9.12.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/1

(1)

Direktiva Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (3), Direktiva Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (4) in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (5) vsebujejo določbe o začetku opravljanja in opravljanju neposrednega zavarovanja v Skupnosti.

(2)

Te direktive zavarovalnicam določajo pravni okvir za opravljanje zavarovalnih dejavnosti na notranjem trgu, iz naslova pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, da bi zavarovalnicam s sedežem v Skupnosti olajšali izpolnjevanje obveznosti, ki se nahajajo znotraj Skupnosti in imetnikom polic omogočili, da se lahko obrnejo ne samo na zavarovatelje s sedežem v njihovi državi, temveč tudi na zavarovatelje s sedežem v Skupnosti in drugih državah članicah.

(3)

Režim, ki ga določajo te direktive, se uporablja za zavarovalnice, ki opravljajo dejavnost neposrednega zavarovanja, glede izvajanja njihovega celotnega poslovanja, tako dejavnosti neposrednega zavarovanja pa tudi dejavnosti pozavarovanja s sprejetimi obveznostmi; vendar se za dejavnosti pozavarovanja, ki jih izvajajo specializirane pozavarovalnice, ne uporablja ta režim ali kateri koli režim, določen z zakonodajo Skupnosti.

(4)

Pozavarovanje je pomembna finančna dejavnost, saj zavarovalnicam, ki opravljajo dejavnost neposrednega zavarovanja, z olajšanjem širše porazdelitve nevarnosti na svetovni ravni omogoča višje zmogljivosti prevzemanja zavarovanj in zagotavljanja zavarovalnega kritja ter tudi zmanjšanja stroškov; nadalje igra pozavarovanje temeljno vlogo pri zagotavljanju finančne stabilnosti, saj je bistveni element pri zagotavljanju močne finančne trdnosti in stabilnost trga neposrednega zavarovanja, pa tudi finančnega sistema v celoti, saj vključuje glavne finančne posrednike in institucionalne vlagatelje.

(5)

Direktiva Sveta 64/225/EGS z dne 25. februarja 1964 o odpravi omejitev pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev na področjih pozavarovanja in retrocesije (6) je odpravila omejitve pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v zvezi z državljanstvom ali prebivališčem izvajalca pozavarovanja. Vendar ni odpravila omejitve, ki jih povzročajo razlike med nacionalnimi določbami glede nadzora skrbnega in varnega poslovanja pozavarovanja. Zaradi tega se stopnja nadzora pozavarovalnic v Skupnosti zelo razlikuje, kar ustvarja ovire za opravljanje dejavnosti pozavarovanja, kot je obveznost pozavarovalnic, da zastavijo sredstva za kritje njenega dela zavarovalno-tehničnih rezervacij zavarovalnic, ki opravljajo dejavnost neposrednega zavarovanja, pa tudi različna nadzorna pravila, ki jih morajo pozavarovalnice izpolnjevati v različnih državah članicah, kjer poslujejo, ali pa posredni nadzor različnih vidikov pozavarovalnice, ki ga izvajajo pristojni organi zavarovalnic, ki opravljajo dejavnost neposrednega zavarovanja.

(6)

Akcijski načrt za finančne storitve je pozavarovanje opredelil kot sektor, ki potrebuje ukrepanje na ravni Skupnosti za vzpostavitev notranjega trga za finančne storitve. Nadalje, glavni finančni forumi, kot je Mednarodni monetarni sklad in Mednarodna organizacija zavarovalnih nadzornikov (IAIS), so opozorili na pomanjkanje usklajenih pravil nadzora pozavarovanja na ravni Skupnosti, ki predstavlja pomembno vrzel v ureditvenem okviru finančnih storitev, ki jo je treba zapolniti.

(7)

Namen te direktive je vzpostavitev nadzornega ureditvenega okvira za varno in skrbno poslovanje dejavnosti pozavarovanja v Skupnosti. Je del zakonodaje Skupnosti na področju zavarovanja, katere cilj je vzpostavitev notranjega trga v sektorju zavarovanja.

(8)

Ta direktiva se sklada z glavnim mednarodnim delom, izvedenim na podlagi pravil skrbnega in varnega poslovanja, predvsem z IAIS.

(9)

Ta direktiva sledi pristopu zakonodaje Skupnosti, sprejete v zvezi z neposrednim zavarovanjem tako, da izvaja usklajevanje, ki je ključnega pomena, potrebno in zadostno za zagotovitev vzajemnega priznavanja dovoljenj in sistemov nadzora skrbnega in varnega poslovanja, s čimer je omogočena izdaja enotnega dovoljenja, veljavnega na celotnem ozemlju Skupnosti, in uporaba načela nadzora matične države članice.

(10)

Zato se za začetek opravljanja in za opravljanje dejavnosti pozavarovanja uporablja enotno dovoljenje, ki ga izdajo pristojni organi države članice, v kateri ima pozavarovalnica svoj sedež. Takšno dovoljenje podjetju omogoča, da posluje na celotnem območju Skupnosti iz naslova pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Država članica podružnice ali opravljanja storitev od pozavarovalnice, ki želi na njenem ozemlju opravljati dejavnosti pozavarovanja in je že prejela dovoljenje v svoji matični državi članici, ne sme zahtevati novega dovoljenja. Nadalje se za pozavarovalnico, ki je že prejela dovoljenje v svoji matični državi članici, ne bi smel izvajati dodatni nadzor ali pregledi glede njene finančne trdnosti, ki jih izvajajo pristojni organi zavarovalnice, ki je pozavarovana s to pozavarovalnico. Nadalje, države članice od pozavarovalnice, ki je pridobila dovoljenje v Skupnosti, ne bi smele zahtevati predložitve sredstev zavarovanja za kritje njenega dela zavarovalno-tehničnih rezervacij cedenta. Treba bi bilo določiti pogoje za izdajo ali odvzem takšnega dovoljenja. Pristojni organi ne bi smeli izdati ali podaljšati dovoljenja pozavarovalnici, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v tej direktivi.

(11)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za pozavarovalnice, ki izvajajo izključno dejavnost pozavarovanja in ne opravljajo dejavnosti neposrednega zavarovanja; uporabljati pa bi se tudi morala za tako imenovane lastne pozavarovalnice, ki so jih ustanovila ali so v lasti finančnih podjetij, razen zavarovalnic ali pozavarovalnic ali skupine zavarovalnic ali pozavarovalnic, za katere se uporablja Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/78/ES z dne 27. oktobra 1998 o dopolnilnem nadzoru nad zavarovalnicami v zavarovalniški skupini (7), ali več nefinančnih podjetij, katerih namen je zagotoviti pozavarovalno kritje izključno za nevarnosti podjetij, katerim pripadajo. Sklicevanje na pozavarovalnice v tej direktivi bi moralo vključevati tudi lastne pozavarovalnice, razen če obstajajo posebne določbe za lastne pozavarovalnice. Lastne pozavarovalnice ne krijejo nevarnosti, ki izhajajo iz zunanje dejavnosti neposrednega zavarovanja ali pozavarovanja zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki spada v skupino. Ob tem zavarovalnice in pozavarovalnice, ki spadajo v finančni konglomerat, ne smejo biti lastnice lastnega podjetja.

(12)

Vseeno naj se ta direktiva ne uporablja za zavarovalnice, za katere se že uporabljata Direktivi 73/239/EGS ali 2002/83/ES; vendar, da bi zagotovili finančno trdnost zavarovalnic, ki opravljajo tudi dejavnost pozavarovanja in da posebne značilnosti teh dejavnosti kapitalske zahteve teh zavarovalnic primerno upoštevajo, naj se določbe glede minimalnega kapitala pozavarovalnic iz te direktive uporabljajo za dejavnosti pozavarovanja teh zavarovalnic, če obseg njihovih dejavnosti pozavarovanja predstavlja pomemben del njihovega celotnega poslovanja.

(13)

Ta direktiva naj se ne uporablja za zagotavljanje pozavarovalnega kritja, ki ga zaradi bistvenega javnega interesa izvaja ali v celoti jamči država članica in ki deluje kot pozavarovatelj zadnje možnosti, zlasti kadar je zaradi posebnih razmer na trgu neizvedljivo pridobiti ustrezno komercialno kritje; v zvezi s tem bi moralo pomanjkanje „ustreznega komercialnega kritja“ v glavnem pomeniti tržno nepravilnost, za katero je značilno očitno pomanjkanje ustreznega obsega zavarovalniških ponudb, čeprav pretirane premije ne bi smele same po sebi pomeniti neustreznosti tega komercialnega kritja. Člen 1(2)(d) te direktive se uporablja tudi za dogovore med zavarovalnicami, za katere se uporabljata direktivi 73/239/EGS ali 2002/83/ES ter katerih cilj je pridobivanje finančnih zahtevkov, ki izhajajo iz velikega tveganja, kot je terorizem.

(14)

Pozavarovalnice morajo svoje cilje omejiti na dejavnosti pozavarovanja in s tem povezano delovanje. Ta zahteva pozavarovalnici omogoča, da na primer nadaljuje z dejavnostmi, kot so analize tveganj s področja statističnega ali aktuarskega svetovanja ali raziskovalna dejavnost za stranke. Vključuje lahko tudi funkcijo holdinga in dejavnosti v zvezi z dejavnostjo finančnega sektorja v smislu točke 8 člena 2 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/87/ES z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (8). Ta zahteva v nobenem primeru ne omogoča izvajanja nepovezanih bančnih in finančnih dejavnosti.

(15)

Ta direktiva bi morala razjasnjevati pooblastila in sredstva nadzora, dodeljena pristojnim organom. Pristojni organi matične države članice pozavarovalnice bi morali biti odgovorni za nadzorovanje finančne trdnosti pozavarovalnic, vključno s stanjem kapitalske ustreznosti, vzpostavitvijo primernih zavarovalno-tehničnih rezervacij in izravnalnih rezervacij ter kritjem teh določb in rezervacij s kvalitetnim premoženjem.

(16)

Pristojni organi držav članic bi morali razpolagati s sredstvi nadzora, ki so potrebna za zagotovitev pravilnega poslovanja pozavarovalnic na celotnem ozemlju Skupnosti iz naslova pravice do ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev. Predvsem bi morali biti zmožni uvesti primerna varovala ali naložiti kazni za preprečevanje nepravilnosti in kršitev določb glede nadzora pozavarovanja.

(17)

Določbe o prenosu portfeljev bi morale biti v skladu z enotnim dovoljenjem, predvidenim v tej direktivi. Uporabljati bi se morale za različne vrste prenosov portfeljev med pozavarovalnicami, kot so prenosi portfeljev, ki so posledica združevanja pozavarovalnic ali drugih instrumentov prava družb, ali prenosi portfeljev velikih izgub v stečajnem postopku na drugo pozavarovalnico. Razen tega bi morale določbe o prenosih portfeljev vključevati določbe, ki zadevajo zlasti prenos portfelja pogodb, sklenjenih v skladu s pravico do ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev, na drugo pozavarovalnico.

