(1)

Evropski zeleni dogovor (25) je evropska strategija za trajnostno rast, katere cilj je preobraziti Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim, podnebno nevtralnim in krožnim gospodarstvom. Določa ambiciozni cilj, da bi Unija do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Priznava prednosti vlaganja v konkurenčno trajnostnost Unije z gradnjo bolj pravične, zelene in digitalne Evrope. Izdelki imajo ključno vlogo v tem zelenem prehodu. Evropski zeleni dogovor poudarja, da so trenutni proizvodni procesi in vzorci potrošnje še vedno preveč linearni in odvisni od pretoka na novo pridobljenih surovin, trgovanja z njimi, njihove predelave in, končno, njihovega odlaganja v obliki odpadkov ali emisij, ter zato opozarja, da je nujno potreben prehod na model krožnega gospodarstva, in poudarja, da je še treba doseči znaten napredek. Poleg tega opredeljuje energijsko učinkovitost kot prednostno nalogo za razogljičenje energetskega sektorja ter doseganje podnebnih ciljev do leta 2030 in leta 2050.

(1)

Evropski zeleni dogovor (25) je evropska strategija za trajnostno rast, katere cilj je preobraziti Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim, podnebno nevtralnim in krožnim gospodarstvom ter okoljem brez strupov . Določa ambiciozni cilj, da bi Unija do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Priznava prednosti vlaganja v konkurenčno trajnostnost Unije z gradnjo bolj pravične, zelene in digitalne Evrope. Izdelki imajo ključno vlogo v tem zelenem prehodu. Evropski zeleni dogovor poudarja, da so trenutni proizvodni procesi in vzorci potrošnje še vedno preveč linearni in odvisni od pretoka na novo pridobljenih surovin, trgovanja z njimi, njihove predelave in, končno, njihovega odlaganja v obliki odpadkov ali emisij, ter zato opozarja, da je nujno potreben prehod na model krožnega gospodarstva, in poudarja, da je še treba doseči znaten napredek. Poleg tega opredeljuje energijsko učinkovitost kot prednostno nalogo za razogljičenje energetskega sektorja ter doseganje podnebnih ciljev do leta 2030 in leta 2050.

(2)

Da bi Komisija pospešila prehod na model krožnega gospodarstva, je v okviru svojega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (26) pripravila v prihodnost usmerjen načrt, katerega cilj je zagotoviti, da bo regulativni okvir primeren za trajnostno prihodnost. Kot je navedeno v tem načrtu, trenutno ni celovitega sklopa zahtev, ki bi zagotavljale, da bi vsi izdelki, dani na trg Unije, postajali vse bolj trajnostni in prestali preskus krožnosti. Zasnova izdelka zlasti ne spodbuja dovolj trajnostnosti v celotnem življenjskem ciklu. Rezultat je pogosto nadomeščanje izdelkov, kar vključuje veliko porabo energije in virov za proizvodnjo in distribucijo novih izdelkov ter odstranjevanje starih. Gospodarski subjekti in državljani še vedno težko sprejemajo trajnostne odločitve v zvezi z izdelki, saj ni dovolj s tem povezanih informacij in cenovno dostopnih možnosti. Posledično niso izkoriščene priložnosti za trajnostnost in za operacije za ohranjanje vrednosti, povpraševanje po sekundarnih materialih je omejeno, sprejemanje krožnih poslovnih modelov pa ovirano.

(2)

Da bi Komisija pospešila prehod na model krožnega gospodarstva, je v okviru svojega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (26) pripravila v prihodnost usmerjen načrt, katerega cilj je zagotoviti, da bo regulativni okvir primeren za trajnostno prihodnost . V načrtu je poudarjeno, da bo državljanom krožno gospodarstvo zagotovilo visokokakovostne, funkcionalne in varne izdelke, ki bodo učinkoviti in cenovno dostopni, trajnejši ter zasnovani za ponovno uporabo, popravilo in visokokakovostno recikliranje . Kot je navedeno v tem načrtu, trenutno ni celovitega sklopa zahtev, ki bi zagotavljale, da bi vsi izdelki, dani na trg Unije, postajali vse bolj trajnostni in prestali preskus krožnosti. Zasnova izdelka zlasti ne spodbuja dovolj trajnostnosti v celotnem življenjskem ciklu. Rezultat je pogosto nadomeščanje izdelkov, kar vključuje veliko porabo energije in virov za proizvodnjo in distribucijo novih izdelkov ter odstranjevanje starih. Gospodarski subjekti in državljani še vedno težko sprejemajo trajnostne odločitve v zvezi z izdelki, saj ni dovolj s tem povezanih informacij in cenovno dostopnih možnosti. Posledično niso izkoriščene priložnosti za trajnostnost in za operacije za ohranjanje vrednosti, povpraševanje po sekundarnih materialih je omejeno, sprejemanje krožnih poslovnih modelov pa ovirano.

(3a)

Varna in zadostna razpoložljivost kritičnih surovin je ključna za uspešen evropski dvojni prehod, hkrati pa zagotavlja konkurenčno evropsko industrijo. Pomembno je, da se določijo celovite zahteve po informacijah o surovinah, tudi o kritičnih surovinah, na proizvodih, ki se dajejo na trg Unije, da se uresniči pristop iz sporočila Komisije z dne 3. septembra 2020 z naslovom Odpornost na področju kritičnih surovin: oris poti k večji zanesljivosti in trajnostnosti  (1a) in iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 24. novembra 2021 o evropski strategiji za kritične surovine  (1b) .

(4)

Ker ni zakonodaje na ravni Unije, so se že pojavili različni nacionalni pristopi k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov, od zahtev glede informacij o trajanju združljivosti programske opreme elektronskih naprav do zahtev glede poročanja o ravnanju z neprodanim trajnim blagom. To kaže na to, da bodo nadaljnja nacionalna prizadevanja za doseganje ciljev v skladu s to uredbo verjetno povzročila dodatno razdrobljenost notranjega trga. Zato bi bilo treba za zaščito delovanja notranjega trga in hkrati zagotovitev visoke ravni varstva okolja vzpostaviti regulativni okvir, na podlagi katerega bi se za izdelke postopno uvedle zahteve za okoljsko primerno zasnovo. Ta uredba bo zagotovila tak okvir z določbo, da se pristop na podlagi okoljsko primerne zasnove, prvotno določen v Direktivi 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (29), uporablja za čim širši nabor izdelkov.

(4)

Ker ni zakonodaje na ravni Unije, so se že pojavili različni nacionalni pristopi k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov, od zahtev glede informacij o trajanju združljivosti programske opreme elektronskih naprav do zahtev glede poročanja o ravnanju z neprodanim trajnim blagom. To kaže na to, da bodo nadaljnja nacionalna prizadevanja za doseganje ciljev v skladu s to uredbo verjetno povzročila dodatno razdrobljenost notranjega trga. Zato bi bilo treba za zaščito delovanja notranjega trga in hkrati zagotovitev visoke ravni varstva okolja vzpostaviti ambiciozen regulativni okvir, na podlagi katerega bi se za izdelke postopno uvedle zahteve za okoljsko primerno zasnovo. Ta uredba bo zagotovila tak okvir z določbo, da se pristop na podlagi okoljsko primerne zasnove, prvotno določen v Direktivi 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (29), uporablja za čim širši nabor izdelkov.

(5)

Ta uredba bo prispevala k zagotavljanju , da bodo izdelki primerni za podnebno nevtralno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo, zmanjšanju količine odpadkov ter zagotavljanju, da bo uspešnost vodilnih na področju trajnostnosti postopoma postala pravilo. Zagotoviti bi morala določitev novih zahtev za okoljsko primerno zasnovo, da bi se izboljšale trajnost, možnost ponovne uporabe, možnost nadgradnje in popravljivosti izdelkov, povečale možnosti za prenovitev in vzdrževanje, obravnavala prisotnost nevarnih kemikalij v izdelkih, povečala njihova energijska učinkovitost in učinkovita raba virov, zmanjšalo pričakovano nastajanje odpadnih snovi in povečala vsebnost recikliranih materialov v izdelkih ob hkratnem zagotavljanju njihove učinkovitosti in varnosti, omogočila ponovna izdelava in visokokakovostno recikliranje ter zmanjšala ogljični in okoljski odtis.

(5)

Ta uredba bo podpirala vzorce proizvodnje in potrošnje, ki so usklajeni s splošnimi cilji Unije glede trajnostnosti, ki vključujejo podnebje, okolje, energijo, uporabo virov in biotsko raznovrstnost, v mejah, ki jih dopušča planet, z vzpostavitvijo zakonodajnega okvira , ki bo prispeval k omogočanju izdelkov, primernih za podnebno nevtralno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo, zmanjšanju količine odpadkov ter zagotavljanju, da bo uspešnost vodilnih na področju trajnostnosti postopoma postala pravilo. Zagotoviti bi morala določitev novih zahtev za okoljsko primerno zasnovo, da bi se izboljšale trajnost, možnost ponovne uporabe, možnost nadgradnje in recikliranja ter popravljivost izdelkov, povečale možnosti za prenovitev in vzdrževanje, obravnavala prisotnost nevarnih kemikalij v izdelkih, povečala njihova energijska učinkovitost in učinkovita raba virov, zmanjšalo pričakovano nastajanje odpadnih snovi in povečala vsebnost recikliranih materialov v izdelkih ob hkratnem zagotavljanju njihove učinkovitosti in varnosti, omogočila ponovna izdelava in visokokakovostno recikliranje ter zmanjšala ogljični in okoljski odtis.

(5a)

Prakse, pri katerih proizvodi prezgodaj zastarajo ali postanejo nefunkcionalni, negativno vplivajo na potrošnike in puščajo negativne posledice na okolju zaradi povečane porabe surovin v našem gospodarstvu. Da bi potrošnikom zagotovili dolgo življenjsko dobo izdelkov, zmanjšali nastajanje odpadkov in prispevali k trajnostni potrošnji, bi bilo treba v tej uredbi obravnavati take prakse, zlasti kadar so rezultat odločitev proizvajalcev glede zasnove, kadar se posodobitve programske opreme ali dodatki ne zagotavljajo skozi ustrezno časovno obdobje ali kadar je funkcionalnost izdelka omejena, če potrošniki uporabljajo potrošni material, rezervne dele ali dodatke, ki jih ne nudi prvotni proizvajalec. Ker je popravljivost temelj dolge življenjske dobe izdelkov, bi morala uredba zagotavljati tudi, da ni ovirano razstavljanje ključnih sestavnih delov ter da dostop do informacij o popravilu in rezervnih delov ni omejen na pooblaščene izvajalce popravil.

(6)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 25. novembra 2020„K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike“30 pozdravil spodbujanje trajnostnih izdelkov, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati. V poročilu o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, sprejetem 16. februarja 2021 (31), je ponovno podprl agendo , ki jo je Komisija predložila v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo . Menil je, da se lahko s prehodom na krožno gospodarstvo zagotovijo rešitve za obravnavanje trenutnih okoljskih izzivov in gospodarske krize zaradi pandemije COVID-19. Svet je v svojih sklepih z naslovom „Okrevanje naj bo krožno in zeleno“, sprejetih 11. decembra 2020 (32), tudi pozdravil namero Komisije, da bo predložila zakonodajne predloge kot del celovitega in integriranega okvira politike za trajnostne izdelke, ki bo spodbujal podnebno nevtralnost, energijsko učinkovitost in učinkovito rabo virov ter krožno gospodarstvo brez strupov, varoval javno zdravje in biotsko raznovrstnost ter krepil vlogo potrošnikov in javnih kupcev ter jih ščitil. (30)

(6)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 25. novembra 2020„K trajnostnemu enotnemu trgu za podjetja in potrošnike“ (30) pozval k vzpostavitvi pravega okvira za zagotovitev proizvodnje trajnostnih izdelkov, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati , hkrati pa k zagotovitvi večjih pravic za potrošnike, vključno z zahtevami glede informacij in daljšimi garancijskimi roki . V  svojem poročilu o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, sprejetem 16. februarja 2021 (31), je poudaril, da bi morali trajnostni, krožni, varni in nestrupeni proizvodi in materiali postati pravilo na trgu Unije in ne izjema ter bi morali veljati kot privzeta , a tudi privlačna, cenovno primerna in dostopna možnost za vse potrošnike. Evropski parlament je pozval tudi k zavezujočim ciljem Unije za znatno zmanjšanje odtisa materialov in potrošnje v Uniji . Menil je, da se lahko s prehodom na krožno gospodarstvo zagotovijo rešitve za obravnavanje trenutnih okoljskih izzivov in gospodarske krize zaradi pandemije COVID-19. Svet je v svojih sklepih z naslovom „Okrevanje naj bo krožno in zeleno“, sprejetih 11. decembra 2020 (32), tudi pozdravil namero Komisije, da bo predložila zakonodajne predloge kot del celovitega in integriranega okvira politike za trajnostne izdelke, ki bo spodbujal podnebno nevtralnost, energijsko učinkovitost in učinkovito rabo virov ter krožno gospodarstvo brez strupov, varoval javno zdravje in biotsko raznovrstnost ter krepil vlogo potrošnikov in javnih kupcev ter jih ščitil.

(8)

Ta uredba bi morala prispevati tudi k doseganju širših okoljskih ciljev. 8. okoljski akcijski program (38) v pravni okvir vključuje cilj Unije, da se upoštevajo zmogljivosti planeta, in določa omogočitvene pogoje za doseganje prednostnih ciljev, ki vključujejo prehod na krožno gospodarstvo brez strupov. V evropskem zelenem dogovoru se tudi poziva Unijo k boljšemu spremljanju, preprečevanju in odpravljanju onesnaževanja zraka, vode, tal in potrošniških izdelkov ter poročanju o teh dejavnostih. To pomeni, da morajo biti kemikalije, materiali in izdelki čim bolj varni in trajnostni po zasnovi in v življenjskem ciklu, s čimer se zagotovijo cikli nestrupenih materialov (39). Poleg tega evropski zeleni dogovor in akcijski načrt za krožno gospodarstvo potrjujeta, da notranji trg Unije zagotavlja kritično maso, ki lahko vpliva na globalne standarde na področju trajnostnosti in zasnove izdelkov. Zato bi morala ta uredba imeti pomembno vlogo pri doseganju več ciljev, določenih v okviru ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj iz agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilj o „odgovorni porabi in proizvodnji“ (40), v Uniji in zunaj nje.

(8)

Ta uredba bi morala prispevati tudi k doseganju širših okoljskih ciljev. 8. okoljski akcijski program (38) v pravni okvir vključuje cilj Unije, da se upoštevajo zmogljivosti planeta, in določa omogočitvene pogoje za doseganje prednostnih ciljev, ki vključujejo prehod na krožno gospodarstvo brez strupov. V evropskem zelenem dogovoru se tudi poziva Unijo k boljšemu spremljanju, preprečevanju in odpravljanju onesnaževanja zraka, vode, tal in potrošniških izdelkov ter poročanju o teh dejavnostih. To pomeni, da morajo kemikalije, materiali in izdelki biti ali postati varni in trajnostni po zasnovi in v življenjskem ciklu, s čimer se zagotovijo cikli nestrupenih materialov (39). Poleg tega evropski zeleni dogovor in akcijski načrt za krožno gospodarstvo potrjujeta, da notranji trg Unije zagotavlja kritično maso, ki lahko vpliva na globalne standarde na področju trajnostnosti in zasnove izdelkov. Zato bi morala ta uredba imeti pomembno vlogo pri doseganju več ciljev, določenih v okviru ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj iz agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilj o „odgovorni porabi in proizvodnji“ (40), v Uniji in zunaj nje.

