedla ali da bo izvedla v obdobju 2005–2008 večje število dezinvesticij v višini 30,5 % stroškov prestrukturiranja. Komisija je poleg tega ugotovila, da je družba Novoles Straža pridobila zunanje financiranje brez pomoči v višini 8,5 %.

(56)

Po drugi strani pa Komisija ponovno poudarja, da amortizacije ne more sprejeti kot lastnega prispevka, ker ta družbi ne zagotavlja razpoložljivih sredstev, poleg tega pa je odvisna od prihodnjega poslovanja, ki je rezultat zagotovljene državne pomoči (17).

(57)

Zato lahko Komisija ugotovi skupni lastni prispevek v višini 39 %, ki ga je mogoče šteti kot pomembnega v skladu s smernicami iz leta 1999 (18).

(58)

Pomoč je poleg tega tudi omejena na najnujnejše za ponovno vzpostavitev rentabilnosti, glede na to, da v glavnem pokriva neposredne potrebe po refinanciranju za zapadla kratkoročna posojila in s tem družbi ne zagotavlja presežne likvidnosti.

(59)

V skladu s točkama 35 in 36 smernic je treba sprejeti ukrepe, ki bodo čim bolj zmanjšali škodljive učinke državne pomoči na položaj konkurentov. Vendar pa takšni izravnalni ukrepi v skladu s točko 36 smernic niso potrebni, kadar je zadevni tržni delež prejemnika zanemarljiv. Zato v teh primerih izravnalni ukrepi niso pogoj, da je državna pomoč združljiva s skupnim trgom.

(60)

Komisija ne zavrača trditev slovenskih organov, da je družba Novoles Straža dejavna na več proizvodnih trgih, in sicer na trgu vezanih plošč, stolov in drugega pohištva. Kar zadeva vezane plošče, Komisija ugotavlja, da je v primeru združitve „tržna preiskava v veliki meri potrdila, da različne vrste lesenih plošč, kot so vezane plošče, lesonit plošče, surove iverne plošče in oplemenitene iverne plošče, dekorativni laminati (HPL/CPL) ter elementi iz lesenih plošč za pohištvo in gradbeno industrijo, pripadajo ločenim proizvodnim trgom (19).“

(61)

Za opredelitev upoštevnega trga je Slovenija Komisiji predložila tržno študijo, ki prikazuje tržne deleže na upoštevnem trgu proizvodov v EU-25. Komisija ima v zvezi s tem malo razlogov, da bi oporekala predpostavki iz opombe 20 smernic, da je upoštevni trg EGP. Komisija opozarja, da je v preteklosti izvedla nekaj tržnih preiskav v evropski industriji lesnih proizvodov (zlasti lesnih ivernih plošč) v primeru združitve (20) ter sklenila, da je upoštevni trg širši od nacionalnega trga in da je najmanj čezmejni regionalni trg. To so potrdili pomembni čezmejni trgovinski tokovi. Obstoj podobnih trgovinskih tokov tudi v primeru vezanih plošč potrjujejo podatki notranjih strokovnjakov Komisije (tudi izvoz prodaje družbe Novoles Straža znotraj Skupnosti v višini 60 % znaša namreč večino njenega prometa). Poleg tega se je ugotovilo, da se čezmejni regionalni trg nanaša na oddaljenost približno 1 000 km, pri čemer se je oddaljenost razlikovala glede na dodano vrednost proizvodov, tj. oddaljenost za oplemenitene proizvode je bila celo daljša od oddaljenosti za neoplemenitene proizvode. Ker so vezane plošče že višje kakovosti in se izvažajo v glavnem furnirane vezane plošče, so prevozni stroški manj pomembni za vezane plošče kot za iverne plošče (kar še bolj velja za stole in drugo pohištvo iz vezanih plošč). Glede na navedeno Komisija meni, da bi moral biti upoštevni trg za proizvode, ki jih izdeluje družba Novoles Straža, če ne celoten EGP ali EU-25, pa vsaj dobršen del EU-25.

(62)

Glede na to, da tržni delež družbe Novoles Straža na trgu EU-25 v nobenem primeru ne presega 0,13 % in se načeloma ne bi smel povečati za več kot dvakrat, če se geografski trg zmanjša za polovico, Komisija meni, da je tržni delež še vedno precej pod 1 %, kar lahko v povezavi z dejstvom, da trg zajema veliko število malih in srednjih proizvajalcev, štejemo za zanemarljiv delež (21). Zato izravnalni ukrepi za zagotavljanje združljivosti državne pomoči s skupnim trgom niso potrebni.

(63)

Končno, Slovenija je Komisiji posredovala zadostne podatke o vseh drugih pomočeh, ki jih je prejela družba, ki omogočajo ustrezno presojo načela enkratne pomoči. V skladu s tem načelom, določenim v točki 48 in naslednjih točkah smernic, Komisija ne more odobriti pomoči za prestrukturiranje družbi, ki je že pred tem prejela pomoč za prestrukturiranje. Komisija meni, da mora na podlagi tega načela upoštevati vse pomoči za prestrukturiranje, ki so bile dodeljene v obdobju 10 let pred obravnavano pomočjo, ne glede na to, ali je bila prva državna pomoč dodeljena pred pristopom države članice, ki daje pomoč, k EU.

(64)

Komisija najprej ugotavlja, da družba v preteklosti ni prejela nobene pomoči za prestrukturiranje. Dvomi Komisije v zvezi s pomočjo, ki je bila zagotovljena v letu 1999 v višini 18,1 milijona SIT (75 000 EUR) za subvencioniranje obrestne mere, da je šlo za pomoč za prestrukturiranje, so odpravljeni, ker je družba imela v tistem času bonitetni razred A/B. Zato ni mogoče šteti, da je bila družba v težavah, pomoči pa ni mogoče šteti za pomoč za prestrukturiranje, ki bi lahko sprožila kršitev pogoja enkratne pomoči.

(65)

Komisija poleg tega ugotavlja popravek pisarniške napake slovenskih organov v prej predloženih podatkih, ki jih je Komisija povzela v sklepu o sprožitvi postopka, kar pomeni, da je vsa pomoč, omenjena v sklepu o sprožitvi postopka, kot taka de minimis  (22). Poleg tega so slovenski organi pojasnili, da je bila vsa ta pomoč dodeljena pred pristopom za druge namene in ne kot pomoč za prestrukturiranje. Ker s tem Komisija ni pristojna za presojanje pomoči in ker tudi dejstvo, da je družba bila v težavah, ne pomeni, da je ta pomoč predstavljala pomoč za prestrukturiranje v skladu s smernicami iz leta 1999 (23), nobena od teh v preteklosti dodeljenih pomoči ne sproži pogoja enkratne pomoči.

66

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da zadevna pomoč pomeni pomoč za prestrukturiranje, ki izpolnjuje pogoje veljavnih smernic, tj. smernic o prestrukturiranju iz leta 1999. Zato je sklenila, da je državna pomoč, čeprav je Slovenija nezakonito izvedla pomoč za prestrukturiranje družbi Novoles Straža in kršila člen 88(3) Pogodbe ES, združljiva s skupnim trgom –

2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/16

(1)

Komisija je 1. decembra 2004 prejela pritožbo glede domnevne pomoči slovenskemu lesnopredelovalnemu podjetju Javor Pivka Lesna Industrija d.d. (v nadaljnjem besedilu „Javor Pivka“).

(2)

Pritožba je zadevala finančne ukrepe, ki so bili 27. maja 2004 dodeljeni podjetju Javor Pivka s sklepom Vlade RS na podlagi člena 21 Zakona o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah. Poleg tega se je izkazalo, da ta ukrep ni bil priglašen Komisiji z utemeljitvijo, da ga je slovenska medresorska strokovna komisija za državne pomoči odobrila 23. aprila 2004, tj. pred pristopom. Ker pa je merodajno merilo za ugotovitev, kdaj je pomoč dodeljena, pravni akt, s katerim se pristojni nacionalni organ obveže dodeliti državno pomoč, je Komisija menila, da zadevni ukrep pomeni novo pomoč, ki bi jo bilo zato treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati na podlagi člena 87 Pogodbe ES (2).

(3)

Z dopisom z dne 16. maja 2006 je Komisija obvestila Slovenijo, da bo glede pomoči sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES.

(4)

Odločitev Komisije, da sproži postopek, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o pomoči.

(5)

Komisija od zainteresiranih strank ni prejela nobene pripombe.

(6)

Slovenija je pripombe predložila z dopisom z dne 17. julija 2006. Z dopisom z dne 23. februarja 2007 (sklic D/50797) so bile zahtevane dodatne informacije, ki so bile predložene 23. aprila 2007. Poleg tega so se 28. junija 2006 sestali predstavniki služb Komisije in slovenskih organov.

(7)

Javor Pivka proizvaja lesene polizdelke in pohištvo. Družba je na območju Pivke v Sloveniji, na območju, ki prejema pomoč v smislu člena 87(3)(a) Pogodbe ES. Leta 2003 je imela okoli 800 zaposlenih. Družba ima v polni lasti štiri odvisne družbe.