(18)

Treba bi bilo omogočiti izmenjavo podatkov med pristojnimi organi ter organi ali telesi, ki na podlagi svoje funkcije pomagajo krepiti stabilnost finančnega sistema. Da bi ohranili zaupno naravo posredovanih podatkov, mora seznam naslovnikov ostati znotraj strogih omejitev. Zato bi bilo treba podrobno opredeliti pogoje za pooblastilo prej omenjene izmenjave podatkov; nadalje, kjer je določeno, da se lahko nekateri podatki razkrijejo le, če se s tem izrecno strinjajo pristojni organi, lahko slednji, če je ustrezno, svoje strinjanje pogojujejo z upoštevanjem strogih pogojev za razkrivanje podatkov. V zvezi s tem in z namenom zagotavljanja ustreznega nadzora pristojnih organov nad pozavarovalnicami, bi morala ta direktiva določati pravila, ki državam članicam omogočajo sklenitev sporazumov o izmenjavi podatkov s tretjimi državami, pod pogojem, da za razkrite podatke velja primerno jamstvo poslovne skrivnosti.

(19)

Za krepitev nadzora skrbnega in varnega poslovanja pozavarovalnic bi bilo treba določiti, da so revizorji obvezani nemudoma poročati pristojnim organom, kadar koli med opravljanjem svojih nalog ugotovijo, da obstajajo v skladu s to direktivo dejavniki, ki bi lahko resno vplivali na finančni položaj ali administrativno in računovodsko organizacijo pozavarovalnice. Ob upoštevanju tega cilja je zaželeno, da država članica zagotovi izvajanje te obveznosti v vseh okoliščinah, v katerih revizorji odkrijejo taka dejstva med opravljanjem svojih nalog v podjetju, ki je tesno povezano s pozavarovalnico. Obveza revizorjev, da pristojnim organom po potrebi sporočajo nekatera dejstva in odločitve, povezane s pozavarovalnico, ki jih odkrijejo med opravljanjem svojih nalog v nepozavarovalnem podjetju, sama po sebi ne spremeni narave njihovih nalog v tem podjetju niti načina opravljanja teh nalog v istem podjetju.

(20)

Treba bi bilo predvideti določitev uporabe te direktive za obstoječe pozavarovalnice, ki so že prejele dovoljenje ali so imele pravico opravljanja poslov pozavarovanja v skladu z določbami držav članic pred začetkom uporabe te direktive.

(21)

Da bi pozavarovalnicam omogočili izpolnitev svojih obveznosti, bi morala matična država članica od pozavarovalnice zahtevati vzpostavitev primernih zavarovalno-tehničnih rezervacij. Znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij naj se določi skladno z Direktivo Sveta 91/674/EGS z dne 19. decembra 1991 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic (9), v zvezi z dejavnostjo življenjskega pozavarovanja pa bi lahko matična država članica določila bolj podrobna pravila v skladu z Direktivo 2002/83/ES.

(22)

Pozavarovalnica, ki opravlja posle pozavarovanja v zvezi s kreditnim zavarovanjem, njeni posli kreditnega pozavarovanja pa znašajo več kot le manjši del celotnega poslovanja, bi morala oblikovati izravnalne rezervacije, ki niso del minimalnega kapitala; te rezervacije bi se morale izračunati v skladu z eno od metod, ki so določene v Direktivi 73/239/EGS in veljajo za enakovredne; nadalje bi ta direktiva matičnim državam članicam morala omogočiti, da tudi od pozavarovalnic, katerih sedež je na njihovem ozemlju, zahtevajo oblikovanje izravnalnih rezervacij za vrste nevarnosti, razen kreditnega pozavarovanja po pravilih, ki jih je določila tista matična država članica. V skladu z uvedbo mednarodnih standardov za poročanje o finančnem položaju (IFRS 4) bi morala ta direktiva razjasniti preudarno obravnavo izravnalnih rezervacij, uveljavljenih v skladu s to direktivo. Ker pa je treba nadzor pozavarovanja ponovno presoditi v skladu s projektom Solventnost II, ta direktiva predhodno ne določa nikakršnega nadaljnjega nadzora pozavarovanja v okviru Solventnosti II.

(23)

Pozavarovalnica bi morala razpolagati s sredstvi za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij in izravnalnih rezervacij, ki upoštevajo vrsto poslovanja, predvsem naravo, znesek in trajanje pričakovanih zneskov škode, da bi zagotovili zadostnost, likvidnost, varnost, kakovost, donosnost in ujemanje naložb, za katere bi moralo podjetje zagotoviti, da so raznolike in zadostno razpršene, da bi podjetju omogočili odgovor na spreminjajoče se gospodarske okoliščine, predvsem glede razvoja na finančnih trgih in trgih z nepremičninami ali večjih katastrofalnih dogodkov.

(24)

Potrebno je, da imajo pozavarovalnice za preprečevanje neželenih nihanj v poslovanju poleg zavarovalno-tehničnih rezervacij tudi dodatno rezervo, imenovano minimalni kapital, ki ga predstavljajo prosta sredstva in z dovoljenjem pristojnega organa tudi druga implicitna sredstva za preprečevanje neželenih nihanj v poslovanju. Ta zahteva je pomemben element nadzora skrbnega in varnega poslovanja. Do pregleda obstoječega režima minimalnega kapitala, ki ga Komisija izvaja pod imenom „Projekt Solventnost II“, bi se za določitev zahtevanega minimalnega kapitala pozavarovalnic morale uporabljati pravila iz obstoječe zakonodaje na področju neposrednega zavarovanja.

(25)

Glede na podobnosti med življenjskim pozavarovanjem, ki krije smrtno tveganje, in neživljenjskim pozavarovanjem, zlasti kritjem tveganj zavarovanja in trajanjem pogodb življenjskega pozavarovanja, bi bilo treba v skladu z določbami te direktive določiti zahtevani minimalni kapital za življenjsko pozavarovanje za izračun zahtevanega minimalnega kapitala za neživljenjsko pozavarovanje; kljub temu bi bilo treba matični državi članici omogočiti, da pri določanju zahtevanega minimalnega kapitala pri dejavnostih življenjskega pozavarovanja, ki so povezane z investicijskimi skladi ali sodelujočimi pogodbami, uporabi pravila, predvidena v Direktivi 2002/83/ES.

(26)

Da bi upoštevali posebno naravo nekaterih vrst pozavarovalnih pogodb ali posebnih vrst poslovanja, bi bilo treba predvideti prilagoditve izračuna zahtevanega minimalnega kapitala; te prilagoditve naj določi Komisija po posvetovanju z Evropskim odborom za zavarovanja in poklicne pokojnine, ustanovljenim s Sklepom Komisije 2004/9/ES (10) pri izvajanju izvedbenih pooblastil, prenesenih s Pogodbo.

(27)

Treba je sprejeti ukrepe z uporabo regulativnega postopka iz člena 5 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(28)

Seznam postavk, ki lahko predstavljajo razpoložljivi minimalni kapital, določen s to direktivo, bi moral biti enak seznamu iz direktiv 73/239/EGS in 2002/83/ES.

(29)

Da bi zagotovili, da podjetja že ob ustanovitvi razpolagajo z ustreznimi sredstvi in preprečili, da bi med prihodnjim opravljanjem dejavnosti minimalni kapital padel pod najnižjo mejo varnosti, bi morale pozavarovalnice razpolagati z zajamčenim kapitalom; vendar bi bilo treba poskrbeti za možnost matičnih držav članic, da vzpostavijo zajamčeni kapital, potreben za lastne pozavarovalnice v nižjem znesku, da bi upoštevali specifičnosti lastnih pozavarovalnic.

(30)

Nekatere določbe te direktive opredeljujejo minimalne standarde. Matična država članica pa bi morala biti sposobna določiti strožja pravila za pozavarovalnice, katerim so organi teh držav izdali dovoljenja, predvsem glede zahtev minimalnega kapitala.

(31)

Direktiva bi se morala uporabljati za končne pozavarovalne dejavnosti; zato je za namene te direktive treba podati opredelitev pojma končnega pozavarovanja; zaradi posebne narave te vrste pozavarovalne dejavnosti bi morala matična država članica imeti možnost, da določi posebne določbe za izvajanje končnih pozavarovalnih dejavnosti. Določbe se v določenih posebnih točkah lahko razlikujejo od splošne ureditve, določene s to direktivo.

(32)

Ta direktiva bi morala predvideti pravila v zvezi s tistimi namenskimi družbami, ki prevzamejo tveganja zavarovalnic in pozavarovalnic. Posebna narava takšnih namenskih družb, ki niso zavarovalnice ali pozavarovalnice, zahteva vzpostavitev posebnih določb v državah članicah. Ob tem bi morala ta direktiva zagotoviti, da matična država članica določi podrobnejša pravila za določitev okoliščin, v katerih se izredni zneski iz namenskih družb lahko uporabijo kot sredstva, ki pokrivajo zavarovalno tehnične rezervacije zavarovalnic ali pozavarovalnic. Ta direktiva bi morala predvideti tudi, da se izterljive zneske namenskih družb lahko ocenjuje kot odbitne količine na podlagi pozavarovanja ali pogodb o retrocesiji, v mejah, določenih s to direktivo, ki temelji na prošnji zavarovalnice ali pozavarovalnice pristojnemu organu, in po sporazumu tega organa.

(33)

Treba je določiti ukrepe za primere, ko finančni položaj pozavarovalnice postane takšen, da podjetje težko izpolnjuje svoje obveznosti iz zavarovalnih pogodb. V posebnih razmerah je treba pristojne organe pooblastiti, da lahko pravočasno ukrepajo, vendar morajo pri izvajanju teh pooblastil pristojni organi obveščati pozavarovalnice o razlogih za tovrstne nadzorne ukrepe v skladu z načeli smotrnega upravljanja in predpisanega postopka. Dokler obstajajo takšne razmere, pristojni organi ne bi smeli izdajati potrdil o kapitalski ustreznosti pozavarovalnic.

(34)

Treba je predvideti sodelovanje med pristojnimi organi držav članic, da bi zagotovili, da pozavarovalnica izvaja svoje dejavnosti iz naslova pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v skladu z določbami, ki veljajo zanjo v državi članici gostiteljici.

(35)

Treba bi bilo predvideti pravno sredstvo za primer zavrnitve izdaje dovoljenja ali odvzema dovoljenja.

(36)

Pomembno je določiti, da se za pozavarovalnice, katerih sedež je izven Skupnosti in ki opravljajo dejavnosti pozavarovanja v Skupnosti, ne bi uporabljale določbe za ugodnejšo obravnavo od tistih za pozavarovalnice, ki imajo svoj sedež v državi članici.

(37)

Da bi upoštevali mednarodne vidike pozavarovanja, bi bilo treba določiti možnost sklenitve mednarodnih sporazumov s tretjo državo, katerih namen je opredelitev sredstev nadzora nad subjekti pozavarovanja, ki opravljajo dejavnost na ozemlju vsake pogodbenice.

(38)

Treba bi bilo določiti prilagodljiv postopek za omogočanje presoje enakovrednih pravil skrbnega in varnega poslovanja s tretjimi državami na podlagi Skupnosti, tako da se izboljša liberalizacija storitev pozavarovanja v tretjih državah z ustanavljanjem ali čezmejnim zagotavljanjem storitev. V ta namen naj ta direktiva predvidi postopke za pogajanja s tretjimi državami.

