—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (2),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (3),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o nadzoru trga in skladnosti proizvodov ter spremembi Direktive 2004/42/ES in uredb (ES) št. 765/2008 in (EU) št. 305/2011 (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2017 o spletnih platformah in enotnem digitalnem trgu (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2018/334 z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin (10) in sporočila Komisije z dne 28. septembra 2017 z naslovom „Boj proti nezakonitim spletnim vsebinam – Povečanje odgovornosti spletnih platform“ (COM(2017)0555),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 26. aprila 2018 z naslovom „Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop“ (COM(2018)0236), ki zadeva napačne ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in razširjane zaradi ekonomskih koristi ali namernega zavajanja javnosti ter lahko povzročijo javno škodo,

—

ob upoštevanju memoranduma o soglasju o prodaji ponarejenega blaga prek spleta z dne 21. junija 2016 in njegovega pregleda v sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 29. novembra 2017 z naslovom „Uravnotežen sistem uveljavljanja pravic intelektualne lastnine kot odgovor na sodobne družbene izzive“ (COM(2017)0707),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij (ECON-VI/048) z dne 5. decembra 2019 z naslovom „Evropski okvir za regulativne odzive v zvezi s sodelovalnim gospodarstvom“,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (11),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (12),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (13),

—

ob upoštevanju Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (14), Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (15) in Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (16),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 z naslovom „Strategija za MSP za trajnostno in digitalno Evropo“ (COM(2020)0103),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 19. februarja 2020 o umetni inteligenci in evropskem pristopu k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2020 z naslovom „Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope“ (COM(2020)0067),

—

ob upoštevanju zavez, ki jih je Komisija podala v svojih političnih usmeritvah za mandat 2019–2024,

—

ob upoštevanju študije službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom „Mapping the Cost of Non-Europe, 2019-24“ (Opredelitev stroškov neukrepanja na ravni EU, 2019-2024), ki kaže, da bi lahko dokončna vzpostavitev enotnega digitalnega trga za storitve prinesla do 100 milijard EUR,

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja z naslovom „Direktiva o e-poslovanju kot temelj notranjega trga“, v kateri so poudarjene štiri prednostne naloge za izboljšanje direktive o elektronskem poslovanju,

—

ob upoštevanju študij tematskega sektorja za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja, pripravljenih za delavnico „Pravila e-trgovanja, primerna za digitalno dobo“, ki jo je organiziral odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO),

—

ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave, z naslovom „Akt o digitalnih storitvah: ocena evropske dodane vrednosti“ (17),

—

ob upoštevanju priročnika k Direktivi 98/48/ES, ki uvaja mehanizem za preglednost predpisov o storitvah informacijske družbe,

—

ob upoštevanju členov 47 in 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za promet in turizem, Odbora za kulturo in izobraževanje, Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A9-0181/2020),

A.

ker e-trgovanje vpliva na vsakdanje življenje ljudi, podjetij in potrošnikov v Uniji in če se izvaja v poštenih in reguliranih enakih konkurenčnih pogojih, lahko pozitivno prispeva k sprostitvi potenciala enotnega digitalnega trga, okrepi zaupanje potrošnikov ter novim udeležencem, med drugim tudi mikro-, malim in srednjim podjetjem, omogoči nove tržne priložnosti za trajnostno rast in delovna mesta;

B.

ker je Direktiva 2000/31/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o elektronskem poslovanju) eden najuspešnejših zakonodajnih dokumentov Unije in je izoblikovala enotni digitalni trg, kot ga poznamo danes; ker je bila direktiva o elektronskem poslovanju sprejeta pred 20 leti, zato bi bilo treba v svežnju akta o digitalnih storitvah upoštevati mnogotere spremembe in širitev e-trgovanja v vseh njegovih oblikah s številnimi različnimi novimi storitvami, izdelki, ponudniki, izzivi in različno panožno zakonodajo; ker je Sodišče Evropske unije od sprejetja direktive o elektronskem poslovanju izdalo več sodb v zvezi s to direktivo;

C.

ker imajo države članice trenutno razdrobljen pristop k boju proti nezakonitim spletnim vsebinam; ker lahko zato za ponudnike storitev veljajo zelo raznolike pravne zahteve, ki se razlikujejo po vsebini in področju uporabe; ker se zdi, da ni izvrševanja in sodelovanja med državami članicami, tudi obstoječi pravni okvir postavlja veliko izzivov;

D.

ker morajo digitalne storitve dosledno spoštovati pravila v zvezi s temeljnimi pravicami, zlasti zasebnost, varstvo osebnih podatkov, nediskriminacijo ter svobodo izražanja in obveščanja, kot tudi pluralnost medijev, kulturno raznolikost in pravice otrok, kot je določeno v Pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina);

E.

ker se je Komisija v svojem sporočilu z naslovom „Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope“ zavezala, da bo kot del akta o digitalnih storitvah sprejela nova in revidirana pravila za spletne platforme in ponudnike informacijskih storitev, okrepila nadzor nad vsebinsko politiko platform v Uniji in preučila predhodna pravila;

F.

ker nas pandemija COVID-19 postavlja pred nove družbene in gospodarske izzive, ki močno vplivajo na državljane in gospodarstvo; ker sta se obenem ravno zaradi pandemije COVID-19 pokazala odpornost sektorja e-trgovanja in njegov potencial za ponovni zagon evropskega gospodarstva; ker je pandemija razkrila tudi pomanjkljivosti sedanjega regulativnega okvira, zlasti v zvezi s pravnim redom na področju varstva potrošnikov; ker to zahteva bolj enoten in usklajen pristop k ukrepanju na ravni Unije, da bi odpravili ugotovljene težave in preprečili, da bi se v prihodnosti spet pojavile;

G.

ker se je v pandemiji COVID-19 pokazalo tudi, kako ranljivi so potrošniki EU za zavajajoče trgovinske prakse nepoštenih trgovcev, ki na spletu prodajajo nezakonite izdelke, ki niso skladni z varnostnimi predpisi Unije, in določajo druge nepoštene pogoje za potrošnike; ker se je hkrati zaradi pandemije COVID-19 pokazalo zlasti, da morajo platforme in spletne posredniške storitve okrepiti svoja prizadevanja, da bi zaznale in odstranile lažne trditve ter se dosledno in usklajeno borile proti zavajajočim praksam sleparskih trgovcev, zlasti tistih, ki prek spleta prodajajo lažno medicinsko opremo ali nevarne izdelke; ker je Komisija pozdravila pristop platform, potem ko jim je 23. marca 2020 poslala dopise; ker je zaradi tega treba pri boju proti tem zavajajočim praksam in pri varstvu potrošnikov na ravni Unije ukrepati bolj enotno in usklajeno;

H.

ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah zagotoviti celovito varstvo pravic potrošnikov in uporabnikov v Uniji, zato bi moralo njegovo ozemeljsko področje uporabe zajemati dejavnosti ponudnikov storitev informacijske družbe s sedežem v tretjih državah, če so njihove storitve, ki spadajo na področje uporabe akta o digitalnih storitvah, namenjene potrošnikom ali uporabnikom v Uniji;

I.

ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah pojasniti naravo digitalnih storitev, ki spadajo na njegovo področje uporabe, obenem pa ohraniti horizontalno naravo direktive o elektronskem poslovanju, ki se ne uporablja le za spletne platforme, temveč za vse ponudnike storitev informacijske družbe, kot je opredeljeno v pravu Unije;

J.

ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel posegati v Uredbo (EU) 2016/679 (v nadaljnjem besedilu: splošna uredba o varstvu podatkov), ki določa pravni okvir za varstvo osebnih podatkov, Direktivo (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, Direktivo 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev in Direktivo 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij;

K.

ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na Direktivo 2005/29/ES, kot je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2019/2161, direktivi (EU) 2019/770 in (EU) 2019/771 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev ter pogodb za prodajo blaga in Uredbo (EU) 2019/1150 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev;

L.

ker akt o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na okvir iz Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu;

M.

ker so bile nekatere vrste nezakonitih vsebin, ki so glavni razlog za zaskrbljenost, že opredeljene v nacionalnem pravu in pravu Unije, tako kot recimo nezakoniti sovražni govor, in jih v aktu o digitalnih storitvah ne bi bilo treba na novo opredeliti;

N.

ker bosta večja preglednost in pomoč državljanom pri izboljšanju medijske in digitalne pismenosti v zvezi z razširjanjem škodljivih vsebin, sovražnega govora in dezinformacij, pa tudi pri razvoju kritičnega razmišljanja ter krepitvi neodvisnega strokovnega novinarstva in kakovostnih medijev pripomogla k spodbujanju raznolikih in kakovostnih vsebin;

O.

ker je zbirka podatkov WHOIS javno dostopna zbirka podatkov, ki se je izkazala kot koristno orodje za iskanje lastnika določene domene na internetu kot tudi podatkov in kontaktnih oseb za vsako domeno;

P.

ker bi moral namen akta o digitalnih storitvah prek spodbujanja preglednosti in jasnejših pravil o obveznosti obveščanja zagotoviti pravno varnost in jasnost, tudi na trgu kratkoročnega najema in mobilnih storitev;

Q.

ker bo dogovor Komisije z nekaterimi platformami v sektorju kratkoročnega najema o deljenju podatkov, ki je bil dosežen marca 2020, lokalnim organom pomagal bolje razumeti, kako se razvija sodelovalno gospodarstvo, ter omogočil zanesljivo in stalno izmenjavanje podatkov ter sprejemanje političnih odločitev na podlagi dejstev in dokazov; ker so potrebni nadaljnji ukrepi za vzpostavitev celovitejšega okvira za izmenjavo podatkov za spletne platforme za kratkoročni najem;

R.

ker je imela pandemija COVID-19 resne posledice za turistični sektor Unije in je pokazala, da je treba še naprej podpirati sodelovanje glede zelenih prometnih koridorjev, da se zagotovi nemoteno delovanje oskrbovalnih verig v Uniji ter prevoz blaga v prometnem omrežju Unije;

S.

ker sta stalen razvoj in naraščajoča uporaba spletnih platform za vrsto dejavnosti, vključno s komercialnimi dejavnostmi, prevozom, turizmom ter izmenjavo blaga in storitev, spremenila način, kako uporabniki in podjetja komunicirajo s ponudniki vsebin, trgovci in drugimi posamezniki, ki ponujajo blago in storitve; ker enotni digitalni trg ne more uspeti brez zaupanja uporabnikov v spletne platforme, ki spoštujejo vso ustrezno zakonodajo in njihove zakonite interese; ker bi moral morebitni prihodnji regulativni okvir obravnavati tudi vsiljive poslovne modele, vštevši vplivanje na vedenje in diskriminatorne prakse, ki zelo negativno vplivajo na delovanje enotnega trga in temeljne pravice uporabnikov;

T.

ker bi si morale države članice prizadevati za izboljšanje dostopa do svojih pravosodnih sistemov ter sistemov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in poskrbeti, da bodo učinkovitejši pri ugotavljanju nezakonitosti spletnih vsebin in reševanju sporov glede odstranjevanja vsebin s spleta ali onemogočanja dostopa do njih;

U.

ker bi moralo biti ponudnikom storitev informacijske družbe omogočeno enostavno izvajanje zahtev akta o digitalnih storitvah v praksi; ker lahko spletni posredniki šifrirajo svoje vsebine ali kako drugače preprečijo dostop do njih tretjim osebam, tudi posrednikom gostovanj, ki gostijo te vsebine;

V.

ker je učinkovit način za zmanjšanje nezakonitih dejavnosti, da omogočimo razcvet novih inovativnih poslovnih modelov in okrepimo enotni digitalni trg z odpravo neupravičenih ovir za prost pretok digitalnih vsebin; ker ovire, ki ustvarjajo nacionalne razdrobljene trge, prispevajo k povpraševanju po nezakonitih vsebinah;

W.

ker bi morale digitalne storitve potrošnikom zagotavljati neposredna in učinkovita sredstva za uporabniku prijazno, lahko prepoznavno in dostopno komunikacijo, kot so elektronski naslovi, elektronski kontaktni obrazci, avtomatski programi za klepet, takojšnje sporočanje ali povratni klic po telefonu, potrošnikom pa bi morale dati na voljo tudi jasne, razumljive in, kjer je to mogoče, enotne informacije v zvezi s temi komunikacijskimi sredstvi, ter omogočiti, da so zahteve potrošnikov razporejene med različnimi podpornimi digitalnimi storitvami ponudnika digitalnih storitev;

