11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 102/1

(1)

Na področju cestnega prometa je Uredba Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (4) skušala uskladiti pogoje konkurence med načini prevoza v notranjem prometu, zlasti v zvezi s sektorjem cestnega prevoza, ter izboljšati pogoje dela in varnost v cestnem prometu. Napredek na teh področjih bi bilo treba ohraniti in poglobiti.

(2)

Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (5), od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, ki omejujejo najdaljši tedenski delovni čas voznega osebja.

(3)

Nastale so težave pri enotni razlagi, uporabi, izvajanju in spremljanju nekaterih določb Uredbe (EGS) št. 3820/85 glede časa vožnje, odmorov in časa počitka za voznike, ki opravljajo notranje in mednarodne prevoze znotraj Skupnosti, v vseh državah članicah, ker so pravila oblikovana preveč splošno.

(4)

Zaželeno je učinkovito in enotno izvrševanje teh določb, da se doseže njihove cilje in da se uporabe pravil ne spravi na slab glas. Zato so potrebna jasnejša in enostavnejša pravila, ki jih bodo sektor cestnega prevoza in nadzorni organi lažje razumeli, razlagali in uporabljali.

(5)

Ukrepi, predvideni v tej uredbi glede delovnih pogojev, ne bi smeli posegati v pravico socialnih partnerjev, da s kolektivnimi pogajanji ali kako drugače sprejmejo za delavce ugodnejše določbe.

(6)

Zaželeno je jasno opredeliti področje uporabe te uredbe s tem da se natančno določi glavne kategorije vozil, ki jih ta uredba vključuje.

(7)

Ta uredba naj se uporablja za prevoz po cesti, ki se opravlja bodisi izključno znotraj Skupnosti bodisi med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

(8)

Evropski sporazum o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodni cestni prevoz, z dne 1. julija 1970 (v nadaljnjem besedilu „AETR“), kakor je bil spremenjen, bi bilo treba še naprej uporabljati za prevoz blaga in potnikov po cesti z vozili, registriranimi v kateri koli državi članici ali državi, ki je pogodbenica AETR, za celotno vožnjo, če ta vožnja poteka med Skupnostjo in tretjo državo, razen Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru, ali prek teh držav. Nujno je treba čim prej, najbolje v roku dveh let po začetku veljavnosti te uredbe, spremeniti AETR, da bi njegove določbe uskladili s to uredbo.

(9)

V primeru cestnega prevoza z vozili, registriranimi v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, se določbe AETR uporabljajo za tisti del prevoza, ki poteka znotraj Skupnosti ali znotraj držav, ki so pogodbenice AETR.

(10)

Ker spada predmet urejanja AETR na področje uporabe te uredbe, je Skupnost pristojna za pogajanja in sklenitev sporazuma.

(11)

Če sprememba notranjih pravil Skupnosti iz zadevnega področja zahteva ustrezno spremembo AETR, bi morale države članice sodelovati pri čimprejšnji pripravi take spremembe AETR v skladu s postopkom, določenim v zadevnem sporazumu.

(12)

Seznam izjem bi bilo treba posodobiti tako, da odraža razvoj v sektorju cestnega prevoza v predhodnih devetnajstih letih.

(13)

Podati bi bilo treba popolne opredelitve ključnih pojmov za poenostavitev razlage in zagotovitev enotne uporabe te uredbe. Poleg tega bi si bilo treba prizadevati za enotno razlago in uporabo te uredbe s strani nacionalnih organov nadzora. Opredelitev „tedna“, predvidena v tej uredbi, voznikom ne preprečuje začetka njihovega delovnega tedna na kateri koli dan v tednu.

(14)

Za zagotovitev učinkovitega izvrševanja je bistveno, da se lahko pristojni organi pri opravljanju cestnih preverjanj in po prehodnem obdobju prepričajo, da sta se vozni čas in čas počitka ustrezno upoštevala na dan preverjanja in v predhodnih 28 dneh.

(15)

Temeljna pravila o času vožnje je treba razjasniti in poenostaviti, da se omogoči učinkovito in enotno izvrševanje s pomočjo digitalnega tahografa, kakor je predvideno v Uredbi Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (6) in v tej uredbi. Poleg tega bi si nadzorni organi držav članic prek stalnega odbora morali prizadevati doseči skupno stališče o izvajanju te uredbe.

(16)

Po pravilih Uredbe (EGS) št. 3820/85 se je izkazalo, da je mogoče načrtovati dnevne čase vožnje in odmore, ki vozniku omogočijo, da vozi predolgo brez polnega odmora, s čimer se zmanjša varnost v cestnem prometu in poslabšajo pogoji dela voznika. Zato je primerno zagotoviti, da so deljeni odmori določeni tako, da se preprečijo zlorabe.

(17)

Cilj te uredbe je izboljšati socialne razmere za zaposlene, ki jih zajema ta uredba, kakor tudi izboljšati splošno varnost v cestnem prometu. To se doseže z določbami, ki se nanašajo na najdaljši čas vožnje na dan, na teden in za obdobje dveh zaporednih tednov, določbo, ki voznika obvezuje, da si vzame redni tedenski čas počitka vsaj enkrat v dveh zaporednih tednih, in določbami, ki predpisujejo, da dnevni čas počitka ne sme biti v nobenem primeru krajši od neprekinjenega obdobja devetih ur. Ker te določbe zagotavljajo ustrezen počitek, ob hkratnem upoštevanju izkušenj s praksami izvrševanja v zadnjih letih, sistem nadomestil za skrajšani dnevni časa počitka ni več potreben.

(18)

Mnogi cestni prevozi znotraj Skupnosti na nekaterih delih vožnje vključujejo prevoz s trajektom ali po železnici. Zato bi bilo treba za take prevoze določiti jasne in primerne določbe o dnevnem času počitka in odmorih.

(19)

Glede na povečanje čezmejnega prevoza blaga in potnikov je zaradi varnosti v cestnem prometu ter povečanega izvrševanja cestnih preverjanj in preverjanj v prostorih podjetij zaželeno, da se uredijo vozni čas, čas počitka in odmori v drugih državah članicah ali tretjih državah in ugotovi, ali so se ustrezna pravila popolnoma in ustrezno upoštevala.

(20)

Odgovornost prevoznih podjetij bi se morala razširiti vsaj na prevozna podjetja, ki so pravne ali fizične osebe, in ne bi smela izključevati postopkov zoper fizične osebe, ki so storilci, pobudniki ali soudeleženci pri kršitvah te uredbe.

(21)

Vozniki, ki delajo za več prevoznih podjetij, morajo vsem podjetjem predložiti ustrezne informacije in jim tako omogočiti izpolnitev njihovih obveznosti po tej uredbi.

(22)

Za spodbujanje socialnega napredka in izboljšanja varnosti v cestnem prometu bi morala vsaka država članica ohraniti pravico do sprejemanja nekaterih ustreznih ukrepov.

(23)

Nacionalna odstopanja bi morala odražati spremembe v sektorju cestnega prevoza in biti omejena na tiste elemente, ki sedaj niso izpostavljeni konkurenčnim pritiskom.

(24)

Države članice bi morale določiti pravila za vozila, ki se uporabljajo za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km. Ta pravila bi morala zagotoviti ustrezno zaščito glede dovoljenega časa vožnje in obveznih odmorov ter časov počitka.

(25)

Za učinkovito izvrševanje je zaželeno, da se vse redne notranje in mednarodne prevoze potnikov preverja z uporabo standardne nadzorne naprave.

(26)

Države članice bi morale določiti pravila za kazni, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nediskriminatorne. Možnost izločitve vozila iz prometa v primeru resnih kršitev je prav tako treba vključiti v skupno vrsto ukrepov, ki jih lahko sprejmejo države članice. Določbe iz te uredbe, ki se nanašajo na kazni ali postopke, ne bi smele vplivati na nacionalne predpise o dokaznem bremenu.

(27)

Za jasno in učinkovito izvrševanje je zaželeno zagotoviti enotne določbe o odgovornosti prevoznih podjetij in voznikov za kršitve te uredbe. Ta odgovornost lahko povzroči kazenske, civilne ali upravne kazni, glede na državo članico.

(28)

Ker cilja te uredbe, in sicer določitve jasnih skupnih pravil o času vožnje, odmorov in času počitka za voznike v cestnem prometu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi potrebe po usklajenem ukrepanju lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načeloma subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(29)

Ukrepe za izvajanje te uredbe naj se sprejme v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(30)

Ker so bile določbe o najnižji starosti določene v Direktivi 2003/59/ES (8) in jih je treba prenesti do leta 2009, so v tej uredbi potrebne le prehodne določbe glede najnižje starosti osebja.

