25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/1

(1)

Uredba (ES) št. 1059/2003 (3) predstavlja pravni okvir za regionalno klasifikacijo, ki omogoča zbiranje, obdelavo in razširjanje usklajene regionalne statistike v Skupnosti.

(2)

Vse statistike držav članic, posredovane Komisiji, ki so razčlenjene po teritorialnih enotah, bi morale, kadar je to možno, uporabljati klasifikacijo NUTS.

(3)

Treba je prilagoditi Priloge k Uredbi (ES) št. 1059/2003 da se upošteva pristop Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške k Evropski uniji.

(4)

Uredbo (ES) št. 1059/2003 je zato treba ustrezno spremeniti –

1.

Priloga I se spremeni v skladu z besedilom Priloge I k tej uredbi.

2.

Prilogi II in III se nadomestita z besedilom Prilog II in III k tej uredbi.

25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/9

(1)

Ena od nalog Skupnosti je, da z vzpostavitvijo skupnega trga ter ekonomske in monetarne unije v celotni Skupnosti spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti. V ta namen notranji trg vključuje območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.

(2)

Vnos premoženjskih koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj, v finančni sistem in investiranje takih premoženjskih koristi, potem ko so bile te koristi podvržene pranju denarja, škodujejo zdravemu in trajnostnemu gospodarskemu razvoju. Zato je bil z Direktivo Sveta 91/308/EGS z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja (3) uveden mehanizem Skupnosti za preprečevanje pranja denarja, s pomočjo katerega se spremljajo transakcije v kreditnih in finančnih ustanovah ter v določenih poklicih. Ker obstaja nevarnost, da bi uporaba tega mehanizma povzročila povečanje prenosov gotovine za nezakonite namene, je treba Direktivo 91/308/EGS dopolniti s sistemom za kontrolo prenosov gotovine ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje.

(3)

Trenutno takšne sisteme kontrole uporablja samo nekaj držav članic v skladu z nacionalno zakonodajo. Razlike v zakonodajah škodujejo pravilnemu delovanju notranjega trga. Za zagotovitev enakovredne ravni kontrole prenosov gotovine preko meja Skupnosti bi bilo treba temeljne elemente uskladiti na ravni Skupnosti. Ta uskladitev pa ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da v skladu z obstoječimi določbami Pogodbe uporabljajo nacionalne kontrole prenosov gotovine znotraj Skupnosti.

(4)

Upoštevati bi bilo treba tudi dopolnilne dejavnosti, ki se izvajajo v okviru drugih mednarodnih forumov, predvsem v finančni delovni skupini za pranje denarja (FATF), ki je bila ustanovljena na vrhu G-7 v Parizu leta 1989. Skupina FATF v posebnem Priporočilu IX z dne 22. oktobra 2004 poziva vlade, da sprejmejo ukrepe za odkrivanje fizičnih prenosov gotovine, vključno s sistemom prijave ali z drugačno obveznostjo razkritja.

(5)

V skladu s tem bi moralo za gotovino, ki jo ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje nosi s seboj fizična oseba, veljati načelo obvezne prijave. To načelo bi carinskim organom omogočilo zbiranje podatkov o takih prenosih gotovine in, kadar je to primerno, posredovanje teh podatkov drugim organom. Carinski organi so prisotni na mejah Skupnosti, kjer je kontrola najbolj učinkovita, in nekateri so že pridobili praktične izkušnje na tem področju. Uporabiti bi bilo treba Uredbo Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje (4). Ta medsebojna pomoč bi morala zagotoviti tako pravilno uporabo sistema kontrole gotovine kot posredovanje podatkov, kar bi lahko pripomoglo k doseganju ciljev Direktive 91/308/EGS.

(6)

Obveznost prijave bi bilo glede na njen preventivni namen in odvračilni značaj treba izpolniti ob vstopu v Skupnost ali izstopu iz nje. Da bi se delovanje organov osredotočilo na pomembne prenose gotovine, naj bi obveznost prijave veljala samo za prenose gotovine v višini 10 000 EUR ali več. Poleg tega bi bilo treba tudi določiti, da se obveznost prijave uporablja za fizično osebo, ki nosi gotovino, ne glede na to, ali je ta oseba njen lastnik.

(7)

Za zagotavljanje podatkov bi bilo treba uporabiti skupne standarde. S tem bo olajšana izmenjava podatkov med pristojnimi organi.

(8)

Zaželeno je, da se opredelijo pojmi, ki so potrebni za enotno razlago te uredbe.

(9)

Podatki, ki jih pristojni organi pridobijo po tej uredbi, bi se morali posredovati organom iz člena 6(1) Direktive 91/308/EGS.

(10)

Za obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih organov držav članic pri izvajanju te uredbe se uporabljata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (5) in Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (6).

(11)

Kadar obstajajo znaki, da zneski gotovine izvirajo iz kakršne koli nezakonite dejavnosti, povezane s prenosom gotovine, v smislu Direktive 91/308/EGS, se lahko podatki, ki jih pristojni organi pridobijo po tej uredbi, posredujejo pristojnim organom v drugih državah članicah in/ali Komisiji. Prav tako bi bilo treba predvideti posredovanje nekaterih podatkov tudi v primerih, ko obstajajo taki znaki in gre za prenose gotovine pod mejno vrednostjo, ki je določena v tej uredbi.

(12)

Pristojni organi bi morali dobiti pooblastila, potrebna za izvajanje učinkovite kontrole prenosov gotovine.

(13)

Pooblastila pristojnih organov bi morala spremljati obveznost držav članic, da določijo kazni. Vendar pa bi bilo treba kazni naložiti samo v primeru opustitve prijave v skladu s to uredbo.

(14)

Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga je zaradi transnacionalne narave pranja denarja na notranjem trgu lažje doseči na ravni Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(15)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji in navedena v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, zlasti v členu 8 Listine –

1.

„pristojni organi“ pomenijo carinske organe držav članic ali katere koli druge organe, ki jih države članice pooblastijo za uporabo te uredbe;

2.

