18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/2

Sodba Sodišča (peti senat) z dne 11. novembra 2020 – Urad Evropske unije za intelektualno lastnino/John Mills Ltd, Jerome Alexander Consulting Corp.

(Zadeva C-809/18 P) (1)

(Pritožba - Znamka Evropske unije - Uredba (ES) št. 207/2009 - Postopek z ugovorom - Relativni razlog za zavrnitev - Člen 8(3) - Področje uporabe - Enakost ali podobnost prijavljene znamke s prejšnjo znamko - Besedna znamka Evropske unije MINERAL MAGIC - Zahteva za registracijo, ki jo vloži posrednik ali zastopnik imetnika prejšnje znamke - Prejšnja nacionalna besedna znamka MAGIC MINERALS BY JEROME ALEXANDER)

(2021/C 19/02)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnik: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: A. Lukošiūtė, agent)

Drugi stranki v postopku: John Mills Ltd (zastopnik: S. Malynicz QC), Jerome Alexander Consulting Corp.

Izrek

1.	Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. oktobra 2018, John Mills/EUIPO – Jerome Alexander Consulting (MINERAL MAGIC) (T-7/17, EU:T:2018:679), se razveljavi.

2.	Tožba v zadevi T-7/17, ki jo je zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 5. oktobra 2016 (zadeva R 2087/2015-1) vložila družba John Mills Ltd, se zavrne.

3.	Družba John Mills Ltd poleg svojih stroškov nosi stroške Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) v zvezi s to pritožbo in postopkom pred Splošnim sodiščem ter stroške družbe Jerome Alexander Consulting Corp., ki se nanašajo na postopek pred Splošnim sodiščem.

(1) UL C 148, 29.4.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/3

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 12. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Supremo Tribunal Administrativo – Portugalska) – Sonaecom SGPS SA/Autoridade Tributária e Aduaneira

(Zadeva C-42/19) (1)

(Predhodno odločanje - Davek na dodano vrednost (DDV) - Šesta direktiva 77/388/EGS - Člen 4 - Pojem „davčni zavezanec“ - Mešani holding - Člen 17 - Pravica do odbitka vstopnega DDV - Vstopni DDV, ki ga mešani holding plača za svetovalne storitve v zvezi z raziskavo trga z namenom morebitne pridobitve deležev v drugih družbah - Opustitev nameravanih pridobitev - Vstopni DDV na bančno provizijo glede organizacije in strukturiranja obligacijskega posojila, namenjenega temu, da se hčerinskim družbam zagotovijo sredstva, potrebna za izvedbo naložb - Neizvedene naložbe)

(2021/C 19/03)

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Supremo Tribunal Administrativo

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Sonaecom SGPS SA

Tožena stranka: Autoridade Tributária e Aduaneira

Izrek

Člen 4(1) in (2) ter člen 17(1), (2) in (5) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero je treba razlagati tako, da je mešani holding, katerega poseg v upravljanje njegovih hčerinskih družb se ponavlja, upravičen odbiti vstopni davek na dodano vrednost, plačan ob nakupu svetovalnih storitev, ki se nanašajo na raziskavo trga, opravljeno zaradi pridobitve deležev v drugi družbi, tudi če do te pridobitve nazadnje ni prišlo.

Člen 4(1) in (2) ter člen 17(1), (2) in (5) Šeste direktive 77/388 je treba razlagati tako, da mešani holding, katerega poseg v upravljanje njegovih hčerinskih družb se ponavlja, ni upravičen odbiti vstopnega davka na dodano vrednost, plačanega za provizijo, plačano kreditni instituciji za organizacijo in strukturiranje obligacijskega posojila, namenjenega investiranju v določen sektor, če do teh naložb nazadnje ni prišlo in če je bil kapital, prejet s tem posojilom, v celoti izplačan matični družbi skupine v obliki posojila.

(1) UL C 139, 15.4.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/4

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 11. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunalul Bucureşti – Romunija) – Orange România SA/Autoritatea Naţională de Supraveghere a Prelucrării Datelor cu Caracter Personal

(Zadeva C-61/19) (1)

(Predhodno odločanje - Direktiva 95/46/ES - Člen 2(h) in člen 7(a) - Uredba (EU) 2016/679 - Člen 4, točka 11, in člen 6(1)(a) - Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti - Zbiranje in hramba kopij osebnih dokumentov, ki ju izvaja ponudnik mobilnih telekomunikacijskih storitev - Pojem „privolitev“ posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki - Prostovoljna, posebna in informirana izjava volje - Izjava o privolitvi s potrditvenim poljem - Podpis pogodbe s strani posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki - Dokazno breme)

(2021/C 19/04)

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Tribunalul Bucureşti

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Orange România SA

Tožena stranka: Autoritatea Naţională de Supraveghere a Prelucrării Datelor cu Caracter Personal (ANSPDCP)

Izrek

Člen 2(h) in člen 7(a) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter člen 4, točka 11, in člen 6(1)(a) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) je treba razlagati tako, da mora upravljavec obdelave podatkov dokazati, da je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, z aktivnim ravnanjem izjavil privolitev v obdelavo svojih osebnih podatkov in da je bil ta posameznik predhodno obveščen o vseh okoliščinah te obdelave v razumljivi in lahko dostopni obliki ter jasnem in preprostem jeziku, s čimer mu je bilo omogočeno, da z lahkoto ugotovi posledice te privolitve, tako da je zagotovljeno, da je ta privolitev dana ob popolni seznanjenosti z dejstvi. S pogodbo o zagotavljanju telekomunikacijskih storitev, ki vsebuje določbo, v skladu s katero je bil posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, obveščen o pridobitvi in hrambi kopije njegovega osebnega dokumenta za identifikacijo ter v skladu s katero je v to privolil, ni mogoče dokazati, da je ta posameznik v smislu teh določb veljavno privolil v to pridobitev in hrambo, če

—	je upravljavec obdelave podatkov pred podpisom te pogodbe označil polje, ki se nanaša na to določbo, ali če

—	lahko pogodbene določbe navedene pogodbe zavedejo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, glede možnosti sklenitve pogodbe, tudi če zavrne privolitev v obdelavo svojih podatkov, ali če

—	ta upravljavec v prosto izbiro, da se takemu zbiranju in hrambi nasprotuje, neupravičeno poseže s tem, da zahteva, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, da bi zavrnil svojo privolitev, izpolni dodatni obrazec, ki to zavrnitev potrjuje.

(1) UL C 164, 13.5.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/5

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Oberster Gerichtshof – Avstrija) – DenizBank AG/Verein für Konsumenteninformation

(Zadeva C-287/19) (1)

(Predhodno odločanje - Varstvo potrošnikov - Direktiva (EU) 2015/2366 - Plačilne storitve na notranjem trgu - Člen 4, točka 14 - Pojem plačilnega instrumenta - Osebne večfunkcijske bančne kartice - Funkcija komunikacije s sosednjim poljem (NFC) - Člen 52, točka 6(a), in člen 54(1) - Informacije, ki jih je treba zagotoviti uporabniku - Sprememba pogojev okvirne pogodbe - Tiha privolitev - Člen 63(1)(a) in (b) - Pravice in obveznosti, povezane s plačilnimi storitvami - Odstopanje za instrumente za plačila majhnih vrednosti - Pogoji uporabe - Plačilni instrument, ki ga ni mogoče blokirati - Plačilni instrument, ki se uporablja anonimno - Časovna omejitev učinkov sodbe)

(2021/C 19/05)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Oberster Gerichtshof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: DenizBank AG

Tožena stranka: Verein für Konsumenteninformation

Izrek

Člen 52, točka 6(a), Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES, 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES v povezavi s členom 54(1) te direktive je treba razlagati tako, da ureja informacije in pogoje, ki jih mora zagotoviti ponudnik plačilnih storitev, ki se želi z uporabnikom svojih storitev dogovoriti za domnevo, da je ta uporabnik privolil v spremembo – v skladu s pravili, določenimi v teh dveh določbah – okvirne pogodbe, ki sta jo sklenila, ne določa pa omejitev v zvezi s statusom uporabnika ali vrsto pogodbenih pogojev, ki so lahko predmet takega sporazuma, s čimer pa, kadar ima uporabnik status potrošnika, ne posega v možnost nadzora nepoštenosti teh pogojev glede na določbe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

Člen 4, točka 14, Direktive 2015/2366 je treba razlagati tako, da funkcija komunikacije s sosednjim poljem (Near Field Communication), s katero je opremljena osebna večfunkcijska bančna kartica in ki omogoča izvedbo plačil nizkih zneskov v breme bančnega računa, povezanega s to kartico, pomeni „plačilni instrument“, kot je opredeljen v tej določbi.

Člen 63(1)(b) Direktive 2015/2366 je treba razlagati tako, da brezstično plačilo nizkega zneska s funkcijo komunikacije s sosednjim poljem (Near Field Communication), ki jo ima osebna večfunkcijska bančna kartica, pomeni „anonimno“ uporabo zadevnega plačilnega instrumenta v smislu te določbe o odstopanju.

Člen 63(1)(a) Direktive 2015/2366 je treba razlagati tako, da ponudnik plačilnih storitev, ki namerava uporabiti odstopanje iz te določbe, ne more zgolj navesti, da ni mogoče blokirati zadevnega plačilnega instrumenta ali preprečiti njegove nadaljnje uporabe, če glede na objektivno stanje razpoložljivih tehničnih znanj take nemožnosti ni mogoče ugotoviti.

(1) UL C 246, 22.7.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/6

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Juzgado de lo Social no 3 de Barcelona – Španija) – UQ/Marclean Technologies, S.L.U.

(Zadeva C-300/19) (1)

(Predhodno odločanje - Socialna politika - Kolektivni odpusti - Direktiva 98/59/ES - Člen 1(1), prvi pododstavek, točka (a) - Pojem „kolektivni odpust“ - Podrobna pravil za izračun števila odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani delodajalca - Referenčno obdobje, ki ga je treba upoštevati)

(2021/C 19/06)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de lo Social no 3 de Barcelona

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: UQ

Tožena stranka: Marclean Technologies, S.L.U.

ob udeležbi: Ministerio Fiscal, Fondo de Garantía Salarial

Izrek

Člen 1(1), prvi pododstavek, točka (a), Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti je treba razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je sporna individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca del kolektivnega odpusta, referenčno obdobje, ki je v tej določbi predvideno za ugotovitev obstoja kolektivnega odpusta, izračunati tako, da se upošteva vsako obdobje 30 oziroma 90 zaporednih dni, v katerem je prišlo do te individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v katerem je prišlo do največjega števila odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani delodajalca iz enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznimi delavci, v smislu navedene določbe.

(1) UL C 295, 2.9.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/7

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 12. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Sofiyski rayonen sad – Bolgarija) – „Bulstrad Vienna Insurance Group“ АD/Olympic Insurance Company Ltd

(Zadeva C-427/19) (1)

(Predhodno odločanje - Direktiva 2009/138/ES - Člen 274 - Pravo, ki se uporablja za postopek prenehanja zavarovalnic - Odvzem dovoljenja zavarovalnici - Določitev začasnega likvidacijskega upravitelja - Pojem „sklep o začetku postopka prenehanja glede zavarovalnice“ - Neobstoj sodne odločbe o začetku postopka prenehanja v matični državi članici - Prekinitev vseh pravnih postopkov proti zadevni zavarovalnici v drugih državah članicah, ki niso matična država članica te zavarovalnice)

(2021/C 19/08)

Jezik postopka: bolgarščina

Predložitveno sodišče

Sofiyski rayonen sad

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka:„Bulstrad Vienna Insurance Group“ АD

Tožena stranka: Olympic Insurance Company Ltd

Izrek

Člen 274 Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/58/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013, je treba razlagati tako, da lahko sklep pristojnega organa o odvzemu dovoljenja zadevni zavarovalnici in o imenovanju začasnega likvidacijskega upravitelja pomeni „sklep o začetku postopka prenehanja glede zavarovalnice“ v smislu tega člena, le če pravo matične države članice te zavarovalnice določa bodisi to, da je ta začasni likvidacijski upravitelj pooblaščen, da unovči sredstva navedene zavarovalnice in iztržek ustrezno porazdeli med njene upnike, bodisi to, da odvzem dovoljenja isti zavarovalnici samodejno povzroči začetek postopka prenehanja, ne da bi moral drug organ v ta namen sprejeti uradni sklep.

Člen 274 Direktive 2009/138, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2013/58, je treba razlagati tako, da če pogoji, ki se zahtevajo za to, da sklep o odvzemu dovoljenja zavarovalnici in o imenovanju začasnega likvidacijskega upravitelja zanjo pomeni „sklep o začetku postopka prenehanja glede zavarovalnice“ v smislu tega člena, niso izpolnjeni, navedeni člen ne vsebuje obveznosti, da sodišča drugih držav članic uporabijo pravo matične države članice zadevne zavarovalnice, ki določa prekinitev vseh sodnih postopkov, začetih proti taki zavarovalnici.

(1) UL C 288, 26.8.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/8

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Oberster Gerichtshof – Avstrija) – Ellmes Property Services Limited/SP

(Zadeva C-433/19) (1)

(Predhodno odločanje - Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - Uredba (EU) št. 1215/2012 - Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - Člen 24, točka 1 - Izključna pristojnost v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah - Člen 7, točka 1(a) - Posebna pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji - Tožba etažnega lastnika, s katero se zahteva, naj drug etažni lastnik preneha uporabljati nepremičnino v etažni lastnini za turistične namene)

(2021/C 19/09)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Oberster Gerichtshof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Ellmes Property Services Limited

Tožena stranka: SP

Izrek

Člen 24, točka 1, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je treba tožbo, s katero etažni lastnik nepremičnine predlaga, naj se drugemu etažnemu lastniku te nepremičnine prepove, da samovoljno in brez soglasja preostalih etažnih lastnikov spremeni namembnost svojega objekta etažne lastnine, obravnavati kot tožbo „v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah“ v smislu te določbe, če je mogoče to namembnost uveljavljati ne samo proti etažnim lastnikom navedene nepremičnine, ampak tudi proti vsakomur, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Člen 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da je treba v primeru, da namembnosti nepremičnine v etažni lastnini, ki je določena s pogodbo o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, ni mogoče uveljavljati proti vsakomur, tožbo, s katero želi etažni lastnik nepremičnine drugemu etažnemu lastniku te nepremičnine prepovedati, da samovoljno in brez soglasja preostalih etažnih lastnikov spremeni to namembnost, obravnavati kot tožbo „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe. S pridržkom preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, je kraj izpolnitve obveznosti, ki je podlaga za to tožbo, kraj, v katerem je navedena nepremičnina.

(1) UL C 357, 21.10.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/10

Sodba Sodišča (osmi senat) z dne 12. novembra 2020 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunalul Bucureşti – Romunija) – ITH Comercial Timişoara SRL/Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti, Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti – Administraţia Sector 1 a Finanţelor Publice

(Zadeva C-734/19) (1)

(Predhodno odločanje - Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) - Direktiva 2006/112/ES - Odbitek vstopnega davka - Opustitev prvotno načrtovane dejavnosti - Popravek odbitkov vstopnega DDV - Nepremičninska dejavnost)

(2021/C 19/12)

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Tribunalul Bucureşti

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: ITH Comercial Timişoara SRL

Tožene stranke: Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti, Agenţia Naţională de Administrare Fiscală – Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti – Administraţia Sector 1 a Finanţelor Publice

Izrek

Člene 167, 168, 184 in 185 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da se pravica do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) za blago, v obravnavanem primeru za nepremičnine, in storitve, pridobljene za izvedbo obdavčljivih transakcij, ohrani, če so bili prvotno predvideni naložbeni projekti zaradi okoliščin, ki niso bile odvisne od volje davčnega zavezanca, opuščeni, in da se ne izvede popravek tega DDV, če ima davčni zavezanec še vedno namen navedeno blago uporabiti za obdavčeno dejavnost.

Direktivo 2006/112, zlasti njen člen 28, je treba razlagati tako, da se ob neobstoju pogodbe o pooblastilu brez zastopanja ne uporablja mehanizem, ki velja za komisionarja, če davčni zavezanec izvede gradnjo v skladu s potrebami in zahtevami druge osebe, za katero se predvideva, da bo navedeno zgradbo vzela v najem.

(1) UL C 54, 17.2.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/10

Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 12. novembra 2020 – Evropska komisija/Republika Avstrija

(Zadeva C-796/19) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 2007/59/ES - Izdaja spričeval strojevodjem - Člen 3(a) - Pristojni nacionalni organ - Direktiva 2004/49/ES - Člen 16(1) - Varnostni organ - Imenovanje več organov)

(2021/C 19/13)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: W. Mölls in C. Vrignon, agenta)

Tožena stranka: Republika Avstrija (zastopnika: J. Schmoll in A. Posch, agenta)

Izrek

Republika Avstrija s tem, da je za „pristojni organ“ za namene Direktive 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti, imenovala organ, ki ni varnostni organ iz člena 16 Direktive 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (Direktiva o varnosti na železnici), ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 3(a) Direktive 2007/59.

2.	Republika Avstrija nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.

(1) UL C 432, 23.12.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/11

Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 12. novembra 2020 – Evropska komisija/Kraljevina Belgija

(Zadeva C-842/19) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Sodba Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti - Neizvršitev - Prosti pretok kapitala - Člen 63 PDEU - Nezdružljivost belgijskih davčnih določb glede dohodkov od nepremičnin v tujini - Člen 260(2) PDEU - Predlog za naložitev denarne kazni in pavšalnega zneska)

(2021/C 19/14)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: W. Roels in A. Armenia, agenta)

Tožena stranka: Kraljevina Belgija (zastopniki: P. Cottin, J.-C. Halleux in C. Pochet, agenti)

Izrek

1.	Kraljevina Belgija s tem, da ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 12. aprila 2018, Komisija/Belgija (C-110/17, EU:C:2018:250), ni izpolnila obveznosti iz člena 260, prvi odstavek, PDEU.

