6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/1

(1)

Po informacijah, ki so jih prejele službe Komisije, da v Franciji obstaja program za nadzor kmetijskega onesnaževanja (v nadaljevanju: „PMPOA“ ali „program“), je Komisija 24. februarja 2000 na francoske organe naslovila pismo, v katerem jih je prosila za podrobnosti o uporabi navedenega programa od leta 1994 naprej. Francija je s pismom z dne 31. maja 2000 poslala določene informacije, med katerimi jih nekaj potrjuje, da program PMPOA obstaja od leta 1994. Komisija je s pismom z dne 11. julija 2000 zaprosila za dodatne informacije. Francoski organi so odgovorili s pismom z dne 26. decembra 2000.

(2)

Francoski organi so 13. februarja 1991 priglasile državno pomoč za izboljšanje okolja prašičjih farm, katere namen je bila pomoč za individualne naložbe. Komisija je pomoč odobrila s pismom z dne 11. decembra 1991 (2). Poleg tega so francoski organi 20. aprila 1993 v okviru sofinanciranega strukturnega programa in v skladu z določbami člena 29(4) Uredbe Sveta (EGS) št. 2328/91 z dne 15. julija 1991 o izboljšanju učinkovitosti kmetijskih struktur (3) poslali okrožnici DEPSE/SDEE št. 93-7005 z dne 2. marca 1993 in DEPSE/SDEE št. 7027 z dne 5. novembra 1992 o pomoči za naložbe v sektorju govejega mesa. Komisija je v skladu z Uredbo (EGS) št. 2328/91 29. julija 1993 sprejela odločitev, s katero je dovolila finančno udeležbo Skupnosti v tem skupnem ukrepu (4). Vendar pa Komisija o nacionalni pomoči ni bila uradno obveščena v skladu s členom 88(3) Pogodbe (5). Po podatkih francoskih organov se je ta sistem, ki je veljal pred začetkom veljavnosti programa PMPOA, vanj vključil z okrožnico DEPSE št. 7016 z dne 22. aprila 1994. Gre torej za sektor govejega in prašičjega mesa programa PMPOA. Komisija o tej okrožnici prav tako ni bila obveščena v skladu s členom 88(3) Pogodbe.

(3)

Francoski organi so s pismom z dne 13. junija 1994 priglasili državno pomoč za naložbe za varstvo okolja, v katerem se vzreja perutnina. Ta program pomoči, ki se je pozneje vključil v PMPOA in je njegov perutninski del, je Komisija odobrila s pismom z dne 26. aprila 1995 (6).

(4)

Francoski organi v skladu s členom 88(3) Pogodbe niso priglasile sporazuma z dne 8. oktobra 1993 o ustanovitvi programa niti nobenega drugega dokumenta, v katerem bi bile natančno navedene značilnosti programa PMPOA, predvsem o finančnem razdelitvenem ključu programa (7). Zlasti Komisija ni bila uradno obveščena o udeležbi agencij za vodo pri financiranju navedenega programa.

(5)

Poleg tega francoski organi v zvezi s sektorjem govejega mesa Komisije niso uradno obvestile o predvidenih pomočeh za naložbe.

(6)

Komisiji ni bila predložena nobena priglasitev v zvezi z mladimi kmeti.

(7)

Komisija je s pismom z dne 11. aprila 2001 Francijo obvestila o svoji odločitvi, da bo proti programu PMPOA sprožila postopek iz člena 88(2) Pogodbe. Ta odločba obravnava samo uporabo programa PMPOA v obdobju med letoma 1994 in 2000.

(8)

Odločba Komisije o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (8) . Komisija je druge države članice in zainteresirane tretje strani povabila, da predložijo svoje pripombe o zadevnih pomočeh. Komisija od tretjih oseb ni prejela pripomb. Francoski organi so svoje pripombe poslali s pismom z dne 21. junija 2001.

(9)

Komisija je ponovno izvajanje programa PMPOA od leta 2001 naprej dovolila s pismom z dne 30. oktobra 2001 (9).

(10)

Program PMPOA je rezultat sporazuma, sklenjenega 8. oktobra 1993 med francosko državo in francoskimi strokovnimi kmetijskimi organizacijami. Veljati je začel 1. januarja 1994. Cilj programa je omogočiti kmetom, da prilagodijo svojo opremo in prakse za boljše varstvo okolja in zlasti varstvo vode. Ugotovljene vrste onesnaževanja, ki so predmet programa, so onesnaževanje voda s fitofarmacevtskimi proizvodi ter gnojili mineralnega in organskega porekla.

(11)

Cilj programa PMPOA je zlasti skladnost z Direktivo Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (10) (v nadaljevanju: „nitratna direktiva“) ter nacionalnimi določbami za uvedbo kodeksa dobre kmetijske prakse. Nanaša se na vse vrste proizvodnje: živinorejo in poljščine.

(12)

Da bi se izpolnile zakonske zahteve in preprečilo onesnaževanje vodnih virov z živalskimi iztrebki, je bilo ocenjeno, da je treba izvesti dela za izboljšanje gospodarskih poslopij za vzrejo in ravnanje z odpadnimi vodami. Stroški del, ki bi jih bilo treba izvesti samo na gospodarskih poslopjih, so bili takrat okvirno ocenjeni na 1 milijardo eurov za obdobje do leta 2002. Uveden je bil investicijski program, katerega skupni načrt financiranja je bil naslednji: rejci, ena tretjina; država (Ministrstvo za kmetijstvo in ribištvo) in teritorialne skupnosti skupaj, ena tretjina; agencije za vodo (11), ena tretjina. Na drugi strani pa morajo rejci, ki bi lahko bili upravičeni do pomoči, plačati dajatev za onesnaževanje, ki jo zaračunajo agencije za vodo.

(13)

Francosko ministrstvo za okolje in kmetijstvo je z obvestilom z dne 24. februarja 1994, ki ga je poslalo zadevnim upravnim organom, opredelilo elemente postopka, ki jih je sprejel nacionalni nadzorni odbor, pristojen za izvajanje programa: časovni razpored, ključe financiranja, uporabo pri rejcih.

(14)

Francoski organi so glede povezave programa z obrati na seznamu v tem obvestilu navedli, da je v interesu rejca, ko se izvedejo dela, predvidena s pogodbo ali pogodbami za nadzor nad onesnaževanjem da pri določbah, povezanih z varstvom voda, ravna v skladu z ministrskimi odloki z dne 29. februarja 1992 v zvezi z živinorejskimi farmami.

(15)

Program PMPOA se je izvajal po sektorjih in z okrožnicami o podrobnih pogojih pomoči, ki jih je Ministrstvo za kmetijstvo in ribištvo poslalo prefektom regij in departmajev. Francoski organi so Komisiji na njeno zahtevo poslali izvode naslednjih okrožnic:

(16)

Upravičenci do teh pomoči so bili kmetje ali lastniki kmetijskih zemljišč, zlasti v sektorjih govejega, prašičjega in perutninskega mesa. Namen samih naložb je bila ureditev obstoječih poslopij, da bi se tako povečale skladiščne zmogljivosti za živalske iztrebke in izboljšala oprema za skladiščenje ter dosegla raven, ki jo zahtevajo standardi „nitratne“ direktive (12).

(17)

Financiranje je zajemalo državno pomoč v višini 35 % stroškov v obliki finančne subvencije, ki je krila 30 % stroškov, h kateri se lahko doda ugodnost subvencioniranega posojila, katerega ekvivalent dotacije je znašal 5 % stroškov. Udeležba agencij za vodo v višini ene tretjine stroškov ni bila navedena v okrožnicah iz točke 15 preambule.

(18)

V zvezi s sektorjema govejega in prašičjega mesa so bile pomoči predvidene tudi za kmete, ki so svoj projekt izvedli v okviru načrta za izboljšanje materialnih razmer na območjih z omejenimi možnostmi, v obliki finančne pomoči v višini 30 % in posojila z ekvivalentom dotacije v višini 15 %. Stopnje se povišajo, kadar gre poleg tega še za mlade kmete (43,75 % na ravninskem območju in 56,25 % na območju z omejenimi možnostmi). V sektorju perutninskega mesa je za mlade kmete določeno 5-odstotno povečanje subvencioniranega posojila.

(19)

Okrožnica DEPSE/SDEEA št. 7001 z dne 15. januarja 1996 je spremenila stopnje pomoči za mlade kmete, ki so kmetijsko gospodarstvo vzpostavili po 1. januarju 1996.Stopnja finančne subvencije se zviša s 30 na 35 % na območjih z omejenimi možnostmi in prednostnih razvojnih podeželskih območjih. Predvideno ni nobeno subvencionirano posojilo. Na drugih območjih se stopnja finančne pomoči poviša s 30 na 32,5 %. Dovoljeno je dodatno posojilo z ekvivalentom dotacije v višini 2,5 %.

(20)

Da so proizvajalci izpolnili pogoje za pridobitev pomoči, so morali predložiti predhodno študijo, ki so jo v njihovem imenu izvedli pooblaščeni tehniki. Na njeni podlagi se je izdelal investicijski načrt proizvajalca. Ugotovitev stanja se je uporabila kot podlaga za pogodbo o nadzoru onesnaževanja (glej točko 21 preambule), in s tem za določitev osnove, na podlagi katere je bila vsaka udeležena stran upravičena do javnega financiranja del. Te študije so znašale 2 % stroškov naložb, pri čemer je 50 % financirala država in 50 % agencije za vodo do največ 6000 francoskih frankov (FRF) brez davkov (ali 914 eurov).

(21)

Pogodba o nadzoru onesnaževanja je bila element, ki je rejcu zagotavljal uporabo sistema pomoči, predvidenega v programu PMPOA, ter povračilo morebitne dajatve agenciji za vodo. Gre za pogodbo na podlagi zaupanja, ki neizogibno razkriva obstoj okoljskih težav na živinorejskem gospodarstvu, vendar je njen namen pomagati pri njihovem reševanju. Podpišejo jo vsi finančni partnerji, med njimi tudi rejec.

(22)

Komisija je najprej menila, da je šlo pri udeležbi agencij za vodo v programu PMPOA za državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe. Agencije za vodo so namreč k financiranju stroškov naložb programa PMPOA prispevale eno tretjino teh stroškov. Službe Komisije so o njihovi udeležbi izvedele šele po objavi ocenjevalnega poročila o vodenju in rezultatu programa PMPOA, ki so ga pripravili Generalni inšpektorat za finance, Stalni odbor za usklajevanje inšpekcijskih pregledov Ministrstva za kmetijstvo in ribištvo ter Generalni svet za agrotehniko voda in gozdov (13).

(23)

Komisija je upoštevala dejstvo, da člen 2 francoskega odloka št. 66-700 z dne 14. septembra 1996 o finančnih agencijah za porečja določa, da so agencije za vodo javne državne ustanove, ki so pravne osebe in finančno neodvisne, ter da francoska zakonodaja ne dvomi o javni naravi agencij.

(24)

Komisija je v odločbi o začetku postopka ugotovila, da je treba ob upoštevanju zakonodajnih določb, sprejetih v Franciji, o agencijah za vodo in njihovih načinih delovanja ter sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča prve stopnje (14) agencije za vodo obravnavati kot veje državne oblasti in da je treba njihovo financiranje naložb v kmetijska gospodarstva imeti za državno pomoč (15).

(25)

Komisija je menila, da se je z zneski, dodeljenimi govedorejcem, prašičerejcem in perutninarjem, vključno z zneski od agencij za vodo, tem proizvajalcem dala prednost, ki je druge proizvodnje niso mogle imeti. Šlo je za pomoč, ki jo je dodelila Francija, ki je izkrivljala ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem in proizvodnji posameznega blaga, zaradi česar je bilo verjetno, da bo prizadela trgovino med državami članicami. Zaradi tega spada ukrep v okvir člena 87(1) Pogodbe.

(26)

Komisija je prav tako ugotovila, da je šlo pri državnih pomočeh, ki jih je izvajala Francija, za nove pomoči, ki Komisiji niso bile prijavljene in bi se lahko zaradi tega obravnavale kot nezakonite pomoči v smislu Pogodbe. Komisija se je oprla zlasti na člen 1(f) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (16), ki nezakonito pomoč opredeljuje kot novo pomoč, ki se izvaja v nasprotju s prejšnjim členom 93(3) (sedaj členom 88) Pogodbe. Pojem nove pomoči pomeni vsako pomoč, to je sheme pomoči ali individualno pomoč, ki ni veljavna pomoč, vključno s spremembami veljavne pomoči.

(27)

Komisija je opozorila, da je vsaka shema pomoči, ki jo Komisija odobri in v katero se naknadno vnesejo večje spremembe – v danem primeru v zvezi z udeležbo javnega organa pri financiranju pomoči, prijavljene Komisiji, s čimer se precej spremeni ključ financiranja in posledično intenzivnost pomoči –, nova pomoč, ki jo je treba Komisiji priglasiti v skladu s členom 88 Pogodbe in jo mora ta odobriti. Ta obveznost priglasitve je bila obravnavana v členu 1(c) Uredbe (ES) št. 659/1999. Komisija je menila, da je spreminjanje intenzivnosti pomoči že samo po sebi element, ki spreminja vsebino pomoči, zaradi česar je priglasitev obvezna v skladu s členom 88(2) Pogodbe.

(28)

Komisija je nato ocenila zadevne pomoči ob upoštevanju točke 23.3 Smernic Komisije o državni pomoči v kmetijskem sektorju (17) (v nadaljevanju: „kmetijske smernice“), v skladu s katerimi je treba vsako nezakonito pomoč v skladu s členom 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999 oceniti po pravilih in smernicah, ki veljajo v trenutku dodelitve pomoči.

(29)

V zvezi s subvencioniranimi naložbami in obliko pomoči je Komisija menila, da se je za sektor prašičjega mesa s programom PMPOA dejansko nadaljevala vrsta naložb in da so te naložbe večinoma ustrezale naložbam, ki so bile prijavljene Komisiji in jih je le-ta odobrila. Čeprav Komisija pomoči takrat ni preučila z vidika pravil Skupnosti o konkurenci, je za sektor govejega mesa lahko ob začetku postopka ugotovila, da je združljiv s temi pravili. V zvezi s sektorjem perutninskega mesa je Komisija ugotovila, da PMPOA vsebuje natančno tak sistem, kot ga je pred tem odobrila. Končno je Komisija v zvezi s programom pomoči za mlade kmete, ki so kmetijsko gospodarstvo vzpostavili po 1. januarju 1996, ugotovila, da program pomoči ni spremenil nobenega dela, ki velja za upravičene naložbe, ampak se je omejil na spremembo oblike pomoči v tistem delu, ki ga financira država.

(30)

Tako je lahko Komisija glede narave naložb in oblikami pomoči, ki so jih predvideli francoski organi, ugotovila, da so se pomoči, čeprav so imele sledi nezakonitosti, izvajale v skladu s takrat veljavnimi pravili Skupnosti o konkurenci. Komisija tako ni nasprotovala temu delu izvajanja pomoči.

(31)

Glede ključa financiranja pomoči je Komisija opozorila, da je v skladu z zakonodajnim okvirom, ki je veljal ob začetku veljavnosti programa, zgornja meja pomoči za naložbe za varstvo okolja znašala 35 % nastalih stroškov (45 % na območjih z omejenimi možnostmi). Peti pododstavek člena 12(5) Uredbe (EGS) št. 2328/91, ki je določal preučitev nacionalnih pomoči v primerjavi s prejšnjima členoma 92 in 93 (sedaj člena 87 in 88) Pogodbe ter členom 6 navedene uredbe, je namreč dovoljeval pomoči za naložbe za varstvo okolja, če niso povečale proizvodnje. Komisija je v svoji odločbi o državni pomoči št. N 136/91 upoštevala dejstvo, da je morala ponavadi kot združljivo s skupnim trgom obravnavati 35-odstotno stopnjo upravičenih stroškov za to vrsto pomoči (45 % na območjih z omejenimi možnostmi v skladu z Direktivo Sveta 75/268/EGS z dne 28. aprila 1975 o gorskem in hribovskem kmetijstvu na nekaterih območjih z omejenimi možnostmi (18). Te stopnje pomoči so bile potrjene v točki 3.2.3 okvira Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (19), kmalu po začetku veljavnosti programa.

(32)

Francoski organi so obstoj in naravo teh najvišjih določenih zneskov jasno opredelili v sektorskih okrožnicah o uporabi programa PMPOA iz točke 15 preambule.V njih pišejo, da „je Evropska unija dovolila, da lahko javne pomoči za to vrsto naložb, povezanih z izboljšanjem okolja, dosežejo izjemno stopnjo v višini 35 %“.

(33)

Ker ključ financiranja predvideva, da k stroškom naložb eno tretjino prispevajo država in teritorialne skupnosti (skupaj, torej vsaka stran po eno šestino), eno tretjino agencije za vodo in eno tretjino kmetje, in ker se zlasti udeležba agencij za vodo šteje med državno pomoč, je Komisija v svoji odločbi o začetku postopka ugotovila, da se zdi, da zgornje meje pomoči, odobrene za to vrsto naložb, niso bile upoštevane. Prispevek agencij za vodo k financiranju programa PMPOA bi namreč stopnjo javnega financiranja povišal na dve tretjini stroškov naložb, to je okoli 66,6 % kritih stroškov. To bi po mnenju Komisije dovoljeno stopnjo preseglo za okoli 31,6 % kritih stroškov (21,6 % na območjih z omejenimi možnostmi). Enako preseganje bi nastalo pri programu pomoči za mlade kmete, ki so kmetijsko gospodarstvo vzpostavili po 1. januarju 1996, ker so spremembe v programu povezane samo z obliko pomoči v tistem delu, ki ga financira država, in tako ne povzročajo splošnega povišanja stopenj pomoči za te mlade kmete.

(34)

Komisija je prav tako upoštevala, da od 1. januarja 2000 naprej, tj. datuma začetka veljavnosti kmetijskih smernic, Komisija na podlagi točke 4.1.1.2 navedenih smernic vseeno dovoljuje stopnje pomoči za to vrsto naložb v višini 40 % kritih stroškov (50 % za območja z omejenimi možnostmi). Za mlade kmete je sprejemljiva stopnja 45 % (55 % na območju z omejenimi možnostmi). To pomeni, da bi se z uporabo teh ugodnejših pogojev stopnje pomoči, dodeljenih leta 2000, prekoračile za samo 26,6 % (16,6 % na območjih z omejenimi možnostmi) in v zvezi z mladimi kmeti za 21,6 % (11,6 % na območjih z omejenimi možnostmi) pri naložbah, ki so bile opravljene po 1. januarju 2000 in izpolnjujejo vse pogoje iz kmetijskih smernic.

(35)

Ker so pomoči, ki jih je Komisija odobrila za naložbe, temeljile na dovoljeni stopnji javnega financiranja do največ 35 % stroškov navedenih naložb (45 % na območjih z omejenimi možnostmi), ali 40 do 55 %, odvisno od primera, od 1. januarja 2000 dalje, je Komisija v odločbi o začetku preiskovalnega postopka morala ugotoviti, da se obseg pomoči, dodeljenih v okviru programa PMPOA, ne ujema s stopnjo pomoči, ki jo je odobrila Komisija, in da naj bi zato vsako javno financiranje, odobreno nad dovoljenimi zgornjimi mejami, pomenilo državno pomoč, ki ni združljiva s Pogodbo.

(36)

Potem ko je Komisija preučila podatke, ki so jih predložili francoski organi, je podvomila o združljivosti pomoči za naložbe, ki so se v obdobju med letoma 1994 in 2000 financirale v okviru programa PMPOA, s skupnim trgom, zlasti kar zadeva zneske pomoči, ki so se lahko dodelili s preseganjem dovoljene 35- oziroma 45-odstotne stopnje. Zaradi tega je Komisija sprožila postopek iz člena 88(2) Pogodbe.

(37)

Komisija je tudi ugotovila, da je bila stopnja pomoči, ki so jo uporabili francoski organi za izvedbo analize gospodarstva, v skladu z veljavnimi pravili o konkurenci.

(38)

Francoski organi so s pismom z dne 21. junija 2001 predložili svoje pripombe o odločitvi Komisije, da bo proti prijavljeni pomoči sprožila postopek iz člena 88(2) Pogodbe.

(39)

Francoski organi so upoštevali pravno pojasnilo Komisije o javnem značaju pomoči od agencij za vodo. Po podatkih teh organov francoska vlada predvideva revizijo zakona št. 64/1245 z dne 16. decembra 1964 o ureditvi in razdelitvi voda ter boju proti onesnaževanju, ki zlasti opredeljuje temeljna načela delovanja agencij za vodo, da se bodo načini za izračunavanje dajatev in usmeritve programov finančne pomoči agencij v prihodnosti predložili v glasovanje v Parlamentu.

(40)

Francoski organi kljub temu menijo, da bi se za preseganje 35- in 45-odstotnih stopenj lahko uporabile določbe člena 12(5) Uredbe (EGS) št. 2328/91 ter člena 12(3)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 950/97 z dne 20. maja 1997 o izboljšanju učinkovitosti kmetijskih struktur (20). Te določbe po mnenju francoskih organov omogočajo, da se za nekatere naložbe, med katerimi so naložbe za varstvo okolja, ne uporabijo prepovedi pomoči in omejitve preseganja teh stopenj.

(41)

Francoski organi o vplivu udeležbe agencij za vodo k programu PMPOA na konkurenco menijo, da le-te ne dajejo neupravičeno prednosti določenemu nacionalnemu sektorju iz naslednjih razlogov. Gre za neproizvodne naložbe, ki kljub zvišanim stopnjam pomoči obremenjujejo gospodarnost kmetijskih gospodarstev in zadevne rejce postavljajo v neugoden položaj v primerjavi s tistimi, ki ne opravijo takih naložb. Takih je sicer daleč največ v Franciji. Francoski organi menijo, da bi tako prihajalo do splošnega izkrivljanja konkurence v škodo zadevnih rejcev in ne v njihovo korist.

(42)

Francoski organi menijo, da bi lahko do izkrivljanja konkurence glede na člen 87 Pogodbe lahko prišlo samo pri rejcih v drugih državah članicah, ki bi izvedli podobna dela, vendar s finančnimi pomočmi do stopnje največ 35 ali 45 % na območjih z omejenimi možnostmi. Po njihovem mnenju bi se lahko stvarnost takega izkrivljanja ocenila le za vsak primer posebej.

(43)

Francoski organi nadaljujejo svoje razmišljanje in trdijo, da se dejanske uporabljene stopnje pomoči za taka dela precej razlikujejo od enega rejca do drugega ob upoštevanju podrobnih pogojev za uporabo programa. Organi pojasnjujejo, da so te stopnje ponavadi precej nižje od 60 %, če jih izračunamo tako, da vzamemo vrednost pomoči, izražene v odstotkih zneska naložbe, v skladu s členom 7(2) Uredbe (EGS) št. 2328/91 in členom 7(2) Uredbe (ES) št. 950/97.

(44)

Po mnenju francoskih organov podrobni pogoji za uporabo pomoči, ki jih odobri država in se priglasijo Komisiji, opredeljujejo splošni okvir za uporabo programa. Agencije za vodo so na drugi strani sprejele enak seznam del, ki izpolnjujejo pogoje za odobritev pomoči, vendar pa zgornje vrednosti pomoči niso vedno enake. Poleg tega so bile tu in tam dodane tehnične omejitve (na primer v m2 talnih površin ograd), tako za pomoči agencij kot za pomoči države ali lokalnih skupnosti, in sicer omejitve, ki pogosto znižajo del za financiranje upravičenih del. Ne nazadnje bi se za nekatere agencije za vodo lahko prav tako uvedla splošna zgornja vrednost osnove pomoči na „dušik, ki ga proizvede glava velike živine“ (GVŽ-N).

(45)

Tako je zaradi teh različnih zgornjih vrednosti dejanska stopnja dodeljene pomoči, v primerjavi z izdatki, ki jih rejec nameni za upravičena dela, po mnenju francoskih organov vedno praktično nižja od najvišjih dovoljenih stopenj v programu.

(46)

Francoski organi so pojasnili, da nekateri rejci med deli, potrebnimi za izboljšanje okoljske učinkovitosti, izvedejo tudi modernizacijska dela. Ta dela ne izpolnjuje pogojev za odobritev pomoči in tako niso upravičena do pomoči v okviru programa PMPOA.

(47)

V govedoreji, ki predstavlja 80 % števila farm, upravičenih do programa PMPOA, bi bila dejanska povprečna stopnja prej nižja, najpogosteje med 30 in 35 %, in sicer zelo različno glede na sisteme proizvodnje. Razlog za to sta velika raznolikost vrst iztrebkov, tekočin, snovi v trdnem stanju in najpogosteje mešanic ter torej uskladiščenja, tako po vrsti (gnojišča, greznice) kot po zmogljivosti, in dejstvo, da za te naložbe v skladiščenje ter betonirane površine in strehe hlevskih ograd veljajo še posebej nizke tehnične ali finančne omejitve.

(48)

Na prašičjih in perutninskih farmah brez zemljišč so obstoječe skladiščne zmogljivosti za odplake večinoma zadovoljive glede na obdobja prepovedi gnojenja. Dela tako zajemajo obnovitev neprepustnosti obstoječih skladiščnih prostorov ali betoniranih površin ali namestitev dvofaznih napajalnih sistemov, ki na prašičjih farmah zmanjšajo onesnaževanje pri viru ali na perutninskih farmah izboljšajo ravnanje z iztrebki. Dejanska stopnja pomoči se tako lahko poveča do 60 % zneska upravičenih del, kot to kaže tabela 1.Vendar pa je najpogosteje znesek del precej manjši kot za govedo.

(49)

Po trditvah francoskih organov študija o 20 000 spisih v porečju agencije za vodo Loara–Bretanja kaže, da je povprečna stopnja pomoči 40 %.

(50)

En del teh spisov je povezan z novimi zgradbami, zgrajenimi v okviru programa, kadar je bilo iz različnih razlogov ocenjeno, da je neprimerno izvesti predlagana dela na obstoječih poslopjih. Po mnenju francoskih organov je treba te primere obravnavati ločeno, saj pomoč ne spada več med pomoči za varstvo okolja, ampak med pomoči za modernizacijo iz člena 7(2)(b) Uredbe (EGS) št. 2328/91 in člena 12(4)(c) Uredbe (ES) št. 950/97.Znesek pomoči tako ne sme presegati 35 ali 26,25 % (45 oziroma 38,75 % na območju z omejenimi možnostmi) stroškov del, odvisno od tega, ali lahko rejec pridobi načrt za izboljšanje materialnih razmer ali ne. V teh primerih je dejanska stopnja pomoči v primerih v tabeli 2 še vedno veliko nižja od teh stopenj – stolpec (a) kaže, kakšen bi bil strošek izvedbe okoljevarstvenih del, če bi se poslopja ohranila.

(51)

Na istem gospodarstvu se lahko izvedejo dela na obstoječih poslopjih in novih zgradbah.

(52)

In na koncu, če bi bilo treba narediti primerjavo od primera do primera, bi bilo treba po mnenju francoskih organov rejce, ki agenciji za vodo plačujejo letno dajatev, v skrajnem primeru izključiti iz področja primerjave v okviru člena 87 Pogodbe.

Tabela 1

Primeri dejanskih stopenj pomoči za uskladitev s standardi v okviru programa PMPOA

Tabela 2

Primeri dejanskih stopenj pomoči v primeru gradenj novih zgradb

(53)

V členu 87(1) Pogodbe je navedeno, da „razen če [ta] pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami“.