„gotovina“ pomeni:

(a)

prijavitelju, vključno s polnim imenom, datumom in krajem rojstva ter državljanstvom;

(b)

lastniku gotovine;

(c)

nameravanem prejemniku gotovine;

(d)

znesku in vrsti gotovine;

(e)

izvoru in namenu uporabe gotovine;

(f)

poti prevoza;

(g)

prevoznem sredstvu.

25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/13

(1)

Tveganja, ki jih za človeka in okolje predstavljata toluen in triklorobenzen (TCB), so bila ocenjena v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 793/93 z dne 23. marca 1993 o oceni in nadzoru tveganja, ki ga predstavljajo obstoječe snovi (3). Ocena tveganja je pokazala potrebo po omejitvi teh tveganj, kar je potrdil tudi Znanstveni odbor za strupenost, strupenost za ekosisteme in okolje (CSTEE).

(2)

Priporočilo Komisije 2004/394/ES z dne 29. aprila 2004 o rezultatih ocene tveganja in strategijah za zmanjšanje tveganja za snovi: acetonitril, akrilamid, akrilonitril, akrilna kislina, butadien, vodikov fluorid, vodikov peroksid, metakrilna kislina, metil metakrilat, toluen, triklorobenzen (4), ki je bilo sprejeto v okviru Uredbe (EGS) št. 793/93, vsebuje strategijo omejitve tveganja za toluen in triklorobenzen (TCB) za zmanjšanje tveganja, povezanega z določeno uporabo teh snovi.

(3)

Da bi zavarovali zdravje ljudi in okolje je torej nujno, da se omeji trženje in uporaba toluena in TCB.

(4)

Cilj te direktive je uvesti ukrepe usklajevanja glede toluena in TCB, katerih namen je zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga ob zagotavljanju visoke ravni varovanja človekovega zdravja in okolja, kot je določeno v členu 95 Pogodbe.

(5)

Ta direktiva se uporablja brez poseganja v zakonodajo Skupnosti, ki določa minimalne zahteve za zaščito delavcev, ki so vsebovani v Direktivi Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (5) in posebnih direktivah, ki temeljijo na navedeni direktivi, zlasti Direktivi Sveta 98/24/ES z dne 7. aprila 1998 o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu (štirinajsta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (6) in Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/37/ES z dne 29. aprila 2004 o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (šesta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive Sveta 89/391/EGS) (7).

(6)

Direktivo Sveta 76/769/EGS (8) je treba ustrezno spremeniti –

25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/15

(1)

Obsežni tokovi umazanega denarja lahko škodujejo stabilnosti in ugledu finančnega sektorja in ogrožajo notranji trg, terorizem pa pretresa temelje naše družbe. Poleg kazenskopravnega pristopa je mogoče doseči rezultate tudi s preventivnimi ukrepi finančnega sistema.

(2)

Prizadevanja storilcev kaznivih dejanj in njihovih družabnikov, da bi prikrili izvor protipravne premoženjske koristi ali pa zakonita ali nezakonita sredstva namenili za terorizem, lahko resno ogrozijo trdnost, integriteto in stabilnost kreditnih in finančnih ustanov ter zaupanje v finančni sistem kot celoto. Na tem področju je treba sprejeti ukrep Skupnosti, da bi preprečili, da države članice z namenom, da bi zavarovale svoje finančne sisteme, sprejmejo ukrepe, ki niso v skladu z oblikovanjem notranjega trga ter s predpisi pravne države in javnim redom Skupnosti.

(3)

Brez sprejetja nekaterih usklajevalnih ukrepov na ravni Skupnosti bi si tisti, ki perejo denar, in tisti, ki financirajo terorizem, poskušali olajšati izvrševanje svojih kaznivih dejanj z izkoriščanjem prostega pretoka kapitala in svobode zagotavljanja finančnih storitev, ki ju vključuje integrirano finančno območje.

(4)

Z namenom poiskati rešitve za izpostavljene probleme na področju pranja denarja je bila sprejeta Direktiva Sveta 91/308/EGS z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja (4). Le-ta je od držav članic zahtevala, da prepovejo pranje denarja in zavežejo finančni sektor, vključno s kreditnimi ustanovami in vrsto drugih finančnih ustanov, da identificirajo svoje stranke, vodijo evidence, vzpostavijo notranje postopke za strokovno usposabljanje uslužbencev in zaščito pred pranjem denarja ter poročajo pristojnim organom o vsakem znaku pranja denarja.

(5)

Pranje denarja in financiranje terorizma se pogosto izvajata na mednarodni ravni. Ukrepi, sprejeti izključno na nacionalni ravni ali na ravni Skupnosti, vendar brez upoštevanja mednarodne koordinacije in sodelovanja, bi imeli zelo omejene učinke. Ukrepi, ki jih sprejme Skupnost na tem področju, bi morali biti torej usklajeni z drugimi ukrepi, ki so sprejeti na mednarodni ravni. Ukrepi, sprejeti s strani Skupnosti na tem področju, naj predvsem upoštevajo priporočila Projektne skupine za finančno ukrepanje (v nadaljevanju „FATF“), ki predstavlja najpomembnejše mednarodno telo na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma. Ker je FATF leta 2003 bistveno spremenila in razširila priporočila, bi bilo treba direktivo Skupnosti uskladiti z novim mednarodnim standardom.

(6)

Splošni sporazum o trgovini s storitvami (GATS) članicam dovoljuje sprejetje ukrepov, potrebnih za zaščito javne morale in preprečevanje goljufij ter sprejetje ukrepov za varno in skrbno poslovanje ter za zagotavljanje trdnosti in celosti finančnega sistema.

(7)

Zadnja leta je opazna potreba po širši opredelitvi pranja denarja, sprva omejeni na nezakonito trgovanje z mamili, ki naj bi zajemala daljši seznam predhodnih kaznivih dejanj. Razširjen obseg predhodnih kaznivih dejanj bi olajšal poročanje o sumljivih transakcijah in mednarodno sodelovanje na tem področju. Zato bi bilo treba opredelitev hudega kaznivega dejanja uskladiti z opredelitvijo hudega kaznivega dejanja iz Okvirnega sklepa Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi predmetov kaznivih dejanj in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (5).

