31.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 199/1

(1)

Skupnost si je zastavila cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Skupnost med drugim na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami sprejeti ukrepe, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 65(c) Pogodbe ti ukrepi vključujejo odpravljanje ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti predpisov o civilnih postopkih, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)

V zvezi s tem je Skupnost med drugimi ukrepi že sprejela Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (3), Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4), Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (5), Uredbo (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (6) in Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (7).

(4)

Na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 sta bila Svet in Komisija pozvana, da določita skupna procesna pravila za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v čezmejnih potrošniških in gospodarskih sporih majhne vrednosti.

(5)

Svet je 30. novembra 2000 sprejel skupni program Komisije in Sveta o ukrepih za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (8). Program se nanaša na pospešeno reševanje in poenostavitev sodnih postopkov o čezmejnih sporih majhne vrednosti. To je bilo upoštevano v Haaškem programu (9), ki ga je Evropski svet sprejel 5. novembra 2004 in v katerem se poziva k aktivnemu nadaljevanju dela v zvezi s spori majhne vrednosti.

(6)

Komisija je 20. decembra 2002 sprejela Zeleno knjigo o postopku za evropski plačilni nalog ter ukrepih za poenostavitev in pospešitev sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti. Z Zeleno knjigo se je začelo posvetovanje o ukrepih glede poenostavitve in pospešitve sodnih postopkov v sporih majhne vrednosti.

(7)

Mnoge države članice so uvedle poenostavljene civilne postopke za spore majhne vrednosti, saj ni nujno, da se stroški, zamude in zapletenost, povezani s sodnim postopkom, zmanjšajo sorazmerno z vrednostjo zahtevka. Ovire za hitro in ne predrago sojenje so večje v čezmejnih zadevah. Zato je nujno uvesti evropski postopek v sporih majhne vrednosti. Cilj takšnega evropskega postopka bi morala biti poenostavitev dostopa do pravnega varstva. Izkrivljanje konkurence na notranjem trgu zaradi neravnovesja glede delovanja procesnih sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah, povzroča potrebo po zakonodaji Skupnosti, ki zagotavlja enake pogoje za dolžnike in upnike v vsej Evropski uniji. Pri določanju stroškov za obravnavanje zahtevka v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti bi bilo treba nujno upoštevati načela enostavnosti, hitrosti in sorazmernosti. Primerno bi bilo, da se podrobnosti zaračunanih stroškov objavijo in da so načini določitve vseh takšnih stroškov pregledni.

(8)

Z evropskim postopkom v sporih majhne vrednosti bi se morali poenostaviti in pospešiti sodni postopki v čezmejnih sporih majhne vrednosti ter znižati njihovi stroški in tako zagotoviti alternativo možnostim, ki obstajajo v skladu z zakoni držav članic, ki bodo ostale nespremenjene. Ta uredba bi morala prav tako omogočiti lažje priznavanje in izvrševanje sodb, izdanih v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti v drugi državi članici.

(9)

Ta uredba si prizadeva spodbujati temeljne pravice in zlasti upošteva načela, priznana z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije. Sodišča bi morala spoštovati pravico do poštenega sojenja in načelo kontradiktornosti postopka, še zlasti pri odločanju o nujnosti glavne obravnave in izvajanja dokazov ter obsegu izvajanja dokazov.

(10)

Zaradi poenostavitve izračuna vrednosti zahtevka bi bilo treba zanemariti vse obresti na znesek glavnice, stroške in izdatke. To ne bi smelo vplivati na pristojnost sodišč, da se jih določi s sodbo in na nacionalne predpise o izračunu obresti.

(11)

Da bi olajšali začetek evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, bi morala tožeča stranka predložiti vlogo tako, da izpolni standardni obrazec zahtevka in ga vloži na sodišču. Obrazec zahtevka bi bilo treba vložiti le na pristojnem sodišču.

(12)

Obrazcu zahtevka bi morale biti po potrebi priložene ustrezne dokazne listine. Vendar lahko tožeča stranka, kadar je ustrezno, predloži tudi nadaljnje dokaze med postopkom. Enako načelo bi moralo veljati tudi za odgovor tožene stranke.

(13)

Pojma „očitno neutemeljen“ glede zavrnitve zahtevka in „nedopusten“ glede zavrženja vloge bi bilo treba določiti v skladu z nacionalno zakonodajo.

(14)

Evropski postopek v sporih majhne vrednosti bi moral potekati pisno, razen če sodišče meni, da je potrebna glavna obravnava, ali če to zahteva stranka. Sodišče lahko takšno zahtevo zavrne. Te zavrnitve ni možno spodbijati ločeno.

(15)

Zastopanje strank po odvetniku ali drugem pravnem strokovnjaku ne bi smelo biti obvezno.

(16)

Pojem „nasprotne tožbe“ bi bilo treba razumeti v smislu člena 6(3) Uredbe (ES) št. 44/2001 kot nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstva, na katerem je temeljila prvotna tožba. Členi 2, 4, 5(3), (4) in (5) bi se morali smiselno uporabljati za nasprotne tožbe.

(17)

V primerih, ko tožena stranka med postopkom uveljavlja pravico do pobota, ta zahteva ne bi smela predstavljati nasprotne tožbe v smislu te uredbe. Zato tožena stranka ne bi smela biti obvezana uporabljati standardnega obrazca A iz Priloge I za uveljavljanje take pravice.

(18)

Država članica naslovnica za namene uporabe člena 6 je država članica, v kateri se vročitev izvede ali v katero se dokument pošlje. Da bi znižali stroške in zmanjšali zamude, bi bilo treba listine strankam vročiti zlasti po pošti s potrdilom o prejemu, iz katerega je razviden datum prejema.

(19)

Stranka lahko zavrne prejem dokumenta v času vročitve, ali tako, da ga vrne v enem tednu, če ni sestavljen ali preveden v uradni jezik države članice naslovnice (ali, če je v državi članici več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega izmed uradnih jezikov kraja, kjer naj se opravi vročitev ali kamor se dokument pošilja), ali pa v jezik, ki ga naslovnik razume.

(20)

V okviru glavnih obravnav in izvajanja dokazov bi morale države članice spodbujati rabo moderne komunikacijske tehnologije v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri je sodišče. Sodišče bi moralo uporabiti najpreprostejši in najcenejši način izvajanja dokazov.

(21)

Praktična pomoč, ki bi morala biti na voljo strankam, bi morala vključevati tehnične informacije v zvezi z razpoložljivostjo in izpolnjevanjem obrazcev.

(22)

Informacije o postopkovnih vprašanjih lahko v skladu z nacionalno zakonodajo daje tudi sodno osebje.

(23)

Ker je cilj te uredbe poenostaviti in pospešiti sodne postopke v čezmejnih sporih majhne vrednosti, bi moralo sodišče ukrepati čim prej tudi, ko ta uredba za določeno fazo postopka ne predpisuje roka.

(24)

Za računanje rokov, predvidenih v tej uredbi, bi bilo treba uporabljati Uredbo Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (10).

(25)

Da bi pospešili izterjavo v sporih majhne vrednosti, bi morala biti sodba izvršljiva ne glede na možno pravno sredstvo in brez pogoja pologa varščine, razen če ni s to uredbo določeno drugače.

(26)

Vsako sklicevanje na pravno sredstvo v tej uredbi bi moralo vključevati vsa možna pravna sredstva, ki so na voljo po nacionalni zakonodaji.

(27)

Sodišče mora vključevati osebo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo usposobljena za poklic sodnika.

(28)

Kadar koli mora sodišče določiti rok, bi se moralo zadevno stranko obvestiti, kakšne so lahko posledice, če tega roka ne upošteva.

(29)

Stroške postopka bi morala nositi stranka, ki v pravdi ni uspela. Stroški postopka bi morali biti določeni v skladu z nacionalno zakonodajo. Sodišče bi moralo ob upoštevanju ciljev enostavnosti in stroškovne učinkovitosti odrediti, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, plačati le stroške postopka, vključno tudi z na primer vsemi stroški, nastalimi zato, ker je drugo stranko zastopal odvetnik ali drug pravni strokovnjak, ali vse stroške, nastale zaradi vročitve ali prevoda dokumentov, ki ustrezajo vrednosti zahtevka, ali so neizogibni.

(30)

Da bi olajšali priznavanje in izvrševanje, bi morala biti sodba, izdana v državi članici v okviru evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, priznana in izvršljiva v drugi državi članici brez potrebe po potrdilu o izvršljivosti in brez vsakršne možnosti nasprotovanja njenemu priznanju.

