4.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/1

(1)

Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je leta 1993 sprejela Mednarodni kodeks ravnanja za varno upravljanje ladij in preprečevanje onesnaževanja, v nadaljnjem besedilu „Kodeks ISM“. Z vključitvijo poglavja IX „Upravljanje za varno plovbo ladij“, sprejetega 24. maja 1994, v Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS) iz leta 1974, je ta kodeks postopoma postal zavezujoč za večino ladij v mednarodni plovbi.

(2)

IMO je spremenila Kodeks ISM z Resolucijo MSC.104(73), sprejeto dne 5. decembra 2000.

(3)

Navodila za uprave glede izvajanja kodeksa ISM so bila sprejeta z Resolucijo IMO A.788(19) z dne 23. novembra 1995. Ta navodila so bila spremenjena z Resolucijo A.913(22), sprejeto dne 29. novembra 2001.

(4)

Na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 3051/95 z dne 8. decembra 1995 o varnem upravljanju ro-ro potniških trajektov (3) je Kodeks ISM s 1. julijem 1996 postal zavezujoč na ravni Skupnosti za vse ro-ro potniške trajekte, ki opravljajo linijske prevoze v in iz pristanišč držav članic, v notranji in mednarodni plovbi in ne glede na zastavo, pod katero plujejo. To je bil prvi korak k zagotovitvi enotnega in doslednega izvajanja Kodeksa ISM v vseh državah članicah.

(5)

1. julija 1998 je Kodeks ISM z določbami poglavja IX Konvencije SOLAS postal zavezujoč za družbe, ki upravljajo potniške ladje v mednarodni plovbi, vključno z visokohitrostnimi potniškimi plovili, tankerji za prevoz nafte, tankerji za prevoz kemikalij, ladjami za prevoz plina, ladjami za prevoz razsutega tovora in visokohitrostnimi tovornimi plovili z bruto tonažo 500 in več.

(6)

Dne 1. julija 2002 je Kodeks ISM postal zavezujoč za družbe, ki v mednarodni plovbi upravljajo druge tovorne ladje in mobilne vrtalne enote na morju z bruto tonažo 500 in več.

(7)

Varnost človeškega življenja na morju in varstvo okolja je mogoče učinkovito izboljšati z dosledno in obvezno uporabo Kodeksa ISM.

(8)

Zaželeno je, da bi se Kodeks ISM uporabljal neposredno za ladje, ki plujejo pod zastavo države članice, kakor tudi za ladje, ki plujejo samo v notranji plovbi ali opravljajo linijske prevoze v pristanišča držav članic ali iz njih, ne glede na to, pod katero zastavo plujejo.

(9)

Sprejetje nove uredbe, ki se bo uporabljala neposredno, naj bi zagotovilo izvrševanje Kodeksa ISM, pri čemer se razume, da je odločitev posamezne države članice, ali naj Kodeks izvaja za ladje, ki plujejo izključno na območju pristanišč, ne glede na to, pod katero zastavo plujejo.

(10)

Uredba (ES) št. 3051/95 bi se morala zato razveljaviti.

(11)

Če države članice presodijo, da ladijske družbe iz praktičnih razlogov težko izpolnjujejo posebne določbe dela A Kodeksa ISM glede določenih ladij ali kategorij ladij, ki plujejo izključno v notranji plovbi v državi članici, smejo države članice v celoti ali delno odstopati od teh določb, pri tem pa s potrebnimi ukrepi zagotoviti enakovredno uresničevanje ciljev Kodeksa. Države članice smejo za takšne ladje in ladijske družbe uvesti nadomestne postopke potrjevanja in preverjanja.

(12)

Treba je upoštevati Direktivo Sveta 95/21/ES z dne 19. junija 1995 o pomorski inšpekciji (4).

(13)

Treba je upoštevati Direktivo Sveta 94/57/ES z dne 22. novembra 1994 o skupnih predpisih in standardih za organizacije, pooblaščene za inšpekcijski pregled in nadzor ladij ter za ustrezne ukrepe pomorskih uprav (5), da se določi priznane organizacije za namene te uredbe, za namene vzpostavitve področja uporabe te uredbe za potniške ladje v notranji plovbi pa je treba upoštevati Direktivo Sveta 98/18/ES z dne 17. marca 1998 o varnostnih predpisih in standardih za potniške ladje (6).