(54)

Členi 87 do 89 Pogodbe so se v sektorju prašičjega mesa začeli uporabljati s členom 21 Uredbe Sveta (EGS) št. 2759/75 z dne 29. oktobra 1975 o skupni ureditvi trga za prašičje meso (22). V sektorju govejega mesa so se začeli uporabljati s členom 40 Uredbe Sveta (ES) št. 1254/99 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (23). Pred sprejetjem slednje so se v istem sektorju uporabljali v skladu s členom 24 Uredbe Sveta (EGS) št. 805/68 z dne 27. maja 1968 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (24). V sektorju perutninskega mesa so se začeli uporabljati s členom 19 Uredbe Sveta (ES) št. 2777/75 z dne 29. maja 1975 o skupni tržni ureditvi za perutninsko meso (25).

(55)

Kar zadeva naravo pomoči, jo je treba določiti na ravni kmetovalcev, ki so izvedli naložbe v okviru programa PMPOA. Komisija meni, da je financiranje iz PMPOA dalo francoskim kmetom selektivno prednost.

(56)

Komisija meni, da – nasprotno, kar trdijo francoski organi v svojih pripombah – neproduktivna narava naložb pomoči ne odvzema prednostnega učinka v čisto gospodarskem smislu, saj prevzema strošek, ki ga običajno krije upravičenec, kar ga postavlja v ugodnejši položaj v primerjavi s tekmeci, ki take pomoči ne prejemajo.

(57)

Tudi ob domnevi, da bi lahko take neproduktivne naložbe sprva bremenile gospodarnost kmetijskih gospodarstev, saj bi po mnenju francoskih organov zadevne rejce postavljale v neugoden položaj v primerjavi s tistimi rejci, ki ne opravijo takih naložb, je prav tako res, da te naložbe izpolnjujejo točno določeno pravno obveznost in da bodo morali sčasoma vsi zadevni rejci opraviti to vrsto naložbe, da se ne bi znašli v položaju kršitve.

(58)

Če želimo ugotoviti, ali pomoč, ki je predmet te odločbe, spada v področje uporabe člena 87(1) Pogodbe, je treba nazadnje ugotoviti, ali je verjetno, da bo prizadela trgovino med državami članicami.

(59)

Sodišče je ugotovilo, da se šteje, da je na določeno vrsto podjetij vplivala prednost, ki jim jo je dala določena država članica, kadar se z njo okrepi njihov položaj v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji v trgovini med državami članicami Skupnosti (26).

(60)

Zdi se, da bi pomoči, ki so predmet te odločbe, lahko prizadele trgovino med državami članicami, če dajejo prednost nacionalni proizvodnji posameznega blaga na škodo proizvodnje v drugih državah članicah. Zadevni sektorji so izredno odprti za konkurenco na ravni Skupnosti in tako zelo občutljivi za vsak ukrep v korist proizvodnje v eni ali drugi državi članici.

(61)

Tabela 3 kaže obseg trgovine med Francijo in drugimi državami članicami za zadevne proizvode v prvem letu po začetku veljavnosti programa PMPOA.

Tabela 3

(62)

Ukrepi, preučeni v tej odločbi, se štejejo med državne pomoči v smislu Pogodbe, saj upravičencem dajejo gospodarsko prednost, do katere drugi sektorji niso upravičeni. Zaradi tega je Komisija sklenila, da ti ukrepi sodijo v okvir člena 87(1) Pogodbe.

(63)

Člen 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999 nezakonito pomoč opredeljuje kot novo pomoč, ki se izvaja v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. V skladu s členom 1(c) navedene uredbe pojem nove pomoči pomeni vsako pomoč, to je sheme pomoči ali individualno pomoč, ki ni veljavna pomoč, vključno s spremembami veljavne pomoči.

(64)

Vsaka shema pomoči, ki jo Komisija odobri, v katero so se naknadno vnesle večje spremembe – v tem primeru v zvezi z udeležbo javnega organa pri financiranju pomoči, priglašene Komisiji, s čimer se občutno spremeni ključ financiranja in posledično intenzivnost pomoči –, pomeni novo pomoč, ki jo je treba Komisiji priglasiti v smislu člena 88 Pogodbe in ki jo mora ta odobriti.

(65)

Po mnenju Sodišča Evropskih skupnosti obveznost, da je treba Komisijo obvestiti o projektih, ki naj bi uvedli ali spremenili pomoči iz prvega stavka člena 88(3) Pogodbe, ne velja samo za prvotni projekt, ampak tudi za poznejše spremembe tega projekta, pri čemer se razume, da se take informacije lahko Komisiji pošljejo v okviru posvetovanj, ki so posledica prvotne priglasitve (27).

(66)

Ta obveznost priglasitve je bila obravnavana v točki 1(c) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(67)

Poleg tega je treba poudariti, da ima vključitev podatkovnega lista v seznam pomoči, ki ga izdela francosko ministrstvo za kmetijstvo, zgolj informativno vrednost in se ne more obravnavati kot priglasitev v smislu Pogodbe. Sicer se informacije, ki so v njem navedene, prav tako ne sklicujejo na udeležbo agencij za vodo v programu, pri čemer trdijo, da prispevek države znaša 35 % stroškov naložb.

(68)

Komisija ni mogla oceniti udeležbe agencij za vodo pri programu in vplivov, ki bi jih stopnja njihovega prispevka lahko imela na javno pomoč na ravni zadevnih naložb. Dejansko ni mogla preučiti možnih posledic, ki bi jih udeležba javne ustanove pri financiranju pomoči lahko imela z vidika intenzivnosti pomoči. Iz tega sledi, da pomoči, ki so jih francoski organi dejansko dodelili, niso nujno ustrezale sistemom, ki jih je Komisija odobrila v okviru državnih pomoči št. N 136/91 in N 342/94.

(69)

Spreminjanje intenzivnosti pomoči pomeni že samo po sebi element, ki spreminja vsebino pomoči, zaradi česar postane priglasitev obvezna v smislu člena 88(2) Pogodbe.

(70)

Zlasti v sektorju govejega mesa francoski organi Komisiji niso priglasile predvidenih pomoči za naložbe. Francoski organi so kljub temu trdile, da so, čim je Komisija menila, da je sistem upravičen do finančne udeležbe Skupnosti, utemeljeno sklepale o njegovi združljivosti z zakonodajo Skupnosti. Toda Uredba (EGS) št. 2328/91, ki je takrat veljala, je v svojem členu 12(5) določala, da so pomoči za naložbe v zvezi z varstvom in izboljšanjem okolja odobrene, če ne vodijo do povečanja proizvodnje in če so skladne s členi 92 do 94 Pogodbe (sedaj 87 do 89). To vključuje obveznost priglasitve vsake sheme državnih pomoči v smislu prejšnjega člena 93(3) Pogodbe, toliko bolj, ker pogoji, ki so veljali za pomoči leta 1994, niso bili enaki pogojem, o katerih je bila Komisija obveščena leta 1991.

(71)

Iz zgoraj navedenega izhaja, da so se državne pomoči, ki jih je izvajala Francija, štele med nove pomoči, ki niso bile priglašene Komisiji, ter so bile zaradi tega nezakonite v smislu Pogodbe.

(72)

Člen 87 Pogodbe vseeno pozna izjeme, čeprav se nekatere med njimi očitno ne uporabljajo, zlasti tiste iz odstavka 2. Francoski organi se na njih niso sklicevali.

(73)

Kar zadeva izjeme iz člena 87(3) Pogodbe, jih je treba med preučitvijo vsake sheme pomoči za regionalni ali sektorski namen ali vsakega posameznega primera uporabe splošnih shem pomoči natančno razlagati. Dodelijo se lahko samo, če bi Komisija lahko ugotovila, da je pomoč nujna za dosego enega od zadevnih ciljev. Dodelitev pravice do teh izjem za pomoči, ki na drugi strani ne prinašajo ničesar, bi omogočila škodljive učinke na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence, kar ne bi imelo nobenega opravičila z vidika interesa Skupnosti, ter vzporedno neupravičene prednosti za gospodarske subjekte iz določenih držav članic.

(74)

Komisija meni, da namen zadevnih pomoči ni bil pospeševanje gospodarskega razvoja določenega območja, kjer je življenjska raven izredno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe. Prav tako niso namenjene pospeševanju izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice v skladu s členom 87(3)(b) Pogodbe. Prav tako niso pomoči namenjene pospeševanju kulture in ohranjanja kulturne dediščine v skladu s členom 87(3)(d) Pogodbe.

(75)

Člen 87(3)(c) Pogodbe določa, da se kot združljivo s skupnim trgom lahko štejejo pomoči za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Da se lahko uporabi ta izjema, morajo pomoči prispevati k razvoju zadevnega sektorja.

(76)

Tako je Komisija glede subvencioniranih naložb in obliko pomoči na začetku postopka ugotovila, da so se pomoči, čeprav so bile v njih sledi nezakonitosti, izvajale v skladu s takrat veljavnimi pravili Skupnosti o konkurenci. Komisija nima razloga, da bi nasprotovala temu delu izvajanja pomoči.

(77)

Pri preučitvi združljivosti pomoči v nadaljevanju se bodo tako obravnavale samo stopnje pomoči, ki so jih uporabili francoski organi.

(78)

Komisija je ob začetku preiskovalnega postopka opozorila, da je v skladu z zakonodajnim okvirom, ki je veljal ob začetku veljavnosti programa, zgornja meja pomoči za naložbe za varstvo okolja znašala 35 % kritih stroškov (45 % na območjih z omejenimi možnostmi).

(79)

Francoski organi kljub temu menijo, da bi se za preseganje 35- in 45-odstotnih stopenj lahko uporabile določbe člena 12(5) Uredbe (EGS) št. 2328/91 ter člena 12(3)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 950/97 z dne 20. maja 1997 o izboljšanju učinkovitosti kmetijskih struktur. Te določbe po mnenju francoskih organov omogočajo, da se za nekatere naložbe, med katerimi so naložbe za varstvo okolja, ne uporabijo prepovedi glede pomoči in omejitve glede preseganja teh stopenj.

(80)

Komisija najprej ugotavlja, da je peti pododstavek člena 12(5) Uredbe (EGS) št. 2328/91, ki je določal preučitev nacionalnih pomoči v primerjavi s prejšnjima členoma 92 in 93 (sedaj člena 87 in 88) Pogodbe ter členom 6 navedene uredbe, dovoljeval pomoči za naložbe za varstvo okolja, če se ni zaradi njih povečala proizvodnja. Komisija ima za dokazano, da naložbe, ki so bile cilj danih pomoči, dejansko niso povzročile povečanja proizvodnje, saj so bile namenjene izključno varstvu okolja na podeželju (zlasti skladiščenju in čiščenju odplak).

(81)

Kar konkretneje zadeva dovoljeno stopnjo pomoči, je Komisija v svoji odločbi o državni pomoči št. N 136/91, naslovljeni na Francijo, spomnila, da je za to vrsto pomoči ponavadi kot združljivo s skupnim trgom obravnavala 35-odstotno stopnjo upravičenih stroškov (45-odstotno na območjih z omejenimi možnostmi).

(82)

Te stopnje pomoči so bile potrjene z okvirnimi omejitvami Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja, kmalu po začetku izvajanja programa PMPOA. Tako je točka 3.2.3 navedenih okvirnih omejitev določala, da se na splošno pomoči za naložbe za okoljske namene lahko odobrijo, če ne presegajo določenih stopenj. Sprotna opomba št. 14 je v svojem drugem pododstavku določala, da „je za naložbe, ki izhajajo iz člena 12(1) in (5) Uredbe Sveta (EGS) št. 2328/91 (…), najvišji obseg pomoči 35 % ali 45 % na območjih (…) z omejenimi možnostmi. Te najvišje stopnje pomoči veljajo ne glede na velikost podjetja. Zato se ne morejo zvišati za mala in srednje velika podjetja, kot je določeno v nadaljevanju tega oddelka. Za naložbe, izvedene na območjih ciljev št. 1 in 5b, si Komisija pridržuje pravico, da jih po preučitvi primera stopenj pomoči, višjih od zgoraj navedenih, sprejme, če jih država članica lahko upraviči.“

(83)

Uredba (ES) št. 2328/91 je bila razveljavljena z Uredbo (ES) št. 950/97. Člen 12(2)(e) Uredbe (ES) št. 950/97 je določil, da lahko države članice odobrijo pomoči za naložbe za „varstvo in izboljšanje okolja, če naložbe ne povzročijo povečanja proizvodne zmogljivosti“. Člen 12(3) navedene uredbe je navedel, da „so na samostojnih ali povezanih gospodarstvih, ki izpolnjujejo pogoje za upravičenost iz členov 5 in 9, prepovedane pomoči za naložbe, ki presegajo vrednosti in zneske, navedene v členih 7(2) in (3) ter 11“. Vendar v skladu s točko d) drugega pododstavka člena 12(3) navedene uredbe ta prepoved ni veljala za pomoči, namenjene za „naložbe za varstvo in izboljšanje okolja“.

(84)

Člen 12(2) in (3) Uredbe (ES) št. 950/97 pa je določal, da se členi 92–94 Pogodbe (sedaj členi 87–89) uporabljajo za te pomoči. To je ustrezalo napotilu na pravila o konkurenci, ki so takrat veljala, torej na že navedeno prakso Skupnosti v odločbi o državni pomoči št. N 136/91, in na pogoje, povzete v okvirnih omejitvah Skupnosti za varstvo okolja.

(85)

Komisija na podlagi določb, ki so veljale v obdobju med letoma 1994 in 1999, kot so opisane v tej odločbi, lahko samo ugotovi, da je najvišja stopnja pomoči, ki je veljala za dane pomoči, znašala 35 % kritih stroškov (45 % na območjih z omejenimi možnostmi) in da zaradi tega dodeljene pomoči nad temi stopnjami, niso bile skladne z navedenimi določbami.

(86)

Vendar kar zadeva leto 2000 v zvezi s pomočmi za naložbe v kmetijska gospodarstva, točka 4.1.1.2 kmetijskih smernic, ki veljajo od 1. januarja 2000, določa, da znaša zgornja meja stopnje javne pomoči za upravičeno naložbo 40 oziroma 50 % na območjih z omejenimi možnostmi. Kadar pa gre za naložbe, ki jih opravijo mladi kmetje v petih letih od vzpostavitve kmetijskega gospodarstva, se največja stopnja pomoči poveča na 45 oziroma 55 % na območjih z omejenimi možnostmi.

(87)

Točka 4.1.2.4 kmetijskih smernic izjemoma določa, da če zaradi naložb pride do izrednih stroškov, povezanih zlasti z varstvom in izboljšanjem stanja okolja, se lahko najvišje stopnje pomoči v vrednosti 40 in 50 % iz točke 4.1.1.2 navedenih smernic povečajo za 20 oziroma 25 odstotnih točk. Tako povečanje se lahko dodeli za naložbe, katerih namen je zagotoviti izpolnjevanje novo uvedenih minimalnih standardov, ob upoštevanju pogojev, določenih v členu 2 Uredbe Komisije (ES) št. 1750/1999 z dne 23. julija 1999 o podrobnih pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) (28). Povečanje mora biti strogo omejeno na izredne upravičene stroške, ki so potrebni za uresničitev zastavljenega cilja, in ni mogoče pri naložbah, ki povzročajo povečanje proizvodne zmogljivosti.

(88)

Začetek veljavnosti, 23. januar 2004, Uredbe Komisije (ES) št. 1/2004 z dne 23. decembra 2003 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov (29), je spremenil pravni položaj v zvezi z danim primerom. Ta uredba pod določenimi pogoji dovoljuje pomoči malim in srednje velikim kmetijskim podjetjem ter jih izvzema iz obveznosti priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe.

(89)

Francoski organi so navedli, da so bili upravičenci do pomoči za naložbe, financirane v okviru programa PMPOA, v obdobju 1994–2000 mala in srednje velika podjetja v smislu člena 2(4) Uredbe (ES) št. 1/2004.

(90)

Uredba (ES) št. 1/2004 v svojem členu 20(2) določa, da so posamične pomoči in programi pomoči, ki so se začeli uporabljati pred začetkom veljavnosti te uredbe, ter pomoči, odobrene po teh programih brez dovoljenja Komisije in v nasprotju z zahtevo obvezne priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe, združljivi s skupnim trgom po členu 87(3)(c) Pogodbe in so izvzeti iz obveznosti priglasitve, če izpolnjujejo pogoje iz člena 3 te uredbe, razen zahtev iz odstavkov 1 in 2(b) ter (c) navedenega člena.

(91)

Člen 3(3) Uredbe (ES) št. 1/2004 določa, da so pomoči, odobrene v skladu s programom iz odstavka 2, združljive s skupnim trgom po členu 87(3)(c) Pogodbe in so izvzete iz obveznosti priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe, če neposredno izpolnjujejo vse pogoje te uredbe.

(92)

Člen 4 Uredbe (ES) št. 1/2004 vsebuje pogoje, ki jih je treba izpolniti v danem primeru, torej v primeru programa pomoči za neprijavljene naložbe za mala in srednje velika podjetja.

(93)

Tako je v skladu s členom 4(1) Uredbe (ES) št. 41/2004 pomoč za naložbe v kmetijska gospodarstva za proizvodnjo kmetijskih proizvodov združljiva s skupnim trgom in izvzeta iz obveznosti priglasitve, zlasti če bruto intenzivnost pomoči ne presega 50 % upravičenih naložb na območjih z omejenimi možnostmi in 40 % na drugih območjih.

(94)

Vendar če zaradi naložb pride do izrednih stroškov za varstvo in izboljšanje stanja okolja, se lahko najvišje stopnje pomoči v vrednosti 50 % in 40 % povečajo za 25 oziroma 20 odstotnih točk. Tako povečanje se lahko odobri le za naložbe, ki presegajo minimalne veljavne zahteve Skupnosti, ali za naložbe, opravljene za izpolnitev novo uvedenih minimalnih standardov. Povečanje mora biti strogo omejeno na izredne upravičene stroške, ki so potrebni, in ni mogoče pri naložbah, ki povzročajo povečanje proizvodnih zmogljivosti.

(95)

V danem primeru je očitno, da gre za naložbe za varstvo in izboljšanje okolja, za katere se je uporabljal zlasti okoljevarstveni standard „nitratna“ direktiva. Ta standard je bil sprejet leta 1991 in se zato leta 2000 ni mogel več obravnavati kot nov standard.

(96)

Komisija je to problematiko že obravnavala v okviru državne pomoči št. N 355/2000 ter dovolila nadaljevanje programa PMPOA od leta 2001 do 2006. Na podlagi takratne utemeljitve Komisija danes vztraja na dejstvu, da ne more prezreti, da je bil prvi francoski akcijski program za izvajanje „nitratne“ direktive sprejet šele leta 1997 in da so prve dejanske obveznosti glede rezultatov, naložene rejcem na terenu, ki izvajajo navedeni program, poznejše. Čeprav se zdi jasno, da Francija ni bila posebno navdušena pri prenosu direktive in bi morala potrebne določbe sprejeti v rokih, ki jih je močno prekoračila (30), ni mogoče zanikati, da so prve obveznosti, ki jih poznajo rejci, veliko novejše.

(97)

Poleg tega v nasprotju z nekaterimi drugimi standardi Skupnosti „nitratna“ direktiva ne vsebuje natančnih obveznosti, ki bi jih gospodarski subjekti morali izpolniti brez predhodnega posredovanja države članice. Ta direktiva prav tako ne vsebuje roka, do katerega je treba naprave prilagoditi.

(98)

Zaradi tega Komisija še vedno meni, da bi se glede na posebne okoliščine v zvezi z „nitratno“ direktivo obveznosti, ki bremenijo rejce, lahko štele med nove standarde v smislu Uredbe (ES) št. 1/2004. Vsaka druga razlaga bi namreč rejce kaznovala zaradi nedejavnosti Francije na pravnem področju.

(99)

Komisija meni, da bi lahko naložbe, opravljene na neranljivih območjih v smislu „nitratne“ direktive, na katerih pogoji, zahtevani v tej direktivi, ne veljajo, bile v vsakem primeru upravičene do povečanih stopenj, saj so veljali manj zahtevni standardi, kot so predvideni v navedeni direktivi, in so predvidena dela presegla minimalne zahteve, veljavne na teh območjih.

(100)

V zvezi z naložbami, ki jih je bilo treba opraviti na ranljivih območjih, mora Komisija ugotoviti, pri čemer ostaja skladna s svojo že predstavljeno utemeljitvijo o novi naravi standardov, ki bremenijo rejce, da se v danem primeru lahko uporabi povečanje stopenj pomoči. Te stopnje bi tako lahko bile določene na 60 % stroškov za naložbe oziroma 75 % na območjih z omejenimi možnostmi.

(101)

Ker številke, ki so jih predložili francoski organi, kažejo, da stopnja pomoči v praksi ni nikoli presegla 60 % nastalih stroškov, Komisija meni, da se lahko pomoči, dodeljene v obdobju med letoma 1994 in 1999 v okviru programa PMPOA, odobrijo.

(102)

Komisija glede na razloženo utemeljitev meni, da je priglašeni ukrep skladen s pravili Skupnosti o konkurenci in zlasti s členom 87(3)(c) Pogodbe.

(103)

Ukrep, s katerim se kmetovalcem v okviru Programa za nadzor kmetijskega onesnaževanja (PMPOA) dodeli pomoč za naložbe v obdobju 1994–2000, je lahko upravičen do odstopanja iz člena 87(3)(c) Pogodbe –

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/14

(1)

S pismom z dne 17. decembra 1999 (vpisanim v evidenco 22. decembra 1999) je stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji v smislu člena 88(3) Pogodbe obvestilo Komisijo o zadevnem ukrepu v zvezi z ukrepi združenja AIMA (Agencija Republike Italije za kmetijstvo) za pomoč italijanskemu perutninskemu trgu, na katerem sta poraba in prodaja občutno upadli zaradi „dioksinske krize leta“ 1999.

(2)

S pismi z dne 8. avgusta 2000 (vpisanim v evidenco 9. avgusta 2000), 15. novembra 2000 (vpisanim v evidenco 21. novembra 2000), 27. februarja 2001 (vpisanim v evidenco 1. marca 2001) in 23. maja 2001 (vpisanim v evidenco 28. maja 2001) je stalno predstavništvo Italije pri Evropski uniji sporočilo Komisiji dodatne podatke, ki jih je ta zahtevala s pismi z dne 18. februarja 2000 (ref. AGR 5073), 2. oktobra 2000 (ref. AGR 25123), 10. januarja 2001 (ref. AGR 000449) in 24 aprila 2001 (ref. AGR 009825).

(3)

S pismom z dne 30. julija 2001 je Komisija obvestila Italijo o sklepu, da sproži postopek iz člena 88(2) Pogodbe v zvezi z zadevno pomočjo.

(4)

Sklep Komisije o sprožitvi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (1). Komisija je povabila zainteresirane strani k predložitvi ugotovitev v zvezi z zadevnim ukrepom.

(5)

Italijanski organi so svoje ugotovitve predstavili s pismom z dne 24. oktobra 2001 (vpisanim v evidenco 26. oktobra 2001). Komisija ni prejela nobenih ugotovitev s strani drugih zainteresiranih strani.

(6)

Nacionalni program ukrepov AIMA za leto 1999. Pravna podlaga za načrtovani ukrep pomoči je člen 3(1)(d) Zakona št. 610/82, ki agenciji AIMA dovoljuje „uporabo sredstev, ki izvirajo iz lastnega finančnega upravljanja, v zvezi z delovanjem notranjega trga in razpoložljivostjo (...), da zagotovi kmetijske prehrambene proizvode deželam v razvoju, ki jih izbere po dogovoru z Ministrstvom za zunanje zadeve in na podlagi mnenja državnega inštituta za prehrano.“

(7)

Nacionalna zveza za perutnino (UNA) je znotraj agencije AIMA (Agencija Republike Italije za kmetijstvo) spodbudila ukrepe na ravni trga za soočanje z resnimi posledicami dioksinske krize na področju porabe perutnine.

(8)

Takoj (prim. pismo z dne 17. decembra 1999) po zavrnitvi agencije AIMA, da bi odkupila 17 000 ton neprodanega mesa – v vrednosti 40 milijard ITL (približno 20 milijonov EUR) – je UNA predlagala, da se del mesa (11 450 ton) pošlje na trg držav v razvoju in tam proda po ugodnih cenah: razliko med dejansko tržno vrednostjo blaga in njegovo prodajno ceno (približno 20 milijard ITL ali 50 % zdajšnje tržne vrednosti) mora izplačati AIMA.

(9)

Na podlagi ugotovitev služb Komisije (prim. pismo z dne 18. februarja 2000), ki so menile, da je pomoč oblikovana predvsem kot nadomestilo za izvoz za kritje razlike med ceno perutnine v državah v razvoju in ceno na italijanskem trgu (pomoč je tako po naravi nezdružljiva s skupnim trgom, obveznostmi Skupnosti znotraj Mednarodne trgovinske organizacije in skupno ureditvijo trgov), se italijanski organi v pismu z dne 10. avgusta 2000 niso več sklicevali na prvotni namen pomoči, ampak so navedli, da se lahko izguba, ki so jo utrpeli italijanski proizvajalci perutnine, obravnava kot posledica izrednih dogodkov (in ne kot posledica običajnega tveganja na trgu) ter se zato lahko uporabi odstopanje, določeno v členu 87(2)(b) Pogodbe.

(10)

Zadevni program predvideva nadomestilo za proizvajalce perutnine po znižanju cen in upadu prodaje zaradi dioksinske krize in preplaha, ki se je razširil med potrošniki. Višina pomoči ustreza razliki med povprečnimi cenami v državah, ki jih ni prizadela dioksinska kriza, in cenami v Italiji v obdobju med junijem in julijem 1999 (to obdobje se upošteva pri izplačilih nadomestil). Povprečne cene v državah, ki jih kriza ni prizadela (brez Italije), so bile po mnenju italijanskih organov 137,89 EUR/100 kg v mesecu juniju in 132,35 EUR/100 kg v mesecu juliju. Razlika v cenah je tako 53,966 EUR/100 kg za mesec junij in 46,218 EUR/100 kg za mesec julij (2). Najvišja zneska pomoči sta 21 150 ITL (10,92 EUR)/100 kg in 15 400 ITL (7,95 EUR)/100 kg. Pomoč je odobrena za meso, proizvedeno in trženo v juniju in juliju 2001, največji skupni znesek pomoči pa je 10 329 138 EUR.

(11)

Italijanski organi zagovarjajo te navedbe s poudarkom, da dioksinska kriza ni povzročila le upada proizvodnje in trženja (zaradi tržnih motenj po dogodku), ampak tudi velik padec porabe perutninskih proizvodov. Na podlagi podatkov, ki so jih zagotovili italijanski organi, je bila prodaja mesa po znižani ceni: 34 700 000 kg mesa v juniju 1999 (proti 52 000 000 kg v juniju 1998) in 30 200 000 kg (proti 51 000 000 kg v juliju 1998 (3) v juliju 1999. Ne glede na to, da je UNA uvedla preventivne ukrepe za preprečitev krize zaradi prekomerne proizvodnje perutninskega mesa (vključno z zakolom piščancev v marcu, ki bi v naslednjih mesecih dorasli), je dioksinska kriza preprečila doseganje zadovoljivih rezultatov na tem področju.

(12)

V pismih z dne 21. novembra 2000 in 28. maja 2001 so italijanski organi želeli poudariti temeljno vlogo, ki so jo imela sredstva obveščanja v mesecih krize: preplah, ki so ga povzročila, je povečal padec porabe perutninskega mesa (v mesecu juniju je bila poraba nižja za 29,1 % kot v prejšnjem letu, v mesecu juliju za 10,1 %, v mesecu avgustu 16,2 % in v celem letu za 5,9 %). Upad povpraševanja je povzročil občutno znižanje cen, zlasti v juniju in juliju (–30 % in –30,1 % glede na ista meseca v prejšnjem letu). Razen tega so morali italijanski proizvajalci, da bi odpravili težave, v juniju uskladiščiti 4 150 ton piščančjega mesa, 9 271 ton v juliju in 2 595 ton v avgustu, ker ga niso mogli dati na trg.

