30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 404/1

(1)

Uredba (ES) št. 999/2001 (3) je namenjena zagotovitvi enotnega pravnega okvira za transmisivne spongiformne encefalopatije (TSE) v Skupnosti.

(2)

Uredba (ES) št. 932/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 999/2001 glede podaljšanja obdobja za prehodne ukrepe (4) je podaljšala obdobje uporabe prehodnih ukrepov iz Uredbe (ES) št. 999/2001 najpozneje do 1. julija 2007.

(3)

Med generalnim zasedanjem Svetovne organizacije za zdravje živali maja 2003 je bila sprejeta resolucija za poenostavitev obstoječih mednarodnih meril za razvrščanje držav glede na njihovo tveganje za govejo spongiformno encefalopatijo (BSE). Predlog je bil sprejet na generalnem zasedanju maja 2005. Člene Uredbe (ES) št. 999/2001 bi bilo treba prilagoditi, da bodo odražali novi mednarodno dogovorjeni sistem kategorizacije.

(4)

Zaradi novih spoznanj na področju vzorčenja in analiz bodo potrebne obsežne spremembe Priloge X k Uredbi (ES) št. 999/2001. Zato sp potrebne nekatere tehnične spremembe obstoječe opredelitve „hitrih testov“ iz Uredbe (ES) št. 999/2001, da bi olajšali poznejše spremembe strukture te priloge.

(5)

Za večjo jasnost zakonodaje Skupnosti je primerno pojasniti, da bi se opredelitev pojma „mehansko izkoščeno meso“ iz druge zakonodaje Skupnosti o varnosti hrane v Uredbi (ES) št. 999/2001 morala uporabljati v okviru ukrepov za izkoreninjenje TSE.

(6)

Uredba (ES) št. 999/2001 uvaja programa spremljanja BSE in praskavca. Znanstveni usmerjevalni odbor je v svojem mnenju z dne 6.-7. marca 2003 priporočil uvedbo programov spremljanja raznih oblik TSE pri jelenjadi. Sistem spremljanja iz omenjene uredbe bi bilo zato treba razširiti na druge oblike TSE, z možnostjo sprejemanja nadaljnjih ukrepov za poznejšo izvedbo omenjenega sistema.

(7)

Usklajen rejski program za selekcijo ovac glede na njihovo odpornost proti raznim oblikam TSE je bil uveden kot prehodni ukrep z Odločbo Komisije 2003/100/ES z dne 13. februarja 2003 o določitvi minimalnih pogojev za vzpostavitev rejskih programov za odpornost na transmisivne spongiformne encefalopatije pri ovcah (5). Uredbo (ES) št. 999/2001 bi bilo treba spremeniti za zagotovitev trajne pravne podlage za omenjeni program, kakor tudi možnosti spreminjanja takih programov, s čimer naj se omogoči upoštevanje ovrednotenih znanstvenih rezultatov in celotnih posledic njihovega izvajanja.

(8)

Uredba (ES) št. 999/2001 prepoveduje krmljenje določenih živali z določenimi predelanimi živalskimi beljakovinami, z možnostjo določitve odstopanj. Zaradi novih spoznanj glede prepovedi krmljenja živali bodo morda potrebne spremembe Priloge IV k navedeni uredbi. Potrebne so nekatere tehnične spremembe obstoječega besedila ustreznega člena, da bi olajšali poznejše spremembe strukture navedene priloge.

(9)

Uredba (ES) št. 1774/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. oktobra 2002 o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (6), uvaja pravila za odstranjevanje snovi s specifičnim tveganjem ter živali, okuženih z raznimi oblikami TSE. Sprejeta so bila pravila o tranzitu proizvodov živalskega izvora prek Skupnosti. Iz razlogov skladnosti zakonodaje Skupnosti bi bilo treba obstoječa pravila v Uredbi (ES) št. 999/2001 o odstranjevanju takih snovi in živali nadomestiti s sklicevanjem na Uredbo (ES) št. 1774/2002 in črtati sklicevanje na pravila o tranzitu v Uredbi (ES) št. 999/2001.

(10)

Zaradi novih spoznanj glede snovi s specifičnim tveganjem bodo potrebne tudi obsežne spremembe Priloge V k Uredbi (ES) št. 999/2001. Potrebne so nekatere tehnične spremembe obstoječega besedila ustreznih določb omenjene uredbe, da bi olajšali poznejše spremembe strukture navedene priloge.

(11)

Čeprav je v Skupnosti prepovedano omamljanje s plinom, vbrizganim v kranialno votlino, se plin lahko vbrizga tudi po omamljanju. Zato je treba ustrezne določbe o postopkih zakola v Uredbi (ES) št. 999/2001 spremeniti tako, da se prepove vbrizgavanje plina v kranialno votlino po omamljanju.

(12)

Uredba Komisije (ES) št. 1915/2003 o spremembah Uredbe (ES) št. 999/2001 (7) opredeljuje nove določbe o izkoreninjenju praskavca pri ovcah in kozah. V skladu s tem bi bilo treba prepovedati premike ovac in koz z gospodarstev, za katera se uradno sumi, da so okužena s praskavcem.

(13)

Na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj bi morala Uredba (ES) št. 999/2001 omogočati, da se pravila o dajanju na trg in izvozu goveda, ovac in koz, njihovega semena, zarodkov in jajčnih celic razširijo tudi na druge živalske vrste.

(14)

Znanstveni usmerjevalni odbor v svojem mnenju z dne 26. junija 1998 navaja, da bi bilo treba upoštevati nekatere omejitve pri pridobivanju surovin za proizvodnjo dikalcijevega fosfata. Dikalcijev fosfat je treba skladno s tem odstraniti s seznama proizvodov, za katere ne veljajo omejitve pri dajanju na trg po Uredbi (ES) št. 999/2001. Pojasniti bi bilo treba odsotnost omejitev za mleko in mlečne izdelke.

(15)

Na podlagi najnovejših znanstvenih spoznanj in razvrstitve tveganj in ne glede na možnost sprejetja zaščitnih ukrepov bi morala Uredba (ES) št. 999/2001 v skladu s postopki komitologijo omogočati sprejetje bolj specifičnih zahtev za dajanje na trg in izvoz proizvodov živalskega izvora iz držav članic ali tretjih držav z nadzorovanim ali nejasnim tveganjem za TSE.

(16)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8).

(17)

Predvsem bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejemanje odločitev o odobritvi hitrih testov, prilagoditvi starosti živali, uvedbi tolerančnih stopenj, dovolitvi krmljenja mladih živali iz vrst prežvekovalcev z beljakovinami, pridobljenimi iz rib, ter o razširitvi nekaterih določb na druge živalske vrste; za določitev pravil o izjemah od zahteve glede odstranitve in uničenja snovi s specifičnim tveganjem; za določitev meril za dokazovanje izboljšanja epidemioloških razmer in meril za dodeljevanje izjem od nekaterih omejitev in od proizvodnih procesov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb Uredbe (ES) št. 999/2001 in/ali njenim dopolnitvam z dodajanjem nebistvenih določb, bi te ukrepe bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(18)

Uredbo (ES) št. 999/2001 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti —

1)

vstavi se naslednja uvodna izjava:

2)

vstavita se naslednji uvodni izjavi:

3)

odstavek 1 člena 3 se spremeni:

4)

člen 5 se spremeni:

5)

člen 6 se spremeni:

6)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 6a

Rejski programi

1.   Države članice lahko uvedejo rejske programe za selekcijo v populaciji ovac glede na njihovo odpornost proti raznim oblikam TSE. Ti programi zajemajo okvirne pogoje za priznavanje statusa čredam, da so odporne proti TSE, in se lahko razširijo tudi na druge živalske vrste na podlagi znanstvenih dokazov, ki potrjujejo, da so posamezni genotipi teh živalskih vrst odporni proti TSE.

2.   Posebna pravila za programe iz odstavka 1 tega člena se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 24(2).

3.   Države članice, ki uvedejo rejske programe, Komisiji redno pošiljajo poročila, da bi se programi lahko znanstveno ocenili, zlasti glede njihovih vplivov na pojavnost TSE, pa tudi na gensko raznolikost ter spremenljivost ter na ohranjanje starih ali redkih ovčjih pasem ali takih, ki so dobro prilagojene posamezni regiji. Znanstvene rezultate in splošne posledice rejskih programov je treba redno ocenjevati ter po potrebi ustrezno spreminjati.“;

7)

člen 7 se spremeni:

8)

v členu 8 se odstavki 1 do 5 nadomestijo z naslednjim:

„1.   Snovi s specifičnim tveganjem se odstranijo in uničijo v skladu s Prilogo V k tej uredbi in z Uredbo (ES) št. 1774/2002. Ni jih dovoljeno uvažati v Skupnost. Seznam snovi s specifičnim tveganjem iz Priloge V zajema vsaj možgane, hrbtenjačo, oči in tonzile goveda, starejšega od 12 mesecev, in hrbtenico zgoraj omenjenih živali nad starostjo, ki se določi v skladu s postopkom iz člena 24(3). Ob upoštevanju različnih kategorij tveganja iz prvega pododstavka člena 5(1) in zahtev iz člena 6(1a) in (1b)(b) se ustrezno spremeni tudi seznam snovi s specifičnim tveganjem iz Priloge V.

