Resolucija – Prispevek Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k delovnemu programu Evropske komisije za leto 2021, pripravljen na podlagi dela ad hoc skupine za prispevek EESO k delovnemu programu Evropske komisije za leto 2021

(2020/C 364/01)

Poročevalci:

Petr ZAHRADNÍK Stefano PALMIERI Jan DIRX

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2020 (seja z dne 16. julija) s 140 glasovi za, 15 glasovi proti in 17 vzdržanimi glasovi sprejel naslednjo resolucijo:

1.   Uvod

1.1

Kot je EESO poudaril v resoluciji o predlogih za obnovo in okrevanje po krizi zaradi COVID-19 (1), toplo pozdravlja in v celoti podpira predloge, ki jih je Evropska komisija vključila v instrument za okrevanje Next Generation EU in v splošni proračun EU za obdobje 2021–2027. EESO upa in pričakuje, da bodo usmeritve, ki jih navaja Komisija v teh dokumentih, zaradi potrebe po okrevanju in obnovi po koronavirusni krizi v celoti in dejansko prenesene v delovni program Komisije za leto 2021.

1.2

Po mnenju EESO bi se moral delovni program osredotočiti na prestrukturiranje in izboljšanje našega gospodarstva in družbe tako, da bi temeljila na naslednjih načelih: varstvo človekovih in socialnih pravic, demokratičnih vrednot in pravne države; uresničitev celotnega potenciala enotnega trga; doseganje ciljev trajnostnega razvoja; vzpostavitev krožnega gospodarstva in doseganje podnebne nevtralnosti v EU najpozneje do leta 2050 ter zagotovitev dobrega upravljanja in demokratične odgovornosti.

1.3

EESO poudarja, da šest glavnih ambicij (evropski zeleni dogovor, Evropa, pripravljena na digitalno dobo, gospodarstvo za ljudi, močnejša Evropa v svetu, spodbujanje evropskega načina življenja in nova spodbuda za evropsko demokracijo), ki jih je izbrala Komisija, zagotavlja močan okvir za pripravo delovnega programa za leto 2021. Morda bi bilo treba več izrecne pozornosti nameniti naložbam in nujnosti, da se jih spodbudi, tudi z ukrepi, ki se sprejemajo v tem času. Nekatere podrobnosti o prihodnjem delovnem programu je mogoče najti v sporočilu Komisije o načrtu okrevanja za Evropo (2); novi predlogi bodo upoštevani v septembrskem govoru predsednice Komisije von der Leyen o stanju v Uniji in v njenem pismu o nameri Evropskemu parlamentu in Svetu. EESO ceni tudi, da je bil delovni program za leto 2020 prilagojen tako, da upošteva krizo zaradi COVID-19 in bi lahko nakazoval razvoj v bližnji prihodnosti.

1.4

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija v okviru okrevanja Evrope prilagodila svoj delovni program za leto 2020, da bi se odzvala na pandemijo COVID-19. Svoje delo je preusmerila in dala prednost ukrepom, ki so potrebni za zagon okrevanja in povečanje odpornosti, ob tem pa je še vedno zavezana izvajanju svojih vodilnih pobud, tj. evropskega zelenega dogovora in digitalne strategije, saj sta ključni za ponovni zagon evropskega gospodarstva in izgradnjo odpornejše, bolj trajnostne, pravičnejše in uspešnejše Evrope. EESO ugotavlja, da je bilo devet pobud preloženih na leto 2021.

1.5

Zlasti zdaj, ko vidimo, kako pomembno je sodelovanje med državami v teh kriznih časih, EESO upa, da bo prihodnja konferenca o prihodnosti Evrope privedla do okrepitve in poglobitve institucionalne strukture EU ter resnične obnovitve projekta EU, da se bo Unija zmogla soočiti z izzivi naslednjih desetletij. Komisija se zato lahko zanese na polno podporo EESO.

1.6

EESO je prepričan, da bo proces okrevanja in obnove gospodarstva in družbe mogoč le z dejavnim sodelovanjem organizacij civilne družbe in civilnih partnerjev.

1.7

V naslednjih poglavjih in odstavkih so navedeni konkretni predlogi za delovni program za leto 2021 v skladu s šestimi glavnimi ambicijami Komisije.

2.   Evropski zeleni dogovor

2.1   Zeleni dogovor

2.1.1

Evropski zeleni dogovor lahko razumemo tudi kot učinkovito orodje za trajnostni ponovni zagon gospodarstva z množičnimi naložbami, ki podpirajo potrebne strukturne spremembe, s katerimi se sooča Evropa. S tega vidika ga je mogoče šteti za priložnost za podporo dolgoročnemu gospodarskemu okrevanju. Zanj je v Evropi potrebno novo soglasje, da se v ta namen zagotovijo zadostna javna in zasebna finančna sredstva ter sprejme novo upravljanje za uspešno izvajanje zelenega dogovora v praksi.

2.1.2

EESO je močan zagovornik prehoda na krožno gospodarstvo. Že doslej je bil vnet podpornik ambicioznih politik na tem področju, saj aktivno sodeluje pri evropski platformi deležnikov za krožno gospodarstvo. Med njegovimi pozivi v zvezi z učinkovito rabo virov, ki jih že dolgo pošilja Komisiji, je tudi poziv k pregledu zakonodaje o okoljsko primerni zasnovi in politiki proizvodov, k postopnemu vključevanju zahtev za učinkovito rabo virov v zasnovo proizvodov in k novim postopkom za oddajo javnih naročil, da bi spodbudili krožne izdelke in nove poslovne modele, hkrati pa upoštevali gospodarske razmere po krizi zaradi COVID-19 in resnično izvedljivost sprememb.

2.1.3

EESO je seznanjen, da je bil pregled direktive o razkritju nefinančnih informacij, katere cilj je izboljšanje kakovosti in obsega razkritih informacij, tudi o okoljskih vidikih, kot je biotska raznovrstnost, preložen na leto 2021. Meni, da bi bilo treba davčne politike na splošno reformirati v skladu s podnebnimi cilji in da bi morali davčni sistemi ter oblikovanje cen izražati okoljske stroške, vključno z izgubo biotske raznovrstnosti. To bi moralo spodbuditi spremembe v nacionalnih davčnih sistemih, da se davčno breme z dela prenese na onesnaževanje, vire s prenizkimi cenami in druge zunanje okoljske stroške. Za preprečitev in odpravo degradacije okolja je treba uporabljati načeli „uporabnik plača“ in „onesnaževalec plača“.

2.1.4

EESO pozdravlja, da bo biotska raznovrstnost vključena v vsa področja politik, kot je navedeno v sporočilu o strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (3). Pozdravlja tudi, da bo Komisija vzpostavila nov evropski okvir upravljanja biotske raznovrstnosti, ki bo v pomoč pri evidentiranju obveznosti in zavez ter pripravi načrtov za vodenje njihovega izvajanja. To bo koristilo tako skupni kmetijski politiki (SKP) kot evropskemu prehranskemu sistemu, ki bi tako lahko še naprej postajala vse bolj trajnostna. V sklopu tega izvajanja bo Komisija vzpostavila mehanizem spremljanja in pregleda z jasnim naborom dogovorjenih kazalnikov, ki bo omogočil redne ocene napredka, po potrebi pa bodo z njim opredeljeni tudi popravni ukrepi. Ta mehanizem je treba upoštevati pri pregledu izvajanja okoljske politike in prispevati mora k evropskemu semestru.

2.1.5

EESO pozdravlja evropska podnebna pravila, ki določajo skupni cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050, ki je pravno zavezujoč in velja za celo EU, ter vzpostavljajo okvir za dosego tega cilja. EESO zato meni, da je predlog o evropskih podnebnih pravilih eden od instrumentov, ki bodo prispevali k želeni in potrebni obnovi evropskega gospodarstva (4). Komisija želi do septembra 2020 pregledati cilj Unije za leto 2030 glede podnebja z vidika podnebne nevtralnosti, preučiti možnosti za nov cilj za leto 2030, tj. zmanjšanje emisij za 50–55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, ter do sredine leta 2021 pripraviti ustrezne zakonodajne predloge. EESO poziva Komisijo, naj se odloči za najmanj 55-odstotno zmanjšanje do leta 2030 in v ta namen pripravi ustrezne zakonodajne predloge, da bi tako prispevala svoj delež k nujnemu občutnemu zmanjšanju emisij na svetovni ravni (5).

2.1.6

Reformo gospodarstva in družbe bo resnično omogočilo sodelovanje vseh državljanov prek organizacij civilne družbe, združenj in mrež. Države članice in EU morajo zato zagotoviti, da v tem zapletenem procesu nihče ne bo zapostavljen, še posebno ne najbolj ranljivi.

2.1.7

Podnebno ukrepanje in zaveze glede trajnosti je treba postaviti v ospredje politike za okrevanje in obnovo, saj ta ne sme povzročiti, da bi bila EU še naprej ujeta v prihodnosti z visokimi emisijami ogljika.

2.1.8

V večletnem finančnem okviru bo treba povečati in dodeliti zadostna sredstva za financiranje naložbenih potreb, da se omogoči resničen in temeljit zeleni prehod. Pomembno je tudi nadaljnje prednostno obravnavanje drugih okoljskih vprašanj, kot je varstvo tal, zemljišč in morja, ki se po krizi zaradi COVID-19 – in kljub njej – ne sme poslabšati.

2.1.9

Nujno je nadaljnje povečanje energetske varnosti na vseh ravneh in odpornosti družbe, na primer s pripravo programov prenove stavb. Še vedno so pomembni čezmejno sodelovanje na področju energetike in medsebojne povezave po vsej EU, kakor tudi potreba po spodbujanju večje diverzifikacije virov dobave, na primer z večjo izbiro obnovljivih virov energije in razpoložljivih rešitev shranjevanja energije.

2.1.10

Priložnost za pospešitev napredka k cilju podnebne nevtralnosti EU je povečanje porabe električne energije iz obnovljivih in nizkoogljičnih virov z elektrifikacijo sektorjev, ki so trenutno še vedno odvisni od virov energije, ki temeljijo na fosilnih gorivih. Nacionalni energetski in podnebni načrti so pomemben korak pri uresničevanju energetske unije in evropskega zelenega dogovora.

2.1.11

V okviru cilja, določenega v evropskih podnebnih pravilih, da bo EU do leta 2050 podnebno nevtralna, je treba posebno pozornost nameniti sektorju prometa. Emisije CO2 iz tega sektorja namreč še vedno naraščajo; če naj bi uresničili cilj glede podnebne nevtralnosti, jih bo treba do leta 2050 zmanjšati za 90 %.

2.1.12

EESO je pozval k posodobitvi strategije EU za gozdove po letu 2020 v okviru evropskega zelenega dogovora. Nova strategija bi lahko zajemala obdobje do leta 2050. V vseh sektorjih bi bilo treba priznati pomen gozdov, gozdarstva in gospodarskih panog, ki temeljijo na gozdarstvu, pri izpolnjevanju navedenih ciljev, da bi bilo medsektorsko sodelovanje kar najboljše.

2.1.13

EESO meni, da bi lahko ukrepi prilagajanja pomembno prispevali k zagotovitvi, da bosta prehod in obnova po pandemiji COVID-19 potekala pravičneje. Skupnostim in regijam, ki so nadpovprečno izpostavljene negativnim posledicam podnebnih sprememb, bi bilo treba pomagati pri blažitvi teh posledic in ugotovljenih tveganj. To še zlasti velja za skupnosti in regije, katerih sedanje in pretekle emisije toplogrednih plinov so pod povprečjem.

2.1.14

EESO ceni, da je tema evropskega zelenega dogovora v prilagojenem delovnem programu Komisije za leto 2020 zadostno obravnavana in precej enakomerno upoštevana v glavnih delih programa. Zlasti izpostavlja prednostno namenjanje pozornosti financiranju trajnostnega prehoda, še posebno naložbenemu načrtu za evropski zeleni dogovor in Skladu za pravični prehod. Tudi druga interesna področja, navedena v prilagojenem delovnem programu, na primer trajnostna in pametna mobilnost, trajnostna proizvodnja in poraba, trajnostni prehranski sistemi ali razogljičenje energije, so za dosego tega cilja precej prednostnega pomena. EESO meni, da bodo tudi prednostne naloge delovnega programa Komisije za leto 2021 osredotočene na te pobude.

2.2   Prednostne naložbe

2.2.1

Z javnimi sredstvi, ki se vlagajo v načrte okrevanja, bi bilo treba ne le prispevati k obnovi evropskega gospodarstva in družbe, temveč tudi pomagati drastično zmanjšati vplive nadaljnjih šokov tako, da se denar vlaga v odporno, vključujoče in podnebju prijazno gospodarstvo (tako imenovano ekonomijo blaginje).

2.2.2

Taksonomija trajnostnega financiranja EU bi morala v celotnem obdobju okrevanja usmerjati javne in zasebne naložbe, da se pospeši prehod s sektorjev, ki onesnažujejo, na zelene sektorje.

2.2.3

Zagotoviti je treba, da se bodo v novem večletnem finančnem okviru znatna sredstva namenila izvajanju ciljev trajnostnega razvoja in obravnavanju podnebnih sprememb ob hkratnem postopnem opuščanju financiranja, ki je v nasprotju s temi cilji (npr. financiranja fosilnih goriv).

2.2.4

Evropsko gospodarstvo je v večjem delu desetletja po krizi leta 2009 beležilo naložbeno vrzel, ki jo je treba nujno odpraviti, če naj bi dosegli zadovoljive rezultate. Zato EESO ceni predlog o načrtu okrevanja, ki ga sestavljata predvsem evropski instrument za okrevanje Next Generation EU in njegovi stebri ter prilagojeni večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027. Instrument Next Generation EU se lahko šteje kot izreden, vendar tudi potreben in nujen korak k izboljšanju naložbenega okolja v EU. To je še podrobneje razčlenjeno na primer v mnenju EESO ECO/523 (6).

2.2.5

EESO ugotavlja, da naložbe niso cilj politike Komisije v mandatnem obdobju do leta 2024 in da tudi v posameznih pobudah v prilagojenem delovnem programu za leto 2020 niso ustrezno upoštevane. Zato priporoča vključitev pobud, ki temeljijo na naložbah, v delovni program za leto 2021, vključno s prizadevanji za mobilizacijo zasebnih naložb, ki spodbujajo prihodnji trajnostni gospodarski razvoj EU.

3.   Evropa, pripravljena na digitalno dobo

3.1

Kriza zaradi COVID-19 je pokazala, da digitalna revolucija veliko prispeva k povečevanju odpornosti naših družb v primeru krize. Izredno pomembna sta vlaganje v digitalizacijo osnovnih storitev in povečanje zmogljivosti vlad, zakonodajalcev in javnih ustanov, da med krizo zagotavljajo storitve. Hkrati se moramo zavedati, da so digitalne tehnologije orodje, ne končni cilj. Poskrbeti moramo za javno lastništvo okvira, ki obdaja digitalne tehnologije, in ga približati visokim trajnostnim standardom, med drugim z močnimi demokratičnimi in tehnološkimi zaščitnimi ukrepi, ki jih bodo spremljali ukrepi za stroškovno podporo in spodbujanje znanja, pri katerih nihče ne bo zapostavljen. To pomeni, da moramo v skladu z evropskim aktom o dostopnosti poskrbeti tudi za to, da bo digitalna revolucija zagotovila dostopnost več kot 100 milijonom invalidov v EU.

3.2

Digitalizacija za okrevanje predstavlja tako priložnost kot tveganje. Inovacije lahko postavijo EU v ospredje, na primer področje blokovne verige, kjer je EU vodilna. Blokovna veriga kot tehnologija (ki ni bitcoin) prinaša demokratične vrednote, saj zagotavlja preglednost in boljše strukture upravljanja. Vendar je treba obvladovati tveganja, povezana z digitalizacijo, kot so nadaljnja brezposelnost, digitalna marginalizacija in socialna izključenost. Najti je treba tudi načine, kako izkoristiti priložnosti in hkrati uravnotežiti tveganja v okolju, kjer si EU prizadeva ostati konkurenčna na svetovni ravni.

3.3

Ohraniti je treba evropski model pravic, standardov in potrošniških politik, saj je EU zaradi njih edinstvena. Na področju digitalizacije, na primer, etični kodeks EU o umetni inteligenci izhaja iz načela, da mora biti „nadzor v rokah človeka“, kar se razlikuje od pogledov drugih regij. Ta pristop, ki temelji na temeljnih pravicah in svoboščinah, je del modela EU in bi ga bilo treba ohraniti kljub konkurenci, ki se zaostruje.

3.4

EESO opozarja na pomen digitalizacije v vseh sektorjih družbe, zlasti zaradi dela na daljavo in digitalnih storitev, kamor sodita tudi e-trgovanje in e-zdravje.

3.5

Pandemija je pokazala, da digitalizacija v izobraževanju ni enako dostopna v družbi, kar bi lahko povzročilo dodatne probleme pri šolskem uspehu in glede izobraževalnih priložnosti. Zato je nujno, da se uvedejo ukrepi za podporo prikrajšanim skupinam, ki pomagajo preprečevati segregacijo.

3.6

Stalno je treba posodabljati pravni okvir za umetno inteligenco in digitalizacijo, da bo sledil tehničnemu napredku in zlasti vprašanju varnosti digitalnih komunikacij, tako z vidika omrežij kot vsebine.

3.7

EESO je seznanjen, da je Komisija zakonodajni predlog o vplivu umetne inteligence, med drugim na varnost, odgovornost, temeljne pravice in podatke, preložila na leto 2021. Poziva Komisijo, naj: (i) spodbuja večdisciplinarne raziskave z vključevanjem drugih področij, kot so pravo, etika, filozofija, psihologija, delovne in humanistične vede, ekonomija itd.; (ii) vključi ustrezne zainteresirane strani (sindikate, poklicna in podjetniška združenja, potrošniške organizacije, nevladne organizacije) v razpravo o umetni inteligenci in kot enakovredne partnerje v raziskovalne in druge projekte, ki jih financira EU, kot so javno-zasebno partnerstvo za umetno inteligenco, sektorski dialogi, program za sprejemanje umetne inteligence v javnem sektorju in vodilni center, ter (iii) še naprej izobražuje in obvešča širšo javnost o priložnostih in izzivih umetne inteligence. Komisiji tudi priporoča, naj bolj poglobljeno preuči vpliv umetne inteligence na celoten spekter temeljnih pravic in svoboščin, med drugim na pravico do poštenega sojenja, poštenih in odprtih volitev ter zbiranja in demonstracij, pa tudi na prepoved diskriminacije. EESO še naprej nasprotuje uvedbi kakršne koli oblike pravne osebnosti za umetno inteligenco. To bi izničilo preventivni popravljalni učinek zakonodaje o odgovornosti in pomenilo resno nevarnost moralnega tveganja tako pri razvoju kot uporabi umetne inteligence, pri kateri lahko pride do zlorab (7).

3.8

Zaradi naraščajoče uporabe pametnih telefonov in uvedbe omrežij 5G je zelo pomembna skrb za interoperabilnost med aplikacijami in omrežji v Evropski uniji, zlasti v izrednih razmerah.

3.9

Glede na nadaljnji razvoj digitalizacije in njen vse večji vpliv na zasebno, družbeno in delovno življenje ter na vse sektorje sta bistvena skrb za poučevanje digitalnih spretnosti in znanja ter sprejetje ukrepov za odpravo digitalnega razkoraka med državljani.

3.10

Pripravljenost Evrope na digitalno dobo je povsem pravilno ena ključnih prednostnih nalog in ima vidno vlogo tudi v prilagojenem delovnem programu za leto 2020. EESO ceni velika prizadevanja Evropske komisije za napredek na področjih, kot so umetna inteligenca, digitalne storitve, kibernetska varnost, digitalne naprave in rešitve za potrošnike, pa tudi digitalne finance. Zlasti pozdravlja velik poudarek na digitalnem področju v okviru predlagane nove industrijske strategije za Evropo. Digitalizacija je vidna tudi v svežnju o letalskih storitvah. EESO zelo ceni tudi to, da je digitalizacija upoštevana v predlaganih prednostnih področjih evropskega raziskovalnega prostora.

4.   Gospodarstvo za ljudi

4.1

Naše ekonomsko upravljanje moramo obnoviti na podlagi odpornega, trajnostnega in vključujočega evropskega gospodarskega sistema. Naš cilj ni le mehansko okrevanje gospodarstva, temveč si prizadevamo za kakovostne spremembe vodenja in upravljanja gospodarske politike.

4.2

Celotne posledice krize še niso znane; za obnovo in okrevanje bo potrebnega veliko napora. Zato je nujen hiter začetek izvajanja predlogov o instrumentu za okrevanje in okrepljenem večletnem finančnem okviru, ki so bili podani maja 2020. Pripravljeni moramo biti tudi na nadaljnje ukrepe in spremembe že sprejetih, če to upravičuje razvoj razmer.

4.3

Komisija naj še naprej uporablja semester kot gonilno silo za okrevanje na podlagi prednostnih nalog na področju naložb in reform, opredeljenih v okviru evropskega semestra. EESO pozdravlja nedavni poudarek na boljšem vključevanju socialnih vprašanj in evropskega zelenega dogovora, kakor tudi izvajanje mehanizma za okrevanje in odpornost v okviru semestra. Komisija bi morala med celotnim semestrom podpirati države članice euroobmočja pri sprejemanju vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev večje konvergence in zbliževanja na gospodarskem področju. To vključuje pozitivno skupno fiskalno naravnanost v euroobmočju kot celoti, da bi lahko našli izhod iz sedanje krize.

4.4

Vse prednostne naloge in ukrepi, opredeljeni na drugih političnih področjih, pomenijo, da je treba oblikovati nov okvir ekonomskega upravljanja, ki bo kos izzivom današnjih makroekonomskih razmer ter Evropski uniji in njenim državam članicam omogočal izvajanje strateških industrijskih politik in politik konkurence ter socialnih, okoljskih in trgovinskih politik. Na začetku leta 2020 je Komisija začela obsežno javno posvetovanje o tej temi, vendar je bilo zaustavljeno zaradi koronavirusne krize in uporabe splošne odstopne klavzule Pakta za stabilnost in rast. Ni si mogoče predstavljati, da bi se leta 2021 pakt lahko začel samodejno ponovno uporabljati. Komisija bi zato morala nadaljevati delo in pripraviti nove pobude, da bi spodbudila reformo Pakta za stabilnost in rast ter poskrbela za to, da bo mogoče sočasno zagotavljati stabilnost in rast.

4.5

V tem okviru EESO poziva k bolj simetrični makroekonomski prilagoditvi, ki bi jo morale izvesti tako države članice s primanjkljajem kot tiste s presežkom. Vse države članice morajo biti sposobne vlagati več v javne storitve, saj je kriza pokazala, da imajo te storitve ključno vlogo pri reševanju življenj in spopadanju s pandemijo. Poleg tega bi morali evropski voditelji pri ponovni uporabi fiskalnih pravil EU upoštevati tako imenovano zlato pravilo, ki določa, da je treba nekatere javne naložbe izvzeti iz izračunov primanjkljaja in upoštevati vzdržnost obstoječih ravni dolga.

4.6

Že dolgo se poziva tudi k stalnemu mehanizmu za davčno stabilizacijo euroobmočja, saj bi bila to močna podpora proticikličnim politikam Evropske unije v primeru prihodnjih šokov. Tak mehanizem bi prispeval k dolgoročni stabilnosti in vzdržnosti nacionalnih javnih financ. Pomenil bi nujen naslednji korak pri poglabljanju evropske ekonomske in monetarne unije.

4.7

Za okrevanje po pandemiji COVID-19 bo odločilna sposobnost evropskih finančnih trgov, da zagotavljajo zadostno likvidnost. Za povečanje odpornosti evropskega gospodarstva je potrebno tudi pravilno delovanje finančnih trgov in večje sposobnosti za delitev finančnih tveganj. Zato je treba brez odlašanja nadaljevati z usklajevanjem in povezovanjem evropskih finančnih trgov, vključno z dokončanjem bančne unije in krepitvijo unije kapitalskih trgov. Pri pregledu bonitetnih pravil bank za izvajanje preostalih sporazumov iz baselskega okvira je treba upoštevati posebnosti bančnega okolja v EU. Poleg tega je bistveno, da so finančni trgi sposobni podpreti zeleno in digitalno preobrazbo. EESO meni, da so potrebna večja prizadevanja za vključitev trajnosti v finančni sektor, zato pozdravlja namen Komisije, da prenovi strategijo za trajnostno financiranje.

4.8

EESO je trdno prepričan, da je treba – glede na digitalizacijo gospodarstva – kakršne koli spremembe pravil za razdelitev pravic do obdavčitve dobička med države usklajevati na svetovni ravni. Zato pozdravlja tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in OECD/G20 v podporo razvoju mednarodne rešitve. Če te ne bo mogoče doseči, mora EU razmisliti o ukrepanju na lastno pest. Boj proti davčnim goljufijam in utajam ter preprečevanje pranja denarja morata ostati najpomembnejša prednostna naloga.

4.9

Kohezijska politika bo ključna pri zagotavljanju uravnoteženega okrevanja, spodbujanju konvergence in skrbi za to, da nihče ne bo zapostavljen. Finančna prožnost je resnično bistvena za kohezijske programe in bo državam članicam omogočila prerazporejanje sredstev v skladu z njihovimi potrebami pri soočanju s krizo. Po mnenju EESO bi bilo treba določiti realističen časovni okvir, da bodo sredstva čim prej dodeljena državam članicam. Kohezijska politika EU bi morala biti v obdobju 2021–2027 še naprej osredotočena na zagotavljanje gospodarske konkurenčnosti na podlagi raziskav in inovacij, prehoda na digitalno tehnologijo ter agende za evropski zeleni dogovor in trajnostni razvoj.

4.10

Zdravstvena in gospodarska kriza, ki jo je povzročila pandemija COVID-19, je še povečala razlike v bogastvu in dohodku ter jasno pokazala, da je nujen nov družbeni model, ki več prispeva k ekonomski in socialni koheziji, produktivnosti in bolj pošteni porazdelitvi bogastva. Komisija mora zdaj nujno ukrepati na podlagi prejšnjih predlogov EESO, ki bi pomagali obrniti trend povečevanja neenakosti. Te ustvarjajo razkorak med državami članicami in različnimi družbenimi skupinami ter so pripomogle k vzponu skrajnih gibanj in strank. V ta namen je potrebno odločno ukrepanje EU, ki bi dopolnilo prizadevanja držav članic za spodbuditev naložb v socialno infrastrukturo (izobraževanje in vseživljenjsko učenje, zdravje, dolgotrajno oskrbo in socialno varstvo, cenovno dostopna stanovanja), zagotavljanje javnih sredstev za odpravo vrzeli v tržnem sistemu, postopno preusmeritev davčnih prihodkov tako, da bo premoženje obdavčeno bolj kot delo, za razvoj preglednega mehanizma za spremljanje in konsolidacijo podatkov o vseh prihodkih in premoženju, za vzpostavitev registra delničarjev podjetij na evropski ravni itd.

4.11

V luči krize zaradi COVID-19 bi morala Komisija nadaljevati tudi prejšnje pobude, da bi okrepila in spodbudila vlogo Evrope kot svetovnega gospodarskega akterja. Dodatno bi morala analizirati in predlagati bolj specifične načine in sredstva za okrepitev mednarodne vloge eura, za diverzifikacijo dobavnih verig in spodbujanje evropskih predpisov in standardov v nekaterih strateških sektorjih, za zagotovitev odpornejšega evropskega odziva na ekstrateritorialne sankcije tretjih držav ter za postopno uvedbo enotnega evropskega zastopanja v mednarodnih finančnih forumih.

4.12

Prekiniti je treba vez med gospodarsko blaginjo ter degradacijo okolja in izčrpavanjem družbe. Modeli, kot so krožno gospodarstvo ter zadružno in sodelovalno gospodarstvo, ponujajo nove priložnosti za zaposlitev, lastništvo in inovacije ter preoblikujejo odnose med proizvajalci, distributerji in potrošniki tako, da so vsi akterji odpornejši na krize, kadar so ustrezno regulirani. Med ključne prednostne naloge – poleg pravilnega izvajanja novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in nadaljevanja evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo, ki jo upravljata EESO in Komisija – sodijo: spodbujanje celostne strategije trajnostne porabe, razvoj novih kazalnikov, ki bodo zamenjali neprimerno uporabo BDP, ter prilagoditev Pakta za stabilnost in rast, da se upoštevata trajnost in blaginja.

4.13

Družbo je treba obnoviti na podlagi okrepljenih storitev splošnega pomena v smislu člena 14 PDEU, ki obravnava storitve splošnega gospodarskega pomena, Protokola št. 26 o storitvah splošnega gospodarskega pomena, priloženega k PDEU, ter zlasti evropskega stebra socialnih pravic, pa tudi na podlagi zdravstvenih in socialnih storitev, elektronskih komunikacij, storitev javnega prevoza ter energetskega in vodnega gospodarstva in zbiranja odpadkov, vse to pa mora spremljati naložbeni program.

4.14

Sodobni koncepti gospodarskega razvoja ne temeljijo samo na merilih blaginje, dobičkonosnosti in učinkovitosti, ampak tudi na upoštevanju družbenih in okoljskih zahtev ter odpravi vseh vrst negativnih zunanjih učinkov in nedelovanja trga. Nauk iz najnovejše krize zaradi COVID-19 je, da mora biti gospodarstvo tudi dovolj odporno in močno za spoprijemanje s prihodnjimi šoki. V ta namen se zelo priporoča odprava strukturnih neravnotežij.

4.15

Sodobno gospodarstvo zahteva tudi nemoteno delovanje vseh segmentov trga, vključno s tistimi, ki so bili ustvarjeni pred kratkim (virtualno, sodelovalno, krožno, digitalno gospodarstvo). Iz tega razloga bi bilo koristno poskrbeti za boljše delovanje finančnega posredništva, kar v okviru EU pomeni zlasti poglobitev unije kapitalskih trgov in dokončanje bančne unije. Za večjo podporo prehodu na bolj trajnostno gospodarstvo je treba prilagoditi tudi sistem obdavčitve.

4.16   Enotni trg

4.16.1

Enotni trg je nosilni steber evropskega projekta. Delujoč enotni trg spodbuja konkurenčnost, povečuje učinkovitost in kakovost ter prispeva k znižanju cen. Evropski enotni trg je gotovo eden največjih dosežkov EU. Zato je bistveno, da se preuči, kako lahko delovanje enotnega trga spodbuja ali pa ovira okrevanje gospodarstva po zdravstveni krizi.

4.16.2

Skladnost in enotnost enotnega trga sta bili med pandemijo COVID-19 na težki preizkušnji. Na nekaterih področjih je bil enotni trg hudo prizadet in paraliziran, zlasti pri prostem gibanju oseb. Pandemija je negativno vplivala tudi na kontinuiteto čezmejnih dobavnih verig. Obseg čezmejne trgovine v EU se je v primerjavi s prejšnjim letom poslabšal za dvomestno vrednost. A jedro enotnega trga je ostalo in preživelo. Glavni izziv zdaj je obnovitev vseh naravnih čezmejnih tokov v EU in odprava obstoječih ovir za enotni trg, ki so se pred kratkim začele celo krepiti z nekaterimi nacionalnimi strategijami in koncepti, uvedenimi po prejšnji krizi.

4.16.3

Ponuja se priložnost za spodbujanje socialnih inovacij kot modela za okrevanje na podlagi soustvarjanja, sooblikovanja in soproizvodnje. V kompleksnem socialnem okolju z velikimi družbenimi izzivi je edina rešitev mobilizacija vseh virov v družbi. Pri tem je treba postopati na medsektorski in večdisciplinarni način, da bi se našle rešitve. Organizirana civilna družba je katalizator socialnih inovacij, gibanje, ki je prispevalo k oblikovanju sistemov socialnega varstva, ki so privedli do novih politik, struktur, proizvodov, storitev in delovnih metod. Sodelovanje civilne družbe je zdaj nujnejše kot kdaj koli prej – toda do resničnih socialnih inovacij pride samo takrat, kadar je vključena tudi civilna družba.

4.16.4

Strategija za enotni trg je v središču evropskega projekta. Omogoča svobodnejši pretok ljudi, storitev, blaga in kapitala ter ponuja priložnosti evropskim podjetjem, potrošnikom in delavcem. Potrebni so ukrepi, s katerimi bi odpravili ovire za enotni trg in popolnoma sprostili njegov potencial. Poleg tega se bo moral enotni trg po krizi in glede na druge vidike spreminjajočega se okolja, kot je digitalizacija, popolnoma prilagoditi novim zamislim in poslovnim modelom. Cilj je torej ponovno oživiti, okrepiti in obnoviti enotni trg kot instrument za okrevanje. Eden kratkoročnih ukrepov je takojšnje odprtje mej. Poleg tega je potrebno kratkoročno ukrepanje v dve smeri: odpraviti je treba napetosti ter znova zagnati gospodarstvo in produktivnost.

4.16.5

Neenaki konkurenčni pogoji, ki se danes pojavljajo, so zelo zaskrbljujoči. Svežnji spodbud držav članic se zelo razlikujejo in so med njimi ustvarili neenake konkurenčne pogoje (čeprav so bili dobronamerno sprejeti za ublažitev šoka povpraševanja). Državno pomoč je treba obravnavati in analizirati s sektorskega vidika ter pri tem preučiti, kako bodo ti ukrepi kratko- in dolgoročno izkrivljali konkurenco in onemogočali enake konkurenčne pogoje.

4.16.6

Poskrbeti moramo za produktivnost v realnem gospodarstvu (to pomeni delovna mesta, kupno moč ter osnovne proizvode in storitve). Produktivnost ima lahko različne oblike in se lahko zagotavlja z različnimi poslovnimi modeli, pomembno pa je, da na tem področju ukrepamo, če želimo preprečiti nadaljnje povečevanje neenakosti. Zagon pomeni sprejetje podpornih svežnjev in vzpostavitev ugodnega okolja za mala in srednja podjetja (MSP) ter industrijo. Znano je, da so MSP hrbtenica evropskega gospodarstva in potrebujejo posebno podporo, vendar brez dodatnih bremen ali birokracije. Okrevala bodo lahko le, če bodo prejela finančno podporo EU in nacionalno podporo. Pri tem bodo ključnega pomena subvencije, posojila, zagotavljanje likvidnosti, davčne spodbude, ugodni pogoji za ohranjanje zaposlenih in zaposlovanje, pregled stečajne zakonodaje in druga podpora. Glede stečajne zakonodaje bi morala EU sprejeti zakonodajne ukrepe, da bi malim podjetjem, ki so šla v stečaj zaradi COVID-19, omogočila, da bi hitro začela znova delovati. Ti ukrepi bi morali biti časovno omejeni.

4.17   Industrijska strategija

4.17.1

Številne od prejšnjih točk v splošnem smislu v celoti veljajo tudi za industrijsko strategijo. Vendar se evropska industrija ne srečuje samo z izzivom, da je treba izboljšati enotni trg, ampak za razliko od storitvenega sektorja tudi s temeljnimi strukturnimi spremembami, kar zadeva predvsem premogovništvo in težke ogljično intenzivne industrije.

4.17.2

Bistvo nove industrijske strategije za Evropo je poiskati odgovore na vprašanje, kako zagotoviti, da bo sodobna in močna evropska industrija združljiva z izzivi, ki izhajajo iz podnebno-okoljskih zahtev. EESO je prepričan, da je to izvedljivo in da lahko prinese Evropi globalno primerjalno prednost, če bo uspelo. Po drugi strani se EESO popolnoma zaveda velikanskih stroškov, povezanih s tem prehodom, in jih upošteva, zato se zavzema za to, da se jih primerno ublaži in nadomesti, pri čemer je treba upoštevati gospodarske možnosti.

4.18   Zdravstveni sistemi

4.18.1

Eno glavnih in najpomembnejših spoznanj v zvezi s koronavirusno krizo je, da je treba v skoraj vseh evropskih državah okrepiti zdravstvene sisteme tako, da se glavni poudarek nameni preprečevanju. Koronavirusna bolezen izredno obremenjuje zdravstvene sisteme v vsej Evropi. Za zdravstveno varstvo so sicer pristojne države članice, toda meje ne ustavijo virusa, ki se širi po celi Evropi, tako znotraj kot zunaj njenih meja, in ima sanitarne, socialne in gospodarske posledice, na katere se je treba skupaj odzivati na evropski ravni.

4.18.2

Kriza zaradi COVID-19 je razkrila odvisnost EU od uvoza medicinske opreme iz držav, ki niso članice EU. Na podlagi pristopa življenjskega cikla so potrebne naložbe v zdravstveno varstvo, nego, storitve dolgotrajne oskrbe, preventivne politike zdravstvenega varstva ter politike za varnost in zdravje pri delu. Podpreti jih morajo tudi institucije EU.

4.18.3

Kriza zaradi COVID-19 je jasno pokazala, da imajo farmacevtska multinacionalna podjetja izredno moč. Da bi povečali neodvisnost farmacevtske industrije, je treba oblikovati obsežen evropski raziskovalni sklad za razvoj novih zdravil in cepiv. Institucije EU bi morale biti pristojne za usklajevanje ponudbe, distribucije in cen nujne medicinske in zaščitne opreme na enotnem trgu.

4.18.4

EESO poziva k trajnostni strategiji o kemikalijah, ki bo zagotavljala varstvo človekovega zdravja in okolja ob hkratnem zmanjšanju izpostavljenosti nevarnim kemikalijam. Nova strategija bo morala biti v celoti usklajena z evropskim zelenim dogovorom.

4.18.5

Treba je obnoviti zaupanje potnikov v promet s posebnim poudarkom na javnem prevozu. To med drugim vključuje ukrepe za povečanje zdravstvene varnosti potnikov (npr. klimatizacijski sistemi, zaznavanje bolnikov, ukrepi čiščenja in razkuževanja itd.). V tem okviru je treba ponovno premisliti o pravicah potnikov in jih celo okrepiti (npr. povračilo stroškov odpovedanih potovanj).