2.	Kraljevini Belgiji se naloži, naj Evropski komisiji plača pavšalni znesek 2 000 000 EUR.

3.	Kraljevini Belgiji se naloži, naj Evropski komisiji plača denarno kazen v višini 7 500 EUR na dan od razglasitve te sodbe do izvršitve sodbe z dne 12. aprila 2018, Komisija/Belgija (C-110/17, EU:C:2018:250).

4.	Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 45, 10.2.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/12

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gericht Erster Instanz Eupen (Belgija) 28. januarja 2020 – DQ/Wallonische Region

(Zadeva C-41/20)

(2021/C 19/15)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Gericht Erster Instanz Eupen

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: DQ

Tožena stranka: Wallonische Region

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali nacionalna ureditev, kot jo uporabljajo uradni organi, ki določa, da je pogoj za to, da lahko oseba, ki prebiva v Belgiji, tuje vozilo, ki mu ga občasno in za krajši čas da na voljo oseba, ki prebiva v drugi državi članici EU,, uporablja ne da bi ji bilo treba to vozilo ponovno prijaviti, ta, da ima ta oseba, ki prebiva v Belgiji, v vozilu osebno dovoljenje za uporabo, tj. potrdilo v smislu člena 3(2), točka 6, kraljevega odloka z dne 20. 7. 2001 o registraciji vozil, nasprotuje upoštevnim evropskim pravnim predpisom in zlasti na eni strani členoma 20 in 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede prostega gibanja oseb in pretoka kapitala, in/ali na drugi strani členoma 63 in 64 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede prostega pretoka kapitala, kot dvema od štirih temeljnih svoboščin Evropske unije?

Ali je za dosego želenega cilja nacionalna ureditev, kot je zgoraj opisana in kot jo izvaja Wallonische Region, utemeljena z razlogi javne varnosti ali s potrebo po drugih varnostnih ukrepih in ali je ohranitev nacionalne ureditve, ki se razlaga tako, da je treba imeti v vozilu vedno listino s časovno omejenim dovoljenjem za uporabo vozila, z navedbo trajanja veljavnosti, ki jo izstavi tuj imetnik vozila, potrebna ali pa bi bilo mogoče ta cilj doseči tudi drugače ter z manj strogimi in formalističnimi sredstvi?

Sodišče Evropske unije (šesti senat) je s sklepom z dne 10. septembra 2020 odločilo:

Člen 63(1) PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko oseba, ki prebiva v tej državi članici, izjemo od obveznosti registracije vozil, predpisane v tej državi članici, za vozilo, ki je registrirano v drugi državi članici in ga je tej osebi za krajši čas v neodplačno uporabo odstopil imetnik tega vozila, ki prebiva v tej drugi državi članici, uveljavi le v primeru, če ima v vozilu ves čas dokumente, iz katerih je razvidno, da zadevna oseba izpolnjuje pogoje za uveljavljanje te izjeme, nima pa možnosti, da bi to listino pridobila naknadno.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/12

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerichts Erster Instanz Eupen (Belgija) 28. januarja 2020 – FS/Wallonische Region

(Zadeva C-42/20)

(2021/C 19/16)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Gericht Erster Instanz Eupen

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: FS

Tožena stranka: Wallonische Region

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je nacionalna ureditev, kot jo uporabljajo uradni organi, ki določa, da je pogoj za to, da lahko oseba, ki prebiva v Belgiji, tuje vozilo, ki mu ga občasno in za krajši čas da na voljo oseba, ki prebiva v drugi državi članici EU, uporablja ne da bi ji bilo treba to vozilo ponovno prijaviti, ta, da ima ta oseba, ki prebiva v Belgiji, v vozilu osebno dovoljenje za uporabo, to je potrdilo v smislu člena 3(2), točka 6, kraljevega odloka z dne 20. avgusta 2001 o registraciji vozil, v nasprotju z upoštevnimi evropskimi predpisi, zlasti s členoma 20 in 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede prostega gibanja oseb, s členom 45 PDEU (prosto gibanje delavcev), s členom 49 (svoboda ustanavljanja) in s členom 56 PDEU (svoboda opravljanja storitev)?

Sodišče Evropske unije (šesti senat) je s sklepom z dne 10. septembra 2020 odločilo:

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/13

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerichts Erster Instanz Eupen (Belgija) 28. januarja 2020 – HU/Wallonische Region

(Zadeva C-43/20)

(2021/C 19/17)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Gericht Erster Instanz Eupen

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: HU

Tožena stranka: Wallonische Region

Vprašanji za predhodno odločanje

Sodišče Evropske unije (šesti senat) je s sklepom z dne 10. septembra 2020 odločilo:

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/14

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Consiglio di Stato (Italija) 23. aprila 2020 – AZ, BY, CX, DW, EV, FU, GJ/Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell'Istruzione, dell'Università e della Ricerca – MIUR, Università degli studi di Perugia

(Zadeva C-173/20)

(2021/C 19/18)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Consiglio di Stato

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožniki: AZ, BY, CX, DW, EV, FU, GJ

Nasprotne stranke v pritožbenem postopku: Presidenza del Consiglio dei Ministri, Ministero dell'Istruzione, dell'Università e della Ricerca – MIUR, Università degli studi di Perugia

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali določba 5 okvirnega sporazuma iz Direktive 1999/70/ES (Direktiva Sveta o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP; v nadaljevanju: Direktiva) (1), z naslovom „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, v povezavi z uvodnima izjavama 6 in 7 ter določbo 4 tega sporazuma („Načelo nediskriminacije[prepovedi diskriminacije]“) in z vidika načela enakovrednosti, učinkovitosti in polnega učinka prava [Evropske unije] nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v členu 24(3)(a) in členu 22(9) zakona št. 240/2010, ki Univerzi omogoča, da za raziskovalce brez omejitve števila uporablja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z veljavnostjo treh let in možnostjo podaljšanja za dve leti, pri čemer sklenitev in podaljšanje pogodbe nista pogojena z nobenim objektivnim razlogom, povezanim z začasnimi ali izrednimi potrebami Univerze, ki jih sklene[,] in ki kot edino omejitev veriženja razmerij za določen čas z isto osebo določa samo trajanje, ki ne presega dvanajst let, tudi s prekinitvami?

Ali zgoraj navedena določba 5 okvirnega sporazuma, v povezavi z uvodnima izjavama 6 in 7 Direktive in z zgoraj navedeno določbo 4 navedenega sporazuma ter z vidika polnega učinka prava [Evropske unije], nasprotuje nacionalni zakonodaji (in sicer členu 24 in členu 29(1) zakona št. 240/2010) v delu, kjer univerzam omogoča, da zaposlujejo izključno raziskovalce za določen čas, z veriženjem pogodb za določen čas, katerega trajanje bi lahko bilo neomejeno, za običajne didaktične in raziskovalske potrebe teh univerz, pri čemer zadevne odločitve ne pogojuje z obstojem začasnih ali izrednih potreb in ne določa nobenih omejitev?

Ali določba 4 istega okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je v členu 20(1) zakonske uredbe št. 75/2017 (kot je razložen v zgoraj navedeni ministrski okrožnici št. 3/2017), ki sicer priznava možnost ustalitve raziskovalcev, zaposlenih za določen čas pri javnih raziskovalnih ustanovah – če so do 31. decembra 2017 dopolnili vsaj tri leta delovne dobe –, vendar je ne omogoča za univerzitetne raziskovalce, zaposlene za določen čas, ker člen 22(16) zakonske uredbe št. 75/2017 določa, da se za njihovo delovno razmerje, ki po zakonu sicer temelji na pogodbi o zaposlitvi, uporablja „sistem javnega prava“, čeprav se na podlagi člena 22(9) zakona št. 240/2010 za raziskovalce javnih raziskovalnih ustanov in univerz uporablja isti predpis o najdaljšem dovoljenem trajanju delovnih razmerij za določen čas na podlagi pogodb iz naslednjega člena 24 ali raziskovalnih štipendij iz istega člena 22, sklenjenih z univerzami ali raziskovalnimi ustanovami?

Ali načela enakovrednosti in učinkovitosti ter načelo polnega učinka prava EU v zvezi z navedenim okvirnim sporazumom, ter načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 tega sporazuma nasprotujejo nacionalni zakonodaji (člen 24(3)(a) zakona št. 240/2010 in člen 29(2)(d) in (4) zakonske uredbe št. 81/2015), ki, čeprav obstaja ureditev, ki se uporablja za vse uslužbence javnega in zasebnega sektorja, ki je bila nazadnje vključena v isto uredbo št. 81 in določa (od leta 2018) omejitev trajanja delovnega razmerja za določen čas na 24 mesecev (vključno s podaljšanji in obnovitvami pogodb), ter za tovrstno delovno razmerje, sklenjeno z javnim organom, določa pogoj, da obstajajo „začasne in izredne potrebe“, univerzam omogoča, da zaposluje raziskovalce s triletno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko v primeru pozitivne ocene raziskovalne in didaktične dejavnosti, opravljene v teh treh letih, podaljša za dve leti, pri tem pa za sklenitev prve pogodbe in podaljšanja ne zahteva, da ima Univerza take začasne ali izredne potrebe, ampak ji celo omogoča, da po izteku petih let z isto ali drugimi osebami sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas enake vrste za zadovoljevanje istih didaktičnih in raziskovalnih potreb, povezanih s prejšnjo pogodbo?

Ali določba 5 zgoraj navedenega okvirnega sporazuma tudi z vidika načel učinkovitosti in enakovrednosti ter prej navedene določbe 4 nasprotuje nacionalni zakonodaji (člen 29(2)(d) in (4) zakonske uredbe št. 81/2015 in člen 36(2) in (5) zakonske uredbe št. 165/2001), ki univerzitetnim raziskovalcem, zaposlenim s triletno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko podaljša za dve leti (v smislu zgoraj navedenega člena 24(3)(a) zakona št. 240/2010), preprečuje poznejšo sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, glede na to, da v okviru italijanske pravne ureditve ni drugih ukrepov, ki bi preprečili in sankcionirali zlorabo veriženja delovnih razmerij za določen čas na univerzah?

(1) Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/16

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (Poljska) 2. oktobra 2020 – Delfarma Sp. z o.o./Prezesowi Urzędu Rejestracji Produktów Leczniczych, Wyrobów Medycznych i Produktów Biobójczych

(Zadeva C-488/20)

(2021/C 19/20)

Jezik postopka: poljščina

Predložitveno sodišče

Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Delfarma Sp. z o.o.

Tožena stranka: Prezes Urzędu Rejestracji Produktów Leczniczych, Wyrobów Medycznych i Produktów Biobójczych

Vprašanja za predhodno odločanje

1.	Ali določba člena 34 PDEU nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero dovoljenje za vzporedni uvoz poteče eno leto po datumu poteka dovoljenja za promet z referenčnim zdravilom?

Ali glede na člena 34 in 36 PDEU nacionalni organ lahko izda ugotovitveno odločbo o poteku, in sicer po samem zakonu, dovoljenja za promet z zdravilom v okviru vzporednega uvoza samo zaradi poteka zakonskega obdobja, ki se šteje od datuma poteka dovoljenja za promet z referenčnim zdravilom, brez preučitve razlogov za potek [dovoljenja] za to zdravilo in drugih predpostavk iz člena 36 PDEU, ki se nanašajo na varovanje življenja in zdravja ljudi?

Ali za izdajo ugotovitvene odločbe o poteku dovoljenja za promet z zdravilom v okviru vzporednega uvoza zadostuje dejstvo, da so vzporedni uvozniki oproščeni obveznosti predložitve rednih poročil o varnosti, zaradi česar organ nima posodobljenih podatkov o razmerju med koristmi in tveganji glede farmakovigilance?

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/16

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija) 6. oktobra 2020 – ÖBB-Infrastruktur Aktiengesellschaft/Lokomotion Gesellschaft für Schienentraktion mbH

(Zadeva C-500/20)

(2021/C 19/21)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Oberster Gerichtshof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka in nasprotna stranka v pritožbenem postopku: ÖBB-Infrastruktur Aktiengesellschaft

Tožena stranka in pritožnica: Lokomotion Gesellschaft für Schienentraktion mbH

Vprašanja za predhodno odločanje

1.	Ali je Sodišče Evropske unije pristojno za razlago Enotnih pravil za pogodbo o uporabi infrastrukture v mednarodnem železniškem prometu (CUI; dodatek E h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF)) (1)?

2.	Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali je treba člen 8(1)(b) CUI razlagati tako, da odgovornost upravljavca za materialno škodo iz te določbe zajema tudi stroške, ki prevozniku nastanejo zato, ker mora zaradi poškodbe svojih lokomotiv najeti druge nadomestne lokomotive?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, na drugo vprašanje pa nikalen:

Ali je treba člena 4 in 19(1) CUI razlagati tako, da lahko pogodbeni stranki s splošno napotitvijo na nacionalno pravo veljavno razširita svojo odgovornost, če je v skladu z nacionalnim pravom obseg odgovornosti sicer širši, vendar je – drugače kot pri odgovornosti na podlagi CUI, ki ni pogojena s krivdnim ravnanjem – pogoj za odgovornost krivdno ravnanje?

(1) 2013/103/EU: Sklep Sveta z dne 16. junija 2011 o podpisu in sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Medvladno organizacijo za mednarodni železniški promet o pristopu Evropske unije h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena z Vilenskim protokolom z dne 3. junija 1999 (UL 2013, L 51, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/18

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesarbeitsgericht (Nemčija) 16. oktobra 2020 – XP/St. Vincenz-Krankenhaus GmbH

(Zadeva C-518/20)

(2021/C 19/24)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesarbeitsgericht

Stranki v postopku v glavni stvari

Vlagatelj revizije: XP

Nasprotna stranka v revizijskem postopku: St. Vincenz-Krankenhaus GmbH

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali člen 7 Direktive 2003/88 (1) in člen 31(2) Listine nasprotujeta razlagi nacionalne določbe, kot je člen 7(3) zveznega zakona o letnem dopustu, v skladu s katero doslej neizpolnjena pravica do plačanega letnega dopusta delavca – pri katerem med letom, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, iz zdravstvenih razlogov nastopi popolna nezmožnost za delo, ki pa bi, vsaj deloma, dopust lahko izrabil pred začetkom svoje nezmožnosti za delo v letu, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, v primeru nezmožnosti za delo, ki še vedno traja neprekinjeno 15 mesecev po poteku leta, v katerem je pridobil pravico do letnega dopusta, – ugasne tudi v primeru, ko delodajalec delavcu dejansko ni, z ustreznim pozivom in opozorili, omogočil izrabe pravice do letnega dopusta?

2.	Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je pod temi pogoji v primeru nadaljnjega obstoja popolne nezmožnosti za delo ugasnitev izključena tudi pozneje?

(1) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/19

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Amtsgericht Hannover (Nemčija) 15. oktobra 2020 – K

(Zadeva C-519/20)

(2021/C 19/25)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Amtsgericht Hannover

Stranki v postopku v glavni stvari

Zadevna oseba in pritožnik: K

Predlagateljica in v nadaljevanju udeleženka postopka: Landkreis Gifhorn

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 18(1) in (3) Direktive 2008/115/ES (1), razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o pridržanju z namenom odstranitve, v vsakem posamičnem primeru preizkusiti izpolnjenost pogojev iz te določbe, zlasti, da izredno stanje še traja, če je nacionalni zakonodajalec na podlagi člena 18(1) te direktive v nacionalnem pravu odstopil od uporabe pogojev iz člena 16(1) te direktive?

Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 16(1) Direktive 2008/115/ES, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dopušča, da se osebe, ki so bile pridržane zaradi odstranitve, do 1. julija 2022 začasno nastani v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij, čeprav v tej državi članici obstajajo posebni centri za pridržanje in tega ne terjajo nujne razmere v smislu člena 18(1) Direktive 2008/115/ES?

Ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/115/ES razlagati tako, da že zato ne gre za „posebni center za pridržanje“ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, ker:

—	je „posebni center za pridržanje“ posredno podrejen istemu članu vlade kot zapori, v katerih prestajajo kazni zapora storilci kaznivih dejanj, in sicer pravosodni ministrici,

—	je „posebni center za pridržanje“ organiziran kot oddelek zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij in ima kot tak sicer lastno vodjo, vendar je, kot eden izmed oddelkov zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij, dejansko podrejen vodstvu zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij?

Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen:

Ali je treba člen 16(1) Direktive 2008/115/ES razlagati tako, da gre za namestitev v „posebni center za pridržanje“ za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če zavod za izvrševanje kazenskih sankcij uredi posebni oddelek zapora za osebe, pridržane zaradi odstranitve, če ima ta oddelek znotraj ograje, v kateri so take osebe, posebno zemljišče s tremi stavbami in so v eno od teh treh stavb začasno nameščeni izključno storilci kaznivih dejanj, ki prestajajo kazen zapora namesto denarne kazni ali krajše zaporne kazni, pri čemer zavod za izvrševanje kazni zapora pazi na ločevanje oseb, pridržanih zaradi odstranitve, in storilcev kaznivih dejanj, ki prestajajo kazen zapora, zlasti tako, da ima vsaka hiša lastne skupne prostore (lastna pralnica, lastna zdravstvena služba, lastna telovadnica), dvorišče / zunanje območje pa je sicer vidno iz vseh hiš, vendar ima vsaka hiša lastno, z žičnato ograjo ograjeno območje za osebe, ki jim je odvzeta prostost, in tako med hišami ni neposrednega dostopa?

(1) Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/20

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Litva) 22. oktobra 2020 – UAB Tiketa/M.Š., VšĮ Baltic Music

(Zadeva C-536/20)

(2021/C 19/26)

Jezik postopka: litovščina

Predložitveno sodišče

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas

Stranke v postopku v glavni stvari

Vlagateljica revizije: UAB Tiketa

Drugi stranki v revizijskem postopku: M.Š., VšĮ Baltic Music

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je treba pojem trgovca iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 (1) razlagati tako, da se lahko oseba, ki deluje kot posrednik, ko potrošnik kupi vstopnico, šteje za trgovca, ki ga zavezujejo obveznosti iz Direktive 2011/83, in torej za stranko prodajne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev, proti kateri lahko potrošnik uveljavlja zahtevek ali vloži tožbo?

