—

ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 4, 9 in 151 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, ki so jih septembra 2015 sprejeli svetovni voditelji in ki jih je potrdil Svet, zlasti 1., 3., 8. in 11. cilja,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 21 o prepovedi diskriminacije, člena 26 o vključenosti invalidov in člena 34(3) o priznavanju in spoštovanju pravice do socialne pomoči in pomoči pri pridobivanju stanovanj v Uniji,

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine, podpisane v Torinu 18. oktobra 1961,

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti 19. načela o stanovanjih in pomoči za brezdomce,

—

ob upoštevanju Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989,

—

ob upoštevanju priporočil EU za posamezne države članice z dne 25. maja 2018 o stanovanjih v vseh 28 državah članicah,

—

ob upoštevanju ženevske listine OZN o trajnostnih stanovanjih in njenega cilja, da se zagotovijo dostojna, primerna, cenovno dostopna in zdrava stanovanja za vse,

—

ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 10. julija 2020 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2019 o politiki zaposlovanja in socialni politiki v evroobmočju (3),

—

ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 4. aprila 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu plus (ESS+) (4),

—

ob upoštevanju člena 227(2) Poslovnika,

A.

ker je Odbor za peticije prejel peticijo št. 0546/2020 in več drugih peticij, v katerih je izražena zaskrbljenost zaradi položaja več kot 4 milijonov brezdomnih evropskih državljanov in števila brezdomcev v EU, ki naj bi se v zadnjih desetih letih povečalo za 70 %;

B.

ker je brezdomstvo neposredno povezano s težavami pri uveljavljanju temeljnih pravic, kot je zdravstveno varstvo, in ker so brezdomci pogosto tarča kaznivih dejanj iz sovraštva ter nasilja, vključno z družbeno stigmatizacijo;

C.

ker omenjene peticije pozivajo Evropsko unijo, naj ne zapostavi nikogar in naj se nujno odzove usklajeno ter sprejme preventivne ukrepe, ki bodo trajnostno zmanjšali tveganje in razširjenost brezdomstva;

D.

ker je v hierarhiji človekovih potreb stanovanje življenjski prostor, ki omogoča zadovoljevanje drugih temeljnih in višjih potreb;

E.

ker bi se morala Evropska unija boriti proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujati socialno pravičnost in zaščito, enakost med ženskami in moškimi, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok;

F.

ker mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti upoštevati zahteve, povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, ustrezno socialno zaščito, bojem proti socialni izključenosti, politiko socialnih stanovanj in visoko stopnjo izobraževanja ter usposabljanja, pa tudi varovanjem človekovega zdravja;

G.

ker v EU enotna in široko sprejeta opredelitev brezdomstva in stanovanjske izključenosti ne obstaja in je zato težko oceniti razširjenost brezdomstva v državah članicah;

H.

ker se je v zadnjem desetletju stopnja brezdomstva povišala v številnih državah članicah EU; ker so razlogi za to povišanje kombinacija rasti stanovanjskih stroškov, vpliva gospodarske krize, zmanjševanja socialne zaščite in neustreznosti politik pri obravnavi brezdomstva v mnogih državah članicah; ker so cene stanovanj v evroobmočju v drugem četrtletju 2020 zrasle za 5 % v primerjavi z istim četrtletjem prejšnjega leta, v 27 državah članicah pa za 5,2 %;

I.

ker EU nima neposredne pristojnosti za stanovanjsko politiko, lahko pa posredno vpliva na stanovanjske razmere v državah članicah s predpisi, kot so pravila o državni pomoči in davčno in konkurenčno pravo, ter ukrepi, kot so priporočila in smernice;

J.

ker Evropski socialni sklad obstaja zato, da bi izboljšal možnosti zaposlovanja za delavce na notranjem trgu ter tako prispeval k zvišanju življenjskega standarda in pomagal brezdomcem pri nastanitvi v socialnih stanovanjih;

K.

ker so bili pri stanovanjskih projektih in odzivanju na potrebe prikrajšanih skupnosti uporabljeni tudi drugi evropski strukturni in investicijski skladi, kot je Evropski sklad za regionalni razvoj;

L.

ker Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim podpira ukrepe držav članic pri oskrbi najbolj ogroženih s hrano in/ali osnovnimi potrebščinami;

M.

ker je bilo brezdomstvo v zadnjih poročilih evropskega semestra omenjeno veliko pogosteje;

N.

ker so socialni stroški neobravnave brezdomstva posebno visoki na področju pravosodja in zdravstva;

O.

ker imajo politike socialne varnosti, ki širše, univerzalne storitve združujejo z usmerjenimi ukrepi, zelo pomembno vlogo pri preprečevanju brezdomstva;

P.

ker zbrani dokazi o vplivu pandemije COVID-19 na cenovno dostopnost stanovanj v EU kažejo, da bi lahko gospodarska recesija ter izguba služb in prihodkov srednjeročno še zvišali preobremenjenost s stanovanjskimi stroški in stopnjo brezdomstva v Evropi;

Q.

ker se profil brezdomcev spreminja in zdaj vključuje več mladih, otrok, starejših, migrantov, Romov in drugih ogroženih manjšin, pri tem pa so brezdomstvu vse bolj izpostavljene ženske in družine;

R.

ker sta dostojno stanovanje in vključenost ljudi v družbo odločilna za to, da lahko v celoti izkoristijo svoj potencial in prispevajo k družbi;

S.

ker do brezdomstva pripelje zapleteno medsebojno delovanje strukturnih, institucionalnih in osebnih dejavnikov;

T.

ker sta brezdomstvo in stanovanjska izključenost socialni problem, za katerega bi bilo treba poiskati trajno rešitev;

U.

ker določene države članice kriminalizirajo brezdomstvo in vedenje, povezano z njim;

V.

ker so v nekaterih državah članicah zavetišča za brezdomce odprta samo pozimi, in ne vse leto;

W.

ker imajo v nekaterih državah članicah lokalne službe socialne varnosti samo pasivno vlogo pri ponovnem vključevanju brezdomcev v družbo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

—

ob upoštevanju peticije št. 0653/2020,

—

ob upoštevanju členov 21(1) in 67(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Protokola Amsterdamske pogodbe o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije (1),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. marca 2020 z naslovom Smernice za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom COVID-19 (C(2020)2051),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2020 z naslovom Smernice o sezonskih delavcih v EU v okviru izbruha COVID-19 (C(2020)4813),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2020 z naslovom COVID-19: Na poti k postopnemu in usklajenemu pristopu k ponovni vzpostavitvi prostega gibanja in odpravi kontrol na notranjih mejah (C(2020)3250),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (3) ter svoje resolucije z dne 19. junija 2020 o stanju na schengenskem območju po izbruhu pandemije COVID-19 (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2020 o evropskem varstvu čezmejnih in sezonskih delavcev v okviru krize zaradi COVID-19 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2020 z naslovom Pandemija COVID-19: usklajevanje zdravstvenih ocen in stopnje tveganja na ravni EU ter posledice za schengensko območje in enotni trg (6),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta (EU) 2020/1475 z dne 13. oktobra 2020 o usklajenem pristopu k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 (7),

—

ob upoštevanju razprav o peticiji št. 0653/2020 na seji Odbora za peticije 2. julija 2020,

—

ob upoštevanju člena 227(2) Poslovnika,

A.

ker je Odbor za peticije od predstavnikov belgijskih, nemških, nizozemskih in luksemburških obmejnih regij prejel peticijo št. 0653/2020, v kateri izražajo zaskrbljenost zaradi nenadne zapore notranjih meja EU kot odziv na pandemijo COVID-19 in posledic različnih ukrepov, ki so jih uvedle nekatere države članice in ki jih občutijo ljudje v EU, zlasti tisti, ki živijo v obmejnih regijah;

B.

ker obmejne regije predstavljajo 40 % ozemlja Evropske unije in v njih živi 30 % prebivalstva EU;