(14)

Ukrepe, potrebne za spremembo Priloge II, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(15)

Ker ciljev te uredbe, in sicer izboljšati varno upravljanje in varno plovbo ladij, kakor tudi preprečevanje onesnaževanje morja z ladij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se jih lažje odseže na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvira, ki je potreben za doseganje navedenih ciljev –

(a)

vzpostavijo, izvajajo in pravilno vzdržujejo sisteme za varno upravljanje na ladjah in na kopnem; ter

(b)

izvajajo nadzor nad navedenimi sistemi prek uprav držav zastave in držav pristanišča.

1.

„Kodeks ISM“ pomeni Mednarodni kodeks za varno upravljanje ladij in preprečevanje onesnaževanja, ki ga je Mednarodna pomorska organizacija sprejela z Resolucijo Skupščine A.741(18) z dne 4. novembra 1993, kakor je bila spremenjena z Resolucijo Odbora za pomorsko varnost MSC.104(73) z dne 5. decembra 2000, in je naveden v Prilogi I k tej uredbi, v njeni zadnji različici;

2.

„priznana organizacija“ pomeni telo, priznano v skladu z Direktivo 94/57/ES;

3.

„družba“ pomeni lastnika ladje ali katero koli drugo organizacijo ali osebo, kakor upravljavca ali zakupnika, ki je od lastnika ladje prevzela odgovornost za upravljanje ladje in je ob prevzemu te odgovornosti privolila v prevzem vseh dolžnosti in odgovornosti, ki jih nalaga Kodeks ISM;

4.

„potniška ladja“ pomeni ladjo, vključno z visokohitrostnim plovilom, ki prevaža več kot 12 potnikov, ali podvodno potniško plovilo;

5.

„potnik“ pomeni vsako osebo, razen:

6.

„visokohitrostno plovilo“ pomeni visokohitrostno plovilo, kakor je opredeljeno v pravilu X/1.2 zadnje različice Konvencije SOLAS. Za visokohitrostna plovila se uporabljajo omejitve, navedene v členu 2(f) Direktive 98/18/ES;

7.

„tovorna ladja“ pomeni ladjo, vključno z visokohitrostnim plovilom, ki ni potniška ladja;

8.

„mednarodna plovba“ pomeni plovbo po morju iz pristanišča ene države članice ali katere koli druge države v pristanišče izven te države, ali obratno;

9.

„notranja plovba“ pomeni plovbo v morskih območjih iz pristanišča v državi članici v isto ali drugo pristanišče znotraj te države članice;

10.

„linijski prevoz“ pomeni zaporedje plovbe ladje med dvema istima ali več točkami, ki so bodisi:

11.

„ro-ro potniški trajekt“ pomeni potniško plovilo za morsko plovbo, kakor je opredeljeno v poglavju II-1 zadnje različice Konvencije SOLAS;

12.

„podvodno potniško plovilo“ pomeni mobilno potniško plovilo, ki deluje predvsem pod vodo s podporo na vodni površini, npr. s podporo ladje na površini ali s kopensko podporo, za nadzor in eno ali več od naslednjih dejavnosti:

13.

„mobilna vrtalna enota na morju“ pomeni plovilo, ki se lahko uporablja pri vrtanju za raziskave ali izkoriščanje virov pod morskim dnom, kakor so tekoči ali plinasti ogljikovodiki, žveplo ali sol;

14.

„bruto tonaža“ pomeni nosilnost ladje v bruto tonah, določene v skladu z Mednarodno konvencijo o izmeritvi ladij iz leta 1969, ali, pri ladjah, ki opravljajo izključno notranjo plovbo in če nosilnost ladje ni bila izmerjena v v skladu z navedeno Konvencijo, bruto tonažo ladje, določena v skladu z nacionalnimi predpisi o izmeritvi tonaže.

(a)

tovorne ladje in potniške ladje, ki plujejo pod zastavo države članice, v mednarodni plovbi;

(b)

tovorne ladje in potniške ladje izključno v notranji plovbi, ne glede na zastavo, pod katero plujejo;

(c)

tovorne ladje in potniške ladje, ki opravljajo linijske prevoze v pristanišča držav članic ali iz njih, ne glede na zastavo, pod katero plujejo;

(d)

mobilne vrtalne enote na morju, ki delujejo pod pristojnostjo države članice.