1.1.

Ali je za razlago pojma trgovca iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 pomembno, ali je oseba, ki deluje kot posrednik, ko potrošnik kupi vstopnico, preden začne potrošnika zavezovati pogodba, sklenjena na daljavo, temu potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovila vse informacije o glavnem trgovcu, navedene v členu 6(1)(c) in (d) Direktive 2011/83?

1.2.

Ali je treba šteti, da je jasno, da gre za posredovanje, če oseba, ki sodeluje v postopku nakupa vstopnic, preden začne potrošnika zavezovati pogodba, sklenjena na daljavo, zagotovi ime in pravno obliko glavnega trgovca ter informacijo, da glavni trgovec v celoti prevzema odgovornost za dogodek, njegovo kakovost in vsebino ter informacije, zagotovljene o tem dogodku, ter navede, da deluje le kot distributer vstopnic in da je vidni zastopnik?

1.3.

Ali je mogoče pojem trgovca iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 razlagati tako, da je mogoče ob upoštevanju pravnega razmerja dvojne storitve (distribucija vstopnic in organizacija dogodkov) med strankama tako prodajalca vstopnic kot organizatorja dogodka šteti za trgovca, torej za pogodbeni stranki potrošniške pogodbe?

Ali je treba zahtevo o zagotovitvi in dajanju informacij na voljo potrošniku v preprostem in razumljivem jeziku, kot je določena v členu 8(1) Direktive 2011/83, razlagati in uporabljati tako, da se obveznost obveščanja potrošnika šteje za pravilno izpolnjeno, če so te informacije zagotovljene v okviru posrednikovih pravil o opravljanju storitev, ki so na voljo na spletnem mestu tiketa.lt, preden potrošnik opravi plačilo, s katerim potrdi, da se je seznanil s posrednikovimi pravili o opravljanju storitev, in se zaveže, da jih bo spoštoval kot del splošnih pogojev v zvezi s poslom, ki bo sklenjen kot tako imenovana pogodba s klikom (click-wrap agreement), torej tako, da se aktivno označi določeno okence v spletnem sistemu in klikne na določeno povezavo?

2.1.

Ali je za razlago in uporabo te zahteve pomembno, da te informacije niso zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov in da ni naknadnega potrdila o pogodbi, ki vsebuje vse potrebne informacije v skladu s členom 6(1) Direktive 2011/83 na trajnem nosilcu podatkov, kot se to zahteva s členom 8(7) Direktive 2011/83?

2.2.	Ali so v skladu s členom 6(5) Direktive 2011/83 informacije, ki so zagotovljene v posrednikovih pravilih o opravljanju storitev, sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo, čeprav niso zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov in/ali ni naknadnega potrdila o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov?

(1) UL 2011, L 304, str. 64.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/21

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Litva/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-541/20)

(2021/C 19/28)

Jezik postopka: litovščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Litva (zastopniki: K. Dieninis, V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, R. Dzikovič, A. Kisieliauskaitė, G. Taluntytė in R. Petravičius, advokatas)

Toženi stranki: Evropski parlament in Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

za ničen razglasi člen 1(3) in (7) Direktive 2020/1057, (1) s katerim je določena uporaba pravil, ki se nanašajo na napotitev delavcev za mednarodni prevoz in na kabotažo za namene Direktive 96/71/ES. Če razglasitev ničnosti člena 1(3) in (7) Direktive 2020/1057 brez spreminjanja vsebine te direktive ni možna Republika Litva predlaga razglasitev ničnosti Direktive 2020/1057 v celoti;

za ničen razglasi člen 1, točko 6(d) Uredbe 2020/1054 (2) v delu, v katerem je s to določbo prevoznim podjetjem naloženo, da morajo zagotoviti, da se vozniki vrnejo v kraj njihovega prebivališča ali v operativni center prevoznika vsake štiri tedne. Če ni mogoče za ničnega razglasiti tega dela določbe Republika Litva predlaga, naj se za nično razglasi ta določba v celoti;

za ničen razglasi člen 3 Uredbe 2020/1054 v delu, v katerem določa, da spremembe Uredbe (ES) št. 651/2006 začnejo veljati dvajseti dan po objavi tega akta (20. avgusta 2020). Če razglasitev ničnosti člena 3 Uredbe 2020/1054 ni možna brez poseganja v druge določbe te uredbe Republika Litva predlaga razglasitev ničnosti Uredbe 2020/1054 v celoti;

4.	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika Litva v utemeljitev tožbe navaja naslednje tožbene razloge:

Člen 1(3) in (7) Direktive 2020/1057, s katerim je določena uporaba pravil, ki se nanašajo na napotitev delavcev za mednarodni prevoz in na kabotažo, je v nasprotju z:

1.1

načelom enakega obravnavanja, saj selektivna delitev prevozov ni utemeljena in povzroča nastanek dvojnih meril plačila delavcev, zaposlenih v istem podjetju, kljub temu, da opravljajo istovrstno delo. Posledično so bila pravila na področju napotitve uvedena brez objektivnih meril ob kršitvi načela „enako plačilo za enako delo“ in kršitvi načela enakega obravnavanja in člena 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravilih;

1.2

načelom sorazmernosti, saj so institucije Unije (i) vzpostavile drugačno plačno ureditev za voznike, ki opravljajo enako delo; (ii) niso upoštevale posebnosti mednarodnega prevoza; (iii) niso upoštevali izjemno velike mobilnosti delavcev v sektorju mednarodnega prevoza; (iv) z merili, ki so jih pripravile, so naložile neupravičeno upravno breme malim in srednje velikim podjetjem, in s tem storile očitno napako in sprejele ukrep, ki je nesorazmeren glede na želeni cilj;

1.3	načelom dobre zakonodajne prakse, saj bi morale institucije Unije opraviti oceno vpliva izpodbijanih določb ali pa utemeljiti neobstoj potrebe po izvedbi takšne ocene.

Člen 1(6)(d) Uredbe 2020/1054, v katerem je določena obveznost za prevozna podjetja, da zagotovijo, da se njihovi vozniki vrnejo v kraj njihovega prebivališča ali v operativni center prevoznika vsake štiri tedne, je v nasprotju s:

2.1	členom 45 PDEU, saj obveznost, naložena voznikom, da se morajo vrniti v kraj njihovega prebivališča ali v operativni center prevoznika, ne da bi imeli ti kakršno koli možnost, da sami izberejo kje želijo preživeti čas počitka, krši njihovo pravico do prostega gibanja, ki jo imajo kot delavci;

2.2

členom 26 TFEU in splošnim načelom prepovedi diskriminacije, saj izpodbijana določba omejuje pravico delavcev do prostega gibanja in diskriminira delavce prevoznikov obrobnih držav članic, s tem da jim nalaga, da se morajo za počitek vrniti v kraj njihovega prebivališča ali v operativni center prevoznika, saj bodo morali ti delavci prevoziti dolge razdalje in izgubiti veliko več več časa od voznikov prevoznikov držav članic, ki ležijo v središču Unije oziroma v njegovi bližini; za izvajanje določbe v zvezi z vrnitvijo delavcev so prevozniki obrobnih držav članic v manj ugodnem položaju v primerjavi s prevozniki, ki delujejo na notranjem trgu;

2.3

členom 3(3)PEU, členom 11 PDEU in 191 PDEU in politika EU na področju okolja in klimatskih sprememb, saj bo obveznost zagotovitve vrnitve voznikov vsake štiri tedne umetno povečala promet na cestah Evropske unije, število voznikov, ki se vračajo s tovornjaki brez tovora, število drugih organiziranih prevozov, poraba goriva in izpustov CO2 v okolje;

2.4	načelom sorazmernosti, saj obvezna redna vrnitev, ki je določena v tej določbi, pomeni ukrep, ki je očitno nesorazmeren in neustrezen za dosego želenega cilja, to je izboljšanje pogojev počitka delavcev.

Člen 3 Uredbe 2020/1054, ki določa datum začetka veljavnosti te uredbe (20. avgusta 2020) brez predhodnega obdobja, zlasti ob upoštevanju tega, da obveznost, ki izhaja iz tega člena, da se takoj uporabi (i) spremembe člena 8(8) Uredbe št. 561/2008 v zvezi s prepovedjo preživljanja počitka v kabini vozila, in (ii) spremembe člena 8(8a) Uredbe št. 561/2006 v zvezi z obveznostjo zagotovitve vrnitve voznikov vsake štiri tedne v kraj njihovega prebivališča, je v nasprotju z:

3.1

načelom sorazmernosti, saj z določitvijo 20-dnevnega roka za začetek veljavnosti, institucije Unije (i) niso upoštevale, da iz objektivnih razlogov in zaradi neobstoja prehodnega obdobja, države članice in prevozniki ne morejo izpolniti obveznosti, kakor so bile spremenjene, in (ii) niso predstavile nobene trditve, ki bi upravičila takšno nujnost za začetek veljavnosti teh novih obveznosti;

3.2

obveznostjo obrazložitve, določno v členu 296 PDEU, saj so med preizkusom predloga institucije EU vedele, na podlagi ocene učinka in drugih virov, (i) da je prepoved počitka v kabini med zadevnimi obdobji v praksi neizvedljiva za večino držav članic (ker ni na voljo dovolj drugih nastanitvenih kapacitet) in prevoznikov, (ii) da bi obveznost zagotovitve vrnitve voznikov v kraj njihovega prebivališča oziroma v operativni center prevoznika povzročila praktične težave, saj pravila za pravila za izvedbo te obveznosti niso jasna, tako da bi morale institucije EU navesti argumente v utemeljitev neobstoja prehodnega obdobja ali odloga začetka veljavnosti te ureditve;

3.3

načelom lojalnega sodelovanja, saj poleg tega, da institucije EU nikakor niso utemeljile potrebe po takojšnjem začetku veljavnosti prepovedi počitka v kabini vozila med zadevnimi obdobji in obveznosti zagotovitve vrnitve voznikov v kraj njihovega prebivališča, tudi niso upoštevale podatkov, ki so jih predložile države članice in zainteresirane osebe, in ki so se nanašali na objektivne ovire in potrebo po določitvi prehodnega obdobja, ki bi omogočilo pripravo na spremenjeno ureditev.

(1) Direktiva (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2020, L 249, str. 49).

(2) Uredba (EU) 2020/1054 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi (UL 2020, L 249, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/23

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Litva/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-542/20)

(2021/C 19/29)

Jezik postopka: litovščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Litva (zastopniki: K. Dieninis, V. Kazlauskaitė-Švenčionienė, R. Dzikovič, A. Kisieliauskaitė, G. Taluntytė in R. Petravičius, advokatas)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

Za ničen razglasi člen 1(3) Uredbe 2020/1055 (1) v delu v katerem je z njim uredbi (ES) št. 1071/2009 (2) dodan člen 5(1)(b), v skladu s katerim „mora podjetje v državi članici sedeža … delovanje svojega voznega parka organizirati tako, da zagotovi, da se vozila, ki jih ima na voljo in se uporabljajo za mednarodni prevoz, vrnejo v enega od operativnih centrov v tej državi članici najpozneje v osmih tednih po tem, ko so ga zapustila“;

za ničen razglasi člen 2(4)(a) Uredbe 2020/1055, s katerim je spremenjen člen 8 Uredbe (ES) št. 1072/2009 (3), s tem da mu je dodan odstavek 2a, ki določa, da „[c]estni prevozniki kabotaže z istim vozilom ali, v primeru spojenih vozil, z motornim vozilom tega istega vozila v isti državi članici ne smejo opravljati še štiri dni po koncu kabotaže, opravljene v zadevni državi članici“;

3.	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

Republika Litva v utemeljitev tožbe navaja te tožbene razloge:

Člen 1(3) Uredbe 2020/1055, v delu v katerem je z njim Uredbi (ES) št. 1071/2009 dodan člen 5(1)(b), v skladu s katerim „mora podjetje v državi članici sedeža … delovanje svojega voznega parka organizirati tako, da zagotovi, da se vozila, ki jih ima na voljo in se uporabljajo za mednarodni prevoz, vrnejo v enega od operativnih centrov v tej državi članici najpozneje v osmih tednih po tem, ko so ga zapustila“, je v nasprotju s:

1.1

členom 3(3) PEU, členoma 11 PDEU in 191 PDEU in politiko EU o okolju in podnebnih spremembah. Obveznost vrnitve v operativni center bo povzročila povečanje števila praznih vozil, ki se vozijo po evropskih cestah ter količino emisij CO2 in onesnaževanja okolja. Pri sprejetju izpodbijane določbe institucije EU niso upoštevale ukrepov v zvezi s politiko Evropske unije o okolju in podnebnih spremembah, in, zlasti, zahtev v zvezi z varovanjem okolja in cilji varstva okolja, ki se spodbujajo v okviru Evropskega zelenega dogovora in jih je potrdil Evropski svet;

1.2

členom 26 PDEU in splošnim načelom prepovedi diskriminacije. Izpodbijana določba je zaščitniški ukrep, ki privede do delitve trga prevoza EU, omejitve konkurence in uvedbe diskriminatorne ureditve kar zadeva prevoznike držav članic, ki ležijo na geografskem obrobju Evropske unije(obrobne države članice). S to določbo je sektor mednarodnega cestnega prevoza diskriminiran v primerjavi z drugimi prometnimi sektorji;

1.3

členoma 91(2) PDEU in 94 PDEU. Institucije EU bi morale upoštevati dejstvo, da bo imela izpodbijana določba zelo velik učinek na življenjski standard in stopnjo zaposlenosti v obrobnih državah članicah Evropske unije in bo zelo negativno vplivala na ekonomski položaj prevoznikov s sedežem na obrobju; institucije EU pa te obveznosti niso izpolnile;

1.4	načeli pravilnega zakonodajnega postopka, saj je bila izpodbijana določba sprejeta brez kakršne koli ocene njenega učinka in brez ustreznega preizkusa njenih negativnih socialnih in ekonomskih posledic ter njenih učinkov na okolje;

1.5	načelom sorazmernosti, saj je zahteva, ki je določena, da se morajo vozila redno vračati, očitno nesorazmerno in neustrezna, da se doseže javno izraženi cilj zoperstavljanja slamnatim podjetjem.

Člen 2(4)(a) Uredbe 2020/1055, s katerim je spremenjen člen 8 Uredbe (ES) št. 1072/2009, s tem da temu členu dodaja odstavek (2a) v skladu s katerim „[c]estni prevozniki kabotaže z istim vozilom ali, v primeru spojenih vozil, z motornim vozilom tega istega vozila v isti državi članici ne smejo opravljati še štiri dni po koncu kabotaže, opravljene v zadevni državi članici“, je v nasprotju s:

2.1

členom 3(3) PEU in členoma 11 PDEU in 191 PDEU, saj bo obvezno štiridnevno obdobje opustitve opravljanja dejavnosti po kabotaži pomenilo povečanje toka prometa praznih vozil na cestah Evropske unije in bo povzročilo povečanje emisij CO2 in onesnaženja okolja. Izpodbijani ukrep je zato v nasprotju z zahtevo, potrjeno v Pogodbah, da je treba pri izvajanju prometne politike Evropske unije upoštevati zahteve varstva okolja in cilje Evropskega zelenega dogovora;

2.2

členom 26 PDEU in načelom prepovedi diskriminacije. Štiridnevno obdobje opustitve opravljanja dejavnosti po kabotaži omejuje delovanje notranjega trga in učinkovitost logistične verige. Delitev trga cestnega prevoza je povzročila diskriminacijo majhnih držav članic ter obrobnih držav Evropske unije, istočasno pa je bila velikim in osrednjim državam članicam EU dodeljena nezakonita in neupravičena prednost zgolj zaradi njihovega geografskega položaja;

2.3	členom 91(2) in 94 PDEU, saj je bila izpodbijana določba sprejeta brez upoštevanja negativnih posledic za gospodarski položaj prevoznikov majhnih držav članic in obrobnih držav članic Evropske unije, ter življenjskega standarda in stopnje zaposlenosti v teh državah članicah;

2.4	načeli pravilnega zakonodajnega postopka, saj je bila izpodbijana določba sprejeta brez kakršne koli ocene njenega učinka in brez ustrezne preučitve negativnih socialnih in ekonomskih posledic ter njenih vplivov na okolje;

2.5	načelom sorazmernosti, saj je štiridnevno obdobje opustitve opravljanja dejavnosti po kabotaži neustrezen ukrep, ki je nesorazmeren glede na želene cilje pojasnitve načel, ki urejajo kabotažo in razširitve učinkovitosti njihovega izvajanja.

(1) Uredba (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza (UL 2020, L 249, str. 17).

(2) Uredba (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL 2009 L 300, str. 51).

(3) Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009 L 300, str. 72).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/25

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Bolgarija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-543/20)

(2021/C 19/30)

Jezik postopka: bolgarščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Bolgarija (zastopnice: L. Zaharieva, Tsv. Mitova, M. Georgieva)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

za ničen razglasi člen 1(6)(c) in (d) Uredbe (EU) 2020/1054 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi

—

podredno, če Sodišče ne ugodi tej tožbi za razglasitev delne ničnosti sporne uredbe, naj za nično razglasi Uredbo (EU) 2020/1054 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi, v celoti;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 21(1) in člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 45(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 1 Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen k PDEU in PEU;

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 1 Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen k PDEU in PEU;

5.	Peti tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije v smislu člena 18 PDEU in členov 20 in 21 Listine; načela enakosti držav članic pred pogodbama v smislu člena 4(2) PEU in, če bi Sodišče menilo, da je to potrebno, člena 95(1) PDEU.