(12a)

Sektor rabljenih izdelkov ima posebno vlogo pri spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje, vključno z razvojem novih krožnih poslovnih modelov. Zaradi posebnosti tega sektorja, ki temelji na podaljšanju življenjske dobe izdelka in preprečevanju, da bi postal odpadek, se rabljeni izdelki, zlasti izdelki, ki se obnavljajo ali popravljajo in izvirajo iz Unije, ne bi smeli šteti za nove izdelke, ki se dajo na trg ali v uporabo, zato se zanje ne bi smele uporabljati zahteve glede skladnosti z okoljsko primerno zasnovo. Rabljeni izdelki, uvoženi iz tretjih držav, bi morali izpolnjevati zahteve glede skladnosti z okoljsko primerno zasnovo, vendar bi moralo biti mogoče, da so tega oproščeni, če so izpolnjeni določeni pogoji.

(13)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov in zagotovil prosti pretok izdelkov na notranjem trgu, bi bilo treba na Komisijo prenesti pristojnost za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi to uredbo dopolnila z določitvijo zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Te zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi se načeloma morale uporabljati za posebne skupine izdelkov, kot so pralni stroji ali pralni stroji in pralno-sušilni stroji. Da bi se čim bolj povečala učinkovitost zahtev za okoljsko primerno zasnovo in uspešno izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi bilo treba omogočiti tudi določitev ene ali več horizontalnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo širšega razpona skupin izdelkov, kot so elektronske naprave ali tekstilni izdelki. Horizontalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi bilo treba določiti, kadar tehnične podobnosti skupin izdelkov omogočajo, da se njihova okoljska trajnostnost izboljša na podlagi enakih zahtev.

(13)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov in zagotovil prosti pretok izdelkov na notranjem trgu, bi bilo treba na Komisijo prenesti pristojnost za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi to uredbo dopolnila z določitvijo zahtev za okoljsko primerno zasnovo. Te zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi se načeloma morale uporabljati za posebne skupine izdelkov, kot so pralni stroji ali pralni stroji in pralno-sušilni stroji. Da bi se čim bolj povečala učinkovitost zahtev za okoljsko primerno zasnovo in uspešno izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi bilo treba omogočiti tudi določitev ene ali več horizontalnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo širšega razpona skupin izdelkov, kot so elektronske naprave ali tekstilni izdelki. Horizontalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi bilo treba določiti, kadar tehnične podobnosti skupin izdelkov omogočajo, da se njihova okoljska trajnostnost izboljša na podlagi enakih zahtev. Pomembno je razviti horizontalne zahteve, zlasti glede trajnosti in popravljivosti. Gospodarskim subjektom bi bilo treba dati dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam za okoljsko primerno zasnovo. Te horizontalne zahteve bi morale upoštevati morebitne koristi za okolje, ki izhajajo iz uporabe enega univerzalnega polnilnika za več izdelkov. Zato bi bilo treba zahtevati, da so skupine izdelkov, ki so si tehnično podobni, opremljene z univerzalnimi polnilniki.

(14)

Da bi se Komisiji omogočila določitev ustreznih zahtev za zajete skupine izdelkov, bi morale zahteve za okoljsko primerno zasnovo vključevati zahteve glede učinkovitosti in zahteve glede informacij. S temi zahtevami bi se morali izboljšati vidiki izdelkov, pomembni za okoljsko trajnostnost, kot so energijska učinkovitost, trajnost, popravljivost ter ogljični in okoljski odtis. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale biti pregledne, objektivne, sorazmerne in v skladu s pravili mednarodne trgovine.

(14)

Da bi se Komisiji omogočila določitev ustreznih zahtev za zajete skupine izdelkov, bi morale zahteve za okoljsko primerno zasnovo vključevati zahteve glede učinkovitosti in zahteve glede informacij. S temi zahtevami bi se morali izboljšati ustrezni vidiki izdelkov, ki zadevajo okoljsko trajnostnost, kot so energijska učinkovitost, trajnost, popravljivost , možnost ponovne uporabe in recikliranja ter ogljični in okoljski odtis. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale biti pregledne, objektivne, sorazmerne in v skladu s pravili mednarodne trgovine. Takšne zahteve bi morale temeljiti tudi na parametrih izdelkov iz Priloge I in Komisija bi morala pri njihovem določanju upoštevati cilje Unije na področju podnebja, okolja in biotske raznovrstnosti, energijske učinkovitosti in zanesljive oskrbe z viri. Te zahteve bi morale prispevati k zmanjšanju okoljskega odtisa ter odtisa materialov in potrošnje Unije, da bi se čim prej vrnili v meje, ki jih dopušča planet.

(15)

Ko Komisija za dano skupino izdelkov sprejme delegirani akt, v katerem so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, državam članicam zaradi zagotavljanja delovanja notranjega trga ne bi več smelo biti dovoljeno določanje nacionalnih zahtev glede učinkovitosti, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede učinkovitosti, določenih v zadevnem delegiranem aktu, in določanje nacionalnih zahtev glede informacij, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede informacij, določenih v zadevnem delegiranem aktu. Da bi se zagotovilo delovanje notranjega trga, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za določitev, da v zvezi s specifičnim parametrom izdelka niso potrebne zahteve za okoljsko primerno zasnovo v obliki zahtev glede učinkovitosti in/ali zahtev glede informacij.

(15)

Ko Komisija za dano skupino izdelkov sprejme delegirani akt, v katerem so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, državam članicam zaradi zagotavljanja delovanja notranjega trga ne bi več smelo biti dovoljeno določanje nacionalnih zahtev glede učinkovitosti, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede učinkovitosti, določenih v zadevnem delegiranem aktu, in določanje nacionalnih zahtev glede informacij, ki temeljijo na parametrih izdelka, zajetih v takih zahtevah glede informacij, določenih v zadevnem delegiranem aktu. Da bi se zagotovilo delovanje notranjega trga, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za določitev, da v zvezi s specifičnim parametrom izdelka niso potrebne zahteve za okoljsko primerno zasnovo v obliki zahtev glede učinkovitosti in/ali zahtev glede informacij. Pomembno je, da Komisija ustrezno utemelji svojo odločitev, kadar se odloči, da ne bo določila zahtev glede učinkovitosti ali informacij.

(17)

Da bi se preprečilo podvajanje prizadevanj in regulativnega bremena, bi bilo treba zagotoviti skladnost med to uredbo in zahtevami, določenimi z ali v skladu z drugo zakonodajo Unije, zlasti zakonodajo na področju izdelkov, kemikalij in odpadkov (51). Vendar pa obstoj pooblastil v okviru druge zakonodaje Unije za določitev zahtev z enakimi ali podobnimi učinki, kot jih imajo zahteve v okviru te uredbe, ne omejuje pooblastil iz te uredbe, razen če je tako določeno v tej uredbi.

(17)

Zagotoviti bi bilo treba skladnost med to uredbo in zahtevami, določenimi z ali v skladu z drugo zakonodajo Unije, zlasti zakonodajo na področju izdelkov, kemikalij , embalaže in odpadkov (51). Vendar pa obstoj pooblastil v okviru druge zakonodaje Unije za določitev zahtev z enakimi ali podobnimi učinki, kot jih imajo zahteve v okviru te uredbe, ne omejuje pooblastil iz te uredbe, razen če je tako določeno v tej uredbi.

(19)

Da bi se upoštevala raznolikost izdelkov, bi morala Komisija izbrati metode za oceno določanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo in metode za njihov nadaljnji razvoj, če je primerno, na podlagi narave izdelka, njegovih najpomembnejših vidikov in učinkov v življenjskem ciklu. Pri tem bi morala Komisija upoštevati svoje izkušnje z ocenjevanjem določanja zahtev v skladu z Direktivo 2009/125/ES ter stalna prizadevanja za razvoj in izboljšanje znanstvenih orodij za ocenjevanje, na primer posodobitev metodologije za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, in metode okoljskega odtisa izdelka iz Priporočila Komisije (EU) 2021/2279 (56), vključno z začasnim shranjevanjem ogljika, pa tudi razvoj standardov mednarodnih in evropskih organizacij za standardizacijo, vključno z učinkovitostjo materialov izdelkov, povezanih z energijo. Na podlagi teh orodij in po potrebi ob uporabi namenskih študij bi morala Komisija pri oceni izdelkov in pripravi zahtev za okoljsko primerno zasnovo dodatno okrepiti vidike krožnosti (kot so trajnost, popravljivost, vključno s točkovanjem v zvezi s popravljivostjo, opredelitev kemikalij, ki ovirajo ponovno uporabo in recikliranje) ter razviti nove metode ali orodja, če je ustrezno. Novi pristopi bodo morda potrebni tudi v zvezi z oblikovanjem obveznih meril za javna naročila in prepovedmi uničenja neprodanih potrošniških izdelkov.

(19)

Da bi se upoštevala raznolikost izdelkov, bi morala Komisija izbrati metode za oceno določanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo in metode za njihov nadaljnji razvoj, če je primerno, na podlagi narave izdelka, njegovih najpomembnejših vidikov in učinkov v življenjskem ciklu. Pri tem bi morala Komisija upoštevati svoje izkušnje z ocenjevanjem določanja zahtev v skladu z Direktivo 2009/125/ES ter stalna prizadevanja za razvoj in izboljšanje znanstvenih orodij za ocenjevanje, na primer posodobitev metodologije za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, in metode okoljskega odtisa izdelka iz Priporočila Komisije (EU) 2021/2279 (56), vključno z začasnim shranjevanjem ogljika, pa tudi razvoj standardov mednarodnih in evropskih organizacij za standardizacijo, vključno z učinkovitostjo materialov izdelkov, povezanih z energijo , ter področjem elektrotehnike . Na podlagi teh orodij in po potrebi ob uporabi namenskih študij bi morala Komisija pri oceni izdelkov v skladu s pristopom življenjskega cikla za pripravo zahtev za okoljsko primerno zasnovo dodatno okrepiti vidike krožnosti (kot so trajnost, popravljivost, vključno s točkovanjem v zvezi s popravljivostjo , možnost recikliranja, ponovna uporaba , opredelitev kemikalij, ki ovirajo ponovno uporabo in recikliranje) ter razviti nove metode ali orodja, če je ustrezno. Novi pristopi bodo morda potrebni tudi v zvezi z oblikovanjem obveznih meril za javna naročila in prepovedmi uničenja neprodanih potrošniških izdelkov.

(20)

Zahteve glede učinkovitosti bi se morale nanašati na izbrani parameter izdelka, ki je pomemben za ciljni vidik izdelka, za katerega je bila ugotovljena možnost izboljšanja okoljske trajnostnosti. Te zahteve lahko vključujejo minimalne ali maksimalne ravni učinkovitosti v zvezi s parametrom izdelka, nekvantitativne zahteve, katerih cilj je izboljšati učinkovitost v zvezi s parametrom izdelka, ali zahteve glede funkcionalne učinkovitosti izdelka za zagotovitev, da izbrane zahteve glede učinkovitosti ne vplivajo negativno na zmožnost izdelka za opravljanje funkcije, ki sta ji bila prilagojena zasnova in trženje izdelka. Minimalne ali maksimalne ravni se lahko določijo na primer v obliki omejitve porabe energije v fazi uporabe ali omejitve količin danega materiala, vključenega v izdelek, zahteve za minimalno vsebnost recikliranih materialov ali omejitve specifične kategorije vplivov na okolje ali vseh pomembnih vplivov na okolje skupaj. Primer nekvantitativne zahteve je prepoved specifične tehnične rešitve, ki je škodljiva za popravljivost izdelka. Z zahtevami glede učinkovitosti se bo zagotovil umik najmanj učinkovitih izdelkov s trga, kjer je to potrebno za doseganje ciljev okoljske trajnostnosti iz Uredbe.

(20)

Zahteve glede učinkovitosti bi se morale nanašati na izbrani parameter izdelka, ki je pomemben za ciljni vidik izdelka, za katerega je bila ugotovljena možnost izboljšanja okoljske trajnostnosti. Te zahteve lahko vključujejo minimalne ali maksimalne ravni učinkovitosti v zvezi s parametrom izdelka, nekvantitativne zahteve, katerih cilj je izboljšati učinkovitost v zvezi s parametrom izdelka, ali zahteve glede funkcionalne učinkovitosti izdelka za zagotovitev, da izbrane zahteve glede učinkovitosti ne vplivajo negativno na zmožnost izdelka za opravljanje funkcije, ki sta ji bila prilagojena zasnova in trženje izdelka. Minimalne ali maksimalne ravni se lahko določijo na primer v obliki omejitve porabe energije v fazi uporabe ali omejitve količin danega materiala, vključenega v izdelek, zahteve za minimalno vsebnost recikliranih materialov , pri čemer se upošteva razpoložljivost recikliranih materialov, ali omejitve specifične kategorije vplivov na okolje ali vseh pomembnih vplivov na okolje skupaj. Primer nekvantitativne zahteve je prepoved specifične tehnične rešitve, ki je škodljiva za popravljivost izdelka. Z zahtevami glede učinkovitosti se bosta zagotovila umik najmanj učinkovitih izdelkov s trga in postopen prehod na najučinkovitejše izdelke , kjer je to potrebno za doseganje ciljev okoljske trajnostnosti iz Uredbe. Ta uredba bi morala upoštevati tudi uporabo obnovljivih materialov iz trajnostnih virov v proizvodih ter obravnavati izpuste nanoplastike in mikroplastike.