2.   Odstavek 1 tega člena se ne uporablja za tkiva živali, ki so bile pregledane z alternativnim testom, odobrenim posebej za ta namen v skladu s postopkom iz člena 24(3), pod pogojem, da je ta test zajet v Prilogi X, se uporablja pod pogoji iz Priloge V, in da so rezultati testa negativni.

Države članice, ki dovolijo uporabo alternativnega testa v skladu s tem odstavkom, morajo o tem obvestiti druge države članice in Komisijo.

3.   V državah članicah ali njihovih regijah z nadzorovanim ali nejasnim tveganjem za BSE se za goveda, ovce ali koze, katerih meso je namenjeno prehrani ljudi ali živali ne uporablja preboj, po omamljanju centralnega živčnega tkiva s podolgovatim paličastim instrumentom, ki prodre v kranialno votlino, ali vbrizgavanje plina v kranialno votlino v povezavi z omamljanjem.

4.   Podatki o starosti iz Priloge V se lahko prilagajajo. Tako prilagajanje mora temeljiti na najnovejših dokazanih znanstvenih ugotovitvah o statistični verjetnosti za pojav ene od oblik TSE v zadevnih starostnih skupinah populacije goveda, ovac in koz v Skupnosti.

5.   Pravila o izjemah od odstavkov 1 do 4 tega člena se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 24(3) glede datuma začetka dejanske uveljavitve prepovedi krmljenja iz člena 7(1) ali po potrebi v primeru tretjih držav ali njihovih regij z nadzorovanim tveganjem za BSE glede datuma začetka dejanske uveljavitve prepovedi beljakovin sesalcev v krmi za prežvekovalce z namenom, da se omejijo zahteve za odstranjevanje in uničenje snovi s specifičnim tveganjem na živali, rojene pred omenjenim datumom v zadevnih državah ali regijah.“;

9)

v členu 9 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1.   Proizvodi živalskega izvora iz Priloge VI so pridobljeni z uporabo proizvodnih procesov, odobrenih v skladu s postopkom iz člena 24(3).

2.   Kosti goveda, ovac in koz iz držav ali regij z nadzorovanim ali nejasnim tveganjem za BSE ni dovoljeno uporabljati za proizvodnjo mehansko izkoščenega mesa (MSM). Države članice Komisiji pred 1. julijem 2008 predložijo poročilo o uporabi in metodi proizvodnje MSM na svojem ozemlju. Poročilo zajema izjavo o tem, ali država članica načrtuje nadaljevanje proizvodnje MSM.

Po tem Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu pošlje sporočilo o prihodnjih potrebah po MSM in njegovi uporabi v Skupnosti, vključno s politiko obveščanja potrošnikov.“;

10)

člen 12 se spremeni:

11)

v členu 13 se spremeni odstavek 1:

12)

v členu 15 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   V skladu s postopkom iz člena 24(3) se določbe iz odstavkov 1 in 2 lahko razširijo na druge živalske vrste.

4.   Pravila za izvajanje tega člena se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 24(2).“;

13)

člen 16 se spremeni:

14)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Naslednji ukrepi za spremembe nebistvenih določb te uredbe, vključno z dopolnitvami, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 24(3):

15)

Člen 24 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 24

Odbori

1.   Komisiji pomaga Stalni odbor za prehransko verigo in zdravje živali. Vendar se Komisija v zvezi s členom 6a posvetuje tudi s Stalnim odborom za zootehniko.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju člena 8 Sklepa.

Roki iz člena 5(6) navedenega sklepa so tri mesece, v primeru zaščitnih ukrepov iz člena 4(2) te uredbe pa 15 dni.

3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) in (2) ter člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju člena 8 Sklepa.“;

16)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 24a

Odločitve, ki se sprejmejo v skladu z enim od postopkov iz člena 24, temeljijo na ustrezni oceni morebitnih tveganj za zdravje ljudi in živali ter ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih dokazov ohranjati ali, če je to znanstveno upravičeno, zviševati raven zaščite zdravja ljudi in živali, ki je zagotovljena v Skupnosti.“.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 404/9

(1)

V Skupnosti obstaja vedno večje število živil, ki so označena in oglaševana s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in olajšali njihovo izbiro, morajo biti izdelki, ki so dani v promet, varni in ustrezno označeni.

(2)

Razlike med nacionalnimi določbami, ki se nanašajo na takšne trditve, lahko ovirajo prost pretok živil in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje. Tako imajo neposreden vpliv na delovanje notranjega trga. Zato je nujno, da se sprejmejo pravila Skupnosti o uporabi prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih.

(3)

Splošne določbe glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (3). Direktiva 2000/13/ES na splošno prepoveduje uporabo informacij, ki bi zavajale kupca ali živilom pripisovale zdravilne lastnosti. Ta uredba dopolnjuje splošna načela v Direktivi 2000/13/ES, in določa posebne pogoje glede uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih, namenjenih potrošniku.

(4)

Ta uredba se uporablja za vse prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, vključno z, med drugim, splošnim oglaševanjem živil in promocijskimi kampanjami, kakor so tiste, ki jih v celoti ali deloma podpirajo javni organi. Ne uporablja pa se za trditve pri nekomercialnem obveščanju, kot na primer za prehranske smernice ali nasvete organov javnega zdravstva ali za nekomercialna sporočila ter informacije v tiskanih medijih in v znanstvenih publikacijah. Ta uredba se uporablja tudi za blagovne znamke in druga trgovska imena, ki se jih lahko razume kot prehranske navedbe ali zdravstvene trditve.

(5)

Negativnih prehranskih trditev ta uredba ne obravnava; države članice, ki nameravajo uvesti nacionalne sisteme v zvezi z negativnimi prehranskimi trditvami, jih morajo priglasiti Komisiji in drugim državam članicam, v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (4).

(6)

Na mednarodni ravni je Codex Alimentarius leta 1991 sprejel Splošne smernice za trditve, leta 1997 pa Smernice za uporabo prehranskih trditev. Komisija Codex Alimentarius je leta 2004 sprejela predlog spremembe teh smernic. Ta predlog spremembe se nanaša na vključitev zdravstvenih trditev v smernice iz leta 1997. Ustrezno se preučijo tudi opredelitve pojmov in pogoji, določeni v smernicah Codex-a.

(7)

Možnost uporabe trditve „nizka vsebnost maščob“ za mazave maščobe, predvidene v Uredbi (ES) št. 2991/94 z dne 5. decembra 1994 o določitvi standardov za mazave maščobe (5), je treba čimprej prilagoditi določbam te uredbe. Do takrat se za izdelke, ki jih zajema, uporablja Uredba (ES) št. 2991/94.

(8)

Obstajajo številna hranila in druge snovi, med drugim vitamini, minerali, vključno z elementi v sledovih, aminokisline, esencialne maščobne kisline, prehranske vlaknine, različne rastline in zeliščni izvlečki s hranljivim ali fiziološkim učinkom, ki so lahko prisotne v živilih in so lahko predmet trditve. Zato je treba določiti splošna načela, uporabna za vse trditve na živilih, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, dali potrošnikom potrebne informacije za izbiro ob popolnem poznavanju dejstev, ter da bi oblikovali enake konkurenčne pogoje za prehrambeno industrijo.

(9)

Potrošniki bi lahko razumeli, da imajo živila, ki se oglašujejo s trditvami, v primerjavi s podobnimi ali drugimi izdelki, ki jim taka hranila in druge snovi niso dodana, hranilne, fiziološke ali druge prednosti za zdravje. To bi jih lahko navedlo na tako izbiro, ki bi neposredno vplivala na vsebnost posameznih hranil ali drugih snovi v celotni prehrani na način, ki ne ustreza znanstvenim priporočilom. Da bi preprečili ta možni neželeni učinek, je primerno, da se za izdelke, ki so označeni s takšnimi trditvami, uvede nekatere omejitve. V tem smislu so dejavniki, kot je na primer vsebnost določenih snovi v izdelku, na primer alkohola, ali profil hranil izdelka, primerno merilo pri odločanju, ali je izdelek lahko označen s trditvami. Medtem ko je uporaba tega merila na nacionalni ravni upravičena, ko gre za omogočanje potrošnikom, da lahko izbirajo na podlagi prejetih prehranskih informacij, lahko to povzroči ovire za trgovanje znotraj Skupnosti in je zato na ravni Skupnosti treba merila uskladiti.