(39)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti za sprejem izvedbenih ukrepov, pod pogojem, da ti ne spreminjajo temeljnih elementov te direktive. Ti izvedbeni ukrepi naj Skupnosti omogočajo, da upošteva nadaljnji razvoj pozavarovanja. Ukrepi potrebni za izvajanje te direktive naj se sprejmejo v skladu s Sklepom 1999/468/ES.

(40)

Treba bi bilo prilagoditi obstoječi pravni okvir Skupnosti za zavarovanje, da bi upoštevali nov nadzorni režim za pozavarovalnice, ki ga določa ta direktiva, in zagotovili dosledni ureditveni okvir za celoten zavarovalni sektor. Zlasti bi bilo treba prilagoditi obstoječe določbe, ki dovoljujejo „posredni nadzor“ organov, pristojnih za nadzor zavarovalnic, ki opravljajo dejavnost neposrednega zavarovanja, nad pozavarovalnicami. Nadalje je treba odpraviti trenutne določbe, ki državam članicam omogočajo, da zahtevajo zastavo sredstev, ki pokrivajo zavarovalno-tehnične rezervacije zavarovalnice, in to ne glede na obliko tovrstne zahteve, kadar je zavarovatelj pozavarovan s pozavarovalnico, ki je dobila dovoljenje skladno s to direktivo, ali z zavarovalnico. Končno, bi bilo treba določiti, da se za zahtevani minimalni kapital za zavarovalnice, ki opravljajo dejavnosti pozavarovanja, če takšne dejavnosti predstavljajo pomemben del njihovega poslovanja, uporabljajo pravila za kapitalsko ustreznost za pozavarovalnice, določena v tej direktivi. Zato bi bilo treba skladno s tem spremeniti direktive 73/239/EGS, 92/49/EGS in 2002/83/ES.

(41)

Direktiva 98/78/ES bi se morala spremeniti, da se zagotovi, da se za pozavarovalnice v zavarovalniški ali pozavarovalniški skupini uporablja dopolnilni nadzor na enak način, kot za zavarovalnice, ki so trenutno del zavarovalniške skupine.

(42)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (12) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(43)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve pravnega okvira za začetek opravljanja in za opravljanje dejavnosti pozavarovanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego tega cilja.

(44)

Ker ta direktiva opredeljuje minimalne standarde, lahko države članice določijo strožja pravila –

(a)

zavarovalnice, za katere se uporabljata direktivi 73/239/EGS ali 2002/83/ES;

(b)

dejavnosti in organe iz členov 2 in 3 Direktive 73/239/EGS;

(c)

dejavnosti in organe, navedene v členu 3 Direktive 2002/83/ES;

(d)

dejavnosti pozavarovanja, ki ga opravlja ali zanj v celoti jamči vlada države članice, kadar zaradi znatnega javnega interesa deluje kot pozavarovatelj zadnje možnosti, vključno v primeru, ko to zahteva položaj na trgu, na katerem je neizvedljivo doseči ustrezno komercialno kritje.

(a)

„pozavarovanje“ pomeni dejavnost, ki sestoji iz sprejemanja nevarnosti, ki jih odstopi zavarovalnica ali druga pozavarovalnica. V primeru pozavarovalnice Lloyd’s pozavarovanje pomeni tudi sprejemanje nevarnosti, ki jih odstopi kateri koli član pozavarovalnice Lloyd’s, s strani zavarovalnice ali pozavarovalnice, razen pozavarovalnice Lloyd’s;

(b)

„lastna pozavarovalnica“ pomeni pozavarovalnico, ki je v lasti finančnega podjetja, razen zavarovalnice, pozavarovalnice ali skupine zavarovalnic ali pozavarovalnic, za katere se uporablja Direktiva 98/78/ES, ali nefinančnega podjetja, katerih namen je zagotoviti pozavarovalno kritje izključno za nevarnosti za podjetja ali podjetij, katerim pripada, ali za podjetje ali podjetja iz skupine, katerih članica je lastna pozavarovalnica;

(c)

„pozavarovalnica“ pomeni podjetje, ki je pridobilo uradno dovoljenje v skladu s členom 3;

(d)

„podružnica“ pomeni zastopstvo ali podružnico pozavarovalnice;

(e)

„poslovalnica“ pomeni sedež ali podružnico pozavarovalnice, ob upoštevanju točke (d);

(f)

„matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri je sedež pozavarovalnice;

(g)

„država članica podružnice“ pomeni državo članico, v kateri je podružnica;

(h)

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, kjer ima pozavarovalnica podružnico ali opravlja storitve;

(i)

„obvladovanje“ pomeni razmerje med matičnim podjetjem in hčerinskim podjetjem, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive 83/349/EGS (13), ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem;

(j)

„kvalificirani delež“ pomeni neposredno ali posredno udeležbo v podjetju, ki predstavlja 10 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ali ki omogoča precejšen vpliv na upravljanje podjetja, v katerem ima drugo podjetje ta kvalificirani delež;

(k)

„matično podjetje“ pomeni nadrejeno podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(l)

„hčerinsko podjetje“ pomeni podrejeno podjetje, kakor je opredeljeno v členih 1 in 2 Direktive 83/349/EGS;

(m)

„pristojni organi“ so tisti državni organi, ki so z zakonom ali drugim predpisom pooblaščeni za nadzor pozavarovalnic;

(n)

„tesne povezave“ pomenijo položaj, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezani z:

(o)

„finančno podjetje“ pomeni enega od naslednjih subjektov:

(p)

„namenska družba“ pomeni katero koli podjetje, registrirano ali ne, razen obstoječe zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki prevzame tveganja zavarovalnic ali pozavarovalnic in v celoti financira izpostavljenost takim tveganjem iz donosa izdaje dolga ali iz katerega drugega finančnega mehanizma, kjer so pravice odplačila za takšen dolg ali drug finančni mehanizem odvisne od obveznosti pozavarovanja te družbe;

(q)

„končno pozavarovanje“ pomeni pozavarovanje, na podlagi katerega največja določena možnost izgube, izražena kot največje preneseno gospodarsko tveganje, ki izhaja iz pomembnih nevarnosti zavarovalnih pogodb in prenosov časovnih nevarnosti, presega premijo v času veljavnosti pogodbe, za omejeno, ampak pomembno vsoto, skupaj z najmanj eno od naslednjih dveh značilnosti:

—

se vsako hčerinsko podjetje hčerinskega podjetja šteje kot hčerinsko podjetje matičnega podjetja, ki je na čelu teh podjetij,

—

se položaj, ko sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb trajno povezani z eno in isto osebo z razmerjem obvladovanja, prav tako šteje za tesno povezavo med takimi osebami.

(a)

vsaka pozavarovalnica, ki ustanovi svoj sedež na ozemlju te države;

(b)

vsaka pozavarovalnica, ki po pridobitvi dovoljenja svoje dejavnosti razširi še na druge dejavnosti pozavarovanja, poleg tistih, za katere je že pridobila dovoljenje.

(a)

omeji svoj namen poslovanja na dejavnosti pozavarovanja in s tem povezane dejavnosti; ta zahteva lahko vključuje funkcijo holdinga in dejavnosti v zvezi z dejavnostjo finančnega sektorja v smislu točke 8 člena 2 Direktive 2002/87/ES;

(b)

predloži poslovni načrt v skladu s členom 11;

(c)

razpolaga z minimalnim zajamčenim kapitalom, predvidenim v členu 40(2);

(d)

jo učinkovito vodijo osebe dobrega slovesa s potrebnimi poklicnimi kvalifikacijami ali izkušnjami.

(a)

naravi nevarnosti, ki jih pozavarovalnica želi kriti;

(b)

vrstah ureditev pozavarovanja, ki jih pozavarovalnica želi skleniti s cedenti;

(c)

vodilnih načelih glede retrocesije;

(d)

postavkah, ki sestavljajo minimalni zajamčeni kapital;

(e)

oceni glede stroškov vzpostavitve upravnih služb in organizacije za zaščito poslovanja ter finančnih virov za kritje teh stroškov.

(a)

oceno upravljavskih stroškov razen stroškov postavitve, zlasti tekočih splošnih stroškov in provizij;

(b)

ocene premij ali prispevkov in terjatev;

(c)

načrt bilance stanja;

(d)

ocene finančnih sredstev, namenjenih za kritje prevzetih obveznosti iz zavarovalnih pogodb in minimalnega kapitala.

(a)

hčerinsko podjetje zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki je pridobilo dovoljenje v drugi državi članici; ali

(b)

hčerinsko podjetje matičnega podjetja zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki je pridobilo dovoljenje v drugi državi članici; ali

(c)

pod nadzorom iste fizične ali pravne osebe, ki nadzoruje zavarovalnico ali pozavarovalnico, ki je pridobila dovoljenje v drugi državi članici.

(a)

hčerinsko podjetje kreditne institucije ali investicijskega podjetja, ki je pridobilo dovoljenje v Skupnosti; ali

(b)

hčerinsko podjetje matičnega podjetja kreditne institucije ali investicijskega podjetja, ki je pridobilo dovoljenje v Skupnosti; ali

(c)

pod nadzorom iste fizične ali pravne osebe, ki nadzoruje kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, ki je pridobila dovoljenje v Skupnosti.

(a)

da opravijo podrobne poizvedbe v zvezi s stanjem pozavarovalnice in vsemi njenimi posli, med drugim z zbiranjem podatkov ali zahtevo po predložitvi dokumentov v zvezi s posli pozavarovanja in retrocesije ter opravljanjem pregledov na kraju samem v prostorih pozavarovalnice;

(b)

da sprejmejo kakršne koli ukrepe v zvezi s pozavarovalnico, njenimi direktorji ali menedžerji ali osebami, ki jo nadzorujejo, ki so ustrezni in potrebni za zagotovitev, da dejavnosti pozavarovalnice ostanejo usklajene z zakoni, predpisi in upravnimi določbami v skladu s katerimi mora pozavarovalnica ravnati v vsaki državi članici;

(c)

da zagotovijo, da se ti ukrepi izvršujejo, če je potrebno prisilno in če je primerno tudi po sodni poti.

(a)

da preverijo, ali so izpolnjeni pogoji, ki urejajo začetek opravljanja poslov pozavarovanja, in da olajšajo spremljanje opravljanja takšnih poslov, zlasti glede spremljanja zavarovalno-tehničnih rezervacij, minimalnega kapitala, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranjega nadzora;

(b)

da naložijo kazni;

(c)

pri upravnih pritožbah zoper odločbe pristojnega organa; ali

(d)

v sodnih postopkih, sproženih po členu 53 ali v skladu s posebnimi določbami, določenimi v tej ali drugih direktivah, sprejetih na področju zavarovalnic in pozavarovalnic.