5.   Močnejša Evropa v svetu

5.1

EU mora krepiti in podpirati svoj položaj v svetu, da bi lahko imela pomembnejšo in bolj strateško vlogo v svetovnem gospodarstvu in politiki. V zadnjem desetletju je postala šibkejša. Gospodarstvo EU lahko bolje izkoristi svoje primerjalne prednosti na svetovnem trgovinskem trgu in trgu naložb, zlasti na področju naprednih proizvodnih in inovativnih storitev, ter ima ambicijo, da postane vodilno na svetu. Poleg navedenega bi si bilo treba prizadevati za to, da bi bila EU bolje in učinkoviteje zastopana v ključnih svetovnih organizacijah ter da bi nastopala enotno. EESO poziva Evropsko komisijo, naj si ustrezno prizadeva za to, da bo potreba po krepitvi svetovnega položaja EU jasneje upoštevana v njenem delovnem programu za leto 2021.

5.2

EU bi morala še naprej podpirati večstranski pristop na področju trgovine. Vključevanje socialnih, delovnih in trajnostnih razvojnih standardov (8) v pravila Svetovne trgovinske organizacije in drugih agencij, povezanih z OZN, bi lahko znatno prispevalo k izgradnji nove, pravične gospodarske in trgovinske ureditve ter k pravični in pametni globalizaciji. Hkrati bi se bilo treba upreti prizadevanjem za uvajanje novih ovir in omejitev za svetovno gospodarstvo.

5.3

Eno konkretnih spoznanj iz krize zaradi COVID-19 je, da bi morala EU skrbneje razmisliti o zaščiti svojih strateških sredstev in naložb ter okrepiti nadzor na področjih, na katerih obstaja nevarnost politične zlorabe naložb v strateški industriji.

5.4

Po izstopu Združenega kraljestva se EU ne bi smela osredotočiti le na krepitev svoje kohezije in enotnosti, temveč bi morala v ustreznih primerih nadaljevati širitveni proces, ki se v zadnjem času kljub določenemu napredku nekoliko zatika, zlasti glede pristopa nekaterih držav kandidatk z Zahodnega Balkana. Širitev bi lahko veliko prispevala k odpravi političnih in gospodarskih negotovosti ter povečala stabilnost v tem delu Evrope.

5.5

Geopolitični položaj se je v zadnjem desetletju poslabšal, kar vpliva tudi na ozemlja, ki so bližje zunanji meji EU. Za povečanje stabilnosti in izboljšanje medsebojnih odnosov z EU je treba nadaljevati pobudo za strateško partnerstvo in vključujočo sosedsko politiko. V okviru pobude se je treba prožno odzivati na nove razmere ter izhajati iz vzajemnega spoštovanja in koristi, ki pobuda prinaša za obe strani.

5.6

Zaradi spreminjajočih se geopolitičnih razmer, posledic nedavne migracijske krize in poslabšanja zunanjih odnosov v svetu z mnogimi novimi tveganimi pojavi se je spremenil spekter razvojne pomoči in podpore EU. Pričakovati je, da se bodo finančna sredstva v večletnem finančnem okviru, namenjena temu področju, močno povečala, in da bo Evropski razvojni sklad vključen v ta okvir. EESO podpira te ukrepe in poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti Afriki in ji pomagati premostiti težke politične, gospodarske, socialne in okoljske razmere.

5.7

Pri spodbujanju svetovnih mirovnih procesov je treba oživiti geopolitično strateško vlogo EU, da bi znova zagotovili priložnosti za gospodarski razvoj v sosedstvu EU: na Zahodnem Balkanu, v vzhodnih partnerskih državah in članicah evro-sredozemskega partnerstva ter na drugih območjih, kjer vladajo konflikti.

6.   Spodbujanje evropskega načina življenja

6.1   Socialni ukrepi

6.1.1

Poleg gospodarskih in okoljskih vprašanj mora delovni program EU za leto 2021 upoštevati predvsem tudi socialno razsežnost. To pomeni, da mora biti zaveza socialni in trajnostni Evropi prednostna naloga. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi organizacije civilne družbe. Ponuja se priložnost za spodbujanje socialnih inovacij kot modela za okrevanje na podlagi soustvarjanja, sooblikovanja in soproizvodnje. V kompleksnem socialnem okolju z velikimi družbenimi izzivi je edina rešitev mobilizirati vse vire v družbi ter pri iskanju rešitev delovati na medsektorski in večdisciplinarni način. Organizirana civilna družba je gonilo socialnih inovacij.

6.1.2

Treba je poskrbeti za širše razumevanje „pravičnega prehoda“ (ki zajema več kot le premog) in v celoti izvajati evropski steber socialnih pravic, hkrati pa pospešiti reforme prerazporeditvenih sistemov ter spodbujati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter enakost spolov.

6.1.3

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic na evropski ravni in v vseh državah članicah je pomemben korak do proaktivnega uvajanja procesa socialne konvergence, ki je usmerjena navzgor. Komisija je v političnih usmeritvah obljubila pravičen prehod na zeleno socialno tržno gospodarstvo za vse. V zvezi s tem je predstavila načrt Močna socialna Evropa za pravičen prehod, s katerim je uvedla razpravo z državami in regijami EU ter partnerji o konkretnih zavezah za izvajanje stebra in napredek na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni do novembra 2020 (9) . Na podlagi prejetih prispevkov bo Komisija na začetku leta 2021 predstavila akcijski načrt za izvajanje socialnega stebra. V prilogi k načrtu so dodatni predlogi za leto 2021. Ti vključujejo jamstvo za otroke, akcijski načrt za socialno gospodarstvo, strategijo o invalidnosti in dolgoročno vizijo za podeželje (10).

6.1.4

V okviru načrta je Komisija začela prvo in nato drugo fazo posvetovanja s socialnimi partnerji o poštenih minimalnih plačah (11) . EESO čaka morebitno prihodnjo pravno pobudo Komisije o dostojnih poštenih minimalnih plačah. Cilj bi morala biti zagotovitev, da minimalne plače v vseh državah članicah EU vsem delavcem omogočajo dostojen življenjski standard. EESO pozdravlja priznanje Komisije, da bi bilo mogoče z ukrepi na ravni EU okrepiti pomen kolektivnih pogajanj pri določanju ustrezne ravni minimalnih plač in zagotavljanju pokritosti z njo. Ukrepe za podporo kolektivnim pogajanjem, zlasti na sektorski ravni, bi bilo treba zato vključiti v ukrepe EU na področju minimalnih plač (12).

6.1.5

Socialna razsežnost EU je tako zapletena, da so za njeno okrepitev potrebni mehanizmi upravljanja, ki omogočajo, da različni subjekti v različnih sektorjih skupaj rešujejo probleme. Socialni dialog je ključnega pomena. Trdno okrevanje družbe pomeni tudi boljši dostop do sindikatov in boljšo zaščito. Podpirati bi bilo treba kolektivna pogajanja in demokracijo na delovnem mestu, EU in države članice pa morajo podpreti socialne partnerje pri znatnem povečanju pokritosti s kolektivnimi pogajanji. Okrepiti je treba reprezentativnost in avtonomijo socialnega dialoga ter povezave med evropsko in nacionalnimi ravnmi tega dialoga. Poleg tega je nujno dodatno izboljšati zmogljivost socialnih partnerjev in njihovo vključevanje v oblikovanje politike ter zagotoviti stabilen in uravnotežen okvir odnosov med delodajalci in delojemalci. EESO meni, da bi morala Evropska komisija revidirati okvir kakovosti EU za predvidevanje sprememb in prestrukturiranje ter predlagati pravno podlago o posebnih okvirnih pogojih za sodelovanje delavcev, ne da bi pri tem posegla v nacionalne pristojnosti. (13) Tako bi izboljšala sodelovanje delavcev pri soočanju z izzivi, povezanimi z zelenim dogovorom in procesom digitalne preobrazbe.

6.1.6

EESO poziva Komisijo, naj reformira ekonomsko upravljanje Evropske unije. Po njegovem mnenju so potrebne nekatere spremembe na naslednjih področjih: a) upravljanje – potrebni so namenski mehanizmi upravljanja za hitrejše reševanje nujnih problemov in spopadanje s kompleksnimi vprašanji. Tovrstni mehanizmi bi bili namenjeni povezovanju ravni EU in držav članic, vendar ne bi nadomestili ukrepov na teh ravneh; b) upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja v procesih EU za spremljanje gospodarskih in socialnih kazalnikov ter proračunsko načrtovanje. Pri tem bi lahko evropski semester opremili z novimi, izboljšanimi in merljivimi socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi kazalniki, ki bi se medsebojno dopolnjevali, da bi nadzorovali in spremljali vse vidike evropskega stebra socialnih pravic in njegova načela ter 17 ciljev trajnostnega razvoja (14).

6.1.7

EESO pozdravlja napovedani predlog o izboljšanju delovnih pogojev platformnih delavcev v letu 2021, vendar izraža obžalovanje, da veliko večji izziv, ki ga predstavlja vključujoči in pravični prehod, v sporočilu Komisije ni neposredno obravnavan (15) . Znova poudarja, da je potreben ambiciozen akcijski načrt, ki bi države članice spodbudil k uresničitvi njihovih obljub, danih ob razglasitvi evropskega stebra socialnih pravic (16).

6.1.8

Preoblikovanje dela je v obdobju okrevanja po krizi zaradi COVID-19 bistvenega pomena. Prizadevanja za rast produktivnosti v zasebnem in javnem zdravstvu ter v sektorju oskrbe so slabo vplivala na kakovost storitev in zmanjšala pomen delovnih izkušenj, kar je imelo med zdravstveno krizo dramatične posledice v večini držav EU. Prehod na dejavnosti na podlagi storitev bi vodil v bolj delovno intenzivno gospodarstvo, kar bi bila protiutež prekarni naravni delovnih mest v teh sektorjih. Podprl bi višjo stopnjo zaposlenosti ter delovna mesta preselil nazaj v realno gospodarstvo. Zato so nujne politike v podporo kakovostnemu delu v delovno intenzivnih sektorjih, ki zagotavljajo visokokakovostne storitve.

6.1.9

EESO je še vedno zaskrbljen, ker revščina na splošno in med zaposlenimi ostaja precejšen problem v mnogih državah članicah. Poleg povečanja ravni plač je na ravni EU in držav članic potreben celosten pristop, vključno z ukrepi za zagotovitev shem primernega minimalnega dohodka, skupnih minimalnih standardov zavarovanj za primer brezposelnosti in učinkovitih shem za aktivno vključevanje, ki jih spremljajo ključne in podporne socialne storitve. Potrebni so tudi dobro delujoči trgi dela, javni zavodi za zaposlovanje in aktivne politike trga dela (17).

6.1.10

EESO podpira strategijo Evropske komisije za enakost spolov za obdobje 2020–2025 in Komisiji priporoča, naj v vseh organih programskega načrtovanja in organih upravljanja sprejme strategije za vključevanje načela enakosti spolov ter medsektorski pristop k tej temi. Strategija bi se morala izvajati skupaj z odpravljanjem posledic pandemije COVID-19, na podlagi prilagojenih in usmerjenih političnih odzivov. EESO je seznanjen z namero Komisije, da bo predlagala zakonodajno pobudo o zavezujočih ukrepih za preglednost plač. Za odpravo plačnih vrzeli in drugih razlik med spoloma bi bilo treba v družbi bolje priznati premalo plačana in premalo cenjena delovna mesta in sektorje, kjer je tradicionalno zaposlenih veliko žensk, in jim pripisati večjo ekonomsko vrednost.

6.1.11

Pomembno je, da se še naprej obravnavajo in blažijo družbenogospodarske posledice pandemije, ki so posebno velike na ključnih področjih prometa, potovanj in turizma.

6.2   Migracije in obdobje po pandemiji COVID-19

6.2.1

Zaradi pandemije COVID-19 in posledične ogromne tragedije v nacionalnih zdravstvenih sistemih ter zloma gospodarstev v vseh državah se zdi, da je vprašanje migracij izginilo z dnevnega reda in se skrilo v ozadje, v javnem mnenju pa je mogoče zaznati nekakšno ravnodušnost. Vendar zaradi sedanje krize ne smemo pozabiti na prosilce za azil. Osnovne pravice do zaščite so temeljne evropske vrednote in jih ni mogoče zavreči zato, ker je čas zanje neugoden.

7.   Nova spodbuda za evropsko demokracijo

7.1

Evropska unija temelji na skupnih evropskih vrednotah, o katerih se nikakor ni mogoče pogajati. Te vrednote so spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, svoboda, demokracija, enakost in pravna država. Upoštevati jih je treba tudi takrat, kadar se EU in njene države članice spopadajo z izrednimi razmerami ter z njimi povezanimi gospodarskimi in družbenimi težavami. Odziv na sedanjo krizo mora biti sicer hiter in upravičuje nekatere izjemne in časovno omejene ukrepe, vseeno pa ti ne smejo biti v nasprotju s pravno državo in ne smejo ogroziti demokracije, delitve oblasti in temeljnih pravic evropskih državljanov. EESO vztraja, da morajo biti vsi politični ukrepi v zvezi s tem popolnoma skladni z našimi skupnimi vrednotami, kot jih določa člen 2 PEU.

7.2

V okviru tega novega procesa okrevanja in obnove EESO upa, da bo prihodnja konferenca o prihodnosti Evropi priložnost za okrepitev in poglobitev institucionalne strukture EU in za resnično oživitev projekta EU, da se bo Unija zmogla spopasti z izzivi prihodnjih desetletij.

7.3

Kriza zaradi COVID-19 je razkrila institucionalne omejitve in pomanjkljivosti sedanje Evropske unije, hkrati pa opozorila na nujnost uspešne in učinkovite Unije. Potrebna je nova zasnova Evropske unije, ki presega enotni trg EU in vodi v bolj povezano Evropo z resnično fiskalno zmogljivostjo. Njen glavni cilj mora biti izboljševanje življenjskih in delovnih pogojev njenih državljanov. EESO zato meni, da bi bilo treba v procesu konference upoštevati razpoložljive instrumente EU za okrevanje in že vzpostavljeno solidarnost, hkrati pa zagotoviti ekološko trajnost, gospodarski razvoj, družbeni napredek, varnost in demokracijo. EESO poudarja, da mora neposredno sodelovanje organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev ter izvoljenih predstavnikov kljub pandemiji ostati prednostna naloga konference, in z veseljem pričakuje začetek konference, da se bo skupaj z vsemi državljani EU zgradila bolj demokratična, učinkovitejša in odpornejša Unija. EESO meni, da bi morala Komisija pustiti mandat konference odprt za vse možne izide, vključno z zakonodajnimi predlogi, pobudami za spremembo pogodb itd.

7.4

Po mnenju EESO dezinformacije neposredno ogrožajo ne le sposobnost ljudi, da sprejemajo utemeljene politične odločitve, temveč tudi projekt evropskega povezovanja in s tem enotnost, blaginjo in globalni vpliv Evropske unije. Slabitev sposobnosti EU za demokratično odločanje je v interesu cele vrste zunanjih sil in skupin skrajnežev, ki nasprotujejo evropskemu sodelovanju in močnejši koheziji. EESO izrecno podpira sedanja prizadevanja EU za boj proti dezinformacijam, tako zunanjim kot notranjim, in Komisijo poziva, naj poskrbi za popolno skladnost s kodeksom ravnanja glede dezinformacij ter posledične zakonodajne ukrepe, za nadaljnji razvoj pred kratkim uvedenega sistema zgodnjega opozarjanja in obveščevalnih enot StratCom ter za razširitev ukrepov Evropske službe za zunanje delovanje, namenjenih boju proti dezinformacijam. Hkrati je treba močno okrepiti ukrepe EU zoper notranje dezinformacije (18).

7.5

EESO odločno podpira predlog Evropske komisije o pripravi akcijskega načrta za evropsko demokracijo, ki bi moral biti obsežen in daljnosežen ter sprožiti spremembe. Zanj je treba zagotoviti finančno podporo in ga usklajevati na medinstitucionalni ravni. S tem načrtom in z njim povezanimi prihodnjimi pobudami bi bilo treba storiti veliko več za zagotavljanje svobodnih in pluralnih medijev, kakovostnega neodvisnega novinarstva in učinkovite ureditve družbenih medijev, zlasti za boj proti dezinformacijam in vključno z ureditvijo spletnega političnega oglaševanja ter odgovornosti za vsebine. Prizadevati bi si bilo treba tudi za posodobitev volilnih procesov in vključevanje oseb, ki jim je bila odvzeta volilna pravica, zlasti invalidov, ter obsežno državljansko vzgojo o Evropski uniji in njenih demokratičnih procesih v vseh državah članicah. EESO želi spomniti na svoj predlog o ambiciozni strategiji EU za komuniciranje, izobraževanje in ozaveščanje javnosti o temeljnih pravicah, pravni državi in demokraciji (19).

7.6

Potrebni so dodatni ukrepi za doseganje svobodnih in pluralnih medijev, kakovostnega neodvisnega novinarstva in učinkovite ureditve družbenih medijev, zlasti za boj proti dezinformacijam in vključno z ureditvijo spletnega političnega oglaševanja ter odgovornosti za vsebine.

7.7   Boljše pravno urejanje in predvidevanje

7.7.1

EESO še naprej poziva k revidirani agendi za boljše pravno urejanje, ki bo vključevala preverjanje trajnosti, da bi zagotovili, da vsa zakonodaja in politike EU prispevajo k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

7.7.2

EESO se zavezuje, da bo prispeval k uspehu nove platforme Fit for Future (Pripravljeni na prihodnost), ki je nadomestila platformo REFIT, in pozdravlja okrepitev svoje vloge v tej platformi z vidika sodelovanja, zastopanja in prispevkov. Nova platforma bo vključila države članice in predstavnike civilne družbe v prizadevanja za poenostavitev in zmanjšanje nepotrebnega regulativnega bremena ter za pripravo Evrope na nove izzive v prihodnosti, kot je digitalizacija. Kriza zaradi COVID-19 je pokazala, da je pomembno oblikovati politike in krepiti zmogljivosti na tak način, da bodo primerne za obravnavo prihodnjih negotovosti.

7.7.3

EESO opozarja, da boljše pravno urejanje ne sme biti nadomestilo za politične odločitve in nikakor ne sme privesti do deregulacije niti znižati ravni socialne zaščite, varstva okolja in potrošnikov ter temeljnih pravic. EESO poziva Komisijo, naj revidira smernice in merila zbirke orodij za boljše pravno urejanje, da se v proces ocenjevanja vključijo cilji trajnostnega razvoja, določeni v agendi za leto 2030. V zbirko orodij za boljše pravno urejanje bi bilo treba izrecno vključiti preverjanje trajnosti. EESO ponovno poziva k nadaljnjemu razvoju evropskega ekosistema za ocene učinka in ocenjevanje, da se poveča njegova kakovost in spodbudi aktivno sodelovanje organizirane civilne družbe pri pripravi in izvajanju zakonodaje (20).

7.7.4

EESO predlaga Komisiji, naj za okrepitev participativne demokracije javna posvetovanja (zaradi njihovih omejitev) kombinira z ad hoc okroglimi mizami ustreznih zainteresiranih strani, kot so socialni partnerji in organizirana civilna družba.

7.7.5

Vključitev organizacij civilne družbe v oceno učinka in strateško predvidevanje bi bilo treba okrepiti, da se pri pripravi prihodnje zakonodaje in politik v novih razmerah po pandemiji COVID-19 zagotovi upoštevanje njihovega strokovnega znanja in izkušenj na lokalni ravni.

7.7.6

Med žrtvami neenakosti in pomanjkljivosti sistema so tudi organizacije civilne družbe. Njihova sedanja in prihodnja sposobnost odzivanja na potrebe je ogrožena zaradi pogosto pičlih in nestabilnih finančnih virov. Ta problem je treba odpraviti tako, da se zanje zagotovi mehanizem financiranja. Delovni program Komisije za leto 2021 po krizi je velika priložnost za pregled sodelovanja EU z organizacijami civilne družbe v smislu bolj trajnostne in strukturne finančne podpore v primerjavi s projektnim financiranjem.

---

(1)  Resolucija o predlogih za obnovo in okrevanje po krizi zaradi COVID-19.

(2)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1590732521013&uri=COM:2020:456:FIN

(3)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1590574123338&uri=CELEX:52020DC0380

(4)  NAT/784 – Evropska podnebna pravila (glej stran 143 tega Uradnega lista).

(5)  Glej opombo 4.

(6)  Glej stran 124 tega Uradnega lista.

(7)  INT/894 – Bela knjiga o umetni inteligenci (glej stran 87 tega Uradnega lista).

(8)  Na primer: https://www.ilo.org/global/standards/lang--en/index.htm.

(9)  https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/qanda_20_20

(10)  Močna socialna Evropa za pravičen prehod.

(11)  https://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=1226&furtherNews=yes&newsId=9696

(12)  SOC/632 – Dostojne minimalne plače v vsej Evropi (mnenje je v pripravi).

(13)  CCMI/124 – Okvir kakovosti EU za predvidevanje sprememb in prestrukturiranje (UL C 19, 21.1.2015, str. 50).

(14)  https://www.eesc.europa.eu/sl/documents/resolution/european-economic-and-social-committees-contribution-2020-commissions-work-programme-and-beyond

(15)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1600965538199&uri=CELEX:52020DC0102

(16)  INT/897 – Industrijska strategija (glej stran 108 tega Uradnega lista)

(17)  Mnenje EESO SOC/632 – Dostojne minimalne plače v vsej Evropi (mnenje je v pripravi), mnenje EESO SOC/583 – https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/common-minimum-standards-field-unemployment-insurance-eu-member-states-concrete-step-towards-effective-implementation (UL C 97, 24.3.2020, str. 32) in mnenje EESO Za evropsko okvirno direktivo o minimalnem dohodku (UL C 190, 5.6.2019, str. 1).

(18)  SOC/630 – Učinki kampanj na udeležbo v političnem odločanju (UL C 311, 18.9.2020, str. 26).

(19)  UL C 282, 20.8.2019, str. 39, in Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu o nadaljnji krepitvi pravne države v Uniji – trenutno stanje in možni naslednji koraki, 3. april 2019.

(20)  INT/886 – Boljše pravno urejanje: pregled stanja (UL C 14, 15.1.2020, str. 72).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spodbujanje bolj vključujoče in trajnostne bančne unije z izboljšanjem prispevka bank iz Unije k lokalnemu razvoju in izgradnji družbeno odgovornega mednarodnega in evropskega finančnega sistema

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/02)

Poročevalec:

Giuseppe GUERINI

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	24. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Št. plenarnega zasedanja	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	205/6/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Pravila, ki so bila odobrena v zadnjih letih na mednarodni in evropski ravni, niso vedno v celoti upoštevala različnih modelov, ki prispevajo k raznolikosti bank v Evropi, kar je znatno vplivalo na manjše in bolj lokalne banke, ki imajo pogosto obliko zadruge, zlasti v državah članicah, kot sta Italija in Španija.

1.2

Regulativni ukrepi po zadnji finančni krizi niso enako vplivali na različne modele, ki prispevajo k pluralnosti in raznolikosti evropskega bančnega sistema. V nekaterih primerih so banke, ki so h krizi leta 2008 prispevale najmanj, dejansko občutile najhujši pritisk pravil, ki so bila sprejeta kot odziv na krizo.

1.3

EESO priznava napredek Komisije pri upoštevanju manjših in manj kompleksnih bančnih institucij v svojih nedavnih regulativnih ukrepih, vendar meni, da bi bilo koristno dodatno povečati sorazmernost bančnih pravil glede na značilnosti njihovih naslovnikov, ne da bi pri tem ogrozili učinkovitost bonitetnih pravil. Hkrati ne bi smeli ogrožati ali spodkopavati splošnih načel in ciljev, na katerih temeljijo ukrepi, sprejeti po finančni krizi, saj so se izkazali za potrebne in učinkovite. Varnost, stabilnost in odpornost finančnega sistema so bistvenega pomena.

1.4

EESO pozdravlja nedavno preložitev začetka izvajanja sprejetega sporazuma Basel III+ ter priporoča, da se v primernem trenutku prenesejo nova pravila o kapitalskih zahtevah, ob ustreznem upoštevanju raznolikosti bančnih poslovnih modelov v Evropi ter njihovega prispevka k raznolikosti in odpornosti bančne unije.

1.5

EESO poziva k večjemu priznanju posebne vloge lokalnih in skupnostnih bank, ki so v nekaterih državah članicah, kot sta Italija in Španija, pogosto organizirane kot zadruge in delujejo v korist MSP in družin na lokalni ravni ter so v nekaterih primerih glavni, če ne celo edini vir posojil za tisoče evropskih državljanov in podjetij.

1.6

EESO poziva tudi k ustreznemu priznanju prispevka večjih zadružnih bank iz držav, kot so Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Francija, k evropskemu bančnemu sistemu. Kadar prispevajo k sistemskemu tveganju, je treba to ustrezno upoštevati pri regulaciji in nadzoru.

1.7

Pomembno je poudariti ključno vlogo, ki jo imajo te banke pri spodbujanju gospodarske demokracije in udeležbe svojih deležnikov, ki niso zgolj delničarji ali komitenti, temveč partnerji z možnostjo, da vsak s svojim enakovrednim glasom sodelujejo pri določanju smernic za njihovo upravljanje, ki pa so dejansko usmerjene bolj v deležniško kot v delničarsko vrednost.

1.8

EESO meni, da bodo imele evropske banke, tudi lokalne in zadružne, ključno vlogo pri oživitvi gospodarstva po krizi zaradi COVID-19 ter podpori gospodarstvu in zaposlovanju.

1.9

Raznolik bančni sistem, v katerem sodelujejo mnogotere zainteresirane strani in ki je zakoreninjen v lokalnih in regionalnih skupnostih, je tudi pomembno jamstvo za ohranjanje skupne in participativne družbene odgovornosti državljanov, MSP in gospodarskih subjektov, ki so močno vpeti v realno gospodarstvo.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

To mnenje na lastno pobudo je prispevek EESO k projektu bančne unije, ki bo sposoben uresničevati cilje trajnostnega razvoja in socialnega vključevanja, kar je nujno za prihodnjo konkurenčnost Evropske unije na področju številnih svetovnih izzivov. Zato želi EESO zastopati interese civilne družbe pri oblikovanju vključujoče, raznolike in trajnostne bančne unije.

2.2

Prispevek sledi številnim drugim mnenjem EESO o vlogi lokalnih in zadružnih bank (1) in je danes toliko bolj potreben zaradi zdravstvene, humanitarne, gospodarske, zaposlitvene in socialne krize globalnih razsežnosti, ki je posledica izrednih razmer po izbruhu COVID-19.

2.3

Nenehno množenje bančnih predpisov na evropski ravni in njihovo postopno zaostrovanje skozi leta ni vedno omogočalo obstoja različnih modelov, ki prispevajo k raznolikosti bank v Evropi, ali razvoja sorazmernih in ustreznih pravil tudi za manjše in bolj lokalne banke.

2.4

Ugotovitve v nadaljevanju se najprej nanašajo na skupnostne banke, ki so pogosto majhne in imajo preprosto strukturo upravljanja. Nanašajo se tudi na različne modele in velikosti zadružnih bank v Evropi. Te banke so majhne, številne in delujejo le lokalno v nekaterih državah, kot sta Italija in Španija. V državah, kot so Nemčija, Avstrija in Nizozemska, so pomembni akterji, ker pa delujejo kot zadruge, imajo z zadružnimi bankami skupno osnovno značilnost: usmerjene so bolj v deležniško kot v (prevladujočo) delničarsko vrednost. Če so zadružne banke organizirane v bančni skupini, ki kotira na borzi, morajo imeti več enakih lastnosti kot druga podjetja, ki kotirajo na borzi.

2.5

Obravnavanje vprašanja bančnih predpisov zahteva kritičen pogled v preteklost, na dogodke, ki so postopno pogojevali nastajanje evropskega regulativnega okvira, ter luciden pogled v prihodnost in na to, kaj želimo doseči.

2.6

Pri pogledu v preteklost je treba opozoriti, da je sedanji okvir v veliki meri odziv na krizo iz leta 2008. Evropski zakonodajalec je nameraval preoblikovati pravila, da bi odpravil vrzeli, ki jih je razkrila kriza, predvsem pa poskrbeti, da bodo banke bolje opremljene in odpornejše za prihodnje krize.

2.7

Čeprav se strinjamo z nameni izvedenih reform, so bili zaradi pristopa, ki ga je zavzel regulator v bančnem sektorju, njihovi učinki za različne veje bančnega sistema nedvomno nesimetrični.

2.8

Reforme pa niso na enak način vplivale na različne modele, ki tvorijo mnogoterost in raznolikosti evropskega bančnega sistema. V nekaterih primerih so dejansko bolj občutili pritisk predpisov tisti poslovni modeli, ki so manj prispevali k krizi leta 2008, kot so lokalne, pogosto majhne banke, ki imajo v nekaterih državah obliko zadruge.

2.9

Lokalne majhne in srednje velike banke so deloma tudi zaradi predpisov, ki so jim po več plateh nalagali vse bolj neznosno breme, občutile vse večji regulativni pritisk, da se pridružijo večjim skupinam ali se spojijo, sicer bi bile izključene s trga. S tem pa se je zmanjšala raznolikost evropskega bančnega sistema.

3.   Lokalne banke in bančni predpisi: splošne ugotovitve

3.1

Različni predpisi, ki so bili v zadnjih letih sprejeti za izvajanje mednarodnih sporazumov in evropske zakonodaje, so kaznovali majhne in srednje velike banke, zlasti tiste v obliki lokalne zadruge s ciljem vzajemnosti, iz naslednjih treh razlogov: (a) stroški usklajevanja, ki izhajajo iz obsežnega, zapletenega, zelo podrobnega in stalno spreminjajočega se regulativnega okvira; (b) omejeno priznavanje dejstva, da imajo lokalne banke različen sistemski značaj v smislu tveganosti; (c) prednosti velikih sistemskih bank v smislu financiranja stroškov.

3.2

Zato EESO meni, da bi bilo koristno, da zakonodajalec postopno poveča strukturirano sorazmernost in ustreznost bančnih predpisov ob upoštevanju značilnosti naslovnikov ter si prizadeva za dosego treh ciljev: (a) zmanjšanje umetnih izkrivljanj konkurence, ki so posledica pravil, ki niso sorazmerna/prilagojena različnim značilnostim naslovnikov predpisov, niti njihovim različnim poslovnim namenom; (b) ohranjanje raznolike evropske bančne industrije, ki bo bolj odporna na prihodnje finančne in gospodarske krize; (c) spodbujanje (in ne zmanjševanje) kreditne podpore za mala in srednje velika podjetja, ki so ključni sektor evropskega gospodarstva.

3.3

EESO podpira nedavno odločitev o preložitvi začetka izvajanja nedavno sprejetega sporazuma Basel III+ ter močno priporoča, da se v primernem trenutku prenese v zakonodajo EU ob ustreznem upoštevanju raznolikosti bančnih poslovnih modelov v Evropi.

3.4

V zvezi s prenosom novih reform iz baselskega sporazuma EESO meni, da je koristno našteti in podpreti sedem načel, ki jih je junija 2019 opredelil znanstveni odbor Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) za izvedbo posvetovalne ocene ESRB (2). (a) Prilagodljivost : finančni predpisi se morajo razvijati hkrati s finančnim sistemom in ne smejo postati ovira za inovacije. To tudi pomeni, da se ne ustvarjajo materialne ovire za vstop novih bank v sektor in da se jih ne odvrača od novih poslovnih modelov ali ohranjanja alternativnih bančnih modelov, kot je zadružni, ki so se v preteklosti že uveljavili. (b) Raznolikost : ohraniti bi bilo treba raznolikost finančnih institucij in poslovnih praks, ki je učinkovito varovalo pred sistemsko nestabilnostjo. Treba se je izogibati preveliki homogenizaciji reguliranih podjetij in dejavnosti: na primer sposobnost razvoja „protiteles“ in različnih oblik odziva/odpornosti na negativne gospodarske cikle povečuje splošno stabilnost finančnega sektorja in, širše gledano, gospodarstva. (c) Sorazmernost : regulativno breme bi moralo biti sorazmerno s pomembnostjo tržnih pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, in sistemskim pomenom naslovnikov predpisov. (d) Možnost reševanja : predpisi bi morali ustanovam brez gospodarske vzdržnosti omogočiti izstop iz sistema, ne da bi s tem ogrozile njegovo stabilnost. Vendar pa je treba sprejemati politike, ki upoštevajo strukturo in kompleksnost teh ustanov. (e) Sistemska perspektiva : cilj finančnih predpisov bi moral biti, da se družbi neprekinjeno zagotavljajo osnovne finančne storitve. Regulativni sistem, ki podpira osredotočenost dejavnosti na omejeno število finančnih ustanov, je lahko ranljivejši, saj je odvisen od finančnega preživetja teh nekaj ustanov. (f) Razpoložljivost informacij : pretok informacij od bank do regulativnih organov, ki ga predpisuje sektorska zakonodaja, bi moral omogočati hitro prepoznavanje kanalov „okuženosti“ in področij ranljivosti. (g) Disciplina onkraj predpisov : disciplina na področju predpisov ne bi smela izločati rešitev, ki so se uveljavile zunaj strogega okvira predpisov.

4.   Predlogi za prenos novih pravil v regulativni okvir bančne unije

4.1

Logično lahko sklepamo, da bo Evropska komisija v zakonodajnem obdobju 2019–2024 zaradi krize po izbruhu COVID-19 ponovno pregledala svoj zakonodajni načrt. Med čakanjem na novi načrt EESO meni, da so ključna načela prilagajanja evropskega bančnega sistema naslednja:

4.2

Treba je prenesti baselski sporazum, sklenjen decembra 2017, tako da se v večji meri kot pri sporazumih Basel II in Basel III izkoristijo možnosti razlage in diskrecijska pravica EU. Na splošno je treba priznati, da je Evropska komisija sprejela določene korake v pravo smer za poenostavitev pravil v zvezi z manjšimi in nekompleksnimi bančnimi institucijami na več področjih, kot so zahteve glede poročanja, nadzor in kapitalske zahteve (faktor za podporo MSP). Vendar je treba nadaljevati v tej smeri in kolikor je mogoče prilagoditi pravila različnim poslovnim modelom, ne da bi pri tem zmanjšali učinkovitost bonitetne ureditve.

4.3

EESO še posebej priznava posebno vlogo, ki jo imajo lokalne in skupnostne banke, pogosto v obliki zadrug, v nekaterih državah članicah, kot sta Italija in Španija, za MSP in družine. EESO priznava tudi prispevek večjih zadružnih bank iz držav, kot so Nemčija, Avstrija in Nizozemska, k evropskemu bančnemu sistemu. Kadar prispevajo k sistemskemu tveganju, je treba to ustrezno upoštevati pri regulaciji in nadzoru.

4.4

Za evropski gospodarski in bančni sektor bi bilo pozitivno, da bi se zavzela za preseganje enačbe (iz člena 40 Uredbe (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke (3)), po kateri banke, ki so del velike bančne skupine, tudi same postanejo velike, četudi dejansko ostajajo precej skromne, kar zadeva njihovo velikost, vlogo in izpostavljenost tako imenovanim sistemskim tveganjem. Na ta način da bi se priznale oblike sorazmernosti, ki so bile uvedene maja 2019 z direktivo (CRD V) in uredbo (CRR II) o kapitalskih zahtevah (t. i. bančni sveženj). Zlasti člen 84(4) CRD V in člen 4(1)(145) CRR II uvajata pojem „majhne in nekompleksne institucije“ s pripadajočimi olajšavami glede določenih pogojev, predvsem glede razkritja.

4.5

EESO meni, da opredelitev „majhne in nekompleksne institucije“ zdaj omogoča sistematičen pristop k sorazmernosti. Poenostavitev obveznosti za majhno in nekompleksno institucijo ne bi smela biti omejena na zahteve glede razkritja. Razširiti bi jo bilo treba na druge bonitetne in nadzorne zahteve. Na primer majhna in nekompleksna institucija ne bi smela biti nadzorovana kot pomembna, kadar je del pomembne skupine, za katero je takšen nadzor zahtevan na podlagi določbe nacionalne zakonodaje. Tak položaj bi lahko dejansko sprožil neke vrste dvojni nadzor manjših bank, ki se izvaja na različnih ravneh, kar bi imelo znaten negativen učinek na stroške izpolnjevanja obveznosti za banke in na regulativne stroške za bančne organe.

4.6

EESO poziva tudi k reviziji pravil in mehanizmov za reševanje in likvidacijo bank, metode za izračun minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (4) ter alternativnih posegov, ki jih lahko izvajajo posebni jamstveni skladi vlagateljev (5), ki so jih ustanovili nekateri regionalni ali zadružni bančni sistemi na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Tercas z dne 19. marca 2019 (6).

4.7

Nova primarna zakonodaja in pravila glede nadzora nad trajnostjo financ majhnim in zadružnim bankam ne smejo povzročiti novih stroškov izpolnjevanja obveznosti ter posledično uvedbo netrajnostnih modelov nadzora.

4.8

EESO podpira predloge odbora za ekonomske in monetarne zadeve Evropskega parlamenta iz leta 2019 o možnosti uvedbe zelenega in socialnega podpornega dejavnika, da bi zmanjšali absorpcijo kapitala za financiranje, ki ga banke zagotavljajo podjetjem socialne ekonomije in podjetjem, ki so resnično vključena v programe trajnostnega in vključujočega razvoja. Ob upoštevanju potrebe po odpornosti in stabilnosti finančnega sektorja bi bilo treba ustrezno preučiti in oceniti možnost razvoja zelenega in socialnega podpornega dejavnika.

4.9

Po mnenju EESO je pomembno, da novi predpisi o bančni uniji omogočijo konkretna orodja za priznanje, da je treba spodbujati naložbe bank v pozitivne družbene in okoljske dejavnosti, vključno s prednostno obravnavo z vidika določb o varnem in skrbnem poslovanju, ki ga zahteva EBA.