(8)

Nadalje zloraba finančnega sistema za preusmerjanje nezakonitih ali celo zakonitih sredstev za namene terorizma dejansko jasno ogroža celost, pravilno delovanje, ugled in stabilnost finančnega sistema. Zato bi morali preventivni ukrepi te direktive poleg rokovanja z nezakonitim denarjem pokrivati tudi zbiranje sredstev ali lastnine za namene terorizma.

(9)

Direktiva 91/308/EGS je sicer predpisala obveznost identifikacije strank, vendar je predvidela sorazmerno malo podrobnosti o ustreznih postopkih. Zaradi ključne vloge tega vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v skladu z novimi mednarodnimi standardi je primerno uvesti bolj specifične in podrobnejše določbe glede identifikacije in preverjanja strank in morebitnih dejanskih lastnikov. Zato je potrebna natančna opredelitev dejanskega lastnika. V primerih, v katerih je treba še določiti posameznike, ki so koristniki pravne osebe ali pravne organizacije, na primer ustanove ali družbe, ki nudijo podjetniške ali fiduciarne storitve, in zato ni mogoče določiti posameznika kot dejanskega lastnika, bi zadoščala določitev „skupine ljudi“, predvidene za koristnike ustanove ali družbe, ki nudijo podjetniške ali fiduciarne storitve. Ta zahteva ne vsebuje določitve identitete posameznika znotraj te skupine ljudi.

(10)

Institucije in osebe, za katere velja ta direktiva, bi morale v skladu z njo identificirati in preveriti dejanske lastnike. Za izpolnitev te zahteve se institucije in osebe same odločijo, ali bodo uporabile javni register dejanskih lastnikov, zaprosile svoje stranke za zadevne podatke ali te informacije pridobile na drug način ob upoštevanju dejstva, da je obseg takih ukrepov za dobro gospodarjenje povezan z nevarnostjo pranja denarja in financiranja terorizma, kar je odvisno od same stranke, poslovnega odnosa, proizvoda ali transakcije.

(11)

Kreditni sporazumi, pri katerih kreditni račun služi izključno za poravnavo posojila in pri katerih se poplačilo posojila izvede prek računa, ki je bil odprt v imenu stranke pri kreditni ustanovi, za katero velja ta direktiva v skladu s členom 8(1)(a) do (c), bi se na splošno morali pojmovati kot primer manj tveganih transakcij.

(12)

V obsegu, v katerem ima oseba, ki zagotavlja sredstva pravnemu subjektu ali organizaciji, pomemben nadzor nad uporabo premoženja, bi morala biti obravnavana kot dejanski lastnik.

(13)

Fiduciarni odnosi se množično uporabljajo pri komercialnih produktih kot mednarodno priznan pokazatelj celotnega nadzora grosističnih finančnih trgov. Obveza ugotavljanja dejanskega lastnika ne izhaja zgolj iz samega dejstva, da gre v tem primeru za fiduciaren odnos.

(14)

Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za tiste dejavnosti, ki jih ustanove in osebe, za katere ta direktiva velja, opravljajo preko interneta.

(15)

Storilci kaznivih dejanj pranja denarja in osebe, ki financirajo terorizem, so bili zaradi poostrenega nadzora v finančnem sektorju prisiljeni iskati nadomestne metode za prikrivanje izvora sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji, hkrati pa se takšne poti lahko uporabljajo za financiranje terorizma, zato bi morali obvezni ukrepi proti pranju denarja in financiranju terorizma veljati tudi za posrednike življenjskega zavarovanja in družbe, ki nudijo podjetniške in fiduciarne storitve.

(16)

Subjekte, za katere je že pravno odgovorna zavarovalniška družba in iz tega razloga spadajo v področje uporabe te direktive, se ne bi smelo vključiti v kategorijo zavarovalniških posrednikov.

(17)

Opravljanje funkcije direktorja ali poslovodje družbe ne pomeni, da je zadevna oseba samodejno ponudnik storitev za družbe, ki nudijo podjetniške in fiduciarne storitve. Zato opredelitev zajema samo osebe, ki za tretjo osebo opravljajo funkcijo direktorja ali poslovodje družbe kot svojo dejavnost.

(18)

Večkrat se je pokazalo, da pri plačilu v gotovini višji zneski predstavljajo veliko tveganje za pranje denarja in financiranje terorizma. Zato bi morala ta direktiva v tistih državah članicah, ki dopuščajo plačevanje v gotovini v znesku, ki presega določen prag, veljati za vse fizične ali pravne osebe, ki trgujejo z blagom, pri prejemu takšnih gotovinskih plačil. Ta direktiva bi morala v vsakem primeru veljati za osebe, ki trgujejo z dragimi predmeti, kot so dragulji, žlahtne kovine ali umetniška dela, vključno s prireditelji dražb, če je vrednost njihovega gotovinskega plačila 15 000 EUR ali več. Da bi zagotovili učinkovit nadzor nad spoštovanjem te direktive s strani potencialno velike skupine ustanov in oseb, lahko države članice svoje nadzorne ukrepe, ki ustrezajo načelu nadzora tveganj, osredotočijo posebej na tiste fizične in pravne osebe, pri katerih obstaja visoko tveganje za pranje denarja ali financiranje terorizma. Zaradi različnih razmer v posameznih državah se lahko države članice odločijo sprejeti strožje predpise, da bi se primerno odzvale na tveganje, povezano s plačevanjem visokih zneskov v gotovini.

(19)

Direktiva 91/308/EGS je določila, da režim Skupnosti proti pranju denarja velja tudi za notarje in druge neodvisne pravne strokovnjake, zato bi se morala ta ureditev ohraniti tudi v tej direktivi. Za te pravne strokovnjake, kakor jih opredeljujejo države članice, veljajo določbe te direktive, kadar so vključeni v finančne ali poslovne transakcije, vključno z davčnim svetovanjem, ki predstavljajo največje tveganje za zlorabo storitev pravnih strokovnjakov z namenom pranja protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, ali za financiranje terorizma.