C.

ker je bil schengenski pravni red ključnega pomena, da so obmejne regije postale območja gospodarske in socialne izmenjave ter vzorčne regije za teritorialno sodelovanje in institucionalne inovacije;

D.

ker je pandemija COVID-19 resna nevarnost za javno zdravje, saj vpliva na zdravje in življenje vseh prebivalcev EU ter na sisteme zdravstvenega varstva v državah članicah;

E.

ker je večina držav članic kot odziv na pandemijo COVID-19 ponovno uvedla nadzor na notranjih mejah ali meje zaprla; ker so bile uvedene in se še vedno izvajajo začasne omejitve potovanj iz tretjih držav, pa tudi iz držav članic EU schengenskega območja; ker ti ukrepi niso bili usklajeni med državami članicami ali z institucijami EU;

F.

ker več kot 17 milijonov državljanov EU živi in dela v državi EU, ki ni država njihovega državljanstva (3,9 % vse delovne sile v letu 2018);

G.

ker lahko države članice v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah le izjemoma uvedejo nadzor na notranjih mejah in le kot skrajno možnost v primeru resne grožnje javnemu redu ali notranji varnosti ter morajo spoštovati načelo sorazmernosti; ker je treba v tem primeru o sprejeti odločitvi uradno obvestiti druge države članice in Komisijo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 114,

—

ob upoštevanju členov 169, 191, 192 in 193 PDEU,

—

ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov (2),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga (3),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. junija 2018 o vzpostavitvi programa za enotni trg, konkurenčnost podjetij, vključno z malimi in srednjimi podjetji, in evropsko statistiko (COM(2018)0441),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom Evropski zeleni dogovor (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Evropska strategija za podatke (COM(2020)0066),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2018 o izvajanju svežnja o krožnem gospodarstvu: možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (7),

—

ob upoštevanju publikacije Komisije iz oktobra 2018 z naslovom „Behavioural Study on Consumers’ Engagement in the Circular Economy“ (Vedenjska študija vključevanja potrošnikov v krožno gospodarstvo),

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2019 z naslovom „Analysis and development of a scoring system for repair and upgrade of products“ (Analiza in razvoj sistema točkovanja za popravilo in nadgradnjo izdelkov),

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom Evropsko okolje – stanje in napovedi za obdobje do leta 2020,

—

ob upoštevanju študije iz marca 2020 z naslovom „Promoting product longevity“ (Spodbujanje dolge življenjske dobe proizvodov), ki je bila izvedena na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju poglobljene analize iz aprila 2020, ki jo je zahteval njegov Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov z naslovom „Sustainable Consumption and Consumer Protection Legislation“ (Trajnostna potrošnja in zakonodaja na področju varstva potrošnikov),

—

ob upoštevanju poročila Evropske potrošniške organizacije (BEUC) z dne 18. avgusta 2015 z naslovom „Durable goods: More sustainable products, better consumer rights – Consumer expectations from the EU’s ressource efficiency and circular economy agenda“ (Trajno potrošno blago: trajnostnejši izdelki, večje pravice potrošnikov – Pričakovanja potrošnikov glede načrta EU o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0209/2020),

A.

ker je treba zaradi redčenja naravnih virov in širjenja odpadkov nujno oblikovati trajnostne proizvodne in potrošne vzorce v mejah zmogljivosti planeta, pri čemer mora biti na prvem mestu učinkovitejša in bolj trajnostna raba virov;

B.

ker je kriza zaradi pandemije COVID-19 pokazala, da je treba vzpostaviti nove in odpornejše poslovne modele ter podpirati evropska podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, mikropodjetja in samozaposlene;

C.

ker mora trajnostni enotni trg izražati poziv Parlamenta (8) k sprejetju ambicioznega evropskega zelenega dogovora; ker je zato nujno razviti strategijo, ki temelji na raziskavah, da bi povečali trajnost, ponovno uporabo, nadgradljivost in popravljivost proizvodov; ker bi bilo treba s to strategijo ustvarjati delovna mesta ter priložnosti za rast in inovacije za evropska podjetja, podpirati njihovo konkurenčnost na svetovni ravni in zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov;

D.

ker skupna in celovita strategija ne ustreza enotnemu pristopu; ker bi bil primernejši diferenciran pristop, ki bi temeljil na posebnostih vsake kategorije proizvodov in sektorja, pa tudi na tržnem in tehnološkem razvoju; ker sta učinkovito izvajanje in izvrševanje obstoječih pravil bistvena za dobro delujoč in trajnostni enotni trg;

E.

ker je bistveno, da se prek finančnih programov, kot je program za enotni trg, mobilizirajo zadostna sredstva za prehod na podnebno nevtralnost in krožno gospodarstvo, da bi financirali raziskave in razvoj na področju trajnostnih proizvodov ter kampanje ozaveščanja, usmerjene v podjetja in potrošnike;

F.

ker so potrošniki pripravljeni sodelovati v procesu krožnega gospodarstva in ker glede na vedenjsko študijo Komisije iz leta 2018 obstaja trikrat večja verjetnost, da bodo kupili izdelek, ki je označen kot trajnejši in popravljiv, vendar še vedno obstajajo ovire, vključno z asimetričnimi informacijami; ker so za ozaveščenost potrošnikov in pošteno konkurenco med podjetji potrebne jasne, zanesljive in pregledne informacije o značilnostih proizvodov, vključno s predvideno življenjsko dobo in popravljivostjo; ker je zato treba obstoječe informacije izboljšati, hkrati pa preprečiti preobremenitev z informacijami;

G.

ker sta življenjska doba proizvoda in način, kako se stara, odvisna od različnih naravnih ali umetnih dejavnikov, kot so sestava, funkcionalnost, stroški popravila, vzorci potrošnje in uporaba; ker je treba predvideno življenjsko dobo proizvoda izmeriti na podlagi objektivnih preskusov in meril, ki odražajo okoliščine dejanske uporabe ter jih je treba določiti pred dajanjem proizvoda na trg;

H.

ker je treba Direktivo (EU) 2019/771 pregledati do leta 2024; ker je treba v pripravah na ta pregled oceniti več ukrepov, namenjenih ustvarjanju pravih pogojev za povečanje trajnosti proizvodov ter zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in konkurenčnega poslovnega okolja; ker dveletna zakonsko določena garancijska doba morda ni primerna za vse kategorije proizvodov z daljšo predvideno življenjsko dobo;

I.

ker je Evropski parlament v prejšnji resoluciji (9) pozval k ukrepom za reševanje vprašanja načrtovane zastarelosti blaga in programske opreme, vključno z razvojem skupne opredelitve za preskušanje in odkrivanje problematičnih praks; ker je treba razviti skupno strategijo za enotni trg ter zagotoviti pravno varnost in zaupanje za podjetja in potrošnike;

J.

ker je življenjska doba programske opreme bistvena za življenjsko dobo elektronskih naprav; ker morajo biti elektronske naprave zaradi vse hitrejšega zastaranja programske opreme prilagodljive, da bi ostale konkurenčne (10);

K.

ker 79 % državljanov EU meni, da bi bilo treba od proizvajalcev zahtevati, da olajšajo popravilo digitalnih proizvodov ali nadomeščanje njihovih posameznih delov (11); ker visokokakovostni proizvodi spodbujajo konkurenčnost evropskih podjetij;

L.

ker je raziskava iz decembra 2015 (12) razkrila, da 59 % potrošnikov ne ve, da je zakonsko določena garancijska doba v EU najmanj dve leti; ker bi se poznavanje obstoječih obsežnih pravic v zvezi z zakonsko določeno garancijo pri potrošnikih lahko izboljšalo, kar bi prispevalo k bolj trajnostni uporabi blaga;

M.

ker je zaradi povečanja e-trgovanja treba bolje nadzorovati, ali so blago in storitve, ki prihajajo iz tretjih držav, skladni z okoljskimi in varnostnimi standardi EU ter pravicami potrošnikov;