(1) UL 2020, L 249, str. 1.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/26

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Bolgarija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-544/20)

(2021/C 19/31)

Jezik postopka: bolgarščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Bolgarija (zastopnice: L. Zaharieva, Tsv. Mitova in M. Georgieva)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

Direktivo (EU) 2020/1057 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 razglasi za nično;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži stroške tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 1 Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen k PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU).

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije v smislu člena 18 PDEU in členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; načela enakosti držav članic pred pogodbama v smislu člena 4(2) PEU in, če bi Sodišče menilo, da je to potrebno, člena 95(1) PDEU.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 91(1) PDEU.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 91(2) PDEU in člena 90 PDEU v povezavi s členom 3(3) PEU in členom 94 PDEU.

5.	Peti tožbeni razlog: kršitev členov 34 PDEU in 35 PDEU, ki ni utemeljena s členom 36 PDEU, in kršitev člena 58(1) PDEU v povezavi s členom 91 PDEU ali, podredno, s členom 56 PDEU.

(1) UL 2020, L 249, str. 49.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/27

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Bolgarija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-545/20)

(2021/C 19/32)

Jezik postopka: bolgarščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Bolgarija (zastopnice: L. Zaharieva, Tsv. Mitova, M. Georgieva)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

za nične razglasi naslednje določbe Uredbe (EU) 2020/1055 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza:

—	člen 1, točka 3, v delu v katerem ta določa člen 5, točka 1b, Uredbe (ES) št. 1071/2009, (podredno, če po mnenju Sodišča to ni mogoče, Republika Bolgarija predlaga, naj se člen 1, točka 3, razglasi za ničen v celoti); in

—	člen 2, točka 4a; (podredno, če po mnenju Sodišča to ni mogoče, Republika Bolgarija predlaga, naj se člen 2, točka 4, razglasi za ničen v celoti);

—

še bolj podredno, če Sodišče meni, da tožbi za razglasitev delne ničnosti sporne uredbe ni mogoče ugoditi naj Uredbo (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza, v celoti razglasi za nično; in

—	Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 90 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v povezavi s členom 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), členom 11 PDEU, členom 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 3(5) PEU, členom 208(2) PDEU in členom 216(2) PDEU in Pariško konvencijo.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) PEU in členu 1 Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije (člen 18 PDEU in člena 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah), načela enakosti držav članic pred pogodbama (člen 4(2) PEU), in, če je to potrebno, člena 95(1) PDEU.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev člen 91(1) PDEU.

5.	Peti tožbeni razlog: kršitev členov 90 PDEU, 91(2) PDEU in 94 PDEU ter člena 3(3) PEU.

6.	Šesti tožbeni razlog: kršitev svobode opravljanja poklica in svobode ustanavljanja v smislu člena 49 PDEU in členov 15 in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

7.	Sedmi tožbeni razlog: kršitev člena 58(1) v povezavi s členom 91 PDEU, in podredno, člena 56 PDEU.

(1) UL 2020, L 249, str. 17.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/28

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Romunija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-546/20)

(2021/C 19/33)

Jezik postopka: romunščina

Stranke

Tožeča stranka: Romunija (zastopniki: E. Gane, L. Liţu in M. Chicu, agenti)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

Uredbo (EU) 2020/1054 razglasi za delno nično, in sicer:

—	člen 1, točka 6(c), s katerim je spremenjen člen 8(8) Uredbe (ES) št. 561/2006, in

—

člen 1, točka 6(d), s katerim je spremenjen člen 8 Uredbe (ES) št. 561/2006 s tem, da je dodan nov odstavek 8a;

podredno, le če bi Sodišče presodilo, da sta ti določbi neločljivo povezani z drugimi določbami Uredbe (EU) 2020/1054 ali se nanašata na bistvo tega akta, ta zakonodajni akt Unije razglasi za ničen v celoti;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Romunija v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge:

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) PEU

Romunija meni, da ukrep iz člena 1, točka 6c – to je prepoved preživljanja rednega tedenskega počitka in tedenskega počitka, ki je daljši od 45 ur, ki se opravi zaradi nadomestila prejšnjega zmanjšanega tedenskega počitka, v vozilu – ni ustrezen za doseganje želenih ciljev, zlasti izboljšanja varnosti v prometu in delovnih pogojev voznikov. Poleg tega ta določba ne odpravlja tveganj in težav, ki jih je opredelila Komisija.

Sozakonodajalca sta poleg tega v času njenega sprejetja poznala podatke in informacije v zvezi z njeno očitno neustreznostjo.

Romunija tudi trdi, da je ukrep iz člena 1, točka 6d – ki se nanaša na vrnitev voznikov, vsake štiri zaporedne tedne (in, pred rednim tedenskim počitkom, ki je daljši od 45 ur in ki se opravi kot nadomestilo po dveh zaporednih zmanjšanih obdobjih počitka) v operativni center delodajalca v državo članico njegovega sedeža ali v kraj prebivališča voznika – očitno neustrezen, zlasti ob upoštevanju na novo uvedenih upravnih obveznosti, velikih stroškov, ki jih imajo gospodarski subjekti, omejitve njihove poslovne dejavnosti ter tega, da ta ukrep ne zagotavlja ustreznega varstva voznikov.

Poleg tega pri oceni učinka niso bili preučeni vsi ti vidiki. V tem okviru zakonodajalca nista mogla upoštevati vseh upoštevnih elementov in okoliščin tega položaja.

Drugi tožbeni razlog: neupravičena omejitev pravice do ustanavljanja, določene v členu 49 PDEU

Romunija meni, da ukrep uveden s členom 1, točka 6(d) za gospodarske subjekte držav, ki ležijo na geografskem obrobju Unije, vsebuje nove upravne obveznosti, znatne stroške in omejitev poslovne dejavnosti, kar bo vodilo do njihove selitve in bo imelo odvrnilni učinek kar zadeva ustanovitev prevoznih podjetij v zadevnih državah.

Ta ukrep torej pomeni omejitev svobode ustanavljanja v smislu člena 49 PDEU. Navedena omejitev je neupravičena.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, določenega v členu 18 PDEU

Romunija meni, da ukrep iz člena 1, točka 6(c) uvaja očitne omejitve za države na geografskem obrobju Unije, zlasti ob upoštevanju posebnosti omrežja parkirišč in nastanitvenih mest.

Romunija poleg tega meni, da zagotovitev vrnitve voznikov v smislu člena 1, točka 6(d) pomeni velike izgube za družbe ustanovljene v državah članicah, ki ležijo na geografskem obrobju Unije – v vsakem primeru izgube, ki so bistveno višje od izgub držav članic, ki ležijo blizu središču prevoza v EU.

Poleg tega ukrepi iz Uredbe (EU) 2020/1054, Uredbe (EU) 2020/1055 (1) in Direktive (EU) 2020/1057 (2) (ki se nanašajo na dodatne omejitve kabotaže, vrnitev vozil v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov, vrnitev voznika vsake štiri tedne, prepoved preživljanja tedenskega počitka v kabini vozila in napotitev voznikov) so bili zasnovani kot stebri zakonodajnega svežnja. V tem okviru že samo analiza skupnih učinkov teh ukrepov lahko pokaže dejanski vpliv teh ukrepov na prometni trg.

(2) Direktiva (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2020, L 249, str. 49).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/30

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Romunija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-547/20)

(2021/C 19/34)

Jezik postopka: romunščina

Stranke

Tožeča stranka: Romunija (zastopniki: E. Gane, R.I. Haţieganu in A. Rotăreanu, agenti)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

Uredbo (EU) 2020/1054 razglasi za delno nično, in sicer:

—	člen 1, točka 3, s katerim je spremenjen člen 5(1)(b) Uredbe (ES) št. 1071/2009, in

—	člen 2, točka 4(a), (b) in (c), s katerim je spremenjen člen 8 Uredbe (ES) št. 1072/2009 s tem, da je dodan nov odstavek 2o, spremenjen odstavek (3) in dodan odstavek (4a);

podredno, le če bi Sodišče presodilo, da sta ti določbi neločljivo povezani z drugimi določbami Uredbe (EU) 2020/1055 ali se nanašata na bistvo tega akta, ta zakonodajni akt Unije razglasi za ničen v celoti;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Romunija v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge:

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ki je določeno v členu 5(4) PEU

Romunija meni, da ukrep iz člena 1, točka 3, ki se nanaša na obveznost vrnitve vozila na operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov, ni potreben za okrepitev resnične in dejanske prisotnosti družbe v tej državi članici, in je očitno neustrezen za dosego želenega cilja.

Pomeni neupravičeno gospodarsko breme, ki je za gospodarske subjekte pretirano in ki bo povzročilo nepotrebne operativne stroške, povečalo število praznih voženj in emisij CO2.

Romunija poleg tega meni, da je ukrep iz člena 2, točka 4(a), (b) in (c), ki dodatno omejuje kabotažo, očitno neustrezen za dosego želenih ciljev in ni potreben za odpravo ugotovljenih težav, ki se nanašajo na nespoštovanje pravil v zvezi s kabotažo.

Pomeni poslabšanje glede na obstoječo raven liberalizacije trga in lahko ustvari neravnovesje pri organizaciji logističnih verig prevoznikov, podaljšanje obdobij nedejavnosti in povečanje števila praznih voženj. Novo uvedene določbe otežujejo izvajanje zakonodaje o kabotaži in nadzorne mehanizme, s tem da gospodarskim subjektom nalagajo nepotrebna upravna bremena.

Oba ukrepa sta nesorazmerna glede na negativni učinek na prevozna podjetja v državah članicah Unije, zlasti na tista, ki ležijo na geografskem obrobju Unije.

Drugi tožbeni razlog: neupravičena omejitev pravice do ustanavljanja, določene v členu 49 PDEU

Romunija meni, da ukrep uveden s členom 1, točka 3, povzroča velike operativne stroške za prevozna podjetja s sedežem v državi članici na geografskem obrobju Unije. Donosnost in implicitno privlačnost ustanovitve tovrstne družbe v teh državah se bo znatno zmanjšala. Istočasno bodo gospodarski subjekti, ki tam že imajo sedež, preselili dejavnost v države članice zahodne Evrope, zaradi zmanjšanja negativnih učinkov vrnitve vozila v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov.

Ta ukrep tako pomeni omejitev svobode ustanavljanja v smislu člena 49 PDEU. Navedena omejitev ni upravičena.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, določenega v členu 18 PDEU

Romunija meni, da ukrep, ki določa vrnitev vozila v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov in dodatne omejitve kabotaže, nasprotujejo ciljem zbliževanja Unije in so protekcionistični, kar za prevoznike nerezidente ustvarjajo veliko oviro za vstop na prevozne trge.

Čeprav na videz niso diskriminatorni, bodo imeli ti ukrepi de facto različno velik učinek na ravni držav članic, saj bodo pomembno in nesorazmerno vplivali na gospodarske dejavnosti prevoznikov s sedežem v državah, ki so na geografskem obrobju Unije.

Poleg tega ukrepi iz Uredbe (EU) 2020/1055, Uredbe (EU) 2020/1054 (1) in Direktive (EU) 2020/1057 (2) (ki se nanašajo na dodatne omejitve kabotaže, vrnitev vozil v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov, vrnitev voznika vsake štiri tedne, prepoved preživljanja tedenskega počitka v kabini vozila in napotitev voznikov) so bili zasnovani kot stebri zakonodajnega svežnja. V tem okviru že samo analiza skupnih učinkov teh ukrepov lahko pokaže dejanski vpliv teh ukrepov na prometni trg.

(1) Uredba (EU) 2020/1054 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi (UL 2020, L 249, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/31

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Romunija/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-548/20)

(2021/C 19/35)

Jezik postopka: romunščina

Stranke

Tožeča stranka: Romunija (zastopniki: E. Gane, L. Liţu in M. Chicu, agenti)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—	za nično razglasi Direktivo (EU) 2020/1057, zlasti člen 1 od (3) do (6); podredno, le če bi Sodišče menilo, da so te določbe neločljivo povezane z drugimi določbami Direktive (EU) 2020/1057 ali se nanašajo na bistvo navedenega akta, razglasiti ta zakonski akt Unije za ničen v celoti;

—	Parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Romunija v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga:

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, določenega v členu 5(4) PEU

Romunija meni, da rešitev sklicevanja na merilo vrste prevozov, za namene določitve primerov uporabe predpisov s področja napotitve delavcev v sektorju cestnega prometa, ni bila predmet ocene učinka, ki jo je opravila Komisija in ni bila podprta s kakršnim koli poročilom/študijo ali znanstvenimi podatki.

Sozakonodajalca bi v obravnavanem primeru morala opraviti oceno učinka, saj sta predlog Komisije bistveno spremenila, ne da bi imela na voljo dovolj informacij, ki bi jima omogočale, da presodita sorazmernost novega ukrepa.

Poleg tega merilo vrste prevozov povzroča negotovost v zvezi z določitvijo države članice gostiteljice in predpisov, ki se uporabljajo. Posledično sklicevanje na to merilo posega v pravno varnost, saj je med drugim v nasprotju tudi z želenimi cilji Direktive (EU) 2020/1057.

Poleg tega uporaba predpisov s področja napotitve delavcev v sektorju cestnega prometa glede na merilo prevozov lahko vpliva na prožnost in hitrost tega sektorja.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, določenega v členu 18 PDEU

Romunija meni, da ker je trg mednarodnih prevozov objektivno centraliziran/polariziran in se delež gospodarskih subjektov držav članic obrobnega območja Unije na trgu mednarodnih prevozov povečuje, očitno, da bodo imeli v glavnem gospodarski subjekti iz tega območja nosili upravne in finančne stroške v zvezi z napotitvijo in jih bodo ukrepi, kakršen je člen 1 od (3) do (6) Direktive (EU) 2020/1057, odvrnili od opravljanja prevozov.

Poleg tega so bili ukrepi iz Direktive (EU) 2020/1057, Uredbe (EU) 2020/1054 (1) in iz Uredbe (EU) 2020/1055 (2) (ki se nanašajo na dodatne omejitve kabotaže, vrnitve vozil v operativni center države članice sedeža vsakih osem tednov, vrnitev voznikov vsake štiri tedne, prepoved opravljanja rednega tedenskega počitka v kabini vozila in napotitev delavcev v sektorju cestnega prometa) zasnovani kot stebri celovitega zakonodajnega svežnja, okvira v katerem lahko le analiza njihovih skupnih učinkov ponazori njihov dejanski vpliv na trg prevoza.

(2) Uredba (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza (UL 2020, L 249, str. 17).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/33

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Ciper/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-549/20)

(2021/C 19/36)

Jezik postopka: grščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Ciper (zastopnik: Eirini Neofytou)

Toženi stranki: Evropski parlament in Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

za ničen razglasi člen 1(3) Uredbe (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza (1), v delu v katerem navedena določba nadomešča člen 5(1)(b) Uredbe št. 1071/2009. Podredno, če Sodišče meni, da to ni mogoče, se Sodišču predlaga, naj za ničen razglasi člen 1(3) Uredbe (EU) 2020/1055 v celoti;

—

podredno, če bi Sodišče menilo, da je tožba za razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe, kot izhaja iz prejšnjega tožbenega razloga, nedopustna, naj za nično razglasi Uredbo (EU) 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V utemeljitev svojega predloga tožeča stranka navaja sedem tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti:

Prvi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 90 PDEU v povezavi s členom 3(3) PEU, členom 11 PDEU, členom 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 3(5) PEU, členom 208(2) PDEU in členom 216(2) PDEU ter Pariško pogodbo.

Drugi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili načelo sorazmernosti, kot je določeno v členu 5(4) PEU in členu 1 Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen PEU in PDEU.

Tretji tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki izhajata iz člena 18 PDEU in členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, načelo enakosti držav članic v razmerju do Pogodb, ki izhaja iz člena 4(2) PEU, in, če bi Sodišče menilo, da je to potrebno, člena 95(1) PDEU.

Četrti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 91(1) PDEU.

Peti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 91(2) PDEU in člen 90 PDEU v povezavi s členom 3(3) PEU in členom 94 PDEU.

Šesti tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili načeli svobode gospodarske pobude in svobode ustanavljanja, ki izhajata iz člena 49 PDEU in členov 15 in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sedmi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 58(1) PDEU v povezavi s členom 91 PDEU, in, podredno, člen 56 PDEU.

(1) UL 2020, L 249 str. 17.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/34

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Ciper/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-550/20)

(2021/C 19/37)

Jezik postopka: grščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Ciper (zastopnik: Eirini Neofytou)

Toženi stranki: Evropski parlament in Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

—	Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili načelo sorazmernosti, urejeno v členu 5(4) PDEU in člen 1 Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen PEU in PDEU.

Drugi tožbeni razlog: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki je določeno v členu 18 PDEU in členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, načelo enakosti držav članic pred Pogodbama, kakor je opredeljeno v členu 4(2) PEU, in, če bi Sodišče menilo, da je potrebno, člen 91(1) PDEU.

Tretji tožbeni razlog: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 91(1) PDEU.

Četrti tožbeni razlog: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člen 91(2) PDEU in člen 90 PDEU v povezavi s členom 3(3) PEU, ter člen 94 PDEU.

Peti tožbeni razlog: tožeča stranka trdi, da sta toženi stranki kršili člena 34 PDEU in 35 PDEU – kršitev, ki ni upravičena na podlagi člena 36 PDEU – in člen 58(1) v povezavi s členom 91 PDEU, ali, podredno, člen 56 PDEU.