(31)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 bi bilo treba spremeniti, da se razjasni posebne obveznosti prevoznih podjetij in voznikov, spodbuja pravno varnost in olajša izvrševanje omejitev časa vožnje in časa počitka pri cestnih preverjanjih.

(32)

Uredbo (EGS) št. 3821/85 bi bilo treba prav tako spremeniti, da se zagotovi pravno varnost v zvezi z novimi datumi za uvedbo digitalnega tahografa in razpoložljivost voznikovih kartic.

(33)

Uvedba tahografa v skladu z Uredbo (ES) št. 2135/98 in s tem omogočanje elektronskega zapisovanja dejavnosti voznika na voznikovo kartico za obdobje 28 dni in vozila za obdobje 365 dni v prihodnje omogočata hitrejše in obsežnejše cestno preverjanje.

(34)

Direktiva 88/599/EGS (9) določa, da se pri cestnih preverjanjih pregleduje samo dnevne čase vožnje, dnevne čase počitka in odmore. Z uvedbo digitalnega tahografa se bodo podatki o vozniku in vozilu shranjevali elektronsko in omogočali elektronski pregled podatkov na kraju samem. To naj bi sčasoma omogočilo preprosto preverjanje rednega in skrajšanega dnevnega časa počitka, rednega in skrajšanega tedenskega časa počitka ter nadomestnega počitka.

(35)

Izkušnje kažejo, da je skladnost z določbami te uredbe in zlasti določenega najdaljšega časa voženj v obdobju dveh tednov mogoča le, če se izvaja učinkovito in uspešno preverjanje skupnega časa vožnje.

(36)

Pravne določbe v zvezi z digitalnim tahografom bi se morale uporabljati v skladu s to uredbo, da bi zagotovili optimalno učinkovitost nadzora in izvajanja določenih socialnih določb v cestnem prometu.

(37)

Uredbo (EGS) št. 3820/85 je treba zaradi jasnosti in racionalizacije razveljaviti in nadomestiti s to uredbo –

(a)

blaga, kjer največja dovoljena masa vozil, skupaj s kakršnim koli priklopnikom ali polpriklopnikom, presega 3,5 tone; ali

(b)

potnikov z vozili, ki so zaradi svoje konstrukcije ali stalne opreme primerna za prevoz več kot devetih oseb, skupaj z voznikom, in so temu tudi namenjena.

(a)

izključno znotraj Skupnosti; ali

(b)

med Skupnostjo, Švico in državami pogodbenicami Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru.

(a)

vozila, registrirana v Skupnosti ali državah, ki so pogodbenice AETR, za celotno vožnjo;

(b)

vozila, registrirana v tretji državi, ki ni pogodbenica AETR, samo za del vožnje po ozemlju Skupnosti ali držav, ki so pogodbenice AETR.

(a)

vozili za prevoz potnikov v linijskih prevozih, če linija ni daljša od 50 km;

(b)

vozili z največjo dovoljeno hitrostjo, ki ne presega 40 kilometrov na uro;

(c)

vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika oborožene sile, civilna zaščita, gasilci in sile, odgovorne za vzdrževanje javnega reda, če se prevoz opravlja kot posledica nalog, dodeljenih tem silam, in je pod njihovim nadzorom;

(d)

vozili, vključno z vozili za nekomercialni prevoz humanitarne pomoči, ki se uporabljajo v nujnih primerih ali reševalnih akcijah;

(e)

specializiranimi vozili, ki se uporabljajo za medicinske namene;

(f)

vozili, ki so specializirana za vleko vozil v okvari in delujejo v oddaljenosti 100 km od svoje baze;

(g)

vozili, s katerimi se opravljajo preizkusne vožnje za namene tehničnega razvoja, popravila ali vzdrževanja, ter novimi ali predelanimi vozili, ki še niso bila dana v uporabo;

(h)

vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 ton in se uporabljajo za nekomercialni prevoz blaga;

(i)

komercialnimi vozili, ki imajo zgodovinski status v skladu z zakonodajo države članice, v kateri se vozijo, in ki se uporabljajo za nekomercialni prevoz potnikov ali blaga.

(a)

„prevoz po cesti“ pomeni vsako vožnjo naloženega ali praznega vozila za prevoz potnikov ali blaga, ki v celoti ali delno poteka po javnih cestah;

(b)

„vozilo“ pomeni motorno vozilo, vlečno vozilo, priklopnik ali polpriklopnik ali kombinacijo teh vozil, ki so opredeljena na naslednji način:

(c)

„voznik“ pomeni vsako osebo, ki vozi vozilo, četudi le za krajši čas, ali je v vozilu na podlagi svojih delovnih obveznosti, da je po potrebi na voljo za vožnjo;

(d)

„odmor“ pomeni vsako obdobje, v katerem voznik ne sme voziti ali opravljati katerega koli drugega dela in ki je namenjeno izključno za oddih;

(e)

„drugo delo“ pomeni vse dejavnosti, ki so opredeljene kot delovni čas v členu 3(a) Direktive 2002/15/ES, razen vožnje, vključno s katerim koli delom za istega ali drugega delodajalca v sektorju prevoza ali zunaj njega;

(f)

„počitek“ pomeni vsako neprekinjeno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom;

(g)

„dnevni čas počitka“ pomeni dnevno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom, in zajema „redni dnevni čas počitka“ in „skrajšani dnevni čas počitka“;

(h)

„tedenski čas počitka“ pomeni vsak tedenski čas, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom, in zajema „redni tedenski čas počitka“ in „skrajšani tedenski čas počitka“;

(i)

„teden“ pomeni obdobje od ponedeljka od 00.00 ure do nedelje do 24.00 ure;

(j)

„obdobje vožnje“ pomeni trajanje dejavnosti vožnje, zabeležene:

(k)

„dnevni čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje med koncem enega dnevnega časa počitka in začetkom naslednjega dnevnega časa počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka;

(l)

„tedenski čas vožnje“ pomeni skupni čas vožnje v enem tednu;

(m)

„največja dovoljena masa“ pomeni največjo dovoljeno obratovalno maso polno naloženega vozila;

(n)

„linijski prevozi potnikov“ pomenijo notranje in mednarodne prevoze, kot so določeni v členu 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (10);

(o)

„vožnja z več vozniki“ pomeni situacijo, v kateri sta v vsakem obdobju vožnje med katerima koli dvema zaporednima dnevnima časoma počitka ali med dnevnim časom počitka in tedenskim časom počitka v vozilu vsaj dva voznika, ki vozita. Za prvo uro vožnje z več vozniki je prisotnost drugega voznika neobvezna, za preostanek obdobja pa obvezna;

(p)

„prevozno podjetje“ je vsaka fizična oseba, pravna oseba, združenje ali skupina oseb brez pravne osebnosti, ki dela za zaslužek ali ne, ali vsak uradni organ, ki ima lahko lastno pravno osebnost ali je odvisen od določenega organa oblasti, ki ima pravno osebnost, ki opravlja prevoz po cesti, bodisi za najem ali plačilo bodisi za svoj račun;

(q)

„čas vožnje“ je celotni čas vožnje od trenutka, ko voznik začne z vožnjo po času počitka ali odmoru, do začetka časa počitka ali odmora. Čas vožnje je lahko neprekinjen ali prekinjen.

(a)

se prevoz po cesti opravlja znotraj območja ene države članice znotraj polmera 50 km od kraja, kjer je vozilo bazirano, vključno z lokalnimi upravnimi območji, katerih središče je znotraj tega polmera;

(b)

je znižanje namenjeno poklicnemu usposabljanju; in

(c)

je tako ravnanje v skladu z omejitvami, ki jih določajo nacionalna pravila države članice v zvezi z zaposlovanjem.

—

dva redna tedenska časa počitka, ali

—

en redni tedenski čas počitka in en skrajšani tedenski čas počitka, ki traja vsaj 24 ur. Vendar pa se skrajšanje nadomesti z enako dolgim obdobjem počitka v enem kosu pred koncem tretjega tedna po zadevnem tednu.

5.

