19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/2

P8_TA(2017)0278

Evropski standardi za 21. stoletje

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o evropskih standardih za 21. stoletje (2016/2274(INI))

(2018/C 334/01)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta,

—	ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (direktiva o varnosti omrežij in informacij),

—	ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 1. junija 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 od leta 2013 do leta 2015 (COM(2016)0212),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Analysis of the implementation of the Regulation No 1125/2012 from 2013 to 2015 and factsheets (Analiza izvajanja Uredbe (EU) št. 1025/2012 v obdobju 2013–2015 in informativni pregled) (SWD(2016)0126),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje (COM(2016)0358),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Tapping the potential of European service standards to help Europe’s consumers and businesses (Izkoriščanje potenciala evropskih standardov za storitve za pomoč evropskim potrošnikom in podjetjem) (SWD(2016)0186),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom Letni program dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2017 (COM(2016)0357),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 1. junija 2016 z naslovom The implementation of the actions foreseen in the 2016 Union work programme for European standardisation, including the implementing acts and mandates sent to the European standardisation organisations (Izvajanje ukrepov iz Letnega programa dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2016, vključno z izvedbenimi akti in mandati, podeljenimi evropskim organizacijam za standardizacijo) (SWD(2016)0185),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg (COM(2016)0176),

—	ob upoštevanju Skupne pobude za standardizacijo v okviru strategije za enotni trg, kot je opredeljena v sporočilu Komisije z dne 28. oktobra 2015 z naslovom Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo 2015 (COM(2015)0550),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o prihodnosti evropske standardizacije (1),

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z naslovom Evropski standardi za 21. stoletje,

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z naslovom Evropska standardizacija za leto 2016,

—	ob upoštevanju strategije Evropske komisije za odprtokodno programsko opremo za obdobje 2014–2017 (2),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za promet in turizem (A8-0213/2017),

ker je evropski standardizacijski sistem osrednja prvina pri ustvarjanju enotnega trga; ker so prizadevanja Komisije za oblikovanje skupne vizije evropske standardizacije neposreden rezultat desetih prednostnih nalog Junckerjeve Komisije, zlasti tistih, ki se nanašajo na povezan enotni digitalni trg in strategijo za enotni trg;

ker je odprt, vključujoč, pregleden in tržno naravnan evropski standardizacijski sistem, ki temelji na zaupanju in ustrezni skladnosti, bistvenega pomena pri zadovoljevanju naraščajočih potreb, v evropski industrijski, gospodarski, socialni in okoljski politiki in zakonodaji, po standardih, ki bodo lahko prispevali k varnosti proizvodov, inovacijam, interoperabilnosti, trajnosti in dostopnosti za invalide in ki bodo izboljšali kakovost življenja državljanov, potrošnikov in delavcev;

C.	ker bi moral učinkovit evropski standardizacijski sistem temeljiti na tesnem partnerstvu in sodelovanju med industrijo, javnimi organi, organi za standardizacijo in drugimi zainteresiranimi stranmi, kot so organizacije iz Priloge III, priznane v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012;

ker bi bilo treba razviti odprt, vključujoč in pregleden sistem evropskih standardov, ki bi temeljil na soglasju med vsemi deležniki, namenjen pa bi moral biti določanju strateških tehničnih ali kakovostnih zahtev, ki naj bi jih izpolnjevali sedanji ali prihodnji proizvodi, proizvodni postopki, storitve ali metode;

ker je v sporočilu Komisije o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg priznana vrednost odprtih standardov, ni pa njihove opredelitve; ker se je izkazalo, da so odprti standardi pomembni za ustvarjanje in razvoj interneta in internetnih storitev, ki so spodbudili inovacije ter družbene in gospodarske možnosti;

F.	ker bi uporaba rešitev licenciranja za odprtokodno programsko in strojno opremo morala in bi lahko evropskim podjetjem in upravam pomagala zagotoviti boljši dostop do digitalnega blaga in storitev;

ker je sodoben in prilagodljiv evropski standardizacijski sistem koristen za ambiciozno in prenovljeno evropsko industrijsko politiko in za delovanje enotnega trga; ker lahko standardi okrepijo konkurenčnost EU na svetovni ravni, rast, pošteno konkurenco in inovacije ter podprejo kakovost in podjetja, predvsem pa mala in srednja podjetja ter zaščito potrošnikov, delavcev in okolja;

ker v Evropi soobstajata dva sistema za razvoj standardov, eden temelji na načelu nacionalnega delegiranja, kot ga izvajata Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (CENELEC), drugi pa na članarinah, ki jih plačajo deležniki, kot v primeru Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde (ETSI); ker je treba oceniti sisteme za razvoj standardov, povezane z Uredbo (EU) št. 1025/2012, da bi prepoznali obstoječe izzive in dobro prakso;

I.	ker se je z Uredbo (EU) št. 1025/2012 izboljšal postopek standardizacije, s tem ko so bili družbeni deležniki ter mala in srednja podjetja prvič vključeni v pravno podlago evropskega standardizacijskega sistema;

ker standardi na področju IKT, ki so v glavnem razviti na svetovni ravni, omogočajo razvoj interoperabilnih rešitev za dopolnilne proizvode in različne dele posameznega proizvoda, kar je še zlasti pomembno za razvoj interneta stvari; ker razdrobljenost standardov ter lastniških in polzaprtih rešitev ogroža rast in uporabo interneta stvari, zato je treba razviti strateški pristop k standardizaciji IKT, da bi zagotovili uspešen odziv na potrebe prihodnjega desetletja in s tem EU omogočili, da ohrani vodilno vlogo v globalnem standardizacijskem sistemu;

ker je objavljanje dokumentov in podatkov v skladu z vladnimi obveznostmi in cilji preglednosti, vključno z odgovornostjo, ponovljivostjo, trajnostjo in zanesljivostjo vladnih ukrepov; ker morajo biti dokumenti ali podatki objavljeni v odprtih in standardiziranih oblikah, da bi preprečili vezanost na ponudnika, saj se lahko zgodi, da programske opreme ali prodajalca ni več na trgu, in da bi lahko te oblike izvedli neodvisni subjekti z različnimi razvojnimi in poslovnimi modeli, vključno z odprto kodo, s čimer bi zagotovili nepretrgano izvajanje vladnih in upravnih postopkov;

L.	ker ima prometni sektor vodilno vlogo pri razvoju in uvedbi standardov, ki so potrebni za vzpostavitev enotnega evropskega prometnega prostora;

Splošne ugotovitve

pozdravlja krovni sveženj Komisije o standardizaciji, s katerim naj bi skupaj s sporočilom o standardih IKT in skupno pobudo za standardizacijo vzpostavili skladno in preprosto evropsko standardizacijsko politiko, tako da bi ohranili njene številne uspešne prvine, izboljšali njene šibke točke in dosegli pravo ravnovesje med evropsko, nacionalno in mednarodno razsežnostjo; poudarja, da bi moral vsak prihodnji pregled evropskega standardizacijskega sistema temeljiti na prednostih obstoječega sistema, ki so trdna podlaga za izboljšanje, pri čemer se je treba vzdržati korenitih sprememb, ki bi spodkopale njegove osrednje vrednote;

priznava specifičnost in pomen evropskega standardizacijskega sistema za vse deležnike, vključno z industrijo, malimi in srednjimi podjetji, potrošniki in delavci, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo ta evropski sistem ohranil in imel na voljo dovolj sredstev za izvajanje ciljev Uredbe (EU) št. 1025/2012 ter da bo s tem med drugim prispeval k interoperabilnosti, pravni varnosti in uporabi ustreznih varoval v korist podjetij in potrošnikov ter prostega pretoka informacijske tehnologije; poziva Komisijo, naj pri reviziji večletnega finančnega okvira zagotovi vzdržen proračun za evropski standardizacijski sistem;

pozdravlja okroglo mizo o tržnem pomenu standardov (SMARRT) v okviru skupne pobude za standardizacijo, ki omogoča dialog med Komisijo in industrijo ter popolno preglednost za deležnike, kar zadeva točke dnevnega reda odbora za standarde;

ugotavlja, da so standardi prostovoljno, tržno usmerjeno orodje za oblikovanje tehničnih zahtev in smernic, katerih uporaba omogoča skladnost blaga in storitev z evropsko zakonodajo in podpira evropske politike, če so oblikovane na odgovoren, pregleden in vključujoč način; kljub temu pa poudarja, da standardi ne morejo biti del prava EU, saj zakonodajo in politike v zvezi z ravnjo varstva potrošnikov, zdravja in okolja, zagotavljanja varnosti in varstva podatkov ter stopnjo socialne vključenosti določa zakonodajalec;

priznava, da odprte standardizirane oblike pomagajo vladam, upravam in evropskim institucijam pri zagotavljanju preglednosti; poziva države članice, naj poskušajo uporabljati splošne standarde za digitalno upravo, pri tem pa naj se osredotočijo na sodne organe in lokalne oblasti; poudarja, da so odprti standardi temeljnega pomena za nadaljnji razvoj politik odprtih podatkov javne uprave in pametnih mest ter da je zato treba dokumente in podatke objaviti v odprtih, standardiziranih formatih, ki jih je mogoče enostavno izvajati, tako da se omogoči ponovna uporaba podatkov; poudarja vlogo javnega naročanja in rešitev v zvezi z odprtimi standardi pri preprečevanju vezanosti na ponudnika;

je močno prepričan, da so, zlasti v prometnem sektorju, odprti podatki še naprej bistveni element, da bi lahko v celoti izkoristili prednosti enotnega digitalnega trga, kot je spodbujanje in razvoj večmodalnega prometa; zato podarja, da je potrebna večja pravna varnost, predvsem v smislu lastništva in odgovornosti; poziva Komisijo, naj torej nemudoma objavi načrt za razvoj standardov za harmonizacijo podatkov o javno financiranem prevozu in programskih vmesnikov, da bi se spodbudile podatkovno intenzivne inovacije in zagotavljanje novih prevoznih storitev;

poudarja, da obstoječi sistem akreditacije preskuševalnih institucij ne zagotavlja vedno, da so proizvodi in storitve na trgu, za katere se prostovoljno uporabljajo evropski standardi, skladni s temi standardi; obžaluje, da v okviru skupne pobude za standardizacijo in letnega programa dela Unije za evropsko standardizacijo ni obravnavana akreditacija preskuševalnih institucij in standardov, ter poziva Komisijo, naj pri novih pobudah ta vidik upošteva;

meni, da morajo odprti standardi temeljiti na odprtosti postopka standardizacije ter razvoju in dostopnosti standardov za izvajanje in uporabo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 in načeli Svetovne trgovinske organizacije; pozdravlja namero Komisije, ki je bila izražena v načrtu o standardnih patentih, da se pojasnijo vprašanja v zvezi z licenčnimi pogoji FRAND in standardnimi patenti; spodbuja Komisijo, naj skupaj z evropskimi organizacijami za standardizacijo in odprtokodnimi skupnostmi razišče primerne načine sodelovanja;

poudarja, da mora evropski standardizacijski sistem prispevati k evropskim inovacijam, povečati konkurenčnost Unije, utrditi mesto Evrope v mednarodni trgovini ter prinesti koristi za blaginjo njenih državljanov; meni, da mora zato Evropa ohraniti svojo pomembno vlogo v mednarodnem sistemu standardizacije, in poudarja pomen spodbujanja evropskih standardov na svetovni ravni pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih s tretjimi državami; poudarja, da evropski sistem standardizacije lahko izkoristi tudi sporazume o partnerstvu evropskih organizacij za standardizacijo z organizacijami za standardizacijo v tretjih državah, ter ugotavlja, da člena 13 in 14 Uredbe (EU) št. 1025/2012 že predvidevata sodelovanje številnih organizacij za razvoj standardov pri javnih naročilih na področju IKT; priporoča, naj evropske organizacije za standardizacijo razmislijo o tesnejšem sodelovanju z nacionalnimi organi tretjih držav za standardizacijo, vključno s spremljajočimi organi za standardizacijo, kjer obstajajo možnosti za tesno usklajevanje; spodbuja Komisijo, države članice in evropske organizacije za standardizacijo, naj si še naprej prizadevajo za oblikovanje globalnih standardov ter naj pri delu v zvezi s standardizacijo pozornost namenijo tudi regionalnim razmeram in ustreznosti standarda;

10.

poudarja, da mednarodno sodelovanje o standardih pripomore k zagotavljanju preglednosti, učinkovitosti in povezanosti ter ustvarja konkurenci prijazno okolje za industrijo – dober primer je Svetovni forum za harmonizacijo pravilnikov o vozilih (WP.29) pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo (UNECE), ki je bil ustanovljen za sektor informacijske in komunikacijske tehnologije;

11.

poudarja, da se standardi, ki jih sprejmejo mednarodne organizacije, ponavadi oblikujejo zunaj področja uporabe Uredbe (EU) št. 1025/2012, evropskim organizacijam za standardizacijo pa priporoča, naj jih potrdijo šele po izvedbi notranjega postopka odobritve, v katerem so ustrezno zastopani deležniki, kot so organizacije iz Priloge III, zlasti kadar gre za harmonizirane standarde, ki podpirajo izvajanje evropske zakonodaje;

12.

meni, da bi morale evropske organizacije za standardizacijo v vseh okoliščinah oblikovati vključujoče, trajnostne, varne in zelo kakovostne standarde, ki bi zagotovili pravičen dostop in obravnavo vseh deležnikov ter čim manjši vpliv na okolje in ustrezno varstvo osebnih podatkov in zasebnosti;

13.

meni, da je sodelovanje Komisije in držav članic z industrijo EU ključno za lažje sprejemanje globalnih standardov, ki nosijo evropski žig, pri opredelitvi in uvajanju tehnologij 5G;

14.

obžaluje dejstvo, da razlike med nacionalnimi standardi, na primer v sektorju tovornega prometa in logističnem sektorju, še vedno ovirajo notranji trg, in zato poziva Komisijo in evropske organizacije za standardizacijo, naj po potrebi razvijejo ustrezne standarde za harmonizacijo pogojev na nacionalni ravni, da bi odstranili vse morebitne ovire na notranjem trgu; v zvezi s tem poudarja, da si je treba s tem v zvezi prizadevati za intermodalno harmonizacijo standardov;

15.

poleg tega poudarja, da lahko standardizacija poleg tega, da preprečuje razdrobljenost trga, bistveno prispeva k zmanjšanju upravnega bremena in stroškov prevoza za vsa podjetja (npr. z e-dokumenti), zlasti mala in srednja podjetja, in pripomore k pravilnemu izvrševanju zakonodaje EU (npr. z digitalnimi tahografi ali sistemi za elektronsko cestninjenje);

16.

ugotavlja, da se je z Uredbo (EU) št. 1025/2012 izboljšala vključenost v evropski standardizacijski sistem, kar malim in srednjim podjetjem, potrošnikom, delavcem in okoljskim organizacijam omogoča aktivno sodelovanje v postopku standardizacije, in spodbuja, naj se to nadaljuje, da bodo vsi deležniki ustrezno zastopani in bodo lahko sodelovali v standardizacijskem sistem, s tem pa bodo lahko v celoti izrabiti koristi standardizacije; poziva Evropsko komisijo, evropske organizacije za standardizacijo in nacionalne organe za standardizacijo, naj opredelijo najboljše načine za dosego tega cilja in za obravnavanje izzivov v zvezi z nadaljnjim sodelovanjem, med drugim pomanjkanja ozaveščenosti;

17.

pozdravlja prizadevanja Evropskega inštituta za telekomunikacijske standarde, da bi evropskim malim in srednjim podjetjem zagotovili lahek dostop, pa tudi njegovo dolgoročno strategijo (2016–2021) za obravnavanje posebnega medsektorskega sodelovanja;

18.

priznava, da se je hitrost oblikovanja standardov povečala, in opozarja, da bi bilo treba najti ustrezno ravnovesje med potrebo po pravočasnem razvoju standardov ter po njihovi visoki kakovosti;

19.

meni, da je mogoče poleg obstoječe dobre prakse, ki se je pokazala med standardizacijskimi skupnostmi, še bolj povečati preglednost in odgovornost standardizacijskega sistema z večjim ozaveščanjem o predlaganih standardih, resnično in dovolj zgodnjo vključitvijo vseh ustreznih deležnikov ter z večjo kakovostjo zahtev za standardizacijo;

20.

poleg tega poziva Komisijo, naj nameni pozornost in zagotovi podporo prizadevanjem držav kandidatk pri usklajevanju njihovih standardov z evropskimi standardi, da bi čimbolj zmanjšali obstoječa ozka grla;

Standardi na področju IKT

21.

pozdravlja sporočilo o prednostnih nalogah na področju standardizacije IKT, ki določa strateški pristop k standardizaciji informacijskih in komunikacijskih tehnologij, vendar Komisijo poziva, naj na jasno pokaže usklajenost sporočila in tekočega načrta za standardizacijo IKT, svežnja standardov za 21. stoletje in letnega programa dela;

22.

ugotavlja, da se s sedanjim zbliževanjem tehnologij ter digitalizacijo družbe, podjetij in javnih storitev zabrisuje tradicionalna ločnica med splošno standardizacijo in standardizacijo na področju IKT; meni, da bi morala biti standardizacija na področju IKT del evropske digitalne strategije, da bi ustvarjala ekonomijo obsega, proračunske prihranke, večjo konkurenčnost in inovativnost evropskih podjetij ter povečala medsektorsko in čezmejno interoperabilnost blaga in storitev s hitrejšo, odprto in konkurenčno opredelitvijo prostovoljnih standardov, ki jih bodo mala in srednja podjetja z lahkoto izvajala;

23.

poudarja potrebo po večjem sodelovanju znotraj skupnosti za standardizacijo informacijske in komunikacijske tehnologije, zlasti med evropskimi organizacijami za standardizacijo, ter slednje poziva, naj pripravijo skupni letni delovni program, v katerem bodo opredelile medsektorska področja v skupnem interesu;

24.

poudarja, da so bili odprti, prostovoljni, vključujoči in konsenzni postopki standardizacije doslej učinkoviti, saj delujejo kot gonilna sila inovativnosti, medsebojne povezanosti in uporabe tehnologij, in ob tem opozarja, da je prav tako pomembno zagotoviti ustrezne naložbe ter strokovno znanje in izkušnje na področju najnovejših tehnologij in pri njihovem razvoju ter zagotavljati podporo malim in srednjim podjetjem;

25.

poziva Komisijo, naj od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da prispevajo k visokokakovostnim, interoperabilnim in odprtim standardom, da bi preprečili fragmentacijo in spodbudili njihovo splošno sprejetost, ter da priznajo že obstoječe ekosisteme in različne poslovne modele, ki podpirajo razvoj digitalnih tehnologij, saj bodo tako prispevale k socialni, gospodarski in okoljski trajnosti vrednostnih verig IKT ter potrdile zavezanost javnemu interesu na področju zagotavljanja zasebnosti in varstva podatkov;

26.

poudarja, da je politiko standardizacije na področju IKT nujno treba prilagoditi razvoju dogodkov na trgu in v politiki, saj bomo tako dosegli pomembne cilje evropske politike, za kar je potrebna interoperabilnost, na primer dostopnost, varnost, e-poslovanje, e-uprava, e-zdravje in promet; priporoča, naj Komisija in evropske organizacije za standardizacijo dajo prednost standardom na področju tehnologije 5G, računalništva v oblaku, interneta stvari, podatkov in kibernetske varnosti, kot so povezana in avtomatizirana vožnja ter inteligentni prometni sistemi, pametna mesta, pametna energija, napredna proizvodnja in pametna življenjska okolja;

27.

poudarja, da je treba ustvariti odprt, interoperabilen ekosistem informacijske in komunikacijske tehnologije na podlagi petih prednostnih standardov te tehnologije, da bi spodbujali konkurenco pri ustvarjanju vrednosti, ki bo omogočala razcvet inovacij; meni, da:

—	bi morali standardi 5G omogočiti pravi generacijski premik v smislu zmogljivosti, zanesljivosti in latence, kar mu bo omogočilo obvladovanje pričakovanega povečanja prometa in različnih zahtev storitev, ki bodo temeljile na njem;

—	bi morali standardi kibernetske varnosti omogočiti vgrajeno varnost, spoštovati načela vgrajene zasebnosti, podpreti odpornost omrežij in obvladovanje tveganja ter biti zmožni spopasti se s hitrim porastom kibernetskih groženj za ves razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije;

—	bi morali čim bolj zbližati standarde za storitve v oblaku, da bi omogočili interoperabilnost vseh vidikov teh storitev, s tem pa bi omogočili prenosljivost;

—	bi morali podatkovni standardi podpreti medsektorske interdisciplinarne podatkovne tokove, s čimer bi dosegli boljšo interoperabilnost podatkov in metapodatkov, vključno s semantifikacijo, ter prispevati k razvoju referenčne arhitekture velepodatkov;

—	bi morali s standardi interneta stvari obravnavati sedanjo razdrobljenost, ne da bi pri tem zavrli inovacije v sektorju, ki se zelo hitro razvija;

28.

priznava, da so učinkovita komunikacijska omrežja 5G izrazito odvisna od skupnih standardov za zagotovitev interoperabilnost in zanesljivosti, vendar želi spomniti, da je razvoj visokozmogljivostnega omrežja temelj za zanesljivo omrežje 5G;

29.

ugotavlja, da je uspešno podatkovno gospodarstvo odvisno od širšega ekosistema informacijske in komunikacijske tehnologije, vključno z visoko izobraženimi strokovnjaki ter kvalificiranimi ljudmi, da bi opravili digitalni razkorak in izključenost;

30.

spodbuja Komisijo, naj zbere statistične podatke za boljšo presojo vpliva digitalizacije in IKT na promet in turizem;

31.

se zaveda vse večjega števila platform, skupin, sestankov in kanalov za standarde IKT; poziva Komisijo, naj racionalizira število platform in usklajevalnih mehanizmov, ki se ukvarjajo s standardizacijo, ter pri novih pobudah vključi organizacije za standardizacijo, da bi preprečili podvajanje prizadevanj deležnikov; poudarja, da je treba bolje uskladiti standarde IKT in prednostne naloge v zvezi s standardizacijo med različnimi organizacijami, in poziva Komisijo, naj nemudoma obvesti zainteresirane strani o napredku pri tekočih pobudah v zvezi s standardi IKT;

32.

poudarja, da digitalizacija zelo hitro napreduje in je glavno gonilo gospodarstva; poudarja pomen učinkovite digitalizacije vertikalnih industrij v korist malim in srednjim podjetjem, zlasti pa potrošnikom na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ter potrebo po ustreznem upoštevanju njihovih pomislekov pri mednarodni standardizaciji informacijske in komunikacijske tehnologije;

33.

podpira namero Komisije, da bo raziskala pobude, kot je zaupanja vreden sistem označevanja in certificiranja interneta stvari, ki lahko pomaga spodbuditi zaupanje v ravni zasebnosti in celostne varnosti naprave interneta stvari prek zagotavljanja merljivih in primerljivih ocen morebitnih tveganj, povezanih z delovanjem in uporabo naprave ali storitve interneta stvari; meni, da je te treba razvijati po potrebi in bi naprave interneta stvari lahko vplivale na ustrezno infrastrukturo na podlagi zahtev iz direktive o varnosti omrežij in informacij, ki bi morala biti osnova za opredelitev varnostnih zahtev; ugotavlja, da mora biti vsaka taka oznaka po potrebi prilagodljiva na prihodnje tehnologije in upoštevati globalne standarde;

34.

poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju medsektorskih, medjezikovnih standardov ter pri podpiranju zasebnosti prijaznih, zanesljivih in varnih storitev;

35.

v ta namen podpira opredelitev namenskih in izmerljivih minimalnih zahtev, ki bi upoštevale dolgoročno trajnost in zanesljivost naprav ali storitev interneta stvari, pa tudi računalniško varnost po industrijskih standardih in standarde trajnosti; ta seznam bi moral na primer obsegati obveznost, da so po nakupu za minimalno časovno obdobje na voljo posodobitve, ali obveznost, da izdelovalec ali ponudnik v določenem časovnem obdobju po pojavu in obvestilu o ranljivosti zagotavljata posodabljanje; v ta namen bi morala Komisija oceniti možnost industrijske samoregulacije, upoštevaje hitrost, s katero se standardi in tehnologije v sektorju IKT razvijajo, in raznolikost razvojnih in poslovnih modelov, vključno z odprto kodo, zagonskimi podjetji ter malimi in srednjimi podjetji;

36.

je seznanjen s pomisleki glede kibernetske varnosti in posebnostmi nevarnosti v prometnem sektorju; poziva Komisijo, naj te posebnosti obravnava ob sprejetju priporočil o standardih za kibernetsko varnost, pričakovanih do konca 2017, kot prvi korak k celoviti strategiji za kibernetsko varnost v prometnem sektorju;

37.

ugotavlja, da bo standardizacija IKT koristna za razvoj prometnih in turističnih storitev ter multimodalnih prometnih rešitev; poziva Komisijo, naj skupaj z evropskimi organizacijami za standardizacijo pri izvajanju prednostnega akcijskega načrta za standardizacijo IKT temu razvoju pripiše večji pomen ter zlasti razišče potencialno vlogo standardizacije pri podpori tehnološkim spremembam in novim poslovnim modelom, ki nastajajo v sektorju turizma; poziva Komisijo, naj hitro ukrepa, da bi spodbudila razvoj celostnega in pametnega izdajanja vozovnic in zagotavljanja informacij ter nove koncepte mobilnosti, kot je mobilnost kot storitev;

38.

ugotavlja, da so ljudje zaradi vse večje uporabe interneta, spletnega bančništva, družbenih omrežij in pobud za e-zdravje vse bolj zaskrbljeni za varnost in zasebnost ter da morajo standardi IKT odražati načela zaščite posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku teh podatkov;

39.

poziva Komisijo, naj med prednostne naloge pri standardizaciji IKT vključi digitalno povezovanje proizvodnje, ter spodbuja k razvoju odprtih standardov za komunikacijski protokol in podatkovne formate za digitalno povezovanje proizvodne opreme, da se zagotovi popolna interoperabilnost med stroji in napravami;

40.

priznava pomisleke, zlasti kar zadeva informacijsko in komunikacijsko tehnologijo in standardne patente (SEP), in priznava, da bo trdna, poštena in razumna politika pravic intelektualne lastnine spodbudila naložbe in inovacije ter spodbudila uporabo enotnega digitalnega trga in novih tehnologij, zlasti kar zadeva uvajanje tehnologije 5G in naprav interneta stvari, ki so močno odvisne od standardizacije; poudarja, da je treba ohraniti uravnotežen okvir standardizacije in učinkovite prakse izdajanja licenc za bistvene patente, ki temeljijo na metodologiji FRAND (poštene, razumne in nediskriminatorne prakse), ter obravnavati upravičene pomisleke dajalcev in pridobiteljev licenc, pri tem pa zagotoviti, da bo postopek standardizacije zagotavljal enake konkurenčne pogoje, v katerih lahko na vzajemno koristen način sodelujejo podjetja vseh velikosti, vključno z MSP; spodbuja prizadevanja Komisije za zagotovitev da bi bilo interoperabilnosti digitalnih komponent mogoče doseči z različnimi vrstami rešitev licenciranja in poslovnih modelov;

41.

poziva Komisijo, naj nemudoma pojasni ključne elemente pravične, učinkovite in izvedljive metodologije licenciranja na podlagi načel FRAND, pri čemer se upoštevajo interesi imetnikov pravic in izvajalcev standardov, ki vključujejo bistvene patente, pošteno donosnost naložb ter široko dostopnost tehnologij, razvitih s trajnostnim odprtim postopkom standardizacije; poziva Komisijo, naj upošteva sodbo Sodišča Evropske unije C-170/13 (zadeva Huawei proti ZTE), v kateri je vzpostavljeno ravnovesje med imetniki standardnih patentov in izvajalci standardov, da bi odpravili kršitve patentov in zagotovili učinkovito reševanje sporov; poleg tega poziva Komisijo, naj izboljša opredelitev informacij, ki se nanašajo na obseg patentov, in naj obravnava vprašanja v zvezi z asimetrijo informacij med MSP in velikimi podjetji, poveča preglednost prijav za standardni patent in izboljša kakovost informacij o razmerju med standardnimi patenti in proizvodi; meni, da morajo nadomestila za razvijalce standardnih patentov temeljiti na poštenih, sorazmernih in nediskriminacijskih pogojih ter na preglednih, razumnih, predvidljivih in vzdržnih stopnjah licenčnine, razen če razvijalci odločijo, da bo standard na voljo brez finančnega nadomestila; vendar priznava, da obstajajo različni poslovni modeli, kot sta brezplačno licenciranje ali uporaba odprtokodne programske opreme, zato bi bilo treba v zakonodaji in razpravah še naprej priznavati uporabo vseh modelov, vključno s pravicami vseh tržnih sektorjev in imetnikov pravic intelektualne lastnine;

42.

ugotavlja, da je pri spremljanju in nadaljnjemu razvijanju okvira podeljevanja licenc potreben na dokazih temelječ pristop, da bi zagotovili dinamičen ekosistem, s katerim bi ustvarjali dodano vrednost in delovna mesta;

43.

poziva Komisijo, naj objavi polletna poročila, v katerih bodo navedeni dejanski primeri: (a) nelicenčne uporabe standardnih patentov (tj. kršitev), ki traja 18 mesecev ali več, in (b) vprašanj v zvezi z dostopom do standardov zaradi sistematičnega neizpolnjevanja zavez FRAND;

44.

poziva Komisijo, naj konča razprave o „zaznani potrebi“ po oblaku za znanost in naj skupaj z državami članicami nemudoma ukrepa za vzpostavitev evropskega oblaka za odprto znanost, ki bi moral v okviru skupnih politik in standardov IKT nemoteno povezati obstoječa omrežja, podatke ter visoko zmogljive računalniške sisteme in e-infrastrukturne storitve z različnih znanstvenih področij;

Evropski standardi za 21. stoletje

45.

pozdravlja sveženj Komisije o standardizaciji z naslovom Standardi za 21. stoletje in meni, da bi moral biti standardizacijski sistem bolj pregleden, odprt in vključujoč, da bi v celoti zajel pomisleke državljanov, potrošnikov ter malih in srednjih podjetij;

46.

obžaluje, da pred sprejetjem svežnja ni imel možnosti izraziti svojega mnenja ter poziva evropske institucije, naj različne pobude združijo v enoten strateški celostni program dela ter preprečijo podvajanje ukrepov in politik; poudarja, da lahko ustrezni odbori Evropskega parlamenta odigrajo pomembno vlogo pri javnem nadzoru nad standardi, ki jih da harmonizirati Komisija;

47.

poziva h krepitvi, večji usklajenosti in izboljšanju natančnosti letnega programa dela Unije;

48.

poudarja, da je treba v naslednjem letnem programu dela Unije posebej obravnavati ukrepe za boljše usklajevanje standardov IKT in drugih standardov, prispevati k izboljšanju pravil različnih nacionalnih organov za standardizacijo ter spodbujati vključevanje evropskih organizacij za standardizacijo z večjim poudarkom na vlogi deležnikov iz člena 5;

49.

poudarja pomen medinstitucionalnega dialoga pri pripravi letnega programa dela Unije in spodbuja prizadevanja, da bi pred njegovim sprejetjem na forumu o letni standardizaciji sodelovali vsi deležniki ter razpravljali o novih področjih, obstoječih izzivih in potrebnih izboljšavah postopka standardizacije;

50.

spodbuja države članice, naj vlagajo v nacionalne strategije, kar bo na nacionalni ravni spodbujalo javni sektor, organe za standardizacijo, družbene deležnike, mala in srednja podjetja in visokošolske ustanove ter jim pomagalo razvijati in izvajati posamezne standardizacijske akcijske načrte;

51.

pozdravlja skupno pobudo za standardizacijo, priporoča, naj se tudi Parlament povabi k sodelovanju, v okviru katerega bo lahko prispeval k tej pobudi, ter poudarja, da bi morali vsi deležniki, tudi institucije EU, spoštovati pravila takega javno-zasebnega partnerstva; poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri izvajanju najpomembnejših ukrepov in priporočil iz pobude o standardizaciji ter Parlamentu do konca leta 2017 poroča o doseženem napredku;

52.

pozdravlja zavezo, sprejeto v okviru skupne pobude za standardizacijo, za pripravo študije o ekonomskem in socialnem vplivu standardov in njihove uporabe, vključno z informacijami o politikah, tveganjih in rezultatih v zvezi s kakovostjo življenja, socialnimi vidiki in vidiki zaposlenih; poziva Komisijo, naj študijo sestavi na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih podatkov ter analizira poslovni model postopka standardizacije in različne finančne modele tudi priložnosti in izzive za zagotovitev preprostega dostopa do usklajenih standardov;

53.

poudarja, da se standardizacijo vse pogosteje obravnava kot pomemben dejavnik, ki prispeva k raziskavam in razvoju, ter da ima pomembno vlogo pri odpravljanju razlik med raziskavami in trgom, spodbuja širjenje in uporabo rezultatov raziskav ter ustvarja podlago za nadaljnje inovacije;

54.

poziva Komisijo, naj sprejme politike, s katerimi bo odpravila pretirane ovire v inovativnih sektorjih, da bi spodbudila naložbe v raziskave in razvoj ter standardizacijo EU; ugotavlja, da morajo vertikalne panoge pripraviti svoje načrte za standardizacijo, in sicer na podlagi postopkov pod okriljem industrije, ki bi, če bi jih vodila močna volja za doseganje skupnih standardov, lahko postali svetovni standardi; meni, da bi morali imeti organi EU za standardizacijo pri tem posebno vlogo;

55.

poziva udeležence skupne pobude, naj zagotovijo, da bodo raziskave in inovacije bolje usklajene s prednostnimi nalogami za določanje standardov;

56.

meni, da so odprto znanje in licence najboljše orodje za spodbujanje inovacij in razvoja tehnologije; spodbuja raziskovalne ustanove, ki prejemajo sredstva EU, naj uporabijo odprte patente in licence, da bi prevzele večjo vlogo pri določanju standardov;

57.

podpira ukrepe, namenjene izboljšanju sinergij med skupnostmi za standardizacijo in raziskave ter pri spodbujanju standardov na zgodnji stopnji raziskovalnih projektov; spodbuja nacionalne organe za standardizacijo, naj raziskovalce in skupnost inovacij, vključno z ustreznimi vladnimi organizacijami in agencijami za financiranje, spodbujajo k standardizaciji ter priporoča, da bi v program Obzorje 2020 vključili posebno poglavje o standardizaciji;

58.

poziva Komisijo, naj evropske organizacije za standardizacijo spodbuja k zagotavljanju, da bodo standardi za storitve, ki so pomembni za trg, odražali večjo storitvizacijo gospodarstva in se bodo razvijali z namenom zagotavljanja varnosti in kakovosti storitev ter da se bodo prednostno obravnavala področja, na katerih nastaja največ škode potrošnikom, ne da bi se pri tem posegalo v obstoječe nacionalne regulativne zahteve, zlasti v določbe delovnega prava ali kolektivne pogodbe in pogajanja; poleg tega ugotavlja, da standardi za storitve pogosto ustrezajo nacionalnim posebnostim in da je njihov razvoj povezan s potrebami trga, pa tudi z interesi potrošnikov in javnim interesom; poudarja, da bi moral razvoj evropskih standardov za storitve prispevati k delovanju notranjega trga storitev ter hkrati povečati preglednost, kakovost in konkurenčnost ter spodbujati konkurenco, inovacije in varstvo potrošnikov;

59.

poudarja, da mora postopek standardizacije v Evropi zajemati standarde, ki bodo izboljšali neovirano dostopnost prometa in prometnih storitev za invalide in starejše;

60.

meni, da hitro spreminjajoč se sodobni svet in njegova vse večja tehnična zapletenost vodita v razvoj vse večjega števila standardov in platform za izdelavo specifikacij, ki ne ustrezajo priznanim organom za standardizacijo po Uredbi (EU) št. 1025/2012 in da obstaja večja potreba po vključevanju malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij; poudarja, da bi bilo treba podpirati ukrepe za izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do sredstev za razvoj in uporabo standardov;

61.

poudarja pomen medsebojno povezanih platform in podatkovnih baz na evropski ravni, s čimer bi omogočili boljšo interoperabilnost omrežij in sistemov;

62.

meni, da standardizacija informacijske in komunikacijske tehnologije ne zajema le določanja zahtev za proizvode, temveč tudi razvoj inovativnih tehnologij;

63.

poudarja, da enotna (tehnična) ureditev pripomore k zmanjšanju stroškov razvoja, proizvodnje in certificiranja ter preprečuje podvajanje nalog;

64.

poudarja, da je treba zaradi demografskega staranja v Evropi pri oblikovanju standardov dosledno upoštevati potrebe starejših oseb in invalidov ter drugih ranljivih članov družbe, saj so primerno orodje za nastanek aktivne in zdrave družbe v Evropi ter povečanje dostopnosti do izdelkov in storitev za ljudi;

65.

poudarja, da inovacije v prometnem in turističnem sektorju ponujajo ogromne priložnosti in imajo ugoden vpliv za podjetja EU, zlasti mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja, in vztraja, da je treba oblikovati nove standarde, po možnosti z uporabo medpodročnega pristopa, in si še naprej prizadevati za standardizacijo, da bi zagotovili pravilno izvajanje pobud EU na področju digitalizacije, kot so kooperativni inteligentni prometni sistemi (C-ITS) in razvoj prometnih aplikacij v okviru satelitskih navigacijskih sistemov EU (Galileo in EGNOS);

Evropska organizacija za standardizacijo

66.

pozdravlja vlogo evropskih organizacij za standardizacijo, spodbuja pa tudi nadaljnje pobude za izboljšanje njihove odprtosti, dostopnosti in preglednosti ter priporoča, naj njihovo delo usmerjajo evropski interesi;

67.

priznava, da je načelo nacionalnih delegacij ključno za evropski sistem, hkrati pa opozarja, da obstajajo razlike v sredstvih, strokovnem znanju in izkušnjah ter vključevanju deležnikov na nacionalni ravni, in priporoča, naj se delo nacionalnih delegacij dopolni;

68.

priznava, da je pomembno standarde oblikovati pravočasno, v primeru harmoniziranih standardov pa navesti sklice v Uradnem listu Evropske unije; se zaveda, da se navajanje referenčnih standardov v Uradnem listu zmanjšuje, in poziva Komisijo, naj preuči in obravnava razloge za to ter odpravi nepotrebne ovire; v zvezi s tem priporoča večjo vključenost strokovnjakov Komisije in svetovalcev za novi pristop v proces standardizacije ter poziva Komisijo, naj skupaj z evropskih organizacijami za standardizacijo oblikuje smernice za standardizacijo, ki bodo različnim službam pri Komisiji, evropskim organizacijam za standardizacijo in svetovalcem za novi pristop v pomoč pri skladnem ocenjevanju standardov;

69.

ponavlja, da lahko s preglednimi in dostopnimi pritožbenimi mehanizmi okrepijo zaupanje v evropske organizacije za standardizacijo in v postopke za določanje standardov;

70.

spodbuja uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij za boljšo dostopnost in preglednost procesov standardizacije, kot je orodje CEN-CENELEC za e-učenje za mala in srednja podjetja; meni, da lahko uporaba digitalnih orodij olajša sodelovanje deležnikov pri oblikovanju standardov in širila informacije o prihodnjih, tekočih in zaključenih projektih standardizacije;

Strateška priporočila

71.

poziva Komisijo, naj v okviru letnega foruma za standardizacijo okrepi sinergije in usklajevanje med evropskimi institucijami, evropskimi organizacijami za standardizacijo, nacionalnimi organi za standardizacijo in vsemi ustreznimi deležniki, obenem pa tudi prizna mednarodni kontekst standardov; priznava, da se velika večina standardov oblikuje prostovoljno v odziv na potrebe trga in potrošnikov, in to podpira;

72.

poziva k strogemu izvajanju Uredbe (EU) št. 1025/2012 v zvezi s priznavanjem organizacij iz Priloge III in k objavi poročil iz člena 24 Uredbe;

73.

poziva Komisijo, naj v celoti uskladi pogoje za organizacije iz Priloge III in naj zagotovi odpravo dejanskih ovir za njihovo uspešno vključevanje v standardizacijo;

74.

priporoča, naj se članstvo, pravice in dolžnosti organizacij iz Priloge III, kot na primer pravica do pritožbe, pristojnost posvetovanja, pravica do mnenja v času, ko standard še ni sprejet, ter dostop do tehničnih odborov in delovnih skupin, ponovno preučijo v okviru evropskih organizacij za standardizacijo, da se ugotovi, ali izpolnjujejo zahteve iz Uredbe (EU) št. 1025/2012;

75.

poziva evropske organizacije za standardizacijo, naj zagotovijo, da dunajski sporazum med ISO in CEN in frankfurtski sporazum med IEC in CENELEC ne bosta preprečila ali ogrozila sodelovanja organizacij iz Priloge III ali nacionalnih standardizacijskih organov v postopku standardizacije;

76.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo, olajšajo financiranje in pospešijo nameščanje potrebne infrastrukture, tudi s posodabljanjem, preoblikovanjem in naknadnim opremljanjem, za tržni prevzem novih tehnologij, podprtih z evropskimi standardi (npr. infrastruktura za alternativna goriva), skladno s predpisi o zdravju, varnosti in okolju; poudarja, da je infrastruktura dolgoročna naložba in da bi morala njena standardizacija zato zagotoviti čim večjo interoperabilnost in s tem omogočati prihodnji tehnološki razvoj in njegovo uporabo;

77.

poziva Komisijo, naj skupaj s evropskimi organi za standardizacijo in nacionalnimi organi za standardizacijo spodbuja za uporabo enostavne kontaktne točke za dostop do standardov, ki uporabnikom standardov lahko nudijo podporo ter informacije o razpoložljivosti in splošnih specifikacijah in ki jim lahko pomagajo pri iskanju standardov, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam, ter jih usmerjajo pri izvajanju; poleg tega priporoča informacijske in izobraževalne kampanje na nacionalni ravni ter na ravni EU za promocijo vloge standardov in spodbujanje držav članic, naj ustrezno poklicno izobraževalno usposabljanje vključijo v nacionalne izobraževalne sisteme;

78.

poziva Komisijo, naj razvije dejavnosti za spremljanje tehnologije, da bo prepoznala bodoči napredek IKT, za katerega bi bila standardizacija koristna, izboljšala pretok in preglednost informacij, potrebnih za prodor na trg in delovanje teh tehnologij ter v zvezi s tem spodbujala lahko dostopne in uporabniku prijazne mehanizme za ocenjevanje prek interneta;

79.

priporoča, naj nacionalni organi za standardizacijo preučijo, ali je mogoče zagotoviti tak dostop do standardov, da bi njihovi uporabniki lahko ocenili ustreznost standarda; močno priporoča, naj nacionalni organi za standardizacijo in evropske organizacije za standardizacijo pri določanju pristojbin za standarde upoštevajo potrebe malih in srednjih podjetij ter deležnikov, ki so nekomercialni uporabniki;

80.

poziva Komisijo, naj pripravi evropski register obstoječih evropskih standardov v vseh uradnih jezikih EU, ki bi vseboval tudi informacije o tekočem standardizacijskem delu evropskih organizacij za standardizacijo, obstoječih mandatih za standardizacijo, doseženem napredku in odločitvah, ki vsebujejo formalne ugovore;

81.

poziva Komisijo, naj spremlja mednarodni razvoj na področju standardizacije IKT in po potrebi podpira udeležbo in usklajevanje evropskih deležnikov na vodilnih položajih v okviru ustreznih organov za standardizacijo in strateško pomembnih projektih za standardizacijo ter tako spodbuja evropski regulativni model in interese; spodbuja k uporabi platforme več deležnikov o standardizaciji IKT, da bi tako združili evropske organizacije za standardizacijo in mednarodne organe za standardizacijo IKT;

82.

spodbuja EU, naj za digitalizacijo evropske industrije sprejme referenčni arhitekturni model za industrijo 4.0;

83.

poziva države članice, naj v postopkih javnih naročil uporabljajo evropske standarde IKT, da bi izboljšale kakovost javnih storitev in spodbujale inovativne tehnologije; vendar poudarja, da uporaba standardov ne bi smela pomeniti dodatnih ovir, zlasti za mala podjetja, ki želijo sodelovati v postopkih javnih naročil;

84.

poziva institucije EU, nacionalne vlade in evropske organizacije za standardizacijo, naj pripravijo smernice za usposabljanje oblikovalcev politik, da bi jim pomagale odpraviti neskladja, ki se pojavljajo zaradi uporabe različnih delovnih metod v različnih oddelkih in institucijah, ter vzpostavijo kulturo standardizacije in pojasnijo, kako delujejo postopki oblikovanja standardov in v katerih primerih se lahko uporabljajo;

o o

85.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 56.

(2) https://ec.europa.eu/info/european-commissions-open-source-strategy_en

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/13

P8_TA(2017)0279

Vzpostavitev vseevropskega okvira za krite obveznice

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice (2017/2005(INI))

(2018/C 334/02)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju poročila EBA z dne 20. decembra 2016 o kritih obveznicah: priporočila o harmonizaciji okvirov za krite obveznice v EU (EBA-Op-2016-23),

—	ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z dne 30. septembra 2015 o kritih obveznicah v Evropski uniji in nedatiranega dokumenta Komisije z naslovom Povzetek prispevkov k javnemu posvetovanju o kritih obveznicah,

—	ob upoštevanju Poročila Komisije z dne 20. oktobra 2015 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013: Kapitalske zahteve za krite obveznice (COM(2015)0509),

—	ob upoštevanju mnenja EBA z dne 1. julija 2014 o prednostni kapitalski obravnavi kritih obveznic (EBA/Op/2014/04),

—

ob upoštevanju poročila EBA z dne 1. julija 2014 o okvirih za kapitalske obveznice in kapitalski obravnavi kritih obveznic: odgovor na zaprosilo Komisije za mnenje iz decembra 2013 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013 in k priporočilu E ESRB o financiranju kreditnih institucij iz decembra 2012 (ESRB/12/2),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kar zadeva funkcije depozitarja, plačne politike in sankcije (1), zlasti člena 52(4) Direktive (direktiva o KNPVP),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (2), zlasti člena 129 Uredbe (CRR),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3), zlasti člena 44(2) Direktive,

—	ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2205 z dne 6. avgusta 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa (4),

—	ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1178 z dne 10. junija 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa (5),

—	ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije (6) (delegirani akt o zahtevi glede likvidnostnega kritja),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0235/2017),

ker so krite obveznice instrument z zgodovinsko nizko stopnjo neplačil in zanesljivimi plačili, pomagajo financirati okoli 20 % evropskih hipotek in so v letu 2015 v Evropi predstavljale več kot 2 000 milijard EUR obveznosti; ker je približno 90 % vseh kritih obveznic na svetu izdanih v devetih evropskih državah;

ker so imele krite obveznice osrednjo vlogo pri financiranju kreditnih institucij, zlasti v času finančne krize; ker so te obveznice med finančno krizo ohranile visoko stopnjo varnosti in likvidnosti, kar gre pripisati kakovostni nacionalni ureditvi; ker dogajanje med letoma 2008 in 2014, ko so se po državah članicah večale razlike v cenah kritih obveznic, ni neovrgljiv dokaz razdrobljenosti trga, saj so bile razlike v tesni korelaciji z razlikami v vladnih obveznicah in so verjetno zgolj odsevale tveganja pri kritnem premoženju; ker ustrezna občutljivost cen kritih obveznic na tveganja v različnih državah članicah kaže, da ti trgi dobro delujejo in da so dobro povezani;

ker se v evropske trge kritih obveznic veliko čezmejno vlaga; ker imajo te obveznice dobro razpršeno bazo vlagateljev, v katerih imajo pomembno mesto banke, njihov tržni delež med letoma 2009 in 2015 pa je bil približno 35-odstoten; ker se je tržni delež upravljavcev premoženja, zavarovalnic in pokojninskih skladov skrčil za skoraj 20 odstotnih točk, nadomestile pa so ga višje naložbe centralnih bank v krite obveznice;

D.	ker so krite obveznice privlačen dolžniški instrument, saj so – do ravni zavarovanja v kritnem premoženju – izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 44 DSRB; ker imajo krite obveznice, ki so skladne s členom 129 CRR, ugodnejšo utež tveganja;

ker je eden od dejavnikov, zakaj banke povprašujejo po kritih obveznicah, njihova prednostna regulativna obravnava v delegiranem aktu o zahtevi glede likvidnostnega kritja, po katerem lahko banke krite obveznice vključijo v likvidnostni blažilec tudi, če po baselskih pravilih niso upravičene do likvidnostnega kritja;

F.	ker so programi kritih obveznic v poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti pod nekaterimi pogoji izključeni iz zahtev po začetnem kritju za kreditno tveganje nasprotne stranke;

G.	ker se lahko krite obveznice, ki se prepustijo nacionalni domeni, izvzamejo iz zahtev EU glede velikih izpostavljenosti;

ker pozicijam nezavarovanih upnikov bank škoduje to, da so sredstva obremenjena z zahtevami o presežnem zavarovanju s premoženjem, ne pa načelo dolžniškega financiranja z ločenim kritnim premoženjem; ker te operacije, če je njihovo razmerje med posojilom in vrednostjo precej pod 100 %, na splošno izboljšajo pozicije nezavarovanih upnikov bank, saj se te rezerve ne uporabijo za poravnavo terjatev do kritnega premoženja;

ker številne banke na strani sredstev v svojih bilancah stanja izkazujejo velik delež kritih obveznic; ker je za finančno stabilnost bistveno, da ta sredstva ohranijo največjo varnost in likvidnost; ker tega cilja ne bi smeli ogrožati z inovacijami pri kritih obveznicah, s katerimi bi izdajateljem dopustili, da tveganje po lastni presoji prenesejo na vlagatelje;

ker se je izdajanje kritih obveznic s pogojnim podaljšanjem zapadlosti (obveznice z izplačilom glavnice po zapadlosti, pri katerih se lahko ta rok podaljša, in pogojnih struktur prenosa, pri katerih se lahko zapadlost podaljša) v 12 mesecih povečalo za 8 % in aprila 2016 doseglo 45-odstotni tržni delež; ker tovrstne možnosti omilijo likvidnostno tveganje v kritnem premoženju z neusklajenimi roki, zmanjšajo zahteve glede presežnega zavarovanja s premoženjem in pomagajo preprečevati nujne razprodaje; ker pa podaljšanje zapadlosti prenese izdajateljevo tveganje na vlagatelje; ker bi smela biti prednostna regulativna obravnava omogočena samo za izredno varne dolžniške instrumente;

K.	ker krite obveznice v pravu EU niso natančno opredeljene;

L.	ker trgi kritih obveznic zaostajajo v državah članicah, kjer ni tovrstne tradicije ali kjer njihovo rast ovira tveganje državnih posojilojemalcev ali težavne makroekonomske razmere;

M.	ker je splošno znano, da so si nacionalni okviri za krite obveznice zelo raznoliki, zlasti pri tehničnih vidikih, kot je stopnja javnega nadzora;

N.	ker se mora okvir za krite obveznice na ravni EU zgledovati po najvišjih standardih;

ker obstaja nekaj zelo uspešnih nacionalnih okvirov za krite obveznice, ki izhajajo iz zgodovinskih in pravnih dejavnikov ter so delno zakoreninjeni v nacionalnem pravu; ker te nacionalne okvire družijo temeljne značilnosti, zlasti dvojno zavarovanje, ločevanje kritnega premoženja s sredstvi z nizkim tveganjem ter poseben javni nadzor; ker bi bilo lahko koristno, če bi se ta načela razširila na druge vrste posojilnih instrumentov;

P.	ker harmonizacija ne bi smela pomeniti enakega pristopa za vse, saj bi to utegnilo oklestiti raznolikost produktov in negativno vplivati na nacionalne trge, ki dobro delujejo; ker bi bilo treba pri harmonizaciji spoštovati načelo subsidiarnosti;

Q.	ker so udeleženci na trgu sprožili pobude za spodbujen razvoj trgov kritih obveznic, na primer oznako za krite obveznice (CBL) iz leta 2013 in harmonizirano predlogo za preglednost (HTT);

R.	ker je EBA po nadzornem pregledu zbral primere dobre prakse pri izdaji in nadzoru kritih obveznic ter ocenil usklajenost nacionalnih okvirov s to prakso;

ker je v odziv na javno posvetovanje Komisije velika večina deležnikov nasprotovala popolni harmonizaciji, vlagatelji pa so poudarili, da cenijo raznolikost produktov; ker so deležniki zadržano podprli zakonodajo EU, pod pogojem, da bodo njena načela dopolnjevala že obstoječe okvire in predvsem upoštevala značilnosti nacionalnih okvirov;

Splošne ugotovitve in stališča

poudarja, da domače in čezmejne naložbe v krite obveznice na trgih EU na podlagi veljavnega zakonodajnega okvira zaenkrat dobro delujejo; poudarja, da je treba ohraniti raznolikost zdravih in varnih produktov;

poudarja, da bi lahko obvezna uskladitev nacionalnih modelov ali njihova zamenjava z evropskim modelom povzročila nepričakovane negativne posledice na trgih, katerih sedanja uspešnost temelji na nacionalni zakonodaji o kritih obveznicah; vztraja, da bi moral biti bolj povezan evropski okvir omejen na pristop na podlagi načel, ki bi določal zgolj cilje, medtem ko bi se načini in sredstva opredelila pri prenosu v nacionalno zakonodajo; poudarja, da bi moral ta okvir graditi na zelo kakovostnih standardih in dobri tržni praksi ter na dobro delujočih nacionalnih ureditvah, ne pa bi jih smel izkrivljati; poudarja, da bi moral morebitni novi evropski okvir za krite obveznice postati referenčno merilo za novonastajajoče trge in da bi moral povečati kakovost kritih obveznic;

poziva k oblikovanju direktive EU, ki bo nedvoumno razlikovala med obema vrstama kritih obveznic, kot jih poznamo v tem trenutku:

(a)	krite obveznice, ki izpolnjujejo veljavne standarde iz člena 129 CRR (prednostne krite obveznice), in

(b)	krite obveznice, ki sicer ne izpolnjujejo zahtev za prednostne krite obveznice, izpolnjujejo pa standarde iz člena 52(4) direktive o KNPVP;

poudarja, da bi morale biti prednostne krite obveznice še naprej upravičene do regulativne prednosti pred navadnimi, te pa bi morale imeti prednost pred drugimi oblikami zavarovanih dolgov; se zaveda, da imajo vsi dolžniški instrumenti, ki so skladni z direktivo o KNPVP, potencial za uresničevanje ciljev unije kapitalskih trgov;

poziva države članice, naj zaščitijo oznako „krita obveznica“ (za prednostne in za navadne krite obveznice), in sicer naj v nacionalni zakonodaji zagotovitvijo, da morajo biti te obveznice zelo likvidne in da mora to biti dolžniški instrument skoraj brez tveganja; močno priporoča, da dolžniških instrumentov, zavarovanih s sredstvi, ki so bistveno bolj tvegana od državnega dolga in hipotek (npr. z infrastrukturo, ki je ne financira vlada, ali s krediti za mala in srednja podjetja) ne bi smeli označevati kot krite obveznice, ampak kot evropske zavarovane obveznice; podpira načelo, da bi se moralo kritno premoženje za prednostne in navadne krite obveznice v celoti opirati na dolgotrajna sredstva, ki se ji da oceniti in zaseči;

poziva Komisijo, naj v direktivo vključi načela pravnega okvira za evropske zavarovane obveznice, na primer dvojno zavarovanje, poseben javni nadzor, izvzetost iz stečaja in zahteve po preglednosti; poziva države članice, naj ta načela vključi v svojo zakonodajo in postopke v zvezi z insolventnostjo; poudarja, da bi smotrn pravni okvir za evropske zavarovane obveznice lahko pripomogel, da bi bile te obveznice preglednejše, bolj likvidne in stroškovno učinkovite kot vrednostni papirji na podlagi pogodbenih dogovorov; poudarja, da bi zaradi tega mogli z evropskimi zavarovanimi obveznicami financirati bolj tvegane dejavnosti, kot so krediti za mala in srednja podjetja, potrošniški krediti ali naložbe v infrastrukturo brez državnega jamstva; ugotavlja, da bi bile evropske zavarovane obveznice izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov po členu 44 DSRB;

spodbuja, da bi v direktivo vključili minimalne nadzorne standarde, ki bi se opirali na ugotovljeno dobro prakso na področju kritih obveznic; spodbuja k zbliževanju nadzora po vsej EU;

poziva, naj se z direktivo poveča preglednost v zvezi z informacijami o kritnem premoženju in pravnem okviru za zagotavljanje dvojnega zavarovanja in ločevanja teh sredstev v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja; vztraja tudi, da mora direktiva temeljiti na načelih in biti osredotočena samo na zahteve glede informacij;

Opredelitev prednostnih in navadnih kritih obveznic, evropskih zavarovanih obveznic in njihovega regulativnega okvira

poziva Komisijo, naj pripravi predlog okvira za evropske krite obveznice, v katerem bo sočasno opredelila prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice in tako preprečila motnje na trgu v različnih fazah prehoda; poziva Komisijo, naj v opredelitvi zajame vsa naslednja skupna načela, ki jih je mogoče izpolnjevati ves čas trajanja izdanega instrumenta in neodvisno od morebitne prednostne obravnave:

(a)	prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice so popolnoma zavarovane s kritnim premoženjem;

(b)

nacionalno pravo bi moralo zagotavljati dvojno zavarovanje, torej ima vlagatelj:

(i)	terjatev do izdajatelja dolžniškega instrumenta, ki je enaka popolni plačilni obveznosti na podlagi tega vrednostnega papirja, in

(ii)	enakovredno prednostno terjatev do kritnega premoženja (vključno z nadomestnimi sredstvi in izvedenimi finančnimi instrumenti) v primeru izdajateljeve plačilne nezmožnosti.

Če te terjatve ne zadostujejo za popolno plačilo izdajateljevih obveznosti, morajo biti vlagateljeve preostale terjatve enakovredne (pari passu) terjatvam nezavarovanih izdajateljevih upnikov;

(c)	učinkovita ločitev vsega kritnega premoženja se zagotovi s pravno zavezujočimi določbami, ki se dajo v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja preprosto izvršiti. To velja tudi za vsa nadomestna sredstva in izvedene finančne instrumente za zavarovanje tveganj v kritnem premoženju;

(d)	prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice so izvzete iz stečaja, kar zagotavlja, da se izdajateljeve plačilne obveznosti v primeru njegove insolventnosti ali reševanja ne pospešijo samodejno;

(e)

glede na posebna tveganja prednostnih in navadnih kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic se uporablja presežno zavarovanje s premoženjem, katerega obseg se določi v nacionalni zakonodaji. Vrednost vsega kritnega premoženja mora vedno presegati vrednost neporavnanih plačilnih obveznosti. Metode za vrednotenje kritnega premoženja in izračun frekvence bi morale biti jasno določene v nacionalnem pravu, in bi morale ustrezno upoštevati vsa morebitna negativna tveganja;

(f)

evropsko ali nacionalno pravo določi parametre za najvišje razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin. Odstranitev kritnega premoženja, ki preseže omejitve glede tega razmerja, ne bi smela biti obvezna, pač pa je treba zagotoviti, da do tega pride le, če se to premoženje nadomesti z ustreznimi sredstvi za zavarovanje terjatev, ki imajo najmanj enako tržno vrednost;

(g)

del kritnega premoženja ali likvidnostnih posojil mora biti dovolj likviden, da je mogoče izpolniti plačilne obveznosti iz programa kritih obveznic ali evropskih zavarovanih obveznic za naslednjih šest mesecev, razen pri obveznicah ujemajočih se značilnosti ali obveznicah z možnostjo podaljšanja zapadlosti in z možnostjo pogojnega izplačila imetnikom kritih obveznic iz kritnega premoženja;

(h)	izvedeni instrumenti so dovoljeni samo za zavarovanje tveganja in pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki jih izdajatelj kritih obveznic sklene z nasprotno stranko in ki so registrirane v kritem premoženju, v primeru izdajateljeve insolventnosti ni mogoče prekiniti;

(i)

nacionalna zakonodaja daje trden namenski okvir za javni nadzor, v katerem opredeli pristojni organ, nadzornika kritnega premoženja in posebnega upravitelja ter jasno določi dolžnosti in nadzorna pooblastila pristojnega organa, s čimer zagotovi, da:

(i)	ima izdajatelj kvalificirano osebje in ustrezne operativne postopke za upravljanje kritnega premoženja, tudi v primeru motenj, insolventnosti ali reševanja,

(ii)	kritno premoženje izpolnjuje veljavne zahteve že pred izdajo in vse do zapadlosti dolžniškega instrumenta,

(iii)

prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice ves čas izpolnjujejo ustrezne zahteve (tudi glede dopustnosti kritnega premoženja in kritja) ter se zanje stalno izvaja redno neodvisno spremljanje;

(iv)	poudarja, da bi morali izdajatelji izvajati redne stresne teste za izračun zahtev glede kritja, pri tem pa upoštevati poglavitne dejavnike tveganja, ki vplivajo na ta dolžniški instrument, kot so tveganje obrestnih mer ter valutno in likvidnostno tveganje.

Jasno je treba opredeliti dolžnosti in pooblastila pristojnega organa ter posebnega upravitelja v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja;

(j)

izdajatelj mora vsaj vsako drugo leto razkriti dovolj podrobne zbirne podatke o kritnem premoženju, da lahko vlagatelji izvedejo celovito analizo tveganja. Predložiti je treba informacije o lastnostih kreditnega, tržnega in likvidnostnega tveganja kritnega premoženja, informacije o nasprotnih strankah, vključenih v kritno premoženje, o ravni pravnega, pogodbenega in prostovoljnega presežnega zavarovanja, vsebovati pa bi morale tudi poglavje o izvedenih instrumentih, povezanih s kritnim premoženjem in obveznostmi;

(k)

zapadlost bi bilo mogoče podaljšati le v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja in po odobritvi pristojnega nadzornega organa ali v okviru objektivnih finančnih sprožilcev, ki bi bili vzpostavljeni z nacionalno zakonodajo in bi jih odobril pristojni evropski organ; natančni pogoji podaljšanja in morebitne spremembe kupona, zapadlosti in drugih značilnosti bi morali biti jasno navedeni v splošnih pogojih vsake obveznice;

poziva Komisijo, naj v opredelitev prednostnih kritih obveznic v direktivi vključi tudi naslednja dodatna načela:

(a)

dolžniški instrument je v celoti zavarovan s sredstvi, določenimi v členu 129(1) CRR, in izpolnjuje dodatne zahteve iz člena 129(3) in (7) CRR; za stanovanjska posojila, krita z jamstvi, kot je določeno v členu 129(1)(e) CRR, ne sme biti pravnih ovir, da bi upravitelj programa kritih obveznic zahteval višje zastavne pravice za posojilo, če bi bil izdajatelj kritih obveznic insolventen ali v postopku reševanja in iz katerega koli razloga ne bi bilo spoštovano jamstvo. Pregleda se, ali se smejo kot kritno premoženje uporabiti ladje (člen 129(1)(g) CRR);

(b)

najvišji parametri za razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki veljajo za hipoteke, vključene v presežno zavarovanje, se v evropskem pravu opredelijo tako, da ne presegajo razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, določenih v členu 129 CRR, se pa redno pregledujejo in prilagajajo glede na stresne teste z neodvisnimi ocenami tržnih cen, ki lahko na ustreznih nepremičninskih trgih prevladajo v stresnih razmerah; spodbujati bi bilo treba uporabo razmerja med posojilom in vrednostjo hipoteke namesto med posojilom in tržno vrednostjo;

10.

poudarja, da morajo uteži tveganja, dodeljene kritim obveznicam v evropski zakonodaji, odražati tržne ocene povezanih tveganj; ugotavlja, da to ne velja za vse druge vrste dolžniških instrumentov, ki so zaradi nekaterih značilnosti deležni prednostne regulativne obravnave;

11.

poziva Komisijo, naj evropske nadzorne organe pooblasti za ocenjevanje skladnosti z merili za prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice, zato da bi sezname iz pododstavka člena 52(4) direktive o KNPVP dopolnili ali celo zamenjali z uradnim seznamom skladnih ureditev za vse te vrste obveznic na evropski ravni;

12.

poziva EBA, naj izda priporočila glede upravičenosti ureditev za prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice do sredstev (vključno z nadomestnimi sredstvi), glede razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, glede minimalne dejanske stopnje čezmernega zavarovanja s premoženjem za različne vrste sredstev in glede možnih revizij uredbe o kapitalskih zahtevah; poziva EBA, naj zagotovi ustrezne smernice za vzpostavitev tovrstnega posebnega okvira za javni nadzor in upravljanje;

13.

priporoča, da se odpravijo ovire za dostop do trga za izdajatelje, ki izdajajo krite obveznice na razvijajočih se tovrstnih trgih zunaj Evropskega gospodarskega prostora, tako da se zagotovi enako obravnavanje kritih obveznic izdajateljev v tretjih državah, če bi pristojna evropska institucija v temeljiti oceni enakovrednosti ugotovila, da je njihovo pravno, institucionalno in nadzorno okolje ustrezno; priporoča spodbujanje poglavitnih načel evropske zakonodaje, da bi postavili potencialno referenčno merilo za trge kritih obveznic na svetovni ravni;

14.

poziva Komisijo, naj predlaga revizijo evropske zakonodaje o finančnih storitvah, ki ureja regulativno obravnavanje prednostnih in navadnih kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic;

15.

poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju obstoječe zakonodaje EU o finančnih storitvah upošteva potencial prednostnih in navadnih kritih obveznic ter evropskih zavarovanih obveznic za doseganje ciljev unije kapitalskih trgov;

16.

poziva Komisijo, naj opredeli morebitne ovire na nacionalni ravni za razvoj sistemov kritih obveznic in naj objavi smernice, kako te ovire odpraviti brez poseganja v zdravo in preudarno poslovanje bank;

17.

poziva Komisijo in EBA, naj ocenita (po možnosti v okviru ocene učinka) upravičenost zastavne pravice na ladjah za uporabo v kritnem premoženju, kot je določeno v členu 129(1)(g) CRR; ima pomislek, da prednostno obravnavanje ladij izkrivlja konkurenco z drugimi načini prevoza; poziva Komisijo in EBA naj preučita, ali so krite obveznice za ladje enakovredne drugim kritim obveznicam, ki so skladne s CRR, z vidika likvidnosti in ocene tveganja, ki jo opravijo neodvisne bonitetne agencije, in ali bi bila na podlagi vsega tega smiselna prednostna obravnava teh obveznic na podlagi upravičenosti glede likvidnostnega kritja in nižja utež tveganja v skladu s CRR;

18.

poziva države članice, naj v nacionalni zakonodaji omogočijo uvedbo ločenih sklopov kritnega premoženja za vsak homogeni razred sredstev (na primer stanovanjska posojila); poziva države članice, naj dovolijo uporabo vsega kritnega premoženja iz člena 129(1)(a)(b) in (c) CRR kot nadomestnega premoženja, ki prispeva k zahtevi glede kritja, ob upoštevanju omejitev kreditne kakovosti, izpostavljenosti in zgornje meje za prispevek nadomestnega premoženja h kritju;

Podpiranje preglednosti trga in prostovoljnega približevanja

19.

pozdravlja, da so bile metodologije bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic izboljšane in trgi bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic razširjeni;

20.

poudarja, da je pomembno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje, da se na finančnih trgih zagotovi poštena konkurenca; poudarja, da evropska zakonodaja ne sme delati razlik med različnimi vrstami zavarovanih dolžniških instrumentov, če ni utemeljenega razloga za domnevo, da se razlikujejo glede varnosti ali likvidnosti;

21.

pozdravlja tržne pobude za oblikovanje harmoniziranih standardov in predlog za razkritje (npr. harmonizirana predloga za preglednost), da se olajša primerjava in analiza razlik med kritimi obveznicami po vsej EU;

22.

podpira oblikovanje priporočil EBA za tržne standarde in smernice o dobri praksi; spodbuja k prostovoljnemu približevanju na tej podlagi;

23.

spodbuja k rednemu izvajanju stresnih testov za kritno premoženje in objavljanju rezultatov teh testov;

o o

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropskemu bančnemu organu.

(1) UL L 257, 28.8.2014, str. 186.

(2) UL L 176, 27.6.2013, str. 1.

(3) UL L 173, 12.6.2014, str. 190.

(4) UL L 314, 1.12.2015, str. 13.

(5) UL L 195, 20.7.2016, str. 3.

(6) UL L 11, 17.1.2015, str. 1.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/20

P8_TA(2017)0280

Vloga ribiškega turizma v diverzifikaciji ribištva

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vlogi ribiškega turizma v diverzifikaciji ribištva (2016/2035(INI))

(2018/C 334/03)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (2),

—	ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (3) („okvirna direktiva EU o vodah“),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o malem priobalnem in obrtnem ribolovu ter reformi skupne ribiške politike, (4)

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o modri rasti: krepitev trajnostnega razvoja v morskem sektorju, sektorju pomorskega prometa in turističnem sektorju EU (5),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom Inovacije v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast (COM(2014)0254),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. junija 2010 z naslovom Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (COM(2010)0352),

—

ob upoštevanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 in zlasti cilja 4 o prizadevanjih za bolj trajnostni ribolov in bolj zdrava morja, v katerem se EU med drugim zavezuje, da bo odpravila negativne učinke na ribje staleže, vrste, habitate in ekosisteme, tudi s finančnimi spodbudami prek prihodnjih finančnih instrumentov za ribištvo in pomorsko politiko za zaščitena morska območja (vključno z območji Natura 2000 in tistimi, ki so bila vzpostavljena z mednarodnimi ali regionalnimi sporazumi). To lahko vključuje ponovno vzpostavitev morskih ekosistemov, prilagajanje ribolovnih dejavnosti in pobude, da se sektor vključi v alternativne dejavnosti, kot so ekoturizem, spremljanje in upravljanje morske biotske raznovrstnosti, in boj proti morskim odpadkom,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2012 z naslovom Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju (COM(2012)0494),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. februarja 2014 z naslovom Evropska strategija za večjo rast in delovna mesta v obalnem in pomorskem turizmu (COM(2014)0086),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo ter mnenja Odbora za promet in turizem (A8-0221/2017),

A.	ker tradicionalni ribolov vse bolj nazaduje;

B.	ker je diverzifikacija postala nujna za številne male ribiče, saj lahko le tako povečajo svoje prihodke, ki so pogosto nezadostni;

C.	ker je treba pri obravnavi diverzifikacije v ribištvu upoštevati dejstvo, da je velik del ribiškega sektorja skoraj v celoti odvisen od tradicionalnih oblik ribolova;

D.	ker se večina obalnih in otoških regij sooča s hudo gospodarsko recesijo, kar povzroča beg prebivalstva, zapuščanje teh območij in naseljevanje tam, kjer so večje zaposlitvene in izobraževalne priložnosti;

E.	ker nekatere obalne ribolovne regije, kljub bližini turističnih destinacij, ne uspejo doseči ustrezne gospodarske rasti, čeprav sta ribiški in turistični sektor združljiva;

ker lahko ribiški turizem prispeva k ustvarjanju delovnih mest, socialni vključenosti ter izboljšanju kakovosti življenja in oživitvi skupnosti, ki so odvisne od ribolova, zlasti na območjih, kjer niso na voljo druge gospodarske dejavnosti; ker se ta potencial zelo razlikuje, odvisno od regije ter od vrste ribištva in velikosti plovil;

ker lahko ribiški turizem prispeva k zmanjšanju vpliva na ribje staleže in okolje ter k izboljšanju znanja in ozaveščenosti o potrebi po varovanju okolja in ohranjanju kulture; ker lahko zlasti ribolovna dejavnost in turistične storitve, ki jih ribiči nudijo na kopnem, prispevajo k dopolnjevanju in diverzifikaciji primarne dejavnosti v številnih evropskih regijah;

ker lahko turistične dejavnosti, povezane z ribištvom, prispevajo k prepoznavnosti ribičev ter k spoštovanju in razumevanju njihovega kompleksnega področja delovanja; ker širša javnost malo ve o ribolovnih in drugih turističnih dejavnosti, povezanih z ribištvom (turistične storitve, ki jih ribiči nudijo na kopnem, rekreacijski ribolov itd.), zato je treba povečati osveščenost o tem, kako pomembno je uživanje lokalnih ribjih izdelkov iz kratke dobavne verige;

I.	ker je lahko ribiški turizem dobra priložnost za privabljanje turistov s široko ponudbo, ki vključuje vse, od lokalnih izdelkov do predstavitev različnih oblik okolju prijaznih podjetij;

J.	ker je lahko tradicionalna kuhinja v povezavi z ribiškimi proizvodi in tradicionalno dejavnostjo predelave in konzerviranja pomembne dejavnik za razvoj turizma okrog ribolovne dejavnosti;

K.	ker trnkarjenje nudi številne socialne koristi in ima pozitiven vpliv na človekovo zdravje in dobro počutje;

L.	ker so družbeno-ekonomske koristi ribiškega turizma močno odvisne od sezonskosti in so osredotočene predvsem na poletne mesece; ker se često navaja, da so pozitivni učinki večje zvestobe turistov dosegljivi vse leto;

ker bo leto 2018 evropsko leto kulturne dediščine, katerega cilj bo ozavestiti državljane o evropski zgodovini in pomenu evropske kulturne dediščine kot skupne dobrine; ker je tradicionalni ribolov del bogate evropske kulturne dediščine in prispeva k identiteti lokalnih skupnosti, nenazadnje zaradi njegovega prispevka k oblikovanju okusov, hrane, tradicije, zgodovine in krajine; ker se ta vidik močno krepi prek stikov s turisti;

ker Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo podpira naložbe, ki pomagajo ribičem pri diverzifikaciji njihovega prihodka z razvijanjem dodatnih dejavnosti, vključno z naložbami v varnostno opremo na krovu, ribolovni turizem, turistične storitve na kopnem, gostinske storitve, rekreacijski in športni ribolov ter v didaktične dejavnosti, povezane z ribolovom;

ker še ne obstajata skupna opredelitev ribiškega turizma in pravna podlaga zanj; ker tovrstni turizem velja na primer v Italiji za poklicno dejavnost, Francija pa ga uvršča med občasne dejavnosti; ker lahko glede na njegov pravni status obstajajo velike razlike pri obdavčevanju, postopkih izdajanja dovoljenj, zahtev glede kvalifikacij, varnostni opremi itd.;

ker evropska okvirna direktiva o vodah in okvirna direktiva o morski strategiji države članice zavezujeta k zagotavljanju dobrega stanja obalnih in morskih voda; ker direktiva o habitatih od držav članic zahteva, da odkrijejo in ohranjajo morske in obalne habitate z vzpostavljanjem in upravljanjem območij Natura 2000;

ker je za večino zaščitenih morskih območij in morskih in obalnih območij Natura 2000 zelo pomemben turizem; ker obstaja mnogo pozitivnih primerov skupnega upravljanja in partnerstva med upravnimi organi zaščitenih morskih območij in malimi ribiči za spodbujanje ribolovnega turizma in promocijo drugih oblik tradicionalnega ribolova za turistične in kulturne namene;

R.	ker je premalo podatkov o ribiškem turizmu v Evropi in zunaj nje ter so ti nepovezani in neprimerljivi;

S.	ker je EU v okviru strategije modre rasti iz leta 2012 obalni in pomorski turizem označila kot ključni sektor za razvoj trajnostnega in na solidarnosti temelječega gospodarstva;

T.	ker je Komisija leta 2010 v sporočilu z naslovom Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike navedla, da je treba oblikovati strategijo za trajnostni obalni in pomorski turizem;

U.	ker je Komisija leta 2012 začela javno posvetovanje o izzivih in možnostih obalnega in pomorskega turizma v Evropi, po katerem je 20. februarja 2014 objavila sporočilo z naslovom Evropska strategija za večjo rast in delovna mesta v obalnem in pomorskem turizmu;

ker ribiške dejavnosti, povezane s turizmom, izvajajo poklicni ribiči, da bi diverzificirali svojo dejavnost, promovirali in krepili status svojega poklica in družbeno-kulturno dediščino ter izboljšali trajnostno rabo vodnih ekosistemov, tudi s prevažanjem turistov na ribiških plovilih; ker kljub temu, da je jasno, da vključujejo ribolovne dejavnosti turistične elemente in imajo rekreacijski namen, nimajo standardne opredelitve;

W.	ker izraz „ribolovni turizem“ pomeni turistično-rekreacijske ribolovne dejavnosti, ki jih izvajajo poklicni ribiči, ki na krov svojih plovil sprejmejo turiste, da bi jim pokazali ribiški svet;

X.	ker turistične storitve, ki jih na obali ponujajo ribiči, vključujejo kulinarični turizem in gostinstva, ki jih vodijo poklicni ribiči; ker je ena glavnih razlik med omenjenima oblikama turizma, da se turistične storitve ne smejo izvajati na ribiških plovilih;

ker je rekreacijski ribolov dejavnost, ki se izvaja izključno v rekreacijske in/ali športne namene ter izkorišča žive vodne vire, vendar prepoveduje vse oblike prodaje ulova; ker se rekreacijski ribolov ne izvaja za ustvarjanje dohodka, vseeno pa šteje za turistično dejavnost, ki ustvarja vzporedno ekonomijo, kar lahko izkoristijo poklicni ribiči z upravljanjem storitev, struktur in infrastrukture, ki jih dajejo na voljo rekreacijskim ribičem; ker ima lahko nenadzorovani in intenzivni rekreacijski ribolov negativne posledice za ribje staleže na nekaterih območjih;

ker ni zanesljivih družbeno-ekonomskih ali okoljskih statističnih podatkov o vplivu rekreacijskega ribolova na staleže, zlasti na območjih, kjer se izvaja intenzivni rekreacijski ribolov, in ker ni jasnih pravil ali temeljitega nadzora nad ulovom, še manj pa nad nezakonito prodajo ulova od rekreacijskega ribolova prek neformalnih kanalov, ki so običajno povezani z restavracijami;

Ribiški turizem v državah EU

AA.

ker je študija, ki jo je leta 2015 izvedla obalna akcijska skupina „Il mare delle Alpi“ (Alpsko morje) (6) o navadah in mnenjih javnosti na ribolovnem območju obalne akcijske skupine, pokazala, da tretjina vprašanih večkrat tedensko uživa ribe, vendar le štiri vrste ribjih prehranskih proizvodov, in sicer dva sladkovodna in dva morska (mastna riba, losos, polenovka in postrv); ker ribiški turizem prispeva k ozaveščajo o raznovrstnosti rib in kulinarični tradiciji, ki ju širša potrošniška javnost pogosto ne pozna; ker diverzifikacija očitno vpliva na ribolovni napor;

AB.

ker se v Italiji stalno povečuje število vlog za pridobitev dovoljenj za izvajanje turističnih dejavnosti, povezanih z ribištvom; ker so po podatkih iz nedavne raziskave italijanske regije z največjim številom dovoljenj Ligurija (290), Emilija-Romanja (229), Sardinija (218), Kalabrija (203), Kampanja (200) in Sicilija (136); ker je bilo med letoma 2002 in 2012 registriranih skupno 1 600 dovoljenj; ker so bile leta 2003 regije z največjim številom dovoljenj Kampanja (63), Ligurija (62), Sicilija (60) in Sardinija (59), tesno pa so jim sledile tudi Apulija (46), Kalabrija (39) in Toskana (37) (7);

AC.	ker tretjina flote z dovoljenjem za izvajanje turističnih dejavnosti, ki temeljijo na ribištvu, lahko sprejme na krov največ štiri potnike, 29 % jih lahko sprejme 5 do 8 potnikov, preostalih 37 % pa lahko na krov sprejme 9 do 12 turistov (8);

AD.	ker je veliko število turistov koncentriranih večinoma v juliju in avgustu, kar pomeni, da je ribiški turizem izredno sezonske narave, zato je pomembno spodbujanje diverzifikacije;

AE.

ker tudi stopnja izobraženosti sledi modelu starostnih skupin, kar pomeni, da se višja izobrazbena stopnja beleži med tistimi, ki se ukvarjajo z ribolovnim turizmom, v primerjavi s tistimi, ki se ukvarjajo samo s poklicnim ribolovom; ker ima več kot 30 % kapitanov diplomo ali drugo potrdilo o poklicnih kvalifikacijah, poleg tega pa imajo vsaj osnovno znanje angleščine (64 %), francoščine (34 %), španščine (16 %) ali nemščine (7 %) (9);

AF.

ker je raziskava, izvedena v Italiji, ki je vključevala subjekte, ki se ukvarjajo z ribolovnim turizmom, pokazala, da lahko ribolovni turizmom koristi prizadevanjem za ohranjanje ribjih staležev in morskih ekosistemov, zlasti z manjšim ulovom, ter s socialnega vidika k telesnemu in umskemu dobremu počutju ribičev in njihovih družin s pomočjo skrajšanega delovnika na morju (10);

AG.	ker se je opazno povečala udeležba žensk v dejavnostih, ki spremljajo delo ribičev, pa tudi pri razvijanju njihovih dejavnosti, povezanih z ribištvom;

AH.	ker bi mladi lahko bili ciljna skupina za razvoj ribolovnih turističnih destinacij,

AI.	ker je tradicionalni ribolov trenutno najmanj poznan primarni sektor dejavnosti in eden od sektorjev, ki se ga najmanj preučuje in izkorišča kot izobraževalno sredstvo na osnovni in srednji ravni izobraževalnih sistemov;

AJ.	ker je na voljo še veliko manevrskega prostora, da bi dejavnosti, povezane s tradicionalnim ribolovom, postale del izobraževalnega sistema, po modelu učnih kmetij;

AK.

ker so za razvoj ribolovnih dejavnosti, povezanih s turizmom, ključna partnerstva (lokalne akcijske skupine za ribištvo) med delavci v ribiškem sektorju ter drugimi lokalnimi javnimi in zasebnimi deležniki, da bi se lahko oblikovala in izvajala strategija od spodaj navzgor, ki bi se prilagajala in ustrezala ekonomskim, družbenim in okoljskim potrebam zadevnega območja; ker lokalne akcijske skupine za ribištvo v EU sicer delujejo v zelo različnih okoljih in uporabljajo zelo različne strategije, vendar je velika večina, skoraj brez izjem, turizem prepoznala kot ključni razvojni dejavnik;

AL.

ker je Komisija vzpostavila podporno enoto FARNET (omrežje evropskih ribolovnih območij), ki naj bi prispevala k uresničitvi osi 4 Evropskega sklada za ribištvo; ker je FARNET platforma, ki povezuje ribolovna območja ter podpira lokalne akcijske skupine za ribištvo pri razvijanju lokalnih strategij, pobud in projektov;

AM.

ker so se lokalni akterji prek lokalnih akcijskih skupin za ribištvo naučili, da lahko turistično ponudbo na ribolovnem območju razvijajo tako, da bo vključevala niz dejavnosti in bo privlačna kljub visoki konkurenčnosti tovrstnega turizma; ker lahko turizem postane velik vir dodatnih prihodkov za ribiške skupnosti in lahko prispeva k celovitemu razvoju obalnih in otoških skupnosti;

AN.	ker dobri zgledi kažejo, da lokalne akcijske skupine za ribištvo odlično sodelujejo na področju malega ribolova v Grčiji, Italiji in Španiji; ker je mreža FARNET poleg tega izpostavila dobre prakse v Franciji, Belgiji, Španiji, na Hrvaškem in v Italiji (11);

AO.	ker so na Finskem sprejeli model ocenjevanja učinka turističnih dejavnosti, ki temeljijo na ribištvu, na podlagi trajanja, kraja in števila obiskovalcev; ker so zbrane ocene pokazale, da obstaja težava glede opredelitve pojma „ribiški turist“ in načina štetja obiskov (12);

AP.

ker potekajo v številnih obmorskih vaseh v državah članicah festivali, kamor je pomembno, da se vključijo različni prijemi za dvigovanje turistične privlačnosti, na primer prek kombiniranja z drugimi kakovostnimi ponudbami v primarnem sektorju: seznanjanje z malim ribolovom in življenjem ribičev, omogočanje stikov s tradicionalnimi kulturami, vključno s hrano in vinom, nudenje visokokakovostnih končnih proizvodov predelovalne industrije in industrije konzerviranja, ki odraža raznolikost EU;

AQ.

ker so bile v Španiji ustanovljene posebne agencije, kot je Pomorski turizem – Costa del Sol, katerih cilj je spodbujati tradicionalni ribolovni sektor ter pomagati lokalnemu prebivalstvu pri razvijanju in oglaševanju turističnih dejavnostih, povezanih z ribištvom; ker agencija Costa del Sol organizira kuharske tečaje na ladjah, ki jih uporabljajo lokalni ribiči, izlete, ki vključujejo opazovanje ribjih vrst, in dejavnosti rekreacijskega ribolova; ker so možni tudi vodeni ogledi bioparka, muzeja na prostem, načrtovanega posebej za otroke, kjer se lahko seznanijo z morsko biologijo, tradicionalnim ribolovom (tradicionalna ribolovna orodja in tehnike) in lokalno kulturo; ugotavlja, da bi bilo za obalne in podeželske skupnosti, zlasti v obrobnih regijah, koristno zgledovanje po takšnih pobudah in izmenjava izkušenj na tem področju med državami članicami (13);

AR.

ker Komisija, Parlament in države članice ne smejo neselektivno prepovedati tehnik malega tradicionalnega družinskega ribolova, ampak morajo najprej opraviti ustrezno oceno učinka, da se prepreči onemogočanje oblik trajnostnega, malega in izvirnega ribiškega turizma s tradicionalnim ribolovnim orodjem;

AS.	ker na Hrvaškem ribiški festivali, ki potekajo v poletnih mesecih v obmorskih in otoških turističnih središčih, prispevajo k promociji ribolovne tradicije, kulturne in zgodovinske dediščine, lokalne kuhinje in tradicionalnega načina življenja;

meni, da bi bilo treba ribiška plovila nujno preurediti in jih prilagoditi za izvajanje turističnih dejavnosti, saj so potrebna prenove, da bodo zagotavljala varnost turistov in ne bo ovir za izvajanje ribolovnih dejavnosti, hkrati pa bodo dovolj udobna, da bodo te dejavnosti čim prijetnejše, ne da bi se ob tem povečala njihova ribolovna zmogljivost; vendar poudarja, da tovrstne spremembe, zlasti če se opravijo v času zunaj turistične sezone, ne smejo omejevati komercialnega ribolova;

opozarja na še neizkoriščene možnosti ribiškega turizma, ki lahko prinese velike koristi za skupnosti, ki živijo na obalnih območjih, med drugim z diverzifikacijo virov lokalnih prihodkov; v zvezi s tem meni, da lahko ribolovni turizem na morju in turistične storitve na kopnem, ki jih ponujajo ribiči, dopolnjujejo komercialni ribolov in so dodatni vir prihodkov za ribiške skupnosti;

meni, da bi moral biti strateški cilj pobude Komisije spodbujanje in celovit razvoj turističnih storitev na kopnem, ribolovnega turizma ter turizma, ki temelji na športnem ribolovu, v vsej EU, kar bi lahko dosegli z vzpostavitvijo skupne mreže in temu namenjenega okvira;

poziva Komisijo, naj prek Evropske komisije za turizem in njenega portala visiteurope.com promovira turistične destinacije za trajnostni rekreacijski ribolov v Evropi ter naj ribiška podjetja s ciljnimi kampanjami obveščanja opozarja na nove in trajnostne poslovne modele in možnosti za rast;

poziva Komisijo, naj spodbuja nastanek in razvoj ribolovnega turizma, da se uporabijo različne poslovne strategije, ki ustrezajo potencialu tega turističnega segmenta, ter da se učinkovitejše izpolnijo njegove potrebe, s prizadevanjem za novo obliko turizma, ki skrbi za kakovost, fleksibilnost, inovacije in ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine ribolovnih območij ter, med drugim, tudi za okolje in zdravje; prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira naložbe v ribištvo na področju turizma, da se ustvarijo različne turistične zmogljivosti s promocijo gastronomije na podlagi proizvodov obrtnega ribolova, turističnega trnkarjenja, podvodnega in potapljaškega turizma itd., da se izkoristi ribolovna dediščina in prepoznavnost določene ribolovne regije;

poziva Komisijo, naj za pospešeni nastanek in razvoj ribolovnega turizma spodbuja in dejavno podpira naložbe v diverzifikacijo ribištva s kulturnega in umetnostnega vidika, kot dela tradicionalne dediščine (obrt, glasba, ples itd.), ter naj z odpiranjem muzejev in organiziranjem razstav, ki so tesno povezane s priobalnim ribolovom, spodbuja naložbe v promocijo ribolovne tradicije, zgodovine in ribolovne dediščine na splošno (ribolovno orodje, tehnike, zgodovinski dokumenti idr.);

poziva Komisijo, naj preuči možnosti za omogočanje mešane uporabe plovil za ribolovne dejavnosti, tako da lahko poleg osnovne dejavnosti opravljajo tudi druge, ki so povezane z rekreacijo in turizmom, na primer organizacija navtičnih informativnih dnevov, ali dejavnosti, vezane na predelavo, učenje, gastronomijo itd., po zgledu sistema, ki že deluje v podeželskem sektorju in ki vključuje didaktične kmetije ali kmetije, ki se ukvarjajo s turizmom;

zato meni, da je treba vzpostaviti evropsko mrežo ribiškega turizma ter evropsko mrežo turističnih storitev, ki temeljijo na športnem/rekreacijskem ribolovu, in sicer po uspešnem zgledu mreže FARNET, ki učinkovito pomaga lokalnim akcijskim skupinam za ribištvo;

meni, da je nujno treba biti previden pri ukrepih neposredne podpore, pravilno oceniti njihove rezultate ter sistematizirati, standardizirati in izboljšati zbiranje statističnih podatkov o prispevku diverzificiranih dejavnosti k prihodkom evropskih ribolovnih območij; prav tako poudarja, da je treba spremljati dejanski učinek rekreativnega ribolova kot gospodarske dejavnosti ter njegov učinek na staleže in morebitno konkurenco v okviru neuradnih prodajnih poti s poklicnim ribolovnim sektorjem; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ribolovni sektor sodeloval pri oblikovanju tovrstnih nadzornih ukrepov;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijajo in podpirajo partnerstvo s sektorjem ribiškega turizma, ki ga spodbujajo organi za upravljanje zaščitenih morskih območij in območij Natura 2000, da se s pomočjo odgovornega uživanja združijo cilji varovanja naravnih virov s spodbujanjem in razvijanjem kulture;