(8)

Lastništvo družbe je razpršeno med okoli 1 264 delničarjev, od tega ima 9 investicijskih družb ali druge pravne osebe v lasti 60 %, preostalih 40 % pa je razdeljenih med 1 255 delničarjev, od katerih nihče ne presega 1-odstotnega deleža (4).

(9)

V letih pred dodelitvijo pomoči se je družba Javor Pivka soočala s finančnimi težavami. Glavni finančni in poslovni kazalci so navedeni v naslednji tabeli:

Tabela 1

Finančni kazalci za družbo Javor Pivka

(10)

Da bi premostila svoje težave, je družba Javor Pivka aprila 2004 Ministrstvu za gospodarstvo predložila načrt prestrukturiranja za obdobje 2004–2008.

(11)

Družba je navedla, da so njene težave posledica pomanjkanja konkurenčnosti zaradi uvoza od poceni proizvajalcev v državah v razvoju na njene tradicionalne izvozne trge (zlasti Nemčija in ZDA). Družba Javor Pivka je ugotovila, da mora, da bi bila kos tej konkurenci in da bi ponovno vzpostavila rentabilnost, s tehnološko posodobitvijo in znižanjem stroškov povečati produktivnost in zapolniti bolj dobičkonosne tržne niše in prodreti na nove geografske trge.

(12)

Program prestrukturiranja je v ta namen predvideval naslednje ukrepe:

(13)

Tehnološko prestrukturiranje: To pomeni celovito posodobitev zastarele opreme in proizvodnih programov. Cilj ni bil povečanje zmogljivosti, temveč povečanje produktivnosti in izpolnjevanje povpraševanja kupcev z uvedbo novih proizvodov in prilagoditvijo okoljskim standardom proizvodnje. Nove proizvodne naprave bi družbi tudi omogočile preusmeritev s polizdelkov na blago visoke stopnje obdelave z višjo dodano vrednostjo (zlasti v programu vezanih plošč). 50 % stroškov tega dela prestrukturiranja naj bi se krilo z bančnimi krediti, zavarovanimi z državnim jamstvom, preostalih 50 % pa iz lastnih sredstev družbe Javor Pivka.

(14)

Prestrukturiranje zaposlenih: Ta del načrta je predvideval zmanjšanje števila zaposlenih za okoli 100 delavcev (upravičenih do odpravnine) in usposabljanje preostalih 700 delavcev za nove zahteve programa prestrukturiranja.

(15)

Pregled poslovne strategije: Naslednji element načrta prestrukturiranja je bila prilagoditev spremembam povpraševanja in konkurenci na starih trgih družbe z zapolnitvijo novih, bolj donosnih tržnih niš in z vstopom na nove trge (Rusija, posebej za pohištvo, in Jugovzhodna Evropa). Kar zadeva proizvode, se je družba nameravala preusmeriti na bolj dovršene vezane plošče, specialne vezane plošče za gradbeno industrijo, v pohištvenem sektorju pa na posebne stole za bolnice, domove za ostarele in druge podobne objekte.

(16)

Reorganizacija struktur družbe: Za ponovno vzpostavitev rentabilnosti je potrebna tudi reorganizacija družbe (npr. združitev odvisnih družb in izboljšanje nadzora stroškov s centralizacijo poslovnih funkcij prodaje, nabave in financ). Stroški teh ukrepov naj bi se v celoti krili iz lastnih virov družbe Javor Pivka.

(17)

Finančno prestrukturiranje: Zaradi nezadostne likvidnosti so se kopičile obveznosti in finančna bremena. Cilj finančnega prestrukturiranja je bila prilagoditev virov financiranja družbe in njenih odplačilnih načrtov, da se zagotovi njena tekoča in dolgoročna plačilna sposobnost. Pozornost je bila usmerjena na reprogramiranje dolga, znižanje obrestnih mer, podaljšanje rokov odplačila in doseganje moratorija na odplačilo glavnice.

(18)

Pregled financiranja stroškov prestrukturiranja je podan v spodnji tabeli (6):

Tabela 2

Stroški prestrukturiranja in financiranje

(19)

Glavni element pomoči iz državnih virov so državna jamstva za posojila v višini 1 100 000 000 SIT za financiranje tehnološkega prestrukturiranja družbe Javor Pivka. Za zavarovanje teh jamstev so slovenski organi prejeli hipoteko na premoženje v lasti družbe Javor Pivka v vrednosti, ki ustreza znesku, ki ga krijejo jamstva, tj. 1 100 000 000 SIT (okvirno 4 584 000 EUR).

(20)

Poleg tega je bila dodeljena subvencija v višini 382 250 000 SIT (okvirno 1 592 000 EUR) za stroške prestrukturiranja zaposlenih. Ta pomoč bo krila odpravnine za presežne delavce in stroške usposabljanja preostalih delavcev.

(21)

Slovenija je predložila, da bi družba Javor Pivka prispevala za prestrukturiranje 2 119 650 000 SIT (okvirno 8 832 000 EUR), tj. 53,7 % celotnih stroškov.

(22)

Javor Pivka proizvaja naslednje proizvode, za katere njen tržni delež na ravni EU znaša (vrednosti se nanašajo na leto 2003, številke KN pa se nanašajo na kombinirano nomenklaturo):

(23)

Skupni tržni delež družbe Javor Pivka v njenem programu proizvodov na trgu EU-25 je leta 2003 znašal 0,21 %.

(24)

Kot je navedeno zgoraj, slovenski organi niso priglasili ukrepov v korist družbe Javor Pivka. V svojem dopisu z dne 16. maja 2006 o sprožitvi postopka iz člena 88(2) Pogodbe ES je Komisija podrobno pojasnila, zakaj naj bi zadevni ukrepi pomenili novo pomoč, ki jo je treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati po členu 87 Pogodbe ES.

(25)

Komisija je poleg tega podvomila v združljivost pomoči s skupnim trgom in zlasti s Smernicami Skupnosti o pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 1999 (7) (v nadaljnjem besedilu „smernice“) na podlagi naslednjega:

(26)

Med potekom formalnega postopka je Slovenija dala naslednje pripombe.

(27)

Slovenija je vztrajala, da je bil sklep o dodelitvi pomoči, ki je bil zavezujoč za državo Slovenijo, sprejet na podlagi pozitivnega mnenja medresorske strokovne komisije. Ker je bil sklep sprejet 6. aprila 2004, tj. pred pristopom Slovenije k Evropski uniji, in ker pomoč po pristopu ni več veljala, je Slovenija menila, da gre za pomoč, dodeljeno pred pristopom, za katero ne veljajo določbe člena 87 in člena 88(3) Pogodbe ES.

(28)

Slovenija je s predložitvijo med drugim kazalcev poslovanja v zgornji tabeli 1 prikazala, da je družba Javor Pivka izkazovala več značilnosti družbe v težavah in da to ni bil le izjemen dogodek v letu 2003, temveč trend, ki ga je bilo mogoče opaziti v obdobju štirih let (2000–2003).

(29)

Slovenija je v zvezi s tem opozorila, da družbi Javor Pivka v tem obdobju ni uspelo povečati neto prihodkov iz prodaje. Rezultati poslovanja so bili v celotnem obdobju negativni, razen v letu 2000, izgube pa so se v obdobju 2001–2003 povečale. Tekoče izgube v letu 2003 so znašale skoraj polovico osnovnega kapitala družbe. Donos od prodaje, lastniškega kapitala in sredstev je bil negativen in se je celo obdobje 2001–2003 slabšal. Prosti denarni tok iz poslovanja se je v tem obdobju zmanjšal, v letu 2003 pa je bil negativen. Ta negativna gibanja so dosegla vrhunec, tako da je družbi Javor Pivka leta 2003 grozil stečaj.

(30)

Slovenija je pojasnila lastniško strukturo družbe Javor Pivka glede na posebnosti privatizacijskega modela, ki ga je Slovenija uporabila po koncu komunističnega režima. Slovenija je uporabila poseben model, po katerem kapital družb ni imel ugotovljivih lastnikov, niti zasebnih niti javnih, temveč je bil „družbeni kapital“, ki je pripadal celotnemu prebivalstvu. Privatizacijski proces za preoblikovanje tega abstraktnega koncepta v jasnejše lastniške strukture je potekal prek lastniških certifikatov, ki so bili razdeljeni državljanom. Te certifikate je bilo mogoče zamenjati za delnice prej „družbenih“ podjetij.

(31)

V tem procesu so pomembno vlogo igrale tako imenovane pooblaščene investicijske družbe (znane pod kratico „PID“) in družbe za upravljanje („DZU“), ki so bile ustanovljene, da bi zasebnim vlagateljem omogočili vlaganje njihovih certifikatov. Te certifikate so PID-i nato preoblikovali v delnice v različnih privatiziranih podjetjih, posamezni vlagatelji pa so v zameno dobili deleže v PID-u in ne neposredno v privatiziranih družbah (PID je deloval nekako kot investicijski sklad).

