28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/1

(1)

Zaradi poenostavitve in splošne skladnosti bi bilo treba pospešiti izvajanje Evropskega akcijskega načrta za ekološko pridelovanje hrane in kmetovanje na podlagi oprijemljivih ukrepov.

(2)

Ekološkim proizvodom, uvoženim v Evropsko skupnost, bi bilo treba dovoliti vstop na trg Skupnosti z označbo s sklicevanjem na ekološko kmetovanje, če so bili proizvedeni v skladu s pravili pridelave in če so bili podvrženi kontrolnim sistemom, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti ali so enakovredni kontrolnim sistemom po zakonodaji Skupnosti.

(3)

Tretje države, katerih standardi pridelave in kontrolni sistemi so enakovredni tistim, ki se uporabljajo v Skupnosti, bi bilo treba priznati in objaviti njihov seznam. Kontrolne organe ali kontrolne organe oblasti, pristojne za izvajanje kontrol v državah, ki niso na seznamu priznanih tretjih držav, bi bilo treba prav tako priznati in uvrstiti na seznam. Izvajalcem iz tretjih držav, ki pridelujejo neposredno v skladu s pravili Skupnosti, bi morali dovoliti, da svoje dejavnosti predložijo kontrolnim organom in kontrolnim organom oblasti, ki jih je v ta namen priznala Komisija.

(4)

Uredba Sveta (EGS) št. 2092/91 z dne 24. junija 1991 o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov in označevanju tovrstno pridelanih kmetijskih proizvodov in živil (2) predvideva možnost, da države članice pod določenimi pogoji do 31. decembra 2006 uvoznikom za posamezne proizvode odobrijo dovoljenja za dajanje na trg Skupnosti. Zato bi bilo navedeno uredbo treba spremeniti tako, da bi se trenutno uvozno shemo nadomestilo s shemo, ki se bo uporabljala po tem datumu.

(5)

Da ne bi prekinili mednarodne trgovine, bi bilo treba podaljšati možnost, da države članice za vsak primer posebej uvoznikom še naprej podeljujejo dovoljenja za dajanje teh proizvodov na trg Skupnosti, dokler ne bodo uvedeni potrebni ukrepi za delovanje nove uvozne sheme, še posebej v zvezi s priznavanjem kontrolnih organov in kontrolnih organov oblasti, pristojnih za izvajanje kontrol v državah, ki niso na seznamu priznanih tretjih držav.

(6)

Uredbo (EGS) št. 2092/91 bi bilo treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 10(1) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

2.

člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

1.   Proizvod, uvožen iz tretje države, se lahko da na trg Skupnosti z označbo s sklicevanjem na postopek ekološke pridelave, pod pogojem da:

2.   Komisija v skladu s postopkom iz člena 14(2) prizna kontrolne organe in kontrolne organe oblasti iz odstavka 1(b), vključno s kontrolnimi organi in kontrolnimi organi oblasti iz člena 9, pristojne za izvajanje kontrol in izdajanje dokazil iz odstavka 1(c) v tretjih državah, ter sestavi seznam teh kontrolnih organov in kontrolnih organov oblasti.

Kontrolni organi so akreditirani po ustreznem Evropskem standardu EN 45011 ali zadnji različici ISO smernice 65 ‚Splošne zahteve za telesa, ki upravljajo s sistemi potrjevanja proizvodov‘, ki je bila objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije. Dejavnosti kontrolnega organa so podvržene rednim ocenam na kraju samem, spremljanju in večletni ponovni oceni s strani akreditacijskega organa.

Pri preučevanju prošenj za priznanje Komisija pozove kontrolni organ ali kontrolni organ oblasti, da predloži vse potrebne informacije. Komisija lahko tudi pooblasti strokovnjake, da na kraju samem pregledajo pravila pridelave in kontrolne dejavnosti, ki jih v tretji državi izvaja zadevni kontrolni organ ali kontrolni organ oblasti.

Priznani kontrolni organi ali kontrolni organi oblasti zagotovijo ocenjevalna poročila, ki jih izda akreditacijski organ ali po potrebi pristojni organ, o redni oceni na kraju samem, spremljanju in večletni ponovni oceni njihovih dejavnostih.

Komisija s pomočjo držav članic na podlagi ocenjevalnih poročil zagotovi ustrezen nadzor priznanih kontrolnih organov in kontrolnih organov oblasti z rednimi pregledi njihovih priznanj. Vrsta nadzora se določi na podlagi ocene tveganja za nepravilnosti ali kršenje določb te uredbe.

3.   Proizvod, uvožen iz tretje države, se prav tako lahko da na trg Skupnosti z označbo s sklicevanjem na postopek ekološke pridelave, pod pogojem da:

Izvirnik potrdila mora spremljati blago do prostorov prvega prejemnika. Zatem mora uvoznik potrdilo hraniti najmanj dve leti in ga dati na razpolago kontrolnemu organu in po potrebi kontrolnemu organu oblasti.

4.   Komisija lahko v skladu s postopkom iz člena 14(2) prizna tretje države, katerih sistem pridelave je v skladu s pravili, ki so enakovredna pravilom, določenim v členih 5 in 6, in katerih kontrolni sistem je enakovreden tistemu iz členov 8 in 9, ter lahko oblikuje seznam takih držav. Ocena enakovrednosti upošteva smernice CAC/GL 32 Codex Alimentarius.

Pri preučevanju prošenj za priznanje Komisija pozove tretjo državo, da predloži vse potrebne informacije. Komisija lahko strokovnjakom poveri nalogo, da na kraju samem preučijo pravila pridelave in kontrolni sistem zadevne tretje države.

Tako priznane tretje države vsako leto do 31. marca Komisiji posredujejo strnjeno letno poročilo o izvajanju in izvrševanju njihovih kontrolnih sistemov.

Komisija s pomočjo držav članic na podlagi informacij iz letnih poročil zagotovi ustrezen nadzor priznanih tretjih držav z rednimi pregledi njihovih priznanj. Vrsta nadzora se določi na podlagi ocene tveganja za nepravilnosti ali kršenje določb te uredbe.

5.   Za proizvode, ki niso uvoženi v skladu z odstavkom 1 in niso uvoženi iz tretje države, ki je priznana v skladu s členom 4, lahko Komisija v skladu s postopkom iz člena 14(2) prizna kontrolne organe ali kontrolne organe oblasti, vključno s kontrolnimi organi ali kontrolnimi organi oblasti iz člena 9, ki so pristojni za izvajanje kontrol in izdajanje potrdil v tretjih državah za namene iz odstavka 3, ter sestavi seznam teh kontrolnih organov ali kontrolnih organov oblasti. Ocena enakovrednosti upošteva smernice CAC/GL 32 Codex Alimentarius.

Komisija preuči vse prošnje za priznanje, ki jih vloži kontrolni organ ali kontrolni organ oblasti v tretji državi.

Pri preučevanju prošenj za priznanje Komisija pozove kontrolni organ ali kontrolni organ oblast, da predloži vse potrebne informacije. Dejavnosti kontrolnega organa ali kontrolnega organa oblasti so podvržene rednim ocenam na kraju samem, spremljanju in večletni ponovni oceni s strani akreditacijskega organa ali po potrebi s strani pristojnega organa. Komisija lahko strokovnjakom poveri nalogo, da na kraju samem preučijo pravila pridelave in kontrolne dejavnosti, ki jih v tretji državi izvaja zadevni kontrolni organ ali kontrolni organ oblasti.

Priznani kontrolni organi ali kontrolni organi oblasti o svojih dejavnostih zagotovijo ocenjevalna poročila, ki jih izda akreditacijski organ ali po potrebi pristojni organ o rednem ocenjevanju na kraju samem, spremljanju in večletni ponovni oceni.

Komisija s pomočjo držav članic na podlagi teh ocenjevalnih poročil zagotovi ustrezen nadzor priznanih kontrolnih organov ali kontrolnih organov oblasti z rednimi pregledi njihovih priznanj. Vrsta nadzora se določi na podlagi ocene tveganja za nepravilnosti ali kršenje določb te uredbe.

6.   V obdobju, ki se začne 1. januarja 2007 in se konča 12 mesecev po objavi prvega seznama kontrolnih organov ali kontrolnih organov oblasti, priznanih v skladu s členom 5, pristojni organ države članice lahko dovoli uvoznikom – če so prijavili svoje dejavnosti v skladu s členom 8(1) – da v zadevni državi članici dajejo na trg proizvode, uvožene iz tretjih držav, ki niso uvrščene na seznam iz odstavka 4, če uvoznik predloži zadostne dokaze, iz katerih je razvidno, da so izpolnjeni pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 3. Če ti pogoji več niso izpolnjeni, se dovoljenje takoj odvzame. Veljavnost dovoljenj se izteče najkasneje 24 mesecev po objavi prvega seznama kontrolnih organov ali kontrolnih organov oblasti, priznanih v skladu z odstavkom 5. Uvoženi proizvod ima potrdilo o kontroli, ki ga izda organ ali organ oblasti, ki je bil s strani pristojnega organa države članice odobren za izdajanje potrdil o kontroli.

Izvirnik potrdila mora spremljati blago do prostorov prvega prejemnika. Zatem mora uvoznik potrdilo hraniti najmanj dve leti in ga dati na razpolago kontrolnemu organu in po potrebi kontrolnemu organu oblasti.

Vsaka država članica obvesti druge države članice in Komisijo o vsakem dovoljenju, podeljenem v skladu s tem odstavkom, vključno z informacijami o standardih pridelave in zadevnem kontrolnem sistemu.

Na zahtevo države članice ali na pobudo Komisije dovoljenje, podeljeno v skladu s tem odstavkom, preuči odbor iz člena 14. Če pregled pokaže, da pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 3 tega člena niso izpolnjeni, Komisija zahteva od države članice, ki je dovoljenje podelila, da ga umakne.

Veljavnost vseh dovoljenj za trženje proizvodov, uvoženih iz tretje države, ki so bila uvoznikom podeljena s strani pristojnega organa pred 31. decembrom 2006, se izteče najkasneje 31. decembra 2007.

7.   Komisija v skladu s postopkom iz člena 14(2) sprejme podrobnejša pravila za uporabo tega člena in zlasti glede:

3.

drugi pododstavek člena 16(3) se črta;

4.

oddelek C Priloge III se spremeni:

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/5

(1)

Uredba (ES) št 994/98 pooblašča Komisijo, da z uredbo določi prag, pod katerim se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh pogojev iz člena 87(1) Pogodbe in zato niso zavezani postopku uradne priglasitve iz člena 88(3) Pogodbe.

(2)

Komisija je uporabila člena 87 in 88 Pogodbe in je zlasti v številnih odločbah pojasnila pojem pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe. Komisija je tudi razložila svojo politiko v zvezi z zgornjo mejo pomoči de minimis, pod katero se lahko šteje, da se člen 87(1) ne uporablja, najprej v svojem obvestilu o pravilu de minimis za državno pomoč (3) in nato v Uredbi Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči (4). Glede na pridobljene izkušnje pri uporabi navedene uredbe in z namenom upoštevanja gibanja inflacije in bruto domačega proizvoda v Skupnosti do vključno leta 2006 ter morebitnega razvoja v obdobju veljavnosti te uredbe se zdi primerno, da se spremenijo nekateri pogoji, določeni v Uredbi (ES) št. 69/2001, in da se navedena uredba nadomesti z novo.

(3)

Ker v sektorjih primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ribištva in ribogojstva veljajo posebni predpisi in ker obstaja nevarnost, da bi pri teh sektorjih zneski pomoči, ki so manjši od zneskov, navedenih v tej uredbi, lahko izpolnili merila iz člena 87(1) Pogodbe, se ta uredba za zadevne sektorje ne sme uporabljati. Glede na razvoj transportnega sektorja, zlasti glede na prestrukturiranje veliko dejavnosti na področju transporta po njihovi liberalizaciji, ni več primerno, da je transportni sektor izključen iz področja uporabe Uredbe de minimis. Področje uporabe te uredbe je zato treba razširiti na celotni transportni sektor. Vendar je treba splošno zgornjo mejo pomoči de minimis prilagoditi, da se upošteva povprečna mala velikost podjetij, ki delujejo v sektorju cestnega prevoza blaga in potniškega prometa. Iz istih razlogov, pa tudi zaradi presežnih zmogljivosti v sektorju ter zaradi ciljev prometne politike v zvezi s cestnimi zastoji in prevozom tovora je treba izključiti pomoč za nabavo vozil za prevoz tovora v podjetjih, ki opravljajo cestne prevoze blaga za najem ali plačilo. To ne zbuja dvomov glede ugodne obravnave Komisije v zvezi z državno pomočjo za čistejša in okolju prijaznejša vozila v drugih instrumentih Skupnosti poleg te uredbe. Glede na Uredbo Sveta (ES) št. 1407/2002 z dne 23. julija 2002 o državni pomoči za premogovništvo (5) se ta uredba ne sme uporabljati za sektor premogovništva.