(31)

Treba bi bilo predvideti minimalne standarde za preskus sodbe v primerih, ko tožena stranka ni mogla spodbijati zahtevka.

(32)

Ob upoštevanju ciljev enostavnosti in stroškovne učinkovitosti se od stranke, ki zahteva izvršitev, razen v primeru uradnikov, pristojnih za izvršilni postopek v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne države članice, ne bi smelo zahtevati, da ima pooblaščenca ali poštni naslov v državi članici izvršbe.

(33)

Poglavje III te uredbe bi se moralo uporabljati tudi za določitev stroškov in izdatkov sodnih uradnikov, nastalih zaradi sodbe na podlagi postopka iz te uredbe.

(34)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(35)

Komisijo bi bilo zlasti treba pooblastiti za sprejemanje ukrepov, potrebnih za izvajanje te uredbe v zvezi s posodobitvami ali tehničnimi spremembami obrazcev, določenih v prilogah. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in naj bi spreminjali nebistvene določbe te uredbe in/ali dopolnjevali to uredbo z dodajanjem novih nebistvenih določb, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, predvidenim v členu 5a Sklepa 1999/468/ES.

(36)

Ker ciljev te uredbe, in sicer uvedbe postopka, ki bi poenostavil in pospešil reševanje čezmejnih sporov majhne vrednosti in zmanjšal stroške sodnih postopkov, ne morejo zadostno uresničiti države članice in se lahko zaradi obsega in učinkov te uredbe laže dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v navedenem členu, ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev.

(37)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska obvestila države članice, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(38)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja –

(a)

s statusom ali pravno sposobnostjo fizičnih oseb;

(b)

s premoženjskimi pravicami iz zakonske zveze, oporokami in dedovanji ter preživninskimi obveznostmi;

(c)

s stečajem, postopki v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih družb ali drugih pravnih oseb, postopki prisilne poravnave in podobnimi postopki;

(d)

s socialno varnostjo;

(e)

z arbitražo;

(f)

z delovnim pravom;

(g)

z najemom ali zakupom nepremičnine, razen tožb z denarnimi zahtevki; ali

(h)

s kršitvami zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

(a)

uradnem jeziku države članice naslovnice ali, če je v državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem izmed uradnih jezikov kraja, kjer naj se opravi vročitev ali kamor se dokument pošlje; ali

(b)

jeziku, ki ga naslovnik razume,

(a)

od strank zahteva nadaljnje podrobnosti o zahtevku v določenem roku, ki ne presega 30 dni;

(b)

izvaja dokaze v skladu s členom 9; ali

(c)

povabi stranke na glavno obravnavo, ki se izvede v 30 dneh po vabilu.

(a)

ali

(b)

tožena stranka ni mogla ugovarjati zahtevku zaradi višje sile ali izrednih okoliščin, ki so nastopile brez njene krivde,

(a)

kopijo sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti; in

(b)

kopijo obrazca iz člena 20(2) in, kjer je to potrebno, njegovega prevoda v uradni jezik države članice izvršbe ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov sodnega postopka v kraju, kjer se zahteva izvršba, v skladu z zakonodajo te države članice, ali v drug jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Vsaka država članica lahko navede uradni jezik ali uradne jezike institucij Evropske unije, ki ni(-so) njen(-i) uradni jezik(-i), ki ga/jih lahko sprejme za evropski postopek v sporih majhne vrednosti. Vsebino obrazca D prevede oseba, ki je v eni od držav članic usposobljena za prevajanje.

(a)

pooblaščenca; ali

(b)

poštnega naslova

(a)

je prejšnja sodba temeljila na istem dejanskem stanju in je bila izdana med istimi strankami;

(b)

če je bila prejšnja sodba izdana v državi članici izvršbe ali izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršbe; in

(c)

če nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici, kjer je bila izdana sodba v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti.

(a)

omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe;

(b)

pogojuje izvršbo s predložitvijo jamstva, ki ga samo določi; ali

(c)

v izjemnih okoliščinah prekine postopek izvršbe.

(a)

imena in naslove sodišč, ki so pristojna za izdajanje sodb v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti;

(b)

načine sporočanja, ki so dovoljeni za namene evropskega postopka v sporih majhne vrednosti in dostopni sodiščem v skladu s členom 4(1);

(c)

ali so po njihovem procesnem pravu dopustna pravna sredstva v skladu s členom 17 in pri katerem sodišču jih je treba vložiti;

(d)

jezike, ki se lahko uporabijo v skladu s členom 21(2)(b); in

(e)

kateri organi so pristojni za izvršbo in kateri organi so pristojni na področju uporabe člena 23.

31.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 199/23

(1)

V sklepih Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 28. in 29. maja 2001 je Svet ocenil, da je za skupno analizo in izboljšanje izmenjave statistik o azilu in selitvah potreben skladen in celovit okvir za prihodnje ukrepanje v zvezi z izboljšanjem statistik.

(2)

Aprila 2003 je Komisija Svetu in Evropskemu parlamentu poslala Sporočilo, v katerem opredeljuje akcijski načrt za zbiranje in analizo statistike Skupnosti na področju selitev. Sporočilo je vključevalo številne pomembne spremembe, namenjene izboljšanju popolnosti in stopnje usklajenosti teh statistik. V skladu z akcijskim načrtom je bila namera Komisije predlagati zakonodajo o statistikah Skupnosti o selitvah in azilu.

(3)

Evropski svet je v Solunu dne 19. in 20. junija 2003 sklenil, da so za zbiranje in analizo podatkov o selitvah in azilu v Evropski uniji potrebni bolj učinkoviti mehanizmi.

(4)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 6. novembra 2003 (3) o navedenem sporočilu Komisije zapisal, da je treba zagotoviti zakonodajo, ki bo omogočala pripravo izčrpnih statistik, potrebnih za razvoj pravičnih in učinkovitih politik Skupnosti na področju selitev. Resolucija podpira načrte Komisije za predložitev zakonodaje o statistikah selitev in azila.

(5)

Širitev Evropske unije je prinesla dodatno geografsko in politično razsežnost vprašanjem, povezanim s selitvami. Okrepila je tudi zahteve po natančnih, pravočasnih in usklajenih statističnih podatkih. Povečala se je tudi potreba po statističnih podatkih glede poklica, izobrazbe, usposobljenosti in vrste dejavnosti selivcev.

(6)

Usklajene in primerljive statistike Skupnosti o selitvah in azilu so bistvene za razvoj in spremljanje zakonodaje in politik Skupnosti, ki se nanašajo na priseljevanje in azil ter na prost pretok oseb.

(7)

Obstaja potreba po povečani izmenjavi statističnih podatkov o azilu in selitvah, izboljšanju kakovosti zbiranja statističnih podatkov Skupnosti ter statističnih rezultatov, ki so doslej temeljili na vrsti „gentlemanskih dogovorov“.

(8)

Bistveno je, da so za spremljanje razvoja ter izvajanja zakonodaje in politike Skupnosti na voljo podatki po celi Evropski uniji. Obstoječa praksa praviloma ne zagotavlja enotne, redne, pravočasne in hitre dostave ter posredovanja usklajenih podatkov.

(9)

Ta uredba ne zajema ocen o številu oseb, ki nezakonito prebivajo v državah članicah. Države članice Komisiji (Eurostatu) ne bi smele predložiti teh ocen ali podatkov o takih osebah, čeprav jih lahko na podlagi raziskav vključijo v statistične preglede.

(10)

Kjer je mogoče, se za namene te uredbe uporabljajo opredelitve iz Priporočil Združenih narodov v zvezi s statističnim spremljanjem meddržavnih selitev, Priporočil Združenih narodov za popise prebivalstva in stanovanj v ECE regiji ali iz zakonodaje ES ter se jih dopolni v skladu z ustreznimi postopki.

(11)

Z novimi potrebami Skupnosti v zvezi s statistikami o selitvah in azilu so določbe Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 z dne 9. februarja 1976 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih (4) zastarele.

(12)

Zato bi bilo treba Uredbo (EGS) št. 311/76 razveljaviti.

(13)

Ker države članice ne morejo v zadostni meri uresničiti cilja te uredbe, in sicer uvedbe skupnih predpisov o zbiranju in urejanju statistik Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti, in ker se lahko cilji zaradi obsega ukrepov laže uresničijo na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe, ki so skladni z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za doseganje navedenega cilja.