(32)

Vendar pa PID-i niso imeli prosto razpoložljivih sredstev (valuta njihovih naložb so bili certifikati) ter strokovnega znanja in izkušenj, da bi lahko dejavno sodelovali pri upravljanju podjetij. Zato so bili pasivni lastniki, ki so malo ali sploh niso sodelovali pri vodenju podjetij v njihovi lasti.

(33)

Taki pasivni vlagatelji predstavljajo velik del lastništva družbe Javor Pivka (približno 44 % delniškega kapitala). Nimajo svežega kapitala, ki bi ga lahko naložili v podjetje. Ob oblikovanju programa prestrukturiranja so bili k sodelovanju pri refinanciranju povabljeni vsi institucionalni lastniki, vendar se nihče ni odzval. Naslednjih 40 % delniškega kapitala je razdeljenih med 1 255 malih delničarjev, kar pomeni, da najmanj 80 % lastništva družbe Javor Pivka ni dejavno upravljano.

(34)

Glede tega je Slovenija pojasnila, da so predvidevanja poslovanja družbe Javor Pivka po načrtu prestrukturiranja in njena ponovna vzpostavitev rentabilnosti temeljila na tržnih analizah, ki so bile vključene v načrt prestrukturiranja, napovedih glede prodaje v različnih segmentih družbe in na tržni raziskavi.

(35)

Slovenija je kot dokaz zanesljivosti teh napovedi predložila dopolnilne dodatne podatke. Slovenija je zlasti navedla vire podatkov, na katerih so predvidevanja temeljila, in predložila predvidevanja glede prodaje za obdobje 2004–2006, razčlenjeno po posameznih artiklih znotraj proizvodnega programa družbe.

(36)

V zvezi s tem je Slovenija trdila, da niso potrebni nobeni izravnalni ukrepi, ker zaradi zanemarljivega tržnega deleža družbe Javor Pivka ni nobenega neupravičenega izkrivljanja konkurence. Slovenija je poleg tega dokazovala, da je treba preveriti potrebo po izravnalnih ukrepih ob upoštevanju dejstva, da je družba Javor Pivka na območju, ki je upravičeno do regionalne pomoči v smislu člena 87(3)(a) Pogodbe ES (glej točko 54 smernic).

(37)

Slovenija je navedla vire lastnih prispevkov družbe Javor Pivka, navedene v tabeli v točki 18 te odločbe. Viri za ta sredstva naj bi bili naslednji: dezinvestiranje premoženja (finančnega in nepremičninskega) naj bi zagotovilo 958 427 170 SIT. Naslednjih 900 000 000 SIT naj bi prišlo iz bančnih posojil, pridobljenih po tržnih pogojih, brez podpore pomoči. Preostanek bi se zagotovil z „amortizacijo“ premoženja (v obdobju 2004–2006 po pričakovanjih v skupnem znesku 1 111 786 000 SIT).

(38)

Končno, Slovenija je v zvezi s tem obvestila Komisijo, da je družba Javor Pivka prejela državno pomoč za varčevanje z energijo. Pomoč je bila dodeljena v okviru programa za spodbujanje obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnje toplote in elektrike. Pomoč je bila dodeljena 1. septembra 2003 in izplačana 19. februarja 2004. Ta podatek je bil podkrepljen z dokumenti.

(39)

V skladu s členom 87 Pogodbe ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva državna pomoč, če prizadene trgovino med državami članicami, razen kadar jo je mogoče upravičiti na podlagi člena 87(2) ali (3) Pogodbe ES.

(40)

Komisija opaža, da je pomoč dodeljena iz državnih sredstev posameznemu podjetju. Izpolnjen je tudi kriterij dajanja prednosti posameznemu podjetju. Kar zadeva pomoč, dodeljeno v obliki subvencije, je prednost za prejemnika očitna. Pri jamstvu je prednost morda manj očitna, ker je družba Javor Pivka v zameno za jamstvo zagotovila zavarovanje v obliki hipoteke. Vendar pa so slovenski organi pristali, da zagotovijo jamstvo s hipoteko v razmerju 1:1 (vrednost hipoteke je bila enaka znesku jamstva). Komercialni posojilodajalci bi za posojilo namreč zahtevali hipotekarni delež, ki bi znašal najmanj 2,5:1. Družba Javor Pivka v tistem času ne bi mogla zagotoviti zadostne hipoteke za zavarovanje enakega kredita po komercialnih pogojih. V resnici je hipoteka, zagotovljena za jamstvo, predstavljala celoten takratni delež bremen proste lastnine družbe Javor Pivka. Zato je jamstvo, ki so ga zagotovili slovenski organi, izboljšalo položaj družbe Javor Pivka, ker je družbi omogočilo pridobiti večje posojilo, kot bi ga sicer lahko pridobila z zavarovanji, ki jih je lahko zagotovila.

(41)

Ker trgovina z izdelki iz obdelanega lesa in pohištvom med Slovenijo in drugimi državami članicami obstaja, bi lahko ukrep izboljšal položaj prejemnika v primerjavi z njegovimi konkurenti v Sloveniji in v EU, kar pomeni, da bi pomoč lahko izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami.

(42)

Zato Komisija meni, da jamstvo in subvencija dejansko pomenita državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(43)

Slovenski organi so sprva dvomili, da je Komisija pristojna za presojo pomoči na podlagi členov 87 in 88 Pogodbe ES, glede na to, da je bila pomoč dodeljena pred pristopom. Kakor je Komisija pojasnila v odločitvi o sprožitvi postopka, ustrezni kriterij, s katerim se ugotovi, ali je bila pomoč izvedena pred pristopom ali po njem, je pravni akt, s katerim se pristojni nacionalni organi obvežejo, da bodo odobrili pomoč (8). Odsotnost takega sklepa pred pristopom pomeni novo pomoč, tudi če je bila izpostavljenost države znana pred tem.

(44)

V obravnavanem primeru Komisija zaključuje, da pravni akt, s katerim so se pristojni nacionalni organi obvezali, da bodo odobrili pomoč, ni začel veljati pred pristopom. Ustrezni slovenski predpisi določajo, da se pomoč dodeli s sklepom Vlade na predlog pristojnega ministrstva. Predhodni sklepi medresorskega strokovnega odbora in pristojnega ministrstva so sicer potrebni za dodelitev, vendar pa ne zadostujejo za odobritev pomoči. Končno odločitev sprejme Vlada. V tem primeru je bil sklep Vlade izdan 27. maja 2004, Slovenija pa se je pridružila Evropski uniji 1. maja 2004. Zato ukrepi pomenijo novo pomoč in bi jih bilo treba priglasiti na podlagi člena 88 Pogodbe ES in presojati na podlagi člena 87 Pogodbe ES.

(45)

Glede na to, da zadevna pomoč predstavlja pomoč za prestrukturiranje, je združljiva s skupnim trgom le, če izpolnjuje merila iz smernic.

(46)

Komisija je na podlagi pripomb Slovenije in podatkov, ki jih je zbrala med svojo preiskavo, sprejela naslednje zaključke o točkah, zaradi katerih je bil sprožen formalni postopek.

(47)

Glede na podatke, ki jih je predložila Slovenija, Komisija sprejme stališče, da poslovanje družbe Javor Pivka, opisano v zgornjem oddelku 2.1, kaže, da je bilo podjetje v času, ko je bila zadevna pomoč dodeljena, zares v težavah. Komisija zlasti ugotavlja, da je družba Javor Pivka imela naraščajoče izgube, zmanjšan promet in padec denarnih tokov. Komisija nadalje ugotavlja, da so bile te težave del trenda v letih 2000–2004 in ne le izjemen dogodek v letu 2003.

(48)

Komisija upošteva tudi pojasnila Slovenije v zvezi z naravo lastništva družbe Javor Pivka. Glede na pasivno naravo in skromna kapitalska sredstva institucionalnih lastnikov družbe Javor Pivka ter razdrobljenost preostalega lastništva družbe Komisija sprejema, da družba potrebnih sredstev ni mogla pridobiti od svojih delničarjev. Iz istega razloga in ob upoštevanju, da noben posamezni lastnik nima v lasti več kot 15 % delniškega kapitala družbe Javor Pivka, Komisija tudi sprejema stališče, da družba Javor Pivka ni del večje poslovne skupine.

(49)

Komisija v skladu s tem sprejema, da je bila družba Javor Pivka upravičena do pomoči za prestrukturiranje.

(50)

Komisija je v sklepu o sprožitvi postopka navedla, da ni jasno, kako naj bi načrt prestrukturiranja družbi Javor Pivka omogočil ponovno vzpostavitev dolgoročne rentabilnosti. To se je nanašalo predvsem na petletna predvidevanja o tem, kako naj bi se družba razvijala zaradi ukrepov prestrukturiranja. Komisija je opozorila, da Slovenija ni predložila podatkov, ki jih Komisija potrebuje za presojo predpostavk glede verjetnega poslovanja družbe Javor Pivka po načrtu prestrukturiranja.