(4)

Na podlagi podobnosti med predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov na eni ter nekmetijskih proizvodov na drugi strani naj bi se ta uredba ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabljala za predelavo in trženje kmetijskih proizvodov. Niti dejavnosti na kmetiji, ki so potrebne za pripravo proizvoda za prvo prodajo, kot so žetev, spravilo in mlatenje žit, pakiranje jajc itd., niti prva prodaja prodajnim posrednikom ali predelovalcem se v tem primeru ne bi smela šteti za predelavo ali trženje. Od začetka veljavnosti te uredbe pomoč v korist podjetjem, dejavnim na področju predelave ali trženja kmetijskih proizvodov, ne bi več smela spadati v področje uporabe Uredbe Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju (6). Uredbo (ES) št. 1860/2004 je treba zato ustrezno spremeniti.

(5)

Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da so, takoj ko Skupnost izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, države članice zavezane, da se vzdržijo sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali povzročili izjeme od nje. Iz tega razloga se ta uredba ne sme uporabljati za pomoči, katerih višina je določena na podlagi cene ali količine kupljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg; niti se ne sme uporabljati za podporo de minimis, ki je povezana z obveznostjo, da se pomoč deli s primarnimi proizvajalci.

(6)

Ta uredba se ne sme uporabljati za izvozno pomoč de minimis ali pomoč de minimis, ki daje prednost domačim proizvodom pred uvoženimi. Zlasti se ne sme uporabljati za pomoč za financiranje vzpostavitve in delovanja distribucijske mreže v ostalih državah. Pomoč za stroške, povezane s sodelovanjem na sejmih, raziskave ali svetovalne storitve, potrebne za uvajanje novega ali obstoječega proizvoda na novem tržišču, ponavadi ne predstavlja izvozne pomoči.

(7)

Ta uredba se ne sme uporabljati za podjetja v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (7) v zvezi s težavami, povezanimi z določanjem bruto ekvivalenta dotacije pomoči, dodeljene tej vrsti podjetij.

(8)

Izkušnje Komisije so pokazale, da pomoč, ki ne presega zgornje meje 200 000 EUR v katerem koli obdobju treh let, ne vpliva na trgovino med državami članicami in/ali ne izkrivlja ali ne grozi, da bo izkrivila konkurenco, in zato ne sodi v člen 87(1) Pogodbe. Kar zadeva podjetja, ki delujejo v cestnoprometnem sektorju, je treba to zgornjo mejo določiti v višini 100 000 EUR.

(9)

Pri tem se štejejo proračunska leta, kakor jih za proračunske namene v zadevni državi članici uporablja podjetje. Triletno obdobje je treba obravnavati spremenljivo glede na vsak primer pomoči, kar pomeni, da je pri vsaki novi dodelitvi pomoči de minimis treba določiti skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene v zadevnem proračunskem letu ter v prejšnjih dveh proračunskih letih. Pomoč, ki jo dodeli država članica, je treba v ta namen upoštevati tudi, če se v celoti ali delno financira iz sredstev, ki izvirajo iz Skupnosti. Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči de minimis, se ne smejo razdeliti na več manjših delov, da bi lahko bili ti deli znotraj področja uporabe te uredbe.

(10)

Pomoč de minimis je treba v skladu z načeli, ki urejajo pomoč iz člena 87(1) Pogodbe, šteti kot dodeljeno v trenutku, ko se zakonska pravica prejema pomoči prenese na podjetje na podlagi nacionalnega pravnega režima, ki se uporablja.

(11)

Da se prepreči izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, predvidenim v različnih instrumentih Skupnosti, se poleg pomoči de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne sme dodeliti še državna pomoč, če bi takšna kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega že določeno intenzivnost za posebne okoliščine vsakega primera v uredbi o skupinskih izjemah ali v odločbi, ki jo je sprejela Komisija.

(12)

Zaradi preglednosti, enakega obravnavanja in pravilne uporabe najvišjih zgornjih mej pomoči de minimis morajo vse države članice uporabljati enake načine obračunavanja. Da bi poenostavili obračunavanje, in v skladu z dosedanjo prakso pri uporabi pravil de minimis, se zneski pomoči, ki niso v obliki dotacije, preračunajo v njihov bruto ekvivalent dotacije. Izračun ekvivalenta dotacije drugih preglednih vrst pomoči razen dotacij ali pomoči, plačljivih v več obrokih, zahteva uporabo tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve. Za enotno, transparentno in enostavno uporabo pravil o državnih pomočeh je treba tržne obrestne mere za namene te uredbe šteti kot referenčne mere, ki jih periodično določi Komisija na podlagi objektivnih meril in se objavijo v Uradnem listu Evropske unije ali na spletu. Vendar obstaja možnost, da bo treba najnižji obrestni meri dodati dodatne bazne točke zaradi zagotovljenega zavarovanja ali tveganja, povezanega z upravičencem.

(13)

Zaradi preglednosti, enakega obravnavanja in učinkovitega spremljanja je treba to uredbo uporabljati samo za pomoč de minimis, ki je pregledna. Pregledna pomoč je pomoč, za katero je mogoče vnaprej brez ocene tveganja natančno izračunati bruto ekvivalent dotacije. Takšen natančen izračun se lahko na primer izvede v zvezi z donacijami, subvencioniranimi obrestnimi merami in limitiranimi davčnimi oprostitvami. Pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če je skupni znesek dotoka javnega kapitala nižji od zgornje meje pomoči de minimis. Pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala, kakor je navedena v Smernicah Skupnosti o državnih pomočeh za spodbujanje naložb rizičnega kapitala v mala in srednje velika podjetja (8), se ne bi smela obravnavati kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje. Pomoč v obliki posojil je treba obravnavati kot pregledno pomoč de minimis, ko se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve dotacije.

(14)

Ta uredba ne izključuje možnosti, da se ukrep, ki ga je sprejela država članica, ne bo obravnaval kot državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe na podlagi drugih razlogov, kot so tisti, navedeni v tej uredbi, na primer pri dotoku svežega kapitala, ker se je odločitev o takem ukrepu sprejela v skladu z načelom tržnega vlagatelja.

(15)

Treba je zagotoviti pravno varnost za jamstvene sheme, ki ne morejo vplivati na trgovino in izkrivljati konkurence in v zvezi s katerimi je na voljo zadosti podatkov, da se lahko zanesljivo ocenijo vsi morebitni učinki. Ta uredba mora zato prenesti splošno zgornjo mejo pomoči de minimis v višini 200 000 EUR v posebno jamstveno zgornjo mejo, osnovano na zajamčenem znesku posameznega posojila, kateremu je jamstvo namenjeno. To posebno zgornjo mejo je primerno izračunati z uporabo metodologije, ki ocenjuje znesek državne pomoči, vključen v jamstvene sheme, ki pokrivajo posojila v korist perspektivnih podjetij. Metodologija in podatki, ki se uporabijo za izračun posebne jamstvene zgornje meje, morajo izključevati podjetja v težavah, kakor so navedena v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah. Ta posebna zgornja meja se zato ne sme uporabljati za ad hoc individualne pomoči, ki se dodelijo zunaj področja uporabe jamstvenih shem, za pomoči, ki se dodelijo podjetjem v težavah, in za jamstva za transakcije, ki niso posojila, kot so na primer jamstva za transakcije lastniškega kapitala. Posebno zgornjo mejo je treba določiti na podlagi dejstva, da ob upoštevanju limitirane mere (neto stopnja neplačil) v višini 13 %, kar pomeni najslabši možni scenarij za jamstvene sheme v Skupnosti, v zvezi z jamstvom v višini 1 500 000 EUR lahko sklepamo, da ima bruto ekvivalent dotacije, ki je enak splošni zgornji meji pomoči de minimis. Ta znesek je treba za podjetja, ki delujejo v cestnoprometnem sektorju, zmanjšati na 750 000 EUR. Ti posebni zgornji meji je treba uporabiti samo za jamstva, ki pokrivajo do 80 % posojila. Metodologijo, ki jo Komisija sprejme po priglasitvi takšne metodologije na podlagi Uredbe Komisije na področju državne pomoči, kot je Uredba Komisije (ES) št. 1628/2006 z dne 24. oktobra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri državni regionalni pomoči za naložbe (9), lahko za namen ocene bruto ekvivalenta dotacije v jamstvu uporabijo tudi države članice, če odobrena metodologija izrecno obravnava vrsto jamstev in vrsto zadevnih transakcij, ki so jim jamstva namenjena, v okviru uporabe obstoječe uredbe.

(16)

Po priglasitvi s strani države članice lahko Komisija prouči, ali ukrep pomoči, ki ne sestoji iz dotacije, posojila, jamstva, dotoka svežega kapitala ali ukrepa rizičnega kapitala, vodi do bruto ekvivalenta dotacije, ki ne presega zgornje meje pomoči de minimis in bi zato lahko bil zajet z določbami te uredbe.

(17)

Dolžnost Komisije je, da poskrbi za spoštovanje pravil o državni pomoči in še zlasti, da pomoč dodeljena po pravilih de minimis spoštuje pogoje teh pravil. V skladu z načelom sodelovanja iz člena 10 Pogodbe morajo države članice olajšati izpolnjevanje te naloge z vzpostavitvijo potrebnih mehanizmov, da se tako zagotovi, da skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene istemu podjetju po pravilu de minimis, ne preseže zgornje meje 200 000 EUR v obdobju treh proračunskih let. Zato morajo države članice pri dodeljevanju pomoči de minimis s sklicevanjem na to uredbo obvestiti zadevno podjetje o znesku pomoči in navesti, da gre za pomoč de minimis. Poleg tega mora zadevna država članica pred odobritvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis, ki jo je prejelo v zadevnem proračunskem letu in dveh prejšnjih proračunskih letih, ter skrbno preveriti, da nova pomoč de minimis ne bo presegla zgornje meje de minimis pomoči. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti, da se zgornja meja spoštuje na podlagi centralnega registra, v primeru jamstvenih shem, ki jih vzpostavi Evropski investicijski sklad, pa lahko slednji pripravi seznam upravičencev in od držav članic zahteva, da upravičence obvestijo o prejeti pomoči de minimis.

(18)

Uredba (ES) št. 69/2001 preneha veljati 31. decembra 2006. Zato je treba to uredbo uporabljati od 1. januarja 2007. Ker se Uredba (ES) št. 69/2001 ni uporabljala za transportni sektor, za katerega do zdaj ni veljala pomoč de minimis, in glede na zelo omejeni znesek pomoči de minimis, ki se uporablja v sektorju predelave in trženja kmetijskih proizvodov, ter pod pogojem, da so izpolnjeni določeni pogoji, je treba to uredbo uporabljati za pomoč, ki je bila pred njenim začetkom veljavnosti dodeljena podjetjem, ki delujejo v transportnem sektorju ter v sektorju predelave in trženja kmetijskih proizvodov. Poleg tega ta uredba ne bi smela vplivati na kakršne koli individualne pomoči, odobrene v skladu z Uredbo (ES) št. 69/2001 v obdobju uporabe navedene uredbe.

(19)

Ob upoštevanju izkušenj Komisije in zlasti potrebe, da se na splošno politika državnih pomoči redno revidira, je primerno omejiti obdobje uporabe te uredbe. Če se ta uredba po poteku veljavnosti ne podaljša, je treba državam članicam omogočiti šestmesečno prilagoditveno obdobje v zvezi s pomočjo de minimis, ki jo zajema ta uredba –

(a)

pomoči, dodeljene podjetjem, ki delujejo na področju ribiškega in ribogojskega sektorja, kakor jih zajema Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 (10);

(b)

pomoči, dodeljene podjetjem, ki delujejo na področju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov iz seznama v Prilogi I k Pogodbi;

(c)

pomoči, dodeljene podjetjem, ki delujejo na področju predelave in trženja kmetijskih proizvodov iz seznama v Prilogi I k Pogodbi v naslednjih primerih:

(d)

pomoči za z izvozom povezane dejavnosti v tretje države ali države članice, kot je pomoč, neposredno povezana z izvoženimi količinami, z ustanovitvijo in delovanjem distribucijske mreže ali drugimi tekočimi izdatki, povezanimi z izvozno dejavnostjo;

(e)

pomoči, pogojene s prednostjo rabe domačega blaga pred rabo uvoženega blaga;

(f)

pomoči, dodeljene podjetjem, ki delujejo na področju sektorja premogovništva, kakor so opredeljene v Uredbi (ES) št. 1407/2002;

(g)

pomoči za nabavo vozil za cestni prevoz tovora, dodeljene podjetjem, ki opravljajo cestne prevoze blaga za najem ali plačilo;

(h)

pomoči, dodeljene podjetjem v težavah.

(a)

„kmetijski proizvodi“ pomenijo proizvode iz seznama v Prilogi I Pogodbe ES, razen ribiških proizvodov;

(b)

„predelava kmetijskih proizvodov“ pomeni vsak postopek na kmetijskem proizvodu, po katerem proizvod ostane kmetijski proizvod, razen dejavnosti na kmetiji, potrebnih za pripravo živalskega ali rastlinskega proizvoda za prvo prodajo;

(c)

„trženje kmetijskih proizvodov“ pomeni imeti na zalogi ali razstavljati z namenom prodaje, ponudbe za prodajo, dobave ali katerega koli drugega načina dajanja na trg razen prve prodaje primarnega proizvajalca prodajnemu posredniku ali predelovalcu in vsake dejavnosti priprave proizvoda za tako prvo prodajo; prodaja, ki jo opravi primarni proizvajalec končnemu potrošniku, se šteje za trženje, če se opravlja v ločenih, za to namenjenih prostorih.