(13)

Pomoč ne predvideva nobene odškodnine za izločitev živali ali proizvodov živalskega izvora, ki niso primerni za porabo ali prodajo.

(14)

Predviden najvišji skupni znesek za pomoč je 20 milijard ITL (10 329 138 EUR).

(15)

Komisija je sprožila postopek iz člena 88(2) Pogodbe, ker je dvomila v združljivost sheme s skupnim trgom. Ta dvom je zadeval možnost enačenja zadevne pomoči s pomočjo, ki se izplačuje kot nadomestilo za izgube zaradi izrednega dogodka. Italijanski organi so se dejansko sklicevali na člen 87(2)(b) Pogodbe, ki določa, da je pomoč, namenjena za odpravo škode, ki so jo povzročili izredni dogodki, združljiva s skupnim trgom. To obvestilo obravnava dioksinsko krizo kot izredni dogodek.

(16)

V Pogodbi pojem izredni dogodek ni opredeljen. Komisija uporablja to določbo za vsak posamezen primer, potem ko zadevni primer natančno oceni. V primeru dioksinske krize je v zvezi z živilskimi proizvodi in živalsko krmo, proizvedenimi v Belgiji, Komisija ob upoštevanju narave in obsega omejitev, ki jih je bilo treba uvesti za zaščito javnega zdravja v tej državi (4), sklenila, da gre za izredni dogodek v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe.

(17)

V zvezi z opredelitvijo izrednega dogodka obstajajo še drugi precedensi zlasti v okviru različnih pomoči, odobrenih v Združenem kraljestvu (5) v zvezi s krizo zaradi bolezni BSE: Komisija je sklenila, da je to izreden dogodek, zlasti ob upoštevanju prepovedi izvoza govejega mesa in upada porabe govejega mesa zaradi negotovosti in nemira, ki so ju povzročili podatki o BSE. Vseeno je treba poudariti, da zgoraj navedeni primeri zadevajo države, ki so bile neposredno vpletene v pojav (BSE v Združenem kraljestvu in dioksin v Belgiji), in ne, kot v tem primeru, na državo, katere trg je bil prizadet zaradi zaskrbljenosti potrošnikov v zvezi z dioksinom.

(18)

V navedenih primerih je Komisija proizvajalcem priznala odškodnino za izgubo, če sta izguba tržnih deležev in padec porabe posledica ne le družbenega preplaha, ampak tudi izrednih dejavnikov, ki so ovirali običajno prodajo zadevnih proizvodov (javni ukrepi skupaj z zelo neobičajnim obnašanjem potrošnikov in sredstev obveščanja). V navedenih odločitvah se je vedno lahko opazila neposredna in takojšnja povezava med dejavniki, ki so se obravnavali kot sestavni deli izrednega dogodka, in izgubami, ki so jih utrpela podjetja.

(19)

Italijanski organi, ki jih je Komisija pozvala, da dokažejo povezavo med izgubo dohodka, ki so jo utrpeli kmetijski proizvajalci, in obstojem izrednega dogodka, zato da bi lahko odobrila odškodnino za takšno izgubo v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe, do zdaj niso uspeli zagotoviti prepričljive obrazložitve. Hitro širjenje družbenega preplaha, ki se je preoblikovalo v veliko motnjo trga, na katerem delujejo italijanski rejci, izgubo tržnih deležev in posledično zmanjšanje dobička glede na običajne razmere, samo po sebi ne predstavlja – na podlagi podatkov, ki so zdaj na voljo – izrednega dogodka v skladu s Pogodbo. Razen tega ni dokaza, ki bi kazal, da so nacionalni organi ali organi Skupnosti sprejeli ukrepe za zaustavitev prodaje.

(20)

Tudi če se doseže sklep o obveznem priznavanju, da je bil „posreden“ vpliv v Italiji hujši kot v drugih evropskih državah zaradi občutljivosti prebivalstva v zvezi z varnostjo prehrane in obstoja gibanja z zelo kritičnim mnenjem glede proizvodnih sistemov na področju zootehnike, to zaenkrat ni dovolj za dokaz izredne narave zadevnega dogodka.

(21)

Komisija se predvsem sprašuje, zakaj italijanski proizvajalci niso izkoristili takšnega položaja in povečali prodaje kmetijskih proizvodov v tujini (ali na nacionalnem ozemlju), ker Italija, v nasprotju z Belgijo, ni bila med državami, ki jih je neposredno prizadela dioksinska kriza.

(22)

Drugi vidik, ki ga je treba pojasniti, je trditev italijanskih organov, po kateri so morali rejci zamrzniti neprodano meso (4 150,8 tone v juniju, 9 271,3 tone v juliju in 2 595,9 tone v avgustu). Na podlagi te trditve ni bilo mogoče izključiti možnosti, da bi lahko ta ukrep dopuščal poznejšo prodajo kmetijskih proizvodov, ki se niso prodali med krizo. V tem primeru bi bila izguba manjša od tiste, ki je bila prijavljena med preverjanjem zadeve. Razen tega Komisija ni mogla določiti količine neprodanega mesa zaradi upada povpraševanja, ki ga je povzročil strah pred prisotnostjo dioksina, in obsega prekomerne proizvodnje zaradi nepravilne ocene povpraševanja med poletjem.

(23)

Na podlagi zgoraj navedenega Komisija ne more izključiti možnosti, da ne gre le za pomoč, namenjeno le za izboljšanje finančnega položaja proizvajalcev, ne da bi ta prispevala k razvoju sektorja, ampak tudi za pomoč, odobreno le na podlagi cene, količine ali proizvodne enote, z drugimi besedami za pomoč, primerljivo s pomočjo za tekoče poslovanje, ki je zato nezdružljiva s skupnim trgom v smislu točke 3.5 Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju (6) (v nadaljevanju „Smernice“).

(24)

Komisija je zato podvomila v obstoj povezave med izgubo dohodka, ki so ga utrpeli proizvajalci v italijanskem perutninskem sektorju, in obstojem izrednega dogodka ter v dejstvo, da bi lahko ta pomoč izpolnila pogoje za odobritev v smislu člena 87(2)(b) ali v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe (v zvezi s tem je treba omeniti, da ta pomoč ne pripomore k razvoju nekaterih gospodarskih dejavnosti) in za razglasitev združljivosti z eno od točk Smernic.

(25)

V pismu z dne 24. oktobra 2001 (vpisanim v evidenco 26. oktobra 2001) so italijanski organi predvsem poudarili, da upad porabe perutninskih proizvodov v mesecih juniju, juliju, avgustu in v blažji obliki do konca decembra 1999 ni bil vključen v razpravo o odločitvi za sprožitev postopka.

(26)

Glede na to, da Komisija ni podvomila v izgubo v prodaji in znižanje cen, so italijanski organi menili, da je treba le dokazati povezavo med to izgubo in dioksinsko krizo. To povezavo naj bi dokazalo dejstvo, da so se prve novice o „piščancu z dioksinom“ razširile 28. maja 1999 ob 19.00, nenaden upad prodaje pa se je začel v mesecu juniju 1999 (prodaja se je znižala za 29 % glede na junij leta 1998). Trend porabe v Italiji je bil sorazmeren s stopnjo družbenega preplaha, ki so ga povzročila sredstva obveščanja, prodaja se je zelo zmanjšala v obdobju prvega širjenja podatkov o dioksinu, julija se je nato povečala, ko je zanimanje medijev oslabelo, in se ponovno zmanjšala avgusta, potem ko je bila objavljena odločitev Evropske unije o podvojitvi najvišjega dovoljenega odmerka dioksina v nekaterih proizvodih. Od meseca septembra je zanimanje za dogodek v sredstvih javnega obveščanja upadlo in poraba perutninskih proizvodov se je postopno uredila.

(27)

Zato italijanski organi menijo, da ni mogoče zanikati povezave med družbenim preplahom, ki se je razširil po objavi podatkov o dioksinu v Belgiji, ter padcem porabe in cene.

(28)

Zato je treba še vedno dokazati, da se lahko dioksinska kriza, ki se je pojavila v Italiji, obravnava kot izreden dogodek v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe. Komisija je že priznala, da je dioksinska kriza izreden dogodek v primeru krize, ki je izbruhnila v Belgiji, ob upoštevanju narave in razsežnosti omejitev, uvedenih za zaščito javnega zdravja. Res je, da dioksinska kriza Italije ni neposredno prizadela; vseeno italijanski organi menijo, da ni mogoče zanikati dejstva, da je vpliv krize segel prek nacionalnih meja in prizadel tudi bližnje države, kot je Italija.

(29)

Italijanski organi menijo, da je izreden dogodek v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe vsak nepredvidljiv ali težko predvidljiv dogodek, kot so naravne nesreče. Zato se mora obravnavati dogodek sam po sebi in ne ukrepi, sprejeti za soočanje s kriznim položajem, ki so le posledica dogodka samega. Razen tega je Komisija v primeru BSE v Združenem kraljestvu priznala izreden značaj dogodka, pri čemer se je sklicevala na prepoved izvoza mesa, zlasti pa na padec porabe govejega mesa zaradi negotovosti in strahu, ki so ju sprožili podatki o BSE. Enak položaj je nastal v Italiji leta 1999 po preplahu zaradi dioksina. Prepoved izvoza v Združenem kraljestvu ni imela velikega vpliva na padec porabe, ker so tuji porabniki tudi brez te prepovedi v vseh primerih (tako kot angleški porabniki) zmanjšali porabo govejega mesa, kar je preprečilo kakršno koli drugo možnost za prodajo teh proizvodov v tujini. V primeru dioksina iz leta 1999 je treba dodati, da so vse tretje države v istem obdobju prepovedale uvoz perutninskega mesa s poreklom iz EU.

(30)

Razlog, zakaj se italijanski proizvajalci niso usmerili na druge tuje trge ali zakaj niso uporabili italijanskega trga, leži zato v nadnacionalnosti dogodka, ki je v veliki meri segel prek meja Belgije.

(31)

Dobički nekaterih italijanskih perutninskih podjetij v obdobju od junija do avgusta 1999 po mnenju italijanskih organov jasno kažejo to znižanje cen in zmanjšanje prodaje.

(32)

V smislu člena 87(1) Pogodbe je, če vpliva na izmenjavo med državami članicami, s skupnim trgom nezdružljiva tista pomoč, ki jo v kakršni koli obliki odobrijo države ali se izplačuje iz državnih virov in ki zaradi dajanja prednosti nekaterim podjetjem ali proizvajalcem izkrivlja konkurenco ali pomeni nevarnost za njeno izkrivljanje.

(33)

Člen 19 Uredbe Sveta (EGS) št. 2777/75 z dne 29. oktobra 1975 o skupni tržni ureditvi za perutninsko meso (7), ob upoštevanju določb, ki nasprotujejo zgoraj navedeni uredbi, določa, da se členi 87, 88 in 89 Pogodbe uporabljajo za proizvodnjo in trženje proizvodov, zajetih v tej uredbi.

(34)

Načrtovani ukrep predvideva izplačilo javne pomoči nekaterim podjetjem, zadevna pomoč (ki znaša 20 milijard ITL) pa se na podlagi selekcije odobri rejcem, za katere se predvideva, da so utrpeli izgube zaradi dioksinske krize. Razen tega predvideni ukrep podpira nekatere vrste proizvodnje (na področju vzreje perutnine) in lahko vpliva na izmenjavo, ob upoštevanju deleža, ki ga ima Italija v skupni proizvodnji perutnine v Uniji (13,2 %). Leta 2001 je bruto proizvodnja perutnine v Italiji znašala 1 134 000 ton od skupno 9 088 000 ton v EU-15 (8).

(35)

Zato se zadevni ukrep vključi v opredelitev državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe.

(36)

Prepoved odobritve državne pomoči ni brezpogojna. V zadevnem primeru se italijanski organi sklicujejo na izjeme iz člena 87(2)(b) Pogodbe. Pogodba določa, da se lahko kot združljivi s skupnim trgom v smislu člena 87(2)(b), obravnavajo ukrepi, namenjeni za odpravo škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali drugi izredni dogodki.

(37)

„Izreden dogodek“ ni opredeljen v Pogodbi, zato je treba še vedno preveriti, ali se lahko „dioksinska kriza“ v Italiji izenači z izrednim dogodkom v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe.

(38)

V skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju (9) je Komisija pri ocenjevanju pomoči, namenjene za nadomestilo izgub zaradi naravnih nesreč ali izrednih dogodkov, logično menila, da je treba pojma „naravna nesreča“ in „izreden dogodek“ iz člena 87(2)(b) Pogodbe razlagati omejeno, če spadata med izjeme glede na splošno načelo nezdružljivosti državne pomoči s skupnim trgom, ki ga določa člen 87(1). Do zdaj je Komisija kot naravne nesreče obravnavala potrese, snežne in zemeljske plazove in poplave. Med izredne dogodke sodijo vojna, notranji nemiri in stavke ter, z določenimi omejitvami in glede na razsežnost, večje jedrske ali industrijske nesreče in požari, ki povzročajo velike izgube. Po drugi strani Komisija kot izredni dogodek ni priznala požara, ki izbruhne v samo enem predelovalnem obratu in ga krije običajno poslovno zavarovanje. Na splošno Komisija ne priznava izbruha bolezni živali ali rastlin za naravno nesrečo ali izreden dogodek, čeprav je Komisija v enem primeru kot izredni dogodek dejansko priznala zelo razširjen izbruh dotlej neznane bolezni živali. Zaradi težavnega predvidevanja takšnih dogodkov bo Komisija še naprej posamezno ocenjevala predloge za dodelitev pomoči v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe in upoštevala svojo preteklo prakso na tem področju. Takšna analiza vsakega posameznega primera je zlasti potrebna v okviru pomoči, odobrene v občutljivem sektorju, kot je perutninski, v katerem lahko vsak ukrep, ki posega na trg, nasprotuje ukrepom, ki jih določa skupna ureditev trga.

(39)

Komisija na splošno ne more sprejeti, da je kemična okužba živilskih proizvodov, namenjenih za človeka, kot v tem primeru, izreden dogodek v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe. Nasprotno, nevarnost okužbe je posledica dejstva, da se višja kakovost ne zagotavlja v celotni živilski verigi.

(40)

V primeru dioksinske krize v Belgiji se je za priznanje krize kot izrednega dogodka upoštevalo številne elemente. Komisija je upoštevala predvsem obsežnost ukrepov, izvršenih za boj proti krizi in zaščito človeškega zdravja, med katerimi so bili prepoved dajanja na trg in prodaje perutninskega mesa na drobno, prepoved izmenjave in izvoza nekaterih proizvodov živalskega izvora, ki so namenjeni za človeka in živali, v tretje države, uvedba pogojev, ki vključujejo spremljanje, sledljivost in nadzor zadevnih proizvodov (10). Razglasitev izrednega dogodka je zato temeljila na dveh elementih, in sicer objavi belgijskih organov in posledičnim sprejetjem nujnih ukrepov ter nezmožnosti prodaje proizvodnje, ki je belgijske proizvajalce potisnila v krizo. Takšna kriza se je, zaradi svojih značilnosti in vpliva na vpletene proizvajalce, jasno razlikovala od običajnih razmer in se ni uvrščala med običajne razmere za delovanje trga. Hitro širjenje družbenega preplaha med potrošniki in embargo, ki ga je več tretjih držav uvedlo za uvoz živali in proizvodov živalskega izvora iz Belgije, sta znatno prispevala k spodbujanju krize in se preoblikovala v resno motnjo trga, na katerem so delovali belgijski proizvajalci, izgubo tržnega deleža in posledično znižanje dobička, predvidenega za običajne tržne razmere.

(41)

Kemična okužba proizvodov in upad prodaje sama po sebi nista zadostna za sklep, da ima dogodek izredne značilnosti, ki izvirajo iz kombinacije pomembnih omejevalnih ukrepov za trženje in izvoz teh proizvodov ter upada prodaje in znižanja cen. Družbeni preplah in odziv potrošnikov ob okužbi perutninskega mesa z dioksinom sta le prispevala k izredni naravi dogodka.

(42)

V primeru italijanskih proizvajalcev se ugotavlja, da ni bil uveden noben omejevalni ukrep za prodajo in izvoz ter noben omejevalni ukrep za zaščito zdravja potrošnikov, ker kriza države neposredno ni prizadela. Edini nepredvidljiv in tržno moteč dejavnik je bilo širjenje družbenega preplaha in odziv potrošnikov na okužbo, do katere je prišlo drugje.

(43)

Položaja v Italiji ni mogoče izenačiti s položajem v državah, ki jih je kriza prizadela neposredno; dioksinska kriza je bila razglašena za izreden dogodek v Belgiji in ne za splošen izreden dogodek. Kot je bilo poudarjeno v odstavkih 35 do 38 kemična okužba živilskih proizvodov, namenjenih za človeka, ali širjenje družbenega preplaha sama po sebi nista izreden dogodek v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe.

(44)

Italijanski organi so se sklicevali tudi na prvo krizo BSE v Združenem kraljestvu. V tem primeru je bil vzrok za izreden položaj na področju govejega mesa popolna prepoved izvoza živih živali in govejega mesa iz Združenega kraljestva v evropske države in tretje države. Vpliv tržnih ukrepov, sprejetih zaradi BSE, je zato v Združenem kraljestvu dosegel razsežnost, kot je še ni bilo. Med ukrepi, sprejetimi kot odziv na takšno krizo, Komisija navaja popoln embargo za britansko meso in tudi vse mesne proizvode, ki so lahko del človeške ali živalske prehrambene verige, ter upad notranje porabe mesa, kot ga še ni bilo. Upad porabe je bil povezan s strogimi tržnimi omejitvami, kar je ustvarilo položaj, ki se lahko opredeli kot izjemen.

(45)

Razen tega je Komisija v najnovejših primerih BSE v Evropi (11) poudarila, da padec prodaje in dohodka ni izreden dogodek. Upad prodaje se obravnava kot posledica izrednega dogodka, do katerega pride zaradi redke kombinacije različnih dogodkov. Kot v zgoraj navedenih primerih je bila pomoč za preprečevanje posledic izrednega dogodka v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe odobrena v neposredno prizadetih državah, v katerih so različni dejavniki prispevali k izredni naravi krize, kot so: izjemno negativen vpliv na evropske kmetijske proizvajalce, družbeni preplah, ki se je razširil med potrošniki, in embargo, ki ga je več tretjih držav uvedlo za živali in mesne proizvode, ki izvirajo iz EU, ter niz nesreč, ki jih rejci niso mogli več nadzorovati ter so prispevale k zaostritvi kriznega položaja in širjenju strahu med potrošniki. To se je preoblikovalo v veliko motnjo trga, na katerem delujejo evropski proizvajalci, s posledično izgubo tržnih deležev in znižanjem dobička, predvidenega za običajne razmere na trgu.

(46)

Pomemben elementa, ki ga je Komisija upoštevala za priznavanje navedene krize kot izrednega dogodka, je stabilnost in ravnovesje trga govejega mesa pred izbruhom krize. Vendar to, kot je dokazano v nadaljevanju (prim. odstavke 52 do 55 spodaj) in kot so izjavili sami italijanski organi (prim. pismi z dne 28. avgusta 2000 in 15. novembra 2000), ni veljajo za italijanski piščančji trg, ki je že zabeležil prekomerno proizvodnjo in znižanje cen.

(47)

V vseh zgoraj navedenih primerih, zlasti tistih, ki so jih navedli italijanski organi, je izreden dogodek nastal v prizadeti državi in je povzročil sprejetje omejevalnih ukrepov, ukrepov za tržni nadzor in zdravstvenih ukrepov, s katerimi se povezuje upad prodaje in cen zadevnih proizvodov.

(48)

Razen tega mora imeti izreden dogodek vsaj značilnosti dogodka, ki se po svoji naravi in vplivu na prizadete izvajalce odločno razlikuje od običajnih pogojev in se ne umešča med običajne pogoje za delovanje trga. Sama nepredvidljivost dogodka ali težavnost njegovega napovedovanja je lahko en element izrednega dogodka, vendar sama po sebi ni zadostna za razglasitev dogodka kot „izrednega“ v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe.

(49)

V zadevnem primeru se domneven padec prodaje ne razlikuje od drugih dogodkov, ki vplivajo na povpraševanje, kot je na primer zaprtje izvoznega trga. Takšen dogodek je prav tako nepredvidljiv, vendar se uvršča med običajna tržna tveganja podjetja in nima nobene značilnosti izjemnega dogodka v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe.

(50)

Italijanski organi menijo, da italijanski proizvajalci niso imeli drugih prodajnih možnosti, ker se je kriza razširila daleč prek belgijskih meja, zmanjšanje porabe perutninskega mesa pa se je zabeležilo po vsej Evropi.

(51)

Po podatkih, ki jih ima Komisija, je izvoz perutnine znotraj Skupnosti v mesecih juniju in avgustu leta 1999 ostal nespremenjen glede na letni trend in se je celo povečal glede na leto 1998. Izvoz znotraj Skupnosti je po njihovih podatkih v juliju višji od trenda, zabeleženega za leto 1999 in za julij predhodnega leta. Čeprav to ne zadostuje za prodajo celotnega presežka neprodanih proizvodov, ki so ga prijavili italijanski organi, je takšno povečanje zmanjšalo vpliv krize na proizvajalce, ker jim je omogočalo, da del proizvodov prodajo na trgu Skupnosti. Italijanski organi niso predložili nobene številke za potrditev odsotnosti drugih prodajnih možnosti na trgu Skupnosti in so se omejili na trditev, da so zaradi krize tudi druge države zmanjšale porabo piščančjega mesa. Vendar bi se lahko po mnenju istih organov za določitev primerljivih cen (prim. odstavek 7 zgoraj) upoštevale nekatere države (kot so Danska, Grčija, Španija, Irska, Avstrija, Portugalska, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo), ker jih kriza ni prizadela. Zato bi se lahko vsaj del te presežne proizvodnje izvozil v te države.

(52)

Razen tega je treba, ob upoštevanju politike, ki jo je sprejela Komisija v zvezi z uporabo člena 87(2)(b) Pogodbe v kmetijskem sektorju, izključiti vsako previsoko nadomestilo za izgube.

(53)

Mehanizem nadomestil, ki so ga predvideli italijanski organi, temelji na pomoči za meso, proizvedeno in trženo v mesecih juniju in juliju 1999, ki je izračunana na podlagi razlike med povprečnimi cenami v državah, ki jih ni prizadela kriza, in povprečnimi cenami v Italiji. Ta razlika je po mnenju italijanskih organov 53,966 EUR/100 kg za mesec junij in 46,218 EUR/100 kg za mesec julij. Pomoč znaša 21 150 ITL (ustreza 10,92 EUR)/100 kg in 15 400 ITL (7,95 EUR)/100 kg.

(54)

Ta metoda izračuna ima dve težavi. Prva zadeva trditev italijanskih organov, da so morali rejci zamrzniti neprodano meso (12). To bi omogočalo poznejšo prodajo perutninskih proizvodov, ki se niso prodali v obdobju krize, in izguba bi bila bolj omejena od izgube, ki je bila prijavljena med preverjanjem zadeve. Italijanski organi niso v zvezi s to točko pripomnili ničesar. Zato ni izključena nevarnost previsokega nadomestila za izgube zaradi preložene prodaje dela proizvodov po verjetno običajnih cenah. Razen tega so italijanski organi izjavili, da je bilo meseca junija 1999 zaklanih piščancev za 43 170,1 tone mesa, v juliju pa za 47 485,9 tone, skupaj 90 656 ton (prim. pismo z dne 15. novembra 2000), medtem ko je bilo v juniju 1999 prodanih 34 700 000 kg mesa, v juliju pa 30 200 000 kg, to je 64 900 ton. V juniju je bilo zamrznjenih 4 150,8 tone mesa, v juliju pa 9 271,3 tone, kar je skupaj 13 422,1 tone. Italija ni zagotovila nobenih dokazov o tem, kje je del proizvedenega mesa, ki ni bil prodan in zamrznjen in za katerega ni mogoče izključiti porabe v druge tržne namene.

(55)

Italija se sklicuje tudi na povprečne cene v drugih evropskih državah, ki jih ni prizadela kriza, pri čemer ne upošteva dejstva, da so cene v Italiji padale že pred junijem 1999, in nihanj v trendih cen za piščančje meso. Ta trend za leta 1998, 1999 in 2000 (13) v Italiji je prikazan na naslednjem grafu:

Cena na trgu po mesecih za cele piščance, v

(56)

Glede na izjavo italijanskih organov je sektor perutninskega mesa že utrpel prekomerno proizvodnjo in zato so se marca proizvajalci odločili, da pobijejo del piščancev, namenjenih za zakol v aprilu in maju, za znižanje ponudbe mesa v juniju za 4,8 %. Zaradi dioksinske krize, po mnenju italijanskih organov, 10 % junijske proizvodnje ni šlo v zakol in bilo dane na trg, ampak je bilo to preloženo na meseca julij in avgust, kar je povečalo ponudbo v teh dveh mesecih. Na podlagi podatkov, ki so na voljo Komisiji, se je v februarju, marcu in aprilu število piščancev, danih v vzrejo, dejansko povečalo, zaradi česar se je po ocenah proizvodnja v juniju povečala za 5,6 %.

(57)

Podatki, ki se sklicujejo na zakol piščancev v obdobju od maja do avgusta 1999 v primerjavi z istimi meseci predhodnega leta, kažejo, da je bilo v maju 1999 zabeleženo povečanje zakola in tako tudi ponudbe piščancev za skoraj 9 %, da se je v juniju 1999 ponudba glede na junij predhodnega leta zmanjšala za 10 %, v juliju pa je bilo število zaklanih piščancev skoraj za 10 % višje kot v juliju 1998. Trend rasti ponudbe se je nadaljeval v mesecu avgustu 1999 (+6,5 %). Glede na to, da cene navadno sledijo gibanju ponudbe, se lahko sklepa, da so se cene zaradi prekomerne proizvodnje v primerjavi z aprilskimi cenami, ki so že bile nižje od evropskega povprečja, znižale. Zato bi primerjava med cenami piščancev v Italiji v juniju in juliju ter povprečjem cen v državah, ki jih ni prizadela dioksinska kriza, povzročila previsoko oceno domnevne vrednosti piščancev v Italiji.

(58)

Glede na nihanje cen piščancev v Italiji in trend upadanja cen že pred izbruhom dioksinske krize primerjava med prodajnimi cenami v juniju 1999 in juniju 1998 ne bi bila pravilna in ne bi odražala prekomerne proizvodnje, ki je že vplivala na piščančji trg v Italiji, in posledičnega, že zabeleženega znižanja cen. Izjava italijanskih organov, da so proizvajalci že sprejeli ukrepe za sanacijo trga z vnaprejšnjim pobojem piščancev, ki bi morali v zakol v aprilu in maju, v mesecu marcu za zmanjšanje ponudbe v mesecih juniju in juliju, je v nasprotju s podatki o številu piščancev za vzrejo in tako z oceno proizvodnje, ki kaže na povečanje ponudbe v mesecu juniju in blago zmanjšanje (1,6 %) v mesecu juliju. Na podlagi teh elementov je vsako napovedovanje prodajnih cen za junij in julij 1999 (v primerjavi s cenami junija 1998 ali cenami, zabeleženimi v evropskih državah, ki jih ni prizadela dioksinska kriza) tvegano.