4.10

Občutljivost predpisov odražajo tudi podatki, ki kažejo na manjšo tveganost naložb podjetij socialnega gospodarstva; ta so v smislu nedonosnih kreditov imela skoraj neznaten vpliv na evropski bančni sistem.

4.11

Sozakonodajalca sta spomladi 2019, po posvetovanju z Evropskim odborom za sistemska tveganja (ESRB), dosegla kompromis, da se Evropski bančni organ (EBA) (člen 501 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7) – CRR) pooblasti, da na podlagi razpoložljivih podatkov in ugotovitev strokovne skupine Komisije na visoki ravni za vzdržne finance oceni, ali je posebna bonitetna obravnava izpostavljenosti v zvezi sredstvi ali dejavnostmi, ki so bistveno povezane z okoljskimi in/ali socialnimi cilji, upravičena. EESO upa, da bo ta ocena natančna in pozitivna.

5.   Bančne skupine in nadzor

5.1

V zvezi z ustanovitvijo zadružnih bančnih skupin, ki jih zahtevajo evropska pravila – po katerih se skupnostne in lokalne banke združujejo, zlasti v nekaterih državah, kot sta Italija in Španija, da bi povečale kritično maso svoje dejavnosti – bi morale biti regionalne banke sposobne ustrezno upravljati absorpcijo kapitala svoje matične banke, da ne bi pretirano krčile sredstev, namenjenih dajanju posojil.

5.2

Trenutno evropski pravni okvir o bančnih skupinah sledi trem členom uredbe o kapitalskih zahtevah: (a) Člen 10: bančne skupine, sestavljene iz bank, ki so stalno povezane s centralnim organom, z navzkrižnim jamstvom ter pooblastili za vodenje in usklajevanje (Italija, Nizozemska, Finska, Portugalska, Luksemburg); (b) Člen 113(6): skupine, v katerih ima matična banka pooblastila za vodenje in usklajevanje, ali močno povezani sistemi (Francija); (c) Člen 113(7): institucionalna shema za zaščito vlog (Nemčija, Avstrija, Španija, italijanska pokrajina Bolzano).

5.3

Te tri različne možnosti dejansko ne morejo upoštevati številnih posebnih značilnosti dejavnosti zadružnih bank, ki so se bile po ustanovitvi bančne unije prisiljeni združiti v zadružne bančne skupine ali institucionalne sheme za zaščito vlog.

5.4

Obveznost, da zadružne banke izpolnjujejo zahteve po vzajemnosti, razvoj dejavnosti, omejenih na območja, kjer imajo sedež, njihovo demokratično upravljanje, odsotnost individualne dobičkonosnosti, natančne omejitve za razdelitev dobička in nedeljivost premoženja niso v skladu z veljavnim regulativnim okvirom.

5.5

To bi lahko oslabilo tradicionalno učinkovitost teh bank, ki dokazano delujejo proticiklično, pri lokalnem razvoju.

6.   Okvir po COVID-19

6.1

Posledice pandemije COVID-19 so zdaj več kot očitne. Morali se bomo navaditi na življenje z veliko višjimi ravnmi javnega dolga in treba bo angažirati celoten finančni sistem kot del splošnih skupnih prizadevanj javnih organov in zasebnih akterjev, da bodo sredstva pravočasno prišla tja, kjer so potrebna.

6.2

Glede na posledice COVID-19 je bilo odločno ugotovljeno, da bodo morale evropske banke postati „nosilci javnih ukrepov“ v podporo gospodarstvu in zaposlovanju po tej zdravstveni krizi. Zato „ne zakonodaja ne predpisi ne bi smeli na noben način ovirati ustvarjanja vseh potrebnih temu namenjenih možnosti v bančnih bilancah stanja“ (8).

6.3

Trenutno še ni mogoče vedeti, kako se bo razvijala gospodarska kriza zaradi COVID-19 in kakšen bo njen končni vpliv na banke, vendar velja nekoliko razmisliti o sedanjih in prihodnjih razmerah. (a) Z regulativnega vidika je bil glavni cilj po finančni krizi leta 2008 zmanjšanje tveganja v bilancah stanja bank. Po izbruhu COVID-19 in ne vemo, koliko časa še, pa se bodo tveganja v bilancah stanja bank še povečala zaradi tveganj držav in realnega gospodarstva. (b) Enotni mehanizem nadzora, Evropski bančni organ in Evropski organ za vrednostne papirje in trge so sprejeli številne ukrepe v okviru manevrskega prostora, ki jim ga daje sedanji regulativni okvir, da bi začasno ustavili določene obveznosti ali olajšali nekatere bonitetne zahteve. (c) Če bodo gospodarski in finančni učinki krize še vedno prisotni v bilancah stanja bank v prihodnosti, bo to verjetno treba upoštevati pri izvajanju baselskega sporazuma iz decembra 2017 v EU. (d) Odločitev Baselskega odbora o preložitvi izvajanja sporazuma iz decembra 2017 je vsekakor primerna in potrebna, da se bankam omogoči obvladovanje posledic pandemije, tako da se upošteva učinek krize zaradi COVID-19 na finančno stanje bank ter da se bolje poskrbi za bančno raznolikost v Evropi.

---

(1)  EESO je o bančni uniji pripravil že več mnenj (Pomen zadružnih bank in hranilnic za teritorialno kohezijo, katerega priporočila še zdaj niso upoštevana). Leta 2014 je EESO v zvezi s predlogom uredbe strukturnih ukrepih za povečanje odpornosti kreditnih institucij v EU (COM(2014) 43 final – 2014/0020 (COD)) predlagal priporočila za podporo lokalnim gospodarstvom in za bančne predpise, ki spoštujejo načelo sorazmernosti. Leta 2018 je EESO objavil študijo Europe's cooperative banking models (ISBN: 978-92-830-4024-8, kataloška številka: QE-01-18-233-EN-N), v kateri so opisani trenutno stanje in obeti glede zadružnega bančnega sistema v evropskem okviru.

(2)  Poročila znanstvenega svetovalnega odbora – Regulatory Complexity and the Quest for Robust Regulation, št. 8 / junij 2019.

(3)  UL L 141, 14.5.2014, str. 1.

(4)  Minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti je zahteva iz direktive o sanaciji in reševanju bank, katere cilj je pravilno delovanje mehanizma za reševanje s sredstvi upnikov, s čimer se poveča sposobnost banke za pokrivanje izgub.

(5)  Dober primer je sklad za zaščito vlagateljev pri italijanskem konzorciju zadružnih bank (Banche Cooperative Italiane consorziate BCC-CR), saj se ta mehanizem za zaščito vlagateljev v celoti financira iz lastnih sredstev bank, z mehanizmom vzajemnosti in sodelovanja. Sklad ukrepa v primeru prisilne likvidacije banke članice konzorcija in v primeru podružnic zadružnih kreditnih bank EU, ki so članice in delujejo v Italiji, po posegu jamstvene sheme države članice, kateri pripadajo; v primeru reševanja bank, ki so članice skupine; pri postopkih odsvojitve dejavnosti, obveznosti, podjetij, podružnic, sredstev in pravnih razmerij, ki jih je možno identificirati v sklopih; za odpravo neuspeha ali tveganja neuspeha članice konzorcija.

(6)  Sodba dejansko razglasi za nično odločbo Komisije, v skladu s katero naj bi bila podpora konzorcija zasebnega prava enemu njegovih članov „državna pomoč“.

(7)  UL L 176, 27.6.2013, str. 1.

(8)  Glej, na primer, trditve nekdanjega predsednika ECB Maria Draghija v časniku Financial Times z dne 26. marca 2020.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Mehanizmi obdavčenja za zmanjšanje emisij CO2

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/03)

Poročevalec:

Krister ANDERSSON

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	24. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	209/1/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za vzpostavitev enotnih pravil v EU za boj proti globalnemu segrevanju in za začetek mednarodnih razprav z drugimi trgovinskimi bloki na podlagi teh pravil.

1.2

Doslej so se razprave osredotočale na predpise in okoljske davke, zlasti na davke za zmanjšanje emisij. EESO meni, da je treba globalno segrevanje obravnavati na svetovni ravni, celovito in simetrično ter pri tem upoštevati raven CO2 v ozračju.

1.3

Komisija se pri svojem delu v zvezi z zmanjševanjem emisij CO2 osredotoča na sistem trgovanja z emisijami. EESO meni, da bi bilo v prihodnje koristno in nujno zasnovati tudi nove ukrepe obdavčitve, s katerimi bi bilo mogoče dopolniti sedanji sistem trgovanja z emisijami in nacionalne davke na ogljikov dioksid, da bi dosegli učinkovit in simetričen okvir politike za odpravljanje naraščajočih emisij CO2.

1.4

EESO pozdravlja pristop Komisije, saj meni, da je to primeren korak za vzpostavitev učinkovitejšega oblikovanja cen ogljika v celotnem gospodarstvu. Tak instrument bi bilo treba uskladiti z drugimi dodatnimi instrumenti, tudi z novim pristopom k obdavčenju na notranjem trgu EU v celovitem okviru politike ter z drugimi podobnimi instrumenti, ki se uporabljajo v drugih jurisdikcijah po svetu.

1.5

EESO spodbuja Evropsko komisijo, naj pripravi konkretne pobude za vzpostavitev podobnih davkov na ogljikov dioksid v državah članicah, da bi se uskladila prizadevanja za učinkovito zmanjšanje ravni CO2. Idealen rezultat bi bil, da se na enotnem trgu EU vzpostavijo enotni pogoji glede emisij oziroma zmanjšanj, ki jih je treba obdavčiti, ter konkretnih metod in stopenj obdavčenja za enak vpliv na raven CO2 v ozračju.

1.6

EESO meni, da se bo globalno segrevanje kljub uvedbi novih davkov in dodatnih ukrepov verjetno nadaljevalo, razen če bo mogoče že izpuščeni CO2 odstraniti iz ozračja.

1.7

EESO spodbuja, da se z namenskimi naložbami razvijata tehnologiji za zajemanje in shranjevanje ter zajemanje in uporabo ogljikovega dioksida na ravni EU in nacionalni ravni, saj prispevata k cilju zmanjševanja vpliva emisij CO2 in, splošneje, k ciljem trajnostnega razvoja, ki jih spodbuja OZN, ter ciljem iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

1.8

Države članice bi morale zlasti sprejeti celovito in simetrično politiko okoljskih davkov za obravnavo vpliva CO2 na globalno segrevanje. Uvesti je treba davke s pozitivnimi in negativnimi stopnjami. Prihodke, zbrane z davki na CO2, bi bilo treba uporabiti za financiranje spodbud za tehnike zmanjševanja emisij CO2 na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.

1.9

EESO opozarja na druge instrumente politike za zmanjšanje emisij ogljika. Ti segajo od novih tehnologij do praks gospodarjenja z zemljišči, ki bi jih bilo treba spodbujati in podpirati na ravni EU in nacionalni ravni. Predvsem gozdovi naravno odstranjujejo ogljikov dioksid in drevesa zlasti dobro shranjujejo ogljik, odstranjen iz ozračja s fotosintezo. Torej je mogoče s razširitvijo in obnovo gozdov ter pravilnim gospodarjenjem z njimi okrepiti delovanje fotosinteze za obvladovanje CO2.

1.10

Prodaja gozdnih proizvodov je sicer obdavčena kot dohodek lastnika, vendar bi bilo treba priznati, da se s sajenjem dreves in rastjo gozda zmanjša količina CO2 v ozračju, zato bi bilo treba v okviru simetričnega davčnega pristopa h globalnemu segrevanju to spodbujati z negativnim davkom na CO2. To bi bil pomemben ukrep za dosego podnebnih ciljev.

1.11

EESO želi poudariti, da je treba učinkovite ukrepe uvesti na način, ki je družbeno sprejemljiv za vse.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Globalno segrevanje je zaskrbljujoče za vse in vlade iščejo učinkovite metode za omejitev svetovnega naraščanja temperature. H globalnemu segrevanju prispeva več dejavnikov, med njimi pa so zlasti pomembne emisije ogljikovega dioksida (CO2).

2.2

CO2 je toplogredni plin, ki največkrat nastaja zaradi človekovih dejavnosti in katerega prispevek h globalnemu segrevanju zaradi vpliva človeka znaša 64 % (1). Koncentracija toplogrednega plina v ozračju se je v več desetletjih znatno povečala in je trenutno 40 % višja, kot je bila na začetku industrijske dobe.

2.3

Povprečna temperatura zemeljskega površja se je od konca 19. stoletja zvišala za 0,9 stopinje Celzija (2). To spremembo so sprožile vse večje emisije ogljikovega dioksida in druge emisije, ki jih povzroča človek, v ozračje, kar je po mnenju številnih raziskovalcev vzrok za splošno naraščanje svetovne temperature.

2.4

Človek s svojimi dejavnostmi spreminja ogljikov cikel tako z dodajanjem več CO2 v ozračje – kar vpliva na zmogljivost naravnih ponorov, kot so gozdovi, da odstranjujejo CO2 iz ozračja – kot z vplivanjem na zmogljivost tal za shranjevanje ogljika. Glavna človekova dejavnost, pri kateri se proizvaja CO2, je uporaba fosilnih goriv – premoga, zemeljskega plina in nafte – za energijo in promet, sledijo pa nekateri industrijski postopki in prakse rabe zemljišč.

2.5

Azija je trenutno največji regionalni emisijski vir na svetu, saj prispeva 53 % svetovnih emisij, od tega Kitajska 10 milijard ton (kar presega četrtino skupnih svetovnih emisij), Severna Amerika je drugi največji emisijski vir (18 % svetovnih emisij), Evropa pa ji tesno sledi s 17 % (3).

2.6

Vpliv emisij CO2 na temperaturo planeta in podnebne spremembe postaja vse pomembnejši za javno mnenje in civilno družbo ter politične stranke na evropski in nacionalni ravni.

2.7

Evropska komisija je razvoj konkretnih pobud za boj proti podnebnim spremembam določila za pomembno prednostno nalogo svoje politične agende, npr. v zelenem dogovoru (4), preden se je bila v prvih mesecih leta 2020 prisiljena osredotočiti na izredne razmere v zvezi s COVID-19.

2.8

Zeleni dogovor (5) je eden od temeljev politične agende nove Evropske komisije. Prizadeva si za učinkovit odziv na trenutne okoljske izzive in je strategija rasti, namenjena doseganju ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov v EU do leta 2050.

2.9

Zeleni dogovor zajema najpomembnejše sektorje evropskega gospodarstva, vključno s prometom, energetiko, kmetijstvom, stavbami in posameznimi panogami, kot so jeklarska, cementna, tekstilna in kemična industrija ter industrija IKT. Komisija pripravlja prva evropska podnebna pravila in dodatne posebne strategije in naložbe v prid zeleni gospodarski rasti. Sklad za pravični prehod je pomemben, vendar bodo morda potrebna dodatna sredstva (6).

3.   Instrumenti politike, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za zmanjšanje emisij CO2  (7)

3.1

Številne dejavnosti lahko povzročijo onesnaženje, ki vpliva na druge akterje v gospodarstvu. Teh posledic se morda ne vzame v obzir pri sprejemanju odločitev o njihovem izvajanju. Tako se določena dejavnost opravlja brez upoštevanja njenih zunanjih učinkov, tj. njenih dejanskih družbenih stroškov. Pomembno je, da se družbeni stroški vključijo v sprejemanje odločitev, kar je mogoče narediti z obdavčitvijo dejavnosti. Zunanji učinki bodo tako internalizirani, tj. upoštevani pri sami odločitvi, in onesnaževanje se bo zmanjšalo skladno s stroški, ki jih povzroča.

3.2

Z dejavnostjo pa se lahko splošna raven onesnaženosti tudi zmanjša in nastane pozitiven zunanji učinek. Takšne dejavnosti bi bilo treba spodbujati, da bi se njihovo opravljanje povečalo do te mere, da bi njihova kompenzacija v celoti odtehtala koristi. To je mogoče narediti z določitvijo subvencije ali negativnega davka.

3.3

Ker emisije CO2 učinkujejo na svetovni ravni, bi morala biti cena onesnaževanja za enakovredne negativne učinke povsod enaka. Šele takrat bo obdavčenje stroškovno učinkovito. Potreben je torej globalen pristop (8).

3.4

Vendar je težko natančno oceniti, koliko CO2 ustvari posamezna dejavnost, niti ni svetovnega tržišča, na katerem bi bilo mogoče dejavnosti, ki proizvajajo CO2, enotno obdavčiti. Države so se morale zato zateči k delnim ukrepom. Pomembno je, da se sprejeti ukrepi razširijo na širše regije in več dejavnosti, ki so večji vir onesnaževanja.

3.5

EESO meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za vzpostavitev enotnih pravil v EU in začetek mednarodnih razprav z drugimi trgovinskimi bloki na podlagi teh pravil.

3.6

Uporaba dovoljenj za trgovanje v EU in drugod je metoda za obravnavanje potrebe po določitvi enotne cene na tono emisij CO2.

3.7

Vendar so se razprave doslej osredotočale na predpise in okoljske davke, zlasti na davke za zmanjšanje emisij. EESO meni, da je treba globalno segrevanje obravnavati celovito in simetrično ter pri tem upoštevati raven CO2 v ozračju.

3.8

Ker se z zmanjšanjem ravni CO2 v ozračju borimo proti globalnemu segrevanju, je zmanjšati emisije CO2 za določeno količino enako koristno kot odstraniti enako količino CO2 iz ozračja. Zato bi bilo treba prispevanje k zvišanju in znižanju ravni CO2 obravnavati simetrično. To pomeni, da bi bili za izpust CO2 v ozračje (onesnaževanje) določeni dodatni stroški (davek), medtem ko bi morale dejavnosti, ki znižujejo raven CO2, prejemati subvencijo (negativni davek).

3.9

Doslej je bil poudarek skoraj izključno na preprečevanju nadaljnjih emisij. Globalno segrevanje se bo kljub uvedbi novih davkov in dodatnih ukrepov verjetno nadaljevalo, razen če bo mogoče že izpuščeni CO2 odstraniti iz ozračja. EESO zato meni, da bi morale države članice uvesti simetrične ukrepe.

3.10

Namen davka na emisije ogljikovega dioksida in negativnega davka na znižanje ravni CO2 v ozračju je vplivati na ravnanje in internalizirati zunanje učinke globalnega segrevanja. Vendar bosta davek oziroma subvencija vplivala na proizvodnjo in zaposlitvene možnosti v vseh sektorjih gospodarstva. Pri tem ni vnaprej jasno, ali bi morali biti davčni stopnji pozitivnega in negativnega davka enako visoki (9).

3.11

Izjemno pomembna je uskladitev različnih spodbud za trajnostne naložbe, če se upoštevajo z njimi povezani pozitivni zunanji učinki. Usklajena metodologija za nizkoogljične indekse bi morala biti vodilo za izračun drugih učinkov.

3.12

Da bi bil prehod na brezogljično gospodarstvo ekonomsko trdnejši in politično verodostojnejši, bi bilo treba čim prej ukrepati tako, da se zmanjšajo neposredne in posredne subvencije za sektor fosilnih goriv, ki je odgovoren za visoke okoljske stroške.

3.13

Ker so za evropski zeleni dogovor potrebna zelo velika finančna sredstva, skupni proračunski viri EU pa so precej omejeni, ima pomembno vlogo zasebni sektor. To je treba upoštevati v dogovoru o večletnem finančnem okviru. Davki na CO2 so predvsem rezultat potrebe po spremembi ravnanja gospodinjstev, podjetij in javnih subjektov in niso nastali kot vir prihodkov. EESO želi poudariti, da je treba učinkovite ukrepe uvesti na način, ki je družbeno sprejemljiv za vse.

4.   Sistemi za trgovanje z emisijami

4.1

Eden od možnih instrumentov politike za zmanjšanje emisij CO2 je evropski sistem za trgovanje z emisijami (10). Temelji na načelu sistema trgovanja s pokrovom. V skladu s tem načelom se določi najvišja skupna količina nekaterih toplogrednih plinov, ki jih lahko oddajajo obrati, za katere se sistem uporablja. Ta zgornja meja se sčasoma znižuje, s čimer se morajo zmanjšati skupne količine emisij. V okviru te zgornje meje gospodarske družbe, za katere se sistem uporablja, prejemajo ali kupujejo emisijske kupone, s katerimi se po potrebi lahko trguje (11).

4.2

Komisija je v sporočilu Evropski zeleni dogovor (COM(2019) 640 final) napovedala, da bo v svojih prizadevanjih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do junija 2021 pregledala več relevantnih instrumentov politike, povezanih s podnebjem. (12) To bo vključevalo veljavni sistem za trgovanje z emisijami, ki bo morda razširjen na nove sektorje, ter dodatne posege v zvezi s: (i) cilji držav članic za zmanjšanje emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem za trgovanje z emisijami, in (ii) uredbo o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu.

4.3

EESO pozdravlja pristop Komisije, saj meni, da je to primeren korak za vzpostavitev učinkovitejšega oblikovanja cen ogljika v celotnem gospodarstvu. Takšno orodje bi bilo treba uskladiti z drugimi dodatnimi instrumenti, tudi z novim pristopom k obdavčenju na notranjem trgu EU v skladnem okviru politike ter z drugimi podobnimi orodji, ki se uporabljajo v drugih jurisdikcijah po svetu.

4.4

V mednarodnem merilu se je število sistemov za trgovanje z emisijami v svetu povečalo. Poleg sistema EU za trgovanje z emisijami že delujejo ali so v pripravi nacionalni ali podnacionalni sistemi v Kanadi, na Kitajskem, Japonskem, Novi Zelandiji, v Južni Koreji, Švici in Združenih državah Amerike.

4.5

EESO pozdravlja regionalne pobude, ki si prizadevajo za bistveno zmanjšanje emisij CO2, saj gre za nujne korake za učinkovito spopadanje s podnebnimi spremembami, ki jih povzročajo emisije CO2. V zvezi s tem EESO spodbuja Evropsko komisijo, naj nadaljuje in izboljša svoja prizadevanja, da bi Evropa na tem področju postala vodilna regija.

5.   Davki na emisije ogljika

5.1

Drugi možen instrument politike so davki na ogljikov dioksid. Z njimi se emisije zmanjšujejo predvsem na dva načina: s (i) povečanjem stroškov goriv in elektrike na osnovi ogljika in (ii) posledičnim spodbujanjem gospodarskih družb, da preidejo na čisto energijo, na primer vodno, sončno ali vetrno.

5.2

Če so davki na ogljikov dioksid pravilno zasnovani, so skladni z načelom „onesnaževalec plača“, v skladu s katerim bi moral stroške ukrepov za zmanjšanje onesnaženja nositi onesnaževalec glede na razsežnost škode, povzročene družbi, kot je zapisano v Deklaraciji OZN iz Ria (13) (1992) in Direktivi 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (14).

5.3

Komisija se je pri svojem delu v zvezi z zmanjševanjem emisij CO2 osredotočala na sistem za trgovanje z emisijami. EESO meni, da bi bilo v prihodnje koristno in nujno zasnovati tudi nove ukrepe obdavčenja, s katerimi bi bilo mogoče dopolniti sedanji sistem za trgovanje z emisijami in nacionalne davke na ogljikov dioksid, da bi dosegli učinkovit in simetričen okvir politike za obravnavanje naraščajočih emisij CO2. Izjemno pomembno je usklajevanje prizadevanj na svetovni ravni, kot je ustrezno pojasnil Mednarodni denarni sklad (15).

5.4

Več držav v Evropi je uvedlo energetske davke ali energetske davke, ki delno temeljijo na vsebnosti ogljika. Med njimi so Švedska, Danska, Finska, Nizozemska, Norveška, Slovenija, Švica in Združeno kraljestvo (16).

5.5

Švedska zaračunava najvišjo stopnjo davka na ogljikov dioksid v višini 112,08 EUR na tono emisij ogljika in je svoje emisije v zadnjih 25 letih zmanjšala za 23 %. Švedski davek na ogljikov dioksid je bil uveden leta 1991 s stopnjo, ki je ustrezala 250 SEK (23 EUR) na tono emisij ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv in ki je bila postopno povišana na 1 190 SEK (110 EUR) v letu 2020; še vedno je temelj švedske podnebne politike (17).

5.6

Švedski davek na ogljikov dioksid je zagotovil spodbude za zmanjšanje porabe energije, izboljšanje energetske učinkovitosti in povečanje uporabe alternativnih obnovljivih virov energije. S postopnim zviševanjem davka so imele zainteresirane strani čas za prilagajanje, s čimer se je politična sprejemljivost zviševanja davka sčasoma izboljšala.

5.7

Švedska izkušnja je na splošno pokazala, da je mogoče zmanjšati emisije, čeprav je za to potrebno občutno preoblikovanje gospodarstva. V obdobju 1990–2017 se je BDP povečal za 78 %, domače emisije toplogrednih plinov pa so se v istem obdobju zmanjšale za 26 %, s čimer je Švedska osma država glede na indeks svetovne konkurenčnosti.

5.8

Finska je leta 1990 postala prva država na svetu, ki je uvedla davek na ogljikov dioksid. Davek je sprva temeljil samo na vsebnosti ogljika v povezavi s proizvodnjo toplote in elektrike. Nato je bil razširjen, da je zajel obdavčitev ogljika in energije, vključena pa so bila tudi pogonska goriva v prometu.

5.9

Danska je davek na ogljikov dioksid uvedla leta 1992, zajemal pa je vso porabo fosilnih goriv (zemeljskega plina, surove nafte in premoga). Na Norveškem davek na ogljikov dioksid zajema do 55 % vseh emisij; preostale emisije so vključene v nacionalni sistem za trgovanje z emisijami (18).

5.10

EESO spodbuja Evropsko komisijo, naj pripravi konkretne pobude za vzpostavitev podobnih davkov na ogljikov dioksid v državah članicah, da bi se uskladila prizadevanja za učinkovito zmanjšanje ravni CO2. Idealen rezultat bi bil, da se na enotnem trgu EU vzpostavijo enotni pogoji glede emisij oziroma zmanjšanj, ki jih je treba obdavčiti, ter konkretnih metod in stopenj obdavčitve za enak vpliv na raven CO2 v ozračju. Vendar pa je za tak izid lahko potrebnega kar nekaj časa glede na potrebe posameznih držav.

5.11

S sprejetjem podobnih davkov na CO2 v državah članicah bi bilo treba vplivati na trgovinske partnerice, da sprejmejo podobne ukrepe, ter tako prizadevanja razširiti po svetu in omejiti učinek na evropsko konkurenčnost. Potrebna je globalna rešitev, da se ne bi oblikovala zapletena kompenzacijska pravila.

5.12

Poleg tega bi lahko davki, če bodo pravilno zasnovani, prispevali h gospodarski rasti, med drugim s spodbujanjem produktivnih naložb v nove tehnologije. To zlasti velja za razvoj tehnologij za znižanje obstoječih ravni CO2 v ozračju.

6.   Tehnologiji zajemanja in shranjevanja ter zajemanja in uporabe ogljikovega dioksida

6.1

Še en možen instrument politike je uporaba tehnik za znižanje obstoječih ravni CO2 v ozračju. Verjetno bodo poleg sistema za trgovanje z emisijami in davkov na CO2 potrebne tudi te tehnike. Potreben je simetričen pristop. Dejavnosti, s katerimi se znižuje raven CO2, ki je že v ozračju, so enako koristne za omejevanje globalnega segrevanja kot zmanjševanje dejavnosti, ki so vir emisij CO2.

6.2

Glavni tehnologiji, namenjeni zniževanju ravni CO2, sta zajemanje in shranjevanje ter zajemanje in uporaba ogljikovega dioksida (19). Pri obeh tehnologijah se CO2 črpa iz ozračja, komprimira in odpelje na kraj hrambe. Tehnologiji imata velik potencial za blažitev podnebnih sprememb (20). Obstajajo tudi druge tehnologije, v bližnji prihodnosti pa naj bi se jih razvilo še veliko več.

6.3

Razlika med zajemanjem in shranjevanjem ter zajemanjem in uporabo je v končni namembnosti zajetega CO2. Pri zajemanju in shranjevanju se zajeti CO2 prepelje na primerno mesto za dolgotrajno skladiščenje, pri zajemanju in uporabi pa se z zajetim CO2 izdelajo komercialni proizvodi.

6.4

Zajemanje in uporaba pomeni, da se CO2 zajame in uporabi kot surovina pri proizvodnji mineralov, kemičnih sestavin, sintetičnih goriv in gradbenega materiala. To tehnologijo je mogoče uporabiti za omejevanje emisij CO2 z recikliranjem CO2 v proizvode, za trajno sekvestracijo CO2 v gradbenem materialu, kot je beton, ter recirkulacijo CO2 z neposrednim zajemanjem iz zraka. Omogoča tudi shranjevanje električne energije s proizvodnjo sintetičnega metana.

6.5

EU je pripravila regulativni okvir za komercializacijo in subvencioniranje te nove tehnologije, čeprav so stroški zajemanja in shranjevanja še vedno pomemben negativen dejavnik. Trenutno je najdražji del postopka zajemanje.

6.6

Največje zmogljivosti za zajemanje in shranjevanje ter zajemanje in uporabo ogljikovega dioksida so trenutno v ZDA.

6.7

V Evropi tehnike zajemanja in shranjevanja ter zajemanja in uporabe od leta 1996 uporablja Norveška (21). Pri proizvodnji zemeljskega plina v več namenskih obratih zajame več milijonov ton CO2 letno in ga shranjuje na ustreznih mestih, kar je doslej najuspešnejša evropska izkušnja z uporabo tehnologije zajemanja in shranjevanja. V zadnjih letih so dodatne oblike tehnologije zajemanja in shranjevanja ter zajemanja in uporabe ogljikovega dioksida razvili na Švedskem, Nizozemskem, v Belgiji, Franciji in na Irskem (22).

6.8

EESO spodbuja, da se tehnologiji za zajemanje in shranjevanje ter zajemanje in uporabo ogljikovega dioksida z namenskimi naložbami razvijata na ravni EU in nacionalni ravni, saj prispevata k cilju zmanjševanja vpliva emisij CO2 in, splošneje, k ciljem trajnostnega razvoja, ki jih spodbuja OZN, ter ciljem iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

6.9

Če želimo globalno segrevanje uspešno in stroškovno učinkovito zmanjšati, je treba spodbujati tehnologiji zajemanja in shranjevanja ter zajemanja in uporabe ogljikovega dioksida (23). Zlasti nacionalni proračuni bi morali imeti ključno vlogo pri okrepljeni uporabi teh tehnologij s spodbujanjem javnih naložb in davčnimi spodbudami. V zvezi s tem Evropska komisija razmišlja o reviziji ustreznih smernic o državni pomoči, vključno z okoljskimi in energetskimi smernicami, ki bodo dopolnjene do leta 2021, da se državam članicam omogoči večja prožnost.

6.10

Države članice bi morale zlasti sprejeti celovito in simetrično politiko okoljskih davkov za obravnavo vpliva CO2 na globalno segrevanje. Uvesti je treba davke s pozitivnimi in negativnimi stopnjami. Prihodki, zbrani z davki na CO2, bi se po možnosti uporabljali za financiranje spodbud za tehnike zmanjševanja emisij CO2.

6.11

Evropska sredstva, namenjena raziskavam na področju zajemanja in shranjevanja ter zajemanja in uporabe ogljikovega dioksida, bi lahko finančno okrepili in strateško ciljno usmerili, da bi dosegali boljše, konkretne rezultate v smislu zmogljivosti zajemanja CO2 in alternativ za njegovo shranjevanje.

6.12

Ne smemo podcenjevati vloge pravil o javnem naročanju (24). Nacionalne vlade in lokalne javne uprave bi morale nadalje in bolje izkoriščati zelene cilje in posebne okoljske instrumente, določene v Direktivi 2014/24/EU (25), Direktivi 2014/25/EU (26) in Direktivi 2014/23/EU (27) o javnem naročanju in koncesijah. Tako bi lahko nacionalne naložbe in javna poraba na eni strani delovale v sinergiji z ukrepi, predvidenimi v evropskem zelenem dogovoru, na drugi strani.

7.   Dodatna orodja za zmanjšanje emisij

7.1

Nazadnje EESO opozarja na druge instrumente politike za zmanjšanje ogljika. Ti segajo od novih tehnologij do praks gospodarjenja z zemljišči, ki bi jih bilo treba spodbujati in podpirati na ravni EU in nacionalni ravni. Predvsem gozdovi naravno odstranjujejo ogljikov dioksid in drevesa zlasti dobro shranjujejo ogljik, odstranjen iz ozračja s fotosintezo. Torej je mogoče z razširitvijo in obnovo gozdov ter pravilnim gospodarjenjem z njimi okrepiti delovanje fotosinteze za obvladovanje CO2.

7.2

Prodaja gozdnih proizvodov je sicer obdavčena kot dohodek lastnika, vendar bi bilo treba priznati, da se s sajenjem dreves in rastjo gozda zmanjša količina CO2 v ozračju, zato bi bilo treba v okviru simetričnega davčnega pristopa h globalnemu segrevanju to spodbujati z negativnim davkom na CO2. To bi bil pomemben ukrep za dosego podnebnih ciljev.

7.3

Poleg tega se ogljik naravno shranjuje v tleh. Z zadnjo reformo SKP so bili uvedeni nekateri ukrepi ekologizacije, namenjeni povečanju prispevka evropskega kmetijstva k zeleni rasti v Evropi. Takšne ukrepe bi bilo treba spodbujati, če so združljivi z naraščajočo potrebo po proizvodnji hrane in uresničevanjem okoljskih ciljev. Krožno gospodarstvo lahko pomeni tudi več možnosti za doseganje okoljskih in podnebnih ciljev.

---

(1)  Vzroki podnebnih sprememb, Evropska komisija (Energija, podnebne spremembe, okolje) – https://ec.europa.eu/clima/change/causes_sl.

(2)  Global Climate Change (Svetovne podnebne spremembe), NASA – https://climate.nasa.gov/evidence/.

(3)  Global Carbon Project, emisije CO2 – http://www.globalcarbonatlas.org/en/CO2-emissions.

(4)  Glej sporočilo Evropske komisije Evropski zeleni dogovor – Postati prva podnebno nevtralna celina.

(5)  Glej mnenje EESO Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor (v pripravi) in mnenje EESO UL C 282, 20.8.2019, str. 51.

(6)  Glej mnenje EESO Sklad za pravični prehod in spremembe uredbe o skupnih določbah (UL C 311, 18.9.2020, str. 55).

(7)  V zvezi s svetovnimi prizadevanji glej Emissions Gap Report (Poročilo o emisijski vrzeli), UNEP, 2019.

(8)  Brez resnično globalne rešitve vprašanje obravnave izdelkov iz tretjih držav postane problem in pojavijo se potreba po mehanizmu za prilagoditev davka na meji glede na emisije ogljika in njegove posledice.

(9)  Zagovarjati je mogoče stališče, da bi morala biti subvencija na tono zmanjšanja količine CO2 večja od davčne stopnje na emisije CO2, ker bo zmanjšana proizvodnja v dejavnostih, ki so vir emisij CO2, verjetno povzročila nekaj trajne brezposelnosti. Poleg tega je verjetno lažje dobiti podporo javnosti za strukturne spremembe v gospodarstvu, ki vodijo v razvoj nove tehnologije, kot za zmanjšanje obstoječih metod proizvodnje.

(10)  Glej mnenje EESO Pregled sistema EU za trgovanje z emisijami (UL C 71, 24.2.2016, str. 57).

(11)  Sistem za trgovanje z emisijami in cena pravic do emisije sta sprožila veliko razprav. Na ceno pravic do emisije močno vplivata število teh pravic in poslovni cikel. Tudi sedanje gospodarske razmere, po krizi zaradi COVID-19, bodo verjetno sprožile ponovno razpravo o sistemu za trgovanje z emisijami.

(12)  Glej mnenje EESO Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor (UL C 311, 18.9.2020, str. 63).

(13)  Glej poročilo s Konference Združenih narodov o okolju in razvoju in direktivo ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode.

(14)  UL L 143, 30.4.2004, str. 56.

(15)  Publikacija MDS Fiscal Monitor, How to Mitigate Climate Change (Kako ublažiti podnebne spremembe), 2019, str. IX. V njej je zapisano, da „imajo različni instrumenti politike prednosti in pomanjkljivosti, vendar je podnebna kriza resna in eksistencialna, zato so ključni deležniki pozvani, naj uvedejo vse ustrezne ukrepe politike. Finančni ministri se lahko s to krizo spopadejo z uvedbo davka na ogljikov dioksid ali podobnih politik, da bo blažitev podnebnih sprememb z davčnimi ukrepi ali ukrepi porabe, ki se dopolnjujejo, postala sprejemljivejša, z zagotovitvijo ustreznega proračuna za naložbe v čisto tehnologijo ter z mednarodnim usklajevanjem strategij.“

(16)  Uvedba ali povečanje davkov na emisije ogljika pogosto pomenijo težavne kompromise. Davki sprožijo potrebo po spremembi proizvodnih tehnik in prevoznih sredstev, ki lahko povzroči brezposelnost v nekaterih sektorjih in nujnost prehoda na drugačno zaposlitev. Za prizadete so socialni stroški lahko visoki. Države imajo različne možnosti za zagotavljanje socialne zaščite, kar je treba upoštevati, da bi bilo izvajanje družbeno sprejemljivo.

(17)  Švedski davek na ogljikov dioksid, Švedski vladni uradi – https://www.government.se/government-policy/taxes-and-tariffs/swedens-carbon-tax/.

(18)  Putting a Price on Carbon with a Tax (Določitev cene ogljika z davkom), Skupina Svetovne banke – https://www.worldbank.org/content/dam/Worldbank/document/SDN/background-note_carbon-tax.pdf.

(19)  The potential for CCS and CCU in Europe (Potencial za zajemanje in shranjevanje ter zajemanje in uporabo ogljikovega dioksida v Evropi), Evropska komisija – https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/iogp_-_report_-_ccs_ccu.pdf.