(a)

Pomoč v obliki posojil se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, ko se bruto ekvivalent dotacije izračuna na podlagi tržnih obrestnih mer, ki veljajo v času odobritve dotacije.

(b)

Pomoč v obliki dotoka svežega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če skupni znesek dotoka javnega kapitala ne presega zgornje meje pomoči de minimis.

(c)

Pomoč v obliki ukrepov rizičnega kapitala se ne obravnava kot pregledna pomoč de minimis, razen če zadevna shema rizičnega kapitala predvideva kapital samo do zgornje meje pomoči de minimis za vsako ciljno podjetje.

(d)

Individualna pomoč, predvidena v okviru jamstvene sheme za podjetja, ki niso podjetja v težavah, se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, kadar zajamčeni del posojila, predvidenega v okviru takšne sheme, ne presega 1 500 000 EUR na podjetje. Individualna pomoč, predvidena v okviru jamstvene sheme v korist podjetij, ki delujejo v cestnoprometnem sektorju in niso podjetja v težavah, se obravnava kot pregledna pomoč de minimis, kadar zajamčeni del posojila, predvidenega v okviru takšne sheme, ne presega 750 000 EUR na podjetje. Če zajamčeni del posojila, kateremu je jamstvo namenjeno, znaša le določen delež te zgornje meje, se šteje, da bruto ekvivalent dotacije navedenega jamstva ustreza istemu deležu veljavne zgornje meje iz člena 2(2). Jamstvo ne presega 80 % posojila, kateremu je namenjeno. Jamstvene sheme se prav tako obravnavajo kot pregledne, če (i) je bila metodologija za izračun bruto ekvivalenta dotacije jamstev, potem ko je bila ta metodologija priglašena Komisiji v okviru druge uredbe, ki jo je Komisija sprejela na področju državne pomoči, sprejeta pred izvajanjem sheme, in če (ii) odobrena metodologija izrecno obravnava vrsto jamstev in vrsto zadevnih transakcij, ki so jim jamstva namenjena, v okviru uporabe te uredbe.

(a)

Evropski investicijski sklad vsako leto na podlagi podatkov, o katerih ga morajo obvestiti finančni posredniki, sestavi seznam upravičencev pomoči in bruto ekvivalentov dotacij, ki jih prejme vsak izmed njih. Evropski investicijski sklad te podatke pošlje zadevni državi članici in Komisiji; in

(b)

zadevna država članica v 3 mesecih od prejema takih podatkov od Evropskega investicijskega sklada navedene podatke pošlje končnim upravičencem; ter

(c)

zadevna država članica od vsakega upravičenca pridobi izjavo, ki navaja, da skupna pomoč de minimis, ki jo prejme upravičenec, ne presega zgornje meje, določene v členu 2(2). Če se v zvezi z enim ali več upravičenci zgornja meja preseže, zadevna država članica zagotovi, da se ukrep pomoči, ki je povzročil prekoračitev zgornje meje, bodisi priglasi Komisiji bodisi izterja od upravičenca.

(a)

v točki 1 se črta besedilo „predelavo in trženjem“;

(b)

črta se točka 3.

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/11

(1)

Komisija je 22. februarja 2006 prejela pritožbo v zvezi z nekaterimi sedeži s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“), ki jo je na podlagi člena 5 osnovne uredbe vložila Evropska zveza proizvajalcev sedežev („pritožnik“) v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo glavni delež, v tem primeru 99 %, celotne proizvodnje sedežev v Skupnosti.

(2)

Ta pritožba je vsebovala dokaze o dampingu in o znatni škodi, ki je zaradi tega nastala, kar je zadostovalo za upravičenost začetka postopka.

(3)

Postopek se je začel 7. aprila 2006 z objavo obvestila o začetku v Uradnem listu Evropske unije  (2).

(4)

Komisija je proizvajalce izvoznike v LRK, uvoznike, trgovce, uporabnike, dobavitelje in združenja, za katere je znano, da jih to zadeva, predstavnike LRK in proizvajalce Skupnosti pritožnike ter druge zadevne proizvajalce Skupnosti uradno obvestila o začetku postopka. Zainteresiranim strankam je bila dana možnost, da pisno izrazijo svoja stališča in zaprosijo za zaslišanje v roku, določenem v obvestilu o začetku.

(5)

Komisija je zadevnim kitajskim proizvajalcem izvoznikom poslala obrazce za zahtevek, da bi lahko predložili zahtevek za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“) ali individualno obravnavo („IO“), če tako želijo. Tri skupine proizvajalcev izvoznikov in eden proizvajalec izvoznik so zahtevali TGO v skladu s členom 2(7) osnovne uredbe ali IO, če bi preiskava pokazala, da ne izpolnjujejo pogojev za TGO. Opozoriti je treba, da so trije proizvajalci izvozniki predstavljali dve ali več povezanih podjetij, ki proizvajajo in/ali prodajajo sedeže.

(6)

Komisija je glede na očitno veliko število proizvajalcev izvoznikov v LRK, uvoznikov in proizvajalcev v Skupnosti v obvestilu o začetku navedla, da bo morda v tej preiskavi uporabljeno vzorčenje za ugotovitev dampinga in škode v skladu s členom 17 osnovne uredbe.

(7)

Komisija je vse proizvajalce izvoznike v LRK, uvoznike in proizvajalce Skupnosti pozvala, da se javijo Komisiji in predložijo osnovne informacije o svojih dejavnostih v zvezi z zadevnim izdelkom med obdobjem preiskave (od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2005), kot je določeno v obvestilu o začetku, da bi lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru izbrala vzorec.

(8)

V zvezi s proizvajalci izvozniki je bilo glede na dejstvo, da so v preiskavi sodelovale samo tri skupine družb in ena družba, odločeno, da vzorčenje ni potrebno.

(9)

V skladu s členom 17 osnovne uredbe je za proizvajalce Skupnosti vzorec izbran na podlagi največjega reprezentativnega obsega proizvodnje sedežev v Skupnosti, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Komisija je na podlagi informacij, ki so jih predložili proizvajalci Skupnosti, izbrala pet družb iz dveh različnih držav članic. Pet vzorčnih družb je glede na obseg proizvodnje predstavljalo 86 % celotne proizvodnje Skupnosti. V skladu s členom 17(2) osnovne uredbe je bilo opravljeno posvetovanje z zadevnimi strankami, ki niso predložile pripomb. Tudi preostali proizvajalci Skupnosti so bili pozvani, da predložijo nekatere splošne podatke za analizo škode. Poleg tega je bil v skladu s členom 17 osnovne uredbe vzorec uvoznikov določen na podlagi največjega reprezentativnega obsega uvoza zadevnega izdelka v Skupnost, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Na podlagi informacij, ki so jih predložili različni uvozniki, in ob upoštevanju različne kakovosti predloženih informacij sta bila za vzorec izbrana dva uvoznika iz ene države članice. Izbrana uvoznika predstavljata 21 % uvoza zadevnega izdelka v Skupnost. Glede na majhno število odgovorov uporabnikov je bilo odločeno, da vzorčenje uporabnikov ni potrebno.

(10)

Vprašalniki so bili poslani vsem strankam, za katere je znano, da jih to zadeva, in vsem ostalim družbam, ki so se javile v roku, predpisanem v obvestilu o začetku. Vprašalnike so izpolnili štirje proizvajalci izvozniki v LRK in eden proizvajalec iz primerljive države, tj. Brazilije. Vprašalnike je v celoti izpolnilo tudi pet proizvajalcev Skupnosti, ki so bili izbrani za vzorec. Čeprav so štirje uvozniki izpolnili obrazec za vzorčenje, sta samo dva poslala v celoti izpolnjen vprašalnik. Štirje uporabniki sedežev so prav tako predložili v celoti izpolnjen vprašalnik. Vprašalnik je izpolnil tudi en dobavitelj surovin.

(11)

Komisija je poiskala in preverila vse informacije, potrebne za začasno določitev dampinga, posledične škode in interesa Skupnosti ter izvedla preveritvene obiske v prostorih naslednjih družb:

(12)

Ker je bilo treba določiti normalno vrednost za proizvajalce izvoznike, ki jim TGO mogoče ne bo odobren, je bil izveden preveritveni obisk za določitev normalne vrednosti na podlagi podatkov iz primerljive države, v tem primeru Brazilije, in sicer v prostorih naslednje družbe:

(13)

Preiskava dampinga in škode je zajela obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2005 („obdobje preiskave“ ali „OP“). Proučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajela obdobje od 1. januarja 2002 do konca obdobja preiskave („zadevno obdobje“).

(14)

Zadevni izdelek so nekateri sedeži in njihovi bistveni sestavni deli (tj. ogrodja, blazine in prevleke) dvokoles in drugih koles (vključno z dostavnimi tricikli), brez motornega pogona, koles s pomožnim motorjem, s prikolico ali brez, sedeži naprav za fitnes in telovadnih naprav za domačo rabo („zadevni izdelek“ ali „sedeži“) s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske. Izdelek je običajno uvrščen pod oznake KN 8714 95 00, ex 8714 99 90 in ex 9506 91 10.

(15)

Sedež je narejen iz treh delov: ogrodja ali podpore za sedež, ki sta običajno izdelana v procesu brizganja plastike; blazine iz različnih vrst sintetične pene ali drugih materialov, ki se položi na ogrodje, da je sedež bolj udoben; prevleke iz sintetičnega materiala ali naravnega usnja, ki prekrije blazino in robove ogrodja, zaradi česar je sedež prijeten na otip in estetskega videza. Poleg zgoraj naštetih treh komponent ima sedež tudi kovinski mehanizem za pritrditev, kot so vilice ali sponka, lahko pa ima tudi vzmet ali mehanizem za blaženje udarcev iz elastomera.

(16)

Zadevni izdelek se uporablja pri kolesih in podobnih vozilih ter tudi pri mirujočih napravah, kot so naprave za fitnes. Preiskava je pokazala, da imajo različne vrste zadevnega izdelka kljub različnim oblikam, materialom in procesu proizvodnje enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti in se dejansko uporabljajo za iste namene. Za namen tega postopka se zato obravnavajo kot en izdelek.

(17)

Preiskava je pokazala, da so osnovne fizikalne in tehnične lastnosti sedežev, ki jih proizvaja in prodaja industrija Skupnosti v Skupnosti, sedežev, ki se proizvajajo in prodajajo na domačem kitajskem trgu, sedežev, ki se v Skupnost uvažajo iz LRK, in sedežev, ki se proizvajajo in prodajajo v Braziliji, enake in da je njihova uporaba enaka.

(18)

Začasno je bilo sklenjeno, da so v smislu člena 1(4) osnovne uredbe ti izdelki enaki.

(19)

V skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe je treba normalno vrednost v protidampinških preiskavah glede uvoza s poreklom iz LRK določiti v skladu z odstavki 1 do 6 navedenega člena za tiste proizvajalce, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.

(20)

Merila za TGO so na kratko in samo za lažje sklicevanje povzeta v nadaljevanju:

(21)

Dve skupini proizvajalcev izvoznikov in eden proizvajalec izvoznik so zahtevali TGO v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe in v določenem roku izpolnili obrazec za zahtevek za TGO za proizvajalce izvoznike. Komisija je v prostorih teh družb poiskala in preverila vse informacije, navedene v njihovih zahtevkih za TGO, za katere je menila, da je to potrebno. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da se TGO lahko odobri samo dvema skupinama proizvajalcev izvoznikov, zahtevek ene skupine družb in ene družbe pa se zavrne.

(22)

V preiskavi je bilo ugotovljeno, da družba ne izpolnjuje meril 1 in 3. Družba namreč ni mogla dokazati, da njene poslovne odločitve nastanejo kot odziv na tržne razmere in brez večjega vmešavanja države, še posebej, ker prodajne količine na domačih in izvoznih trgih omejuje statut družbe, ki ga ni mogoče spremeniti brez odobritve države. Družba tudi ni mogla dokazati, da ni izkrivljanj, prenesenih iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva, zlasti ker ni predložila pisnih dokazov o pridobitvi pravic do rabe zemljišč.