(59)

Komisija lahko zato sklene, da se ukrep, ob upoštevanju dejstva, da družbeni preplah sam po sebi ne pomeni izrednega položaja v smislu člena 87(2)(b) Pogodbe in da lahko metoda za izračun izgub, ki so jo predlagali italijanski organi, povzroči previsoko oceno izgub, ki so jih utrpeli proizvajalci piščančjega mesa v Italiji, ne more obravnavati kot združljiv s skupnim trgom na podlagi člena 87(2)(b).

(60)

Tudi s preverjanjem pomoči v skladu s členom 87(3) Pogodbe ni mogoče priti do sklepa, da je ta združljiva s skupnim trgom. Prav tako se ne uporablja člen 87(3)(a), ker pomoč ni namenjena za spodbujanje gospodarskega razvoja regij, kjer je življenjski standard neobičajno nizek ali kjer prevladuje huda oblika podzaposlenosti.

(61)

Kar zadeva člen 87(3)(b), zadevna pomoč ni namenjena spodbujanju uresničevanja pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali odpravljanju resne motnje v gospodarstvu države članice.

(62)

V skladu s členom 87(3)(d) Pogodbe zadevna pomoč ne velja za cilje, navedene v njem.

(63)

V skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe se, ob upoštevanju, da so italijanski organi zadevni zakon pravilno priglasili v skladu s členom 88(3), za njegovo vrednotenje uporabljajo predpisi Smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju (14) (v nadaljevanju: Smernice). Namreč, v skladu s točko 23.3 Smernic se te smernice uporabljajo od 1. januarja 2000 za nove oblike državne pomoči, vključno s pomočjo, ki so jo države članice že priglasile in o kateri Komisija še ni sprejela odločitve.

(64)

Pomoč, ki je namenjena za nadomestilo za izgube dohodka zaradi bolezni živali, je zajeta v točki 11.4. Odškodnina lahko vključuje razumno nadomestilo za izgubo dobička, pri čemer je treba upoštevati težave, ki so povezane z nadomestitvijo živali ali ponovnim sajenjem, in karanteno ali druge karence, ki jih odredijo ali priporočajo pristojni organi, da se omogoči odprava bolezni, preden se nadomesti živali ali kulture. To je pogoj, ki je potreben za odobritev pomoči in obvezen zakol živali po ukazu zdravstvenih/veterinarskih organov, v okviru načrta za preprečevanje in premagovanje bolezni živali.

(65)

Iz priglašenih ukrepov se lahko jasno sklepa, da zdravstveni/veterinarski organi niso izdali nobenega naloga za zakol živali v okviru načrta za preprečevanje in premagovanje bolezni živali, ker kemična okužba ni zadevala italijanskih podjetij. Ta ukrep zato ne izpolnjuje pogojev iz točke 11.4 Smernic.

(66)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega pomoči za podjetja, ki delujejo na področju proizvodnje perutnine, ni mogoče obravnavati kot pomoč, namenjeno za nadomestilo škode, nastale zaradi izrednega dogodka, v smislu člena 87(2)(b), ali kot pomoč, ki je upravičena do odstopanj iz člena 87(3). Zadevna pomoč je zato obravnava kot pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva s skupnim trgom v skladu s točko 3.5 Smernic (15).

(67)

Razen tega pomeni ta pomoč tudi kršitev predpisov Uredbe Sveta (EGS) št. 2777/75 z dne 29. oktobra 1975 o skupni tržni ureditvi za perutninsko meso, ki določa, da se za proizvode iz člena 2 te Uredbe lahko odobrijo samo naslednji ukrepi: ukrepi, ki spodbujajo boljšo organizacijo proizvodnje, predelave in trženja; ukrepi za izboljšanje kakovosti; ukrepi, ki omogočajo kratkoročne in dolgoročne napovedi na podlagi uporabljenih proizvodnih sredstev; ukrepi, ki omogočajo zasledovanje gibanja tržnih cen. Razen tega se lahko za upoštevanje omejitev prostega pretoka, ki izhajajo iz uporabe ukrepov za boj proti širjenju bolezni živali, v skladu s postopkom iz člena 17 sprejmejo izredni ukrepi za podporo trgu, ki so ga prizadele take omejitve. Navedeni ukrepi se lahko sprejmejo le v obsegu in za tako obdobje, kot je nujno za podporo takemu trgu. V zadevnem primeru ni bil sprejet za Italijo nobeden od navedenih ukrepov; zato se vsaka druga javna pomoč lahko odobri le v skladu s členi 87–89 Pogodbe. Kot je navedeno v prejšnjem odstavku, zadevna pomoč ni v skladu s predpisi, ki urejajo državno pomoč in zato ni združljiva s skupnim trgom.

(68)

Glede na zgoraj navedeno lahko Komisija sklene, da je pomoč, predvidena v programu AIMA za perutninski sektor, državna pomoč v smislu člena 87(1), ki ni upravičena do nobenega odstopanja iz člena 87(2) in iz člena 87(3).

(69)

Ker je bil program priglašen v skladu s členom 88(3) Pogodbe, ki določa, da lahko država članica začne izvajati načrtovani ukrep šele potem, ko ga odobri Evropska komisija, ni treba zahtevati vračila pomoči–

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/23

(1)

Ta odločba je naslovljena na Microsoft Corporation.

(2)

Microsoft Corporation je kršil člen 82 Pogodbe ES in člen 54 Sporazuma EGP s tem, ko je:

(3)

Operacijski sistemi so proizvodi programske opreme, ki nadzorujejo osnovne funkcije računalnika. „Odjemalski osebni računalniki“ („PC“) so splošnonamenski računalniki, ki so namenjeni uporabi ene osebe naenkrat in se lahko povežejo v omrežje.

(4)

Možno je razlikovati med (i) operacijskimi sistemi za t.i. osebne računalnike, ki so „združljivi s tehnologijo podjetja Intel“ in (ii) operacijskimi sistemi za osebne računalnike, ki niso združljivi s tehnologijo podjetja Intel. V tej zvezi se „združljivi s tehnologijo podjetja Intel“ nanaša na posebno vrsto arhitekture strojne opreme. „Porting“ (to je „prilagajanje“) operacijskega sistema, ki ni združljiv s tehnologijo podjetja Intel (npr. Applov Macintosh), da bo lahko deloval na strojni opremi, ki je združljiva s tehnologijo podjetja Intel, je dolgotrajen in drag postopek. Vendar lahko ostane odprto vprašanje, ali operacijske sisteme za osebne računalnike, ki so ali niso združljivi s tehnologijo podjetja Intel, vključiti v opredelitev relevantnega trga, saj razlika ni taka, da bi spremenila rezultat ocene Microsoftove tržne moči.

(5)

Operacijski sistemi za prenosne naprave, kot so dlančniki („PDA“) ali „inteligentni“ mobilni telefoni, in operacijski sistemi za strežnike trenutno ne štejejo kot konkurenčni nadomestni proizvodi za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike.

(6)

Kar zadeva nadomestljivost na strani ponudbe, bi bilo treba proizvod programske opreme, ki trenutno ni prisoten na trgu operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike, precej spremeniti za prilagoditev specifičnim potrebam potrošnikov na zadevnem trgu. To vključuje proces razvijanja in testiranja, ki zahteva precej časa (pogosto več kot eno leto) in velike stroške ter predstavlja precejšnje poslovno tveganje. Poleg tega bi, kot je ugotovljeno pri obravnavi prevladujočega položaja Microsofta na zadevnem trgu, tak nov udeleženec naletel na velike ovire za vstop.

(7)

„Storitve strežnikov delovnih skupin“ (work group server services) so osnovne storitve, ki jih zaposleni v pisarnah uporabljajo pri svojem vsakodnevnem delu, predvsem so to skupna uporaba datotek, shranjenih na strežniku, skupna uporaba tiskalnikov in centralno „upravljanje“ njihovih pravic kot uporabnikov omrežja s strani oddelkov za informacijsko tehnologijo v organizacijah, kjer so zaposleni. „Operacijski sistemi za strežnike delovnih skupin“ (work group server operating systems) so operacijski sistemi, ki se razvijajo in tržijo z namenom celovitega zagotavljanja teh storitev sorazmerno majhnim številom osebnih računalnikov, med seboj povezanih v majhna do srednje velika omrežja.

(8)

Podatki, ki jih je med preiskavo zbrala Komisija, so potrdili, da stranke gledajo na storitve strežnikov delovnih skupin kot na poseben skupek storitev, ki jih nudijo strežniki. Obstaja tesna medsebojna povezanost med zagotavljanjem storitev na področju datotek in tiskanja na eni strani ter upravljanja z uporabniki in skupinami uporabnikov na drugi strani: če ne bi bilo ustreznega upravljanja z uporabniki in skupinami uporabnikov, uporabnik ne bi mogel učinkovito in varno dostopati do skupnih datotečnih in tiskalniških storitev.

(9)

Treba je razlikovati med strežniki delovnih skupin (strežniki, na katerih teče operacijski sistem za strežnike delovnih skupin) in vrhunskimi strežniki, ki se na splošno uporabljajo za podporo „kritičnih“ nalog, kot so vodenje zalog, rezervacije letalskih vozovnic ali bančne transakcije. Pri takih nalogah so lahko potrebni podpora za shranjevanje velikih količin podatkov in najvišja („rock-solid“) raven zanesljivosti in razpoložljivosti (2). Izvajajo jih dragi računalniki (včasih poimenovani „strežniki za velika podjetja“) ali osrednji računalniki. Nasprotno so operacijski sistemi za strežnike delovnih skupin običajno nameščeni v cenejših računalnikih.

(10)

Vendar se vsi strežniki nižjega cenovnega razreda ne uporabljajo kot strežniki delovnih skupin. Strežnik nižjega cenovnega razreda je na primer lahko nameščen na „rob“ omrežja in je specializiran za nudenje spletnih storitev (Web serving) (3), storitev spletnega predpomnenja (Web caching) (4) ali storitev požarnega zidu (firewall) (5), pri čemer so izvzete osrednje storitve, ki jih nudijo strežniki delovnih skupin.

(11)

Treba je tudi poudariti, da le storitve na področju datotek, tiskanja ter upravljanja z uporabniki in skupinami uporabnikov predstavljajo osrednje storitve delovne skupine, medtem ko se operacijski sistemi za strežnike delovnih skupin lahko uporabljajo za izvajanje aplikacij, kot velja za druge operacijske sisteme. Te aplikacije so pogosto tesno povezane z zagotavljanjem storitev upravljanja z uporabniki in skupinami uporabnikov. Ker se operacijski sistemi za strežnike delovnih skupin praviloma uporabljajo v kombinaciji s cenejšo strojno opremo, te aplikacije navadno ne zahtevajo izredno visoke ravni zanesljivosti.

(12)

Multimedijski predvajalniki so računalniški programi na strani odjemalcev, katerih osrednja funkcija je dekodiranje, razširjanje in predvajanje (ter nadalje omogočanje obdelave) digitalnih zvočnih in slikovnih datotek, ki so bile presnete ali pretočene z interneta (in drugih omrežij). Prav tako lahko multimedijski predvajalniki predvajajo zvočne in slikovne datoteke, ki so shranjene na fizičnih nosilcih, kot so zgoščenke in DVD-ji.

(13)

Kar zadeva nadomestljivost z vidika povpraševanja, klasične predvajalne naprave, kot so predvajalniki zgoščenk in DVD-jev, ne predstavljajo nadomestnih proizvodov za multimedijske predvajalnike, saj nudijo zelo omejen del funkcij slednjih. V nasprotju z Microsoftovim WMP, predvajalnikom RealOne Player podjetja RealNetworks in Applovim predvajalnikom QuickTime Player, multimedijski predvajalniki, ki so odvisni od lastniških tehnologij tretjih oseb, navadno ne ovirajo ravnanja teh tretjih oseb. Multimedijski predvajalniki, ki ne omogočajo sprejema z interneta pretočene zvočne in slikovne vsebine, niso nadomestni proizvodi za pretočne multimedijske predvajalnike, saj ne zadovoljujejo specifičnega povpraševanja potrošnikov po pretočnosti.

(14)

Kar zadeva nadomestljivost na strani ponudbe, predstavljajo potrebne znatne naložbe v raziskave in razvoj, zaščita obstoječih multimedijskih tehnologij s pravicami intelektualne lastnine in posredni učinki omrežja, značilni za ta trg, ovire za vstop za razvijalce drugih programskih aplikacij, vključno z multimedijskimi predvajalniki, ki niso pretočni.

(15)

Microsoft je priznal, da ima prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike.

(16)

Za ta prevladujoči položaj so značilni tržni deleži, ki so zelo visoki že vsaj od leta 1996 (90 % in višji v zadnjih letih), in prisotnost zelo velikih ovir za vstop na trg. Te ovire za vstop so zlasti povezane s posrednimi učinki omrežja. Priljubljenost operacijskega sistema za osebne računalnike med uporabniki dejansko izvira iz njegove priljubljenosti med prodajalci aplikacij za osebne računalnike, ti pa posledično osredotočajo svoja razvojna prizadevanja na operacijski sistem, ki je najbolj priljubljen med uporabniki. To ustvarja dinamiko, ki sama sebe krepi in ščiti Windowse kot dejanski standard za operacijske sisteme za osebne računalnike (ovire za vstop, ki jih povzroča programska oprema).

(17)

Komisija zaključi, da je Microsoft dosegel prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin. Ta zaključek temelji zlasti na naslednjih ugotovitvah:

(18)

Odločba ugotavlja naslednje:

(19)

Te izjemne okoliščine vodijo do zaključka, da Microsoftova zavrnitev predstavlja zlorabo prevladujočega položaja, ki ni skladna s členom 82, razen če je objektivno utemeljena.

(20)

Microsoft utemeljuje svojo zavrnitev s tem, da bi bilo razkritje zadevnih informacij in dovoljevanje konkurentom njihove uporabe za izdelavo združljivih proizvodov enako podeljevanju licenc za njegove pravice iz intelektualne lastnine. Komisija ni zavzela stališča glede veljavnosti splošnih zahtevkov Microsofta v zvezi z intelektualno lastnino, saj bi bilo tako ugotavljanje možno le za vsak posamezen primer posebej, ko bi Microsoft izdelal relevantne specifikacije. Vendar v skladu s sodno prakso interes podjetja pri uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ne more sam po sebi predstavljati objektivne utemeljitve, kadar so ugotovljene izjemne okoliščine, kot so te, ki so navedene zgoraj.

(21)

Komisija je proučila, ali bi v posebnih okoliščinah te zadeve utemeljitev, ki jo je podal Microsoft, lahko prevladala nad temi izjemnimi okoliščinami, in zaključila, da Microsoft v ta namen ni predložil nobenih dokazov. Zahteva za posredovanje relevantnih informacij ne bi mogla privesti do kloniranja Microsoftovih proizvodov. Komisija je prav tako upoštevala dejstvo, da je razkritje informacij, ki jih Microsoft ni hotel razkriti, običajno v zadevni industriji.

(22)

Nadalje se je Komisija oprla na zavezo, ki ji jo je dal IBM leta 1984 („the IBM Undertaking“), (6) ter na Direktivo o programski opremi (7) iz leta 1991. Microsoft dejansko priznava, da zaveza IBM in Direktiva o programski opremi predstavljata koristno vodilo v obravnavani zadevi. Komisija je zaključila, da je zahteva za posredovanje v tej zadevi podobna kot zaveza IBM v tem, da se nanaša zgolj na specifikacije vmesnikov. Komisija je tudi zaključila, da je zadevna zavrnitev pomenila zavrnitev posredovanja informacij o interoperabilnosti v smislu Direktive o programski opremi. V zvezi s tem je Komisija navedla, da Direktiva o programski opremi omejuje uveljavljanje avtorskih pravic za programsko opremo (vključno z uveljavljanjem pravic podjetij, ki niso prevladujoča) v korist interoperabilnosti, s čimer poudarja pomen interoperabilnosti v industriji programske opreme. Treba je tudi opozoriti, da Direktiva o programski opremi izrecno predpisuje, da so njene določbe brez poseganja v uporabo člena 82, zlasti če je prevladujoče podjetje zavrnilo dostop do informacij, ki so nujne za zagotavljanje interoperabilnosti.

(23)

Microsoft je nadalje navedel, da namen njegove zavrnitve posredovanja informacij o interoperabilnosti ni mogel biti omejevanje konkurence na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin, saj podjetje ni imelo nikakršne ekonomske spodbude za zasledovanje take strategije. Komisija je zavrnila Microsoftovo utemeljitev, saj je slednja temeljila na ekonomskem modelu, ki se ni ujemal z dejstvi v tej zadevi, in ni bila dosledna s pogledi, ki so jih vodilni v Microsoftu izrazili v internih dokumentih Microsofta, pridobljenih med preiskavo.

(24)

Odločba ugotavlja, da Microsoft krši člen 82 Pogodbe s tem, ko veže WMP na nakup operacijskega sistema Windows za osebne računalnike (Windows). Utemeljitev Komisije glede zlorabe v zvezi z vezano prodajo temelji na štirih elementih: (i) Microsoft ima prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike; (ii) operacijski sistem Windows za osebne računalnike in WMP sta dva ločena proizvoda; (iii) Microsoft strankam ne omogoča izbire Windowsov brez WMP; in (iv) ta vezana prodaja preprečuje konkurenco. Poleg tega Odločba zavrne Microsoftove argumente, s katerimi ta utemeljuje vezano prodajo WMP.

(25)

Microsoft ne oporeka, da ima prevladujoči položaj na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike.

(26)

Odločba Komisije ugotavlja, da so pretočni multimedijski predvajalniki in operacijski sistemi za osebne računalnike ločeni proizvodi (in tako zavrne Microsoftovo utemeljitev, da je WMP sestavni del Windowsov). Odločba najprej ugotavlja, da kljub dejstvu, da Microsoft že nekaj časa veže prodajo svojega multimedijskega predvajalnika na Windowse, danes ostaja ločeno povpraševanje potrošnikov po samostojnih multimedijskih predvajalnikih, ki se razlikuje od povpraševanja po operacijskih sistemih za osebne računalnike. Drugič, številni ponudniki razvijajo in dobavljajo multimedijske predvajalnike na samostojni osnovi. Tretjič, sam Microsoft razvija in distribuira različice svojega WMP za druge operacijske sisteme za osebne računalnike. Končno, Microsoft uveljavlja WMP v neposredni konkurenci z multimedijskimi predvajalniki tretjih oseb.

(27)

Kar zadeva tretji element vezane prodaje, Odločba ugotavlja, da Microsoft ne omogoča strankam izbire Windowsov brez WMP. Proizvajalci osebnih računalnikov morajo prodajati licenco za Windowse, ki vsebujejo WMP. Če želijo v Windowse namestiti alternativni multimedijski predvajalnik, lahko to storijo le vzporedno z WMP. Enako velja v primeru, da uporabnik kupi Windowse v prodajalni. Po mnenju Odločbe so Microsoftove utemeljitve, da strankam ni potrebno „dodatno“ plačati za WMP ter da jim ga ni treba uporabljati, nepomembne v smislu presojanja, ali gre za prisilo iz člena 82 Pogodbe.

(28)

Odločba nato pojasnjuje, zakaj lahko vezana prodaja v tem posebnem primeru prepreči konkurenco. Odločba poudarja, da vezanje WMP na Windowse omogoča Microsoftu prisotnost njegovega multimedijskega predvajalnika na osebnih računalnikih po vsem svetu. Ustrezni dokazi razkrivajo, da druga sredstva distribucije ne morejo biti tako učinkovita. Microsoft lahko zaradi vezave WMP na Windowse omogoča ponudnikom vsebine in razvijalcem programske opreme, ki podpirajo tehnologije Windows Media, da s pomočjo monopola Windowsov dosežejo skoraj vse uporabnike osebnih računalnikov na svetu. Dokazi kažejo, da podpiranje več multimedijskih tehnologij ustvarja dodatne stroške. Tako splošna razširjenost WMP napeljuje ponudnike vsebine in razvijalce programske opreme, da se zanašajo prvenstveno na tehnologijo Windows Media. Posledično bodo potrošniki raje uporabljali WMP, saj bo za tak proizvod na voljo širša paleta dopolnilne programske opreme in vsebin. Microsoftova vezana prodaja krepi in izkrivlja te „učinke omrežja“ v svojo korist in s tem resno ogroža razvoj konkurence na trgu multimedijskih predvajalnikov. Dokazi kažejo, da uporaba WMP narašča na račun vezane prodaje, medtem ko uporabniki dajejo višje ocene kakovosti drugim multimedijskim predvajalnikom. Tržni podatki, ki se nanašajo na uporabo multimedijskih predvajalnikov, uporabo formata kot tudi na vsebino, ki jo nudijo spletne strani, kažejo na trend v korist uporabe WMP in formatov Windows Media na škodo glavnih konkurenčnih multimedijskih predvajalnikov (in tehnologij multimedijskih predvajalnikov). Medtem ko Odločba kaže na ta trend v korist WMP in formata Windows Media, hkrati tudi poudarja, da na podlagi sodne prakse Sodišča Komisiji ni treba dokazovati, da je konkurenca že bila odpravljena, ali da obstaja tveganje odprave vse konkurence, da bi se ugotovila zloraba v zvezi z vezano prodajo. V nasprotnem primeru bi bila protimonopolna preiskava na nekaterih trgih programske opreme prepozna, saj bi se dokazi glede tržnega učinka lahko dokazali, ko bi se trg že „porušil“.

(29)

Končno, Odločba obravnava Microsoftove argumente, s katerimi ta utemeljuje vezano prodajo WMP, zlasti domnevne učinkovitosti vezave WMP na Windowse. Kar zadeva domnevne učinkovitosti v zvezi z distribucijo, Komisija zavrne Microsoftov argument, da vezana prodaja znižuje transakcijske stroške za potrošnike, s tem ko s skupkom privzetih možnosti v osebnem računalniku, ki ga kupec vzame iz embalaže, skrajšuje čas in zmedo. Ugodnost vnaprejšnje hkratne namestitve multimedijskega predvajalnika z operacijskim sistemom za odjemalske osebne računalnike ne predpostavlja, da Microsoft izbere znamko multimedijskega predvajalnika za potrošnike. Proizvajalci osebnih računalnikov lahko zagotovijo, da se zadovolji povpraševanju po vnaprej nameščenih multimedijskih predvajalnikih po izbiri potrošnikov. Odločba tudi ugotavlja, da Microsoft ni predstavil nikakršne tehnične učinkovitosti, katere predpogoj bi bila „vključitev“ WMP. Vezana prodaja WMP predvsem ščiti Microsoft pred učinkovito konkurenco potencialno sposobnejših prodajalcev multimedijskih predvajalnikov, ki bi lahko ogrozili njegov položaj, in s tem omejuje sposobnosti in kapital, ki se vlagajo v inovacije v zvezi z multimedijskimi predvajalniki.

(30)

Odločba nalaga Microsoftu, da razkrije informacije, ki jih ni hotel posredovati, in dovoli njihovo uporabo za razvijanje združljivih proizvodov. Zahteva za razkritje se omeji na specifikacije protokolov in zagotavljanje interoperabilnosti z bistvenimi lastnostmi, ki določajo značilno omrežje delovne skupine. Microsoft mora razkriti informacije podjetju Sun in tudi vsem drugim podjetjem, zainteresiranim za razvijanje proizvodov, ki za Microsoft predstavljajo konkurenčni pritisk na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin. Kolikor bi Odločba zahtevala od Microsofta, da se vzdrži uveljavljanja katere koli od svojih pravic intelektualne lastnine v celoti, bi to upravičila potreba po odpravi zlorabe.

(31)

Pogoji, pod katerimi bo Microsoft razkril informacije in dovolil njihovo uporabo, morajo biti razumni in nediskriminatorni. Zahteva po tem, da so pogoji, ki jih bo postavil Microsoft, razumni in nediskriminatorni, se zlasti nanaša na vsa nadomestila, ki bi jih Microsoft zaračunal za posredovanje informacij. Tako nadomestilo na primer ne sme odražati strateške vrednosti, ki bi izhajala iz Microsoftove tržne moči na trgu operacijskih sistemov za osebne računalnike ali na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin. Nadalje, Microsoft ne sme postavljati omejitev glede vrste proizvodov, v katere se lahko implementirajo specifikacije, če bi take omejitve neugodno vplivale na konkuriranje Microsoftu, ali po nepotrebnem omejevale inovativne sposobnosti upravičencev. Končno morajo biti pogoji, ki jih bo Microsoft postavljal v prihodnje, dovolj predvidljivi.

(32)

Microsoft mora razkriti relevantne specifikacije protokolov pravočasno, to je takoj, ko bo izvedel delujočo in dovolj stabilno implementacijo teh protokolov v svoje proizvode.

(33)

Odločba glede zlorabe v zvezi z vezano prodajo nalaga Microsoftu, da končnim uporabnikom in proizvajalcem originalne opreme (OEM) za prodajo na območju EGP ponudi popolnoma delujočo različico Windowsov, ki ne vsebuje WMP. Microsoft ima še naprej pravico ponujati paket Windowsov z WMP.

(34)

Microsoft se mora vzdržati uporabe vseh sredstev, katerih učinek bi bil lahko enak vezavi Windowsov z WMP, na primer ohranjanja privilegirane interoperabilnosti WMP z Windowsi, vzpostavljanja selektivnega dostopa Windowsovih API-jev, ali uveljavljanja WMP pred konkurenčnimi izdelki prek Windowsov. Microsoftu se prav tako prepreči podeljevanje popusta proizvajalcem originalne opreme ali uporabnikom, ki bi bil pogojen z nakupom Windowsov skupaj z WMP, ali dejansko finančno ali drugačno odpravljanje ali omejevanje svobode proizvajalcev programske opreme ali uporabnikov, da izberejo različico Windowsov brez WMP. Različica Windowsov brez WMP ne sme biti manj učinkovita od različice, ki vsebuje WMP, pri čemer se upošteva, da funkcija WMP po definiciji ne bo del različice Windowsov brez WMP.

(35)

Komisija meni, da kršitev po svoji naravi predstavlja zelo resno kršitev člena 82 Pogodbe ES in člena 54 Sporazuma EGP.

(36)

Nadalje, ravnanje z izključevalnim učinkom, ki se ga poslužuje Microsoft, močno vpliva na trga operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin in pretočnih multimedijskih predvajalnikov.

(37)

Za namen ocene teže zlorab obsegajo trgi operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike, operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin in multimedijskih predvajalnikov celoten EGP.

(38)

Začetni znesek globe za Microsoft, ki bi odražal težo kršitve, bi moral biti glede na zgoraj navedene okoliščine 165 732 101 EUR. Glede na Microsoftovo precejšnjo gospodarsko zmogljivost (8), in z namenom zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka za Microsoft, se ta znesek prilagodi navzgor s faktorjem 2 na 331 464 203 EUR.

(39)

Končno, osnovni znesek globe se poviša za 50 % zaradi trajanja kršitve (pet let in pol). Osnovni znesek globe torej znaša 497 196 304 EUR.

(40)

Ni nobenih oteževalnih ali olajševalnih okoliščin, ki bi bile pomembne za to odločbo.

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/29

(1)

V pismu z dne 2. septembra 1997, prejetim 5. septembra 1997, je stalno predstavništvo Italije v Evropski uniji obvestilo Komisijo o členu 6 deželnega zakona št. 27 iz leta 1997 dežele Sicilija, ki je skladen s členom 88(3) Pogodbe ES.

(2)

S teleksom VI/41836 z dne 28. oktobra 1997 so službe Komisije pozvale pristojne organe, da predložijo pojasnila o načrtovani pomoči na podlagi člena 6 in deželnega zakona št. 27 iz leta 1997.