X.

ker bi moral akt o digitalnih storitvah potrošnikom zagotoviti pravico do obveščenosti, če določeno storitev omogoča umetna inteligenca oziroma če ta storitev uporablja avtomatizirana orodja za sprejemanje odločitev, za strojno učenje ali za prepoznavanje vsebin; ker bi moral akt o digitalnih storitvah omogočati možnost neuporabe oziroma omejitve ali prilagoditve uporabe katere koli avtomatizirane funkcije za osebno prilagoditev, zlasti v zvezi z razvrščanjem, še natančneje povedano, omogočiti bi moral vpogled v vsebino v neurejenem vrstnem redu, s tem pa uporabnikom omogočiti večji nadzor nad načinom razvrščanja vsebin;

Y.

ker je varstvo osebnih podatkov, za katere se uporabljajo avtomatizirani postopki odločanja, že obravnavano, med drugim v splošni uredbi o varstvu podatkov, zato v aktu o digitalnih storitvah ne bi bilo treba ponavljati ali spreminjati teh ukrepov;

Z.

ker bi morala Komisija zagotoviti, da je v aktu o digitalnih storitvah ohranjen pristop k umetni inteligenci, ki je osredotočen na človeka, v skladu z obstoječimi pravili o prostem pretoku storitev, ki jih omogoča umetna inteligenca, ob hkratnem spoštovanju temeljnih vrednot in pravic, kot so zapisane v Pogodbah;

AA.

ker bi morali imeti nacionalni nadzorni organi, kadar pravo Unije to dovoljuje, dostop do dokumentacije za programsko opremo in do podatkovnih nizov algoritmov, ki jih organi pregledujejo;

AB.

ker gre koncepta preglednosti in razložljivosti algoritmov razumeti v smislu, da je treba informacije uporabniku predstaviti jedrnato, pregledno, razumljivo in v zlahka dostopni obliki ter jasno in preprosto ubesedeno;

AC.

ker je treba določiti ukrepe za zagotovitev učinkovitega izvrševanja in nadzora; ker bi bilo treba zagotoviti spoštovanje določb z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, vključno z nalaganjem sorazmernih glob;

AD.

ker bi bilo treba v aktu o digitalnih storitvah najti ravnovesje med pravicami vseh uporabnikov in zagotoviti, da njegovi ukrepi niso oblikovani tako, da bi dajali prednost enemu legitimnemu interesu pred drugim, ter preprečiti uporabo teh ukrepov kot orodja za napadanje v sporih med podjetji ali sektorji;

AE.

ker bi se moral predhodni mehanizem notranjega trga uporabljati, kadar samo konkurenčno pravo ne zadostuje za ustrezno obravnavo ugotovljenih primerov, kjer trg ne deluje;

AF.

ker bi morali zakonodajni ukrepi, predlagani v aktu o digitalnih storitvah, temeljiti na dokazih; ker bi morala Komisija izvesti temeljito oceno učinka na podlagi ustreznih podatkov, statističnih podatkov, analiz in študij o različnih razpoložljivih možnostih; ker bi bilo treba v tej oceni učinka oceniti in analizirati tudi nevarne izdelke, ki se prodajajo na spletnih tržnicah; ker bi bilo treba v oceni učinka upoštevati tudi izkušnje, pridobljene v zvezi s pandemijo COVID-19, ter resolucije Evropskega parlamenta; ker bi morale akt o digitalnih storitvah spremljati smernice za izvedbo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (1),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (3) (v nadaljnjem besedilu: Splošna uredba o varstvu podatkov),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (5),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2018 o vzpostavitvi programa za digitalno Evropo za obdobje 2021–2027 (COM(2018)0434),

—

ob upoštevanju Priporočila Komisije (EU) 2018/334 z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin (6),

—

ob upoštevanju Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (7) in Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane 10. junija 1958 v New Yorku,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2018 o tehnologijah distribuirane knjige transakcij in blokovne verige: vzpostavljanje zaupanja z opuščanjem posrednikov (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o evropski strategiji za podatke (COM(2020)0066),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. maja 2016 o spletnih platformah in enotnem digitalnem trgu: priložnosti in izzivi za Evropo (COM(2016)0288),

—

ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave, z naslovom Akt o digitalnih storitvah: ocena evropske dodane vrednosti (9),

—

ob upoštevanju členov 47 in 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za kulturo in izobraževanje,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9-0177/2020),

A.

ker so digitalne storitve temelj gospodarstva Unije in preživljanja številnih njenih državljanov, zato je treba to področje urediti tako, da se bodo zagotavljale temeljne in druge pravice državljanov, obenem pa se bodo podpirali razvoj in gospodarski napredek ter digitalno okolje in spodbujalo zaupanje na spletu, pri čemer je treba upoštevati interese uporabnikov in vseh udeležencev na trgu, tudi malih in srednjih ter zagonskih podjetij;

B.

ker so bila pred kratkim z Direktivo (EU) 2018/1808 in Direktivo (EU) 2019/790 sicer posodobljena nekatera pravila, ki se nanašajo na ponudnike storitev objave in izmenjave vsebin na spletu, še vedno pa na ravni Unije ali nacionalni ravni niso bili dovolj dobro obravnavani številni pomembni vidiki civilnega in gospodarskega prava, in ker je to vprašanje postalo še toliko bolj pomembno zaradi hitrega in vse hitrejšega razvoja na področju digitalnih storitev v zadnjih desetletjih, zlasti zaradi pojava novih poslovnih modelov, tehnologij in družbenih razmer; ker je treba torej celovito posodobiti bistvene določbe civilnega in gospodarskega prava, ki se uporabljajo za spletne poslovne subjekte;

C.

ker imajo nekatera podjetja, ki ponujajo digitalne storitve, zaradi močnih na podatkih temelječih mrežnih učinkov, pomembno tržno moč, zaradi česar lahko svojo poslovno prakso vsiljujejo uporabnikom, drugi akterji, zlasti zagonska ter mala in srednja podjetja, pa jim vedno težje konkurirajo, poleg tega je novim podjetjem vse težje vstopiti na ta trg;