(23)

Ena skupina proizvajalcev izvoznikov pri izpolnitvi obrazca za zahtevek za TGO in protidampinškega vprašalnika ni navedla, kakšen odnos ima z največjim domačim kupcem. Njun odnos je bil ugotovljen šele pri navzkrižnem preverjanju v prostorih omenjenih proizvajalcev izvoznikov. Komisija dosledno določa TGO/IO za skupino povezanih družb kot celoto. Da bi Komisija temu izvozniku odobrila TGO/IO, bi povezana družba morala popolnoma sodelovati v preiskavi, da bi se lahko določile natančne dejavnosti v zvezi z zadevnim izdelkom, izpolnjevanje meril za TGO in vpliv odnosa družb na transakcije med družbama. To ni bilo mogoče, ker povezana družba ni sodelovala v preiskavi. Komisija zato ni mogla določiti TGO/IO za to skupino družb. Opozoriti je treba, da je ta primer vplival na znaten del domače prodaje izvoznikov. Ker podatki namerno niso bili predloženi, to vzbuja dvom o zanesljivosti drugih informacij in dokumentov, predloženih Komisiji. Glede na to, da podatki niso bili predloženi in glede na njihovo pomembnost za analizo o TGO in za določitev dampinga, ki bi lahko temeljil na posameznih podatkih, ki jih je predložila ta skupina izvoznikov, je bilo ugotovljeno, da so bile predložene napačne in zavajajoče informacije v smislu člena 18 osnovne uredbe. Družba je bila nemudoma obveščena, na kakšni podlagi se naj predložene informacije ne bi upoštevale, in dana ji je bila možnost predložiti nadaljnje razlage v skladu s členom 18(4) osnovne uredbe. Vendar pa je bila razlaga družbe nezadovoljiva in ni prepričala Komisije, da družba ni predložila zavajajočih informacij, in tudi ni odpravila dvomov o neoporečnosti ostalih podatkov, ki jih je predložila družba. Za to skupino proizvajalcev izvoznikov je bilo ugotovljeno, da v preiskavi ni sodelovala, njen zahtevek za TGO in IO pa je bil zavrnjen.

(24)

Zainteresiranim strankam je bila dana možnost, da podajo pripombe na omenjene ugotovitve.

(25)

Na podlagi tega je bil TGO odobren dvema skupinama proizvajalcev izvoznikov:

(26)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe se za države, ki jih zajema navedeni člen, vzpostavi dajatev na ravni države, če sploh, razen v primerih, ko lahko družbe dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe.

(27)

Proizvajalec izvoznik, ki mu TGO ni bilo mogoče odobriti, je za primer, če mu TGO ne bi bil odobren, zahteval tudi IO. Tudi zahtevek družbe za individualno obravnavo („IO“) je bil zavrnjen, ker družba ni izpolnjevala meril iz člena 9(5)(b), ki določa, da se izvozne cene in količine določajo prosto.

(28)

Komisija je pri določitvi normalne vrednosti najprej za vsakega zadevnega proizvajalca izvoznika ugotovila, ali je celotna domača prodaja sedežev reprezentativna v primerjavi s celotno izvozno prodajo v Skupnost. V skladu s členom 2(2) osnovne uredbe se je štelo, da je domača prodaja reprezentativna, če celotna domača prodaja proizvajalca izvoznika predstavlja vsaj 5 % celotnega obsega izvozne prodaje v Skupnost.

(29)

Dve skupini družb, ki jima je bil odobren TGO, sta vključevali pet družb, ki proizvajajo sedeže za izvoz, tri izmed njih prodajajo tudi na domačem trgu. Ena družba prodaja na domačem trgu in ne izvaža.

(30)

Komisija je za proizvajalce izvoznike, za katere je bilo ugotovljeno, da je njihova celotna domača prodaja reprezentativna, nato določila vrste sedežev, ki se prodajajo na domačem trgu in so enaki ali neposredno primerljivi z vrstami sedežev, ki se prodajajo za izvoz v Skupnost.

(31)

Za vsako vrsto sedežev je bilo proučeno, ali je domača prodaja dovolj reprezentativna za namene člena 2(2) osnovne uredbe. Ugotovljeno je bilo, da je domača prodaja posamezne vrste dovolj reprezentativna, če je obseg celotne domače prodaje te vrste med OP predstavljal vsaj 5 % celotnega izvoza primerljive vrste v Skupnost.

(32)

Komisija je nato za vsako družbo proučila, če se domača prodaja vsake vrste zadevnega izdelka, ki se prodaja na domačem trgu v reprezentativnih količinah, lahko šteje za običajen potek trgovine v skladu s členom 2(4) osnovne uredbe, in sicer z določitvijo deleža dobičkonosne prodaje zadevne vrste izdelka neodvisnim strankam na domačem trgu.

(33)

V primerih, ko je obseg prodaje vrste sedežev, prodanih po neto prodajni ceni, ki je enaka ali višja od proizvodnih stroškov, predstavljal več kot 80 % celotnega obsega prodaje te vrste in je bila tehtana povprečna cena te vrste enaka ali višja od proizvodnih stroškov, je normalna vrednost vrste izdelka temeljila na dejanski domači ceni. Ta cena je bila izračunana kot tehtano povprečje cen celotne domače prodaje te vrste med OP, ne glede na to, ali je bila prodaja dobičkonosna ali ne.

(34)

Če je obseg dobičkonosne prodaje vrste sedežev predstavljal 80 % ali manj celotnega obsega prodaje te vrste, ali če je bila tehtana povprečna cena te vrste nižja od proizvodnih stroškov, je normalna vrednost glede na vrsto izdelka temeljila na dejanski domači ceni, izračunani kot tehtano povprečje dobičkonosne prodaje samo te vrste, če je ta prodaja predstavljala 10 % ali več celotnega obsega prodaje te vrste.

(35)

Če je obseg dobičkonosne prodaje katere koli vrste sedežev predstavljal manj kot 10 % celotnega obsega prodaje te vrste, se je štelo, da je bila ta vrsta prodana v nezadostnih količinah, da bi bila domača cena lahko ustrezna osnova za določitev normalne vrednosti.

(36)

Kadar koli domače cene za določeno vrsto izdelka, ki ga je prodal proizvajalec izvoznik, ni bilo mogoče uporabiti, je bila uporabljena konstruirana normalna vrednost.

(37)

V skladu s členom 2(3) osnovne uredbe je bila normalna vrednost konstruirana tako, da je bil proizvodnim stroškom izvoznika za izvožene vrste izdelka, ki so bili po potrebi prilagojeni, prištet ustrezen znesek za prodajne, splošne in administrativne stroške („PSA“) ter za dobiček. V vseh primerih so bili stroški PSA in dobiček določeni v skladu z metodami iz člena 2(6) osnovne uredbe. Komisija je v ta namen proučila, če so podatki o nastalih stroških PSA in ustvarjenem dobičku vseh zadevnih proizvajalcev izvoznikov na domačem trgu zanesljivi.

(38)

Dejanski domači stroški PSA so se šteli kot zanesljivi, ko se je lahko štelo, da je celoten obseg domače prodaje zadevne družbe reprezentativen v primerjavi z obsegom izvozne prodaje v Skupnost. Stopnja dobička na domačem trgu je bila določena na podlagi domače prodaje vrst, prodanih v običajnem poteku trgovine. Za ta namen je bila uporabljena zgoraj navedena metodologija.

(39)

Pri treh družbah z reprezentativno domačo prodajo je bilo ugotovljeno, da je bila večina izvoženih vrst zadevnega izdelka prodana na domačem trgu v običajnem poteku trgovine. Za tiste vrste, za katere to ni veljalo, je bila normalna vrednost konstruirana po zgoraj navedeni metodologiji, pri čemer so bile uporabljene informacije o stroških PSA in dobičku za vsako zadevno družbo.

(40)

Za dve družbi brez reprezentativne domače prodaje so bili zneski stroškov PSA in dobička določeni na podlagi povprečnih stroškov PSA in dobička štirih družb z domačo prodajo.

(41)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe je treba normalno vrednost za proizvajalce izvoznike, ki jim TGO ni bil odobren, določiti na podlagi cen ali konstruirane vrednosti v primerljivi državi.

(42)

Komisija je v obvestilu o začetku izrazila svoj namen, da Brazilijo uporabi kot ustrezno primerljivo državo za določitev normalne vrednosti, in pozvala zainteresirane stranke, da v zvezi s tem podajo svoje pripombe.

(43)

Noben proizvajalec izvoznik v LRK, ki mu TGO ni bil odobren, ni nasprotoval temu predlogu.

(44)

Vendar pa sta en uvoznik in en proizvajalec izvoznik, ki mu je bil TGO odobren, trdila, da Brazilija ni najprimernejša primerljiva država in da bi bilo treba namesto nje za ta namen izbrati Tajvan ali Mehiko.

(45)

Čeprav se je v Tajvanu razvila industrija za proizvodnjo delov koles, je bila večina proizvodnje prenesena v LRK. Zato bi bili proizvajalci sedežev v Tajvanu v glavnem iste družbe ali družbe, povezane z družbami, ki izvažajo iz LRK v Skupnost po domnevno dampinških cenah. Običajna razdelitev dela v okviru teh skupin pomeni, da se le nekaj specializiranih modelov z višjimi stopnjami dobička še proizvaja v Tajvanu, proizvodnja večine modelov srednje in nižje kategorije pa je bila zaradi stroškov prenesena v LRK. Zato ni verjetno, da bi bili cene ali stroški modelov sedežev, proizvedenih v Tajvanu, najboljše nadomestne cene za določitev normalne vrednosti za sedeže, proizvedene v LRK.

(46)

Mehika velja za odprt in konkurenčen trg in predstavlja približno 1/8 brazilskega trga. Komisija je vzpostavila stik z dvema znanima proizvajalcema iz Mehike, ki pa nista bila pripravljena na sodelovanje.

(47)

Preiskava je pokazala, da je Brazilija z najmanj tremi različno velikimi domačimi proizvajalci in z uvozom iz tretjih držav, ki predstavlja okoli 15 % domače potrošnje, tj. 8 do 9 milijonov sedežev na leto, konkurenčen trg za zadevni izdelek. En proizvajalec izvoznik je trdil, da je zaradi majhnega števila proizvajalcev stopnja konkurence na brazilskem trgu dvomljiva. Raziskava pa je pokazala, da ni dokazov o prevladujočem položaju enega izmed brazilskih proizvajalcev ali da so cene določene na nekonkurenčen način. Prav tako ni bilo razloga za domnevo, da bi bili dostop do surovin, stroški in drugi pogoji proizvodnje v Tajvanu ali v Mehiki bolj podobni tistim v LRK, kot so v Braziliji. Brazilski trg se zato šteje kot primeren za določitev normalne vrednosti.

(48)

Komisija je vzpostavila stik s tremi znanimi proizvajalci izvozniki v Braziliji, ena družba je bila pripravljena sodelovati. Temu proizvajalcu je bil zato poslan vprašalnik, podatki, ki jih je predložil, pa so bili preverjeni na kraju samem. Ta sodelujoči proizvajalec je povezan z enim proizvajalcem Skupnosti, vendar ni razloga za domnevo, da bi to vplivalo na zanesljivost podatkov, ki so bili nadalje preverjeni v prostorih družbe.

(49)

Glede na zgoraj navedeno se začasno sklene, da je Brazilija najbolj primerna in smiselna primerljiva država v skladu s členom 2(7) osnovne uredbe.

(50)

V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe je bila normalna vrednost za proizvajalce izvoznike, ki jim TGO ni bil odobren, določena na podlagi preverjenih informacij, ki jih je predložil proizvajalec iz primerljive države, tj. na podlagi cen, ki so se plačevale ali se plačujejo na brazilskem trgu za primerljive vrste izdelka, v skladu z zgoraj navedeno metodologijo.

(51)

Normalna vrednost je bila določena na podlagi vseh cen, ki so se plačevale ali se plačujejo na brazilskem trgu za primerljive vrste izdelka, ker je bilo ugotovljeno, da so bile vse transakcije opravljene v običajnem poteku trgovine.

(52)

Vsi proizvajalci izvozniki so izvozno prodajo v Skupnost opravljali neposredno neodvisnim strankam v Skupnosti ali prek povezanih ali nepovezanih trgovskih družb v Hongkongu, na Britanskih Deviških otokih in Tajvanu.

(53)

Kadar je bil zadevni izdelek izvožen neposredno neodvisnim strankam v Skupnosti, so bile izvozne cene določene na podlagi cen, ki so se dejansko plačevale ali se plačujejo za zadevni izdelek v skladu s členom 2(8) osnovne uredbe.

(54)

Kadar je bila prodaja opravljena preko povezanega trgovca zunaj Skupnosti, je bila izvozna cena določena na podlagi cen pri nadaljnji prodaji prvi neodvisni stranki v Skupnosti.

(55)

Primerjava med normalno vrednostjo in izvoznimi cenami je bila narejena na podlagi franko tovarna. Da bi se zagotovila poštena primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno so se v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe v obliki prilagoditev ustrezno upoštevale razlike, ki vplivajo na cene in primerljivost cen. Ustrezne prilagoditve v zvezi s stroški prevoza, zavarovanja, manipulativnimi in drugimi tozadevnimi stroški, stroški pakiranja, kredita in bančnimi stroški so bile opravljene v vseh primerih, kjer je bilo ugotovljeno, da so razumne, točne in podprte z dokazi.

(56)

Tudi za prodajo prek povezanih družb na Tajvanu je bila uporabljena prilagoditev v skladu s členom 2(10)(i) osnovne uredbe, če so te družbe opravljale svojo dejavnost podobno kot zastopnik, ki dela na podlagi provizije. Ker razporeditev izdatkov PSA, ki jo je predložila povezana družba, ni bilo mogoče šteti za zanesljivo, je bila ta prilagoditev opravljena na podlagi podatkov o PSA in dobičku, ki jih je predložil nepovezani trgovec.

