25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/1

(1)

Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 (1) je uvedla nomenklaturo blaga, v nadaljevanju „kombinirana nomenklatura“, in določila konvencionalne stopnje dajatve skupne carinske tarife.

(2)

Svet je s Sklepom 2005/964/ES (2) v imenu Evropske skupnosti sklenil Sporazum o dajatev prosti obravnavi integriranih vezij z več čipi (MCP) (v nadaljevanju „Sporazum“).

(3)

Sporazum je znižal vse carine ter druge dajatve in stroške, ki se uporabljajo za MCP, na stopnjo nič.

(4)

Generalni sekretar Sveta Evropske unije, ki je depozitar, določen s Sporazumom, je od štirih pogodbenic prejel listine o sprejetju. Te štiri pogodbenice so se v skladu s členom 7(a) Sporazuma dogovorile, da Sporazum začne veljati 1. aprila 2006.

(5)

Zato je treba Sporazum začeti izvajati s spremembo Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/3

(1)

Uredba (ES) št. 3223/94 v skladu z rezultati večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga oblikuje merila, po katerih Komisija določa pavšalne vrednosti za uvoz iz tretjih držav, za proizvode in obdobja, predpisana v Prilogi k Uredbi.

(2)

V skladu z zgornjimi merili je treba določiti pavšalne uvozne vrednosti v višini, podani v Prilogi k tej uredbi –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/5

(1)

V skladu s členom 4(2) Uredbe (ES) št. 2808/98 je pri zneskih strukturne ali okoljske narave datum uveljavitve za menjalni tečaj 1. januar leta, v katerem je bila sprejeta odločitev o odobritvi pomoči.

(2)

V skladu s prvim stavkom člena 4(3) Uredbe (ES) št. 2808/98 se uporabi menjalni tečaj, ki je enak povprečju menjalnih tečajev, izračunanem po načelu časovnega sorazmerja za mesec pred datumom uveljavitve –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/7

(1)

Uredba Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete (2) določa pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1782/2003, med drugim glede pogojev za preverjanje vsebnosti tetrahidrokanabinola pri rasti konoplje.

(2)

V skladu s členom 33(2) Uredbe (ES) št. 796/2004 so države članice Komisiji sporočile rezultate preskusov za določanje ravni tetrahidrokanabinola v sortah konoplje, posejanih v letu 2005. Navedene rezultate je treba upoštevati pri izdelavi seznama sort konoplje, ki se gojijo za vlakna in ki izpolnjujejo pogoje za neposredna plačila v prihodnjih tržnih letih in seznama sort, ki so začasno dovoljene v tržnem letu 2006/2007. Za preverjanje vsebnosti tetrahidrokanabinola je za nekatere navedene sorte treba uporabiti postopek B iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 796/2004.

(3)

Uredbo (ES) št. 796/2004 je zato treba ustrezno spremeniti.

(4)

Ukrepi, predvideni s to uredbo, so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za neposredna plačila –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/9

(1)

Direktiva 2000/29/ES določa nekatere ukrepe proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v države članice iz drugih držav članic ali tretjih držav. Določa tudi, da je treba nekatera območja priznati kot varovana območja.

(2)

Iz podatkov, ki jih je predložila Portugalska, je razvidno, da je Bemisia tabaci Genn. (evropske populacije) sedaj naseljena v regiji Alentejo in nekaterih občinah regije Ribatejo e Oeste. Navedeni deli ozemlja Portugalske zato ne smejo biti več priznani kot varovana območja glede na navedeni škodljivi organizem.

(3)

Iz podatkov, ki jih je predložila Slovenija, je razvidno, da je Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. sedaj naseljena na Gorenjskem in v mariborski regiji. Navedeni regiji zato ne smeta biti več priznani kot varovana območja glede na Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al.

(4)

Iz podatkov, ki jih je predložila Slovaška, je razvidno, da je Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. sedaj naseljena v nekaterih občinah okrožij Dunajská Streda, Levice, Topoľčany, Poltár, Rožňava in Trebišov. Navedene občine zato ne smejo biti več priznane kot varovana območja glede na Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al.

(5)

Italija je predložila podatke, iz katerih je razvidno, da je Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. sedaj naseljena v nekaterih delih njenega ozemlja. Navedeni deli Italije zato ne smejo biti več priznani kot varovana območja glede na Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al.

(6)

Litva je predložila podatke iz katerih je razvidno, da je virus Beet necrotic yellow vein sedaj naseljen na njenem ozemlju. Litva zato ne sme biti več priznana kot varovano območje glede na virus Beet necrotic yellow vein.

(7)

Zato je treba zadevne priloge k Direktivi 2000/29/ES ustrezno spremeniti.

(8)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za zdravstveno varstvo rastlin –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/13

(1)

Direktiva Komisije 2001/32/ES (2), je nekatere države članice ali nekatera območja v državah članicah priznavala kot varovana območja glede na nekatere škodljive organizme. V nekaterih primerih je bilo priznavanje začasno, saj niso bili predloženi potrebni podatki, ki dokazujejo, da zadevni škodljivi organizem ni navzoč v zadevni državi članici ali na njenem območju.

(2)

V primerih, ko so zadevne države članice priskrbele potrebne podatke, je treba zadevna območja priznavati kot trajno varovana območja.

(3)

Nekatere regije na Portugalskem so se priznavale kot varovana območja glede škodljivega organizma Bemisia tabaci Genn. (evropske populacije).

(4)

Portugalska je predložila podatke, iz katerih je razvidno, da je Bemisia tabaci Genn. (evropske populacije) zdaj naseljena v nekaterih delih njenega ozemlja. Navedeni deli Portugalske se torej ne priznavajo več kot varovana območja glede na navedeni škodljivi organizem.

(5)

Različne regije ali deli regij v Avstriji in Italiji ter celotno področje Irske, Litve, Slovenije in Slovaške so se začasno priznavali kot varovana območja glede škodljivega organizma Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. do 31. marca 2006.

(6)

Iz podatkov, ki so jih predložile Avstrija, Italija, Irska, Litva, Slovaška in Slovenija, je razvidno, da je treba začasno priznavanje varovanih območij v navedenih državah glede škodljivega organizma Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. izjemoma podaljšati za dve leti in tako navedenim državam zagotoviti potreben čas za predložitev podatkov, ki dokazujejo, da Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. ni navzoča, ali jim po potrebi omogočiti dokončanje prizadevanj za izkoreninjenje navedenega organizma.

(7)

Poleg tega je Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al. zdaj naseljena v nekaterih delih Italije, gorenjski in mariborski regiji v Sloveniji ter v nekaterih občinah v okrajih Dunajská Streda, Levice, Topoľčany, Poltár, Rožňava in Trebišov na Slovaškem, zato se zadevni deli ozemlja Italije, Slovenije in Slovaške ne bi več smeli priznavati kot varovana območja glede škodljivega organizma Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al.

(8)

Litva se je začasno priznavala kot varovano območje glede virusa beet necrotic yellow vein do 31. marca 2006.

(9)

Litva je predložila podatke iz katerih je razvidno, da je zdaj virus beet necrotic yellow vein naseljen v navedeni državi. Litva se torej ne sme več priznavati kot varovano območje glede na navedeni škodljivi organizem.

(10)

Malta se je začasno priznavala kot varovano območje glede virusa Citrus tristeza (evropski sevi) do 31. marca 2006.

(11)

Iz podatkov, ki jih je predložila Malta, je razvidno, da je treba začasno priznavanje varovanega območja v navedeni državi glede škodljivega organizma virusa Citrus tristeza (evropski sevi) izjemoma podaljšati za dve leti in tako navedeni državi zagotoviti potreben čas za predložitev podatkov, ki dokazujejo, da Citrus tristeza virus (evropski sevi) ni navzoč, ali ji po potrebi omogočiti dokončanje prizadevanj za izkoreninjenje navedenega organizma.

(12)

Ciper se je začasno priznaval kot varovano območje glede škodljivih organizmov Daktulosphaira vitifoliae (Fitch), Ips sexdentatus Börner in Leptinotarsa decemlineata Say do 31. marca 2006.

(13)

Iz podatkov, ki jih je predložil Ciper, je razvidno, da je treba začasno priznavanje varovanega območja v navedeni državi glede škodljivih organizmov Daktulosphaira vitifoliae (Fitch), Ips sexdentatus Börner in Leptinotarsa decemlineata Say podaljšati za dve leti in tako navedeni državi zagotoviti potreben čas za predložitev podatkov, ki dokazujejo, da navedeni škodljivi organizmi niso navzoči, ali ji po potrebi omogočiti dokončanje prizadevanj za izkoreninjenje navedenih organizmov.

(14)

Direktivo 2001/32/ES je zato treba ustrezno spremeniti.

(15)

Ukrepi iz te direktive so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za zdravstveno varstvo rastlin –

1.

Člen 1 se nadomesti:

„Člen 1

Območja v Skupnosti, ki so našteta v Prilogi, so priznana kot varovana območja, v smislu prvega pododstavka člena 2(1)(h) Direktive 2000/29/ES v zvezi s škodljivim(-i) organizmom(-mi), ki so našteti ob njihovih imenih v Prilogi k tej direktivi.“

2.

Člen 2 se črta.

3.

Priloga se spremeni:

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/16

(1)

16. novembra 1998 in 24. marca 1999 je Komisija prejela pritožbe konkurentov o domnevni nepravilni uporabi državnih pomoči, ki jih je dežela Turingija dodelila podjetjema Kahla Porzellan GmbH (Kahla I) in Kahla/Thüringen Porzellan GmbH (Kahla II), obe iz Thüringena v Nemčiji.

(2)

Po obsežni korespondenci in srečanjih s predstavniki Nemčije je Komisija 15. novembra 2000 sprožila formalni postopek preiskave zaradi začasnih pomoči, dodeljenih podjetjema. Istočasno je bila Nemčija pozvana, naj predloži zadostne podatke, da bo mogoče ugotoviti, ali so nekateri ukrepi pomoči v skladu z odobrenimi programi pomoči, po katerih so bili domnevno dodeljeni.

(3)

Sklep Komisije o sprožitvi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe glede zadevne pomoči. 31. julija 2001 je Komisija prejela pripombe podjetja Kahla II, ki so bile posredovane Nemčiji z dopisom z dne 7. avgusta 2001.

(4)

26. marca 2001 je Nemčija odgovorila na uredbo o predložitvi podatkov, predložila je podatke o pomočeh in obvestila Komisijo o nadaljnjih pomočeh za podjetje, ki pa niso bile priglašene. Komisija je 28. maja 2001 zahtevala dodatne informacije, ki jih je prejela dne 31. junija 2001. Dodatne informacije so bile posredovane 9. avgusta 2001.

(5)

Z dopisom z dne 30. novembra 2001 je Komisija Nemčiji sporočila, da je v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES postopek razširila na pomoči, ki niso usklajene z odobrenimi programi pomoči, v okviru katerih so bile domnevno dodeljene, in na pomoči, o katerih Komisija prej ni bila obveščena.

(6)

10. decembra 2001 je bil primer podrobno obravnavan s predstavniki Nemčije in podjetja.

(7)

Sklep Komisije o razširitvi postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti  (3). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe glede zadevne pomoči. Komisija je prejela pripombe prejemnika pomoči (Kahla II). Te pripombe so bile posredovane Nemčiji z dopisom z dne 6. marca 2002. Nemčiji je bila dana možnost, da predloži svoje pripombe.

(8)

30. januarja je Nemčija odgovorila na sklep o razširitvi formalnega postopka preiskave in posredovala izčrpne informacije. Z dopisom z dne 30. aprila 2002 so bile zahtevane dodatne informacije. Nemčija je posredovala svoj odgovor z dopisom z dne 29. maja 2002, ki je bil evidentiran istega dne.

(9)

Z dopisom z dne 28. februarja 2002 je Komisija prejela pripombo podjetja Kahla II, ki je bila posredovana Nemčiji z dopisom z dne 6. marca 2002. 18. marca 2002 je prispela nova pritožba, da je Kahla II prejela nadaljnje pomoči. Ta informacija je bila Nemčiji posredovana z dopisom z dne 30. aprila 2002. Odgovor Nemčije na pritožbo je prispel dne 29. maja 2002.

(10)

24. julija 2002 je bil primer znova obravnavan s predstavniki Nemčije. Po tem srečanju je Nemčija dne 7. avgusta 2002 posredovala dodatna pojasnila. 30. julija 2002 je Kahla II še naprej vztrajala na svojih prejšnjih utemeljitvah. Z dopisom z dne 1. oktobra 2002, evidentiranim istega dne, je Nemčija posredovala dodatno pripombo.

(11)

Kahla II je naslednik podjetja Kahla I. Tako Kahla I kot Kahla II izdelujeta posodo iz porcelana in fine keramike. Njun sedež se nahaja v regiji prejemnici pomoči po členu 87(3)(a) Pogodbe ES.

(12)

Podjetje je bilo v skladu z nemško uredbo o pretvorbi državnih kombinatov, podjetij in obratov v kapitalske družbe (UmwandVO) 1. marca 1990 ustanovljeno s pretvorbo VEB Vereinigte Porzellanwerke Kahla v dve družbi z omejeno odgovornostjo. Ena izmed teh družb je Kahla I. 23. aprila 1991 je Treuhandanstalt (THA) privatiziral Kahlo I s prodajo gospodu Hoffmannu (75,1 % glavnice) in gospodu Ueingu (24,9 % glavnice) za 2 DEM. Pogodba o privatizaciji je bila sklenjena z edinima ponudnikoma, potem ko je THA objavil načrtovano prodajo na svojem seznamu podjetij za prodajo (Hoppenstedt) in navezal stike z združenji keramične industrije in gospodarsko zbornico. Nemčija je izjavila, da bi bila likvidacija podjetja za THA predraga. Pogodba o privatizaciji je po navedbah Nemčije začela veljati šele 11. decembra 1992.

(13)

Nemčija je posredovala naslednje podatke o poslovanju (prihodek in izid iz rednega poslovanja v mio DEM).

Tabela 1

(14)

9. avgusta 1993 je podjetje prijavilo stečaj. Stečajni postopek je bil sprožen 29. septembra 1993.

(15)

Po navedbah Nemčije je stečajni upravitelj od sprožitve stečajnega postopka iskal investitorje, ki bi prevzeli premoženje. Po mnenju stečajnega upravitelja bi bilo mogoče najbolj ugodno ceno za premoženje doseči tako, da bi se podjetje prodalo kot še vedno delujoče podjetje.

(16)

Novembra 1993 je zasebni investitor, g. G. Raithel, ustanovil podjetje Kahla II. Januarja 1994 je stečajni upravitelj prodal nepremičnine, stroje, opremo in zaloge podjetja Kahla I v stečaju gospodu G. Raithelu, ki je obdržal tudi 380 zaposlenih.

(17)

Kupnina je sprva znašala 7,391 milijona DEM. Pogodba je bila 5. oktobra 1994 spremenjena, tako da je bila kupnina v višini 2,05 milijona DEM za obrat, ki naj bi se financirala iz nepovratnih sredstev v višini 2,5 milijona DEM (glej ukrep 15), plačljiva ob podpisu spremenjene pogodbe. Zakonske pravice, blagovna znamka, patentirani vzorci ter strokovno znanje in izkušnje so bili preneseni za 1 DEM. Seznam strank in naročila so bili preneseni brezplačno. Kupnina v višini 2,136 milijona DEM za zaloge naj bi bila poravnana v 10 obrokih od 1. marca 1994. Zemljišče naj bi bilo prodano brez dajatev za 3,205 milijona DEM, plačljivo v roku 14 dni.

(18)

Po navedbah Nemčije so se obroki plačevali do leta 1996. Leta 1999 je bil plačan znesek v višini 1 milijona DEM, potem ko je stečajni upravitelj dvignil hipoteko na del zemljišča. Končna cena je znašala 6,727 milijona DEM. Po navedbah Nemčije je bilo zmanjšanje cene za zaloge v višini 0,664 milijona DEM posledica škode, ki je bila ugotovljena po prodaji. Razpoložljivi podatki kažejo, da je bila prodaja večinoma financirana z državno pomočjo. Lastna sredstva brez elementov pomoči so znašala le 55 000 DEM.

(19)

Prodajo zemljišča je 18. julija 1994 (4) odobril THA in 19. oktobra 1995 njegov pravni naslednik, zvezni urad Bundesanstalt für vereinigungsbedingte Sonderaufgaben (BvS).

(20)

Prodajna pogodba je poleg tega predvidevala, da bi Thüringer Industriebeteiligungs GmbH & Co. KG („TIB“), podjetje v državni lasti, ki ga je ustanovila dežela Turingija in ga nadzorovala preko sklada, prevzel tiho družabništvo v Kahli II v višini 49 %. To se je zgodilo 5. marca 1994.

(21)

Nemčija je predložila naslednje podatke o poslovanju podjetja (prihodek in izid iz rednega poslovanja v mio DEM).

Tabela 2

(22)

Podjetju Kahla I so bili od njegove ustanovitve pa do stečaja dodeljeni naslednji finančni ukrepi iz državnih sredstev (v mio DEM).

Tabela 3

Ukrepi za podjetje Kahla I

(23)

Ukrep 1: Jamstvo za izvoz, dodeljena pred privatizacijo, ki po trditvah Nemčije nikoli ni bila uporabljena.

(24)

Ukrepa 2 in 3: Prevzem dolgov s strani THA iz kreditov banke Dresdner Bank AG pred 1. julijem 1990 in iz posojil, ki jih je THA dodelil pred privatizacijo.

(25)

Ukrep 4: Nemčija navaja, da so bila ta jamstva THA dodeljena za zavarovanje investicij, kritje izgub in kredite, ki jih je dodelila banka Dresdner Bank AG. Za ta jamstva je podjetje zastavilo različna zavarovanja, ki jih THA po sprožitvi stečajnega postopka ni uveljavljal. Kot dodatno zavarovanje je bila THA upravičena do uporabe zemljišč podjetja, ki niso bila nujno potrebna za poslovanje. Ta zemljišča so bila ocenjena na 13,3 milijona DEM. Izkupiček naj bi bil uporabljen za poplačilo kreditov, za katere je THA nudil jamstvo. Nemčija priznava, da krediti, zavarovani s temi jamstvi, s soglasjem THA nikoli niso bili vrnjeni. V času uveljavljanja so ta jamstva skupaj z obrestmi znašala 24,9 milijona DEM.

(26)

Ukrep 5: Decembra 1991 je podjetje od dežele Turingije dobilo investicijsko podporo v višini 1,825 milijona DEM.

(27)

Ukrep 6: 5. oktobra 1992 je THA za preprečitev stečaja odobril posojilo v višini 4,2 milijona DEM.

(28)

Ukrep 7: 1. decembra 1992 je THA za preprečitev stečaja zagotovil nadaljnje posojilo v višini 1,8 milijona DEM.

(29)

Ukrep 8: Izkupički od uporabe zemljišč podjetja, omenjenih v ukrepu 3, so znašali skupaj 5,676 milijona DEM. Leta 1993 so bili 3,4 milijona DEM od celotnega izkupička dani na razpolago podjetju Kahla I, namesto da bi bil znesek uporabljen za poplačilo kreditov, ki jih je zavaroval THA. Nemčija navaja, da je bilo plačilo tega zneska THA sicer preloženo, ni pa bilo opuščeno, saj je bil celotni znesek v višini 5,676 milijona DEM vključen v stečajno maso. Zato znašajo sredstva THA, ki jih je dobilo podjetje in ki niso bila uporabljena za poplačilo kreditov, 5,676 milijona DEM. Nemčija temu ni oporekala.

(30)

Ukrep 9: Dva kredita Kreis- in Stadtsparkasse Jena v višini 3,9 milijona DEM. Ta dva kredita z obrestno mero 13,25 % oz. 17,25 % sta bila zavarovana s hipotekama v višini 10 milijona DEM.

(31)

Ukrep 10: V času med 1992 in 1995 so bila plačana investicijska sredstva v višini 0,035 milijona DEM.

(32)

Kahla I je iz državnih sredstev skupno prejela finančno podporo v višini 115,736 milijona DEM. Kljub tej finančni podpori je bil 29. septembra 1993 sprožen stečajni postopek. Nemčija navaja, da je THA kot del stečajne mase vnesel obveznosti v višini 41,2 milijona DEM. Ta znesek vsebuje ukrepe 3, 6, 7 in 8, vključno z obrestmi.

(33)

27. septembra 1993 se je THA odločil, da se bo odpovedal uveljavljanju zavarovanj podjetja za jamstva, omenjena v ukrepu 4. 18. julija 1994 se je THA oz. njegova naslednica BvS odpovedal zakonitemu prevzemu zemljiške posesti. Po navedbah Nemčije bi ta ukrep pomenil poravnave z drugimi upniki in s tem dodatne stroške.

(34)

Podjetju Kahla II so bili iz državnih sredstev od njegove ustanovitve do leta 1999 dodeljeni naslednji finančni ukrepi (v mio DEM).

Tabela 4

Ukrepi za podjetje Kahla II

(35)

Ukrep 11: Marca 1994 je TIB za 1,975 milijona DEM kupil 49-odstotni delež podjetja Kahla II. 31. decembra 1999 je TIB prenehal z udeležbo v podjetju in prenesel svoje deleže podjetja Kahla II na g. G. Raithela in njegovega sina, g. H. Raithela, za vsoto […] (6).

(36)

Ukrep 12: Marca 1994 je TIB dodelil posojilo delničarja v višini 6 milijonov DEM. Nemčija pojasnjuje, da to posojilo TIB ne daje dodatne glasovalne pravice. Posojilo je imelo 12 % obrestno mero, pri čemer je bila višina obresti omejena na 50 % letnega presežka. Komisija navaja, da je podjetje Kahla II začelo ustvarjati manjši dobiček šele od leta 1996. Dogovorjena ni bila nikakršna premija za tveganje. Nemčija navaja, da je bilo posojilo skupaj z obrestmi v višini 1,631 milijona DEM odplačano 29. decembra 1999.