D.

ker zgolj z naknadnim izvrševanjem konkurenčnega prava ni mogoče učinkovito obravnavati vpliva tržne moči nekaterih spletnih platform, med drugim na lojalno konkurenco na enotnem digitalnem trgu;

E.

ker so se platforme za gostovanje vsebin iz platform, ki so vsebino zgolj prikazovale, razvile v izpopolnjene organe in akterje na trgu, kar zlasti velja za družbena omrežja, ki pridobivajo in izkoriščajo podatke o uporabi; ker uporabniki glede uporabe teh platform in glede tega, kako platforme uporabljajo podatke uporabnikov, upravičeno pričakujejo poštene pogoje, kar zadeva dostop, preglednost, določanje cen in reševanje sporov; ker lahko preglednost zelo pripomore k večjemu zaupanju v digitalne storitve;

F.

ker lahko platforme za gostovanje vsebin določijo, katera vsebina se prikaže uporabnikom, s čimer tako močno vplivajo na način pridobivanja in sporočanja informacij, da so dejansko postale javni prostori v digitalnem okolju; ker je treba javne prostore upravljati tako, da se ščitijo interesi javnosti ter spoštujejo temeljne pravice in pravice uporabnikov na podlagi civilnega prava, zlasti pravice do svobodnega izražanja in obveščanja;

G.

ker spoštovanje prava v digitalnem svetu poleg učinkovitega uveljavljanja temeljnih pravic, zlasti svobode izražanja in obveščanja, pravic do zasebnosti, varnosti in zaščite, nediskriminacije, spoštovanja pravice do lastnine in pravic intelektualne lastnine, vključuje tudi dostop do pravnega varstva ter dolžno pravno postopanje; ker prenašanje odločitev v zvezi z zakonitostjo vsebin ali pooblastil za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj na zasebna podjetja spodkopava preglednost in dolžno postopanje, kar vodi v razdrobljen pristop; ker zato potrebujemo skrajšani pravni postopek z ustreznimi jamstvi, da bodo obstajala učinkovita pravna sredstva;

H.

ker avtomatizirana orodja trenutno ne morejo zanesljivo razlikovati med nezakonito in zakonito vsebino v danem kontekstu, zato so lahko pravni pomisleki v zvezi mehanizmi samodejnega detektiranja in odstranitve vsebine upravičeni, zlasti kar zadeva morebitno omejevanje svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; ker bi se zato morali avtomatizirani mehanizmi uporabljati sorazmerno in le v utemeljenih primerih ter v skladu s preglednimi postopki;

I.

ker člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah varuje tudi svobodo in pluralnost medijev, ki so za doseganje občinstva vse bolj odvisni od spletnih platform;

J.

ker večina Evropejcev vsakodnevno koristi digitalne storitve, za katere se uporablja vse širši sklop pravil v Uniji, kar povzroča precejšnjo razdrobljenost trga in posledično pravno negotovost za evropske uporabnike in storitve, ki se zagotavljajo čezmejno; ker sistemi civilnega prava, ki urejajo prakse platform za gostovanje vsebin pri moderiranju vsebin, temeljijo na nekaterih sektorskih predpisih na ravni Unije in nacionalni ravni z zelo različnimi obveznostmi in mehanizmi izvrševanja različnih sistemov civilnega prava; ker je to privedlo do razdrobljenega sklopa predpisov za enotni digitalni trg, na kar se je treba odzvati na ravni Unije;

K.

ker nekatere platforme za gostovanje vsebin, da bi lahko učinkoviteje ciljno oglaševale in tako povečale svoje dobiček, s sedanjim poslovnim modelom promovirajo vsebine, ki bodo verjetno pritegnile pozornost uporabnikov in zato ustvarjale več podatkov za profiliranje; ker profiliranje skupaj s ciljnim oglaševanjem lahko privede k izpostavljanju vsebin, ki izvabljajo čustva, kar pogosto spodbuja in olajšuje senzacionalizem pri novicah in priporočilnih sistemih in lahko privede do manipulacije uporabnikov;

L.

ker je za kontekstualno oglaševanje potrebnih manj uporabniških podatkov kot za ciljno vedenjsko oglaševanje in zato manj vdira v zasebnost;

M.

ker o izbiri algoritemske logike, na kateri temeljijo priporočilni sistemi, storitve primerjave, urejanje vsebin ali prikazovanje oglasov, odločajo platforme za gostovanje vsebin, možnost javnega nadzora pa je majhna, kar vzbuja pomisleke glede odgovornosti in preglednosti;

N.

ker platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo uporabnikom omogočajo, da svoje profile uporabljajo za prijavo na spletne strani tretjih oseb, s tem pa tem omogočajo spremljanje njihovih dejavnosti tudi zunaj okolja svoje platforme, kar je konkurenčna prednost pri dostopu do podatkov za algoritme za urejanje vsebine;

O.

ker se tako imenovane pametne pogodbe, ki temeljijo na tehnologijah razpršene evidence, vključno z blokovnimi verigami, ki omogočajo decentralizirano in v celoti sledljivo vodenje evidence in samoizvršitev, uporabljajo na številnih področjih brez ustreznega pravnega okvira; ker je zakonitost teh pogodb in njihova izvršljivost v čezmejnih primerih negotova;

P.

ker je med pogoji uporabe platform, o katerih se ni mogoče pogajati, pogosto navedeno pravo, ki se uporablja, in pristojna sodišča zunaj Unije, kar lahko ovira dostop do pravnega varstva; ker Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (10) določa pravila o pristojnosti; ker je v Splošni uredbi o varstvu podatkov pojasnjena pravica posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, da neposredno zoper upravljavca ali obdelovalca sproži zasebni postopek za uveljavljanje svojih pravic, ne glede na to, ali se podatki obdelujejo v Uniji in ali ima upravljavec sedež v Uniji; ker člen 79 Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da so za te postopke pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec sedež in da so alternativno zanje pristojna tudi sodišča države članice, v kateri ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, svoje običajno prebivališče;

Q.