(57)

Za družbe, ki jim je bil TGO odobren, se je tehtana povprečna normalna vrednost za vsako vrsto zadevnega izdelka, izvoženega v Skupnost, primerjala s tehtano povprečno izvozno ceno ustrezne vrste zadevnega izdelka, kot je določeno v členu 2(11) in (12) osnovne uredbe.

(58)

Ustaljena praksa Komisije je, da pri določitvi stopnje dampinga povezane proizvajalce izvoznike ali proizvajalce izvoznike, ki pripadajo isti skupini, obravnava kot en subjekt in tako določi enotno stopnjo dampinga. To je pomembno predvsem zato, ker bi individualne stopnje dampinga lahko spodbudile izogibanje protidampinškim ukrepom, saj bi povezani proizvajalci izvozniki izvoz v Skupnost lahko opravljali prek družbe z najnižjo individualno stopnjo dampinga, ukrepi pa bi tako postali neučinkoviti.

(59)

V skladu s to prakso so se povezani proizvajalci izvozniki, ki pripadajo isti skupini, obravnavali kot en subjekt in jim je bila dodeljena enotna stopnja dampinga, izračunana na podlagi tehtanega povprečja stopenj dampinga sodelujočih proizvajalcev v zadevnih skupinah.

(60)

Na podlagi tega so začasne tehtane povprečne stopnje dampinga, izražene kot odstotek cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve, naslednje:

(61)

Komisija je za izračun stopnje dampinga na ravni države za vse ostale izvoznike v LRK najprej določila raven sodelovanja. Primerjava je bil narejena med celotno količino izvoza, navedeno v izpolnjenih vprašalnikih treh sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, in celotnim dampinškim uvozom iz LRK, izračunanim, kot je razloženo v uvodni izjavi 71. Izračunan odstotek znaša 23 %. Na podlagi tega se šteje, da je raven sodelovanja nizka.

(62)

Zato se je zdelo primerno stopnjo dampinga na ravni države določiti kot tehtano povprečje:

(63)

Na podlagi tega je bila stopnja dampinga na ravni države začasno določena v višini 30,9 % cene CIF meja Skupnosti brez plačane dajatve.

(64)

Zadevni izdelek v Skupnosti proizvaja devet proizvajalcev, v imenu katerih je bila vložena pritožba. Nahajajo se v Italiji, na Poljskem, v Združenem kraljestvu in na Portugalskem ter predstavljajo 99 % proizvodnje Skupnosti med OP.

(65)

V začetni fazi se ni pritožil samo eden znan proizvajalec v Skupnosti. Ob upoštevanju obsega proizvodnje devetih proizvajalcev pritožnikov in proizvajalca v Skupnosti, ki ni pritožnik, je skupna proizvodnja podobnega izdelka v OP znašala 16 165 936 kosov.

(66)

Pritožbo so podprli naslednji proizvajalci Skupnosti:

(67)

Ker teh devet sodelujočih proizvajalcev Skupnosti pritožnikov (vzorčene in nevzorčene družbe) predstavlja 99 % proizvodnje podobnega izdelka v Skupnosti, predstavljajo tudi industrijo Skupnosti v smislu členov 4(1) in 5(4) osnovne uredbe. Vzorčeni proizvajalci Skupnosti v okviru preiskave (v nadaljevanju „vzorčeni proizvajalci“) predstavljajo 86 % celotne proizvodnje sedežev v Skupnosti med OP. Od ostalih proizvajalcev Skupnosti se je zahtevalo, da predložijo nekatere splošne podatke za analizo škode.

(68)

Potrošnja Skupnosti je bila določena na podlagi obsega prodaje petih vzorčenih proizvajalcev Skupnosti, štirih nevzorčenih proizvajalcev Skupnosti, proizvajalca iz Skupnosti, ki se ni pritožil, na trgu Skupnosti ter uvoza iz LRK in iz drugih tretjih držav v okviru ustreznih oznak KN po podatkih Eurostata. Kot je navedeno v uvodni izjavi (14), je zadevni izdelek trenutno uvrščen pod oznake KN 8714 95 00, ex 8714 99 90 in ex 9506 91 10. Po podatkih Eurostata zadnji dve oznaki KN (ex 8714 99 90 in ex 9506 91 10) zajemata tudi druge dele koles in naprav za vadbo. Ker iz teh dveh širših kategorij ni bilo mogoče izvzeti podatkov samo za sedeže, je bilo odločeno, da se statistični podatki o uvozu določijo samo na podlagi ene oznake KN, in sicer oznake KN 8714 95 00. Zato je lahko za namene določitve potrošnje Skupnosti obseg uvoza nekoliko podcenjen.

(69)

Na podlagi teh podatkov je bilo ugotovljeno da se je v obravnavanem obdobju potrošnja povečala za 17 %, tj. z 20 701 027 kosov v letu 2002 na 24 179 012 kosov v letu 2005.

Preglednica 1

(70)

Kot je navedeno zgoraj, je sedanja preiskava pokazala, da so povprečne stopnje dampinga, določene za LRK, nad pragom de minimis, določenim v členu 9(3) osnovne uredbe, in da obseg uvoza iz LRK v smislu člena 5(7) osnovne uredbe ni zanemarljiv.

(71)

Obseg uvoza je bil določen na podlagi podatkov Eurostata. Kot je omenjeno v uvodni izjavi (68), so spodaj navedeni podatki o uvozu lahko nekoliko podcenjeni. Eurostat statistične podatke o obsegu uvoza sedežev za kolesa navaja v količinah po 100 kg in ne v kosih. Zato se je zdelo primerno za povprečno težo uvoženih sedežev iz Kitajske uporabiti težo 500 g na kos, ker sta to težo sporočila en proizvajalec izvoznik in en nepovezan uvoznik.

(72)

Uvoz iz LRK se je v obravnavanem obdobju povečal za več kot štirikrat. Povečal se je z 1 416 814 kosov v letu 2002 na 6 276 749 kosov v OP. Ustrezno se je povečal tudi tržni delež, in sicer s 7 % v letu 2002 na 26 % med OP. To je treba upoštevati v okviru samo 17-odstotnega povečanja potrošnje, kar je relativno manj v primerjavi s povečanjem uvoza iz LRK.

(73)

En nepovezan uvoznik je trdil, da so statistični podatki o uvozu precenjeni, ker je bila v pritožbi uporabljena povprečna teža 400 g na sedež. Družba je trdila, da je povprečna teža sedežev, uvoženih iz LRK, med 600 in 800 gramov. Vendar je ista družba med preveritvenim obiskom v prostorih družbe potrdila, da je povprečna teža sedežev, uvoženih iz LRK, 500 gramov, tj. enaka teža, ki jo je Komisija uporabila pri pretvorbi podatkov Eurostata, navedenih v količinah po 100 kg, v kose. Ta uvoznik je trdil tudi, da so statistični podatki o uvozu iz LRK precenjeni, ker vključujejo uvoz sedežnih prevlek, ki se uporabljajo za zaščito sedežev. Kot je omenjeno v uvodni izjavi (71), so statistični podatki temeljili samo na eni oznaki KN (KN 8714 95 00), ki ni oznaka, pod katero so običajno uvrščene sedežne prevleke, zato je zahtevek uvoznika neutemeljen.

Preglednica 2

(74)

Tehtana povprečna cena uvoza sedežev s poreklom iz LRK se je med obravnavanim obdobjem vsako leto postopoma zniževala in se skupaj znižala za 21 %, tj. z 1,4 EUR na kos na 1,1 EUR na kos med letom 2002 in OP.

Preglednica 3

(75)

Komisija je za določitev nelojalnega nižanja cen analizirala podatke za OP. Ustrezne prodajne cene industrije Skupnosti so bile cene za neodvisne stranke, po potrebi prilagojene na raven franko tovarna, tj. brez prevoznih stroškov v Skupnosti in po odbitku popustov in rabatov. Cene za različne vrste sedežev, določene na podlagi ogrodja, blazine, prevleke, vilic in teže, so se primerjale s prodajnimi cenami podobnih vrst, ki so jih zaračunali izvozniki, brez popustov in po potrebi prilagojenimi cenam CIF meja Skupnosti z ustrezno prilagoditvijo za carine (1,2 %) in stroške po uvozu, ki jih ima uvoznik v Skupnosti.

(76)

Za izračun tehtanih povprečnih stopenj nelojalnega nižanja cen so se upoštevale izvozne cene sodelujočih proizvajalcev izvoznikov. Med OP je tehtana povprečna stopnja nelojalnega nižanja cen sodelujočih proizvajalcev znašala 67,3 %. Poleg tega je bila izračunana povprečna stopnja nelojalnega nižanja cen na podlagi podatkov Eurostata ob upoštevanju celotnega uvoza sedežev, tj. sodelujočih in nesodelujočih proizvajalcev izvoznikov v LRK, podobna povprečni stopnji nelojalnega nižanja cen za OP, tj. 70,1 %.

(77)

V skladu s členom 3(5) osnovne uredbe se je pri proučitvi vpliva dampinškega uvoza na industrijo Skupnosti upoštevala ocena vseh gospodarskih dejavnikov, ki so vplivali na položaj industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju.

(78)

Ta analiza je bila izvedena za vzorčene družbe. Za zagotovitev popolne slike položaja industrije Skupnosti so za kazalnike, za katere so bile na voljo zanesljive informacije za industrijo Skupnosti kot celoto, te informacije navedene v nadaljevanju. Na podlagi tega je bila dejavnost industrije, izmerjena z dejavniki, kot so cene, plače, naložbe, dobiček, donosnost naložb, denarni tok in sposobnost zbiranja kapitala, določena na podlagi informacij, ki so jih predložile vzorčene družbe. Dejavniki škode, kot so tržni delež, obseg prodaje in proizvodnje, so bili določeni za celotno industrijo Skupnosti.

(79)

Gibanje obsega proizvodnje celotne industrije Skupnosti je bilo v obravnavanem obdobju negativno. Leta 2002 je obseg proizvodnje znašal 19 546 740 kosov sedežev, med OP pa je industrija Skupnosti proizvedla samo 16 165 936 kosov, kar je skoraj 3,5 milijona kosov ali 17 % manj kot leta 2002. Ker se sedeži na splošno proizvajajo samo na podlagi naročil strank, je lahko negativni razvoj obsega proizvodnje neposredno povezan z zmanjšanjem povpraševanja po sedežih, ki jih proizvede industrija Skupnosti.

Preglednica 4

(80)

Proizvodna zmogljivost je bila določena na podlagi nazivne zmogljivosti proizvodnih enot, ki jih ima industrija Skupnosti, ob upoštevanju prekinitev v proizvodnji in dejstva, da je bila v nekaj primerih zmogljivost delno uporabljena za druge izdelke; na primer ročaje za invalidske vozičke, proizvedene na istih proizvodnih linijah.

(81)

Proizvodna zmogljivost sedežev se je v obravnavanem obdobju povečala za 5 %, in sicer z 29 492 120 kosov leta 2002 na 30 921 920 kosov v OP. Proizvodna zmogljivost se je rahlo povečala zaradi naložb v proizvodnjo nekaterih novih vrst izdelkov za dirkalna kolesa v letu 2004 in OP. Stopnja izkoriščenosti zmogljivosti odraža zmanjšanje proizvodnje in povpraševanja. Med obravnavanim obdobjem se je stalno nižala in dosegla samo 45 % izkoriščenost v OP.

Preglednica 5

(82)

Kar zadeva zaloge ob koncu leta, je treba upoštevati, da se velika večina proizvodnje opravi na podlagi naročil. Glede na to, da je bilo v obravnavanem obdobju ugotovljeno zmanjšanje zalog za 35 %, se šteje, da v tem primeru zaloge niso ustrezen kazalnik škode.

Preglednica 6

(83)

Med letoma 2002 in 2003 so se naložbe v proizvodnjo podobnega izdelka zmanjšale, in sicer s 3 808 057 EUR na 1 664 147 EUR. Leta 2004 so proizvajalci Skupnosti v primerjavi s predhodnim letom povečali znesek svojih naložb za skoraj dvakrat, in sicer je bil znesek naložb 3 381 996 EUR. Med OP so naložbe znašale 3 638 962 EUR, kar je 4 % manj od zneska na začetku obravnavanega obdobja v letu 2002. Med preiskavo je bilo ugotovljeno, da so bile naložbe v zgradbe, tovarne in stroje namenjene predvsem ohranjanju proizvodne zmogljivosti, le v letu 2004 in OP pa v manjši meri tudi razvoju novih vrst izdelkov. Glede na že omenjeno nizko izkoriščenost zmogljivosti naložbe niso bile namenjene povečanju celotnega obsega proizvodnje.

(84)

Preiskava je pokazala, da je industrija Skupnosti na področju oblikovanja izdelkov in inovacij sedežev vodilna na svetu. Med letom 2000 in OP so proizvajalci Skupnosti oblikovali in tržili več kot tisoč novih vrst sedežev. R&R predstavlja približno 8 %–10 % prometa industrije Skupnosti. Za ohranitev tega položaja mora industrija Skupnosti ohraniti določeno stopnjo naložb, tudi če je izkoriščenost zmogljivosti nizka.