N.

ker je za trajnostni enotni trg, na katerem imajo ključno vlogo organi za nadzor trga in carinski organi, potreben učinkovit nadzor trga, da bi zagotovili ustrezno izvrševanje teh pravil;

O.

ker bi se s spodbujanjem popravil in ponovne uporabe ter krepitvijo zaupanja v trg rabljenega blaga lahko ponujale gospodarske in socialne priložnosti ter zagotavljala delovna mesta, v posebnih okoliščinah pa spodbujala tudi konkurenčnost industrijskega sektorja; ker v nekaterih primerih potrošnike od popravil odvračajo ovire, kot so slab dostop do nadomestnih delov, nezadostni standardizacija in interoperabilnost ter nedostopnost storitev popravil; ker to negativno vpliva na sektor popravil;

P.

ker bi glede na poročilo Eurobarometra (13) 77 % državljanov EU svoje izdelke raje popravilo, kot jih nadomestilo z novimi; ker bi lahko bila podjetja, ki se ukvarjajo s popravili, vir lokalnih delovnih mest in posebnega strokovnega znanja v Evropi;

Q.

ker bi bilo treba podaljševanje življenjske dobe vrste proizvodov, katerih okoljska učinkovitost se znatno izboljšuje, uravnotežiti z uvajanjem teh izboljšanih proizvodov in zato ne bi smelo povzročiti zamud pri uvajanju inovativnih tehnologij, ki bi lahko privedle do znatnih okoljskih koristi;

R.

ker vse večja digitalizacija našim družbam zagotavlja nove kanale za izmenjavo informacij in prispeva k oblikovanju trajnostnega trga, ki temelji na odgovornosti, preglednosti, izmenjavi informacij in učinkovitejši rabi virov;

S.

ker bi lahko spletne platforme storile več, kar zadeva njihovo odgovornost za zagotavljanje zanesljivih informacij potrošnikom o proizvodih in storitvah, ki jih ponujajo;

T.

ker digitalni sektor prispeva k inovacijam in spodbujanju trajnostnega gospodarstva; ker bi bilo treba obravnavati vpliv na okolje v smislu porabe energije in virov njegove infrastrukture; ker so pri vzpostavljanju krožnega gospodarstva ključnega pomena bolj trajnostni načini pakiranja in dostave;

U.

ker so zelena in trajnostna javna naročila skupaj z drugimi pomembnimi politikami lahko strateškega pomena pri podpiranju evropskega industrijskega sektorja v njegovem prehodu ter krepitvi njegove odpornosti in odprte strateške avtonomije; ker lahko strateška uporaba trajnostnih javnih naročil koristi podjetjem in potrošnikom, saj se z njo spodbuja povpraševanje po trajnostnem blagu in preskrbo z njim ter zagotavlja, da so ti proizvodi stroškovno učinkoviti in privlačni za potrošnike;

V.

ker je treba odpraviti zavajajoče okoljske trditve in prakse lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing) z učinkovitimi metodologijami, med drugim o tem, kako take trditve utemeljiti;

W.

ker oglaševanje vpliva na ravni in vzorce potrošnje; ker bi oglaševanje lahko podjetjem in potrošnikom pomagalo pri sprejemanju informiranih trajnostnih odločitev;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

—

ob upoštevanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (1),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa 93/465/EGS (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/515 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o vzajemnem priznavanju blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 764/2008 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (5),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/881 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 (Akt o kibernetski varnosti) (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2020 o avtomatiziranem sprejemanju odločitev: zagotavljanje varstva potrošnikov ter prostega pretoka blaga in storitev (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o celoviti evropski industrijski politiki na področju umetne inteligence in robotike (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2018 o blokovni verigi: v prihodnost usmerjena trgovinska politika (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2018 o svežnju za enotni trg (11),

—

ob upoštevanju svojega vmesnega poročila z dne 14. novembra 2018 o večletnem finančnem okviru 2021–2027 – stališče Parlamenta v luči dogovora (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2018 o tehnologijah distribuirane knjige transakcij in blokovne verige: vzpostavljanje zaupanja z opuščanjem posrednikov (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o evropskih standardih za 21. stoletje (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o strategiji za enotni trg (16),

—

ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 15. aprila 2014, z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. …/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o varnosti potrošniških proizvodov ter razveljavitvi Direktive Sveta 87/357/EGS in Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17),

—

ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2020 z naslovom Bolj ambiciozna Unija (COM(2020)0037),

—

ob upoštevanju poročila z dne 19. februarja 2020 o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika (COM(2020)0064),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19. februarja 2020 o umetni inteligenci – evropski pristop k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 o dolgoročnem akcijskem načrtu za boljše izvajanje in uveljavljanje pravil enotnega trga (COM(2020)0094),

—

ob upoštevanju etičnih smernic strokovne skupine Komisije na visoki ravni za umetno inteligenco o zaupanja vredni umetni inteligenci, objavljenih 8. aprila 2019,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. aprila 2019 o krepitvi zaupanja v umetno inteligenco, osredotočeno na človeka (COM(2019)0168),

—

ob upoštevanju poročila strokovne skupine Komisije na visoki ravni za umetno inteligenco o politiki in naložbenih priporočilih za zaupanja vredno umetno inteligenco, objavljenega 26. junija 2019,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0207/2020),

A.

ker je enotni trg za blago eden najpomembnejših gospodarskih temeljev EU, trgovina z blagom pa trenutno ustvarja približno četrtino BDP EU in tri četrtine trgovine znotraj EU;

B.

ker je bila direktiva o splošni varnosti proizvodov (Direktiva 2001/95/ES) sprejeta leta 2001 in ker so se nakupovalne navade potrošnikov spremenile zaradi vse večje prodaje v e-trgovanju; ker je bil prejšnji poskus reforme direktive, ki ga je Komisija predstavila leta 2013, neuspešen;

C.

ker je nesprejemljivo, da so potrošniki EU izpostavljeni proizvodom, ki ne ustrezajo varnostnim zahtevam EU ali so iz drugega razloga nezakoniti, pri čemer se pojavljajo vprašanja, ki segajo od uporabe nevarnih kemikalij v proizvodih, do nevarne programske opreme in drugih varnostnih tveganj; ker je potreben horizontalen zakonodajni okvir, ki bo deloval kot varovalo in bo okrepil varstvo potrošnikov, da bi dosegli visoko raven varovanja zdravja in varnosti potrošnikov;

D.

ker je trgovina z blagom na enotnem trgu povezana z dinamiko svetovne trgovine z blagom in z učinkovitostjo dobavnih verig; ker je zato bistveno zagotoviti, da bodo zunanje meje EU dodatno opremljene z učinkovitejšimi in usklajenimi orodji za odkrivanje nevarnih proizvodov, ki prihajajo iz tretjih držav, in preprečevanje njihovega kroženja na enotnem trgu v korist podjetjem, ki spoštujejo pravila, ter za ustrezno in učinkovito zaščito pravic potrošnikov;

E.

ker morajo pristojni organi pri sprejemanju ukrepov za zagotovitev varnosti potrošnikov ustrezno upoštevati previdnostno načelo, predvsem v zvezi s proizvodi, ki imajo vgrajene nove digitalne tehnologije in so lahko nevarni;

F.

ker nastajajoče tehnologije spreminjajo lastnosti proizvodov in jih je zato treba obravnavati, da bi zagotovili varstvo potrošnikov in pravno varnost, pri čemer pa ne bi ovirali inovacij; ker je podlaga za to poročilo Komisije o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika;

G.

ker je število nevarnih proizvodov, priglašenih prek evropskega sistema Safety Gate (Rapex), še vedno zelo visoko, kar velja tudi za prodajo nevarnih in neskladnih proizvodov, in ker skladnost z regulativnim okvirom EU, tudi med proizvodnim postopkom, prispeva k varnosti proizvodov;