(14)

Uredba Sveta (ES) št. 322/97 z dne 17. februarja 1997 o statističnih podatkih Skupnosti (5) predstavlja referenčni okvir za določbe te uredbe. Zahteva zlasti skladnost s pogoji, kot so nepristranskost, zanesljivost, objektivnost, znanstvena neodvisnost, stroškovna učinkovitost in zaupnost statističnih podatkov.

(15)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(16)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila, da dopolni opredelitve, sprejme odločitve o združevanju podatkov in njihovem dodatnem razčlenjevanju ter določi pravila glede natančnosti in standardov kakovosti. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe in jo dopolnjujejo z novimi nebistvenimi določbami, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(17)

Z Odborom za statistični program, ustanovljenim s Sklepom Sveta 89/382/EGS, Euratom z dne 19. junija 1989 o ustanovitvi Odbora za statistične programe Evropskih skupnosti (7), se je posvetovalo v skladu s členom 3 navedenega sklepa –

(a)

priseljevanju na ozemlja in odseljevanju z ozemelj države članice, vključno s tokovi z ozemlja ene države članice na ozemlje druge države članice in tokovi med državo članico in ozemljem tretje države;

(b)

državljanstvu in državi rojstva oseb, ki običajno prebivajo na ozemlju držav članic;

(c)

upravnih in sodnih postopkih in procesih v državah članicah, ki se nanašajo na priseljevanje, izdajo dovoljenj za prebivanje, državljanstvo, azil in druge oblike mednarodne zaščite in preprečevanje nezakonitega priseljevanja.

(a)

„običajno prebivališče“ pomeni kraj, v katerem oseba običajno preživi svoj dnevni počitek, ne glede na začasno odsotnost za namene rekreacije, počitnic, obiskov pri prijateljih in sorodnikih, dela, zdravljenja ali verskega romanja, ali, če to ne obstaja, kraj, kjer ima oseba zakonito ali registrirano prebivališče;

(b)

„priselitev“ pomeni dejanje, s katerim oseba uredi svoje običajno prebivališče na območju države članice za čas, ki je ali se pričakuje, da bo vsaj dvanajst mesecev, s tem da je prej običajno prebivala v drugi državi članici ali tretji državi;

(c)

„odselitev“ pomeni dejanje, s katerim oseba, ki je prej običajno prebivala na območju države članice, preneha imeti svoje običajno prebivališče v navedeni državi članici za čas, ki je ali se pričakuje, da bo vsaj dvanajst mesecev;

(d)

„državljanstvo“ pomeni posebno pravno vez med posameznikom in njegovo državo, pridobljeno ob rojstvu ali z naturalizacijo, in sicer z izjavo, izbiro, s poroko ali na kakšen drug način glede na nacionalno zakonodajo;

(e)

„država rojstva“ pomeni državo prebivališča (znotraj sedanjih meja, če je ta podatek na voljo) matere v času rojstva, ali, če ta podatek ne obstaja, državo (znotraj sedanjih meja, če je ta podatek na voljo), v kateri je bila oseba rojena;

(f)

„priseljenec“ pomeni osebo, ki se priseli;

(g)

„odseljenec“ pomeni osebo, ki se odseli;

(h)

„rezident za daljši čas“ pomeni rezidenta za daljši čas, kakor je opredeljen v členu 2(b) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (8);

(i)

„državljan tretje države“ pomeni katero koli osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe, vključno z osebami brez državljanstva;

(j)

„vloga za mednarodno zaščito“ pomeni vlogo za mednarodno zaščito, kakor je opredeljena v členu 2(g) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (9);

(k)

„status begunca“ pomeni status begunca, kakor je opredeljen v členu 2(d) Direktive 2004/83/ES;

(l)

„status subsidiarne zaščite“ pomeni status subsidiarne zaščite, kakor je opredeljen v členu 2(f) Direktive 2004/83/ES;

(m)

„družinski člani“ pomeni družinske člane, kakor so opredeljeni v členu 2(i) Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (10);

(n)

„začasna zaščita“ pomeni začasno zaščito, kakor je opredeljena v členu 2(a) Direktive Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (11);

(o)

„mladoletnik brez spremstva“ pomeni mladoletnika brez spremstva, kakor je opredeljen v členu 2(i) Direktive 2004/83/ES;

(p)

„zunanje meje“ pomeni zunanje meje, kakor so opredeljene v členu 2(2) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (12);

(q)

„državljani tretjih držav, ki jim je bil vstop zavrnjen“ pomeni državljane tretjih držav, ki jim je bil na zunanji meji zavrnjen vstop, ker ne izpolnjujejo vseh pogojev vstopa iz člena 5(1) Uredbe (ES) št. 562/2006 in ne spadajo v nobeno kategorijo oseb iz člena 5(4) navedene uredbe;

(r)

„državljani tretjih držav, za katere je bilo ugotovljeno, da so na ozemlju nezakonito“ pomeni državljane tretjih držav, za katere je bilo uradno ugotovljeno, da so v državi članici in ne izpolnjujejo oziroma so nehali izpolnjevati pogoje za bivanje ali prebivanje v tej državi članici;

(s)

„preselitev“ pomeni premestitev državljanov tretje države ali oseb brez državljanstva, na podlagi ocene o njihovih potrebah po mednarodni zaščiti in trajni rešitvi, v državo članico, kjer dobijo dovoljenje za prebivanje z zagotovljenim pravnim položajem.

(a)

priseljencev na območje države članice, razčlenjene po:

(b)

odseljencev z območja države članice, razčlenjene po:

(c)

oseb z običajnim prebivališčem v državi članici ob koncu referenčnega obdobja, razčlenjene po:

(d)

oseb z običajnim prebivališčem na ozemlju države članice, ki so v referenčnem letu pridobile državljanstvo države članice in so prej imele državljanstvo druge države članice ali tretje države ali so bile prej brez državljanstva, pri čemer se podatki razčlenijo po starosti in spolu ter po prejšnjem državljanstvu zadevnih oseb in po tem, ali je bila oseba prej brez državljanstva.

(a)

oseb, ki so predložile vloge za mednarodno zaščito, ali so v referenčnem obdobju vključene v tako vlogo kot družinski član;

(b)

oseb, ki so predmet vlog za mednarodno zaščito, ki jih odgovorni nacionalni organi oblasti obravnavajo na koncu referenčnega obdobja;

(c)

vlog za mednarodno zaščito, ki so bile v referenčnem obdobju umaknjene.

(a)

oseb, ki jih zajemajo odločbe prve stopnje, ki zavračajo vloge za mednarodno zaščito, vključno z odločbami, ki štejejo vloge za nesprejemljive ali za neutemeljene, in odločbami na podlagi prednostnih in pospešenih postopkov, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi;

(b)

oseb, ki jih zajemajo odločbe prve stopnje, ki dodeljujejo ali odvzemajo status begunca, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi;

(c)

oseb, ki jih zajemajo odločbe prve stopnje, ki dodeljujejo ali odvzemajo status, dodeljen s subsidiarno zaščito, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi;

(d)

oseb, ki jih zajemajo odločbe prve stopnje, ki dodeljujejo ali odvzemajo začasno zaščito, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi;

(e)

oseb, ki jih zajemajo druge odločitve prve stopnje, ki dodeljujejo ali odvzemajo dovoljenje za bivanje iz humanitarnih razlogov v skladu z nacionalno zakonodajo o mednarodni zaščiti, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi.

(a)

prosilcev za mednarodno zaščito, ki jih v referenčnem obdobju pristojen nacionalni organ šteje za mladoletnike brez spremstva;

(b)

oseb, ki jih zajemajo končne odločbe, ki zavračajo vloge za mednarodno zaščito, vključno z odločbami, ki štejejo vloge za nesprejemljive ali za neutemeljene, in odločbami na podlagi prednostnih in pospešenih postopkov, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo upravni ali sodni organi;

(c)

oseb, ki jih zajemajo končne odločbe, ki dodeljujejo ali odvzemajo status begunca, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo sodni ali upravni organi;

(d)

oseb, ki jih zajemajo končne odločbe, ki dodeljujejo ali odvzemajo status subsidiarne zaščite, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo sodni ali upravni organi;

(e)

oseb, ki jih zajemajo končne odločbe, ki dodeljujejo ali odvzemajo začasno zaščito, ki jih v referenčnem obdobju sprejmejo sodni ali upravni organi;

(f)

oseb, ki jih zajemajo druge končne odločbe, ki jih v sodnih postopkih pritožbe ali revizije sprejmejo sodni ali upravni organi glede dodelitve ali odvzema dovoljenja za bivanje iz humanitarnih razlogov v skladu z nacionalno zakonodajo o mednarodni zaščiti v referenčnem obdobju;

(g)

oseb, ki jim je bilo izdano dovoljenje za bivanje v državi članici v okviru nacionalnega programa ali programa Skupnosti za preselitev v referenčnem obdobju, ko se tak program izvaja v tej državi članici.