(a)

organi, pristojnimi za uradni nadzor kreditnih institucij in drugih finančnih institucij, ter organi, pristojnimi za nadzor finančnih trgov;

(b)

telesi, ki sodelujejo pri likvidaciji ali stečaju zavarovalnic in pozavarovalnic ter v drugih podobnih postopkih; in

(c)

osebami, odgovornimi za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov zavarovalnic, pozavarovalnic in drugih finančnih institucij,

(a)

organi, odgovornimi za nadzor teles, ki sodelujejo pri likvidaciji in stečaju zavarovalnic ali pozavarovalnic ter v drugih podobnih postopkih; ali

(b)

organi, odgovornimi za nadzor oseb, odgovornih za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov zavarovalnic ali pozavarovalnic, kreditnih institucij, investicijskih podjetij in drugih finančnih institucij; ali

(c)

neodvisnimi aktuarji zavarovalnic ali pozavarovalnic, ki izvajajo zakonski nadzor teh podjetij, in telesi, pooblaščenimi za nadziranje takšnih aktuarjev.

(a)

ta izmenjava podatkov mora biti opravljena za namen izvajanja nadzora ali zakonskega nadzora iz prvega pododstavka;

(b)

za podatke, prejete v tem pomenu, veljajo pogoji varovanja poslovne skrivnosti, določeni v členu 24;

(c)

kadar podatki izvirajo iz druge države članice, se smejo razkriti samo z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so jih posredovali, in po potrebi izključno za namene, za katere so ti organi dali svoje soglasje.

(a)

te podatki morajo biti namenjeni opravljanju nalog iz prvega pododstavka;

(b)

za podatke, prejete v tem pomenu, veljajo pogoji poslovne skrivnosti, določeni v členu 24;

(c)

če podatek izvira iz druge države članice, se sme razkriti samo z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so jih posredovali, in po potrebi izključno za namene, za katere so ti organi dali svoje soglasje.

(a)

predstavljala bistveno kršitev zakonov ali drugih predpisov, ki določajo pogoje, ki urejajo dovoljenja za opravljanje poslov, ali ki posebej urejajo opravljanje dejavnosti zavarovalnic ali pozavarovalnic; ali

(b)

vplivajo na nemoteno delovanje pozavarovalnice; ali

(c)

povzročijo zavrnitev potrditve računovodskih izkazov ali izražanje zadržkov.

(a)

pri sredstvih se upošteva vrsta posla, ki ga opravlja pozavarovalnica, zlasti naravo, znesek in trajanje pričakovanih zneskov škode, na tak način, da zagotovi likvidnost, varnost, kakovost, donosnost in ujemanje naložb;

(b)

pozavarovalnica zagotovi, da so sredstva raznolika in zadostno razpršena ter da podjetju omogočajo reagiranje na spreminjajoče se gospodarske okoliščine, predvsem glede razvoja na finančnih trgih in trgih z nepremičninami, ali večje katastrofalne dogodke. Podjetje presodi vpliv neenotnih tržnih razmer na svoja sredstva in jih razprši na tak način, da zmanjša ta vpliv;

(c)

naložba v sredstva, ki niso sprejeta v trgovanje na urejenem finančnem trgu, se v vsakem primeru zadrži na preudarni ravni;

(d)

naložbe v izvedene instrumente so mogoče, če prispevajo k zmanjšanju naložbenih tveganj ali olajšajo učinkovito upravljanje portfelja. Vrednoti se jih po načelu previdnosti ob upoštevanju osnovne vrednosti in jih vključiti v vrednotenje sredstev institucije. Institucija se tudi izogiba pretirani izpostavljenosti tveganjem glede na eno samo nasprotno stranko in druge izvedene posle;

(e)

naložbe so primerno razpršene na način, ki preprečuje pretirano zanašanje na neko imetje, izdajatelja ali skupino podjetij in kopičenje tveganj v portfelju kot celoti. Naložbe v sredstva, ki jih izda isti izdajatelj ali izdajatelji, ki pripadajo isti skupini, ne smejo izpostaviti podjetja pretiranemu tveganju.

(a)

naložbe kosmatih zavarovalno-tehničnih rezervacij v valute, razen tistih, pri katerih so zavarovalno-tehnične rezervacije določene, je treba omejiti na 30 %;

(b)

naložbe kosmatih zavarovalno-tehničnih rezervacij v delnice in druge prenosljive vrednostne papirje, obravnavane kot delnice, obveznice, dolžniške vrednostne papirje, ki niso sprejeti v trgovanje na urejenem trgu, je treba omejiti na 30 %;

(c)

matična država članica lahko zahteva, da posamezna pozavarovalnica ne sme vložiti več kot 5 % kosmatih zavarovalno-tehničnih rezervacij v delnice in druge prenosljive vrednostne papirje, ki se obravnavajo kot delnice, obveznice, dolžniški vrednostni papirji ter drugi denarni instrumenti in instrumenti kapitalskega trga istega podjetja, ter več kot 10 % skupnih kosmatih zavarovalno-tehničnih rezervacij v delnice in druge prenosljive vrednostne papirje, ki se obravnavajo kot delnice, obveznice, dolžniški vrednostni papirji in drugi denarni instrumenti ter instrumenti kapitalskega trga podjetij, ki spadajo v isto skupino.

(a)

vplačani osnovni kapital ali v primeru družb za vzajemno pozavarovanje dejanski vplačani ustanovni kapital ter sredstva na računih članov, ki izpolnjujejo vsa naslednja merila:

(b)

obveznimi in prostimi rezervami, ki ne ustrezajo prevzetim obveznostim iz zavarovalnih pogodb ali ki niso uvrščene kot izravnalne rezervacije;

(c)

prenesenim dobičkom ali izgubo po odštetju dividend, ki jih je treba izplačati.

(a)

udeležbe pozavarovalnic v naslednjih subjektih:

(b)

vsaka od naslednjih postavk, ki jih ima pozavarovalnica v zvezi s subjekti, opredeljenimi pod (a), v katerih je udeležena:

(a)

vplačanega osnovnega kapitala na podlagi kumulativnih prednostnih delnic in podrejeni dolžniški kapital do 50 % razpoložljivega minimalnega kapitala oziroma zahtevanega minimalnega kapitala, glede na to, kaj je nižje, pri čemer ne sme več kot 25 % predstavljati podrejeni dolžniški kapital, a z določenim rokom zapadlosti, ali vplačani osnovni kapital na podlagi kumulativnih prednostnih delnic z določenim obdobjem trajanja, če obstajajo pri stečaju ali likvidaciji pozavarovalnice zavezujoči sporazumi, po katerih so podrejeni dolžniški kapital ali vplačani osnovni kapital na podlagi kumulativnih prednostnih delnic uvrščeni za terjatvami vseh drugih upnikov in se ne smejo poplačati, dokler niso poravnani vsi drugi takrat zapadli dolgovi.

Podrejeni dolžniški kapital izpolnjuje tudi naslednje pogoje:

(b)

vrednostni papirji brez določenega roka zapadlosti in drugi instrumenti, vključno s kumulativnimi prednostnimi delnicami, razen tistih iz (a), in sicer do 50 % razpoložljivega minimalnega kapitala oziroma zahtevanega minimalnega kapitala, glede na to, kaj je nižje, za skupni obseg takšnih vrednostnih papirjev in podrejenega dolžniškega kapitala pod (a), če izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

ena polovica nevplačanega osnovnega kapitala ali ustanovnega kapitala, potem ko vplačani del znaša 25 % takšnega kapitala, in sicer do 50 % razpoložljivega minimalnega kapitala oziroma zahtevanega minimalnega kapitala, glede na to, kaj je nižje;

(b)

dodatni prispevki, ki jih družbe za neživljenjsko vzajemno zavarovanje in družbe z raznimi prispevki, delujoče po načelu vzajemnosti, lahko zahtevajo od svojih članov v poslovnem letu; te terjatve se lahko upoštevajo le do polovice razlike med najvišjimi prispevki in dejansko zahtevanimi prispevki, pri čemer ne smejo presegati 50 % razpoložljivega minimalnega kapitala oziroma zahtevanega minimalnega kapitala, glede na to, kaj je nižje. Pristojni državni organi vzpostavijo smernice, ki določajo pogoje, pod katerimi se lahko sprejmejo dodatni prispevki;

(c)

kakršne koli skrite čiste rezerve, ki izhajajo iz vrednotenja sredstev, če takšne skrite rezerve niso izjemne narave.

(a)

do 31. decembra 2009 znesek, enak 50 % prihodnjih dobičkov podjetja, vendar ne več kakor 25 % razpoložljivega ali zahtevanega minimalnega kapitala, glede na to, kaj je manjše; znesek prihodnjih dobičkov dobimo, če se ocenjeni letni dobiček pomnoži s faktorjem, ki predstavlja povprečno preostalo obdobje polic; uporabljeni faktor ne sme biti večji od šest; ocenjeni letni dobiček ne presega aritmetičnega povprečja dobičkov zadnjih petih poslovnih let iz dejavnosti, navedenih v členu 2(1) Direktive 2002/83/ES.

Pristojni organi lahko soglašajo, da se takšen znesek vključi v razpoložljiv minimalni kapital, samo če:

(b)

kadar se zillmerising ne uporablja ali če se uporablja in je manjši od obremenitve za nabavne stroške, vključene v premiji, razlika med ne-zillmerizirano ali delno zillmerizirano matematično rezervacijo in matematično rezervacijo, zillmerizirano po stopnji, enaki obremenitvi za nabavne stroške, vključene v premijo; ta številka pa ne sme presegati 3,5 % vsote razlike med ustreznimi glavnicami dejavnosti življenjskega pozavarovanja in matematičnimi rezervacijami za vse police, za katere je možno zillmeriziranje; razlika se zmanjša za znesek nerazvrednotenih stroškov pridobivanja zavarovanj, izkazanih v aktivi.

(a)

se vplačane premije na osnovi tablic obolelosti izračunajo v skladu z matematično metodo, ki se uporablja v zavarovalništvu;

(b)

se oblikuje rezervacija za starost;

(c)

se pobira dodatna premija za oblikovanje varnostne rezerve v ustreznem znesku;

(d)

lahko zavarovalnica prekine pogodbo najpozneje pred iztekom tretjega leta zavarovanja;

(e)

pogodba predvideva možnost, da se celo za tekoče pogodbe povišajo premije ali znižajo izplačila.

(a)

oceno upravljavskih stroškov, zlasti tekočih splošnih stroškov in provizij;

(b)

načrt s podrobno oceno dohodkov in odhodkov v zvezi s sprejetimi obveznostmi pozavarovanja in prenosi obveznosti v pozavarovanje;

(c)

načrt bilance stanja;

(d)

oceno glede finančnih sredstev, namenjenih za kritje prevzetih obveznosti iz zavarovalnih pogodb, in zahtevanega minimalnega kapitala;

(e)

celotno retrocesijsko politiko.

(a)

se je po preteklem poslovnem letu bistveno spremenila vrsta ali kakovost retrocesijskih pogodb;

(b)

ne obstaja nikakršen ali omejen prenos tveganja po retrocesijskih pogodbah.

(a)

ne uporabi dovoljenja v roku 12 mesecev, se mu izrecno odreče ali preneha opravljati dejavnost za več kakor šest mesecev, razen če je zadevna država članica določila, da dovoljenje v takšnih primerih preneha veljati;

(b)

ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja;

(c)

v dovoljenem obdobju ni mogla sprejeti ukrepov iz načrta sanacije finančnega stanja ali finančnem načrtu iz člena 42;

(d)

resno ne izpolnjuje svojih obveznosti iz predpisov, ki veljajo zanjo.