(51)

Med potekom postopka je Slovenija predložila dopolnilne podatke, omenjene v zgornjem oddelku 4.3. Ti podatki ustrezno pojasnjujejo osnove za predpostavke. Komisija opaža, da so predpostavke o gibanju prodaje družbe Javor Pivka morda preveč optimistične glede na to, da se je sektor v letih 2005 in 2006 soočal z močno konkurenco z Daljnega vzhoda, kar je povzročilo presežno ponudbo in pritisk na znižanje cen. Vendar pa ni jasno, ali je bil ta podatek že znan v začetku leta 2004. Poleg tega je sama Komisija v letu 2006 ugotavljala: „proizvodnja in poraba vezanih plošč sta se v zadnjih nekaj letih občutno povečali, pri čemer se za nekatere razrede razvija zelo močen izvozni trg“ (9). Glede na to, da Komisija ni dobila nobenih nasprotujočih podatkov, na podlagi katerih bi lahko podvomila v predpostavke podjetij in v svoje lastne predpostavke, Komisija tudi nima utemeljenih razlogov, da bi jih zavračala. Zato Komisija meni, da ne kaže, da bi bila predvidevanja iz leta 2004 neverjetna, tako da je Komisija glede teh dvomov pomirjena.

(52)

V skladu s točkama 35 in 36 smernic je treba sprejeti ukrepe, ki bodo čim bolj zmanjšali škodljive učinke državne pomoči na položaj konkurentov. Vendar pa ti izravnalni ukrepi niso potrebni, kadar je zadevni tržni delež prejemnika zanemarljiv. Zato v teh primerih izravnalni ukrepi niso pogoj, da je državna pomoč združljiva s skupnim trgom.

(53)

Komisija ugotavlja, da je družba Javor Pivka v skladu s podatki, ki so jih zagotovili slovenski organi, dejavna na več proizvodnih trgih (vezane plošče, opažne plošče, furnir in pohištvo, glej točko 22 te odločbe). Kar zadeva vezane plošče, Komisija najprej ugotavlja, da je v primeru združitve „tržna preiskava v veliki meri potrdila, da različne vrste lesenih plošč, kot so vezane plošče, lesonit plošče, surove iverne plošče in oplemenitene iverne plošče, dekorativni laminati (HPL/CPL) ter elementi iz lesenih plošč za pohištvo in gradbeno industrijo, pripadajo ločenim proizvodnim trgom“ (10).

(54)

Za opredelitev upoštevnega trga je Slovenija Komisiji predložila tržno študijo, ki prikazuje tržne deleže na upoštevnem trgu proizvodov v EU-25. Komisija ima v zvezi s tem malo razlogov, da bi oporekala predpostavki iz opombe 20 smernic, da je zadevni trg EGP. Komisija opozarja, da je v preteklosti izvedla nekaj tržnih preiskav v evropski industriji lesnih proizvodov (zlasti lesnih ivernih plošč) v primeru združitve (11) ter sklenila, da je upoštevni trg širši od nacionalnega trga in da je najmanj čezmejni regionalni trg. To so potrdili pomembni čezmejni trgovinski tokovi. Obstoj podobnih trgovinskih tokov tudi v primeru vezanih plošč je razviden iz podatkov, ki jih je predložila Slovenija, kakor potrjujejo notranji strokovnjaki Komisije (to še dodatno potrjuje dejstvo, da znaša izvoz znotraj Skupnosti za večino prometa družbe Javor Pivka 55 %). Poleg tega se je ugotovilo, da se čezmejni regionalni trg nanaša na oddaljenost približno 1 000 km, pri čemer se oddaljenost razlikuje glede na dodano vrednost proizvodov, tj. oddaljenosti, na katerih se je trgovalo z oplemenitenimi proizvodi, so bile celo daljše kot oddaljenosti za neoplemenitene proizvode. Ker so vezane plošče že višje kakovosti in se izvažajo v glavnem vezane plošče, so prevozni stroški manj pomembni kot za iverne plošče (in še manj pomembni za stole in drugo pohištvo iz vezanih plošč). Glede na navedeno Komisija meni, da bi moral biti upoštevni trg za proizvode, ki jih izdeluje družba javor Pivka, če ne celoten EGP ali EU-25, pa vsaj dobršen del EU-25.

(55)

Glede na to, da – kakor je navedeno v zgornjem oddelku 2.4 – znaša tržni delež družbe Javor Pivka na trgu EU-25 0,21 % (leta 2003) za njen celoten proizvodni program in da se ta delež načeloma ne bi smel več kot dvakrat povečati, tudi če bi se geografski trg zmanjšal za polovico, Komisija meni, da je tržni delež še vedno precej pod 1 %, kar lahko v povezavi z dejstvom, da trg zajema veliko število malih in srednjih proizvajalcev, štejemo za zanemarljiv delež (12). Zato in ker ta odločba temelji na smernicah iz leta 1999, izravnalni ukrepi za zagotavljanje združljivosti državne pomoči s skupnim trgom niso potrebni.

(56)

V skladu s točko 40 smernic je treba pomoč omejiti na najnujnejše, da se omogoči prestrukturiranje, in pričakuje se, da prejemniki pomoči pomembno prispevajo k načrtu prestrukturiranja iz lastnih virov, „tudi s prodajo sredstev, ki niso bistvenega pomena za preživetje podjetja, ali iz zunanjega financiranja pri tržnih pogojih“.

(57)

Lastni prispevek družbe Javor Pivka k prestrukturiranju je naveden v zgornjem oddelku 4.5. Na začetku je treba povedati, da Komisija amortizacije ne more sprejeti kot pristnega lastnega prispevka (13), ker ta družbi ne zagotavlja razpoložljivih sredstev, poleg tega pa je odvisna od prihodnjega poslovanja, ki je rezultat zagotovljene državne pomoči (14). Morebitnih sredstev iz tega vira zato ni mogoče upoštevati pri izračunu lastnega prispevka družbe Javor Pivka.

(58)

Po drugi strani pa kaže, da sredstva, ki jih je družba Javor Pivka prodala, niso bistvenega pomena za njeno preživetje, zato prihodki iz te prodaje predstavljajo veljaven lastni prispevek. Isto velja za sredstva, pridobljena z bančnimi krediti pri tržnih pogojih brez pomoči. Sredstva iz teh virov skupaj znašajo 2 119 650 000 SIT, kar Komisija šteje za lastni prispevek družbe Javor Pivka k prestrukturiranju.

(59)

Lastni prispevek predstavlja 45,5 % skupnih stroškov prestrukturiranja, kar lahko v skladu s smernicami štejemo za pomemben prispevek (15). Zdi se, da je pomoč prav tako omejena na najnujnejše, saj je omejena na zagotovitev dodatnih sredstev, potrebnih za tehnološko prestrukturiranje in prestrukturiranje zaposlenih, družbi pa ne zagotavlja presežne likvidnosti.

(60)

V skladu z načelom enkratne pomoči, določenim v točki 48-51 smernic, Komisija ne more odobriti pomoči za prestrukturiranje družbi, ki je že pred tem prejela pomoč za prestrukturiranje. Komisija meni, da mora na podlagi tega načela upoštevati vse pomoči za prestrukturiranje, ki so bile dodeljene v obdobju 10 let pred obravnavano pomočjo, ne glede na to, ali je bila prva državna pomoč dodeljena pred pristopom države članice, ki daje pomoč, k EU. Pri tem državna pomoč, ki ni pomoč za prestrukturiranje, ni pomembna.

(61)

Slovenija je dokazovala, da je bil namen te pomoči spodbujanje varčevanja z energijo zaradi okoljskih razlogov. Komisija nima nobenega razloga, da bi dvomila v ta podatek. Komisija zato sprejema, da ta pomoč ni bila dodeljena za namene prestrukturiranja, in se zato zanjo ne uporablja načelo enkratne pomoči.

(62)

Med preiskavo se je izkazalo, da je prišlo pri izvajanju načrta prestrukturiranja do zamude in da nekateri deli tehnološkega prestrukturiranja niso bili izvedeni po načrtih. Ne kaže, da bi bili ti problemi v načrtu prestrukturiranja opazni v času odobritve pomoči, zato na podlagi tega ni upravičeno dvomiti, da bo z načrtom mogoče ponovno vzpostaviti rentabilnost družbe Javor Pivka. Vendar pa Komisija opozarja, da je odobritev pomoči pogojena s polno izvedbo načrta prestrukturiranja (točka 43 smernic) in bo spremljana (točka 45 smernic).

(63)

Komisija zato pričakuje, da bo Slovenija v skladu s točko 46 smernic predložila najmanj dve poročili o spremljanju, eno konec januarja 2008 o letu 2007 in eno konec januarja 2009 o letu 2008, s podrobnimi podatki o finančnem poslovanju družbe in o izvedenih naložbah. Komisija poudarja, da je lahko družba, če ne izvede vseh naložb iz načrta prestrukturiranja, dolžna povrniti del državne pomoči, tudi če ji je uspelo ponovno vzpostaviti rentabilnost (16).