(22)

Kemijska varnost je priznan element trajnostnosti izdelka. Temelji na dejanskih nevarnostih kemikalij za zdravje ali okolje v kombinaciji s posebno ali generično izpostavljenostjo ter je obravnavana v zakonodaji o kemikalijah, na primer v Uredbi (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (58), Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (59), Uredbi (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (60), Uredbi (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (61) in Direktivi 2009/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (62). Ta uredba ne bi smela omogočati omejevanja snovi glede na kemijsko varnost, kot omogoča druga zakonodaja Unije. Podobno ta uredba ne bi smela omogočati omejevanja snovi iz razlogov, povezanih z varnostjo hrane. Vendar pa zakonodaja Unije na področju kemikalij in hrane ne dopušča, da bi se z omejitvami določenih snovi obravnavali vplivi na trajnostnost, ki niso povezani s kemijsko varnostjo ali varnostjo hrane. Da bi se ta omejitev odpravila, bi morala ta uredba pod določenimi pogoji omogočati, da se zlasti iz razlogov, ki ne vključujejo kemijske varnosti ali varnosti hrane , omejijo snovi, prisotne v izdelkih ali uporabljene v njihovih proizvodnih procesih , ki negativno vplivajo na trajnostnost izdelkov. Poleg tega ta uredba ne bi smela povzročiti podvajanja omejitev snovi iz Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta, katere cilj je varovanje zdravja ljudi in okolja, vključno z okolju primerno predelavo in odstranitvijo odpadne električne in elektronske opreme, ali teh omejitev nadomestiti. (63)

(22)

Kemijska varnost je priznan element trajnostnosti izdelka. Temelji na dejanskih nevarnostih kemikalij za zdravje ali okolje v kombinaciji s posebno ali generično izpostavljenostjo ter je obravnavana v zakonodaji o kemikalijah, na primer v Uredbi (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (58), Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (59), Uredbi (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (60), Uredbi (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (61) in Direktivi 2009/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (62). Ta uredba ne bi smela omogočati omejevanja snovi glede na kemijsko varnost, kot omogoča druga zakonodaja Unije, razen če obstaja nesprejemljivo tveganje za človekovo zdravje ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi, prisotne v izdelku ali sestavini izdelka, ko se da na trg ali med naslednjimi fazami njegovega življenjskega cikla. Ta uredba ne bi smela omogočati omejevanja snovi iz razlogov, povezanih z varnostjo hrane. Vendar pa zakonodaja Unije na področju kemikalij in hrane ne dopušča, da bi se z omejitvami določenih snovi obravnavali vplivi na trajnostnost, ki niso povezani s kemijsko varnostjo ali varnostjo hrane. Da bi se ta omejitev odpravila, bi morala ta uredba pod določenimi pogoji omogočati, da se omejijo snovi, prisotne v izdelkih, ki negativno vplivajo na trajnostnost izdelkov. Poleg tega bi ta uredba morala po potrebi dopolnjevati in ne bi smela povzročiti podvajanja omejitev snovi iz Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta, katere cilj je varovanje zdravja ljudi in okolja, vključno z okolju primerno predelavo in odstranitvijo odpadne električne in elektronske opreme, ali teh omejitev nadomestiti. (63)

(23)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi se morale zahteve glede informacij nanašati na izbran parameter izdelka, pomemben za vidik izdelka, na primer okoljski odtis izdelka ali njegovo trajnost. V skladu z njimi bi proizvajalec morda moral dati na voljo informacije o učinkovitosti izdelka v zvezi z izbranim parametrom izdelka ali druge informacije, ki bi lahko vplivale na to, kako z izdelkom ravnajo strani, razen proizvajalca, da bi se izboljšala učinkovitost v zvezi s takim parametrom. Take zahteve glede informacij bi bilo treba določiti poleg zahtev glede učinkovitosti v zvezi z istim parametrom izdelka ali namesto teh zahtev, kot je ustrezno. Kadar delegirani akt vključuje zahteve glede informacij, bi morala biti navedena metoda za dajanje zahtevanih informacij na voljo, na primer vključitev na brezplačno spletišče, v potni list izdelka ali znak na izdelku. Zahteve glede informacij so nujne kot podlaga za spremembo ravnanja, ki je potrebna za zagotovitev doseganja ciljev okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Zahteve glede informacij zagotavljajo trdno osnovo, na podlagi katere lahko kupci in javni organi primerjajo izdelke glede na njihovo okoljsko trajnostnost, zato je mogoče pričakovati, da bodo potrošnike in javne organe spodbudile k bolj trajnostnim izbiram.

(23)

Da bi se izboljšala okoljska trajnostnost izdelkov, bi se morale zahteve glede informacij nanašati na izbran parameter izdelka, pomemben za vidik izdelka, na primer okoljski in ogljični odtis izdelka in njegovo trajnost. V skladu z njimi bi proizvajalec moral dati na voljo informacije o učinkovitosti izdelka v zvezi z izbranim parametrom izdelka ali druge informacije, ki bi lahko vplivale na to, kako z izdelkom ravnajo strani, razen proizvajalca, da bi se izboljšala učinkovitost v zvezi s takim parametrom. Take zahteve glede informacij bi bilo treba določiti poleg zahtev glede učinkovitosti v zvezi z istim parametrom izdelka ali namesto teh zahtev, kot je ustrezno. Pomembno je, da Komisija ustrezno utemelji svojo odločitev, da bo namesto zahtev glede učinkovitosti določila le zahteve po informacijah. Kadar delegirani akt vključuje zahteve glede informacij, bi morala biti navedena metoda za dajanje zahtevanih informacij na voljo in lahko dostopna , na primer vključitev na brezplačno spletišče, v potni list izdelka ali znak na izdelku. Bistvene informacije v zvezi z zdravjem, varnostjo in pravicami končnih uporabnikov bi morale biti potrošnikom vedno zagotovljene v fizični obliki in dostopne prek nosilca podatkov, ki se nahaja na izdelku . Zahteve glede informacij so nujne kot podlaga za spremembo ravnanja, ki je potrebna za zagotovitev doseganja ciljev okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Pomembno je, da potrošnik pred nakupom izdelka dobi informacije, ki so pomembne za odločitev o nakupu . Zahteve glede informacij zagotavljajo trdno osnovo, na podlagi katere lahko kupci in javni organi primerjajo izdelke glede na njihovo okoljsko trajnostnost, zato je mogoče pričakovati, da bodo potrošnike in javne organe spodbudile k bolj trajnostnim izbiram.

(24)

Kadar delegirani akti vključujejo zahteve glede informacij, lahko poleg tega določajo razrede učinkovitosti v zvezi z enim ali več zadevnimi parametri izdelka, da bi se olajšala primerjava izdelkov na podlagi zadevnega parametra. Razredi učinkovitosti bi morali omogočati razlikovanje med izdelki na podlagi njihove sorazmerne trajnostnosti ter bi jih lahko uporabljali potrošniki in javni organi. Kot taki so namenjeni usmerjanju trga k bolj trajnostnim izdelkom.

(24)

Kadar delegirani akti vključujejo zahteve glede informacij, lahko poleg tega določajo razrede učinkovitosti v zvezi z enim ali več zadevnimi parametri izdelka, da bi se olajšala primerjava izdelkov na podlagi zadevnega parametra. Razredi učinkovitosti bi morali omogočati razlikovanje med izdelki na podlagi njihove sorazmerne trajnostnosti ter bi jih lahko uporabljali potrošniki in javni organi. Kot taki so namenjeni usmerjanju trga k bolj trajnostnim izdelkom , ne da bi bila ogrožena funkcionalnost izdelkov . Ker so zahteve glede informacij o trajnosti in popravljivosti izdelkov bistvenega pomena, da bi potrošniki kupovali trajnostno, bi morala ta uredba omogočiti določanje kazalnikov popravljivosti.

(26)

Zahteve glede informacij iz te uredbe bi morale vključevati zahtevo, da je treba dati na voljo potni list izdelka. Potni list izdelka je pomembno orodje za zagotavljanje informacij akterjem vzdolž celotne vrednostne verige, pri čemer bi morala razpoložljivost potnega lista izdelka močno izboljšati neprekinjeno sledljivost izdelka vzdolž celotne vrednostne verige. Med drugim bi moral potni list izdelka potrošnikom pomagati pri sprejemanju premišljenih odločitev, saj bi izboljšal njihov dostop do informacij o izdelku , ki so pomembne zanje , gospodarskim subjektom in drugim akterjem v vrednostni verigi, kot so izvajalci popravil ali recikliranja, omogočiti dostop do ustreznih informacij, pristojnim nacionalnim organom pa omogočiti opravljanje njihovih nalog. V ta namen potni list izdelka ne bi smel nadomestiti nedigitalnih oblik posredovanja informacij, na primer informacij v priročniku izdelka ali na znaku, ampak jih dopolnjevati. Poleg tega bi moralo biti mogoče, da se potni list izdelka uporablja za informacije o drugih vidikih trajnostnosti, ki veljajo za zadevno skupino izdelkov v skladu z drugo zakonodajo Unije.

(26)

Zahteve glede informacij iz te uredbe bi morale vključevati zahtevo, da je treba dati na voljo potni list izdelka. Potni list izdelka je pomembno orodje za zagotavljanje informacij akterjem vzdolž celotne vrednostne verige, pri čemer bi morala razpoložljivost potnega lista izdelka močno izboljšati neprekinjeno sledljivost izdelka vzdolž celotne vrednostne verige. Med drugim bi moral potni list izdelka potrošnikom pomagati pri sprejemanju premišljenih odločitev, saj bi izboljšal njihov dostop do izdelka , gospodarskim subjektom in drugim akterjem v vrednostni verigi, kot so poklicni izvajalci popravil, neodvisni podjetniki, izvajalci prenov ali izvajalci recikliranja, omogočiti dostop do ustreznih informacij, pristojnim nacionalnim organom pa omogočiti opravljanje njihovih nalog , ne da bi ogrozili varovanje zaupnih poslovnih informacij . V ta namen potni list izdelka ne bi smel nadomestiti nedigitalnih oblik posredovanja informacij, na primer informacij v priročniku izdelka ali na znaku, ampak jih dopolnjevati. Poleg tega bi moralo biti mogoče, da se potni list izdelka uporablja za informacije o drugih vidikih trajnostnosti, ki veljajo za zadevno skupino izdelkov v skladu z drugo zakonodajo Unije.

(27)

Zaradi upoštevanja narave izdelka in njegovega trga bi bilo treba pri oblikovanju pravil za posamezne izdelke za vsak primer posebej natančno proučiti informacije, ki se vključijo v potni list izdelka. Da bi se optimiziral dostop do dobljenih informacij in tudi zavarovale pravice intelektualne lastnine, je treba potni list izdelka zasnovati in izvajati tako, da se omogočijo različne možnosti dostopa do informacij, vključenih v potni list izdelka, odvisno od vrste informacij in tipologije deležnikov. Podobno bi moral, da bi se preprečili stroški podjetij in javnosti, ki so nesorazmerni s širšimi koristmi, biti potni list izdelka specifičen za posamezen izdelek, serijo izdelkov ali model izdelka, odvisno na primer od zapletenosti vrednostne verige, velikosti, narave ali vplivov zadevnih izdelkov.

(27)

Zaradi upoštevanja narave izdelka in njegovega trga bi bilo treba pri oblikovanju pravil za posamezne izdelke za vsak primer posebej natančno proučiti informacije, ki se vključijo v potni list izdelka , ob upoštevanju primerov unikatnih predmetov in varstva zaupnih poslovnih informacij . Da bi se optimiziral dostop do dobljenih informacij in tudi zavarovale pravice intelektualne lastnine, je treba potni list izdelka zasnovati in izvajati tako, da se omogočijo različne možnosti dostopa do informacij, vključenih v potni list izdelka, odvisno od vrste informacij in tipologije deležnikov. Podobno bi moral, da bi se preprečili stroški podjetij in javnosti, ki so nesorazmerni s širšimi koristmi, biti potni list izdelka specifičen za posamezen izdelek, serijo izdelkov ali model izdelka, odvisno na primer od zapletenosti vrednostne verige, velikosti, narave ali vplivov zadevnih izdelkov. Potni list izdelka bi moral ostati na voljo vsaj za pričakovano življenjsko dobo določenega izdelka, vendar z ustreznim manevrskim prostorom, da bi zagotovili, da bo potni list izdelka na voljo v primerih, ko izdelek traja dlje, kot je bilo pričakovano.

(28)

Da bi se zagotovila interoperabilnost, bi bilo treba določiti vrste dovoljenih nosilcev podatkov. Iz istega razloga bi bilo treba nosilec podatkov in edinstveno identifikacijsko oznako izdelka izdati v skladu z mednarodno priznanimi standardi. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, da bi spremenila to uredbo, tako da bi nadomestila ali dodala standarde, v skladu s katerimi se lahko ob upoštevanju tehničnega ali znanstvenega napredka izdajo nosilec podatkov in edinstvene identifikacijske oznake. Tako bi se moralo omogočiti, da lahko informacije iz potnega lista izdelka beležijo in prenašajo vsi gospodarski subjekti, ter zagotoviti združljivost edinstvene identifikacijske oznake z zunanjimi komponentami, kot so čitalniki.

(28)

Da bi se zagotovila interoperabilnost, bi bilo treba določiti vrste dovoljenih nosilcev podatkov. Iz istega razloga bi bilo treba nosilec podatkov in edinstveno identifikacijsko oznako izdelka izdati v skladu z mednarodno priznanimi standardi. Podatki bi morali biti prenosljivi prek odprtega interoperabilnega omrežja za izmenjavo podatkov brez vezanosti na ponudnika. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, da bi spremenila to uredbo, tako da bi nadomestila ali dodala standarde, v skladu s katerimi se lahko ob upoštevanju tehničnega ali znanstvenega napredka izdajo nosilec podatkov in edinstvene identifikacijske oznake. Tako bi se moralo omogočiti, da lahko informacije iz potnega lista izdelka beležijo in prenašajo vsi gospodarski subjekti, ter zagotoviti združljivost edinstvene identifikacijske oznake z zunanjimi komponentami, kot so čitalniki.

(29)

Komisija bi morala imeti možnost pri nekaterih skupinah izdelkov spregledati zahteve glede potnih listov izdelkov, če tehnične specifikacije niso na voljo glede bistvenih zahtev v zvezi s tehnično zasnovo in delovanjem potnega lista izdelka, da se preprečijo nepotrebne zamude pri vzpostavljanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ki se ne nanašajo na potne liste izdelkov, oziroma da se zagotovi učinkovito delovanje potnih listov izdelkov. Podobno bi morala imeti Komisija možnost pri nekaterih skupinah izdelkov spregledati zahteve glede potnih listov izdelkov, kadar druga zakonodaja Unije že vključuje sistem digitalnega zagotavljanja informacij o izdelkih, ki akterjem v vrednostni verigi omogoča dostop do zadevnih informacij o izdelku, pristojnim nacionalnim organom pa preverjanje skladnosti izdelkov, da se prepreči nepotrebno nalaganje upravnega bremena gospodarskim subjektom. Taka izvzetja bi bilo treba redno preverjati in pri tem upoštevati nadaljnjo razpoložljivost tehničnih specifikacij.

(29)

Komisija bi morala imeti možnost pri nekaterih skupinah izdelkov spregledati zahteve glede potnih listov izdelkov, če tehnične specifikacije niso na voljo glede bistvenih zahtev v zvezi s tehnično zasnovo in delovanjem potnega lista izdelka, da se preprečijo nepotrebne zamude pri vzpostavljanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo, ki se ne nanašajo na potne liste izdelkov, oziroma da se zagotovi učinkovito delovanje potnih listov izdelkov. Podobno bi morala imeti Komisija možnost pri nekaterih skupinah izdelkov spregledati zahteve glede potnih listov izdelkov, izjemoma kadar druga zakonodaja Unije že vključuje sistem digitalnega zagotavljanja informacij o izdelkih, ki akterjem v vrednostni verigi omogoča dostop do zadevnih informacij o izdelku, pristojnim nacionalnim organom pa preverjanje skladnosti izdelkov, da se prepreči nepotrebno nalaganje upravnega bremena gospodarskim subjektom. Taka izvzetja bi bilo treba redno preverjati, pri čemer bi bilo treba upoštevati nadaljnjo razpoložljivost tehničnih specifikacij , in jih po možnosti odpraviti .

(33)

Tehnična zasnova, zahteve glede podatkov in delovanje potnega lista izdelka bi morali ustrezati bistvenim tehničnim zahtevam, da se zagotovi učinkovita uvedba potnih listov izdelkov. Take zahteve bi morale biti osnova za dosledno uvajanje potnih listov izdelkov v vseh sektorjih. Opredeliti bi bilo treba tehnične specifikacije, da se zagotovi učinkovito izvajanje navedenih bistvenih zahtev, in sicer v obliki harmoniziranega standarda, ki se objavi v Uradnem listu, ali (kot rezervna možnost) skupne specifikacije, ki jo sprejme Komisija. Tehnična zasnova bi morala zagotavljati, da je omogočen varen dostop do podatkov v potnem listu izdelka in da se upoštevajo pravila o zasebnosti. Digitalni potni list izdelka bo razvit v odprtem dialogu z mednarodnimi partnerji, da se pri pripravi tehničnih specifikacij zagotovi upoštevanje njihovih stališč ter da se spodbudi odprava trgovinskih ovir za okolju prijaznejše izdelke in zagotovijo nižji stroški za trajnostne naložbe, trženje in skladnost. Razvoj tehničnih specifikacij in zahtev, povezanih s sledljivostjo v celotni vrednostni verigi, bi moral, kolikor je mogoče, temeljiti na soglasnem pristopu ter zagotavljati vključenost in učinkovito sodelovanje različnih akterjev, vključno z organi za standardizacijo, industrijskimi združenji, potrošniškimi organizacijami, strokovnjaki, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi partnerji, tudi gospodarstvi v razvoju, da se omogoči učinkovito izvajanje takih specifikacij in zahtev.