(a)

število prošenj za ponovni sprejem ali sprejem prosilcev za azil;

(b)

določbe, na katerih temeljijo prošnje iz točke (a);

(c)

odločbe, sprejete kot odgovor na prošnje iz točke (a);

(d)

število predaj, do katerih so privedle odločbe iz točke (c);

(e)

število prošenj za informacije.

(a)

državljanov tretjih držav, katerim je bil zavrnjen vstop na območje države članice na zunanji meji;

(b)

državljanov tretjih držav, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili ilegalno na ozemlju države članice v skladu z nacionalno zakonodajo glede priseljevanja.

(a)

številu dovoljenj za prebivanje, izdanih osebam, ki so državljani tretjih držav, razčlenjene na:

(b)

številu rezidentov za daljši čas na koncu referenčnega obdobja, razčlenjenih po državljanstvu.

(a)

številom državljanov tretjih držav, za katere je bilo ugotovljeno, da so nezakonito na ozemlju države članice, in za katere velja upravna ali sodna odločba ali akt, ki določa ali navaja, da je njihovo bivanje nezakonito, in jim predpisuje obveznost, da zapustijo ozemlje države članice, razčlenjenih po državljanstvu zadevnih oseb;

(b)

številom državljanov tretjih držav, ki so dejansko zapustili ozemlje države članice zaradi upravne ali sodne odločbe ali akta iz točke (a), razčlenjenih po državljanstvu vrnjenih oseb.

(a)

statistike, zahtevane na podlagi člena 4 kot celote, se razčlenijo po:

(b)

statistike, zahtevane na podlagi člena 4(4), se razčlenijo po:

(c)

statistike, zahtevane na podlagi člena 5(1)(a), se razčlenijo po:

(d)

statistike, zahtevane na podlagi člena 5(1)(b), se razčlenijo po:

(e)

statistike, zahtevane na podlagi člena 6, se razčlenijo po:

(f)

statistike, zahtevane na podlagi člena 7, se razčlenijo po:

(a)

evidencah upravnih in sodnih ukrepov;

(b)

registrih, ki se nanašajo na upravne ukrepe;

(c)

registrih prebivalstva oseb ali posebnih podskupin prebivalstva;

(d)

popisih;

(e)

vzorčnih raziskovanjih;

(f)

drugih ustreznih virih.

(a)

posodabljanje opredelitev, določenih v členu 2(1);

(b)

določitev kategorij skupin držav rojstva, skupin držav prejšnjega in prihodnjega prebivališča in skupin državljanstev, kakor je predvideno v členu 3(1);

(c)

določitev kategorij razlogov za izdajo dovoljenj, kakor je predvideno v členu 6(1)(a);

(d)

določitev dodatnih razčlenitev in stopenj razčlenitev, ki se uporabljajo pri spremenljivkah, kakor je predvideno v členu 8;

(e)

določitev pravil glede natančnosti in standardov kakovosti.

31.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 199/30

(1)

Svet je 26. oktobra 2004 sprejel Uredbo (ES) št. 2007/2004 (2) o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije („Agencija“).

(2)

Država članica lahko v okoliščinah, ki zahtevajo okrepljeno tehnično in operativno pomoč na njenih zunanjih mejah, in v primeru, če so vključene druge države članice, brez poseganja v člen 64(2) Pogodbe ter v skladu s členoma 7 in 8 Uredbe (ES) št. 2007/2004 Agencijo zaprosi za pomoč v obliki usklajevanja.

(3)

Učinkovito upravljanje zunanjih meja z izvajanjem kontrol in nadzora pripomore k boju proti nezakonitemu priseljevanju in trgovini z ljudmi ter k preprečevanju kakršnih koli groženj notranji varnosti, javnemu redu, javnemu zdravju in mednarodnim odnosom držav članic. Nadzor meja ni le v interesu države članice, na katere zunanjih mejah se opravlja, temveč tudi v interesu vseh držav članic, ki so odpravile nadzor na svojih notranjih mejah.

(4)

Za nadzor zunanjih meja so odgovorne države članice. Glede na to, da se države članice na zunanjih mejah občasno spopadajo s kriznimi razmerami – zlasti zaradi prihoda velikega števila državljanov tretjih držav, ki poskušajo na točkah zunanjih meja nezakonito vstopiti na ozemlje držav članic –, je morda treba državam članicam pomagati z zagotavljanjem ustreznih in zadostnih virov, zlasti osebja.

(5)

Na evropski ravni se trenutne zmožnosti za zagotavljanje učinkovite praktične pomoči pri izvajanju kontrol oseb na zunanjih mejah in nadzor teh meja ne zdijo zadostne, zlasti kadar se države članice soočajo s prihodom velikega števila državljanov tretjih držav, ki poskušajo na njihovo ozemlje vstopiti nezakonito.

(6)

Država članica bi morala zato imeti možnost zaprositi, da se na njenem ozemlju v okviru Agencije razporedijo skupine za hitro posredovanje na mejah, sestavljene iz posebej usposobljenih strokovnjakov iz drugih držav članic, ki bi za določen čas pomagale njenim nacionalnim mejnim stražam. Razporeditev skupin za hitro posredovanje na mejah bo prispevala k večji solidarnosti in medsebojni pomoči držav članic.

(7)

Razporeditev skupin za hitro posredovanje na mejah, ki je namenjena zagotovitvi pomoči za omejeno obdobje, se izvede v izjemnih in nujnih razmerah. Takšne razmere bi nastale, če bi se država članica soočila z množičnim prihodom državljanov tretjih držav, ki bi poskušali na njeno ozemlje vstopiti nezakonito, kar bi zahtevalo takojšen odziv, razporeditev skupin za hitro posredovanje na mejah pa bi pripomogla k učinkovitemu odgovoru. Skupine za hitro posredovanje na mejah niso namenjene zagotavljanju dolgotrajne pomoči.

(8)

Skupine za hitro posredovanje na mejah bodo odvisne od načrtovanih nalog, razpoložljivosti in pogostosti napotitev. Za zagotovitev učinkovitega delovanja skupin za hitro posredovanje na mejah bi morale države članice zagotoviti ustrezno število pripadnikov mejnih straž („hitra rezerva“), in sicer zlasti v skladu s specializacijo in obsegom njihovih lastnih organizacij mejnih straž. Države članice bi morale pripomoči k večji učinkovitosti te uredbe z oblikovanjem nacionalnih rezervnih skupin strokovnjakov. Agencija bi morala upoštevati razlike v velikosti držav članic in v tehničnih specializacijah njihovih organizacij mejnih straž.

(9)

Iz najboljših praks mnogih držav članic je razvidno, da poznavanje profilov (znanja in spretnosti ter kvalifikacij) razpoložljivih mejnih straž pred razporeditvijo močno pripomore k učinkovitemu načrtovanju in vodenju operacij. Agencija bi zato morala določiti profile in skupno število pripadnikov mejnih straž, ki jih je treba zagotoviti skupinam za hitro posredovanje na mejah.

(10)

Zato bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za ustanovitev skupin za hitro posredovanje na mejah, ki bi tako Agenciji kot državam članicam nudil dovolj prožnosti ter zagotavljal visoko raven učinkovitosti in uspešnosti pri izvajanju operacij.

(11)

Agencija bi med drugim morala usklajevati oblikovanje, usposabljanje in razporejanje skupin za hitro posredovanje na mejah. Zato je treba v Uredbi (ES) št. 2007/2004 uvesti nove določbe o vlogi Agencije v zvezi s temi skupinami.

(12)

Če je država članica soočena z množičnim prihodom državljanov tretjih držav, ki poskušajo na njeno ozemlje vstopiti nezakonito, ali kakšnimi drugimi izrednimi razmerami, ki močno vplivajo na opravljanje njenih nalog, ji ni treba dati na razpolago svojih pripadnikov nacionalnih mejnih straž.

(13)

Za zagotovitev učinkovitega sodelovanja z nacionalno mejno stražo bi moralo biti članom skupin, ki so razporejeni na ozemlju države članice, ki je zahtevala njihovo pomoč, omogočeno izvajanje nalog v zvezi s kontrolo oseb na zunanjih mejah in nadzorom teh meja.