(37)

Ukrepa 13 in 23: Dežela Turingija je marca 1994 zagotovila 90-odstotno izredno jamstvo za investicijske kredite do višine 13,5 milijona DEM. Ko so krediti zapadli, je jamstvo v skladu z ukrepom 13 zajemalo kredite 18 do 22. Jamstvo po ukrepu 23 je zajemalo kredit, ki ga je februarja 1996 v višini 1 milijona DEM dodelila zasebna banka po obrestni meri 6,1 %.

(38)

Ukrep 14: Nadaljnje 90-odstotno izredno jamstvo za kredite za gibljiva sredstva, ki ga je marca 1994 odobrila dežela Turingija v višini 6,5 milijona DEM. Kredit je septembra 1995 odobrila zasebna banka z obrestno mero 8,5 %. To jamstvo je bilo postopoma znižano in se je 31. decembra 1999 izteklo.

(39)

Za ta jamstva je podjetje plačalo letno dajatev v višini 0,75 %, ki pa se je od junija 1995 znižala na 0,5 %.

(40)

Ukrep 15: Podpora za mala in srednje velika podjetja (MSP), prvotno v višini 2 milijonov DEM, pozneje v višini 2,5 milijona DEM, ki je bila dodeljena 10. maja 1994.

(41)

Ukrep 16: Posojilo za lastniški kapital v višini 0,2 milijona DEM, ki je bilo investitorju, g. Raithelu, domnevno dodeljeno v okviru programa pomoči (7) junija 1994 v zvezi z ustanovitvijo podjetja Kahla II. V okviru tega programa je moral investitor ta znesek podjetju zagotoviti v obliki lastniškega kapitala. Po navedbah Nemčije je bilo posojilo vrnjeno 30. septembra 2001.

(42)

Ukrep 17: Posojilo v višini 1,8 milijona DEM, ki je bilo domnevno dodeljeno maja 1994 v okviru programa za ustanovitev podjetij (8).

(43)

Ukrep 18: Investicijsko posojilo v višini 2 milijonov DEM, ki je bilo domnevno dodeljeno marca 1995 (9) v okviru sanacijskega programa.

(44)

Ukrep 19: Investicijsko posojilo v višini 1 milijona DEM, ki je bilo marca 1993 (10) dodeljeno s strani Kreditanstalt für Wiederaufbau.

(45)

Ukrep 20: Investicijsko posojilo v višini 1,73 milijona DEM, ki je bilo aprila 1995 dodeljeno v okviru programa za okolje.

(46)

Ukrep 21: Investicijsko posojilo v višini 3,45 milijona DEM, ki je bilo domnevno dodeljeno aprila 1995 (11) v okviru programa za okolje.

(47)

Zaradi padca tržnih obrestnih mer je bil 30. marca 1998 neplačani znesek posojil v okviru ukrepov 18 do 21 v višini 7,329 milijona DEM pretvorjen v posojilo pod tržnimi pogoji banke Hypovereinbank. Obrestna mera za to novo posojilo je znašala 5,9 %, tj. nad referenčno obrestno mero v višini 5,49 %. Komisija vendarle ugotavlja, da je bilo 90-odstotno jamstvo iz ukrepa 13 dano na razpolago za to novo posojilo pod tržnimi pogoji.

(48)

Ukrep 22: Investicijsko posojilo v višini 2 milijonov DEM, ki je bilo domnevno dodeljeno v okviru sanacijskega programa marca 1996 (12).

(49)

Ukrep 23: glej odstavek (37).

(50)

Ukrep 24: Oktobra 1994 je podjetje Kahla II od dežele Turingije prejelo investicijsko podporo v višini 3,36 milijona DEM za investicije v obdobju od 1994 do 1996 (13).

(51)

Ukrep 25: Med letoma 1994 in 1996 je podjetje prejelo investicijska sredstva v višini 0,838 milijona DEM (14).

(52)

Ukrep 26: Podpora za spodbujanje zaposlovanja v višini 1,549 milijona DEM v letih 1994 do 1996.

(53)

Ukrep 27: Med letoma 1994 in 1996 je podjetje prejelo podporo za udeležbo na sejmih v višini 122 414 DEM, podporo za oglaševanje v višini 0,03 milijona DEM, podporo za raziskave in razvoj v višini 0,318 milijona DEM in podporo za integracijo delavcev v višini 0,021 milijona DEM.

(54)

Ukrep 28: Decembra 1996 so bila odobrena nadaljnja investicijska sredstva v višini 1,67 milijona DEM za leta 1997 do 1999.

(55)

Ukrep 29: Podjetje je prejelo investicijska sredstva v višini 0,365 milijona DEM za obdobje od 1997 do 1999.

(56)

Ukrep 30: Maja 1999 je zasebna banka dodelila posojilo v višini 2,32 milijona DEM; to posojilo je bilo pokrito z 90-odstotnim izrednim jamstvom, ki ga je marca 1994 dodelila dežela Turingija za investicijske kredite do vsote 13,5 milijona DEM (glej ukrepe 13 do 23). To posojilo je bilo dodeljeno z obrestno mero 4,6 %.

(57)

Ukrep 31: Nadaljnja sredstva za spodbujanje zaposlovanja v višini 0,851 milijona DEM.

(58)

Ukrep 32: Glede na letno poročilo je podjetje med letoma 1997 in 1999 prejelo sredstva za udeležbo na sejmih, za oglaševanje in za integracijo delavcev v višini 342 910 DEM ter podporo za stroške osebja v povezavi z dejavnostmi raziskav in razvoja v višini 8 602 DEM. Tako znaša skupna vsota sredstev 0,352 milijona DEM.

(59)

Nemčija je po razširitvi formalnega postopka preiskave nadalje pojasnila, da je podjetje upoštevalo ureditev, ki dovoljuje odpis investicij, najprej v večjem, nato pa sčasoma v manjšem obsegu (posebna amortizacija). Nemčija priznava, da je ta ukrep dejansko predstavljal prednost za podjetje, saj s tem niso bile povezane le izgube v prvih letih, temveč tudi manjše plačilo davka. Nastalo izgubo dohodka v državni blagajni, ki jo je država utrpela zaradi zmanjšanja davkov, je treba obravnavati kot finančni ukrep države v korist podjetja Kahla II (v nadaljevanju: ukrep 33).

(60)

Po navedbah Nemčije je bil 25. marca 1994 sestavljen načrt za financiranje potreb podjetja Kahla II. Prvotno načrtovani stroški so bili zmanjšani za okoli 2 milijona DEM. V Tabeli 5 je podroben prikaz, povzet po podatkih, ki jih je posredovala Nemčija (v mio DEM).

Tabela 5

(61)

Za pokritje teh stroškov je bil marca 1994 sestavljen načrt financiranja, ki je bil pozneje večkrat spremenjen. V Tabeli 6 je podroben prikaz, povzet po podatkih, ki jih je posredovala Nemčija. Ukrepi, prikazani v poševnem tisku, se nanašajo na domnevna zasebna sredstva (v mio DEM).

Tabela 6

(62)

Ugotovi se, da je bila udeležba TIB (ukrep 11) leta 1995 v primerjavi s prvotno predvidenim zneskom zvišana za 0,25 milijona DEM. Nadalje se ugotovi, da je prvotni načrt predvideval posojila v višini 13,5 milijona DEM. Za ta posojila in za kredit za gibljiva sredstva s strani zasebne banke v višini 6,5 milijona DEM je dežela prevzela 90-odstotno jamstvo (ukrepa 13 in 14). Leta 1994 je bil dodeljen kredit za gibljiva sredstva. Posojila v skupni višini 13,5 milijona DEM so bila dodeljena leta 1995 (ukrepi 18–22) in učinkovito pokrita z 90-odstotnim jamstvom.

(63)

Glede domnevnih zasebnih sredstev se ugotovi, da je bil prvotno predvideni prispevek investitorja v višini 2,555 milijona DEM zmanjšan na 2,055 milijona DEM, tj. za 0,5 milijona DEM. Podpora za MSP (ukrep 15) je bila zvišana za 0,5 milijona DEM, torej natanko za znesek, za katerega je bil zmanjšan prispevek investitorja. Ko je bil domnevni prispevek zasebnega investitorja dejansko vključen, je bil le-ta sestavljen iz gotovinskega zneska v višini 0,055 milijona DEM iz lastnih sredstev investitorja in dveh posojil v višini 2 milijonov DEM, ki sta bili dodeljeni s strani državnih bank na podlagi odobrenega programa pomoči (ukrepa 16 in 17).

(64)

Ugotovi se, da podatki v Tabeli 6, ki jih je posredovala Nemčija, ne vsebujejo podrobnosti o podpori, dodeljeni v okviru ukrepov 26 in 27, in posebni amortizaciji, za katero Nemčija priznava, da je podjetju zagotavljala ugodnosti (ukrep 33). V ločeni tabeli, ki je bila posredovana 30. januarja 2002, je Nemčija navedla, da v letih 1994 in 1995 odpisane investicije skupaj znašajo 3,603 milijona DEM.

(65)

Nemčija je posredovala naslednjo dodatno tabelo z različnimi investicijami, ki jih je podjetje izvedlo v letih 1997 in 1998 (v mio DEM).

Tabela 7

(66)

Financiranje teh stroškov, ki ga je posredovala Nemčija, je podrobno prikazano v Tabeli 8 (v mio DEM).

Tabela 8

(67)

Ugotovi se, da Tabela 8, kot je bila posredovana s strani Nemčije, ne vsebuje podrobnosti o podpori v okviru ukrepov 31 in 32. Glede financiranja stroškov v Tabeli 7 Nemčija navaja, da je podjetje v okviru posebne amortizacije (ukrep 33) odpisalo investicije do višine 0,743 milijona DEM. Nazadnje omenjeni znesek je domnevno vključen v razdelku „Drugi viri“ v Tabeli 8.

(68)

Nemčija je posredovala nadaljnji investicijski načrt (15), v katerem so podrobno navedene investicije, izvedene med letoma 1994 in 2000, in investicije, načrtovane za obdobje 2000 do 2003. Ta načrt omenja veliko število zlasti strojev in opreme, v katere je podjetje investiralo. Skupni stroški za obdobje 1994-2000 so predstavljeni v Tabeli 9, kot jo je posredovala Nemčija (v mio DEM).

Tabela 9

(69)

Komisija ugotavlja, da ta nazadnje omenjeni investicijski načrt zajema del investicij, opisanih v Tabelah 5 do 8. V zvezi s tem znašajo investicije, izvedene v obdobju od 1994 do 1996, skupaj 14,977 milijona DEM. To se ujema z dejansko izvedenimi investicijami, predstavljenimi v Tabeli 5 v razdelku „Obnova strojev“. Za leti 1997 in 1998 ustreza skupni znesek investicij po Tabeli 7 izvedenim investicijam.

(70)

Kahla I in Kahla II izdelujeta posodo iz fine keramike in porcelana za gospodinjsko uporabo. Podjetje Kahla II se je razširilo in danes izdeluje tudi za gospodarski sektor, zlasti za hotele in za področje notranjega oblikovanja. Izdelke tudi izvažajo.

(71)

V sektorju namiznega in okrasnega porcelana obstaja med državami članicami intenzivna trgovinska menjava. Medtem ko se okrasni porcelan izdeluje po vsej Evropi, so izdelovalci namiznega porcelana močno regionalno zgoščeni v severni Bavarski (Nemčija), v Staffordshireu (Velika Britanija) in v Limousinu (Francija). Poleg velikega števila MSP obstaja tudi precej velikih podjetij. K slednjim spadajo Villeroy & Boch (Nemčija/Luksemburg), Hutschenreuther in Rosenthal (Nemčija) in Royal Doulton in Wedgewood (Velika Britanija), ki izdelajo več kot tretjino vse proizvodnje v Skupnosti. Za pokrivanje posebnih potreb hotelov in gostinske dejavnosti je nastal „sektor hotelskega porcelana“ z lastnim trdnim porcelanom. Velika Britanija, Nemčija in Italija so glavne dežele proizvajalke in porabnice. Tesno sodelovanje s končnim potrošnikom in potrebna konkurenca pri oblikovanju zaznamujeta to zelo delovno intenzivno panogo z veliko paleto izdelkov. Prodaja v tretje države nominalno presega uvoz Skupnosti, vendar je uvoz količinsko večji od izvoza, predvsem zaradi izjemno poceni uvoza s Kitajske (16).

(72)

V industriji porcelana obstajajo presežne kapacitete. Izdelava in poraba sta v letih od 1984 do 1991 beležili nenehno rast, temu pa je v letih 1992 in 1993 sledil upad. Do pričakovanega izboljšanja v letu 1994 ni prišlo. V zadnjih letih je bila trgovinska bilanca pozitivna, toda delež uvoza se je zelo povečal, še zlasti pri posodi za domačo uporabo. Rast izvoza ne more nadomestiti povečane konkurence v tem sektorju. Ravno nasprotno, močna konkurenca in presežne kapacitete se krepijo zaradi vstopa novih udeležencev trga iz JV Azije in vzhodne Evrope (zlasti iz Češke republike in Madžarske), ki imajo zaradi trgovinskega sporazuma z Evropsko unijo veliko korist (17).

(73)

Pri sprožitvi formalnega postopka preiskave je Komisija finančne ukrepe za podjetji Kahla I in Kahla II preiskala ob upoštevanju člena 87(1) Pogodbe ES in člena 61(1) Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru. Ukrepi so zajemali državna sredstva in so izkrivljali ali bi lahko izkrivljali konkurenco med državami članicami in so dajali prednost tema podjetjema. V svoji predhodni presoji je Komisija izrazila mnenje, da sta podjetji Kahla I in Kahla II podjetji v težavah. Komisija je nadalje dvomila o tem, ali je država ravnala kot tržno usmerjeni podjetnik, saj je tema podjetjema zagotovila finančna sredstva. V predhodni presoji so bili takšni ukrepi obravnavani kot državna pomoč.

(74)

Ker je Komisija resno dvomila o združljivosti teh pomoči s skupnim trgom, je zaradi začasne pomoči za podjetji Kahla I in Kahla II sprožila formalni postopek preiskave. Poleg tega je Nemčija trdila, da je bilo v skladu z odobrenimi programi pomoči dodeljenih več ukrepov pomoči. Po podatkih, ki so bili predloženi, Komisija ni mogla določiti, ali so ti ukrepi v skladu z odobrenimi programi pomoči, po katerih naj bi bile te pomoči domnevno dodeljene. Zato je Komisija v okviru sprožitve formalnega postopka preiskave Nemčiji izdala uredbo o predložitvi podatkov, da bi razjasnila to točko.

(75)

Informacije, ki jih je Nemčija posredovala kot odgovor na uredbo o predložitvi podatkov, so pregnale dvome le glede nekaterih ukrepov, domnevno dodeljenih po odobrenem programu pomoči. Poleg tega je Komisija pri več podrobnostih o ukrepih ugotovila, da o njih ni bila seznanjena. Zato je Komisija razširila formalni postopek preiskave, da bi ocenila ukrepe, ki očitno še vedno niso v skladu z odobrenimi programi pomoči, in ukrepe, s katerimi je bila seznanjena šele po sprožitvi formalnega postopka preiskave.

(76)

V dopisu z dne 11. novembra 1999 je Nemčija menila, da Komisiji ni bilo treba priglasiti nobenega od zgoraj navedenih finančnih ukrepov. Nemčija je trdila, da je Kahla II od februarja 1994 novoustanovljeno podjetje in da ni nadaljevala poslovne dejavnosti podjetja Kahla I. Po navedbah Nemčije podjetje Kahla II ni v težavah. Nemčija je pri tem vztrajala ves čas postopka. Da bi podkrepila te utemeljitve, je Nemčija predložila dve poročili z dne 29. novembra 1993 in 11. januarja 1994, ki sta ju pripravila svetovalca. Po razširitvi formalnega postopka preiskave je Nemčija posredovala poročilo z dne 21. januarja 2002, ki ga je pripravil drug svetovalec.

(77)

Nemčija je najprej ugotovila, da večine finančnih ukrepov pravnih oseb ni mogoče obravnavati kot pomoči, ker so državni organi delovali kot tržno usmerjeni podjetnik, ko so podjetju Kahla II odobrili finančno pomoč. Ostali finančni ukrepi za podjetje Kahla II, ki ne bi spadali v načelo tržno usmerjenega zasebnega investitorja, so po mnenju Nemčije bodisi vključeni v odobrene programe pomoči ali pa jih je mogoče označiti kot pomoči de minimis. Nemčija je posredovala izčrpne informacije in dokazila.

(78)

Po sprožitvi formalnega postopka preiskave je Nemčija priznala, da bi nekateri ukrepi lahko predstavljali pomoči in da nekateri ukrepi ne bi spadali v področje uporabe odobrenih programov pomoči ter pravil de minimis, ki jih vsebujeta Sporočilo Komisije o pomočeh de minimis (18) in Uredba Komisije (ES) št. 69/2001 z dne 12. januarja 2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči de minimis (19). Nemčija vendarle zavzema stališče, da je pomoč v tem primeru investicijska pomoč, ki je v skladu z regionalno omejitvijo. Nadalje je Nemčija k tej temi predložila več investicijskih načrtov in dopolnjene informacije, vključno z oceno intenzivnosti pomoči ukrepov.

(79)

V zaključku je Nemčija izjavila, da bi morala Komisija, če ne bi sprejela nobenega od navedenih utemeljitev - še zlasti za ukrep 26 -, preveriti, ali je pomoč mogoče obravnavati kot pomoč za zaposlovanje, združljivo s skupnim trgom.

(80)

Nemčija je v dopisu z dne 1. oktobra 2002 v nasprotju s prejšnjimi utemeljitvami pojasnila, da bi morali biti zadevni ukrepi pomoči v primeru, če bi Komisija Kahlo II obravnavala kot podjetje v težavah, ocenjeni kot pomoč za prestrukturiranje na podlagi smernic Skupnosti za državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (20) (smernice za prestrukturiranje).

(81)

Po sprožitvi in razširitvi postopka je Komisija prejela pripombe podjetja Kahla II, ki so bile posredovane Nemčiji z dopisoma z dne 7. avgusta 2001 in 6. marca 2002. Utemeljitve podjetja Kahla II se v veliki meri ujemajo z utemeljitvami Nemčije.

(82)

Poleg tega je prispela nova pritožba, da je podjetje Kahla II prejelo nadaljnjo pomoč. Ta informacija je bila posredovana Nemčiji z dopisom z dne 30. aprila 2002. 29. maja 2002 je Nemčija odgovorila in izjavila, da podjetje ni dobilo nobene druge podpore kot tisto, s katero je bila Komisija seznanjena.

(83)

30. julija 2002 je podjetje Kahla II Komisiji posredovalo novo pripombo, ki ni vsebovala nobenih novih dejstev ali dokazov. V pripombi je Nemčija še naprej vztrajala pri svojih prejšnjih utemeljitvah, da podjetje nikoli ni bilo v težavah, da določenih ukrepov ni mogoče označiti kot pomoči in da morajo biti začasne pomoči obravnavane kot združljive regionalne pomoči.

(84)

Ob sprožitvi formalnega postopka preiskave Komisija na podlagi razpoložljivih podatkov ni mogla določiti, ali sta bili podjetji Kahla I in Kahla II neodvisni podjetji ali v kolikšni meri je mogoče podjetje Kahla II označiti kot naslednico podjetja ali kot Auffanglösung. Zato je bila Nemčija pozvana, naj predloži zadostne podatke, da bi se ta točka razjasnila.

(85)

Komisija je v razširitvi formalnega postopka preiskave prišla do sklepa, da sta Kahla I in Kahla II različni pravni osebi. Podjetje Kahla II je bilo obravnavano kot Auffanggesellschaft, ker je bilo ustanovljeno s strani g. G. Raithela kot navidezno podjetje, ki bi nadaljevalo dejavnosti in prevzelo premoženje Kahle I, ki je bila v likvidaciji. V posredovanih dokazilih je podjetje Kahla II opisano kot Auffanggesellschaft in Komisija je ugotovila, da je prišlo do sprememb nadzora, lastniških razmerij in pravne osebe. Nemčija temu mnenju ni oporekala.

(86)

Prodaja premoženja podjetju Kahla II ni potekala z javnim in brezpogojnim razpisom. Nemčija pojasnjuje, da so bili udeleženci na trgu obveščeni o nameri prodaje premoženja. Po besedah Nemčije je stečajni upravitelj po pogajanjih z dvema potencialnima investitorjema za najbolj ugodnega ponudnika izbral g. G. Raithela. Po navedbah stečajnega upravitelja so bili razlogi za izbor izkušnje ponudnika na trgu porcelana in dejstvo, da je bila njegova ponudba precej višja od ponudbe drugega ponudnika, ki je po navedbah Nemčije ponudil 1 DEM. Komisija zato ugotavlja, da je g. G. Raithel res ponudil več kot 1 DEM, vendar naj bi se ponujeni znesek financiral iz državnih sredstev. Iz razpoložljivih informacij izhaja, da je g. G. Raithel prispeval 55 000 DEM iz lastnih sredstev, kar je več kot 1 DEM. Na podlagi razpoložljivih informacij se Komisija strinja z Nemčijo, da je bil g. G. Raithel najboljši ponudnik.

(87)

Komisija priznava, da je vrednost zemljišča podjetja Kahla I temeljila na mnenju neodvisnih strokovnjakov. Nemčija je pojasnila, da vrednost opreme in zalog – skupaj okoli 3,5 milijona DEM – ni bila ugotovljena na podlagi mnenja, ker so obstajale praktične težave in ker je bil velik del opreme v slabem stanju in bi ga bilo treba nadomestiti. Ob upoštevanju teh dejstev je Komisija sklenila, da ni razlogov za dvom glede tega, ali je cena za premoženje Kahle I ustrezala tržni ceni.