(a)

z vozili, ki jih imajo v lasti ali v najemu brez voznika za prevoz po cesti organi oblasti, ki ne konkurirajo zasebnim prevoznim podjetjem;

(b)

z vozili, ki jih uporabljajo ali najemajo brez voznika poljedelska, vrtnarska, gozdarska, živinorejska ali ribiška podjetja za prevažanje blaga v okviru lastne podjetniške dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje;

(c)

s kmetijskimi in gozdarskimi traktorji, ki se uporabljajo za kmetijske in gozdarske dejavnosti znotraj območja s polmerom 100 km od kraja, v katerem je podjetje, ki ima vozilo v lasti, najemu ali zakupu;

(d)

z vozili ali kombinacijami vozil z največjo dovoljeno maso vlečnega vozila, ki ne presega 7,5 tone in ki jih uporabljajo:

Ta vozila se lahko uporabljajo samo v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, če vožnja z vozilom ni glavna voznikova dejavnost;

(e)

z vozili, ki vozijo izključno na otokih, katerih površina ne presega 2 300 kvadratnih kilometrov in niso povezani s preostalim državnim ozemljem z mostom, nasipom ali predorom, odprtim za motorna vozila;

(f)

z vozili za prevoz blaga v območju s polmerom 50 km od kraja, v katerem je podjetje, s pogonom na zemeljski plin ali utekočinjeni zemeljski plin ali na električni pogon, katerih največja dovoljena masa, skupaj z maso priklopnika ali polpriklopnika, ne presega 7,5 tone;

(g)

z vozili za učenje vožnje in opravljanje izpita za pridobitev vozniškega dovoljenja ali spričevala o strokovni usposobljenosti, če se ne uporabljajo za komercialni prevoz blaga ali potnikov;

(h)

z vozili, ki se uporabljajo za vzdrževanje kanalizacije, za varovanje pred poplavami, za preskrbo z vodo, plinom in elektriko, za vzdrževanje in nadzor cest ali za zbiranje in odstranjevanje odpadkov od vrat do vrat, za vzdrževanje telefonskih in telegrafskih napeljav, radijskega in televizijskega oddajanja ter odkrivanje radijskih in televizijskih oddajnikov ali sprejemnikov;

(i)

z vozili z 10 do 17 sedežev, ki se uporabljajo izključno za nekomercialni prevoz potnikov;

(j)

s specializiranimi vozili za prevažanje cirkuške opreme in opreme za zabaviščne parke;

(k)

s posebno opremljenimi vozili za mobilne projekte, ki se uporabljajo predvsem za izobraževanje v mirujočem stanju;

(l)

z vozili za odvažanje mleka s kmetij in za vračanje cistern za mleko ali mlečnih proizvodov, ki so namenjenih za živalsko krmo, na kmetije;

(m)

s specializiranimi vozili za prevažanje denarja in/ali dragocenih predmetov;

(n)

z vozili za odvoz živalskih odpadkov ali trupel živali, ki niso namenjeni za prehrano ljudi;

(o)

z vozili, ki se uporabljajo izključno na cestah znotraj vozlišč, kot so pristanišča, pristaniška razkladališča in železniški terminali;

(p)

z vozili za prevoz živih živali s kmetij na lokalne trge in obratno ali s trgov v lokalne klavnice v premeru do 50 km.

—

za notranje linijske prevoze potnikov, če njihov razpored potrdijo organi oblasti (v tem primeru so lahko dovoljene le izjeme glede odmorov), in

—

za tiste notranje cestne prevoze blaga za svoj račun ali za najem ali plačilo, ki ne vplivajo na enotni trg in so potrebni za vzdrževanje določenih gospodarskih panog na zadevnem ozemlju, in kadar določbe te uredbe o izjemah predpisujejo omejitveni polmer do 100 km.

(a)

notranje linijske prevoze potnikov; in

(b)

mednarodne linijske prevoze potnikov, katerih končne postaje so do 50 km zračne črte oddaljene od meje med dvema državama članicama in katerih dolžina linije ne presega 100 km.

(a)

vključuje vse podrobnosti iz odstavka 2 za najkrajše obdobje, ki zajema predhodnih 28 dni; te podrobnosti je treba posodabljati v rednih časovnih presledkih, katerih trajanje ne sme presegati enega meseca;

(b)

podpiše direktor prevoznega podjetja ali njegov pooblaščeni zastopnik;

(c)

prevozno podjetje hrani eno leto po preteku obdobja, ki ga urnik zajema. Prevozno podjetje zadevnim voznikom na njihovo zahtevo izroči izpisek iz urnika; in

(d)

se predloži in preda na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

—

ki ni bila storjena na ozemlju zadevne države članice, in

—

ki jo je storilo podjetje s sedežem v ali voznik s krajem zaposlitve v drugi državi članici ali tretji državi,

(a)

kršitvah pravil iz poglavja II, ki jih storijo nerezidenti, in vseh kaznih, ki so naložene za take kršitve;

(b)

kaznih, ki jih naloži država članica svojim rezidentom za kršitve, ki jih storijo v drugih državah članicah.

(a)

preuči primere, kjer prihaja do razlik pri uporabi in izvrševanju katere koli izmed določb te uredbe, zlasti glede časa vožnje, odmorov in časov počitka;

(b)

podrobneje pojasni določbe te uredbe za spodbujanje skupnega pristopa.

1.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

V tej uredbi se uporabljajo opredelitve pojmov iz člena 4 Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 (13).

2.

odstavki 1, 2 in 3 člena 3 se nadomestijo z naslednjim:

„1.   Tahograf (nadzorna naprava) se vgradi in uporablja v vozilih, ki so registrirana v državi članici in se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga po cesti, razen v vozilih iz člena 3 Uredbe (ES) št. 561/2006. Vozila iz člena 16(1) Uredbe (ES) št. 561/2006 in vozila, ki so bila izvzeta iz področja uporabe Uredbe (EGS) št. 3820/85, ki pa niso več izvzeta na podlagi Uredbe (ES) št. 561/2006, pa se morajo do 31. decembra 2007 uskladiti s to zahtevo.

2.   Države članice lahko vozila, ki so navedena v členu 13(1) in (3) Uredbe (ES) št. 561/2006, izvzamejo iz uporabe te uredbe.

3.   Države članice lahko po predhodnem dovoljenju Komisije izvzamejo iz uporabe te uredbe vozila za prevoze iz člena 14 Uredbe (ES) št. 561/2006.“;

3.

odstavek 2 člena 14 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Podjetje hrani tahografske vložke in izpise, kadar koli so bili izpisi narejeni v skladu s členom 15(1), v časovnem zaporedju in čitljivi obliki vsaj eno leto po njihovi uporabi in kopije na njihovo zahtevo izroči zadevnim voznikom. Podjetje prav tako izroči kopije prenesenih podatkov iz voznikovih kartic zadevnim voznikom na njihovo zahtevo in tiskane izpise teh kopij. Tahografske vložke, izpise in prenesene podatke je treba predložiti ali predati na zahtevo vsakega pooblaščenega inšpektorja.“;

4.

člen 15 se spremeni:

1.

člen 2(1)(a) se nadomesti z naslednjim:

2.

odstavek 2 člena 2 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so najpozneje dvajseti dan po objavi Uredbe (ES) št. 561/2006 sposobne izdajati voznikove kartice.“.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 102/15

(1)

Sporočilo Komisije z naslovom „Varno izvajanje rudarskih dejavnosti: izkušnje iz nedavnih rudarskih nesreč“ določa kot enega od svojih prednostnih ukrepov pobudo za urejanje ravnanja z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti. Ta ukrep je namenjen kot dopolnilo pobudam v skladu z Direktivo 2003/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2003 o spremembi Direktive Sveta 96/82/ES o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (4), kakor tudi pripravi dokumenta o najboljših razpoložljivih tehnologijah glede ravnanja z rudarsko jalovino in jalovino, ki nastaja pri bogatenju, v okviru Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (5).

(2)

V svoji resoluciji z dne 5. julija 2001 (6) o tem sporočilu se je Evropski parlament odločno strinjal s potrebo po direktivi o odpadkih iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti pridobivanja mineralnih surovin.