(20)  Glej mnenje EESO (UL C 341, 21.11.2013, str. 82).

(21)  Carbon capture and storage (Zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida), Norsk Petroleum – https://www.norskpetroleum.no/en/environment-and-technology/carbon-capture-and-storage/.

(22)  How European CO2 Transport and Storage Infrastructure can enable an Innovative Industrial Transition (Kako lahko evropska infrastruktura za prevoz in skladiščenje CO2 omogoči prehod na inovativno industrijo), Evropski parlament – https://zeroemissionsplatform.eu/wp-content/uploads/ZEP-Conference-Presentations.pdf.

(23)  Švedski vladni odbor je leta 2020 ugotovil, da bi lahko Švedska dosegla ogljično nevtralnost do leta 2045, če bi prihodke od davkov na CO2 uporabila za subvencioniranje odstranjevanja CO2 iz ozračja. Davčni stopnji pozitivnega in negativnega davka bi bili enako visoki. Glej SOU 2020:4, javne preiskave švedske vlade.

(24)  To je bilo poudarjeno v publikaciji Public Procurement for a Circular Economy (Javno naročanje za krožno gospodarstvo), ki jo je oktobra 2017 objavila Evropska komisija: https://ec.europa.eu/environment/gpp/circular_procurement_en.htm. Tudi Svetovna banka je poudarila vlogo pravil o javnem naročanju pri svojem naročanju: https://www.worldbank.org/en/about/corporate-procurement/vendors.

(25)  UL L 94, 28.3.2014, str. 65.

(26)  UL L 94, 28.3.2014, str. 243.

(27)  UL L 94, 28.3.2014, str. 1.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Krepitev trajnostne gospodarske rasti v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/04)

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	24. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	194/11/12

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Pandemija COVID-19 je države članice Evropske unije prizadela tako kot druge države po svetu. Evropska komisija se je na krizo odzvala z obsežnim svežnjem instrumentov, katerih cilj je ublažiti udarec tega zunanjega šoka. Med temi so instrument podpore, ki bo v okviru evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) zagotovljena zaradi pandemične krize, začasna posojila za financiranje nacionalnih shem skrajšanega delovnega časa in podobni ukrepi za ohranjanje delovnih mest v državah članicah EU kot del pobude SURE (instrument za začasno podporo zmanjševanju tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah). Evropska investicijska banka (EIB) je podjetjem zagotovila likvidnostno podporo. Nedavno je Evropska komisija predlagala nov instrument v vrednosti 750 milijard EUR, imenovan „Next Generation EU“, katerega namen je pomagati državam članicam, da si opomorejo od gospodarske krize.

1.2

EESO zato meni, da kriza zaradi COVID-19 Unije ne bi smela odvrniti od njenih srednjeročnih in dolgoročnih ciljev, ki so zapisani v evropskem zelenem dogovoru, strategiji za trajnostno rast za leto 2020 in evropskem stebru socialnih pravic. V teh ciljih je namreč že upoštevana potreba po preoblikovanju evropskega gospodarstva, da se v prihodnjih letih zagotovi trajnostna rast, ki bo temeljila na okoljski trajnostnosti, izboljšanju produktivnosti, pravičnosti in socialnem napredku ter makroekonomski stabilnosti.

1.3

Za stabilnost dobavnih verig, ki so se med krizo izkazale za ranljive, morajo po mnenju EESO gospodarski subjekti EU ponovno razmisliti o strategijah dobavnih verig, vključno z diverzifikacijo, pa tudi o ponovni uskladitvi dobavnih verig med različnimi sektorji. Enako pomembno je, da EU prevzame vidnejšo vlogo v svetovni trgovini, kar je bistveno za podjetja EU in njihove poslovne možnosti. Po mnenju EESO bi bilo treba na številnih področjih zagotoviti tudi enake konkurenčne pogoje (zlasti mednarodne delovne standarde, pošteno konkurenco in spoštovanje ciljev glede podnebnih sprememb) za globalna podjetja, ki delujejo na svetovnem trgu. Podjetij EU, ki selijo svoje proizvodne obrate (vsaj za osnovne proizvode) v EU, da bi se izognila težavam v dobavni verigi, ni mogoče izključiti.

1.4

Globalizacija je ne glede na svoje stranske učinke omogočila čezmejne naložbe, vendar njihov namen ni nujno vedno krepitev kapitalskih naložb, temveč iskanje držav z najnižjimi davki. EESO meni, da gospodarske težave in druge posledice krize zaradi COVID-19 kažejo, da je potrebna sprememba v načinu delovanja podjetij v EU in po vsem svetu. Priporočila EESO o tem, da bi pospešili roke za odpravo izogibanja davkom in davčnih utaj, so zdaj postala aktualnejša, kar velja tudi za razpravo med državami članicami o postopnem prehodu na glasovanje s kvalificirano večino in redni zakonodajni postopek v davčnih zadevah.

1.5

Vladna politika in podpora sta med krizo postali pomembnejši. Zlasti fiskalna politika je ključna ne le za ekonomsko stabilnost, temveč tudi zato, ker državam omogoča podpreti podjetja s spodbudami, ki so dovoljene v skladu z zakonodajo EU. Zato EESO meni, da je za vsak poskus doseganja in krepitve trajnostne rasti potrebno usmerjanje in urejanje s strani države na vseh področjih gospodarske dejavnosti in varstva okolja, s poudarkom na vključevanju varstva okolja v gospodarsko dejavnost. Odprt dialog s socialnimi partnerji in civilno družbo je seveda še vedno ključen za določitev gospodarske usmeritve.

1.6

Zaradi obsežnega zadolževanja, potrebnega za zagotavljanje dohodkovne podpore in jamstev za posojila podjetjem, ki so med krizo zaradi omejitev ustavila poslovanje, bo obseg spodbud, ki jih bodo države lahko nudile za ponovni zagon gospodarske dejavnosti, nedvomno omejen. Omejen bo tudi znesek finančnih sredstev, ki so potrebna za podporo varstvu okolja in produktivnim naložbam. Države bodo morale zato najti ustvarjalne načine za podporo porabe, usmerjene v trajnostno gospodarsko rast, hkrati pa zagotoviti tudi dolgoročno fiskalno vzdržnost.

1.7

Prehod na bolj trajnostno gospodarsko pot mora vključevati razvoj zelenih sektorjev in čim večjo ekologizacijo obstoječih poslovnih modelov in sektorjev, ki niso tradicionalno zeleni. Zato mora biti po mnenju EESO pomoč, ponujena podjetjem na nacionalni ravni in ravni EU, pogojena z doseganjem ciljev, določenih v evropskem zelenem dogovoru in strategiji za trajnostno rast za leto 2020, ter dokazanim socialnim napredkom.

1.8

Pri določanju strategij, potrebnih za okrevanje gospodarstva, naložbe in trajnostnost, je odločitev Komisije o aktivaciji splošne odstopne klavzule iz Pakta za stabilnost in rast, ki državam euroobmočja omogoča začasno prenehanje zahtevanih prilagoditev, potrebnih za dosego srednjeročnih fiskalnih ciljev, korak v pravo smer. Vendar pa EESO meni, da bo veljavna pravila morda treba revidirati, ko bomo dosegli fazo okrevanja po krizi zaradi COVID-19.

1.9

Po mnenju EESO mora biti temelj trajnostne gospodarske rasti v EU vzpostavitev in razvoj resnično krožnega gospodarstva, s katerim bo vrednost vzdolž celotnih vrednostnih verig čim večja in se bo ohranjala, hkrati pa se bo zmanjšala količina odpadkov in okrepila učinkovita raba virov. Poslovni modeli krožnega gospodarstva pomenijo pomemben potencial za spodbujanje konkurenčnosti EU, ne le v smislu ohranjanja naravnega okolja, temveč tudi ustvarjanja visokokakovostnih delovnih mest in razvoja pomožnih panog.

1.10

Vloge inovacij, digitalizacije in stalnih naložb v človeški kapital pri lajšanju prehoda na trajnostno rast ni mogoče dovolj poudariti, vendar je trenutna pandemija znova poudarila tudi pomen osredotočanja na zdravje in dobro počutje posameznikov, ne le na produktivnost in gospodarsko rast. Produktivnost ima ključno vlogo pri doseganju trajnostne gospodarske rasti. Da bi gospodarstvo v prihodnosti trajnostno raslo, mora po mnenju EESO povečati svojo zmožnost rasti, vendar le do točke, na kateri ta rast pomeni dodano vrednost za gospodarstvo s povečanjem plač in presežkov, s čimer se poveča povpraševanje na enotnem trgu, brez hkratnega krčenja pridobljenih pravic, kot sta pravici do socialnega varstva in kolektivnih pogajanj.

2.   Odpornost na ekonomske šoke (izkušnja s COVID-19)

2.1

EESO je v sklepih svojega mnenja o Evropski stabilizacijski funkciji za naložbe (1) ugotovil, da Evropska stabilizacijska funkcija za naložbe (ESFN), katere namen je stabilizirati nacionalne fiskalne politike v primeru ekonomskih šokov, glede na velikost sklada ne bi bila dovolj učinkovita, če bi gospodarska kriza prizadela več držav članic. Čeprav je ESFN veljala za korak k tesnejšemu povezovanju euroobmočja, je EESO menil, da bi bila dobro zasnovana zavarovalna shema na ravni celotne Unije, ki bi delovala kot avtomatski stabilizator med makroekonomskimi šoki, bolj učinkovita od predlagane ESFN.

2.2

Države članice Evropske unije je tako kot druge države po svetu v minulih mesecih prizadel izbruh COVID-19. Kriza je razkrila slabosti, ki so sestavni del EU: njeno vodstvo se vsaj na začetku ni znalo učinkovito in usklajeno odzvati na resne gospodarske in socialne posledice krize zaradi COVID-19. Zdravstveni sistemi, zlasti v Italiji in Španiji, so le stežka skrbeli za tako veliko okuženih oseb, splošni odziv pa je ironično spominjal na recept „vsaka država zase“, ki ga zagovarjajo skrajni desničarji in nacionalisti.

2.3

Lahko bi rekli, da je sedanja kriza največji preizkus za EU, njene institucije in sam euro. Leta 2008 je bil v središču krize bančni sektor. Evropska centralna banka (ECB) je finančnim trgom zagotovila likvidnost in podprla banke. Takrat so bili ključni monetarni instrumenti, sedanja kriza pa je povsem drugačen izziv in poudarjeni so predvsem fiskalni ukrepi, s katerimi se zagotavlja trdnost sistemov javnega zdravstva, hkrati pa omogoča dohodkovna podpora za ranljiva podjetja in njihove zaposlene. ECB je posredno podpirala sposobnost vlad, da izdajajo dolžniške instrumente in z zadolževanjem financirajo porabo, tudi porabo za programe socialnega razvoja in socialne pomoči.

2.4

Gospodarske posledice pandemije COVID-19 so prizadele vse članice euroobmočja, vendar pa ni mehanizma, ki bi njihovim vladam omogočil, da bi se na tak šok odzvale skupaj. Zato so bili politični odzivi na pandemijo predvsem nacionalni, kar razlike še poglablja, namesto da bi se Evropa v času krize združila. Euroobmočje se je na simetričen šok odzvalo asimetrično. Zaradi razlik med fiskalnimi pogoji posameznih držav članic so se pojavile velike razlike v njihovih političnih odzivih. EESO je v več svojih mnenjih opisal pomen večje konvergence v gospodarski in socialni politiki ter usklajenega pristopa v fiskalni politiki, tudi pri obdavčevanju, vendar je trenutna kriza ponovno dokazala, da zaradi razlik med fiskalnimi pogoji posameznih držav obstaja velik razkorak v fiskalnopolitičnih odzivih. Močnejša gospodarstva euroobmočja so se na COVID-19 silovito odzvala s povečanjem zadolževanja za financiranje svežnjev za reševanje. Ranljivejša gospodarstva nimajo enakega finančnega manevrskega prostora in so se odzvala s skromnejšim svežnjem za reševanje. To kaže, kako zelo različna so si gospodarstva v euroobmočju. Čim daljša je kriza, tem opaznejše so te razlike.

2.5

ECB je v odziv na krizo napovedala nov izredni program nakupa sredstev za stabilizacijo evropskih trgov. Prvi odziv evropskih glavnih mest je bil predvidljiv: ko so se trgi umirili in razmiki v donosnosti obveznic med državami zmanjšali, je prej zaznana potreba po skupnih fiskalnih ukrepih izginila. Vsaka država je pozornost spet usmerila nazaj k nacionalnim svežnjem za reševanje, čeprav je nadaljnje delo Komisije, Euroskupine in Evropskega sveta v zvezi z načrtom za okrevanje pomenilo spodbudo, ki so jo države članice potrebovale. Še vedno pa je treba storiti veliko več za učinkovito odzivanje na to krizo, vključno z oblikovanjem skupnega dolžniškega instrumenta, ki bo združil naložbe, potrebne za oživitev gospodarstva in preprečevanje izgube več milijonov delovnih mest po vsej EU.

2.6

Zdaj lahko preidemo k evropskemu mehanizmu za stabilnost (EMS) in njegovi posojilni zmogljivosti v višini 410 milijard EUR. Države večinoma oklevajo, preden se odločijo za EMS, saj za vsako posojanje veljajo pogoji. In tudi če so ti pogoji opuščeni ali prilagojeni, kar je bil izid zasedanja Euroskupine 9. aprila 2020, se lahko s „sintetičnimi“ obveznicami EMS zgolj ohranja razdrobljenost euroobmočja. Sedanji okvir za ekonomski in fiskalni nadzor, zlasti reforme šesterčka in dvojčka, ni odpravil razdrobljenosti, kar je glavni razlog za nedavno sporočilo Evropske komisije (2). Namen tega pregleda je v bistvu osredotočen na to, kar je potrebno za dosego gospodarske rasti ob ohranjanju vzdržnih državnih financ in preprečevanju makroekonomskih neravnotežij s tesnejšim usklajevanjem gospodarskih politik in konvergenco gospodarske uspešnosti držav članic. To bi lahko bil pomemben korak v pravo smer, če se prek postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji ali evropskega semestra ugotovijo temeljni razlogi za neravnotežja, pri čemer se osredotočimo na učinkovitejše politike, kot so politike za izboljšanje sistemov socialne zaščite.

2.7

Evropska komisija je 9. aprila 2020 napovedala obsežen sveženj instrumentov, namenjenih blažitvi krize zaradi COVID-19, v višini 540 milijard EUR. Med njimi je nov instrument podpore, ki bo v okviru EMS zagotovljena zaradi pandemične krize, v višini do 240 milijard EUR, namenjen pomoči državam članicam euroobmočja pri domačem financiranju neposrednih in posrednih stroškov, povezanih z zdravstveno oskrbo, zdravljenjem in preventivo zaradi krize zaradi COVID-19, do višine največ 2 % BDP posamezne države za leto 2019. Sveženj vsebuje tudi 100 milijard EUR začasnih posojil za financiranje nacionalnih shem skrajšanega delovnega časa in podobnih ukrepov za ohranjanje delovnih mest v državah članicah EU v okviru pobude SURE, za kar jamčijo države EU. Poleg tega bo Evropska investicijska banka (EIB) podjetjem v Evropi, zlasti malim in srednjim podjetjem (MSP), zagotovila likvidnostno pomoč v višini do 200 milijard EUR. Nadalje se je Evropski svet 27. aprila 2020 načeloma dogovoril o ustanovitvi sklada za okrevanje EU v skupni višini vsaj 1 bilijona EUR in pozval Komisijo, naj pripravi predlog, kako bi tak sklad razvili in uporabljali.

2.8

Evropska komisija je mesec dni pozneje, 27. maja 2020, predlagala nov instrument v vrednosti 750 milijard EUR, imenovan „Next Generation EU“, katerega namen je državam članicam pomagati, da si opomorejo od gospodarske krize. Novi sveženj, ki je del naslednjega dolgoročnega proračuna EU za obdobje 2021–2027, vključuje za 500 milijard EUR nepovratnih sredstev in za 250 milijard EUR posojil. Financiral se bo s posojili na finančnih trgih, za kar je potrebno začasno zvišanje zgornje meje lastnih sredstev Komisije na 2 % bruto nacionalnega dohodka EU. Program za okrevanje vključuje 560 milijard EUR za podporo naložbam in reformam držav članic v zvezi z zelenim gospodarstvom, digitalizacijo in gospodarsko odpornostjo (za 310 milijard EUR nepovratnih sredstev in za 250 milijard EUR posojil), dodatnih 55 milijard EUR za spodbuditev obstoječih programov kohezijske politike, dodatnih 40 milijard EUR za Sklad za pravični prehod ter za 15 milijard EUR dodatnih naložb v Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Cilj svežnja je tudi znova spodbuditi zasebne naložbe, in sicer z novim instrumentom za podporo plačilni sposobnosti evropskih podjetij, katerega proračun znaša 31 milijard EUR, z okrepitvijo evropskega naložbenega programa InvestEU v višini 15,3 milijarde EUR in novim instrumentom za strateške naložbe s proračunom 15 milijard EUR (v okviru InvestEU), katerega cilj je omogočiti naložbe v strateške sektorje v EU, zlasti v zvezi s krepitvijo odpornosti, zeleno in digitalno preobrazbo ter ključnimi vrednostnimi verigami.

2.9

Če to upoštevamo, trenutna kriza Unije ne bi smela odvrniti od njenih dolgoročnih ciljev, ki so zapisani v evropskem zelenem dogovoru in strategiji za trajnostno rast za leto 2020. Ti cilji so namreč nenavadno daljnovidni, saj je v njih upoštevana potreba po preoblikovanju evropskega gospodarstva, da se v prihodnjih letih zagotovi trajnostna rast, ki bo temeljila na okoljski trajnostnosti, izboljšanju produktivnosti, pravičnosti in socialnem napredku ter makroekonomski stabilnosti.

3.   Svetovna soodvisnost, mednarodna razsežnost EU in prihodnost globalizacije

3.1

Globalizacija je pripeljala do povečanja neposrednih tujih naložb, ki so od leta 1990 naraščale v povprečju za približno 10 % letno (3) v primerjavi s povprečno 5-odstotno rastjo svetovne trgovine (4). Vendar pa moramo priznati tudi njene stranske učinke, zlasti glede delovnih in socialnih pogojev. Res je, da je globalizacija spodbudila prenos tehnologije, prestrukturiranje industrije in rast svetovnih podjetij, vendar se je to pogosto dogajalo na račun socialnih pravic in kolektivnih pogajanj. In čeprav je globalizacija velikim podjetjem omogočila doseči ekonomijo obsega in tako znižati stroške in cene, je to prizadelo veliko malih podjetij v EU, ki jim konkurirajo na domačem trgu.

3.2

Glede trgovine med državami ima večja soodvisnost veliko pozitivnih učinkov; nenazadnje smo dojeli, da bi zaradi vojaške moči držav, kot so Kitajska, ZDA in Rusija, konflikti med državami pomenili konec sveta, kakršnega poznamo. Vendar s tem slika še ni popolna. Pogosto se spregledajo negativne posledice globalizacije, kot so pretirano onesnaževanje in nepošteni delovni pogoji. Poleg tega kriza, ki prizadene gospodarstva, kot sta kitajsko in ameriško, negativno vpliva na številne države ter povzroči regionalne in globalne nestabilnosti. Globalizacija je povzročila še številne druge pasti, nenazadnje dejstvo, da se multinacionalna ali globalna podjetja zaradi svoje teže na nacionalnem trgu pogosto dojemajo kot grožnja za nacionalno suverenost.

3.3

V tej fazi se je treba vprašati, kako bo COVID-19 spremenil način delovanja gospodarskih družb, ki poslujejo na področju čezmejne trgovine ali storitev, v nekaterih sektorjih – zlasti sektorju potovanj in turizma/letalskih prevozov – ki jih bo gospodarska kriza najbolj prizadela. Finančne posledice te krize so izjemno velike in nekatere gospodarske družbe – tudi v proizvodnem sektorju – so prizadele omejitve glede dobavnih verig in izvoza, upad poslovanja s strankami, kar je povzročilo nekakšen obratni multiplikacijski učinek, tj. širjenje (negativnih) šokov po proizvodnih mrežah. Kriza nas je opomnila, kako razvejani so sporazumi o dobavi, na katerih temelji globalizirano gospodarstvo.

3.4

Širjenje globalne trgovine v zadnji četrtini 20. stoletja sta omogočila dva nepovezana dejavnika: vzpon intermodalnega prevoza tovora (tj. v zabojnikih) in množično opuščanje nadzora kapitalskih tokov v začetku 80. let. Čeprav so kapitalski tokovi zdaj bolj regulirani, ostajajo gonilna sila za naložbe in trgovinske tokove povsod po svetu. Tretji razlog za povečanje svetovne trgovine je bila liberalizacija trgovine in z njo povezani trgovinski sporazumi, pri čemer morda najbolj izstopa sprejem Kitajske med članice Svetovne trgovinske organizacije. Trgovina je za EU izjemno pomembna pri vseh prizadevanjih za okrepitev trajnostne gospodarske rasti; obstajajo očitne prednosti povečanja trgovinskih tokov med EU in njenimi trgovinskimi partnericami, vendar se je v krizi zaradi COVID-19 pokazala ranljivost svetovnih dobavnih verig. Prekinitev trgovine lahko negativno vpliva na trajnostno gospodarsko rast. Zato mora EU s svojimi mednarodnimi sporazumi narediti več, da zagotovi varnost dobavnih verig in čim bolj zmanjša prekinitve, ki bi jih povzročili ekonomski šoki. Pri tem bi bilo treba ponovno razmisliti o strategijah dobavnih verig, vključno z diverzifikacijo, pa tudi o ponovni uskladitvi dobavnih verig med sektorji. To bi tudi pomenilo nekakšno obliko sektorske deglobalizacije, ko bi podjetja iz EU preselila svoje proizvodne obrate (vsaj za bistvene proizvode) v EU, da bi se izognila težavam v dobavni verigi.

3.5

V zvezi z obravnavano temo so pomembni tudi mednarodna razsežnost EU in njeni odnosi z globalnimi akterji, zlasti Kitajsko, ZDA in Rusijo. Ker je mednarodna diplomacija ključna za prihodnje gospodarske možnosti EU in njeno valuto, mora imeti EU veliko vidnejšo in v prihodnost usmerjeno vlogo v mednarodnih zadevah, tudi v trgovinskih pogajanjih s konkurenčnimi državami. EESO še vedno zagovarja večstranska trgovinska pogajanja in jih bo tudi v prihodnje, vendar je očitno, da Kitajska, ZDA in Rusija ne upoštevajo stališča EU o večstranski trgovini. Če želi imeti EU vidnejšo vlogo v svetovni trgovini, ki je bistvena za podjetja EU in njihove poslovne možnosti, si bo morala veliko bolj prizadevati, da bi druge države prepričala, naj nadaljujejo večstranska pogajanja, in če ji to ne bo uspelo, bo morala dvostranska trgovina prevzeti večji pomen. Za globalizacijo v času po krizi bodo za svetovna podjetja, ki delujejo na svetovnem trgu, potrebni enaki konkurenčni pogoji na številnih področjih (kot so davčna konkurenca, skladnost s standardi dela in doseganje ciljev na področju podnebnih sprememb). Sicer EU tvega, da bo vse bolj ranljiva za trgovinske spopade med ZDA in Kitajsko in odvisna od njih.

3.6

Glede čezmejnih naložb je dokaj očitno, da njihov namen pravzaprav ni vedno krepitev kapitalskih naložb, temveč iskanje držav z najnižjimi davki (5). Neka oblika globalizacije bo po krizi morda neizogibna, toda gospodarske težave in druge posledice krize kažejo, da je potrebna sprememba v načinu delovanja podjetij v EU in po vsem svetu. Priporočila EESO, da bi države članice pospešile roke za odpravo izogibanja davkom in davčnih utaj, so zdaj postala aktualnejša, kar velja tudi za glasovanje s kvalificirano večino. Že lani je EESO v celoti podprl začetek razprave o postopnem prehodu na glasovanje s kvalificirano večino in redni zakonodajni postopek v davčnih zadevah, pri čemer priznava, da morajo imeti vse države članice vedno dovolj možnosti za sodelovanje v postopku odločanja.

4.   Ponovna preučitev vloge države

4.1

V krizi zaradi COVID-19 se je nedvomno izkazalo, kako pomembna je vloga držav pri reševanju zdravstvenih in gospodarskih kriz. To je tudi posebno pomembno za cilj doseganja trajnostne gospodarske rasti. Zdaj nihče v EU ne dvomi o vlogi držav pri zagotavljanju učinkovitih zdravstvenih sistemov in programov, ki posredno podpirajo gospodarsko dejavnost. Prav tako se ne sprašujemo o vlogi držav pri uveljavljanju bančnih in finančnih predpisov po finančni krizi leta 2008. Vse bolj očitno pa je tudi, da imajo države še vedno ključno vlogo pri določanju gospodarske usmeritve, še zlasti v krizi. To bi moralo veljati tudi v primerih upravljanja na več ravneh, pri čemer je vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v osrednjo državno ekonomsko politiko bistvenega pomena. Kot smo že pojasnili, je fiskalna politika bistvena ne le za gospodarsko stabilnost, temveč tudi zato, ker državam omogoča, da podjetja podprejo s spodbudami, ki so dovoljene v skladu z zakonodajo EU. Za vsak poskus doseganja in krepitve trajnostne rasti je potrebno usmerjanje in urejanje s strani države na vseh področjih gospodarske dejavnosti in varstva okolja, s poudarkom na vključevanju varstva okolja v gospodarsko dejavnost. Odprt dialog s socialnimi partnerji in civilno družbo je seveda še vedno ključen za določitev gospodarske usmeritve.

4.2

V svetu po krizi bo postala fiskalna politika pomembnejša, nenazadnje zaradi ogromnega zneska posojil, ki bo mnogo višji, kot je bilo predvideno pred krizo. Zaradi obsežnega zadolževanja, potrebnega za zagotavljanje dohodkovne podpore in jamstev za posojila podjetjem, ki so zaradi omejitev zaradi COVID-19 ustavila poslovanje, bo obseg spodbud, ki jih bodo države lahko nudile za ponoven zagon gospodarske dejavnosti, nedvomno omejen. Omejen bo tudi znesek finančnih sredstev, ki so potrebna za podporo varstvu okolja in produktivnim naložbam. Države bodo morale zato najti ustvarjalne načine za podporo porabe, usmerjene v trajnostno gospodarsko rast, hkrati pa zagotoviti tudi dolgoročno fiskalno vzdržnost. Stališče Komisije, da bi moralo biti okrevanje usklajeno z zelenim dogovorom, je korak v pravo smer, saj dokazuje, da mora biti tudi sam odziv na krizo trajnosten.

4.3

Eden od zunajproračunskih virov financiranja infrastrukture vključuje mednarodne finančne institucije in zasebna podjetja, in sicer v obliki t. i. javno-zasebnih partnerstev. Če se javno-zasebna partnerstva upravljajo pregledno in so pod demokratičnim nadzorom, so lahko v času po krizi primerna možnost za podpiranje financiranja infrastrukturnih in okoljskih projektov, saj nudijo rešitve za težave s financiranjem, dokončanjem del in naložbami v velike projekte, ne da se za to žrtvujejo državna finančna sredstva, namenjena ključnim politikam.

4.4

EU bi si morala prizadevati tudi za hitrejšo uvedbo orodij in pobud, predlaganih v okviru evropskega zelenega dogovora, ki izrecno priznava, da morajo imeti EU in nacionalne vlade, v sodelovanju z zasebnim sektorjem, osrednjo vlogo pri tem preoblikovanju v resnično trajnostno Evropo. Ta orodja in pobude vključujejo različne instrumente financiranja, ki so del mehanizma za pravični prehod, osredotočenega na MSP in ranljive panoge, da bi pripomogli k njihovi gospodarski oživitvi ter izboljšali njihovo trajnostnost in odpornost na prihodnje pretrese. Zaradi trenutnih okoliščin bi bilo pri posameznih primerih na voljo nekaj manevrskega prostora pri zahtevah glede zavarovanja s premoženjem in skupnega financiranja. Ob upoštevanju trenutne krize zaradi COVID-19 je takšno razmišljanje še pomembnejše in ga je treba šteti za priložnost, da se socialni in gospodarski razvoj ponovno sprožita ob upoštevanju načel zelenega dogovora. Koncept vseevropske solidarnosti še nikoli ni bil bolj na mestu kot v trenutnih okoliščinah.

5.   Strategije za oživitev gospodarstva, naložbe in trajnostnost

5.1

Na tej točki je treba opredeliti strategije, potrebne za oživitev gospodarstva, naložbe in trajnostnost. Ker se gospodarstva krčijo zaradi omejitev zaradi COVID-19, bo pričakovanja, da si bodo opomogla do ravni pred COVID-19, zelo težko izpolniti. Več mesecev bo trajalo, da se vsaj malo približamo točki, na kateri so bili euroobmočje in gospodarstva EU pred krizo. Ker si države izposojajo iz različnih virov, da bi pokrile to nepričakovano in ogromno povečanje javne porabe, bodo verjetno omejile porabo in morda ponovno uvedle varčevalne ukrepe, ki bodo vodili k manjši potrošnji in proizvodnji. V Grčiji so na primer varčevalni ukrepi državo praktično spravili na kolena, saj se je bruto domači proizvod (BDP) v osmih letih skrčil za četrtino, brezposelnost pa se je zvišala na več kot 27 % (6). Ponovna uvedba takšnih varčevalnih ukrepov bi imela nasprotni učinek od želenega. Odločitev Komisije o aktivaciji splošne odstopne klavzule iz Pakta za stabilnost in rast, ki državam euroobmočja omogoča začasno prenehanje zahtevanih prilagoditev, potrebnih za dosego srednjeročnih fiskalnih ciljev, je korak v pravo smer. Vendar pa bo veljavna pravila Pakta za stabilnost in rast morda treba revidirati, ko bomo dosegli fazo okrevanja po krizi zaradi COVID-19.

5.2

Čeprav se splošni cilji, zapisani v sporočilu Evropske komisije o letni strategiji za trajnostno rast (7), štejejo za ključne pri doseganju trajnostne gospodarske rasti, jih ni mogoče doseči z uporabo varčevalnih ukrepov na račun najbolj ranljivih socialno-ekonomskih skupin v naših skupnostih.

5.3

Namesto tega morajo vlade EU razviti strategije za oživitev gospodarstva, ki podpirajo bolj produktivne in trajnostne gospodarske dejavnosti. Scenarij za obdobje po COVID-19 pomeni priložnost za ponovni razmislek o ključnih gospodarskih sektorjih, ki so se izkazali za posebno neodporne. Gospodarstvo bo še vedno v veliki meri temeljilo na malih in srednjih podjetjih, vendar je morda primerno dodatno spodbujati zagonska podjetja in ponovno razmisliti o vlogi podjetij socialne ekonomije kot pomembnega dela socialne ekonomije. Čeprav v socialnem podjetju dobiček ni glavni motiv, imajo prihodki vseeno bistveno vlogo za trajnost takega podjetja. Tudi vsa podjetja socialne ekonomije so lahko zelo dobičkonosna in ena od njihovih prednostnih nalog je vlaganje dobičkov nazaj v podjetje namesto njihovih izplačil delničarjem. Predvsem pa lahko podjetje socialne ekonomije uravnoteži napetost med izvajanjem socialne naloge organizacije in čim večjo produktivnostjo podjetja, ki mu zagotavlja trajnost. Take strukture so zato idealne za gospodarstvo, katerega cilj je doseganje in vzdrževanje trajnostne gospodarske rasti.

5.4

Države si bodo prizadevale za hitro okrevanje po krizi in pričakuje se, da si bodo nekateri sektorji, ki so se izkazali za odporne, hitro opomogli, toda države bo mikalo spodbujanje sektorjev, ki so pred krizo veljali za netrajnostne ali so delovali v nasprotju z bojem proti podnebnim spremembam in okoljskimi cilji iz evropskega zelenega dogovora. Namesto tega bi si morale države prizadevati za dodatne naložbe v projekte, namenjene učinkoviti rabi energije in alternativnim virom energije, prek prej navedenih modelov financiranja ter tako ustvariti poslovne priložnosti za velika podjetja, MSP in podjetja socialne ekonomije. Zeleni prehod mora vključevati ne samo razvoj zelenih sektorjev, ampak tudi čim večjo ekologizacijo obstoječih poslovnih modelov in sektorjev, ki niso tradicionalno zeleni. Zato mora biti pomoč, ponujena podjetjem na nacionalni ravni in ravni EU, pogojena z doseganjem ciljev, določenih v evropskem zelenem dogovoru in strategiji za trajnostno rast za leto 2020.

5.5

Temelj trajnostne gospodarske rasti v EU mora biti vzpostavitev in razvoj resnično krožnega gospodarstva, s katerim bo vrednost vzdolž celotnih vrednostnih verig čim večja in se bo ohranjala, hkrati pa se bo zmanjšala količina odpadkov in okrepila učinkovita raba virov. Poslovni modeli krožnega gospodarstva pomenijo pomemben potencial za spodbujanje konkurenčnosti EU, ne le v smislu ohranjanja naravnega okolja, temveč tudi ustvarjanja visokokakovostnih delovnih mest in razvoja pomožnih panog. Poleg tega poslovni modeli krožnega gospodarstva pripomorejo k povečanju odpornosti na pretrese v dobavnih verigah, kakršne je povzročila pandemija COVID-19, hkrati pa blažijo nihanje cen in razpoložljivosti surovin, ki izhaja iz okoljskih in geopolitičnih dogodkov, vključno z vplivom podnebnih sprememb in trgovinskih sporov. Vloge inovacij, digitalizacije in stalnih naložb v človeški kapital pri lajšanju tega prehoda ni mogoče dovolj poudariti in za vse to si je treba še bolj prizadevati s podporo raziskavam in razvoju ter z večjim poudarkom na komercializaciji. Vendar je treba oceniti celoten učinek digitalizacije na trg dela, da bi čim bolj zmanjšali izgubo delovnih mest in prizadetim pomagali s preusposabljanjem in prerazporeditvijo.

5.6

Trenutna pandemija je znova poudarila pomen osredotočanja na zdravje in dobro počutje posameznikov, ne le na gospodarsko rast, ki – kot je navedeno v strategiji za trajnostno rast za leto 2020 – ni cilj sama po sebi. Izboljšanje kakovosti javnih sistemov zdravstvenega varstva in dostopa do njih v vseh državah bi moralo biti med glavnimi prednostnimi nalogami EU, pri čemer bi bilo treba odpraviti neenakosti pri dostopu do zdravstvenega varstva in visoke samoplačniške izdatke, ki te razlike samo ohranjajo. Kot v drugih sektorjih bi si bilo treba prizadevati tudi za naložbe v digitalizacijo in umetno inteligenco za javne sisteme zdravstvenega varstva. Pojav obsežnih ekonomskih šokov je poudaril tudi ključno vlogo dobrega upravljanja pri krepitvi odpornosti in oblikovanju primernih odzivov za spopadanje s posledicami. Prizadevanje za trajnostno in pravično gospodarsko rast torej temelji na kakovosti nacionalnih in lokalnih institucij v državah članicah, naloga EU pa je, da si dejavno prizadeva, da bi države ohranjale in negovale načela demokracije, strpnosti in spoštovanja pravne države. Pozitivno je, da se kakovost javne uprave in upravljanja v okviru evropskega semestra zdaj obravnava veliko bolj sistematično.

5.7

Zadnja točka zadeva vlogo produktivnosti pri doseganju trajnostne gospodarske rasti. Da bi gospodarstvo v prihodnosti trajnostno raslo, mora povečati svojo zmožnost rasti, vendar do točke, na kateri ta rast pomeni dodano vrednost za gospodarstvo in prebivalce. To vključuje izboljšanje plač in delovnih pogojev, zlasti prek kolektivnih pogajanj, zagotovo pa ne na račun pravičnejše porazdelitve dohodka. Zato je treba strategije za večjo gospodarsko trajnost utemeljiti na produktivnosti, vendar pa se z njimi ne smejo zmanjšati pravice delavcev in socialni razvoj. Večja produktivnost torej ni sama sebi namen, temveč je sredstvo za izboljšanje plač, povečanje celotnega povpraševanja v gospodarstvih EU in s tem izboljšanje življenjskega standarda. Višja produktivnost bo pripeljala tudi do razvoja novih in boljših proizvodov in storitev, s čimer bo podjetjem omogočila premik k višjim vrednostnim verigam blaga in storitev, EU pa konkurenčno prednost na svetovnem trgu. Kot smo že omenili, bi morala biti višja produktivnost povezana izključno s ciljem doseganja trajnostne gospodarske rasti in se ne bi smela dosegati na račun delovnih pogojev, socialnega razvoja ali okoljskih politik. Nasprotno, spoštovati bi bilo treba splošne cilje, zapisane v evropskem stebru socialnih pravic, zlasti socialno varstvo in krepitev procesa kolektivnih pogajanj. Enako velja za cilje iz zelenega dogovora in cilje EU na področju podnebnih sprememb. Pri resnično evropskem odzivu na trenutno krizo zaradi COVID-19 in morebitnih enotnih poskusih spodbujanja trajnostne rasti v vsej Uniji bi se morali poleg tega izogibati tekmovanju med državami v zniževanju davkov, ki samo ovira sodelovanje med državami članicami in krepi nacionalistične težnje. Namesto tega bi se morali osredotočiti na pomoč državam pri razvoju njihovega človeškega kapitala in spodbujanju produktivnosti, obenem pa s ciljno usmerjenimi naložbami odpraviti regionalne razlike v rasti in zaposlitvenih možnostih ter odpraviti ključne strukturne pomanjkljivosti, ki ovirajo poslovanje.

---

(1)  UL C 62, 15.2.2019, str. 126.

(2)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pregled ekonomskega upravljanja – Poročilo o uporabi uredb (EU) št. 1173/2011, 1174/2011, 1175/2011, 1176/2011, 1177/2011, 472/2013 in 473/2013 ter o primernosti Direktive Sveta 2011/85/EU.