—

obveznimi pogoji za vključitev v vse izdane pogodbe,

—

smotrnimi upravnimi in računovodskimi postopki, ustreznimi mehanizmi notranjega nadzora in zahtevami obvladovanja tveganja,

—

računovodskimi in previdnostnimi zahtevami ter zahtevami po statističnih podatkih,

—

vzpostavitvijo zavarovalno-tehničnih rezervacij za zagotovitev njihove ustreznosti, zanesljivosti in nepristranskosti,

—

naložbami sredstev, ki pokrivajo zavarovalno-tehnične rezervacije za zagotavljanje upoštevanja vrste posla, ki ga opravlja pozavarovalnica, zlasti narave, zneska in trajanja pričakovanih zneskov škode, na tak način, da zagotovi likvidnost, varnost, kakovost, donosnost in ujemanje sredstev,

—

pravili, povezanimi z razpoložljivim minimalnim kapitalom, zahtevanim minimalnim kapitalom in minimalnim zajamčenim kapitalom, ki ga pozavarovalnica ohrani glede na končne pozavarovalne dejavnosti.

—

področjem uporabe dovoljenja,

—

obveznimi pogoji za vključitev v vse izdane pogodbe,

—

dobrim slovesom in potrebno strokovno usposobljenostjo oseb, ki vodijo namenske družbe,

—

primernimi zahtevami za delničarje ali člane, ki imajo kvalificirani delež v namenski družbi,

—

smotrnimi upravnimi in računovodskimi postopki, ustreznimi mehanizmi notranjega nadzora in zahtevami obvladovanja tveganja,

—

računovodskimi in previdnostnimi zahtevami ter zahtevami po statističnih podatkih,

—

zahteve glede minimalnega kapitala namenskih družb.

(a)

pozavarovalnicami s sedežem v tretji državi, ki opravljajo posle pozavarovanja v Skupnosti;

(b)

pozavarovalnicami s sedežem v Skupnosti, ki opravljajo posle pozavarovanja na ozemlju tretje države.

(a)

da pristojni organi držav članic lahko pridobijo podatke, potrebne za nadzor pozavarovalnic s sedežem v Skupnosti, ki izvajajo posle na ozemlju zadevnih tretjih držav,

(b)

da lahko pristojni organi tretjih držav pridobijo podatke, potrebne za nadzor pozavarovalnic s sedežem na njihovem ozemlju, ki opravljajo posle v Skupnosti.

(a)

o kakršni koli izdaji dovoljenja neposrednemu ali posrednemu hčerinskemu podjetju enega ali več matičnih podjetij, ki ga ureja pravo tretje države;

(b)

vsakokrat, ko takšno matično podjetje pridobi tolikšen delež v pozavarovalnici Skupnosti, da slednja postane njegovo hčerinsko podjetje.

(a)

razširitev pravnih oblik, predvidenih v Prilogi I;

(b)

razjasnitev postavk, ki sestavljajo minimalnim kapital iz člena 36, da se upošteva nastanek novih finančnih instrumentov;

(c)

povečanje do 50 % premij ali zneskov terjatev, ki se uporabljajo za izračun zahtevanega minimalnega kapitala, določenega v členu 37(3) in (4) razen vrst 11, 12 in 13 iz točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, za posebne dejavnosti pozavarovanja ali vrst pogodb, da se upošteva specifičnosti teh dejavnosti ali pogodb;

(d)

sprememba minimalnega zajamčenega kapitala, predvidena v členu 40(2), da se upošteva gospodarski in finančni razvoj;

(e)

razjasnitev opredelitev iz člena 2, da se zagotovi enotno uporabo te direktive v vsej Skupnosti.

(1)

v členu 12a se odstavka 1 in 2 nadomestita z:

„1.   Posvetovati se je treba s pristojnimi organi druge sodelujoče države članice, pred izdajo dovoljenja zavarovalnici za neživljenjsko zavarovanje, ki je:

2.   Posvetovati se je treba s pristojnim organom sodelujoče države članice, odgovornim za nadzor kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, pred izdajo dovoljenja zavarovalnici za neživljenjsko zavarovanje, ki je:

(2)

v členu 13(2) se doda naslednji pododstavek:

„Matična država članica zavarovalnice ne sme zavrniti pozavarovalne pogodbe, ki jo je sklenila zavarovalnica s pozavarovalnico, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/68/ES z dne 16. novembra 2005 o pozavarovanju (24), ali zavarovalnico, ki je pridobila dovoljenje v skladu s to direktivo ali Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (25) na podlagi neposredne povezave s finančno trdnostjo te pozavarovalnice ali zavarovalnice.

3.

v členu 15, se odstavka 2 in 3 nadomestita z:

„2.   Matična država zahteva, da vsaka zavarovalnica krije zavarovalno-tehnične rezervacije in izravnalno rezervacijo iz člena 15a te direktive z usklajenimi naložbami v skladu s členom 6 Direktive 88/357/EGS. Glede na okoliščine tveganja v Skupnosti morajo biti sredstva lokalizirana v Skupnosti. Države članice ne zahtevajo, da zavarovalnice lokalizirajo svoja sredstva v določeni državi članici. Vseeno pa lahko matična država članica dovoli ohlapnejša pravila o lokalizaciji sredstev.

(3)   Države članice za oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij ne smejo obdržati ali uvesti sistema bruto pridržanja, ki zahteva zastavitev sredstev za kritje prenosnih premij in škodnih rezervacij pozavarovatelja, če je pozavarovatelj pozavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 2005/68/ES ali zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu s to direktivo ali Direktivo 2002/83/ES.

Če matična država članica dovoljuje, da so zavarovalno-tehnične rezervacije pokrite z zahtevki do pozavarovateljev, ki niso pozavarovalnica, ki je pridobila dovoljenja v skladu z Direktivo 2005/68/ES niti zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu s to direktivo ali Direktivo 2002/83/ES, opredeli pogoje za sprejetje takšnih zahtevkov.“;

(4)

člen 16(2) se spremeni:

(5)

člen 16a se spremeni:

(6)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 17b

1.   Vsaka država članica zahteva, da zavarovalnica, ki ima sedež na njenem ozemlju in opravlja dejavnosti pozavarovanja, določi, glede njeno celotno poslovno dejavnost, minimalni zajamčeni kapital v skladu s členom 40 Direktive 2005/68/ES, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.   Vsaka država članica lahko za zavarovalnico iz odstavka 1 tega člena, ki ima sedež na njihovem ozemlju, uporabi določbe iz člena 34 Direktive 2005/68/ES, glede njihovih dejavnosti pozavarovanja, če je izpolnjen eden od pogojev iz navedenega odstavka 1.

V tem primeru zadevna država članica zahteva, da so vsa sredstva zavarovalnice, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije v skladu s sprejetimi obveznostmi pozavarovanja, ločena, upravljana in organizirana ločeno od neposrednih zavarovalnih dejavnosti zavarovalnic, brez kakršne koli možnosti prenosa. V tem primeru in le v zvezi z njihovimi dejavnostmi sprejetih obveznosti pozavarovanja za zavarovalnice ne veljajo členi 20, 21 in 22 Direktive 92/49/EGS (26) in Priloga I k Direktivi 88/357/EGS.

Vsaka država članica zagotovi, da njihovi pristojni organi preverijo ločitev iz prejšnjega pododstavka.

3.   Če se Komisija v skladu s členom 56(c) Direktive 2005/68/ES odloči za povečanje zneskov, ki se uporabljajo za izračun zahtevanega minimalnega kapitala iz člena 37(3) in (4) navedene direktive, bodo vse države članice za zavarovalnice iz odstavka 1 tega člena uporabile določbe členov 35 do 39 navedene direktive glede njihovih dejavnosti pozavarovanja.

(7)

v členu 20a se odstavek 4 nadomesti z:

„4.   Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi pooblastila za zmanjšanje znižanja minimalnega kapitala na podlagi pozavarovanja, kakor je določen v skladu s členom 16a, če:

(1)

v členu 15 se odstavek 1a nadomesti z:

„1a.   Če je prevzemnik deležev iz odstavka 1 tega člena zavarovalnica, pozavarovalnica, kreditna institucija ali investicijsko podjetje, ki je pridobilo dovoljenje v drugi državi članici, ali matično podjetje takšnega subjekta, ali fizična ali pravna oseba, ki obvladuje tak subjekt, in če bi zaradi te pridobitve podjetje, v katerem namerava prevzemnik pridobiti delež, postalo hčerinsko podjetje ali bi jo obvladoval prevzemnik, se je treba o presoji pridobitve predhodno posvetovati, kakor določa člen 12(a) Direktive 73/239/EGS.“;

(2)

v členu 16 se odstavki 4, 5 in 6 nadomestijo z:

„4.   Pristojni organi, ki prejmejo zaupne podatke iz odstavka 1 ali 2, jih lahko uporabijo le pri opravljanju svojih nalog:

5.   Odstavka 1 in 4 ne preprečujeta izmenjave podatkov znotraj države članice, če sta v isti državi članici dva ali več pristojnih organov, ali med državami članicami, med pristojnimi organi in med:

pri opravljanju svojih nadzornih funkcij ali razkrivanju ustreznih podatkov telesom, ki skrbijo za postopke prisilne likvidacije ali za zajamčeni kapital in ki takšne podatke potrebujejo za opravljanje svojega dela. Za informacije, ki jih prejemajo ti organi, telesa ali osebe, velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, določena v odstavku 1.

6.   Ne glede na odstavke od 1 do 4 lahko države članice odobrijo izmenjavo podatkov med pristojnimi organi in med:

Države članice, ki uveljavijo možnost iz prvega pododstavka, zahtevajo, da so izpolnjeni vsaj naslednji pogoji:

Države članice Komisiji in drugim državam članicam sporočijo imena organov, oseb in teles, ki lahko prejmejo podatke v skladu s tem odstavkom.“;

(3)

člen 21(1) se spremeni:

(4)

v členu 22(1) se uvodni del nadomesti z:

(1)

naslov se nadomesti z:

„Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/87/ES z dne 27. oktobra 1998 o dopolnilnem nadzoru zavarovalnic in pozavarovalnic v zavarovalniški ali pozavarovalniški skupini“;

(2)

člen 1 se spremeni:

(3)

členi 2, 3 in 4 se nadomestijo z:

„Člen 2

Primeri uporabe dopolnilnega nadzora zavarovalnic in pozavarovalnic

1.   Poleg določb Direktive 73/239/EGS, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (30) in Direktive 2005/68/ES, ki določajo pravila za nadzor zavarovalnic in pozavarovalnic, morajo države članice predvideti nadzor vsake zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki je udeleženo podjetje v vsaj eni zavarovalnici, pozavarovalnici, zavarovalnice države nečlanice ali pozavarovalnici države nečlanice, ki se dopolni kakor je predpisano v členih 5, 6, 8 in 9 te direktive.

2.   Za vsako zavarovalnico ali pozavarovalnico, katere matično podjetje je zavarovalni holding, zavarovalnica ali pozavarovalnica države nečlanice, se uporablja dopolnilni nadzor kakor je predpisano v členih 5(2), 6, 8 in 10.