(20)

V skladu s to direktivo ne bi bilo primerno, da bi morali pravni strokovnjaki, ki pripadajo neodvisnim poklicem za pravno svetovanje, ki so pravno priznani in nadzorovani, kot na primer odvetniki, pri ugotavljanju pravnega položaja svoje stranke ali pri zastopanju stranke v pravnem postopku v zvezi s temi dejavnostmi biti zavezani k poročanju o sumu pranja denarja ali financiranja terorizma. Dovoliti se mora izjema od obveznosti posredovanja podatkov, pridobljenih pred, med ali po končanem sodnem postopku ali med ugotavljanjem pravnega položaja stranke. Pravno svetovanje je še vedno zaščiteno z institutom poklicne skrivnosti, razen če je pravni svetovalec udeležen pri pranju denarja ali financiranju terorizma, če je pravno svetovanje podano v zvezi s pranjem denarja ali financiranjem terorizma ali pa odvetnik ve, da stranka išče pravno svetovanje v zvezi s pranjem denarja ali financiranjem terorizma.

(21)

Neposredno primerljive storitve je treba obravnavati enako, kadar jih izvajajo kateri koli strokovnjaki, za katere velja ta direktiva. Da se zagotovi spoštovanje pravic, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v Pogodbi o Evropski uniji, revizorji, zunanji računovodje in davčni svetovalci, ki lahko v nekaterih državah članicah branijo ali zastopajo stranke v sodnem postopku ali ugotavljajo njihov pravni položaj, naj ne bi bili dolžni posredovati podatke, ki jih pridobijo pri opravljanju teh nalog, kakor je to sicer določeno v tej direktivi.

(22)

Treba je poudariti, da se tveganje pranja denarja in financiranja terorizma od primera do primera razlikuje. V skladu s pristopom, ki temelji na oceni tveganja, bi morali v zakonodajo Skupnosti vpeljati možnost, da se v nekaterih primerih dovoli poenostavljeno dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke.

(23)

Odstopanje v zvezi z identifikacijo dejanskega lastnika zbirnih računov, ki jih vodijo notarji ali neodvisni pravni strokovnjaki, ne posega v obveznosti, ki jih tem notarjem in drugim neodvisnim pravnim strokovnjakom nalaga ta direktiva. Te obveznosti vključujejo zahtevo, da notarji in neodvisni pravni strokovnjaki sami določijo identiteto dejanskega lastnika zbirnih računov, ki jih vodijo.

(24)

Zakonodaja Skupnosti bi morala predvideti, da nekatere situacije predstavljajo večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma. Kljub temu, da bi bilo treba ugotoviti identiteto in poslovni profil vseh strank, obstajajo primeri, glede katerih je treba zahtevati posebej stroge postopke identifikacije in preverjanja strank.

(25)

To še posebej velja za poslovne odnose s posamezniki, ki zavzemajo ali so zavzemali pomembne javne položaje, zlasti če prihajajo iz držav z visoko stopnjo korupcije. Takšni poslovni odnosi lahko v precejšnji meri ogrozijo ugled finančnega sektorja in/ali ga izpostavijo pravnemu tveganju. Mednarodna prizadevanja v boju zoper korupcijo opravičujejo, da se tem primerom posveti posebna pozornost in da se uporabijo ukrepi glede običajne dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za domače politično izpostavljene osebe ali ukrepi glede poglobljene dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke za politično izpostavljene osebe, ki prebivajo v drugi državi članici ali tretji državi.

(26)

Pridobitev odobritve s strani višjega vodstva za vzpostavitev poslovnih odnosov ne pomeni pridobitve odobritve uprave, temveč gre za odobritev na neposredno višji hierarhični ravni, kot je oseba, ki je za odobritev zaprosila.

(27)

Da bi se izognili podvajanju postopkov identifikacije strank ter s tem zastojem in neučinkovitosti v poslovanju, je ob ustreznih zaščitnih ukrepih primerno sprejeti tudi stranke, ki so že bile identificirane drugje. Kadar se oseba ali ustanova, za katero velja ta direktiva, zanese na tretjo osebo, nosi dokončno odgovornost za uporabo postopka za ugotavljanje identitete stranke ustanova ali oseba, pri kateri je bila stranka sprejeta. Tudi tretja oseba, to je oseba, ki je stranko predstavila, je, dokler ima poslovni odnos s stranko, za katero velja ta direktiva, še nadalje odgovorna za izpolnjevanje obveznosti iz te direktive, vključno z obveznostjo prijave sumljivih transakcij in za hrambo zapiskov in dokazil.

(28)

V primerih zastopanja ali zunanjih izvajalcev, ki temeljijo na pogodbenem odnosu med ustanovami ali osebami, za katere velja ta direktiva, in zunanjimi fizičnimi ali pravnimi osebami, za katere ta direktiva ne velja, lahko kakršni koli obvezni finančni ukrepi proti pranju denarja in financiranju terorizma za te zastopnike in zunanje izvajalce kot dele ustanov ali oseb, za katere velja ta direktiva, izhajajo samo iz pogodbe in ne iz te direktive. Ustanova ali oseba, za katero ta direktiva velja, je še naprej odgovorna za izpolnjevanje zahtev iz te direktive.

(29)

Sumljive transakcije bi bilo treba sporočiti Finančni obveščevalni enoti (Financial intelligence unit - FIU), ki deluje kot centralni državni organ za sprejemanje, analiziranje in obveščanje pristojnih organov o poročilih sumljivih transakcij in drugih podatkih o morebitnem pranju denarja ali financiranju terorizma. To ne sili držav članic, da spremenijo svoje obstoječe sisteme obveščanja, kadar postopek prijave poteka preko državnega tožilstva ali drugih organov odkrivanja in pregona, če so podatki posredovani FIU nemudoma in neprečiščeni, da lahko ta svoje naloge opravi temeljito, kar vključuje tudi mednarodno sodelovanje z ostalimi FIU.

(30)

Z odstopanjem od splošne prepovedi izvrševanja sumljivih transakcij lahko ustanove in osebe, za katere velja ta direktiva, izvršijo sumljive transakcije, preden so o tem obveščeni pristojni organi, če neizvršitev ni mogoča ali bi lahko onemogočila pregon upravičenca sumljive transakcije pranja denarja ali financiranja terorizma. To pa ne bi smelo vplivati na mednarodne obveznosti, ki so jih prevzele države članice, da se finančna sredstva ali ostalo premoženje teroristov, terorističnih združenj ali tistih, ki financirajo terorizem, takoj zamrzne v skladu z zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov.