(10)

Z uporabo profilov hranil kot merila naj bi se izognili položaju, v katerem bi prehranske ali zdravstvene trditve zakrile celoten prehranski status prehrambenega izdelka, kar bi lahko potrošnike zavedlo pri izbiri zdravju koristnih živil v okviru uravnotežene prehrane. Profili hranil, kakor so predvideni v uredbi, naj bi bili namenjeni le urejanju okoliščin, v katerih so trditve dovoljene. Utemeljiti jih je treba na splošno sprejetih znanstvenih podatkih, ki se nanašajo na odnos med prehrano in zdravjem. Vendar bi morali profili dovoljevati tudi inovacije v zvezi z izdelki in upoštevati raznolikost prehranjevalnih navad in običajev ter dejstvo, da imajo posamezni izdelki lahko pomembno vlogo v okviru celotne prehrane

(11)

Pri določanju profilov hranil je treba upoštevati vsebnost različnih hranil in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, zlasti maščob, nasičenih maščobnih kislin, transmaščobnih kislin, soli/natrija in sladkorjev, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo, pa tudi polinenasičenih in mononenasičenih maščobnih kislin, drugih prebavljivih ogljikovih hidratov, razen sladkorjev, vitaminov, mineralov, beljakovin in vlaknine. Pri določanju profilov hranil bi se morale upoštevati različne kategorije živil, pa tudi mesto in vloga teh živil v celotni prehrani. Za nekatera živila ali kategorije živil so, glede na njihovo vlogo in pomen v prehrani prebivalcev, lahko potrebne izjeme od spoštovanja postavljenih profilov hranil. To bo zahtevalo kompleksno tehnično nalogo, sprejem ustreznih ukrepov pa bi naj bil zaupan Komisiji, ob upoštevanju nasveta Evropske agencije za varnost hrane.

(12)

Prehranska dopolnila, določena v Direktivi 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (6), ki so v tekočem stanju in vsebujejo več kot 1,2 volumskega odstotka alkohola, se v tej uredbi ne štejejo za pijače.

(13)

Obstajajo že številne trditve, ki se uporabljajo za označevanje živil in njihovo oglaševanje v nekaterih državah članicah ter se nanašajo na snovi, katerih pozitivno delovanje ni bilo dokazano ali zanje še ne obstaja enotno znanstveno stališče. Treba je zagotoviti, da je za snovi, na katere se nanaša trditev, dokazan pozitiven hranilni ali fiziološki učinek.

(14)

Za zagotovitev, da so trditve resnične, je nujno, da je snov, ki je predmet trditve, prisotna v končnem izdelku v zadostnih količinah ali pa da snov ni prisotna, ali je prisotna v ustrezno zmanjšanih količinah, da se ustvari označeni hranilni ali fiziološki učinek. Snov bi morala biti na voljo tudi v takšni obliki, da jo telo lahko uporabi. Poleg tega, in kjer je to primerno, bi morala takšna količina živila, ki je sprejemljiva za zaužitje, vsebovati znatno količino snovi, ki ustvari zatrjevani hranilni ali fiziološki učinek.

(15)

Pomembno je, da potrošnik razume trditve na živilih ter da se vse potrošnike primerno zaščiti pred zavajajočimi trditvami. Vendar se je Sodišču Evropskih skupnosti od uzakonitve Direktive Sveta 84/450/EGS z dne 10. septembra 1984 o zavajajočem oglaševanju (7) pri razsojanju o primerih v zvezi z oglaševanjem, zdelo nujno, da preuči učinek na fiktivnega, tipičnega potrošnika. V skladu z načelom sorazmernosti se v tej uredbi zaradi učinkovite uporabe zaščitnih ukrepov, ki so v njej predvideni, kot merilo uporablja povprečni potrošnik, ki je razmeroma dobro obveščen in razmeroma dovolj pazljiv ter razsoden, obenem pa se upoštevajo družbeni, kulturni in jezikovni dejavniki v skladu z razlago Sodišča, vendar je poskrbljeno tudi za preprečevanje izkoriščanja tistih potrošnikov, ki so zaradi svojih značilnosti še posebno nezaščiteni pred zavajajočimi trditvami. Kadar je trditev namenjena posebni skupini potrošnikov, kot na primer otrokom, je zaželeno, da se učinek trditve oceni z vidika povprečnega člana take skupine. Kriterij povprečnega potrošnika ni statistični kriterij. Nacionalna sodišča in organi bodo morali uporabiti svojo zmožnost presoje, da bodo ob upoštevanju sodne prakse Sodišča lahko določili tipičen odziv povprečnega potrošnika v danem primeru.

(16)

Znanstvena utemeljitev bi morala biti glavni vidik, ki se upošteva pri uporabi prehranskih in zdravstvenih trditev, nosilci živilske dejavnosti pa morajo uporabo takšnih trditev utemeljiti.

(17)

Prehranske ali zdravstvene trditve niso dovoljene, če niso skladne s splošno sprejetimi prehranskimi in zdravstvenimi načeli, ali če spodbujajo ali opravičujejo prekomerno uživanje živil ali podcenjujejo dobro prehranjevalno prakso.

(18)

Zaradi pozitivne podobe, ki jo imajo živila s prehranskimi zdravstvenimi trditvami, ter zaradi možnega vpliva teh živil na prehrambene navade in skupno količino zaužitih hranil, bi morali potrošniki imeti možnost oceniti hranilno vrednost živil. Zato bi moralo biti označevanje hranilne vrednosti obvezno in bi se moralo razširiti na vsa živila, ki so označena z zdravstvenimi trditvami.

(19)

Splošne določbe za označevanje hranilne vrednosti zajema Direktiva Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (8). V skladu s to direktivo je označevanje hranilne vrednosti obvezno, kadar je pri označevanju, predstavljanju ali oglaševanju, razen pri splošnem oglaševanju, prisotna trditev o hranilni vrednosti. Kadar se trditev o hranilni vrednosti nanaša na sladkorje, nasičene maščobne kisline, prehransko vlaknino ali natrij, bi morala vsebovati podatke iz skupine 2, kot je določeno v členu 4(1) Direktive 90/496/EGS. Da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov, je treba obveznost glede označevanja hranilnih vrednosti iz skupine 2 uporabljati smiselno tudi v primeru zdravstvenih trditev, razen pri splošnem oglaševanju.

(20)

Treba je sestaviti tudi seznam dovoljenih prehranskih trditev in posebnih pogojev za njihovo uporabo na podlagi pogojev za uporabo takšnih trditev, ki so bile dogovorjene na nacionalni ali mednarodni ravni in določene v zakonodaji Skupnosti. Za vse trditve, za katere velja, da imajo za potrošnike enak pomen kot prehranske trditve, vključene v zgoraj navedeni seznam, bi morali veljati enaki pogoji uporabe, kot so določeni v seznamu. Na primer, za trditve v zvezi z dodajanjem vitaminov in mineralov, kot so „z …“, „okrepljen“, „dodan …“ ali „obogaten …“, bi morali veljati pogoji, določeni v zvezi s trditvijo „vir …“. Seznam je treba redno dopolnjevati zaradi upoštevanja znanstvenega in tehničnega napredka. Poleg tega je za primerjalne trditve potrebno, da so izdelki, ki se jih primerja, jasno prepoznavni za končnega potrošnika.

(21)

Pogoje za trditve, kot so „brez laktoze“ ali „brez glutena“, namenjene skupini potrošnikov s posebnimi motnjami, je treba obravnavati v okviru Direktive Sveta 89/398/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic, ki se nanaša na živila za posebne prehranske namene (9). V tej direktivi je poleg tega predvidena možnost, da se na živilih za običajno prehrano označi, ali so primerna, da jih uporabljajo te skupine potrošnikov, in sicer ali ta živila izpolnjujejo pogoje za tovrstno trditev. Dokler se pogoji za tovrstne trditve ne določijo na ravni Skupnosti, lahko države članice uporabljajo ali sprejmejo ustrezna nacionalna merila.

(22)

Zdravstvene trditve morajo biti za uporabo v Skupnosti odobrene samo na osnovi znanstvene ocene na najvišji ravni. Da se zagotovi usklajeno znanstveno oceno teh trditev, bi morala ta ocenjevanja izvajati Evropska agencija za varno hrano.