(a)

vojaške ladje in ladje za prevoz čet ter druge ladje, ki so v lasti države članice ali pa jih ta upravlja in se uporabljajo zgolj v nekomercialne namene za potrebe vlade;

(b)

ladje brez mehanskega pogona, enostavno grajene lesene ladje, jahte in plovila za prosti čas, razen če imajo ali bodo imela posadko in prevažajo več kot 12 potnikov v komercialne namene;

(c)

ribiške ladje;

(d)

tovorne ladje in mobilne vrtalne enote na morju z bruto tonažo manj kot 500;

(e)

potniške ladje, razen potniških ro-ro trajektov, v morskih območjih razredov C in D, kakor je opredeljeno v členu 4 Direktive 98/18/ES.

(a)

zadevna država članica uradno obvesti Komisijo o odstopanju in ukrepih, ki jih namerava sprejeti;

(b)

če je v šestih mesecih od uradnega obvestila v skladu s postopkom iz člena 12(2) odločeno, da predlagano odstopanje ni upravičeno ali da predlagani ukrepi niso zadostni, se od navedene države članice zahteva, da predlagane določbe spremeni ali jih ne sprejme;

(c)

država članica vse sprejete ukrepe objavi z neposrednim sklicevanjem na odstavek 1 in, če je primerno, odstavek 2.

4.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/37

(1)

Na podlagi sporočila Komisije o trajnostnem razvoju je Evropski svet opredelil cilje kot splošno usmeritev za prihodnji razvoj na prednostnih področjih, kot so naravni viri in zdravje ljudi.

(2)

Voda je omejen naravni vir, kakovost katerega je treba varovati, braniti, upravljati in obravnavati. Zlasti površinske vode so obnovljivi viri z omejeno zmožnostjo regeneracije zaradi škodljivih učinkov dejavnosti ljudi.

(3)

Okoljska politika Skupnosti si mora zadati za cilj visoko raven varstva in prispevati k doseganju ciljev ohranjanja, varstva in izboljšanja kakovosti okolja ter varovanja zdravja ljudi.

(4)

Komisija je decembra 2000 sprejela sporočilo Evropskemu parlamentu in Svetu o razvoju nove politike kopalnih voda ter začela obsežno posvetovanje z vsemi zainteresiranimi in vpletenimi stranmi. Glavni izid tega posvetovanja je bila splošna podpora razvoju nove direktive, zasnovane na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov in ob namenjanju posebne pozornosti širši udeležbi javnosti.

(5)

Sklep Evropskega parlamenta in Sveta št. 1600/2002/ES z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (5) vsebuje obvezo zagotovitve visoke ravni zaščite kopalnih voda, vključno z revizijo Direktive Sveta 76/160/EGS z dne 8. decembra 1975 o kakovosti kopalnih voda (6).

(6)

V skladu s Pogodbo Skupnost pri pripravi politike o okolju med drugim upošteva razpoložljive znanstvene in tehnične podatke. Ta direktiva se mora pri uporabi najbolj zanesljivih kazalnih parametrov za napovedovanje mikrobiološkega tveganja za zdravje in pri doseganju višje ravni zaščite opreti na znanstvene dokaze. Nujno je treba opraviti nadaljnje epidemiološke študije tveganja za zdravje, povezanega s kopanjem, zlasti v sladkih vodah.

(7)

Da bi povečali učinkovitost in preudarno uporabo virov, je treba to direktivo natančno uskladiti z drugo zakonodajo Skupnosti o vodi, kot sta direktivi Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (7) in 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (8) ter Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (9).

(8)

Zainteresiranim stranem je treba zagotoviti ustrezne informacije o načrtovanih ukrepih in napredku pri izvajanju. Javnost mora biti ustrezno in pravočasno obveščena o rezultatih monitoringa kakovosti kopalnih voda in ukrepih za obvladovanje tveganj, da bi s tem preprečila nevarnosti za zdravje, zlasti glede napovedljivih kratkoročnih onesnaženj ali neobičajnih razmer. Treba je uporabiti novo tehnologijo, ki omogoča učinkovito in primerljivo obveščanje javnosti o kopalnih vodah po vsej Skupnosti.

(9)

Za namene monitoringa se uporabljajo usklajene metode in prakse analize. Da bi dosegli realno razvrstitev kopalnih voda, sta potrebna opazovanje in vrednotenje kakovosti skozi daljše obdobje.