(64)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da zadevna pomoč pomeni pomoč za prestrukturiranje, ki izpolnjuje pogoje veljavnih smernic, tj. smernic o reševanju in prestrukturiranju iz leta 1999. Zato Komisija ugotavlja, da je državna pomoč, čeprav je Slovenija nezakonito izvedla pomoč za prestrukturiranje družbi Javor Pivka in kršila člen 88(3) Pogodbe, združljiva s skupnim trgom –

2.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 29/24

(1)

V dopisu z dne 24. junija 1996 (1) je Komisija italijanske organe obvestila o svoji odločitvi, da uvede postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (prej člen 93(2)) v zvezi z nezakonito shemo pomoči, ki jo je uvedla regija Sardinija za ladijske družbe, ki nameravajo graditi, kupovati, preurejati, spreminjati ali popravljati plovila (v nadaljevanju „prvotna shema pomoči“).

(2)

Po uvedbi postopka je italijanska vlada Komisiji poslala svoje pripombe v dopisu z dne 31. oktobra 1996 (GD VII-Promet A/23443). Organi regije Sardinija so svoje pripombe poslali v dopisih z dne 11. oktobra 1996 (DG VII-Promet A/21870) in 22. januarja 1997. Ne druge države članice ne zainteresirane tretje strani svojih pripomb niso poslale v predpisanem roku en mesec po objavi odločitve o uvedbi postopka. Vendar je treba omeniti, da so nekatere tretje zainteresirane strani svoje pripombe poslale po izteku navedenega roka.

(3)

21. oktobra 1997 je Komisija sprejela Odločbo 98/95/ES, v kateri ugotavlja nezdružljivost navedene sheme pomoči s skupnim trgom (2). 12. novembra 1997 (SG (97) D/9375) je italijanske organe obvestila o tej odločbi.

(4)

V dopisu z dne 14. novembra 1997 je Komisija italijanske organe obvestila o svoji odločitvi, da uvede postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES (prej člen 93(2)) v zvezi z deželnim zakonom Sardinije št. 9 z dne 15. februarja 1996, ki spreminja prvotno shemo pomoči, namenjeno pomorskim podjetjem (3). Italijanski organi so svoje pripombe predložili 16. januarja 1998 (GD VII-Promet A/1221) in 23. decembra 1997 (GD VII-Promet A/144). Ne druge države članice ne tretje zainteresirane strani pripomb niso poslale v predpisanem roku en mesec po objavi odločbe o uvedbi postopka.

(5)

V sodbi z dne 19. oktobra 2000 je Sodišče Evropskih skupnosti (združeni zadevi C-15/98 in C-105/99: Italijanska republika in Sardegna Lines – Servizi Marittimi della Sardegna S.p.A. proti Komisiji Evropskih skupnosti) (4) razveljavilo Odločbo 98/95/ES zaradi nezadovoljivih utemeljitev obstoja spremenjenega trgovanja v Skupnosti.

(6)

Potem ko je Komisija v dopisu z dne 23. novembra 2006 (D 2006 224962) od italijanskih organov zahtevala informacije, je bil 8. marca 2007 po elektronski pošti poslan odgovor (TRENA/26193).

(7)

Po pritožbi, predloženi leta 1993, se je Komisija seznanila s shemo pomoči, ki jo je regija Sardinija uvedla za ladijske družbe, namenjeno izgradnji, nakupu, preurejanju ali popravilu plovil. Šlo je zlasti za posojila in finančne zakupe, ki so bili prvotno odobreni samo podjetjem s statutarnim sedežem, davčnim domicilom in pristaniščem opreme plovil na ozemlju regije Sardinija.

(8)

Zadevna shema je bila uvedena z deželnim zakonom Sardinije št. 20 z dne 15. maja 1951 (v nadaljevanju „zakon št. 20/1951“), ki je bil naknadno spremenjen z deželnima zakonoma št. 15 z dne 11. julija 1954 (v nadaljevanju „zakon št. 15/1954“) in št. 11 z dne 4. junija 1988 (v nadaljevanju „zakon št. 11/1988“). Zakon št. 20/1951, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 15/1954, je predvideval ustanovitev sklada, namenjenega dodelitvi posojil ladijskim družbam za izgradnjo, nakup, preurejanje ali popravilo plovil. Ta posojila naj bi bila odobrena samo podjetjem s statutarnim sedežem, davčnim domicilom in pristaniščem opreme plovil na ozemlju dežele Sardinija.

(9)

Ta posojila naj ne bi presegala 20 % naložb v dejavnosti izgradnje, nakupa, preurejanja ali popravila, za katere je prosilec v obdobju veljavnosti sheme že bil upravičenec pomoči na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje. Če na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje ni bila dodeljena pomoč, posojila naj ne bi presegala 60 % naložb.

(10)

Na podlagi zakona št. 20/1951 obresti, pravica do provizije in stroški, povezani s posojilom, v enem letu ne bi smeli presegati 4,5 % prejetega posojila, če je upravičena družba že prejela pomoč po veljavni nacionalni zakonodaji, in 3,5 % v vseh drugih primerih (povprečno znižanje obresti za 10–12 odstotnih točk). Glavnica naj bi bila poplačana z največ 12 obroki z odplačevanjem od tretjega leta po začetku obratovanja plovila, za katerega je bilo posojilo odobreno.

(11)

Zakon št. 11/1988 je v členih 99 in 100 uvedel bistvene spremembe sheme pomoči, vendar Komisija o teh spremembah ni bila obveščena. Shema pomoči, kakor je bila spremenjena, je zato pomenila nepriglašeno pomoč.

(12)

K pogojem, predvidenim z zakonom št. 20/1951 za odobritev pomoči upravičenim družbam, so bili dodani naslednji pogoji:

(13)

Zakon št. 11/1988 je sardinskim organom omogočil tudi odobritev prispevka za stroške finančnih zakupov, če so ladijske družbe izbrale tovrstno financiranje namesto posojil. Ta prispevek je enak razliki med dejansko dolgovanimi obrestmi za posojila po referenčni tržni stopnji za posojila v pomorstvu v Italiji in obrestmi, dolgovanimi za posojila v enakem znesku in izračunanimi po 5-odstotni obrestni meri (razlika, ki pomeni povprečno znižanje obrestne mere za okoli 10 odsotnih točk).

(14)

Po poteku pogodbe lahko najemnik kupi plovilo, za katerega je prejel prispevek, z nakazilom v višini 1 % nabavne cene. Po trditvah italijanskih organov (dopis z dne 5. junija 1988 in odgovor z dne 1. julija 1998) ni bil sklenjen nikakršen finančni zakup v skladu z zakonom št. 11/1988.

(15)

Na podlagi informacij, ki jih ima na voljo Komisija, so bila od začetka veljavnosti prvotne sheme pomoči odobrena posojila v skupni vrednosti 12 697 450 000 ITL (približno 6,5 milijona EUR). Zadnja odločitev o financiranju je bila sprejeta decembra 1991.

(16)

Italijanski organi v svojem zadnjem dopisu z dne 8. marca 2007 zagotavljajo, da je financiranje, odobreno na podlagi zakona iz leta 1988, veljalo za nakup plovil z bruto tonažo od 24 do 138 ton; ta plovila naj bi bila namenjena predvsem dejavnosti obalnega ladijskega prevoza na trgu, ki tedaj še ni bil odprt za konkurenco.

(17)

Komisija je z uvedbo postopka dne 24. junija 1996 na podlagi informacij, ki so ji bile na voljo, izrazila resne dvome glede združljivosti pomoči s skupnim trgom iz naslednjih razlogov:

(18)

Zaradi uskladitve zakona št. 20/1951 z zakonodajo Skupnosti in zadevnimi direktivami so deželni organi prvotno shemo pomoči spremenili z deželnim zakonom št. 9 z dne 15. februarja 1996 (v nadaljevanju: „zakon št. 9/1996“), kot sledi:

(19)

V odločbi z dne 14. novembra 1997 je Komisija ob upoštevanju dejstva, da priglašena shema pomoči ne vsebuje več določb, ki pomenijo diskriminacijo v zvezi s kršitvijo pravice do ustanavljanja, izrazila resne dvome o združljivosti sprememb s skupnim trgom zaradi:

(20)

Z odločbo 98/95/ES je Komisija, ne da bi se izrekla glede naknadno sprejetih sprememb, kot državne pomoči opredelila pomoči, odobrene med veljavnostjo prvotne sheme pomoči, na podlagi naslednjih dejstev: (a) „upravičena podjetja so oproščena plačevanja finančne obveznosti, ki bi jo sicer morala poravnati (tržna obrestna mera in drugi dodatni stroški za posojilo in finančni zakup); (b) ta obveznost se plačuje iz javnih sredstev (zlasti s strani deželnih organov); (c) pomoč je selektivna (omejena izključno na ladijske družbe); (d) pomoč vpliva na trgovanje med državami članicami.“

(21)

Kar zadeva točko (d), je v sklepu o uvedbi postopka navedeno, da se „več kot 90 % blaga, ki izvira iz držav članic, prepelje v Sardinijo po morju, in več kot 90 % blaga, ki izvira iz Sardinije, prepelje v države članice po isti poti. Med drugim je bilo ugotovljeno, da 65 % turističnega prometa (potniki in vozila) med državami članicami in Sardinijo upravljajo ladijske družbe.“ Komisija tudi ugotavlja, da italijanski organi v svojih pripombah niso oporekali tem podatkom in prav tako ne opredelitvi sheme pomoči kot državne pomoči v smislu člena 92(1).

