IZJAVA KOMISIJE

v zvezi s členoma 9(1)(c) in 11(1) Izvedbene uredbe Komisije o določitvi tehničnih in operativnih specifikacij tehničnega sistema za čezmejno avtomatizirano izmenjavo dokazil in uporabo načela „samo enkrat“

(2022/C 341/01)

Sklicevanja v členih 9(1)(c) in 11(1) na prihodnje rešitve glede pooblastil za zastopanje in drugih pooblastil („če so bile najdene rešitve za zastopanje v skladu z Uredbo (EU) št. 910/2014 in vsemi izvedbenimi akti, sprejetimi na njeni podlagi“) se nanašajo zlasti na rešitve, ki presegajo zdajšnje minimalne podatkovne nize zastopnikov in zastopanih oseb ter vključujejo dodatno semantiko v zvezi z obsegom zastopanja ali posebnimi omejitvami pooblastila. Potreba po razvoju takih rešitev je bila izražena že v sklepih razprave mreže za sodelovanje z dne 20. junija 2016, povzetih v oddelku 2.8. ZASTOPNIK FIZIČNE IN PRAVNE OSEBE iz eIDAS SAML Profil značilnosti V1.2., 31. avgust 2019 (1).

---

(1)  https://ec.europa.eu/cefdigital/wiki/download/attachments/82773108/eIDAS%20SAML%20Attribute%20Profile%20v1.2%20Final.pdf?version=2&modificationDate=1571068651772&api=v2

Menjalni tečaji eura (1)

5. september 2022

(2022/C 341/02)

1 euro =

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	0,9920
JPY	japonski jen	139,47
DKK	danska krona	7,4364
GBP	funt šterling	0,86358
SEK	švedska krona	10,7290
CHF	švicarski frank	0,9747
ISK	islandska krona	142,70
NOK	norveška krona	9,9188
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	24,622
HUF	madžarski forint	403,90
PLN	poljski zlot	4,7360
RON	romunski leu	4,8198
TRY	turška lira	18,0792
AUD	avstralski dolar	1,4616
CAD	kanadski dolar	1,3043
HKD	hongkonški dolar	7,7867
NZD	novozelandski dolar	1,6289
SGD	singapurski dolar	1,3932
KRW	južnokorejski won	1 359,98
ZAR	južnoafriški rand	17,0880
CNY	kitajski juan	6,8768
HRK	hrvaška kuna	7,5173
IDR	indonezijska rupija	14 782,83
MYR	malezijski ringit	4,4563
PHP	filipinski peso	56,477
RUB	ruski rubelj
THB	tajski bat	36,263
BRL	brazilski real	5,1407
MXN	mehiški peso	19,8192
INR	indijska rupija	79,2332

---

(1)  Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

Predhodna priglasitev koncentracije

(Zadeva M.10864 – AGC GLASS EUROPE / INTERPANE)

Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku

(Besedilo velja za EGP)

(2022/C 341/03)

---

(1)  UL L 24, 29.1.2004, str. 1 (uredba o združitvah).

(2)  UL C 366, 14.12.2013, str. 5.

Predhodna priglasitev koncentracije

(Zadeva M.10894 BC PARTNERS / BAIN CAPITAL / FEDRIGONI)

Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku

(Besedilo velja za EGP)

(2022/C 341/04)

---

(1)  UL L 24, 29.1.2004, str. 1 (uredba o združitvah).

(2)  UL C 366, 14.12.2013, str. 5.

Objava zahtevka za registracijo imena v skladu s členom 50(2), točka (a), Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2022/C 341/05)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek v treh mesecih od datuma te objave.

ENOTNI DOKUMENT

„Dalmatinska janjetina“

EU št.: PDO-HR-02799 – 17.8.2021

ZOP (X) ZGO ( )

1.   Ime [ZOP ali ZGO]

2.   Država članica ali tretja država

Hrvaška

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1.   Vrsta proizvoda

Skupina 1.1 Sveže meso (in klavnični izdelki)

3.2.   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1

„Dalmatinska janjetina“ je meso jagnjet avtohtone hrvaške pasme ovc dalmatinska pramenka, ki so skotena, vzrejena in zaklana izključno na geografskem območju iz točke 4.

Za proizvodnjo mesa „Dalmatinska janjetina“ se jagnjeta zakoljejo, ko so stara od 70 do 130 dni in tehtajo med 15 kg in 28 kg.

Razpoznavne značilnosti trupov jagnjet dalmatinske pramenke so povprečna do zelo dobra mesnatost in rahla do zmerna prekritost z maščobnim tkivom (razred 2 ali 3). Trupi z glavo tehtajo od 8 kg do 14 kg, dolgi so do 80 cm in imajo vsaj 45-odstotni izkoristek mase toplega trupa. Mišično tkivo je bledo rožnate do rožnate barve, meso mišice longissimus dorsi pa vsebuje manj kot 4 % maščobe in vsaj pet različnih hlapnih organskih kemičnih spojin iz skupine terpenov.

„Dalmatinska janjetina“ se trži vse leto, vendar le sveža in ohlajena v obliki celega trupa z glavo, ledvicami in ledvičnim lojem (ki ostanejo povezani s trupom), z drobovino (jetra, pljuča s sapnikom in srce) in testisi, ki se štejejo za del trupa, ali brez njih, ali kot polovica trupa, ki se pripravi z vzdolžnim simetričnim prerezom trupa po ločnici, ki poteka po sredini glave, vratnih, hrbtnih, ledvenih in križnih vretenc, prsnice in pubične simfize.

„Dalmatinska janjetina“ se vedno zaužije pečena. Meso je sočno in mehko, v ustih se topi in nima izrazite arome ali okusa po ovčetini.

3.3.   Krma (samo za proizvode živalskega izvora) in surovine (samo za predelane proizvode)

Jagnjeta za proizvodnjo mesa „Dalmatinska janjetina“ se do zakola prehranjujejo izključno z materinim mlekom in na pašnikih.

Pašnik je najpomembnejši vir krme za ovce, saj pokrije do 80 % njihovih prehranskih potreb, preostalih 20 % pa sestavljata travniško seno in/ali redkeje lucerna (predvsem pozimi). Vsaj 80 % krme prihaja z opredeljenega geografskega območja proizvodnje mesa „Dalmatinska janjetina“ iz točke 4. Seno se najpogosteje pridobiva na bližnjih travnikih na rodovitnejših območjih dalmatinskega zaledja, tj. na hribovitih območjih Dalmacije, v primeru velikih potreb in suše pa prihaja tudi s predelov zunaj opredeljenega območja proizvodnje mesa „Dalmatinska janjetina“, zlasti s travnikov v Liki in Gorskem kotarju, vendar le iz naslednjih županij: Zadrske županije (območje mesta Gračac), Liško-senjske županije (celotna županija), Karlovške županije (samo ozemlje mesta Ogulin ter občine Josipdol, Plaški in Saborsko) in Primorsko-gorske županije (samo ozemlje mest Vrbovsko, Delnice in Čabar ter občine Lokve, Fužine, Mrkopalj, Ravna Gora, Skrad in Brod Moravice). Seno z navedenih območij se lahko uporablja kot dopolnilna krma za ovce (vendar ne za jagnjeta) pozimi, ko so ovce v dobi presušitve (zaradi brejosti), zato ne vpliva na kakovost in kemično sestavo jagnjetine.

3.4.   Posebne faze proizvodnje, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vse faze proizvodnje mesa „Dalmatinska janjetina“ morajo potekati na opredeljenem geografskem območju proizvodnje iz točke 4.

Postopek proizvodnje mesa „Dalmatinska janjetina“ vključuje vzrejo, pripust in ojagnjitev ovc pasme dalmatinska pramenka ter vzrejo in zakol njihovih jagnjet.

3.5.   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn. proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Preden se trupi in polovice trupov jagnjet pasme dalmatinska pramenka dajo na trg, morajo biti označeni z žigom odobrene klavnice, v kateri je bil opravljen zakol, in zaviti v prozorno samolepilno plastično folijo.