ker je dostop do podatkov, ki niso osebni podatki, in njihovo rudarjenje pomemben dejavnik rasti digitalnega gospodarstva; ker lahko imajo primerni pravni standardi in varstvo podatkov pri interoperabilnosti podatkov z odpravo učinkov vezave pomembno vlogo pri zagotavljanju poštenih tržnih pogojev;

R.

ker je treba oceniti možnost, da bi evropskemu subjektu podelili nalogo, da zagotovi usklajeno izvajanje akta o digitalnih storitvah v vsej Uniji, pomaga pri usklajevanju na nacionalni ravni ter obravnava nove priložnosti in izzive, zlasti čezmejne, ki se pojavijo v okviru stalnega tehnološkega razvoja;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 2,

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 16 in 114,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 7, 8, 11, 13, 21, 22, 23, 24, 26, 38 in 47,

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (3),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) glede na spreminjajoče se tržne razmere (4),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (5) (direktiva o avtorski pravici),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2018/334 z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin (6),

—

ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi internetnega organiziranega kriminala (IOCTA) z dne 18. septembra 2018,

—

ob upoštevanju s tem povezane sodne prakse Sodišča Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za kulturo in izobraževanje,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0172/2020),

A.

ker morajo biti temeljne pravice, kot so varstvo zasebnosti in osebnih podatkov, načelo nediskriminacije ter svoboda izražanja in obveščanja, ukoreninjene v samem jedru uspešne in trajne politike EU o digitalnih storitvah; ker morajo biti te pravice izražene v črki zakona in v duhu njegovega izvajanja;

B.

ker so se vrste digitalnih storitev in vloge ponudnikov digitalnih storitev močno spremenile od sprejetja direktive o elektronskem poslovanju pred dvajsetimi leti;

C.

ker zaupanje uporabnikov lahko pridobijo samo digitalne storitve, ki spoštujejo njihove temeljne pravice, s čimer se ne zagotovi le uporaba storitev, temveč tudi konkurenčna prednost ter stabilni poslovni modeli za podjetja;

D.

ker so bila pravila o varstvu podatkov, ki se uporabljajo za vse ponudnike digitalnih storitev na ozemlju EU, nedavno posodobljena in harmonizirana po vsej EU s splošno uredbo o varstvu podatkov; ker so pravila o zasebnosti za elektronske komunikacije, ki so podskupina digitalnih storitev, zajeta v direktivi o zasebnosti in elektronskih komunikacijah in se trenutno pregledujejo;

E.

ker se je količina vseh vrst izmenjanih vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki, in storitev, ki se zagotavljajo prek spletnih platform, vključno s storitvami v oblaku, eksponentno in z doslej nepoznano hitrostjo, ki jo omogočajo napredne tehnologije, povečala; ker to vključuje nezakonite vsebine, kot so posnetki spolnih zlorab otrok na spletu, in vsebine, ki so zakonite, vendar lahko škodijo družbi in demokraciji, kot so dezinformacije o sredstvih proti COVID-19;

F.

ker se v zadnjih letih čedalje bolj širijo spletni sovražni govor in dezinformacije, saj posamezniki in razdiralni subjekti uporabljajo spletne platforme za vse večjo polarizacijo, ta se pa izkorišča v politične namene; ker so ženske, nebelci, pripadniki etničnih ali jezikovnih manjšin ali osebe, ki dojemajo kot take, ter osebe LGBTIQ pogosto tarča diskriminatornega sovražnega govora, ustrahovanja in groženj ter služijo kot grešni kozli na spletu;

G.

ker so k temu trendu prispevale spletne platforme, katerih poslovni model temelji na zbiranju in analizi podatkov o uporabnikih, da bi ustvarili več prometa in klikov, po drugi strani pa več podatkov o profiliranju in s tem več dobička; ker to vodi k povečanju senzacionalističnih vsebin; ker sovražni govor in dezinformacije škodijo javnemu interesu, saj spodkopavajo spoštljivo in iskreno javno razpravo ter ogrožajo javno varnost, ker lahko spodbudijo nasilje v resničnem svetu; ker je boj proti takšnim vsebinam bistven za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic ter za zaščito pravne države in demokracije v EU;

H.

ker družbeni mediji in druge platforme za širjenje vsebine uporabljajo tehnike profiliranja za ciljno usmerjanje in širjenje svojih vsebin, pa tudi oglasov; ker je mogoče podatke, zbrane iz digitalnih sledi posameznikov, rudariti na način, ki omogoča zelo natančen sklep o intimnih osebnih informacijah, zlasti kadar se ti podatki združijo z drugimi nabori podatkov; ker so škandali Cambridge Analytica in Facebook razkrili tveganja, povezana z nepreglednimi postopki obdelave podatkov na spletnih platformah, saj so razkrili, da so bili nekateri volivci tarča mikrociljanega političnega oglaševanja in včasih celo ciljno usmerjenih dezinformacij;

I.

ker avtomatizirani algoritmi, ki odločajo o tem, kako obravnavati, prednostno razvrstiti, razširjati in brisati vsebine tretjih oseb na spletnih platformah, tudi med političnimi in volilnimi kampanjami, pogosto posnemajo obstoječe diskriminacijske vzorce v družbi, kar vodi v visoko tveganje diskriminacije že prizadetih oseb; ker razširjena uporaba algoritmov za odstranjevanje ali blokiranje vsebin vzbuja pomisleke tudi glede pravne države ter odpira vprašanja zakonitosti, legitimnosti in sorazmernosti;

J.

ker ima majhno število večinoma neevropskih ponudnikov storitev tržno moč in vpliva na pravice in svoboščine posameznikov, družb in demokracij tako, da ima nadzor nad predstavitvijo informacij, storitev in proizvodov, ter ima posledično tudi ogromen vpliv na delovanje vseh držav članic in na njihove državljane; ker imajo lahko odločitve velikih platform daljnosežne posledice za svobodo izražanja in obveščanja ter svobodo in pluralnost medijev;

K.

ker se je politični pristop k boju proti nezakonitim spletnim vsebinam v EU doslej večinoma osredotočal na prostovoljno sodelovanje in odstranjevanje na podlagi sodne odredbe, vse več držav članic pa na neusklajen način sprejema dodatno nacionalno zakonodajo za boj proti nezakonitim vsebinam; ker so bile določbe za obravnavanje nekaterih vrst nezakonitih vsebin vključene v nedavno sektorsko zakonodajo na ravni EU;