(88)

Kasnejša prodaja 49-odstotnega deleža TIB-a Kahli II in vprašanje, ali to ravnanje ustreza ravnanju tržno usmerjenega podjetnika, bosta obravnavana v naslednjih odstavkih. Komisija vendarle ugotavlja, da prodaja tega deleža g. G. Raithelu in njegovemu sinu 31. decembra 1999 ni potekala z javnim, preglednim in brezpogojnim razpisom.

(89)

TIB je finančna institucija v državni lasti. V skladu z veljavno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti in politike Komisije je Komisija mnenja, da prodajna cena za delež v lasti države ne vsebuje elementov državne pomoči, dokler je predmet prodaje ponujen v okviru javnega, na noben pogoj vezanega in nediskriminatornega razpisnega postopka. Države članice pa nikakor niso zavezane k upoštevanju tega postopka pri prodaji deležev v državni lasti.

(90)

Če se takšen postopek ne izvede, lahko prodajna cena vsebuje elemente državne pomoči. Komisija lahko zato preveri, kadar je to primerno, ali prodajna cena ustreza vrednosti deleža v državni lasti. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da je bila prodajna cena za deleže, prodane g. G. Raithelu in njegovemu sinu, višja od zneska, ki ga je za te deleže skoraj šest let prej odštel TIB. Nadalje se ugotavlja, da delež predstavlja manjšinski delež. Treba je tudi poudariti, da v zvezi s sprožitvijo in razširitvijo formalnega postopka preiskave nobena zainteresirana stranka ni vložila pritožbe zaradi samovoljne izključitve iz prodaje in ni predložila ponudbe za udeležbo. Zato po mnenju Komisije pri prodaji tega državnega deleža ni dokazov o pomoči.

(91)

Kahla I in Kahla II sta prejeli finančno pomoč iz državnih sredstev, ki je obema podjetjema dajala prednost pred konkurenti. V dokumentaciji zapisana dejstva kažejo, da je mogoče, ker ustanove pod državnim nadzorom dodeljujejo posojila in deleže v državni lasti zasebnim podjetjem, kot TIB Kahli II, njihove dejavnosti pripisati državi. V tej zvezi se je mogoče sklicevati na poročilo svetovalca z dne 29. novembra 1993, po katerem je treba na celoten načrt prestrukturiranja Kahle gledati v luči prizadevanja regionalnih oblasti, da bi zagotovile delovna mesta pri Kahli (21). Ker je trg izdelkov iz porcelana zelo konkurenčen evropski proizvodni trg, na katerem obstajajo presežne kapacitete, bi lahko finančne ugodnosti, ki nekemu podjetju zagotavljajo boljši položaj v primerjavi z njegovim konkurentom, izkrivljale konkurenco in negativno vplivale na trgovino med državami članicami.

(92)

Glede podjetja Kahla I je Komisija v razširitvi formalnega postopka preiskave sklenila, da ukrepi 2, 3 in 9 ne predstavljajo pomoči. Ostali ukrepi, dodeljeni s strani Nemčije, so še vedno označeni kot pomoč v smislu člena 87 (1) Pogodbe ES. Nemčija temu mnenju ni oporekala, zato se to mnenje ohrani.

(93)

Glede podjetja Kahla II je Nemčija še vedno mnenja, da gre za novoustanovljeno podjetje, ki ni nadaljevalo dejavnosti podjetja Kahla I in ki nikoli ni bilo v težavah. Zato so javni organi pri dodelitvi finančne podpore delovali kot tržno usmerjeni podjetnik. Komisija bo najprej preverila, ali so javne ustanove, ki so Kahli II dodelile finančno pomoč, delovale kot tržno usmerjeni podjetnik. Nato bo Komisija raziskala vprašanje težav podjetja.

(94)

Nemčija je predložila dve poročili, ki sta ju pripravila svetovalca, da bi podkrepila svojo tezo, da so javne ustanove, ki so Kahli II zagotovile finančna sredstva, ravnale kot tržno usmerjeni investitor.

(95)

Kot je razloženo v odstavku 91, predlaga prvo poročilo z dne 29. novembra 1993 načrt za prestrukturiranje za Auffanggesellschaft v luči prizadevanj deželne vlade, da bi ohranila delovna mesta pri Kahli (22). Do prestrukturiranja naj bi prišlo v obdobju med 1994 in 1997, skupni stroški naj bi znašali 18,779 milijona DEM. Prag dobička naj bi bil dosežen leta 1996 s pozitivnim rezultatom v višini 0,101 milijona DEM.

(96)

Drugo poročilo je bilo pripravljeno 11. januarja 1994 za TIB, še preden je le-ta prevzel svoj 49-odstotni delež v podjetju. Raziskava je pokazala, da je bil cilj TIB-a ohranitev in ustvarjanje delovnih mest v Turingiji (23). V raziskavi je bilo navedeno, da je ponovna vzpostavitev rentabilnosti mogoča le s prestrukturiranjem s podporo javnih organov. Prag dobička naj bi bil dosežen leta 1996 s pozitivnim rezultatom v višini 1,394 milijona DEM. Poleg tega je bilo v raziskavi omenjeno, da javna obveznost v korist Kahle II vključuje visoka tveganja in izključena je bila vsaka možnost, da bi lahko podjetje vrnilo finančno podporo pred letom 1998.

(97)

Na podlagi tega poročila Komisija sklene, da državne finančne institucije – zlasti TIB – ob dodelitvi finančne pomoči Kahli II niso ravnale kot tržno usmerjeni podjetnik. Ti dve poročili jasno dokazujeta, da je bil cilj deželne vlade in njenih finančnih institucij ohraniti delovna mesta. To pa ni glavni cilj tržno usmerjenega podjetnika. Poročili predvidevata izgubo za najmanj dve leti in ne obravnavata morebitnih nadomestil za udeležbo javnih organov, kot je to obvezno pri vsakem tržno usmerjenem podjetniku.

(98)

Zlasti glede udeležbe TIB-a lahko Komisija ohrani svoje stališče, da ta ni v skladu z načelom tržno usmerjenega podjetnika in jo je zato mogoče obravnavati kot pomoč. Dejstvo, da je TIB svoj delež pet let kasneje prodal večinskima lastnikoma g. G. Raithelu in njegovemu sinu, in sicer za višjo ceno, kot je zanj plačal leta 1994, ne spremeni tega sklepa. Ravnanje TIB-a je treba presojati predhodno z upoštevanjem morebitnih tveganj in pričakovanih prihodkov. Na podlagi takrat razpoložljivih poročil so bila ta tveganja visoka (24), vendar niso bili sprejeti nobeni ukrepi za njihovo preprečitev in ni bila opravljena analiza bodočih prihodkov. Poleg tega je bil ustvarjeni dobiček TIB-a majhen.

(99)

V nasprotju z izjavami Nemčije pogoji udeležbe TIB-a niso primerljivi s pogoji zasebnega investitorja, Raithela. Raithel je v podjetje domnevno investiral 2,055 milijona DEM. Vendar je iz njegovih sredstev izviralo le 0,055 milijona DEM. Preostala 2 milijona DEM sta izvirala iz državnih sredstev v obliki dveh posojil, ki sta bili dodeljeni g. Raithelu (ukrepa 16 in 17). Poleg tega je bilo eno posojilo (ukrep 16) vključeno v jamstvo zvezne vlade za banko Deutsche Ausgleichsbank, ki je posojilo dodelila, drugo posojilo (ukrep 17) je bilo zavarovano s prvo hipoteko na zemljišče podjetja Kahla II (25). TIB pa je podjetju dal na razpolago 1,975 milijona DEM iz lastnih sredstev v obliki udeležbe. Ta znesek je predstavljal lastni kapital, ki bi bil v primeru stečaja podrejen. Tveganje, ki ga je prevzel TIB, je tako precej večje od tveganja zasebnega investitorja. Kot bo razloženo v odstavku 111, je imel g. G. Raithel zato pravico, da odstopi od pogodbe, če udeležba TIB-a ali/in drugi ukrepi ne bi bili uresničeni, medtem ko TIB ni imel takšne pravice. Udeležba TIB-a tako ni v skladu z načelom zasebnega investitorja.

(100)

Glede ostalih ukrepov, ki jih je izvedla Nemčija, bi tržno usmerjeni podjetnik zaradi posebnega položaja podjetja in zaradi dejstva, da je le-to dejavno na trgu, na katerem obstajajo presežne kapacitete, finančno podporo dodelil le ob upoštevanju teh dejstev.

(101)

Komisija bo najprej proučila kredite, ki so jih dodelili TIB in državne banke. Ti krediti so prikazani v Tabeli 10.

Tabela 10

(102)

Tabela 10 dokazuje, da državne finančne institucije niso delovale kot tržno usmerjeni podjetnik. Zlasti glede posojila delničarja TIB-a (ukrep 12) se ugotovi, da je dogovorjena obrestna mera znašala 12 %, da pa je bila višina obresti omejena na 50 % letnega presežka. V poročilih je bilo poudarjeno, da Kahla II najmanj prvi dve leti ne bo ustvarjala dobička. To se je dejansko tudi zgodilo. Določena ni bila nobena višja obrestna mera, s katero bi se nadomestila leta, v katerih ni bilo mogoče odplačevati obresti. Zato je TIB namerno dodelil posojilo delničarja, ki ni bilo povezano z dodatnimi glasovalnimi pravicami, ne da bi zahteval kakršno koli zavarovanje in z obrestno mero 0 % za obdobje najmanj dveh let. Določena ni bila nobena premija tveganja za kompenzacijo, kot je bilo predvideno v poročilu, na podlagi katerega je bilo dodeljeno posojilo (in udeležba) delničarja. Preostala posojila so bila (kot kaže tabela) dodeljena za nižjo obrestno mero od referenčne obrestne mere. Zavarovanja so dodelili nemški organi ali pa so bila vsa posojila zavarovana z istim premoženjem. Premoženje ni bilo neodvisno ocenjeno, tako da je njegova dejanska vrednost dvomljiva. Poleg tega je treba opomniti, da je bilo to premoženje financirano z državno podporo.

(103)

Garancijska pogodba je predvidevala, da g. G. Raithel zagotovi podrejeno jamstvo v višini 0,7 milijona DEM, razen če bi bilo mogoče dokazati, da je zagotovil osebno jamstvo za posojilo za lastniški kapital (ukrep 16). Posojilna pogodba za ukrep 16 nikakor ne nakazuje zagotovitve osebnega jamstva, temveč garancijo vlade. Toda Komisija nikoli ni bila seznanjena s tem, da je bilo to jamstvo v višini 0,7 milijona DEM zagotovljeno. Nasprotno, po informacijah Komisije je bilo posojilo zavarovano z garancijo vlade in ne z osebnim jamstvom. Tudi če bi osebno jamstvo bilo zagotovljeno, bi bilo v primerjavi z ostalim zavarovanjem podrejeno in bi pokrilo dokaj majhen del morebitnega velikega tveganja neplačila. Zato lahko Komisija sklene le to, da državne banke in institucije niso delovale kot tržno usmerjeni podjetnik. Poleg tega Nemčija sama označuje posojila iz ukrepov 16 do 22 kot pomoč (28), čeprav kot obstoječo pomoč. Komisija je tako kot Nemčija mnenja, da ta posojila predstavljajo pomoči. Njihova opredelitev kot obstoječe pomoči bo preučena v naslednjih odstavkih.

(104)

Glede podpore (ukrepi 15, 24–29, 31–32) je Komisija mnenja, da noben tržno usmerjeni podjetnik ne bi dodelil nepovratne podpore. Nemčija temu dejstvu ni oporekala. Glede 90-odstotnih jamstev dežele (ukrepi 13, 14, 23 in 30) Nemčija sama priznava, da le-ta predstavljajo pomoči. Zaradi s tem povezanega visokega tveganja in odsotnosti ustrezne premije za tveganje se Komisija popolnoma strinja s tem mnenjem. Zato tega vprašanja ni potrebno še naprej obravnavati. Po besedah Nemčije spadajo ta jamstva med pravila de minimis. To bo obravnavano v oddelku D presoje.

(105)

Zato Komisija ne more ugotoviti, ali so finančne institucije dodelile podporo Kahli II pod pogoji, primerljivimi s pogoji tržno usmerjenega podjetnika. Zato bodo ukrepi Nemčije kot že poprej obravnavani kot pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(106)

Kahla II je Auffanglösung, torej novoustanovljeno podjetje, ki je prevzelo premoženje podjetja, ki je v stečaju. Čeprav so Auffanglösungen novoustanovljena podjetja, lahko ta podjetja, ki so nastala predvsem v vzhodni Nemčiji, obravnavamo kot podjetja v težavah. Razlog za to je dejstvo, da ta navidezna podjetja prevzamejo premoženje podjetja, ki se nahaja v stečaju, hkrati nadaljujejo njegovo dejavnost in to praviloma tako, da pred tem ne izvedejo sprejemljivega prestrukturiranja. Auffanglösungen torej „podedujejo“ vrsto strukturnih pomanjkljivosti in potrebujejo temeljite spremembe, da bi lahko delovale v tržnem gospodarstvu. K tem spremembam spadajo investicije za zamenjavo in modernizacijo starih strojev in opreme, spremembe v strukturi podjetja (tradicionalno veliki konglomerati, ki delujejo v okviru planskega gospodarstva), zmanjševanje števila zaposlenih (vzhodnonemški konglomerati so praviloma imeli preveč zaposlenih), novo usmeritev v izdelkih, trženje itd. Poleg tega je potrebno ponovno pridobiti zaupanje kupcev, dobaviteljev in kreditnih institucij, saj je Auffanglösung naslednica propadlega podjetja. V tem smislu niso primerljiva z drugimi novoustanovljenimi podjetji.

(107)

Prilagoditev se praviloma doseže s prestrukturiranjem, ki v večini primerov vključuje državno pomoč. Ob upoštevanju posebnega položaja novih dežel je Komisija sprejela prilagodljiv in velikodušen pristop, ki tem novim podjetjem do konca leta 1999 omogoča, da koristijo pomoči za prestrukturiranje. To ravnanje je kodificirano (29) v opombi 10 smernic za prestrukturiranje iz leta 1999. Na podlagi posebnega položaja so Auffanggesellschaften izjeme od pravila, da novoustanovljena podjetja v skladu s smernicami za prestrukturiranje niso upravičena do pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

(108)

V okviru drugega postopka (30) je Nemčija z dopisoma z dne 5. marca in 6. maja 1999 izrecno navedla, da Kahla II predstavlja podjetje v težavah. Dve leti kasneje je Nemčija z dopisom z dne 26. septembra 2001 ugovarjala svojim prejšnjim navedbam in trdila, da se Kahla II nikoli ni nahajala v težavah. V zvezi s tem postopkom Nemčija zastopa stališče, da Kahla II ne more biti obravnavana kot podjetje v težavah, saj niso izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v smernicah za prestrukturiranje.

(109)

Komisija opozarja, da smernice za prestrukturiranje ne dajejo jasne opredelitve podjetja v težavah, temveč navajajo značilne simptome. V primeru Kahle II je to v točki 2.1 smernic za prestrukturiranje (1994) omenjeno splošno merilo, po katerem se določi, ali se podjetje nahaja v težavah, izpolnjeno: podjetja v težavah so podjetja, „ki si ne morejo opomoči sama ali s sredstvi lastnikov deležev ali tujega kapitala“. To je navedeno v poročilih (31), razpoložljivih v času ustanovitve Kahle II in v času dodelitve pomoči (čas, pomemben za presojo): v njih je Kahla II obravnavana kot podjetje v težavah, vsebujejo pa tudi opis prestrukturiranja za ponovno vzpostavitev rentabilnosti (32). Naknadno je to potrjeno z dejstvom, da podjetje po razpoložljivih informacijah od bank nikoli ni prejelo finančnih sredstev brez državne pomoči (33).

(110

Dejansko nekateri kazalci, predstavljeni v smernicah za prestrukturiranje, niso predvideni za Auffanglösungen, saj le-te predstavljajo novoustanovljena podjetja, pri katerih ni mogoče preveriti razvoja poslovanja v preteklosti. Zato takšna podjetja v času ustanovitve ne trpijo zaradi zmanjšanja rentabilnosti, vse večjih izgub, zmanjšanja prihodkov, povečanja zalog, zmanjšanega denarnega toka, naraščajočih stroškov obresti itd. Tukaj Komisija opominja, da Auffanglösungen predstavljajo izjeme od pravila, da novoustanovljena podjetja ne morejo biti opredeljena kot podjetja v težavah in zato ne morejo prejeti pomoči za prestrukturiranje.

(111)

Po drugi strani pa so nekateri kazalci dejansko uporabni za Auffanglösungen, zlasti nizka čista vrednost sredstev. V primeru Kahle II Komisija opomni, da je Kahla II naslednica podjetja, ki je v stečaju, in je zato verjetno izgubila zaupanje številnih kupcev, dobaviteljev in finančnih institucij. Tako je bil celo nakup premoženja odvisen od državne podpore. Kupna pogodba o premoženju Kahle I je predvidevala, da ima g. G. Raithel, novi investitor, pravico do odstopa od pogodbe, če financiranje, ki je vključevalo različne državne ukrepe (kot npr. udeležba TIB-a in državna posojila), ni bilo zavarovano (34). Poleg tega je Kahla II prevzela premoženje Kahle I, ki nikoli ni izvedla uspešnega prestrukturiranja in je zaradi tega morala prijaviti stečaj. Naknadno je jasno, da so se prenesle tudi strukturne težave, saj Kahla II ni prejela nobenega zasebnega financiranja brez državne pomoči.

(112)

Nadaljnji kazalec je preveliko število zaposlenih. Ker je državna podpora, dodeljena Auffanglösungen, praviloma povezana z ohranitvijo delovnih mest, prinaša s seboj za določeno obdobje dodatne težave, saj je treba ohraniti določeno število delovnih mest. Kot je dokazano v poročilih, omenjenih v odstavku 91, je glavni cilj deželne vlade ohraniti delovna mesta. V naslednjih letih je Kahla II zmanjšala število zaposlenih, iz česar je mogoče sklepati, da je imela na začetku preveč zaposlenih.

(113)

Ker so Auffanglösungen prisiljene izvesti prestrukturiranje, da bi lahko bile dejavne v tržnem gospodarstvu, prihaja v prvih letih do izgub, denarni tok v prvih letih ne narašča, potrebne investicije pa s seboj prinašajo velike dolgove in visoke obresti. Tako je bilo tudi pri Kahli II. Nemčija procesa, kateremu je bila podvržena Kahla II, nikoli ni označila kot prestrukturiranje podjetja v težavah, vendar Komisija ugotavlja, da je bilo prestrukturiranje predlagano v obeh poročilih novembra 1993 in januarja 1994, in sicer kot nujno za ponovno vzpostavitev rentabilnosti podjetja. Poleg tega je Kahla II v poročilu Project Management Eschbacha (PME), ki ga je Nemčija predložila v povezavi z drugim postopkom (35), opisana kot podjetje, ki je v procesu prestrukturiranja, ki se ne bo končal pred letom 1996 (36). Komisija je prišla do sklepa, da takšen proces ni značilen za zdravo podjetje.

(114)

Nemčija je tudi mnenja, da je do izgub, ki so nastale v prvih letih obstoja Kahle II, prišlo zgolj zaradi programa amortizacije (ukrep 33). Komisija meni, da je do večjih izgub lahko prišlo zaradi tega programa amortizacije, vendar pa bi podjetje brez državne podpore zagotovo utrpelo precej višje izgube in bi verjetno izginilo s trga. Ugotovi se, da je bila državna podpora, navedena v poročilih iz let 1993 in 1994, ki jih je predložila Nemčija, obravnavana kot odločilna za obstoj podjetja in ponovno vzpostavitev rentabilnosti.

(115)

Nemčija je za podkrepitev utemeljitev, da Kahla II nikoli ni bila v težavah, predložila poročilo, ki ga je 21. januarja 2002 pripravil svetovalec.

Tabela 11

(116)

Komisija ugotavlja, da Tabela 11 predstavlja naknadno oceno zgodovine podjetja. Koristno je navesti, da so bile najpomembnejše napovedi v letu 1994 razpoložljivega poročila pravilne: do izgub naj bi prihajalo najmanj prvi dve leti. Vendar mora Komisija svojo presojo predhodno izvesti, tj. ugotoviti, ali je Nemčija od leta 1994 izpolnila svoje dolžnosti v skladu s Pogodbo ES in priglasila pomoč. Če bi Nemčija izpolnila svoje dolžnosti, bi Komisija svojo presojo sestavila na podlagi poročil, razpoložljivih v tistem času. Kot je navedeno v odstavkih 95, 96 in 113, ti poročili temeljita na premisi, da mora podjetje ponovno vzpostaviti rentabilnost, in navajata, da je bila za uresničitev teh ciljev državna pomoč odločilna. Na podlagi teh poročil bi Komisija Kahlo II (Auffanglösung) v skladu s svojo stalno prakso označila kot podjetje v težavah. Ta sklep ne more biti naknadno spremenjen, saj so bile te težave v kratkem času odpravljene z dodelitvijo znatne pomoči.

(117)

Komisija na podlagi v zadevnem času razpoložljivih poročil sklene, da si Kahla II ni bila sposobna opomoči z lastnimi močmi ali s finančnimi sredstvi pod tržnimi pogoji. Komisija zlasti ugotavlja, da je Nemčija to dejstvo leta 1999 izrecno priznala. Poleg tega bi podjetje brez državne pomoči verjetno izginilo s trga. Dejstvo, da noben kazalec, naveden v smernicah za prestrukturiranje, ni uporaben za Kahlo, ni pomembno: te smernice vsebujejo neizčrpen seznam značilnih simptomov, ne pa izčrpnega in zbirnega seznama meril.