(23)

Poleg prehranskih obstajajo številni drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na psihične in vedenjske funkcije. Sporočanje o teh funkcijah je zato zelo zapleteno in je težko posredovati celovito, resnično in jasno sporočilo v kratki trditvi, ki se uporablja za označevanje in oglaševanje živil. Zato je ustrezno pri uporabi trditev, ki se nanašajo na psihično in vedenjsko delovanje, zahtevati znanstveno utemeljitev.

(24)

Ob upoštevanju direktive Komisije št. 96/8/ES z dne 26. februarja 1996 o živilih, namenjenih za uporabo pri energijsko omejenih dietah za zmanjšanje telesne teže (10), ki določa, da se pri označevanju, predstavljanju ali oglaševanju izdelkov iz navedene direktive ne sme navajati podatkov o stopnji ali količini izgubljene teže, ki je lahko posledica njihove uporabe, je primerno, da se ta omejitev razširi na vsa živila.

(25)

Zdravstvene trditve, razen tistih, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja za nastanek bolezni in, ki temeljijo na splošno sprejetih znanstvenih podatkih, je treba oceniti in odobriti na drugačen način. Zato je treba sprejeti seznam Skupnosti takšnih dovoljenih trditev, po posvetovanju z Evropsko agencijo za varno hrano.

(26)

Da se sledi znanstvenemu in tehničnemu napredku, je potrebno zgoraj navedeni seznam takoj, ko se pokaže potreba, spremeniti. Takšna sprememba je izvedbeni ukrep tehnične narave, njegov sprejem pa je zaupan Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(27)

Raznolika in uravnotežena prehrana je predpogoj za dobro zdravje in posamezna živila imajo samo relativen pomen v celotni prehrani. Poleg tega je prehrana samo eden od večih dejavnikov, ki vplivajo na pojav nekaterih bolezni ljudi. Ostali dejavniki, kot so starost, genska nagnjenost, raven telesne aktivnosti, uživanje tobaka in drugih drog, izpostavljenost okolju in stres, lahko vplivajo na pojav bolezni ljudi. Glede trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za nastanek bolezni bi morale zato veljati posebne zahteve za označevanje.

(28)

Da se zagotovi, da so zdravstvene trditve resnične, jasne, zanesljive in koristne za potrošnika, ki se odloča za zdravju koristno prehrano, je treba pri mnenju Evropske agencije za varnost hrane in pri postopku odobritve, ki mu sledi, upoštevati besedilo in predstavitev zdravstvene trditve.

(29)

V nekaterih primerih sama znanstvena ocena tveganja ne more zagotoviti vseh informacij, na katerih temelji odločitev v zvezi z obvladovanjem tveganja. Zato je treba upoštevati druge zakonite dejavnike, pomembne za obravnavano zadevo.

(30)

Zaradi preglednosti in da bi se izognilo večkratnim prijavam trditev, ki so že bile ocenjene, bo Komisija vzpostavila in dopolnjevala javni register, ki bo vseboval seznam teh trditev.

(31)

Da bi spodbudili raziskave in razvoj na področju agroživilske industrije, je primerno zaščititi naložbe inovatorjev v zbiranje informacij in podatkov, ki jih prosilec predloži, ko zaprosi za potrditev zdravstvene trditve po tej uredbi. Vendar je ta zaščita zaradi preprečevanja nepotrebnega ponavljanja raziskav in preskusov časovno omejena.

(32)

Glede na posebno vrsto živil, ki so označena s trditvami, bi morala biti nadzornim organom poleg običajnih sredstev na voljo še dodatna sredstva, da se omogoči učinkovito spremljanje teh izdelkov.

(33)

Da bi nosilcem živilske dejavnosti omogočili, da se prilagodijo zahtevam te uredbe, je treba določiti ustrezne prehodne ukrepe.

(34)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve učinkovitega delovanja notranjega trga glede prehranskih in zdravstvenih trditev ob istočasnem zagotovljanju visoke ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena Pogodbe ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

(35)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11) —

(a)

Direktivo 89/398/EGS in direktive, sprejete na podlagi navedene direktive;

(b)

Direktivo Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (12);

(c)

Direktivo Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (13).

(a)

se uporabljajo opredelitve pojmov „živilo“, „nosilec živilske dejavnosti“, „dajanje v promet“ in „končni potrošnik“ iz členov 2, 3(3), 3(8) in 3(18) Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (14);

(b)

se uporablja opredelitev pojma „prehransko dopolnilo“ iz Direktive 2002/46/ES;

(c)

se uporabljajo opredelitve pojmov „označevanje hranilne vrednosti“, „beljakovine“, „ogljikovi hidrati“, „sladkorji“, „maščobe“, „nasičene maščobne kisline“, „enkrat nenasičene maščobne kisline“, „večkrat nenasičene maščobne kisline“, „prehranska vlaknina“ iz Direktive 90/496/EGS;

(d)

se uporablja opredelitev pojma „označevanje“ iz člena 1(3)(a) Direktive 2000/13/ES.

(1)

„trditev“ pomeni vsako sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna v okviru zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje, vključno s slikovno predstavitvijo, grafično predstavitvijo ali predstavitvijo s simboli v kakršni koli obliki, s katero se navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne lastnosti;

(2)

„hranilo“ pomeni beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, prehransko vlaknino, natrij, vitamine in minerale, navedene v Prilogi Direktive 90/496/EGS, in snovi, ki pripadajo ali so sestavni del ene od teh kategorij;

(3)

„druga snov“ pomeni snov, ki ni hranilo, ima pa hranilni ali fiziološki učinek;

(4)

„prehranska trditev“ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da ima živilo posebne ugodne prehranske lastnosti zaradi:

(5)

„zdravstvena trditev“ pomeni vsako trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da obstaja povezava med kategorijo živil, živilom ali eno od njegovih sestavin na eni strani in zdravjem na drugi strani;

(6)

„trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezni“ pomeni kakršno koli zdravstveno trditev, ki navaja, domneva ali namiguje, da uživanje kategorije živil, živila ali enega od njegovih sestavnih delov znatno zmanjšuje dejavnik tveganja za razvoj bolezni;

(7)

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za varnost hrane, kot je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 178/2002.

(a)

biti napačna, dvoumna ali zavajajoča;

(b)

povzročati dvomov glede varnosti in/ali prehranske primernosti drugih živil;

(c)

spodbujati ali opravičevati pretirano uživanje živil;

(d)

navajati, domnevati ali namigovati, da uravnotežena in raznolika prehrana ne more zagotoviti ustreznih količin hranil. Odstopanja v primeru hranil, ki jih ni mogoče zagotoviti v zadostni količini z uravnoteženo in raznoliko prehrano, vključno s pogoji za uporabo teh odstopanj, se lahko sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 24(2), ob upoštevanju posebnih razmer v državah članicah;

(e)

nanašati na spremembe telesnih funkcij, ki bi lahko prestrašile ali izkoristile strah potrošnika, bodisi z besedilom ali s slikovnimi predstavitvami, grafičnimi predstavitvami ali predstavitvami s simboli.

(a)

količin nekaterih hranil in drugih snovi v živilih, npr. maščob, nasičenih maščobnih kislin, trans-maščobnih kislin, sladkorjev in soli/natrija;

(b)

vloge in pomena živil (ali kategorij živil) v prehrani prebivalstva na splošno ali, kjer je ustrezno, nekaterih rizičnih skupin, vključno z otroki;

(c)

celotne prehranske sestave živil in vsebnosti hranil, za katere je bilo znanstveno dokazano, da imajo učinek na zdravje.

(i)

ali je treba določiti profile za živila na splošno in/ali za kategorije živil;

(ii)

izbor in uravnoteženost hranil, ki jih je treba upoštevati;

(iii)

izbor referenčne količine/osnove za profile;

(iv)

način izračunavanja profilov, in

(v)

testiranje predlaganega sistema.

(a)

zdravstvenih trditev;

(b)

prehranskih trditev, z izjemo tistih, ki se nanašajo na zmanjšanje alkohola ali energijske vrednosti.