Preglednica 7

(85)

Obstajata dve glavni prodajni poti za sedeže: trg proizvajalcev originalne opreme (POO) in „poprodajni trg“. V prvem primeru se sedeži prodajajo za uporabo na novih kolesih, v drugem primeru pa se prodajajo za zamenjavo rabljenih sedežev koles. Ugotovljeno je bilo, da prodaja POO predstavlja približno 60 % in prodaja na poprodajnem trgu približno 40 % celotnega trga. Sedeži so poleg gum najpogosteje zamenjani deli pri kolesu.

(86)

Obseg prodaje celotne industrije Skupnosti se je v obravnavanem obdobju povečal za 20 %, in sicer s 15 109 569 kosov na 12 139 162 kosov v OP, tj. industrija Skupnosti je v OP prodala skoraj 3 milijone manj sedežev kot v letu 2002. V primerjavi z letom 2002 se je obseg prodaje v letu 2003 zmanjšal za samo 1 %, v letu 2004 in OP pa je bilo zmanjšanje obsega prodaje večje.

(87)

Po vrednosti se je prodaja sedežev industrije Skupnosti v celotnem obravnavanem obdobju povečala samo za 1 %. Prodajna vrednost na trgu Skupnosti se je povečala za 5 %, in sicer s 54 460 180 EUR v letu 2002 na 56 978 530 EUR v letu 2003 in nato na 58 052 609 EUR v letu 2004. Med OP pa se je v primerjavi s prejšnjim letom prodajna vrednost industrije Skupnosti zmanjšala za skoraj tri milijone EUR. Dejstvo, da se gibanje prodajne vrednosti ni razvijalo skladno z gibanjem obsega prodaje, pojasnjuje dvig povprečnih cen, kar je opisano v nadaljevanju.

(88)

V skladu z zmanjšanjem obsega prodaje se je znatno znižal tudi tržni delež Skupnosti, in sicer z 81 % v letu 2002 na 58 % v OP. Povedano drugače, industrija Skupnosti je v celotnem obravnavanem obdobju zaradi povečanja uvoza iz LRK izgubila 23 odstotnih točk svojega tržnega deleža.

Preglednica 8

(89)

V obravnavanem obdobju se je povprečna prodajna cena na enoto industrije Skupnosti zvišala za 25 %. To zvišanje cene je lahko na eni strani posledica višjih stroškov surovin, kar je vplivalo na celotno industrijo, in na drugi strani prehoda s proizvodnje nizkotehnoloških izdelkov na proizvodnjo visokotehnoloških izdelkov, za katere so potrebne dražje surovine, proizvodnja teh izdelkov pa je tudi bolj delovno intenzivna.

(90)

Glavne surovine za proizvodnjo sedežev so plastični tulci, prevleke, poliuretan, prečke in sponke. Cene teh surovin so neposredno povezane z razvojem cen nafte in kovin. Surovine pomembno vplivajo na proizvodne stroške sedežev in predstavljajo približno polovico vseh proizvodnih stroškov ter neposredno vplivajo na razvoj prodajne cene.

(91)

Ugotovljeno je bilo, da so bile cene surovin med letoma 2002 in 2003 nespremenjene, vendar so se v letu 2003 in tudi med OP povišale, kar se je odražalo v višjih prodajnih cenah industrije Skupnosti.

(92)

En nepovezan uvoznik je trdil, da so zvišanje cen v industriji Skupnosti povzročile spremembe pri povpraševanju kupcev. Družba je trdila, da se je povpraševanje po poceni kolesih in v skladu s tem po poceni sedežih zmanjšalo in povpraševanje po dražjih, visoko kakovostnih sedežih povečalo. Ta trditev je v nasprotju z dejstvom, da se je uvoz po nizkih cenah iz LRK, gledano relativno, povečal znatno bolj kot celotna potrošnja sedežev v Skupnosti, kot je navedeno v uvodni izjavi (72).

Preglednica 9

(93)

Med obravnavanim obdobjem se je tehtana povprečna dobičkonosnost neto prometa industrije Skupnosti znatno zmanjšala, in sicer s 3,8 % v letu 2002 na samo 0,4 % v OP. Dobičkonosnost se je v letu 2003 povečala na 5,0 %, se v letu 2004 zmanjšala na 3,1 % in na koncu med OP dosegla 0,4 %. Nizka stopnja dobička je posledica dejstva, da industrija Skupnosti zvišanje cen surovin ni uspela ustrezno prenesti na prodajne cene.

Preglednica 10

Industrija Skupnosti je med OP ustvarila denarni tok v višini 3 990 473 EUR, kar je približno 1,1 milijona EUR ali 22 % manj kot v letu 2002. Da je obseg likvidnosti industrije Skupnosti še vedno znaten, pojasnjuje dejstvo, da je industrija Skupnosti kapitalsko intenzivna industrija z visokimi amortizacijskimi zneski. Na splošno gledano se je likvidnost industrije Skupnosti gibala podobno kot dobičkonosnost.

Preglednica 11

(94)

Donosnost čistega premoženja je bila izračunana tako, da se je neto dobiček podobnega izdelka pred obdavčitvijo izrazil kot odstotek neto knjigovodske vrednosti osnovnih sredstev, uporabljene za podobni izdelek. Ta kazalnik se je gibal podobno kot dobičkonosnost, z 12 % v letu 2002 se je zmanjšal na samo 1 % v OP.

Preglednica 12

(95)

Industrija Skupnosti ni predložila nobenih zahtevkov ali dokazov, da je imela težave pri zbiranju kapitala za svoje dejavnosti, zato je bilo ugotovljeno, da je industrija Skupnosti kot celota v obravnavanem obdobju imela možnost zbiranja kapitala za svoje dejavnosti.

(96)

Obseg zaposlovanja v industriji Skupnosti je bil nespremenjen v celotnem obravnavanem obdobju. Po majhnem zvišanju v letih 2003 in 2004 se je v industriji Skupnosti v OP za polni delovni čas zaposlilo 418 ljudi, tj. skoraj enako število kot v letu 2002. Treba pa je opozoriti, da vsi proizvajalci Skupnosti uporabljajo zunanje zmogljivosti za opravljanje znatnega dela proizvodnje, tj. majhna in srednja podjetja s sedežem v Skupnosti, nekateri pa uporabljajo zunanje zmogljivosti, tj. majhna in srednja podjetja, za celotno proizvodnjo. Zato je celotno število zaposlenih za polni delovni čas v proizvodnji sedežev dosti večje od števila neposredno zaposlenih v industriji Skupnosti. Ocenjuje se, da je celotno število zaposlenih v proizvodnji podobnega izdelka vsaj trikrat večje, npr. približno 1 200 ljudi v OP. Gibanje povprečnih letnih plač je bilo enako gibanju stroškov dela, v obravnavanem obdobju so se povišale za 5 %, in sicer s 7 784 339 EUR v letu 2002 na 8 190 911 EUR v OP, kar je pod stopnjo inflacije v Skupnosti med istim obdobjem.

Preglednica 13

(97)

Produktivnost, merjena kot letni donos (proizvodnja) na zaposlenega, je znašala 42 225 kosov v letu 2002 in se je v naslednjih letih zmanjšala na 33 317 kosov v OP. To zmanjšanje je povzročil manjši obseg proizvodnje.

Preglednica 14

(98)

Med letom 2002 in OP se je potrošnja Skupnosti povečala za 17 %, obseg prodaje industrije Skupnosti pa je v istem obdobju ostal nespremenjen. Prodaja industrije Skupnosti se je tako med obravnavanim obdobjem povečala precej manj kot povpraševanje. Tržni delež uvoza iz LRK pa se je povišal za 19 odstotnih točk.

(99)

Glede na obseg in cene uvoza iz LRK vpliv višine dejanske stopnje dampinga na industrijo Skupnosti ni zanemarljiv.

(100)

Ugotovljeno je bilo, da se industrija Skupnosti ni opomogla od učinkov preteklega dampinga ali subvencij.

(101)

Analiza kazalnikov škode je pokazala, da se je položaj industrije Skupnosti v obravnavanem obdobju zelo poslabšal. Gibanje večine kazalnikov škode (obseg neto prodaje, obseg proizvodnje, izkoriščenost zmogljivosti, dobičkonosnost, donosnost naložb, naložbe, denarni tok in zaposlovanje) je bilo v celotnem obravnavanem obdobju negativno.

(102)

Kljub temu pa je gibanje nekaterih kazalnikov škode stabilno (neto prodaja in sposobnost zbiranja kapitala) ali celo pozitivno (povprečne prodajne cene, proizvodna zmogljivost in končne zaloge). Prodajne cene in neto prodajna vrednost med OP pa se niso zvišale zaradi boljšega položaja industrije Skupnosti, ampak zaradi višjih cen surovin in tudi dejstva, da je industrija Skupnosti začela proizvajati izdelke višje vrednosti. Končne zaloge glede na posebnost te industrije, kot je omenjeno v uvodni izjavi (82), ni mogoče šteti za ustrezne pri določitvi škode.

(103)

Zaradi negativnega razvoja kazalnikov v zvezi z dobičkom, se lahko sklepa, da bo sposobnost razvoja industrije ogrožena, če se stanje ne bo izboljšalo. Ker industrijo Skupnosti sestavljajo majhna in srednja podjetja in deluje na kapitalsko intenzivnem področju, je malo verjetno, da bi industrija Skupnosti v takem položaju lahko dolgoročno finančno preživela.

(104)

Glede na navedeno se sklene, da je industrija Skupnosti utrpela znatno škodo v smislu člena 3(5) osnovne uredbe.

(105)

V skladu s členom 3(6) in 3(7) osnovne uredbe je Komisija proučila, ali je dampinški uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz LRK industriji Skupnosti povzročil takšno škodo, da jo je mogoče opredeliti kot znatno. Poleg dampinškega uvoza so bili proučeni tudi drugi dejavniki, ki bi lahko prav tako povzročili škodo industriji Skupnosti, za zagotovitev, da se škoda, ki bi jo morda povzročili ti drugi dejavniki, ne bi pripisala dampinškemu uvozu.

(106)

Uvoz iz LRK se je v obravnavanem obdobju povečal za več kot štirikrat, tj. obseg uvoza se je povečal za 343 %, tržni delež pa za 19 odstotnih točk. Istočasno so povprečne cene vseh proizvajalcev izvoznikov v LRK nelojalno znižale povprečne cene industrije Skupnosti za 70,1 % v OP. Znatno povečanje uvoza iz LRK in povečanje tržnega deleža med obravnavanim obdobjem, po cenah, ki so znatno nižje od cen industrije Skupnosti, sta sovpadla z očitnim poslabšanjem celotnega finančnega stanja industrije Skupnosti med istim obdobjem.

(107)

Cene na enoto uvoza iz LRK so se med obravnavanim obdobjem znižale za 21 %, tj. z 1,4 EUR v letu 2002 na 1,1 EUR v OP, cene industrije Skupnosti pa so se v istem obdobju zvišale za 26 %, tj. s 3,6 EUR v letu 2002 na 4,5 EUR med OP. Ta različen razvoj cen je samo delno mogoče razložiti z različno ponudbo sedežev, proizvedenih v Skupnosti in LRK. Nadalje so proizvajalci Skupnosti predložili dokaze, da so cene in dostop do večine surovin v Skupnosti in LRK podobni. Dokazali so tudi, da se je strošek surovin za sedeže v Skupnosti v obravnavanem obdobju povišal. Nekateri proizvajalci izvozniki v LRK dejansko svoje izdelke v Skupnosti prodajajo po ceni, nižji od stroškov surovin, in to jasno kaže, da cene niso nizke zaradi primerjalne prednosti proizvajalcev v LRK, ampak zaradi izvajanja dampinga.

(108)

Učinek nepoštene prakse oblikovanja cen pri dampinškem uvozu iz LRK je bil znižanje cen industrije Skupnosti, ki niso pokrile niti višjih stroškov surovin. To je še nadalje potrdilo znatno zmanjšanje dobičkonosnosti industrije Skupnosti.

(109)

Na podlagi zgornjih premislekov je razvidno, da je poceni uvoz iz LRK, ki je povzročil znatno nelojalno nižanje cen industrije Skupnosti, odločilno vplival na poslabšanje položaja industrije Skupnosti, kar se še posebej odraža v zmanjšanju obsega proizvodnje in prodaje, tržnega deleža in v znatnem zmanjšanju dobičkonosnosti.

(110)

Stopnja dampinga enega proizvajalca izvoznika je bila določena pod pragom de minimis. Uvoz te družbe se zato ni obravnaval v zgoraj navedeni analizi škode. Pri celotnem uvozu iz LRK je uvoz tega proizvajalca izvoznika znašal od 28 % do 33 % v letih 2002 in 2003, od 18 % do 23 % v letu 2004 in od 12 % do 17 % v OP. Povprečne cene te družbe so kljub temu znatno nelojalno znižale cene industrije Skupnosti med obravnavanim obdobjem. Vendar so bile povprečne stopnje nelojalnega nižanja cen te družbe dosti nižje od stopenj družb, za katere je bil ugotovljen damping. Glede na dejstvo, da obseg uvoza te družbe ni bil velik, in še pomembneje, da se je v zadevnem obdobju zelo znižal, se sklene, da nedampinški uvoz tega proizvajalca izvoznika ni prekinil vzročne zveze, tj., da je dampinški uvoz iz LRK povzročil znatno škodo industriji Skupnosti.