(3)

V pismu z dne 19. januarja 1998 so pristojni organi predložili dopolnilne informacije in sporočili, da je zakon že stopil v veljavo. Zato so obvestilo posredovali registru neprijavljene pomoči, pod številko NN 36/98, kot je bilo sporočeno Italiji v pismu SG(98)D/32328 z dne 3. aprila 1998. Vsekakor so pristojni organi jasno naznanili, da z zakonom načrtovana pomoč ne bo dodeljena pred uspešno zaključenim postopkom iz člena 88(3) Pogodbe.

(4)

S teleksom VI/13937 z dne 31. maja 2000 (ki je sledil angleški različici teleksa 2000/VI/10442 z dne 14. aprila) so službe Komisije pozvale pristojne organe, da predložijo obrazložitve o določbah iz deželnega zakona št. 27/1997 in posredujejo kopijo teksta.

(5)

V pismu z dne 31. julija 2002, vpisanim 5. avgusta 2002, so pristojni organi predložili dopolnilne informacije o členu 5 zakona.

(6)

S teleksom AGR 024925 z dne 22. oktobra 2002 so službe Komisije pozvale pristojne organe, da predložijo obrazložitve in pojasnila o zadnjih dopolnilnih informacijah in o ukrepih iz deželnega zakona št. 27/1997. V istem pismu so službe Komisije pristojnim organom predočile možnost umika obravnavanega obvestila, če ukrepi pomoči iz člena 6 deželnega zakona št. 27 iz leta 1997 in morebitnih drugih določb istega zakona še ne bi bili sprejeti ali če bi lahko pristojni organi zagotovili, da po tem zakonu ni bila in ne bo dodeljena pomoč.

(7)

Ker na gornjo zahtevo niso prejeli odgovora, so službe Komisije s teleksom AGR 30657 z dne 20. decembra 2002 urgentno pozvale italijanske organe, da v enem mesecu predložijo zahtevane informacije, kajti če v navedenem roku ne prejmejo zadovoljivega odgovora na vsa zastavljena vprašanja, si službe Komisije pridržujejo pravico, da Komisiji predlagajo, naj v skladu s členom 10(3) Uredbe Komisije (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (2).

(8)

V pismu z dne 10. julija 2003 SG (2003) D/230470 je Komisija Italiji sporočila sprejeto odločitev, ki je vsebovala ukaz, da podajo informacije o členih 6 in 4 deželnega zakona št. 27/1997, ki jo je sprejela 9. julija 2003 (C(2003) 2054 konč.) v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(9)

Z istim zahtevkom po informacijah je Komisija zahtevala, da v 20 delovnih dneh od prejema obvestila Italija predloži vse dokumente, informacije in potrebne podatke, s katerimi bi lahko ugotovili, če je bila zakonsko predvidena pomoč dodeljena in če je združljiva s skupnim trgom. Poleg zahteve po predložitvi še morebitnih drugih informacij, za katere je menila, da bi ji koristile pri ocenitvi gornjih ukrepov, je ukaz po predložitvi informacij vseboval vrsto informacij, ki bi jih Italija morala posredovati.

(10)

Službe Komisije niso prejele niti odgovora na navedene zahteve niti prošnje za podaljšanje veljavnosti roka, v katerem naj bi poslali odgovor.

(11)

S pismom z dne 17. decembra 2003 (SG(2003)D/233550), je Komisija informirala italijanske organe o sklepu C(2003) 4473 konč. z dne 16. decembra 2003, s katerim je začela postopek iz člena 88(2) Pogodbe ES o pomoči po členu 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) in po členu 6 (zadruge, zadružne kleti) deželnega zakona št. 27/1997.

(12)

Odločitev Komisije, da začne s postopkom, je bila objavljena v Uradnem listu Evropske skupnosti  (3). Komisija je pozvala zainteresirane strani, da podajo pripombe.

(13)

V pismu z dne 10. februarja 2004, prejetim 13. februarja 2004, je stalno predstavništvo Italije v Evropski skupnosti v imenu regije Sicilije prosilo Komisijo, da za 20 delovnih dni podaljša rok za predložitev informacij, ki jih je Komisija zahtevala z Odločbo C(2003) 4473 konč. z dne 16. decembra 2003, sklicujoč se na člen 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) deželnega zakona št. 27/1997. Istočasno so italijanski organi izrazili namero, da umaknejo objavo ukrepa o pomoči po zakonu 6 (zadruge, zadružne kleti) ki ga niso izvajali, kot je bilo navedeno v pismu.

(14)

S teleksom AGR 05312 z dne 23. februarja 2004 so službe Komisije potrdile podaljšanje, ki ga je zahtevala Italija s 13. februarjem 2004.

(15)

V pismu z dne 18. februarja 2004, prejetim 26. februarja 2004, je stalno italijansko predstavništvo prosilo za podaljšanje za 20 delovnih dni za isti ukrep pomoči.

(16)

V pismu z dne 24. februarja 2004, prejetim 1. marca 2004 in zatem potrjenim še s pismom z dne 12. marca 2003, prejetim 17. marca 2003, so italijanski organi obvestili Komisijo o umiku obvestila o ukrepu pomoči iz člena 6 (zadruge, zadružne kleti) deželnega zakona št. 27/1997, ki ga niso in ne bodo izvajali, kot je bilo navedeno v pismu.

(17)

S teleksom AGR 07074 z dne 11. marca 2004 so bili italijanski organi obveščeni, da ni bilo odobreno podaljšanje za predložitev informacij in/ali pripomb po 24. marcu 2004, ker je bil sklep o začetku postopka že objavljen v Uradnem listu Evropske skupnosti z dne 24. februarja 2004 in je bil rok za predložitev pripomb tretjih v zvezi s tem določen za isti datum. V istem teleksu so službe Komisije sprejele umik obvestila po členu 6 (zadruge, zadružne kleti) deželnega zakona št. 27/1997.

(18)

Komisija je prejela pripombe italijanskih organov v zvezi s členom 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) Regionalnega zakona št. 27/1997 v pismu z dne 15. marca 2004 (vpisanem 18. marca 2004).

(19)

Skladno s sklepom o začetku postopka (4) se zadevni sklep nanaša izključno na državno pomoč po členu 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) deželnega zakona št. 27/1997 v korist kmetijskih proizvodov iz priloge I Pogodbe, ki je lahko obstajala ali je lahko bila odobrena po začetku veljavnosti usmeritev Skupnosti za državno pomoč za oglaševanje proizvodov, kot izhaja iz Priloge I, kot tudi za oglaševanje nekaterih proizvodov, ki niso vključeni v to prilogo  (5), (v nadaljevanju: „usmeritve o oglaševanju“), to je s 1. januarjem 2002.

(20)

Glede na to, da je bila objava o členu 6 (zadruge, zadružne kleti) deželnega zakona št. 27/1997 umaknjena s strani Italije s pismom z dne 24. februarja 2004, prejetim 1. marca 2004, ni več razloga, da bi opisovali in ocenjevali ukrepe pomoči, ki se izvajajo po istem členu 6.

(21)

S členom 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) se spremeni člen 17 deželnega zakona št. 14/1966 in se načrtuje naslednje: „1. Oglaševalske akcije izvaja neposredno odbor, lahko pa se izvajajo tudi prek Inštituta za zunanjo trgovino, kot tudi strokovnih združenj ali prek konzorcijev, ki so jih ustanovili Zavod za sredozemski sejem in Zavod za sejme iz Messine ali se oblikuje navedeni in ena ali več regijskih gospodarskih zbornic, na osnovi programov iz 15. člena. Navedeni programi so lahko triletni. 2. Z izključitvijo konzorcijev iz prejšnje alinee, je potrebno vsakokrat, ko se izvajanje programov zaupa organom, ki ne spadajo pod državno ali deželno upravo, poskrbeti, skladno s predvideno zakonodajo o delovanju služb javne uprave“.

(22)

Kljub pogostim zahtevam služb Komisije in ukazu, da Komisiji poda informacije iz njenega sklepa z dne 9. julija 2003, italijanski organi niso predložili informacij, ki bi Komisiji odpravile dvom, da lahko člen 4 vključuje državno pomoč po členu 87(1) Pogodbe ES in, če je tako, da bi lahko ocenila, ali je tovrstna pomoč združljiva s skupnim trgom. Poleg tega ni bilo jasno, če je bila zadevna pomoč že dodeljena.

(23)

V odločitvi, da začne postopek po členu 88(2) Pogodbe o zadevnih ukrepih, je Komisija pripomnila, da na tej stopnji postopka in ob pomanjkanju informacij, ki jih italijanski organi niso poslali, ni vedela, ali je člen 4 deželnega zakona št. 27/1997 načrtoval uvedbo ali popravek državne pomoči za promocijo in/ali oglaševanje kmetijskih proizvodov iz priloge I Pogodbe.

(24)

Komisija je tudi izrazila pomisleke o združljivosti ukrepov pomoči s skupnim trgom, saj ob pomanjkanju informacij italijanskih organov Komisiji ni bilo jasno, ali so bili ukrepi financiranja na podlagi člena 4 zakona združljivi s sedaj veljavnimi predpisi za tovrstno pomoč oziroma s predpisi, ki jih določajo usmeritve Skupnosti za pomoč pri oglaševanju.

(25)

Poleg tega je ob upoštevanju načinov izvajanja programov ter oglaševalskih in promocijskih akcij iz člena 4, ki so opisani v uvodni izjavi 21, Komisija podvomila, da bodo morebitni predvideni ukrepi državne pomoči izvedeni skladno s predpisi Skupnosti, to je z javnimi razpisi. V zvezi z neposredno izbiro ustanov in združenj, zadolženih za izvedbo oglaševalskih akcij, je Komisija podvomila v sklenitev pisne zavezujoče pogodbe med pogodbeno stranko z izbranim izvajalcem, in tudi v to, da bi v tem primeru izpolnjevali stroge zahteve, ki jih je določila razsodba primera Teckal  (6). V kolikor takih zahtev ne bi izpolnila, je Komisija dvomila, da bi potekala izbira posrednikov skladno s pravili, ki jih določa Direktiva Sveta 92/50/EGS (7), torej vsekakor v skladu z načeli, ki jih določa Pogodba, še zlasti tistimi o enaki obravnavi in transparentnosti, s čimer bi zagotovili „zadostno stopnjo obveščanja javnosti“, kot zahteva Sodišče (8).

(26)

Komisija ni prejela pripomb tretjih.

(27)

Komisija je prejela pripombe Italije, natančneje dežele Sicilije, v pismu z dne 15. marca 2004, prejetim 18. marca 2004.

(28)

V pismu so italijanski organi potrdili umik obvestila o členu 6 deželnega zakona št. 27/1997 in sporočili pripombe v zvezi s členom 4.

(29)

Italijanski organi so še posebno poudarili, da sprememba, vpeljana s členi od 4 (oglaševanje sicilijanskih proizvodov) do 17 deželnega zakona št. 14/1966, v zvezi z izpeljavo oglaševalskih akcij konzorcijev, ki jih ustanovita Zavod za sredozemski sejem in Zavod za sejme iz Messine ali se oblikujejo med navedenima zavodoma in eno ali več regijskimi gospodarskimi zbornicami, ni bila uporabljena, saj omenjeni konzorciji niso bili ustanovljeni.

(30)

Iz prejetih informacijah je razvidno, da izvaja promocijske akcije neposredno odbor, lahko pa se izvajajo tudi prek Inštituta za zunanjo trgovino (podpisani dogovori v letih 1993–1998 in 1999–2001–2003 na podlagi sporazuma med ministrstvom za proizvodne dejavnosti in deželami). Odgovorni izberejo med letno predstavljenimi projekti tiste, ki jih bodo financirali, in jih oddajo v izvršitev pristojnim službam v skladu z zadevnimi veljavnimi predpisi ob upoštevanju tržnih zakonitosti, razen v primeru pogodb o ekskluzivi med organizatorji.

(31)

Pristojnosti odbora ne zadevajo samo kmetijsko-živilskega, temveč tudi druge sektorje (obrt, založništvo, tekstilni sektor itd.). Dejavnosti, ki jih obravnavani sektor financira 100 % iz javnih skladov, so naslednje:

(32)

Do pomoči pri financiranju izdatkov, naštetih v točkah (a) in (b), so upravičeni konzorciji podjetij in podjetja, ki so člani gospodarske zbornice Sicilije. Izbira upravičencev do pomoči se vrši prek letnega javnega razpisa za oddajo vlog za sodelovanje in na podlagi predhodno določenih parametrov o izbiri, ki so objavljeni v Uradnem listu dežele Sicilije. Ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o izvajanju členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (9), pomoči iz točk (a) in (b) ni mogoče uvrščati v izvozno pomoč, zato od leta 2002 za tako pomoč veljajo predpis „de minimis“. Kar zadeva kmetijsko-živilski sektor v luči oglaševanja, se zadevna pomoč uvršča med „lažjo“ pomoč, ki jo ureja točka 14.1 usmeritev Skupnosti za državno pomoč v kmetijskem sektorju (10) in za „organiziranje natečajev, razstav in sejmov“. Kljub temu, da deželni zakon izrecno ne navaja najvišjega zneska za triletno obdobje, ki znaša 100 000 eurov za vsakega upravičenca do pomoči, je pomoč, ki se odobri vsakemu upravičenemu podjetju za sodelovanje na sejmih in delavnicah, bistveno nižja od navedenega najvišjega zneska.

(33)

V zvezi z oglaševanjem prek sredstev javnega obveščanja so italijanski organi pojasnili, da oglaševalske akcije, ki so organizirane na ozemlju Italije ali Skupnosti, ne zadevajo konkretno proizvodov samo enega podjetja ali skupine podjetij, temveč oglašujejo proizvode na splošno, ne da bi poudarjali njihov izvor, tudi ko gre za tipične proizvode neke regije. Za oglaševalske akcije kmetijsko-živilskega sektorja zadeva oglasno sporočilo en proizvod ali skupino proizvodov, brez navajanja proizvodnih podjetij v regiji. Oglaševanje je splošno in potrošnika ne spodbuja k nakupu proizvoda zaradi regijskega porekla, ni pa takšno oglaševanje negativno do proizvodov drugih držav članic. Vsekakor takšno oglaševanje ne bi kršilo člena 28 Pogodbe.

(34)

Pripombe, ki so jih navedli italijanski organi zadevajo promocijsko in oglaševalsko dejavnost, ki ju vodijo tako Evropska skupnost kot tudi druge države, kjer se upoštevajo ista načela.

(35)

Skladno s členom 87(1) Pogodbe, pomoč, ki jo dodeli država ali prihaja iz državnih virov v kateri koli obliki, ki podpira nekatera podjetja ali nekatere proizvodnje, pri čemer izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, ni združljiva z evropskim trgom, v kolikor vpliva na izmenjavo med državami članicami.

(36)

Obravnavani ukrep načrtuje odobritev pomoči prek regionalnih javnih virov posebnim kmetijskim podjetjem na Siciliji, ki bodo očitno upravičeni do gospodarskih in finančnih ugodnosti v škodo drugih, ki takih ugodnosti nimajo. Po sodni praksi Sodišča Evropskih skupnosti pomeni izboljšanje konkurenčnega položaja nekega podjetja zaradi državne pomoči običajno nekakšno potvarjanje konkurence glede na konkurenčna podjetja, ki niso upravičena do takšne pomoči (11).

(37)

Ukrep vpliva na izmenjavo med državami članicami, če je izmenjava kmetijskih proizvodov med njimi obsežna, kot izhaja iz naslednje preglednice (12), ki prikazuje skupno vrednost uvoza in izvoza kmetijskih proizvodov med Italijo in Evropsko skupnostjo v obdobju 1997–2001 (13). Upoštevati je treba, da je med italijanskimi deželami Sicilija pomembna proizvajalka kmetijskih proizvodov.

(38)

Glede na gornje ugotovitve velja spomniti na izjavo Sodišča, da je pomoč posameznemu podjetju lahko takšna, da ogrozi izmenjavo med državami članicami in da spremeni konkurenčnost, če se tako podjetje znajde v konkurenci proizvodov, ki prihajajo iz drugih držav članic, ne da bi bilo samo tudi izvoznik. Ko država članica odobri državno pomoč podjetju, se morda notranja proizvodnja ne spremeni, ali se pa poveča, s posledico, da se možnosti podjetij iz drugih držav članic, ki bi svoje proizvode izvažala v zadevno državo, zmanjšajo. Takšna pomoč tako ogrozi izmenjavo med državami članicami in spremeni konkurenco (14).

(39)

Zaradi tega Komisija sklepa, da je obravnavani ukrep prepovedan po členu 87(1) Pogodbe. Italijanski organi tej točki niso nikoli oporekali.

(40)

Prepoved iz člena 87(1) je omejena z izjemami iz člena 87(2) in (3).

(41)

Izjeme, naštete v členu 87(2)(a)(b) in (c) se očitno ne morejo uporabiti glede na naravo zadevnih ukrepov pomoči in njihovih ciljev. Italijanski organi namreč niso prosili za uporabo člena 87(2)(a)(b) in (c).

(42)

Tudi člen 87(3)(a) se v obravnavanem primeru ne more uporabiti, saj pomoč ni namenjena spodbujanju gospodarskega razvoja regij, v katerih je življenjska raven izjemno nizka, ali ki se soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti. Tudi v tem primeru italijanski organi niso prosili za uporabo člena 87(3)(a).

(43)

Tudi člen 87(3)(b) se ne more uporabiti za tovrstno pomoč, saj pomoč, ki se dodeli po tem členu, ni namenjena promociji izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali pa popravljanju večjih motenj v italijanskem gospodarstvu. Italija namreč tudi tu ni prosila za uporabo člena 87(3)(b).

(44)

Cilj obravnavane pomoči ni pospeševanje kulture in ohranjanje kulturne dediščine niti ni za to pomoč primerna, kot sledi iz člena 87(3)(d), pa tudi Italija ni prosila za uporabo takšne določbe.

(45)

Ob upoštevanju narave obravnavane pomoči in njenih ciljev, je edina izjema, ki bi jo lahko uporabili v Pogodbi ES (87)(3)(c).

(46)

Uporabo izjem iz točke 45 je treba oceniti v luči predpisov o podeljevanju državne pomoči za promocijo in oglaševanje v kmetijskem sektorju, oziroma v luči predpisov v usmeritvah o oglaševanju (15).

(47)

Skladno z oddelkom 7.1 usmeritev o oglaševanju, bo Komisija uporabila prav te usmeritve za novo državno pomoč, vključno z obvestili bodočih držav članic, in sicer od 1. januarja 2002. Nezakonita pomoč v smislu člena 1(f), Uredbe (ES) št. 659/1999 bo ocenjena skladno z veljavnimi predpisi in usmeritvami na dan odobritve.

(48)

Skladno s sklepom o začetku postopka, o katerem je Komisija izrazila dvom o združljivosti zadevnih ukrepov s predpisi, ki se uporabljajo pri tovrstnih ukrepih pomoči (16), se ta sklep nanaša samo na dodeljeno pomoč s 1. januarjem 2002 za promocijo in oglaševanje kmetijskih proizvodov iz Priloge I k Pogodbi.

(49)

Skladno s pomočjo za promocijo določa točka 8 usmeritev o oglaševanju, da v koncept oglaševanja ne spadajo širjenje znanstvenih informacij, organizacija sejmov in razstav ali sodelovanje na takšnih prireditvah in podobne pobude na področju stikov z javnostjo, vključno z raziskavami javnega mnenja in raziskavami trga. Državno pomoč za promocijsko dejavnost urejata oddelka 13 in 14 skupnostnih usmeritev za državno pomoč v kmetijskem sektorju (17). Glede na to, da obvestilo ne pojasnjuje, da se obravnavana pomoč uporablja samo za mala in srednja podjetja, se Uredba Komisije (ES) št. 1/2004 z dne 23. decembra 2003, ki se nanaša na uporabo členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednjim podjetjem, ki proizvajajo, predelujejo in tržijo kmetijske proizvode (18) v danem primeru ne uporablja.

(50)

V zvezi s pomočjo za oglaševanje določa točka 7 usmeritev o oglaševanju, da se koncept „oglaševanja“ – ki je sicer predmet uporabe usmeritev – ne uporablja samo pri kateri koli operaciji, ki se vrši prek sredstev javnega obveščanja (tisk, radio, televizija ali plakati), katere namen je spodbuditi potrošnike k nakupu, temveč vključuje tudi vse operacije, ki naj bi gospodarstvenike ali tudi potrošnike spodbujale k nakupu nekega proizvoda, kot tudi ves material, ki se z enakim namenom neposredno razdeljuje potrošnikom, vključno z oglaševalskimi akcijami na prodajnih mestih.

(51)

Iz razpoložljivih informacij je razvidno, da lahko pomoč za sodelovanje na sejmih in delavnicah v Skupnosti in izven, ki je opisana v točki 31(a) in (b) in v točki 32 te odločbe, v celoti štejemo kot pomoč za promocijo le do mere, ko opisane dejavnosti ne vključujejo operacij, ki spodbujajo gospodarstvenike ali potrošnike k nakupu določenega proizvoda in ne vključujejo materiala, ki se ga z istim namenom neposredno razdeli potrošnikom. Na osnovi točke 7 usmeritev o oglaševanju se šteje pomoč za spodbujanje gospodarstvenikov ali potrošnikov k nakupu določenega proizvoda oziroma material, ki se ga z istim namenom neposredno razdeljuje potrošnikom, kot pomoč pri oglaševanju.

(52)

V kolikor predstavljajo ukrepi za sodelovanje na sejmih in delavnicah v Skupnosti in izven dejansko pomoč promociji v smislu oddelkov 13 in 14 usmeritev Skupnosti za državno pomoč v kmetijskem sektorju, se lahko pomoč odobri v višini 100 %, vendar pa v obdobju treh let ne sme preseči 100 000 eurov za upravičenca. Navedeni najvišji znesek se lahko preseže, vsekakor pa ne sme preseči 50 % dovoljenih izdatkov, v primeru podjetij, ki se uvrščajo med mala in srednja po definiciji Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 z dne 12. januarja 2001 v zvezi z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe ES za državno pomoč malim in srednjim podjetjem (19). Da bi izračunali znesek pomoči, se šteje za prejemnika oseba, ki so ji storitve namenjene. Kot se lahko sklepa iz pripombe italijanskih organov, se obravnavani promocijski ukrepi financirajo skladno z najvišjo pomočjo in so zato združljivi z zadevnimi uporabljenimi predpisi (20).

(53)

Skladno z oddelkom 14 skupnostnih usmeritev za državno pomoč v kmetijskem sektorju morajo vsi, ki se na zadevnem območju zanimajo za pomoč, zaradi katere konkurenca ne bi bila izkrivljena, imeti možnost uživanja tovrstne pomoči na osnovi določenih objektivnih kriterijev. Na osnovi informacij iz uvodne izjave 32 te odločbe, ki jih je podala Italija, je tak pogoj izpolnjen (21). Pomoč, ki je omejena na določena združenja in je namenjena samo njihovim članom, ne spodbuja razvoja sektorja v svoji celovitosti in se uvršča med pomoč za tekoče delovanje. Zatorej morajo biti zadevne storitve dostopne vsem kmetovalcem, če jih opravljajo združenja proizvajalcev ali druge organizacije ob vzajemni podpori. V takih primerih se morajo morebitni prispevki k upravnim stroškom združenja ali organizacije omejiti na stroške same storitve.

(54)

V kolikor vključujejo tudi operacije, ki spodbujajo gospodarstvenike ali potrošnike k nakupu določenega proizvoda ali material, ki se ga z istim namenom neposredno razdeli potrošnikom (na primer oglaševanje na prodajnih mestih ali oglaševanje, ki je namenjeno gospodarstvenikom, kot so kmetijsko-živilski podjetniki, distributerji na debelo in drobno, restavracije, hoteli in drugi operaterji v gostinstvu), se zgoraj omenjeni ukrepi za sodelovanje na sejmih in delavnicah ocenjujejo v luči predpisov, ki se uporabljajo pri oglaševanju, tako kot oglaševalski ukrepi, ki se vodijo prek sredstev javnega obveščanja (tisk, plakati, radio, televizija), ki so opisani v uvodnih izjavah 31(c) in 33 te odločbe.

(55)

Skladno z usmeritvami o oglaševanju morajo izdatki za oglaševanje praviloma bremeniti proizvajalce in delavce v gospodarstvu, če so sestavni del njihove gospodarske dejavnosti.

(56)

Da pomoči ne bi uvrščali med pomoč za tekoče delovanje in da je v skladu z evropskim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe, se ne spremeniti pogojev izmenjave tako, da bi bili v nasprotju s skupnimi interesi (negativni kriteriji), temveč naj bi spodbujali razvoj nekaterih dejavnosti in nekaterih gospodarskih regij (pozitivni kriteriji). Poleg navedenega mora državna pomoč spoštovati mednarodne obveznosti Evropske skupnosti, ki jih za kmetijski sektor vsebuje sporazum o kmetijstvu OMC-GATT iz leta 1994.

(57)

Da bi zadostili negativnim kriterijem, ni dovoljeno odobriti pomoč, skladno z oddelkom 3.1 usmeritev o oglaševanju, za oglaševalske akcije, ki kršijo člen 28 Pogodbe ES (oddelek 3.1.1), ali tiste, ki so v nasprotju s sekundarno zakonodajo Skupnosti (oddelek 3.1.2) ali oglaševanje določenih podjetij (oddelek 3.1.3). Ko se izvajanje oglaševalskih akcij, podprtih z javnimi finančnimi sredstvi, podeli zasebnim podjetjem, poteka izbira takega podjetja na podlagi tržnih zakonitosti, brez diskriminacije, če je potrebno tudi z natečajem, ki je v skladu s pravili Skupnosti in z njeno sodno prakso (22), še zlasti s primernim oglaševanjem takih pobud, tako da ostaja trg storitev odprt za konkurenco in daje možnost vpogleda v postopek in v ugotavljanje njegove nepristranskosti.

(58)

Glede na posredovane informacije so oglaševalski ukrepi, ki so opisani v uvodnih izjavah 30, 31(c) in 33 te odločbe, skladni s kriteriji oddelkov 3.1.1 (oglaševalske akcije, ki kršijo člen 28 Pogodbe) in 3.1.3 (oglaševanje določenih podjetij). Italijanski organi pa niso podali nobene navedbe o tem, ali je izpolnjen tudi kriterij iz oddelka 3.1.2 (oglaševalske akcije, ki so v nasprotju s sekundarno zakonodajo skupnosti).

(59)

Subvencionirano oglaševanje ne zadošča samo negativnim kriterijem, skladno z oddelkom 3.2 usmeritev o oglaševanju, temveč mora zadostiti najmanj enemu od pozitivnih kriterijev, ki naj bi dokazali, da pomoč dejansko prispeva k razvoju nekaterih gospodarskih dejavnosti ali nekaterih gospodarskih regij. Takemu pozitivnemu pogoju je ugodeno, če zadeva subvencionirano oglaševanje eno naslednjih dejavnosti: presežna kmetijska proizvodnja ali stranski proizvodi; nova ali nadomestna še ne presežna proizvodnja, visoko kakovostni proizvodi, vključno s proizvodi, ki se pridobijo z naravi prijaznimi proizvodnimi postopki ali nabiranjem, kot so ekološko pridelani proizvodi; razvoj nekaterih regij; razvoj malih in srednjih podjetij, kot jih določa Uredba (ES) št. 70/2001; načrti uradno priznanih organizacij v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 z dne 17. decembra 1999 o skupni organizaciji trgov v sektorju za ribištvo in akvakulturo (23); projekti, ki jih skupaj izpeljejo organizacije proizvajalcev ali druge organizacije za ribištvo, ki so jih priznali državni organi.