Pakiranje, tj. zavijanje klavniško obdelanih in ohlajenih trupov jagnjetine „Dalmatinska janjetina“ v plastično folijo, poteka v klavnicah na območju iz točke 4 pred dajanjem proizvoda na trg, predvsem da se ohranijo higiena mesa (da se prepreči stik trupov z viri mikrobiološkega onesnaženja med ravnanjem in prevozom), svežina in kakovost (da trupi ne pridejo v stik z zrakom in se tako upočasnijo kemični procesi, ki razgrajujejo maščobe in beljakovine v mesu).

3.6.   Posebna pravila za označevanje proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja

„Dalmatinska janjetina“ se proizvaja znotraj upravnih meja Liško-senjske županije (samo območje mesta Novalja in obalna pobočja gorske verige Velebit na območju občine Karlobag) in Zadrske županije (samo območja mest Benkovac, Biograd, Nin, Obrovac, Pag in Zadar ter občine Bibinje, Galovac, Jasenice, Kali, Kolan, Kukljica, Lišane Ostrovičke, Novigrad, Pakoštane, Pašman, Polača, Poličnik, Posedarje, Povljana, Preko, Privlaka, Ražanac, Sali, Stankovci, Starigrad, Sukošan, Sveti Filip i Jakov, Škabrnja, Tkon, Vir, Vrsi in Zemunik Donji) ter na celotnem ozemlju Šibeniško-kninske županije, Splitsko-dalmatinske županije in Dubrovniško-neretvanske županije.

5.   Povezava z geografskim območjem

Posebnosti geografskega območja

Naravni dejavniki

Geografsko območje Dalmacije obsega tri različne geomorfološke in podnebne pasove (obalni in otoški pas s sredozemskim podnebjem, dalmatinsko zaledje s submediteranskim podnebjem ter gorski pas s celinskim podnebjem), ki so skupaj z vplivom ljudi skozi stoletja neposredno vplivali na rastlinsko odejo na tem območju. Na krajih, ki so močno izpostavljeni burji ali imajo najbolj degradirana kamnita tla (npr. ob vznožju gorske verige Velebit), so večinoma pašniki z zdravilnim žajbljem in volnato medeno travo (Ass. Stipo-Salvietum officinalis) z velikim številom ilirskih in ilirsko-jadranskih endemičnih vrst, predvsem tistih, ki so prilagojene suši in močni burji, zlasti aromatičnih in zdravilnih rastlin. Dalmacija je ena od evropskih regij z najbogatejšo floro, saj je na njenem območju po ocenah 3 500 različnih rastlinskih vrst, od katerih je več kot 7 % endemičnih in še več stenoendemičnih vrst (Ozimec et al., 2009, Poljoprivredna bioraznolikost Dalmacije. Tradicijske sorte i pasmine Dalmacije Biotska raznovrstnost v kmetijstvu Dalmacije. Tradicionalne vrste in pasme Dalmacije), str. 430). Na pašnikih v dalmatinskem zaledju je največ ilirske bilnice in gomoljne smiljice (Ass. Festuco-Koelerietum officinalis), v njihovi floristični sestavi pa prevladujejo številne nizke, večinoma pritlehne zelnate vrste, kar je verjetno posledica selekcije, ki je potekala skozi tisočletja paše ovc. Ti pašniki veljajo za tipične ovčje pašnike (Rogošić, 2000: Gospodarenje mediteranskim prirodnim resursima (Upravljanje s sredozemskimi naravnimi viri), str. 112). To je jasen dokaz, da je avtohtona pasma dalmatinska pramenka prilagojena naravnim razmeram, v katerih primanjkuje hranil, in da je vplivala tudi na botanično sestavo in značilnosti pašnikov. Posebne značilnosti dalmatinskih pašnikov na obalnem in otoškem območju ter v dalmatinskem zaledju so poleg bogastva različnih rastlinskih vrst tudi redki pašniki, zlasti v sušnih obdobjih leta, in velik delež rastlinskih vrst z nizko hranilno vrednostjo, ki pa vsebujejo veliko aromatičnih in antioksidativnih kemičnih spojin (dvokaličnice) (Priloga 6.4, Krvavica et al., 2015, Isparljivi sastojci arome dalmatinske janjetine (Hlapne aromatične sestavine dalmatinske jagnjetine), Meso 1, str. 58). Zaradi teh značilnosti so dalmatinski pašniki resnično edinstveni in se bistveno razlikujejo od tistih na celinskih območjih, saj so gorska območja, na katerih rast rastlin poleti ni zaustavljena (in na katerih v nasprotju z nižje ležečimi območji dalmatinskega zaledja, obale in otokov ni suše), ne le bogata z rastlinskimi vrstami, ampak imajo tudi veliko pašnikov, ki se tradicionalno uporabljajo kot travniki za pridelavo kakovostnega sena ali za pašo v sušnem obdobju leta.

Človeški dejavniki

Ime „Dalmacija“ je tesno povezano s tradicijo ovčereje na tem območju. Že v 4. stoletju pred našim štetjem se je na ozemlju današnje Dalmacije naselilo ilirsko pleme Dalmatov ali Delmatov. Ime tega plemena izhaja iz ilirske besede za ovco, tj. dalma ali delma, po njem pa je bila poimenovana tudi rimska provinca Dalmacija (Ozimec et al., 2009, Poljoprivredna bioraznolikost Dalmacije; Tradicijsko poljoprivredno bilje i domaće životinje (Biotska raznovrstnost v kmetijstvu Dalmacije. Tradicionalno kmetijsko rastlinje in domače živali), str. 203 in 204). Prvi zapisi o ovčereji v Dalmaciji segajo na konec 17. in začetek 19. stoletja, vir iz leta 1808 pa navaja rejo skoraj dveh milijonov ovc in koz (Defilippis, 2001, Dalmatinska poljoprivreda u prošlosti (Dalmatinsko kmetijstvo v preteklosti), str. 83; in Kraljski Dalmatin, 1808, str. 218 in 222). Ohranjena so zgodovinska pričevanja o nomadskem načinu življenja dalmatinskih ovčerejcev, ki so v poletnih mesecih (junij–avgust) gnali svoje ovce in koze v bližnje gore, kjer so skupaj z njimi tudi živeli, in ta običaj se na tem območju (gorske verige Velebit, Dinaridi, Svilaja, Kamešnica, Mosor in Biokovo) ohranja še danes. Ovčerejci to počnejo predvsem zato, ker se poleti v nižinskih predelih vegetacija ustavi, kar pomeni, da ni dovolj pašnikov in vode.

Tradicionalni način priprave mesa „Dalmatinska janjetina“ s pečenjem celotnega trupa jagnjeta z glavo (Brusić, 8000 godina uzgoja ovaca na hrvatskom Jadranu (8000 let reje ovc na hrvaškem Jadranu), str. 416, 427, 428 in 431) je odločilno vplival na značilnosti trupa jagnjet pasme dalmatinska pramenka (starost in teža jagnjet), ki se zato vedno tržijo z glavo.

Posebnosti proizvoda

„Dalmatinska janjetina“ je med potrošniki zelo cenjena in zaradi svoje izjemne kakovosti velja za dalmatinsko kulinarično specialiteto. Trupi jagnjet pasme dalmatinska pramenka po teži spadajo v kategorijo lahkih trupov jagnjet. V primerjavi z jagnjeti, ki jih vzrejajo na celinskih območjih ali intenzivno v hlevih, je klavni izkoristek trupov jagnjet dalmatinske pramenke večji, mišično tkivo pa je nekoliko temnejše barve in vsebuje manj maščobe. Meso mišice longissimus dorsi ima manj kot 4 % maščobe (Vnučec, 2011, Odlike trupa i kakvoća mesa janjadi iz različitih sustava uzgoja (Značilnosti trupov in kakovost jagnjetine iz različnih sistemov reje), doktorska disertacija, str. 61), vsebuje več različnih hlapnih aromatičnih spojin, zlasti terpenov (Krvavica et al., 2015, op. cit., str. 62), in ima posebno sestavo maščobnih kislin. Kombinacija vseh teh značilnosti daje posebne organoleptične lastnosti, ki jih potrošniki še posebej prepoznavajo in cenijo. Starost in telesna teža jagnjet ob zakolu ter način obdelave trupov v klavnici izhajajo predvsem iz tradicije ovčereje, namena uporabe proizvoda in navad potrošnikov; zato se trupi jagnjet pasme dalmatinska pramenka, tj. „Dalmatinska janjetina“, vedno dajejo na trg skupaj z glavo, ledvicami in ledvičnim lojem ter z drobovino in testisi ali brez njih.