L.

ker zgolj samoregulativni pristop platform ne zagotavlja ustrezne preglednosti, odgovornosti in nadzora; ker tak pristop javnim organom, civilni družbi in uporabnikom ne zagotavlja ustreznih informacij o tem, kako platforme obravnavajo nezakonite vsebine in dejavnosti ter vsebine, ki kršijo njihove pogoje poslovanja, niti o tem, kako na splošno urejajo vsebine;

M.

ker tak pristop morda ne zagotavlja spoštovanja temeljnih pravic in ustvarja razmere, v katerih se sodne pristojnosti delno prenesejo na zasebne subjekte, kar pomeni tveganje poseganja v pravico do svobode izražanja;

N.

ker sta regulativni pregled in nadzor v EU povezana s posameznimi sektorji; ker bi bilo koristno dodatno in celovitejše usklajevanje med različnimi nadzornimi organi v EU;

O.

ker pomanjkanje zanesljivih in primerljivih javnih podatkov o razširjenosti nezakonitih in škodljivih spletnih vsebin, o obvestilih ter samoregulativni odstranitvi teh vsebin in odstranitvi na podlagi sodne odredbe ter o nadaljnjih ukrepih pristojnih organov povzroča pomanjkanje preglednosti in odgovornosti v zasebnem in javnem sektorju; ker ni dovolj informacij o algoritmih, ki jih uporabljajo platforme in spletišča, ter o tem, kako platforme obravnavajo napačno odstranjevanje vsebin;

P.

ker je spolno izkoriščanje otrok na spletu ena od oblik nezakonite vsebine, ki jo tehnološki dosežki spodbujajo; ker velika količina posnetkov spolnih zlorab otrok, ki kroži na spletu, predstavlja resne izzive za odkrivanje, preiskovanje in predvsem prizadevanja za identifikacijo žrtev; ker se je po podatkih Europola število poročil o spletni izmenjavi posnetkov spolnih zlorab otrok, ki so bila poslana Nacionalnemu središču za pogrešane otroke in otroke žrtve izkoriščanja v ZDA, v zadnjem letu povečalo za 106 %;

Q.

ker bi bilo treba v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije vsebino odstraniti na podlagi sodne odredbe države članice; ker lahko ponudniki storitev gostovanja uporabljajo avtomatizirana iskalna orodja in tehnologijo za odkrivanje in odstranjevanje vsebine, ki je enakovredna vsebini, ki je bila predhodno razglašena za nezakonito, vendar ne bi smeli imeti obveznosti, da v splošnem nadzirajo informacije, ki jih shranjujejo, ali da dejavno iščejo dejstva ali okoliščine, ki kažejo na nezakonito dejavnost iz člena 15(1) Direktive 2000/31/ES;

R.

ker je zanesljiva elektronska identifikacija osnovni pogoj za zagotovitev varnega dostopa do digitalnih storitev in varnejše izvajanje elektronskih transakcij; ker je doslej le 15 držav članic Komisijo obvestilo o svoji shemi elektronske identifikacije za čezmejno priznavanje v okviru Uredbe (EU) št. 910/2014 (7) (uredba eIDAS);

S.

ker so splet in spletne platforme še vedno pomembna lokacija za dejavnosti terorističnih skupin in se uporabljajo kot orodje za širjenje propagande, novačenje in promocijo njihovih dejavnosti;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2018/1488 z dne 28. septembra 2018 o ustanovitvi Skupnega podjetja za evropsko visokozmogljivostno računalništvo (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (2) (direktiva o rasni enakosti),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (3) (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov) (4) ter Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (5),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (6),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2018 o vzpostavitvi programa za digitalno Evropo za obdobje 2021–2027 (COM(2018)0434),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o umetni inteligenci – evropski pristop k odličnosti in zaupanju (COM(2020)0065),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 evropski strategiji za podatke (COM(2020)0066),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta Evropske unije o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope iz junija 2020,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 s priporočili Komisiji o pravilih civilnega prava o robotiki (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o digitalizaciji evropske industrije (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2018 o avtonomnih orožnih sistemih (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2018 o enakopravnosti jezikov v digitalni dobi (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2019 o celoviti evropski industrijski politiki na področju umetne inteligence in robotike (11),

—

ob upoštevanju poročila strokovne skupine na visoki ravni za umetno inteligenco, ki jo je ustanovila Komisija, z dne 8. aprila 2019 z naslovom „Etične smernice za zaupanja vredno umetno inteligenco“,

—

ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave, z naslovom Evropski okvir za etične vidike umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije: ocena evropske dodane vrednosti„“ (12),

—

ob upoštevanju briefingov in študij, pripravljenih na zahtevo strokovne skupine za prihodnost znanosti in tehnologije pod vodstvom Oddelka za znanstvene napovedi Službe Evropskega parlamenta za raziskave, z naslovi What if algorithms could abide by ethical principles? (Kaj če bi bili algoritmi zmožni spoštovati etična načela?), Artificial Intelligence ante portas: Legal & ethical reflections (Umetna inteligenca pred vrati: pravni in etični razmislek), A governance framework for algorithmic accountability and transparency (Okvir upravljanja za algoritmično odgovornost in preglednost), Should we fear artificial intelligence? (Bi se morali bati umetne inteligence?) in The ethics of artificial intelligence: Issues and initiatives (Etika umetne inteligence: vprašanja in pobude),

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih,

—

ob upoštevanju priporočil sveta Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o umetni inteligenci, sprejetih 22. maja 2019,

—

ob upoštevanju členov 47 in 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za promet in turizem, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za kulturo in izobraževanje,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9-0186/2020),

A.

ker so ljudje tisti, ki razvijajo, uvajajo in uporabljajo umetno inteligenco, robotiko in sorodno tehnologijo ter s svojimi izbirami določajo, kakšen bo potencial tehnologije, da bo koristil družbi;

B.

ker umetna inteligenca, robotika in sorodna tehnologija, ki bi lahko ustvarile priložnosti za podjetja in koristi za državljane in ki neposredno vplivajo na vse vidike naše družbe, tudi na temeljne pravice ter socialna in gospodarska načela in vrednote, ter trajno vplivajo na vsa področja dejavnosti, napredujejo in se hitro razvijajo;