(22)

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je Komisija zaključila:

Komisija je torej sklenila, da mora Italija izterjati nezakonite pomoči, odobrene na podlagi sheme pomoči iz leta 1988 (člen 2).

(23)

V sodbi z dne 19. oktobra 2000 je Sodišče Evropskih skupnosti (združeni zadevi C-15/98 in C-105/99: Italijanska republika in Sardegna Lines – Servizi Marittimi della Sardegna S.p.A. proti Komisiji Evropskih skupnosti) (7) razveljavilo odločbo 98/95/ES zaradi nezadovoljivih utemeljitev v zvezi z obstojem motnje trgovanja v Skupnosti.

(24)

Sodišče je ugotovilo, da Komisija, ki se je omejila na trditve, da je pomoč selektivna in omejena na sektor ladijskega prevoza na Sardiniji, da se več kot 90 % blaga prepelje med celino in Sardinijo po morju in da 65 % turističnega prometa (potniki z avtomobili) opravijo ladijske družbe, ni predložila elementov, ki se nanašajo na konkurenco med ladijskimi družbami na Sardiniji in tistimi, ki imajo sedež v drugih državah članicah. Po mnenju Sodišča Komisija pri tem ni upoštevala okoliščine, da je bila do 1. januarja 1999 obalna plovba med sredozemskimi otoki izvzeta iz liberalizacije storitev pomorskega prevoza znotraj držav članic.

(25)

Sodišče tudi meni, da se Komisija kljub ugotovitvi, da shema pomoči družbam na Sardiniji krši temeljna načela svobode ustanavljanja in prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, ni osredotočila na tovrstno kršitev, da bi prikazala motnje trgovanja med državami članicami.

(26)

S sodbo z dne 19. oktobra 2000 se je določil ponovni začetek uradne preiskave, uvedene z odločbo z dne 24. junija 1996. Od Komisije se torej pričakuje, da sprejme novo končno odločbo.

(27)

Poleg sprejetja nove odločbe potem, ko je Sodišče razveljavilo odločbo 98/95/ES, se mora Komisija odločiti tudi o spremembi sheme, uvedene z zakonom št. 9/1996, v zvezi s katero se je uvedel preiskovalni postopek z dne 14. novembra 1997. Čeprav se je Komisija prvotno odločila, da bo ti dve shemi preiskovala ločeno, mora po tej odločbi opraviti skupno preiskavo, da ugotovi njun celovit učinek.

(28)

Med postopkom C 23/96 so italijanski organi v dopisu z dne 31. oktobra 1996 Komisijo obvestili o spremembah prvotne sheme pomoči, da bi jo po njihovem mnenju uskladili z zakonodajo Skupnosti. Glavna sprememba je bila sprejetje deželnega zakona št. 9/1996, s katerim so bile ukinjene diskriminatorne določbe na podlagi državljanstva, poleg tistih, ki kršijo svobodo ustanavljanja. Poleg tega so italijanski organi Komisijo obvestili o uvedbi neposrednega nadzornega mehanizma, ki naj bi preprečil, da bi bile pomoči odobrene dvakrat (s strani nacionalnih in deželnih organov).

(29)

V dopisih z dne 11. oktobra 1996 in 22. januarja 1997 so deželni organi potrebo po ukrepih, ki izhajajo iz sprememb zakona št. 9/1996, med drugim utemeljevali s težkimi gospodarskimi pogoji na Sardiniji, ki je regija, uvrščena v „Cilj I“.

(30)

Kar zadeva pripombe, predložene med postopkom C 71/97, so italijanski organi poudarili predvsem nezmožnost poznavanja zakonodaje Skupnosti, na katero se sklicuje Komisija v svoji odločbi o uvedbi preiskovalnega postopka, saj so bile Uredba Sveta (ES) št. 3094/95 (8), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1904/96, in smernice o državnih pomočeh za pomorski prevoz iz leta 1997 objavljene po sprejetju zakona št. 9/1996.

(31)

Drugič, Italija je poudarila, da se ukrepi, predvideni z zakonom št. 9/1996, niso izvajali in da ni bila prevzeta nikakršna finančna obveznost do tretjih oseb. Poleg tega je Italija trdila, da so bili predvideni ukrepi potrebni zaradi odsotnosti ekonomije obsega v sektorju pomorskega prevoza blaga in potnikov v otoški regiji, kakršna je Sardinija.

(32)

Italijanski organi so zaključili, da so pripravljeni besedilo zakona spremeniti in upoštevati celotno veljavno zakonodajo Skupnosti.

(33)

Komisija meni, da so italijanski organi kršili obveznost iz člena 88(3) Pogodbe (prej člen 93(3)), ker niso priglasili zadevne sheme pomoči za družbe, registrirane na Sardiniji, namenjene izgradnji, nakupu, preurejanju, spreminjanju ali popravilu plovil. Čeprav je bila shema vzpostavljena pred začetkom veljavnosti Pogodbe, je zakon št. 11/1988 precej spremenil shemo pomoči, uvedeno z zakonoma št. 20/1951 in 15/1954. Spremembe, uvedene leta 1988, bi zato morale biti priglašene Komisiji in zato pomenijo nove nepriglašene pomoči. Italijanski organi v pripombah, predloženih po uvedbi postopka z dne 24. junija 1996, tovrstni opredelitvi niso oporekali, zato je s to odločbo potrjena.

(34)

Komisija ugotavlja, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe. Družbe na Sardiniji so dejansko uživale subvencionirano obrestno mero namesto tržne in popust pri drugih stroških, povezanih s posojili in finančnimi zakupi; torej so uživale oprostitev plačila finančne obveznosti, ki bi jo v običajnih pogojih morale poravnati. Komisija opaža, da se je tovrstna obveznost financirala iz javnih sredstev in da je bila pomoč selektivna, saj je bila omejena na ladijske družbe s sedežem na Sardiniji.

(35)

Komisija tudi opaža, da ima ukrep učinek na trgovanje med državami članicami. Shema, ki so jo izvajali italijanski organi, zadeva ladijske družbe na Sardiniji na splošno in ne glede na to, ali opravljajo dejavnosti kabotaže ali mednarodnih prevozov. Čeprav je res, da je Uredba (EGS) št. 3577/92 (9), ki je liberalizirala trg storitve pomorske kabotaže znotraj Skupnosti, iz liberalizacije izvzela kabotažo med sredozemskimi otoki do 1. januarja 1999, je res tudi, da ta uredba iz področja svoje uporabe ni izvzela sprememb na trgu pomorskih storitev med različnimi državami članicami, zlasti med celinskim delom Francije, Španije in Italije. Opozoriti je treba, da zadevna pomoč ni bila omejena na kabotažo, torej na pomorske storitve, ki se opravljajo znotraj italijanskih teritorialnih voda in so liberalizirane od 1. januarja 1999, ampak se je nanašala tudi na sardinske ladijske družbe, ki opravljajo storitve mednarodnega pomorskega prevoza, te pa so liberalizirane že od leta 1986 (10), zato bi te družbe lahko poslovale v konkurenci z drugimi operaterji Skupnosti.

(36)

Iz podatkov, s katerimi razpolaga Komisija (11), je razvidno, da je med letoma 1992 in 1997 med drugim obstajal pomorski promet s trgovskimi ladjami (in ladjami za križarjenje), ki so prihajale v pristanišča na Sardiniji in odhajale iz njih, in sicer iz oz. v druge destinacije v Skupnosti in zunaj nje. Zlasti je treba opozoriti na prisotnost francoske družbe iz Toulona, ki je zagotavljala prevoze do Sardinije, in dveh italijanskih družb, ki sta zagotavljali prevoze s Korzike na Sardinijo. Te okoliščine nakazujejo, da je v tem obdobju (od leta 1988 do 1996) obstajal učinek na trg storitev mednarodnega pomorskega prevoza med Italijo in nekaterimi državami članicami.