(3)

Sklep št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (7) določa kot cilj glede odpadkov, ki se še vedno proizvajajo, da se mora zmanjšati njihova nevarnost in da morajo predstavljati čim manjše tveganje, da je treba dajati prednost predelavi in zlasti recikliranju, da je treba količino odpadkov, namenjenih za odlaganje, zmanjšati na najmanjšo možno mero ter varno odstraniti in da je treba odpadke, namenjene za odlaganje, obdelati čim bližje kraju njihovega nastanka, če to ne vpliva na manjšo učinkovitost postopkov ravnanja z odpadki. Hkrati Sklep št. 1600/2002/ES kakor prednostni ukrep glede naravnih in drugih nesreč predpisuje razvoj ukrepov za pomoč pri preprečevanju nevarnosti večjih nesreč s posebnim poudarkom na nevarnostih, ki izhajajo iz rudarstva, ter razvoj ukrepov glede rudarskih odpadkov. Sklep št. 1600/2002/ES prav tako določa prednostni ukrep spodbujanja trajnostnega upravljanja rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, da se zmanjša njihov vpliv na okolje.

(4)

V skladu s cilji okoljske politike Skupnosti je treba določiti minimalne zahteve, da se v največji meri prepreči ali zmanjša škodljive učinke na okolje ali zdravje ljudi, ki jih povzroča ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, kakor so jalovina, ki nastane pri bogatenju (tj. trdni odpadni ostanki ali mulj, ki nastanejo pri bogatenju mineralnih snovi z različnimi postopki), rudarska jalovina in odkrivka (tj. material, ki se ga v postopku dostopa do rude ali rudnega telesa prestavlja, vključno s stopnjo priprave) ter vrhnja plast tal (tj. zgornja plast tal), če ti predstavljajo odpadke v skladu z ustrezno opredelitvijo iz Direktive Sveta 75/442/EGS z dne 15. julija 1975 o odpadkih (8).

(5)

V skladu z odstavkom 24 Johannesburškega načrta o izvajanju trajnostnega razvoja, ki je bil sprejet v okviru Organizacije združenih narodov na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002, je treba zaščititi bazo naravnih virov ekonomskega in socialnega razvoja ter s trajnostnim in celovitim upravljanjem z bazo naravnih virov obrniti sedanji trend degradacije naravnih virov.

(6)

V skladu s tem mora ta direktiva obravnavati ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti na kopnem, to so odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju (vključno s stopnjo priprave), bogatenju in skladiščenju mineralnih surovin ter pri obratovanju kamnolomov. Vendar pa mora to ravnanje odražati načela in prednostne naloge, kakor jih določa Direktiva 75/442/EGS, ki se v skladu s svojim členom 2(1)(b)(ii) še naprej uporablja za vse vidike ravnanja z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ki jih ne ureja ta direktiva.

(7)

Da bi se izognili podvajanju in nesorazmernim upravnim zahtevam, je področje uporabe te direktive treba omejiti na tiste posebne dejavnosti, ki veljajo za prednostne pri doseganju njenih ciljev.

(8)

V skladu s tem določbe te direktive ne veljajo za tiste tokove odpadkov, ki – četudi so nastali med postopki pridobivanja ali bogatenja mineralnih snovi – niso neposredno povezani s postopkom pridobivanja ali bogatenja, npr. živilski odpadki, odpadna olja, izrabljena vozila, iztrošene baterije in akumulatorji. Ravnanje s takimi odpadki naj bi opredelile določbe Direktive 75/442/EGS ali Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (9) ali druga ustrezna zakonodaja Skupnosti, kakor velja za odpadke, ki nastanejo na lokaciji raziskovanja, pridobivanja ali bogatenja in so prepeljani na lokacijo, ki po tej direktivi ne velja za objekt za ravnanje z odpadki.

(9)

Ta direktiva se prav tako ne uporablja za odpadke, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju ali bogatenju mineralnih surovin na morju, ali za injiciranje vode in ponovno injiciranje izčrpane podzemne vode, medtem ko za inertne odpadke, nenevarne odpadke, ki nastanejo pri raziskovanju, za neonesnažena tla in odpadke, ki nastanejo pri pridobivanju, predelavi in skladiščenju šote, zaradi njihovega manjšega tveganja za okolje velja le v omejenem obsegu. Države članice lahko zmanjšajo ali opustijo določene zahteve za nenevarne odpadke, ki niso inertni. Vendar pa te izjeme ne veljajo za objekte za ravnanje z odpadki kategorije A.

(10)

Četudi ta direktiva ureja ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ki so lahko radioaktivni, pa ne zajema vidikov, ki se nanašajo posebej na radioaktivnost, ki so predmet obravnave po Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom).

(11)

Da bi ostale zveste načelom in prednostnim ciljem iz Direktive 75/442/EGS in zlasti členoma 3 in 4 Direktive, morajo države članice zagotoviti, da upravljavci, ki se ukvarjajo z rudarskimi in drugimi ekstraktivnimi dejavnostmi, sprejmejo vse potrebne ukrepe, da v največji možni meri preprečijo ali zmanjšajo morebitne škodljive učinke, dejanske ali možne, na okolje ali zdravje ljudi, ki jih povzroča ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti.

(12)

Ti ukrepi morajo med drugim temeljiti na konceptu najboljših razpoložljivih tehnologij, kakor jih opredeljuje Direktiva 96/61/ES, pri uporabi teh tehnologij pa morajo države članice določiti, kako je mogoče upoštevati tehnične lastnosti objekta za ravnanje z odpadki, njegovo umestitev v prostor in krajevne okoljske razmere.

(13)

Države članice morajo zagotoviti, da upravljavci v rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnostih pripravijo ustrezne načrte ravnanja z odpadki za preprečevanje ali zmanjševanje, obdelavo, predelavo in odlaganje rudarskih odpadkov. Ti načrti morajo biti strukturirani tako, da zagotovijo ustrezno načrtovanje možnosti ravnanja z odpadki, z namenom kar najbolj zmanjšati nastajanje odpadkov in njihovo škodljivost ter spodbujati predelavo odpadkov. Poleg tega je treba odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti razvrščati glede na njihovo sestavo, s čimer se v največji možni meri zagotovi predvidljivo reagiranje odpadkov.

(14)

Za zmanjšanje nevarnosti nesreč in za zagotavljanje visoke stopnje varovanja okolja in zdravja ljudi morajo države članice zagotoviti, da vsak upravljavec objekta za ravnanje z odpadki kategorije A sprejme in izvaja politiko preprečevanja večjih nesreč z odpadki. V smislu preventivnih ukrepov to pomeni oblikovanje sistema varnega upravljanja, načrtov za ukrepanje ob nesrečah ter posredovanje varnostnih informacij osebam, ki bi bile ob večji nesreči najverjetneje prizadete. V primeru nesreče morajo biti upravljavci zavezani, da pristojnim organom posredujejo vse ustrezne informacije, potrebne za ublažitev dejanske ali možne okoljske škode. Te posebne zahteve ne veljajo za tiste objekte za ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ki spadajo v področje uporabe Direktive 96/82/ES.

(15)

Objekt za ravnanje z odpadki se v kategorijo A ne uvrsti zgolj na podlagi tveganj za varnost in varovanje zdravja delavcev v rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnostih, ki ju ureja druga zakonodaja Skupnosti, zlasti direktivi 92/91/EGS (10) in 92/104/EGS (11).

(16)

Zaradi posebne narave ravnanja z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti je treba uvesti posebne postopke za vlogo in dovoljenje glede objektov za ravnanje z odpadki, ki sprejemajo takšne odpadke. Hkrati morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pristojni organi v rednih časovnih presledkih ponovno preverijo in po potrebi posodobijo pogoje dovoljenja.

(17)

Države članice morajo biti obvezane, da v skladu s Konvencijo UNECE o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah z dne 25. junija 1998 (Aarhuška konvencija) zagotovijo, da je javnost obveščena o vlogi za dovoljenje za ravnanje z odpadki in da potekajo posvetovanja z zadevno javnostjo, preden se izda dovoljenje za ravnanje z odpadki.

(18)

Treba je jasno določiti zahteve, ki jih morajo izpolnjevati objekti za ravnanje z odpadki, ki sprejemajo odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti glede lokacije, upravljanja, nadzorovanja, zapiranja ter preventivnih in zaščitnih ukrepov za kratkoročno in dolgoročno varovanje okolja pred vsakršno nevarnostjo, predvsem pred onesnaževanjem podzemne vode s pronicanjem izcedne vode v tla.

(19)

Treba je jasno opredeliti objekte za ravnanje z odpadki kategorije A, ki sprejemajo odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ob upoštevanju verjetnih učinkov morebitnega onesnaženja, do katerega bi prišlo zaradi obratovanja takšnih objektov ali zaradi nesreče, pri kateri bi prišlo do izpusta odpadkov iz takšnih objektov.