(31)

Če se država članica odloči uporabiti izjeme, predvidene v členu 23(2), lahko samoregulativnemu organu, ki zastopa osebe iz tega člena, dovoli oziroma od njega zahteva, da FIU ne posreduje nikakršnih podatkov, ki jih je pridobil od teh oseb v okoliščinah, navedenih v temu členu.

(32)

Obstajajo primeri, da so bili zaposleni, ki so poročali o sumih pranja denarja, izpostavljeni grožnjam in drugim sovražnim dejanjem. Ta problematika je odločilnega pomena za učinkovitost sistemov boja proti pranju denarja in boja proti financiranju terorizma, četudi ta direktiva ne more posegati v sodne postopke držav članic. Države članice bi se morale tega problema zavedati in storiti vse v njihovi moči, da bi zaposlene zaščitile pred takšnimi grožnjami in drugimi sovražnimi dejanji.

(33)

Razkritje podatkov, kakor je določeno v členu 28, bi moralo biti v skladu s pravili o posredovanju osebnih podatkov tretjim državam, kakor so določena v Direktivi 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6). Hkrati člen 28 ne sme ovirati nacionalne zakonodaje o varstvu podatkov in poslovni skrivnosti.

(34)

Ta direktiva ne velja za osebe, ki zgolj spreminjajo dokumente v papirni obliki v elektronske podatke in imajo s kreditno ali finančno ustanovo v ta namen sklenjeno pogodbo, niti za katero koli fizično ali pravno osebo, ki kreditnim ali finančnim ustanovam zgolj zagotavlja sisteme sporočil, druge sisteme podpore za prenos sredstev ali klirinški sistem in sistem poravnave.

(35)

Pranje denarja in financiranje terorizma sta mednarodna problema, zato je potreben globalen pristop v boju proti njima. Da bi se izognili uporabi različnih standardov v ustanovah ali skupini ustanov, bi morale kreditne in finančne ustanove Skupnosti, ki imajo izpostave in podružnice v tretjih državah, kjer je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva, uporabiti standarde Skupnosti oziroma obvestiti pristojne organe domače države članice, kadar ta uporaba ni mogoča.

(36)

Pomembno je, da so kreditne in finančne ustanove sposobne hitro posredovati podatke o morebitnih poslovnih odnosih z imenovanimi osebami. Za določitev takšnih poslovnih odnosov in hitro posredovanje zadevnih podatkov morajo finančne in kreditne ustanove razpolagati z učinkovitimi sistemi, ki ustrezajo obsegu in načinu poslovanja. Elektronski sistemi bi še posebej ustrezali kreditnim in večjim finančnim ustanovam. Ta določba je še zlasti pomembna v zvezi s postopki, ki povzročajo ukrepe, kot sta zamrznitev ali zaseg premoženjskih sredstev (vključno s premoženjem teroristov), ki so v skladu z zadevnimi nacionalnimi zakonodajami ali zakonodajo Skupnosti v zvezi z bojem proti terorizmu.

(37)

Ta direktiva določa podrobna pravila za dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete strank, vključno z okrepljeno dolžnostjo skrbnosti pri ugotavljanju identitete strank ali poslovnih odnosov z velikim tveganjem, kot so na primer pravila za ustrezne postopke za ugotavljanje, ali je oseba politično izpostavljena, kot tudi za nekatere dodatne, bolj podrobne zahteve, kot na primer strategije in postopke zagotavljanja spoštovanja zadevnih predpisov. Vse ustanove in osebe, za katere velja ta direktiva, morajo izpolnjevati te zahteve, medtem ko se od držav članic pričakuje, da podrobnosti prenosa teh določb uskladijo s posebnostmi različnih poklicev in z razlikami v obsegu ustanov in oseb, za katere velja ta direktiva.

(38)

Da bi ustanove in ostali subjekti, za katere velja zakonodaja Skupnosti na tem področju, ostali motivirani, jim je treba, če je to mogoče, posredovati povratne informacije o koristnosti njihovih poročil in o nadaljnjem ukrepanju. Da bi lahko to omogočili in spremljali učinkovitost svojih sistemov boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, morajo države članice zbirati in izboljšati ustrezne statistične podatke.

(39)

Pri vpisu ali registraciji menjalnice, družbe, ki nudi podjetniške ali fiduciarne storitve, ali igralnice na nacionalni ravni morajo pristojni organi zagotoviti, da so osebe, ki dejansko vodijo posle takšnih ustanov ali jih bodo vodile, in dejanski lastniki takšnih ustanov primerne osebe. Merila, s katerimi se ugotovi, ali je oseba primerna, morajo biti določena v skladu z nacionalno zakonodajo. Ta merila morajo odražati najmanj nujnost, da se takšne ustanove zaščiti pred zlorabo v kriminalne namene s strani uprave ali dejanskega lastnika.

(40)

Zaradi mednarodnega značaja pranja denarja in financiranja terorizma je treba spodbujati v največjem možnem obsegu usklajevanje in sodelovanje med FIU-ji v skladu s Sklepom Sveta 2000/642/PNZ z dne 17. oktobra 2000 o dogovoru glede sodelovanja med enotami za finančni nadzor (FIU-ji) držav članic pri izmenjavi informacij (7), vključno z vzpostavitvijo mreže FIU-jev v EU. V ta namen mora Komisija ponuditi pomoč, ki je potrebna za lažje uresničevanje takšnega usklajevanja, vključno s finančno podporo.

(41)

Države članice morajo zaradi pomembnosti boja proti pranju denarja in financiranju terorizma v nacionalni zakonodaji sprejeti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za primere nespoštovanja nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive. Sprejeti bi bilo treba predpise glede kazni za fizične in pravne osebe. Ker so pravne osebe pogosto udeležene v kompleksnih operacijah pranja denarja ali financiranja terorizma, bi se morale kazni prilagoditi glede na dejavnosti pravnih oseb.