(14)

Podobno bi bilo treba dodatno izboljšati učinkovitost skupnih operacij, ki jih usklajuje Agencija, in sicer tako, da se gostujočim uradnikom drugih držav članic za določen čas omogoči izvajanje nalog v zvezi s kontrolo oseb na zunanjih mejah in nadzorom teh meja.

(15)

Zato je treba tudi v Uredbo (ES) št. 2007/2004 vključiti nove določbe v zvezi z nalogami in pristojnostmi gostujočih uradnikov, razporejenih v okviru Agencije na ozemlju države članice, ki je zaprosila za razporeditev.

(16)

Ta uredba prispeva k pravilni uporabi Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (3). Člani skupine in gostujoči uradniki med izvajanjem mejnih kontrol in nadzorom meja ne bi smeli diskriminirati oseb zaradi njihovega spola, rasnega ali narodnostnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Vsi ukrepi, ki se izvajajo pri opravljanju njihovih nalog ali izvajanju njihovih pooblastil, so sorazmerni s cilji.

(17)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Izvajala naj bi se v skladu z obveznostmi držav članic glede mednarodne zaščite in načela nevračanja.

(18)

To uredbo bi bilo treba izvajati ob doslednem spoštovanju obvez, ki izhajajo iz mednarodnega pomorskega prava, zlasti kar zadeva iskanje in reševanje.

(19)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (4) se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v državah članicah pri izvajanju te uredbe.

(20)

Kar zadeva Islandijo in Norveško predstavlja ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (5), ki sodi na področje iz člena 1(A) Sklepa Sveta 1999/437/ES (6) o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo tega sporazuma.

(21)

Kar zadeva Švico pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki sodi na področje iz člena 1(A) Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 4(1) sklepov Sveta 2004/849/ES (7) in 2004/860/ES (8).

(22)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča, niti se zanjo ne uporablja. Ker ta uredba pomeni nadgradnjo schengenskega pravnega reda na podlagi določb naslova IV tretjega dela Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v roku šestih mesecev po sprejetju te uredbe odloči, ali bo to uredbo prenesla v svojo nacionalno zakonodajo ali ne.

(23)

Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (9) ne sodeluje. Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri njenem sprejetju, prav tako pa ta zanj ni zavezujoča in se zanj ne uporablja.

(24)

Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (10). Irska zato ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja.

(25)

V tej uredbi določbe člena 6(8) in (9), kolikor se te sklicujejo na dostop do schengenskega informacijskega sistema, predstavljajo nadgradnjo schengenskega pravnega reda ali so z njim kako drugače povezane v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 in člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005 –

1.

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije;

2.

„člani skupin“ pomeni pripadnike mejnih straž držav članic, ki sodelujejo v skupinah za hitro posredovanje na mejah in niso iz države članice gostiteljice;

3.

„država članica prosilka“ pomeni državo članico, katere pristojni organi zaprosijo Agencijo za razporeditev skupin za hitro posredovanje na mejah na njenem ozemlju;

4.

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, na katere ozemlju poteka razporeditev skupine za hitro posredovanje na mejah;

5.

„matična država članica“ pomeni državo članico, katere mejni straži pripada član skupine.

(a)

ime in državljanstvo;

(b)

čin ter

(c)

novejšo digitalno fotografijo.

1.

Člen 1(4) se črta.

2.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 1a

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

3.

V členu 2(1) se doda naslednja točka:

4.

Člen 8(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Agencija lahko nabavi tehnično opremo za kontrolo in nadzor zunanjih meja, ki jo uporabijo njeni izvedenci in v okviru skupin za hitro posredovanje na mejah za čas trajanja njihove razporeditve.“

5.

Vstavijo se naslednji členi:

„Člen 8a

Skupine za hitro posredovanje na mejah

Na zahtevo države članice, ki se sooča z zaskrbljujočim in izjemnim pritiskom, zlasti zaradi prihoda velikega števila državljanov tretjih držav, ki poskušajo na točkah zunanjih meja nezakonito vstopiti na njeno ozemlje, lahko Agencija na ozemlju te države članice prosilki za ustrezno dolgo omejeno obdobje razporedi eno ali več skupin za hitro posredovanje na mejah (v nadaljevanju ‚skupina(-e)’) v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 863/2007.

Člen 8b

Sestava skupin

1.   Države članice v primeru razmer, opisanih v členu 8a, na zahtevo Agencije nemudoma sporočijo število, imena in profile pripadnikov mejne straže iz svoje nacionalne rezerve, ki lahko v petih dneh začnejo sodelovati kot člani skupine. Države članice na zahtevo Agencije zagotovijo pripadnike mejne straže za razporeditev, razen ko se soočajo z izrednimi razmerami, ki bistveno vplivajo na opravljanje njihovih nalog.

2.   Izvršni direktor pri določanju sestave skupine za namene razporeditve upošteva posebne okoliščine, s katerimi se sooča država članica prosilka. Skupina je sestavljena v skladu z operativnim načrtom iz člena 8e.

Člen 8c

Usposabljanje in treningi

Agencija pripadnikom mejne straže, ki so del hitre rezerve iz člena 4(2) Uredbe (ES) št. 863/2007, zagotovi nadaljnje usposabljanje, potrebno za opravljanje njihovih nalog in izvajanje pooblastil, in vodi redne treninge teh pripadnikov mejne straže v skladu z razporedom za nadaljnje usposabljanje in treninge, navedenem v letnem delovnem programu Agencije.

Člen 8d

Postopek za odločanje o razporeditvi skupin

1.   Prošnja za razporeditev skupin, podana v skladu s členom 8a, zajema opis razmer, možne cilje in predvidene potrebe razporeditve. Po potrebi lahko izvršni direktor pošlje strokovnjake Agencije, da ocenijo razmere na zunanjih mejah države članice prosilke.

2.   Izvršni direktor upravni odbor nemudoma obvesti o prošnji države članice za razporeditev skupin.

3.   Pri odločanju o prošnji države članice izvršni direktor upošteva ugotovitve analize tveganja Agencije ter vse druge ustrezne informacije, ki jih je posredovala država članica prosilka ali druga država članica.

4.   Izvršni direktor sprejme odločitev o prošnji za razporeditev skupin v najkrajšem možnem času in najpozneje v petih delovnih dneh od datuma prejema zahteve. Izvršni direktor državo članico prosilko in upravni odbor sočasno obvesti o svoji odločitvi v pisni obliki. V odločitvi so navedeni glavni razlogi zanjo.

5.   Če se izvršni direktor odloči za razporeditev ene ali več skupin, Agencija in država članica prosilka nemudoma pripravita operativni načrt v skladu s členom 8e.

6.   Izvršni direktor takoj po odobritvi operativnega načrta države članice obvesti o zahtevanem številu in profilih pripadnikov mejne straže, ki jih je treba razporediti v skupinah. Te informacije se v pisni obliki pošljejo nacionalnim točkam za stike, vzpostavljenim v skladu s členom 8f, in navede se datum izvršitve razporeditve. Pošlje se jim tudi izvod operativnega načrta.

7.   Če je izvršni direktor odsoten ali zadržan, sprejme odločitve v zvezi z razporeditvijo skupin njegov namestnik.

8.   Države članice na zahtevo Agencije zagotovijo pripadnike mejne straže za razporeditev, razen ko se soočajo z izrednimi razmerami, ki bistveno vplivajo na opravljanje nacionalnih nalog.

9.   Razporeditev skupin se izvrši najpozneje pet delovnih dni po tem, ko se izvršni direktor in država članica prosilka dogovorita o operativnem načrtu.

Člen 8e

Operativni načrt

1.   Izvršni direktor in država članica prosilka se dogovorita o operativnem načrtu, v katerem so navedeni natančni pogoji za razporeditev skupin. Operativni načrt vključuje:

2.   Izvršni direktor in država članica prosilka se morata strinjati glede vseh sprememb ali prilagoditev operativnega načrta. Agencija nemudoma pošlje izvod spremenjenega ali prilagojenega operativnega načrta sodelujočim državam članicam.

Člen 8f

Nacionalna točka za stike

Države članice imenujejo nacionalno točko za stike, ki je odgovorna za komunikacijo z Agencijo o vseh zadevah v zvezi s skupinami. Nacionalna točka za stike je dosegljiva ves čas.