(111)

Po podatkih Eurostata in informacijah, zbranih med preiskavo, so glavne tretje države, iz katerih se uvažajo sedeži, Tajvan, Indija in Vietnam.

(112)

Uvoz iz Tajvana je znašal 1 145 000 kosov v letu 2002 in se je v obravnavanem obdobju povišal za 25 %, tj. na 1 429 200 kosov v OP. Tržni delež sedežev, uvoženih iz Tajvana, je znašal 6 % v letu 2002, tj. enako kot v OP. Tajvanski uvoz je bil izveden po cenah, podobnih cenam industrije Skupnosti. Ker se tržni delež uvoza ni povečal, ampak je ostal nespremenjen, tj. 6 % v obravnavanem obdobju, cene pa so bile enake cenam industrije Skupnosti, se šteje, da uvoz iz Tajvana ni negativno vplival na položaj industrije Skupnosti.

(113)

Uvoz iz Indije je znašal 204 200 kosov v letu 2002 in se v OP povečal za 30 %, tj. na 264 600 kosov. Povprečne cene uvoza iz Indije so bile med celotnim obravnavanim obdobjem veliko nižje od cen uvoza iz LRK. Leta 2002 so znašale 0,63 EUR, v letu 2003 so se povišale na 0,91 EUR, nato pa znatno znižale na 0,47 EUR in dosegle 0,6 EUR v OP. Vendar ta uvoz predstavlja samo 1 % tržni delež med celotnim obravnavanim obdobjem. Zato se sklene, da kljub nizkim cenam uvoza iz Indije ta ni znatno vplival na položaj industrije Skupnosti.

(114)

Statistični podatki Eurostata za Vietnam kažejo zelo majhen obseg uvoza, tj. 4 400 uvoženih sedežev v letu 2002, kar se je povišalo na 136 600 kosov v OP. Cene uvoza iz Vietnama so bile enake cenam uvoza iz LRK. Vendar je tržni delež uvoza iz Vietnama, podobno kot pri Indiji, znašal manj kot 1 % v letih 2002 in 2003 in le 1 % v letu 2004 in OP. Zato se sklene, da ta uvoz ni znatno vplival na položaj industrije Skupnosti.

(115)

Začasno se lahko sklene, da uvoz iz drugih držav, razen iz LRK, ni prispeval k znatni škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti.

(116)

Kot je omenjeno v uvodni izjavi (84), je okoli 8 %–10 % prometa industrije Skupnosti namenjeno naložbam v R&R. Te naložbe vključujejo študije o drži, testiranje in oblikovanje novih modelov sedežev. Nekateri proizvajalci Skupnosti so trdili, da določeni proizvajalci izvozniki iz LRK preprosto ponaredijo patentirane evropske izdelke in imajo zato v primerjavi s proizvajalci v Skupnosti stroškovno prednost, kar se odraža v nizki ceni sedežev, uvoženih iz LRK. Na drugi strani pa je en nepovezan uvoznik trdil, da ponaredki ne izvirajo samo iz LRK, ampak so vzrok pravnih sporov tudi med proizvajalci v Skupnosti. Priznava se, da je ponarejanje pomembno vprašanje v tej industriji, in da je lahko dejansko poslabšalo položaj industrije Skupnosti. Vendar pa izgube, nastale zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, ki jo je povzročila industrija Skupnosti sama, niso tolikšne, da bi prekinile močno vzročno zvezo med porastom dampinškega uvoza in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Skupnosti. Treba je opozoriti, da so kršitve pravic intelektualne lastnine sicer koristile dampinškemu uvozu iz LRK, vendar pa jih ni mogoče šteti za dodaten dejavnik škode, ker bi bile te kršitve še vedno povezane z dampinškim uvozom.

(117)

Na podlagi dejstva, da se je istočasno povečal uvoz iz LRK in tržni delež ter je bilo ugotovljeno nelojalno nižanje cen na eni strani in se je očitno poslabšal položaj industrije Skupnosti na drugi strani, se lahko sklene, da je dampinški uvoz industriji Skupnosti povzročil znatno škodo v smislu člena 3(6) osnovne uredbe. Analizirani so bili tudi drugi dejavniki, vendar je bilo ugotovljeno, da niso razlog za škodo.

(118)

Na podlagi zgoraj navedene analize, ki je ustrezno opredelila in ločila učinke vseh znanih dejavnikov, ki vplivajo na položaj industrije Skupnosti, od škodljivih učinkov dampinškega uvoza, se začasno sklene, da je uvoz sedežev iz LRK industriji Skupnosti povzročil znatno škodo v smislu člena 3(6) osnovne uredbe.

(119)

V skladu s členom 21 osnovne uredbe je bilo proučeno, ali kljub ugotovitvi škodljivega dampinga obstajajo nujni razlogi za sprejetje sklepa, da ukrepanje v tem primeru ni v interesu Skupnosti. V zvezi s tem je treba proučiti možen vpliv morebitnih ukrepov na vse stranke, vpletene v postopek, in tudi posledice nesprejetja ukrepov.

(120)

Škodljive razmere v industriji Skupnosti so posledica težav, ki jih ima Skupnost zaradi konkurence dampinškega uvoza po nizkih cenah.

(121)

Uvedba ukrepov bi morala industriji Skupnosti omogočiti, da poveča obseg svoje prodaje in da ponovno pridobi tržni delež ter tako ustvari boljšo ekonomijo obsega in doseže potrebno stopnjo dobička, da bodo stalne naložbe v proizvodne zmogljivosti in raziskave za ohranitev konkurenčnosti upravičene.

(122)

En uvoznik je trdil, da ima en proizvajalec Skupnosti prevladujoč položaj na trgu, vendar teh trditev ni utemeljil. Glede na dejstvo, da je sedeže v obravnavanem obdobju proizvajalo najmanj deset različnih konkurenčnih proizvajalcev v Skupnosti in da med preiskavo niso bila ugotovljena dejstva, ki bi podprla te trditve, se ta zahtevek zavrne.

(123)

Če ukrepi ne bi bili uvedeni, se bi položaj industrije Skupnosti še naprej slabšal. Skupnost ne bi mogla vlagati v nove tehnologije in učinkovito konkurirati uvozu iz tretjih držav. Če se ukrepi ne uvedejo, bi bila industrija Skupnosti tudi še naprej prikrajšana za velik del trga sedežev srednjega razreda in tako ne bi mogla razporediti stalnih stroškov. Nekatere družbe bi dejansko morale prenehati s proizvodnjo podobnega izdelka in odpustiti zaposlene, kar se je leta 2005 že zgodilo v primeru enega proizvajalca Skupnosti. Zato se sklene, da je uvedba protidampinških ukrepov v interesu industrije Skupnosti.

(124)

Samo dva nepovezana uvoznika sta izpolnila vprašalnik, preveritveni obisk pa je bil nato izveden pri enem nepovezanem uvozniku. Obseg uvoza zadevnega izdelka teh dveh uvoznikov je predstavljal 21 % celotnega uvoza iz Kitajske v Skupnost in 7 % potrošnje Skupnosti.

(125)

Glede na dejstvo, da je večino sedežev v Skupnost uvozijo uvozniki, ki niso povezani s proizvajalci izvozniki, se šteje, da je bil uvoz teh nepovezanih uvoznikov reprezentativen za vse druge nepovezane uvoznike.

(126)

Uvoz zadevnega izdelka iz LRK je pri obeh uvoznikih predstavljal 100 % njunega celotnega uvoza sedežev. V primeru enega uvoznika je ustrezna prodajna vrednost sedežev predstavljala 8 % uvoznikovega celotnega prometa med OP. Prodaja uvoženih sedežev iz LRK je bila med OP dobičkonosna. Vendar je bila dobičkonosnost prodaje sedežev 0,7 odstotne točke nižja od celotne dobičkonosnosti te družbe, ki je v OP znašala od približno 2 % do 6 %. Prodajna vrednost uvoženih sedežev v OP je pri drugem uvozniku predstavljala le 1,2 % celotnega prometa družbe, dobičkonosnost prodaje sedežev pa je po oceni ustrezala celotni dobičkonosnosti te družbe. Na podlagi informacij, ki so jih predložili drugi uvozniki, je mogoče sklepati, da je položaj omenjenih dveh uvoznikov reprezentativen za večino uvoznikov sedežev iz LRK.

(127)

Ker sta obe družbi sedeže uvažali samo iz LRK, se lahko sklene, da bi uvedba ukrepov lahko negativno vplivala na finančno stanje teh družb. Ob upoštevanju, da prodaja sedežev predstavlja le manjši del celotnega prometa in dobička teh družb, pa se ne pričakuje, da bi ukrepi imeli znaten finančni vpliv na splošen položaj teh dveh uvoznikov. Ti družbi bi sedeže lahko uvažali tudi od skupine družb, za katere damping ni bil ugotovljen, ali iz drugih tretjih držav, npr. iz Tajvana.

(128)

Štirje uporabniki in distributerji zadevnega izdelka so izpolnili vprašalnik Komisije. Te družbe za sestavljanje koles uporabljajo sedeže, proizvedene v Skupnosti, in uvožene sedeže. Te štiri družbe so med OP skupno uporabile 1 255 655 sedežev, od tega je bila več kot polovica sedežev (55 %) s poreklom iz LRK. Število uvoženih sedežev iz LRK, ki so jih uporabile štiri družbe, je predstavljalo 5,7 % obsega prodaje industrije Skupnosti in 2,9 % celotne potrošnje sedežev v Skupnosti v OP. Glede sestavljavcev koles je bilo ugotovljeno, da sedeži predstavljajo samo manjši del vseh stroškov sestavljenega kolesa. Glede na model sedeži v povprečju predstavljajo od 1 % do 4 % vseh stroškov kolesa.

(129)

Dva od štirih uporabnikov sta izjavila, da uvedba protidampinške dajatve najverjetneje ne bi imela velikega vpliva na njihovo dejavnost, ker bi se zvišanje cen sedežev verjetno preneslo na njihovo končno stranko. Nadalje sta trdila, da je razlika v ceni sedežev, ki jih proizvaja in prodaja industrija Skupnosti, in sedežev, ki se uvažajo iz Kitajske, tolikšna, da bi sedeži s poreklom iz LRK tudi po uvedbi protidampinških dajatev še vedno bili konkurenčni.

(130)

Druga dva uporabnika nista predložila nezaupno različico zahtevka. Zato se v skladu s členom 19(3) te informacije začasno niso upoštevale.

(131)

En proizvajalec izvoznik je trdil, da uvedba ukrepov za uvoz sedežev ni v interesu Skupnosti, saj bi nadalje ogrozila obstoj evropske industrije koles. Družba je trdila, da bi proizvajalci v Skupnosti prenehali s sestavljanjem koles in začeli uvažati sestavljena kolesa iz LRK kljub protidampinški dajatvi na kolesa. V zvezi s tem je treba opozoriti, da izvozniki niso pristojni za določanje interesa Skupnosti. Vsebina trditve se je vseeno proučila. Glede na to, da sta dva od štirih uporabnikov sedežev za kolesa izjavila, da uvedba ukrepov ne bi imela večjega vpliva na njuno poslovanje, ker so stroški sedeža glede na celotne proizvodne stroške kolesa majhni, je treba trditev v vsakem primeru zavrniti.

(132)

Glede na to, da so štiri družbe nabavile pomemben delež sedežev (45 % med OP) v Skupnosti, in glede na to, da sedeži ne predstavljajo večjega deleža vseh stroškov popolnoma sestavljenega kolesa, se sklene, da uvedba protidampinških ukrepov na sedeže ne bi imela večjega vpliva na celotne stroške uporabnikov. Če bi do takega vpliva prišlo, bodo uporabniki uvoženih sedežev verjetno lahko prenesli dodatne stroške.

(133)

En dobavitelj surovin je izpolnil vprašalnik. Ta družba proizvajalcem v Skupnosti prodaja kovinske dele sedežev, tj. ogrodja in vzmeti iz železa, jekla, titana, vanadija, mangana in ogljikovega jekla. Družba je naklonjena uvedbi protidampinških dajatev, ker pričakuje, da se bo obseg proizvodnje industrije Skupnosti povečal in posledično tudi povpraševanje po njenih surovinah.

(134)

Na podlagi zgornjih ugotovitev in ker ni bilo kakršnih koli drugih dejavnikov ali odzivov potrošniških organizacij, se sklene, da predlagani ukrepi verjetno ne bodo imeli znatnega vpliva na potrošnike.

(135)

Glede na zgoraj navedeno se sklene, da z vidika interesa Skupnosti ni utemeljenih razlogov proti uvedbi začasnih protidampinških dajatev.

(136)

Ob upoštevanju sklepov v zvezi z dampingom, posledično škodo, vzročno zvezo in interesom Skupnosti bi bilo treba uvesti začasne ukrepe, da se prepreči, da bi dampinški uvoz še naprej povzročal škodo industriji Skupnosti.