(118)

Posledično ostaja Komisija pri svojem mnenju, da je Kahla II v času od 1994 do konca 1996 predstavljala podjetje v težavah, dokler ni bil dosežen, najverjetneje zaradi dodeljene pomoči, rahlo pozitiven rezultat in je delež lastnega kapitala začel naraščati. Komisija je mnenja, da pomanjkljivo zasebno financiranje brez državne podpore in razpoložljivi podatki to potrjujejo.

(119)

Del ukrepov pomoči za Kahlo I in Kahlo II je bil domnevno vključen v odobreni program pomoči. Ker Komisija resno dvomi, da so ti ukrepi pomoči v skladu z odobrenimi programi pomoči, v okviru katerih naj bi bili dodeljeni, je od Nemčije s pomočjo uredbe o predložitvi podatkov v skladu s členom 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (38) zahtevala, naj predloži vse za presojo potrebne dokumente, podatke in dejstva. Zaenkrat so informacije, ki jih je posredovala Nemčija, nezadostne za presojo o tem, ali so ti ukrepi zajeti v ustreznem programu. Komisija ima pravico, da odloči na podlagi razpoložljivih informacij.

(120)

V razširitvi formalnega postopka preiskave je Komisija sklenila, da ukrepi 1, 4, 5, 6, 7 in 10 predstavljajo za Kahlo II obstoječo pomoč, ki je ni potrebno še enkrat oceniti. Komisija je potrdila svoje mnenje, da ukrep 8 ni bil dodeljen v okviru odobrenega programa pomoči in ga je zato mogoče označiti kot začasno pomoč.

(121)

Glede Kahle II je Komisija v razširitvi formalnega postopka preiskave sklenila, da ukrepa 28 in 29 predstavljata za Kahlo II obstoječo pomoč, ki je Komisija ne bo ponovno ocenila. Komisija je potrdila svoje mnenje, da ukrepi 11, 12 in 20 niso bili dodeljeni v okviru programa pomoči, ki ga je odobrila Komisija. Glede ostalih ukrepov, domnevno dodeljenih po odobrenih programih pomoči, bo Komisija delno preučila začasne presoje, opravljene v sklepu o sprožitvi in razširitvi formalnega postopka preiskave.

(122)

Ukrepi 13, 14, 23 in 30: Ta 90-odstotna državna jamstva so temeljila na programu, ki Komisiji nikoli ni bil priglašen. Program je bil evidentiran pod št. NN 46/97, vendar ga Komisija nikoli ni odobrila. Kot je navedeno v razširitvi formalnega postopka preiskave, je ta jamstva mogoče označiti kot začasne pomoči. Komisija je v svoji odločbi o smernicah za jamstva dežele Turingije (39) tudi navedla, da Turingija ne sme več uporabljati tega nepriglašenega programa.

(123)

Glede elementa pomoči teh jamstev Nemčija trdi, da bi moral zaradi dogovora med Nemčijo in Komisijo element pomoči jamstva znašati 0,5 % zneska, ki ga zajema to jamstvo. Komisija navaja, da se ta dogovor nanaša na 80-odstotna državna jamstva, ki so v skladu z odobrenim programom pomoči. Zadevna jamstva to mejo prekoračujejo za 10 % in niso bila dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči, temveč v okviru nepriglašenega programa, ki ga Komisija nikoli ni odobrila. Poleg tega je dogovor iz svojega področja uporabe izključil podjetja v težavah. Zato 0,5 odstotka v nasprotju z navedbami Nemčije ni mogoče uporabiti pri teh jamstvih.

(124)

Ob upoštevanju jamstev v okviru ukrepov 13, 14 in 23 na podlagi sporočila Komisije o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES za državne pomoči v obliki jamstev (40) velja naslednje: „Če je pri prevzemu jamstva zelo verjetno, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo mogel izpolniti, npr. ker je v finančnih težavah, je lahko vrednost jamstva tako visoka kot sam znesek, ki ga jamstvo učinkovito zajema“. Kot je navedeno v oddelku B presoje (odstavki 106–118), je bila Kahla II v času dodelitve teh ukrepov podjetje v težavah. To pomeni, da pri jamstvih, dodeljenih do leta 1996, element pomoči teh jamstev lahko znaša 90 % ustreznih kreditov.

(125)

Glede ukrepa 30, ki je bil dodeljen v času, ko podjetje ni bilo več v težavah, je Nemčija ponovno mnenja, da bi moral biti ekvivalent pomoči na podlagi dogovora med Nemčijo in Komisijo, omenjenega v odstavku 123, določen pri 0,5 %. Komisija ponovno opozarja, da se ta dogovor nanaša na 80-odstotna državna jamstva, ki so bila dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči. V omenjenem primeru je jamstvo prekoračilo 80-odstotno mejo za 10 % in ni bilo dodeljeno v okviru odobrenega programa pomoči. Zato tukaj ni mogoče uporabiti ekvivalenta pomoči 0,5 %. V času dodelitve tega jamstva je dežela Turingija soglašala s tem, da bodo jamstva odvisna od odločbe Komisije o smernicah za jamstva dežele Turingije (41), po kateri mora pri 80-odstotnih jamstvih, dodeljenih v okviru odobrenega programa pomoči, element pomoči znašati med 0,5 % in 2 %. Čeprav tudi ta odločba zadeva 80-odstotna jamstva, ki so bila dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči, je po mnenju Komisije primerno, da se ta program tukaj uporabi podobno. Ob upoštevanju dejstva, da je jamstvo zajemalo velik del s posojilom povezanih tveganj, kar se je odražalo z nizko obrestno mero, ki so jo določile zasebne banke, bo za jamstva Komisija uporabila v tem programu najvišjo dovoljeno obrestno mero v višini 2 %.

(126)

Na podoben način se Komisiji zdi primerno, da za 90-odstotno jamstvo po ukrepu 13 uporabi element pomoči v višini 2 %, in sicer od 30. marca 1998, ko so bila posojila po ukrepih 18-21 spremenjena v posojila pod tržnimi pogoji. Obrestna mera posojila pod tržnimi pogoji je znašala 5,9 %. Preden so bila posojila v okviru ukrepov 18–21 spremenjena, je obrestna mera znašala med 6,5 % in 6,75 %. Posojila, dodeljena iz državnih sredstev, so bila spremenjena v zasebna posojila ravno v času, ko je podjetje za zasebno posojilo lahko dobilo nižjo obrestno mero kot za posojila iz državnih sredstev. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bila ta sprememba mogoča le zato, ker je bilo za to novo posojilo zagotovljeno 90-odstotno jamstvo.

(127)

Nemčija trdi, da ta jamstva spadajo pod pravila de minimis. Uporaba pravil de minimis je obravnavana v oddelku D presoje.

(128)

Ukrep 15: Podpora v višini 2,5 milijona DEM je bila domnevno dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči (42). V razširitvi formalnega postopka preiskave je Komisija pomotoma navedla, da je ta program predviden le za MSP. Nemčija je pravilno opozorila, da so pod posebnimi pogoji do pomoči v okviru tega programa upravičena tudi velika podjetja. Vendar pa ta program iz svojega področja uporabe izrecno izključuje podjetja v težavah.

(129)

Komisija je zaradi zlorabe nedavno sprejela negativno odločbo glede tega programa, ker je bil med drugim uporabljen za podjetja v težavah (43). V svoji odločbi je Komisija izrecno navedla, da je Nemčija Kahlo II uvrstila med podjetja v težavah, ki so v nasprotju s posebnimi določbami, ki jih je odobrila Komisija, uporabila ta program. Komisija je glede omenjenega programa v svoji odločbi navedla, da je njena odločba glede programa neodvisna od njene odločbe v zadevnem primeru, v okviru katerega je bila proučena posamezna uporaba. V zadevni odločbi Komisija zastopa stališče, da je bila Kahla II v času dodelitve tega ukrepa pomoči podjetje v težavah. Zato se ohranja stališče, da je to pomoč mogoče označiti kot novo pomoč.

(130)

Ukrep 16: Posojilo v višini 0,2 milijona DEM je bilo domnevno odobreno v okviru programa za posojila za lastniški kapital (44). Ta program je bil namenjen le za MSP. Ker pa je imela Kahla II več kot 250 zaposlenih in v času dodelitve tega ukrepa ni bila MSP, pomoč očitno ni v skladu s tem programom. Nemčija je nedavno opozorila, da posojilo ni bilo dodeljeno podjetju, temveč g. G. Raithelu. Komisija je v odobritvi programa, v okviru katerega je bilo posojilo dodeljeno, navedla, da investitorji takšno podporo dobijo le pod pogojem, da jo kot kapital vložijo v podjetje. To pa je g. G. Raithel tudi storil. Posledično je bil namen tega posojila podpora podjetju, čeprav je bilo posojilo dodeljeno posamezniku. Zato je posojilo mogoče oceniti kot novo pomoč za Kahlo II.

(131)

Ukrepi 17, 18, 19 in 22: Komisija je ob preučitvi prišla so sklepa, da so pogoji programa, po katerem so bila posojila dodeljena (45), v zadevnem primeru izpolnjeni. Zato predstavljajo ti krediti obstoječo pomoč, ki je Komisiji ni več potrebno oceniti.

(132)

Ukrep 21: To posojilo je bilo domnevno dodeljeno v okviru odobrenega programa pomoči (46). Program je predvideval posojila v višini največ 2 milijonov DEM za podjetja v novih deželah. Zadevno posojilo to mejo presega. Zato Komisija ne more ugotoviti, ali so bili pogoji, navedeni v zadevnem programu, izpolnjeni. Ob upoštevanju subvencioniranih obresti, zmanjšane vrednosti danih zavarovanj in dodelitve 90-odstotnega jamstva, ki zajema skoraj celotno izredno tveganje, je Komisija mnenja, da je to posojilo v času dodelitve morda predstavljalo pomoč v celotni višini zneska.

(133)

Ukrepa 24 in 25 sta bila dodeljena v okviru odobrenih programov pomoči, in sicer za pokritje investicij, ki so podrobno prikazane v Tabeli 5. Poleg tega iz informacij, ki jih je posredovala Nemčija, izhaja, da je del investicijske pomoči, dodeljene v okviru programa posebne amortizacije (ukrep 33), prav tako služil za pokritje investicij. Nemčija je dokazovala, da so vsi ti ukrepi v skladu s programi, po katerih so bili domnevno dodeljeni. Zato predstavljajo ukrepi 24, 25 in 33 obstoječe pomoči, ki jih Komisiji ni potrebno še enkrat oceniti.

(134)

Ukrep 26: Podpora za spodbujanje zaposlovanja v povezavi z okoljskimi investicijami, ki je bila domnevno dodeljena v okviru odobrenega programa, se ne šteje za pomoč (47). Kot je bilo navedeno v razširitvi formalnega postopka preiskave, je bil program – kar zadeva njegove elemente okolja - namenjen odstranitvi nevarnosti za okolje v podjetjih v državni lasti. Podpora tako torej ni v skladu s programom, na podlagi katerega je bila domnevno dodeljena. Z dopisom z dne 29. julija 1994 (48) je Nemčija Komisiji pojasnila, kako je potrebno razlagati to določbo. Nemčija je jasno navedla, da je takšne ukrepe mogoče izvajati le v občinah, mestih itd. Podjetja v rokah THA so bila pred privatizacijo prav tako upravičena do te pomoči, saj so bila do takrat obravnavana kot državna podjetja (49). Komisija je zastopala stališče, da ti ukrepi ne predstavljajo pomoči, saj nobenemu podjetju ne dajejo prednosti (50).

(135)

Kahla II je bila v času dodelitve tega ukrepa zasebno podjetje in zato ni bila upravičena do pomoči. Poleg tega Komisija opominja, da je bil del te podpore dodeljen s strani dežele Turingija, medtem ko ima po zadevnem programu pravico do dodelitve takšne podpore le Zvezni zavod za zaposlovanje. Zato Komisija ne more ugotoviti, ali so ti ukrepi predstavljali obstoječe pomoči (51).

(136)

Po razširitvi formalnega postopka preiskave je Nemčija spremenila svojo utemeljitev in trdila, da ti ukrepi podjetju niso dajali nikakršne prednosti. Najprej je Nemčija navedla, da so bili ti ukrepi dodeljeni za odstranjevanje stare opreme, kar naj bi domnevno imelo velik pomen za okolje. Vendar Komisija ne more sprejeti, da odstranitev stare opreme za podjetje ni predstavljalo prednosti. Tovrstna dela so nujno vodila k povečanju razpoložljivih površin in zato k zvišanju vrednosti podjetja.

(137)

Nemčija je nedavno trdila, da so bili ukrepi predvideni za odstranitev nevarnosti za okolje, ki so nastale v juliju leta 1990. Glede na izkušnje Komisije takšni ukrepi ne predstavljajo pomoči. Vendar Nemčija ni predložila nobenega dokaza o kakršni koli nevarnosti, ki naj bi nastala pred julijem 1990. Poleg tega je Kahla I domnevno odstranila takšne nevarnosti, ko je leta 1991 prejela podporo (ukrep 2) v višini zneska, potrebnega za odstranitev nevarnosti. Nemčija nikoli ni predložila dokaza, da nevarnosti za okolje še niso bile odstranjene, ko je bilo premoženje podjetja Kahla I prodano. Tudi če bi temu bilo tako, bi moral kupec ustrezno preveriti, ali premoženje ne vsebuje takšnih nevarnosti. Če temu ni bilo tako, ni bil dovolj pazljiv in zato ni sprejemljivo, da se pozneje zahteva državna podpora v ta namen. Če bi bil izveden ustrezen nadzor, bi bila obstoj takšnih nevarnosti in potreba po sredstvih za odstranitev upoštevana v nakupni ceni, pozneje pa se ne bi zahtevala državna podpora.

(138)

Nemčija je tudi navedla, da podjetje zadevnih del morda ne bi izvedlo, če bi vedelo, da ti ukrepi predstavljajo pomoči, ali pa bi zaposlilo svoje osebje ali manj osebja ali drugo osebje. Nemčija trdi, da je bilo dejstvo, da Komisija programa ni uvrstila med pomoči in ga potrdila, že zadosten razlog za upravičeno pričakovanje, da ukrepi ne predstavljajo pomoči. Komisija te utemeljitve ne more sprejeti, saj je odobritev programa temeljila na priglasitvi in na dodatnih informacijah, ki jih je posredovala Nemčija. Zato Nemčija ne more zavestno ravnati v nasprotju s priglasitvijo in uveljavljati kršitve proti zakonitim pričakovanjem. Tudi upravičenec ne more uveljavljati takšnih pričakovanj, če je v nemškem programu jasno predvideno, da ti ukrepi ne morejo biti izvedeni v interesu posameznega podjetja in da je imel samo Zvezni zavod za zaposlovanje pravico dodeliti takšno podporo, medtem ko je v tem primeru del podpore dodelila dežela Turingija.

(139)

Nemčija je v zaključku trdila, da ta podpora predstavlja splošen ukrep, ki lahko koristi vsem podjetjem v Nemčiji brez diskriminacije. Vendar Komisija ugotavlja, da je ta trditev v nasprotju z vsemi poprej posredovanimi informacijami. Iz določb nemškega prava (člen 249h Zakona o spodbujanju zaposlovanja) in iz vseh Komisiji predloženih dokumentov, ki so Komisiji omogočili, da program ne označi kot pomoč in ga odobri, jasno izhaja, da takšni ukrepi ne morejo koristiti prav vsem podjetjem. Nasprotno se nemško pravo in vsi dokumenti, ki jih je posredovala Nemčija in ki naj bi Komisiji omogočili presojo določb, nanašajo na osebe javnega prava in izrecno izključujejo ukrepe za posamezno podjetje. Ta določba vsebuje jasno selektivno komponento, ki implicira, da ukrep ne more biti ocenjen kot splošen ukrep.

(140)

Ukrep 27: Podpora za različne namene, ki je bila dodeljena v letih 1995 in 1996. Ker ni bila navedena nobena pravna podlaga, jo je Komisija začasno ocenila kot novo pomoč. Nemčija je trdila, da je bila podpora za raziskave in razvoj v višini 0,318 milijona DEM dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči (52). Na podlagi razpoložljivih informacij so te pomoči v skladu s tem programom in zato predstavljajo obstoječe pomoči, ki jih ni treba ponovno oceniti.

(141)

Glede podpore za integracijo delavcev v višini 0,021 milijona DEM Nemčija zastopa stališče, da le-ta ne predstavlja pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, saj je bila predvidena le za spodbujanje zaposlovanja invalidnih oseb. Vendar Komisija poudarja, da pomoči ne predstavljajo le ukrepi, ki veljajo za posameznike v skladu s smernicami za pomoči za zaposlovanje (53) (smernice za zaposlovanje) na podlagi objektivnih meril, ne da bi pri tem dajali prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Kljub uredbi o predložitvi podatkov zlasti glede te točke Nemčija ni predložila dokazil. Zato je Komisija na podlagi posredovanih informacij sklenila, da so ti ukrepi predstavljali državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(142)

Preostala podpora za udeležbo na sejmih v višini 0,122 milijona DEM in podpora za oglaševanje v višini 0,030 milijona DEM spadata domnevno pod pravila de minimis. V nadaljevanju se preuči, ali so v skladu s pravili de minimis.

(143)

Ukrepa 28 in 29: Kot je bilo navedeno v razširitvi formalnega procesa preiskave so bili ti ukrepi na podlagi razpoložljivih informacij ocenjeni kot obstoječe pomoči. Poleg tega iz informacij, ki jih je posredovala Nemčija, sledi, da je del investicijske pomoči, dodeljene v okviru programa posebne amortizacije (ukrep 33), prav tako služil pokritju teh investicij. Nemčija je dokazala, da so vsi ti ukrepi v skladu s programi, v okviru katerih so bili domnevno dodeljeni. Zato predstavljajo obstoječe pomoči, ki jih Komisiji ni treba ponovno oceniti.

(144)

Ukrep 31: Nadaljnja podpora za spodbujanje zaposlovanja, ki je bila dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči (54). Na podlagi informacij, ki jih je posredovala Nemčija, je Komisija mnenja, da je ta podpora v skladu s programom, po katerem je bila dodeljena. Zato predstavlja podpora obstoječe pomoči, ki jih Komisiji ni treba ponovno oceniti.

(145)

Ukrep 32: Podpora za različne namene. Ker ni bila navedena pravna podlaga, je Komisija podporo začasno označila kot nove pomoči. Vendar je Nemčija trdila, da je bila podpora za raziskave in razvoj v višini 0,009 milijona DEM dodeljena v okviru odobrenega programa pomoči (55). Vendar pa je ta program namenjen le MSP. Po razpoložljivih informacijah ni bila Kahla II med 1997 in 1999 nikoli uvrščena med MSP, zlasti, ker je imela vedno več kot 250 zaposlenih, niti po tem, ko je zmanjšala število vajencev. Zato pomoči ne spadajo v področje uporabe programa, po katerem so bile dodeljene, in jih je treba označiti kot nove pomoči.

(146)

Glede podpore za integracijo delavcev je Nemčija ponovno pojasnila, da le-ta ne predstavlja pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, saj je bila predvidena za spodbujanje zaposlovanja invalidnih oseb. Kot v primeru podpore, omenjene v ukrepu 27, tudi tukaj Nemčija kljub uredbi o predložitvi podatkov, zlasti glede te točke, ni predložila nobenega dokazila. Po podatkih v letnih poročilih podjetja (56) je podpora za integracijo delavcev znašala 0,119 milijona DEM za leti 1997 in 1998 in neznan znesek podpore za sejme in čas uvajanja 0,121 milijona DEM za leto 1999. Zato je Komisija na podlagi razpoložljivih informacij sklenila, da so ti ukrepi prestavljali državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(147)

Preostala podpora za udeležbo na sejmih in podpora za oglaševanje v višini 0,103 milijona DEM za leti 1997 in 1998 in neznan del podpore za sejme, navedene v letnem poročilu 1999, ter podpora za integracijo v višini 0,121 milijona DEM za leto 1999 domnevno spadajo pod pravila de minimis. V oddelku D presoje se preuči, ali so v skladu s pravili de minimis.

(148)

Glede na zgoraj navedeno predstavljajo ukrepi 17, 18, 19, 22, 24, 25, del ukrepa 27, ukrepi 28, 29, 31 in 33 obstoječe pomoči, ki jih Komisiji ni treba ponovno oceniti.

(149)

Ukrepi 13, 14, 23, del ukrepa 27, ukrep 30 ter del ukrepa 32 spadajo domnevno pod pravila de minimis (57). Po teh pravilih znaša najvišji skupni znesek pomoči de minimis 100 000 EUR v triletnem obdobju od prve pomoči de minimis. Ta znesek zajema vse vrste državnih pomoči, ki so bile dodeljene kot pomoči de minimis, in ne vpliva na možnost, da prejemnik na podlagi s strani Komisije odobrenih programov prejme druge pomoči. Zadevni obdobji sta od 25. marca 1994 do 25. marca 1997 in od 25. marca 1997 do 25. marca 2000.

(150)

Ukrepi 13, 14, 23 in del ukrepa 27 iz obdobja od 1994 do 1997 spadajo domnevno pod pravila de minimis.

(151)

Čeprav znaša del v okviru ukrepa 27 dodeljene podpore, ki domnevno spada pod pravila de minimis, tj. podpore za udeležbo na sejmih v višini 122 000 DEM in podpore za oglaševanje v višini 30 000 DEM, skupaj 152 000 DEM (77 716 EUR), bi moral biti ta znesek združen z ekvivalentom pomoči dodeljenih jamstev iz ukrepov 13, 14 in 23. Kot je navedeno v odstavku 124, je lahko vrednost jamstva enaka znesku, ki je z jamstvom učinkovito pokrit (58). To pomeni, da je element pomoči teh jamstev v času dodelitve znašal morda celo 90 % ustreznih kreditov, kar pa daleč presega mejo pravil de minimis. Zato ni sprejemljivo, da vsi ti ukrepi spadajo pod pravila de minimis.