H.

ker je vgrajena in privzeta varnost proizvodov temeljnega pomena, saj lahko varnost v fazi načrtovanja izboljša varnost proizvodov na trgu;

I.

ker se sistem EU za nadzor trga osredotoča predvsem na gospodarske subjekte, prisotne na enotnem trgu, in ker je zaradi razvoja e-trgovine veliko število proizvodov iz tretjih držav neposredno danih na trg; ker pa mnogi od teh proizvodov ne spoštujejo varnostnih zahtev Evropske unije in zato lahko škodujejo potrošnikom, ki se pogosto ne zavedajo takih nevarnosti;

J.

ker raven varstva potrošnikov ne bi smela biti odvisna od tega, ali potrošnik kupuje prek spleta ali v fizični trgovini, in ker bi bilo treba še naprej spodbujati prostovoljne pobude nekaterih digitalnih platform in spletnih tržnic; ker so potrebni še drugi ukrepi za zadostno varstvo potrošnikov, saj številni proizvodi, ki so v prodaji na spletnih tržnicah, ne ustrezajo varnostnim pravilom EU, in ker je zato potreben obsežnejši regulativni okvir, s katerim bi zagotovili odgovornost platform;

K.

ker je sledljivost proizvodov vzdolž dobavne verige bistvena za izboljšanje varnosti in varstvo potrošnikov;

L.

ker se v EU za veliko ponarejenih proizvodov poroča, da so nevarni ter da pomenijo resno tveganje za zdravje in varnost potrošnikov;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP),

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije OZN proti korupciji ter Konvencije Unesca o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov,

—

ob upoštevanju ustreznih resolucij Generalne skupščine OZN, Sveta OZN za človekove pravice in poročil posebnega poročevalca OZN za spodbujanje in varovanje pravice do svobode mnenja in izražanja, zlasti poročila z dne 23. aprila 2020 z naslovom „Disease pandemics and the freedom of opinion and expression“ (Pandemije bolezni ter svoboda mnenja in izražanja),

—

ob upoštevanju skupne deklaracije z dne 3. marca 2017 o svobodi izražanja in lažnih novicah, dezinformacijah in propagandi, ki so jo pripravili posebni poročevalec OZN za svobodo mnenja in izražanja, predstavnik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) za svobodo medijev, posebni poročevalec Organizacije ameriških držav (OAS) za svobodo izražanja ter posebni poročevalec Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev (ACHPR) za svobodo izražanja in dostop do informacij,

—

ob upoštevanju Akcijskega načrta OZN o varnosti novinarjev in vprašanju nekaznovanosti,

—

ob upoštevanju splošne pripombe št. 34 Odbora OZN za človekove pravice o členu 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (svoboda mnenja in izražanja),

—

ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ter zavez iz agende, med drugim zavez glede spodbujanja miroljubnih in vključujočih družb za trajnostni razvoj, tudi z omogočanjem javnega dostopa do informacij in varstvom temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju dela, ki ga je opravil Svet Evrope za večjo zaščito in varnost novinarjev, vključno s priporočilom CM/Res(2018)1 Odbora ministrov državam članicam o medijski pluralnosti in preglednosti lastništva nad mediji ter njegove izjave o finančni vzdržnosti kakovostnega novinarstva v digitalni dobi, priporočilom CM/Rec(2016)4 Odbora ministrov državam članicam o zaščiti novinarstva in varnosti novinarjev in drugih medijskih akterjev ter njegovim letnim poročilom iz leta 2020 z naslovom Hands off Press Freedom: Attacks on media in Europe must not become a new normal (Roke stran od svobode tiska: napadi na medije v Evropi ne smejo postati nova normalnost),

—

ob upoštevanju resolucije št. 2300 parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) z dne 1. oktobra 2019 o izboljšanju zaščite žvižgačev po vsej Evropi,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. junija 2020 z naslovom „Boj proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19 – kaj je res in kaj ne“ (JOIN(2020)0008),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. januarja 2020, ki vsebuje delovni program Komisije za leto 2020 (COM(2020)0027),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. julija 2019 z naslovom Krepitev pravne države v Uniji – Načrt za ukrepanje (COM(2019)0343),

—

ob upoštevanju strategije za enakost spolov za obdobje 2020–2025, ki jo je sprejela Komisija,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2018 z naslovom Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop (COM(2018)0236),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja Komisije glede boja proti dezinformacijam na spletu, sprejetega 26. septembra 2018,

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin (C(2018)1177),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije proti dezinformacijam z dne 5. decembra 2018,

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki se je v dogovoru s Komisijo začel izvajati maja 2016, in četrtega ocenjevanja tega kodeksa, na podlagi katerega je bil pripravljen dokument z naslovom Factsheet – 4th monitoring round of the Code of Conduct (Kratki pregled – četrti krog spremljanja kodeksa ravnanja),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (2) in Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU (3),

—

ob upoštevanju poročila skupine evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve za leto 2020 z naslovom Disinformation: Assessment of the implementation of the Code of Practice (Dezinformacije: ocena izvajanja Kodeksa ravnanja),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. maja 2020 o medijski pismenosti v svetu, ki se nenehno spreminja,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. novembra 2018 o krepitvi evropskih vsebin v digitalnem gospodarstvu, v katerem se priznava pomen vsebine, ki jo ustvarjajo mediji in drugi kulturni in ustvarjalni sektorji, kot temeljnega stebra evropskega socialnega in gospodarskega razvoja.

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (4);

—

ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede svobode izražanja na spletu in drugje, ki so bile sprejete 12. maja 2014 in ki umetniško svobodo ob medijski svobodi priznavajo kot neločljiv sestavni del svobode izražanja,

—

ob upoštevanju posodobitve posebnega poročila Evropske službe za zunanje delovanje z dne 24. aprila 2020 z naslovom Short Assessment of Narratives and Disinformation around the COVID-19/Coronavirus Pandemic (Kratka ocena trditev in dezinformacij o pandemiji COVID-19/koronavirusa),

—

ob upoštevanju dela Agencije EU za temeljne pravice (FRA),

—

ob upoštevanju rezultatov svetovnega indeksa svobode tiska, ki so jih objavili Novinarji brez meja, in rezultatov orodja za spremljanje pluralnosti medijev Centra za pluralnost in svobodo medijev Evropskega univerzitetnega inštituta,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. januarja 2020 o tekočih zaslišanjih v skladu s členom 7(1) PEU, primer Poljske in Madžarske (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o javnem diskriminiranju oseb LGBTI in sovražnem govoru proti njim, vključno z „območji brez LGBTI“ (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o pravni državi na Malti po nedavnih razkritjih okoliščin umora Daphne Caruane Galizie (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2019 o tujem vmešavanju v volitve in dezinformacijah v nacionalnih in evropskih demokratičnih procesih (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. septembra 2019 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. marca 2019 o stanju na področju spoštovanja načela pravne države in boja proti korupciji v EU, zlasti na Malti in Slovaškem (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2019 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2017 (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2018 o enakosti spolov v medijskem sektorju v EU (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2018 o ukrepih za preprečevanje trpinčenja in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, javnih mestih in v političnem življenju v EU ter boj proti njima (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2018 o potrebi po celovitem mehanizmu EU za zaščito demokracije, pravne države in temeljnih pravic (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o uporabi podatkov uporabnikov Facebooka s strani Cambridge Analytica in vplivu na varstvo podatkov (17),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. maja 2018 o pluralnosti in svobodi medijev v Evropski uniji (18),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. aprila 2018 o zaščiti preiskovalnih novinarjev v Evropi: primer slovaškega novinarja Jána Kuciaka in Martine Kušnírove (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu Unije za leto 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb (20),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o boju proti kibernetski kriminaliteti (21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2017 o spletnih platformah na enotnem digitalnem trgu (22),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 14. marca 2017 o posledicah velepodatkov za temeljne pravice: zasebnost, varstvo podatkov, nediskriminacija, varnost in kazenski pregon (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2017 o pravni državi na Malti (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (25),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti (26),