(137)

Ukrepi morajo biti uvedeni na stopnji, ki omogoča odpravo škode, ki jo je povzročil ta uvoz, ne da bi se presegla ugotovljena stopnja dampinga. Pri izračunu zneska dajatve, ki bi bila potrebna za odpravo učinkov škodljivega dampinga, je bilo sklenjeno, da bi morali ukrepi industriji Skupnosti omogočati, da pokrije svoje proizvodne stroške in ustvari dobiček pred obdavčitvijo, ki bi ga industrija te vrste v sektorju lahko ustvarila v okviru normalnih konkurenčnih pogojev, tj. brez dampinškega uvoza, od prodaje podobnega izdelka v Skupnosti. Stopnja dobička pred obdavčitvijo, uporabljena za ta izračun, je bila 5 % prometa in je temeljila na dobičkonosnosti, ki je bila v prejšnjih preiskavah ugotovljena za proizvajalce delov koles, med katere sodijo proizvajalci Skupnosti, kot je določeno v uvodni izjavi (67).

(138)

Potrebno povečanje cen je bilo nato določeno na podlagi primerjave med tehtano povprečno uvozno ceno, ugotovljeno pri izračunu nelojalnega nižanja cen (glej uvodno izjavo (75)), in neškodljivo ceno izdelkov, ki jih je industrija Skupnosti prodajala na trgu Skupnosti. Neškodljiva cena je bila izračunana tako, da se je prilagodila prodajna cena industrije Skupnosti z dejansko izgubo/dobičkom med OP in prištela zgoraj omenjena stopnja dobička. Kakršna koli razlika, ki izhaja iz te primerjave, je bila nato izražena kot odstotek celotne uvozne vrednosti CIF.

(139)

Glede izračuna stopnje odprave škode na ravni države za vse druge izvoznike iz LRK je treba opozoriti, da je bila raven sodelovanja nizka. Stopnja škode je bila zato izračunana kot tehtano povprečje stopnje, izračunane za sodelujočega izvoznika, in najvišjih stopenj, izračunanih za reprezentativne vrste, ki jih je izvozil isti izvoznik.

(140)

Stopnje škode so bile znatno višje kot ugotovljene stopnje dampinga.

(141)

Glede na navedeno se šteje, da je treba začasno protidampinško dajatev uvesti na stopnji ugotovljene stopnje dampinga, vendar v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe ne sme biti višja od zgoraj izračunane stopnje škode.

(142)

Stopnje protidampinških dajatev za posamezne družbe, navedene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev sedanje preiskave. Zato odražajo stanje, v katerem so bile te družbe med preiskavo. Te stopnje dajatev (v nasprotju z dajatvijo na ravni države, ki se uporablja za „vse druge družbe“) se torej uporabljajo izključno za uvoz izdelkov s poreklom iz zadevne države, ki jih proizvajajo omenjene družbe, torej omenjeni specifični pravni subjekti. Uvoženi izdelki, ki jih proizvede katera koli druga družba, ki v izvedbenem delu tega dokumenta ni posebej navedena z imenom in naslovom, vključno s subjekti, povezanimi s posebej omenjenimi družbami, ne morejo biti upravičeni do teh stopenj in zanje velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(143)

Vsak zahtevek za uporabo teh stopenj protidampinške dajatve za posamezne družbe (npr. zaradi spremembe imena družbe ali zaradi ustanovitve novih proizvodnih ali prodajnih obratov) je treba nemudoma vložiti pri Komisiji (3) skupaj z vsemi potrebnimi informacijami, zlasti o vsaki spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje ter domače in izvozne prodaje, ki je na primer povezana s to spremembo imena ali spremembo proizvodnih in prodajnih obratov. Komisija bo, če bo primerno, po posvetovanju s svetovalnim odborom Uredbo ustrezno spremenila tako, da bo posodobila seznam družb, za katere veljajo individualne stopnje dajatev. Za zagotavljanje ustreznega uveljavljanja protidampinške dajatve bi se morala stopnja dampinga na ravni države uporabljati tudi za tiste proizvajalce, ki med OP niso izvažali v Skupnost.

(144)

Na podlagi zgoraj navedenega so stopnje začasne dajatve naslednje:

(145)

Da bi zmanjšali možnost izogibanja ukrepom zaradi velike razlike v stopnjah dajatev, se šteje, da so v tem primeru potrebni posebni ukrepi za zagotovitev ustrezne uporabe protidampinških dajatev. Posebna stopnja dampinga, izračunana za zadevnega proizvajalca, velja samo za uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvaja zadeven proizvajalec izvoznik. Ti posebni ukrepi so naslednji:

(146)

Predložitev veljavne trgovinske fakture carinskim organom držav članic, ki mora biti v skladu z zahtevami, določenimi v Prilogi k tej uredbi. Za uvoz, ki ga taka faktura ne spremlja, velja preostala protidampinška dajatev, ki se uporablja za vse druge družbe.

(147)

Treba je opozoriti, da se bo v primeru, če se bo po uvedbi protidampinških ukrepov znatno povečal obseg izvoza družb, za katere veljajo nižje individualne stopnje dajatev, takšno povečanje obsega samo lahko obravnavalo kot sprememba v vzorcu trgovanja, nastala zaradi uvedbe ukrepov v smislu člena 13(1) osnovne uredbe. V takih okoliščinah in če so izpolnjeni pogoji, se lahko začne preiskava proti izogibanju. S to preiskavo se lahko med drugim prouči potreba po odpravi individualnih stopenj dajatev in posledična uvedba dajatve na ravni države.

(148)

Zaradi dobrega upravljanja bi bilo treba določiti obdobje, v katerem lahko zainteresirane stranke, ki so se javile v roku, določenem v obvestilu o začetku, v pisni obliki izrazijo svoja stališča in zahtevajo zaslišanje. Poleg tega je treba navesti, da so ugotovitve v zvezi z uvedbo protidampinških dajatev za namene te uredbe začasne in se lahko za kakršno koli dokončno dajatev ponovno proučijo –

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/37

(1)

Treba je določiti prehodne ukrepe, ki bodo uvoznikom iz Bolgarije in Romunije omogočili, da koristijo ugodnosti iz določb Uredbe Komisije (ES) št. 1870/2005 z dne 16. novembra 2005 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot in uvedbi sistema uvoznih dovoljenj in potrdil o poreklu za česen, uvožen iz tretjih držav (1). Ukrepi morajo zajemati zlasti opredelitev referenčne količine in opredelitvi tradicionalnih in novih uvoznikov.

(2)

Uredbo (ES) št. 1870/2005 je zato treba ustrezno spremeniti.

(3)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za sveže sadje in zelenjavo –

1.

člen 2 se spremeni:

2.

V členu 3 se doda odstavek 4:

„4.   Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 glede uvoznih obdobij 2006/2007, 2007/2008 in 2008/2009 ter samo v Bolgariji in Romuniji:

3.

Priloga II se spremeni:

4.

Priloga III se spremeni:

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/39

(1)

Zaradi pristopa Bolgarije in Romunije k Evropski uniji so potrebne določene tehnične spremembe Uredbe Komisije (ES) št. 2295/2003 (1).

(2)

Priloge I, II in V k Uredbi (ES) št. 2295/2003 vsebujejo določene navedbe v vseh jezikih Skupnosti v skladu z njeno sestavo na dan 31. december 2006. Te priloge morajo vsebovati tudi izjave v bolgarskem in romunskem jeziku.

(3)

Uredbo (ES) št. 2295/2003 je zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Člen 4(2) se nadomesti z:

„2.   Pristojni organ dodeli pakirnemu centru registracijsko številko z začetno šifro:

2.

Priloge I, II in V se spremenijo v skladu s Prilogo k tej uredbi.

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/47

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 795/2004 (2) uvaja pravila za izvajanje sheme enotnega plačila od leta 2005.

(2)

Člen 54(3) Uredbe (ES) št. 1782/2003 določa, da kmetje opustijo pridelavo na hektarjih, upravičenih do pravic za praho, člen 56(1) navedene uredbe pa določa, da se zemljišče, prijavljeno kot praha, praviloma ne sme uporabljati za kmetijske namene.

(3)

Člen 32(1) Uredbe (ES) št. 795/2004 določa, da so površine v prahi v obdobju, ki se začne najpozneje 15. januarja in se ne konča pred 31. avgustom.

(4)

Komisija je pogosto odobrila odstopanje od navedenih pravil, da bi se odzvala na potrebe kmetov v zvezi s krmo v regijah, ki so jih prizadele naravne katastrofe, zlasti suša. Posebne okoliščine krajevnih naravnih katastrof zahtevajo analizo in sprejetje odločitve. Izkušnje kažejo, da bi bilo za ustrezno in pravočasno obravnavo krajevnih razmer primerno, da se odgovornost takih odločitev prenese na države članice, pod pogojem, da jih opravičujejo izredne okoliščine.

(5)

Zato je primerno, da države članice odločajo o prepoznavanju hudih naravnih katastrof, ki resno oškodujejo kmetijska gospodarstva v določeni regiji, in da pravočasno pooblastijo vse oškodovane proizvajalce, da zemljišče, prijavljeno kot praha, uporabljajo za krmljenje živali. Države članice obvestijo Komisijo o takih nacionalnih odločitvah in zlasti o neugodnih podnebnih razmerah, ki jih opravičujejo.

(6)

Uredbo (ES) št. 795/2004 je zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za neposredna plačila –

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/49

(1)

Člen 3(2)(f) Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (2) določa, da Evropski kmetijski jamstveni sklad (EKJS) na centraliziran način financira odhodke v zvezi z ribiškimi proizvodi.

(2)

Člen 35 Uredbe (ES) št. 104/2000 določa vrste izdatkov držav članic.

(3)

Financiranje teh izdatkov je v skladu s pravili neposrednega centraliziranega upravljanja med Komisijo in državami članicami.

(4)

Da bi zagotovili pravilno upravljanje skladov Skupnosti in zavarovali finančne interese Skupnosti, vsebuje Uredba (ES) št. 1290/2005 nekatere obveznosti za države članice glede upravljanja in nadzora teh skladov ter zagotavlja podatke o njihovem pravnem in upravnem okviru za izpolnjevanje teh obveznosti ter izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov, če se ugotovijo nepravilnosti pri upravljanju s skladi Skupnosti. Poleg tega so finančni interesi Skupnosti v zvezi z izdatki, financiranimi v skladu s členom 35 Uredbe (ES) št. 104/2000, zavarovani z ustreznimi pravili, ki se nanašajo na zaščito navedenih interesov iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (3), Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (4), Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (5) in Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (6).

(5)

Da bi zagotovili pravilno upravljanje finančnih tokov, predvsem zato, ker države članice najprej same zberejo finančna sredstva za kritje izdatkov iz člena 35 Uredbe (ES) št. 104/2000, preden jim Komisija na polletni osnovi povrne njihove izdatke, morajo države članice zbrati ustrezne podatke o izdatkih in jih vključno z izjavo o izdatkih poslati Komisiji.

(6)

Komisija mora državam članicam povrniti izdatke na polletni osnovi na podlagi izjav o izdatkih in njihovih spremnih dokumentih.

(7)

Da lahko Komisija učinkovito uporabi podatke držav članic, morajo biti ti podatki poslani v elektronski obliki.

(8)

Da bi se izognili uporabi različnih menjalnih tečajev pri plačilu pomoči organizacijam proizvajalcev v valuti, ki ni euro, na eni strani, in v izjavi o izdatkih na drugi strani, morajo zadevne države članice v svojih izjavah o izdatkih uporabljati isti menjalni tečaj, kot so ga uporabile pri izplačilih upravičencem. Menjalne tečaje, ki se uporabljajo, je treba določiti glede na operativne dogodke, kot so opredeljeni z Uredbo Komisije (ES) št. 1925/2000 o odločilnih dogodkih za menjalne tečaje, ki se uporabljajo pri izračunu določenih zneskov v okviru mehanizmov Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 o skupni ureditvi trga z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva (7).

(9)

Da bi zagotovili pravno podlago za plačila, izvedena v prvem referenčnem obdobju, je primerno, da se ta uredba uporablja s povratnim učinkom od 16. oktobra 2006 –

(a)

izdatki, ki so nastali v preteklem šestmesečnem referenčnem obdobju;

(b)

skupni izdatki, ki so nastali od začetka obračunskega leta do konca preteklega šestmesečnega referenčnega obdobja.

28.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 379/54

(1)

Nekatere države članice so zaradi boljše lokalizacije centrov ali večje ustreznosti zahtevanim pogojem vložile zahteve po spremembi nekaterih intervencijskih centrov iz Priloge k Uredbi Komisije (EGS) št. 2273/93 (2). Njihovim zahtevam je treba ugoditi.

(2)

Ob upoštevanju pristopa Bolgarije in Romunije je treba za ti novi državi članici določiti intervencijske centre in jih povzeti v seznamu, ki je naveden v Uredbi (EGS) št. 2273/93.

(3)

Uredbo (EGS) št. 2273/93 je zato treba spremeniti.

(4)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za žita –