3.   Za vsako zavarovalnico ali pozavarovalnico, katere matično podjetje je mešani zavarovalni holding, se uporablja dopolnilni nadzor na način, predpisan v členih 5(2), 6 in 8.

Člen 3

Obseg dopolnilnega nadzora

1.   Izvajanje dopolnilnega nadzora v skladu s členom 2 nikakor ne pomeni, da morajo pristojni organi izvajati nadzor v zvezi s posameznimi zavarovalnicami držav nečlanic, pozavarovalnicami držav nečlanic, zavarovalnimi holdingi ali mešanimi zavarovalnimi holdingi.

2.   Dopolnilni nadzor upošteva naslednja podjetja, navedena v členih 5, 6, 8, 9 in 10:

3.   Države članice se lahko odločijo, da pri dopolnilnem nadzoru iz člena 2 ne bodo upoštevale podjetij, ki imajo registrirani sedež v državi nečlanici, kjer obstajajo zakonske ovire za prenos potrebnih podatkov, brez poseganja v določbe točke 2.5 Priloge I in točke 4 Priloge II.

Nadalje se lahko pristojni organi, odgovorni za izvajanje dopolnilnega nadzora, v spodaj navedenih primerih odločijo za vsak primer posebej, da pri dopolnilnem nadzoru podjetja iz člena 2 podjetja ne bodo upoštevali:

Člen 4

Organi, pristojni za izvajanje dopolnilnega nadzora

1.   Dopolnilni nadzor izvajajo pristojni organi države članice, v kateri je zavarovalnica ali pozavarovalnica pridobila uradno dovoljenje skladno s členom 6 Direktive 73/239/EGS ali členom 4 Direktive 2002/83/ES ali členom 3 Direktive 2005/68/ES.

2.   Kadar ima zavarovalnica ali pozavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v dveh ali več državah članicah, za svoje matično podjetje isti zavarovalni holding, zavarovalnico države nečlanice, pozavarovalnico države nečlanice ali mešani zavarovalni holding, se lahko pristojni organi zadevnih držav članic dogovorijo, katera od njih bo odgovorna za izvajanje dopolnilnega nadzora.

3.   Kadar ima država članica več kot en pristojni organ za nadzor skrbnega poslovanja zavarovalnic in pozavarovalnic, taka država članica sprejme ukrepe, ki so potrebni za organizacijo usklajevanja med temi organi.

(4)

v členu 5 se odstavek 1 nadomesti z:

„1.   Države članice predpišejo, da pristojni organi od vsake zavarovalnice ali pozavarovalnice, za katero se uporablja dopolnilni nadzor, zahtevajo, da ima vzpostavljene primerne mehanizme notranje kontrole za izdelavo podatkov in informacij, potrebnih za namene takega dopolnilnega nadzora.“;

(5)

členi 6, 7 in 8 se nadomestijo z:

„Člen 6

Dostop do podatkov

1.   Države članice zagotovijo, da imajo njihovi pristojni organi, odgovorni za izvajanje dopolnilnega nadzora, dostop do vseh podatkov, ki bi bile potrebni za namene nadzora zavarovalnice ali pozavarovalnice, za katero velja tak dopolnilni nadzor. Pristojni organi se lahko obrnejo neposredno na ustrezna podjetja iz člena 3(2), da dobijo potrebne podatke samo, če se taki podatki zahtevajo od zavarovalnice ali pozavarovalnice in jih zavarovalnica oziroma pozavarovalnica še ni posredovala.

2.   Države članice določijo, da lahko njihovi pristojni organi na svojem ozemlju sami ali s posredovanjem oseb, ki jih imenujejo za ta namen, na kraju samem preverijo informacije iz odstavka 1, v:

3.   Kadar želijo pri uporabi tega člena pristojni organi ene države članice v posebnih primerih preveriti pomembne podatke v zvezi s podjetjem v drugi državi članici, ki je povezana zavarovalnica, povezana pozavarovalnica, hčerinsko podjetje, matično podjetje ali hčerinsko podjetje matičnega podjetja zavarovalnice ali pozavarovalnice, za katero velja dopolnilni nadzor, morajo prositi pristojne organe te druge države članice, da se izvede to preverjanje. Organi, ki prejmejo tako zahtevo, morajo ukrepati v okviru svoje pristojnosti tako, da opravijo preverjanje sami, da dovolijo organom, ki so zahtevali preverjanje, da ga opravijo oni, ali da dovolijo revizorju ali strokovnjaku, da ga opravi.

Če želi, lahko pristojni organ, ki je zahtevo podal, sodeluje pri preverjanju, kadar ga sam ne izvaja.

Člen 7

Sodelovanje med pristojnimi organi

1.   Kadar so zavarovalnice ali pozavarovalnice, ki so ustanovljene v različnih državah članicah, neposredno ali posredno povezane ali imajo skupno udeleženo podjetje, pristojni organi vsake države članice drug drugemu na zahtevo sporočijo vse potrebne podatke, ki lahko omogočijo ali olajšajo izvajanje nadzora na podlagi te direktive in na svojo lastno pobudo sporočijo vse podatke, za katere menijo, da so bistvene za druge pristojne organe.

2.   Kadar sta zavarovalnica ali pozavarovalnica in bodisi kreditna institucija, kakor je opredeljeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2000/12/ES z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (31), bodisi investicijsko podjetje, kakor je opredeljeno v Direktivi Sveta 93/22/EGS z dne 10. maja 1993 o investicijskih storitvah na področju vrednostnih papirjev (32), ali oba, posredno ali neposredno povezana ali imata skupno udeleženo podjetje, morajo pristojni organi in organi za javni nadzor teh drugih podjetij tesno sodelovati. Brez poseganja v njihove obveznosti ti organi drug drugemu zagotovijo podatke, s katerimi se njihova naloga lahko poenostavi, zlasti v okviru te direktive.

3.   Za podatke, pridobljene na podlagi te direktive in zlasti za izmenjavo podatkov med pristojnimi organi, ki je predvidena v tej direktivi, velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, opredeljena v členu 16 Direktive Sveta 92/49/EGS dne 18. junija 1992 in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) (33) in členu 16 Direktive 2002/83/ES ter v členih od 24 do 30 Direktive 2005/68/ES.

Člen 8

Transakcije znotraj skupine

1.   Države članice določijo, da pristojni organi izvajajo splošni nadzor nad transakcijami med:

Te transakcije zadevajo zlasti:

2.   Države članice od zavarovalnic in pozavarovalnic zahtevajo, da razpolagajo z ustreznimi postopki obvladovanja tveganja in mehanizmi notranjega nadzora, vključno s skrbnim poročanjem in računovodskimi postopki, da bi opredelili, ocenili, spremljali in nadzirali transakcije, kakor je predvideno v odstavku 1. Države članice tudi zahtevajo, da zavarovalnice in pozavarovalnice vsaj enkrat letno pristojnim organom poročajo o večjih transakcijah. Te postopke in mehanizme pregledajo pristojni organi.

Če se na podlagi teh podatkov zdi, da je ali bi lahko bila ogrožena kapitalska ustreznost zavarovalnice ali pozavarovalnice, pristojni organ sprejme ustrezne ukrepe na ravni zavarovalnice ali pozavarovalnice.

(6)

v členu 9 se odstavek 3 nadomesti z:

„3.   Če izračun iz odstavka 1 pokaže, da je prilagojena solventnost negativna, pristojni organi sprejmejo ustrezne ukrepe na ravni zadevne zavarovalnice ali pozavarovalnice.“;

(7)

člen 10 se spremeni:

(8)

člen 10a se spremeni:

(9)

Prilogi I in II k Direktivi 98/78/ES se nadomestita z besedilom iz Priloge II k tej direktivi.

(1)

v členu 1(1) se doda naslednja točka:

(2)

vstavi se naslednji člen 9a:

„Člen 9a

Predhodno posvetovanje s pristojnimi organi drugih držav članic

1.   Posvetovati se je treba s pristojnimi organi druge sodelujoče države članice, pred izdajo dovoljenja zavarovalnici za življenjska zavarovanja, ki je:

2.   Posvetovati se je treba s pristojnim organom sodelujoče države članice, odgovornim za nadzor kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, pred izdajo dovoljenja zavarovalnici za življenjska zavarovanja, ki je:

3.   Zadevni pristojni organi iz odstavkov 1 in 2 se med seboj posvetujejo predvsem pri oceni primernosti delničarjev in ugleda ter izkušenj direktorjev, vpletenih v upravljanje drugega subjekta v isti skupini. Medsebojno izmenjata informacije glede ustreznosti delničarjev in ugleda ter izkušenj direktorjev, kar je pomembno za druge pristojne organe, ki sodelujejo pri izdaji dovoljenja pa tudi za trajajočo oceno skladnosti s pogoji poslovanja.“;

(3)

v členu 10(2) se doda naslednji pododstavek:

„Matična država članica zavarovalnice ne sme zavrniti pozavarovalne pogodbe, ki jo sklene zavarovalnica s pozavarovalnico, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 2005/68/ES ali zavarovalnico, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 73/239/EGS ali to direktivo na podlagi neposredne povezave s finančno trdnostjo te pozavarovalnice ali zavarovalnice.“;

(4)

v členu 15 se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   Če je prevzemnik deležev iz odstavka 1 tega člena zavarovalnica, pozavarovalnica, kreditna institucija ali investicijsko podjetje, ki je pridobilo dovoljenje v drugi državi članici, ali matično podjetje takšnega subjekta, ali fizična ali pravna oseba, ki obvladuje tak subjekt, in če bi zaradi te pridobitve podjetje, v katerem namerava prevzemnik pridobiti delež, postala hčerinsko podjetje ali bi jo obvladoval prevzemnik, se je treba o presoji pridobitve predhodno posvetovati, kakor določa člen 9a.“;

(5)

člen 16 se spremeni:

(6)

člen 20(4) se nadomesti z:

„4.   Države članice za oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij ne smejo obdržati ali uvesti sistema bruto pridržanja, ki zahteva zastavitev sredstev za kritje prenosnih premij in škodnih rezervacij pozavarovatelja, ki je pridobil dovoljenje v skladu z Direktivo 2005/68/ES, če je pozavarovatelj pozavarovalnica ali zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 73/239/EGS ali to direktivo.

Če matična država članica dovoljuje, da so zavarovalno-tehnične rezervacije pokrite z zahtevki do pozavarovatelja, ki ni pozavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 2005/68/ES, niti zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje v skladu z Direktivo 73/239/EGS ali to direktivo, opredeli pogoje za sprejetje takšnih zahtevkov.“;

(7)

člen 23 se spremeni:

(8)

v členu 27(2) se dodajo naslednji pododstavki:

„Razpoložljivi minimalni kapital se zmanjša z naslednjimi postavkami:

Kadar ima začasno v lasti delnice ali deleže druge kreditne institucije, investicijskega podjetja, finančne institucije, zavarovalnice ali pozavarovalnice ali zavarovalnega holdinga za dajanje finančne pomoči pri reorganizaciji in finančni rešitvi tega subjekta, lahko pristojni organ odstopi od določb o odbitku iz točke (a) in (b) tretjega pododstavka.