(1) UL 2020, L 249, str. 49.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/35

Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Madžarska/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-551/20)

(2021/C 19/38)

Jezik postopka: madžarščina

Stranke

Tožeča stranka: Madžarska (zastopnika: M. Z. Fehér in K. Szíjjártó, meghatalmazottak)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj

—	člen 1, točka 6(c) in člen 2, točka 2, Uredbe (EU) 2020/1054 (1) in, podredno, vse določbe, ki so z navedenima določbama neločljivo povezane, razglasi za nične,

—	člen 1, točka 3, Uredbe (EU) 2020/1055, (2) v delu, v katerem je z njim spremenjen člen 5 Uredbe (ES) št. 1071/2009, tako da je pod točki 1 uvedena nova točka (b), in podredno, vse določbe, ki so z navedenimi določbami neločljivo povezane, razglasi za nične

—	Člen 1 Direktive (EU) 2020/1057 (3) ali, podredno, člen 1(6) te direktive, in, dodatno, vse določbe, ki so z navedenima določbama neločljivo povezane, razglasi za nične,

—	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

1. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe uredbe 2020/1054

Določba iz člena 1, točka 6(c), Uredbe 2020/1045, v skladu s katero se redni tedenski čas počitka ali kakšren koli tedenski čas počitka, ki traja več kot 45 ur in je nadomestilo za predhodne skrajšane tedenske čase počitka, ne preživi v vozilu, v praksi ni mogoče uporabiti, ker ni dovolj ustreznih prostorov za počitek. Ta zahteva nesorazmerno bremeni fizične in pravne osebe – voznike in prevozna podjetja – in pomeni očitno napako pri presoji s strani zakonodajalcev. Poleg tega očitna napaka pri presoji izhaja iz neobstoja kakršne koli ocene, med zakonodajnim postopkom, razpoložljivosti prostorov za počitek, ki bi ustrezali zahtevam iz izpodbijane določbe, kljub temu, da so bili v zvezi s tem izraženi resni pomisleki.

Madžarska vlada meni, da je člen 2, točka 2, Uredbe 2020/1054, ki določa datum do katerega morajo biti vozila opremljena s pametnih tahografom druge generacije (V2), nezakonit. Prvič, s sprejetjem te določbe sta zakonodajalca storila očitno napako pri presoji in kršila načelo sorazmernosti, saj nista opravila ocene socialno-ekonomskih posledic z določitvijo tega roka na zgodnejši datum. Drugič, zakonodajalca sta kršila legitimna pričakovanja gospodarskih subjektov in načela varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti. Tretjič, s to določbo je kršena zahteva po ohranitvi konkurenčnosti gospodarstva Unije, ki je določena v členu 151, drugi odstavek, PDEU, saj se trenutno ta zahteva še ne uporablja za vozila podjetij s sedežem v državah, ki niso članice Unije, tako da bi bila ta podjetja deležna jasne konkurenčne prednosti v primerjavi s podjetji Unije.

2. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe Uredbe 2020/1055

Madžarska vlada trdi, da je z obvezno vrnitvijo vozil vsakih osem tednov kršena zahteva po sorazmernosti in pomeni očitno napako pri presoji, saj Evropski parlament in Svet nista opravila nobene analize gospodarskega, socialnega in okoljskega učinka nove zahteve, tako da naj ne bi imela na voljo nobenega koristnega elementa za ugotovitev, ali je sorazmerna. Zakonodajalca sta tako kršila tudi previdnostno načelo, ker nista ocenila učinkov te zahteve na okolje. Zaradi te obveznosti se bodo morala vozila velikokrat vrniti prazna, kar bo povzročilo znatne emisije ogljikovega dioksida na ravni Unije.

Po drugi strani je z navedeno zahtevo kršeno načelo prepovedi diskriminacije, saj različno prizadene prevoznike s sedežem v središču EU in tiste s sedežem na obrobju, in zlasti v državah članicah „EU–13“. V skladu s členom 91(2) PDEU in členom 94 PDEU bi morala zakonodajalca upoštevati posebne okoliščine teh držav in se vzdržati sprejetja določb, ki imajo diskriminatorne učinke.

3. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na sporne določbe Direktive 2020/1057

Primarno, madžarska vlada predlaga razglasitev ničnosti člena 1 Direktive 2020/1057, ki zajema „posebna pravila o napotitvi voznikov“. Meni, da so ta „posebna pravila“ nezakonita, ker voznikov, ki opravljajo mednarodne prevoze, ni mogoče šteti za osebe, ki izvajajo čezmejni ukrep v smislu člena 1(3)(a) Direktive 96/71/ES, tako da ne morejo spadati na področje uporabe navedenih določb navedene Direktive.

Podredno, madžarska vlada predlaga razglasitev ničnosti člena 1, točka 6, Direktive 2020/1057, ker sta zakonodajalca kršila zahtevo enakega obravnavanja, s tem da oprostitev, ki se nanaša na dvostranski prevoz blaga, določene v členu 1, točka 3, Direktive, ne zajema tudi „kombiniranega prevoza s spremstvom“. Poleg tega madžarska vlada glede te določbe navaja tudi neobstoj preučitve učinka in, v tem okviru, kršitev načela sorazmernosti in očitno napako zakonodajalcev pri presoji.

(3) Direktiva (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2020, L 249, str. 49).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/37

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – Republika Malta/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-552/20)

(2021/C 19/39)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Malta (zastopniki: A. Buhagiar, agent, D. Sarmiento Ramírez-Escudero, J. Sedano Lorenzo, abogados)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—

člen 5(1)(b) Uredbe 1071/2009 (1) in člen 8(2)(a) Uredbe 1072/2009 (2), kakor sta bila spremenjena, prvonavedeni s členom 1, in drugonavedeni s členom 2 Uredbe (EU) 2020/1055 (3) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza, razglasi za nična;

—	Evropskemu parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika Malta v podporo tožbi predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih ukrepov iz naslednjih razlogov.

S prvim tožbenim razlogom se Sodišču predlaga, naj člen 1(3) Uredbe 2020/1055 (pravilo „vračanja vozil v bazo“), razglasi za ničen, ker naj bi bil z njim

—	kršen člen 91(2) PDEU v povezavi s členom 11 PDEU in členom 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj naj pri njegovem sprejetju ne bi bili upoštevani preudarki na področju vpliva na okolje in resnih posledic za promet;

—	kršen člen 5(4) PEU in načelo sorazmernosti, saj naj ne bi bil manj omejevalen ukrep in bi povzročil nesorazmerno škodo v smislu razmerja med stroški in koristmi z vidika okolja in prevoza.

Z drugim tožbenim razlogom se Sodišču predlaga, naj člen 2(4)(a) Uredbe št. 2020/1055 (pravilo „mirovanja obdobja mirovanja kabotaže“, obdobje prepovedi kabotaže v primeru vrnitve vozila v bazo), razglasi za ničen, ker naj bi bil z njim

—	kršen člen 91(2) PDEU, ker naj toženi stranki ne bi upoštevali resnih vplivov navedenega ukrepa na prevoz;

—	kršen člen 5(4) PEU in načelo sorazmernosti, saj naj bi znatno omejeval možnost prevoznikov, da organizirajo svojo logistiko in zagotovijo dobro delovanje svojih flot;

—	kršena člena 20 in 21 Listine EU o temeljnih pravicah in načelo enakega obravnavanje, saj naj brez objektive utemeljitve ne bi upošteval posebnosti otoške države članice ter njenega trga prevoza blaga.

(1) Uredba (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES (UL 2009, L 300, str. 51).

(2) Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009, L 300, str. 72).

(3) UL 2020, L 249, str. 17.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/38

Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Republika Poljska/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-553/20)

(2021/C 19/40)

Jezik postopka: poljščina

Stranke

Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: B. Majczyna, pełnomocnik)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

—

razglasitev ničnosti člena 1, točka 6(d) Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 glede minimalnih zahtev za najdaljši dnevni in tedenski čas vožnje, najkrajše odmore ter dnevni in tedenski čas počitka ter Uredbe (EU) št. 165/2014 glede določanja položaja s tahografi (1);

—	naložitev stroškov postopka Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.

Podredno, če bi Sodišče menilo, da izpodbijane določbe Uredbe 2020/1054 ni mogoče ločiti od preostalega dela te uredbe brez sprememb njene vsebine, Republika Poljska predlaga razglasitev ničnosti Uredbe 2020/1054 v celoti.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika poljska zoper izpodbijane določbe Uredbe 2020/1054 uveljavlja naslednje tožbene razloge:

1.	Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PDEU), ker naj bi bili kraji, kjer so vozniki dolžni počivati, določeni samovoljno;

2.	tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 91(2) PDEU, ki naj bi bili ukrepi sprejeti brez upoštevanja njihovega učinka na kakovost življenja in raven zaposlenosti v nekaterih regijah ter na delovanje prometne infrastrukture;

3.	tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 94 PDEU, ker so bili ukrepi sprejeti brez upoštevanja gospodarskega položaja prevoznikov;

4.	tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, ker je bila določba pripravljena z netočnimi izrazi, ki ne omogočajo določitve obveznosti, ki iz nje izhajajo;

5.	razlog, ki se nanaša na kršitev člena 11 PDEU in člena 27 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi kršitev zahtev varstva okolja.

Republika Poljska zlasti trdi, da je z izpodbijano določbo kršeno načelo sorazmernosti. Zaradi sprejetja neustreznih meril, ki določajo, v katerih krajih bi morali počivati vozniki, je bilo kršeno načelo proste uporabe časa voznikov med počitkom, ki izhaja iz Uredbe št. 561/2006. Istočasno so bila cestnim prevoznikom naložena pretirana bremena, ki bodo imela negativen učinek ne le na položaj posameznih podjetnikov, zlasti malih in srednje velikih, in na trg prevoznih storitev, temveč tudi na naravno okolje. Negativne učinke uporabe izpodbijanega ukrepa bodo občutili zlasti podjetniki iz držav zunaj središča Evropske unije. Hrati sprejeta rešitev ni objektivno utemeljena ob upoštevanju položaja voznikov. Ne odraža niti posebne narave reguliranih storitev.

(1) UL 2020, L 249, str. 1.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/39

Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Republika Poljska/Evropski parlament, Svet Evropske unije

(Zadeva C-554/20)

(2021/C 19/41)

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: B. Majczyna, pełnomocnik)

Tožena stranka: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

—

Razglasitev ničnosti naslednjih določb Uredbe (EU) z dne 2020/1055 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o spremembi uredb (ES) št. 1071/2009, (ES) št. 1072/2009 in (EU) št. 1024/2012 za njihovo prilagoditev razvoju v sektorju cestnega prevoza:

(a)	člen 1, točka 3, v delu v katerem je s to določbo členu 5 Uredbe 1071/2009 (1) dodan odstavek 1(b) in (g),

(b)	člen 2, točka 4(a), s katerim je členu 8 Uredbe 1072/2009 (2) dodan odstavek (2a),

(c)	člen 2, točka 5(b), s katerim je členu 10 Uredbe 1072/2009 dodan odstavek (7);

—	Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.

Podredno, če bi Sodišče menilo, da izpodbijanih določb Uredbe 2020/1055 ni mogoče ločiti od preostale uredbe brez poseganja v njeno bistvo Republika Poljska predlaga naj se Uredba 2020/1055 razglasi za nično v celoti.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika Poljska zoper izpodbijane določbe Uredbe 2020/1055 uveljavlja naslednje tožbene razloge:

v zvezi s členom 1, točka 3, v delu v katerem je s to določbo členu 5 Uredbe 1071/2009 dodan odstavek 1(b):

(a)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU), člena 91(2) PDEU in člena 94 PDEU, zaradi uvedbe obveznosti vrnitev vozil v operativni center vsakih osem tednov,

(b)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 11 PDEU in člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker niso bile upoštevane zahteve varstva okolja;

v zvezi s členom 1, točka 3, v delu v katerem je s to določbo členu 4 Uredbe 1071/2009 dodan odstavek 1(g):

(a)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU) zaradi uvedbe arbitrarnih zahtev v zvezi s številom vozil, ki jih morajo imeti na voljo cestni prevozniki in glede položaja voznikov v operativnem centru v državi sedeža,

(b)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravne varnosti zaradi uvedbe nenatančnih zahtev v zvezi s številom vozil, ki jih morajo imeti na voljo cestni prevozniki in v zvezi s položajem voznikov v operativnem centru dejavnosti v državi članici sedeža,

(c)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 11 PDEU in člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zaradi neupoštevanja zahtev varstva okolja;

v zvezi s členom 2, točka 4(a):

(a)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU), člena 91(2) PDEU in člena 94 PDEU zaradi uvedbe obveznega odmora pri izvajanju kabotaže,

(b)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela 11 PDEU in člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zaradi neupoštevanja zahtev varstva okolja;

v zvezi s členom 2, točka 5(b):

(a)	tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU, člena 91(2) PDEU in člena 94 PDEU, ker je bilo državam članicam omogočeno, da omejijo izvajanje kabotaže, ki zajema končne ali začetne dele poti, ki so del kombiniranega prevoza med državami članicami;

(b)

tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 11 PDEU in člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zaradi neupoštevanja zahtev varstva okolja.

Republika Poljska zlasti trdi, da je z izpodbijanimi določbami kršeno načelo sorazmernosti. Zaradi sprejetja neustreznih meril, ki določajo omejitve možnosti izvajanja kabotaže in prometa s tretjimi državi, so bila prevoznikom naložena pretirana bremena, ki bodo negativno vplivala ne le na položaj posameznih podjetnikov in na trg prevoznih storitev, temveč tudi na okolje in na uporabo transportne infrastrukture.

Negativne učinki uporabe izpodbijanih določb bodo občutili predvsem podjetniki iz držav zunaj središča Evropske unije. Sprejeta odločitev istočasno ni objektivno utemeljena glede na položaj voznikov. Ne odraža niti posebne narave reguliranih storitev.

(2) Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009, L 300, str. 72).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/41

Tožba, vložena 26. oktobra 2020 – Republika Poljska/Evropski parlament in Svet Evropske unije

(Zadeva C-555/20)

(2021/C 19/42)

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Poljska (zastopnik: B. Majczyna, pełnomocnik)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlog

—

Razglasitev ničnosti člena 1(3), (4), (6) in (7) in člena 9(1) Direktive (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (1);

—	naložitev stroškov postopka Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.

Podredno, če bi Sodišče menilo, da izpodbijanih določb Direktive 2020/1057 ni mogoče ločiti od preostalega dela navedene direktive brez sprememb njene vsebine, Republika Poljska predlaga razglasitev ničnosti te direktive v celoti.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Republika Poljska predlaga razglasitev ničnosti člena 1(3), (4), (6) in (7) in člena 9(1) Direktive (EU) 2020/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2020 o določitvi posebnih pravil v zvezi z Direktivo 96/71/ES in Direktivo 2014/67/EU za napotitev voznikov v sektorju cestnega prometa ter spremembi Direktive 2006/22/ES glede zahtev za izvrševanje in Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2020, L 249, str. 49) ter naložitev plačila stroškov Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.

Republika Poljska zoper določbe iz člena 1(3), (4), (6) in (7) Direktive (EU) 2020/1057 navaja naslednje tožbene razloge:

1.	kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU), ker naj bi bila določena neustrezna merila za uporabo določb Direktive 96/71/ES in Direktive 2014/67/EU za prevoze;

2.	kršitev člena 91(2) PDEU, ker so bili ukrepi sprejeti brez upoštevanja njihovega učinka na življenjski standard in zaposlitev nekaterih regij ter na delovanje prometne infrastrukture;

3.	kršitev člena 94 PDEU, ker so bili ukrepi sprejeti brez upoštevanja gospodarskega položaja prevoznikov;

4.	kršitev člena 11 PDEU in člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker niso bile upoštevane zahteve varstva okolja.

Republika Poljska poleg tega zoper člen 9(1) Direktive (EU) 2020/1057 navaja tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti (člen 5(4) PEU), načela pravne varnosti in člena 94 PDEU, ker je bil za prenos te direktive določen prekratek rok.

Republika Poljska med drugim trdi, da je z izpodbijanimi določbami kršeno načelo sorazmernosti. Zaradi sprejetja neustreznih meril, ki določajo, za katere voznike se bodo uporabljale določbe Direktiv 96/71/ES in 2014/67/EU, so bila prevoznikom naložena dodatna bremena, ki bodo negativno vplivala ne le na položaj posameznih podjetnikov na trgu prevoznih storitev, temveč tudi na okolje. Negativne učinke uporabe izpodbijanih določb bodo občutili zlasti podjetniki iz podjetij zunaj središča Evropske unije. Hkrati sprejeta odločitev ni objektivno utemeljena glede na položaj voznikov. Ne odraža niti posebne narave reguliranih storitev.

(1) UL 2020, L 249, str. 49.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/42

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administratīvā rajona tiesa (Latvija) 28. oktobra 2020 – SIA „Rodl & Partner“/Valsts ieņēmumu dienests

(Zadeva C-562/20)

(2021/C 19/43)

Jezik postopka: latvijščina

Predložitveno sodišče

Administratīvā rajona tiesa

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: SIA „Rodl & Partner“

Tožena stranka: Valsts ieņēmumu dienests

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je treba člen 18(1) in (3) Direktive 2015/849 (1) v povezavi z njeno Prilogo III, točka 3(b), razlagati tako, da je z navedenimi določbami samodejno zahtevano, (i) da zunanji ponudnik knjigovodskih storitev sprejme ukrepe okrepljenega skrbnega preverjanja strank, ker je stranka nevladna organizacija in ker je pooblaščena oseba, ki jo stranka zaposluje, državljan tretje države z visokim tveganjem korupcije, v obravnavani zadevi Ruske federacije, z dovoljenjem za prebivanje v Latviji, in (ii) da se navedeni stranki pripiše višja stopnja tveganja?

2.	Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali se lahko navedena razlaga člena 18(1) in (3) Direktive 2015/849 šteje za sorazmerno in torej skladno s členom 5(4), prvi odstavek, Pogodbe o Evropski uniji?

Ali je treba člen 18 Direktive 2015/849 v povezavi z njeno Prilogo III, točka 3(b), razlagati tako, da določa samodejno obveznost sprejetja ukrepov okrepljenega skrbnega preverjanja strank v vseh primerih, v katerih je poslovni partner stranke, ne pa tudi stranka sama, kakor koli povezan s tretjo državo z visoko stopnjo korupcije, v obravnavani zadevi z Rusko federacijo?