(152)

Za obdobje od 1997 do 2000 spadata jamstvo v okviru ukrepa 30 in del ukrepa 32 domnevno pod pravila de minimis.

(153)

Glede jamstva, dodeljenega po ukrepu 30, je mogoče element pomoči določiti na 41 760 DEM, če je uporabljen ekvivalent pomoči v višini 2 %, kot je to pojasnjeno v odstavku 125. Del ukrepa 32, ki domnevno spada pod pravila de minimis, zajema podporo za udeležbo na sejmih v višini 294 000 DEM in podporo za zmanjšanje stroškov v višini 114 000 DEM. Poleg tega je treba prišteti novo vrednost jamstva po ukrepu 13 od trenutka, ko je pokrilo posojila pod tržnimi pogoji. Kot je pojasnjeno v odstavku 47, ta posojila skupaj znašajo 7,329 milijona DEM. Če se tudi tukaj uporabi ekvivalent pomoči v višini 2 % za znesek posojil, ki so zajeta z jamstvom, znaša element pomoči 131 922 DEM. Zato znašajo ukrepi iz obdobja od 1997 do 1999, ki domnevno spadajo pod pravila de minimis, skupaj 581 682 DEM. Ta znesek močno presega mejo pravil de minimis.

(154)

Zato Komisija ne more sprejeti, da vsi ti ukrepi spadajo pod pravila de minimis. Posledično predstavljajo pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(155)

Zaradi zgoraj navedenega so ukrep 8 za Kahlo I in ukrepi 11, 12, 13, 14, 15, 16, 20, 21, 23, 26, 27, 30 in 32 za Kahlo II označeni kot nove pomoči. Na podlagi razpoložljivih podatkov Komisija ne more ugotoviti, ali so v skladu z odobrenimi programi pomoči.

(156)

V Pogodbi ES so predvidene nekatere izjeme od osnovnega načela splošne nezdružljivosti državnih pomoči s skupnim trgom. Izjeme od določb, navedene v členu 87(2) Pogodbe ES, v zadevnem primeru niso uporabne, saj ukrepi pomoči ne predstavljajo niti pomoči socialnega značaja za posameznega potrošnika niti pomoči za povrnitev škode, nastale zaradi naravnih nesreč ali drugih izjemnih dogodkov, niti pomoči za gospodarstvo določenih območij Zvezne republike Nemčije, prizadetih zaradi delitve Nemčije. Morebitne izjeme od temeljne nezdružljivosti s skupnim trgom so določene v členu 87(3)(a) in 87(3)(c) Pogodbe ES. Člen 87(3)(a) Komisiji dovoljuje odobritev pomoči za gospodarski razvoj določenega območja. Člen 87(3)(c) Pogodbe ES predvideva odobritev državnih pomoči za spodbujanje razvoja določenih gospodarskih panog ali gospodarskih območij, dokler se pogoji trgovanja ne spremenijo tako, da so v nasprotju s skupnim interesom. Komisija je objavila različne smernice, v katerih so natančno razloženi pogoji, pod katerimi so lahko pomoči odobrene na podlagi te določbe.

(157)

Nemčija ne oporeka temu, da je treba pomoči za Kahlo I oceniti v okviru smernic za prestrukturiranje (1994), čeprav se zadevno podjetje nahaja na območju, kjer se regionalna pomoč lahko dodeli v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES. Prednostni namen pomoči namreč ni bil regionalne narave, temveč ponovna vzpostavitev dolgoročne rentabilnosti podjetja v težavah. Komisija na tem mestu opozarja, da je treba oceniti le pomoč, dodeljeno v okviru ukrepa 8.

(158)

Glede Kahle II Nemčija trdi, da je bil cilj ukrepov, ki so bili označeni kot pomoči, ki niso zajete v odobrene programe pomoči ali ki ne spadajo pod pravila de minimis, regionalne narave. Komisija na tem mestu opozarja, da začasne pomoči, ki jih je treba oceniti, zajemajo ukrepe 11, 12, 13, 14, 15, 16, 20, 21, 23, 26, 27, 30 in 32.

(159)

Komisija je mnenja, da smernice za nacionalno regionalno pomoč (59) (smernice za regionalno pomoč) niso uporabne za oceno združljivosti pomoči, dodeljenih med letoma 1994 in 1996, s skupnim trgom. V opombi 10 teh smernic je določeno: „Začasne pomoči za podjetja v težavah urejajo posebna pravila in se ne obravnavajo kot regionalna pomoč.“ Ta posebna pravila so smernice za prestrukturiranje.

(160)

Komisija ugotavlja, da sedanje smernice za regionalno pomoč v času dodelitve pomoči niso bile veljavne. Pravila, ki so veljala v času dodelitve in ki so navedena v opombi 2 teh smernic, jasno določajo, da se takšne pomoči ne sme dodeliti, če se s tem kršijo posebne določbe za pomoči za podjetja v težavah. Kot je pojasnjeno v zgoraj omenjenem oddelku B presoje (odstavki 106–118), je Komisija ugotovila, da je bila Kahla II do leta 1996 podjetje v težavah. Zato začasne pomoči ne morejo biti ocenjene po teh določbah. To je tudi jasno na podlagi vrste stroškov, ki so bili vključeni v pomoči. Komisija opozarja na Tabelo 5, po kateri je bilo 80 % odhodkov porabljenih za obnovo strojev in za gibljiva sredstva. To so značilni odhodki v okviru prestrukturiranja, vendar ne v okviru projekta investiranja.

(161)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ne more ugotoviti, ali je mogoče začasne pomoči, dodeljene za Kahlo II do leta 1996, označiti kot s skupnim trgom združljive regionalne pomoči.

(162)

Nemčija je nedavno trdila, da je treba pomoči v okviru ukrepa 26 označiti kot pomoči za zaposlovanje. Smernice za zaposlovanje (60) predvidevajo pomoči za ustvarjanje novih delovnih mest. Po navedbah Nemčije je bila podpora uporabljena za odstranitev dela opreme Kahle II. Ta dela so opravljali brezposelni, kar je omogočilo začasno zaposlenost brezposelnih. Vendar pa ta dela niso vodila k trajni zaposlitvi. Te pomoči tudi ni mogoče označiti kot pomoč za ohranjanje delovnih mest, saj se je število zaposlenih v podjetju znatno zmanjšalo (s 380 leta 1994 na 327 leta 1996). Poleg tega pojasnila Nemčije glede uporabe pomoči, namreč začasna zaposlitev brezposelnih, jasno dokazujejo, da Kahla II ni obdržala delovnih mest. Zato je Komisija mnenja, da ukrepa 26 na podlagi smernic za zaposlovanje ni mogoče odobriti kot pomoči za zaposlovanje. To mnenje Komisije velja tudi glede pomoči, dodeljenih pred začetkom veljavnosti smernic, saj so le-te zgolj potrdile obstoječo prakso. Pomoč za zaposlovanje ne more biti odobrena, če se delovna mesta niti ne ustvarijo niti ohranijo.

(163)

Ker je bilo podjetje v času dodelitve začasne pomoči v težavah, je zdaj treba proučiti, ali je po smernicah za prestrukturiranje pomoč za Kahlo II do leta 1996 in pomoč za Kahlo I mogoče označiti za združljivi s skupnim trgom. Komisija je mnenja, da nobene od smernic Skupnosti, kot so npr. smernice za raziskave in razvoj, za varstvo okolja, za mala in srednje velika podjetja ali za usposabljanje, niso uporabne. Ker so bili vsi ukrepi pomoči dodeljeni pred začetkom veljavnosti revidirane različice smernic za prestrukturiranje, so uporabne smernice z dne 23. decembra 1994 (61). Izpolnjevanje najpomembnejših pogojev, navedenih v teh smernicah, bo ocenjeno po vrsti.

(164)

Pomoči za prestrukturiranje so praviloma kombinacija pomoči za tekoče poslovanje za kritje izgub, socialnih stroškov, gibljivih sredstev itd. in materialnih investicij. To je mogoče jasno dokazati s pomočjo namena ukrepov pomoči za Kahlo I in s pomočjo ukrepov, ki so bili do leta 1996 dodeljeni Kahli II (62).

(165)

Glede pomoči za Kahlo I, kot je poudarjeno v sprožitvi in razširitvi formalnega postopka preiskave, Komisija nikoli ni prejela načrta za prestrukturiranje. Ob odsotnosti načrta za prestrukturiranje pogoji, ki so nujni za odobritev prestrukturiranja v skladu s smernicami za prestrukturiranje, zlasti obstoj načrta za prestrukturiranje ob dodelitvi pomoči, niso izpolnjeni (63). Zato je treba pomoč, dodeljeno v skladu z ukrepom 8, označiti kot nezdružljivo s skupnim trgom.

(166)

Glede pomoči, ki so bile med letoma 1994 in 1996 dodeljene za Kahlo II, je Komisija v sklepu o sprožitvi in razširitvi formalnega postopka preiskave navedla, da so obstajali znaki, ki so kazali na to, da je podjetje izvedlo prestrukturiranje. Poročili, ki ju je posredovala Nemčija, opisujeta ukrepe za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja: nova usmeritev izdelkov, zmanjševanje števila zaposlenih, zamenjava starih strojev in opreme, zaprtje proizvodnih obratov, investicije za ohranitev tehničnih in okoljskih standardov in vzpostavitev distribucijskega omrežja. Med formalnim postopkom preiskave je Nemčija navedla, da so bili ti ukrepi del prvega poslovnega načrta, ki pa so ga pozneje še nadalje razvili, in odklonila opis teh ukrepov kot načrt za prestrukturiranje. V dopisu z dne 1. oktobra 2002 je Nemčija pojasnila, da je te ukrepe treba označiti kot načrt za prestrukturiranje, če Komisija Kahlo II označi kot podjetje v težavah.

(167)

Vendar pa ni razvidno, katerega izmed posredovanih dokumentov je mogoče označiti kot ustrezen načrt za prestrukturiranje. Komisija upošteva, da je bilo prvo poročilo pripravljeno pred prodajo premoženja in da je bilo namenjeno izključno TIB-u za odločitev o smotrnosti prevzema deleža v podjetju. Čeprav sta obe poročili predlagali vrsto ukrepov, ki so bili potrebni za sposobnost preživetja podjetja, je te ukrepe po besedah Nemčije nadalje razvil investitor. Če bi ta poročila obravnavali kot načrt za prestrukturiranje, potem je jasno, da predlagani ukrepi ne predstavljajo dokončne različice načrta, zlasti pri pregledu stroškov predlaganih ukrepov. Prvo poročilo je predvidevalo skupne stroške v višini 30,945 milijona DEM, ki so vključevali investicije, nakup premoženja, pokritje izgub in plačilo obresti za posojila. Drugo poročilo je predlagalo ukrepe za prestrukturiranje v višini 27,727 milijona DEM, ki so vključevali investicije (vključno s prevzemom premoženja), pokritje izgub in gibljiva sredstva. Niti v prvem niti v drugem poročilu se predvideni stroški ne ujemajo s stroški, ki jih je Nemčija opisala v „investicijskem načrtu“ in podrobno predstavila v Tabeli 5, na podlagi katere je bila pomoč domnevno dodeljena. V obeh poročilih seznam ukrepov, predvidenih za financiranje teh stroškov, zanemarja številne ukrepe pomoči, ki so bili podjetju dejansko dodeljeni (prim. Tabelo 4), kar velja tudi za „investicijski načrt“ (Tabela 5). Če bi enega izmed teh dokumentov označili kot načrt za prestrukturiranje, lahko Komisija ugotovi, da načrt ni bil dokončna različica ali pa da je podjetje prejelo preveč pomoči.

(168)

Tudi če bi te dokumente lahko označili kot načrt za prestrukturiranje, jih torej ne moremo označiti kot dokončno različico takšnega načrta. Poleg tega ni razvidno, v kolikšni meri so bili predlagani ukrepi dejansko izpeljani.

(169)

Da bi ugotovila, ali so bila merila, navedena v smernicah za prestrukturiranje, izpolnjena, potrebuje Komisija podatke o tem, kateri ukrepi prestrukturiranja so bili izvedeni za ponovno vzpostavitev dolgoročne rentabilnosti podjetja (64). Ne glede na večkratne zahteve Komisije Nemčija nikoli ni posredovala dokončne različice načrta za prestrukturiranje za Kahlo II ali predložila podatkov o tem, kateri ukrepi za prestrukturiranje so bili izvedeni. Ker ta načrt ni bil predložen, ni mogoče preučiti meril teh smernic.

(170)

Po drugi strani Komisija ugotavlja, da zasebni prispevek k skupnim stroškom ni bil znaten. Treba je opomniti, da je Komisija od Nemčije formalno zahtevala, naj posreduje informacije o vsakem prispevku (danem ali načrtovanem) zasebnega investitorja. V dopisu z dne 1. oktobra 2002 Nemčija opisuje domnevno zasebno financiranje v skladu s poročilom z dne 29. novembra 1993. Financiranje vključuje udeležbo g. G. Raithela v višini 2,055 milijona DEM, 0,986 milijona DEM obresti za posojila g. G. Raithela, denarni tok v višini 2,217 milijona DEM in kapitalski vložek TIB-a v višini 7,975 milijona DEM.

(171)

Domnevni prispevek investitorja je vključeval dve posojili z ugodnimi obrestmi iz državnih sredstev (ukrepa 16 in 17) v skupni višini 2 milijonov DEM in znesek v višini 0,055 milijona DEM, ki ga je investitor vložil v podjetje iz lastnih sredstev kot lastniški kapital. Le zadnji prispevek je bil v celoti zasebne narave. Posojilo v višini 0,2 milijona DEM v okviru ukrepa 16 je bilo zavarovano z jamstvom zvezne vlade. Posojilo v višini 1,8 milijona DEM v okviru ukrepa 17 je bilo zavarovano s hipoteko na nepremičnine podjetja Kahla II. Nakup tega premoženja je bil financiran z državnimi pomočmi. Spričo dejstva, da so bila ta posojila dodeljena iz državnih sredstev in ob upoštevanju zagotovljenih zavarovanj, posojil v okviru ukrepov 16 in 17 ni mogoče označiti kot prispevka zasebnega investitorja. Komisija nikoli ni prejela nobenih informacij glede novih domnevnih plačil obresti v višini 0,986 milijona DEM. Verjetno se nanašajo na plačilo obresti g. G. Raithela za obe posojili v okviru ukrepov 16 in 17. Toda ta plačila ne financirajo stroškov prestrukturiranja. Glede denarnega toka Komisija ugotavlja, da načrtovanega dobička, ki naj bi ga podjetje ustvarilo, ni mogoče označiti kot znaten prispevek v smislu smernic za prestrukturiranje. Poleg tega Komisija ni seznanjena, ali je bil ta denarni tok dejansko ustvarjen in ali je bil porabljen za kritje stroškov prestrukturiranja.

(172)

Ker je podjetje pričelo ustvarjati dobiček, je investitor 30. marca 1998 del državnih posojil pretvoril v zasebna posojila. Ta prispevek je bil v času dodelitve pomoči negotov in je bil vložen šele po prestrukturiranju. Zato je mogoče domnevati, da je bil poznejši prispevek mogoč le zaradi izboljšanja finančnega položaja podjetja, ki je bil posledica državnih pomoči. Komisija dodaja, da je bil prispevek mogoč le zaradi 90-odstotnega jamstva, zagotovljenega za kritje tega posojila (65). Poleg tega se je to zgodilo, ko je bilo prestrukturiranje končano, in je še vedno nejasno, kateri viri so bili porabljeni v ta namen. Zaradi odsotnosti analize stroškov prestrukturiranja ni mogoče sklepati, ali je bil zasebni prispevek znaten.

(173)

Pomoči za prestrukturiranje se lahko dodelijo le na podlagi prepričljivega načrta za prestrukturiranje, ki zajema tudi ukrepe za izravnavo morebitnih negativnih vplivov pomoči in znaten prispevek iz lastnih sredstev. Ker kljub uredbi o predložitvi podatkov ni indicev, da so bile pomoči dodeljene pod temi pogoji, se lahko domneva, da ti pogoji niso izpolnjeni. Zato predstavljajo začasne pomoči, dodeljene Kahli II do leta 1996, s skupnim trgom nezdružljive pomoči za prestrukturiranje.

(174)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ne more ugotoviti, ali so začasne pomoči, dodeljene Kahli II do leta 1996, združljive s skupnim trgom.

(175)

Zaradi doseženega skromnega izida iz rednega poslovanja je Komisija mnenja, da Kahle II po letu 1997 ni več mogoče označiti kot podjetje v težavah. V skladu z zahtevo Nemčije Komisija v okviru smernic za regionalno pomoč oceni pomoči, dodeljene Kahli II. Komisija opozarja, da se to nanaša zgolj na ukrepa 30 in 32, ki ju je potrebno označiti kot začasne pomoči, saj so ostali ukrepi obstoječa pomoč.

(176)

V skladu s smernicami za regionalno pomoč ima lahko ena sama začasna pomoč za le eno podjetje velik vpliv na konkurenco na zadevnem trgu, je pa zelo verjetno, da le malo prispeva k regionalnemu razvoju. Te pomoči v splošnem spadajo med določene ali sektorske industrijske politike in odstopajo od smisla in namena politike regionalnih pomoči kot takih. Zato te pomoči ne izpolnjujejo pogojev, navedenih v smernicah za regionalno pomoč, dokler se ne dokaže nasprotno. Komisija ugotavlja, da je trg porcelana zasičen in da v tej panogi obstajajo presežne kapacitete. To še krepi negativno sprejemanje začasne pomoči, saj bi imela vsaka investicijska pomoč verjetno negativen vpliv na to panogo.

(177)

Regionalne pomoči stremijo k produktivnim investicijam (začetne investicije) ali pa k ustvarjanju delovnih mest, povezanem z investicijami. Pod začetne investicije spadajo vlaganje v osnovna sredstva ob ustanovitvi novih podjetij, ob širitvi obstoječega podjetja, ob izvajanju temeljnih sprememb izdelka ali proizvodnega postopka obstoječega podjetja (z racionalizacijo, diverzifikacijo ali modernizacijo).

(178)

Komisija najprej ugotavlja, da je del zadevnih pomoči (ukrep 32) sestavljen iz podpore, ki je bila domnevno dodeljena za raziskave in razvoj, integracijo delavcev, udeležbo na sejmih in za zniževanje stroškov. Ti odhodki ne predstavljajo investicij. Po drugi strani je ukrep 30 jamstvo za posojilo, ki bi lahko bilo uporabljeno za investicije, čeprav te točke Nemčija nikoli ni uveljavljala.

(179)

Komisija je Nemčijo izrecno in uradno pozvala, naj predloži opis izpeljanih ali načrtovanih investicij. Kot odgovor na vprašanje, ali je bila začetna investicija izpeljana, je Nemčija predložila zgolj investicijske načrte, predstavljene v Tabelah 7 in 9. Nemčija ni posredovala opisa domnevnega investicijskega projekta. V teh načrtih je navedeno, da so bili kupljeni stroji in da so bile izvedene investicije v obstoječo opremo. Ker ni bila podana nobena nadaljnja razlaga, Komisija ne more sklepati, da so te investicije povezane z razširitvijo podjetja ali izvajanjem temeljitih sprememb izdelka ali proizvodnega postopka.

(180)

Tudi če bi temu bilo tako, Komisija nima nobenih informacij, na katere bi se lahko oprla. Posledično ni mogoče določiti upravičenih stroškov. Zato je nemogoče določiti, ali je glede na kumulacijo z ostalimi investicijskimi pomočmi, ki so zajete v odobrene programe pomoči (ukrepi 28, 29 in del ukrepa 33), največja dovoljena intenzivnost pomoči v višini 35 % upoštevana.

(181)

Poleg tega mora po točki 4.2 smernic za regionalno pomoč prispevek prejemnika pomoči za zagotovitev donosne in zdrave produktivne investicije znašati najmanj 25 %. Ta najmanjši prispevek ne sme vsebovati pomoči. To ne velja, na primer, če gre za posojilo s subvencioniranimi obrestmi ali če je posojilo zavarovano z državnimi jamstvi, ki vsebujejo elemente pomoči.

(182)

Komisija je Nemčijo izrecno in formalno pozvala, naj jo obvesti o vsakem izvedenem in načrtovanem prispevku investitorja. Po razpoložljivih podatkih je investitor 30. marca 1998 državna posojila pretvoril v posojila pod tržnimi pogoji. Vendar obstaja dvom glede možnosti, da se ta posojila oceni kot zasebni prispevek brez kakršne koli pomoči, ker so le-ta povezana s prej omenjenimi ukrepi pomoči. Tudi ta posojila pod tržnimi pogoji so bila pokrita z 90-odstotnim državnim jamstvom. Po Tabeli 8 znaša lastni prispevek k investicijam, domnevno izvedenim med letoma 1997 in 1998, skupaj 2,406 milijona DEM. Vendar glede izvora tega prispevka ni bilo predloženo nobeno pojasnilo. Ker takšnega pojasnila ni, Komisija ne more sklepati, da je prispevek prejemnika pomoči znašal najmanj 25 % vseh investicijskih stroškov.

(183)

Teh ukrepov tudi ni mogoče označiti kot s skupnim trgom združljive pomoči za tekoče poslovanje, saj pogoji, navedeni v smernicah za nacionalno regionalno pomoč, niso izpolnjeni. V skladu s temi pogoji se takšne pomoči lahko dodelijo, če so upravičene zaradi njihovega prispevka k regionalnemu razvoju ter njihove narave in če je njihova višina primerna za izravnavo pomanjkljivosti. Nemčija ni dokazala nobene od teh točk. Nemčija tudi ni dokazala, da so pomoči časovno omejene in se postopoma zmanjšujejo.