(60)

Pripombe, ki so jih italijanski organi podali v zvezi s pomočjo za oglaševanje, ne vsebujejo podatkov, da zadevni oglaševalski ukrepi zadoščajo enemu gornjih pozitivnih ukrepov.

(61)

Sektor 5 usmeritev za oglaševanje kmetijskih proizvodov, ki določa najvišji znesek državne pomoči pravi, da naj načeloma neposredna pomoč iz splošnega proračuna ne presega dodeljenega zneska za določeno oglaševalsko akcijo. V primeru pomoči za oglaševanje zato delež neposredne pomoči ne sme preseči 50 % in podjetja iz tega sektorja morajo sodelovati pri stroških z najmanj 50 %-nim deležem, s prostovoljnimi prispevki ali z davkom podobnimi dajatvami ali obveznimi dajatvami. Da bi se zavedali pomena nekaterih pozitivnih kriterijev oddelka 3.2 usmeritev za oglaševanje, lahko Komisija odredi zvišanje najvišjega deleža neposredne pomoči, in sicer do višine 75 % stroškov za oglaševanje proizvodov v malih in srednjih podjetjih na področjih, kjer se lahko pomoč izvaja v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe.

(62)

Iz posredovanih informacij, ki jih vključuje uvodna izjava 31 te odločbe, je razvidno, da se vse promocijske in oglaševalske akcije, ki jih načrtuje shema obravnavane pomoči financirajo 100 % iz javnih virov. Pogoju, da naj se financira v višini 50 % (oz. v danem primeru 25 %) iz sektorja, ni zadoščeno.

(63)

Iz gornje ocene Komisija lahko sklepa, da pomoč za obravnavano oglaševanje ni skladna s kriteriji oddelka 3.1.2 (oglaševalske akcije, ki so v nasprotju s sekundarno zakonodajo skupnosti), oddelka 3.2 (pozitivni kriteriji) in 5 (najvišja državna pomoč) usmeritev o oglaševanju.

(64)

Enaka ugotovitev velja za ukrepe, ki se izvajajo znotraj in zunaj skupnosti. Glede na to, da oglaševanja, ki se izvajajo izven Skupnosti, usmeritve ne obravnavajo posebej, ko govorijo o državni pomoči v kmetijskem sektorju, se Komisija odloča na podlagi diskrecijske pravice, ki jo ima. Glede na stalno prakso Komisija meni, da so obravnavani ukrepi lahko skladni z evropskim trgom, če ustrezajo veljavnim predpisom o državni pomoči, ki se uporabljajo znotraj evropskega prostora, ko se lahko odobri financiranje do višine 80 % (24). V primeru stranskih proizvodov se iz prejetih informacij, ki so navedene v uvodnih izjavah 31 in 33 te odločbe lahko sklepa, da so ukrepi, ki veljajo znotraj in zunaj Skupnosti enaki in je odobrena pomoč v višini 100 %. Zato se tudi v tem primeru ne upoštevajo niti kriteriji, ki jih določa oddelek 3.1.2 (oglaševalske akcije, ki so v nasprotju s sekundarno zakonodajo skupnosti) in 3.2 (pozitivni kriteriji) usmeritev o oglaševanju, niti najvišji znesek, ki ga Komisija dopušča kot državno pomoč (25). Torej tudi zadevna pomoč ni v skladu s skupnim trgom.

(65)

Ta sklep zadeva izključno ukrepe pomoči v kmetijskem sektorju za promocijo in oglaševanje kmetijskih proizvodov iz priloge I Pogodbe. Ne predstavlja formalnega stališča Komisije v zvezi z ustreznostjo izbire izvajalcev glede na pravila skupnosti, ki zadevajo javne razpise in glede na zadevno sodno prakso. Komisija si pridržuje pravico poglobljene preučitve zadeve v luči predpisov o javnih razpisih.

(66)

Iz gornjih ugotovitev lahko sklepamo, da je lahko pomoč za promocijo, v kolikor je v skladu z oddelki 13 in 14 usmeritev Skupnosti za državno pomoč pri oglaševanju v kmetijskem sektorju, združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c), ko gre za pomoč, ki je namenjena pospeševanju nekaterih gospodarskih dejavnosti.

(67)

Pomoč za oglaševanje, ki ni v skladu z določbami usmeritev o oglaševanju proizvodov iz Priloge I k Pogodbi ES, kot tudi nekaterih proizvodov, ki v prilogo niso vključeni, ni združljiva z evropskim trgom in se lahko izvaja le po predhodnem preoblikovanju in uskladitvi z navedenimi določbami.

(68)

Če je odobrena pomoč za oglaševanje, ki ni združljiva z evropskim trgom, se lahko povrne le pri prejemnikih pomoči –

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/37

(1)

Z dopisom z dne 23. junija 2003 je stalno predstavništvo Francije pri Evropski uniji Komisiji v skladu s členom 88(3) Pogodbe priglasilo program pomoči, ki ga je Francija nameravala izvajati za proizvajalce in trgovce desertnih vin: Pineau des Charentes, Floc de Gascogne, Pommeau de Normandie in Macvin du Jura. Dodatne informacije so bile poslane z dopisi z dne 9. avgusta, 24. in 28. novembra 2003 ter 17. in 24. februarja 2004.

(2)

Z dopisom z dne 20. aprila 2004 je Komisija sporočila Franciji, da bo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES v zvezi s tem ukrepom.

(3)

Sklep Komisije, da bo sprožila postopek, je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, da predložijo svoje pripombe o zadevnem ukrepu.

(4)

Komisija ni prejela nobenih pripomb od zainteresiranih strank.

(5)

Z dopisom z dne 11. junija 2004, evidentiranim 14. junija 2004, je Francija poslala Komisiji svoje pripombe.

(6)

Priglašene pomoči so nadaljevanje pomoči, ki so bile predhodno priglašene in jih je Komisija odobrila v okviru državnih pomoči št. N 703/95 (3) in št. N 327/98 (4), in bodo namenjene za oglaševalske in promocijske dejavnosti, raziskovalne in poskusne programe, ukrepe tehnične podpore in ukrepe, namenjene spodbujanju kakovostne proizvodnje.

(7)

Odločba Komisije v zvezi z državno pomočjo št. N 703/95 je bila razveljavljena s sodbo Sodišča, katere vsebina je podrobneje navedena v nadaljevanju.

(8)

Pomoči N 703/95 in 327/98, ki sta bili prvotno predvideni za obdobje petih let od leta 1995/1996 naprej, sta bili razdeljeni na sedem obrokov plačil, pri čemer je zadnje zajemalo obdobje od maja 2001 do aprila 2002. Zaradi proračunskih omejitev, ki jih je uvedla vlada, so ta zadnja sredstva danes še vedno zamrznjena. Datum prenehanja veljavnosti prejšnjega programa je bil prestavljen na 30. april 2002.

(9)

Kar zadeva upravičene proizvodnje, je prišlo do sprememb glede na prejšnje programe. Tako strokovnjaki v sektorju žganja (Armagnac, Calvados, Cognac) niso zaprosili za podaljšanje programa. Francoski organi so se zato odločili, da bodo program omejili samo na desertna vina z registrirano označbo porekla.

(10)

Za vse predvidene medpanožne organizacije in vse spodaj opisane pomoči je predviden splošni proračun pomoči za 5 let v višini 12 000 000 EUR z naslednjo porazdelitvijo: Pineau des Charentes, 9 360 000 EUR; Floc de Gascogne, 2 040 000 EUR; Pommeau de Normandie, 360 000 EUR in Macvin du Jura, 240 000 EUR.

(11)

Raziskovalne dejavnosti, ukrepi tehnične podpore in razvoj kakovostne proizvodnje se bodo financirali izključno iz državnih proračunskih sredstev. Oglaševalske in promocijske dejavnosti bo deloma financirala država in deloma zadevne medpanožne organizacije z obveznimi prostovoljnimi članarinami (v nadaljevanju: OPČ) svojih članov. Za oglaševalske dejavnosti na ozemlju Evropske unije bo država prispevala največ 50 %.

(12)

OPČ se uporabljajo za količine desertnih vin z registrirano označbo porekla, ki jih tržijo vinogradniki, poklicni destilaterji, trgovci in veletrgovci na območju proizvodnje zadevne registrirane označbe porekla.

(13)

Leta 2002 je OPČ za Pineau de Charentes znašala 12,96 EUR/volumenski hektoliter; za Floc de Gascogne 0,25 EUR/stekl.; za Pommeau de Normandie 30,79 EUR/volumenski hektoliter in za Macvin du Jura 2,75 EUR brez davka/hektoliter.

(14)

Francoski organi so pojasnili, da se bodo predvideni programi izvajali na nekaterih trgih Evropske unije, med katerimi je tudi Francija, in na trgih tretjih držav. Cilj predvidenih oglaševalskih dejavnosti je spodbujati razvoj nakupnih namer z izboljšanjem poznavanja desertnega vina, pri čemer oglaševanje ne bi bilo nikoli omejeno na proizvode določenih podjetij. Proizvodnje, ki bodo predmet oglaševanja, imajo vse registrirano označbo porekla: Pineau des Charentes, Floc de Gascogne, Pommeau de Normandie in Macvin du Jura.

(15)

Te dejavnosti so namenjene vsem organiziranim proizvajalcem desertnega vina, ki po mnenju francoskih organov ne bi mogli sami v enakem obsegu prispevati k razvoju trženja svojih proizvodov.

(16)

Posebna pozornost bo posvečena temu, da namen sporočil v oglaševalskih dejavnostih ne bo potrošnike odvračal od nakupa proizvodov iz drugih držav članic ali očrnil teh proizvodov.

(17)

Šlo bo za akcije oglaševanja, obveščanja in komuniciranja, ki bodo zajemale različne vrste ukrepov, zlasti oglaševanje v medijih, pripravo in razširjanje drugega promocijskega gradiva, izvajanje oglaševalskih akcij na prodajnih mestih, povezanih z akcijami. Spremljale jih bodo lahko promocijske dejavnosti, kot so odnosi z javnostmi, sodelovanje na razstavah, izvedba seminarjev, organizacija prireditev, brošure ali informativno gradivo, študije o prepoznavnosti proizvoda in primernosti akcij.

(18)

Francoski organi so se zavezali, da bodo predložili uporabljeno oglaševalsko gradivo za te akcije ali njegove kopije.

(19)

Pomoč, ki so jo predvidele zgoraj navedene medpanožne organizacije na področju oglaševanja, bo omejena na 50 % za dejavnosti v Evropski uniji, med katerimi tudi v Franciji, in na 80 % za dejavnosti v tretjih državah.

(20)

Načrtovana pomoč za predvidene dejavnosti v eurih znaša:

(21)

Po navedbah francoskih organov so ukrepi podpore raziskavam in poskusom namenjeni samo vsem tistim raziskavam, ki so koristne za sektor, so splošne narave in koristijo celotni verigi.

(22)

Za Pineau des Charentes: mikrobiologija, bakterijske spremembe in posledice (identifikacija dejavnikov razvoja mlečnih bakterij v Pineau des Charentes, izpopolnitev poskusov o okužbah in zdravilnih tehnik); mehanizmi staranja vina Pineau des Charentes (identifikacija analitičnih meril, značilnih za oksidacijske pojave, in izpostavitev dejavnikov staranja); oblikovanje zbirke analitičnih podatkov (splošne analize – stopnja vinskega alkohola, sladkorji, pH-, možne kemijske ali bakterijske okužbe, kovine, kationi, hlapljivi delci, ostanki fitofarmacevtskih sredstev).

(23)

Za Floc de Gascogne: študije o sortah vinskih trt in združevanju s ciljem optimizirati usklajevanje združevanja sort, da se pri proizvajanju vina Floc de Gascogne pridobi svežina in saden okus (raziskava o povečani vsebnosti sladkorja, živahni intenzivnosti barv in skladni vsebnosti skupnih kislin); študija o Armagnacu, ki omogoča pridobivanje vina Floc de Gascogne (analitično spremljanje – vsebnost bakra, etanola, etilacetata, stopnje alkohola, izboljšanje uporabljenega Armagnaca); študije in izboljšanje vina Floc de Gascogne, prilagojenega vrstam ciljne porabe, postopki kvalitativnih in kvantitativnih poskusov, shranjevanje.

(24)

Za Macvin du Jura: tehnični razvoj (spremljanje zrelosti skupin sort vina Jura, da se določi stopnja zrelosti in najbolj prilagojenih sort vinske trte za pridobivanje vina Macvin du Jura); presejanje in označba vinograda; kakovost mošta in stiskanje (vpliv načinov ekstrakcije – encimsko delovanje in mraz – in maceracije drozge mošta na aromatično kakovost vin Macvin du Jura); vpliv odmerkov SO2 na pretok vina; bistrenje in obdelava za stekleničenje (primerjava različnih metod za pridobitev in ohranitev bistrosti vina Macvin du Jura po njegovem ustekleničenju).

(25)

Predvideno raziskovalno delo se bo financiralo v višini 100 % stroškov. Načrtovana dodelitev pomoči za te raziskovalne dejavnosti, ki vključujejo stroške za informacijsko in bibliografsko gradivo ter vso podporo za razširjanje rezultatov izvajanih dejavnosti vsem gospodarskim subjektom, je za pet let naslednja: Pineau des Charentes, 912 600 EUR; Floc de Gascogne, 118 000 EUR in Macvin du Jura, 65 000 EUR.

(26)

Francoski organi so opisali načrtovane ukrepe tehnične podpore, ki bodo zlasti zajemali tehnično usposabljanje za izboljšanje in obvladovanje proizvodnih postopkov na vseh ravneh (primarna proizvodnja, pridobivanje vin, degustacija) ter dejavnosti za popularizacijo znanj.

(27)

Ta dela se bodo financirala v višini 100 % stroškov, ob upoštevanju zgoraj navedene zgornje meje. Načrtovana dodelitev pomoči za ta del za pet let je naslednja: Pineau des Charentes, 280 800 EUR in Floc de Gascogne, 169 000 EUR.

(28)

Pomoč za proizvodnjo kakovostnih proizvodov je predvidena v sektorjih proizvodnje Pineau des Charentes in Floc de Gascogne. Gre za naslednje ukrepe: analizo nevarnosti in kritičnih kontrolnih točk (HACCP) in sledljivost (priprava in razširjanje modela v skladu s tehničnimi in zakonodajnimi zahtevami); tehnične in ekonomske študije za spodbujanje kakovostnih ukrepov.

(29)

Načrtovana dodelitev pomoči za te ukrepe je za pet let naslednja: Pineau des Charentes, 210 600 EUR in Floc de Gascogne, 50 500 EUR.

(30)

Kar zadeva naravo, pogoje dodelitve ali način financiranja predvidenih pomoči, predhodno preverjanje ukrepov ni sprožilo večjih dvomov, čeprav je Komisija pri pomoči za oglaševanje ocenila, da bi se morala Francija izrecno zavezati, da bo vsako sklicevanje na nacionalno poreklo proizvodov drugotnega pomena.

(31)

Komisija je postopek iz člena 88(2) Pogodbe sprožila zaradi razlogov v zvezi z združljivostjo pomoči z drugimi določbami prava Skupnosti, zlasti s členom 90 Pogodbe.

(32)

Na tem mestu je treba poudariti, da je odločbo Komisije o državni pomoči št. N 703/95, pri kateri gre za podaljšanje priglašenega ukrepa, Sodišče Evropskih skupnosti razveljavilo (5).

(33)

Sodišče v svoji sodbi poudarja, da je francoska vlada v letih 1992 in 1993 (6) uvedla ureditev različnega obdavčevanja desertnih vin in naravnih sladkih vin. Tako je bila od1. julija 1993 za ta vina uvedena trošarina v višini 1 400 FRF (7) na hektoliter za desertna vina in 350 FRF na hektoliter za naravna sladka vina.

(34)

Leta 1993/1994 so nekateri francoski proizvajalci zavrnili plačilo dodatnih trošarin na desertna vina. Ko je bila junija 2004 ta „stavka glede plačila trošarin“ prekinjena, je predsednik Nacionalne konfederacije proizvajalcev desertnih vin z registrirano označbo porekla to prekinitev utemeljil z dejstvom, da je po njegovem mnenju francoska vlada nameravala francoskim proizvajalcem nadomestiti razliko v obdavčitvi z letno odškodnino in nadomestilom za leta od 1994 do 1997.

(35)

Leta 1995 je Associação dos Exportadores de Vinho do Porto (združenje izvoznikov vina portovec, v nadaljevanju: ZIVP) Komisiji poslalo dve pritožbi. Združenje je trdilo, da je obstajala povezava med razliko v obdavčevanju desertnih vin in naravnih sladkih vin na eni strani ter nekaterimi pomočmi francoskim proizvajalcem desertnih vin na drugi strani. Po navedbah ZIVP je bil namen zadevne pomoči francoskim proizvajalcem desertnih vin nadomestiti to razliko v obdavčenju, kar je v bistvu pomenilo, da so bili višjemu obdavčenju podvrženi samo tuji proizvajalci desertnih vin. Ta diskriminacijska obdavčitev bi bila tako v nasprotju s členom 95 (ki je postal člen 90) Pogodbe.

(36)

Po mnenju Sodišča je videti, da del zadevnih pomoči podpira kategorijo proizvajalcev, ki se zelo ujema s kategorijo francoskih proizvajalcev desertnih vin, ki so se zaradi davčne ureditve znašli v davčno neugodnem položaju, in da je morebitna povezava med davčno ureditvijo in zadevnim projektom pomoči predstavljala resno težavo pri ugotavljanju združljivosti pomoči z določbami Pogodbe.

(37)

Sodišče je poudarilo, da bi lahko Komisija v teh okoliščinah, in sicer samo s sprožitvijo postopka iz člena 93(2) (ki je postal člen 88(2)) Pogodbe, odprla vprašanja, načeta v pritožbah, ki jih je vložil ZIVP.

(38)

Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da v odločbi Komisije niso navedeni razlogi, saj Komisija ni pojasnila, zakaj je sklenila, da pritožba ZIVP glede možne kršitve člena 95 (ki je postal člen 90) Pogodbe ES ni utemeljena.

(39)

Sodišče je tako sklenilo, da je bila izpodbijana odločba nezakonita zaradi nesprožitve postopka iz člena 93(2) (ki je postal člen 88(2)) Pogodbe in kršitve obveznosti navedbe razlogov iz člena 190 (ki je postal člen 253) Pogodbe.

(40)

Ob upoštevanju te sodbe je Komisija menila, da je nujen podrobnejši pregled priglašenega programa glede na člen 90 Pogodbe, saj gre za podaljšanje pomoči, odobrenih v odločbi, ki jo je Sodišče razveljavilo.

(41)

V okviru predhodnega pregleda ukrepa je Komisija tako Franciji zastavila vprašanje, da bi izvedela, ali pri zadevni državni pomoči dejansko ni šlo za delni prenos dajatve iz člena 402a Splošnega zakonika o davkih samo v korist francoskih proizvajalcev desertnih vin.

(42)

Francija je v odgovorih, ki jih je poslala na tej prvi stopnji, poudarila, da tako v preteklosti kot danes ni obstajala nobena povezava med predlaganimi ukrepi podpore in trošarinami na podlagi naslednjih utemeljitev:

(43)

Po navedbah Francije je znesek, dodeljen pomoči (2,4 milijona EUR na leto, 12 milijonov EUR v petih letih) neprimerljiv s tem, kar sektor prinaša kot davek na potrošnjo (trošarine). Tako bi 150 000 hektolitrov prodanega desertnega vina z registrirano označbo porekla s trošarino v višini 214 EUR/hl predstavljalo več kot 32 milijonov EUR prihodkov od trošarin na leto.

(44)

Zaradi te posebne stopnje na desertna vina, 214 EUR/hl namesto 54 EUR/hl za naravna sladka vina, je ta sektor obdavčen še za dodatnih 24 milijonov EUR trošarin. Po navedbah Francije tudi tega zneska ni mogoče primerjati z višino predlagane pomoči.

(45)

Po navedbah Francije se nobena določba ni nikoli izvajala zato, da bi se sredstva, zbrana v skladu s členom 402a Splošnega zakonika o davkih, ponovno uporabila v korist nacionalnih proizvajalcev desertnih vin. Tako so se prihodki, prejeti med 1. januarjem 1995 in 31. decembrom 2000, nakazali v „solidarnostni sklad starostnega zavarovanja“. Med 1. januarjem 2001 in 31. decembrom 2003 so se prihodki uporabili za sklad, namenjen financiranju skrajševanja delovnega časa. Od 1. januarja 2004 so se ti prihodki nakazali nazaj v državni proračun.

(46)

Ko je Komisija preučila te informacije, je ocenila, da niso bile take vrste, da bi kategorično odpravile izražene dvome glede obstoja povezave med pobranim davkom in pomočjo.

(47)

Komisija je namreč menila, da neobstoj neposredne povezave med zneskom pomoči (2,4 milijona EUR) in prihodki od trošarin na desertna vina (32 milijonov EUR) ali med zneskom pomoči (2,4 milijona EUR) in dodatnimi trošarinami, plačanimi na desertna vina v primerjavi z naravnimi sladkimi vini (24 milijonov EUR), ni bil zadosten dokaz za neobstoj povezave med dajatvijo in pomočjo. Tako na tej stopnji postopka ni bilo mogoče izključiti možnosti, da bi lahko pomoč vsaj delno služila kot povrnitev škode francoskim proizvajalcem desertnih vin, tj. nadomestilo, do katerega drugi proizvajalci Skupnosti ne bi mogli biti upravičeni.

(48)

Poleg tega je Komisija ocenila, da bi se bilo treba odzvati na zaskrbljenost, ki jo je izrazilo Sodišče, da se da možnost zainteresiranim tretjim osebam, da predložijo argumente v zvezi z morebitno kršitvijo člena 90 Pogodbe.

(49)

Komisija je v svojem sklepu o sprožitvi postopka iz člena 88(2) Pogodbe tako Francijo zaprosila, da predloži dodatne informacije in številke, s katerimi bi lahko podprla svoje argumente.

(50)

Francija je bila najprej pozvana, da navede, ali se je država že obvezala do francoskih proizvajalcev desertnih vin, da bo zagotovila odškodnino ali nadomestilo, četudi delno, za posledice uvedbe davka leta 1993.

(51)

Komisija je nato od Francije zahtevala, naj predloži številke glede prejetih zneskov davka na desertna vina, ki izvirajo iz francoskih proizvodov in uvoženih proizvodov, in prejetih zneskov po posameznih proizvodnjah (francoska proizvodnja in proizvodnja Skupnosti).

(52)

Ker je Komisija ugotovila, da daleč največ priglašenih pomoči dobi Pineau de Charentes z 78 % zneskov, sledijo pa mu Floc de Gascogne s 17 %, nato Pommeau de Normandie s 3 % in nazadnje Macvin du Jura z 2 %, je Francijo zaprosila, naj pojasni, ali se ti odstotki za vsako od teh proizvodenj ujemajo z odstotki prihodkov, ki jih ima država z davkom na desertna vina.

(53)

Ker je večina pomoči osredotočena na oglaševalske dejavnosti, je bila Francija pozvana, da pojasni, ali je ta izbira reprezentativna za izbiro, ki jo izvaja francoska država v drugih sektorjih kmetijske proizvodnje, zlasti v zvezi s kakovostnimi proizvodi.

(54)

Poleg tega je Komisija Francijo zaprosila, da predloži proračun pomoči, namenjenih za oglaševalske akcije, ki se izvajajo v Franciji za vsako od štirih zadevnih proizvodenj.

(55)

Pozvala jo je tudi, naj v zvezi s financiranjem pomoči predloži pojasnila glede morebitne povezave med sredstvi, pridobljenimi iz OPČ, in sredstvi, ki izhajajo iz državnega proračuna.

(56)

Z dopisom z dne 10. januarja 2005 je Francija poslala naslednje podatke in pripombe.

(57)

V zvezi z oglaševalskimi dejavnostmi (glej uvodno izjavo (30)) so se francoski organi zavezali, da pri oglaševanju proizvodov v okviru financiranih ukrepov poudarek ne bo na francoskem poreklu zadevnih desertnih vin.

(58)

V zvezi s povezavo med davkom na desertna vina in pomočjo je Francija še enkrat poudarila, da ne obstaja povezava med prihodki od trošarin in zneskom pomoči, ki izhajajo iz nacionalnega proračuna. Prihodki od trošarin, vključno s tistimi od desertnih vin, se nakažejo v splošni državni proračun. Po navedbah Francije javni organi sprejemajo odločitve na področju pomoči za nekatere gospodarske dejavnosti na popolnoma neodvisen način. V zadevnem primeru je namen pomoči odpraviti nekatere strukturne pomanjkljivosti, ki prizadenejo ta vina, zlasti slabo poznavanje pri potrošnikih, manjša velikost in razpršenost proizvodnih podjetij ter pomanjkanje sredstev, da si izborijo svoje mesto na trgu.

(59)

Francija je potrdila, da ne obstaja nobeno pravno besedilo, ki bi omogočalo nadomestitev trošarin, ki jih plačajo proizvajalci desertnih vin (glej uvodno izjavo (50)).

(60)

Glede številk o prihodkih, ki izhajajo iz sprostitve francoskih desertnih vin za porabo in iz uvoženih desertnih vin (glej uvodno izjavo (51)), je Francija najprej pojasnila, da davčna statistika (ki se izvede na podlagi trošarinskih stopenj) ne omogoča, da se francoski proizvodi ločijo od proizvodov drugega porekla Skupnosti.

(61)

V vsakem primeru znaša po podatkih carinskih služb znesek trošarin, prejetih leta 2003 od naravnih sladkih vin in desertnih vin vseh porekel, 142,5 milijona EUR, ki je porazdeljen na naslednji način: 25,2 milijona EUR za kategorijo naravnih sladkih vin, podvrženih trošarinski stopnji v višini 54 EUR/hl, ali količina 467 000 hl, in 117,3 milijona EUR za desertna vina, podvržena trošarinski stopnji v višini 214 EUR/hl, ali količina 548 000 hl proizvoda.

(62)

V tem zadnjem sklopu je ob upoštevanju prijav pridelka mogoče ločiti proizvodnjo desertnih vin, proizvedenih v Franciji, ki znaša 94 477 hl proizvodov za Pineau des Charentes, 2 091 hl za Macvin du Jura, 5 680 hl za Pommeau in 6 057 hl za Floc de Gascogne.

(63)

Francija je poslala razpredelnico, ki ponazarja razdelitev predvidenih pomoči med štiri medpanožne organizacije in razdelitev proizvedenih količin za vsako zadevno desertno vino (glej uvodno izjavo (52)).

(64)

Francija ugotavlja, da se delež posameznega desertnega vina v skupni proizvodnji in odstotek predvidene pomoči bistveno ne razlikujeta, vendar se popolnoma ne ujemata. Poudarja, da je razdelitev načrtovanih pomoči rezultat dogovora med upravičenimi medpanožnimi organizacijami, ne pa izbire, ki bi jo določili javni organi.

(65)

Kar zadeva vprašanje Komisije o proračunu, namenjenemu oglaševalskim dejavnostim (glej uvodno izjavo (53)), je Francija poslala podatke, ki navajajo, da se zlasti v sektorju kakovostnega vina, pridelana na določenem pridelovalnem območju, oglaševalskim dejavnostim nameni med 50 % in 74 % skupnega proračuna, ki ga imajo na voljo medpanožne organizacije.

(66)

Francija je za vsako od štirih zadevnih medpanožnih organizacij predložila delež proračuna, namenjenega oglaševalskim akcijam v Franciji. Ta razdelitev, ki naj bi ostala enaka, če bo program pomoči odobren, bo tudi plod proste izbire medpanožnih organizacij.