(a)

dokazan ugoden hranilni ali fiziološki učinek glede na splošno sprejete znanstvene podatke v zvezi s prisotnostjo, odsotnostjo ali zmanjšano vsebnostjo hranila ali druge snovi v živilu ali kategoriji živil, na katero se trditve sklicujejo;

(b)

hranilo ali druga snov, za katero je podana trditev:

(c)

da je, kjer je primerno, hranilo ali druga snov, za katero je podana trditev, v takšni obliki, da jo lahko telo uporabi;

(d)

da pričakovana količina zaužitega izdelka, vsebuje znatno količino hranila ali druge snovi, na katero se trditev nanaša, kakor je določeno v zakonodaji Skupnosti, ali, če takšni predpisi ne obstajajo, znatno količino, ki bo dosegla zatrjevani hranilni ali fiziološki učinek, na podlagi splošno sprejetih znanstvenih podatkov;

(e)

skladnost s posebnimi pogoji, določenimi v poglavju III ali poglavju IV, odvisno od primera.

(a)

izjava, ki navaja pomembnost raznolike in uravnotežene prehrane ter zdravega načina življenja;

(b)

količina živil in zahtevan vzorec uživanja, ki je potreben za zatrjevani ugodni učinek;

(c)

kjer je to potrebno, izjava, naslovljena na osebe, ki se morajo izogibati uporabi živila; in

(d)

ustrezno opozorilo na izdelkih, ki lahko ob pretiranem uživanju predstavljajo nevarnost za zdravje.

(a)

trditve, ki napeljujejo na to, da bi bilo lahko zaradi neuživanja živila ogroženo zdravje;

(b)

trditve, ki se sklicujejo na stopnjo ali količino izgubljene teže;

(c)

trditve, ki se sklicujejo na priporočila posameznih zdravnikov ali zdravstvenih strokovnjakov in drugih združenj, ki niso omenjena v členu 11.

(a)

vlogo hranila ali druge snovi pri rasti, razvoju in telesnih funkcijah; ali

(b)

psihične in vedenjske funkcije; ali

(c)

brez poseganja v Direktivo 96/8/ES, hujšanje ali nadzorovanje teže ali zmanjšanje občutka lakote ali povečanje občutka sitosti ali zmanjšanje razpoložljive energijske vrednosti iz prehrane;

(i)

temeljijo na splošno sprejetih znanstvenih podatkih; in

(ii)

jih povprečni potrošnik dobro razume.

(a)

Pristojni nacionalni organ:

(b)

Agencija:

(a)

ime in naslov vlagatelja;

(b)

hranilo ali drugo snov ali živilo ali kategorijo živila, za katero naj velja zdravstvena trditev, ter njene posebne značilnosti;

(c)

kopije študij, vključno z — kadar so na voljo — neodvisnimi, strokovno pregledanimi študijami, ki so bile opravljene, da potrdijo zdravstveno trditev, in katerim koli drugim razpoložljivim gradivom, s katerim se lahko dokaže, da je zdravstvena trditev v skladu z merili, določenimi v tej uredbi;

(d)

kjer je to ustrezno, navedbo, kateri podatek velja za zakonsko zaščitenega, vključno s preverljivo utemeljitvijo;

(e)

kopije drugih znanstvenih študij, ki so pomembne za to zdravstveno trditev;

(f)

predlog besedila zdravstvene trditve, za katero se išče odobritev, vključno, odvisno od primera, s posebnimi pogoji uporabe;

(g)

povzetek vloge.

(a)

preveri, ali je predlagano besedilo zdravstvene trditve utemeljeno z znanstvenimi podatki;

(b)

preuči, ali je besedilo zdravstvene trditve v skladu z merili, določenimi v tej uredbi;

(c)

svetuje, ali je predlagano besedilo zdravstvene trditve razumljivo in jasno povprečnemu potrošniku.

(a)

ime in naslov vlagatelja;

(b)

hranilo ali drugo snov ali živilo ali kategorijo živila, za katero naj velja trditev, ter njene posebne lastnosti;

(c)

priporočeno besedilo predlagane zdravstvene trditve in, odvisno od primera, posebne pogoje uporabe;

(d)

kjer je to ustrezno, pogoje ali omejitve uporabe živila in/ali dodatno pojasnilo ali opozorilo, ki mora spremljati zdravstveno trditev na označbi in pri oglaševanju.

(a)

prehranske trditve in pogoje, ki veljajo zanje, kakor je navedeno v prilogi;

(b)

omejitve, sprejete v skladu s členom 4(5);

(c)

odobrene zdravstvene trditve in pogoje, ki veljajo zanje, kakor je označeno v členih 13(3), 14(1), 18(2), 20, 23(2) in 27(6) in nacionalne ukrepe iz člena 22(3);

(d)

seznam zavrnjenih zdravstvenih trditev in utemeljitve njihove zavrnitve.

(1)

datum odobritve zdravstvene trditve s strani Komisije in ime prvega vlagatelja, ki mu je bilo izdano dovoljenje;

(2)

dejstvo, da je Komisija odobrila zdravstveno trditev na podlagi pravno zaščitenih podatkov;

(3)

dejstvo, da je uporaba zdravstvene trditve omejena, razen če poznejši vlagatelj pridobi dovoljenje za trditev brez sklica na pravno zaščitene podatke prvotnega vlagatelja.

(a)

so bili znanstveni podatki in druge informacije s strani prvotnega vlagatelja v času vlaganja prvotne vloge označeni kot pravno zaščiteni; in

(b)

je imel prvotni vlagatelj v času prvotne vloge izključno pravico sklicevanja na pravno zaščitene podatke; in

(c)

zdravstvena trditev ne bi mogla biti odobrena brez predložitve pravno zaščitenih podatkov s strani prvotnega vlagatelja.

(a)

države članice pošljejo Komisiji najkasneje do 19. januarja 2008 tovrstne veljavne prehranske trditve in nacionalne določbe ali predpise, skupaj z znanstvenimi podatki, ki utemeljujejo te določbe ali predpise;

(b)

Komisija v skladu s postopkom iz člena 24(2) sprejme odločbo o uporabi tovrstnih trditev.

(a)

zdravstvene trditve, ki jih je država članica ocenila in odobrila, se odobrijo na naslednji način:

Zdravstvene trditve, ki se ne odobrijo po takem postopku, se lahko uporabljajo šest mesecev po sprejetju odločbe.

(b)

zdravstvene trditve, ki jih država članica ni ocenila in odobrila: takšne trditve se lahko še naprej uporabljajo, pod pogojem, da se pred 19. januarjem 2008, predloži vloga v skladu s to uredbo; zdravstvene trditve, ki se ne odobrijo po tem postopku, se lahko še naprej uporabljajo šest mesecev po sprejetju odločbe v skladu s členom 17(3).

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 404/26

(1)

Pri proizvodnji živil se lahko uporabijo številne hranilne snovi in druge sestavine, med drugim tudi vitamini, minerali, vključno z elementi v sledovih, aminokisline, telesu nujno potrebne (esencialne) maščobne kisline, vlaknina, razne rastline in zeliščni ekstrakti. Njihovo dodajanje živilom je v državah članicah urejeno z različnimi nacionalnimi predpisi, ki ovirajo prost pretok teh proizvodov in ustvarjajo neenake konkurenčne pogoje, in tako neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga. Zato je treba sprejeti pravila Skupnosti, ki bodo uskladila nacionalne določbe v zvezi z dodajanjem vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom.

(2)

Namen te uredbe je urediti dodajanje vitaminov in mineralov živilom ter uporabo nekaterih drugih snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, in so dodane živilom ali uporabljene pri proizvodnji živil v okoliščinah, ki povzročijo uživanje količin, ki so veliko večje od količin, ki naj bi se običajno zaužile v normalnih pogojih prehranjevanja z uravnoteženo in raznoliko prehrano, in/ali bi kako drugače predstavljale možno tveganje za potrošnike. Če ne obstajajo posebna pravila Skupnosti v zvezi s prepovedjo ali omejitvami uporabe snovi ali sestavin, ki vsebujejo snovi, ki niso vitamini ali minerali, v skladu s to uredbo ali drugimi posebnimi predpisi Skupnosti, se lahko uporabljajo ustrezna nacionalna pravila brez poseganja v določbe Pogodbe.

(3)

Nekatere države članice zahtevajo obvezno dodajanje določenih vitaminov in mineralov nekaterim živilom v vsakodnevni uporabi iz razlogov, ki jih narekuje skrb za javno zdravje. Ti razlogi so lahko upravičeni na nacionalni ali celo regionalni ravni, vendar pa trenutno ne upravičujejo usklajevanja obveznega dodajanja hranilnih snovi v celotni Skupnosti. Če in ko bo to primerno, pa bi lahko te določbe sprejeli na ravni Skupnosti. Medtem bi bilo koristno zbrati podatke o tovrstnih nacionalnih ukrepih.