(20)

Odpadki, ki se jih vrača v odkopane prostore, bodisi zaradi njihove sanacije bodisi zaradi gradbenih namenov, povezanih s postopki izkoriščanja mineralnih surovin, kakor je gradnja ali vzdrževanje v odkopanih prostorih, dostopnih poti za stroje, transportnih poti, neprepustnih pregrad, varnostnih pregrad ali nasipov, morajo prav tako biti predmet določenih zahtev, da se zaščiti površinske in podzemne vode, zagotovi stabilnost takšnih odpadkov ter zagotovi primerno spremljanje po prenehanju takšnih dejavnosti. V skladu s tem takšni odpadki niso predmet zahtev te direktive, ki se nanaša izključno na „objekte za ravnanje z odpadki“, z izjemo zahtev iz posebnih določb o odkopanih prostorih.

(21)

Zaradi zagotavljanja pravilne gradnje in vzdrževanja objektov za ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da načrtovanje, umeščanje v prostor in upravljanje takšnih objektov izvajajo strokovno usposobljene osebe. Treba je zagotoviti, da usposabljanje in pridobljeno znanje upravljavcem in osebju zagotavljata potrebno usposobljenost. Pristojni organi se morajo prepričati, da upravljavci upoštevajo potrebne ukrepe pri izgradnji in vzdrževanju novih objektov za ravnanje z odpadki ali pri širitvi ali spreminjanju obstoječih objektov za ravnanje z odpadki, vključno v fazi po zaprtju.

(22)

Treba je oblikovati postopke spremljanja med obratovanjem objektov za ravnanje z odpadki in v fazi po njihovem zaprtju. Obdobje spremljanja in nadzora objekta za ravnanje z odpadki kategorije A po njegovem zaprtju je treba določiti sorazmerno s tveganjem, ki ga predstavlja posamezni objekt za ravnanje z odpadki, podobno kot določa Direktiva 1999/31/ES.

(23)

Treba je določiti kdaj in kako se zapre objekt za ravnanje z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter določiti obveznosti in odgovornosti, ki jih ima upravljavec v obdobju po zaprtju.

(24)

Države članice morajo od upravljavcev v rudarski in drugih ekstraktivnih dejavnostih zahtevati, da izvajajo nadzor nad spremljanjem in upravljanjem, da preprečijo onesnaževanje voda in tal ter prepoznajo morebitne škodljive učinke, ki bi jih njihovi objekti za ravnanje z odpadki lahko imeli na okolje ali zdravje ljudi. Za čim večje zmanjšanje onesnaževanja vode mora odlaganje odpadkov v sprejemno vodno telo potekati v skladu z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (12). Nadalje je treba koncentracije cianida in cianidnih spojin iz nekaterih rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti v usedalnih bazenih jalovine zaradi njihovih škodljivih in strupenih učinkov zmanjšati na najmanjšo možno mero z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij. Temu primerno je v skladu s to direktivo in za preprečitev takšnih učinkov treba določiti največje dovoljene koncentracije.

(25)

Upravljavci objektov za ravnanje z odpadki, ki sprejemajo odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti bi morali položiti finančno ali podobno garancijo v skladu s postopki, ki jih določijo države članice, s čimer zagotovijo, da bodo izpolnjene vse obveznosti, ki izhajajo iz dovoljenja, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zaprtje in upravljanje objekta za ravnanje z odpadki po zaprtju. Finančna garancija bi morala zadostovati za kritje stroškov sanacije objekta zemljišča, na katerega vpliva objekt za ravnanje z odpadki, kar vključuje sam objekt za ravnanje z odpadki, kot je opisano v načrtu za ravnanje z odpadki, pripravljenim v skladu s členom 5 in zahtevanim z dovoljenjem iz člena 7, ki bi jo izvedla ustrezno usposobljena in neodvisna tretja oseba. Tako garancijo je treba zagotoviti pred začetkom odlaganja v objektu za ravnanje z odpadki in jo je treba periodično prilagajati. Hkrati je v skladu z načelom plačila povzročitelja obremenitve in Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (13) potrebno pojasniti, da so upravljavci objekta za ravnanje z odpadki, ki sprejema odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, ustrezno odgovorni glede okoljske škode, ki jo povzroči njihova dejavnost, ali neposredne nevarnosti povzročitve take škode.

(26)

V primeru obratovanja objekta za ravnanje z odpadki, ki sprejema odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti in ki ima lahko pomembne škodljive čezmejne učinke na okolje ali predstavlja kakršna koli iz tega izhajajoča tveganja za zdravje ljudi na ozemlju druge države članice, je treba določiti skupni postopek, ki olajša posvetovanje med sosednjimi državami. To je treba narediti zaradi zagotavljanja ustrezne izmenjave informacij med organi in ustrezne obveščenosti javnosti o vseh takšnih objektih za ravnanje z odpadki, ki bi lahko imeli škodljive učinke za okolje druge države članice.

(27)

Države članice morajo zagotoviti, da pristojni organi organizirajo učinkovit sistem inšpekcijskega nadzora ali drugih nadzornih ukrepov glede objektov za ravnanje z odpadki, ki sprejemajo odpadke iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti. Brez poseganja v obveznosti upravljavca, ki izhajajo iz dovoljenja, je treba pred začetkom odlaganja opraviti inšpekcijski nadzor, ki preveri, ali so bili upoštevani pogoji iz dovoljenja. Hkrati morajo države članice zagotoviti, da upravljavci in njihovi nasledniki vodijo ažurno evidenco zapisov o takšnih objektih za ravnanje z odpadki ter da upravljavci svojim naslednikom prenesejo informacije glede stanja objekta za ravnanje z odpadki in njegovega obratovanja.

(28)

Države članice Komisiji redno poročajo o izvajanju te direktive, vključno z informacijami o nesrečah ali neposrednih nevarnostih nesreč. Na podlagi teh poročil Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu.

(29)

Države članice morajo sprejeti določbe o kaznih v primeru kršitve te direktive in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(30)

Države članice morajo zagotoviti popis zaprtih objektov za ravnanje z odpadki na njihovem ozemlju, vključno z zapuščenimi lokacijami, da bi se lahko ugotovilo tiste, ki povzročajo resne negativne vplive na okolje oziroma bi lahko v kratkoročnem ali srednjeročnem obdobju postale resna grožnja zdravju ljudi ali okolju. Takšen popis bo predstavljal podlago za ustrezen program ukrepov.

(31)

Komisija mora zagotoviti ustrezno izmenjavo znanstvenih in tehničnih informacij o načinu izvajanja popisa zaprtih objektov za ravnanje z odpadki na ravni držav članic ter o razvoju metodologij za pomoč državam članicam pri upoštevanju te direktive glede sanacije zaprtih objektov za ravnanje z odpadki. Nadalje je treba zagotoviti izmenjavo informacij o najboljših razpoložljivih tehnologijah znotraj držav članic in med njimi.

(32)

Za dosledno uporabo člena 6 Pogodbe se zahteve v zvezi z varstvom okolja vključijo v izvajanje politik in dejavnosti Skupnosti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

(33)

Ta direktiva bi lahko bila uporabno orodje za upoštevanje pri preverjanju, ali projekti, ki jih financira Skupnost v okviru razvojne pomoči, vključujejo potrebne ukrepe za preprečevanje ali čim večje zmanjšanje morebitnih negativnih učinkov na okolje. Takšen pristop je skladen s členom 6 Pogodbe, zlasti glede vključevanja zahtev varstva okolja v politiko Skupnosti na področju razvojnega sodelovanja.

(34)

Cilja te direktive, ki je izboljšanje ravnanja z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same, ker napačno ravnanje z odpadki lahko povzroči čezmejno onesnaženje. V skladu z načelom plačila povzročitelja obremenitve je med drugim treba upoštevati morebitno okoljsko škodo, ki jo lahko povzročijo odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti, različne nacionalne uporabe tega načela pa lahko povzročijo znatna neskladja med finančnimi bremeni gospodarskih subjektov. Nadalje obstoj različnih nacionalnih politik o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ovira cilj zagotovitve minimalne stopnje varnega in odgovornega ravnanja s takšnimi odpadki in povečanja njihove predelave v celotni Skupnosti. Ker se torej zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa ta cilj lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

(35)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (14).

(36)

Obratovanje objektov za ravnanje z odpadki, ki obratujejo v trenutku prenosa te direktive, je treba urediti, da se v določenem časovnem roku zagotovi potrebne ukrepe za njihovo prilagoditev zahtevam te direktive.