(10)

Izpolnjevanje se zagotavlja z ustreznimi ukrepi upravljanja in zagotavljanjem kakovosti in ne zgolj z merjenjem in izračunavanjem. S sistemom profilov kopalnih voda se bolje razumejo tveganja, ki so podlaga za ukrepe upravljanja. Vzporedno je treba nameniti posebno pozornost spoštovanju standardov kakovosti in skladnemu prehodu od uporabe Direktive 76/160/EGS.

(11)

Skupnost je 17. februarja 2005 ratificirala Konvencijo ZNEKE o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Konvencija iz Århusa). Zato je primerno, da se v to direktivo vključijo določbe o dostopu javnosti do informacij in se zagotovi sodelovanje javnosti pri njenem izvajanju ter tako nadomesti Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4/ES z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju (10) in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/35/ES z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem (11).

(12)

Ker ciljev te direktive, namreč da bi države članice na podlagi skupnih standardov dosegle dobro kakovost kopalnih voda in visoko raven zaščite po vsej Skupnosti, ni možno zadovoljivo doseči na ravni držav članic in je te cilje možno bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(13)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (12).

(14)

Stalen pomen politike Skupnosti o kopalnih vodah je očiten vsako kopalno sezono, saj varuje javnost pred naključnim in kroničnim onesnaževanjem, do katerega pride na kopalnih območjih Skupnosti ali v njihovi bližini. Splošna kakovost kopalnih voda se je precej izboljšala od začetka veljavnosti Direktive 76/160/EGS. Vendar pa omenjena direktiva kaže stanje znanja in izkušenj iz začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Načini rabe kopalnih voda so se od tedaj spremenili, prav tako se je spremenila tudi raven strokovnega in tehničnega znanja. Zato je omenjeno direktivo treba razveljaviti –

(a)

monitoring in razvrstitev kopalnih voda po kakovosti;

(b)

upravljanje kakovosti kopalnih voda; in

(c)

obveščanje javnosti o kakovosti kopalnih voda.

(a)

plavalne in termalne bazene;

(b)

omejene vode, ki se jih čisti ali uporablja v terapevtske namene;

(c)

umetno ustvarjene omejene vode, ločene od površinskih voda in podzemne vode.

1.

Izrazi „površinska voda“, „podzemna voda“, „celinska voda“, „somornice“, „obalno morje“ in „povodje“ imajo enak pomen kot v Direktivi 2000/60/ES.

2.

„Pristojni organ“ pomeni organ ali organe, ki ga/jih je država članica imenovala za zagotavljanje skladnosti z zahtevami te direktive, ali kateri koli drug organ ali telo, na katerega je bila prenesena ta naloga.

3.

„Trajen“ pomeni, v zvezi s prepovedjo ali odsvetovanjem kopanja, takšen, ki traja vsaj eno celo kopalno sezono.

4.

„Veliko število“ pomeni število v zvezi s kopalci, za katerega pristojni organ meni, da je veliko, zlasti ob upoštevanju preteklih trendov ali kakršne koli zagotovljene infrastrukture oziroma zmogljivosti ali drugih sprejetih ukrepov za spodbujanje kopanja.

5.

„Onesnaženje“ pomeni navzočnost mikrobiološkega onesnaženja ali drugih organizmov ali odpadkov, ki vplivajo na kakovost kopalne vode in pomenijo tveganje za zdravje kopalcev iz členov 8 in 9 ter stolpca A Priloge I.

6.

„Kopalna sezona“ pomeni obdobje, v katerem je mogoče pričakovati veliko število kopalcev.

7.

„Ukrepi upravljanja“ pomenijo naslednje ukrepe, sprejete za kopalne vode:

8.

„Kratkotrajno onesnaženje“ pomeni mikrobiološko onesnaženje iz stolpca A Priloge I, pri katerem je mogoče jasno opredeliti vzroke, za katerega se običajno pričakuje, da na kakovost kopalnih voda ne bo vplivalo dlje kot približno 72 ur po začetnem poslabšanju kakovosti kopalnih voda, ter za katerega je pristojni organ določil postopke za napovedovanje in obravnavanje, kakor izhaja iz Priloge II.

9.

„Neobičajne razmere“ pomenijo dogodek ali kombinacijo dogodkov, ki vplivajo na kakovost kopalnih voda na določeni lokaciji in za katere se ne pričakuje, da bi se pojavili v povprečju več kot enkrat vsaka štiri leta.