(3)  UNCTAD (2019), World Investment Report 2019 (Poročilo o naložbah po svetu 2019).

(4)  Svetovna banka (2020), Izvoz blaga in storitev (letna stopnja rasti) – Kazalniki svetovnega razvoja.

(5)  Bénassy-Quéré, A., Fontagné, L., & Lahrèche-Révil, A. (2005), How does FDI react to corporate taxation? International Tax and Public Finance, 12(5), 583-603.

(6)  https://www.theguardian.com/world/2018/aug/20/greece-emerges-from-eurozone-bailout-after-years-of-austerity

(7)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki – Letna strategija za trajnostno rast za leto 2020.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spodbujanje konkurenčnosti, inovacij, rasti in ustvarjanja delovnih mest s spodbujanjem globalnega regulativnega sodelovanja, podpiranjem prenovljenega sistema večstranskega trgovanja in zmanjšanjem subvencij, ki izkrivljajo trg

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/05)

Poročevalec:	Georgi STOEV
Soporočevalec:	Thomas STUDENT

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	CCMI
Datum sprejetja v komisiji	26. 6. 2020
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	211/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Motnje, kot je koronavirus (COVID-19), grozijo z zaustavitvijo svetovnega gospodarskega in družbenega življenja. Med njihovimi posledicami so recesija v ZDA, EU, na Japonskem in v drugih regijah po svetu, izjemno počasna rast na Kitajskem in ogromne izgube proizvodnje. Vlade morajo gospodarsko škodo odpravljati z davčnimi in monetarnimi politikami ter se soočiti s pričakovanimi spremembami gospodarske paradigme. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja potrebo po učinkovitih poslovnih modelih in mehanizmih trgovinske zaščite, zlasti v odnosih z Azijo, in ugotavlja, da je 36 milijonov delovnih mest v EU odvisnih od izvoznega potenciala EU ter da se je delež zaposlenosti v EU, podprt s prodajo blaga in storitev v tujino, glede na skupno število zaposlenih povečal z 10,1 % v letu 2000 na 15,3 % v letu 2017 (1). Fiskalni, gospodarski in socialni odziv na krizo je potreben, da bi preprečili njen negativni vpliv na te in druge sektorje.

1.2

Kriza zaradi koronavirusa bi morala spodbuditi EU, da v okviru splošnega preoblikovanja industrijske politike, ki je nujno zaradi zagotavljanja okoljske trajnosti in zaradi digitalizacije, okrepi sektorja medicinske opreme in farmacije, da bi dosegli skupno suverenost in samozadostnost EU v teh sektorjih. Priprava tega mnenja se je začela pred izbruhom nepredvidljive zdravstvene in gospodarske krize, ki bo gotovo kratko-, srednje- in dolgoročno spremenila naša gospodarstva in globalizacijske vzorce. Čeprav ta kriza ni glavna tema mnenja, ima in bo imela velik vpliv na sektorje in teme, obravnavane v točkah v nadaljevanju. Že zdaj je očitno, da kriza potiska nekatera območja v svetu in v EU v nov val protekcionizma in gospodarskega nacionalizma. Kolikor je to danes mogoče, se vsi ti dejavniki v mnenju upoštevajo horizontalno.

1.3

EESO se strinja, da lahko mednarodna podjetja in trgovina prispevajo k svetovni rasti, ki je posledica višje stopnje specializacije, ekonomij obsega, naprednih globalnih vrednostnih verig ter širjenja raziskav in tehnologij. Omeniti je treba tudi prehod od vrednostnih verig k mrežam za ustvarjanje vrednosti, z linearnega na krožno in z opredmetenega na neopredmeteno, kar bo od industrije zahtevalo sposobnost prilagajanja.

1.4

EESO poudarja, da mora politika EU zagotoviti, da sodelujoči v industrijskem razvoju ne postanejo žrtve nepoštenega gospodarskega, socialnega in okoljskega dampinga. V zvezi z nujnimi politikami, ki jih je treba sprejeti, se EU sooča z naslednjimi izzivi: trg ZDA za izvoz EU, morebitno sodelovanje med EU in ZDA, prihodnja vloga Kitajske in potreba po preoblikovanju STO. Industrija bi morala omogočati rešitve za družbene in okoljske izzive ter ustvarjati novo vrednost za družbo.

1.5

EESO se strinja, da neregulirana globalizacija vodi v vse večje neenakosti, ustvarja negativen pritisk na podjetja, plače in delovne razmere ter zmanjšuje socialno varnost. To lahko resnično ogrozi evropske socialne modele. Neregulirana globalizacija negativno vpliva tudi na okoljske standarde. EESO je zaskrbljen, ker so evropska podjetja in delovna mesta pod pritiskom zaradi nepoštenih netržnih trgovinskih praks, pri katerih se ne spoštujejo mednarodni socialni in okoljski sporazumi. Industrija EU bi morala izkoristiti svojo edinstveno prednost z združevanjem evropskih vrednot, novih tehnologij in pristopa, usmerjenega v prihodnost. Enotni trg je bistvenega pomena za evropsko industrijo in širjenje inovacij – ne le v zvezi z digitalnimi tehnologijami, temveč tudi z drugimi ključnimi tehnologijami, na primer na področju biotehnologije. Poudariti je treba tudi pomen socialne in regionalne kohezije ter socialnega dialoga pri družbenem sprejemanju industrijske preobrazbe.

1.6

Industrijska strategija in trgovinska politika EU ne smeta ogroziti prizadevanj EU za razvojno pomoč tretjim državam, zato EESO priporoča uravnotežen pristop z boljšim usklajevanjem in kombiniranjem nacionalne razvojne pomoči, ko gre za ranljivejša gospodarstva. EESO je zaskrbljen, ker se sprejema vse več ukrepov, ki niso skladni s pravili STO. Nove diskrimatorne netarifne ureditve ustvarjajo prekomerno vzajemno regulativno breme, kar postaja nova norma v svetovni trgovini. V skladu s pravili EU o konkurenci bi bilo treba ponovno oceniti obstoječe podporne programe in spremljanje EU, da bi podprli države članice EU, partnerje, podjetja in zaposlene, ki so jih prizadele gospodarska kriza in trgovinske vojne, ter zmanjšali njihovo breme.

1.7

EESO meni, da bi moral notranji trg EU postati „najboljši kraj za naložbe“, da bi se lahko soočili z zunanjimi izzivi. Novo industrijsko strategijo in vse druge vzvode je treba oceniti glede na njihovo zmogljivost spodbujanja in podpiranja naložb v industrijsko, energetsko, prometno in digitalno infrastrukturo s pristopom, ki spodbuja večjo povezljivost. Z revizijo združitev in prevzemov ter pravil o državni pomoči bi lahko EU postala enakopravnejša v svetovni konkurenci. Vse ravni upravljanja morajo zagotavljati pravično porazdelitev koristi globalizacije in blaženje njenih negativnih učinkov na svetovni, regionalni in lokalni ravni.

Skupni sistem neposrednih tujih naložb bi omogočil, da bi interese izkoristili za strateške dobrine, kot so ključna infrastruktura, ključne tehnologije in zanesljivost oskrbe s ključnimi viri. Za preprečevanje nezakonitih praks, krepitev regulativnega zbliževanja in spodbujanje trajnostnih standardov ter s tem zmanjšanje izkrivljanja trga je treba bolj kot kdaj koli prej uporabiti direktive o javnih naročilih, učinkovite instrumente trgovinske zaščite in smiselno mrežo sporazumov o prosti trgovini.

1.8

EESO je zaskrbljen zaradi nedavnega kritiziranja mednarodne trgovine in globalizacije ter vzpona populističnih gibanj, ki pozivajo k večjemu nacionalizmu. Meni, da protekcionizem in nacionalizem ne moreta dati pravih odgovorov na gospodarske in socialne probleme. Da bo gospodarstvo ponovno na poti trajnostne in vključujoče rasti, ki bo vključevala zeleno tranzicijo in digitalno preobrazbo, je treba dati prednost srednjeročnim reformam in naložbam. EU bi morala sprejeti vse možne ukrepe, da bi kljub pandemičnim razmeram v celoti ohranila demokracijo.

1.9

EESO meni, da bi moral zeleni dogovor združiti novo industrijsko strategijo in trgovinsko politiko z gospodarsko in regulativno politiko ter politiko konkurence v okviru obsežnih prizadevanj za ohranitev okolja, ne da bi s tem ogrozili enotni trg ter evropska podjetja in delovna mesta. Poleg tega bi moral določiti visoke okoljske cilje za industrijo kot celoto.

1.10

EESO se strinja, da je eno ključnih sporočil o gospodarski stabilnosti, da morajo države članice nameniti ustrezno pozornost kakovosti javnih financ ter spodbujati potrebne in v prihodnost usmerjene naložbe.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Z večstranskim sistemom, ki je pod stalnim pritiskom, se podjetja iz EU, ki delujejo na svetovni ravni, soočajo z vse večjim trenjem in negotovostjo ter naraščajočim protekcionizmom in stalnimi napetostmi med trgovinskimi partnerji EU. Globalne vrednostne verige se krčijo, splošni trend vračanja k regionalizaciji pa se širi po vsem svetu. EU je skupaj z ZDA in Kitajsko v središču takšne dinamike in številne ključne industrijske panoge so pod velikim pritiskom. Treba je sprejeti temeljne odločitve, da se povečajo možnosti za preprečitev nevarnosti marginalizacije in ohrani globalna vloga EU. Nujno je treba ponovno preučiti naložbe na ozemlju EU in se osredotočiti na podpiranje podjetij, zlasti MSP, zagotavljanje likvidnosti in stabilnosti finančnega sektorja, ohranjanje enotnega trga in zagotavljanje pretoka kritičnega blaga. Ta cilj je mogoče doseči le z mešanico ukrepov, ki vključujejo predpise in politike, ki se uporabljajo tudi za podjetja iz tretjih držav pri delu v EU, infrastrukturo, naložbe v javne dobrine (kot so zdravje, izobraževanje, digitalna infrastruktura), vzajemnost pri javnih naročilih, učinkovito trgovinsko politiko in digitalno neodvisnost.

2.2

Svetovno konkurenčnost industrije EU ovirajo vračanje k enostranskosti in pomanjkanje učinkovitega globalnega upravljanja na gospodarskem in trgovinskem področju ter tržna nesorazmerja in motnje, ki jih povzročajo subvencionirani konkurenti, zlasti podjetja v državni lasti, in kriza. Naložbe podjetij EU v raziskave in inovacije so usmerjene v združevanje konkurenčnosti in trajnosti, vendar bi lahko bile te naložbe in drzna tveganja neučinkovita zaradi manjšega dostopa do mednarodnih trgov in nelojalne konkurence. V tem okviru so MSP bolj ranljiva kot kdaj koli prej.

2.3

V teh okoliščinah bi lahko zavezništva, ki jih spodbuja EU, prispevala k promociji njenih interesov v večstranskih organizacijah, kot sta Svetovna trgovinska organizacija (STO) in Združeni narodi (ZN). Zato nedavno sprejeta industrijska strategija in letno poročilo Komisije o izvajanju sporazumov o prosti trgovini pomenita korak k večji preglednosti, pa tudi učinkovit instrument za zagotavljanje objektivnih osnovnih informacij civilni družbi o trgovinskih sporazumih, o katerih se pogaja EU. Kljub nekaterim pozitivnim elementom pa splošni sveženj nedavno sprejete industrijske strategije še ni prepričal vsakega, da bo prinesel pomembno razliko za podjetja, delovno silo in civilno družbo, ki si prizadevajo za večjo konkurenčnost in gospodarsko rast v Evropi.

2.4

Sprejetje močne evropske industrijske politike in zaščita poslovnih interesov EU sta združljiva s prednostnim ciljem njene zunanje politike: krepitev multilateralizma okrog institucij sistema Združenih narodov. Potrebne reforme bi morale omogočiti prehod v svet, ki bi temeljil na poštenih pravilih in demokratičnih načelih.

3.   Izkoriščanje poslovnih možnosti

3.1

EESO se strinja s stališčem Komisije, da lahko podjetja EU izkoristijo prednosti industrijske strategije in trgovinskih sporazumov EU le, če imajo ustrezne informacije o vsebini teh strategij in sporazumov ter razumejo, kako delujejo v praksi.

3.2

EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se zapletena pravila o poreklu in zapleteni upravni obrazci, ki jih trgovinske partnerice EU zahtevajo od podjetij v EU za odobritev preferencialov, kakor tudi napori za dokazovanje preferencialnega porekla, zdijo nesorazmerni za MSP v EU, glede na velikost pogodb, ki jih imajo ta sklenjene.

3.3

EESO predlaga, da se v primeru držav, ki izvajajo nepošteno konkurenco in dovoljujejo nesprejemljive delovne pogoje ali trajnostne standarde, predvidita tudi preučitev ključnih vprašanj v zvezi z uvedbo mehanizmov za alternativno reševanje sporov in izvajanje spletnih mehanizmov ZN za reševanje sporov. EESO pozdravlja večstranski začasni sporazum o arbitraži z več pogodbenicami, ki ga je nedavno napovedala Komisija, kot začasno rešitev za ohranitev neodvisnega, dvostopenjskega postopka reševanja sporov.

3.4

EESO opozarja, da večina dejavnosti MSP poteka predvsem na enotnem trgu (2) in da jih le približno polovica svoje blago prodaja zunaj EU-28. (3) Ugotavlja, da je izvozna dejavnost MSP zelo skoncentrirana v nekaterih državah članicah in regijah, pri čemer več kot dve tretjini skupnega izvoza MSP iz EU izvirata iz šestih držav članic (4).

3.5

EESO pozdravlja napredek Komisije pri pripravi spletnega portala, ki bo združeval dve podatkovni zbirki, podatkovno zbirko o dostopu na trge in službo za pomoč pri trgovini, s čimer se odziva na kompleksnost in pomanjkanje skladnosti pravil o poreklu in carinskih postopkov ter omogoča brezplačno spletno orodje za dodatno pomoč MSP v EU pri izračunu, ali njihovi proizvodi ustrezajo različnim zahtevam pravil o poreklu.

3.6

EESO meni, da bi lahko Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje, kakor tudi diplomatska in konzularna predstavništva držav članic, imeli pomembno vlogo pri spodbujanju strategije EU, storitev in trgovine s tretjimi državami, s čimer bi olajšali tako vhodne naložbe kot izvozne možnosti za evropska podjetja in delovno silo.

3.7

EESO pozdravlja tudi obstoječe pobude Evropske komisije za spodbujanje in podpiranje MSP v EU pri njihovih mednarodnih prizadevanjih, da bi postala bolj konkurenčna v svetu, ter poudarja, da je pri njihovem izvajanju potreben pristop od spodaj navzgor. Poleg teh pobud lahko nova paradigma prinese več priložnosti za MSP in druge regionalne akterje.

3.8

EESO se z zaskrbljenostjo seznanja z odprtimi vprašanji s trgovinskimi partnericami EU, ki jih Komisija predstavlja v poročilu, zlasti z dejstvom, da se izdelki EU še vedno srečujejo z ovirami pri dostopu do trgov v partnerskih državah. Prednost bi bilo treba dati vzajemnemu nebirokratskemu priznavanju tehničnih standardov.

3.9

EESO poudarja, da je študija EPRS (5), v kateri so analizirani trgovinski tokovi v nekaterih državah članicah, pokazala, da je izvozna uspešnost EU pozitivno in močno povezana z BDP ter da je trgovina močno skoncentrirana v nekaj državah članicah.

3.10

EESO opozarja, da je Komisija v razmisleku o izkoriščanju globalizacije in razmisleku o prihodnosti financ EU priznala, da globalizacija neenakomerno vpliva na različna območja, ter poudarila, da so koristi globalizacije sicer zelo razširjene, vendar so njeni stroški pogosto lokalizirani.

3.11

EESO posebej poudarja vlogo kohezijske politike pri izboljšanju konkurenčnosti EU s ciljno usmerjenimi naložbami v ključne sektorje, kot so mrežne infrastrukture, raziskave in inovacije, storitve IT, okoljski in podnebni ukrepi, kakovostna zaposlitev in socialna vključenost.

3.12

EESO poudarja vlogo, ki jo lahko ima Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) pri pomoči brezposelnim osebam zaradi strukturnih sprememb, ki so posledica globalizacije, digitalizacije, migracij in podnebnih sprememb. Zaradi izjemne razsežnosti gospodarske krize in krize zaposlovanja bi bilo treba ESPG finančno okrepiti, njegova pravila pa bi morala biti bolj prilagodljiva vrsti in obsegu krize ter povezana s Skladom za pravični prehod.

3.13

EESO se strinja, da imajo prožne ureditve dela in delo na daljavo pomembno vlogo pri ohranjanju delovnih mest in proizvodnje, vendar se pričakuje, da bo kriza kljub prizadevanjem za ublažitev njenega socialnega učinka znatno povečala brezposelnost in dohodkovne neenakosti. Revidirana politika EU o zelenem dogovoru bi bila lahko pomembna pri zagotavljanju, da bo globalizacija z ekonomskega, socialnega, teritorialnega in okoljskega vidika pozitivno vplivala na podjetja, zaposlene in civilno družbo ter da bo prispevala k zmanjšanju izkrivljanja trga.

3.14

EESO meni, da bi za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev lahko uporabili mehanizem za spopadanje z ogljičnim odtisom v proizvodnji ter si v ta namen prizadevali za razogljičenje industrije, vendar poudarja, da je treba pri tem ukrepu uravnotežiti okoljske in trgovinske vidike ter skrb za pravičnost, da bi se izognili izkrivljanju trga in izzivanju povratnih ukrepov proti državam EU, kar bi škodilo industriji in zaposlitvam v EU.

3.15

EESO se strinja, da je zmanjšanje razlik v produktivnosti med zelo produktivnimi in vsemi ostalimi gospodarstvi, regijami in podjetji bistvenega pomena ter da bi učinkovite institucije in davčni sistemi lahko podprli produktivnost.

3.16

Potrebna je nova industrijska politika, ki bi se osredotočila na spodbujanje dejavnosti z višjo vsebnostjo inovacij in ustvarjanje večje dodane vrednosti, ki pa je neločljivo povezana s spodbujanjem kakovostnih in novih delovnih mest. Takšna politika, če bi bila modro zasnovana in bi se pravilno izvajala, bi lahko prispevala k zmanjšanju negativnega vpliva nadaljnjega upadanja BDP, razdrobljenosti enotnega trga in motenj v vrednostnih verigah.

4.   Ublažitev negativnega vpliva edinstvenega razvoja dogodkov

4.1

EESO poziva vse ključne institucionalne akterje, naj preučijo povezave med EU-27 in Združenim kraljestvom, saj bodo v veliki meri odločale o posledicah izstopa Združenega kraljestva na obe gospodarstvi; za sektorje, ki bodo še posebej močno prizadeti, je treba razviti ustrezne ukrepe.

4.2

EESO obžaluje, da bo odločitev ZDA o uvedbi dodatnih tarif za evropske proizvode kot protiukrep na pomoč, ki jo je EU dodelila proizvajalcu družbe Airbus, vplivala predvsem na kmetijske in agroživilske proizvode, proizvedene v državah članicah EU. Učinkovitost zaščitnih ukrepov EU za jeklo, ki so tradicionalno v središču pozornosti komisije CCMI, bi bilo treba ponovno oceniti glede na težavne gospodarske razmere v jeklarski industriji, da bi preprečili nadaljnjo škodo za domača jeklarska podjetja in zagotovili enake konkurenčne pogoje za podjetja in delovno silo EU. EESO poudarja, da so ameriške carinske tarife za jeklo povzročile znatno preusmeritev trgovine z izdelki iz jekla iz tretjih držav, ki v vse večjih količinah prodirajo na evropski trg, zlasti v okviru javnih naročil za gradnjo infrastrukture.

4.3

EESO ugotavlja, da čeprav se nobena država ne more izolirati pred globalizacijo brez ogromnih stroškov, dejansko obstaja tveganje zloma večstranskega trgovinskega sistema, zato mora EU o tem razmisliti. V zvezi s tem pozdravlja delovni program Komisije za leto 2020, ki vključuje pobudo za reformo STO do konca leta 2020, kakor tudi predlagan načrt za okrevanje.

4.4

EESO se strinja, da mora EU zavzeti odločnejši pristop, da bo zagotovila dejansko recipročnost v praksi in reagirala na protekcionizem pri dostopu do trgov javnih naročil v tretjih državah. Kitajski trg javnih naročil in varstvo pravic intelektualne lastnine sta znana po svojih odstopanjih od mednarodnih standardov in kljub pridružitvi STO je Kitajska še vedno v veliki meri zaščiten trg. Poleg tega se Kitajska še ni pridružila Sporazumu o javnih naročilih v okviru STO, kljub obljubi, da bo to storila, ko bo sprejeta v STO. Razprava o Kitajski je postala v EU vse bolj občutljiva. Ambiciozni programi, kot sta pobuda En pas, ena pot ali Made in China 2025 ter „Smernice 16+1 (2017 Budimpešta, 2018 Sofia, 2019 Dubrovnik)“ (6), so pritegnili pozornost več zasebnih in javnih akterjev, vključno z institucijami EU. V zvezi z omrežjem 5G se pojavlja vprašanje digitalne varnosti in ustvarja plodna tla za napredek v smeri digitalne neodvisnosti EU. Zdi se, da je spodbujanje programov EU za naložbe v raziskave in inovacije najbolj smiseln in hvaležen pristop na tem področju.

4.5

Politična priporočila in konkretni ukrepi bi morali upoštevati dve strateški dejstvi. Prvič, skupina G20, ki bi lahko postala svetovni politični forum, ki bi dopolnjeval sistem Združenih narodov, ter obravnavala tudi svetovna neravnovesja in neenakosti, je izgubila veliko svojega pomena. Drugo, tesno povezano dejstvo je, da EU nima učinkovite „zunanje gospodarske politike“. Industrijska politika in druge politike EU, ki vplivajo na dejavnike v zvezi s proizvodnjo, energijo, notranjim trgom, raziskavami in inovacijami, prometom itd., so izključene iz zunanje napovedi o trgovinskih in zunanjih storitvah EU ali pa se le delno odražajo v njej, to pa velja tudi za agencije držav članic za izvozne kredite, ki bi morale združiti moči. Ta odsotnost otežuje soočanje z glavnimi mednarodnimi akterji in zmanjšuje vlogo EU v večstranskih in mednarodnih forumih ter pri preprečevanju izkrivljanja trga.

5.   Učinki krize, ki jo je povzročila pandemija koronavirusa (COVID-19)

5.1

Izbruh COVID-19 je imel izjemen makroekonomski in fiskalni učinek, ki še traja. EESO se strinja, da ni alternative za nedavno napovedane finančne in ekspanzijske monetarne politike v EU in po svetu. Med ključnimi izzivi sta nepopolno in neenakomerno okrevanje ter povečanje brezposelnosti. Čeprav bi morali nujni ukrepi politike omejiti rast brezposelnosti, pa bodo tudi povzročili javnofinančni primanjkljaj in povečali javni dolg.

5.2

EESO poudarja, da ima ta kriza resne dolgoročne posledice za EU. Ker je politika EU zamujala z usklajenim sodelovanjem v boju proti pandemiji, bo morda prišlo do izgube zaupanja v politiko na splošno.

5.3

Druga tveganja vključujejo dolgotrajnejšo pandemijo, kot je bila predvidena, finančno nestabilnost na svetovni ravni in v EU, porast protekcionizma, razdrobljenost enotnega trga in zakoreninjene strukturne razlike.

5.4

EESO meni, da Evropa nujno potrebuje nov projekt za notranje povezovanje, skupno gospodarsko, socialno (vključno z usklajevanjem javnega zdravja), davčno, energetsko in okoljsko strategijo ter skladno trgovinsko politiko. Odsotnost učinkovite evropske strategije je skrb zbujajoča, zato se bo treba osredotočiti na nov skupni evropski pristop.

5.5

Za podporo gospodarstvu EU po krizi je poleg tega, kar že počnejo Evropski mehanizem za stabilnost, Evropska investicijska banka in Evropska centralna banka, potreben obsežen paket za oživitev gospodarstva in obnovo, ki bo del novega večletnega finančnega okvira in bo omogočal vlaganja. Potrebni načrt za oživitev naložb bi se dodatno financiral iz obstoječih skladov, finančnih instrumentov in obveznic EU za okrevanje, ki bi bile jasno opredeljene glede na probleme, ki so posledica krize zaradi koronavirusa, in za katere bi jamčil proračun EU. V zvezi s tem EESO meni, da je načrt za oživitev gospodarstva, ki ga je pred kratkim predstavila Evropska komisija, konkreten prvi korak v to smer.

5.6

EESO poudarja, da je trgovina, ki temelji na pravilih, bistvenega pomena v času krize, pa tudi kot del strategije EU za izhod iz krize. Države članice EU morajo spoštovati enotni trg in zagotoviti, da ni notranjih ovir za trgovino EU, s tem da začnejo obsežnejša pogajanja o večstranskem sporazumu, ki bi privedla do enakih konkurenčnih pogojev, z morebitno trajno liberalizacijo tarif za medicinsko opremo, in prispevala k temu, da bi svetovne dobavne verige v tem ključnem sektorju delovale prosto. Poleg teh ukrepov bi tudi liberalizacija tarif in financiranje izvoza, ki bi bila dobro usklajena med pristojnimi organi EU in državami članicami, olajšala pritisk na podjetja in preprečila izkrivljanje trga.

---

(1)  http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2018/november/tradoc_157516.pdf

(2)  Služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS): CETA implementation: SMEs and regions in focus (Izvajanje Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma z vidika MSP in regij), študija po naročilu OR, 18. november 2019, na voljo na http://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document.html?reference=EPRS_IDA(2019)644179.

(3)  Flash Eurobarometer 421: Internationalisation of Small and Medium-sized Enterprises (Internacionalizacija malih in srednjih podjetij), oktober 2015.

(4)  Belgija, Nemčija, Španija, Italija, Nizozemska in Združeno kraljestvo.

(5)  EPRS: Interactions between trade, investment and trends in EU industry: EU regions and international trade (Medsebojno vplivanje med trgovino, naložbami in trendi v industriji EU: regije EU in mednarodna trgovina), študija po naročilu OR, 27. oktober 2017, na voljo na http://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document.html?reference=EPRS_STU(2017)608695.

(6)  2017: https://www.fmprc.gov.cn/mfa_eng/wjdt_665385/2649_665393/t1514534.shtml;

2018: https://www.fmprc.gov.cn/mfa_eng/wjdt_665385/2649_665393/t1577455.shtml;

2019: https://www.fmprc.gov.cn/mfa_eng/wjdt_665385/2649_665393/t1655224.shtml.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Industrijska razsežnost varnostne unije

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/06)

Poročevalec:	José CUSTÓDIO LEIRIÃO
Soporočevalec:	Jan PIE

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 29(2) Poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja komisije CCMI	26. 6. 2020
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	209/3/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja odločenost nove Evropske komisije, da okrepi tehnološko suverenost Unije, in poudarja pomen varnostnega sektorja. Varnost brez tehnologije ni mogoča, zato mora Evropa obvladovati tehnologije, ki so ključne za njeno varnost.

1.2

Da bi dosegli ta cilj, EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi strategijo, ki bo okrepila industrijske in tehnološke zmogljivosti Evrope na področju varnosti. To je nujno, zlasti na občutljivih področjih, kjer lahko že sama odvisnost od neevropskih dobaviteljev pomeni tveganje za varnost. Strategija mora podpirati cilje nove strategije notranje varnosti in jo dopolniti z industrijsko razsežnostjo. Prispevati bi morala k izpolnjevanju sedanjih in prihodnjih potreb evropskih končnih uporabnikov po zmogljivostih ter obravnavati ključne izzive, s katerimi se ta sektor sooča v Evropi, in sicer razdrobljenost trga, pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja zmogljivosti in tehnologij ter neskladnost politik in instrumentov financiranja EU.

1.3

Strategija za varnostno industrijo bi morala temeljiti na naslednjih načelih: (a) inovativna varnostna industrija je ključna za tehnološko suverenost in strateško avtonomijo Evrope; (b) varnost je vprašanje suverenosti, ki ga ni mogoče prepustiti zgolj tržnim silam. Potrebujemo politično voljo in ukrepe, da ohranimo sposobnost razvoja zapletenih, visokotehnoloških varnostnih rešitev; (c) pandemija COVID-19 je pokazala potrebo, da odpornost na obsežne naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, postane glavna politična prednostna naloga Unije, uresničiti pa jo je mogoče le s podporo evropske varnostne industrije. Strategijo bi bilo treba razviti v okviru varnostne unije in povečati učinkovitost varnostnih politik EU. Uporabljati bi morala celostni pristop in vključevati naslednje cilje:

—	ocena šibkih točk Evrope in njene kritične odvisnosti od nevojaške varnosti,

—	preverjanje, ali tehnologije v vzponu lahko vplivajo na varnost,

—	opredelitev kritičnih nepogrešljivih tehnologij, pri katerih Evropa iz varnostnih razlogov ne bi smela biti odvisna od dobaviteljev iz tretjih držav,

—	opredelitev strateških vrednostnih verig v varnostnem sektorju,

—	uporaba agencij EU kot usmerjevalcev pri načrtovanju zmogljivosti in usklajevanju nacionalnih zahtev,

—	uporaba instrumentov EU, povezanih z varnostjo (Sklad za notranjo varnost, Sklad za integrirano upravljanje meja, program za digitalno Evropo, Obzorje Evropa, RescEU), za ciljno usmerjene naložbe v kritične varnostne tehnologije in namene,

—	uporaba drugih instrumentov EU (strukturni skladi, InvestEU itd.) za naložbe, pomembne za varnost (infrastruktura), po možnosti z vzpostavitvijo instrumenta za varovanje Evrope (po analogiji z instrumentom za povezovanje Evrope),

—	uporaba evropskega javnega naročanja in usklajevanje nacionalnega javnega naročanja za podpiranje ustrezne industrijske baze,

—	uporaba instrumentov financiranja, usmerjenih v zmogljivosti (kot sta Sklad za notranjo varnost in Sklad za integrirano upravljanje meja), za spodbujanje tržnega uvajanja rezultatov raziskav o varnosti EU zunaj programa Obzorje Evropa,

—	opredelitev morebitnih novih zakonodajnih pobud, kot sta revizija direktive o zaščiti kritične infrastrukture in morebiten instrument za varnost mest,

—	uskladitev ustreznih programov EU (za obrambo, varnost, vesolje in kibernetiko).

Uvod

1.4

Varnostno okolje v Evropi je zelo kompleksno. Današnje varnostne grožnje so pogosto večplastne, nadnacionalne, zelo spremenljive in nepredvidljive. Usmerjene so lahko na najrazličnejše cilje v vsej Uniji (npr. množične dogodke, javni prevoz, kritično infrastrukturo, institucije), viri teh groženj pa so prav tako zelo raznoliki (npr. posamični storilci, kriminalne združbe, teroristične skupine, nacionalne države) in imajo lahko zelo različne motive (kot so geopolitični, verski in politični ekstremizem, gospodarski in finančni interesi ali duševne motnje) ter lahko uporabljajo vse vrste sredstev za uresničitev zlonamernih dejanj (kot so strelno orožje, improvizirane eksplozivne naprave, kemični, biološki, radiološki in jedrski materiali, kibernetski napadi ali dezinformacije).

1.5

Poleg varnostnih groženj, ki jih povzroči človek, so tu še naravne nesreče, kot so poplave, suše, neurja ali pandemije, ki predstavljajo vedno večje tveganje zaradi podnebnih sprememb, onesnaževanja okolja in prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Naravne nesreče so običajno še bolj uničujoče kot nesreče, ki jih povzroči človek, ter neposredno in posredno ogrožajo varnost.

1.6

Varnostne grožnje se razlikujejo, prav tako pa tudi varnostne sile in njihove potrebe po zmogljivostih. Poleg tega varnostne sile pogosto sodelujejo, na primer ko se kot prve odzovejo na nesrečo, in potrebujejo interoperabilno opremo, ki je primerna za spopadanje z grožnjo, s katero se soočajo.

1.7

Kljub raznolikosti imajo današnje varnostne grožnje nekaj skupnega, in sicer da jih ni mogoče obvladati brez tehnološke podpore. Tehnologija sama ne more zagotoviti varnosti, a je v naši kompleksni in povezani družbi nepogrešljiva na vseh varnostnih področjih in v vseh fazah varnostnega cikla (preprečevanje, priprava, odziv in reševanje). Hiter razvoj in širjenje novih digitalnih tehnologij, kot so umetna inteligenca, kvantno računalništvo in blokovna veriga, bosta še bolj okrepila pomen tehnologije za varnost, saj ne ustvarjata le novih priložnosti, ampak tudi povečujeta ranljivost in zmogljivosti za povzročitev škode.

1.8

Brez strokovnega znanja specializirane varnostne industrije ni mogoče razvijati najsodobnejših tehnologij, ki so potrebne za obvladovanje sedanjih in prihodnjih varnostnih groženj. Varnostna industrija je nepogrešljiva partnerica, zlasti pri zapletenih varnostnih sistemih in zaščiti pred sofisticiranimi grožnjami.

1.9

Varnostna industrijska in tehnološka baza v Evropi je tako raznolika kot varnostne potrebe sodobne družbe in gospodarstva. Vključuje podjetja vseh velikosti iz vse Unije z različnimi portfelji in specializacijami. Veliko se jih ukvarja tudi z obrambnimi, letalskimi in vesoljskimi dejavnostmi ter dejavnostmi na področju komercialne informacijske tehnologije ali pa so hčerinske družbe večjih skupin, ki delujejo v teh sektorjih. Vsa razvijajo in proizvajajo visokotehnološke sisteme in zagotavljajo storitve, ki so potrebne za zaščito naše družbe, podjetij, institucij in državljanov pred raznovrstnimi varnostnimi grožnjami in nesrečami. Po ocenah najnovejše študije varnostna industrija v EU ustvari promet v višini skoraj 200 milijard EUR in zagotavlja delovna mesta za 4,7 milijona ljudi (1).

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Unija ima pri razvoju dinamične evropske industrijske baze na področju varnosti poleg gospodarskega tudi strateški interes. Bolj ko je varnostno področje kritično, bolj lahko že sama odvisnost od dobaviteljev iz tretjih držav ustvari varnostno tveganje. Bistvenega pomena je uporaba tehnologij, storitev in opreme iz virov, ki so vredni zaupanja, zlasti kadar je treba kritično infrastrukturo in državne institucije zaščititi pred grožnjami državnih akterjev ali akterjev, ki jih podpira država.

2.2

Potek pandemije COVID-19 ter njene neposredne in posredne posledice so tudi pokazali, da je potrebna močna evropska varnostna industrija. Množična uporaba digitalnih orodij je na primer sprožila dramatično povečanje kibernetskih napadov nedržavnih in državnih akterjev proti podjetjem in izvajalcem bistvenih storitev. Izkušnje, pridobljene med pandemijo, kažejo, da je treba nujno okrepiti kibernetsko odpornost in kibernetsko varnost v vseh digitalnih postopkih podjetij in institucij. Vse od izbruha virusa smo ponovno priča dezinformacijskim kampanjam, ki jih pogosto podpirajo tuje vlade in jih ni mogoče učinkovito preprečevati brez uporabe sofisticiranih tehnoloških orodij. COVID-19 je razkril tudi velike pomanjkljivosti v zmogljivostih EU za krizno upravljanje, kot je pomanjkanje skupne zaloge kemične, biološke, radiološke in jedrske opreme. Skratka, potrebni so številni ukrepi, da bi Evropa postala bolj odporna na nesreče velikih razsežnosti. Ker gre večinoma za zelo občutljive ukrepe, je nujno, da se izvajajo s podporo dobaviteljev, ki so vredni zaupanja in v času krize zagotavljajo zanesljivo oskrbo.

2.3

V strateškem interesu Unije je torej, da se v Evropi ohranijo industrijske zmogljivosti, ki so potrebne za zagotavljanje ustrezne ravni avtonomije in tehnološke suverenosti na kritičnih varnostnih področjih. Hkrati je zaradi trenutnih tržnih razmer ta strateški interes žal težko zadovoljiti. Ravno nasprotno, zaradi posebnih značilnosti varnostnega trga v Evropi podjetja za tovrstne tehnologije pogosto težko oblikujejo uspešne poslovne modele.

2.4

S komercialnega vidika je povpraševanje po dragih, najsodobnejših varnostnih proizvodih omejeno. Ker si zasebni udeleženci na trgu nenehno prizadevajo zmanjševati stroške, običajno izvajajo le najnujnejše naložbe v varnost in dajejo prednost najcenejšim serijskim proizvodom (pogosto od dobaviteljev iz tretjih držav).

2.5

Z vidika javnega povpraševanja so na varnostnem trgu najrazličnejši kupci in končni uporabniki, ki imajo večinoma omejen proračun za naročanje in oddajajo majhna naročila ter so zakonsko zavezani kupovati po najnižji ceni. Poleg tega velika večina strank na področju javne varnosti nima načrtov za razvoj zmogljivosti, ampak kupuje serijske proizvode za izpolnitev trenutnih potreb, pri tem pa ne razmišljajo, kako se bodo grožnje in tehnologije morda razvijale v prihodnosti, ter ne izvajajo naložb, da bi se na to pripravili.

2.6

Glede na posebnosti obeh strani pri povpraševanju na varnostnem področju je trg za kritične tehnologije in uporabniške programe majhen. Zapletene varnostne rešitve so pogosto pripravljene po meri za eno samo stranko ali za zelo malo strank, zato sta obseg proizvodnje in ekonomija obsega omejena na minimalno velikost. V najboljšem primeru se lahko tehnologije, ki se uporabijo za take sisteme, uporabljajo tudi za druge, manj občutljive namene na širšem trgu za stranke iz zasebnega sektorja. Zaradi trenutnih tržnih razmer torej ni mogoče vzdrževati tehnološke in industrijske baze v EU za razvoj varnostnih zmogljivosti, ki jih Evropa potrebuje za varovanje svojih zunanjih meja, ozemlja in državljanov, kar slabi verodostojnost varnostne unije. Zato so potrebni okrepljeni ukrepi EU.