(33)

Tehnična zasnova, zahteve glede podatkov in delovanje potnega lista izdelka bi morali ustrezati bistvenim tehničnim zahtevam, da se zagotovi učinkovita uvedba potnih listov izdelkov. Take zahteve bi morale biti osnova za dosledno uvajanje potnih listov izdelkov v vseh sektorjih. Opredeliti bi bilo treba tehnične specifikacije, da se zagotovi učinkovito izvajanje navedenih bistvenih zahtev, in sicer v obliki harmoniziranega standarda, ki se objavi v Uradnem listu, ali (kot rezervna možnost) skupne specifikacije, ki jo sprejme Komisija. S tehnično zasnovo bi bilo treba zagotoviti, da so podatki v potnem listu izdelka varni in da se upoštevajo pravila o zasebnosti. Digitalni potni list izdelka bo razvit v odprtem dialogu z mednarodnimi partnerji, da se pri pripravi tehničnih specifikacij zagotovi upoštevanje njihovih stališč ter da se spodbudi odprava trgovinskih ovir za okolju prijaznejše izdelke s podaljšanim življenjskim ciklom in krožnostjo, zagotovijo nižji stroški za trajnostne naložbe, trženje in skladnost ter podpirajo inovacije . Razvoj tehničnih specifikacij in zahtev, povezanih s sledljivostjo v celotni vrednostni verigi, bi moral, kolikor je mogoče, temeljiti na soglasnem pristopu ter zagotavljati vključenost in učinkovito sodelovanje različnih akterjev, vključno z organi za standardizacijo, industrijskimi združenji, zagonskimi podjetji, potrošniškimi organizacijami, strokovnjaki, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi partnerji, tudi gospodarstvi v razvoju, da se omogoči učinkovito izvajanje takih specifikacij in zahtev.

(35)

Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi morala biti skladna s pravili o varstvu osebnih podatkov, ki se uporabljajo. Pristojni nacionalni organi v državah članicah bi morali osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (66). Komisija pa bi morala osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (67).

(35)

Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te uredbe bi morala biti skladna s pravili o varstvu osebnih podatkov, ki se uporabljajo. Pristojni nacionalni organi v državah članicah bi morali osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (66) , pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti načelom vgrajenega in privzetega varstva podatkov . Komisija pa bi morala osebne podatke obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (67). V digitalnem potnem listu izdelka se ne bi smeli shranjevati osebni podatki končnih uporabnikov.

(39)

Znaki bi morali zagotavljati informacije, ki omogočajo učinkovito primerjavo izdelkov, na primer z navedbo razreda učinkovitosti, če tako zahtevajo delegirani akti, sprejeti na podlagi te uredbe, da se potrošniki spodbudijo k  bolj trajnostnim izbiram. Zlasti za potrošnike so lahko nalepke dodaten vir informacij na kraju prodaje. Zagotavljajo lahko hitro vizualno osnovo, na podlagi katere lahko potrošniki razlikujejo med izdelki na podlagi njihove učinkovitosti v zvezi s posameznim parametrom izdelka ali več parametrov izdelka. Če je ustrezno, bi morali omogočati tudi dostop do dodatnih informacij, na primer z navedbo spletnih naslovov, dinamičnih kod QR, povezav do spletnih znakov ali na drug način, ki je za potrošnika ustrezen. Komisija bi morala v zadevnem delegiranem aktu opredeliti najučinkovitejši način postavitve takih znakov, tudi v primeru spletne prodaje na daljavo, pri tem pa upoštevati vpliv na potrošnike in gospodarske subjekte ter značilnosti zadevnega izdelka. Komisija lahko zahteva tudi, da se znak natisne na embalažo izdelka.

(39)

Znaki bi morali zagotavljati jasne in lahko razumljive informacije, ki omogočajo učinkovito primerjavo izdelkov, na primer z navedbo razreda učinkovitosti, če tako zahtevajo delegirani akti, sprejeti na podlagi te uredbe, da se potrošniki spodbudijo k trajnostnim izbiram. Zlasti za potrošnike so lahko nalepke dodaten vir informacij na kraju prodaje. Zagotavljajo lahko hitro vizualno osnovo, na podlagi katere lahko potrošniki razlikujejo med izdelki na podlagi njihove učinkovitosti v zvezi s posameznim parametrom izdelka ali več parametrov izdelka. Če je ustrezno, bi morali omogočati tudi dostop do dodatnih informacij, na primer z navedbo spletnih naslovov, dinamičnih kod QR, povezav do spletnih znakov ali na drug način, ki je za potrošnika ustrezen. Komisija bi morala v zadevnem delegiranem aktu opredeliti najučinkovitejši način postavitve takih znakov, tudi v primeru spletne prodaje na daljavo, pri tem pa upoštevati vpliv na potrošnike in gospodarske subjekte ter značilnosti zadevnega izdelka. Komisija lahko zahteva tudi, da se znak natisne na embalažo izdelka.

(41)

Potrošniki bi morali biti zaščiteni pred zavajajočimi informacijami, ki bi lahko ovirale njihovo izbiro bolj trajnostnih izdelkov. Zato bi moralo biti prepovedano dajati na trg izdelke, katerih znaki posnemajo znake iz te uredbe.

(41)

Potrošniki bi morali biti zaščiteni pred zavajajočimi informacijami, ki bi lahko ovirale njihovo izbiro bolj trajnostnih izdelkov. Zato bi moralo biti prepovedano dajati na trg izdelke, katerih znaki vsebujejo zavajajoče ali napačne informacije ali posnemajo znake iz te uredbe. Vendar bi moral biti še naprej omogočen prikaz znaka EU za okolje ali drugih obstoječih znakov za okolje tipa I, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 66/2010.

(42)

Komisija bi morala prednostno razvrstiti izdelke, ki naj jih ureja ta uredba, in zahteve, ki se zanje uporabljajo, da se čim bolj učinkovito dosežejo cilji evropskega zelenega dogovora in da se najprej uredijo izdelki z največjim vplivom. Na podlagi postopka prednostnega razvrščanja iz Direktive 2009/125/ES bi morala Komisija sprejeti delovni načrt, ki bi obsegal vsaj tri leta in bi vseboval seznam skupin izdelkov, glede katerih namerava sprejeti delegirane akte, pa tudi vidike izdelkov, glede katerih namerava sprejeti horizontalne delegirane akte. Komisija bi morala svojo prednostno razvrstitev utemeljiti na več merilih, ki se nanašajo zlasti na potencialn i prispevek delegiranih aktov k doseganju podnebnih, okoljskih in energetskih ciljev Unije ter na njihov potencial za izboljšanje izbranih vidikov izdelkov, brez povzročanja nesorazmernih stroškov javnim in gospodarskim subjektom. Delovni načrti bi morali vključevati ustrezen delež ukrepov, ki se nanašajo na izdelke, povezane z energijo, ob upoštevanju pomena takih delovnih načrtov za doseganje energetskih ciljev Unije. Z državami članicami in deležniki bi se bilo treba posvetovati tudi prek foruma za okoljsko primerno zasnovo. Glede na to, da se ta uredba in Uredba (EU) 2017/1369 o izdelkih, povezanih z energijo, dopolnjujeta, bi bilo treba uskladiti časovne okvire za delovne načrte na podlagi te uredbe in delovne načrte iz člena 15 Uredbe (EU) 2017/1369.

(42)

Komisija bi morala prednostno razvrstiti izdelke, ki naj jih ureja ta uredba, in zahteve, ki se zanje uporabljajo, da se čim bolj učinkovito dosežejo cilji evropskega zelenega dogovora in da se najprej uredijo izdelki z največjim vplivom. Na podlagi postopka prednostnega razvrščanja iz Direktive 2009/125/ES bi morala Komisija sprejeti delovni načrt, ki bi obsegal vsaj tri leta in bi vseboval seznam skupin izdelkov, glede katerih namerava sprejeti delegirane akte, pa tudi vidike izdelkov, glede katerih namerava sprejeti horizontalne delegirane akte , ter predvidene časovne okvire za njihovo določitev . Delovni načrt in njegove posodobitve bi moral biti javno dostopen in pred sprejetjem predstavljen Evropskemu parlamentu . Komisija bi morala upoštevati zlasti tiste skupine izdelkov, ki so opredeljene v tej uredbi, ter utemeljiti svojo prednostno razvrstitev na več merilih, ki se nanašajo zlasti na potencialni prispevek delegiranih aktov k doseganju podnebnih, okoljskih in energetskih ciljev Unije ter na njihov potencial za izboljšanje izbranih vidikov izdelkov, brez povzročanja nesorazmernih stroškov javnim in gospodarskim subjektom. Delovni načrti bi morali vključevati ustrezen delež ukrepov, ki se nanašajo na izdelke, povezane z energijo, ob upoštevanju pomena takih delovnih načrtov za doseganje energetskih ciljev Unije. Z državami članicami in deležniki bi se bilo treba posvetovati tudi prek foruma za okoljsko primerno zasnovo. Glede na to, da se ta uredba in Uredba (EU) 2017/1369 o izdelkih, povezanih z energijo, dopolnjujeta, bi bilo treba uskladiti časovne okvire za delovne načrte na podlagi te uredbe in delovne načrte iz člena 15 Uredbe (EU) 2017/1369.

(42a)

Cementna industrija kot eden najbolj energetsko, materialno in ogljično intenzivnih sektorjev je trenutno odgovorna za približno 7 % svetovnih in 4 % emisij CO2 v EU  (1a) , kar pomeni, da je to ključni sektor za čim prejšnjo uskladitev s pariškim podnebnim sporazumom in podnebnimi cilji Unije. Gradbeni proizvodi, vključno s cementom, so sicer zajeti v [prihodnji uredbi o določitvi harmoniziranih pogojev za trženje gradbenih proizvodov, spremembi Uredbe (EU) 2019/1020 in razveljavitvi Uredbe (EU) 305/2011 (2022/0094 COD)], vendar še vedno sodijo na področje uporabe te uredbe. Da bi preprečili odsotnost zahtev za proizvode, ki so nujno potrebni za doseganje naših podnebnih in okoljskih ciljev, bi morala vsaka odsotnost ustreznih zahtev glede učinkovitosti in informacij za te proizvode v skladu s [prihodnjo uredbo o določitvi harmoniziranih pogojev za trženje gradbenih izdelkov, ki spreminja Uredbo (EU) 2019/1020 in razveljavlja Uredbo (EU) št. 305/2011 (2022/0094 COD)] privesti do njihove vključitve v naslednji delovni načrt te uredbe.

(43)

V zvezi z gradbenimi proizvodi bi morala ta uredba določati zahteve glede končnih proizvodov le, kadar ni verjetno, da bodo z obveznostmi na podlagi [revidirane uredbe o gradbenih proizvodih] in z njenim izvajanjem zadovoljivo doseženi cilji okoljske trajnostnosti iz te uredbe. Poleg tega bi morala Komisija pri oblikovanju delovnih načrtov upoštevati, da bo v skladu s sedanjo prakso [revidirana uredba o gradbenih proizvodih] glede izdelkov, povezanih z energijo, ki so tudi gradbeni proizvodi, dala prednost zahtevam glede trajnostnosti iz te uredbe. Tako bi moralo biti v primeru grelnikov, kotlov, toplotnih črpalk, naprav za ogrevanje vode in prostorov, ventilatorjev, sistemov za hlajenje in prezračevanje ter fotonapetostnih izdelkov (razen fotonapetostnih panelov, vgrajenih v stavbe). Področje teh izdelkov lahko [revidirana uredba o gradbenih proizvodih] po potrebi dopolnilno ureja, predvsem glede vidika varnosti, pri tem pa mora upoštevati drugo zakonodajo Unije o izdelkih, kot so plinske naprave, nizkonapetostne naprave in stroji.

(43)

Komisija bi morala pri oblikovanju delovnih načrtov upoštevati, da bo v skladu s sedanjo prakso [revidirana uredba o gradbenih proizvodih] glede izdelkov, povezanih z energijo, ki so tudi gradbeni proizvodi, dala prednost zahtevam glede trajnostnosti iz te uredbe. Tako bi moralo biti v primeru grelnikov, kotlov, toplotnih črpalk, naprav za ogrevanje vode in prostorov, ventilatorjev, sistemov za hlajenje in prezračevanje ter fotonapetostnih izdelkov (razen fotonapetostnih panelov, vgrajenih v stavbe). Področje teh izdelkov lahko [revidirana uredba o gradbenih proizvodih] po potrebi dopolnilno ureja, predvsem glede vidika varnosti, pri tem pa mora upoštevati drugo zakonodajo Unije o izdelkih, kot so plinske naprave, nizkonapetostne naprave in stroji.

(44)

Kot je bilo uveljavljeno že na podlagi Direktive 2009/125/ES, bi morala ta uredba vključevati možnost, da industrija predlaga ukrepe za samoregulacijo, s čimer bi se ta spodbujala kot alternativna možnost regulativnim pristopom. Komisija bi morala oceniti ukrepe za samoregulacijo, ki jih predlaga industrija, skupaj z informacijami in dokazili, ki jih predložijo podpisniki, tudi glede na zaveze Unije na področju mednarodne trgovine in ob zagotavljanju skladnosti s pravom Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastila za izvajanje, da lahko sprejme in posodobi akt z ukrepi za samoregulacijo, ki se štejejo za veljavne alternative zahtevam za okoljsko primerno zasnovo iz delegiranega akta, da se zagotovijo enotni pogoji izvajanja te uredbe . Glede na upoštevni trg ali tehnološki razvoj v zadevni skupini izdelkov je na primer prav tako primerno, da lahko Komisija zahteva revidirano različico ukrepov za samoregulacijo, kadar meni, da je to potrebno. Ko je ukrep za samoregulacijo vključen v  izvedbeni akt, lahko gospodarski subjekti upravičeno pričakujejo, da Komisija ne bo sprejela delegiranega akta, v katerem bi opredelila zahteve za okoljsko primerno zasnovo za tako skupino izdelkov. Vendar pa lahko Komisija sprejme horizontalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se nanašajo tudi na izdelke, za katere se uporabljajo priznani ukrepi za samoregulacijo, glede vidikov, ki jih ukrep za samoregulacijo ne obravnava. Če Komisija meni, da ukrep za samoregulacijo ne izpolnjuje več meril iz te uredbe, bi ga morala odstraniti iz izvedbenega akta, v katerem so navedeni priznani ukrepi za samoregulacijo. Posledično je nato mogoče opredeliti zahteve za okoljsko primerno zasnovo tudi za skupine izdelkov, za katere so se pred tem uporabljali ukrepi za samoregulacijo, v skladu s to uredbo.