10.

„Skupek podatkov o kakovosti kopalnih voda“ pomeni podatke, pridobljene v skladu s členom 3.

11.

„Vrednotenje kakovosti kopalnih voda“ pomeni postopek vrednotenja kakovosti kopalnih voda z uporabo metode vrednotenja, opredeljene v Prilogi II.

12.

„Razraščanje cianobakterij“ pomeni kopičenje cianobakterij v obliki cvetenja, prevleke ali pene.

13.

Izraz „zadevna javnost“ ima enak pomen kot v Direktivi Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (13).

(a)

pričakuje največ kopalcev; ali

(b)

pričakuje največja nevarnost onesnaženja glede na profil kopalne vode.

(a)

za vsako kopalno vodo;

(b)

ob koncu vsake kopalne sezone;

(c)

na podlagi skupka podatkov o kakovosti kopalnih voda za posamezno kopalno sezono in tri predhodne kopalne sezone;

(d)

v skladu s postopkom, določenim v Prilogi II.

—

če je izpolnjena zahteva odstavka 3, ali

—

če v primeru kopalnih voda, za katere kopalna sezona ni daljša od osmih tednov, skupek podatkov o kopalnih vodah, ki se uporabi za vrednotenje, zajema vsaj 8 vzorcev,

(a)

je kopalna voda na novo določena;

(b)

je prišlo do kakršnih koli sprememb, ki bodo verjetno vplivale na razvrstitev kopalne vode v skladu s členom 5; v tem primeru se opravi vrednotenje na podlagi skupka podatkov o kakovosti kopalnih voda, ki vsebuje samo rezultate za vzorce, zbrane od pojava sprememb; ali

(c)

je bila kopalna voda že vrednotena v skladu z Direktivo 76/160/EGS; v tem primeru se uporabijo enakovredni podatki, zbrani v skladu z omenjeno direktivo, ter se parametra 2 in 3 Priloge k Direktivi 76/160/EGS štejeta za enakovredna parametroma 2 in 1 stolpca A Priloge I k tej direktivi.

(a)

so si te kopalne vode sosedne;

(b)

so bile te kopalne vode podobno ovrednotene za predhodna štiri leta v skladu z odstavki 2, 3 in 4(c); in

(c)

imajo te kopalne vode profile, ki vsi opredeljujejo skupne dejavnike tveganja ali odsotnost dejavnikov tveganja.

(a)

„slabe“;

(b)

„zadostne“;

(c)

„dobre“; ali

(d)

„odlične“.

(a)

Za vsako kopalno vodo, ki je bila razvrščena kot „slaba“, se sprejmejo naslednji ukrepi, ki začnejo veljati z naslednjo kopalno sezono, ki sledi razvrstitvi:

(b)

Če se kopalna voda pet zaporednih let razvrsti kot „slaba“, se kopanje trajno prepove ali trajno odsvetuje. Vendar pa lahko država članica kopanje trajno prepove ali trajno odsvetuje pred koncem petletnega obdobja, če meni, da bi bilo nemogoče ali nesorazmerno drago doseči „zadostno“ kakovost.

—

da se seznani s procesom sodelovanja javnosti, in

—

za oblikovanje predlogov, pripomb ali pritožb.

(a)

trenutna razvrstitev kopalne vode in vsakršna prepoved ali odsvetovanje kopanja iz tega člena na podlagi jasnega in enostavnega znaka ali simbola;

(b)

splošen opis kopalne vode v poljudnem jeziku na podlagi profila kopalne vode, določenega v skladu s Prilogo III;

(c)

v primeru kopalnih voda, izpostavljenih kratkotrajnemu onesnaženju:

(d)

informacije o naravi in pričakovanem trajanju neobičajnih razmer med takšnimi dogodki;

(e)

obvestilo, ki seznanja javnost in navaja razloge, kadar koli je kopanje prepovedano ali se odsvetuje;

(f)

kadar koli je kopanje trajno prepovedano ali se trajno odsvetuje, obvestilo z obrazložitvijo, da zadevno območje ni več kopalna voda; in

(g)

navedba virov popolnejših informacij v skladu z odstavkom 2.