Stanje varnostnih politik EU

2.7

EU si od uvedbe evropske agende za varnost aprila 2015 prizadeva za pravo varnostno unijo, ki bo zagotavljala orodja, infrastrukturo in okolje, v katerem bodo nacionalni organi in organi EU učinkovito sodelovali pri reševanju skupnih izzivov, hkrati pa varovali pravice in svoboščine državljanov. (2) Veliko število pobud v tem okviru kaže, da je varnost nedvomno postala ena glavnih prednostnih nalog Unije: — direktiva o boju proti terorizmu (3), — revidirana pravila o preprečevanju pranja denarja (4), — vzpostavitev Schengenskega informacijskega sistema (SIS) (5), — interoperabilnost informacijskih sistemov EU za varnost, meje in migracije (6), — vzpostavitev Agencije Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) (7), — uredba o kibernetski varnosti (8), — okrepljena evropska mejna in obalna straža (Frontex) (9), — Evropski sistem za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) (10). Te pobude so bile sprejete poleg že vzpostavljenih programov in instrumentov financiranja, kot je Sklad za notranjo varnost.

2.8

Predlog Komisije za naslednji večletni finančni okvir je v primerjavi s prejšnjim okvirom vključeval znatno okrepitev glavnih relevantnih proračunskih vrstic (npr. 35,3 milijarde EUR za upravljanje meja in migracij, 4 milijarde EUR za notranjo varnost in 15,6 milijarde EUR za odpornost in odzivanje na krize). (11) Poleg tega bo Unija financirala še en program za raziskave na področju varnosti v okviru programa Obzorje Evropa, ki že pomembno prispeva k zasnovi in razvoju prihodnjih varnostnih zmogljivosti v okviru programa Obzorje 2020.

2.9

Evropska komisija v zvezi z digitalnimi tehnologijami predlaga tudi znatno povečanje porabe (npr. Obzorje Evropa ali program za digitalno Evropo), da bi okrepili tehnološko suverenost Evrope na strateško pomembnih področjih. V tem pogledu je tudi izjavila, da namerava spodbujati sinergije med vesoljskim, obrambnim in varnostnim sektorjem.

2.10

Tehnološka suverenost je tudi eden ključnih pojmov v novi industrijski strategiji za Evropo, v kateri Komisija poudarja, da so „[digitalna] preobrazba Evrope, varnost in prihodnja tehnološka suverenost […] odvisne od naše strateške digitalne infrastrukture“, ter napoveduje, da bo „podpirala tudi razvoj ključnih omogočitvenih tehnologij, ki so strateško pomembne za evropsko industrijsko prihodnost“ (12).

Posebne ugotovitve

2.11

EU ima na področju varnosti še naprej omejeno pristojnost in zelo pogosto opravlja samo usklajevalno vlogo med nacionalnimi oblastmi, zato so varnostne politike razdrobljene in pogosto neučinkovite. Enako velja za druge sektorje, povezane z varnostjo, kot je javno zdravje.

2.12

Varnost v EU je prednostno politično področje brez industrijske razsežnosti. Na tem področju obstajajo številne politike in instrumenti financiranja z znatnim proračunom, ni pa usklajevanja potreb po zmogljivostih niti skladne politike za podpiranje ustrezne industrijske in tehnološke baze. Koncepti, kot so industrijska konkurenčnost, strateška avtonomija, načrtovanje zmogljivosti in kritične tehnologije, se v razpravi o varnostni uniji ne omenjajo in se nikoli ne obravnavajo kot cilji programov financiranja, povezanih z varnostjo.

2.13

Akcijski načrt za inovativno in konkurenčno varnostno industrijo, ki ga je Komisija pripravila leta 2012, je bil premalo ambiciozen in je imel omejeno področje uporabe, zato ni imel velikega učinka.

2.14

Program EU za raziskave na področju varnosti je mobiliziral obsežna sredstva, vendar ima hude pomanjkljivosti. Tržno uvajanje rezultatov raziskav je še vedno velik izziv, saj ni niti skupnega postopka za načrtovanje varnostnih zmogljivosti, ki bi pripomogel k združevanju povpraševanja javnih končnih uporabnikov, niti sistematične uporabe drugih instrumentov financiranja EU, usmerjenih v zmogljivosti, v podporo uvajanju varnostnih rešitev.

2.15

Nova strategija notranje varnosti usmerja varnostne politike EU in bi si morala zato prizadevati za premostitev teh vrzeli. Obravnavati bi morala hiter razvoj tehnologije in njegove posledice za varnost, si prizadevati za skupno opredelitev potreb po varnostnih zmogljivostih in spodbujati evropsko sodelovanje za njihovo zadovoljevanje. To bi okrepilo varnostno unijo, znatno prispevalo k oblikovanju resničnega notranjega trga za varnost in pomagalo ohranjati konkurenčno varnostno industrijo v Evropi.

2.16

Industrija je nepogrešljiva za pretvarjanje tehnologij v rešitve, zato bi morali ambiciozno industrijsko politiko za osrednja področja suverenosti uvrstiti med prednostne politične naloge Unije. Razvoj te politike je nujen zlasti za varnostni sektor, ki ima trenutno težave z resnim nedelovanjem trga, zaradi katerega je zelo težko ohraniti kritične industrijske in tehnološke zmogljivosti.

2.17

Zato pozivamo Evropsko komisijo, naj pripravi posebno strategijo za varnostno industrijo, ki bo podpirala novo strategijo notranje varnosti in povečala učinkovitost varnostne unije. Ta industrijska strategija bi morala biti ambiciozna in celovita ter zagotavljati, da bodo vsi ustrezni instrumenti in politike prispevali k tehnološki suverenosti Unije na kritičnih varnostnih področjih. Zagotavljati bi morala tudi, da bodo vsi instrumenti EU, povezani z varnostjo (Sklad za notranjo varnost, Sklad za integrirano upravljanje meja, RescEU), vključevali industrijsko razsežnost, vsi programi, povezani s tehnologijo (digitalna Evropa, program Obzorje Evropa), pa varnostno razsežnost. To bi pripomoglo k zadostitvi varnostnih potreb strank iz javnega sektorja, omogočilo nove priložnosti za evropsko industrijo in olajšalo pravočasno obvladovanje varnostnih posledic tehnologij v vzponu.

2.18

V ta namen je treba nadalje opredeliti in udejanjiti koncept tehnološke suverenosti. Sedanji poudarek Komisije na digitalnih tehnologijah je dobrodošel, ne sme pa biti izključujoč. Prednost bi bilo treba nameniti vsem kritičnim tehnologijam na osrednjih področjih suverenosti, in sicer varnosti, obrambe in vesolja. Koncept bi bilo treba ponovno pregledati tudi glede na pandemijo COVID-19 in kot strateški cilj vanj vključiti odpornost.

2.19

Nova industrijska strategija za Evropo, ki jo je pripravila Komisija, vsebuje elemente, ki so pomembni za spodbujanje tehnološke suverenosti na kritičnih varnostnih področjih. Koncept strateških vrednostnih verig bi bilo treba uporabiti zlasti kot okvir za celovit pristop, ki zajema celoten industrijski cikel, od dobave kritičnih materialov do industrializacije in vzdrževanja, in usklajuje uporabo vseh ustreznih instrumentov politike, vključno z nadzorom neposrednih tujih naložb.

2.20

Naslednji večletni finančni okvir bo treba prilagoditi potrebam med pandemijo COVID-19 in po njej, prav tako pa tudi politike, ki jih podpira, in programe, ki jih financira. Prednostne naloge in instrumente, ki so že bili opredeljeni, je treba ponovno pregledati in upoštevati izkušnje zaradi težav, s katerimi se je soočila Evropa pri obvladovanju pandemije. To velja tudi za varnostno unijo in novo strategijo notranje varnosti, ki bi morali poudarjati potrebo po večji tehnološki suverenosti in odpornosti.

2.21

Za izhod iz recesije, ki jo je povzročila pandemija, bi morala EU v naslednjem proračunskem ciklu usmeriti naložbe v visokotehnološke sektorje, saj imajo ti največjo dodano vrednost in multiplikacijske učinke za celotno gospodarstvo. (13) Strategija EU za varnostno industrijo, ki bi prispevala k temu, da bi postala Evropa bolj avtonomna in odporna, bi se popolnoma ujemala s tem pristopom, zato bi jo bilo treba nujno začeti izvajati v skladu z načrtom Unije za okrevanje po krizi zaradi COVID-19.

---

(1)  Varnostne industrije zaradi njene raznolikosti trenutno ni mogoče jasno opredeliti, o velikosti njenega trga pa so na voljo le grobe ocene. Metodološko klasifikacijo tega sektorja ovirajo številni dejavniki: 1) varnostna industrija ni zajeta v glavnih statističnih nomenklaturah (NACE, Prodcom itd.); 2) proizvodnja izdelkov, povezanih z varnostjo, se skriva v številnih postavkah, statistični podatki za te postavke pa ne razlikujejo med dejavnostmi, povezanimi z varnostjo, in dejavnostmi, ki z njo niso povezane; 3) na evropski ravni ni na voljo nobenega vira statističnih podatkov same industrije. Glej študijo o razvoju statističnih podatkov o evropski varnostni tehnološki in industrijski bazi, končno poročilo družbe Ecorys za Evropsko komisijo, GD za migracije in notranje zadeve, junij 2015.

(2)  Sporočilo Komisije o izvajanju evropske agende za varnost z namenom boja proti terorizmu ter utiranja poti k učinkoviti in pravi varnostni uniji, Bruselj, 20.4.2016, COM(2016) 230 final; https://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:9aeae420-0797-11e6-b713-01aa75ed71a1.0020.02/DOC_1&format=PDF.

(3)  Direktiva o boju proti terorizmu (UL L 88, 31.3.2017, str. 6)).

(4)  Direktiva o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).

(5)  Uredba o vzpostavitvi, delovanju in uporabi Schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju mejnih kontrol (UL L 312, 7.12.2018, str. 14) ter uredba o vzpostavitvi, delovanju in uporabi Schengenskega informacijskega sistema (SIS) na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (UL L 312, 7.12.2018, str. 56).

(6)  Uredba o interoperabilnosti (meje in vizumi) (UL L 135, 22.5.2019, str. 27) ter uredba o interoperabilnosti (policijsko in pravosodno sodelovanje, azil ter migracije) (UL L 135, 22.5.2019, str. 85).

(7)  Uredba o Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) (UL L 295, 21.11.2018, str. 99).

(8)  Uredba o Agenciji Evropske unije za kibernetsko varnost (ENISA) in o certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (UL L 151, 7.6.2019, str. 15).

(9)  Uredba o evropski mejni in obalni straži (UL L 295, 14.11.2019, str. 1).

(10)  Uredba o vzpostavitvi Evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) (UL L 236, 19.9.2018, str. 1).

(11)  V tekočih cenah. Glej sporočilo Komisije o proračunu EU kot gonilu načrta okrevanja Evrope, Bruselj, 27.5.2020, COM(2020) 442 final: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52020DC0442&from=EN.

(12)  Sporočilo Komisije o novi industrijski strategiji za Evropo, Bruselj, 10.3.2020, COM(2020) 102 final: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020DC0102&from=ES.

(13)  Glej na primer Il ruolo dell'innovazione et dell'alta technologia in Italia nel confronto con il contesta internazionale, Centro economia digitale, Rim, oktober 2019.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Uvedba zaščitnih ukrepov za kmetijske proizvode v trgovinskih sporazumih

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/07)

Poročevalec:

Arnold PUECH d'ALISSAC

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	29. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	204/2/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Pogoj za učinkovite zaščitne klavzule je okrepljeno mednarodno sodelovanje.

1.1.1

EESO poudarja, da je preskrba človeštva s hrano še vedno izjemno pomemben izziv in tako bo vsaj do leta 2050. Da bi nahranili 9 do 10 milijard ljudi, bomo potrebovali vsa kmetijska gospodarstva na svetu. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ocenjuje, da se bo morala svetovna proizvodnja med letoma 2007 in 2050 povečati za 70 %. Zato je nujno, da se zaščitijo proizvodne zmogljivosti vsake države, spodbujajo prilagojene kmetijske in trgovinske politike ter zagotavlja organizirana mednarodna trgovina za obvladovanje nihanja proizvodnje in trajnih pomanjkljivosti nekaterih geografskih območij.

1.1.2

EESO meni, da je nujno uskladiti proizvodne standarde, da se prepreči izkrivljanje konkurence in omogoči vsaki državi, da proizvede osnovna živila.

1.2

Spodbujati je treba večjo preglednost trgov.

1.2.1

Pobuda AMIS (Agricultural market information system – informacijski sistem za kmetijske trge), sprejeta leta 2011 na srečanju ministrov za kmetijstvo skupine G20, združuje glavne svetovne proizvajalce in uvoznike žit in oljnic ter omogoča poznavanje dejanskega stanja trgov, hkrati pa je forum za dialog in usklajevanje vladnih uradnikov v obdobju velike nestanovitnosti na kmetijskih trgih. Ta pobuda se je izkazala za koristno, vendar jo je treba dodatno razviti, kar zadeva število sodelujočih držav in obseg, da bo zajemala tudi druge proizvode, s katerimi se trguje na svetovnih trgih.

1.3

Kmetijske zaščitne klavzule STO, tako splošne kot v dvostranskih sporazumih, je treba izboljšati z vidika različnih meril, ki jih EESO navaja v tem mnenju. Namen je zagotoviti pošteno konkurenco in trajnost evropskih sektorjev, s čimer bi vsem državljanom, tako proizvajalcem kot potrošnikom, zagotovili prehransko neodvisnost. Potreba po prehranski neodvisnosti se je izrazito pokazala med pandemijo COVID-19.

1.3.1   Hiter odziv

Sedanje klavzule so neučinkovite, ker je za njihovo izvajanje potrebno preveč časa. Podatki so lahko zaradi digitalizacije gospodarstva na voljo v nekaj urah. Danes je spremljanje količin in cen učinkovito in omogoča hitro odzivanje.

1.3.2   Samodejen odziv

Zaradi dobrega poznavanja trgovine je mogoče trgovinske tokove enostavno regulirati. Usklajeno izvajanje med izvozniki in uvozniki bi se lahko začelo samodejno, čim se zazna povečanje obsega trgovine za 10 % v določenem časovnem obdobju, na primer v enem letu. Če bi bilo povečanje upravičeno zaradi nepredvidenega dogodka, ki je povzročil manjšo proizvodnjo, se klavzula ne bi uveljavljala. Če pa povečanje ne bi bilo upravičeno, bi se za njegovo omejitev uvedla dodatna carina.

1.3.3   Sorazmeren odziv

Odziv mora biti sorazmeren glede na vrsto in vzrok povečanja trgovinskih tokov, da se to povečanje zmanjša ali zagotovi učinkovita prekinitev tokov, ki povzročajo destabilizacijo zadevnih sektorjev.

1.3.4   Izčrpen odziv

Upoštevati je treba vse uvozne tokove ne glede na njihov status in brez predhodnega obvestila. Ravno za tako imenovane občutljive izdelke se v prostotrgovinskih sporazumih dodeljujejo kvote za znižane stopnje dajatev in to so sektorji, v katerih najhitreje pride do destabilizacije. Zato morajo zanje veljati tudi zaščitne klavzule.

1.3.5   Tako imenovani zrcalni ukrepi

Z uvedbo zrcalnih ukrepov v evropske predpise o uvozu je treba zagotoviti enako varstvo potrošnikov, ne glede na poreklo proizvodov, ter hkrati omejiti gospodarska izkrivljanja za evropske subjekte.

1.3.6   Upoštevanje okvira izvajanja Pariškega sporazuma

Zaveze za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov so velik mednarodni izziv. Če jih nekatere države ne spoštujejo, od njih ne bi smele imeti trgovinskih koristi. V agroživilskem sektorju je treba vzpostaviti mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah. Zaradi njegove zapletenosti in dokler ne bo potrjen, bi se morale zaščitne klavzule, povezane s Pariškim sporazumom, pridobiti v okviru STO in vključiti v vse prostotrgovinske sporazume, o katerih se pogaja Evropska komisija.

1.3.7   Upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja

Zaščitne klavzule bi se morale, tako kot za Pariški sporazum, pridobiti v okviru STO in vključiti v vse sporazume, ki jih podpiše Evropska unija.

2.   Koncept in ozadje zaščitnih klavzul

2.1

STO predvideva posebne klavzule za kmetijski sektor, vendar omejuje njihovo uporabo.

2.1.1

Zaščitni ukrepi so opredeljeni kot izredni ukrepi v zvezi s povečevanjem uvoza nekaterih proizvodov, kadar ta uvoz povzroča ali grozi, da bo povzročil resno škodo domači industriji države uvoznice. Ti ukrepi, ki na splošno pomenijo ukinitev koncesij ali obveznosti, lahko zajemajo uporabo količinskih uvoznih omejitev ali zvišanje carin na uvoz.

2.1.2

Na področju kmetijstva se lahko uporaba višjih zaščitnih tarif samodejno sproži, kadar obseg uvoza preseže določeno stopnjo ali kadar se cene spustijo pod določeno raven, ne da bi bilo treba dokazati, da se domači industriji povzroča resna škoda.

2.1.3

Toda sklicevanje na posebno zaščitno klavzulo za kmetijstvo je možno izključno za proizvode, za katere so se oblikovale cene, in pod pogojem, da si je vlada pridržala pravico, da to stori, na svojem seznamu zavez v zvezi s kmetijstvom. Poleg tega se nanjo ni mogoče sklicevati za uvoz, ki spada v okvir tarifnih kvot.

2.2

Z dvostranskimi prostotrgovinskimi sporazumi se lahko doseže več.

2.2.1

Prostotrgovinski sporazumi morajo zajemati večino trgovinskih tokov in spodbujati liberalizacijo trgovine med državami podpisnicami, ne da bi ovirali trgovino s preostalimi državami. Zaradi težav v postopku večstranskih pogajanj v okviru STO so bili v zadnjih letih sklenjeni številni prostotrgovinski sporazumi.

2.2.2

Evropska unija daje prednost tej možnosti za spodbujanje liberalizacije trgovine in doseganje napredka pri spornih točkah, kot so poglavja o trajnostnem razvoju. Toda pri zadnjih sporazumih se je pokazalo, da je ta sistem omejen in da je težko sprejeti skupni pristop ali popolnoma upoštevati druge mednarodne sporazume, kot je Pariški sporazum.

2.3

Mednarodna agroživilska trgovina je še vedno izjemno pomembna.

2.3.1

Doseganje samooskrbe s hrano ovira več dejavnikov, predvsem rast prebivalstva, zaradi katerih je uvoz pogosto nujen. Trgovina torej pomembno prispeva k svetovni prehranski varnosti. Države se soočajo z izzivom, kako poiskati pravo ravnovesje med razvojem lastne kmetijske proizvodnje in odprtostjo za trgovino in kako zagotoviti, da se bo lahko njihovo kmetijstvo, kadar je to možno in v pogojih, ki ne povzročajo neupravičenega izkrivljanja konkurence, odzvalo na mednarodno povpraševanje in izvažalo živila v države, ki jih ne morejo proizvesti toliko, kot jih potrebujejo.

2.3.2

Študija o možnostih, ki jo je izvedel francoski nacionalni inštitut za raziskave s področja kmetijstva, prehrane in okolja (INRAE), kaže, da bi se lahko koncentracija svetovnega izvoza kmetijskih proizvodov do leta 2050 še povečala. Koristila bi predvsem majhnemu številu držav ali regij, v katerih bi imele podnebne spremembe pozitiven učinek na kmetijstvo, in ki bi tako lahko povečale kmetijske površine ter donos pridelkov.

2.4

Trgovina s kmetijskimi proizvodi se pogosto zlorablja v diplomaciji. Kmetijski sektor je žrtev političnih pogajanj, ki ga ne zadevajo, saj je pogosto predmet povračilnih ukrepov in pogajalskega barantanja, naj gre za spor med Kitajsko in ZDA, spor med podjetjema Boeing in Airbus ali končno fazo trgovinskih pogajanj.

3.   Pomanjkljivosti sedanjih zaščitnih klavzul

3.1

Zaščitni postopki so predolgi in težavni.

3.1.1

V preteklosti je bila vzpostavitev zaščitnih klavzul dolgotrajna in težavna, zaradi česar so bile neučinkovite. Evropska unija je ena od članic STO, ki so si pridržale pravico do sklicevanja na to klavzulo za številne proizvode, vendar te pravice v praksi skoraj nikoli ne uporabi. Tako je pri „manipuliranju“ Brazilije z zamrznjenim piščancem v slanici (če je v slanici, ni treba, da je zamrznjen) nižja carina omogočila veliko povečanje uvoza perutnine med letoma 1996 in 2001, ne da bi se uporabljale zaščitne klavzule.

3.2

Sedanji postopki ne zagotavljajo poštene konkurence.

3.2.1

Proizvajalci iz tretjih držav, ki niso zavezani k strogemu upoštevanju evropskih standardov, imajo veliko konkurenčno prednost. Tako imajo v skladu z zadnjim sporazumom, sklenjenim s Kanado, kanadski proizvajalci možnost, da uporabljajo približno štirideset fitofarmacevtskih sredstev, ki so v Uniji prepovedana, na primer atrazin, zaradi česar so njihovi proizvodni stroški precej nižji. V Ameriki se uporabljajo semena GSO, ki se v Uniji lahko tržijo, ne smejo pa se uporabljati v proizvodnji, zlasti za rastlinske beljakovine, kot je soja.

3.2.2

Posledica teh pomanjkljivosti je večji uvoz kmetijskih proizvodov, zlasti kmetijskih surovin. To lahko ogrozi evropsko neodvisnost pri preskrbi s hrano. Glede na zadnjo publikacijo Evropske komisije z naslovom Agri-food trade statistical factsheet (Statistična preglednica o trgovini s kmetijskimi in živilskimi proizvodi) (1) je leta 2019 primanjkljaj v trgovinski bilanci EU za kmetijske surovine presegal 20 milijard EUR.

3.3

Zaradi teh pomanjkljivosti so v slabšem položaju tudi potrošniki. Pomanjkanje predpisov vodi v preveliko nestanovitnost cen, ki se je v zadnjih letih povečala. Povzročene špekulacije na kmetijskih trgih še dodatno povečujejo to nestanovitnost in tako številnim potrošnikom z nizkim dohodkom otežujejo dostop do hrane. Poleg tega destabilizacija sektorjev vodi v manjšo proizvodno zmogljivost, s čimer se povečuje negotovost oskrbe potrošnikov.

3.4

COVID-19 je na tragičen način hkrati izpostavil potrebo po trgovini s kmetijskimi proizvodi in nujnost prehranske neodvisnosti. Evropska unija si mora torej na področju mednarodne trgovine zagotoviti orodja za večjo odpornost na gospodarske šoke, da se ponovno vzpostavijo zaupanje, stabilnost in skupna blaginja za vse Evropejce.

---

(1)  Evropska komisija: Agri-food trade statistical factsheet.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Oblikovanje novega modela večstranskih odnosov, nujnost po pandemiji COVID-19

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 364/08)

Poročevalka:

Emmanuelle BUTAUD-STUBBS

Sklep plenarne skupščine	20. 2. 2020
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	16. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	213/3/3

1.   Sklepi in priporočila

COVID-19 in multilateralizem

1.1

Hude in doslej nevidene gospodarske, družbene in finančne posledice zdravstvene krize zaradi COVID-19 zahtevajo odločen, dolgoročen in nedvoumen odziv. EU mora podpreti gospodarstvo in mednarodno trgovino ter tako po eni strani preprečiti, da bi morala svetovna trgovina tako kot leta 1929 nadoknaditi izgubljeno, po drugi strani pa financirati okrevanje ter v duhu solidarnosti in odgovornosti zaščititi podjetja, vse delavce (tudi invalide) in državljane, pri čemer ne sme prezreti nikogar. Celovit dostop do ukrepov za okrevanje potrebujejo vsa podjetja, tudi podjetja socialne ekonomije, saj so bistveni sestavni del rešitve.

1.2

Okrevanje po zaustavitvi gospodarstva in javnega življenja mora temeljiti na trajnosti ter vključujoči in zeleni rasti. Ukrepi iz zelenega dogovora so zato pomembnejši kot kdaj koli prej (industrijska strategija, ogljična prilagoditev na mejah in ogljična nevtralnost do leta 2050).

1.3

Kriza zaradi COVID-19 je hud udarec za multilateralizem, ki so ga že prej ogrožale strukturne slabosti, kot so prekrivanje pristojnosti organizacij, zastarelo delovanje in postopek odločanja s soglasjem v kombinaciji z velikim številom članov. To se je pokazalo pri ohromitvi pritožbenega organa v okviru mehanizma Svetovne trgovinske organizacije (STO) za reševanje sporov ter zamrznitvi finančnega prispevka, nato pa še napovedanem izstopu Združenih držav iz Svetovne zdravstvene organizacije. Poleg tega nacionalne izvozne omejitve za pomembno medicinsko in osebno zaščitno opremo, tudi iz držav članic EU, nacionalni egoizem ter nekateri primeri pomanjkanja solidarnosti in sodelovanja na mednarodni ravni negativno vplivajo na najranljivejše države in upočasnjujejo okrevanje svetovnega gospodarstva.

Potrebna je bolj celostna vizija

1.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi predstaviti svoj razmislek o novem modelu večstranskih odnosov, ki temelji na obsežnem seznamu prejšnjih predlogov (o reformi STO, vlogi Mednarodne organizacije dela itd.), pa tudi nove rešitve za obdobje po pandemiji COVID-19 (1).

1.5

Namen tega razmisleka, ki je nastal med krizo, je navdihniti novo vrsto sodelovanja in več doslednosti pri odločitvah, ki jih mednarodne, nadnacionalne in medvladne organizacije sprejemajo na področju trgovine in naložb, dostojnega dela, socialnih in človekovih pravic in podnebnih sprememb. Namen je tudi spodbuditi države, naj spoštujejo načelo lojalnega sodelovanja v teh organizacijah in okrepijo sinergije, namesto da izkoriščajo vrzeli.

1.6

Po obeh svetovnih vojnah so ljudje stavili upe na to, da bodo za mir in blaginjo poskrbele mednarodne organizacije. Ta svetovna zdravstvena kriza je odlična priložnost za ponoven razmislek o pravilih globalnega upravljanja in za to, da se vanj v določeni meri vključi duh inovativnosti, ki pride do izraza v izrednih razmerah.

Nabor konkretnih predlogov

1.7

Več deležnikov iz različnih organizacij (glej Prilogo) je poročevalki pomagalo pripraviti predloge, pri čemer so bile upoštevane pravne, politične in organizacijske omejitve.

1.8

Namen teh predlogov je zagotoviti večjo skladnost med: — globalnimi socialnimi standardi ter zavezami glede podnebnih sprememb in varstva okolja, — pravili v zvezi s trgovino ter pogodbami v zvezi s podnebnimi spremembami in varstvom okolja ter — pravili v zvezi s trgovino in globalnimi socialnimi standardi.

1.9

Predlogi zajemajo boljši dostop do statusa opazovalca, financiranje spodbujanja študij, ustanovitev novih delovnih skupin, okrepljeno usklajevanje med sekretariati, skupne politike na področju raziskav, razlago nekaterih veljavnih pravnih določb in politične zaveze.

1.10

EESO se zaveda, da se morajo spremembe začeti na politični ravni. Trdno verjame, da lahko EU kot eden od maloštevilnih svetovnih akterjev z ustavno dolžnostjo in mandatom za odgovorno politiko na področju globalnega upravljanja odločilno prispeva k temu, da se od znotraj oblikuje učinkovitejši model večstranskih odnosov.

2.   Skromni rezultati dolgoletnih pozivov k skladnosti na področju večstranskih pravil

2.1    Poziv ključnih akterjev civilne družbe

2.1.1

Številni deležniki so večkrat pozvali k večji skladnosti mednarodnih, nadnacionalnih in medvladnih organizacij pri oblikovanju politik.

2.1.2

V imenu poslovne skupnosti je Mednarodna trgovinska zbornica (ICC) poudarila zlasti, da je ena od temeljnih spornih točk v sedanji razpravi o globalizaciji zaznano neskladje med trgovinskimi, delovnimi in okoljskimi standardi (2).

2.1.3

Podjetniške in delavske organizacije iz držav skupine G7 so v izjavi, sprejeti na vrhu leta 2019, v odstavku 3 poudarile, da bi bilo treba pri globalnem upravljanju bolje upoštevati sedanje družbene izzive, vključno s potrebo po novih znanjih in spretnostih, da bi zagotovili dostojno delo v skladu z mednarodnimi standardi ter pogoje, v katerih bi podjetja podprla produktivnost in višje plače ter ustvarjala dobra delovna mesta.

2.2    Pregled dosedanjih ukrepov

2.2.1   Razumevanje kompleksnosti globalizacije

2.2.1.1

Organizacija združenih narodov (OZN) ima pomembno vlogo kot krovna mednarodna organizacija, ki lahko določa pravila in standarde z največjim geografskim dosegom. EESO zato podpira reformo OZN, pri kateri je treba s pristopa, ki v ospredje postavlja postopke, preiti na pristop, ki temelji na rezultatih. OZN je septembra 2015 sprejela 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki zajemajo najbolj univerzalne izzive človeštva. Čeprav cilji trajnostnega razvoja niso pravno zavezujoči, se od vlad in institucij EU pričakuje, da bodo prevzele odgovornost in vzpostavile lastne okvire za njihovo doseganje.

2.2.1.2

Leta 2017 je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) opozorila, da globalizacija potrebuje nekatere popravke, vendar še ne vemo povsem, kako jih lahko dosežemo (3). V strateškem dokumentu je navedla spremljajoče politike (socialna politika, politika trga dela, izobraževanje ter znanja in spretnosti, družbena in okoljska odgovornost podjetij) ter potrebo po nujni okrepitvi javnega posvetovanja in sodelovanja deležnikov civilne družbe pri določanju standardov v mednarodnih organizacijah.

2.2.2   Globalni socialni standardi in multilateralna trgovinska pravila: zgodba o izgubljeni priložnosti

2.2.2.1

STO je neposredno po neuspelem poskusu vključitve socialne klavzule v svoj pravilnik leta 1996 (4) pojasnila, da je MOD pristojni organ za določitev in obravnavanje temeljnih delovnih standardov. Od takrat je MOD sprejela več pomembnih instrumentov. V točki 5 deklaracije MOD iz leta 1998 je navedeno, da se delovni standardi ne smejo uporabljati za ščitenje trgovinskih interesov, da se v ta namen ni dovoljeno sklicevati na noben del deklaracije in z njo povezanih postopkov ali ga kako drugače uporabiti ter da se primerjalna prednost držav ne sme postavljati pod vprašaj na podlagi te deklaracije in z njo povezanih postopkov.

2.2.2.2

Leta 2019 je MOD v deklaraciji ob svoji stoletnici prevzela pobudo z zavezo, da bo okrepila sodelovanje in razvijala institucionalne dogovore z drugimi organizacijami, da bi spodbudila skladnost politik v okviru prizadevanj za pristop k prihodnosti dela, ki je osredotočen na človeka, pri čemer je priznala trdne, kompleksne in ključne povezave med socialno, trgovinsko, finančno, gospodarsko in okoljsko politiko (odstavek F poglavja IV).

2.2.2.3

Čeprav sta MOD in STO ločeni organizaciji, sodelujeta na številnih področjih, in sicer objavljata zanimive skupne publikacije o trgovini in zaposlovanju ter trgovini in neformalnem zaposlovanju, s čimer zagotavljata, da je globalizacija socialno vzdržna, pomembnost razvoja politik znanj in spretnosti pa delavcem in podjetjem pomaga izkoristiti prednosti trgovine.

2.2.2.4

Ta politika sodelovanja ni nikoli presegla meje, začrtane v Singapurski ministrski deklaraciji STO iz leta 1996, v kateri so podpisniki nasprotovali uporabi delovnih standardov za namene protekcionizma in se strinjali, da se v nobenem primeru ne sme dvomiti o primerjalni prednosti držav, zlasti držav v razvoju z nizkimi plačami. V zvezi s tem so ugotovili, da bosta sekretariata STO in MOD še naprej sodelovala.

2.2.3   Postopno vključevanje podnebnih in okoljskih zavez v večstransko okolje

2.2.3.1

Od leta 1994, tj. od začetka veljavnosti Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), se vlade redno sestajajo ter spremljajo napredek na poti do zanesljivega sistema preglednosti in odgovornosti. Vendar je bil Pariški sporazum, tj. prvi univerzalen, pravno zavezujoč sporazum o podnebnih spremembah, ki predpisuje sistem nacionalno določenih prispevkov, sprejet šele proti koncu leta 2015.

2.2.3.2

MOD je s statusom opazovalke v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja ter z mandatom za spodbujanje dostojnega dela in pravičnega prehoda znatno prispevala k delu izboljšanega foruma o učinkih izvajanja odzivnih ukrepov (2015–2018). Forum je zlasti proučil učinke izvajanja politik, programov in ukrepov za blažitev, z vplivi v jurisdikciji in zunaj nje (čezmejnimi), ki so jih pogodbenice Konvencije, Kjotskega protokola in Pariškega sporazuma sprejele za boj proti podnebnim spremembam.

2.2.3.3

MOD je na podlagi memoranduma o soglasju iz leta 2016 tesno sodelovala z osebjem in strokovnjaki Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, da bi okrepila vzajemno razumevanje. V okviru tega se izvaja usposabljanje o vlogi socialnih akterjev, krepitev zmogljivosti za merjenje vpliva ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam, regionalne delavnice o pravičnem prehodu in globalni forum, ki poteka dvakrat na leto.

2.2.3.4

Glavni instrument MOD na področju okolja je skupni konzorcij s Programom Združenih narodov za okolje (UNEP), Programom Združenih narodov za razvoj (UNDP), Organizacijo Združenih narodov za industrijski razvoj (UNIDO) ter Inštitutom Združenih narodov za usposabljanje in raziskave (UNITAR), imenovan Partnerstvo za ukrepe na področju zelenega gospodarstva (PAGE).

2.2.3.5

K temu so prispevali različni večstranski okoljski sporazumi. Uporablja jih predvsem OZN, zajemajo pa najrazličnejše okoljske teme s področja biotske raznovrstnosti, zemljišč, morij, kemikalij in nevarnih odpadkov ali ozračja. EU je pogodbenica približno 30 takih sporazumov.

2.2.3.6

Odbor STO za trgovino in okolje neodvisno od mreže OZN zagotavlja forum za izmenjavo informacij, dogodke ter izmenjavo stališč o trgovini in trajnostnem razvoju (tj. krožnem gospodarstvu, prostovoljnih pobudah v zvezi s standardi, reformo subvencij za fosilna goriva, plastiki itd.).

2.2.3.7

Glede na prakso STO lahko članice uvajajo ukrepe za izboljšanje zdravja državljanov, varstvo okolja ali ohranjanje biotske raznovrstnosti, če izpolnjujejo določena merila za zagotovitev skladnosti s pravili in normami STO. Ta odstopanja se na podlagi člena XX GATT štejejo za združljiva, če so sorazmerna in nediskriminatorna. Uporaba takega ukrepa ne sme biti „sredstvo samovoljne ali neupravičene diskriminacije ali prikritih omejitev v mednarodni trgovini“.

2.2.3.8

Renato Ruggiero, generalni direktor STO, je na konferenci v Bonnu 9. decembra 1997 jasno navedel omejitve za to, kaj vlada sme in česa ne sme početi: „Vlade lahko zaradi varstva okolja ali ohranjanja virov v okviru svojih pristojnosti uporabijo katero koli vrsto omejitve trgovine, vključno z uvoznimi in izvoznimi kvotami ter prepovedmi, ali uvedbo davkov ali drugih dajatev na mejah, če so izpolnjene osnovne zahteve glede nediskriminacije in čim manjšega omejevanja trgovine. […] Država pa na podlagi pravil STO ne more uporabiti trgovinskih omejitev, da bi spremenila postopke in načine proizvodnje ali druge politike trgovinskih partneric. Zakaj? Ker spadajo vprašanja postopkov in načinov proizvodnje v suvereno pristojnost posamezne države.“

2.2.3.9

Ta omejitev, ki preprečuje poseganje v postopke in načine proizvodnje, je jasna ovira za spodbujanje proizvodnje in trgovine s trajnim blagom.

2.2.4   Dvostranski ukrepi za večjo skladnost med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi pravili

2.2.5   Prednosti in slabosti poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju

2.2.5.1

EU je poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju vključila v sporazume o prosti trgovini, da liberalizacija trgovine in naložb ne bi povzročila poslabšanja okoljskih razmer in delovnih pogojev.

2.2.5.2

Leta 2017 je Sodišče priznalo „posebej pomembno mesto“ določb o trajnostnem razvoju v sporazumu (5).

2.2.5.3

EESO je leta 2018 (6) pozval k okrepitvi ambicioznosti in izvršljivosti poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju, ki bi morala imeti enak pomen kot poglavja o trgovinskih, tehničnih ali tarifnih vprašanjih.

2.2.5.4

Leta 2016 je MOD (7) poročala, da je bilo 63 % sporazumov z delovnopravnimi določbami sprejetih po letu 2008, iz česar je razviden nagel razvoj, 46,8 % sporazumov o prosti trgovini z delovnopravnimi določbami pa je vključevalo EU, ZDA ali Kanado. Referenčna besedila, navedena od tistega z največ do tistega z najmanj sklicevanji, so Deklaracija o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998, Konvencija št. 182 (delo otrok), agenda za dostojno delo in Deklaracija o socialni pravičnosti.