11.

meni, da je treba na ravni Unije harmonizirati opredelitev ribiške dejavnosti, povezane s turizmom, pri čemer je treba zlasti poudariti ribolovni turizem, turistične storitve na kopnem, ki jih ponujajo ribiči, turizem, povezan z akvakulturo, ter turizem, ki temelji na športnem/rekreacijskem ribolovu; ta opredelitev bi morala upoštevati številne različne oblike teh dejavnosti, jamčiti posvetovanje z vsemi deležniki, da se zagotovi, da se ribiški turizem obravnava kot pomožna dejavnost, ki ribičem omogoča, da dopolnjujejo glavno ribolovno dejavnost, ne da bi se oddaljili od ribolovnega sektorja;

12.

poudarja, da je treba razlikovati med različnimi oblikami ribiškega turizma, ki vključuje ribolovni turizem (turistični ribolov in turistične storitve, ki jih na obali ponujajo ribiči), pomorske in obalne vodne dejavnosti, rekreacijski ribolov (tudi turistično trnkarjenje), ribolov v celinskih vodah ter dejavnosti, ki temeljijo na dediščini in kulturi, ter spodbujati sinergije s pobudami za trženje visokokakovostnih primarnih proizvodov, hkrati pa spoštovati naravno dediščino, skrbeti za varstvo živali in ohranjati biotsko raznovrstnost;

13.

poziva Komisijo, naj glede na velike razlike med ribolovnimi subjekti v turističnem sektorju sprejme skupne predpise o varnosti plovbe, zdravstvene in higienske zahteve za plovila, ki se uporabljajo za opravljanje ribolovnih turističnih dejavnosti, in morebitne davčne ugodnosti, pod pogojem, da so omenjeni ukrepi dovolj prožni, da upoštevajo velike razlike v posameznih ribištvih in pri ribolovnih plovilih in omogočajo razlikovanje med regionalnimi značilnostmi;

14.

priporoča, naj se načelo razogljičenja in energetske učinkovitosti motornih plovil vključi med prilagoditve, ki jih je treba izvesti za taka plovila, če se preuredijo za uporabo pri teh dejavnostih;

15.

meni, da je priporočljivo, da se zagotovi ustrezna infrastruktura za prevoz in bivanje turistov ter da se ustrezno in po potrebi vzdržujejo javne površine, da se skrbi zanje, saj so nepogrešljive za dolgoročni uspeh turističnih dejavnosti;

16.

poziva države članice, naj spoštujejo svoje obveznosti iz evropske okvirne direktive o vodah in okvirne direktive o morski strategiji, da bi zagotovile dobro stanje obalnih in morskih voda, zlasti z večjo učinkovitostjo virov ter učinkovitim preprečevanjem onesnaženosti in odpadkov ter bojem proti njim;

17.

poziva države članice, naj zmanjšajo upravno breme s poenostavitvijo izdajanja dovoljenj in drugih birokratskih postopkov;

18.

poudarja, da morajo biti te dejavnosti združljive z varstvom biotske raznovrstnosti, območij Natura 2000 in zaščitenih morskih območij (strategija EU za biotsko raznovrstnost ter direktivi o pticah in habitatih) ter da je treba okrepiti dialog in sinergije z drugimi zadevnimi državami članicami;

19.

meni, da je treba omogočiti usposabljanje ribičev in ribogojcev, njihovih družin in vseh udeležencev na lokalni ravni, da se tako zagotovi, da imajo jezikovne spretnosti in znanje, potrebne za sprejem turistov in zagotavljanje njihove varnosti, za promocijo informacij o morski biologiji, lokalnih ribjih vrstah, okolju in kulturni tradiciji; poziva Komisijo in Svet, naj priznata vlogo, ki jo imajo ženske v ribiškem turizmu ter pri trajnostnem razvoju območij, ki so odvisna od ribolova, da se zagotovi njihova udeležba pod enakimi pogoji;

20.

poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj širijo informacije o evropskem portalu Komisije za zaposlitveno mobilnost EURES, ki iskalcem zaposlitve in delodajalcem zagotavlja informacije o možnostih za zaposlitev, potrebah po spretnostih in usposabljanju na področju modrih delovnih mest, in naj spodbujajo vsem dostopne spletne tečaje za dopolnjevanje znanja na področju turističnega upravljanja in inovativnega ribolovnega turizma ali za prekvalifikacijo;

21.

poziva Komisijo, naj v evropski portal za mala podjetja doda poseben razdelek, ki naj bo podjetnikom/ribičem v pomoč pri iskanju finančnih sredstev za dejavnosti na področju ribiškega turizma;

22.

meni, da je pridobivanje strokovnih znanj na področjih, kot so digitalno trženje, upravljanje in vzdrževanje komuniciranja prek družbenih medijev, družbeno in kulturno upravljanje ter jezikovne spretnosti, prednostna naloga na ribolovnih območjih, da se spodbuja ustvarjanje in razširjenje informacij o ponudbi ribiškega turizma;

23.

meni, da je pomembno, da ima posamezna turistična ponudba svojo identiteto, ki izhaja na primer iz strategije, ki bi temeljila na lokalnih posebnostih in specializaciji, povezani z njimi, in na razpoložljivih virih; zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo trajnostne oblike turizma in ekološkega turizma, tudi prek inovativnih tržnih strategij, ki bi se morale osredotočiti na tradicionalne in trajnostne značilnostih in ki bi jih treba stalno spremljati, da se uravnotežita ponudba in povpraševanje;

24.

poziva k celostni ponudbi, oblikovani tako, da potrošniku nudi izkušnje na podlagi strukturirane in sinergijske kombinacije vsega, kar ponuja območje, in k sklepanju partnerstev za osvajanje potrošnikov s pomočjo turistične dinamike, ki že deluje na območjih, ki mejijo na območja s tradicionalnim ribolovom, kot sta kongresni in/ali poslovni turizem;

25.

poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja vključevanje ribolova in ribičev tudi v projekte na področju kulturnega in zgodovinskega turizma, kot je ponovno odkrivanje pomorskih dejavnosti in tradicionalnih ribolovnih območij in poklicev;

26.

ugotavlja, da je potrebno sodelovanje med turističnimi subjekti in ribiči, da se čim bolj izkoristi potencial ribiškega turizma;

27.

poudarja, da so pomembne turistične dejavnosti v zvezi z opazovanjem prostoživečih živali in rastlin, zlasti z opazovanjem kitov, vendar je treba spoštovati naravne habitate prostoživečih živali in rastlin ter biološke potrebe; to bi lahko prineslo številne izobraževalne, okoljske, znanstvene in druge družbeno-gospodarske koristi in bi lahko prispevalo k ozaveščanju in cenjenju teh edinstvenih vrst in dragocenega okolja, v katerem živijo;

28.

poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj zagotovijo trajnostno in inovativno infrastrukturo, med drugim internetno povezavo in informacijske tehnologije, da se spodbuja razvoj ribiškega turizma in obnovi obstoječa pomorska, rečna in jezerska infrastruktura;

29.

poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj okrepijo promocijske in informativne kampanje, na primer v povezavi s pobudami, kot so evropske destinacije odličnosti, evropsko leto kulturne dediščine 2018 in podobne pobude, katerih cilj je boljše poznavanje tradicionalne kulture ribolova in ribogojstva in ozaveščenost o njej; zato spodbuja deležnike, naj izkoristijo potencial turistov in tistih, ki lahko potujejo tudi zunaj sezone;

30.

meni, da bi morali odgovorni in vzdržni poslovni modeli za diverzifikacijo ribištva narekovati spoštovanje kulture lokalnih ribiških skupnosti in pomagati pri ohranjanju njihove identitete; poudarja zlasti, da bi moral biti turistični rekreacijski ribolov usklajen z interesi malih lokalnih obrtnih ribiških podjetij;

31.

meni, da je treba razvijati ribolovni turizem ter turistične dejavnosti, ki jih ponujajo ribiči, kot obliko aktivnih počitnic, katerih učinek bi bil spodbujanje pomorske kulture in ribolovne tradicije ter vzgoja v duhu spoštovanja okolja in ohranjanja vrst;

32.

poudarja, da je treba preučiti načine za povečanje potencialnega povpraševanja po predelanih plovilih in razširiti ponudbo na primer na izobraževalno skupnost, ki ima izkušnje s pedagoškim delom v kmetijskem sektorju, na primer s projekti didaktičnih kmetij;

33.

poudarja, da so za diverzifikacijo proizvodov potrebna ustrezna promocijska prizadevanja, za ciljno skupino ribičev pa strategija za prepoznavnost, vključno s čezmejnimi promocijskimi pobudami;

34.

zato meni, da bi morala ribolovna območja razmisliti o uvedbi skupnih tržnih kampanj z drugimi destinacijami v isti regiji, kot je bilo predlagano v resoluciji Parlamenta z dne 29. oktobra 2015 o novih izzivih in strategijah za spodbujanje turizma v Evropi (14), in o spodbujanju skupnih tržnih platform s posebnim poudarkom na promociji in spletni prodaji na osnovi mednarodnega sodelovanja;

35.

meni, da bi bilo treba znotraj te tržne strategije razvijati sinergije med pobudami za trženje visokokakovostnih svežih ali predelanih proizvodov ter gostinske in turistične ponudbe, združene v skupine po kulturnih, proizvodnih ali okoljskih območjih, ki so medsebojno skladna in/ali se dopolnjujejo;

36.

meni, da je treba ohraniti uporabo tradicionalnih praks in tehnik, kot sta almadraba in xeito, saj so tesno povezane z identiteto in načinom življenja v obalnih regijah in priznane kot del kulturne dediščine;

37.

opozarja na pomen naložb v diverzifikacijo ribištva, da se spodbuja tradicija, zgodovina in ribolovna dediščina kot celota (vključno s tradicionalnim ribolovnim orodjem in tehniko);

38.

opozarja na pomen naložb v diverzifikacijo ribištva, da se spodbuja predelava lokalnih ribiških proizvodov;

39.

poziva države članice, naj sprejmejo strategije za rešitev problema sezonskosti, ki zadeva turistične dejavnosti, na primer z uvedbo gastronomskih festivalov in dogodkov, pristaniških in vaških sejmov/tržnic (15), tematskih vasi ali muzejev (primer Španije in italijanske Cetare), kjer lahko dejavnosti potekajo vse leto, ne glede na vremenske razmere ali razmere na morju;

40.

je prepričan, da lahko uravnotežen nabor alternativnih in ciljno usmerjenih turističnih proizvodov ter njihova ustrezna promocija in trženje pomaga rešiti problem sezonskosti;

41.

meni, da je bistvenega pomena, da si države članice, regije in deležniki izmenjujejo najboljše prakse zaradi pomanjkanja sinergije med podjetji v morskih bazenih EU, kar povzroča razdrobljenost in omejene gospodarske prednosti; ugotavlja, da bi bilo treba raziskovalne ustanove, muzeje, turistična podjetja, upravljavce območij Natura 2000 in zaščitenih morskih območij, sektorja za konzerviranje in predelavo rib in druge deležnike spodbujati k sodelovanju pri razvijanju trajnostnih inovativnih izdelkov, ki bi poleg tega, da bi prinašali dodano vrednost, izpolnjevali tudi pričakovanja obiskovalcev; poudarja, da bi bilo treba te dejavnosti vključiti v enoten splošni okvir za spodbujanje trajnostnega in odgovornega turizma na zadevnih območjih; meni, da imajo lahko lokalne akcijske skupine za ribištvo pri tem pomembno vlogo, zato jim je treba dodeliti ustrezna finančna sredstva;

42.

poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo vezi med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi organi ter EU, da bi se spodbudile oblike upravljanja, ki bi omogočile izvajanje horizontalnih politik, kar bi prispevalo k uresničevanju ciljev na različnih področij delovanja, tudi k trajnostni in vključujoči rasti;

43.

poziva Komisijo, naj v okviru omrežja evropskih ribolovnih območij (FARNET) in lokalnih akcijskih skupin za ribištvo spodbuja vseevropski dialog s pristanišči, deležniki s turističnega področja ter okoljskimi strokovnjaki;

44.

poziva nacionalne organe in agencije, naj tesneje sodelujejo s turističnimi agencijami in prednostno obravnavajo diverzifikacijo modrega gospodarstva, s posebnim poudarkom na pomorskem turizmu in njegovih dopolnilnih področjih; ugotavlja, da bi bilo treba po potrebi tudi morsko trnkarjenje vključevati v turistične pakete in tržne kampanje, zlasti za otoke in obalna območja; poudarja, da je treba izdajanje dovoljenj za dvojno uporabo ribiških plovil (za komercialni, mali in obrtni ribolov in za pomorski turizem, vključno s turističnim trnkarjenjem) obravnavati kot prednostno nalogo in da bi bilo treba za to preoblikovanje zagotoviti nepovratna sredstva;

45.

poziva Komisijo, države članice, lokalne in regionalne oblasti, zadevni sektor in druge deležnike, naj sprejmejo ciljne ukrepe in delujejo skladno s politikami EU, ki vplivajo na ribiški in ribogojni sektor; v zvezi s tem poudarja, da je treba sprejeti priročnik najboljših praks, v katerem bi bili navedeni najpomembnejši primeri tovrstnih dejavnosti, da bi se spodbudila druga podjetja k posnemanju zgledov; opozarja, da je za preprečevanje okoljskih težav pomembno tudi sodelovanje z lokalno znanstveno skupnostjo;

46.

poudarja pomen okolju prijaznih poslovnih modelov, zato priporoča, da bi bili okoljski strokovnjaki vedno tesno povezani z lokalnimi akcijskimi skupinami (npr. lokalne akcijske skupine za ribištvo ter lokalne podeželske akcijske skupine);

47.

poziva k dodelitvi sredstev, potrebnih za vzpostavitev evropske mreže za izmenjavo najboljših praks in evidentiranje ribolovnih dejavnosti, z informacijami o zanimivostih in značilnostih posameznih ribolovnih skupnosti;

48.

upa, da bodo uporabljeni posebni podporni mehanizmi (v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in/ali drugih instrumentov), ki se lahko aktivirajo v primeru izrednih dogodkov (npr. naravne nesreče) na območjih, na katerih ribolov in ribolovni turizem predstavljata edini vir dohodka;

49.

meni, da je treba spodbujati financiranje ukrepov, ki spadajo v okvir Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, Evropskega sklad za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada, okvirnega programa za raziskave ter Evropskega sklada za strateške naložbe, v tesnem sodelovanju s svetovalci iz Evropske investicijske banke, ter omogočiti pridobivanje ugodnih posojil, s katerimi se je mogoče izogniti specifičnim težavam, na katere naletijo ženske pri iskanju sredstev za financiranje projektov, upravičenih za vključitev v nacionalne programe;

50.

poudarja, da so imele lokalne akcijske skupine za ribištvo v programskem obdobju 2007–2013 na voljo 486 milijonov EUR iz Evropskega sklada za ribištvo in da je bilo v tem obdobju podprtih približno 12 000 lokalnih projektov;

51.

spodbuja države članice in lokalne akcijske skupine za ribištvo, naj čim bolje izkoristijo razpoložljiva sredstva in naj po možnosti uporabljajo sredstva iz več skladov (iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ali Evropskega socialnega sklada);

52.

poziva države članice, naj vzpostavijo kontaktne točke na regionalni ravni, da bi zagotovili ustrezne informacije in podporo;

53.

priporoča, naj lokalne akcijske skupine za ribištvo tesno sodelujejo s strokovnjaki na področju turizma, da se opredelijo projekti in prek osi 4 Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo zagotovi ustrezno financiranje diverzifikacije na ribiških območjih;

54.

poudarja, da Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo zagotavlja posebno finančno podporo za pobude v ribiških skupnostih, ki jih podpirajo ženske;

55.

poziva države članice, naj z oblikovanjem izbirnih meril za dejavnosti v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo zagotovijo, da se bo v vse financirane ukrepe vključevalo načelo enakosti spolov ter se ga spodbujalo (na primer tako, da se privilegirajo ukrepi, posebej namenjeni ženskam ali ki jih izvajajo ženske);

56.

poziva Komisijo, naj izvede študijo o morebitnih socialno-ekonomskih in okoljskih vplivih teh dejavnosti;

57.

poziva Komisijo, naj preuči socialno-ekonomski vpliv rekreacijskega ribolova na kopenski turizem, zlasti na podeželju, in predlaga možne ukrepe za regije, kjer so te ribolovne možnosti slabo izkoriščene;

58.

poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo zbiranje in upravljanje podatkov o ribiškem turizmu;

59.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam držav članic in svetovalnim svetom.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.

(2) UL L 149, 20.5.2014, str. 1.

(3) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

(4) UL C 419, 16.12.2015, str. 167.

(5) UL C 75, 26.2.2016, str. 24.

(6) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC „il mare delle Alpi“ – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja).

(7) L’integrazione della pesca con altre attività produttive – La pescaturismo come modello sociale e culturale, Cenasca Cisl et al., (2005) (Povezovanje ribolova z drugimi proizvodnimi dejavnostmi – Ribolovni turizem kot družbeni in kulturni model, Cenasca (nacionalno združenje za spodbujanje socialnega gospodarstva, nepridobitnih dejavnosti, prostovoljstva) v okviru Cisl (italijanska konfederacija delavskih sindikatov)).

(8) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC „il mare delle Alpi“ – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja).

(9) L’integrazione della pesca con altre attività produttive – La pescaturismo come modello sociale e culturale, Cenasca Cisl et al., (2005) (Povezovanje ribolova z drugimi proizvodnimi dejavnostmi – Ribolovni turizem kot družbeni in kulturni model, Cenasca (nacionalno združenje za spodbujanje socialnega gospodarstva, nepridobitnih dejavnosti, prostovoljstva) v okviru Cisl (italijanska konfederacija delavskih sindikatov)).

(10) Indagine sulle abitudini e opinioni dei cittadini nel comprensorio del GAC „il mare delle Alpi“ – Analisi della pescaturismo in Italia come strumento di sviluppo sostenibile, 2015 (Raziskava o navadah in mnenjih državljanov na območju pristojnosti skupine Il mare delle Alpi – Analiza ribolovnega turizma v Italiji kot instrumenta trajnostnega razvoja).

(11) Socio-economic analysis on fisheries related tourism in EUSAIR – Nemo project 1M-MED14-11, WP2, Action 2.3. (Družbeno-ekonomska analiza ribiškega turizma v okviru projekta EUSAIR NEMO 11M-MED14-11, WP2, ukrep 2.3.).

(12) Perspectives for the development of tourism activities related to fishing, European Parliament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014) (Perspektive za razvoj turističnih dejavnosti, povezanih z ribolovom, Evropski parlament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014).

(13) Perspectives for the development of tourism activities related to fishing, European Parliament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014) (Perspektive za razvoj turističnih dejavnosti, povezanih z ribolovom, Evropski parlament, IP/B/PECH/IC/2013-103 (2014).

(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0391.

(15) Npr. dnevi flote za ulov sleda in pristaniški dnevi na Nizozemskem.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/30

P8_TA(2017)0281

Zastaralni roki za prometne nesreče

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o zastaralnih rokih za prometne nesreče (2015/2087(INL))

(2018/C 334/04)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

—	ob upoštevanju člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter zadevne sodne prakse,

—	ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o načelih nacionalne procesne avtonomije in učinkovitega sodnega varstva (1),

—	ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (2) (v nadaljnjem besedilu: uredba Rim II),

—	ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 4. maja 1971 o pravu, ki se uporabi pri prometnih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o prometnih nesrečah iz leta 1971),

—	ob upoštevanju Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (3) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti),

—	ob upoštevanju Evropske konvencije o izračunavanju rokov (4),

—

ob upoštevanju študije ocene evropske dodane vrednosti z naslovom „Limitation periods for road traffic accidents“ (Zastaralni roki pri prometnih nesrečah), spremni dokument k zakonodajnemu samoiniciativnemu poročilu Evropskega parlamenta, ki jo je pripravil Oddelek za evropsko dodano vrednost službe Evropskega parlamenta za raziskave (5),

—	ob upoštevanju študije Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom „Cross-border traffic accidents in the EU-the potential impact of driverless cars“ (Čezmejne prometne nesreče v EU – morebiten vpliv na avtomobile brez voznikov) (6),

—

ob upoštevanju študije Komisije z naslovom „Compensation of victims of cross-border road traffic accidents in the EU: Comparison of national practices, analysis of problems and evaluation of options for improving the position of cross-border victims“ (Odškodnina za udeležence v čezmejnih prometnih nesrečah v EU: primerjava nacionalnih praks, analiza problemov in ocena možnosti za izboljšanje položaja udeležencev v čezmejnih nesrečah) (7),

—	ob upoštevanju poročila Komisije z dne 20. aprila 2010 z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ (8),

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 1. februarja 2007 s priporočili Komisiji o zastaralnih rokih v čezmejnih sporih v primeru telesnih poškodb ali nesreč s smrtnim izidom (9),

—	ob upoštevanju resolucije z dne 22. oktobra 2003 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (10),

—	ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0206/2017),

ker se v Uniji predpisi glede zastaranja odškodninskih tožb med državami članicami zelo razlikujejo, tako da niti v dveh državah članicah ne veljajo popolnoma enaki temeljni predpisi glede zastaranja; ker so ustrezne omejitve določene na podlagi raznih dejavnikov, med drugim tudi, ali obstajajo povezani kazenski postopki in ali se zahtevek šteje za odškodninskega ali pogodbenega;

B.	ker so torej nacionalni sistemi zastaralnih rokov zelo zapleteni in je pogosto lahko zelo težko razumeti, kateri splošni zastaralni rok se uporablja, kdaj in kako začnejo teči zastaralni roki in kako se ti roki zadržijo, prekinejo ali podaljšajo;

C.	ker je lahko nepoznavanje tujih pravil o zastaranju razlog za izgubo pravice do vložitve sicer veljavnega zahtevka ali ovira za žrtve pri dostopu do pravnega varstva v obliki dodatnih stroškov in zamud;

D.	ker je trenutno na voljo le malo statističnih podatkov o zavrnitvi zahtevkov za škode pri čezmejnih prometnih nesrečah zaradi pretečenega zastaralnega roka;

ker je na področju čezmejnih prometnih nesreč na ravni Unije edini že usklajeni zahtevek ta, ki je opredeljen v členu 18 direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, po katerem lahko oškodovanci v svoji državi prebivališča z odškodninskim zahtevkom od zadevne zavarovalnice ali odškodninskega organa zahtevajo odškodnino iz naslova civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (11);

F.	ker so zastaralni roki pomemben in poglavitni del ureditev držav članic v zvezi s civilno odgovornostjo, skladno s katerimi se upravljajo zadeve o prometnih nesrečah, saj je kratek zastaralni rok lahko uravnoteženje pravila stroge odgovornosti oziroma velikodušnih odškodnin;

Ker so zastaralni roki za zahtevke ključni za zagotovitev pravne varnosti in pravnomočnosti sporov; ker pa bi bilo treba pravice tožene stranke do pravne varnosti in pravnomočnosti sporov uravnotežiti s temeljnimi pravicami prosilca za dostop do pravnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, po nepotrebnem kratki zastaralni roki pa bi lahko ovirali učinkovit dostop do pravnega varstva po vsej Uniji;

ker je – glede na trenutna razhajanja v zvezi s pravili o zastaranju in vrstami težav, ki so neposredno povezave z različnimi nacionalnimi predpisi, s katerimi se urejajo nadnacionalne zadeve glede telesne poškodbe in materialne škode – določena stopnja usklajenosti edini način za zagotovitev ustrezne ravni gotovosti, predvidljivosti in preprostosti pri izvajanju pravil držav članic o zastaranju v primerih čezmejnih prometnih nesreč;

ker bi morala taka zakonodajna pobuda vzpostaviti ravnovesje pravičnosti med strankami v postopku v zvezi z vprašanji o pravilih o zastaranju ter olajšati izračun in zadržanje roka; ker se s tem dokumentom predvideva ciljno usmerjen pristop, ki upošteva čedalje večji čezmejni promet v Uniji, ne da bi s tem spreminjali celotni pravni okvir držav članic;

priznava, da se je položaj oškodovancev v prometnih nesrečah v zadnjih nekaj desetletjih že močno izboljšal, vključno z ravnjo pristojnosti v mednarodnem zasebnem pravu, pri čemer imajo lahko oškodovanci iz tujine koristi iz postopkov v državi članici prebivališča za vsak neposredni zahtevek, ki ga vložijo zoper zavarovatelje civilne odgovornosti za zadevni avtomobil ali odškodninske organe;

Vendar ugotavlja, da nadaljnji obstoj dveh vzporednih ureditev v Uniji v zvezi s pravom, ki se uporablja v zadevah o prometnih nesrečah, odvisno od države, kjer je zahtevek vložen, in sicer ali Haaška konvencija o prometnih nesrečah iz leta 1971 ali uredba Rim II, ki skupaj z možnostmi za izbiro sodišča na podlagi Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ustvarja pravno negotovost in zapletenost ter morebitne priložnosti za izbiranje najugodnejšega sodišča;

znova poudarja, da čezmejni pravdni postopek ter čas, porabljen za preiskovanje in pogajanja, pogosto trajajo dlje kot domači zahtevki; poudarja v tem kontekstu, da bi se ti problemi lahko še poslabšali, ko bodo imele večjo vlogo nove tehnologije, na primer avtomobili brez voznikov;

v zvezi s tem opozarja, da bi se moral subjekt pravil o zastaranju razumeti kot del ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 67(4) in člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

ugotavlja, da je obstoj skupnih minimalnih pravil o zastaralnih rokih v čezmejnih sporih bistvenega pomena za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva za zaščito žrtev čezmejnih cestnoprometnih nesreč in za zagotavljanje pravne varnosti;

poudarja, da nesorazmerno kratki zastaralni roki v nacionalnih pravnih sistemih ovirajo dostop do pravnega varstva v državah članicah, kar je lahko v nasprotju s pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine in člena 6 EKČP;

poudarja, da velike razlike med pravili držav članic glede zastaralnih rokov za čezmejne prometne nesreče povzročajo dodatne ovire za žrtve pri vložitvi odškodninskih zahtevkov za telesne poškodbe in materialno škodo, nastalo v državah članicah, ki niso njihove matične države;

poziva Komisijo, naj zagotovi, da so splošne informacije držav članic o pravilih o zastaranju za odškodninske zahtevke za škodo pri čezmejnih prometnih nesrečah na voljo in da se stalno posodabljajo na portalu e-pravosodje;

Komisijo še poziva, naj izvede študijo o varstvu pravic, ki so v državah članicah zagotovljene mladoletnikom in invalidom glede poteka zastaralnega roka, in o potrebi po določitvi minimalnih pravil na ravni Unije za zagotovitev, da take osebe ne izgubijo svojih pravic zahtevati odškodnino, kadar so udeležene v čezmejni prometni nesreči, in da jim je zagotovljen učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji;

10.

poziva Komisijo, naj na podlagi člena 81(2) PDEU predloži predlog akta o zastaralnih rokih v zvezi s telesno poškodbo in materialno škodo v čezmejnih prometnih nesrečah, in sicer na podlagi priporočil iz Priloge k temu dokumentu;

11.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

12.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) Glej med drugim: sodbo z dne 18. septembra 2003, Peter Pflücke proti Bundesanstalt für Arbeit, zadeva C-125/01, ECLI:EU:C:2003:477, sodbo z dne 25. julija 1991, Theresa Emmott proti Minister for Social Welfare and Attorney General, zadeva C-208/90, ECLI:EU:C:1991:333, in sodbo z dne 13. julija 2006, Vincenzo Manfredi in drugi proti Lloyd Adriatico Assicurazioni SpA in drugi, združene zadeve C-295/04 do C-298/04, ECLI:EU:C:2006:461.

(2) UL L 199, 31.7.2007, str. 40.

(3) UL L 263, 7.10.2009, str. 11.

(4) CETS št. 76.

(5) PE 581.386, julij 2016.

(6) PE 571.362, junij 2016.

(7) Na voljo na spletu: http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_compensation_road_victims_en.pdf (30. november 2008).

(8) UL C 121, 19.4.2011, str. 41.

(9) UL C 250 E, 25.10.2007, str. 99.

(10) Sprejeta besedila, P5_TA(2003)0446.

(11) Glej tudi: sodbo z dne 13. decembra 2007, FBTO Schadeverzekeringen NV proti Jack Odenbreit, zadeva C-463/06, ECLI:EU:C:2007:792.

(12) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA ZA DIREKTIVO EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SKUPNIH ZASTARALNIH ROKIH ZA ČEZMEJNE PROMETNE NESREČE

A. NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

V Evropski uniji je izvrševanje prava pred sodišči še vedno pretežno stvar nacionalnih postopkovnih pravil in prakse. Nacionalna sodišča so tudi sodišča Unije. Zato je naloga teh sodišč, da v teku postopov pred njimi zagotavljajo poštenost, pravičnost in učinkovitost ter učinkovito uporabo prava Unije in s tem zagotovijo, da so pravice evropskih državljanov zaščitene po vsej Evropski uniji.

Unija si je zadala cilj ohraniti in razvijati območje svobode, varnosti in pravice. Skladno s sklepi predsedstva Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 in zlasti točke 38 teh sklepov je treba pripraviti novo postopkovno zakonodajo za čezmejne primere, zlasti v zvezi s tistimi elementi, ki so ključni za nemoteno pravosodno sodelovanje in izboljšanje dostopa do pravnega varstva, na primer začasnimi ukrepi, pridobivanjem dokazov, odredbami za denarna izplačila in roki.

Skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih, ki se uporabljajo pri nadnacionalnih pravdnih postopkih v zvezi s telesno poškodbo in materialno škodo pri prometnih nesrečah, se zdijo potrebna za zmanjšanje ovir za vlagatelje zahtevkov, ko ti uveljavljajo svoje pravice v državah članicah, ki niso njegova matična država.

Skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih bi omogočila večjo gotovost in predvidljivost ter zmanjšala tveganja za premajhne odškodnine žrtev v čezmejnih prometnih nesrečah.

Cilj predlagane direktive je vzpostavitev posebne ureditve zastaralnih rokov za čezmejne primere, ki bi zagotovila učinkovit dostop do sodnega varstva in olajšala pravilno delovanje notranjega trga ter odpravila ovire za prosto gibanje državljanov po celotnem ozemlju držav članic.

Cilj predlagane direktive ni, da bi v celoti nadomestila nacionalne ureditve o civilni odgovornosti; njen cilj je, da bi ob upoštevanju nacionalnih posebnosti vzpostavila skupna minimalna pravila o zastaralnih rokih za zahtevke, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/103/ES in ki se nanašajo na čezmejne primere.

Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti minimalnih pravil o zastaralnih rokih, in ne presega tega, kar je nujno potrebno za zagotavljanje učinkovitega dostopa do sodnega varstva in pravne varnosti v Uniji.

B. BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 67(4) in člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takšnega območja mora Unija sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije morajo ti ukrepi vključevati ukrepe, s katerimi bi se med drugim zagotovila učinkovit dostop do sodnega varstva in odprava ovir za dobro delovanje civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem skladnosti pravil o pravdnem postopku, ki se uporabljajo v državah članicah.

(3)

V skladu s poročilom Komisije z dne 20. aprila 2010 z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ (1) potrebujejo državljani, kadar se peljejo v drugo državo članico in se jim na poti pripeti prometna nesreča, pravno varnost glede zastaralnih rokov v zvezi z odškodninskimi zahtevki. V ta namen je bila napovedana nova uredba o zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče, ki naj bi bila sprejeta leta 2011.

(4)

Pravila o zastaranju imajo precejšnji učinek ne le na pravico oškodovancev do dostopa do sodnega varstva, ampak tudi na njihove materialne pravice, saj ni mogoče učinkovito uveljavljati pravice brez pravilnega in ustreznega varstva te pravice. Namen te direktive je spodbujati izvajanje skupnih zastaralnih rokov za čezmejne prometne nesreče, da se zagotovi učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji. Splošno priznano pravico do dostopa do sodnega varstva potrjuje tudi člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(5)

Zahteva po pravni varnosti in potreba po pravičnem ravnanju v posameznih primerih sta poglavitna elementa vsakega območja pravice. Skupni zastaralni roki, ki povečajo pravno varnost, zagotavljajo razrešitev sporov in prispevajo k učinkovitemu izvajanju ureditve, so torej nujni za zagotovitev izvajanja tega načela.

(6)	Določbe te direktive bi morale veljati za zahtevke, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) in se nanašajo na čezmejne primere.

(7)	Državam članicam nič ne bi smelo preprečevati, da katere koli določbe iz te direktive po potrebi uporabijo tudi v izključno notranjih primerih prometnih nesreč.

(8)	Vse države članice so pogodbenice Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 (EKČP). Zadeve iz te direktive, bi bilo treba obravnavati v skladu z navedeno konvencijo in zlasti s pravicama do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

(9)

Načelo lex loci damni je splošno pravilo, vzpostavljeno z Uredbo (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (3), v zvezi s pravom, ki se uporablja za primere telesne poškodbe ali materialne škode in ki bi se moralo torej določiti na podlagi tega, kje je nastala škoda, ne glede na državo ali države, v katerih lahko pride do posrednih posledic. V skladu s točko (h) člena 15 navedene uredbe pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, ureja predvsem način prenehanja obveznosti ter pravila glede zastaranja in izgube pravic na podlagi poteka roka zastaranja, vključno s pravili v zvezi z začetkom, prekinitvijo in zadržanjem zastaralnega roka ali roka za izgubo pravic.

(10)

Na področju prometnih nesreč imajo lahko oškodovanci iz tujine velike težave pri pridobivanju osnovnih informacij o nesreči od tujih sodišč v razmeroma kratkem času, kot so identiteta toženca in potencialno zadevne odgovornosti. Poleg tega je lahko potrebnega precej časa za ugotovitev, kateri pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali zavarovatelj bi moral prevzeti primer, zbrati dokazno gradivo o nesreči in dati prevesti potrebne dokumente.

(11)

V primerih čezmejnih prometnih nesreč ni nič nenavadnega, če se vlagatelj zahtevka spoprijema s skorajšnjim potekom zastaralnega roka, preden se pogajanja s tožencem sploh začnejo. To se zgodi največkrat takrat, kadar je splošni rok zelo kratek ali ni jasno, kako je mogoče zastaralni rok zadržati ali prekiniti. Zbiranje informacij o nesreči, ki se je zgodila v državi, ki ni država prebivališča vlagatelja zahtevka, lahko traja precej dolgo. Zato bi bilo treba potek splošnega zastaralnega roka, določenega v direktivi, zadržati takoj, ko je zahtevek predložen zavarovatelju ali odškodninskemu organu, s čimer se vlagatelju zahtevka omogoči, da se pogaja o poravnavi odškodninskega zahtevka.

(12)

Ta direktiva bi morala predpisovati minimalna pravila. Države članice bi morale imeti možnost, da zagotovijo višjo raven varstva. Taka višja raven varstva pa ne bi smela ovirati učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki naj bi ga taka minimalna pravila omogočala. Raven varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče, ter primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije s tem ne bi smele biti ogrožene.

(13)	Ta direktiva ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 864/2007 in Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(14)	Ta direktiva si prizadeva spodbujati temeljne pravice in upošteva načela in vrednote, ki so priznani zlasti v Listini, obenem pa si prizadeva doseči cilj Unije, ki je ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice.

(15)

Ker cilja te direktive, namreč vzpostaviti skupne minimalne standarde o zastaralnih rokih za čezmejne prometne nesreče, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(16)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta Združeno kraljestvo in Irska podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive]/[brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča in se v teh državah ne uporablja].

(17)	V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo zato ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I:

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Cilj te direktive je določiti minimalne standarde o celovitem trajanju, začetku, zadržanju in izračunavanju zastaralnih rokov za odškodninske zahtevke za telesno poškodbo in materialno škodo, ki se lahko izterjajo v skladu z Direktivo 2009/103/ES, za čezmejne prometne nesreče.

Člen 2

Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za odškodninske zahtevke za vsako izgubo ali poškodbo, ki je posledica nesreče, povzročene z motornim vozilom, vključenim v zavarovanje proti:

(a)	zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, v skladu s členom 18 Direktive 2009/103/ES, ali

(b)	odškodninskemu organu iz členov 24 in 25 Direktive 2009/103/ES.

Člen 3

Čezmejna prometna nesreča

1. Za namene te direktive čezmejna prometna nesreča pomeni vsako prometno nesrečo, ki je posledica uporabe motornih vozil, zavarovanih v državi članici, na ozemlju katere se ponavadi nahajajo, in ki se zgodi v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, ali v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro, kot je opredeljen v členu 6 Direktive 2009/103/ES, je vključen v sistem zelenih kart.

2. Za namene te direktive „država članica“ pomeni državo članico, ki ni [Združeno kraljestvo, Irska ali] Danska.

POGLAVJE II:

MINIMALNI STANDARDI ZA ZASTARALNE ROKE

Člen 4

Zastaralni rok

1. Države članice zagotovijo, da se za ukrepe v zvezi z odškodninami za telesno poškodbo in materialno škodo, ki je posledica čezmejne prometne nesreče iz člena 2, uporablja najmanj štiriletni zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči od dne, ko je vlagatelj zahtevka izvedel ali je imel razumne razloge, da bi lahko izvedel za obseg poškodbe, izgube ali škode, njen vzrok ter identiteto odgovorne osebe in zavarovalnice, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, oziroma pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali odškodninskega organa, odgovornega za zagotovitev odškodnine, in proti kateremu je treba vložiti zahtevek.

2. Države članice zagotovijo, da se, kadar zadevno pravo, po katerem se obravnava zahtevek, določa zastaralni rok, daljši od štirih let, uporabi tak daljši zastaralni rok.

3. Države članice zagotovijo, da Komisiji predložijo najnovejše informacije o nacionalnih pravilih o zastaranju za škodo, povzročeno v prometnih nesrečah.

Člen 5

Zadržanje zastaralnih rokov

1. Države članice zagotovijo, da se zastaralni rok iz člena 4 te direktive zadrži za čas od tedaj, ko vlagatelj zahtevka vloži svoj zahtevek:

(a)	pri zavarovalnici osebe, ki je povzročila nesrečo, ali pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov iz členov 21 in 22 Direktive 2009/103/ES, ali

(b)	pri odškodninskem organu iz členov 24 in 25 Direktive 2009/103/ES,

do tedaj, ko toženec zavrne zahtevek.

2. Kadar je preostalo obdobje zastaralnega roka, po tem ko se konča obdobje zadržanja, krajše od šestih mesecev, države članice zagotovijo, da se vlagatelju zahtevka odobri dodatno najmanj šestmesečno obdobje, da začne sodne postopke.

Člen 6

Samodejno podaljšanje rokov

Države članice zagotovijo, da se, če se rok izteče na soboto, nedeljo ali na enega izmed njihovih uradnih praznikov, ta rok podaljša do konca prvega naslednjega delovnega dne.

Člen 7

Izračun rokov

Države članice zagotovijo, da se kateri koli rok, določen s to direktivo, upošteva, kot sledi:

(a)	izračun se začne z naslednjim dnem po dnevu, ko se je ustrezni dogodek zgodil;

(b)

kadar je rok izražen kot eno leto ali določeno število let, ta rok poteče v ustreznem naslednjem letu, in sicer v mesecu z istim nazivom in na dan z isto številko kot mesec oziroma dan, ko se je navedeni dogodek zgodil. Če zadevni naslednji mesec nima dneva z isto številko, rok poteče zadnji dan navedenega meseca;

(c)	roki se med sodnimi počitnicami ne zadržijo.

Člen 8

Poravnava odškodninskih zahtevkov

Države članice zagotovijo, da kadar oškodovanci lahko uporabijo postopek iz člena 22 Direktive 2009/103/ES za obravnavanje odškodninskih zahtevkov, ki so vloženi zaradi nesreče, povzročene z motornim vozilom, ki je vključeno v zavarovanje, to oškodovancem ne preprečuje, da ne bi mogli začeti sodnih postopkov ali arbitraže v zvezi s temi zahtevki do poteka katerega koli zastaralnega roka v skladu s to direktivo, in sicer med trajanjem postopka za poravnavo njihovega odškodninskega zahtevka.

POGLAVJE III:

DRUGE DOLOČBE

Člen 9

Splošne informacije o pravilih o zastaranju

Komisija objavi splošne informacije o nacionalnih pravilih, ki jih države članice sporočijo v skladu s členom 4(3) te direktive, o zastaranju za odškodninske zahtevke za škodo, povzročeno v prometnih nesrečah, pri čemer uporabi vsa ustrezna sredstva in informacije, ki morajo biti lahko dostopne, objavi v vseh jezikih Unije.

Člen 10

Povezava z nacionalnim pravom

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da razširijo pravice iz te direktive, da bi tako zagotovile višjo raven varstva.

Člen 11

Povezava z drugimi določbami zakonodaje Unije

Ta direktiva ne posega v uporabo Uredbe (ES) št. 864/2007 in Uredbe (EU) št. 1215/2012.

POGLAVJE IV:

KONČNE DOLOČBE

Člen 12

Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do … [eno leto od dneva začetka veljavnosti te direktive]. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice sporočijo Komisiji besedilo določb predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 13

Pregled

Komisija najpozneje do 31. decembra 2025, nato pa vsakih pet let, predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive na podlagi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. V tem kontekstu Komisija zlasti prouči vpliv te direktive na dostop do sodnega varstva, na pravno varnost in prosto gibanje oseb. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi za prilagoditev in okrepitev te direktive.

Člen 14

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati 20. dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 15

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V Bruslju, [datum]

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik

(1) COM(2010)0171.

(2) Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, 7.10.2009, str. 11).

(3) Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL L 199, 31.7.2007, str. 40).

(4) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/39

P8_TA(2017)0282

Skupni minimalni standardi za civilne postopke

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke v Evropski uniji (2015/2084(INL))

(2018/C 334/05)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) PDEU,

—	ob upoštevanju člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

—	ob upoštevanju člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter ustrezne sodne prakse,

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta o uvedbi skupnih minimalnih standardov za civilne postopke v Evropski uniji – pravna podlaga (1),

—	ob upoštevanju študije o oceni evropske dodane vrednosti, ki jo je pripravil oddelek za evropsko dodano vrednost službe Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke (2),

—	ob upoštevanju poglobljene analize službe za raziskovalne storitve za poslance EPRS z naslovom Evropeizacija civilnega postopka – oblikovanje skupnih minimalnih standardov? (3),

—	ob upoštevanju poglobljene analize generalnega direktorata za notranjo politiko Unije z naslovom Harmonizirana pravila in minimalni standardi v evropskem civilnem procesnem pravu (4),

—	ob upoštevanju projekta Evropskega pravnega inštituta (ELI) in Mednarodnega inštituta za unifikacijo zasebnega prava (Unidroit) z naslovom Od nadnacionalnih načel do evropskih pravil o civilnem postopku,

—	ob upoštevanju načel o nadnacionalnem civilnem postopku Ameriškega pravnega inštituta (ALI) in Unidroita (5),

—	ob upoštevanju študije z naslovom Študija o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih civilnega pravdnega postopka, tako imenovanega Stormovega poročila (6),

—	ob upoštevanju začetnega nabora določb poslovnika enotnega sodišča za patente,

—	ob upoštevanju pravnega reda Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah,

—	ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije o načelih nacionalne procesne avtonomije in učinkovitem sodnem varstvu (7),

—	ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja v EU za leto 2016,

—	ob upoštevanju študije Evropske komisije za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) št. 23 iz leta 2016 z naslovom Evropski pravosodni sistemi: učinkovitost in kakovost sodstva,

—	ob upoštevanju načel za pravosodno usposabljanje Evropske mreže centrov za izobraževanju v pravosodju iz leta 2016 (8),

—	ob upoštevanju resolucije z dne 2. aprila 2014 o vmesnem pregledu stockholmskega programa (9),

—	ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0210/2017),

Sodna praksa Sodišča Evropske unije o nacionalni procesni avtonomiji in učinkovitem sodnem varstvu

ker so države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) o načelu procesne avtonomije odgovorne za imenovanje pristojnih sodišč in za določitev podrobnosti postopkov, ki jim je treba slediti v zvezi z ukrepi za zagotavljanje varstva pravic, ki jih podeli Unija, če ni pravil Unije o postopkovnih vidikih spora v zvezi s pravom Unije;

ker v skladu z isto sodno prakso za uporabo nacionalnega prava glede postopkovnih pravil veljata dva pomembna pogoja: kadar se nacionalna postopkovna pravila uporabljajo za spore v zvezi s pravom Unije, ne smejo biti manj ugodna kakor za podobne notranjepravne postopke (načelo enakovrednosti) in ne smejo biti oblikovana tako, da onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanje pravic in obveznosti Unije v praksi (načelo učinkovitosti);

C.	ker se ob pomanjkanju določb Unije o harmonizaciji postopkovnih pravil pristojnost držav članic za določanje postopkovnih pravil za uveljavljanje pravic, ki jih podeli Unija, ne nanaša na uvajanje novih pravnih sredstev v nacionalne pravne ureditve, da se zagotovi uporabljivost prava EU (10);

D.	ker sodna praksa Sodišča prispeva k sodelovanju tega sodišča s sodišči na ravni držav članic, obenem pa izboljšuje razumevanje prava Unije pri državljanih in teh sodiščih;

Listina

E.	ker je pravica do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, zapisana v členu 47 Listine in členu 6 EKČP, eno temeljnih jamstev spoštovanja pravne države in demokracije ter sta neločljivo povezani s celotnim civilnim postopkom;

ker kljub dejstvu, da je člen 47 Listine zavezujoč in da je člen 6 EKČP splošno načelo prava Unije, raven varstva pravice do poštenega sojenja v civilnem postopku in zlasti ravnovesje med pravico tožeče stranke do dostopa do sodnega varstva in pravico tožene stranke do obrambe nista harmonizirana po vsej EU;

ker je bila pravica do poštenega sojenja kot temeljna pravica vendarle dopolnjena z več postopkovnimi sekundarnimi akti prava Unije, med njimi z uredbo o sporih majhne vrednosti (11), direktivo o pravni pomoči (12), priporočilom o kolektivnih pravnih sredstvih (13), direktivo o opustitvenih tožbah (14) in direktivo o odškodninskih tožbah zaradi kršitev konkurenčnega prava (15);

Pravni red Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah

H.	ker državljani Unije, zlasti tisti, ki se selijo prek meja, veliko pogosteje prihajajo v stik s sistemi civilnega postopka v drugi državi članici;

ker bi minimalni standardi za civilne postopke na ravni Unije lahko prispevali k posodobitvi nacionalnih postopkov, izenačitvi pogojev za podjetja ter večji gospodarski rasti zaradi uspešnejših in bolj učinkovitih sodnih sistemov, hkrati pa olajšali dostop državljanov do sodnega varstva v Uniji in pripomogli k spoštovanju temeljnih svoboščin Unije;

J.	ker zakonodajalec Unije vprašanja civilnega postopka vse bolj obravnava ne le horizontalno, z izbirnimi instrumenti (16), temveč tudi področno, na različnih področjih politik, kot so intelektualna lastnina (17), varstvo potrošnikov (18) ali pred nedavnim konkurenčno pravo (19);

K.	ker je bila nesistematična harmonizacija postopkovnih pravil na ravni Unije že večkrat deležna kritik, pojav področnega civilnega procesnega prava Unije pa izpodbija skladnost sistemov civilnega postopka na ravni držav članic in različnih instrumentov Unije;

L.	ker je namen predlagane direktive vzpostaviti okvir za razsojanje v civilnih postopkih s sistematizacijo veljavnih pravil Unije o civilnem postopku in razširitvijo njihovega področja uporabe na vse zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije;

M.	ker naj bi predlagana direktiva pripomogla k doseganju bolj usklajenega, notranje skladnega in sistematičnega pristopa k civilnopravnim sistemom, ki ga ne bodo omejevale meje, interesi in viri posamezne države;

Pravna podlaga predloga

N.	ker lahko Unija v skladu s členoma 4(1) in 5(1) PEU (načelo prenosa pristojnosti) sprejema zakonodajo na nekem področju samo, če je področje v njeni izključni pristojnosti in če upošteva načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

O.	ker je glavna pravna podlaga za harmonizacijo čezmejnih civilnih postopkov v okviru veljavnih Pogodb določena v naslovu V PDEU (območje svobode, varnosti in pravice);

ker je v Lizbonski pogodbi ohranjena določba o obveznem čezmejnem elementu v zadevah, ki sodijo v pristojnost Unije, kar pomeni, da lahko Unija ukrepa na področju civilnega pravosodja samo, če obstajajo v primeru povezovalni dejavniki (npr. prebivališče, kraj izvedbe itd.), ki vključujejo vsaj dve različni državi članici;

ker se je kot pravna podlaga za različne sektorske direktive o harmonizaciji nekaterih vidikov civilnega postopka, kot je na primer direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine in najnovejša direktiva o odškodninskih tožbah zaradi kršitve monopolnih pravil, zlasti uporabljala (in se še vedno uporablja) splošna določba člena 114 PDEU o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga;

R.	ker na podlagi člena 67(4) PDEU Unija olajšuje dostop do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in zunajsodnih odločb v civilnih zadevah, kakor je ponazorjeno v členu 81 PDEU;

Vzajemno zaupanje na evropskem pravosodnem območju

S.	ker je prost pretok sodnih odločb povezan s potrebo po vzpostavitvi zadostnega vzajemnega zaupanja med sodnimi organi različnih držav članic, zlasti glede ravni varstva procesnih pravic;

T.	ker se vzajemno zaupanje v tem oziru razume kot zaupanje držav članic v pravne in sodne sisteme drugih držav članic, posledica pa je prepoved pregledovanja ukrepov drugih držav in njihovih sodnih organov;

U.	ker načelo vzajemnega zaupanja služi večji pravni varnosti, državljanom in podjetjem Unije pa zagotavlja zadostno stabilnost in predvidljivost;

V.	ker bi izvajanje in spoštovanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb, skupaj s približevanjem zakonodaje, izboljšalo sodelovanje med organi in sodno varstvo posameznih pravic;

W.	ker bi bil sistem skupnih minimalnih standardov Unije v obliki načel in pravil prvi korak h konvergenci nacionalnih predpisov o civilnem postopku in bi v interesu popolnega vzajemnega zaupanja med pravosodnimi sistemi držav članic vzpostavil ravnovesje med temeljnimi pravicami strank;

X.	ker sta za zagotovitev vzajemnega zaupanja zaželena in nujna obstoj in spoštovanje postopkovnih jamstev za uspešnost in učinkovitost civilnega postopka ter enaka obravnava strank;

ker bi se z uveljavitvijo takega sistema skupnih minimalnih standardov hkrati vzpostavila minimalna raven kakovosti civilnega postopka po vsej Uniji, kar ne bi prispevalo samo h krepitvi vzajemnega zaupanja med sodnimi organi, temveč tudi k bolj nemotenemu delovanju notranjega trga, saj se ocenjuje, da lahko postopkovne razlike med državami članicami med drugim pomenijo motnje v trgovini in lahko odvrnejo podjetja in potrošnike od uveljavljanja njihovih pravic na notranjem trgu;

Drugi vidiki

Z.	ker je približevanje postopkovnih ureditev v Uniji potrebno; ker je predlagana direktiva zamišljena kot prvi korak pri nadaljnji harmonizaciji in konvergenci sistemov civilnega sodstva držav članic ter dolgoročnem oblikovanju zakonika Unije o civilnem postopku;

AA.	ker predlagana direktiva ne vpliva niti na organiziranost sodstva držav članic ali glavne značilnosti načina izvajanja civilnega pravdnega postopka, temveč omogoča učinkovitejša nacionalna postopkovna pravila;

AB.	ker je zato izjemno pomembno, da se sprejme in ustrezno izvaja zakonodaja, ki bo omogočila sprejetje skupnih minimalnih standardov za civilne postopke v Uniji;

Sodna praksa Sodišča o nacionalni procesni avtonomiji in učinkovitem sodnem varstvu

poudarja bistveno vlogo Sodišča pri vzpostavljanju temeljev civilnega postopka Unije, saj je to izoblikovalo razumevanje, kaj civilni postopek pomeni za pravni sistem Unije;

poudarja pa, da čeprav so bili nekateri standardi za civilne postopke, ki so danes sprejeti kot del postopkovnega sistema Unije, priznani v sodni praksi Sodišča, bi bilo treba prispevek Sodišča obravnavati kot razlago standardov, ne postavljanje standardov;

zato poudarja, da so bogate izkušnje Sodišča pri reviziji pravil o odpravi napak in postopkovnih pravil ter kompromisi in konkurenčne vrednote, ki jim sledi, zelo poučni in bi jih bilo treba upoštevati pri uvedbi horizontalnega krovnega akta zakonodajne narave, ki bi vseboval skupne standarde za civilni postopek;

Listina

poudarja, da bi bilo treba v zvezi s poštenim sojenjem in dostopom do sodnega varstva ohraniti in dodatno razširiti omrežja sodelovanja in zbirke podatkov, ki krepijo pravosodno sodelovanje in izmenjavo informacij;

zato se zelo veseli novosti na področju e-pravosodja, zlasti ustanovitve Evropske pravosodne mreže in evropskega portala e-pravosodja, ki naj bi postal enotna vstopna točka na področju pravosodja v Uniji;

Pravni red Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah

poleg tega poziva Komisijo, naj oceni, ali bi bilo treba predlagati nadaljnje ukrepe za utrditev in okrepitev horizontalnega pristopa k zasebnemu uveljavljanju pravic iz prava Unije in ali bi lahko trdili, da tu predlagani skupni minimalni standardi za civilni postopek spodbujajo in zagotavljajo tak horizontalni pristop;

poudarja, da je sistematično zbiranje statističnih podatkov o uporabi in učinkovitosti obstoječih instrumentov Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah izrednega pomena;

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni, ali bi dodatni izvedbeni ukrepi držav članic lahko prispevali k učinkoviti uporabi samostojnih postopkov Unije, in meni, da bi bilo treba v ta namen vzpostaviti trden in sistematičen postopek Komisije za nadzor;

Pravna podlaga predloga

ugotavlja, da je bil za sprejetje številnih aktov Unije s postopkovnimi posledicami uporabljen člen 114 PDEU (harmonizacija na notranjem trgu); da se je kot pravna podlaga za različne sektorske direktive o harmonizaciji nekaterih vidikov civilnega postopka, kot je na primer direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, zlasti uporabljal in se še vedno uporablja člen 114 o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga;

10.

vendar pa opozarja, da člen 81 PDEU določa sprejetje ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, skupaj z ukrepi za približevanje zakonov in drugih predpisov države članice, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga; zato meni, da je člen 81 PDEU ustrezna pravna podlaga za predlagani zakonodajni akt;

11.

meni, da bi bilo treba pojem „s čezmejnimi posledicami“ v členu 81(1) PDEU glede sprejetja ukrepov pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah razumeti širše, ne pa kot sopomenko za „čezmejne pravdne postopke“;

12.

poudarja, da je sedanja razlaga pojma „zadeve s čezmejnimi posledicami“ dokaj ozka in vodi v oblikovanje dvojnih pravil in dveh kategorij strank, kar bi lahko povzročilo dodatne težave in nepotrebno zapletenost; poudarja, da bi bilo zato treba sprejeti širšo razlago;

13.

v zvezi s tem poudarja, da bi tu predlagani skupni minimalni standardi za civilni postopek dodatno prispevali k večji učinkovitosti, če bi države članice razširile njihovo področje uporabe ne le za zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije, temveč na splošno na čezmejne ter tudi povsem notranjepravne zadeve;

Vzajemno zaupanje na evropskem pravosodnem območju

14.

ugotavlja, da se glavne dejavnosti Unije v zvezi s civilnimi zadevami na evropskem območju pravice nanašajo na uvedbo aktov o pristojnosti, poteku in čezmejnem izvrševanju sodb;

15.

ponavlja in poudarja, da je prosti pretok sodnih odločb povečal vzajemno zaupanje med pravosodji držav članic, s tem pa tudi pravno varnost, ter zagotovil zadostno stabilnost in predvidljivost za državljane in podjetja v Uniji;

16.

v zvezi s tem poudarja, da je medsebojno zaupanje zapleten pojem in da so v ustvarjanje tega zaupanja vključeni mnogi dejavniki, kot so sodno izobraževanje, čezmejno sodelovanje na področju pravosodja ter izmenjava izkušenj in dobre prakse med sodniki;

17.

ugotavlja, da je moč vzajemno zaupanje med drugim spodbujati z nezakonodajnimi ukrepi, na primer s sodelovanjem sodnikov v okviru Evropske pravosodne mreže ali z udeležbo na usposabljanjih;

18.

zato odobrava devet načel usposabljanja v pravosodju Evropske mreže institucij za izobraževanje v pravosodju, sprejetih na njeni generalni skupščini leta 2016, saj zagotavljajo skupni temelj in okvir za ustanove, ki izvajajo usposabljanje na področju sodstva in pravosodja v Evropi;

19.

trdi pa, da strogo pravno gledano iz vzajemnega zaupanja izhaja, da pravosodja držav članic v Uniji na zelo osnovni ravni dojemajo, da postopkovne ureditve v drugih državah tako na normativni kot praktični ravni jamčijo pošten civilni postopek;

20.

zato poudarja, da bi oblikovanje sistematičnih minimalnih standardov za civilne postopke v Uniji v obliki splošne horizontalne direktive povečalo vzajemno zaupanje med pravosodji držav članic in zagotovilo skupno, vseevropsko izenačenje temeljnih procesnih pravic v civilnih zadevah, s čimer bi okrepili globlji občutek pravičnosti, varnosti in predvidljivosti v Uniji;

Skupni minimalni standardi za civilne postopke

21.

poudarja, da imajo učinkoviti sistemi civilnega postopka ključno vlogo pri podpiranju načela pravne države in temeljnih vrednot Unije. So tudi pogoj za trajnostno naložbeno ter do podjetij in potrošnikov prijazno okolje;

22.

meni, da pomanjkljiva jasnost na področju zastaralnih rokov v sporih s čezmejnimi posledicami lahko ovira dostop državljanov, potrošnikov in podjetij do sodnega varstva. Zato poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, ali bi bilo možno in zaželeno uskladiti te zastaralne roke v civilnih postopkih;

23.

ugotavlja, da obstaja jasna potreba po zakonodaji, ki bo določila nabor postopkovnih standardov za civilne postopke, in poziva Komisijo, naj nadaljuje izvajanje svojega akcijskega načrta za izvajanje stockholmskega programa, ki ga je na področju svobode, varnosti in pravice sprejel Evropski svet;

24.

v skladu s členom 225 PDEU zato poziva Komisijo, naj do 30. junija 2018 na podlagi člena 81(2) PDEU pripravi predlog zakonodajnega akta o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke, ob upoštevanju priporočil iz priloge k tej resoluciji;

25.

potrjuje, da priporočila, priložena tej resoluciji, spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic, saj bo uvedba minimalnih standardov za civilne postopke privedla do ekonomije obsega v smislu zmanjšanja stroškov za stranke in njihove zastopnike, ki se jim ne bo treba seznanjati z različnimi ureditvami držav glede civilnega postopka;

o o

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) PE 572.853, december 2015.

(2) PE 581.385, junij 2016.

(3) PE 559.499, junij 2015.

(4) PE 556.971, junij 2016.

(5) Uniform Law Review, 2004(4).

(6) M. Storme, Study on the approximation of the laws and rules of the Member States concerning certain aspects of the procedure for civil litigation (Študija o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o nekaterih vidikih civilnega pravdnega postopka, končno poročilo, Dordrecht, 1994).

(7) Glej med drugim: sodbo z dne 16. decembra 1976 v zadevi Comet BV proti Produktschap voor Siergewassen, 45/76, ECLI:EU:C:1976:191 in sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Marguerite Johnston proti Chief Constable of the Royal Ulster Constabulary, 222/84, ECLI:EU:C:1986:206.

(8) Na voljo na spletu: http://www.ejtn.eu/PageFiles/15756/Judicial%20Training%20Principles_SL.pdf

(9) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0276.

(10) Glej med drugim: sodbo z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (London) Ltd in Unibet (International) Ltd proti Justitiekanslern, C-432/05, ECLI:EU:C:2007:163.

(11) Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1).

(12) Direktiva Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (UL L 26, 31.1.2003, str. 41).

(13) Priporočilo Komisije z dne 11. junija 2013 o skupnih načelih za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije (UL L 201, 26.7.2013, str. 60).

(14) Direktiva 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL L 110, 1.5.2009, str. 30).

(15) Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL L 349, 5.12.2014, str. 1).

(16) Glej na primer uredbo o evropskem postopku v sporih majhne vrednosti (glej drugo opombo k uvodni izjavi G zgoraj) in uredbo o evropskem nalogu za zamrznitev bančnih računov (Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 189, 27.6.2014, str. 59).

(17) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, 30.4.2004, str. 45).

(18) Glej četrto opombo k uvodni izjavi G zgoraj.

(19) Glej peto opombo k uvodni izjavi G zgoraj.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PRIPOROČILA ZA DIREKTIVO EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SKUPNIH MINIMALNIH STANDARDIH ZA CIVILNE POSTOPKE V EU

A. NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

V Uniji je izvrševanje prava pred sodišči še vedno v veliki meri stvar nacionalnih postopkovnih pravil in prakse. Nacionalna sodišča so tudi sodišča Unije. Zato morajo postopki pred njimi zagotavljati poštenost, pravičnost in učinkovitost ter učinkovito uporabo prava Unije.

Z izvajanjem načela vzajemnega priznavanja sodb v civilnih zadevah se je povečalo zaupanje držav članic v civilnopravne sisteme drugih držav članic, medtem ko lahko ukrepi za približevanje zakonov in predpisov držav članic olajšajo sodelovanje med organi ter izboljšajo sodno varstvo pravic posameznika. Obseg vzajemnega zaupanja je močno odvisen od številnih dejavnikov, ki vključujejo mehanizme za zavarovanje pravic tožeče ali tožene stranke ob zagotovitvi dostopa do sodišč in sodnega varstva.

Čeprav so vse države članice pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), izkušnje kažejo, da zgolj to ne jamči vedno zadostnega zaupanja v civilnopravne sisteme drugih držav članic. Nacionalna pravila za civilni postopek v državah članicah se med seboj precej razlikujejo, pogosto v nekaterih temeljnih postopkovnih načelih in jamstvih, kar utegne ovirati vzajemno zaupanje med sodnimi organi.

Da bi zaščitili temeljne pravice in svoboščine državljanov Unije, posodobili nacionalne postopke, zagotovili enotne pogoje za podjetja in povečali rast zaradi uspešnih in učinkovitih pravnih sistemov, je treba sprejeti direktivo, v kateri bodo nadalje razviti minimalni standardi iz Listine in EKČP. Ustrezna pravna podlaga za tak predlog je člen 81(2) PDEU, ki se nanaša na ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. Direktivo je treba sprejeti po rednem zakonodajnem postopku.

Skupni minimalni standardi za civilne postopke so potrebni za oblikovanje trdne podlage za približevanje in izboljšanje nacionalnih zakonodaj, in sicer zaradi prožnosti, ki jo omogočajo državam članicam pri pripravi novih zakonov o civilnem postopku, in ker hkrati zrcalijo splošen konsenz o načelih pravosodne prakse v civilnih zadevah.

Skupni minimalni standardi bi morali voditi do okrepljenega zaupanja v civilnopravne sisteme vseh držav članic, kar bi moralo po drugi strani voditi do učinkovitejšega, hitrejšega in prožnejšega pravosodnega sodelovanja v duhu vzajemnega zaupanja. Prav tako bi morala odpraviti ovire za prosto gibanje državljanov na ozemlju vseh držav članic, s čimer bi zagotovili, da državljani, ki potujejo v tujino, ne bodo več imeli zadržkov glede civilnih pravosodnih sistemov drugih držav članic.

Predlagana direktiva ne nadomešča nacionalnih sistemov civilnega postopka v celoti. Ob upoštevanju nacionalnih posebnosti ter temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kar zagotavlja uspešen in učinkovit dostop do sodnega varstva, naj bi direktiva vzpostavila skupne minimalne standarde glede funkcije in vodenja civilnih postopkov v državah članicah za vse zadeve, ki sodijo na področje uporabe prava Unije Njen namen je tudi zagotoviti podlago za postopno nadaljnje približevanje sistemov civilnih postopkov v državah članicah.

Predlog ne vpliva na predpise držav članic glede organiziranosti sodišč in njihova pravila o imenovanju sodnikov.

Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti minimalnih standardov za civilne postopke, in ne presega tega, kar je nujno potrebno za zagotavljanje učinkovitega dostopa do pravnega varstva in vzajemnega zaupanja v Uniji.

B. BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke v Evropski uniji

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 81(2) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Unija si je zastavila cilj ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno vzpostavitev takega območja bo Unija sprejela ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

V skladu s členom 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije bi morali biti ti ukrepi namenjeni zagotavljanju, med drugim, vzajemnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb med državami članicami, čezmejnega vročanja listin, sodelovanja pri pridobivanju dokazov, učinkovitega dostopa do sodnega varstva in odprave ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti predpisov o civilnih postopkih, ki veljajo v državah članicah.

(3)

V skladu s sklepi predsedstva Evropskega sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, zlasti s točko 33, bi se z okrepljenim vzajemnim priznavanjem sodb in drugih sodnih odločb ter potrebnim približevanjem zakonodaje izboljšala sodelovanje med pristojnimi organi in sodno varstvo pravic posameznika. Načelo vzajemnega priznavanja bi moralo tako postati temelj pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v Uniji.

(4)

Glede na akcijski načrt Komisije za izvajanje stockholmskega programa, ki ga je na področju svobode, varnosti in pravice sprejel Evropski svet, evropsko pravosodno območje in pravilno delovanje enotnega trga temeljita na načelu vzajemnega priznavanja, ki izhaja iz ideje, da države članice medsebojno zaupajo v svoje sodne sisteme. To načelo lahko učinkovito deluje le na podlagi medsebojnega zaupanja sodnikov, pravnih strokovnjakov, podjetij in državljanov. Obseg zaupanja je odvisen od številnih dejavnikov, tudi od obstoja mehanizmov za zavarovanje procesnih pravic strank v civilnem postopku. Da se zagotovi uporaba tega načela, so zato potrebni skupni minimalni standardi, ki utrjujejo pravico do poštenega sojenja in učinkovitost pravosodnih sistemov ter prispevajo k učinkovitemu izvrševanju.

(5)

Z določitvijo minimalnih pravil o varstvu procesnih pravic strank in zagotavljanjem lažjega dostopa državljanov do sodnega varstva bi morala ta direktiva okrepiti zaupanje držav članic v civilnopravne sisteme drugih držav članic in s tem prispevati k spodbujanju kulture temeljnih pravic v Uniji, pa tudi k učinkovitejšemu notranjemu trgu, obenem pa s krepitvijo splošnega občutka pravičnosti, varnosti in predvidljivosti pripomoči k spoštovanju temeljnih svoboščin na celotnem ozemlju Unije.

(6)

Določbe te direktive bi se morale uporabljati za civilne spore s čezmejnimi posledicami, skupaj s tistimi, ki izhajajo iz kršitve pravic in svoboščin, ki jih jamči pravo Unije. Kjer se ta direktiva nanaša na kršitev pravic iz prava Unije, so zajeti vsi primeri, v katerih so bile ali bi lahko bile fizične ali pravne osebe oškodovane zaradi kršitve pravil Unije. Državam članicam nič ne bi smelo preprečevati uporabe določb te direktive tudi v izključno notranjih civilnopravnih zadevah.

(7)	Vse države članice so pogodbenice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950. Zadeve, omenjene v tej direktivi, bi se morale obravnavati v skladu z navedeno konvencijo in zlasti s pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva.

(8)

Ta direktiva si prizadeva za spodbujanje uporabe skupnih minimalnih standardov za civilne postopke, da se zagotovi učinkovit dostop do sodnega varstva v Uniji. Splošno priznano pravico do dostopa do sodnega varstva potrjuje tudi člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(9)

Civilni postopek bi bilo treba dodatno izboljšati z izkoriščanjem tehnološkega napredka na področju pravosodja in novih orodij, ki so na voljo sodiščem, s čimer bi lahko pripomogli k premoščanju geografske razdalje in njenih posledic v smislu visokih stroškov in dolgotrajnosti postopkov. Stranke in sodišča bi bilo treba še naprej spodbujati k uporabi sodobne komunikacijske tehnologije, da bi tako dodatno zmanjšali stroške pravdnega postopka in skrajšali njegovo trajanje.

(10)

Da bi se omogočilo zaslišanje oseb, ne da bi za to morale potovati na sodišče, bi morale države članice zagotoviti, da se glavne obravnave in pridobivanje dokazov z zaslišanji prič, izvedencev ali strank lahko izvajajo z uporabo vseh ustreznih sredstev komuniciranja na daljavo, razen če uporaba takšne tehnologije zaradi posebnih okoliščin zadeve ne bi bila ustrezna za pošteno vodenje postopka. Ta določba ne posega v Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 (1).

(11)

Sodišča držav članic bi morala imeti dostop do izvedenskih mnenj o tehničnih, pravnih ali drugih dokaznih vprašanjih. Razen če so potrebni prisilni ukrepi, in v skladu s svobodo opravljanja storitev ter sodno prakso Sodišča, bi morali sodniki v eni državi članici imeti možnost, da imenujejo izvedence za opravljanje preiskav v drugi državi članici brez predhodnega dovoljenja za to. Da bi olajšali upoštevanje strokovnega znanja na področju pravosodja in upoštevali omejitve pri imenovanju dovolj usposobljenih izvedencev v pristojnosti ene države članice, na primer zaradi tehnične zapletenosti zadeve ali obstoja neposredne ali posredne povezave med izvedencem in strankama, bi bilo treba vzpostaviti in posodabljati evropski register vseh nacionalnih imenikov izvedencev v okviru evropskega portala e-pravosodje.

(12)

Pri začasnih in varovalnih ukrepih bi bilo treba ustrezno uskladiti interes tožeče stranke za dodelitev začasnega sodnega varstva in interes tožene stranke, da prepreči zlorabo takega varstva. Kadar se začasni ukrepi zahtevajo pred izdajo sodne odločbe, bi moralo sodišče, pri katerem se vloga vloži, na podlagi dokazov, ki jih predloži tožeča stranka, ugotavljati, da je verjetno, da je tožbeni zahtevek po vsebini utemeljen. Poleg tega bi morala tožeča stranka v vseh primerih sodišču dokazati, da je za njen zahtevek nujno potrebno sodno varstvo in da bi bila brez začasnih ukrepov izvršitev obstoječe ali prihodnje sodne odločbe lahko onemogočena ali znatno otežena.

(13)

Določbe te direktive ne bi smele posegati v posebne določbe za uveljavljanje pravic na področju intelektualne lastnine iz aktov Unije, zlasti iz Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2). Prav tako ne bi smele posegati v posebne določbe o izterjavi čezmejnih dolgov, določene v evropskem nalogu za zamrznitev bančnih računov (3).

(14)	Sodišča bi morala dobiti ključno vlogo pri varovanju pravic in interesov vseh strank ter uspešnem in učinkovitem vodenju civilnih postopkov.

(15)

Cilj zagotavljanja poštenega sojenja, boljšega dostopa do sodnega varstva in vzajemnega zaupanja, ki je del politike Evropske unije za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice, bi moral vključevati dostop do sodnih in izvensodnih načinov reševanja sporov. Da bi stranke spodbudili k uporabi mediacije, bi morale države članice zagotoviti, da njihovi predpisi o zastaralnih in prekluzivnih rokih strankam ne preprečujejo dostopa do sodišča ali arbitraže v primeru neuspešnega poskusa mediacije.

(16)

Zaradi razlik v predpisih o civilnih postopkih med državami članicami in predvsem v pravilih o vročanju pisanj bi bilo treba opredeliti minimalne standarde, ki bi se morali uporabljati za civilne postopke, ki sodijo na področje delovanja prava Unije. Predvsem bi prednost morali imeti načini vročanja, ki zagotavljajo hiter in varen prejem vročenih pisanj z vročilnico. Zato bi bilo treba spodbujati uporabo sodobnih komunikacijskih tehnologij. Za pisanja, ki jih je treba vročiti strankam, bi morali biti elektronska vročitev in vročitev po pošti enakovredni. Elektronska oblika bi morala zagotavljati, da je vsebina teh pisanj in prejetega drugega pisnega sporočanja resnična in istovetna vsebini poslanih pisanj in poslanega drugega pisnega sporočanja ter da se na način, ki se uporablja za potrditev prejema, jamčita potrditev prejema s strani naslovnika in potrditev datuma prejema.

(17)

Države članice bi morale zagotoviti, da imajo stranke v civilnem postopku pravico do odvetnika po lastni izbiri. V čezmejnih sporih bi morale imeti stranke pravico do odvetnika v matični državi za predhodni posvet in do odvetnika v državi gostiteljici za vodenje pravdnega postopka. Da se zagotovi učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja, je bistvenega pomena zaupnost komuniciranja med strankami in odvetnikom. Države članice bi zato pri uveljavljanju pravice do odvetnika iz te direktive morale spoštovati zaupnost srečanj in drugih oblik komuniciranja med odvetnikom in stranko. Stranke v postopku bi morale imeti možnost, da se odpovejo pravici, ki jo imajo v skladu s to direktivo, če so bile obveščene o morebitnih posledicah v primeru odpovedi navedeni tej pravici.

(18)

Od tožeče stranke se ne bi smelo zahtevati, da zaradi plačila sodnih taks potuje v državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek, ali da v ta namen najame odvetnika. Da se zagotovi učinkovit dostop tožečih strank do postopka, bi morale države članice ponujati najmanj eno od možnosti plačila na daljavo po tej direktivi. Zagotoviti bi bilo treba, da so informacije o sodnih taksah in načinih plačila ter ustreznih organih ali organizacijah v državi članici, pristojnih za praktično pomoč, preglednejše in enostavno dostopne na internetu prek ustreznih nacionalnih spletnih strani.

(19)

Države članice bi morale zagotoviti spoštovanje temeljne pravice do brezplačne pravne pomoči iz tretjega odstavka člena 47 Listine. Vse fizične ali pravne osebe, vpletene v civilni spor, na katerega se nanaša ta direktiva, ne glede na to ali so tožeče ali tožene stranke, bi morale imeti možnost uveljaviti svoje pravice na sodiščih, tudi če zaradi svojega osebnega finančnega položaja ne morejo nositi stroškov postopka. Pravna pomoč bi morala kriti predpravdne nasvete z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, pravno pomoč pri vložitvi zadeve na sodišče ter zastopanje na sodišču in pomoč pri kritju stroškov postopka. Ta določba ne posega v Direktivo Sveta 2003/8/ES (4).

(20)

Oblikovanje evropske pravosodne kulture, ki v celoti spoštuje subsidiarnost in sorazmernost ter neodvisnost pravosodja, je ključnega pomena za učinkovito delovanje evropskega pravosodnega območja. Izobraževanje v pravosodju je bistveni element tega procesa, saj povečuje zaupanje med državami članicami, pravosodnimi delavci in državljani. V zvezi s tem bi morale države članice sodelovati in podpirati poklicno usposabljanje in izmenjavo dobre prakse med pravnimi strokovnjaki.

(21)

Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela ovirati vzajemnega zaupanja in učinkovitega dostopa do sodnega varstva, ki naj bi ju ta minimalna pravilna omogočala. Raven varstva, ki je zagotovljena z Listino, kot jo razlaga Sodišče, ter primarnost, enotnost in učinkovitost prava Unije s tem ne bi smele biti ogrožene.

(22)

Ker države članice ciljev te direktive, in sicer opredelitve minimalnih standardov za civilne postopke, ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(23)

V skladu s [členom 3]/[členoma 1 in 2] Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, [sta ti dve državi članici predložili uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive] / [in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti dve državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča niti se v njiju ne uporablja].

(24)	V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

Namen te direktive je približati sisteme civilnih postopkov, da se v celoti zagotovi spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, kot je priznana v členu 47 Listine in členu 6 EKČP, z določitvijo minimalnih standardov glede začetka, poteka in zaključka civilnega postopka pred sodišči držav članic.

Člen 2

Področje uporabe

1. Brez poseganja v standarde civilnega postopka, ki so določeni ali so lahko določeni v zakonodaji Unije ali nacionalni zakonodaji, če so ti za stranke ugodnejši, se ta direktiva uporablja v sporih s čezmejnimi posledicami za civilne in gospodarske zadeve, ne glede na vrsto sodišča, razen za tiste pravice in obveznosti, ki niso na voljo strankam v skladu s pravom, ki se uporablja. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).

2. Za namene te direktive „država članica“ pomeni državo članico, razen [Združenega kraljestva, Irske in] Danske.

Člen 3

Spori s čezmejnimi posledicami

1. Za namene te direktive je spor s čezmejnimi posledicami tisti, v katerem:

(a)	ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, ali

(b)	imata obe stranki stalno prebivališče v isti državi članici, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, če je kraj izvajanja pogodbe, kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ali kraj izvršbe sodbe v drugi državi članici, ali

(c)	imata obe stranki stalno prebivališče v isti državi članici, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, če spor spada na področje uporabe prava Unije.

2. Za namen odstavka 1 se stalno prebivališče določi v skladu s členoma 62 in 63 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

POGLAVJE II:

MINIMALNI STANDARDI ZA CIVILNE POSTOPKE

Oddelek 1:

Pošten in učinkovit izid

Člen 4

Splošna obveznost glede učinkovitega sodnega varstva

Države članice določijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavljanja pravic iz civilnega prava Unije. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva morajo biti pošteni in pravični in ne smejo biti nepotrebno zapleteni ali dragi ter določati nerazumnih rokov ali povzročati neupravičenih zamud, obenem pa morajo spoštovati nacionalne posebnosti in temeljne pravice.

Ukrepi, postopki in pravna sredstva morajo biti tudi učinkoviti in sorazmerni, uporabljati pa se morajo na način, ki omogoča izogibanje nastajanju ovir za učinkovit dostop do sodnega varstva ter morajo zagotavljati varovala pred njihovo zlorabo.

Člen 5

Glavna obravnava

1. Države članice zagotovijo pošteno vodenje postopka. Kjer stranke ne morejo biti fizično prisotne ali kjer so se stranke s soglasjem sodišča dogovorile, da uporabijo sredstva za hitrejše komuniciranje, države članice zagotovijo, da se lahko glavna obravnava izvede ob uporabi katere koli ustrezne tehnologije komuniciranja na daljavo, na primer videokonference ali telekonference, ki je na voljo sodišču.

2. Kadar ima oseba, ki bo zaslišana, stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek, se udeležba te osebe na glavni obravnavi prek videokonference, telekonference ali s pomočjo druge ustrezne tehnologije komuniciranja na daljavo uredi z uporabo postopkov, določenih v Uredbi (ES) št. 1206/2001. Kar zadeva videokonference, se upoštevajo priporočila Sveta o čezmejni uporabi videokonferenc, ki jih je sprejel Svet 15. in 16. junija 2015 (6), in delo, opravljeno v okviru evropskega portala e-pravosodja.

Člen 6

Začasni in varovalni ukrepi

1. Države članice zagotovijo, da so vzpostavljeni začasni ukrepi za ohranitev dejanskega ali pravnega stanja, da se zagotovi popolna učinkovitost poznejše sodne odločbe o glavni stvari pred začetkom postopka o glavni stvari in v kateri koli fazi takšnega postopka.

Ukrepi iz prvega pododstavka vključujejo tudi potrebne ukrepe za preprečitev morebitne neposredne kršitve ali takojšnje prenehanje domnevne kršitve ter ohranitev premoženja, s katerimi se zagotovi, da poznejša izvršba zahtevka ne bo ovirana ali znatno otežena.

2. Taki ukrepi spoštujejo pravice obrambe in morajo biti sorazmerni z značilnostmi in resnostjo domnevne kršitve, po potrebi pa omogočajo zagotavljanje jamstev za kritje stroškov in škode, povzročene toženi stranki z neupravičenimi zahtevki. Sodišča smejo od tožeče stranke zahtevati, da predloži vsakršne razumno razpoložljive dokaze, ki v zadostni meri utemeljujejo potrebnost in sorazmernost začasnega ukrepa.

3. Države članice zagotovijo, da se v ustrezno utemeljenih primerih lahko začasni ukrepi sprejmejo brez zaslišanja tožene stranke, kadar bi odlašanje lahko povzročilo nepopravljivo škodo tožeči stranki ali kadar obstaja dokazljivo tveganje, da bodo dokazi uničeni. V tem primeru se stranke obvesti brez nepotrebnega odlašanja, najpozneje takoj po izvedbi ukrepov.

Na zahtevo tožene stranke se opravi pregled, vključno s pravico do izjave, z namenom, da se v razumnem roku po obvestilu o ukrepih odloči, ali je treba ukrepe spremeniti, preklicati ali potrditi.

Če se ukrepi iz prvega pododstavka prekličejo ali če se naknadno ugotovi, da ni bilo kršitve ali nevarnosti kršitve, lahko Sodišče tožeči stranki na zahtevo tožene stranke naloži plačilo ustrezne odškodnine toženi stranki za kakršno koli škodo, ki jo je utrpela zaradi teh ukrepov.

4. Ta člen ne posega v Direktivo 2004/48/ES in Uredbo (EU) št. 655/2014.

Oddelek 2

Učinkovitost postopka

Člen 7

Postopkovna učinkovitost

1. Sodišča držav članic bi morala spoštovati pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, ki zagotavlja dostop do sodnega varstva, in načelo kontradiktornosti postopka, še zlasti pri odločanju o nujnosti glavne obravnave in izvajanja dokazov ter obsegu izvajanja dokazov.

2. Sodišča držav članic odločajo v najkrajšem možnem času ne glede na prekluzivne roke za konkretne zahtevke v različnih fazah postopka.

Člen 8

Obrazložene odločbe

Države članice zagotovijo, da sodišča predložijo dovolj podrobno obrazloženo odločbo v razumnem času, da se strankam omogoči, da učinkovito izkoristijo pravice do pregleda odločbe ali pritožbe.

Člen 9

Splošna načela za vodenje postopka

1. Države članice zagotovijo, da sodišča dejavno vodijo zadeve, ki potekajo pred njimi, s čimer zagotovijo pošteno in učinkovito reševanje sporov v razumnem času in s sprejemljivimi stroški, brez omejevanja prostega opredeljevanja strank o vsebini in dokaznem materialu v svojem primeru.

2. Kolikor je to izvedljivo, sodišče zadevo vodi v posvetovanju s strankami. Natančneje, dejavno vodenje zadev lahko vključuje:

(a)	spodbujanje strank k medsebojnemu sodelovanju med postopkom;

(b)	opredeljevanje zahtevkov v zgodnji fazi;

(c)	odločanje, katere zahtevke je treba temeljito preučiti, in vnaprejšnje odločanje o drugih zahtevkih;

(d)	odločanje o zaporedju reševanja zahtevkov;

(e)	pomoč strankama, da se sporazumeta o tožbi v celoti ali delno;

(f)	določitev rokov za nadzor nad potekom tožbe;

(g)	obravnavanje čim več različnih vidikov tožbe hkrati;

(h)	obravnavanje tožbe brez zahtevane navzočnosti strank;

(i)	uporabo razpoložljivih tehničnih sredstev.

Člen 10

Pridobivanje dokazov

1. Države članice zagotovijo, da so na voljo učinkovita sredstva za predstavljanje, pridobivanje in hrambo dokazov ob upoštevanju pravic obrambe in potrebe po varstvu zaupnih podatkov.

2. Države članice spodbujajo uporabo sodobne komunikacijske tehnologije pri pridobivanju dokazov. Sodišče izbere najpreprostejši in najcenejši način pridobivanja dokazov.

Člen 11

Sodni izvedenci

1. Države članice zagotovijo, da lahko sodišče brez poseganja v možnost strank, da predložijo izvedenske dokaze, kadar koli imenuje sodne izvedence, da bi pridobilo izvedensko mnenje o posameznih vidikih primera. Sodišče takšnemu izvedencu priskrbi vse potrebne informacije za pripravo izvedenskega mnenja.

2. V čezmejnih sporih, razen kadar so potrebni prisilni ukrepi ali kadar preiskava poteka na krajih, povezanih z izvajanjem pristojnosti države članice, ali na krajih, do katerih je po pravu države članice, v kateri se opravlja preiskava, dostop ali drug povezan ukrep prepovedan ali omejen na določene osebe, države članice zagotovijo, da lahko sodišče imenuje sodnega izvedenca, da opravi preiskave zunaj pristojnosti sodišča brez predložitve predhodnega zahtevka v zvezi s tem pri pristojnem organu druge države članice.

3. Za namen odstavkov 1 in 2 Komisija z združitvijo obstoječih nacionalnih imenikov izvedencev vzpostavi evropski register izvedencev, ki je na voljo prek evropskega portala e-pravosodja.

4. Sodni izvedenci jamčijo neodvisnost in nepristranskost v skladu z določbami, ki veljajo za sodnike, iz člena 22.

5. Izvedenska mnenja, ki jih sodišču predložijo sodni izvedenci, so dostopna strankam, ki imajo možnost, da nanje podajo pripombe.

Oddelek 3:

Dostop do sodišč in sodnega varstva

Člen 12

Reševanje sporov

1. Države članice zagotovijo, da lahko sodišče v kateri koli fazi postopka in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, če meni, da je spor primeren za poravnavo, strankama predlaga uporabo mediacije za poravnavo ali preučitev možnosti poravnave spora.

2. Odstavek 1 ne posega v pravico strank, ki izberejo mediacijo, da sprožijo sodni postopek ali arbitražo v zvezi s tem sporom zaradi izteka zastaralnega ali prekluzivnega roka med postopkom mediacije.

Člen 13

Stroški pravdnega postopka

1. Države članice zagotovijo, da sodne takse, zaračunane v državah članicah za civilne spore, niso nesorazmerne z vrednostjo zahtevka in ne onemogočijo ali čezmerno otežijo pravdnega postopka.

2. Sodne takse, ki se v državah članicah zaračunajo za civilne spore, državljane ne odvračajo od predložitve zadeve sodišču ali jih ovirajo pri dostopu do sodnega varstva.

3. Stranke lahko sodne takse poravnajo z uporabo sredstev za plačilo na daljavo, tudi iz države članice, ki ni država članica, v kateri je sodišče, prek bančnega nakazila ali s kreditno ali debetno kartico.

4. Države članice zagotovijo, da so informacije o sodnih taksah in načinih plačila ter organih ali organizacijah v državi članici, pristojnih za praktično pomoč, preglednejše in zlahka dostopne na internetu. V ta namen države članice te informacije predložijo Komisiji, ta pa poskrbi, da se javno objavijo in razširijo na kakršen koli ustrezen način, zlasti pa prek evropskega portala e-pravosodje.

Člen 14

Načelo kdor izgubi, plača

1. Države članice zagotovijo, da stroške postopka plača stranka, ki v pravdi ne uspe, vključno tudi z vsemi stroški, nastalimi zato, ker je drugo stranko zastopal odvetnik ali drug pravni strokovnjak, ali vse stroške, nastale zaradi vročitve ali prevoda pisanj, ki ustrezajo vrednosti zahtevka in so neizogibni.

2. Če stranka v pravdi le delno uspe ali pa uspe v izrednih razmerah, lahko sodišča odredijo, naj se stroški pravično porazdelijo ali naj stranke krijejo lastne stroške.

3. Stranka mora kriti vse nepotrebne stroške, ki jih je povzročila sodišču ali drugi stranki, bodisi z nepotrebnimi zahtevki ali drugim nerazumnim pravdanjem.

4. Sodišče lahko plačilo stroškov prilagodi tako, da izražajo nerazumno nesodelovanje ali sodelovanje v slabi veri v prizadevanjih za poravnavo v skladu s členom 20.

Člen 15

Brezplačna pravna pomoč

1. Da bi poskrbele za učinkovit dostop do sodnega varstva, države članice zagotovijo, da lahko sodišča stranki dodelijo brezplačno pravno pomoč.

2. Brezplačna pravna pomoč lahko v celoti ali deloma krije naslednje stroške:

(a)	sodne takse, s popolno ali delno oprostitvijo ali odlogom plačila;

(b)

stroške pravne pomoči in zastopanja v zvezi s:

(i)	predpravdnimi nasveti z namenom doseči poravnavo, preden se sproži sodni postopek, v skladu s členom 12(1);

(ii)	začetkom in vodenjem postopka pred sodiščem;

(iii)

vsemi stroški v zvezi s postopkom, vključno s prošnjo za brezplačno pravno pomoč;

(iv)

izvršbo;

(c)	druge potrebne stroške v povezavi s postopkom, ki jih nosi stranka, vključno s stroški prič, izvedencev, tolmačev in prevajalcev ter potrebnimi potnimi stroški, stroški nastanitve in bivanja stranke in njenega zastopnika;

(d)	stroške uspešne stranke, če tožeča stranka izgubi tožbo, v skladu s členom 14.

3. Države članice zagotovijo, da je fizična oseba, ki je državljan Evropske unije ali državljan tretje države, ki zakonito biva v državi članici Evropske unije, upravičen do pravne pomoči, če:

(a)	je zaradi svojega ekonomskega položaja v celoti ali delno nesposoben nositi stroške iz odstavka 2 tega člena in

(b)	obstajajo razumne možnosti za uspeh tožbe, v zvezi s katero se vloži prošnja za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju postopkovnega položaja tožeče stranke in

(c)	je tožeča stranka, ki zaprosi za pravno pomoč, aktivno legitimirana v skladu z ustreznimi nacionalnimi določbami.