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja Parlamenta za državljanske pravice in ustavne zadeve z dne 28. februarja 2019 z naslovom Disinformation and propaganda – impact on the functioning of the rule of law in the EU and its Member States’ (Dezinformacije in propaganda – vpliv na delovanje pravne države v EU in državah članicah),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0205/2020),

A.

ker so svoboda, pluralnost in neodvisnost medijev ter varnost novinarjev ključni sestavni deli pravice do svobode izražanja in obveščanja ter bistvene za demokratično delovanje EU in njenih držav članic; ker ključne demokratične naloge medijev vključujejo krepitev preglednosti in demokratične odgovornosti; ker imajo mediji ključno vlogo v demokratični družbi, saj delujejo kot nadzorniki javnih služb ter prispevajo k informiranju in krepitvi moči državljanov s poglabljanjem njihovega razumevanja sedanjega političnega in družbenega okolja ter spodbujajo njihovo zavestno udejstvovanje v demokratičnem življenju;

B.

ker je kriza osvetlila ključno vlogo novinarjev pri posredovanju zanesljivih in preverjenih informacij državljanom; ker si je zato treba bolj prizadevati za zagotavljanje varnih in primernih delovnih pogojev novinarjem; ker bi bilo treba v okviru boja proti korupciji in nepravilnostim v EU posebno pozornost nameniti preiskovalnemu novinarstvu;

C.

ker nekatere države članice medijsko svobodo omejujejo z gospodarskimi sredstvi, kot je neenakomerno razdeljeno javno oglaševanje med medijskimi hišami, kar izkrivlja konkurenco, ter neposredno nadzirajo javne medije, da bi vplivale na uredniške odločitve in tako zagotavljale provladno lojalnost; ker bi morali javni organi sprejeti pravni in regulativni okvir, ki bi spodbujal razvoj svobodnih, neodvisnih in pluralističnih medijev;

D.

ker morajo vse države članice spoštovati vrednote iz člena 2 PEU;

E.

ker se prevzemi medijev, pomanjkanje institucionalne preglednosti, sovražni govor in dezinformacije vse bolj izkoriščajo v politične namene za povečanje družbene polarizacije; ker je boj proti tem pojavom pomemben za področje človekovih pravic in je tudi temeljni dejavnik pri varovanju pravne države in demokracije v EU;

F.

ker je glede na svetovni indeks svobode tiska v letu 2020 pandemija COVID-19 izpostavila in povečala številne druge krize, ki ogrožajo pravico do svobodnega poročanja ter do neodvisnih, raznolikih in zanesljivih informacij; ker je indeks razkril velike razlike med posameznimi državami članicami, saj so nekatere na vrhu svetovne lestvice, druge pa na dnu, kar je med tistimi z najboljšimi in tistimi z najslabšimi rezultati povzročilo vrzel za več kot 100 mest; ker je več držav članic nazadovalo na mednarodni lestvici svobode tiska;

G.

ker se svoboda medijev v zadnjih letih nenehno slabša in ker je izbruh pandemije COVID-19 stanje na tem področju še poslabšal, a je tudi postavil v ospredje pomen medijev in pravice do dostopa do zanesljivih informacij;

H.

ker se je glede na poročilo Reuters Institute o digitalnih novicah iz leta 2019 povprečna raven zaupanja v novice na splošno (po svetu) v primerjavi z letom 2018 zmanjšala za 2 odstotni točki na 42 %, manj kot polovica anketiranih (49 %) pa je navedla, da zaupajo medijem, ki jih sami izberejo; ker je zaupanje v novice, najdene prek iskalnikov (33 %) in družbenih medijev (23 %), stabilno, vendar zelo nizko;

I.

ker je preglednost lastništva nad mediji absoluten osnovni pogoj za zagotavljanje medijske pluralnosti in neodvisnega novinarstva;

J.

ker se novinarji in drugi medijski akterji v EU zaradi opravljanja svojega dela, s katerim ščitijo javni interes, še vedno soočajo z nasiljem, grožnjami, nadlegovanjem, pritiski, samocenzuro, javnim sramotenjem in celo nevarnostjo, da bodo umorjeni; ker se je v zadnjih letih razširil vzorec ustrahovanja za utišanje novinarjev, zaradi česar je treba nujno sprejeti ukrepe za ohranjanje temeljne vloge neodvisnih medijev pri zagotavljanju načel pravne države; ker sta umora Daphne Caruane Galizie in Jána Kuciaka resnično tragična primera, ki kažeta, do kod lahko seže preganjanje preiskovalnih novinarjev, ki razkrivajo korupcijo ter varujejo demokracijo in pravno državo;

K.

ker grožnje medijski svobodi vključujejo nadlegovanje novinarjev in napade nanje, neupoštevanje njihove pravne zaščite, prežanje na medije in politično motivirana dejanja v medijskem sektorju;

L.

ker se novinarke soočajo s posebnimi oblikami nasilja na podlagi spola, kot je spolno in spletno nadlegovanje; ker je bilo več kot 70 % žensk, zaposlenih v medijih, kdaj žrtev več kot ene oblike nadlegovanja, groženj ali spletnih napadov; ker je bilo samo v zadnjem letu 52 % žensk žrtev tovrstnih kaznivih dejanj; ker so spletno nadlegovanje in zlorabe pogosto izrazito spolne narave in ne temeljijo na vsebini dela, ki ga opravljajo žrtve teh dejanj, ampak na njihovih telesnih lastnostih, kulturnem okolju ali zasebnem življenju; ker se novinarke zaradi teh groženj samocenzurirajo, kar negativno vpliva na svobodo tiska in svobodo izražanja; ker raziskave dosledno kažejo, da v medijskem sektorju ženske ostajajo v manjšini, zlasti ko gre za ustvarjalne vloge, in da so zelo slabo zastopane na višjih ravneh odločanja (27);

M.

ker so v več državah članicah strateške tožbe zoper udeležbo javnosti stalna praksa, ki se uporablja za ustrahovanje novinarjev, da bi prenehali preiskovati korupcijo in druge zadeve v javnem interesu;

N.

ker se nasilje, ustrahovanje in nadlegovanje novinarjev premalo kazensko preganja, nekaznovanje pa ima zelo negativen učinek; ker OVSE poroča, da nekaznovanost prevladuje, saj je bilo v regiji OVSE na primer rešenih manj kot 15 % umorov novinarjev;

O.

ker je treba pravico novinarjev do poročanja in preiskovanja dodatno okrepiti in učinkovito zaščititi;

P.

ker so za krepitev medijske svobode potrebne verodostojne in podrobne informacije o obsegu in naravi izzivov, s katerimi se soočajo države članice in vsa EU, tudi o primerih kršitev načel neodvisnih medijev ali temeljnih pravic novinarjev;

Q.

ker je umetniška svoboda sestavni del temeljne pravice do svobode izražanja ter je ključnega pomena za kulturno raznolikost in demokratičnost Evrope; ker je napadov na umetniško svobodo vse več, vendar ostanejo neopaženi;

R.

ker globalna kriza zaradi epidemije COVID-19 v socialnem in gospodarskem smislu uničujoče vpliva na medijski sektor; ker medijske hiše poročajo o velikem izpadu prihodka iz oglaševanja; ker je na tisoče medijskih delavcev že izgubilo službo ali jim grozi, da jo bodo izgubili, bodisi začasno ali trajno; ker je to še posebej močno vplivalo na samostojne novinarje in medijske delavce, katerih število se povečuje v vsej EU in ki že predstavljajo pomemben delež vseh novinarjev in medijskih delavcev v Evropi; ker to pomeni resno nevarnost za nadaljnje spodbujanje koncentracije informacij v rokah peščice ter ovira širjenje svobodnih in neodvisnih informacij; ker sta finančna vzdržnost delovnega mesta in finančna neodvisnost ključna elementa svobode tiska;