(67)

Francija je v zvezi z morebitno povezavo med sredstvi, pridobljenimi iz OPČ, in sredstvi, ki izhajajo iz državnega proračuna, za financiranje pomoči poslala naslednjo razpredelnico:

(68)

Prihodki, ki bi se lahko namenili oglaševanju, se ne zmanjšajo za zneske, pridobljene z OPČ. Medpanožne organizacije lahko namreč črpajo iz drugih virov, pridobljenih na primer z izvajanjem storitev, prodajo reklamnih artiklov in drugim. Francija je potrdila, da se bodo oglaševalske dejavnosti delno financirale iz zasebnih sredstev v višini najmanj 50 % upravičenih stroškov.

(69)

Za primerjavo med načrtovano pomočjo in prihodki od trošarin, ocenjenih na podlagi proizvedenih količin (8), je Francija predložila naslednje številke:

(70)

Francija poudarja, da je ta zadnja razpredelnica posebej pomembna, saj iz nje ni razviden namen, da bi breme trošarin izravnali s pomočjo, ker ni nobene količinske povezave.

(71)

V skladu s členom 87(1) Pogodbe je, razen če ta pogodba ne določa drugače, pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.

(72)

Da bi ukrep spadal na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe, morajo biti hkrati izpolnjeni naslednji štirje pogoji: (1) ukrep mora financirati država ali se mora financirati iz državnih sredstev, (2) ukrep mora selektivno zadevati določena podjetja ali sektorje proizvodnje, (3) vsebovati mora gospodarsko prednost za upravičena podjetja, (4) prizadeti mora trgovino med državami članicami Skupnosti in izkrivljati konkurenco ali groziti, da jo bo izkrivljal.

(73)

V zadevnem primeru Komisija meni, da so ti pogoji izpolnjeni. Tako:

(74)

Raziskovalne dejavnosti, ukrepe tehnične podpore in razvoja kakovostne proizvodnje bo v celoti financirala država iz svojih proračunskih sredstev.

(75)

Na drugi strani bo oglaševalske in promocijske dejavnosti deloma financirala država in deloma (najmanj 50 %) zadevne medpanožne organizacije s sredstvi, pridobljenimi zlasti z obveznimi prostovoljnimi članarinami (OPČ) svojih članov.

(76)

Komisija meni, da proračun, namenjen za promocijske in oglaševalske dejavnosti, v celoti sestavljajo državna sredstva na podlagi ugotovitev, predstavljenih spodaj.

(77)

Na podlagi stalne prakse Komisije so obvezni prispevki podjetij določenega sektorja, ki so namenjeni financiranju ukrepa finančne podpore, izenačeni z davkom podobnimi dajatvami in tako predstavljajo državna sredstva, kadar te prispevke uvede država ali kadar gre prihodek od teh prispevkov prek organa, ustanovljenega z zakonom.

(78)

V zadevnem primeru je obveznost plačevanja članarin določila francoska vlada v okviru postopka za podaljšanje medpanožnih sporazumov. Podaljšanje sporazumov se opravi s sprejetjem odloka, objavljenega v Uradnem listu Republike Francije. Za polni učinek teh članarin je tako potreben akt javnega organa.

(79)

Vendar pa sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti določa, da je treba pri ugotavljanju narave državne pomoči nekega ukrepa preveriti tudi, ali se navedeni ukrep lahko obravnava kot ukrep, ki ga lahko pripišemo državi  (9). Najnovejša sodna praksa (10) je zagotovila elemente, ki bi jih bilo primerno preučiti na tem mestu.

(80)

Sodišče je navedlo, da nekateri ukrepi, ki jih financirajo člani medpanožnih organizacij s sredstvi, ki jih organizacije poberejo od svojih članov, niso spadali na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe, glede na to, da (a) so se članarine obvezno namenile za financiranje ukrepa; (b) javni organi ali oblasti niso nikoli imeli možnosti prosto razpolagati s temi sredstvi; (c) so bili za ukrep izključno odgovorni člani zadevne medpanožne organizacije in ni bil del državne politike (…).

(81)

Iz te sodne prakse tako izhaja, da se zadevni ukrepi ne morejo pripisati državi, kadar ima država zgolj vlogo preprostega posrednika, ker ne posega v opredelitev politične izbire strokovnjakov in v nobenem trenutku ne more razpolagati z zbranimi sredstvi, ki se obvezno namenijo za zadevne ukrepe. Na podlagi tega dejstva tako ukrepov ne moremo opredeliti kot državno pomoč.

(82)

V zadevnem primeru tako merila, določena v sodbi Pearle, niso izpolnjena. Dejstvo, da država prispeva 50 % k financiranju teh promocijskih in oglaševalskih dejavnosti, jasno kaže, da so te dejavnosti del državne politike in da je tako treba sredstva, uporabljena za njihovo financiranje, v celoti obravnavati kot javna sredstva, namenjena ukrepom, ki se lahko pripišejo državi.

(83)

Ukrepi so izključno namenjeni francoskim proizvajalcem desertnih vin in so torej selektivni.

(84)

Proizvajalci desertnih vin prejmejo gospodarsko prednost v obliki financiranja različnih dejavnosti (raziskovalni projekti, tehnična podpora, razvoj kakovostnih proizvodov, promocija in oglaševanje). Ta prednost izboljšuje konkurenčni položaj prejemnikov. V skladu s stalno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti pomeni izboljšanje konkurenčnega položaja podjetja, ki je posledica državne pomoči, praviloma izkrivljanje konkurence do drugih podjetij, ki ne prejemajo enake podpore (11).

(85)

Te pomoči bi lahko vplivale na trgovino med državami članicami, če spodbujajo nacionalno proizvodnjo v škodo proizvodnje drugih držav članic. Vinski sektor je namreč zelo odprt za konkurenco na ravni Skupnosti, kar se poleg tega dobro kaže z obstojem skupne ureditve trga v sektorju.

(86)

Spodnja razpredelnica na primer ponazarja obseg trgovine s proizvodi iz grozdja in vina med državami članicami Skupnosti in v Franciji za leta 2001, 2002 in 2003 (12).

(87)

Nekateri načrtovani ukrepi naj bi se izvajali zunaj Evropske unije. Tako ob upoštevanju medsebojne odvisnosti trgov, na katerih delujejo nosilci dejavnosti Skupnosti, ni izključeno, da bi lahko pomoč izkrivljala konkurenco Skupnosti z okrepitvijo konkurenčnega položaja nosilcev dejavnosti (13), četudi je pomoč namenjena proizvodom za izvoz zunaj Skupnosti (14).

(88)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega zadevni ukrepi spadajo na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe in se lahko pojmujejo kot nezdružljivi s Pogodbo samo, če bi lahko izkoristili eno od odstopanj, ki jih ta pogodba določa.

(89)

Edino odstopanje, ki je predvideno na tej stopnji, je odstopanje od člena 87(3)(c) Pogodbe, ki določa, da se kot združljive s skupnim trgom lahko štejejo pomoči za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(90)

Da bi zadevne pomoči lahko bile upravičene do navedenega odstopanja, morajo biti v skladu z zakonodajo na področju državnih pomoči. Komisija najprej preveri uporabnost Uredbe Komisije (ES) št. 1/2004 z dne 23. decembra 2003 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe o ustanovitvi ES za državno pomoč malim in srednje velikim podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov (15). Če se navedena uredba ne uporablja, Komisija preveri, ali bi se lahko uporabile druge pravne podlage, kot so smernice ali okviri Skupnosti.

(91)

Ker predvidene pomoči niso omejene na mala in srednje velika podjetja, se Uredba (ES) št. 1/2004 ne uporablja. Komisija je tako svojo presojo temeljila na naslednjih instrumentih: (a) Smernicah Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju (16) v nadaljevanju: „kmetijske smernice“); (b) Smernicah Skupnosti o državni pomoči za oglaševanje proizvodov, naštetih v Prilogi I k Pogodbi ES, in nekaterih proizvodov, ki ne sodijo v Prilogo I (17) (v nadaljevanju: „smernice za oglaševanje“) in (c) Okviru Skupnosti o državni pomoči za raziskave in razvoj (18) (v nadaljevanju: „okvir“).

(92)

Ker naj bi se načrtovane pomoči vsaj delno financirale iz obveznih prispevkov, zbranih z davkom podobnimi dajatvami, je Komisija ocenila tudi načine financiranja pomoči.

(93)

Smernice Skupnosti, ki se uporabljajo za državno pomoč za oglaševanje proizvodov, naštetih v Prilogi I k Pogodbi ES (19) (v nadaljevanju: smernice za oglaševanje), določajo negativna in pozitivna merila, ki jih morajo upoštevati vsi programi državnih pomoči. Tako glede na točke 16 do 30 smernic oglaševalske dejavnosti ne smejo biti v nasprotju s členom 28 Pogodbe ali sekundarno zakonodajo Skupnosti in ne smejo biti usmerjene v promocijo določenih podjetij.

(94)

Francoski organi so pojasnili, da dejavnosti ne bodo namenjene samo določenim podjetjem, da oglaševanje ne bo očrnilo drugih proizvodov Skupnosti in da ne bo uvedlo nobene neugodne primerjave, pri čemer bi se prednost dajala nacionalnemu poreklu proizvodov.

(95)

Sklicevanja na nacionalno poreklo morajo biti drugotnega pomena glede na glavno sporočilo, ki ga želi oglaševalska akcija sporočiti potrošnikom, in ne sme biti glavni razlog, zaradi katerega se potrošnikom svetuje, naj kupijo proizvod. V zadevnem primeru je pomembno, da francosko poreklo proizvodov ni glavno sporočilo za oglaševalske akcije, izvedene na francoskem ozemlju.

(96)

Na podlagi vzorcev, ki so jih poslali francoski organi, in jasne zaveze, ki jo je Francija dala v ta namen, je mogoče ugotoviti, da poseben poudarek ne bo posvečen nacionalnemu poreklu zadevnih proizvodov in da bo vsako sklicevanje na poreklo drugotnega pomena glede na glavno sporočilo oglaševalskih akcij.

(97)

Kar zadeva pozitivna merila, morajo proizvodi, ki so predmet oglaševalskih akcij, v skladu s točkami 31 do 33 smernic za oglaševanje izpolnjevati najmanj enega od naslednjih pogojev: iti mora za presežke kmetijskih proizvodov ali premalo izkoriščenih vrst, nove proizvode ali nadomestne proizvode, ki še ne predstavljajo presežka, razvoj nekaterih regij, razvoj malih in srednje velikih podjetij ali za proizvode visoke kakovosti, vključno s proizvodi ekološkega kmetijstva.

(98)

Francoski organi so v tej zvezi pojasnili, da bo cilj ukrepov razvoj zadevnih proizvodnih območij s prodajo njihovih tipičnih proizvodenj. Odgovorili bodo na potrebo po zagotovitvi podpore mreži malih in srednje velikih podjetij na navedenih geografskih območjih: podjetja zadevnih vinskih sektorjev so večinoma manjše velikosti, z majhnim številom zaposlenih, pogosto celo družinska. Njihov namen je tudi razvoj proizvodov visoke kakovosti (rer. označba porekla).

(99)

Kar natančneje zadeva pomoči za oglaševanje kmetijskih proizvodov, ki imajo zaščiteno geografsko poreklo ali zaščiteno geografsko označbo, ki jo je registrirala Skupnost (20), Komisija preveri, ali imajo vsi proizvajalci proizvoda z registrirano označbo porekla enako pravico do pomoči, da bi zagotovila, da pomoči ne bodo dodeljene posameznim proizvajalcem. To pomeni, da se morajo oglaševalski ukrepi nanašati samo na registrirano označbo porekla in ne na kateri koli logotip ali etiketo, razen če imajo vsi proizvajalci dovoljenje za njegovo uporabo. Kadar se pomoč iz praktičnih vzrokov dodeli skupini proizvajalcev, Komisija prav tako zahteva jamstvo, da bodo do pomoči dejansko upravičeni vsi proizvajalci, ne glede na to, ali so člani skupine ali ne.

(100)

Francoski organi so se zavezali, da bodo do teh pomoči prek ukrepov, izvedenih skupaj, upravičeni brez diskriminacije vsi proizvajalci proizvoda, ki bo predmet oglaševanja, ter poslovneži, povezani z njegovim trženjem.

(101)

V zvezi z najvišjo stopnjo pomoči, predvideno v točki 60 smernic, se lahko oglaševalske dejavnosti financirajo v višini 50 % iz državnih sredstev, preostanek pa morajo zagotoviti upravičene strokovne in medpanožne organizacije.

(102)

Francoski organi se zavezujejo, da bo stopnja javnega financiranja omejena na največ 50 % ukrepov, izvedenih na področju oglaševanja znotraj Evropske unije. Preostanek bodo morali zagotoviti nosilci dejavnosti v zadevnem kmetijskem sektorju.

(103)

Ukrepi, izvedeni zunaj Evropske unije, se bodo lahko financirali do višine 80 %. To sledi smernici, ki jo je sprejela Komisija (21), v skladu s katero gre pri sodelovanju proizvajalcev pri tej vrsti ukrepov za pojem, ki je povzet zlasti v Uredbi Sveta (ES) št. 2702/1999 z dne 14. decembra 1999 o ukrepih za informiranje in za promocijo kmetijskih proizvodov v tretjih državah (22), v katerih je obravnavano vprašanje sofinanciranih ukrepov. Ker gre za ukrepe, ki jih Skupnost izvaja v tretjih državah, ta uredba, kar zadeva ukrepe odnosov z javnostmi, promocije in oglaševanja kmetijskih in živilskih proizvodov, v svojem členu 9 določa, da morajo del financiranja kriti organizacije predlagateljice. Tako je za ukrepe, ki trajajo najmanj dve leti, na splošno najnižji odstotek, ki ga morajo kriti, 20 %, pri čemer je najvišji prispevek Skupnosti 60 % in prispevek držav članic 20 %. Iz tega sledi, da se zdi dejanska udeležba upravičencev pri tej vrsti ukrepov v višini najmanj 20 % stroškov primerna, da se omeji izkrivljanje konkurence glede na druge proizvodnje Skupnosti.

(104)

Francoski organi so Komisiji poslali vzorce promocijskih in oglaševalskih dejavnosti, ki so se financirali v okviru priglašene pomoči, kar je omogočilo potrditev obveznosti, ki so jih prevzeli navedeni organi.

(105)

Komisija na tej stopnji ugotavlja, da te pomoči izpolnjujejo pogoje, določene na ravni Skupnosti.

(106)

Kar zadeva ukrepe raziskovalnih in poskusnih programov ter ukrepe za širjenje znanstvenega napredka, kmetijske smernice v točki 17 določajo, da je treba pomoč za raziskave in razvoj preučiti v skladu z merili, navedenimi v veljavnem okviru Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj (23). Ta določa, da je s skupnim trgom združljiva stopnja pomoči, ki lahko doseže 100 %, celo kadar raziskave in razvoj izvajajo podjetja, če so v vseh primerih izpolnjeni štirje spodaj navedeni pogoji:

(107)

Francoski organi so se zavezali k naslednjemu:

(108)

Komisija ugotavlja, da te pomoči izpolnjujejo pogoje, določene na ravni Skupnosti.

(109)

Kmetijske smernice v točki 14 določajo, da je ta vrsta pomoči dovoljena v višini 100 %, če je na voljo vsem upravičenim osebam, ki delujejo na zadevnem območju, glede na objektivno postavljene pogoje, in če skupni znesek odobrene pomoči ne presega 100 000 EUR na upravičenca v obdobju treh let ali pri malih in srednje velikih podjetjih 50 % upravičenih stroškov (pri čemer se upošteva najvišji znesek). Francoski organi so se zavezali, da bodo upoštevali te pogoje.

(110)

Komisija ugotavlja, da te pomoči izpolnjujejo pogoje, določene na ravni Skupnosti.

(111)

Kmetijske smernice v točki 13 določajo, da je ta vrsta pomoči dovoljena v višini 100 %, če je na voljo vsem upravičenim osebam, ki delujejo na zadevnem območju, glede na objektivno postavljene pogoje in če skupni znesek odobrene pomoči ne presega 100 000 EUR na upravičenca v obdobju treh let ali pri malih in srednje velikih podjetjih 50 % upravičenih stroškov, pri čemer se upošteva najvišji znesek. Francoski organi so se zavezali, da bodo upoštevali te pogoje.

(112)

Komisija ugotavlja, da te pomoči izpolnjujejo pogoje, določene na ravni Skupnosti.

(113)

V skladu s sodno prakso Sodišča (25) je po mnenju Komisije normalno, da financiranje državne pomoči prek obveznih dajatev lahko vpliva na pomoč, saj ima zaščitniški učinek, ki presega pomoč v pravem pomenu besede. Zadevne članarine (OPČ) so dejansko obvezne dajatve. Ob upoštevanju iste sodne prakse Komisija meni, da pomoči ni mogoče financirati z davkom podobnimi dajatvami, ki bremenijo tudi proizvode, uvožene iz drugih držav članic.

(114)

OPČ se uporablja za količine desertnih vin z registrirano označbo porekla, ki jih tržijo vinogradniki, poklicni destilaterji, trgovci in veletrgovci na območju proizvodnje zadevne registrirane označbe porekla. Francoski organi so pojasnili tudi, da za razliko od dajatev, prejetih na podlagi direktiv Skupnosti o trošarinah na alkohol in alkoholne pijače, medpanožne članarine samoumevno zadevajo samo desertna vina z zadevnimi registriranimi označbami porekla, torej izključno proizvode na območjih, omejenih s predpisi, kar pomeni, da jim desertna vina s poreklom iz drugih držav članic niso podvržena.

(115)

Kar natančneje zadeva veletrgovce, ni izključeno, da tržijo tudi uvožene proizvode. Vendar so francoski organi navedli, da so medpanožnemu članskemu prispevku, ki ga plačajo veletrgovci, podvržene samo količine desertnih vin z registrirano označbo porekla, na katere se nanaša priglasitev, to so Pineau des Charentes, Floc de Gascogne, Pommeau de Normandie in Macvin du Jura. Tako so vse druge količine uvoženega vina izvzete iz plačila te članarine.

(116)

Tako je na podlagi dejstva, da je edina obdavčena proizvodnja nacionalna proizvodnja desertnih vin z registrirano označbo porekla, ki jo predvideva ukrep, mogoče sklepati, da noben uvožen proizvod ni obdavčen.

(117)

V zvezi z državno pomočjo, financirano z davkom podobnimi dajatvami, je Sodišče določilo tudi druga merila, ki bi jih bilo primerno preučiti na tem mestu. V zadevi Nygard (26) je Sodišče ugotovilo, da davek pomeni kršitev prepovedi diskriminacije, določene v členu 90 Pogodbe, če prednosti, ki jih prinese dodelitev dohodkov od obdavčenja, koristijo predvsem tistim obdavčenim nacionalnim proizvodom, ki se predelajo ali tržijo na nacionalnem trgu, pri čemer deloma nadomestijo breme, ki ga nosijo ti proizvodi, in tako oškodujejo izvožene nacionalne proizvode.

(118)

Pomoč za promocijo in oglaševanje, ki se edina financira z OPČ, koristi sektorju trženja in lahko pomeni drugačen interes za trgovce, da bi se izključno preusmerili na prodajo zunaj Francije ali zunaj Evropske unije.

(119)

Vendar pa so francoski organi zagotovili, da nacionalni odbor za Pineau des Charentes in medpanožni odbor za Floc de Gascogne financirata oglaševalske ali promocijske dejavnosti v Franciji, Evropski uniji in tretjih državah. V tej zvezi se njuna upravna odbora, v katerih so zastopani vsi akterji zadevnega sektorja, odločata popolnoma svobodno.

(120)

Na drugi strani pa medpanožna organizacija za označbe mošta in medstrokovni odbor za vina iz območja Jura trenutno ne predvidevata financiranja ukrepov zunaj francoskega trga. Tako bi po navedbah francoskih organov ta usmeritev ukrepov proti francoskemu trgu izhajala iz politike samega sektorja, ki ocenjuje, da mora imeti prednost izboljšanje njegove prisotnosti na nacionalnem trgu, saj se zaveda, da prodaja teh desertnih vin v tujini še ni prišla v trgovsko prakso. Francoski organi zagotavljajo, da ta usmeritev ni neugodna za nobenega trgovca, saj ostaja prodaja zunaj francoskega trga obrobnega pomena ter ni nobenih trgovcev, ki bi bili specializirani za prodajo za izvoz.

(121)

Ne glede na to so se francoski organi zavezali, da izvoženi proizvodi ne bodo nič manj deležni ugodnosti ukrepov, ki se financirajo z medpanožnimi članarinami, kot proizvodi, ki se prodajajo na domačem ozemlju.

(122)

Komisija upošteva to zavezo in meni, da iz podatkov, ki jih je poslala Francija, ni mogoče najti ničesar, kar bi trenutno kazalo na diskriminacijo izvoženih desertnih vin.

(123)

Komisija zato želi francoske organe opozoriti na posledice sodbe Nygard na področju diskriminacije med izvoženimi proizvodi in proizvodi, ki se tržijo na domačem ozemlju. Sodišče je zlasti ugotovilo, da je nacionalno sodišče odgovorno za ugotovitev obsega morebitne diskriminacije, ki bremeni proizvode. Zato je treba v ta namen v referenčnem obdobju preveriti finančno enakovrednost med skupnimi zneski, prejetimi od prodanih nacionalnih proizvodov na domačem trgu z vidika zadevnega davka, in ugodnostmi, ki so jih deležni izključno ti proizvodi.

(124)

Treba je poudariti, da se državna pomoč, ki z določenimi načini uporabe krši druge določbe Pogodbe, ne more šteti za združljivo s skupnim trgom. V zadevnem primeru je Komisija preučila upravičenost pritožbe ZIVP, izražene zoper pomoč N 703/95, glede možne kršitve člena 90 Pogodbe. Komisija sicer ugotavlja, da ZIVP ni predložil nobene pripombe v okviru tega postopka.

(125)

Člen 90 Pogodbe določa, da „nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke“.

(126)

V zadevnem primeru je višina trošarin, ki se uporablja za desertna vina iz Francije, enaka za francoska vina in vina s poreklom iz drugih držav članic.

(127)

Uvedba diskriminacijskega notranjega davka bi bila v nasprotju s členom 90 Pogodbe samo, če bi se davek, ki ga plačajo francoski proizvajalci, delno nadomestil s pomočjo, ki je rezervirana za te iste proizvajalce, tako da bi morali navedeni davek v celoti plačati samo nefrancoski proizvajalci.

(128)

Zato je treba najprej ugotoviti, da dajatve ne spadajo na področje uporabe določb Pogodbe o državni pomoči, razen če ne pomenijo načina financiranja ukrepa pomoči, in da so sestavni del te pomoči.

(129)

Iz tega sledi, da davek na desertna vina ne vpliva na presojo združljivosti načrtovanih pomoči in ga tako na tem mestu ni treba preučevati, razen če ne obstaja zadostna povezava med navedeno dajatvijo in ukrepi pomoči.

(130)

Sodba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 13. januarja 2005 v zadevi Streekgewest Westelijk Noord-Brabant (27), do katere je prišlo po sprožitvi postopka iz člena 88(2) Pogodbe proti pomoči, ki je predmet te odločbe, je pojasnila okoliščine, v katerih je treba upoštevati, da obstaja zadostna povezava med dajatvijo in ukrepom pomoči, tako da je mogoče sklepati, da je dajatev sestavni del pomoči.

(131)

Točka 26 obrazložitve navedene sodbe zlasti navaja, da je pogoj za to, da bi dajatev – ali njen del – veljala za sestavni del ukrepa pomoči, da morata biti dajatev in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje nujno neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da prihodki od dajatve neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom.

(132)

V zadevi Streekgewest je Sodišče ugotovilo, da čeprav je za potrebe sestave proračuna zadevne države članice prišlo do izravnave med povišanjem zneska dajatve in ugodnostjo (pomočjo), ta okoliščina sama po sebi še ne dokazuje, da med dajatvijo in ugodnostjo obstaja neločljiva vsebinska povezava (28).

(133)

V zadevnem primeru je Francija navedla, da se prihodki od dajatve nakažejo v splošni državni proračun in da ne obstaja nobeno pravno besedilo, ki bi omogočalo nadomestitev trošarin, ki jih plačajo proizvajalci desertnih vin. Nobeni podatki, ki jih ima Komisija, sicer ne kažejo nasprotno. Na podlagi te ugotovitve lahko Komisija torej sklene, da ni prisilne povezave med namembnostjo prihodkov od dajatve na desertna vina in pomočjo, dodeljeno za ta ista vina, in to brez tega, da bi bilo treba dokazati neobstoj morebitne kvantitativne povezave med zneski, ki jih pobere Francija, in zneski, porabljenimi v okviru programa pomoči.

(134)

Komisija mimogrede ugotavlja tudi, da številčne razpredelnice, ki jih je Francija poslala po sprožitvi postopka iz člena 88(2) Pogodbe, kažejo, da ne obstaja nobena kvantitativna povezava med prihodki od dajatve za različne proizvode in pomočjo, dodeljeno tem proizvodom.

(135)

Glede na to, da ne obstaja zadostna povezava med dajatvijo in načrtovano pomočjo, ni treba presoditi učinkov te dajatve na združljivost priglašenih ukrepov s skupnim trgom, zlasti glede na člen 90 Pogodbe, v okviru postopka, predvidenega za državne pomoči v členu 88 Pogodbe.

(136)

Na podlagi zgoraj navedenega je Komisija sklenila, da je pomoč, ki jo načrtuje Francija, upravičena do odstopanja iz člena 87(3)(c) Pogodbe in se razglasi za združljivo s skupnim trgom.

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/49

(1)

24. marca 2003 je Komisija prejela pritožbo v zvezi z več domnevnimi ukrepi pomoči za Schneider Technologies AG („Schneider AG“). Pritožnik, Gebrüder Schneider GmbH & Co. KG, je holding, ki je imel v lasti delež družbe Schneider AG, njegova lastnika pa sta brata iz družine Schneider.

(2)

14. julija 2004 je Komisija sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s tremi posojili Bayrische Landesanstalt für Aufbaufinanzierung („LfA“) in dvema dotacijama Bayrische Forschungsstiftung („BFS“) za raziskave in razvoj („R&R“). Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena dne 22. februarja 2005 (2). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe glede domnevne pomoči. Tretje stranke takšnih pripomb niso predložile (3). Nemčija je svoj odgovor na sprožitev formalnega postopka preiskave sporočila z dopisoma z dne 16. in 24. septembra 2004, ki sta bila evidentirana istega dne.

(3)

Komisija je dne 6. septembra 2005 zaprosila za nadaljnje informacije, ki jih je Nemčija posredovala z dopisom z dne 5. oktobra 2005 (evidentiranim dne 6. oktobra 2005). Dodatne informacije so bile posredovane dne 6. februarja 2006 (evidentirano dne 7. februarja 2006).

(4)

Schneider AG je bilo veliko nemško podjetje s sedežem v Türkheimu na Bavarskem, ki je izdelovalo barvne televizijske sprejemnike. Poleg izdelovanja televizijskih sprejemnikov je podjetje v 90. letih prejšnjega stoletja sodelovalo pri ambicioznem projektu v zvezi z razvojem tehnologije laserskih prikazovalnikov, ki naj bi omogočila ostrejšo sliko, boljšo osvetljenost, neomejeno velikost zaslona in fleksibilnost v povezavi s površino projekcije. Obe dejavnosti sta bili med letoma 2000 in 2002 preneseni na dve na novo ustanovljeni hčerinski podjetji družbe Schneider AG, in sicer na Schneider Electronics AG („SE“), ki je prevzelo izdelovanje televizijskih sprejemnikov, ter na Schneider Laser Technologies AG („SLT“).