4. Pravne osebe so upravičene do pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma stroškov postopka in/ali odvetnika. Pri odločanju o dodelitvi take pomoči lahko sodišča med drugim upoštevajo:

(a)	organizacijsko obliko pravne osebe in to, ali opravlja pridobitno ali nepridobitno dejavnost;

(b)	finančno sposobnost njenih družbenikov ali delničarjev;

(c)	zmožnost, da si ti družbeniki ali delničarji priskrbijo denarna sredstva, potrebna za vložitev tožbe.

5. Države članice zagotovijo, da so državljani Unije in pravne osebe v njej obveščeni o postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči iz odstavkov 1 do 4 zaradi zagotavljanja njene učinkovitosti in dostopnosti.

6. Ta člen ne posega v Direktivo 2003/8/ES.

Člen 16

Financiranje

1. Države članice zagotovijo, da v primerih, ko tožbo financira tretja oseba zasebnega prava, ta tretja oseba ne:

(a)	skuša vplivati na postopkovne odločitve tožeče stranke, vključno z odločitvami o poravnavi;

(b)	financira tožbe zoper toženo stranko, ki je konkurent osebe, ki financira, ali zoper toženo stranko, od katere je oseba, ki financira, odvisna;

(c)	zaračuna previsokih obresti za zagotovljena finančna sredstva.

2. Države članice zagotovijo, da v primerih, ko tožbe financirajo tretje osebe zasebnega prava, plačilo ali obresti osebi, ki financira, niso odvisni od doseženega zneska poravnave ali odškodnine, razen če dogovora o financiranju ne ureja javni organ, ki jamči interese strank.

Oddelek 4:

Poštenost postopka

Člen 17

Vročanje pisanj

1. Države članice zagotovijo, da se načelno uporabljajo načini, pri katerih se jamči prejem vročenih pisanj.

2. Države članice zagotovijo, da se pisanja o začetku postopka ali enakovredna pisanja in sodni pozivi na sodno obravnavo lahko vročajo v skladu z nacionalnim pravom na enega od naslednjih načinov:

(a)	osebna vročitev;

(b)	vročitev po pošti;

(c)	vročitev po elektronski poti, denimo po telefaksu ali elektronski pošti.

Vročitev potrjuje vročilnica z datumom prejema, ki jo podpiše naslovnik.

Za vročitev po elektronski poti v skladu s točko (c) prvega pododstavka tega odstavka se uporabljajo ustrezno visoki tehnični standardi, ki jamčijo istovetnost pošiljatelja in varen prenos vročenih pisanj.

Ta pisanja se lahko vročajo tudi z osebno vročitvijo, ki jo potrjuje dokument s podpisom pristojne osebe, ki je opravila vročitev, in navedbo, da je naslovnik prejel pisanje ali je brez pravne utemeljitve zavrnil njen sprejem, ter datumom vročitve.

3. Če vročitev v skladu z odstavkom 2 ni mogoča in če je naslov tožene stranke zanesljivo znan, se lahko vročitev izvede na enega od naslednjih načinov:

(a)	z osebno vročitvijo na osebnem naslovu tožene stranke osebam, ki s toženo stranko živijo v istem gospodinjstvu ali so tam zaposlene;

(b)	v primeru samozaposlene tožene stranke ali pravne osebe z osebno vročitvijo v poslovnih prostorih tožene stranke osebam, ki jih zaposluje tožena stranka;

(c)	z oddajo pisanj v poštni nabiralnik tožene stranke;

(d)	z deponiranjem pisanj na poštnem uradu ali pri pristojnem javnem organu in oddajo pisnega obvestila o deponiranju v poštni nabiralnik tožene stranke, če pisno obvestilo jasno navaja naravo pisanja kot sodnega pisanja ali pravni učinek pisnega obvestila kot opravo vročitve in začetek teka rokov;

(e)	s poštno vročitvijo brez vročilnice iz odstavka 4, če ima tožena stranka naslov v državi članici izvora;

(f)	v elektronski obliki z avtomatično potrditvijo dostave, če je tožena stranka ta način vročanja vnaprej izrecno sprejela.

Vročitev na podlagi točk od (a) do (d) prvega pododstavka tega odstavka se potrdi:

(a)

z dokumentom, podpisanim s strani pristojne osebe, ki je opravila vročitev, z navedbo:

(i)	polnega imena osebe, ki je obvestilo ali sporočilo vročila;

(ii)	uporabljenega načina vročitve;

(iii)

datuma vročitve;

(iv)	če so bila vročena pisanja vročena drugi osebi namesto toženi stranki, imena te osebe in njenega razmerja do tožene stranke in

(v)	drugih obveznih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z nacionalnim pravom.

(b)	s potrdilom o prejemu s strani osebe, ki ji je bilo pisanje vročeno, za namen točk (a) in (b) prvega pododstavka tega odstavka.

4. Vročitev na podlagi odstavkov 2 in 3 tega člena se lahko izvrši tudi pri pravnem ali pooblaščenemu zastopniku tožene stranke.

5. Če se pisanja o začetku postopka ali enakovredna pisanja ali sodni pozivi vročajo zunaj držav članic, se lahko vročijo na kakršen koli način, določen z:

(a)	Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (7), kadar se uporablja, ob spoštovanju pravic prejemnika po uredbi ali

(b)	Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini ali drugo konvencijo ali sporazumom, kadar se uporablja.

6. Ta direktiva ne vpliva na uporabo Uredbe (ES) št. 1393/2007 in ne posega v Uredbo (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (8) in Uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

Člen 18

Pravica do odvetnika v civilnem postopku

1. Države članice strankam v civilnem postopku zagotovijo pravico do odvetnika po lastni izbiri na takšen način, da se jim omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje pravic.

V čezmejnih sporih države članice zagotovijo, da imajo stranke v civilnem postopku pravico do odvetnika v matični državi za predhodni posvet in do odvetnika v državi gostiteljici za vodenje pravdnega postopka.

2. Države članice spoštujejo zaupnost komunikacije med strankami v sporu in njihovim odvetnikom. Takšna komunikacija vključuje srečanja, dopisovanje, telefonske pogovore in druge oblike komunikacije, dovoljene na podlagi nacionalnega prava.

3. Brez poseganja v nacionalno pravo, ki določa obvezno navzočnost ali pomoč odvetnika, se lahko stranke v civilnem postopku odpovejo pravici iz odstavka 1 tega člena, kadar:

(a)	so stranke ustno ali pisno prejele jasne in zadostne informacije v preprostem in razumljivem jeziku o morebitnih posledicah odpovedi tej pravici in

(b)	je odpoved dana prostovoljno in nedvoumno.

Države članice zagotovijo, da lahko stranke naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi civilnega postopka in da so seznanjene s to možnostjo.

4. Ta določba ne posega v določbe o pravnem zastopanju iz Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Uredbe (ES) št. 1896/2006 in Uredbe (EU) št. 655/2014.

Člen 19

Dostop do informacij

Države članice si prizadevajo državljanom zagotoviti pregledne in zlahka dostopne informacije o začetku različnih postopkov, zastaralnih oziroma prekluzivnih rokih, pristojnih sodiščih za različne spore in obrazcih, ki jih je treba izpolniti za ta namen. S tem členom se od držav članic nikakor ne zahteva, da zagotovijo pravno pomoč v obliki pravne presoje konkretne zadeve.

Člen 20

Tolmačenje in prevod ključnih pisanj

Države članice si prizadevajo zagotoviti, da vse strani v sporu popolnoma razumejo pravdni postopek. Ta cilj vključuje tudi razpoložljivost tolmačenja med civilnim postopkom in pisnih prevodov vseh ključnih pisanj, da bi zagotovili poštenost postopka v skladu z določbami člena 15 te direktive.

Člen 21

Obveznosti strank ali njihovih zastopnikov

Države članice zagotovijo, da stranke v sporu in njihovi zastopniki v stikih s sodiščem in drugimi strankami ravnajo v dobri veri in s spoštovanjem ter zadev ali dejstev pred sodiščem ne prikazujejo napačno, bodisi namerno bodisi ob obstoju utemeljenih razlogov, da bi to morali vedeti.

Člen 22

Javni postopki

Države članice zagotovijo, da so postopki javni, razen če jih sodišče po potrebi določi za tajne, če je to v interesu ene izmed strank ali drugih vpletenih oseb ali v splošnem interesu pravice ali javnega reda.

Člen 23

Sodna neodvisnost in nepristranskost

1. Države članice zagotovijo, da sodišča in sodniki uživajo sodno neodvisnost. Iz sestave sodišč izhajajo zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o nepristranskosti.

2. Sodniki pri opravljanju svojih nalog niso vezani na nikakršna navodila in niso izpostavljeni vplivom ali pritiskom ter osebnim predsodkom ali pristranskosti v nobeni zadevi.

Člen 24

Usposabljanje

1. Brez poseganja v neodvisnost sodstva in razlike v organiziranosti sodstva v Uniji države članice zagotovijo, da sodstvo, pravne fakultete in pravni poklici okrepijo svoje programe usposabljanja v pravosodju, da se zagotovi vključitev prava in postopkov Unije v usposabljanje na nacionalni ravni.

2. Programi usposabljanja so praktično naravnani, povezani z vsakodnevnim delom pravnih strokovnjakov, se izvajajo v kratkem času in uporabljajo aktivne in sodobne učne metode ter vključujejo možnosti osnovnega in permanentnega usposabljanja. Programi usposabljanja so usmerjeni zlasti v:

(a)	pridobivanje zadostnega poznavanja instrumentov pravosodnega sodelovanja Unije in samodejnega rednega sklicevanja na sodno prakso Unije, preverjanja prenosa v nacionalno pravo ter uporabe postopka predhodnega odločanja Sodišča Evropske unije;

(b)	razširjanje znanja in izkušenj o pravu in postopkih Unije ter drugih pravnih sistemih;

(c)	omogočanje kratkoročnih izmenjav za nove sodnike;

(d)	obvladovanje tujega jezika in pravnega izrazoslovja v njem.

POGLAVJE III:

KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Prenos

1. Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za izpolnjevanje te direktive, do … [eno leto po začetku veljavnosti te direktive]. O tem nemudoma obvestijo Komisijo.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice sporočijo Komisiji besedilo določb predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 26

Pregled

Komisija najpozneje do 31. decembra 2025, nato pa vsakih pet let, predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive na podlagi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov. V okviru tega zlasti oceni njegov učinek na dostop do sodnega varstva, na temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in do poštenega sojenja, na sodelovanje v civilnih zadevah ter na delovanje enotnega trga, MSP, konkurenčnost gospodarstva Evropske unije in zaupanje potrošnikov. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi za prilagoditev in okrepitev te direktive.

Člen 27

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 28

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V …, [datum]

za Evropski parlament

Predsednik

za Svet

Predsednik

(1) Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (UL L 174, 27.6.2001, str. 1).

(2) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, 30.4.2004, str. 45).

(3) Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 189, 27.6.2014, str. 59).

(4) Direktiva Sveta 2003/8/ES z dne 27. januarja 2003 o izboljšanju dostopa do pravnega varstva v čezmejnih sporih z uvedbo minimalnih skupnih pravil v zvezi s pravno pomočjo pri takih sporih (UL L 26, 31.1.2003, str. 41).

(5) Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).

(6) Priporočila Sveta „Spodbujanje uporabe in izmenjave najboljših praks o čezmejnih videokonferencah na področju pravosodja v državah članicah in na ravni EU“ (UL C 250, 31.7.2015, str. 1).

(7) Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (UL L 324, 10.12.2007, str. 79).

(8) Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL L 143, 30.4.2004, str. 15).

(9) Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30.12.2006, str. 1).

(10) Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1).

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/60

P8_TA(2017)0287

Daljša življenjska doba za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja (2016/2272(INI))

(2018/C 334/06)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 114,

—	ob upoštevanju členov 191, 192 in 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sklicevanja na cilj skrbne in preudarne uporabe naravnih virov,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2008 z naslovom Trajnostna potrošnja in proizvodnja ter akcijski načrt za trajnostno industrijsko politiko (COM(2008)0397),

—	ob upoštevanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (1),

—

ob upoštevanju delovnega načrta Komisije za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 (COM(2016)0773), zlasti cilja glede določitve zahtev, ki bi bile bolj specifične za posamezni izdelek in bolj horizontalne na področjih, kot so trpežnost, popravljivost, nadgradljivost, zasnovanost za razstavljanje ter preprosta ponovna uporaba in recikliranje,

—	ob upoštevanju Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (2),

—	ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (3) (sedmi okoljski akcijski program),

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. oktobra 2013 o temi Za trajnejšo potrošnjo: življenjska doba industrijskih proizvodov in obveščanje potrošnikov za ponovno pridobitev zaupanja (4),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 (COM(2011)0021),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. aprila 2013 z naslovom Oblikovanje enotnega trga za ekološke proizvode – Izboljšanje obveščanja o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij (COM(2013)0196),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov (COM(2014)0398),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. decembra 2015 z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo (COM(2015)0614) in svežnja o krožnem gospodarstvu, na podlagi katerega je predvidena zlasti revizija direktiv o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES, t. i. okvirna direktiva o odpadkih), embalaži in odpadni embalaži (Direktiva 94/62/ES), odlaganju odpadkov na odlagališčih (Direktiva 1999/31/ES), izrabljenih vozilih (Direktiva 2000/53/ES), baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih (Direktiva 2006/66/ES) ter odpadni električni in elektronski opremi (Direktiva 2012/19/EU),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739),

—	ob upoštevanju predloga Komisije za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. decembra 2015 o nekaterih vidikih pogodb o spletni in drugi prodaji blaga na daljavo (COM(2015)0635),

—	ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov (5),

—	ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (6),

—

ob upoštevanju poročila Evropske potrošniške organizacije z dne 18. avgusta 2015 z naslovom Durable goods: More sustainable products, better consumer rights. Consumer expectations from the EU’s ressource efficiency and circular economy agenda (Trpežno blago: bolj trajnostni izdelki, večje pravice potrošnikov. Pričakovanja potrošnikov glede načrta EU o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu),

—	ob upoštevanju študije Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 29. marca 2016 z naslovom The influence of lifespan labelling on consumers (Učinki označevanja življenjske dobe izdelkov na potrošnike),

—	ob upoštevanju študije, izvedene julija 2016 na zahtevo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, z naslovom A longer life time for products: benefits for consumers and companies (Daljša življenjska doba izdelkov: koristi za potrošnike in podjetja),

—	ob upoštevanju sinteze Evropskega centra za varstvo potrošnikov z dne 18. aprila 2016 z naslovom Planned obsolescence or by-products of consumer society (Načrtovano zastaranje ali odkloni potrošniške družbe),

—	ob upoštevanju avstrijskega standarda ONR 192102, ki se imenuje Label of excellence for durable, repair-friendly designed electrical and electronic appliances (oznaka odličnosti za trpežne popravljive električne in elektronske naprave),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0214/2017),

A.	ker je Komisija v delovnem načrtu za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 obravnavala krožno gospodarstvo in potrebo po reševanju vprašanja trpežnosti in možnosti recikliranja izdelkov;

B.	ker dejstvo, da je Evropski ekonomsko-socialni odbor sprejel mnenje o življenjski dobi izdelkov, kaže na to, da se gospodarski subjekti in civilna družba zanimajo za to vprašanje;

C.	ker je treba poiskati ravnovesje med daljšo življenjsko dobo izdelkov ter inovacijami, raziskavami in razvojem;

D.	ker študija, ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, kaže, da so za spodbujanje daljše življenjske dobe izdelkov potrebni širši ukrepi politike;

E.	ker soobstajajo raznovrstni gospodarski in poslovni modeli, med drugim gospodarski model, ki temelji na uporabi in s katerim je mogoče zmanjšati negativne okoljske vplive;

F.	ker je treba spodbujati daljšo življenjsko dobo izdelkov, zlasti pa ukrepati proti načrtovanemu zastaranju;

G.	ker je treba podpirati evropski sektor popravil, ki ga večinoma sestavljajo mikro, mala in srednja podjetja;

H.	ker bo bolj harmonizirana ureditev na področju ponovne uporabe izdelkov spodbudila lokalno gospodarstvo in notranji trg z ustvarjanjem novih delovnih mest in spodbujanjem povpraševanja po rabljenem blagu;

I.	ker sta ohranjanje surovin in omejevanje proizvodnje odpadkov pomembna tako z gospodarskega kot okoljskega vidika, kar se je skušalo upoštevati v pojmu razširjene odgovornosti proizvajalca;

J.	ker raziskava Eurobarometer iz junija 2014 kaže, da bi 77 odstotkov potrošnikov v Evropski uniji pokvarjene izdelke najprej poskusilo popraviti, šele potem bi kupili nove; ker je treba še izboljšati potrošniške informacije o trpežnosti in popravljivosti izdelkov;

ker so zanesljivi in trpežni izdelki za potrošnike stroškovno učinkoviti in preprečujejo čezmerno izkoriščanje virov ter odpadke; ker je zato pomembno zagotoviti, da bo uporabna življenjska doba potrošniških izdelkov podaljšana z zasnovo, tako da bo zagotovljena trpežnost ter možnost popravila, nadgradnje, razstavitve in recikliranja;

ker upadanje zaupanja potrošnikov v kakovost izdelkov škodi evropskim podjetjem; ker je 24-mesečna zakonita garancija najnižji prag, ki velja v vsej EU, in ker so nekatere države članice v skladu z Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij sprejele določbe, ki bolj varujejo potrošnike;

M.	ker je treba spoštovati pravico potrošnikov do izbire glede na njihove različne potrebe, pričakovanja in želje;

N.	ker potrošniki niso pravilno poučeni o življenjski dobi izdelkov, čeprav je študija Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz marca 2016 pokazala, da obstaja pozitivna povezava med označevanjem življenjske dobe izdelkov in vedenjem potrošnikov;

O.	ker o življenjski dobi izdelkov in načinu, kako se starajo, odločajo različni naravni ali umetni dejavniki, kot so sestava, funkcionalnost, stroški popravila in vzorci porabe;

P.	ker je treba omogočiti enostaven dostop do popravil in rezervnih delov;

Q.	ker je poleg dolge življenjske dobe in kakovosti izdelkov v njihovi življenjski dobi pomembno tudi to, kako prispevajo k varstvu virov;

R.	ker je vse več nacionalnih pobud za reševanje vprašanja prezgodnjega zastaranja blaga in programske opreme; ker je treba v zvezi s tem oblikovati skupno strategijo za enotni trg;

S.	ker je življenjska doba digitalnih nosilcev bistvena za življenjsko dobo elektronskih naprav; ker morajo biti elektronske naprave zaradi vse hitrejšega zastaranja programske opreme prilagodljive, da bi ostale konkurenčne;

T.	ker izdelki z vgrajenimi napakami, ki so zasnovani tako, da se po določeno pogosti uporabi pokvarijo in dokončno prenehajo delovati, pri potrošnikih kvečjemu vzbudijo nezaupanje in na trgu ne bi smeli biti dovoljeni;

U.	ker po podatkih Eurobarometer 90 % evropskih državljanov meni, da bi morali imeti izdelki jasno označeno uporabno življenjsko dobo;

V.	ker bi imeli vsi gospodarski subjekti, tudi mala in srednja podjetja, korist od izdelkov z daljšo življenjsko dobo;

W.	ker se v sedmem okoljskem akcijskem programu poziva k sprejetju posebnih ukrepov za izboljšanje trpežnosti, popravljivosti in ponovne uporabe izdelkov ter za podaljšanje njihove življenjske dobe;

X.	ker ima pri tem pomembno vlogo razširjena odgovornost proizvajalca;

ker so za uresničitev modela krožnega gospodarstva nujni sodelovanje oblikovalcev politik, državljanov in podjetij ter spremembe v zasnovi in prodaji izdelkov in storitev, pa tudi spremembe v miselnosti in pričakovanjih potrošnikov ter pri poslovnih dejavnostih, in sicer prek ustvarjanja novih trgov, ki se odzivajo na spremembe v vzorcih potrošnje in se razvijajo k uporabi, ponovni uporabi in souporabi izdelkov, s čimer bi pomagali podaljšati njihovo življenjsko dobo in ustvarili konkurenčne, trajne in trajnostne izdelke;

Z.	ker pri številnih svetilkah ni mogoče zamenjati žarnice, kar lahko pri njeni okvari povzroči težave, če pridejo na trg nove, učinkovitejše žarnice ali če se spremenijo želje strank, na primer glede barve svetlobe, saj je treba zamenjati celotno svetilko;

AA.	ker bi bilo zaželeno, da bi bile tudi sijalke (LED) zamenljive in ne trdno pritrjene;

AB.	ker je treba pri razvoju krožnega gospodarstva dodatno spodbujati možnost popravila, predelave in nadgradnje, trpežnost ter možnost recikliranja izdelkov, da bi podaljšali življenjsko dobo in trajanje uporabe izdelkov in/ali njihovih sestavnih delov;

AC.	ker vse večja raznolikost izdelkov, vse krajši inovacijski cikli in modni trendi, ki se nenehno spreminjajo, vodijo k vse hitrejšemu nakupu izdelkov ter s tem h krajši dobi njihove uporabe;

AD.	ker ima sektor popravil, prodaje rabljenega blaga in menjave velik potencial, saj je njegov namen podaljšanje življenjske dobe izdelkov;

AE.	ker je treba doseči ravnovesje med ciljem podaljšanja življenjske dobe izdelka in ciljem zagotavljanja okolja, ki spodbuja inovacije in nadaljnji razvoj;

Zasnova odpornih, trpežnih in kakovostnih izdelkov

poziva Komisijo, naj spodbuja, kadar je izvedljivo, da se za posamezne kategorije izdelkov določijo merila za minimalno odpornost, ki naj med drugim zajemajo odpornost, popravljivost in nadgradljivost, veljajo pa naj že ob njihovi zasnovi, pri čemer bodo v pomoč standardi, ki jih bodo razvili v vseh treh evropskih organizacijah za standardizacijo (CEN, CENELEC in ETSI);

poudarja, da je treba vzpostaviti ravnovesje med podaljšanjem življenjske dobe izdelkov, pretvarjanjem odpadkov v vire (sekundarne surovine), industrijsko simbiozo, inovacijami, povpraševanjem potrošnikov, varstvom okolja in politiko na področju rasti v vseh fazah cikla izdelka, ter meni, da se pri razvoju energijsko učinkovitejših izdelkov ne sme spodbujati, da bi imeli kratko življenjsko dobo ali da bi jih prezgodaj zavrgli;

poudarja, da bi morale biti teme, kot so življenjska doba izdelkov, podaljšanje garancijske dobe, dostopnost rezervnih delov, enostavnost popravila in zamenljivost delov sestavni del proizvajalčeve ponudbe, ki bi ustrezala različnim potrebam, pričakovanjem in željam potrošnikov, in da so to pomembni vidiki svobodne konkurence;

je seznanjen, da so pri zasnovi trpežnih izdelkov pomembne komercialne strategije, kot je lizing izdelkov, pri katerih lizinška podjetja ohranijo lastništvo nad izdelki, ki jih dajo v lizing, zato je v njihovem interesu, da ponovno tržijo izdelke in vlagajo v zasnovo trpežnejših izdelkov, kar vodi v manjši obseg nove proizvodnje in zavrženja izdelkov;

želi spomniti na stališče Parlamenta o reviziji svežnja o krožnem gospodarstvu, ki spreminja direktivo o odpadkih, pri čemer je bilo okrepljeno načelo razširjene odgovornosti proizvajalca, s tem pa tudi ustvarjene spodbude za bolj trajnostne izdelke;

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo proizvajalce modularno zasnovanih izdelkov, ki jih je mogoče enostavno razstaviti in zamenjati;

poudarja, da mora biti doseganje trpežnosti in popravljivosti izdelkov skladno s ciljem trajnostnega razvoja, na primer z uporabo okolju prijaznih materialov;

je zaskrbljen zaradi količine elektronskih odpadkov v obliki modemov, usmerjevalnikov, dekodirnikov in komunikatorjev, ki nastane, ko potrošniki preidejo k novemu izvajalcu telekomunikacijskih storitev; potrošnike in izvajalce telekomunikacijskih storitev spominja, da imajo potrošniki v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120 že sedaj pravico, da uporabljajo terminalsko opremo po svoji izbiri, ko preidejo k novemu izvajalcu storitev;

Spodbujanje možnosti popravila in daljše življenjske dobe izdelkov

poziva Komisijo, naj spodbuja možnost popravila izdelkov, tako da:

—	spodbuja in omogoča ukrepe, s katerimi bi postala možnost popravila za potrošnike privlačnejša,

—	se uporabljajo tehnike izdelave in materiali, ki ob manjših stroških olajšajo popravilo izdelka ali zamenjavo njegovih sestavnih delov; potrošniki se ne bi smeli znajti v neskončni zanki popravil in vzdrževanja izdelkov z napakami,

—	se v primeru ponavljajoče se neskladnosti ali popravila v obdobju, ki je daljše od enega meseca, spodbuja podaljšanje garancije za obdobje, ki je enako obdobju, potrebnem za popravilo,

—

spodbuja k temu, da bi bilo mogoče dele, ki so bistveni za delovanje izdelka, nadomestiti in popraviti, pri čemer bi bilo treba v osnovnem opisu izdelka navesti, da ga je mogoče popraviti, če je to koristno, in zahtevati, da se bistveni sestavni deli izdelkov, kot so baterije in svetleče diode (LED), vgradijo tako, da jih ni mogoče zamenjati,

—	spodbuja proizvajalce, da ob nakupu priložijo navodila za vzdrževanje in popravilo, zlasti za izdelke, pri katerih sta vzdrževanje in popravilo pomembni za daljšo življenjsko dobo,

—	zagotovi možnost, da se namesto originalnih delov uporabijo enako kakovostni in učinkoviti nadomestni deli, s čimer bi dosegli, da bi vse izdelke popravili v skladu z veljavnim pravom,

—	po možnosti uvede postopek standardizacije nadomestnih delov in orodij, potrebnih za popravilo, s čimer bi izboljšali učinkovitost storitev popravil,

—	spodbuja proizvajalce, da servisnim delavnicam na zahtevo zagotovijo navodila za vzdrževanje in popravilo v različnih jezikih,

—	spodbuja proizvajalce, naj razvijejo tehnologijo baterij in zagotovijo, da bo življenjska doba baterij in akumulatorjev bolj ustrezala pričakovani življenjski dobi izdelka, ali pa naj poskrbijo, da bo zamenjava baterij dostopnejša, in sicer po ceni, ki bo sorazmerna s ceno izdelka;

10.

meni, da bi bilo koristno zagotoviti razpoložljivost nadomestnih delov, ki so bistveni za dobro in varno delovanje blaga, in sicer tako, da se:

—	poleg sklopov spodbuja dostopnost nadomestnih delov,

—	spodbuja gospodarske subjekte, naj uporabljajo ustrezno tehnično službo za izdelke široke potrošnje, ki jih proizvajajo ali uvažajo, in naj dobavljajo nadomestne dele, ki so bistveni za dobro in varno delovanje blaga, po ceni, ki je sorazmerna z vrsto in življenjsko dobo izdelka,

—	jasno navede, ali so nadomestni deli blaga na voljo ali ne, pod katerimi pogoji in kako dolgo, po potrebi z vzpostavitvijo digitalne platforme;

11.

spodbuja države članice, naj preučijo ustrezne spodbude za spodbujanje trpežnih, visokokakovostnih in popravljivih izdelkov, spodbujajo popravila in prodajo rabljenega blaga ter uvedejo usposabljanje za popravila;

12.

poudarja, da mora biti popravilo izdelka vedno mogoče pri neodvisnem serviserju, na primer z odvračanjem od tehničnih, varnostnih ali programskih rešitev, pri katerih je popravilo mogoče le pri odobrenih podjetjih ali organih;

13.

spodbuja ponovno uporabo nadomestnih delov na trgu rabljenega blaga;

14.

priznava možnost, da se za zagotavljanje delov strokovnjakom in potrošnikom uporablja tiskanje v tehniki 3D; poziva, da je treba pri tem poskrbeti za varnost izdelkov, zaščito proti ponarejanju in za varstvo avtorskih pravic;

15.

spominja, da imajo pri uspešnem izvajanju krožnega gospodarstva pomembno vlogo razpoložljivost standardiziranih in modularnih sestavnih delov, načrtovanje razstavljanja in zasnova za dolgotrajno rabo izdelkov ter učinkoviti proizvodni procesi;

Delovanje gospodarskega modela, usmerjenega k uporabi, in podpiranje malih in srednjih podjetij ter zaposlovanja v EU

16.

poudarja, da se lahko s preusmeritvijo na nove poslovne modele, na primer „izdelki kot storitve“, poveča trajnost vzorcev proizvodnje in porabe, če se s sistemi, ki združujejo izdelke in storitve, ne bo skrajšala življenjska doba izdelkov, ter poudarja, da taki poslovni modeli ne bi smeli biti priložnost za izogibanje davkom;

17.

poudarja, da se lahko z razvojem novih poslovnih modelov, kot so internetne storitve, nove oblike trženja, veleblagovnice, ki prodajajo samo rabljeno blago, in bolj dostopni neformalni objekti za popravila (kavarniške popravljalnice, delavnice, na katerih lahko ljudje sami popravijo stvari), podaljša življenjska doba izdelkov ter hkrati okrepi zavest potrošnikov o izdelkih z dolgo življenjsko dobo in zaupanje vanje;

18.

poziva države članice, naj:

—	se posvetujejo z vsemi ustreznimi deležniki, da bi spodbujali razvoj modelov prodaje uporabe, ki bo koristen za vse,

—	si okrepljeno prizadevajo za sprejetje ukrepov, ki bodo spodbujali razvoj funkcionalnega gospodarstva ter najem, izmenjavo in izposojo blaga,

—	spodbujajo lokalne in regionalne organe, da bodo dejavno pospeševali razvoj gospodarskih modelov, kot sta sodelovalno in krožno gospodarstvo, ki spodbujajo učinkovitejšo rabo virov in trpežnost blaga ter krepijo sektor popravila, ponovne uporabe in recikliranja;

19.

spodbuja države članice, naj zagotovijo, da se bo pri javnih naročilih upoštevala določba o izračunu stroškov v življenjski dobi iz Direktive 2014/24/EU, in povečajo stopnjo ponovne uporabe opreme za javno upravo;

20.

spodbuja države članice in Komisijo, naj v svojih javnih politikah podprejo sodelovalno gospodarstvo, saj prinaša koristi, kot je uporaba rezervnih virov in zmogljivosti, na primer v sektorju prevoza in nastanitve;

21.

poziva Komisijo, naj poudari, da je pri spodbujanju krožnega gospodarstva pomembna trpežnost izdelkov;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj v celoti upoštevajo hierarhijo ravnanja z odpadki, ki jo določa zakonodaja EU (okvirna direktiva o odpadkih (2008/98/ES)), in naj zlasti poskrbijo, da bodo električni in elektronski aparati ostali uporabni in da bodo čim bolj ohranili vrednost, ter naj jih ne obravnavajo kot odpadek, osebju centrov za ponovno uporabo naj denimo omogočijo dostop do zbirnih mest odpadne električne in elektronske opreme, kjer bodo lahko vzeli tovrstne aparate ali njihove sestavne dele ter jih ponovno uporabili;

23.

meni, da bi bilo treba ukrepe iz te resolucije uporabljati zlasti za mala in srednja podjetja ter mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES, in sicer tako, kot bo najprimerneje in najbolj sorazmerno glede na njihovo velikost in zmogljivost, tako da bi se še naprej razvijala, obenem pa bi to spodbujalo zaposlovanje in usposabljanje za nove poklice v EU;

24.

poziva Komisijo, naj preveri, kako bi lahko spodbujali in omogočili zamenljivost sijalk (LED), ter pri tem ob ukrepih za okoljsko primerno zasnovo upošteva milejše ukrepe, kot so na primer označevanje, sistemi spodbude, javna naročila ali podaljšana garancija v primeru, da sijalk ni mogoče zamenjati;

25.

poziva države članice, naj izvajajo učinkovit nadzor trga ter zagotovijo, da bodo evropski in uvoženi izdelki v skladu z zahtevami glede politike proizvodov in okoljsko primerne zasnove;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj vključijo lokalne in regionalne organe ter spoštujejo njihova področja pristojnosti;

Boljše obveščanje potrošnikov

27.

poziva Komisijo, naj izboljša obveščanje o trpežnosti izdelkov, tako da:

—	razmisli u uvedbi prostovoljne evropske oznake, na kateri bodo navedeni zlasti trpežnost izdelka, okoljsko primerna zasnova, možnost prilagoditve sestavnih delov za uskladitev z razvojem blaga in možnost popravila,

—	opravi prostovoljne poskuse s podjetji in drugimi deležniki na ravni EU ter na podlagi standardiziranih meril opredeli oznako za predvideno trajanje uporabe izdelkov, ki bi jo lahko uporabljale države članice,

—	za najpomembnejše potrošniške izdelke, zlasti velike električne gospodinjske aparate, ustvari števce uporabe,

—	izvede študijo o učinku uskladitve življenjske dobe s trajanjem zakonite garancije,

—	spodbuja uporabo digitalnih aplikacij ali družbenih omrežij,

—	standardizira informacije v navodilih o trpežnosti, nadgradljivosti in popravljivosti izdelkov, da bodo jasne, dostopne in lahko razumljive,

—	se podatki o življenjski dobi izdelkov, kjer je navedena, opirajo na standardna merila;

28.

poziva države članice in Komisijo, naj:

—	pomagajo lokalnim in regionalnim organom, podjetjem in združenjem izvesti kampanje za ozaveščanje potrošnikov o podaljšanju življenjske dobe izdelkov, zlasti z informacijami in nasveti o vzdrževanju, popravilu, ponovni uporabi itd.,

—	spodbujajo ozaveščenost potrošnikov o pokvarljivih in nepopravljivih izdelkih, po potrebi z razvojem platform za obveščanje potrošnikov;

29.

poziva Komisijo, naj po Uniji med Komisijo in državami članicami spodbuja redno in strukturirano izmenjavo informacij in najboljše prakse, tudi med regionalnimi in občinskimi organi;

Ukrepi glede načrtovanega zastaranja

30.

poziva Komisijo, naj ob posvetovanju s potrošniškimi organizacijami, proizvajalci in drugimi deležniki na ravni EU predlaga opredelitev načrtovanega zastaranja materialnega blaga in programske opreme; poleg tega jo poziva, naj v sodelovanju z organi za nadzor trga preuči možnost, da bi vzpostavili neodvisen sistem, s katerim bi lahko preverjali in odkrivali vgrajeno zastaranje izdelkov; v zvezi s tem poziva k večji pravni zaščiti žvižgačev in ustreznim odvračilnim ukrepom za proizvajalce;

31.

glede tega omenja pionirsko vlogo nekaterih držav članic, na primer pobudo držav Beneluksa glede preprečevanja načrtovanega zastaranja in podaljšanja življenjske dobe (električnih) gospodinjskih aparatov; pri tem poudarja pomen izmenjave najboljše prakse;

32.

ugotavlja, da lahko možnost nadgradnje izdelkov upočasni njihovo zastaranje in zmanjša vpliv na okolje ter stroške za uporabnike;

Okrepitev pravice do zakonite garancije za skladnost

33.

meni, da je bistveno, da so potrošniki bolje obveščeni o delovanju pravnega jamstva za skladnost; poziva, naj bo to jamstvo v celoti omenjeno na računu za nakup izdelka;

34.

poziva Komisijo, naj sprejme pobude in ukrepe za izboljšanje zaupanja potrošnikov, tako da:

—	okrepi varstvo potrošnikov, zlasti za izdelke, katerih razumno pričakovana življenjska doba je daljša, in upošteva stroge ukrepe za varstvo potrošnikov, ki so že bili sprejeti v nekaterih državah članicah,

—	upošteva učinke zakonodaje o okoljsko primerni zasnovi in pogodbenega prava na izdelke, povezane z energijo, ter razvije celosten pristop k ureditvi izdelkov,

—	zagotovi uradno obveščanje potrošnikov o prodajnih pogodbah in njihovi pravici do zakonite garancije in spodbuja programe obveščanja o tej pravici,

—	poenostavi dokazilo o nakupu za potrošnika, tako da garancijo namesto s kupcem poveže s predmetom, poleg tega pa povsod spodbuja uvedbo e-računov in digitalnih sistemov garancije;

35.

poziva, naj se na ravni EU uvede mehanizem za vlaganje pritožb zaradi neupoštevanja pravice do garancije, s katerim bi lažje nadzorovali, ali upravne službe izvajajo evropske standarde;

36.

poudarja, da bi s krepitvijo načela razširjene odgovornosti proizvajalca in določitvijo minimalnih zahtev ustvarili spodbudo za bolj trajnostno zasnovo izdelkov;

Varstvo potrošnikov pred zastaranjem programske opreme

37.

poziva k večji preglednosti glede nadgradljivosti, varnostnih posodobitev in trpežnosti, kar vse je potrebno za pravilno delovanje programske in strojne opreme; poziva Komisijo, naj preuči, ali je treba omogočiti večje sodelovanje med podjetji;

38.

spodbuja k preglednosti pri dobaviteljih in proizvajalcih, tako da v prodajnih pogodbah določijo minimalni rok, do katerega bodo zagotovljene varnostne posodobitve operacijskih sistemov; predlaga, naj se določi razumni rok uporabe; poleg tega poudarja, da mora dobavitelj izdelka v primeru vgrajenih operacijskih sistemov zagotoviti dobavo teh posodobitev; poziva proizvajalce, naj zagotovijo jasne informacije za potrošnike o združljivosti posodobitve in nadgradnje programske opreme z vgrajenimi operacijskimi sistemi;

39.

poziva, naj se omogoči odstranjevanje nujnih posodobitev programske opreme in zagotovijo informacije o posledicah za delovanje aparata ter naj bo nova nujna programska oprema združljiva s programsko opremo predhodne generacije;

40.

spodbuja, naj bodo s standardizacijo deli, vključno s procesorjem, prilagodljivi, da bi blago ohranilo svojo raven delovanja;

o o

41.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 285, 31.10.2009, str. 10.

(2) UL L 153, 18.6.2010, str. 1.

(3) UL L 354, 28.12.2013, str. 171.

(4) UL C 67, 6.3.2014, str. 23.

(5) UL L 304, 22.11.2011, str. 64.

(6) UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/69

P8_TA(2017)0288

Obravnavanje kršitev človekovih pravic pri vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, tudi genocidu

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o obravnavanju kršitev človekovih pravic pri vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, tudi genocidu (2016/2239(INI))

(2018/C 334/07)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida z dne 9. decembra 1948,

—	ob upoštevanju poglavja VII Ustanovne listine Združenih narodov o akciji v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj,

—	ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju z dne 10. decembra 1984,

—

ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije človekovih pravic, člena 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja in Smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,

—	ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti z dne 31. oktobra 2000,

—	ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 17. julija 1998, ki je začel veljati 1. julija 2002,

—	ob upoštevanju sprememb Rimskega statuta iz Kampale, sprejetih na pregledni konferenci v Kampali (Uganda) junija 2010,

—	ob upoštevanju okvira Združenih narodov za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in odgovornost za zaščito,

—	ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 15. marca 2015 o razmerah na področju spoštovanja človekovih pravic v Iraku glede na zlorabe, ki so jih zagrešile t. i. Islamska država Iraka in Levanta ter z njo povezane skupine,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. A/71/L.48 iz decembra 2016, ki vzpostavlja mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem za pomoč pri preiskovanju in pregonu oseb, odgovornih za najtežja kazniva dejanja po mednarodnem pravu, ki so bila zagrešena v Sirski arabski republiki od marca 2011,

—	ob upoštevanju posebne preiskave dogodkov v Alepu, rezultate katere je neodvisna mednarodna preiskovalna komisija za Sirsko arabsko republiko objavila 1. marca 2017,

—	ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču (1),

—	ob upoštevanju sklepa Sveta 2002/494/PNZ z dne 13. junija 2002 o vzpostavitvi evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva (2),

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov (3),

—	ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta št. 2003/444/SZVP z dne 16. junija 2003 o Mednarodnem kazenskem sodišču (4),

—	ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

—	ob upoštevanju Sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči (5),

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču (6),

—	ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko o spodbujanju načela dopolnjevanja (SWD(2013)0026),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o celostnem pristopu EU z dne 12. maja 2014,

—	ob upoštevanju Strategije mreže EU za področje genocida za boj proti nekaznovanosti za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva v Evropski uniji in njenih državah članicah, sprejete dne 30. oktobra 2014,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2015 o podpori EU tranzicijski pravičnosti,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. maja 2016 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo skupine Daiš,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko z dne 9. decembra 2016 ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve genocida in njihovega dostojanstva ter preprečevanja tega zločina,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta Evropske unije za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije (8),

—	ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. oktobra 2015 o množičnem razseljevanju otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram (9) in z dne 17. julija 2014 o nedavnih napadih skupine Boko Haram v Nigeriji (10),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč (11),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 24. novembra 2016 o razmerah v Siriji (12), z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu (13), z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS (14), in z dne 11. junija 2015 o Siriji: razmere v Palmiri in primer Mazena Darviša (15),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0222/2017),

A.	ker so genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva, ki jih imenujemo tudi grozodejstva, razlog za skrb za celotno mednarodno skupnost in so globoko pretresli človeštvo;

ker ima mednarodna skupnost dolžnost preprečevati grozodejstva; ker taki zločini, ko se zgodijo, ne smejo ostati nekaznovani in je treba na nacionalni in mednarodni ravni zagotoviti učinkovit, pravičen in hiter kazenski pregon, ki bo čim hitrejši, čim učinkovitejši ter v skladu z načelom dopolnjevanja;

C.	ker so odgovornost, pravičnost, pravna država in boj proti nekaznovanju bistveni pogoji za mir in rešitev konfliktov, spravo in obnovo;

D.	ker resnična sprava lahko temelji le na resnici in pravici;

ker imajo žrtve teh zločinov pravico do dostopa do pravnih sredstev in odškodnine in ker bi morali biti begunci, ki so žrtve grozodejstev, deležni popolne podpore mednarodne skupnosti; ker je v zvezi s tem pomembno vključiti vidik spola, tudi z upoštevanjem posebnih potreb žensk in deklet v begunskih taboriščih, med vračanjem in preselitvijo, rehabilitacijo ter obnovo po konfliktu;

F.	ker ima Mednarodno kazensko sodišče ključno vlogo pri boju proti nekaznovanju in ponovni vzpostavitvi miru ter zagotavljanju pravice za žrtve;

G.	ker je Mednarodno kazensko sodišče zaradi sistema odškodnin žrtvam zločinov v sodni pristojnosti tega sodišča edinstvena sodna institucija na mednarodni ravni;

H.	ker je vsesplošen pristop k Rimskemu statutu bistven za celovito učinkovitost Mednarodnega kazenskega sodišča; ker je Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča ratificiralo 124 držav pogodbenic, vključno z vsemi državami članicam EU;

ker je spremembe Rimskega statuta iz Kampale o kaznivem dejanju agresije, ki velja za najbolj resno in nevarno obliko nezakonite uporabe sile, ratificiralo 34 držav, s čimer je bilo doseženih 30 ratifikacij, potrebnih za uveljavitev, kar omogoča skupščini držav pogodbenic, da po 1. januarju 2017 uveljavi pristojnost Sodišča v zvezi z agresijo na podlagi pogodbe;

ker se je Rusija novembra 2016 odločila, da umakne svoj podpis iz Rimskega statuta; ker so oktobra 2016 svoj odstop sporočili tudi Južna Afrika, Gambija in Burundi; ker je Afriška unija 31. januarja 2017 sprejela nezavezujočo resolucijo, ki vključuje strategijo za izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča in poziv vsem državam članicam Afriške unije, naj razmislijo o izvajanju njenih priporočil; ker sta Gambija in Južna Afrika februarja oziroma marca 2017 sporočili, da preklicujeta odstop od Rimskega statuta;

K.	ker je sodelovanje med državami pogodbenicami Rimskega statuta in sodelovanje z regionalnimi organizacijami izjemnega pomena, zlasti kadar je ogrožena sodna pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča;

L.	ker Mednarodno kazensko sodišče trenutno izvaja deset preiskav v devetih državah (Gruzija, Mali, Slonokoščena obala, Libija, Kenija, Sudan (Darfur), Uganda, Demokratična republika Kongo (dve preiskavi) in Srednjeafriška republika);

ker v skladu z načelom dopolnjevanja iz Rimskega statuta Mednarodno kazensko sodišče ukrepa le v primerih, ko nacionalna sodišča ne morejo ali ne želijo dejansko izvajati preiskav in pregonov grozodejstev, tako da je privedba domnevnih storilcev najhujših kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti pred sodišče v prvi vrsti odgovornost držav pogodbenic;

ker so države članice v Skupnem stališču Sveta št. 2001/443/SZVP z dne 11. junija 2001 o Mednarodnem kazenskem sodišču izjavile, da so zločini v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča skrb vseh držav članic, ki so odločene, da bodo sodelovale pri preprečevanju teh zločinov in odpravile nekaznovanje storilcev;

O.	ker so EU in njene države članice tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve in ga nenehno politično, diplomatsko, finančno in logistično podpirajo, kar vključuje spodbujanje univerzalnosti in ščitenje integritete sistema Rimskega statuta;

ker so se EU in njene države članice zavezale Mednarodnemu odboru Rdečega križa, da bodo odločno podprle vzpostavitev učinkovitega mehanizma za okrepitev spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ker je Parlament prosil podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj poroča o ciljih in strategiji za izpolnitev te zaveze;

Q.	ker je bilo med vojnami v obdobju 1991–1995 na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije zagrešenih veliko grozodejstev;

R.	ker sodni postopki za grozodejstva, zagrešena na ozemlju držav dela nekdanje Jugoslavije med vojnami v obdobju 1991–1995, napredujejo zelo počasi;

S.	ker je Sirija leta 1955 pristopila h konvenciji proti genocidu in leta 2004 h konvenciji proti mučenju;

T.	ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 27. oktobra 2016 opozoril, da kršitve človekovih pravic, ki jih izvaja ISIS/Daiš, vključujejo genocid;

ker je bilo v več poročilih OZN, vključno s poročili neodvisne mednarodne preiskovalne komisije za Sirsko arabsko republiko, posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za preprečevanje genocida in posebnega svetovalca generalnega sekretarja OZN za odgovornost zaščititi, posebnega poročevalca OZN za vprašanja manjšin in Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice, pa tudi v virih nevladnih organizacij, navedeno, da bi dejanja vseh strani lahko bila grozodejstva in da so med bitko za Alepo decembra 2016 vse strani zagrešile vojna hudodelstva;

V.	ker je Mednarodno kazensko sodišče navedlo, da obstaja precejšnja verjetnost, da je Boko Haram v Nigeriji zagrešil hudodelstva zoper človečnost iz člena 7 Statuta, vključno z umorom in preganjanjem;

W.	ker je bilo v poročilu o neodvisni preiskavi OZN v Burundiju zaradi več sto usmrtitev v tej državi od aprila 2015 ugotovljeno, da bi bilo treba nekatere ljudi v Burundiju preganjati zaradi domnevnih hudodelstev zoper človečnost;

X.	ker so organizacije civilne družbe, mednarodni odvetniki in nevladne organizacije opozarjali, da bi dogodki, ki so se konec leta 2016 zgodili v Burundiju, lahko veljali za genocid;

ker mednarodna pravila o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost zavezujejo tudi nedržavne akterje in osebe, ki delujejo v imenu ali v okviru nedržavnih organizacij; ker bi se moralo to še bolj poudarjati zdaj, ko so nedržavni akterji vse bolj prisotni v vojnih scenarijih ter spodbujajo in izvršujejo ta huda kazniva dejanja;

ker lahko pod nekaterimi pogoji države odgovarjajo za kršitve obveznosti iz mednarodnih pogodb in konvencij, ki so v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 in Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

AA.	ker lahko Mednarodno kazensko sodišče uveljavi odgovornost države;

AB.	ker vse strani, udeležene v konfliktu, uporabljajo posilstvo in spolne zločine kot vojno taktiko za ustrahovanje in poniževanje sovražnika; ker se poleg tega med konfliktom izredno poveča pogostost nasilja na podlagi spola in spolnih zlorab;

AC.

ker se nasilje nad ženskami med konfliktom in po njem lahko razume kot nadaljevanje diskriminacije, ki jo ženske občutijo v mirnih časih; ker se med konfliktom okrepijo obstoječi vzorci diskriminacije na podlagi spola in od nekdaj neenakomerna porazdelitev moči med spoloma ter poveča tveganje za spolno, telesno in duševno nasilje nad ženskami in dekleti;

opozarja na zavezo EU, da bo na mednarodnem prizorišču delovala v imenu načel, ki so navdihnila njen nastanek, vključno z demokracijo, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic, in v korist načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava; v zvezi s tem ponovno poudarja, kako pomembno je, da EU obravnava in privede pred sodišče osebe, odgovorne za resne kršitve človekovih pravic, ki dosegajo stopnjo resnosti hudodelstev zoper človečnost, ter genocid in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki dosegajo stopnjo vojnih hudodelstev;

poziva EU in države članice, naj uporabijo vso svojo politično moč za preprečevanje vseh dejanj, ki bi jih lahko označili za grozodejstva, naj se odzivajo učinkovito in usklajeno, ko se taki zločini zgodijo, in uporabijo vsa potrebna sredstva, da odgovorne osebe privedejo pred sodišče, ter pomagajo žrtvam in podprejo postopke stabilizacije in sprave;

O potrebi po osredotočenosti na preprečevanje grozodejstev

poziva pogodbenice konvencije OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, štirih ženevskih konvencij iz leta 1949, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter drugih ustreznih mednarodnih dogovorov, vključno z državami članicami EU, naj v skladu s svojimi zavezami storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi preprečile grozodejstva na svojem ozemlju, ozemlju, ki je pod njihovo pristojnostjo, ali grozodejstva, ki jih zagrešijo njihovi državljani; poziva vse države, ki še niso ratificirale teh konvencij, naj to storijo;

poudarja, da mora mednarodna skupnost nujno okrepiti svoja prizadevanja za nadzorovanje in odzivanje na konflikte ali morebitne konflikte, ki bi lahko vodili k dejanjem, ki bi jih lahko označili za grozodejstva;

poziva mednarodno skupnost, naj vzpostavi instrumente, ki lahko skrajšajo čas med opozorilom in odzivom, da bi preprečila nastanek, ponoven nastanek in stopnjevanje nasilnih konfliktov, kot je sistem za zgodnje opozarjanje EU;

poziva EU, naj okrepi svoja prizadevanja za razvoj usklajenega in učinkovitega pristopa k prepoznavanju kriz in konfliktov, ki bi lahko vodili h grozodejstvom, in pravočasnemu odzivanju nanje; zlasti poudarja, kako pomembna in potrebna je učinkovita izmenjava informacij in usklajevanje preventivnih ukrepov med institucijami EU, vključno z delegacijami EU, misijami in operacijami skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), in državami članicami, skupaj z njihovimi diplomatskimi predstavništvi; v zvezi s tem pozdravlja novo pobudo Komisije za belo knjigo, ki bi povečala učinkovitost zunanjega delovanja EU; poudarja, kako pomembne so civilne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike v podporo spravi v tretjih državah, zlasti tistih, v katerih so se dogajala hudodelstva zoper človečnost;

meni, da bi morala EU v svoj celostni pristop zunanje politike k reševanju konfliktov in kriz vključiti potrebna orodja za zgodnje prepoznavanje in preprečevanje grozodejstev; v zvezi s tem opozarja na okvir za prepoznavanje grozodejstev, ki sta ga pripravila posebna svetovalca OZN za preprečevanje genocida in za odgovornost zaščititi; meni, da bi morale EU in države članice v primerih, ko se zdi, da se bodo zločini kmalu zgodili, vedno zavzeti trdno stališče in uporabiti vse razpoložljive miroljubne instrumente, kot so dvostranski odnosi, večstranski forumi in javna diplomacija;

poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj: vzpostavi sodelovanje z osebjem delegacij EU in veleposlaništev držav članic ter tudi civilnih in vojaških misij ter njihovo usposabljanje na področju mednarodnih človekovih pravic, humanitarnega prava in kazenskega prava, vključno z njihovo zmožnostjo zaznavanja morebitnih razmer v zvezi z vojnimi hudodelstvi, hudodelstvi zoper človečnost, genocidom in hudimi kršitvami mednarodnega humanitarnega prava, med drugim z rednim sodelovanjem z lokalno civilno družbo; zagotovi, da posebni predstavniki EU podpirajo načelo odgovornosti zaščititi, kadar koli je to potrebno, ter razširi mandat posebnega predstavnika EU za človekove pravice, da bo ta vključeval tudi vidike načela odgovornosti zaščititi; še naprej podpira kontaktno točko EU za odgovornost zaščititi v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) v okviru obstoječih struktur in virov, katere naloga bosta zlasti ozaveščanje o vplivih odgovornosti zaščititi in zagotavljanje pravočasnega pretoka informacij o skrb zbujajočih situacijah med vsemi vpletenimi, hkrati pa naj spodbuja vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk za odgovornost zaščititi v državah članicah; se nadalje profesionalizira in okrepi področje preventivne diplomacije in mediacije;

poudarja, da je za države in regije, v katerih obstaja nevarnost konfliktov, nujno, da imajo spretne in zanesljive varnostne sile; poziva EU in države članice, naj si še naprej prizadevajo za razvoj programov za krepitev zmogljivosti za varnostni sektor ter platform za spodbujanje kulture spoštovanja človekovih pravic in ustave, integritete ter javnih storitev med lokalnimi varnostnimi in vojaškimi silami;

10.

poudarja, da je za preprečevanje genocida in zločinov zoper človečnost nujno treba obravnavati temeljne vzroke nasilja in konfliktov, prispevati k ustvarjanju miroljubnih in demokratičnih razmer, zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, vključno z zaščito žensk, mladih in mladoletnih, manjšin in skupnosti LGBTI, prav tako pa spodbujati medverski in medkulturni dialog;

11.

poziva k razvoju izobraževalnih in kulturnih programov na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni, ki bodo spodbujali razumevanje razlogov za grozodejstva in njihovih posledic za človeštvo ter ozaveščali o potrebi in pomenu krepitve miru, spodbujanja človekovih pravic in medverske strpnosti ter pregona in preiskovanja vseh zločinov; v zvezi s tem pozdravlja organizacijo prvega vsakoletnega dneva EU za boj proti nekaznovanju za genocid, hudodelstva proti človečnosti in vojna hudodelstva;

O podpiranju preiskave in pregona genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev

12.

ponavlja, da popolnoma podpira Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, tožilstvo, pooblastilo tožilca, da deluje na lastno pobudo, in napredek pri sprožanju novih preiskav, ki so bistvene za boj proti nekaznovanju za grozodejstva;

13.

pozdravlja da so se 6. julija 2016 predstavniki EU in Mednarodnega kazenskega sodišča sestali v Bruslju v okviru priprav na 2. okroglo mizo EU-MKS, da bi ustrezni uslužbenci Mednarodnega kazenskega sodišča in evropskih institucij določili skupna področja interesa, izmenjali informacije o ustreznih dejavnostih ter zagotovili boljše sodelovanje med EU in Mednarodnim kazenskim sodiščem;

14.

ponovno poudarja, da je ohranjanje neodvisnosti Mednarodnega kazenskega sodišča osrednjega pomena ne le za zagotavljanje njegove popolne učinkovitosti, temveč tudi za spodbujanje univerzalnosti Rimskega statuta;

15.

opozarja, da zagotavljanje pravice ne sme temeljiti na iskanju ravnovesja med pravico in kakršnimi koli političnimi vprašanji, saj to ravnovesje ne bi spodbujalo prizadevanj za spravo, ampak bi jih oviralo;

16.

ponovno potrjuje, da je vsesplošno spoštovanje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča izredno pomembno; poziva države, ki Rimskega statuta, sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišč ter sprememb Rimskega statuta iz Kampale še niso ratificirale, naj to storijo in tako podprejo odgovornost in spravo, ki sta ključna elementa pri preprečevanju grozodejstev v prihodnosti; prav tako ponovno potrjuje, da je celovitost Rimskega statuta bistvena;

17.

z velikim obžalovanjem opozarja na nedavna obvestila o odstopu od Rimskega statuta, kar predstavlja izziv, zlasti ko gre za dostop žrtev do sodnega varstva, dejanje pa bi bilo treba odločno obsoditi; pozdravlja dejstvo, da sta tako Gambija kot Južna Afrika umaknili obvestilo o odstopu; odločno poziva tretjo državo, naj ponovno premisli o svoji odločitvi; prav tako poziva EU, naj si, med drugim s sodelovanjem z Afriško unijo, odločno prizadeva zagotoviti, da ne bo prišlo do odstopov; pozdravlja dejstvo, da se je skupščina držav pogodbenic Mednarodnega kazenskega sodišča strinjala, da bo proučila predloge sprememb Rimskega statuta, da bi obravnavala pomisleke, ki jih je Afriška unija izrazila med svojim posebnim vrhom;

18.

poziva štiri države podpisnice, ki so obvestile generalnega sekretarja OZN, da ne nameravajo več postati pogodbenice Rimskega statuta, naj ponovno razmislijo o svoji odločitvi; ugotavlja tudi, da tri stalne članice varnostnega sveta Združenih narodov, niso pogodbenice Rimskega statuta;

19.

poziva tudi vse države pogodbenice statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, naj okrepijo prizadevanja za vsesplošen pristop k njemu in k sporazumu o privilegijih in imunitetah Sodišča; je mnenja, da bi morali Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje skupaj z državami članicami še naprej spodbujati tretje države k ratifikaciji in izvajanju Rimskega statuta in sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišča ter oceniti dosežke EU v zvezi s tem;

20.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti zadostne finančne prispevke za učinkovito delovanje Sodišča, bodisi v obliki prispevkov držav pogodbenic ali z mehanizmi EU za financiranje, kot sta Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) ali Evropski razvojni sklad, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti financiranju akterjev civilne družbe, ki se ukvarjajo s spodbujanjem mednarodnega kazenskega pravosodja in vprašanji, povezanimi z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

21.

pozdravlja neprecenljivo pomoč organizacij civilne družbe Sodišču; izraža zaskrbljenost zaradi poročil o grožnjah in ustrahovanjih, usmerjenih proti nekaterim organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo s Sodiščem; poziva, naj se sprejmejo potrebni ukrepi, da bi organizacijam civilne družbe zagotovili varno okolje za delovanje in sodelovanje s Sodiščem, prav tako pa naj se obravnavajo vse grožnje in ustrahovanja, usmerjena proti tem organizacijam;

22.

je seznanjen z napredkom pri izvajanju akcijskega načrta z dne 12. julija 2011, ki je sledil sklepu Sveta z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču; poziva k oceni izvajanja akcijskega načrta, da bi odkrili morebitna področja, kjer bi učinkovitost ukrepanja EU lahko izboljšali, vključno s spodbujanjem integritete in neodvisnosti Sodišča;

23.

poziva vse države, ki so ratificirale Rimski statut, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri njegovih prizadevanjih, da se osebe, odgovorne za hude mednarodne zločine, preišče in privede pred sodišče, spoštujejo avtoriteto MKS in v celoti izvajajo njegove odločbe;

24.

odločno spodbuja EU in njene države članice, naj uporabijo vsa razpoložljiva politična in diplomatska sredstva za učinkovito sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, zlasti v zvezi s programi za zaščito prič in izvrševanjem nerešenih nalogov za prijetje, predvsem 13 osumljencev, ki so kot ubežniki še na prostosti; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj se dogovorijo o sprejetju konkretnih ukrepov za odzivanje na nesodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, poleg političnih izjav;

25.

poziva EU in njene države članice, naj pri odnosih s tretjimi državami izkoristijo vsa sredstva, ki so na razpolago, tudi sankcije, še posebej ko gre za države, v katerih razmere preiskuje Mednarodno kazensko sodišče in v katerih to sodišče izvaja predhodne preiskave, da bi okrepile njihovo politično voljo za popolno sodelovanje in podprle njihovo zmogljivost za sprožanje nacionalnih postopkov za grozodejstva, prav tako poziva EU in države članice, naj tem državam ponudijo polno podporo, ki jim bo v pomoč pri izpolnjevanju zahtev Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva države članice, naj v celoti upoštevajo Skupno stališče Sveta št. 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008;

26.

meni, da bi morali žrtvam grozodejstev zagotoviti dostop do učinkovitih in izvršljivih pravnih sredstev in odškodnin; poudarja, da imajo žrtve in priče v postopkih pred Sodiščem posebno vlogo ter da so potrebni posebni ukrepi za zagotavljanje njihove varnosti in učinkovitega sodelovanja v skladu z Rimskim statutom; poziva EU in njene države članice, naj pravice žrtev še naprej uvrščajo na osrednje mesto v vseh ukrepih pri boju proti nekaznovanju, prav tako pa naj prostovoljno sodelujejo v skrbniškem skladu Mednarodnega kazenskega sodišča za žrtve;

27.

poziva ESZD, naj poskrbi, da se bosta odgovornost za grozodejstva in podpora Mednarodnemu kazenskemu sodišču vključili v vse prednostne naloge zunanje politike EU, tudi prek procesa širitve, s sistematičnim upoštevanjem boja proti nekaznovanju; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo poslancev pri spodbujanju Mednarodnega kazenskega sodišča in boja proti nekaznovanju, vključno z medparlamentarnim sodelovanjem;

28.

poziva države članice, naj poskrbijo, da bo usklajevanje in sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem vključeno v pooblastila posebnih predstavnikov EU za določeno regijo; ponovno poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj imenuje posebnega predstavnika EU za mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravosodje s pooblastili za spodbujanje in zastopanje zaveze EU za boj proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vseh zunanjih politikah EU ter vključevanje vanje;

29.

poudarja, da ima Evropski parlament bistveno vlogo pri spremljanju delovanja EU na tem področju; pozdravlja, da je bil v letno poročilo Parlamenta o človekovih pravicah in demokraciji v svetu vstavljen del o boju proti nekaznovanju in Mednarodnem kazenskem sodišču, in predlaga, da bi imel Parlament bolj proaktivno vlogo s spodbujanjem in vključevanjem boja proti nekaznovanju in Mednarodnega kazenskega sodišča v vse politike in institucije EU, zlasti v delo odborov Parlamenta, pristojnih za zunanje politike Unije, in delegacij Parlamenta v tretjih državah;

30.

poudarja, da iz načela dopolnjevanja Mednarodnega kazenskega sodišča izhaja, da so za preiskovanje in kazensko preganjanje grozodejstev v prvi vrsti odgovorne države pogodbenice; izraža zaskrbljenost, ker nekatere države članice EU nimajo zakonodaje, ki bi opredeljevala ta kazniva dejanja v nacionalnem pravu, na podlagi katerega njihova sodišča izvršujejo svojo pristojnost; poziva EU in njene države članice, naj v celoti izkoristijo sklop orodij za spodbujanje načela dopolnjevanja;

31.

spodbuja države članice, naj spremenijo člen 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bi na seznam kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EU, dodale grozodejstva;

32.

odločno spodbuja EU, naj pripravi in zagotovi sredstva za pripravo akcijskega načrta za boj proti nekaznovanju v Evropi za kazniva dejanja po mednarodnem pravu z jasnimi merili za institucije EU in države članice, katerega cilj bi bil okrepiti nacionalne preiskave in pregone za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva;

33.

opozarja, da lahko države, vključno z državami članicami EU, posamezno začnejo postopke zoper druge države pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) zaradi kršenja obveznosti na državni ravni, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in konvencij, vključno s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 ter Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948;

34.

ponovno ostro obsoja grozodejstva, ki jih je Asadov režim zagrešil v Siriji in ki se jih lahko šteje za huda vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ter obžaluje nekaznovanost storilcev takih zločinov v Siriji;

35.

obžaluje splošno razširjeno nespoštovanje mednarodnega humanitarnega prava ter zaskrbljujočo stopnjo smrtnih žrtev med civilisti in napadov na civilno infrastrukturo v oboroženih spopadih po svetu; poziva mednarodno skupnost, naj skliče novo mednarodno konferenco, na kateri se bo pripravil nov mednarodni mehanizem za sledenje podatkom in njihovo zbiranje ter za javno poročanje o kršitvah med oboroženimi spopadi; ponovno zahteva, da podpredsednica Komisije/visoka predstavnica vsako leto predloži javni seznam domnevnih storilcev napadov na šole in bolnišnice, da bi lahko opredelili ustrezne ukrepe EU za končanje takih napadov;

36.

poziva države članice, naj ratificirajo glavne instrumente mednarodnega humanitarnega prava in druge ustrezne pravne instrumente; priznava pomembnost smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava ter ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita njihovo izvajanje, zlasti v zvezi z vojnimi hudodelstvi na Bližnjem vzhodu; poziva EU, naj podpira pobude, katerih cilj je razširjati znanje o mednarodnem humanitarnem pravu in primere dobre prakse pri njegovi uporabi; poziva EU, naj uporabi vsa dvostranska orodja, ki jih ima na voljo, da bi učinkovito spodbujala spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava s strani svojih partnerjev, vključno s političnim dialogom;

37.

poudarja, da države članice ne bi smele zagotavljati orožja, opreme ali finančne oziroma politične podpore vladam ali nedržavnim akterjem, ki kršijo mednarodno humanitarno pravo, vključno s posilstvi ali drugim spolnim nasiljem nad ženskami in otroki;

38.

EU in njene države članice poziva tudi, naj podprejo reformne postopke in nacionalna prizadevanja za krepitev zmogljivosti, katerih cilj je krepitev neodvisnosti pravosodja, sektorja kazenskega pregona, kazenskega sistema in prevzgojnih programov v tretjih državah, na katere neposredno vplivajo domnevni tovrstni zločini, kot so se k temu zavezale v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019; v zvezi s tem pozdravlja okvir EU za podporo tranzicijski pravičnosti 2015 in z veseljem pričakuje njegovo učinkovito izvajanje;

O boju proti nekaznovanju nedržavnih akterjev

39.

ugotavlja, da so mednarodno kazensko pravo, zlasti pa pristojnosti in sodna praksa mednarodnih kazenskih sodišč, jasno opredelili odgovornost posameznikov, ki pripadajo nedržavnim akterjem, vpletenim v mednarodne zločine; poudarja, da ta odgovornost ne velja le za omenjene posameznike, temveč tudi za posredne storilce mednarodnih zločinov; poziva vse države članice EU, naj privedejo pred sodišče državne akterje, nedržavne akterje in posameznike, odgovorne za vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid;

40.

poudarja, da so o zločinih nad ženskami in dekleti, ki so jih zagrešili ISIS/Daiš in drugi nedržavni akterji, obširno poročali ustrezni mednarodni organi, in ugotavlja, da se mednarodna pravna skupnost sooča s težavami pri uvrščanju teh zločinov v mednarodni kazenski okvir;

41.

v zvezi s tem ponovno odločno obsoja odvratne zločine in kršitve človekovih pravic, ki so jih zakrivili nedržavni akterji, kot sta Boko Haram v Nigeriji ter ISIS/Daiš v Siriji in Iraku; je zgrožen nad velikim obsegom zagrešenih zločinov, vključno s poboji, mučenjem, posilstvi, suženjstvom in spolnim suženjstvom, novačenjem otrok vojakov, prisilnimi verskimi spreobrnitvami in sistematičnimi poboji verskih manjšin, vključno s kristjani, jazidi in drugimi; opozarja, da je lahko spolno nasilje po mnenju Mednarodnega kazenskega sodišča hudodelstvo zoper človečnost; meni, da bi moral biti pregon storilcev prednostna naloga mednarodne skupnosti;

42.

spodbuja EU in njene države članice, naj se borijo proti nekaznovanju in aktivno podprejo mednarodna prizadevanja, da se pripadniki nedržavnih skupin, kot so Boko Haram, ISIS/Daiš in drugi akterji, ki so zagrešili hudodelstva zoper človečnost, privedejo pred sodišče; poziva k razvoju jasnega pristopa k pregonu borcev ISIS/Daiša in njihovih napeljevalcev, vključno z uporabo strokovnega znanja mreže EU za preiskavo in sodni pregon genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev;

43.

poudarja, da bi morale EU in njene države članice s prizadevanjem za soglasje v varnostnem svetu Združenih narodov podpirati sodni pregon pripadnikov nedržavnih skupin, kot je ISIS/Daiš, da se Mednarodnemu kazenskemu sodišču podeli pristojnost za to, saj Sirija in Irak nista pogodbenici Rimskega statuta; poudarja, da bi lahko EU raziskala in na mednarodni ravni ter z vsemi sredstvi, na primer z ustanovitvijo mednarodnega kazenskega sodišča za Irak in Sirijo, podprla možnosti za preiskovanje in kazenski pregon zločinov, ki jih je storila katera koli stran, udeležena v konfliktu v Siriji, tudi ISIS/Daiš;

44.

obžaluje, da sta Rusija in Kitajska kot stalni članici varnostnega sveta Združenih narodov vložili veto na predlog o predaji primera Sirije tožilstvu Mednarodnega kazenskega sodišča v skladu s poglavjem VII Ustanovne listine OZN in se izrekli proti sprejetju sankcij zoper Sirijo zaradi uporabe kemičnega orožja; poziva EU, naj podpre hitre ukrepe za reformo delovanja varnostnega sveta Združenih narodov, zlasti kar zadeva izvrševanje pravice do veta, in se zavzame predvsem za pobudo Francije proti uporabi te pravice, kadar se pojavijo dokazi za genocid, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost;

45.

spodbuja morebitni poziv k uporabi načel, opredeljenih v poglavju VII Ustanovne listine Združenih narodov, za delovanje v skladu z načelom odgovornosti zaščititi, vedno pod okriljem mednarodne skupnosti in z dovoljenjem varnostnega sveta Združenih narodov;

46.

pozdravlja preiskovalno komisijo za Sirijo, ki jo je ustanovil Svet za človekove pravice, in mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem, ki ga je vzpostavila generalna skupščina OZN, njun namen pa je zagotavljati pomoč pri preiskavah resnih zločinov v Siriji; poudarja, da je treba vzpostaviti podoben neodvisni mehanizem tudi za Irak, in poziva vse države članice EU, vse udeležene v konfliktu v Siriji, civilno družbo in sistem OZN, naj v celoti sodelujejo z mednarodnim, nepristranskim in neodvisnim mehanizmom in mu posredujejo vse informacije in dokumentacijo, ki jo morda imajo, in mu tako pomagajo pri uresničitvi poslanstva; se zahvaljuje državam članicam EU, ki so finančno prispevale k mednarodnemu, nepristranskemu in neodvisnemu mehanizmu ter poziva tiste, ki tega niso storile, naj to storijo;

47.

poziva EU, naj ustrezno financira organizacije, ki izvajajo preiskave na podlagi splošno dostopnih podatkov in digitalno zbirajo dokaze o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, da se zagotovi, da bodo storilci odgovarjali pred sodiščem;

48.

pozdravlja prizadevanja EU za podporo delu Komisije za mednarodno pravo in odgovornost ter drugih nevladnih organizacij, ki dokumentirajo grozodejstva; poziva EU, naj neposredno podpre iraško in sirsko civilno družbo pri zbiranju, ohranjanju in varovanju dokazov za zločine, ki so jih v Iraku in Siriji zagrešile strani, vpletene v konflikte, tudi ISIS/Daiš; poziva, naj bo osrednji ukrep pri boju proti nekaznovanosti in temeljna prednostna naloga, da se zberejo in ohranijo dokazi, digitalni in drugi, za ta vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid, ki so jih zagrešile vse strani, vpletene v konflikt; podpira britansko, belgijsko in iraško pobudo na ravni OZN („koalicija za privedbo Daiša pred sodišče“) za zbiranje dokazov za zločine, ki jih je zagrešil ISIS/Daiš v Siriji in Iraku, da bi ga lažje mednarodno preganjali, in poziva države članice EU, naj se koaliciji pridružijo ali jo podprejo; podpira tudi dejavnosti programa za kulturno dediščino in njegove dejavnosti ugotavljanja dejstev v Siriji in Iraku v zvezi z uničevanjem arheološke in kulturne dediščine;

49.

spodbuja EU in njene države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi učinkovito ustavile dotok sredstev do ISIS/Daiša, med katerimi so orožje, vozila, denarna sredstva ter številne druge vrste premoženja;

50.

poziva EU, naj izreče sankcije državam in organom, ki neposredno ali posredno lajšajo dotok sredstev do ISIS/Daiša in posledično prispevajo k razvoju njegove kaznive teroristične dejavnosti;

51.

poudarja, da bi morale države članice EU preiskovati in sodno preganjati svoje državljane in osebe, za katere so pristojne, ki so v Iraku in Siriji zagrešili, poskusili zagrešiti ali sodelovali pri grozodejstvih, ali jih v skladu z Rimskim statutom predati Mednarodnemu kazenskemu sodišču; opozarja pa, da je pregon članov ISIS/Daiša s strani držav članic lahko le dopolnilni ukrep za mednarodni sodni pregon;

52.

poudarja pomembnost sporazuma med Mednarodnim kazenskim sodiščem in Evropsko unijo o sodelovanju in pomoči; poziva države članice, naj izvajajo načelo splošne sodne pristojnosti v boju proti nekaznovanju, ter poudarja pomembnost tega načela za učinkovitost in dobro delovanje mednarodnega kazenskega pravosodnega sistema; prav tako poziva države članice, naj preganjajo vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost v svoji nacionalni pristojnosti, tudi kadar so bila zagrešena v tretji državi ali so jih zagrešili državljani tretje države;

53.

poziva vse države mednarodne skupnosti, vključno z državami članicami EU, naj si dejavno prizadevajo za preprečevanje radikalizacije in boj proti njej ter izboljšujejo svoje pravne in sodne sisteme, da bi se izognile temu, da bi se njihovi prebivalci pridružili ISIS/Daišu;

Vidik spola pri obravnavi kršitev človekovih pravic v vojnih hudodelstvih

54.

poudarja, da je treba nujno izkoreniniti spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, tako da se odpravi njuna sistematična uporaba kot vojnega orožja zoper ženske in dekleta; poziva vse države, naj razvijejo nacionalne akcijske programe (NAP) v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325, skupaj s strategijami za boj proti nasilju nad ženskami, in poziva k celoviti predanosti izvajanju te resolucije; poziva k sprejetju svetovne zaveze, s katero bi z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovili varnost žensk in deklet že od nastanka nujnih razmer ali izbruha krize in v obdobju po konfliktu, med drugim z zagotavljanjem dostopa do celotne palete storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno z zakonitim in varnim splavom za žrtve posilstev v vojnih razmerah; poudarja tudi, da ženske tudi po koncu konflikta pogosto čutijo fizične, psihične in socialno-ekonomske posledice nasilja;

55.

meni, da bi morale imeti ženske prepoznavnejšo vlogo pri preprečevanju konfliktov ter spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, in poudarja, kako pomembno je sistematično sodelovanje žensk kot bistvenih elementov pri mirovnih procesih in obnovi po konfliktu; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vključevanje žensk v mirovne procese in nacionalne postopke sprave;

56.

poziva Komisijo, države članice in pristojne mednarodne organe, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so okrepitev vojaških disciplinskih ukrepov, spoštovanje načela poveljniške odgovornosti in izobraževanje vojakov ter mirovnega in humanitarnega osebja o prepovedi vseh oblik spolnega nasilja;

o o

57.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

(1) UL L 155, 12.6.2001, str. 19.

(2) UL L 167, 26.6.2002, str. 1.

(3) UL L 118, 14.5.2003, str. 12.

(4) UL L 150, 18.6.2003, str. 67.

(5) UL L 115, 28.4.2006, str. 49.

(6) UL L 76, 22.3.2011, str. 56.

(7) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115.

(8) UL C 224, 21.6.2016, str. 31.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0344.

(10) UL C 224, 21.6.2016, str. 10.

(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0459.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0449.

(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0422.

(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0051.

(15) UL C 407, 4.11.2016, str. 61.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/80

P8_TA(2017)0289

Zasebna varnostna podjetja

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o zasebnih varnostnih podjetjih (2016/2238(INI))

(2018/C 334/08)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju dokumenta iz Montreuxa o ustreznih mednarodnih pravnih obveznostih in dobrih praksah za države glede delovanja zasebnih vojaških in varnostnih služb med oboroženimi spopadi,

—	ob upoštevanju resolucij št. 15/26, 22/33, 28/7 in 30/6 Sveta OZN za človekove pravice,

—	ob upoštevanju delovne skupine OZN za uporabo najemniških vojakov kot sredstva za kršenje človekovih pravic in oviranje uveljavljanja pravice narodov do samoodločbe, ki je bila ustanovljena julija 2005,

—	ob upoštevanju poročil odprte medvladne delovne skupine, ki je bila ustanovljena za razmislek o možnostih za pripravo mednarodnega regulativnega okvira v zvezi z regulacijo, spremljanjem in nadzorom dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih podjetij,

—	ob upoštevanju smernic OZN o uporabi storitev oboroženega varovanja, ki jih izvajajo zasebna varnostna podjetja, ki so bile nedavno razširjene na storitve neoboroženega varovanja,

—	ob upoštevanju kodeksa ravnanja OZN za uslužbence organov pregona,

—	ob upoštevanju osnutka morebitne konvencije o zasebnih vojaških in varnostnih službah, ki bi ga obravnaval svet OZN za človekove pravice in v zvezi z njim sprejel ukrepe,

—	ob upoštevanju mednarodnega kodeksa ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja, ki ga je določilo združenje za mednarodni kodeks ravnanja (ICoCA), pri čemer gre za sektorski samourejevalni mehanizem z nezavezujočimi standardi,

—	ob upoštevanju kodeksa ravnanja mednarodnega združenja za operacije za stabilnost, pri čemer gre za sektorski samourejevalni mehanizem,

—	ob upoštevanju kodeksa ravnanja in etike za sektor zasebnega varovanja Konfederacije evropskih varnostnih služb in federacije evropskih sindikatov UNI Evropa,

—	ob upoštevanju sistema upravljanja za zasebne varnostne operacije ISO 18788, ki določa parametre za upravljanje zasebnih varnostnih podjetij,

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 13. junija 2002 o sodelovanju med pristojnimi nacionalnimi organi držav članic, odgovornimi za sektor zasebnega varovanja,

—	ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (1),

—	ob upoštevanju Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (2),

—	ob upoštevanju koncepta, ki ga je EU razvila za logistično podporo operacij pod svojim vodstvom, ter koncepta, ki ga je razvila za podporo ponudnikov pri vojaških operacijah pod svojim vodstvom,

—	ob upoštevanju priporočil iz projekta Priv-War za regulativne ukrepe EU na področju zasebnih vojaških in varnostnih podjetij in njihovih storitev,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah (3) ter svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju (4),

—	ob upoštevanju veliko različnih tveganj, izzivov in groženj v Evropski uniji in zunaj nje,

—	ob upoštevanju začasnih smernic Mednarodne pomorske organizacije iz maja 2012 v zvezi z oboroženim varnostnim osebjem na ladjah,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0191/2017),

ker sta varnost in obramba javni dobrini, ki ju upravljajo javni organi na podlagi meril uspešnosti, učinkovitosti, odgovornosti in načel pravne države, ki niso odvisna le od zagotavljanja zadostnih finančnih sredstev, temveč tudi od znanja; ker javnim organom na nekaterih področjih lahko primanjkuje potrebnih zmogljivosti in sposobnosti;

B.	ker morajo za varnost in obrambo skrbeti predvsem javni organi;

C.	ker raziskave Eurobarometra kažejo, da si državljani EU želijo bolj dejavne EU na področju varnosti in obrambe;

ker je bilo v letu 2013 v približno 40 000 zasebnih varnostnih podjetjih v Evropi zaposlenih več kot 1,5 milijona izvajalcev storitev zasebnega varovanja; ker se bodo ta številka še povečala; ker je promet teh podjetij v tistem letu znašal približno 35 milijard EUR; ker je bil sektor zasebnega varovanja leta 2016 na svetovni ravni ocenjen na 200 milijard USD, zajemal pa je približno 100 000 zasebnih varnostnih podjetij in 3,5 milijona zaposlenih;

E.	ker v zadnjih nekaj desetletjih nacionalne vlade, oborožene sile in civilne agencije vse bolj uporabljajo zasebna varnostna podjetja (ta izraz za namene te resolucije vključuje tudi zasebna vojaška podjetja), tako za zagotavljanje storitev doma kot za podporo pri premestitvah v tujino;

ker je nabor storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja, zelo širok, saj sega od logističnih storitev do dejanske podpore pri bojnemu delovanju, zagotavljanja vojaške tehnologije in sodelovanja pri pokonfliktni obnovi; ker zasebna varnostna podjetja zagotavljajo ključne storitve tudi znotraj držav članic, na primer upravljanje zaporov in patruljiranje na območjih infrastrukturnih objektov; ker se zasebna varnostna podjetja uporabljajo pri civilnih in vojaških misijah v okviru skupne varnostne in obrambne politike, varovanju delegacij EU, postavljanju vojaških taborov, usposabljanju, zračnemu transportu in podpori dejavnostim humanitarne pomoči;

G.	ker se v okviru EU prakse držav članic glede uporabe zasebnih varnostnih podjetij, postopkov za njihovo najemanje in kakovosti regulativnih sistemov zelo razlikujejo, saj jih številne med njimi uporabljajo za podporo svojim kontingentom v večstranskih operacijah;

ker oddajanje vojaških dejavnosti v zunanje izvajanje, ki je bilo poprej sestavni del dejavnosti oboroženih sil, med drugim poteka zaradi stroškovno učinkovitejšega zagotavljanja storitev, pa tudi zaradi izravnave pomanjkljivih zmogljivosti oboroženih sil, ki se vedno bolj krčijo, v razmerah rastočega števila večstranskih misij v tujini in krčenja proračunov, ki so posledica nepripravljenosti nosilcev odločanja, da bi odobrili ustrezna sredstva; ker bi to moralo biti izjema; ker je treba reševati pomanjkljivosti; ker zasebna varnostna podjetja lahko zagotavljajo tudi zmogljivosti, ki jih v nacionalnih oboroženih silah popolnoma primanjkuje, pogosto v zelo kratkem času in kot dopolnitev; ker se zasebna varnostna podjetja uporabljajo tudi zaradi političnih koristi, da bi se izognili omejitvam glede uporabe vojaških sil, zlasti za zaobidenje morebitnega pomanjkanja javne podpore glede uporabe oboroženih sil; ker mora biti uporaba zasebnih varnostnih podjetij kot orodja zunanje politike predmet učinkovitega parlamentarnega nadzora;

ker so bila zasebna varnostna podjetja obtožena vpletenosti v številne kršitve človekovih pravic in incidentov, ki so imeli za posledico izgubo življenj; ker se taki incidenti razlikujejo glede na čas in državo, pri čemer gre v nekaterih primerih za resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava, vključno z vojnimi hudodelstvi; ker so nekateri od teh primerov bili kazensko preganjani; ker je vse to skupaj s pomanjkanjem preglednosti vplivalo na prizadevanja mednarodne skupnosti v zadevnih državah ter razkrilo precejšnje vrzeli v strukturi odgovornosti, ki jih med drugim lahko pripišemo nastajanju več prekrivajočih se slojev odvisnih podjetij ali podizvajalcev v različnih državah, zlasti lokalnih, kar v nekaterih primerih vodi v nezmožnost zagotavljanja osnovne varnosti civilnega prebivalstva v državah gostiteljicah;

ker bi si morale EU in njene države članice prizadevati za preprečevanje takih razmer v prihodnosti ter se odpovedati oddajanju v zunanje izvajanje vojaških operacij, ki vključujejo uporabo sile in orožja, sodelovanje v sovražnostih in drugo prisotnost v bojih ali na bojnih območjih ter presegajo upravičeno samoobrambo; ker bi morale biti operacije in dejavnosti, oddane v zunanje izvajanje zasebnim varnostnim podjetjem na konfliktnih območjih, omejene na zagotavljanje logistične podpore in varovanje objektov brez dejanske prisotnosti zasebnih varnostnih podjetij na območjih, na katerih se izvajajo bojne dejavnosti; ker uporaba zasebnih varnostnih podjetij v nobenem primeru ne more nadomestiti osebja nacionalnih oboroženih sil; ker bi morala biti glavna prednostna naloga pri izvajanju obrambnih politik zagotoviti, da imajo oborožene sile držav članic na voljo vire, orodja, usposabljanje, znanje in sredstva za celovito opravljanje svojih nalog;

ker bi bilo treba za to, da bi države koristile prednosti, ki jih ponujajo zasebna varnostna podjetja, ter za to, da bi ta podjetja odgovarjala za svoja dejanja, vzpostaviti pravni okvir z zavezujočimi regulativnimi mehanizmi in mehanizmi za spremljanje na mednarodni ravni, s katerim bi regulirali njihovo uporabo in zagotovili zadosten nadzor nad njihovimi dejavnostmi; ker so zasebna varnostna podjetja del panoge, ki je pretežno nadnacionalnega značaja ter je tesno povezana z vladnimi in medvladnimi akterji, zato zahteva globalni pristop k regulaciji; ker sedanje regulativne razmere v tem sektorju temeljijo na vrsti neusklajenih predpisov, ki se med državami članicami močno razlikujejo; ker so nehomogene nacionalne zakonodaje in samoregulacija, ki so jih sprejela nekatera zasebna varnostna podjetja, zaradi odsotnosti kazni neučinkovito orodje za preprečevanje zlorab in močno vplivajo na to, kako zasebna varnostna podjetja delujejo v večstranskih intervencijah in konfliktnih regijah;

ker ni dogovorjenih opredelitev zasebnih varnostnih podjetij, zasebnih vojaških podjetij in njihovih storitev; ker je, kot je predlagano v opredelitvi iz osnutka konvencije, ki ga je pripravila delovna skupina OZN za uporabo najemniških vojakov, zasebno varnostno podjetje mogoče opredeliti kot gospodarsko družbo, ki za plačilo zagotavlja vojaške in/ali varnostne storitve fizičnih in/ali pravnih oseb; ker vojaške storitve v tem kontekstu lahko opredelimo kot specializirane storitve, povezane z vojaškimi ukrepi, ki vključujejo strateško načrtovanje, obveščevalno dejavnost, preiskave, kopensko, morsko ali zračno izvidovanje, vse vrste letalskih operacij, s posadko ali brez, satelitski nadzor in obveščevalno dejavnost, vse vrste prenosa znanja za vojaško uporabo, materialno in tehnično podporo oboroženim silam in druge s tem povezane dejavnosti; ker varnostne storitve lahko opredelimo kot oboroženo straženje ali varovanje stavb, objektov, premoženja in oseb, kakršen koli prenos znanja za varnostno ali policijsko uporabo, pripravo in izvajanje ukrepov informacijske varnosti in druge sorodne dejavnosti;

ker je dokument iz Montreuxa prvi pomembnejši dokument, ki opredeljuje uporabo mednarodnega prava za zasebna varnostna podjetja; ker so v mednarodnem kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja opredeljeni standardi za to panogo in ker se kodeks vse bolj izkazuje kot orodje za zagotavljanje skupnih osnovnih standardov v tej panogi na globalni ravni; ker je cilj združenja za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA) spodbujati, voditi in nadzorovati izvajanje kodeksa ter spodbujati odgovorno izvajanje varnostnih storitev, spoštovanje človekovih pravic ter nacionalnega in mednarodnega prava; ker se pristop k ICoCA izvaja prostovoljno in je plačljiv, in ker se zaradi visoke članarine ne morejo včlaniti vsa zasebna varnostna podjetja;

ker dejavnosti glede regulacije zasebnih varnostnih podjetij potekajo na mnogih mednarodnih forumih, med drugim na forumu o dokumentu iz Montreuxa, kjer je bila EU izvoljena v skupino prijateljev predsedstva, v odprti medvladni delovni skupini, katere naloga je razmisliti o možnostih za pripravo mednarodnega regulativnega okvira za regulacijo, spremljanje in nadzor dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih podjetij, ter v Združenju za mednarodni kodeks ravnanja;

ker se je EU skupaj s 23 državami članicami pridružila dokumentu iz Montreuxa in ker je EU članica delovne skupine o Združenju za mednarodni kodeks ravnanja; ker EU v okviru Sveta za človekove pravice prispeva k morebitnemu razvoju mednarodnega regulativnega okvira; ker ima EU ključno vlogo pri spodbujanju nacionalnega in regionalnega nadzora nad zagotavljanjem in izvažanjem različnih vojaških in varnostnih storitev;

ker Evropska unija nima svojega regulativnega okvira kljub velikemu številu zasebnih varnostnih podjetij evropskega izvora, ki sodelujejo v okviru misij in operacij v okviru skupne varnostne in obrambne politike ali delegacij EU; ker obstoječi regulativni okviri temeljijo skoraj izključno na ameriškem modelu, ki je bil uveden med konfliktom v Iraku in je služil interesom vojaških podjetij, ki so bila udeležena v bojnih misijah; ker ti referenčni modeli ne ustrezajo obliki in misijam evropskih zasebnih varnostnih podjetij;

Q.	ker je nujno treba dati prednost določitvi jasnih pravil o vzajemnem delovanju, sodelovanju in pomoči med organi pregona in zasebnimi varnostnimi podjetji;

ker bi zasebna varnostna podjetja lahko imela pomembnejšo vlogo v boju proti piratstvu in pri izboljšanju pomorske varnosti, v misijah, ki vključujejo pse, kibernetski obrambi, raziskavah in razvoju varnostnih orodij, mešanih nadzornih misijah in usposabljanju v sodelovanju z javnimi organi in pod njihovim nadzorom; ker je uporaba oboroženih zasebnih varnostnih podjetij ustvarila posebne izzive za pomorski sektor in privedla do številnih incidentov, katerih posledica so bili izguba življenj in diplomatski spori;