Kot druga možnost za odbitek postavk iz točke (a) in (b) tretjega pododstavka, ki jih ima zavarovalnica v kreditnih institucijah, investicijskih podjetjih in finančnih institucijah, lahko države članice svojim zavarovalnicam smiselno dovolijo uporabo metod 1, 2 ali 3 Priloge I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2002/87/ES z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (39). Metoda 1 (računovodska konsolidacija) se uporablja samo, če je pristojni organ prepričan o stopnji celostnega upravljanja in notranjega nadzora v zvezi s subjekti, ki so vključeni v obseg konsolidacije. Izbrana metoda se sčasoma uporablja na dosleden način.

Države članice lahko določijo, da za izračun minimalnega kapitala, kakor je določeno v tej direktivi, zavarovalnicam, za katere se uporablja dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 98/78/ES ali dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES, ni treba odštevati postavk iz točk (a) in (b) tretjega pododstavka tega člena, ki so v lasti kreditnih institucij, investicijskih podjetij, finančnih institucij, zavarovalnic in pozavarovalnic ali zavarovalnih holdingov, ki so vključeni v dopolnilni nadzor. Za namene znižanja udeležb iz tega odstavka, udeležba pomeni udeležbo v smislu člena 1(f) Direktive 98/78/ES.

(9)

člen 28(2) se spremeni:

(10)

vstavi se naslednji člen 28a:

„Člen 28a

Minimalni kapital za življenjske zavarovalnice, ki izvajajo dejavnosti pozavarovanja

1.   Vsaka država članica uporablja za zavarovalnice, ki imajo sedež na njihovem ozemlju, določbe členov od 35 do 39 Direktive 2005/68/ES glede njihovih sprejetih obveznosti pozavarovanja, kadar je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.   Vse države članice lahko za življenjsko zavarovalnico iz odstavka 1 tega člena, ki ima sedež na njihovem ozemlju, uporabijo določbe iz člena 34 Direktive 2005/68/ES, glede njihovih dejavnosti pozavarovanja, če je izpolnjen eden od pogojev iz navedenega odstavka 1.

V tem primeru zadevna država članica zahteva, da so vsa sredstva življenjske zavarovalnice, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije v skladu s sprejetimi obveznostmi pozavarovanja, ločena, upravljana in organizirana ločeno od neposrednih zavarovalnih dejavnosti življenjskih zavarovalnic, brez kakršne koli možnosti prenosa. V takem primeru in le kar zadeva sprejete pozavarovalne dejavnosti za življenjsko zavarovalnico ne veljajo členi 22 do 26.

Vsaka država članica zagotovi, da njihovi pristojni organi preverijo ločitev iz drugega pododstavka.“;

(11)

člen 37(4) se nadomesti z:

„4.   Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi pooblastila za zmanjšanje znižanja minimalnega kapitala na podlagi pozavarovanja, kakor je določen v skladu s členom 28, če:

9.12.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/51

(1)

Pnevmatike se proizvajajo z uporabo razteznih olj, ki lahko vsebujejo različne količine nenamerno dodanih policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAO). Med proizvodnim procesom se PAO lahko primešajo v gumijast kalup. Zato so lahko v različnih količinah prisotni v končnem proizvodu.

(2)

Benzo(a)piren (BaP) je lahko količinski in kakovostni pokazatelj prisotnosti PAO. BaP in drugi PAO so bili razvrščeni kot rakotvorni, mutageni in kot snovi, strupene za razmnoževanje. Poleg tega je bilo zaradi prisotnosti PAO nekaj razteznih olj razvrščenih med rakotvorne, mutagene in snovi, strupene za razmnoževanje.

(3)

Znanstveni odbor za toksičnost, ekotoksičnost in okolje (SCTEE) je potrdil znanstvene ugotovitve, ki kažejo na zdravju škodljiv vpliv PAO.

(4)

Emisije BaP in drugih PAO v okolje bi bilo treba čim bolj zmanjšati. Da bi zagotovili visoko raven varovanja zdravja ljudi in varstva okolja ter prispevali k zmanjšanju skupnih letnih emisij policikličnih aromatskih ogljikovodikov, kot to zahteva Protokol iz leta 1998 h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike čezmejne razdalje iz leta 1979 v zvezi z obstojnimi organskimi onesnaževali, je zato nujno omejiti dajanje v promet in uporabo s PAO bogatih razteznih olj in mešanic, ki se uporabljajo kot raztezna olja za proizvodnjo pnevmatik.

(5)

Direktivo Sveta 76/769/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (3) bi zato bilo treba ustrezno spremeniti.

(6)

Ta direktiva brez poseganja v zahteve drugih evropskih določb pokriva pnevmatike potniških avtomobilov (4), pnevmatike lažjih in težjih tovornjakov (5), pnevmatike kmetijskih vozil (6) in pnevmatike motornih koles (7).

(7)

Da bi izpolnili potrebne varnostne zahteve in zlasti zagotovili, da imajo pnevmatike visoko raven oprijema na mokri podlagi, je potrebno prehodno obdobje, v katerem bodo proizvajalci pnevmatik razvili in preizkusili nove vrste pnevmatik, proizvedene brez visoko aromatskih razteznih olj. Glede na podatke, ki so trenutno na voljo, bosta razvoj in preizkušanje vzela precej časa, saj bodo proizvajalci morali izvesti številne serije preizkusov, preden bo zagotovljena potrebna visoka raven oprijema novih pnevmatik na mokri podlagi. Zato naj se ta direktiva za gospodarske subjekte uporablja od 1. januarja 2010.

(8)

Kar zadeva vsebnost PAO v razteznih oljih in pnevmatikah, je za uporabo te direktive treba sprejeti usklajene metode testiranja. Sprejem takih metod testiranja naj ne bi odložil začetka veljavnosti te direktive. Metoda testiranja naj se po možnosti razvije na evropski ali mednarodni ravni, po potrebi v Evropskem odboru za standardizacijo (CEN) ali Mednarodni organizaciji za standardizacijo (ISO). Komisija lahko objavi sklicevanja na ustrezne CEN ali ISO standarde ali po potrebi določi take metode v skladu s členom 2a Direktive 76/769/EGS.

(9)

Ta direktiva ne vpliva na zakonodajo Skupnosti, ki določa minimalne zahteve za varnost delavcev, kot so npr. Direktiva Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (8) in posamezne direktive, ki temeljijo na omenjeni direktivi, zlasti Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/37/ES z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (šesta posebna direktiva v skladu s členom 16(1) Direktive Sveta 89/391/EGS) (9) in Direktiva Sveta 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu (štirinajsta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (10).

(10)

Namen te direktive ni omejiti dajanje v promet, kot je to določeno v členu 2(1)(e) Direktive Sveta 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi (11), pnevmatik, ki so bile proizvedene pred 1. januarjem 2010 in bi tako lahko bile prodane iz zalog po tem datumu. Datum proizvodnje pnevmatik se lahko enostavno prepozna z obstoječo obvezno označitvijo „datuma proizvodnje“ na pnevmatiki, kot je določeno v Direktivi 92/23/EGS. Vse pnevmatike, ki so obnovljene po 1. januarju 2010, bi morale biti obnovljene z novim profilom, ki vsebuje nova raztezna olja z nizko vsebnostjo PAO –

9.12.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/55

(1)

V skladu z namenom Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18/ES z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (3) bi moral ostati prag, ki se uporablja za javna naročila nekaterih storitev, ki jih naročniki neposredno financirajo z več kakor 50-odstotnim deležem, usklajen s pragom, ki se uporablja za javna naročila storitev, ki so jih oddali naročniki, ki niso enote centralne ravni države.

(2)

To usklajenost bi bilo treba zagotoviti tudi pri popravi pragov, ki je predvidena v členu 78 Direktive 2004/18/ES.

(3)

Zaradi pomote člen 78 Direktive 2004/18/ES trenutno ne zagotavlja želene usklajenosti pragov. Zato bi bilo treba popraviti točki (b) in (c) člena 78(2), in sicer bi bilo treba sklicevanje na točko (b) prvega odstavka člena 8 premakniti iz člena 78(2)(b) v člen 78(2)(c) –

„(b)

prag iz člena 67(1)(a) popravljenemu pragu, ki se uporablja za javna naročila storitev, oddanih s strani naročnikov iz Priloge IV;

(c)

prage iz točke (b) prvega odstavka člena 8 ter člena 67(1)(b) in (c) popravljenim pragom, ki se uporabljajo za javna naročila storitev, oddanih s strani naročnikov, ki niso navedeni v Prilogi IV.“.

9.12.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 323/57

(1)

Člen 151(4) Pogodbe določa, da mora Skupnost pri svoji dejavnosti na podlagi drugih določb Pogodbe upoštevati kulturne vidike, zlasti zaradi spoštovanja in spodbujanja raznolikosti svojih kultur.

(2)

Kinematografija je oblika umetnosti, zapisana na občutljivem mediju, zato so za zagotovitev njenega ohranjanja potrebni pozitivni ukrepi javnih organov. Kinematografska dela so bistven del naše kulturne dediščine in si zato zaslužijo celovito varstvo.

(3)

Poleg njihove kulturne vrednosti predstavljajo kinematografska dela tudi vir zgodovinskih informacij o evropski družbi. Kinematografska dela so celovita pričevanja o bogastvu zgodovine kulturnih identitet Evrope in raznolikosti njenih ljudi. Kinematografske podobe so ključni element za spoznavanje preteklosti in razmislek o naši civilizaciji.

(4)

Cilj tega priporočila je spodbuditi boljše izkoriščanje industrijskega in kulturnega potenciala evropske filmske dediščine s spodbujanjem politike inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja na področju konzerviranja in restavriranja kinematografskih del. Cilj ukrepov, ki so priporočeni spodaj, je zagotoviti pogoje, ki so potrebni za konkurenčnost filmske industrije Skupnosti, in pospeševanje razvoja njene konkurenčnosti.

(5)

Filmska dediščina je pomemben del filmske industrije, zato spodbujanje njenega konzerviranja, restavriranja in izkoriščanja lahko prispeva k izboljšanju konkurenčnosti te industrije.

(6)

Razvoj evropske filmske industrije je bistvenega pomena za Evropo glede na njen pomemben potencial na področjih dostopa do kulture, gospodarskega razvoja in ustvarjanja delovnih mest. To se nanaša ne le na produkcijo in prikazovanje filmov, temveč tudi na zbiranje, katalogiziranje, ohranjanje in restavriranje kinematografskih del. Pogoji za konkurenčnost teh industrijskih dejavnosti, povezanih s filmsko dediščino, se morajo izboljšati, zlasti kar zadeva boljšo uporabo tehnološkega razvoja, kot je na primer digitalizacija.

(7)

Za polno doseganje tega potenciala mora v Skupnosti obstajati uspešna in inovativna filmska industrija. K temu se lahko pripomore z izboljšanjem pogojev za konzerviranje, restavriranje in izkoriščanje filmske dediščine ter z odpravo ovir za razvoj in polno konkurenčnost industrije, zlasti z zbiranjem, katalogiziranjem, ohranjanjem in restavriranjem filmske dediščine ter z zagotavljanjem njene dostopnosti za izobraževalno, kulturno, raziskovalno ali druge nekomercialne rabe podobne narave, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic.