(5)

LfA, ki je pristojen za regionalno pospeševanje gospodarstva, ima od leta 1998 delež podjetja Schneider AG. Leta 1999 in 2000 je bil LfA z udeležbo v višini 35,6 % največji delničar. Lehman Brothers, zasebna investicijska banka, je imela 26,6 % delež, Gebrüder Schneider GmbH & Co. KG 14,6 % in ostali zasebni vlagatelji 23,2 %.

(6)

V tistem času je trg podjetju Schneider AG zaradi njegove vodilne vloge v tehnologiji laserskega prikazovalnika napovedoval velik uspeh. Med letoma 1998 in 2000 se je vrednost delnic Schneiderja zvišala za skoraj desetkrat; od 1999 do 2000 pa za okoli 2,5-krat. V prihodnji uspeh podjetja je verjel tudi drugi največji vlagatelj, Lehman Brothers, kar je pokazala študija iz aprila 2000, v kateri je bil dobiček pri zabavni elektroniki predviden ob koncu leta 2000, dobiček pri tehnologiji laserskega prikazovalnika pa v zadnjem četrtletju leta 2001. Lehman Brothers je od sredine leta 1999 do sredine leta 2000 od LfA kupil […] (*1) delnic.

(7)

Vendar pa podjetje ni bilo tako uspešno, kot je bilo pričakovano. SE je proizvajal televizijske sprejemnike slabše kakovosti in ni bil zmožen konkurirati poceni izdelkom, ki so bili v prvi vrsti uvoženi iz Azije. Ker proizvodnja televizijskih sprejemnikov ni prinašala dobička, je podjetju Schneider AG primanjkovalo sredstev, ki jih je potreboval SLT za nadaljevanje dejavnosti na področju tehnologije laserskih prikazovalnikov, ki pa je napredovala bistveno počasneje, kot so prvotno pričakovali. Prvi prototip je bil na voljo šele maja 2000, precej pozneje, kot je bilo načrtovano, primeren pa je bil le za industrijsko uporabo. Do leta 2002 podjetju ni uspelo razviti izdelka, primernega za zasebne potrošnike, kar pa je dejansko bil edini gospodarski cilj SLT.

(8)

Marca 2002 so bili sproženi trije ločeni stečajni postopki za Schneider AG in njegovi hčerinski družbi. Stečajni upravitelj je premoženje podjetij Schneider AG in SE prodal kitajskemu podjetju za elektroniko, TCL, premoženje SLT pa podjetju Jenoptik Laser, Optik, Systeme GmbH (v nadaljevanju „LOS“). Podjetji TCL in LOS sta podali najvišji ponudbi.

(9)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi postopka izrazila dvom glede združljivosti naslednjih dveh ukrepov.

(10)

Tri posojila LfA so bila del skupnega koncepta, sklenjenega jeseni 1999 med LfA, Lehman Brothers, pritožnikom in skupino bank. Nemčija je pojasnila, da je imelo podjetje leta 1998 izgubo, potem ko je neuspešno poskušalo povečati prodajo televizijskih sprejemnikov s specializirano maloprodajo. Uprava je zato sklenila, da bo podjetje prestrukturirala in okrepila proizvodnjo originalne opreme. Za financiranje prestrukturiranja, predfinanciranje proizvodnje za velika naročila in za pokritje izgub je podjetje potrebovalo likvidnost.

(11)

Prvo posojilo DfA („posojilo 1“) v višini 2,1 mio EUR je bilo dodeljeno septembra 1999 z obrestno mero […] %. Drugo posojilo LfA („posojilo 2“) v višini 5,1 mio EUR je bilo prav tako odobreno septembra 1999, z obrestno mero [...] %. Tretje posojilo („posojilo 3“) v višini 5,6 mio EUR je bilo odobreno februarja 2000, obrestna mera pa je znašala [...] %. Prvi posojili sta bili dani na razpolago za obdobje enega leta, posojilo 3 pa je bilo odobreno do 31. decembra 2001, kar pomeni za skoraj dve leti.

(12)

Septembra 2000 sta bili prvi posojili podaljšani do 30. septembra 2002, torej za nadaljnji dve leti, obrestna mera pa je bila zvišana: za posojilo 1 na […] % in za posojilo 2 na […] %. Decembra 2000 je bilo podaljšano tudi posojilo 3, in sicer do 30. septembra 2002, obrestna mera pa je bila zvišana na [...] %.

(13)

Posojilo 1 je bilo zavarovano z osnovnim dolgom, odstopom terjatev in prenosom premičnin na upnika zaradi zavarovanja terjatev. Ta dodatna jamstva pa so bila uvrščena za terjatvami skupine bank, katerih posojila so obstajala že prej. Posojili 2 in 3 nista bili zavarovani z dodatnim jamstvom. Nemčija je pojasnila, da je bila namesto jamstev dogovorjena višja obrestna mera. Dejanska vrednost jamstev za LfA kot družbenika podjetja Schneider AG je bila zelo majhna, saj bi po nemškem pravu posojilo družbenika najverjetneje lahko označili kot kapitalski vložek (po § 30 GmbHG).

(14)

Zasebni partnerji so k skupnemu konceptu prispevali naslednje prispevke:

(15)

Leta 1994 in 1997 je Bayrische Forschungsstiftung (BFS) podjetju Schneider AG dodelil dve subvenciji v skupni višini 9 050 121,88 EUR (4).

(16)

Prva finančna pomoč v višini 6 498 468,68 EUR (5) je bila dodeljena 16. decembra 1994 in je bila namenjena financiranju projekta „Tehnologija laserskega prikazovalnika“ („projekt 1“). Ta finančna pomoč je bila med trajanjem projekta, tj. med januarjem 1995 in junijem 1997, izplačana v več obrokih. Upravičeni stroški so znašali 12 484 972,74 EUR, intenzivnost pomoči je bila 48,9 %.

(17)

Cilj projekta 1 je bil razviti podlago za nove metode dela pri projekciji velikih barvnih slik visoke ločljivosti za različna področja uporabe in znanstveno-tehnološko podlago za posamezne komponente poznejšega sistema.

(18)

Pri dodelitvi pomoči so bili upoštevani naslednji stroški projekta (*2):

(19)

Nemčija je potrdila, da so stroški nastali neposredno v povezavi z raziskovalnim projektom.

(20)

V skladu z dogovori v zvezi s finančno pomočjo so bili rezultati projekta predstavljeni širši javnosti in dani na razpolago javnosti.

(21)

Poleg tega je BFS v celoti financiral raziskovalni projekt Univerze v Würzburgu na temo „Modri laser“. Stroški projekta so znašali 0,26 mio EUR. Projekt 1 in projekt „Modri laser“ sta bila na željo BFS združena, saj je bil pričakovan prenos znanstvenega strokovnega znanja.

(22)

Druga subvencija v višini 2 551 653,20 EUR je bila odobrena 23. julija 1997. Subvencija je bila namenjena financiranju projekta „Tehnologija laserskega prikazovalnika – Integracija sistema in prototipi“ (v nadaljevanju „projekt 2“), ki je sledil projektu 1. Ta subvencija je bila med trajanjem projekta, tj. med aprilom 1997 in septembrom 1999, izplačana v več obrokih. Načrtovani upravičeni stroški so znašali 5 103 293,22 EUR, tako da je intenzivnost pomoči znašala 50 %.

(23)

V okviru projekta 2 naj bi bili nadalje razviti rezultati projekta 1; poleg tega naj bi se poizkusilo v celotni sistem vključiti najpomembnejše posamezne komponente. Dela so poleg tega obsegala študije za izdelavo slike s pikosekundnim impulznim laserjem, za lasersko odpornost posameznih komponent ter za miniaturizacijo monokromatiziranih laserskih sistemov.

(24)

Pri dodelitvi pomoči so bili upoštevani naslednji stroški projekta:

(25)

Nemčija je potrdila, da so stroški nastali neposredno v povezavi z raziskovalnim projektom.

(26)

V skladu z dogovori v zvezi s finančno pomočjo so bili rezultati projekta predstavljeni širši javnosti in dani na razpolago javnosti. Pravice uporabe so morale biti na zahtevo predane po tržnih pogojih.

(27)

V zvezi s tremi posojili je Komisija sprva zastopala stališče, da so ta posojila najverjetneje združljiva z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vendar pa ni razpolagala s podrobnejšimi informacijami, ki bi ji omogočile dokončno oceno. Komisija je nadalje dvomila v združljivost obeh projektov v zvezi z lasersko tehnologijo s predpisi Skupnosti o pomoči.

(28)

Tretje stranke niso predložile svojih pripomb.

(29)

Nemčija je v svojih pripombah glede sprožitve formalnega postopka preiskave trdila, da posojila niso državna pomoč, saj so združljiva z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(30)

V zvezi s finančno pomočjo za R&R je Nemčija pojasnila, da je treba po njenem mnenju oba projekta obravnavati kot industrijsko raziskavo, posledično pa je finančna pomoč v višini do 50 % upravičenih stroškov združljiva s predpisi o pomoči za R&R, ki so veljali v času odobritve posamezne finančne pomoči. V zvezi s projektom 2 je Nemčija pojasnila, da je naslov projekta „Integracija sistema in prototipi“ zavajajoč, saj je bil cilj projekta podrobnejše raziskovanje posameznih komponent projekta.

(31)

Po členu 87 Pogodbe ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, v kolikor prizadene trgovino med državami članicami. Da bi ugotovili, če posojilo družbenika, ki ga je odobrila državna ustanova, pomeni državno pomoč v smislu člena 87 Pogodbe ES, je treba preveriti, ali bi vlagatelj v tržnem gospodarstvu posojila v podobnih okoliščinah dodelil pod primerljivimi pogoji.

(32)

Po mnenju Komisije veliko dejstev govori v prid temu, da ta tri posojila ne pomenijo državne pomoči, saj so v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Po informacijah, s katerimi je razpolagala Komisija, v okoliščinah v letih 1999 in 2000 ni bilo gospodarsko nespametno podjetju Schneider AG dodeliti posojila z obrestnimi merami med […] %, […] % in […] % (referenčna obrestna mera Komisije: 4,76 %), ki so bile pozneje zvišane na […] %, […] % in […] % (referenčna obrestna mera Komisije: 5,7 %). Zaupanje trga v prihodnje dobičke podjetja Schneider AG – v prvi vrsti zaradi vodilnega položaja v panogi laserske tehnologije – se je na primer izražalo v tem, da se je vrednost Schneiderjevih delnic med letoma 1998 in 2000 zvišala za skoraj desetkrat in da je strateška investicijska banka Lehman Brothers po zelo pozitivni študiji v tem obdobju kupila nadaljnjih […] delnic podjetja Schneider AG. Julija 2000 je bilo okoli 50 % kapitala družbe v lasti okoli 40 strateških vlagateljev. LfA pa je ravnal precej bolj previdno kot zasebni delničar Lehman Brothers. Lehman Brothers je decembra 1999 kapital družbe Schneider AG zvečal za 25 mio EUR in je bil glavni vlagatelj pri dokapitalizaciji februarja 2000, in sicer za nadaljnjih 46 mio EUR. Poleg udeležbe pri dokapitalizaciji v februarju s približno 8,74 mio EUR (kar je bilo v odločitvi o sprožitvi postopka že označeno kot združljivo z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu), je LfA zagotovil nadaljnjih 12,8 mio EUR, in sicer izključno v obliki povračljivih posojil z obrestmi. Obrestne mere LfA so bile višje od obrestnih mer skupine bank, in sicer tako pri prvotni odobritvi posojil (septembra 1999 in februarja 2000) kot tudi pri poznejšem podaljšanju posojil (septembra in decembra 2002).

(33)

Kljub temu pa še vedno obstaja določen dvom glede vrste posojil. Spričo naloge LfA, ki je pospeševanje regionalnega gospodarstva, in na podlagi predloženih informacij Komisija ne more izključiti možnosti, da je bil namen naložbe prebroditi težke čase, s katerimi se je spopadalo podjetje Schneider AG, in rešiti delovna mesta v regiji. Poleg tega ni jasno, ali so višje obrestne mere zadostovale za izravnavo manjkajočih dodatnih jamstev. V času dodelitve posojil je bilo podjetje Schneider AG v težkem finančnem položaju, ni pa bilo mogoče izključiti možnosti, da laserska tehnologija ne bo uspešna. Težko je presoditi, ali so višje obresti zadostovale za kritje tega tveganja.

(34)

Po mnenju Komisije je mogoče vprašanje, ali gre pri posojilih LfA za državne pomoči, pustiti odprto. Tudi če bi bila posojila označena kot nezdružljive državne pomoči, bi bila negativna odločba o vrnitvi pomoči brezpredmetna, saj ne obstaja nobeno podjetje več, ki je imelo neposredno ali posredno korist zaradi domnevne državne pomoči.

(35)

Upravičenec posojila je bilo formalno gledano podjetje Schneider AG. SE in SLT sta bila ustanovljena šele po dodelitvi posojil, vendar ni razloga za izključitev možnosti, da sta imela koristi od posojil. Stečajni postopki proti trem Schneiderjevim podjetjem so bili sproženi marca 2002, vsa tri podjetja pa so bila likvidirana. Posojilni dolg je bil vključen v stečajno maso.

(36)

Premoženje vseh treh podjetij je prodal stečajni upravitelj pod nadzorom stečajnih sodišč. Komisija je mnenja, da so bila posamezna premoženja prodana po tržni ceni, tako da prednost pomoči ni bila predana enemu izmed kupcev.

(37)

Državno financiranje zagotavlja Zvezna dežela Bavarska preko BFS. Financiranje je torej izhajalo iz državnih sredstev in ga je treba pripisati državi. Podjetje Schneider AG je imelo koristi od financiranja dela projekta 1 in projekta 2, ki ga je izvedel SLT. Ker se z zabavno elektroniko trguje med državami članicami, lahko ukrep izkrivlja konkurenco in prizadene trgovino med državami članicami. Posledično gre pri finančni pomoči za projekt 1 in projekt 2 za državne pomoči.

(38)

V primeru financiranja projekta „Modri laser“ Univerze v Würzburgu pa po mnenju Komisije pri državnem financiranju ni šlo za državno pomoč. Projekt je zadeval temeljno raziskovanje s ciljem splošnega razširjanja znanstvenega in tehničnega znanja. Po točki 2.2 okvira Skupnosti za raziskave in razvoj iz leta 1986 (7) (ki je veljal leta 1994 v času finančne pomoči) financiranje temeljnega raziskovanja običajno ni označeno kot državna pomoč. „Vendar pa Komisija izjemoma v primerih, ko je to raziskovanje izvedeno pri ali v korist določenih podjetij, ne more izključiti možnosti, da spada pomoč v področje uporabe člena 92(1) [zdaj 87(1)].“ Temu v tem primeru ni tako. Projekt ni bil izveden za podjetje Schneider AG. Prošnjo za financiranje je samostojno vložila Univerza v Würzburgu, podpora pa je bila izplačana neposredno Univerzi. Kot je Komisiji sporočila Nemčija, rezultati univerzitetnega raziskovanja za podjetje Schneider AG niso bili pomembni, saj je imelo podjetje lastno zamisel za reševanje težav v zvezi z modrim laserjem. Podjetje Schneider AG je s svojimi raziskovalnimi in razvojnimi dejavnostmi nadaljevalo neodvisno od projekta „Modri laser“ in rezultatov univerzitetnega projekta ni uporabilo za lastno tehnično rešitev. Projekta sta bila združena na željo BFS, ki si je iz tega obetal sinergije, do katerih pa nazadnje ni prišlo.

(39)

Subvencije za R&R je treba oceniti po okviru Skupnosti za državne pomoči za raziskave in razvoj (v nadaljevanju „okvir Skupnosti za R&R“) iz leta 1986 (8) oziroma 1996 (9), po katerem so dovoljene državne pomoči za temeljno raziskovanje, industrijsko (temeljno) raziskovanje in predkonkurenčni razvoj.

(40)

Projekt 1 je mogoče označiti kot industrijsko temeljno raziskovanje v smislu Priloge 1 k okviru Skupnosti za R&R iz leta 1986 (10). Cilj raziskovalnih dejavnosti je bil z novim teoretičnim in eksperimentalnim delom pridobiti popolnoma novo znanje na področju projekcije večjih barvnih slik visoke ločljivosti za različna področja uporabe ter razviti znanstvene in tehnološke podlage za posamezne komponente prihodnjega sistema laserskega prikazovalnika.

(41)

BFS je financiral 48,98 % vrednosti projekta, tj. intenzivnost pomoči je pod pragom 50 %, ki velja za industrijsko temeljno raziskovanje.

(42)

Komisija zastopa stališče, da je imela pomoč za R&R spodbujevalni učinek, saj projekta brez državne podpore ne bi bilo mogoče izpeljati. Projekt je spremljalo zelo veliko tehnično in gospodarsko tveganje, tehnologija je bila zelo inovativna, potrebna sta bila temeljno raziskovanje in velik vložek. To je bilo potrjeno v zunanji študiji, ki jo je naročil BFS, še preden se je odločil glede dodelitve finančne pomoči. Vprašani strokovnjaki so bili mnenja, da je projekt zaradi velike kompleksnosti in postavljenih zahtevnih ciljev mogoče izpeljati le z znatno podporo. Za veliko tehnično tveganje je veljalo natančno reproduciranje slike. Poleg tega so strokovnjaki potrdili, da je ta povsem nova tehnologija odprla vrsto posameznih problemov, ki jih je bilo mogoče rešiti le v okviru intenzivnega, koncentriranega in finančno dobro podprtega projekta R&R.

(43)

V zvezi s projektom 2 je Nemčija trdila, da je tudi ta projekt treba označiti za temeljno raziskovanje (11). Po navedbah Nemčije so dela v okviru tega projekta kljub zavajajočemu podnaslovu („Integracija sistema in prototipi“) povsem ustrezala zgoraj omenjeni opredelitvi. Nemčija je pojasnila, da je bil cilj projekta nadaljnji razvoj posameznih komponent tehnologije. Zaradi tega je bil projekt po mnenju BFS v celoti industrijsko raziskovanje. Poleg tega je bil prvi prototip razvit nekaj mesecev po zaključku projekta 2, pri čemer je bil prototip primeren za industrijsko in ne za komercialno uporabo, kot je bilo prvotno načrtovano. Dejansko predkonkurenčno raziskovanje je sledilo šele po projektu 2 in brez nadaljnjega javnega financiranja.

(44)

Komisija opozarja, da je bil projekt vsaj delno predkonkurenčni razvoj (12). Financiranje bi bilo omejeno na 25 % ali pa bi moralo v skladu s točko 5.5 in točko 5.9 okvira Skupnosti za R&R iz leta 1996 ustrezati tehtanemu povprečju dovoljenih intenzivnosti pomoči. Po mnenju Komisije bi vključitev posameznih komponent v celotni sistem lahko spadala v opredelitev predkonkurenčnega razvoja. Poleg tega je bil prvi prototip izdelan le nekaj mesecev po zaključku projekta 2, kar govori v prid dejstvu, da je bil cilj projekta razvoj prvega prototipa.

(45)

Nadaljnja analiza vprašanja bi bila brezpredmetna, saj morebitne nezdružljive pomoči ne bi več izkrivljale trga. Finančno pomoč za R&R je prejelo podjetje Schneider AG. SE in SLT sta bila ustanovljena šele pozneje. Malo verjetno je, da je imel proizvajalec televizijskih sprejemnikov SE koristi od pomoči za R&R za raziskave laserske tehnologije, ki je bila v celoti uporabljena na dogovorjen način. SLT je morda prejel koristi od pomoči. V vsakem primeru so bila podjetja medtem likvidirana, finančna pomoč za R&R je bila priključena stečajni masi (13), premoženje pa je bilo prodano po tržni ceni (glej odstavek 36).

(46)

Komisija je mnenja, da je bilo tehnološko in gospodarsko tveganje pri projektu 2 še zelo veliko in da SLT projekta brez podpore BFS ne bi mogel izpeljati. Tako kot že prvi projekt je imel tudi drugi projekt zelo inovativen značaj in je zahteval znaten vložek.

(47)

Komisija je sklenila, da sta bili pomoč za raziskave in razvoj v višini 6 498 468,68 EUR za projekt 1 in 50 % pomoči za raziskave in razvoj za projekt 2, tj. 1 275 826,60 EUR, združljivi s predpisi o pomoči Skupnosti.

(48)

Glede treh posojil v skupni višini 12,8 mio EUR in 50 % pomoči za raziskave in razvoj za projekt 2 je Komisija mnenja, da predložene informacije ne zadostujejo za dokončno presojo. Odločilno vprašanje, ali gre pri posojilih za državne pomoči in v kolikšni meri je projekt 2 služil industrijskemu raziskovanju, pa lahko ostane odprto. Vračila morebitnih nezdružljivih državnih pomoči ni mogoče zahtevati, saj po likvidaciji vseh dejanskih ali morebitnih upravičencev in po odprodaji njihovega premoženja po tržnih cenah pomoč trga ne izkrivlja več.

Zato je Komisija sklenila, da je formalni postopek preiskave v zvezi s tremi posojili in delom projekta 2, sprožen po členu 88(2) Pogodbe ES, brezpredmeten –

6.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 32/56

(1)

Ukrep je bil prijavljen Komisiji na podlagi pisnega zahtevka služb Komisije v dopisu z dne 19. aprila 2001. Ker je bil ukrep že izveden, je bila pomoč prenesena na seznam neprijavljenih pomoči (št. pomoči NN 32/01).

(2)

Dodatni podatki so bili posredovani v dopisu z dne 13. februarja 2002, ki ga je Komisija prejela 18. februarja 2002, v dopisu z dne 5. julija 2002, ki ga je Komisija prejela 9. julija 2002, in v dopisu z dne 5. decembra 2002, ki ga je Komisija prejela 10. decembra 2002. Poleg tega je 25. junija 2002 o tem potekala razprava v službenih prostorih Generalnega direktorata za kmetijstvo.

(3)

Komisija je v dopisu z dne 2. oktobra 2003 (SG(2003) D/232035) Nemčijo obvestila o svojem sklepu, da bo zaradi tega ukrepa sprožila postopek na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES (št. pomoči C 60/2003).

(4)

Sklep Komisije, da sproži postopek, je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe glede zadevne pomoči.

(5)

Komisija je v dopisu z dne 18. novembra 2003, ki ga je prejela 25. novembra 2003, v dopisu z dne 23. decembra 2003, ki ga je prejela 5. januarja 2004, in v dopisu z dne 12. februarja 2004, ki ga je prejela 17. februarja 2004, prejela pripombe zainteresiranih strani in regionalnih nemških organov, ki so odobrili pomoč.

(6)

Nemčija je v dopisu z dne 5. novembra 2003, ki ga je Komisija prejela 6. novembra 2003, Komisiji sporočila svoje pripombe.

(7)

Nemčija je v dopisu z dne 7. marca 2005, ki ga je Komisija prejela 9. marca 2005, Komisiji sporočila svoje dodatne pripombe in zahtevala oceno ukrepa v skladu s členom 5 Uredbe Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju (3).

(8)

Pomoč vinogradnikom v zvezni deželi Porenje-Pfalz za nakup deležev

(9)

Ukrep se izvaja na podlagi naslednjih štirih smernic:

Smernica o odobritvi pomoči iz sredstev okrožja Bernkastel-Wittlich za podpiranje vinogradnikov, ki so se pridružili vinarski zadrugi.

Smernica o odobritvi pomoči iz sredstev okrožja Cochem-Zell za podpiranje vinogradnikov, ki so se pridružili vinarski zadrugi/organizaciji proizvajalcev.

Smernica o odobritvi pomoči iz sredstev okrožja Trier-Saarburg za podpiranje vinogradnikov, ki so se pridružili vinarski zadrugi/organizaciji proizvajalcev.

Sporočilo združene občine Schweich o povečanju pomoči, ki jo je odobrilo okrožje Trier-Saarburg za podpiranje vinogradnikov, ki so pristopili vinarski zadrugi/organizaciji proizvajalcev.

(10)

Smernica okrožne uprave Bernkastel-Wittlich določa pomoč za nakup deležev določene zadruge, tj. zadruge Moselland. Smernice okrožne uprave Cochem-Zell vsebujejo podobne določbe, katerih posledica je bila, da je bila pomoč odobrena izključno za nakup deležev zadruge Moselland. Smernice okrožne uprave Trier-Saarburg in združene občine Schweich se ne nanašajo na določeno podjetje, temveč na zadruge in organizacije proizvajalcev na splošno, ki so priznane na podlagi nemškega Zakona o tržni strukturi (Marktstrukturgesetz).

(11)

Cilj ukrepa je bil povečati obstoječi delež grozdja, ki ga zberejo organizacije proizvajalcev, in zmanjšati delež vina v sodih v prosti prodaji, tj. vina, ki ga organizacije proizvajalcev niso prodale. To naj bi pripomoglo k stabilizaciji cen na trgu vina v sodih. Istočasno je bil dolgoročni cilj zapreti proizvodne kletne zmogljivosti na posameznih gospodarstvih, zlasti v malih vinogradniških podjetjih v vinogradniškem območju Mosel-Saar-Ruwer.

(12)

Pomoč je vinogradniškim podjetjem nadomestila del stroškov za nakup deležev vinarskih zadrug in organizacij proizvajalcev (v nadaljnjem besedilu „organizacije proizvajalcev“). Pomoč je bila odobrena, če se je vinogradnik zavezal, da bo deleže obdržal pet let od podaje zahtevka. Poleg tega se je moralo podjetje s svojimi obdelanimi vinogradi pridružiti organizaciji proizvajalcev in ji oddati vse pridelano grozdje, mošt in vino. Vinogradniško podjetje se je tudi obvezalo, da bo zaprlo svoje kletne zmogljivosti.

(13)

Pomoč je bila dodeljena v obliki neposredne dotacije in dotacij za obresti posojil, pridobljenih na kapitalskih trgih.

(14)

Stroški za nakup deležev so znašali praviloma 293,33 EUR. Če so bili stroški za določen delež manjši, se je sorazmerno zmanjšala tudi dotacija.

(15)

Za delež so bili odobrene naslednje dotacije:

(16)

Dotacije združene občine Schweich so bile izplačane dodatno (kumulativno) poleg izplačil v okrožju Trier-Saarburg.

(17)

V okrožju Cochem-Zell so bile dotacije za obresti za vsa posojila za nakup deležev odobrena v višini do 4,95 % za obdobje največ štirih let.

(18)

Leta 2000 so bili organizacijam proizvajalcev izplačani naslednji zneski:

(19)

V letu 2000 je bilo izplačanih skupaj 155 460 EUR. Ukrep je bil financiran iz sredstev okrožnih uprav in občine Schweich.

(20)

Ukrep se je v okrožju Cochem-Zell izvajal štiri leta (od leta 2000 do leta 2003). Ostale sheme pomoči so bile omejene na leto 2000.

(21)

Pomoč je bila izplačana neposredno organizacijam proizvajalcem, ki so deleže novo pridruženim vinogradnikom in vinogradniškim podjetjem prodale po nižji ceni.

(22)

Vinogradniki in vinogradniška podjetja v posameznem okrožju so lahko tako deleže organizacij proizvajalcev kupili z manjšimi stroški.

(23)

Organizacije proizvajalcev so lahko z ukrepom povečale lastni kapital in si zagotovile oskrbo s surovinami.

(24)

Po začasni preiskavi je bil ta ukrep opredeljen kot pomoč za vinogradniška podjetja in organizacije proizvajalcev, ki ni združljiva s skupnim trgom. Zato je Komisija sprožila formalni postopek preiskave.