(42)

Fizične osebe, ki v okviru pravne osebe, vendar samostojno, opravljajo dejavnosti iz člena 2(1)(3)(a) in (b), bi morale biti odgovorne za spoštovanje določb te direktive, z izjemo člena 35.

(43)

Za zagotovitev učinkovitega in doslednega izvajanja te direktive bi bilo treba pojasniti tehnične vidike pravil, določenih v tej direktivi, pri čemer se upošteva različne finančne instrumente, poklicne dejavnosti in tveganja v različnih državah članicah ter tehnični razvoj v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma. V skladu s tem mora imeti Komisija pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov, kot so nekatera merila za prepoznavanje razmer majhnega oziroma velikega tveganja, kjer bi lahko zadostovala poenostavljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete ali bi bila bolj primerna poglobljena dolžnost skrbnosti pri ugotavljanju identitete, pod pogojem, da ti ukrepi ne spreminjajo bistvenih elementov te direktive in da Komisija deluje v skladu z načeli, opredeljenimi v tej direktivi, po posvetovanju z Odborom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.

(44)

Ukrepe za izvajanje te direktive je potrebno sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8). V skladu s tem se ustanovi Odbor za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki nadomesti Kontaktni odbor za pranje denarja, ustanovljen z Direktivo 91/308/EGS.

(45)

Potrebne so bistvene spremembe Direktive 91/308/EGS, zato bi bilo treba navedeno direktivo zaradi večje jasnosti razveljaviti.

(46)

Ker cilja te direktive, in sicer preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(47)

Pri opravljanju svojih izvedbenih pooblastil v skladu s to direktivo bi morala Komisija upoštevati naslednja načela: nujnost visoke stopnje transparentnosti in posvetovanja z ustanovami in osebami, za katere velja ta direktiva, ter z Evropskim parlamentom in Svetom; nujnost zagotovitve, da so pristojni organi zmožni zagotoviti dosledno spoštovanje predpisov; nujnost dolgoročnega ohranjanja ravnovesja med stroški in koristmi pri izvedbenih ukrepih za ustanove in osebe, za katere velja ta direktiva; nujnost zagotavljanja potrebne prilagodljivosti pri uporabi izvedbenih ukrepov z upoštevanjem tveganja; nujnost zagotavljanja usklajenosti z drugimi predpisi Skupnosti na tem področju; nujnost, da se ščitijo Skupnost, njene države članice in njihovi državljani pred posledicami pranja denarja in financiranja terorizma.

(48)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Nobene določbe te direktive se ne sme razlagati ali izvajati na način, ki ni združljiv z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah –

(a)

preoblikovanje ali prenos premoženja, vedoč, da to premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe v takem dejanju, z namenom utaje ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja ali pomoči osebi, ki je vpletena v storitev tega dejanja, da bi se izognila pravnim posledicam svojega dejanja;

(b)

utaja ali prikrivanje prave narave, vira, kraja, razpolaganja ali pretoka premoženja ali pa pravic ali lastništva na premoženju, vedoč, da to premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe pri takem dejanju;

(c)

pridobitev, lastništvo ali uporaba premoženja, vedoč v času prejema, da to premoženje izvira iz kaznivega dejanja ali udeležbe pri takem dejanju;

(d)

udeležba, združevanje za izvrševanje, poskus storitve, pomoč, napeljevanje ter omogočanje in svetovanje pri storitvi katerega koli dejanja iz prejšnjih točk.

1.

kreditne ustanove;

2.

finančne ustanove;

3.

naslednje pravne ali fizične osebe pri izvajanju njihovih poklicnih dejavnosti:

1.

„kreditna ustanova“ pomeni kreditno ustanovo, kakor je opredeljena v prvem pododstavku člena 1(1) Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (10), vključno s podružnicami v smislu člena 1(3) navedene direktive, ki se nahajajo na ozemlju Skupnosti in imajo sedež znotraj ali zunaj Skupnosti;

2.

„finančna ustanova“ pomeni:

3.

„premoženje“ pomeni kakršna koli sredstva, bodisi materialna bodisi nematerialna, premičnine ali nepremičnine, opredmetena ali neopredmetena ter pravne listine ali instrumente v kakršni koli obliki, tudi elektronski ali digitalni, ki dokazujejo lastništvo ali delež v teh sredstvih;

4.

„kriminalna dejavnost“ pomeni vsako udeležbo pri storitvi hudega kaznivega dejanja;

5.

„hudo kaznivo dejanje“ pomeni najmanj:

6.

„dejanski lastnik“ pomeni fizično osebo(-e), ki poseduje(-jo) ali nadzira(-jo) stranko in/ali fizično osebo, v imenu katere se izvaja transakcija ali opravlja dejavnost. Dejanski lastnik zajema vsaj:

7.

„družba, ki nudi podjetniške in fiduciarne storitve“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki za tretje osebe poslovno opravlja katero izmed naslednjih storitev:

8.

„politično izpostavljena oseba“ pomeni fizično osebo, ki deluje ali je delovala na vidnem javnem položaju, in njene ožje družinske člane ali osebe, za katere je znano, da so ožji sodelavci takšne osebe;

9.

„poslovni odnos“ pomeni poslovni, poklicni ali trgovinski odnos, ki je povezan s poklicnimi dejavnostmi institucij in oseb, za katere velja ta direktiva, in za katerega se ob vzpostavitvi stikov predvideva, da bo trajal;

10.

„navidezna banka“ pomeni kreditno ustanovo ali ustanovo, ki opravlja enakovredne dejavnosti, ki je bila ustanovljena v okviru jurisdikcije, v kateri ni fizično prisotna, da bi se zagotovilo resnično vodstvo in upravo, in ki ni povezana z regulirano finančno skupino.

(a)

ob sklepanju poslovnega odnosa;

(b)

kadar opravljajo občasne transakcije, ki znašajo 15 000 EUR ali več, bodisi da transakcija poteka posamično bodisi z večimi transakcijami, ki se zdijo povezane;

(c)

kadar obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma, ne glede na kakršno koli odstopanje, izjemo ali določene mejne vrednosti;

(d)

v primeru dvoma v verodostojnost in ustreznost predhodno pridobljenih podatkov o identifikaciji stranke.