(37)

V svojem zadnjem dopisu z dne 8. marca 2007 italijanski organi navajajo, da je financiranje, odobreno na podlagi zakona 11/1988, veljalo za „nakup plovil z bruto tonažo 24 do 138 ton“; ta plovila naj bi bila predvsem namenjena dejavnostim obalnega pomorskega prevoza na trgu, ki tedaj še ni bil odprt za konkurenco. Vendar iz tega kljub vsemu izhaja, da se je shema izvajala z namenom nakupa trajektov, namenjenih prevozu potnikov in avtomobilov med Sardinijo in celino, ki bi lahko bili konkurenca drugim nacionalnim operaterjem in operaterjem iz Skupnosti. Italijanski organi so izjavili, da ne razpolagajo z nikakršnimi podatki o potniškem in blagovnem prometu v navedenem obdobju med Sardinijo in preostalo Italijo na eni strani ter med Sardinijo in drugimi državami Skupnosti na drugi.

(38)

Poleg tega je treba omeniti, da Uredba o kabotaži št. 3577/92 ni izključila obstoja konkurence med družbami na trgu pomorskih prevozov med Sardinijo in italijanskim polotokom v obdobju pred 1. januarjem 1999, saj so imele tuje družbe pravico opravljati storitve pomorske kabotaže v Italiji, potem ko so svoja plovila registrirale v tej državi članici, vendar niso mogle biti upravičene do sheme pomoči, ker je bila omejena na sardinske ladijske družbe. Učinek te sheme je torej bil odvračanje ladijskih družb iz drugih držav članic od tega, da bi v Italiji odpirale podružnice za opravljanje storitev pomorske kabotaže s Sardinijo, saj v nobenem primeru niso mogle biti upravičene do zadevne pomoči in bi morale tekmovati z drugimi operaterji, ki so to pomoč lahko pridobili.

(39)

Iz spodaj navedenih razlogov ni mogla biti uporabljena nobena od izjem iz člena 87(2) in (3) (prej člen 92(2) in (3)).

(40)

Italijanski organi zatrjujejo, da je bila pomoč potrebna, da omogoči razvoj regije, za katero so značilni težki gospodarski pogoji.

(41)

Čeprav je Sardinija regija, upravičena do regionalnih pomoči, se izjema, predvidena v členu 87(3)(a) Pogodbe, ne more uporabiti, saj navedene pomoči niso odobrene za spodbujanje regionalnega razvoja, ampak le za korist ladijskih družb. Italijanski organi niso zadovoljivo utemeljili, na kakšen način naj bi shema pomoči za sardinske ladijske družbe omogočila razvoj regije v smislu tedaj veljavne zakonodaje Skupnosti, tj. Sporočila Komisije o načinu uporabe člena 92(3)(a) in (c) za regionalne pomoči (12). Čeprav je sardinska regija na seznamu regij, predlaganih za namene člena 92(3)(a) (glej Prilogo I zgoraj navedenega Sporočila), ni bilo dokazano, da bi bil ukrep potreben kot zagonska pomoč za naložbe ali za odpiranje delovnih mest, niti da bi to pomoč lahko šteli kot pomoč za poslovanje, ki je časovno omejena in namenjena premagovanju posebnih ali stalnih razvojnih ovir regije ter omogočanju trajnostnega in uravnoteženega razvoja, ne da bi sprožila presežek zmogljivosti zadevnega sektorja.

(42)

Poleg tega Sporočilo potrjuje, da mora kakršna koli regionalna pomoč upoštevati smernice Skupnosti za nekatere industrijske sektorje, kakršen je ladjedelništvo, kar pa ne velja za navedeno shemo pomoči, kot je razloženo v nadaljevanju.

(43)

Za pomoč torej ne velja izjema iz člena 87(3)(a).

(44)

Prav tako ni bilo mogoče uporabiti izjeme iz člena 87(3)(c), ki se nanaša na pomoči, namenjene podpiranju razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti, saj zadevna shema ne upošteva smernic Skupnosti, veljavnih v obdobju 1988–1996. Tedaj veljavna zakonodaja na tem področju, tj. Priloga I, naslov II smernic iz leta 1989 o državnih pomočeh ladijskim družbam (13), je pravzaprav predvidevala, da bi te pomoči lahko bile odobrene pod pogojem, da ne spreminjajo pogojev trgovanja tako, da bi bilo to v nasprotju s skupnim interesom. Odstavek 7 navedenih smernic se glasi: „… Skupni interes bi bil zagotovljen z neposrednimi ukrepi, predvsem z ohranitvijo plovil pod zastavo Skupnosti, torej v nasprotju s tendenco, da se uporabljajo zastave tretjih držav, predvsem z izboljšanjem tehnološke opreme, in drugič, z zaposlitvijo kar največjega števila pomorščakov Skupnosti na teh plovilih.“ Italijanski organi torej niso predložili zadovoljivih podatkov, s katerimi bi pokazali, da bi bila prvotna shema regionalne pomoči Sardinije utemeljena z izboljšanjem varnosti plovil ali varnosti zaposlitve pomorščakov Skupnosti.

(45)

Poleg tega Poglavje II(6) Priloge I zgoraj navedenih smernic iz leta 1989 o državnih pomočeh ladijskim družbam določa, da bi se jim pomoči lahko odobrile za izgradnjo, preurejanje ali popravilo plovil samo pod pogojem, da se izračunajo v mejah, določenih z zakonodajo Skupnosti in zlasti z Direktivo Sveta 87/167/EGS z dne 26. januarja 1987 o pomoči ladjedelništvu (14), ki sta ji sledili Direktiva Sveta 90/684/EGS (15) in Uredba Sveta (ES) št. 3094/95 (16). Člen 4 Direktive 87/167/EGS določa, da pomoči za dejavnosti, povezane z ladjedelništvom in preurejanjem plovil, veljajo za združljive s skupnim trgom pod pogojem, da skupna pomoč, odobrena s posamezno pogodbo, ali protivrednost subvencije ne presega največjega skupnega zneska, izraženega v odstotku pogodbene vrednosti pred prejetjem pomoči, v nadaljevanju imenovana „maksimalna vrednost“.

(46)

V tem okviru morajo nacionalni organi zagotoviti upoštevanje zakonodaje Skupnosti glede pomoči ladjedelnicam, za katero Komisija ne more priznati izjem. Ker ta vsebuje zahtevo po združljivosti navedenih pomoči, mora država članica izkazati, da upošteva zakonodajo Skupnosti, in predložiti „vse elemente, s katerimi [Komisiji] omogoča, da preveri, ali obstajajo pogoji za zahtevano izjemo“ (SES, Italija proti Komisiji, zadeva C-364/90, [1993] PSES I-2097, točke 20 in nasl.).

(47)

Ker italijanski organi niso predložili nikakršnih podatkov o tem, ali je skupni znesek odobrene pomoči upošteval maksimalno vrednost, predvideno v členu 4 Direktive 87/167/EGS (17), in ker niso bili na voljo nobeni drugi podatki o skladnosti prvotnega ukrepa bodisi z navedeno direktivo ali s členom 5 Uredbe (ES) št. 3094/95 (18), Komisija ugotavlja, da pomoči niso skladne niti s predpisi o ladjedelništvu (19).

(48)

Nadalje, teh izjem ni mogoče uporabiti za odobritev sheme pomoči, ki je v nasprotju s splošnimi načeli Pogodbe. Komisija zato meni, da je shema pomoči sardinskim ladjarjem nezdružljiva s pravom Skupnosti, ker so različni dodatni pogoji, ki jih je uvedel zakon št. 11/1988 v nasprotju s temeljnimi načeli svobode ustanavljanja (člen 52) in prepovedjo kakršne koli diskriminacije na podlagi državljanstva (člen 6 in člen 48(2)).

(49)

Dejansko je shema pomoči v nasprotju s členom 52 Pogodbe določala ne samo, da mora imeti upravičeno podjetje sedež na Sardiniji, ampak tudi, da morajo biti upravni sedež in dejavnosti pomorskega prometa kakor tudi glavne trgovine, skladišča in pripadajoči objekti trajno v enem od pristanišč v regiji. Nadalje je določala, da morajo biti vsa plovila upravičene družbe (in ne le tista, za katera je bil med veljavnostjo sheme odobreno posojilo) registrirana na Sardiniji.

(50)

Poleg tega, kot izhaja iz člena 99(e) zakona 11/1988 in kot je ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 19. oktobra 2000 (točka 19), je v primeru plovil z bruto tonažo nad 250 ton družba morala prevzeti minimalno kvoto pomorščakov, vpisanih v splošno izmeno sardinskega pristanišča opreme plovil. Torej je upravičena družba morala prevzeti določen odstotek lokalnih pomorščakov, čeprav bi bili pomorščaki od drugod to delo zmožni opraviti, to pa pomeni kršitev načela, ki prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi državljanstva. Iz tega izhaja, da je navedena pomoč v nasprotju s temeljnimi načeli zakonodaje Skupnosti.