(37)

V skladu z odstavkom 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljšem pripravi zakonodaje (15) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

(a)

odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju in bogatenju mineralnih surovin ter obratovanju kamnolomov, ki pa ne nastanejo neposredno kot posledica teh postopkov;

(b)

odpadki, ki nastanejo pri raziskovanju, pridobivanju in bogatenju mineralnih surovin na morju;

(c)

injiciranje vode in ponovno injiciranje izčrpane podzemne vode, kot je določeno v prvi in drugi alinei člena 11(3)(j) Direktive 2000/60/ES, do mere, ki jo dopušča ta člen.

(1)

„odpadki“ pomenijo odpadke, kakor so opredeljeni v členu 1(a) Direktive 75/442/EGS;

(2)

„nevarni odpadki“ pomenijo odpadke, kakor so opredeljeni v členu 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (16);

(3)

„inertni odpadki“ pomenijo odpadke, ki se fizikalno, kemično ali biološko bistveno ne spreminjajo. Inertni odpadki ne bodo razpadli, zgoreli ali kako drugače kemijsko ali fizikalno reagirali, se ne bodo biološko razgradili in ne bodo imeli škodljivih učinkov na druge snovi, s katerimi bodo prišli v stik, na način, ki bi lahko povzročil onesnaženje okolja ali škodoval zdravju ljudi. Skupna sposobnost izluževanja in vsebnost onesnaževal v odpadkih ter ekotoksičnost izcedne vode morajo biti zanemarljive in zlasti ne smejo ogrožati kakovosti površinskih voda in/ali podzemne vode;

(4)

„neonesnažena tla“ pomeni zemljo, ki se med izvajanjem ekstraktivnih dejavnosti odstrani z zgornje plasti tal in ki se v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri se dejavnost izvaja, in zakonodajo Skupnosti ne šteje za onesnaženo;

(5)

„mineralna surovina“ ali „mineral“ pomeni naravno nahajališče organskih ali anorganskih snovi v zemeljski skorji, kakor so na primer energetske surovine, rude kovin, industrijski minerali in mineralne surovine za gradbeništvo, vendar izključujoč vode;

(6)

„rudarska in druge ekstraktivne dejavnosti“ pomeni vse objekte in podjetja, ki se ukvarjajo s površinskim ali podzemnim izkoriščanjem mineralnih surovin v tržne namene, vključno s črpanjem iz vrtin ali bogatenjem pridobljenega materiala;

(7)

„na morju“ zajema tisto območje morja in morskega dna, ki se od nivoja nizke vode pri običajnem ali srednje močnem plimovanju razteza navzven;

(8)

„bogatenje“ pomeni mehanski, fizikalni, biološki, termični ali kemični postopek ali vrsto takšnih postopkov, ki se izvajajo na mineralnih surovinah, vključno pri obratovanju kamnolomov, z namenom izkoriščanja mineralnih surovin, vključno s spreminjanjem velikosti, razvrščanjem, ločevanjem in izluževanjem, in ponovno predelavo neizrabljenih ostankov izkoriščanja mineralnih surovin, vendar brez taljenja, termičnih postopkov predelave (razen žganja apnenca) in metalurških postopkov;

(9)

„jalovina, ki nastane pri bogatenju“ pomeni odpadno trdno snov ali mulj, ki ostane po bogatenju mineralnih surovin s postopki ločevanja (npr. drobljenje, mletje, ločevanje po velikosti, flotacija in druge fizikalno-kemijske tehnike) za ločitev koristnih mineralov od jalovine/manj vredne hribine;

(10)

„jalovišče“ pomeni na površju zgrajen objekt za odlaganje trdnih odpadkov;

(11)

„pregrada“ pomeni objekt, ki je zgrajen, da zadržuje ali razmejuje vodo in/ali odpadke znotraj usedalnega bazena;

(12)

„usedalni bazen“ pomeni naraven ali umetno zgrajen objekt, kamor se odlagajo drobnozrnati odpadki, navadno jalovina, ki nastane pri bogatenju, skupaj z različnimi količinami proste vode, ki nastanejo pri bogatenju mineralnih surovin ter čiščenju in recikliranju tehnološke vode;

(13)

„lahko sprostljiv cianid“ pomeni cianid in cianidne spojine, ki se disociira v šibki kislini z določenim pH;

(14)

„izcedne vode“ so vse tekočine, ki pronicajo skozi odložene odpadke in odtekajo iz objekta za ravnanje z odpadki ali se v njem zadržujejo, vključno z onesnaženimi drenažnimi vodami, ki bi utegnile imeti škodljive učinke na okolje, če niso ustrezno obdelane;

(15)

„objekt za ravnanje z odpadki“ pomeni kakršno koli območje, namenjeno zbiranju ali odlaganju rudarskih odpadkov, bodisi v trdnem ali tekočem stanju bodisi v raztopini ali suspenziji, za sledeče časovno obdobje:

Takšni objekti vključujejo vsakršne pregrade ali druge strukture, ki služijo sprejemanju, zadrževanju, razmejevanju ali kako drugače služijo takšnemu objektu ter zajemajo jalovišča in usedalne bazene, čeprav niso omejeni nanje; takšni objekti pa ne vključujejo odkopanih prostorov, kamor se po pridobivanju mineralov odlagajo odpadki za sanacijske in gradbene namene;

(16)

„večja nesreča“ pomeni dogodek, ki se zgodi tekom postopka ravnanja z rudarskimi odpadki na katerem koli objektu, za katerega velja ta direktiva, ki povzroči na objektu ali izven njega takojšnjo ali dolgoročno hudo nevarnost za zdravje ljudi in/ali za okolje;

(17)

„nevarna snov“ pomeni snov, zmes ali pripravek, ki je nevaren v smislu Direktive 67/548/EGS (17) ali Direktive 1999/45/ES (18);

(18)

„najboljša razpoložljiva tehnologija“ pomeni tehnologijo, kakor je opredeljena v členu 2(11) Direktive 96/61/ES;

(19)

„sprejemno vodno telo“ pomeni površinsko vodo, podzemno vodo, somornice in obalno morje, kakor je opredeljeno v členu 2(1), (2), (6) in (7) Direktive 2000/60/ES;

(20)

„sanacija“ pomeni obdelavo zemljišča, ki je prizadeto zaradi objekta za ravnanje z odpadki, da se zemljišče povrne v zadovoljivo stanje, ob posebnem upoštevanju kakovosti tal, prosto živečih živali in rastlin, sladkovodnih sistemov, pokrajine in ustreznih koristnih možnosti rabe;

(21)

„raziskovanje“ pomeni iskanje gospodarsko izkoristljivih nahajališč mineralnih surovin, vključno z vzorčenjem, masovnim vzorčenjem, vrtanjem in razkopi, razen del, ki so potrebna za pripravo takšnih nahajališč, ter kakršne koli dejavnosti, ki so neposredno povezane z obstoječim postopkom izkoriščanja mineralnih surovin;

(22)

„javnost“ pomeni eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso njihova združenja, organizacije ali skupine;

(23)

„zadevna javnost“ pomeni javnost, na katero vplivajo ali bi utegnili vplivati postopki okoljskega odločanja ali ki ima interes pri takem odločanju, kakor je predvideno v členih 6 in 7 te direktive; v tej opredelitvi se šteje, da imajo nevladne organizacije, ki podpirajo varstvo okolja in izpolnjujejo katere koli pogoje nacionalne zakonodaje, interes pri takem odločanju;

(24)

„upravljavec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri poteka postopek ravnanja z odpadki, vključno z začasnim skladiščenjem rudarskih odpadkov ter obratovanjem in v fazi po zaprtju, pristojna za ravnanje z rudarskimi odpadki;

(25)

„imetnik odpadkov“ pomeni proizvajalca rudarskih odpadkov ali fizično ali pravno osebo, ki jih ima v posesti;

(26)

„pristojna oseba“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki ima v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, v kateri deluje, tehnično znanje in izkušnje, potrebne za izvrševanje nalog iz te direktive;

(27)

„pristojni organ“ pomeni organ ali organe, ki jih država članica določi za odgovorne za izvrševanje nalog iz te direktive;

(28)

„lokacija“ pomeni celotno zemljišče na določenem geografskem prostoru, s katerim upravlja upravljavec;

(29)

„znatna sprememba“ pomeni spremembo v strukturi ali obratovanju objekta za ravnanje z odpadki, ki ima lahko po mnenju pristojnega organa pomembne negativne učinke na zdravje ljudi ali okolje.