(44)

Kot je bilo uveljavljeno že na podlagi Direktive 2009/125/ES, bi morala ta uredba vključevati možnost, da industrija predlaga ukrepe za samoregulacijo, ki so usklajeni s cilji te uredbe in jih izražajo, s čimer bi samoregulacija lahko bila alternativna možnost regulativnim pristopom , kadar ti proizvodi ali skupine proizvodov niso vključeni v delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo . Ukrepi za samoregulacijo bi morali biti usklajeni s cilji te uredbe . Komisija bi morala oceniti ukrepe za samoregulacijo , ki jih predlaga industrija, skupaj z informacijami in dokazili, ki jih predložijo podpisniki, tudi glede na zaveze Unije na področju mednarodne trgovine in ob zagotavljanju skladnosti s pravom Unije. Komisija ima pooblastila za izvajanje , da lahko sprejme in posodobi akt z ukrepi za samoregulacijo, ki se štejejo za veljavne alternative zahtevam za okoljsko primerno zasnovo iz delegiranega akta. Glede na upoštevni trg ali tehnološki razvoj v zadevni skupini izdelkov je na primer prav tako primerno, da lahko Komisija zahteva revidirano različico ukrepov za samoregulacijo, kadar meni, da je to potrebno. Ko je ukrep za samoregulacijo vključen v  delegirani akt, lahko gospodarski subjekti upravičeno pričakujejo, da Komisija ne bo sprejela delegiranega akta, v katerem bi opredelila zahteve za okoljsko primerno zasnovo za tako skupino izdelkov. Vendar pa lahko Komisija sprejme horizontalne zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se nanašajo tudi na izdelke, za katere se uporabljajo priznani ukrepi za samoregulacijo, glede vidikov, ki jih ukrep za samoregulacijo ne obravnava. Če Komisija meni, da ukrep za samoregulacijo ne izpolnjuje več meril iz te uredbe, bi ga morala odstraniti iz delegiranega akta, v katerem so navedeni priznani ukrepi za samoregulacijo. Posledično je nato mogoče opredeliti zahteve za okoljsko primerno zasnovo tudi za skupine izdelkov, za katere so se pred tem uporabljali ukrepi za samoregulacijo, v skladu s to uredbo.

(45)

Mikro, malim in srednjim podjetjem (MSP) bi lahko zelo koristilo povečanje povpraševanja po trajnostnih izdelkih, vendar bi jim nekatere zahteve lahko povzročale tudi stroške in težave. MSP , ki so aktivna pri proizvodnji izdelkov, za katere so opredeljene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi morale države članice in Komisija na svojih področjih odgovornosti zagotavljati ustrezne informacije, ciljno in specializirano usposabljanje ter posebno pomoč in podporo, tudi finančno. Taki ukrepi bi na primer morali vključevati izračun okoljskega odtisa izdelka in tehnično izvedbo potnega lista izdelka. Ukrepi držav članic bi morali biti sprejeti ob upoštevanju pravil o državni pomoči, ki se uporabljajo.

(45)

Mikro, malim in srednjim podjetjem (MSP) bi lahko zelo koristilo povečanje povpraševanja po trajnostnih izdelkih, vendar bi jim nekatere zahteve lahko povzročale tudi stroške in težave. Mikro, malim in srednjim podjetjem , ki so aktivna pri proizvodnji izdelkov, za katere so opredeljene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, bi morale države članice in Komisija za podporo MSP na svojih področjih odgovornosti zagotavljati ustrezne informacije, ciljno in specializirano usposabljanje ter posebno pomoč in podporo, tudi finančno podporo v okviru obstoječega financiranja in orodij za financiranje . Ti ukrepi bi morali vključevati vsaj posebne mehanizme za lažje izpolnjevanje zahtev iz potnega lista izdelka in izvajanje ocen življenjskega cikla . Ukrepi držav članic bi morali biti sprejeti ob upoštevanju pravil o državni pomoči, ki se uporabljajo.

(46)

Uničevanje neprodanih potrošniških izdelkov, kot so tekstil in obutev, s strani gospodarskih subjektov postaja velika okoljska težava v vsej Uniji, zlasti zaradi hitre rasti spletne prodaje. To povzroča izgubo dragocenih gospodarskih virov, saj se blago proizvede, transportira in nato uniči, ne da bi sploh bilo uporabljeno za svoj namen. Zato mora ta uredba zaradi varstva okolja vzpostaviti okvir za preprečevanje uničenja neprodanih izdelkov, primarno namenjenih potrošnikom na podlagi Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (69), vključno z izdelki, ki so jih potrošniki vrnili na podlagi pravice do odstopa od pogodbe, kot je določena v Direktivi (EU) 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (70). S tem bi se zmanjšal okoljski vpliv takih izdelkov, saj bi se zmanjšalo nastajanje odpadkov in odvračalo od čezmerne proizvodnje izdelkov. Ob upoštevanju, da je več držav članic uvedlo nacionalno zakonodajo o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, kar povzroča izkrivljanje trga, so potrebna tudi harmonizirana pravila o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, s čimer bi se zagotovilo, da v vseh državah članicah za distributerje, prodajalce na drobno in druge gospodarske subjekte veljajo ista pravila in spodbude.

(46)

Uničevanje neprodanih potrošniških izdelkov, kot so med drugim tekstil in obutev ter električna in elektronska oprema ali naprave , s strani gospodarskih subjektov postaja velika okoljska težava v vsej Uniji, zlasti zaradi hitre rasti spletne prodaje. To povzroča izgubo dragocenih gospodarskih virov, saj se blago proizvede, transportira in nato uniči, ne da bi sploh bilo uporabljeno za svoj namen. Zato mora ta uredba zaradi varstva okolja vzpostaviti okvir za preprečevanje uničenja neprodanih izdelkov, primarno namenjenih potrošnikom na podlagi Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (69), vključno z izdelki, ki so jih potrošniki vrnili na podlagi pravice do odstopa od pogodbe, kot je določena v Direktivi (EU) 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (70). S tem bi se zmanjšal okoljski vpliv takih izdelkov, saj bi se zmanjšalo nastajanje odpadkov in odvračalo od čezmerne proizvodnje izdelkov. Ob upoštevanju, da je več držav članic uvedlo nacionalno zakonodajo o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, kar povzroča izkrivljanje trga, so potrebna tudi harmonizirana pravila o uničenju neprodanih potrošniških izdelkov, s čimer bi se zagotovilo, da v vseh državah članicah za distributerje, prodajalce na drobno in druge gospodarske subjekte veljajo ista pravila in spodbude.

(47)

Za odvračanje od uničenja neprodanih potrošniških izdelkov in za nadaljnje zbiranje podatkov o teh praksah bi morala ta uredba uvesti obveznost glede preglednosti za gospodarske subjekte, ki imajo v Uniji potrošniške izdelke, na podlagi katere bi morali ti razkriti informacije o številu neprodanih potrošniških izdelkov, ki jih na leto zavržejo. Gospodarski subjekt bi moral navesti vrsto ali kategorijo izdelka, razlog za zavrženje in njihovo dobavo za nadaljnje postopke obdelave odpadkov. Čeprav bi se moralo gospodarskim subjektom omogočiti, da sami izberejo, kako bodo te informacije razkrili, da bo ustrezalo njihovim poslovnim okoljem, bi bilo treba kot dobro prakso šteti način, da se tako zahtevane informacije vključijo v javno dostopno nefinančno poročilo, pripravljeno v skladu s členom 19a Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (71), kadar je to ustrezno.

(47)

Za odvračanje od uničenja neprodanih potrošniških izdelkov in za nadaljnje zbiranje podatkov o teh praksah bi morala ta uredba uvesti obveznost glede preglednosti za gospodarske subjekte, ki imajo v Uniji potrošniške izdelke, na podlagi katere bi morali ti razkriti informacije o številu neprodanih potrošniških izdelkov, ki jih na leto zavržejo , na spletišču Komisije . Gospodarski subjekti bi morali navesti vrsto ali kategorijo izdelka, razlog za zavrženje in njihovo dobavo za nadaljnje postopke obdelave odpadkov. Kot dobro prakso bi bilo treba šteti tudi način, da se tako zahtevane informacije vključijo v javno dostopno nefinančno poročilo, pripravljeno v skladu s členom 19a Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (71), kadar je to ustrezno.

(48)

Na področjih, kjer prevladuje uničenje neprodanih potrošniških izdelkov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi to uredbo dopolnila s prepovedjo uničevanja takih izdelkov. Glede na širok nabor izdelkov, ki bi potencialno lahko bili uničeni, ne da bi bili kdaj prodani ali uporabljeni, je v to uredbo treba vključiti tako pooblastilo. Vendar pa bi se morala prepoved, določena v delegiranem aktu, nanašati na specifične skupine izdelkov, ki bi se določile na podlagi ocene Komisije, v kolikšni meri se taki izdelki v praksi uničujejo, ob upoštevanju informacij, ki jih zagotovijo gospodarski subjekti, če je ustrezno. Za zagotavljanje sorazmernosti te obveznosti bi morala Komisija proučiti posebne izjeme, na podlagi katerih bi bilo uničenje neprodanih potrošniških izdelkov še vedno dovoljeno, na primer zaradi zdravja in varnosti. Za spremljanje učinkovitosti te prepovedi in odvračanje od izogibanja prepovedi bi morali gospodarski subjekti razkriti število uničenih neprodanih potrošniških izdelkov in razloge za njihovo uničenje na podlagi ustrezne izjeme. Nazadnje, MSP bi bilo treba izvzeti iz obveznosti razkritja zavrženih neprodanih izdelkov in iz prepovedi zavrženja specifičnih skupin izdelkov, kot je določeno v delegiranih aktih, da se prepreči nalaganje nepotrebnih upravnih bremen nanje. Kadar obstajajo razumni dokazi, da se MSP uporabljajo za izogibanje tem obveznostim, bi morala Komisija imeti možnost v navedenih delegiranih aktih zahtevati, da se glede nekaterih skupin izdelkov navedene obveznosti uporabljajo tudi za mikro, mala ali srednja podjetja.

(48)

Na področjih, kjer prevladuje uničenje neprodanih potrošniških izdelkov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi to uredbo dopolnila s prepovedjo uničevanja takih izdelkov. Glede na širok nabor izdelkov, ki bi potencialno lahko bili uničeni, ne da bi bili kdaj prodani ali uporabljeni, je v to uredbo treba vključiti tako pooblastilo. Vendar pa bi se morala prepoved, določena v delegiranem aktu, nanašati na specifične skupine izdelkov, ki bi se določile na podlagi ocene Komisije, v kolikšni meri se taki izdelki v praksi uničujejo, ob upoštevanju informacij, ki jih zagotovijo gospodarski subjekti, če je ustrezno. Za zagotavljanje sorazmernosti te obveznosti bi morala Komisija proučiti posebne izjeme, na podlagi katerih bi bilo uničenje neprodanih potrošniških izdelkov še vedno dovoljeno, na primer zaradi zdravja in varnosti. Komisija bi morala gospodarskim subjektom zagotoviti tudi dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam v zvezi s takšno prepovedjo. Za spremljanje učinkovitosti te prepovedi in odvračanje od izogibanja prepovedi bi morali gospodarski subjekti razkriti število uničenih neprodanih potrošniških izdelkov in razloge za njihovo uničenje na podlagi ustrezne izjeme. Nazadnje, mala in srednja podjetja ter mikropodjetja bi bilo treba izvzeti iz obveznosti razkritja zavrženih neprodanih izdelkov in iz prepovedi zavrženja specifičnih skupin izdelkov, kot je določeno v delegiranih aktih, da se prepreči nalaganje nepotrebnih upravnih bremen nanje. Kadar obstajajo razumni dokazi, da se mala in srednja podjetja ter mikropodjetja uporabljajo za izogibanje tem obveznostim, bi morala Komisija imeti možnost v navedenih delegiranih aktih zahtevati, da se glede nekaterih skupin izdelkov navedene obveznosti uporabljajo tudi za mikro, mala ali srednja podjetja. Eno leto po ... [datum začetka veljavnosti te uredbe] bi bilo treba prepovedati uničenje neprodanih potrošniških izdelkov s strani gospodarskih subjektov za tekstil in obutev ter električno in elektronsko opremo, glede na to, da obstajajo zadostni dokazi, da uničenje takih izdelkov poteka in je škodljivo za okolje.

(59)

Bistvenega pomena je, da spletne tržnice tesno sodelujejo z organi za nadzor trga. Obveznost sodelovanja ponudnikov storitev informacijske družbe z organi za nadzor trga izhaja iz člena 7(2) Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (74), in sicer v zvezi z izdelki, na katere se nanaša navedena uredba, vključno z izdelki, za katere so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo. Za nadaljnje izboljšanje sodelovanja pri spoprijemanju z nezakonitimi vsebinami , povezanimi z neskladnimi izdelki , bi morala ta uredba glede spletnih tržnic vsebovati konkretne obveznosti, s katerimi bi se tako sodelovanje uveljavilo v praksi . Organi za nadzor trga na primer nenehno izboljšujejo tehnološka orodja, ki jih uporabljajo pri nadzoru spletnega trga za prepoznavanje neskladnih izdelkov, ki se prodajajo prek spleta. Da bi ta orodja lahko delovala, bi morale spletne tržnice omogočiti dostop do svojih vmesnikov. Poleg tega bodo organi za nadzor trga morda morali s spletnih tržnic tudi brisati podatke .

(59)

Bistvenega pomena je, da spletne tržnice tesno sodelujejo z organi za nadzor trga. Obveznost sodelovanja ponudnikov storitev informacijske družbe z organi za nadzor trga izhaja iz člena 7(2) Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (74), in sicer v zvezi z izdelki, na katere se nanaša navedena uredba, vključno z izdelki, za katere so določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo.  Da bi sledili tehnološkemu razvoju in novim načinom prodaje, bi se morale za namene informacij, ki se zahtevajo v skladu s členom 25 in 30(1) te uredbe , in po potrebi za zahteve iz delegiranih aktov , sprejetih v skladu s členom 4 te uredbe, uporabljati obveznosti vgrajene skladnosti, ki so določene za ponudnike spletnih tržnic v členu 31 Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta  (74a) . Te obveznosti bi se morale izvrševati v skladu s pravili iz poglavja IV Uredbe (EU) 2022/2065. Za namene člena 31(3) Uredbe (EU) 2022/2065 bi morali ponudniki spletnih tržnic uporabljati vsaj informacijski in komunikacijski sistem iz člena 34 Uredbe (EU) 2019/1020. Omogočiti bi bilo treba , da je enotna kontaktna točka v skladu s to uredbo lahko enaka kot kontaktna točka v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2022/2065, pri čemer ne sme biti ogrožen cilj hitre in specifične obravnave vprašanj, povezanih z varnostjo proizvodov .

(68)

Če ne obstajajo harmonizirani standardi , bi morala biti uporaba skupnih specifikacij nadomestna rešitev, ki bi proizvajalcu olajšala izpolnjevanje obveznosti zagotavljanja skladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, na primer kadar postopek standardizacije zastane zaradi pomanjkanja soglasja med deležniki ali v primeru neupravičenih zamud pri vzpostavitvi harmoniziranega standarda. Take zamude se lahko na primer pojavijo, če ni dosežena zahtevana kakovost. Poleg tega bi morala biti ta rešitev na voljo, kadar Komisija omeji ali umakne sklice na zadevne harmonizirane standarde, v skladu s členom 11(5) Uredbe (EU) št. 1025/2012. Skladnost s skupnimi specifikacijami bi morala biti tudi podlaga za domnevo o skladnosti.