(184)

Komisija ne more ugotoviti, ali investicije, ki jih je Kahla II domnevno izvedla od leta 1997, predstavljajo upravičene investicije v smislu smernic za nacionalno regionalno pomoč. Poleg tega ni nobenega dokaza, da 25 % skupnih stroškov ne vsebuje pomoči in je pokritih s strani prejemnika pomoči. Komisija tudi ne more ugotoviti, ali je imela pomoč pozitivne učinke na regijo ali trg. Posledično Komisija ne more ugotoviti, ali je mogoče pomoči v smislu smernic za regionalno pomoč označiti kot združljive s skupnim trgom.

(185)

Komisija ugotavlja, da je Nemčija pomoči dodelila v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe ES. Na podlagi razpoložljivih informacij Komisija ne more ugotoviti, ali so začasne pomoči za Kahlo I in Kahlo II združljive s skupnim trgom.

(186)

V skladu s členom 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 (66) je potrebno zahtevati povrnitev pomoči, nezdružljivih s skupnim trgom, razen če je terjatev pomoči v nasprotju s katerim koli načelom prava Skupnosti. V tem primeru po mnenju Komisije to ni tako. Dejstva tega primera ne kažejo na to, da bi upravičenec lahko uveljavljal legitimna pričakovanja.

(187)

Zato je treba zahtevati povračilo vseh nezakonitih in nezdružljivih pomoči, ki sta jih prejeli Kahla I in Kahla II. Glede ukrepov pomoči, ki so že bili vrnjeni, je treba vendarle zahtevati povračilo v takšnem obsegu, da je vrnjeni znesek manjši od dolgovanega, ki vključuje plačilo obresti po veljavni referenčni obrestni meri za regionalne pomoči.

(188)

Izterjava pomoči vključuje obresti od trenutka, ko je prejemnik prejel pomoč, do trenutka izterjave. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun ekvivalenta dotacij za regionalne pomoči –

a)

Ukrep 11: kapitalska udeležba TIB-a;

b)

Ukrep 12: Posojilo delničarja TIB-a;

c)

Ukrepi 13, 14, 23 in 30: 90-odstotno jamstvo dežele Turingije;

d)

Ukrep 15: podpora dežele Turingije;

e)

Ukrep 16: posojilo za lastniški kapital državne banke;

f)

Ukrep 21: posojilo državne banke;

g)

Ukrep 26: podpora za spodbujanje zaposlovanja;

h)

Ukrep 27: ukrepi za integracijo delavcev, za udeležbo na sejmih in za oglaševanje;

i)

Ukrep 32: ukrepi za raziskave in razvoj, integracijo delavcev, udeležbo na sejmih in zmanjšanje stroškov.

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/50

(1)

S pismom z dne 22. novembra 2000 je šest nemških industrijskih proizvajalcev, ki pripadajo Zvezi industrijskih proizvajalcev žitnega žganja, po spremembi nemškega Zakona o alkoholnem monopolu z dne 2. maja 1976 z Zakonom o konsolidaciji proračuna (Haushaltssanierungsgesetz – „HSanG“) z dne 22. decembra 1999 Komisiji predložilo pritožbo (2).

(2)

Pritožniki so hoteli pokazati, da je nemška zakonodajna oblast s spremembo Zakona o alkoholnem monopolu (3) uvedla program, ki krši člen 87 Pogodbe ES, saj industrijske in kmetijske proizvajalce žitnega žganja, ki so bili do tedaj brez razlike upravičeni do pomoči, obravnava neenako, tako da naj bi bili do pomoči upravičeni samo še kmetijski proizvajalci. Trdijo, da nov program kmetijskim proizvajalcem žitnega žganja neizpodbitno prinaša korist, ovrednoteno kot pomoč, ki je nezdružljiva s pravili Skupnosti o konkurenci.

(3)

Komisija je Nemčijo 3. januarja 2001 prvič zaprosila za podrobnejše informacije o spornih spremembah. Nemčija je odgovorila v pismu z dne 14. februarja, v katerem je opozorila na dejstvo, da je Komisiji zadevne ukrepe pomoči prijavila že leta 1976 in da nov zakon služi izključno izboljšanju obstoječega mehanizma. Komisija se je 16. marca 2001 na Nemčijo obrnila z vrsto nadaljnjih vprašanj, nakar je slednja zaprosila za podaljšanje roka, ki ga je Komisija odobrila v pismu z dne 9. aprila 2001.

(4)

Nemčija je odgovorila 24. aprila 2001, Komisija pa je 19. novembra predložila svoje prve zaključke in pripombe. Nemčija je v pismu z dne 19. decembra 2001 podkrepila svoje ugotovitve z dne 14. februarja 2001 in znova zagotovila, da so zadevne pomoči v skladu s pravnimi predpisi Skupnosti.

(5)

Komisija je v pismu z dne 22. februarja 2002 Nemčijo v skladu s členom 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (4) zaprosila, naj poda svoje stališče in predloži primerne predloge o tem, kako bi zakonodajo v zvezi s pomočmi za proizvajalce žitnega žganja uskladili s členom 87(1) Pogodbe ES. Nemčija je 19. marca 2002 Komisiji pisno sporočila, da se ji tovrstni ukrepi ne zdijo potrebni, saj se ne more strinjati z zaključki Komisije. To velja zlasti za zaključek, da je žitno žganje industrijski in ne kmetijski proizvod.

(6)

Komisija je z Odločbo z dne 19. junija 2002 Nemčiji predlagala vrsto primernih ukrepov za spremembo nemškega zakona o pomočeh za proizvajalce žitnega žganja. Nemčija je v pismih z dne 19. in 23. julija 2002 Komisiji sporočila, da njen predlog zavrača in zato ne bo izvedla primernih ukrepov v določenih rokih.

(7)

Komisija je zato v skladu s členom 19 Uredbe (ES) št. 659/1999 z dne 16. oktobra 2002 sklenila, da bo zaradi zadevnih ukrepov pomoči sprožila formalni postopek preiskave. Sklep je bil 11. septembra 2002 objavljen v Uradnem listu Evropske unije  (5), pri čemer so bile vse zainteresirane stranke pozvane, naj podajo pripombe glede zadevnih ukrepov.

(8)

Nemčija je 12. novembra 2002 izrazila mnenje o sprožitvi postopka.

(9)

Od tretjih strank je Komisija skupaj prejela 54 komentarjev, med njimi stališče s približno 2 000 podpisi. Komentarje je skupaj s prošnjo za podajo stališča 7. februarja posredovala Nemčiji. Nemčija je 26. februarja 2003 Komisijo prosila za podaljšanje roka za predložitev odgovora, ki ga je slednja 27. februarja odobrila. Odgovor Nemčije je Komisija na koncu prejela v pismu z dne 19. marca 2003.

(10)

5. junija 2003 je na prošnjo Nemčije prišlo do srečanja; v ta namen je Nemčija Komisiji 4. junija 2003 predložila predhodno pismo; 2. julija 2003 je sledilo novo pismo.

(11)

Pritožniki so Komisiji pred srečanjem, ki se je zgodilo na njihovo prošnjo 29. avgusta 2003, dne 13. avgusta 2003 pisno podali svoje pripombe.

(12)

Komisija je 5. marca 2004 Nemčiji posredovala pismo pritožnikov z dne 13. avgusta 2003. Nemčija je odgovorila v pismu z dne 5. aprila 2004.

(13)

Nemški alkoholni monopol je bil uveden z Zakonom z dne 8. aprila 1922 (6) in spremenjen zaradi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, med drugim sodbe z dne 17. februarja 1976 v primeru 45/75 (Rewe-Zentrale) (7) – z Zakonom z dne 2. maja 1976 (8). Z novim Zakonom o alkoholnem monopolu z dne 2. maja 1976 je bila ukinjena politika o zaščiti cen kot posledica ukrepov za ozemeljsko zaščito, ki je bila v nasprotju s členom 31 Pogodbe ES (prej člen 37), in nadomeščena z mehanizmom za cenovno nadomestilo.

(14)

Nemčija je 9. aprila 1976 Komisiji priglasila spremenjen Zakon o alkoholnem monopolu (9) v skladu s členom 93(3) Pogodbe ES (zdaj člen 88(3)) v povezavi s členom 4 Uredbe Sveta št. 26 z dne 4. aprila 1962 o uporabi nekaterih pravil konkurence v proizvodnji in trgovini s kmetijskimi proizvodi (10). V členu 4 navedene uredbe piše: „Določbe člena 93(1) in prvega stavka člena 93(3) Pogodbe se uporabijo za pomoči, dodeljene za proizvodnjo ali trgovino s proizvodi, naštetimi v Prilogi II k Pogodbi[zdaj in v nadaljevanju Priloga I Pogodbe ES; poudarek s strani Komisije]“ (11). Države članice imajo tako preprosto obveznost obveščanja, pri čemer ni potrebna odobritev s strani Komisije.

(15)

V svoji priglasitvi Komisiji je Nemčija poudarila, da bo še naprej izpolnjevala zakonske obveznosti glede nakupa proizvodov domačih žganjarn po stroškovni ceni.

(16)

V priglasitvi iz leta 1976 ni bilo dogovora o razlikovanju po vrstah proizvodov, t.j. med nevtralnim in aromatiziranim alkoholom, kot je žitno žganje. Komisija ni izrazila mnenja o vsebini priglasitve.

(17)

V skladu s spremembo zakona iz leta 1976 je z Zvezno monopolno upravo za žganje (Bundesmonopolverwaltung für Branntwein – „BfB“), delujočo v okviru Ministrstva za finance, vladal monopol pri nakupu in trženju žganja. BfB kupi alkohol po zakonsko zajamčenih cenah, ga rektificira (12) in proda po tržnih cenah. Izvzeto je žitno žganje.

(18)

Za žitno žganje je z Zakonom z dne 2. maja 1976 podobno nalogo kot BfB prejela nemška družba za trženje žitnega žganja Kornbranntwein-Vermarktung GmbH – („DKV“) (13), ustanovljena 14. junija 1930, vendar izključno za nakup in trženje žitnega žganja. Z Zakonom iz leta 1976 je DKV prejela izključno pravico za prevzem največjega dela domače produkcije žitnega žganja po zakonsko zajamčenih cenah, ki krijejo stroške proizvajalcev, industrijskih ali kmetijskih (14), ter za trženje žitnega žganja po tržnih cenah, po potrebi po njegovi predelavi in/ali rektifikaciji. Do leta 2000 je 80 % žitnega žganja, proizvedenega v Nemčiji, tržila DKV, ostalih 20 % pa žganjarne same (15).

(19)

DKV v zameno za izpolnjevanje zakonske naloge, ki ji jo nalaga člen 82 Zakona o alkoholnem monopolu, prejema povračilo, ki je zaradi neupoštevanja tržne cene izračunano v skladu s Smernicami za določanje cen pri javnih naročilih na podlagi lastnih stroškov (LSP).

(20)

Nemški proizvajalci žitnega žganja, ki so upravičeni do pomoči, so zavezani, da družbi DKV dostavljajo proizvode v višini svojih pravic za žganje, ki jih vsako leto določijo vladne službe. Lahko proizvajajo tudi večjo količino alkohola, za katero pa ni več zajamčene cene. Kmetijske žganjarne so (iz očitnih razlogov v nasprotju z industrijskimi žganjarnami) po zakonu zavezane, da predelajo prvine (žito), ki jih proizvedejo same, in stranske proizvode, nastale pri destilaciji, izkoristijo nadalje v svojem kmetijskem obratu, t.j. na primer drože, nastale pri destilaciji, uporabijo za živinsko krmo, gnojevko pa za gnojilo.

(21)

Nekatere žganjarne/proizvajalci pa izkoriščajo in tržijo svojo celotno ali del proizvodnje tudi same, ne da bi se obrnili na DKV. V tem primeru v okviru pravic za žganje, ki so jim dodeljene, od DKV prejmejo protivrednost stroškov rektifikacije, skladiščenja in trženja, ki jih je DKV prihranila. Ti proizvajalci so torej v finančnem smislu enakovredni tistim, ki svojo proizvodnjo predajo DKV.

(22)

S HSanG so bile opravljene spremembe monopola z namenom omejitve pomoči. Kot prvo je bil omejen krog prejemnikov pomoči in deloma je bil spremenjen mehanizem za dodeljevanje pomoči. Po začetku veljavnosti HSanG so ugodnosti starega programa v celoti deležne izključno kmetijske žganjarne, saj so bile v skladu s členom 40(5) spremenjenega Zakona o alkoholnem monopolu pravice za žganje za industrijske žganjarne za poslovna leta od 2000/2001 do 2005/2006 določene na 50 od 100 običajnih pravic za žganje (16). Po zakonsko predvidenem prehodnem roku do poslovnega leta 2005/2006 so do pomoči upravičene le še kmetijske žganjarne.

(23)

Industrijske žganjarne, ki v skladu s členom 58a Zakona o alkoholnem monopolu, spremenjenega s HsanG, po poslovnem letu 2006/2007, t.j. po 30. septembru 2006, sploh ne smejo več biti udeležene pri monopolu, pa se lahko že po letu 2001 prostovoljno izključijo iz monopola. Da bi izravnala neizogibne izgube pri industrijskih žganjarnah, je zakonodajna oblast predvidela, da morajo tisti, ki so se predčasno izključili iz monopola, prejeti zneske izravnave. Iz tega razloga se je večina industrijskih žganjarn odločila za predčasno izključitev iz monopola.

(24)

Zaradi enakega obravnavanja lahko po zakonu na prošnjo monopol zapustijo tudi kmetijske žganjarne; v tem primeru prejmejo enake zneske izravnave kot industrijske žganjarne.

(25)

DKV mora do 30. septembra 2006 izpolniti nalogo, ki ji je bila dodeljena z Zakonom z dne 2. maja 1976; zatem bi lahko svojo nalogo prevzela BfB.

(26)

Odprava monopola izvoza alkohola v drugi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja in odprtje trga sta nemudoma privedla do občutnega povečanja nemškega uvoza alkohola in hkrati do občutnega znižanja prodajnih cen alkohola, ne da bi se to znižanje cen pokazalo tudi pri proizvajalcih.

(27)

Monopol se je (prek DKV in BfB) prilagodil novim tržnim pogojem in svoje prodajne cene spustil na konkurenčno raven. Prodajna cena alkohola je tako s povprečnih 333 DEM/hl v letu 1976 padla na 115 DEM/hl v obdobju 1999/2000.

(28)

Za obdobje 1999/2000 je zakonsko določena prevzemna cena, ki jo je morala proizvajalcem žitnega žganja plačati DKV, znašala 263 DEM na hektoliter alkohola (v primerjavi z 296 DEM/hl, ki jo BfG plačuje proizvajalcem drugih vrst žganja). Ta prevzemna cena je izračunana tako, da so stroški proizvajalcev kriti. Referenčni stroški tvorijo povprečne proizvodne stroške vestnega proizvajalca za en hektoliter alkohola. V istem obdobju je prodajna cena DKV za žitno žganje znašala 157 DEM/hl (v primerjavi s 93 DEM/hl za nevtralni alkohol).

(29)

Dokazano je, da je tako cilj sistema izravnave odpraviti posledice primanjkljaja, ki bremeni monopol prodaje alkohola in s tem tudi DKV. Po navedbah Nemčije so subvencije, dodeljene proizvajalcem žitnega žganja za obdobje med 1. oktobrom in 30. septembrom 1999, znašale 36,6 milijonov DEM (18,7 milijonov EUR).

(30)

Razlika med nabavno in prodajno ceno na trgu (tržna cena) nedvomno predstavlja pomoč. Tega Nemčija ne izpodbija.

(31)

Sistem, predviden v členu 58a Zakona o alkoholnem monopolu, naj bi proizvajalcem žitnega žganja olajšal izstop iz monopola. Kot je bilo navedeno že zgoraj (glej odstavek 22), žganjarne, ki so se pripravljene predčasno izključiti iz monopola, v zameno za predčasen izstop in namesto pomoči za tekoče poslovanje za izravnavo proizvodnih stroškov do septembra 2006 prejemajo upadajoče porazdeljene zneske izravnave, ki se jih vsakokrat izplača v prvih štirih mesecih poslovnega leta. Z zneski izravnave imajo proizvajalci, ki to želijo, možnost, da se kljub izključitvi iz monopola še naprej udejstvujejo na tako imenovanem „prostem“ trgu žitnega žganja (17). Gre torej za preusmeritev prej obstoječih pomoči, ki jo proizvajalci lahko uporabljajo po lastni volji.

(32)

Ne gre pozabiti, da so to možnost izbrale skoraj vse industrijske in tudi nekatere kmetijske žganjarne.

(33)

Primanjkljaj kot posledico razlike med nabavno ceno in prodajo proizvodov po nemški tržni ceni krijejo sredstva iz zveznega proračuna. Zaradi tega je bil povišan davek na alkohol. Gre za trošarino, ki se odmerja tako na domač kot na uvožen alkohol.

(34)

Ob koncu poslovnega leta 1999/2000 (pred uvedbo Zakona) je bilo 68 industrijskih ter 409 kmetijskih žganjarn, ki so skupaj proizvedle 253 000 hektolitrov žitnega žganja. 1. oktobra 2001 je bilo po spremembi na trgu dejavnih le še 11 industrijskih žganjarn s skupno proizvodnjo 5 000 hektolitrov. Število kmetijskih žganjarn se je zmanjšalo na 340, skupna proizvodnja pa je znašala 142 000 hektolitrov.

(35)

57 industrijskih žganjarn, ki so se predčasno izključile iz monopola, je ob koncu poslovnega leta 2001/2002 skupaj prejelo zneske izravnave v višini 5,9 milijona EUR, šest kmetijskih žganjarn pa 0,6 milijona EUR. 47 žganjarn, ki svojo proizvodnjo (skupaj 5 400 hektolitrov žitnega žganja) tržijo same, so v ta namen prejele pomoči v višini 315 000 EUR. Nazadnje pa je DKV v poslovnem letu 2001/2002 prejela subvencijo v višini 6,6 milijona EUR.

(36)

Po objavi sklepa o začetku postopka je Komisija prejela 54 stališč s strani tretjih strank, med njimi fizičnih oseb, podjetij, zvez in poklicnih združenj. Prevladujoča večina (47) zavrača ukrepe, ki jih je predlagala Komisija in predstavljajo izhodišče za ta postopek; tri stališča so deloma pozitivna, štiri pa v celoti.

(37)

Štiri pozitivna stališča izvirajo od predstavnikov industrije žganih pijač. Ti so celo mnenja, da Komisija v svoji odločitvi za sprožitev postopka še ni ukrepala dovolj in da je treba alkoholni monopol temeljito spremeniti.

(38)

Vseh 35 kmetijskih žganjarn je stališče Komisije sprejelo odklonilno. Pri večini gre za mala kmetijska družinska podjetja. V splošnem izpodbijajo mnenje Komisije, da gre pri žitnem žganju za industrijski proizvod. Po njihovem mnenju gre nedvomno za kmetijski proizvod. Kritika je namenjena tudi pojmu, ki ga uporablja Komisija, „žitno žganje“ („Kornbranntwein“); ustreznejši izraz za proizvod, dostavljen DKV, naj bi bil surovi alkohol („Rohalkohol“) ali tudi žitni surovi alkohol „Kornrohalkohol“. Alkohol, dostavljen DKV, namreč ni piten proizvod, temveč ga je treba še predelati oziroma rektificirati. V določeni meri trdijo, da položaj kmetijskih proizvajalcev ni primerljiv s položajem industrijskih proizvajalcev, saj niso podvrženim enakim obveznostim. V tej zvezi so podrobno obravnavane različne stopnje procesa proizvodnje žitnega žganja, ki izhaja iz sistema krožnega gospodarjenja (pridelovanje žita, žganje, uporaba drož za živilsko krmo, uporaba gnojevke za gnojilo pri pridelovanju žita), ki zahteva strogo ekološko postopanje. Kmetijske žganjarne so tako mnenja, da bi bilo v njihovem primeru še naprej treba uporabljati predpise Pogodbe ES, ki veljajo za kmetijske proizvode, in da so neizogibno v slabšem položaju kot kmetijski obrati, ki svoj alkohol predajo BfB, če se namesto tega zanje uporabljajo strožja pravila o konkurenci Pogodbe ES. Odprava monopola s 1. januarjem 2004 jih bo zagotovo uničila, saj so mnoge izmed njih opravile naložbe, katerim potem ne bodo več kos. Poleg tega je žganjarna v nekaterih primerih osrednji del kmetijskega obrata, zaradi česar je z njenim propadom pred propadom celotni obrat. Tudi poklicno združenje, ki zastopa kmetijske žganjarne, ki žitno žganje tržijo same, slednjega uvršča med kmetijske proizvode in meni, da Komisija temu ne sme oporekati. Nazadnje je v številnih komentarjih zavzeto mnenje, da ukrepi pomoči ne morejo izkrivljati konkurence in ovirati trgovine med državami članicami, saj je žitno žganje alkohol, ki se lahko proizvaja le na nemškem jezikovnem območju.

(39)

Delovna skupina industrijskih proizvajalcev žitnega žganja odločitev o sprožitvi postopka kritizira, ker je v njem predlagana ukinitev vseh vrst pomoči, tako v korist kmetijskih kot tudi industrijskih žganjarn. Sprožila je postopek, vendar obžaluje, da Komisija dvomi v zneske izravnave za industrijske žganjarne, ki naj bi bili spodbuda za predčasen izstop iz monopola. Zneski izravnave po mnenju pritožnice ne predstavljajo pomoči v smislu člena 87(88) Pogodbe ES. Prej gre za protivrednost pravic za žganje, katerim se morajo odreči industrijske žganjarne, ne pa tudi kmetijske. Že iz razlogov zaščite zakonitih pričakovanj je bila ponujena odobritev zneskov izravnave, predvidenih v HsanG, in poleg tega nujno, da se zadevnim žganjarnam do izteka prehodnega roka ponudi priložnost, da pod gospodarsko sprejemljivimi pogoji preusmerijo svojo dejavnost, zlasti ker zneski še zdaleč niso tako veliki kot izgube, pogojene z novim zakonom. Poleg tega pa izplačila ne ovirajo trgovine med državami članicami, saj ne gre za izkrivljanje konkurence, kajti vsi člani poklicnega združenja so opustili proizvodnjo žitnega žganja, ker se na subvencioniranem trgu ni mogoče uveljaviti, ne da bi subvencije prejemali oni sami. Pritožnica pa stoji za svojim stališčem, da so pomoči za kmetijske žganjarne zaradi neenakega obravnavanja neupravičene. Tri industrijske žganjarne so se oglasile neposredno z zahtevkom, da se določbe HSanG o izplačilu zneskov izravnave v zameno za predčasno izključitev iz monopola obdržijo.