Ali je treba člen 13(1)(c) in (d) Direktive 2015/849 razlagati tako, da točki (c) in (d) določata, da mora pooblaščeni subjekt pri skrbnem preverjanju stranke od te pridobiti kopijo pogodbe, sklenjene med navedeno stranko in tretjo osebo, ter se zato pregled navedene pogodbe na kraju samem ne šteje kot zadosten?

Ali je treba člen 14(5) Direktive 2015/849 razlagati tako, da mora pooblaščeni subjekt uporabiti ukrepe skrbnega preverjanja strank v zvezi z obstoječimi poslovnimi strankami, tudi če v okoliščinah stranke ni mogoče zaznati pomembnih sprememb in če rok, ki ga je pristojni organ države članice določil za sprejetje novih ukrepov spremljanja, še ni potekel, ter da se navedena obveznost uporablja samo v zvezi s strankami, ki so bile opredeljene kot visoko tvegane?

Ali je treba člen 60(1) in (2) Direktive 2015/849 razlagati tako, da mora pristojni organ ob objavi informacije o sklepu o izreku upravne sankcije ali ukrepa zaradi kršitev nacionalnih določb za prenos navedene direktive, zoper katerega se ni mogoče pritožiti, zagotoviti, da se objavljene informacije natančno ujemajo z informacijami, navedenimi v sklepu?

(1) Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/43

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court (Irska) 21. oktobra 2020 – PF, MF/Minister for Agriculture Food and the Marine, Sea Fisheries Protection Authority

(Zadeva C-564/20)

(2021/C 19/44)

Jezik postopka: angleščina

Predložitveno sodišče

Supreme Court

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnika: PF, MF

Nasprotni stranki: Minister for Agriculture Food and the Marine, Sea Fisheries Protection Authority

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je edini nadzorni organ države članice pri sporočanju in potrjevanju Evropski komisiji v skladu s členoma 33(2)(a) in 34 Uredbe o nadzoru (1) omejen na sporočanje podatkov v zvezi z ulovom na določenem ribolovnem območju, ki so jih zabeležili ribiči v smislu členov 14 in 15 uredbe, kadar edini nadzorni organ utemeljeno sklepa, da so zbrani podatki zelo nezanesljivi, ali pa lahko uporabi razumne, znanstveno utemeljene metode za obdelovanje in potrjevanje zabeleženih podatkov, da bi se Evropski komisiji sporočili natančnejši podatki o izlovu?

2.	Ali lahko Urad, če ima za to razumne razloge, zakonito uporabi druge pritoke podatkov, kot so dovoljenja za gospodarski ribolov, dovoljenja za ribolov, podatki iz sistema za spremljanje plovil, deklaracije o iztovarjanju, obvestila o prodaji in prevozni dokumenti?

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006 (UL 2009, L 343, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/44

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Općinski građanski sud u Zagrebu (Hrvaška) 29. oktobra 2020 – A. H./Zagrebačka banka d.d.

(Zadeva C-567/20)

(2021/C 19/46)

Jezik postopka: hrvaščina

Predložitveno sodišče

Općinski građanski sud u Zagrebu

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: A. H.

Tožena stranka: Zagrebačka banka d.d.

Vprašanji za predhodno odločanje

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 (1) o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča, zlasti v zadevi C 118/17, Dunai, razlagati tako, da se z zakonodajnim posegom v razmerja med potrošniki – kreditojemalci in banko potrošnikom ne more odvzeti pravica, da sodno izpodbijajo določila iz prvotne pogodbe ali iz na zakonu temelječega dodatka k pogodbi, da bi uveljavljali pravico do povračila vseh koristi, ki jih je banka zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev neupravičeno pridobila v njihovo škodo, če so na podlagi zakonodajnega posega prostovoljno privolili v spremembo prvotnega pogodbenega razmerja, vendar na podlagi zakonske obveznosti, naložene bankam, da jim tako možnost ponudijo, ne pa neposredno na podlagi intervencijskega zakona, kot je to veljalo v zadevi Dunai?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali nacionalno sodišče, ki odloča v postopku med dvema posameznikoma, kreditojemalcem in banko, in ki določb nacionalnega zakona – Zakon o izmjen[i] i dopunama Zakona o potrošačkom kreditiranju (zakon o spremembi in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih), kakor ga razlaga Vrhovni sud (vrhovno sodišče, Hrvaška) – ne more razlagati v skladu z zahtevami Direktive 93/13, lahko in/ali mora na podlagi te direktive ter členov 38 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zavrniti uporabo tega nacionalnega zakona, kakor ga razlaga Vrhovni sud (vrhovno sodišče)?

(1) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/46

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. novembra 2020 – Aquind/ACER

(Zadeva T-735/18) (1)

(Energija - Člen 17 Uredbe (ES) št. 714/2009 - Odločba ACER, s katero je bila zavrnjena zahteva za izvzetje v zvezi z novimi elektroenergetskimi medomrežnimi povezavami - Pritožba, vložena pri odboru za pritožbe pri ACER - Intenzivnost nadzora)

(2021/C 19/47)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Aquind Ltd (Wallsend, Združeno kraljestvo) (zastopniki: S. Goldberg, solicitor, C. Davis, solicitor in E. White, odvetnik)

Tožena stranka: Agencija Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (zastopniki: P. Martinet, E. Tremmel, C. Gence-Creux in A. Hofstadter, agenti)

Predmet

Zahteva na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, odločbe A-001–2018 odbora za pritožbe pri ACER z dne 17. oktobra 2018, s katero je bila potrjena odločba ACER št. 05/2018 z dne 19. junija 2018, s katero je bila zavrnjena zahteva za izvzetje v zvezi z elektroenergetsko medomrežno povezavo britanskega in francoskega prenosnega omrežja električne energije, in, drugič, te odločbe ACER.

Izrek

1.	Odločba A-001-2018 odbora za pritožbe pri Agenciji Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) z dne 17. oktobra 2018 se razglasi za nično.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	ACER nosi svoje stroške in stroške družbe Aquind Ltd.

(1) UL C 103, 18.3.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/46

Sodba Splošnega sodišča z dne 18, novembra 2020 – Topcart/EUIPO – Carl International (TC CARL)

(Zadeva T-377/19) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava besedne znamke Evropske unije TC CARL - Prejšnja figurativna nacionalna znamka CARL TOUCH - Relativni razlog za zavrnitev - Verjetnost zmede - Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001))

(2021/C 19/48)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Topcart GmbH (Wiesbaden, Nemčija) (zastopnik: M. Hoffmann, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: D. Walicka, agent)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Carl International (Limonest, Francija) (zastopnik: B. Müller, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 2. aprila 2019 (zadeva R 1826/2018-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Carl International in Topcart.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družbi Topcart GmbH se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 270, 12.8.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/47

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. novembra 2020 – Topcart/EUIPO – Carl International (TC CARL)

(Zadeva T-378/19) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava besedne znamke Evropske unije TC CARL - Prejšnja nacionalna figurativna znamka CARL TOUCH - Absolutni razlog za zavrnitev - Verjetnost zmede - Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001))

(2021/C 19/49)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Topcart GmbH (Wiesbaden, Nemčija) (zastopnik: M. Hoffmann, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: D. Walicka, agent)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Carl International (Limonest, Francija) (zastopnik: B. Müller, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 2. aprila 2019 (zadeva R 1617/2018-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Carl International in Topcart.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družbi Topcart GmbH se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 270, 12.8.2019.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/48

Sodba Splošnega sodišča z dne 18. novembra 2020 – LG Electronics/EUIPO – Staszewski (K7)

(Zadeva T-21/20) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava besedne znamke Evropske unije K7 - Prejšnja besedna znamka Evropske unije k7 - Relativni razlog za zavrnitev - Verjetnost zmede - Podobnost med proizvodi - Člen 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001)

(2021/C 19/50)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: LG Electronics, Inc. (Seul, Južna Koreja) (zastopnik: R. Schiffer, odvetnica)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnika: A. Folliard-Monguiral in V. Ruzek, agenta)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Miłosz Staszewski (Wrocław, Poljska) (zastopnik: E. Gryc-Zerych, odvetnica)

Predmet

Tožba zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 31. oktobra 2019 (zadeva R 401/2019-1) v zvezi s postopkom z ugovorom med M. Staszewski in družbo LG Electronics.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družbi LG Electronics se naloži plačilo stroškov.

(1) UL C 68, 2.3.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/48

Splošnega sodišča z dne 13. novembra 2020 – UG/Komisija

(Zadeva T-571/17) (1)

(Javni uslužbenci - Pogodbeni uslužbenci - Pogodba za nedoločen čas - Člen 47(c)(i) PZDU - Odpoved pogodbe z odpovednim rokom - Dogovor o znesku odškodnine - Ustavitev postopka)

(2021/C 19/51)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: UG (zastopnika: M. Richard in P. Junqueira de Oliveira, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnika: L. Radu Bouyon in B. Mongin, agenta)

Predmet

Predlog na podlagi člena 270 PDEU, s katerim se zahteva na eni strani razglasitev ničnosti sklepa z dne 17. oktobra 2016, s katerim je Urad za infrastrukturo in logistiko v Luxembourgu (OIL), ki spada pod Komisijo, tožeči stranki odpovedal pogodbo o zaposlitvi na podlagi člena 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije z učinkom od 20. avgusta 2017, ter na drugi strani povračilo premoženjske škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi tega sklepa, in nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi poniževalnega ravnanja, ki je bilo posledica njene sindikalne dejavnosti in koriščenja starševskega dopusta.

Izrek

1.	Postopek v zvezi z denarno odškodnino v zvezi s sklepom z dne 17. oktobra 2016, s katerim je Urad za infrastrukturo in logistiko v Luxembourgu (OIL), ki spada pod Evropsko komisijo, tožeči stranki odpovedal pogodbo o zaposlitvi, se ustavi.

2.	Komisija poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov družbe UG. Družba UG nosi polovico svojih stroškov.

(1) UL C 357, 23.10.2017.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/49

Sklep Splošnega sodišča z dne 19. novembra 2020 – Buxadé Villalba in drugi/Parlament

(Zadeva T-32/20) (1)

(Ničnostna tožba - Pravo institucij - Član Parlamenta - Priznanje Parlamenta glede izvolitve dveh španskih izvoljenih predstavnikov za evropska poslanca - Procesno upravičenje treh drugih evropskih poslancev - Neobstoj neposrednega nanašanja - Predlog za izdajo ugotovitvene sodbe - Tožba, ki je delno nedopustna, delno pa vložena pri sodišču, ki očitno ni pristojno za odločanje o njej)

(2021/C 19/53)

Jezik postopka: španščina

Stranke

Tožeče stranke: Jorge Buxadé Villalba (Madrid, Španija) María Esperanza Araceli Aguilar Pinar (Madrid), Hermann Tertsch Del Valle-Lersundi (Madrid) (zastopnik: M. Castro Fuertes, odvetnik)

Tožena stranka: Evropski parlament (zastopnika: N. Görlitz in C. Burgos, agenta)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti priznanja Parlamenta glede izvolitve Carlesa Puigdemonta i Casamajója in Antonija Comína i Oliveresa za evropska poslanca, ki ga ja razglasil predsednik Parlamenta na plenarnem zasedanju 13. januarja 2020.

Izrek

1.	Tožba se zavrže kot delno nedopustna in delno vložena pri sodišču, ki očitno ni pristojno za odločanje o njej.

2.	O predlogih za intervencijo Republike Španije ter Carlesa Puigdemonta i Casamajója in Antonija Comína i Oliveresa ni treba odločati.

3.	Jorge Buxadé Villalba, Hermann Tertsch Del Valle-Lersundi in María Esperanza Araceli Aguilar Pinar nosijo svoje stroške in stroške Evropskega parlamenta.

4.	Kraljevina Španija, C. Puigdemont i Casamajó in A. Comín i Oliveres nosijo svoje stroške v zvezi s svojimi predlogi za intervencijo.

(1) UL C 77, 9.3.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/50

Sklep Splošnega sodišča z dne 29. oktobra 2020 – Isopix/Parlament

(Zadeva T-163/20) (1)

(Ničnostna in odškodninska tožba - Javna naročila storitev - Postopek javnega razpisa - Zagotavljanje fotografskih storitev - Zavrnitev ponudbe enega od ponudnikov in oddaja naročila drugemu ponudniku - Preklic postopka javnega naročanja - Delno izginotje predmeta spora - Delna ustavitev postopka - Začasna odredba - Tožba, ki je bila delno vložena pred sodiščem, ki je očitno nepristojno za odločanje o njej)

(2021/C 19/54)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Isopix SA (Ixelles, Belgija) (zastopnika: P. Van den Bulck in J. Fahner, odvetnika)

Tožena stranka: Evropski parlament (zastopnika: K. Wójcik in E. Taneva, agenta)

Predmet

Prvič, predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa Parlamenta z dne 24. marca 2020 o zavrnitvi ponudbe, ki jo je tožeča stranka podala v okviru postopka javnega razpisa COMM/DG/AWD/2019/854 z naslovom „Zagotavljanje fotografskih storitev – Fotografsko pokrivanje aktualnih dogodkov in institucionalnih dejavnosti Evropskega parlamenta“, s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da je bilo javno naročilo oddano drugemu ponudniku, in dopisa Parlamenta z dne 17. aprila 2020, s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da je bila njena ponudba za javno naročilo COMM/DG/AWD/2019/854 zavrnjena, ker ni izpolnjevala meril za izbor v zvezi z ekonomsko in finančno sposobnostjo, in drugič, predlog, ki primarno temelji na členu 266 PDEU in s katerim se predlaga, naj se Parlamentu naloži, da ponovno pregleda ponudbe, oziroma predlog, ki podredno temelji na členu 268 PDEU in s katerim se predlaga, naj se zagotovi povračilo odškodnine, ki je s tem domnevno nastala tožeči stranki.

Izrek

O tožbi v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti sklepa Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2020 o zavrnitvi ponudbe, ki jo je družba Isopix SA podala v okviru postopka javnega razpisa COMM/DG/AWD/2019/854 z naslovom „Zagotavljanje fotografskih storitev – Fotografsko pokrivanje aktualnih dogodkov in institucionalnih dejavnosti Evropskega parlamenta“, s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da je bilo javno naročilo oddano drugemu ponudniku, in dopisa Parlamenta z dne 17. aprila 2020, s katerim je bila tožeča stranka obveščena, da je bila njena ponudba za javno naročilo COMM/DG/AWD/2019/854 zavrnjena, ker ni izpolnjevala meril za izbor v zvezi z ekonomsko in finančno sposobnostjo, ni več treba odločiti.

2.	V preostalem se tožba zavrže, ker je bila vložena pred sodiščem, ki očitno ni pristojno za odločanje.

3.	Parlamentu se naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

(1) UL C 191, 8.6.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/51

Sklep Splošnega sodišča z dne 17. novembra 2020 – González Calvet/EOR

(Zadeva T-257/20) (1)

(Ničnostna tožba - Ekonomska in monetarna politika - Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) - Sklep o zavrnitvi dodelitve denarnega nadomestila zadevnim delničarjem in upnikom - Nespoštovanje formalnih zahtev - Člen 76(d) Poslovnika - Očitna nedopustnost)

(2021/C 19/55)

Jezik postopka: španščina

Stranke

Tožeči stranki: Ramón González Calvet (Barcelona, Španija) in Joan González Calvet (Barcelona) (zastopnik: P. Molina Bosch, odvetnik)

Tožena stranka: Enotni odbor za reševanje (zastopniki: S. Branca, J. King, L. Forestier in E. Muratori, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom, F. Louisom, V. Del Pozo Espinosa De Los Monteros in L. Hesse, odvetniki)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa EOR SRB/EES/2020/52 z dne 17. marca 2020, katerega namen je ugotoviti, ali je treba delničarjem in upnikom, na katere se nanaša ukrep za reševanje banke Banco Popular Español, SA, dodeliti odškodnino.

Izrek

1.	Tožba se zavrže kot očitno nedopustna.

2.	Postopek s predlogom za intervencijo Kraljevine Španije se ustavi.

3.	Ramón González Calvet in Joan González Calvet nosita svoje stroške in stroške, ki so nastali Enotnemu odboru za reševanje (EOR), razen stroškov, ki se nanašajo na predlog za intervencijo Kraljevine Španije.

4.	R. González Calvet, J. González Calvet, EOR in Kraljevina Španija nosijo svoje stroške v zvezi s predlogom za intervencijo Kraljevine Španije.

(1) UL C 209, 22.6.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/52

Sklep Splošnega sodišča z dne 5. novembra 2020 – Moloko Beverage/EUIPO – Nexus Liquids (moloko)

(Zadeva T-383/20) (1)

(Znamka Evropske unije - Zahteva za ugotovitev ničnosti - Umik zahteve za ugotovitev ničnosti - Ustavitev postopka)

(2021/C 19/56)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Moloko Beverage GmbH (Göppingen, Nemčija) (zastopnik: D. Wieland, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: D. Walicka, agent)

Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem: Nexus Liquids GmbH (Bad Salzuflen, Nemčija) (zastopnik: F. Schembecker, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 18. marca 2020 (zadeva R 1485/2019-5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Nexus Liquids in Moloko Beverage.

Izrek

1.	Postopek s tožbo se ustavi.

2.	Družbi Moloko Beverage GmbH in Nexus Liquids GmbH nosita svoje stroške ter vsaka polovico stroškov Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

(1) UL C 262, 10.8.2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/52

Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 29. oktobra 2020 – Facebook Ireland/Komisija

(Zadeva T-451/20 R)

(Začasna odredba - Konkurenca - Zahteva po informacijah - Člen 18(3) Uredbe (ES) št. 1/2003 - Predlog za izdajo začasnih odredb - Nujnost - Fumus boni juris - Tehtanje interesov)

(2021/C 19/57)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Facebook Ireland Ltd (Dublin, Irska) (zastopniki: D. Jowell, QC, D. Bailey, barrister, J. Aitken, D. Das, S. Malhi, R. Haria, M. Quayle, solicitors, in T. Oeyen, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: G. Conte, C. Urraca Caviedes in C. Sjödin, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi členov 278 in 279 PDEU za odlog izvršitve sklepa Komisije C(2020) 3011 final z dne 4. maja 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 18(3) in člena 24(1)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (zadeva AT.40628 – Prakse družbe Facebook v zvezi s podatki).