(a)

seznam kopalnih voda;

(b)

razvrstitev vsake kopalne vode v zadnjih treh letih in njen profil, vključno z rezultati monitoringa, opravljenega v skladu s to direktivo od zadnje razvrstitve;

(c)

v primeru kopalnih voda, razvrščenih kot „slabe“, informacije o vzrokih onesnaženja in sprejetih ukrepih iz člena 5(4) za preprečevanje izpostavljenosti kopalcev onesnaženju in obravnavanje vzrokov onesnaženja; in

(d)

v primeru kopalnih voda, izpostavljenih kratkotrajnemu onesnaženju, splošne informacije o:

(a)

rezultatom ustrezne evropske epidemiološke študije, ki jo pripravi Komisija v sodelovanju z državami članicami;

(b)

drugim znanstvenim, analiznim in epidemiološkim razvojnim dosežkom, pomembnim za parametre kakovosti kopalne vode, vključno v zvezi z virusi; in

(c)

priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije.

(a)

določitvi standarda EN/ISO o enakovrednosti mikrobioloških metod iz člena 3(9);

(b)

določitvi podrobnih pravil za izvajanje členov 8(1), 12(1)(a) in 12(4);

(c)

prilagoditvi metod analize za parametre, določene v Prilogi I, glede na znanstveni in tehnični napredek;

(d)

prilagoditvi Priloge V glede na znanstveni in tehnični napredek;

(e)

smernicah za skupno metodo ocenjevanja posamičnih vzorcev.

4.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/52

(1)

Direktiva Sveta 76/464/EGS z dne 4. maja 1976 o onesnaževanju pri odvajanju nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje Skupnosti (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Potrebno je splošno in hkratno ukrepanje držav članic, da se vodno okolje Skupnosti zavaruje pred onesnaževanjem, zlasti pred tistim, povzročenim z nekaterimi obstojnimi, strupenimi snovmi ter snovmi, ki se kopičijo v organizmih.

(3)

Več konvencij je namenjenih varstvu mednarodnih vodotokov in morskega okolja pred onesnaževanjem. Pomembno je, da se zagotovi usklajeno izvajanje teh konvencij.

(4)

Razlike med državami članicami glede določb, ki se uporabljajo na področju izpustov nekaterih nevarnih snovi v vodno okolje, lahko povzročijo neenake pogoje konkurence in zaradi tega neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga.

(5)

V Sklepu št. 1600/2002/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti (5) so predvideni številni ukrepi za varstvo sladkih voda in morja pred nekaterimi onesnaževali.

(6)

Za zagotovitev učinkovitega varstva vodnega okolja Skupnosti je treba izdelati prvi seznam, imenovan Seznam I, nekaterih snovi, izbranih predvsem na podlagi njihove strupenosti, obstojnosti in bioakumulacije, razen snovi, ki so biološko neškodljive ali se zelo hitro pretvorijo v biološko neškodljive snovi, ter drugi seznam, imenovan Seznam II, ki vsebuje snovi s škodljivim učinkom na vodno okolje, ki pa je lahko omejen na določeno področje in je odvisen od značilnosti in lokacije vode, v katero se takšne snovi odvajajo. Za vsak izpust teh snovi naj bi bilo potrebno predhodno dovoljenje, ki določa emisijske standarde.

(7)

Onesnaževanje zaradi odvajanja različnih nevarnih snovi je treba črtati s Seznama I. Mejne vrednosti so bile določene v Direktivah iz Priloge IX Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (6). V členu 16 Direktive 2000/60/ES so predvideni postopki za razvoj kontrolnih ukrepov in standardov okoljske kakovosti, ki se uporabljajo za prednostne snovi.

(8)

Treba je zmanjšati onesnaževanje voda s snovmi iz Seznama II. Države članice v ta namen sprejmejo programe, ki vključujejo okoljske standarde kakovosti za vodo, določene skladno z obstoječimi direktivami Sveta. Emisijski standardi, ki se uporabljajo za takšne snovi, se izračunavajo na podlagi teh standardov okoljske kakovosti.

(9)

Primerno je, da ena ali več držav članic lahko, posamezno ali skupaj sprejmejo strožje ukrepe od tistih, ki so predvideni v tej direktivi.

(10)

Popisati bi bilo treba izpuste nekaterih posebej nevarnih snovi v vodno okolje Skupnosti, da bi se vedelo, od kod izvirajo.

(11)

Morda bo treba popraviti ali dopolniti Seznama I in II Priloge I na podlagi izkušenj, po potrebi pa tudi s prenosom nekaterih snovi iz Seznama II na Seznam I.