Uporaba zasebnih varnostnih podjetij v podporo vojaškim silam v tujini

ugotavlja, da imajo zasebna varnostna podjetja pomembno vlogo pri zagotavljanju pomoči državnim vojaškim agencijam in civilnim agencijam, saj zapolnjujejo vrzeli v zmogljivostih, ki jih povzroča vse večje povpraševanje po uporabi oboroženih sil v tujini, občasno pa, če okoliščine dopuščajo, pri zagotavljanju zmogljivosti za takojšen odziv; poudarja, da zasebna varnostna podjetja v izjemnih primerih zapolnjujejo obstoječe vrzeli v zmogljivostih, ki pa bi jih morale države članice najprej poskušati zapolniti z nacionalnimi oboroženimi ali policijskimi silami; poudarja, da se zasebna varnostna podjetja uporabljajo kot instrument za izvajanje zunanje politike teh držav;

poudarja, da morajo zasebna varnostna podjetja pri delovanju v državah gostiteljicah, zlasti tistih, ki se bistveno razlikujejo v kulturi in veri, upoštevati lokalne običaje in navade, da ne bi ogrozila učinkovitosti svoje misije in odtujila lokalnega prebivalstva;

ugotavlja, da zasebna varnostna podjetja, zlasti tista s sedežem v državah gostiteljicah, za razliko od nacionalnih vojaških sil lahko zagotavljajo dragoceno znanje o lokalnih razmerah, pogosto pa tudi prihranke pri stroških, pri čemer je treba zagotoviti, da ne bi bila ogrožena kakovost; vseeno poudarja, da bi z uporabo storitev, ki jih zagotavljajo lokalna zasebna varnostna in podjetja v nestabilnih državah in regijah, izpostavljenih krizam, lahko negativno vplivali na cilje zunanje politike EU, če bi z njo okrepili nekatere lokalne oborožene akterje, ki bi lahko postali udeleženi v konfliktu; ugotavlja, da je treba jasno pravno ločevati med operacijami zasebnih varnostnih podjetij in zasebnih akterjev, ki so neposredno vpleteni v vojaške dejavnosti;

poudarja, da ne bi smeli oddati v zunanje izvajanje nobenih dejavnosti, pri katerih je predvidena uporaba sile in/ali aktivno sodelovanje v sovražnostih, z izjemo samoobrambe, in v nobenem primeru zunanji izvajalci ne bi smeli sodelovati pri zaslišanjih ali jih voditi; poudarja, da bi morala biti prednostna naloga na področju varnosti in obrambe EU okrepiti nacionalne oborožene sile, ki jih zasebna varnostna podjetja lahko le dopolnjujejo, ne da bi bila pristojna za strateške odločitve; poudarja, da mora biti sodelovanje zasebnih varnostnih podjetij v vojaških operacijah utemeljeno in imeti opredeljene preverljive cilje s konkretnimi kazalniki, izčrpno in podrobno razdelan proračun ter predpisan datum začetka in konca, izvajati pa ga je treba v skladu s strogim etičnim kodeksom; opozarja, da je delo oboroženih in varnostnih sil v tujini ključnega pomena za ohranjanje miru in preprečevanje konfliktov ter obnovo družbe in nacionalno spravo po konfliktih;

poudarja, da načelo stroškovne učinkovitosti pri najemanju zasebnih varnostnih podjetij zagotavlja predvsem kratkoročne koristi, zlasti če se ne upoštevajo številne socialno-ekonomske spremenljivke, zato ne bi smelo postati glavno merilo pri obravnavanju varnostnih vprašanj; opozarja, da so mehanizmi odgovornosti in nadzora poglavitnega pomena za zagotovitev popolnega doseganja legitimnosti in morebitnih koristi zasebnih varnostnih podjetij;

poudarja pomen parlamentarnega nadzora nad uporabo zasebnih varnostnih podjetij v državah članicah;

Uporaba zasebnih varnostnih podjetij s strani EU

ugotavlja, da EU uporablja zasebna varnostna podjetja v tujini za varovanje svojih delegacij in osebja ter za podporo civilnih in vojaških misij v okviru skupne varnostne in obrambne politike; ugotavlja, da njihova uporaba tako neposredno prispeva k ugledu EU in temu, kako jo dojemajo tretje strani, zato so pomemben vidik lokalne prisotnosti EU in vplivajo na stopnjo zaupanja vanjo; zahteva, da Komisija in Svet pripravita pregled o tem, kje, kdaj in zakaj so bila zasebna varnostna podjetja uporabljena v podporo misij EU; ocenjuje, da bi bilo smotrno, če bi Evropska unija v svojih razpisih za zbiranje ponudb glede varnosti svojih delegacij dajala prednost najemanju zasebnih varnostnih podjetij, ki imajo dejansko sedež v Evropi in ustrezajo predpisom Evropske unije ter so zavezana k obdavčitvi v Evropski uniji;

vseeno poudarja, da ima najemanje zasebnih varnostnih podjetij za nekatere naloge zlasti v okolju, kjer pogosto prihaja do konfliktov, za EU lahko negativne stranske učinke, predvsem za njeno legitimnost, saj bi jo lahko naključno povezovali z oboroženimi akterji na tem območju, kar bi v primeru oboroženih incidentov lahko imelo negativne posledice, ali zato, ker bi bila zaradi nenamerne krepitve lokalnih akterjev ogrožena prizadevanja za razoroževanje, demobilizacijo in ponovno vključevanje ter reformo varnostnega sektorja; ugotavlja zlasti tveganje, ki ga prinaša nenadzorovano sklepanje pogodb s podizvajalci, na primer z lokalnimi zasebnimi varnostnimi podjetji;

izpostavlja številne resne pravne in politične težave, povezane s sedanjo prakso sklepanja pogodb s podizvajalci na področju vojaških in varnostnih storitev, zlasti storitev, ki jih zagotavljajo lokalni podizvajalci v tretjih državah; meni, da bi se morale države članice, Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija dogovoriti, da bodo sledile zgledu Nata in najemale le zasebna varnostna podjetja s sedežem v državah članicah EU;

10.

zato priporoča, naj Komisija predlaga skupne smernice za sklepanje pogodbenih razmerij z zasebnimi varnostnimi podjetji v zvezi z najemanjem, uporabo in vodenjem ponudnikov vojaških in varnostnih storitev, ki bi jasno določale zahteve za zasebna varnostna podjetja glede izpolnjevanja pogojev za sklepanje pogodb z EU, s ciljem, da bi nadomestili sedanjo mešanico pristopov; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uporabljata enake smernice za najemanje, uporabo in vodenje ponudnikov vojaških in varnostnih storitev v vseh zunanjih dejavnostih, misijah in operacijah ter za delegacije EU v vseh državah in regijah in za vse storitve z revidiranega Skupnega seznama vojaškega blaga Evropske unije; smernice bi morale temeljiti na najboljši mednarodni praksi v zvezi z ravnanjem zasebnih varnostnih podjetij in njihovim vodenjem, zlasti na dokumentu iz Montreuxa in mednarodnemu kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC), ter upoštevati, da je pri izbiri lokalnih zasebnih varnostnih podjetij v kompleksnih razmerah po krizi potrebna posebna previdnost; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dasta jasno prednost ponudnikom, ki jih je potrdilo združenje za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA), kot to že počne Organizacija združenih narodov, za katero je potrdilo združenja ICoCA pogoj; opozarja na pristop organov ZDA, ki v vsako posamezno pogodbo vključijo natančne standarde in zahteve, in poziva EU, naj sledi temu zgledu; poudarja, da bi morale pogodbe z zasebnimi varnostnimi podjetji med drugim vključevati določbe o posedovanju licenc in dovoljenj, evidencah osebja in premoženja, usposabljanju, zakoniti nabavi in uporabi orožja ter notranji organizaciji;

11.

zahteva, naj bo na območjih, ki jih financira EU, in pri delegacijah EU prisoten varnostni nadzornik EU iz varnostnega podjetja EU, katerega naloge bodo zagotavljanje kakovosti opravljenih varnostnih storitev, varnostno preverjanje in usposabljanje lokalno najetega varnostnega osebja, vzpostavljanje in vzdrževanje dobrih odnosov z lokalnimi varnostnimi silami, izvajanje ocen tveganja in opravljanje vloge prve kontaktne točke za delegacijo v zvezi z varnostnimi vprašanji;

12.

poziva Komisijo, naj oblikuje odprt seznam ponudnikov, ki spoštujejo standarde EU, kot so nekaznovanost, finančna in ekonomska sposobnost, posedovanje licenc in dovoljenj ter varnostno preverjanje osebja; ugotavlja, da se standardi v zvezi z zasebnimi varnostnimi podjetji v EU zelo razlikujejo in meni, da bi si morale države članice prizadevati za doseganje podobnih standardov; meni, da bi bilo treba ta seznam posodabljati najmanj vsaki dve leti;

13.

poudarja, da morajo sporazumi o statusu sil, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami, katerih zasebna vojaška in varnostna podjetja uporablja, vedno vključevati najeta zasebna vojaška in varnostna podjetja ter posebej pojasnjevati, da bodo podjetja odgovarjala v skladu z zakonodajo EU;

14.

poudarja, da je treba koncept, ki ga je EU razvila za podporo izvajalcem, okrepiti in določiti za zavezujočega za države članice in institucije EU; meni, da bi bilo treba v okviru tega koncepta zlasti določiti strožje standarde za vključitev v pogodbe, na primer na podlagi standardov ZDA, poleg tega pa zahtevati, da se v konfliktnih regijah ne najemajo lokalna zasebna varnostna podjetja ter da se z njimi ne sklepajo pogodbe o podizvajanju; poudarja, da bi bilo treba mednarodnim zasebnim varnostnim podjetjem omogočiti zaposlovanje lokalnega osebja, vendar le posamično in neposredno, da bi zagotovili učinkovito varnostno preverjanje in preprečili oblikovanje lokalnih varnostnih industrij v konfliktnih regijah;

Ureditev zasebnih varnostnih podjetij

15.

priporoča Evropski komisiji, naj pripravi zeleno knjigo s ciljem vključitve vseh deležnikov iz javnega in zasebnega varnostnega sektorja v široko posvetovanje in razpravo o postopkih, s katerimi bi bolj učinkovito opredelili možnosti za neposredno sodelovanje in določili osnovni sklop pravil o sodelovanju in dobrih praks; priporoča oblikovanje sektorskih standardov kakovosti EU; zato priporoča, da se zasebna varnostna podjetja opredelijo preden se izvede regulacija njihovih dejavnosti, saj bi zaradi pomanjkanja take opredelitve lahko nastale zakonodajne vrzeli;

16.

meni, da bi morala EU najprej natančno opredeliti ustrezne vojaške in varnostne storitve; v zvezi s tem poziva Svet, naj vojaške in varnostne storitve zasebnih varnostnih podjetij takoj doda na Skupni seznam vojaškega blaga Evropske unije;

17.

poziva Komisijo, naj razvije učinkovit regulativni model, ki bo:

—	pripomogel k harmonizaciji pravnih razlik med državami članicami s sprejetjem direktive;

—	ponovno ocenil in s tem ponovno opredelil sodobne strategije javno-zasebnega sodelovanja;

—	vrisal podjetja z eno ali več možnostmi končne uporabe;

—	postavil v kontekst natančno naravo in vlogo zasebnih vojaških in varnostnih služb;

—	določil visoke standarde za ponudnike storitev zasebnega varovanja v EU in tiste, ki delujejo v tujini, vključno z ustrezno ravnjo varnostnega preverjanja osebja in primernim plačilom;

—	zagotovil poročanje o nepravilnostih in nezakonitostih v zvezi zasebnimi varnostnimi podjetji ter omogočil, da bodo klicana na odgovornost zaradi kršitev, tudi človekovih pravic, med opravljanjem njihovih dejavnosti v tujini;

—	vključil poseben pomorski vidik, ki bo upošteval vodilno vlogo Mednarodne pomorske organizacije;

18.

ugotavlja, da globalni regulativni okviri, ki se postopoma razvijajo, kamor sodijo dokument iz Montreuxa, mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) in druge regulativne pobude v okviru OZN, pomenijo jasen napredek v primerjavi z odsotnostjo smiselne ureditve, ki je prevladovala še pred desetimi leti;

19.

pozdravlja tudi prizadevanja številnih držav članic EU, da bi na osnovi dobre prakse, navedene v dokumentu iz Montreuxa, uvedle učinkovito nacionalno regulacijo zasebnih varnostnih podjetij;

20.

vseeno ugotavlja, da ocenjevanje učinkovitosti zasebnih varnostnih podjetij ovira pomanjkanje doslednega poročanja o njihovi uporabi tako s strani institucij EU kot vlad držav članic; spodbuja države članice in institucije EU, naj bolj dosledno in pregledno zagotavljajo te informacije in tako omogočijo, da njihovi proračunski organi in neodvisni revizorji ustrezno ocenijo uporabo zasebnih varnostnih podjetij; priporoča, naj parlamenti in nevladne organizacije dejavno sodelujejo v postopkih ocenjevanja, ki so bistveni za regulacijo in nadzor tega sektorja;

21.

priporoča Komisiji in Svetu, naj vzpostavita pravni okvir, ki bo zahteval nadzor nad izvozom vojaških in varnostnih storitev v okviru nacionalne zakonodaje, ter v letnem poročilu EU o izvozu orožja poročata o dovoljenjih za izvoz vojaških in varnostnih storitev, ki so jih podelile države članice, da bi povečali javno preglednost in odgovornost;

22.

poudarja, da zaradi nadnacionalne narave zasebnih varnostnih podjetij, zlasti pa njihovih dejavnosti na kriznih področjih sveta, predvsem na področjih s šibko lokalno pravno strukturo, včasih nastajajo vrzeli glede pristojnosti, kar lahko otežuje klicanje podjetij ali njihovih zaposlenih na odgovornost za njihova dejanja; ugotavlja, da nacionalni predpisi o zasebnih varnostnih podjetjih pogosto ne veljajo zunaj njihovega ozemlja; poudarja, da morajo biti zasebna varnostna podjetja vedno urejena z zakoni in da mora zanje veljati obveznost učinkovitega nadzora, ki ga izvajata država gostiteljica in država naročnica; je seznanjen s pravno praznino, ki pogosto obstaja v primeru sporov ali incidentov na zelo nevarnih območjih, v katere so vpletena zasebna varnostna podjetja in uslužbenci Evropske unije; v zvezi s tem priporoča oblikovanje enotnih in jasnih pravil za evropske institucije, ki uporabljajo zasebna varnostna podjetja za zaščito osebja EU, da bi jasno določili odgovornost ter se tako izognili vrzelim v zaščiti ter upoštevali pravni okvir države gostiteljice; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj najemajo le zasebna vojaška in varnostna podjetja s sedežem v EU, poleg tega pa naj tem podjetjem postavijo pogoj, da v tretjih državah, ki so pogosto nestabilne, storitve izvajajo neposredno, brez uporabe lokalnih podizvajalcev;

23.

zato zahteva, da EU in njene države članice na forumu o dokumentu iz Montreuxa uporabijo svoj status in vztrajajo pri rednih pregledih stanja izvajanja priporočil iz dokumenta iz Montreuxa glede dobre prakse njegovih udeležencev; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj se čim prej pridružijo dokumentu iz Montreuxa; spodbuja države članice k izmenjavi dobre prakse;

24.

poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo za mednarodni pravno zavezujoč instrument, ki bi šel dlje od dokumenta iz Montreuxa, reguliral dejavnosti zasebnih varnostnih podjetij, vzpostavil enake konkurenčne pogoje in tako zagotovil, da bodo imele države gostiteljice pristojnost za regulacijo delovanja zasebnih varnostnih podjetij ter da bodo države naročnice svoje pristojnosti lahko uporabljale za zaščito človekovih pravic in preprečevanje korupcije; poudarja, da mora ta okvir vključevati odvračilne kazni za kršitve, odgovornost za kršilce in učinkovit dostop do pravnih sredstev za žrtve, pa tudi sistem licenc in spremljanja, ki bo od vseh zasebnih varnostnih podjetij zahteval, da omogočajo neodvisno revizijo njihove dejavnosti, od njihovih uslužbencev pa, da se udeležujejo obveznih usposabljanj o človekovih pravicah;

25.

poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije, države članice, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj odločno podprejo oblikovanje mednarodne konvencije, s katero bi vzpostavili mednarodno pravno ureditev za regulacijo storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja;

26.

pozdravlja prizadevanja Mednarodne pomorske organizacije, da bi zagotovila smernice za uporabo zasebnih oboroženih varnostnih skupin; spodbuja Komisijo in države članice, naj še naprej sodelujejo z Mednarodno pomorsko organizacijo, da bi dosegle globalno uporabo smernic;

27.

poudarja, da je na zasebna varnostna podjetja mogoče najučinkoviteje vplivati prek odločitev o javnih naročilih; zato poudarja, kako pomembno je, da se dodeljevanje naročil zasebnim varnostnim podjetjem pogojuje s sprejetjem najboljše prakse, na primer preglednosti, in udeležbo teh podjetij v združenju za mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoCA), kar nekatere države članice že izvajajo; kljub temu ugotavlja, da je treba mehanizem skladnosti v kodeksu ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) okrepiti in zagotoviti njegovo popolno neodvisnost, da bi postal verodostojna spodbuda za skladnost; ugotavlja, da sta od držav članic mednarodni kodeks ravnanja za ponudnike storitev zasebnega varovanja (ICoC) sprejela le Švedska in Združeno kraljestvo, in meni, da bi se morala EU osredotočiti na to, da kot prvi korak zagotovi podpis ostalih držav članic;

28.

ugotavlja, da bi morala biti zasebna varnostna podjetja zavarovana za primer odgovornosti, kar bi povečalo stabilnost in zanesljivost varnostnega trga ter privabilo tudi manjša in srednja zasebna varnostna podjetja;

29.

poudarja, da bi bilo treba pri oddaji naročil zasebnim varnostnim podjetjem namesto prihodkov, ki jih omogočajo taka naročila, upoštevati izkušnje zasebnih varnostnih podjetij in čas dela v sovražnem okolju, na podlagi tega pa bi bilo treba oddajo naročil tudi ocenjevati;

30.

opozarja, da zasebna varnostna podjetja poleg zagotavljanja varnostnih storitev izvajajo tudi obveščevalne dejavnosti, ki zaradi morebitnih posledic zahtevajo učinkovito regulacijo in nadzor;

31.

ugotavlja, da imajo EU in njene države članice precejšen vpliv na globalno varnostno industrijo, kar je rezultat tega, da ima več pomembnejših akterjev sedež v EU; zato posebej opozarja na prihajajočo revizijo skupnega seznama vojaškega blaga kot priložnost za vključitev nekaterih storitev, ki jih zagotavljajo zasebna varnostna podjetja, s čimer bi za ta podjetja postalo obvezno, da spoštujejo predpise o izvozu in da pri svojih dejavnostih v tujini uporabljajo temeljne standarde;

o o

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter nacionalnim parlamentom držav članic.

(1) UL L 94, 28.3.2014, str. 65.

(2) UL L 216, 20.8.2009, str. 76.

(3) UL C 181, 19.5.2016, str. 2.

(4) UL C 24, 22.1.2016, str. 33.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/88

P8_TA(2017)0290

Delovni pogoji in prekarna zaposlitev

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi (2016/2221(INI))

(2018/C 334/09)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 151 in 153,

—	ob upoštevanju člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti naslova IV (Solidarnost),

—	ob upoštevanju Direktive Sveta 94/33/ES z dne 22. junija 1994 o varstvu mladih ljudi pri delu (1),

—	ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (2),

—	ob upoštevanju Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (3),

—

ob upoštevanju ciljno usmerjene revizije Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (4) (direktiva o napotitvi delavcev) in Direktive 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (5) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o izvrševanju),

—	ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o vzpostavitvi konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje: usklajevanje znanj in spretnosti s povpraševanjem in zaposlitvenimi možnostmi kot način reševanja iz krize (8),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2016 o evropskem semestru za usklajevanje ekonomskih politik: zaposlovanje in socialni vidiki v letnem pregledu rasti za leto 2017 (9),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2016 o socialnem dampingu v Evropski uniji (10),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (11),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2017 o evropskem stebru socialnih pravic (12),

—	ob upoštevanju poročila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremembah pri delovnih razmerjih in njihovem vplivu na ohranjanje dostojnih plač (13),

—	o vzpostavitvi evropske platforme za okrepitev sodelovanja pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu,

—	ob upoštevanju študije iz leta 2016, ki jo je naročil Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve Parlamenta, z naslovom Precarious Employment in Europe: Patterns, trends and policy strategies (Prekarno zaposlovanje v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike) (14),

—	ob upoštevanju Evropske listine kakovosti za prakse in vajeništvo, ki je začela veljati 14. decembra 2011,

—	ob upoštevanju poročila Komisije o četrtletnem pregledu zaposlovanja in socialnih razmer v Evropi za jesen 2016,

—	ob upoštevanju strateških prizadevanj Komisije za enakost spolov v obdobju 2016–2020,

—	ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2010 z naslovom Flexible forms of work: 'very atypical' contractual arrangements (Prožne oblike dela: zelo netipični pogodbeni dogovori),

—	ob upoštevanju poročila Eurofonda iz leta 2014 z naslovom Impact of the crisis on industrial relations and working conditions in Europe (Vpliv krize na industrijske in delovne razmere v Evropi) (15),

—	ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2015 z naslovom New forms of employment (Nove oblike zaposlitve) (16),

—	ob upoštevanju poročila Eurofonda iz leta 2016 z naslovom Exploring the fraudulent contracting of work in the European Union (Proučitev sklepanja goljufivih pogodb o zaposlitvi v Evropski uniji) (17),

—	ob upoštevanju Eurofoundove evropske raziskave o delovnih razmerah in njegovega šestega preglednega poročila (18),

—	ob upoštevanju Slovarja evropskih odnosov med delodajalci in delojemalci (19),

—	ob upoštevanju temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela (ILO) ter njenih konvencij in priporočil o delovnih razmerah,

—	ob upoštevanju priporočila ILO R198 iz leta 2006 o delovnih razmerjih (20) in njenih določb o določitvi delovnega razmerja;

—	ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela iz leta 2011 o politikah in predpisih za preprečevanje prekarnih zaposlitev (21),

—	ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o nestandardnih oblikah zaposlitve po svetu (22),

—	ob upoštevanju študije Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o gradnji socialnega stebra za evropsko konvergenco, (23)

—	ob upoštevanju osnutka splošnega priporočila OZN št. 28 iz leta 2010 o temeljnih obveznostih držav podpisnic v skladu z 2. členom Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

—	ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (istanbulska konvencija),

—	ob upoštevanju strategije Sveta Evrope za enakost spolov za obdobje 2014–2017,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0224/2017),

ker nastajajo nestandardne, netipične oblike zaposlitve; ker se je v EU v zadnjih petnajstih letih znatno povečalo število delavcev za določen čas in s krajšim delovnim časom; ker so potrebne učinkovite politike, da bomo sprejeli različne oblike zaposlovanja in poskrbeli za ustrezno varstvo delavcev;

B.	ker se je delež standardnih zaposlitev v zadnjih desetih letih zmanjšal z 62 % na 59 % (24); ker se lahko zgodi, da se bodo standardne pogodbe uporabljale le za manjši del delavcev, če se bo ta trend še nadaljeval;

ker pogodbe za nedoločen čas s polnim delovnim časom med pogodbami o zaposlitvi v EU še vedno prevladujejo in je netipične oblike zaposlovanja v nekaterih sektorjih mogoče najti tudi vzporedno ob standardni zaposlitvi; ker lahko netipične oblike zaposlitve negativno vplivajo na ravnovesje med delom in zasebnim življenjem, saj delovni čas ni standarden, plače in pokojninski prispevki pa niso redni;

D.	ker so pri novih oblikah delovnih razmerij, zlasti zaradi digitalizacije in novih tehnologij, zabrisane meje med odvisno zaposlitvijo in samozaposlitvijo (25), zaradi česar bi se utegnila poslabšati kakovost zaposlitve;

ker se nekatere nove oblike zaposlitve v več pogledih razlikujejo od tradicionalnih standardnih oblik; nekatere spreminjajo razmerje med delodajalcem in delavcem, medtem ko druge prinašajo spremembe v delovnem vzorcu in organiziranosti dela, nekatere pa vplivajo na oboje; ker se utegnejo zaradi tega zvišati navidezno samozaposlovanje, poslabšati delovne razmere in zmanjšati socialna varnost, a spremembe lahko imajo tudi prednosti; ker je zato bistvenega pomena izvajati veljavno zakonodajo;

ker je treba pozdraviti, da se je v Uniji povečala stopnja zaposlenosti, odkar se je začela kriza, a je to mogoče deloma pripisati večjemu številu netipičnih pogodb, kar v nekaterih primerih pomeni večje tveganje prekarnosti kot pri standardnih zaposlitvah; ker je treba več pozornosti nameniti kakovosti pri ustvarjanju delovnih mest;

ker se število zaposlitev s krajšim delovnim časom med krizo nikoli ni zmanjšalo, zaposlitev s polnim delovnim časom pa še vedno precej manj, kot jih je bilo pred začetkom krize leta 2008; ker je stopnja zaposlenosti kljub zviševanju v zadnjih letih še vedno nižja od evropskega 75-odstotnega cilja za leto 2020 in se pri tem kažejo velike razlike med državami članicami;

H.	ker je pomembno razlikovati med nastajajočimi novimi oblikami delovnih razmerij ter obstojem prekarnih zaposlitev;

I.	ker si Evropska unija in države članice delijo pristojnost za socialno politiko; ker lahko EU na tem področju zgolj dopolnjuje in podpira države članice;

J.	ker lahko EU sprejme samo minimalne zahteve glede delovnih razmer, ne sme pa harmonizirati zakonov in predpisov držav članic;

K.	ker je že bila ustanovljena evropska platforma za ukrepanje proti neprijavljenemu delu, ki omogoča tesnejše čezmejno sodelovanje med pristojnimi organi držav članic EU in drugimi akterji in njihovo skupno ukrepanje, da bi se učinkovito in uspešno borili proti temu pojavu;

L.	ker prekarne zaposlitve povzročajo razdrobljenost trga in povečujejo razlike v plačah;

M.	ker še nimamo skupne opredelitve prekarne zaposlitve; ker bi jo bilo treba oblikovati v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji; ker vrsta pogodbe more sama po sebi še ne ustvarja tveganja prekarnosti, temveč je to odvisno od najrazličnejših dejavnikov;

ker lahko standardna zaposlitev pomeni redno zaposlitev s polnim delovnim časom ali s prostovoljno izbranim krajšim delovnim časom na podlagi pogodbe za nedoločen čas; ker ima vsaka država članica svojo zakonodajo in prakso z delovnimi pogoji za različne oblike pogodb o zaposlitvi in pripravništvu; ker ni jasne, splošno sprejete opredelitve standardne zaposlitve;

O.	ker nekatere nedavne težave v zvezi z zastopanostjo, bodisi zaradi pomanjkljivosti v organizacijah socialnih partnerjev v nekaterih sektorjih bodisi zaradi reform v evropskih državah, ki omejujejo vloge socialnih partnerjev, vplivajo na vsa delovna razmerja;

P.	ker imajo prekarne zaposlitve v nekaterih sektorjih, kot so kmetijstvo, gradbeništvo in umetnost, nesorazmerne učinke; ker so se prekarne zaposlitve v zadnjih letih razširile tudi na druge sektorje, na primer v letalstvo in hotelirstvo (26);

ker je bilo v nedavnih študijah ugotovljeno, da je v kvalificiranih in nizkokvalificiranih poklicih manj možnosti za zaslužek, manj poklicnih obetov in slabša kakovost delovnih mest; ker ti delavci pogosteje navajajo, da so izpostavljeni okoljskim tveganjem in težavam z držo, ter izpričujejo nižjo stopnjo duševnega zdravja in telesnega dobrega počutja (27);

ker ženske tvorijo 46 % aktivnega prebivalstva na trgu dela EU in so zaradi diskriminacije, na primer pri plačilu, še posebej izpostavljene negotovosti glede zaposlitve, in ker v EU zaslužijo približno 16 % manj kot moški; ker so ženske pogosto zaposlene za krajši ali omejen čas ali opravljajo slabo plačana dela in jih zato bolj ogroža prekarnost; ker te delovne razmere ustvarjajo vseživljenjske izgube v smislu dohodka in zaščite, najsi gre za plače, pokojnine ali socialnovarstvene prejemke; ker je pri moških večja verjetnost kot pri ženskah, da se zaposlijo redno in s polnim delovnim časom; ker ženske še posebej prizadene neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom, navidezna samozaposlitev in neprijavljeno delo (28);

ker je stopnja zaposlenosti v EU višja pri moških kot pri ženskah; ker so glavni razlogi, zakaj ženske zapustijo trg dela, skrb za otroke ali starejše, lastna bolezen ali delovna nezmožnost in druge osebne ali družinske obveznosti; ker ženske zaradi svojega obstoječega ali potencialnega materinstva pogosto doživljajo diskriminacijo in oviranje; ker samske ženske z vzdrževanimi otroki prekarnost še posebej ogroža;

T.	ker je enakost med moškimi in ženskami temeljna pravica in osnovni pogoj za zagotavljanje enakih možnosti in enakega obravnavanja na vseh področjih življenja in ker politike za zagotavljanje enakosti prispevajo k spodbujanju pametne in trajnostne rasti;

U.	ker številni delavci, ki opravljajo prekarno delo ali so brezposelni, nimajo pravice do starševskega dopusta;

V.	ker mlade delavce bolj ogroža tveganje prekarne zaposlitve; ker je pri delavcih, mlajših od 25 let, dvakrat bolj verjetno, da bodo doživeli večkratno prikrajšanost, kot pri delavcih, starih 50 let ali več (29);

I. Na poti k dostojnemu delu – ureditev delovnih razmer ter rešitev problema negotovih zaposlitev

poziva države članice, naj za določitev obstoja delovnega razmerja upoštevajo naslednje kazalnike Mednarodne organizacije dela:

—	delo se opravlja po navodilih in pod nadzorom druge strani;

—	delavec se vključi v strukturo podjetja;

—	delo se opravlja izključno ali večinoma v korist druge osebe;

—	delavec ga mora opravljati osebno;

—	delo se opravlja v določenem delovnem času ali na delovnem mestu, ki ga določi delodajalec ali je dogovorjeno z njim;

—	traja točno določen čas in ima določeno kontinuiteto;

—	delavec mora biti delodajalcu na voljo oziroma mu ta zagotovi orodje, material in opremo;

—	delavec prejema redno plačilo, ki je njegov edini ali glavni vir dohodka, pri tem pa je lahko dodano tudi plačilo v naravi, na primer prehrana, bivališče ali prevoz;

—	delavec je upravičen do ugodnosti, na primer tedenskega počitka in letnega dopusta;

je seznanjen z Eurofoundovo opredelitvijo netipičnega dela, torej da gre za delovna razmerja, ki niso skladna s standardnim ali tipičnim modelom redne zaposlitve s polnim delovnim časom za nedoločen čas in daljše obdobje pri enem delodajalcu (30); poudarja, da izrazov „netipična“ in „negotova“ zaposlitev ne smemo uporabljati kot sinonima;

meni, da prekarna zaposlitev pomeni vse zaposlitve, pri katerih niso upoštevane evropski in nacionalni standardi in zakonodaja in/ali ki ne zagotavljajo zadostnih sredstev za dostojno življenje ali ustrezne socialne zaščite;

se zaveda, da nekatere netipične oblike zaposlitve vključujejo večje tveganje prekarnosti in negotovosti, na primer neprostovoljno sprejeto delo s krajšim delovnim časom in delo za krajši čas, pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti ter neplačano pripravništvo in praksa;

je trdno prepričan, da prožnost na trgu dela ne bo zmanjšala pravic delavcev v zameno za večjo produktivnost in konkurenčnost, temveč da bo zagotovila ustrezno ravnovesje med zaščito delavcev ter možnostjo posameznikov in delodajalcev, da se dogovorijo o takem načinu dela, da bodo zadovoljene potrebe obeh strani;

ugotavlja, da je tveganje prekarnosti odvisno od vrste pogodbe pa tudi od naslednjih dejavnikov:

—	majhna ali neobstoječa varnost zaposlitve zaradi nestalne narave dela, kar je značilno za neprostovoljne in pogosto postranske pogodbe za krajši delovni čas, v nekaterih državah članicah pa tudi nejasno določen delovni čas in spremenljive delovne naloge zaradi dela na zahtevo,

—	nepopolna zaščita pred odpuščanjem in nezadostna socialna zaščita v primeru odpovedi delovnega razmerja,

—	nezadostno plačilo za dostojno življenje,

—	neobstoječe ali le omejene pravice do socialne zaščite oziroma socialnovarstvenih prejemkov,

—	neobstoječa ali le omejena zaščita pred diskriminacijo,

—	neobstoječi ali le omejeni obeti za napredovanje na trgu dela ali za napredovanje in usposabljanje,

—	nizka raven kolektivnih pravic in le omejena pravica do kolektivnega zastopanja,

—	delovno okolje, ki ne izpolnjuje minimalnih zdravstvenih in varnostnih standardov (31);

je seznanjen z opredelitvijo dostojnega dela v okviru Mednarodne organizacije dela, da je dostojno delo produktivno in zagotavlja pravičen dohodek, varnost na delovnem mestu in socialno zaščito, boljše obete za osebni razvoj in socialno vključevanje, pravico, da lahko ljudje svobodno izrazijo svoje pomisleke, se organizirajo in sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje, ter enake možnosti in enako obravnavanje vseh žensk in moških (32); spodbuja Mednarodno organizacijo dela, naj opredelitvi doda plačo, ki omogoča preživetje; spodbuja Komisijo in države članice, naj uveljavijo to opredelitev pri reviziji ali oblikovanju zakonodaje na področju zaposlovanja;

želi spomniti, da so dejavniki uspeha za dobro prakso zoper negotove zaposlitve: trdna pravna podlaga, vključenost socialnih partnerjev in svetov delavcev na delovnem mestu, sodelovanje z ustreznimi deležniki, ravnovesje med prožnostjo in varnostjo, osredotočenost na sektor, majhno upravno breme za delodajalce, izvrševanje s strani inšpektoratov za delo in kampanje ozaveščanja;

poudarja, da naj bi z agendo za dostojno delo, ki jo je opredelila Mednarodna organizacija dela, izrecno zagotavljali ustvarjanje novih delovnih mest, pravice iz dela, socialno zaščito in socialni dialog pa tudi enakost spolov; poudarja, da bi moralo dostojno delo izrecno zagotavljati:

—	ustrezno plačo za preživetje, pri kateri je zajamčena tudi pravica do združevanja,

—	kolektivne pogodbe v skladu s prakso držav članic,

—	sodelovanje delavcev v zadevah podjetja v skladu s prakso držav članic,

—	spoštovanje kolektivnih pogajanj,

—	enako obravnavanje delavcev na istem delovnem mestu,

—	zdravje in varnost na delovnem mestu,

—	socialna varnost za delavce in njihove vzdrževane družinske člane,

—	določbe o delovnem času in času počitka,

—	varstvo pred odpustitvijo,

—	dostop do usposabljanja in vseživljenjskega učenja,

—	podpiranje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem za vse delavce; poudarja, da je spoštovanje teh pravic poglavitno za boljše izvajanje delovnega in socialnega prava;

10.

ugotavlja, da k spreminjanju narave dela prispevajo številni dejavniki, na primer digitalizacija in avtomatizacija, zaradi česar se povečuje število novih oblik zaposlitve; ob tem ugotavlja, da bodo za nove oblike dela morda potrebni novi, odzivni in sorazmerni predpisi, tako da bodo zares zajete vse oblike zaposlitve;

11.

glede digitalnih delovnih mest ponovno poudarja, da bi bilo treba delavcem in drugim posrednikom digitalnih platform zagotoviti ustrezno socialno in zdravstveno varstvo in zaščito;

12.

poudarja, da na digitalizacijo ne gledati le kot na povod za propadanje delovnih mest, temveč da odpira tudi priložnosti za razvoj in širitev posameznikovih kompetenc;

13.

poudarja, da naj bi bilo po ocenah leta 2020 v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije nezasedenih 756 000 delovnih mest, kar pomeni, da bo treba izboljšati digitalne veščine evropskih delavcev;

14.

poudarja, da je gospodarska kriza spodbudila migracijske tokove znotraj EU, kar je razkrilo, da še vedno obstajajo ovire za prosti pretok oseb med državami članicami in diskriminacijo na podlagi državljanstva, zaradi česar državljane EU ogroža negotovost zaposlitve;

15.

poudarja, da bodo negotove delovne razmere, na primer neprijavljeno delo in navidezne samozaposlitve, dolgotrajno negativno vplivale na duševno zdravje in telesno počutje ter da bodo delavce bolj ogrožali revščina, socialna izključenost in poslabšanje temeljnih pravic;

16.

poudarja, da so delavci z zelo kratkimi pogodbami najbolj izpostavljeni neugodnim razmeram pri fizičnih vidikih dela; poudarja, da negotovost delovnega mesta in pomanjkanje nadzora nad delovnim časom pogosto izhajata iz stresnih poklicnih tveganj;

17.

poudarja, da se prožna ali netipična delovna razmerja v nekaterih gospodarskih sektorjih pretirano uporabljajo ali že skoraj zlorabljajo;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj uveljavljajo politike, ki bodo utrdile položaj delavcev, pripravnikov in vajencev z okrepljenim socialnim dialogom in spodbujanjem kolektivnih pogajanj, tako da bodo lahko vsi delavci, ne glede na status, prosto uveljavljali svojo pravico do združevanja in kolektivnega pogajanja, brez strahu pred neposrednimi ali posrednimi delodajalčevimi sankcijami;

19.

poudarja, da so socialni partnerji pomembni za varstvo pravic delavcev ter dostojnih delovnih razmer, plač in dohodkov v skladu z zakoni in prakso držav članic, njihova vloga pa je tudi svetovanje delodajalcem in delavcem ter zagotavljanje smernic zanje;

20.

poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji zavarujejo poklicne poti in tako olajšajo prehod med različnimi položaji, v katerih se lahko posameznik znajde v življenju, zlasti z vseživljenjskim poklicnim usposabljanjem, dovolj visokim nadomestilom za brezposelnost, prenosljivostjo socialnih pravic ter učinkovitimi in dejavnimi politikami trga dela;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dejansko zaščito ter enako plačilo moških in žensk, ki opravljajo delo v okviru delovnega razmerja, in sicer s celostnim odzivom na področju politike, s katerim bodo zmanjšale prekarne zaposlitve in zajamčile poklicne poti in ustrezno socialno zavarovanje;

22.

poudarja, da so delovni inšpektorati držav članic pomembni in da se morajo osredotočiti na spremljanje in izboljševanje delovnih razmer, zagotavljanje skladnosti z zdravjem in varnostjo pri delu in na preprečevanje nezakonitega in neprijavljenega dela, vsega tega pa nikakor ne smejo zlorabljati, da bi postali mehanizem za nadzor migracij; opozarja na tveganje diskriminacije najranljivejših delavcev in ostro obsoja prakso, da podjetja zaposlujejo migrante, ne da bi jim zagotovila vse pravice in prejemke ali jih ustrezno poučila o tem; zato poziva države članice, naj inšpektoratom za delo priskrbijo zadostna sredstva in tako zagotovijo učinkovito spremljanje;

II. Predlogi

23.

poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z agendo za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, členom 9 PDEU, Listino EU o temeljnih pravicah in Evropsko socialno listino rešijo problem negotovih zaposlitev ter neprijavljenega dela in navideznih samozaposlitev ter tako zagotovijo, da bodo vse vrste pogodb o zaposlitvi jamčile dostojne delovne razmere z ustrezno socialno varnostjo;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti vsem praksam, zaradi katerih bi se utegnilo povečati število prekarnih zaposlitev, in tako prispevajo k cilju strategije Evropa 2020, da je treba zmanjšati revščino;

25.

poziva države članice, naj povečajo kakovost delovnih mest pri nestandardnih zaposlitvah, in sicer naj zagotovijo vsaj sklop minimalnih standardov, kar zadeva socialno zaščito, minimalne plače ter dostop do usposabljanja in spopolnjevanja; poudarja, da bi bilo treba ob tem ohraniti priložnosti za dostop;

26.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo njihovi sistemi socialne varnosti ustrezali svojemu namenu tudi pri novih oblikah delovnih razmerij;

27.

poziva Komisijo, naj oceni nove oblike zaposlitve, ki nastajajo z digitalizacijo; zlasti jo poziva, naj oceni pravni status posrednikov na trgu dela in spletnih platformah ter tudi njihovo odgovornost; poziva Komisijo, naj revidira Direktivo Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (33) (direktiva o pisni izjavi), tako da bodo upoštevane nove oblike zaposlovanja;

28.

poudarja, da ima sodelovalno gospodarstvo velik potencial, zlasti na področju novih delovnih mest; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, ali bi bila za zaposlitve, ki nastajajo v sodelovalnem gospodarstvu, morda potrebna nova pravila; zatrjuje, da je treba v tem sektorju povečati varstvo delavcev, in sicer z večjo preglednostjo glede njihovega položaja, obveščenosti in nediskriminacije;

29.

poziva Komisijo, naj nadaljuje namenski pregled direktive o napotitvi delavcev in naj pregleda direktivo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi vsem delavcem zagotovila temeljne socialne pravice, vključno z enakim plačilom za enako delo na enakem delovnem mestu;

30.

poudarja, da je treba spodbujati javne in zasebne naložbe zlasti v tistih gospodarskih sektorjih, ki obetajo največji multiplikacijski učinek, da bi spodbudili navzgor usmerjeno socialno zbliževanje in kohezijo v Uniji ter ustvarjanje dostojnih delovnih mest; glede tega poudarja, da je treba podpreti mala in srednja ter zagonska podjetja;

31.

poudarja, da se je treba spoprijeti s pojavom neprijavljenega dela, saj spodjeda davčne in socialnovarstvene prihodke, ustvarja negotove in slabe delovne razmere in povzroča nepošteno konkurenco med delavci; pozdravlja vzpostavitev evropske platforme za okrepitev sodelovanja pri preprečevanju in odpravljanju neprijavljenega dela;

32.

ugotavlja, da je treba glede na število delavcev, zlasti mladih, ki zdaj zapuščajo svojo matično državo in iščejo zaposlitvene priložnosti v drugih državah članicah, nujno oblikovati ustrezne ukrepe, zato da noben delavec ne bo ostal brez socialnih in delavskih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še izboljšajo mobilnost delovne sile v EU, pri tem pa spoštujejo načelo enakega obravnavanja, zaščitijo plače in socialne standarde ter zagotovijo popolno prenosljivost socialnih pravic; poziva vse države članice, naj uvedejo ustrezno socialno politiko in politiko zaposlovanja za enake pravice in enako plačilo na istem kraju dela;

33.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da moč kolektivnih pogajanj in obseg kolektivnih pogodb upadata; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo strateške politike za univerzalno zajetje delavcev v kolektivnih pogodbah ter za ohranitev in okrepitev vloge sindikatov in organizacij delodajalcev;

34.

priznava, da imajo socialni partnerji pomembno vlogo pri direktivah EU o delu s krajšim delovnim časom, po pogodbah za določen čas in prek agencij za posojanje delovne sile, ter spodbuja Komisijo, naj skupaj z njimi po potrebi sprejme ukrepe za ureditev novih oblik zaposlitve; poziva Eurofound, naj prouči, kako socialni partnerji razvijajo strategije za zagotavljanje kakovosti delovnih mest in omejevanje tveganja prekarnosti;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru svojih pristojnosti zagotovijo, da bodo imeli tudi individualni samozaposleni, ki so pravno gledano gospodarske družbe z enim družbenikom, pravico do kolektivnega pogajanja in svobodnega združevanja;

36.

opominja, da ima v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (34) (direktiva o delovnem času) vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta; poudarja, da je treba te pravice zagotoviti vsem delavcem, tudi za delavcem na zahtevo, delavcem, ki opravljajo postransko delo s krajšim delovnim časom, in delavcem, ki delajo v okviru spletnih platform; želi opomniti, da je direktiva o delovnem času zdravstveni in varnostni ukrep; poziva k izvrševanju sklepov Sodišča Evropske unije o tem, da je delovna pripravljenost delovni čas in ji mora slediti nadomestni počitek;

37.

opozarja, da so za postransko delo s krajšim delovnim časom značilni manjša varnost zaposlitve, manjše število poklicnih priložnosti, manj naložb delodajalcev v usposabljanje in večji delež nizkih plač; poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo ukrepe za daljši delavnik za tiste, ki želijo delati več;

38.

opozarja, da ima po Listini Evropske unije o temeljnih pravicah vsakdo pravico do dostopa do poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bosta poklicno in nadaljnje usposabljanje na voljo tudi delavcem v netipičnih delovnih razmerjih; opozarja, da so ukrepi izpopolnjevanja v hitro spreminjajočem se digitalnem gospodarstvu še posebej pomembni; želi opomniti, da k visoki stopnji brezposelnosti prispevata tudi pomanjkanje strokovnega znanja in njegova neusklajenost s potrebami na trgu dela; pozdravlja nedavne pobude za odpravo pomanjkanja strokovnega znanja;

39.

poziva, naj postane jamstvo za spretnosti nova pravica, da bo lahko vsakdo vse življenje pridobival temeljne spretnosti za 21. stoletje, vključno z bralno in matematično pismenostjo, digitalno in medijsko pismenostjo, kritičnim razmišljanjem, socialnimi in drugimi veščinami, potrebnimi za zeleno in krožno gospodarstvo, in sicer ob upoštevanju novonastajajočih panog in vodilnih sektorjev rasti ter ob zagotavljanju pomoči prikrajšanim, na primer invalidom, prosilcem za azil, dolgotrajno brezposelnim in premalo zastopanim skupinam; poudarja, da morajo biti izobraževalni sistemi vključujoči in zagotavljati kakovostno izobraževanje vsemu prebivalstvu, omogočiti ljudem, da bodo aktivni evropski državljani, jih pripraviti na vseživljenjsko učenje in prilagajanje ter se odzivati na družbene potrebe in potrebe trga dela;

40.

poudarja, da bi bilo treba politike držav članic oblikovati in izvajati v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso ter v tesnem sodelovanju z delodajalci in delavskimi organizacijami;

41.

opozarja, da prekarna zaposlitev ne škoduje le posameznikom, temveč povzroča visoke stroške tudi družbi zaradi davčnih izgub in na dolgi rok tudi višjih javnih izdatkov, poleg tega pa je potrebna podpora za žrtve dolgoročnih učinkov izgube dohodkov in težkih delovnih razmer; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo pogodb za nedoločen čas in izmenjavo zgledov dobre prakse med državami članicami, da bi zmanjšali prekarno zaposlovanje;

42.

opozarja, da delavci v okviru neformalne ekonomije doživljajo z visoko stopnjo negotovosti; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ustrezno prilagojene politike za to skupino, in sicer z reševanjem njihove problematike ne glede na prebivališče;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti neprijavljenemu delu, navideznemu samozaposlovanju in vsem praksam nezakonitega zaposlovanja, saj spodjedajo pravice delavcev in sisteme socialne varnosti; ponovno poudarja svoje stališče, da bi bilo treba pri vseh prihodnjih politikah zaposlovanja upoštevati preprečevanje pogodb brez določenega delovnega časa;

44.

poudarja, da je prekarna zaposlitev značilna predvsem za najranljivejše delavce, ki jih ogrožajo diskriminacija, revščina in izključenost; zlasti opozarja, da invalidnost, pripadnost drugi etnični skupini, veri ali prepričanju ali ženski spol povečujejo tveganje negotovih delovnih razmer; obsoja vse oblike negotovosti ne glede na pogodbeno razmerje;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dejansko varstvo ranljivih delavcev; poziva Komisijo in države članice k učinkovitemu ukrepanju zoper diskriminacijo žensk na delovnem mestu, s posebnim poudarkom na usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter odpravi razlik v plačah med spoloma; poziva Komisijo, naj oceni, ali je Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu primerna za nove oblike zaposlitve;

46.

poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo vso zakonodajo, ki je ciljno usmerjena na vidike prekarne zaposlitve, in njen učinek na enakost spolov; meni, da je treba zakonodajne in nezakonodajne ukrepe osrediniti na potrebe žensk s prekarno zaposlitvijo, saj bo sicer ta skupina, ki je že zdaj nesorazmerno močno zastopana, še naprej čezmerno prizadeta;

47.

meni, da povečevanje zahtev na trgu dela po prožnosti nikakor ne bi smelo povzročati, da bi ženske še naprej več kot prevladovale v netipičnih oblikah zaposlitve in med delavci z negotovim zaposlitvenim statusom;

48.

poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo in rešijo problem trpinčenja na delovnem mestu, vključno z nadlegovanjem nosečih delavk ali odrivanjem v slabši položaj po vrnitvi s porodniškega dopusta; poziva države članice, naj spoštujejo in izvršujejo zakonodajo o porodniških pravicah, tako da ženske ne bodo prikrajšane pri pokojnini, ker so med delovno dobo imele otroke; poudarja, da morajo porodniški dopust spremljati učinkoviti ukrepi za varstvo pravic nosečnic, mladih in doječih mater ter mater samohranilk, kakor priporočata Mednarodna organizacija dela in Svetovna zdravstvena organizacija;

49.

ponavlja svojo zahtevo, da bi bilo treba delavcem v vseh delovnih razmerjih in samozaposlenim omogočiti zbiranje pravic, ki zagotavljajo varnost dohodka v primeru brezposelnosti, bolezni, starosti, prekinitve poklicne poti zaradi skrbi za otroka in drugih oseb ali zaradi usposabljanja;

50.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dostojne delovne razmere pri vseh priložnostih za nabiranje prvih delovnih izkušenj za mlade, kot so pripravništvo, vajeništvo ali druge možnosti v okviru jamstva za mlade; spodbuja države članice, naj sprejmejo in izvajajo okvire kakovosti za delovno prakso, pripravništvo in vajeništvo, ki bodo mladim jamčili pravice iz dela, pri priložnostih za nabiranje prvih delovnih izkušenj pa zagotavljali izobraževalni poudarek;

51.

poziva Evropsko komisijo pa tudi države članice, naj ukrepajo zoper negotove zaposlitvene razmere mladih; glede tega poudarja, kako pomembno je, da Komisija izvaja jamstvo za mlade;

52.

priporoča državam članicam, naj zagotovijo, da bodo imeli vsi mladi dostop do visokokakovostnega brezplačnega javnega izobraževanja za vse starosti, zlasti na višjih ravneh izobraževanja in usposabljanja, saj je dokazano, da višja izobrazba pomaga zmanjšati razlike med moškimi in ženskami;

53.

poudarja, da bi bilo v zvezi s tem koristno, če bi Komisija in države članice uporabljale izraz „delavec“, kot ga je opredelila Mednarodna organizacija dela, namesto ožje opredeljenega izraza „zaposleni“, saj bi s tem izboljšale razumevanje uporabe temeljnih načel in pravic iz dela;

54.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo podjetništvo in sodelovanje med delavci v večnamenskih podjetjih ter v novonastajajočem sodelovalnem gospodarstvu in na digitalnih platformah, zato da bi zmanjšale tveganja za pravice iz dela in delovne razmere zaradi novih poslovnih modelov;

55.

poudarja, da so kratkoročne pogodbe v kmetijstvu povezane s sezonsko naravo kmetijskih dejavnosti; poziva, da je treba upoštevati te velike naravne omejitve, da bodo lahko kmetje še naprej zaposlovali glede na sezonske potrebe, ne da bi jim bilo pri zaposlovanju in vodenju delovne sile naloženo dodatno upravno breme;

56.

poziva Komisijo, naj se zavzema za varstvo pravic sezonskih delavcev in naj ozavešča o tem, države članice pa poziva, naj uredijo socialni in pravni status teh delavcev, poskrbijo za higieno, zdravje in varnost pri delu ter jim zagotovijo socialno zavarovanje, ob tem pa upoštevajo člen 23 Direktive 2014/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o pogojih za vstop in bivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve sezonskih delavcev (35), vključno z načelom enakega plačila in enake socialne zaščite za enako delo; poudarja, da je treba vsem sezonskim delavcem zagotoviti celovite informacije o njihovih pravicah iz delovnega razmerja in socialnovarstvenih pravicah, tudi o pokojninah, pri čemer je treba upoštevati čezmejni vidik sezonskega dela;

o o

57.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 216, 20.8.1994, str. 12.

(2) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.

(3) UL L 327, 5.12.2008, str. 9.

(4) UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

(5) UL L 159, 28.5.2014, str. 11.

(6) UL L 177, 4.7.2008, str. 6.

(7) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 1.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0321.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0059.

(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0346.

(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0360.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0010.

(13) UL C 303, 19.8.2016, str. 54.

(14) www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/…/IPOL_STU(2016)587285_EN.pdf.

(15) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ ef_publication/field_ef_document/ef1398en.pdf

(16) https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ ef_publication/field_ef_document/ef1461en.pdf

(17) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files /ef_publication/field_ef_document/ef1639en.pdf

(18) http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ ef_publication/field_ef_document/ef1634en.pdf

(19) https://www.eurofound.europa.eu/observatories/eurwork/industrial-relations-dictionary

(20) http://www.ilo.org/dyn/normlex/en/f?p=NORMLEXPUB: 12100:0::NO::P12100_INSTRUMENT_ID:312535

(21) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---ed_dialogue/---actrav/documents/meetingdocument/wcms_164286.pdf

(22) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---dgreports/---dcomm/---publ/documents/publication/wcms_534496.pdf

(23) http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---dgreports/---dcomm/---publ/documents/publication/wcms_490959.pdf

(24) Pogodbe za nedoločen čas s polnim delovnim časom predstavljajo 59 % vseh zaposlitev v EU; samozaposlitev je 4 %, samozaposlenih izvajalcev 11 %, dela prek agencij za posredovanje začasnega dela 1 %, dela za določen čas 7 %, vajeništva ali pripravništva 2 %, postranskega dela s krajšim delovnim časom (manj kot 20 ur na teden) 9 % in dela za določen čas s krajšim delovnim časom 7 %.

(25) Gl. poročilo Mednarodne organizacije dela iz leta 2016 o gradnji socialnega stebra za evropsko konvergenco.

(26) Gl. študijo iz leta 2016 z naslovom Prekarious Employment in Europe: Patterns, trends and policy strategies (Prekarno zaposlovanje v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike).

(27) Eurofound (2014), Occupational profiles in working conditions: Identification of groups with multiple disadvantages (Poklicni profili v delovnih razmerah: opredelitev skupin, ki so večkratno prikrajšane).

(28) Glej študijo iz leta 2016 o Prekarnem zaposlovanju v Evropi: vzorci, trendi in strategije na področju politike.

(29) Eurofound (2014), Occupational profiles in working conditions: Identification of groups with multiple disadvantages (Poklicni profili v delovnih razmerah: opredelitev skupin, ki so večkratno prikrajšane).

(30) Glej: https://www.eurofound.europa.eu/observatories/eurwork/industrial-relations-dictionary/atypical-work

(31) Glej resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk.

(32) Poročilo Mednarodne organizacije dela z dne 14. novembra 2016 o nestandardnih oblikah zaposlitve po svetu.

(33) UL L 288, 18.10.1991, str. 32.

(34) UL L 299, 18.11.2003, str. 9.

(35) UL L 94, 28.3.2014, str. 375.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/99

P8_TA(2017)0297

Sklenitev sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo (resolucija)

Nezakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani, v imenu Evropske unije (12502/2016 – C8-0517/2016 – 2016/0298(NLE) – 2017/2036(INI))

(2018/C 334/10)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju vzpostavitve diplomatskih odnosov med EU in Kubo leta 1988,

—	ob upoštevanju osnutka Sklepa Sveta (12502/2016),

—	ob upoštevanju osnutka Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani (12504/2016),

—	ob upoštevanju zahteve za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členoma 207 in 209, členom 218(6), drugi pododstavek, točka (a), ter členom 218(8), drugi pododstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (C8-0517/2016),

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti njenega naslova V o zunanjepolitičnem delovanju Unije,

—	ob upoštevanju PDEU, zlasti naslovov od I do III in V iz njenega petega dela,

—	ob upoštevanju Skupnega stališča 96/697/SZVP z dne 2. decembra 1996 Sveta na podlagi člena J.2 Pogodbe o Evropski uniji o Kubi (1),

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2016/2233 z dne 6. decembra 2016 o razveljavitvi Skupnega stališča 96/697/SZVP o Kubi (2),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. oktobra 2016 o globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije,

—	ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 30. septembra 2009 z naslovom Evropska unija in Latinska Amerika: partnerstvo svetovnih akterjev (COM(2009)0495),

—

ob upoštevanju izjav z dosedanjih vrhov voditeljev držav ali vlad Latinske Amerike in Karibov ter Evropske unije, zlasti izjave z drugega vrha EU in Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav (CELAC), ki je potekal v Bruslju 10. in 11. junija 2015, z naslovom „Oblikovanje naše skupne prihodnosti: izgradnja uspešne družbe za naše državljane, ki bo temeljila na sožitju in trajnostnem razvoju“, na katerem je bila sprejeta politična izjava z naslovom „Partnerstvo za naslednjo generacijo“,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni strategiji za partnerstvo Karibi-EU z dne 19. novembra 2012,

—	ob upoštevanju prisotnosti posebnega predstavnika za človekove pravice na skupni seji Odbora za zunanje zadeve in Pododbora za človekove pravice Parlamenta 12. oktobra 2016, da bi pojasnil rezultate dialoga o človekovih pravicah med EU in Kubo,

—	ob upoštevanju poročil kubanskih organizacij civilne družbe,

—	ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 5. julija 2017 (3) o osnutku sklepa Sveta,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kubi, zlasti z dne 17. novembra 2004 (4), z dne 2. februarja 2006 o politiki EU do Kube (5), z dne 21. junija 2007 o Kubi (6) in z dne 11. marca 2010 o položaju političnih zapornikov in zapornikov vesti na Kubi (7),

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih mednarodnih pogodb in instrumentov o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 99(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za mednarodno trgovino (A8-0233/2017),

A.	ker so med Evropo in Kubo globoke zgodovinske, gospodarske in kulturne vezi;

B.	ker je spekter odnosov med EU in državami Latinske Amerike in Karibov širok in raznolik;

C.	ker ima EU vzpostavljene odnose s Skupnostjo latinskoameriških in karibskih držav (CELAC); ker ta skupnost pozdravlja možnost razširitve odnosov med EU in Kubo;

D.	ker je bila Kuba edina država Latinske Amerike in Karibov, s katero EU ni podpisala še nobenega sporazuma; ker je 20 njenih držav članic podpisalo različne vrste dvostranskih sporazumov in vzdržujejo dobre odnose z otokom;

E.	ker je bilo Skupno stališče 96/697/SZVP razveljavljeno s Sklepom Sveta (SZVP) 2016/2233 z dne 6. decembra 2016;

ker je bil leta 2008 ponovno vzpostavljen dialog na visoki ravni med EU in Kubo in se je nadaljevalo dvostransko razvojno sodelovanje; ker je Svet leta 2010 sprožil razpravo o prihodnosti odnosov med EU in Kubo ter februarja 2014 sprejel pogajalske smernice, nato pa so se aprila 2014 začela uradna pogajanja o sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju, ki so se zaključila 11. marca 2016;

G.	ker sporazum o političnem dialogu in sodelovanju določa splošna načela in cilje za odnose med EU in Kubo, vključno s tremi glavnimi poglavji o političnem dialogu, sodelovanju in dialogu o sektorski politiki ter trgovini in trgovinskem sodelovanju;

ker so človekove pravice vključene v poglavji o političnem dialogu in o sodelovanju; ker s sporazumom o političnem dialogu in sodelovanju obe strani znova potrjujeta, da spoštujeta univerzalne človekove pravice, kot so določene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in drugih ustreznih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah; ker obe strani s tem sporazumom znova potrjujeta, da sta zavezani krepitvi učinkovitega multilateralizma in vloge Združenih narodov ter vsem načelom in ciljem Ustanovne listine Združenih narodov; ker bi moralo zunanje delovanje Unije v skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji voditi načela demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic – vključno s civilnimi, političnimi, ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami – in temeljnih svoboščin, spoštovanja človekovega dostojanstva, načel enakosti in solidarnosti ter spoštovanja Ustanovne listine OZN in mednarodnega prava; ker bi se morali v tem smislu s tem sporazumom prizadevati za spoštovanje človekovih pravic ter zaščito demokracije in pravne države;

I.	ker sporazum o političnem dialogu in sodelovanju vključuje t. i. klavzulo o človekovih pravicah, ki je standardni bistveni element mednarodnih sporazumov EU in omogoča začasno prekinitev sporazuma v primeru kršitve določb o človekovih pravicah;

J.	ker sta se v poglavju o sodelovanju obe strani strinjali o širokih področjih in načinih sodelovanja, tudi o vprašanjih, kot so človekove pravice, upravljanje, pravosodje in civilna družba;

ker je Kuba pripravljena sprejeti sodelovanje z EU v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR); ker so ključni cilji tega instrumenta podpiranje, razvijanje in utrditev demokracije v tretjih državah ter krepitev spoštovanja in upoštevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ker s sporazumom o političnem dialogu in sodelovanju obe strani priznavata, da demokracija temelji na svobodno izraženi volji ljudi pri določanju svojih lastnih političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih sistemov ter njihovi polni udeležbi v vseh vidikih življenja.

L.	ker je bil dialog o človekovih pravicah med EU in Kubo, ki ga vodi posebni predstavnik EU za človekove pravice, vzpostavljen leta 2015; ker stanje na področju človekovih pravic še vzbuja skrb;

ker so vprašanja, o katerih je tekla razprava na drugem srečanju v okviru dialoga o človekovih pravicah, ki je potekalo na Kubi junija 2016 in na katerem so sodelovala resorna ministrstva in agencije, vključevala svobodo združevanja in vprašanja človekovih pravic v večstranskem okviru, kot je smrtna kazen; ker je bilo 22. maja 2017 v Bruslju tretje srečanje v okviru dialoga o človekovih pravicah;

N.	ker je Evropski parlament kubanskim aktivistom že trikrat podelil nagrado Saharova za svobodo misli (Oswaldu Payáji leta 2002, Damam v belem leta 2005 in Guillermu Fariñasu leta 2010);

O.	ker je EU postala največja tuja vlagateljica na Kubi ter njena glavna izvozna in splošna trgovinska partnerica, pri čemer sta se skupno trgovanje in izvoz EU na Kubo med letoma 2009 in 2015 podvojila;

ker je eno poglavje sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju namenjeno načelom mednarodne trgovine in obravnava sodelovanje na področju carine, trgovinske olajšave in diverzifikacijo, tehnične standarde in predpise, trajnostno trgovino ter spodbujanje stabilnega, preglednega in nediskriminatornega poslovanja ter režima za naložbe; ker bi liberalizacija trgovine, gospodarske in finančne naložbe, tehnološke inovacije in splošne svoboščine trga temu otoku omogočile, da posodobi svoje gospodarstvo;

Q.	ker je bil na Kubi leta 2011 po javni razpravi sprejet predlog reforme in posodobitve, in sicer v okviru dokumenta o usmeritvah gospodarske in socialne politike;

R.	ker sta se leta 2016 na Kubi začeli dve novi javni razpravi o zasnovi gospodarskega in socialnega modela ter nacionalnem načrtu gospodarskega in socialnega razvoja do leta 2030: nacionalna vizija, glavna področja in strateški sektorji;

S.	ker sta se EU in Kuba dogovorili, da bosta vidik enakosti spolov vključili v vsa področja medsebojnega sodelovanja in posvetili posebno pozornost preprečevanju vseh oblik nasilja proti ženskam ter boju proti njim;

T.	ker je Kuba podpisnica 11 od 18 konvencij Združenih narodov o človekovih pravicah, od katerih jih je 8 ratificirala; Ker Kuba ni ratificirala Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

U.	ker je Kuba ratificirala vseh osem temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela;

V.	ker je kubanska nacionalna skupščina od leta 1977 članica svetovne Medparlamentarne unije;

W.	ker je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 26 resolucij zapored, v katerih je pozivala k odpravi embarga ZDA proti Kubi, in ker je bila oktobra 2016 takšna resolucija prvič sprejeta soglasno;

X.	ker je njegovo dolgotrajno stališče, ki ga je potrdil ob neštetih priložnostih in ga deli z evropskimi institucijami, v nasprotju z zakoni ekstrateritorialnosti, saj neposredno škodujejo kubanskemu prebivalstvu in vplivajo na dejavnosti evropskih podjetij;

pozdravlja podpis sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med EU in Kubo 12. decembra 2016 v Bruslju ter ugotavlja, da gre za instrument, ki bo zagotovil nov okvir za odnose med EU in Kubo, hkrati pa varoval interese EU in presegel skupno stališče iz leta 1996; poudarja, da je uspeh sporazuma odvisen od njegovega izvajanja in spoštovanja;

ugotavlja, da imajo odnosi med EU in Kubo velik strateški pomen;

poudarja, da so struktura, vsebina in dinamika sporazuma v skladu z načeli in vrednotami, ki so jih institucije EU določile za zunanjepolitične odnose;

poudarja, da se je Svet EU dogovoril za vzpostavitev novega okvira za odnose s Kubo in se odločil tudi, da bo začel pogajanja ter jih v zelo kratkem času uspešno končal;

poudarja zavezo, ki jo Kuba z EU sprejema, in odgovornost obeh strani za izpolnitev določb sporazuma, tudi s političnim dialogom;

opozarja, da bo sporazum o političnem dialogu in sodelovanju kot prvi sporazum med EU in Kubo pomenil preobrat v dvostranskih odnosih med stranema; pozdravlja, da sta se obe strani strinjali, da bosta ta odnos gradili strukturirano ter vzajemno sprejeli načrt in obveznosti, zavezujoče za obe podpisnici;

poudarja, da sta pomembni vključitev poglavja o političnem dialogu in vzpostavitev institucionaliziranega dialoga med EU in Kubo o človekovih pravicah; poziva EU, naj v tem dialogu ves čas podpira stališča Parlamenta do demokracije, univerzalnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so svoboda izražanja, združevanja in političnega povezovanja in svoboda obveščanja v vseh njenih oblikah, ter njegovo „politiko podpiranja zagovornikov človekovih pravic po vsem svetu“; obe strani spodbuja, naj v tem dialogu vzpostavita jamstva za delo zagovornikov človekovih pravic in aktivno udeležbo celotne civilne družbe ter političnih akterjev opozicije brez omejitev; ugotavlja pa, da se z dialogom o človekovih pravicah samovoljna politično motivirana pridržanja na Kubi doslej še niso končala, temveč je – prav nasprotno – po podatkih kubanske komisije za človekove pravice in narodno spravo zatiranje v zadnjih letih čedalje pogostejše;

poudarja pomen dialoga o človekovih pravicah med EU in Kubo in pozdravlja, da se je začel še pred zaključkom pogajanj o sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju; ponavlja, da cilji politike EU v zvezi s Kubo vključujejo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter omogočanje posodobitve gospodarstva in družbe, da bi se izboljšal življenjski standard kubanskega prebivalstva;

ugotavlja, da si Kuba prizadeva vključiti v svoj pravni red temeljna načela Združenih narodov na področju človekovih pravic in pravic delavcev, ter jo poziva, naj ratificira še preostale konvencije Združenih narodov s področja človekovih pravic, in sicer Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter izbirni protokol h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk; je seznanjen z delom kubanskega nacionalnega centra za spolno vzgojo; poziva kubansko vlado, naj si še naprej prizadeva za odpravo vseh oblik diskriminacije in marginalizacije skupnosti LGBT;

10.

poziva kubansko vlado, naj svojo politiko o človekovih pravicah uskladi z mednarodnimi standardi iz listin, izjav in mednarodnih instrumentov, katerih podpisnica je Kuba; vztraja, da se s preganjanjem in odvzemom prostosti oporečnikom zaradi njihovih idealov in mirnih političnih dejavnosti kršijo določbe iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in zato poziva k izpustitvi vseh oseb, ki so zaradi teh okoliščin v zaporu;

11.

opozarja, da sporazum o političnem dialogu in sodelovanju vključuje določbo o začasni prekinitvi sporazuma v primeru kršenja določb o človekovih pravicah; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj poskrbita za redno izmenjavo s Parlamentom o izvajanju tega sporazuma, izpolnjevanju vzajemnih obveznosti, ki jih sporazum vsebuje, zlasti pa izvrševanju vseh določb človekovih in okoljskih pravic ter pravic delavce, omenjenih v tej resoluciji; poziva ESZD, naj si pri izvajanju sporazuma prizadeva zlasti prek delegacije EU čim bolj natančno spremljati razmere na področju človekovih in temeljnih pravic v Kubi ter o tem poroča Parlamentu;

12.

poudarja, da bi moral sporazum o političnem dialogu in sodelovanju prispevati k izboljšanju življenjskih pogojev in socialnih pravic državljanov Kube, in potrjuje, da si je pomembno sistematično prizadevati za spodbujanje vrednot demokracije in človekovih pravic, vključno s svobodo izražanja, združevanja in zbiranja;

13.

pozdravlja izrecne navedbe v sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju, da je civilna družba akter sodelovanja; izraža globoko solidarnost s prebivalstvom Kube in napredkom v smeri demokracije ter spoštovanja in spodbujanja temeljnih svoboščin; spodbuja obe pogodbeni strani, naj spodbujata aktivno vlogo kubanske civilne družbe v fazi izvajanja sporazuma;

14.

želi spomniti, da ima kubanska civilna družba pomembno vlogo pri gospodarskem in demokratičnem razvoju države; poudarja, da mora imeti civilna družba vodilno vlogo na vseh področjih tega sporazuma, vključno s tistimi, ki se nanašajo na razvojno pomoč; želi spomniti, da je Parlament kubansko civilno družbo za njeno vlogo pri spodbujenem uveljavljanju človekovih pravic in demokracije na Kubi podprl z nagrado Saharova;

15.

znova spominja, da je internetna povezljivost na Kubi med najslabšimi na svetu ter da je dostop do interneta izredno drag, vsebina pa ostaja omejena; pozdravlja, da več Kubancev dobiva dostop do interneta, a hkrati meni, da bi morala vlada sprejeti dodatne ukrepe za spodbujanje necenzuriranega dostopa in izboljšanje digitalnih pravic prebivalstva;

16.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v primernih časovnih obdobjih in v skladu s sistemom usklajevanja, predvidenem v sporazumu o političnem dialogu in sodelovanju, obvešča Parlament o tem, kako se sporazum razvija in izvaja;

17.

je seznanjen s procesom normalizacije odnosov med Kubo in Združenimi državami Amerike, v okviru katerega sta državi leta 2015 ponovno vzpostavili diplomatske odnose, in spodbuja k nadaljnjim prizadevanjem;

18.

ponavlja svojo dolgotrajno doktrino, ki jo deli z drugimi evropskimi institucijami in jo je potrdil ob neštetih priložnostih, da nasprotuje zakonom in ukrepom z ekstrateritorialnim učinkom, saj škodujejo kubanskemu prebivalstvu in moteče vplivajo na dejavnosti evropskih podjetij;

19.

priznava, da lahko sporazum o političnem dialogu in sodelovanju prispeva k postopkom reforme, prilagajanja in posodabljanja, ki so na Kubi že predlagani, zlasti kar zadeva diverzifikacijo mednarodnih partneric Kube ter vzpostavitev splošnega okvira za politični in gospodarski razvoj; poudarja, da bi tesnejši politični in gospodarski odnosi s Kubo lahko pripomogli k spodbujanju političnih reform v tej državi v skladu z željami njenih prebivalcev; poziva evropske institucije in države članice, naj pomagajo pri gospodarskem in političnem prehodu na Kubi ter spodbujajo razvoj v smeri vzpostavitve demokratičnih in volilnih standardov, pri katerih bodo spoštovane temeljne pravice vseh državljanov; podpira uporabo različnih instrumentov zunanje politike EU, zlasti evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, za okrepitev dialoga EU s kubansko civilno družbo in tistimi, ki podpirajo miren prehod na Kubi;

20.

ugotavlja, da sporazum o političnem dialogu in sodelovanju kot prvi sporazum med EU in Kubo uvaja nov pravni okvir za odnose in zajema poglavje o trgovini in trgovinskem sodelovanju, katerega cilj je vzpostaviti bolj predvidljivo in pregledno okolje za lokalne in evropske gospodarske akterje;

21.

poudarja, da del sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju, ki se nanaša na trgovino in trgovinsko sodelovanje, ne določa trgovinskih preferencialov za Kubo; opozarja, da ta del zajema carinsko sodelovanje, olajševanje trgovine, intelektualno lastnino, sanitarne in fitosanitarne ukrepe, tehnične ovire za trgovino, tradicionalno in ročno izdelano blago, trgovino in trajnostni razvoj, sodelovanje na področju trgovinske zaščite, pravila o poreklu in naložbe;

22.

ugotavlja, da je sporazum o političnem dialogu in sodelovanju platforma za širitev dvostranskih trgovinskih in naložbenih odnosov ter vzpostavitev konvencionalnih temeljev za trgovinske in gospodarske odnose med EU in Kubo;

23.

podpira dolgotrajno prakso, ki jo je na zaslišanju 29. septembra 2014 potrdila tudi komisarka Cecilia Malmström, po kateri se trgovinske in naložbene določbe politično pomembnih sporazumov ne začnejo začasno uporabljati, dokler jih ne odobri Parlament; poziva Svet, Komisijo in ESZD, naj nadaljujejo to prakso in jo razširijo na vse mednarodne sporazume, povezane z zunanjim delovanjem EU, kadar se, kot v primeru sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju, nanašajo na trgovinske vidike;

24.

meni, da bo sporazum spodbujal dialog in gospodarsko sodelovanje, omogočil predvidljivo in pregledno poslovno okolje ter razvoj trdnejšega in stabilnejšega prihodnjega okvira, s katerim bo zagotovljeno, da bodo lahko Kubanci – skupaj s podjetji in posamezniki iz EU – sodelovali pri naložbah;

25.

prav tako poziva evropske družbe, ki delujejo na Kubi, zlasti tiste, ki prejemajo kredite ali javno finančno pomoč, naj uveljavljajo enake delavske in etične standarde kot v državah izvora;

26.

pozdravlja dejstvo, da je Kuba ratificirala vseh osem temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela, in poziva k zavezam glede hitrega začetka njihovega izvajanja; odločno poziva Kubo in vse države, s katerimi je država sklenila sporazume oziroma se o njih še pogaja, naj ratificirajo in upoštevajo predpise Mednarodne organizacije dela in agende za dostojno delo ter prepovedo vse oblike izkoriščanja delavcev; ugotavlja, da so na nekaterih področjih pod vprašajem socialne in delavske pravice, na primer pri praksi zaposlovanja v državnih kubanskih podjetjih in praksi zaseganja plačil v sektorju turizma; v zvezi s tem poudarja, da morajo za vse delavce veljati osrednje delavske pravice in ustrezno socialno varstvo v skladu s konvencijami Mednarodne organizacije dela, in poziva obe strani, naj si v skladu s členom 38 sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju prizadevata za to;

27.

ugotavlja, da je EU največja izvozna partnerica in druga največja trgovinska partnerica Kube, pa tudi njena največja tuja vlagateljica; poudarja, da zunanja trgovinska politika EU ne določa trgovinskih preferencialov za Kubo in da veljajo tarifne stopnje EU, kakor je sporočila Svetovna trgovinska organizacija; opozarja, da je Kuba zaradi reforme Splošne sheme preferencialov EU (GSP) januarja 2014 izgubila trgovinske preferenciale za izvoz v EU, saj je dosegla kategorijo države z višjim srednjim dohodkom ter ni več izpolnjevala meril upravičenosti; prav tako poudarja, da trgovina še vedno predstavlja le zmeren delež gospodarstva Kube, saj izvoz in uvoz skupaj znašata 26,4 % BDP;

28.

predlaga, da se raziščejo možnosti, s katerimi bi bilo mogoče Kubo v prihodnje vključiti v sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in državami Cariforuma, ki vsebuje številna posebna in koristna poglavja o trgovinskem sodelovanju in bi Kubi omogočil nadaljnje regionalno povezovanje;

29.

ugotavlja, da je Kuba članica Svetovne trgovinske organizacije, zato poudarja, da je treba spoštovati njena temeljna načela, kot so olajševanje trgovine, sporazumi o trgovinskih ovirah, sanitarni in fitosanitarni ukrepi ter instrumenti trgovinske zaščite;

30.

poziva Kubo, naj ratificira sporazum STO o olajševanju trgovine, ki je začel veljati februarja 2017; pozdravlja, da je bil v državi ustanovljen odbor za olajševanje trgovine in v zvezi s tem poziva Komisijo in ESZD, naj mu zagotavljata tehnično podporo;

31.

poudarja, da je carinsko sodelovanje pomembno področje, ki bi ga bilo treba razviti, da bi bilo mogoče obravnavati pomembne izzive, kot so med drugim varnost meja, javno zdravje, zaščita geografskih označb, boj proti ponarejanju blaga ter boj proti terorizmu; poziva Komisijo in ESZD, naj zagotovita tehnično in finančno pomoč ter z vzajemnim soglasjem vzpostavita dvostranske instrumente, s katerimi bi Kubi pomagala pri izvajanju ukrepov za olajševanje trgovine in informacijskih storitev;

32.

poudarja, da je treba izvoz iz Kube diverzificirati, tako da ne bo zajemal zgolj tradicionalnih proizvodov, in poziva Komisijo, naj ustanovi priložnostne trgovinske pisarne, ki bi omogočale izmenjavo primerov najboljše prakse ter kubanskim izvoznikom posredovale znanje, s katerim bi izboljšali dostop blaga na trg EU;

33.

pozdravlja vlogo Svetovne carinske organizacije pri zagotavljanju strateške podpore kubanskim Aduanas General de la República (AGR) v sklopu programa Mercator, da bi bilo mogoče oceniti pripravljenost na začetek izvajanja sporazuma STO o olajševanju trgovine; poudarja, kako pomembno je, da so ADR proaktivni pri izvajanju tega sporazuma, in poziva Komisijo, naj pomaga Kubi pri tem procesu;

34.

je seznanjen z ukrepi, ki so jih kubanski organi sprejeli, da bi spodbudili svobodno podjetništvo in gospodarsko liberalizacijo; poudarja, kako pomembno je postopno krepiti zasebni sektor; poudarja, da bodo za močno okrepitev tujih naložb za izboljšanje fizične in tehnološke infrastrukture države in izgradnjo konkurenčnega kubanskega proizvodnega sistema potrebni nadaljnji gospodarski in finančni ukrepi ter predpisi, ki bodo državi zagotavljali pravno varnost, tudi z neodvisnimi, preglednimi in nepristranskimi institucijami, in gospodarsko stabilnost; poudarja, da lahko Kuba gradi na izkušnjah, ki jih imajo države članice EU na tem področju;

35.

poziva k vključitvi Kube kot države upravičenke v okviru zunanjega mandata EIB, če bo izpolnila zahteve, ki jih določi EIB;

36.

pozdravlja, da so bile v sporazum o političnem dialogu in sodelovanju vključene določbe za trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj na Kubi, zlasti zaveza o prizadevanjih za uresničitev agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenih ciljev trajnostnega razvoja ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj; poziva strani, naj po ratifikaciji sporazuma hitro vzpostavita poseben dialog o izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

37.

želi spomniti, da so bili diplomatski odnosi med EU in Kubo vzpostavljeni leta 1988, da je Kuba od leta 1984 upravičena do razvojne oziroma humanitarne pomoči EU in da trenutno v okviru uredbe o instrumentu za razvojno sodelovanje od EU prejema pomoč v višini 50 milijonov EUR za obdobje 2014–2020;

38.

opozarja, da bo sporazum olajšal vključevanje Kube v programe EU in okrepil izvajanje večletnega okvirnega programa za obdobje 2014–2020, da se spodbudi strategija gospodarske in socialne posodobitve, ki jo je sprejela kubanska vlada;

39.

je zaskrbljen, ker bi Kubi, ki jo je odbor za razvojno pomoč pri OECD uvrstil med „države z višjim srednjim dohodkom“, v okviru uredbe o instrumentu za razvojno sodelovanje razvojno pomoč lahko postopno ukinili; meni, da dejstvo, da gre za otoško državo v razvoju, v kateri se že tako težke ekonomske razmere zaradi enostranskih prisilnih ukrepov še zaostrujejo, upravičuje sprejetje ukrepov, na osnovi katerih bo Kuba lahko še naprej prejemala pomoč EU, meni pa tudi, da bi bilo treba to pri prihodnji vmesni oceni uredbe o instrumentu za razvojno sodelovanje še posebej upoštevati;

40.

podpira, da sta obe strani ponovno potrdili, da morajo vse razvite države za uradno razvojno pomoč nameniti 0,7 % svojega bruto nacionalnega dohodka, gospodarstva v vzponu in države z višjim srednjim dohodkom pa si morajo zastaviti cilje za povečanje svojega prispevka k mednarodnemu javnemu financiranju;

41.

pozdravlja spodbujanje enakosti spolov v okviru vseh ustreznih področij sodelovanja, vključno s trajnostnim razvojem;

42.

priznava in pozdravlja pomembno vlogo, ki jo ima Kuba pri sodelovanju jug-jug, njeno zavezanost in mednarodno solidarnost, ki se kažeta v obliki prispevkov za humanitarno pomoč, zlasti v zdravstvu in izobraževanju;

43.

ugotavlja, da je sporazum za Kubo priložnost, da se bolj vključi v programe EU in dobi boljši dostop do njih, vključno s programom Obzorje 2020, okvirnim programom za raziskave in inovacije ter programom Erasmus+ za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport, kar bi lahko spodbudilo tesnejše akademske in medosebne izmenjave;

44.

ugotavlja, da bo sporazum o političnem dialogu in sodelovanju tudi instrument za spodbujanje skupnih rešitev za svetovne izzive, kot so migracije, boj proti terorizmu in podnebne spremembe, na večstranskih forumih;

45.

potrjuje svojo odločitev, da bo na Kubo poslal uradno delegacijo Odbora za zunanje zadeve Evropskega parlamenta; poziva kubanske oblasti, naj delegacijam EP dovolijo, da vstopajo v državo in dostopajo do svojih sogovornikov;

46.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Kube.

(1) UL L 322, 12.12.1996, str. 1.

(2) UL L 337 I, 13.12.2016, str. 41.

(3) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2017)0296.

(4) UL C 201 E, 18.8.2005, str. 83.

(5) UL C 288 E, 25.11.2006, str. 81.

(6) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 377.