(40)

Ostala stališča, med drugim stališče izvedenca, ki navaja, da je sodeloval pri pripravi osnutkov Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89 z dne 29. maja 1989 o določitvi splošnih pravil o opredelitvi, opisu in predstavitvi žganih pijač (18), ali zveze potrošnikov, ki je zbrala 2 000 podpisov, strogo zavračajo stališče, ki ga Komisija zastopa v odločitvi o začetku postopka, pri čemer se večinoma poslužujejo istih trditev kot kmetijski proizvajalci žitnega žganja in opozarjajo zlasti na dejstvo, da je žitno žganje proizvod, ki ga je še naprej treba uvrščati med kmetijske proizvode, in da Komisija ne sme dvomiti v tradicionalne metode proizvodnje teh proizvodov. DKV trdi, da mora Komisija, če bo v svoji končni odločbi vztrajala pri primernih ukrepih, ki jih je predlagala, pri določanju roka za uveljavitev odločbe upoštevati načelo sorazmernosti in prehodni rok podaljšati preko 1. januarja 2004, da bi zadevnim podjetjem omogočila preusmeritev njihovih dejavnosti.

(41)

Nemčija ne zanika, da ima sistem nadomeščanja proizvodnih stroškov s strani DKV značaj pomoči za tekoče poslovanje. Vendar je mnenja, da mora biti žitno žganje še naprej zajeto v določbah Pogodbe ES, ki veljajo za kmetijske proizvode, in ga Komisija ne sme obravnavati kot industrijski proizvod. Nikakor se ne strinja z mnenjem Komisije, da žitni destilati, proizvedeni v okviru monopola, ne predstavljajo kmetijskega proizvoda, ki sodi med etilni alkohol, temveč žgano pijačo, označeno kot žganje, in s tem industrijski proizvod. Svoje stališče utemeljuje z dejstvom, da je vsebina Priloge I Pogodbe ES jasna in da v vsebino besedila Pogodbe ES ni mogoče podvomiti s predpisom izvedenega prava, kot ga prikazuje Uredba (EGS) št. 1576/89.

(42)

V podkrepitev svoje trditve Nemčija navaja, da je Sodišče s potrditvijo nediskriminacijskega značaja davka na alkohol v več sodbah (med drugim v sodbi z dne 13. marca 1979 v zadevi 91/78, Hansen GmbH & Co/Hauptzollamt Flensburg (19), in z dne 15. januarja 1985 v zadevi 253/83, Sektkellerei C.A Kupferberg & Cie KG a.A/Hauptzollamt Mainz (20) priznalo združljivost tega davka z določbami členov 37 in 95 (zdaj člena 31 in 90) (21) in s tem posredno tudi členov 87 in 88 Pogodbe ES.

(43)

Glede zneskov izravnave za žganjarne, ki so se odločile za predčasen izstop iz monopola, Nemčija navaja, da gre zaradi dolgoletne vključenosti žganjarn v alkoholnem monopolu za potrebno spodbudo, potem ko je pojasnila, da v nasprotju s trditvijo pritožnice pri pravicah za žganje ne gre za sredstva. Poleg tega imajo tudi kmetijske žganjarne zaradi enakega obravnavanja možnost, da se izključijo iz monopola, in sicer pod enakimi pogoji kot industrijske žganjarne.

(44)

Nemčija opozarja na dejstvo, da je, če bo Komisija ostala pri svoji oceni, tako v primeru pomoči za tekoče poslovanje za žganjarne, ki so ostale v monopolu, kot tudi zneskov izravnave v zameno za predčasno izključitev iz monopola, večletni prehodni rok zaradi tradicionalne vključenosti proizvajalcev žitnega žganja v alkoholnem monopolu in s tem povezane zaščite zakonitih pričakovanj nujno potreben. Ta čas žganjarne, bodisi industrijske bodisi del kmetijskega obrata, potrebujejo, da svoje proizvodne strukture prilagodijo prostemu trgu ali svoje poslovanje preusmerijo na druge proizvodne dejavnosti. Nemčija je zato predlagala prehodni rok do 30. septembra 2006. Komisiji je navedla konkretne razloge, zakaj bi bilo treba prehodni rok 1. januar 2004, ki ga je Komisija prvotno predvidela v okviru primernih ukrepov, podaljšati najmanj do poslovnega leta 2005/2006. Kakršna koli drugačna odločitev bi povzročila zaprtje številnih industrijskih in kmetijskih žganjarn ter izgubo mnogih delovnih mest.

(45)

Nemčija izpodbija trditev pritožnice, da je HSanG z dne 22. decembra 1999 povzročil diskriminacijo industrijskih proizvajalcev žitnega žganja, saj je omejen na preoblikovanje monopola z minimalnim zmanjšanjem števila prejemnikov pomoči ter prehodnim obdobjem šestih let in ustrezno finančno izravnavo, ki je industrijskim in kmetijskim žganjarnam izplačana enako.

(46)

Že zgoraj je bilo navedeno, da je predelava žitnega žganja v organizacijskem smislu ločena od drugih alkoholnih proizvodov kmetijskega izvora, zajetih v monopolu (glej odstavke 16 do 24). Leta 1930 je bila posebej za ta proizvod v okviru alkoholnega monopola ustanovljena institucija s pravno osebnostjo, DKV. Z Zakonom z dne 2. maja 1976 je Nemčija znova potrdila posebno obravnavanje žitnega žganja z ohranitvijo soobstoja dveh različnih institucij za ureditev trga, BfB in DKV.

(47)

Večina osnovnih alkoholnih proizvodov (destilati), dostavljenih BfB, je očitno namenjenih proizvodnji nevtralnega alkohola, ki ni pripravljen za uporabo, medtem ko destilati, prepuščeni DKV (v Nemčiji označeni kot „čisti žitni destilat“ („Kornfeindestillat“), izstopajo s svojimi aromatskimi lastnostmi in so torej primerni za prehrano ljudi.

(48)

To razliko pojasnjujeta predvsem stanje, v katerem žganjarne osnovne proizvode oddajo prodajnima organizacijama, ter kakovost prodajnega proizvoda po njegovi predelavi in/ali rektifikaciji v teh organizacijah.

(49)

BfB prevzema predvsem surovi alkohol (med drugim na osnovi sadja, krompirja, melase, žita) in ga v splošnem po rektifikaciji in/ali predelavi prodaja kot nevtralni alkohol.

(50)

DKV prevzema destilat - čisti žitni destilat („Kornfeindestillat“) -, ki je v smislu Uredbe (EGS) št. 1576/89 že obravnavan kot žgana pijača. Rektifikacija destilata, ki jo opravlja DKV, vključuje zlasti standardizacijo vsebnosti alkohola v končnem proizvodu (32 % pri proizvodu „Korn“ in 37,5 % pri proizvodu „Kornbrand“).

(51)

V Prilogi I Pogodbe ES v obliki Uredbe Sveta št. 7a z dne 18. decembra 1959 o vključitvi določenih izdelkov na seznam Priloge II Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (22) gre za „etilni alkohol, denaturiran ali ne, s poljubno vsebnostjo alkohola, proizveden iz kmetijskih proizvodov, navedenih v Prilogi I Pogodbe ES (razen žganja, likerja in drugih alhokolnih pijač, sestavljeni alkoholni pripravki – esence – za proizvodnjo pijač)“. To besedilo se lahko pojasni s pomočjo nekdanjih postavk 22.08 in 22.09 (zdaj 22.07 in 22.08) nomenklature carinske tarife, ki opredeljujeta alkohol, žganje, liker in druge alkoholne pijače.

(52)

V pojasnilih k nomenklaturi carinske tarife je žganje, ki torej ni zajeto v Prilogi I, opredeljeno, kot sledi: „(…) pridobljen (brez dodatka aromatičnih snovi) z destilacijo fermentiranih naravnih tekočin, kot sta vino, jabolčnik, ali fermentiranega sadja, fermentiranih grozdnih tropin, žita ali podobnih fermentiranih rastlinskih proizvodov; zanj sta značilna poseben okus in vonj; to gre pripisati vsebnosti drugotnih sestavin (ester, aldehid, kisline, višji alkoholi itd), ki so odvisne od vrste surovin, uporabljenih pri destilaciji.“

(53)

Postavka vključuje tudi „etilni alkohol, nedenaturiran, z vsebnostjo alkohola manj kot 80 % […]“. V pojasnilih glede tega proizvoda piše: „… primeren za pitje ali tehnične namene; od proizvodov pod A [npr. žganje], tudi če je primeren za pitje, se razlikuje po tem, da ne vsebuje aromatičnih sestavin.“

(54)

Žitno žganje je torej žganje, za katerega je značilna vsebnost aromatičnih sestavin in ga zato ne moremo obravnavati kot etilni alkohol. To potrjuje tudi točka C(4) pojasnil k nekdanji postavki 22.09 (zdaj 22.08, točka C(2)); v njej je poudarjeno, da v to postavko poleg etilnega alkohola sodijo tudi „viski in druga žganja, proizvedena z destilacijo žitne drozge (ječmena, ovsa, rži, pšenice, koruze itd)“.

(55)

Nemčija je v svojih odgovorih Komisiji žitni alkohol („Kornalkohol“), ki ga je v skladu z zgoraj (glej odstavek 53) navedenimi pogoji mogoče obravnavati kot etilni alkohol, zamenjala z žgano pijačo žitno žganje („Kornbranntwein“). Sodeč po Zakonu o alkoholnem monopolu v obliki HSanG z dne 22. decembra 1999 je nemška zakonodajna oblast dejansko obravnavala žitni alkohol in žitno žganje različno, ker gre za različna proizvoda.

(56)

Komisija zato vztraja pri svojem mnenju, da gre za različna proizvoda; prvi se uporablja za proizvodnjo nevtralnega alkohola, medtem ko drugi, in to je tudi predmet tega postopka, vsebuje sestavine, ki dajejo vonj in okus.

(57)

V členu 1(1) Uredbe (EGS) št. 1576/89 je natančno pojasnjeno, da se uredba nanaša na opredelitev, opis in predstavitev žganih pijač.

(58)

V členu 1(4) navedene uredbe so navedene različne kategorije žganih pijač. Pod črko c) je žitno žganje („Getreidespirituose“) opredeljeno kot

(59)

V zadevnem primeru proizvajalci žitnega žganja DKV dostavijo proizvod (čisti žitni destilat), pridobljen v skladu s postopkom, opisanim v Uredbi (EGS) št. 1576/89, ki ga potem DKV, preden ga trži, po potrebi rektificira in/ali predela.

(60)

Nemčija je mnenja, da se Komisija ne sme opirati na to besedilo, saj so v slednjem določena le pravila za prodajo žganih pijač v interesu varstva potrošnikov. Komisija ne zanika, da je to namen te uredbe, vendar to nikakor ne izključuje dejstva, da se besedilo lahko uporablja tudi za opis in opredelitev žitnega žganja kot žgane pijače, ki je kot taka neposredno podvržena pravilom o konkurenci. Zato meni, vendar ne želi podati končne sodbe, da ta odlomek, vzet iz izvedenega prava, krepi njeno stališče glede vprašanja uvrstitve zadevnega proizvoda.

(61)

Nemčija v svojih sporočilih Komisiji opozarja, da se vsebina Priloge I Pogodbe ES spreminja glede na jezikovne različice. V angleški in nizozemski različici manjka beseda „Branntwein“ (žganje); tu sta uporabljeni samo besedi „Likör“ (liker) in „Spirituosen“ (žgane pijače). Komisija v tej zvezi opaža, da so nemška jezikovna različica in druge različice v tem pogledu jasne in nedvomno navajajo besedo „Branntwein“. Jezikovne različice, ki tako kot angleška in nizozemska te besede ne izpostavljajo izrecno, je treba pojasniti in uporabiti le ob upoštevanju ostalih jezikovnih različic in le tako je mogoče razumeti, da žganje sodi k drugim alkoholnim pijačam, ki so prav tako izvzete s področja uporabe Priloge I.

(62)

V okviru upravljanja in nadaljnjega razvoja skupnega trga za kmetijske proizvode je Svet dne 8. aprila 2003 izdal Uredbo (ES) št. 670/2003 o posebnih ukrepih glede trga z etanolom kmetijskega porekla (23). S to uredbo naj bi bila prvič vzpostavljena skupna ureditev trga za alkohol kmetijskega porekla.

(63)

Komisija je v svoji odločitvi o sprožitvi postopka nekaj točk te uredbe, ki je bila sicer še v fazi posvetovanja, uporabila v podkrepitev svojih trditev. Še vedno je aktualno zatekanje k osnutkom tega pravnega akta in končni vsebini uredbe, saj podpirajo, kadar je to primerno, spoznanje Komisije, da gre pri žitnem žganju za industrijski izdelek. Tako so bile v prvem osnutku v členu 1 žgane pijače v smislu Uredbe (EGS) št. 1576/89 izrecno izvzete s področja uporabe uredbe. V končni različici uredbe so opredeljeni zadevni kmetijski proizvodi s sklicevanjem na Prilogo I Pogodbe ES. V postavkah nomenklature carinske tarife, ki so načrtovane v členu 1 in za katere velja uredba, žganje v obliki žitnega žganja ni navedeno, navedena sta samo denaturiran in nedenaturiran etilni alkohol ter denaturirano žganje.

(64)

Komisija tako prihaja do zaključka, da je žitno žganje ena od žganih pijač, izvzetih s področja uporabe Priloge I Pogodbe ES, za katere zato veljajo pravila ES o konkurenci.

(65)

Komisija je dokazala, da je žitno žganje industrijski proizvod, za katerega se uporabljajo določbe členov 87 in 88 Pogodbe ES.

(66)

Po členu 87(1) Pogodbe ES, „Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(67)

Zadevni ukrepi proizvajalcem žitnega žganja prinašajo korist, saj jim zagotavljajo kritje proizvodnih stroškov v okviru njim dodeljenih pravic za žganje ne glede na ceno, po kateri je proizvod na koncu dan na trg. Naj spomnimo, da je žitno žganje DKV v obdobju 1999/2000 kupovala po ceni 263 DEM/hl ter ga nato tržila po ceni 157 DEM/hl, kar v zadevnem obdobju ustreza subvencijam v višini 36,6 milijona DEM (18,7 milijona EUR). Tako lahko nemški proizvajalci žitnega žganja svojo proizvodnjo prodajajo pod finančnimi pogoji, ki so v primerjavi s tistimi, ki bi veljali, če bi morali svojo proizvodnjo prodajati neposredno pod običajnimi tržnimi pogoji, torej brez znatnih subvencij monopola, bistveno ugodnejši.

(68)

V primerih, ko DKV ni vključena v proces proizvodnje žitnega žganja, zadevni proizvajalci v skladu s svojimi pravicami za žganje prejmejo nadomestilo v višini stroškov, ki jih je DKV prihranila, med drugim za rektifikacijo, trženje in skladiščenje žitnega žganja.

(69)

Po zaslugi teh pomoči lahko nemški proizvajalci del proizvodnje žitnega žganja, ki ga pravice za žganje ne zajemajo in ga smejo proizvajalci prodajati neposredno, prodajajo po cenah, kakršnih ne bi mogli zahtevati, če ne bi po zaslugi monopola za preostali del proizvodnje, predan DKV, prejemali previsoke nabavne cene.

(70)

Ta pomoč vpliva na tekoče stroške proizvodnje in trženja, t.j. obratovalne stroške posameznih podjetij.

(71)

Prednost za proizvajalce predstavljajo tudi tako imenovani zneski izravnave, ki so dodeljeni namesto povračila za proizvodne stroške, če se proizvajalci predčasno izključijo iz monopola, da bi se morda lahko uveljavili na „prostem“ trgu žitnega žganja. Dodeljena sredstva nadomeščajo subvencije za proizvodnjo in trženje določenega proizvoda, po naravi pa so enaka subvencijam. Pri tem ni pomembno, da se zneski izravnave lahko uporabljajo tudi v druge namene kot za obstanek na „prostem“ trgu žitnega žganja, na primer za zaprtje ali prestrukturiranje žganjarn.

(72)

HSanG, s katerim naj bi se obseg subvencij v okviru alkoholnega monopola skupno zmanjšal, očitno vzpostavlja uravnotežen prehodni program, ki bo ugodil potrebam vseh proizvajalcev glede na njihove posamezne posebnosti in cilje. V tej zvezi ne gre pozabiti, da niso vsi proizvajalci izpostavljeni enakim obveznostim; kmetijski proizvajalci so tako na primer po zakonu zavezani, da pri proizvodnji ravnajo v skladu z ekološkim načelom krožnega gospodarjenja.

(73)

Zneski izravnave niso vezani na naložbe in tako zadevajo tekoče poslovanje upravičenih žganjarn.

(74)

Ukrepi so financirani iz državnih sredstev, najsi gre za subvencije za proizvodne stroške ali zneske izravnave. Primanjkljaj kot posledica razlike med nabavno ceno in prodajo proizvodov po nemški tržni ceni krijejo sredstva iz zveznega proračuna; to velja tudi za zneske izravnave v korist proizvajalcev, ki se predčasno izključijo iz monopola.

(75)

Cilj ukrepov je podpora proizvodnje žitnega žganja. Zaradi tega so selektivnega značaja.

(76)

Povsem očitno je, da ukrepi izkrivljajo konkurenco na skupnem trgu in ovirajo trgovino med državami članicami, saj nemški proizvajalci tekmujejo s proizvajalci drugih držav članic, ki morda želijo na nemškem trgu prodajati enako vrsto alkohola. Kot so večkrat navedle tretje stranke, se lahko ime „Kornbranntwein“ (žitno žganje) glede na že zgoraj naveden citat iz Uredbe (EGS) št. 1576/89 uporablja izključno „za pijačo, proizvedeno v Nemčiji in na območjih Skupnosti, kjer je nemščina eden od uradnih jezikov (24), pod pogojem, da se to žganje proizvaja na teh območjih po tradicionalnih postopkih…“. Poleg tega žitno žganje tekmuje z drugimi žganji in žganimi pijačami iz drugih držav članic. Dejstvo, da je Sodišče v zadevah Hansen in Sektkellerei C.A. Kupferberg odločilo, da je treba člena 95 in 37 Pogodbe EGS pojasniti v tem smislu, da nista v nasprotju z dejanskim znižanjem prodajne cene žganja, ki ga prodajajo organi monopola, če se „tudi na uvoženih proizvodih dejansko ne uporablja večja davčna stopnja kot na ustreznih domačih proizvodih“, ne napoveduje presoje državnih pomoči s strani Komisije.

(77)

Tako ni dvoma o tem, da so zadevni ukrepi namenjeni oviranju trgovine med državami članicami.

(78)

Torej gre pri zadevnih ukrepih za državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Ker naj bi krili stroške za tekoče poslovanje zadevnega podjetja, gre za pomoč za tekoče poslovanje.

(79)

Komisija po pregledu dokumentacije, predložene s strani Nemčije, pritožnice in zadevnih tretjih strank, ugotavlja, da je bil namen HSanG z dne 22. decembra 1999 preureditev alkoholnega monopola v obliki Zakona z dne 2. maja 1976, da bi v celoti odpravili subvencije za proizvodnjo žitnega žganja. Komisija tudi ugotavlja, da je Nemčija aprila 1976 prijavila ukrepe, ki izhajajo iz Zakona iz leta 1976, na podlagi določb, ki veljajo za kmetijske proizvode, in da prijava ni povzročila nadaljnjih pripomb.

(80)

Komisija je v skladu s členom 88(1) Pogodbe ES ter členom 18 Uredbe (ES) št. 659/1999 Nemčiji z Odločbo z dne 19. junija 2002 priporočila primerne ukrepe, potem ko je zaključila, da je treba žitno žganje obravnavati kot industrijski proizvod in da zadevni ukrepi predstavljajo obstoječe pomoči, ki niso več združljive s skupnim trgom, proti čemur pa se je Nemčija pritožila.

(81)

Državne pomoči, ki jih gre pripisati Zakonu o alkoholnemu monopolu, vključno z ukrepi pomoči za žitno žganje na podlagi Zakona z dne 2. maja 1976, je Nemčija prijavila v skladu s predpisi, ne da bi takrat Komisija izrazila pridržke glede njihove združljivosti s pravili Skupnosti o konkurenci. Nemčija je Komisijo obvestila, da namerava ukrepe izvesti. Torej gre za obstoječe državne pomoči v skladu s členom 1b)iii) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(82)

V svoji Odločbi z dne 19. junija 2002 o primernih ukrepih Komisija ukrepov, ki izhajajo iz Zakona z dne 22. decembra, torej tudi ni uvrstila med nove pomoči.

(83)

Pravi namen HSanG z dne 22. decembra 1999 je zmanjšati krog prejemnikov pomoči in znižati višino dodeljenih subvencij. To ne spreminja bistva sistema, uvedenega z Zakonom z dne 2. maja 1976, po katerem so stroški proizvajalcev ne glede na tržno ceno žitnega žganja kriti. To velja tudi za zneske izravnave, ki so dodeljeni za predčasno izključitev iz monopola in za določen čas nadomeščajo subvencije.