Izrek

Izvrševanje člena 1 sklepa Evropske komisije C(2020) 3011 final z dne 4. maja 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 18(3) in člena 24(1)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (zadeva AT.40628 – Prakse družbe Facebook v zvezi s podatki) se odloži v delu, v katerem se v njem določena obveznost nanaša na dokumente, ki niso povezani s poslovno dejavnostjo družbe Facebook Ireland Ltd in ki vsebujejo občutljive osebne podatke, in dokler postopek iz točke 2 tega izreka ni vzpostavljen.

Družba Facebook Ireland opredeli dokumente, ki vsebujejo podatke iz točke 1 tega izreka in jih pošlje Komisiji na ločenem elektronskem nosilcu. Ti dokumenti se nato prenesejo v virtualno podatkovno sobo, ki je dostopna le čim manjšemu številu članov ekipe, odgovorne za preiskavo, v navzočnosti (virtualni ali fizični) enakega števila odvetnikov družbe Facebook Ireland. Člani ekipe, odgovorne za preiskavo, preučijo in izberejo zadevne dokumente, hkrati pa odvetnikom družbe Facebook Ireland dajo možnost, da na zadevne dokumente dajo pripombe preden se dokumente, za katere se šteje, da so pomembni, vloži v spis. Če se odvetniki družbe Facebook Ireland ne strinjajo s klasifikacijo dokumenta, imajo pravico pojasniti razloge za svoje nestrinjanje. V primeru nadaljnjega nestrinjanja lahko družba Facebook Ireland direktorju za informacije, komunikacije in medije pri generalnem direktoratu Komisije za konkurenco predlaga, da nestrinjanje razreši.

3.	Predlog za izdajo začasne odredbe se v preostalem zavrne.

4.	Sklep z dne 24. julija 2020, Facebook Ireland/Komisija (T-451/20 R), se razveljavi.

5.	Odločitev o stroških se pridrži.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/53

Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 29. oktobra 2020 – Facebook Ireland/Komisija

(Zadeva T-452/20 R)

(Začasna odredba - Konkurenca - Zahteva po informacijah - Člen 18(3) Uredbe (ES) št. 1/2003 - Predlog za izdajo začasnih odredb - Nujnost - Fumus boni juris - Tehtanje interesov)

(2021/C 19/58)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Facebook Ireland Ltd (Dublin, Irska) (zastopniki: D. Jowell, QC, D. Bailey, barrister, J. Aitken, D. Das, S. Malhi, R. Haria, M. Quayle, solicitors, in T. Oeyen, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: G. Conte, C. Urraca Caviedes in C. Sjödin, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi členov 278 in 279 PDEU za odlog izvršitve sklepa Komisije C(2020) 3013 final z dne 4. maja 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 18(3) in člena 24(1)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (zadeva AT.40684 – Facebook Marketplace).

Izrek

Izvrševanje člena 1 sklepa Evropske komisije C(2020) 3013 final z dne 4. maja 2020 v zvezi s postopkom na podlagi člena 18(3) in člena 24(1)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (zadeva AT.40684 – Facebook Marketplace) se odloži v delu, v katerem se v njem določena obveznost nanaša na dokumente, ki niso povezani s poslovno dejavnostjo družbe Facebook Ireland Ltd in ki vsebujejo občutljive osebne podatke, in dokler postopek iz točke 2 tega izreka ni vzpostavljen.

3.	Predlog za izdajo začasne odredbe se v preostalem zavrne.

4.	Sklep z dne 24. julija 2020, Facebook Ireland/Komisija (T-452/20 R), se razveljavi.

5.	Odločitev o stroških se pridrži.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/54

Tožba, vložena 30. septembra 2020 – LA International Cooperation/Komisija

(Zadeva T-609/20)

(2021/C 19/59)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: LA International Cooperation Srl (Milano, Italija) (zastopnika: B. O’Connor, Solicitor in M. Hommé, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

razglasi ničnost odločbe Komisije, ki je bila naslovljena neposredno na tožečo stranko, z dne 20. julija 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je bila tožeča stranka izključena iz sodelovanja v postopkih za oddajo javnega naročila v okviru proračuna Unije in 11. Evropskega razvojnega sklada ali iz možnosti, da bi bila izbrana za dodelitev sredstev Unije na podlagi Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 (1) in za dodelitev sredstev na podlagi Evropskega razvojnega sklada z uporabo Uredbe (EU) 2018/1877 (2);

—	naloži plačilo stroškov Komisiji.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šestnajst razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, prepovedi zlorabe pravic, dolžnosti skrbnega ravnanja in Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 (3).

2.	Drugi tožbeni razlog: OLAF ni pravilno naslavljal tožeče stranke, s čimer je kršil pravico do obrambe, dolžnost skrbnega ravnanja in predpisan postopek.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev členov 7 in 9 Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in pravice dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in predpisanega postopka.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 9(4) osnovne uredbe o uradu OLAF, pravice do ustreznega pravnega postopka in obveznosti obrazložitve.

5.	Peti tožbeni razlog: OLAF je kršil člen 7(8) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in načelo dobrega upravljanja.

6.	Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 9(1) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in pravice do dobrega upravljanja.

7.	Sedmi tožbeni razlog: Komisija sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev je kršila člene 41, 47, 48 in 54 Listine o temeljnih pravicah pri predhodni pravni opredelitvi dejstev, ki jih je ugotovil OLAF.

Osmi tožbeni razlog: Komisija sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev na podlagi popravljenega končnega poročila urada OLAF ni mogla neodvisno oceniti ali ustrezno presoditi teže izjav tožeče stranke, zaradi česar so bili kršeni načelo dobrega upravljanja in členi od 135 do 143 Finančne uredbe.

9.	Deveti tožbeni razlog: niti lobiranje niti nagrade za uspešnost kot taka nista zakonita, takšna domneva pa je pomenila kršitev načela dobrega upravljanja.

10.

Deseti tožbeni razlog: ugotovitve v izpodbijani odločbi glede tožeče stranke so po svojem bistvu napačne, ker sta Komisija sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev in organ za imenovanja pri GD za sosedstvo in širitvena pogajanja kršila temeljne pravice tožeče stranke ter zlasti načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja, poleg tega pa izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

11.	Enajsti tožbeni razlog: kršitev člena 13(2) Poslovnika Komisije sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev in pravice do obrambe.

12.	Dvanajsti tožbeni razlog: Komisija sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev je morala imeti na voljo druge informacije od popravljenega končnega poročila, s čimer je bil kršen člen 13(2) Poslovnika Komisije sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev.

13.	Trinajsti tožbeni razlog: obseg popravka končnega poročila urada OLAF je bil takšen, da je pomenil kršitev načela dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in predpisanega postopka.

14.	Štirinajsti tožbeni razlog: na določitev sankcije so vplivale različne kršitve Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013, Finančne uredbe in temeljnih pravnih načel.

15.

Petnajsti tožbeni razlog: iz popravljenega končnega poročila urada OLAF ni razvidno, da življenjepis izvedenca ni bil avtentičen ali da je bil ponarejen, zaradi česar izpodbijana odločba v zvezi s tem ni utemeljena in pomeni kršitev načela dobrega upravljanja, dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice do obrambe.

16.	Šestnajsti tožbeni razlog: poročilo urada OLAF o operativni analizi ni ustrezalo namenom, za katere je bilo pripravljeno, kar pomeni kršitev načela dobrega upravljanja in pravice do obrambe.

(1) Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1).

(2) Uredba Sveta (EU) 2018/1877 z dne 26. novembra 2018 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad, in razveljavitvi Uredbe (EU) 2015/323 (UL 2018, L 307, str. 1).

(3) Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL 2013, L 248, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/56

Tožba, vložena 15. oktobra 2020 – OG/EDA

(Zadeva T-632/20)

(2021/C 19/60)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: OG (zastopnika: S. Pappas in N. Kyriazopoulou, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska obrambna agencija (EDA)

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	odločbo Evropske obrambna agencije z dne 13. decembra 2019, s katero tožeča stranka ni bila uvrščena na rezervni seznam primernih kandidatov, razglasi za nično;

—	odločbo izvršnega direktorja EDA, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo EDA z dne 13. decembra 2019, razglasi za nično v delu, v katerem vsebuje dodatno obrazložitev; in

—	naloži odškodnino v višini 3 000 EUR (tri tisoč eurov) za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka;

—	toženi stranki naloži plačilo svojih stroškov in stroškov tožeče stranke v tem postopku.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge.

1.	Prvi tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev, ki pomeni bistveno kršitev postopka.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev načel enakega obravnavanja, preglednosti, objektivnosti in dobrega upravljanja.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev razpisa za prosto delovno mesto, nezakonita ali pomanjkljiva obrazložitev in očitna napaka pri presoji kvalifikacij tožeče stranke v zvezi s prostim delovnim mestom.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/57

Tožba, vložena 20. oktobra 2020 – Leonine Distribution/Komisija

(Zadeva T-641/20)

(2021/C 19/61)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Leonine Distribution GmbH (Münich, Nemčija) (zastopnik: J. Kreile, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—	Izvedbeni sklep Komisije C(2020) 5515 final z dne 10. avgusta 2020 o nadzoru nad zakonitostjo akta Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo v skladu z Uredbo Sveta (ES) 58/2003 (1), naj se razglasi za ničen;

—	toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja osem tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog: Komisija ni pravilno razlagala besedila razpisne dokumentacije.

—	Tožeča stranka trdi, da na podlagi besedila ni mogoče sklepati, da je za opredelitev tožeče stranke kot evropske družbe odločilno državljanstvo „končnih delničarjev“ in ne le neposrednih delničarjev.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno zavrnila KKR European Fund IV LP kot končnega evropskega lastnika LEONINE Distribution.

—	Tožeča stranka trdi, da že EACEA domneva, da je treba KKR European Fund IV LP šteti za „končnega lastnika“ tožeče stranke.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je svoj sklep napačno utemeljila na domnevnem pomanjkanju informacij o delničarski strukturi KKR European Fund IV LP.

—	Za presojo upravičenosti tožeče stranke podrobna struktura posameznih naložbenikov Sklada ni pomembna, temveč le – zagotovljena – večinska udeležba evropskih delničarjev.

Četrti tožbeni razlog: Komisija ni dovolj upoštevala dejstev primera in ciljev Uredbe (EU) št. 1295/2013 (uredba o Ustvarjalni Evropi) (2).

—	Komisija svoj sklep opira na nedokazano trditev, da naj bi bila zahtevana finančna sredstva prenesena na tretje države;

—	Komisija v sklepu ni preučila ciljev zakonov o financiranju.

Peti tožbeni razlog: sklep Komisije naj bi bil v nasprotju s cilji, ki veljajo za smernice za financiranje.

—	Zavrnitev upravičenosti tožeče stranke do finančnih sredstev naj ne bi bila v skladu s cilji Uredbe o ustvarjalni Evropi.

Šesti tožbeni razlog: sklep Komisije je v nasprotju s pojmom „evropska dela“ v Uredbi o ustvarjalni Evropi.

—	Pojem „evropska dela“, ki je opredeljen v Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) se razlaga široko in ni v skladu z ozko razlago Komisije glede upravičenosti do finančnih sredstev.

Sedmi tožbeni razlog: s sklepom Komisije je kršeno načelo sorazmernosti.

—	Odobritev financiranja MEDIA, pod pogojem, da se uporablja v skladu z zakoni o financiranju, bi bila enako učinkovita, vendar bi pomenila milejši ukrep.

Osmi tožbeni razlog: Komisija nezakonito ni upoštevala dodatnih pojasnil, ki jih je predložila tožeča stranka v dopisu z dne 15. julija 2020.

—	Komisija bi morala upoštevati pripombe tožeče stranke, saj so bile predložene pravočasno in zato niso bile izključene.

(1) Uredba Sveta (ES) št. 58/2003 z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 235).

(2) Uredba (EU) št. 1295/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (2014–2020) in razveljavitvi sklepov št. 1718/2006/ES, št. 1855/2006/ES in št. 1041/2009/ES (UL 2013, L 347, str. 221).

(3) Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/58

Tožba, vložena 23. oktobra 2020 – NU/EUIPO

(Zadeva T-650/20)

(2021/C 19/62)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: NU (zastopnika: S. Pappas in N. Kyriazopoulou, odvetnika)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Predlogi

Tožeča stranka sodišču predlaga, naj:

—	razglasi za ničen sklep organa Evropskega urada za intelektualno lastnino (EUIPO), pooblaščenega za sklepanje pogodb, da tožeči stranki ne bo podaljšal pogodbe;

—	naloži plačilo odškodnine v znesku 20 000 EUR (dvajset tisoč evrov) za nepremoženjsko škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi sklepa, da se njena pogodba ne bo podaljšala;

—	toženi stranki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so v tem postopku nastali tožeči stranki.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: nepristojnost.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev temeljne postopkovne zahteve, ker se v pogajanjih pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni upoštevalo ocenjevalno poročilo za leto 2019.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, ker uprava ni upoštevala zdravstvenih težav tožeče stranke, ocenjevalnega poročila za leto 2019 in vseh pravnih meril za oceno uspešnosti tožeče stranke.

4.	Četrti tožbeni razlog: nezakonita obrazložitev in/ali očitna napaka pri presoji.

5.	Peti tožbeni razlog: nepravilnosti v predhodnem postopku, zaradi katerega organ za imenovanja ni mogel pravilno preizkusiti sklepa z dne 15. julija 2020.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/59

Tožba, vložena 27. oktobra 2020 – Silex/Komisija in EASME

(Zadeva T-654/20)

(2021/C 19/63)

Jezik postopka: madžarščina

Stranke

Tožeča stranka: Silex Ipari Automatizálási Zrt. (Budimpešta, Madžarska) (zastopnica: Á. Baratta, odvetnica)

Toženi stranki: Evropska komisija in Izvajalska agencija za mala in srednja podjetja (EASME)

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	bremepis št. 3242009492 z dne 18. avgusta 2020, ki ga je izdal EASME (v nadaljevanju: bremepis), razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim odrejeno plačilo 55 454,44 EUR;

—	dopis št. Ref. Ares(2020)4309529 – 18/08/2020, ki ga je EASME poslal skupaj z bremepisom (v nadaljevanju: dopis), razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim odrejeno vračilo 48 238,75 EUR s sprostitvijo prispevka v Jamstveni Sklad;

—	dopis, poslan skupaj z bremepisom, razglasi za ničen v delu, v katerem so s končnim finančnim obračunom, vsebovanem v njem, neposredni stroški za osebje v znesku 210 423,11 EUR opredeljeni kot neupravičeni;

—	dopis, poslan skupaj z bremepisom, razglasi za ničen v delu, v katerem so s končnim finančnim obračunom, vsebovanem v njem, posredni stroški v znesku 52 605,78 EUR opredeljeni kot neupravičeni;

—	EASME in Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve EASME je kršila obveznost obrazložitve, ker ni zakonito utemeljila zahtevkov iz bremepisa in dopisa, poslanega skupaj z njim.

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

EASME je kršila načelo dobrega upravljanja, ker:

—	ni vsebinsko odgovorila na tehnična poročila in predloge tožeče stranke ter ni odgovorila na zaprosila tožeče stranke za spremembo pogodbe;

—	v kritični fazi projekta ni zagotovila dosegljivosti projektnega referenta;

—	je kršila zahteve glede sodelovanja neodvisnih strokovnjakov iz člena 40(2) in glede nezdružljivosti neodvisnih strokovnjakov iz člena 40(3) Uredbe (EU) št. 1290/2013 (1).

3.	Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji EASME je storila očitno napako pri presoji s tem, da je v seznamu sklicev, poslanem skupaj z bremepisom, ugotovila, da projekt v temeljih ni izpolnil splošnih tehničnih in komercialnih ciljev, ker pri tem ni upoštevala dejstev in dokumentov.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev zahteve po sorazmernosti EASME je kršila zahteve po sorazmernosti s tem, da je od zneska stroškov 804 020,75 EUR, ki ga je prijavila tožeča stranka, skupaj 263 028,89 EUR opredelila kot neupravičene.

5.	Peti tožbeni razlog: kršitev zahteve glede dobrega finančnega poslovodenja, zlasti zahtev po gospodarnosti in učinkovitosti

EASME ni upoštevala navedb tožeče stranke glede spremenjenih tržnih potreb in nujnosti posledične spremembe projekta.

(1) Uredba (EU) št. 1290/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o pravilih za sodelovanje v okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 ter za razširjanje njegovih rezultatov in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1906/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 81).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/60

Tožba, vložena 30. oktobra 2020 – NV/eu-LISA

(Zadeva T-661/20)

(2021/C 19/64)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: NV (zastopnika: S. Rodrigues in A. Champetier, odvetnika)

Tožena stranka: Agencija Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	sklep z dne 3. februarja 2020 razglasi za ničen v delu, v katerem je tožeči stranki naloženo opozorilo;

—	če je potrebno, razglasi za ničen sklep z dne 3. avgusta 2020 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke z dne 9. aprila 2020;

—	odredi denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki se lahko ex aequo et bono določi na 5 000 EUR;

—	toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.

1.	Prvi tožbeni razlog: nezakonitost sklepa upravnega odbora (2015-014) o upravnih poizvedbah z dne 28. januarja 2015.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter pravice do izjave in poleg tega kršitev dolžnosti zaupnosti.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev členov 12, 12a, 17 in 19 Kadrovskih predpisov ter kršitev načela dobrega upravljanja in poleg tega očitne napake pri presoji.