(8)

Splošna konkurenčnost filmske industrije se bo izboljšala z razvojem okolja, ki bo naklonjeno sodelovanju med imenovanimi organi, ki so lahko evropski, nacionalni ali regionalni arhivi, filmski inštituti ali podobne ustanove, v zadevah, ki se nanašajo na ohranjanje in varstvo filmske dediščine.

(9)

Resolucija Sveta z dne 26. junija 2000 o ohranjanju in krepitvi evropske kinematografske dediščine (4) je pozvala države članice k sodelovanju pri restavriranju in konzerviranju kinematografske dediščine, vključno z uporabo digitalnih tehnologij, k izmenjavi dobre prakse v tem sektorju, spodbujanju vedno večjega vključevanja evropskih arhivskih podatkov v mreže in preučitvi možnosti uporabe teh zbirk v izobraževalne namene.

(10)

Evropska konvencija o zaščiti avdiovizualne dediščine določa, da mora vsaka pogodbenica z zakonodajnimi instrumenti ali na drug primeren način uvesti obveznost deponiranja gradiva gibljivih slik, ki je del njene avdiovizualne dediščine in je bilo producirano ali koproducirano na ozemlju zadevne pogodbenice.

(11)

Sporočilo Komisije z dne 26. septembra 2001 o določenih pravnih vidikih v zvezi s kinematografskimi in drugimi avdiovizualnimi deli (5) je obravnavalo zakonsko določeno deponiranje avdiovizualnih del na nacionalni ali regionalni ravni kot enega od možnih načinov ohranjanja in varovanja evropske avdiovizualne dediščine ter sprožilo popisovanje stanja v zvezi z deponiranjem kinematografskih del v državah članicah.

(12)

Na sestanku Sveta (kultura/avdiovizualne zadeve) dne 5. novembra 2001 je predsednik Sveta ugotovil, da je Svet ugodno sprejel vsebino sporočila Komisije.

(13)

V Resoluciji z dne 2. julija 2002 (6) o sporočilu Komisije je Evropski parlament poudaril pomembnost varovanja kinematografske dediščine in podprl pristop iz Evropske konvencije za varovanje avdiovizualne dediščine, ki predstavlja pomembno vodilo v današnjem času intenzivnih tehnoloških sprememb. Postopen prehod na digitalno tehnologijo bo omogočil večjo konkurenčnost evropske filmske industrije in dolgoročno prispeval k zmanjšanju stroškov pri katalogizaciji, deponiranju, konzerviranju in restavriranju avdiovizualnih del. Hkrati bo ustvaril nove možnosti za inovacije na področju varovanja filmske dediščine.

(14)

Resolucija Sveta z dne 24. novembra 2003 o deponiranju kinematografskih del v Evropski uniji (7) je pozvala države članice, da vzpostavijo učinkovit sistem deponiranja in ohranjanja kinematografskih del, ki so del njihove avdiovizualne dediščine, v njihovih nacionalnih arhivih, filmskih inštitutih ali sorodnih ustanovah, če takšni sistemi še ne obstajajo.

(15)

Vse države članice imajo že vzpostavljene sisteme za zbiranje in ohranjanje kinematografskih del, ki so del njihove avdiovizualne dediščine. Štiri petine teh sistemov temelji na zakonski ali pogodbeni obveznosti deponiranja vseh filmov ali vsaj tistih filmov, ki so prejeli javno finančno podporo.

(16)

„Gradivo gibljivih slik“ pomeni katero koli celoto gibljivih slik, posneto na kateri koli način in na katerem koli mediju ter opremljeno z zvokom ali brez zvoka, ki je zmožna ustvariti vtis gibanja.

(17)

„Kinematografsko delo“ pomeni gradivo gibljivih slik ne glede na dolžino, zlasti igrane filme, risanke in dokumentarce, ki so namenjeni prikazovanju v kinematografih.

(18)

„Kinematografska dela, ki so del njihove avdiovizualne dediščine“, pomenijo filmske produkcije, vključno s koprodukcijami z drugimi državami članicami in/ali tretjimi državami, ki so jih kot take na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih meril označile države članice ali organi, ki so jih te imenovale. Avdiovizualne dediščine držav članic skupaj predstavljajo evropsko avdiovizualno dediščino.

(19)

Da bi zagotovili prenos evropske kinematografske dediščine na bodoče generacije, mora biti le-ta sistematično zbrana, katalogizirana, ohranjena in restavrirana, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic.

(20)

Evropska filmska dediščina bi morala postati bolj dostopna za izobraževalne, kulturne, raziskovalne ali druge nekomercialne namene podobne narave, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic.

(21)

Prenos posesti na kinematografskih delih na organe za arhiviranje ne pomeni prenosa avtorske in sorodnih pravic.

(22)

Člen 5(2)(c) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (8) določa, da lahko države članice predvidijo izjeme ali omejitve v zvezi s posebnimi dejanji reproduciranja, ki jih izvedejo javno dostopne knjižnice ali arhivi, ki niso izvedena zaradi neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi -

1.

da preuči možnost obveznosti upravičencev do sredstev EU, da deponirajo kopijo tistih evropskih filmov, ki so prejeli sredstva EU, v vsaj enem od nacionalni arhivov;

2.

da podpira sodelovanje med imenovanimi organi;

3.

da preuči možnosti financiranja raziskovalnih projektov na področju dolgoročnega ohranjanja in restavriranja filmov;

4.

da ob upoštevanju jezikovne raznolikosti spodbuja evropsko standardizacijo katalogiziranja filmov z namenom izboljšati interoperabilnost podatkovnih zbirk, tudi s sofinanciranjem projektov standardizacije in s krepitvijo izmenjave najboljših praks;

5.

da pospešuje pogajanja o tipski pogodbi na evropski ravni med imenovanimi organi in imetniki pravic, ki bi določila pogoje, pod katerimi lahko imenovani organi deponirana kinematografska dela dajo na voljo javnosti;

6.

da spremlja in oceni v kolikšni meri ukrepi, navedeni v tem priporočilu, dejansko delujejo, ter da preuči potrebe po nadaljnjem ukrepanju;

1.

podpirajo večje izkoriščanje industrijskega in kulturnega potenciala evropske filmske dediščine prek ukrepov sistematičnega konzerviranja in restavriranja s spodbujanjem politike inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja na področju konzerviranja in restavriranja kinematografskih del;

2.

do leta 16. November 2007 sprejmejo zakonodajne, upravne ali druge primerne ukrepe za zagotovitev sistematičnega zbiranja, katalogiziranja, ohranjanja, restavriranja in dostopanja do kinematografskih del, ki so del njihove avdiovizualne dediščine, za izobraževalne, kulturne, raziskovalne ali druge nekomercialne namene podobne narave, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic;

3.

imenujejo ustrezne organe za neodvisno in strokovno izvajanje nalog v javnem interesu iz točke 2 ter zagotovijo, da so jim na voljo kar najboljši razpoložljivi finančni in tehnični viri;

4.

spodbujajo imenovane organe, da v soglasju ali s pogodbo z imetniki pravic določijo pogoje, pod katerimi bodo deponirana kinematografska dela dostopna javnosti;

5.

razmislijo o ustanovitvi ali podpiranju nacionalnih filmskih akademij ali podobnih ustanov, predvsem z namenom spodbujanja ohranjanja filmske dediščine;

6.

sprejemajo ustrezne ukrepe za povečanje uporabe digitalnih in novih tehnologij pri zbiranju, katalogiziranju, ohranjanju ter restavriranju kinematografskih del;

7.

sistematično zbirajo kinematografska dela, ki so del njihove avdiovizualne dediščine, prek zakonskega ali pogodbenega obveznega deponiranja vsaj ene visokokakovostne kopije takšnih kinematografskih del pri imenovanih organih. Pri določanju pogojev za deponiranje bi morale države članice zagotoviti, da:

8.

sprejmejo ustrezne ukrepe (ki bi lahko sčasoma pripeljali do kodeksa arhiviranja filmske produkcije) za spodbujanje katalogiziranja in urejanja deponiranih kinematografskih del ter za spodbujanje oblikovanja podatkovnih zbirk o filmih z uporabo evropskih in mednarodnih standardov;

9.

predvsem z dejavnim vključevanjem imenovanih organov spodbujajo evropsko standardizacijo in interoperabilnost filmografskih podatkovnih zbirk ter njihovo dostopnost javnosti, na primer prek interneta;

10.

raziskujejo možnosti vzpostavitve mreže podatkovnih zbirk, ki bi povezovala evropsko avdiovizualno dediščino z ustreznimi organizacijami, zlasti s Svetom Evrope (Eurimages in Evropski avdiovizualni observatorij);

11.

pozovejo organe za arhiviranje, da z ureditvijo zbirk na ravni EU, na primer po tematiki, avtorju ali obdobju, deponiranim delom dajo pravo vrednost;

12.

sprejmejo zakonodajo ali v skladu z nacionalnimi praksami uporabijo druge ukrepe, da zagotovijo ohranitev deponiranih kinematografskih del. Ukrepi ohranjanja bi morali vključevati zlasti:

13.

sprejmejo vse primerne ukrepe, da se v njihovi zakonodaji dovoli reprodukcija deponiranih kinematografskih del za namene restavriranja, pri čemer se imetnikom pravic omogoči, da na podlagi soglasja med zainteresiranimi strankami uživajo koristi izboljšanega industrijskega potenciala njihovih del, ki izhaja iz restavriranja;

14.

spodbujajo projekte za restavriranje starih filmov ali filmov visoke kulturne ali zgodovinske vrednosti;

15.

sprejmejo potrebne zakonodajne ali upravne ukrepe, s katerimi imenovanim organom omogočijo, da so deponirana kinematografska dela dostopna za izobraževalno, kulturno, raziskovalno ali drugo nekomercialno rabo podobne narave, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic;

16.

sprejmejo primerne ukrepe za zagotovitev dostopa invalidnih oseb do deponiranih kinematografskih del, in sicer vedno ob spoštovanju avtorskih in sorodnih pravic;

17.

spodbujajo strokovno usposabljanje na vseh področjih, povezanih s filmsko dediščino, s čimer spodbujajo večje izkoriščanje industrijskega potenciala filmske dediščine;

18.

spodbujajo uporabo filmske dediščine kot način krepitve evropske razsežnosti v izobraževanju in spodbujanja kulturne raznolikosti;

19.

podpirajo in spodbujajo vizualno izobraževanje, filmske študije in medijsko pismenost v izobraževanju na vseh stopnjah, v programih strokovnega usposabljanja in evropskih programih;

20.

ob upoštevanju avtorske in sorodnih pravic spodbujajo tesno sodelovanje med producenti, distributerji, predvajalci in filmskimi inštituti za namene izobraževanja;

21.

preučijo vzpostavitev sistema prostovoljnega ali obveznega deponiranja:

22.

spodbujajo in podpirajo imenovane organe pri izmenjavi podatkov in usklajevanju njihovih dejavnosti na nacionalni in evropski ravni, da bi, na primer:

23.

obveščajo Komisijo vsaki dve leti o ukrepih, sprejetih kot odziv na to priporočilo.