Ime „Dalmatinska janjetina“ se tradicionalno uporablja v vsakdanjem govoru, na jedilnikih številnih restavracij v Dalmaciji in na celinski Hrvaški, enako ime pa se uporablja tudi v znanstveni in strokovni literaturi.

Vzročna povezava med geografskim območjem in kakovostjo ali značilnostmi proizvoda

Vzročna povezava med geografskim območjem in proizvodom „Dalmatinska janjetina“ temelji na posebni kakovosti mesa jagnjet pasme dalmatinska pramenka in tradicionalnem načinu reje na opredeljenem geografskem območju.

Proizvod „Dalmatinska janjetina“ nosi ime območja, na katerem se vzreja dalmatinska pramenka (Dalmacija), samo ime Dalmacije pa izhaja iz ilirske besede za ovco: dalma oziroma delma. Zato je mogoče reči, da je Dalmacija že od nekdaj dežela ovc in ovčerejcev.

Značilnosti dalmatinske pramenke, kot so odpornost in okretnost, zlasti pa majhna, koničasta glava, prožnost čeljusti in ustnic, kažejo, da se je ta pasma skozi tisočletja prilagodila težkim razmeram dalmatinske kraške pokrajine, kar ji omogoča, da se pase na težko dostopnih pašnikih na skalnati dalmatinski zemlji, poraščeni z grmičevjem in grmovjem, ter preživi tudi na najbolj nedostopnem in divjem terenu na zelo strmih pobočjih obalne regije. Poleg tega pašniki v dalmatinskem zaledju veljajo za tipične ovčje pašnike, ki so verjetno nastali s selekcijo rastlinstva, ki je posledica tisočletne paše, predvsem ovc, vendar je proces prilagajanja očitno potekal v obeh smereh. Številne rastlinske vrste v treh različnih rastlinskih pasovih, med katerimi je veliko rastlin z nizko hranilno vrednostjo, ki pa vsebujejo veliko aromatičnih in antioksidativnih kemičnih spojin, ki odločilno vplivajo na specifično kemično sestavo proizvoda, zlasti na sestavo maščobnih kislin (Vnučec, 2011, op. cit., str. 67), in na sestavo hlapnih aromatičnih spojin, so glavni razlog za specifično aromo in okus mesa „Dalmatinska janjetina“. Posledično aromatični profil mesa „Dalmatinska janjetina“ vključuje bistveno več različnih hlapnih spojin kot druge vrste jagnjetine, zlasti glede na število in skupni delež terpenov v primerjavi s celinsko jagnjetino (Krvavica et al., 2016, Isparljivi sastojci mesa janjadi iz različitih zemljopisnih područja (Hlapne sestavine jagnjetine iz različnih geografskih območij), zbornik, str. 162). Terpeni so metaboliti dvokaličnic, ki so precej zastopani v edinstveni in raznoliki rastlinski sestavi dalmatinskih pašnikov ter se nepoškodovani absorbirajo neposredno v živalsko tkivo (Krvavica in drugi, 2015, op. cit., str. 58), zato se v literaturi štejejo za edinstvene rastlinske indikatorje (Krvavica et al., 2016, op. cit., str. 162). Poleg tega je na območju vzreje dalmatinske pramenke večino leta malo paše, zato ovce in jagnjeta v iskanju hrane vsak dan prepotujejo velike razdalje, kar pomeni, da „Dalmatinska janjetina“ vsebuje manj maščobe in je nekoliko temnejše barve (svetlo roza do roza) kot pri drugih vrstah jagnjetine. Zaradi redke paše jagnjeta rastejo počasneje in imajo zato slabše razvit prebavni sistem; klavni izkoristek trupov je tako večji kot pri celinskih jagnjetih (Mioč et al., 2012, Dalmatinska janjetina (Dalmatinska jagnjetina), zbornik, str. 31, 32 in 34). Glede na navedeno je mogoče sklepati, da sta značilna, specifična aroma in okus mesa „Dalmatinska janjetina“ rezultat tako značilnosti pasme in tradicionalnega načina reje ovc in jagnjet, kot tudi in predvsem posebnosti geografskega območja, na katerem vzrejajo pasmo dalmatinska pramenka.

Sklic na objavo specifikacije proizvoda

https://poljoprivreda.gov.hr/UserDocsImages/dokumenti/hrana/zoi-zozp-zts/dokumenti-zoi-zozp-zts/Specifikacija%20DJ%20-%20izmijenjena_02.2022_%C4%8Distopis.pdf

---

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

Objava obvestila o odobritvi standardne spremembe specifikacije proizvoda za ime v vinskem sektorju iz člena 17(2) in (3) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33

(2022/C 341/06)

To obvestilo je objavljeno v skladu s členom 17(5) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33 (1).

OBVESTILO O STANDARDNI SPREMEMBI, KI SPREMINJA ENOTNI DOKUMENT

„Priorat/Priorato“

PDO-ES-A1560-AM03

Datum obvestila: 10. junij 2022

OPIS ODOBRENIH SPREMEMB IN RAZLOGI ZANJE

1.   Vključitev novih manjših geografskih enot

OPIS

Vključenih je bilo več novih manjših geografskih enot (krajev in vinogradov).

Ta sprememba vpliva na oddelek 4.2 specifikacije proizvoda, in sicer sta dodani točki (b) in (c). Vendar ne vpliva na enotni dokument.

Gre za standardno spremembo, saj ne ustreza nobeni od vrst iz člena 14(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33 z dne 17. oktobra 2018.

RAZLOGI

Regulativni odbor za ZOP „Priorat“ si prizadeva, da bi se poleg manjših geografskih enot, ki so trenutno priznane v specifikaciji proizvoda, opredelila imena krajev na območju ZOP, ki so vključeni v zemljiško knjigo in/ali uradne zemljevide, da bi se ohranila in spodbujala lokalna krajevna imena.

V zvezi s tem je regulativni odbor na podlagi sedanjih in preteklih zemljevidov ter zemljiškoknjižnih dokumentov pripravil in odobril seznam krajev na območju ZOP „Priorat“ za zagotovitev, da so kraji „dobro opredeljeni“ na podlagi zemljevidov ter sklicev na ustrezne katastrske poligone in parcele v skladu s členom 55 Uredbe (EU) 2019/33.

Opazili smo tudi, da imajo nekateri še manjši vinogradi posebna imena, po katerih so prepoznavni. Da bi bili vinogradi, znani po določenem krajevnem ali tradicionalnem imenu, uradno prepoznavni s tem imenom, jih mora regulativni odbor vpisati v register vinogradnikov. V skladu s členom 20(2) predpisa o ZOP „Priorat“ (odredba katalonske vlade ARP 188/2006 z dne 18. aprila 2006) mora register med drugim vsebovati: „[…] ime vinograda, kraj in občino, v kateri leži vinogradniška parcela, območje proizvodnje, podatke o poligonu in parcelah iz katalonskega registra vinogradov [Registro vitivinícola de Cataluña], sorto ali sorte grozdja, ki se pridelujejo, ter vse podatke, ki so potrebni za natančno razvrstitev in določitev lokacije zadevnega vinograda.“

Imena, ki označujejo kraje na nekem območju (delu občine), imajo tehnično in kulturno funkcijo: tehnično, ker geografsko označujejo kraje, in kulturno, ker posredujejo informacije o kulturi, jeziku ali običajih tistih, ki so jih poimenovali. V tem okviru so krajevna imena kolektivna dediščina, ki jo je treba varovati kot del jezikovne in kulturne zapuščine območja.

Vrednost krajevnih imen kot dela nesnovne kulturne dediščine naroda je med drugim priznala deveta konferenca Združenih narodov o standardizaciji geografskih imen (Resolucija IX/4, New York, avgust 2007). Njihova vrednost je navedena tudi v preambuli odloka katalonske vlade 59/2001 z dne 23. januarja 2001 o ustanovitvi odbora za krajevna imena [Comisión de Toponimia] in spremembi odloka 78/1991 o uporabi krajevnih imen.

