10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Učinki nove brezogljične, decentralizirane in digitalizirane strukture oskrbe z energijo na delovna mesta in regionalno gospodarstvo

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 367/01)

Poročevalec:

Lutz RIBBE

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	123/1/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Preusmeritev energetskega sistema v brezogljično, decentralizirano in digitalno oskrbo prinaša velike priložnosti, zlasti za strukturno šibke in podeželske evropske regije. Razvoj na področju energije iz obnovljivih virov lahko pomembno ugodno vpliva na zaposlovanje. Oblikovati ga je mogoče tako, da se za regionalno gospodarstvo ustvarijo popolnoma nove spodbude.

1.2

Zlasti obstaja možnost za medsebojno krepitev evropske energetske in kohezijske politike prek njunih pozitivnih učinkov. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) obžaluje, da niti Komisija niti države članice tega potenciala še niso prepoznale v zadostni meri, kaj šele, da bi ga izkoristile.

1.3

Kohezijska politika sicer od svoje preusmeritve prispeva k spodbujanju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti, kar EESO pozdravlja. Nasprotno pa evropska energetska politika doslej praktično ni spodbujala kohezijske politike. Ne upošteva se, da bi energija iz obnovljivih virov lahko znatno podprla gospodarski razvoj prav regij z omejenimi možnostmi. Tako se zapravlja izredno velik politični potencial za regionalno rast.

1.4

Da bi lahko ta potencial uveljavili, je treba regijam omogočiti, da z razvojem energije iz obnovljivih virov in s tem povezano posebno omrežno infrastrukturo spodbudijo rast regionalnega gospodarstva in dosežejo široko družbeno udeležbo v tej rasti, ter jih pri tem podpirati. Večja vloga odjemalcev je še posebno pomembna oblika udeležbe za regionalno dodano vrednost. Odjemalci lahko kot proizvajalci-odjemalci tudi s pomočjo digitalizacije prevzamejo popolnoma novo odgovornost na področju energetske politike, so udeleženi v ekonomskem smislu ter s pristopom „varstvo podnebja od spodaj“ podpirajo velike politične cilje.

1.5

Pomembno si je prizadevati za celovit pristop k razvoju energije iz obnovljivih virov z vidika regionalnega gospodarstva. To pomeni, da sta proizvodnja in uporaba energije iz obnovljivih virov – vključno s sektorji električne energije, toplote in mobilnosti – med seboj lokalno usklajeni. K temu lahko pomembno prispevajo umetna inteligenca in pametna omrežja.

1.6

Kako so regije pri tem uspešne, je razvidno iz razmerja med regionalnim povpraševanjem po energiji in energijo iz obnovljivih virov, ki se regionalno proizvede oziroma jo je regionalno mogoče proizvesti. EESO priporoča, da se v okviru regionalnih načrtov za energetsko krožno gospodarstvo pripravijo analize, ki bi omogočile ločeno oceno potenciala regionalnega gospodarstva, kar zadeva energijo iz obnovljivih virov, za vsako posamezno regijo. Načrti bi morali za vsako regijo odražati tudi učinke, povezane s politiko zaposlovanja. Četudi na splošno velja, da se bo z energetskim prehodom ustvarilo več delovnih mest, kot jih je v dosedanjem energetskem sistemu, bodo nekatere regije imele večjo korist od teh učinkov kot druge.

1.7

Regionalni načrti energetskega krožnega gospodarstva bi lahko bili podlaga za strukturiran in diferenciran dialog s prebivalci na lokalnem območju, saj je ta dialog pomemben a) za ohranjanje oziroma pridobitev lokalne javne podpore za energijo iz obnovljivih virov in b) za krepitev regionalnih poslovnih središč. EESO je presenečen, da so bile take analize in načrti do zdaj izvedeni le za zelo malo posameznih primerov.

1.8

Celovit pristop k razvoju energije iz obnovljivih virov z vidika regionalnega gospodarstva ne bi le pomembno prispeval k evropski kohezijski politiki, temveč bi prinesel tudi številne prednosti na področju energetske politike (zmanjšanje energetske odvisnosti in energijske revščine, podpiranje medsebojne povezanosti sektorjev, izkoriščanje inovacijskega potenciala digitalizacije, razbremenitev omrežja).

1.9

Na podlagi tega EESO poziva Komisijo in države članice, naj izvedejo potrebne korake za uresničitev celovitega pristopa k razvoju energije iz obnovljivih virov z vidika energetskega gospodarstva, in sicer: opredelitev energetskih regij, podpora empirični oceni razmerja med regionalnim povpraševanjem po energiji in (potencialno) regionalno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ciljno izobraževanje in usposabljanje, spodbude za izvajanje, npr. s podporo izgradnji infrastrukture za energijo iz obnovljivih virov, odprtje omrežij in ustrezna določitev omrežnih stroškov.

2. Ozadje

2.1

Evropsko unijo čakajo korenite spremembe v oskrbi z energijo in energetski politiki. Pri tem se ne bo spremenila le proizvodnja (preusmeritev s fosilnih virov energije, ki vsebujejo ogljik, na razvoj energije iz obnovljivih virov), temveč bo prišlo do izredno velikih strukturnih sprememb, tako v zvezi s krajem proizvodnje energije (preusmeritev z velikih elektrarn na decentralizirane strukture) kot s strukturo ponudnikov in uporabe (novi deležniki ter modeli porabe in distribucije, med drugim zaradi digitalizacije).

2.2

EESO je že v več mnenjih obravnaval negativne posledice energetskega prehoda za določene regije, npr. za premogovniške regije (1). V teh regijah so številni že izgubili svoje delovno mesto; dodatni izgubi delovnih mest se verjetno ne bo mogoče izogniti. Zato je še toliko bolj pomembno, da se strukturne spremembe pravočasno prepoznajo in politično spremljajo, da bi lahko gospodarske in socialne posledice čim bolj zmanjšali in ublažili. V zvezi s tem EESO pozdravlja prve pobude Komisije (2).

2.3

Vendar je EESO opazil, da se je o pozitivnih spremembah, ki so npr. lahko usmerjene v regionalno dodano vrednost in ustvarjanje delovnih mest, doslej razpravljalo le postransko. Komisija sicer v uvodnih izjavah veljavne direktive o energiji iz obnovljivih virov (2009/28/ES) na več mestih obravnava pomen energije iz obnovljivih virov za regionalni gospodarski razvoj, vendar pa je EESO v okviru svojih raziskav ugotovil, da a) skoraj ni študij o morebitnih posledicah razvoja energije iz obnovljivih virov za regionalno gospodarstvo in b) v okviru Komisije in tudi držav članic ni mogoče prepoznati strategije, ki bi dejansko ciljno povezovala energetsko politiko in regionalni razvoj. O prepoznavni politični strategiji za poln izkoristek navedenega potenciala torej ni mogoče govoriti.

2.4

Kljub temu je v Evropi že danes ogromno pozitivnih primerov razvoja energije iz obnovljivih virov na lokalni in regionalni ravni s pristopom „od spodaj navzgor“. Tako so, če omenimo le en naključni primer, v vzhodnofrancoskem mestecu Langres (10 000 prebivalcev) postavili toplarno na lesno biomaso, ki prek bližnjega toplotnega omrežja, dolgega 5 kilometrov, oskrbuje 22 sistemov za ogrevanje vode in posredno tudi en hotel, vodni park in dom za starejše; na leto tako prihranijo 3 400 ton CO2. Pri številnih takih pobudah je mogoče opaziti, da se njihov pomen za regionalno gospodarstvo le redko sistematično vrednoti. V tem smislu gre za veliko pomanjkanje statističnih podatkov.

2.5

V Feldheimu (blizu Berlina) se lokalni viri že okoli dvajset let dosledno uporabljajo za lokalno proizvodnjo energije in oskrbo z njo; tudi učinki na lokalno gospodarstvo so bili izčrpno opisani. Potrebe vasi po električni energiji so večkratno pokrite, potreba po toploti pa v celoti. Poleg neposrednih dohodkov od prodaje energije so omembe vredni tudi prihranki izdatkov: prebivalci plačujejo električno energijo po ceni 16,6 ct/kWh, kar je le malenkost več kot 50 % povprečne cene električne energije v Nemčiji. V to dosledno vodeno energetsko krožno gospodarstvo je lokalno prebivalstvo kot „gonilna sila“ zelo tesno vključeno (3).

EESO meni, da je pomembno, da se skupaj pretehtajo ti potencialni pozitivni učinki za regionalno gospodarstvo in omenjeni negativni stranski učinki energetskega prehoda.

2.6

Namen tega mnenja na lastno pobudo je z opisom možnosti, primeri pristopov in opredelitvijo pomanjkljivosti prispevati k temu, da bi se končno začela poglobljena razprava.

3. Pomen energije iz obnovljivih virov za gospodarski in socialni razvoj Evrope in njenih regij

3.1

EU je največja uvoznica energije na svetu, pri čemer letno z uvozom pokrije 53 % potreb po primarni energiji v skupni vrednosti več kot 400 mrd. EUR. Energetska odvisnost Unije je velik gospodarski in geopolitični problem.

3.2

Cilj evropske energetske unije je a) povečati energetsko varnost Evrope z zmanjšanjem uvoza energije, b) spodbujati varstvo podnebja in c) ustvariti nova delovna mesta. EESO meni, da si je ta evropski makroekonomski cilj smiselno zastaviti in mu slediti tudi na regionalni ravni.

3.3

Na podlagi tega ni dovolj, da se o spodbujanju energije iz obnovljivih virov kot „domačih“ virov energije, ki so – drugače kot fosilni viri – na voljo v vseh regijah Unije, razpravlja le v okviru varstva podnebja, temveč je to treba obravnavati tudi kot pomemben cilj z vidika regionalnega gospodarstva: proizvodnja energije bi lahko in bi morala spodbujati regionalno gospodarstvo.

3.4

Bolj uspešno bomo regionalnim akterjem – državljanom, regionalnim podjetjem ali občinam – omogočili ekonomsko udeležbo pri tem, toliko večja bo javna podpora, potrebna za razvoj infrastrukture za energijo iz obnovljivih virov. Regionalna dodana vrednost zaradi energije iz obnovljivih virov se povečuje sorazmerno z dejavno vključenostjo regionalnih deležnikov.

3.5

Načine take ekonomske udeležbe je mogoče opredeliti z razčlenitvijo verige dodane vrednosti pri energiji iz obnovljivih virov.

—

Najprej je treba omeniti dejanske naložbe v zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov: zmogljivosti se večinoma „uvozijo“ iz drugih regij. Enako velja za proces načrtovanja, ki ga zlasti pri večjih projektih pogosto pripravijo inženirska ali razvojna podjetja, ki prav tako pogosto sama nimajo sedeža v regiji; učinek na regionalno gospodarstvo je torej bolj omejen.

—

Nasprotno pa se neposredna regionalna dodana vrednost ustvarja prek stroškov delovanja in vzdrževanja zmogljivosti. Vendar so ti stroški pri zmogljivostih za energijo iz obnovljivih virov relativno nizki. Pozitiven učinek imajo, npr. pri vetrnih ali fotovoltaičnih elektrarnah, plačilih zakupa lokalnim lastnikom zemljišč in morebitnih prihodkih od davkov za občine.

—	Dejanska gospodarska korist iz zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov izhaja iz uporabe oziroma prodaje proizvedene energije. Za regionalno gospodarstvo je zato odločilno, kdo upravlja zmogljivosti in kdo lahko ustvarja dobiček iz njihovega obratovanja.

3.6

Ena od oblik ekonomske udeležbe se izraža v regionalnih delovnih mestih, ki se lahko v energetskem sektorju ustvarijo z razvojem energije iz obnovljivih virov. Številne študije kažejo, da je neto učinek preoblikovanja energetskega sistema na zaposlovanje jasno pozitiven – nazadnje je to pokazala raziskava za Nizozemsko (4). Poudariti je treba, da bodo po podatkih te študije od tega pozitivnega učinka imele korist vse nizozemske province.

Da bi lahko tak pozitiven razvoj dosegli v vseh evropskih regijah, je nujno čim prej vlagati v ustrezno pridobivanje kvalifikacij.

3.7

Očitno je, da ti pozitivni učinki ne bodo mogli v vsakem primeru v celoti odtehtati vseh slabosti strukturnih sprememb, na primer v premogovniških regijah. Vseeno preusmeritev v energijo iz obnovljivih virov ponuja velike možnosti za pozitiven razvoj v mnogih evropskih regijah, ki danes energijo v celoti uvažajo.

3.8

Še ena oblika regionalne ekonomske udeležbe je povezana z neposrednim sodelovanjem pri naložbah v zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov in s tem z njihovim obratovanjem. Pri zmogljivostih za energijo iz obnovljivih virov predstavljajo stroški kapitala največji del skupnih stroškov. Za regionalno dodano vrednost je toliko pomembneje, da imajo regionalni akterji možnost vlagati v zmogljivosti za energijo iz obnovljivih virov. V skladu s študijo za nemško zvezno deželo Hessen je lahko regionalna dodana vrednost do osemkratna, če se vetrne elektrarne upravljajo na regionalni ravni (5).

3.9

V nekaterih evropskih regijah so pristojni na področju politike prepoznali ta pomen in začeli pobude, s katerimi naj bi se krepila regionalna udeležba pri energiji iz obnovljivih virov, na primer: Community Empowerment Bill (Škotska), Lov om fremme af vedvarende energi (Danska), Bürger- und Gemeindenbeteiligungsgesetz (nemška zvezna dežela Mecklenburg-Predpomorjanska) ali „National Energy Independence Strategy“ (Litva).

3.10

Pri tretji mogoči obliki udeležbe odjemalci energijo, ki se pridobiva iz zmogljivosti v njihovi regiji, lahko neposredno prejemajo, na primer prek t. i. pogodb o nakupu energije (power purchase agreements – PPA). Z digitalizacijo bodo tovrstne pogodbe postale dostopne tudi manjšim odjemalcem energije, razvoj stroškov pa kaže, da bodo stroški električne energije, ki je lokalno proizvedena v vetrnih ali sončnih elektrarnah, vse pogosteje nižji od veleprodajne cene.

3.11

Pomemben pa je še en morebitni učinek. Kadar regionalno energetsko krožno gospodarstvo s prihranki oziroma prihodki na podlagi energije iz obnovljivih virov zagotavlja novo dodano vrednost v regiji ali zmanjšuje odtok denarja zaradi uvoza energije, je tako na voljo kapital, ki ga je mogoče vlagati v druge gospodarske panoge (ne le energetiko). Poleg neposrednih učinkov na delovna mesta (kot so delovna mesta na področju energije iz obnovljivih virov) je torej treba obravnavati tudi posredne učinke, ki lahko izhajajo iz novih regionalnih finančnih tokov.

4. Obnovljivi viri energije kot regionalna politika – primer dobre prakse s Poljske (Podlaško vojvodstvo)

4.1

Primer Podlaškega vojvodstva na Poljskem še posebno dobro ponazarja, kako se predlogi iz točke 3 lahko izvajajo na regionalni ravni. Iz tega primera je razvidno, kako se lahko v strukturno šibki regiji z razvojem energije iz obnovljivih virov vodi uspešna regionalna politika in to celo pri vse prej kot optimalnih nacionalnih pogojih. To zahteva sistematični pristop, opisan v nadaljevanju.

4.2

Leta 2012 je regionalni parlament (sejmik) sprejel regionalni razvojni načrt, ki je pomenil podlago za izvajanje operativnih programov za uporabo evropskih strukturnih skladov.

4.3

Podlaško vojvodstvo, ki s strukturnega vidika in vidika prihodkov spada med najšibkejše evropske regije, letno uvozi energijo v vrednosti približno 5,2 mrd. PLN (= 1,25 mrd. EUR). Lastnih fosilnih virov energije regija nima.

4.4

Razvojna strategija govori o načrtovani „revoluciji“ s štirimi cilji: 1) neodvisnost od uvoza električne energije, 2) povečevanje deleža energije iz obnovljivih virov pri porabi energije, 3) zmanjšanje emisij CO2 in 4) povečanje gospodarskega potenciala regije, tako da bi uvožene energetske vire (ki vsebujejo ogljik) nadomestili z regionalnimi (čistejšimi) oblikami energije.

4.5

V Podlaškem vojvodstvu se zavedajo, da je regionalna energetska politika lahko uspešna le ob upoštevanju strukture akterjev na energetskem trgu. Zato si prizadevajo, „da bi podlaški prebivalci in podjetniki postali lastniki decentraliziranih virov energije“.

4.6

Od konca leta 2016 je podlaška občina Turośń Kościelna s sredstvi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj za svoje občane nabavila 38 toplotnih črpalk, 77 fotovoltaičnih naprav in 270 sončnih kolektorjev. Občina usklajuje obračune, naročila in namestitev ter za prebivalce opravlja vsa pravna in tehnična opravila. Naložbe so bile v 85 % podprte s sredstvi iz strukturnih skladov EU. V prihodnosti bo približno 25 % vseh hiš opremljenih s sodobno tehnologijo na področju obnovljivih virov energije.

4.7

Na podlagi t. i. neto merjenja, ki se uporablja na Poljskem za majhne fotovoltaične naprave, državljani proizvajajo svojo lastno „zeleno električno energijo“ (vključno z vsemi dodatnimi stroški) za približno 0,18 PLN/kWh (pribl. 4,3 ct/kWh). Za primerjavo: za dobavo prek omrežja (za električno energijo, proizvedeno predvsem iz premoga) je treba trenutno plačati 0,65 PLN/kWh (= 15,5 ct/kWh). Posledica tega je zmanjšanje stroškov za elektriko za približno 75 %, prihranek denarja pa koristi regionalnemu gospodarstvu.

4.8

Urad predsednika vojvodstva je prevzel ta pristop in leta 2017 omogočil 62 podobnih projektov v drugih občinah. Skupno so bile podane vloge za podporo za približno 4 700 strešnih sončnih kolektorjev in 2 250 strešnih fotovoltaičnih kolektorjev s skupno zmogljivostjo nekaj več kot 7 MWp; projekti naj bi bili izvedeni leta 2018.

4.9

Že dolgo pa se razmišlja tudi v druge smeri, na primer o elektromobilnosti. Od 5,2 mrd. PLN, ki se v Podlaškem vojvodstvu letno porabijo za uvoz energije, je približno 1,5 mrd. PLN namenjenih samo za uvoz bencina in dizelskega goriva za osebna vozila.

4.9.1

V Podlaškem vojvodstvu razmišljajo takole: osebni avtomobili, ki so registrirani v regiji, na leto prevozijo približno 5,2 mrd. km. Če bi vsi vozili na električni pogon, bi za to pri porabi 15 kWh/100 km potrebovali približno 800 000 MWh električne energije. Pri trenutnih stroških dobave prek omrežja v višini 0,63 PLN/kWh bi za to porabili približno 500 mio. PLN namesto 1,5 mrd. PLN za fosilna goriva, ki se uporabljajo zdaj. Samo na podlagi tega bi približno 1 mrd. PLN ostala v regiji in bi se lahko uporabila za krepitev gospodarstva.

4.9.2

Potrebna količina električne energije bi se lahko proizvedla s približno 70 (regionalno postavljenimi) vetrnicami. Električna energija, ki jo letno proizvede taka vetrnica, zadošča za pogon pribl. 7 000 osebnih avtomobilov, ena kWh pa stane okoli 6–7 ct. Če bi se 7 000 voznikov povezalo in skupaj zadružno upravljalo tako vetrnico, bi se lahko njihovi stroški za pogon električnih vozil še bistveno bolj znižali. Vendar je to treba pravno in upravno omogočiti, na primer tako, da se vzpostavijo mreže za vzajemno distribucijo (peer-to-peer), pri čemer take možnosti omogoča digitalizacija, politična realnost pa jih blokira.

4.10

V Podlaškem vojvodstvu razmišljajo tudi o uporabi regionalno proizvedene vetrne energije, s katero bi nadomestili premog v toplarnah. Vetrno energijo bi bilo mogoče uporabiti v industrijskih toplotnih črpalkah in zbiralnikih toplote. To se zdi izjemno gospodarno. Vendar so razmišljanja zaenkrat še omejena na fazo pred načrtovanjem. Finančnih sredstev ni niti za izvedbo študije izvedljivosti.

5. Večja regionalna dodana vrednost z regionalno uporabo regionalno proizvedene energije iz obnovljivih virov

5.1

Primer Podlaškega vojvodstva kaže, da je pomemben učinek energije iz obnovljivih virov potencialno povečanje regionalne kupne moči. Da bi ta učinek opredelili, je pomembno v okviru regionalnega energetskega krožnega gospodarstva najprej oceniti potenciale na področju električne energije ter toplote in prometa.

5.2

Potencial pristopa regionalnega gospodarstva je mogoče dobro ponazoriti na primeru sončne toplotne energije. Z namestitvijo in obratovanjem se ustvarja le majhna regionalna dodana vrednost, zlasti so tu še negativni učinki, na primer če se nadomesti ogrevanje na kurilno olje in zato pride do pritiska na delovna mesta pri trgovcih s kurilnim oljem. Dejansko pa ima sončna toplotna energija zelo pozitiven učinek za odjemalce. Večji kot je delež sončne toplote pri zadovoljevanju njihove celotne potrebe po toploti, v toliko večji meri se je mogoče odpovedati uvozu energetskih surovin, kot so premog, nafta in zemeljski plin, pri čemer ta uvoz pomeni odtekanje kupne moči iz regije v korist držav, ki izvažajo premog, nafto in plin, oziroma v korist multinacionalnih koncernov za nafto in zemeljski plin.

5.3

Na splošno se zdi nujen izračun regionalne energetske bilance, da se ugotovi, do kolikšne stopnje je mogoče oziroma bi bilo mogoče regionalno porabo energije pokriti z regionalno proizvedeno (in morda v vmesnem času skladiščeno) energijo iz obnovljivih virov. Bilanca mora zajemati štiri vidike:

Opredeliti je treba, kolikšno potrebo po energiji ima posamezna regija v sektorjih elektrike, toplote in mobilnosti. Upoštevanje sektorjev toplote in mobilnosti je pomembno z dveh vidikov: 75 % energije se porabi prav v teh sektorjih. Poleg tega je pri uporabi za toploto in uporabi na področju mobilnosti mogoča pomembna fleksibilnost, ki je večinoma na voljo le lokalno.

Izračunati je treba potencial za pokritje te potrebe s proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v regiji. Zato je treba tudi določiti, v kakšnem obsegu bi s tem dejansko dosegli preusmeritev kapitalskega toka v korist regije. V primeru bioenergije je to odvisno od izvora biomase, v primeru vseh tehnologij za energijo iz obnovljivih virov pa od izvora obratov in podjetij, ki so pooblaščena za namestitev in vzdrževanje. Poleg tega je treba na podlagi strukture upravljavca in, če je primerno, obsega intraregionalne porabe električne energije določiti, ali prihodki, ustvarjeni z obratovanjem, ostanejo v regiji in tako pomenijo gospodarsko udeležbo regionalnih akterjev.

Iz razlike med regionalno potrebo po energiji in deležem, ki ga pokriva regionalna proizvodnja iz obnovljivih virov, je razvidno, koliko energije je treba uvoziti iz drugih regij (odtekanje kapitala iz regije). Mnoge evropske regije se tudi v prihodnosti ne bodo mogle izogniti uvozu energije, ker celotne potrebe regije po energiji zaradi neučinkovitosti, negospodarnosti ali tehnične neizvedljivosti ni mogoče pokriti z regionalno proizvodnjo.

4.	Če se v regiji proizvede več energije, kot se je porabi na regionalni ravni, je treba določiti, kdo je udeležen pri prihodkih od prodaje električne energije.

5.4

Bilanco regionalne proizvodnje energije in regionalne porabe energije bi bilo treba izdelati za vsako evropsko regijo, vendar to ne bi smela biti zakonska obveznost. Nasprotno, v interesu vsake regije bi moralo biti, da prostovoljno izdela ustrezno bilanco. Preveriti je treba, ali bi se lahko za to uporabile ustaljene kategorije regij NUTS 3. V nekaterih primerih se zdijo zanimive tudi čezmejne energetske regije, tudi v smislu zamisli o Evropi regij. V zvezi s tem bi lahko služba za informiranje o energiji, k vzpostavitvi katere je EESO pozval v svojem prejšnjem mnenju (6), prevzela nalogo usklajevanja.

6. Potencial uravnotežene ali pozitivne energetske bilance za energetsko in regionalno politiko

6.1

Če bi uspeli izboljšati bilanco regionalno proizvedene in regionalno porabljene energije iz obnovljivih virov, ki je opisana v poglavju 5, bi prispevali k zmanjšanju energetske odvisnosti v Evropi.

6.2

Če bi lahko bili regionalni akterji bolj ekonomsko udeleženi pri energiji iz obnovljivih virov, bi se s tem krepila regionalna kohezija. Razlog je v tem, da imajo strukturno šibke regije pogosto največji potencial za energijo iz obnovljivih virov v smislu površin, zato je učinek take energije za regionalno gospodarstvo tukaj največji.

6.3

S pripravo posebnih regionalnih energetskih bilanc bi bilo mogoče opredeliti, kakšen pomen ima energetski prehod za posamezne regije. Razprava o strukturnih spremembah v nekaterih regijah bi lahko temeljila na trdni podlagi. Ustrezne ukrepe z vidika regionalne politike bi lahko razvijali bolje kot danes, ko sorazmerno splošno govorimo o premogovniških regijah ali energetskih otokih.

6.4

Ali je posamezna regija izvoznica ali uvoznica energije oziroma ali ima uravnoteženo energetsko bilanco – to ima konkretne posledice za ljudi, ki tam živijo. O tem je treba voditi dialog z regionalnimi deležniki. Popolna rešitev, ki bi enako ustrezala vsem regijam, ne obstaja. Namesto tega se je treba dogovoriti o ustreznejših rešitvah za posamezne regije – tudi z vidika prostorske pravičnosti (spatial justice), torej vprašanja, za kakšen namen se bodo uporabile katere površine. Predstavniki regionalne politike in uprave morajo biti ustrezno usposobljeni.

6.5

Bolj uspešno bo regionalna potreba po energiji pokrita z regionalno energijo iz obnovljivih virov, toliko bolj bodo odjemalci, ki živijo in delajo v regiji, neodvisni od razvoja cen na svetovnem trgu, zlasti cen nafte in zemeljskega plina. To je najboljši način za zmanjšanje energijske revščine in ranljivosti končnih odjemalcev. Ker so cene energije vse pomembnejši dejavnik pri odločitvah za naložbe, se lahko hkrati poveča privlačnost območja kot gospodarske in industrijske lokacije.

6.6

Prihodnjo vključitev sektorja toplote in mobilnosti v elektroenergetski sistem bi lahko ciljno spodbujali s spodbudami za regionalno uporabo regionalno proizvedene energije iz obnovljivih virov in s tem za njeno krepitev.

6.7

Digitalizacija energetskega sektorja ponuja velike možnosti. Tudi s tega vidika bi lahko s spodbudami za izboljšanje regionalne uporabe regionalno proizvedene energije iz obnovljivih virov dosegli, da se izkoristi poseben potencial digitalizacije in spodbujajo inovacije.

6.8

Cilj evropske energetske unije je okrepiti vlogo državljanov oziroma odjemalcev energije v energetskem prehodu. Vendar je dostop do medregionalnih energetskih trgov močno oviran, pri čemer ima pomembno vlogo ekonomija obsega (7). Nenazadnje je to posledica zgodovinskih monopolnih tržnih struktur. Na regionalni ravni je novo, dejavnejšo vlogo državljanov in odjemalcev, tj. v okviru regionalnega energetskega krožnega gospodarstva, veliko enostavneje izvajati.

6.9

Z večjo regionalno uporabo regionalno proizvedene energije iz obnovljivih virov bi razbremenili omrežje in pogojno zmanjšali potrebo po obsežni izgradnji evropskih distribucijskih omrežij (glej tudi uvodno izjavo 52 predloga direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (COM(2016) 767 final)).

7. Priporočila v zvezi z regionalnim energetskim krožnim gospodarstvom

7.1

EESO poziva institucije EU, naj regionalno uporabo regionalno proizvedene energije iz obnovljivih virov štejejo za cilj evropske energetske in kohezijske politike in kot ciljno merilo uporabijo bilanco regionalne potrebe po energiji in regionalne proizvodnje energije iz obnovljivih virov. To pomeni, da je pri nadaljnjem razvoju ukrepov za spodbujanje energije iz obnovljivih virov treba upoštevati posebne značilnosti proizvodnje energije proizvajalcev-odjemalcev in značilnosti drugih regionalnih akterjev, ki nimajo koristi od ekonomije obsega (8). Cilj mora biti zlasti odprava ovir pri dostopu do trga, ki omejujejo tržne možnosti malih (regionalnih) akterjev. Koristen je tudi evropski program za usposabljanje regionalnih akterjev in za večjo izmenjavo najboljše prakse.

7.2

Za to je potrebna strateška odločitev, da se energetska politika usmeri v decentralizacijo. V zvezi s tem je v svežnju Čista energija za vse Evropejce še znatno preveč protislovij med energetsko politiko, ki je bolj decentralizirana, in tako, ki je jasno centralizirana. Podpreti bi bilo treba pristojnost evropskih regij in občin, da bi neposredno urejale udeležbo regionalnih akterjev pri uporabi regionalne energije iz obnovljivih virov. To bi bilo tudi v skladu s tradicijo komunalnih storitev splošnega pomena, ki je uveljavljena v številnih državah članicah EU.

7.3

EESO poziva Komisijo, naj pripravi načrt ukrepov energetske politike na evropski, nacionalni in podnacionalni ravni za spodbujanje regionalne energije. Del tega je lahko ustrezna različica zakonodaje o javnih naročilih. Poleg tega je treba razviti metodologijo, po kateri bodo regije lahko pripravile svoje posebne energetske bilance. Zaželena bi bila spletna aplikacija za regionalne politike in deležnike, ki bi dajala vsaj približne rezultate.

7.4

Preoblikovanje omrežnin, po možnosti tudi drugih dajatev in davkov, bi lahko bilo koristno pri doseganju omenjenih učinkov za regionalno gospodarstvo pri razvoju energije iz obnovljivih virov. Cena za izvoz in predvsem uvoz energije bi morala biti določena tako, da bi se upoštevali vsaj stroški prevoza.

7.5

Z diferenciranim določanjem omrežnin – določanjem cen transakcije za trgovanje z električno energijo glede na število ravni omrežja, ki so potrebne za izvedbo transakcije – bi v povezavi z večjim pokritjem regionalne potrebe po energiji z regionalno proizvedeno energijo iz obnovljivih virov tudi lažje tržno opredelili dejansko potrebo po izgradnji omrežja. Bo pa pomembno, da se evropske energetske regije dobro povežejo. Vendar to ne pomeni, da je treba brezpogojno in v vsakem primeru prednost dati izgradnji omrežja. To se danes še vedno prepogosto izvaja, ne da bi bilo to ekonomsko utemeljeno (9).

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 303, 19.8.2016, str. 1.

(2) https://ec.europa.eu/info/news/no-region-left-behind-launch-platform-coal-regions-transition-2017-dec-08_sl

(3) Za več podrobnosti glej predstavitev študije primera na posvetovanju EESO „Energetski prehod v evropskih regijah – ocena učinkov prehoda na pametno in nizkoogljično oskrbo z energijo na regionalno gospodarstvo“31. maja 2018, https://www.eesc.europa.eu/en/news-media/presentations/presentation-michael-knape.

(4) Weterings, A. et al. (2018): Effecten van de energietransitie op de regionale arbeidsmarkt – een quickscan, PBL, Haag, str. 36.

(5) Institut für dezentrale Energietechnologien (2016). Regionale Wertschöpfung in der Windindustrie am Beispiel Nordhessen.

(6) UL C 262, 25. 7. 2018, str. 86.

(7) UL C 288, 31.8.2017, str. 91.

(8) UL C 246, 28.7.2017, str. 55.

(9) Glej Peter, F.; Grimm, V. & Zöttl, G. (2016). Dezentralität und zellulare Optimierung – Auswirkungen auf den Netzausbaubedarf. https://www.fau.de/files/2016/10/Energiestudie_Studie.pdf.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga prometa pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in njegov vpliv na oblikovanje politik EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2018/C 367/02)

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	136/0/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

Promet je pomemben dejavnik pri doseganju več ciljev trajnostnega razvoja, saj močno prispeva k njihovemu uresničevanju na področju gospodarskega razvoja, industrije, malih in srednjih podjetij ter trgovine in naložb. S tem pripomore k doseganju ciljev za spodbujanje zaposlovanja in blaginje ter zmanjšanje neenakosti in izključenosti. Po drugi strani se promet v zvezi s cilji trajnostnega razvoja sooča z mnogimi izzivi, kot so zmanjšanje podnebnega in okoljskega vpliva, izboljšanje prometnih sistemov in prometne varnosti ter reševanje vprašanj glede delovnih mest in dostojnega dela.

1.2

EESO poziva Komisijo, naj pripravi nov, celostni politični okvir za naslednjo generacijo prometne politike, da se položijo temelji za izboljšanje pogojev za promet in mobilnost ter hkratno uresničevanje socialnih in okoljskih ciljev.

1.3

Zato je pri snovanju politik EU treba zagotoviti ugodne pogoje, da bo promet izpolnjeval potrebe ljudi in podjetij po mobilnosti. V skladu s cilji trajnostnega razvoja to zahteva pomembne naložbe v ustrezno infrastrukturo, inovacije in dobro delujoče prometne sisteme, vključno z javnim prevozom.

1.4

Potrebna so tudi prizadevanja v zvezi s cilji trajnostnega razvoja, povezanimi s socialnimi vidiki prometa, kot so spodbujanje polne in produktivne zaposlenosti, dostojnega dela in razvoja znanj in spretnosti ter enakost spolov in posebno upoštevanje potreb oseb v ranljivem položaju, kot so otroci, invalidi in starejši. Pri ustreznem upravljanju strukturnih sprememb bi moral imeti osrednjo vlogo socialni dialog.

1.5

Izjemen izziv za promet pomeni cilj, povezan s podnebnimi spremembami, ki zahteva intenziven razvoj prometnih sistemov, uvedbo širokega nabora ukrepov za razogljičenje ter nove in inovativne pristope k mobilnosti.

1.6

Med splošne trende, ki vplivajo na razvoj prometa, sodita digitalizacija in robotizacija, ki zahtevata ustrezno obvladovanje priložnosti in izzivov. Digitalizacija prispeva k trajnostnemu prometu, saj povečuje učinkovitost logistike, omogoča bolj natančne informacije o prevozih za potnike in izboljšuje prometno varnost.

1.7

Ker promet zadeva vso družbo, je izjemno pomembno, da pri pripravi in izvajanju prometne politike sodeluje civilna družba. Vloga javnega sektorja je sicer ključna, vendar bi bilo treba pri iskanju najboljših rešitev za promet spodbujati tudi ukrepe od spodaj navzgor in partnerstva.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj preuči kazalnike za cilje trajnostnega razvoja z vidika prometa in se bolj usmeri v razvoj kazalnikov, ki so ustrezni, kažejo realistično in informativno sliko razvoja ter so v skladu s celostnim pristopom.

2. Ozadje

2.1

Cilji trajnostnega razvoja v okviru Agende 2030 Združenih narodov na splošno zajemajo različne vidike gospodarskih, družbenih in okoljskih izzivov, s katerimi se srečuje svet. Nobeden od teh ciljev ni posebej osredotočen na promet in mobilnost, vendar se promet posredno nanaša na več ciljev. Poleg tega se nekaj od 169 konkretnih ciljev, ki dopolnjujejo splošne cilje, neposredno nanaša na promet, zlasti infrastrukturo, lokalne prometne sisteme in varnost v cestnem prometu. Tako se trije od 232 kazalnikov za spremljanje napredka nanašajo na promet, merjenje obsega prometa, dostop do javnega prevoza in število smrtnih žrtev v prometu.

2.2

Vloga prometa pri uresničevanju ciljev trajnostnega prometa je raznolika. Ti namreč pomenijo tako priložnosti kot tudi izzive za promet, ki prispeva k njihovemu doseganju in ima v okviru teh ciljev vlogo pri prilagajanju. „Promet“ se v tem mnenju nanaša na prevoz blaga in potnikov z vsemi prevoznimi sredstvi.

2.3

Namen tega mnenja na lastno pobudo je:

—	opredeliti, kako promet prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in kako lahko ti cilji koristijo prometu ali ga oblikujejo,

—	analizirati možne posledice povezav med prometom in cilji trajnostnega razvoja za politike EU, ki se nanašajo na promet, in sicer tako doma kot v mednarodnem merilu,

—

navesti stališča in predloge EESO o tem, kako bi bilo treba obravnavati te povezave v politikah EU in pri njihovem oblikovanju, da bi ustrezno izkoristili priložnosti in obvladali tveganja.

V točkah 3 in 4 je analizirana vloga prometa pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. V točki 5 so opisane koristi ciljev trajnostnega razvoja za promet s krepitvijo njegovih temeljev. Točki 6 in 7 vsebujeta analizo izzivov in pričakovanj ciljev trajnostnega razvoja za promet. Na podlagi te analize so v točki 8 povzete ugotovitve, ki opisujejo posledice in priporočila za oblikovanje politike.

3. Promet in cilji trajnostnega razvoja: gonilo gospodarskega razvoja in zaposlovanja

3.1

Promet je eno od gonil gospodarskega razvoja tako v EU kot tudi na svetovni ravni, zato mu je treba v agendi EU nameniti osrednje mesto. Promet bistveno prispeva k uresničevanju cilja 8, pri katerem gre za spodbujanje trajnostne, vključujoče in vzdržne gospodarske rasti, polne in produktivne zaposlenosti ter dostojnega dela za vse.

3.2

Čeprav je digitalizacija vse bolj razširjena na vseh področjih gospodarstva in družbe, ne pomeni konca fizične proizvodnje in potrošnje. Logistika povezuje različne dele oskrbovalnih verig, ki zajemajo prevoz surovin, polizdelkov in končnih izdelkov potrošnikom. Promet je tako nujen za industrijo, kmetijstvo in trgovino.

3.3

Dobro upravljanje prometa lahko prispeva h konkretnemu cilju v okviru splošnega cilja 8, s katerim se poziva k oblikovanju politik za spodbujanje trajnostnega turizma, da bi ustvarili delovna mesta in spodbujali lokalno kulturo in izdelke.

3.4

Promet ne le služi drugim sektorjem, temveč je tudi sam pomemben gospodarski sektor, ki zagotavlja na milijone delovnih mest in pomembno prispeva h gospodarstvu. Poleg tega podpira predelovalne panoge, kot so avtomobilska industrija, železnice, pomorstvo in letalstvo.

3.5

Promet na splošno prispeva k uresničevanju cilja 9, v skladu s katerim naj bi občutno povečali delež zaposlenih v industriji in njen delež v bruto domačem proizvodu. Ker so mnoga podjetja v prometnem sektorju mala in srednje velika podjetja, promet prispeva tudi k vključevanju teh v vrednostne verige in trge ter krepitvi njihove rasti, k čemur pozivata cilja 9 in 8.

3.6

Tako promet v skladu s ciljem 8 prispeva k ustvarjanju delovnih mest v sektorjih, povezanih s prometom. Omogoča tudi boljšo geografsko usklajenost med delovnimi mesti in delovno silo ter s tem višjo zaposlenost. Vendar pa se srečuje tudi z izzivi zaradi prehoda, ki ga prinašata digitalizacija in robotizacija, ki naj bi po napovedih prinesli korenite spremembe na področju delovnih mest in nalog.

3.7

Na svetovni ravni promet prispeva k uresničevanju cilja 17, tj. oživitvi globalnega partnerstva za trajnostni razvoj. Ta cilj si prizadeva za spodbujanje vsesplošnega, urejenega, odprtega, nediskriminatornega in enakopravnega trgovinskega sistema v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Ker trgovina sloni na prometu, ima pomemben potencial pri spodbujanju tega cilja.

3.8

V okviru cilja 9 se poziva k razvoju vzdržne in vzdržljive infrastrukture v državah v razvoju. To je povezano s ciljem 10, ki je usmerjen v zmanjšanje neenakosti znotraj držav in med njimi in s katerim naj bi si prizadevali za razvojno pomoč in neposredne tuje naložbe v državah, ki najbolj potrebujejo pomoč.

3.9

Ker promet s proizvodnjo, trgovino in naložbami pripomore h gospodarskemu razvoju in ustvarjanju dostojnih delovnih mest, ima vlogo tudi pri uresničevanju cilja 1, s katerim naj bi odpravili vse oblike revščine povsod po svetu.

4. Promet in cilji trajnostnega razvoja: omogočanje dostopa do blaga in storitev

4.1

Potrošniki pri dostopu do osnovnih dobrin, kot je hrana, ki je zajeta v cilj 2, in drugih osnovnih ali bolj luksuznih proizvodov uporabljajo prevozne storitve. Poleg tega ljudje potrebujejo prevoz pri dostopu do storitev, ki so na primer povezane s turizmom, hobiji ali sistemom socialne varnosti.

4.2

Promet je ena od glavnih vezi med trgi, tako na notranjem trgu kot tudi v mednarodni trgovini. Povezani trgi so bolj učinkoviti in prispevajo k ekonomiji obsega, s tem pa k fizični in cenovni dostopnosti blaga za potrošnike.

4.3

Promet je izjemno pomemben tudi pri zagotavljanju in uporabi zdravstvenih storitev v EU in po svetu. S tem prispeva k uresničevanju cilja 3, katerega namen je preprečevati in zdraviti bolezni ter poskrbeti za zdravo življenje in splošno dobro počutje za vse.

4.4

Enako velja za zagotavljanje izobraževanja in udeležbo v njem. Promet tako prispeva k cilju 4, v skladu s katerim naj bi vsem zagotovili vključujoče, enakopravno in kakovostno izobraževanje ter spodbujali možnosti vseživljenjskega učenja za vse.

5. Promet in cilji trajnostnega razvoja: polaganje temeljev mobilnosti

5.1

Promet mora biti fizično in cenovno dostopen, tekoč in učinkovit, pa tudi varen, da omogoča mobilnost ljudi in blaga. Zato mora EU nujno spodbujati naložbe v ustrezno infrastrukturo in primerno tehnologijo ter okrepiti dobro delujoče prometne sisteme.

5.2

Cilj 9 neposredno ugodno vpliva na promet, saj spodbuja razvoj „kakovostne, zanesljive, vzdržne in vzdržljive infrastrukture“ v podporo gospodarskemu razvoju in blaginji ljudi.

5.3

Tekoče prečkanje meja na notranjem trgu ter v mednarodnem prevozu blaga in na potovanjih je izjemno pomembno za dobro delujoče trge in pretok blaga in ljudi. Cilj 9 to spodbuja s poudarjanjem vloge čezmejne infrastrukture.

5.4

Cilj 11 si prizadeva zagotoviti, da bodo mesta in naselja vključujoča, varna, vzdržljiva in trajnostna. Poziva k dostopu do varnih, cenovno in fizično dostopnih ter trajnostnih prometnih sistemov za vse, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti osebam v ranljivem položaju, kot so ženske, otroci, invalidi in starejši. Za to so potrebni primerno načrtovanje uporabe zemljišč in prometnih sistemov ter ustrezne javne naložbe v infrastrukturo. Razvoj javnega prevoza ima pri tem pomembno vlogo, tako na mestnih kot tudi podeželskih območjih.

5.5

Cilj 9 podpira okrepitev znanstvenih raziskav in izboljšanje tehnološke zmogljivosti industrijskih panog. To je pomembno tudi z vidika razvoja prometa in z njim povezanih sektorjev.

5.6

Poleg tega sta v okviru cilja 7 predvidena okrepitev mednarodnega sodelovanja, s katerim bi olajšali dostopnost raziskav na področju čiste energije in čiste energetske tehnologije, ter spodbujanje naložb v energetsko infrastrukturo in čisto energetsko tehnologijo. Ti ukrepi skupaj z infrastrukturo za alternativna vozila in polnilnimi postajami za električna vozila tudi pripomorejo k razogljičenju prometa.

5.7

Z vse večjo digitalizacijo in robotizacijo prometa bi bilo treba namenjati vse večjo pozornost potrebam digitalne infrastrukture, med drugim avtomatiziranim sistemom za upravljanje in nadzor prometa. V cilju 9 je omenjena potreba po občutnem povečanju dostopnosti informacijske in komunikacijske tehnologije ter prizadevanjih za splošen in cenovno ugoden dostop do interneta. V okviru cilja 17 naj bi okrepili uporabo tehnoloških pripomočkov, zlasti informacijsko-komunikacijske tehnologije. Z digitalizacijo se povečuje učinkovitost logistike in na primer zagotavljajo boljše informacije o prevozih za potnike.

6. Promet in cilji trajnostnega razvoja: izpolnjevanje družbenih pričakovanj

6.1

Promet po eni strani prispeva k zdravstvu in blaginji, po drugi pa z onesnaževanjem, med drugim s trdnimi delci v zraku, in prometnimi nesrečami povzroča zdravstvena tveganja. Cilj 3 je usmerjen v bistveno zmanjšanje teh tveganj. Za izboljšanje varnosti v prometu so potrebni učinkoviti sistemi upravljanja prometa, predpisi in njihovo uveljavljanje. Zaradi zmanjšanja verjetnosti človeške napake se bo z napredno avtomatizacijo kljub tehnološkim pomislekom bistveno povečala varnost prometa.

6.2

Izobraževanje in usposabljanje, ki se spodbujata s ciljem 4, sta ključnega pomena za zagotavljanje potrebnega znanja in spretnosti za delavce in podjetnike v sektorjih, povezanih s prometom. Spremembe nalog, ki jih bo na primer povzročila digitalizacija, bodo pomembno spremenile povpraševanje po znanju in spretnostih. Cilj 4 zato pomembno spodbuja promet.

6.3

S ciljem 5 naj bi dosegli enakost spolov ter krepili vlogo vseh žensk in deklic. S spodbujanjem večjega števila žensk k delovanju v sektorju kot podjetnic ali zaposlenih lahko prometni sektor pozitivno vpliva na enakost spolov in izkorišča potencial pripadnikov obeh spolov. Promet, zlasti javni prevoz, mora biti tudi varen za potnice.

6.4

V okviru cilja 8 naj bi dosegli polno in produktivno zaposlenost, si prizadevali za preprečevanje izključenosti mladih, za dostojno delo za vse in varstvo pravic delavcev. Pogoji za to so različni. V državah v razvoju je verjetno najpomembnejši cilj uresničevanje temeljnih pravic delavcev, medtem ko je v EU največja skrb za prihodnost povezana s spodbujanjem polne zaposlenosti in dostojnega dela za vse.

6.5

EU bo za spoprijemanje s strukturnimi spremembami zaradi digitalizacije in prehoda na nizkoogljično gospodarstvo potrebovala celostne strategije za pravičen in nemoten prehod, zmanjšanje negativnih družbenih posledic in zapolnitev vrzeli v znanju in spretnostih.

6.6

S ciljem 10 se spodbuja vključevanje vseh v družbeno, gospodarsko in politično življenje ter sprejetje politik za doseganje večje enakopravnosti. S temi politikami se krepi tudi uresničevanje cilja 1, tj. preprečevanje revščine. V povezavi s prometom naj bi s ciljem 9 vsem zagotovili cenovno ugoden in enakopraven dostop. Promet – zlasti javni promet – omogoča dostop do dela, blaga in storitev, zato prispeva k preprečevanju izključenosti ljudi.

6.7

V okviru cilja 10 se spodbuja tudi omogočanje urejenih, varnih, zakonitih in odgovornih migracij in mobilnosti ljudi. To je s prometom povezano na dva načina: promet prispeva k preprečevanju smrtnih žrtev ter k varnim in zakonitim begunskim in migrantskim potem, po drugi strani pa migrantom ponuja priložnosti za vključitev na trg dela.

7. Promet in cilji trajnostnega razvoja: uresničevanje okoljskih ciljev

7.1

Promet mora poleg potreb mobilnosti ljudi in podjetij izpolniti tudi podnebne in okoljske zahteve. V cilju 13 so poudarjeni nujni ukrepi za obvladovanje podnebnih sprememb in njihovih posledic. Ta cilj pomeni izjemen izziv za promet, ki je eden od glavnih virov emisij toplogrednih plinov in sektor, v katerem se emisije še povečujejo. Za dosego ciljev iz politik EU bodo potrebna večja prizadevanja, na področju mednarodnega zračnega in pomorskega prometa pa sodelovanje na svetovni ravni.

7.2

Prizadevanja, da gospodarska rast ne bi povzročala okoljske degradacije, zajeta v cilj 8, so tudi izjemen izziv z vidika prometa, saj je ta močno povezan z gospodarsko rastjo. Ta prizadevanja zahtevajo intenziven razvoj trajnostnih prometnih sistemov z minimalnim okoljskim vplivom, uvedbo naprednih tehnologij ter nove in inovativne pristope k mobilnosti. To je v skladu s ciljem 12 o odgovorni proizvodnji in porabi.

7.3

Infrastruktura ima pomembno vlogo pri vplivu prometa na okolje. Pri cilju 15 gre za varovanje in obnovo kopenskih ekosistemov ter spodbujanje njihovega vzdržnega izkoriščanja, kar je treba upoštevati pri načrtovanju rabe zemljišč ter izgradnji infrastrukture. Enako velja za cilj 11, s katerim se poudarja potreba po okrepitvi prizadevanj za varstvo in ohranitev svetovne kulturne in naravne dediščine.

7.4

Ker je energija predpogoj za promet, se cilj 7 o energiji neposredno nanaša tudi na promet. V okviru tega cilja naj bi občutno povečali delež obnovljivih virov energije med energetskimi viri ter pomembno izboljšali energetsko učinkovitost. V okviru cilja 12 naj bi postopoma odpravili škodljive subvencije za fosilna goriva. Zaradi razširjene uporabe fosilnih goriv v prometu ta cilj očitno vpliva na promet in njegove uporabnike.

7.5

Cilj 14 govori o ohranjanju in vzdržnem izkoriščanju oceanov, morij in morskih virov. Boljše ravnanje z odpadki in zmanjšanje emisij sta potrebna ne le v dejavnostih na kopnem, ampak tudi v pomorskem prometu.

7.6

Vplivi na okolje so povezani ne le s samim prometom, pač pa ravno tako z življenjskim ciklom vozil, zrakoplovov in ladij od proizvodnje do konca življenjske dobe. Zmanjšati jih je mogoče z bolj gospodarno uporabo virov in čistimi tehnologijami v industrijskih postopkih ter recikliranjem in ponovno uporabo, kot predvidevata cilja 9 in 12.

7.7

Ukrepi za večjo pretočnost prometa prispevajo tudi k zniževanju emisij. Zato so kakovostna infrastruktura in tekoč promet na mejnih prehodih, raba zemljišč in urbanistično načrtovanje, učinkovit javni prevoz in multimodalne alternative za tovorni promet izjemnega pomena.

7.8

Razvoj avtonomnega prometa lahko zaradi večje priročnosti za potnike privede do večje uporabe osebnih avtomobilov. Po drugi strani naj bi se s souporabo avtomobilov in uporabo javnega prevoza število osebnih avtomobilov zmanjšalo. Digitalizacija in robotizacija na splošno prispevata k učinkovitejšemu prometu in logistiki, kar ugodno vpliva na vpliv prometa na podnebje in okolje.

7.9

Dejstvo je, da je treba zmanjšati emisije iz prometa, vendar pa promet prispeva tudi k preprečevanju in reševanju podnebnih in okoljskih problemov, s tem ko omogoča razširjanje nizkoogljične in okoljsko neoporečne tehnologije, proizvodov in rešitev, kar je v skladu s ciljem 17.

8. Promet in cilji trajnostnega razvoja: vpliv na oblikovanje politik

8.1

Iz analize v predhodnih točkah je jasno, da je promet povezan s številnimi cilji trajnostnega razvoja. Ker pomembno prispeva k uresničevanju več ciljev trajnostnega razvoja, bi bilo treba njegovo vlogo v celoti priznati pri uresničevanju teh ciljev na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

8.2

Po drugi strani bi bilo treba cilje trajnostnega razvoja celostno upoštevati v prometni politiki EU, da se postavijo temelji za izboljšanje prometa in mobilnosti ter hkrati uresničujejo socialni in okoljski cilji.

8.3

Posamično reševanje problemov v prometu iz različnih izhodišč različnih političnih področij ne prinaša optimalnih rešitev. Zato je treba prometno politiko nujno razvijati kot celoto. EESO zato poziva Komisijo, naj pripravi nov, celostni politični okvir za naslednjo generacijo prometne politike. Ta okvir bi nato ponudil smernice za podrobnejše odločitve, povezane s prometom.

8.4

Politični okvir mora vsebovati tudi globalno razsežnost, s katero se cilji trajnostnega razvoja vključujejo v mednarodno sodelovanje in zunanje delovanje EU, povezano s prometom.

8.5

Ker promet zadeva celotno družbo, je pomembno, da se v razvoj in izvajanje prometne politike vključi civilna družba. To bi bilo v skladu s ciljem trajnostnega razvoja 16, ki predvideva odzivno, vključujoče, participativno in reprezentativno odločanje na vseh ravneh. Pri vprašanjih, povezanih s trgom dela, in procesih prehoda bi moral imeti ključno vlogo socialni dialog.

8.6

S ciljem 17 se spodbujajo in pospešujejo učinkovita javna in javno-zasebna partnerstva ter partnerstva s civilno družbo na podlagi izkušenj in strategij za njihovo financiranje. Vloga javnega sektorja je sicer ključna, vendar EESO poziva snovalce politik EU, naj v celoti priznajo pomembno vlogo ukrepov od spodaj navzgor in partnerstev, saj prispevajo k iskanju najboljših rešitev za izzive na področju prometa in najboljših načinov za izkoriščanje priložnosti, na primer z novimi modeli proizvodnje in potrošnje, ki jih razvijajo podjetja in državljani.