(12)

Ta direktiva ne sme posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv, ki so določene v delu B Priloge II, v nacionalno pravo –

(a)

celinske površinske vode;

(b)

teritorialne vode;

(c)

notranje morske vode.

(a)

„celinske površinske vode“ pomenijo vse stoječe ali tekoče sladke površinske vode na ozemlju ene ali več držav članic;

(b)

„notranje morske vode“ pomenijo vode na kopenski strani temeljne črte, od katere se meri širina teritorialnega morja, ki pri vodotokih segajo do meje sladke vode;

(c)

„meja sladke vode“ pomeni kraj v vodotoku, kjer se pri oseki in ob nizkem pretoku sladke vode zaradi prisotnosti morske vode znatno poveča slanost;

(d)

„izpust“ pomeni vnos katerih koli snovi iz Seznama I ali Seznama II Priloge I v vode iz člena 1, razen:

(e)

„onesnaževanje“ pomeni človekovo neposredno ali posredno odvajanje snovi ali energije v vodno okolje, ki ogroža človekovo zdravje, škoduje živim virom in vodnim ekosistemom, zmanjšuje možnosti za uživanje vodnega okolja ali ovira druge zakonite načine rabe vode.

(a)

za vse izpuste, ki verjetno vsebujejo katero koli od teh snovi, v vode iz člena 1, je potrebno predhodno dovoljenje pristojnega organa zadevne države članice;

(b)

v dovoljenju so določeni emisijski standardi za izpuste katere koli od teh snovi v vode iz člena 1 in, kadar je to potrebno za izvajanje te direktive, za izpuste katere koli od teh snovi v kanalizacijo;

(c)

dovoljenja se lahko izdajo le za omejeno obdobje. Ob upoštevanju morebitnih sprememb mejnih vrednosti emisij, določenih v direktivah iz Priloge IX Direktive 2000/60/ES, se lahko podaljšajo.

(a)

najvišjo dovoljeno koncentracijo snovi v izpustu. Pri razredčevanju se mejne vrednosti emisij, določene v direktivah iz Priloge IX Direktive 2000/60/ES, delijo s faktorjem razredčenja;

(b)

največjo dovoljeno količino snovi v izpustu v enem ali več natančno določenih časovnih obdobjih, izraženo, če je potrebno, kot enota teže onesnaževala na enoto značilnega elementa onesnažujoče dejavnosti (npr. enota teže na enoto surovine ali enoto izdelka).

4.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/60

(1)

Čeprav je bilo izvajanje Priporočila Sveta 98/561/ES z dne 24. septembra 1998 o evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu (3) zelo uspešno, kar je razvidno iz poročila Komisije z dne 30. septembra 2004, pa še vedno obstaja potreba po izboljšanju delovanja evropskega visokega šolstva, zlasti glede kakovosti, da bi to postalo preglednejše in bolj zanesljivo za evropske državljane ter študente in visokošolske delavce z drugih celin.

(2)

Priporočilo 98/561/ES je pozvalo k podpori in, kjer je to potrebno, vzpostavitvi preglednega sistema zagotavljanja kakovosti. Skoraj vse države članice so vzpostavile nacionalne sisteme zagotavljanja kakovosti in začele ali omogočile ustanovitev ene ali več agencij za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo.

(3)

Priporočilo 98/561/ES je pozvalo k upoštevanju nekaterih bistvenih izhodišč za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti, kar vključuje ocenjevanje programov ali zavodov prek notranjega ocenjevanja, zunanjih pregledov, sodelovanja študentov, objave rezultatov in mednarodne udeležbe. Rezultati ocenjevanja zagotavljanja kakovosti igrajo pomembno vlogo pri izboljšanju delovanja visokošolskih zavodov.

(4)

Bistvena izhodišča iz uvodne izjave 3 so bila v glavnem upoštevana pri vseh sistemih zagotavljanja kakovosti, v okviru bolonjskega procesa pa so jih potrdili tudi evropski ministri za šolstvo, ki so se septembra 2003 zbrali v Berlinu z namenom vzpostavitve evropskega visokošolskega prostora.

(5)

Evropsko združenje za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ENQA) je bila ustanovljena leta 2000 in njeno članstvo se stalno povečuje z agencijami za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo iz vseh držav članic.