(a)

tpreprečiti ali zmanjšati nastajanje odpadkov in njihovo škodljivost, predvsem:

(b)

spodbujati predelavo rudarskih odpadkov s pomočjo recikliranja, ponovne uporabe ali regeneriranja teh odpadkov, če je to okolju prijazno, v skladu z obstoječimi okoljskimi standardi na ravni Skupnosti in po potrebi z drugimi zahtevami te direktive;

(c)

zagotoviti kratkoročno in dolgoročno varno odstranjevanje rudarskih odpadkov, predvsem tako, da se upravljanje objekta za ravnanje z odpadki med obratovanjem in po zaprtju upošteva že pri načrtovanju in da se izbere projekt, ki:

(a)

po potrebi predlagano klasifikacijo objektov za ravnanje z odpadki v skladu z merili iz Priloge III:

(b)

opredelitev odpadkov v skladu s Prilogo II in oceno celotne količine rudarskih odpadkov, ki nastanejo med obratovanjem;

(c)

opis postopka, pri katerem nastanejo takšni odpadki, in opis njihove morebitne nadaljnje predelave;

(d)

opis, kako ima lahko odlaganje takšnih odpadkov škodljive učinke na okolje in zdravje ljudi ter katere preventivne ukrepe je treba sprejeti, da se čim bolj omilijo vplivi na okolje med obratovanjem in po zaprtju, vključno z vidiki iz člena 11(2)(a), (b), (d) in (e);

(e)

predlagane postopke nadzora in spremljanja v skladu s členom 10, če je to primerno, in členom 11(2)(c);

(f)

predlagani načrt postopkov za zaprtje, vključno s sanacijo, postopki po zaprtju in spremljanje v skladu s členom 12;

(g)

ukrepe za preprečevanje poslabšanja stanja vod v skladu z Direktivo 2000/60/ES in za preprečevanje ali zmanjševanje onesnaževanja zraka in tal v skladu s členom 13;

(h)

raziskavo stanja zemljišča, ki bo obremenjeno z objektom za odlaganje odpadkov.

(a)

omejiti in nadzorovati večje nesreče in druge nezgode z namenom, kar se da omejiti njihove učinke, zlasti pa škodo, ki jo povzročijo zdravju ljudi in okolju;

(b)

izvesti ukrepe, ki so potrebni za varovanje zdravja ljudi in okolja pred učinki večjih nesreč in drugih nezgod;

(c)

obvestiti zadevno javnost in pristojne službe ali organe v okolici;

(d)

zagotoviti sanacijo, vzpostavitev prejšnjega stanja in čiščenje okolja po večji nesreči.

(a)

identiteto upravljavca;

(b)

predlagano lokacijo objekta za ravnanje z odpadki, vključno z morebitnimi nadomestnimi lokacijami;

(c)

načrt ravnanja z odpadki v skladu s členom 5;

(d)

ustrezne ureditve glede finančne garancije ali enakovrednega jamstva, kakor je predvideno v členu 14;

(e)

informacije s strani upravljavca v skladu s členom 5 Direktive 85/337/EGS (19), če ta direktiva zahteva presojo vplivov na okolje.

(a)

upravljavec izpolnjuje ustrezne zahteve te direktive;

(b)

ravnanje z odpadki ni v neposrednem nasprotju z izvajanjem ustreznega načrta ali načrtov ravnanja z odpadki iz člena 7 Direktive 75/442/EGS in izvajanja ne ovira kako drugače.

—

če je prišlo do bistvenih sprememb v obratovanju objekta za ravnanje z odpadki ali na odloženih odpadkih,

—

na podlagi rezultatov spremljanja stanja, o katerih poroča upravljavec v skladu s členom 11(3), ali inšpekcijskih nadzorov, izvedenih v skladu s členom 17,

—

v luči izmenjave informacij o bistvenih spremembah v najboljši razpoložljivi tehnologiji v skladu s členom 21(3).

(a)

vlogi za dovoljenje;

(b)

če je primerno o dejstvu, da je odločitev o vlogi za dovoljenje odvisna od posvetovanja med državama članicama v skladu s členom 16;

(c)

podatkih o pristojnih organih, odgovornih za odločanje, tistih, od katerih je mogoče dobiti ustrezne podatke, in tistih, ki jim je mogoče predložiti pripombe ali vprašanja, in podrobnostih o časovnih rokih za posredovanje pripomb ali vprašanj;

(d)

naravi možnih odločitev;

(e)

če je primerno o podrobnostih glede predloga za posodobitev dovoljenja ali pogojev dovoljenja;

(f)

času in kraju oziroma načinu sporočanja pomembnih informacij;

(g)

podrobnostih glede ureditve sodelovanja javnosti v skladu z odstavkom 7.

(a)

v skladu z nacionalno zakonodajo osrednja poročila in nasvete, ki so bili posredovani pristojnemu organu v času, ko je bila javnost obveščena v skladu z odstavkom 1;

(b)

v skladu z določbami Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju (20) vsakršne podatke ob podatkih, navedenih v odstavku 1 tega člena, ki se nanašajo na odločitev v skladu s členom 7 te direktive in ki postanejo dostopni šele potem, ko je javnost že obveščena v skladu z odstavkom 1 tega člena.

(a)

vsebino odločitve, vključno z izvodom dovoljenja;

(b)

razloge in premisleke, na podlagi katerih je bila odločitev sprejeta.

(1)

zagotovi stabilnost rudarskih odpadkov v skladu s členom 11(2);

(2)

prepreči onesnaževanje tal, površinskih voda in podzemne vode v skladu s členom 13(1), (3) in (5);

(3)

zagotovi spremljanje stanja rudarskih odpadkov in odkopanih prostorov v skladu s členom 12(4) in (5).

(a)

objekt za ravnanje z odpadki ima primerno lokacijo glede na obveznosti Skupnosti ali nacionalne obveznosti v zvezi z zaščitenimi območji in geološke, hidrološke, hidrogeološke, seizmične in geotehnološke pogoje in je načrtovan tako, da izpolnjuje potrebne pogoje za dolgoročno in kratkoročno preprečevanje onesnaževanja tal, zraka, podzemne vode ali površinskih voda, zlasti ob upoštevanju direktiv 76/464/EGS (21), 80/68/EGS (22) in 2000/60/ES, ter je zagotovljeno učinkovito zbiranje onesnaženih voda in izcednih voda, če in kadar to zahteva dovoljenje, in se – kolikor je to tehnično možno in ekonomsko izvedljivo – zmanjša erozija, ki jo povzročata veter in voda;

(b)

objekt za ravnanje z odpadki je primerno grajen, se ustrezno upravlja in vzdržuje, da se zagotovi njegova fizikalna stabilnost in kratkoročno ali dolgoročno prepreči onesnaževanje oziroma kontaminacija tal, zraka, površinskih voda ali podzemne vode ter čim bolj omeji razvrednotenje krajine;

(c)

obstajajo ustrezni načrti in ureditve za redno spremljanje stanja in inšpekcijski nadzor objekta za ravnanje z odpadki s strani pristojnih oseb in za ukrepanje v primeru dokazov, ki pričajo o nestabilnosti oziroma onesnaženju voda ali tal;

(d)

obstaja ustrezna ureditev glede sanacije zemljišča in zaprtja objekta za ravnanje z odpadki;

(e)

obstajajo ustrezne ureditve glede faze po zaprtju objekta za ravnanje z odpadki.

(a)

izpolnjeni so ustrezni pogoji, opredeljeni v dovoljenju;

(b)

na zahtevo upravljavca pristojni organ izda pooblastilo;

(c)

pristojni organ izda v ta namen utemeljeno odločbo.

(a)

spremljanja in vzdrževanja vseh strukturnih delov objekta z nadzornimi in merilnimi napravami, ki so vedno pripravljene za uporabo;

(b)

čistosti in pretočnosti prelivnih in odtočnih kanalov, kjer je to potrebno.

(a)

oceni možnost nastajanja izcednih voda, vključno z vsebnostjo onesnaževalca v izcednih vodah, pri odloženih odpadkih med obratovanjem in v fazi po zaprtju objekta za ravnanje z odpadki in določi vodno bilanco objekta;

(b)

prepreči ali kar se da omeji nastajanje izcednih voda ter kontaminacijo površinskih voda ali podzemne vode in tal z odpadki;

(c)

zbira in očisti kontaminirane vode in izcedne vode iz objektov za ravnanje z odpadki, tako da ustrezajo standardom za njihov izpust.