8.7

EESO poziva Komisijo, naj prouči kazalnike spremljanja z vidika prometa in okrepi razvoj kazalnikov, ki so ustrezni, kažejo realistično in informativno sliko razvoja ter so v skladu z zgoraj opisanim celostnim pristopom.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Koncepti EU za upravljanje prehoda v digitaliziranem svetu dela – pomemben prispevek k beli knjigi EU o prihodnosti dela

(raziskovalno mnenje na zaprosilo avstrijskega predsedstva)

(2018/C 367/03)

Poročevalka:	Franca SALIS-MADINIER (FR-II)
Soporočevalec:	Ulrich SAMM (DE-I)

Zaprosilo avstrijskega predsedstva Sveta	dopis z dne 12. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 29(1) poslovnika raziskovalno mnenje
Sklep predsedstva	13. 3. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	6. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	152/1/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira pravičen digitalni prehod, temelječ na spoštovanju evropskih vrednot, ki spodbujajo polno zaposlenost, socialni napredek, visoko raven zaščite ter zmanjšanje revščine in neenakosti.

1.2

EESO poziva, naj izjemne možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije, koristijo vsem – delavcem, državljanom in podjetjem. Pri tem razvoju ne bi smelo biti poražencev. Politike morajo biti v prvi vrsti usmerjene v krepitev položaja posameznikov, da bodo lahko vsi pridobili ustrezne kompetence, pa tudi v krepitev sistemov socialne varnosti, ki so organizirani kolektivno, s čimer je mogoče spodbuditi dostop do storitev socialne varnosti, kot je predvideno v Listini o temeljnih pravicah, v prednostnih nalogah, ki so jih evropski organi razglasili v Göteborgu v okviru evropskega stebra socialnih pravic, ter v konvencijah Mednarodne organizacije dela.

1.3

Zaradi vpliva avtomatizacije, digitalizacije in umetne inteligence utegne priti do sprememb na delovnih mestih. EESO meni, da bi bilo treba prednostno nadgraditi kompetence evropskih delavcev, zlasti tistih, ki zaradi nizke ravni kvalifikacij ali zastarelih kompetenc ne morejo delati na novih delovnih mestih ali delovnih mestih, ki se bodo spremenila zaradi tehnologije. Ugotavlja, da je na ravni EU in držav članic nujno potrebna politika, ki bo omogočila spremembo začetnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja, da bi spodbudili ustrezne pedagoške metode za razvoj ustvarjalnih in digitalnih kompetenc, ki se vse pogosteje zahtevajo na novih delovnih mestih.

1.4

Uravnotežena zastopanost spolov mora biti osrednja prednostna naloga: razmere v sektorjih z močnim poudarkom na digitalizaciji so zaskrbljujoče, saj so ženske slabo zastopane (1). Tovrstna gibanja je pomembno spremljati in meriti ter spodbujati dostop žensk do teh panog.

1.5

EESO ugotavlja, da je v EU le 0,3 % vseh javnofinančnih odhodkov (2) namenjenih naložbam v socialne politike. Zlasti v prihodnjem večletnem finančnem okviru EU za obdobje po letu 2020 (3) je treba zagotoviti dovolj sredstev za krepitev teh politik in podpiranje digitalne preobrazbe v svetu dela v korist delavcev, podjetij in družbe kot celote.

1.6

Večja produktivnost, ki jo prinaša digitalizacija, je lahko vir dodatnih sredstev. EESO priporoča, naj se na ravni sektorjev in podjetij organizira socialni dialog o delitvi dodane vrednosti in tako doseže dogovor o načinu uporabe.

1.7

Da bi lahko zajeli vse prožne oblike zaposlovanja, ki nastajajo z digitalizacijo, in ne izključili nobenega delavca (4), je EESO med svoje prednostne naloge uvrstil ohranitev kakovosti in finančne vzdržnosti sistemov socialne zaščite. Evropsko komisijo in države članice poziva, naj po posvetovanju s socialnimi partnerji prilagodijo sisteme socialne zaščite zlasti v korist delavcev, ki zaradi svojega statusa niso ustrezno vključeni v te sisteme.

1.8

V zvezi z uvedbo novih tehnologij, kot so roboti ali pametni stroji, je EESO v svoji študiji opozoril, da je pomembno o tem vnaprej obveščati predstavnike delavcev in se posvetovati z njimi ter da morajo biti spremembe, ki jih prinašajo te tehnologije, obravnavane v sklopu kolektivnih pogajanj (5). Opozarja tudi, da je v skladu z direktivo o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev to posvetovanje obvezno (6).

1.9

V zvezi z umetno inteligenco EESO poudarja, da sta nepreglednost delovanja algoritmov in način, kako se sprejemajo odločitve, ki so zunaj človeškega nadzora, velika izziva za EU ter temeljni vprašanji o tem, v kakšni družbi želimo živeti. EESO je že poudaril, da je bistveno opredeliti odnos med človekom in strojem v novem svetu dela. Pristop, da ima človek nadzor nad strojem, je temeljnega pomena (7).

1.10

EESO podpira skupne strateške okvire za umetno inteligenco, ki Uniji dajejo konkurenčno prednost (8), in spodbuja razvoj družbeno odgovorne umetne inteligence za skupno dobro. Poudarja, da mora EU podpreti novo področje raziskav, kot je kognitivna ergonomija, katere cilj je sprejetje ukrepov, ki spodbujajo uporabo pametnih tehnologij, osredotočeno na človeka.

2. Uvod

2.1

EESO je v treh raziskovalnih mnenjih na zaprosilo estonskega in bolgarskega predsedstva Sveta že obravnaval nove oblike dela in prihodnost dela (9). Ta mnenja so bila dopolnjena s temeljitejšim razmislekom o socialno vzdržnem konceptu za digitalno dobo, razvitem v okviru raziskovalnega mnenja na zaprosilo bolgarskega predsedstva (10).

2.2

EESO se ne strinja z izjavo, da bodo zaradi digitalizacije nekateri v boljšem, nekateri pa v slabšem položaju. To mnenje EESO vsebuje predloge, ki bi omogočili, da bi digitalizacija koristila vsem državljanom in da pri tem nihče ne bi bil zapostavljen.

2.3

Da ne bi izključili dela delavcev in državljanov, bi bilo dobro povečati obseg odhodkov za naložbe v socialne politike, ki danes znašajo zgolj 0,3 % vseh javnofinančnih odhodkov v EU (11). Zlasti v prihodnjem večletnem finančnem okviru EU za obdobje po letu 2020 (12) je treba zagotoviti dovolj sredstev za podpiranje digitalne preobrazbe v svetu dela.

2.4

EESO poudarja, da morajo imeti EU in države članice učinkovit in kakovosten sistem vseživljenjskega učenja, stalen socialni dialog med zainteresiranimi stranmi, ustrezna kolektivna pogajanja in ustrezen davčni sistem, da bi lahko od avtomatizacije imela koristi celotna družba.

2.5

Z ukrepi je treba nemudoma poskrbeti za razpoložljivost ustreznih kompetenc za prihodnost, da bodo EU in vse države članice še naprej konkurenčne ter da bodo lahko ustanavljale nova podjetja in ustvarjale delovna mesta, da bodo ljudje sposobni vstopati na trg dela v celotnem delovnem življenju ter da bo poskrbljeno za dobro počutje vseh.

3. Uporaba umetne inteligence v korist človeka za pravičen in kakovosten prehod

3.1

EESO opozarja na izzive, ki se v EU pojavljajo zaradi umetne inteligence, tj. tehnologij, pri katerih se informacijska tehnologija uporablja za izvajanje kognitivnih nalog, ki jih običajno izvaja človek.

3.2

Da bi digitalizacija in vse zmogljivejša in učinkovitejša umetna inteligenca koristili delavcem, državljanom, podjetjem, državam članicam in EU, ju je treba znati uporabljati, njune potencialno negativne vplive pa predvideti in urediti s predpisi.

3.3

EESO meni, da so t. i. sodelujoči roboti nove generacije priložnost, ki bi lahko ustvarila koristi za celotno družbo. Ti roboti lahko postanejo resnični partnerji delavcev, saj je z njihovo uporabo vsakodnevno delo manj stresno in s tem tudi lažje. V pomoč so lahko tudi osebam z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, zlasti pa osebam z omejeno mobilnostjo.

3.4

EESO znova poudarja (13), da je v celotnem procesu digitalizacije pomembno, da je nadzor v rokah človeka. Naša družba se mora soočiti s tveganjem, da bi lahko zlasti sistemi umetne inteligence nekega dne odločali o pomembnih vidikih našega življenja, ne da bi pri tem sodelovali ljudje. Pristop, pri katerem je nadzor v rokah uporabnika, pomeni načelo, da je vloga strojev služiti človeku, obenem pa bolj zapletena vprašanja v zvezi s tem, kot so prevzem odgovornosti, odločanje v spornih primerih oziroma primerih, povezanih z etiko, ali nerazumno vedenje, ostajajo pod nadzorom človeka. To splošno načelo je lahko vodilno načelo prihodnjih predpisov.

3.5

EESO je v svojem mnenju na lastno pobudo o umetni inteligenci (14) opozoril, da sta nadzor nad algoritmi in njihova preglednost velik izziv za naše demokracije in temeljne svoboščine, tudi v svetu dela. Cilj EU mora biti socialno in etično odgovorna digitalna preobrazba. EESO podpira univerzalne strateške okvire za umetno inteligenco, ki Uniji dajejo konkurenčno prednost. Poudarja, da mora Unija podpreti novo področje raziskav, kot je kognitivna ergonomija, da bi lahko sprejeli ukrepe, ki spodbujajo uporabo pametnih tehnologij, osredotočeno na človeka.

3.6

Pristranski algoritmi lahko s svojimi odločitvami in izbirami povečajo diskriminacijo v podjetjih, na primer pri zaposlovanju in na področju človeških virov na splošno (15). Vendar lahko dobro načrtovanje podatkov in algoritmov prispeva tudi k pametnejšemu ter pravičnejšemu zaposlovanju in politikam na področju človeških virov.

3.7

Evropski raziskovalci, inženirji in podjetniki, ki sodelujejo pri načrtovanju, razvoju in trženju sistemov umetne inteligence, morajo upoštevati merila etične in družbene odgovornosti. K izpolnitvi te zahteve bi lahko prispevali z vključitvijo etike in humanistike v učni načrt za usposabljanje inženirjev (16). Primeren bi lahko bil tudi kodeks ravnanja na področju umetne inteligence.

3.8

EESO želi opozoriti, da umetna inteligenca ogroža kibernetsko varnost in spoštovanje zasebnosti, saj je s to novo tehnologijo veliko lažje kakovostno ponarediti slike, videoposnetke, govore in besedila. V okviru politike EU je treba tej resni grožnji nameniti absolutno prednost, da jo bo mogoče ustrezno obravnavati.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Vpliv na zaposlovanje

4.1.1

Vprašanje vpliva avtomatizacije, digitalizacije in umetne inteligence v različnih proizvodnih postopkih na število delovnih mest je zelo sporno. Napovedi glede števila izgubljenih delovnih mest so zelo različne in odvisne od uporabljene metode – analize nalog ali delovnih mest (17).

4.1.2

Ne glede na te razlike bo digitalizacija zagotovo vplivala na veliko večino delovnih mest. Na nekatere poklice bo vplivala bolj kot na druge. Tako bi lahko nekateri v bližnji prihodnosti celo izginili (18), drugi pa se bodo preoblikovali in bo zanje potrebna prekvalifikacija.

4.1.3

Med državami članicami Evropske unije so velike razlike pri tem, kako avtomatizacija vpliva na delovna mesta (19). Študija OECD je pokazala, da ima avtomatizacija na splošno manjši vpliv na delovna mesta v Združenem kraljestvu, nordijskih državah in na Nizozemskem kot v državah na vzhodu in jugu EU (20). Razlike je mogoče pojasniti z več dejavniki: razlike v organizaciji delovnih nalog v gospodarskih panogah, razlike v strukturi panog in naložbah (v državah, ki še niso uvedle tehnologij, ki utegnejo nadomestiti delovno silo, in vanje investirale, je struktura delovnih nalog takšna, da jih je lažje avtomatizirati). Razlike so tudi pri organizaciji dela na splošno ali pri izobrazbeni stopnji delavcev.

4.2 Zagotavljanje ključnih kompetenc vsem državljanom

4.2.1

Glede na zgornje navedbe lahko ustrezne kompetence državam članicam EU pomagajo, da se bolje vključijo na globalne trge in se s konkurenčnimi inovativnejšimi podjetji usmerijo v najsodobnejše tehnologije. Zato so v vseh sektorjih potrebni delavci z visokimi umskimi in ustvarjalnimi sposobnostmi (jezikovna in matematična pismenost ter sposobnost reševanja zapletenih problemov), pa tudi z vodstvenimi in komunikacijskimi sposobnostmi in sposobnostjo učenja.

4.2.2

Prednostno je treba sprejeti ukrepe za delavce, ki so zaposleni na nizkokvalificiranih delovnih mestih, močno izpostavljenih avtomatizaciji, preoblikovanju, nadomestitvi ali celo ukinitvi, ter tem delavcem tudi zagotoviti več podpore.

4.2.3

Vrzel med kompetencami in delovnimi mesti prihodnosti se v Uniji povečuje. V državah članicah EU 22 % delavcev nima digitalnih kompetenc, ki bi ustrezale razvoju njihovega delovnega mesta (21). Povprečno trajanje brezposelnosti in dolgotrajne brezposelnosti se je podaljšalo, zlasti pri nizkokvalificiranih delavcih.

4.2.4

EESO je pred kratkim v svojem mnenju navedel, da bi bilo treba glede na težave, ki jih ima ta skupina brezposelnih pri iskanju zaposlitve, v okviru socialnega dialoga v posameznih sektorjih in regijah ter na nacionalni in evropski ravni nujno obravnavati vprašanje usposabljanja in kompetenc (22), da bi lahko vsi delavci prišli do kakovostne zaposlitve in napredovali na svoji poklicni poti.

4.3 Preoblikovanje začetnega usposabljanja in spodbujanje vseživljenjskega učenja

4.3.1

EESO glede na zgoraj navedene izzive potrjuje, da je na ravni EU in držav članic nujno potrebna politika, ki bo spodbujala preoblikovanje začetnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja, s čimer bi spodbudili razvoj ustreznih pedagoških pristopov za razvoj ustvarjalnih kompetenc, ki so vse bolj pomembne.

4.3.2

Ena sama enotna politika na evropski ravni bi se lahko izkazala za neučinkovito, saj se države članice spoprijemajo z različnimi težavami. Na splošno je nujna politika za zmanjšanje vrzeli med razpoložljivimi kompetencami in delovnimi mesti prihodnosti (23).

4.4 Področja, ki jim je treba zaradi morebitne diskriminacije na delovnem mestu in v družbi nameniti posebno pozornost

4.4.1

Enakost spolov: v prihodnosti bodo najbolj priznana ter najbolje plačana delovna mesta na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, zlasti v sektorju informacijske tehnologije (IT). Uravnotežena zastopanost spolov mora biti osrednja prednostna naloga: razmere v sektorjih z močnim poudarkom na digitalizaciji so zaskrbljujoče, saj so ženske slabo zastopane (24). Če želimo v prihodnjem svetu dela preprečiti še večjo neenakost, je treba spremljati in meriti ta gibanja ter spodbujati dostop žensk do teh sektorjev (25).

4.4.2

Neenakost glede na starost: spremembe v svetu dela vplivajo na zaposlitvene pogoje delavcev ne glede na njihovo starost. Vplivajo lahko tudi na trajno zaposlitev v celotnem poklicnem življenju. Danes se pogodbe o zaposlitvi za določen čas na primer večinoma neupravičeno uporabljajo zlasti za mlade delavce (26), lahko pa bi se začele uporabljati tudi za starejše delavce, kar bi lahko imelo nekatere posledice. Hkrati pa lahko tehnološki razvoj, povezan z digitalizacijo, ponuja priložnosti za starejše delavce. Študije o delu morajo spremljati ta gibanja.

5. Inovativen socialni in civilni dialog na podlagi predvidevanj

5.1

Socialni dialog na vseh ravneh – evropski, nacionalni, panožni, teritorialni in podjetniški – mora v celoti vključevati izzive digitalizacije in razvijati premišljene politike predvidevanja, ki temeljijo na ustreznih podatkih o poklicih, na katere vplivajo spremembe, novo ustvarjenih delovnih mestih ter kompetencah, ki jih je treba razviti, ker so potrebne za nova delovna mesta.

5.2

S socialnim dialogom je treba bolj celovito obravnavati delovne pogoje v dobi avtomatizacije, da bi se lahko upoštevala nova tveganja in priložnosti. Evropska komisija bi morala analizirati sporazume, sklenjene na podlagi socialnega dialoga v različnih državah članicah EU in sektorjih, da bi se lahko njihovi rezultati prenesli v uporabo (pravica do odklopa (27), delo na daljavo, prenosljive pravice oseb, kolektivna pogodba, podpisana s platformami (28) itd.) (29).

5.3

Da bi lahko zajeli vse prožne oblike zaposlovanja, ki nastajajo z digitalizacijo, in ne izključili nobenega delavca (30), je EESO v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic med svoje prednostne naloge uvrstil ohranitev kakovosti in finančne vzdržnosti sistemov socialne zaščite. Odbor Evropsko komisijo in države članice poziva, naj se posvetujejo s socialnimi partnerji glede prilagoditve sistemov socialne zaščite novim oblikam dela.

5.4

Večja produktivnost, ki jo prinaša digitalizacija, je lahko vir dodatnih sredstev. Na ravni sektorjev in podjetij je treba organizirati socialni dialog o delitvi in prerazporejanju dodane vrednosti.

5.5

Na fiskalni ravni je treba skrbno proučiti reforme davčnih sistemov, da bodo vse vrste prihodkov, bodisi v sektorjih, ki delujejo po kolektivnih pogodbah, bodisi v ekonomiji delitve, primerljivo obdavčene.

5.6

Deležniki iz civilne družbe bi morali biti aktivno vključeni v ta dogajanja. Politike usposabljanja ranljivih skupin, izpostavljenih hitrim tehnološkim spremembam, ter politike razvoja umetne inteligence in digitalizacije, ki vplivajo na vse državljane, upravičujejo pomembno vlogo organizacij civilne družbe.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Evropska komisija (2018): Ženske v digitalni dobi (na voljo v angleščini).

(2) COM(2017) 206 final, str. 28.

(3) UL C 262, 25.7.2018, str. 1.

(4) UL C 303, 19.8.2016, str. 54, in UL C 129, 11.4.2018, str. 7.

(5) EESO (2017): Vpliv digitalizacije in ekonomije na zahtevo na trge dela ter posledice za zaposlovanje in odnose med delodajalci in delojemalci (na voljo v angleščini).

(6) UL L 122, 16.5.2009, str. 28.

(7) UL C 288, 31.8.2017, str. 1.

(8) UL C 288, 31.8.2017, str. 1.

(9) UL C 434, 15.12.2017, str. 30 in 36, in UL C 237, 6.7.2018, str. 8.

(10) UL C 237, 6.7.2018, str. 1.

(11) Evropska unija (2017): Razmislek o socialni razsežnosti Evrope, str. 24.

(12) UL C 262, 25.7.2018, str. 1.

(13) UL C 288, 31.8.2017, str. 1.

(14) UL C 288, 31.8.2017, str. 1.

(15) ILO (2018): Vpliv tehnologije na kakovost in število delovnih mest (na voljo v angleščini); glej Villani, C. (2018): Osmislitev umetne inteligence: za nacionalno in evropsko strategijo.

(16) Glej poročilo Cédrica Villanija o umetni inteligenci (marec 2018).

(17) Nedelkoska, L. in G. Quintini (2018): Avtomatizacija, uporaba znanja in spretnosti ter usposabljanje. Delovni dokument OECD o socialnih vprašanjih, zaposlovanju in migracijah, št. 202, Založba OECD, Pariz.

(18) France Stratégie (2018): Umetna inteligenca in delo: poročilo ministrici za delo in državnemu sekretarju za digitalno tehnologijo v kabinetu predsednika vlade (na voljo v francoščini).

(19) Cedefop (2018): Uvid v pomanjkanje in neskladje pri znanju in spretnostih (na voljo v angleščini).

(20) Nedelkoska, L. in G. Quintini (2018): Avtomatizacija, uporaba znanja in spretnosti ter usposabljanje. Delovni dokument OECD o socialnih vprašanjih, zaposlovanju in migracijah, št. 202, Založba OECD, Pariz.

(21) Cedefop (2018): Uvid v pomanjkanje in neskladje pri znanju in spretnostih (na voljo v angleščini).

(22) UL C 237, 6.7.2018, str. 8.

(23) Cedefop (2018): Uvid v pomanjkanje in neskladje pri znanju in spretnostih (na voljo v angleščini).

(24) Evropska komisija (2018): Ženske v digitalni dobi (na voljo v angleščini).

(25) Evropska komisija (2015): Spremljanje digitalnega gospodarstva in družbe 2016–2021 (na voljo v angleščini).

(26) Eurofound (2017): Nestandardne oblike zaposlitve: aktualni trendi in obeti (na voljo v angleščini), str. 7, in Eurofound (2017): Delovni pogoji delavcev pri različni starosti.

(27) UL C 237, 6.7.2018, str. 8.

(28) Glej sporazum, podpisan na Danskem.

(29) UL C 434, 15.12.2017, str. 30.

(30) UL C 303, 19.8.2016, str. 54, in UL C 129, 11.4.2018, str. 7.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Položaj invalidk

(raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropskega parlamenta)

(2018/C 367/04)

Poročevalka:

Gunta ANČA

Zaprosilo	Evropski parlament, 3. 4. 2018
Pravna podlaga	člen 29 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	13. 3. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	187/2/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Invalidne ženske in dekleta se še naprej soočajo z različnimi oblikami diskriminacije na podlagi spola in invalidnosti hkrati (presečna diskriminacija). Invalidke niso deležne enakih možnosti in ne morejo enakopravno sodelovati v vseh vidikih družbenega življenja. Med drugim so prepogosto izključene iz vključujočega izobraževanja in usposabljanja, zaposlovanja, dostopa do programov za omejevanje revščine, ustreznih stanovanj ter sodelovanja v političnem in javnem življenju. Več zakonodajnih aktov jim preprečuje odločanje o lastnem življenju, med drugim o svojih spolnih in reproduktivnih pravicah. Ovirano je tudi uveljavljanje pravic, ki jih imajo kot državljanke EU (1).

1.2

EESO v tem mnenju poziva EU, naj skupaj z vsemi državami članicami izvaja Konvencijo o pravicah invalidov (2), priporočila v zvezi z invalidnimi ženskami in dekleti, ki jih je EU prejela leta 2015 od Odbora ZN za pravice invalidov, ter splošni komentar št. 3 tega odbora glede člena 6 te konvencije.

1.3

EU in njene države članice pozivamo, naj v svoje prihodnje strategije, politike in programe za enakost spolov vključijo vidik invalidnosti, v strategije na področju invalidnosti, tudi v prihodnjo evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2020–2030 in evropski steber socialnih pravic, pa vključijo vidik spola (3). Vidik invalidk bi bilo treba obravnavati v strategiji, ki bo nasledila strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, saj je njihovo gospodarsko in družbeno sodelovanje ključnega pomena za uspeh krovne evropske gospodarske in družbene strategije (4).

1.4

Tako na ravni EU kot na ravni držav članic bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe in dodeliti posebna proračunska sredstva za strukturiran dialog, da se zajamči koristno posvetovanje z invalidi, vključno z invalidnimi ženskami, deklicami in dečki, prek njihovih zastopniških organizacij, in njihovo sodelovanje pri izvajanju in spremljanju Konvencije o pravicah invalidov (5).

1.5

Sedanji in prihodnji instrumenti financiranja EU, zlasti strukturna sklada in Evropski socialni sklad, bi morali biti ključno orodje v podporo državam članicam pri spodbujanju dostopa in nediskriminacije invalidnih žensk in deklet (6).

1.6

EU in njene države članice bi se morale hitro pridružiti Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), kar bi bil nadaljnji korak v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti (7). Ti ukrepi bi morali vključevati kriminalizacijo spolnega in drugih vrst nasilja nad invalidnimi ženskami in dekleti, vključno z odpravo prisilne sterilizacije (8).

1.7

EU in države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo invalidne ženske in dekleta enak dostop do zdravstvenih storitev za invalide, prilagojen njihovemu zdravstvenemu stanju, pa tudi do splošnih storitev. Vse invalidne ženske in dekleta morajo imeti možnost, da lahko uveljavljajo svojo pravno in poslovno sposobnost in same sprejemajo odločitve (tudi s podporo, če tako želijo) glede zdravstvene in/ali terapevtske nege, vključno z odločitvami glede ohranitve plodnosti in reproduktivne neodvisnosti (9).

2. Uvod

2.1

Invalidke so še vedno na robu družbe. Položaj invalidk ni samo slabši od položaja neinvalidk, je tudi slabši od položaja invalidov (10).

2.2

Invalidke predstavljajo 16 % vsega ženskega prebivalstva v Evropi, pri čemer se šteje, da je v EU trenutno nekaj manj kot 250 milijonov žensk, kar pomeni, da je invalidnih žensk in deklet približno 40 milijonov (11).

2.3

V Evropi in po vsem svetu se povečuje število starejših, kar pomeni, da se bo ustrezno povečalo tudi število invalidov. Zaradi daljše pričakovane življenjske dobe žensk se bo nesorazmerno povečalo število invalidk (12).

2.4

EESO v tem mnenju poziva EU, naj skupaj z vsemi državami članicami izvaja Konvencijo o pravicah invalidov (13), priporočila v zvezi z invalidnimi ženskami in dekleti, ki jih je EU prejela leta 2015 v okviru te konvencije, ter splošni komentar št. 3 Odbora OZN glede člena 6 te konvencije. EU in njene države članice bi morale takoj pripraviti akcijski načrt s časovnimi roki in viri za izvajanje Konvencije o pravicah invalidov.

3. Splošne ugotovitve

Mednarodni in evropski pravni okvir

3.1

EU je pogodbenica Konvencije o pravicah invalidov, skupaj z vsemi 28 državami članicami EU. Mednarodna zakonodaja jih zdaj obvezuje k spoštovanju te konvencije, kar pomeni, da morajo skupaj spodbujati, varovati in zagotavljati pravice invalidov, kakor jih določa ta konvencija, vključno s pravicami invalidnih žensk in deklet. EU in njene države članice bi morale biti za vzor, saj je EU edina organizacija regionalnega povezovanja na svetu, ki je podpisala konvencijo, hkrati pa ima edinstveno priložnost, da zagotovi usklajeno in enako zaščito invalidnih žensk in deklet v Evropi.

3.2

Konvencija o pravicah invalidov v členu 6 priznava, „da so invalidne ženske in deklice žrtve različnih vrst diskriminacije, in glede na to [države pogodbenice] sprejmejo ukrepe, s katerimi jim zagotovijo polno in enako uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Države pogodbenice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev celovitega razvoja, napredka in krepitve vloge in položaja žensk, da jim zagotovijo uresničevanje in uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tej konvenciji.“

3.3

Odbor OZN za pravice invalidov je leta 2015 podal pomembna priporočila o tem, kako izboljšati položaj invalidov v Evropski uniji, vključno z invalidnimi ženskami in dekleti.

3.4

Leta 2016 je ta odbor sprejel splošni komentar št. 3 glede člena 6 Konvencije o pravicah invalidov, v katerem je poudaril, da morajo države pogodbenice konvencije, vključno z EU, sprejeti navedene ukrepe za spodbujanje pravic invalidnih žensk in deklet.

3.5

Vse države članice EU so tudi pogodbenice Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki je najobsežnejši mednarodni pravni instrument za spodbujanje enakopravnega priznavanja, uživanja in uresničevanja vseh človekovih pravic žensk v političnem, gospodarskem, družbenem, kulturnem, državljanskem in domačem okolju. Invalidne ženske in dekleta bi morale biti v celoti upravičene do nacionalnih prizadevanj za izvajanje Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in biti vanje vključene.

3.6

Člena 10 in 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določata, da si EU pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti in da v ta namen sprejema ustrezne ukrepe. Člen 8 PDEU določa: „V vseh svojih dejavnostih si Unija prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami.“

3.7

Člena 20 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepovedujeta diskriminacijo na podlagi invalidnosti in priznavata pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti. Listina navaja tudi enakost moških in žensk ter prepoved diskriminacije iz številnih razlogov – med drugim na podlagi spola.

4. Splošna priporočila

4.1

Evropska unija v nasprotju z določbami Konvencije o pravicah invalidov, Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Pogodbe o delovanju EU in Listine EU o temeljnih pravicah vidika invalidnosti ni vključila v vse svoje politike, programe in strategije za enakost spolov, niti ni v strategijah na področju invalidnosti uporabila vidika spola. EU in državam članicam trenutno manjka trden pravni ovir za varstvo, spodbujanje in zagotavljanje vseh človekovih pravic vsem invalidnim ženskam in dekletom. EU in njene države članice pozivamo, naj v svoje prihodnje strategije, politike in programe za enakost spolov vključijo vidik invalidnosti, v strategije na področju invalidnosti, tudi v prihodnjo evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2020–2030 in evropski steber socialnih pravic, pa vključijo vidik spola. Vidik invalidk bi bilo treba obravnavati tudi v strategiji, ki bo nasledila strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, saj je njihovo gospodarsko in družbeno sodelovanje ključnega pomena za uspeh krovne evropske gospodarske in družbene strategije (14).

4.2

EU in njene države članice se z organizacijami, ki zastopajo invalidne ženske in dekleta, ne posvetujejo dovolj in jim ne namenjajo dovolj sredstev. Tako na ravni EU kot na ravni držav članic bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe in dodeliti posebna proračunska sredstva za strukturiran dialog, da se zajamči koristno posvetovanje z invalidi, vključno z invalidnimi ženskami, deklicami in dečki, prek njihovih zastopniških organizacij, in njihovo sodelovanje pri izvajanju in spremljanju Konvencije o pravicah invalidov (15).

4.3

Invalidne ženske in dekleta so še vedno na obrobju vseh organizacij za človekove pravice. Redna poročila, ki jih pripravljajo ustrezni organi EU in držav članic za izvajanje pogodb o človekovih pravicah, bi morala avtomatično vključevati informacije o invalidkah. Ta praksa bi morala veljati tudi za vse druge institucije, ki se zavzemajo za človekove pravice na ravni EU in nacionalni ravni, vključno z zastopniškimi organizacijami invalidov in njihovih družin, žensk na splošno in invalidk (16).

4.4

EU in njene države članice nimajo doslednih in primerljivih podatkov ter kazalnikov človekovih pravic za invalidne ženske in dekleta niti raziskav o položaju invalidnih žensk in deklet v EU (17). EESO priporoča, da evropske agencije, in sicer Eurofound, Cedefop, Agencija EU za temeljne pravice in Evropski inštitut za enakost spolov, pri svojem delu zavzamejo bolj sistematičen pristop do invalidov in njihovega položaja na trgu dela in v družbi. Pri tem bi morale posebej upoštevati položaj žensk in dejstvo, da presečnost lahko povzroča različne oblike diskriminacije. EESO priporoča tudi, da to vprašanje jasno vključijo v svoje delovne programe. Vprašanje invalidnih žensk in deklet bi bilo treba na ravni EU in na nacionalni ravni vključiti v zbiranje podatkov in statistike po spolu in starosti ter v obstoječe serije statističnih podatkov in raziskave po načelih Konvencije o pravicah invalidov. Za usmerjanje načrtovanja politik bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje napredka in financiranje zbiranja podatkov, študije in raziskave o invalidnih ženskah in dekletih ter različnih med seboj prepletenih oblikah diskriminacije, s katerimi se soočajo, med drugim v najbolj marginaliziranih družbenih skupinah, kot so etnične in verske manjšine. V vseh raziskavah o pravicah invalidov bi bilo treba upoštevati vidik spola, v raziskavah o ženskah in dekletih pa vidik invalidnosti.

4.5

Sedanji in prihodnji instrumenti financiranja EU, zlasti strukturna sklada in Evropski socialni sklad, bi morali biti ključno orodje za podporo državam članicam pri spodbujanju dostopa in nediskriminacije invalidnih žensk in deklet (18), ozaveščanje in večjo seznanjenost z možnostmi financiranja tovrstnih ukrepov v programih po letu 2020. Invalidske organizacije bi morale prejemati dostopne informacije in pomoč pri dostopu do možnosti financiranja.

4.6

Invalidne ženske in dekleta v Evropi vse bolj ogrožajo različne oblike diskriminacije hkrati. Prekrivanje več dejavnikov, tj. rase, etnične pripadnosti, družbenega razreda, starosti, spolne usmerjenosti, narodnosti, vere, spola, invalidnosti ter statusa begunca ali migranta, ima multiplikacijski učinek, zaradi katerega se poveča diskriminacija, ki jo doživljajo invalidne ženske in dekleta (19). Ta izhaja iz načina, kako ljudje gradijo svojo identiteto, pri tem pa se ne upoštevajo razlike med invalidkami, saj se jih posploši – ne glede na njihovo družbeno okolje – in se jih obravnava ločeno (20). EU in njene države članice bi morale razveljaviti vso diskriminatorno zakonodajo, politike in prakse ter prepovedati vse oblike diskriminacije na podlagi spola in invalidnosti, vključno s primeri, kjer se ta vidika prepletata. Sprejeti bi bilo treba strogo in široko zakonodajo EU, ki bi invalidke ščitila pred takšno presečno diskriminacijo na vseh področjih življenja (21).

4.7

Zgodovina, miselnost in predsodki skupnosti, tudi sorodnikov v krogu družine, so ustvarili negativne stereotipe invalidnih žensk in deklet in s tem prispevali k njihovi družbeni osamitvi in izključenosti. Mediji se skoraj ne zmenijo zanje, če pa se invalidke v njih vseeno pojavijo, se obravnavajo z nespolnega medicinskega vidika, njihove sposobnosti in prispevek k njihovemu okolju pa se prezrejo (22). Invalidne ženske in dekleta se na zavedajo dovolj pravic, ki jih imajo po Konvenciji o pravicah invalidov, Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in zakonodaji EU. EU in njene države članice bi morale pripraviti obsežno kampanjo za ozaveščanje o konvencijah o pravicah invalidov in o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, opozarjati na položaj invalidk ter se boriti proti predsodkom o invalidnih ženskah in dekletih (23). Medije bi bilo treba spodbujati, da bi se posvetovali z invalidkami in jih vključevali, po možnosti na predlog njihovih organizacij, ki bi tudi morale sodelovati v predstavitvah in spremljati programe. Invalidske organizacije bi morale prejemati ustrezna sredstva za obveščanje in usposabljanje invalidnih žensk in deklet ter njihovih družin glede pravic, ki jih imajo po Konvenciji o pravicah invalidov.

4.8

EU je kot javna uprava v svojih institucijah dolžna izvajati Konvencijo o pravicah invalidov. Zagotoviti bi morala, da se vidik invalidnih žensk in deklet v polni meri upošteva in spoštuje na njenih dogodkih in sejah, pri komuniciranju, obveščanju in posvetovanju ter v politikah glede socialne varnosti in zaposlovanja. Prizadevati bi si morala tudi za to, da so vprašanja spola upoštevana v njenih proračunih. Sprejeti bi bilo treba pozitivne ukrepe, s katerimi bi invalidkam zagotovili enakopravno sodelovanje pri delu in delovanju institucij EU.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Nasilje

5.1.1

Invalidke so v primerjavi z drugimi ženskami bolj izpostavljene tveganju nasilja, izkoriščanja in zlorabe. Nasilje je lahko medosebne, institucionalne ali/in strukturne narave. Institucionalno in/ali strukturno nasilje je vsaka oblika strukturne neenakosti ali institucionalne diskriminacije, zaradi katere ženska ostaja v podrejenem položaju, fizično ali ideološko, v primerjavi z drugimi osebami v njeni družini, gospodinjstvu ali skupnosti (24). Agencija Evropske unije za temeljne pravice je v študiji iz leta 2014 ocenila, da so invalidne ženske in dekleta 3- do 5-krat pogosteje žrtve nasilja, zlasti nasilja v družini (25).

5.1.2

Evropska in nacionalna zakonodaja na področju preprečevanja izkoriščanja, nasilja in zlorabe pogosto ne izpostavlja invalidnih žensk in deklet. EU bi morala sprejeti potrebne ukrepe za to, da se invalidnost upošteva v vsej zakonodaji, politikah in strategijah za boj proti nasilju, zlorabam in izkoriščanju (26). Nasilje nad ženskami bi bilo treba opredeliti kot kaznivo dejanje. Sprejeti bi bilo treba vse ustrezne zakonodajne, upravne, socialne in izobraževalne ukrepe za zaščito invalidnih žensk in deklet pred vsemi oblikami izkoriščanja, nasilja in zlorab tako znotraj kot zunaj domačega okolja ter jim omogočiti dostop do sodnega varstva z zagotavljanjem ustrezne pomoči in podpore v skupnosti, pri čemer se upoštevajo njihove specifične potrebe skupaj s pripomočki, da bi preprečili njihovo osamitev in zaprtost med štiri stene (27).

5.1.3

EU in njene države članice bi se morale hitro pridružiti Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), kar bi bil nadaljnji korak v boju proti nasilju nad invalidnimi ženskami in dekleti. Ti ukrepi bi morali vključevati kriminalizacijo spolnega in drugih vrst nasilja nad invalidnimi ženskami in dekleti, vključno z odpravo prisilne sterilizacije (28).

5.2 Spolno in reproduktivno zdravje in pravice, vključno s spoštovanjem doma in družine

5.2.1

Krivični stereotipi, povezani z invalidnostjo in spolom, so oblika diskriminacije, ki ima posebej resen vpliv na uživanje spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter pravice ustvariti družino. Med škodljivimi stereotipi glede invalidk so prepričanje, da jim ni do spolnosti, da so nesposobne, nerazumne in/ali hiperseksualne (29).

5.2.2

Invalidkam, zlasti ženskam s psihosocialno ali umsko prizadetostjo, se pogosto ne daje možnosti izbire, odločitve pa pogosto namesto njih sprejemajo tretje osebe, kot so pravni zastopniki, izvajalci storitev, varuhi in družinski člani, s čimer se kršijo pravice, ki jim jih daje člen 12 Konvencije o pravicah invalidov (30). Vse prepogosto se invalidne ženske in dekleta prisilijo v sterilizacijo, splav ali v druge oblike nadzora nad njihovo plodnostjo. EU in države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da lahko vse invalidke uveljavljajo svojo pravno in poslovno sposobnost ter same sprejemajo odločitve (tudi s podporo, če tako želijo) glede zdravstvene in/ali terapevtske nege, vključno z odločitvami glede ohranitve plodnosti in reproduktivne neodvisnosti, pravice do samostojne izbire števila in pogostnosti nosečnosti, zadev, povezanih s spolnostjo, in pravice do navezovanja odnosov. To bi se moralo zgoditi brez prisile, diskriminacije in nasilja. Prisilna sterilizacija in prisilni splav sta obliki nasilja nad ženskami in bi jih bilo treba opredeliti kot kaznivo dejanje, kot to določa člen 39 Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (31).

5.2.3

Invalidkam se ponekod tudi onemogoča dostop do informacij, obveščanja in izobraževanja o njihovem spolnem in reproduktivnem zdravju ter pravicah, to pa na podlagi škodljivih stereotipov, zaradi katerih se predpostavlja, da jih spolnost ne zanima, zato takih informacij ne potrebujejo tako kot drugi. Včasih informacije tudi niso na voljo v dostopni obliki. Zdravstveni domovi in oprema, vključno z napravami za mamografijo in posteljami za ginekološke preglede, pogosto invalidkam niso fizično dostopni (32). EU in države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo invalidne ženske in dekleta enak dostop do zdravstvenih storitev za invalide glede na posamezno invalidnost, pa tudi do dostopnih splošnih storitev, kot so zobozdravniške in oftalmološke storitve, storitve glede spolnega in reproduktivnega zdravja in preventive, vključno z ginekološkimi in zdravstvenimi pregledi, načrtovanjem družine in prilagojeno podporo med nosečnostjo.

5.2.4

Treba bi bilo sprejeti potrebne ukrepe za usposabljanje strokovnjakov, predvsem na zdravstvenem in pravnem področju, da bi zagotovili, da bi ti med sodnimi preiskavami in postopki upoštevali mnenje invalidnih deklet in žensk. Te ukrepe bi bilo treba sprejeti v tesnem sodelovanju z zastopniškimi invalidskimi organizacijami.

5.3 Izobraževanje in usposabljanje

5.3.1

Škodljivi stereotipi, povezani s spolom in invalidnostjo, še naprej podžigajo diskriminatorno vedenje, politike in prakso, kot na primer: uporaba izobraževalnega gradiva, v katerem se ponavljajo krivični stereotipi, povezani s spolom in invalidnostjo, ločevanje družinskih dejavnosti po spolu, prepuščanje skrbi za druge ženskam in dekletom ter ponekod pripisovanje večje vrednosti izobraževanju dečkov v odnosu do deklet, spodbujanje porok invalidnih deklic ter pomanjkanje dostopnih sanitarij v šolah, ki bi omogočale higiensko ravnanje v času menstruacije. Posledica tega so višja stopnja nepismenosti, šolski neuspeh, neenakomerno obiskovanje pouka, odsotnost iz šole in celo popolna opustitev šolanja (33).

5.3.2

Primerjalna analiza, opravljena v EU leta 2011, je pokazala, da je le 27 % invalidov, starih od 30 do 34 let, doseglo terciarno ali primerljivo izobrazbo v EU (34). Ločenih podatkov za invalidne ženske in dekleta ni na voljo. Številna invalidna dekleta in ženske v evropskih šolah in v različnih državah članicah EU nimajo dostopa do vključujoče, visokokakovostne izobrazbe v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov. Izkazalo se je, da je finančna kriza škodovala prizadevanjem za vključujočo izobrazbo.

5.3.3

Vključujoče redno izobraževanje invalidnih deklet in žensk je treba obravnavati v okviru visokokakovostnega izobraževanja, enakih možnosti, podpore in razumne namestitve (35) ter univerzalne dostopnosti v celotnem življenjskem ciklu. Pri tem je treba zagotoviti, da imajo invalidke dostop do stalnega izobraževanja kot možnosti za povečanje osebne neodvisnosti, prostega osebnostnega razvoja in njihovega vključevanja v družbo ter stalnega uveljavljanja pravice do samostojnega odločanja in izbiranja načina življenja. Starši invalidnih otrok bi morali prejeti ustrezne informacije o koristih vključujočega rednega izobraževanja.

5.3.4

EU in države članice bi morale oceniti sedanje razmere in sprejeti ukrepe, da se s spodbujanjem uporabe evropskih finančnih instrumentov olajšata uživanje in dostop do vključujočih in kakovostnih možnosti izobraževanja za vse invalidne učence, dijake in študente v skladu s konvencijo o pravicah invalidov. V strategijo Evropa 2020 bi bilo treba pri uresničevanju ciljev na področju izobraževanja vključiti tudi kazalnike, povezane z invalidnostjo.

5.3.5

Ustrezni predpisi EU in programi izmenjave študentov (kot je Erasmus+) so bili v zadnjih letih izboljšani z vključitvijo finančne pomoči za mobilnost invalidnih študentov. V praksi pa se invalidni študentje soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do nacionalnih izobraževalnih storitev v namembni državi (pristop, fizične, komunikacijske in informacijske ovire ter neprožnost učnega načrta) (36). Programi EU za višje in visoko izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje bi morali vključevati podporo za invalidke. Evropski program izmenjave za mlade podjetnike bi moral vključevati finančno podporo za mlade invalide, kar trenutno ni zagotovljeno. Razširjati in deliti bi bilo treba dobre prakse in izzive programov izmenjave študentov in mladih podjetnikov ter zagotoviti usposabljanje za prosvetne delavce, socialne partnerje in medije.

5.3.6

Invalidnim ženskam in dekletom bi bilo treba zagotoviti enak dostop do različnih elementov infrastrukture IKT in informacijske družbe. Pri razvoju informacijskih in komunikacijskih tehnologij bi bilo treba upoštevati gospodarske dejavnike, izobraževalne potrebe in enake možnosti ne glede na starost, da bi invalidna dekleta in ženske, ki jim grozi socialna izključenost ali revščina, dobile dostop do njih.

5.4 Zaposlovanje

5.4.1

Na splošno je udeležba žensk na trgu dela precej nižja od udeležbe moških (46,6 % v primerjavi z 61,9 %). Trgi dela v vseh državah članicah kažejo precejšnje trdovratne razlike med spoloma. Invalidke pa so s trga dela še veliko bolj izključene. Kot je leta 2015 pokazal indeks enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov, je v EU zaposlenih le 18,8 % invalidk. Invalidov, po drugi strani, je zaposlenih 28,1 %. Stopnja brezposelnosti invalidk ostaja nesprejemljivo visoka, saj so zato bolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti. Invalidne ženske in dekleta se soočajo z večjimi težavami pri vstopanju na trg dela, zaradi česar jim je težje živeti neodvisno. Invalidne ženske in dekleta pogosto prejemajo manjše plačilo. Ovire za mobilnost in večja odvisnost od družinskih članov in negovalcev ovirajo njihovo dejavno sodelovanje v izobraževanju, na trgu dela ter v socialnem in ekonomskem življenju družbe (37).

5.4.2

Zaradi visoke stopnje brezposelnosti invalidk in njihove neaktivnosti na trgu dela morajo EU in njene države članice pripraviti splošne in pozitivne ukrepe za invalidke, s katerimi bi spodbujali usposabljanje, posredovanje zaposlitve, dostop do zaposlitve, ohranjanje delovnega mesta, enako plačilo za enako delo, enak razvoj poklicne poti, prilagoditve na delovnem mestu ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Invalidke morajo enakopravno z drugimi imeti pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, vključno z enakimi možnostmi in enakim plačilom za enakovredno delo (38).

5.4.3

Ob upoštevanju vloge instrumenta EU za mikrofinanciranje in Evropskega socialnega sklada pri spodbujanju zaposlovanja in socialne vključenosti bi bilo treba spodbujati možnosti za samozaposlitev, podjetništvo med invalidkami, enakopravno zastopanost v upravnih svetih podjetij, razvoj socialnih podjetij ali ustanovitev lastnega podjetja. Invalidke bi morale imeti enake pravice do finančne pomoči v celotnem življenjskem ciklu podjetja in veljati bi morale za kompetentne podjetnike. Pri tem bi bilo treba zagotoviti pozitivne ukrepe za invalidne podjetnice, tudi prebivalke podeželja, kot so ugodna posojila, mikroposojila in nepovratna sredstva.

5.4.4

S povečanjem števila invalidov se bo povečevalo breme za negovalce, zlasti za družinske negovalce, ki so večinoma ženske, ki morajo delati s krajšim delovnikom ali celo zapustiti trg dela, da bi lahko skrbele za vzdrževane družinske člane (39).

5.4.5

EU in države članice bi morale spodbujati boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja za invalidke in negovalce invalidov z učinkovitimi ukrepi na podlagi njihovih konkretnih potreb. Med ukrepi, ki bi lahko omogočili ta cilj, so: preglednost plač, postopki zaposlovanja in prispevki za socialno varnost, prožni delovni čas ali delo s skrajšanim delovnim časom, ravnovesje med stroški, povezanimi z invalidnostjo, v povezavi z materinstvom in skrbjo za druge osebe, ki potrebujejo veliko pomoči, spodbujanje univerzalnega dostopa do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev pomoči v različnih obdobjih dneva, kot so vrtci ali storitve oskrbe za starejše in druge osebe, ki potrebujejo veliko pomoči (40).

5.4.6

EU in države članice bi morale invalidke in družine invalidov vključiti v predlagano direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter druge politične ukrepe za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja delavcev in negovalcev (41).

5.4.7

Invalidke se soočajo tudi z edinstvenimi ovirami pri enakopravnem sodelovanju na delovnem mestu, kot so med drugim spolno nadlegovanje, neenako plačilo in pomanjkanje dostopa do pravnih sredstev, saj se zaradi diskriminatornih teženj njihove zahteve zavrnejo. EU in države članice bi morale invalidkam in negovalcem invalidov zagotoviti tudi varne in zdrave delovne pogoje, vključno z zaščito pred nadlegovanjem in popravo krivic. Nadlegovanje na delovnem mestu bi bilo treba preprečiti s sprejetjem učinkovitih protokolov proti nadlegovanju v skladu z določbami Direktive Sveta 2000/78/ES (42).

5.5 Sodelovanje v političnem in javnem življenju

5.5.1

Glasovi invalidnih žensk in deklet so bili v preteklosti in so še danes utišani, zato so tako nesorazmerno slabo zastopane med nosilci javnega odločanja. V večini držav članic EU odvzem pravne in poslovne sposobnosti invalidov pomeni tudi izgubo volilne pravice. Izvajanje volilne pravice lahko ovirajo tudi nedostopni volilni postopki, vključno z nedostopnimi volišči (43). EU bi morala zagotoviti, da lahko invalidke v polni meri sodelujejo v javnem in političnem življenju, zlasti na volitvah v Evropski parlament leta 2019.

5.5.2

Zaradi neravnovesja moči in različnih oblik diskriminacije hkrati imajo invalidke manj možnosti za vzpostavitev organizacij, ki se lahko zavzemajo za njihove potrebe zaradi invalidnosti (žensk, otrok in drugih), ali sodelovanje v njih. EU bi morala sprejeti ukrepe, s katerimi bi invalidke spodbudili k prevzemanju vodilnih vlog v javnih organih odločanja na vseh ravneh in jim omogočili oblikovanje organizacij in mrež invalidk ter sodelovanje v njih (44). Za invalidke bi bilo treba pripraviti programe usposabljanja in mentorstva in jim tako omogočiti sodelovanje v političnem in javnem življenju.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Odbor ZN za pravice invalidov, Splošni komentar št. 3 (CRPD/C/GC/3), str. 1; Evropski invalidski forum, Alternativno poročilo za Odbor ZN za pravice invalidov, str. 57 (nista prevedena v slovenščino).

(2) Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov.

(3) Odbor ZN za pravice invalidov, Sklepne ugotovitve o začetnem poročilu EU, Združeni narodi (CRPD/C/EU/CO/1, člen 6) (ni prevedeno v slovenščino).

(4) Poročilo o invalidkah, Evropski parlament, 14. oktober 2013, str. 6.

(5) Glej opombo 3, člen. 4.3; glej opombo 1, str. 17

(6) Glej opombo 4, str. 9.

(7) Glej opombo 3, člen 16.

(8) Poročilo o odpravi prisilne sterilizacije invalidnih žensk in deklet, Evropski invalidski forum, 2018, str. 49 (na voljo v angleščini).

(9) Drugi manifest o pravicah invalidnih žensk in deklet v EU, Evropski invalidski forum, 2011, str. 18 in 34 (na voljo v angleščini).

(10) Glej opombo 9, str. 4.

(11) Ad hoc module of the EU Labour Force Survey (LFS) on people with disabilities and long term health problems (Priložnostni modul raziskave o delovni sili Evropske unije o invalidnih osebah in osebah z dolgoročnimi zdravstvenimi težavami), 2002.

(12) Glej opombo 4, str. 24.

(13) Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov.

(14) Glej opombo 3, člen 6; glej opombo 4, str. 6.

(15) Glej opombo 3, člen 4.3; glej opombo 1, str. 17.

(16) Glej opombo 9, str. 47.

(17) Glej opombo 4, str. 16.

(18) Glej opombo 4, str. 9.

(19) Glej opombo 1, str. 2.

(20) Glej opombo 9, str. 52.

(21) Glej opombo 1, str. 15.

(22) Glej opombo 9, str. 11.

(23) Glej opombo 3, člen 8.

(24) Glej opombo 1, str. 8.

(25) Raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice o nasilju nad ženskami, 2014, str. 186 (ni prevedeno v slovenščino).

(26) Glej opombo 3, člen 16.

(27) Glej opombo 9, str. 21.

(28) Glej opombo 3, člen 16; glej opombo 8, str. 49.

(29) Glej opombo 1, str. 10.

(30) Glej opombo 1, str. 11.

(31) Poročilo o odpravi prisilne sterilizacije invalidnih žensk in deklet, Evropski invalidski forum, 2018, str. 49 in 50 (ni prevedeno v slovenščino).

(32) Glej opombo 1, str. 11; glej opombo 9, str. 34.

(33) Glej opombo 1, str. 14.

(34) Anketa EU-SILC 2011.

(35) Glej opombo 9, str. 32.

(36) Alternativno poročilo za Odbor ZN za pravice invalidov, str. 43 (na voljo v angleščini).

(37) Glej opombo 4, str. 7.

(38) Glej opombo 9, str. 41.

(39) Glej opombo 9, str. 45; glej opombo 4, str. 6.

(40) Glej opombo 4, str. 14; glej opombo 9, str. 43.

(41) Glej opombo 3, člen 23.

(42) Glej opombo 4, str. 25.

(43) Alternativno poročilo za Odbor ZN za pravice invalidov (na voljo v angleščini).

(44) Glej opombo 1, str. 16.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/28

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 glede nekaterih nadomestil za čezmejna plačila v Uniji in nadomestil za pretvorbo valut

(COM(2018) 163 final – 2018/0076 (COD))

(2018/C 367/05)

Poročevalec:

Daniel MAREELS

Zaprosilo	Evropski parlament, 19. 4. 2018 Evropski svet, 3. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	116/0/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Odbor pozdravlja obravnavani predlog, s katerim se bodo znižala nadomestila za čezmejna plačila v eurih v državah članicah zunaj euroobmočja in omogočila večja preglednost stroškov pretvorbe valute. EESO se zavzema za čim prejšnje izvajanje tega predloga.