Člen 8g

Uradnik za usklajevanje

1.   Izvršni direktor izmed osebja Agencije imenuje enega ali več strokovnjakov za uradnika za usklajevanje. Izvršni direktor o imenovanju obvesti državo članico gostiteljico.

2.   Uradnik za usklajevanje v vseh vidikih razporeditve skupin deluje v imenu Agencije. Uradnik za usklajevanje zlasti:

3.   Izvršni direktor lahko v skladu s členom 25(3)(f) uradnika za usklajevanje pooblasti za pomoč pri reševanju morebitnih nesoglasij glede izvrševanja operativnega načrta in razporeditve skupin.

4.   Uradnik za usklajevanje pri izpolnjevanju svojih dolžnosti sprejema navodila samo od Agencije.

Člen 8h

Stroški

1.   Agencija v celoti krije naslednje stroške, ki jih imajo države članice s tem, ko dajo svoje mejne straže na razpolago za namene iz členov 8a in 8c:

2.   Podrobna pravila glede plačevanja dnevnic članom skupin določi upravni odbor.“

6.

Člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

Naloge in pooblastila gostujočih uradnikov

1.   Gostujoči uradniki lahko opravljajo vse naloge in izvajajo vsa pooblastila za izvajanje mejne kontrole ali varovanje meja, ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (12), in so potrebni za uresničevanje ciljev navedene uredbe.

2.   Pri opravljanju njihovih nalog in izvajanju njihovih pooblastil gostujoči uradniki ravnajo v skladu s pravom Skupnosti in nacionalnim pravom države članice gostiteljice.

3.   Gostujoči uradniki lahko opravljajo naloge in izvajajo pooblastila v skladu z navodili in praviloma v prisotnosti pripadnikov mejne straže države članice gostiteljice.

4.   Gostujoči uradniki med opravljanjem nalog in izvajanjem pooblastil nosijo svoje uniforme. Na rokavu uniforme nosijo moder trak z oznako Evropske unije in Agencije, ki označuje njihovo sodelovanje v skupni operaciji ali poskusnem projektu. Za namene identifikacije nasproti nacionalnim organom države članice gostiteljice in njenim državljanom imajo gostujoči uradniki ves čas pri sebi akreditacijsko listino, kakor je določena v členu 10a, ki jo na zahtevo predložijo.

5.   Z odstopanjem od odstavka 2 lahko gostujoči uradniki med opravljanjem svojih nalog in izvajanjem svojih pooblastil nosijo službeno orožje, strelivo in opremo, ki jih dovoljuje nacionalno pravo matične države članice. Država članica gostiteljica pa lahko prepove nošenje določenega službenega orožja, streliva in opreme, če se tovrstna prepoved uporablja v njeni zakonodaji za pripadnike mejnih straž. Države članice gostiteljice pred razporeditvijo gostujočih uradnikov Agencijo obvestijo o dovoljenem službenem orožju, strelivu in opremi ter o pogojih za njihovo uporabo. Agencija posreduje te informacije na razpolago državam članicam.

6.   Z odstopanjem od odstavka 2 lahko gostujoči uradniki pri opravljanju svojih nalog in izvajanju pooblastil uporabijo silo, vključno s službenim orožjem, strelivom in opremo, samo s soglasjem matične države članice in države članice gostiteljice ter v prisotnosti pripadnikov mejne straže države članice gostiteljice in v skladu z nacionalnim pravom slednje.

7.   Z odstopanjem od odstavka 6 se lahko službeno orožje, strelivo in oprema v skladu z nacionalnim pravom države članice gostiteljice uporabijo v primerih zakonite samoobrambe ter zakonite obrambe gostujočih uradnikov ali drugih oseb.

8.   Država članica gostiteljica lahko za namene te uredbe gostujočim uradnikom dovoli uporabo svoje nacionalne in evropskih zbirk podatkov, potrebnih za izvajanje mejnih kontrol in varovanja. Gostujoči uradniki imajo vpogled samo v tiste podatke, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog in izvajanje svojih pooblastil. Države članice gostiteljice pred razporeditvijo gostujočih uradnikov Agencijo obvestijo o nacionalnih in evropskih zbirkah podatkov, katerih uporaba je dovoljena. Agencija posreduje te informacije na razpolago vsem državam članicam, ki sodelujejo pri razporeditvi.

9.   Uporaba zbirk iz odstavka 8 se izvaja v skladu s pravom Skupnosti in nacionalnim pravom države članice gostiteljice s področja varstva podatkov.

10.   Odločitve o zavrnitvi vstopa v skladu s členom 13 Uredbe (ES) št. 562/2006 sprejemajo samo pripadniki mejne straže države članice gostiteljice.

Člen 10a

Akreditacijska listina

1.   Agencija v sodelovanju z državo članico gostiteljico gostujočim uradnikom izda listino v uradnem jeziku države članice gostiteljice in še enem uradnem jeziku institucij Evropske unije za namene identifikacije in kot dokaz pravic imetnika, da opravlja naloge in izvaja pooblastila iz člena 10(1). Listina vključuje naslednje podatke gostujočega uradnika:

2.   Listina se po končani skupni operaciji ali pilotnem projektu vrne Agenciji.

Člen 10b

Civilna odgovornost

1.   Kadar gostujoči uradniki delujejo v državi članici gostiteljici, je ta država članica v skladu s svojim nacionalnim pravom odgovorna za vsako škodo, ki jo povzročijo pri izvajanju operacij.

2.   Če je bila škoda povzročena zaradi hude malomarnosti ali namernega neustreznega vedenja, lahko država članica gostiteljica od matične države članice zahteva povračilo zneska, ki ga je morala plačati žrtvam ali osebam, ki so do tega upravičene.

3.   Vsaka država članica, brez poseganja v uresničevanje njenih pravic do tretjih oseb, odstopi od vseh svojih zahtev do države članice gostiteljice ali katere druge države glede povrnitve škode, ki jo je utrpela, razen v primerih hude malomarnosti in namernega neustreznega vedenja.

4.   Države članice vse medsebojne spore v zvezi z izvajanjem odstavkov 2 in 3, ki jih ne bodo mogle rešiti s pogajanji, predložijo Sodišču Evropskih skupnosti v skladu s členom 239 Pogodbe.

5.   Agencija, brez poseganja v uresničevanje njenih pravic do tretjih oseb, krije stroške v zvezi s škodo, povzročeno na njeni opremi med razporeditvijo, razen v primerih hude malomarnosti in namernega neustreznega vedenja.

Člen 10c

Kazenska odgovornost

Med izvajanjem skupne operacije ali pilotnega projekta so gostujoči uradniki v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih storijo ali so storjena proti njim, obravnavani enako kot uradniki države članice gostiteljice.

31.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 199/40

(1)

Skupnost si je zadala cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. Za postopno vzpostavitev takšnega območja bi morala Skupnost sprejeti ukrepe, povezane s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, in sicer v obsegu, v kakršnem so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 65(b) Pogodbe so med temi ukrepi tudi tisti, ki spodbujajo združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti.

(3)

Evropski svet je na zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 potrdil načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov kot temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter pozval Svet in Komisijo, naj sprejmeta program ukrepov za izvajanje navedenega načela.

(4)

Svet je dne 30. novembra 2000 sprejel skupni program ukrepov Komisije in Sveta za izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (3). Program ukrepe za usklajevanje kolizijskih pravil opredeljuje kot ukrepe, ki olajšujejo vzajemno priznavanje sodb.

(5)

S Haaškim programom (4), sprejetim dne 5. novembra 2004, je Evropski svet pozval k aktivnemu nadaljevanju dela v zvezi s pravili glede kolizije zakonov glede nepogodbenih obveznosti („Rim II“).

(6)

Pravilno delovanje notranjega trga zaradi večje predvidljivosti izida pravde, pravne varnosti ter prostega pretoka sodnih odločb zahteva, da kolizijska pravila držav članic določajo uporabo istega nacionalnega prava ne glede na državo sodišča, kjer je vložena tožba.

(7)

Vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe bi morale biti skladne z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (5) („Bruselj I“) in instrumenti o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti.

(8)

Ta uredba bi se morala uporabljati ne glede na vrsto sodišča, ki vodi postopek.

(9)

Zahtevki, nastali zaradi „acta iure imperii“, bi morali vključevati zahtevke zoper uradnike, ki delujejo v imenu države, in odgovornost za dejanja državnih organov, vključno z odgovornostjo javno imenovanih uslužbencev. Zato bi bilo treba te zadeve izvzeti iz področja uporabe te uredbe.