(7) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 82.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/106

P8_TA(2017)0301

Širjenje epidemije HIV, tuberkuloze in hepatitisa C v Evropi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o odzivu EU na HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis C (2017/2576(RSP))

(2018/C 334/11)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje in o razveljavitvi Odločbe št. 2119/98/ES (1),

—	ob upoštevanju akcijskega načrta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za odziv zdravstvenega sektorja na HIV v evropski regiji SZO, v katerem se obravnava strategija glede HIV na ravni svetovnega zdravstvenega sektorja za obdobje 2016–2021,

—	ob upoštevanju letnega epidemiološkega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) iz leta 2014 o spolno prenosljivih okužbah, vključno s HIV in krvno prenosljivimi virusi,

—	ob upoštevanju sistematičnega pregleda razširjenosti hepatitisa B in C v EU/EGP za leto 2016,

—	ob upoštevanju pisne izjave o hepatitisu C z dne 29. marca 2007 (2),

—	ob upoštevanju smernic za obvladovanje tuberkuloze pri ranljivih in težko dosegljivih skupinah prebivalstva, ki jih je leta 2016 pripravil ECDC,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za boj proti tuberkulozi za evropsko regijo za obdobje 2016–2020 (3),

—	ob upoštevanju izida neformalnega srečanja ministrov EU za zdravje v Bratislavi 3. in 4. oktobra 2016, na katerem so se države članice dogovorile o podpori za razvoj celovitega političnega okvira EU o HIV, tuberkulozi in virusnem hepatitisu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost, ki zajema gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja ter upravljanje v EU in na svetovni ravni in v katerem je Komisija izjavila, da bo „k doseganju ciljev trajnostnega razvoja v okviru EU prispevala s spremljanjem in pregledovanjem napredka ter poročanjem o njem“ (COM(2016)0739),

—	ob upoštevanju skupne izjave iz Rige o tuberkulozi in njeni odpornosti na več zdravil, ki je bila sprejeta na prvi ministrski konferenci vzhodnega partnerstva na to temo v Rigi 30. in 31. marca 2015,

—

ob upoštevanju prve globalne strategije SZO za zdravstveni sektor proti virusnemu hepatitisu za obdobje 2016–2021, ki jo je generalna skupščina SZO sprejela maja 2016 in v kateri je poudarjeno, da je splošno zdravstveno varstvo osrednjega pomena, njena cilja (usklajena s cilji trajnostnega razvoja) pa sta do leta 2030 zmanjšati število novih primerov virusnega hepatitisa za 90 %, število smrtnih žrtev zaradi njega pa za 65 %, pri čemer je končni cilj, da bi ga izkoreninili, tako da ne bi več ogrožal javnega zdravja,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za odziv zdravstvenega sektorja na virusni hepatitis v evropski regiji SZO, katerega splošni cilj je izkoreninjenje virusnega hepatitisa, ki pomeni grožnjo za javno zdravje v evropski regiji, do leta 2030, in sicer z zmanjšanjem obolevnosti in umrljivosti zaradi njega in z njim povezanih zapletov ter z zagotavljanjem enakega dostopa do storitev preprečevanja, testiranja, oskrbe in zdravljenja za vse,

—	ob upoštevanju evropskega akcijskega načrta SZO o HIV/aidsu za obdobje 2012–2015,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2017 o možnostih za izboljšanje dostopa do zdravil (4), v katerem poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo strateške načrte, s katerimi bodo zagotovile dostop do življenjsko pomembnih zdravil, in uskladijo načrt za izkoreninjenje hepatitisa C v Evropski uniji, pri čemer naj uporabijo orodja, kot je evropsko skupno javno naročilo,

—	ob upoštevanju okvira Organizacije združenih narodov na področju ciljev trajnostnega razvoja, zlasti tretjega cilja trajnostnega razvoja o ustavitvi epidemije HIV in tuberkuloze do leta 2030 ter boju proti hepatitisu,

—	ob upoštevanju berlinske izjave o tuberkulozi „Vsi proti tuberkulozi“ (EUR/07/5061622/5, evropski ministrski forum SZO, 74415) z dne 22. oktobra 2007,

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji o odzivu EU na HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis C (O-000045/2017 – B8-0321/2017),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—	ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.	ker je po podatkih ECDC ena oseba od sedmih okužena s HIV in se tega ne zaveda, pri čemer se ocenjuje, da do diagnoze povprečno pride štiri leta po okužbi; ker je pri osebah z neugotovljeno okužbo verjetnost za prenos virusa HIV 3,5-krat večja kot pri tistih z diagnozo;

B.	ker je dublinska deklaracija o partnerstvu za boj proti okužbam z virusom HIV/aidsom v Evropi in Srednji Aziji pomembno prispevala k vzpostavitvi harmoniziranega okvira nadzora v EU in sosednjih državah, kar omogoča spremljanje napredka v boju proti HIV;

C.	ker obstajajo trdni dokazi, da je profilaksa pred izpostavljenostjo učinkovita pri preprečevanju okužbe in da protiretrovirusno zdravljenje skoraj v celoti odpravi tveganje prenosa, če se virusne obremenitve znižajo pod mejo zaznavnosti (5);

D.	ker se četrtina novo odkritih in sporočenih okužb v štirih državah v letu 2015 pripisuje uporabi drog z vbrizgavanjem, čeprav število novih okužb s HIV pri injicirajočih uporabnikih drog v EU/EGP še naprej pada;

E.	ker novih okužb s HIV zaradi prenosa s staršev na otroke in s transfuzijo krvi v EU/EGP praktično ni več;

F.	ker sta tuberkuloza in multirezistentna tuberkuloza bolezni, ki se prenašata po zraku, zato predstavljata čezmejno nevarnost za zdravje v globaliziranem svetu, kjer mobilnost prebivalstva narašča;

G.	ker se epidemiologija tuberkuloze v posameznih državah članicah EU/EGP razlikuje in je med drugim odvisna od tega, kako uspešna je država članica pri prizadevanjih za odpravo te bolezni;

ker bodo do leta 2050 približno četrtino od skupno 10 milijonov smrtnih žrtev na leto, ki jih lahko pripišemo odpornosti na zdravila, povzročili na zdravila odporni sevi tuberkuloze, kar bo svetovno gospodarstvo stalo vsaj 16,7 milijarde ameriških dolarjev, Evropo pa vsaj 1,1 milijarde ameriških dolarjev;

I.	ker je treba opozoriti na problem sočasne okužbe, zlasti s tuberkulozo in virusnim hepatitisom B in C; ker sta pri ljudeh, okuženih s HIV, tuberkuloza in virusni hepatitis zelo pogosta in napredujeta hitreje ter povzročata veliko večjo obolevnost in smrtnost;

J.	ker je za obravnavanje teh epidemij nujno potrebno čezmejno in interdisciplinarno sodelovanje;

ker je virusni hepatitis ena največjih groženj za javno zdravje na svetu, saj je s kroničnim hepatitisom B (6) obolelih približno 240 milijonov ljudi, s kroničnim hepatitisom C pa 150 milijonov; ker v evropski regiji SZO po nekaterih ocenah živi 13,3 milijona ljudi s kroničnim hepatitisom B in 15 milijonov ljudi s hepatitisom C; ker poleg tega v državah članicah v evropski regiji SZO zaradi hepatitisa B letno umre približno 36 000 ljudi, zaradi hepatitisa C pa približno 86 000 ljudi;

L.	ker so pri SZO ugotovili, da je uporaba drog z vbrizgavanjem med glavnimi povzročitelji prenašanja epidemije hepatitisa C v evropski regiji, saj večino novih primerov predstavljajo posamezniki, ki si drogo vbrizgavajo;

ker je mednarodna finančna podpora prek zdravstvenih programov v evropski regiji zaradi splošnega povečevanja ravni nacionalnih prihodkov in sprememb meril za upravičenost do financiranja zunanjih donatorjev vedno manj dostopna; ker to zlasti vpliva na države vzhodne Evrope in osrednje Azije, kjer so stopnje okuženosti s HIV, tuberkulozo in hepatitisom C najvišje, kar resno ogroža učinkovito odzivanje na te bolezni; ker se številne države evropske regije SZO pri financiranju svojih zdravstvenih programov, zlasti za pomoč ranljivim skupinam in ključnim skupinam prizadetega prebivalstva, še vedno močno zanašajo na zunanje financiranje;

N.	ker bo Komisija težko spremljala napredek pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, kar zadeva virusni hepatitis, saj so podatki o nadzoru v državah članicah pogosto pomanjkljivi ali neustrezni;

O.	ker še vedno ni doslednega pristopa k boju proti virusnemu hepatitisu na ravni EU, saj nekatere države članice sploh nimajo nacionalnega načrta, druge pa so sprejele pomembne zaveze glede financiranja in uvedle strategije ter pripravile nacionalne načrte za celovit odziv na ta problem;

P.	ker je z virusom hepatitisa C na svetu kronično okuženih od 130 do 150 milijonov ljudi; ker vsako leto zaradi bolezni jeter, povezanih s hepatitisom C, umre okrog 700 000 ljudi;

Q.	ker je leta 2014 28 držav članic EU/EGP poročalo o 35 321 primerih virusnega hepatitisa, kar znaša približno 8,8 primera na 100 000 prebivalcev (7);

R.	ker se je med letoma 2006 in 2014 skupno število primerov novo odkritih in sporočenih okužb v vseh državah članicah EU/EGP povečalo za 28,7 %, pri čemer se večina tega porasta beleži od leta 2010 (8);

S.	ker razlago podatkov o hepatitisu C po državah članicah ovirajo velike razlike pri sistemih nadzora, praksah in programih testiranja ter težave pri opredeljevanju primerov kot akutnih ali kroničnih (9);

Celovit in integriran okvir politike EU

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo celovit okvir politike EU za HIV/aids, tuberkulozo in virusni hepatitis, pri tem pa upoštevajo različne razmere v državah članicah EU in njihovih sosednjih državah, v katerih je obremenjenost zaradi virusa HIV in multirezistentne tuberkuloze največja, ter posebne izzive, s katerimi se soočajo;

poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo raven porabe in mobilizacije sredstev, potrebnih za dosego tretjega cilja trajnostnega razvoja;

poziva Komisijo in države članice, naj tesneje sodelujejo s skupnostmi in ranljivimi osebami na večsektorski ravni in v to vključijo nevladne organizacije ter zagotovijo storitve za prizadeto prebivalstvo;

poziva Komisijo in Svet, naj odigrata odločno politično vlogo v dialogu s sosednjimi državami v vzhodni Evropi in osrednji Aziji in tako zagotovita, da bodo vzpostavljeni načrti za trajnostni prehod na nacionalno financiranje, da bi bili programi za boj proti HIV, virusnemu hepatitisu in tuberkulozi po umiku podpore mednarodnih donatorjev učinkoviti, vzdržni in okrepljeni; poziva Komisijo in Svet, naj s temi državami še naprej tesno sodelujeta in zagotovita, da bodo prevzele odgovornost za odzivanje na HIV, virusni hepatitis in tuberkulozo;

poziva Komisijo, naj z državami članicami in prihodnjimi predsedstvi Sveta razpravlja o možnosti, da bi posodobili dublinsko deklaracijo, tako da bi na enakovredni ravni vključevala HIV, virusni hepatitis in tuberkulozo;

HIV/aids

poudarja, da HIV ostaja najbolj družbeno stigmatizirana nalezljiva bolezen, ki lahko močno vpliva na kakovost življenja obolelih; poudarja, da so leta 2015 v 31 državah EU/EGS poročali o skoraj 30 000 novo odkritih primerih okužbe s HIV, nič pa ne kaže na to, da bi se okuženost splošno zmanjševala;

poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo dostop do inovativnega zdravljenja, tudi za najbolj ranljive skupine, ter si prizadevajo za boj proti družbeni stigmatizaciji, povezani z okužbo s HIV;

poudarja, da je v EU/EGP glavni način prenosa HIV še vedno spolni odnos, ki mu sledi uporaba drog z vbrizgavanjem; opozarja na ranljivost žensk in otrok za okužbo;

poziva Komisijo in Svet, naj povečata naložbe v raziskave, da bi dobili učinkovita zdravila in razvili nova orodja ter inovativne in na bolnika usmerjene pristope k boju proti tem boleznim, pri tem pa naj zagotovita tudi razpoložljivost in cenovno dostopnost teh orodij ter se učinkoviteje spoprimeta s spremljajočimi okužbami, zlasti s tuberkulozo ter virusnim hepatitisom B in C, in z njimi povezanimi zapleti;

10.

poudarja, da je preprečevanje najpomembnejši način boja proti HIV/aidsu, vendar dve tretjini držav EU/EGP poročata, da sredstva, ki so na voljo za preprečevanje, ne zadostujejo za zmanjšanje števila novih okužb s tem virusom;

11.

poziva države članice, Komisijo in Svet, naj še naprej spodbujajo preprečevanje okužbe s HIV/aidsom in ga povezujejo z oskrbo prek skupnih ukrepov in projektov v okviru zdravstvenega programa EU ter spodbujajo uveljavljene javnozdravstvene ukrepe za preprečevanje okužbe s HIV, vključno s celovitimi storitvami zmanjševanja škode za uporabnike drog, zdravljenjem kot obliko preprečevanja, uporabo kondoma, profilakso pred izpostavljenostjo ter učinkovito spolno vzgojo in izobraževanjem;

12.

poziva države članice, naj sledijo priporočilom SZO in zagotovijo, da se bodo storitve za testiranje na virus HIV osredotočile na ključne skupine prebivalstva na območjih, kjer je ta virus najbolj razširjen;

13.

poziva države članice, naj se učinkovito borijo proti spolno prenosljivim okužbam, ki povečujejo tveganje za okužbo s HIV;

14.

poziva države članice, naj zagotovijo brezplačno testiranje na virus HIV, zlasti za ranljive skupine, da bi zagotovili zgodnje odkrivanje in izboljšali poročanje o številu okužb, kar je pomembno za ustrezno osveščanje in opozarjanje o tej bolezni;

Tuberkuloza

15.

poudarja, da je stopnja okužbe s tuberkulozo v Evropski uniji med najnižjimi na svetu; vendar opozarja, da do približno 95 % smrti zaradi te bolezni pride v državah z nizkimi in srednjimi dohodki; poudarja tudi, da je stopnja okuženosti z multirezistentno tuberkulozo v evropski regiji SZO in zlasti v vzhodnoevropskih in srednjeazijskih državah zelo visoka in znaša približno četrtino svetovne stopnje okuženosti s to boleznijo; ugotavlja, da je 15 od 27 držav, v katerih je stopnja okuženosti s to boleznijo po podatkih SZO visoka, v evropski regiji;

16.

poudarja, da je tuberkuloza glavni vzrok smrti ljudi, ki živijo s HIV, in da ji je mogoče pripisati vsako tretjo smrt obolelih s HIV (10); poudarja, da se je leta 2014 število ljudi, ki so zboleli za tuberkulozo, že tretje leto zapored povečalo, in sicer z 9 milijonov leta 2013 na 9,6 milijona leta 2014; poudarja, da je diagnosticiran samo eden od štirih primerov okužbe z multirezistentno tuberkulozo, kar pomeni, da obstajajo velike vrzeli pri odkrivanju in diagnosticiranju;

17.

poudarja, da se medicina sooča z vse večjim izzivom protimikrobne odpornosti pri zdravljenju okužb in bolezni, tudi pri tuberkulozi;

18.

opozarja, da prekinitev zdravljenja prispeva k razvoju odpornosti na zdravila, prenosu tuberkuloze in k slabim rezultatom za posamezne paciente;

19.

poudarja, da morajo za boljše preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje tuberkuloze Komisija in države članice razviti programe za tuberkulozo in zagotoviti finančno podporo, da bi okrepili sodelovanje s skupnostmi in ranljivimi osebami na podlagi večsektorskega sodelovanja in z vključitvijo nevladnih organizacij, zlasti v državah v razvoju; poudarja tudi, da je finančna udeležba vseh akterjev pri subvencioniranju zdravljenja tuberkuloze bistvena za stalno oskrbo, saj je lahko zdravljenje tuberkuloze izjemno drago;

20.

poudarja pomen boja proti protimikrobni odpornosti, vključno s financiranjem raziskav in razvoja novih cepiv ter inovativnim in k pacientom usmerjenim pristopom, diagnosticiranjem in zdravljenjem tuberkuloze;

21.

poziva Komisijo in Svet, naj odigrata odločno politično vlogo pri zagotavljanju, da bo v izidih vrhunskega srečanja skupine G20 julija 2017 v Nemčiji in novem akcijskem načrtu EU na področju protimikrobne odpornosti, ki naj bi bilo objavljeno leta 2017, navedena povezava med protimikrobno odpornostjo in multirezistentno tuberkulozo;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri razvoju čezmejnih ukrepov za preprečevanje širjenja tuberkuloze na podlagi dvostranskih sporazumov med državami in skupnih ukrepov;

23.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj okrepijo in formalizirajo regionalno sodelovanje na področju tuberkuloze in multirezistentne tuberkuloze na najvišji politični ravni in med različnimi sektorji ter vzpostavijo partnerstva z državami članicami, ki bodo predsedovale EU, da bi nadaljevali to delo;

Hepatitis C

24.

poudarja, da se virusni hepatitis v Evropski uniji v glavnem prenaša z uporabo drog z vbrizgavanjem zaradi souporabe okuženih igel in uporabe nesterilne opreme za vbrizgavanje droge; poudarja, da ostaja število okužb zdravstvenih delavcev zaradi poškodb z injekcijsko iglo nadpovprečno visoko; poudarja, da je zagotavljanje storitev zmanjševanja škode, tudi zdravil za nadomestno opioidno zdravljenje in programov za zamenjavo igel in brizgalk, nepogrešljiva strategija za preprečevanje hepatitisa, k čemur spadajo še ukrepi za premagovanje stigmatizacije in diskriminacije; poudarja, da testiranje virusa hepatitisa C in hepatitisa B pogosto ni del zdravniških pregledov, za katere se povrnejo stroški; poudarja, da se virus v redkih primerih prenaša s spolnim odnosom ali v okviru zdravstvene oskrbe in kozmetične nege zaradi neustreznih načinov obvladovanja okužb ali pri porodu, ko se prenese z okužene matere na otroka;

25.

poudarja, da več kot 90 % pacientov na začetku nima znakov bolezni in da se ta odkrije naključno pri analizi ali šele, ko se začnejo kazati simptomi, kar se v 55 % do 85 % razvije v kronični hepatitis; ugotavlja, da se tveganje ciroze jeter pri obolelih s kroničnim hepatitisom po dvajsetih letih giblje med 15 % do 30 %, to pa je tudi glavni vzrok za jetrnocelični rak;

26.

poudarja, da so v 75 % primerih jetrnoceličnega raka bolniki pozitivni na virus hepatitisa C;

27.

poudarja, da v državah članicah ni enotnega protokola za presejanje za hepatitis C in da so podatki o številu okuženih ljudi morda podcenjeni;

28.

poudarja, da je SZO aprila 2016 posodobila svoje smernice za presejanje, oskrbo in zdravljenje ljudi s kroničnim hepatitisom C, ki dopolnjujejo njene že obstoječe smernice za preprečevanje okužb z virusi, ki se prenašajo s krvjo, med katerimi je tudi hepatitis C; poudarja, da te smernice vsebujejo glavna priporočila na teh področjih in obravnavajo načine njihove izvedbe;

29.

poudarja, da je okužbo z virusom hepatitisa C mogoče ozdraviti, zlasti, če se odkrije in zdravi z ustrezno kombinacijo protivirusnih zdravil; poudarja, da lahko protivirusno zdravljenje danes ozdravi več kot 90 % ljudi, okuženih z virusom hepatitisa C; poudarja, da je virusni hepatitis B mogoče preprečiti s cepljenjem in ga nadzirati, vendar se pri 50 % ljudi, obolelih za kroničnim virusnim hepatitisom, bolezen odkrije šele desetletja po okužbi;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo trajno financiranje nacionalnih načrtov za izkoreninjenje virusnega hepatitisa ter naj uporabijo strukturne sklade EU in druga sredstva EU, ki so na voljo;

31.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj uvedejo na ravni EU usklajene programe za nadzorovanje okužbe, s katerimi bi lahko pravočasno odkrivali izbruhe virusnega hepatitisa, tuberkuloze in HIV, ocenjevali trende pri pojavnosti, merili breme bolezni ter učinkovito in v realnem času spremljali potek ugotavljanja in zdravljenja bolezni ter oskrbe, tudi pri določenih ranljivih skupinah;

32.

poziva Komisijo, naj z državami članicami razpravlja o tem, kako najbolje opremiti zdravstvene delavce (npr. z vključitvijo testiranja virusa hepatitisa C in hepatitisa B v zdravstvene preglede, anamneze, naknadna testiranja, napotitvene poti), da bi povečali število ugotovljenih okužb in zagotovili oskrbo, ki je skladna s smernicami;

33.

obžaluje, da trenutno ni cepiva proti hepatitisu C, zato je primarno in sekundarno preprečevanje bistvenega pomena; vendar poudarja, da je v številnih primerih testiranje oteženo zaradi posebnosti okužbe in ker ni protokola za presejanje;

34.

poziva Komisijo, naj pod vodstvom Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in v sodelovanju z državami članicami začne izvajati večdisciplinarni načrt, s katerim bi standardizirali protokole za presejanje, testiranje in zdravljenje ter hepatitis C v EU izkoreninili do leta 2030;

o o

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, Svetovni zdravstveni organizaciji ter vladam držav članic.

(1) UL L 293, 5.11.2013, str. 1.

(2) UL C 27 E, 31.1.2008, str. 247.

(3) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0007/283804/65wd17e_ Rev1_TBActionPlan_150588_withCover.pdf

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0061.

(5) https://thinkprogress.org/massive-hiv-treatment-study-found-zero-transmissions-between-mixed-status-couples-73d4a497f77b

(6) http://www.euro.who.int/en/health-topics/communicable-diseases/hepatitis/data-and-statistics

(7) Letno epidemiološko poročilo – Evropski center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi.

http://ecdc.europa.eu/en/healthtopics/hepatitis_C/Documents/aer2016/AER-hepatitis-C.pdf

(8) Ibid.

(9) Ibid.

(10) Poročilo SZO o tuberkulozi za leto 2015.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/112

P8_TA(2017)0303

Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o oblikovanju strategije EU za mednarodne kulturne povezave (2016/2240(INI))

(2018/C 334/12)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 167(3) in (4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju Konvencije Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov iz leta 2005,

—	ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2347 z dne 24. marca 2017,

—	ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti ciljev trajnostnega razvoja 4 in 17,

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije ter podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 8. junija 2016 z naslovom Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave (JOIN(2016)0029),

—	ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 10. maja 2007 o evropski agendi za kulturo v svetu globalizacije (COM(2007)0242),

—	ob upoštevanju pripravljalnega ukrepa za kulturo v zunanjih odnosih EU in njegovih priporočil (1),

—	ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa. Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica/visoka predstavnica,

—	ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 16. novembra 2007 o Evropski agendi za kulturo (2),

—	ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju evropske agende za kulturo (COM(2010)0390),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani (3),

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (konvencija iz Fara) iz leta 2005 (4),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. decembra 2008 o spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga v zunanjih odnosih Unije in njenih držav članic (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o kulturnih razsežnostih zunanjega delovanja EU (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2015 o vlogi Evropske unije v Združenih narodih – kako bolje uresničiti cilje zunanje politike EU (8),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. decembra 2014 o delovnem načrtu za področje kulture (2015–2018) (9),

—	ob upoštevanju Konvencije Unesca o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo (10),

—	ob upoštevanju Resolucije Sveta Evrope CM/Res(2010)53 o vzpostavitvi razširjenega delnega sporazuma o kulturnih poteh,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2016 o skladni politiki EU za kulturno in kreativno industrijo (11),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. novembra 2015 o kulturi v zunanjih odnosih EU s poudarkom na kulturi v razvojnem sodelovanju (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o uničenih kulturnih znamenitostih po akcijah organizacije ISIS/Daiš (13), zlasti njenega odstavka 3, v kateri „poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj uporabi kulturno diplomacijo in medkulturni dialog kot pripomoček pri spravi med različnimi skupnostmi in obnovi uničenih spomenikov“,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski kulturni agendi v času globalizacije (14),

—	ob upoštevanju izida 3502. zasedanja Sveta za izobraževanje, mladino, kulturo in šport, ki je potekal 21. in 22. novembra 2016,

—	ob upoštevanju študije, ki ga je naročil Odbor za kulturo in izobraževanje Parlamenta, z naslovom Research for CULT Committee – European Cultural Institutes Abroad (Raziskava za odbor CULT – Evropski kulturni inštituti v tujini) (15),

—

ob upoštevanju študije, ki ga je naročil Odbor za kulturo in izobraževanje Parlamenta, z naslovom Research for CULT Committee – European capitals of culture: success strategies and long-term effects (Raziskava za odbor CULT – Evropske prestolnice kulture: strategije za uspeh in dolgoročni učinki) (16),

—	ob upoštevanju študije iz leta 2015, ki jo je naročila Služba Komisije za instrumente zunanje politike (FPI), z naslovom Analysis of the perception of the EU and EU’s policies abroad (Analiza dojemanja EU in politik EU v tujini) (17),

—	ob upoštevanju mnenja Odbora regij o oblikovanju strategije EU za mednarodne kulturne povezave,

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o oblikovanju strategije EU za mednarodne kulturne povezave,

—	ob upoštevanju predloga sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu kulturne dediščine (2018) (COM(2016)0543),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropski solidarnostni enoti naproti (COM(2016)0942),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. decembra 2015 o pregledu evropske sosedske politike,

—

ob upoštevanju odločitve Mednarodnega kazenskega sodišča z dne 27. septembra 2016, s katero je bil Ahmed Al Faki Al Mahdi spoznan za krivega uničenja številnih mavzolejev v Timbuktuju in v kateri je to sodišče prvič razsodilo, da se v skladu z Rimskim statutom uničenje kulturne dediščine lahko obravnava kot vojni zločin,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za zunanje zadeve ter Odbora za kulturo in izobraževanje v skladu s členom 55 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0220/2017),

A.	ker EU postaja bolj viden akter v mednarodnih odnosih in bi morala v promocijo svoje skupne kulture, kulturne dediščine, umetniškega ustvarjanja in inovacij v okviru regionalne raznolikosti vložiti dodatna sredstva in prizadevanja na podlagi člena 167 PDEU;

B.	ker je EU pomemben akter v mednarodni politiki, ki ima vse večjo vlogo v svetovnem merilu, med drugim s spodbujanjem kulturne in jezikovne raznolikosti v mednarodnih odnosih;

ker ima kultura lastno vrednost in ker izkušnje EU kažejo, da lahko kulturna izmenjava pomaga pri spodbujanju zunanjih ciljev Unije in močno povezuje ljudi iz različnih etničnih, verskih in socialnih okolij, nenazadnje tudi s krepitvijo medkulturnega in medverskega dialoga ter medsebojnega razumevanja, med drugim prek dejavnosti Evropske službe za zunanje delovanje; ker v zvezi s tem meni, da bi morala postati kultura bistveni sestavni del političnega dialoga s tretjimi državami in da jo je treba sistematično vključevati v projekte in programe;

D.	ker bo morala EU za spodbujanje medkulturnega razumevanja razširiti skupna komunikacijska orodja, kot so Arte, Euronews ali Euranet, ki so resnično evropski mediji;

E.	ker sta kultura in zaščita kulture neločljivo povezani s spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

F.	ker je sodelovanje v znanosti bistvena sestavina zunanje politike, saj gradi vezi med državami, povečuje kakovost mednarodnih raziskav ter dviga raven znanstvene diplomacije;

ker imajo EU in njene države članice številne skupne kulturne, jezikovne, zgodovinske in verske korenine in ker so z iskanjem navdiha v evropski kulturni, verski in humanistični dediščini uspele doseči, da so združene v raznolikosti; ker evropska kultura ter snovna in nesnovna kulturna dediščina predstavljata raznolikost evropskih družb in regij, tako večinskih družb kot manjšinskih kultur;

H.	ker deklaracija o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem, sprejeta marca 2015 v Parizu, opozarja na potrebo po spodbujanju aktivnega dialoga med kulturami, svetovni solidarnosti in medsebojnem spoštovanju;

ker so kulturne povezave skozi vso zgodovino EU temeljna gonilna sila socialne kohezije ter trajnostnega gospodarskega in človeškega razvoja, hkrati pa imajo ključno vlogo pri krepitvi zmogljivosti civilne družbe in medosebnih stikov ter pri preprečevanju radikalizacije za zaščito kulturne dediščine, krepitev procesa demokratizacije, preprečevanje in reševanje konfliktov ter odpornost nanje;

J.	ker bi morala kulturna diplomacija spodbujati kulturno in jezikovno raznolikost, med drugim ohranjanje jezikov manjšin s priznavanjem, da so vrednota sami po sebi in del evropske kulturne dediščine;

K.	ker človekove pravice vključujejo tudi kulturne pravice in ker je torej treba enako pozornost nameniti pravici vsakega posameznika do sodelovanja v kulturnem življenju in uživanja v svoji kulturi ob polnem spoštovanju človekovih pravic vsakogar;

ker so bili decembra 2014 vzpostavljeni omejevalni ukrepi za boj proti trgovanju s predmeti kulturne dediščine iz Sirije; ker obstaja očitna potreba po vzpostavitvi mehanizma za nujno odzivanje, s katerim bi odkrivali in preprečevali uničevanje kulturne dediščine, tudi na območjih ali v državah, kjer divjajo spopadi, saj se ta dejanja v konfliktih lahko uporabijo za zastraševanje in šokiranje, v nekaterih primerih pa lahko predstavljajo celo „kulturno čiščenje“;

M.	ker je kultura skupna dobrina in ker mora oblikovanje novega soglasja o razvoju vključevati premislek o ponovnem prevzemu pristojnosti nad skupnimi javnimi dobrinami, tudi prek kulture;

N.	ker EU in posamezne države članice prispevajo več kot polovico razvojne pomoči v svetu, kar si zasluži večje priznanje;

O.	ker je kulturna dediščina univerzalna zapuščina, zato je njena zaščita predpogoj za doseganje miru in odpornosti;

ker skupno sporočilo z naslovom Oblikovanje strategije EU za mednarodne kulturne povezave zagotavlja okvir za mednarodne kulturne povezave EU; ker kljub temu ne opredeljuje tematskih in geografskih prednostnih nalog, dejanskih ciljev in rezultatov, ciljnih skupin, skupnih interesov in pobud, določb glede financiranja, dobrega finančnega poslovodenja, lokalnega in regionalnega vidika ter izzivov in načinov izvajanja;

Q.	ker so stiki med ljudmi, kot so izmenjave mladih, povezovanje med mesti in strokovna partnerstva, pomembni nosilci spodbujanja medkulturnega razumevanja in bi jih morala EU promovirati v svojih zunanjepolitičnih odnosih;

ker je mobilnost za EU bistveni del mednarodnih kulturnih povezav in zahteva vzpostavitev mehanizmov, ki bodo kulturnim strokovnjakom, raziskovalcem, akademikom, učiteljem, študentom in osebju ter mrežam nekdanjih udeležencev v programih EU (18) omogočili lažji dostop do vizumov v tretje države in iz njih;

S.	ker so EU in sosednje države skozi zgodovino zaznamovali medsebojni vplivi na področju kulture;

T.	ker so sodelovanje, usposabljanje in mobilnost umetnikov in kulturnih strokovnjakov (ter njihovih del), med drugim prek evropskih in mednarodnih mrež ter gostovanj umetnikov, ključni za širjenje in izmenjavo evropske in neevropske kulture in umetnosti, zato jih je treba spodbujati in krepiti;

U.	ker je politika vizumov za umetnike in kulturne strokovnjake ključna za uspešno sodelovanje ter prost pretok del znotraj evropskih in mednarodnih mrež, pa tudi za zagotavljanje tvornih programov gostovanja umetnikov, ki bi vključevali civilno družbo v različnih državah in regijah po svetu;

ker bi to lahko bilo koristno izhodišče za oceno dosežkov v okviru „agende EU za kulturo“, namenjeno nadaljnjemu razvoju in izboljšanju strategije, določitvi jasnih in merljivih ciljev v skladu s posebnostmi posameznih držav, prednostnih nalog in realnih rezultatov ter učenju iz primerov dobre prakse;

W.	ker bi morala EU kot ključni partner Združenih narodov tesno sodelovati z Unescom pri zaščiti svetovne kulturne dediščine;

X.	ker bi bilo treba z usklajevanjem programov in virov EU okrepiti kulturno razsežnost mednarodnih odnosov EU, da bi ustvarili skupen prostor dialoga za medkulturno razumevanje in zaupanje;

Y.	ker bi morali biti pobude in ukrepi EU v tretjih državah bolj prepoznavni, vključno z ukrepi v okviru evropske sosedske politike, njihove rezultate pa bi bilo treba bolje priznavati, oceniti in širiti (19);

Z.	ker se število proizvodov in storitev iz avdiovizualnih, kulturnih in ustvarjalnih sektorjev povečuje, povečujeta pa se tudi njihov prispevek k BDP in mednarodno kroženje;

AA.	ker številne evropske kulturne poti, ki jih je potrdil Svet Evrope, zajemajo države v vzhodnem in južnem sosedstvu EU ter države kandidatke, kar prispeva h krepitvi povezav med EU in njenimi sosednjimi državami;

AB.	ker prizadevanja Unije za krepitev družbene odpornosti s poglabljanjem dela na področju kulture, izobraževanja in mladih spodbujajo pluralizem, soobstoj in spoštovanje;

Cilji

pozdravlja skupno sporočilo, ki nudi pregled vseh instrumentov, ukrepov, pobud, programov in projektov, ki jih podpirajo ali izvajajo EU in njene države članice, njihov skupni imenovalec pa je kultura; poziva k oblikovanju učinkovite strategije EU za mednarodne kulturne povezave;

priznava, da je cilj skupnega sporočila spodbuditi kulturno sodelovanje v EU in z njenimi partnerskimi državami ter se zavzemati za svetovni red, ki temelji na ohranjanju miru, boju proti ekstremizmu in radikalizaciji prek medkulturnega in medverskega dialoga, preprečevanju konfliktov ob spoštovanju demokracije, pravne države, svobode izražanja, umetniške svobode, medsebojnega razumevanja, človekovih pravic, kulturne in jezikovne raznolikosti ter temeljnih vrednot; poudarja tudi, da imajo kulturna diplomacija, izobraževanje in kulturne izmenjave pomembno vlogo pri krepitvi skupnega jedra univerzalnih vrednot;

priznava, da si Evropska služba za zunanje delovanje v sodelovanju s Komisijo prizadeva okrepiti zunanjo razsežnost politike na področju znanosti in raziskovanja, ter poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj ambiciozne znanstvene diplomacije;

poziva, naj kulturne pravice dobijo svoje mesto med temeljnimi človekovimi pravicami, kultura pa naj zaradi lastne vrednosti šteje za četrti, samostojen in prečen, steber trajnostnega razvoja, skupaj z družbeno, gospodarsko in okoljsko razsežnostjo;

pozdravlja pristop iz skupnega sporočila, ki navaja tri področja ukrepanja: podpiranje kulture kot gonilne sile trajnostnega socialnega in gospodarskega razvoja; spodbujanje kulture in medkulturnega dialoga za vzpostavitev miroljubnih odnosov med skupnostmi; krepitev sodelovanja na področju kulturne dediščine;

poziva k temu, da se umetniška svoboda izražanja spodbuja kot vrednota in prizadevanje Evropske unije, ki podpira svoboden dialog in izmenjavo dobre prakse na mednarodni ravni;

poudarja, da ima EU številne in raznolike izkušnje na področju vključujočega upravljanja in da je njena moč v združenosti v raznolikosti ter da je to njena dodana vrednost;

priznava, da je treba na področju kulture spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, pri tem pa upoštevati skupne kulturne korenine in dediščino EU in držav članic ter rezultate uveljavljenih umetnostnih in kulturnih povezav, da pa je običaj skupnega dela in ustvarjanja zgradil temelj za spoštovanje ter razumevanje drugih kultur;

poudarja, da je EU prostor, kjer vse države članice združijo moči in imajo tako večjo vlogo na področju mednarodnih kulturnih povezav, saj imajo od sodelovanja vzajemne koristi;

10.

predlaga, da bi vsaka država članica uvedla skupne dejavnosti z EU, kjer bi bila vsako leto v ospredju druga država, na primer z razstavami in koprodukcijami; pri tem bi imelo posebno vlogo šestmesečno predsedstvo, kar bi prineslo dodatno vrednost za EU in države članice in povečalo prepoznavnost njihovega delovanja in pobud v tujini, tudi prek delegacij EU, čemur bi bili namenjeni posebni človeški in finančni viri;

11.

predlaga, naj države članice, zlasti manjše države članice ter njihove kulturne institucije in akterji, dodajo vrednost svojim kulturnim dosežkom tako, da EU uporabijo za njihovo promocijo in izmenjavo v tujini;

12.

meni, da kulturna diplomacija lahko deluje kot odposlanec EU in njenih držav članic;

13.

ponovno opozarja glede snovne in nesnovne kulturne dediščine na pomen sodelovanja med državami članicami in institucijami EU v smislu dostopnosti raziskav, spodbujanja, ohranjanja in upravljanja ter boja proti prekupčevanju, ropanju in uničevanju, med drugim z regionalnimi namenskimi sredstvi in pomočjo ter s čezmejnim policijskim sodelovanjem znotraj in zunaj EU;

14.

poudarja vlogo neodvisnih medijev pri spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnih kompetenc ter potrebo po njihovi krepitvi, saj so vir verodostojnih informacij, zlasti v sosedstvu EU;

15.

pozdravlja dejstvo, da skupno sporočilo kulturni in ustvarjalni sektor obravnava kot pomemben element strategije EU za mednarodne kulturne odnose; kulturni in ustvarjalni sektor prispeva k „mehki moči“ Evrope, saj zastopa evropske vrednote, zlasti kar zadeva regionalna ustvarjalna vozlišča in kulturne mreže, zato priporoča, da se jih opredeli, spodbuja in se jim ponudi razvijanje spretnosti; poziva Komisijo, naj nadgradi mreže ustvarjalnih in kulturnih subjektov in akterjev, pri čemer naj se zlasti osredotoči na mala in srednja podjetja, evropska ustvarjalna območja in ustvarjalne platforme, ki ustvarjajo mulitplikacijske učinke in inovacije, tudi na drugih področjih;

16.

poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj v izvajanje skupnega sporočila kot njegov temeljni del vključita „kulturne akterje“, pri čemer naj pojasnita, da morajo ti med drugimi kategorijami vključevati umetnike, strokovnjake s področja kulture in ustvarjalnosti, kulturne institucije, zasebne in javne fundacije, univerze ter podjetja na področju kulture in ustvarjalnosti;

Upravljanje in orodja

17.

poziva Komisijo ter podpredsednico/visoko predstavnico, naj predstavita letni in večletni akcijski načrt na tem področju, ki mora vključevati ukrepe, strateške tematske in geografske prednostne naloge in skupne cilje, ter k rednim pregledom izvajanja skupnega sporočila, katerega rezultate je treba sporočiti Parlamentu;

18.

poudarja, da je potrebna večja usklajenost politik in ukrepov EU, ki vključujejo tretje države; poudarja, da je treba izhajati iz obstoječih rezultatov raziskav, dobre prakse ter drugih pobud in instrumentov, povezanih z varstvom kulturne dediščine, ki se financirajo s sredstvi EU in bi lahko koristili sodelovanju s tretjimi državami; poziva k večji sinergiji med vsemi vključenimi akterji ter drugimi pobudami, ki se financirajo s sredstvi EU in bi lahko pripomogle k doseganju ciljev strategije, zagotavljanju učinkovite rabe virov, optimiziranih rezultatov ter večjega učinka ukrepov in pobud EU; priporoča pregled stanja, da se zagotovi učinkovit pristop;

19.

poziva Komisijo, naj v naslednjem večletnem finančnem okviru zagotovi proračunsko postavko, namenjeno podpiranju mednarodnih kulturnih povezav v obstoječih programih in prihodnjih razpisih, zlasti pri naslednji generaciji programov na področju kulture in izobraževanja, da bodo ti lahko na primeren način razvili svojo mednarodno dejavnost;

20.

predlaga, naj se oblikuje poseben program EU, viri pa se osredotočijo na mednarodno mobilnost in izmenjave, kot so programi za gostovanje zlasti mladih strokovnjakov s področja kulture in ustvarjalnosti ter umetnikov;

21.

predlaga, da se v tem okviru nekdanji udeleženci in upravičenci programa Erasmus in drugih izobraževalnih in prostovoljskih programov mobilnosti spodbudijo, naj svoje medkulturno znanje in spretnosti ter kompetence uporabijo za pomoč drugim, da bi tako postali vplivni akterji v razvoju partnerstev na področju kulturnih zunanjih odnosov;

22.

poziva Komisijo, naj oblikuje kulturno turistično razsežnost, na primer s pripravo in izmenjavo tematskih programov in dobre prakse, da bi olajšala mednarodno mobilnost in izmenjave z državljani tretjih držav, kakor tudi dostop do kulturnih predmetov;

23.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj mednarodne kulturne povezave horizontalno vključita v instrumente in programe mednarodnega sodelovanja ter vmesne preglede, da se bo zagotovila skladnost, mednarodne kulturne povezave pa bodo postale učinkovito orodje;

24.

poziva Komisijo, naj s sistematičnim vključevanjem kulturne razsežnosti v pogajanja in pridružitvene sporazume okrepi njen učinek v mednarodnih odnosih; poudarja, da mora EU pripraviti načela ravnanja za sodelujoče partnerje v nadnacionalnih projektih ter z odstranjevanjem ovir vzpostaviti prožen okvir za lajšanje nadnacionalnega kulturnega sodelovanja;

25.

poziva Komisijo, naj s tehnično pomočjo, programi za krepitev zmogljivosti, usposabljanjem, razvijanjem spretnosti in prenosom znanja, tudi na področju medijev, še naprej podpira kulturne povezave z državami sosedstva, da se bo izboljšalo upravljanje in se bodo podpirala nova partnerstva na nacionalni, regionalni, lokalni in čezmejni ravni, ter naj zagotovi nadaljevanje regionalnih programov v državah južnega in vzhodnega sosedstva, vključno z državami zahodnega Balkana;

26.

poudarja, da morajo dejavnosti financiranja kulture zunaj EU zaradi vzdržnosti temeljiti na trdnem sodelovanju lokalnih partnerjev, prilagoditvi programov lokalnim razmeram ter ustreznem upoštevanju obdobja projekta po zaključku financiranja EU, vključno s prehodom na nacionalno financiranje ali druge modele prihodkov;

27.

poudarja pomen pobud za kulturo in človekove pravice, ki bi morale podpirati kulturne strokovnjake v državah ali regijah, kjer so njihove pravice ogrožene; poziva, naj se takšni programi skupno financirajo iz Evropske ustanove za demokracijo in evropskega instrumenta sosedstva;

28.

poudarja, da lahko dejavna civilna družba v partnerskih državah znatno prispeva k širjenju vrednot, ki jih podpira EU, zato je pomembno, da EU pri razvoju svojih dvostranskih odnosov okrepi podporo organizacijam civilne družbe kulturnega sektorja v partnerskih državah;

29.

poziva Komisijo, naj kulturo vključi v vse sedanje in prihodnje dvostranske in večstranske sporazume z ustreznimi proračunskimi sredstvi in v skladu z zavezami iz konvencije Unesca o kulturni raznolikosti, da bi še dodatno poudarila gospodarski potencial kulturne dediščine ter kulturnega in ustvarjalnega sektorja pri spodbujanju trajnostnega razvoja, tudi na področju rasti in delovnih mest, ter njun vpliv na socialno blaginjo; zatrjuje, da bi to bilo mogoče na primer v naslednjem pogajalskem mandatu za novo partnerstvo z državami AKP po letu 2020; poziva k razvoju kazalnikov EU na tem področju kot sredstvu, ki bo prispevalo k razpravi o kulturni politiki;

30.

poudarja, da so sheme za mobilnost mladih in sodelovanje med univerzami izjemno pomembne za vzpostavljanje dolgoročnih akademskih in kulturnih odnosov;

31.

poziva Komisijo, naj okrepi mednarodno razsežnost programov Erasmus+, Ustvarjalna Evropa, Evropa za državljane in Obzorje 2020; v zvezi s tem opozarja na ključno vlogo programov EU na področju kulture, izobraževanja, mladine in športa kot temeljnega elementa za boj proti nestrpnosti in predsodkom ter spodbujanje občutka skupne pripadnosti in spoštovanja kulturne raznolikosti; poziva Komisijo, naj zlasti v okviru evropske sosedske politike spodbuja partnerske države, ki so najbližje Uniji, k sodelovanju v teh programih;

32.

priznava prizadevanja Komisije za spodbujanje vloge znanosti, raziskovanja, izobraževanja in kulturnega sodelovanja kot orodja mehke moči v evropskih zunanjih odnosih; poudarja, da lahko znanstvene in kulturne izmenjave prispevajo h krepitvi zmogljivosti in reševanju konfliktov, zlasti v odnosih s sosedskimi državami;

33.

poziva Komisijo, naj okrepi in razširi program COSME (program EU za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja), da bi zajemal strategijo za mednarodne kulturne odnose, ter prek tematskih programov EU podpre mala in srednja podjetja, ki so dejavna na področju kulture v državah zunaj EU;

34.

opozarja na vlogo Odbora regij in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, regionalnih in lokalnih organov ter civilne družbe pri oblikovanju strategije;

35.

poudarja, da bi moral imeti Parlament dejavno vlogo pri spodbujanju kulture v zunanjem delovanju EU, med drugim prek svojih informacijskih pisarn in uradov za zvezo;

36.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v vsaki delegaciji EU imenujeta kontaktno točko, ki bo sodelovala z nacionalnimi kulturnimi inštituti, predstavniki in lokalno civilno družbo, akterji in organi držav članic v postopku strukturiranega dialoga, namenjenega združeni opredelitvi skupnih prednostnih področij, potreb in načinov sodelovanja, ter naj zagotovita ustrezen proračun in usposabljanje; poziva ju tudi, naj Parlamentu vsaki dve leti poročata o stanju izvajanja in doseženih rezultatih;

37.

poziva, naj se Evropski službi za zunanje delovanje dodelijo ustrezni človeški in finančni viri za kulturne mednarodne povezave, s čimer bo pridobila pospeševalno in vodilno vlogo v različnih službah EU, ki obravnavajo mednarodne kulturne povezave;

38.

se zavzema, da bi bile mednarodne kulturne povezave predmet izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja z namenom krepitve zmogljivosti akterjev na tem področju, ter za to, da bi se okrepilo kulturno udejstvovanje prek izobraževanja, med drugim z zagotavljanjem primernega usposabljanja osebja EU v zvezi s kulturnimi kompetencami;

39.

poziva, naj se natančno opredeli vloga kulturnih inštitutov držav članic pri kulturnem vplivu Unije zunaj njenih meja in znotraj vključujoče in skupne evropske podobe prek mreže nacionalnih inštitutov EU za kulturo (EUNIC) in drugih forumov, ter se zavzema za vključujoč in enak pristop do vseh deležnikov, vključno s civilno družbo; v zvezi s tem izraža pohvalo kulturnim institucijam držav članic za dosedanje delo; spodbuja nadaljnje sodelovanje v tujini, da bi optimizirali interese držav članic, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti manjšim državam članicam in državami članicami, ki v tujini nimajo kulturnih inštitutov, ter njihovim potrebam po kulturnem predstavništvu;

40.

poziva k okrepitvi strateškega partnerstva z Unescom pri izvajanju skupnega sporočila, pri čemer je treba njegovo verodostojnost v Evropi ter svetovno razširjenost uporabiti za povečevanje učinkov skupnih ukrepov z vsemi deležniki iz EU in zunaj nje, ter k premisleku, da se Unesco pridruži prihodnjim delovnim skupinam ali svetovalnim odborom, da bi pomagal pri izvajanju sporočila;

41.

poudarja, da je treba ponovno opredeliti pomembno vlogo nacionalnih kulturnih inštitutov v medkulturni izmenjavi in pri tem upoštevati, da imajo nekateri med njimi dolgo tradicijo in številne stike v tretjih državah, ki jim omogočajo, da predstavljajo dobro podlago za sodelovanje in komunikacijo med različnimi evropskimi akterji; poleg tega opozarja na njihov potencial, da spodbujajo in krepijo dvostranske odnose med državami in pomagajo pri razvoju in izvajanju evropske strategije za kulturno diplomacijo;

42.

poziva Komisijo ter podpredsednico/visoko predstavnico, naj še naprej podpirata razvoj posameznikom prilagojenega študijskega programa obiskovalcev Evropske unije kot močnega orodja za krepitev dialoga in spodbujanje demokracije ter kot stalne platforme za mlade in prihodnje voditelje ter oblikovalce mnenj iz tretjih držav in ključne sogovornike v evropskih institucijah ter organizacijah civilne družbe;

43.

pozdravlja vzpostavitev platforme za kulturno diplomacijo in poziva, naj bo trajnostna, njeni cilji, rezultati in upravljanje pa naj se redno ocenjujejo; priznava, da so na področju mednarodnih kulturnih povezav dejavni številni različni institucionalni in neinstitucionalni deležniki (20), in poziva Komisijo, naj spodbuja strukturiran dialog med vsemi deležniki, med drugim z odprto metodo koordinacije;

44.

poziva k takojšnji vzpostavitvi mehanizma, namenjenega preprečevanju, ocenjevanju in obnovi ogrožene kulturne dediščine ter ocenjevanju škode, ki bi vključeval tudi mehanizem za nujno odzivanje za zaščito kulturne dediščine v državah v konfliktu, na podlagi izkušenj, pridobljenih v pobudi ZN za delovno skupino modrih čelad kulture, v tesnem in strukturiranem sodelovanju z Unescom ter ob tehnološki podpori programa Copernicus – Evropskega programa za opazovanje Zemlje; v zvezi s tem pozdravlja sprejetje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2347, v kateri je zapisano, da se lahko uničevanje kulturne dediščine obravnava kot vojni zločin, ter poziva EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sodelujeta z vsemi partnerji za prispevek k preprečevanju konfliktov, vzpostavljanju miru in postopku obnove in sprave na vseh območjih, ki so jih prizadeli konflikti;

45.

poziva k usklajenem boju na ravni EU proti nezakoniti trgovini s kulturnimi predmeti, ki so bili protipravno odtujeni v oboroženih spopadih in vojnah, in k njihovemu vračanju, in priznava, da je takšno usklajevanje izjemno pomembno v prizadevanjih, da se blokira financiranje terorističnih skupin;

46.

poudarja, da je treba okrepiti strateško partnerstvo med EU in Unescom z vzpostavitvijo trajne platforme za sodelovanje in komunikacijo v zvezi s skupnimi prednostnimi nalogami, da bi se učinkovito spopadali s skupnimi izzivi na področju kulture in izobraževanja;

47.

predlaga, da se v okviru evropskega kulturnega foruma in evropskih razvojnih dnevov posebna pozornost nameni strukturiranemu dialogu s civilno družbo in deležniki o temah, povezanih z mednarodnimi kulturnimi odnosi EU;

48.

predlaga Komisiji, naj pripravi poseben kolokvij ali forum za kulturne akterje o kulturi in razvoju v skladu z bruseljsko deklaracijo držav EU in AKP iz aprila 2009, v katerem bodo lahko sodelovali akterji iz sosedstva EU in drugih strateških partnerskih držav;

49.

meni, da je določitev leta 2018 za evropsko leto kulturne dediščine priložnost, da se na podlagi zanimanja partnerskih držav za evropsko kulturno dediščino in strokovno znanje celovito promovira kulturna dediščina kot pomemben element mednarodne razsežnosti EU;

50.

poziva k učinkovitemu izvajanju obstoječih pravnih instrumentov za boljšo zaščito kulturne dediščine, avtorskih pravic in intelektualne lastnine; poziva Komisijo, naj predstavi predvideni zakonodajni predlog za ureditev uvoza kulturnih dobrin v EU, zlasti z območij konfliktov, ki bi služil kot sredstvo za boj proti trgovanju s kulturnimi dobrinami;

51.

poziva EU in države članice, ki so podpisale in ratificirale Konvencijo Unesca o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov iz leta 2005 ter se tako zavezale k njenemu izvajanju, naj podprejo skupne ukrepe za njeno izvajanje;

Medosebni pristop

52.

se strinja s predlogom iz skupnega sporočila o preusmeritvi od pristopa predstavitve od zgoraj navzdol k medosebnemu pristopu in poudarja procese soustvarjanja in koprodukcije v kulturnem in ustvarjalnem sektorju; meni, da bi morala biti kultura na voljo vsem državljanom;

53.

priznava, da so mladi ena od glavnih ciljnih skupin v EU in partnerskih državah ter da izpostavljenost drugim kulturam in jezikom nudi izkušnje, ki pogosto ustvarijo doživljenjsko naklonjenost, pa tudi da so uprizoritvena umetnost, vizualna umetnost, poulična umetnost, glasba, gledališče, film, literatura, družbeni mediji in digitalne platforme na splošno najboljši kanali za vzpostavitev stika z mladimi in njihovo vključevanje;

54.

poziva k ovrednotenju skupnih projektov EU in tretjih držav na področju raziskav in razvoja digitalizacije kulturne dediščine, da bi med drugim pospešili dostop do znanja, razvoj novih storitev in proizvodov ter spodbujanje novega kulturnega turizma;

55.

poziva, naj se vrednost in vloga kulturnih vsebin, h katerim Evropa prispeva kot eden največjih ustvarjalcev, vključita v evropske politike, tudi v digitalnem sektorju, da bi se vzpostavile globalne virtualne mreže državljanov in tako povečala kulturno sodelovanje in izmenjava;

56.

poziva k vzpostavitvi pobude EU za povezljivost, ki bi mladim z območij z geografskimi ovirami omogočila bolj dejavno sodelovanje;

57.

pozdravlja pobude Komisije za spodbujanje vzajemnega učenja med mladimi podjetniki na področju kulture, kot je program Med Culture, ali za podporo pobudam za izobraževanje na področju medkulturnih odnosov, kot je pobuda Več Evrope;

58.

se zavzema, da se tretjim državam kar se da olajša nadaljnje sodelovanje v čezmejnih in skupnih projektih, kot so kulturne poti Sveta Evrope, in da se vključijo kot akterji v prihodnjo strategijo za delegacije EU v tretjih državah, kar bi omogočilo, da za svoje delo v tretjih državah v polni meri izkoristijo kulturne dejavnosti EU, kot sta evropska prestolnica kulture in nagrada LUX; poudarja, da lahko imajo digitalna orodja, tehnološke platforme, kot je Europeana, in kulturne mreže ključno vlogo pri doseganju širšega občinstva in širjenju dobre prakse;

59.

poziva k uvedbi programa kulturniških vizumov za državljane tretjih držav, umetnike in druge kulturne delavce po zgledu že obstoječega programa za znanstveni vizum z namenom pospeševanja kulturnih odnosov in odpravljanja ovir za mobilnost v kulturnem sektorju;

60.

poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje s Svetom Evrope, zlasti v programih, namenjenih poudarjanju kulture kot instrumenta demokracije, medkulturnega dialoga, kulturne dediščine in avdiovizualnega sveta;

61.

priznava, da je potrebno poglobljeno znanje o tem področju, lokalnih akterjih in civilni družbi, da bi izboljšali dostop teh akterjev do programov in financiranja ter zagotovili izkoriščanje multiplikacijskega učinka njihovega sodelovanja v programih in pobudah EU; priporoča posvetovanje z lokalnimi akterji, tudi z lokalnimi organi, z namenom sooblikovanja programov; poziva k razvoju inovativnih skupnih pristopov, ki bodo temeljili na že vzpostavljenih orodjih in mrežah (nepovratna sredstva in posredovana nepovratna sredstva) (21), ter njihovemu spremljanju ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov;

62.

priznava, da se razvojne strategije in programi zelo osredotočajo na materialno in družbeno-kulturno prikrajšanost; poziva k boljši pomoči ranljivim skupnostim, vključno s podeželskimi in oddaljenimi območji, z namenom spodbujanja socialne kohezije;

63.

poziva k večji prepoznavnosti in boljšemu širjenju dejavnosti EU in držav članic na področju kulture na mednarodni ravni, vključno z oblikovanjem skupnih smernic (22) ter nagovarjanjem ciljne publike v njihovem lokalnem jeziku;

64.

poziva k spremembi paradigme v medijski pokritosti, ki bo zagotavljala evropske kulturne informacije, in sicer z ustanovitvijo kulturnega portala EU, organizacijo festivalov in pripravo koncepta evropskih hiš kulture, pa tudi s strukturiranim sodelovanjem z lokalnimi mediji in platformami družbenih medijev ter s sodelovanjem z Evropsko zvezo radijskih in televizijskih postaj, medijema EURONEWS in EURANET in drugimi;

65.

spodbuja EU, naj v celoti izkoristi možnosti, ki jih ponujajo multimedijske raziskave, da bi razumeli sedanje izzive in priložnosti v državah v razvoju, tudi na področjih, povezanih s kulturo, ter ocenili vlogo kulture pri razvoju in mednarodnem sodelovanju;

Globalna strategija EU

66.

opozarja na pomembno vlogo kulture v zunanji politiki EU kot orodja mehke moči, spodbude za ohranjanje miru, stabilnosti in sprave ter gonilne sile za trajnosten družbeno-gospodarski in človekov razvoj;

67.

poudarja odločilno vlogo izobraževanja in kulture pri spodbujanju državljanstva in medkulturnih veščin, pa tudi ustvarjanju boljših socialnih, človeških in gospodarskih obetov;

68.

izraža pohvalo, da globalna strategija EU poudarja pomen medkulturnega in medverskega dialoga pri krepitvi medsebojnega razumevanja; vendar obžaluje, da ni omenjena lastna vrednost kulture in umetnosti kot varovala pred radikalizmom in terorizmom; zato zahteva, da se okrepijo instrumenti, ki so posebej namenjeni krepitvi kulturnega sektorja in sodelovanju z njim;

69.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot so Združeni narodi, Unesco, Interpol, Svetovna carinska organizacija in Mednarodni muzejski svet, da bi okrepili boj proti trgovini s kulturnimi dobrinami, ki se lahko uporablja za financiranje kriminalnih dejavnosti, tudi za financiranje terorističnih organizacij;

70.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v načrtu izvajanja globalne strategije EU posebno vlogo nameni kulturnim vprašanjem;

71.

poudarja, da bi morala EU, ki temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, zunanjo politiko graditi na pridobljenih izkušnjah, kar bi se moralo odražati v vzpostavljanju povezav s tretjimi državami prek kulture in kulturne dediščine, in v zvezi s tem ugotavlja, da bi to tudi zagotovilo priložnost, da EU predstavlja in izvaža svoje kulturne vrednote;

72.

poziva k usmerjenim kulturnim in izobraževalnim politikam, ki lahko podpirajo ključne cilje zunanje in varnostne politike EU ter prispevajo h krepitvi demokracije, pravne države in varstva človekovih pravic; želi spomniti, da bomo leta 2018 praznovali 70. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah;

73.

priznava, da kulturni vpliv Evropski uniji omogoča, da prek svoje raznolike kulturne identitete širi svojo prepoznavnost v mednarodnih zadevah;

74.

opozarja, da sta izobraževanje in kultura osnovni gonilni sili, ki pospešujeta doseganje ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030, zlasti osredotočena na oživljanje mest ter mesta v Evropi in po svetu; zato poziva k temu, da se v predlogu novega Evropskega soglasja o razvoju poudari vloga kulture ter zaščite in spodbujanja kulturnih izrazov;

75.

poziva h krepitvi mednarodnih kulturnih povezav v razpravah o migracijski in begunski politiki; poziva EU, katere moč je v združenosti v njeni raznolikosti, naj sprejme uravnotežen pristop, ki bo spoštoval kulturne razlike in pri katerem bodo imele diaspore ključno vlogo; poudarja, da bi morala kultura prispevati k medsebojnemu razumevanju, da bi skupaj živeli v večji složnosti;

76.

ugotavlja, da EU deluje tudi v posebnih okoljih, v katerih sta politični in pravni okvir za uresničevanje kulturnih odnosov sovražna in represivna; priznava, da EU v tretjih državah pogosto občuti posledice netočnih, delnih in subjektivnih informacij ter je tarča odkrite propagande; poziva k sprejetju posebnih in ustreznih ukrepov v zvezi s tem;

77.

poziva EU in države članice, naj okrepijo vire za dostop do izobraževanja in kulture zlasti za mladoletne migrante in begunce v EU in tretjih državah; prosi za podporo t. i. koridorjem za izobraževanje, namenjenim študentom na univerzah EU (tudi v sodelovanju s telematskimi univerzami), ob doslednem spoštovanju jezikovne in kulturne raznolikosti;

78.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj spodbujata kulturne povezave z državami v neposrednem sosedstvu EU ter s tem dejanske ukrepe, namenjene spodbujanju medkulturnega dialoga (23) in obravnavanju vprašanj migracije, varnosti in radikalizacije, s katerimi se sooča EU;

79.

priporoča, naj EU sodeluje z vsemi relevantnimi institucijami, ki delujejo na tem področju, in lokalnimi partnerji, da bi uresničila svoje cilje na področju mednarodnih kulturnih povezav, tako z večstranskim sodelovanjem v mednarodnih organizacijah kot s partnerstvi s ključnimi akterji na terenu;

80.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj okrepita sodelovanje z razširjenim delnim sporazumom o kulturnih poteh Sveta Evrope, ki je institucionalni instrument za krepitev temeljnih kulturnih odnosov, tudi s tretjimi državami, da bi se spodbujale temeljne vrednote kulturne raznolikosti, medkulturnega dialoga in trajnostnega teritorialnega razvoja manj znanih kulturnih destinacij ob ohranitvi njihove skupne kulturne dediščine;

81.

spodbuja EU, naj tesno sodeluje z vsemi državami, ki imajo iste cilje in vrednote in so jih pripravljene podpirati; poudarja, da je to zlasti pomembno za vzpostavitev legitimnega in trajnega delovanja, zaradi katerega bi bila EU prepoznavna kot „globalni akter“;

o o

82.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) http://ec.europa.eu/culture/library/publications/global-cultural-citizenship_en.pdf

(2) UL C 287, 29.11.2007, str. 1.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0441.

(4) http://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/-/conventions/treaty/199

(5) UL C 320, 16.12.2008, str. 10.

(6) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 135.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0005.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0403.

(9) UL C 463, 23.12.2014, str. 4.

(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0293.

(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0486.

(12) UL C 417, 15.12.2015, str. 41.

(13) UL C 346, 21.9.2016, str. 55.

(14) UL C 247 E, 15.10.2009, str. 32.

(15) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/ 2016/563418/IPOL_STU(2016)563418_EN.pdf

(16) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2013/513985/IPOL-CULT_ET(2013)513985_EN.pdf

(17) http://ec.europa.eu/dgs/fpi/showcases/eu_perceptions_study_en.htm

(18) Na primer programi Erasmus, Obzorje 2020 in Ustvarjalna Evropa.

(19) Program obiskovalcev Evropske unije (EUVP), ki sta ga leta 1974 vzpostavila Parlament in Komisija, je na primer individualen študijski progam za obetavne mlade voditelje in oblikovalce mnenj iz držav, ki niso članice Evropske unije, njegov slogan pa je „izmenjava vrednot EU po svetu od leta 1974“.

(20) Generalni direktorati Komisije (zlasti za izobraževanje in kulturo (EAC), mednarodno sodelovanje in razvoj (DEVCO), sosedstvo in širitvena pogajanja (NEAR), raziskave in inovacije (RTD) ter komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo (CONNECT)), Evropska služba za zunanje delovanje, Služba za instrumente zunanje politike (FPI), delegacije EU, delegacije držav članic, kulturni inštituti držav članic v tujini, Svet Evrope, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, nacionalni inštituti Evropske unije za kulturo (EUNIC), Mednarodni muzejski svet (ICOM), Mednarodni center za študij varstva in restavriranja kulturnih dobrin (ICCROM), Unesco, mednarodne organizacije, organizacije civilne družbe, nevladne organizacije, lokalni kulturni akterji, ulični umetniki ter druge platforme in mreže.

(21) Na primer program Med Culture, ki ga financira EU, ukvarja pa se z razvojem in izboljšanjem kulturnih politik in praks, povezanih s kulturnim sektorjem. Sodelovalni pristop vključuje akterje civilne družbe, ministrstva ter zasebne in javne institucije, ki delujejo na področju kulture in v drugih povezanih sektorjih.

(22) Eden od predlogov bi bil imenovanje „kulturnih ambasadorjev“, ki bi bili predani evropskemu vključevanju in mednarodnim odnosom ter bi to dvoje podpirali (podobno kot ambasadorji dobre volje pod okriljem ZN). To bi lahko bili umetniki, glasbeniki, pisatelji itd.

(23) Na primer projekt Glas mladih Arabcev, ki ga financira EU.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/124

P8_TA(2017)0305

Ambiciozna industrijska strategija EU kot prednostna naloga za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o oblikovanju ambiciozne industrijske strategije EU kot strateške prednostne naloge za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (2017/2732(RSP))

(2018/C 334/13)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti členov 9, 151, 152, 153(1) in (2) ter 173 Pogodbe,

—	ob upoštevanju členov 14, 27 in 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju PDEU in Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 5(3) PEU, ter Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2010 z naslovom Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti (COM(2010)0682),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Za oživitev evropske industrije (COM(2014)0014),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse: Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva (COM(2012)0582),

—	ob upoštevanju političnih usmeritev predsednika Junckerja z naslovom Nov začetek za Evropo: moj načrt za delovna mesta, rast, pravičnost in demokratične spremembe,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. oktobra 2016 o potrebi po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom (2),

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. decembra 2016 in 23. junija 2017,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o agendi za konkurenčnost industrije, o digitalizaciji evropske industrije ter o svežnju o tehnologijah enotnega digitalnega trga in modernizaciji javnih storitev,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o industrijski politiki za dobo globalizacije (3),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. aprila 2016 z naslovom Digitalizacija evropske industrije – izkoriščanje vseh prednosti enotnega digitalnega trga (COM(2016)0180),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2017 o digitalizaciji evropske industrije (4),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 29. maja 2017 o prihodnji strategiji EU na področju industrijske politike,

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, ki ga je Evropski parlament ratificiral 4. oktobra 2016,

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji o ambiciozni industrijski strategiji EU kot prednostni nalogi za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (O-000047/2017 – B8-0319/2017),

—	ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

ker je evropska industrija vodilna svetovna sila v številnih industrijskih sektorjih, predstavlja namreč več kot polovico izvoza EU ter zagotavlja okrog 65 % naložb na področju raziskav in razvoja in več kot 50 milijonov delovnih mest (v posredni in neposredni obliki), kar pomeni 20 % delovnih mest v Evropi;

B.	ker se je prispevek evropske predelovalne industrije k BDP EU v zadnjih 20 letih zmanjšal z 19 % na manj kot 15,5 %, v tem obdobju pa je upadel tudi njen prispevek k ustvarjanju delovnih mest in naložbam v raziskave in razvoj;

C.	ker je okrepitev naše industrijske osnove bistvena za ohranjanje strokovnega znanja in izkušenj v EU;

D.	ker mora politika EU evropski industriji omogočiti, da ohrani svojo konkurenčnost in zmogljivost za naložbe v Evropi in za spoprijemanje s socialnimi in okoljskimi izzivi, tudi s podnebno spremembo, ter da ostane vodilna na področju družbene in okoljske odgovornosti;

ker lahko krožno gospodarstvo zelo ugodno vpliva na ponovno industrializacijo Evrope ter za zmanjšanje porabe energije in odvisnosti od surovin, ki prihajajo iz tretjih držav, naložbe v energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost pa so pomembno gonilo za spodbujanje industrijske prenove, ki lahko ustvari pozitivno razvojno spiralo;

ker bo ambiciozna inovacijska politika, ki je naklonjena proizvodnji visokokakovostnih, inovativnih in energijsko učinkovitih izdelkov ter spodbuja trajnostne procese, omogočila EU, da bo okrepila svojo konkurenčnost v svetu; ker so inovacije in naložbe v raziskave in razvoj, delovna mesta in obnavljanje znanj in spretnosti bistvenega pomena za trajnostni razvoj; ker je inovativna industrija zelo odvisna od evropskih raziskovalnih zmogljivosti, napredka pri raziskavah in zlasti skupnih raziskav;

ker se evropske industrijske panoge, take velike kot male, soočajo s svetovno konkurenco in ker sta integriran in delujoč notranji trg ter odprta in poštena trgovina s tretjimi državami bistvenega pomena za industrijo v EU, kjer mora poštena trgovina z industrijskimi proizvodi spoštovati standarde EU;

H.	ker se mala in srednja podjetja, ki predstavljajo veliko večino evropskih podjetij in so hrbtenica industrije EU, zaradi svetovnih gospodarskih sprememb in zaradi finančnih in upravnih ovir soočajo z velikimi izzivi;

I.	ker podjetnice predstavljajo le 31 % samozaposlenih in 30 % zagonskih podjetnikov v EU in so zdaj premalo zastopane industriji, zlasti na znanstvenih, inženirskih in menedžerskih delovnih mestih;

J.	ker je danes več kot 60 % vseh podjetij družinskih podjetij in ker zagotavljajo do 50 % vseh delovnih mest v zasebnem sektorju v Evropski uniji;

K.	ker je podpora strategiji za digitalizacijo industrije ključnega pomena za konkurenčnost evropskega gospodarstva;

L.	ker imajo finančni instrumenti in programi EU strateško vlogo pri spodbujanju konkurenčnosti in privabljanju naložb ter preprečevanju njihove selitve;

poudarja ključno vlogo industrije kot gonila trajnostne rasti, zaposlovanja in inovacij v Evropi;

poudarja pomembnost krepitve in posodobitve industrijske baze v Evropi, pri tem pa opozarja na cilj EU, tj. zagotoviti, da bo do leta 2020 20 % BDP Unije temeljilo na industriji;

poziva Komisijo, naj v začetku leta 2018 skupaj z državami članicami pripravi strategijo Unije in akcijski načrt za usklajeno in celovito industrijsko politiko za ponovno industrializacijo Evrope, skupaj s cilji, kazalniki, ukrepi in časovnico; poziva Komisijo, naj strategijo pripravi na podlagi ocene učinka vključevanja industrijske politike v strateške politične pobude EU in izčrpnega dialoga z ustreznimi deležniki in naj v vseh pomembnih političnih pobudah upošteva konkurenčnost in trajnost industrije; opozarja na dejstvo, da mora ta strategija Unije med drugim temeljiti na digitalizaciji, energijsko učinkovitem in z viri gospodarnemu gospodarstvu ter pristopu življenjskega cikla in krožnega gospodarstva;

meni, da bi morali evropski regulativni okvir ter javne in zasebne naložbe industrijskim panogam omogočiti, da se prilagajajo ustreznim spremembam in predhodno ukrepajo, s čimer bi pripomogle k ustvarjanju delovnih mest, rasti, regionalni konvergenci in teritorialni koheziji;

poudarja vlogo malih in srednjih podjetij kot hrbtenice industrije EU, in poudarja, da je treba okrepiti vrednostne verige med malimi in srednjimi podjetji, podjetji s srednje veliko tržno kapitalizacijo in velikimi podjetji, ter potrebo po industrijski politiki EU, ki bo združljiva z malimi in srednjimi podjetji in bo obravnavala izzive, s katerimi se ta podjetja soočajo; poudarja, da je treba podpreti ustvarjanje podjetjem prijaznega okolja z vzpostavitvijo enakih konkurenčnih pogojev za vsa mala in srednja podjetja v EU, zagonska in rastoča podjetja ter mlade podjetnike, zlasti na najbolj inovativnih področjih, in za podjetja socialne ekonomije;

poudarja, da so konkurenčni grozdi, poslovna omrežja in vozlišča za digitalne inovacije zelo koristna rešitev za zbliževanje ustreznih deležnikov; poziva EU, naj podpre javne naložbe v inovacije, saj so strateškega pomena na tem področju; poziva Komisijo, naj podpre te grozde in njihovo sodelovanje na evropski ravni ter zagotovi vključevanje malih in srednjih podjetij, raziskovalnih središč in univerz na regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo, naj razvije platforme za pametno specializacijo, ki bodo spodbujale medsektorske in interdisciplinarne povezave; poudarja, da je treba okrepiti medregionalno sodelovanje za razvoj nadnacionalnih priložnosti in zavezništev za prečne inovacije;

poziva Komisijo, naj opredeli izzive in ovire, s katerimi se soočajo ženske, ki želijo postati podjetnice, ter naj spodbuja in podpira ženske na vodilnih položajih in načine za odpravljanje neenakosti pri plačah in dostopu do delovnih mest;

je prepričan, da bi bilo treba evropsko industrijo obravnavati kot strateško prednost za konkurenčnost in trajnost EU; poudarja dejstvo, da bodo samo trdna in odporna gospodarstva ter v prihodnost usmerjene industrijske politike Evropski uniji omogočali, da se spopade z različnimi izzivi, ki jo čakajo, vključno z njeno trajnostno ponovno industrializacijo, globalno konkurenčnostjo, hitrim tehnološkim napredkom in ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest;

poudarja pomen energetske unije, enotnega digitalnega trga, digitalne agende in povezanosti Evrope prek ustrezne, v prihodnost usmerjene in učinkovite infrastrukture;

10.

poudarja, da mora EU podpirati kvalitativno povečanje evropskih proizvodov na podlagi ponovne industrializacije, zlasti z raziskavami in digitalizacijo, da bi izboljšali evropsko konkurenčnost;

11.

poudarja, da je – v podporo industriji Unije pri soočanju z izzivi hitrih gospodarskih in regulativnih sprememb v današnjem globaliziranem svetu – bistvenega pomena povečati privlačnost evropske industrije za evropske in tuje neposredne naložbe;

12.

poudarja pomen pravočasnega sprejetja industrijske strategije Unije in pri tem opozarja, da je treba v naslednjem večletnem finančnem okviru za industrijski sektor nameniti zadostna finančna sredstva, zlasti v okviru posebnih instrumentov in skladov, kot so evropski strukturni in investicijski skladi, Obzorje 2020, Evropski sklad za strateške naložbe, instrument za povezovanje Evrope in program COSME;

13.

opozarja na zaveze EU v okviru Pariškega sporazuma; poziva k vključitvi učinkovitih instrumentov financiranja in ukrepov v industrijsko strategijo EU, da bi pomagali zmanjšati ogljično tveganje in obravnavati tveganje selitve virov CO2;

14.

poudarja, da je treba v celoti izkoristiti potencial industrije, zlasti okoljskih tehnologij, in zagotoviti, da se industrija stalno razvija in razširja najboljše razpoložljive tehnologije in nastajajoče inovacije;

15.

poudarja, da je treba zmanjšati upravno obremenitev in stroške izpolnjevanja obveznosti za podjetja, vključno za družinska podjetja, hkrati pa zagotavljajo učinkovitost zakonodaje EU na področju varstva potrošnikov, zdravja, varnosti in varstva okolja;

16.

poudarja, kako pomembni je za industrijo EU odprta in poštena mednarodna trgovina, ki temelji na skupnih pravilih in enakih konkurenčnih pogojih; poziva k večji usklajenosti trgovinske in industrijske politike, da bi preprečili neskladnosti, kar bi lahko privedlo do preselitev in dodatne deindustrializacije v EU;

17.

poudarja, da je treba v trgovinski politiki EU preprečiti spodbujanje protikonkurenčne prakse; poudarja, da EU potrebuje dosledno, s pravili Svetovne trgovinske organizacije skladno in učinkovito protidampinško in protisubvencijsko strategijo;

18.

poudarja, da se evropska industrija sooča s svetovno konkurenco, zato poziva Komisijo, naj oceni ustreznost opredelitev trgov in veljavni nabor pravil EU o konkurenci ter v njih upošteva razvoj ustreznih svetovnih trgov in vse večjo vlogo pomembnih nacionalnih akterjev v tretjih državah;

19.

poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni vlogi državnih podjetij s sedežem v tujini, ki jih njihove vlade podpirajo in subvencionirajo na načine, ki so v skladu s pravili enotnega trga EU za subjekte EU prepovedani;

20.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami pregleda neposredne tuje naložbe v EU iz tretjih držav v strateške industrijske panoge, infrastrukturo in ključne tehnologije prihodnosti ali druga sredstva, ki so pomembna zaradi varnosti in zaščite dostopa do njih, pri čemer je treba upoštevati, da je Evropa v veliki meri odvisna od neposrednih tujih naložb;

21.

poudarja, da so potrebna usklajena prizadevanja EU ob posvetovanju z vsemu ustreznimi partnerji, tudi socialnimi partnerji in akademsko sfero, za nadaljnje spodbujanje novih znanj in spretnosti, pa tudi za preusposabljanje, izpopolnjevanje ter vseživljenjsko učenje, kot to v svojem Programu za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta zagovarja Komisija;

22.

opozarja na pomembno vlogo standardizacije EU in se zavzema za to, da se EU močno osredotoči na svojo vodilno vlogo v mednarodnih organizacijah za standardizacijo;

23.

ugotavlja, da je treba uskladiti prizadevanja EU za zmanjševanje odvisnosti od virov v tretjih državah, s poudarkom na štirih ukrepih:

(a)	pravičen dostop do virov na mednarodnih trgih,

(b)	trajnostno rudarjenje,

(c)	tehnološke inovacije za povečanje učinkovitosti in

(d)	krožno gospodarstvo;

24.

poudarja, da mora nova strategija na področju industrijske politike uskladiti različna politična področja – predvsem področje trgovine, okolja, raziskav, zdravstva, naložb, konkurence, energije, podnebja in ustvarjalnih panog– z industrijsko politiko, da bodo tvorila enoten in usklajen pristop;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 482, 23.12.2016, str. 89.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0377.

(3) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 131.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0240.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/128

P8_TA(2017)0306

Poročilo o Turčiji za leto 2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016 (2016/2308(INI))

(2018/C 334/14)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti tistih z dne 24. novembra 2016 o odnosih med EU in Turčijo (1) ter z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v Turčiji (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. novembra 2014 o turškem delovanju, ki povzroča napetost v izključni ekonomski coni Republike Ciper (3), in svoje resolucije z dne 15. aprila 2015 o stoti obletnici armenskega genocida (4),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 9. novembra 2016 o širitveni politiki EU (COM(2016)0715) ter poročila o Turčiji za leto 2016 (SWD(2016)0366),

—	ob upoštevanju sklepov predsedstva z dne 13. decembra 2016 ter prejšnjih ustreznih sklepov Sveta in Evropskega sveta,

—	ob upoštevanju pogajalskega okvira za Turčijo z dne 3. oktobra 2005, zlasti odstavka 5 načel o pogajanjih,

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2008/157/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih iz partnerstva za pristop z Republiko Turčijo (5) („partnerstvo za pristop“) ter prejšnjih sklepov Sveta o partnerstvu za pristop iz let 2001, 2003 in 2006,

—	ob upoštevanju skupne izjave po vrhunskem srečanju med EU in Turčijo dne 29. novembra 2015 in akcijskega načrta EU-Turčija,

—

ob upoštevanju izjave Evropske skupnosti in njenih držav članic z dne 21. septembra 2005, ki zajema določbo, v skladu s katero je priznanje vseh držav članic nujni del pristopnega procesa, in o tem, da mora Turčija polno in učinkovito izvajati dodatni protokol k sporazumu iz Ankare v odnosu do vseh držav članic, tako da odpravi vse ovire za prost pretok blaga brez predsodkov in diskriminacije,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 46 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki navaja, da se pogodbene stranke obvezujejo, da bodo spoštovale in izvajale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke,

—

ob upoštevanju mnenj Beneške komisije Sveta Evrope, predvsem z dne 10. in 11. marca 2017 o spremembah ustave, o katerih se bo glasovalo na nacionalnem referendumu, o ukrepih v nedavnih izrednih odlokih v zvezi s spoštovanjem svobode medijev in o dolžnostih, pristojnostih in delovanju mirovnega sodstva v kazenskih zadevah, z dne 9. in 10. decembra 2016 o izrednih odlokih št. 667-676, sprejetih po spodletelem državnem udaru 15. julija 2016, ter z dne 14. in 15. oktobra 2016 o razveljavitvi drugega odstavka 83. člena ustave o nedotakljivosti parlamenta,

—	ob upoštevanju izjave komisarja Sveta Evrope za človekove pravice z dne 26. julija 2016 o ukrepih, sprejetih ob izrednih razmerah v Turčiji,

—	ob upoštevanju izjave EU in Turčije z dne 18. marca 2016,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o prvem letnem poročilu o instrumentu za begunce v Turčiji z dne 2. marca 2017 (COM(2017)0130) in petega poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu o napredku pri izvajanju izjave EU in Turčije z dne 2. marca 2017 (COM(2017)0204),

—

ob upoštevanju dejstva, da se je Turčija zavezala izpolnjevanju københavnskih meril, ustreznim in učinkovitim reformam, dobrim sosedskim odnosom in postopnemu usklajevanju z EU, in ker je treba ta prizadevanja obravnavati kot priložnost za okrepitev njenih institucij in nadaljnjo demokratizacijo in posodobitev;

—	ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 21. decembra 2016 za sklep Sveta o odobritvi začetka pogajanj s Turčijo o sporazumu o razširitvi obsega dvostranskih preferencialnih trgovinskih odnosov in o posodobitvi carinske unije,

—

ob upoštevanju dejstva, da je spoštovanje načel pravne države, predvsem delitve oblasti, demokracije, svobode izražanja in svobode medijev, človekovih pravic, pravic manjšin in verskih svoboščin ter svobode zbiranja in miroljubnih protestov, v skladu s københavnskimi merili za članstvo v Evropski uniji v središču pogajalskega procesa;

—

ob upoštevanju dejstva, da se je Turčija uvrstila na 155. mesto na svetovni lestvici po indeksu svobode tiska, ki je bila objavljena 26. aprila 2017, in je tako uvrščena najnižje doslej ter da je ena izmed držav, kjer so bili novinarji največkrat tarča groženj, telesnih napadov in sodnega nadlegovanja, vključno s pridržanjem in zapornimi kaznimi,

—

ob upoštevanju dejstva, da je Parlament novembra 2016 pozval Komisijo in države članice, naj začasno zamrznejo potekajoča pristopna pogajanja s Turčijo, in se zavezal, da bo ponovno preučil svoje stališče, ko bodo nesorazmerni izredni ukrepi v Turčiji odpravljeni, pri čemer bo pregled temeljil na vprašanju, ali je bilo po vsej državi ponovno vzpostavljeno spoštovanje načel pravne države in človekovih pravic,

—

ob upoštevanju krize v Siriji, prizadevanj za premirje in miroljubno rešitev ter obveznosti Turčije, da si odločno prizadeva povečati stabilnost in spodbujati dobre sosedske odnose, da bi v skladu z mednarodnimi sporazumi, vključno s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu in Ustanovno listino Združenih narodov, rešila odprta dvostranska vprašanja ter odpravila spore in konflikte s sosednjimi državami v zvezi s kopenskimi in morskimi mejami ter zračnim prostorom,

—	ob upoštevanju vpletenosti Rusije v Siriji, vključno s podporo uporabi kemičnega orožja s strani sirske vojske, kar še dodatno destabilizira državo in povečuje število beguncev, ki iščejo zaščito v Turčiji in EU,

—	ob upoštevanju varnostnih razmer v Turčiji, ki so se v državi in na zunanji ravni poslabšale, in terorističnih napadov v državi,

—	ob upoštevanju dejstva, da Turčija v svetovnem merilu gosti največje število beguncev, saj so po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce v državi registrirani skoraj trije milijoni beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana,

—	ob upoštevanju gospodarskih in finančnih razmer v Turčiji, ki so delno posledica nedavnega vala napadov in politične nestabilnosti, toda tudi globljih problemov z gospodarstvom,

—	ob upoštevanju poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) o razmerah na področju človekovih pravic v jugovzhodni Turčiji iz februarja 2017,

—	ob upoštevanju dejstva, da je Turčija z občudovanja vredno gostoljubnostjo sprejela veliko beguncev, ki zdaj živijo v državi,

—	ob upoštevanju izjave o predhodnih in sklepnih ugotovitvah mednarodne misije za spremljanje referendumov z dne 17. aprila 2017,

—	ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 2156 o delovanju demokratičnih institucij v Turčiji z dne 25. aprila 2017, zaradi katere je bil ponovno odprt postopek spremljanja,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0234/2017),

A.	ob upoštevanju, da več milijonov Turkov in oseb turškega porekla živi v državah članicah in prispeva k njihovemu uspehu že več desetletij,

Uvod

poudarja, da je bilo leto 2016 zaradi nadaljevanja vojne v Siriji, visokega števila beguncev, konflikta na jugovzhodu, niza zahrbtnih terorističnih napadov in poskusa nasilnega državnega udara, v katerem je življenje izgubilo 248 ljudi, za prebivalstvo Turčije težavno leto; ponovno ostro obsoja poskus državnega udara 15. julija 2016 in izraža solidarnost s turškim prebivalstvom; priznava pravico in odgovornost turške vlade, da sprejme ukrepe, s katerimi bi ob zagotavljanju spoštovanja načel pravne države in pravice do poštenega sojenja privedla storilce pred sodišče;

poudarja pa, da imajo ukrepi, sprejeti v izrednih razmerah, obsežne, nesorazmerne in dolgotrajne negativne posledice za številne državljane in tudi za varstvo temeljnih svoboščin v državi; obsoja kolektivno odpuščanje javnih uslužbencev in policistov, množično zapiranje medijskih hiš, aretacije novinarjev, akademikov, sodnikov, zagovornikov človekovih pravic, izvoljenih in neizvoljenih uradnikov, članov varnostnih služb in običajnih državljanov, pa tudi zaseg njihove lastnine in premoženja ter potnih listov, zaprtje šol in univerz ter prepoved potovanja za več tisoč turških državljanov na podlagi izrednih odlokov brez odločanja v posameznih primerih in brez možnosti pravočasnega sodnega nadzora; je zaskrbljen zaradi zasega in v nekaterih primerih nacionalizacije turških zasebnih družb in podjetij; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov, ki so pridržani brez dokaza o sodelovanju pri kaznivih dejanjih; v zvezi s tem obžaluje, da so bile zakonodajne pristojnosti parlamenta močno oslabljene;

poudarja strateški pomen dobrih odnosov med EU in Turčijo ter visoko dodano vrednost sodelovanja pri spopadanju z izzivi, s katerimi se srečujeta obe strani; priznava, da se tako Turčija kot EU od začetka pristopnih pogajanj leta 2004 soočata z notranjimi procesi sprememb; obžaluje, da se pristopni instrumenti ne uporabljajo v polni meri in da je na področjih pravne države in človekovih pravic, ki sta v osredju københavnskih meril, prišlo do nazadovanja ter da je z leti popoln pristop Turčije k EU na obeh straneh izgubil podporo; ostaja zavezan sodelovanju in ohranjanju konstruktivnega in odprtega dialoga s turško vlado, da bi obravnavali skupne izzive in skupne prednostne naloge, kot so regionalna stabilnost, razmere v Siriji, migracije in varnost;

je seznanjen z rezultati referenduma, ki je potekal 16. aprila 2017 v izrednih razmerah in okoliščinah, ki so preprečevale pravično kampanjo in ozaveščeno izbiro, saj obe strani kampanje nista bili enakovredni v smislu priložnosti in ker so bile kršene pravice nasprotnikov ustavne reforme; je zelo zaskrbljen zaradi sumov o nepravilnostih in zelo razširjenih volilnih goljufijah, ki jih je v ugotovitvah z dne 17. aprila 2017 zapisala Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi/Urad za demokratične institucije in človekove pravice (OVSE/ODIHR), kar zbuja resne dvome o veljavnosti in legitimnosti izida; podpira neodvisno preiskavo vseh trditev v zvezi z nepravilnostmi iz ugotovitev OVSE/ODHIR; je seznanjen s sklepom parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE) o ponovnem odprtju postopka spremljanja za Turčijo;

opozarja na to, da mora Turčija izpolnjevati svoje obveznosti kot članica Sveta Evrope; poziva Turčijo, naj izpolnjuje svoje obveznosti kot članica Sveta Evrope ter izvaja ustavne in pravosodne spremembe in reforme v sodelovanju z Beneško komisijo ter v skladu z njenimi merili;

močno obsoja podporo ponovni uvedbi smrtne kazni, ki jo je večkrat izrazil turški predsednik in številni drugi politiki; opozarja, da je odločno zavračanje smrtne kazni bistvena zahteva za članstvo v EU, in poudarja, da bi Turčija s ponovno uvedbo smrtne kazni kršila svoje mednarodne obveznosti, ogrozila pripadnost Svetu Evrope ter povzročila takojšnjo prekinitev pristopnih pogajanj z EU in ukinitev predpristopne pomoči; poudarja, da lahko države članice v primeru referenduma o uvedbi smrtne kazni v Turčiji odločijo, da v svoji državi glasovanja ne bodo omogočile;

ponavlja svoje stališče iz novembra 2016 o zamrznitvi pristopnih pogajanj s Turčijo;

poziva Komisijo in države članice, naj v skladu s pogajalskim okvirom nemudoma formalno prekinejo pristopna pogajanja s Turčijo, če bo ta začela v nespremenjeni obliki izvajati sveženj ustavnih reform; ob upoštevanju pripomb Beneške komisije v zvezi z ustavno reformo poudarja, da predlagane ustavne spremembe ne spoštujejo temeljnega načela delitve oblasti, ne zagotavljajo zadostnih nadzornih mehanizmov in niso v skladu s københavnskimi merili; poziva Komisijo, države članice in Turčijo, naj odprto in odkrito razpravljajo o vprašanjih, ki so v skupnem interesu in pri katerih bi bilo mogoče okrepljeno sodelovanje; poudarja, da bi morale vse oblike političnega sodelovanja med EU in Turčijo temeljiti na določbah o pogojevanju s spoštovanjem demokracije, načel pravne države in temeljnih pravic;

Človekove pravice in temeljne svoboščine

z obžalovanjem ugotavlja, da so bili nesorazmerni ukrepi, ki so bili sprejeti po razglasitvi izrednih razmer in so vključevali pridržanja, odpuščanje, aretacije in zaseg lastnine, uperjeni proti tisočem, ki so domnevni člani/podporniki gibanja Gülen, pa tudi proti nasprotnikom v splošnem pomenu in predvsem opozicijskim političnim strankam; še čaka na prepričljive dokaze o izvajalcih poskusa državnega udara; ostro obsoja zaporno kazen za 11 poslancev Ljudske demokratične stranke (HDP), vključno s sopredsednikoma Figen Yüksekdag in Selahattinom Demirtasom, enega poslanca Republikanske ljudske stranke in 85 kurdskih županov; poziva turško vlado, naj nemudoma prekliče izredne razmere; svari pred zlorabo protiterorističnih ukrepov za legitimizacijo kršenja človekovih pravic; poziva Evropsko sodišče za človekove pravice, naj nemudoma sprejme prve reprezentativne primere ter čim prej konča prve sodne postopke, saj, kot kaže, ni na voljo nacionalnih pravnih sredstev;

10.

poziva turške oblasti, naj izvedejo poglobljeno preiskavo obtožb o resnično slabem ravnanju z zaporniki, o katerem poroča več organizacij za človekove pravice, in poziva, naj kršitelji človekovih pravic v celoti prevzamejo odgovornost in naj bodo kaznovani; je globoko zaskrbljen zaradi razmer v zaporih med pridržanjem; zahteva takojšnjo objavo zadnjih poročil odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in turške oblasti poziva, naj nacionalnim in mednarodnim opazovalcem dovolijo spremljanje objektov za pridržanje;

11.

poziva turško vlado, naj vsem osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ponudi ustrezna in učinkovita pravna sredstva ter sodni nadzor v skladu z načeli pravne države; poudarja, da je domnevna nedolžnost temeljno načelo v vsaki ustavni državi; ugotavlja, da državljani, aretirani v trenutnih izrednih razmerah, prvih pet dni pridržanja nimajo pravice do pravne pomoči, in obžaluje strogo omejevanje dostopa pridržanih oseb do odvetnikov; poudarja, da je bilo od julija 2016 vloženih več kot 100 000 pravnih pritožb pri turškem ustavnem sodišču, ki se je izreklo za nepristojno za zadeve, ki spadajo v izredne odloke; poziva Turčijo, naj nemudoma zagotovi, da bo odbor za preiskavo izrednih ukrepov postal robusten in neodvisen odbor z vsemi pooblastili, ki bo zmožen individualno obravnavati vse primere, učinkovito obdelovati ogromno število vlog, ki jih bo prejel, in zagotavljati, da se sodni nadzor ne bo po nepotrebnem odlašal;

12.

ostro obsoja resno nazadovanje in kršitve svobode izražanja in resne kršitve medijske svobode, vključno z nesorazmerno prepovedjo spletnih mest in družbenih medijev; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo zaprtih približno 170 medijskih hiš, vključno s skoraj vsemi hišami, ki oddajajo v kurdskem jeziku, in zaprtih več kot 150 novinarjev; poudarja, da odločitev Turčije, da blokira dostop do Wikipedie, pomeni hud napad na svobodo obveščanja; je seznanjen z nenehnim padanjem Turčije po lestvici indeksa svobode tiska, ki ga sestavljajo Novinarji brez meja in na katerem je Turčija zdaj uvrščena na 155. mesto od 180 držav; opozarja, da je svoboden in pluralističen tisk skupaj s svobodnim in odprtim internetom bistven sestavni del demokracije, in poziva turško vlado, naj nemudoma izpusti vse nezakonito prijete novinarje; poziva turško vlado, naj nekdanjemu poslancu Evropskega parlamenta in predsedniku skupnega parlamentarnega odbora Joostu Lagendijku čim prej omogoči vrnitev k družini v Turčiji;

13.

izraža resno zaskrbljenost zaradi čedalje slabših razmer na jugovzhodu Turčije, zlasti na območjih, na katerih velja policijska ura, kjer je bila uporabljena prekomerna sila in skupinsko kaznovanje vseh prebivalcev in kjer naj bi bilo v obdobju med julijem 2015 in decembrom 2016 v varnostnih operacijah ubitih približno 2 000 ljudi, pol milijona prebivalcev pa razseljenih; ugotavlja, da lokalni tožilci vztrajno zavračajo odprtje preiskav o domnevnih ubojih, dostop neodvisnim opazovalcem na območje pa ni dovoljen; opozarja, da je turška vlada zavezana zaščiti vseh državljanov ne glede na njihovo kulturno ali versko poreklo in prepričanje; obžaluje obsežne razlastitve, vključno z lastnino občin in tudi cerkveno lastnino, ki pomenijo kršitev pravic verskih manjšin; je prepričan, da lahko zgolj pravična politična rešitev kurdskega vprašanja prinese trajno stabilnost in blaginjo regiji in Turčiji kot celoti, in zato obe strani poziva, naj se vrneta k pogajalski mizi; ugotavlja, da je vrsta zakonov, vključno z zakonom št. 6722 o pravni zaščiti varnostnih sil, ki sodelujejo pri boju proti terorističnim organizacijam, ki je bil sprejet leta 2016, vzpostavila razmere, v katerih ostajajo varnostne sile sistematično nekaznovane;

14.

obsoja odločitev turškega parlamenta, da brez ustavne podlage odvzame imuniteto številnim poslancem, vključno s 55 od 59 poslancev HDP, s čimer si je utrl pot do aretacije opozicijskih politikov in resno škodoval ugledu parlamenta kot demokratične institucije; poudarja, da mora biti Velika narodna skupščina Turčije osrednja institucija turške demokracije in enako zastopati vse državljane; obžaluje visok volilni prag;

15.

je zaskrbljen, da so sodniki in tožilci še vedno pod močnim političnim pritiskom in da je bila skoraj četrtina (4 000) sodnikov in tožilcev odpuščena ali aretirana, v nekaterih primerih pa je bila zasežena tudi njihova lastnina; poziva Turčijo, naj obnovi in izvaja vsa pravna jamstva, da bo zagotovila popolno spoštovanje neodvisnosti sodstva, vključno s spremembo zakona o visokem svetu sodnikov in tožilcev, da bi zmanjšala vpliv izvršilne oblasti nanj; je še posebej zaskrbljen, da se, kot kaže, institucija mirovnih sodnikov v kazenskem pravu, ki jo je junija 2014 ustanovila obstoječa vlada, zlorablja kot instrument za zatiranje opozicije in nadzor nad informacijami, ki so na voljo splošni javnosti;

16.

je močno zaskrbljen zaradi nezadostnega spoštovanja svobode veroizpovedi, diskriminacije verskih manjšin, vključno s kristjani in aleviti, nasilja iz verskih razlogov, med drugim verbalnih in fizičnih napadov, stigmatizacije in družbenega pritiska v šolah in težav v zvezi s pravno določitvijo mest bogoslužja; poziva turške organe, naj spodbujajo pozitivne in učinkovite reforme na področju svobode misli, vesti in veroizpovedi, in sicer z omogočanjem, da verske skupnosti pridobijo status pravne osebe ter da dobrodelne ustanove izvolijo svoje upravne organe, odpravljanjem vseh ovir pri izobraževanju, imenovanju in nasledstvu duhovnikov, upoštevanjem ustreznih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in priporočil Beneške komisije ter z odpravljanjem vseh vrst diskriminacije ali ovir na podlagi veroizpovedi; poziva Turčijo, naj spoštuje poseben značaj in pomen ekumenskega patriarhata ter mu prizna status pravne osebe; ponavlja, da je treba dovoliti ponovno odprtje semenišča Halki in odpraviti ovire za njegovo ustrezno delovanje; je zaskrbljen zaradi nedavnega zaprtja cerkva v regiji Diyarbakir; poziva vlado, naj jih vrne njihovim zakonitim lastnikom; poziva turške organe, naj se dejavno borijo proti vsem oblikam antisemitizma v družbi;

17.

poziva Turčijo, naj zaščiti pravice najbolj ranljivih skupin in oseb, ki pripadajo manjšinam; obžaluje, da so bili shodi oseb LGBTI v Ankari in Istanbulu že tretje leto zapored prepovedani ter podvrženi zatrtju in policijskemu nasilju; je resno zaskrbljen zaradi nasilja na podlagi spola, diskriminacije, sovražnega govora proti manjšinam, zločinov iz sovraštva in kršitev človekovih pravic oseb LGBTI; poziva Turčijo naj sprejme ustrezne ukrepe za preprečevanje in kaznovanje sovražnega govora ali kaznivih dejanj proti manjšinam; poziva Turčijo, naj uskladi domačo zakonodajo z Istanbulsko konvencijo Sveta Evrope, ki jo je ratificirala leta 2014; pozdravlja nacionalno strategijo in akcijski načrt vlade za Rome in poziva turško vlado, naj začne izvajati strategijo ter vzpostavi mehanizem spremljanja in ocenjevanja; spodbuja oblasti, naj odpravijo glavne prepreke pri socialnem vključevanju Romov; poziva Turčijo, naj vsem državljanom zagotovi popolno enakost in naj obravnava težave, s katerimi se srečujejo pripadniki manjšin, predvsem v zvezi z izobraževanjem in lastninskimi pravicami; ugotavlja, da bi morale v skladu s københavnskimi merili manjšine imeti tudi pravico do izobraževanja v maternem jeziku v javnih šolah; opozarja na pomen izvajanja resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope glede otokov Imbros in Tenedos ter poziva Turčijo, naj pomaga pri vračanju manjšinskih družin, ki se želijo vrniti na otoka; pozdravlja odprtje šole za grško manjšino na otoku Imbros, kar je pozitiven korak;

18.

poziva turško vlado, naj spoštuje in dosledno izvaja pravne obveze, h katerim se je zavezala, v zvezi z varstvom kulturne dediščine, predvsem pa naj v dobri veri pripravi celovit popis grške, armenske, asirske in druge kulturne dediščine, ki je bila uničena v prejšnjem stoletju; poziva Turčijo, naj ratificira Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov iz leta 2005; poziva Turčijo, naj sodeluje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami, zlasti Svetom Evrope, pri preprečevanju in boju proti nedovoljeni trgovini ter namernemu uničevanju kulturne dediščine;

19.

pozdravlja ukrepe posameznih držav članic za pospešitev azilnih postopkov za turške državljane, preganjane z izrednimi odloki;

Odnosi med EU in Turčijo

20.

poziva k poglobitvi odnosov med EU in Turčijo na osrednjih področjih, ki so v skupnem interesu, na primer boj proti terorizmu, migracije, energija, gospodarstvo in trgovina, ter ponavlja, da je treba ohraniti in spodbujati dialog in sodelovanje; verjame, da je sodelovanje med EU in Turčijo na teh področjih naložba v stabilnost in blaginjo tako Turčije kot tudi EU, le če vse strani spoštujejo svoje zaveze glede temeljnih pravic in osnovnih svoboščin; meni, da je sodelovanje med člani civilne družbe osrednjega pomena, in poziva k poglobitvi teh stikov;

21.

poziva Turčijo, naj svojo zunanjo politiko uskladi zunanjo politiko EU; poziva k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju zunanjepolitičnih izzivov med EU in Turčijo; meni tudi, da bi moral biti turški zunanji minister povabljen na srečanja Sveta za zunanje zadeve, o čemer bi odločali za vsak primer posebej; priporoča, naj Svet povabi turško vlado na vrhunsko srečanje, da bi razpravljali o odnosih med EU in Turčijo;

22.

meni, da bi lahko okrepitev trgovinskih odnosov prinesla konkretne prednosti državljanom Turčije in EU, zato glede na trenutne pomanjkljivosti carinske unije podpira predlog Komisije o začetku pogajanj za njeno posodobitev; ponovno poudarja, da je EU največja trgovinska partnerica Turčije in da prihajata dve tretjini neposrednih tujih naložb v Turčiji iz držav članic EU; poudarja tudi gospodarski pomen Turčije kot zagonskega trga za EU; meni, da je sodelovanje socialnih partnerjev pri pogajanjih izjemno pomembno; poziva Komisijo, naj v posodobljeno carinsko unijo med Turčijo in EU vključi določbo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, tako da bodo postale ključni pogoj. opozarja, da se lahko potencial carinske unije v polni meri izkoristi le, če Turčija v celoti izvaja dodatni protokol v odnosu do vseh držav članic; je seznanjen z ugotovitvijo Komisije, da bi Turčija lahko spodbudila nadaljnje trgovinsko povezovanje z EU, če bi odpravila ovire za delovanje carinske unije;

23.

ugotavlja, da je liberalizacija vizumskega režima zelo pomembna za turške državljane, predvsem za poslovneže in osebe turškega porekla, ki se nahajajo v EU, in bo izboljšala medosebne stike; poziva turško vlado, naj v celoti izpolni še zadnja merila, ki so bila opredeljena v časovnem načrtu za liberalizacijo vizumskega režima; poudarja, da je revizija protiteroristične zakonodaje ključni pogoj za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin in da bo liberalizacija vizumskega režima mogoča le, ko bodo izpolnjevala vsa merila;

24.

poudarja pomembnost boja proti korupciji in opozarja na ugotovitve Komisije, da je korupcija še vedno razširjena na več področjih in ostaja resna težava; je zaskrbljen, ker so rezultati preiskav, preganjanja in obsodb v primerih korupcije na visoki ravni še vedno slabi;

25.

poziva Komisijo, naj pri vmesnem pregledu sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč v letu 2017 upošteva najnovejše dogodke v Turčiji in začasno ustavi predpristopno pomoč, če bodo pogajanja prekinjena; poziva Komisijo, naj se, če bo dejansko prišlo do tega, sredstva namenijo neposredni podpori turški družbi in beguncem v Turčiji, prav tako pa naj se povečajo naložbe v programe medosebnih izmenjav, kot je Erasmus+ za študente, akademike in novinarje;

26.

kar najostreje obsoja vse teroristične napade v Turčiji in odločno stoji ob strani turškemu prebivalstvu pri skupnem boju proti terorizmu; je seznanjen z dvostranskimi odnosi med državami članicami EU in Turčijo na področju sodelovanja pri boju proti terorizmu in tujim bojevnikom; poudarja, da je tesno sodelovanje med Europolom in turškimi organi kazenskega pregona ključno za učinkovit boj proti terorizmu; ponovno izraža obžalovanje, da se je Kurdska delavska stranka (PKK), ki je že od leta 2002 na seznamu terorističnih organizacij, ki ga vodi EU, ponovno zatekla k nasilju in jo poziva, naj odloži orožje ter svoja pričakovanja izraža na miren in zakonit način; poudarja, da je mirna rešitev kurdskega vprašanja pomembna tudi za demokratično prihodnost Turčije in bo dosežena le z vključevanjem vseh zadevnih strani in demokratičnih sil; poziva k ponovnemu začetku pogajanj, da bi našli celovito in trajnostno rešitev kurdskega vprašanja; poziva države članice, naj uveljavljajo zakonodajo, ki prepoveduje uporabo znakov in simbolov organizacij s seznama terorističnih organizacij;

27.

obžaluje, da se je turška vlada odločila prepovedati nemškim poslancem, da bi obiskali nemške oborožene sile v Incirliku, zaradi česar se bodo sedaj preselile v državo, ki ni članica zveze Nato, to pa bo zelo otežilo učinkovito sodelovanje med zaveznicami Nata pri boju proti terorizmu;

28.