(a)

se izpolnijo vse obveznosti, vključno s tistimi, ki se nanašajo na ukrepe po zaprtju, iz dovoljenja, izdanega po tej direktivi;

(b)

so sredstva za sanacijo zemljišča, na katerega neposredno vpliva objekt za ravnanje z odpadki, kakor je opisano v načrtu za ravnanje z odpadki, pripravljenim v skladu s členom 5 in zahtevanim z dovoljenjem iz člena 7, takoj na voljo.

(a)

verjetnih vplivih objekta za ravnanje z odpadki na okolje, upoštevajoč zlasti kategorijo objekta za odstranjevanja odpadkov, značilnosti odpadkov in nadaljnjo rabo saniranega zemljišča;

(b)

domnevi, da bo vsa sanacijska dela ocenila in izvedla neodvisna, za to ustrezno usposobljena tretja oseba.

(a)

izvajanje člena 20;

(b)

sanacije zaprtih objektov za ravnanje z odpadki, ki so opredeljeni v členu 20, da se izpolnijo zahteve člena 4. Takšne metodologije omogočajo vzpostavitev najprimernejših postopkov za oceno tveganja in sanacijskih ukrepov, ob upoštevanju različnih geoloških, hidroloških in klimatskih značilnosti v Evropi.

(a)

uskladitev in redno pošiljanje informacij iz členov 7(5) in 12(6);

(b)

izvajanje člena 13(6), vključno s tehničnimi zahtevami glede opredelitve lahko sprostljivega cianida in metode njegovega merjenja;

(c)

tehnične smernice za določitev finančne garancije v skladu z zahtevami člena 14(2);

(d)

tehnične smernice za inšpekcijski nadzor v skladu s členom 17;

(e)

dopolnitev tehničnih zahtev za opredelitev odpadkov, podano v Prilogi II;

(f)

razlago opredelitve iz točke 3 člena 3;

(g)

razlago meril za klasifikacijo objektov za ravnanje z odpadki v skladu s Prilogo III;

(h)

določitev usklajenih standardov za metode vzorčenja in analiziranja, ki so potrebne za tehnično izvajanje te direktive.

—

ki so prenehali sprejemati odpadke pred 1. majem 2006,

—

ki zaključujejo postopke zaprtja v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti ali programi, ki jih je potrdil pristojni organ,

—

ki se bodo dejansko zaprli do 31. decembra 2010.

11.4.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 102/35

(1)

Uredbi Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (3) in (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (4) ter Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (5), so pomembne za oblikovanje skupnega trga storitev notranjega prometa, za varnost v cestnem prometu in delovne razmere.

(2)

V Beli knjigi „Evropska prometna politika za 2010: čas za odločitve“ je Komisija poudarila potrebo po zaostritvi preverjanj in sankcij zlasti za socialno zakonodajo o dejavnostih v cestnem prometu in še posebej po povečanju števila preverjanj, spodbujanju sistematične izmenjave informacij med državami članicami, usklajevanju dejavnosti nadzora in pospeševanju usposabljanja nadzornih uradnikov.

(3)

Da bi zagotovili ustrezno uporabo in usklajeno razlago socialnih predpisov o cestnem prometu, morajo države članice vzpostaviti minimalne zahteve za enotno in učinkovito preverjanje skladnosti z ustreznimi določbami. Namen takšnih preverjanj je zmanjšanje števila in preprečevanje kršitev. Poleg tega bi bilo treba uvesti mehanizem, po katerem se podjetja z visoko oceno tveganja preverjajo natančneje in pogosteje.

(4)

Tveganja, ki izhajajo iz utrujenosti voznikov, bi se prav tako morala obravnavati prek uveljavitve Direktive 2002/15/ES.

(5)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, naj ne le pripeljejo do večje varnosti v cestnem prometu, temveč naj tudi pomagajo uskladiti delovne razmere v Skupnosti in ustvariti enake konkurenčne pogoje.

(6)

Zamenjava analognega tahografa z digitalnim tahografom bo postopoma omogočila hitrejše in natančnejše preverjanje večje količine podatkov, zaradi česar bodo države članice sposobne izvajati čedalje večje število preverjanj. Pri preverjanju bi se moral zato odstotek preverjanih dni, ki jih opravijo vozniki vozil, ki spadajo na področje socialne zakonodaje, postopoma zvišati na 4 %.

(7)

Pri sistemih preverjanja mora biti cilj ta, da se nacionalni sistemi razvijajo v smeri evropske medobratovalnosti in uporabnosti.

(8)

Vse nadzorne enote naj imajo primerno standardno opremo in primerna zakonska pooblastila, kar naj jim zagotavlja učinkovito in uspešno izvajanje njihovih nalog.

(9)

Države članice bi si, brez poseganja v ustrezno izvedbo nalog, ki jih nalaga ta direktiva, morale prizadevati zagotoviti, da se cestna preverjanja opravljajo učinkovito, da se preverjanje opravi v čim krajšem času in s čim manjšo zamudo za voznika.

(10)

Vsaka država članica bi morala imeti samo en organ za zvezo z drugimi ustreznimi pristojnimi organi. Ta organ bi moral pripravljati tudi ustrezne statistične podatke. Države članice bi na svojem ozemlju morale uporabljati tudi enotno nacionalno strategijo izvrševanja in lahko imenujejo en organ za usklajevanje njenega izvajanja.

(11)

Sodelovanje med nadzornimi organi držav članic je treba nadalje spodbujati z usklajenimi preverjanji, skupnimi pobudami za usposabljanje, elektronsko izmenjavo informacij ter izmenjavo podatkov in izkušenj.

(12)

Treba bi bilo olajšati uporabo najboljše prakse v nadzornih postopkih v cestnem prometu, zlasti za zagotovitev usklajenega pristopa k izdaji dokazil o voznikovem letnem ali bolniškem dopustu, ter jo spodbujati prek foruma nadzornih organov držav članic.

(13)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, naj se sprejme v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(14)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve jasnih skupnih pravil o minimalnih pogojih za preverjanje pravilne in enotne uporabe uredb (EGS) št. 3820/85 in št. 3821/85 ter Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 (7), države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi potrebe po usklajenem čezmejnem ukrepanju lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(15)

Direktivo Sveta 88/599/EGS (8) o standardnih postopkih nadzora nad izvajanjem uredb (EGS) št. 3820/85 in št. 3821/85 je zato treba razveljaviti –

(a)

za cestne preglede:

(b)

za preverjanja v prostorih podjetij:

(a)

se primerno poskrbi kontrolna mesta na obstoječih in načrtovanih cestah ali v njihovi bližini in, če je to potrebno, da lahko kot kontrolna mesta služijo bencinske črpalke in druga varna mesta ob avtocestah;

(b)

se preverjanja opravljajo po sistemu naključne rotacije, ob primerni geografski uravnoteženosti.

(a)

države registracije vozila;

(b)

države stalnega prebivališča voznika;

(c)

države, v kateri je bilo ustanovljeno podjetje;

(d)

kraja začetka in namembnega kraja potovanja;

(e)

vrsta tahografa: analogni ali digitalni.

(a)

seznam glavnih elementov, ki jih je treba preveriti, kakor je določeno v delu A Priloge I;

(b)

standardna oprema za preverjanje, kakor je določena v Prilogi II.

(a)

seznam glavnih elementov, ki jih je treba preveriti, kot so določeni v delih A in B Priloge I;

(b)

standardna oprema za preverjanje, kot je določena v Prilogi II.

(a)

zagotavljati usklajevanje z enakovrednimi organi v drugih državah članicah v zvezi z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 5;

(b)

pošiljati statistična poročila Komisiji vsaki dve leti v skladu s členom 16(2) Uredbe (EGS) št. 3820/85;

(c)

nositi glavno odgovornost za pomoč pristojnim organom drugih držav članic v skladu s členom 4(6).

(a)

najmanj enkrat vsakih šest mesecev po začetku veljavnosti te direktive;

(b)

na posebno zahtevo države članice v posameznih primerih.

(a)

pospeševati skupni pristop za izvajanje te direktive;

(b)

spodbujati skladnost pristopa nadzornih organov in usklajeno razlago Uredbe (EGS) št. 3820/85 med nadzornimi organi;

(c)

olajšati dialog med sektorjem prevoza in nadzornimi organi.