(10)

Družinska razmerja zajemajo starševstvo, zakonsko zvezo, svaštvo in sorodstvo v stranski vrsti. Sklicevanje v členu 1(2) na razmerja, ki imajo primerljiv učinek kot zakonska zveza in druga družinska razmerja, naj se razlagajo v skladu s pravom države članice, v kateri je sodišče, ki vodi postopek.

(11)

Pojem nepogodbene obveznosti se v državah članicah razlikuje. Zato bi se moral za namene te uredbe izraz nepogodbena obveznost razumeti kot avtonomen pojem. Kolizijska pravila, določena v tej uredbi, bi morala zajemati tudi nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz objektivne odgovornosti.

(12)

Pravo, ki se uporablja, bi moralo urejati tudi vprašanje sposobnosti prevzemanja odgovornosti za škodno dejanje.

(13)

Z enotnimi pravili, uporabljenimi ne glede na pravo, katerega uporabo določajo, se lahko prepreči tveganje izkrivljanja konkurence med pravdnima strankama Skupnosti.

(14)

Zahteva po pravni varnosti in potreba po pravičnem ravnanju v posameznih primerih sta bistvena elementa na področju pravosodja. Ta uredba določa navezne okoliščine, ki so najprimernejše za dosego teh ciljev. Ta uredba zato določa splošno pravilo, pa tudi posebna pravila ter, v določenih določbah, „odstopno klavzulo“, ki dovoljuje odstopanje od teh pravil, kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo. Ta pravila torej tvorijo prilagodljiv okvir kolizijskih pravil. Prav tako pa omogočajo sodišču, ki vodi primer, da posamezne primere ustrezno obravnava.

(15)

Načelo lex loci delicti commissi pomeni temeljno rešitev v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi v skoraj vseh državah članicah, vendar je praktična uporaba tega načela v primeru razpršenosti dejavnikov primera na več držav lahko različna. Takšno stanje ogroža pravno varnost glede prava, ki se uporabi.

(16)

Enotna pravila izboljšajo predvidljivost sodnih odločb in zagotovijo razumno ravnotežje med interesi osebe, za katero se zatrjuje, da nosi odgovornost, in osebe, ki je utrpela škodo. Povezava z državo, v kateri je neposredna škoda nastala (lex loci damni), vzpostavi pravično ravnotežje med interesi osebe, za katero se zatrjuje, da nosi odgovornost, in osebe, ki je utrpela škodo, in tudi odraža sodoben pristop k civilnopravni odgovornosti in k razvoju sistemov objektivne odgovornosti.

(17)

Pravo, ki se uporablja, bi se moralo določiti na podlagi tega, kje je nastala škoda, ne glede na državo ali države, v katerih lahko pride do posrednih posledic. Zato bi morala biti v primerih telesne poškodbe ali materialne škode na premoženju država, v kateri je nastala škoda, tista država, v kateri je prišlo do telesne poškodbe ali kjer je nastala materialna škoda na premoženju.

(18)

Splošno pravilo iz te uredbe bi moralo biti „lex loci damni“ iz člena 4(1). Izjema od tega splošnega načela je člen 4(2), saj vzpostavlja posebno povezavo, kadar imata stranki običajno prebivališče v isti državi. Določbo člena 4(3) bi bilo treba razumeti kot „odstopno klavzulo“ glede na člen 4(1) in (2), kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je škodno dejanje očitno v tesnejši zvezi z drugo državo.

(19)

Treba bi bilo določiti posebna pravila za primere posebnih škodnih dejanj, kjer splošno pravilo ne omogoča razumnega ravnotežja med zadevnimi interesi.

(20)

V zvezi z odgovornostjo za izdelke naj bi kolizijsko pravilo upoštevalo cilje pravične razdelitve tveganja, ki je del sodobne družbe z visoko razvito tehnologijo, varovanja zdravja potrošnikov, spodbujanja inovacij, zagotavljanja neizkrivljene konkurence in poenostavitve trgovine. Uravnotežena rešitev v zvezi s temi cilji je vzpostavitev kaskadnega sistema povezovanja dejavnikov skupaj s klavzulo predvidljivosti. Prvi dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je pravo države, v kateri je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastale škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi. Drugi elementi v kaskadnem sistemu se sprožijo, če se izdelek ni tržil v tej državi, brez poseganja v člen 4(2) in v možnost očitno tesnejše zveze z drugo državo.

(21)

Posebno pravilo iz člena 6 ni izjema od splošnega pravila iz člena 4(1), ampak zgolj njegovo pojasnilo. V zadevah glede nelojalne konkurence bi moralo kolizijsko pravilo varovati konkurente, potrošnike in splošno javnost ter zagotavljati pravilno delovanje tržnega gospodarstva. Povezava s pravom države, v kateri so razmerja med konkurenti ali skupni interesi potrošnikov prizadeti ali bi lahko bili prizadeti, je na splošno v skladu s temi cilji.

(22)

Nepogodbene obveznosti, nastale zaradi omejevanja konkurence iz člena 6(3), bi morale zajemati kršitve tako nacionalnega konkurenčnega prava kot konkurenčnega prava Skupnosti. Pravo, ki se uporablja za takšne nepogodbene obveznosti, bi moralo biti pravo države, na katere trgu ima, ali bi lahko imela, taka omejitev učinek. Kadar ima taka omejitev učinek na trgu več kot ene države, bi se lahko v določenih okoliščinah oseba, ki zahteva odškodnino, odločila, da bo za podlago svoje tožbe izbrala pravo sodišča, pri katerem je tožbo vložila.

(23)

Za namene te uredbe, bi moral pojem omejevanja konkurence vključevati prepoved sporazumov med podjetji, odločitev podjetniških združenj in usklajenih ravnanj, katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v državi članici ali na notranjem trgu, kakor tudi prepoved zlorabe prevladujočega položaja v državi članici ali na notranjem trgu, kadar so takšni sporazumi, odločitve, usklajena ravnanja ali zlorabe prepovedane s členoma 81 in 82 Pogodbe ali z zakonodajo države članice.

(24)

„Okoljska škoda“ bi morala pomeniti škodljive spremembe naravnih virov, kot so voda, tla in zrak, ali okrnitev katere od funkcij teh naravnih virov v prid drugega naravnega vira ali javnosti, kakor tudi zmanjšanje raznolikosti živih organizmov.

(25)

Glede okoljske škode, člen 174 Pogodbe, ki določa, da bi bilo treba doseči visoko raven varstva, ki temelji na načelu previdnosti in načelih, da bi bilo treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve, popolnoma upravičuje uporabo načela diskriminacije v korist osebe, ki je utrpela škodo. Vprašanje, kdaj lahko oseba, ki zahteva odškodnino, izbira pravo, ki naj se uporabi, bi bilo treba določiti v skladu s pravom države članice, v kateri je sodišče, kjer poteka postopek.

(26)

Glede kršitev pravic intelektualne lastnine bi bilo treba ohraniti splošno priznano načelo lex loci protectionis. Za namene te uredbe bi bilo treba izraz „pravice intelektualne lastnine“ razlagati v pomenu, na primer, avtorske pravice, sorodne pravice, pravice sui generis za varstvo zbirk podatkov ter pravice industrijske lastnine.

(27)

Točna vsebina pojma „protestnega delovanja“ delavcev ali delodajalcev, kot je stavka ali izprtje, se v državah članicah razlikuje in je urejena v skladu z notranjimi predpisi vsake države članice. Zaradi tega ta uredba temelji na splošnem načelu, da se uporablja pravo države, v kateri je prišlo do takega delovanja delavcev ali delodajalcev, s ciljem, da se zaščitijo njihove pravice in obveznosti.

(28)

Posebno pravilo o protestnem delovanju delavcev ali delodajalcev iz člena 9 ne posega v pogoje v zvezi z izvedbo takega delovanja v skladu z nacionalno zakonodajo ter ne posega v pravni status predstavniških organizacij delavcev ali sindikatov, kakor je predvideno v nacionalni zakonodaji držav članic.

(29)

Treba bi bilo predvideti posebna pravila za primere, kjer škodo povzroči dejanje, ki ni škodno dejanje, na primer neupravičena obogatitev, negotiorum gestio in culpa in contrahendo.