1.2

Njegov neposredni učinek bodo v prvi vrsti čutili v državah članicah zunaj euroobmočja. Tam bodo namreč izginile dosedanje visoke pristojbine za čezmejna plačila v eurih znotraj EU, saj jih bo treba izenačiti z nižjimi pristojbinami za domače transakcije v nacionalnih valutah. Odbor pozdravlja ta nižja nadomestila, ki bodo koristila zlasti potrošnikom in podjetjem, predvsem MSP.

1.3

Po drugi strani bo to znižanje stroškov nedvomno okrepilo čezmejni prosti pretok in prosto trgovino po vsej EU, kar bo prineslo koristi vsem državam članicam Unije. Po mnenju Odbora so to poglabljanje enotnega trga in pozitivne gospodarske posledice, ki bodo iz tega nastale, pomembni.

1.4

Odbor pozdravlja dejstvo, da se tako dosega tudi prvotni namen območja SEPA, in sicer, da bi vsa plačila v eurih v EU obravnavali kot domača plačila. Obenem bo dokončan enotni trg za maloprodajne finančne storitve, saj se odpravlja obstoječe ločevanje med uporabniki v euroobmočju in zunaj njega, ki velja na tem trgu. Nižja nadomestila, ki jih plačujejo uporabniki v eurooobmočju, bodo tako dostopna tudi uporabnikom zunaj njega.

1.5

Odbor v okviru neprestanega zavzemanja za raznovrstno bančno okolje, ki je jamstvo za stabilnost in učinkovitost sistema, in da bi upoštevali raznolik razvoj in izzive v prihodnosti, poziva, naj se nameni več pozornosti vidiku stroškov za vpletene banke, ki izhajajo iz tega predloga.

1.6

Od tržnih udeležencev se bo zahtevalo, da razkrijejo celotne stroške pretvorbe valut v tujini in z njimi seznanijo uporabnike, preden ti izvedejo transakcijo. Odboru se te nove, dodatne zahteve glede preglednosti zdijo upravičene, saj bodo potrošnikom pri tovrstnih transakcijah omogočile pravo izbiro ob ustrezni ceni. Vendar je treba tudi tu upoštevati izjemno tehnično zapletenost in s tem povezane stroške za ponudnike.

1.7

Kljub temu, da gre za zelo tehnično zadevo, Odbor meni, da gre brez dvoma za edinstveno priložnost za dobro in jasno obveščanje vseh državljanov Unije. Uvajanje sprememb bi lahko izkoristili za pojasnjevanje o tem, kako EU prinaša pozitivne spremembe za vse in rešitve za vsakdanje probleme.

2. Ozadje mnenja

2.1

Že vse od leta 2000 se skuša doseči uskladitev načina izvajanja brezgotovinskih plačil v Evropi. V ta namen so že od uvedbe eura potekala prizadevanja za oblikovanje evropskega enotnega območja plačil v eurih (Single Euro Payments Area, krajše SEPA) (1). V tem okviru je postopoma potekal prehod z nacionalnih na evropske plačilne sisteme. Proces je bil zaključen leta 2014.

2.2

Na tej podlagi lahko vlade, trgovci in podjetja svoja plačila po vsem euroobmočju in Evropski uniji (2) izvajajo na preprost način zahvaljujoč identičnim plačilnim sredstvom: karticam, nakazilom in direktnim obremenitvam. Ne glede na državo, v kateri oseba prebiva, bodo vsa plačila znotraj Evrope veljala za „notranja plačila“.

2.3

Obenem je bilo sproženih več drugih pobud, da bi bili stroški plačil preglednejši, pa tudi nižji. Na tej podlagi so med drugim zdaj pristojbine za čezmejna plačila v eurih znotraj Unije izenačene s pristojbinami za domača plačila v eurih. Podlaga za to je Uredba (ES) št. 2560/2001, ki jo je kasneje nadomestila Uredba (ES) št. 924/2009.

2.4

Dejansko je to prej veljalo zgolj v državah članicah euroobmočja (3) in na Švedskem, kjer so uporabili predvideno možnost razširitve na čezmejna plačila v valuti druge države članice, če se ta država članica tako odloči (4).

2.5

V okviru Akcijskega načrta o finančnih storitvah za potrošnike: boljši produkti, večja izbira iz marca 2017 se je Komisija zavezala predlagati ukrepe za znižanje stroškov pri čezmejnih transakcijah v vseh državah članicah in oceniti prakse na področju dinamične pretvorbe valut (5).

2.6

Namen obravnavanega predloga (6) o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 je prednosti omenjene ureditve za transakcije v eurih znotraj EU razširiti tudi na osebe in podjetja v državah članicah zunaj euroobmočja. Na ta način bodo znižani stroški čezmejnih plačil znotraj EU, saj bodo izenačeni s pristojbinami za domače transakcije v nacionalni valuti posamezne države članice.

2.7

Obenem (7) se v zvezi s praksami pretvorbe valut nalagajo dodatne obveznosti glede preglednosti. Tako bodo stroški čezmejnih transakcij v prihodnje razkriti.

2.8

Odbor je zadovoljen, da se tržnim udeležencem nalaga več dodatnih obveznosti glede preglednosti pri pretvorbi valut. Celotni stroški čezmejne transakcije bodo zadevnim osebam tako znani pred njeno izvedbo.

3. Pripombe in ugotovitve

3.1

Odbor pozdravlja predloge, s katerimi bodo prednosti, povezane s SEPA, razširjene na državljane in podjetja v državah članicah zunaj euroobmočja. S tem se bo strošek čezmejnih plačil v eurih znotraj EU praviloma nižal, še zlasti v omenjenih državah članicah. Obenem se stopnjujejo obveznosti glede preglednosti v zvezi s stroški pretvorbe valute.

3.2

Ti predlogi torej prispevajo k uresničitvi enotnega trga za maloprodajne finančne storitve, saj odpravljajo razlikovanje na trgu čezmejnih plačil v eurih znotraj EU. Uporabniki v euroobmočju lahko pri tovrstnih plačilih izkoriščajo vse prednosti SEPA, kar zdaj ne velja za uporabnike v državah članicah, kjer valuta ni euro.

3.3

Večina uporabnikov v euroobmočju lahko zadevna plačila izvršuje po nizki ali celo zanemarljivi ceni, kar pa ne drži za uporabnike zunaj euroobmočja. Stroški zanje so praviloma visoki. Dobro je in zelo pomembno, da v prihodnje to ne bo veljalo. Ponudniki plačilnih storitev v teh državah članicah bodo morali svoje pristojbine za čezmejne transakcije v eurih izenačiti s praviloma nižjimi pristojbinami za domače transakcije v nacionalni valuti.

3.4

To znižanje stroškov bi moralo ugodno vplivati na čezmejni prosti pretok in prosto trgovino v EU, in sicer v vseh državah članicah. S tem bodo potrošniki zunaj euroobmočja imeli lažji dostop do trgov v euroobmočju, ki to lahko izkoristijo v svoj prid. Preprostejši dostop velja tudi za podjetja, zlasti MSP, ki bodo s tem lahko izboljšala položaj na trgih in postala konkurenčnejša, kar je dobro zanje.

3.5

EESO pozdravlja omejitev predlagane ureditve na transakcije v eurih. V svojem mnenju o Akcijskem načrtu o finančnih storitvah za potrošnike je EESO pozdravil dejstvo, „da se Evropska komisija na tej stopnji ni odločila za regulativne ukrepe“ (8). Sočasno je to velik napredek za tiste države članice, ki so že precej časa imele to možnost, vendar je niso izkoristile (9).

3.6

Ne glede na več drugih razlogov (10) ta pristop ohranja tudi ravnovesje med bolj izrecnimi zahtevami tako ponudnikov plačilnih storitev (11) kot njihovih uporabnikov (12). Predlagana rešitev prav tako bolj ustreza zamisli o rešitvi „po meri“, saj omogoča upoštevanje posebnih značilnosti in stanja v zadevnih državah članicah, med drugim na ravni plačilnih sistemov in ponudnikov plačilnih storitev.

3.7

Da bi potrošnikom omogočili pravo izbiro pri pretvorbi tujih valut, kar je sedaj težavno, saj nimajo vedno na razpolago zanesljivih informacij, se tržnim udeležencem nalaga tudi vrsta dodatnih obveznosti glede preglednosti. S tem se bodo razkrili celotni stroški čezmejne transakcije, ki bodo uporabnikom znani pred njeno izvedbo.

3.8

Odbor meni, da je ta obveznost glede preglednosti v prid uporabnikov in potrošnikov zelo pomembna, prav tako pa je pomembna varnost transakcij. To velja tudi za določitev zgornje meje za stroške tovrstnih storitev, ki bo veljala do oblikovanja konkretnih končnih izvedbenih ukrepov (13). Za ponudnike plačilnih storitev je to zelo zapleteno in zahtevno vprašanje, zato je treba upoštevati tudi s tem povezan stroškovni vidik.

3.9

Ti predlogi bodo za ponudnike plačilnih storitev pomenili nezanemarljive stroške in izpad dohodka (14). Četudi trenutni položaj morda ni v celoti zadovoljiv in je izgube na daljši rok do neke mere mogoče ublažiti, je treba temu stroškovnemu vidiku nameniti dovolj pozornosti.

3.10

Ta vidik stroškov je nujno upoštevati, kot je Odbor nedavno poudaril (15), ko se je zavzel za raznovrstno bančno okolje, ki je jamstvo za stabilnost in učinkovitost sistema (16). Poleg tega se ne sme pozabiti, da se morajo banke v tem trenutku spoprijemati z več pomembnimi izzivi, med katerimi so regulativni in nadzorni okvir, v prihodnost usmerjeni razvoj (17), dolgotrajno nizke obrestne mere in več drugih (18).

3.11

Kljub temu, da gre za zelo tehnično zadevo, Odbor meni, da obstaja edinstvena priložnost za dobro in jasno obveščanje vseh državljanov Unije. Uvajanje sprememb bi lahko izkoristili za pojasnjevanje o tem, kako EU prinaša pozitivne spremembe za podjetja, državljane in potrošnike ter rešitve za vsakdanje težave, s katerimi se na primer srečujemo na potovanjih.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Za več informacij o SEPA glej spletno stran Evropskega sveta za plačila, https://www.europeanpaymentscouncil.eu/.

(2) Geografsko območje uporabe sheme SEPA trenutno vključuje 34 držav in območij: 28 držav članic ter Islandijo, Norveško, Lihtenštajn, Švico, Monako in San Marino. Glej spletno stran pri opombi pod črto 1.

(3) In posledično za plačila v eurih.

(4) Možnost, predvidena v korist vseh držav članic, v Uredbi (ES) št. 2560/2001 in njeni naslednici, Uredbi (ES) št. 924/2009 o čezmejnih plačilih.

(5) Glej COM(2017) 139 final; http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52017DC0139. Glej zlasti predlagana ukrepa št. 1 in 2.

(6) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 glede nekaterih nadomestil za čezmejna plačila v Uniji in nadomestil za pretvorbo valut. Glej https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1524213305690&uri=CELEX:52018PC0163.

(7) V istem predlogu uredbe.

(8) UL C 434, 15.12.2017, str. 51, točka 1.1.

(9) Glej možnost, omenjeno pri točki 2.4.

(10) Več jih je zbranih v dokumentu FAQ: Cross border payments, objavljenim skupaj s sporočilom za medije o sedanjih predlogih. Glej http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-18-2424_en.htm.

(11) Ti so se prej zavzemali za ohranitev obstoječega stanja.

(12) Ti so prej zagovarjali ureditev še večjega števila transakcij.

(13) Zaradi hitro se razvijajočega okolja in tehnične narave tega vprašanja je za to predviden rok največ 36 mesecev od začetka veljavnosti uredbe.

(14) V obrazložitvenem memorandumu predloga je naveden znesek 900 milijonov EUR letno zaradi nižjih pristojbin, zaračunanih za čezmejne transakcije v eurih.

(15) UL C 434, 15.12.2017, str. 51; mnenje INT/822, točka 3.6.

(16) UL C 251, 31.7.2015, str. 7, točka 1.1, in UL C 451 16.12.2014, str. 45, točka 1.11.

(17) Na primer v zvezi s finančno tehnologijo in tehnologijo veriženja blokov ter financiranjem trajnostnega gospodarstva. Glej Akcijski načrt Komisije za financiranje trajnostne rasti (https://ec.europa.eu/info/publications/180308-action-plan-sustainable-growth_en) (COM(2018) 97 final).

(18) Med drugim pristop EU k slabim posojilom (https://ec.europa.eu/info/business-economy-euro/banking-and-finance/financial-supervision-and-risk-management/managing-risks-banks-and-financial-institutions/non-performing-loans-npls_en).

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/32

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 168/2013 v zvezi z uporabo standarda Euro 5 pri homologaciji dvo-ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov

(COM(2018) 137 final – 2018/0065 (COD))

(2018/C 367/06)

Poročevalec:

Gerardo LARGHI

Zaprosilo	Evropski parlament, 16. 4. 2018 Svet, 4. 4. 2018

Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	125/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog uredbe iz dokumenta COM(2018) 137 final, saj prinaša nekatere spremembe Uredbe (EU) št. 168/2013, katerih namen je potrebo po razvoju tehnologij z majhnim vplivom na okolje (homologacija vozil, skladnih s standardom Euro 5) uravnotežiti z dejanskimi zmožnostmi določenih podjetij, da jih v predvidenem času uvedejo (tehnična izvedljivost). Izvzetja bi morala zato preprečiti negativne posledice za trg in zaposlovanje, hkrati pa zajamčiti hitro doseganje višjih standardov glede emisij.

1.2

EESO poudarja, da so spremembe, ki jih predlaga Komisija, v skladu s priporočili, ki jih je podal v prejšnjem mnenju na to temo (1). Med temi so: postopno in prožno izvajanje uredbe glede na dejansko tehnično izvedljivost, razumna višina stroškov za podjetja in potrošnike ter izvzetje vozil kategorij L1 in L2 iz zahteve glede vgradnje sistema za diagnostiko v vozilu (OBD) (2). EESO tudi ugotavlja, da ima predlog široko podporo držav članic in vseh zainteresiranih strani.

1.3

EESO meni, da bo uredba pozitivno vplivala na stroške podjetij in posledično tudi na stroške potrošnikov. Pri tem velja omeniti družbeno vlogo, ki jo imajo vozila kategorije L na podeželju, kjer so pogosto odziv na pomanjkanje javnega prevoza, in tudi v mestih, saj se zaradi njih zmanjšujejo prometni zamaški.

1.4

EESO je naklonjen podaljšanju pooblastila Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov za naslednjih pet let. Po mnenju EESO je to nujno za pravočasno prilagajanje veljavne zakonodaje stalnemu tehnološkemu razvoju in razvoju trga na tem področju.

1.5

EESO ugotavlja, da študija Komisije (3) ne upošteva stroškov, tehnične izvedljivosti in ponovljivosti preskusa porabe energije (preskus tipa VII) za homologacijo koles na (električni) motorni pogon (L1e-A) in dvokolesnih mopedov (L1e-B). Študija se osredotoča zgolj na analizo vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem. EESO zato Komisiji priporoča, naj čim prej izvede dodatno študijo o porabi energije vozil kategorije L1e-A in L1e-B, da bi podjetjem v tem sektorju zagotovili jasen pravni okvir.

1.6

EESO se strinja s predlogom Komisije, da je treba določiti poznejši datum začetka uporabe mejnih vrednosti emisij Euro 5 za lahke štirikolesnike (lahki „kvadrimobil“ – L6e-B), trikolesne mopede (L2e-U) ter motorna kolesa trial (L3e-AxT) in enduro (L3e-AxE). Ker gre za nišne izdelke (4), ki jih proizvajajo mala in mikropodjetja, EESO priporoča, da se izvzetje zanje podaljša do leta 2024, kot je bilo prvotno predvideno v oceni učinka. Tako bi podjetjem v tem sektorju omogočili manj boleč prehod in ohranitev števila zaposlitev.

2. Uvod

2.1

Sektor „vozil kategorije L“ zajema širok razpon različnih tipov lahkih dvo-, tri- in štirikolesnih vozil. Ta so razdeljena v sedem kategorij: kolo na motorni pogon in dvokolesni moped (L1e), trikolesni moped (L2e), dvokolesno motorno kolo (L3e), dvokolesno motorno kolo z bočno prikolico (L4e), trikolesnik na motorni pogon (L5e), lahki štirikolesnik (L6e) in težki štirikolesnik (L7e – štirikolo). Vsaka kategorija je razdeljena na več podkategorij, ki jih je skupno 25.

2.2

Zaradi različnosti modelov, pogonskih sistemov in uporabe je kategorija L med najbolj raznolikimi in vsestranskimi v sektorju vozil. Po nekaterih ocenah naj bi bilo na cestah EU več kot 35 milijonov vozil kategorije L.

2.3

Homologacijske zahteve, ki se od 1. januarja 2016 uporabljajo za „vozila kategorije L“ (5), so določene v Uredbi (EU) št. 168/2013 ter njenih štirih delegiranih in izvedbenih aktih (6).

2.4

Komisija je na podlagi pomanjkljivosti, ugotovljenih v „študiji o vplivu okoljskega standarda Euro 5 za vozila kategorije L“, predlagala spremembo ali dodatek nekaterih členov Uredbe (EU) št. 168/2013, da bi tako pojasnila načela in izvajanje.

2.5

Predlog, h kateremu so pozivala tudi podjetja v tem sektorju (7), je bil pripravljen po uradnem posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi (kot so proizvajalci, homologacijski organi in socialni partnerji).

3. Povzetek predloga Komisije

3.1 Sistem za diagnostiko v vozilu

3.1.1

Sistem OBD (8) nadzira splošno delovanje vozila, zlasti pa sporoča okvare ali napake, ki lahko povzročijo škodljive emisije. Sistem je obstajal že pri standardu Euro 4, pri standardu Euro 5 pa gre za njegovo nadgradnjo. Stadard Euro 5 predvideva, da OBD vpliva na senzorje in sprožila vozil, da se spremlja ne samo dobro delovanje motorja, temveč tudi obdelava izpušnih plinov in delovanje katalizatorja.

3.1.2

Komisija predlaga, da se izvajanje nekaterih vidikov zahteve po vgradnji sistema OBD stopnje II, zlasti glede nadzora katalizatorja, prestavi na leto 2025. Ta ukrep je predviden samo za nekatere vrste vozil, saj iz tehničnih razlogov ta oprema leta 2020 še ne bo na voljo. S spremembo te določbe bi podjetja dobila dovolj časa za spoštovanje predpisov.

3.1.3

Komisija poleg tega pojasnjuje, da so iz zahteve glede sistema OBD stopnje II izvzeti mopedi (kategoriji L1e in L2e) in lahki štirikolesniki (kategorija L6e) ter podkategoriji motornih koles enduro (L3e-AxE) in trial (L3e-AxT).

3.2 Metoda nadzora emisij (matematični postopek ugotavljanja vzdržljivosti)

3.2.1

Iz študije o vplivu okoljskega standarda Euro 5 je razvidno, da metoda, po kateri se vozila preskusijo po prevoženih „več kot 100 km“ (9), ne omogoča ocene resničnega poslabšanja sistema za uravnavanje emisij vozila v njegovi življenjski dobi.

3.2.2

Komisija predlaga, da bi se ta metoda do leta 2025 postopno odpravila, do tedaj pa bi se večja zanesljivost podatkov zagotovila s podaljšanjem razdalje, ki jo mora vozilo prevoziti pred preskusom. Poleg tega se za vozila, registrirana od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2024, predvideva preskušanje okoljske učinkovitosti po prevoženih 2 500 km, če gre za vozilo z najvišjo hitrostjo, ki je manjša od 130 km/h, oziroma po prevoženih 3 500 km, če gre za vozilo z najvišjo hitrostjo, ki je enaka ali večja od 130 km/h.

3.3 Spoštovanje omejitev standarda Euro 5

3.3.1

Študija o vplivu okoljskega standarda Euro 5 je potrdila, da je tehnologija, potrebna za upoštevanje novih okoljskih mejnih vrednosti, že na voljo, razen za nekatere vrste vozil kategorije L (L6e-B, L2e-U, L3e-AxT in L3e-AxE).

3.3.2

Komisija zato predlaga, da se datum začetka uporabe teh mejnih vrednosti za te podkategorije z leta 2020 premakne na leto 2022. Tako bi proizvajalcem, zlasti MSP, omogočili spoštovanje predvidenih rokov za prehod k pogonskim sistemom brez emisij, kar bo imelo tudi pozitivne posledice za potrošnike, ki bodo imeli manjše stroške.

3.3.3

Komisija še meni, da je treba dodatno pojasniti nekatere nedoslednosti v zvezi z mejnimi vrednostmi hrupa, zato predlaga podaljšanje veljavnosti obstoječih mejnih vrednosti (Euro 4), dokler se ne določijo nove mejne vrednosti za Euro 5.

3.4 Delegirani akti

3.4.1

Z Uredbo (EU) št. 168/2013 se je na Komisijo preneslo pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za obdobje petih let, ki se je izteklo 21. marca 2018. Glede na to, da je treba veljavno zakonodajo zaradi tehnološkega napredka stalno posodabljati, Komisija predlaga, da se pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov podaljša za naslednjih pet let z možnostjo samodejnega podaljšanja.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 84, 17.3.2011, str. 30.

(2) UL C 84, 17.3.2011, str. 30, točke 4.1, 4.3 in 5.3.

(3) Poročilo o študiji Effect study of the environmental step Euro 5 for L-category vehicles (Študija o vplivu okoljskega standarda Euro 5 za vozila kategorije L), EU-Books, ET-04-17-619-EN-N.

(4) Te podkategorije vozil predstavljajo manj kot odstotek celotne proizvodnje vozil kategorije L.

(5) Uredba (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2013 o odobritvi in tržnem nadzoru dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov (UL L 60, 2.3.2013, str. 52).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 134/2014 z dne 16. decembra 2013 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljske značilnosti in zmogljivost pogonskega sistema ter o spremembi njene Priloge V (UL L 53, 21.2.2014, str. 1).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 44/2014 z dne 21. novembra 2013 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevami za konstrukcijo vozil in splošnimi zahtevami za odobritev dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov (UL L 25, 28.1.2014, str. 1).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 3/2014 z dne 24. oktobra 2013 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevami glede funkcionalne varnosti vozil za homologacijo dvo- ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov (UL L 7, 10.1.2014, str. 1).

(6) Glej opombo 3.

(7) https://www.acem.eu/newsroom/press-releases/329-stefan-pierer-acem-president-we-urgently-need-clarity-from-the-ec-regarding-the-implementation-of-euro-5

(8) Angl. on board diagnostics (diagnostika v vozilu). Uredba (EU) št. 168/2013, člen 21 in Priloga IV, točke 1.8.1, 1.8.2 in 1.8.3.

(9) Člen 23(3)(c) Uredbe.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/35

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive, spremembi Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 98/2013 o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive

(COM(2018) 209 final – 2018/0103 (COD))

(2018/C 367/07)

Poročevalec:

David SEARS

Zaprosilo	Evropski parlament, 28. 5. 2018 Svet, 31. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 114 PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	128/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predlagano uredbo, s katero se nadgrajuje in nadomešča veljavna uredba, o kateri je Odbor že podal mnenje januarja 2011 (1). Prav tako se poskušajo upoštevati izkušnje, ki so bile pridobljene na nacionalni ravni in ravni EU, odkar je uredba začela veljati leta 2013 in se septembra 2014 (kot je bilo predvideno) začela uporabljati v celoti.

1.2

EESO ugotavlja, da je zaradi postopkovnih dejavnikov čas za pripravo nove uredbe omejen. Med drugim je ostalo na voljo malo časa pred koncem sedanjega mandata tako Komisije kot Evropskega parlamenta. To je obžalovanja vredno glede na razmeroma kratko življenjsko dobo in počasno izvajanje veljavne uredbe ter dejstvo, da sta za njeno zamenjavo potrebna globoka podpora in soglasje držav članic ter vseh akterjev v dobavni verigi. Razloge za počasno izvajanje, še zlasti v velikih državah, ki se soočajo s terorističnimi napadi na svoje prebivalstvo, je treba natančneje preučiti.

1.3

EESO ugotavlja, da je treba na številnih področjih razmisliti o večji jasnosti v zvezi s področjem uporabe uredbe in njenim izvajanjem. O teh področjih bo treba v prihodnjih mesecih podrobneje razpravljati z državami članicami. Pri določbah v zvezi s spletno prodajo je potrebno nadaljnje delo, da bi lahko imele dejanski učinek. Težko si je predstavljati, kako bi lahko bile učinkovite le na ravni držav članic.

1.4

Ob koncu EESO ponovno izraža dvom, da bo uvrstitev tako zelo različnih snovi v en sam regulativni sistem učinkovita. Na ta način je zakonodajo težko oblikovati, še težje pa jo je kot poklicni uporabnik ali splošni uporabnik izvajati oziroma razumeti. Zato se priporoča drugačen pristop na osnovi snovi, za kar bi bila koristen model zakonodaja EU na področju predhodnih sestavin za prepovedane droge (2).

2. Uvod

2.1

Teroristi in drugi nedržavni akterji improvizirane eksplozivne naprave, ki vsebujejo različne doma izdelane eksplozive, uporabljajo za izvedbo statičnih napadov, napadov ob uporabi vozila ali napadov z eksplozivi, ki jih nosijo osebe, na vojaške in gospodarske tarče, da bi za uresničitev svojih političnih in verskih idealov sejali strah med civilnim prebivalstvom.

2.2

Informacije o tem, kako izdelati, skladiščiti in uporabiti takšne naprave, je mogoče z lahkoto najti na internetu. Nekatere surovine so v splošni rabi (moka, sladkor, dizelsko gorivo, gnojila), pri izdelavi močnejših eksplozivov in detonatorjev (TATP, PETN, HMTD) pa je potrebna kemijska sinteza iz drugih snovi, ki so na maloprodajnem trgu na voljo v zakonite namene. Eksplozivi za prodajo (vključno z dinamitom, črnim smodnikom in TNT) so strogo nadzorovani in se danes redko uporabljajo, vsaj v razvitem svetu.

2.3

Večina terorističnih incidentov se zgodi v manj razvitih državah – pogosto vsak dan, pri čemer niso vedno v celoti zabeleženi. V teh incidentih umre skoraj 99 % ljudi, katerih smrt je povezana s terorizmom. Vendar so bogatejše – in torej bolj stabilne in zaščitene države – prav tako tarče, učinki napadov, če so ti uspešni, pa so strašanski, kot lahko sedaj pričajo državljani v več večjih mestih v EU (in v ZDA).

2.4

Kljub temu dejansko dnevno tveganje ostaja nizko (vsaj v primerjavi z drugimi naravnimi ali splošno sprejetimi tveganji), odzivi vlad pa se razlikujejo glede na lokalne izkušnje in nacionalno prakso. Logično je, da avtoritarni režimi morda (še) ne veljajo za tarče. Države z bolj liberalno zakonodajo so morda pogosteje tarča napadov, vendar jih skrbi tudi varstvo človekovih pravic. Kot ponavadi enostavne rešitve ni.

2.5

Ta vprašanja so bila obravnavana v prejšnjih mnenjih EESO, in sicer leta 2008 (3) v mnenju o trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi, med katere sodi tudi amonijev nitrat, ki se v velikih količinah uporablja kot gnojilo na osnovi dušika, pa tudi kot učinkovita cenena komponenta komercialnih in doma izdelanih eksplozivov, in leta 2011 (4) v mnenju o prvi uredbi o nadzoru predhodnih sestavin za eksplozive, ki naj bi se zdaj razveljavila in nadomestila v skladu z izkušnjami. Obravnavane so bile tudi predhodne sestavine za prepovedane droge in njihova preusmeritev iz zakonite v nezakonito uporabo – povezana zakonodaja bi se lahko v tem primeru uporabila kot koristen model.

3. Predlogi Komisije

3.1

Predlagana nova uredba o nadzoru predhodnih sestavin za eksplozive (15 strani) vsebuje uvod (16 strani), tri priloge (vsaka po eno stran) in oceno učinka (188 strani). Temelji na členu 114 PDEU v zvezi z delovanjem notranjega trga. Uvaja nove obveznosti za države članice in vse tiste, ki se ukvarjajo s trgovino s snovmi, navedenimi v prilogah I („omejene“ predhodne sestavine) in II (predhodne sestavine, „ki jih je treba prijaviti“), v Prilogi III pa določa zahtevano obliko za dovoljenje za poklicne uporabnike. Uredba naj bi začela veljati 20 dni po objavi v Uradnem listu in se začela uporabljati eno leto po navedenem datumu.

3.2

Splošni pristop tako ostaja enak kot prej; nekaj snovi (devet) je na seznamu omejenih snovi za prodajo splošnim uporabnikom zaradi njihove koncentracije ter posledično njihove koristnosti in uporabnosti pri izdelavi doma izdelanih eksplozivov. Drugi niz snovi (znova devet) je lahko v prosti prodaji, vendar je treba „sumljive“ transakcije prijaviti kontaktnim točkam, določenim na nacionalni ravni.

3.3

V okviru teh seznamov je bil amonijev nitrat (AN) prenesen z drugega na prvi seznam (z ustreznim amandmajem k Prilogi XVII uredbe REACH za registracijo kemičnih snovi), na drugi seznam pa so bile uvrščene tri nove snovi ali skupine snovi (aluminijev prah, magnezijev prah in magnezijev nitrat heksahidrat), ki jih je Komisija dodala z delegiranimi akti novembra 2016. Preostalih 14 snovi, ki so že na seznamu, ostaja nespremenjenih. V oceni učinka so pojasnjeni razlogi za te spremembe, čeprav tri dodane snovi ali skupine snovi niso podrobno pojasnjene, prav tako pa na tem mestu ali v delegiranih aktih ni mogoče najti informacij o prizadetih dobavnih verigah, morebitnih tržnih učinkih ali količinah, ki naj bi jih kupili poklicni ali splošni uporabniki.

3.4

V uredbi so podane tudi zelo potrebne pojasnitve posameznih vlog v različnih dobavnih verigah, zlasti jasne opredelitve „gospodarskih subjektov“, „poklicnih uporabnikov“, „kmetov“ in „splošnih uporabnikov“.

3.5

Ker veljavna uredba sodi na področje uporabe programa Komisije REFIT, se želi v novem predlogu z zmanjšanjem števila možnosti, ki jih imajo na voljo države članice, znižati stroške in povečati učinkovitost (in po možnosti uspešnost). Splošni uporabniki (nepoklicni uporabniki) bodo morali pridobiti dovoljenje za uporabo omejenih predhodnih sestavin nad nekaterimi mejnimi vrednostmi koncentracij iz Priloge I, veljavni, manj strogi postopek samoregistracije pa ne bo več zadostoval. Veljavna dovoljenja se bodo lahko podaljšala le, če se bo štelo, da izpolnjujejo zahteve nove uredbe.

3.6

Priznava se, da je treba o novih ukrepih obveščati in ozaveščati vse v zadevnih fizičnih in spletnih dobavnih verigah, čeprav je še vedno nejasno, kako naj bi to storili. Varnostni listi so na primer namenjeni zaščiti delavcev in potrošnikov pri ravnanju s snovmi, ne pa preprečevanju njihove nezakonite uporabe. Zelo pomembne mejne vrednosti iz Priloge I je v primeru nekaterih snovi s seznama težko razlagati in jih bo morda treba spremeniti, še zlasti ker se vsaka nanaša na drugo dobavno verigo in drug niz gospodarskih subjektov. Če na tem področju obstajajo najboljše prakse na ravni držav članic, bi jih seveda bilo treba izmenjati v karseda širokem obsegu.

3.7

Države članice lahko predlagajo strožji nadzor (vključno z nižjimi ravnmi koncentracij ali popolno prepovedjo uporabe), Komisija pa lahko na sezname v prilogah uvrsti nove snovi, če bo to potrebno za obvladovanje terorizma.

3.8

Države članice morajo Komisiji predložiti letne povzetke števila sumljivih transakcij ter vlog za dovoljenje in razlogov za njihovo zavrnitev, ukrepov za ozaveščanje in podrobnosti o opravljenih pregledih spletnih in drugih dejavnosti.

3.9

Poleg tega bo Komisija ne prej kot šest let po začetku uporabe te uredbe izvedla njeno oceno ter o njeni učinkovitosti poročala Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

4. Splošne in posebne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja predlog nove uredbe in odločno podpira njene cilje. Nadzorovane snovi so na splošno v skladu s seznamom prednostnih nalog v drugih delih razvitega sveta. Nove opredelitve bi morale prinesti jasnost tistim, ki skušajo ravnati v skladu z njimi. Vlade bodo imele nekaj dodatnih stroškov, vendar se zdi, da so ti v sorazmerju s prednostmi nadaljnjega zmanjševanja terorističnih dejavnosti. Skupen regulativni sistem v vseh državah članicah naj bi koristil dobaviteljem in drugim gospodarskim subjektom. Potreba po zmanjševanju tveganja za splošno javnost (in ostale, med njimi znane posameznike ter policijsko in vojaško osebje) in hkratno omogočanje prostega pretoka blaga za zakonite namene se zdita razumno uravnotežena.

4.2

EESO se prav tako strinja, da je potrebno nujno in usklajeno delovanje držav članic, in soglaša s pomisleki Komisije zaradi počasnega in neenakomernega odziva na veljavno uredbo.

4.3

Vendar pa se pri tem pojavljajo pomisleki v zvezi s postopki, ki so bili uporabljeni pri pripravi njene nadomestitve, zlasti kar zadeva vsebino in kakovost spremnih dokumentov. Ocena učinka, ki jo je pripravila Komisija na osnovi dela svetovalcev iz podjetja Ernst & Young, se močno opira na javno dostopne statistične podatke na ravni EU, ki so morda neustrezni ali nepopolni. Oblika, ki sledi notranjim smernicam, ne prispeva k lahkemu razumevanju ali jasnosti. V okviru javnega posvetovanja je bilo prejetih le 83 odzivov, ki so bili različnega pomena. Oboje je bilo pripravljeno v zelo kratkem času, med drugim med božičnimi in novoletnimi prazniki 2017–2018, pri čemer ni bilo veliko časa (oziroma ga sploh ni bilo) za odpravo vrzeli v predloženem gradivu. V kakšni meri so izdelki dostopni na spletu, se je preverjalo z brskanjem na Amazonu, nikjer pa niso bili omenjeni bolj skriti viri na temnem spletu.

4.4

Po podatkih EESO je Komisija glavno vprašanje področja uporabe uredbe, in sicer vprašanje, katere izdelke je treba nadzorovati, ponovno preučila v zgodnji fazi, vendar to v oceni učinka ni navedeno. Kot je bilo že omenjeno, se zdi, da ni bila opravljena tržna analiza za tri snovi, ki so bile dodane v letu 2016 z delegiranimi akti. Nepojasnjeno ostaja, zakaj ni nadzora nad klorovodikovo kislino, ki je bila vključena v oceno učinka, opravljeno za veljavno uredbo, vendar je bila v zadnjem trenutku umaknjena z obstoječega seznama. O drugih predhodnih sestavinah, ki so srednjega pomena in se pojavljajo na drugih seznamih morebitnih izdelkov z dvojno rabo, med njimi so kalijev permanganat, natrijev nitrit, sečnina in cinkov prah, bi bilo treba vsaj razpravljati. Koristno bi bilo, če bi si prizadevali za oblikovanje seznama, priznanega na svetovni ravni, vsaj v razvitih državah.

4.5

EESO se strinja s seznamom možnih nadzornih ukrepov, ki so bili opuščeni v zgodnji fazi. Vendar pa je treba izraziti nekatere pomisleke glede ozkega razpona sedaj predlaganega nadzora, zlasti glede na zelo različno naravo zadevnih izdelkov. Pri omejevanju ali sledljivosti prodaje lahko svojo vlogo odigrajo manjša pakiranja, črtne kode in vztrajanje pri plačilu s sledljivimi karticami ali bančnimi nakazili z osebnih ali poslovnih računov. Sedanje prakse v državah članicah se morda razlikujejo, vendar to ni prepričljiv argument v boju proti terorizmu.

4.6

Razlike pri izvajanju veljavne uredbe bodo kljub temu vplivale na stroške nekaterih držav članic in vseh, ki se ukvarjajo z zakonito distribucijo omejenih izdelkov in jih uporabljajo. Ker so po veljavnih predpisih za ukrepanje potrebni številni sklepi o kršitvah, bo morda nekoliko nejevolje pri sprejemanju pristopa, ki temelji le na dovoljenjih, ne glede na to, kakšne bodo njegove dolgoročne koristi. Nadzor nad spletno prodajo je omenjen, vendar ni bila opravljena nadaljnja analiza, ker naj bi šlo za nacionalno pristojnost.

4.7

Predlog vsebuje obsežno analizo skladnosti in zakonitosti po zakonodaji EU, vključno z zakonodajo o varstvu podatkov (splošna uredba o varstvu podatkov), ki ravno začenja v celoti veljati. Obravnavane so tudi omejitve sedanjega sistema oznak KN, ki se uporabljajo za opredelitev čezmejnega gibanja snovi in zmesi, kot so sicer bile obravnavane že pred osmimi leti ob pripravi prejšnjega mnenja. Glede na to, da je trenutno navedenih le 18 snovi – dodanih pa bi jih bilo lahko še najverjetneje največ 12 – bi morala obstajati možnost razvoja ustreznih carinskih oznak posebej za uporabo v okviru te uredbe, prav tako pa bi bilo treba zagotoviti, da preostala zakonodaja EU, ki je bila oblikovana za druge namene, ne bo v nasprotju s temeljnimi cilji zaščite in varnosti državljanov EU.

4.8

EESO prav tako ugotavlja, da se navedeni izdelki močno razlikujejo glede na obseg proizvodnje, dobavne verige in zakonito končno uporabo pri poklicnih in splošnih uporabnikih. Vse, kar jim je skupno, je to, da so morda koristni teroristom, zato je cilj zakonodaje z vsemi razpoložljivimi sredstvi onemogočati te neželene dobavne verige.

4.9

Ukrepi ne bodo za vsak izdelek enaki: če bi jih na silo vključili v en sam nadzorni sistem, to verjetno ne bilo dovolj učinkovito. Najboljši pristop bi bil okvirna direktiva, ki bi določala širše cilje, za vsako od navedenih snovi pa bi predvidela posebna posvetovanja, analize in ocene učinka ter posebne predpise. Na splošno bi s tem prihranili čas in zaščitili življenja, hkrati pa bi zagotovo v večji meri uresničili zahteve iz programa REFIT.

4.10

To bi omogočilo tudi tesnejše dolgoročno sodelovanje in izmenjavo informacij s proizvajalci in drugimi vpletenimi, ki vsi podpirajo ukrepe za zmanjšanje zlorabe njihovih izdelkov. Količine, ki so preusmerjene v nezakonite namene, so nepomembne v primerjavi z izgubo ugleda ali tveganjem širših omejitev. Svetovna prizadevanja za nadzor nad zelo majhnimi količinami anhidrida ocetne kisline, ki je potreben za proizvodnjo prepovedanih drog, med njimi heroina, so dober primer tega, kaj je mogoče na tem področju doseči. EESO je objavil svoje mnenje o tem predlogu v zvezi s predhodnimi sestavinami za prepovedane droge januarja 2013 (5). Številne zamisli, o katerih se je razmišljalo tedaj, veljajo tudi za predhodne sestavine za eksplozive, za katere so predpisane omejitve ali obveznost prijave v okviru tega predloga.

4.11

EESO je zadovoljen s svojo nadaljnjo udeležbo pri razvoju in uporabi te uredbe, vendar zlasti zaradi kratkih rokov pri pripravi predloga meni, da bi morala Komisija naknadno revizijo opraviti najpozneje in ne ne prej kot šest let po začetku njene uporabe.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 84, 17.3.2011, str. 25.

(2) UL C 76, 14.3.2013, str. 54.

(3) UL C 204, 9.8.2008, str. 13.

(4) UL C 84, 17.3.2011, str. 25.

(5) UL C 76, 14.3.2013, str. 54.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/39

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije

(COM(2018) 259 final – 2018/0123 (COD))

(2018/C 367/08)

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Zaprosilo	Evropski parlament, 28. 5. 2018 Svet, 29. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	147/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je vedno zagovarjal stališče, da je učinkovita carinska unija nujen pogoj za proces evropskega povezovanja, da se omogoči učinkovit, varen in pregleden prosti pretok blaga, pri čemer je kar največja pozornost namenjena varstvu potrošnikov in okolja, večjemu zaposlovanju ter učinkovitemu boju proti goljufijam in ponarejanju.

1.2

EESO poudarja, da je treba zagotoviti jasen, pregleden in nedvoumen regulativni okvir za vse javne in zasebne subjekte in akterje, ki delujejo na carinskem območju Unije, z uporabo nedvoumnih opredelitev, postopkov in rokov, ki se uporabljajo za blago, vneseno na carinsko območje Unije ali izneseno iz njega, s čimer se omogoči učinkovito delovanje carinske unije, skladno z izvajanjem skupne trgovinske politike.

1.3

Zato podpira predlagani regulativni okvir, tj.:

—	spremembe predpisov in tehničnih standardov carinskega zakonika Unije,

—	odpravo tehničnih napak in izpustov, vključno z uskladitvijo zakonika z mednarodnim sporazumom med EU in Kanado (CETA),

—	vključitev eksklave občine Campione in teritorialnih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije, kot zahteva zadevna država članica.

1.4

EESO meni, da morajo Unija in države, s katerimi je ta sklenila prostotrgovinske sporazume, nujno podpirati to skupno zavezo za spodbujanje proste in pravične trgovine v dinamični in v prihodnost usmerjeni družbi, da bi se krepila gospodarska dejavnost ter spodbujale skupne vrednote in ideje, ki so bile konkretno izražene v Enotnem evropskem aktu iz leta 1986 ter carinskem zakoniku iz leta 1992, izpopolnjenem v carinskem zakoniku Unije iz leta 2013, in ki so kot predlog vključene v dolgoročni proračun za obdobje 2021–2027 v podporo učinkovitejšemu davčnemu in carinskemu sodelovanju Unije.

1.5

V zvezi z vključitvijo „ozemeljskih enklav“ priporoča, naj se posebna pozornost nameni hkratnim nujnim spremembam direktiv 2008/118/ES (direktiva o trošarinah) in 2006/112/ES (direktiva o DDV).

1.6

EESO Komisijo poziva, naj mu leta 2021 predloži načrtovano poročilo o vmesnem vrednotenju pravnega okvira carinskega zakonika Unije, da bi ocenil njegovo primernost glede na spremembe, uvedene s to uredbo, in učinkovitost skupnih elektronskih sistemov, ki bi morali delovati do tega leta.

2. Uvod

2.1

Carinska unija je v skladu s členom 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v izključni pristojnosti Evropske unije, pri čemer je carinski zakonik Unije omogočil:

—	uskladitev prej različnih predpisov,

—	uporabo načela enake obravnave,

—	zakonito uporabo sankcij.

2.2

1. maja 2016 so začeli veljati novi carinski predpisi, katerih namen je poenostaviti poslovanje podjetij, ki poslujejo v Evropi, in izboljšati varstvo potrošnikov. Z novim carinskim zakonikom je bila izvedena obsežna prenova carinske zakonodaje EU, ki je začela veljati leta 1992.

2.3

Z Enotnim evropskim aktom iz leta 1986, ki je začel veljati julija 1987, se je začel proces, s katerim se je prek treh faz – leta 1990 za kapital, leta 1993 za blago in leta 1999 z enotno valuto – uresničila določba iz člena 28 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in sicer da carinska unija „med državami članicami prepoveduje carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom“.

2.4

Po zakoniku iz leta 1992 in uredbi iz leta 2008 je bil leta 2013 sprejet sedanji carinski zakonik Unije, dopolnjen z različnimi delegiranimi in izvedbenimi uredbami, ki pomeni mejnik v evropski carinski uniji: carinski zakonik Unije je okvir, ki omogoča, da se vsako leto v EU vnese ali iz nje iznese blago v vrednosti več kot 3 000 milijard EUR.

2.5

Po začetku veljavnosti novih vsebinskih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije so se v postopku posvetovanja z državami članicami in podjetji pokazale napake in tehnične nepravilnosti, ki jih je treba odpraviti, da se zagotovita pravna varnost in doslednost.

2.6

Carinsko območje EU se v resnici ne sklada natančno z ozemeljsko celoto, ki je del geofizičnega ozemlja EU. Dejansko so nekatera območja, ki pripadajo ozemlju različnih držav članic, izključena iz carinskega območja, medtem ko so druga, ki geofizično niso del ozemlja Unije, vanj v celoti vključena.

2.7

Medtem ko so del carinskega območja EU ozemlja avstrijskih občin Jungholz in Mittelberg, Kneževine Monako, Republike San Marino, francoskih čezmorskih departmajev (DOM – Martinik, Gvadelup, Francoska Gvajana in Reunion), Otoka Man in Kanarskih otokov, so nekatera ozemlja, ki so del geofizičnega ozemlja EU, iz njega izključena, na primer Ferski otoki, otok Heligoland in ozemlje Büsingena, Ceuta in Melilla, francoska čezmorska ozemlja (COM – Francoska Polinezija, Wallis in Futuna, Nova Kaledonija, Francoska južna in antarktična ozemlja in čezmorska skupnost Mayotte, St. Pierre in Miquelon) ter občina Livigno. Doslej so bile njega izključene tudi občina Campione d’Italia in italijanske nacionalne vode Luganskega jezera med občinama Ponte Tresa in Porto Ceresio, katerih vključitev zahteva Italija.

2.8

Pogajanja za Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) so se zaključila septembra 2014 s Sklepom Sveta (EU) 2017/37 z dne 28. oktobra 2016. Sporazum, ki je začel veljati 21. septembra 2017, je odpravil 99 % carin in številne druge ovire, ki so doslej obremenjevale trgovce.

2.9

Sporazum CETA, o katerem je EESO ob več priložnostih izrazil svoja stališča (1), vključuje številne podrobnosti velikega interesa z vidika carin, saj med Kanado in Evropsko unijo na podlagi člena 1.4 sporazuma vzpostavlja območje proste trgovine v skladu s členom XXIV GATT (1994) (2) in členom V GATS (3). Sporazum nikakor ne vpliva na dodatne pravice in obveznosti, ki med pogodbenicama že obstajajo na podlagi Sporazuma o STO, niti na druge sporazume, katerih pogodbenici sta Kanada oziroma Evropska unija (4).

2.10

Če ni drugače določeno, območje proste trgovine vključuje (5):

—

v Kanadi: njeno kopensko ozemlje, zračni prostor, celinske vode in teritorialno morje kot tudi njeno izključno ekonomsko cono, kot jo določa notranje pravo, v skladu z delom V Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (konvencije UNCLOS (6)), sklenjene v Montego Bayu 10. decembra 1982; njen epikontinentalni pas, kot ga določa notranje pravo, v skladu z delom VI konvencije UNCLOS,

—

v Evropski uniji območja, na katerih se uporabljata Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije, in sicer v skladu s pogoji iz navedenih pogodb. Kar zadeva določbe v zvezi s tarifno obravnavo blaga, se ta sporazum uporablja tudi za dele carinskega območja Evropske unije, ki niso zajeti v prvem stavku tega pododstavka.

2.10.1

EU in Kanada sta skupaj s sporazumom CETA podpisali skupni interpretativni instrument (7), ki bo imel pravno veljavo ter ki jasno in nedvoumno sporoča, kaj sta se dogovorili v številnih določbah sporazuma CETA, kot so členi o novem sistemu sodišč za zaščito naložb, pravici do zakonskega urejanja, javnih storitvah ter varstvu okolja in zaščiti delavcev.

2.10.2

V postopku rednega posvetovanja z državami članicami in podjetji so se pokazale napake in tehnične nepravilnosti, ki jih je treba odpraviti, da se zagotovita pravna varnost in doslednost. V ta okvir so vključeni predlogi Komisije, vključno z uskladitvijo carinskega zakonika Unije z mednarodnim sporazumom, ki še ni veljal v času sprejetja carinskega zakonika Unije, in zahtevo Italije po vključitvi dela ozemlja.

3. Predlogi Komisije

3.1

Evropska komisija predlaga spremembo carinskega zakonika EU, da bi:

—	odpravila tehnične napake in izpuste, vključno z uskladitvijo carinskega zakonika Unije z mednarodnimi sporazumi, ki še niso veljali ob sprejetju carinskega zakonika Unije, kot je Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA),

—	spremenila opredelitev carinskega območja EU, da bi se vanj vključile občina Campione d’Italia in italijanske vode Luganskega jezera,

—

določila specifikacije in dodatke za odločbe in postopkovne roke v zvezi z zavezujočimi tarifnimi informacijami (ZTI), vstopnimi skupnimi deklaracijami, deklaracijami za začasno hrambo, skupno deklaracijo ali obvestilom o ponovnem izvozu, oprostitvami uvoznih dajatev v postopku pasivnega oplemenitenja.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO v celoti podpira cilj Komisije glede tehničnih sprememb carinskega zakonika Unije, s čimer naj bi zagotovili, da zakonik izpolnjuje cilje glede izboljšanja konkurenčnosti evropskih podjetij, boljše zaščite finančnih in gospodarskih interesov Unije, večje zaposlenosti in varnosti potrošnikov Unije.

4.2

EESO poudarja pomen, ki se v sporazumu CETA pripisuje trgovini in trajnostnemu razvoju, in zaveze v zvezi s tem, ki sta jih pogodbenici sprejeli v skupnem interpretativnem instrumentu za potrditev določb sporazuma, ter pozitiven pristop novega načina, ki je bil sprejet za reševanje naložbenih sporov.

4.3

Zato odobrava namero, da se regulativne določbe Unije uskladijo s sporazumi, podpisanimi s Kanado, v zvezi z:

—	zavezujočimi tarifnimi informacijami,

—	začasno hrambo,

—	vstopno skupno deklaracijo in podrobnostmi, ki jih je treba vključiti v primeru nepredložitve informacij pred prihodom v zvezi z neunijskim blagom,

—	razglasitvijo neveljavnosti deklaracije za začasno hrambo,

—	popolno oprostitvijo uvoznih dajatev v nekaterih primerih,

—	natančnimi roki za razglasitev neveljavnosti v primerih deklaracije za začasno hrambo, izstopne skupne deklaracije ali obvestila o ponovnem izvozu.

4.4

EESO podpira izpolnitev zahteve italijanske vlade, da se italijanska občina Campione d’Italia in italijanske nacionalne vode Luganskega jezera s 1. januarjem 2019 vključijo v carinsko območje Unije.

4.5

Priporoča, da se hkrati s tem postopkom vključitve opravijo potrebne spremembe Direktive 2008/118/ES (direktiva o trošarinah) in Direktive 2006/112/EC (direktiva o DDV), ki se prav tako uporabljajo od 1. januarja 2019.

4.6

Komisijo poziva, naj mu leta 2021 predloži predvideno poročilo o ovrednotenju učinkovitosti, skladnosti in pravilnosti novega pravnega okvira.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 48, 15.2.2011, str. 87; UL C 332,8.10.2015, str. 45; UL C 227, 28.6.2018, str. 27.

(2) Splošni sporazum o carinah in trgovini.

(3) Splošni sporazum o trgovini s storitvami.

(4) Glej člen 1.5 sporazuma CETA.

(5) Glej člen 1.3 sporazuma CETA.

(6) Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.

(7) Ta interpretativni instrument, ki ga je Svet potrdil ob podpisu 28. oktobra 2016, zagotavlja zavezujočo razlago sporazuma CETA v smislu člena 31 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-13541-2016-INIT/sl/pdf.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/43

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti

(COM(2018) 134 final – 2018/0060 (COD))

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem

(COM(2018) 135 final – 2018/0063 (COD))

(2018/C 367/09)

Poročevalec:

Juan MENDOZA CASTRO

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 24. 4. 2018 Evropski parlament, 19. 4. 2018
Pravna podlaga	člena 114 in 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	145/0/2

1. Sklepi in priporočila

Sveženj o nedonosnih kreditih

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sveženj ukrepov Komisije, ki je osrednji element prizadevanj EU za obvladovanje perečega vprašanja nedonosnih kreditov ter je bistvenega pomena za napredek pri vzpostavljanju bančne unije.

1.2

Finančne institucije EU so izboljšale kakovost kreditnih portfeljev in zmanjšale skupni obseg nedonosnih kreditov, vendar pa so na ravni EU potrebni dodatni ukrepi, s katerimi bi preprečili kopičenje nedonosnih kreditov v prihodnosti.

1.3

Pri primerjavah ravni nedonosnih kreditov v EU je treba upoštevati dejstvo, da so bile v prvi fazi krize (2008–2012) banke v nekaterih državah deležne znatnega zneska državne pomoči, medtem ko druge te pomoči niso mogle izkoristiti zaradi sprememb s tem povezanih pravil.

1.4

EESO opozarja na družbene posledice finančne krize z vidika izključenosti, socialne pravičnosti in ovir za dokončno oblikovanje notranjega trga.

1.5

Za preprečitev posledic prezadolženosti v prihodnosti je nujno potreben odpis posojil slabe kakovosti iz računovodskih izkazov finančnih institucij. EESO poleg tega poziva kreditne institucije k odgovornemu posojanju.

Obvezni bonitetni varovalni mehanizmi

1.6

EESO se strinja z uporabo obveznih bonitetnih varovalnih mehanizmov kot preventivnega ukrepa, s katerim se zagotovi zadostno kritje prihodnjih nedonosnih kreditov.

1.7

EESO je seznanjen z utemeljitvijo Komisije za predlog, pri čemer dodaja, da bi bila uvedba varoval upravičena zaradi različnih ciljev računovodskega okvira in bonitetnih predpisov.

1.8

Kljub temu mora EESO opozoriti tudi na naslednje:

—	v enotnem pristopu niso upoštevane še vedno obstoječe razlike v nacionalnem civilnem pravu in pri trajanju postopkov pred civilnimi sodišči,

—	časovni razpored za oblikovanje rezervacij za nove nedonosne kredite lahko banke prisili v njihovo hitro odprodajo, namesto da bi podjetjem v finančnih težavah omogočil, da pridejo v znosnejši položaj.