(4)

Proizvajalci živil lahko vitamine in minerale živilom dodajajo prostovoljno ali pa jih morajo dodajati kot hranila, kakor je določeno s posebno zakonodajo Skupnosti. Lahko se jih dodaja tudi v tehnološke namene kot dodatke, barvila, arome ali za druge tovrstne namene, vključno z dovoljenimi enološkimi postopki in obdelavami, ki jih določa zadevna zakonodaja Skupnosti. Ta uredba naj bi se uporabljala brez poseganja v posebna pravila Skupnosti glede dodajanja vitaminov in mineralov ali njihove uporabe v specifičnih proizvodih ali skupinah proizvodov ali glede njihovega dodajanja za namene, ki jih ta uredba ne obravnava.

(5)

Glede na to, da so bila podrobna pravila glede prehranskih dopolnil, ki vsebujejo vitamine in minerale, sprejeta z Direktivo 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (3), se določbe te uredbe glede vitaminov in mineralov ne bi smele uporabljati za prehranska dopolnila.

(6)

Proizvajalci živilom dodajajo vitamine in minerale z različnimi nameni, med drugim tudi zaradi ponovne vzpostavitve njihove vsebnosti, če je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja z živilom, ali zaradi vzpostavitve podobne prehranske vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(7)

Uravnotežena in raznolika prehrana lahko praviloma zagotavlja vsa hranila, ki so potrebna za normalen razvoj in ohranjanje zdravja, v količinah, določenih in priporočenih na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj. Iz raziskav pa izhaja, da se tega idealnega stanja v Skupnosti ne dosega niti za vse vitamine in minerale, niti za vse skupine prebivalcev. Živila z dodanimi vitamini in minerali občutno prispevajo k vnosu teh hranil, tako da se lahko šteje, da pozitivno prispevajo k njihovemu skupnemu vnosu.

(8)

Trenutno je v Skupnosti mogoče dokazati nekatera pomanjkanja hranil, čeprav ne nastopijo zelo pogosto. Spremembe družbeno-ekonomskega položaja v Skupnosti in način življenja različnih skupin prebivalstva so pripeljale do različnih prehranskih potreb in do sprememb prehranjevalnih navad. To pa je nato vplivalo na spremembe energijskih in prehranskih potreb ter na vnos nekaterih vitaminov in mineralov pri različnih skupinah prebivalstva, ki je nižji od priporočenega vnosa v različnih državah članicah. Poleg tega napredek na področju znanstvenega znanja kaže na to, da bi bil vnos nekaterih hranil za ohranjanje optimalnega zdravja in dobrega počutja lahko višji od trenutno priporočenega.

(9)

Živilom bi moralo biti dovoljeno dodajati le vitamine in minerale, ki so normalno sestavni del prehrane, se tako tudi uživajo in se štejejo za telesu nujno potrebna (esencialna) hranila, čeprav to ne pomeni, da je njihovo dodajanje živilom nujno. Polemikam v zvezi z določanjem teh telesu nujno potrebnih hranil bi se bilo treba izogniti. Zato je primerno oblikovati pozitivni seznam teh vitaminov in mineralov.

(10)

Kemične snovi, uporabljene kot viri vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom, bi morale biti varne in tudi biološko razpoložljive, t.j. v taki obliki, da jo telo lahko porabi. Zato bi bilo treba oblikovati tudi pozitivni seznam teh snovi. Tiste snovi, ki jih je odobril Znanstveni odbor za živila v mnenju, izraženem dne 12. maja 1999, na podlagi zgornjih meril varnosti in biološke razpoložljivosti, in se lahko uporabljajo v proizvodnji živil, namenjenih dojenčkom in malim otrokom, proizvodnji živil za posebne prehranske namene ali proizvodnji prehranskih dopolnil, bi morale biti na navedenem pozitivnem seznamu. Čeprav natrijev klorid (navadna sol) ni na tem seznamu snovi, se lahko še naprej uporablja kot sestavina pri pripravi hrane.

(11)

Da se sledi znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, je pomemben hiter pregled zgoraj navedenih seznamov, kadar je to potrebno. Takšni pregledi so izvedbeni ukrepi tehnične narave in njihovo sprejetje bi moralo biti zaupano Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(12)

Živila, katerim so dodani vitamini in minerali, največkrat oglašujejo proizvajalci in potrošniki bi lahko dobili vtis, da gre za proizvode s hranilno, fiziološko ali kakšno drugo prednostjo za zdravje v primerjavi s podobnimi ali drugimi proizvodi, ki jim ta hranila niso dodana. To lahko vodi do odločitev potrošnikov, ki so sicer lahko neželene. Da bi preprečili ta možen neželen učinek, je smiselno določiti nekatere omejitve za proizvode, katerim se lahko dodajo vitamini in minerali, poleg tistih, ki nastanejo iz tehnoloških razlogov ali so nujne zaradi varnosti, kadar so določene zgornje mejne vrednosti vitaminov in mineralov v takšnih proizvodih. Vsebnost določenih snovi v proizvodu, na primer alkohola, bi bila v tem smislu primerno merilo za prepoved dodajanja vitaminov in mineralov. Kakršno koli odstopanje od prepovedi dodajanja vitaminov in mineralov alkoholnim pijačam je treba omejiti na zaščito tradicionalnih vinskih receptov, pri čemer se o zadevnih proizvodih obvesti Komisijo. Ne sme se podati nikakršnih prehranskih ali zdravstvenih trditev o koristih teh dodatkov za zdravje. Da pri potrošnikih ne bi prihajalo do nejasnosti v zvezi z naravno prehransko vrednostjo svežih živil, se le-tem tudi ne bi smelo dodajati vitaminov in mineralov.

(13)

Ta uredba ne zajema uporabe vitaminov in mineralov v sledovih, ki služijo kot označevala avtentičnosti s ciljem boja proti goljufijam.

(14)

Zaradi prekomernega vnosa vitaminov in mineralov lahko pride do neželenih učinkov za zdravje, zato je v primeru, da je to potrebno, za dodajanje teh snovi živilom treba določiti najvišje količine. Te količine morajo zagotoviti, da bo normalna uporaba proizvodov v skladu s proizvajalčevimi navodili za uporabo in ob raznovrstni prehrani varna za potrošnika. Zato bi morale te količine predstavljati skupne najvišje varne ravni vitaminov in mineralov, naravno prisotnih v živilu in/ali dodanih živilu za kakršen koli namen, vključno za tehnološko uporabo.

(15)

Zato bi bilo treba po potrebi te najvišje količine in katere koli druge pogoje, ki omejujejo njihovo dodajanje živilom, sprejeti ob upoštevanju njihovih zgornjih varnih vrednosti, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj in njihovega morebitnega vnosa z drugimi živili. Ustrezno bi bilo treba upoštevati tudi priporočene vnose vitaminov in mineralov za prebivalstvo. V primerih, ko je za nekatere vitamine in minerale treba uvesti omejitve glede živil, katerim so lahko dodani (npr. dodajanje joda soli), bi bilo treba dati prednost ponovni vzpostavitvi njihove vsebnosti, potem ko je bila ta zmanjšana med postopki proizvodnje, shranjevanja ali ravnanja, in vzpostavitvi podobne hranilne vrednosti, kot jo imajo živila, katera nadomeščajo.

(16)

Vitamini in minerali, ki so dodani hrani, bi morali biti v hrani prisotni v določeni minimalni količini. Drugače prisotnost premajhnih in nepomembnih količin v tej obogateni hrani za uporabnika nima nobene koristi ter je zavajajoča. Iz istih razlogov bi morala biti v živilih prisotna dovolj velika količina teh hranil, da se lahko označi hranilne vrednosti. Zato bi bilo primerno, da bi bile najmanjše količine vitaminov in mineralov v živilih, katerim so bili ti vitamini in minerali dodani, enake tistim dovolj velikim količinam hranil, ki bi jih morala živila vsebovati za označbo hranilne vrednosti, razen če ustrezna odstopanja ne določajo drugače.

(17)

Sprejem najvišjih količin in kakršnih koli pogojev uporabe, ki temeljijo na uporabi načel in meril, določenih v tej uredbi, ter sprejem najmanjših količin predstavljajo izvedbene ukrepe tehnične narave, njihov sprejem pa bi moral biti zaupan Komisiji, da se postopek poenostavi in pospeši.

(18)

Splošne določbe in opredelitve pojmov glede označevanja vsebuje Direktiva 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (4). Ta uredba bi se morala zato omejiti na nujne dodatne določbe. Te dodatne določbe bi morale veljati brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah za živila (5).