(a)

identifikacijo stranke in preverjanje njene identitete na podlagi dokumentov, podatkov ali informacij, pridobljenih od zanesljivega in neodvisnega vira;

(b)

kjer je mogoče, identifikacijo dejanskega lastnika in sprejetje ukrepov za oceno tveganja in primernih ukrepov, ki so potrebni za potrditev njegove identitete, tako da ustanova ali oseba, za katero velja ta direktiva, zagotovo ve, kdo je dejanski lastnik, vključno s tem, da se za pravne osebe, sklade in podobne pravne ureditve zagotovijo ukrepi za oceno tveganja in primerni ukrepi za poznavanje lastništva in strukture stranke;

(c)

pridobivanje podatkov o namenu in predvideni naravi poslovnega odnosa;

(d)

nenehno spremljanje poslovnih odnosov, vključno s pregledovanjem in spremljanjem transakcij, ki se izvajajo v času odnosa, s čimer se zagotovi, da so opravljene transakcije v skladu s poznavanjem institucije ali osebe svoje stranke, poslovnega profila in profila tveganj, vključno s poznavanjem izvora sredstev, in se zagotovi, da so listine, podatki oziroma informacije redno posodobljene.

(a)

družb, ki kotirajo na borzi, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na urejenem trgu v eni ali več državah članicah v smislu Direktive 2004/39/ES, in družb, ki kotirajo na borzi, iz tretjih držav, za katere veljajo zahteve po razkritju, ki so skladne z zakonodajo Skupnosti;

(b)

dejanskih lastnikov skupnih računov, ki jih vodijo notarji in neodvisni pravni strokovnjaki iz držav članic ali iz tretjih držav, pod pogojem, da za njih veljajo zahteve boja proti pranju denarja ali financiranju terorizma v skladu z mednarodnimi standardi in so nadzorovani glede spoštovanja teh zahtev ter če so ustanovam, ki delujejo kot skrbniki skupnih računov, na zahtevo na voljo podatki o identiteti dejanskega lastnika;

(c)

domačih javnih organov;

(a)

življenjskim zavarovanjem, kadar letna premija ne presega 1 000 EUR ali posamezna premija ne presega 2 500 EUR;

(b)

zavarovalno polico pokojninskega sistema, če ne predvideva odstopne klavzule in se polica ne more uporabiti kot zavarovanje;

(c)

pokojninskim ali drugim podobnim sistemom, ki zaposlenim zagotavlja dajatve iz naslova pokojnine, kadar se prispevki vplačujejo z odtegovanjem od plače in kadar v okviru pravil sistema ni dovoljen prenos pravic na drugo osebo;

(d)

elektronskim denarjem, kakor je opredeljen v členu 1(3)(b) Direktive 2000/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (16), če znesek, shranjen na nosilcu podatkov (če nanj ni mogoče ponovno naložiti podatkov), ne presega 150 EUR ali če je znesek celega koledarskega leta (če je mogoče podatke ponovno naložiti na nosilec podatkov) omejen na 2 500 EUR, razen če imetnik v skladu s členom 3 Direktive 2000/46/ES vnovči znesek v višini 1 000 EUR ali več v istem koledarskem letu;

(a)

zagotavljanjem, da je identiteta stranke ugotovljena z dodatnimi listinami, podatki ali informacijami;

(b)

dopolnilnimi ukrepi za preverjanje ali potrditev predloženih listin ali pa z dodatno potrditvijo s strani kreditne ali finančne ustanove, za katere velja ta direktiva;

(c)

zagotovitvijo, da se prvo plačilo opravi preko računa, ki ga stranka v svojem imenu odpre pri kreditni ustanovi.

(a)

zberejo potrebne podatke o korespondenčni tuji ustanovi in v celoti spoznajo naravo njenega poslovanja ter iz javno dostopnih podatkov ocenijo ugled te ustanove ter kakovost nadzora;

(b)

presodijo, kakšni so nadzorni ukrepi glede pranja denarja in financiranja terorizma v tuji ustanovi;

(c)

pridobijo privolitev uprave družbe pred sklepanjem novega korespondenčnega bančnega odnosa;

(d)

dokumentirajo ustrezne pristojnosti vsake ustanove;

(e)

se prepričajo, da je korespondenčna ustanova preverila identiteto stranke, ki ima neposreden dostop do računov te ustanove, in je dalje nenehno skrbno spremljala poslovanje stranke ter da je korespondenčna ustanova na zahtevo domače ustanove sposobna predložiti podatke, zbrane pri skrbnem spremljanju poslovanja stranke.

(a)

vzpostavijo primerne postopke, ki temeljijo na tveganju, s katerimi lahko ugotovijo, ali je stranka politično izpostavljena oseba;

(b)

pridobijo privolitev uprave za vzpostavitev poslovnih odnosov s takšno stranko;

(c)

sprejmejo primerne ukrepe, da ugotovijo izvor premoženja in sredstev, vključenih v poslovni odnos ali transakcijo;

(d)

poglobljeno neprekinjeno spremljajo poslovne odnose.

(a)

so predmet pravno priznane obvezne poslovne registracije;

(b)

izvajajo zahteve za skrbno preverjanje poslovanja strank in zahteve za vodenje evidence, enake ali enakovredne zahtevam, ki so določene v tej direktivi, pri čemer se v skladu z oddelkom 2 poglavja V nadzoruje skladnost z zahtevami te direktive, oziroma se nahajajo v tretji državi, ki predpisuje zahteve, enakovredne tistim, določenim v tej direktivi.

(a)

nemudoma obvestijo FIU na svojo pobudo, kadar institucija ali oseba, za katero velja ta direktiva, ve, sumi ali ima razlog za sum, da gre ali je šlo za poskus ali storitev kaznivega dejanja pranja denarja ali financiranja terorizma.

(b)

FIU na njeno zahtevo nemudoma posredujejo potrebne podatke v skladu s postopki, določenimi v veljavni zakonodaji.