1.9

Komisija bi morala po možnosti preučiti specifični položaj manjših in specializiranih podjetij z manj zapleteno sestavo sredstev.

1.10

EESO meni, da bi moral biti mednarodni standard računovodskega poročanja (MSRP) 9 obvezen za vse banke v EU.

1.11

EESO predlaga izvedbo posebne analize morebitnega učinka predlagane uredbe na banke, na razpoložljivost kreditov za gospodinjstva, na mala in srednja podjetja (MSP) in na rast BDP.

1.12

Razvoj sekundarnih trgov

1.13

EESO ugotavlja, da Komisija daje odgovor na številne probleme razdrobljenih sekundarnih trgov nedonosnih kreditov v EU, ter opozarja na konkretne predloge v zvezi s tem. Vendar pa meni, da regulatorji ne smejo spodbujati prodaje teh kreditov.

1.14

Predlogi EESO glede posledic prenosov kreditov so naslednji:

—	Varstvo potrošnikov: predlogi Komisije so na splošno dobrodošli. Oblasti morajo posvetiti pozornost konkretnim ukrepom in priporočilom za zaščito pravic dolžnikov.

—	Varstvo delavcev: pristojni organi morajo v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo upoštevati mobilnost in varstvo delavcev v podjetjih, ki sodelujejo pri takšnih prenosih.

Pospešeno izvensodno uveljavljanje pravic iz zavarovanja s premoženjem

1.15

EESO v pozitivnem smislu opozarja na pravico do poštenega sojenja na nacionalnem sodišču, če je potrebno, in v primeru, da je uporaba tega postopka, kot je predlagan v direktivi, omejena.

1.16

V mnogih državah članicah je postopek izvrševanja že zdaj učinkovit. Problem nedonosnih kreditov je mogoče rešiti predvsem s krepitvijo sodnih postopkov v vsej EU.

2. Predloga Evropske komisije

2.1

Komisija je 14. marca predstavila predlog uredbe (1) o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti ter predlog direktive (2) o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem.

2.2

Predloga sta spremljala tudi delovna dokumenta služb Komisije in oceni učinka, isti dan pa je Komisija objavila tudi Drugo poročilo o napredku (3) pri zmanjšanju obsega slabih posojil v Evropi in načrt (4) s tehničnimi navodili za ustanovitev nacionalnih družb za upravljanje.

2.3

Predloga sta pomemben del prizadevanj Komisije za okrepitev evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) ter bistvena za dokončanje bančne unije. Obravnavanje velikega obsega nedonosnih kreditov in nedonosnih izpostavljenosti ter njihovega morebitnega kopičenja v prihodnosti je sestavni del prizadevanj Unije, da bi še zmanjšali tveganja v bančnem sistemu in omogočili bankam, da se posvetijo kreditiranju podjetij in državljanov.

2.4

Komisija v predlogu uredbe predlaga, da se z določitvijo skupnih minimalnih ravni kritja za novoizdane kredite, ki postanejo nedonosni, uvedejo obvezni bonitetni varovalni mehanizmi; s tem naj bi preprečili pretirano kopičenje nedonosnih kreditov v prihodnosti brez zadostnega kritja izgub v bančnih bilancah ter omogočili lažje reševanje teh kreditov.

2.5

S predlogom direktive želi Komisija povečati učinkovitost postopkov izterjave dolga, saj bo na voljo poseben skupni postopek pospešenega izvensodnega uveljavljanja pravic iz zavarovanja s premoženjem. V predlogu poleg tega z uskladitvijo zahtev ter vzpostavitvijo enotnega trga za servisiranje kreditov in prenos bančnih kreditov na tretje strani v EU spodbuja k razvoju sekundarnih trgov za nedonosne kredite.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja sveženj ukrepov Komisije, ki je osrednji element prizadevanj EU za obvladovanje perečega vprašanja nedonosnih kreditov (5) ter je bistvenega pomena za napredek pri vzpostavljanju bančne unije.

3.2

Solventnost in stabilnost finančnega sistema sta za EU temeljnega pomena, zato je velik obseg nedonosnih kreditov, ki so se nakopičili v bankah nekaterih držav članic med krizo in nato med recesijo, ki je sledila, negativno vplival na finančni sistem kot celoto, škodil gospodarstvu in v nekaterih primerih povzročil visoke stroške za davkoplačevalce.

3.3

Finančne institucije EU so v zadnjih letih dosegle napredek tako pri kakovosti portfeljev kreditov kot glede skupnega obsega nedonosnih kreditov, vendar pa je slednjih še vedno izjemno veliko (813 milijard EUR bruto) (6). Banke in nadzorniki so ustrezno opremljeni za zmanjšanje števila neplačanih kreditov ali posojil slabe kakovosti, vendar pa so na ravni EU potrebni dodatni ukrepi, s katerimi bi preprečili kopičenje teh kreditov v prihodnosti.

3.4

EESO opozarja, da so bile v prvi fazi krize (2008–2012) banke v nekaterih državah deležne znatnega zneska državne pomoči, medtem ko druge te pomoči niso mogle izkoristiti zaradi sprememb s tem povezanih pravil. Te razlike je zato treba upoštevati pri primerjavah ravni nedonosnih kreditov.

3.5

EESO opozarja na družbene posledice finančne krize z vidika izključenosti, socialne pravičnosti in ovir za dokončno oblikovanje notranjega trga. V nekaterih državah članicah so nedonosni krediti odraz tega, kako močno je kriza prizadela družine in male in srednje podjetnike, ki so med drugim tvegali, da izgubijo svoje domove oziroma postanejo predmet izvršbe.

3.6

Za preprečitev posledic prezadolženosti v prihodnosti je nujno potreben odpis posojil slabe kakovosti iz računovodskih izkazov finančnih institucij, kar je treba vključiti tudi v akcijski načrt Sveta ECOFIN. EESO prav tako poziva k odgovornemu posojanju, tako da bodo morale kreditne institucije nameniti večjo pozornost potrebam in položaju posameznih kreditojemalcev ter za vsakega najti najprimernejši finančni instrument glede na okoliščine (7).

4. Posebne ugotovitve

4.1 Obvezni bonitetni varovalni mehanizmi

4.1.1

EESO se strinja z uporabo obveznih bonitetnih varovalnih mehanizmov kot preventivnega ukrepa, s katerim se zagotovi zadostno kritje prihodnjih nedonosnih kreditov.

4.1.2

Da bi zmanjšali obseg nedonosnih kreditov in nedonosnih izpostavljenosti (8), predlagane spremembe uredbe o kapitalskih zahtevah vključujejo postopni časovni razpored za zavarovane (do osem let) in nezavarovane (dve leti) kredite.

4.1.3

Komisija predlog utemeljuje z naslednjim (9):

—	pripoznavanje izgub iz kreditnih izpostavljenosti morda ni vedno zadostno z vidika bonitetnih zahtev zaradi razlik v obsegu, cilju in namenu teh zahtev;

—

z MSRP 9 (10) naj bi – v nasprotju z MRS 39 (11) – pripomogli k mnogo boljši uskladitvi z bonitetnimi standardi ter prispevali k reševanju težav z zaostalimi in nezadostnimi rezervacijami, saj deluje na podlagi „pričakovane izgube“. Novi standard kljub temu omogoča prosto presojo pri ocenjevanju nedonosnih kreditov in osnovnega zavarovanja s premoženjem, s tem pa tudi pri določanju rezervacij;

—

bančni nadzorniki imajo na podlagi bonitetnih predpisov pooblastila, da lahko v okviru računovodskega okvira, ki se uporablja, vplivajo na oblikovanje ravni rezervacij v bankah (vključno za nedonosne kredite) in zahtevajo posebne popravke izračuna kapitala bank. Vendar pa lahko nadzorniki zavezujoče ukrepe in zahteve uporabijo zgolj za vsak primer posebej glede na okoliščine v posameznih bankah (ukrepi v okviru drugega stebra);

—	prilagojeni nadzorni ukrepi za vsak primer posebej na podlagi ocene pristojnih nadzornikov so primeren način za obvladovanje specifičnih tveganj, povezanih z nedonosnimi krediti, v posameznih bankah.

4.1.4

EESO dodaja, da bi bila uvedba varoval upravičena zaradi različnih ciljev računovodskega okvira in bonitetnih predpisov.

4.1.5

Kljub temu mora EESO opozoriti tudi na naslednje:

—	v predlagani uredbi, ki temelji na enotnem pristopu, niso upoštevane še vedno obstoječe razlike v nacionalnem civilnem pravu in pri trajanju postopkov pred civilnimi sodišči;

—

časovni razpored za oblikovanje rezervacij za nove nedonosne kredite lahko banke prisili v njihovo hitro odprodajo, namesto da bi podjetjem v finančnih težavah omogočil, da pridejo v znosnejši položaj. To bi lahko omejilo možnosti za prestrukturiranje dolga in dajanje druge priložnosti podjetnikom, kar bi lahko imelo močan negativni družbeni učinek ter negativno vplivalo na stopnjo zaposlovanja;

—

glede na eno od analiz (12) bo sočasna uvedba MSRP 9 in bonitetnih varoval za nedonosne izpostavljenosti verjetno bolj prizadela manjša in specializirana podjetja z manj zapleteno sestavo sredstev. Komisija bi morala preučiti, ali bi bilo treba predlog izpopolniti, da bi bilo v njem obravnavano tudi to vprašanje.

4.1.6

Čeprav lahko predlagana varovala ublažijo razlike pri oblikovanju rezervacij, ki izhajajo iz različnih računovodskih okvirov (MSRP 9 za razliko od nacionalnih GAAP (13)), EESO meni, da bi moral biti MSRP 9 obvezen za vse banke v EU.

4.1.7

EESO predlaga izvedbo posebne analize morebitnega učinka predlagane uredbe na banke, na razpoložljivost kreditov za gospodinjstva, na mala in srednja podjetja (MSP) in na rast BDP.

4.1.8

Podobne težave, kot jih povzročajo nedonosni krediti, lahko povzročijo tudi druga tveganja, zlasti tista, povezana z izjemno kompleksnimi izvedenimi finančnimi instrumenti ter zaseženimi sredstvi stopnje 2 in stopnje 3. EESO zato meni, da bi bilo treba ta tveganja vključiti na seznam prednostnih nalog za zmanjšanje tveganj.

4.1.9

EESO ugotavlja, da je ECB že objavila svoj Dodatek, vendar pri tem ni upoštevala pravil v okviru prvega stebra, ki naj bi jih pripravili Parlament/Svet/Komisija, niti ni počakala na dokončne smernice EBA (razprava je še v teku). To bi bilo lahko v nasprotju z načeli boljšega pravnega urejanja. Dodatek ECB o nedonosnih kreditih bi bilo zato treba prilagoditi prihodnjemu okviru v zvezi s tovrstnimi krediti znotraj prvega stebra, da se tako zagotovi skladnost evropskih predpisov.

4.2 Ukrepi za nadaljnji razvoj sekundarnega trga nedonosnih kreditov

4.2.1

V EU je obseg poslov na sekundarnih trgih sorazmerno majhen (14). Možnih razlogov je več: razdrobljena zakonodaja, zakonodajne omejitve za imetnike nekaterih kategorij sredstev, stopnja vključenosti družb skrbnikov kreditov in vrste vlagateljev (v nekaterih primerih bodo lahko nedonosne kredite lahko servisirale ali odkupile samo druge banke), ter različna stališča lokalnih bank in tujih vlagateljev glede gospodarskih obetov. EESO je mnenja, da Komisija ponuja odgovor na številne od teh težav.

4.2.2

Eden od ključnih izzivov za trg nedonosnih kreditov je pomanjkanje kakovostnih podatkov o teh kreditih, kar povzroča asimetrijo informacij. EESO pozdravlja uvedbo predlog za podatke, katerih namen je zagotavljanje enotnih in standardiziranih podatkov v zvezi z nedonosnimi kreditnimi pogodbami.

4.2.3

Vendar pa je EESO mnenja, da regulatorji ne smejo spodbujati prodaje nedonosnih kreditov, saj bi lahko upravljanje kreditov slabe kakovosti v bankah z reševanjem imelo višjo vrednost kot njihova prodaja.

4.2.4

EESO opozarja na naslednje vidike predloga Komisije in jim izraža podporo:

—

Skrbniki kreditov: v vseevropskih pravilih so določene posebne zahteve in postopki za izdajo, zavrnitev ali odvzem dovoljenja skrbnikom kreditov (členi 5–7), vključno z zahtevami glede tega, da imajo dovolj dober ugled, niso vpisani v kazensko evidenco in niso v postopku zaradi insolventnosti. Pravila zajemajo tudi register skrbnikov (člen 8), pogodbeno razmerje s kreditodajalcem (člen 10) in čezmejno servisiranje kreditov (člena 11 in 12).

—

Kupci kreditov: kreditodajalec zagotovi vse potrebne informacije o kreditni pogodbi (člen 13) v skladu s tehničnimi standardi, ki jih bo pripravila EBA (člen 14). Za kupca kreditov poleg tega ne veljajo nobene dodatne zahteve poleg nacionalnih ukrepov, s katerimi se prenaša ta direktiva (člen 15). Kupci kreditov lahko kreditno pogodbo izvršujejo neposredno (člen 18) ali jo prenesejo na drugega kupca (člen 19).

—	Skrbniki kreditov, kreditne institucije ali njihove podrejene družbe, ki imajo aktivno vlogo pri transakcijah v zvezi z nedonosnimi krediti, so vključeni v člen 16.

—	Nadzor: ključni vidik, saj se z njim določijo izvajanje istih pravil po vsej EU ter nadzorna vloga pristojnih nacionalnih organov in upravne kazni (členi 20–22).

—	Varstvo podatkov: pogoj za prenos kredita je „spoštovanje pravic kreditojemalca ter spoštovanje pravil o varstvu osebnih podatkov v skladu z zakonodajo, ki ureja kreditno pogodbo“ (člen 5(1)(c)).

4.2.5 Varstvo potrošnikov:

—	EESO meni, da je pomembno zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov na področju finančnih storitev.

—

V tem smislu pozitivno ocenjuje splošno načelo predloga, tj. „da se zagotovi enaka raven varstva ne glede na to, kdo je lastnik ali kdo servisira kredit, in ne glede na pravno ureditev, ki velja v državi članici kupca kredita ali skrbnika kredita“; zlasti je treba upoštevati direktivo o stanovanjskih kreditih (15), direktivo o potrošniških kreditih (16) in direktivo o nepoštenih pogodbenih pogojih (17).

—	EESO poleg tega opozarja na obveznosti kreditodajalca do potrošnika v primeru sprememb kreditne pogodbe (člen 34).

—

EESO ugotavlja, da prenos kredita pomeni, da mora dolžnik nato poslovati z nefinančno družbo, ki ima drugačno osebje, drugačne metode dela in drugačen namen. Zato je primerno zagotoviti, da so nacionalni organi pozorni na ukrepe in priporočila za zaščito pravic dolžnikov, tako kot v ZDA, kjer je za to pristojen zvezni organ za varstvo potrošnikov na finančnem področju (18).

4.2.6 Varstvo delavcev:

pristojni organi morajo v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo pri vseh prenosih kreditov na zunanja podjetja upoštevati mobilnost in varstvo delavcev v podjetjih, ki sodelujejo pri takšnih prenosih.

4.3 Pospešeno izvensodno uveljavljanje pravic iz zavarovanja s premoženjem

4.3.1

EESO v pozitivnem smislu opozarja na obveznost držav članic, da zagotovijo, da ima poslovni kreditojemalec pravico do izpodbijanja uporabe tega mehanizma pred nacionalnim sodiščem (člen 28). To bi moralo zadostovati za ustrezno zaščito temeljne pravice državljanov in podjetij do poštenega sojenja (19), zlasti v primeru nepoštenih ali nesprejemljivih pogodbenih pogojev.

4.3.2

EESO je sicer seznanjen z dvomi nekaterih držav članic glede tega, da bi lahko takšen instrument občutno pospešil postopek izvrševanja v tistih državah članicah, kjer postopki na sodiščih že zdaj potekajo hitro; izvensodni postopki so sicer za kreditodajalca lahko koristni, vendar pa je problem nedonosnih kreditov mogoče rešiti predvsem s krepitvijo sodnih postopkov po vsej EU.

4.3.3

EESO v vsakem primeru v pozitivnem smislu opozarja na omejitve pri uporabi pospešenega izvensodnega uveljavljanja pravic iz zavarovanja s premoženjem, navedene v predlogu. Kot prvo, vključene so samo pogodbe, sklenjene med kreditodajalci in poslovnimi kreditojemalci. Poleg tega so izrecno izključeni

—	potrošniki, ki opravljajo nepoklicne dejavnosti (20);

—	neprofitne organizacije;

—	dogovori o finančnem zavarovanju (21) in

—	stanovanjske nepremičnine, ki so glavno prebivališče poslovnega kreditojemalca (22).

4.4 Načrt za družbe za upravljanje

Pravila o državni pomoči

4.4.1

EESO se strinja s Komisijo, da so bili načrti za družbe za upravljanje pomemben del rešitve pri čiščenju bančnih bilanc v nekaterih državah članicah, zlasti po izbruhu finančne krize. Vendar pa tudi meni, da lahko – v primeru instrumentov z javno podporo ali jamstvom – tudi povečajo tveganje za finančno stabilnost ter okrepijo t. i. negativne povratne učinke med državami in bankami (angl. sovereign feedback loop).

4.4.2

EESO zato podpira skladnost s pravnim okvirom EU, zlasti z direktivo o sanaciji in reševanju bank (DSRB) (23) in uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje (EMR) (24).

4.4.3

V praksi so skoraj vse nacionalne družbe za upravljanje dobile neko obliko vladne podpore: jamstva za kritje vseh izgub oziroma za financiranje teh družb (kar pomeni, da lahko družbe za upravljanje dobijo bonitetno oceno „države“, tako da se lahko njihovi vrednostni papirji uporabijo kot zavarovanje za pogodbe o začasni prodaji); družbe za upravljanje kupujejo sredstva po ceni, ki je višja od njihove tržne vrednosti (cene, ki bi jo plačal vlagatelj), izhaja pa iz dolgoročnega ekonomskega vidika, pri katerem cena, ki je višja od tržne vrednosti, predstavlja državno pomoč, za katero je potrebna odobritev Evropske komisije na ravni bank; vlade dokapitalizirajo banke, ki so vključene v sheme družb za upravljanje (25).

4.4.4

Tudi v primerih, ko je določena oblika vladne pomoči dovoljena, je treba v skladu z najnovejšimi pravili EU zagotoviti, da se vsaj za reševanje podrejenega dolga banke uporabijo sredstva upnikov (odpis obveznosti ali njihovo konvertiranje v lastniški kapital), tako da se breme dokapitalizacije razdeli med javni in zasebni sektor.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti, COM(2018) 134 final.

(2) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem, COM(2018) 135 final.

(3) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu in Evropski centralni banki – Drugo poročilo o napredku pri zmanjšanju obsega slabih posojil v Evropi, COM(2018) 133 final.

(4) Delovni dokument služb Komisije – Načrt za ustanovitev nacionalnih družb za upravljanje – Spremni dokument k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu in Evropski centralni banki – Drugo poročilo o napredku pri zmanjšanju obsega slabih posojil v Evropi, SWD(2018) 72 final (op. prev.: ni uradnega prevoda v slovenščino).

(5) Sklepi Sveta o akcijskem načrtu za reševanje problema slabih posojil v Evropi, 11. julij 2017.

(6) Kazalniki EBA za ugotavljanje in merjenje sistemskega tveganja za četrto četrtletje 2017 (EBA risk dashboard Q4 2017).

(7) Mnenje EESO o kreditu in socialni izključenosti v družbi izobilja (UL C 44, 16.2.2008, str. 74).

(8) V skladu z opredelitvijo Evropskega bančnega organa (EBA) je nedonosna izpostavljenost vsaka izpostavljenost, ki je 90 dni po zapadlosti še neplačana oziroma je malo verjetno, da bo plačana brez unovčenja zavarovanja s premoženjem, čeprav ni priznana kot neplačana ali oslabljena. Oslabljene in neplačane izpostavljenosti se v skladu s členom 178 uredbe o kapitalskih zahtevah oziroma računovodskim okvirom, ki se uporablja, vedno štejejo za nedonosne. Za nedonosne morajo veljati tudi vse izpostavljenosti do dolžnika, pri katerih bilančne izpostavljenosti do dolžnika z zamudo pri plačilu 90 dni presegajo 20 % vseh obstoječih bilančnih izpostavljenosti do tega dolžnika (angl. pulling effect). Skupne nedonosne izpostavljenosti so vsota nedonosnih kreditov, nedonosnih dolžniških vrednostnih papirjev in nedonosnih zunajbilančnih postavk.

(9) Posvetovalni dokument o obveznih bonitetnih varovalnih mehanizmih.

(10) Mednarodni standard računovodskega poročanja: v veljavi od 1. januarja 2018.

(11) Mednarodni računovodski standardi.

(12) Evropska komisija, posvetovanje o obveznih bonitetnih varovalnih mehanizmih – odgovor združenja Eurofinas (op. prev.: ni uradnega prevoda v slovenščino).

(13) Nacionalna splošno sprejeta računovodska načela.

(14) KPGM: 100 milijard EUR, manj kot 10 % neodplačanih obveznosti iz naslova nedonosnih kreditov.

(15) Direktiva 2014/17/EU (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).

(16) Direktiva 2011/83/EU (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).

(17) Direktiva 93/13/EGS (UL L 95, 21.4.1993, str. 29).

(18) https://www.consumerfinance.gov/about-us/newsroom/consumer-financial-protection-bureau-reminds-mortgage-servicers-of-legal-protections-for-consumers-when-transferring-loans.

(19) Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47.

(20) Direktiva 2008/48/ES o potrošniških kreditnih pogodbah, člen 3(a).

(21) Direktiva 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju, člen 2(1)(a).

(22) „Finančna kriza, zaradi katere so številni kupci nepremičnin zapadli v plačilno nesposobnost in morali veliko pod ceno prodati svoje nepremičnine[…].“ Mnenje EESO o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (UL C 318, 29.10.2011, str. 133).

(23) Direktiva 2014/59/EU.

(24) Uredba (EU) št. 806/2014 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1).

(25) KPGM.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/50

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o pravu, ki se uporablja za lastniške učinke poslov z vrednostnimi papirji

(COM(2018) 89 final)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s čezmejno distribucijo kolektivnih investicijskih skladov

(COM(2018) 92 final – 2018/0041 (COD))

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za učinke odstopa terjatev za tretje osebe

(COM(2018) 96 final – 2018/0044 (COD))

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o olajšanju čezmejne distribucije investicijskih skladov in spremembi uredb (EU) št. 345/2013 ter (EU) št. 346/2013

(COM(2018) 110 final – 2018/0045 (COD))

(2018/C 367/10)

Poročevalec:

Petr ZAHRADNÍK

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 12. 4. 2018 Evropski parlament, 16. 4. 2018
Pravna podlaga	prvi odstavek člena 53 ter člena 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	152/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira sistematična prizadevanja za uvedbo vseh bistvenih elementov unije kapitalskih trgov do leta 2019 in pričakuje koristi v obliki večjih naložbenih priložnosti, učinkovitejšega finančnega posredništva, diverzifikacije naložb ter boljšega obvladovanja tveganj.

1.2

Meni, da je treba pri uvajanju novih priložnosti za čezmejno distribucijo investicijskih skladov najti ravnotežje med zahtevami za zaščito vlagateljev, ki so pri tem vprašanju izhodiščne, ter omogočanjem zadostnega manevrskega prostora snovalcem in distributerjem naložbenih produktov.

1.3

Strinja se s Komisijo, da so ključne regulativne ovire za čezmejno distribucijo investicijskih skladov trenutno zahteve trženja, regulativne pristojbine, postopki priglasitve in upravne zahteve na nacionalni ravni. Zaveda se tudi drugih ovir, ki niso predmet predlaganih ukrepov, na primer davčnih predpisov, katerih uskladitev je izvedljiva bolj dolgoročno.

1.4

Hkrati meni, da glavni razlogi zdajšnjih ovir za čezmejno distribucijo investicijskih skladov pravzaprav ne izhajajo iz obstoječih uredb in direktiv, temveč predvsem iz pomanjkanja natančnih smernic in navodil Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), zaradi česar imajo posamezne nacionalne jurisdikcije različna pravila. Večino predlogov bi zato morala spremljati podrobna in obrazložena navodila ESMA, predlog nove uredbe pa bi moral ponuditi zgolj splošen okvir, ki bi zagotovil enoten pristop k urejanju.

1.5

EESO meni, da bi bilo za doseganje učinka ekonomije obsega treba omejiti „nacionalno kreativnost“ pri oblikovanju struktur pristojbin in ubrati pristop jasno opredeljenih in nedvoumnih nacionalnih predpisov, katerih vsebina bo znotraj EU usklajena.

1.6

Tako odobrava in podpira namero za večjo preglednost regulativnih pristojbin, saj lahko to prispeva k pospešitvi čezmejne distribucije naložbenih skladov. Vloga ESMA je pri tem nepogrešljiva.

1.7

EESO se zavzema za dovolj stroga pravila glede sistematičnega obveščanja o tržnih komunikacijah, ki ne bodo omogočala nadaljevanja praks, ki lahko vodijo v razdrobljenost trga EU.

1.8

Odobrava vzpostavitev podatkovne zbirke agencije ESMA, vendar pripominja, da v zvezi s tem ne bi smele biti uvedene dodatne zahteve za poročanje upravitelja premoženja ter da bi morale te zahteve veljati izključno za pristojne nacionalne organe.

1.9

V zvezi s predlaganimi pravili za prenehanje trženja investicijskih skladov se nagiba k temu, da bi bila odločitev o prenehanju neobvezna in odvisna od upravitelja premoženja.

1.10

Priporoča uvedbo podrobnejših pravil, da se zagotovi preverjanje kvalifikacij in usposobljenosti oseb, ki opravljajo investicijske storitve.

2. Ozadje in širše okoliščine: uvedba vseh elementov unije kapitalskih trgov do leta 2019

2.1

Unija kapitalskih trgov je dolgoročni projekt EU za krepitev učinkovitosti in uspešnosti finančnega posredništva. Njen učinek naj bi bil viden po letu 2019, ko naj bi bili uvedeni vsi zdaj predlagani elementi, saj bo oblikovano dolgoročno ugodno naložbeno okolje, ki naj bi prispevalo k močni gospodarski rasti, konkurenčnosti in zaposlovanju.

2.2

V sožitju z bančno unijo bo delujoča unija kapitalskih trgov koristila enotnemu notranjemu trgu ter okrepila ekonomsko in monetarno unijo. Hkrati bo v svetovnem merilu prispevala k večji privlačnosti EU za naložbe. Bistvena pri tem je diverzifikacija kot način čezmejne zasebne delitve tveganja. Da bi se ta možnost uresničila, je nujno preprečiti širjenje nekakovostnega premoženja, ki lahko tveganje še poveča.

2.3

Predlogi Evropske komisije se navezujejo na dosedanji pristop k oblikovanju unije kapitalskih trgov že od začetka leta 2015, ki gre v smeri učinkovitega pridobivanja in dodeljevanja kapitala glede na njegovo donosnost, da bi bil dostopen vsem vrstam podjetij, tudi malim in srednjevelikim.

2.4

Trenutni predlogi Evropske komisije, ki se neposredno nanašajo na podporo čezmejnemu trgu z investicijskimi skladi, so usmerjeni na trg kritih obveznic v EU kot vir dolgoročnega financiranja in zagotavljanje večje pravne varnosti za čezmejne transakcije z vrednostnimi papirji in terjatvami. Predlagane ukrepe bi bilo pametno obravnavati povezano. Pri tem je treba upoštevati tudi obseg akcijskega načrta za finančno tehnologijo in akcijskega načrta za trajnostno financiranje, saj sta prav tako nadvse pomembna za uresničitev vsestranske unije kapitalskih trgov.

2.5

Namen je do leta 2019 doseči večji napredek pri uniji kapitalskih trgov vsaj na treh področjih: pri okrepitvi vloge „evropskih znamk in dovoljenj“ finančnih produktov, pri usklajenih in preprostih pravilih za čezmejno poglobitev in izenačitev kapitalskih trgov ter pri zagotovitvi bolj doslednega in učinkovitega nadzora nad njimi.

2.6

Predvideni cilj predlaganih ukrepov je večja povezanost in enotnost trga kolektivnih investicijskih skladov, znižanje stroškov na čezmejni ravni, občutno večja ponudba za vlagatelje in njihova večja zaščita na podlagi skupnih pravil. V tem duhu odprtje trgov za čezmejno distribucijo investicijskih skladov ponuja priložnost, ki pa jo mora nujno spremljati odprava zakonodajnih in nezakonodajnih ovir na državni ravni.

3. Namen ukrepov za lažjo čezmejno distribucijo kolektivnih investicijskih skladov

3.1

Kolektivni investicijski skladi so pomemben instrument finančnega posredništva, ki omogoča dodeljevanje zasebnega in javnega finančnega premoženja in njegovo vlaganje v dejanske podjetniške projekte in projekte produktivnih javnih naložb. Obseg kolektivnih investicijskih skladov v EU znaša 14 300 milijard EUR, s čimer se zelo približuje vrednosti BDP Unije.

3.2

Vendar pa njihov potencial za zdaj v čezmejnem okviru še ni v celoti izkoriščen, saj je za prodajo v več kot treh državah članicah registriranih približno 37 % kolektivnih naložbenih podjemov v prenosljive vrednostne papirje in okrog 3 % alternativnih investicijskih skladov.

3.3

Poleg neodpravljivih naravnih ovir so eden od razlogov za take razmere tudi zakonske omejitve, ki onemogočajo čezmejno distribucijo investicijskih skladov v večjem obsegu. Namen predlogov Evropske komisije je zmanjšati število teh omejitev za vse vrste investicijskih skladov in olajšati njihovo čezmejno distribucijo, s čimer bi se ta lahko pospešila in distribuirani produkti pocenili zaradi ekonomije obsega. Zakonske ovire je mogoče najti predvsem pri tržnih zahtevah, regulativnih pristojbinah, postopkih priglasitve in upravnih zahtevah na državni ravni, odpraviti pa jih je mogoče z večjo preglednostjo in usklajenostjo. Predlagani ukrepi so večinoma tehnične narave.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO meni, da glavni razlogi zdajšnjih ovir za čezmejno distribucijo investicijskih skladov v osnovi ne izhajajo iz obstoječih uredb in direktiv, temveč predvsem iz pomanjkanja natančnih smernic in navodil Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), in torej iz različnih pravil v posameznih nacionalnih jurisdikcijah. Nova uredba bi morala biti zato sprejeta za neko minimalno število primerov, medtem ko bi se morala večina predlogov osredotočiti na podrobna in jasna navodila ESMA, s čimer bi zagotovili jasno razlago obstoječih pravil, ne pa sprejemanje novih standardov, kar bi se navezovalo na dosedanji pozitivni prispevek ESMA k poenotenju pravil.

4.2

EESO meni, da so ukrepi iz predloga pomembni, čeprav gre pri mnogih med njimi predvsem za podporne rešitve tehnične narave, gledano na splošno pa so pomemben prispevek tudi za delovanje EMU. Hkrati priporoča, da se vsebina vseh štirih obravnavanih dokumentov strne v nov, celovit predlog uredbe.

4.3

Meni, da je treba pri uvajanju novih pravil igre upoštevati ravnotežje med potrebo po zaščiti vlagateljev in zadostnim manevrskim prostorom za snovalce in prodajalce naložbenih produktov. Zaščita vlagateljev se poveča s sistematičnim finančnim izobraževanjem.

4.4

Visokokakovostna zakonodaja EU, kot so določbe o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in direktiva o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov, morajo imeti prednost pred splošnimi pravili, kot je direktiva o trgih finančnih instrumentov (MiFID), saj praktične izkušnje kažejo, da so KNPVP in direktiva o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov ustvarile nadvse kakovosten okvir za investicijske sklade, medtem ko je MiFID po prepričanju EESO poleg številnih prednosti povezana tudi s številnimi negotovostmi in je, paradoksalno, posledično pripeljala do dodatne razdrobljenosti enotnega trga in razlik med državami znotraj EU.

4.5

EESO se zaveda, da je za čezmejno distribucijo naložbenih skladov potrebna stabilnost davčnega sistema, ki ustvarja pogoje za vzdržno poslovno okolje. Popolna uskladitev davčnih pravil, s stopnjami vred, trenutno ni aktualna. Kljub temu je mogoče domnevati, da bi prizadevanja za uskladitev davkov v prihodnosti lahko pripomogla k oblikovanju enotnih davčnih pogojev v tem segmentu v vsej EU. Trenutna prizadevanja za približevanje davčnih meril pa se nanašajo na druge davčne instrumente.

4.6

EESO meni, da je za dosego želenega učinka ekonomije obsega zaželeno ubrati pristop omejitve „nacionalne kreativnosti“ pri oblikovanju struktur pristojbin (ki za pokritje nujnih stroškov pogosto presegajo okvir evropske ureditve) ter jasno opredeljenih, nedvoumnih in doslednih nacionalnih predpisov.

4.7 Sporočilo Komisije o pravu, ki se uporablja za lastniške učinke poslov z vrednostnimi papirji

4.7.1

EESO se pridružuje cilju uvedbe ukrepov za zmanjšanje pravne negotovosti pri čezmejnih poslih z vrednostnimi papirji in terjatvami. Meni, da je pomembno zagotoviti jasnost in predvidljivost glede vprašanja, katera je tista država članica, katere pravo se uporablja za določitev, kdo je lastnik sredstev, ki so podlaga v poslu, saj lahko pravna tveganja, ki izhajajo iz pravne negotovosti, povzročijo dodatne izgube. Zato je nujno treba pojasniti pravno terminologijo za opis elementov lastništva in pogodbenih elementov.

4.8 Uredba o pravu, ki se uporablja za učinke odstopa terjatev za tretje osebe

4.8.1

V povezavi z navedenim sporočilom se EESO zdi smiselna odprava zgoraj opisane pravne negotovosti z enotnimi pravili o tem, katero nacionalno pravo se uporablja za določitev lastništva terjatve po čezmejnem prenosu. Čezmejni prenos je postopek, s katerim lahko podjetja prek specializiranih družb pridobijo likvidnost in dostop do posojil. EESO priznava, da bo pravna varnost na tem področju prispevala k izboljšanju čezmejnih naložb, tudi z vključitvijo malih in srednjevelikih podjetij; to zadeva faktoring, zavarovanje s premoženjem in listinjenje.

4.9 Direktiva v zvezi s čezmejno distribucijo kolektivnih investicijskih skladov

4.9.1

EESO podpira oblikovanje pogojev za večje izkoriščanje čezmejnega potenciala za distribucijo investicijskih skladov, če bi bile nacionalne zahteve za dajanje na trg bolj pregledne na nacionalni ravni in na ravni EU ter struktura regulativnih pristojbin bolj pregledna na ravni EU in bi se pri njihovem določanju spoštovala nekatera skupna splošna načela.

4.9.2

Bolj je naklonjen temu, da se izbira možnosti za podporo lokalnih vlagateljev prepusti upraviteljem investicijskih skladov.

4.9.3

Hkrati odobrava uskladitev postopkov za uporabo enotnega dovoljenja za distribucijo investicijskih skladov v čezmejnem okolju.

4.9.4

EESO se strinja z uvedbo usklajenih pravil za trženje.

4.9.5

Ob tem podpira oblikovanje sistema, po katerem bi države članice zagotovile lahko dostopnost svojih predpisov, ki urejajo čezmejno trženje investicijskih skladov na njihovem ozemlju (v elektronski obliki in v jeziku, ki je uveljavljen v svetu mednarodnih financ).

4.10 Uredba o olajšanju čezmejne distribucije investicijskih skladov

4.10.1

EESO odobrava osnovni namen uredbe, in sicer poiskati skupno opredelitev zahtev glede trženja in ukrepov, da bi zagotovili preglednost nacionalnih določb o zahtevah za trženje skladov.

4.10.2

Podpira predlagano prakso, da bi bile pristojbine sorazmerne z nadzornimi nalogami, ki se izvajajo. Tako pričakuje koristi od vodenja spletne zbirke podatkov o pristojbinah in ustrezne metodologije za njihov izračun in meni, da je to velik izziv. Vendar priporoča, da se te koristi ocenjujejo ob upoštevanju s tem povezanih stroškov in da se opredelijo možna tveganja, povezana z delovanjem zbirke podatkov. Hkrati predvideva, da bo ESMA pripravila izvedbene tehnične standarde za informacije o pristojbinah ter vzpostavila in vodila spletno zbirko podatkov o njih.

4.10.3

EESO ceni določitev zahtev za tokove informacij ter njihovo standardizacijo in poenostavitev ter ureditev postopka predhodnega trženja, s katerim se preverja interes vlagateljev za naložbene priložnosti in strategije.

5. Posebne ugotovitve

5.1

V zvezi s pristojbinami in dajatvami, ki jih uvedejo pristojni nacionalni organi, in z njihovo preglednostjo EESO podpira namero za izboljšanje preglednosti regulativnih pristojbin iz predloga, skupaj z opredelitvijo vloge ESMA pri zbiranju potrebnih informacij. Po njegovem mnenju lahko ta ukrep še dodatno olajša čezmejno distribucijo investicijskih skladov.

5.2

Predlaga se, da se na ravni pristojnih nacionalnih organov uvedejo pravila sistematičnega obveščanja o tržnih komunikacijah za namen predhodnega preverjanja reklamnega gradiva. Različna pravila pristojnih nacionalnih organov lahko po mnenju EESO prav tako privedejo do razdrobljenosti trga, poleg tega pa v okviru enotnega trga ne bi smelo biti razlik. Zato priporoča, da se v zvezi s tem onemogoči različen pristop posameznih nacionalnih pristojnih organov.

5.3

EESO sicer odobrava vzpostavitev podatkovne zbirke agencije ESMA, ki bi obsegala upravitelje alternativnih investicijskih skladov, družbe za upravljanje KNPVP, alternativnih investicijskih skladov (AIS) in KNPVP, vendar dodaja, da ni zaželeno, da se določijo dodatne zahteve za poročanje za upravitelje premoženja. Po njegovem mnenju bi torej moralo biti jasno, da bi se zahteve glede poročanja na podlagi členov 10 in 11 predloga uredbe morale nanašati na posamezne pristojne nacionalne organe, ti pa ne bi smeli uvajati dodatnih obveznosti poročanja za udeležence na trgu.

5.4

EESO opozarja, da pri predlagani opredelitvi predhodnega trženja ne bi smeli prevzeti opredelitev iz direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov, saj je potrebna dodatna pravna jasnost in doslednost, po praktičnih izkušnjah sodeč pa je to mogoče doseči bolj z nezakonodajnimi sredstvi in instrumenti. Skrbi ga, da bi predlog lahko povzročil dodatno razdrobljenost enotnega trga ter privedel do pojasnil in razlag na ravni posamezne države.

5.5

V zvezi s predlaganimi pravili o prenehanju trženja investicijskih skladov meni, da bi lahko privedla do izkrivljanja enotnega trga z vidika investicijskih skladov. Odločitev o prenehanju trženja enot ali deležev kateregakoli investicijskega sklada v kateri koli jurisdikciji bi morala biti izključno poslovna odločitev podjetja, ki upravlja premoženje. Z vidika zaščite vlagateljev je zadostna zaščita (kar potrjujejo praktične izkušnje):

—	objava odločitev,

—	obveščanje vlagatelja,

—	možnost, da vlagatelj v določenem časovnem obdobju brezplačno izstopi iz sklada.

5.6 Druge ovire za čezmejno distribucijo investicijskih skladov

5.6.1

Ena od zdajšnjih ovir za čezmejno distribucijo so pravila za preverjanje kvalifikacij oseb, ki opravljajo investicijske storitve. EESO meni, da je primerno sprejeti podrobna pravila, na primer:

—	na katere storitve se nanašajo obstoječa pravila,

—	na katere vrste dejavnosti v okviru zagotavljanja teh storitev se nanašajo pravila,

—	kako naj bi se izvajalo preverjanje kvalifikacij, če lokalni (nacionalni) regulativni organi nimajo možnosti uvesti rešitve na državni ravni,

—	priznavanje različnih načinov preverjanja kvalifikacij na ravni EU pri uporabi vseevropskih ali svetovnih rešitev, na primer izpitov CFA.

5.6.2

EESO priporoča oblikovanje podrobnih in nedvoumnih pravil glede tega, katera zakonodaja se nanaša na distribucijo investicijskih skladov; zdaj je namreč v praksi nejasno, katera pravila (bodisi MiFID bodisi KNPVP/direktiva o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov) se nanjo nanašajo. Če vsak regulativni organ uporablja drugačen pristop, je to po mnenju EESO ena glavnih ovir za čezmejno distribucijo. Povsem nedvoumno mora biti navedeno, da za distribucijo skladov veljajo izključno pravila KNPVP/direktiva o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (za lastne sklade, upravljane sklade in sklade tretjih strani), če družba za upravljanje ne potrebuje dovoljenja po direktivi o trgih finančnih instrumentov ali dovoljenja za opravljanje storitev po tej direktivi.

5.6.3

EESO je prepričan, da ne bi smeli zahtevati kakršnegakoli poročanja na lokalni (državni) ravni. Regulativni organi ne bi smeli imeti pristojnosti, da lahko zahtevajo poročanje o lokalnih (nacionalnih) skladih niti v obliki regulativnih poročil v odnosu do regulativnega organa niti v obliki obveznosti objave podatkov, na primer v tisku.

5.6.4

Po mnenju EESO bi morala biti interaktivna podatkovna zbirka ESMA s pristojbinami in plačili v prihodnje razširjena tudi na:

—	zahteve glede časa, potrebnega za vsako vrsto dovoljenja/registracije,

—	zahteve glede podrobnih informacij, potrebnih za lokalno (nacionalno) poročanje,

—	zahteve glede lokalnih (nacionalnih) pravil o distribuciji.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/56

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice

(COM(2018) 93 final – 2018/0042 (COD))

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU

(COM(2018) 94 final – 2018/0043 (COD))

(2018/C 367/11)

Poročevalec:

Daniel MAREELS

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 28. 3. 2018 Evropski parlament, 16. 4. 2018
Pravna podlaga	členi 53, 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	165/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) iz spodaj navedenih razlogov izrecno pozdravlja predloge o kritih obveznicah (glej točko 1.2 in naslednje), poziva k čim večjim prizadevanjem za hiter napredek in dosego rezultatov ter podaja tudi več predlogov (glej točko 1.7 in naslednje).

1.2

Kot prvo ugotavlja, da so predlogi umeščeni v širši okvir in da prispevajo k uresničitvi ciljev, ki so zanj zelo pomembni, kot je hitra vzpostavitev unije kapitalskih trgov ter dokončanje ekonomske in monetarne unije (EMU). Krite obveznice poleg tega spodbujajo čezmejne finančne transakcije in s tem tudi večjo delitev tveganja z zasebnim sektorjem.

1.3

Več držav članic EU ima že tradicionalno precej močan položaj na mednarodnih in globalnih trgih. Evropski pristop k bonitetni obravnavi kritih obveznic velja kot merilo na svetovni ravni, zato bi bilo treba sedanje predloge izkoristiti ne le za utrditev tega vodilnega položaja, temveč po možnosti tudi za njegovo okrepitev. Pomembno je, da se EU uveljavi kot energična in odločna sila, zlasti ker prihaja do sprememb v razmerjih moči in sil med vzhodom in zahodom.

1.4

Priložnost, ki jo nudijo ti predlogi, je treba izkoristiti, da se bodo krite obveznice obsežno uporabljale in da bodo zanje nastali trgi po vsej EU. Storiti je treba vse, da bo na tem področju dosežen uspeh zlasti v državah članicah, v katerih so ti instrumenti in trgi zaenkrat še neznani.

1.5

EESO na splošno podpira izbrani pristop minimalne uskladitve na podlagi nacionalnih ureditev, pa tudi vsebino predlogov in njihove trdne temelje, ki so jih postavili Evropski parlament, nadzorniki in druge zainteresirane strani. Vse to je omogočilo dosego kakovostnega rezultata brez izkrivljanja trgov in ob sprejemljivih stroških.

1.6

Izredno pomembno je, da krite obveznice bankam omogočajo ustvarjanje dodatnih sredstev za dolgoročno financiranje gospodarstva. Ta nova sredstva je nato treba uporabiti za dodatno financiranje vlad, podjetij in gospodinjstev. Če bo res tako, lahko ta predlog pomaga obnoviti zaupanje v bančni in finančni sistem.

1.7

EESO zlasti pozdravlja dejstvo, da naj bi predlog tudi manjšim bankam omogočil dostop do kritih obveznic, vendar poziva, naj se še dodatno preveri, kako to možnost čim bolj izkoristiti. Brez odstopanja od splošno veljavnih pravil bi se lahko na primer razmislilo o tem, katere upravne zahteve in druge obveznosti je mogoče prilagoditi manjšim bankam.

1.8

EESO se močno zavzema tudi za to, da bi bila uporaba evropskega znaka za krite obveznice obvezna in ne fakultativna, kot je trenutno predvideno. Pri tem je potrebna globalna in v prihodnost usmerjena vizija. Splošna obvezna uporaba evropskega znaka lahko okrepi vodilno vlogo Evrope na svetovni ravni in ustvari možnosti za (predvsem manjše) države članice, ki želijo v celoti izkoristiti to, kar ponuja novi sistem, saj bi s tem znakom dobile jamstvo, da se njihovi produkti lahko tržijo na trgu. Obvezna uporaba znaka pa bi lahko tudi povečala zaupanje vlagateljev.

1.9

Ob upoštevanju splošno sprejete varnosti in likvidnosti kritih obveznic ter dodatne zaščite, ki jo ponujajo, ker reševanje s sredstvi upnikov zanje ne velja, EESO poziva k razmisleku, kateri ukrepi so potrebni in zaželeni za vzbuditev zanimanja za te obveznice tudi med zasebnimi varčevalci in potrošniki. Krite obveznice so kot dolgoročni instrumenti očitno najprimernejše za oblikovanje pokojninskih rezerv, zato bi mogoče lahko razmislili o predlogih za vseevropski osebni pokojninski produkt (PEPP).

1.10

EESO podpira predvideno oceno nove ureditve, ki naj bi se v skladu s predlogom izvedla po treh letih, vendar meni, da je to obdobje prekratko, in poziva k podaljšanju, na primer na pet let, saj je to vprašanje trga in je potreben čas za pridobitev koristnih izkušenj z novo ureditvijo. Države članice lahko seveda na nacionalni ravni pozorno spremljajo razvoj.

2. Ozadje

2.1

Junckerjeva Komisija je že kmalu po nastopu mandata leta 2014 pripravila naložbeni načrt za Evropo, da bi uresničila svoje najpomembnejše prednostne naloge, namreč rast, zaposlovanje in naložbe (1). Med najpomembnejše cilje te pobude sodi, poleg enotnega digitalnega trga in energetske unije, postopno uvajanje unije kapitalskih trgov, ki naj bi postala dobro delujoča in povezana unija, ki vključuje vse države članice.

2.2

Komisija se je z akcijskim načrtom o oblikovanju unije kapitalskih trgov (2) zavezala, da bo do leta 2019 vzpostavila vse temeljne elemente, potrebne za takšno unijo. Skupno je bilo načrtovanih več kot 33 pobud in ukrepov.

2.3

Po pozivih k hitrejšemu napredku (3) (4) je bila že leta 2017 izvedena vmesna ocena akcijskega načrta; rezultat je bila vrsta novih prednostnih ukrepov, potrebnih za upoštevanje spreminjajočih se izzivov in razmer, med katere sodi tudi brexit.

2.4

Komisija je ob tej priložnosti navedla, da „moramo povečati naše ambicije, da bomo lahko odpravili ovire in, kar je še pomembneje, izkoristili te nove priložnosti“ (5). V okviru teh prizadevanj je 8. marca 2018 objavila sporočilo z naslovom Dokončanje unije kapitalskih trgov do leta 2019 – čas za pospešitev dela ter najavila sveženj ukrepov.

2.5

Sedanji predlogi o kritih obveznicah, ki so del tega svežnja (6), zajemajo dve besedili, in sicer:

2.5.1

predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (7); ter

2.5.2

predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice (8).

2.6

Namen teh predlogov je ustvariti učinkovit okvir za krite obveznice na ravni EU, kar vključuje opredelitev takšnih obveznic, uporabo evropskega znaka na trgu, bonitetne zahteve za ugodnejšo kapitalsko obravnavo in nekatere obveznosti, ki jih morajo izpolniti pristojni organi.

3. Ugotovitve in pripombe

3.1

EESO izrecno pozdravlja obravnavane predloge, ki so del ukrepov za vzpostavitev unije kapitalskih trgov, in poziva k vsem potrebnim prizadevanjem za hiter napredek in dosego dobrih rezultatov.

3.2

Predlogi predvsem prispevajo k uresničitvi nekaterih višjih ciljev, ki so za EESO zelo pomembni in za katere se že zavzemal že prej (9). Mednje sodijo:

3.2.1

vzpostavitev unije kapitalskih trgov, ki jo morata spremljati večja ekonomska in socialna konvergenca ter finančno in gospodarsko povezovanje in ki mora z razširitvijo in diverzifikacijo finančnih virov, ki jih ima gospodarstvo na voljo, povečati varnost, stabilnost in prožnost finančnega in gospodarskega sistema. Hitra uresničitev tega cilja mora ostati ena od najpomembnejših prednostnih nalog;

3.2.2

predlagana pravila za krite obveznice spodbujajo čezmejno financiranje in s tem tudi večjo delitev tveganja z zasebnim sektorjem. Za države članice je to zelo pomembno za zmanjšanje asimetričnih šokov v primeru krize in njihovih posledic. Unija kapitalskih trgov poleg tega veliko prispeva k zbliževanju stopnje rasti med državami članicami Unije, kar mora manj razvitim gospodarstvom omogočiti, da nadomestijo zaostanek za uspešnejšimi gospodarstvi;

3.2.3

unija kapitalskih trgov je izjemno pomembna tudi za dokončno oblikovanje ekonomske in monetarne unije (EMU), zato je njena vzpostavitev ključnega pomena. Skupaj z dobro razvito bančno unijo bi morala prispevati k oblikovanju popolne finančne unije, ki tvori enega od štirih stebrov EMU.

3.2.4

Evropa je tradicionalno zelo močna na področju kritih obveznic (10). Obravnavane predloge bi bilo treba izkoristiti za to, da se njen vodilni položaj na svetovni ravni še okrepi. Ker po vsem svetu prihaja do sprememb v razmerju moči med vzhodom in zahodom, je na splošno in tudi z mednarodnega vidika pomembno, da EU ravna odločno in zavzame trdno stališče.

3.3

Obravnavani predlogi bodo pomagali ustvariti dodatna sredstva za dolgoročno financiranje gospodarstva. Izdajanje kritih obveznic bankam dejansko omogoči pridobiti stroškovno učinkovito dolgoročno financiranje. Celotni potencial še neizdanih kritih obveznic bi lahko znašal do 342 milijard EUR, s čimer bi lahko evropski posojilojemalci privarčevali od 1,5 do 1,9 milijarde EUR (11).

3.4

V vsakem primeru je pomembno, da ta nova sredstva koristijo gospodarstvu. Dodatno financiranje morajo banke uporabiti za dodatna posojila vladam, gospodinjstvom in podjetjem. Če bo res tako, lahko ta predlog pomaga obnoviti zaupanje v bančni in finančni sistem.

3.5

Zaradi stabilnosti in varnosti finančnega sistema je pomembno, da novo financiranje prihaja preko instrumentov, ki so v vseh okoliščinah varni in likvidni, zato je v obravnavanih predlogih več varoval. Trdna ureditev kritih obveznic mora koristiti tudi vlagateljem, tako da jim omogoča obsežnejšo in boljšo izbiro na trgih. Zanje je zelo pomembno, da imajo na voljo mehanizem dvojnega zavarovanja (12), zato morajo organi vztrajati pri tem, da izdajatelji ustrezno ocenijo sredstva, na katerih ta mehanizem temelji.

3.6

V skladu s tem si predlog za vzpostavitev učinkovitega okvira, ki spodbuja razvoj kritih obveznic in trgov zanje povsod po Uniji, zasluži polno podporo EESO. Storiti je treba vse, da bo na tem področju dosežen uspeh zlasti v državah članicah (13), v katerih so ti instrumenti in trgi zaenkrat še neznani. Pomembno je izbrisati še zadnje bele lise na zemljevidu in zagotoviti, da bo okvir za krite obveznice uveden v vseh državah članicah.

3.7

EESO želi s svojo podporo priznati in potrditi prejšnja večletna prizadevanja Komisije, Evropskega parlamenta, Evropskega bančnega organa (EBA) in drugih za vzpostavitev okvira za krite obveznice na evropski ravni. Tudi večina držav članic in druge zainteresirane strani, kot je panožna organizacija Evropski svet za krite obveznice, so ta prizadevanja podprli (14).

3.8

EESO v celoti podpira izbrano politično opcijo, tj. minimalno uskladitev na evropski ravni na podlagi nacionalnih ureditev, saj omogoča uresničitev več ciljev po razumnih stroških. Hkrati preprečuje izkrivljanja na obstoječih trgih, stroški transakcij pa so tako nižji. Vendar pa je pomembno, da veljavne nacionalne ureditve podpirajo cilj evropskega predloga, da se spodbudi trg kritih obveznic. Morebitne nacionalne ovire ali omejitve, ki so v nasprotju s predlogom, niso zaželene.

3.9

Kot je navedeno, je več držav članic na tem trgu zelo močnih, vendar pa nedavni razvoj hkrati kaže, da zanimanje za krite obveznice narašča tudi drugod po svetu. S tega vidika se zdi EESO pomembno, da se v mednarodnem okviru še okrepi sedanji vodilni položaj Evrope na tem področju ter da potekajo prizadevanja za promocijo evropskega pristopa kot svetovnega merila.