4.	Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 10 iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom glede disciplinskih postopkov ter kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/61

Tožba, vložena 9. novembra 2020 – Sam McKnight/EUIPO – Carolina Herrera (COOL GIRL)

(Zadeva T-670/20)

(2021/C 19/65)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Sam McKnight Ltd (London, Združeno kraljestvo) (zastopnika: V. von Bomhard in J. Fuhrmann, odvetnika)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Carolina Herrera Ltd (New York, New York, Združene države)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: druga stranka pred odborom za pritožbe

Zadevna sporna znamka: besedna znamka Skupnosti COOL GIRL – Prijava št. 16 681 975

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: Odločba četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 25/8/2020 v zadevi R 689/2019-4

Tožbena predloga

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano odločbo razveljavi;

—	odredi, naj stroške postopka nosi tožena stranka, in če se Carolina Herrera pridruži postopku, tudi intervenientka.

Navajani tožbeni razlog

—	Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/62

Tožba, vložena 11. novembra 2020 – Celler Lagravera/EUIPO – Cyclic Beer Farm (Cíclic)

(Zadeva T-673/20)

(2021/C 19/66)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: španščina

Stranke

Tožeča stranka: Celler Lagravera, SLU (Madrid, Španija) (zastopnik: J.L. Rivas Zurdo, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Cyclic Beer Farm, SL (Barcelona, Španija)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: tožeča stranka

Zadevna sporna znamka: prijava figurativne znamke Evropske unije Cíclic – Prijava št. 17 948 980

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 18. avgusta 2020 v zadevi R 465/2020-5

Tožbena predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem je bila z zavrnitvijo pritožbe družbe Celler Lagravera, SLU potrjena odločba oddelka za ugovore št. B 3 071 125, s katero je bilo ugovoru, vloženem glede vseh proizvodov, na katere se nanaša figurativna znamka Evropske unije št. 17 948 980 Cíclic, ugodeno glede „vin“ iz razreda 33; in

—	stranki ali strankam, ki nasprotujejo tej tožbi, naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlog

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/62

Tožba, vložena 12. novembra 2020 – Leonardo/Frontex

(Zadeva T-675/20)

(2021/C 19/67)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Leonardo SpA (Rim, Italija) (zastopniki: M. Esposito, F. Caccioppoli in G. Calamo, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska agencija za mejno in obalno stražo

Predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj po pregledu dokumentacije, ki je predmet prošnje za dostop in s tem povezanega predloga za nalog za predložitev ali hrambo, izpodbijani ukrep razglasi za ničen in posledično agenciji FRONTEX naloži, naj tožeči stranki brez odlašanja predloži dokumentacijo, ki je predmet navedene prošnje za dostop. Toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba je vložena zoper zavrnitev prošnje za dostop do dokumentov v zvezi s postopkom za oddajo javnega naročila št. FRONTEX/OP/888/2019/JL/CG, ki je predmet postopka pred Splošnim sodiščem Evropske unije v zadevi T-849/19 (vključno z odločbo o oddaji naročila, zapisniki o poteku postopka oddaje javnega naročila, dokumentacijo, ki jo je predložil izbrani ponudnik, in vsemi drugimi dokumenti, ki so bili vloženi v spis v postopku).

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja kršitev člena 4, prvi odstavek, točka (b), Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331), direktiv 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL 2014, L 94, str. 1) in 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65), zlasti člena 28 oziroma 21, člena 161 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1), kršitev Management Board Decision št. 19 z dne 23. julija 2019 in člena 89 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/715 z dne 18. decembra 2018 o okvirni finančni uredbi za organe, ustanovljene na podlagi PDEU in Pogodbe Euratom, iz člena 70 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2019, L 122, str. 1).

Tožeča stranka agenciji FRONTEX podredno očita, da ni odobrila niti delnega dostopa do dokumentov.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/63

Tožba, vložena 13. novembra 2020 – Dr. August Wolff/EUIPO – Combe International (Vagisan)

(Zadeva T-679/20)

(2021/C 19/68)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Dr. August Wolff GmbH & Co. KG Arzneimittel (Bielefeld, Nemčija) (zastopnik: A. Thünken, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Combe International Ltd (New York, New York, Združene države)

Podatki o postopku pred EUIPO

Imetnik sporne znamke: druga stranka pred odborom za pritožbe

Zadevna sporna znamka: mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija, besedne znamke Vagisan – mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 10985 168

Postopek pred EUIPO: postopek za ugotovitev ničnosti

Izpodbijana odločba: Odločba četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 3. septembra 2020 v zadevi R 2459/2019-4

Tožbeni predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi izpodbijano odločbo;

—	razveljavi odločbo oddelka za izbris pri EUIPO št. 000018101 C z dne 11. septembra 2019,

—	EUIPO in po potrebi intervenientki naloži plačilo stroškov postopka in stroškov postopka pred EUIPO.

Navajani tožbeni razlog

—	Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/64

Tožba, vložena 11. novembra 2020 – Novelis/Komisija

(Zadeva T-680/20)

(2021/C 19/69)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Novelis Inc. (Mississauga, Ontario, Kanada) (zastopniki: S. Völcker, T. Caspary in R. Benditz, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	sklep Komisije z dne 31. avgusta 2020 v zadevi št. M.9076 – Novelis/Aleris o zavrnitvi prošnje družbe Novelis za enomesečno podaljšanje Zaključnega obdobja v skladu s členom 49 zavez Novelis/Aleris razglasi za ničen v celoti ali delno;

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri razloge.

1.	Prvi tožbeni razlog: izpodbijani sklep je namesto kolegija komisarjev sprejel namestnik generalnega direktorja generalnega direktorata za konkurenco, s čimer je bilo kršeno načelo kolegialnosti.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do izjave.

3.	Tretji tožbeni razlog: nezadostna obrazložitev, ki tožeči stranki onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

Četrti tožbeni razlog: izpodbijani sklep vsebuje več očitnih napak pri presoji in z njim ni upoštevano, da ima tožeča stranka utemeljen razlog za uveljavljanje podaljšanja. Dalje tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep glede na pravne posledice in razpoložljivost več manj obremenjujočih sredstev krši načelo sorazmernosti.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/65

Tožba, vložena 13. novembra 2020 – OC/ESZD

(Zadeva T-681/20)

(2021/C 19/70)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: OC (zastopnika: L. Levi in A. Champetier, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD)

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno; in zato,

—	za nično razglasi odločbo z dne 27. januarja 2020 v delu, v katerem je zavrnjen odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 27. septembra 2019;

—	kolikor je potrebno, za nično razglasi odločbo z dne 4. avgusta 2020 v delu, v katerem je zavrnjena pritožba tožeče stranke z dne 17. aprila 2020;

—	toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki se ocenita ex aequo et bono na 20 000 EUR oziroma 580 889 EUR;

—	toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 22a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, kršitev člena 3.3 Listine o nalogah in odgovornostih skrbnikov računov izločenih sredstev ESZD, kršitev člena 3 Kodeksa o strokovnem ravnanju za zaposlene, odgovorne za finančno preverjanje pri ESZD, in kršitev člena 2 Sklepa PROC HR(2011)008 visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja. Tožeča stranka v zvezi s tem zlasti meni, da pri odločitvi o njeni premestitvi ni bilo spoštovano načelo enakovrednosti zaposlitev in da ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve njena premestitev ni bila upravičena v interesu službe.

3.	Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave in obveznosti obrazložitve, ter kršitev načela varstva osebnih podatkov in pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/65

Tožba, vložena 16. novembra 2020 – Legero Schuhfabrik/EUIPO – Rieker Schuh (obutev)

(Zadeva T-682/20)

(2021/C 19/71)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Legero Schuhfabrik GmbH (Feldkirchen bei Graz, Avstrija) (zastopnik: M. Gail, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Rieker Schuh AG (Thayngen, Švica)

Podatki o postopku pred EUIPO

Imetnik spornega modela: druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe

Zadevni sporni model: model Skupnosti št. 1 451 421-0185

Izpodbijana odločba: odločba tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. septembra 2020 v zadevi R 1650/2019-3

Tožbena predloga

Tožeča stranka predlaga:

—	razveljavitev izpodbijane odločbe;

—	EUIPO naj se naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlogi

—	kršitev člena 5 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 6 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 7(1) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, drugi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, prvi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/66

Tožba, vložena 16. novembra 2020 – Legero Schuhfabrik/EUIPO – Rieker Schuh (obutev)

(Zadeva T-683/20)

(2021/C 19/72)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Legero Schuhfabrik GmbH (Feldkirchen bei Graz, Avstrija) (zastopnik: M. Gail, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Rieker Schuh AG (Thayngen, Švica)

Podatki o postopku pred EUIPO

Imetnik spornega modela: druga stranka pred odborom za pritožbe

Zadevni sporni model: model Skupnosti št. 1 457 113-0405

Izpodbijana odločba: odločba tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. septembra 2020 v zadevi R 1648/2019-3

Tožbena predloga

Tožeča stranka predlaga:

—	razveljavitev izpodbijane odločbe;

—	EUIPO naj se naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlogi

—	kršitev člena 5 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 6 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 7(1) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, drugi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, prvi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/67

Tožba, vložena 16. novembra 2020 – Legero Schuhfabrik/EUIPO – Rieker Schuh (obutev)

(Zadeva T-684/20)

(2021/C 19/73)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: Legero Schuhfabrik GmbH (Feldkirchen bei Graz, Avstrija) (zastopnik: M. Gail, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Rieker Schuh AG (Thayngen, Švica)

Podatki o postopku pred EUIPO

Imetnik spornega modela: druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe

Zadevni sporni model: model Skupnosti št. 1 457 113-0075

Izpodbijana odločba: odločba tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. septembra 2020 v zadevi R 1649/2019-3

Tožbena predloga

Tožeča stranka predlaga:

—	razveljavitev izpodbijane odločbe;

—	EUIPO naj se naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlog

—	kršitev člena 5 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 6 in člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 7(1) Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, drugi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta;

—	kršitev člena 62, prvi stavek, Uredbe (ES) št. 6/2002 Sveta.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/68

Tožba, vložena 16. novembra 2020 – Jinan Meide Casting in drugi/Komisija

(Zadeva T-687/20)

(2021/C 19/74)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Jinan Meide Casting Co. Ltd (Jinan, Kitajska) in 10 drugih strank (zastopniki: R. Antonini, E. Monard in B. Maniatis, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

—

razglasi za nično Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/1210 z dne 19. avgusta 2020 o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz navojnega litega pribora (fitingov) za cevi iz tempranega litega železa in sferoidnega grafitnega litega železa s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki ga proizvaja družba Jinan Meide Casting Co., Ltd, po sodbi Splošnega sodišča v zadevi T-650/17 (1) in

—	Evropski komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke v tožbi navajajo sedem tožbenih razlogov.

Prvi tožbeni razlog: Kršitev člena 10(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (2) in splošnega načela neretroaktivnosti. Tožeče stranke trdijo, da iz člena 10(1) Uredbe št. 1225/2009 izhaja, da bi se dajatve – ker je izpodbijana uredba začela veljati 22. avgusta 2020 – lahko uporabile le za blago, ki je bilo sproščeno v promet od 22. avgusta 2020. Z določbami izpodbijane uredbe, s katerimi se uvaja obveznost nalaganja in pobiranja dajatev od 15. maja 2013, sta bila torej kršena člen 10(1) Uredbe št. 1225/2009 in splošno načelo neretroaktivnosti.

2.	Drugi tožbeni razlog: Kršitev splošnega načela neretroaktivnosti aktov Unije in splošnega načela pravne varnosti.

Tretji tožbeni razlog: S sprejetjem izpodbijane uredbe je Komisija kršila člen 266 TFEU, ker ni sprejela ukrepov, ki so potrebni za izvršitev sodbe Splošnega sodišča v zadevi T-650/17. Pri tem, ko so bile dajatve ponovno uvedene od 15. maja 2013, se ni upoštevalo, da je bila s to sodbo Uredba (EU) 2017/1146 (3) v razmerju do družbe Jinan Meide Casting Co., Ltd. (v nadaljevanju: JMCC) v celoti razglašena za nično, zaradi česar so bile dajatve, ki so bile naložene JMCC za nazaj izbrisane iz pravnega reda Unije.

Četrti tožbeni razlog: Komisija je s tem, ko je dajatve naložila retroaktivno – namesto da bi izbrala manj obremenjujočo možnost, da jih naloži le za prihodnost – presegla to, kar je bilo potrebno za izvršitev sodbe Splošnega sodišča v zadevi T-650/17, s čimer je kršila načelo sorazmernosti in člen 5(1) in (4) PEU.

Peti tožbeni razlog: z izpodbijano uredbo se krši pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki je splošno načelo prava Unije, vsebovano v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožeče stranke trdijo, da bi bilo najbolj primerno učinkovito sredstvo za odpravo nezakonite naložitve dajatev na njihov uvoz ničnost in dajatev, ki so bile plačane, ne da bi bile dolgovane, in njihovo popolno povračilo.

6.	Šesti tožbeni razlog: Z izpodbijano uredbo Komisija nalaga dajatve za obdobje, ko so te dajatve na podlagi člena 103 Carinskega zakonika Unije (4), ki za pobiranje takih dajatev določa zastaralni rok treh let od uvoza, že zastarale.

Sedmi tožbeni razlog: Dejstvo, da je za uvoz blaga družbe JMCC veljala obveznost registracije, ni podlaga za to, da bi lahko Komisija v tej zadevi dajatve naložila retroaktivno. Tožeče stranke navajajo, da Komisija tudi ni imela pristojnosti, da bi zahtevala registracijo; s tem ko se je za uvoz blaga družbe JMCC zahtevala registracija, je bil kršen člen 14(5) Uredbe št. 1225/2009.

(1) UL 2020, L 274, str. 20.

(2) UL 2009, L 343, str. 51.

(3) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1146 z dne 28. junija 2017 o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz navojnega litega pribora (fitingov) za cevi iz tempranega litega železa s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jih proizvaja družba Jinan Meide Castings Co., Ltd. (UL 2017, L 166, str. 23)

(4) Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1).

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/69

Tožba, vložena 16. novembra 2020 – Freshly Cosmetics/EUIPO – Misiego Blázquez (IDENTY BEAUTY)

(Zadeva T-688/20)

(2021/C 19/75)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: španščina

Stranke

Tožeča stranka: Freshly Cosmetics, SL (Reus, Španija) (zastopnik: P. Roiger Bellostes, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Francisco Misiego Blázquez (Madrid, Španija)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: tožeča stranka

Zadevna sporna znamka: figurativna znamka Evropske unije IDENTY BEAUTY – Prijava št. 17 913 910

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 11. septembra 2020 v zadevi R 205/2020-4

Tožbena predloga:

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano odločbo razveljavi in dovoli registracijo znamke Evropske unije št. 17 913 910 IDENTY BEAUTY za vse proizvode in storitve iz razreda 3;

—	stroške naloži imetniku prejšnje španske znamke.

Navajani tožbeni razlog:

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/70

Tožba, vložena 18. novembra 2020 – Iliad Italia/Komisija

(Zadeva T-692/20)

(2021/C 19/76)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Iliad Italia SpA (Milano, Italija) (zastopnika: D. Fosselard in D. Waelbroeck, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	razglasi za ničen Sklep Komisije C(2020) 1573 final z dne 6. marca 2020 o nenasprotovanju priglašeni koncentraciji v zadevi M.9674-Vodafone Italia/TIM/INWIT JV, kakor je bil spremenjen z zavezami, in ga razglasi za združljiv z notranjim trgom in delovanjem Sporazuma EGP;

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.

1.	Prvi tožbeni razlog: z zavezami ni določena jasna opredelitev pojma ali količinska opredelitev minimalne ravni moči, ki se zahteva za izpolnitev obveznosti zagotovitve dovolj prostega prostora, kar je osrednji steber učinkovitosti zavez.

2.	Drugi tožbeni razlog: z zavezami ni izrecno in jasno zahtevana pravica novega udeleženca na trgu, da od začetka izvajanja zavez pridobi storitve gostovanja, ki pokrivajo frekvenčni pas 700 MHz, kar je bistveno za učinkovito delovanje konkurenčnega mobilnega omrežja.

Tretji tožbeni razlog: z zavezami strankam ni izrecno in jasno prepovedano izbrati neprimerne lokacije, da bi se izognile obveznosti zagotoviti dostop novim udeležencem na trgu, in z zavezami ni določeno varstvo pred strankami, ki pri izbiri, do katerih lokacij se zagotovi dostop, delujejo pristransko.

4.	Četrti tožbeni razlog: z zavezami je določen nezadosten in nejasen postopek zagotavljanja dostopa do zadevnih lokacij, posledica česar je, da novi udeleženci na trgu na podlagi zavez ne morejo učinkovito uporabiti ponujenih lokacij.

18.1.2021

Uradni list Evropske unije

C 19/71

Tožba, vložena 5. novembra 2020 – Hansol Paper/Komisija

(Zadeva T-693/20)

(2021/C 19/77)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Hansol Paper Co. Ltd (Seul, Južna Koreja) (zastopnika: B. Servais in V. Crochet, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	za nično razglasi Izvedbeno uredbo Komisije (EU) z dne 19. oktobra 2020 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih vrst težkega termičnega papirja s poreklom iz Republike Koreje v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—	Komisiji in kateremukoli intervenientu, ki bi mu bilo dovoljeno intervenirati v podporo predlogom Komisije, naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en sam razlog, ki se nanaša na to, da metodologija Komisije za določanje stopnje nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen tožeče stranke krši člene 3(1), 3(2), 3(3), 3(6) in 9(4) osnovne uredbe.

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 19

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 64 18. januar 2021

Vsebina		Stran
	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Sodišče Evropske unije
2021/C 19/01	Zadnje objave Sodišča Evropske unije v Uradnem listu Evropske unije	1