želi pohvaliti predanost turške vlade in lokalnih nevladnih organizacij ter gostoljubje, ki ga je s sprejetjem približno 3 milijonov beguncev pokazalo prebivalstvo; je seznanjen z izjavo EU in Turčije o migracijah ter poziva države članice, naj uvedejo program prostovoljne preselitve za najbolj ranljive begunce v Turčiji; poziva Komisijo, naj zagotovi dolgoročne naložbe v begunce in njihove gostiteljske skupnosti v Turčiji ter ustrezno porabo sredstev; spodbuja turško vlado, naj vsem sirskim beguncem izda delovno dovoljenje in omogoči dostop do zdravstvenega varstva, sirskim otrokom pa zagotovi dostop do izobraževanja; poziva Ankaro in EU, naj še naprej usklajeno patruljirata po Egejskem morju, okrepi prizadevanja v boju proti tihotapljenju migrantov ter v celoti in učinkovito izvaja sporazum med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu ter dvostranske sporazume o ponovnem sprejemu, podpisane z Bolgarijo in Grčijo;

29.

odločno obsoja izjave predsednika Erdogana, ki je nekaterim voditeljem EU očital nacistično prakso, njihove državljane pa je obtožil, da so nacisti; poudarja, da takšne neprimerne izjave škodujejo kredibilnosti Turčije kot političnega partnerja in da prenos notranjih turških konfliktov prek meja ogroža miren soobstoj v družbah držav članic, v katerih so večje turške manjšine; poudarja, da se mora turška vlada vzdržati sistematičnih prizadevanj za mobilizacijo turške diaspore v državah članicah za lastne interese; je zaskrbljen zaradi poročil o domnevnem pritisku na člane turške diaspore v državah članicah in obsoja nadzor turških oblasti nad državljani z dvojnim državljanstvom, ki živijo v tujini; je zaskrbljen zaradi preklica številnih potnih listov, s čimer so imetniki ostali brez državljanstva, kar je kršitev Konvencije ZN o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije ZN o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961, in zaradi poročil o zavrnitvi zagotavljanja storitev številnim turškim državljanom na njihovih konzulatih;

30.

ponovno poudarja pomen dobrih sosedskih odnosov; v zvezi s tem poziva Turčijo, naj okrepi prizadevanja za reševanje odprtih dvostranskih vprašanj, tudi nerešenih pravnih obveznosti ter sporov z neposrednimi sosedami zaradi kopenskih in morskih meja ter zračnega prostora, v skladu z določbami Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnim pravom; poziva turško vlado, naj podpiše in ratificira Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS); poziva turško vlado, naj ustavi nenehne kršitve grškega zračnega prostora in teritorialnih voda in naj spoštuje ozemeljsko celovitost in suverenost vseh svojih sosed; izraža obžalovanje, da Velika narodna skupščina Turčije še vedno ni umaknila grožnje s povodom za napoved vojne, ki jo je izrekla Grčiji;

31.

poziva Turčijo in Armenijo, naj si prizadevata za normalizacijo odnosov; poudarja, da bi odprtje meje med Turčijo in Armenijo lahko pomenilo izboljšanje odnosov, s posebnim poudarkom na čezmejnem sodelovanju in gospodarskem povezovanju;

32.

poziva turško vlado, naj ustavi načrte za izgradnjo jedrske elektrarne Akkuyu; poudarja, da je predvidena lokacija na zelo potresnem področju, zato predstavlja veliko nevarnost ne samo za Turčijo, ampak za vso sredozemsko regijo; zato poziva turško vlado, naj se pridruži konvenciji iz Espooja, ki od podpisnic zahteva, da druga drugo obvestijo o morebitnih večjih projektih, ki bodo najbrž imeli velik negativen čezmejni vpliv na okolje, in se o njih medsebojno posvetujejo; zato poziva turško vlado, naj vlade sosednjih držav, kot sta Grčija in Ciper, pozove k sodelovanju ali se vsaj z njimi posvetuje o nadaljnjih korakih v zvezi s projektom Akkuyu;

33.

poudarja, da bi rešitev ciprskega vprašanja pozitivno vplivala na celotno regijo, predvsem pa bi koristila grškim in turškim Ciprčanom; pozdravlja skupno izjavo z dne 11. februarja 2014 kot podlago za iskanje rešitve in želi pohvaliti voditelja skupnosti grških in turških Ciprčanov za občuten napredek v pogovorih o rešitvi tega vprašanja; pozdravlja sporazum, ki sta ga voditelja sprejela glede vrste ukrepov za krepitev zaupanj, in poziva k izvajanju vseh sprejetih ukrepov; pozdravlja prvo izmenjavo zemljevidov z želenim ozemljem doslej in prvo konferenco o Cipru, ki je potekala v Ženevi s poroki in v sodelovanju z EU, ter podpira njegovo nadaljevanje s ciljem, da se doseže obojestransko sprejemljiv dogovor o poglavju o varnosti in jamstvih; podpira pošteno, celovito in izvedljivo rešitev, ki bi v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov, mednarodno zakonodajo in pravnim redom EU ter na podlagi spoštovanja načel, na katerih je bila ustanovljena Unija, temeljila na federaciji dveh skupnosti in dveh območij, imela enotno mednarodno pravno osebnost, enotno suverenost in eno samo državljanstvo, prav tako pa bi zagotavljala politično enakopravnost obeh skupnosti; pozdravlja okrepljena prizadevanja obeh strani za rešitev ciprskega vprašanja; pričakuje, da bo Turčija dejavno podprla hiter in uspešen zaključek pogajanj, in ponavlja, da sta njena predanost in prispevek k celoviti rešitvi še vedno izjemno pomembna; poziva vse zadevne strani, naj aktivno podprejo pogajalski proces, prispevajo k njegovemu pozitivnemu izidu in izkoristijo trenutne priložnosti; poziva Komisijo, naj z vsemi razpoložljivimi viri zagotavlja popolno podporo uspešni zaključitvi postopka združitve;

34.

poziva Turčijo, naj začne umikati svoje sile s Cipra ter naj zaprto območje Famaguste preda Združenim narodom v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 550 (1984) in naj se vzdrži ukrepov, ki spreminjajo demografsko ravnovesje na otoku in izhajajo iz politike nezakonitih naselbin; ugotavlja, da bo treba do datuma začetka veljavnosti sporazuma o rešitvi vprašanja že dodobra pripraviti izvajanje pravnega reda EU v prihodnji turško-ciprski zvezni državi; v zvezi s tem priznava delo ad hoc odbora obeh skupnosti za pripravo na EU; se zavezuje, da bo okrepila svoja prizadevanja za sodelovanje s turško skupnostjo na Cipru pri pripravah na polno vključitev v EU, in poziva Komisijo, naj stori enako; ceni pomembno delo odbora za pogrešane osebe, ki se ukvarja s turško-ciprskimi in grško-ciprskimi pogrešanimi osebami, in želi pohvaliti dejstvo, da je omogočen boljši dostop do vseh ustreznih lokacij, tudi do vojaških območij; poziva Turčijo, naj odboru za pogrešane osebe pomaga s posredovanjem informacij iz svojih vojaških arhivov; poziva, naj se posebna pozornost nameni delu, ki ga opravlja Odbor za pogrešane osebe, in v zvezi s tem pozdravlja imenovanje stalnega poročevalca Evropskega parlamenta za pogrešane osebe;

35.

priznava pravico Republike Ciper, da sklepa dvostranske sporazume o izključni ekonomski coni; ponovno poziva Turčijo, naj v celoti spoštuje suverene pravice vseh držav članic EU, tudi pravice do raziskovanja in izkoriščanja naravnih virov v sklad s pravnim redom EU in mednarodnim pravom; poziva Turčijo, naj začne na miren način reševati spore in naj se vzdrži groženj ali ukrepov, ki bi utegnili negativno vplivati na dobre sosedske odnose;

36.

trdno verjame, da lahko le verodostojna politična rešitev zagotovi stabilnost v Siriji in omogoči odločilen poraz Daiša in drugih terorističnih skupin v Siriji s seznama ZN; poudarja, da ima proces iz Ženeve, ki ga vodijo Združeni narodi, še vedno prednost; priznava prizadevanja srečanj v Astani za ponovno popolno prekinitev sovražnosti in vzpostavitev tristranskega mehanizma za spremljanje in zagotovitev popolnega spoštovanja premirja; poziva vse poroke, vključno s Turčijo, naj izpolnijo svoje zaveze, da bi se zagotovilo popolno spoštovanje premirja ter dosegel napredek pri zagotavljanju polnega in neoviranega humanitarnega dostopa po vsej državi, prenehala obleganja in izpustile vse samovoljno pridržane osebe, zlasti ženske in otroci, v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2268; ponovno poziva Turčijo, naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost vseh sosednjih držav;

37.

poziva, naj se to resolucijo prevede v turščino;

o o

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter državam članicam.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0450.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423.

(3) UL C 285, 5.8.2016, str. 11.

(4) UL C 328, 6.9.2016, str. 2.

(5) UL L 51, 26.2.2008, str. 4.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/140

P8_TA(2017)0309

Eritreja, zlasti primera abune Antoniosa in Dawita Isaaka

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o Eritreji, zlasti primeru abune Antoniosa in Dawita Isaaka (2017/2755(RSP))

(2018/C 334/16)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Eritreji, zlasti z dne 15. septembra 2011 o Eritreji: primer Dawita Isaaka (1) in z dne 10. marca 2016 o razmerah v Eritreji (2),

—	ob upoštevanju poročila posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji z dne 23. junija 2017,

—	ob upoštevanju izjave posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji, podane 14. junija 2017 na 35. zasedanju Sveta za človekove pravice,

—	ob upoštevanju poročila preiskovalne komisije OZN o človekovih pravicah v Eritreji z dne 8. junija 2016,

—	ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 751 (1992), 1882 (2009), 1907 (2009), 2023 (2011), 2244 (2015), in 2317 (2016), ki so embargo na orožje za Eritrejo podaljšale do 15. novembra 2017,

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 4. maja 2017 o novem zagonu partnerstva med Afriko in EU,

—	ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU (Sporazuma iz Cotonouja), kot je bil spremenjen leta 2005 in leta 2010 in katerega podpisnica je Eritreja,

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/127/SZVP z dne 1. marca 2010 o omejevalnih ukrepih EU proti Eritreji (3), kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2010/414/SZVP z dne 26. julija 2010 (4) in nadalje spremenjen s Sklepom Sveta 2012/632/SZVP z dne 15. oktobra 2012 (5),

—	ob upoštevanju zadeve št. 428/12 (2012), ki je bila v imenu Dawita Isaaka in drugih političnih zapornikov vložena pri Afriški komisiji za človekove pravice in pravice ljudstev,

—	ob upoštevanju končne izjave s 60. zasedanja Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev z dne 22. maja 2017,

—	ob upoštevanju poročila Evropske službe za zunanje delovanje iz leta 2015 o partnerstvu med Eritrejo in Evropsko unijo,

—	ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo v okviru 11. evropskega razvojnega sklada z dne 3. februarja 2016,

—	ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

—	ob upoštevanju ustave Eritreje, ki je bila sprejeta leta 1997 in zagotavlja državljanske svoboščine, vključno z versko svobodo,

—	ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

ker je stanje na področju človekovih pravic v Eritreji eno najslabših na svetu, saj vsakodnevno prihaja do kršitev človekovih pravic in v zadnjih letih ni bilo vidnega izboljšanja; ker je eritrejska vlada pod pretvezo, da ščiti celovitost države, začela obsežno kampanjo za ohranitev nadzora nad prebivalstvom in omejitev temeljnih svoboščin;

ker je preiskovalna komisija OZN za človekove pravice v Eritreji ugotovila, da gre lahko pri kršitvah, kot so zunajsodne usmrtitve, mučenje (vključno s spolnim mučenjem in spolnim suženjstvom), vojaško služenje kot oblika suženjstva, prisilno delo in politika streljanja na meji z namenom ubiti, za hudodelstva zoper človečnost;

ker so eritrejske oblasti septembra 2001 aretirale številne državljane, ki so podprli odprto pismo s pozivom k demokratičnim reformam; ker zoper njih ni bila vložena obtožnica in se jim ni sodilo, številni pa so zaprti še zdaj; ker so glede na poročila številni med njimi kljub mnogim pozivom skupin za človekove pravice in mednarodnih opazovalcev umrli v zaporu; ker pa je eritrejski zunanji minister Osman Saleh 20. junija 2016 priprte označil za politične zapornike in izjavil, da so „vsi živi“ in da se jim bo sodilo, „ko se bo vlada tako odločila“;

ker je bil Dawit Isaak, ki ima državljanstvo Eritreje in Švedske, 23. septembra 2001 aretiran po tem, ko je eritrejska vlada prepovedala medije v zasebni lasti; ker se je zadnjič oglasil leta 2005; ker je zaprtje Dawita Isaaka postalo mednarodni simbol boja za svobodo tiska v Eritreji, kar je nedavno priznala neodvisna mednarodna žirija medijskih strokovnjakov, ki mu je podelila Unescovo svetovno nagrado Guillerma Cana za svobodo tiska v letu 2017, ob tem pa izpostavila njegov pogum, upor in zavezanost svobodi izražanja;

E.	ker družina Dawita Isaaka od njegovega izginotja doživlja nevzdržno stisko in negotovost, saj imajo zelo malo informacij o njegovem počutju, lokaciji in prihodnjih obetih;

ker je bilo v zatrtju septembra 2011 aretiranih 11 politikov – nekdanjih članov osrednjega sveta vladajoče Ljudske fronte za vzpostavitev demokracije in pravice (PFDJ), med katerimi je bil tudi nekdanji zunanji minister Petros Solomon, – potem ko so objavili odprto pismo vladi in predsedniku Isaiasu Afwerkiju, v katerem so pozvali k reformam in „demokratičnemu dialogu“; ker je bilo naslednji teden aretiranih 10 novinarjev, med njimi tudi Isaak;

ker je veliko število Eritrejcev aretiranih iz različnih neutemeljenih razlogov, denimo zaradi izražanja neodvisnega mnenja, ali brez izrecne utemeljitve, torej za nedoločen čas; ker so zaporniki, tudi otroci, zaprti v izjemno težkih razmerah, ko lahko pride do mučenja in odvzema pravice do zdravstvene oskrbe; ker mednarodne organizacije niso dobile dostopa do zaporov z izjemo enega nadzemnega zapora v Asmari;

ker so dovoljene samo štiri veroizpovedi: eritrejska pravoslavna cerkev, katoliška cerkev, luteranska cerkev in islam; ker so druge veroizpovedi prepovedane, pripadniki teh veroizpovedi in njihove družine pa so aretirani in zaprti; ker je od leta 2016 ponovno naraslo nadlegovanje tistih, ki prakticirajo veroizpoved, in nasilje nad njimi; ker organizacija Christian Solidarity Worldwide ocenjuje, da je bilo zgolj maja 2017 v Eritreji zaprtih 160 kristjanov;

I.	ker je patriarh eritrejske pravoslavne cerkve, največje verske skupnosti v tej državi, abuna Antonios od leta 2007 v priporu, saj ni hotel izobčiti 3 000 faranov, ki so nasprotovali vladi; ker je od takrat pridržan na neznani lokaciji, kjer se mu odreka zdravstvena nega;

J.	ker v Eritreji ni niti neodvisnega sodstva niti narodne skupščine; ker je zaradi odsotnosti demokratičnih institucij v državi prišlo do vakuuma pri dobrem upravljanju in pravni državi, ki je povzročil ozračje nekaznovanosti za hudodelstva proti človečnosti;

ker obstaja samo ena zakonita politična stranka – Ljudska fronta za vzpostavitev demokracije in pravice (PFDJ); ker so druge politične stranke prepovedane; ker sta PFDJ in vojska po navedbah organizacije Freedom House edini omembe vredni politični instituciji v Eritreji in obe strogo podrejeni predsedniku;

L.	ker v Eritreji ni svobode tiska, saj so neodvisni mediji prepovedani, po indeksu svobode tiska na svetu, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, pa se Eritreja že osem let zapored uvršča na zadnje mesto med 170–180 ocenjenimi državami;

M.	ker nikoli ni prišlo do predsedniških in parlamentarnih volitev, ki naj bi potekale leta 1997, ustava, ki je bila ratificirana istega leta, pa se ni nikoli izvajala; ker v državi že 24 let ni bilo državnih volitev in ker ni neodvisnega sodstva, delujoče narodne skupščine ali civilne družbe;

N.	ker v skladu s poročilom Programa Združenih narodov za razvoj o človekovem razvoju za leto 2016 Eritreja med 188 državami po indeksu človekovega razvoja za leto 2016 zaseda 179. mesto;

ker so bili Eritrejci leta 2016 četrta največja skupina ljudi, ki se podajo na nevarno pot v Evropo (za Sirci, Iračani in Afganistanci) in ki svoje življenje za nevarno prečkanje Sredozemskega morja položijo v roke neusmiljenim tihotapcem ljudi; ker razmere v Eritreji zato neposredno vplivajo na Evropo, saj bi se Eritrejci lahko vrnili v domovino, če bi se v državi spoštovale in zagotavljale človekove pravice in bi ljudje tam lahko živeli brez strahu;

ker je po podatkih visokega komisarja Združenih narodov za begunce zbežalo že več kot 400 000 Eritrejcev oziroma 9 % vsega prebivalstva; ker po ocenah UNHCR vsak mesec državo zapusti približno 5 000 Eritrejcev, kar je v veliki meri mogoče pripisati nenehnim resnim kršitvam človekovih pravic; ker je bil Eritrejcem leta 2015 v 69 % primerov prošenj za azil v EU priznan status begunca, dodatnim 27 % pa je bila priznana subsidiarna zaščita, kar kaže na resnost preganjanja v Eritreji;

Q.	ker Eritreja podpira kartumski proces (pobudo, ki sta jo EU in Afriška unija sprožili 28. novembra 2014 za reševanje vprašanja migracij in trgovine z ljudmi), v okviru katerega se izvajajo konkretni projekti, vključno s krepitvijo zmogljivosti sodstva in ozaveščanjem;

ker so številni mladi zbežali iz države pred represivno vlado in vpoklicem v obvezno vojaško služenje, ki se pogosto začne zelo zgodaj, večina Eritrejcev pa služenje opravlja v nedogled; ker je večina posameznikov v vojaški službi v suženjskem položaju, saj jih nadzirajo pri vsakršnem opravljanju dela, prijavljanju na delovna mesta in morebitnem ustvarjanju družine; ker se ocenjuje, da je trenutno 400 000 ljudi na neomejenem prisilnem vojaškem služenju, od katerih mnogi opravljajo prisilno delo z malo ali brez plačila; ker so nabornice prisiljene v služabništvo in prestajajo spolne zlorabe;

ker se diskriminacija žensk in nasilje nad njimi izvaja na vseh področjih eritrejske družbe; ker so ženske v vojski in v taboriščih za vojaško usposabljanje, pa tudi nasploh v družbi, izpostavljene izjemnemu tveganju spolnega nasilja; ker ima približno 89 % deklic v Eritreji pohabljena spolovila; ker je po drugi strani vlada v razglasu iz marca 2007 pohabljanje ženskih spolovil uvrstila med kazniva dejanja in ga prepovedala, v istem letu pa je sponzorirala izobraževalne programe za odvračanje od te prakse;

T.	ker totalitarni objem režima dosega tudi diasporo, in sicer prek davka na dohodek izseljencev v višini 2 % ter z vohunjenjem za diasporo in preganjanjem družinskih članov, ki ostanejo v Eritreji;

ker eritrejski režim od leta 2011 zanika, da je država na robu lakote; ker je letos vso vzhodno Afriko prizadela še posebej huda suša, zaradi česar narašča zaskrbljenost zaradi razmer v Eritreji; ker je po podatkih Unicefa januarja 2017 1,5 milijona Eritrejcev trpelo zaradi neustrezne prehranske varnosti, vključno s 15 000 podhranjenimi otroki;

ker je EU pomembna partnerica Eritreje na področju razvojne pomoči; ker sta EU in Eritreja januarja 2016 kljub pomislekom in nasprotovanju Evropskega parlamenta podpisali nov nacionalni okvirni program v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada s proračunom 200 milijonov EUR; ker bi morali biti ti ukrepi usmerjeni zlasti v energetski sektor, in sicer v obnovljive vire energije, upravljanje in upravljanje javnih financ;

najostreje obsoja sistematične, pogoste in hude kršitve človekovih pravic v Eritreji; poziva eritrejsko vlado, naj odpravi pridržanja opozicije, novinarjev, verskih voditeljev in nedolžnih civilistov; zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh zapornikov vesti v Eritreji, zlasti Dawita Isaaka in drugih novinarjev, pridržanih od septembra 2001, ter abune Antoniosa; zahteva, da eritrejska vlada zagotovi podrobne informacije o stanju vseh, ki jim je bila odvzeta prostost, in o tem, kje se nahajajo;

opominja na odločitev, ki jo je maja 2017 sprejela Afriška komisija o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, in od Eritreje zahteva, naj nemudoma potrdi, da se Dawit Isaak dobro počuti, ga izpusti, mu dovoli srečanje z družinskimi člani in pravnimi zastopniki ter mu dodeli ustrezno nadomestilo za vsa leta, ki jih je preživel v zaporu; poleg tega poziva Eritrejo, naj odpravi prepoved neodvisnih medijev, kakor je odločila tudi Afriška komisija;

ugotavlja, da Eritreja z neupoštevanjem odločitve Afriške komisije še naprej izkazuje grobo nespoštovanje mednarodnih norm in temeljnih pravic, vključno s pravico do poštenega sojenja, prepovedjo mučenja, svobodo izražanja in pravico do družine ter da mora vsaka država spoštovati Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev;

poziva eritrejsko vlado, naj izpusti abuno Antoniosa, mu povrne položaj patriarha ter se preneha vmešavati v miroljubne verske prakse v državi; želi opomniti, da je svoboda veroizpovedi temeljna pravica, in ostro obsoja vsakršno nasilje ali diskriminacijo na podlagi veroizpovedi;

poziva k poštenemu sojenju obtoženih ter k odpravi mučenja in drugega ponižujočega ravnanja, kot je omejevanje hrane, vode in zdravstvene oskrbe; opozarja eritrejsko vlado na njeno obveznost za primerno skrbnost, da razišče zunajsodne usmrtitve;

opominja eritrejsko vlado, da so številne njene dejavnosti hudodelstva zoper človečnost, in četudi Eritreja ni podpisnica Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, pa so številne določbe Rimskega statuta preslikava mednarodnega običajnega prava, ki zavezuje tudi Eritrejo; poudarja, da podpira priporočila preiskovalne komisije OZN ter se zavzema za temeljito preiskavo hudih kršitev človekovih pravic in hudodelstev zoper človečnost, ki naj bi jih zagrešile eritrejske oblasti, zato da bodo vsi odgovorni dejansko odgovarjali za svoja dejanja;

izraža vso podporo delu posebne poročevalke OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji; poziva EU, naj v sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo budno spremlja splošno stanje v Eritreji in poroča o vseh primerih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

poziva Eritrejo, naj v celoti spoštuje in nemudoma uveljavi Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in naj izpolni vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki oba prepovedujeta mučenje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da javne in zasebne subjekte, tudi podjetja, resno omejuje vladni nadzor; priznava, da je zaradi popolne odsotnosti javnega upravljanja financ, tudi nacionalnega proračuna, onemogočen proračunski nadzor;

poziva eritrejsko vlado, naj dovoli ustanavljanje drugih političnih strank kot glavni instrument za spodbujanje demokracije v državi ter naj organizacijam človekovih pravic dovoli svobodno delovanje znotraj države;

10.

želi spomniti, da partnerstvo med EU in Eritrejo ureja Sporazum iz Cotonouja ter da so vse strani zavezane spoštovanju in izvajanju njegovih določb, zlasti v zvezi s človekovimi pravicami, demokracijo in pravno državo; zato poziva EU, naj zagotovi, da bo njena pomoč pogojena, vključno s tem, da vlada Eritreje spoštuje mednarodne obveznosti o človekovih pravicah in da izpusti politične zapornike, preden se Eritreji dodeli nadaljnja pomoč EU; prav tako poziva EU, naj uporabi vse razpoložljive instrumente in orodja, da bi zagotovila, da bo eritrejska vlada spoštovala svoje obveznosti o varstvu in zagotavljanju temeljnih svoboščin, tudi tako, da razmisli o začetku posvetovanj v skladu s členom 96; zahteva podrobno in celovito oceno Eritreji dodeljenih sredstev iz financiranja EU in držav članic;

11.

obsoja obnovitev obsežne pomoči EU Eritreji, zlasti odobritev nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo v višini 200 milijonov EUR; poziva Komisijo, naj pregleda ureditev nadzora s Parlamentom, naj skrbno preuči pomisleke in predloge, ki jih je ta izrazil, in zagotovi, da se posredujejo odboru Evropskega razvojnega sklada; verjame, da bi moral odbor Evropskega razvojnega sklada upoštevati prejšnja priporočila Parlamenta, naj ne odobri nacionalnega okvirnega programa in naj nadaljuje pogovore;

12.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se z dodeljenimi sredstvi ne bo okoristila eritrejska vlada, temveč bodo pregledno porabljena izključno za izpolnjevanje potreb eritrejskega prebivalstva na področju razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja, varnosti ter svobode izražanja, tiska in zbiranja; odločno poziva EU, naj zagotovi, da bo za nedavno dogovorjeno pomoč potrebno izpolnjevati ustrezne pogoje ter da bo nacionalni okvirni program služil v podporo Eritreji, da bo izvedla zadosten preobrat v svoji energetski politiki, da bo energija dostopna vsem ljudem, zlasti na podeželju, kjer so še vedno brez elektrike; meni tudi, da bi morala biti upravljavska komponenta nacionalnega okvirnega programa močno osredotočena na izvajanje priporočil splošnega rednega pregleda o človekovih pravicah, ki ga vodijo Združeni narodi;

13.

poziva Komisijo, naj od eritrejske vlade dobi jasna zagotovila, da bo izvedla demokratične reforme in zagotovila spoštovanje človekovih pravic, tudi z izvajanjem priporočil, ki jih je na 18. zasedanju podala delovna skupina za splošni redni pregled in ki jih je eritrejska vlada sprejela 7. februarja 2014;

14.

poziva Svet, naj ponovno ovrednoti odnos med EU in Eritrejo ter razvojno pomoč tej državi glede na slabe razmere v tej državi na področju človekovih pravic, in naj objavi konkretne rezultate programov pomoči v zadnjih letih; poziva EU in države članice, naj izkoristijo vse razpoložljive ukrepe, zlasti preko Sporazuma iz Cotonouja, da bi eritrejske oblasti zavezali k spoštovanju njihovih mednarodnih obveznosti;

15.

odločno poudarja, da mora Eritreja mednarodnim in regionalnim organom za človekove pravice, tudi posebnim poročevalcem, dovoliti neoviran vstop v državo zaradi spremljanja napredka; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj dejavno podpre obnovitev mandata posebne poročevalke o razmerah na področju človekovih pravic v Eritreji; spodbuja eritrejsko vlado, naj uvede nujne reforme, na primer omilitev enostrankarske države ter ponovno vzpostavitev nacionalne skupščine in volitev;

16.

poziva države članice EU, naj sprejmejo ustrezne ukrepe proti uporabi „davka za diasporo“ za eritrejske državljane, ki živijo na njihovem ozemlju, v skladu z resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2023 (2011); opominja eritrejsko vlado, da je pravica zapustiti lastno državo zapisana v mednarodnem pravu človekovih pravic; poziva vlado, naj dovoli svobodo gibanja ter naj preneha pobirati davek za diasporo od Eritrejcev, ki živijo v tujini; poziva vlado, naj preneha izvajati politiko krivde na podlagi povezave, uperjeno proti družinskim članom tistih, ki se poskušajo izogniti vojaškemu služenju, zbežati iz Eritreje ali ne plačajo dvoodstotnega davka od dohodka, ki ga vlada terja od eritrejskih izseljencev;

17.

poziva eritrejsko vlado, naj spoštuje statut o trajanju služenja, naj se vzdrži pošiljanja državljanov na prisilno delo, naj tujim podjetjem ne dovoljuje več izkoriščanja teh obveznikov proti plačilu, naj omogoči možnost ugovora vesti pri vojaškem služenju in naj obveznikom zagotovi zaščito;

18.

opominja Eritrejo na njene obveznosti v skladu s konvencijami Mednarodne organizacije dela, zlasti glede pravic organizacij civilne družbe in sindikatov do organiziranja, miroljubnih demonstracij, sodelovanja v javnih zadevah in kampanj za večje pravice delavcev; poziva eritrejsko vlado, naj razveljavi politiko, s katero prepoveduje nevladne organizacije, ki imajo na bančnem računu manj kot dva milijona USD; je zaskrbljen zaradi pogoste povezave med poslovnim svetom, politiko in korupcijo v Eritreji; obsoja tuje družbe, ki so sokrive uporabe prisilnega dela, in poziva vse, ki delujejo v Eritreji, k večji odgovornosti, potrebni skrbnosti in poročanju;

19.

je seznanjen s poskusi EU za sodelovanje z Eritrejo na področju migracij; poudarja, da je stopnja dodeljevanja azila ali subsidiarne zaščite v državah članicah EU za Eritrejce zelo visoke, in zato poziva države članice, naj ne vračajo Eritrejcev, ki v skladu z ženevsko konvencijo prosijo za azil v Evropi; zahteva, naj države članice EU spoštujejo načelo nevračanja, ter jih opozarja, da bodo prosilce za azil verjetno samovoljno pridržali in mučili zaradi poskusa pobega;

20.

spodbuja Eritrejo, naj sodeluje z mednarodno skupnostjo na področju človekovih pravic; poziva Svet za človekove pravice, naj sodeluje z Eritrejo pri gradnji zmogljivosti pravosodnega sistema z organizacijo seminarjev in usposabljanja za sodnike in pravnike, kar je konstruktivna pot naprej; je seznanjen, da bo delegacija visokega komisarja Sveta za človekove pravice julija 2017 obiskala Eritrejo, in jo poziva, naj poroča o videnem in naj poskuša dobiti dostop do vseh predelov države, zlasti zaporov, kjer bo mogoče pregledati prostore in o njih poročati;

21.

ponovno izraža svojo globoko zaskrbljenost sedanjih katastrofalnih podnebnih razmer na Afriškem rogu, tudi v Eritreji, in z njimi povezano nevarnostjo hude prehranske in humanitarne krize; poziva EU, naj skupaj z mednarodnimi partnerji intenzivneje podpre prizadeto prebivalstvo ter zagotovi potrebno financiranje in pomoč;

22.

obsoja politiko eritrejske vlade za samovoljni odvzem državljanstva ter zahteva, da morajo biti vsi eritrejski državljani pred zakonom obravnavani pošteno in enako; poudarja, da mora biti prednostna naloga odprava pravnega primanjkljaja v Eritreji, demokratično upravljanje in ponovna vzpostavitev pravne države, in sicer s odpravo avtoritarnega vladanja, ki temelji na vzbujanju strahu pred samovoljnim pridržanjem z osamitvijo, mučenjem in drugimi kršitvami človekovih pravic, ki bi lahko štela za hudodelstva zoper človečnost;

23.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, svetu Afriške unije, Vzhodnoafriški skupnosti, generalnemu sekretarju Združenih narodov, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter eritrejskim oblastem.

(1) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 146.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0090.

(3) UL L 51, 2.3.2010, str. 19.

(4) UL L 195, 27.7.2010, str. 74.

(5) UL L 282, 16.10.2012, str. 46.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/146

P8_TA(2017)0310

Burundi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o razmerah v Burundiju (2017/2756(RSP))

(2018/C 334/17)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonouja, zlasti člena 96,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—	ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—	ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—	ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN št. 2248 (2015) z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 (2016) z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,

—	ob upoštevanju poročila mednarodne preiskovalne komisije, ki je bilo 15. junija 2017 predstavljeno v Svetu OZN za človekove pravice,

—	ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN o Burundiju, objavljenega 23. februarja 2017,

—	ob upoštevanju izjave Varnostnega sveta za javnost o razmerah v Burundiju z dne 9. marca 2017,

—	ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju, objavljene 20. septembra 2016,

—	ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice z dne 30. septembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Burundiju,

—	ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

—	ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Afriške unije 13. junija 2015,

—	ob upoštevanju sklepa o dejavnostih mirovnega in varnostnega sveta ter stanju miru in varnosti v Afriki (Assembly/AU/Dec.598 (XIX)), sprejetega na 26. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 30. in 31. januarja 2016 v Adis Abebi v Etiopiji,

—	ob upoštevanju sklepov in izjav na skupščini Afriške unije (Assembly/AU/Dec.605-620 (XXVII)), sprejetih na 27. rednem zasedanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije, ki je potekalo 17. in 18. julija 2016 v Kigaliju v Ruandi,

—	ob upoštevanju resolucije Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev z dne 4. novembra 2016 o razmerah na področju človekovih pravic v Republiki Burundi,

—	ob upoštevanju izjave o Burundiju z vrhunskega srečanja Vzhodnoafriške skupnosti 31. maja 2015,

—	ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta o Burundiju, zlasti z dne 9. julija 2015 (1), 17. decembra 2015 (2) in 19. januarja 2017 (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015 ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 in (SZVP) 2016/1745 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca, 18. maja, 22. junija in 16. novembra 2015 ter 15. februarja 2016 o Burundiju,

—	ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 28. maja 2015, 19. decembra 2015 in 21. oktobra 2016,

—	ob upoštevanju izjave uradne govorke podpredsednice in visoke predstavnice z dne 6. januarja 2017 o prepovedi organizacije Ligue Iteka v Burundiju,

—	ob upoštevanju burundijske ustave, zlasti člena 96,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

ker se je Burundi znašel v hudi politični krizi in ga pretresajo civilni nemiri, potem ko je predsednik Pierre Nkurunziza aprila 2015 razglasil, da se bo potegoval za tretji mandat, kar je v nasprotju z burundijsko ustavo, ki omejuje število predsedniških mandatov na dva, in sporazumom iz Aruše; ker je vlada močno nasprotovanje njegovi ponovni izvolitvi grobo zatrla, zaradi česar so se zelo poslabšale razmere na področju človekovih pravic v državi;

ker po pričevanju mednarodnih opazovalcev vlada od julija 2015 grobo zatira nasprotnike ponovne Nkurunzizove izvolitve; ker je po podatkih OZN od izbruha nasilja umrlo 500 ljudi; ker naj bi bilo po podatkih organizacij za človekove pravice ubitih več kot 1 200 ljudi, od 400 do 900 ljudi naj bi bilo žrtev prisilnega izginotja, več sto ali celo več tisoč ljudi naj bi bilo mučenih, več kot 10 000 ljudi pa naj bi bilo še vedno samovoljno pridržanih;

ker predsednik Pierre Nkurunziza ne izključuje možnosti za spremembo ustave, da bi se po letu 2020 potegoval za četrti mandat, in ker poteka notranji postopek za odpravo omejitve mandatov; ker je to v nasprotju s prejšnjimi predsednikovimi izjavami in ogroža skupna prizadevanja pri iskanju dolgoročne vzdržne rešitve krize;

ker so v poročilu o neodvisni preiskavi OZN v Burundiju navedeni številni dokazi za hude kršitve človekovih pravic in hude zlorabe v državi, ki so jih v glavnem zakrivile varnostne sile in oblasti; ker se je od aprila 2017 povečalo spodbujanje k nasilju in sovraštvu, zlasti med zborovanjem mladinske milice Imbonerakure, ki pripada vladajoči stranki CNDD-FDD; ker so glavna tarča teh zlorab opozicija in akterji civilne družbe, zlasti zagovorniki človekovih pravic, novinarji in odvetniki; ker bo končno poročilo preiskovalne komisije, ki jo je ustanovil Svet za človekove pravice, predvidoma objavljeno septembra 2017;

ker nasilje, o katerem se poroča, vključuje umore, ugrabitve, prisilna izginotja, mučenje, posilstva ter samovoljne aretacije in zapiranje; ker se zaradi korupcije in neukrepanja javnih organov nadaljuje kultura nekaznovanja, ki preprečuje, da bi pred sodišče privedli številne storilce smrtonosnega nasilja, tudi pripadnike organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb;

ker so burundijske oblasti oktobra 2016 prepovedale delovanje petih organizacij za človekove pravice, januarja 2017 pa še delovanje organizacije Ligue Iteka, ki je najstarejša tovrstna organizacija v državi; ker je parlament decembra 2016 sprejel zakon, ki določa strog nadzor nad mednarodnimi nevladnimi organizacijami;

ker so se povečale omejitve v zvezi z mediji in neodvisnimi časopisi; ker je delovanje neodvisnih medijev še naprej cenzurirano, prekinjeno, onemogočeno ali ukinjeno; ker so bili novinarji žrtve izginotja, groženj, fizičnih napadov in sodnega nadlegovanja; ker so morale vse neodvisne radijske postaje nehati oddajati; ker se Burundi v svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2017, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, uvršča na 160. mesto med 180 državami;

ker uradniki OZN poročajo, da državni agenti pogosto ustvarjajo razdor, zato se je bati spirale nasilja in morebitne „etnizacije“ krize; ker poročajo, da se stranka CNDD-FDD (Narodni svet za obrambo demokracije – Sile za obrambo demokracije) in njen podmladek (milica Imbonerakure) množično poslužujeta nasilja in ustrahovanja;

I.	ker je Burundi oktobra 2016 začel postopek odstopa od Rimskega statuta, s čimer je pokazal, da namerava izstopiti iz Mednarodnega kazenska sodišča, potem ko je to odločilo, da bo začelo predhodno preiskavo o nasilju in kršitvah človekovih pravic v državi;

ker je burundijska vlada avgusta 2016 zavrnila napotitev pripadnikov policijskih enot OZN v državo, da bi spremljali razmere; ker je burundijska vlada odločila, da bo prekinila sodelovanje z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, in je zavrnila sodelovanje s preiskovalno komisijo, ki je bila ustanovljena v Svetu OZN za človekove pravice;

K.	ker je burundijski parlament 21. decembra 2015 zavrnil predlog za napotitev mirovnih sil Afriške unije, češ da bi vsako vojaško posredovanje vojaških sil Afriške unije pomenilo invazijo okupacijske sile;

ker je Evropska unija 8. decembra 2015 v skladu s členom 96 Sporazuma iz Cotonouja začela postopek posvetovanja z burundijsko vlado, pri čemer so bili prisotni predstavniki skupine držav AKP, Afriške unije, Vzhodnoafriške skupnosti in Združenih narodov; ker je Evropska unija marca 2016 zaključila posvetovanja, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da zaveze, ki jih je predlagala burundijska vlada v zvezi s človekovimi pravicami, demokratičnimi načeli in pravno državo, ne zadostujejo;

M.	ker je Evropska unija po končanju tega postopka opredelila niz konkretnih ukrepov, ki jih mora sprejeti burundijska vlada za obnovitev popolnega sodelovanja;

N.	ker je Unija prekinila neposredno finančno pomoč burundijski vladi, vključno s proračunsko podporo; ker se je Unija zavezala, da bo še naprej namenjala finančno podporo za prebivalstvo in humanitarno pomoč, tudi za projekte, katerih namen je zagotoviti dostop do osnovnih storitev;

O.	ker je Evropska unija sprejela ciljno usmerjene sankcije zoper osebe, subjekte ali organe, ki spodkopavajo demokracijo ali ovirajo iskanje politične rešitve v Burundiju; ker Afriška unija sedaj tudi načrtuje sprejetje sankcij;

ker je po mnenju varnostnega sveta Združenih narodov dialog v Burundiju, ki poteka pod vodstvom Vzhodnoafriške skupnosti in ga podpirata Afriške unije in Evropske unije, edina sprejemljiva možnost za vzdržno politično rešitev razmer v tej državi; ker mora biti dialog odprt za vse, tudi za opozicijske stranke, civilno družbo in pripadnike diaspore;

ker imata politični zastoj v Burundiju in poslabšanje gospodarskih razmer hude posledice za prebivalstvo; ker agencija Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je več kot 420 000 ljudi pobegnilo iz Burundija in poiskalo zatočišče v sosednjih državah; ker je bilo po navedbah generalnega podsekretarja Združenih narodov zabeleženih 209 000 notranje razseljenih oseb; ker 3 milijone ljudi potrebuje humanitarno pomoč, akutni neustrezni prehranski varnosti pa je izpostavljenih 2,6 milijona oseb; ker je 700 000 oseb odvisnih od nujne pomoči v hrani, čeprav je vlada odpravila nekatere omejitve; ker je zaradi tega resno ogrožena stabilnost vse regije;

je zelo zaskrbljen zaradi političnih in varnostnih razmer v Burundiju; ostro obsoja nasilna dejanja, uboje in druge kršitve človekovih pravic, ki v Burundiju potekajo od leta 2015; poziva, naj se podprejo učinkoviti in sorazmerni ukrepi za preprečitev novega nasilja;

je zaskrbljen zaradi splošno razširjene nekaznovanosti, zlasti za nasilna dejanja in kršitve človekovih pravic ter za storilce teh dejanj; opozarja, da morajo burundijske oblasti, v skladu z mednarodno in regionalno zakonodajo o človekovih pravicah, zagotavljati, varovati in spodbujati temeljne pravice, vključno z državljanskimi in političnimi pravicami državljanov; v zvezi s tem zahteva temeljito in neodvisno preiskavo ubojev in zlorab, ki so se zgodili v Burundiju v zadnjih letih, in poziva, naj se poskrbi za to, da bodo storilci odgovarjali za svoja dejanja;

močno obžaluje, da je burundijska vlada začela postopek za odstop države od Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; poziva vlado Burundija, naj ponovno razmisli o postopku umika in zagotovi, da bo država še naprej popolnoma sodelovala s tem sodiščem;

nemudoma poziva burundijsko vlado, naj v celoti spoštuje resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2303 (2016) in dovoli napotitev policijske enote Združenih narodov, da bo lahko spremljala varnostne razmere v državi;

pozdravlja, da je bila novembra 2016 ustanovljena preiskovalna komisija Združenih narodov za človekove pravice v Burundiju, ki bo preiskala kršitve človekovih pravic v tej državi od aprila 2015; poziva burundijske oblasti, naj polno sodelujejo s člani te komisije;

pozdravlja, da je generalni sekretar Združenih narodov Antonio Gutierrez nedavno imenoval novega posebnega odposlanca v Burundiju, in sicer Michela Kafandoja, da se omogoči razumevanje potekajočega političnega procesa;

ponavlja svojo zavezanost svobodi izražanja in poudarja ključno vlogo civilne družbe, odvetnikov, organizacij za človekove pravice in medijev v demokratični družbi; v zvezi s tem poziva burundijske oblasti, naj umaknejo prepovedi in odpravijo omejitve, ki veljajo za te subjekte, ponovno razmislijo o novi zakonodaji o tujih nevladnih organizacijah in zagotovijo, da bodo lahko novinarji in zagovorniki človekovih pravic svobodno in varno opravljali svoje dejavnosti v državi;

je zaskrbljen zaradi velike nevarnosti, da bi sedanje razmere lahko ustvarile globlje delitve med različnimi etničnimi skupinami; obsoja, da se bo z uporabo propagande na podlagi etnične ideologije ta kriza „etnizirala“; nemudoma poziva vse strani v Burundiju, naj se vzdržijo vsakega ravnanja ali govorjenja, ki bi lahko okrepilo nasilje, zaostrilo krizo ali negativno vplivalo na dolgoročno stabilnost v regiji, in naj popolnoma spoštujejo sporazum iz Aruše;

obsoja, da vodje mladinske milice Imbonerakure spodbujajo k sovraštvu in nasilju glede beguncev in nasprotnikov, tudi javne pozive k posilstvom žena nasprotnikov, in poziva k takojšnji razorožitvi tovrstnih milic; izraža globoko zaskrbljenost zaradi sprejetja novega zakona o ustanovitvi nacionalne enote prostovoljcev, ki bi lahko upravičeval dejavnosti takih milic;

10.

nemudoma poziva vse strani, naj ustvarijo potrebne pogoje za obnovitev zaupanja in spodbujanje narodne enotnosti v odprtem, preglednem in vključujočem nacionalnem dialogu med vlado, opozicijskimi strankami in civilno družbo v skladu z burundijsko ustavo, sporazumom iz Aruše in mednarodnimi obveznostmi države;

11.

poudarja, da imajo razmere v Burundiju izjemno škodljive posledice za vso regijo; v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja za pogajanja, ki potekajo pod okriljem Vzhodnoafriške skupnosti in s podporo Afriške unije; burundijske oblasti poziva, naj si prizadevajo in sodelujejo pri iskanju takojšnje, trajne in dolgoročne rešitve konflikta, vendar je izredno zaskrbljen zaradi počasnega napredka pri tem dialogu;

12.

poziva Evropsko unijo, naj podpre prizadevanja regionalnih akterjev pri reševanju krize; poziva, naj se začne izvajati časovni načrt za posrednika, nekdanjega predsednika Tanzanije, Mkapa, ki ga je imenovala Vzhodnoafriška skupnost;

13.

pozdravlja odločitev mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije, da odobri napotitev afriške misije za preprečevanje in zaščito v Burundiju, s čimer se bo spodbudila politična rešitev; poziva burundijsko vlado, naj v celoti izpolni zaveze, ki so bile sprejete za omogočanje hitre napotitve opazovalcev in strokovnjakov s področja človekovih pravic, zlasti s takojšnjo izdajo vizumov in z zelo hitro izpolnitvijo drugih zahtevanih formalnosti;

14.

meni, da bo večja prisotnost mednarodnih opazovalcev v Burundiju lahko znatno prispevala k izboljšanju razmer na področju človekovih pravic in varnosti; poziva k napotitvi dodatnih 200 vojaških opazovalcev in zagovornikov človekovih pravic iz Afriške unije, ki bodo pomagali že prisotnim 30 opazovalcem;

15.

meni, da je treba v sodelovanju z Afriško unijo razjasniti sledljivost finančnih sredstev, namenjenih burundijskim vojakom, ki sodelujejo pri misiji Afriške unije v Somaliji (AMISOM);

16.

meni, da je normalizacija odnosov z EU, vključno z državami članicami, odvisna od tega, ali bodo burundijske oblasti v posvetovanjih, predvidenih v členu 96 Sporazuma iz Cotonouja, izvajale vse določbe s „seznama zavez“;

17.

je seznanjen z odločitvijo Evropske unije, da bo po posvetovanju z burundijskimi oblastmi v skladu s členom 96 Sporazuma iz Cotonouja prekinila neposredno finančno pomoč burundijski javni upravi, in pozdravlja, da je Evropska unija sprejela omejitve glede potovanj in zamrznila sredstva odgovornim za spodkopavanje prizadevanj za mir in za kršitve človekovih pravic; poudarja, da Unija ohranja vso finančno podporo za prebivalce Burundija, tudi za begunce v ključnih sektorjih na področju zdravja, prehrane in izobraževanja ter neposredne humanitarne pomoči; podpira usmerjene sankcije, ki jih je obnovila Evropska unija, ter sklep Sveta Evropske unije, da se na podlagi posvetovanj v skladu s členom 96 prekine proračunska podpora za Burundi;

18.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi navala burundijskih beguncev na sosednje države in skrb vzbujajočega humanitarnega položaja notranje razseljenih oseb v Burundiju, in ponovno izraža podporo humanitarnim organizacijam, ki so prisotne v regiji in sosednjih državah, ki sprejemajo begunce; nemudoma poziva Evropsko unijo in druge donatorje, naj povečajo finančno podporo in humanitarno pomoč burundijskim razseljenim osebam in beguncem; opozarja države članice, da so se zavezale spoštovanju Ženevske konvencije;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Burundija, Svetu ministrov AKP-EU, Evropski komisiji in Svetu ministrov Evropske unije, podpredsednici Komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic Evropske unije, državam članicam in institucijam Afriške unije ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2015)0275.

(2) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2015)0474.

(3) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2017)0004.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/151

P8_TA(2017)0315

Ukrepanje EU za trajnost

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ukrepanju EU za trajnost (2017/2009(INI))

(2018/C 334/18)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju resolucije Združenih narodov z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku (1),

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sprejetega na enaindvajseti konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 21), ki je potekala 12. decembra 2015 v Parizu,

—	ob upoštevanju členov 3(3) in (5) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“, in člena 11 PDEU,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016)0739),

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov, ki jo je EU ratificirala januarja 2011,

—	ob upoštevanju splošnega okoljskega akcijskega programa Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (2),

—	ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje št. 30/2016 – okoljsko poročilo za leto 2016,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030 (3),

—	ob upoštevanju strateškega dokumenta z naslovom Sustainability Now! European Voice for Sustainability (Trajnost zdaj! Evropski glas za trajnost) z dne 20. julija 2016 Evropskega središča za politično strategijo (4),

—	ob upoštevanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (5), vmesnega pregleda (6) in resolucije Evropskega Parlamenta z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu (7),

—

ob upoštevanju poročil mednarodnega foruma za vire programa Združenih narodov za okolje z naslovi Policy Coherence of the Sustainable Development Goals (Skladnost politik s cilji trajnostnega razvoja) iz leta 2015, Global Material Flows and Resource Productivity (Globalni snovni tokovi in produktivnost virov) iz leta 2016 ter Resource Efficiency: Potential and Economic Implications (Učinkovita raba virov: potencialne in gospodarske posledice) iz leta 2017,

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. novembra 2016 z naslovom Mednarodno upravljanje oceanov: agenda za prihodnost naših oceanov (JOIN(2016)0049),

—	ob upoštevanju dogovora o novi agendi za mesta, sprejetega 20. oktobra 2016 na konferenci Habitat III v Quitu,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za razvoj, Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0239/2017),

A.	ker so EU in njene države članice sprejele agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (v nadaljnjem besedilu: Agenda 2030), vključno s cilji trajnostnega razvoja;

ker 17 ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj predstavlja načrt za boljšo družbo in svet, uresničiti pa jih je mogoče s konkretnimi in merljivimi ukrepi in zajemajo številna vprašanja, med drugim doseganje boljših in bolj enakovrednih rezultatov v zdravstvu, večjo dobrobit in izobraževanje državljanov, višjo splošno blaginjo, ukrepanje proti podnebnim spremembam in ohranjanje okolja za prihodnje generacije, in ker jih je treba kot take vedno obravnavati horizontalno na vseh področjih delovanja Unije;

C.	ker je prihodnja gospodarska rast mogoča le ob polnem upoštevanju zmogljivosti planeta, da bi vsem zagotovili dostojno življenje;

ker ima Agenda 2030 do leta 2030 transformacijski potencial in določa celovite, ambiciozne, nedeljive in medsebojno povezane cilje za izkoreninjanje revščine, boj proti diskriminaciji in spodbujanje blaginje, okoljske odgovornosti, socialnega vključevanja in spoštovanja človekovih pravic ter za krepitev miru in varnosti; ker je za te cilje potrebno takojšnje ukrepanje za njihovo popolno in dejansko uresničevanje;

ker Komisija še ni oblikovala celovite strategije za izvajanje Agende 2030, v kateri bi zajela tudi področja notranje in zunanje politike in podroben časovni načrt do leta 2030, kot je Evropski parlament pozval v svoji resoluciji z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030, in še ni popolnoma prevzela vloge splošnega usklajevanja ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni; ker sta učinkovita strategija izvajanja in mehanizem za spremljanje in pregled poglavitnega pomena za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

F.	ker 17 splošnih in 169 konkretnih ciljev trajnostnega razvoja zadeva vse vidike politike Unije;

G.	ker številni cilji trajnostnega razvoja neposredno zadevajo pooblastila EU, pa tudi tista nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, zaradi česar je za njihovo izvajanje potreben pristop upravljanja na več ravneh z dejavnim in obsežnim sodelovanjem civilne družbe;

ker podnebne spremembe niso samostojen okoljski problem, temveč po podatkih OZN (8) eden največjih izzivov našega časa in resno ogrožajo trajnostni razvoj, obenem pa njihove močno razširjene, neprimerljive posledice nesorazmerno bremenijo najrevnejše in najranljivejše ter povečujejo razlike med državami in znotraj njih; ker je za uspešno uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja bistveno čimprejšnje ukrepanje proti podnebnim spremembam;

ker naj bi s cilji strategije Evropa 2020 na področju podnebnih sprememb in energetske trajnosti: zmanjšali emisije toplogrednih plinov za 20 %, pokrili 20 % povpraševanja EU po energiji z obnovljivimi viri energije in povečali energetsko učinkovitost za 20 %; ker se je EU zavezala, da bo do leta 2030 za vsaj 40 % v primerjavi z letom 2005 zmanjšala domače emisije toplogrednih plinov v okviru zaskočnega mehanizma iz Pariškega sporazuma; ker je Evropski parlament pozval k določitvi zavezujočega cilja, in sicer da je treba do leta 2030 energetsko učinkovitost povečati za 40 %, pa tudi da mora biti delež energije iz obnovljivih virov najmanj 30 %, in poudaril, da bi bilo treba te cilje doseči z uresničevanjem posameznih nacionalnih ciljev;

ker so Evropska unija in vse njene države članice podpisale Pariški sporazum, zato so zavezane sodelovanju z drugimi državami za omejevanje globalnega segrevanja na precej pod 2 oC in prizadevanju omejiti to zvišanje na 1,5 oC, s čimer bodo poskusile zmanjšati najhujša tveganja podnebnih sprememb, kar ogroža zmožnost doseganja trajnostnega razvoja;

K.	ker so zdrava morja in oceani bistveni za podpiranje velike biotske raznovrstnosti ter zagotavljanje prehranske varnosti in trajnostnega preživljanja;

L.	ker mora Komisija v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom izvesti presojo vpliva na okolje v globalnem kontekstu ter oceniti potrošnjo hrane in drugih dobrin v Uniji;

ker bi morale vse ocene sedanje in prihodnje uspešnosti agende trajnostnega razvoja v Evropi obravnavati ne zgolj sedanje uspehe, temveč tudi prihodnja prizadevanja in programe, in bi morale tudi temeljiti na podrobni oceni vrzeli med politikami EU in cilji trajnostnega razvoja, tudi na področjih, na katerih EU ne izpolnjuje ciljev trajnostnega razvoja, pomanjkljivem izvajanju sedanjih politik in morebitnih nasprotij med področji politike;

N.	ker Evropska agencija za okolje ugotavlja, da 11 od 30 prednostnih ciljev okoljskega akcijskega programa zelo verjetno ne bo doseženih do leta 2020;

ker je financiranje za cilje trajnostnega razvoja velik izziv, za katerega je potrebno svetovno partnerstvo ter uporaba vseh oblik financiranja (domači, mednarodni, javni, zasebni in inovativni viri) in nefinančnih sredstev; ker lahko zasebni viri dopolnijo javno financiranje, ne morejo pa ga nadomestiti;

P.	ker je učinkovita uporaba domačih virov nepogrešljiv dejavnik pri doseganju ciljev Agende 2030; ker države v razvoju še posebej prizadene utaja davkov od dohodkov pravnih oseb in izogibanje davkom;

ker je za spodbujanje trajnostnega razvoja potrebna odpornost, ki bi jo bilo treba spodbujati z večplastnim pristopom k zunanjemu delovanju EU in spoštovanjem načela usklajenosti politik za razvoj; ker imajo politike držav članic in EU namerne in nenamerne učinke na države v razvoju, cilji trajnostnega razvoja pa so edinstvena priložnost za večjo skladnost in pravičnejše politike v odnosu do teh držav;

R.	ker je mednarodna trgovina lahko pomemben dejavnik razvoja in gospodarske rasti in ker velik delež uvoza v EU prihaja iz držav v razvoju; ker je v Agendi 2030 priznano, da je trgovina sredstvo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

ker spoprijemanje z izzivom migracij in zahtevami naraščanja svetovnega prebivalstva bistvenega pomena za doseganje trajnostnega razvoja; ker je v Agendi 2030 poudarjeno, da so migracije potencialno gonilo razvoja; ker člen 208 PDEU določa, da je glavni cilj razvojne politike EU izkoreninjenje revščine;

je seznanjen s sporočilom Komisije o evropskih ukrepih za trajnosti, v katerem so opredeljene obstoječe politične pobude in instrumenti na evropski ravni in je odziv na Agendo 2030; vendar poudarja, da je potrebna celovita ocena, ki vključuje vrzeli v politikah in trende, nedoslednosti in pomanjkljivosti pri izvajanju ter možne dodatne koristi in sinergije vseh obstoječih politik in zakonodaje EU v vseh sektorjih; poudarja, da so potrebni usklajeni ukrepi za to oceno na evropski ravni in ravni držav članic; zato poziva Komisijo in Svet v vseh svojih sestavah ter agencije in organe EU, naj brez odlašanja nadaljujejo ta prizadevanja;

poudarja, da je cilj Agende 2030, da se zagotovi večja blaginja za vse in da so trije enakovredni stebri trajnostnega razvoja, namreč socialni, okoljski in gospodarski razvoj, bistveni za doseganje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je trajnostni razvoj temeljni cilj Unije, kot je določeno v členu 3(3) PEU, in mora imeti osrednjo vlogo v razpravi o prihodnosti Evrope;

pozdravlja zavezo Komisije, da bo vključila cilje trajnostnega razvoja v vse politike in pobude EU na podlagi načel univerzalnosti in povezovanja; poziva Komisijo, naj nemudoma razvije celostno kratko-, srednje- in dolgoročno dosledno, usklajeno in splošno okvirno strategijo o uresničevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja in 169 ciljev EU, v kateri priznava medsebojno povezanost in enakost različnih ciljev trajnostnega razvoja, tako da sprejme pristop upravljanja na več ravneh in medsektorski pristop; poleg tega poudarja, da je treba vključiti vse vidike Agende 2030 v evropski semester in zagotoviti popolno udeležbo Parlamenta v tem procesu; poziva prvega podpredsednika, ki je horizontalno odgovoren za trajnostni razvoj, naj prevzame pobudo glede tega; poudarja, da so se EU in države članice zavezale k popolnemu izvajanju vseh ciljev trajnostnega razvoja, tako v praksi kot v duhu;

opozarja, da je pomembno osnovno načelo Agende 2030, da nihče ne sme biti zapostavljen; poziva Komisijo in države članice, naj odločno ukrepajo za odpravo neenakosti v državah in med njimi, saj povečuje učinek drugih svetovnih izzivov in ovira napredek na področju trajnostnega razvoja; poziva Komisijo in države članice, naj v svojih politikah spodbujajo raziskave in razdruževanje podatkov, da bi najbolj ranljive in marginalizirane zares vključile in jih postavile visoko na dnevni red;

pozdravlja zavezo Komisije, da bo vključila cilje trajnostnega razvoja v svojo agendo za boljše pravno urejanje, in poudarja možnost, da bi orodja za boljše pravno urejanje strateško uporabili za oceno politične skladnosti EU v zvezi z agendo 2030; poziva Komisijo, naj vzpostavi pregled ciljev trajnostnega razvoja vseh novih politik in zakonodaje ter zagotovi popolno usklajenost politik pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, obenem pa spodbuja sinergije, pridobiva dodatne koristi in preprečuje kompromise, tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic; poudarja, da mora biti trajnostni razvoj sestavni del splošnega okvira ocen učinka, ne pa ločena ocena učinka, kot je zdaj glede na zbirko orodij Komisije za boljše pravno urejanje; poziva k izboljšanju orodij za merjenje in izračun srednje- in dolgoročnih okoljskih rezultatov v ocenah učinka; poleg tega poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bo z ocenami in preverjanjem ustreznosti v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) ugotovilo, ali določene politike ali zakonodaja prispevajo k ambicioznemu izvajanju ciljev trajnostnega razvoja ali pa ga dejansko ovirajo; poziva k jasni opredelitvi in diferenciaciji ravni upravljanja, na kateri bi morali uresničevati cilje, hkrati pa poudarja, da bi bilo treba spoštovati načelo subsidiarnosti: poziva, naj se za tiste države članice, ki tega še niso storile, oblikujejo jasne in skladne poti za trajnostni razvoj na nacionalni in po potrebi podnacionalni ravni ali lokalni ravni; poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti smernice za ta postopek, da bi zagotovila usklajen format;

poudarja, da je 7. okoljski akcijski program sam po sebi pomemben instrument za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, čeprav ukrepanje v nekaterih sektorjih še vedno ni zadostno za uresničevanje teh ciljev; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse nujne ukrepe za polno izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa in v oceno tega programa vključijo oceno obsega, v katerem so njegovi cilji skladni s cilji trajnostnega razvoja, ter naj te rezultate upoštevajo pri pripravi priporočila glede naslednika tega programa; poziva Komisijo, naj pravočasno predlaga okoljski akcijski program Unije za obdobje po letu 2020, kot zahteva člen 192(3) PDEU, saj bi ta prispeval k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v Evropi;

odločno poziva Komisijo, naj spoštuje agendo o upravljanju, kot je bila dogovorjena z deklaracijo iz Ria in v Agendi 2030, pa tudi Johannesburški načrt za izvajanje iz leta 2002 ter sklepni dokument konference Rio+20 Organizacije združenih narodov iz leta 2012;

meni, da bi morala Komisija države članice spodbuditi k ustanovitvi ali okrepitvi svetov za trajnostni razvoj na nacionalni in tudi na lokalni ravni, pa tudi k večji udeležbi in bolj dejavnemu sodelovanju civilne družbe in drugih pomembnih deležnikov v ustreznih mednarodnih forumih ter v zvezi s tem spodbujati preglednost in široko udeležbo javnosti in partnerstev za izvajanje trajnostnega razvoja;

priznava, da bo za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja potrebno sodelovanje številnih deležnikov iz EU, lokalnih in regionalnih organov držav članic, civilne družbe, državljanov, podjetij in tretjih partnerjev; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo platforma z več deležniki, ki jo je napovedala v svojem sporočilu, postala vzor najboljše prakse za načrtovanje, izvajanje, spremljanje in pregled Agende 2030; poudarja, da bi morala platforma mobilizirati strokovnjake iz različnih ključnih sektorjev, spodbujati inovacije in prispevati k zagotavljanju učinkovitih povezav z deležniki, kar bi „od spodaj navzgor“ spodbujalo trajnostni razvoj; poleg tega poudarja, da bi morala biti platforma namenjena precej širšemu področju delovanja in ne le vzajemnemu učenju ter omogočiti resnično sodelovanje deležnikov pri načrtovanju in spremljanju izvajanja ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj spodbuja sinergije z drugimi sorodnimi platformami, kot so platforma REFIT, platforma za krožno gospodarstvo, skupina na visoki ravni za konkurenčnost in rast ter strokovna skupina na visoki ravni za vzdržne finance, ter naj Parlamentu in Svetu poroča o tem, kako se bodo upoštevala priporočila te platforme;

10.

poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za lažje upravljanje ciljev trajnostnega razvoja, da bi zagotovili naslednje:

(i)	več sektorjev: z vzpostavitvijo nacionalne usklajevalne strukture, pristojne za nadaljnje ukrepanje v zvezi z Agendo 21, ki bi uporabljala strokovno znanje nevladnih organizacij;

(ii)	več ravni: z vzpostavitvijo učinkovitega institucionalnega okvira za trajnostni razvoj na vseh ravneh;

(iii)

več akterjev: z omogočanjem in spodbujanjem ozaveščenosti javnosti in sodelovanjem z zagotovitvijo široke dostopnosti informacij;

(iv)	poudarek na izboljšanju povezave med znanostjo in politiko;

(v)	z določitvijo jasnega časovnega načrta, ki združuje kratko- in dolgoročno razmišljanje.

Zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo platforma z več deležniki privedla do združevanja, pa tudi širjenja praktičnega znanja o ciljih trajnostnega razvoja, ter naj zagotovi, da bo vplivala na politično agendo. Zato poziva Komisijo, naj s pomočjo Parlamenta in Sveta ustvari platformo z več deležniki, ki bo vključevala akterje iz različnih sektorjev. Podjetja in industrija, skupine potrošnikov, sindikati, socialne nevladne organizacije, nevladne organizacije za okolje in podnebje, nevladne organizacije za razvojno sodelovanje ter predstavniki lokalnih in mestnih uprav bi morali biti vsi zastopani v forumu najmanj 30. deležnikov. Srečanja bi morala bita odprta čim več akterjem, če se zanimanje poveča, pa bi jih bilo sčasoma mogoče tudi razširiti. Platforma z več deležniki bi morala na svojih četrtletnih srečanjih opredeliti težave, ki ovirajo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja. Parlament bi moral razmisliti o ustanovitvi delovne skupine o ciljih trajnostnega razvoja, da bi znotraj Parlamenta potekalo horizontalno delo glede tega vprašanje. Ta forum bi morali sestavljati poslanci Evropskega parlamenta, ki bi zastopali čim več odborov. Tako Komisija kot Parlament bi morala biti dejavna na srečanjih platforme z več deležniki. Komisija bi morala platformi vsako leto posredovati posodobljene načrte za prihodnost glede svoje pomoči za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, pa tudi dokument, ki bi bil dostopen na vseh ravneh v vseh državah članicah o primerih dobre prakse pri uresničevanju teh ciljev, in sicer pred srečanji OZN na visoki ravni glede ciljev trajnostnega razvoja, ki potekajo junija/julija. Odbor regij bi moral povezovati lokalne in nacionalne akterje;

11.

pozdravlja vedno večjo količino institucionalnega in zasebnega kapitala, namenjenega financiranju ciljev trajnostnega razvoja ter poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo merila o trajnostnem razvoju za institucionalno porabo EU, opredelijo morebitne regulativne ovire in spodbude za naložbe v povezavi s cilji trajnostnega razvoja ter preučijo možnosti za konvergenco in sodelovanje med javnimi in zasebnimi naložbami;

12.

pozdravlja, da bi pregled izvajanja okoljske politike lahko prispeval k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, in sicer prek boljšega izvajanja pravnega reda v državah članicah; vendar opozarja, da pregled ne bi smel šteti kot nadomestilo za druga orodja, kot so postopki za ugotavljanje kršitev;

13.

poziva Komisijo, naj oblikuje učinkovite mehanizme za nadzor, spremljanje in pregled za uresničevanje in vključevanje ciljev trajnostnega razvoja in Agende 2030; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Eurostatom oblikuje posebne kazalnike napredka za notranje uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v EU; poziva Komisijo, naj letno poroča o napredku EU na področju uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da bi morala Komisija države članice podpreti pri njihovem doslednem poročanju; poziva Parlament, naj postane partner v tem procesu, zlasti v drugem delovnem postopku po letu 2020, in poziva k vzpostavitvi letnega dialoga in poročanja med Parlamentom, Svetom in Komisijo, kar bi privedlo do priprave poročila; poziva, da morajo biti rezultati pregledni in zlahka razumljivi, pa tudi enostavni za sporočanje različnim občinstvom; poudarja, da sta pri spremljanju agende EU 2030 pomembni preglednost in demokratična odgovornost, in zato izpostavlja vlogo sozakonodajalcev v tem procesu; meni, da bi s sklenitvijo zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma na podlagi člena 295 PDEU zagotovili primerno ureditev za tovrstno sodelovanje;

14.

opozarja, da morajo države članice Združenim narodom poročati o uspešnosti pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da morajo biti ta poročila oblikovana v sodelovanju s pristojnimi lokalnimi in regionalnimi organi; poudarja, da je treba v državah članicah s federalno ali decentralizirano ureditvijo opredeliti posebne izzive in obveznosti posameznih ravni upravljanja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

15.

poziva Komisijo, naj spodbuja trajnostne globalne vrednostne verige z uvedbo sistemov potrebne skrbnosti za podjetja, pri katerih bi bil poudarek na vsej dobavni verigi, s tem bi namreč spodbudila podjetja k odgovornejšim naložbam in spodbodla učinkovitejše izvajanje poglavij prostotrgovinskih sporazumov o trajnosti, tudi na področju boja proti korupciji, preglednosti, boja proti izogibanju davkom in odgovornega ravnanja podjetij;

16.

meni, da mora prihodnja vizija Evrope zajeti cilje trajnostnega razvoja kot osrednje načelo in da bi se morale države članice pri tem usmeriti proti trajnostnim gospodarskim modelom ter da bi morala biti zato vloga EU pri doseganju trajnostnega razvoja v ospredju razmislekov iz bele knjige Komisije o prihodnosti Evrope z dne 1. marca 2017 (COM(2017)2025), kjer je treba v okviru gospodarske rasti bolj poudariti trajnost; meni, da sta doseganje ciljev trajnostnega razvoja in agenda 2030 bistvena za obstoj Evropske unije in da bi moralo biti doseganje teh ciljev evropska zapuščina za prihodnje generacije; priznava, da je agenda 2030 skladna z načeli in vrednotami Unije, zato doseganje ciljev trajnostnega razvoja naravno sledi načrtom Evropske unije za oblikovanje boljše, bolj zdrave in trajnostne prihodnosti v Evropi;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zmogljivosti za celovito oceno, tehnološke in institucionalne inovacije ter finančno mobilizacijo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja;

18.

priznava, da je večina evropskih držav, tako v EU kot zunaj nje, podpisala sporazum o ciljih trajnostnega razvoja; meni, da bi bilo treba v okviru razprave o prihodnosti Evrope upoštevati razvoj vseevropskega okvira za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, ki bi zajemal države članice EU, države EGP, podpisnice pridružitvenih sporazumov EU, kandidatke za vstop v EU in Veliko Britanijo po izstopu iz EU;

19.

poudarja, da ima visoki politični forum OZN pomembno vlogo pri spremljanju in pregledovanju ciljev trajnostnega razvoja, ter Komisijo in Svet poziva, naj upoštevata vodilno vlogo EU pri oblikovanju in izvajanju Agende 2030 ter se še pred visokim političnim forumom pod okriljem generalne skupščine OZN dogovorita o skupnih stališčih EU in skupnem poročanju EU na podlagi usklajenega poročanja držav članic in institucij EU; poziva Komisijo, naj v okviru bližnjega visokega političnega foruma povzame že obstoječe ukrepe in konkretne cilje trajnostnega razvoja, ki bodo pregledani;

20.

meni, da bi morala biti EU vodilna v svetu glede prehoda na nizkoogljično gospodarstvo in sistem trajnostne proizvodnje in potrošnje; poziva Komisijo, naj svoje politike glede znanosti, tehnologije in inovacij usmeri k ciljem trajnostnega razvoja ter o tem pripravi sporočilo, kot je priporočila strokovna skupina Komisije za nadaljnje ukrepanje po konferenci Rio+20, zlasti glede ciljev trajnostnega razvoja, da bi oblikovala in podprla dolgoročno usklajevanje in skladnost politik;

21.

vztraja, da so znanost, tehnologija in inovacije izredno pomembna orodja za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba v program Obzorje 2020 in prihodnje okvirne programe za raziskave bolje vključiti pojem trajnostnega razvoja in družbene izzive;

22.

spominja, da bi moral imeti Parlament jasno vlogo pri tem, kako EU izvaja agendo 2030, kar je zapisano v resoluciji z dne 12. maja 2016;

23.

pozdravlja nedavne pobude za spodbujanje učinkovitosti virov, med drugim s spodbujanjem preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja odpadkov, omejevanjem energijske predelave na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati, ter postopnim ukinjanjem odlaganja odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti, kot je predlagano v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo in predlogu za nove ambiciozne cilje EU glede odpadkov, kar bo med drugim prispevalo k cilju trajnostnega razvoja št. 12 in zmanjšanju morskih odpadkov; priznava, da bo za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja in podnebnih ciljev na stroškovno učinkovit način potrebna učinkovitejša raba virov, z uresničitvijo teh ciljev pa se bodo do leta 2050 zmanjšale skupne letne emisije toplogrednih plinov za 19 % in emisije toplogrednih plinov le držav skupine G7 do 25 %; opozarja, da je 12 od 17 ciljev trajnostnega razvoja odvisnih od trajnostne uporabe naravnih virov; poudarja pomen trajnostne porabe in proizvodnje, ki bi ju dosegli s povečanjem učinkovitosti in zmanjšanjem onesnaževanja, povpraševanja po virih ter odpadkov; poudarja, da je treba prekinitvi povezave med rastjo, porabo virov in vplivi na okolje; poziva Komisijo, naj redno pripravlja poročilo o stanju krožnega gospodarstva, v katerem bo podrobno opisano njegovo stanje in trendi ter bo zagotavljalo objektivne, zanesljive in primerljive informacije, na podlagi katerih se bodo lahko spreminjale veljavne politike; poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo s krožnim gospodarstvom doseženo pomembno zmanjšanje porabe izvornih materialov, zmanjšanje količine odpadnih materialov, trajnejši izdelki in uporaba stranskih proizvodov, ki nastajajo pri proizvodnji, ter odvečnih materialov, ki so jih nekdaj šteli za tokove odpadkov; poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozno in obsežno strategijo za plastiko, hkrati pa tudi upošteva cilj za leto 2020 o okoljsko varnem ravnanju s kemikalijami ter cilje glede nestrupenih materialnih ciklov, kot so določeni v sedmem okoljskem akcijskem programu; meni, da je usklajeno ukrepanje proti zavrženi hrani na evropski ravni ključnega pomena za uresničevanje cilja trajnostnega razvoja št. 2; poudarja cilj EU, da do leta 2030 za 50 % zmanjša količino zavržene hrane;

24.

poudarja, da je v Sklepu št. 1386/2013/EU navedeno, da sedanji sistemi proizvodnje in potrošnje v svetovnem gospodarstvu ustvarjajo veliko odpadkov, ki skupaj s povečanjem povpraševanja po blagu in storitvah ter izčrpavanjem virov prispevajo k zvišanju stroškov osnovnih surovin, mineralov in energije, in še povečujejo onesnaževanje in količino odpadkov, pa tudi svetovne emisije toplogrednih plinov ter zaostrujejo degradacijo tal in krčenje gozdov; zato si morajo EU in države članice prizadevati, da bi zagotovile izvedbo oceno življenjskega kroga izdelkov in storitev ter s tem ocenile njegov dejanski vpliv na trajnost;

25.

opozarja, da je ločitev gospodarske rasti od porabe virov bistvena za omejevanje okoljskih vplivov in za izboljšanje konkurenčnosti Evrope ter zmanjšanje njene odvisnosti od virov;

26.

poudarja, da je za doseganje ciljev Agende 2030 bistvenega pomena, da bodo celovito izraženi v evropskem semestru, tudi z obravnavanjem vprašanja zelenih delovnih mest, učinkovite rabe virov, trajnostnih naložb in inovacij; ugotavlja, da ima z viri gospodarno gospodarstvo velik potencial za ustvarjanje delovnih mest in gospodarsko rast, saj bi do leta 2050 prispevalo dodatna dva bilijona USD k svetovnemu gospodarstvu in ustvarilo dodatnih 600 milijard USD v BDP držav skupine G-7;

27.

poziva Komisijo, naj vsem deležnikom, tudi vlagateljem, sindikatom in državljanom, ponazori prednosti preoblikovanja netrajnostne proizvodnje v dejavnosti, ki omogočajo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, in koristi stalnega preusposabljanja delovne sile za zelena, čista in kakovostna delovna mesta;

28.

poudarja, da je pomembno izpolniti drugi cilj trajnostnega razvoja o trajnostnem kmetijstvu ter cilja o preprečevanju onesnaženosti in prevelike porabe vode (6.3 in 6.4), izboljšanju kakovosti tal (2.4 in 15.3) ter preprečitvi izgube biotske raznovrstnosti (15) na ravni EU;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo precejšnje zamude pri doseganju dobrega stanja vode iz okvirne direktive o vodi ter zagotovijo uresničevanje cilja trajnostnega razvoja št. 6; je seznanjen, da Evropska agencija za okolje ocenjuje, da je ekološko stanje več kot polovice rek in jezer v Evropi ocenjeno z manj kot dobro in da smo priča najizrazitejšemu slabšanju vodnih ekosistemov in upadanju njihove biotske raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj podpre inovativne pristope pri gospodarjenju z vodo, tudi s sprostitvijo celotnega potenciala za ponovno uporabo odpadne vode, in uporabi načela krožnega gospodarstva pri gospodarjenju z vodo, in sicer z izvajanjem ukrepov za spodbujanje varne ponovne uporabe odpadne vode v kmetijskem, industrijskem in občinskem sektorju; poudarja, da se okoli 70 milijonov Evropejcev v poletnih mesecih sooča s pomanjkanjem vode; poleg tega spominja, da približno 2 % celotnega prebivalstva EU nima popolnega dostopa do pitne vode, kar nesorazmerno vpliva na ranljive in marginalizirane skupine; poleg tega spominja, da v Evropi zaradi oporečne vode ter slabih sanitarnih in higienskih razmer vsak dan umre 10 ljudi;

30.

pozdravlja skupno sporočilo Komisije za prihodnost naših oceanov, v katerem je predlaganih 50 ukrepov za varno, zanesljivo, čisto in trajnostno gospodarjenje z oceani v Evropi in po vsem svetu, da bi izpolnili cilj trajnostnega razvoja št. 14, ki je nujen glede na potrebo po hitri oživitvi evropskih morij in oceanov;

31.

poudarja okoljski pomen in socialno-gospodarske koristi biotske raznovrstnosti ter ugotavlja, da je v najnovejšem poročilu o mejah zmogljivostih planeta navedeno, da so trenutne vrednosti izgubljanja biotske raznovrstnosti prekoračile te meje zmogljivosti, celovitost biosfere pa šteje za temeljno mejo, ki bi ob bistveni spremembi povzročila, da bi zemeljski sistem prešel v novo stanje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da cilji iz strategije EU za biotsko raznovrstnost za leto 2020 in Konvencije o biološki raznovrstnosti ne bodo uresničeni brez velikih dodatnih naporov; spominja, da pogoji za okoli 60 % živalskih vrst in 77 % zaščitenih habitatov niso najboljši (9); poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za uresničitev teh ciljev, med drugim s popolnim izvajanjem direktiv o naravi in priznavanjem dodane vrednosti ekosistemov in biotske raznovrstnosti evropskega okolja, in sicer z dodelitvijo zadostnih sredstev, tudi v prihodnjih proračunih, za ohranjanje biotske raznovrstnosti, zlasti za omrežje Natura 2000 in program LIFE; ponovno izraža potrebo po skupni metodologiji za spremljanje, ki bo upoštevala vse neposredne in posredne odhodke za biotsko raznovrstnost in njihovo učinkovitost, hkrati pa je treba poudariti, da skupni odhodki EU ne smejo negativno vplivati na biotsko raznovrstnost, temveč bi morali podpirati uresničevanje ciljev Evrope glede biotske raznovrstnosti;

32.

poudarja, da je polno izvajanje in izvrševanje ter ustrezno financiranje direktiv o naravi temeljni pogoj za to, da bo celotna strategija za biotsko raznovrstnost uspešna in bo izpolnjen njen krovni cilj; pozdravlja odločitev Komisije, da direktiv o naravi ne bo pregledala;

33.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj hitro dokončajo in utrdijo ekološko omrežje Natura 2000 ter okrepijo prizadevanja, da bi zagotovile imenovanje zadostnega števila posebnih ohranitvenih območij v skladu z direktivo o habitatih, in da morajo to spremljati učinkoviti ukrepi za varstvo biotske raznovrstnosti v Evropi;

34.

ugotavlja, da ima po podatkih raziskav netrajnostno kmetijstvo osrednjo vlogo pri zmanjševanju vsebnosti organskega ogljika v tleh in biotske raznovrstnosti tal; poziva EU, naj spodbuja metode za izboljšanje kakovosti tal, na primer kolobarjenje, tudi pri stročnicah in živini, s čimer bi omogočili, da bi EU dosegla cilja trajnostnega razvoja št. 2.4 in 15.3;

35.

meni, da mora Evropska unija storiti veliko več, da bi uresničila cilj št. 15; zlasti poziva Evropsko komisijo, naj prednostno obravnava okoljsko dekontaminacijo in predlaga usklajene standarde glede izkoriščanja in degradacije tal ter čim prej predstavi akcijski načrt proti krčenju in propadanju gozdov, ki ga je večkrat napovedala, ter časovni načrt za njegovo izvajanje;

36.

priznava, da so spremembe biotske raznovrstnosti tal in organski ogljik v tleh predvsem posledica praks upravljanja zemljišč in spremembe rabe zemljišč ter podnebnih sprememb, kar zelo negativno vpliva na vse ekosisteme in družbo; zato poziva Komisijo, naj v prihodnjem 8. okoljskem akcijskem programu posebno pozornost posveti vprašanjem v zvezi s tlemi;

37.

poudarja, da uvoz sojinega zdroba za prehrano živali prispeva h krčenju gozdov v Južni Ameriki, zaradi česar so ogroženi cilji trajnostnega razvoja glede krčenja gozdov, podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti;

38.

poziva Komisijo, naj kot globalna akterka poveča prizadevanja pri varovanju pomembne ekologije in okolja Arktike; odločno poziva Komisijo, naj ne dopusti politik, ki spodbujajo izkoriščanje Arktike zaradi fosilnih goriv;

39.

pozdravlja osredotočenost na biotsko raznovrstnost, naravne vire in ekosisteme ter priznava povezavo med temi elementi in zdravjem ter dobrim počutjem ljudi; poudarja, da je treba sprejeti pristop „eno zdravje“, ki zajema zdravje ljudi, živali in okolja, ter spominja, da so naložbe v raziskave in inovacije, namenjene za razvoj novih zdravstvenih tehnologij, osnovni pogoj za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj čim prej opravi analizo, da bi se odzvala na objavo OECD o pregledu zdravstva v EU (EU Health at a glance), kjer je prikazano, da pričakovana življenjska doba v številnih državah EU ne narašča; ugotavlja, da je enak dostop do visokokakovostnega zdravstva bistven za vzdržne zdravstvene sisteme, saj ima potencial za zmanjšanje neenakosti; poudarja, da so nujna dodatna prizadevanja, da bi obravnavali večdimenzionalne ovire za dostop na ravni posameznika, izvajalca in sistema zdravstvenega varstva ter še naprej vlagali v inovacije in medicinske raziskave ter v Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), da bi razvili zdravstvene rešitve, ki so dostopne, trajne in usmerjene v boj proti svetovnemu problemu HIV/aidsa, tuberkuloze, meningitisa, hepatitisa C in drugih zapostavljenih nalezljivih bolezni, ki so pogosto povezane z revščino; opozarja, da so naložbe v svetovne medicinske raziskave in razvoj bistvenega pomena za odzivanje na nove zdravstvene izzive, kot so epidemije in odpornost na antibiotike;

40.

poudarja dejstvo, da gospodarstvo oceanov oziroma „modro gospodarstvo“ nudi pomembne priložnosti za trajnostno rabo in ohranjanje morskih virov ter da lahko ustrezna podpora za krepitev zmogljivosti za razvoj in uporabo orodij za načrtovanje in upravljanje sistemov državam v razvoju omogoči, da izkoristijo te priložnosti; poudarja pomembno vlogo, ki jo mora imeti Evropska unija na tem področju;

41.

se zaveda, da so črpanje ribolovnih virov ter njihovo ohranjanje in trgovina z njimi povezani; poleg tega se zaveda, da so oportunitetni stroški zaradi neukrepanja zoper škodljive ribolovne subvencije izjemno visoki, saj bomo brez ukrepanja izčrpali vire in povzročiti nezanesljivo preskrbo s hrano pa tudi delovna mesta, ki bi jih želeli ohraniti, bodo izgubljena;

42.