C.

ker bo zaradi umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije prišlo do znatnih sprememb na trgu dela in delovnem mestu; ker lahko nadomestijo delavce, ki opravljajo repetitivno delo, olajšajo sodelovalne delovne sisteme človek-stroj, povečajo konkurenčnost in blaginjo ter ustvarijo nove zaposlitvene priložnosti za kvalificirane delavce, obenem pa predstavljajo resen izziv za reorganizacijo delovne sile;

D.

ker lahko razvoj umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije prispeva tudi k doseganju trajnostnih ciljev evropskega zelenega dogovora v številnih različnih sektorjih; ker lahko digitalne tehnologije povečajo učinek politik za varstvo okolja; ker lahko prispevajo tudi k zmanjšanju prometnih zastojev ter izpustov toplogrednih plinov in onesnaževal zraka;

E.

ker se lahko v sektorjih, kot je javni prevoz, pametni prometni sistemi, podprti z umetno inteligenco, uporabijo za zmanjšanje čakanja v vrsti, optimizacijo prevoza, večjo neodvisnost invalidov in povečanje energetske učinkovitosti, s tem pa se krepijo prizadevanja za razogljičenje in zmanjšuje okoljski odtis;

F.

ker lahko te tehnologije prinesejo nove poslovne priložnosti, ki lahko prispevajo k okrevanju industrije Unije po trenutni zdravstveni in gospodarski krizi, če bodo bolj uporabljene, na primer v prometnem sektorju; ker lahko te priložnosti ustvarijo nova delovna mesta, saj lahko uporaba teh tehnologij poveča produktivnost podjetij in prispeva k večji učinkovitosti; ker lahko inovacijski programi na tem področju omogočijo razcvet regionalnih grozdov;

G.

ker so Unija in njene države članice še posebej odgovorne za izkoriščanje, spodbujanje in povečevanje dodane vrednosti, ki jo ima umetna inteligenca, ter da zagotovijo, da bodo tehnologije umetne inteligence varne in prispevale k dobremu počutju in splošni koristi njihovih državljanov, saj lahko s prispevanjem k razvoju boljših strategij in inovacij na številnih področjih in sektorjih znatno prispevajo k skupnemu cilju, ki je izboljšati življenje državljanov in spodbujati blaginjo v Uniji; ker je treba vprašanje umetne inteligence in digitalne pismenosti obravnavati v okviru izobraževanja in usposabljanja, tudi v obliki spodbujanja digitalnega vključevanja, ter na ravni Unije izvajati informacijske kampanje, ki pravilno predstavljajo vse vidike razvoja umetne inteligence, da bi izkoristili celoten potencial umetne inteligence in uporabnike seznanili s koristmi in izzivi, ki jih prinašajo tehnologije umetne inteligence;

H.

ker bi moral skupni regulativni okvir Unije za razvoj, uvedbo in uporabo umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije (regulativni okvir za umetno inteligenco) državljanom omogočiti, da delijo koristi, ki jih morda prinašajo, ter ščititi državljane pred potencialnimi tveganji teh tehnologij in spodbujati njihovo zanesljivost v Uniji in po svetu; ker bi moral ta okvir temeljiti na pravu in vrednotah Unije ter slediti načelom preglednosti, razložljivosti, pravičnosti in odgovornosti;

I.

ker je takšen regulativni okvir ključnega pomena za preprečevanje razdrobljenosti notranjega trga, ki je posledica različnih nacionalnih zakonodaj, in bo pomagal spodbujati prepotrebne naložbe, razvoj podatkovne infrastrukture in podporo razvoju; ker bi ga morale sestavljati skupne pravne obveznosti in etična načela, iz predloga uredbe, zahtevanem v prilogi k tej resoluciji; ker bi ga bilo treba vzpostaviti v skladu s smernicami za boljšo pravno ureditev;

J.

ker ima Unija strog pravni okvir, ki med drugim zagotavlja varstvo osebnih podatkov ter zasebnosti in nediskriminacijo, za spodbujanje enakosti spolov, varstva okolja in pravic potrošnikov; ker se bo takšen pravni okvir, ki ga sestavlja obsežen sklop horizontalne in sektorske zakonodaje ter vključuje veljavna pravila o varnosti izdelkov in odgovornosti, še naprej uporabljal v zvezi z umetno inteligenco, robotiko in sorodno tehnologijo, čeprav bodo morda potrebne nekatere prilagoditve določenih pravnih instrumentov, da bi upoštevali digitalno preobrazbo in reševali nove izzive, ki jih prinaša uporaba umetne inteligence;

K.

ker obstajajo pomisleki, da sedanji pravni okvir Unije, vključno s pravnim redom na področju varstva potrošnikov ter s področja zaposlovanja in socialnega varstva, zakonodajo o varstvu podatkov varnosti proizvodov in nadzoru trga ter protidiskriminacijsko zakonodajo, morda ni več primeren za učinkovito obvladovanje tveganj, ki jih povzročajo umetna inteligenca, robotika in sorodna tehnologija;

L.

ker bi bilo treba pravna in etična vprašanja, povezana s tehnologijami umetne inteligence, reševati ne le s prilagoditvijo veljavne zakonodaje, ampak tudi z učinkovitim in celovitim regulativnim okvirom Unije, ki bo primeren za prihodnost in bo odražal načela in vrednote Unije, zapisana v Pogodbah in Listini o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina) ter ne bo nagnjen k prekomernemu zakonskemu urejanju, ampak bo samo odpravil obstoječe pravne vrzeli ter povečal pravno varnost za podjetja in državljane, in sicer z vključitvijo obveznih ukrepov za preprečevanje praks, ki bi nedvomno ogrožale temeljne pravice;

M.

ker mora vsak nov regulativni okvir upoštevati interese vseh strani; ker bi moral biti pogoj za nadaljnje zakonodajne ukrepe podrobna preučitev posledic za vse akterje kot del ocene učinka novega zakonodajnega okvira; ker imajo v gospodarstvu Unije mala in srednja ter zlasti zagonska podjetja osrednjo vlogo, ki opravičuje strogo sorazmeren pristop, da bi jim omogočili razvoj in inovacije;