S.

ker prihodki od digitalnega oglaševanja pogosto koristijo akterjem, ki niso iz EU, prihodki evropskih medijev pa močno upadajo, kar ogroža prihodnost tradicionalnih medijskih hiš, ki se financirajo iz oglaševanja, kot so komercialni televizijski kanali, časopisi in revije;

T.

ker v nekaterih državah članicah državna pomoč medijem ni bila izvedena pregledno, kar resno ogroža njihovo neodvisnost in verodostojnost;

U.

ker poslovni model platform družbenih medijev, ki temelji na ciljno usmerjenem oglaševanju, prispeva k širjenju in krepitvi sovražnega govora, spodbujanju diskriminacije, nasilja in radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem, tudi s širjenjem nezakonitih vsebin; ker je boj proti vsem oblikam nestrpnosti sestavni del varstva človekovih pravic, kot je razvidno iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice;

V.

ker je pandemija COVID-19 povzročila stigmatizacijo nekaterih oseb, ki so posebno ranljive, tudi prek medijev, kar je spodbudilo polarizacijo evropske družbe in širjenje sovražnega govora;

W.

ker postaja kibernetsko nasilje (vključno s sovražnim govorom na spletu, spletnim zalezovanjem in nadlegovanjem na spletu) vse bolj razširjeno; ker postajajo ženske, ki imajo javno vlogo, med drugim političarke, novinarke in aktivistke, ki se borijo za pravice žensk in pravice spolnih manjšin, glavna tarča ustrahovanja na spletu in spletnega nasilja;

X.

ker morajo pristojni organi v vsaki državi članici na podlagi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah zagotoviti, da ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev in platforme za izmenjavo videov sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo splošne javnosti pred programi, videi, ki jih ustvarijo uporabniki, in avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, s katerimi se spodbuja nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana skupine na kateri koli podlagi iz člena 21 Listine EU o temeljnih pravicah; ker morajo države članice na podlagi direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah zagotoviti neodvisnost regulativnih organov za medije;

Y.

ker širjenje lažnih informacij in dezinformacij, pa tudi nesorazmerni ukrepi za boj proti temu na digitalnih platformah ogrožajo svobodo obveščanja, demokratično razpravo in neodvisnost medijev ter so povečali potrebo po kakovostnih tradicionalnih medijih; ker podatkovna analitika in algoritmi vse bolj vplivajo na informacije, dostopne državljanom;

Z.

ker množično širjenje informacij iz različnih virov, katerih verodostojnost je težko preverljiva, ter vse pomembnejša vloga družbenih in sporočilnih platform negativno vplivata na temeljne pravice državljanov EU; ker je pandemija COVID-19 povečala vpliv dezinformacij na spletu, včasih z resnimi posledicami za javno zdravje, in je še jasneje pokazala na potrebo po zagotavljanju brezplačnih in neodvisnih informacij za zaščito temeljnih pravic državljanov; ker je pomanjkanje usklajene komunikacijske strategije na evropski ravni spodbudilo val dezinformacij v zvezi s pandemijo, zlasti na družbenih medijih in sporočilnih platformah;

AA.

ker lahko dezinformacije in lažne informacije v zvezi s COVID-19 povzročijo paniko in nezadovoljstvo v družbi, zato je treba to vprašanje rešiti; ker se ukrepi proti dezinformacijam in lažnim informacijam ne smejo uporabiti kot izgovor za uvedbo nesorazmernih omejitev svobode tiska, spodkopavanje medijske pluralnosti in ogrožanje varnosti novinarjev; ker poročila kažejo, da so se po državah članicah in sosednjih regijah izvajale usklajene kampanje, ki so širile napačne zdravstvene informacije in dezinformacije o EU in njenih partnericah; ker je Komisija ta pojav obravnavala v nedavnem skupnem sporočilu o boju proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19; ker so nekatere države članice v ta namen izkoristile zakonodajo o izrednem stanju in ker bodo sicer nekatere omejitve začasne, obstaja tudi možnost, da se bodo nekatere druge podaljšale še v obdobje po koncu zdravstvene krize; ker so pluralizem virov informacij, odgovornost in preglednost institucij glavna obramba pred dezinformacijami;

AB.

ker so resnično neodvisni in ustrezno financirani javni medijski zavodi, ki delujejo na različnih platformah, ključ do delujoče demokracije v EU;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 9, 151 in 152, člena 153(1) in (2) ter člena 173 o industrijski politiki EU, ki se med drugim sklicuje na konkurenčnost industrije Unije,

—

ob upoštevanju členov 14, 27 in 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju PDEU in Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 5(3) PEU in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—

ob upoštevanju člena 3(3) PEU, ki se nanaša na notranji trg, trajnostni razvoj in socialno tržno gospodarstvo,

—

ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic,

—

ob upoštevanju ugotovitev indeksa digitalnega gospodarstva in družbe za leto 2020, ki je bil objavljen 11. junija 2020,

—

ob upoštevanju dokumenta Komisije z dne 2. junija 2020 o časovnici farmacevtske strategije za pravočasen dostop pacientov do cenovno dostopnih zdravil,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (COM(2020)0456),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Prilagojeni delovni program Komisije za leto 2020 (COM(2020)0440),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Evropska strategija za podatke (COM(2020)0066),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Umetna inteligenca: evropski pristop k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

—

ob upoštevanju poročila z dne 19. februarja 2020 o vprašanjih varnosti in odgovornosti, ki jih sprožajo umetna inteligenca, internet stvari in robotika (COM(2020)0064),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. maja 2020 o novem večletnem finančnem okviru, lastnih sredstvih in načrtu za okrevanje (1),

—

ob upoštevanju evropske gospodarske napovedi Komisije: pomlad 2020,

—

ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta po videokonferenci s člani Evropskega sveta 23. aprila 2020,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (2),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika z dne 8. aprila 2020 o globalnem odzivu EU na pandemijo COVID-19 (JOIN(2020)0011),

—

ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta po videokonferenci s člani Evropskega sveta 17. marca 2020 o COVID-19,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. marca 2020 z naslovom Usklajen gospodarski odziv na izbruh virusa COVID-19 (COM(2020)0112),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (COM(2020)0098), sklepov z naslovom Intenzivnejše kroženje – Prehod v trajnostno družbo, ki jih je Svet sprejel na 3716. seji 4. oktobra 2019 (12791/19) in sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom Nova industrijska strategija za Evropo (COM(2020)0102),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo (COM(2020)0103),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. marca 2020 za uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila) (COM(2020)0080),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

—

ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2020 z naslovom Bolj ambiciozna Unija (COM(2020)0037),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. januarja 2020 o naložbenem načrtu za trajnostno Evropo (COM(2020)0021),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 28. novembra 2019 z naslovom Osrednji načrt za konkurenčno preobrazbo energetsko intenzivnih industrij v EU, ki bo omogočila nastanek podnebno nevtralnega krožnega gospodarstva do leta 2050 (Masterplan for a Competitive Transformation of EU Energy-intensive Industries Enabling a Climate-neutral Circular Economy by 2050),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o pošteni obdavčitvi v digitaliziranem in globaliziranem gospodarstvu BEPS 2.0 (4),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 12. decembra 2019 (EUCO 29/19),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. junija 2019 o novi strateški agendi za EU za obdobje 2019–2024 (EUCO 9/19),

—

ob upoštevanju sklepov o prihodnji strategiji EU na področju industrijske politike, ki jih je Svet sprejel na 3655. seji 29. novembra 2018 (14832/2018),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2018 z naslovom Nova evropska agenda za kulturo (COM(2018)0267),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2017 z naslovom Vlaganje v pametno, inovativno in trajnostno industrijo – Prenovljena strategija EU za industrijsko politiko (COM(2017)0479),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2017 o oblikovanju ambiciozne industrijske strategije EU kot strateške prednostne naloge za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o digitalizaciji evropske industrije (6),