(a)

v postopku skrbnega preverjanja strank kopije ali sklicevanja na zahtevano dokumentacijo, in sicer najmanj pet let po končanem poslovnem odnosu s to stranko;

(b)

v primeru poslovnih odnosov in transakcij dokazno dokumentacijo in evidence z originalnimi listinami ali kopijami, ki so po veljavni nacionalni zakonodaji sprejemljive kot dokaz v sodnem postopku, in sicer najmanj pet let po opravljeni transakciji ali po končanem poslovnem odnosu.

(a)

pooblastilu za zastopanje pravne osebe,

(b)

pooblastilu za sprejemanje odločitev v imenu pravne osebe ali

(c)

pooblastilu za opravljanje nadzora v pravni osebi.

(a)

razlago tehničnih vidikov opredelitev pojmov iz člena 3(2)(a) in (d), (6), (7), (8), (9) in (10);

(b)

oblikovanje tehničnih meril za presojo, ali je v primerih iz člena 11(2) in (5) tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma neznatno;

(c)

oblikovanje tehničnih meril za presojo, ali je v primerih iz člena 13 tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma veliko;

(d)

oblikovanje tehničnih meril za presojo, ali je v skladu s členom 2(2) dovoljeno, da se za nekatere pravne ali fizične osebe, ki izvajajo finančne dejavnosti, ki potekajo zgolj občasno ali v omejenem obsegu, ta direktiva ne uporablja.

25.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 309/37

(1)

V zadnjih letih se povečuje uporaba sistemov, ki zagotavljajo dodatno prednjo zaščito za motorna vozila. Nekateri sistemi ogrožajo varnost pešcev in drugih udeležencev v cestnem prometu v primeru trčenja. Iz tega razloga se pojavlja zahteva po ukrepih za zaščito javnosti pred takim tveganjem.

(2)

Prednji zaščitni sistemi so lahko dobavljeni kot originalna oprema, vgrajena v vozilo, ali kot samostojne tehnične enote. Tehnične zahteve za homologacijo motornih vozil glede prednjih zaščitnih sistemov z možnostjo vgradnje v motorno vozilo je treba uskladiti, da bi preprečili veljavnost različnih zahtev v posameznih državah članicah in zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga. Iz istega razloga je treba uskladiti tehnične zahteve za homologacijo prednjih zaščitnih sistemov kot samostojnih tehničnih enot v smislu Direktive Sveta 70/156/EGS z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji motornih in priklopnih vozil (3).

(3)

Treba je nadzorovati uporabo prednjih zaščitnih sistemov in določiti zahteve za preskus, konstrukcijo in namestitev, ki jih mora izpolnjevati vsak prednji zaščitni sistem, ne glede na to, ali je del originalne opreme vozila ali pa je v prodaji kot samostojna tehnična enota. Preskusi naj zahtevajo, da so prednji zaščitni sistemi oblikovani tako, da se poveča zaščita pešcev in zmanjša število poškodb.

(4)

Te zahteve bi bilo treba upoštevati tudi v zvezi z zaščito pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu in v zvezi z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2003/102/ES z dne 17. novembra 2003 o zaščiti pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu pred in ob trčenju z motornim vozilom (4). To direktivo bi bilo treba ponovno pregledati v luči nadaljnjih raziskav in izkušenj, pridobljenih v prvih štirih letih izvajanja.

(5)

Ta direktiva je ena od posebnih direktiv v okviru postopka ES-homologacije, ki je bil uveden z Direktivo 70/156/EGS.

(6)

Komisija bi morala spremljati vpliv te direktive ter o tem poročati Evropskem parlamentu in Svetu. V primeru, da je treba doseči nadaljnje izboljšave za zaščito pešcev, bi morala Komisija predlagati spremembe te direktive v skladu s tehničnim napredkom.

(7)

Jasno je, da za nekatera vozila, ki so vključena v področje uporabe te direktive in na katera se lahko namestijo prednji zaščitni sistemi, ne bo veljala Direktiva 2003/102/ES. Šteje se, da so zahteve v zvezi s preskusom zgornjega dela noge za taka vozila lahko tehnično neizvedljive. Da se olajša izboljšanje varnosti pešcev v zvezi s poškodbami glave, bi bilo morda treba omogočiti nadomestne zahteve za preskus zgornjega dela noge, ki bodo veljale le za ta vozila, ob zagotovitvi, da namestitev katerega koli prednjega zaščitnega sistema ne poveča nevarnost poškodbe nog pešcev ali drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu.

(8)

Ukrepe za izvajanje te direktive in njeno prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (5).

(9)

Ker cilja te direktive, in sicer povečanja varnosti pešcev in drugih izpostavljenih udeležencev v cestnem prometu z določitvijo tehničnih zahtev za homologacijo motornih vozil glede prednjih zaščitnih sistemov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego navedenega cilja.

(10)

Direktiva je del evropskega akcijskega programa za varnost v cestnem prometu in je lahko dopolnjena z nacionalnimi ukrepi za prepoved ali omejevanje uporabe prednjih zaščitnih sistemov, ki so že bili na tržišču pred njeno uveljavitvijo.

(11)

Direktivo 70/156/EGS bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

„vozilo“ pomeni vsako motorno vozilo razreda M1 z največjo dovoljeno maso 3,5 tone, kakor je opredeljeno v členu 2 in v Prilogi II k Direktivi 70/156/EGS, in vsako motorno vozilo razreda N1, kakor je opredeljeno v členu 2 in v Prilogi II k Direktivi 70/156/EGS;

2.

„samostojna tehnična enota“ pomeni vsako samostojno tehnično enoto v smislu člena 2 Direktive 70/156/EGS in je namenjena vgradnji in uporabi na enem ali več tipih vozil.

(a)

zavrniti izdaje ES-homologacije ali nacionalne homologacije;

(b)

prepovedati registracijo, prodajo ali začetek uporabe.

(a)

zavrniti izdaje ES-homologacije ali nacionalne homologacije;

(b)

prepovedati prodajo ali uporabo.

(a)

upoštevajo certifikate o skladnosti za nova vozila, ki so bili izdani v skladu z Direktivo 70/156/EGS, kot neveljavne za namene člena 7(1) navedene direktive;

(b)

prepovejo registracijo, prodajo in začetek uporabe novih vozil, ki nimajo certifikata o skladnosti v skladu z Direktivo 70/156/EGS.