3.   Nova miselnost za oblikovanje novega modela večstranskih odnosov

3.1    Splošna izhodišča

3.1.1

Vsi novi predlogi za večjo povezanost bi morali upoštevati štiri načela: — specializacijo: mednarodne organizacije imajo pristojnosti samo, če so jim jih dodelile države, ki so njihove članice (8), — zmogljivost odločanja: organizacije imajo jasna notranja pravila in postopke, ki organom upravljanja (tehnični odbori ali generalne skupščine) omogočajo delovanje, — preglednost: vsako funkcionalno spremembo, kot je uvedba skupnih skupin, novih statutov ali skupnih izjav, je treba tako notranje kot zunanje pregledno sporočiti, — ocenjevanje: spodbujati bi bilo treba vzpostavitev kulture ocenjevanja notranjega delovanja.

3.1.2

EESO načeloma podpira bolj odprto komunikacijo in posvetovanje s civilno družbo o politikah mednarodnih organizacij ter poziva k postopni vzpostavitvi stalnega dialoga. Glede na svoje izkušnje je pripravljen voditi vzpostavitev takih postopkov. Podobno kot UNFCCC in OECD, ki vzdržujeta bogat dialog z najrazličnejšimi partnerji, je tudi STO nedavno okrepila sodelovanje s civilno družbo, ki zdaj presega tisto v okviru letnega javnega foruma. Ti stiki lahko pomembno prispevajo k večji učinkovitosti in demokratičnosti v multilateralnem trgovinskem sistemu. EESO je hvaležen za podporo Evropske komisije pri krepitvi glasu civilne družbe na večstranski ravni in pozdravlja ukrep 6 nedavno sprejetega akcijskega načrta skupine iz Ottawe v 6 točkah (9).

3.1.3

Tudi zmogljivost socialnih partnerjev za pogajanja si zasluži večje priznanje. Tristranska izjava socialnih partnerjev na mednarodni ravni in vrsta večnacionalnih okvirnih sporazumov vključujeta koristna praktična pravila in orodja (socialni standardi, odnosi z dobavitelji, socialni dialog, boj proti delu otrok in boj proti prisilnemu delu).

3.2    Multilateralna zbirka orodij

Vključitev STO v sistem OZN s funkcionalnega vidika

3.2.1

Sistem OZN je steber mednarodnega reda s svojo mrežo specializiranih agencij, kot so Mednarodna organizacija dela, UNESCO, Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in banke za regionalni razvoj. Čeprav morajo trgovinska pravila prispevati k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, je bila STO ustanovljena kot samostojna organizacija in je zunaj sistema OZN. Kljub temu pa generalni direktor STO sodeluje v odboru izvršnih direktorjev OZN skupaj z vsemi generalnimi direktorji specializiranih agencij in drugih glavnih organov OZN. EESO predlaga, da bi STO odbor izvršnih direktorjev OZN obveščala o vsakem dosežku sistema trgovinskih pravil, ki bi pripomogel k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

3.2.2

Izrecno navedbo trajnostnega razvoja v preambuli sporazuma STO iz leta 1994 je treba razlagati v smislu, da zajema cilje trajnostnega razvoja, ki so nova univerzalno sprejeta uresničitev trajnosti v mednarodnem pravu. Zdi se, da je STO to že sprejela, saj na svojem spletišču navaja, da ima osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

Nadaljnje povezovanje ločenih sklopov pravil

3.2.3   Strožja socialna in okoljska pravila

3.2.3.1

MOD je leta 2018 pripravila več študij o splošnem potencialnem vplivu Pariškega sporazuma, vprašanju ekološkega prehoda ter znanjih in spretnostih (10), znanjih in spretnostih za bolj zeleno prihodnost ter vplivu segrevanja ozračja na delovne pogoje (11).

3.2.3.2

EESO poziva k nadaljnjemu širjenju teh poročil in se zavzema za organizacijo regionalnih delavnic, ki bi jih financirala Komisija, v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah ter otoških in ranljivih gospodarstvih, ki so v socialnem smislu najbolj prizadeti zaradi neprizanesljivih učinkov globalnega segrevanja.

3.2.3.3

Leta 2015 je MOD objavila smernice za pravičen prehod v okoljsko vzdržne družbe in gospodarstva za vse (Guidelines for a just transition towards environmentally sustainable economies and societies for all). EESO predlaga, naj službe Komisije te smernice pogosteje uporabljajo pri določanju standardov. Poleg tega bi morala biti posodobitev teh smernic na dnevnem redu upravnega organa MOD.

3.2.4   Nadaljnje povezave med trgovinskimi pravili in socialnimi standardi

3.2.4.1

EESO želi, da bi STO na podlagi vzajemnosti MOD dodelila uraden status opazovalke na sejah svojih glavnih organov in odborov. Poleg uradnega sodelovanja MOD na ministrskih konferencah STO bi to pripomoglo k večji vključenosti MOD v notranje organe STO, lahko pa bi prispevalo tudi k vključevanju spoštovanja mednarodnih standardov dela v okviru mehanizma STO za pregled trgovinske politike. EESO predlaga ustanovitev namenske začasne delovne skupine med sekretariatoma STO in MOD, ki bi do junija 2021 pripravila in predstavila smernice.

3.2.4.2

Poleg tega bi bilo treba ob upoštevanju posledic pandemije COVID-19 na globalne vrednostne verige oživiti Svetovno komisijo MOD za socialno razsežnost globalizacije. Na podlagi svojega mnenja o zavezujoči pogodbi OZN (12), se EESO zavzema za to, da se med nemškim predsedovanjem EU vzpostavi učinkovit regulativni okvir, ki bo zagotavljal spoštovanje človekovih pravic in dostojno delo v globalnih vrednostnih verigah, ki bi vključeval evropski akcijski načrt z zakonodajnimi instrumenti in oprijemljivimi dosežki ter ambiciozne in učinkovite normativne ukrepe na svetovni ravni. Tako MOD kot STO morata prispevati vsaka na svojem področju nalog.

3.2.4.3

Pri preučevanju regionalnih in dvostranskih trgovinskih režimov, katerih število in geografska pokritost stalno naraščata, mora STO prevzeti novo vlogo na področju delovnopravnih določb. Ker večina novih prostotrgovinskih sporazumov vsebuje delovnopravne določbe, bi moral sekretariat STO zbirati, primerjati in spremljati ta novi korpus. Takšno spremljanje bi si v okviru akcijskega načrta MOD za dostojno delo v svetovnih dobavnih verigah lahko delil z MOD, kar bi lahko vodilo k tesnejšemu sodelovanju med MOD in STO.

3.2.5   Nadaljnje povezave med pravili in politikami na področju trgovine in podnebja

3.2.5.1

Oprostitev obveznosti STO zaradi podnebnih ukrepov, o kateri se je že razpravljalo v akademskih in poslovnih krogih, bi lahko vključevala opredelitev podnebnih ukrepov: značilnosti, cilje v splošnem interesu in merila za združljivost s pravili STO. Taka oprostitev obveznosti bi članicam STO omogočila, da uvedejo podnebne ukrepe doma (sistem za trgovanje z emisijami) ali na mejah, pod pogojem, da pri teh ukrepih ne gre za prikrit protekcionizem.

3.2.5.2

Neformalna delovna skupina STO bi morala za 12. ministrsko konferenco leta 2021 pripraviti ministrsko deklaracijo STO o trgovini in okolju, v kateri bo priznana vloga trgovine, trgovinske politike in multilateralnega trgovinskega sistema pri podpiranju prizadevanj mednarodne skupnosti za doseganje ciljev trajnostnega razvoja in drugih skupnih mednarodnih okoljskih zavez, kot je Pariški sporazum. EESO spodbuja Komisijo, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji v tej smeri.

3.2.5.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pojasni svoje stališče o postopni odpravi subvencij za fosilna goriva v EU in brez zadržkov podpre vse nove večstranske pobude v okviru STO.

3.2.5.4

EESO poziva k hitri obnovitvi večstranskih pogajanj STO o sporazumu o okoljskih dobrinah. Ta bi moral biti bolj neposredno povezan s Pariškim sporazumom, primer je kitajski predlog iz Tajpeja iz leta 2019 o sporazumu o okoljskih dobrinah in storitvah, ki bi bil povezan s Pariškim sporazumom ter temeljil na odpravi tarif za blago in storitve v zvezi z zmanjševanjem emisij ogljika. Začetek povsem novih pogajanj, na primer o sporazumu o okoljskih dobrinah in storitvah, povezanem s Pariškim sporazumom (PAEGSA), namenjenih obravnavanju tematsko tako pomembnih vprašanj, kot so podnebne spremembe in liberalizacija mednarodne trgovine, bo ključen dosežek za multilateralni trgovinski sistem (13).

3.2.5.5

Zaradi večje skladnosti bi morali sekretariati večstranskih okoljskih sporazumov imeti status opazovalcev v različnih odborih STO, ne samo v odboru za trgovino in okolje (na primer v odborih, ki obravnavajo tehnične ovire ter sanitarne in fitosanitarne ukrepe).

3.2.5.6

EESO priporoča ustanovitev skupne delovne skupine za Program OZN za okolje, Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja in STO. Obravnavala bi emisije toplogrednih plinov in vprašanja mednarodne trgovine ter pripravila metodologije za meritve ali sisteme nadomestil v okviru sporazumov o prosti trgovini (na primer s pogozdovanjem). Take sisteme nadomestil, dogovorjene s tretjimi državami, bi bilo treba upoštevati pri nacionalno določenih prispevkih na podlagi Pariškega sporazuma.

4.   Prispevek EU k novemu modelu trajnostnega multilateralizma

4.1

Za boj proti selitvi virov ogljika EESO podpira mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah EU, ki bo združljiv s pravili STO in izenačeval konkurenčne pogoje za sektorje z visokimi emisijami CO2 (14). EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva svojo prvotno časovnico in spomladi 2021 predloži zakonodajni predlog. Iz nedavne začetne ocene učinka (načrt) je razvidna podpora, zlasti v sektorjih, kot so jeklarstvo, industrija cementa, kemična industrija in energetika.

4.2

EESO poudarja, kako pomembno je v naslednji splošni sistem preferencialov vključiti celovito socialno in okoljsko pogojenost za države prejemnice (Uredba (EU) št. 978/2012 (15)).

4.3    Strožje določbe o trajnostnem razvoju v sporazumih o prosti trgovini

4.3.1

V sporazumih EU o trgovini in naložbah bi bilo treba okrepiti poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju: — v skladu s priporočilom Evropskega parlamenta bi morala poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju določati, da morata obe partnerici ratificirati in izvajati temeljne mednarodne instrumente v zvezi s človekovimi pravicami (npr. Mednarodno listino o človekovih pravicah), temeljne konvencije MOD (kot je Konvencija o varnosti in zdravju pri delu), Pariški sporazum in druge mednarodne okoljske sporazume; — spremljevalni odbor EESO za mednarodno trgovino meni, da bi bilo treba v okviru ocen učinka na trajnostni razvoj oceniti „izračunljivi model splošnega ravnotežja […] glede na alternativne modele, vsebovati pa bi moral tudi širši sklop kazalnikov, ki bi merili učinke z vidika človekovih in delovnih pravic, podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti, potrošnikov in neposrednih tujih naložb“. „Potreben je širši sklop kazalnikov, pri čemer je treba odprtega duha preučiti tudi alternativne modele“; — EESO poziva k prenovitvi panelnih mehanizmov, v okviru katerih bi lahko trgovinski odvetniki, pa tudi strokovnjaki s področja dela, podnebja ali človekovih pravic, preiskovali pritožbe na podlagi poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju. Če bi taki paneli ugotovili kršitve, bi se sprožil mehanizem za reševanje sporov med državami, ki bi vključeval možnosti za finančne kazni ali sankcije in ukrepe za oškodovano pogodbenico.

4.3.2

Prihodnji sporazumi EU o prosti trgovini bi morali vključevati sklicevanje na Pariški sporazum in vsebovati spodbude, kot je ničelna stopnja dajatve za okoljsko blago ali storitve. Člen 22.3 sporazuma CETA, v skladu s katerim si pogodbenici prizadevata spodbujati ekonomske in trgovinske tokove, ki prispevajo k spodbujanju dostojnega dela in varstvu okolja, bi bilo treba uporabiti tudi pri drugih trgovinskih partnericah (Novi Zelandiji, Avstraliji). Prihodnji sporazumi EU o prosti trgovini bi morali vlogo spremljanja, ki jo imajo notranje svetovalne skupine, razširiti onkraj področij okolja, zaposlovanja in socialnih vprašanj.

4.3.3

Vsak sporazum o naložbah, o katerem se pogaja EU, zlasti s Kitajsko, mora vsebovati celovite določbe o: — trajnostni uporabi naravnih virov, — pristopu k zdravju ljudi, naravnim virom in ekosistemom na podlagi previdnostnega načela, — načelu sodelovanja javnosti ter dostopa do informacij in pravnega varstva ter — načelu integracije in medsebojne povezanosti, zlasti kar zadeva človekove pravice ter socialne, ekonomske in okoljske cilje.

4.3.4

S prihodnjim imenovanjem glavnega uradnika EU za trgovinsko skladnost se bo zagotovilo učinkovito izvajanje trgovinskih sporazumov, vključno s pravicami delavcev, okoljskimi zavezami in vlogo civilne družbe.

4.4    Vodilna vloga EU pri oblikovanju novega modela večstranskih odnosov

4.4.1

Unija je eden od maloštevilnih svetovnih akterjev z ustavno dolžnostjo in mandatom za „podpiranje mednarodne ureditve, ki temelji na okrepljenem večstranskem sodelovanju in odgovorni svetovni politiki“ (člen 21(2)(h) Pogodbe o Evropski uniji (PEU)).

4.4.2

Vendar pa EU kot organizacija regionalnega povezovanja ne more v celoti sodelovati pri delu številnih teles, organov in organizacij sistema Združenih narodov (OZN). Namesto tega se mora pri zagovarjanju stališč in interesov Unije zanesti na države članice. Več kot deset let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, v kateri se je EU zavezala k zavzemanju za „večstranske rešitve skupnih problemov, zlasti v okviru Združenih narodov“ (člen 21(1) PEU), je skrajni čas, da Unija skupaj z državami članicami razvije celovito strategijo za doseganje boljšega položaja v sistemu OZN.

---

(1)  Mnenja EESO REX/509 – Reforma STO zaradi prilagoditve razvoju svetovne trgovine (UL C 159, 10.5.2019), REX/486 – Vloga trgovinske in naložbene politike EU za izboljšanje gospodarske uspešnosti EU (UL C 47, 11.2.2020), REX/500 – Poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v sporazumih EU o prosti trgovini (UL C 227, 28.6.2018), NAT/760 – Dokument za razpravo – Za trajnostno Evropo do leta 2030 (UL C 14, 15.1.2020).

(2)  Priporočila ICC o reformi STO, oktober 2019.

(3)  http://www.oecd.org/about/sge/fixing-globalisation-time-to-make-it-work-for-all-9789264275096-en.htm, str. 9.

(4)  Singapurska ministrska deklaracija STO, 1996, odstavek 4.

(5)  Mnenje 2/15 z dne 16. maja 2017, EU:C:2017:376.

(6)  Mnenje EESO REX 500 – Poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v sporazumih EU o prosti trgovini (UL C 227, 28.6.2018), točka 2.4.

(7)  MOD, Labour-related provisions in trade agreements: Recent trends and relevance to the ILO (Z delom povezane določbe v trgovinskih sporazumih: nedavni trendi in pomembnost za MOD), GB.328/POL/3, odstavek 9.

(8)  Jan Wouters, Cedric Ryngaert, Tom Ruys in Geert De Baere, International Law: A European Perspective (Oxford, Hart Publishing, 2018), str. 259.

(9)  Kanada vodi skupino članic STO, znano pod imenom skupina iz Ottawe, ki obravnava konkretne izzive multilateralnega trgovinskega sistema. Izjava skupine iz Ottawe: Focusing Action on Covid-19 (Osredotočanje ukrepov na pandemijo COVID-19), junij 2020.

(10)  World employment social outlook 2018 – Greening with jobs (Socialni obeti za zaposlenost na svetovni ravni – ozelenitev z delovnimi mesti), MOD, Ženeva, 2018.

(11)  Working on a warmer planet: The impact of heat stress on labour productivity and decent work (Delo na toplejšem planetu: vpliv toplotne obremenitve na produktivnost dela in dostojno delo), MOD, Ženeva, 2019.

(12)  Mnenje EESO REX 518 – Zavezujoča pogodba OZN o podjetjih in človekovih pravicah (UL C 97, 24.3.2020, str. 9).

(13)  Neformalni dokument JOB/TE/19, 19. januar 2018.

(14)  Mnenje EESO CCMI/167 – Panožni industrijski vidik iskanja ravnovesja med podnebno in energetsko politiko (UL C 353, 18.10.2019, str. 59).

(15)  UL L 303, 31.10.2012, str. 1.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Obdavčitev sodelovalnega gospodarstva – zahteve glede poročanja

(dodatno mnenje)

(2020/C 364/09)

Poročevalka:

Ester VITALE

Sklep predsedstva	18. 6. 2019
Pravna podlaga	člen 29 izvedbenih določb (2010)
	dodatno mnenje
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	24. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	210/1/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Obdavčitev in davčne politike je treba prilagajati nenehnemu razvoju sodelovalnega gospodarstva. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da v zvezi s tem ne bi smeli razvijati novih ali posebnih sistemov obdavčitve, temveč bi bilo ustrezneje, če bi se veljavna davčna pravila in modeli prilagodili novim gospodarskim razmeram, pri čemer bi bilo treba ohraniti enake pogoje za različne udeležene subjekte.

1.2

EESO poziva, naj se v davčnih sistemih držav članic upošteva pojav sodelovalnega gospodarstva in digitalnih platform ter naj se tudi za to panogo spoštujejo načela pravičnega sistema obdavčitve, tj. doslednost, predvidljivost in nevtralnost. Hkrati pa je treba zagotoviti, da vsi udeleženi subjekti izpolnjujejo svoje davčne obveznosti, kar je v javnem interesu.

1.3

EESO je prepričan, da je treba davčne politike, ki se uporabljajo za digitalizacijo gospodarstva ter oblikovanje instrumentov in operativnih rešitev, usklajevati na mednarodni ravni. Zato pozdravlja tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in OECD/skupino G20, pri čemer priznava, da so vzpostavljene oblike sodelovanja že prinesle nekatere oprijemljive rezultate ter da utegne v prihodnosti priti do novih rezultatov, ki bodo še pomembnejši.

1.4

Pomembno je, da se mednarodne, evropske in nacionalne institucije učinkovito in hitro odzovejo na vprašanja, ki jih prinašata digitalno in sodelovalno gospodarstvo, ter namesto zgolj odzivnega sprejeti proaktiven pristop h konkretnim vprašanjem, ki se pojavijo.

1.5

Ključno vprašanje v zvezi s sistemi obdavčitve, ki se uporabljajo za sodelovalno gospodarstvo, se nanaša na obveznosti digitalnih platform glede zbiranja informacij o opravljenih transakcijah, sporočanja teh informacij davčnim organom in njihove hrambe (obveznosti glede poročanja). Te obveznosti za platforme ne bi smele biti čezmerno upravno breme.

1.6

Ustrezna izmenjava informacij v okviru funkcionalnega in sorazmernega sistema za zbiranje in izmenjavo podatkov bi lahko dejansko olajšala delo davčnih organov na eni strani ter vzpostavila zanesljiv in predvidljiv sistem za podjetja na drugi strani, kar bi koristilo sodelovalnemu gospodarstvu kot celoti.

1.7

EESO meni, da bi bilo dobro pripraviti evropski standard za zbiranje podatkov in informacij, ki jih bodo morale platforme za svoje uporabnike sporočati davčnim organom in jih hraniti. Obveznosti glede poročanja bi morale biti jasne in usklajene med državami članicami. Z evropskim standardom bi lahko omejili enostranske ukrepe držav članic, ki bi povzročili nezaželeno neenotnost pravil in negotovost glede veljavnosti pravil na notranjem trgu.

1.8

EESO meni, da se mora kot splošno načelo, na katerem bi morali temeljiti regulativni ukrepi v zvezi s poročanjem, sprejeti spoštovanje načela sorazmernosti, kot je opredeljeno v sodni praksi Sodišča EU, in tako omogočati, da se doseže namen ureditve, tj. zbiranje jasnih in koristnih informacij za delovanje davčnih organov, ne da bi se čezmerno in neupravičeno posegalo v zasebne interese platform in končnih uporabnikov.

1.9

EESO tudi meni, da je treba davčna pravila, ki urejajo sodelovalno gospodarstvo, torej tudi pravila o obveznostih glede poročanja, prilagoditi vsaki posamezni gospodarski panogi in posameznim dejavnostim v okviru sodelovalnega gospodarstva, ki se med seboj pogosto razlikujejo.

1.10

Prav tako je pomembno proučiti, ali se lahko direktiva o nekaterih zahtevah za ponudnike plačilnih storitev v zvezi z zahtevki za informacije za odkrivanje goljufij na področju DDV, ki se bo kmalu začela izvajati, uporabi tudi za namen neposredne obdavčitve, ko gre za obveznosti glede poročanja.

1.11

Izmenjava informacij med zasebnimi subjekti in javnimi organi mora biti seveda v skladu z evropsko zakonodajo o varstvu zasebnosti in obdelavi osebnih podatkov posameznikov ter izpolnjevati merila nujnosti, sorazmernosti in ozke razlage morebitnih odstopanj od splošnih načel na področju zasebnosti, odobrenih zaradi izvrševanja davčnih pravil.

2.   Uvod in splošna načela

2.1

Oblikovanje učinkovitih davčnih politik za sodelovalno gospodarstvo je izziv tako za evropske in nacionalne institucije kot za subjekte v tej panogi. Zato je ključno zagotoviti enake pogoje med različnimi subjekti sodelovalnega gospodarstva kakor tudi med njimi in tradicionalnimi subjekti v tej panogi.

2.2

EESO meni, da je sodelovalno gospodarstvo v preteklih letih beležilo nenehno in občutno rast, pomeni pa tudi priložnost za nadaljnji razvoj držav Evropske unije v prihodnje, saj omogoča izrabo še neizkoriščenih virov in izvajanje individualnih pobud državljanov. Obenem ugotavlja, da so potrebni predpisi, s katerimi bi zagotovili varstvo potrošnikov, varstvo pravic delavcev, izpolnjevanje davčnih obveznostih in lojalno konkurenco.

2.3

Izraz sodelovalno gospodarstvo, kot se uporablja v tem mnenju, se nanaša na poslovne modele, pri katerih se dejavnosti omogočajo prek platform za sodelovanje, ki omogočajo začasno uporabo blaga ali storitev, ki jih pogosto zagotavljajo posamezniki. V zvezi s tem in tudi z vidika metodologije bi morale Evropska unija in države članice doseči minimalno soglasje glede pojma sodelovalno gospodarstvo, da bi se izognili velikim razlikam med različnimi opredelitvami, ki se uporabljajo na notranjem trgu.

2.4

Sodelovalno gospodarstvo je kompleksen gospodarski pojav, ki ga je treba regulativno celovito zaobjeti, saj se dotika različnih področij družbe ter veliko različnih pravnih ureditev, ki se tradicionalno nanašajo na različna in ločena področja. Nenehen razvoj sodelovalnega gospodarstva na primer vpliva na pravila na področju potrošniškega prava, delovnega prava, socialne varnosti, pogodbenega prava, pravice do zasebnosti in prava o javnih storitvah.

2.5

EESO poudarja, da je treba v davčnih sistemih držav članic, ki se učinkovito usklajujejo na evropski ravni, upoštevati nove poslovne modele, povezane s sodelovalnim gospodarstvom. Spoštovanje načel pravičnega davčnega sistema (tj. doslednosti, predvidljivosti in nevtralnosti) pri teh novih modelih je potrebno za vse udeležene: javne organe, podjetja in potrošnike.

2.6

Vendar je tradicionalna davčna pravila težko prilagajati nenehnemu razvoju tehnologije, poleg tega pa ta pravila pogosto zaostajajo za digitalnim gospodarstvom, ki se zelo hitro razvija. Zato je treba uskladiti ukrepanje evropskega zakonodajalca in različnih nacionalnih zakonodajalcev, da bi lahko tradicionalna pravila in načela podrobno in ustrezno prilagodili tem spremembam.

2.7

Mednarodne, evropske in nacionalne institucije morajo pravočasno, učinkovito in usklajeno ukrepati, da bi rešile nova vprašanja, ki jih povzročata digitalno in sodelovalno gospodarstvo, ter namesto zgolj odzivnega sprejeti proaktiven pristop h konkretnim vprašanjem, ki se pojavijo.

2.8

EESO je prepričan, da je treba v povezavi z digitalizacijo gospodarstva davčne politike ter oblikovanje instrumentov in konkretnih rešitev usklajevati na mednarodni ali celo na svetovni ravni. Zato pozdravlja tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in OECD/skupino G20, pri čemer priznava, da je tovrstno sodelovanje že prineslo nekatere oprijemljive rezultate ter da utegne v prihodnosti priti do novih rezultatov, ki bodo še pomembnejši.

3.   Obveznosti glede poročanja

3.1

Ključno vprašanje v zvezi s sistemi obdavčitve sodelovalnega gospodarstva so obveznosti digitalnih platform glede zbiranja informacij o opravljenih transakcijah, sporočanja teh informacij davčnim organom in njihove hrambe. Z ustrezno izmenjavo informacij v okviru funkcionalnega in sorazmernega sistema za zbiranje in izmenjavo podatkov bi se po eni strani lahko dejansko olajšalo delo davčnih organov, ki bi morali podatke pridobivati hitro in preprosto, po drugi strani pa bi se vzpostavil predvidljiv sistem za platforme in njihove uporabnike. Obveznosti glede poročanja za platforme in gospodarske subjekte v panogi ne bi smele biti čezmerno upravno breme.

3.2

Na voljo je že več primerov učinkovitega sodelovanja med platformami in davčnimi organi v prometnem sektorju: Estonija je na primer sprejela določbe, da bi voznikom, ki so člani platform za sopotništvo, olajšala izpolnjevanje davčnih napovedi. Drug primer inovativne estonske rešitve je določitev minimalne in sorazmerne količine podatkov, ki jih je treba sporočiti organom, in možnost, da upravljavci platform uporabijo namenski bančni račun za izpolnjevanje davčnih obveznosti. S tem računom se spodbuja neposredna in hitra povezava med upravljavci, njihovimi bankami in davčnimi organi. Po drugi strani pa v nekaterih regijah spletne platforme kažejo le malo pripravljenosti za sodelovanje s finančnimi organi.

3.3

EESO zato meni, da bi bilo dobro pripraviti evropski standard za zbiranje podatkov in informacij, ki jih bodo morale platforme sporočati davčnim organom in jih hraniti. Zaradi množice enostranskih ukrepov držav članic in soobstoja neusklajenih sistemov na notranjem trgu, do česar deloma že prihaja, se bodo pojavile operativne težave, celotna panoga sodelovalnega gospodarstva pa bo postala neučinkovita.

3.4

Razvoj usklajenega evropskega modela poročanja bi moral temeljiti na dosedanjih praktičnih izkušnjah in operativnih povratnih informacijah. V več državah članicah že veljajo sistemi poročanja, ki se razlikujejo z vidika organizacijske ureditve ter količine in vrste podatkov, ki se zbirajo in sporočajo. V nekaterih državah članicah so ti sistemi zelo obremenjujoči in izredno zahtevni do platform, medtem ko so sistemi v drugih državah članicah prožnejši in manj vplivajo na tekoče poslovanje. Poleg tega izkušnje nekaterih držav članic kažejo, da neobvezni in prostovoljni sistemi poročanja, ki niso vezani na konkretne zakonske obveznosti, niso učinkoviti.

3.5

EESO meni, da sedanja razdrobljenost dolgoročno ni vzdržna, saj bi lahko povzročila čezmerne stroške izpolnjevanja obveznosti in neučinkovitost zaradi neusklajenih pravil, ki se uporabljajo na različnih območjih notranjega trga. Zato je treba opredeliti uravnotežen in sorazmeren pristop k poročanju, ki bo zagotavljal poenostavljen in funkcionalen sistem. Poenostavljene obveznosti poročanja bi lahko bile konkretna spodbuda za digitalne platforme, da ravnajo v skladu s pravili.

3.6

EESO meni, da se mora kot splošno načelo, na katerem bi morali temeljiti regulativni ukrepi v zvezi z obdavčitvijo sodelovalnega gospodarstva na splošno in še posebej v zvezi z obveznostmi poročanja, sprejeti spoštovanje načela sorazmernosti, kot je opredeljeno v sodni praksi Sodišča EU. Treba bo torej omogočiti, da se doseže namen ureditve, tj. zbiranje jasnih in koristnih informacij za delovanje davčnih organov, ki je v javnem interesu, ne da bi se čezmerno posegalo v zasebne interese platform in končnih uporabnikov.

3.7

Ta pristop bi moral zagotavljati jasna in predvidljiva pravila za gospodarske subjekte iz sektorja, da bi se preprečili čezmerni stroški izpolnjevanja obveznosti (npr. z nepotrebnimi in nesorazmernimi zahtevki za podatke), ravno tako pa bi moral davčnim organom omogočati učinkovito zbiranje informacij.

3.8

V okviru sorazmernega in razumnega sistema poročanja bi bilo treba tudi opredeliti, kateri podatki so z vidika kakovosti nujno potrebni in jih je treba zbirati za izvrševanje davčnih pravil, ne da bi platformam in njihovim poklicnim uporabnikom ali končnim uporabnikom naložili čezmerno breme. V okviru sorazmernega pristopa bi bilo treba tudi razlikovati med poklicnimi subjekti, ki so dejavni na področju sodelovalnega gospodarstva, in nepoklicnimi subjekti, ter ustrezno prilagoditi obveznosti glede poročanja, ki se uporabljajo za ti različni kategoriji subjektov.

3.9

Dodatni vidiki, ki bi jih bilo treba usklajeno urediti na ravni EU, so: (i) splošni pogoji, ki urejajo zakonitost obdelave, ki jo izvaja obdelovalec podatkov; (ii) osebe, ki jih obdelava zadeva; (iii) subjekti in nameni, za katere se lahko razkrijejo osebni podatki; (iv) določitev načinov obdelave; (v) omejitve namenov obdelave in (vi) obdobje hrambe podatkov.

3.10

Izmenjava informacij med zasebnimi subjekti in javnimi organi mora biti seveda v skladu z evropsko zakonodajo o varstvu zasebnosti in obdelavi osebnih podatkov posameznikov ter izpolnjevati merila nujnosti, sorazmernosti in ozke razlage morebitnih odstopanj od splošnih načel na področju zasebnosti, odobrenih zaradi izvrševanja davčnih pravil.

3.11

V zvezi s tem bi bilo morda koristno izboljšati in spodbujati tudi izmenjavo informacij med nacionalnimi davčnimi organi, da bi vzpostavili učinkovite oblike sodelovanja za preprečevanje goljufij in izogibanja davkom ter uskladili delovne prakse različnih organov.

3.12

Davčna pravila, ki urejajo sodelovalno gospodarstvo, torej tudi pravila o sistemih poročanja, bi bilo treba vsakič prilagoditi vsaki posamezni panogi sodelovalnega gospodarstva, saj imajo različne dejavnosti v okviru sodelovalnega gospodarstva pogosto različne značilnosti in posebnosti, zaradi katerih so potrebna posebna in namenska pravila.

3.13

EESO priporoča, da se v vsakem primeru zagotovijo enaki pogoji v zvezi z obdavčitvijo dejavnosti, ki se opravljajo v okviru sodelovalnega gospodarstva, in podobnih tradicionalnih dejavnosti, in sicer v skladu z načelom davčne nevtralnosti. Cilj je preprečiti izkrivljanje delovanja trgov, ki združujejo tradicionalne oblike dejavnosti in dejavnosti, ki se opravljajo v okviru sodelovalnega gospodarstva.

3.14

Za rast sodelovalnega gospodarstva bi bilo poleg tega morda koristno in spodbudno, če bi opredelili najnižje prage, pod katerimi se v zvezi z nekaterimi dejavnostmi šteje, da niso poklicne ali niso gospodarsko pomembne in je zato zanje mogoče odobriti posebne davčne oprostitve. Vendar morajo biti ti najnižji pragi razumni in določeni na podlagi natančne ocene zakonodajnega učinka.

4.   DDV in sodelovalno gospodarstvo

4.1

Za namene DDV je ključno natančno opredeliti pojem davčni zavezanec in ugotoviti, ali zadevni subjekt izvaja gospodarsko dejavnost. Poleg tega se zdi, da še vedno ni mogoče enostavno določiti, kakšna naj bo davčna obravnava transakcij na področju sodelovalnega gospodarstva, za katere se ne plača denarnega zneska, temveč vseeno vključujejo neko obliko nadomestila oziroma protivrednost, npr. v obliki uporabe osebnih podatkov uporabnikov in ustvarjanja vrednosti iz teh podatkov.

4.2

Natančneje, za namene DDV je treba razlikovati med tremi vrstami primerov v zvezi s plačilom za storitve: (i) primeri, ko se storitve zagotovijo proti plačilu denarnega zneska, (ii) primeri, ko se plačilo ne opravi z denarjem, ampak se zagotovi druga storitev ali nedenarno nadomestilo, in (iii) primeri, ko se storitev zagotovi brezplačno brez nadomestila. (1)

4.3

EESO v zvezi s konkretnimi primeri, ki bi lahko spadali pod točko (ii), poziva k podrobni proučitvi vprašanja, ali za dejavnosti platform za sodelovanje veljajo obveznosti plačevanja DDV ali ne.

4.4

V zvezi s tem EESO meni, da je zelo koristna prva študija skupine davčnih strokovnjakov Evropske komisije za DDV z naslovom VAT treatment of the sharing economy (Obravnava sodelovalnega gospodarstva z vidika DDV), in upa, da se bo to vprašanje nadalje proučilo.

4.5

Komisija in nacionalne davčne uprave bi morale poleg tega spodbujati ustrezno sodelovanje in vzajemno usklajevanje v zvezi z uporabo pravil o DDV za sektor sodelovalnega gospodarstva, da bi razvili usklajene delovne prakse, si izmenjevali informacije, koristne za izvršilne postopke, ter preprečevali goljufije in izogibanje davkom.

4.6

EESO meni, da je pomembno proučiti, ali se lahko direktiva o nekaterih zahtevah za ponudnike plačilnih storitev v zvezi z odkrivanjem goljufij na področju DDV, ki se bo kmalu začela izvajati, uporabi – ko gre za obveznosti glede poročanja – tudi za namen neposredne obdavčitve plačil po internetu s kreditno kartico in plačil, izvedenih z neposrednim bančnim nakazilom in drugimi načini hitrega plačevanja.

---

(1)  Seja skupine davčnih strokovnjakov za DDV 1. aprila 2019 – taxud.c.1(2019)2026442 – EN, VAT Treatment of the sharing economy (Obravnava sodelovalnega gospodarstva z vidika DDV), VEG 081.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Evropski podnebni pakt

(raziskovalno mnenje)

(2020/C 364/10)

Poročevalec:	Dimitris DIMITRIADIS
Soporočevalec:	Peter SCHMIDT

Zaprosilo	Evropska komisija, 11. 3. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	29. 6. 2020
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	16. 7. 2020
Plenarno zasedanje št.	553
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	206/4/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Smo v podnebni krizi. V času, ko se zaradi pandemije COVID-19 svet spoprijema z zdravstveno krizo in se bliža gospodarska kriza, mora EU ponovno potrditi, da je zavezana prehodu na trajnostno, odporno, podnebno nevtralno in z viri gospodarno ekonomijo blaginje. Zdaj potrebujemo korenite spremembe v kulturi, infrastrukturi, obnašanju, udeležbi in možnostih preživljanja, ki bodo na več načinov vplivali na državljane, vendar jih tudi opolnomočili.

1.2

Podnebne spremembe ogrožajo nas vse, vendar tako kot pandemija najhuje prizadenejo najbolj ranljive ljudi, ki so že potisnjeni na rob družbe. Bistveno je zagotoviti, da pri prehodu ne bo nihče zapostavljen.

1.3

EESO poudarja, da je za prehod na podnebno nevtralnost nujna dejavna udeležba vseh delov družbe – podjetij, delavcev, raziskovalcev, potrošnikov, skupnosti ter državljanov in njihovih organizacij.

1.4

EESO zato podpira poziv, naj se Evropska unija zaveže doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050 in naj v skladu s tem prilagodi svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030. Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), navaja, da je treba za omejitev svetovnega segrevanja na 1,5 oC emisije zmanjšati za 7,6 % na leto in da je treba začeti takoj. Po izračunih to pomeni, da jih je treba zmanjšati za vsaj 68 % do leta 2030.

1.5

Na vseh ravneh je potreben premik k participativnemu modelu, Komisija pa ima pri izvajanju podnebnega pakta pomembno priložnost in dolžnost, da oblikuje inovativen pristop, ki bo ustrezal ukrepom, ki jih civilna družba, skupnosti, mesta in regije že izvajajo, jih podpiral in navdihoval.

1.6

S participativnimi modeli, ki so preozko usmerjeni ali zasnovani tako, da omejijo obseg preučevanih sprememb, ali pa so takšni, da jih instituciji, ki jih vzpostavi, ni treba upoštevati, se bo doseglo le to, da bodo sodelujoči zmedeni in razočarani.

1.7

Evropa mora pospešiti sistemske spremembe za podnebno ukrepanje z inovacijami (tehnološkimi in socialnimi), in sicer tako, da poveže ponudbo inovacij z akterji na strani povpraševanja, tistimi, ki jih problemi zadevajo, in tistimi, ki si močno prizadevajo za spremembe. Digitalno preobrazbo bi morali usmerjati cilji trajnostnega razvoja, da se preprečijo tveganja, tudi tista, ki so povezana s pravicami delavcev. (1) Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic skupaj z evropskim zelenim dogovorom je priložnost za pravičen prehod, pri katerem je v središču cilj, da je treba vsem zagotoviti kakovostna delovna mesta.