—

ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor za Komisijo o ambiciozni industrijski strategiji EU kot prednostni nalogi za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (O-000047/2017),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Digitalizacija evropske industrije – Izkoriščanje vseh prednosti enotnega digitalnega trga (COM(2016)0180),

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma, ki ga je Evropski parlament ratificiral 4. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. oktobra 2016 o potrebi po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom (8),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. decembra 2016 in 23. junija 2017,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo (9),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o agendi za konkurenčnost industrije, o digitalizaciji evropske industrije ter o svežnju o tehnologijah enotnega digitalnega trga in modernizaciji javnih storitev,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Za oživitev evropske industrije (COM(2014)0014),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 in 22. marca 2019 (EUCO 1/19),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravne zadeve,

—

ob upoštevanju pisma Odbora za ribištvo,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A9-0197/2020),

A.

ker Evropska unija v skladu s ciljem podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 zahteva novo industrijsko strategijo, ki bo ustvarila pogoje za inovativno, vključujočo, odporno in digitalizirano družbo ter pomembno prispevala h globalni konkurenčnosti evropskih industrij; ker bi morala ta strategija ohraniti visoko stopnjo zaposlenosti in visokokakovostna delovna mesta, pri čemer ne sme biti nihče zapostavljen; zagotoviti mora tudi dvojni prehod na sodobno in digitalizirano evropsko industrijsko bazo, ki bo v celoti izkoristila potencial obnovljivih virov energije, ki so energetsko zelo učinkoviti in z viri zelo gospodarni, pa tudi podnebno nevtralni; prav tako bi morala okrepiti vodilno vlogo Evrope v svetu in zmanjšati odvisnost Unije od drugih delov sveta v strateških vrednostnih verigah z diverzifikacijo in povečanjem njihove trajnosti, da bi se izognili selitvi evropskih industrij in hkrati ohranili odprtost trga;

B.

ker je pandemija COVID-19 s svojimi posledicami v Evropi povzročila upad gospodarske rasti, kakršnega doslej še ni bilo, zato bi se lahko neenakosti in družbene napetosti v Uniji še poglobile, zlasti med najranljivejšimi državljani;

C.

ker se industrijska konkurenčnost in podnebna politika medsebojno krepita, inovativna in podnebno nevtralna ponovna industrializacija pa bo ustvarila lokalna delovna mesta in zagotovila konkurenčnost evropskega gospodarstva; ker bi bilo treba tak pristop uporabljati v vseh politikah, ki obravnavajo zeleni in digitalni prehod;

D.

ker mora Unija sprostiti neizkoriščeni podjetniški potencial določenih družbenih skupin, v katerih ga je treba v celoti razviti, vključno z mladimi, migranti, starejšimi in ženskami; ker bi bila lahko industrijska strategija Unije priložnost za krepitev podjetniške kulture nezadostno zastopanih ali prikrajšanih skupin in bi jim lahko omogočila, da v celoti prispevajo k digitalnemu in zelenemu prehodu;

E.

ker sta pandemija COVID-19 in gospodarska recesija brez primere, ki jo je povzročila, prizadela vse gospodarske sektorje, zlasti mala in srednja podjetja, gospodarska dejavnost v nekaterih sektorjih pa je celo popolnoma zamrla; ker v teh okoliščinah hitro in pravično okrevanje ne bo mogoče doseči z običajnim pristopom, pri čemer bi se morala vsaka v prihodnost usmerjena industrijska strategija najprej osredotočiti na okrevanje industrije in dolgoročno globalno konkurenčnost, zlasti v sektorjih rasti in v tistih sektorjih, ki so zaradi ukrepov za omejitev gibanja utrpeli največ škode;

F.

ker bo finančna struktura gospodarskih družb zaradi novih posojil, najetih za preživetje upada gospodarske rasti, verjetno ranljivejša, kar bo kratko-, srednje- in dolgoročno povzročilo počasno rast in pomanjkljive naložbene zmogljivosti za uresničitev dvojnega prehoda na digitalizirano, podnebno nevtralno, krožno in z viri gospodarno gospodarstvo;

G.

ker Unija v teh okoliščinah potrebuje industrijsko strategijo, ki se bo izvajala v dveh ločenih fazah in bo prva osredotočena na okrevanje, druga pa na obnovo in odpornost; ker bi moralo okrevanje gospodarstva temeljiti na odločnem socialnem in okoljsko trajnostnem pristopu ter podpirati obnovo industrije in s tem zagotoviti uspešno digitalno in zeleno preobrazbo, te spremembe pa zahtevajo kvalificirano delovno silo, da bo zagotovljen pošten in pravičen prehod;

H.

ker je industrijski sektor v Evropi močno prepleten in so države članice med seboj trdno povezane, njihov pristop do podjetij različnih velikosti pa se razlikuje; ker bo zato usklajena evropska politika, ki bo zagotavljala koristi celotni proizvodni verigi, od velikih podjetij do malih in srednjih podjetij, uspešnejša pri povečanju svetovne konkurenčnosti in trajnosti Evrope;

I.

ker bi si morala Unija še naprej prizadevati za ambiciozne večstranske in dvostranske trgovinske sporazume; ker je bila evropska industrija že pred krizo zaradi COVID-19 na razpotju, saj je kljub temu, da ostaja steber evropskega gospodarstva in zaposluje približno 32 milijonov ljudi, njen prispevek k evropskemu BDP v dvajsetih letih padel s 23 % na 19 %; ker se naša industrija v tem času sooča z močno mednarodno konkurenco, poleg tega pa nanjo pogosto negativno vplivajo vedno bolj protekcionistični trgovinski ukrepi tretjih držav, ki nimajo visokih okoljskih in socialnih standardov;

J.

ker mora nova evropska industrijska strategija omogočiti dvojni prehod na konkurenčno in trajnostno evropsko industrijsko bazo; ker je ta preobrazba priložnost, da Evropa posodobi svoje industrijske temelje, ohrani in vrne delovna mesta in bistveno industrijsko proizvodnjo ter izboljša spretnosti, znanja in zmogljivosti, ki so nujni v okviru globalnih prizadevanj za uresničevanje ciljev, opredeljenih v podnebnih pravilih, ter ciljev trajnostnega razvoja;

K.

ker mora strategija zagotoviti potreben regulativni okvir, ki bo omogočil dvojni prehod, ter potrebno infrastrukturo in finančne vire, s poudarkom na načelu „energetske učinkovitosti na prvem mestu“, prihranku energije in virov, tehnologiji obnovljivih in brezogljičnih virov energije, krožnosti in nestrupenosti;

L.

ker so podnebne spremembe in uničevanje okolja ne glede na krizo zaradi COVID-19 še vedno eden od največjih izzivov, ki zahtevajo celovit in enoten pristop; ker industrijske emisije EU prispevajo k skupnim emisijam toplogrednih plinov v Evropi; ker je dekarbonizacija energetsko intenzivne industrije še vedno eden največjih izzivov pri doseganju podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050; meni, da bi morali k uresničevanju podnebnih ciljev Unije prispevati vsi sektorji;

M.

ker je kriza zaradi COVID-19 pokazala, da imajo digitalna sredstva, vključno s povezljivostjo in omrežji ter digitalnimi znanji in spretnostmi, bistveno vlogo kot orodje, ki delavcem in gospodarskim družbam omogoča, da svoj način izvajanja nalog in delovanja prilagodijo izrednim razmeram; ker sta odpornost digitalne infrastrukture ter izboljšanje digitalnih znanj in spretnosti delovne sile prednostni področji za povečanje konkurenčnosti evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih;

N.