(84)

Zaradi tega Komisije ni bilo treba obvestiti o HSanG iz leta 1999 pred začetkom njegove veljavnosti.

(85)

To mnenje je v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti v njegovi sodbi z dne 9. avgusta 1994 v primeru C 44/03 („Namur-Les assurances du crédit SA“) (25). V tem primeru se je javna institucija odločila razširiti svoje dejavnosti, pri čemer bi javne pomoči, ki so ji bile dodeljene po zakonodaji, uvedeni pred začetkom veljavnosti Pogodbe, koristile tudi razširjenem področju dejavnosti. Sodišče je razsodilo, da v takem primeru ne more zavzeti mnenja, da gre za uvedbo ali spremembo pomoči v smislu člena 93(3) Pogodbe ES, saj ta odločba velja, ne da bi bila opravljena sprememba z zakonom uvedenega programa pomoči.

(86)

Te pomoči, ki so dodeljene v okviru programa pomoči, obstoječega pred začetkom veljavnosti Pogodbe, zato niso podvržene niti obveznosti predhodne prijave niti prepovedi izvajanja v skladu s členom 93(3), temveč jih je treba v skladu z odstavkom 1 istega člena nenehno preverjati.

„Držav članic namreč ni mogoče prisiliti – ne da bi ustvarili dejavnik pravne negotovosti -, da Komisiji sporočijo in podvržejo njenemu preventivnemu nadzoru ne samo nove pomoči in preoblikovanja pomoči v pravem pomenu besede, ki so dodeljene podjetju, ki je upravičenec obstoječega programa pomoči, temveč tudi vse ukrepe, ki zadevajo dejavnost tega podjetja in lahko vplivajo na delovanje skupnega trga ali na konkurenco.“

(87)

Komisija se strinja s to oceno.

(88)

Komisija je na podlagi tega sprožila postopek, predviden v uredbi (ES) št. 659/1999.

(89)

V členu 17 Uredbe (ES) št. 659/1999 pod naslovom „Sodelovanje na podlagi člena 93(1) Pogodbe“ piše:

„(1)   Komisija v sodelovanju z državo članico od zadevne države članice pridobi vse potrebne podatke za pregled veljavnih shem pomoči na podlagi člena 93(1) Pogodbe.

(2)   Če Komisija meni, da veljavna shema ni ali ni več združljiva s skupnim trgom, o svojem predhodnem stališču obvesti zadevno državo članico in ji omogoči, da predloži svoje pripombe v roku enega meseca…“.

(90)

Komisija je v pismu z dne 22. februarja 2002 Nemčijo v skladu s predpisi opozorila, da je po pregledu njenih odgovorov in dejstev, predloženih s strani pritožnice, prišla do zaključka, da se pravila ES o konkurenci uporabljajo za zadevne ukrepe pomoči in da posebnih določb, ki veljajo za kmetijske proizvode, ni mogoče uveljaviti, saj je žitno žganje industrijski proizvod, ki kot tak ni zajet v Prilogi I Pogodbe ES.

(91)

Potem ko je Komisija ugotovila, da ukrepi Nemčije v korist proizvajalcev žitnega žganja predstavljajo obstoječe pomoči, katerih združljivost z določbami Pogodbe ES je dvomljiva, je Nemčijo v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 659/1999 pozvala, naj najkasneje v enem mesecu po prejemu pisma z dne 22. februarja 2002 o tem izrazi svoje mnenje. Poleg tega je Nemčijo pozvala, naj predloži primerne predloge za takšno spremembo svoje monopolne zakonodaje, da bo združljiva z določbami člena 87 Pogodbe ES.

(92)

Nemčija je v pismu z dne 19. marca 2002 nasprotovala oceni Komisije in znova navedla, da mora žitno žganje postati deležno ugodnosti določb, ki veljajo za kmetijske proizvode.

(93)

V členu 18 Uredbe (ES) št. 659/1999 glede primernih ukrepov piše:

„Če Komisija, glede na podatke, ki jih je država članica predložila na podlagi člena 17, ugotovi, da veljavna shema pomoči ni ali ni več združljiva s skupnim trgom, izda priporočilo, v katerem zadevni državi članici predlaga primerne ukrepe. Priporočilo lahko predlaga predvsem: (a) vsebinsko spremembo sheme pomoči, ali (b) uvedbo postopkovnih zahtev, (c) odpravo sheme pomoči“.

(94)

Komisija je v skladu s členom 88(1) Pogodbe ES v povezavi s členom 18 Uredbe (ES) št. 659/1999 Nemčiji z Odločbo z dne 19. junija 2002 priporočila primerne ukrepe, da bi zadevne določbe nemške zakonodaje o žitnem žganju (Zakon z dne 2. maja 1976 in Zakon z dne 22. decembra 1999) spremenili na naslednji način:

(95)

Sodišče Evropskih Skupnosti se je večkrat izreklo glede združljivosti zakonskih določb o nemškem alkoholnem monopolu z določenimi predpisi Pogodbe ES (prim. zlasti sodbi v primerih Hansen in Sektkellerei C.A. Kupferberg, glej odstavek 42).

(96)

Nemčija se v svojih odgovorih Komisiji sklicuje na to sodno prakso, na podlagi katere ugotavlja, da so bile določbe Zakona o alkoholnem monopolu z dne 2. maja 1976 že preverjene in potrjene s strani Sodišča. Komisija zato ne more dvomiti v Zakon o alkoholnem monopolu (v obliki Zakona z dne 22. decembra 1999), saj mu Sodišče ni ugovarjalo.

(97)

Primerna je torej podrobnejša obravnava besedila te sodne prakse.

(98)

V zadevah, navedenih v tej zvezi, je bilo Sodišče zaprošeno za predhodno odločitev glede vprašanja pravne veljavnosti davčnih določb, uvedenih z nemškim alkoholnim monopolom, ob upoštevanju členov 37 in 95 (zdaj člena 31 in 90) Pogodbe ES. Sodišče se je ob tej priložnosti izreklo o združljivosti davčnih ukrepov, ki izhajajo iz Zakona o alkoholnem monopolu, z določbami Pogodbe ES.

(99)

V svoji sodbi se je omejilo na opozorilo, da „je Komisiji pri izvajanju členov 92 in 93 prepuščene veliko svobode za posredovanje, medtem ko naj bi člen 37 veljal neposredno“, t.j. s tem je potrdilo, da je Komisija na podlagi Pogodbe ES upravičena, da zadevne ukrepe presodi z vidika državne pomoči.

(100)

Sodišče tudi navaja, da imata člena 92 in 93 na eni strani ter člen 37 na drugi skupni cilj, in sicer preprečiti, da države članice „z dejavnostjo državnega monopola in dodeljevanjem pomoči“ povzročajo izkrivljanje konkurenčnih pogojev na skupnem trgu ter slabši položaj proizvajalcev ali trgovine drugih držav članic, gre pa za določbe, ki „imajo različne pogoje uporabe, lastne posameznim oblikam državnih ukrepov, sprejetim s strani držav članic“. Nazadnje je Sodišče navedlo, da v konkretnem primeru ni potrebno preveriti, v kolikšni meri so določbe členov 92 in 93 uporabne za proizvodnjo zadevnih kmetijskih proizvodov in trgovino z njimi.

(101)

Iz te obrazložitve ni mogoče izpeljati, da je Sodišče zastopalo stališče, da določbe Pogodbe ES glede državne pomoči niso uporabne za subvencije, dodeljene v okviru monopola žitnega žganja.

(102)

Nemčija sicer priznava, da se Sodišče ni izreklo neposredno glede zakonitosti monopola glede na člena 92 in 93, trdi pa, da ni dvoma o tem, da je Sodišče zadevni proizvod uvrstilo med kmetijske proizvode, ki so lahko predmet skupne ureditve trga.

(103)

Komisija ugotavlja, da se Sodišče ni izreklo glede zadevnih državnih pomoči. Zato je mnenja, da sodbe Sodišča, na katere se Nemčija sklicuje v tem primeru, ne napovedujeta uvrstitve zadevnega proizvoda in presoje pomoči v korist nemških proizvajalcev žitnega žganja z vidika državne pomoči. Navedena sodna praksa torej v zadevnem primeru ni primerna.

(104)

V členu 87(2) Pogodbe ES so navedene določene vrste pomoči, ki so združljive s Pogodbo. Glede na vrsto in naravo pomoči pa je jasno, da posebne določbe, navedene v členu 87(2)(a), (b) in (c) v zadevnem primeru ne veljajo.

(105)

V členu 87(3) so naštete vrste pomoči, ki jih je mogoče obravnavati kot združljive s skupnim trgom. Očitno je, da zadevni program ni namenjen niti pospeševanju izvedbe pomembnih projektov skupnega evropskega interesa niti odpravi resne motnje v gospodarstvu države članice ter pospeševanju kulture in ohranjanju kulturne dediščine v smislu posebnih določb člena 87(3)(b) in (d).

(106)

Glede posebnih določb člena 87(3)(a) in (c), uvedenih zaradi regionalnega razvoja, je treba povedati, da zadevne pomoči veljajo enako za vse nemške regije. Prav tako ni dvoma o tem, da namen pomoči ni niti pospeševanje ukrepov v smislu posebne določbe za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih panog (člen 87(3)(c)) na področjih raziskave, razvoja, varstva okolja, zaposlovanja ali izobraževanja v skladu s primernimi okviri ali smernicami Skupnosti. Ker v zvezi z razvojem določenih gospodarskih panog ne velja niti noben drug razlog, je treba zadevne pomoči uvrstiti med nezdružljive s skupnim trgom.

(107)

Vendar je Komisija mnenja, da obstajajo točno določeni razlogi, ki kažejo na to, da se bo sistem, izvajan v Nemčiji, obdržal še za določeno prehodno obdobje.

(108)

Po sprožitvi postopka so tako z izjemo predstavnikov alkoholne industrije vsi prizadeti krogi izrazili nasprotovanje roku, ki ga je predlagala Komisija. Nemčija je Komisiji navedla, da je večletni rok nujno potreben za uspešno odpravo zadevnih pomoči pod sprejemljivimi pogoji, ne da bi bil ogrožen obstoj zadevnih proizvajalcev, ki so imeli do sedaj korist od sistema subvencij, ki je prijavljen v skladu s pravili in mu Komisija desetletje ni ugovarjala.

(109)

Komisija je najprej navedla, da se poslovno leto v proizvodnji žitnega žganja začne 1. oktobra in se konča 30. septembra naslednjega leta. To bo upoštevala pri določanju roka, do katerega mora Nemčija izvesti spremembo zakona.

(110)

Nemčija je Komisiji prepričljivo pojasnila, da morajo industrijske in kmetijske žganjarne, ki so do sedaj destilate, proizvedene v okviru monopola, predale DKV in želijo v bodoče v okviru novega sistema žitno žganje tržiti same, opraviti velike naložbe. Sem sodi na primer nakup novih destilacijskih naprav ali izgradnja novih objektov in skladišč (jeklene kadi, lesna vlakna, laboratorijska oprema, polnilnica steklenic, skladišče za pakirane izdelke, prošnja za gradbeno dovoljenje itd.). Nemčija ocenjuje, da mora žganjarna z letno proizvodnjo 1 000 hl žitnega alkohola vložiti najmanj 400 000 EUR za trženje te količine alkohola.

(111)

Potrebna prestrukturiranja očitno brez odobritve dodatnega roka, v katerem se bo obstoječa finančna pomoč, bodisi v obliki povračila za proizvodne stroške bodisi v obliki zneskov izravnave, ohranila, niso izvedljiva. To velja zlasti za male destilarne, ki predstavljajo prevladujočo večina prizadetih podjetij in/ali kmetijskih obratov.

(112)

Komisija upravičenost prošnje Nemčije prepoznava v tem, da je mogoče dokazati, da bi nenadna ukinitev desetletnih pomoči ogrozila obstoj večine z ukrepi prizadetih podjetij, zlasti kmetijskih žganjarn. Zato je treba predvideti prehodni rok, izračunan tako, da lahko žganjarne v tem času svojo proizvodnjo prilagodijo novi situaciji.

(113)

Komisija tudi navaja, da žitno žganje tekmuje z drugimi proizvodi, zajetimi v Prilogi I Pogodbe ES in upravičenimi do pomoči. Ker pa gre v zadevnem primeru za pomoči za tekoče poslovanje, je treba slednje v primernem roku ukiniti: glede na navedene ugotovitve bi bila lahko ohranitev programa še približno dve leti in pol (do 30. septembra 2006) v tej zvezi primerna. Zatem mora Nemčija program z vsemi njegovimi posledicami končati.

(114)

Komisija tako ugotavlja naslednje:

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/63

(1)

Odločba Komisije 97/517/ES z dne 1. avgusta 1997 o nekaterih ukrepih zaščite v zvezi z nekaterimi proizvodi živalskega izvora, razen ribiških proizvodov, s poreklom z Madagaskarja (2), je bila bistveno spremenjena (3). Zaradi jasnosti in racionalnosti je treba omenjeno odločbo kodificirati.

(2)

Pregledi Skupnosti na Madagaskarju so pokazali, da obstajajo resne pomanjkljivosti v zvezi z infrastrukturo in higieno v mesnopredelovalnih obratih ter da ni zadostnih jamstev glede učinkovitosti kontrol, ki jih opravljajo pristojni organi. Nadzor nad zdravstvenim varstvom živali na Madagaskarju kaže hude pomanjkljivosti in neizpolnjevanje predpisov Skupnosti. Obstaja nevarnost za javno zdravje, kar zadeva proizvodnjo in predelavo živalskih proizvodov, razen ribiških proizvodov, v tej državi.

(3)

Uvoz proizvodov živalskega izvora, razen ribiških proizvodov, z Madagaskarja se ne sme dovoliti, dokler ni jamstva, da ni več nobene nevarnosti.

(4)

Ukrepi iz te odločbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/65

(1)

Evropska unija meni, da je Konvencija o prepovedi izpopolnjevanja, proizvodnje in ustvarjanja zalog bakteriološkega (biološkega) in toksičnega orožja ter o njegovem uničevanju (BTWC) ključni sestavni del mednarodnega okvira o neširjenju orožja in razoroževanju ter temelj prizadevanj za preprečitev, da bi se iz bioloških agensov in toksinov razvilo orožje in se uporabljalo. Evropska unija ostaja še naprej zavezana k razvoju ukrepov za preverjanje dolgoročne skladnosti s BTWC.

(2)

Svet je 17. maja 1999 sprejel Skupno stališče 1999/346/SZVP o napredku za oblikovanje pravno zavezujočega protokola za krepitev skladnosti z BTWC (1), ter 25. junija 1996 Skupno stališče 96/408/SZVP v zvezi s pripravo Četrte revizijske konference o BTWC (2).

(3)

Svet je 17. novembra 2003 sprejel Skupno stališče 2003/805/SZVP o vsesplošni uporabi in krepitvi multilateralnih sporazumov na področju neširjenja orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev (3). V tem skupnem stališču je BTWC vključena kot en izmed navedenih multilateralnih sporazumov.

(4)

Evropski svet je 12. decembra 2003 sprejel Strategijo proti širjenju orožja za množično uničevanje, katere namen je med drugim krepiti BTWC, nadaljevati z obravnavo preverjanja BTWC, podpirati izvajanje BTWC na nacionalni ravni, tudi prek kazenskega prava, in zagotoviti večje spoštovanje Konvencije.

(5)

Varnostni svet Združenih narodov je 28. aprila 2004 soglasno sprejel Resolucijo 1540 (2004), v kateri je širjenje orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev opisano kot grožnja mednarodnemu miru in varnosti. Izvajanje določb Resolucije prispeva k izvrševanju BTWC.

(6)

Svet je 1. junija 2004 sprejel izjavo o podpori Varnostni pobudi o neširjenju orožja za množično uničevanje.

(7)

Države pogodbenice BTWC so 14. novembra 2002 soglasno sklenile, da se začenši z letom 2003 skličejo tri letne enotedenske seje držav pogodbenic do Šeste revizijske konference, ki naj bi potekala najkasneje konec leta 2006. Obenem je bilo določeno, da bo pred vsako sejo držav pogodbenic potekalo dvotedensko srečanje strokovnjakov, na Šesti revizijski konferenci pa bi se upoštevali rezultati dela na teh srečanjih in bi se odločalo o nadaljnjem ukrepanju. Države pogodbenice so določile, da se bo Šesta revizijska konferenca odvijala v Ženevi leta 2006, sledila pa bo srečanju pripravljalnega odbora.

(8)

Generalna skupščina Združenih narodov je 13. decembra 1982 sprejela Resolucijo (A/RES/37/98) o kemičnem in bakteriološkem (biološkem) orožju, v kateri se generalnega sekretarja Združenih narodov naproša, naj razišče informacije, na katere bi bil opozorjen in bi zadevale dejavnosti, ki bi lahko pomenile kršitev Ženevskega protokola iz leta 1925. Varnostni svet Združenih narodov je 26. avgusta sprejel Resolucijo 620, ki med drugim spodbuja generalnega sekretarja, naj nemudoma uvede preiskave zaradi trditev o morebitni uporabi kemičnega in bakteriološkega (biološkega) ali toksičnega orožja, ki bi lahko predstavljala kršitev Ženevskega protokola iz leta 1925.

(9)

Evropska unija je 27. februarja 2006 dosegla soglasje o Skupnem ukrepu v zvezi z BTWC, katerega cilja sta spodbujati univerzalnost BTWC in podpirati njeno izvajanje s strani držav pogodbenic za zagotovitev, da slednje mednarodne obveznosti BTWC prenesejo v svojo nacionalno zakonodajo in upravne ukrepe.

(10)

Vzporedno s Skupnim ukrepom je Evropska unija sprejela soglasje o Akcijskem načrtu v zvezi z BTWC, v katerem so se države članice EU obvezale, da bodo aprila 2006 Združenim narodom predložile ukrepe za krepitev zaupanja, generalnemu sekretarju Združenih narodov pa sezname ustreznih strokovnjakov in laboratorijev zaradi olajšanja kakršnih koli preiskav trditev o domnevni uporabi kemičnega in bakteriološkega orožja.

(11)

V luči prihodnje revizijske konference o BTWC med 20. novembrom in 8. decembrom 2006 in srečanja pripravljalnega odbora med 26. in 28. aprilom 2006 je primerno posodobiti stališče Evropske unije –

(a)

prispevala k celovitemu preverjanju delovanja BTWC na Šesti revizijski konferenci, vključno z izvajanjem zavez, ki so jih države pogodbenice prevzele v okviru BTWC;

(b)

v času med Šesto in Sedmo revizijsko konferenco spodbujala nadaljnji delovni program med sejami ter opredelila posebna področja in postopke za nadaljnje napredovanje v okviru tega delovnega programa;

(c)

nudila podporo Sedmi revizijski konferenci o BTWC, ki naj bi potekala najkasneje leta 2011;

(d)

na podlagi okvira, vzpostavljenega v sklopu podobnih predhodnih konferenc, prispevala k oblikovanju soglasja za uspešen izid Šeste revizijske konference, med drugim se bo zavzemala za naslednje bistvene elemente:

(a)

dogovor med državami članicami glede posebnih, praktičnih in izvedljivih predlogov za učinkovito izvajanje BTWC, ki jo je treba v imenu Evropske unije predložiti v obravnavo državam pogodbenicam Konvencije v okviru Šeste revizijske konference;

(b)

po potrebi ukrepe predsedstva v skladu s členom 18 Pogodbe o Evropski uniji:

(c)

izjave, ki jih je v imenu Evropske unije podalo predsedstvo tekom priprav na revizijsko konferenco in med samo konferenco.

25.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 88/68

(1)

Evropski svet je 12. decembra 2003 sprejel Strategijo EU proti širjenju orožja za množično uničevanje, ki v poglavju III našteva ukrepe zoper njegovo širjenje, ki jih je treba sprejeti tako v EU kot tudi v tretjih državah.

(2)

Evropska unija dejavno izvaja Strategijo EU in uveljavlja ukrepe iz poglavja III Strategije, zlasti s finančnimi sredstvi za podporo posebnih projektov, ki jih izvajajo multilateralne institucije.

(3)

Države podpisnice Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. septembra 1996, so se odločile, da ustanovijo Pripravljalno komisijo, ki bo imela pravno sposobnost za učinkovito izvajanje CTBT do ustanovitve Organizacije CTBT (CTBTO).

(4)

Svet je 17. novembra 2003 sprejel Skupno stališče 2003/805/SZVP o vsesplošni uporabi in krepitvi multilateralnih sporazumov na področju neširjenja orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev (1).

(5)

Čimprejšnji začetek veljavnosti in vsesplošna uporaba Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), kakor tudi krepitev sistema opazovanja in preverjanja v okviru Pripravljalne komisije CTBTO so pomembni cilji Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje.

(6)

Pripravljalna komisija CTBTO sledi istim ciljem, kot so navedeni v uvodnih izjavah 4 in 5, in že preučuje, kako bi kar najbolj okrepila svoj sistem preverjanja s pravočasno zagotovitvijo strokovnega znanja in usposabljanja osebja iz držav podpisnic, ki sodelujejo pri uvajanju sistema preverjanja. Zato je primerno, da se temu organu zaupa tehnično izvajanje tega skupnega ukrepa –

—

krepitev operativne zmogljivosti sistema preverjanja Pripravljalne komisije CTBTO,

—

izboljšanje zmogljivosti držav podpisnic CTBT pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti preverjanja po CTBT in jim omogočiti, da v celoti izkoristijo sodelovanje v pogodbeni ureditvi ter možne civilne in znanstvene načine uporabe.

—

zagotavljanje usposabljanja z namenom povečanja zmogljivosti glede sistema preverjanja v okviru Pripravljalne komisije CTBTO,

—

zagotavljanje elektronskega, interaktivnega dostopa do tečajev usposabljanja in tehničnih delavnic, kakor tudi stalen dostop do modulov usposabljanja.