želi spomniti, da so tako EU kot njene države članice podpisnice Pariškega sporazuma in se morajo zato zavzemati za uresničitev njegovih ciljev, kar zahteva ukrepanje na svetovni ravni; poudarja potrebo po vključitvi dolgoročnega cilja razogljičenja za omejitev globalnega segrevanja na precej pod 2 oC in prizadevanju, da se to zvišanje dodatno omeji na 1,5 oC;

43.

želi spomniti, da predlog Komisije za okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 določa tri glavne cilje za leto 2030: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 40 %, pokritje vsaj 27 % potreb EU z obnovljivimi viri energije in izboljšanje energetske učinkovitosti za najmanj 30 %; želi spomniti na stališča Parlamenta v zvezi s temi cilji; poudarja, da jih je treba nepretrgano pregledovati in pripraviti strategijo ničelnih emisij za EU do sredine stoletja ter tako poskrbeti za stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja ničelne stopnje neto emisij, sprejetega s Pariškim sporazumom, ob tem pa upoštevati regionalne in nacionalne značilnosti;

44.

poziva EU in države članice, naj blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje učinkovito vključijo v razvojno politiko; poudarja, da je treba spodbujati prenos tehnologije za energijsko učinkovitost in čiste tehnologije in podpirati naložbe v decentralizirane projekte malega obsega na področju obnovljivih virov energije, ločene od električnega omrežja; poziva EU, naj poveča pomoč za trajnostno kmetijstvo, da bi se lažje spoprijemalo s podnebnimi spremembami, in sicer z namensko podporo za male kmete, diverzificiranimi posevki ter kmetijsko-gozdarsko in kmetijsko-ekološko prakso;

45.

ugotavlja, da degradacija okolja in podnebne spremembe močno ogrožajo vzpostavljanje in ohranjanje miru in pravičnosti; priznava, da je treba podnebnim spremembam in degradaciji okolja pripisati večjo vlogo pri svetovnih migracijah ter pri revščini in lakoti; poziva EU in države članice, naj v diplomatskih pogovorih na svetovni ravni, tudi v dvostranskih in dvoregijskih dialogih na visoki ravni s skupino G-7, G-20, OZN in s partnerskimi državami, kot je Kitajska, podnebne spremembe še naprej obravnavajo kot strateško prednostno nalogo ter tako nadaljujejo pozitivne in aktivne pogovore, ki bodo pospešili svetovni prehod na čiste energije in preprečili nevarne podnebne spremembe;

46.

priznava delo Centra za podnebje in varnost, ki ima sedež v ZDA, na področju opredelitve stičnih točk med podnebnimi spremembami in mednarodno varnostjo, pri čemer so podnebne spremembe opredelili kot multiplikatorja grožnje, ki utegnejo zahtevati večje humanitarno ali vojaško posredovanje in povzročati pogostejša huda neurja, ki bodo ogrožala mesta in vojaške baze;

47.

energijska revščina, ki je pogosto opredeljena kot položaj, ko posamezniki ali gospodinjstva ne morejo ustrezno ogrevati svojega doma ali ne morejo pridobiti drugih potrebnih energetskih storitev po dostopni ceni, je problem v številnih državah članicah; poudarja, da do tega prihaja zaradi vse višjih cen energije, recesijskih učinkov v nacionalnih in regionalnih gospodarstvih in energijsko neučinkovitih stavb; želi spomniti, da se v statistiki EU o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC) ocenjuje, da leta 2012 kar 54 milijonov evropskih državljanov (10,8 % prebivalcev EU) ni moglo ustrezno ogreti svojega doma, o podobnih številkah pa se poroča tudi v zvezi s prepoznim plačevanjem stanovanjskih položnic ali s slabimi stanovanjskimi razmerami; pomembno je, da države članice ta problem priznajo in se spoprimejo z njim, saj je zagotavljanje osnovnih energetskih storitev bistveno, če želimo zagotoviti, da skupnosti ne bodo utrpele negativnih vplivov na zdravje in zapadle v še večjo revščino, da bodo lahko zagotavljale dobro kakovost življenja ter gospodinjstvom, ki potrebujejo podporo, pomagale, da njihovi izdatki ne bodo postali preveliki; poudarja, da so sodobne energetske storitve odločilnega pomena za človeško blaginjo in za gospodarski razvoj države, a kljub temu 1,2 milijarde ljudi nima dostopa do elektrike, več kot 2,7 milijarde ljudi pa nima čistega prostora za kuhanje; poleg tega opozarja, da več kot 95 % teh ljudi živi v podsaharski Afriki ali v razvijajoči se Aziji, in približno 80 % jih živi na podeželju; poudarja, da je energija osrednjega pomena pri skoraj vsakem večjem izzivu in priložnosti, ki jih ponuja današnji svet; poudarja, da je dostop do energije za vse bistvenega pomena – za delovna mesta, varnost, podnebne spremembe, proizvodnjo hrane ali povečanje dohodkov – in da je trajnostna energija priložnost, da spremenimo svoje življenje, gospodarstvo in planet;

48.

priporoča popolno vključitev podnebnih ukrepov v proračun EU, da bi zagotovili vključitev ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v vse naložbene odločitve v Evropi;

49.

poziva Komisijo, naj šest mesecev po spodbujevalnem dialogu UNFCCC leta 2018 in nato vsakih pet let pripravi poročilo o podnebni zakonodaji EU, vključno z uredbo za porazdelitev prizadevanj in direktivo o sistemu EU za trgovanje z emisijami, in naj skuša ugotoviti, ali bodo trenutno predvidena znižanja zadostovala za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja in ciljev iz Pariškega sporazuma; poziva jo tudi, naj najkasneje do leta 2020 pregleda in okrepi okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter nacionalno določeni prispevek EU, da bosta dovolj usklajena z dolgoročnimi cilji Pariškega sporazuma in cilji trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj spodbudi potencial za absorpcijo toplogrednih plinov, in sicer naj spodbuja razvoj politik, ki podpirajo pogozdovanje, in ustrezne prakse gospodarjenja z gozdovi, saj se EU v okviru Agende 2030 zavzema za izvajanje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, zaustavitev krčenja gozdov, obnovo degradiranih gozdov in povečanje pogozdovanja in ponovnega pogozdovanja v svetovnem merilu do leta 2020;

50.

poudarja, da prizadevanja za ublažitev globalnega segrevanja ne ovirajo gospodarske rasti in zaposlovanja, marveč ravno narobe: na razogljičenje gospodarstva bi morali gledati kot na osrednji vir nove in trajnostne gospodarske rasti in zaposlovanja; vseeno se zaveda, da se bodo skupnosti, osredotočene na tradicionalno industrijo, pri prehodu na nove gospodarske in socialne modele najverjetneje srečevale z izzivi; poudarja, da je pri prehodu pomembna podpora, in poziva Komisijo in države članice, naj preusmerijo tok financiranja iz virov, kot je sistem EU za trgovanje z emisijami, zato da bi financirale posodobitve in pravičen prehod in tako pomagale skupnostim ter da bi spodbudile sprejemanje najboljše tehnologije in proizvodnih praks, s katerimi bodo zagotovljeni najboljši okoljski standardi ter varna, stabilna ter trajnostna delovna mesta;

51.

ugotavlja, da lahko nepretrgano izgubljanje biotske raznovrstnosti, negativni učinki krčenja gozdov in podnebne spremembe povzročijo vse večje tekmovanje za vire, kot sta hrana in energija, povečajo revščino in svetovno politično nestabilnost ter sprožijo razseljevanje prebivalstva in nove svetovne migracijske vzorce; vztraja, da bi morale Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države članice preučiti vse to v vseh vidikih zunanjih odnosov in mednarodne diplomacije, obenem pa poskrbeti za občutno večje financiranje uradne razvojne pomoči; poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj si v vseh dejavnostih in stikih s tretjimi državami prizadevajo za zmanjšanje emisij s spodbujanjem obnovljivih virov energije, učinkovite rabe virov, varstva biotske raznovrstnosti in gozdov ter naj spodbujajo blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

52.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo zunanja politika EU skladna s cilji trajnostnega razvoja, in določi področja, na katerih bo potrebno nadaljnje ukrepanje ali izvajanje, da bodo zunanje politike EU zares podpirale izvajanje ciljev trajnostnega razvoja in ne bodo v nasprotju niti s temi cilji niti z njihovim izvajanjem v drugih regijah, zlasti v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj v ta namen začne zanesljiv proces, ki se bo začel s predvidevanjem/metodo zgodnjega opozarjanja za nove pobude in predloge, vključno z revizijo obstoječe zakonodaje, in naj vloži predlog za krovno zunanjo strategijo trajnostnega razvoja; poudarja, da že obstajajo ustrezna orodja in forumi, na primer Evropski sklad za trajnostni razvoj, regionalni forum UN/ECE o trajnostnem razvoju v okviru visokega političnega foruma in osrednja platforma OZN; poziva, da bi v okviru visokega političnega foruma v skladu z Agendo 2030, ki spodbuja države članice, naj opravljajo redne in vključujoče preglede napredka, opravili prostovoljni pregled; v zvezi s tem poudarja vlogo rednih in ustreznih predhodnih ocen učinka; želi spomniti na obveznost iz primarnih pogodb, da je treba upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri vseh politikah, ki lahko vplivajo na države v razvoju;

53.

poudarja, da je uradna razvojna pomoč poglavitni instrument za uresničevanje Agende 2030, za odpravljanje vseh oblik revščine in boj proti neenakosti, obenem pa poudarja, da zgolj razvojna pomoč ne zadošča za odpravo revščine v državah v razvoju; poudarja, da je treba uveljavljati instrumente, ki spodbujajo večjo odgovornost, na primer proračunsko podporo; poziva EU in njene države članice, naj se nemudoma ponovno zavežejo, da bodo za uradno razvojno pomoč namenile 0,7 % bruto nacionalnega dohodka, in naj pripravijo časovni načrt za postopno povečevanje uradne razvojne pomoči do tega deleža; opozarja na zavezo EU, da bo vsaj 20 % uradne razvojne pomoči namenila človekovemu razvoju in družbenemu vključevanju, in prosi za obnovljeno zavezanost temu cilju; poziva Komisijo, naj izpolni priporočilo odbora OECD za razvojno pomoč (DAC), da bi v skupnih odobrenih sredstvih za uradno razvojno pomoč dosegli letni povprečni delež subvencij v višini 86 %; poziva, naj se uradna razvojna pomoč zaščiti pred preusmerjanjem in naj se spoštujejo mednarodno dogovorjena načela razvojne učinkovitosti, tako da se ohrani temeljni cilj uradne razvojne pomoči, namreč izkoreninjenje revščine, s posebnim poudarkom na najmanj razvitih državah in nestabilnih območjih; opozarja, da je treba v širši razvojni agendi preseči odnos donator-prejemnik;

54.

poudarja, da je za financiranje Agende 2030 odločilnega pomena poskrbeti za davčno pravičnost in preglednost, ukrepati zoper izogibanje davkom, odpraviti nezakonite finančne tokove in davčne oaze ter bolje upravljati javne finance, zagotoviti vzdržno gospodarsko rast in povečati uporabo domačih virov financiranja; poziva EU, naj vzpostavi program financiranja (DEVETAX 2030), s katerim bi namensko prispevala k vzpostavitvi davčnih struktur v tržnih gospodarstvih v vzponu in državam v razvoju pomagala oblikovati nove regionalne davčne urade; ponovno poziva, naj se uvede svetovni davek na finančne transakcije, s katerim bi reševali svetovne izzive, kot je revščina, naj se razišče učinek prelivanja vseh državnih in evropskih davčnih politik na države v razvoju ter naj se pri sprejemanju zakonodaje na tem področju spoštuje načelo usklajenosti politik za razvoj;

55.

poziva Komisijo in države članice, naj prilagodijo svoj pristop k migracijam, da bi razvili migracijsko politiko, ki bo skladna z 10. ciljem trajnostnega razvoja in bo temeljila na dejstvenem odnosu do migrantov in prosilcev za azil, in da bi ukrepali zoper ksenofobijo in diskriminiranje migrantov pa tudi vlagali v poglavitne dejavnike človeškega razvoja; ponavlja svoj pomislek, da bi nove politike in finančni instrumenti, s katerimi naj bi odpravili temeljne vzroke za nedovoljene in prisilne migracije, utegnili škodovati razvojnim ciljem, in poziva Evropski parlament, naj pridobi večjo nadzorno vlogo v zvezi s tem in tako zagotovi, da bodo nova orodja financiranja skladna s pravno podlago, načeli in zavezami EU, zlasti pa z Agendo 2030; opozarja, da je glavni cilj razvojnega sodelovanja izkoreninjenje revščine ter dolgoročni gospodarski in socialni razvoj;

56.

pozdravlja poudarek na vlaganju v mlade kot glavne uresničevalce ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da je treba izkoristiti demografski potencial držav v razvoju z ustreznimi javnimi politikami in naložbami v izobraževanje mladih in zdravje, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in izobraževanjem; poudarja, da je priložnost za spodbujanje enakosti spolov in okrepljeno vlogo žensk eden bistvenih elementov usklajenosti politik za razvoj, in poziva EU, naj to vključi v vsa področja zunanjega ukrepanja; priznava, da je treba osrednje elemente človekovega razvoja in človeškega kapitala postaviti na prvo mesto, da se zagotovi trajnostni razvoj;

57.

poziva EU in države članice, naj zagotovijo potrebna sredstva in politično pozornost, da bi zagotovile, da bo načelo enakosti spolov ter krepitev vloge žensk in deklet v ospredju izvajanja Agende 2030;

58.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da javni proračuni ne bodo v nasprotju s cilji trajnostnega razvoja; meni, da je treba za čimprejšnje in uspešno izvajanje Agende 2030 precej pospešiti zelene naložbe, inovacije in rast v EU, ter priznava, da so potrebna nova orodja financiranja in različni pristopi k sedanji naložbeni politiki, kot je postopna odprava okolju škodljivih subvencij in projektov z visokimi emisijami; poziva, naj se zagotovi strategija, s katero bodo mednarodna in druga podjetja v svoj poslovni model, mednarodni vlagatelji pa v svoje naložbene strategije vključili okoljske in socialne dejavnike ter dejavnike upravljanja, da bi se preusmerili v trajnostno financiranje in nehali vlagati v fosilna goriva;

59.

poziva, da bi z večletnim finančnim okvirom za obdobje po letu 2020 preusmerili proračun Unije k izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in zagotovili ustrezna finančna sredstva za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja; poziva k večjemu vključevanju trajnostnega razvoja v vse mehanizme financiranja in vse proračunske vrstice, in ponavlja, da ima dolgoročna skladnost politik pomembno vlogo pri zmanjševanju stroškov; poudarja, da je kohezijska politika osrednja naložbena politika EU in da je treba za vse strukturne in naložbene sklade EU, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, horizontalno uporabljati merila trajnosti in cilje na podlagi uspešnosti, če želimo zares celovito preiti na trajnostno in vključujočo gospodarsko rast;

60.

poziva Evropsko investicijsko banko (EIB), naj zagotovi, da bo sledila evropskim vrednotam in pri dodeljevanju posojil uporabljala stroga merila trajnosti, zlasti pa, da bodo posojila v energetskem in prometnem sektorju usmerjena v nizkoogljične in trajnostne projekte;

61.

poziva EIB, naj do leta 2030 nameni 40 % posojilnega portfelja za nizkoogljično rast, ki bo odporna proti podnebnim spremembam;

62.

poziva EIB, naj več sredstev nameni za pobudo ELENA za zagotavljanje nepovratnih sredstev za tehnično pomoč pri izvajanju projektov in programov na področju energijske učinkovitosti, distribuiranih obnovljivih virov energije in mestnega prometa;

63.

priznava, da je odporna in trajnostna infrastruktura poglavitno načelo za doseganje trajnostne prihodnosti z nizkimi emisijami ogljika in da prinaša številne druge koristi, kot je trajnost in izboljšana zaščita pred požari in poplavami; meni, da bo prehod v trajnostno družbo mogoče doseči le, če bomo spoštovali načelo, da je energijska učinkovitost na prvem mestu, in še naprej povečevali učinkovitost električnih naprav, električnih omrežij in stavb, obenem pa razvijali sisteme shranjevanja; priznava, da je največ potenciala za energijsko učinkovitost v stavbah, in poziva EU, naj se zaveže, da bodo do leta 2050 vse stavbe trajnostne, brezogljične in energijsko učinkovite in pri tem skoraj ne bo povpraševanja po energiji, preostala potrebna energija pa bo zagotovljena iz obnovljivih virov; poziva k pospešenemu povečanju deleža obnovljivih virov energije v energetski mešanici; svari pred odvisnostjo od netrajnostne infrastrukture in poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za urejen prehod na nizkoogljično gospodarstvo in korenito preusmeritev infrastrukturnega razvoja, da bi omilili sistemska gospodarska tveganja, povezana z visokoogljičnimi finančnimi sredstvi;

64.

poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost trajnostni mobilnosti in izboljšajo sisteme lokalnega javnega prevoza ob upoštevanju posebnosti v posameznih državah ter na podlagi resničnih potreb državljanov; meni, da mora biti finančna podpora EU za razvoj prometnega sektorja in infrastrukture usmerjena v cilje, ki državam članicam prinašajo resnično dodano vrednost;

65.

poudarja, da ima korupcija velik vpliv na okolje in da je trgovina z ogroženimi prostoživečimi vrstami, minerali in dragimi kamni ter z gozdnimi proizvodi, kot je les, neločljivo povezana s korupcijo; nadalje poudarja, da trgovina s prostoživečimi vrstami lahko dodatno ogrozi ogrožene vrste, medtem ko nezakonita sečnja lahko povzroči izgubo biotske raznovrstnosti in povečanje ogljikovih emisij, kar prispeva k podnebnim spremembam; poudarja, da so za organizirane kriminalne združbe dobički visoki, tveganja pa majhna, ker so kazniva dejanja zoper gozdove le redko preganjana, kazni pa niso ustrezne glede na resnost kaznivega dejanja; opozarja, da je Konvencija Združenih narodov proti korupciji s celovitim poudarkom na preprečevanju korupcije, učinkovitemu izvrševanju zakonodaje, mednarodnemu sodelovanju in odvzemu premoženja lahko učinkovito orodje za boj proti korupciji v okoljskem sektorju; poziva države članice, naj v okoljsko zakonodajo in politike vključijo protikorupcijske strategije, kot sta preglednost in odgovornost, ter okrepijo demokracijo in dobro upravljanje; poudarja, da bo boj proti korupciji v okoljskem sektorju pomagal zagotoviti enak dostop do bistvenih virov, kot sta voda in čisto okolje, in da je bistvenega pomena za zaščito našega okolja in zagotavljanje trajnostnega razvoja;

66.

priznava pomen kulture in kulturne udeležbe pri uresničevanju agende trajnostnega razvoja, pa tudi vlogo kulture v zunanjih odnosih in razvojni politiki; poziva k ustrezni podpori za kulturne ustanove in organizacije pri uresničevanju agende trajnostnega razvoja ter nadaljnji krepitvi povezav med raziskovalci, znanostjo, inovacijami in umetnostjo;

67.

opozarja, da kulturna udeležba izboljšuje fizično in duševno zdravje in blaginjo, pozitivno vpliva na šolski in poklicni uspeh, pomaga ljudem, ki najbolj tvegajo socialno izključenost, pri vključitvi na trg dela in torej močno prispeva k doseganju številnih ciljev trajnostnega razvoja;

68.

je močno zaskrbljen, ker najnovejša poročila raziskave PISA kažejo razlike v uspešnosti izobraževalnih sistemov držav članic; poudarja, da so ustrezno financirani sistemi izobraževanja in usposabljanja, ki so dostopni vsem, odločilnega pomena za enakost in socialno vključenost ter za uresničevanje postavk iz 4. cilja trajnostnega razvoja in da lahko kakovostno izobraževanje okrepi vlogo ranljivih ljudi in manjšin, oseb s posebnimi potrebami ter žensk in deklet; obžaluje, da je problem visoke brezposelnosti med mladimi tako trdovraten; ugotavlja, da je izobraževanje osrednjega pomena pri razvoju samozadostnih družb; poziva EU, naj poveže kakovostno izobraževanje, tehnično in poklicno usposabljanje in sodelovanje z industrijo kot bistven pogoj za zaposljivost mladih in dostop do kakovostnih delovnih mest;

69.

poziva EU in njene države članice, naj zaščitijo regionalne manjšinske in manj razširjene jezike ter jezikovno raznolikost in zagotovijo, da pri vključevanju ciljev trajnostnega razvoja v evropski politični okvir in prihodnje prednostne naloge Komisije ne bo jezikovne diskriminacije;

70.

meni, da bi bilo treba v vsem evropskem okviru politik spodbujati kulturno raznolikost in varstvo naravne dediščine, tudi prek izobraževanja;

71.

poziva države članice, naj prednostno obravnavajo okoljsko in gospodarsko preobrazbo industrijskih območij v različnih regijah Evrope, ki povzročajo visoko raven onesnaženosti ekosistemov in izpostavljajo lokalno prebivalstvo velikim tveganjem za zdravje;

72.

poudarja, da bo imela agenda EU za mesta pomembno vlogo pri izvajanju svetovne nove agende za mesta, in pozdravlja razvoj na področju politike, ki mestom in regijam omogoča sinergijske zelene naložbe; pozdravlja pobude, kot sta nagrada zeleni list in Konvencija županov za podnebje in energijo, ter nadalje poudarja, da imajo mesta in regije nepogrešljivo vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, saj trajnost zahteva sodelovalne in dolgoročne pristope na vseh upravnih ravneh in v vseh sektorjih;

73.

želi spomniti, da se z agendo 2030 priznava, da na hrano, preživetje in gospodarjenje z naravnimi viri ne moremo več gledati ločeno; poudarja, da so osredotočanje na razvoj podeželja in naložbe v kmetijstvo – pridelki, živina, gozdarstvo, ribolov in ribogojstvo – močno orodje za odpravo revščine in lakote ter za zagotovitev trajnostnega razvoja; opozarja, da ima kmetijstvo pomembno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je velike ambicije ciljev trajnostnega razvoja mogoče doseči le s sodelovanjem – sever-jug, jug-jug in tristransko sodelovanje – ter z globalnimi partnerstvi med številnimi akterji in na širokem nizu področij;

74.

pozdravlja namero, da bi trajnostni razvoj vključili v trgovinsko in naložbeno politiko, in poziva, naj EU pri oblikovanju politik bolje obravnava učinke oskrbe s primarnimi proizvodi in naravnimi viri v EU in zunaj nje; poziva k ponovnemu razmisleku o naložbeni politiki in k široki uporabi inovativnih orodij za financiranje doseganja ciljev trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo preverjanje trajnostnega razvoja pri prihodnjih trgovinskih sporazumih pregledno;

75.

poziva Komisijo, naj s sodelovanjem ustreznih deležnikov oblikuje in zagotovi posebno prilagojeno podporo za marginalizirana gospodinjstva in gospodinjstva z nizkimi dohodki ter skupine, kot so Romi, da bi jim zagotovili zdravo življenje ter dostop do osnovnih storitev in zdravih, čistih in naravnih virov, kot so zrak, voda, cenovno dostopna in sodobna energija ter zdrava prehrana, kar bi prispevalo tudi k doseganju 1., 10. in 15. cilja trajnostnega razvoja o odpravi revščine, zmanjšanju neenakosti ter spodbujanju miroljubnih in vključujočih družb;

76.

ugotavlja – tako kot v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 – da so invalidi izpostavljeni zelo velikemu tveganju revščine, brez ustreznega dostopa do osnovnih pravic, kot so izobraževanje, zdravje in zaposlovanje;

77.

meni, da pobude EU za načrtovanje trajnosti v prihodnosti ne smejo zanemariti širšega razmisleka o vlogi živali kot čutečih bitij in njihovega dobrega počutja, ki ga prevladujoči sistemi proizvodnje za potrošnjo pogosto zanikajo; poudarja, da mora EU čim prej izpolniti politične in zakonodajne vrzeli v zvezi z dobrim počutjem živali, kot to zahteva tudi vedno večje število evropskih državljanov;

78.

poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja in financiranje za ozaveščanje, usmerjene izobraževalne kampanje ter povečanje zavez in ukrepov državljanov na področju trajnostnega razvoja;

79.

poziva Komisijo in države članice, naj do leta 2020 prenehajo spodbujati biogoriva, pridobljena iz palmovega olja in soje, saj to povzroča krčenje gozdov in šotišč; poleg tega poziva k uvedbi enotne sheme certificiranja za palmovo olje, ki vstopa na trg EU, ki bo zagotavljala družbeno odgovoren izvor palmovega olja;

80.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj si še bolj zavzeto prizadevajo sprejeti učinkovite ukrepe za odpravo slabe kakovosti zraka, zaradi katerega v EU vsako leto prezgodaj umre več kot 430 000 ljudi; poziva Komisijo, naj zagotovi izvrševanje nove in veljavne zakonodaje, pospeši pravne ukrepe proti državam članicam, ki ne spoštujejo zakonodaje o onesnaženosti zraka, in predlaga novo, učinkovito sektorsko zakonodajo za odpravo slabe kakovosti zunanjega zraka in različnih virov onesnaževanja, obravnava pa naj tudi emisije metana; poudarja, da je EU še vedno daleč od doseganja ravni kakovosti zraka, ki so zanjo določene, kljub temu da so precej nižje od tistih, ki jih je priporočila Svetovna zdravstvena organizacija;

81.

ugotavlja, da se je Komisija lotila vprašanja slabe kakovosti zraka v Evropi in je začela nekatere postopke za ugotavljanje kršitev, zlasti zaradi ponavljajočih se preseganj mejnih vrednosti NO2, določenih v Direktivi 2008/50/ES;

82.

opozarja, da je zmanjšanje obremenitve s hrupom eno od meril kakovosti, ki do leta 2020 ne bodo doseženi; poudarja, da v EU zaradi koronarne srčne bolezni in kapi, povezanih z izpostavljenostjo hrupu, vsako leto prezgodaj umre vsaj deset tisoč ljudi in da je bila leta 2012 približno četrtina prebivalstva v EU izpostavljena ravnem hrupa, ki presegajo mejne vrednosti; poziva države članice, naj kot prednostno obravnavajo spremljanje ravni hrupa, da bi se zagotovilo spoštovanje mejnih vrednosti za zunanje in notranje okolje; poleg tega poziva k ukrepom proti obremenitvi s hrupom;

83.

poudarja, da se po podatkih Komisije več kot 50 % žit v EU porabi za krmo živali; ugotavlja, da je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo opozorila, da bi nadaljnja poraba žit za živalsko krmo lahko ogrozila prehransko varnost, saj bi se zmanjšala količina žita, ki je na voljo za prehrano ljudi;

84.

poudarja prispevek živinorejskega sektorja h gospodarstvu EU in trajnostnemu kmetijstvu, zlasti ob vključitvi v pridelovalne sisteme; opozarja na možnosti aktivnega upravljanja kroženja hranilnih snovi v živinorejskem sektorju, da bi se zmanjšali vplivi emisij CO2, amoniaka in dušika na okolje; opozarja tudi na potencial celostnega kmetijstva, saj lahko prispeva k boljšemu delovanju kmetijskega ekosistema in k podnebju prijaznemu kmetijstvu;

85.

opozarja, da bi lahko ženske v kmetijstvu v državah v razvoju povečale pridelke kmetij za 20 do 30 %, če bi imele enak dostop do virov kot moški; poudarja, da bi lahko s tem pridelkom število stradajočih oseb na svetu zmanjšali za 12 do 17 %;

86.

poudarja zlasti temeljno vlogo žensk na družinskih kmetijah, ki pomenijo glavno socialno-ekonomsko celico na podeželju, pri skrbi za pridelavo živil, ohranjanju tradicionalnega znanja in spretnosti, kulturni identiteti in varstvu okolja, ob upoštevanju, da se ženske na podeželju soočajo tudi z razlikami v plačah in pokojninah;

87.

ker mora Komisija v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom izvesti presojo vpliva na okolje, ki ga ima potrošnja v Uniji v globalnem kontekstu; poudarja pozitiven vpliv, ki ga ima lahko trajnostni življenjski slog na zdravje ljudi in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; opozarja Komisijo, da cilj trajnostnega razvoja št. 12.8 zahteva informiranje in ozaveščanje javnosti o trajnostnem razvoju in trajnostnih življenjskih stilih; zato Komisijo in države članice poziva, naj oblikujejo programe za večje osveščanje javnosti o vplivu različnih vrst porabe na človekovo zdravje, okolje, prehransko varnost in podnebne spremembe; poziva Komisijo, naj nemudoma objavi sporočilo o trajnostnem evropskem prehranskem sistemu;

88.

ugotavlja, da morajo vlade, če želijo doseči cilj št. 12.8, zagotoviti, da bodo imeli vsi ljudje ustrezne informacije in znanje o trajnostnem razvoju in življenju v soglasju z naravo; zato Komisijo in države članice poziva, naj oblikujejo programe za večje osveščanje javnosti o vplivu obsega porabe na človekovo zdravje, okolje, prehransko varnost in podnebne spremembe;

89.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo celovit okvir politike EU za globalne zdravstvene izzive, kot so HIV/aids, tuberkuloza, hepatitis C in protimikrobna odpornost, pri čemer naj upoštevajo različne razmere v državah članicah EU in njihovih sosednjih državah, v katerih je obremenjenost zaradi virusa HIV in multirezistentne tuberkuloze največja, ter posebne izzive, s katerimi se soočajo; poziva Komisijo in Svet, naj prevzameta odločno politično vlogo v dialogu z državami, kjer bolezni povzročajo veliko breme, vključno s sosednjimi državami v Afriki, vzhodni Evropi in osrednji Aziji, in tako zagotovita, da bodo vzpostavljeni načrti za trajnostni prehod na nacionalno financiranje, da bi bili programi za boj proti HIV in tuberkulozi po umiku podpore mednarodnih donatorjev učinkoviti in da bi se neprekinjeno izvajali in krepili, ter naj s temi državami še naprej tesno sodelujeta pri zagotavljanju, da prevzamejo odgovornost za odziv na HIV in tuberkulozo;

90.

priznava učinkovitost predekspozicijske profilakse za preprečevanje virusa HIV/aidsa; poziva Komisijo in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, naj priznata, da za virus HIV/aids obstaja tudi preventivno zdravljenje;

91.

priznava, da so spolno in reproduktivno zdravje in pravice glavno gonilo s potencialom za izkoreninjenje večdimenzionalne revščine in da bi jih bilo vedno treba priznati kot pogoj za zdravo življenje in enakost spolov; poudarja, da bi bilo treba temu področju nameniti več pozornosti, saj je na žalost še vedno obravnavano kot nišno vprašanje, čeprav je zelo pomembno za enakost spolov, osamosvajanje mladih, človeški razvoj in končno izkoreninjenje revščine; poudarja, da je to majhen napredek glede na prejšnje pristope EU, še vedno pa spolno in reproduktivno zdravje in pravice niso priznani kot glavno gonilo za doseganje trajnostnega razvoja; ugotavlja, da je stališče EU v zvezi s tem nedosledno, kot se kaže v tem svežnju: Komisija v sporočilu o Agendi 2030 priznava ukrepanje EU na tem področju le v zvezi z zdravjem, v sporočilu o soglasju pa le v zvezi z enakostjo spolov; zato poziva Komisijo in države članice, naj od ZDA še naprej zahtevajo, naj razmisli o svojem stališču glede pravila o globalni prepovedi („global gag“);

92.

poudarja, da je treba še naprej spodbujati zdravstvene raziskave, da bi razvili nove in izboljšane, dostopne, cenovno dostopne in primerne zdravstvene rešitve za HIV/aids, tuberkulozo in druge, z revščino povezane in zanemarjene bolezni, nastajajoče epidemije in protimikrobno odpornost;

93.

poudarja, da kmetijski sektor EU že prispeva k trajnosti; ugotavlja pa, da je treba skupni kmetijski politiki omogočiti, da se bo lahko bolje spopadala s trenutnimi in prihodnjimi izzivi; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko skupna kmetijska politika in trajnostni sistemi kmetovanja najbolje prispevali k ciljem trajnostnega razvoja, s čimer bi zagotovili stabilno, varno in hranljivo hrano ter varovanje in pospeševanje naravnih virov ob hkratnem spopadanju s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo, naj v okviru prihodnjega sporočila o skupni kmetijski politiki po letu 2020 pripravi predloge za nadaljnje izboljšanje učinkovitosti okoljskih ukrepov in zagotovi doseganje ciljev trajnostnega razvoja 2, 3, 6, 12, 13, 14 in 15; prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja lokalno in ekološko pridelano hrano, ki ima majhen ogljični odtis ter majhen vpliv na zemljišča in porabo vode; poudarja pomen kmetijskih ekosistemov in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi in zagotavljanja spodbud za trajnostno obnovo opuščenih kmetijskih površin; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo vse politike EU dejansko dosegle zastavljene cilje s strogim spoštovanjem in večjo skladnostjo med različnimi politikami; poudarja, da je to posebej pomembno zaradi trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in s tem povezanimi instrumenti v okviru skupne kmetijske politike;

94.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo kmetijsko-ekološko tranzicijo in čim bolj zmanjšajo uporabo pesticidov, škodljivih za zdravje in okolje, ter v okviru skupne kmetijske politike uvedejo ukrepe za zaščito in podporo ekološkega ter biodinamičnega kmetovanja;

95.

poziva Komisijo in države članice, naj v najkrajšem možnem času preoblikujejo pravila EU v zvezi z odobritvijo pesticidov in določijo zavezujoče cilje za zmanjšanje njihove uporabe;

96.

opozarja, da evropsko kmetijstvo zagotavlja na milijone delovnih mest na podeželju, in sicer v kmetijskem in drugih sektorjih, pri čemer zagotavlja oskrbo z živili, prehransko varnost in privlačnost podeželja kot prostora, kjer je mogoče živeti, delati in si odpočiti; nadalje poudarja, da pokrajine z veliko biotsko raznovrstnostjo in veliko naravno vrednostjo privabljajo ljudi na podeželje in podeželskim območjem prinašajo dodano vrednost; se zaveda velike vrednosti politike razvoja podeželja pri gradnji uspešnih, odpornih in dinamičnih podeželskih skupnosti in gospodarstev; poudarja, da je za uresničevanje tega bistven boljši dostop kmetov do virov;

97.

poziva, naj se pri razvoju kmetijstva v ospredje postavi družinska kmetijska podjetja z boljšo uporabo evropskih skladov, kot je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), pri tem pa posebno pozornost nameni malim in srednjim kmetijskim podjetjem, izmenjuje in prenaša izkušnje, izkorišča prednosti lokalnih in regionalnih vrednostnih in proizvodnih verig in regionalnega zaposlovanja ter bolj poudarja povezave s primestnimi območji in neposredno prodajo, kar se je v številnih delih EU izkazalo za uspešen model; meni, da je sposobnost kmetov, da s svojim delom ustvarijo pravičen dohodek, osnovni pogoj za trajnost evropskega kmetijstva in jamstvo za njihovo blaginjo;

98.

opozarja, da bi bilo treba zagotoviti ustrezne javne storitve, zlasti varstvo otrok in oskrbo starejših, saj so te storitve še posebej pomembne za ženske, ki imajo že od nekdaj pomembno vlogo pri skrbi za mlajše in starejše družinske člane;

99.

poudarja pomembno vlogo tradicionalnega znanja in živil, zlasti v najbolj oddaljenih regijah ter v gorskih in prikrajšanih območjih EU, ter prispevek evropskih shem kakovosti, kot je zaščitena geografska označba, za lokalno gospodarstvo; želi spomniti na soglasno podporo Parlamenta razširitvi takšne zaščite na širši nabor regionalno proizvedenega blaga; v zvezi s tem poudarja tudi vlogo evropskih shem kakovosti (ZOP/ZGO/ZTP) pri nudenju in ohranjanju življenjskih pogojev na teh območjih; priznava, da so te sheme bolj poznane le v nekaterih državah članicah in poziva k ozaveščanju o njihovih prednostih v vsej Uniji;

100.

poudarja prispevek sredozemskega gozda in kmetijsko-gozdarskega sistema dehesa, ki usklajeno združuje trajnostno in ekstenzivno živinorejo ter kmetijske in gozdarske dejavnosti, k ciljem ohranjanja in zagotavljanja trajnosti biotske raznovrstnosti, to pa z namenom priznanja in podpore v okviru skupne kmetijske politike;

101.

poudarja pomen bioenergije za kmetije in biogospodarstvo ter objektov za proizvodnjo, skladiščenje in distribucijo energije iz obnovljivih virov ter njeno uporabo na kmetijah, saj z dodatnimi možnostmi za prihodek prispevajo k dohodkovni varnosti kmetov ter ustvarjajo in ohranjajo visokokakovostna delovna mesta na podeželju; poudarja, da je treba bioenergijo razvijati na trajnosten način in da ne sme ovirati proizvodnje živil in krme; poudarja, da bi bilo treba potrebe po energiji pokrivati s spodbujanjem uporabe odpadkov in stranskih proizvodov, ki jih ni mogoče uporabiti v drugih postopkih;

102.

ugotavlja, da lahko gojenje stročnic z rotacijo prinese koristi za vse: za kmete, živali ter potrebe na področju biotske raznovrstnosti in podnebja; poziva Komisijo, naj pripravi beljakovinski načrt, ki bo vključeval stročnice v rotaciji;

103.

meni, da je potreben nadaljnji napredek na področju preciznega kmetovanja, digitalizacije, racionalne uporabe energije, gojenja rastlin in vzreje živali ter vključevanja integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi, saj bo večja učinkovitost na podlagi ciljev trajnostnega razvoja in biotske raznovrstnosti prispevala k zmanjšanju potreb po zemljiščih in vplivov kmetijstva na okolje; meni, da bi uporaba biotske raznovrstnosti v korist kmetov lahko pomagala izboljšati dohodke, zdravje in rodovitnost tal, varovati rastline pred škodljivimi organizmi in izboljšati opraševanje; zato poudarja pomen izboljšanega regulativnega okvira, da se zagotovi pravočasen, učinkovit in uspešen postopek odločanja; poudarja, da bi te pametne rešitve morale spodbujati in podpirati pobude, prilagojene potrebam majhnih kmetij, da bi mogle tudi brez ekonomije obsega izkoristiti nove tehnologije;

104.

meni, da je zelo pomembno ohraniti in razvijati zmogljivost tradicionalnih in lokalnih pasem, ob upoštevanju njihove sposobnosti prilagajanja značilnostim svojega domačega okolja, ter da je treba spoštovati pravico kmetov, da samostojno žlahtnijo rastline ter hranijo in si izmenjujejo semena različnih vrst in sort, da bi se zagotovila genska raznovrstnost kmetijstva; zavrača vse poskuse patentiranja življenja, rastlin in živali, genskega materiala ali osnovnih bioloških procesov, zlasti kadar gre za avtohtone seve, vrste in značilnosti;

105.

poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt in ustanovi skupino strokovnjakov ter si tako prizadeva za bolj trajnosten sistem celostnega upravljanja varstva rastlin; poudarja, da je potreben sistem zatiranja škodljivcev, pri katerem bi se izboljšala interakcija med prizadevanji pri gojenju rastlin, naravnimi sistemi zatiranja in uporabo pesticidov;

106.

meni, da bi bilo treba spodbujati razpoložljivost širokopasovnih povezav in izboljšati storitve prevoza na podeželju, kar bi prispevalo k doseganju ciljev okoljske trajnosti in spodbujalo rast na podeželju, ki bi bila povsem trajnostna z okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika;

107.

poudarja, da je treba kulturo vključiti v ukrepe Komisije za zagotavljanje trajnosti in s tem jasno poudariti vlogo, ki jo ima kultura pri gospodarskem razvoju, ustvarjanju delovnih mest, spodbujanju demokracije, socialne pravičnosti in solidarnosti, spodbujanju kohezije, boju proti socialni izključenosti in revščini ter odpravi generacijskih in demografskih razlik; poziva Komisijo, naj kulturo vključi med cilje, opredelitve, orodja in merila za oceno svoje strategije na področju ciljev trajnostnega razvoja;

108.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) A/RES/70/1.

(2) Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.

(4) https://ec.europa.eu/epsc/sites/epsc/files/strategic_note_issue_18.pdf

(5) Sporočilo Komisije z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244).

(6) Poročilo Komisije z dne 2. oktobra 2015 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (COM(2015)0478).

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0034.

(8) https://unstats.un.org/sdgs/report/2016/goal-13/(Ni na voljo v slovenščini)

(9) Poročilo Evropske agencije za okolje št. 30/2016, Poročilo o okoljskih kazalnikih za leto 2016 – podpora za spremljanje 7. akcijskega programa za okolje: https://www.eea.europa.eu/publications/environmental-indicator-report-2016.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/168

P8_TA(2017)0316

Spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU (2016/2250(INI))

(2018/C 334/19)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 52 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki v odstavku 1 določa, da se Pogodbi uporabljata za države članice, v odstavku 2 pa navaja, da je njuna ozemeljska veljavnost določena v členu 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju točke 1 prvega pododstavka člena 355 PDEU, kakor je bila spremenjena s sklepoma Evropskega sveta z dne 29. oktobra 2010 o spremembi položaja otoka Saint-Barthélemy v razmerju do Evropske unije (2010/718/EU) in z dne 11. julija 2012 o spremembi položaja Mayotteja v razmerju do Evropske unije (2012/419/EU), ki določa, da se določbe Pogodb uporabljajo za najbolj oddaljene regije v skladu s členom 349 PDEU,

—

ob upoštevanju člena 349 PDEU, ki najbolj oddaljenim regijam priznava poseben status, predvideva sprejetje posebnih ukrepov, „ki so zlasti namenjeni opredelitvi pogojev uporabe Pogodb za te regije, vključno s skupnimi politikami“, in določa, da se ti ukrepi med drugim nanašajo „na področja, kot so carinska in trgovinska politika, davčna politika, prostotrgovinske cone, kmetijska in ribiška politika, pogoji za preskrbo s surovinami in bistvenimi izdelki za široko porabo, državne pomoči ter pogoji dostopa do strukturnih skladov in horizontalnih programov Unije“,

—	ob upoštevanju člena 107(3)(a) PDEU, ki določa, da je pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja najbolj oddaljenih regij lahko združljiva z notranjim trgom,

—	ob upoštevanju naslova XVIII PDEU, ki določa cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter opredeljuje strukturne finančne instrumente za njegovo izpolnitev,

—	ob upoštevanju člena 7 PDEU, v skladu s katerim Unija skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti,

—	ob upoštevanju vseh sporočil Evropske komisije o najbolj oddaljenih regijah,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o najbolj oddaljenih regijah, zlasti svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o vlogi kohezijske politike v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije v okviru EU 2020 (1) ter svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi Evropske unije (2),

—	ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015 (3),

—	ob upoštevanju poročila Komisije z dne 15. decembra 2016 o izvajanju režima posebnih ukrepov za kmetijstvo v korist najbolj oddaljenih regij Unije (POSEI) (COM(2016)0797),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o posodobitvi področja državnih pomoči EU (COM(2012)0209),

—

ob upoštevanju memoranduma, ki so ga v Cayennu (5. marca 1999) podpisale najbolj oddaljene regije, dopolnjenega s skupnim memorandumom, podpisanim maja 2010 med Španijo, Francijo, Portugalsko in najbolj oddaljenimi regijami, ki določa, da bi morala EU spodbujati trajnostni razvoj najbolj oddaljenih regij s krepitvijo naravnih in kulturnih dobrin najbolj oddaljenih regij ter hkrati spodbujati načela enakih možnosti, partnerstva, sorazmernosti in skladnosti politik EU,

—	ob upoštevanju sklepne deklaracije z dne 22. in 23. septembra 2016 po 21. konferenci predsednikov najbolj oddaljenih regij Evropske unije in skupnega memoranduma najbolj oddaljenih regij, podpisanega na četrtem forumu najbolj oddaljenih regij Evropske unije 30. in 31. marca 2017 v Bruslju,

—	ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (4),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0226/2017),

ker člen 349 PDEU priznava posebne socialne in gospodarske razmere najbolj oddaljenih regij, katerih razvoj zaradi svoje stalnosti in součinkovanja strukturno močno otežujejo nekateri dejavniki (oddaljenost, otoška lega, majhnost, težavna topografija in podnebje, odvisnost od maloštevilnih proizvodov …);

B.	ker je Sodišče v sestavi velikega senata v svoji temeljni sodbi z dne 15. decembra 2015 podalo poglobljeno razlago člena 349 PDEU;

ker v tej sodbi Sodišče potrjuje zlasti, da se akti, katerih namen je uvesti posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, lahko sprejmejo na pravni podlagi člena 349, da ta pravna podlaga omogoča odstopanja tako od primarne kot sekundarne zakonodaje in da seznam področij, ki jih zajema besedilo člena 349, ni izčrpen, saj „pisci PDEU niso imeli namena določiti izčrpnega seznama vrst ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti na podlagi tega člena“;

ker so v zvezi z uporabo Pogodb za najbolj oddaljene regije člen 52 PEU ter člena 349 in 355 PDEU med seboj povezani, ker se na podlagi točke 1 prvega pododstavka člena 355 PDEU določbe Pogodb uporabljajo za najbolj oddaljene regije v skladu s členom 349 PDEU in ker to sklicevanje na Pogodbi zajema sekundarno zakonodajo;

E.	ker je treba člen 349 PDEU brati skupaj z drugimi členi Pogodbe, zlasti s členom 7, ki določa, da „Unija skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“;

F.	ker načeli enakosti in nediskriminacije opravičujeta drugačno obravnavo v primeru določenih razmer, da se na koncu omogoči enakost pri uporabi evropskega prava;

G.	ker je cilj člena 349 PDEU zagotoviti razvoj najbolj oddaljenih regij in njihovo vključevanje tako v evropski prostor kot v njihov geografski prostor ter jim pri tem omogočiti, da izkoristijo evropske politike in, kjer je to ustrezno, posebne ukrepe, prilagojene njihovim razmeram in potrebam;

H.	ker imajo najbolj oddaljene regije privilegiran položaj z geostrateškega vidika in z vidika raziskav, povezanih s podnebnimi spremembami in biotsko raznovrstnostjo;

I.	ker po ocenah Komisije modro gospodarstvo EU zagotavlja približno 5,4 milijona delovnih mest in bruto dodano vrednost v višini približno 500 milijard EUR na leto;

opozarja, da člen 7 PEU Komisiji dodeljuje vlogo varuha Pogodb; poudarja, da so najbolj oddaljene regije v celoti vključene v Evropsko unijo in njen pravni red, njihove posebne razmere pa so priznane s Pogodbama, zlasti v členu 349 PDEU, ki določa načelo in omogoča pravico do prilagoditve, obravnavane na ravni različnih politik Unije;

poudarja, da imajo najbolj oddaljene regije, čeprav so močno prikrajšane zaradi geografske oddaljenosti od Unije, tudi koristi od več pomembnih prednosti, kot so možnosti naraščanja s turizmom povezanih dejavnosti, izkoriščanja obnovljivih virov energije, razvoja krožnega gospodarstva, pa tudi povečanja vrednosti njihove bogate naravne dediščine in izredne biotske raznovrstnosti;

meni, da se je člen 349 PDEU uporabljal v omejenem obsegu in da bi ga bilo mogoče razlagati bolj inovativno in pozitivno, zlasti zaradi oblikovanja ad hoc programov in novih specifičnih politik na podlagi prednosti najbolj oddaljenih regij, da bi jim omogočili, da jih izkoristijo, zlasti na področjih, kot so obnovljivi viri energije, modra rast, raziskave in razvoj, trajnostni turizem, zaščita biotske raznovrstnosti in prilagajanje podnebnim spremembam; želi v zvezi s tem opozoriti na vlogo, ki jo je prevzela Unija, da bi najbolj oddaljenim regijam omogočila, da premagajo izzive in okrepijo svoje prednosti, vendar hkrati poudarja, da morajo države članice prevzeti večjo odgovornost, kar zadeva uporabo razpoložljivih instrumentov EU, ki jim lahko nudijo podporo pri zagotavljanju trajnostnega razvoja njihovih najbolj oddaljenih regij;

Stanje glede izvajanja člena 349 PDEU

izraža zaskrbljenost, da se členi pogodb, ki se nanašajo na najbolj oddaljene regije, doslej niso izvajali v največjem možnem obsegu, kar omejuje možnosti teh regij, da v celoti izkoristijo vključenost v Unijo in povečajo svojo konkurenčnost na posameznih geografskih območjih;

meni, da bi z razširjeno uporabo člena 349 PDEU omogočili boljše vključevanje najbolj oddaljenih regij v Unijo ter njihov razvoj in potencial ob doslednem upoštevanju njihovih posebnosti in strukturnih omejitev, pa tudi njihovih prednosti;

opozarja na politično voljo zakonodajalcev med pripravo drugega pododstavka člena 299 in nato člena 349 PDEU za oblikovanje celovite strategije, ki jo bodo spremljali posebni ukrepi v okviru različnih politik in instrumentov;

Želi opomniti, da je program možnosti za oddaljene in otoške regije (POSEI) program, ki v celoti upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij zaradi posebne uredbe na podlagi člena 349 PDEU ter prve alinee člena 42 in drugega odstavka člena 43 ter priznava dvojno načelo pripadnosti najbolj oddaljenih regij Uniji in popolne prilagoditve skupne evropske politike razmeram v teh regijah, zato je treba ta program nadalje izvajati, proučiti pa bi bilo treba tudi nove programe POSEI za druga področja politike Unije;

meni, da bo uspeh programa POSEI, če bodo ohranjene posebne določbe za najbolj oddaljene regije, namesto da bi se zgolj porazdelile med evropske horizontalne programe;

ugotavlja, da je Komisija sprejela več sporočil o najbolj oddaljenih regijah; obžaluje, da so se te različne evropske strategije za najbolj oddaljene regije doslej izvajale in konkretizirale le delno;

10.

zato zdaj poziva Komisijo, naj predlaga akcijski načrt, po potrebi z zakonodajnimi pobudami, ki bo omogočil izvajanje usklajene in učinkovite strategije za najbolj oddaljene regije, pri čemer bodo v celoti izkoriščene možnosti, ki jih omogoča člen 349 PDEU, zlasti glede oblikovanja posebnih programov in politik, predvsem z vidika inovativnosti in dolgoročnih naložb, prilagojenih njihovim potrebam po trajnostnemu razvoju; vztraja, da je treba tesno sodelovati z regionalnimi organi najbolj oddaljenih regij in deležniki; zato poziva institucije Unije, naj v sodelovanju z regionalnimi organi v najbolj oddaljenih regijah odprejo novo poglavje v odnosih med EU in temi regijami;

11.

pozdravlja delo Komisije na področju prenovljene strategije za najbolj oddaljene regije, ki bo sprejeta najpozneje konec leta 2017; poziva Komisijo, naj v svojo strategijo vključi podroben pristop za najbolj oddaljene regije in strateške okvire, ciljno usmerjene v potrebe po naložbah, skupaj z natančnimi cilji, ki so uresničljivi in jih je mogoče oceniti; spodbuja Francijo, Španijo in Portugalsko, naj zagotovijo večjo podporo za svoje najbolj oddaljene regije;

12.

opozarja, da člen 349 PDEU najbolj oddaljenim regijam omogoča, da pridobijo pomoč za tekoče poslovanje, ki ni časovno omejena in se postopoma ne zmanjšuje, na podlagi prožnejših postopkov, da se nadomestijo dodatni stroški, s katerimi se soočajo; opozarja, da se ta odstopanja nanašajo tako na finančne instrumente Unije kot na državno pomoč;

13.

opozarja, da je nujno treba zagotoviti trajnost instrumentov, določb in odstopanj, sprejetih za ohranitev stabilnosti, ki omogoča strukturni razvoj najbolj oddaljenih regij ob upoštevanju izvedenih ocen;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi natančen pregled pristopa za najbolj oddaljene regije ter preuči gospodarske in socialne razmere v vsaki od teh regij, da bi zagotovili boljše uresničevanje ciljev evropske politike za regionalni razvoj, zlasti kar zadeva nadomestitev zamude in trajnostni razvoj, da bi tem regijam omogočili, da se približajo povprečni stopnji razvoja v Evropi;

15.

poziva Komisijo, naj okrepi usklajenost med različnimi generalnimi direktorati glede spisov v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, da se zagotovi ustrezno obravnavanje vprašanj teh regij v evropskih politikah in strategijah; v zvezi s tem poudarja, da ima generalni sekretariat ključno vlogo pri zagotavljanju ustrezne uporabe člena 349 PDEU, saj se morajo za prilagoditev politik Evropske unije posebnostim najbolj oddaljenih regij odločitve sprejeti na najvišji politični ravni;

Kmetijska politika

16.

pozdravlja nedavno poročilo Komisije (COM(2016)0797), v katerem je ugotovljena pozitivna splošna uspešnost programov POSEI (2006–2014), meni, da se programi zdijo ključni za ohranjanje proizvodnje najbolj oddaljenih regij in da se upoštevajo novi cilji skupne kmetijske politike, ter priporoča, da se ohrani sedanja osnovna uredba, toda ob upoštevanju, da bodo po začetku veljavnosti sporazumov o prosti trgovini, ki bodo ali bi lahko resno vplivali na proizvodnjo teh regij, morda potrebne prilagoditve proračuna;

17.

meni, da je POSEI od vzpostavitve zelo uspešen;

18.

podpira sklepne ugotovitve iz poročila Komisije, v katerih Komisija poziva k utrditvi osnovne strukture programa POSEI, da se odpravi nevarnost opuščanja kmetijske proizvodnje in se preprečijo negativne posledice za zaposlenost, okolje in teritorialno razsežnost najbolj oddaljenih regij;

19.

meni, da je treba zagotoviti boljšo podporo diverzifikaciji proizvodnje v najbolj oddaljenih regijah in uvesti ukrepe za reševanje kriz na trgu, s katerimi se soočajo določeni sektorji, zlasti sektor paradižnika in živinorejski sektor, in za spodbujanje razvoja majhnih proizvodenj, kot so proizvodnje mlečnih proizvodov;

20.

želi opomniti, da zaporedne reforme skupne ureditve kmetijskih trgov (SUT) niso zadostno upoštevale posebnosti najbolj oddaljenih regij in poziva, naj se jih v prihodnosti bolje upošteva;

21.

ugotavlja, da ukinitev kvot in zajamčenih cen, ki jo je sprožila reforma SUT za sladkor iz leta 2005, ogroža pridelovalce trsnega sladkorja iz najbolj oddaljenih regij; vztraja, da je treba ohranjati vse posebne ukrepe, uvedene v okviru člena 349 PDEU za zagotavljanje trajne konkurenčnosti te industrije; poziva k uvedbi mehanizma pomoči za pridelovalce sladkornega trsa v primeru padca cen sladkorja na svetovnem trgu;

22.

poziva Komisijo, naj upošteva izjemen pomen proizvodnje mleka na Azorih, zagotavlja nadaljnjo podporo proizvajalcem in zagotovi dodatne ukrepe v primeru krize na trgu;

23.

opozarja, da ima proizvodnja banan izredno pomembno vlogo v socialno-ekonomskem okolju nekaterih najbolj oddaljenih regij; zato poziva, naj se podpora proizvajalcem ohrani in po potrebi poveča;

24.

poziva Komisijo, naj v svoje instrumente za obvladovanje in prepoznavanje kriz na trgu v različnih kmetijskih sektorjih, kot so banane, sladkor, rum, ribolov in mleko z opazovalno skupino za mleko, uvede jasno opredelitev krize na trgu v najbolj oddaljenih regijah in svoje kazalnike prilagodi stanju v teh regijah;

25.

obžaluje, da je zaradi razlik v režimih certificiranja ekološke pridelave med tretjimi državami in državami članicami Unije na tem trgu prisotno izkrivljanje konkurence v škodo tako evropskih proizvajalcev, ki delujejo v najbolj oddaljenih regijah, kot evropskih potrošnikov, ki so zavedeni glede dejanskih pogojev proizvodnje teh proizvodov; zato v okviru tekočih pogajanj o prihodnjih evropskih normah za pridelavo in označevanje ekoloških proizvodov poziva, naj veljavni režim enakovrednosti nadomesti skladnost, da se zagotovi poštena konkurenca med najbolj oddaljenimi regijami in tretjimi državami;

26.

meni, da je na podlagi člena 349 PDEU nujno sprejeti pravni okvir za proizvode z ekološko oznako in pravni okvir za sanitarno in fitosanitarno področje, ki bosta upoštevala značilnosti kmetijstva najbolj oddaljenih regij v tropskih razmerah;

27.

poziva Komisijo, naj spodbuja kmete iz najbolj oddaljenih regij k promociji kakovostnih proizvodov s podpiranjem uporabe logotipa teh regij in drugih oblik potrjevanja kakovosti;

28.

poudarja, da lahko diferenciacija in specializacija proizvodov dodatno pospešita in spodbudita lokalno proizvodnjo, predelavo in trženje živil in s tem zmanjšata sedanje razlike med najbolj oddaljenimi in drugimi regijami EU;

29.

poudarja, da zaradi zagotovitve skladnosti politik prostotrgovinski sporazumi med Unijo in tretjimi državami ne bi smeli ogrožati prizadevanj v najbolj oddaljenih regijah za modernizacijo in večjo konkurenčnost panog v teh regijah;

Trgovinska politika Evropske unije

30.

opozarja, da člen 207(3) PDEU zahteva, da so sporazumi s tretjimi državami, doseženi s pogajanji, „skladni z notranjo politiko in pravili Unije“;

31.

ugotavlja, da vedno večje število trgovinskih sporazumov s tretjimi državami, med katerimi so največje proizvajalke banan in sladkorja, spreminja porazdelitev trga, ustvarja pritisk na cene in ogroža konkurenčnost proizvajalcev teh živil v Skupnosti;

32.

zato ocenjuje, da trgovinska politika Unije ne bi smela ogrožati panog najbolj oddaljenih regij, saj imajo pomembno vlogo z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika;

33.

spodbuja, naj trgovinska pogajanja Unije odslej upoštevajo posebnosti in ranljive proizvode najbolj oddaljenih regij, zlasti banane, sladkor, rum, paradižnike in ribiške proizvode;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj bodo pozorne in pazljive pri varovanju interesov najbolj oddaljenih regij v pogajanjih v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz EU;

35.

poziva Komisijo, naj v skladu z zavezo, ki jo je podala v svojem sporočilu z dne 20. junija 2012, predlogom trgovinskih sporazumov, kot so sporazumi o gospodarskem partnerstvu, priloži ocene učinka, ki bi morale po potrebi upoštevati razsežnost najbolj oddaljenih regij, vključujejo pa naj posledice za najbolj oddaljene regije na okoljski, družbeni, gospodarski in teritorialni ravni; poziva, naj se v teh ocenah učinka ocenjujejo tudi kumulativni vplivi trgovinskih sporazumov na te regije;

36.

obžaluje, da do zdaj ni bila izvedena še nobena raziskava o posledicah prostotrgovinskih sporazumov na kmetijske panoge najbolj oddaljenih regij; obžaluje tudi, da se te regije niso upoštevale v poročilu Komisije z dne 15. decembra 2016 o kumulativnih učinkih trgovinskih sporazumov, in to v nasprotju z regulativnimi ureditvami iz programa POSEI;

37.

poziva, naj se v trgovinskih politikah Unije upošteva konkurenčne slabosti najbolj oddaljenih regij; poziva, naj se po potrebi zaradi zaščite proizvodnje v najbolj oddaljenih regijah ohranijo tarifne in netarifne ovire ter naj se učinkovito izvajajo zaščitne klavzule in stabilizacijski mehanizmi v primeru vpliva ali resnega tveganja za vpliv na proizvodnjo najbolj oddaljenih regij;

38.

poudarja omejitve načela enakovrednosti, zlasti za proizvode iz ekološkega kmetijstva, ki omogoča, da v Evropsko unijo prihajajo proizvodi iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo vseh evropskih zahtev; poziva k takojšnji uporabi načela skladnosti in okrepitvi nadzornih ukrepov;

39.

spodbuja povečanje vloge najbolj oddaljenih regij v zunanji politiki Evropske unije do njenih sosednjih držav, s čimer bi ta okrepila svojo zunanjo politiko na področju boja proti revščini, okoljske trajnosti, krepitve demokracije, kulturne izmenjave in enakosti spolov;

Trajnostna pomorska in ribiška politika ter modra rast

40.

opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija sprejme posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, tudi v zvezi s politikami s področja ribištva;

41.

poziva Komisijo, naj preuči možnost vzpostavitve podpornega sistema za trajnostni ribolov v najbolj oddaljenih regijah na podlagi člena 349 PDEU, ob upoštevanju dejavnosti in ukrepov v kmetijskem sektorju v okviru programa POSEI;

42.

poziva Komisijo in Svet, naj izvajata vsa priporočila iz resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. aprila 2017 o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah (5);

43.

poziva Unijo, naj se skupaj z najbolj oddaljenimi regijami razvije v svetovno pomorsko velesilo;

44.

poudarja, da lahko bogastvo oceanov ter sedanji in prihodnji tehnološki napredki prinesejo nove možnosti za rast v najbolj oddaljenih regijah; ocenjuje, da je trajnostna modra rast priložnost za omilitev strukturnih neenakosti med temi regijami in celinsko Evropo in da lahko pripomore k temu, da bodo najbolj oddaljene regije postale središče evropske politike prihodnosti;

45.

opozarja, da imajo najbolj oddaljene regije zaradi svoje lokacije pomemben položaj za pomorsko upravljanje, nadzorovanje obalnih voda, boj proti nezakonitemu ribolovu in izboljšanje varnosti prometa;

46.

spodbuja Unijo in zadevne države članice, naj še naprej vlagajo v morja in oceane, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, da bi zagotovile trajni in učinkoviti gospodarski razvoj njihovih izključnih ekonomskih con;

47.

pozdravlja študijo Komisije o potencialu za trajnostno modro rast v najbolj oddaljenih regijah in poziva k začetku izvajanja pravega evropskega programa za te regije, ki bo se bo med drugim odzival na izzive na področju prehranske varnosti, morskih in pomorskih raziskav ter biogospodarstva; poudarja, da imajo lahko nekatere dejavnosti, kot sta črpanje nafte in plina, ki se nahajata na morskem dnu, in iskanje mineralov v globokomorskih nahajališčih, resne posledice za občutljiva morska območja ter vznemirjajo morske vrste in občutljive ekosisteme;

48.

opozarja, da so zaščitena morska območja pomembna za najbolj oddaljene regije;

Kohezijska politika

49.

želi opomniti, da člen 349 PDEU za najbolj oddaljene regije določa poseben dostop do strukturnih skladov in da bi bilo treba zato vse te regije obravnavati kot „manj razvite regije“; pozdravlja ukrepe Komisije v korist najbolj oddaljenih regij v okviru štirih sporočil o najbolj oddaljenih regijah (iz let 2004, 2007, 2008 in 2012); poudarja pomen finančne podpore EU za vse najbolj oddaljene regije, ki za obdobje 2014–2020 znaša 13 milijard EUR;

50.

ponavlja, da mora kohezijska politika ostati eden izmed glavnih instrumentov evropskega ukrepanja po letu 2020, zlasti v zvezi z najbolj oddaljenimi regijami, kjer so regionalne razlike še vedno očitne;

51.

poziva države članice, naj ob upoštevanju načela subsidiarnosti in odgovornosti, ki zanje veljajo, v celoti vzpostavijo predpogoje, zlasti z vlaganjem v področja, za katera so pristojne, da bi zagotovile večjo uspešnost evropskih skladov in politik v najbolj oddaljenih regijah;

52.

meni, da bi lahko za naslednje programsko obdobje za najbolj oddaljene regije predvideli večjo prožnost v okviru tematske usmerjenosti, kar zadeva opredelitev nekaterih prednostnih osi za uporabo strukturnih skladov za spodbujanje trajnostnega razvoja; poziva k ohranitvi proračunskih sredstev, ki so dodeljena tem regijam, nadomestila za presežene stroške in vseh ustrezno utemeljenih ukrepov odstopanja, katerih namen je ublažiti strukturne pomanjkljivosti;

53.

zahteva, da se v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira dosledno uporabljajo merila, opredeljena v splošni uredbi za določitev za določitev finančnih sredstev;

54.

opozarja na skupni cilj dvojnega vključevanja najbolj oddaljenih regij; poziva k poglobitvi in omogočanju izvajanja vseh mehanizmov, namenjenih čezmejnemu sodelovanju med temi regijami, čezmorskimi državami in ozemlji ter tretjimi državami na njihovem geografskem območju, zlasti z ohranjanjem in izboljševanjem sinergije pravnih in finančnih ukrepov uredb o Evropskem razvojnem skladu in Evropskem skladu za regionalni razvoj;

55.

poudarja, da je treba prilagoditi strategije evropskega teritorialnega sodelovanja zaradi zmanjšanja negativnih vplivov za najbolj oddaljene regije ter spodbuditve mrežnega povezovanja;

56.

priporoča, da se pri izvajanju Evropskega sklada za strateške naložbe večjo pozornost nameni najbolj oddaljenim, najmanj razvitim in bolj oddaljenim regijam;

57.

opozarja, da je treba glede na stopnjo brezposelnosti mladih v najbolj oddaljenih regijah okrepiti ukrepe EU za podporo mladim in njihovo usposabljanje, zlasti s pobudo za zaposlovanje mladih;

58.

opozarja, da je najpomembnejši sklad za usposabljanje in zaposlovanje Evropski socialni sklad; poziva Komisijo – zaradi strukturnega značaja in kritične stopnje brezposelnosti v najbolj oddaljenih regijah ter na podlagi člena 349 PDEU, ki tem regijam daje pravico do posebnega dostopa do strukturnih skladov – naj uvedbe dodatno dodelitev v okviru Evropskega socialnega sklada v podporo zaposljivosti, mobilnosti in usposabljanju v najbolj oddaljenih regijah;

59.

opozarja na pomen nadaljnjega vlaganja v strategije raziskav in inovacij za pametno specializacijo (RIS3) v najbolj oddaljenih regijah kot osrednjega elementa pri izvajanju kohezijske politike;

60.

opozarja na pomen instrumentov lokalnega razvoja, kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, kot pristopa od spodaj navzgor k odzivanju na lokalne strukturne izzive ob hkratnem spodbujanju lastništva skupnosti; zato poziva Komisijo in zadevne države članice, naj proučijo možnosti okrepitve uporabe celostnih teritorialnih naložb kot prožnega in inovativnega odziva na potrebo po prilagoditvi, ki jo izražajo najbolj oddaljene regije;

61.

poziva, da morajo demografske spremembe v najbolj oddaljenih regijah veljati za odločilni dejavnik pri opredeljevanju politik, zlasti na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja;

Politika konkurence in državna pomoč

62.

opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija predlaga posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, zlasti v zvezi s carinsko in trgovinsko politiko, davčno politiko, prostotrgovinskimi conami, pogoji za preskrbo s surovinami in bistvenimi izdelki za široko porabo in državno pomočjo;

63.

med drugim opozarja, da člen 107(3) PDEU določa, da pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja najbolj oddaljenih regij lahko šteje za združljivo z notranjim trgom ob upoštevanju strukturnih, gospodarskih in socialnih razmer teh regij;

64.

poziva Komisijo, naj se pri smernicah o regionalni državni pomoči in uredbi o splošnih skupinskih izjemah bolj opre na člen 107(3)(a) in člen 349 PDEU, da bi prispevala k gospodarskemu in socialnemu razvoju najbolj oddaljenih regij ter si prizadevala za njihovo večje upoštevanje;

65.

poudarja, da ob upoštevanju oddaljenosti in majhnost njihovih trgov, okrepitev odstopanj od konkurenčnega prava, priznanih na podlagi členov 349 in 42 PDEU, ne more vplivati na trgovino med državami članicami ali destabilizirati notranjega trga;

66.

obžaluje, da se z začetnimi predlogi za poenostavitev uredbe o splošnih skupinskih izjemah in smernic o regionalni državni pomoči niso od začetka in predhodno poskušala prilagoditi pravila za najbolj oddaljene regije, da bi zagotovili njihov učinkovit gospodarski in socialni razvoj;

67.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za boj proti velikim monopolom v najbolj oddaljenih regijah, ki prispevajo k naraščanju stroškov življenja lokalnega prebivalstva, zlasti v uvoznih sektorjih, ki konkurirajo razvoju lokalnega gospodarstva, energije, prometa in telekomunikacij;

68.

poziva Komisijo, naj podaljša odstopajoče davčne ureditve za najbolj oddaljene regije na obdobje po letu 2020 na podlagi poglobljene ocene razmer v teh regijah, pri čemer je treba zagotoviti doseganje napredka pri vzpostavitvi pravičnih in učinkovitih davčnih sistemov ter okrepiti boj proti davčnim utajam v Evropski uniji in tretjih državah;

69.

opozarja na trgovinske prakse, kot so trgi za odprodajo, ki lahko destabilizirajo otoške mikro trge lokalnega gospodarstva;

Raziskave, okolje, izobraževanje, kultura, promet, energija in telekomunikacije

70.

opozarja, da člen 349 PDEU določa, da lahko Komisija sprejme posebne ukrepe za najbolj oddaljene regije, tudi v zvezi z njihovimi pogoji dostopa do horizontalnih programov Unije;

71.

meni, da bi bilo treba v horizontalnih programih Unije določiti posebne pogoje dostopa za najbolj oddaljene regije, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje in izpostavili prednosti teh regij, zlasti v okviru programov Obzorje 2020, LIFE, COSME, Ustvarjalna Evropa itd.;

72.

poziva Komisijo, naj najbolj oddaljene regije vključi v vseevropska prometna, energetska in telekomunikacijska omrežja;

73.

opozarja, da bi morala biti trajnostna energetska neodvisnost najbolj oddaljenih regij prednostna naloga; poudarja, da imajo najbolj oddaljene regije koristi od številnih prednosti, kar zadeva razvoj energije iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost in krožno gospodarstvo;

74.

opozarja na pomemben potencial za razvoj dejavnosti, povezanih z raziskavami in inovacijami, za stabilen in trajnostni razvoj; poziva k izboljšanju dostopa najbolj oddaljenih regij do sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Obzorja 2020, da bi omogočili boljšo povezanost njihovih univerz, raziskovalnih središč in inovativnih podjetij, jih podpirali, da bi postale bolj privlačne, ter spodbujali boljšo izmenjavo med državljani in institucijami, ne samo v najbolj oddaljenih regijah, temveč tudi s celinsko Evropo in tretjimi državami;

75.

opozarja, da imajo mala in srednja podjetja osrednjo vlogo pri gospodarskem in socialnem razvoju najbolj oddaljenih regij; zato poziva Komisijo, naj bolj upošteva razmere v teh regijah v okviru programov COSME in programa Unije za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI);

76.

meni, da bi bilo treba še naprej spodbujati izmenjave in sodelovanje med najbolj oddaljenimi regijami in sosednjimi tretjimi državami na področju raziskav in inovacij ter kulture in izobraževanja, da bi se spodbujalo njihovo regionalno povezovanje;

77.

pozdravlja dejstvo, da novi program Erasmus+ spodbuja mobilnost študentov in mladih podjetnikov iz najbolj oddaljenih regij z zagotavljanjem najvišjega možnega zneska pomoči; poziva k vključitvi podobnih določb v program Ustvarjalna Evropa, želi pa, da bi se skupne značilnosti najbolj oddaljenih regij bolj upoštevale v okviru programa Erasmus, zlasti s spodbujanjem izmenjav med temi regijami; obžaluje, da kljub upoštevanju člena 37 uredbe Erasmus+, ki določa, da je treba pri izvajanju Programa „upoštevati omejitve zaradi oddaljenosti najbolj oddaljenih regij Unije in čezmorskih držav ali ozemelj“, zneski prejemkov za mobilnost Erasmus pogosto ne zadostujejo glede na dejanske stroške selitve, ki jih imajo upravičeni študentje iz najbolj oddaljenih regij s selitvijo v metropole;

78.

poziva Komisijo, naj razširi nov ukrep za mobilnost za mlade „Move2Learn, Learn2Move“ na evropske državljane, ki prebivajo v najbolj oddaljenih regijah, in prilagodi ponujene zneske kritih stroškov za način potovanja dejanskim stroškom selitve med najbolj oddaljenimi regijami in celinsko Evropo; pozdravlja odločitev Komisije, da tega ukrepa ne omeji le na železniški promet, ki bi mlade iz čezmorskih ozemelj odrinil na rob;

79.

ugotavlja, da se program Natura 2000 ne uporablja za najbolj oddaljene francoske regije, ki imajo izjemno biotsko raznovrstnost, vendar v slabšem položaju zaradi učinkov podnebnih sprememb; zato poziva k izvajanju posebnih varstvenih ukrepov in ohranitvi pripravljalnega ukrepa BEST, tako da uvede trajni mehanizem za financiranje projektov biotske raznovrstnosti, vrednotenja ekosistemskih storitev in prilagajanja na podnebne spremembe v evropskih čezmorskih državah;

80.

predlaga izvedbo ocene učinka v zvezi z možnostmi uporabe programa Natura 2000 v najbolj oddaljenih francoskih regijah, da se določijo najustreznejša orodja za zaščito biotske raznovrstnosti in okolja teh regij;

81.

želi spomniti, da je bilo v vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost, ki ga je Komisija objavila oktobra 2015 in ga je Evropsko računsko sodišče omenilo v posebnem poročilu 1/2017, ugotovljeno, da čeprav je bil od leta 2011 dosežen precejšen napredek pri izvajanju ukrepov v okviru cilja 1, najpomembnejša izziva ostajata dokončanje morskega elementa omrežja Natura 2000 in zagotovitev učinkovitega upravljanja območij in financiranja, potrebnega za podporo omrežju Natura 2000, kar sta pomembna dejavnika za najbolj oddaljene regije;

82.

želi spomniti, da je Evropsko računsko sodišče v posebnem poročilu 1/2017 menilo, da sta potrebna znaten napredek s strani držav članic in nadaljnje prizadevanje Komisije za večji prispevek k ambicioznim ciljem strategije EU za biotsko raznovrstnost za leta 2020;

83.

želi spomniti, da je Evropsko računsko sodišče v posebnem poročilu iz januarja 2017 menilo, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za izvajanje omrežja Natura 2000, da bi se v celoti izkoristil njegov potencial;

84.

ponavlja, da je boljša internetna povezljivost dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri teritorialni koheziji in spodbujanju enakih možnosti, ustvarjanju delovnih mest in izboljšanju življenjskega standarda ljudi v najbolj oddaljenih regijah;

85.

odločno poziva Komisijo, naj pri obravnavanju vprašanj, povezanih z razširjenostjo digitalnega omrežja, upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij, kadar ta obravnava vprašanja;

86.

poziva k vzpostavitvi posebnega programa, kot je POSEI, za promet, da bi se spodbujala ozemeljska, socialna in ekonomska kohezija teh regij in zmanjšal vpliv otoške lege nekaterih najbolj oddaljenih regij; poudarja, da bi moral ta program določati podporo prevozu oseb in blaga med temi regijami in celino, znotraj najbolj oddaljenih regij ali med bližnjimi najbolj oddaljenimi regijami, kot so Azori, Madeira in Kanarski otoki; poudarja, da bi moral ta program tudi spodbujati trgovino med temi regijami;

87.

poudarja, da so najbolj oddaljene regije priljubljene turistične regije in da so naložbe v omrežje kakovostnega in cenovno dostopnega prevoza, zlasti v zvezi z notranjim trgom, ključnega pomena;

88.

poziva Evropsko unijo, naj si odločno prizadeva za internacionalizacijo dostopnosti najbolj oddaljenih regij z infrastrukturo in prometnimi potmi do celinske Evrope, sosednjih tretjih držav in preostalega sveta;

89.

poziva k uporabi prave evropske industrijske strategije, ki bo ustvarjala delovna mesta, ki jih ni mogoče preseliti, in temeljila na zmožnosti podjetij, da okrepijo svojo vpetost v lokalno okolje;

90.

meni, da lahko najbolj oddaljene regije postanejo privilegirana območja za izvajanje pilotnih projektov v zvezi z izvajanjem horizontalnih ukrepov v različnih državah članicah;

o o

91.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam in njihovim regijam ter Odboru regij.

(1) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 1.

(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0133.

(3) Sodba Sodišča z dne 15. decembra 2015 v zadevi Parlament in Komisija proti Svetu, združene zadeve od C-132/14 do C-136/14, ECLI:EU:C:2015:813.

(4) UL L 187, 26.6.2014, str. 1.