(19)

Zaradi hranilne pomembnosti proizvodov, ki so jim bili dodani vitamini in minerali, ter zaradi njihovega morebitnega vpliva na prehrambne navade ter na skupni vnos hranil bi moralo biti uporabniku omogočeno oceniti skupno prehransko kakovost teh proizvodov. Zato bi moralo biti označevanje hranilne vrednosti z odstopanjem od člena 2 Direktive Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (6) obvezno.

(20)

Normalna in raznolika prehrana vsebuje številne sestavine, ki prav tako vsebujejo številne snovi. Vnos teh snovi ali sestavin, ki izhaja iz njihove normalne in tradicionalne uporabe v sedanji prehrani, ne povzroča skrbi in ga ni treba urejati. Poleg vitaminov in mineralov ali sestavin, ki jih vsebujejo, se živilom dodajajo tudi nekatere druge snovi kot ekstrakti ali koncentrati, posledica pa je lahko vnos, znatno višji od tistega, ki se lahko zaužije z uravnoteženo in raznoliko prehrano. Varnost takšnih postopkov je v nekaterih primerih zelo vprašljiva, koristi pa so nejasne, zato bi jih bilo treba urediti. V takšnih primerih je primerno, da nosilci živilskih dejavnosti, odgovorni za varnost živil, ki jih dajejo v promet, prevzamejo breme dokazovanja glede njihove varnosti.

(21)

Glede na posebno naravo živil, katerim se dodaja vitamine in minerale, bi morala biti nadzornim organom poleg običajnih sredstev na voljo še dodatna sredstva, da se omogoči učinkovito spremljanje teh izdelkov.

(22)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve učinkovitega delovanja notranjega trga glede dodajanja vitaminov in mineralov ter nekaterih drugih snovi živilom ob zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(23)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7) —

(a)

živila za posebne prehranske namene in, če ne obstajajo posebne določbe, na zahteve o sestavi tovrstnih izdelkov, potrebne zaradi posebnih prehranskih zahtev oseb, ki so jim ti proizvodi namenjeni;

(b)

nova živila in nove sestavine živil;

(c)

gensko spremenjena živila;

(d)

živilske dodatke in arome;

(e)

dovoljene enološke postopke in obdelave.

(1)

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za varnost hrane, ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (8);

(2)

„Druga snov“ pomeni snov, ki ni vitamin ali mineral s hranilnim ali fiziološkim učinkom.

(a)

pomanjkanja enega ali več vitaminov in/ali mineralov v prebivalstvu ali v posebnih skupinah prebivalstva, kar je mogoče dokazati s kliničnimi ali subkliničnimi dokazi o pomanjkanju ali prikazati z ocenjeno nizko ravnjo vnosa hranil; ali

(b)

možnosti izboljšanja prehranskega stanja prebivalstva ali posebnih skupin prebivalstva in/ali odprave možnih pomanjkanj pri prehrambnih vnosih vitaminov ali mineralov zaradi sprememb prehranskih navad; ali

(c)

razvoja splošno sprejetih znanstvenih dognanj o vlogi vitaminov in mineralov v prehrani in posledičnih učinkih na zdravje.

(a)

nepredelanim živilom, kar vključuje, a ni omejeno na, sadje, zelenjavo, meso, perutnino in ribe;

(b)

pijačam, ki vsebujejo več kot 1,2 vol. % alkohola, razen, z odstopanjem od člena 3(2), proizvodom:

pod pogojem, da nimajo nikakršne prehranske ali zdravstvene trditve.

(a)

zgornjih varnih vrednosti vitaminov in mineralov, določenih z znanstveno oceno tveganja na podlagi splošno sprejetih znanstvenih dognanj, ob upoštevanju, kadar je primerno, različnih stopenj občutljivosti različnih skupin potrošnikov; in

(b)

vnosa vitaminov in mineralov iz drugih prehrambnih virov.

(a)

delež posameznih proizvodov v celotni prehrani prebivalstva na splošno ali nekaterih podskupin prebivalstva;

(b)

profil hranil izdelka, določen v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006.

(a)

če se pokažejo škodljivi učinki na zdravje, se snov in/ali sestavino, ki to snov vsebuje:

(b)

če se pokažejo možni škodljivi učinki na zdravje, vendar še vedno obstaja znanstvena negotovost, se snov doda na seznam v del C Priloge III.

(a)

vitamine in minerale, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi I;

(b)

kemijske oblike vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajo živilom in so navedeni v Prilogi II;

(c)

največje in najmanjše količine vitaminov in mineralov, ki se lahko dodajajo živilom, in vse pogoje, ki se navezujejo nanje, določene v skladu s členom 6;

(d)

informacije glede nacionalnih predpisov o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov, iz člena 11;

(e)

vse omejitve dodajanja vitaminov in mineralov, kakor so določene v členu 4;

(f)

snovi, za katere je bila predložena dokumentacija v skladu s členom 17(1)(b);

(g)

informacije o snoveh iz Priloge III in razloge za njihovo vključitev v navedeno prilogo;

(h)

podatke o snoveh iz dela C Priloge III, ki se jih na splošno sme uporabljati v skladu s členom 8(5).

(a)

o obveznem dodajanju vitaminov in mineralov določenim živilom ali kategorijam živil; ali

(b)

o prepovedi ali omejitvi uporabe določenih drugih snovi v proizvodnji določenih živil,

(a)

se zadevna snov uporablja za dodajanje živilom, ki se tržijo v Skupnosti 19. januarja 2007; in

(b)

Agencija ni podala odklonilnega mnenja glede uporabe te snovi ali njene uporabe v tej obliki pri proizvodnji živil na podlagi dokumentacije, ki podpira uporabo zadevne snovi in ki jo država članica Komisiji predloži najpozneje do 19. januarja 2010.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 404/39

(1)

Skupnost lahko z ukrepi na področju varstva potrošnikov prispeva k varovanju zdravja, varnosti ter ekonomskih in pravnih interesov državljanov.

(2)

Zato je primerno, da se uvede program ukrepov Skupnosti na področju potrošniške politike, ki bo nadomestil Sklep št. 20/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. decembra 2003 o uvedbi splošnega okvira za financiranje ukrepov Skupnosti v podporo potrošniški politiki v letih 2004 do 2007 (4). Ta sklep bi bilo zato treba razveljaviti.

(3)

Vključevanje interesov potrošnikov v vse politike Skupnosti v skladu s členom 153 Pogodbe bi bilo treba obravnavati kot prednostno nalogo skupaj s cilji potrošniške politike iz tega programa. Usklajevanje z drugimi politikami in programi Skupnosti je ključni del pri zagotavljanju, da se interesi potrošnikov v celoti upoštevajo pri drugih politikah. Da bi spodbudili sinergije in se izognili podvajanju, bi morali drugi skladi in programi Skupnosti omogočiti finančno podporo za vključevanje interesov potrošnikov na ustreznih področjih.

(4)

Ta sklep določa finančna sredstva za celotno obdobje trajanja programa in predstavlja v letnem proračunskem postopku prednostni referenčni okvir za proračunski organ v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (5).

(5)

V splošnem evropskem interesu je, da so vidiki zdravja ter varnosti storitev in neprehrambenih proizvodov ter ekonomski in pravni interesi državljanov kakor tudi interesi potrošnikov pri razvijanju standardov za proizvode in storitve zastopani na ravni Skupnosti. Glede na posebno naravo zadevnih organizacij pri obnovitvi podpore Skupnosti za delovanje takšnih organizacij ne bi smelo veljati načelo postopnega zmanjševanja obsega pomoči Skupnosti.

(6)

Primerno je, da se omogoči prehod med tem programom in programom, ki ga nadomešča, zlasti glede nadaljevanja večletnih ukrepov in ocene uspešnosti predhodnega programa in področij, ki jim je treba nameniti več pozornosti. Od 1. januarja 2014 bi morala sredstva za tehnično in administrativno pomoč pokrivati, če bo to potrebno, izdatke povezane z upravljanjem ukrepov, ki še ne bodo končani do konca leta 2013.

(7)

Ukrepe, potrebne za izvajanje tega sklepa, bi bilo treba sprejeti skladno s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(8)

Pri izvajanju zadevnega programa bi bilo treba upoštevati dejstvo, da notranji trg ne bo pravilno deloval, če so potrošniki v nekaterih državah članicah slabše zaščiteni kot v drugih. Zato bi se moral program osredotočiti zlasti na varstvo in ozaveščenost potrošnikov v državah članicah, ki so pristopile 1. maja 2004 ali po tem datumu, da bi zagotovili enake pogoje za vse države članice.