(68)

Sedanji okvir Unije za standardizacijo, ki temelji na načelih tako imenovanega „novega pristopa“ in na Uredbi (EU) št. 1025/2012, predstavlja okvir za pripravo standardov, ki zagotavljajo domnevo o skladnosti z ustreznimi zahtevami iz te uredbe. Če ni ustreznega sklicevanja na harmonizirane standarde , bi morala biti uporaba skupnih specifikacij s sprejetjem izvedbenih aktov nadomestna rešitev, ki bi proizvajalcu olajšala izpolnjevanje obveznosti zagotavljanja skladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, na primer kadar postopek standardizacije zastane zaradi pomanjkanja soglasja med deležniki ali v primeru neupravičenih zamud pri vzpostavitvi harmoniziranega standarda in predpisanega roka ni mogoče upoštevati . Take zamude se lahko na primer pojavijo, če ni dosežena zahtevana kakovost. Poleg tega bi morala biti ta rešitev na voljo, kadar Komisija omeji ali umakne sklice na zadevne harmonizirane standarde, v skladu s členom 11(5) Uredbe (EU) št. 1025/2012. Skladnost s skupnimi specifikacijami bi morala biti tudi podlaga za domnevo o skladnosti. Za zagotovitev učinkovitosti bi morala Komisija vključiti ustrezne deležnike v pripravo skupnih specifikacij, ki zajemajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo iz te uredbe.

(86)

Da bi se potrošniki spodbudili k trajnostnim izbiram, bi bilo treba zagotoviti mehanizme, kot so ekološki kuponi in okoljske dajatve, zlasti kadar bolj trajnostni izdelki niso dovolj cenovno ugodni. Kadar se države članice odločijo uporabiti spodbude za nagrajevanje najuspešnejših izdelkov med tistimi, za katere so bili v delegiranih aktih na podlagi te uredbe določeni razredi učinkovitosti, bi morale take spodbude usmeriti v dva najštevilčnejša razreda učinkovitosti, razen če je v zadevnem delegiranem aktu določeno drugače. Vendar pa države članice ne bi smele imeti možnosti prepovedati dajanja na trg izdelkov glede na njihov razred učinkovitosti. Iz istega razloga bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi lahko dopolnila to uredbo tako, da bi nadalje opredelila, na katere parametre izdelkov ali zadevne ravni učinkovitosti se nanašajo spodbude držav članic, če v ustreznem delegiranem aktu ni določen razred učinkovitosti ali če so razredi učinkovitosti določeni glede na več kot en parameter izdelka. Uvedba spodbud držav članic ne bi smela posegati v pravila Unije o državni pomoči.

(86)

Da bi se potrošniki spodbudili k trajnostnim izbiram, bi bilo treba zagotoviti mehanizme, kot so ekološki kuponi , ki se lahko uporabijo samo za nakup okolju prijaznih izdelkov in storitev, in okoljske dajatve, zlasti kadar bolj trajnostni izdelki niso dovolj cenovno ugodni. Kadar se države članice odločijo uporabiti spodbude za nagrajevanje najuspešnejših izdelkov med tistimi, za katere so bili v delegiranih aktih na podlagi te uredbe določeni razredi učinkovitosti, bi morale take spodbude usmeriti v dva najštevilčnejša razreda učinkovitosti, razen če je v zadevnem delegiranem aktu določeno drugače. Vendar pa države članice ne bi smele imeti možnosti prepovedati dajanja na trg izdelkov glede na njihov razred učinkovitosti. Iz istega razloga bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, s katerimi bi lahko dopolnila to uredbo tako, da bi nadalje opredelila, na katere parametre izdelkov ali zadevne ravni učinkovitosti se nanašajo spodbude držav članic, če v ustreznem delegiranem aktu ni določen razred učinkovitosti ali če so razredi učinkovitosti določeni glede na več kot en parameter izdelka. Uvedba spodbud držav članic ne bi smela posegati v pravila Unije o državni pomoči.

(87)

Javno naročanje obsega 14 % BDP Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, da bi lahko od (javnih) naročnikov, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/24/EU (78) in Direktivi 2014/25/EU (79) Evropskega parlamenta in Sveta, če je ustrezno, zahtevala, naj naročanje uskladijo s posebnimi merili ali cilji zelenih javnih naročil, ki bodo določeni v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, kar bo prispevalo k cilju doseganja podnebne nevtralnosti, izboljšanja energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter k prehodu na krožno gospodarstvo, ki varuje javno zdravje in biotsko raznovrstnost. Merila ali cilji, določeni v delegiranih aktih za posamezne skupine izdelkov, bi se morali upoštevati pri neposrednem naročanju takih izdelkov na podlagi javnih naročil blaga, pa tudi pri javnih naročilih gradenj in storitev, če bodo taki izdelki uporabljeni pri dejavnostih, ki so del vsebine navedenih naročil. V primerjavi s pristopom na podlagi prostovoljne odločitve bodo obvezna merila ali cilji zagotovili največjo učinkovitost vzvoda javne porabe pri povečanju povpraševanja po boljših izdelkih. Merila bi morala biti pregledna, objektivna in nediskriminatorna.

(87)

Javno naročanje obsega 14 % BDP Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, da bi lahko od (javnih) naročnikov, kot so opredeljeni v Direktivi 2014/24/EU (78) in Direktivi 2014/25/EU (79) Evropskega parlamenta in Sveta, če je ustrezno, zahtevala, naj naročanje uskladijo s posebnimi merili ali cilji zelenih javnih naročil, ki bodo določeni v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, kar bo prispevalo k cilju doseganja podnebne nevtralnosti, izboljšanja energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter k prehodu na krožno gospodarstvo, ki varuje javno zdravje in biotsko raznovrstnost. Merila ali cilji, določeni v delegiranih aktih za posamezne skupine izdelkov, bi se morali upoštevati pri neposrednem naročanju takih izdelkov na podlagi javnih naročil blaga, pa tudi pri javnih naročilih gradenj in storitev, če bodo taki izdelki uporabljeni pri dejavnostih, ki so del vsebine navedenih naročil. V primerjavi s pristopom na podlagi prostovoljne odločitve bodo obvezna merila ali cilji zagotovili največjo učinkovitost vzvoda javne porabe pri povečanju povpraševanja po boljših izdelkih v vseh državah članicah . Merila bi morala biti pregledna, objektivna in nediskriminatorna.

(88)

Učinkovito izvrševanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo je bistvenega pomena za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev na trgu Unije, doseganje pričakovanih koristi te uredbe ter prispevek k doseganju ciljev Unije na področju podnebja, energije in krožnosti. Uredba (EU) 2019/1020, ki določa horizontalni okvir za nadzor trga in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije, bi se torej morala uporabljati za izdelke, glede katerih so na podlagi te uredbe določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, če ta uredba ne vsebuje posebnih določb z istim ciljem, naravo ali učinkom. Poleg tega bi morala ta uredba vsebovati posebna dodatna pravila, ki bi dopolnjevala okvir iz Uredbe (EU) 2019/1020, da se zmanjšajo skrb vzbujajoče ravni neskladnosti izdelkov, na katere se nanašajo izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive 2009/125/ES, za učinkovitejše preprečevanje neskladnosti s prihodnjimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo ter ob upoštevanju širšega področja uporabe in večjih ambicij te uredbe v primerjavi z Direktivo 2009/125/ES. Cilj navedenih posebnih dodatnih pravil bi moral biti nadaljnja krepitev načrtovanja, usklajevanja in podpore prizadevanjem držav članic ter zagotavljanje dodatnih orodij, s katerimi bi Komisija lahko zagotovila, da bi organi za nadzor trga sprejeli zadostne ukrepe za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo.

(88)

Učinkovito izvrševanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo je bistvenega pomena za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev na trgu Unije, doseganje pričakovanih koristi te uredbe ter prispevek k doseganju ciljev Unije na področju podnebja, energije in krožnosti. Uredba (EU) 2019/1020, ki določa horizontalni okvir za nadzor trga in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije, bi se torej morala uporabljati za izdelke, glede katerih so na podlagi te uredbe določene zahteve za okoljsko primerno zasnovo, če ta uredba ne vsebuje posebnih določb z istim ciljem, naravo ali učinkom. Poleg tega bi morala ta uredba vsebovati posebna dodatna pravila, ki bi dopolnjevala okvir iz Uredbe (EU) 2019/1020, da se zmanjšajo skrb vzbujajoče ravni neskladnosti izdelkov, na katere se nanašajo izvedbeni ukrepi, sprejeti na podlagi Direktive 2009/125/ES, za učinkovitejše preprečevanje neskladnosti s prihodnjimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo ter ob upoštevanju širšega področja uporabe in večjih ambicij te uredbe v primerjavi z Direktivo 2009/125/ES. Cilj navedenih posebnih dodatnih pravil bi moral biti nadaljnja krepitev načrtovanja, usklajevanja in podpore prizadevanjem držav članic ter zagotavljanje dodatnih orodij, s katerimi bi Komisija lahko zagotovila, da bi organi za nadzor trga sprejeli zadostne ukrepe za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo in za ponovno vzpostavitev skladnosti, kjer je to ustrezno .

(90)

Države članice bi morale pripraviti namenski akcijski načrt, v katerem bi opredelile izdelke ali zahteve, ki naj se prednostno obravnavajo pri nadzoru trga na podlagi te uredbe, ter načrtovane dejavnosti za zmanjševanje neskladnosti zadevnih izdelkov ali neskladnosti z zadevnimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, da se zagotovi izvajanje ustreznih preverjanj zahtev za okoljsko primerno zasnovo v zadostnem obsegu. Če je ustrezno, bi moral biti ta akcijski načrt del nacionalnih strategij držav članic za nadzor trga, ki se sprejmejo na podlagi člena 13 Uredbe (EU) 2019/1020.

(90)

Države članice bi morale pripraviti namenski akcijski načrt, v katerem bi opredelile izdelke ali zahteve, ki naj se prednostno obravnavajo pri nadzoru trga na podlagi te uredbe, ter načrtovane dejavnosti za zmanjševanje ali odpravo neskladnosti zadevnih izdelkov ali neskladnosti z zadevnimi zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, da se zagotovi izvajanje ustreznih preverjanj zahtev za okoljsko primerno zasnovo v zadostnem obsegu. Če je ustrezno, bi moral biti ta akcijski načrt del nacionalnih strategij držav članic za nadzor trga, ki se sprejmejo na podlagi člena 13 Uredbe (EU) 2019/1020.

(91)

Prednostne naloge glede nadzora trga na podlagi te uredbe bi morale biti opredeljene na podlagi objektivnih meril, kot so zaznane ravni neskladnosti ali okoljski vplivi zaradi neskladnosti. Dejavnosti, načrtovane za izvajanje navedenih prednostnih nalog, bi morale biti sorazmerne glede na dejstva, ki so bila podlaga za prednostno razvrščanje. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila, na podlagi katerih bi lahko opredelila izdelke in zahteve, ki bi jih morale prednostno upoštevati države članice pri nadzoru trga v okviru svojih akcijskih načrtov, v katerih opredeljujejo prednostne naloge glede nadzora trga na podlagi te uredbe in načrtovane dejavnosti za zmanjšanje neskladnosti, da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe.

(91)

Prednostne naloge glede nadzora trga na podlagi te uredbe bi morale biti opredeljene na podlagi objektivnih meril, kot so zaznane ravni neskladnosti ali okoljski vplivi zaradi neskladnosti ali število prejetih pritožb . Dejavnosti, načrtovane za izvajanje navedenih prednostnih nalog, bi morale biti sorazmerne glede na dejstva, ki so bila podlaga za prednostno razvrščanje. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila, na podlagi katerih bi lahko opredelila izdelke in zahteve, ki bi jih morale prednostno upoštevati države članice pri nadzoru trga v okviru svojih akcijskih načrtov, v katerih opredeljujejo prednostne naloge glede nadzora trga na podlagi te uredbe in načrtovane dejavnosti za zmanjšanje neskladnosti, da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe.

(92)

Če se kljub okrepljenemu načrtovanju, usklajevanju in podpori na podlagi te uredbe zaznajo skrb vzbujajoče ravni neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, bi morala Komisija imeti možnost poseči in zagotoviti, da organi za nadzor trga izvajajo preverjanja v ustreznem obsegu. Na Komisijo bi bilo torej treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, na podlagi katerega bi lahko določila najmanjše število preverjanj posameznih izdelkov ali zahtev, da se zagotovi učinkovito izvrševanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo. To pooblastilo bi moralo veljati poleg pooblastila iz člena 11(4) Uredbe (EU) 2019/1020.

(92)

Če se kljub okrepljenemu načrtovanju, usklajevanju in podpori na podlagi te uredbe zaznajo skrb vzbujajoče ravni neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo, bi morala Komisija imeti možnost hitro in učinkovito poseči in zagotoviti, da organi za nadzor trga izvajajo preverjanja v ustreznem obsegu. Na Komisijo bi bilo torej treba prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, na podlagi katerega bi lahko določila najmanjše število preverjanj posameznih izdelkov ali zahtev, da se zagotovi učinkovito izvrševanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo. To pooblastilo bi moralo veljati poleg pooblastila iz člena 11(4) Uredbe (EU) 2019/1020.

(94)

Z namenom opredelitve izdelkov ali zahtev, ki so na podlagi te uredbe opredeljeni kot prednostni glede nadzora trga, in opredelitve načrtovanih dejavnosti za zmanjšanje neskladnosti z uredbo bi se morala skupina za upravno koordinacijo (ADCO), ustanovljena na podlagi Uredbe (EU) 2019/1020, redno srečevati in opredeliti skupne prednostne naloge glede nadzora trga, ki bi jih države članice morale upoštevati v svojih akcijskih načrtih, prednostne naloge za zagotavljanje podpore Unije in zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se razlagajo različno, kar povzroča izkrivljanje trga, da se nadalje okrepi usklajevanje organov za nadzor trga.

(94)

Z namenom opredelitve izdelkov ali zahtev, ki so na podlagi te uredbe opredeljeni kot prednostni glede nadzora trga, in opredelitve načrtovanih dejavnosti za zmanjšanje ali odpravo neskladnosti z uredbo bi se morala skupina za upravno koordinacijo (ADCO), ustanovljena na podlagi Uredbe (EU) 2019/1020, redno srečevati in opredeliti skupne prednostne naloge glede nadzora trga, ki bi jih države članice morale upoštevati v svojih akcijskih načrtih, prednostne naloge za zagotavljanje podpore Unije in zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se razlagajo različno, kar povzroča izkrivljanje trga, da se nadalje okrepi usklajevanje organov za nadzor trga.

(95)

Komisija bi morala, če je ustrezno, uporabiti podporne ukrepe iz Uredbe (EU) 2019/1020 v podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za zagotovitev zadostnih ukrepov za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo. Komisija bi morala organizirati in, če je ustrezno, tudi financirati skupne projekte nadzora trga in preskušanja na področjih v skupnem interesu, na področjih skupnih naložb v zmogljivosti nadzora trga ter skupnega usposabljanja osebja organov za nadzor trga, priglasitvenih organov in priglašenih organov. Poleg tega bi morala Komisija pripraviti smernice o uporabi in izvrševanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo , če je to potrebno za zagotavljanje njihove usklajene uporabe.