Na področju vinogradništva, zlasti na območju, ki ga pokriva ZOP „Priorat“, dolgoletni gospodarski in kulturni pomen vinogradov za lokalno prebivalstvo ter jezikovne in etnične skupine jasno dokazuje njihovo vrednost kot nesnovne kulturne dediščine. Možnost označevanja vina z imenom določenega kraja ali vinograda kot „manjše geografske enote“ omogoča natančno geografsko opredelitev kraja pridelave grozdja. Poleg tega pomaga ohranjati in promovirati imena, ki so jih prejšnje generacije vinogradnikov na območju ZOP „Priorat“ dale različnim krajem (delom občin), ki sestavljajo razmejeno geografsko območje.

Namen je, da se proizvajalcem vin, za katera se lahko uporablja ZOP, omogoči natančna geografska opredelitev kraja pridelave grozdja, iz katerega je bilo proizvedeno določeno vino, s čimer se potrošnikom zagotovi čim več informacij ter prispeva k ohranjanju in spodbujanju imen, po katerih so kraji in vinogradi na območju znani, v skladu z lokalno tradicijo.

2.   Novi največji proizvodni donosi

OPIS

Največji donosi grozdja so se zmanjšali, da se lahko vino označi s katerim koli od naslednjih izrazov, ki so povezani z različnimi priznanimi geografskimi enotami: vila (vas), paraje (lokacija), viña clasificada (uvrščeni vinograd) in gran viña clasificada (večji uvrščeni vinograd).

Ta sprememba vpliva na oddelek 8.3(B) specifikacije proizvoda in oddelek 5.2 enotnega dokumenta.

Gre za standardno spremembo, saj ne ustreza nobeni od vrst iz člena 14(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33 z dne 17. oktobra 2018.

RAZLOGI

Cilj je izboljšati kakovost in potrošniku zagotoviti natančnejše informacije o tem, kje je grozdje pridelano.

3.   Zahteve za uporabo novih izrazov na etiketi v povezavi z manjšimi geografskimi enotami

OPIS

Spremenjene so bile zahteve za uporabo izraza vino de vila de (vino iz vasi), določeni pa so bili tudi pogoji za uporabo novih izrazov paraje, viña clasificada in gran viña clasificada, vse v povezavi z imenom manjše geografske enote.

Sprememba vpliva na oddelek 8.3(B) specifikacije proizvoda in oddelek 9 enotnega dokumenta.

Gre za standardno spremembo, saj ne ustreza nobeni od vrst iz člena 14(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33 z dne 17. oktobra 2018.

RAZLOGI

Predlaga se, da bi moralo, kadar se zgoraj navedeni neobvezni izrazi uporabljajo v povezavi z manjšimi geografskimi enotami, vse grozdje izvirati iz zadevne manjše geografske enote. Predlaga se tudi, da se uvedejo omejitve glede gojenja in enoloških postopkov, tako da se manjše geografske enote navedejo le, če so značilne lastnosti vin z ZOP „Priorat“ v celoti izražene in če večina grozdja izvira iz uveljavljenih vinogradov z nizkim donosom, v katerih se gojijo sorte garnacha negra, garnacha peluda, garnacha blanca ali cariñena, ki se najpogosteje uporabljajo za proizvodnjo vin z ZOP „Priorat“.

ENOTNI DOKUMENT

1.   Ime proizvoda

Priorat

Priorato

2.   Vrsta geografske označbe

ZOP – zaščitena označba porekla

3.   Kategorije proizvodov vinske trte

1.

Vino

3.	Likersko vino

16.	Vino iz prezrelega grozdja

4.   Opis vin

1.   VINO – bela in rosé vina ter bela in rosé vina vinos de finca (posebna katalonska kategorija visokokakovostnih vin iz enega vinograda)

KRATEK OPIS

Čista, bistra in sijoča vina. Ravno prav izrazite in kakovostne arome.

Bela vina: intenzivne, sadne, cvetlične ali mlečne arome. Uravnotežena, mehka in sveža vina.

Bela vina, starana v sodu: arome sadja in/ali začimb. Uravnotežena in v ustnih dobro strukturirana.

Vina rosé: sadne in/ali cvetlične arome. Ta vina imajo sadni okus s prijetnim dolgim pookusom in ustvarijo dober prvi vtis, ki se razvije v ustih.

Poleg tega morajo biti vina z izrazom vinos de finca po videzu čista in bistra, imeti morajo primerno intenzivno aromo in dobro strukturo v ustih.

*	Hlapne kisline: vina, mlajša od enega leta: 16,5 miliekvivalenta na liter; vina, starejša od enega leta: 18 miliekvivalentov na liter.

*	Najvišja vsebnost žveplovega dioksida: 200 mg/l, če je vsebnost sladkorja manj kot 5 g/l, in 250 mg/l, če je vsebnost sladkorja 5 g/l ali več.

*	Kjer omejitve niso navedene, veljajo tiste, ki so določene v veljavnih pravnih pravilih.

Splošne analitske lastnosti
Največji delež skupnega alkohola (v vol. %)
Najmanjši delež dejanskega alkohola (v vol. %)	13
Najnižja vsebnost skupnih kislin	3,5 grama na liter, izraženega kot vinska kislina
Najvišja vsebnost hlapnih kislin (v miliekvivalentih na liter)
Najvišja vsebnost skupnega žveplovega dioksida (v miligramih na liter)

2.   VINO – rdeča vina in rdeča vina vinos de finca

KRATEK OPIS

Čista, bistra in sijoča vina. S sadnimi in/ali cvetličnimi in/ali mineralnimi primarnimi aromami. Uravnotežen prvi vtis in razvoj v ustih, s strukturo in svežino.

Vina, starana v sodih: po videzu čista in bistra. Uravnoteženost primarnih, sekundarnih in terciarnih arom. Intenziven in prijeten prvi vtis ter razvoj v ustih, s prijetno taninsko strukturo.

Poleg tega morajo biti vina z izrazom vinos de finca po videzu čista in bistra, imeti morajo primerno intenzivno aromo in dobro strukturo v ustih.

*	Hlapne kisline: vina, mlajša od enega leta: 16,5 miliekvivalenta na liter; vina, stara več kot eno leto: 20 miliekvivalentov na liter.

*	Najvišja vsebnost žveplovega dioksida: 150 mg/l, če je vsebnost sladkorja manj kot 5 g/l, in 200 mg/l, če je vsebnost sladkorja 5 g/l ali več.

*	Kjer omejitve niso navedene, veljajo tiste, ki so določene v veljavnih pravnih pravilih.

Splošne analitske lastnosti
Največji delež skupnega alkohola (v vol. %)
Najmanjši delež dejanskega alkohola (v vol. %)	13,5
Najnižja vsebnost skupnih kislin	3,5 grama na liter, izraženega kot vinska kislina
Najvišja vsebnost hlapnih kislin (v miliekvivalentih na liter)
Najvišja vsebnost skupnega žveplovega dioksida (v miligramih na liter)

3.   LIKERSKO VINO (vino rancio, sladko likersko vino, belo in rdeče vino mistela, naravno sladko vino)

KRATEK OPIS

Vino rancio: po videzu čisto in bistro, barva sega od rubinasto rdeče do rjave s toni žgane gline. Terciarne arome, značilne za staranje. Zaznavna vsebnost hlapnih kislin, z možnimi aromami suhega sadja. Uravnotežena vsebnost kislin in kremast v ustih.

Sladko vino rancio: po videzu in aromah enako kot zgoraj. Po okusu je izrazito oljnato in zaznavno sladko.

Sladko likersko vino: po videzu čisto in bistro. Arome sadja in/ali cvetlic in/ali začimb in/ali suhega sadja. Dobra oljnatost v ustih in zaznavna sladkost.

Belo vino mistela: čisto in bistro, slamnato rumene barve, ki ima lahko zlate odtenke. Arome svežega grozdja, ki so cvetlične, sadne in/ali začimbne. Dobra oljnatost, uravnotežena kislost in zaznavna sladkost.