N.

ker imajo lahko umetna inteligenca, robotika in sorodna tehnologija resne posledice za materialno in nematerialno integriteto posameznikov, skupin in družbe kot celote, to morebitno posamezno in kolektivno škodo pa je treba upoštevati v zakonodajnih odzivih;

O.

ker je morda treba sprejeti posebna pravila za prometni sektor, da bi spoštovali regulativni okvir Unije za umetno inteligenco;

P.

ker so tehnologije umetne inteligence strateško pomembne za prometni sektor, tudi zato, ker naj bi izboljšale varnost in dostopnost vseh oblik prometa ter ustvarile nove zaposlitvene možnosti in bolj trajnostne poslovne modele; ker lahko pristop na ravni Unije k razvoju umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije v prometu poveča konkurenčnost evropskega gospodarstva v svetovnem merilu in njegovo strateško avtonomijo;

Q.

ker je človeška napaka še vedno prisotna pri približno 95 % vseh prometnih nesreč v Uniji; ker je bil cilj Unije do leta 2020 zmanjšati število smrtnih žrtev na leto na svojih cestah za 50 % v primerjavi z letom 2010, vendar je zaradi premajhnega napredka obnovila svoja prizadevanja v okviru EU politike varnosti v cestnem prometu za obdobje 2021–2030 o nadaljnjih ukrepih za odpravo smrtnih žrtev v prometu; ker imajo v zvezi s tem umetna inteligenca, avtomatizacija in druge nove tehnologije velik potencial in so izjemno pomembne za povečanje varnosti v cestnem prometu z zmanjšanjem možnosti za človeške napake;

R.

ker bi moral regulativni okvir Unije odražati tudi potrebo po spoštovanju pravic delavcev; ker bi bilo treba v zvezi s tem spoštovati okvirni sporazum evropskih socialnih partnerjev o digitalizaciji iz junija 2020;

S.

ker bi moral biti obseg regulativnega okvira Unije ustrezen, sorazmeren in temeljito ocenjen; ker bi moral zajemati širok nabor tehnologij in njihovih sestavnih delov, vključno z algoritmi, programsko opremo in podatki, ki jih uporabljajo ali proizvajajo, in ker je potreben ciljni pristop, da bi se izognili oviranju prihodnjih inovacij in ustvarjanju nepotrebnih bremen, zlasti za mala in srednja podjetja; ker je iskanje enotne rešitve za celotni nabor tveganj zapleteno zaradi raznolikosti aplikacij, ki uporabljajo umetno inteligenco, robotiko in sorodno tehnologijo;

T.

ker analiza podatkov in umetna inteligenca čedalje bolj vplivata na informacije, dostopne državljanom; ker so lahko ob zlorabi tovrstnih tehnologij ogrožene temeljne pravice do svobode izražanja in obveščenosti ter svoboda in pluralnost medijev;

U.

ker bi moralo geografsko področje uporabe regulativnega okvira Unije za umetno inteligenco pokrivati vse sestavne dele umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije, ki se razvijajo, uvajajo ali uporabljajo v Uniji, vključno s primeri, v katerih se del tehnologij morda nahaja zunaj Unije ali nima konkretne lokacije;

V.

ker bi moral regulativni okvir Unije za umetno inteligenco zajemati vse ustrezne faze, se pravi razvoj, uvajanje in uporabo ustreznih tehnologij in njihovih sestavnih delov, pri čemer je treba ustrezno upoštevati ustrezne pravne obveznosti in etična načela, ter bi moral določiti pogoje za zagotovitev, da bodo razvijalci, izvajalci in uporabniki v celoti skladni s temi obveznostmi in načeli;

W.

ker je za usklajen pristop k etičnim načelom v zvezi z umetno inteligenco, robotiko in sorodno tehnologijo v Uniji potrebno skupno razumevanje teh konceptov, ki so podlaga teh tehnologij, kot so algoritmi, programska oprema, podatki ali biometrično prepoznavanje;

X.

ker je ukrepanje na ravni Unije upravičeno zaradi potrebe po preprečevanju regulativne razdrobljenosti ali nizu nacionalnih regulativnih določb brez skupnega imenovalca ter po enotni uporabi skupnih, zakonsko predpisanih etičnih načel pri razvoju, uvedbi in uporabi umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije z visokim tveganjem; ker so potrebna jasna pravila tam, kjer so tveganja velika;

Y.

ker so skupna etična načela učinkovita samo, če so zakonsko predpisana in je v njih opredeljeno, kdo je odgovoren za zagotavljanje, ocenjevanje in spremljanje skladnosti;

Z.

ker etične smernice, kot so načela, ki jih je sprejela strokovna skupina na visoki ravni za umetno inteligenco, zagotavljajo dobro izhodišče, vendar niso dovolj, da bi se zagotovila pošteno ravnanje razvijalcev, izvajalcev in uporabnikov in učinkovito varstvo posameznikov; ker so takšne smernice še toliko bolj potrebne za umetno inteligenco, robotiko in sorodno tehnologijo z visokim tveganjem;

AA.

ker bi morala vsaka država članica imenovati nacionalni nadzorni organ, odgovoren za zagotavljanje, ocenjevanje in spremljanje skladnosti razvoja, izvajanja in uporabe umetne inteligence, robotike in sorodne tehnologije z visokim tveganjem z regulativnim okvirom Unije za umetno inteligenco ter omogočati razprave in izmenjave mnenj v tesnem sodelovanju z ustreznimi deležniki in civilno družbo; ker bi morali nacionalni nadzorni organi medsebojno sodelovati;

AB.

ker je za zagotovitev usklajenega pristopa po vsej Uniji in optimalnega delovanja enotnega digitalnega trga treba z vidika novih priložnosti in izzivov, zlasti čezmejne narave, ki so posledica nenehnega tehnološkega razvoja, oceniti usklajevanje na ravni Unije, ki ga izvajajo Komisija in/ali vse ustrezne institucije, organi, uradi in agencije Unije; ker bi morala biti naloga Komisije, da najde ustrezne rešitve za strukturiranje takšnega usklajevanja na ravni Unije;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.