(95)

Komisija bi morala, če je ustrezno, uporabiti podporne ukrepe iz Uredbe (EU) 2019/1020 v podporo državam članicam pri njihovih prizadevanjih za zagotovitev zadostnih ukrepov za preprečevanje neskladnosti z zahtevami za okoljsko primerno zasnovo. Komisija bi morala organizirati in, če je ustrezno, tudi financirati skupne projekte nadzora trga in preskušanja na področjih v skupnem interesu, na področjih skupnih naložb v zmogljivosti nadzora trga ter skupnega usposabljanja osebja organov za nadzor trga, priglasitvenih organov in priglašenih organov. Poleg tega bi morala Komisija pripraviti smernice o uporabi in izvrševanju zahtev za okoljsko primerno zasnovo za zagotavljanje njihove usklajene uporabe.

(101)

Za povečanje zaupanja v izdelke, ki se dajejo na trg, zlasti glede izpolnjevanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo, mora javnost vedeti, da bodo gospodarskim subjektom, ki na trg dajejo neskladne izdelke, izrečene kazni. Zato morajo države članice v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(101)

Za povečanje zaupanja v izdelke, ki se dajejo na trg, zlasti glede izpolnjevanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo, mora javnost vedeti, da bodo gospodarskim subjektom, ki na trg dajejo neskladne izdelke, izrečene kazni. Zato morajo države članice v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe. Da bi se omogočila doslednejša uporaba kazni, bi bilo treba vzpostaviti skupna neizčrpna merila za določitev vrst in stopenj kazni, ki se naložijo v primeru kršitev te uredbe. Taka merila bi morala med drugim vključevati naravo in resnost kršitve ter gospodarske koristi kršitve in okoljsko škodo zaradi kršitve, če jih je mogoče opredeliti.

(g)

ponovno izdelavo in recikliranje izdelkov;

(g)

ponovno izdelavo izdelkov;

(ga)

recikliranje izdelkov;

(13)

„konec življenjske dobe“ pomeni fazo življenjskega cikla, ki se začne, ko se izdelek zavrže, in konča, ko se izdelek vrne v naravo kot odpadek ali ko vstopi v življenjski cikel drugega izdelka;

(13)

„konec življenjske dobe“ pomeni fazo življenjskega cikla, ki se začne, ko se izdelek zavrže, in konča, ko se odpadne snovi izdelka vrnejo v naravo ali ko vstopijo v življenjski cikel drugega izdelka;

(15)

„razred učinkovitosti“ pomeni več ravni učinkovitosti glede na enega ali več parametrov izdelkov, navedenih v Prilogi I, ki so urejene zaporedno, da se omogoči razlikovanje med izdelki;

(15)

„razred učinkovitosti“ pomeni več ravni učinkovitosti glede na enega ali več parametrov izdelkov, navedenih v Prilogi I, na podlagi skupne metodologije za izdelek ali skupino izdelkov, ki so urejene zaporedno, da se omogoči razlikovanje med izdelki;

(16)

„ponovna izdelava“ pomeni industrijski proces, v katerem se izdelek ustvari iz predmetov, ki so odpadki, izdelki ali sestavni deli, in v katerem se na izdelku opravi vsaj ena sprememba, ki vpliva na varnost , učinkovitost, namen ali vrsto izdelka, ki se običajno daje na trg s tržno garancijo;

(16)

„ponovna izdelava“ pomeni industrijski proces, v katerem se izdelek ustvari iz predmetov, ki so odpadki, izdelki ali sestavni deli, in v katerem se na izdelku opravi vsaj ena sprememba, ki znatno vpliva na varnost ali učinkovitost, ali vpliva na namen ali vrsto izdelka, ki se običajno daje na trg s tržno garancijo;

(17)

„nadgradnja“ pomeni izboljšanje funkcionalnosti, učinkovitosti, zmogljivosti ali estetike izdelka;

(17)

„nadgradnja“ pomeni izboljšanje funkcionalnosti, učinkovitosti, zmogljivosti , varnosti ali estetike izdelka;

(18)

„prenovitev“ pomeni pripravo ali spreminjanje predmeta, ki je odpadek ali izdelek , z namenom obujanja njegove učinkovitosti ali funkcionalnosti v okviru predvidene uporabe, učinkovitosti in vzdrževanja, kot so bili predvideni v fazi zasnove , ali z namenom doseganja ustreznih tehničnih standardov ali regulativnih zahtev , s ciljem ustvariti v celoti funkcionalen izdelek;

(18)

„prenovitev“ pomeni preskušanje, vzdrževanje ali popravilo predmeta, ki je izdelek ali odpadek , z namenom obujanja njegove učinkovitosti ali funkcionalnosti v okviru predvidene uporabe, kot je bila predvidena v fazi zasnove, s ciljem ustvariti v celoti funkcionalen izdelek;

(20a)

„prezgodnja zastarelost“ pomeni omogočanje dostopnosti izdelka na trgu z značilnostjo, ki omejuje njegovo predvidljivo življenjsko dobo;

(21)

„trajnost“ pomeni zmožnost izdelka ustrezno delovati, pod posebnimi pogoji uporabe, vzdrževanja in popravil, dokler omejujoči dogodek ne onemogoči njegovega delovanja ;

(21)

„trajnost“ pomeni zmožnost izdelka , da ustrezno deluje in v določenem obdobju ohrani svoje zahtevane funkcije in učinkovitost v normalnih pogojih uporabe, vzdrževanja in popravil, dokler omejujoči dogodek ne onemogoči  delovanja izdelka ;

(22)

„zanesljivost“ pomeni verjetnost, da bo izdelek v določenih pogojih določen čas ustrezno deloval brez omejujočega dogodka;

(22)

„zanesljivost“ pomeni veliko verjetnost, da bo izdelek v določenih pogojih določen čas ustrezno deloval brez omejujočega dogodka;

(23)

„okoljski odtis“ pomeni količinsko opredelitev okoljskih vplivov izdelka glede na eno kategorijo okoljskih vplivov ali več kategorij vplivov na podlagi metode okoljskega odtisa izdelka;

(23)

„okoljski odtis“ pomeni količinsko opredelitev okoljskih vplivov življenjskega cikla izdelka glede na eno kategorijo okoljskih vplivov ali več kategorij vplivov na podlagi metode okoljskega odtisa izdelka  ali drugih znanstvenih metod, ki so jih razvile mednarodne organizacije in so bile v sodelovanju z različnimi sektorji industrije široko preskušene ter jih je priznala Komisija ;

(25a)

„materialni odtis“ pomeni količinsko opredelitev materialov, potrebnih za sistem izdelka, kot vsoto porabljene biomase, fosilnih goriv, kovinskih rud in nekovinskih mineralov;

(a)

izpolnjuje merila iz člena 57 in je opredeljena v skladu s členom 59(1) Uredbe (ES) št. 1907/2006 ali

(a)

izpolnjuje merila iz člena 57 Uredbe (ES) št. 1907/2006 , ali

—

snovi, kot so določene v Uredbi (EU) 2019/1021 Evropskega parlamenta in Sveta  (1a) ;

—

posebne omejene snovi iz Priloge XVII k Uredbi Komisije (ES) št. 1907/2006.

(35)

„uničenje“ pomeni namerno poškodovanje ali zavrženje izdelka kot odpadka, razen v primeru zavrženja izključno z namenom dobave izdelka v pripravo za ponovno uporabo ali ponovno izdelavo;

(35)

„uničenje“ pomeni namerno poškodovanje ali zavrženje izdelka kot odpadka, razen v primeru zavrženja izključno z namenom dobave izdelka v pripravo za ponovno uporabo , prenovitev ali ponovno izdelavo;

(37)

„neprodani potrošniški izdelek“ pomeni vsak potrošniški izdelek, ki ni bil prodan ali ki ga je potrošnik vrnil v okviru svoje pravice do odstopa od pogodbe v skladu s členom 9 Direktive 2011/83/EU;

(37)

„neprodani potrošniški izdelek“ pomeni vsak potrošniški izdelek, primeren za porabo ali prodajo, ki ni bil prodan , tudi presežek, presežni inventar, prevelika zaloga, neprodana zaloga, vključno z izdelki, ki jih je potrošnik vrnil v okviru svoje pravice do odstopa od pogodbe v skladu s členom 9 Direktive 2011/83/EU;

(46a)

„neodvisni izvajalec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je neodvisna od izdelovalca in je neposredno ali posredno vključena v prenovitev, popravilo, vzdrževanje ali spremembo namena izdelka ter vključuje izvajalce ravnanja z odpadki, podjetja, ki izdelke prenavljajo, serviserje, izdelovalce ali distributerje servisne opreme, orodij ali nadomestnih delov ter izdajatelje tehničnih informacij, izvajalce pregledov in preizkušanja, izvajalce usposabljanja za vgrajevalce, proizvajalce in serviserje opreme;

(46b)

„poklicni izvajalec popravil“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja storitve popravila ali vzdrževanja izdelka, ne glede na to, ali ta oseba deluje v okviru proizvajalčevega distribucijskega sistema ali neodvisno od njega;

(55)

„spletna tržnica“ pomeni ponudnika posredniških storitev z uporabo programske opreme, vključno s spletiščem, delom spletišča ali aplikacijo , ki strankam omogoča sklepanje pogodb na daljavo z gospodarskimi subjekti glede prodaje izdelkov, zajetih v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi člena 4;

(55)

„spletna tržnica“ pomeni ponudnika posredniških storitev z uporabo spletnega vmesnika , ki strankam omogoča sklepanje pogodb na daljavo z gospodarskimi subjekti glede prodaje izdelkov, zajetih v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi člena 4;

(a)

je pomembno, da se določen uvoženi rabljen izdelek ali skupina izdelkov izvzame zaradi pomembnega deleža, ki ga predstavlja na relevantnem trgu rabljenih izdelkov v Uniji, in dejanskega povpraševanja potrošnikov, na katerega se odziva, ter

(b)

takšna izjema ne bi ogrozila doseganja ciljev te uredbe in širše uporabe zahtev za okoljsko primerno zasnovo na relevantnem trgu Unije z izdelki, ter

(c)

prihranki virov zaradi dajanja na trg uvoženega rabljenega izdelka ali skupine izdelkov prevladajo nad koristmi zahtev za okoljsko primerno zasnovo novih izdelkov ali skupin izdelkov.

(ca)

z opredelitvijo metodologije za ocenjevanje popravljivosti izdelka, opredelitvijo razredov učinkovitosti, ki bodo prikazani v oceni popravljivosti, in opredelitvijo kategorij izdelkov, za katere se bo uporabljala;

(g)

prisotnost snovi, ki vzbujajo skrb;

(g)

prisotnost snovi, ki vzbujajo skrb , v izdelkih ;

(k)

možnost ponovne izdelave in recikliranja ;

(k)

možnost ponovne izdelave;

(ka)

možnost recikliranja;

(i)

prednostne naloge Unije na področju podnebja, okolja in energijske učinkovitosti ter druge zadevne prednostne naloge Unije;

(i)

cilje Unije o:

—

podnebju, predvsem cilj, da se najpozneje do leta 2050 doseže podnebna nevtralnost, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119;

—

okolju, tudi biotski raznovrstnosti, učinkoviti rabi virov in varnosti ter zmanjševanju odtisa okolja, materialov in potrošnje, ob upoštevanju omejitev planeta, kot so določene v 8. okoljskem akcijskem programu;

—

nestrupenosti;

—

energijski učinkovitosti, ter

—

drugih zadevnih ciljih Unije;

(ii)

zadevno zakonodajo Unije, vključno z obsegom, v katerem se nanaša na zadevne vidike izdelka iz odstavka 1;

(ii)

zadevno zakonodajo Unije, vključno z obsegom, v katerem se nanaša na zadevne vidike izdelka iz odstavka 1 , in načelo, da se ne škoduje bistveno, v smislu člena 17 Uredbe (EU) 2020/852 ;

(iia)

ustrezne mednarodne sporazume;

(va)

prednostno razvrščanje ukrepov v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki iz Direktive 2008/98/ES;

(b)

opravi oceno učinka na podlagi najboljših razpoložljivih dokazov in analiz ter, kot je ustrezno, na podlagi dodatnih študij in rezultatov raziskav, opravljenih v okviru evropskih programov financiranja. Pri tem Komisija zagotovi, da je poglobljenost analiz vidikov izdelka, navedenih v odstavku 1, sorazmerna z njihovim pomenom. Določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo glede najpomembnejših vidikov izdelka med navedenimi v odstavku 1 se ne sme neupravičeno odložiti zaradi negotovosti glede možnosti določitve zahtev za okoljsko primerno zasnovo za izboljšanje drugih vidikov takega izdelka;

(b)

opravi oceno učinka na podlagi najboljših razpoložljivih dokazov in analiz ter, kot je ustrezno, na podlagi dodatnih študij in rezultatov raziskav, opravljenih v okviru evropskih programov financiranja. Določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo glede vidikov izdelka , navedenih v odstavku 1 , se ne sme neupravičeno odložiti zaradi negotovosti glede možnosti določitve zahtev za okoljsko primerno zasnovo za izboljšanje drugih vidikov takega izdelka . Komisija v ocenah učinka:

(i)

poskrbi, da so vsi vidiki izdelka iz odstavka 1 analizirani ter da je poglobljenost analiz vidikov izdelka, navedenih v odstavku 1, sorazmerna z njihovim pomenom;

(ii)

zagotovi, da se analizirajo kompromisi med različnimi vidiki izdelka, navedenimi v odstavku 1;

(iii)

pripravi oceno pričakovanega zmanjšanja okoljskega, ogljičnega in materialnega odtisa na podlagi novih zahtev za okoljsko primerno zasnovo;

(iv)

po potrebi poda oceno izpolnjevanja meril iz drugega odstavka člena 4 za uvožene rabljene izdelke;

(v)

poda oceno vseh pomembnih vplivov na zdravje ljudi;

(vi)

poda oceno minimalne ravni učinkovitosti izdelka ali skupine izdelkov, ki bi jo bilo mogoče doseči v prihodnosti, da bi bil ta izdelek ali skupina izdelkov v skladu s cilji Unije iz odstavka 4, točki (a)(i);

(ca)

upošteva varstvo zaupnih poslovnih informacij;

(cb)

upošteva vse povratne informacije iz javnih posvetovanj;

(a)

s stališča uporabnika nimajo pomembnih negativnih vplivov na funkcionalnost izdelka;

(a)

s stališča uporabnika nimajo pomembnih negativnih vplivov na funkcionalnost ali varnost izdelka;

(c)

nimajo pomembnih negativnih vplivov na potrošnike v smislu cenovne dostopnosti zadevnih izdelkov, pri čemer je treba upoštevati tudi dostop do rabljenih izdelkov, njihovo trajnost in stroške izdelkov v življenjskem ciklu;

(c)

nimajo pomembnih negativnih vplivov na potrošnike v smislu cenovne dostopnosti zadevnih izdelkov, pri čemer je treba upoštevati tudi dostop do rabljenih izdelkov, tudi uvoženih rabljenih izdelkov, njihovo trajnost in stroške izdelkov v življenjskem ciklu;

(d)

nimajo nesorazmernih negativnih vplivov na konkurenčnost gospodarskih subjektov, vsaj MSP;

(d)

nimajo nesorazmernih negativnih vplivov na konkurenčnost gospodarskih subjektov, predvsem mikropodjetij in MSP;

(f)

proizvajalcem ali drugim gospodarskim subjektom se ne nalaga nesorazmerno upravno breme.