3.10

EESO podpira tudi načrtovano oceno rezultatov in uspeha nove ureditve. Vendar meni, da je sedaj predvideno obdobje treh let prekratko, in poziva, naj se podaljša, na primer na pet let, saj je to po eni strani tržna zadeva, po drugi pa je potreben čas za pridobitev koristnih izkušenj, zlasti v državah članicah, za katere je to področje novost. Države članice lahko seveda kadar koli pozorno spremljajo razvoj.

4. Dodatne ugotovitve in pripombe

4.1

Pristop Komisije h kritim obveznicam, tj. da zagotovi jasno in celovito ureditev, vključno z opredelitvijo, opisom strukturnih lastnosti, javnim nadzorom, evropskim znakom za krite obveznice in bonitetno obravnavo tega instrumenta, je mogoče na splošno podpreti.

4.2

Pomembno je, da bo sistem dostopen za vse banke in da ga bodo lahko učinkovito uporabljale. V zvezi s tem EESO pozdravlja dejstvo, da se posebna pozornost namenja možnostim in problemom, s katerimi bi se lahko soočile manjše banke, ki želijo izdajati krite obveznice. Po njegovem mnenju je treba to možnost čim bolj izkoristiti. Brez odstopanja od splošno veljavnih pravil bi se lahko na primer razmislilo o tem, katere upravne zahteve in druge obveznosti je mogoče prilagoditi manjšim bankam.

4.3

Evropski znak za krite obveznice naj bi se uporabljal zgolj fakultativno, da se državam članicam omogoči obdržati njihove lastne okvire za poimenovanja in označevanje (15). EESO se s tem ne strinja in se odločno zavzema za obvezno uporabo evropskega znaka. Pri tem je potrebna globalna in v prihodnost usmerjena vizija. Obvezna uporaba evropskega znaka lahko okrepi vodilno vlogo Evrope na svetovni ravni in ustvari možnosti za (predvsem manjše) države članice, ki želijo v celoti izkoristiti to, kar ponuja novi sistem. Zanje bo evropski znak jamstvo, da se bodo njihove krite obveznice lahko dajale na trg, poleg tega pa lahko obvezna uporaba znaka poveča zaupanje vlagateljev.

4.4

Trg za krite obveznice trenutno obvladujejo predvsem profesionalni in institucionalni vlagatelji (16). EESO poziva k razmisleku, kateri ukrepi so potrebni in zaželeni za vzbuditev zanimanja med zasebnimi varčevalci in potrošniki za te obveznice, ki imajo več prednosti. Krite obveznice že tradicionalno in celo v času krize veljajo za varna in likvidna sredstva; poleg tega je treba upoštevati prispevek, ki ga zagotavljajo obravnavani predlogi. Krite obveznice se tudi ne rešujejo s sredstvi upnikov, kar z vidika zaščite zasebnih varčevalcev ni nepomembno, zato se zdijo primernejše kot nekateri drugi produkti (17). Kot dolgoročni instrumenti so gotovo koristne za oblikovanje pokojninskih rezerv; omeniti je treba predloge za vseevropski osebni pokojninski produkt (PEPP).

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Glej spletno stran Evropske komisije.

(2) Akcijski načrt iz septembra 2015: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt o oblikovanju unije kapitalskih trgov, COM(2015) 468 final.

(3) Tako je Evropski svet pozval „k hitremu in odločnemu napredku“ pri izvajanju načrta, da bi „podjetjem zagotovili lažji dostop do financiranja in podpirali naložbe v realno gospodarstvo“.

(4) Tudi Komisija je sprejela sporočilo, v katerem je pozvala k hitrejšim reformam, COM(2016) 601 final.

(5) Glej sporočilo Komisije Dokončanje unije kapitalskih trgov do leta 2019 – čas za pospešitev dela, COM(2018) 114 final.

(6) Poleg navedenega predloga sveženj vključuje tudi predlog za spodbujanje čezmejne distribucije kolektivnih investicijskih skladov, predlog za učinkovit okvir za evropske ponudnike storitev množičnega financiranja za podjetja, predlog zakonodaje, ki se uporablja za učinke odstopov terjatev na tretje osebe, in sporočilo o veljavni zakonodaji za učinke poslov z vrednostnimi papirji na njihovo lastništvo.

(7) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU.

(8) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice.

(9) Med drugim ECO/437 – Vmesni pregled akcijskega načrt za unijo kapitalskih trgov (UL C 81, 2.3.2018, str. 117).

(10) Devet evropskih držav izda približno 90 % kritih obveznic na vsem svetu. Glej tudi številke, ki jih je objavil Evropski svet za krite obveznice v dokumentu European Covered Bond Fact Book, 12. izdaja (2017). Obseg neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic v svetovnem merilu znaša 2,5 milijarde EUR; od tega so 2,1 milijarde EUR izdale institucije s sedežem v EU (glej delovni dokument služb Komisije – ocena učinka, SWD(2018) 50 final).

(11) Delovni dokument služb Komisije – Ocena učinka, spremni dokument k obravnavanem predlogu (SWD(2018) 50 final).

(12) Mehanizem dvojnega zavarovanja za imetnike kritih obveznic pomeni dvojno terjatev – do kritega premoženja in do izdajatelja.

(13) Trenutno približno dvanajst držav članic EU še nima zakonodajnega okvira za krite obveznice.

(14) Za pregled glej poglavje 3 predlogov direktive in uredbe.

(15) Glej uvodno izjavo 33 direktive.

(16) V skladu z ustnimi informacijami predstavnikov Komisije eno tretjino trga obvladujejo banke, eno tretjino ECB, preostali del pa drugi udeleženci, kot so investicijski in pokojninski skladi.

(17) Omeniti bi bilo mogoče tudi predloge o množičnem financiranju in medsebojnem posojanju (angl. crowfunding in peer-to-peer lending). Finančni instrumenti, ki se ponujajo v tem okviru, so v glavnem tržni finančni instrumenti, ki predstavljajo lastniški kapital (npr. delnice) ali dolg (npr. obveznice). Pri tem lahko zaščito varčevalcev in vlagateljev označimo kot zelo omejeno.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/61

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt za finančno tehnologijo: za bolj konkurenčen in inovativen evropski finančni sektor

(COM(2018) 109 final)

(2018/C 367/12)

Poročevalec:

Petru Sorin DANDEA

Zaprosilo	Evropska komisija, 10. 4. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	126/1/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Odbor podpira načrt Komisije in meni, da lahko razvoj finančne tehnologije v evropskem finančnem sektorju ponudi vrsto priložnosti tako za evropska podjetja kot za njihove stranke.

1.2

Odbor meni, da bi načrt, ki ga je predložila Komisija, lahko spodbudil razvoj kapitalskih trgov kakor tudi MSP, ki so dejavna v finančnem sektorju.

1.3

Odbor meni, da je treba ukrepe iz akcijskega načrta, ki se nanašajo na okrepitev kibernetske varnosti in odpornosti finančnega sektorja ter so brez dvoma zelo pomembni, kljub vsemu dopolniti s predpisi, ki bodo zagotavljali enoten razvoj finančne tehnologije v EU. Prav tako meni, da morajo za akterje finančne tehnologije veljati enaka pravila kot za finančni sektor, zlasti ko gre za odpornost, nadzor in kibernetsko varnost.

1.4

EESO meni, da je treba pravico do prenosljivosti osebnih podatkov nujno uresničiti tako, da bo skladna z navedeno direktivo, če želimo določiti enake konkurenčne pogoje za dostop do podatkov o strankah v okviru direktive o plačilnih storitvah in uredbe o varstvu osebnih podatkov.

1.5

Glede na razvoj kriptovalut in njihovo izjemno nestabilnost EESO priporoča Komisiji, naj v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi stalno in pozorno spremlja dogajanje na tem področju. Po potrebi je treba na ravni EU sprejeti vse potrebne ukrepe, da nikakor in v nobenem trenutku ne bosta ogroženi varnost in stabilnost finančnega in gospodarskega sistema.

1.6

V več nedavno objavljenih študijah se je pokazalo, da zaradi finančne tehnologije v velikem obsegu izginjajo delovna mesta v finančnih ustanovah. EESO priporoča državam članicam, naj oblikujejo in uresničijo programe aktivnih ukrepov za trg dela, da bi lahko delavci, ki so zaradi tehnoloških inovacij v finančnem sektorju izgubili službo, čim hitreje našli novo zaposlitev.

1.7

EESO svetuje Komisiji, naj določi pravila, ki bi se po potrebi uporabljala za ponudnike storitev v oblaku, in bi se nanašala na njihovo odgovornost, da zavarujejo podatke, ki se hranijo pri njih. Zanje bi morala veljati ista pravila o varstvu osebnih podatkov kot za podjetja, ki nekatere vrste storitev prenašajo na zunanje izvajalce.

2. Predlog Komisije

2.1

Evropska komisija je 8. marca 2018 z namenom spodbuditve konkurenčnosti in inovativnosti finančnega trga predstavila akcijski načrt, v katerem obravnava načine za izkoriščanje možnosti, ki jih prinašajo inovacije, temelječe na tehnologiji s področja finančnih storitev, oziroma finančna tehnologija.

2.2

Z akcijskim načrtom želi doseči, da bi lahko finančni sektor upošteval in izkoristil dinamičen napredek, ustvarjen z novimi tehnologijami, kot so blokovne verige (angl. blockchain) (1), umetna inteligenca in računalništvo v oblaku. Komisija meni, da bi morala Evropa postati svetovno središče za finančno tehnologijo, v okviru katerega bi delovali podjetja in vlagatelji, ki bi bili na tem dinamičnem področju zmožni izkoristiti prednosti enotnega trga.

2.3

Komisija je na podlagi javnega posvetovanja, ki je potekalo od marca do junija 2017, ugotovila, da trenutno ni prave potrebe po reformi zakonodaje ali ureditvi na ravni EU. Kljub temu je treba začeti izvajati vrsto konkretnih pobud, s katerimi bi se EU lotila digitalizacije v finančnem sektorju.

2.4

V akcijskem načrtu za finančno tehnologijo je zlasti predvideno, da bi se sprejeli ukrepi za razširitev inovativnih poslovnih modelov na raven EU, podprlo uvajanje tehnoloških inovacij v finančnem sektorju ter okrepili njegova varnost in odpornost.

2.5

Komisija je v okviru akcijskega načrta in skupaj s tem sporočilom predstavila tudi predlog uredbe EU o evropskih ponudnikih storitev naložbenega in posojilnega množičnega financiranja za podjetja.

2.6

Komisija je pozvala evropske nadzorne organe, naj ocenijo sedanje postopke za izdajanje dovoljenj za finančnotehnološka podjetja in ji po potrebi podajo priporočila za prilagoditev zakonodaje EU o finančnih storitvah. Komisija bo v letu 2018 v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi, Evropsko centralno banko in Odborom za finančno stabilnost tudi še naprej spremljala dogajanje na področju kriptosredstev. Šele na podlagi gibanja tveganj bo določila morebitne potrebe po sprejetju predpisov na ravni EU.

2.7

Komisija bo pri določanju skupnih standardov in zagotavljanju interoperabilnosti finančne tehnologije sodelovala z Evropskim odborom za standardizacijo in Mednarodno organizacijo za standardizacijo, zlasti na področju blokovnih verig. Komisija bo pristojne organe držav članic spodbudila, naj sprejmejo pobude za spodbujanje inovacij, da bi lahko na ravni EU razvili inovativne poslovne modele. Prav tako bo pozvala evropske nadzorne organe, naj spodbujajo nadzorno sodelovanje, zlasti usklajevanje in obveščanje v zvezi z inovativnimi tehnologijami ter vzpostavljanje inovacijskih središč in regulativnih peskovnikov.

2.8

Komisija želi spodbuditi tehnološke inovacije v finančnem sektorju, zato bo ustanovila skupino strokovnjakov, katere naloga bo ugotoviti, ali obstajajo regulativne ovire za inovacije na področju financ. Evropske nadzorne organe poziva, naj proučijo, ali je treba objaviti smernice za oddajanje storitev v izvajanje zunanjim ponudnikom storitev v oblaku. Komisija bo spodbujala razvoj standardnih pogodbenih klavzul, ki bi se uporabljale, kadar bi finančne institucije oddale storitve v izvajanje zunanjim ponudnikom storitev v oblaku.

2.9

Komisija meni, da bi moral evropski regulativni in nadzorni okvir podjetjem, ki poslujejo na enotnem trgu, omogočiti, da izkoriščajo finančne inovacije ter svojim strankam zagotavljajo produkte višje kakovosti.

2.10

Komisija bo organizirala javno posvetovanje o nadaljnji digitalizaciji predpisanih informacij o podjetjih, ki kotirajo na reguliranih trgih EU, vključno z morebitno vzpostavitvijo evropskega portala za finančno preglednost, ki bi temeljil na tehnologiji distribuirane knjige transakcij (RegTech).

2.11

Komisija je februarja 2018 ustanovila opazovalnico in forum EU za blokovne verige ter začela študijo o izvedljivosti javne evropske infrastrukture za blokovne verige, namenjene razvoju čezmejnih storitev. Komisija želi oceniti, v kolikšni meri se lahko tehnologija blokovnih verig uporablja kot infrastruktura digitalnih storitev v okviru instrumenta za povezovanje Evrope. Poleg tega bo gostila laboratorij EU za finančno tehnologijo.

2.12

Komisija bo z namenom krepitve varnosti in odpornosti finančnega sektorja organizirala javno-zasebno delavnico, da bi proučila ovire pri izmenjavi informacij o kibernetskih grožnjah med udeleženci na finančnem trgu ter opredelila možne rešitve. Evropske nadzorne organe je tudi pozvala, naj ocenijo stroške in koristi oblikovanja usklajenega okvira za preskušanje kibernetske odpornosti, ki bi se uporabljal za pomembne deležnike in infrastrukturo v celotnem finančnem sektorju EU.

3. Splošne in posebne ugotovitve

3.1

Odbor podpira načrt Komisije, saj meni, da lahko razvoj finančne tehnologije v evropskem finančnem sektorju ponudi vrsto velikih priložnosti tako za podjetja kot za potrošnike.

3.2

EESO meni, da je akcijski načrt za finančno tehnologijo ključnega pomena za poglobitev in razširitev kapitalskih trgov z vključitvijo digitalizacije ter tudi za unijo kapitalskih trgov, ki je ena od glavnih prednostnih nalog Evropske unije. Nadalje meni, da je lahko akcijski načrt ključno orodje za MSP, ki predstavljajo 99 % vseh podjetij na evropski ravni, saj bi se povečale njihove možnosti financiranja in bi jim bilo omogočeno sprejemanje bolj enostavnih in dostopnih rešitev.

3.3

3.4

EESO se strinja s stališčem Komisije, da bi moral zakonodajni in nadzorni okvir podjetjem, ki poslujejo na notranjem trgu, omogočati, da izkoriščajo finančne inovacije ter svojim strankam ponujajo boljše produkte. Vendar pa meni, da to ne bi smelo potekati na račun varnosti. Potrebni so enaki konkurenčni pogoji za vse nosilce dejavnosti, ne glede na naravo njihove dejavnosti (2).

3.5

Po zadnji finančni krizi je tako na evropski kot na nacionalni ravni prišlo do zaostritve predpisov, ki se nanašajo na finančne ustanove. Ti predpisi urejajo tudi kibernetsko varnost ter opredeljujejo določbe in obvezne varnostne standarde za institucije iz finančnega sektorja. EESO meni, da bi bilo treba standarde kibernetske varnosti na ravni EU izvajati tudi, kadar gre za podjetja, ki ponujajo finančnotehnološke storitve. Za enotno uporabo teh standardov bi jih bilo treba določiti na ravni EU in jih celo razširiti po celem svetu.

3.6

EESO opozarja, da kibernetski napadi običajno potekajo na čezmejni ravni. Trenutno je izmenjava informacij o kibernetskih grožnjah in napadih med organi držav članic precej omejena zaradi določb nacionalnega prava. Nujno je treba okrepiti prizadevanja na področju usklajevanja, predpisov in nadzora na ravni Unije.

3.7

Pri kriptosredstvih in zlasti kriptovalutah je bilo v zadnjem času v Evropi mogoče videti, do kakšnega razmaha lahko pride in kakšni nestabilnosti so izpostavljene. Zaradi razvoja, nepreglednosti in visoke tveganosti, s katero so povezane, EESO priporoča Komisiji, naj v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi stalno in pozorno spremlja dogajanje na tem področju. Če bosta kadar koli ali kakor koli ogroženi varnost in stabilnost finančnega sistema, bo treba sprejeti ustrezne ukrepe. Ti morajo v prvi vrsti veljati za vso EU in jih je zato treba sprejeti na evropski ravni.

3.8

Pri kriptosredstvih je bilo moč opaziti, da se lahko tehnološke inovacije izmuznejo skozi regulativno sito, čeprav se v tem konkretnem primeru z denarnimi sredstvi posluje na trgu, ki je močno reguliran. EESO priporoča Komisiji in državam članicam, da zaradi visoke nestabilnosti in nepreglednosti tega sektorja ter visoke tveganosti teh sredstev za vlagatelje proučijo metode, ki bi bile potrebne za nadzor nad tovrstnimi transakcijami.

3.9

Komisija je predlagala, da se ustanovi opazovalnica za tehnologijo blokovnih verig. EESO meni, da bi bilo treba zaradi izrazite dinamike, značilne za razvoj aplikacij na tem področju, razširiti mandat tega organa in s tem zajeti celoten sektor finančne tehnologije. Poleg tega se pri aplikacijah v obliki blokovnih verig pojavljajo težave glede pristojnosti in odgovornosti v povezavi z veljavno zakonodajo. EESO se strinja z zamislijo Komisije, da bi v zvezi z blokovnimi verigami na ravni EU sprožili pobudo, s katero bi pojasnili način delovanja in odpravili sedanjo razdrobljenost.

3.10

Ugotovljeno je bilo, da zaradi finančne tehnologije v velikem obsegu izginjajo delovna mesta v finančnih ustanovah. EESO priporoča državam članicam, naj oblikujejo in uresničijo programe aktivnih ukrepov za trg dela, da bi lahko delavci, ki so zaradi tehnoloških inovacij v finančnem sektorju izgubili službo, čim hitreje našli novo zaposlitev.

3.11

Komisijo skrbi, da bi se s tem, ko bi finančne družbe storitve oddale v izvajanje zunanjim ponudnikom storitev v oblaku, prenesene informacije in podatki čezmerno zbirali pri maloštevilnih podjetjih na tem trgu, ki povečini niso evropska. EESO priporoča Komisiji, naj določi pravila, ki bi se po potrebi uporabljala za ponudnike storitev v oblaku, in bi se nanašala na njihovo odgovornost, da zavarujejo podatke, ki se hranijo pri njih.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Blokovna veriga je nenehno naraščajoč seznam registracij, imenovanih bloki, ki jih povezuje in ščiti kriptografija. Po svoji zasnovi je zaščitena pred spreminjanjem podatkov. Je odprta in distribuirana knjiga transakcij, ki omogoča učinkovito, preverljivo in stalno beleženje transakcij med dvema strankama. Ko so podatki, ki so zajeti v enem bloku, zabeleženi, jih za nazaj ni mogoče več spreminjati, razen če se spremenijo vsi bloki pred tem, za kar pa je potrebno soglasje večine sestavnih delov mreže (vir: Wikipedia EN).

(2) UL C 227, 28.6.2018, str. 63.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/65

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov

(COM(2018) 99 final – 2018/0047 (COD))

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih ponudnikih storitev množičnega financiranja za podjetja

(COM(2018) 113 final – 2018/0048 (COD))

(2018/C 367/13)

Poročevalec:

Daniel MAREELS

Zaprosilo	Evropski parlament, 16. 4. 2018 Svet Evropske unije, 27. 3. 2018
Pravna podlaga	člena 114 in 53(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	146/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO izrecno podpira predloge za vzpostavitev ugodnega okvira za množično financiranje na podlagi 29. ureditve in poziva k hitremu ukrepanju za dosego dobrih rezultatov, zlasti ker se ta prizadevanja umeščajo v širši okvir, ki je za Odbor posebnega pomena (1).

1.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je upoštevano financiranje malih, mladih in inovativnih podjetij. Množično financiranje je zanje pomemben način pridobivanja sredstev, zlasti ko iz zagonskega podjetja preidejo v fazo širitve in tradicionalni viri financiranja niso vedno na voljo. Hkrati se tako za vlagatelje ustvarjajo številnejše in boljše investicijske možnosti.

1.3

Izredno pozitivno je, da se uporabljajo inovativni produkti in rešitve, podprte s sodobno tehnologijo, s čimer ta v prihodnost usmerjeni predlog prispeva tudi k uresničevanju enotnega digitalnega trga. Dodana je še čezmejna razsežnost, ki prispeva k učinkovitemu povezovanju in poglabljanju kapitalskih trgov. Najpomembnejša naloga bi morala biti vzpostavitev enotnega usklajenega trga v EU, na katerem za podjetnike in vlagatelje veljajo ista pravila.

1.4

Umetno postavljene ovire ne bi smele oteževati izvajanja tega inovativnega okvira, zato Odbor ob upoštevanju globalnega in holističnega pristopa poziva, naj bodo predlogi in dodatni ukrepi v zvezi z nekaterimi točkami (glej točko 1.5 in naslednje), vsaj v začetni fazi, konkretnejši. Pri tem sledi zlasti načelom kredibilnosti, jasnosti in zaupanja, to pa pomeni tudi gotovost in zaščito za vse, ki jih ta vprašanja zadevajo.

1.5

Odbor želi najprej izraziti zadovoljstvo, ker se obravnavajo tveganja, povezana z množičnim financiranjem in trgi za takšno financiranje, vendar hkrati meni, da bi bilo treba tem vidikom, vsaj v začetnem obdobju, nameniti še večjo pozornost, da jih bo mogoče še bolje opredeliti ali jih zmanjšati, kjer je to mogoče. To se med drugim nanaša na naslednja vprašanja:

1.5.1

preglednost in zaščito vlagateljev: Odbor meni, da je ocena tveganja za posamezne projekte na platformah za množično financiranje preveč prepuščena trgom in vlagateljem. Po njegovem mnenju so potrebni ustrezni ukrepi za boljšo opredelitev ali zmanjšanje vseh tveganj, tako finančnih kot nefinančnih. Navsezadnje je glavna skrb boljša zaščita vlagateljev. Pri tem bi se lahko oprli tudi na pristop, uporabljen pri direktivi MiFID. Poleg tega obstaja nevarnost, da bodo nastali neenaki konkurenčni pogoji za tradicionalne ponudnike, na primer finančne ustanove, ki morajo v odnosih s svojimi strankami upoštevati stroga pravila o zaščiti;

1.5.2

možne napetosti glede položaja ponudnikov in njihovih storitev: možnost, da se z vlagatelji sklepajo pogodbe „po lastni presoji“ in tako zanje dosežejo najboljši rezultati, lahko ponudnike, ki morajo predvsem delovati kot „nepristranski posredniki“, pripelje v kočljive situacije;

1.5.3

nadzor: naloge Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) se zdijo jasne, naloge nacionalnih nadzornih organov pa malo manj. Odbor meni, da je tukaj nujna večja jasnost, in se sprašuje, ali nacionalnim nadzornim organom ne bi bilo treba dodeliti precej velike vloge, saj so bližje nacionalnim trgom in lahko bolje ocenijo lokalne razmere. Sicer je po mnenju Odbora v vsakem primeru pomembno, da organi in nadzorni organi na nacionalni in evropski ravni stalno in dosledno tesno sodelujejo in se medsebojno posvetujejo, tako zaradi nadaljnjega usklajevanja in povezovanja v Uniji kot tudi zato, da bodo ti predlogi uspešno izvedeni.

1.6

Ker se bodo v skladu s sprejetimi odločitvami hkrati uporabljale 29. ureditev in nacionalne ureditve, se lahko zgodi, da bodo interesenti v istem trenutku in na istem trgu soočeni z različnimi predpisi, različnimi pogoji in neenako zaščito, kar lahko povzroči zmedo in nejasnost. Tukaj sta za več jasnosti potrebna naslednja dodatna ukrepa:

1.6.1

organom in nadzornim organom bi bilo treba po mnenju EESO naložiti obveznost, da vsem uporabnikom v njihovem jeziku zagotavljajo točne in lahko dostopne informacije in s tem pravno varnost;

1.6.2

platforme za množično financiranje bi bilo mogoče zavezati, da v vseh primerih, ko se obračajo na javnost, pa tudi v vsej zunanji komunikaciji, izrecno in jasno uporabljajo znak EU.

1.7

Odbor poleg tega meni, da so predvidene določbe o boju zoper pranje denarja in financiranje terorizma še vedno razmeroma omejene in večinoma niso neposredno povezane s problemom. Določbe o naložitvi obveznosti upoštevanja teh pravil platformam za množično financiranje bi bilo treba razširiti in okrepiti. Po mnenju Odbora ni sprejemljivo, da bi ta možnost obstajala samo enkrat in da je le Komisija pooblaščena za to, da predlaga razširitev uporabe pravil na nekatere ponudnike. Pripraviti je treba jasna merila in pogoje za tovrstne odločitve.

1.8

Poleg tega vzbuja pozornost dejstvo, da davčna obravnava prihodkov iz množičnega financiranja in davčne obveznosti dolžnikov niso obravnavane, čeprav lahko upravičeno domnevamo, da bo obdavčevanje eden od dejavnikov, ki bodo odločali o tem, ali bo pobuda uspešna ali ne. Zato Odbor poziva k vključitvi teh vidikov v razpravo. Po potrebi je treba pravila na ustrezni ravni prilagoditi.

1.9

Ker gre za tržno vprašanje, je za Odbor izredno pomembno, da vsi postopajo enotno; samo tako bodo ti predlogi res uspešni. Podjetja in vlagatelji morajo 29. ureditev nujno uporabljati učinkovito in obsežno. S tržnega vidika se postavlja vprašanje, ali se omejitev na en milijon EUR na projekt lahko izkaže za oviro.

1.10

Da se platformam za množično financiranje zagotovita prihodnost in trajen uspeh, bi bilo treba po mnenju Odbora poskrbeti za redno spremljanje, ocenjevanje in vrednotenje uspeha 29. ureditve. Enako nujna sta tudi posvetovanje in dialog z vsemi zainteresiranimi in udeleženimi stranmi.

2. Ozadje mnenja

2.1

Junckerjeva Komisija je že kmalu po nastopu mandata leta 2014 pripravila naložbeni načrt za Evropo, da bi uresničila svoje najpomembnejše prednostne naloge, namreč rast, zaposlovanje in naložbe (2). Med najpomembnejše cilje te pobude sodi poleg enotnega digitalnega trga in energetske unije tudi postopna uvedba unije kapitalskih trgov, ki naj bi privedla do dobro delujoče in povezane unije, ki zajema vse države članice.

2.2

Z Akcijskim načrtom o oblikovanju unije kapitalskih trgov (3) se je Komisija zavezala, da bo do leta 2019 vzpostavila vse temeljne elemente, potrebne za takšno unijo. Skupno je bilo načrtovanih več kot 33 pobud in ukrepov.

2.3

Po pozivih k hitrejšemu napredku (4) (5) je bila že leta 2017 izvedena vmesna ocena akcijskega načrta; rezultat je bila vrsta novih prednostnih ukrepov, potrebnih za upoštevanje spreminjajočih se izzivov in razmer, med katere sodi tudi brexit. Hkrati je treba doseči resničen napredek pri oblikovanju bančne unije in unije kapitalskih trgov, pri čemer morata biti najpomembnejši skladnost in doslednost.

2.4

Komisija je ob tej priložnosti navedla, da „moramo povečati naše ambicije, da bomo lahko odpravili ovire in, kar je še pomembneje, izkoristili te nove priložnosti“ (6). V tem okviru je 8. marca 2018 objavila sporočilo z dvema akcijskima načrtoma (7).

2.5

Akcijski načrt za finančno tehnologijo (FinTech) naj bi bil izraz ambicije, da Evropa postane globalno vozlišče za finančno tehnologijo, s čimer bi podjetjem in vlagateljem omogočili, da čim bolj izkoristijo prednosti enotnega trga v tem hitro razvijajočem se sektorju (8).

2.6

Spodbujanje množičnega financiranja in medsebojnega posojanja (peer-to-peer lending) je eden od ključnih ukrepov v načrtu. Pri tem je poudarek tako na razvoju novih storitev in znakov kot tudi povezovanju kapitalskih trgov.

2.7

Konkretno so zamisli Komisije zajete v naslednjih dokumentih:

2.7.1

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih ponudnikih storitev množičnega financiranja za podjetja (9) in

2.7.2

predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov (10).

2.8

Namen predlogov je uvedba evropskega znaka za platforme za množično financiranje, ki bi omogočal čezmejne dejavnosti. Ponudniki storitev množičnega financiranja bi lahko z njim razširili svoje dejavnosti in jih razvijali na ravni EU, podjetniki in podjetja, zlasti mala, mlada in inovativna, pa bi dobili boljši dostop do financiranja. Predlogi veljajo le za prenosljive vrednostne papirje za storitve naložbenega množičnega financiranja.

2.9

Hkrati naj bi se za te platforme uvedla prilagojena in primerna pravila ter ustrezen nadzor. S tem bi se ohranila ekonomska in finančna stabilnost v Uniji, poleg tega pa bi se hkrati okrepilo tudi povečanje vlagateljev, zlasti v čezmejnem okviru.

3. Ugotovitve in pripombe

Splošne pripombe: pobuda je dobrodošla

3.1

EESO izrecno pozdravlja predloge za uvedbo 29. ureditve množičnega financiranja in hkrati poziva k vsem potrebnim prizadevanjem za dosego hitrih in dobrih rezultatov.

3.2

Predlogi predvsem prispevajo k uresničitvi nekaterih višjih ciljev, ki so za EESO zelo pomembni in za katere se že zavzemal že prej (11). Mednje sodijo:

3.2.1

3.2.2

enotni znak EU za platforme za množično financiranje, ki bi spodbudil čezmejno financiranje in s tem tudi večjo delitev tveganja v zasebnem sektorju. To je še posebej pomembno za zmanjšanje asimetričnih šokov v primeru krize in njihov posledic. Poleg tega je to pomemben prispevek k približevanju stopnje rasti med državami članicami EU. Šibkejša gospodarstva bodo tako sposobna hitreje nadomestiti zaostanek za gospodarstvi, ki dosegajo boljše rezultate.

3.2.3

unija kapitalskih trgov je ključnega pomena tudi za nadaljnjo poglobitev in dokončno oblikovanje ekonomske in monetarne unije (EMU); njena vzpostavitev je nujna. Skupaj z dobro razvito bančno unijo mora prispevati k resnični finančni uniji, enemu od štirih temeljnih stebrov EMU;

3.2.4

ker je množično financiranje v EU v primerjavi z drugimi velikimi gospodarstvi manj razvito, je treba tukaj omeniti tudi položaj EU glede na preostali svet. EU mora odločno in energično poiskati svoje mesto; to je še toliko bolj potrebno, ker po vsem svetu prihaja do več premikov sil in moči med vzhodom in zahodom.

3.3

V prejšnjih mnenjih (12) je Odbor izrazil pomisleke in vprašanja glede pomena in učinkovitosti unije kapitalskih trgov za mala in srednje velika podjetja (MSP). Zdaj pozdravlja dejstvo, da se oblikuje primeren pristop. Množično financiranje je predvsem namenjeno določeni skupini MSP in nekaterim delom lestvice financiranja. EESO pozdravlja sedanje predloge, ki izboljšujejo in olajšujejo financiranje malih, mladih in inovativnih podjetij, hkrati pa vlagateljem prinašajo več in boljše investicijske možnosti.

3.4

Na koncu lahko opozorimo na dejstvo, da so predlogi usmerjeni v prihodnost, kot del Akcijskega načrta za finančno tehnologijo (FinTech), kar je izraz ambicije, da se Evropo preoblikuje v globalno vozlišče za finančno tehnologijo. Z uporabo inovativnih produktov in rešitev, podprtih s sodobno tehnologijo, ta predlog močno prispeva tudi k uresničevanju enotnega digitalnega trga.

Predlogi: dobra podlaga, vendar so potrebni dodatni ukrepi za zaščito

3.5

Odbor meni, da je treba storiti vse za uspešno uresničitev teh predlogov in da je izredno pomembno, da je nova ureditev kredibilna in jasna ter da vzbuja zaupanje. Množično financiranje bi bilo treba ponujati v okviru, ki vsem vpletenim zagotavlja varnost in zaščito.

3.6

Odbor zlasti pozdravlja izbiro 29. ureditve, s katero se – z uporabo novih in v prihodnost usmerjenih tehnologij – postavljajo temelji za vzpostavitev enotnega usklajenega trga, na katerem veljajo ista pravila tako za mlade podjetnike, ki iščejo čezmejne možnosti financiranja, kot tudi za vlagatelje, ki se zanimajo za dodatne investicijske priložnosti.

3.7

Izbira uredbe za dosego tega cilja je tukaj popolnoma na mestu. Predlog je lahko tudi primer učinkovitega povezovanja in poglabljanja kapitalskih trgov.

3.8

Ne glede na spodaj navedeno Odbor pozdravlja dejstvo, da se Komisija že od vsega začetka zaveda tveganja, povezanega z množičnim financiranjem in trgi za tovrstno financiranje. Odbor se strinja s pogoji, ki jih morajo izpolniti platforme za množično financiranje in storitve, ki jih ponujajo (13), ter podpira tudi predvideni nadzor. Poleg tega se vlagateljem priporoča, naj omejijo svoja tveganja (14).

3.9

Hkrati in s celostnega vidika Odbor meni, da bi bilo treba vidikom tveganja vsaj v začetnem obdobju nameniti še več pozornosti. Tako finančna kot nefinančna tveganja je treba po mnenju Odbora še bolje opredeliti in jih zmanjšati, če je to mogoče. Več pozornosti bi bilo treba nameniti tudi več drugim dejavnikom, ki so pomembni za uspeh obravnavanih predlogov.

3.10

Sprejeta politična odločitev, tj. rešitev na temelju dopolnilne storitve (15), pomeni, da bodo sočasno veljali in se uporabljali nacionalni predpisi ter predpisi EU. Potencialni vlagatelji bodo v istem trenutku in na istem trgu soočeni z akterji z drugačnim statusom, na primer ponudniki storitev z znakom EU, ki delujejo čezmejno, istimi ponudniki, ki delujejo lokalno, in ponudniki, za katere veljajo (obstoječa) nacionalna pravila ali dovoljenja (16). Posledica so lahko različna zakonodaja, različni pogoji in neenaka zaščita (17). Odbor poziva, da se tej situaciji nameni večja pozornost, saj lahko povzroči nejasnost in zmedo (18). V nadaljevanju je predstavljenih več konkretnih predlogov.

Ponudniki storitev množičnega financiranja

3.11

Ponudniki storitev množičnega financiranja bodo lahko svoje dejavnosti na celotnem območju Unije opravljali na podlagi enega samega dovoljenja, kar jim bo omogočalo tudi širitev. To je pomembna novost in velik napredek v primerjavi s sedanjim stanjem, ko čezmejne dejavnosti skoraj niso možne.

3.12

Ne glede na zgoraj povedano (19) EESO poziva k večji pozornosti za vprašanja glede statusa ponudnikov in njihovih storitev, ki bi lahko povzročila napetosti. Tako se na primer zdi, da lahko možnost, da z vlagatelji sklepajo pogodbe „po lastni presoji“, privede do kočljivih situacij. Delovati morajo kot „nepristranski posredniki“, čeprav so pogodbeno zavezani k doseganju „najboljših možnih rezultatov za svoje stranke“ (20). Po mnenju Odbora obveznost nevtralnosti nikakor ne sme biti postavljena pod vprašaj. V ta namen so potrebni dodatni ukrepi. Platforme bi morale ponujati storitve visoke kakovosti.

3.13

Za vse potencialne uporabnike, tj. podjetja in vlagatelje, je nujno in zelo pomembno, da vsak trenutek jasno vedo, na kakšni platformi se nahajajo. To je – kot že rečeno – še toliko pomembneje, ker bodo hkrati obstajala in se uporabljala nacionalna pravila in pravila EU (21). V zvezi s tem velja, da registri platform EU, ki jih bo moral voditi organ ESMA, kot instrument obveščanja niso dovolj. Organom in nadzornim organom bi bilo treba po mnenju EESO naložiti obveznost, da vsem uporabnikom v njihovem jeziku zagotavljajo točne in lahko dostopne informacije in s tem pravno varnost.

3.14

Po mnenju Odbora bi morala tudi za platforme veljati obveznost obveščanja. Konkretno bi bilo mogoče določiti, da platforme v vseh primerih, ko naslavljajo javnost ali potencialne vlagatelje (22), pa tudi v vsej zunanji komunikaciji (23), izrecno in jasno uporabljajo znak EU.

3.15

Vloga in odgovornost organa ESMA na področju nadzora se zdita jasna, kljub temu si lahko zastavimo vprašanje, ali ne bi morali imeti določene vloge tudi nacionalni nadzorni organi, saj so bližje nacionalnim trgom in bolje poznajo lokalne razmere. Na vsak način je tukaj potrebna jasnost. To je pomembno tudi za druge, med drugim za podjetnike, ki želijo uporabiti množično financiranje.

3.16

Ker bodo, kot je že navedeno, nacionalna pravila in pravila EU obstajala in se uporabljala hkrati, je po mnenju Odbora na splošno in v vsakem primeru (24) pomembno, da različne uprave in nadzorni organi na nacionalni in evropski ravni stalno in dosledno sodelujejo in se medsebojno posvetujejo, tudi zaradi nadaljnjega usklajevanja in povezovanja v Uniji. Poleg tega imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju zaupanja, ki je nujno za uspeh množičnega financiranja.

3.17

Če ESMA v okviru svoje nadzorne funkcije izreče kazen, je treba, kadar je primerno, zoper to odločitev vložiti pritožbo na Evropskem sodišču. To je ne le zapleten postopek, temveč odpira tudi vprašanje, ali naj to resnično sodi med naloge Evropskega sodišča.

Podjetja, ki uporabljajo množično financiranje

3.18

Množično financiranje je predvsem namenjeno zagonskim podjetjem in podjetjem v zgodnji fazi razvoja, ki težje pridobijo financiranje od bank ali v začetni fazi izvajajo bolj tvegane in inovativne projekte, zlasti v času prehoda iz zagonske faze v fazo širitve. Odbor pozdravlja dejstvo, da novi predlogi uvajajo dodatne možnosti financiranja za to vrsto MSP in drugih podjetij, ki so širše in lažje dostopne, poleg tega pa imajo tudi čezmejno razsežnost.

3.19

Odbor se strinja tudi s stališčem (25), da poleg že navedenih obstajajo še druge prednosti, na primer, da ima lastnik projekta možnost potrditi koncept in zamisel, da je množično financiranje dostopno za številne ljudi, ki podjetniku ponudijo svoje uvide in informacije, če je kampanja množičnega financiranja uspešna, pa deluje tudi kot orodje za trženje.

3.20

Podjetja lahko pridobijo financiranje za svoje projekte v višini največ 1 milijona EUR za obdobje 12 mesecev. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali ta prag ni prenizek, zlasti če gre za „naložbeno množično financiranje“ (26). V takšnih primerih je obvezna prenosljivost vrednostnega papirja pomemben zaščitni mehanizem za vlagatelje, ki želijo izstopiti iz naložbe (27). Vprašanje je tudi, ali načrtovani prag v višini 1 milijona EUR ni ovira za vzpostavitev in dobro delovanje trgov s takšnimi vrednostnimi papirji. Višji pragi so v skladu z nacionalnimi pravili očitno dovoljeni (28).

(Potencialni) vlagatelji

3.21

Odbor podpira dejstvo, da se vlagateljem odpirajo nove možnosti, ki poleg tega omogočajo čezmejno delovanje. S tem dobijo več priložnosti in večjo izbiro.

3.22

Brez dvoma je dobrodošlo, da sta predvideni začetna presoja primernosti potencialnega vlagatelja na podlagi začetnega preskusa znanja in simulacija zmožnosti kritja izgub (29), kar pa ne velja za dejstvo, da je tveganje (in njegova ocena) popolnoma prepuščeno trgu in potencialnim vlagateljem.

3.23

Dejansko se ne zahteva, da morajo pristojni organi vnaprej odobriti (30)„dokument s ključnimi informacijami o naložbi“, ravno tako ni predvidena nobena obveznost obveščanja (31), vse to pa zmanjšuje zaščito potencialnih vlagateljev. Omejene zahteve glede prevajanja pomembnih dokumentov (32) to stanje ravno ne izboljšujejo, zato ga lahko označimo kot nezadovoljivo. Po mnenju Odbora so vsaj na začetku uporabe ureditve potrebni ustrezni ukrepi za boljšo opredelitev tveganj za vlagatelje oziroma zmanjšanje, če je to mogoče. Enako velja za informacije, ki jih vlagatelji prejmejo.

3.24

Če upoštevamo še bolj tradicionalen način ponujanja vrednostnih papirjev, tj. predvsem preko bank in borznih podjetij, obstaja nevarnost, da bo omejena zaščita vlagateljev, predvidena v sedanjih predlogih, ustvarila neenake konkurenčne pogoje med različnimi ponudniki (33). Po mnenju Odbora bi bilo treba preprečiti prevelike razlike na tem področju, saj lahko zmanjšajo zaupanje v nekatere tržne akterje in vodijo k negotovosti in regulativni arbitraži. Poleg tega bi takšno stanje lahko vplivalo na finančno stabilnost EU.

Druge pripombe

3.25

V zvezi z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma se zdi predvidena ureditev premalo odločno zastavljena, zlasti ker je organ ESMA že opozoril na nekatera tveganja in nevarnosti (34). Pojavljajo se vprašanja glede sorazmerno omejene ureditve tega vprašanja (35) in pristojnosti, prenesenih na Komisijo, da ponudnikom storitev množičnega financiranja po možnosti naloži obveznost skladnosti z zadevnimi pravili (36). Tukaj se postavlja vprašanje, ali naj takšne odločitve sprejema Komisija in sicer po katerih merilih (37). Zakaj je ta možnost, namreč da se ponudnikom storitev množičnega financiranja naloži obveznost upoštevanja teh pravil, predvidena samo enkrat (38)? Po mnenju Odbora bi to moralo biti možno vedno in ne bi smelo biti zgolj v pristojnosti Komisije. Poleg tega morajo biti določeni jasni pogoji in merila, pod katerimi je mogoče to obveznost naložiti.

3.26

Zlasti glede na zastavljene cilje je treba opozoriti, da davčna obravnava prihodkov iz množičnega financiranja in davčne obveznosti dolžnikov (39) v sedanjih predlogih niso omenjene in se o njih ne razpravlja (40), čeprav je mogoče utemeljeno domnevati, da bo obdavčitev eden od odločilnih dejavnikov za uspeh te pobude. Zato Odbor poziva k upoštevanju teh vidikov in prilagoditvi pravil na ustrezni ravni, če je to potrebno.

Previden začetek, vzpostavljanje kredibilnosti in usmerjenost v prihodnost

3.27

Za resničen uspeh tega tržno usmerjenega predloga je izredno pomembno, da vsi akterji postopajo enotno. To se bo zgodilo samo, če bodo podjetja in vlagatelji učinkovito in obširno uporabljali ugoden okvir, ki ga vzpostavljajo obravnavani predlogi. Samo tako bo nastal resničen trg, na katerem bosta ponudba posojil in povpraševanje po njih uravnotežena. Po mnenju EESO je pomembno, da se v začetnem obdobju zagotovi kredibilnost, da se začne skrbno in previdno, z večjim poudarkom na upravljanju tveganj in drugih dejavnikih.

3.28

EESO meni, da je na vsak način treba poskrbeti za redno spremljanje, ocenjevanje in vrednotenje uspeha 29. ureditve, da se zagotovi njena prihodnost. V to je treba vključiti tudi druge ureditve množičnega financiranja v državah članicah. Pomembno se je učiti iz najboljših primerov tržne prakse in jih vključiti v evropsko ureditev. Enako nujna sta tudi posvetovanje in dialog z vsemi zainteresiranimi in udeleženimi stranmi.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Glej točke 3.1–3.4.

(2) Glej spletno stran Evropske komisije https://ec.europa.eu/commission/priorities/jobs-growth-and-investment/investment-plan-europe-juncker-plan_sl.

(3) Akcijski načrt iz septembra 2015: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt o oblikovanju unije kapitalskih trgov, COM(2015) 468 final. Glej http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1447000363413&uri=CELEX:52015DC0468.

(4) Tudi Komisija je sprejela sporočilo, v katerem je pozvala k hitrejšim reformam. Glej COM(2016) 601 final.

(5) Tako je Evropski svet pozval „k hitremu in odločnemu napredku“ načrta, da bi „podjetjem zagotovili lažji dostop do financiranja in podpirali naložbe v realno gospodarstvo“. Glej http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2016/06/28/euco-conclusions/.

(6) Glej sporočilo Komisije Dokončanje unije kapitalskih trgov do leta 2019 – čas za pospešitev dela. Glej https://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/1/2018/SL/COM-2018-114-F1-SL-MAIN-PART-1.PDF.

(7) Akcijski načrt iz točke 2.5 in Akcijski načrt za trajnostno financiranje.

(8) Sporočilo za medije z dne 8. marca 2018: Finančna tehnologija: Komisija sprejela ukrepe za konkurenčnejše in inovativnejše finančne trge. Glej http://europa.eu/rapid/press-release_IP-18-1403_sl.htm.

(9) Glej http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1521456325451&uri=CELEX%3A52018PC0113.

(10) Glej http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1521456325451&uri=CELEX:52018PC0099.

(11) Glej mnenje EESO Vmesni pregled akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov (UL C 81, 2.3.2018, str. 117).

(12) Glej zlasti mnenje EESO Akcijski načrt o oblikovanju unije kapitalskih trgov (UL C 133, 14.4.2016), str. 117, in mnenje EESO Vmesni pregled akcijskega načrta za unijo kapitalskih trgov (UL C 81, 2.3.2018, str. 117).

(13) Glej obrazložitveni memorandum predloga uredbe in člene 1–9.

(14) Glej člen 16 predloga uredbe. Dokument s ključnimi informacijami o naložbi, ki ga je treba predložiti potencialnim vlagateljem, med drugim navaja naslednje priporočilo: „[…] tako da v projekte množičnega financiranja ne bi smeli vlagati več kot 10 % svojega neto premoženja“.

(15) V oceni učinka so bile preučene štiri možnosti politike. Glej predlog uredbe, poglavje 3 – Ocene učinka.

(16) Vključno s tistimi, ki veljajo na podlagi direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID II), direktive o plačilnih storitvah (PSD) in direktive o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov (AIFMD).

(17) Odvisno od tega, ali je akter podjetnik ali vlagatelj.

(18) To je eden od „drugih dejavnikov“, omenjenih v točki 3.9.

(19) Glej točko 3.8.

(20) Glej uvodno izjavo 16 predloga uredbe.

(21) Glej točko 3.10.

(22) Na primer na svoji spletni strani.

(23) Na primer v vseh dokumentih, namenjenih potencialnim vlagateljem.

(24) Ne glede na ureditev nadzora in vprašanje iz točke 3.15.

(25) Uvodna izjava (4) predloga uredbe.

(26) Na primer delnice ali podobni vrednostni papirji.

(27) Glej uvodno izjavo 11 predloga uredbe.

(28) Uredba o prospektu (ki bo začela veljati julija 2018) ne vsebuje nobenih posebnih izjem za množično financiranje. Mnoge države članice, med njimi Belgija, imajo lastno ureditev izjem. To velja za transakcije v višini manj kot 8 milijonov EUR, ki niso usklajene (nad tem zneskom se za vsak primer zahteva prospekt). Posledica je, da so vse države članice razvile lastno ureditev izjem od zahteve za predložitev prospekta za transakcije množičnega financiranja, kar vodi v razdrobljenost trga. Platforme, ki želijo delovati v več državah članicah, morajo torej vsakokrat spremljati nacionalno ureditev in jo upoštevati. Predlog je trenutno omejen na transakcije, nižje od 1 milijona EUR, zato le malo prispeva k trgu množičnega financiranja za transakcije, višje od 1 milijona.

(29) Člen (15) predloga uredbe.

(30) Glej člen 16 predloga uredbe.

(31) Zlasti pristojni nacionalni organi. Glej člen 16 (8) predloga uredbe.

(32) Predvideno je, da se „dokument s ključnimi informacijami o naložbi […] sestavi v […] enem od uradnih jezikov zadevne države članice ali v jeziku, ki se običajno uporablja na področju mednarodnih financ“. Vlagatelj sicer lahko od ponudnika „zahteva, da poskrbi za prevod dokumenta […] v jezik, ki ga izbere vlagatelj“, vendar ponudnik k temu ni absolutno zavezan. Glej člen 16 predloga uredbe.

(33) Za banke in borzna podjetja velja direktiva MiFID, platforme za množično financiranje pa so iz nje izvzete (glej predlog direktive). Zanje velja posebna ureditev, kot je navedeno v predlogu uredbe.

(34) Organ ESMA ugotavlja, da pri naložbenem množičnem financiranju obstaja nevarnost zlorabe za financiranje terorizma, zlasti če platforme pri nosilcih projektov in njihovih projektih ne ravnajo s potrebno skrbnostjo ali pa je ta omejena, da bi odkrito ali pa na skrivaj zbrale sredstva za financiranje teroristov (ESMA: Questions and Answers Investment-based crowdfunding: money laundering/terrorist financing). Glej https://www.esma.europa.eu/sites/default/files/library/2015/11/esma_2015_1005_qa_crowdfunding_money_laundering_and_terrorist_financing.pdf.

(35) Glej predlog uredbe. Zlasti je v členu 9 določeno, da se morajo plačila za posle množičnega financiranja izvajati prek subjektov, ki imajo dovoljenje v skladu z direktivo o plačilnih storitvah in se zato zanje uporablja četrta direktiva o preprečevanju pranja denarja, in sicer ne glede na to, ali plačilo opravi sama platforma ali tretja oseba. Člen 9 poleg tega določa tudi, da morajo ponudniki storitev množičnega financiranja zagotoviti, da lastniki projektov sprejmejo financiranje ponudb za množično financiranje ali kakršno koli plačilo samo prek ponudnika plačilnih storitev, ki ima dovoljenje v skladu z direktivo o plačilnih storitvah. Člen 10 uvaja zahteve glede „dobrega ugleda“ poslovodij, ki vključujejo potrdilo iz kazenske evidence, da oseba ni bila obsojena oziroma ji niso bile izrečene sankcije na podlagi zakonodaje o preprečevanju pranja denarja. Člen 13 zajema zahtevo, da pristojni nacionalni organi, vključno s pristojnimi nacionalnimi organi, imenovanimi v skladu z določbami Direktive (EU) 2015/849, obvestijo ESMA o katerem koli vprašanju, ki je relevantno v okviru direktive o preprečevanju pranja denarja in se nanaša na platformo za množično financiranje. ESMA lahko na podlagi teh informacij odvzame dovoljenje.

(36) Člen (38) predloga uredbe.

(37) Glej uvodno izjavo 38 predloga uredbe. V njem je, razčlenjeno po posameznih točkah, določeno, da Komisija v roku, ki ga je treba še določiti (2 leti), Parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi uredbe. Poročilo mora vsebovati oceno nujnosti in sorazmernosti „naložitve obveznosti glede skladnosti z nacionalnimi določbami […] v zvezi s pranjem denarja ali financiranjem terorizma ponudnikom množičnega financiranja“. Po potrebi se poročilu priloži zakonodajni predlog.

(38) Glej prejšnjo opombo pod črto. V skladu s členom 38 je to očitno edini trenutek, ko se lahko platformam naloži obveznost upoštevanja predpisov.

(39) To predvsem velja za obveznosti dolžnikov glede (med drugim) obrestnih mer in dividend, ki temeljijo na zahtevah po preglednosti, na primer zahteve po zadržanju in poročanju.

(40) To se nanaša na enega od „drugih dejavnikov“, pri katerih Odbor v točki 3.9 poziva k razmisleku.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/73

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Sveta o določitvi pravil glede obdavčitve dohodkov pravnih oseb v zvezi s pomembno digitalno prisotnostjo

(COM(2018) 147 final – 2018/0072 (CNS))

Predlog direktive Sveta o skupnem sistemu davka na digitalne storitve za prihodke od opravljanja nekaterih digitalnih storitev

(COM(2018) 148 final – 2018/0073 (CNS))

(2018/C 367/14)

Poročevalec:	Krister ANDERSSON
Soporočevalec:	Petru Sorin DANDEA

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 11. 4. 2018
Pravna podlaga	člena 113 in 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	175/6/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija daje pobude za obdavčitev digitalnega gospodarstva in dodatno spodbuja mednarodne razprave s predstavitvijo jasnega primera, kako bi lahko spremenili sedanja načela obdavčitve.

1.2

EESO meni, da je digitalizirano celotno gospodarstvo, in se strinja s Komisijo, da potrebujemo končno rešitev na svetovni ravni, da bi bolje izkoristili koristi globalizacije z ustreznim globalnim upravljanjem in globalnimi pravili. Zato pozdravlja tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), da bi podprli oblikovanje mednarodne rešitve.

1.3

EESO meni, da je zelo pomembno določiti nova načela za pripisovanje dobička pravnih oseb določeni državi EU in njihovo obdavčitev, in sicer v dialogu s trgovinskimi partnerji, da bi preprečili stopnjevanje napetosti na področju trgovine in obdavčevanja med glavnimi svetovnimi gospodarskimi akterji. Poudarja, da je treba poiskati pravične in na soglasju temelječe rešitve.

1.4

EESO meni, da bi oceno učinka morala dopolniti analiza učinka, ki ga bo imel začasni ukrep na naložbe, zagonska podjetja, delovna mesta in rast. Pokazati bi tudi morala, kako bo predlog vplival na MSP.

1.5

Z začasnim ukrepom, ki ga predlaga Komisija v zvezi z obdavčitvijo nekaterih digitalnih storitev, ne bi bil obdavčen dobiček pravnih oseb, ampak promet. EESO poudarja, da se ta pristop razlikuje od globalnega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ki temelji na obdavčitvi dobička, vendar priznava, da država prodaje ne bo prejela davkov od dobička digitalnih podjetij, ki niso fizično prisotna.

1.6

EESO je zaskrbljen, da bi takšna sprememba obdavčitve koristila večjim gospodarstvom z veliko potrošniki na račun manjših izvoznih gospodarstev. Poudarja, da mora biti vsaka kratkoročna ali dolgoročnejša rešitev za obdavčitev digitalnih poslovnih modelov gospodarsko pravična in enaka za vsa gospodarstva v EU.

1.7

EESO pri ocenjevanju učinkovite stopnje obdavčitve digitalnega sektorja poudarja, da je treba upoštevati spremembe davčnih zakonikov, do katerih prihaja zaradi tekočega izvajanja pravil za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, in zlasti preučiti znatno višje stopnje obdavčitve v ZDA za njihova digitalna podjetja, ki delujejo v EU, zaradi sprememb njihovega davčnega zakonika.

1.8

EESO ugotavlja, da ni samoderogacijske klavzule ali drugega mehanizma, ki bi zagotavljal odpravo začasnega davčnega ukrepa, ko bo sprejeta dolgoročnejša rešitev, zato odločno spodbuja Svet, naj v primeru uvedbe začasnega ukrepa pripravi taka pravila.

1.9

EESO poudarja, da je predlog o uvedbi davka na promet sprožil obsežno mednarodno razpravo, kar je bil eden od namenov pobude. Evropa mora zdaj doseči skupno stališče v tekočih razpravah v okviru OECD.

2. Uvod in ozadje

2.1

Komisija je v sporočilu z naslovom Čas za vzpostavitev modernega, pravičnega in učinkovitega standarda obdavčenja za digitalno gospodarstvo, ki ga je objavila 21. marca 2018, predstavila zakonodajni sveženj za usklajeno reformo pravil EU o davku od dohodkov pravnih oseb za digitalne dejavnosti. Sveženj vsebuje dve direktivi Sveta, ki ju spremlja nezavezujoče priporočilo glede obdavčitve dohodkov pravnih oseb s pomembno digitalno prisotnostjo.

2.2

Komisija je predlagala dve novi direktivi: i) dolgoročni predlog, ki določa pravila in določbe za „digitalno prisotnost“ (digitalna stalna poslovna enota) (1) in katerega namen je reformirati pravila o davku od dohodkov pravnih oseb, da bi se dobiček zabeležil in obdavčil tam, kjer imajo podjetja pomembne stike z uporabniki prek digitalnih kanalov, in ne tam, kjer ustvarjajo dobiček, in ii) kratkoročni predlog, tj. začasni davek na promet pri nudenju nekaterih vrst digitalnih storitev (2). Enotni digitalni trg EU potrebuje stabilen davčni okvir, ki bo ustrezal digitalnim poslovnim modelom. To bi moralo spodbuditi inovacije z zagotavljanjem stabilnega okolja za naložbe podjetij in omogočanjem njihove rasti. Podjetja, ki se ukvarjajo z digitalnimi dejavnostmi, morajo tako kot vsa druga podjetja prispevati v javno blagajno in nositi svoj delež davčnega bremena, potrebnega za financiranje javnih storitev (3).

2.3

Natančneje, dolgoročni predlog določa pravila za določitev obdavčljivega neksusa za digitalna podjetja, ki poslujejo čezmejno, če niso fizično tržno prisotna, in načela za pripisovanje dobičkov digitalnemu podjetju, ki bi morala bolje zajeti ustvarjanje vrednosti digitalnih podjetij. Ukrepi bi se nanašali na podjetja, ki izpolnjujejo enega od naslednjih meril: (i) prag, ki presega 7 milijonov EUR letnih prihodkov v državi članici, (ii) več kot 100 000 uporabnikov v državi članici v obdavčljivem letu ali (iii) več kot 3 000 poslovnih pogodb za ustvarjene digitalne storitve med podjetjem in poslovnimi uporabniki v obdavčljivem letu.

2.4

Kratkoročni predlog, tj. začasni davek na promet, bi kot posredni davek veljal za dejavnosti, katerih prihodki so ustvarjeni: (i) s prodajo spletnega oglasnega prostora, (ii) z dejavnostmi spletnega posredništva, ki uporabnikom omogočajo interakcijo z drugimi uporabniki, kar lahko olajša prodajo blaga in storitev med njimi, in (iii) s prodajo podatkov, ustvarjenih na podlagi informacij, ki jih dajejo uporabniki. Ta davek bi veljal samo za podjetja, katerih skupni letni prihodki na svetovni ravni presegajo 750 milijonov EUR, v EU pa 50 milijonov EUR letno. Če bi se obračunal v višini 3 %, bi države članice po ocenah lahko vsako leto pridobile 5 milijard EUR prihodkov.

2.5

Komisija predlaga, da bi s povezovanjem novih direktiv s spremembami skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) zagotovili, da bodo za sisteme obdavčitve dohodkov pravnih oseb v državah članicah in predlagano skupno konsolidirano davčno osnovo veljala pravila, ki bodo reševala izziv obdavčenja v digitalnem gospodarstvu (4).

2.6

Komisija je usmerjena v prihodnost in trdno verjame, da mora biti rešitev globalna. Tesno sodeluje z OECD, da bi podprla razvoj mednarodne rešitve v skladu z vmesnim poročilom OECD o obdavčenju digitalnega gospodarstva, ki je bilo objavljeno 16. marca 2018.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO meni, da je digitalizirano celotno gospodarstvo. Glede na hiter razvoj poslovnih modelov, zlasti na področju digitalnih storitev, je izredno pomembno razviti tudi davčne sisteme. Digitalno gospodarstvo presega meje in vse bolj je potreben davčni okvir, ki bo ustrezal digitalnim poslovnim modelom.

3.2

EESO se strinja s Komisijo, da potrebujemo končno rešitev na svetovni ravni, da bi bolje izkoristili koristi globalizacije z ustreznim globalnim upravljanjem in globalnimi pravili. Zato pozdravlja tesno sodelovanje med Komisijo, državami članicami in OECD, da bi podprli oblikovanje mednarodne rešitve.

3.3

Komisija zdaj vzporedno z mednarodnimi razpravami in po sporočilu (5), ki ga je objavila septembra 2017, predlaga rešitve na ravni EU. Kot navaja (6), bo mednarodnim razpravam to dalo dodaten zagon, saj bo služilo kot jasen zgled tega, kako je načela, o katerih poteka razprava na mednarodni ravni, mogoče preoblikovati v sodoben, pravičen in učinkovit okvir za obdavčitev dohodkov pravnih oseb, ki bo prilagojen digitalnemu gospodarstvu.

3.4

EESO meni, da so enaki konkurenčni pogoji na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb zelo pomembni. V zadnjih letih je bilo mogoče opaziti, da so posamezna podjetja izkoristila posebna davčna pravila v nekaterih državah članicah, zaradi česar se je njihova dejanska davčna stopnja zmanjšala na skoraj nič. To je bilo mogoče storiti tudi zaradi premajhne preglednosti. V nekaterih primerih so bile vključene multinacionalke, dejavne na področju digitalnih storitev. Odbor zato podpira ambicije Komisije, da bi še naprej obravnavali agresivno davčno načrtovanje in nepregledno ravnanje držav članic ter tako zagotovili enako obravnavo podjetij in spodbujali evropsko konkurenčnost.

3.5

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija sprejema pobude za obdavčitev digitalnega gospodarstva in dodatno spodbuja mednarodne razprave s predstavitvijo jasnega primera, kako bi lahko spremenili sedanja načela obdavčitve. Predlog o izvajanju davka na promet je sprožil obsežno mednarodno razpravo, kar je bil eden od namenov pobude. Evropa mora zdaj doseči skupno stališče v tekočih razpravah v okviru OECD.

3.6

EESO se strinja s Komisijo, da morajo vse predlagane rešitve na ravni EU upoštevati tudi svetovno razsežnost, in tako kot Komisija priznava, da so „[t]i predlogi […] prispevek Komisije k oblikovanju rešitve na podlagi konsenza, ki jo OECD namerava poiskati do leta 2020. Predlogi služijo kot jasen zgled tega, kako je mogoče uresničiti načela, o katerih poteka razprava na mednarodni ravni“ (7).

3.7

Zelo pomembno je določiti nova načela za pripisovanje dobička pravnih oseb določeni državi EU in njihovo obdavčitev, in sicer v dialogu s trgovinskimi partnerji, da bi preprečili stopnjevanje napetosti na področju trgovine in obdavčevanja med glavnimi svetovnimi gospodarskimi akterji. Poudarja, da je treba poiskati pravične in na soglasju temelječe rešitve.

3.8

Sedanji sistemi obdavčitve dohodkov pravnih oseb po svetu temeljijo na oceni dobička pravnih oseb, ki ga je mogoče pripisati vsaki ustrezni jurisdikciji. Obdavčitev bi morala temeljiti na tem, kje nastaja vrednost. Ker je težko določiti, kje v vrednostni verigi se ustvari dobiček, je treba najti splošna načela za ocenjevanje, kje se ustvari vrednost. Taka pravila so bila razvita na podlagi obsežnega dela OECD z oblikovanjem davčnih načel in opredelitev za določitev cen blaga in storitev (pravila za določanje transfernih cen) za podjetja v poslovni skupini.

3.9

EESO meni, da je treba z razvojem poslovnih modelov občasno revidirati tudi mednarodna davčna pravila. Veljavna pravila so bila pred kratkim revidirana v zvezi s sporazumom o preprečevanju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (8). Zdaj se uvajajo nova pravila in opredelitve. Po pričakovanjih naj bi znatno zmanjšali možnosti za agresivno davčno načrtovanje in erozijo davčnih osnov (9).

3.10

Pomembno je, da je drugo dogajanje na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb v skladu z dosedanjimi dosežki pri preprečevanju erozije davčne osnove in preusmeritve dobička. Eno izmed načel pri preprečevanju erozije davčne osnove in preusmeritve dobička je razporeditev dobička po državah glede na to, kje se ustvari vrednost.

3.11

EESO želi poudariti, da so potrebne ustrezne ocene učinka. Meni, da opravljena ocena učinka ni dovolj celovita. Komisija ni analizirala, kakšen učinek bo imel začasni ukrep na naložbe, zagonska podjetja, delovna mesta in rast, iz ocene učinka pa tudi ni razvidno, kako bodo predlogi vplivali na MSP.

3.12

Analizirati je treba tudi učinek na prihodke za manjša in večja gospodarstva ter učinek, ki izhaja iz ukrepov, ki se izvajajo vzporedno z izvajanjem pravil za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička v različnih državah, in davčne reforme ZDA.

3.13

EESO skrbi, da bi lahko obdavčitev prometa z negativnimi kaskadnimi učinki, ki jih izrecno priznava Komisija, škodila razvoju digitalnih storitev, zlasti zagonskim podjetjem. Kaskadni učinek se pojavi, ko se storitve večkrat prodajo in vsakič obdavčijo.

3.14

EESO meni, da bi bilo treba zvišati zgornjo mejo 7 milijonov EUR za ustanovitev stalne poslovne enote, pri kateri bi se uporabljala nova ureditev. Primerneje bi bilo, če bi v okviru razprav v Svetu dosegli izid, ki ne bi oviral digitalizacije, ampak bi izboljšal delovanje enotnega trga. EESO pri ocenjevanju učinkovite stopnje obdavčitve digitalnega sektorja poudarja, da je treba upoštevati spremembe davčnih zakonikov, do katerih prihaja zaradi tekočega izvajanja pravil za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička, in zlasti preučiti znatno višje stopnje obdavčitve v ZDA za njihova digitalna podjetja, ki delujejo v EU, zaradi sprememb njihovega davčnega zakonika (10).

3.15

Obdavčitev prometa namesto dobička in pobiranje davkov tam, kjer poteka prodaja, in ne tam, kjer se ustvarja vrednost, pomeni temeljni odmik od sedanjih načel obdavčitve. EESO je zaskrbljen, da bo takšna sprememba obdavčevanja koristila večjim gospodarstvom z veliko potrošniki na račun manjših izvoznih gospodarstev. Poudarja, da mora biti vsaka kratkoročna ali dolgoročnejša rešitev za obdavčitev digitalnih poslovnih modelov gospodarsko pravična in enaka za vsa gospodarstva v EU.

3.16

Predlagani začasni ukrep pomeni, da bi bila obdavčena celo podjetja brez dobička. EESO poudarja, da sedanji globalni sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb temelji na obdavčitvi dobička, vendar priznava, da država prodaje ne bo prejela davkov od dobička digitalnih podjetij, ki niso fizično prisotna.

3.17

4. Posebne ugotovitve

4.1

Nespremenljiva 3-odstotna stopnja, kar je eden od elementov, ki jih je določila Komisija, je lahko le okvirna, saj jo je treba ustrezno oceniti. Poleg tega bi lahko predvideli neko mero prožnosti, ki bi odražala zmožnost posameznega subjekta za plačilo davka.

4.2

Zaradi pomanjkanja čezmejnega dobička in pokrivanja izgub ter velikega števila sporov glede določanja transfernih cen in stalne poslovne enote v EU pogosto prihaja do mednarodne dvojne obdavčitve, kar je pomembna ovira za enotni trg. Uvedba davka na promet za digitalne storitve, ki ga ni mogoče odbiti od davka od dohodkov v drugih državah, bi dodatno povečala dvojno obdavčitev, kar bi pomenilo še eno oviro za enotni trg. EESO meni, da se je nujno izogniti sprejemanju ukrepov, ki bi pripeljali do kakršne koli oblike dvojne obdavčitve.

4.3

Metoda OECD za razvoj opredelitve pojma stalne poslovne enote je dinamičen postopek, v katerem so spremembe načeloma globalno sprejete. Z odstopanjem od tega postopka zaradi predlaganja enostranske opredelitve se povečujeta zapletenost mednarodnega davčnega sistema in negotovost za vlagatelje. Celo v malo verjetnem primeru, da bi OECD v svojem pričakovanem končnem poročilu o digitalnem gospodarstvu, ki bo objavljeno leta 2020, sprejela enako opredelitev, bi se sistema kmalu začela razlikovati (11).

4.4

EESO je zaskrbljen, da bi število uporabnikov digitalnih storitev postalo merilo za obdavčljivi neksus. Število klikov na spletišču je mogoče preprosto prirediti, podjetja pa tvegajo, da bodo izgubila nadzor nad tem, v kateri jurisdikciji naj bi delovala.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) COM(2018) 147 final.

(2) COM(2018) 148 final.

(3) COM(2018) 146 final.

(4) COM(2018) 146 final. Za dodatne informacije glej UL C 434 15.12.2017, str. 58.

https://www.eesc.europa.eu/en/our-work/opinions-information-reports/opinions/common-consolidated-corporate-tax-base

(5) COM(2017) 547 final.

(6) COM(2018) 146 final, str. 5.

(7) COM(2018) 146 final, str. 6.

(8) OECD, 2015.

(9) Po podatkih Komisije naj bi EU zaradi preusmerjanja dobička pravnih oseb in erozije davčne osnove izgubila 50–70 milijard EUR, kar ustreza 0,4 % BDP (COM(2018) 81 final).

(10) Zakon o davčnih olajšavah, 22. december 2017.

(11) Razlog za to je, da bi se opredelitev stalne poslovne enote, ki jo je EU sprejela v direktivi, razvijala s sodbami Sodišča, medtem ko bi se opredelitev OECD, ki bi se uporabljala v preostalem svetu, razvijala z mednarodnim soglasjem, ki bi ga OECD izrazila prek nenehnih revizij.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/78

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okrepitvi varnosti osebnih izkaznic državljanov Unije in dokumentov za prebivanje, izdanih državljanom Unije in njihovim družinskim članom, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja

(COM(2018) 212 final – 2018/0104 (COD))

(2018/C 367/15)

Glavni poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

Zaprosilo	Evropski parlament, 28. 5. 2018 Svet, 18. 6. 2018
Pravna podlaga	člena 21(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Sklep predsedstva	22. 5. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	155/8/5

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) toplo pozdravlja obravnavano pobudo, ki je po njegovem mnenju potrebna in nujna. Strinja se tudi z izbiro pravne podlage, za katero meni, da je primerna omejenemu področju uporabe predloga, in z izbiro zakonodajnega akta ter potrjuje, da je predlog skladen z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti ter s temeljnimi pravicami. Hkrati poziva, naj se predlog sprejme čim prej.

1.2

Ravno tako se strinja, da mora osebna izkaznica vsebovati podobo obraza imetnika in dva njegova prstna odtisa v interoperabilnih oblikah, in z zahtevo, da morajo biti biometrični podatki ločeni od vseh drugih podatkov, ki so shranjeni v teh izkaznicah.

1.3

Vendar pa meni, da Komisija ni v celoti utemeljila izbire zakonodajnega akta niti ni pojasnila razlogov, zakaj predlog ne predvideva širše harmonizacije zakonodaje in ne uvaja resnično enotnega sistema osebnih dokumentov, ki bi prinesel nedvomne prednosti na področju varnosti, poenostavitve in hitrosti kontrol ter poenotenja postopkov ter bi bil gotovo tudi v interesu državljanov. Zato ni jasno, zakaj v predlogu – tako kot to velja za dokumente za prebivanje, izdane državljanom Unije – niso opredeljeni obvezni elementi, predvideni v Prilogi I ocene učinka, in sicer naziv dokumenta, ime, spol, državljanstvo, datum in kraj rojstva imetnika, kraj izdaje dokumenta, podpis in datum izteka veljavnosti.

1.4

EESO meni, da predlog tudi ne sledi sklepom programa REFIT in posvetovanjem z državljani, ki so opozorila na okoliščine, ki nedvomno ovirajo prosto gibanje v evropskem prostoru, saj državam članicam še naprej daje možnost izbire pri uvajanju osebnih izkaznic na njihovem ozemlju ter pri opredeljevanju področja uporabe, minimalnih informacij in vrste osebnega dokumenta.

1.5

Želel bi si, da Komisija preuči možnost uvedbe evropske osebne izkaznice, ki bi evropskim državljanom omogočala, da z njo volijo, četudi bi bilo treba za to izhajati iz drugačne pravne podlage.

1.6

Skrbi ga tudi, da bodo višje stroške prilagoditve novih osebnih izkaznic morali nositi državljani, in sicer v neznani, neustrezni in nesorazmerni višini, saj je odločitev v celoti prepuščena presoji upravnih organov držav članic.

1.7

Poleg tega meni, da bi bili lahko obravnavani in po potrebi poenoteni tudi drugi dodatni elementi, ki jih države članice dodajajo osebnim izkaznicam, in sicer glede na to, kateri elementi so vključeni in kako jih uporabljajo zainteresirane stranke same ali tretje osebe.

1.8

Po njegovem mnenju je bistveno, da Evropska komisija spremlja in nadzoruje izvajanje tega predloga, da bo zagotovljeno popolno priznavanje dokumentov, ki so v njem obravnavani, saj niso zgolj identifikacijski element, ampak tudi sredstvo, ki imetniku omogoča različna dejanja v kateri koli državi članici, zlasti gibanje znotraj schengenskega območja, nakup blaga in opravljanje storitev, predvsem finančnih, ter dostop do javnih in zasebnih storitev.

1.9

EESO zaradi potrebnosti in nujnosti te uredbe priporoča skrajšanje vseh rokov za začetek njene veljavnosti in njeno nadaljnje spremljanje.

1.10

Ob tem poziva Komisijo, Evropski parlament in države članice, naj preučijo njegove posebne ugotovitve, zlasti tiste, ki se nanašajo na zanj bistvene elemente in na način, kako te dokumente uporabljajo tretje osebe, kar se je v nekaterih državah izkazalo za bistveno.

2. Povzetek vsebine predloga in njegove podlage

2.1

Komisija v Sporočilu Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z naslovom Štirinajsto poročilo o napredku pri vzpostavljanju učinkovite in prave varnostne unije (1) med različnimi premisleki o razvoju dveh glavnih stebrov evropske obrambe, tj. boja proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, kar vključuje sredstva, ki se uporabljajo v ta namen, in krepitve naše zaščite in odpornosti proti tem grožnjam, skupaj z drugimi ukrepi (2) omenja zakonodajni predlog za okrepitev varnosti nacionalnih osebnih izkaznic in dokumentov za prebivanje, s katerim „se bo teroristom in drugim storilcem kaznivih dejanj otežila zloraba ali poneverba takih dokumentov za vstop ali gibanje v EU“.

2.2

V tem sporočilu je ravno tako navedeno, da so v skladu s statističnimi podatki Evropske agencije za mejno in obalno stražo o ponarejenih dokumentih „nacionalne osebne izkaznice s slabimi varnostnimi značilnostmi največkrat goljufivo uporabljene potne listine v EU“. Komisija je kot del evropskega odziva na ponarejanje potnih listin, podanega v akcijskem načrtu iz decembra 2016, skupaj s poročilom o napredku sprejela predlog uredbe za okrepitev varnosti osebnih izkaznic, izdanih državljanom Unije, ter dokumentov za prebivanje, izdanih državljanom Unije in njihovim družinskim članom. V tem predlogu je navedeno: „S krepitvijo varnostnih značilnosti osebnih izkaznic in dokumentov za prebivanje se bo storilcem kaznivih dejanj otežila zloraba ali poneverba takih dokumentov za gibanje v EU ali za prehod zunanjih meja EU. Varnejši osebni dokumenti bodo prispevali h krepitvi upravljanja zunanjih meja EU (tudi v zvezi z izzivom vračanja tujih terorističnih bojevnikov in njihovih družinskih članov), hkrati pa bodo varnejši in zanesljivejši dokumenti državljanom EU olajšali uresničevanje pravice do prostega gibanja.“

2.3

Predlog Komisije, ki temelji na oceni učinka in javnem posvetovanju, določa minimalne varnostne standarde za dokumente za nacionalne osebne izkaznice, vključno zlasti z biometričnimi fotografijami in prstnimi odtisi, ki se bodo shranili na čipu na osebni izkaznici. V predlogu so predvidene tudi minimalne informacije, ki jih je treba navesti na dokumentih za prebivanje, izdanih potujočim državljanom EU, pa tudi popolna uskladitev dovoljenj za prebivanje družinskih članov, ki niso državljani EU. Komisija sozakonodajalca poziva, naj nemudoma preučita zakonodajni predlog, da bi bilo hitro mogoče doseči dogovor.

2.4

Obravnavani predlog uredbe je torej treba preučiti in oceniti v tem splošnem okviru, glavni cilji predloga pa so:

(a)	izboljšati upravljanje zunanjih meja;

(b)	boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter vzpostavitev prave varnostne unije;

(c)	olajšati mobilnost državljanov Unije, kadar uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, in jim omogočiti, da izkažejo svojo identiteto v razmerju do javnih in zasebnih subjektov, kadar uveljavljajo svojo pravico do prebivanja v drugi državi članici EU;

(d)	okrepiti odziv EU na goljufije s potnimi listinami in zmanjšati tveganje ponarejanja in zlorabe dokumentov;

(e)	preprečevati zlorabe in grožnje za notranjo varnost, ki izhajajo iz pomanjkljivosti na področju varnosti dokumentov;

(f)	preprečevati potovanja v tretje države, kadar je cilj teh potovanj sodelovanje v terorističnih dejavnostih, in nekaznovano vračanje v EU.

2.5

Komisija je za dosego teh ciljev predstavila obravnavani predlog uredbe, ki je po njenem prepričanju ustrezen pravni instrument v skladu s členom 21(2) Pogodbe o delovanju EU, da spoštuje načelo subsidiarnosti in da je skladen z okvirom, ki ga zamejuje načelo sorazmernosti.

2.6

Od treh obravnavanih možnosti, tj. ohranitev sedanjega stanja, obsežna uskladitev ali sprejetje sistema, s katerim bi se določili minimalni varnostni standardi za osebne izkaznice in minimalne skupne zahteve za dokumente za prebivanje, izdane državljanom EU, v primeru dovoljenj za prebivanje za družinske člane državljanov EU iz tretjih držav pa bi se uporabila skupna enotna oblika dokumenta za prebivanje za državljane tretjih držav, je obveljala zadnja možnost, saj velja, da je skladna s temeljnimi pravicami, zlasti z varstvom podatkov in zasebnosti.

2.7

Obravnavani predlog bo tudi dopolnjen z nezavezujočimi ukrepi, kot sta ozaveščanje in usposabljanje, katerih namen bo zagotoviti usklajeno uporabo, prilagojeno posebnim potrebam posamezne države članice. Od teh ukrepov velja poudariti:

(a)	program za spremljanje izložkov, rezultatov in učinkov obravnavane uredbe;

(b)	sporočanje nekaterih informacij, ki se štejejo kot bistvene za učinkovito spremljanje izvajanja te uredbe, in sicer eno leto po začetku uporabe in nato vsako naslednje leto. Te informacije bodo države članice sporočale Komisiji;

(c)

ocena uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in evropske dodane vrednosti sprejetega pravnega okvira, ki jo bo izvedla Komisija, vendar šele šest let po začetku uporabe, da bo na voljo dovolj podatkov, in organizacija posvetovanja z deležniki za pridobitev njihovega stališča o učinkih zakonodajnih sprememb in izvedenih nezavezujočih ukrepov.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO je pobudi zelo naklonjen in je na potrebo po tem opozoril že v prejšnjih mnenjih. Strinja se tudi z izbiro pravne podlage, ki je primerna za njeno omejeno področje uporabe, in z izbiro zakonodajnega akta ter potrjuje, da je predlog skladen z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti ter s temeljnimi pravicami. Hkrati poziva, naj se predlog sprejme čim prej.

3.2

Ravno tako se strinja, da mora osebna izkaznica vsebovati podobo obraza imetnika in dva njegova prstna odtisa v interoperabilnih oblikah, s predvidenimi odstopanji in z zahtevo, da morajo biti biometrični podatki ločeni od vseh drugih podatkov, ki so po sklepu države članice shranjeni v teh izkaznicah.

3.3

Sklicuje se namreč na sklepe programa REFIT in na posvetovanja z državljani, ki opozarjajo na okoliščine, ki nedvomno ovirajo prosto gibanje v evropskem prostoru, zlasti na dejstvo, da organi osebnih izkaznic ne priznavajo kot veljavne potovalne dokumente, na različna obdobja veljavnosti, zaradi česar jih države članice ne priznavajo, ter na s tem povezane težave državljanov pri dostopu do blaga in storitev.

3.4

EESO meni, da predlog tudi ne sledi tem sklepom, saj državam članicam še naprej daje možnost izbire pri uvajanju osebnih izkaznic na njihovem ozemlju ter pri opredeljevanju področja uporabe, minimalnih informacij in vrste osebnega dokumenta.

3.5

Tako poudarja, da se osebne izkaznice običajno izdajajo kot glavno dokazilo o identiteti njihovega imetnika in državljanom omogočajo dostop do finančnih storitev, z odprtjem računa vred, socialnih prejemkov, zdravstvene oskrbe, izobraževanja ter uveljavljanja pravnih in političnih pravic.

3.6

Kot je predlagano tudi v študiji Evropskega parlamenta The Legal and Political Context setting for European Identity Document (Pravno in politično ozadje evropskega osebnega dokumenta), si EESO poleg tega želi, da bi Evropska komisija preučila možnost uvedbe evropske osebne izkaznice, ki bi evropskim državljanom omogočala, da z njo volijo, tudi če bi bilo za to treba izhajati iz druge pravne podlage.

3.7

Skrbi ga, da bodo stroške prilagoditve novih osebnih izkaznic, katerih višina še ni znana, morali nositi državljani, saj je odločitev v celoti prepuščena presoji upravnih organov držav članic. V zvezi s tem meni, da je treba izvesti predhodno oceno stroškov, ki izhajajo iz posledic predloga, tako da bodo ti prilagojeni in sorazmerni.

3.8

Poudarja namreč, da sodeč po oceni učinka predloga številne države članice, ki izdajajo osebne izkaznice, še vedno ne omogočajo zbiranja biometričnih podatkov (Italija, Francija, Romunija, Hrvaška, Češka, Finska, Malta, Slovaška in Slovenija), tako da je treba stroškovno opredeliti in oceniti finančni in tehnološki vpliv teh ukrepov za državljane in javne uprave.

3.9

Hkrati opozarja, da je treba v predlogu jasno opredeliti, da je osebna izkaznica zakonit dokument, ki imetniku omogoča različna dejanja v kateri koli državi članici, zlasti gibanje znotraj schengenskega območja ter nakup blaga in opravljanje storitev, predvsem finančnih.

3.10

Po drugi strani želi opozoriti na težave, ki so se pokazale v zvezi z dovoljenji za prebivanje, zlasti množica dokumentov in zavrnitev vstopa v države članice, ter v zvezi z dostopom do osnovnih dobrin in storitev; skrbi ga namreč, da predlog ne zadošča za njihovo odpravo.

3.11

Vseeno poudarja, da je treba spoštovati načelo čim bolj omejene obdelave podatkov in zagotoviti, da se biometrični podatki zbirajo z jasnimi in preglednimi cilji ter v zakonit, natančno določen in pregleden namen.

3.12

EESO ocenjuje, da Komisija ni v celoti utemeljila svoje izbire zakonodajnega akta, prav tako ni pojasnila razlogov, zakaj predlog ne predvideva širše harmonizacije zakonodaje in ne uvaja resnično enotnega sistema osebnih dokumentov, ki bi prinesel nedvomne koristi na področju varnosti, poenostavitve in hitrosti kontrol ter poenotenja postopkov ter bi bil gotovo tudi v interesu državljanov. Prav tako se sprašuje, zakaj takšna harmonizacija ni omenjena niti kot srednjeročni cilj. Kot je sicer izrecno navedeno v delovnem dokumentu služb Komisije (SWD(2018) 111 final) (3), večina državljanov podpira to možnost: „Večina vprašanih državljanov EU podpira širšo harmonizacijo nacionalnih osebnih izkaznic na ravni EU (ID 2) in je naklonjenih splošni harmonizaciji dokumentov za prebivanje (RES 3).“

3.13

Pravzaprav ni jasno, zakaj v predlogu niso opredeljeni obvezni elementi tako kot pri dovoljenjih za prebivanje državljanov EU, predvideni v prilogi k oceni učinka predloga, in sicer naziv dokumenta, ime, spol, državljanstvo, datum rojstva, kraj rojstva imetnika, kraj izdaje dokumenta, podpis in datum izteka veljavnosti.

3.14

EESO poudarja, da je treba okrepiti politiko nadzora primerov goljufij, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti prometu, zlasti zračnemu, kopenskemu in pomorskemu, in organom mejne kontrole zagotoviti človeške, logistične in tehnične vire, da se ne le omogoči priznavanje dokumentov vseh držav članic, temveč tudi poveča njihova kontrola.

3.15

Da se zagotovi dosledno priznavanje osebnih izkaznic kot potovalnih dokumentov ter dokumentov za dostop do javnih in zasebnih storitev, kar je tudi namen predloga, je zato nujno, da Evropska komisija spremlja in nadzoruje njegovo izvajanje.

3.16

EESO poleg tega meni, da bi bili lahko obravnavani in po potrebi poenoteni tudi drugi dodatni elementi, ki jih države članice dodajajo osebnim izkaznicam, in sicer glede na to, kateri elementi so vključeni in kako jih uporabljajo zainteresirane stranke same ali tretje osebe.

4. Posebne ugotovitve

4.1

ČLEN 1 – V zvezi s predmetom urejanja tega predloga EESO meni, da bi moral navajati minimalne zahteve glede informacij.

Poudarja, da je treba jasno opredeliti, da uredba, ki se ji posveča to mnenje, spoštuje načela zakonitosti, pristnosti, verodostojnosti, enoznačnosti in varnosti identifikacijskih podatkov državljanov.

4.2

ČLEN 2 – EESO opozarja, da bi moral predlog poleg področja uporabe, brez poseganja v Direktivo 2004/38/ES, vsebovati opredelitev „osebne izkaznice, ki jo države članice izdajo svojim državljanom“, s čimer bi zagotovili, da bo ta skladna v vseh državah članicah.

4.3

ČLEN 3(2) – EESO dvomi o zahtevi po zapisu v „drugem uradnem jeziku“, ki se mu ne zdi primerna, niti ni ustrezna za lažje prepoznavanje osebne izkaznice v tujini.

4.4

ČLEN 3(10) – EESO meni, da bi bilo treba v uredbi poenotiti obdobja veljavnosti osebnih izkaznic za posamezne starostne skupine.

4.5

ČLEN 5 – Postopno opuščanje osebne izkaznice bi moralo trajati tri leta, ne pet let.

4.6

ČLEN 6

4.6.1

Dokumenti za prebivanje bi morali vsebovati tudi naslednje elemente:

—	ime očeta in matere,

—	državljanstvo,

—	kraj rojstva,

—

spol,

—

višino,

—	barvo oči,

—

podpis.

4.6.2

Da se spoštuje osebnost vsakega posameznega državljana, bi bilo treba pri imenu in priimku imetnika zapisati polno ime, enako kot na rojstnem listu, in upoštevati uradni zapis.

4.7

ČLEN 8(2) – Postopno opuščanje dovoljenja za prebivanje bi moralo trajati tri leta, ne pet let.

4.8

ČLEN 10 – Brez poseganja v uporabo Uredbe (EU) 2016/679 EESO meni, da bi moral obravnavani predlog vključevati konkretna pravila glede namena baze podatkov, načina zbiranja in posodabljanja osebnih podatkov, njihovega sporočanja in vpogleda vanje ter dostopa do njih in njihove hrambe.

4.9

ČLEN 12(1) – Rok za predložitev poročila o izvajanju bi moral biti tri, ne štiri leta, kot je navedeno v uvodni izjavi 21.

4.10

ČLEN 12(2) – Rok za poročilo o oceni bi moral biti pet, ne šest let.

4.11

EESO se zdi priporočljivo z uredbo določiti, da začne obdobje, od katerega se zahteva osebna izkaznica, teči z rojstvom (na primer 30 dni).

4.12

V uredbi bi moralo biti tudi določeno, da je treba zadržanje ali hrambo veljavne osebne izkaznice v primeru, ko kateri koli subjekt, bodisi javni bodisi zasebni, preverja identiteto, omejiti na najkrajši čas, ki je potreben za ohranitev varnosti in obrambe držav članic. Prav tako bi bilo treba prepovedati razmnoževanje osebnih izkaznic, s fotokopiranjem ali kako drugače, brez izrecnega soglasja imetnika, razen če tako ne odloči sodni organ, iz očitnih razlogov varnosti, preprečevanja goljufij ali zlorab ter iz razlogov varstva podatkov in zasebnosti.

4.13

Poleg tega je treba izrecno predvideti takojšnji izbris podatkov v primeru izgube, tatvine, kraje identitete ali zamenjave izkaznic, da se prepreči goljufiva uporaba uradnih listin.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) COM(2018) 211 final z dne 17. 4. 2018.

(2) Med temi velja izpostaviti predvsem nova orodja za zbiranje elektronskih dokazov v kazenskih postopkih, olajšanje dostopa do finančnih informacij za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje ali pregon hudih kaznivih dejanj, zaostritev pravil proti predhodnim sestavinam za eksplozive, ki se uporabljajo za doma narejene eksplozive, izboljšanje nadzora nad uvozom in izvozom strelnega orožja, da se prepreči nezakonita trgovina z njim, boj proti terorističnim vsebinam na spletu, prizadevanja za interoperabilnost informacijskih sistemov in izboljšano izmenjavo informacij, zaščita pred kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi tveganji ter varovanje javnih prostorov, preprečevanje kibernetske kriminalitete in izboljšanje kibernetske varnosti.

(3) Povzetek ocene učinka – Spremni dokument k predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okrepitvi varnosti osebnih izkaznic državljanov Unije in dokumentov za prebivanje, izdanih državljanom Unije in njihovim družinskim članom, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/84

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za lažjo uporabo finančnih in drugih informacij za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona nekaterih kaznivih dejanj ter o razveljavitvi Sklepa Sveta 2000/642/PNZ

(COM(2018) 213 final – 2018/0105 (COD))

(2018/C 367/16)

Glavni poročevalec:

Victor ALISTAR

Zaprosilo	Evropski parlament, 28. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 87(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Sklep predsedstva	22. 5. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	176/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da naj bi z ukrepi Unije nastala dodana vrednost, saj bo mogoč usklajen pristop, s katerim bi se okrepilo domače in čezmejno sodelovanje pri finančnih preiskavah hudih kaznivih dejanj in terorizma. Z ukrepi na evropski ravni bi lahko poleg tega uskladili predpise, zlasti o varstvu podatkov, s čimer bi poskrbeli za učinkovito skupno območje varnosti in pravice.

1.2

Ta cilj bo mogoče doseči, če bo z vključitvijo pravnega akta, pripravljenega na podlagi člena 87(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), dopolnjen regulativni okvir za finančnoobveščevalne enote, ustanovljene na podlagi člena 114. V skladu z izbrano možnostjo bi se dostop do finančnih podatkov na podlagi pete direktive o boju proti pranju denarja (1) povezal z mehanizmi za pravosodno sodelovanje držav članic.

1.3

Predlog direktive je akt, s katerim se želi okrepiti zmožnost preiskovanja in zatiranja kaznivih dejanj na ozemlju Evropske unije, saj bi pristojni organi držav članic pridobili bolj neposreden dostop do finančnih podatkov. Tako bi lahko preiskovali koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, in prepoznavali vzorce kaznivih dejanj.

1.4

Področje uporabe, kakor ga je opredelila Komisija, se nanaša na preiskovanje in zatiranje kaznivih dejanj prek mehanizmov pravosodnega sodelovanja, v členih 2(l) in 3(1) pa se pri opredelitvi hudih kaznivih dejanj sklicuje tudi na Uredbo (EU) 2016/794 o Europolu (2). EESO v zvezi s tem meni, da je treba sestaviti natančnejši in ožji seznam kaznivih dejanj, pri katerih je dovoljeno uporabiti ta mehanizem.

1.5

Komisija bi morala v predlogu direktive doseči boljše ravnotežje med temeljnimi pravicami oseb, določenimi v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in potrebo po boljšem izvajanju zakonodaje, ki ureja boj proti kriminalu in njegovo zatiranje, s čimer bi poskrbela za okolje varnosti in pravice v Uniji.

1.6

Zaradi ravnotežja med dostopom do finančnih podatkov evropskih državljanov in potrebo po seznanjenosti mora biti direktiva osredotočena izključno na odkrivanje in zatiranje kaznivih dejanj ter načeloma ne bi smela biti usmerjena v presplošno preprečevanje, zato EESO predlaga, da se pri tem uporabi pravilo ustrezne utemeljitve primera.

1.7

Centralizirane registre bančnih računov bi lahko dopolnili s finančnimi podatki o naložbenih računih upravljavcev naložb na kapitalskih trgih, saj tovrstne naložbe sodijo med aktualne načine pranja denarja in prikrivanja nezakonito pridobljenih finančnih produktov. EESO tudi poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče povezati podatke, zbrane na podlagi pete direktive o preprečevanju pranja denarja (3), obravnavanega predloga direktive in četrte direktive o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja (4), pri čemer se zadnjo uporablja le za dokumentiranje hudih kaznivih dejanj in izključno za namene ugotavljanja razhajanj med podatki, zbranimi med preiskavo, in razpoložljivimi informacijami.

1.8

EESO v zvezi s tehničnimi elementi predloga priporoča, da se člen 17 dopolni s postopkovnimi določbami, ki se nanašajo na evropsko uredbo o pravosodnem sodelovanju in izmenjavo finančnih informacij s tretjimi državami.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj zaradi jasnosti, predvidljivosti in sorazmernosti predpisov, ki urejajo mehanizme za dostop do finančnih podatkov državljanov Unije, spremeni opredelitev iz člena 2(f), ki se nanaša na „informacije v zvezi s kazenskim pregonom“, in opredelitev iz člena 2(l), ki se nanaša na „huda kazniva dejanja“.

1.10

EESO poleg tega poziva Komisijo, naj predpiše namen dostopa do podatkov v nacionalnih centraliziranih registrih bančnih računov in ga v primeru preprečevanja omeji na kazniva dejanja, ki ogrožajo kolektivno in osebno varnost evropskih državljanov, in sicer na terorizem, trgovino z ljudmi in trgovino s prepovedanimi drogami, ter hkrati omogoči za vsa huda kazniva dejanja, kadar gre za odkrivanje, preiskovanje in pregon nekaterih kaznivih dejanj ali za zaseg sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji.

2. Ozadje mnenja

2.1

Kriminalne združbe, vključno s teroristi, delujejo v različnih državah članicah, prav tako imajo običajno svoje premoženje, vključno z bančnimi računi, po več državah, tako znotraj kot zunaj Unije. Poslužujejo se sodobne tehnologije, ki jim omogoča prenos denarja med več bančnimi računi in med različnimi valutami v zgolj nekaj urah.

2.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da naj bi z ukrepi Unije nastala dodana vrednost, saj bo mogoč usklajen pristop, s katerim bi se okrepilo domače in čezmejno sodelovanje pri finančnih preiskavah hudih kaznivih dejanj in terorizma. Poleg tega bodo ukrepi na ravni Unije omogočili uskladitev določb, zlasti o varstvu podatkov, če pa bodo države članice same sprejemale predpise, bo težko uskladiti raven zaščite.

2.3

Peta direktiva o preprečevanju pranja denarja (5) sicer uvaja nacionalne centralizirane registre bančnih računov, ki krepijo zmogljivost in učinkovitost finančnoobveščevalnih enot, vendar morajo imeti pristojni pravosodni organi možnost hitreje dostopati do finančnih informacij, da bodo preiskave in pregon bolj učinkoviti. Zato je treba s pravnim aktom, pripravljenim na podlagi člena 87(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, dopolniti regulativni okvir za finančnoobveščevalne enote, vzpostavljen na podlagi člena 114.

2.4

Tako bodo lahko pristojni organi neposredno dostopali do nacionalnih centraliziranih registrov bančnih računov, kar bo olajšalo delo pravosodnim in davčnim organom ter pristojnim za boj proti korupciji, ki po nacionalnem pravu že imajo preiskovalna pooblastila. Sem sodijo tudi uradi za odvzem premoženjske koristi, ki zaradi morebitne zamrznitve ali zaplembe opravljajo sledenje in identifikacijo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, da bi storilci teh dejanj ostali brez sredstev.

2.5

Področje uporabe, kakor ga je opredelila Komisija, se nanaša na preiskovanje in zatiranje kaznivih dejanj prek mehanizmov pravosodnega sodelovanja, v členih 2(l) in 3(1) pa se pri opredelitvi hudih kaznivih dejanj sklicuje tudi na Uredbo (EU) 2016/794 o Europolu (6). EESO v zvezi s tem meni, da je treba sestaviti natančnejši in ožji seznam kaznivih dejanj, pri katerih je dovoljeno uporabiti ta mehanizem.

2.6

V skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 (7) lahko do nacionalnih centraliziranih registrov bančnih računov dostopajo tudi evropski tožilci, s čimer se bo okrepila zmogljivost preiskovanja goljufij, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO priznava pomen mehanizmov sodelovanja med organi kazenskega pregona držav članic in pozdravlja pobudo Komisije o oblikovanju mehanizmov, ki pristojnim organom držav članic omogočajo, da hitreje in neposredneje dostopajo do finančnih podatkov v drugih državah članicah.

3.2

Predlog direktive je akt, s katerim se želi okrepiti zmožnost preiskovanja in zatiranja kaznivih dejanj v Evropski uniji, saj bi pristojni organi držav članic pridobili bolj neposreden dostop do finančnih podatkov. Tako bi lahko odkrivali koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, in prepoznavali vzorce kaznivih dejanj.

3.3

Komisija bi morala v predlogu direktive doseči boljše ravnotežje med temeljnimi pravicami oseb, določenimi v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in potrebo po učinkovitejšem izvajanju zakonodaje, ki ureja boj proti kriminalu in njegovo zatiranje.

3.4

Zato je treba poskrbeti, da bo mogoče pravico do spoštovanja in varstva zasebnosti omejiti le takrat, ko je ta ukrep sorazmeren z javnim interesom zagotavljanja varnosti in pravice na lokalni in regionalni ravni Evropske unije.

3.5

3.6

Dostop do finančnih podatkov bi bilo treba omogočiti le pristojnim organom, da bi ti lahko preiskali kazniva dejanja in začeli njihov pregon, ter uradom za odvzem premoženjske koristi, vendar v ustrezno utemeljenih primerih, da ne bi nastajali nizi metapodatkov, ki bi jih nato zase zadržali nacionalni ali evropski subjekti brez pristojnosti za odkrivanje in preiskovanje.

3.7

3.8

Predlog direktive bi bilo treba dopolniti tudi z vključitvijo postopkovnih določb, ki se sklicujejo na druga zakonodajna besedila EU o pravosodnem sodelovanju in izmenjavi finančnih informacij s tretjimi državami. S tem bi izpolnili dvoje zahtev: opredelili bi splošna pravna pravila za sodne postopke, ki se uporabljajo za veljavno zbiranje dokazov, kadar se kot dopolnilo uporabljajo drugi zakonodajni akti, in v širšem obsegu bi izvajali cilje javne politike, navedene v obrazložitvenem memorandumu predloga in naknadni analizi, ki jo je izvedla Komisija.

3.9

EESO ugotavlja, da Komisijin predlog direktive vsebuje zelo jasne določbe o varstvu temeljnih pravic, in to tudi pozdravlja, vendar opozarja, da so omejene na varstvo osebnih podatkov, ki se prenašajo na podlagi vzpostavljenega mehanizma, in na dostop do centraliziranih registrov bančnih računov, prav tako pa ne vsebujejo posebnih pravil, s katerimi bi zaščitili temeljne pravice s področja varstva zasebnosti in omogočili postopkovna jamstva glede omejevanja teh pravic.

4. Posebne ugotovitve in priporočila

4.1

Da bi bilo pri izvajanju instrumentov sodelovanja, določenih v predlogu direktive, omejevanje temeljnih pravic v zvezi z varstvom zasebnosti z zakonskega vidika sorazmerno, bi bilo treba odstraniti cilj preprečevanja iz opredelitve finančnih informacij v členu 2(e), pri čemer to ne bi vplivalo na opredelitev iz pete direktive o preprečevanju pranja denarja (8), ki ostaja nespremenjena v členu 1(2)(a) predloga direktive, ki je predmet tega mnenja. S tem bi bilo izključeno vsakršno tveganje kršitve določb Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki se nanašajo na temeljne pravice.

4.2

Kar zadeva opredelitev „hudih kaznivih dejanj“ iz člena 2(l), ki se sklicuje na Prilogo 1 k Uredbi (EU) 2016/794 o Europolu (9), se glede na besedilo predloga direktive in določbe o dostopu do podatkov za namene preprečevanja hudih kaznivih dejanj zdi, da je ta dostop nesorazmeren glede na splošni cilj direktive. Na primer, finančni podatki državljanov bi lahko bili dostopni za namene preprečevanja kaznivih dejanj v povezavi s prometnimi nesrečami s smrtnim izidom ali rasizmom, ksenofobijo ali izsiljevanjem.

4.3

EESO predlaga, da se opredelitev iz člena 2(l) spremeni tako: „huda kazniva dejanja“ pomenijo oblike kriminalitete, povezane s terorizmom, organiziranim kriminalom, trgovino s prepovedanimi drogami, trgovino z ljudmi, korupcijo, dejavnostmi pranja denarja, kaznivimi dejanji, povezanimi z jedrskimi in radioaktivnimi snovmi, tihotapljenjem priseljencev, nezakonito trgovino s človeškimi organi in tkivi, ugrabitvijo, protipravnim odvzemom prostosti in jemanjem talcev, ropom in veliko tatvino, nezakonito trgovino z umetninami, starinami in kulturnimi dobrinami, dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije, trgovanjem z notranjimi informacijami in manipulacijo finančnih trgov, izsiljevanjem, ponarejanjem in piratstvom, ponarejanjem denarja in plačilnih sredstev, nezakonito trgovino z orožjem, strelivom in razstrelivi, uničevanjem okolja, vključno z onesnaževanjem morja z ladij, spolno zlorabo in spolnim izkoriščanjem, vključno z gradivom o zlorabi mladoletnikov in otrok in pridobivanjem mladoletnikov in otrok za spolne namene, genocidom, hudodelstvi zoper človečnost in vojnimi zločini.

4.4

Podobno bi bilo treba za pojasnitev predmeta urejanja in zagotovitev skladnosti z navedenimi javnopolitičnimi cilji dostop do nacionalnih centraliziranih registrov bančnih računov dovoliti le za preprečevanje terorističnih dejanj, trgovine s prepovedanimi drogami in trgovine z ljudmi ter za namene identifikacije, preiskave, kazenskega pregona, kaznovanja in izterjave škode za zgoraj navedena kazniva dejanja in vsa druga kazniva dejanja, opredeljena v predlogu direktive.

4.5

Člen 5 predloga direktive je treba dopolniti z novim odstavkom (odstavkom 3), ki bi določal jamstvo sorazmernosti in legitimnosti v zvezi z dostopanjem organov kazenskega pregona do osebnih podatkov, tudi finančnih. Tako bi bilo treba v novem odstavku 3 določiti obveznost preverjanja zahtevkov za dostop za vsak primer posebej na podlagi „ustrezno utemeljenega primera“, da bi – v primeru, da ti zahtevki kasneje postanejo dokazno gradivo – bil ta dostop zakonit, kar zadeva pridobivanje in uporabo dokazov, in bi spoštoval temeljne pravice in svoboščine, vključno s pravico do poštenega sojenja, kakor določa praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, in da bi jih lahko nacionalna sodišča uporabila za kaznovanje kaznivih dejanj.

4.6

Zato ne zadostuje, da se zagotovi, da mora biti dostop do finančnih podatkov fizičnih oseb v skladu z nacionalnimi postopkovnimi jamstvi, določenimi v členih 7 in 8 predloga direktive, saj so ti podatki dostopni tudi organom, ki nimajo preiskovalnih pooblastil, kot je Europol, kakor je določeno v členu 10.

4.7

Člen 7(1) bi bilo treba spremeniti glede na zgornje pripombe v točki 4.1, ki se nanašajo na člen 2(e) predloga direktive. EESO predlaga, da se člen 7(1) glasi tako: „[…] so […] potrebne […] za preprečevanje kaznivih dejanj s področja terorizma, trgovine z ljudmi in trgovine s prepovedanimi drogami ter za odkrivanje, preiskovanje ali pregon teh in drugih hudih kaznivih dejanj“. Zaradi usklajenosti in uravnoteženosti bi bilo treba ustrezno spremeniti tudi člen 7(2).

4.8

EESO pozdravlja, da Komisija v členu 9(4) predloga direktive določa, da morajo v primeru tehnične okvare omrežja FIU.net nadomestni mehanizmi posredovanja informacij spoštovati enake varnostne pogoje, kot veljajo za omrežje. Po mnenju EESO bi morali v takem primeru tudi nadomestni mehanizmi za posredovanje finančnih informacij zagotoviti pisno dokazilo, da bi bilo mogoče preveriti pristnost, tako kot to velja za omrežje FIU.net.

4.9

Kar zadeva člen 10, ki določa dostop Europola do podatkov, skupaj z dostopom pristojnih organov, določenih v členu 3, bi bilo treba po mnenju EESO to pravico dostopa opredeliti na podlagi preiskovalnih pooblastil Europola in zagotoviti potrebna jamstva v zvezi z analizo metapodatkov.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Direktiva (EU) 2018/843 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma ter o spremembi direktiv 2009/138/ES in 2013/36/EU (UL L 156, 19.6.2018, str. 43).

(2) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL L 135, 24.5.2016, str. 53).

(3) Glej opombo 1.

(4) Direktiva Sveta (EU) 2016/881 z dne 25. maja 2016 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave informacij na področju obdavčenja (UL L 146, 3.6.2016, str. 8).

(5) Glej opombo 1.

(6) Glej opombo 2.

(7) Uredba Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL L 283, 31.10.2017, str. 1).

(8) Glej opombo 1.

(9) Glej opombo 2.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/88

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah

(COM(2018) 225 final – 2018/0108 (COD))

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju pravnih zastopnikov za namene zbiranja dokazov v kazenskih postopkih

(COM(2018) 226 final – 2018/0107 (COD))

(2018/C 367/17)

Poročevalec:

Christian BÄUMLER

Zaprosilo	Evropski parlament, 31. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 82(1) Pogodbe o delovanju EU
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sklepa predsedstva	22. 5. 2018
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	157/2/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da je povečana uporaba informacijskih storitev izziv za organe kazenskega pregona. Doslej ni bilo zanesljivega sodelovanja s ponudniki storitev in tudi ne preglednosti, poleg tega pa vlada pravna negotovost glede pristojnosti za preiskovalne ukrepe.

1.2

EESO pozdravlja zavezujoče evropske instrumente za zagotovitev podatkov in dostopa do njih, ki jih uvaja predlagana uredba o evropskih nalogih za predložitev in zavarovanje elektronskih dokazov.

1.3

1.4

EESO podpira odločitev, da naj bi evropski nalog za predložitev veljal samo za hujša kazniva dejanja, in opozarja, da bi bilo ta cilj lažje doseči na podlagi najnižjega praga za kazen, tj. 3 mesece, kot pa najvišjega, tj. 3 leta.

1.5

EESO poudarja, da mora biti uredba v skladu s temeljnimi pravicami in načeli, navedenimi zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in v ustavah držav članic.

1.6

EESO opozarja, da je vprašanje, pod kakšnimi pogoji je mogoče dostopati do podatkov v kazenskem postopku in kdo o tem odloča, na nacionalni ravni pogosto urejeno različno, in se zavzema za razvoj enotnih vseevropskih standardov glede pogojev za dostop do podatkov.

1.7

EESO pozdravlja dejstvo, da mora oba naloga za predložitev izdati ali potrditi pravosodni organ države članice, vendar je po njegovem mnenju problematično, da lahko nalog za predložitev podatkov o naročnikih in dostopu izda tudi državni tožilec. Odbor se zavzema za to, da bi bila za zbiranje vseh osebnih podatkov potrebna odločitev sodnika.

1.8

Tako kot Komisija EESO vidi težavo v tem, da bi lahko tretje države uvedle obveznosti za ponudnike storitev iz EU, ki niso v skladu s temeljnimi pravicami EU. Pozdravlja dejstvo, da predlog vsebuje trdne zaščitne ukrepe in se izrecno sklicuje na pogoje in zaščitne ukrepe, ki so že del pravnega reda EU.

1.9

EESO se strinja s možnostjo, ki jo Komisija predvideva v predlogu, namreč da lahko naslovnik izpodbija zakonitost, nujnost ali sorazmernost naloga in da mora država izdajateljica upoštevati imunitete in privilegije, ki ščitijo zahtevane podatke v državi članici ponudnika storitev.

1.10

EESO pozdravlja obveznost, ki jo uvaja predlog Komisije, namreč da morajo ponudniki storitev imenovati pravnega zastopnika v EU, ki bo sprejemal, spremljal in izvajal sklepe o predložitvi dokazov.

1.11

EESO meni, da bi morali imeti ponudniki storitev na vsak način pravico do povračila stroškov, če tako predvideva pravo države izdajateljice.

2. Ozadje predloga

2.1

Več kot polovica vseh kazenskih postopkov danes vključuje čezmejno povpraševanje po dostopu do elektronskih dokazov, kot so telefonska sporočila, elektronska pošta in aplikacije za pošiljanje sporočil. Zato Komisija predlaga nova pravila, ki naj bi policijskim in pravosodnim organom omogočila enostaven in hiter dostop do elektronskih dokazov, ki jih potrebujejo v preiskavah o priprtju in obsodbi storilcev kaznivih dejanj.

2.2

Svet (1) je leta 2016 pozval h konkretnim ukrepom na podlagi skupnega pristopa EU za večjo učinkovitost medsebojne pravne pomoči, izboljšanje sodelovanja med organi držav članic in ponudniki storitev iz držav nečlanic EU ter predlaganje rešitev za težave pri opredeljevanju in izvrševanju pristojnosti v kibernetskem prostoru.

2.3

Tudi Evropski parlament (2) je opozoril, da sedanji razdrobljeni pravni okvir lahko povzroča težave ponudnikom storitev, ki želijo izpolniti zahteve organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, in pozval k vzpostavitvi evropskega pravnega okvira, vključno z zaščitnimi ukrepi glede pravic in svoboščin vseh udeleženih.

2.4

Za primere, ko so dokazi ali ponudnik storitev v drugi državi, so bili že pred več desetletji razviti mehanizmi sodelovanja med državami. Kljub rednim reformam so ti mehanizmi sodelovanja pod vse večjim pritiskom zaradi povečanih potreb po pravočasnem čezmejnem dostopu do elektronskih dokazov. Zato so številne države članice in tretje države razširile svoja nacionalna orodja. Posledica je razdrobljenost, ki po mnenju EESO ustvarja pravno negotovost in nasprotujoče si obveznosti, postavljajo pa se tudi vprašanja o zaščiti temeljnih pravic in postopkovnih zaščitnih ukrepih oseb, na katere take zahteve vplivajo.

2.5

Po mnenju EESO je povečana uporaba informacijskih storitev izziv za organe kazenskega pregona, saj so pristojni organi pogosto slabo opremljeni za ravnanje s spletnim dokaznim gradivom. Ena glavnih ovir so tudi dolgotrajni postopki za pridobitev dokazov. Doslej ni bilo zanesljivega sodelovanja s ponudniki storitev in tudi ne preglednosti, poleg tega pa vlada pravna negotovost glede pristojnosti za preiskovalne ukrepe. EESO se zavzema za neposredno čezmejno sodelovanje med organi kazenskega pregona in ponudniki digitalnih storitev v kazenskih postopkih.

2.6

Sedanji pravni okvir EU sestavljajo instrumenti sodelovanja EU v kazenskih zadevah, kot so Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (3) (direktiva o EPN), Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (4), Sklep Sveta 2002/187/PNZ o ustanovitvi Eurojusta (5), Uredba (EU) 2016/794 o Europolu (6), Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ o skupnih preiskovalnih skupinah (7) ter dvostranski sporazumi med Unijo in državami nečlanicami EU.

3. Nalogi za zavarovanje in predložitev elektronskih dokazov

3.1

EESO pozdravlja zavezujoče evropske instrumente za zagotovitev podatkov in dostopa do njih, ki jih uvaja predlagana uredba o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah (COM(2018) 225). Naslovniki so ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, družbenih omrežij, spletnih tržnic, drugi ponudniki storitev gostovanja in ponudniki spletne infrastrukture, kot so registri naslovov IP in domenskih imen.

3.2

Direktiva o EPN zajema vsak čezmejni preiskovalni ukrep v EU. Sem sodi tudi dostop do elektronskih dokazov, vendar ta direktiva ne vsebuje posebnih določb o čezmejnem zbiranju elektronskih dokazov. Zato EESO pozdravlja nova pravila, ki jih predlaga Komisija in ki policijskim in pravosodnim organom omogočajo enostavnejši in hitrejši dostop do elektronskih dokazov.

3.3

EESO se strinja s tem, da sta evropski nalog za predložitev in evropski nalog za zavarovanje preiskovalna ukrepa, ki ju je mogoče sprejeti le v kazenski preiskavi ali kazenskem postopku za konkretno kaznivo dejanje. Povezava s konkretno preiskavo ju loči od preventivnih ukrepov ali zakonsko določenih obveznosti v zvezi s hrambo podatkov ter zagotavlja uporabo procesnih pravic, ki veljajo v kazenskih postopkih.

3.4

EESO se seznanja s tem, da naj bi se nalogi za predložitev podatkov o naročnikih in dostopu izdajali za vse vrste kaznivih dejanj, nalogi za predložitev podatkov o transakcijah in vsebini pa samo za kazniva dejanja, za katera je v državi izdajateljici najvišja zagrožena zaporna kazen vsaj tri leta, ali za posebna kazniva dejanja, ki so navedena v predlogu in pri katerih obstaja posebna povezava z elektronskimi orodji, ter kazniva dejanja, ki jih zajema Direktiva 2017/541/EU o boju proti terorizmu. Usmeritev na podlagi najvišje kazni treh let naj bi zagotovila, da se bo evropski nalog za predložitev takšnih podatkov uporabljal samo za hujša kazniva dejanja. EESO opozarja, da bi bilo ta cilj, s katerim se sicer strinja, lažje doseči na podlagi najnižjega praga za kazen, ki bi bil tri mesece.

3.5

Pravna podlaga v podporo ukrepanju na pravosodnem področju je člen 82(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da je mogoče ukrepe sprejeti po rednem zakonodajnem postopku za določitev pravil in postopkov za zagotovitev priznavanja vseh oblik sodb in sodnih odločb v celotni Uniji.

3.6

Novi instrumenti temeljijo na načelih vzajemnega priznavanja, da se olajša čezmejno zbiranje elektronskih dokazov. Organu v državi, kjer je naslovnik naloga, ne bo treba neposredno sodelovati pri vročanju in izvršitvi naloga. EESO opozarja, da lahko to za državljane EU pomeni, da bo imel organ druge države članice dostop do njihovih podatkov v skladu s svojimi pravili.

3.7

EESO poudarja, da mora biti uredba v skladu s temeljnimi pravicami in načeli, navedenimi zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in v ustavah držav članic. Sem sodijo pravica do svobode in varnosti, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, zaščita osebnih podatkov, svoboda gospodarske pobude, lastninska pravica, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, domneva nedolžnosti, pravica do obrambe, načeli zakonitosti in sorazmernosti ter pravica, da se oseba za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. EESO opozarja, da je zaščita teh pravic odvisna tudi od pogojev, pod katerimi se lahko vanje posega, in od tega, kdo o tem odloča.

3.8

EESO opozarja, da je vprašanje, pod kakšnimi pogoji je mogoče dostopati do podatkov v kazenskem postopku in kdo o tem odloča, na nacionalni ravni pogosto urejeno različno. Za dostop do podatkov so lahko pristojni policija, javno tožilstvo ali sodišče. Razlike so tudi pri vprašanju, v kateri fazi preiskovalnega postopka in pri kateri stopnji suma je dostop do podatkov pravno dopusten. EESO meni, da je treba na evropski ravni pripraviti standarde za odgovor na vprašanje, kdaj je dostop do podatkov možen.

3.9

EESO pozdravlja dejstvo, da mora oba naloga za predložitev izdati ali potrditi pravosodni organ države članice. Pri izdaji evropskega naloga za predložitev ali za zavarovanje dokazov mora vedno sodelovati pravosodni organ, in sicer kot organ izdajatelj ali kot potrditveni organ. Pri nalogih za predložitev podatkov o transakcijah in vsebini se zahteva sodelovanje sodnika ali sodišča. Predlog Komisije bi na splošno povišal raven pravnega varstva v Evropi.

3.10

Vendar je po mnenju EESO problematično, da lahko nalog za predložitev podatkov o naročnikih in dostopu izda tudi državni tožilec, saj gre tudi tukaj za osebne podatke in je težko zagotoviti naknadno pravno varstvo v primeru dostopa do podatkov iz druge države članice. EESO se zavzema za to, da bi bila za zbiranje vseh osebnih podatkov potrebna odločitev sodnika.

3.11

EESO se strinja z možnostjo, ki jo v predlogu predvideva Komisija, namreč da lahko naslovnik izpodbija zakonitost, nujnost ali sorazmernost naloga. Pravice na podlagi prava države izvršiteljice se v predlogu Komisije v celoti upoštevajo, saj je zagotovljeno, da se imunitete in privilegiji, ki ščitijo zahtevane podatke v državi članici ponudnika storitev, upoštevajo v državi izdajateljici. To zlasti velja, kadar zagotavljajo boljšo zaščito kot po pravu države izdajateljice.

3.12

EESO opozarja, da nalog vpliva tudi na pravice ponudnikov storitev, zlasti na pravico do svobode gospodarske pobude. EESO pozdravlja dejstvo, da predlog vključuje pravico ponudnika storitev do vložitve nekaterih zahtevkov v državi članici izdajateljici, na primer če naloga ni izdal ali potrdil pravosodni organ. Če se nalog pošlje v izvršitev v državo izvršiteljico, se lahko organ izvršitelj po posvetovanju z organom izdajateljem odloči, da ga ne bo priznal ali izvršil, če obstaja kateri koli od omejitvenih razlogov za ugovor.

3.13

Predlog Komisije predvideva, da lahko ponudnik storitev zahteva povrnitev svojih stroškov od države izdajateljice v skladu z njenim nacionalnim pravom, če je v njenih predpisih tako določeno za nacionalne naloge v podobnih nacionalnih primerih. EESO meni, da bi morali imeti ponudniki storitev na vsak način pravico do povračila stroškov, če tako predvideva pravo države izdajateljice.

4. Nasprotujoče si obveznosti

4.1

Tako kot Komisija EESO vidi težavo v tem, da bi lahko tretje države uvedle obveznosti za ponudnike storitev iz EU, ki niso v skladu s temeljnimi pravicami EU in ki ne ustrezajo visoki ravni varstva podatkov, ki ga zagotavlja pravni red EU.

4.2

V predlogu je ta problem obravnavan tako, da je predviden ukrep, ki vsebuje trdne zaščitne ukrepe in se izrecno sklicuje na pogoje in zaščitne ukrepe, ki so že del pravnega reda EU. EESO se strinja s stališčem Komisije, da bi bil to lahko vzorec za zakonodajo tretjih držav.

4.3

EESO podpira tudi vključitev posebne določbe o nasprotujočih si obveznostih, ki je predvidena v predlogu. Ta ponudnikom storitev omogoča opredelitev in uveljavljanje nasprotujočih si obveznosti, ki jih mora upoštevati, s čimer se sproži sodna presoja. Namen določbe je, da se zagotovi upoštevanje dveh vrst zakonov: po eni strani splošnih zakonskih prepovedi (blocking statues), kot je na primer zakon ZDA o zasebnosti v elektronskih komunikacijah (Electronic Communications Privacy Act), ki prepoveduje razkritje v zvezi s podatki o vsebini znotraj geografskega območja ZDA, razen v omejenih primerih, in po drugi zakonov, ki na splošno ne prepovedujejo razkritja, lahko pa ga prepovedujejo v posameznih primerih.

4.4

EESO se strinja s Komisijo, da lahko mednarodni sporazumi z drugimi ključnimi partnerji še zmanjšajo tveganje za kolizijo zakonov. To bi bila najboljša možnost, da se izognemo konfliktom.

5. Direktiva o pravnih zastopnikih

5.1

Predlog Komisije o evropskih nalogih za predložitev in zavarovanje dopolnjuje direktiva o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju pravnih zastopnikov v kazenskih postopkih (COM(2018) 226). Trenutno imajo države članice različne postopke glede obveznosti, ki veljajo za ponudnike storitev. Razdrobljenost je očitna zlasti pri elektronskih dokazih. Posledica je pravna negotovost med udeleženci, kar lahko pomeni, da za ponudnike storitev na tem področju veljajo različne, nasprotujoče si obveznosti in sankcije, odvisno od tega, ali storitve izvajajo v svoji državi, čezmejno v Uniji ali zunaj EU.

5.2

Direktiva, ki jo predlaga Komisija, uvaja obveznost, da ponudniki storitev v Uniji imenujejo pravnega zastopnika, ki sprejema, spremlja in izvaja sklepe o predložitvi dokazov, ki jih izdajo nacionalni organi, pristojni za kazenski postopek.

5.3

Po mnenju EESO bi to pravilo zagotovilo boljše delovanje notranjega trga na način, ki je v skladu z vzpostavljanjem skupnega območja svobode, varnosti in pravice. Obveznost, da vsi ponudniki storitev, ki so dejavni v Uniji, imenujejo pravnega zastopnika, bi zagotovila stalno razpoložljivost jasno določenega naslovnika za preiskovalne ukrepe. To pa bi ponudnikom storitev olajšalo izpolnjevanje nalogov, saj bi bil zastopnik v njegovem imenu odgovoren za sprejem, spremljanje in izvajanje nalogov.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Sklepi Sveta Evropske unije z dne 9. junija 2016 o izboljšanju kazenskega pravosodja v kibernetskem prostoru, ST9579/16.

(2) P8_TA(2017)0366.

(3) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL L 130, 1.5.2014, str. 1).

(4) Akt Sveta z dne 29. maja 2000 o ustanovitvi Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, v skladu s členom 34 Pogodbe o Evropski uniji.

(5) Sklep Sveta 2002/187/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja proti težjim oblikam kriminala.

(6) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol).

(7) Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ z dne 13. junija 2002.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/93

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obstojnih organskih onesnaževalih (prenovitev)

(COM(2018) 144 final – 2018/0070 (COD))

(2018/C 367/18)

Poročevalec:

Brian CURTIS

Zaprosilo Sveta Zaprosilo Parlamenta	13. 4. 2018 16. 4. 2018
Pravna podlaga	člena 192(1) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	19. 9. 2017 (v pričakovanju zaprosila)
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	157/0/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odobrava predlog Komisije, katerega namen je prenoviti uredbo o obstojnih organskih onesnaževalih, da se zagotovi usklajeno in učinkovito izpolnjevanje obveznosti, ki jih ima EU v okviru Stockholmske konvencije.

1.2

Odbor poudarja, da sta v Uniji že odpravljena dajanje v promet in uporaba večine obstojnih organskih onesnaževal. Ker pa so obstojna organska onesnaževala izjemno nevarna za ljudi in okolje, je treba njihovo proizvodnjo prepovedati, izjeme pa omejiti na posebno rabo. Zato EESO spodbuja Komisijo, naj sprejme strožje nadzorne ukrepe, in sicer v skladu s previdnostnim pristopom in Deklaracijo iz Ria o okolju in razvoju.

1.3

EESO podpira predlog o prenosu nalog s Komisije na Evropsko agencijo za kemikalije, da se vzpostavi ustreznejši okvir za zagotavljanje upravne, znanstvene in tehnične podpore pri izvajanju. Kljub temu pa opozarja na potrebo po vzpostavitvi zanesljive delovne metode, v katero bodo vključeni Komisija, agencija, države članice in deležniki.

1.4

EESO priporoča ustrezno in omejeno uporabo delegiranih aktov, da se ohrani odprt dialog z vsemi deležniki, s posebnim poudarkom na ozaveščanju javnosti in preglednosti.

1.5

EESO spodbuja EU, naj na svetovni ravni prevzame vodilno vlogo v boju proti obstojnim organskim onesnaževalom. Ukrepi EU bi morali biti usmerjeni v uskladitev nacionalnih strategij in zakonodaje za spremljanje in nadzor obstojnih organskih onesnaževal. Odbor zlasti meni, da bi morala EU v dvo- in večstranskih trgovinskih sporazumih spodbujati trajnost in ohraniti določbe o obstojnih organskih onesnaževalih.

1.6

Odbor podpira predlog o organizaciji obsežne kampanje ozaveščanja o obstojnih organskih onesnaževalih na ravni EU v okviru trajnostnega razvoja. Meni, da bi bila odprta podatkovna zbirka o obstojnih organskih onesnaževalih lahko uporabno orodje za podjetja in potrošnike.

1.7

EESO meni, da bi moralo biti usposabljanje o obstojnih organskih onesnaževalih obvezno in na voljo za vse evropske delavce, ki se pri delu posredno ali neposredno srečujejo s temi snovmi. EESO zlasti priporoča, da se pobude za izobraževanje in usposabljanje uskladijo in obravnavajo kot del iste strategije v skladu s pristopom vseživljenjskega učenja.

2. Uvod

2.1

Obstojna organska onesnaževala so organske spojine, odporne na razgradnjo v okolju s kemičnimi in biološkimi procesi ter fotolizo. Zaradi obstojnosti se kopičijo v organizmih ter lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi in okolje. Mnoga obstojna organska onesnaževala so se v preteklosti uporabljala oziroma se še vedno uporabljajo kot pesticidi, topila, farmacevtski izdelki in industrijske kemikalije. Čeprav so nekatera prisotna v naravi, na primer v vulkanih in različnih biosinteznih poteh, so večinoma umeten in popolnoma sintetičen proizvod.

2.2

Učinke obstojnih organskih onesnaževal na zdravje ljudi in stanje okolja je mednarodna skupnost obravnavala v Stockholmski konvenciji o obstojnih organskih onesnaževalih iz leta 2001 (1). Konvencija, ki jo je ratificiralo 180 pogodbenic in temelji na previdnostnem načelu, je svetovni sporazum, ki zagotavlja pravni okvir za ukinitev proizvodnje, uporabe, uvoza in izvoza obstojnih organskih onesnaževal. EU je Konvencijo, ki vključuje tudi seznam 12 snovi (vključno z DDT), podpisala leta 2005.

2.3

Evropska unija se je zavezala k sprejetju ukrepov za zmanjšanje izpustov obstojnih organskih onesnaževal v okolje, da bi zmanjšali izpostavljenost ljudi in prostoživečih živali tem onesnaževalom. Evropska unija je bila zelo dejavna pri dodajanju novih snovi na seznam Konvencije (2). Uredba (ES) št. 850/2004 (uredba o obstojnih organskih onesnaževalih) je pravni instrument, s katerim se izvaja zaveza EU in njenih držav članic v okviru Konvencije.

2.4

Druga konvencija, in sicer njen Aarhuški protokol o obstojnih organskih onesnaževalih (nazadnje spremenjen leta 2009), zadeva čezmejni prenos onesnaževal na velike razdalje in neposredno prepoveduje proizvodnjo nekaterih od njih, pri drugih pa določa rok za njihovo odpravo. Danes je na seznamu protokola 22 snovi.

3. Povzetek predloga

3.1

Komisija predlaga prenovitev uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih. S to pobudo se ne spreminjajo načela (previdnostno načelo) in cilji (varstvo okolja in zdravja ljudi) veljavne zakonodaje, temveč gre za popolno uskladitev zakonodaje in boljše izvajanje.

3.2

V predlogu so zlasti obravnavani naslednji izzivi:

—

uskladitev uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih, ki se sklicuje na Direktivo 67/548/EGS in Direktivo 75/442/EGS, z Uredbo (ES) št. 1907/2006, Uredbo (ES) št. 1272/2008 in Direktivo 2008/98/ES. Uredba o obstojnih organskih onesnaževalih se namreč sklicuje na regulativni odbor, ki ne obstaja več (3), prav tako pa jo je treba uskladiti z Lizbonsko pogodbo (PDEU). Nenazadnje je treba določiti, za katera pravila se uporabljajo izvedbeni akti, in pojasniti, kateri pogoji veljajo za sprejetje delegiranih aktov;

—

prenos nalog s Komisije na Evropsko agencijo za kemikalije (4), da se vzpostavi ustreznejši okvir za zagotavljanje upravne, znanstvene in tehnične podpore pri izvajanju. Prav tako se predlaga dodelitev usklajevalne vloge forumu za izmenjavo informacij o izvrševanju, ustanovljenemu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (uredba REACH), ki bo državam članicam pomagal pri izvrševanju uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih (5);

—	vključitev tehničnih sprememb operativnih določb, kot so izboljšanje jasnosti obstoječe opredelitve pojmov ter dodajanje opredelitev pojmov „proizvodnja“, „uporaba“ in „intermediat v zaprtem in krajevno omejenem sistemu“, da se izboljšajo in poenostavijo sedanji postopki.

3.3

V predlogu sta še posebej poudarjena preglednost informacij in javni dostop do njih. Spodbujati in krepiti je treba programe ozaveščanja javnosti glede obstojnih organskih onesnaževal, zlasti tiste, namenjene najbolj ranljivim skupinam, kakor tudi usposabljanje delavcev, znanstvenikov, učiteljev ter tehničnega in vodstvenega osebja. Poleg tega je treba javnosti omogočiti, da sodeluje pri pripravi, izvajanju in posodabljanju izvedbenih načrtov na nacionalni ravni.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO odobrava predlog Komisije, katerega namen je prenoviti uredbo o obstojnih organskih onesnaževalih, da se zagotovi usklajeno in učinkovito izpolnjevanje obveznosti, ki jih ima EU v okviru Stockholmske konvencije. Ti ukrepi so temeljnega pomena za vzpostavitev skupnega pravnega okvira, znotraj katerega se lahko sprejemajo ukrepi za preprečevanje proizvodnje, dajanja v promet in uporabe namerno proizvedenih obstojnih organskih onesnaževal ter vsakoletni nadzor v posameznih državah in pripravo primerjalnih podatkov za EU.

4.2

Odbor poudarja, da sta v Uniji že odpravljena dajanje v promet in uporaba večine obstojnih organskih onesnaževal. Da pa bi čim bolj zmanjšali izpuste teh onesnaževal, je treba prepovedati njihovo proizvodnjo ter izjeme omejiti na tiste, ki imajo bistveno vlogo pri neki posebni rabi. Zato EESO spodbuja Komisijo, naj sprejme strožje nadzorne ukrepe, kot so tisti v Stockholmski konvenciji, in sicer v skladu s previdnostnim pristopom k varstvu okolja, kot ga določa Deklaracija iz Ria o okolju in razvoju (6).

4.3

Odbor se zaveda, da se je Komisija odločila, da se ne bo formalno posvetovala z deležniki in državami članicami, ker obstaja splošni trden dogovor z vsemi javnimi in zasebnimi deležniki o ukrepih za prenovitev uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih. Kljub temu pa EESO priporoča Komisiji, naj za naslednje korake izvajanja zavzame učinkovit in vključujoč pristop.

4.4

EESO podpira predlog o prenosu nalog s Komisije na Evropsko agencijo za kemikalije, da se vzpostavi ustreznejši okvir za zagotavljanje upravne, znanstvene in tehnične podpore pri izvajanju. Kljub temu pa opozarja na potrebno po vzpostavitvi zanesljive delovne metode, v katero bodo vključeni Komisija, agencija in države članice, da se zagotovijo učinkovito sodelovanje in boljši rezultati. Eden od stebrov tega novega delovnega okvira bi moralo biti posvetovanje z deležniki.

4.5

EESO meni, da so nekateri vidiki prenovitve povsem tehnični. V skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (7) Odbor meni, da so obstojna organska onesnaževala resna grožnja za okolje in zdravje ljudi. EESO zato priporoča ustrezno in omejeno uporabo delegiranih aktov (kjer so nujno potrebni), da se ohrani odprt dialog z vsemi deležniki, s posebnim poudarkom na ozaveščanju javnosti in preglednosti.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Odbor spodbuja Komisijo, naj natančneje opredeli predlog, po katerem bi morale države članice javnosti pri pripravi, izvajanju in posodabljanju nacionalnih izvedbenih načrtov ponuditi možnosti za sodelovanje. EESO zlasti meni, da bi morali biti načini udeležbe jasni in enaki v vseh državah članicah. Odbor meni, da bi bolj kot posamezniki pomembno vlogo lahko imela organizirana civilna družba. Poleg tega ni jasno, ali bodo te pobude prejele finančno podporo Komisije in na kakšen način ter kako bo potekalo obveščanje o tej pomembni priložnosti.

5.2

Obstojna organska onesnaževala so svetovna grožnja. Trenutno je glavni izziv na svetovni ravni uskladitev nacionalnih strategij in zakonodaje za spremljanje in nadzor obstojnih organskih onesnaževal. Zato EESO podpira predlog Komisije o bolj proaktivni vlogi EU glede preprečevanja izpustov obstojnih organskih onesnaževal v tretjih državah.

5.3

Odbor kljub temu meni, da je izmenjava informacij (8) s tretjimi državami, ki niso pogodbenice Stockholmske konvencije, ali pravočasna tehnična in finančna pomoč na zahtevo in z razpoložljivimi sredstvi (9) za izvajanje Konvencije premalo konkretna za odpravo obstojnih organskih onesnaževal. EESO zlasti meni, da bi EU morala v dvo- in večstranskih trgovinskih sporazumih spodbujati trajnost in ohraniti določbe o obstojnih organskih onesnaževalih (10). Tudi mednarodni posredniki, kot je Odbor za izvajanje in spoštovanje obveznosti, vzpostavljen v okviru Konvencije Minamata, bi bili lahko pomembna referenčna točka (11). EESO trdno verjame, da je lahko EU vodilna v trajnostnih inovacijah.

5.4

Odbor podpira predlog o organizaciji obsežne kampanje ozaveščanja o obstojnih organskih onesnaževalih na ravni EU. Hkrati bi morala biti Evropa bolj dejavna pri spodbujanju izobraževanja o trajnosti in širjenju informacij o najboljših praksah glede trajnosti (12). EESO zlasti priporoča oblikovanje odprte podatkovne zbirke o obstojnih organskih onesnaževalih, ki bi bila uporabno orodje za podjetja in potrošnike.

5.5

Odbor meni, da bi moralo biti usposabljanje o obstojnih organskih onesnaževalih obvezno in na voljo za vse evropske delavce, ki se pri delu posredno ali neposredno srečujejo s temi snovmi. EESO želi poudariti, da so ti vidiki že del veljavne zakonodaje, vendar pa negotovo in šibko uresničevanje pomeni, da bo treba opredeliti nova orodja za učinkovitejše izvajanje. EESO zlasti priporoča, da se pobude za obveščanje, izobraževanje in usposabljanje uskladijo in obravnavajo kot del iste strategije v skladu s pristopom vseživljenjskega učenja.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) http://chm.pops.int/

(2) V zadnjih letih je bilo na prvotni seznam dodanih 16 snovi. http://chm.pops.int/TheConvention/ThePOPs/TheNewPOPs/tabid/2511/Default.aspx

(3) Od 1. junija 2015.

(4) Uredba (ES) št. 1907/2006.

(5) Registracija, evalvacija, avtorizacija in omejevanje kemikalij (REACH).

(6) Deklaracija iz Ria, 1992. Načelo 15: „Države v skladu s svojimi zmožnostmi za varovanje okolja splošno uporabljajo previdnostni pristop. Kadar obstaja grožnja resne ali nepopravljive škode, nepopolna znanstvena gotovost ne sme biti razlog za odlaganje stroškovno učinkovitih ukrepov za preprečevanje degradacije okolja.“

(7) Mnenje EESO o obstojnih organskih onesnaževalih (UL C 32, 5.2.2004, str. 45).

(8) COM(2018) 144 final, točka 18.

(9) COM(2018) 144 final, točka 21.

(10) Mnenje EESO Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44).

(11) Konvencija Minamata o živem srebru je svetovni sporazum o varovanju zdravja ljudi in okolja pred škodljivimi učinki živega srebra. Sklenjena je bila v Ženevi (Švica) 19. januarja 2013 in sprejeta 10. oktobra 2013 na diplomatski konferenci v Kumamotu (Japonska), veljati pa je začela 16. avgusta 2017. Z inovativnim in celostnim pristopom obravnava živo srebro skozi njegov celoten življenjski cikel, vse od pridobivanja do ravnanja z odpadki. http://www.mercuryction.org/. Člen 15.

(12) Mnenje EESO Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju (UL C 376, 22.12.2011, str. 102), glej točko 4.13.

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/97

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva

(COM(2018) 29 final)

(2018/C 367/19)

Poročevalec:	Cillian LOHAN
Soporočevalka:	Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Zaprosilo	Evropska komisija, 12. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	19. 9. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	172/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja sporočilo o spremljanju krožnega gospodarstva, saj je pomemben nadaljnji korak po akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, ki ga je tudi priporočil v mnenju NAT/676.

1.2

Sporočilo je dobro izhodišče, vendar pa v njem manjka več pomembnih in bistvenih kazalnikov:

—	okoljsko primerna zasnova,

—	razvoj (novih) poslovnih modelov,

—	sodelovalno gospodarstvo,

—	socialni kazalniki in

—	podatki o emisijah.

1.3

EESO ugotavlja, da ni bil udeležen v postopku posvetovanja za pripravo kazalnikov, čeprav je posvetovalni organ institucij EU.

1.4

Krožno gospodarstvo je povezano z nizkoogljičnim gospodarstvom in cilji trajnostnega razvoja, kar bi se moralo pri kazalnikih za spremljanje upoštevati.

1.5

Spremljanje ne sme biti preveč osredotočeno na odpadke.

1.6

Opredelitev „sektorjev krožnega gospodarstva“ je ozka in bi morala biti podrobnejša, saj vpliva na več kazalnikov.

1.7

Pomanjkanje podatkov na določenih področjih ne bi smelo biti razlog za izključitev. Jasno bi bilo treba pokazati na vrzeli v podatkih in opredeliti strategije za njihovo zapolnitev. Če se bomo še naprej omejevali na tradicionalne stare podatke, ne bo mogoče natančno meriti prehoda na nov gospodarski model.

1.8

V politikah in predpisih so neskladnosti, ki ovirajo prehod poslovnega sektorja na model krožnega gospodarstva. Neskladnosti je treba popisati v okviru za spremljanje.

1.9

Uporabo javnih sredstev je treba beležiti z ločenim kazalnikom. Naložbe, ki so bile izrecno usmerjene v pobude za krožno gospodarstvo, bi morale vključevati podatke, ki bi se lahko uporabili za razvoj tega kazalnika. Prav tako je treba spremljati „porabljeni denar“ in „vloženi denar“.

1.10

Evropska platforma za krožno gospodarstvo bi morala postati gonilo za zagotavljanje sodelovanja deležnikov, ki so aktivni na tem področju, da bi to dosegli, pa bi bilo treba pripraviti in izvajati komunikacijsko strategijo s konkretnimi cilji.

1.11

Izmeriti bi bilo treba ozaveščanje in izobraževanje potrošnikov in uporabnikov, da bi bolje razumeli vlogo potrošnikov v krožnem gospodarstvu in toku materialov. Spodbujati in izmeriti bi bilo treba infrastrukturno podporo, ki potrošnikom omogoča ustreznejše ravnanje za učinkovito rabo virov, ter dejavnosti, ki podpirajo prehod od „potrošnikov“ do „uporabnikov“.

2. Splošne ugotovitve

2.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije, saj je spremljanje napredka pri uresničevanju ciljev akcijskega načrta za krožno gospodarstvo bistveni del procesa.

2.2

Posvetovanja o oblikovanju okvira za spremljanje so bila osredotočena na deležnike, vendar bi moral biti vanje vključen tudi EESO, saj ima v skladu s pogodbami vlogo posvetovalnega organa, njegovi člani pa zastopajo številne pomembne skupine deležnikov.

2.3

Za učinkovit sistem spremljanja morajo meritve temeljiti na zanesljivih podatkih, ki so primerljivi po državah članicah.

2.4

Spremljanje napredka na poti h krožnemu gospodarstvu je nedvomno zahtevna naloga. Izrednega pomena je, da se izmerijo vsi elementi prehoda na krožno gospodarstvo ter jasno ugotovijo podatkovne vrzeli.

2.5

Zagotoviti bi bilo treba sredstva za zapolnitev podatkovnih vrzeli z nujno pripravo meril in zbiranjem podatkov za določitev izhodiščnih zneskov. Priporočljive so stalne raziskave ter spremljanje meril, meritev in kazalnikov.

2.6

Opredelitev sektorjev krožnega gospodarstva je dokaj ozka in bi jo bilo izpopolniti, saj precej omejuje merila, uporabljena pri ocenjevanju gospodarske dejavnosti, ustvarjanja delovnih mest, inovacij in drugih kazalnikov.

Slika 1: Tokovi materialov v gospodarstvu (EU-28, 2014)

Slika 1, vir: http://ec.europa.eu/eurostat/web/circular-economy/material-flow-diagram

2.7

Iz splošne slike za tokove materialov je razvidno, da se v energijo in proizvode v EU vsako leto predela osem milijard ton materialov. Od teh se 0,6 milijarde ton nato izvozi, velika večina pa jih ostane pod nadzorom akterjev znotraj EU. Vendar pa je ta analiza selektivna, saj vanjo niso bili vključeni vsi materiali: izključeni so bili pomembni tokovi, kot na primer živila in tekstil. Upoštevati bi bilo treba posledice proizvodnje v primerjavi z vplivom porabe ter preučiti, kako in kaj proizvajamo, izvažamo in uvažamo.

2.8

V sporočilu bi bilo treba upoštevati dejstvo, da so po mnenju avtorjev raziskave številke, povezane z recikliranjem, optimistične in verjetno predstavljajo olepšano sliko tega, kar se dejansko dogaja na terenu.

2.9

Krožno gospodarstvo je treba nujno povezati z nizkoogljičnim gospodarstvom. Okvir za spremljanje mora to povezavo vključevati, da bi okrepili dejavnosti, preprečili njihovo podvajanje in tako dosegli učinkovitejši prehod.

2.10

Sporočilo namenja zelo velik poudarek odpadkom. To je mogoče delno pojasniti z dejstvom, da so podatki o odpadkih trdni, skladni in primerljivi. Vendar pa morajo prihodnje dejavnosti spremljanja preseči področje odpadkov in recikliranja ter se osredotočiti na zasnovo, proizvodnjo in porabo.

2.11

Izmeriti bi bilo treba ozaveščanje in izobraževanje potrošnikov in uporabnikov, da bi bolje razumeli vlogo potrošnikov v krožnem gospodarstvu in toku materialov. Uvesti bi bilo treba na dejstvih temelječe in praktične rešitve – udeležba civilne družbe pri tem igra pomembno vlogo, izredno pomembna pa je kultura krožnega gospodarstva, ki temelji na ponovnem razmisleku o vrednotah in spremembah obstoječih vzorcev porabe.

2.12

Pripraviti je treba slovar opredelitev, ki se nanašajo na krožno gospodarstvo in jih je odobrila EU. Sedanje spremljanje sektorjev krožnega gospodarstva je že po naravi preozko, da bi lahko dejansko zajelo tisto vrsto sistemskih sprememb, ki je predvidena v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in ki si jo želi družba. Prav tako bi bilo treba ponovno opredeliti, kaj dojemamo kot odpadke.

3. Deset kazalnikov

3.1

Deset kazalnikov je navedenih pod naslovi proizvodnja in poraba, ravnanje z odpadki, sekundarne surovine ter konkurenčnost in inovacije.

3.2

Manjkajo kazalniki, ki bi beležili emisije v zrak, med drugimi emisije toplogrednih plinov, v povezavi z obstoječim linearnim modelom. Ti so bistvenega pomena, če želimo krožno gospodarstvo povezati z nizkoogljičnim gospodarstvom, cilji EU na področju podnebja in energije ter Pariškim sporazumom.

3.3

Deset kazalnikov namenja zelo velik poudarek odpadkom. Opravljena bi morala biti širša analiza, ki bi vključevala celotno vrednostno verigo proizvodov in materialov, med drugimi okoljsko primerno zasnovo, nove poslovne modele, spremembe poslovnih sistemov in industrijske simbioze ter nove vrste modelov porabe.

3.4

Na splošno bi morali s kazalniki po eni strani meriti rezultate in koristi krožnega gospodarstva, po drugi strani pa preučiti krožnost virov.

3.5

Čeprav so v krožnem gospodarstvu bolj zaželene krajše in manjše zanke, poudarek na samozadostnosti, ki bi bila ločena od drugih kazalnikov, ni kazalnik krožnosti. Samozadostnost se lahko poveča zaradi stopnje predelave surovin in uporabe sekundarnih surovin. Če samozadostnost preveč poudarjamo kot kazalnik, obstaja tveganje, da postane cilj, kar pa ni namen. Nenamerno lahko povzročimo odmik od osredotočenosti na najbolj učinkovito uporabo surovin in proizvodov. Potrebno je sistematično razmišljanje.

3.6

Razumljivo je, da je bila pri izbiri desetih kazalnikov upoštevana razpoložljivost podatkov, vendar pa je treba vrzeli v podatkih jasno in izrecno ugotoviti. Nujno je treba razviti načrt za odpravo teh vrzeli, in sicer kot del okvira za spremljanje.

3.7

V sedanjem načrtu za izboljšanje baze znanja se še vedno zelo osredotoča na odpadke, zato bi ga bilo treba razširiti tudi na druge vidike krožnega gospodarstva.

3.8

Evropska platforma za krožno gospodarstvo, ki je skupna pobuda Evropske komisije in EESO, bi morala postati orodje za odkrivanje vrzeli v podatkih, razumevanje trendov med deležniki in podporo pri prepoznavanju ovir pri prehodu.

4. Prve ugotovitve

4.1 Proizvodnja in poraba

4.1.1

Kazalniki proizvodnje in porabe so preveč osredotočeni na odpadke.

4.1.2

Zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov se meri samozadostnost pri oskrbi s surovinami. Ta sama po sebi ni kazalnik krožnega gospodarstva (glej točko 3.4). Pojasniti bi bilo treba razliko med primarnimi surovinami in sekundarnimi ali terciarnimi surovinami. Prav tako bi bilo koristno spremljati razvoj na bolj razčlenjen način, na primer z merjenjem rabe obnovljivih oziroma neobnovljivih virov, predelave kritičnih surovin, kot so redke kovine, ter učinkov proizvodnje, uvoza in izvoza (glej točko 2.8).

4.1.3

Zelena javna naročila so dober kazalnik uporabe javnih sredstev in so lahko gonilo krožnosti. Izvajanje načrtov za zelena javna naročila v državah članicah bi bilo mogoče spodbuditi s jasnim komuniciranjem in dodelitvijo sredstev za usposabljanje o povezanosti med zelenimi javnimi naročili, krožnostjo, cilji trajnostnega razvoja in cilji Pariškega sporazuma glede nizkoogljičnega gospodarstva.

4.1.4

Pri ocenjevanju regionalnih in nacionalnih načrtov za zelena javna naročila bi bilo treba spremljati izobraževalne programe za naročnike in širiti informacije. Pojasniti je treba dozdevna protislovja med krožnimi ali zelenimi javnimi naročili ter pravili enotnega trga.

4.1.5

Bistvenega pomena so orodja za merjenje živilskih odpadkov, s katerimi je mogoče preučiti zapleteno vprašanje, kje vzdolž dobavne verige se hrana zavrže. Ne zadostuje, da se živilske odpadke preprečuje le na ravni potrošnikov, temveč so za rešitev tega izrednega problema potrebne sistemske spremembe.

4.1.6

Živilski odpadki so sicer le en vidik pri uvedbi krožnega modela v kmetijsko-živilskem sektorju. Za opredelitev krožnih kmetijskih praks so potrebne jasne opredelitve, ki jih je treba nujno oblikovati v posvetovanju z deležniki (glej točko 2.13). Živilske odpadke bi bilo treba spremljati v okviru enega sistema, da bi tako upoštevali soodvisnost med proizvodnjo živil, živilskimi odpadki in drugimi sektorji, kot so energetika, mobilnost in upravljanje voda.

4.1.7

Ključni vidiki prehoda na krožno gospodarstvo, ki bi morali biti del razdelka proizvodnja in poraba v okviru za spremljanje, niso bili zajeti. Mednje sodijo okoljsko primerna zasnova, novi modeli lastništva, prostovoljni sporazumi, obveščanje potrošnikov, vedenje potrošnikov, podporna infrastruktura, opredelitev subvencij za dejavnosti, ki so morda v nasprotju s krožnim gospodarstvom, ter povezave z nizkoogljičnim gospodarstvom in cilji trajnostnega razvoja.

4.2 Ravnanje z odpadki

4.2.1

Za krožno gospodarstvo so bistvenega pomena ponovna opredelitev ravnanja z odpadki in odpadkov, spodbujanje raziskav in inovacij na področju recikliranja, novi poslovni modeli, nove vrednostne verige in premik naprej od recikliranja. Prav tako je treba z ravnanja z odpadki preiti na ravnanje z viri.

4.2.2

Najpomembnejše vprašanje, ki si ga je treba zastaviti pri spremljanju komunalnih odpadkov in stopenj recikliranja, je, kje vzdolž verige potekajo meritve – pred sortiranjem ali po njem. To je omenjeno v delovnem dokumentu služb Komisije, ni pa izrecno navedeno v sporočilu. EESO že od nekdaj zagovarja stališče, da je najbolj točna merilna točka po sortiranju.

4.2.3

Spremljanje komunalnih odpadkov bi moralo vključevati tudi odpadno vodo. Človeški odpadki so možen vir energije, če so obdelani v anaerobnih gniliščih. Prispevajo lahko tudi k zmanjšanju emisij iz drugih virov energije.

4.3 Sekundarne surovine

4.3.1

V krožnem gospodarstvu igra dinamični, funkcionalni trg za sekundarne surovine bistveno vlogo.

4.3.2

Koncepti v zvezi s tokovi materialov v krožnem gospodarstvu morajo iti korak dlje od recikliranja in vključevati tudi spremljanje tokov materialov na področju popravil in ponovne uporabe, vključno z dejavnostmi predelave. Tukaj so spet potrebne opredelitve, da bi lahko odpadki, ki jih proizvede en sektor, postali morebitni viri za drug sektor.

4.3.3

Upoštevana bi morala biti razlika med koncem življenjske dobe proizvoda (kar pomeni konec njegovega delovanja) ter koncem življenjske dobe sestavnih delov in materialov, uporabljenih pri njegovi izdelavi.

4.3.4

Pri tokovih materialov v krožnem gospodarstvu bi morali beležiti tudi spremembe lastništva v poslovnem modelu, ki temelji na storitvah.

4.3.5

To poglavje se osredotoča na ravnanje z odpadki, ki se trenutno proizvajajo, in izpostavlja možnosti za pridobivanje sekundarnih surovin. Pobuda je dobrodošla, vendar je omejena, saj so bile iz ocene izključene obsežne vrste tokov materialov, med njimi hrana in tekstil.

4.3.6

Pomembno je, da se nadzoruje zasnova družbene zaloge (angl. societal stock) in zagotovi, da se surovine, ki se uporabljajo na tem področju, ob koncu funkcionalnosti ali zaželenosti produktov lahko predelajo. S tem bi več kot podvojili potencial upravljanja s tokovi materialov. Pri spremljanju lahko pomaga digitalizacija.

4.3.7

V sporočilu bi lahko povečali preglednost in jasnost v zvezi s tem, kateri materiali so vključeni v družbene zaloge ter kako se merijo in spremljajo.

4.4 Konkurenčnost in inovacije

4.4.1

Inovacije, naložbe in trgovina so najpomembnejše dejavnosti, s katerimi podjetja prispevajo k prehajanju na krožno gospodarstvo. Ker je krožno gospodarstvo pomembno za vse gospodarske sektorje in je zanj ključnega pomena sodelovanje med njimi, je za sektorje krožnega gospodarstva potreben širši pristop.

4.4.2

Spremljati je treba razvoj v zvezi z okoljsko primerno zasnovo, kakor tudi razvoj novih poslovnih modelov, ki temeljijo na storitvah, in prožnih lastniških možnosti. Slediti je treba na primer razvoju in sprejetju standardov, povezanih z okoljsko primerno zasnovo in pomembnih za krožno gospodarstvo.

4.4.3

Obstajajo podjetja, ki so se začela seliti na področje predelave in zasedati precejšnje deleže trgov, kar mora biti vključeno v okvir za spremljanje.

4.4.4

Uporabo javnih sredstev je treba beležiti s posebnimi kazalniki. Naložbe, ki so bile izrecno usmerjene v pobude za krožno gospodarstvo, bi morale vključevati podatke, ki bi se lahko uporabili za razvoj tega kazalnika, tako da bi bilo mogoče izmeriti ne le porabljena sredstva, temveč tudi dosežene učinke.

4.4.5

Pri prehodu na nizkoogljično krožno gospodarstvo so izredno pomembne tudi zasebne naložbe. Sektorji naložb, zavarovalništva in bančništva so že razvili orodja in modele za ocenjevanje. Tako zasebne naložbe kot javne finance bi bilo treba v sistemu spremljanja količinsko opredeliti.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/103

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za ribolov, ki izkorišča pridnene staleže v zahodnem Sredozemskem morju

(COM(2018) 115 final – 2018/0050 (COD))

(2018/C 367/20)

Poročevalec:

Gabriel SARRÓ IPARRAGUIRRE

Zaprosilo	Evropski parlament, 15. 3. 2018 Svet, 20. 3. 2018
Pravna podlaga	členi 43(2), 114(1) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	13. 2. 2018 (v pričakovanju zaprosila)
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	165/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO se strinja z Evropsko komisijo, da je potreben večletni načrt za ribolov pridnenih vrst v zahodnem Sredozemskem morju z ukrepi za ustavitev prelova večine staležev pridnenih vrst, za katere so podatki na voljo. EESO zato meni, da je za ribolov z vlečnimi mrežami primerna ureditev ribolovnega napora na podlagi ribolovnih dni in po geografskih območjih, in pozdravlja možnost, da se v primeru neuspešne ureditve ribolovnega napora uvede sistem na podlagi celotnega dovoljenega ulova (TAC).

1.2

EESO meni, da mora biti cilj načrta doseči trajnostni ribolov s treh vidikov: okoljskega, socialnega in gospodarskega. Zato morajo biti sprejeti ukrepi sorazmerni, da bi bile njihove družbeno-gospodarske posledice sprejemljive in vzdržne za sredozemske ribiče. S tega vidika bo do predvidenega datuma sprejetja in začetka veljavnosti tega predloga (ne prej kot sredi leta 2019) težko doseči največji trajnostni donos za vse staleže do leta 2020. EESO zato podpira mednarodno zavezo EU glede doseganja največjega trajnostnega donosa do leta 2020, kar je v okviru tega večletnega načrta bistvenega pomena, zlasti za vrste, ki so najbolj prelovljene in jim grozi biološko izčrpanje. Zato bi bilo treba za vse staleže določiti bolj realne in razumne roke glede doseganja največjega trajnostnega donosa.

1.3

EESO se zaveda regionalnih posebnosti ribolova v Sredozemlju, vendar meni, da je treba zaradi „posebnosti“ Sredozemlja sprejeti reformo ribištva, zato sozakonodajalcema priporoča, da podpreta ustrezno ureditev, ki bi zagotavljala enakost evropskih pomorskih regij in sredozemski regiji omogočila, da v celoti uresniči cilje skupne ribiške politike.

1.4

EESO se zaveda, da se je število ribiških plovil v zadnjih letih precej zmanjšalo, vendar obžaluje, da ta prizadevanja ribiškega sektorja niso prispevala k zmanjšanju dejanske ribolovne umrljivosti za ključne staleže zlasti zaradi strukturne presežne zmogljivosti nekaterih segmentov flote, predvsem plovil z vlečnimi mrežami, in večje učinkovitosti ribolova zaradi modernizacije ladijskih motorjev ter ribolovnih orodij in tehnologij.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj upošteva tudi druge dejavnike in človekove dejavnosti, ki vplivajo na stanje ribjih staležev in ekosisteme v Sredozemlju, kakor je navedeno v točki 3.5 tega mnenja, v kateri so predlagani primerni ukrepi za zmanjšanje posledic teh dejavnikov in dejavnosti za ribje staleže.

1.6

Glede na to, da je Sredozemlje napol zaprto morje, ki si ga deli dvaindvajset držav, med njimi je večina neevropskih, EESO poziva Evropsko komisijo, naj si čim bolj prizadeva za uskladitev ukrepov za upravljanje skupnih vrst s preostalimi državami, zlasti v okviru Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM).

1.7

EESO glede na obsežen prelov v tej regiji priznava, da je treba sprejeti posebne ukrepe za prostorsko-časovno omejitev za vlečne mreže, ki so glavno ribolovno orodje na območjih iz tega načrta, da bi tako znatno zmanjšali vpliv na neželen ulov pridnenih vrst, zlasti nedoraslih rib, ter na pomembne habitate rib (območja drstitve in območja za gojenje), če bi bilo to nujno glede na znanstvena poročila.

1.8

EESO priporoča, naj sozakonodajalca odpravita prepoved uporabe vlečnih mrež do izobate 100 m, ki velja vsako leto med 1. majem in 31. julijem, iz razlogov, navedenih v točki 4.3 tega mnenja.

1.9

EESO priporoča Evropski komisiji, naj predlaga vključitev izrednih spremljevalnih ukrepov za nadomestitev izgub, ki jih bodo imeli ribiči zaradi zmanjšanja ribolovnega napora in ribolovne umrljivosti. Poleg tega bi bilo dobro razširiti podporo za začasno prenehanje dejavnosti in ponovno preučiti podporo za trajno prenehanje dejavnosti.

1.10

EESO priporoča Evropski komisiji, naj upošteva vse pripombe, navedene med splošnimi in posebnimi ugotovitvami v tem mnenju.

2. Povzetek predloga Komisije

2.1

Evropska komisija je predstavila predlog uredbe o vzpostavitvi večletnega načrta za ribolov pridnenih vrst v zahodnem Sredozemskem morju, ki se nanaša na ribolov rdeče-modre kozice, dolgoostne rdeče kozice, orjaške rdeče kozice, osliča, škampa in progastega bradača, ki ga opravljajo italijanske, francoske in španske ribiške flote, in sicer predvsem z vlečnimi mrežami.

2.2

Splošni cilji predloga so doseči največji trajnostni donos za zadevne staleže, uporabiti previdnostni in ekosistemski pristop ter olajšati izvajanje obveznosti iztovarjanja, da bi bile ribolovne dejavnosti dolgoročno trajnostne z vidika okolja in bi prinašale gospodarsko in družbeno korist ter korist z vidika zaposlovanja.

2.3

Evropska komisija je objavila ta predlog, ker meni, da Uredba Sveta (ES) št. 1967/2006 (1) in nacionalni načrti upravljanja niso dovolj uspešni, saj je po mnenju evropskih in mednarodnih znanstvenih krogov več kot 80 % ocenjenih staležev na tem podobmočju prelovljenih in je njihov ulov precej višji od razpona ribolovne umrljivosti, ki bi omogočal doseganje cilja največjega trajnostnega donosa.

2.4

V predlogu je določenih več ukrepov, med njimi so: določitev ciljev vrednosti ribolovne umrljivosti (FMSY) in referenčnih točk ohranjanja, nujni ukrepi in največje število ribolovnih dni ter precejšnje zmanjšanje ribolovnega napora v prvem letu. Če ti ukrepi ne bi zadostovali, se predlaga določitev celotnega dovoljenega ulova (TAC) in sprejetje več tehničnih ohranitvenih ukrepov z delegiranimi akti. Poleg tega se za celotno območje, ki ga ureja predlog, predlaga prostorsko-časovna prepoved, po kateri bi bil ribolov z vlečnimi mrežami vsako leto med 1. majem in 31. julijem prepovedan do izobate 100 m.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO se na podlagi znanstvenih študij v zvezi s tem vprašanjem zaveda razsežnosti problema prelova in s tem povezane velike okoljske krize. Strinja se, da so potrebni dodatni ukrepi, da bi se zmanjšala ribolovni napor in ribolovna umrljivost ter s tem obnovili glavni prelovljeni pridneni staleži v zahodnem Sredozemskem morju.

3.2

Hkrati pa meni, da mora biti to sorazmerno, da ne bi ogrozili sposobnosti preživetja ribičev v Sredozemlju, ki so v zadnjih letih utrpeli že precejšnje zmanjšanje števila ribiških plovil in s tem izgubo delovnih mest.

3.3

EESO poleg tega meni, da bo glede na sedanje stanje staležev in predvideni datum sprejetja in začetka veljavnosti tega predloga (ne prej kot sredi leta 2019) težko doseči največji trajnostni donos za vse staleže do leta 2020. Zato se zavzema, da bi posebno pozornost namenili vrstam, ki so najbolj prelovljene in jim grozi biološko izčrpanje (na primer oslič in progasti bradač), da bodo ti cilji izpolnjeni. Zato bi bilo treba za vse staleže določiti bolj realne in razumne roke glede doseganja največjega trajnostnega donosa.

3.4

EESO meni, da je Evropska komisija pri oceni stanja staležev in predlogu ukrepov za njihovo izboljšanje ponovno spregledala ostale dejavnike in človekove dejavnosti, ki vplivajo na staleže, kot so podnebne spremembe, zakisljevanje, onesnaženje, dejavnosti, povezane z zemeljskim plinom in nafto, pomorski promet, morski odpadki, neustrezno upravljanje dejavnosti na obali itd. Zato se po njegovem mnenju za stanje ribjih staležev ne more kriviti samo ribiškega sektorja in bi morali dejansko sprejeti ekosistemski pristop, ki bi upošteval vse zgoraj naštete dejavnike in dejavnosti.

3.5

Po drugi strani se EESO zavzema za priznanje pomena vlečnih mrež z družbeno-gospodarskega vidika v Sredozemlju. Približno 75 % pridnenih vrst se ulovi z vlečnimi mrežami. Zato si je treba prizadevati, da se ta vrsta ribolova ustrezno regulira (s prostorsko-časovnimi omejitvami) in da se izboljša njena selektivnost. Vlečne mreže so edino ribolovno orodje, ki v Sredozemlju omogoča ulov velike količine vrst, kot so dolgoostna rdeča kozica, rdeče-modra kozica, škamp, morska bogomolka, sinji mol, tabinja belica, morska mačka, kratkoplavuti ligenj, pritlikavi ligenj, sipa itd. Vendar pa obstajajo tudi bolj selektivne tehnike z manjšimi posledicami za določene vrste, npr. z uporabo vrš, košar in zabodnih ali trislojnih mrež.

3.6

EESO priznava pomen učinkovite zaščite funkcionalnih ribolovnih območij in občutljivih habitatov na globokomorskih območjih, saj je iz znanstvenih mnenj razvidno, da gre za območja s koncentracijo nedoraslih rib in drstišč pridnenih vrst, kot so oslič, škamp in kozice. Ta območja, ki so pomembna za obnovitev staležev, bi bilo treba dokončno ali začasno zapreti za ribolov v skladu s členom 8 uredbe o skupni ribiški politiki glede določitve območij obnove staležev rib. EESO podpira vzpostavitev več območij v tem načrtu, npr. v delti reke Ebro, Levjem zalivu in globinah pri mestu Carloforte.

3.7

Po mnenju EESO Evropska komisija ponovno predlaga pretirano uporabo delegiranih aktov. Številni ukrepi, ki jih predlaga, so namreč predmet soodločanja (členi 13, 16 in 18).

4. Posebne ugotovitve

4.1

EESO je seznanjen z mnenjem Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora za ribištvo (STECF) o relativni neučinkovitosti ureditve ribolovnega napora za učinkovito zmanjšanje ribolovne umrljivosti, pa tudi, da bi bilo treba za trajnostno obnovitev staležev potrebno občutno zmanjšanje umrljivosti. Poleg tega želi spodbuditi prehod na pristop ureditve z omejitvijo ulova (TAC), ob upoštevanju znanstvenih mnenj, kar je edini pristop, ki omogoča dejanski nadzor ribolovne umrljivosti.

4.2

EESO meni, da bi bilo treba v uvodni izjavi 5, ki se nanaša na cilje skupne ribiške politike (SRP), poleg okoljske trajnosti navesti tudi družbeno in gospodarsko vzdržnost.

4.3

EESO predlaga, da se v uvodni izjavi 26 in s tem tudi v členu 8 ohrani sprejetje ukrepov za upravljanje na podlagi celotnega dovoljenega ulova kot dolgoročen trend upravljanja ribolova v Sredozemlju, ki vključuje veliko različnih vrst. Zaželeno bi bilo, da bi STECF izdajal priporočila glede glavnih staležev, za katere se pripravljajo znanstvena mnenja glede previdnostnega največjega dovoljenega ulova v zvezi z največjim trajnostnim donosom.

4.4

Uvodna izjava 28 in člen 11(1) določata prepoved ribolova z vlečnimi mrežami vsako leto med 1. majem in 31. julijem do izobate 100 m. Po mnenju EESO ta ukrep ni sorazmeren in ni upravičen. Zakonodaja EU in nacionalne zakonodaje zagotavljajo zadostna jamstva, ki preprečujejo uporabo vlečnih mrež na ranljivem morskem dnu. Poleg tega so v Sredozemlju plitvejša območja, kjer bi predlagana prepoved onemogočila ribolov številnim ladjam z vlečnimi mrežami. Namesto tega se EESO zavzema za vzpostavitev zaprtih območij, ki bi bila ustrezno znanstveno utemeljena, kakor predlagajo tudi sami ribiči v številnih državah EU.

4.5

V zvezi z uvodno izjavo 37 in s tem tudi členom 19, ki se nanašata na Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR) ter ukrepe za začasno prenehanje, EESO Evropski komisiji predlaga, naj vključi tudi trajno prenehanje dejavnosti, ki bi se lahko financiralo s sredstvi sedanjega ESPR in ESPR, ki bo veljal od leta 2021, saj bo zahtevano zmanjšanje ribolovnega napora in ribolovne zmogljivosti, kar bo zahtevalo izravnalne ukrepe za lastnike plovil in zaposlene.

4.6

Kakor je navedeno v točki 3.3 zgoraj, bo po mnenju EESO težko doseči razpon FMSY za zadevne staleže do leta 2020, kakor je predlagano v členu 4(1), ne da bi imelo to nevzdržne socialno-ekonomske posledice za flote. Večletni načrti so bili predloženi z veliko zamudo glede na začetek veljavnosti Uredbe (EU) št. 1380/2013 o skupni ribiški politiki iz razlogov, ki niso povezani z ribiškim sektorjem, zato po mnenju EESO ni mogoče pričakovati, da bi zdaj dosegli cilje, ki jih je nemogoče izpolniti.

4.7

EESO v zvezi s členom 7(1) meni, da je primerna ureditev ribolovnega napora na podlagi ribolovnih dni za ribolov z vlečnimi mrežami. Vendar pa se ne strinja z razlikovanjem po kategorijah dolžin, kakor je navedeno v Prilogi I, ali po skupinah ribolovnega napora glede na vrsto ulova, ne glede na to, ali gre za rdeče-modro kozico ali orjaško rdečo kozico v globokih vodah ali pa za progastega bradača, osliča, dolgoostno rdečo kozico ali škampa v epikontinentalnem pasu in zgornjih predelih kontinentalne strmine. Po mnenju EESO bi bila bolj primerna ureditev po geografskih podobmočjih za vsa plovila z vlečnimi mrežami, brez razlikovanja po dolžini ali globini, saj gre za umetno razlikovanje, ki v praksi ne obstaja, saj lahko plovila z vlečnimi mrežami v istem ribolovnem potovanju lovijo tako vrste v epikontinentalnem pasu kot v globokih vodah. Poleg tega je pomembno, da se vsako geografsko podobmočje upravlja posebej in da zanj veljajo posebni ukrepi za obnovitev tam živečih vrst, ne glede na stanje vrst na drugih podobmočjih.

4.8

V zvezi z referenčno vrednostjo, določeno v členu 7(4), EESO meni, da bi bilo treba določiti minimalno število dni, ki se ne bi smelo dodatno zmanjšati, da ne bi prišli do točke, ki bi ogrozila rentabilnost podjetij.

4.9

EESO se strinja, da se na splošno dovoli le dvanajst ur ribolova na ribolovni dan in pet ribolovnih dni na teden ali enakovredna omejitev, kakor je določeno v členu 9(3). Hkrati pa priporoča uvedbo določenih izjem za oddaljena ribolovna območja in globoke vode v Sredozemlju v ustrezno utemeljenih primerih in s posebnim dovoljenjem, da se omogoči daljši čas potovanja (vendar brez povečanja števila ur za ribolov), kar je že praksa v nekaterih državah.

4.10

EESO meni, da je treba v členu 9(5) dopustiti možnost za izmenjavo zmogljivosti med različnimi geografskimi podobmočji, če bi bilo to mogoče zaradi izboljšanja stanja staležev (v skladu z merili, ki so že določena v zakonodaji glede skupne zgornje meje zmogljivosti).

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju, spremembi Uredbe (EGS) št. 2847/93 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1626/94 (UL L 409, 30.12.2006, str. 9).

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/107

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prenovitev)

(COM(2017) 753 final – 2017/0332(COD))

(2018/C 367/21)

Poročevalec:

Gerardo LARGHI

Zaprosilo	Evropski parlament, 8. 2. 2018 Svet, 28. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	13. 2. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	161/1/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odobrava predlog Komisije za posodobitev direktive o pitni vodi ter se v veliki meri strinja z njegovo strukturo, cilji in ukrepi. Z zadovoljstvom poudarja, da se je prvič uspešno zaključil zakonodajni postopek, ki izhaja iz evropske državljanske pobude in upošteva njene temeljne predloge. Hkrati opozarja, da se pri več kot 99 % dobavljene pitne vode v EU izpolnjujejo zahteve veljavne Direktive 98/83/ES.

1.2

EESO tako kot v svojem prejšnjem mnenju (1) obžaluje, da predlog direktive dostopa do pitne vode in komunalne ureditve ne opredeljuje izrecno kot univerzalno človekovo pravico, kakor je bilo zahtevano s pobudo Right2Water (Pravica do vode) in ki se kot taka priznava v ciljih trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov (2).

1.3

EESO meni, da je lahko model, ki ga je predlagala Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in ki temelji na minimalni dnevni količini vode na osebo, ustrezna rešitev. Pri tej temi je pomembno ohraniti celostni pristop (3), vključiti standarde trajnosti in krožnega gospodarstva ter okoljske, gospodarske in socialne vidike (4).

1.4

Po mnenju EESO mora Komisija sprejeti vrednosti parametrov, ki jih predlaga SZO, obdržati mehanizem odstopanj, kot je trenutno določen, ter znova preučiti samodejnost iz člena 12 direktive. Namen tega predloga je zajamčiti boljše standarde kakovosti, skupaj z opredelitvijo protokolov, ki se uporabijo, ko se pojavi dejanska nevarnost za uporabnike.

1.5

EESO podpira uvedbo ukrepov, s katerimi bi se od držav članic zahtevalo, da zagotovijo lažji dostop do pitne vode za ranljive osebe ali tiste, ki živijo na odročnih območjih, podeželskih območjih z omejenimi možnostmi ali obrobnih območjih. Podrobno izvajanje ukrepov pa bi bilo treba v skladu z načelom subsidiarnosti prepustiti državam članicam.

1.6

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da sta bili sprejeti previdnostno načelo in načelo „plača povzročitelj obremenitve“ (5), podpira organizacijo komunikacijskih kampanj, da bi spodbudili bolj razširjeno in ozaveščeno porabo vode iz javnih vodovodov, ter pri tem priporoča uporabo vseh razpoložljivih sredstev, ne samo spletnih.

1.7

EESO priznava, da direktiva zajema pomembne novosti na področju spremljanja in preglednosti informacij. Da bi se uporabniki bolje zavedali, kako pomembno je uporabljati vodo iz pipe, priporoča, da so posredovane informacije jasne in razumljive. EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo pri distribuciji vode mala in srednja podjetja. Vloge pa morajo biti sorazmerne, da se izognemo njihovemu birokratskemu obremenjevanju.

1.8

EESO meni, da je treba v skladu z Direktivo 2000/60/ES spremljati vire oskrbe z vodo in – kjer je to potrebno – ustvariti vodne rezerve, namenjene odzivanju v izrednih razmerah, preučiti nove pristope k alternativnim virom, kot je deževnica, ter zagotoviti razumnejše izkoriščanje vodonosnikov, da se omeji nepotrebna poraba.

1.9

Meni tudi, da bi morala voda za rabo v gospodinjstvu spadati na področje krožnega gospodarstva in da bi jo morala Komisija v svoji direktivi zajeti v ta okvir, pri tem pa določiti nova pravila za zbiranje, ponovno zbiranje in ponovno uporabo odpadne vode.

1.10

EESO je zaskrbljen, ker lahko večji predvideni stroški za preglede, posodobitve in uskladitve vodovodnega omrežja s predpisi bremenijo samo končne uporabnike in se ne porazdelijo med javne organe in dobavitelje.

1.11

EESO upa, da bodo države članice prilagodile vodarino za manj premožne državljane ali državljane, ki so pod pragom revščine, in tiste, ki živijo na podeželskih območjih z omejenimi možnostmi. Hkrati priporoča uvedbo ukrepov za odvračanje od prekomerne porabe vode, s čimer bi spodbudili vestnost pri porabi. To bi moralo veljati tudi pri vodi za rabo v kmetijstvu in industrijske namene. EESO poudarja potrebo po učinkovitem vzdrževanju vodovodnega omrežja, s čimer naj bi se zmanjšale razlike med načrpanimi in obračunanimi količinami ter omejile izgube. Za solidarnost s skupinami prebivalstva z nižjimi dohodki je hkrati bistveno ohraniti postopno nižje tarife za velike uporabnike, kar bi lahko prispevalo k nižjim fiksnim stroškom.

1.12

EESO meni, da je voda osnovna javna dobrina, zaradi česar se vodonosniki, vodonosni sistemi in večji naravni vodni viri ne bi več smeli privatizirati oziroma bi morali ostati za javno rabo. Da se zagotovi splošna dostopnost pitne vode, lahko država članica k oskrbi gospodinjstev ali industrije z vodo pritegne zasebna podjetja, ki pa naj imajo pri tem dopolnilno, in ne prevladujočo vlogo v primerjavi s subjekti javnega prava.

1.13

EESO poziva, da se v prihodnje razlikuje med priznavanjem pravice do vode in varovanjem zdravja.

2. Ozadje

2.1

Pitna voda je osnovna dobrina, nujna za zdravje, dobro počutje in dostojanstvo vsakega človeka. Razpoložljivost vode in motnje hidrogeološkega cikla znatno vplivajo na kakovost življenja posameznikov ter na gospodarske in proizvodne dejavnosti.

2.2

Približno 40 % svetovnega prebivalstva je še vedno odvisnega od čezmejnih vodnih teles za oskrbo z vodo, do leta 2030 pa bi lahko 2 milijardi ljudi živelo na območjih, kjer bo primanjkovalo vode.

2.3

Ozemlje Evropske unije je nedvomno med najbolj prizadevnimi pri gospodarjenju s pitno vodo, vendar dva milijona evropskih državljanov še vedno nima dostopa do varnih, čistih in poceni vodnih virov, pri čemer pa več kot 99 % dobavljene pitne vode izpolnjuje zahteve Direktive 98/83/ES.

2.4

Kakovost vode vpliva na prehransko verigo, zato je treba v skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 na vseh področjih prehranske verige zagotoviti dostop do čiste vode.

2.5

Mnogi dejavniki, kot npr. povečanje svetovnega prebivalstva, vse večja potreba po vodi za rabo v gospodinjstvih pa tudi v industriji in kmetijstvu, onesnaževanje in podnebne spremembe povzročajo nove izzive v zvezi z oskrbo, dostopom, gospodarjenjem in recikliranjem. To spodbuja k posodobitvi obstoječe zakonodaje, med drugim Direktive 98/83/ES.

2.6

Leta 2013 je bilo z evropsko državljansko pobudo Pravica do vode zbranih več kot 1,8 milijona podpisov z namenom, da bi se obstoječa zakonodaja prilagodila novim izzivom in da bi se pravzaprav priznala univerzalna človekova pravica dostopa do pitne vode in komunalne ureditve (6).

2.7

Evropski parlament (7) in EESO (8) sta odločno podprla to pobudo, ki je nadaljnjo oporo našla tudi v Agendi 2030 Organizacije združenih narodov (9).

2.8

Na podlagi pobude Pravica do vode je Komisija najprej izvedla javno posvetovanje (10), nato pa še uradno posvetovanje z vsemi deležniki, ki sta med drugim privedli do revizije Direktive 98/83/ES v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT). Dostop do kakovostne pitne vode ter učinkovito gospodarjenje z njo sta med ključnimi načeli evropskega stebra socialnih pravic, sistema preventivnega zdravstvenega varstva in oskrbe z neoporečnimi živili ter sta lahko skupaj s ponovno uporabo vode del akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (11).

3. Povzetek predloga Komisije

3.1

Stebri, ki jih določa direktiva, so: posodobitev seznama parametrov, uvedba pristopa, ki temelji na tveganju, izboljšanje pravil o preglednosti in dostopu do aktualnih informacij za potrošnike, večja preglednost in dostop do podatkov, izboljšanje proste trgovine z materiali, ki so v stiku s pitno vodo, in dostop do pitne vode za vse.

3.2

Predlog delno v skladu s posebnimi priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (12) določa povišanje parametrov, ki se uporabljajo za vodo, namenjeno rabi ljudi, da bi zagotovili njeno zdravstveno ustreznost, boljše spremljanje vsebnosti patogenov in legionele, nove kemijske parametre in parametre za endokrine motilce ter strožje omejitve vrednosti svinca in kroma.

3.3

Države članice zagotovijo, da se pri dobavi, obdelavi in distribuciji vode, namenjene za rabo ljudi, uporabi pristop, ki temelji na analizi tveganja v povezavi z nevarnostmi glede vodnih teles, ki se uporabljajo za črpanje vode, njeno dobavo in distribucijo v gospodinjstva (pri slednji se ocenjevanje izvaja vsaka tri leta, pri tveganju v zvezi z dobavo pa vsakih šest let).

3.3.1

Države članice lahko izvedejo dodatna spremljanja snovi ali mikroorganizmov, za katere niso bili določeni parametri.

3.3.2

Novi pristop, ki temelji na tveganju, se uporablja po načelu „onesnaževalec plača“.

3.4

Predlog uvaja nove določbe za zmanjšanje obstoječih razlik in uskladitev standardov za materiale, ki so v stiku z vodo, kar še danes ovira prosto trgovino.

3.5

Države članice se poziva, naj zagotovijo dostop do vode vsem, zlasti ranljivim in marginaliziranim osebam, izboljšajo kakovost storitve oskrbe z vodo, kjer je ta že na voljo, zagotovijo dostopne cene vode za rabo v gospodinjstvu, izvedejo kampanje za spodbujanje uporabe pitne vode in obveščanje državljanov o kakovosti pitne vode na njihovem ozemlju ter o sprejetih ukrepih za nadzor, zbiranje in odvajanje odpadnih voda.

3.6

Nove stroške bodo krila zlasti vodooskrbna podjetja, za potrošnike pa bi se stroški za gospodinjstva le rahlo zvišali. V vsakem primeru direktiva izključuje tveganje, da bi pitna voda postala cenovno nedostopna. Strošek družinske porabe bi se lahko zvišal od 0,73 % do 0,76 %, torej med 7,90 in 10,40 EUR letno, vendar bi višja kakovost vode v gospodinjstvu lahko pripomogla k opustitvi rabe ustekleničene vode.

3.7

Morebitna izguba delovnih mest bi se lahko izravnala z večjim zaposlovanjem na področju oskrbe z vodo ter prihranki v zvezi z embalažo in recikliranjem plastike. Nova delovna mesta bi bilo treba ustvariti predvsem tam, kjer so viri oskrbe z vodo.

3.8

Predviden je tudi pozitiven učinek na mala in srednja podjetja, zlasti tista, ki delujejo na področju analize in obdelave vode. Upravni stroški za nacionalne organe so bili ocenjeni kot zanemarljivi ali vse nižji.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO je pozorno preučil predlog Komisije za posodobitev direktive o pitni vodi. Odbor zlasti izraža zadovoljstvo, da se je prvič uspešno zaključil zakonodajni postopek, ki izhaja iz evropske državljanske pobude in upošteva njene temeljne predloge. Vendar opozarja, da več kot 99 % dobavljene pitne vode v EU izpolnjuje zahteve veljavne Direktive 98/83/ES in da je ta voda najvišje kakovosti (13).

4.2

Vendar obžaluje, da direktiva ne predvideva jasnega priznanja univerzalne pravice dostopa do pitne vode in komunalnih storitev, kot je bilo zahtevano z evropsko državljansko pobudo Pravica do vode in kot se navaja v resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov z dne 25. septembra 2005 z naslovom Spremenimo svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 ter v ciljih trajnostnega razvoja (cilj 6: „vsem omogočiti enakopraven dostop do čiste in poceni pitne vode“).

4.3

EESO se strinja z odločitvijo Komisije, da se kot pravni akt uporabi direktiva, saj ta v smislu subsidiarnosti bolj ustreza posebnim potrebam in vprašanjem na nacionalni in lokalni ravni, vendar pod pogojem, da se vseskozi ohrani celovit pristop, ki vključuje predvsem vse druge predpise v zvezi s trajnostnim razvojem in krožnim gospodarstvom, da se zagotovi kakovostna oskrba z vodo.

4.4

Predlaga, da lahko države članice v smislu subsidiarnosti sprejmejo posebne ukrepe za zagotavljanje lažjega dostopa do pitne vode za ranljive in marginalizirane osebe. Vendar pa resno dvomi o odpravi sedanjega sistema odstopanj na nacionalni ravni po eni strani ter uvedbi samodejnosti, ki jo določa člen 12 direktive, po drugi. Takšni ukrepi namreč ne upoštevajo v zadostni meri lokalnih posebnosti in lahko povzročijo nenadne prekinitve oskrbe z vodo brez dejanske nevarnosti za zdravje ljudi. Zato poziva, da se večja pozornost nameni trendom glede sestave vode, ne pa občasnim posameznim podatkom.

4.5

Odbor podpira organizacijo obsežnih kampanj za obveščanje državljanov o novih predpisih za varovanje zdravja ter spodbujanje bolj razširjene in ozaveščene uporabe vode iz javnih vodovodov. Te kampanje bi morale potekati tudi s sredstvi v nedigitalni, klasični obliki, da bi lahko zajele vse dele prebivalstva. Komisija bi morala oceniti gospodarske ukrepe za kampanje recikliranja ter za financiranje tistih, ki kupujejo gospodinjske aparate z majhno porabo vode.

4.6

EESO podpira predlog za uskladitev obstoječih predpisov v zvezi z materiali, ki so v stiku s pitno vodo. Zlasti meni, da bi tak ukrep lahko ustvaril precejšnjo ekonomijo obsega na notranjem trgu ter napredek na področju zdravja.

5. Posebne ugotovitve

5.1

EESO meni, da so izkušnje s pobudo Pravica do vode pomemben primer, ki ga bo morala Komisija upoštevati pri krepitvi instrumenta evropske državljanske pobude. Poudarja zlasti, da je to prva in edina pobuda, ki je uspešno zaključila svojo pot, kar kaže na čezmerno zapletenost postopka tako v fazi predstavitve in zbiranja podpore v okviru odbora za izvedbo pobude kot tudi pri nadaljnjem ukrepanju Komisije (14), kot je delno že priznano v nedavnem predlogu uredbe COM(2017) 482 final.

5.2

Odbor meni, da bi bil model, ki ga je predlagala Svetovna zdravstvena organizacija in ki temelji na minimalni dnevni količini vode na osebo, lahko ustrezna rešitev (15). Po mnenju EESO je bistveno, da EU vodi boj proti svetovni vodni revščini.

5.3

V skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije je pomembno sprejeti politike, katerih cilj je na podlagi naslednjih kazalnikov kakovosti vode izboljšati dostop uporabnikov do pitne vode:

—	varnost: morebitne sledi mikroorganizmov, patogenov in kemijskih snovi ne smejo preseči dovoljene mejne vrednosti ali ustvarjati radiološkega tveganja,

—	sprejemljivost: voda mora imeti sprejemljivo barvo, vonj in okus,

—	dostopnost: vsi imajo pravico do komunalne ureditve, ki je fizično dostopna v gospodinjstvu ali neposredni bližini družin, šolskih ustanov, delovnega mesta ali zdravstvenih ustanov,

—	cenovna ugodnost: kot navaja Program Združenih narodov za razvoj (UNDP), stroški za vodo ne bi smeli presegati 3 % dohodka gospodinjstev.

5.4

EESO je zaskrbljen zaradi tveganja za zvišanje stroškov potrošnikov in ponovno poziva, naj se vsem državljanom prizna pravica do pitne vode po dostopnih cenah. Države članice in Komisija bi morale zaradi večje preglednosti tudi slediti gibanju cen.

5.5

EESO meni, da bi posodobitev direktive lahko prinesla več možnosti in nova delovna mesta v številnih malih in srednjih podjetjih, predvsem tistih, ki delujejo na področju analize in nadzora vode ter vzdrževanja in novih objektov. Vendar pa ugotavlja, da je Komisija posvetila le malo pozornosti zagotovitvi zadostnega števila delavcev z ustreznimi znanji, ki bi se bili sposobni lotiti novih izzivov na tem področju. EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo pri distribuciji vode mala in srednja podjetja. Vloge pa morajo biti sorazmerne, da se izognemo njihovemu birokratskemu obremenjevanju.

5.6

EESO poudarja, da bi se zaradi direktive lahko pojavila tveganja na področju proizvodnje mineralne vode, ki bi močno vplivala na zaposlovanje v tem sektorju. Komisija tega tveganja ne obravnava zadostno, ne z vidika podpore podjetjem pri morebitni preusmeritvi proizvodnje in tudi ne z vidika morebitne podpore delavcem med brezposelnostjo in preusposabljanjem z namenom ponovnega vstopa na trg dela. EESO meni, da je treba ta vprašanja obravnavati na ravni EU z uporabo vseh predvidenih instrumentov, med katerimi je tudi socialni dialog.

5.7

EESO meni, da je treba v skladu z Direktivo 2000/60/ES spremljati vire oskrbe z vodo in – kjer je to potrebno – ustvariti vodne rezerve, namenjene odzivanju v izrednih razmerah, preučiti nove pristope k alternativnim virom, kot sta deževnica ali razsoljevanje, ter zagotoviti razumnejše izkoriščanje vodonosnikov, da se omeji nepotrebna poraba.

V Bruslju, 12. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Mnenje EESO Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! (UL C 12, 21.1.2015, str. 33), točka 1.8.

(2) Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov z dne 25. septembra 2015 z naslovom Spremenimo svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030. Cilj 6: „vsem omogočiti enakopraven dostop do čiste in poceni pitne vode“.

(3) Mnenje EESO Evropsko partnerstvo za inovacije v zvezi z vodo (UL C 44, 15.2.2013, str. 147), točka 1.2.

(4) Mnenje EESO Vključitev vodne politike v druge evropske politike (UL C 248, 25.8.2011, str. 43), točka 1.1.

(5) Mnenje EESO Možno preoblikovanje skupne kmetijske politike (UL C 327, 31.8.2017, str. 93), točka 1.5.

(6) www.right2water.eu

(7) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. septembra 2015 o nadaljnjih ukrepih na podlagi evropske državljanske pobude Pravica do vode.

(8) Mnenje EESO Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! (UL C 12, 21.1.2015, str. 33).

(9) Resolucija Generalne skupščine Združenih narodov z dne 25. septembra 2015 z naslovom Spremenimo svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030. Cilj 6: „vsem omogočiti enakopraven dostop do čiste in poceni pitne vode“.

(10) Komisija je prejela več kot 5 900 odgovorov in nato organizirala uradna srečanja, na katerih se je razpravljalo o preglednosti in primerjalni analizi.

(11) COM(2017) 614 final.

(12) Projekt sodelovanja v zvezi s parametri pitne vode regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo z imenom Podpora reviziji Priloge I k Direktivi Sveta 98/83/ES o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (direktiva o pitni vodi), priporočilo z dne 11. septembra 2017.

(13) COM(2016) 666.

(14) Mnenje EESO o evropski državljanski pobudi (revizija) (UL C 237, 21.10.2016, str. 74).

(15) http://www.ohchr.org/Documents/Publications/FactSheet35en.pdf

10.10.2018

Uradni list Evropske unije

C 367/112

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju in delovanju vrhnjega domenskega imena.eu ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 733/2002 in Uredbe Komisije (ES) št. 874/2004

(COM(2018) 231 final – 2018/0110 (COD))

(2018/C 367/22)

Poročevalec:

Philippe DE BUCK

Zaprosilo	Evropski parlament, 28. 5. 2018 Svet, 5. 6. 2018
Pravna podlaga	prvi odstavek člena 172 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28. 6. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	133/1/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira cilje iz predloga uredbe o izvajanju in delovanju vrhnjega domenskega imena.eu ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 733/2002 in Uredbe Komisije (ES) št. 874/2004. Namen predloga uredbe je, da se na eni strani odpravijo zastarele določbe, na drugi pa omogoči hitrejše odzivanje na prihodnji razvoj.

1.2

EESO želi poudariti dejstvo, da je spletni identifikator pomemben za državljane, podjetja in organizacije EU, zato bi morali domensko ime.eu imeti za storitev splošnega pomena (SSP). Iz tega razloga bi moralo tudi veljati, da mora biti register nepridobitna organizacija, ki se ukvarja zgolj z operativnim vodenjem domenskega imena, morebitni presežek pa bi se moral stekati v proračun EU.

1.3

EESO se zaveda, da se register imenuje po koncu odprtega razpisnega postopka, vendar želi poudariti, da je treba storiti vse, da se delovanje.eu nemoteno nadaljuje. Odprti razpisni postopek bi lahko negativno vplival na stabilnost osebja in odnosov z veliko registratorji ter na zaupanje v domensko ime in na njegov sloves. Vsa merila za izbor je zato treba precej vnaprej jasno opredeliti, zlasti vprašanje, ali je register lahko komercialno podjetje. EESO vsekakor poziva, naj bo celoten proces popolnoma pregleden.

1.4

Komisija bi morala opredeliti, ali mora biti register nepridobitna organizacija.

1.5

EESO podpira ustanovitev sveta več zainteresiranih strani in želi biti v njem zastopan.

1.6

EESO podpira širitev pogojev za upravičenost, da bodo lahko tudi fizične osebe pridobile domensko ime.eu. Med pogoji za to ni več prebivanje v državi članici Evropske unije. Ker bo vsem državljanom držav članic, ne glede na državo njihovega prebivališča, omogočena pridobitev domenskega imena.eu, se ne bo povečala samo prepoznavnost EU, temveč bo z domenskim imenom izrecno izkazana tudi njihova povezanost z EU.

1.7

Brexit bo vplival na merila za upravičenost, ko in če bo Združeno kraljestvo zapustilo Evropsko unijo oziroma ko se bo izteklo morebitno prehodno obdobje. Vsi organi, ki se ukvarjajo z upravljanjem domenskega imena.eu in operativno odgovornostjo zanj, bi se morali pripraviti na nove okoliščine, zadevne lastnike domenskih imen.eu pa bi bilo treba pravočasno obvestiti o ukinitvi njihovih pravic. Določiti bi bilo treba uresničljive roke.

1.8

EESO se zavzema za nemoteno prehodno obdobje s sedanjim izvajalcem. Ker se pogodba sedanjega registra, tj. EURid, izteče oktobra 2019 in takrat nova uredba in izvedbeni akti Komisije verjetno še ne bodo v celoti veljali, bo potrebno prehodno obdobje, kar pomeni, da bo treba pogodbo z EURid bodisi podaljšati bodisi se o njej ponovno pogajati. EESO meni, da bi se morala ta pogajanja začeti čim prej, ker bo treba pogodbo morda spremeniti, da se preprečijo motnje v delovanju domenskega imena.eu.

2. Uvod

2.1

Vrhnja domena (top-level domain, TLD).eu je domensko ime Evropske unije in njenih državljanov. Dodeljena je EU, upravlja pa jo Evropska komisija. Uvedena je bila z Uredbo (ES) št. 733/2002 o izvajanju domene.eu najvišje ravni. Dodatno jo urejajo pravila iz Uredbe (ES) št. 874/2004 o pravilih javnega reda v zvezi z izvajanjem in funkcijami domene.eu najvišje ravni ter načelih, ki urejajo registracijo, in poznejše spremembe. ICANN (Organizacija za dodeljevanje spletnih imen in številk) je vrhnjo domeno.eu dodelila marca 2005, uporabljati pa se je začela aprila 2006 po t. i. „obdobju sončnega vzhoda“ (postopku registracije po fazah) decembra 2005.

2.2

Vrhnja domena.eu je bila vzpostavljena z namenom krepitve spletne identitete Evropske unije in njenih državljanov, spodbujanja podobe EU v svetovnih informacijskih omrežjih in večje prepoznavnosti notranjega trga EU na virtualnem spletnem trgu.

2.3

V skladu s cilji strategije za enotni digitalni trg vrhnja domena.eu evropskim podjetjem in državljanom omogoča sodelovanje v e-trgovanju in povečuje njihovo udejstvovanje na enotnem spletnem trgu.

2.4

Register vrhnje domene.eu je organizacija, ki jo Evropska komisija izbere na podlagi javnega razpisa za obdobje petih let. Od samega začetka register upravlja nepridobitna organizacija EURid, ki deluje na podlagi pogodbe z Evropsko komisijo. Sedanja pogodba z EURid se izteče oktobra 2019. Do zdaj so z domeno.eu dobro upravljali. EURid je na podlagi raziskave zadovoljstva med registratorji prejel nagrado za najboljši register.

2.5

Domenska imena.eu je mogoče registrirati prek mreže „akreditiranih registratorjev“. Trenutno lahko domensko ime.eu registrirajo samo fizične osebe, podjetja ali organizacije („prijavitelji“), ki imajo prebivališče oziroma sedež v Evropski uniji, na Islandiji, v Lihtenštajnu ali na Norveškem („omejitev glede na prebivališče oz. sedež“).

2.6

Nekatera imena, ki se nanašajo na geografske pojme, so rezervirana. Te rezervacije lahko opravijo institucije EU, države članice, države EGP in države v fazi pristopa k EU ter EURid. V Uredbi (ES) št. 1654/2005 je naveden seznam rezerviranih imen (na primer „republicaportuguesa“, „hrvatska“) in je določeno, da se imena s seznama v prilogi k uredbi rezervirajo ali registrirajo samo kot imena domene druge ravni neposredno pod vrhnjo domeno.eu.

2.7

Vrhnja domena.eu je med največjimi mednarodnimi vrhnjimi domenami. Po podatkih Komisije ima več kot 3,8 milijona registracij. Gre za četrto največjo vrhnjo domeno na evropski ravni, za domenami.de,.uk in.nl. Po vsem svetu je zanjo akreditiranih več kot 700 registratorjev. Število registracij domene.eu je od njenega začetka znatno naraslo, vendar je v zadnjih dveh letih nehalo naraščati. Povprečni delež obnovljenih domenskih imen.eu (80 %) je višji od splošnega povprečnega deleža obnovljenih domenskih imen (70–75 %). Poleg tega se z uporabo mobilnih aplikacij, iskalnikov in družbenih medijev za dostopanje do spletnih vsebin zmanjšuje prepoznavnost domenskih imen, kar pomeni pritisk na tradicionalna domenska imena.

2.8

Od sprejetja uredb o domeni.eu so se spletno okolje ter politične in zakonodajne okoliščine, povezane z EU, znatno spremenili. Z naglim porastom novih generičnih vrhnjih domen (kot so.top,.trade,.club ali.xyz), se je konkurenca na področju domenskih imen občutno povečala. To je vplivalo na dinamiko med registri in registratorji. Slednji imajo zdaj pri ponujanju domenskih imen svojim strankam večjo vlogo pri odločanju, kateri registri jim bodo zagotovili večjo prepoznavnost. Hkrati je prišlo do precejšnjih tehničnih sprememb v upravljanju interneta in dinamiki ekosistema vrhnjih domen. Upravljavec registra vrhnje domene.eu se mora odzivati na vse bolj zapletene zahteve po kakovosti.

2.8.1

Pojav in razmah platform družbenih medijev sta poleg tega spremenila povpraševanje po enoličnih spletnih identifikatorjih. Enolični spletni identifikatorji so kateri koli nizi (domene, uporabniška imena), ki omogočajo spletno prisotnost. Posamezniki in MSP imajo poceni in preproste alternative za vzpostavitev spletne prisotnosti, kar ima pomembne posledice za trg domenskih imen.

2.9

Po mnenju Komisije je treba obravnavati naslednje ključne težave sedanjega okvira:

2.9.1

Za vrhnjo domeno.eu velja zastarel in tog zakonodajni okvir, ki ga ni mogoče preprosto posodobiti. Uredbi vsebujeta zelo podrobne določbe, ki morda niso več ustrezne in vplivajo na vsakodnevno upravljanje domene.eu. Okvir ni dovolj prožen, da bi lahko z njim učinkovito obvladovali trg sistema domenskih imen (DNS), ki se hitro spreminja.

2.9.2

Sedanja struktura ne zagotavlja najboljšega upravljanja v smislu nadzora in odgovornosti do upravljavca registra ter ne upošteva narave upravljanja interneta, pri katerem sodeluje več zainteresiranih strani, Komisiji pa ne daje zadostnih nadzornih pooblastil nad upravljavcem registra.

2.9.3

Sedanja pravila ne omogočajo, da bi register vrhnje domene.eu domenska imena.eu sam neposredno prodajal strankam. To lahko ovira njegove zmožnosti za učinkovito trženje storitev.

3. Povzetek predloga Komisije

3.1

Ključni vidiki novega predloga:

3.1.1

Pravni okvir, ki bo zajemal:

—	prožne predpise, ki bodo temeljili na načelih in bodo primerno zasnovani za prihodnost,

—	postopke komitologije, omejene na ključne vidike upravljanja vrhnje domene.eu, kot so izbirna merila za upravljavca registra ali rezervirana domenska imena,

—	pogodbo med Komisijo in upravljavcem registra z vsemi ustreznimi podrobnimi načeli in postopki. To vključuje politike in postopke, povezane z vodenjem domenskega imena, ki se pogodbi priložijo. To pomeni, da bo za vsakršne tehnične spremembe v prihodnosti potrebna revizija pogodbe.

3.1.2

Izboljšanja na področju upravljanja in vodenja vrhnje domene.eu s pomočjo:

—	svetovalnega organa, imenovanega svet več zainteresiranih strani, ki bo Komisiji pomagal in svetoval pri pravilnem izvajanju uredbe in delovanju domene.eu,

—	novih nadzornih pristojnosti Komisije nad registrom, da bi bolje nadzirali organizacijo, upravljanje in delovanje vrhnje domene.eu ter preverjali skladnost registra z uredbo. Register bo vsaki dve leti revidiral zunanji revizor.

3.1.3

Razširitev sedanjih meril za upravičenost za registracijo domenskih imen.eu:

—	državljani EU, ki prebivajo v tretjih državah, bodo upravičeni do registracije domene.eu; fizične osebe in podjetja iz tretjih držav, ki imajo prebivališče oziroma sedež v Evropski uniji, bodo prav tako upravičeni do registracije domene.eu.

3.1.4

Odprava strogih prepovedi vertikalnega ločevanja:

—	Komisija bi lahko razširila področje uporabe storitev registra (prodaja domenskih imen končnim uporabnikom; neposredna registracija domenskih imen na spletni strani registra) brez poseganja v uporabo pravil o pošteni konkurenci.

3.2

Komisija bo spremljala izvajanje uredbe in najkasneje pet let po začetku njene uporabe predložila poročilo o njeni oceni. Poleg tega se bo napredek vrhnje domene.eu redno spremljal s predložitvijo poročila o izvajanju, učinkovitosti in delovanju domenskega imena tri leta po predložitvi navedenega poročila o oceni in nato vsaka tri leta.

3.3

Predlog je skladen s cilji strategije za enotni digitalni trg, ki vključujejo spodbujanje evropskega podjetništva in zagonskih podjetij, obenem pa krepitev varnosti in zaupanja v spletno okolje. Uredbo je treba izvajati v skladu s temeljnimi pravicami na področju varstva podatkov, zasebnosti, varnosti in večjezičnosti. Vsi sistemi za obdelavo podatkov in podatkovne zbirke, ki se razvijajo in/ali vzdržujejo, bi morali vključevati vgrajeno varstvo osebnih podatkov in privzeto varstvo podatkov.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO podpira cilje, ki jih vsebuje predlog uredbe o izvajanju in delovanju vrhnjega domenskega imena.eu ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 733/2002 in Uredbe Komisije (ES) št. 874/2004. Namen predloga uredbe je, da se na eni strani odpravijo zastarele določbe, na drugi pa omogoči hitrejše odzivanje na prihodnji razvoj.

4.2

4.3

4.4

Okolje in trg domenskih imen se dejansko razvijata zaradi novih zainteresiranih strani na internetu, množenja generičnih domenskih imen in hitrega razvoja spletne komunikacije podjetij in zasebnih uporabnikov.

4.5

EESO podpira dejstvo, da nova uredba temelji na načelih, kar pomeni, da so v predlaganih pravilih določena samo osnovna, širša načela. Tako bo Komisija številne podrobnejše regulativne elemente, kot so rezervirana domenska imena in merila za izbor registra, natančneje določila z izvedbenimi akti in komitologijo. Druga natančnejša določila, ki jih bo moral upoštevati izbrani register, bodo predmet pogajanj in določena v pogodbi.

4.6

Čeprav EESO podpira prožnejši pristop k pogajanjem o uredbi in k pogodbi, poziva, naj bo celoten postopek objave javnega razpisa in pogajanj o pogodbi od začetka do konca povsem pregleden. Kandidati bi se morali pri pripravi odgovorov na razpis in pripravi na pogajanja o pogodbi jasno zavedati svojih dolžnosti, pogojev in pravic.

4.6.1

Nova uredba v primerjavi z veljavno ne izključuje vertikalnega združevanja, kar pomeni, da lahko imenovani register deluje tudi kot registrator in domensko ime.eu ponuja na trgu. EESO bi to inovacijo lahko sprejel zlasti v državah ali regijah, kjer imajo prijavitelji le malo izbire med lokalnimi registratorji. S tem bi spodbudili večjo uveljavitev domenskega imena.eu na trgu, zlasti njegove različice v drugih pisavah.

4.6.2

V skladu z novim predlogom prav tako ne bo nujno, da je imenovani register nepridobitna organizacija. Če bo Komisija ta pristop potrdila, bo to po mnenju EESO velika sprememba, ki bo imela pomembne posledice. Komercialni subjekti bodo namreč delovali drugače, saj bodo morali z domenskim imenom.eu ustvariti dobiček, presežek registra pa se ne bo več stekal v proračun EU. EESO poziva Komisijo, naj to čim prej pojasni, da bodo v zakonodajnem postopku na voljo vse ustrezne informacije.

4.6.3

Kot je zapisano v oceni učinka, je vredno poudariti dejstvo, da ima Evropska unija od sedanje ureditve registra korist, saj je Komisija lahko podprla vrsto projektov in pobud, kot so sestanki vseevropskega dialoga o upravljanju interneta (EuroDIG) in organizacije ICANN v Bruslju.

4.7

Pomembna novost bo ustanovitev sveta več zainteresiranih strani, ki bo v skladu z uvodno izjavo 20 temeljil na usklajenem sklopu globalnih in vključujočih načel pri upravljanju interneta. Svet bodo v skladu s členom 14(2) sestavljali člani iz naslednjih šestih skupin: vlade držav članic, zasebni sektor, civilna družba, univerzitetni krogi, mednarodne organizacije in tehnična skupnost.

4.7.1

EESO lahko ta pristop v celoti podpre, saj bodo lahko te zainteresirane strani svetovale institucijam EU glede skupnih načel, predpisov, pravil, postopkov sprejemanja odločitev in programov, ki opredeljujejo uporabo in razvoj interneta. Kljub temu poudarja, da je treba natančneje določiti, da vloga sveta več zainteresiranih strani ne bo poseganje v operativno vodenje domene.eu. Komisijo zato poziva, naj pojasni vlogo in obseg pristojnosti tega sveta, ki mu bo treba zagotoviti tudi zadostna finančna sredstva za ustrezno delovanje.

4.7.2

Logično je, da ima Odbor kot predstavnik organizirane civilne družbe in zaradi pomembnega dela, ki ga je opravil (tudi o ustreznih temah, kot sta digitalizacija gospodarstva in razvoj e-trgovanja), potrebne kvalifikacije, da bi bil zastopan v tem svetu.

4.8

EESO pozdravlja tudi dejstvo, da bo nadzor nad skladnostjo vseh postopkov, ki jih bo vodil register, s pravnimi obveznostmi okrepljen z uvedbo zunanje revizije, ki naj bi se izvajala vsaki dve leti. Poleg tega bo svet več zainteresiranih strani svetoval, kako in v kakšnem obsegu je treba opraviti revizijo.

4.9

EESO podpira širitev pogojev za upravičenost, da bodo lahko tudi fizične osebe pridobile domensko ime.eu. Med pogoje ne sodi več prebivanje v državi članici Evropske unije. Ker bo vsem državljanom držav članic, ne glede na državo njihovega prebivališča, omogočena pridobitev domenskega imena.eu, se ne bo povečala samo prepoznavnost EU, temveč bo z domenskim imenom izrecno izkazana tudi njihova povezanost z EU.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Ker se pogodba sedanjega registra, tj. EURid, izteče oktobra 2019 in takrat nova uredba in izvedbeni akti Komisije verjetno še ne bodo v celoti veljali, bo potrebno prehodno obdobje, kar pomeni, da bo treba pogodbo z EURid bodisi podaljšati bodisi se o njej ponovno pogajati. EESO meni, da bi se morala ta pogajanja začeti čim prej, ker bo treba pogodbo morda spremeniti, da se prepreči moteno delovanje domenskega imena.eu.

5.2

EESO je zadovoljen, ker so postopki alternativnega reševanja sporov dopolnjeni z možnostmi spletnega reševanja sporov.

5.3

Uvodna izjava 16 in člen 11(f) določata, da se pristojnim organom omogoči dostop do podatkov v registru za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kriminala. Iz sedanje oblike besedila bi lahko sklepali, da imajo organi kazenskega pregona neomejen, neselektiven dostop do podatkov o registraciji. Zakonska obveznost sodelovanja s pristojnimi organi bi morala izpostaviti tudi sistem nadzora in ravnotežja ter omejitve takšne obveznosti.

5.4

Člen 12(1) določa: „Register vzpostavi in upravlja podatkovno zbirko WHOIS, s katero zagotavlja točne in posodobljene podatke o registraciji domenskih imen v okviru vrhnje domene.eu.“ Zagotavljanje točnosti podatkov v zbirki WHOIS je v sistemu domenskih imen (DNS) precejšen izziv, saj podatke vanj vnaša več strani, nad katerimi ima register le malo dejanskega nadzora: običajno je registrator tisti, ki ima pogodbo s končnimi uporabnikom (prijaviteljem). Nekateri registri skušajo točnost zagotoviti tako, da podatke naknadno preverjajo, vendar pa noben register domenskih imen ne more jamčiti, da so podatki v zbirki WHOIS 100-odstotno točni in posodobljeni. Obstaja nevarnost, da takšna določba zahteva nerealno in nedosegljivo raven točnosti.

5.5

Opredelitev pojma „register“ (člen 2(a)) vključuje besedilo „in razširjanjem območnih datotek vrhnje domene“. Besedilo je dvoumno in mogoče ga je razlagati, da mora register območne datoteke objaviti. Večina nacionalnih vrhnjih domen svojih območnih datotek ne objavlja zaradi kibernetske varnosti in zasebnosti. V besedilo opredelitve bi bilo treba jasno zapisati, da objava območne datoteke ni potrebna.

5.6

Brexit bo vplival na merila za upravičenost, ko in če bo Združeno kraljestvo zapustilo Evropsko unijo oziroma ko se bo izteklo morebitno prehodno obdobje. Vsi organi, ki se ukvarjajo z upravljanjem domenskega imena. eu in operativno odgovornostjo zanj, bi se morali pripraviti na nove okoliščine, zadevne lastnike domenskih imen.eu pa bi bilo treba pravočasno obvestiti o ukinitvi njihovih pravic. Določiti bi bilo treba uresničljive roke.

V Bruslju, 11. julija 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 367

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 61 10. oktober 2018

Vsebina		Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	536. plenarno zasedanje EESO, 11. 7. 2018–12. 7. 2018
2018/C 367/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Učinki nove brezogljične, decentralizirane in digitalizirane strukture oskrbe z energijo na delovna mesta in regionalno gospodarstvo (mnenje na lastno pobudo)	1
2018/C 367/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga prometa pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in njegov vpliv na oblikovanje politik EU (mnenje na lastno pobudo)	9
2018/C 367/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Koncepti EU za upravljanje prehoda v digitaliziranem svetu dela – pomemben prispevek k beli knjigi EU o prihodnosti dela (raziskovalno mnenje na zaprosilo avstrijskega predsedstva)	15
2018/C 367/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Položaj invalidk (raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropskega parlamenta)	20

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
	536. plenarno zasedanje EESO, 11. 7. 2018–12. 7. 2018
2018/C 367/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 glede nekaterih nadomestil za čezmejna plačila v Uniji in nadomestil za pretvorbo valut (COM(2018) 163 final – 2018/0076 (COD))	28
2018/C 367/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 168/2013 v zvezi z uporabo standarda Euro 5 pri homologaciji dvo-ali trikolesnih vozil in štirikolesnikov (COM(2018) 137 final – 2018/0065 (COD))	32
2018/C 367/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive, spremembi Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 98/2013 o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive (COM(2018) 209 final – 2018/0103 (COD))	35
2018/C 367/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (COM(2018) 259 final – 2018/0123 (COD))	39
2018/C 367/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede minimalnega kritja izgub za nedonosne izpostavljenosti (COM(2018) 134 final – 2018/0060 (COD)) – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem (COM(2018) 135 final – 2018/0063 (COD))	43
2018/C 367/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o pravu, ki se uporablja za lastniške učinke poslov z vrednostnimi papirji (COM(2018) 89 final) – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s čezmejno distribucijo kolektivnih investicijskih skladov (COM(2018) 92 final – 2018/0041 (COD)) – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za učinke odstopa terjatev za tretje osebe (COM(2018) 96 final – 2018/0044 (COD)) – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o olajšanju čezmejne distribucije investicijskih skladov in spremembi uredb (EU) št. 345/2013 ter (EU) št. 346/2013 (COM(2018) 110 final – 2018/0045 (COD))	50
2018/C 367/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede izpostavljenosti iz naslova naložb v krite obveznice (COM(2018) 93 final – 2018/0042 (COD)) – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (COM(2018) 94 final – 2018/0043 (COD))	56
2018/C 367/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt za finančno tehnologijo: za bolj konkurenčen in inovativen evropski finančni sektor (COM(2018) 109 final)	61
2018/C 367/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov (COM(2018) 99 final – 2018/0047 (COD)) – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih ponudnikih storitev množičnega financiranja za podjetja (COM(2018) 113 final – 2018/0048 (COD))	65
2018/C 367/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Sveta o določitvi pravil glede obdavčitve dohodkov pravnih oseb v zvezi s pomembno digitalno prisotnostjo (COM(2018) 147 final – 2018/0072 (CNS)) – Predlog direktive Sveta o skupnem sistemu davka na digitalne storitve za prihodke od opravljanja nekaterih digitalnih storitev (COM(2018) 148 final – 2018/0073 (CNS))	73
2018/C 367/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okrepitvi varnosti osebnih izkaznic državljanov Unije in dokumentov za prebivanje, izdanih državljanom Unije in njihovim družinskim članom, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja (COM(2018) 212 final – 2018/0104 (COD))	78
2018/C 367/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi pravil za lažjo uporabo finančnih in drugih informacij za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona nekaterih kaznivih dejanj ter o razveljavitvi Sklepa Sveta 2000/642/PNZ (COM(2018) 213 final – 2018/0105 (COD))	84
2018/C 367/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah (COM(2018) 225 final – 2018/0108 (COD)) – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju pravnih zastopnikov za namene zbiranja dokazov v kazenskih postopkih (COM(2018) 226 final – 2018/0107 (COD))	88
2018/C 367/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o obstojnih organskih onesnaževalih (prenovitev) (COM(2018) 144 final – 2018/0070 (COD))	93
2018/C 367/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o okviru za spremljanje krožnega gospodarstva (COM(2018) 29 final)	97
2018/C 367/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta za ribolov, ki izkorišča pridnene staleže v zahodnem Sredozemskem morju (COM(2018) 115 final – 2018/0050 (COD))	103
2018/C 367/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prenovitev) (COM(2017) 753 final – 2017/0332(COD))	107
2018/C 367/22	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju in delovanju vrhnjega domenskega imena.eu ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 733/2002 in Uredbe Komisije (ES) št. 874/2004 (COM(2018) 231 final – 2018/0110 (COD))	112
2018/C 367/23	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Sveta o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES glede vključitve italijanske občine Campione d’Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije in v ozemeljsko uporabo Direktive 2008/118/ES (COM(2018) 261 final – 2018/0124 (CNS))	117
2018/C 367/24	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobave določenega blaga in opravljanje določenih storitev, dovzetnih za goljufije, ter mehanizma za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV (COM(2018) 298 final – 2018/0150(CNS))	118
2018/C 367/25	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 110/2008 v zvezi z nazivnimi količinami za dajanje enojno destiliranega žganja šoču, ki se proizvaja v kotlu in stekleniči na Japonskem, na trg Unije (COM(2018) 199 final – 2018/0097 (COD))	119
2018/C 367/26	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa Sveta 2003/17/ES glede enakovrednosti poljskih pregledov semenskih posevkov krmnih rastlin in žit, ki se izvajajo v Braziliji, in o enakovrednosti semena krmnih rastlin in žit, pridelanega v Braziliji, ter glede enakovrednosti poljskih pregledov semenskih posevkov žit, zelenjadnic, oljnic in predivnic, ki se izvajajo v Moldaviji, ter o enakovrednosti semena žit, zelenjadnic, oljnic in predivnic, pridelanega v Moldaviji (COM(2017) 643 final – 2017/0297 (COD))	120

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 29. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	174/0/2

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 11. junij 2018
Pravna podlaga	člen 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	175/1/3

Zaprosilo	Evropski parlament, 2. 5. 2018 Svet Evropske unije, 30. 4. 2018
Pravna podlaga	člen 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	170/0/5

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 18. 6. 2018
Pravna podlaga	člen 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	11. 7. 2018
Plenarno zasedanje št.	536
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	166/0/4