(30)

Culpa in contrahendo je za namene te uredbe avtonomen pojem, za katerega ni nujno, da se razlaga v okviru pomena, ki ga ima v nacionalnem pravu. Vključeval naj bi kršitev dolžnosti razkritja in prekinitev pogodbenih pogajanj. Člen 12 zajema le nepogodbene obveznosti, ki predstavljajo neposredno povezavo z dejanji pred sklenitvijo pogodbe. To pomeni, da se uporabljajo člen 4 ali druge ustrezne določbe te uredbe, če oseba med pogajanji o pogodbi utrpi telesno poškodbo.

(31)

Zaradi upoštevanja načela avtonomije strank in večje pravne varnosti bi morali stranki imeti možnost izbrati, katero pravo se bo uporabljalo za nepogodbene obveznosti. Ta izbira bi morala biti izražena izrecno ali pa bi morala dovolj nedvoumno izhajati iz okoliščin primera. Ko se ugotavlja obstoj sporazuma, mora sodišče spoštovati voljo strank. Da bi zaščitili šibkejšo stranko, bi bilo treba izbiro prava omejiti z nekaterimi pogoji.

(32)

Upoštevanje javnega interesa upravičuje, da lahko sodišča držav članic v izjemnih okoliščinah uporabijo izjeme na podlagi javnega reda in prevladujočih obveznih določb. Zlasti uporaba določb prava, kakor to določa ta uredba, ki bi povzročila dodelitev nesorazmerne eksemplarične ali kazenske odškodnine, odvisno od okoliščin primera ali pravnega reda države članice sodišča, kjer je bila vložena tožba, bi lahko veljala za nasprotujočo si z javnem redom („ordre public“) pristojnega sodišča.

(33)

Kadar do nesreče pride v državi, v kateri žrtev nima običajnega prebivališča, bi moralo sodišče, pri katerem je vložena tožba, po veljavnih nacionalnih pravilih o odškodninah za žrtve prometnih nesreč pri oceni škode v primeru telesnih poškodb upoštevati vse relevantne dejanske okoliščine posamezne žrtve, kar bi naj vključevalo zlasti dejanske izgube in stroške poznejše pomoči in zdravniške oskrbe.

(34)

Prizadevanje za razumno ravnotežje med strankama zahteva, da se, kolikor je to primerno, upoštevajo pravila o varnosti in ravnanju, ki veljajo v državi, v kateri je bilo povzročeno škodno dejanje, četudi se za nepogodbeno obveznost uporablja drugo pravo. Izraz „pravila o varnosti in ravnanju“ bi bilo treba razumeti tako, da se nanaša na vse predpise, ki so v kakršni koli povezavi z varnostjo in ravnanjem, vključno na primer s predpisi o varnosti v cestnem prometu v primeru nesreče.

(35)

Treba bi se bilo izogibati stanju razpršenosti kolizijskih pravil med več instrumenti in obstoju razlik med temi pravili. Vendar pa ta uredba ne izključuje možnosti vključitve kolizijskih pravil za nepogodbene obveznosti v določbe predpisov Skupnosti v zvezi z določenimi zadevami.

Ta uredba ne sme vplivati na uporabo drugih instrumentov, ki opredeljujejo določbe, katerih namen je spodbujati pravilno delovanje notranjega trga, če se te določbe ne morejo uporabljati skupaj s pravom, določenim s pravili te uredbe. Uporaba določb prava, ki se uporablja, kakor to določa ta uredba, ne bi smela omejevati prostega pretoka blaga in storitev, kakor je to urejeno z instrumenti Skupnosti, kot na primer Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu („Direktiva o elektronskem poslovanju“) (6).

(36)

Zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti, ki so jih prevzele države članice, ta uredba ne sme vplivati na mednarodne konvencije, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času, ko se sprejme ta uredba. Komisija bi morala za zagotovitev lažje dostopnosti veljavnih pravil na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice, objaviti seznam zadevnih konvencij v Uradnem listu Evropske unije.

(37)

Komisija bo Evropskemu parlamentu in Svetu predložila predlog v zvezi s postopki in pogoji, v skladu s katerimi bi se lahko države članice v svojem imenu v posameznih in izjemnih primerih v zvezi s sektorskimi zadevami pogajale in sklenile sporazume s tretjimi državami, ki bi vsebovali določbe o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

(38)

Ker države članice ne morejo v zadostni meri doseči cilja te uredbe, ampak ga je mogoče zaradi obsega in učinkov te uredbe bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je navedeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena, ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(39)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska sporočila željo, da bi sodelovala pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(40)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se zanjo ne uporablja –

(a)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz družinskih razmerij in razmerij, ki imajo po pravu, ki se uporablja za taka razmerja, primerljiv učinek, vključno s preživninskimi obveznostmi;

(b)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz premoženjskega stanja zakoncev, premoženjskega stanja partnerskih zvez, ki imajo po pravu, ki se uporablja za te zveze, primerljiv učinek kot zakonska zveza, oporoke in dedovanja;

(c)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz menic, čekov in zadolžnic ter drugih prenosljivih vrednostnih papirjev, kolikor obveznosti iz teh drugih prenosljivih vrednostnih papirjev izvirajo iz njihove prenosljive narave;

(d)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz prava družb in drugih pravnih oseb glede zadev, kot je ustanovitev, z registracijo ali kako drugače, pravna sposobnost, notranja organizacija ali likvidacija družb in drugih pravnih oseb, osebna odgovornost družbenikov in članov organov kot takih za obveznosti družbe ali druge pravne osebe, kot tudi osebna odgovornost revizorjev družbe ali njenih članov pri obveznih revizijah računovodskih dokumentov;

(e)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz razmerij med ustanovitelji, skrbniki in upravičenci prostovoljno ustanovljenega sklada;

(f)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz jedrske škode;

(g)

nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.

(a)

dogodek, ki je povzročil škodo, zajema dogodke, ki povzročijo škodo in za katere je verjetno, da se bodo zgodili; in

(b)

škodo vključuje škodo, za katero je verjetno, da se bo zgodila.

(a)

pravo države, kjer je imela oseba, ki je utrpela škodo, v času nastale škode običajno prebivališče, če se je izdelek tržil v tej državi; ali, če to ni mogoče,

(b)

pravo države, v kateri je bil izdelek kupljen, če se je izdelek tržil v tej državi; ali, če to ni mogoče,

(c)

pravo države, v kateri je nastala škoda, če se je izdelek tržil v tej državi.

3.

(a)

pravo države, v kateri je škoda nastala, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v katerih so nastale posredne posledice; ali

(b)

kadar imata stranki v času, ko je nastal dogodek, ki je povzročil škodo, običajno prebivališče v isti državi, pravo te države; ali

(c)

kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je nepogodbena obveznost, ki je nastala z dejanji pred sklenitvijo pogodbe, očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavkov (a) in (b), pravo te druge države.

(a)

s sporazumom, sklenjenim po dogodku, ki je povzročil nastalo škodo;

ali

(b)

kadar obe stranki opravljata gospodarsko dejavnost, tudi s sporazumom, o katerem sta se stranki svobodno dogovorili pred dogodkom, ki je povzročil nastalo škodo.

(a)

podlago in obseg odgovornosti, vključno z določitvijo oseb, ki bi lahko bile odgovorne za svoja dejanja;

(b)

razloge za izključitev odgovornosti, njeno omejitev ali delitev;

(c)

obstoj, naravo in oceno škode ali zahtevano odškodnino;

(d)

v okviru pooblastil sodišča v skladu s procesnim pravom ukrepe, ki jih lahko sprejme sodišče za preprečitev ali odpravo poškodbe ali škode ali za zagotovitev odškodnine;

(e)

vprašanje, ali je pravica do nadomestila ali odškodnine lahko prenosljiva, vključno z dedovanjem;

(f)

osebe, upravičene do nadomestila za osebno utrpelo škodo;

(g)

odgovornost za dejanja druge osebe;

(h)

način prenehanja obveznosti ter pravila glede zastaranja in izgube pravic, nastale s potekom roka zastaranja, vključno s pravili v zvezi z začetkom, prekinitvijo in zadržanjem zastaralnega roka ali roka za izgubo pravic.

(i)

seznam konvencij iz odstavka 1;

(ii)

preklice konvencij iz odstavka 1.

(i)

študijo o tem, na kakšen način se tuje pravo obravnava v različnih jurisdikcijah ter v kolikšni meri sodišča držav članic v praksi uporabljajo tuje pravo v skladu s to uredbo;

(ii)

študijo o učinkih člena 28 te uredbe v zvezi s Haaško konvencijo z dne 4. maja 1971 o zakonu, ki velja za prometne nesreče.