(6)

V okviru bolonjskega procesa so ministri za šolstvo iz 45 držav na svojem srečanju 19. in 20. maja 2005 v Bergnu, ki je sledilo srečanju v Berlinu septembra 2003, sprejeli standarde in smernice za zagotavljanje kakovosti evropskega visokega šolstva, ki jih je predlagalo ENQA. Pozdravili so tudi načelo Evropskega registra agencij za zagotavljanje kakovosti, ki bi temeljil na nacionalnem pregledu, in pozvali ENQA naj v sodelovanju z Evropskim združenjem univerz (EUA), Evropskim združenjem visokošolskih zavodov (EURASHE) in z Nacionalnimi zvezami evropskih študentov (ESIB) nadalje razvije praktične vidike v zvezi z njegovim izvajanjem in o tem poroča ministrom prek Skupine za spremljanje bolonjskega procesa. Ob tem so poudarili pomen sodelovanja med nacionalno priznanimi agencijami za izboljšanje vzajemnega priznavanja odločitev o akreditaciji ali o zagotavljanju kakovosti.

(7)

Dejavnosti EU za podpiranje zagotavljanja kakovosti bi bilo treba razvijati skladno z dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru bolonjskega procesa.

(8)

Zaželeno bi bilo sestaviti register neodvisnih in zanesljivih agencij za zagotavljanje kakovosti, ki delujejo v Evropi, ne glede na to, ali gre za regionalne ali nacionalne, splošne ali specializirane, javne ali privatne, kar bi povečalo preglednost v visokem šolstvu in pripomoglo k priznavanju kvalifikacij in obdobij študija v tujini.

(9)

Evropski svet je v okviru lizbonske strategije marca leta 2002 v Barceloni postavil cilj, v skladu s katerim bi morali evropski sistemi izobraževanja in usposabljanja postati „svetovna referenca kakovosti“ –

1.

da v skladu s standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti evropskega visokega šolstva, sprejetimi v Bergnu v okviru bolonjskega procesa, spodbujajo vse visokošolske zavode na svojem ozemlju k uvedbi ali razvoju strogih notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti;

2.

da spodbujajo vse agencije za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo na svojem ozemlju k neodvisnosti pri ocenjevanju, upoštevanju izhodišč za zagotavljanje kakovosti iz Priporočila 98/561/ES in uporabi skupnega niza splošnih standardov in smernic za ocenjevanje, sprejetih v Bergnu. Te standarde je treba nadalje razvijati v sodelovanju s predstavniki visokega šolstva. Uporabljati jih je treba tako, da varujejo in spodbujajo raznolikost ter inovativnost;

3.

da predstavnike nacionalnih organov, predstavnike visokega šolstva in agencij za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo spodbujajo, naj skupaj s socialnimi partnerji vzpostavijo „Evropski register agencij za zagotavljanje kakovosti“ (v nadaljnjem besedilu „Evropski register“), ki bo temeljil na nacionalnem pregledu in bo upošteval načela, določena v Prilogi, ter opredelijo pogoje za registracijo ter pravila za vodenje registra;

4.

da omogočijo vsem visokošolskim zavodom na svojem ozemlju, da med agencijami za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo iz Evropskega registra same izberejo tisto, ki ustreza njihovim potrebam in profilu, pod pogojem, da je to v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo ali da to dopuščajo njihovi nacionalni organi;

5.

da omogočijo visokošolskim zavodom, da si prizadevajo za dopolnilno ocenjevanje s strani druge agencije iz Evropskega registra, na primer za okrepitev svojega mednarodnega ugleda;

6.

da spodbujajo sodelovanje med agencijami z namenom vzpostavitve vzajemnega zaupanja in priznavanja ocen zagotavljanja kakovosti in akreditacij ter s tem prispevajo k priznavanju kvalifikacij za namene študija ali dela v drugi državi;

7.

da zagotovijo javni dostop do ocen agencij za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo, ki so navedene v Evropskem registru.

1.

da v tesnem sodelovanju z državami članicami še naprej podpira sodelovanje med visokošolskimi zavodi, agencijami za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo, pristojnimi organi in drugimi organi, dejavnimi na tem področju;

2.

da Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predstavi triletna poročila o napredku pri razvoju sistemov zagotavljanja kakovosti v različnih državah članicah in o sodelovanju na evropski ravni, vključno z napredkom, doseženim glede na zgoraj navedene cilje.