1.8

Splošni izzivi, ki jih je opredelila večina akterjev civilne družbe, dejavnih na področju podnebnih ukrepov, so pomanjkljiv dostop do financiranja, premalo strokovnega znanja in osebja ter neustrezno priznavanje, pa tudi nedosledno komuniciranje EU in nacionalnih vlad.

1.9

Za doseganje podnebnih ciljev na ravni EU in mednarodni ravni bodo potrebna znatna finančna sredstva. Proračun za evropski zeleni dogovor (javna in zasebna sredstva) in 750 milijard EUR za sklad za okrevanje, vključno z dodelitvami za proces evropskega semestra, bi moralo biti namenjenih predvsem trajnostnemu okrevanju, kamor sodijo tudi podnebni ukrepi.

1.10

Pri oblikovanju načrtov za okrevanje po pandemiji COVID-19, usmerjenih k izpolnjevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma, bi moralo biti pravilo, da je financiranje pogojeno s trajnostnimi praksami v vseh sektorjih. Odziv za okrevanje po pandemiji COVID-19 ne bi smel biti namenjen vrnitvi na prejšnje stanje, temveč premiku k nečemu novemu in boljšemu.

1.11

Vsi deležniki potrebujejo krepitev zmogljivosti in tehnično podporo za prehod na odpornejšo in bolj trajnostno prihodnost. Ustanovitev foruma EU za podnebno financiranje bi spodbudila dostop do finančnih sredstev in odpravila ovire.

1.12

EESO predlaga ustanovitev platforme deležnikov za evropski podnebni pakt, ki bi temeljila na načelih vključevanja, preglednosti, dejanske udeležbe in odgovornosti podnebnih akterjev na vseh ravneh.

1.13

Podnebni pakt bi moral biti osredotočen na opolnomočenje ljudi za spremembo sistemov – z raziskovanjem, preskušanjem in predstavljanjem. Nujni bodo pogledi, ki upoštevajo več ravni, oblikovanje vizije, pripovedovanje zgodb in retrospektivni pristop. Spodbujati in pospeševati bi bilo treba širok nabor podnebnih pobud.

2.   Uvod

2.1

Obvladovanje podnebnih in okoljskih izzivov postaja vse nujnejša naloga in zahteva korenito spremembo sedanjih netrajnostnih socialno-ekonomskih pristopov. Svetovna pandemija COVID-19 je pokazala, da preproste prilagoditve naših načinov življenja in sistemov ne bodo zadostovale. Temeljne spremembe proizvodnih metod, ki vplivajo na podjetja, delavce in organizacijo dela, so se dogajale že pred pandemijo, ta pa jih bo verjetno pospešila. Evropska komisija je sprejela evropski zeleni dogovor kot novo strategijo za trajnostne, čistejše, varnejše in bolj zdrave socialno-ekonomske in finančne modele EU.

2.2

Po krizi zaradi COVID-19 je treba podnebno ukrepanje in zaveze glede trajnosti postaviti v ospredje politike za okrevanje in obnovo, pa tudi ustreznih proračunov, saj EU ne sme biti še naprej obsojena na prihodnost z visokimi emisijami ogljika. Ukrepe za obdobje po krizi je treba oblikovati tako, da bodo zagotovili odpornost sistema, zaščitili in obnovili biotsko raznovrstnost ter prednostno obravnavali javno zdravje, s tem pa utrli pot ekonomiji blaginje, ne da bi bil pri tem kdo zapostavljen. Glede na navedeno evropskega zelenega dogovora ne bi smeli opustiti ali odložiti, temveč še okrepiti.

2.3

Uspeh evropskega zelenega dogovora bo v veliki meri odvisen od sposobnosti EU, da sodeluje s svojimi državljani. Komisija ob upoštevanju tega pripravlja evropski podnebni pakt, ki bo povezal različne akterje, vključno z regijami, lokalnimi oblastmi, lokalnimi skupnostmi, civilno družbo, šolami, podjetji in posamezniki.

3.   Potreba po sodelovanju s civilno družbo in državljani na področju podnebja

3.1

Spoprijemamo se s svetovno podnebno krizo. Odzivi vlad nanjo doslej še niso bili zadovoljivi in svet ni na dobri poti, da uresniči cilje Pariškega sporazuma in cilje trajnostnega razvoja. Mladi protestniki za podnebje in drugi v civilni družbi odločno pozivajo k veliko ambicioznejšim in nujnim podnebnim ukrepom. Nosilci odločanja, ki so podpisali Agendo 2030 in Pariški sporazum, so odgovorni za nujno obravnavanje teh zahtev, sprejetje odločnih in ambicioznih političnih odločitev ter premik k novemu modelu vključujočega podnebnega ukrepanja, pri katerem dejavno sodelujejo vsi deležniki.

3.2

EESO zato podpira poziv, naj se Evropska unija zaveže doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050 in naj v skladu s tem prilagodi svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030. (2) EESO pričakuje, da bo nov cilj glede emisij za leto 2030 temeljil na obsežnem pregledu in ustrezni oceni učinka. Meni, da obstajajo trdni argumenti za cilj najmanj 55-odstotnega zmanjšanja do leta 2030, če želi EU prispevati svoj delež k potrebnemu občutnemu zmanjšanju emisij na svetovni ravni. Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), (3) na primer navaja, da je za dosego cilja 1,5 oC iz Pariškega sporazuma (4) na svetovni ravni potreben celo ambicioznejši cilj za zmanjšanje emisij do leta 2030.

3.3

Raziskava Eurobarometer iz leta 2019 je pokazala, da se 93 % državljanom EU podnebne spremembe zdijo resen problem, 79 % pa zelo resen problem. Po mnenju velike večine vprašanih je pomembno, da njihove nacionalne vlade določijo ambiciozne cilje za povečanje rabe energije iz obnovljivih virov (92 %) in izboljšanje energijske učinkovitosti (89 %).

3.4

Podnebni pakt mora mobilizirati sposobnosti Evropejcev, da do leta 2050 uresničijo vizijo uspešne, vključujoče in podnebno odporne družbe z ogljično nevtralnim krožnim gospodarstvom, kot jo določa evropski zeleni dogovor. Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) v svojem poročilu izrecno omenja potrebo po hitrih in daljnosežnih spremembah brez primere v vseh vidikih družbe. Postopne spremembe ne bodo dovolj. Ozka osredotočenost na zmanjšanje emisij CO2 je na lokalni ravni kontraproduktivna, saj omejuje zavzetost in razmišljanje, s tem pa znatno omejuje tudi spremembe, ki si jih ljudje zamislijo in izvajajo. Kar zdaj potrebujemo, je temeljna preobrazba ekonomskega, družbenega in finančnega sistema, ki bo eksponentno pospešila razgoljičenje in okrepila podnebno odpornost. V ta namen potrebujemo navdihujoče, vseobsegajoče in raznolike razlage, ki pojasnjujejo, zakaj se mora svet spremeniti.

3.5

Sedanja svetovna kriza zaradi pandemije COVID-19 je dokazala, da lahko vlade sprejemajo drastične ukrepe za ublažitev eksistenčne grožnje ter da ljudje svoje življenje vsaj nekaj časa lahko prilagodijo novim omejitvam, ki jih nalagajo ti ukrepi. Pomembno je, da imajo skupnosti, podjetja, socialni partnerji in drugi nedržavni akterji ključno vlogo pri odzivu na pandemijo, saj pogosto opredelijo potrebe ter zasnujejo in izvajajo razmeram ustrezne ukrepe hitreje, učinkoviteje in bolj ustvarjalno, kot je to mogoče doseči od zgoraj navzdol.

3.6

Prehod na naslednjo fazo odziva na COVID-19 prinaša veliko priložnost in veliko tveganje. Gospodarski ukrepi in fiskalni svežnji, ki se pripravljajo za ohranitev in ponoven zagon evropskega gospodarstva, morajo biti skladni s taksonomijo EU za trajnostne naložbe in zagotoviti finančna sredstva tistim, ki so trajnostni ali bi lahko postali trajnostni ter se bodo zavezali, da bodo nujno opredelili in izvedli potrebne spremembe, kar bo treba spremljati.

3.7

Tragična motnja, ki jo je povzročila pandemija COVID-19 in zaradi katere so se začasno nehala izvajati fiskalna pravila, je pokazala, da se vizija lahko spremeni, če so ogrožena človeška življenja, naša gospodarstva in življenje na našem planetu, kakršnega poznamo. Vizija socialnega napredka, ki temelji zgolj na prizadevanjih za rast bruto domačega proizvoda (BDP), zanemarja temeljne elemente, ki so pomembni za blaginjo posameznika in družbe, ter ne upošteva pravilno okoljskih in socialnih pomislekov. Zato je potreben preskok z gospodarstva, ki temelji na BDP, na ekonomijo blaginje. (5) (6) Ekonomija blaginje: področje ekonomije, ki gospodarske politike ocenjuje z vidika njihovega učinka na blaginjo skupnosti. V 20. stoletju se je uveljavila kot dobro opredeljeno področje ekonomske teorije.

3.8

Eden od načinov za povečanje podnebnih ambicij je ustvarjanje spodbudnega okolja za več ukrepov nedržavnih akterjev, vključno z različnimi vrstami podjetij, tudi malimi, srednjimi in mikro podjetji, vlagatelji, socialnimi partnerji, zadrugami, mesti in regijami, sindikati, lokalnimi skupnostmi in skupinami državljanov, kmeti, šolami, verskimi in mladinskimi organizacijami ter drugimi nevladnimi organizacijami.

3.9

Za spodbudno okolje je potreben ključen premik od posvetovanja in sodelovanja, usmerjenega od zgoraj navzdol, k sooblikovanju, soustvarjanju in opolnomočenju. Standardni modeli posvetovanja redko dosežejo koga drugega kot zelo ozke sektorje družbe z veliko viri. Posameznikom, organizacijam in podjetjem, ki jim lahko preobrazbene spremembe najbolj koristijo in ki lahko k njim največ prispevajo, je treba ponuditi dejanske možnosti sodelovanja pri odločanju, če naj v ta proces vložijo čas in energijo.

3.10

Leta 2018 je EESO pozval k „evropskemu dialogu o ukrepih nedržavnih akterjev za boj proti podnebnim spremembam“. (7) Dialog ne bi smel biti namenjen zgolj poudarjanju in predstavljanju ukrepov, temveč tudi odzivanju na potrebe nedržavnih akterjev s spodbujanjem novih partnerstev med njimi in različnimi ravni upravljanja, podpiranjem vzajemnega učenja, usposabljanja in izmenjave nasvetov ter zagotavljanjem lažjega dostopa do financiranja.

3.11

EESO je predlagal, (8) da se vzpostavi stalen dialog z državljani kot obvezni pripravljalni element pri sprejemanju vseh pomembnih političnih odločitev in pobud na vseh ravneh.

3.12

Evropska komisija teh priporočil doslej ni upoštevala. (9) Evropski podnebni pakt je priložnost, da institucije tesno sodelujejo za vzpostavitev spodbudnega okolja za sodelovanje civilne družbe in državljanov, ki bi temeljilo na obstoječih postopkih posvetovanja, vendar jih presegalo.

4.   Učenje na podlagi obstoječih praks sodelovanja civilne družbe in državljanov

4.1

Primeri skupščin državljanov, dialogov z državljani in podobnih postopkov posvetovalnega sodelovanja (10) na nacionalni, regionalni in občinski ravni kažejo sposobnost in željo državljanov, da prevzamejo odgovornost za rešitve za podnebno krizo. Širši participativni pristopi, kadar so skrbno zasnovani, pogosto ustvarijo precejšnje koristi na področju trajnosti, tudi če niso izrecno osredotočeni na podnebno krizo. To poleg velike potrebe in želje po participativni demokraciji dokazuje, da vlade lahko ustvarijo take prostore in njihove predloge nadalje politično obravnavajo.

4.1.1

Leta 2019 se je 150 naključno izbranih francoskih državljanov začelo posvetovati o vprašanju, kako v duhu socialne pravičnosti do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 %. Seje te skupščine državljanov potekajo v francoskem ekonomsko-socialnem svetu. Vlada namerava javno obravnavati predloge in objaviti okviren časovni načrt za njihovo izvajanje. (11)

4.1.2

Irsko skupščino državljanov, ustanovljeno leta 2016, je sestavljalo 100 državljanov, naključno izbranih tako, da so reprezentativno zastopali irske volivce. Njihova naloga je bila, da se posvetujejo o temah, med drugim o ustavni prepovedi splava in o tem, kako naj Irska postane vodilna država pri obravnavanju podnebnih sprememb. Parlamentarni odbor, ustanovljen za nadaljnje delo na podlagi priporočil skupščine o podnebnih spremembah, je v znatni meri oblikoval prelomen irski podnebni akcijski načrt, objavljen junija 2019.

4.1.3

V dveh velikih španskih mestih so bili organizirani dialogi z državljani in lokalni forumi za spodbujanje širše udeležbe državljanov in organizacij civilne družbe pri odločanju o delih lokalnega proračuna in izmenjavi zamisli o prihodnosti mesta.

4.1.4

Mladinski podnebni svet pri danskem ministrstvu za energetiko, javne službe in podnebje si prizadeva v podnebno politiko uvesti novo razmišljanje in ministru zagotoviti prispevke o prihodnjih podnebnih rešitvah.

4.1.5

Poljsko mesto Gdansk je organiziralo tri skupščine državljanov o prilagajanju na ekstremne vremenske dogodke, zmanjšanju onesnaženosti zraka in izboljšanju državljanske udeležbe.

4.1.6

Na Finskem se je v prvem državljanskem panelu o trajnostnem razvoju zbralo približno 500 Fincev, da bi ocenili stanje trajnostnega razvoja. Z rezultati se bodo spodbudila prizadevanja finske vlade in parlamenta v zvezi s trajnostnim razvojem.

4.1.7

V Italiji so predstavniki civilne družbe po konferenci COP 25 vložili zakonodajni predlog za ustanovitev skupščine državljanov po vzoru francoske. Podoben proces se je začel v Združenem kraljestvu, in sicer z britansko skupščino državljanov za pot do ogljične nevtralnosti (Climate Assembly UK: the path to net zero).

4.1.8

V Bologni v Italiji je občina ustanovila „urad za državljansko domišljijo“, ki je del njenih širših prizadevanj za spodbuditev ponovnega sodelovanja državljanov. Ustanovila je šest „laboratorijev“, ki redno prirejajo dogodke za oblikovanje vizije, pri čemer uporabljajo tehniko odprtega prostora (Open Space) in druga orodja. Kadar se izoblikuje dobra zamisel za projekt, občina s skupnostjo sklene „pakt“ in s tem zagotovi, da se zamisel uresniči. V zadnjih petih letih je bilo sklenjenih več kot 500 paktov, ki segajo od novih klopi na ulicah do veliko večjih in ambicioznejših projektov. Urad je postal tudi kanal, prek katerega se organizira priprava participativnega proračuna.

4.2

Tudi več drugih pobud, ki jih vodi skupnost, spodbuja lokalno ukrepanje za ustvarjanje bolj trajnostne prihodnosti, pri tem pa dosega izjemne in navdihujoče uspehe. Med njimi je vredno omeniti pobudo za trajnostne soseske v Bruslju, Scottish Communities Climate Action Network, škotsko mrežo približno 120 skupin lokalnih skupnosti za podnebno ukrepanje, Coopérnico, zadrugo za energijo iz obnovljivih virov (RESCoop) na Portugalskem, ter gibanje Transition (Prehod), ki je zdaj vključeno v prizadevanja za povečanje odpornosti na ravni celotnih skupnosti v več kot 50 državah ter navdihuje ljudi, da spremenijo svoje načine razmišljanja, delovanja in bivanja v svetu. Akcijski program Communities for Future (Skupnosti za prihodnost), ki se bo začel to poletje, lahko zagotovi institucionalno okolje za udeležbo javnosti.

4.3

Na evropski ravni mora biti civilna družba strukturirano vključena in določiti je treba jasen okvir za njeno sodelovanje pri razvoju, izvajanju in spremljanju politik in strategij, namenjenih doseganju podnebne nevtralnosti.

4.3.1

Večstranska platforma deležnikov o ciljih trajnostnega razvoja je imela pomembno vlogo, vendar bi bile še možne izboljšave v smislu zagotavljanja virov za njeno delo, pogostosti srečanj, odgovornosti za določanje programa, možnosti za obsežnejšo razpravo in sodelovanje ter spodbujanja pogostejšega, preglednejšega in dostopnejšega javnega posvetovanja.

4.3.2

Evropska platforma deležnikov za krožno gospodarstvo, ki jo skupaj vodita EESO in Komisija, zagotavlja prostor, kjer si lahko različne skupine deležnikov izmenjujejo primere dobre prakse in zamisli ter oblikujejo koristne mreže. Glavna razlika v primerjavi z večstransko platformo o ciljih trajnostnega razvoja je, da so za platformo odgovorni deležniki sami, kar je dobra praksa za v prihodnje.

4.4

Pariških ciljev ne bo mogoče izpolniti brez močne zavzetosti socialnih partnerjev na vseh ravneh, zlasti v industrijskih panogah in sektorjih, ki se soočajo s hudimi posledicami zaradi razogljičenja in digitalizacije. Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic skupaj z evropskim zelenim dogovorom je priložnost za zagotovitev pravičnega prehoda, ki je osredotočen na cilj, da je treba vsem zagotoviti kakovostna delovna mesta. Socialni dialog, ki ga vodijo sindikati in delodajalci, je ena najboljših možnosti za ozaveščanje o podnebni krizi. Sindikati in delodajalci so tudi ključni protagonisti, če želimo, da bo preobrazba, ki jo prinaša evropski zeleni dogovor, socialno pravična, produktivna in komercialna. Ti scenariji zajemajo vrhe socialnega dialoga na evropski ravni, čezmejni dialog, ki je nujen za okrepitev evropskega družbenega vključevanja, in kolektivne pogodbe v sektorjih in podjetjih. Vključevanje delavcev je sestavni del demokracije na delovnem mestu in delovni sili daje priložnost, da aktivno sodeluje pri odločitvah, ki se tam sprejemajo in ki lahko pozitivno prispevajo k podnebnim ukrepom.

4.5

Skupnost znanja in inovacij (SZI) za podnebne spremembe v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) se osredotoča na oblikovanje, izvajanje in povezovanje podjetniških poskusov in učinkov „globokih predstavitev“ (deep demonstration) na vzvode sistemskih sprememb. Portfelj SZI za podnebne spremembe v okviru EIT vključuje poskuse, osredotočene na sprožanje novih načinov razmišljanja, izkoriščanje eksponentih učinkov novih tehnologij, mrež in sil skupnosti ter prizadevanje za učenje, ki je hitrejše od tempa sprememb. (12)

5.   Učenje na podlagi poslovnih odzivov

5.1

Inovacije pomenijo dodatne korake razvoja novih storitev in proizvodov na trgu ali v javnosti, ki izpolnjujejo nezadovoljene potrebe ali rešujejo probleme, ki jih v preteklosti ni bilo. Tehnološke inovacije se osredotočajo na tehnološke vidike proizvoda ali storitve. Socialne inovacije pomenijo nove socialne prakse, ki naj bi bolje izpolnjevale družbene potrebe kot obstoječe rešitve, izhajajo pa na primer iz delovnih pogojev, izobraževanja, razvoja skupnosti ali zdravja. Digitalne tehnologije imajo pri socialnih inovacijah pomembno vlogo, saj se uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije, kot so spletna omrežja in druga digitalna orodja.

5.2

Proces sistemskih inovacij bi moral biti cenovno ugodno na voljo vsem deležnikom, ki morajo sodelovati pri sooblikovanju rešitev za omogočanje potrebnega prehoda na trajnost. Pri uresničevanju evropskega zelenega dogovora je finančna izvedljivost osnovni pogoj za socialno kohezijo in za to, da nihče ne bo zapostavljen. Zato bi bilo treba vidike sistemskih sprememb, ki imajo značilnosti javnega dobrega, financirati ali subvencionirati iz javnih virov, kar bo omogočilo nadaljnje spodbujanje zasebnih sredstev za financiranje naložb v zvezi s podnebnimi spremembami.

5.3

Skupnosti, ki uspejo uvesti sistemske inovacije, so tiste skupnosti, ki odlično razumejo problem ter zberejo rešitve in jih dodelijo v skladu s posebnimi potrebami in viri različnih krajev in razmer. Evropske skupnosti je treba opolnomočiti s temi znanji in spretnostmi ter ustvariti ustrezna spodbudna okolja, da bodo lahko nedržavni akterji več ukrepali.

5.4

Nujni so inovativni mehanizmi financiranja, ki bodo priznavali potencial in izzive sistemskih inovacij, ki jih vodi skupnost, ter se odzivali nanje. Za te inovacije je potrebna prožna temeljna podpora, da se lahko vzpostavijo in vzdržujejo, ter rizični zagonski kapital za večje projekte, pa tudi strokovno mentorstvo in podpora. Podnebni pakt bi lahko ustvaril izjemno dragoceno možnost, da socialni inovatorji dajejo povratne informacije o političnih in ekonomskih ovirah, ki jih onemogočajo in postavljajo v neugoden položaj ter zaradi katerih so nujni preobrazbeni projekti pogosto neizvedljivi.

5.5

Odzivi podjetij so zelo pomembni zgledi, kot ponazarjata naslednja primera: — multinacionalne družbe, ki proizvajajo oblačila, ki se po uporabi zavržejo, spodbujajo prodajo rabljenih oblačil kot strategijo recikliranja, — mentorstvo za velike proizvajalce nafte in zavarovalnice, ki bodo morali preusmeriti poslovanje.

5.6

Primera pomembnih odzivov v finančnem sektorju: — odločitev naložbenega sklada, da ne vlaga v projekte, pri katerih se ne upošteva spremenljivka podnebja, — mreža za ozelenitev finančnega sistema, ki jo je ustanovilo osem centralnih bank in nadzornikov, za zeleno financiranje.

6.   Izmenjava informacij in javno razumevanje podnebnega ukrepanja

6.1

Potrebni so neposredni dialogi z državljani za ozaveščanje o pomenu prehoda na bolj trajnostne družbe in bolj zdrave lokalne skupnosti. Dodana vrednost takih dialogov je največja, kadar so organizirani na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Kljub temu bi bili nujni smernice, usklajevanje in podpora z ravni EU.

6.2

Za oblikovanje podnebnega regulativnega okvira bi morale biti predvsem odgovorne posamezne države članice. Okvir bi moral temeljiti na njihovem lokalnem okolju in njegovih potrebah ter biti prilagojen trajnostnemu razvoju države. Pomemben element tega bi bilo priznavanje pravic narave. (13)

6.3

Vsako posredovanje na ravni EU bi morali sooblikovati uporabniki ter bi moralo upoštevati spoznanja, pridobljena pri participativnem pristopu, potrebnem na drugih ravneh, obenem pa biti model za ta pristop in ga navdihovati. Vključiti je treba strokovno znanje in vire za oblikovanje in spodbujanje inovativnih prostorov za sodelovanje, privlačno pripovedovanje zgodb in uporabo inovativnih tehnologij. Za uspeh podnebnega pakta bo ključno, da bodo sodelujoče skupnosti lahko postale kar najboljše možne pripovedovalke zgodb, s čimer bodo živo predstavile preobraženo prihodnost, ki jo zagovarjajo, preučevale in spoznavale potrebe in želje ter opolnomočile ljudi za ukrepanje.

6.4

Za mrežno okolje, ki bo pospeševalo spodbujanje in podpiranje podnebnega ukrepanja, je potrebna spletna platforma za izmenjavo primerov praks in pridobljenih spoznanj pri projektih in pristopih. Taka participativna platforma bi lahko spodbudila vrstniško učenje in vzajemno svetovanje med akterji, saj bi jim bila v pomoč pri premagovanju regulativnih ovir. Z zagotavljanjem spletnih tečajev, seminarjev in delavnic bi lahko spodbujala izobraževanje in inovacije.

6.5

Priznavanje obstoječih ukrepov in verodostojno poročanje o njih sta lahko močni spodbudi za podnebno ukrepanje. Financiranje in drugi viri, specialistična podpora in možnost sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na delo ljudi, bodo omogočili širšo uporabo preskušenih pristopov.

6.6

Ambasadorji za podnebno ukrepanje bi lahko dobili nalogo, da spodbujajo sodelovanje med več akterji, določajo strateške/tematske prednostne naloge, organizirajo dogodke in spodbujajo nove podnebne ukrepe.

6.7

Taki ambasadorji podnebnega pakta bi lahko delovali kot informacijske točke za različne sektorje gospodarstva. Imenovati bi bilo treba tudi posebne ambasadorje za mlade, lokalne skupnosti, mesta in regije. Ambasadorji na ravni EU bi imeli drugačno vlogo kot ambasadorji na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Zagotoviti bi bilo treba usklajevanje med različnimi ravnmi.

6.8

Če bi imenovali člane EESO in OR za ambasadorje na ravni EU za volilna okrožja, ki jih predstavljajo, bi izkoristili njihove obsežne mreže v civilni družbi ter lokalnih in regionalnih oblasteh, pa tudi okrepili sodelovanje med posvetovalnima organoma in Komisijo.

6.9

Sindikati in poslovne organizacije na primer poznajo lokalno okolje ter demokratično predstavljajo delavce v različnih sektorjih. So ključni za oblikovanje različnih ukrepov, da bodo ti zadovoljili potrebe delavcev in podjetij, ter za opredelitev izzivov. Podnebni ambasadorji na različnih ravneh v sindikalnem in poslovnem okolju bi lahko izkoristili prednosti socialnega dialoga, učinkovito okrepili izmenjavo informacij in spodbudili podnebno ukrepanje. Za to delo je potrebno institucionalno okolje, ki je spodbudno za pravice pri delu.

6.10

Z digitalno preobrazbo se spreminjajo organizacija in proizvodne metode podjetij. Številna MSP se spoprijemajo z zelo resnimi pomanjkljivostmi v zvezi z digitalizacijo. Veliko delavcev skrbi vpliv digitalizacije na njihova delovna mesta, zaradi katerega bi se lahko povečale brezposelnost in neenakosti.

6.11

Za spodbuditev financiranja in zelenih naložb ter zagotovitev pravičnega prehoda, kar je cilj evropskega zelenega dogovora, je Komisija oblikovala taksonomijo za spodbujanje naložb v osem velikih gospodarskih skupin in 70 sektorjev dejavnosti, ki bodo korenito preobrazile proizvodnjo ter število in kakovost delovnih mest v teh skupinah in sektorjih. V tem dokumentu, ki je ključna podlaga za naložbeni načrt evropskega zelenega dogovora, so pravice delavcev iz temeljnih standardov MOD omenjene samo enkrat.

7.   Ustvarjanje resničnih in virtualnih prostorov za razpravo o podnebju

7.1

Podnebni pakt bi moral biti osredotočen na opolnomočenje ljudi za spremembo sistemov – z raziskovanjem, preskušanjem in predstavljanjem. Potrebni so programi izobraževanja in usposabljanja, ki bodo pokrivali celoten spekter civilne družbe in drugih nedržavnih akterjev. Nujno je izboljšati znanje o podnebnem izzivu in njegovo razumevanje, in sicer s poglobitvijo in razširitvijo njegovega preučevanja ter z izboljšanjem kakovosti razprav in pogovorov o problemu med deležniki.

7.2

Potrebna bodo orodja za strukturiranje in obvladovanje izzivov ter izkoriščanje priložnosti v zvezi s podnebnimi inovacijami in prehodi, ki bodo pripravljena za uporabo. Številna so se ustvarila in pilotno preskusila v okviru programa Obzorje 2020 Evropske komisije. Pravi pristop v večdisciplinarnih okoljih je učenje skozi prakso z uporabo orodij v primerih uporabnikov.

7.3

Za izvajanje podnebnega pakta bodo bistveni upravljanje deležnikov, pogled, ki upošteva več ravni, oblikovanje vizije in retroaktivni pristop ter nišno upravljanje. Namen te strukture je olajšati proces reševanja problemov z določitvijo poti za sistemske inovacije v zvezi s podnebnimi spremembami in izvajanjem evropskega zelenega dogovora.

7.4

Uspeh podnebnega pakta bo delno odvisen od zmožnosti podjetnikov in podjetij, da pridobijo nepovratna sredstva iz javnih, dobrodelnih in zasebnih virov. Pri takem financiranju bi si bilo treba prizadevati za obravnavanje slabosti trga, ki so povzročile podnebne spremembe, omogočanje prelomnih sprememb in dovolj velik obseg. Z večstranskim finančnim okvirom EU ter namenskimi evropskimi in mednarodnimi javnimi in zasebnimi skladi, katerih cilj je omogočiti sistemske spremembe na področjih blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, se lahko spodbudijo milijarde za inovativno podnebno ukrepanje. Splošni cilj bi moral biti ustvariti vire, izkušnje in zmožnosti za smiselne rezultate glede zmanjšanja emisij in večje podnebne odpornosti, ki jih je mogoče pomnožiti za pospešitev sprememb in ustvarjanje upanja. V podnebnem paktu bi moralo biti dobrodošlo sodelovanje nacionalnega in mednarodnega finančnega sektorja, pa tudi ustreznih večstranskih in zasebnih skladov. Poleg tega bi moral davčni sistem odražati načelo, po katerem je treba zagotoviti čim večjo ekonomijo blaginje in jo ohranjati.

7.5

Razmisliti bi bilo treba tudi o vključitvi fizičnih in virtualnih prostorov za razprave o podnebju v obstoječa združenja civilne družbe, ki bi komunicirala prek deležniške platforme podnebnega pakta.

7.5.1

Na področju dela bi bilo primerno vzpostaviti observatorije za predvidevanje, analizo in tolmačenje delovnih, organizacijskih in tehnoloških sprememb, ki bi zajemali osem skupin iz taksonomije ter pri katerih bi sodelovali sindikati, delodajalci in uprave na evropski ravni in ravni držav članic, z materialno podporo Komisije.

8.   Krepitev zmogljivosti za spodbujanje pobud na lokalni ravni

8.1

Jasno bi bilo treba opredeliti splošni okvir, da bi se preprečila neskladnost z evropskim zelenim dogovorom.

8.2

Splošni izzivi v zvezi s sodelovanjem pri podnebnih ukrepih, ki jih je opredelila večina akterjev civilne družbe, so pomanjkljiv dostop do financiranja, pomanjkanje strokovnega znanja in osebja ter neustrezno priznavanje, (14) pa tudi nedosledno komuniciranje EU in nacionalnih vlad.

8.3

Več deležnikov poudarja, da je ovira za podnebno ukrepanje zapleteno regulativno in upravno okolje. Organizacijam civilne družbe in organizacijam, ki jih vodi skupnost, bi lahko koristila prizadevanja za krepitev zmogljivosti, ki bi jim bila v pomoč pri razumevanju regulativnega in upravnega okolja.

8.4

Zagotavljanje materialne (tehnična pomoč, krepitev zmogljivosti, financiranje itd.) in nematerialne (priznavanje, večja prepoznavnost itd.) podpore ter spodbujanje mreženja in povezav s posebnimi področji in procesi politike bi morali biti bistveni elementi platforme deležnikov za evropski podnebni pakt, ki si bo prizadevala za spodbujanje podnebnega ukrepanja na lokalni ravni.

8.5

Nedržavni akterji se pri dostopu do financiranja svojih podnebnih pobud lahko soočajo z različnimi izzivi, vključno z nedosegljivimi zahtevami v zvezi z velikostjo projekta, nenaklonjenostjo zasebnih vlagateljev do financiranja projektov ter zapletenimi postopki in zahtevami za prijavo in dostop do sredstev. (15) Druge ovire vključujejo pomanjkljivo seznanjenost z možnostmi podnebnega financiranja, nezadostne upravne zmogljivosti in tehnično znanje za pridobitev financiranja, proračunske in regulativne omejitve, zagotavljanje bankabilnosti potencialnih naložb, politične omejitve ter težave pri izpolnjevanju pretirano predpisujočih meril za upravičenost pri skladih EU in mednarodnih skladih. (16)

8.6

EESO je predlagal ustanovitev foruma za podnebno financiranje, v katerem bi se povezali ključni deležniki, da bi obravnavali glavna vprašanja, poiskali ovire, oblikovali rešitve in opredelili najučinkovitejše mehanizme za izboljšano dodeljevanje finančnih sredstev v skladu z načelom subsidiarnosti. Trenutno se pripravlja študija, (17) katere cilj je predlagati akcijski načrt in nato izboljšati dostop nedržavnih akterjev do financiranja.

9.   Za platformo deležnikov za evropski podnebni pakt

9.1

EESO glede na pozitivne izkušnje z evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo predlaga, naj se vzpostavi podobna platforma deležnikov za evropski podnebni pakt.

9.2

Vodilna načela platforme bi morala biti vključevanje, preglednost ter dejanska udeležba in odgovornost lokalnih podnebnih akterjev.

9.3

EESO je pozval, naj bo prehod na trajnostno, ogljično nevtralno in z viri gospodarno gospodarstvo pravičen ter naj pri njem nobeno gospodinjstvo, skupnost, regija, sektor ali manjšina ne bo zapostavljena. (18) Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi morala vključevati observatorij za prehod na podnebno nevtralnost, ki bi spremljal izvajanje podnebne politike EU na nacionalni in regionalni ravni ter zbiral podatke za podporo oblikovanju politik na vseh ravneh.

9.4

EESO podpira organiziranje skupščin državljanov v državah članicah, ki obveščajo, navdihujejo in spodbujajo razumevanje ter svetujejo vsem ravnem upravljanja o podnebnih politikah. Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi lahko promovirala obstoječe uspešne izkušnje ter razširjala smernice in dobre prakse državam, regijam in mestom, ki razmišljajo o oblikovanju podobnih skupščin.

9.5

Platforma deležnikov za evropski podnebni pakt bi lahko dobila nalogo, naj organizira skupščino državljanov na ravni EU, ki bi jo skupaj gostili EESO, OR in Evropski parlament s podporo Komisije.

9.6

Bistven element platforme bi bilo vozlišče za krepitev zmogljivosti in financiranje, ki bi zagotavljalo smernice, informacije in izobraževanje o podnebnih politikah in strategijah ter spodbujalo dostop majhnih projektov do financiranja. Vozlišče EU ter nacionalna vozlišča bi se lahko vzpostavila v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

9.7

Spletna platforma v okviru platforme deležnikov za evropski podnebni pakt bi ustvarila prostore za izmenjavo informacij in znanja, spodbujala mreženje in krepila zaveze.

9.8

Za platformo deležnikov za evropski podnebni pakt bi bilo treba ustanoviti usklajevalno skupino, ki bi jo sestavljali predstavniki različnih akterjev. Za izbor članov usklajevalne skupine bodo potrebna pregledna in jasna merila, da se zagotovita vključevanje in reprezentativnost, obenem pa ohrani učinkovito upravljanje strukture. Zastopani bi morali biti naslednji deležniki: institucije EU, civilna družba, vključno s podjetji, sindikati, lokalne in regionalne oblasti, znanstvena skupnost, finančna skupnost in mladi. Deležnikom iz institucij in sektorjev z manj viri bi bilo treba zagotoviti ustrezne vire, da bodo lahko sodelovali in imeli vlogo pri odločanju.

---

(1)  Mreža OZN za trajnostnorazvojne rešitve: Six Transformations to achieve the Sustainable Development Goals (Šest preoblikovanj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja).

(2)  Poročevalka Evropskega parlamenta za evropska podnebna pravila (COM(2020)0080) Jytte Guteland predlaga dvig podnebnega cilja Unije za leto 2030 „na 65-odstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Posledično bi morala Komisija do 30. junija 2021 oceniti, kako bi bilo treba zakonodajo Unije ustrezno spremeniti za izvajanje tega strožjega cilja.“

(3)  Poročilo o emisijski vrzeli.

(4)  Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2019, pripravljeno v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP), navaja, da je treba za omejitev svetovnega segrevanja na 1,5 oC svetovne emisije zmanjšati za 7,6 % na leto in da je treba začeti takoj. Po izračunih za EU to pomeni, da jih je treba zmanjšati za vsaj 68 % do leta 2030.

(5)  Mnenje EESO – Trajnostno gospodarstvo, kakršno potrebujemo (UL C 106, 31.3.2020, str. 1).

(6)  ,

(7)  Mnenje EESO – Prispevek nedržavnih akterjev h krepitvi podnebnih ukrepov (UL C 227, 28.6.2018, str. 35).

(8)  Mnenje EESO – Strategija za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU (UL C 282, 20.8.2019, str. 51).

(9)  Predlagana so bila že v mnenju EESO – Vzpostavitev koalicije civilne družbe in podnacionalnih oblasti za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma (UL C 389, 21.10.2016, str. 20).

(10)  https://www.thersa.org/discover/publications-and-articles/rsa-blogs/2018/07/our-call-for-action-on-deliberative-democracy

(11)  https://www.conventioncitoyennepourleclimat.fr/en/

(12)  „Globoke predstavitve“ SZI za podnebne spremembe v okviru EIT zajemajo potencialne ekonomske „priložnosti za rast“, ki jih imajo najbolj ambiciozni „lastniki izzivov“ Evrope, da se razume njihov „problemski prostor“, in „oblikovalce“, ki evidentirajo sistem in ustvarijo portfelj možnosti za ukrepanje.

(13)  Mnenje EESO o dokumentu za razmislek z naslovom Za trajnostno Evropo do leta 2030 (UL C 14, 15.1.2020, str. 95), mnenje EESO o podnebni pravičnosti (UL C 81, 2.3.2018, str. 22).

(14)  Študija EESO.

(15)  Mnenje EESO – Lažji dostop nedržavnih akterjev do podnebnega financiranja (UL C 110, 22.3.2019, str. 14).

(16)  L. Rossi, M. Gancheva in S. O'Brien, str. 2017.

(17)  Forum za podnebno financiranje – načini dela in prve naloge. Študija za EESO, ki jo je pripravila Milieu Consulting SPRL.

(18)  Mnenje EESO – Pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ne sme biti nihče zapostavljen (UL C 47, 11.2.2020, str. 30).