(51)

Komisija meni, da shema, spremenjena z zakonom št. 9/1996, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) iz naslednjih razlogov: (a) upravičene družbe so oproščene finančne obveznosti, ki bi jo običajno morale izpolniti, in sicer v obliki subvencionirane obrestne mere in drugih stroškov za posojila in finančne zakupe; (b) ta obveznost se še naprej financira z javnimi sredstvi; (c) pomoč je selektivna, saj je omejena na družbe, ki poslujejo v sektorju ladijskega prevoza, in (d) ukrep vpliva na trgovanje med državami članicami, saj se spremenjena shema nanaša na ladijske družbe, namenjene izgradnji in preurejanju plovil za prevoz blaga in potnikov z odhodi in prihodi na Sardinijo in druge sardinske otoke. Kakor je navedeno zgoraj, družbe, ki so lahko prejemnice pomoči, ne poslujejo izključno na trgu kabotaže, ki je liberaliziran od 1. januarja 1999, ampak tudi na trgu mednarodnega pomorskega prevoza, ki je liberaliziran od leta 1986 (20). V vsakem primeru ni nobenega dvoma, da dokler ta shema velja, še naprej vpliva na konkurenco v sektorju, ki je povsem liberaliziran od leta 1999.

(52)

Na podlagi informacij, ki so jih poslali italijanski organi oktobra 1996 in januarja 1997, nobena upravičenka ni prejela pomoči v smislu zakona št. 9/1996. Glede na to, da te pomoči v preteklosti niso bile odobrene, Komisija meni, da v tej odločbi ni treba ocenjevati združljivosti s tedaj veljavno zakonodajo Skupnosti. Ker pa bi tovrstne pomoči v prihodnje lahko bile odobrene, je treba preveriti njihovo združljivost s tedaj veljavno zakonodajo Skupnosti, tj. s smernicami Skupnosti o državnih pomočeh za pomorski promet iz leta 2004 (21) (v nadaljevanju: „smernice Skupnosti iz leta 2004“).

(53)

Spremenjena shema pomoči ne vsebuje več določb, ki bi pomenile diskriminacijo na podlagi državljanstva ali kršitev pravice do ustanavljanja. Komisija kljub temu meni, da spremenjena shema ne ustreza pogojem v smernicah Skupnosti iz leta 2004 in zanjo ne veljajo izjeme iz člena 87(3)(a) in (c) iz naslednjih razlogov:

(54)

V skladu z odstavkom 5 smernic Skupnosti iz leta 2004 pomoči, dodeljene za obnovo ladjevja, dejansko utegnejo izkriviti konkurenco. V tem primeru Komisija meni, da navedene pomoči ne spadajo v strukturno reformo, namenjeno zmanjšanju globalne zmogljivosti, in da tudi niso namenjene izboljšanju opreme na plovilih ali spodbujanju uporabe varnejših plovil. Glede na to, da so po spremenjeni shemi pomoči namenjene „inovativnim in visoko tehnološkim prevoznim sredstvom“, ni mogoče oceniti dejanskega učinka sprejete spremembe, saj ni opredelitve tovrstnih tehnologij in ustreznih stroškov.

(55)

Komisija meni, da shema prav tako ne more biti opredeljena kot regionalna pomoč v smislu odstavka 6 regionalnih smernic Skupnosti. Čeprav je Sardinija regija z omejenimi možnostmi, italijanski organi niso zadovoljivo izkazali, da bo regija imela korist od zadevne sheme (poglavje 5(4) smernic Skupnosti iz leta 2004), niti da je shema skladna s tedaj veljavno zakonodajo Skupnosti o regionalnih pomočeh (22).

(56)

Poleg tega Komisija meni, da iz že navedenih razlogov shema pomoči škodi gospodarstvom drugih držav članic in v nasprotju s skupnim interesom izkrivlja konkurenco med državami članicami (naslov 2 smernic Skupnosti iz leta 2004).

(57)

Komisija tudi opaža, da morajo biti v skladu s smernicami Skupnosti iz leta 2004 morebitne pomoči za naložbe skladne z določbami Skupnosti za sektor ladjedelništva, tj. z Uredbo (ES) št. 1540/98 (23). Velja opomniti, da se člen 3(1) te uredbe glasi: „Do 31. decembra 2000 se pomoči proizvodnji v korist pogodb za izgradnjo in preurejanje plovil, vendar ne za popravilo plovil, lahko štejejo kot združljive s skupnim trgom, pod pogojem, da skupni znesek vseh vrst pomoči, odobrenih v okviru posamezne pogodbe (vključno s kakršno koli pomočjo, odobreno ladjarjem ali tretjim osebam), v protivrednosti subvencije ne presega največjega skupnega zneska, izraženega v odstotku pogodbene vrednosti pred prejetjem pomoči […]“. Ob upoštevanju okoliščine, da Italija ni predložila nikakršnih podatkov o tem, ali skupni znesek vseh vrst pomoči, odobrenih za posamezno pogodbo, v protivrednosti subvencije ne presega največjega skupnega zneska, izraženega v odstotku pogodbene vrednosti pred prejemom pomoči, Komisija nedvoumno ugotavlja, da ukrep ne upošteva člena 3(1).

(58)

Poleg tega se v skladu s členom 3(4) Uredbe (ES) št. 1540/98: „Pomoči v obliki ugodnih posojil, ki jih država dodeli domačim in tujim ladjarjem ter tretjim osebam za izgradnjo ali preurejanje plovil, lahko štejejo kot združljive s skupnim trgom brez uporabe največjega skupnega zneska, če so skladne z resolucijo Sveta OVSE z dne 3. avgusta 1981 (dogovor o izvoznih kreditih za ladje) ali morebitnimi sporazumi, ki ta dogovor nadomeščajo ali spreminjajo“. Komisija kljub temu razpolaga z informacijami, po katerih pomoči, predvidene v spremenjeni shemi, upoštevajo resolucijo Sveta OVSE z dne 3. avgusta 1981.

(59)

V smislu člena 6 Uredbe (ES) št. 1540/98 se pomoči, odobrene za inovacije v obstoječih ladjedelnicah za izgradnjo, preurejanje in popravilo plovil, lahko štejejo za združljive s skupnim trgom do maksimalne bruto vrednosti 10 %, če so povezane z uporabo inovativnih izdelkov in postopkov v industriji, če so dejansko in vsebinsko novi, če jih trenutno ne uporabljajo drugi operaterji v sektorju znotraj Evropske unije in če so izpostavljeni tveganju tehnološkega ali industrijskega neuspeha. Te pomoči se morajo poleg tega omejiti na kritje stroškov za naložbe in razvojne dejavnosti, neposredno in izključno povezane z inovativnim delom projekta, njihov obseg in intenzivnost pa se morajo omejiti na nujni minimum z upoštevanjem stopnje tveganja, povezanega s projektom. Kakor je bilo navedeno zgoraj, glede na to, da so po spremenjeni shemi pomoči namenjene „inovativnim in visokòtehnološkim“ prevoznim sredstvom, dejanskega učinka sprejete spremembe ni mogoče oceniti, saj ni opredelitve tovrstnih tehnologij in ustreznih stroškov. Zato Komisija ugotavlja, da tudi spremenjena shema pomoči ni skladna z zakonodajo o ladjedelništvu.

(60)

Končno, izjeme iz člena 92(3)(a) in (c) ni bilo mogoče uporabiti, saj morajo nacionalni organi zagotoviti upoštevanje zakonodaje Skupnosti o pomočeh ladjedelnicam, od katere Komisija ne more odstopiti. Ker ta zakonodaja očitno vsebuje pogoj združljivosti navedenih pomoči, mora država članica izkazati upoštevanje veljavne zakonodaje Skupnosti in predložiti vse elemente, ki bi lahko Komisijo prepričali, da obstajajo pogoji za zahtevano izjemo.

(61)

Sklepna ugotovitev je, da je prvotna shema pomoči, kot se je uporabljala v obdobju 1988–1996, nezakonita in nezdružljiva s skupnim trgom.

(62)

Iz tega izhaja, da morajo upravičenci pomoč, ki izhaja iz odobritve posojil (v skupnem znesku 12 697 450 000 ITL), odobrenih pod subvencioniranimi pogoji v skladu z deželnim zakonom št. 11/1988, vrniti v skladu s postopki in določbami italijanske zakonodaje. Glede na to, da iz tega naslova ni bila izplačana nikakršna subvencija za finančni zakup, vračilo ni potrebno.

(63)

Pomoči, ki jih je treba izterjati, vključujejo obresti od datuma razpoložljivosti pomoči za upravičence do datuma njihove izterjave.

(64)

Ker Komisija ne more neposredno ovrednotiti elementa pomoči in prav tako ne celotnega zneska pomoči, ki jo je treba izterjati od vsakega posameznega upravičenca, morajo italijanski organi te elemente opredeliti in Komisiji sporočiti zneske za izterjavo od vsakega upravičenca.

(65)

Kar zadeva shemo pomoči, kakor je bila spremenjena z zakonom št. 9/1996 in velja od leta 1996, Komisija ugotavlja, da od tega leta naprej ni bila nakazana nikakršna pomoč, vendar sklepa, da tovrstna shema pomeni državno pomoč, nezdružljivo s skupnim trgom. Ob upoštevanju dejstva, da iz tega naslova ni bila izplačana nikakršna subvencija, vračilo ni potrebno.