Rdeče vino mistela: enako kot zgoraj, le da je rdeče barve, v kateri se lahko prelivajo vijolični odtenki.

Naravno sladko vino: po videzu čisto in bistro. Arome sadja in/ali cvetlic in/ali začimb in/ali suhega sadja. Možne so terciarne arome. Dobra oljnatost v ustih in zaznavna sladkost.

*	Hlapne kisline: bela in rosé vina: največ 18 miliekvivalentov na liter; rdeča vina: največ 20 miliekvivalentov na liter; vina rancio: največ 40 miliekvivalentov na liter.

*	Najvišja vsebnost žveplovega dioksida: 150 mg/l, če je vsebnost sladkorja manj kot 5 g/l, in 200 mg/l, če je vsebnost sladkorja 5 g/l ali več.

*	Kjer omejitve niso navedene, veljajo tiste, ki so določene v veljavnih pravnih pravilih.

Splošne analitske lastnosti
Največji delež skupnega alkohola (v vol. %)
Najmanjši delež dejanskega alkohola (v vol. %)	15
Najnižja vsebnost skupnih kislin	3,5 grama na liter, izraženega kot vinska kislina
Najvišja vsebnost hlapnih kislin (v miliekvivalentih na liter)
Najvišja vsebnost skupnega žveplovega dioksida (v miligramih na liter)

4.   VINO IZ PREZRELEGA GROZDJA

KRATEK OPIS

Vina iz prezrelega grozdja so proizvedena brez umetnega povečevanja deleža naravnega alkohola, saj alkohol v celoti nastane z vrenjem. Imeti morajo delež naravnega alkohola, večji od 15 vol. %, in najmanjši delež dejanskega alkohola 13,5 vol. %.

V tej kategoriji vin se vimblanc šteje za vino, pridobljeno iz mošta sorte garnacha tinta in fermentirano v sodih, po možnosti hrastovih, s prostornino soda največ 100 litrov.

Po videzu so vina čista in bistra. Mlada vina vimblanc morajo biti vijolično-rdeče barve, katere intenzivnost je lahko različna, starana vina vimblanc pa so lahko celo rubinasta. Arome suhega sadja. Možne so terciarne arome. Dobra oljnatost v ustih in zaznavna sladkost.

*	Hlapne kisline: vina, mlajša od enega leta: največ 16,5 miliekvivalenta na liter; bela in rosé vina, starejša od enega leta: največ 18 miliekvivalentov na liter; rdeča vina, starejša od enega leta: največ 20 miliekvivalentov na liter.

*	Najvišja vsebnost žveplovega dioksida: bela in rosé vina: 200 mg/l; rdeča vina: 150 mg/l.

*	Kjer omejitve niso navedene, veljajo tiste, ki so določene v veljavnih pravnih pravilih.

Splošne analitske lastnosti
Največji delež skupnega alkohola (v vol. %)
Najmanjši delež dejanskega alkohola (v vol. %)	13,5
Najnižja vsebnost skupnih kislin	3,5 grama na liter, izraženega kot vinska kislina
Najvišja vsebnost hlapnih kislin (v miliekvivalentih na liter)
Najvišja vsebnost skupnega žveplovega dioksida (v miligramih na liter)

5.   Enološki postopki

5.1.   Posebni enološki postopki

1.   Pridelovalna praksa

—	Da se pridobi grozdje najvišje kakovosti, je treba uporabljati tradicionalne pridelovalne prakse. Pri vseh pridelovalnih praksah je treba spoštovati okolje in fiziološko ravnovesje vinskih trt. Agronomsko znanje je treba uporabiti za pridobivanje grozdja v optimalnih pogojih za pridelavo vina.

—	Trte se obrezujejo z uporabo tradicionalne kotlaste metode oziroma katere koli druge metode, ki omogoča najboljšo kakovost in bogato aromatsko sestavo vin.

—	Najmanjša in največja gostota zasaditve sta 2 500 oziroma 9 000 trsov na hektar. Za nove vinograde, zasajene od 1. januarja 2013, sta najmanjša in največja gostota zasaditve 3 000 oziroma 9 000 trsov na hektar.

—	Namakanje mora biti predhodno odobreno in se lahko izvaja le, če je nujno za preživetje vinske trte oziroma za doseganje ali izboljšanje kakovosti grozdja.

—	Trgatev naj bi se po možnosti izvajala ročno. Zaščitena vina se lahko proizvajajo le iz grozdja z najmanjšim deležem potencialnega alkohola 12,5 vol. % za rdeče sorte in 12 vol. % za bele sorte.

2.   Ustrezna omejitev pri proizvodnji vin

—

Pri proizvodnji mošta je treba upoštevati tradicionalne postopke, pri čemer se uporablja tehnologija za optimizacijo kakovosti vina. Pri ekstrakciji mošta ali vina in ločevanju od lupin/tropin je treba uporabiti ustrezen tlak, da stopnja ekstrakcije ne preseže 65 litrov vina na 100 kilogramov obranega grozdja.

—

Vina z izrazom vino de finca se morajo v vinski kleti proizvajati in starati popolnoma ločeno od drugih vin in morajo biti vedno prepoznavna. Največji dovoljeni donos za grozdje, ki se bo uporabilo za proizvodnjo vina z izrazom vino de finca, je 15 % manjši od omejitve, določene za ZOP. Tehnike, ki se uporabljajo pri trgatvi, prevozu in obdelavi grozdja, stiskanju in nadzoru vrenja, ter enološke prakse, uporabljene v postopku proizvodnje in staranja vina, morajo dajati najkakovostnejše proizvode.

—	Vina, pri katerih je dovoljena navedba manjše geografske enote na etiketah, se morajo v vinski kleti proizvajati in starati ločeno od drugih ter morajo biti vedno prepoznavna.

5.2.   Največji donosi

1.	Rdeče sorte 6 000 kilogramov grozdja na hektar

2.	39 hektolitrov na hektar

3.	Bele sorte 8 000 kilogramov grozdja na hektar

4.	52 hektolitrov na hektar

5.	Rdeče sorte, namenjene proizvodnji vina vino de finca 5 100 kilogramov grozdja na hektar

6.	33,15 hektolitra na hektar

7.	Bele sorte, namenjene proizvodnji vina vino de finca 6 800 kilogramov grozdja na hektar

8.	44,2 hektolitra na hektar

9.	Rdeče sorte, pridelane na parcelah z veliko gostoto zasaditve (5 000 do 9 000 trsov na hektar). Največji donos se poveča za 0,5 kg za vsak trs, zasajen v okviru proizvodnje, ki presega 5 000 trsov na hektar. 6 000 kilogramov grozdja na hektar

10.	39 hektolitrov na hektar

11.	Bele sorte, pridelane na parcelah z veliko gostoto zasaditve (5 000 do 9 000 trsov na hektar). Največji donos se poveča za 0,5 kg za vsak trs, zasajen v okviru proizvodnje, ki presega 5 000 trsov na hektar. 8 000 kilogramov grozdja na hektar

12.	52 hektolitrov na hektar

13.	Rdeče sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom vila 5 000 kilogramov grozdja na hektar

14.	32,5 hektolitra na hektar

15.	Bele sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom vila 7 000 kilogramov grozdja na hektar

16.	45,5 hektolitra na hektar

17.	Rdeče sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom paraje ali izrazom viña clasificada 4 000 kilogramov grozdja na hektar

18.	26 hektolitrov na hektar

19.	Bele sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom paraje ali izrazom viña clasificada 6 000 kilogramov grozdja na hektar

20.	39 hektolitrov na hektar

21.	Rdeče sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom gran viña clasificada 3 000 kilogramov grozdja na hektar

22.	19,5 hektolitra na hektar

23.	Bele sorte, namenjene proizvodnji vina z izrazom gran viña clasificada 4 000 kilogramov grozdja na hektar

24.	26 hektolitrov na hektar

6.   Razmejeno geografsko območje

Bellmunt del Priorat; Gratallops; El Lloar; La Morera de Montsant in povezana vas Escaladei; Poboleda; Porrera; Torroja del Priorat; La Vilella Alta; La Vilella Baixa; severni del občine Falset, ki jo sestavljajo katastrski poligoni 1, 4, 5, 6, 7, 21 in 25 v celoti, parcele 38, 39, 40, 71, 92, zahodni del parcele 93 (1,69 ha), 96, 97, 98, 99, 100, 101, severni del parcele 102 (0,16 ha), 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 126, 128, 129, 130, 146, 147, 149 in 150 v poligonu 2, parcele 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, severni del parcele 47 (17 ha), severni del parcele 50 (2,6 ha), severni del parcele 52 (3 ha), severni del parcele 53 (14 ha), 54, 55, 56, 57, 58, 59 in 60 v poligonu 3, parcele 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, severni del parcele 28 (1,36 ha), severni del parcele 29 (3,85 ha), 63, 69, 72, 73, 74 in 75 v poligonu 19, parcele 18, 19, 20, 21, severni del parcele 27 (1,36 ha), severni del parcele 28 (2,04 ha), 31, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, severni del parcele 65 (0,85 ha), 67, 69, 70, 71, 75, 76, 77 in 78 v poligonu 20, parcele 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39 in 40 v poligonu 22 ter parcele 9, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 36, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47 in 48 v poligonu 24; ter severni del občine Molar, ki jo sestavljajo poligoni 5, 6 in 7 v celoti, vzhodni del parcele 8 (0,45 ha) ter parcele 9, 10, 11, 12, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 37, 39, 40, 44, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 60, 62, 63, 65 in 68 v poligonu 4, parcele 29, 30, 31, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101,102, 103, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 112,113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 176, 194, 197, 198, 201, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 211 in 212 v poligonu 8, parcele 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 33, 34, 38, 39, 40, 44 in 45 v poligonu 9, ter parcele 8, 13, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 35, 36, 37, 38, 39, 41, 42, 43, 44, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65 in 72 v poligonu 10.

7.   Sorte vinske trte

GARNACHA TINTA

MAZUELA – CARIÑENA

MAZUELA – SAMSÓ

8.   Opis povezave

Zelo hribovito pokrajino sestavljajo kamnine iz paleozoika, večinoma skrilavec iz devona in karbona. Gre za najstarejši skrilavec, ki ga je mogoče najti v Kataloniji in je povezan z vinogradništvom. Plitva tla z nizko vsebnostjo organskih snovi večinoma nastanejo z razpadanjem skrilavca, v katalonščini imenovanega llicorell ali llicorella. Korenine vinske trte segajo med drobce skrilavca, da dosežejo vodo in hranilne snovi, kar daje vinom značilne mineralne note.

Kar zadeva podnebje, je zaradi relativne izoliranosti območja od vpliva morja in hkrati zaščite, ki jo gorovje Sierra de Montsant zagotavlja pred hladnimi severnimi vetrovi, povprečna letna temperatura med 14 in 12 °C (v najnižjem delu območja ob vznožju gorovja Sierra de Montsant). Vendar pa je opazna razlika med dnevnimi in nočnimi temperaturami, zlasti poleti, ko se lahko najnižje temperature ponoči spustijo tudi do 12 °C, najvišje pa lahko opoldne dosežejo tudi 40 °C. Na površju skalnatih tal so lahko temperature celo še višje. Te temperaturne razlike pomenijo, da je proces zorenja postopen, in spodbujajo želeni razvoj fenolnih spojin v grozdju.

Majhna letna količina padavin (od 400 do 500 litrov na kvadratni meter) in severozahodni vetrovi, ki povzročajo hitro izhlapevanje površinske vlage, skupaj z geološko sestavo pokrajine in posebno strukturo tal prispevajo k počasnemu in popolnemu zorenju grozdja na trti, kar omogoča trgatev ob optimalni zrelosti. Trda tla in suho podnebje na splošno ovirajo rast trte, zato pa so bolezni trte redke, kar zagotavlja, da je grozdje kakovostno.

Ti naravni dejavniki in značilnosti vinogradov dajejo vinom „Priorat“ okus, polnost in strukturo.

Prav tako so zaradi teh dejavnikov vina iz prvih trgatev (bela, rosé in rdeča vina) čista in bistra, imajo značilne sadne arome in izrazite mineralne note, so sveža zaradi vsebnosti kislin in imajo enakomeren zaton.

Visoka vsebnost sladkorja nekaterih sort grozdja priorat določa posebne značilnosti likerskih vin. V preteklosti je visoka vsebnost sladkorja, značilna za grozdje sorte priorat, spodbudila proizvodnjo velikega števila vin z ostankom sladkorja in/ali velikim deležem alkohola. Postopno zorenje sort, kot je garnacha, omogoča proizvodnjo vin z velikim deležem alkohola, ki ohranjajo kompleksnost in svežino osnovne sorte.

Vina rancio so vina brez ostanka sladkorja in z visoko vsebnostjo mineralov, proizvedena s postopkom oksidacije v hrastovih sodih ali steklenih posodah. Med oksidacijo vina pridobijo nekatere terciarne arome, vključno z aromami suhega sadja, in značilno barvo, ki sega od rubinasto rdeče do rjave z odtenki žgane gline.

Sladka likerska vina se proizvajajo z vinifikacijo grozdja z visoko vsebnostjo sladkorja. Ko je dosežen delež naravnega alkohola v višini 8 vol. %, se doda vinski alkohol, da se doseže delež 15 vol. %. Za vina so značilni čisti videz, arome suhega sadja, dobra struktura v ustih in zaznavna sladkost.

Vina mistela se proizvajajo iz mošta, ki se mu doda vinski alkohol, da se doseže delež alkohola 15 vol. %. To se izvede s sedemdnevnim postopkom pretakanja, da se prepreči vrenje naravnih sladkorjev. Za vina so značilne cvetlične, sveže sadne arome z zaznavnimi začimbnimi notami.

Naravno sladka vina se proizvajajo iz mošta, ki vsebuje zelo veliko sladkorja, pri katerem se uporabi postopek delnega vrenja do najmanjšega deleža naravnega alkohola 7 vol. %, nato pa se dodaja vinski alkohol, da se doseže delež vsaj 15 vol. %. Za ta vina so značilne sadne, začimbne arome z notami suhega sadja.

Pridelava vina na hribih in strmih pobočjih na tem območju je zahtevna in draga, donosi pa so majhni. Vendar prav te razmere omogočajo proizvodnjo visokokakovostnih, koncentriranih vin z velikim deležem alkohola, ki tem vinom daje prepoznavne prefinjene in nežne arome. Vino iz prezrelega grozdja se proizvaja s sušenjem grozdja ali dolgotrajnim puščanjem zrelega grozdja na trti, kar povzroči, da vlaga izhlapi. Tako se dobi grozdje z zelo visoko koncentracijo naravnih sladkorjev, kar je osnova za proizvodnjo takšnih vin. Najmanjši delež naravnega alkohola v teh vinih je 15 vol. %, ki ni umetno povečan, zanje pa so značilne terciarne arome suhega sadja in dobra struktura v ustih.

9.   Bistveni dodatni pogoji (pakiranje, označevanje, ostale zahteve)

Pravni okvir:

v nacionalni zakonodaji

Vrsta dodatnega pogoja:

pakiranje na razmejenem geografskem območju

Opis pogoja:

Razlogi:

—	boljša sledljivost: omejevanje prevoza vin pomaga zagotoviti, da jih je mogoče identificirati;

—	preprečevanje poslabšanja kakovosti. Polnilnice na območju so prilagojene kakovosti in količini vina. S skrajšanjem časa prevoza se preprečijo škodljivi učinki toplote in svetlobe ter zamude;

—	po kraju, v katerem se vino stekleniči, se običajno prepozna njegovo poreklo. Če bi stekleničenje potekalo znotraj in tudi zunaj območja, bi to lahko omajalo zaupanje potrošnikov, ki so prepričani, da vse faze v proizvodnji vina z ZOP potekajo pod nadzorom imetnikov pravic do zaščitene označbe.