ker bi se morala nova industrijska strategija Unije osredotočiti na povečano povezljivost, izboljšane digitalne plasti, industrijski internet stvari, umetno inteligenco, verigo podatkovnih blokov, hiperzmogljivo računalništvo in kvantno računalništvo; ker bo digitalni sektor pripomogel tudi k uresničevanju evropskega zelenega dogovora in industrijskega prehoda na podnebno nevtralnost, in sicer kot vir tehnoloških rešitev in optimizacije industrijskih procesov ter z izboljšanjem energetske učinkovitosti in uspešnosti krožnega gospodarstva samega digitalnega sektorja;

O.

ker suverenost in strateška avtonomija Unije zahtevata avtonomno in konkurenčno industrijsko bazo ter obsežne naložbe v raziskave in inovacije, da bi vzpostavili vodilni položaj na področju ključnih omogočitvenih tehnologij in inovativnih rešitev ter zagotovili svetovno konkurenčnost; ker bi morala industrijska strategija Unije vsebovati akcijski načrt za okrepitev, skrajšanje, večjo trajnost in diverzifikacijo dobavnih verig evropskih industrij, da bi zmanjšali zanašanje na določeno število trgov in povečali njihovo odpornost; ker bi morala obstajati tudi strategija za pametno vračanje industrije, da bi ponovno zagnali in povečali proizvodnjo v Evropo, okrepili naložbe ter preselili industrijsko proizvodnjo v sektorjih, ki so za Unijo strateškega pomena;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 8. aprila 2020 o globalnem odzivu EU na pandemijo COVID-19 (JOIN(2020)0011),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. aprila 2020 o zagotavljanju makrofinančne pomoči partnericam v okviru širitvene politike in sosedske politike v zvezi s pandemijo COVID-19 (COM(2020)0163),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. aprila 2020 z naslovom „Podpora Zahodnemu Balkanu pri soočanju s COVID-19 in okrevanju po pandemiji – Prispevek Komisije med pripravami na srečanje voditeljev EU in Zahodnega Balkana 6. maja 2020“ (COM(2020)0315),

—

ob upoštevanju izjave visokega predstavnika Josepa Borrella v imenu Evropske unije o človekovih pravicah med pandemijo koronavirusa z dne 5. maja 2020,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2532 (2020) o prenehanju spopadov zaradi pandemije bolezni, ki jo povzroča koronavirus (COVID-19), in podpiranju generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa,

—

ob upoštevanju poziva visoke komisarke OZN za človekove pravice Michelle Bachelet, naj se ponovno ocenijo posledice obsežnih gospodarskih sankcij med pandemijo COVID-19,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. junija 2020 z naslovom „Boj proti dezinformacijam v zvezi s COVID-19 – kaj je res in kaj ne“ (JOIN(2020)0008),

—

ob upoštevanju posodobitev posebnega poročila Evropske službe za zunanje delovanje s kratko oceno trditev in dezinformacij o pandemiji COVID-19 z dne 1. aprila 2020 in 20. maja 2020,

—

ob upoštevanju govora predsednice Komisije Ursule von der Leyen z dne 16. septembra 2020 o stanju v Uniji,

—

ob upoštevanju smernic Komisije z dne 25. marca 2020 o zaščiti ključnih evropskih sredstev in tehnologije v sedanji krizi,

—

ob upoštevanju zabeležke o posvetovanju Komisije z dne 16. junija 2020 z naslovom „Prenovljena trgovinska politika za močnejšo Evropo“,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z naslovom „Globalni odziv ekipe Evropa na COVID-19“ z dne 8. junija 2020,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o načrtu za okrevanje in večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 s srečanja, ki je potekalo od 17. do 21. julija 2020,

—

ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z dne 28. junija 2016,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. julija 2020 o prednostnih nalogah EU v okviru Združenih narodov in za 75. zasedanje Generalne skupščine OZN z naslovom „Zavzemanje za multilateralizem ter močne in učinkovite ZN, ki prinašajo koristi vsem“,

—

ob upoštevanju izjave sopredsednikov Evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine (EuroLat) z dne 30. marca 2020 o pandemiji COVID-19,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo COVID-19 in njenimi posledicami (1),

—

ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, kot jo je Generalna skupščina OZN sprejela 25. septembra 2015, in njenih ciljev trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2018 s priporočili Komisiji o humanitarnih vizumih (2),

—

ob upoštevanju smernic EU z dne 8. decembra 2008 glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam njihove diskriminacije,

—

ob upoštevanju kodeksa dobre volilne prakse Beneške komisije,

—

ob upoštevanju letnih poročil Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0204/2020),

A.

ker je COVID-19 prerasel v svetovno pandemijo, ki je prizadela na milijone človeških življenj, povzročila svetovno zdravstveno, gospodarsko, socialno in humanitarno krizo brez primere ter sprožila sistemske napetosti v svetovnem redu z daljnosežnimi in dolgoročnimi posledicami za mednarodne odnose, kar bo močno vplivalo na varnost in obrambo v Evropski uniji in zunaj nje; ker je bila EU tarča dezinformacij, kibernetskih napadov in drugega zlonamernega vmešavanja tretjih strani, katerih namen je destabilizirati institucije in države članice EU;

B.

ker je pandemija nesorazmerno prizadela najbolj ranljive države in ker se nekatere države po svetu niso odzvale in niso sprejele takojšnjih in ustreznih varnostnih ukrepov, da bi zajezile širjenje epidemije; ker je kitajska vlada podcenjevala resnost začetnega izbruha COVID-19; ker so trditve, ki v zvezi s COVID-19 poudarjajo geografijo, in ne medicinske terminologije, stigmatizirajoče; ker je zaradi virusa po svetu umrlo približno milijon ljudi in ker se je pokazalo, da ga bo mogoče obvladati in omiliti samo z usklajevanjem in solidarnostjo med državami;

C.

ker mora EU ukrepati kot svetovni akter in prilagoditi svoje prednostne naloge in politike, tudi zunanjo, da bi upoštevala spreminjajoče se geopolitične razmere v svetu in svetovni boj proti COVID-19; ker mora EU prevzeti vodilno vlogo na predvidljiv način, ob spoštovanju svoje zaveze temeljnim svoboščinam in načelu pravne države, kot akter v multilateralnih in mednarodnih prizadevanjih ter v skladu s svojimi položajem v svetovnem gospodarstvu; ker kriza zaradi COVID-19 ponovno razkriva, da je za boljše odzivanje na svetovne izzive treba okrepiti multilateralizem in na pravilih temelječ red;

D.

ker lahko pandemija ter njene gospodarske in socialne posledice dodatno prispevajo k političnim stiskam, ki izhajajo iz zaznane neenakosti in marginalizacije; ker ima svetovna gospodarska recesija še posebej hude posledice za najbolj ranljiva gospodarstva; ker je izbruh COVID-19 zaostrila stalne težave s pomanjkanjem zdravil po vsem svetu, kar ima hude posledice v državah v razvoju;

E.

ker je pandemija poslabšala kritične humanitarne razmere ranljivih oseb, zlasti na konfliktnih območjih, v begunskih taboriščih, nestabilnih državah in domorodnih skupnostih; ker je EU povzela poziv OZN k takojšnjemu svetovnemu premirju in omilitvi sankcij zaradi pandemije, da bo mogoča dostava nujne opreme in materiala za boj proti koronavirusu; ker so priča posledičnemu omejevanju svoboščin in demokracije po svetu, kar povzroča dodatne pritiske na multilateralni red, ki je že tako v krizi;

F.

ker so bile ženske v nasilnih razmerjih po svetu prisiljene ostati doma in so bile tako nasilnežem izpostavljene daljše obdobje; ker telefonske številke in zavetišča za pomoč žrtvam nasilja v družini po vsem svetu poročajo o povečanju števila klicev, v številnih državah pa se je število poročil o nasilju v družini in klicev v sili od uveljavitve omejevanja socialnih stikov povečalo za 25 %;

1.