(f)

proizvajalcem ali drugim gospodarskim subjektom , zlasti mikropodjetjem in MSP, se ne nalaga nesorazmerno upravno breme;

(fa)

proizvajalcem ali drugim gospodarskim subjektom se da na voljo dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam, še posebej ob upoštevanju potreb mikropodjetij in MSP.

(ii)

informacije za potrošnike in druge končne uporabnike o namestitvi, uporabi, vzdrževanju in popravilu izdelka, da se čim bolj zmanjša njegov vpliv na okolje in da se zagotovi optimalna trajnost, pa tudi o tem, kako vrniti ali odstraniti izdelek ob koncu življenjske dobe;

(ii)

jasne in lahko razumljive informacije za potrošnike in druge končne uporabnike o namestitvi, uporabi, vzdrževanju in popravilu izdelka, da se čim bolj zmanjša njegov vpliv na okolje in da se zagotovi optimalna trajnost, pa tudi o tem, kako vrniti ali odstraniti izdelek ob koncu življenjske dobe;

(iia)

jasne in lahko razumljive informacije za potrošnike in druge končne uporabnike o tem, kako namestiti operacijske sisteme tretjih oseb;

(iib)

ustrezne informacije za izvajalce storitev popravila in prenovitve ter izvajalce, ki se ukvarjajo s pripravo za ponovno uporabo, ponovno uporabo, popravilom in razstavljanjem;

(a)

ime snovi, ki vzbujajo skrb, v izdelku;

(a)

ime Mednarodne zveze za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) za snovi, ki vzbujajo skrb, v izdelku , vključno s kemijsko identifikacijsko številko, tj. številko Evropskega seznama obstoječih komercialnih kemičnih snovi (EINECS) ali številko evropskega seznama novih snovi (ELINCS) ali številko Službe za izvlečke o kemikalijah (CAS) ;

(d)

zadevna navodila glede varne uporabe izdelka;

(d)

zadevna navodila glede varne uporabe izdelka in okoljsko primernega ravnanja za izdelkom na koncu njegove življenjske dobe ;

(e)

informacije, ki se nanašajo na razgradnjo.

(e)

informacije, ki se nanašajo na razgradnjo ter pripravo za ponovno uporabo .

(e)

v priročniku za uporabnike;

(e)

v priročniku za uporabnike ali drugi dokumentaciji, ki je priložena izdelku ;

(a)

informacije, ki jih je treba vključiti v potni list izdelka na podlagi Priloge III;

(a)

informacije, ki jih je treba vključiti v potni list izdelka na podlagi Priloge III ob posebnem upoštevanju zaupnih poslovnih informacij ;

(f)

akterji, vključno s strankami, končnimi uporabniki, proizvajalci, uvozniki in distributerji, trgovci, izvajalci popravil, proizvajalci, ki izdelek ponovno izdelajo, izvajalci recikliranja, pristojnimi nacionalnimi organi, organizacijami v javnem interesu in Komisijo, ali katera koli organizacija, ki deluje v njihovem imenu, ki imajo dostop do informacij v potnem listu izdelka, in vrsta informacij, do katerih imajo dostop;

(f)

akterji, vključno s strankami, končnimi uporabniki, proizvajalci, uvozniki in distributerji, trgovci, poklicnimi izvajalci popravil , neodvisnimi subjekti, izvajalci prenov , proizvajalci, ki izdelek ponovno izdelajo, izvajalci recikliranja, pristojnimi nacionalnimi organi, organizacijami civilne družbe, raziskovalci, sindikati in Komisijo, ali katera koli organizacija, ki deluje v njihovem imenu, ki imajo dostop do informacij v potnem listu izdelka, in vrsta informacij, do katerih imajo dostop;

(g)

akterji, vključno s proizvajalci, izvajalci popravil, strokovnjaki za vzdrževanje, proizvajalci, ki izdelek ponovno izdelajo, izvajalci recikliranja, pristojnimi nacionalnimi organi in Komisijo, ali katera koli organizacija, ki deluje v njihovem imenu, ki lahko vnašajo informacije v potni list izdelka ali jih tam posodabljajo, vključno z oblikovanjem novega potnega lista izdelka, če je potrebno, ter vrste informacij, ki jih lahko vnašajo ali posodabljajo;

(g)

akterji, vključno s proizvajalci, poklicnimi izvajalci popravil , neodvisnimi subjekti, izvajalci prenovitev , strokovnjaki za vzdrževanje, proizvajalci, ki izdelek ponovno izdelajo, izvajalci recikliranja, pristojnimi nacionalnimi organi in Komisijo, ali katera koli organizacija, ki deluje v njihovem imenu, ki vnašajo informacije v potni list izdelka ali jih tam posodabljajo, vključno z oblikovanjem novega potnega lista izdelka, ki je povezan s potnim listom izdelka ali potnimi listi prvotnega izdelka, če je potrebno, ter vrste informacij, ki jih lahko vnašajo ali posodabljajo , da se prepreči podvajanje informacij in poročanja ;

(h)

obdobje dostopnosti potnega lista izdelka.

(h)

obdobje , v katerem je potni list izdelka dostopen, ki ustreza vsaj pričakovani življenjski dobi določenega izdelka.

(a)

zagotavljajo, da imajo akterji v vrednostni verigi, zlasti potrošniki, gospodarski subjekti in pristojni nacionalni organi, dostop do informacij o izdelkih, ki so zanje pomembne;

(a)

zagotavljajo, da imajo akterji v vrednostni verigi, preprost dostop do informacij o izdelkih, ki so zanje pomembne;

(a)

prek nosilca podatkov je povezan z edinstveno identifikacijsko oznako izdelka;

(a)

prek nosilca podatkov je povezan z edinstveno identifikacijsko oznako izdelka , ki identificira izdelek, neodvisno od identifikacijske oznake potnega lista izdelka in internetnega domenskega imena ;

(d)

vse informacije, vključene v potni list izdelka, temeljijo na odprtih standardih, pripravljenih v interoperabilnem formatu, so strojno berljive, strukturirane in omogočajo iskanje po njih, v skladu z bistvenimi zahtevami iz člena 10;

(d)

vse informacije, vključene v potni list izdelka, temeljijo na odprtih standardih, pripravljenih v interoperabilnem formatu, so strojno berljive, strukturirane , omogočajo iskanje po njih in so prenosljive prek odprtega interoperabilnega omrežja za izmenjavo podatkov brez vezanosti na ponudnika , v skladu z bistvenimi zahtevami iz člena 10;

(da)

osebni podatki, ki se nanašajo na končnega uporabnika izdelka, se ne hranijo v potnem listu izdelka;

(aa)

potni listi izdelka so interoperabilni z obstoječimi zbirkami podatkov, kot je zbirka podatkov o snoveh, ki vzbujajo zaskrbljenost, v izdelkih kot takih ali v kompleksnih predmetih (proizvodih) (SCIP) in evropski register izdelkov za označevanje energijske učinkovitosti (EPREL), kadar je to izvedljivo in ustrezno;

(b)

potrošniki , gospodarski subjekti in drugi zadevni akterji imajo prost dostop do potnega lista izdelka na podlagi svojih pravic dostopa, kot so določene v veljavnem delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 4;

(b)

stranke, končni uporabniki, proizvajalci, uvozniki in distributerji, trgovci , poklicni izvajalci popravil, neodvisni subjekti , izvajalci prenovitev, proizvajalci, ki izdelek ponovno izdelajo, izvajalci recikliranja, pristojni nacionalnimi organi, organizacije civilne družbe, sindikati in drugi zadevni akterji imajo brezplačen in preprost dostop do potnega lista izdelka na podlagi svojih pravic dostopa, kot so določene v veljavnem delegiranem aktu, sprejetem na podlagi člena 4;

(ba)

potni listi izdelka so zasnovani in delujejo tako, da so uporabniku prijazni;

(c)

podatke, vključene v potni list izdelka, hranijo gospodarski subjekti, odgovorni za njihovo ustvarjanje, ali subjekti, pooblaščeni za ravnanje v njihovem imenu;

(b)

oblika znaka, pri čemer se upoštevata vidnost in berljivost;

(b)

oblika znaka, ki zagotavlja vidnost in berljivost;

(c)

način prikaza znaka strankam, tudi v primeru prodaje na daljavo, pri čemer se upoštevajo zahteve iz člena 26 in posledice za zadevne gospodarske subjekte;

(c)

način prikaza znaka strankam, tudi v primeru prodaje na daljavo, pri čemer se upoštevajo zahteve iz člena 26 in zahteve iz Direktive (EU) 2019/882 ter posledice za zadevne gospodarske subjekte;

(c)

porazdelitev vplivov na okolje, porabe energije in ustvarjanja odpadkov vzdolž vrednostne verige , zlasti ali se to dogaja v Uniji ;

(c)

porazdelitev vplivov na podnebje in okolje, porabe energije , rabe virov in ustvarjanja odpadkov vzdolž vrednostne verige;

—

železo, jeklo

—

aluminij

—

tekstilni izdelki, zlasti oblačila in obutev

—

pohištvo, vključno z vzmetnicami

—

pnevmatike

—

detergenti

—

barve

—

maziva

—

kemikalije

—

izdelki, povezani z energijo, katerih izvedbene ukrepe je treba revidirati ali na novo opredeliti

—

izdelki IKT in drugi elektronski izdelki.

(b)

zahteve za okoljsko primerno zasnovo, ki se uporabljajo za izdelke, na katere se nanaša ukrep za samoregulacijo;

(b)

zahteve za okoljsko primerno zasnovo, kot so določene v členu 5, ki se uporabljajo za izdelke, na katere se nanaša ukrep za samoregulacijo;

(d)

pravila o informacijah, ki jih morajo sporočiti podpisniki, ter o preskušanju in inšpekcijskih pregledih.

(d)

pravila o informacijah, ki jih morajo sporočiti podpisniki, ter pravila o preskušanju in inšpekcijskih pregledih;

(da)

pravila o posledicah neizpolnjevanja obveznosti s strani podpisnika;

(db)

obrazložitev, kako ukrep za samoregulacijo, predložen v skladu z odstavkom 1, prispeva k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov v skladu s cilji te uredbe in zagotavlja hitrejši prosti pretok na notranjem trgu ali prosti pretok z manj stroški kot na podlagi delegiranega akta, sprejetega na podlagi člena 4.

(a)

ukrep za samoregulacijo prispeva k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov in zagotavlja hiter prosti pretok na notranjem trgu ali prosti pretok z manj stroški kot na podlagi delegiranega akta, sprejetega na podlagi člena 4;

(a)

ukrep za samoregulacijo prispeva k izboljšanju okoljske trajnostnosti izdelkov v skladu s cilji te uredbe in zagotavlja hitrejši prosti pretok na notranjem trgu ali prosti pretok z manj stroški kot na podlagi delegiranega akta, sprejetega na podlagi člena 4;

(a)

finančno podporo, vključno z davčnimi ugodnostmi in zagotavljanjem naložb v fizično in digitalno infrastrukturo;

(a)

finančno podporo, vključno z davčnimi ugodnostmi , omogočanjem udeležbe v forumu za okoljsko primerno zasnovo in zagotavljanjem naložb v fizično in digitalno infrastrukturo;

(a)

število zavrženih neprodanih potrošniških izdelkov na leto glede na vrsto ali kategorijo izdelka;

(a)

število in odstotek zavrženih neprodanih potrošniških izdelkov na leto glede na vrsto ali kategorijo izdelka;

(c)

dobavo zavrženih izdelkov v pripravo za ponovno uporabo, ponovno izdelavo, recikliranje, energijsko predelavo in odstranjevanje v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, kot je opredeljena v členu 4 Direktive 2008/98/ES.

(c)

dobavo zavrženih izdelkov za donacijo, v pripravo za ponovno uporabo, ponovno izdelavo, recikliranje, energijsko predelavo in odstranjevanje v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, kot je opredeljena v členu 4 Direktive 2008/98/ES.

(a)

pomisleke glede zdravja in varnosti;

(a)

pomisleke glede zdravja , higiene in varnosti;

(b)

škodo na izdelkih, ki je posledica ravnanja z njimi ali ki je zaznana po tistem, ko potrošnik vrne izdelek;

(b)

škodo na izdelkih, ki je posledica ravnanja z njimi ali ki je zaznana po tistem, ko potrošnik vrne izdelek, in je ni mogoče stroškovno učinkovito odpraviti ;

(c)

primernost izdelka glede na njegov namen, ob upoštevanju zakonodaje Unije in nacionalne zakonodaje ter tehničnih standardov, če je ustrezno;

(da)

ponarejene izdelke.

(a)

število uničenih neprodanih potrošniških izdelkov;

(a)

število in odstotek uničenih neprodanih potrošniških izdelkov;

(a)

tekstil in obutev;

(b)

električno in elektronsko opremo.

(a)

pomislekov glede zdravja, higiene in varnosti;

(b)

škode na izdelkih, ki je posledica ravnanja z njimi ali ki je zaznana po tistem, ko potrošnik vrne izdelek, in je ni mogoče stroškovno učinkovito odpraviti;

(c)

zavrnitve izdelkov za donacijo, pripravo za ponovno uporabo ali ponovno izdelavo;

(d)

ponarejenih izdelkov.

(a)

število in odstotek uničenih neprodanih izdelkov;

(b)

razloge za uničenje neprodanih izdelkov, pri čemer se sklicuje na ustrezno izjemo;

(c)

dobavo uničenih izdelkov v recikliranje, energijsko predelavo in odstranjevanje v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, kot je opredeljena v členu 4 Direktive 2008/98/ES.

(a)

srednja podjetja, če obstaja dovolj dokazov, da jim je mogoče pripisati pomemben delež uničenih neprodanih potrošniških izdelkov;

(b)

mikropodjetja ter mala podjetja ali srednja podjetja, če obstaja dovolj dokazov, da se morda uporabljajo za izogibanje prepovedi uničenja neprodanih potrošniških izdelkov iz odstavka 1 ali obveznosti razkritja iz odstavka 3.

(d)

na zahtevo pristojnega nacionalnega organa da na voljo ustrezne dokumente v  10  dneh po prejemu take zahteve;

(d)

na zahtevo pristojnega nacionalnega organa da na voljo ustrezne dokumente čim prej in najpozneje v  15 dneh po prejemu take zahteve;

(b)

so izdelku priloženi zahtevani dokumenti in navodila, ki potrošniku omogočajo sestavljanje, namestitev, upravljanje, skladiščenje, vzdrževanje in odstranjevanje izdelka, v jeziku, ki ga potrošniki in drugi končni uporabniki zlahka razumejo in ki ga določi država članica, v kateri bo izdelek dostopen na trgu, ter da so taka navodila jasna, razumljiva in čitljiva ter vključujejo vsaj informacije iz člena 7(2), točka (b), podtočka (ii), kot so določene v delegiranem aktu, sprejetem v skladu s členom 4;

(b)

so izdelku priloženi zahtevani dokumenti in navodila, ki potrošniku omogočajo sestavljanje, namestitev, upravljanje, skladiščenje, vzdrževanje in odstranjevanje izdelka, v jeziku, ki ga potrošniki in drugi končni uporabniki zlahka razumejo in ki ga določi država članica, v kateri bo izdelek dostopen na trgu, ter da so taka navodila jasna, razumljiva in čitljiva ter vključujejo vsaj informacije iz člena 7(2), točka (b), podtočka (ii), kot so določene v delegiranem aktu, sprejetem v skladu s členom 4; obveznosti iz člena 21(7b) in (7c) se uporabljajo smiselno;