Stekleničenja zunaj območja ni mogoče primerjati s stekleničenjem znotraj območja, vendar v obratu, ki ni obrat, v katerem je bilo vino proizvedeno, in sicer iz naslednjih razlogov:

—	vsakršen prevoz neustekleničenega vina znotraj območja je treba odobriti;

—	stekleničenje lahko izvajajo le pooblaščene vinske kleti, ki izpolnjujejo nekatere tehnične zahteve;

—	pooblaščene vinske kleti lahko sprejemajo le grozdje, vino ali mošt, ki so zajeti v ZOP, ter proizvajajo in stekleničijo le vina z ZOP;

—	majhnost razmejenega območja omogoča, da je čas prevoza čim krajši, in

—	vino ostaja v svoji mikroklimi ter ni izpostavljeno spremembam temperature in nadmorske višine, kar bi lahko povzročilo prezgodnje staranje.

Pravni okvir:

v nacionalni zakonodaji

Vrsta dodatnega pogoja:

dodatne določbe o označevanju

Opis pogoja:

Vse vrste embalaže morajo imeti enkratni garancijski pečat ali oštevilčeno etiketo, nalepljeno v vinski kleti.

Na etiketah ustekleničenih vin morata biti poudarjena in v istem vidnem polju kot obvezne informacije navedena tradicionalni izraz in ime zaščitene označbe porekle „Priorat“ ZOP. Znaki za navedbo imena „Priorat“ ne smejo biti višji od 4 mm, znaki za navedbo imena „zaščitena označba porekla“ pa ne smejo biti višji od 2 mm.

Na etiketi mora biti navedena tudi občina ali poštna številka polnilnice ali špediterja. Znaki, uporabljeni za navedbo imena občine, ne smejo biti višji od 3 mm, razen če ta navedba ustreza imenu manjše geografske enote, ki ga je dovoljeno uporabiti, in vsebuje to ime.

Na etiketi mora biti skupaj z imenom ZOP po potrebi naveden izraz vino de finca.

Izrazi vino de vila de ..., paraje ..., viña clasificada ... in gran viña clasificada ..., ki jim sledi ime manjše geografske enote, niso dovoljeni na etiketah proizvodov, ki ne izpolnjujejo naslednjih zahtev:

—	vse grozdje je bilo pridelano v zadevni manjši geografski enoti;

—	donos grozdja na hektar ne presega določenih omejitev;

—	vina presegajo določeno starost;

—	vsaj 60 % grozdja, iz katerega je vino proizvedeno (90 % pri vinih z izrazom gran viña clasificada), je sort mazuela, garnacha tinta, garnacha blanca ali garnacha peluda.

Povezava na specifikacijo proizvoda

http://incavi.gencat.cat/.content/005-normativa/plecs-condicions-do-catalanes/Arxius-plecs/PC-Priorat-DOQ-nov-21-control-de-canvis.pdf

---

(1)  UL L 9, 11.1.2019, str. 2.

Objava zahtevka za registracijo imena v skladu s členom 50(2), točka (b), Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2022/C 341/07)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek, ki se lahko vloži v treh mesecih od datuma te objave.

SPECIFIKACIJA PROIZVODA ZA ZAJAMČENO TRADICIONALNO POSEBNOST

„ЛУКАНКА ТРОЯНСКА / LUKANKA TROYANSKA / ТРОЯНСКА ЛУКАНКА / TROYANSKA LUKANKA“

EU št.: TSG-BG-02797 – 16.8.2021

Država članica ali tretja država: Bolgarija

1.   Ime za registracijo

2.   Vrsta proizvoda

Skupina 1.2 Mesni proizvodi (kuhani, soljeni, dimljeni itn.)

3.   Razlogi za registracijo

3.1.   Gre za proizvod:

☒	katerega način proizvodnje, predelava ali sestava ustreza tradicionalni praksi za zadevni proizvod ali živilo;

☐

ki je proizveden iz surovin ali sestavin, ki se tradicionalno uporabljajo. Proizvodnja salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ je povezana s tradicionalno metodo proizvodnje, pri kateri mikrobiološki, fizikalno-kemični in biokemični postopki, ki potekajo v mesnih sestavinah, oblikujejo obstojno barvo, dobro strukturo ter prijetno aromo in okus končnega proizvoda. Postopek mikrobiološkega zorenja, ki se začne s sušenjem salame (lukanka) in se nadaljuje skozi celoten cikel proizvodnje, zlasti pa v začetnih stopnjah sušenja, ima ključno vlogo pri kakovosti proizvoda. Posebne organoleptične lastnosti, tj. pahljača okusov in konsistenca proizvoda „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“, so večinoma rezultat teh mikrobioloških, biokemičnih in fizikalnih postopkov, ki potekajo med zorenjem. Posebna okus in aroma sta do neke mere prav tako rezultat postopka „hladnega prekajevanja“.

3.2.   Gre za ime:

☒	ki se tradicionalno uporablja za označevanje specifičnega proizvoda;

☐

ki opredeljuje tradicionalne ali posebne lastnosti proizvoda. Zaradi priljubljenosti proizvoda „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se je njegovo ime splošno razširilo po vseh regijah države in njegova proizvodnja se je industrializirala, pri čemer pa sta se ohranila recept in proizvodna tehnika. Sušenje se je začelo izvajati v klimatiziranih sušilnicah, kar omogoča celoletno proizvodnjo, ki ni odvisna od letnih časov ali regij. Ime „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ je tako prešlo v splošno rabo, ne da bi geografsko območje vplivalo na kakovost in značilnosti proizvoda. Samo ime „Troyanska“ izvira iz imena mesta Trojan, kjer je bil proizvod prvič izdelan, populariziral pa ga je Ilija Taslakov. To je bil eden prvih proizvajalcev salam v Bolgariji. Leta 1883 je v Bolgarijo uvozil prve stroje za mletje mesa. (Hristo Cačev, Sofija Jončeva in Magdalena Mladenova. Na prelomu 20. stoletja: industrija predelave mesa v Bolgariji včeraj, danes in jutri (From the cusp of the 20th century: Past, present and future of the meat processing industry in Bulgaria). Sofija, HVP Cooperative Publishing House, 1999, str. 65).

4.   Opis

4.1.   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1, vključno z njegovimi glavnimi fizikalnimi, kemičnimi, mikrobiološkimi ali organoleptičnimi značilnostmi, ki dokazujejo posebne lastnosti proizvoda (člen 7(2) te uredbe)

„Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ je stisnjen hladno prekajeni suhomesnati proizvod, pripravljen iz mlete govedine ali bivoljega mesa (ohlajenega ali zamrznjenega) in svinjine (ohlajene ali zamrznjene), pomožnih sestavin in naravnih začimb; s tem nadevom se tesno napolni naravno ali umetno črevo. Po odstranitvi črevesa je proizvod primeren za takojšnje uživanje.

Fizikalne značilnosti – oblika in velikost

Ravni ali rahlo ukrivljeni stisnjeni kosi premera (φ) 50–80 mm; na obeh koncih povezani z dvonitno vrvjo ali speti s sponkama; dolžine od 20 do 60 cm ali do 90 cm, če so namenjeni za rezanje.

Kemične značilnosti

—	vsebnost vode: ≤ 40 % skupne teže;

—	skupna vsebnost beljakovin: ≥ 16,8 %;

—	sol: ≤ 5 %;

—	pH: ne manj kot 5.2.

Organoleptične značilnosti

Zunanji videz in barva:

—	črevo: čisto, gladko, brez poškodb, nepravilnosti ali neprimerne hrapavosti, brez maščobnega kondenzata ali udrtin in brez vdolbin pod seboj; temno rdeče do rjavordeče barve, s suho belo plesnijo, ki ne prodira v notranjost; črevo se tesno prilega nadevu;

površina prereza: v notranjosti prereza je sestava enakomerna in homogena;

konsistenca: čvrsta in elastična;

okus in vonj: prepoznavna, prijetna, zmerno slana; prepoznavna aroma uporabljenih začimb in značilna dimljena aroma, brez okusov in vonjev, ki bi se razlikovali od uporabljenih začimb.

Salama „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se lahko trži cela ali narezana, vakuumsko zapakirana, v celofanu ali v embalaži z modificirano atmosfero.