(9)

Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju „Sporazum EGP“) opredeljuje sodelovanje na področju varstva potrošnikov med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter državami Evropskega združenja za prosto trgovino, ki sodelujejo v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju „države EFTA/EGP“), na drugi strani. Prav tako bi bilo treba določiti, da bi moralo biti sodelovanje v programu dostopno drugim državam, zlasti sosedskim državam Evropske unije in državam, ki so zaprosile za članstvo, državam kandidatkam ali državam pristopnicam k članstvu v Evropski uniji.

(10)

V okviru izvajanja programa bi bilo treba spodbujati sodelovanje s tretjimi državami, ki pri njem niso udeležene, in upoštevati vse zadevne sporazume med temi državami in Skupnostjo.

(11)

Pomen in vpliv ukrepov, sprejetih v skladu s programom, bi bilo treba redno spremljati in ocenjevati, kar lahko izvajajo tudi neodvisni zunanji ocenjevalci. Za ocenjevanje potrošniške politike bi bilo treba oblikovati čimbolj merljive cilje in razviti kazalnike.

(12)

Ker ciljev tega sklepa države članice zaradi čezmejne narave zadevnih vprašanj ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi večjega potenciala ukrepov Skupnosti za učinkovito in dejansko varovanje zdravja, varnosti ter ekonomskih in pravnih interesov državljanov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta sklep ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev —

(a)

zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, zlasti s z izboljšanjem strokovnih podlag, izboljšanjem posvetovanja s potrošniki in izboljšanjem zastopanja interesov potrošnikov;

(b)

zagotoviti učinkovito uporabo predpisov o varstvu potrošnikov, zlasti s sodelovanjem pri izvrševanju zakonodaje, obveščanju, izobraževanju in pravnem varstvu.

(a)

50 % stroškov za ukrepe, ki jih skupaj financirajo Skupnost in ena ali več držav članic, ali pa Skupnost in pristojni organi tretjih držav, udeleženih v skladu s členom 8, razen v primerih ukrepov izredne koristnosti, kjer prispevek Skupnosti za njihove stroške ne sme presegati 70 %;

(b)

85 % stroškov za ukrepe, namenjene razvijanju integriranih evropskih magistrskih študijev na področju varstva potrošnikov;

(c)

50 % izdatkov za delovanje evropskih potrošniških organizacij,

(d)

95 % izdatkov za delovanje evropskih potrošniških organizacij, ki zastopajo interese potrošnikov pri razvoju standardov za proizvode in storitve na ravni Skupnosti.

(a)

štipendij za mobilnost posameznih učiteljev ali študentov v okviru integriranih evropskih magistrskih študijev na področju varstva potrošnikov. Upravljanje s temi štipendijami se lahko zaupa nacionalnim agencijam Erasmus programa za vseživljenjsko učenje;

(b)

potnih stroškov in dnevnic za izmenjavo uradnikov, pristojnih za izvrševanje zakonodaje.

(a)

letnega delovnega načrta za izvajanje programa, ki določa:

(b)

način izvajanja ukrepov iz člena 4(1)(a), vključno z merili za izbiro in dodelitev.

(a)

države EFTA/EGP v skladu s pogoji iz Sporazuma o EGP;

(b)

tretje države, zlasti države za katere se uporablja Evropska sosedska politika, države, ki so zaprosile za članstvo, države kandidatke ali države pristopnice k članstvu v Evropski uniji in države Zahodnega Balkana, ki so vključene v proces stabilizacije in pridruževanja, v skladu s pogoji iz zadevnih dvostranskih ali večstranskih sporazumov s temi državami, ki vzpostavljajo splošna načela za njihovo sodelovanje v programih Skupnosti.

1.1.

Spremljanje in ocenjevanje razvoja trga, ki vpliva na ekonomske in druge interese potrošnikov, vključno s študijami, raziskavami cen, raziskavami sprememb v strukturi trgov, mnenjskimi raziskavami potrošnikov in podjetij, zbiranjem in analizami pritožb potrošnikov in podatkov o čezmejni trgovini med podjetji in potrošniki in o čezmejnih trgih.

1.2.

Razvoj in vzdrževanje podatkovnih baz.

1.3.

Zbiranje in analiza statističnih in drugih relevantnih podatkov; njihov statistični del se po potrebi izdela z uporabo statističnega programa Skupnosti.

4.1.

Pravne in tehnične ekspertize, vključno s študijami, v zvezi z regulativno ureditvijo in njenim vplivom.

4.2.

Pravne in tehnične ekspertize, vključno s študijami, v zvezi z oblikovanjem politike o varnosti proizvodov in storitev ter ekonomskih in pravnih interesov potrošnikov.

4.3.

Pravne in tehnične ekspertize, vključno s študijami, v zvezi z oceno potrebe po varnostnih standardih in izdelavi mandatov za standardizacijo proizvodov in storitev.

4.4.

Seminarje, konference, delavnice ter srečanja predstavnikov zainteresiranih strani in strokovnjakov.

8.1.

Ukrepe za boljše usklajevanje spremljanja in izvrševanja ter boljše sodelovanje med pristojnimi organi, vključno z razvijanjem in vzdrževanjem orodij IT (npr. podatkovnih baz, informacijskih in komunikacijskih sistemov) ter organizacijo seminarjev, konferenc, delavnic in srečanj zainteresiranih strani ter strokovnjakov za izvrševanje zakonodaje, izmenjavo in usposabljanjem uradnikov, pristojnih za izvrševanje, pa tudi članov sodstva.

8.2.

Spremljanje in ocenjevanje varnosti neprehrambenih proizvodov in storitev, vključno z okrepitvijo in razširitvijo obsega in delovanja sistema hitrega obveščanja RAPEX, ob upoštevanju razvoja na področju izmenjave podatkov pri nadzoru trga ter nadaljnjega razvoja mreže za varnost potrošniških proizvodov, kot je to določeno v Direktivi 2001/95/ES.

8.3.

Skupne ukrepe spremljanja in izvrševanja zakonodaje ter druge ukrepe v okviru upravnega sodelovanja na in sodelovanja pri izvrševanju zakonodaje.

8.4.

Ukrepe za upravno sodelovanje in sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje s tretjimi državami, ki niso udeležene v programu.

10.1.

Spremljanje delovanja sistemov za alternativno reševanje sporov in ocenitev njihovih učinkov.

10.2.

Finančni prispevki za skupne ukrepe z javnimi ali neprofitnimi telesi, ki tvorijo mrežo Skupnosti, ki zagotavljajo informacije in pomoč potrošnikom, da bi jim pomagali pri uveljavljanju njihovih pravic in dostopu do primernega reševanja sporov (Mreža Evropskih potrošniških centrov).

10.3.

Ukrepi za izboljšanje komunikacije z državljani EU na področju varstva potrošnikov, zlasti v državah članicah, ki so k Evropski unije pristopile 1. maja 2004 ali po tem datumu, kar vključuje tudi publikacije o vprašanjih, ki zadevajo potrošniško politiko, zagotavljanje informacij na spletu in kampanje obveščanja o ukrepih na področju varstva in pravic potrošnikov.

11.1.

Posebni ukrepi, usmerjeni na mlade potrošnike, starejše potrošnike in ranljive skupine potrošnikov, ki so bistveno manj sposobni varovati svoje interese, in razvijanje interaktivnih orodij za izobraževanje potrošnikov.

11.2.

Finančni prispevki za razvoj integriranih evropskih magistrskih študijev na področju varstva potrošnikov, vključno s programom štipendij, ki omogoča študij v drugi državi, ki traja največ šest mesecev.

1.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(1)(a) se lahko dodelijo javnemu telesu ali neprofitnemu telesu, ki ga na podlagi preglednega postopka imenuje ali država članica ali zadevni pristojni organ in ga potrdi Komisija.

2.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(1)(b) se lahko dodelijo visokošolskim izobraževalnim zavodom držav članic ali tretjih držav, udeleženih v skladu s členom 8, kakor je opredeljeno v členu 2 Sklepa št. 2317/2003/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. decembra 2003 o programu za izboljšanje kakovosti visokošolskega izobraževanja in spodbujanje medkulturnega razumevanja s sodelovanjem s tretjimi državami (Erasmus Mundus) (2004-2008) (1).

3.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(2)(a) se lahko dodelijo študentom in učiteljem, udeleženim v integriranih evropskih magistrskih študijih na področju varstva potrošnikov, ki so v skladu s členom 4(1)(b) upravičeni do sofinanciranja.

4.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(2)(b) se lahko dodelijo uradnikom, pristojnim za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov iz Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2001/95/ES.

5.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(1)(c) se lahko dodelijo evropskim potrošniškim organizacijam, ki:

6.

Finančni prispevki za ukrepe iz člena 4(1)(d) se lahko dodelijo evropskim potrošniškim organizacijam, ki: