I.

Sodišče je revidiralo:

II.

Po mnenju Sodišča konsolidirani zaključni račun Evropske unije za leto, ki se je končalo 31. decembra 2017, v vseh pomembnih pogledih pošteno predstavlja njen finančni položaj na dan 31. decembra 2017 ter njen poslovni izid, denarne tokove in spremembe njenih čistih sredstev za tedaj končano leto v skladu s finančno uredbo in računovodskimi pravili, ki temeljijo na mednarodno sprejetih računovodskih standardih za javni sektor.

III.

Sodišče meni, da so prihodki, povezani z zaključnim računom za leto, ki se je končalo 31. decembra 2017, v vseh pomembnih pogledih zakoniti in pravilni.

IV.

Razen učinkov zadeve, opisane v odstavku o osnovi za mnenje s pridržkom o zakonitosti in pravilnosti plačil, povezanih z zaključnim računom, so po mnenju Sodišča plačila, povezana z zaključnim računom za leto, ki se je končalo 31. decembra 2017, v vseh pomembnih pogledih zakonita in pravilna.

V.

Sodišče je revizijo izvedlo v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja (ISA) in etičnim kodeksom MZRS ter mednarodnimi standardi za vrhovne revizijske institucije INTOSAI (ISSAI). Odgovornosti Sodišča na podlagi teh standardov so natančneje opisane v delu tega poročila z naslovom Revizorjeva odgovornost. Sodišče je neodvisni revizor v skladu z etičnim kodeksom za poklicne računovodje, ki ga je izdal Odbor za mednarodne etične standarde za računovodje (IESBA), poleg tega pa je izpolnilo tudi druge svoje etične odgovornosti skladno s temi standardi in zahtevami ter kodeksom IESBA. Sodišče meni, da so pridobljeni revizijski dokazi zadostna in ustrezna podlaga za njegovo mnenje.

VI.

V odhodkih, evidentiranih leta 2017, ki zajemajo porabo na podlagi povračil (3), so pomembne napake. Po mnenju Sodišča znaša ocenjena stopnja napake za plačila na podlagi povračil 3,7  %. Skupna ocenjena stopnja napake (2,4  %), ki jo je ugotovilo Sodišče, je še vedno nad pragom pomembnosti, vendar ni vseobsegajoča. Za plačila na podlagi pravic ni značilna pomembna stopnja napake (4).

VII.

Ključne revizijske zadeve so tiste, ki so bile po strokovni presoji Sodišča najbolj bistvene za njegovo revizijo konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za tekoče obdobje. Sodišče jih je obravnavalo pri svoji reviziji računovodskih izkazov kot celote in oblikovanju mnenja o teh izkazih, vendar o teh zadevah ne daje ločenega mnenja.

VIII.

Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) je skupna pobuda, ki sta jo leta 2015 (5) vzpostavili EU in skupina EIB zaradi spodbujanja naložb v EU s povečanjem sposobnosti prevzemanja tveganj skupine EIB. V okviru te pobude bo proračun EU zagotovil jamstvo v višini do 16 milijard EUR (6) za kritje morebitnih izgub pri operacijah EFSI za naložbe v okviru dela za infrastrukturo in inovacije ter v okviru dela za mala in srednja podjetja (7).

IX.

Na to področje se je Sodišče v prejšnjih letih osredotočalo, ker je ustanovitev EFSI povzročila več zapletenih računovodskih vprašanj, ki so posledica ureditev med EU in EIB. Novembra 2017 se je računovodja Komisije posvetoval s svetovalno skupino strokovnjakov glede ustrezne računovodske obravnave operacij v zvezi z lastniškimi instrumenti v okviru dela za mala in srednja podjetja, za katere jamči EU. Na podlagi prejetega nasveta in lastne strokovne presoje je prišel do ugotovitve, da Komisija nima nadzora nad EFSI niti si takega nadzora ne deli z EIB (8). To za konsolidirani zaključni račun EU za leto 2017 pomeni, da je jamstvo EU, dodeljeno skupini EIB, obravnavano:

X.

Sodišče je ocenilo računovodsko obravnavo jamstva EFSI za portfelja lastniških instrumentov in meni, da ta ne vpliva na resničen in pošten prikaz stanja v konsolidiranem zaključnem računu EU za leto 2017.

XI.

Bilanca stanja EU vključuje obveznosti za pokojnine in druge zaslužke zaposlenih, ki so konec leta 2017 znašali 73,1  milijarde EUR. To je ena najpomembnejših obveznosti, prikazanih v bilanci stanja, ki znaša skoraj tretjino skupnih obveznosti za leto 2017 v višini 236,5  milijarde EUR.

XII.

Večina teh obveznosti za pokojnine in druge prejemke zaposlenih (64,0  milijarde EUR) se nanaša na pokojninski sistem uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije. Ta pokojninska obveznost zajema zagotovljene prejemke, opredeljene v členu 83 kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (kadrovski predpisi) in členu 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Obveznost, evidentirana v zaključnem računu, odraža znesek, ki bi bil vključen v pokojninski sklad – če bi bil ta ustanovljen – za plačilo obstoječih obveznosti za starostne pokojnine (9). Poleg starostnih pokojnin zajema tudi invalidske pokojnine in pokojnine, ki se izplačujejo vdovam/otrokom umrlih uslužbencev EU. Na podlagi člena 83 kadrovskih predpisov se prejemki, izplačani v okviru pokojninske sheme, knjižijo v breme proračuna EU. Države članice skupaj jamčijo izplačilo prejemkov, uslužbenci pa prispevajo tretjino stroškov financiranja sheme.

XIII.

Pokojninski sistem uradnikov in drugih uslužbencev Evropske unije je obvezna poklicna pokojninska shema za javne uslužbence EU, v okviru katere se prispevki zaposlenih ter institucij in organov, ki jih zaposlujejo, uporabljajo za financiranje prihodnjih pokojnin. Zasnovana je tako, da s prilagoditvami stopnje prispevka v shemo in upokojitvene starosti samodejno zagotavlja aktuarsko ravnotežje. Število in raznolikost parametrov, ki se uporabljajo za izračun dolgoročnih projekcij stroškov za pokojnine, poudarjata aktuarsko naravo tega izračuna, ki ga vsako leto opravi Eurostat.

XIV.

Sodišče je v okviru svoje revizije ovrednotilo aktuarske predpostavke in iz njih izhajajoče vrednotenje obveznosti za pokojnine. Preverilo je številčne podatke, aktuarske parametre, izračun obveznosti ter predstavitev v konsolidirani bilanci stanja in pojasnilih h konsolidiranim računovodskim izkazom. Kot je navedeno v pojasnilu 2.9 h konsolidiranim računovodskim izkazom, si Komisija še naprej prizadeva za krepitev procesov za izračun obveznosti za prejemke zaposlenih, ki jih bo Sodišče še naprej pregledovalo.

XV.

Konec leta 2017 je ocenjena vrednost upravičenih nastalih odhodkov, ki so bili dolgovani upravičencem, vendar še ne sporočeni Komisiji, znašala 101 milijardo EUR (konec leta 2016: 102 milijardi EUR). Ti zneski so bili evidentirani kot vnaprej vračunani stroški (10).

XVI.

Sodišče je preučilo metodologije in kontrolne sisteme, ki se v glavnih generalnih direktoratih uporabljajo za pripravo ocen ob koncu leta. Pripravilo je vzorca računov in izplačil predfinanciranja ter izvedlo delo v zvezi s temi elementi, da bi obravnavalo tveganje napačne navedbe vnaprej vračunanih stroškov. Od računovodske službe Komisije je zahtevalo dodatna pojasnila o splošni metodologiji.

XVII.

Sodišče lahko zaključi, da je ocena skupnega zneska vnaprej vračunanih stroškov, navedenih v konsolidirani bilanci stanja, poštena.

XVIII.

Združeno kraljestvo je 29. marca 2017 uradno obvestilo Evropski svet, da namerava izstopiti iz Evropske unije. 22. maja 2017 so se začela pogajanja o sporazumu o izstopu med EU in Združenim kraljestvom.

XIX.

V petem delu (finančne določbe) osnutka sporazuma o izstopu z dne 19. marca 2018, ki se nanaša na finančno poravnavo, je navedeno, da bo Združeno kraljestvo plačalo vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz trenutnega in prejšnjih večletnih finančnih okvirov, torej tako, kot če bi bilo še vedno država članica.

XX.

Na podlagi navedenega Sodišče ugotavlja, da zaključni račun na dan 31. decembra 2017 pravilno prikazuje proces izstopa.

XXI.

Poslovodstvo je odgovorno za zagotavljanje „drugih informacij“, ki zajemajo razpravo o računovodskih izkazih in njihovo analizo, ne pa tudi konsolidiranega zaključnega računa in revizijskega poročila, ki ga o njem pripravi Sodišče. Mnenje Sodišča o konsolidiranem zaključnem računu ne zajema teh drugih informacij. O tem tudi ne daje nobene izjave o zanesljivosti. Pri reviziji konsolidiranega zaključnega računa je Sodišče odgovorno za to, da prebere druge informacije in preuči, ali so te pomembno neskladne s konsolidiranim zaključnim računom ali vedenjem, pridobljenim pri reviziji, in ali se zdijo kako drugače pomembno napačno navedene. Če Sodišče ugotovi, da v teh informacijah obstajajo pomembne napačne navedbe, mora o tem poročati. Sodišče v zvezi s tem nima kaj poročati.

XXII.

V skladu s členi 310 do 325 PDEU in finančno uredbo je poslovodstvo odgovorno za pripravo in predstavitev konsolidiranega zaključnega računa EU na podlagi mednarodno sprejetih računovodskih standardov za javni sektor ter za zakonitost in pravilnost z izkazi povezanih transakcij. Ta odgovornost vključuje zasnovo, izvajanje in vzdrževanje notranjih kontrol, ki se uporabljajo za pripravo in predstavitev računovodskih izkazov brez pomembno napačne navedbe zaradi goljufije ali napake. Poslovodstvo je odgovorno tudi za zagotavljanje skladnosti dejavnosti, finančnih transakcij in informacij v računovodskih izkazih s pravili, ki veljajo zanje. Končno odgovornost za zakonitost in pravilnost transakcij, povezanih z računovodskimi izkazi EU, ima Komisija (člen 317 PDEU).

XXIII.

Pri pripravi konsolidiranega zaključnega računa je poslovodstvo odgovorno za oceno zmožnosti EU, da nadaljuje poslovanje, razkritje vseh ustreznih zadev, ter uporabo računovodstva na osnovi predpostavke o zmožnosti nadaljnjega poslovanja, razen če namerava podjetje likvidirati ali zaustaviti poslovanje ali če nima druge možnosti, kot da napravi eno ali drugo.

XXIV.

Komisija je odgovorna za nadzor nad procesom računovodskega poročanja EU.

XXV.

Skladno s finančno uredbo (naslov IX) mora računovodja Komisije za revizijo pripraviti konsolidirani zaključni račun, in sicer najprej do 31. marca naslednjega leta kot začasni zaključni račun in nato do 31. julija kot končni zaključni račun. Začasni zaključni račun bi že moral biti resničen in pošten prikaz finančnega stanja. Zato morajo biti vse postavke začasnega zaključnega računa predstavljene kot končni izračuni, kar omogoča, da Sodišče opravi svojo nalogo v skladu z naslovom X finančne uredbe in v danih rokih. Spremembe med začasnim in končnim zaključnim računom so običajno le posledica opažanj Sodišča.

XXVI.

Cilj Sodišča je pridobiti sprejemljivo zagotovilo o tem, ali je konsolidirani zaključni račun EU brez pomembno napačne navedbe in ali so transakcije, povezane z zaključnim računom, zakonite in pravilne, ter na podlagi svoje revizije Evropskemu parlamentu in Svetu zagotoviti izjavo o zanesljivosti zaključnega računa ter o zakonitosti in pravilnosti z njim povezanih transakcij. Sprejemljivo zagotovilo je visoka raven zagotovila, vendar ni nujno, da se z revizijo nujno odkrijejo vsi primeri pomembno napačnih navedb ali neskladij, ki lahko obstajajo. Do napačne navedbe ali neskladja lahko pride zaradi goljufije ali napake, za pomembne pa štejejo, če se lahko utemeljeno pričakuje, da bodo ločeno ali skupaj vplivale na ekonomske odločitve, ki bi jih uporabniki sprejeli na podlagi tega konsolidiranega zaključnega računa.

XXVII.

V zvezi s prihodki Sodišče pri preučitvi lastnih sredstev iz naslova DDV in BND izhaja iz makroekonomskih agregatov, na podlagi katerih se ta izračunajo, in oceni sisteme Komisije za obdelavo agregatov do takrat, ko so prispevki držav članic prejeti in evidentirani v konsolidiranem zaključnem računu. Pri tradicionalnih lastnih sredstvih preučimo računovodske izkaze carinskih organov in analiziramo tok dajatev do trenutka, ko zneske prejme Komisija in so evidentirani v zaključnem računu.

XXVIII.

Pri odhodkih preuči plačilne transakcije ob nastanku, evidentiranju in sprejetju odhodkov. Ta preučitev zajema vse kategorije plačil (vključno z nakupom sredstev) razen predujmov ob njihovem nastanku. Predplačila so preučena, ko prejemnik sredstev zagotovi dokaze o njihovi pravilni porabi in institucija ali organ te dokaze sprejme z obračunom predplačila, kar je lahko šele naslednje leto.

XXIX.

Kot del revizije v skladu z mednarodnimi standardi revidiranja (ISA) in mednarodnimi standardi za vrhovne revizijske institucije (ISSAI) skozi celotno revizijo Sodišče uporablja strokovno presojo in ohranja strokovno skrbnost. Poleg tega:

XXX.

Sodišče komunicira s poslovodstvom, med drugim glede načrtovanega obsega in časovnega razporeda revizij ter pomembnih revizijskih ugotovitev, vključno z ugotovitvami o morebitnih pomembnih pomanjkljivostih notranjih kontrol.

XXXI.

Med zadevami, o katerih se razpravlja s Komisijo in drugimi revidiranimi subjekti, Sodišče določi tiste, ki so bile najpomembnejše pri reviziji konsolidiranega zaključnega računa in so zato ključne revizijske zadeve za tekoče obdobje. Te zadeve opiše v poročilu, razen če zakoni ali predpisi prepovedujejo javno razkritje ali, v izredno redkih okoliščinah, če Sodišče ugotovi, da se o zadevi v poročilu ne bi smelo poročati, ker bi bilo smiselno pričakovati, da bodo neugodne posledice tega večje od kakršne koli koristi javnega interesa.

1.1

Sodišče je neodvisni revizor Evropske unije. V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU):

1.2

Z delom, ki ga Sodišče opravlja za izjavo o zanesljivosti (pojasnjeno v  Prilogi 1.1 ), dosega prvega in drugega od teh ciljev. Na ključnih področjih porabe EU (12) Sodišče v okviru svojega dela za pripravo letnega poročila obravnava tudi gospodarnost, učinkovitost in uspešnost porabe ter poroča o različnih vidikih sistema, ki ga je vzpostavila Komisija, da bi zagotovila, da so sredstva EU dobro porabljena (13). Ob upoštevanju navedenega je revizijsko delo Sodišča obenem tudi ključna podlaga za njegova mnenja o predlagani zakonodaji.

1.3

V tem poglavju letnega poročila:

1.4

Poraba EU je pomembno, vendar ne edino sredstvo za doseganje ciljev politike. Druga pomembna sredstva so uporaba zakonodaje ter prosti pretok blaga, storitev, kapitala in oseb po vsej EU. Poraba EU je v letu 2017 znašala 137,4  milijarde EUR (14), kar pomeni 2,0  % skupne splošne državne porabe držav članic EU in 0,9  % bruto nacionalnega dohodka EU ( okvir 1.1 ).

Vir:

BND držav članic: glej zaključni račun Evropske komisije za leto 2017, Priloga A – Prihodki;

izdatki sektorja država držav članic: Eurostat – letni nacionalni računi;

poraba EU: Evropska komisija – Konsolidirani zaključni račun Evropske unije za leto 2017.

1.5

Sredstva EU se izplačajo upravičencem bodisi z enotnimi plačili/letnimi obroki ali z nizom plačil v okviru večletnih shem porabe. Leta 2017 so plačila iz proračuna EU znašala skupaj 137,4  milijarde EUR, in sicer 29,7  milijarde EUR kot predhodno financiranje in 107,7  milijarde EUR kot enotna, vmesna ali končna plačila. Kot je prikazano v  okviru 1.2 je bil največji delež proračuna EU namenjen „naravnim virom“ (56,7  milijarde EUR ali 41 %), sledili pa sta jim področji „kohezija“ (35,7  milijarde EUR ali 26 %) in „konkurenčnost“ (21,4  milijarde EUR ali 15,6  %).

1.6

Opažanja Sodišča se nanašajo na konsolidirani zaključni račun Evropske unije (15) (zaključni račun) za proračunsko leto 2017. Zaključni račun in predstavitveno listino, ki jo je pripravil računovodja, je Sodišče prejelo 27. junija 2018, pred rokom, ki ga določa finančna uredba (16). Zaključnemu računu je priložen dokument Razprava o računovodskih izkazih in njihova analiza (17). Ta analiza ni zajeta v revizijskem mnenju Sodišča, toda v skladu s standardi revidiranja je Sodišče ocenilo njeno skladnost z informacijami v zaključnem računu.

1.7

Zaključni račun, ki ga je objavila Komisija, kaže, da so 31. decembra 2017 obveznosti skupaj znašale 236,5  milijarde EUR, sredstva skupaj pa 166,2  milijarde EUR. Poslovni izid za leto 2017 je znašal 8,1  milijarde EUR.

1.8

Pri reviziji smo ugotovili, da v zaključnem računu ni bilo pomembno napačnih navedb. Opažanja Sodišča o finančnem poslovodenju in proračunskem upravljanju sredstev EU so v poglavju 2.

1.9

Ključne revizijske zadeve so tiste, ki so bile po strokovni presoji Sodišča najbolj bistvene za njegovo revizijo računovodskih izkazov za tekoče obdobje. Sodišče jih je obravnavalo pri svoji reviziji računovodskih izkazov kot celote in pripravi mnenja o teh izkazih, vendar o teh zadevah ne daje ločenega mnenja. V skladu z mednarodnih standardom revidiranja 701 (18) Sodišče o ključnih revizijskih zadevah poroča v svoji izjavi o zanesljivosti.

1.10

Sodišče preučuje prihodke in odhodke EU, da oceni, ali so v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi. Rezultati revizij prihodkov so predstavljeni v poglavju 4, odhodkov pa v poglavjih 5 do 10.

1.11

Da bi Sodišče opravilo svojo revizijo, je preučilo transakcije, povezane z zaključnim računom EU. Te so obsegale prenose sredstev iz proračuna EU končnim prejemnikom sredstev EU, prispevke držav članic v proračun EU in prihodke iz drugih virov. Sodišče odhodke preuči takrat, ko so končni prejemniki sredstev EU izvedli dejavnosti ali so stroški nastali in ko je Komisija odhodke sprejela („sprejeti odhodki“). V praksi to pomeni, da populacija transakcij, ki jih preuči Sodišče, zajema vmesna in končna plačila. Sodišče ni preučilo zneskov predfinanciranja, razen če so bili obračunani v letu 2017.

1.12

Evropski parlament in Svet sta v sektorsko zakonodajo za „ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo“ (glej odstavke 6.5 do 6.10) za obdobje 2014–2020 uvedla več sprememb v primerjavi s pravili, ki so se uporabljala za obdobje 2007–2013. Najpomembnejša sprememba je, da morajo sedaj organi držav članic, pristojni za programe, predložiti letni sveženj zagotovil, vključno z zaključnim računom, za odhodke, potrjene Komisiji v proračunskem letu. Komisija zaključni račun sprejme, če je ta po mnenju revizijskih organov popoln, točen in resničen. Oceni sveženj zagotovil, da zagotovi, da stopnja preostale napake za vsak program ostane pod 2-odstotnim pragom pomembnosti, in po potrebi uporabi finančne popravke.

1.13

Spremembe sektorske zakonodaje za „ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo“ vplivajo na to, kaj Komisija na tem področju pojmuje kot „sprejete odhodke“. Zato je revizijska populacija za ta razdelek večletnega finančnega okvira drugačna kot v preteklih letih in je sestavljena iz končnih plačil (vključno z zneski predhodnega financiranja, ki so bili obračunani) za obdobje 2007–2013, in odhodkov, ki so zajeti v zaključnem računu, ki ga Komisija vsako leto sprejme, za obdobje 2014–2020 (glej odstavke 2 do 6 Priloge 1.1 in odstavke 6.16 do 6.19). To pomeni, da je Sodišče preizkusilo transakcije, v zvezi s katerimi so bili sprejeti vsi ustrezni popravni ukrepi na ravni držav članic.

1.13

1.14

Za razdelek 1b večletnega finančnega okvira so vmesna plačila, izvršena v letu 2017 za obdobje 2014–2020, znašala približno 21 milijard EUR. Ta vmesna plačila in plačila zneskov predfinanciranja bo Sodišče vključilo v svojo populacijo v naslednjem letu, ko bo Komisija zaključni račun sprejela in ga potrdila z odločitvijo, ki se sprejme na letni osnovi.

(*)

Za razdelek 1b večletnega finančnega okvira znesek predfinanciranja v višini 30,7  milijarde EUR vključuje vmesna plačila za obdobji 2007–2013 in 2014–2020, ki znašajo 21,7  milijarde EUR. Glede na pristop Sodišča za to področje ta plačila niso del njegove revizijske populacije za letno poročilo za leto 2017.

1.15

Okvir 1.3 prikazuje razčlenitev revizijske populacije za leto 2017 na enotna, vmesna (kadar jih je Komisija sprejela) in končna plačila, obračunane zneske predfinanciranja in letne odločitve o sprejetju zaključnih računov. Za leto 2017 je Sodišče revidiralo transakcije v skupni vrednosti 100,2  milijarde EUR. V tem letu so „naravni viri“ predstavljali največji delež skupne populacije (57 %), medtem ko je bila teža razdelka 1b večletnega finančnega okvira „kohezija“ za razliko od prejšnjih let razmeroma majhna (približno 8 %) ( okvir 1.4 ).

1.16

Ključne ugotovitve Sodišča o pravilnosti prihodkov in odhodkov EU so:

(a)

prihodki so bili brez pomembnih napak. Sistemi, povezani s prihodki, so bili na splošno uspešni, ključne notranje kontrole tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih je Sodišče ocenilo na Komisiji in v nekaterih državah članicah, pa so bile delno uspešne (odstavek 4.21);

(b)

Splošni revizijski dokazi Sodišča kažejo, da je bila stopnja napake na področju odhodkov pomembna. Sodišče ocenjuje, da je skupna stopnja napake v odhodkih znašala 2,4  %, vendar je bila pomembna napaka omejena predvsem na odhodke, ki temeljijo na povračilih, ki predstavljajo približno 47 % revidirane populacije. Skupna ocenjena stopnja napake, ki jo je izračunalo Sodišče, se je v primerjavi s preteklimi leti zmanjšala ( okvir 1.5 ).

(b)

Komisija z zadovoljstvom ugotavlja, da so se rezultati letos še naprej bistveno izboljšali.

1.17

Zaradi razvoja revizijskih rezultatov Sodišča skupno ocenjena stopnja napake ni več edina podlaga za izjavo Sodišča o zanesljivosti. Revizijski rezultati za leto 2017, ki jih je pridobilo Sodišče, so potrdili njegove ugotovitve iz leta 2015 in 2016, in sicer da način izplačila odhodkov vpliva na tveganje napake. Na splošno je Sodišče ugotovilo, da odhodki, ki temeljijo na pravicah (19), niso vsebovali pomembnih napak, odhodki na podlagi povračila stroškov pa še vedno vsebujejo pomembne napake ( okvir 1.6 ).

1.17

1.18

Sodišče ocenjuje, da je bila stopnja napake za odhodke na podlagi pravic, razen nekaterih shem za razvoj podeželja, tako kot v letu 2016 pod 2-odstotnim pragom pomembnosti. Pri financiranju na podlagi pravic upravičenci prejmejo plačilo, če izpolnjujejo nekatere pogoje. Takšna plačila imajo manjše tveganje napake, če predpisani pogoji niso pretirano zapleteni. Zadevna plačila ( okvir 1.7 ) so zajemala štipendije za študente in raziskovalce (razdelek 1a večletnega finančnega okvira – poglavje 5), neposredno pomoč za kmete (razdelek 2 večletnega finančnega okvira – poglavje 7) in proračunsko podporo tretjim državam (razdelek 4 večletnega finančnega okvira – poglavje 9). Upravna plačila so obsegala v glavnem plače in pokojnine uradnikov EU (razdelek 5 večletnega finančnega okvira – poglavje 10). Odhodki, ki temeljijo na pravicah, v splošnem predstavljajo približno 53 % revizijske populacije Sodišča.

1.19

Sodišče je ugotovilo, da je v primerih, v katerih veljajo zapleteni pogoji, tveganje napake večje. To velja za odhodke, ki temeljijo na povračilih, in majhen delež odhodkov na podlagi pravic, kadar zanje veljajo zapleteni pogoji (nekatere sheme za razvoj podeželja). Taki odhodki z visokim tveganjem predstavljajo približno 47 % revizijske populacije Sodišča. Sodišče ocenjuje, da je stopnja napake za to vrsto odhodkov znašala 3,7  % % (2016: 4,8  %), kar znatno presega 2-odstotni prag pomembnosti ( okvir 1.6 ).

1.20

Odhodki, ki temeljijo na povračilih, se nanašajo na zahtevke upravičencev za upravičene stroške, ki so jih imeli. Zato morajo upravičenci zagotoviti informacije, ki dokazujejo, da opravljajo dejavnost, upravičeno do podpore, in da so imeli stroške, za katere lahko zahtevajo povračilo. Pri tem morajo upoštevati zapletena pravila glede tega, kaj je mogoče zahtevati (upravičenost) in kako naj stroški pravilno nastanejo. Zaradi te zapletenosti je prišlo do napak, ki so vplivale na zaključek Sodišča v zvezi z naslednjimi razdelki večletnega finančnega okvira: 1a – konkurenčnost (odstavka 5.31 in 5.32), 1b – kohezija (odstavki 6.73–6.76) in 2 – naravni viri (odstavka 7.40 in 7.41).

1.20

Varuh človekovih pravic v osnutku predloga, ki izhaja iz političnega sporazuma med Svetom in Parlamentom, precej razširi področje uporabe in uporabo možnosti poenostavljenega obračunavanja stroškov in plačil na podlagi izpolnjenih pogojev. Zakonodajni predlog Komisije za obdobje 2021–2027 določa dodatne možnosti za uporabo poenostavljenega obračunavanja stroškov in plačil na podlagi izpolnjenih pogojev za dodatno zmanjšanje zapletenosti.

1.21

Večina sredstev EU, ki temeljijo na povračilih, se porabi za raziskovalne projekte (konkurenčnost), programe usposabljanja (kohezija), projekte regionalnega razvoja in razvoja podeželja (kohezija in razvoja podeželja) in razvojne projekte (Evropa v svetu). Kot je prikazano v  okviru 1.8 , sta področji „tržni ukrepi Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS), razvoj podeželja, okolje, podnebni ukrepi in ribištvo“ ter „konkurenčnost“ največ prispevali k ocenjeni stopnji napake za odhodke, ki temeljijo na povračilih, za leto 2017, sledita pa jima področji „kohezija“ in „Evropa v svetu“. Ta razdelitev se razlikuje od lanskoletne, predvsem zaradi majhne količine potrjenih odhodkov na področju „kohezija“.

1.22

Za 2017 daje Sodišče posebno oceno za štiri razdelke večletnega finančnega okvira, tj. „konkurenčnost“, „kohezija“, „naravni viri“ in „upravni odhodki“. Za druga področja odhodkov, tudi za razdelek 3 (poglavje 8) in razdelek 4 (poglavje 9) večletnega finančnega okvira, Sodišče stopenj napake ni ocenilo. Skupni odhodki na teh področjih, ki jih zajema izjava Sodišča o zanesljivosti, so znašali 11,1  milijarde EUR (11,1  % odhodkov, ki jih je zajela naša revizija). Z delom, opravljenim na teh področjih, Sodišče še naprej prispeva k svojim splošnim zaključkom za leto 2017.

1.23

„Konkurenčnost“ (poglavje 5): na odhodke je vplivala pomembna stopnja napake. Približno 90 % teh odhodkov temelji na povračilih, napake pri njih pa so pravzaprav različne kategorije neupravičenih stroškov (zlasti stroški dela in drugi stroški, neupravičeni projekti ali upravičenci).

1.24

„Kohezija“ (poglavje 6): Odhodki na tem področju so večinoma povračila. Glavna vrsta napak, ki so jih odkrili revizijski organi, so bili neupravičeni stroški. Za te napake so države članice običajno uporabile popravke, da bi stopnje preostale napake za programe zmanjšale pod 2-odstotni prag pomembnosti. Vendar je Sodišče odkrilo tudi napake, ki jih revizijski organi niso. Pri enem revizijskem organu je na primer odkrilo neupravičene prejemnike sredstev v okviru finančnih instrumentov. Za te napake niti države članice niti Komisija niso uporabile popravkov. Na podlagi napak, ki so jih odkrili bodisi revizijski organi bodisi Sodišče, in ob upoštevanju vseh ustreznih finančnih popravkov, Sodišče ocenjuje, da je stopnja napake pomembna.

1.24

Poenostavitev je najučinkovitejši način zniževanja stroškov in bremena kontrol ter tveganja napak. Na področjih politike, na katerih se izvajajo dobro upravljanje in kontrolni sistemi ter na katerih veljajo manj zapletena pravila za upravičenost, je verjetnost napak manjša (glej odgovor Komisije na odstavek 1.20).

1.25

„Naravni viri“ (poglavje 7): na to področje kot celoto je vplivala pomembna stopnja napake. Vendar v neposrednih plačilih iz EKJS, ki predstavljajo približno tri četrtine odhodkov na tem področju, ni pomembnih napak. Neposredna plačila kmetom, ki so odhodki, ki temeljijo na pravicah, so se izboljšala zaradi poenostavljenih pravil glede upravičenosti zemljišč in uspešnega sistema predhodnih kontrol, ki omogoča samodejne navzkrižne preglede med podatkovnimi zbirkami. Sodišče je spet odkrilo vztrajno visoko stopnjo napake na drugih področij porabe (razvoj podeželja, tržni ukrepi v okviru EKJS, okolje, podnebni ukrepi in ribištvo). Odhodki na teh področjih se večinoma izplačajo kot povračila stroškov. Upravičenci, dejavnosti, projekti ali odhodki, ki niso upravičeni, prispevajo približno dve tretjini k ocenjeni stopnji napake za ta razdelek večletnega finančnega okvira.

1.26

„Uprava“ (poglavje 10): to področje ne vsebuje pomembnih napak. Večina odhodkov na tem področju so plače, pokojnine in nadomestila, ki jih plačujejo institucije in organi EU.

1.27

V letošnjem letu se je Sodišče bolj osredotočalo na vrste napake, ugotovljene v porabi, ki temelji na povračilih, saj prav na tem področju pomembna stopnja napake ni bila odpravljena. V  okviru 1.9 je razčlenitev ocenjene stopnje napake za leto 2017 za odhodke, ki temeljijo na povračilih, ki znaša 3,7  %, po vrstah napake. V njem so tudi primerljivi podatki o oceni za leto 2016 (4,8  %) (20).

1.28

Podobno kot leta 2016 so napake v zvezi z upravičenostjo (tj. neupravičeni stroški v zahtevkih za povračilo stroškov, neizpolnjevanje kmetijsko-okoljsko-podnebnih zavez (razvoj podeželja) in neupravičeni projekti/dejavnosti ali upravičenci) največ prispevale k ocenjeni stopnji napake za leto 2017. Toda njihov učinek se je v primerjavi z letom 2016 znatno povečal (2017: 93 %; 2016: 73 %), saj je Sodišče letos ugotovilo zelo malo napak pri javnem naročanju.

1.28

Komisija meni, da nespoštovanje kmetijsko-okoljske-podnebne obveznosti ni nujno vprašanje upravičenosti. Uporabi se sorazmerna sankcija, ki lahko le v izrednih primerih in v omejenem številu primerov doseže 100 %. Glej tudi odstavek 7.19.

1.29

V nasprotju z letom 2016 so resne napake pri javnih naročilih k ocenjeni stopnji napake, ki jo je izračunalo Sodišče, prispevale manj kot 1 % (2016: 18 %). To je mogoče pojasniti z razmeroma nizko stopnjo odhodkov, sprejetih v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada (odstavek 6.18). Pretekli revizijski rezultati Sodišča kažejo, da so ta sredstva v postopkih javnega naročanja bolj dovzetna za napake.

1.29

1.30

V skladu s členom 317 PDEU je Komisija tista, ki nosi končno odgovornost za izvrševanje proračuna EU, porabo EU pa upravlja skupaj z državami članicami (21). Komisija prevzema odgovornost za svoje ukrepe v treh poročilih, ki skupaj tvorijo „celoviti sveženj finančnih poročil“ (22):

1.31

Kot je določeno v strategiji Sodišča za obdobje 2018–2020, bo Sodišče izjavo o zanesljivosti pripravilo kot posel potrjevanja, kar pomeni, da namerava dati zagotovilo o izjavi (poslovodstva) Komisije. Ta posel potrjevanja temelji na izkušnjah Sodišča, ki pri revidiranju zanesljivosti zaključnega računa uporablja ta pristop že od leta 1994. Na področju pravilnosti transakcij, povezanih z zaključnim računom, Sodišče sodeluje s Komisijo, da bi se določili pogoji, ki so potrebni za prehod na ta pristopu. Pomemben element je pravočasna razpoložljivost informacij za sestavljanje podatkov in revizijo (23).

1.31

1.32

V letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU Komisija predstavlja svojo oceno zneskov, pri katerih obstaja tveganje. Znesek, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu, je ocena zneska, ki ni bil plačan v skladu s pravili, veljavnimi v trenutku plačila, kakor ga je izračunala Komisija. Ta rezultat je najbližji ocenjeni stopnji napake, ki jo izračuna Sodišče.

1.32

Poleg tega je skupni znesek, pri katerem obstaja tveganje ob zaključku, za leto 2017, ki je predstavljen v letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti, ocenjen na manj kot 2 % skupnih zadevnih odhodkov, potem ko so se upoštevali predvideni prihodnji popravki.

1.33

Komisija ob znesku, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu, predstavi tudi druge kazalnike pravilnosti. Okvir 1.10 prikazuje, kako je znesek, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu, povezan z drugimi zadevnimi kazalniki.

1.34

V  okviru 1.11 je primerjava med rezultati izračuna Komisije za znesek, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu, in razponom ocenjene stopnje napake, ki ga je izračunalo Sodišče. Za letno poročilo o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU se ne uporablja isti postopek kot za konsolidirani zaključni račun EU, katerega začasno različico Sodišče prejme konec marca. Zato Sodišče načeloma ne preučuje informacij iz letnega poročila o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU. Znesek, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu, ki ga je izračunala Komisija za leto 2017 in objavila v letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, je v višini 1,7  % na spodnjem koncu razpona, ki ga je izračunalo Sodišče (v primerjavi z razponom od 2,1  % do 2,6  % za leto 2016). Ocenjena stopnja napake, ki jo je izračunalo Sodišče, je 2,4  % (2016: 3,1  %) v razponu od 1,4  % do 3,4  %.

1.34

1.35

Komisija uporablja izjave o zanesljivosti, ki jih pripravijo njeni generalni direktorji v svojih letnih poročilih o dejavnostih, kot podlago za svojo splošno oceno zakonitosti in pravilnosti. V poglavjih od 4 do 10 so odseki o izbranih letnih poročilih o dejavnostih, v katerih Sodišče ocenjuje, ali so skladni z njegovimi ugotovitvami.

1.35

1.36

Kazalniki pravilnosti (podatki za zneske, pri katerih obstaja tveganje ob plačilu, razkriti v letnih poročilih o dejavnostih):

(a)

so na splošno skladni z ugotovitvami Sodišča za razdelka večletnega finančnega okvira 2 „naravni viri“ in 5 „uprava“;

(b)

so za razdelka večletnega finančnega okvira 1a „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ in 1b „kohezija“ pod ocenjeno stopnjo napake, ki jo je izračunalo Sodišče.

(b)

Komisija v zvezi z razdelkom večletnega finančnega okvira 1a „Konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ meni, da so se informacije, navedene v letnih poročilih o dejavnostih v zvezi s pravilnostjo osnovnih transakcij, izboljšale (glej odstavke 5.23–5.25).

1.37

Na znesek, pri katerem obstaja tveganje ob zaključitvi, naveden v  okviru 1.10 , vplivajo ocenjeni prihodnji popravki in izterjave, ki jih pričakujejo upravljavci sredstev EU. Popravki in izterjave so pomembno orodje za upravljanje, s katerim se lahko zmanjša vpliv nepravilnih odhodkov na proračun EU.

1.37

1.38

Komisija uporablja popravke in izterjave, ki so bili izvedeni v preteklih letih, kot podlago za oceno prihodnjih popravkov in izterjav. Znesek, pri katerem obstaja tveganje ob zaključitvi, izkazan v letnem poročilu o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, je znesek, pri katerem obstaja tveganje ob plačilu (odstavek 1.32), od katerega se odštejejo ocenjeni prihodnji popravki in izterjave. Okvir 1.12 prikazuje povezave med dejanskimi podatki in ocenami prihodnjih popravkov in izterjav ob koncu leta 2017.

1.38

1.39

Komisija uporablja za pripravo ocene prihodnjih popravkov in izterjav preteklo povprečje, ki temelji na transakcijah v preteklih letih. Komisija meni, da je to najboljši razpoložljivi pokazatelj njene popravne zmogljivosti. Za zagotovitev, da je ta relevantna za trenutne programe, pa GD BUDG zahteva, da drugi generalni direktorati bodisi prilagodijo zgodovinsko povprečje bodisi uporabijo drugo ustrezno metodo ocenjevanja (24).

1.39

1.40

Sodišče je sicer v proračunskem letu 2017 opazilo izboljšanje, vendar so na zgodovinske podatke tudi v tem obdobju vplivale napake pri klasifikaciji in vnosu ali vključeni elementi, ki niso bili relevantni za izračun (25).

1.40

Komisija tekom let nenehno izboljšuje poročanje o finančnih popravkih in izterjavah ter o kakovosti podatkov, na katerih ti temeljijo.

1.41

Večina generalnih direktoratov Komisije je prilagodila svoje ocene. Sodišče je ugotovilo, da so bile ocene za leto 2017 boljše kot prejšnja leta. Vendar pa nekateri generalni direktorati v svojih letnih poročilih o dejavnostih kljub temu niso v zadostni meri razkrili glavnih temeljnih predpostavk za ocenjevanje prihodnjih popravkov in izterjav.

1.41

1.42

Komisija in – v primeru programov, za katere se uporablja deljeno upravljanje – organi držav članic lahko zaščitijo proračun EU pred nepravilnimi odhodki bodisi s preprečevanjem, da se ti pojavijo, bodisi z izravnavo njihovih učinkov. Preprečevanje je prva obrambna linija proti napakam. Če se s preprečevalnimi mehanizmi ne preprečijo vse napake, mora Komisija sprejeti popravne ukrepe za odpravo njihovih posledic.

1.43

Ključni preprečevalni mehanizmi Komisije obsegajo prekinitev in začasno ustavitev plačil ter izvajanje predhodnih pregledov, s pomočjo katerih se neupravičeni zneski zavrnejo, preden Komisija sprejme odhodke in izvrši plačila. Glavni popravljani mehanizmi Komisije vključujejo naknadne kontrole na zneske, ki jih je sprejela in izplačala. V okviru deljenega upravljanja se na njihovi podlagi uvedejo finančni popravki, pri neposrednem in posrednem upravljanju pa privedejo do izterjav od končnih prejemnikov.

1.44

Sodišče je ugotovilo, da Komisija v dokumentu Razprava o računovodskih izkazih in njihova analiza, ki je priložen zaključnemu računu EU, poroča o zneskih, ki izhajajo tako iz njenih preprečevalnih kot popravljalnih mehanizmov, v okviru enega samega razdelka – „finančni popravki in izterjave“. Zaradi tega bralec težko razlikuje med učinki preprečevalnih in popravljalnih ukrepov.

1.44 in 1.45

1.45

Pri tem pa Komisija ima podrobnosti, ki so potrebne za razlikovanje med obema kategorijama. Sodišče je v svojih letnih poročilih za leta 2014, 2015 in 2016 uporabilo podatke, ki mu jih je zagotovila Komisija, da je ločilo zneske, ki so bili posledica preprečevalnih in popravnih mehanizmov.

1.46

V dokumentu Razprava o računovodskih izkazih in njihova analiza za leto 2017 je navedeno, da znašajo skupni izvedeni „finančni popravki in izterjave“2,8  milijarde EUR. Kot v preteklih letih ta znesek, skupaj z zneski, ki so posledica popravljalnih mehanizmov, vključuje naslednje rezultate preprečevalnih ukrepov:

1.46

1.47

Sodišče primere domnevnih goljufij, ugotovljenih bodisi med revizijo (vključno z delom v zvezi s smotrnostjo) bodisi na podlagi informacij, ki jih dobi neposredno od tretjih strani, sporoči Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF). Posameznih primerov ali odziva Evropskega urada za boj proti goljufijam nanje ne more komentirati. Leta 2017 je Sodišče:

1.48

V letu 2017 so se primeri domnevnih goljufij, odkriti v okviru dela Sodišča, ki jih je to posredovalo uradu OLAF, nanašali na umetno ustvarjanje potrebnih pogojev za financiranje EU, izjave o stroških, ki niso izpolnjevali meril za upravičenost, in nepravilnosti pri javnem naročanju.

1.49

Na dan 31. decembra 2017 je pri sedmih primerih od trinajstih, ki so temeljili na revizijskem delu in jih je Sodišče v letu 2017 posredovalo uradu OLAF, že prišlo do začetka preiskave, eden pa je bil še v obravnavi. OLAF se je pet preostalih primerov odločil opustiti, ker naj bi bil za njihovo obravnavo bolj primeren drug organ ali institucija, telo, urad ali agencija EU, ker ni bilo zadostnih dokazov o goljufiji ali zaradi upoštevanja načela sorazmernosti.

1.50

Kar zadeva omenjenih šest primerov, katerih podlaga so bile informacije, ki so jih predložile tretje strani in jih je Sodišče posredovalo uradu OLAF, sta bili v zvezi z dvema uvedeni preiskavi, drugi štirje pa so bila zavrnjeni z utemeljitvijo, da bi jih lahko bolje obravnaval drug organ ali institucija, telo, urad ali agencija EU ali da ni bilo zadostnih dokazov o goljufiji.

1.51

Med letoma 2010 in 2017 je OLAF za primere, ki mu jih je posredovalo Sodišče, predlagal izterjave v skupnem znesku 294,7  milijona EUR. Kadar je urad OLAF primer zaključil brez priporočil za nadaljnje ukrepanje, je najpogosteje ugotovil, da ni dokazov o goljufiji ali nepravilnosti, ki bi vplivala na finančne ali druge interese EU.

1.52

Ključna funkcija tega poglavja je podkrepitev revizijskega mnenja v izjavi o zanesljivosti.

1.53

Sodišče je prišlo do zaključka, da v zaključnem računu ni bilo pomembno napačnih navedb.

1.54

V zvezi s pravilnostjo transakcij Sodišče ugotavlja, da pri prihodkih ni bilo pomembnih napak. Rezultati revizije Sodišča v zvezi s plačili kažejo v zadnjih nekaj letih stalne izboljšave. Podobno kot prejšnje leto je Sodišče prišlo do zaključka, da pri odhodkih, ki temeljijo na pravicah, ni pomembnih napak. Pomembna stopnja napake se pojavlja le pri odhodkih, ki temeljijo na povračilih, ki so v letu 2017 predstavljali 47 % revidirane populacije. Glede na to Sodišče ugotavlja, da napaka ni vseobsegajoča.

2.1

V tem poglavju so predstavljeni rezultati pregleda ključnih zadev v zvezi z upravljanjem proračuna in finančnim poslovodenjem, ki ga je opravilo Sodišče. Poglavje opredeljuje tudi nekatera tveganja in izzive za prihodnje proračune, delno pa temelji na stališčih Sodišča, navedenih v več posebnih poročilih in informativnih dokumentih.

2.2

Kot del koristnega razmisleka o prihodnosti EU je Komisija junija 2017 predstavila dokument z naslovom Razmislek o prihodnosti financ EU, v katerem so opisane možnosti financiranja v prihodnosti (1). Sodišče je k trenutni razpravi prispevalo z objavo dveh informativnih dokumentov (2). Komisija je 2. maja 2018 predstavila predlog za nov večletni finančni okvir za obdobje, ki se bo začelo leta 2021 (3).

2.3

V letu 2017 je EU prevzela obveznosti v višini 158,7  milijarde EUR, kar je 99,3  % skupnih odobritev za prevzem obveznosti v višini 159,8  milijarde EUR, ki so bile na voljo v sprejetem proračunu (4). Ob upoštevanju posebnih instrumentov so zneski, za katere so bile prevzete obveznosti, presegali zgornjo mejo večletnega finančnega okvira za 3,1  milijarde EUR (glej okvir 2.1 ).

Opomba:

Zgornja meja večletnega finančnega okvira je največji letni znesek, ki se lahko uporabi v skladu s trenutno uredbo o večletnem finančnem okviru. Vendar je dovoljeno, da odobritve za prevzem obveznosti in njihova uporaba presežejo zgornjo mejo za vrednost posebnih instrumentov (glej člen 3(2) uredbe o večletnem finančnem okviru).

Vir:

konsolidirani zaključni račun Evropske unije za proračunsko leto 2017, Poročila o izvrševanju proračuna in pojasnila – pojasnila 4.1–4.3 in tehnična prilagoditev za leto 2017

2.4

Tako kot v letu 2016 so bila skupna plačila v letu 2017 veliko manjša od pričakovanih. Bila so 18,2  milijarde EUR pod zgornjo mejo, določeno v večletnem finančnem okviru (glej okvir 2.1 ). V pričakovanju nižjih plačil je proračunski organ določil prvotni proračun za leto 2017 v višini 134,5  milijarde EUR oziroma 8,4  milijarde EUR pod zgornjo mejo večletnega finančnega okvira za odobritve plačil v višini 142,9  milijarde EUR (5). Zaradi počasnega izvrševanja v prvih osmih mesecih leta je Komisija predlagala spremembo poračuna št. 06/2017, s katero so bile odobritve plačil zmanjšane za 7,7  milijarde EUR (glej Prilogo 2.1 ). Zato in zaradi posodobitve prihodkovne strani (večinoma globe) so se prispevki držav članic za leto 2017 zmanjšali za 9,8  milijarde EUR, vendar bi to lahko povzročilo ustrezno višje zneske v letih 2018–2020. Bistveno večje potrebe po plačilih proti koncu sedanjega večletnega finančnega okvira bi lahko povzročile pritisk na zgornje meje za odobritve plačil.

2.4

2.5

Nizka stopnja plačil je predvsem posledica tega, da so bili zahtevki za plačila, ki so jih države članice predložile za večletne programe evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) za obdobje 2014–2020, nižji od pričakovanih. Za analizo razlogov, ki so jih navedle Komisija in države članice, glej odstavke 2.15–2.16.

2.5

2.6

Ker so bile obveznosti prevzete za skoraj celoten znesek, ki je bil na voljo, in ker je bila stopnja plačil nizka (glej odstavka 2.4 in 2.5), so se neporavnane proračunske obveznosti povečale na rekordnih 267,3  milijarde EUR (leta 2016: 238,8  milijarde EUR). To je 72,9  milijarde EUR več od neporavnanih proračunskih obveznosti v letu 2010 (194,4  milijarde EUR), ki je bilo četrto leto prejšnjega večletnega finančnega okvira (glej okvir 2.2 ). Glede na to, da večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 podobno obsežen, kot je bil večletni finančni okvir za obdobje 2007–2013, gre za znatno povečanje. Komisija je menila, da sta bili povečanji v letih 2016 in 2017 del običajnega cikla izvajanja skladov ESI (6)  (7).

2.7

Glede na projekcije (8) Sodišča bodo neporavnane proračunske obveznosti do konca večletnega finančnega okvira leta 2020 še narasle (glej okvir 2.2 ).

2.8

V obdobju 2018–2020 se bo tveganje, da razpoložljive odobritve plačil ne bodo zadostovale za poravnavo vseh zahtevkov za plačila, bistveno povečalo (glej odstavka 2.12 in 2.47). Natančnejša napoved plačil za prihodnja leta bi pripomogla k obvladovanju tega tveganja.

2.8

Komisija poudarja, da je natančnost vmesne napovedi deloma odvisna od napovedi, ki jih za programe deljenega upravljanja predložijo države članice. Poleg tega je višina odobritev plačil, ki so dejansko odobrena v katerem koli letnem proračunskem postopku, odvisna od odločitve proračunskih organov.

Vir:

za obdobje 2007–2017: konsolidirani zaključni račun Evropske unije, za projekcije Evropskega računskega sodišča za obdobje 2018–2020: uredba o večletnem finančnem okviru in tehnična prilagoditev za leto 2017

2.9

Po vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira (9) je proračunski organ spremenil uredbo o večletnem finančnem okviru (10), zlasti zato, da bi povečal skupno razliko do zgornje meje za plačila  (11) in spremenil štiri posebne instrumente  (12).

2.10

Najvišja skupna razlika do zgornje meje za plačila, ki je na voljo za uporabo v obdobju 2018–2020, znaša 36,5  milijarde EUR, kar je 5,9  milijarde EUR več kot v prej (glej okvir 2.3 ). To je precejšen znesek, ki bi lahko pripomogel k zmanjšanju morebitnih prihodnjih zaostankov pri plačilih (glej odstavek 2.47). Vrednost skupne razlike do zgornje meje za plačila znaša toliko, kolikor znaša razlika med izvršenimi plačili in zgornjimi mejami za plačila večletnega finančnega okvira (13). Do konca leta 2017 so zneski, zbrani za skupno razliko do zgornje meje za plačila, znašali približno 33,5  milijarde EUR (14).

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi uredbe o večletnem finančnem okviru

2.11

Posebni instrumenti so bili okrepljeni na dva načina. Prvič, zvišani so bili zneski za rezervo za nujno pomoč in instrument prilagodljivosti (glej Prilogo 2.2 ). Drugič, od leta 2017 je mogoče v instrument prilagodljivosti prenesti zapadle zneske iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in Solidarnostnega sklada Evropske unije.

2.12

Kljub povečanju fleksibilnosti proračuna zaradi reševanja možnih problemov, obstaja tveganje, da to ne bo zadostovalo. Poleg tega, kot je Sodišče že poročalo, vprašanje, ali bi bilo treba posebne instrumente šteti v okvir zgornjih mej za odobritve plačil ali ne, še ni bilo rešeno (15). Ta negotovost še povečuje tveganje zamud pri plačilih (glej odstavek 2.47).

2.12

Komisija je v svojem predlogu uredbe o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 predlagala rešitev tega problema (glej člen 2(2) uredbe o večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027, COM(2018) 322 z dne 2. maja 2018).

Komisija poleg tega trdi, da je tveganje zaostanka pri plačilih v tem večletnem finančnem okviru zelo omejeno. Komisija se sklicuje na svoj odgovor v odstavku 2.8.

2.13

V nekaterih državah članicah neporavnane obveznosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) predstavljajo pomemben delež izdatkov sektorja država. To je prikazano v  okviru 2.4 , skupaj z zneskom plačil, nakazanih posamezni državi članici v letu 2017, ter njihovimi neporavnanimi obveznostmi ob koncu leta 2017.

2.13

Komisija se sklicuje na svoj odgovor v skladu z odstavkom 2.14 letnega poročila Evropskega računskega sodišča (v nadaljnjem besedilu: ERS) za leto 2016.

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij Komisije in podatki Eurostata o izdatkih sektorja država za leto 2017 iz aprila 2018

2.14

Črpanje (16) je bilo še zlasti počasno. Leta 2017, četrto leto večletnega finančnega okvira, so države članice načrpale povprečno 16,4  % (leta 2010: 22,1  %) zneskov, ki so jim bili dodeljeni. V  okviru 2.5 je primerjava črpanja posamezne države članice v letu 2017 (17) z njihovim črpanjem leta 2010 (18).

2.14

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij Komisije

2.15

Komisija je ugotovila, da so bile zamude predvsem posledica kasnejše zaključitve prejšnjega večletnega finančnega okvira, poznega sprejetja pravnih aktov in težav pri prilagajanju na bistvene spremembe, uvedene v sedanji večletni finančni okvir, in njihovo izvajanje (19).

2.15

2.16

Sodišče je opravilo anketo v šestih država članicah (20) z najnižjo stopnjo črpanja sredstev do konca leta 2017. Njihovi odgovori so večinoma potrdili glavne razloge, ki jih je navedla Komisija (glej okvir 2.6 ).

2.17

V letnem poročilu za leto 2016 je Sodišče že poudarilo, da so države članice morda imele težave najti zadosti visokokakovostnih projektov. Revizijsko delo Sodišča je potrdilo, da morajo države članice iskati kompromis med hitrim črpanjem sredstev in pripravo visokokakovostnih projektov, ki zahteva čas (21).

2.18

Sodišče je v povezavi s to temo objavilo dve poročili: eno o ureditvah za zaključitev programov večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013, drugo pa o uspešnosti Komisije v podpiranju držav članic pri črpanju sredstev (22). Med drugim je ugotovilo, da je zaradi poznega sprejetja zakonodajnega okvira prišlo do zamud, ki so posredno povzročile zamude med izvajanjem, in da je prekrivanje obdobij večletnih finančnih okvirov zamude še povečalo. Pravočasno sprejetje pravnih aktov in visoka stopnja stabilnosti pravnega okvira, ki ureja sklade ESI, bosta ključnega pomena za izognitev težavam pri črpanju v naslednjem večletnem finančnem okviru.

2.18

2.19

Povečano prekrivanje obdobij večletnih finančnih okvirov ustvarja dodatno breme za uprave držav članic, zaradi česar nastajajo dodatne zamude.

2.19

2.20

Države članice so končne zahtevke za strukturne sklade (23) v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 predložile do konca marca 2017 (24).

2.21

Ob koncu leta 2017 so neporavnane obveznosti za strukturne sklade znašale 11,7  milijarde EUR ali 3,4  % vseh zneskov, dodeljenih v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 (glej okvir 2.7 ).

2.21

Konec maja 2018 je skupni znesek neporavnanih obveznosti za Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijski sklad znašal 8,1  milijarde EUR, za Evropski socialni sklad (ESS) pa 1,9  milijarde EUR. Komisija pričakuje, da bo lahko zaprla večino neporavnanih obveznosti v letih 2018 in 2019, kot je navedeno v letnih poročilih o dejavnostih GD REGIO in GD EMPL.

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij Komisije

2.22

Razveljavitve prevzetih obveznosti iz strukturnih skladov so znašale 4,4  milijarde EUR (1,3  %) skupnega dodeljenega zneska iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013) (glej okvir 2.8 ). Predstavljajo zelo majhen delež vseh obveznosti (25).

Opomba:

Posamezni podatki kažejo skupni znesek ob zaključku in za N + 2/N + 3.

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij Komisije

2.23

Skrbniški skladi EU in instrument za begunce v Turčiji se razlikujejo standardnih mehanizmov Komisije za zagotavljanje pomoči. Uporabljajo več virov financiranja in različne distribucijske kanale, kar še povečuje njihovo zapletenost. Skrbniški skladi EU se upravljajo zunaj proračuna EU, instrument za begunce v Turčiji pa v njegovem okviru. V nadaljevanju je predstavljen pregled teh mehanizmov. Drug nov mehanizem za zagotavljanje pomoči državam zunaj EU je Evropski sklad za trajnostni razvoj (glej odstavka 2.40 in 2.41).

2.23

Instrument je mehanizem za usklajevanje, ki olajšuje in ne otežuje. Ni nov instrument. Instrument omogoča hitro, učinkovito in uspešno mobilizacijo pomoči EU beguncem v Turčiji ter zagotavlja optimalno uporabo sredstev EU in držav članic EU kot celovite in usklajene humanitarne in razvojne pomoči.

2.24

Skrbniški skladi EU so ločene pravne ureditve s posebno finančno strukturo, v okviru katerih več donatorjev družno financira ukrepe, ki temeljijo na skupaj dogovorjenih ciljih. Komisija je doslej ustanovila štiri skrbniške sklade EU: sklad Bêkou, sklad Madad, sklad za Afriko in sklad za Kolumbijo (glej okvir 2.9 ) (26).

Opomba:

razlike v vsotah zavez za donacije so posledica zaokroževanja.

Vir:

Evropsko računsko sodišče na podlagi informacij Komisije, člen 187 finančne uredbe in ustanovni sporazumi skrbniških skladov

2.25

Sodišče je preučilo vzpostavitev in upravljanje prvega skrbniškega sklada EU, ki ga upravlja Komisija – sklada Bêkou (27). Med drugim je ugotovilo, da je sklad sicer zbral pomoč, a je privabil le malo dodatnih donatorjev.

2.25

2.26

Finančna uredba določa stroge zahteve za utemeljitev ustanovitve skrbniških skladov, kot so dodana vrednost EU, boljše upravljanje, boljše obvladovanje tveganj, boljši nadzor nad izplačili in dodatnost (glej okvir 2.9 ). Sodišče je v letnem poročilu za leto 2016 opozorilo, da ureditve financiranja ne bi smele biti bolj zapletena, kot je potrebno za doseganje ciljev politike EU in zagotavljanje odgovornosti, preglednosti in možnost revidiranja (28).

2.26

2.27

Instrument za begunce v Turčiji je bil vzpostavljen januarja 2016 za pomoč Turčiji pri obvladovanju množičnega pritoka beguncev (glej okvir 2.10 ).

(a)

Sklep Komisije z dne 24. novembra 2015 o usklajevanju ukrepov Unije in držav članic z mehanizmom usklajevanja – instrumentom za pomoč beguncem v Turčiji

(b)

Sklep Komisije z dne 10. februarja 2016 o instrumentu za begunce v Turčiji in spremembi Sklepa Komisije C(2015) 9500 z dne 24. novembra 2015

(c)

Drugo letno poročilo o instrumentu za pomoč beguncem v Turčiji (COM(2018) 91 final z dne 14. marca 2018)

Okvir 2.10

2.28

Proračunska podpora EU za različne finančne instrumente se je znatno povečala (glej okvir 2.11 ).

2.29

V letu 2017 je potekalo zaključevanje finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 kot del zaključevanja ustreznih operativnih programov.

2.30

Po podatkih Komisije (29) je bilo tem instrumentom dodeljenih 11,3  milijarde EUR iz strukturnih skladov. Dodatnih 5,1  milijarde EUR je izviralo iz nacionalnega sofinanciranja (glej okvir 2.12 ).

Vir:

poročilo z naslovom Summary of data on the progress made in financing and implementing financial engineering instruments reported by the managing authorities in accordance with Article 67(2)(j) of Council Regulation (EC) No 1083/2006, programsko obdobje 2007–2013, stanje na dan 31. marca 2017 (ob zaključitvi)

2.31

Na podlagi podatkov, ki so jih Komisiji zagotovile države članice, je bilo 93 % skupnega zneska, dodeljenega finančnim instrumentom z deljenim upravljanjem (15,2  milijarde EUR), izplačanih končnim prejemnikom. Vendar Komisija ocenjuje, da je dejanska stopnja izplačil končnim prejemnikom morda do sedem odstotnih točk nižja zaradi možne nepravilne vključitve vračil posojil, ki so bila ponovno uporabljena (30), ter obresti od vodenja zakladništva ali čezmernih rezervacij. Ti previsoko prijavljeni zneski znašajo 0,9  milijarde EUR. Za te zneske in za 1,2  milijarde EU, ki ostajajo v posameznih skladih, veljajo pravila postopkov zaključevanja operativnih programov, in jih bo morda po odbitku stroškov in provizij za upravljanje treba vrniti v proračun EU. Poleg tega med 981 specifičnimi skladi še vedno obstaja 45 skladov, ki ob zaključku bodisi še niso opravili nobene naložbe ali pa o njih niso poročali. Zato povzetek podatkov (dokument z naslovom Summary of data) ne zagotavlja popolne in točne slike (31).

2.31

Postopki zaključevanja operativnih programov še potekajo, Komisija pa bo po potrebi sprejela popravne ukrepe. Odločitve o zneskih, ki se vrnejo v proračun EU, se sprejemajo na ravni operativnih programov in ne na ravni posebnih finančnih instrumentov, ki predstavljajo samo eno obliko podpore v operativnem programu.

2.32

Sredstva, ki so v finančnih instrumentih z deljenim upravljanjem za obdobje 2007–2013 na voljo po uporabi (32), pripadajo državam članicam (po ocenah organov upravljanja znaša ta znesek 8,5  milijarde EUR in se nanaša na strukturne sklade). Države članice jih morajo uporabljati za iste namene, kot je bilo prvotno predvideno.

2.33

Sodišče je o izvajanju finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem za obdobje 2007–2013 objavilo posebno poročilo (33). V poročilu je med drugim ugotovilo, da so imeli skladi v državah članicah težave z izplačilom dotiranega kapitala, da so privabili le omejen obseg zasebnega kapitala ter da so imeli zamude pri poročanju. Sodišče je priporočilo, naj Komisija sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da bodo države članice ohranjale obnovljivo naravo sredstev (tj. še naprej omogočale uporabo istih sredstev v več ciklih).

2.33

Poleg tega je Komisija v Posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča št. 19/2016 navedla, da se cilj privabljanja zasebnega kapitala ne bi smel preveč poudarjati, zlasti v sektorjih, ki so izpostavljeni velikim tržnim pomanjkljivostim, in da morajo organi upravljanja Komisiji zagotoviti in predložiti ustrezne ukrepe za izpolnjevanje pravnih zahtev v zvezi s preostalimi viri.

2.34

30 % skupnih sredstev, za katere so skladi ESI prevzeli obveznosti v okviru operativnih programov večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, je bilo vplačanih v finančne instrumente z deljenim upravljanjem. Od tega zneska je bilo 38 % (1,2  milijarde EUR) namenjenih končnim prejemnikom iz finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem. Do začetka leta 2017, po treh letih sedanjega večletnega finančnega okvira, je bilo manj kot 10 % skupnih finančnih sredstev, ki so na voljo v okviru finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem, izplačanih prejemnikom za financiranje produktivnih naložb in dejavnosti (glej okvir 2.13 ).

2.34

Na dan 31. decembra 2016 je bilo končnim prejemnikom dejansko izplačanih 32 % zneskov, ki so bili izplačani finančnim instrumentom.

Vir:

Evropska komisija, Financial Instruments under the European Structural and Investment Funds, situation as at 31 December 2016, december 2017

2.35

Sedanji večletni finančni okvir zahteva celovitejše poročanje držav članic. Kljub temu je zadnje razpoložljivo poročilo o finančnih instrumentih z deljenim upravljanjem v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 poročilo s konca leta 2016, ki je bilo objavljeno decembra 2017. To je sicer v skladu z obstoječimi zahtevami, vendar je razdobje med koncem obdobja poročanja in objavo ustreznega poročila še vedno dolgo.

2.35

2.36

Proračunski organ je povečal jamstvo sklada EFSI s 16 milijard EUR na 26 milijard EUR (34), ciljni obseg naložb pa s 315 milijard EUR na 500 milijard EUR. Jamstveni sklad EFSI se je zaradi prerazporeditev in vrnjenih sredstev povečal za 1,1  milijarde EUR, z 8,0  milijarde EUR na 9,1  milijarde EUR (35). Zaradi tega povečanja se je stopnja oblikovanja rezervacij zelo znižala, in sicer s 50 % na 35 %.

2.37

Ob koncu leta 2017 je jamstveni sklad EFSI vseboval sredstva v višini 3,5  milijarde EUR (2016: 1,0  milijarde EUR). Poleg tega so bile v proračunu EU prevzete obveznosti še za 2,6  milijarde EUR, ki pa še niso bile plačane (36). Preostalih 3,0  milijarde EUR bo vplačanih postopoma do leta 2022 (37). Do konca leta 2017 iz jamstvenega sklada EFSI ni bilo izvršeno nobeno plačilo.

2.38

Do konca leta 2017 je Skupina EIB podpisala pogodbe v skupni vrednosti 36,7  milijarde EUR (leta 2016: 21,3  milijarde EUR) (38). Okvir 2.14 prikazuje porazdelitev tega zneska po državah članicah.

Vir:

poročilo EIB z naslovom European Fund for Strategic Investments – IIW and SMEW – Schedule II of the EFSI Agreement – Year-end Operational Report – Datum poročanja: 31. december 2017

2.39

Sodišče opozarja, da je bilo 64 % celotne vrednosti pogodb EFSI, ki jih je skupina EIB podpisala do konca leta 2017, zgoščene v šest državah članicah. Trenutno preučuje, ali je sklad EFSI na dobri poti, da bo dosegel cilja podpiranja dodatnih naložb v Evropi.

2.39

2.40

Proračunski organ je Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD) vzpostavil septembra 2017 (39). Sklad EFSD bo sledil podobnim načelom kot sklad EFSI.

2.41

V skladu z uredbo o EFSD lahko Komisija sklene sporazume o jamstvu EFSD tudi z organi zunaj EU kot upravičenimi partnerji, npr. z mednarodnimi organizacijami in organi, ki so subjekti zasebnega prava v državi članici ali partnerski državi (40). Upravičeni partnerji lahko odobravajo operacije financiranja in naložbene operacije in unovčijo jamstvo EFSD, ki ga krije proračun EU. Za razliko od EFSI, pri katerem je edini posrednik EIB, EFSD omogoča, da mednarodne organizacije in organi zasebnega sektorja prenesejo ugodnosti jamstva EU na druge in na koncu jamstvo tudi unovčijo. Tako je EFSD doslej najbolj daljnosežen primer prenosa pooblastil za prevzem obveznosti v breme proračuna Unije, kar zadeva razpon partnerjev.

2.41

2.42

Proračun EU je izpostavljen kopičenju pravnih obveznosti za izvrševanje plačil v prihodnosti, in sicer pod različnimi pogoji. Med temi obveznostmi so pogojne obveznosti v obliki jamstev, za katere bi lahko bila potrebna finančna sredstva, če se bo zgodil neki dogodek v prihodnosti (glej okvir 2.15 ) (41).

(1)

Glej pojasnili 2.4.1 in 4.1.1 k zaključnemu računu EU za leto 2017.

(2)

Glej pojasnili 2.11.1 in 4.1.2 k zaključnemu računu EU za leto 2017.

(3)

Glej pojasnili 2.4.1 in 4.1.3 k zaključnemu računu EU za leto 2017.

(4)

Na dan 31. decembra 2017 ni bilo nobenih podpisanih pravnih obvez za jamstvo EFSD in dodatno jamstvo EFSD.

Vir:

zaključni račun EU za leto 2017

2.43

Ob predložitvi predlogov, ki zajemajo oblikovanje ali dodajanje obsežnih pogojnih obveznosti, Komisija pripravi analizo zadevnih pogojnih obveznosti, ki pa ji ne doda pregleda vseh pogojnih obveznosti, ki se krijejo iz proračuna EU, niti analize scenarijev stresnih testov, tako da bi nosilci odločanja lahko razumeli njihov celoten učinek.

2.43

2.44

Komisija je v novi finančni uredbi  (42) predlagala, da bi se vse rezervacije združile v skupni sklad za rezervacije. Znesek, zajet v ta sklad, bo določen na podlagi dejanske stopnje rezervacij, ki se bo izračunala kot odstotek vseh posameznih stopenj, ki so se uporabljale doslej. To naj bi zagotovilo večjo fleksibilnost pri vodenju zakladništva. Vendar pa rezervirana sredstva morda ne bodo zadostovala, če bi se več finančnih tveganj uresničilo hkrati.

2.44

2.45

Poleg tega so se povečale obveznosti za pokojnine osebja EU, in sicer s 67,2  milijarde EUR v letu 2016 na 73,1  milijarde EUR v letu leta 2017 (43). To je največja dolgoročna postavka v bilanci stanja EU (44). Ta obveznost obstaja, ker EU zneska za financiranje pokojninskih plačil v prihodnosti ne rezervira vsako leto. Države članice skupaj jamčijo za obveznosti za pokojnine (45). Zavežejo se, da bodo vsako leto plačale dolgovane zneske za pokojnine. Ta znesek je vključen v proračun EU.

2.46

Sodišče je na podlagi svoje analize ugotovilo več tveganj in izzivov, ki bi lahko vplivali na prihodnje proračune EU. Še vedno obstaja tveganje za prekomerni zaostanek pri plačilih do leta 2020. Vprašanje neporavnanih obveznosti sedanjega večletnega finančnega okvira je treba reševati z ustreznimi odobritvami za plačila v naslednjem večletnem finančnem okviru. Dodatni izzivi za proračun EU se bodo pojavili zaradi napovedanega izstopa Združenega kraljestva iz EU v letu 2019 in zaradi potrebe po izboljšanju odgovornosti v okviru trenutnega razmisleka o prihodnosti proračuna EU.

2.46

Komisija se sklicuje na svoja odgovora v odstavkih 2.8 in 2.12.

2.47

Med letoma 2018 in 2020 bi se morala plačila postopno povečevati, saj se bo število zahtevkov verjetno znatno povečalo. Po mnenju Sodišča še vedno obstaja tveganje, da bo prišlo do prekomernega zaostanka pri plačilih, kot se je zgodilo v obdobju 2013–2015. Eden od olajševalnih dejavnikov je fleksibilnost zaradi skupne razlike do zgornje meje za plačila (glej odstavke 2.6–2.10). Vendar se bo tveganje povečalo, če se bodo v znesek do zgornje meje za odobritve plačil šteli tudi posebni instrumenti (glej odstavek 2.12).

2.47

2.48

Z odobritvami za plačila v naslednjem večletnem finančnem okviru bo treba kriti neporavnane obveznosti iz večletnega finančnega okvira 2014–2020 in iz novih programov naslednjega večletnega finančnega okvira. Druga možnost je, da se zmanjšajo odobritve za prevzem obveznosti za programe v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira (46). Sklep Sveta o lastnih sredstvih določa, da morata Komisija in proračunski organ ohranjati ustrezno ravnovesje med odobritvami za prevzem obveznosti in odobritvami za plačila (47).

2.48

Komisija tudi predlaga, da se zgornje meje lastnih sredstev v sklepu o virih lastnih sredstev povečajo na 1,29  % BND EU-27. To je potrebno za vključitev ERS in plačilnih potreb novih prednostnih nalog. Prav tako bo to zagotovilo zadostno razliko med plačili in zgornjo mejo lastnih sredstev, da se Uniji zagotovi, da lahko v vseh okoliščinah izpolnjuje svoje finančne obveznosti.

2.49

Do konca leta 2017 Komisija še ni pripravila celostne, dolgoročne projekcije, ki bi bila skladna z zahtevami medinstitucionalnega sporazuma (48). Komisija je 16. oktobra 2017 sicer predstavila napoved, vendar je ta zajemala le obstoječe obveznosti, kot so bile ocenjene do konca leta 2020. Bolj celostna in dolgoročnejša projekcija bi pripomogla k sprejemanju bolj informiranih odločitev za naslednji večletni finančni okvir (49).

2.49

Komisija je predložila tudi napoved odobritev plačil po letu 2020 v skladu s točko 9 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013.

Ta poročila so bila nujno omejena na obveznosti do leta 2020, saj Komisija ni mogla predvideti prihodnjih obveznosti, preden je predložila svoj predlog o naslednjem večletnem finančnem okviru, ki je bil predložen maja 2018.

Člen 247(1) nove finančne uredbe za prihodnja leta določa obveznost Komisije, da Evropskemu parlamentu in Svetu vsako leto sporoči celovit sklop finančnih poročil in poročil o odgovornosti, vključno z dolgoročno napovedjo prihodnjih prilivov in odlivov za naslednjih 5 let. V tem poročilu se bo preučil učinek obveznosti določenega večletnega finančnega okvira.

2.50

Določbe, ki se nanašajo na finančno poravnavo, so bile opredeljene v osnutku sporazuma o izstopu Združenega kraljestva (50). Na podlagi osnutka sporazuma naj bi Združeno kraljestvo izpolnilo svoje zaveze do leta 2020, kakor da bi bilo država članica. Po letu 2020 naj bi izpolnilo obveznosti, prevzete do konca leta 2020. V primeru pogojnih obveznosti v zvezi s finančnimi operacijami bi bilo Združeno kraljestvo odgovorno za tiste operacije, o katerih je bilo odločeno ali so bile potrjene do datuma izstopa.

2.51

Sodišče je v preteklosti že opozorilo na vrzeli pri upravljanju proračuna EU in poročanju o njem. (51) V dokumentu Komisije za razmislek o prihodnosti financ EU je odgovornost predlagana kot eno od štirih načel reforme (52), s katero naj bi se izboljšalo razumevanja proračuna ter povečal demokratični nadzor, preglednost in dobro upravljanje. Sodišče je v svojem informativnem dokumentu dalo dva predloga (53): oblikovanje načel odgovornosti in preglednosti ter podelitev pooblastil za revidiranje vseh obstoječih in prihodnjih organov, povezanih z EU (54).

2.51

Nov in popolnoma integriran sklad „InvestEU“ bo na primer prinesel centralno upravljane finančne instrumente, ki bodo podpirali strateške naložbe po vsej EU in bodo združeni v okviru enotnega programa.

V zvezi z drugim predlogom ERS o podelitvi pooblastila za revidiranje vseh obstoječih in prihodnjih organov, ki so povezani z EU, Komisija ne želi komentirati vprašanj, ki zadevajo druge institucije in ne spadajo v njeno področje pristojnosti. Komisija pozdravlja prispevek ERS k razpravi o odgovornosti EU in ureditvi javne revizije.

2.52

Zneski prevzetih obveznosti (vključno s posebnimi instrumenti) so rahlo presegali mejo, določeno v večletnem finančnem okviru. Plačila pa so bila že drugo leto zapored precej nižja od predvidenih, zaradi česar so se zmanjšali prispevki, ki se zahtevajo od držav članic. Nizka stopnja plačil je bila v glavnem posledica zamud pri izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov (glej odstavke 2.3–2.5).

2.53

Zato so neporavnane proračunske obveznosti presegle lanskoletno rekordno vrednost in se bodo do zaključka sedanjega večletnega finančnega okvira verjetno še povečale. To znatno povečuje tveganje, da za zadnja leta večletnega finančnega okvira odobritve za plačila ne bodo zadoščale (glej odstavke 2.6–2.8).

2.53

2.54

Proračun EU je postal fleksibilnejši zaradi povečanja skupne razlike do zgornje meje za plačila in zneskov, ki so na voljo za dva posebna instrumenta, ter zaradi izboljšanja možnosti prerazporejanja sredstev med posebnimi instrumenti. Vprašanje, ali bi bilo treba posebne instrumente vključiti v znesek do zgornje meje za odobritve plačil, ostaja nerešeno (glej odstavke 2.9–2.12).

2.54

2.55

Do konca leta 2017 je bila skupna povprečna stopnja črpanja sredstev v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 še nižja kot v ustreznem letu prejšnjega večletnega finančnega okvira (2010: 22 %), kar je bilo predvsem posledica pozne zaključitve prejšnjega večletnega finančnega okvira, poznega sprejetja pravnih aktov, težav pri izvajanju novih zahtev za sedanji večletni finančni okvir, spremembe pravil o razveljavitvi obveznosti z N + 2 na N + 3 ter upravnega bremena, povezanega s prekrivanjem obdobij večletnih finančnih okvirov. Sodišče je poudarilo potencialni vpliv na kakovost projektov in pomembnost dovolj stabilnega pravnega okvira (glej odstavke 2.13–2.19).

2.55

Hkrati je Komisija večkrat poudarila pomen pravočasnega sprejetja pravnih aktov tudi s strani sozakonodajalcev.

Komisija se sklicuje na svoja odgovora v odstavkih 2.14 in 2.18.

2.56

V letu 2017 je potekalo zaključevanje strukturnih skladov v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013. Večina držav članic je načrpala večino sredstev, ki so jim bila dodeljena (glej odstavke 2.20–2.22).

2.57

Za pomoč državam zunaj EU se vse bolj uporabljajo alternativni modeli financiranja, kar povečuje zapletenost obstoječih finančnih struktur (glej odstavke 2.23–2.27).

2.57

2.58

Sredstva EU za finančne instrumente so se znatno povečala. Ob zaključevanju finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem v večletnem finančnem okviru 2007–2013 so se pokazali problemi pri poročanju držav članic. Zaradi zahtev v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 je postalo poročanje sicer bolj izčrpno, vendar razdobje med koncem obdobja poročanja in objavo ustreznega poročila ostaja dolgo (glej odstavke 2.28–2.39).

2.58

Časovni okvir poročanja med organi upravljanja in poročanjem Komisije odraža okvir deljenega upravljanja.

2.59

Vzpostavljen je bil Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD). Njegov model upravljanja omogoča, da obveznosti v breme proračuna Unije prevzame širši nabor partnerjev (glej odstavke 2.40–2.41).

2.59

Glej odgovor Komisije v odstavku 2.41.

2.60

Finančna izpostavljenost proračuna EU je še vedno velika, predvsem v zvezi z neporavnanimi obveznostmi, obveznostmi za pokojnine osebja EU in drugimi pravnimi obveznostmi ter pogojnimi obveznosti v obliki jamstev (glej odstavke 2.42–2.45).

2.61

Še vedno ni jasno, ali bo na voljo dovolj odobritev za plačila za kritje vseh predloženih zahtevkov za plačila. Komisija še ni pripravila celostne, dolgoročne projekcije, ki bi pripomogla k lažjemu odločanju za naslednji večletni finančni okvir (glej odstavke 2.47–2.49).

2.61

2.62

Sodišče priporoča Komisiji, naj:

—

priporočilo 1: zagotovi točne in popolne informacije o zaključitvi finančnih instrumentov z deljenim upravljanjem v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013, vključno s končnimi zneski, vrnjenimi v proračun EU, in zneski, ki pripadajo državam članicam.

Ciljni rok za uresničitev: do sredine leta 2019;

—

priporočilo 2: ob predložitvi zakonodajnih predlogov, ki zajemajo oblikovanje ali dodajanje obsežnih pogojnih obveznosti, doda pregled skupne vrednosti pogojnih obveznosti, ki se krijejo iz proračuna, skupaj z analizo scenarijev stresnih testov in njihovem možnem vplivu na proračun.

Ciljni rok za uresničitev: do sredine leta 2019;

—

priporočilo 3: v okviru razprave o večletnem finančnem okviru v obdobju po letu 2020 pozove Evropski parlament in Svet, naj glede na visoko raven neporavnanih obveznosti v sedanjem in prejšnjih večletnih finančnih okvirih pripravita mehanizme za boljše obvladovanje tveganja zamud pri plačilih.

Ciljni datum izvedbe: do začetka obdobja po letu 2020.

3.1

Sodišče v tem poglavju vsako leto analizira več vidikov, povezanih s smotrnostjo, in sicer rezultate, ki jih pri izvrševanju proračuna EU dosega Komisija v sodelovanju z državami članicami (1). Letos je obravnavalo:

3.1

3.2

Lansko leto je Sodišče pregledalo, kakšen je pristop Komisije k poročanju o smotrnosti v primerjavi z dobro prakso. Tako kot je pomembno za organizacijo, da ima dobre postopke za poročanje o smotrnosti in jih nenehno izboljšuje, je pomembno tudi, da informacije, pridobljene s poročanjem o smotrnosti, uporablja za upravljanje dejavnosti, optimizacijo rezultatov ter prilagajanje sistemov upravljanja in procesov strateškega načrtovanja itd. Način uporabe teh informacij vpliva na dolgoročni uspeh organizacije pri upravljanju smotrnosti.

3.3

Po navedbah Komisije je upravljanje smotrnosti nenehno sistematično izboljševanje uspešnosti, učinkovitosti in rezultatov operacij z boljšim načrtovanjem, rednim spremljanjem in odločanjem na podlagi dokazov (2). Pobuda za proračun EU, usmerjen v rezultate, ki jo je Komisija uvedla leta 2015, vključuje različne delovne tokove in cilje, med katerimi je tudi uporaba smiselnih informacij o smotrnosti v podporo odločanju (3). V smernicah za boljše pravno urejanje (4), ki so bile uvedene leta 2015 in posodobljene julija 2017, je določeno, da je treba vse razpoložljive dokaze uporabiti kot podlago za pripravo politik in predpisov EU, ki svoje cilje dosegajo odprto, pregledno in stroškovno učinkovito.

3.4

Da bi Sodišče ocenilo, ali Komisija pri odločanju ustrezno uporablja informacije o smotrnosti, je:

3.5

V pregled Sodišča je bila zajeta uporaba informacij o smotrnosti na Komisiji v zvezi s programi porabe ter razvojem, izvajanjem in vrednotenjem politik. Iz revizije je bilo izvzeto:

(i)

kako Komisija informacije o smotrnosti uporablja v zvezi z upravnim poslovodenjem zaposlenih in drugih virov, da bi se osredotočila na doseganje rezultatov, povezanih s politikami in programi,

(ii)

kako informacije o smotrnosti uporabljata proračunska organa  (7); s tem področjem so se že ukvarjali OECD (8) in drugi raziskovalci (9).

3.6

Pri pripravi nacionalnih proračunov je običajno, da se sredstva prerazporedijo vsako leto ali še pogosteje, v okviru EU pa je drugače. Komisija je v svojem vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 (10) navedla, da je ključno vzpostaviti ravnotežje med srednjeročno predvidljivostjo in prilagodljivostjo pri odzivanju na nepredvidene razmere. V večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 je približno 80 % proračuna EU dodeljenega vnaprej, kar po mnenju Komisije omejuje njegovo odzivnost na nastajajoče potrebe.

3.7

Proračun EU je predvsem proračun za naložbe. Za različne proračunske postavke, vključene v sedemletni finančni okvir, so določene letne zgornje meje, zneski pa so vnaprej dodeljeni državam članicam. V ustrezni sektorski zakonodaji so že določeni nekateri mehanizmi prilagodljivosti, povezani s smotrnostjo, kot so rezerva za smotrnost poslovanja in predhodne pogojenosti, vendar imajo ti mehanizmi omejitve (11). Nesmotrne dejavnosti je sicer mogoče nadomestiti z boljšimi na istem območju in v isti državi članici, vendar so možnosti za prilagajanje prednostnih področij porabe med proračunskimi postavkami omejene. Najpomembnejše priložnosti za dodeljevanje sredstev z upoštevanjem informacij o smotrnosti so priprava nove uredbe o večletnem finančnem okviru in z njo povezanih sektorskih programov ter pogajanja o njih.

3.8

Vmesni pregledi večletnih finančnih okvirov ponujajo še eno priložnost za upoštevanje informacij o smotrnosti. Kot posledica zadnjega takega pregleda (12) je bilo prerazporejenih 12 798  milijonov EUR oziroma 1,18  % vseh odobritev za prevzem obveznosti v večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, kar je razmeroma majhen delež. Namesto smotrnosti so bila glavna gonila prerazporejanja sredstev potrebe po obravnavi begunske krize in drugih groženj za varnost, pa tudi naložbenih vrzeli, ki so posledica finančne in gospodarske krize.

3.8

3.9

Merjenje prispevkov proračuna EU in Komisije k ciljem na visoki ravni je kompleksno, ker se vzporedno uporablja več političnih strateških okvirov (13) (glej okvir 3.1 ):

3.9

Večletni finančni okvir je eno od orodij za izvajanje prednostnih nalog Unije. Sedanji večletni finančni okvir je bil zasnovan, da bi prispeval k strategiji Evropa 2020, in zagotavlja močno podporo drugim nastajajočim prednostnim nalogam (14).

3.10

Poleg tega so v različnih sektorskih dokumentih o politiki opredeljeni drugi cilji v skladu s pristojnostmi EU, ki izhajajo iz Pogodbe o delovanju Evropske unije. EU se je tudi zavezala, da bo izvajala cilje trajnostnega razvoja, ki jih je opredelila Organizacija Združenih narodov, in si prizadeva, da bi vsako leto poročala o napredku, doseženem pri izpolnjevanju teh ciljev.

3.11

Sodišče je preučilo, kako so generalni direktorati obravnavali soobstoj različnih strategij. Prevladovala sta dva pristopa.

3.12

Ker je strategij veliko, jih deležniki vidijo kot različne pristope, kot je na primer razvidno iz ocene strategije EU za mlade, ki jo je pripravila Komisija (16).

3.12

3.13

Anketa Sodišča je vključevala vprašanja o jasnosti ciljev. Z njimi je želelo Sodišče izvedeti, kako dobro so vodstveni delavci Komisije razumeli poslanstvo in cilje svojih generalnih direktoratov in Komisije kot celote (glej okvir 3.2 ). Odgovori so bili večinoma pozitivni in so kazali visoko raven razumevanja, vendar so vodstveni delavci v dveh generalnih direktoratih od šestih, v katerih je Sodišče opravilo razgovore, pogosto omenjali kompleksnost interakcij med različnimi strateškimi okviri EU ter med njihovimi cilji in cilji, določenimi na ravni generalnih direktoratov.

3.14

Generalni direktorati Komisije informacije o smotrnosti zbirajo v različnih oblikah in iz raznovrstnih virov, s čimer ustvarjajo zelo veliko informacij, pomembnih za smotrnost. Komisija informacije o smotrnosti uporablja za poročanje, pa tudi za sledenje svojim tekočim dejavnostim, zlasti da bi ocenila, ali so bili cilji programov porabe doseženi. Uporablja jih tudi kot vhodne podatke v procesu za boljše pravno urejanje, ki služi kot podpora pri pripravi zakonodajnih predlogov.

3.15

Informacij, ki se bodo uporabile, se izberejo glede na vrsto odločitve, ki jo je treba sprejeti. Okvir 3.3 vsebuje pregled glavnih procesov odločanja, ki vključujejo uporabo informacij o smotrnosti.

3.16

Več generalih direktoratov Komisije je nedavno uvedlo nova orodja in postopke za uporabo podatkov o smotrnosti. V številnih primerih so uvedli nove informacijske aplikacije, ki generirajo prilagojena poročila z najnovejšimi informacijami za lažje odločanje. Razvoj teh novih orodij dokazuje, da je Komisija odločena, da bo dosegla napredek pri boljšem upravljanju podatkov o smotrnosti (17). Nove dosežke ponazarjajo naslednji primeri.

(i)

Novi informacijski sistem za razvoj podeželja 2, ki ga uporablja Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja (GD AGRI), je informacijski sistem za pomoč pri upravljanju poteka dela v okviru programov, vključno z vrednotenjem programov. Generirajo se lahko poročila za primerjavo izvajanja programov EU v državah članicah s povprečjem EU.

(ii)

Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj (GD DEVCO) trenutno razvija novo informacijsko orodje, ki bo vključevalo module za spremljanje rezultatov in poročanje o njih ter za podporo ocenjevanja ukrepov in financiranje procesov odločanja. Sistem bo predvidoma povezoval projekte s strateškim načrtovanjem.

(iii)

Erasmus+ Dashboard, ki ga je pripravil GD EAC, je sistem IT, ki ga uporabljajo vse nacionalne agencije za Erasmus+ po Evropi, zagotavlja pa informacije o smotrnosti za vseh 57 agencij v realnem času, vključno s povratnimi informacijami o rezultatih programa Erasmus+, ki so pridobljene z anketnim orodjem za merjenje zadovoljstva udeležencev. Te funkcije GD EAC omogočajo, da pridobi hitre povratne informacije o spremembah programa in se naglo odzove nanje.

(iii)

Pregledni prikaz vsebuje tudi podatke o smotrnosti postopkov za dodelitev nepovratnih sredstev, ki se upravljajo posredno, v realnem času v skladu z okvirom za upravljanje smotrnosti nepovratnih sredstev, ki je bil leta 2017 opredeljen za vse programe GD za izobraževanje, mladino, šport in kulturo (EAC).

3.17

Sodišče je v lanskem letnem poročilu (18) opredelilo področja dobrih praks pri poročanju vlad in mednarodnih organizacij po vsem svetu o smotrnosti v javnem sektorju. Predlagalo je, naj Komisija razmisli, da bi te dobre prakse uvedla tudi sama. Priporočilo je, naj Komisija izboljša svoje poročanje o smotrnosti, da bo bolj poenostavljeno, uravnoteženo, prijazno uporabnikom in dostopno. Poleg tega je priporočilo, naj Komisija oceni kakovost predstavljenih informacij. Komisija se je na priporočila odzvala tako, da jih je vključila v navodila za svoje letno poročilo o dejavnostih za leto 2017.

3.18

Letošnja anketa Sodišča je bila osredotočena na informacije o smotrnosti, ki so na voljo vodstvenim delavcem (glej okvir 3.4 ). Rezultati ankete so pokazali, da je treba sisteme za merjenje smotrnosti dodatno razviti, še zlasti pa so potrdili težave s pravočasnim zagotavljanjem informacij o smotrnosti (19). Osrednji oddelki Komisije so sicer pripravili obsežna navodila, predloge, usposabljanja in izmenjavo informacij za pripravo poročil o smotrnosti (novembra 2017 so bila na primer izdana navodila za letna poročila o dejavnostih za leto 2017), vendar so rezultati ankete pokazali, da si generalni direktorati želijo dodatnih navodil o pripravi poročil. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da anketiranci, ki so na ta vprašanja odgovorili bolj negativno, običajno redkeje uporabljajo informacije o smotrnosti.

3.18

Komisija to, kolikor je mogoče, upošteva pri svojem načrtovanju. Na primer, generalni direktorati Komisije načrtujejo svoje dejavnosti ocenjevanja z (vsaj) petletnim tekočim programom, da bi pravočasno zagotovili informacije o smotrnosti za poročanje. Načrt je treba letno posodabljati.

Kar zadeva smernice za pripravo poročil, osrednje službe Komisije zagotavljajo obsežna navodila za celoten postopek priprave vseh pomembnih poročil o smotrnosti, ki jih pripravijo generalni direktorati, pri čemer se upošteva napredek, dosežen skozi leta. To vključuje letna poročila o dejavnostih za službe Komisije in izjave o programih, priložene predlogu proračuna. Navodila za vrednotenja so zagotovljena tudi v smernicah za boljše pravno urejanje in zbirki orodij. Poleg tega so opisane še druge vrste pregledov. Za oblikovanje ustreznih sistemov poročanja o smotrnosti se smernice zagotavljajo tudi centralno za namene učinkovitega, pravočasnega in uspešnega zbiranja podatkov za spremljanje izvajanja programov in njihovih rezultatov. Formalne smernice dopolnjujejo usposabljanja in izmenjave dobrih praks med službami.

3.19

56 % anketirancev, ki so izpolnili anketo, je navedlo, da pri odločanju pogosto ali zelo pogosto uporabljajo informacije o smotrnosti. Štirje najpogostejši načini uporabe informacij o smotrnosti so za razvoj strategij, izboljšanje odločitev, oceno, ali so bili cilji doseženi, in sprejemanje popravnih ukrepov, kadar je to potrebno (20).

3.20

Vodstveni delavci težko uporabljajo informacije o smotrnosti za oceno, kako programi in politike prispevajo k ciljem na visoki ravni. Poleg tega nimajo izključne pristojnosti za smotrnost, ker imajo pri doseganju rezultatov in učinkov pomembno vlogo so zakonodajalci in drugi deležniki, zlasti države članice. Sodišče je v prejšnjih letih ugotovilo (21), da so številni cilji programov in politik prevzeti neposredno iz dokumentov o politikah ali zakonodajnih dokumentov, zato so na previsoki ravni, da bi bili koristni kot instrumenti za upravljanje. Izdalo je tudi priporočila (22), naj Komisija to obravnava. Komisija je priznala, da je težko vzpostavljati povezave med obilico informacij, ki so na voljo o projektih na operativni ravni, ter politikami na visoki ravni in odločanjem na politični ravni.

3.20

Cilji in kazalniki, vključeni v finančne programe, so rezultat zakonodajnega postopka. Nanašajo se na smotrnost programov in ne služb Komisije Komisija je v okviru predlogov za prihodnji večletni finančni okvir pripravila predloge za okrepitev okvirov smotrnosti v finančnih programih.

Kar zadeva program Obzorje 2020, glej odgovor Komisije na priporočilo 1 iz letnega poročila Evropskega računskega sodišča za leto 2015.

Kar zadeva program Obzorje 2020, glej odgovor Komisije na odstavek 3.97 iz letnega poročila Evropskega računskega sodišča za leto 2014.

Povezava med cilji in povezanimi kazalniki s širšega političnega vidika je predstavljena v izjavah o programih.

3.21

Komisija vsako leto uporabi tri glavna orodja za poročanje, in sicer letna poročila o dejavnostih, izjave o programih ter letno poročilo o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna, da bi predstavila podatke o svoji operativne smotrnosti ter smotrnosti programov in politik EU. Kot je prikazano v  okviru 3.5 v nadaljevanju, se pri poročanju v teh treh poročilih upošteva več dokumentov za načrtovanje (23).

3.21

3.22

Navedena tri poročila zajemajo celotni proračun EU in vse njegove dejavnosti v zvezi s politikami. Okvir 3.6 vsebuje povzetek o ciljnih skupinah in uporabi poročil.

3.22

3.23

Glavna poročila o smotrnosti so mišljena kot orodja za poročanje in ne toliko kot instrumenti, s katerimi bi generalni direktorati Komisije upravljali svojo smotrnost ali smotrnost Komisije kot celote, saj niso dovolj podrobna ali celovita. Pripravijo se le enkrat na leto in so namenjena predvsem bralcem zunaj generalnih direktoratov.

3.23

Letno poročilo o dejavnostih je poročilo o upravljanju, ki ga generalni direktorji in vodje služb pripravijo kolegiju komisarjev. Je najpomembnejši instrument odgovornosti vodilnih funkcij v Komisiji, zato je podroben in celovit. Vsebuje poročila o vseh kazalnikih, ki so jih službe Komisije izbrale v svojih strateških načrtih za obdobje 2016–2020 kot ključne za merjenje smotrnosti služb Komisije in njihovega prispevka k političnim prednostnim nalogam Junckerjeve Komisije.

Letno poročilo o dejavnostih je zato namenjeno zunanji javnosti in kot vir informacij o upravljanju za vodje Komisije. Komisija nadalje opozarja, da se številni pomembni kazalniki, na primer za krovne cilje strategije Evropa 2020, pogosteje posodabljajo in sporočajo. Službe Komisije so spodbujene, da redno spremljajo napredek pri doseganju svojih ciljev, tudi z medletnimi pregledi svojih načrtov upravljanja.

3.24

V nekaterih primerih pa so glavna poročila o smotrnosti (in zlasti letna poročila o dejavnostih) le uporabna za upravljanje smotrnosti.

3.24

3.25

Letna poročila o dejavnostih so javno dostopna, vendar Komisija ni ocenila, kako uspešno nagovarjajo državljane. Število posameznih obiskov spletišča Europa.eu (27) kaže, da je zanimanje državljanov majhno.

3.25

3.26

Med glavnimi nameni, za katere se uporabljajo informacije o smotrnosti, je merjenje napredka pri doseganju ciljev zaradi sprejetja popravnih ukrepov in s tem doseganje rezultatov. Če se vodstveni delavci zavedajo, da bo imela slaba smotrnost posledice, bi jih moralo to spodbuditi k uporabi informacij o smotrnosti. Anketa Sodišča za vodstvene delavce je vključevala vprašanje o tem, kaj se po njihovih izkušnjah zgodi, če so cilji smotrnosti v zvezi s programi porabe ali politikami doseženi (glej okvir 3.7 ) ali če niso doseženi (glej okvir 3.8 ). Rezultati ankete kažejo, da slaba smotrnost ne vodi vedno do popravnih ukrepov, saj je petina anketirancev, ki so izpolnili anketo, navedla, da kljub neizpolnitvi ciljev niso bile uvedene nobene spremembe. Najpogosteje sprejeta odločitev je priprava akcijskih načrtov, drugi najpogostejši ukrep pa dodatna analiza v obliki okrepljenega spremljanja ali dodatnega vrednotenja. Toda taki ukrepi sami po sebi ne odpravijo ugotovljenih težav. Sodišče je opazilo, da bo nedoseganje cilja verjetneje imelo posledice v tistih generalnih direktoratih, ki pogosto uporabljajo informacije o smotrnosti.