4.2.   Opis metode proizvodnje proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1, ki jo morajo proizvajalci upoštevati, po potrebi vključno z vrsto in značilnostmi uporabljenih surovin ali sestavin, in metode, po kateri je proizvod pripravljen (člen 7(2) te uredbe)

Za proizvodnjo salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se uporabljajo naslednje surovine in pomožne sestavine:

meso na 100 kg surovin (zmes za salame):

—	goveje/bivolje meso (ohlajeno ali zamrznjeno) z do 15 % maščobe: 60 kg;

—	svinjina (ohlajena ali zamrznjena) z do 10 % maščobe: 20 kg;

—	svinjina (ohlajena ali zamrznjena) z do 50 % maščobe: 20 kg.

Govedina/bivolje meso ter svinjina sta vzeta iz celega trupa razen ledvenega dela in fileja, tj. čisto meso.

Začimbe (na 100 kg mesa):

—	naravni črni ali beli poper: 300 g;

—	sladkor: 300 g.

Drugo:

—	sol: 2,3 kg;

—	kalijev nitrat (E252): 100 g ali natrijev nitrat (E251): 85 g;

—	antioksidant – askorbinska kislina (E300): 50 g.

Uporaba starterskih kultur je dovoljena v deležu 20 do 50 g na 100 kg mesa za salame.

Te kulture so optimalna kombinacija posameznih izbranih sevov bakterij Lactobacillus in Micrococcus ter nepatogenih koagulaza negativnih sevov bakterij Staphylococcus in Pediococcus, v različnih deležih. Starterske kulture vplivajo na postopka zorenja in sušenja, saj vplivajo na zakisljevanje ter oblikovanje barve, okusa in arome. Preprečujejo tudi razvoj neželene mikroflore.

Črevo: naravno (soljeno goveje debelo črevo ali ovčje slepo črevo) ali umetno, premer (φ): 50–80 mm;

dvonitna vrv, dovoljena za uporabo v živilih, ali sponke in kavlji za obešanje.

Način proizvodnje

„Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se proizvaja iz govedine (bivoljega mesa) in svinjine, kot je navedeno zgoraj. Po odstranitvi kosti in tetiv ter razvrstitvi mesa se to ročno ali strojno seseklja. Sesekljano meso se tehta skladno z receptom, zmes za salame pa se nato pripravi na enega od naslednjih treh načinov:

—	meso se zmelje v stroju za mletje mesa in zmeša v sekljalniku;

—	meso se zmelje v stroju za mletje mesa in zmeša v mešalniku;

—	meso se zmelje in zmeša v sekljalniku.

Med mletjem in mešanjem se dodajo vse začimbe in ostale sestavine ter starterska kultura v količinah iz recepta. S tako pridobljeno zmesjo se nato strojno nadeva naravno goveje debelo črevo ali ovčje slepo črevo oziroma umetno črevo. Črevo se na obeh koncih poveže z dvonitno vrvjo ali spne s sponkama. Salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se nato obesijo na lesene ali kovinske okvire (palice), nameščene na vozičke za sušenje mesa. Salame se dva do tri dni sušijo in odcejajo na temperaturi zraka med 8 °C (brez uporabe starterskih kultur) in 24 °C (z uporabo starterskih kultur) ter pri relativni vlažnosti med 65 in 90 %, nato pa se premestijo v sušilnico.

Po sušenju in odcejanju se salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ hladno prekadijo. Ta tehnični postopek poteka v specializiranih prekajevalnicah za hladno prekajevanje in pri temperaturi dima in zraka 14 do 25 °C, in sicer od 2 do 24 ur glede na prekajevalnice, ki so na voljo v obratu, nato pa se salame sušijo. Sušijo se pri temperaturi zraka največ 17 °C in relativni vlažnosti največ 85 % v naravnih ali klimatiziranih sušilnicah. Med sušenjem in zorenjem se salame dva- do trikrat stisnejo s ploščatimi lesenimi, plastičnimi ali kovinskimi stiskalnicami. Nadzornik proizvodnje glede na videz določi, kdaj so salame pripravljene za stiskanje. Prvič se stiskajo, ko sta spodnji del in površina popolnoma suha na otip in se skozi črevo koščki maščobe rahlo izbočijo. O nadaljnjih stiskanjih odloči nadzornik proizvodnje. Salame pri vsakem stiskanju ostanejo v stiskalnici 12 do 24 ur. Za stiskanje se uporabljajo različne vrste mehanskih ali hidravličnih stiskalnic. Pritisk, ki ga povzročijo različne vrste stiskalnic, je odvisen od stopnje suhosti, kot jo oceni nadzornik proizvodnje. Na začetku postopka sušenja je pritisk manjši, nato se proti koncu postopka sušenja povečuje. Med postopkom stiskanja mehanski pritisk rahlo poveča temperaturo proizvoda. Skupaj s kondenzirano vlago to povzroči nastanek plemenite bele plesni na površini.

Postopek proizvodnje salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ traja najmanj 20 dni in je končan, ko proizvod dobi značilno sestavo in konsistenco.

4.3.   Opis ključnih elementov, ki opredeljujejo tradicionalne lastnosti proizvoda (člen 7(2) te uredbe)

Proizvod „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se proizvaja s tradicionalnimi proizvodnimi tehnikami ter je povezan z zgodovino in identiteto Bolgarov. Je eden iz raznovrstne palete hladno prekajenih suhomesnatih proizvodov, ki se v Bolgariji proizvajajo že desetletja.

Metoda obrtne proizvodnje proizvoda „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ se je uporabljala v 19. in 20. stoletju. Tradicionalno se je izvajala sezonsko v naravnih sušilnicah v goratih predelih, kjer so bili primerni vremenski pogoji, kot na primer v mestu Trojan.

Zahvaljujoč tradicionalni metodi proizvodnje, za katero sta značilna postopek sušenja in prekajevanja, je ta proizvod postal bolgarska specialiteta. Med postopkom sušenja se nadzorujejo nekateri parametri (temperatura in vlažnost). Zaradi priljubljenosti proizvoda in pojava klimatiziranih sušilnic, v katerih se ohranjajo parametri sušenja naravnega okolja, se je proizvodnja proizvoda „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ razširila po vseh regijah države in se začela industrializirati ob upoštevanju kakovostnih značilnosti proizvoda in njegovega recepta, ki so ostajali nespremenjeni vse do današnjega dne. Dolgoletna praksa je pokazala, da se s tradicionalno metodo, ki vključuje uveljavljena recept in tehniko, pridobi suhomesnat in prekajen mesni proizvod „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ posebne oblike in izvirnega okusa.

Proizvodnja salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ izvira iz sredine 19. stoletja. Prvi glavni proizvajalec je bil Ilija Taslakov (1846–1942) iz Trojana.

Pozneje je bilo po podatkih mednarodnega trgovinskega in industrijskega almanaha, objavljenega leta 1909, 58 proizvajalcev salam pastarma in sudžuk ter 56 proizvajalcev salam lukanka, med njimi tudi salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“, ki je uradno registrirana v Bolgariji. (Cačev, H. in drugi, Na prelomu 20. stoletja: industrija predelave mesa v Bolgariji včeraj, danes in jutri (From the cusp of the 20th century:Past, present and future of the meat processing industry in Bulgaria), str. 66).

Zahteve glede sestave in kakovosti salame „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ so bile prvič uradno standardizirane leta 1958 v bolgarskem državnem standardu 2589-58 o salamah lukanka. Določeni so bili načelna pravila in standardi za tehniko pridobivanja tega visokokakovostnega proizvoda.

Proizvodna tehnika za salamo „Lukanka Troyanska / Troyanska lukanka“ je opisana v publikacijah Proizvodstvo i plasment na mesni produkti (Proizvodnja in distribucija mesnih proizvodov) iz leta 1963 in Sbornik tehnologični instrukcii za proizvodstvo na mesni proizvedenija (Navodila za proizvodnjo mesnih proizvodov) iz leta 1980 ter v Tehničnem standardu 34-83 „Lukanka Troyanska“, Nacionalnega kmetijsko-industrijskega združenja (NAPS), objavljenem v Sofiji leta 1983, v katerem je sestava doživela manjšo spremembo, ki pa ni vplivala na organoleptično kakovost proizvoda. Metoda priprave je skozi čas ostala nespremenjena.

---

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.