(5) Sprejeta besedila z navedenega dne, P8_TA(2017)0195.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/178

P8_TA(2017)0304

Priporočila Svetu o 72. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov

Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 Svetu o 72. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov (2017/2041(INI))

(2018/C 334/20)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in konvencij OZN o človekovih pravicah ter pripadajočih izbirnih protokolov,

—	ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 21, 34 in 36,

—	ob upoštevanju 71. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov,

—	ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN 1325 (2000), 1820 (2009), 1888 (2009), 1889 (2010), 1960 (2011), 2106 (2013), 2122 (2013) in 2242 (2015) o ženskah, miru in varnosti,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o prednostnih nalogah EU za seje Sveta OZN za človekove pravice v letu 2017 (1),

—	ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2015 in politike Evropske unije na tem področju,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava (2),

—	ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 7. julija 2016 o 71. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov (3),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. julija 2016 o prednostnih nalogah EU za 71. zasedanje Generalne skupščine OZN,

—	ob upoštevanju revidiranih smernic EU za spodbujanje in varstvo otrokovih pravic,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov o sodelovanju Evropske unije pri delu Združenih narodov, ki EU podeljuje pravico, da posreduje v Generalni skupščini, da ustno predstavi predloge in predloge sprememb, o katerih se bo glasovalo na zahtevo države članice, in da uveljavlja pravico do odgovora,

—	ob upoštevanju izjave iz New Yorka o beguncih in migrantih z dne 19. septembra 2016,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. A/71/L.48 z dne 21. decembra 2016, ki vzpostavlja „mednarodni, nepristranski in neodvisni mehanizem za pomoč pri preiskovanju in pregonu oseb, odgovornih za najtežja kazniva dejanja po mednarodnem pravu, ki so bila od marca 2011 storjena v Sirski arabski republiki“,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu (5),

—	ob upoštevanju člena 113 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0216/2017),

ker je sestavni del zunanje politike EU njena zavezanost resničnemu multilateralizmu in dobremu svetovnemu upravljanju, v središču katerega so Združeni narodi, izhaja pa iz prepričanja, da je multilateralni sistem, ki temelji na univerzalnih pravilih in vrednotah, najboljši način za spoprijemanje s svetovnimi krizami, izzivi in grožnjami;

B.	ker več nacionalističnih in protekcionističnih gibanj po svetu izraža dvome glede mednarodnega reda, ki temelji na sodelovanju, dialogu, prosti in pravični trgovini ter človekovih pravicah;

ker bi morala imeti EU proaktivno vlogo pri izgradnji Združenih narodov, ki bodo lahko učinkovito prispevali k svetovnim rešitvam, miru in varnosti, človekovim pravicam, razvoju, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki temelji na načelu pravne države; ker si morajo države članice EU po najboljših močeh prizadevati za to, da bi v skladu z mandatom iz člena 34(1) PEU dodatno usklajevale in združevale svoje delovanje v organih in telesih sistema Združenih narodov;

D.	ker EU in njene države članice skupaj še vedno prispevajo največ finančnih sredstev v sistem OZN, in sicer skoraj 50 % vseh prispevkov za OZN, pri čemer države članice EU prispevajo približno 40 % rednega proračuna OZN; ker bi morali biti prispevki EU za OZN bolj vidni;

E.	ker si EU prizadeva za okoljsko trajnost, zlasti v boju proti podnebnim spremembam, in sicer s spodbujanjem mednarodnih ukrepov in dejavnosti za ohranitev in izboljšanje kakovosti okolja in trajnostnega upravljanja naravnih virov;

F.	ker je EU ena najbolj predanih zagovornic in podpornic človekovih pravic, temeljnih svoboščin, kulturnih vrednot in raznolikosti, demokracije ter pravne države;

ker so varnostne razmere v EU vse bolj nestabilne in spremenljive zaradi številnih dolgotrajnih, pa tudi novih izzivov, vključno z nasilnimi konflikti, terorizmom, organiziranim kriminalom, propagando in kibernetskim vojskovanjem, tokovi beguncev in pritiskom migrantov brez primere ter vplivi na podnebne spremembe, ki jih ni mogoče obravnavati na nacionalni ravni ter zahtevajo regionalne in globalne odzive ter aktivno in konstruktivno sodelovanje;

ker bi morali imeti EU in OZN pomembno vlogo pri izvajanju razvojne agende 2030, da bi izkoreninili revščino in ustvarili skupno blaginjo, odpravili neenakosti, ustvarili varnejši in pravičnejši svet ter se borili proti podnebnim spremembam in varovali naravno okolje; ker je Generalna skupščina OZN sklenila, da bo pospešila prizadevanja te organizacije za izvajanje nove razvojne agende;

naslavlja naslednja priporočila na Svet:

Mir in varnost

(a)

naj, glede na kršitve mednarodnega prava na teh območjih, še naprej poziva k polnemu spoštovanju suverenosti, mednarodno priznanih meja in ozemeljske celovitosti držav vzhodne Evrope in južnega Kavkaza, in sicer Gruzije, Moldavije in Ukrajine; naj podpira in oživi diplomatska prizadevanja za mirno in trajnostno rešitev teh sedanjih in dolgotrajnih konfliktov, tudi konflikta v Gorskem Karabahu, ter za spoštovanje človekovih pravic na terenu, ozemeljske celovitosti, neuporabe sile, enakih pravic in samoodločbe narodov; naj mednarodno skupnost pozove k celovitemu izvajanju politike nepriznanja nezakonite priključitve Krima; naj dejavno povečuje pritisk na Rusijo kot stalno članico Varnostnega sveta OZN, da bi rešili konflikt v Ukrajini v skladu s sporazumi iz Minska ter končali okupacijo gruzijskih regij Abhazija in Južna Osetija; naj si prizadeva za geopolitično ravnotežje, ki zavrača vse težnje po ekskluzivnih območjih vpliva;

(b)

naj še naprej v celoti podpira prizadevanja OZN pri iskanju celovite rešitve glede končanja delitve Cipra, in poudarja, da bi rešitev ciprskega vprašanja pozitivno vplivala na celotno regijo ter koristila grškim in turškim Ciprčanom; poziva Svet, naj z vsemi razpoložljivimi viri zagotavlja popolno podporo uspešni zaključitvi postopka združitve ter podpira vlogo OZN;

(c)	naj podpre prizadevanja pod vodstvom OZN, da bi s sporazumom med Skopjem in Atenami poiskali rešitev glede vprašanja imena nekdanje jugoslovanske republike Makedonije;

(d)	naj vse države članice OZN pozove, naj zagotovijo vse potrebne razpoložljive finančne in človeške vire za pomoč lokalnemu prebivalstvu v oboroženih spopadih in beguncem ter poravnajo svoje finančne obveznosti do OZN;

(e)	naj podpira jedrski sporazum med Iranom ter članicami Varnostnega sveta OZN in Nemčijo kot pomemben uspeh mednarodne diplomacije in zlasti diplomacije EU ter še naprej vrši pritisk na ZDA, da zagotovijo njegovo izvajanje v praksi;

(f)

naj uporabi vse instrumente, ki jih ima na voljo, da bi povečal skladnost ukrepov državnih in nedržavnih akterjev z mednarodnim humanitarnim pravom; naj podpira prizadevanja pod vodstvom mednarodnega odbora Rdečega križa za vzpostavitev učinkovitega mehanizma za povečanje skladnosti z mednarodnim humanitarnim pravom;

(g)

naj si prizadeva za večjo večstransko zavezanost iskanju trajnih vzdržnih političnih in mirnih rešitev za sedanje konflikte na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, zlasti v Siriji, Iraku, Jemnu in Libiji, ter naj oživi diplomatska prizadevanja za rešitev zamrznjenih konfliktov po svetu; naj še naprej podpira delo, ukrepe in pobude posebnega odposlanca OZN, ki so namenjeni rešitvi teh konfliktov; naj pozove mednarodno skupnost k stalnemu zagotavljanju humanitarne, finančne in politične podpore za odziv na humanitarne razmere in naj si prizadeva za takojšnje prenehanje nasilja; naj prepreči vsakršno kršitev mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava o človekovih pravicah, vključno z usmerjanjem napadov neposredno na civilno infrastrukturo in civilno prebivalstvo, ter naj strogo obsodi te kršitve v Siriji; naj vse države članice OZN pozove, naj zagotovijo vse potrebne razpoložljive finančne in človeške vire za pomoč prebivalstvu na konfliktnih območjih; naj podpira prizadevanja OZN za iskanje trajne rešitve za konflikt v Siriji in Iraku in naj še naprej podpira vlogo EU na humanitarnem področju in regionalno pobudo EU; naj mednarodno skupnost pozove, naj po svojih najboljših močeh odločno obsodi odgovorne za vojne zločine, zločine proti človečnosti in genocid, storjene med konfliktom v Siriji, in sicer bodisi v okviru njihovih pravosodnih sistemov, na mednarodnih sodiščih ali ad hoc sodiščih; naj podpre pobudo OZN za mirovni načrt v Jemnu in nujno začne reševati sedanjo humanitarno krizo; naj pozove vse strani k spoštovanju človekovih pravic in svoboščin vseh jemenskih državljanov ter poudari, kako pomembno je izboljšati varnost vseh tistih, ki delujejo v okviru mirovnih in humanitarnih misij v državi; naj spodbuja politiko približevanja med Iranom in Savdsko Arabijo, ki je bistvena za zmanjševanje regionalnih napetosti in pomeni korak k rešitvi konflikta v Jemnu in drugod; naj še naprej spodbuja takšna dejanja, da bi obravnaval temeljne vzroke terorizma in ekstremizma, ki pomenita grožnjo mednarodni varnosti in regionalni stabilnosti; naj pozove k večji podpori za libijsko vlado, ki jo podpira OZN, in naj prevzame osrednjo vlogo pri stabilizaciji Libije ter ohranjanju njene enotnosti in ozemeljske celovitosti v okviru libijskega političnega dogovora; naj znova poudari, da morajo biti vse oborožene sile združene pod nadzorom legitimnih civilnih organov, kot je določeno v libijskem političnem dogovoru; naj ponovno podpre prizadevanja posebnega koordinatorja OZN za bližnjevzhodni mirovni proces in posebne predstavnice generalnega sekretarja OZN za Zahodno Saharo, da bi se rešili ti dolgotrajni konflikti; naj pozove k izvajanju resolucij Varnostnega sveta OZN o Bližnjem vzhodu;

(h)

naj podpre pogovore v Siriji, ki sledijo resoluciji Varnostnega sveta št. 2254 (2015); naj poudari, da bi si morale strani prizadevati za okvirni sporazum, ki bi vseboval politični sveženj, tako da bo mogoče izvesti dogovorjeni politični proces tranzicije v skladu z jasnim časovnim zaporedjem in ciljnimi časovnimi okviri, določenimi v Resoluciji št. 2254 (2015); naj poudari, da se je za uresničitev tega cilja oblikoval jasen program, ki vsebuje štiri košarice; naj izrazi zaskrbljenost, ker neprestani spopadi v Siriji ogrožajo premirje, ki je začelo veljati 30. decembra 2016, kar ima precejšnje negativne posledice za varnost sirskih civilistov, humanitarni dostop in zagon političnega procesa; naj podpre poziv posebnega odposlanca generalnega sekretarja OZN za Sirijo državam, ki morajo zagotoviti premirje v Siriji, naj si nujno prizadevajo za spoštovanje premirja;

(i)	naj ravna na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije o Zahodni Sahari;

(j)

naj zagotovi, da bo Generalna skupščina OZN v sodelovanju z EU in ZDA pripravila vse instrumente, s katerimi bi zagotovili, da bo rešitev z dvema državama, ki bi temeljila na mejah iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav in po kateri bi v miru in varnosti skupaj živeli varna država Izrael z varnimi in priznanimi mejami ter sosednja neodvisna, demokratična in preživetja sposobna palestinska država, trajnostna in učinkovita;

(k)

naj pozove k večji podpori za iraške institucije in krepitvi njihove vloge, poleg tega pa naj poudari, da si je treba prizadevati za bolj vključujočo družbo in ponovno vključitev pripadnikov vseh etničnih in verskih manjšin, ki so bili razseljeni, med drugim v severnem Iraku ter po koncu vojaške operacije v Mosulu in njegovi okolici, kjer je treba poiskati mirno in vključujočo pokonfliktno rešitev; naj znova poudari ključni pomen trajne zaščite civilistov in spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava med izvajanjem vojaških strategij v Iraku;

(l)	naj tudi v prihodnje obravnava glavne varnostne grožnje v Sahelu in Sahari ter regiji Čadskega jezera, na območju Velikih jezer in Afriškega roga, da bi odpravili teroristično grožnjo, ki jo predstavljajo pripadniki Isila/Daiša in Al Kaide ter Boko Haram ali druge povezane teroristične skupine;

(m)

naj sodeluje z mednarodno skupnostjo kot celoto, da bi rešili humanitarne in varnostne krize, ki ogrožajo afriško celino, zlasti v Somaliji, Južnem Sudanu, Sudanu, Srednjeafriški republiki, Maliju, Nigeriji, Burundiju in na območju Velikih jezer na splošno; naj spodbuja države članice OZN, da odločneje podprejo vedno večjo vlogo in lastne zmogljivosti Afriške unije pri posredovanju in kriznem upravljanju, pri tem pa naj si prizadevajo za dopolnjevanje z drugimi prizadevanji urada OZN za podporo izgradnji miru; naj zagotovi hitro prilagoditev misije MONUSCO v skladu z njenim novim mandatom in zlasti izvajanje sporazuma z dne 31. decembra 2016;

(n)	naj mednarodno skupnost pozove, da naj se pridruži prizadevanjem za obvladovanje sedanje politične krize v Demokratični republiki Kongo in za preprečitev, da bi ta država doživela zlom;

(o)	naj poudari pomen večjih naložb v preprečevanje konfliktov, pri čemer se upoštevajo dejavniki, kot so politična ali verska radikalizacija, nasilje, povezano z volitvami, razseljevanje prebivalstva ali podnebne spremembe;

(p)

naj članice OZN, zlasti pa članice Varnostnega sveta Združenim narodov opozori na to, da so se napetosti med nekaterimi državami na Zahodnem Balkanu povečale; naj pozove voditelje k zadržanosti v zvezi z regionalno politiko, EU in OZN pa naj pozove, naj tudi v prihodnje v celoti sodelujejo pri iskanju trajnih rešitev za dvostranska razhajanja, tudi tako, da po potrebi delujejo kot mediatorji; naj obsodi ruske aktivnosti na Zahodnem Balkanu, ki grozijo, da bodo destabilizirale negotov proces reform v državah v regiji ter omajale njihova prizadevanja v zvezi s približevanjem EU in Natu;

(q)	naj še naprej spodbuja prizadevanja OZN za vzpostavitev miru v Afganistanu, pa tudi za odpravo negotovih varnostnih razmer v tej državi;

(r)

naj odločno obsodi dejanja vodstva Severne Koreje, ki ogrožajo mir in varnost na Korejskem polotoku in onkraj njega; naj spodbudi Kitajsko kot stalno članico Varnostnega sveta OZN, da okrepi pritisk na severnokorejski režim z namenom umiritve agresivnih dejanj te države, ki ogrožajo regionalno in mednarodno varnost; naj pripravi in izvede močan odziv, ki bo podprt s širokim in dovolj trdnim mednarodnim konsenzom, da bi severnokorejskemu režimu preprečili, da bi še naprej razvijal sovražne jedrske zmogljivosti in izven svojih nacionalnih meja izvrševal umore, napade in ugrabitve;

(s)	naj pozove Generalno skupščino OZN in Varnostni svet OZN k razpravi o napetih razmerah v Južnokitajskem morju, da bi se vse udeležene strani sestale in zaključile pogajanja o kodeksu ravnanja;

(t)	naj pozdravi resolucijo 2307 (2016), ki jo je sprejel Varnostni svet OZN, ter vladi in državljanom Kolumbije čestita za njihova prizadevanja pri iskanju miru;

(u)

naj znatno poveča podporo držav članic za operacije ohranjanja in izgradnje miru OZN, ki vključujejo vidik človekovih pravic in jasno strategijo umika, zlasti z zagotavljanjem osebja in opreme, okrepi pa naj tudi pospeševalno vlogo EU v zvezi s tem; naj zagotovi boljšo prepoznavnost za to podporo in prispevke; naj nadalje razvija postopke za uporabo skupne varnostne in obrambne politike EU v podporo operacijam OZN, pri tem pa zadostno pozornost nameni številnim razsežnostim kompleksnega kriznega upravljanja, kot so človekove pravice, trajnostni razvoj in temeljni vzroki množičnih migracij; naj podpre reformo Varnostni svet Združenih narodov glede uporabe veta v primerih, ko so prisotni dokazi o vojnih zločinih ali zločinih zoper človečnost;

(v)	naj podpre generalnega sekretarja OZN v njegovih prizadevanjih za povečanje vključenosti OZN v mirovna pogajanja;

(w)

naj podpre izvajanje resolucij Varnostnega sveta OZN o ženskah, miru in varnosti v celoti; naj pozove k spodbujanju enakopravnega in polnega udejstvovanja žensk kot dejavnih akterk; naj spodbuja dejavno udejstvovanje žensk pri preprečevanju in reševanju konfliktov ter v boju proti nasilnemu ekstremizmu; naj opozori, da se spolno nasilje, kot je posilstvo, uporablja kot vojna taktika in pomeni vojni zločin; naj zagotovi varno zdravniško pomoč v primerih posilstva v vojni; naj pozove h krepitvi zaščite žensk in deklet v konfliktnih razmerah, zlasti v zvezi s spolnim nasiljem, naj podpre in okrepi mednarodna prizadevanja v okviru OZN, da bi prenehali uporabljati otroke v oboroženih konfliktih ter zagotovili analizo na podlagi spola, pa tudi vključitev vidika spola in človekovih pravic v vse dejavnosti OZN; naj pozove k oblikovanju kazalnikov za merjenje napredka v zvezi s sodelovanjem žensk pri izgradnji miru in varnosti;

(x)

naj nujno obravnava vse vidike poročila OZN z dne 15. maja 2015 o oceni prizadevanj OZN ter povezanega osebja v operacijah za ohranjanje miru na področju izvrševanja in pomoči za izboljšanje položaja v zvezi s spolnim izkoriščanjem in zlorabo, ter naj vzpostavi delujoče in pregledne mehanizme za nadzor in prevzemanje odgovornosti v zvezi z domnevnimi zlorabami; naj pozove k takojšnji preiskavi, pregonu in kaznovanju vsega vojaškega in civilnega osebja, ki zagreši dejanje spolnega nasilja;

(y)

naj še okrepi vlogo načela odgovornosti zaščititi kot pomembnega načela pri delu držav članic OZN na področjih reševanja konfliktov, človekovih pravic in razvoja; naj še naprej podpira prizadevanja za nadaljnje izvajanje načela odgovornosti zaščititi in OZN podpira pri tem, da bi tudi v prihodnje imela pomembno vlogo pri pomoči državam v zvezi z izvajanjem tega načela, da bi se spoštovali človekove pravice, pravna država in mednarodno humanitarno pravo; naj zagovarja široko opredelitev koncepta človekove varnosti in načela odgovornosti zaščititi;

(z)	naj spodbuja vse države članice OZN, naj podpišejo in ratificirajo Konvencijo o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju;

(aa)	naj začne javno in izčrpno razpravo z vsemi članicami Generalne skupščine OZN o tem, kako pomembno je spoštovati ustavne omejitve in predsedniške mandate po vsem svetu;

Boj proti terorizmu

(ab)

naj ponovno odločno obsodi terorizem in v celoti podpre ukrepe, s katerimi bi premagali in zatrli teroristične organizacije, zlasti Isil/Daiš, ki pomenijo jasno grožnjo za regionalno in mednarodno varnost; naj vztraja, da morajo biti vsi ukrepi v boju proti terorizmu popolnoma skladni z mednarodnim humanitarnim pravom in pravom na področju človekovih pravic;

(ac)

naj v skladu delovanjem EU na področju preventivnih ukrepov za boj proti terorizmu in nasilnemu ekstremizmu podpira OZN pri tem, da boj proti terorizmu postane eden od ključnih elementov njene agende za preventivo; naj okrepi skupna prizadevanja EU in OZN pri boju proti temeljnim vzrokom skrajnega nasilja in terorizma, pri boju proti hibridnim grožnjam ter pri razvoju raziskav in krepitvi zmogljivosti za kibernetsko obrambo; naj spodbuja izobraževanje kot orodje za preprečevanje nasilnega ekstremizma ter naj pri oblikovanju, izvajanju in razvijanju pristopov za boj proti radikalizaciji in novačenju teroristov uporabi obstoječe pobude lokalnih akterjev ter obenem spodbuja mednarodno ukrepanje za privedbo vseh odgovornih za nasilna dejanja pred sodišče; naj podpre okrepljen prispevek EU k pobudam OZN o gradnji zmogljivosti v boju proti tujim borcem in nasilnemu ekstremizmu;

(ad)

naj okrepi prizadevanja za preprečevanje novačenja in boj proti teroristični propagandi, ki se ne izvaja samo prek družbenih medijev, ampak tudi prek mrež radikaliziranih pridigarjev sovraštva; naj podpira ukrepe za krepitev odpornosti skupnosti, na katere se osredotoča teroristična propaganda in ki so izpostavljene radikalizaciji, med drugim tudi z obravnavanjem ekonomskih, socialnih, kulturnih in političnih vzrokov, ki so do radikalizacije pripeljali; naj podpira boj proti radikalizaciji in politike za deradikalizacijo v skladu z akcijskim načrtom OZN za preprečevanje nasilnega ekstremizma; naj opozori, da so spodbujanje in varstvo človekovih pravic ter spoštovanje načela pravne države ključni elementi protiterorističnih politik;

(ae)

naj sodeluje z Generalno skupščino OZN za boj proti financiranju terorizma in vzpostavitev mehanizmov za prepoznavanje teroristov in terorističnih organizacij ter okrepitev mehanizmov zamrznitve premoženja po vsem svetu, ob tem pa naj izpolnjuje mednarodne standarde o dolžnem pravnem postopanju in načelo pravne države;

(af)

naj poveča učinkovitost mednarodnega policijskega, pravnega in pravosodnega sodelovanja v boju proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu; naj v zvezi s tem pozdravi resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 2322 (2016) in poudari potrebo po pospešitvi postopkov mednarodnega pravosodnega sodelovanja, okrepitvi obstoječih mehanizmov mednarodnega policijskega sodelovanja in posodobitvi mreže stikov osrednjih in pravosodnih organov;

Neširjenje orožja in razoroževanje

(ag)

naj podpira prizadevanja OZN, da se nedržavnim akterjem in terorističnim skupinam prepreči, da bi razvijali, proizvajali, pridobivali ali prenašali orožje za množično uničevanje in njegove izstrelitvene sisteme; naj vztraja pri doslednem spoštovanju Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, Konvencije o kemičnem orožju in Konvencije o biološkem orožju ter si dejavno prizadeva za globalno razorožitev;

(ah)	naj spodbuja dosledno izvajanje Pogodbe o trgovini z orožjem, vse države članice OZN pa naj spodbuja k podpisu in ratifikaciji navedene pogodbe;

(ai)	naj si prizadeva za učinkovitejše ukrepe proti preusmerjanju in nezakoniti trgovini z orožjem in strelivom, vključno z osebnim in lahkim orožjem, zlasti tako, da razvije sistem za sledenje orožju; naj spodbuja države članice OZN k dejavnemu prizadevanju za globalno razorožitev;

(aj)

naj nameni posebno pozornost tehnološkemu napredku na področju oboroževanja v robotiki in zlasti oboroženim robotom in brezpilotnim zrakoplovom ter njihovi skladnosti z mednarodnim pravom; naj vzpostavi pravni okvir za brezpilotne zrakoplove in oborožene robote v skladu z obstoječim mednarodnim humanitarnim pravom, da bi preprečili zlorabo te tehnologije v nezakonitih dejavnostih državnih ali nedržavnih akterjev;

Migracije

(ak)

naj pozove k okrepitvi globalnega odziva na migracije, ki bo temeljil na uspešnem zasedanju generalne skupščine OZN na visoki ravni za obravnavanje obsežnih tokov beguncev in migrantov, ki je potekalo 19. septembra 2016, k reševanju izzivov in varnostnih vprašanj, ki jih povzročajo vidiki nezakonitih migracij, kot so tihotapljenje ljudi in trgovina z ljudmi, ter k prizadevanju za vzpostavitev možnosti zakonitih migracij; poudarja potrebo po učinkoviti in takojšnji zavezi k reševanju temeljnih vzrokov humanitarne krize ter migracij in migracijskih tokov brez primere;

(al)

naj spodbuja večjo podporo delu Urada visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR) pri izvajanju njegovega mednarodnega mandata za zaščito beguncev, vključno z ranljivimi skupinami, kot so ženske, otroci in invalidi; naj opozarja na veliko vrzel v financiranju med proračunskimi potrebami tega urada in sredstvi, ki jih prejema, ter naj se zavzema za večjo solidarnost na svetovni ravni; naj pozove k večjemu financiranju glavnih funkcij tega urada iz rednega proračuna OZN, da bi zagotovili njegovo delovanje; naj pozove k političnim prizadevanjem, financiranju in konkretnim solidarnostnim ukrepom v podporo izjavi iz New Yorka o beguncih in migrantih;

(am)

naj zagovarja in varuje pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (LGBTI); naj pozove k razveljavitvi zakonodaje v državah članicah OZN, ki kriminalizira osebe na podlagi spolnosti ali spolne identitete, in spodbudi mednarodno ukrepanje za boj proti homofobnim in transfobnim zločinom iz sovraštva;

(an)	naj podpre spoštovanje načel svobode mnenja in izražanja, kot je navedeno v členu 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, in naj poudari pomen svobodnega tiska v zdravi družbi ter vloge vsakega državljana v njej;

(ao)	naj pozove k okrepitvi sistemov zaščite otrok in podpre konkretne ukrepe, ki so v najboljšem interesu otrok beguncev in migrantov, na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah;

(ap)

naj se zavzame za večja prizadevanja za preprečevanje nedovoljenih migracij ter boj proti tihotapljenju ljudi in trgovini z njimi, zlasti tako, da se s pomočjo pravočasne in učinkovite izmenjave ustreznih obveščevalnih podatkov bori proti kriminalnim mrežam; naj izboljša metode za identificiranje in zaščito žrtev ter okrepi sodelovanje s tretjimi državami, da bi izsledili, zasegli in vrnili premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji v tem sektorju; naj na ravni OZN vztraja, da je pomembno ratificirati in dosledno izvajati Konvencijo OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter njena protokola proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku ter za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki;

Človekove pravice, demokracija in pravna država

(aq)	naj pozove vse države, tudi države članice EU, naj čim prej ratificirajo Izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki vzpostavlja pritožbene in preiskovalne mehanizme;

(ar)	naj pozove vse države, zlasti države članice EU, k dejavnemu sodelovanju v pogajanjih na uradu UNHCR v Ženevi za zavezujočo mednarodno pogodbo o nadnacionalnih družbah in človekovih pravicah;

(as)

naj ponovno jasno in odločno poudari, da so vse človekove pravice, opredeljene v konvencijah OZN, splošne, nedeljive ter medsebojno odvisne in povezane ter da je treba doseči spoštovanje teh pravic; naj pozove k večjemu varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v vseh razsežnostih njihovega izražanja, tudi v okviru novih tehnologij; naj še naprej spodbuja vse države članice OZN k podpisu, ratifikaciji in izvajanju različnih konvencij o človekovih pravicah in k spoštovanju obveznosti poročanja, ki so določene v teh instrumentih; naj pozove k zaščiti svobode mišljenja in izražanja; naj poudari pomen svobodnih medijev;

(at)

naj pozove države članice OZN, naj izvajajo priporočila posebnega poročevalca OZN o sodobnih oblikah rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in s tem povezane nestrpnosti; naj podpira, okrepi in uveljavi dejavnosti, ki podpirajo enakost žensk in moških; naj pozove k nadaljnji krepitvi vloge žensk in deklet ter krepitvi vodilne vloge in udeležbe žensk na vseh ravneh odločanja, pri čemer naj se posebna pozornost nameni vključevanju žensk, ki so pripadnice manjšin; naj pozove k izkoreninjenju vsega nasilja nad ženskami in dekleti in njihove diskriminacije, tudi z upoštevanjem diskriminacije na podlagi spolne identitete ter spolnega izražanja; naj spodbuja pravice otrok, da bi zagotovili zlasti njihov dostop do izobraževanja ter rehabilitacijo in ponovno vključevanje otrok iz oboroženih skupin ter odpravili delo otrok, mučenje, vprašanje čarovništva otrok, trgovino z otroki, poroke ter spolni izkoriščanje otrok; naj dejavno spodbuja nadaljnje ukrepe proti kršenju pravic LGBTI; naj podpre tesno spremljanje razmer oseb LGBTI in zagovornikov človekovih pravic LGBTI v državah z zakonodajo, ki je nastrojena proti tem osebam;

(au)

naj se še naprej zavzema za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; naj pozove k večjim prizadevanjem za zaščito pravic verskih in drugih manjšin; naj pozove k večji zaščiti verskih in etničnih manjšin pred preganjanjem in nasiljem; naj pozove k razveljavitvi zakonov, ki kriminalizirajo bogokletstvo ali versko odpadništvo ter služijo kot pretveza za preganjanje pripadnikov verskih manjšin ter nevernih; naj podpira delo posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; naj si dejavno prizadeva, da bi OZN priznala, da je Isil/Daiš nad verskimi, etničnimi in drugimi manjšinami izvedel genocid, in da se primeri domnevnih zločinov zoper človečnost, vojnih zločinov in genocida predložijo Mednarodnemu kazenskemu sodišču (MKS); naj podpre prizadevanja OZN proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, množičnim in drugim usmrtitvam, tudi tistim zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogo;

(av)	naj ponovno odločno obsodi vsa dejanja nasilja, nadlegovanja, ustrahovanja ali preganjanja zagovornikov človekovih pravic, žvižgačev, novinarjev ali blogerjev; naj se zavzema za imenovanje posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN za varnost novinarjev;

(aw)

naj opozori, da mora Generalna skupščina OZN pri izvolitvi članov v Svet OZN za človekove pravice (UNHRC) upoštevati, ali kandidati spoštujejo spodbujanje in varstvo človekovih pravic, pravno državo in demokracijo; naj pozove k vzpostavitvi jasnih meril uspešnosti na področju človekovih pravic za članstvo v UNHRC;

(ax)

naj okrepi vlogo MKS in mednarodnega kazenskega pravosodja, da bi spodbujali odgovornost in odpravili nekaznovanje; naj pozove vse države članice OZN, da se z ratifikacijo Rimskega statuta pridružijo temu sodišču, in spodbuja ratifikacijo sprememb iz Kampale; naj MKS zagotovi odločno diplomatsko, politično in finančno podporo;

(ay)

naj opozori na stališče EU o nični strpnosti do smrtne kazni; naj še naprej tesno sodeluje pri spodbujanju odprave smrtne kazni po vsem svetu; naj pozove k moratoriju na uporabo smrtne kazni in si še naprej prizadeva za njeno ukinitev po vsem svetu; naj poda pobudo za spodbujanje mednarodnega okvira o boju proti orodjem za mučenje in smrtno kazen na podlagi izkušenj iz Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o tem vprašanju;

(az)

naj si prizadeva za okrepljeno delovanje na področju spodbujanja pravne države kot medsektorskega vprašanja, ki povezuje tri stebre OZN: mir in varnost, človekove pravice ter razvoj; naj sodeluje z visokim komisarjem OZN za človekove pravice pri pozivanju venezuelskih organov, naj izpustijo vse politične zapornike in spoštujejo delitev oblasti;

(ba)	naj podpre prizadevanja OZN, da bi vzpostavili mednarodni okvir o športu in človekovih pravicah, ki bi spodbujal preprečevanje in spremljanje kršitev človekovih pravic v zvezi z velikimi športnimi prireditvami ter pravna sredstva proti njim;

(bb)

naj še naprej podpira delo visokega komisarja OZN za človekove pravice v zvezi z izboljšanjem odgovornosti in dostopa do pravnih sredstev za žrtve kršitev človekovih pravic, povezanih s podjetji, da bi prispeval k pravičnemu in učinkovitejšemu sistemu domačih pravnih sredstev, zlasti v primerih hudih kršitev človekovih pravic v poslovnem sektorju; naj pozove naj vse vlade, naj pri kršitvah človekovih pravic, povezanih s podjetji, izpolnijo svojo dolžnost pri zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic in dostopa do sodnega varstva za žrtve, ki se pri dostopu do pravnih sredstev na nacionalni in mednarodni ravni soočajo s praktičnimi in pravnimi izzivi;

Razvoj

(bc)

naj poudari, da je imela EU vodilno vlogo v procesu, ki je privedel do tega, da je Generalna skupščina OZN septembra 2015 sprejela agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (agenda 2030) in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja; naj sprejme konkretne ukrepe za učinkovito izvajanje agende 2030 in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja kot pomembnih instrumentov za preventivo in trajnostni razvoj; naj si prizadeva za izboljšanje življenja prihodnjih generacij in države spodbuja ter podpira, da prevzamejo odgovornost in pripravijo nacionalne okvire za uresničitev 17 ciljev trajnostnega razvoja; naj spodbuja države članice OZN, da izpolnijo svoje zaveze o izdatkih za razvojno pomoč, in naj pozove k sprejetju čvrstega ovira kazalnikov in uporabi statističnih podatkov za spremljanje napredka in zagotavljanje odgovornosti za ocenjevanje razmer v državah v razvoju, spremljanje napredka in zagotavljanje odgovornosti; naj poudari, da se je treba poglobiti v druge kazalnike, ne samo v BDP, da bi natančneje ocenili resnično stanje v državah v razvoju in učinkovito ukrepali v boju proti revščini in za trajnostni razvoj, zlasti v primeru držav s srednjimi dohodki; naj pozove k pobudam na ravni EU za spodbujanje in varstvo pravic žensk; naj pozove k polnemu izvajanju Pekinških izhodišč za ukrepanje in akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, pa tudi skladnosti politik za trajnostni razvoj;

(bd)

naj nadaljuje s prizadevanji za uresničitev skladnosti politik za razvoj na vseh področjih politike EU, kar je ključno za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, ter naj si tudi na ravni OZN prizadeva za večjo skladnost politik v skladu s ciljem 17.14; naj podpre prizadevanja OZN za okrepitev prizadevanj za celovito in usklajeno podporo politik za izvajanje agende 2030 in s tem spodbuja razvojni sistem OZN, ki bo deloval bolj povezano, z okrepljenim medagencijskim delom in skupnim izvajanjem projektov, zlasti s krepitvijo povezave med varnostjo in razvojem; naj pozove OZN, naj v dolgoročne razvojne strategije sistematično vključuje gradnjo zmogljivosti in dobro upravljanje, da bi izkoreninili revščino in lahkoto, preprečili konflikte in učinkovito izgradili odpornost za spodbujanje ekološko, ekonomsko in socialno vzdržnega razvoja, se borili proti družbenim neenakostim in zagotovili humanitarno pomoč prebivalstvu; naj poudari, da dostop do varne, zanesljive in dostopne oskrbe z vodo ter ustrezne sanitarne storitve izboljšujejo življenjski standard, širijo lokalno gospodarstvo in spodbujajo ustvarjanje bolj dostojnih delovnih mest;

(be)

naj vztraja, da bi moral politični forum na visoki ravni za trajnostni razvoj postati glavni organ odločanja, pristojen za usklajeno, učinkovito in vključujoče nadaljnje ukrepanje in pregled uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja; naj prizna pomembno vlogo organizacij civilne družbe in lokalnih akterjev pri uspešnem izvajanju agende 2030 in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; naj prizna ključno vlogo in vpliv ciljev trajnostnega razvoja na mednarodni mir in varnost;

Podnebne spremembe

(bf)	naj zagotovi, da bo EU ohranila vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in na tem področju še naprej sodelovala z OZN; naj pozove vse države članice OZN, naj spoštujejo Pariški sporazum ter zagotovijo hitro izvajanje sklepov, sprejetih leta 2015 na konferenci OZN o podnebnih spremembah;

(bg)	naj tesno sodeluje z majhnimi otoškimi in drugimi državami, ki se soočajo z najresnejšimi posledicami podnebnih sprememb, da se zagotovi upoštevanje njihovega glasu in potreb na različnih forumih OZN;

EU in reforma sistema OZN

(bh)

naj pozove države članice EU, naj tesneje usklajujejo svojega delovanja v organih in telesih sistema Združenih narodov in si še bolj prizadevajo za okrepitev statusa EU kot opazovalke v nekaterih podorganizacijah OZN; naj okrepi komunikacijo in zagotovi vse večjo usklajenost stališč držav članic na ravni EU; naj si prizadeva za uskladitev stališč z državami kandidatkami, partnerskimi in drugimi podobno mislečimi državami;

(bi)

naj si prizadeva za okrepitev mednarodnega davčnega sodelovanja, da bi podprli oblikovanje mednarodnega davčnega organa v sistemu OZN; naj se bori proti davčnim utajam in pranju denarja s svetovno samodejno izmenjavo informacij o davčnih zadevah in pripravo skupnega svetovnega črnega seznama davčnih oaz;

(bj)

naj dejavno podpira celovito reformo Varnostnega sveta OZN na podlagi širokega soglasja, da bi se bolje odražale nove svetovne razmere in učinkoviteje izpolnili sedanji in prihodnji varnostni izzivi; naj podpre dolgoročni cilj, da bi imela EU sedež v prenovljenem Varnostnem svetu OZN; naj pozove članice Varnostnega sveta OZN, naj se vzdržijo uporabe pravice veta v primerih, v katerih prihaja do zločinov proti človečnosti; naj spodbuja ponovni zagon dela Generalne skupščine OZN ter boljše usklajevanje in povezovanje ukrepanja vseh institucij OZN, kar bi moralo prispevati k večji uspešnosti, učinkovitosti, legitimnosti, preglednosti, odgovornosti, zmogljivosti in reprezentativnosti sistema, da bi se hitreje odzival na globalne izzive;

(bk)

naj odločno podpre program reforme novo izvoljenega Generalnega sekretarja OZN; naj spodbudi zagon za reformo mirovne in varnostne strukture OZN, delovanja in strukture sekretariata s poenostavitvijo, decentralizacijo in prožnostjo ter poenostavitvijo finančne organizacije; naj vzpostavi učinkovit sistem zaščite za žvižgače OZN;

(bl)	naj dejavno podpira prizadevanja Generalnega sekretarja OZN, da bi na vodilna mesta na ravni sedeža OZN imenoval več žensk;

(bm)	naj spodbudi razpravo o vlogi parlamentov in regionalnih skupščin v sistemu OZN ter o ustanovitvi Parlamentarne skupščine OZN, da bi povečali demokratični profil in notranji demokratični proces organizacije ter svetovni civilni družbi omogočili neposredno povezavo s postopkom odločanja;

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, Evropski službi za zunanje delovanje, Komisiji in v vednost Generalni skupščini Združenih narodov in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0089.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0201.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0317.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0051.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0422.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/189

P8_TA(2017)0307

Ustanovitev posebnega odbora o terorizmu, njegove pristojnosti, številčna sestava in mandat

Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ustanovitvi, pristojnostih, številčni sestavi in mandatu posebnega odbora o terorizmu (2017/2758(RSO))

(2018/C 334/22)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju predloga sklepa konference predsednikov,

—	ob upoštevanju člena 197 Poslovnika,

ker ima Evropska unija jasne pristojnosti pri zagotavljanju visoke ravni varnosti v skladu s členom 67 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), nacionalni organi pa so pristojni za boj proti terorizmu, kot je določeno v členu 73 PDEU; ker obstajajo širše obveznosti za čezmejno sodelovanje, kot je navedeno v Naslovu V PDEU o policijskem in pravosodnem sodelovanju, povezanem z notranjo varnostjo Evropske unije;

ker bi morala biti naloga novoustanovljenega posebnega odbora, da bi se skupaj z mednarodnimi partnerji in akterji posvetil odpravljanju praktičnih in zakonodajnih pomanjkljivosti v boju proti terorizmu po vsej Evropski uniji, pri čemer bi moral biti poseben poudarek na sodelovanju in izmenjavi informacij;

ker sta odpravljanje pomanjkljivosti in vrzeli pri sodelovanju in izmenjavi informacij med nacionalnimi organi kazenskega pregona ter interoperabilnost evropskih podatkovnih zbirk za izmenjavo informacij bistvenega pomena za dobro delovanje schengenskega območja in varovanje zunanjih meja EU in bi morala predstavljati bistvo mandata posebnega odbora;

D.	ker je spoštovanje temeljnih pravic bistvena sestavina uspešnih politik za boj proti terorizmu;

sklene ustanoviti posebni odbor o terorizmu z naslednjimi strogo opredeljenimi pristojnostmi:

(a)

nepristransko preučuje, analizira in ocenjuje dejstva, ki so jih posredovali organi kazenskega pregona držav članic, pristojne agencije EU in priznani strokovnjaki, in obseg teroristične grožnje na evropskem ozemlju ter predlaga ustrezne ukrepe, tako da bodo lahko Evropska unija in njene države članice pomagale pri preprečevanju, preiskovanju in pregonu kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom;

(b)

na podlagi pristopa, ki temelji na dokazih, nepristransko opredeljuje in analizira morebitne napake in nepravilnosti, ki so omogočile nedavne teroristične napade v različnih državah članicah, zlasti tako, da zbira in analizira vse informacije, ki so na voljo obveščevalnim službam ali organom kazenskega pregona in pravosodnim organom v državah članicah o storilcih, preden storijo teroristično kaznivo dejanje;

(c)

preučuje in ocenjuje izvajanje obstoječih ukrepov in instrumentov na področju upravljanja zunanjih meja, tudi nepravilnosti pri kontroli na zunanjih mejah, ki posameznikom omogočajo, da pridejo v Evropo s ponarejenimi listinami, ter ocenjuje vzroke, zakaj nekatere države članice ne izpolnjujejo vseh svojih obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (1) (uredba o schengenskem informacijskem sistemu); zbira in analizira informacije o morebitnih pomanjkljivostih v državah članicah in pomanjkljivostih Komisije pri zagotavljanju popolnega izvajanja ustreznih določb Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (2) (Zakonik o schengenskih mejah), ter predlaga ustrezne ukrepe za odpravo ugotovljenih vrzeli;

(d)

ugotavlja pomanjkljivosti pri izmenjavi informacij pravosodnih organov, organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb med državami članicami; še posebej preiskuje domnevne razširjene pomanjkljivosti pri zbiranju, analiziranju in sporočanju informacij, ki bi lahko pomagale preprečiti napade, zlasti tako, da:

—

analizira in ocenjuje uspešnost podatkovnih zbirk EU, kot so schengenski informacijski sistem (SIS), vizumski informacijski sistem (VIS) in skupni evropski model za izmenjavo informacij (EIXM), ter morebitne napake v državah članicah pri izvajanju veljavnih pravnih instrumentov, kot je Sklep Sveta 2008/615/PNZ (3) ali Okvirni sklep Sveta 2006/960/PNZ (4); še posebej analizira, zakaj nekatere države članice niso prispevale informacij v te podatkovne zbirke, zlasti glede njihovih obveznosti iz uredbe o schengenskem informacijskem sistemu in Sklepa Sveta 2007/533/PNZ (5);

—	analizira domnevno neizpolnjevanje obveznosti iz člena 2(3) Sklepa Sveta 2005/671/PNZ (6) v državah članicah in zagotavlja, da se vsaj informacije iz odstavkov 4 in 5 navedenega člena, ki jih zbere pristojni organ, sporočijo Europolu in Eurojustu;

—

zbira in analizira informacije o tem, kako organi držav članic izpolnjujejo obveznosti, naložene s členoma 3 in 7 Okvirnega sklepa 2006/960/PNZ, pri čemer zlasti skrbi, da pristojni organi kazenskega pregona tovrstne informacije in obveščevalne podatke sporočijo pristojnim organom kazenskega pregona v drugih državah članicah, kadar obstajajo dejanski razlogi za domnevo, da bi informacije ali obveščevalni podatki lahko pripomogli k odkrivanju, preprečevanju ali preiskovanju kaznivih dejanj iz člena 2(2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ (7);

—	preverja, ali Europol v celoti izpolnjuje dolžnost obveščanja po členu 17 Sklepa Sveta 2009/371/PNZ (8), ki je bil razveljavljen z Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (9);

—	preverja, ali nacionalne enote držav članic v celoti izpolnjujejo obveznost iz člena 8(4)(a) Sklepa 2009/371/PNZ, ki je bil razveljavljen z Uredbo (EU) 2016/794, in Europolu na lastno pobudo sporočajo potrebne informacije in obveščevalne podatke za opravljanje njegovih nalog;

—	preiskuje morebitne pomanjkljivosti pri izmenjavi informacij med agencijami EU ter preverja pravna sredstva in potrebo teh agencij po dostopu do schengenskega informacijskega sistema in drugih ustreznih informacijskih sistemov EU;

—	ocenjuje obstoječe neformalno sodelovanje med obveščevalnimi službami držav članic in raven učinkovitosti z vidika izmenjave informacij in praktičnega sodelovanja;

—	preučuje odnose Evropske unije s tretjimi državami in mednarodnimi agencijami na področju boja proti terorizmu, tudi obstoječe mednarodno sodelovanje in instrumente v boju proti terorizmu, vključno z izmenjavo primerov najboljše prakse, in učinkovitost sedanje ravni izmenjave informacij;

(e)	ocenjuje učinek protiteroristične zakonodaje EU in njenega izvajanja na temeljne pravice;

(f)

ocenjuje razpoložljivost in učinkovitost vseh sredstev, dodeljenih pristojnim organom, ki sodelujejo v boju proti terorizmu (policija, vojska, pravosodje, proračunski organi, obveščevalne službe, organi za nadzor, informacijski organi, informacijska tehnologija itd.) v državah članicah in na ravni EU; analizira morebitne pomanjkljivosti pri policijskem sodelovanju in praktične ovire za čezmejno sodelovanje organov kazenskega pregona v preiskavah, povezanih z bojem proti terorizmu, ter opredeljuje tehnične, strukturne in pravne omejitve preiskovalnih zmogljivosti;

(g)

preiskuje pomanjkljivosti v pravosodnih sistemih in pravosodnem sodelovanju na ravni EU ter sodelovanju pri čezmejnih preiskavah, zlasti prek Eurojusta, Evropske pravosodne mreže, skupnih preiskovalnih skupin, evropskega naloga za prijetje in evropskega preiskovalnega naloga; opredeljuje tehnične, strukturne in pravne omejitve zmogljivosti za preiskovanje in pregon;

(h)

preučuje sedanjo izmenjavo primerov najboljše prakse in sodelovanje med nacionalnimi organi in ustreznimi organi EU za zaščito mehkih tarč, vključno z območji tranzita, kot so letališča in železniške postaje, pa tudi za zaščito kritične infrastrukture, kot je določena v Direktivi Sveta 2008/114/ES (10);

(i)	preučuje sedanje mehanizme, ki so na voljo žrtvam terorizma, zlasti Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11), in prepoznava obstoječe primere dobre prakse, ki naj se izmenjujejo;

(j)	zbira informacije in analizira proces radikalizacije ter učinkovitost programov za deradikalizacijo, uvedenih v omejenem številu držav članic; opredeljuje obstoječe primere dobre prakse, ki naj se izmenjujejo, in preverja, ali so države članice sprejele ustrezne ukrepe v zvezi s tem;

(k)

ocenjuje učinkovitost sodelovanja med državami članicami, pa tudi učinkovitost sodelovanja med pristojnimi organi, pooblaščenimi subjekti in organi kazenskega pregona v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma na podlagi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), in sodeluje pri izmenjavi mnenj z ustreznimi akterji v bančnem sektorju in organi za preiskovanje goljufij ter organi kazenskega pregona, da bi opredelili nove oblike financiranja terorizma, vključno z njegovo povezanostjo z organiziranim kriminalom;

(l)

pripravlja priporočila glede vseh navedenih zadev, če meni, da so potrebna, ter v ta namen vzpostavlja potrebne stike, opravlja obiske in organizira predstavitve z institucijami EU in ustreznimi agencijami ter mednarodnimi in nacionalnimi institucijami, nacionalnimi parlamenti in vladami držav članic in tretjih držav ter z uradniki, ki so vključeni v vsakodnevni boj proti terorizmu, kot so organi kazenskega pregona, policija, obveščevalne službe, sodniki in mirovni sodniki ter predstavniki znanstvene skupnosti, poslovne in civilne družbe, vključno z organizacijami žrtev;

poudarja, da bodo vsa priporočila posebnega odbora spremljali pristojni stalni odbori;

sklene, da bodo pristojnosti, osebje in razpoložljiva sredstva stalnih odborov Parlamenta, odgovornih za vprašanja glede sprejetja, spremljanja in izvajanja zakonodaje EU, ki se nanašajo na področje pristojnosti posebnega odbora, ostali nespremenjeni;

sklene, da bodo morali sestanki potekati za zaprtimi vrati, kadar bo delo posebnega odbora vključevalo predstavitev dokazov tajne narave, pričevanj, ki vsebujejo osebne ali zaupne podatke, ali izmenjavo mnenj ali posvetovanje z organi in telesi o tajnih, zaupnih ali občutljivih informacijah za namene nacionalne ali javne varnosti; sklene, da bodo imele priče in izvedenci pravico dajati izjave ali pričati brez navzočnosti javnosti;

sklene, da se bodo tajni ali zaupni dokumenti, ki jih bo sprejel posebni odbor, obravnavali po postopku iz člena 210a Poslovnika, tako da bodo imeli do njih dostop samo predsednik, poročevalec, poročevalci v senci, koordinatorji in pooblaščeni uradniki, in da se bodo te informacije uporabljale izključno za pripravo vmesnih in končnih poročil posebnega odbora; sklene, da bodo seje potekale v prostorih, opremljenih tako, da bo nepooblaščenim osebam spremljanje postopka onemogočeno;

sklene, da bodo v skladu z veljavnimi notranjimi pravili in postopki vsi poslanci in uradniki pred dostopom do tajnih podatkov ali poslušanjem dokazov, ki bi utegnili ogroziti nacionalno ali javno varnost, morali imeti dovoljenje za dostop do tovrstnih podatkov;

sklene, da se bodo informacije, ki jih bo pridobil posebni odbor, uporabljale izključno za opravljanje njegovih nalog in se ne bodo smele razkriti tretjim osebam; sklene, da se take informacije ne bodo smele objaviti, če bodo vsebovale gradivo tajne ali zaupne narave ali imena oseb;

sklene, da bo imel posebni odbor 30 članov;

sklene, da bo mandat posebnega odbora trajal 12 mesecev, razen če bo Parlament pred iztekom ta rok podaljšal, mandatna doba pa se bo začela z datumom njegove ustanovitvene seje; sklene, da bo moral posebni odbor Parlamentu predložiti vmesno in končno poročilo o dejanskih ugotovitvah in priporočilih glede tega, katere ukrepe in pobude bi bilo treba sprejeti.

(1) Uredba (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (UL L 381, 28.12.2006, str. 4).

(2) Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 77, 23.3.2016, str. 1).

(3) Sklep Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (UL L 210, 6.8.2008, str. 1).

(4) Okvirni sklep Sveta 2006/960/PNZ z dne 18. decembra 2006 o poenostavitvi izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov med organi kazenskega pregona držav članic Evropske unije (UL L 386, 29.12.2006, str. 89).

(5) Sklep Sveta 2007/533/PNZ z dne 12. junija 2007 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (UL L 205, 7.8.2007, str. 63).

(6) Sklep Sveta 2005/671/PNZ z dne 20. septembra 2005 o izmenjavi informacij in sodelovanju na področju terorističnih kaznivih dejanj (UL L 253, 29.9.2005, str. 22).

(7) Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18.7.2002, str. 1).

(8) Sklep Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol) (UL L 121, 15.5.2009, str. 37).

(9) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL L 135, 24.5.2016, str. 53).

(10) Direktiva Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite (UL L 345, 23.12.2008, str. 75).

(11) Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L 315, 14.11.2012, str. 57).

(12) Direktiva 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/201

P8_TA(2017)0284

Razkritje davčnih informacij v zvezi z dohodki s strani nekaterih podjetij in podružnic ***I

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 4. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU v zvezi z obveznostjo nekaterih podjetij in podružnic glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki (COM(2016)0198 – C8-0146/2016 – 2016/0107(COD)) (1)

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

(2018/C 334/27)

Sprememba 1

Predlog direktive

Uvodna izjava - 1 (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(-1)	Enaka davčna obravnava za vse, zlasti za vsa podjetja, je osnovni pogoj enotnega trga. Usklajen in dosleden pristop k izvajanju nacionalnih davčnih sistemov je ključnega pomena za dobro delovanje enotnega trga in bi prispeval k preprečevanju izogibanja davkom in preusmerjanja dobička.

Sprememba 2

Predlog direktive

Uvodna izjava - 1 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(-1a)

Izogibanje davkom in davčne utaje so skupaj s shemami za preusmerjanje dobička vlade in državljane prikrajšali za potrebna sredstva, s katerimi bi se med drugim zagotavljal splošen brezplačni dostop do storitev javnega šolstva in zdravstva ter državnih socialnih storitev, poleg tega pa so države prikrajšali za možnost ponujanja dostopnih stanovanj in javnega prevoza ter za izgradnjo infrastrukture, ki je ključnega pomena za socialni razvoj in gospodarsko rast. Na kratko, te sheme so vzrok za nepravičnost, neenakost ter ekonomske, socialne in teritorialne razlike.

Sprememba 3

Predlog direktive

Uvodna izjava - 1 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(-1b)

Pravičen in učinkovit sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb bi moral zadostiti nujni potrebi po progresivni in pravični globalni davčni politiki, spodbujati prerazporeditev bogastva in prispevati k boju proti neenakostim.

Sprememba 4

Predlog direktive

Uvodna izjava 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1)

V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavlja izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb, znatno večji, v Uniji in po svetu pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 18. decembra 2014 priznal, da je treba nujno okrepiti prizadevanja za boj proti izogibanju davkom tako na svetovni ravni kot na ravni Unije. Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2016 – Čas je za drugačen pristop“ (16) in v sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2015 – Nov začetek“ (17) kot prioriteto opredelila potrebo po prehodu na sistem, po katerem bo država, v kateri se ustvarijo dobički, tudi država obdavčenja. Prav tako je kot prioriteto opredelila potrebo po odzivu na pozive naše družbe k pravičnosti in davčni preglednosti.

(1)

Preglednost je ključna za dobro delovanje enotnega trga. V zadnjih letih je izziv, ki ga predstavlja izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb, znatno večji, v Uniji in po svetu pa vzbuja veliko zaskrbljenost. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 18. decembra 2014 priznal, da je treba nujno okrepiti prizadevanja za boj proti izogibanju davkom tako na svetovni ravni kot na ravni Unije. Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2016 – Čas je za drugačen pristop“ (16) in v sporočilu z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2015 – Nov začetek“ (17) kot prioriteto opredelila potrebo po prehodu na sistem, po katerem bo država, v kateri se ustvarijo dobički, tudi država obdavčenja. Prav tako je kot prioriteto opredelila potrebo po odzivu na pozive evropskih državljanov k preglednosti in potrebo, da se zagotovi referenčni model za druge države. Ključnega pomena je, da se pri preglednosti upošteva vzajemnost med konkurenti .

Sprememba 5

Predlog direktive

Uvodna izjava 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 16. decembra 2015 o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji (18) priznal, da lahko večja preglednost na področju obdavčitve dohodkov pravnih oseb izboljša pobiranje davkov, poveča učinkovitost davčnih organov in zagotovi večje zaupanje javnosti v davčne sisteme in vlade.

(2)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 16. decembra 2015 o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji (18) priznal, da lahko večja preglednost , sodelovanje in konvergenca na področju politike obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji izboljšajo pobiranje davkov, poveča učinkovitost davčnih organov , podpirajo oblikovalce politik pri ocenjevanju obstoječega davčnega sistema in razvoju zakonodaje v prihodnosti, zagotovijo več zaupanja javnosti v davčne sisteme in vlade ter izboljšajo odločanje o naložbah na podlagi natančnejših profilov tveganja podjetij .

Sprememba 6

Predlog direktive

Uvodna izjava 2 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2a)

Javno poročanje po državah je učinkovito in ustrezno orodje za povečanje preglednosti v zvezi z dejavnostmi multinacionalnih podjetij, s katerim lahko javnost oceni učinek teh dejavnosti na realni sektor. Poleg tega bo izboljšalo sposobnost delničarjev, da pravilno ocenijo tveganja, ki jih prevzemajo podjetja, privedlo do naložbenih strategij, ki bodo temeljile na točnih informacijah, in povečalo zmožnosti nosilcev odločanja, da ocenijo učinkovitost in vpliv nacionalnih zakonodaj.

Sprememba 7

Predlog direktive

Uvodna izjava 2 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2b)	Poročanje po državah bo tudi pozitivno vplivalo na pravice zaposlenih do obveščanja in posvetovanja, kot so določene v Direktivi 2002/14/ES, s povečanjem znanja o dejavnostih podjetij, pa tudi na kakovost poglobljenega dialoga v podjetjih.

Sprememba 8

Predlog direktive

Uvodna izjava 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4)

Skupina G-20 je novembra 2015 ob pozivu k globalnemu pravičnemu in sodobnemu mednarodnemu davčnemu sistemu potrdila „Akcijski načrt za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička“ organizacije OECD (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt BEPS), katerega cilj je vladam zagotoviti jasne mednarodne rešitve pri obravnavanju vrzeli in neskladij med obstoječimi pravili, ki omogočajo prenašanje dobičkov pravnih oseb v države brez ali z zelo nizko stopnjo obdavčitve, kjer se morda ne ustvarja resnična vrednost. Zlasti ukrep 13 akcijskega načrta BEPS uvaja obveznost za nekatera multinacionalna podjetja, da nacionalnim davčnim organom na zaupni osnovi predložijo poročila po državah. Komisija je 27. januarja 2016 sprejela tako imenovani sveženj proti izogibanju davkom. Eden od ciljev navedenega svežnja je prenos ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS v pravo Unije, in sicer s spremembo Direktive Sveta 2011/16/EU (20) .

(4)

Sprememba 9

Predlog direktive

Uvodna izjava 4 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4a)	Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde (IASB) bi moral posodobiti mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP) in mednarodne računovodske standarde (MRS), da bi olajšal uvedbo obveznosti javnega poročanja po državah.

Sprememba 10

Predlog direktive

Uvodna izjava 4 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4b)	Javno poročanje po državah je v Uniji že uveljavljeno za bančni sektor, in sicer z Direktivo 2013/36/EU, pa tudi za ekstraktivno in gozdarsko industrijo z Direktivo 2013/34/EU.

Sprememba 11

Predlog direktive

Uvodna izjava 4 c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4c)	Unija je z uvedbo javnega poročanja po državah, kot ga prej nismo poznali, dokazala, da je postala vodilna v svetu na področju boja proti izogibanju davkom.

Sprememba 12

Predlog direktive

Uvodna izjava 4 d (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4d)

Ker je lahko učinkovit boj proti davčnim utajam, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju uspešen samo s skupnim ukrepanjem na mednarodni ravni, je bistvenega pomena, da Unija z ohranjanjem vodilne vloge v svetu v tem boju uskladi svoje ukrepe z mednarodnimi akterji, na primer v okviru OECD. Enostranski ukrepi, četudi zelo ambiciozni, nimajo resnične možnosti za uspeh, poleg tega pa ogrožajo konkurenčnost evropskih podjetij in škodujejo naložbenemu okolju Unije.

Sprememba 13

Predlog direktive

Uvodna izjava 4 e (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4e)

Večja preglednost pri finančnem razkrivanju prinaša koristi vsem, saj bodo davčne uprave učinkovitejše, civilna družba bolj vključena, zaposleni bolje obveščeni, vlagatelji pa manj naklonjeni tveganju. Poleg tega bodo podjetja imela koristi od boljših odnosov z deležniki, kar prinaša večjo stabilnost in lažji dostop do financiranja zaradi jasnejšega profila tveganja in boljšega ugleda.

Sprememba 14

Predlog direktive

Uvodna izjava 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(5)

Okrepljen javni nadzor nad davki od dohodkov multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, je bistven element dodatne spodbuditve družbene odgovornosti gospodarskih družb, prispevanja k blaginji s pobiranjem davkov, spodbujanja bolj pravične davčne konkurence v Uniji prek bolj osveščene javne razprave ter obnovitve zaupanja javnosti v pravičnost nacionalnih davčnih sistemov. Takšen javni nadzor je mogoče doseči s poročanjem o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne glede na to, kje ima sedež končno obvladujoče podjetje multinacionalne skupine podjetij.

(5)

Poleg večje preglednosti, ustvarjene s poročanjem nacionalnim davčnim organom po državah, je okrepljen javni nadzor nad davki od dohodkov multinacionalnih podjetij, ki poslujejo v Uniji, bistven element za spodbuditev družbene odgovornosti in dodatno spodbuditev socialne odgovornosti gospodarskih družb, za prispevanje k blaginji s pobiranjem davkov, spodbujanje bolj pravične davčne konkurence v Uniji prek bolj osveščene javne razprave ter obnovitev zaupanja javnosti v pravičnost nacionalnih davčnih sistemov. Takšen javni nadzor je mogoče doseči s poročanjem o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, ne glede na to, kje ima sedež končno obvladujoče podjetje multinacionalne skupine podjetij. Javni nadzor pa mora potekati brez ogrožanja naložbenega okolja v Uniji ali konkurenčnosti podjetij Unije, zlasti malih in srednjih podjetij, kot so opredeljena v tej direktivi, in podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, kot so opredeljena v Uredbi (EU) 2015/1017 (1a) , ki bi morala biti izvzeta iz obveznosti poročanja po tej direktivi.

Sprememba 15

Predlog direktive

Uvodna izjava 5 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(5a)

Komisija je družbeno odgovornost gospodarskih družb opredelila kot odgovornost podjetij za njihov vpliv na družbo. Družbeno odgovornost bi morale upravljati gospodarske družbe. Javni organi lahko zagotavljajo podporo s premišljeno kombinacijo prostovoljnih ukrepov politike in po potrebi dopolnilnimi predpisi. Podjetja lahko postanejo družbeno odgovorna bodisi s spoštovanjem zakonov ali vključevanjem socialnih, okoljskih in etičnih vprašanj ter vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami v poslovno strategijo in dejavnosti ali oboje.

Sprememba 16

Predlog direktive

Uvodna izjava 6

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(6)

Javnosti je treba omogočiti, da nadzoruje vse dejavnosti skupine podjetij, če so nekatere poslovne enote skupine v Uniji. Kar zadeva skupine podjetij, ki v Uniji poslujejo zgolj prek odvisnih podjetij ali podružnic, bi morala ta odvisna podjetja in podružnice objavljati poročilo končnega obvladujočega podjetja in omogočiti dostop do njega. Vendar bi bilo treba zaradi sorazmernosti in učinkovitosti, obveznost objave in omogočanja dostopa do poročila omejiti na srednja ali velika odvisna podjetja s sedežem v Uniji ali na podružnice primerljive velikosti, odprte v posamezni državi članici. Področje uporabe Direktive 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno razširiti na podružnice, ki jih podjetje s sedežem zunaj Unije odpre v državi članici.

(6)

Javnosti je treba omogočiti, da nadzoruje vse dejavnosti skupine podjetij, če so nekatere poslovne enote skupine v Uniji in zunaj nje. Skupine s poslovnimi enotami v Uniji bi morale spoštovati načela Unije o dobrem davčnem upravljanju. Multinacionalna podjetja poslujejo po vsem svetu in njihovo ravnanje znatno vpliva na države v razvoju. Z omogočanjem dostopa državljanov do informacij o podjetjih po državah bi lahko njim in davčnim upravam v njihovi državi omogočili, da nadzorujejo, ocenjujejo in/ali kazensko preganjajo taka podjetja. Z objavo informacij za posamezne davčne jurisdikcije, v katerih poslujejo multinacionalna podjetja, bi Unija povečala skladnost svoje razvojne politike in omejila morebitne sheme izogibanja davkom v državah, v katerih je bila uporaba domačih virov opredeljena kot ključni element razvojne politike Unije.

Sprememba 17

Predlog direktive

Uvodna izjava 8

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(8)

Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo vsebovati informacije v zvezi z vsemi dejavnostmi podjetja oziroma vseh povezanih podjetij skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje. Informacije bi morale temeljiti na specifikacijah poročanja iz ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS in bi morale biti omejene na tisto, kar je nujno za omogočitev učinkovitega javnega nadzora, tako da razkritje ne povzroči nesorazmernih tveganj ali škode. Poročilo bi moralo vsebovati tudi kratek opis vrste dejavnosti. Takšen opis bi lahko temeljil na kategorizaciji iz razpredelnice 2 Priloge III poglavja V smernic OECD za dokumentacijo določanja transfernih cen. Poročilo bi moralo vključevati splošen opis z obrazložitvijo bistvenih odstopanj na ravni skupine med obračunanim in plačanim davkom, ter pri tem upoštevati ustrezne zneske iz preteklih poslovnih let.

(8)

Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki bi moralo vsebovati informacije v zvezi z vsemi dejavnostmi podjetja oziroma vseh povezanih podjetij skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje. Informacije bi morale upoštevati specifikacije poročanja iz ukrepa 13 akcijskega načrta BEPS in bi morale biti omejene na tisto, kar je nujno za omogočitev učinkovitega javnega nadzora, tako da razkritje ne povzroči nesorazmernih tveganj ali škode v smislu konkurenčnosti ali nepravilne razlage za zadevna podjetja . Poročilo bi moralo vsebovati tudi kratek opis vrste dejavnosti. Takšen opis bi lahko temeljil na kategorizaciji iz razpredelnice 2 Priloge III poglavja V smernic OECD za dokumentacijo določanja transfernih cen. Poročilo bi moralo vključevati splošen opis z obrazložitvijo , vključno z bistvenimi odstopanji na ravni skupine med obračunanim in plačanim davkom, ter pri tem upoštevati ustrezne zneske iz preteklih poslovnih let.

Sprememba 18

Predlog direktive

Uvodna izjava 9

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(9)

Da bi bilo mogoče zagotoviti ustrezno raven podrobnosti informacij, na podlagi katerih bi lahko državljani bolje ocenili prispevek multinacionalnih podjetij k blaginji posamezne države članice , bi morale biti informacije razčlenjene po državah članicah. Poleg tega bi morale biti zelo podrobne tudi informacije o poslovnih dejavnostih multinacionalnih podjetij, kar zadeva nekatere davčne jurisdikcije, ki predstavljajo poseben izziv. Za vse druge poslovne dejavnosti v tretjih državah bi bilo treba informacije navesti v skupnem znesku .

(9)

Da bi bilo mogoče zagotoviti ustrezno raven podrobnosti informacij, na podlagi katerih bi lahko državljani bolje ocenili prispevek multinacionalnih podjetij k blaginji posamezne jurisdikcije , v kateri delujejo, tako v Uniji kot zunaj nje, ne da bi to škodilo konkurenčnosti podjetja, bi morale biti informacije razčlenjene po jurisdikcijah. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je mogoče smiselno razumeti in uporabljati samo, če so informacije predstavljene razčlenjeno po posamezni davčni jurisdikciji.

Sprememba 82

Predlog direktive

Uvodna izjava 9 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(9a)

Če bi podjetje informacije, ki jih je treba razkriti, štelo za poslovno občutljive, bi moralo biti omogočeno, da pri pristojnem organu v državi svojega sedeža zaprosi za dovoljenje, da ni bi razkrilo popolnoma vseh informacij. Če nacionalni pristojni organ ni davčni organ, bi moral o tem odločati davčni organ.

Sprememba 19

Predlog direktive

Uvodna izjava 11

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(11)

Da bi se primeri neskladij razkrili javnosti, bi moral(-i) zakoniti revizor(-ji) ali revizijsko(-a) podjetje(-a) preveriti, ali je bilo poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravljeno in predloženo v skladu z zahtevami te direktive ter omogočen dostop do poročila na spletišču zadevnega podjetja oziroma njegovega povezanega podjetja.

(11)

Da bi se primeri neskladij razkrili javnosti, bi moral(-i) zakoniti revizor(-ji) ali revizijsko(-a) podjetje(-a) preveriti, ali je bilo poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravljeno in predloženo v skladu z zahtevami te direktive in omogočen dostop do poročila na spletišču zadevnega podjetja oziroma njegovega povezanega podjetja ter ali so javno razkrite informacije v skladu z revidiranimi finančnimi informacijami podjetja v rokih, določenih v tej direktivi .

Sprememba 20

Predlog direktive

Uvodna izjava 11 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(11a)

O primerih kršitev s strani podjetij in podružnic v zvezi z zahtevami glede sporočanja davčnih informacij v zvezi z dohodki, zaradi katerih države članice naložijo kazni v skladu z Direktivo 2013/34/EU, bi bilo treba poročati v javnem registru, ki ga upravlja Komisija. Te kazni bi lahko med drugim vključevale upravne kazni ali izključitev iz javnih razpisov in dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov Unije.

Sprememba 21

Predlog direktive

Uvodna izjava 13

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(13)

Za določitev tistih davčnih jurisdikcij, za katere je treba navesti zelo podrobne informacije, bi bilo treba pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU prenesti na Komisijo, da bi pripravila skupni seznam Unije teh davčnih jurisdikcij. Seznam bi bilo treba pripraviti v skladu z določenimi merili, opredeljenimi na podlagi Priloge 1 k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o zunanji strategiji za učinkovito obdavčenje (COM(2016) 24 final). Posebej pomembno je, da Komisija med pripravljalnimi deli izvede ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni, ter pri tem upošteva načela iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, kot so ga potrdili Evropski parlament, Svet in Komisija in ki čaka na uradni podpis. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

črtano

Sprememba 22

Predlog direktive

Uvodna izjava 13 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(13a)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje člena 48b(1), (3), (4) in (6) ter člena 48c(5) Direktive 2013/34/EU, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (1a) .

Sprememba 23

Predlog direktive

Uvodna izjava 14

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(14)

Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi njegovega učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(14)

Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se ta cilj zaradi njegovega učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Zato je ukrepanje Unije upravičeno, da se primerno obravnava čezmejna razsežnost poslovanja v primerih agresivnega davčnega načrtovanja ali ureditev določanja transfernih cen. Ta pobuda je odgovor na pomisleke, ki so jih zainteresirane strani izrazile glede potrebe po odpravi izkrivljanj na enotnem trgu brez ogrožanja konkurenčnosti Unije. Prav tako ne bi smela povzročiti neupravičenega upravnega bremena za podjetja, ustvariti dodatnih davčnih sporov oziroma predstavljati tveganja dvojnega obdavčenja. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja , vsaj kar zadeva večjo preglednost .

Sprememba 24

Predlog direktive

Uvodna izjava 15

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(15)	Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

(15)	Na splošno je obseg razkritih informacij v okviru te direktive sorazmeren s ciljem okrepitve javne preglednosti in javnega nadzora. Za to direktivo se zato šteje, da spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sprememba 25

Predlog direktive

Uvodna izjava 16

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(16)

V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (24) z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je pošiljanje takšnih dokumentov upravičeno.

(16)

V skladu s Skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (24) z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos , na primer v obliki primerjalnega grafa. Zakonodajalec meni, da je v primeru te direktive posredovanje takih dokumentov upravičeno za dosego cilja te direktive ter preprečitev morebitnih manjkajočih informacij in nedoslednosti v zvezi z izvajanjem v državah članicah v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo .

Sprememba 26

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 1 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Države članice zahtevajo, da končna obvladujoča podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in katerih konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, in podjetja, za katere velja nacionalna zakonodaja, ki niso povezana podjetja, in katerih čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, pripravijo in objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki.

Države članice zahtevajo, da končna obvladujoča podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in katerih konsolidirani prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR, in podjetja, za katere velja nacionalna zakonodaja, ki niso povezana podjetja, in katerih čisti prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR, pripravijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki in ga dajo brezplačno na voljo javnosti .

Sprememba 27

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 1 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na spletišču podjetja na dan objave.	Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na spletišču podjetja na dan objave v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija .
	Države članice ne uporabljajo pravil, določenih v tem odstavku, kadar so taka podjetja ustanovljena samo na ozemlju ene države članice in v nobeni drugi davčni jurisdikciji.

Sprememba 28

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 3 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Države članice zahtevajo, da srednja in velika odvisna podjetja iz člena 3(3) in (4) , za katera velja nacionalna zakonodaja in ki jih nadzira končno obvladujoče podjetje, katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR in za katerega ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki navedenega končnega obvladujočega podjetja.

Države članice zahtevajo, da odvisna podjetja, za katera velja nacionalna zakonodaja in ki jih nadzira končno obvladujoče podjetje, katerega konsolidirani čisti prihodek v njegovi bilanci stanja v finančnem letu znaša ali presega 750 000 000 EUR in za katerega ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki navedenega končnega obvladujočega podjetja.

Sprememba 29

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 3 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja.	Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija .

Sprememba 30

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 4 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Države članice zahtevajo, da podružnice, ki jih v državi članici odpre podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice, objavijo letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki končnega obvladujočega podjetja iz točke (a) odstavka 5 tega člena.	Države članice zahtevajo, da podružnice, ki jih v državi članici odpre podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice, objavijo in dajo brezplačno na voljo javnosti letno poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki končnega obvladujočega podjetja iz točke (a) odstavka 5 tega člena.

Sprememba 31

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 4 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki je dostopno javnosti na dan objave na spletišču podružnice ali na spletišču povezanega podjetja.	Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je dostopno javnosti na dan objave na spletišču podružnice ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija .

Sprememba 32

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 5 – točka a

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(a)

podjetje, ki je odprlo podružnico, je bodisi povezano podjetje skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice in katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR, bodisi podjetje, ki ni povezano in katerega konsolidirani čisti prihodek presega 750 000 000 EUR;

(a)

podjetje, ki je odprlo podružnico, je bodisi povezano podjetje skupine, ki jo nadzira končno obvladujoče podjetje, za katero ne velja zakonodaja države članice in katerega konsolidirani čisti prihodek v bilanci stanja znaša ali presega 750 000 000 EUR, bodisi podjetje, ki ni povezano in katerega čisti prihodek znaša ali presega 750 000 000 EUR;

Sprememba 33

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 5 – točka b

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(b)	končno obvladujoče podjetje iz točke (a) nima srednjega ali velikega odvisnega podjetja, kot je navedeno v odstavku 3.

(b)	končno obvladujoče podjetje iz točke (a) nima srednjega ali velikega odvisnega podjetja, kot je navedeno v odstavku 3 , za katero bi že veljale obveznosti poročanja .

Sprememba 34

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48b – odstavek 7 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	7a. V državah članicah, ki niso uvedle eura, se znesek, določen v odstavkih 1, 3 in 5, v nacionalno valuto preračuna po menjalnem tečaju, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije, ki velja na dan začetka veljavnosti tega poglavja.

Sprememba 35

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – uvodni del

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Informacije iz odstavka 1 zajemajo naslednje:	2. Informacije iz odstavka 1 se predložijo v skupni predlogi in zajemajo naslednje informacije, razčlenjene po davčnih jurisdikcijah :

Sprememba 36

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka a

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(a)	kratek opis vrste dejavnosti;

(a)	ime končnega podjetje in, če je ustrezno, seznam vseh njegovih odvisnih podjetij, kratek opis narave njihovih dejavnosti in njihove različne geografske lokacije ;

Sprememba 37

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka b

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(b)	število zaposlenih;

(b)	število zaposlenih v ekvivalentu polnega delovnega časa ;

Sprememba 38

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka b a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(ba)	osnovna sredstva razen denarnih sredstev ali njihovih ustreznikov;

Sprememba 39

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka c

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(c)	znesek čistega prihodka, ki vključuje prihodek, ustvarjen s povezanimi strankami,

(c)	znesek čistega prihodka, ki vključuje ločeno naveden prihodek, ustvarjen s povezanimi strankami, in prihodek, ustvarjen z nepovezanimi strankami;

Sprememba 40

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka g a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(ga)	izkazani kapital;

Sprememba 65

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka g b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Spremembe

(gb)	podrobnosti o prejetih javnih prispevkih in morebitnih donacijah politikom, političnim skupinam ali fundacijam s političnimi cilji;

Sprememba 41

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 2 – točka g c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(gc)	ali imajo podjetja, odvisna podjetja ali podružnice koristi od preferencialne davčne obravnave, v okviru ureditve za obdavčitev intelektualne lastnine ali enakovrednih ureditev.

Sprememba 42

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno za vsako državo članico. Če je v posamezni državi članici več davčnih jurisdikcij, se informacije združijo na ravni države članice .	V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno za vsako državo članico. Če je v posamezni državi članici več davčnih jurisdikcij, se informacije navedejo za vsako davčno jurisdikcijo posebej .

Sprememba 43

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno tudi za vsako davčno jurisdikcijo , ki je bila ob koncu preteklega poslovnega leta navedena na skupnem seznamu Unije nekaterih davčnih jurisdikcij, sestavljenem na podlagi člena 48 g, razen če poročilo na podlagi odgovornosti iz člena 48e v nadaljevanju izrecno potrjuje, da odvisna podjetja skupine, za katera velja zakonodaja takšne davčne jurisdikcije, ne poslujejo neposredno z nobenim povezanim podjetjem iste skupine, za katerega velja zakonodaja katere koli države članice .

V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo ločeno tudi za vsako davčno jurisdikcijo zunaj Unije.

Sprememba 44

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
V poročilu se informacije iz odstavka 2 navedejo združeno za druge davčne jurisdikcije.	črtano

Sprememba 83

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Zaradi varovanja poslovno občutljivih informacij in za zagotovitev poštene konkurence lahko države članice dovolijo začasno izpustitev ene ali več informacij iz tega člena iz poročila glede dejavnosti v eni ali več posebnih davčnih jurisdikcij, kadar je narava teh informacij takšna, da bi razkritje resno škodovalo poslovnemu položaju podjetja iz člena 48b(1) in člena 48b(3), na katerega se nanaša. Izpustitev ne sme onemogočiti poštenega in uravnoteženega razumevanja davčnega položaja podjetja. Izpustitev se v poročilu navede skupaj s pojasnilom za vsako davčno jurisdikcijo, razlogom zanjo in z navedbo ustrezne davčne jurisdikcije oziroma jurisdikcij.

Sprememba 69rev

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Države članice za takšne opustitve zahtevajo predhodno odobritev nacionalnega pristojnega organa. Podjetje vsako leto pristojni organ zaprosi za novo odobritev, ta pa sprejme odločitev na podlagi nove ocene položaja. Kadar opuščene informacije ne izpolnjujejo več zahtev iz pododstavka 3a, se nemudoma objavijo. Po končanem obdobju nerazkritja mora podjetje vse informacije, ki se zahtevajo po tem členu, v obliki aritmetičnega povprečja razkriti tudi za pretekla leta, ko je veljalo obdobje nerazkritja.

Sprememba 47

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Države članice obvestijo Komisijo o odobritvi takšnega začasnega odstopanja in ji zaupno pošljejo opuščene informacije skupaj s podrobnim pojasnilom odobrenega odstopanja. Komisija vsako leto na svoji spletni strani objavi obvestila, ki jih je prejela od držav članic, in pojasnila v skladu s pododstavkom 3a.

Sprememba 48

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 d (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Komisija preveri ustrezno spoštovanje zahteve iz pododstavka 3a in spremlja uporabo takega začasnega odstopanja, ki ga odobrijo nacionalni organi.

Sprememba 70/rev

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 e (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Če Komisija po tem, ko oceni informacije, ki jih prejme v skladu s pododstavkom 3c, ugotovi, da zahteva iz pododstavka 3a ni izpolnjena, podjetje nemudoma poskrbi, da so te informacije javno dostopne. Po končanem obdobju nerazkritja mora podjetje vse informacije, ki se zahtevajo po tem členu, v obliki aritmetičnega povprečja razkriti tudi za pretekla leta, ko je veljalo obdobje nerazkritja.

Sprememba 50

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 3 – pododstavek 3 f (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Komisija z delegiranimi akti sprejme smernice za pomoč državam članicam pri opredelitvi primerov, v katerih se šteje, da objava informacij resno škoduje poslovnemu položaju podjetij, na katera se nanaša.

Sprememba 51

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48c – odstavek 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
5. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi in je dostopno na spletišču v vsaj enem od uradnih jezikov Unije.	5. Poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki se objavi po skupni predlogi in v odprtem podatkovnem formatu ter je brezplačno dostopno javnosti na dan objave na spletišču odvisnega podjetja ali na spletišču povezanega podjetja v vsaj enem od uradnih jezikov Unije. Podjetje istega dne poročilo vloži tudi v javni register, ki ga upravlja Komisija.

Sprememba 52

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48e – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

1. Države članice zagotovijo, da so člani upravnega, poslovodnega in nadzornega organa končnega obvladujočega podjetja iz člena 48b(1), ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, skupno odgovorni za zagotovitev, da se poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravi in objavi ter omogoči dostop do njega v skladu s členi 48b, 48c in 48d.

1. Države članice za povečanje odgovornosti do tretjih strani in zagotovitev ustreznega upravljanja zagotovijo, da so člani upravnega, poslovodnega in nadzornega organa končnega obvladujočega podjetja iz člena 48b(1), ki delujejo v okviru pristojnosti, ki jim jih podeljuje nacionalno pravo, skupno odgovorni za zagotovitev, da se poročilo o davčnih informacijah v zvezi z dohodki pripravi in objavi ter omogoči dostop do njega v skladu s členi 48b, 48c in 48d.

Sprememba 53

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48 g

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 48 g

črtano

Skupni seznam Unije nekaterih davčnih jurisdikcij

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 49 v zvezi s pripravo skupnega seznama Unije nekaterih davčnih jurisdikcij. Navedeni seznam temelji na oceni davčnih jurisdikcij, ki ne izpolnjujejo naslednjih meril:

(1)	preglednosti in izmenjave informacij, vključno z izmenjavo informacij na zahtevo in avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih;

(2)	poštene davčne konkurence;

(3)	standardov, ki jih je določila skupina G20 in/ali OECD;

(4)	drugih relevantnih standardov, vključno z mednarodnimi standardi, ki jih je določila Projektna skupina za finančno ukrepanje.

Komisija seznam redno pregleduje in ga po potrebi spreminja, da upošteva nove okoliščine.

Sprememba 54

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48i – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Komisija poroča o izpolnjevanju obveznosti poročanja iz členov 48a do 48f in njihovem učinku. V poročilo vključi oceno, ali so rezultati poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki primerni in sorazmerni, pri čemer upošteva potrebo po zagotovitvi zadostne ravni preglednosti in po konkurenčnem okolju za podjetja.

Komisija poroča o izpolnjevanju obveznosti poročanja iz členov 48a do 48f in njihovem učinku. V poročilo vključi oceno, ali so rezultati poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki primerni in sorazmerni, in oceni stroške in koristi nižjega praga konsolidiranega čistega prihodka, nad katerim morajo podjetja in podružnice poročati o davčnih informacijah v zvezi z dohodki. V poročilu se tudi oceni potrebo po sprejetju dopolnilnih ukrepov, pri čemer se upošteva potrebo po zagotovitvi zadostne ravni preglednosti in po ohranitvi in zagotovitvi konkurenčnega okolja za podjetja in zasebne naložbe .

Sprememba 55

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 a (novo)

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48i a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2a)	vstavi se naslednji člen:

„Člen 48ia

Komisija najpozneje v štirih letih po sprejetju te direktive in ob upoštevanju razmer na ravni OECD ponovno pregleda in oceni določbe tega poglavja in o tem poroča, zlasti v zvezi s:

—

podjetji in podružnicami, ki morajo poročati o davčnih informacijah v zvezi z dohodki, zlasti glede tega, ali bi bilo primerno razširiti področje uporabe tega poglavja, da bi vključevalo velika podjetja, kot so opredeljena v členu 3(4), in velike skupine, kot so opredeljene v členu 3(7) te direktive;

—	vsebino poročila o davčnih informacijah v zvezi z dohodki iz člena 48c;

—	začasnim odstopanjem iz pododstavkov od 3a do 3f člena 48c(3).

Komisija to poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ter mu po potrebi priloži zakonodajni predlog.“

Sprememba 56

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 2 b (novo)

Direktiva 2013/34/EU

Člen 48i b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2b)	vstavi se naslednji člen:

„Člen 48ib

Skupna predloga za poročilo

Komisija z izvedbenimi akti določi skupno predlogo iz člena 48b(1), (3), (4) in (6) ter člena 48c(5). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 50(2).“

Sprememba 57

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 3 – točka b

Direktiva 2013/34/EU

Člen 49 – odstavek 3 a

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
(3a) Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenuje vsaka država članica v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne [date] .“;	(3a) Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih vsaka država članica imenuje v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 (*1) o boljši pripravi zakonodaje , pri čemer upošteva zlasti določbe Pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah .

Sprememba 58

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1 – točka 3 a (novo)

Direktiva 2013/34/EU

Člen 51 – odstavek 1

Veljavno besedilo

Sprememba

(3a)	v členu 51 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive , in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni . Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

„Države članice določijo pravila o kaznih za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo , in sprejmejo vse potrebne ukrepe , da zagotovijo njihovo izvajanje . Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Države članice določijo vsaj upravne ukrepe in sankcije za podjetja, ki kršijo nacionalne določbe, sprejete v skladu s to direktivo.

Države članice o teh določbah obvestijo Komisijo najkasneje do … [eno leto po začetku veljavnosti] in ji nemudoma sporočijo vsakršne naknadne spremembe teh določb.

Komisija do … [tri leta po začetku veljavnosti te direktive] pripravi seznam ukrepov in kazni, sprejetih v posamezni državi članici v skladu s to direktivo.“

(1) Zadeva je bila v skladu s četrtim pododstavkom člena 59(4) Poslovnika vrnjena pristojnima odboroma v medinstitucionalna pogajanja (A8-0227/2017).

(16) COM(2015)0610 z dne 27. oktobra 2015.

(17) COM(2014)0910 z dne 16. decembra 2014.

(16) COM(2015)0610 z dne 27. oktobra 2015.

(17) COM(2014)0910 z dne 16. decembra 2014.

(18) 2015/2010(INL).

(20) Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1).

(1a) Uredba (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe (UL L 169, 1.7.2015, str. 1).

(1a) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(24) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(*1) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/238

P8_TA(2017)0300

Pravni okvir Unije za carinske kršitve in sankcije ***I

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884 – C8-0033/2014 – 2013/0432(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

(2018/C 334/37)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0884),

—	ob upoštevanju člena 294(2) in člena 33 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0033/2014),

—	ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

—	ob upoštevanju člena 294(3) ter členov 33 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju obrazloženih mnenj litovskega parlamenta in švedskega parlamenta v skladu s Protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavljata, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

—	ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. septembra 2016 (1),

—	ob upoštevanju členov 59 in 39 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0239/2016),

sprejme kot svoje stališče v prvi obravnavi besedilo, sprejeto 25. oktobra 2016 (2);

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če svoj predlog nadomesti, bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 487, 28.12.2016, str. 57.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0400.

P8_TC1-COD(2013)0432

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 5. julija 2017 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, in zlasti člena členov 33 Uredbe in 114 Pogodbe , [Sprememba 1]

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Določbe na področju carinske unije so usklajene na podlagi zakonodaje Unije, vendar je izvrševanje teh določb v pristojnosti nacionalnih zakonodaj držav članic.

(1a)	Ta direktiva bi morala biti skladna z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadaljnjem besedilu: Zakonik). [Sprememba 2]

(2)

Carinske kršitve in sankcije tako ureja 28 različnih sklopov pravnih predpisov. Zato kršitev carinske zakonodaje Unije ni enako obravnavana po vsej Uniji, pri čemer se sankcije, ki se lahko določijo v posameznem primeru, razlikujejo v naravi in resnosti glede na državo članico, ki jih določi , kar lahko povzroči izpad prihodkov za države članice in izkrivljanje trgovine . [Sprememba 3]

(3)

Ta neusklajenost pravnih sistemov držav članic ne vpliva negativno le na optimalno upravljanje carinske unije in preglednost, ki je potrebna za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga glede tega, kako različni carinski organi obravnavajo kršitve , ampak tudi preprečuje vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte v carinski uniji , za katere že veljajo različna pravila znotraj Unije , saj vpliva na njihov dostop do carinskih poenostavitev in olajšav. [Sprememba 4]

(4)

Zakonik je bil zasnovan za večnacionalno elektronsko okolje, v katerem komunikacija med carinskimi organi poteka v realnem času, odločba, ki jo sprejme ena država članica, pa se uporablja tudi v vseh drugih državah članicah. Zato pravni okvir zahteva usklajeno izvrševanje. Zakonik vsebuje tudi določbo, ki od držav članic zahteva zagotovitev učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih sankcij.

(5)

Pravni okvir za izvajanje carinske zakonodaje Unije, ki je določen v tej direktivi, je v skladu z veljavno zakonodajo na področju zaščite finančnih interesov Unije, zlasti z Direktivo (EU) 2017/… Evropskega Parlamenta in Sveta (4). Carinske kršitve, ki so zajete v okviru te direktive, vključujejo carinske kršitve, ki vplivajo na navedene finančne interese, medtem ko ne spadajo na področje zakonodaje o zaščiti teh interesov na podlagi kazenskega prava, in carinske kršitve, ki sploh ne vplivajo na finančne interese Unije.

(6)

Sestaviti S to direktivo bi bilo treba vzpostaviti seznam ravnanj, ki jih je treba šteti za kršitve carinske zakonodaje Unije in sankcionirati. Zadevne carinske kršitve morajo v celoti temeljiti na obveznostih, ki izhajajo iz carinske zakonodaje, in vključevati neposredna sklicevanja na Zakonik. V tej direktivi ni določeno, ali morajo Ta direktiva bi morala določati, da države članice v zvezi z zadevnimi s carinskimi kršitvami uporabijo upravne ali nekazenske sankcije. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije določijo in naložijo kazenske sankcije namesto nekazenskih sankcij, kadar to zahtevata narava in teža zadevne carinske kršitve, da bi bile naložene sankcije odvračilne, učinkovite in sorazmerne . [Sprememba 5]

(7)

Prva kategorija ravnanj bi morala vključevati carinske kršitve na podlagi objektivne odgovornosti, ki ne zahteva nobenega elementa krivde, pri čemer se upoštevata objektivna narava zadevnih obveznosti in dejstvo, da osebe, ki so jih dolžne izpolnjevati, teh obveznosti in njihovega zavezujočega značaja ne morejo prezreti. [Sprememba 6]

(8)	Druga in tretja kategorija ravnanj bi morali vključevati carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti ali naklepno, pri čemer je za nastanek odgovornosti potreben subjektivni element. [Sprememba 7]

(9)	Spodbujanje ravnanja, pomoč pri ravnanju in napeljevanje k ravnanju, ki se šteje za naklepno povzročeno carinsko kršitev, ter poskus naklepne povzročitve določenih carinskih kršitev bi bilo treba obravnavati kot carinske kršitve.

(10)	Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba določiti, da se kakršno koli dejanje ali opustitev dejanja, ki je posledica napake carinskih organov, kakor je navedeno v Zakoniku, ne sme obravnavati kot carinska bi smelo šteti za carinsko kršitev. [Sprememba 8]

(11)	Države članice bi morale zagotoviti, da so lahko tako pravne kot tudi fizične osebe kazensko odgovorne za enako carinsko kršitev, kadar je carinska kršitev storjena v korist pravne osebe.

(12)

Zaradi približevanja nacionalnih sistemov držav članic za sankcioniranje bi bilo treba oblikovati lestvice sankcij, ki bi izražale različne kategorije carinskih kršitev in njihovo resnost carinskih kršitev . Da bi se uporabile učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, bi morale države članice tudi zagotoviti, da njihovi pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij, ki se bodo uporabile, upoštevajo posebne obremenilne ali olajševalne okoliščine. [Sprememba 9]

(12a)

Carinski organi bi morali naložene sankcije utemeljiti na vrednosti blaga le v primerih, ko se hujše kršitve ne nanašajo na utajene dajatve, temveč na vrednost zadevnega blaga, na primer v primeru kršitev, povezanih s pravicami intelektualne lastnine ali z blagom, za katerega veljajo prepovedi ali omejitve. [Sprememba 10]

(13)

Zastaralni rok postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami bi bilo treba določiti na štiri leta od dneva, na katerega je bila carinska kršitev storjena, oziroma v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev na štiri leta od dneva, na katerega se je ravnanje, ki se šteje za kršitev, prenehalo. Države članice bi morale zagotoviti, da dejanje, povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s z isto carinsko kršitvijo, ali dejanje osebe, odgovorne za kršitev, prekine zastaralni rok. Države članice lahko bi morale imeti možnost, da določijo primere, v katerih se zastaralni rok zadrži. Začetek ali nadaljnje izvajanje teh postopkov bi bilo treba preprečiti Vsi postopki bi morali zastarati, ne glede na vse prekinitve zastaralnega roka, po preteku osmih let, medtem ko bi moral biti zastaralni rok za izvršitev sankcije tri leta. [Sprememba 11]

(14)

Kadar so kazenski postopki sproženi zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi, bi bilo treba zagotoviti zadržanje upravnih postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami. Nadaljnje izvajanje upravnih postopkov po zaključitvi kazenskih postopkov bi moralo biti mogoče le ob popolni usklajenosti z načelom ne bis in idem , kar pomeni, da se za isto kaznivo dejanje ne sme biti dvakrat kaznovan . [Sprememba 12]

(15)	Da bi se preprečili pozitivni spori o pristojnosti, bi bilo treba določiti pravila za opredelitev, katera pristojna država članica naj prouči primer.

(15a)

Splošni cilj te direktive je zagotoviti učinkovito izvrševanje carinske zakonodaje Unije. Vendar pravni okvir, ki ga določa ta direktiva, ne dopušča celovitega pristopa k izvrševanju, vključno z nadzorom, kontrolo in preiskavami. Komisija bi morala zato predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o teh vidikih, vključno z izvajanjem skupnega okvira obvladovanja tveganj, da bi ocenili, ali je potrebna dodatna zakonodaja. [Sprememba 13]

(16)	Ta direktiva bi morala zagotoviti sodelovanje med državami članicami in Komisijo za učinkovito ukrepanje proti carinskim kršitvam.

(17)	Za olajšanje preiskovanja carinskih kršitev bi bilo treba pristojnim organom omogočiti, da začasno zasežejo kakršno koli blago, prevozna sredstva ali druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi kršitve.

(18)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (5) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos v nacionalno zakonodajo priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v zvezi s to direktivo upravičeno.

(18a)

Namen te direktive je okrepiti carinsko sodelovanje s približevanjem nacionalne zakonodaje o carinskih sankcijah. Ker se pravni običaji v državah članicah močno razlikujejo, popolna harmonizacija na tem področju ni mogoča. [Sprememba 14]

(19)

Ker je cilj te direktive zagotoviti seznam enotnih carinskih kršitev za vse države članice ter podlago za učinkovite, odvračilne in sorazmerne sankcije, ki jih bodo države članice uporabljale na področju v celoti usklajene carinske unije, države članice pa zaradi različnih pravnih tradicij tega cilja ne morejo zadovoljivo doseči, pri čemer ga je mogoče zaradi njegovega obsega in učinka bolje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet in področje uporabe

1. Ta direktiva vzpostavlja Namen te direktive je okrepiti pravilno delovanje notranjega trga in določiti okvir za kršitve carinske zakonodaje Unije ter določa naložitev nekazenskih sankcij zanje s približevanjem določb, ki jih predpisujejo zakonodaja, pravna ureditev ali in določa sankcije za te kršitve upravni ukrepi držav članic . [Sprememba 15]

2. Ta direktiva se uporablja za kršitve obveznosti iz Uredbe (EU) št. 952/2013 (v nadaljnjem besedilu: Zakonik) ter za enake obveznosti iz drugih delov carinske zakonodaje Unije, kot je določeno v členu 5(2) Zakonika.

2a. Ta direktiva zajema obveznosti držav članic do trgovinskih partnerjev Evropske unije ter do Svetovne trgovinske organizacije (STO) in Svetovne carinske organizacije, da bi vzpostavili homogen in učinkovit notranji trg, obenem pa olajšali trgovino in zagotavljali varnost. [Sprememba 16]

Člen 2

Carinske kršitve in sankcije Splošna načela

1. Države članice določijo pravila o sankcijah za carinske kršitve iz členov 3 do in 6 ob strogem upoštevanju načela ne bis in idem .

Države članice zagotovijo, da se dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 in 6 štejejo za carinske kršitve, kadar so storjena iz malomarnosti ali z naklepom.

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije določijo in naložijo kazenske sankcije namesto nekazenskih sankcij, če tako zahtevata narava in teža zadevne carinske kršitve, da bi bile navedene sankcije odvračilne, učinkovite in sorazmerne.

2. Za namene te direktive:

(a)

carinski organi ugotovijo, ali je bila kršitev storjena iz malomarnosti, kar pomeni, da odgovorna oseba ni razumno skrbno nadzirala svojih dejavnosti, ali da je sprejela ukrepe, ki očitno ne zadostujejo, da bi preprečili nastanek okoliščin, iz katerih izhaja kršitev, kadar je mogoče razumno predvideti tveganje, da bo do kršitve prišlo.

(b)	carinski organi ocenijo, ali je bila kršitev storjena z naklepom, kar pomeni, da je dejanje ali opustitev dejanja storila odgovorna oseba ob vedenju, da gre pri njenem dejanju ali opustitvi dejanja za kršitev, ali z naklepnim in zavestnim namenom, da krši carinsko zakonodajo;

(c)	pisne napake ali napake ne pomenijo carinske kršitve, razen če okoliščine jasno kažejo, da so bile storjene naklepno ali iz malomarnosti. [Sprememba 17]

Člen 2a

Pospeševanje trgovine

Da bi izpolnili obveznosti Unije v okviru sporazuma STO o pospeševanju trgovine, države članice sodelujejo pri vzpostavitvi sistema sodelovanja, ki vključuje vse države članice. Sistem je namenjen usklajevanju ključnih kazalnikov uspešnosti carinskih sankcij (analiza števila pritožb, stopnje ponavljanja kršitev itd.); izmenjava najboljše prakse med carinskimi službami (uspešnost nadzora in sankcij, zmanjševanje upravnih stroškov itd.); posredovanje izkušenj gospodarskih subjektov in ustvarjanje povezav med njimi; spremljanje načina, kako carinske službe izvajajo svoje dejavnosti; in zbiranje statističnih podatkov o kršitvah, ki jih storijo podjetja iz tretjih držav. V okviru sistema sodelovanja se vse države članice nemudoma uradno obvesti o preiskavah v zvezi s carinskimi kršitvami in o ugotovljenih kršitvah, da se pospeši trgovina, prepreči vnos nezakonitega blaga na notranji trg in izboljša učinkovitost pregledov. [Sprememba 18]

Člen 3

Carinske kršitve z objektivno odgovornostjo

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, ne glede na kakršen koli element krivde:

(a)

oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, v deklaraciji, obvestilu ali zahtevku ne zagotovi pravilnih in popolnih informacij v skladu s členom točko (a) člena 15(2)(a) Zakonika;

(b)

oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, ne zagotovi pristnosti, pravilnosti in veljavnosti vseh spremnih listin v skladu s členom točko (b) člena 15(2)(b) Zakonika;

(c)

oseba ne vloži vstopne skupne deklaracije v skladu s členom 127 Zakonika, obvestila o prihodu morskega plovila ali zrakoplova v skladu s členom 133 Zakonika, deklaracije za začasno hrambo v skladu s členom 145 Zakonika, carinske deklaracije v skladu s členom 158 Zakonika, obvestila o dejavnostih v prostih conah v skladu s členom 244(2) Zakonika, predodhodne deklaracije v skladu s členom 263 Zakonika, deklaracije za ponovni izvoz v skladu s členom 270 Zakonika, izstopne skupne deklaracije v skladu s členom 271 Zakonika ali obvestila o ponovnem izvozu v skladu s členom 274 Zakonika;

(d)	gospodarski subjekt ne hrani dokumentov in informacij v zvezi z dovršitvijo carinskih formalnosti na kakršen koli dostopen način in za obdobje, ki ga zahteva carinska zakonodaja, v skladu s členom 51 Zakonika;

(e)	umik blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, iz carinskega nadzora brez dovoljenja carinskih organov, kar je v nasprotju s prvim in drugim pododstavkom člena 134(1) Zakonika;

(f)	umik blaga iz carinskega nadzora v nasprotju s četrtim pododstavkom člena 134(1) ter členom 158(3) in členom 242 Zakonika;

(g)

oseba, ki vnese blago na carinsko območje Unije, ne izpolnjuje obveznosti v zvezi s prevozom blaga na ustrezen kraj v skladu s členom 135(1) Zakonika ali brez odlašanja ne obvesti carinskih organov o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 137(1) in (2) Zakonika ter o kraju, kjer se blago nahaja ;

(h)	oseba, ki vnese blago v prosto cono, če je prosta cona tik ob kopenski meji med državo članico in tretjo državo, blaga v to prosto cono ne vnese neposredno brez prehajanja nekega drugega dela carinskega območja Unije v skladu s členom 135(2) Zakonika;

(i)	deklarant za začasno hrambo ali za carinski postopek ne predloži dokumentacije carinskim organom, kadar tako zahteva zakonodaja Unije ali kadar je to potrebno zaradi carinskih kontrol, v skladu s členoma 145(2) in 163(2) Zakonika;

(j)

gospodarski subjekt deklarant za začasno hrambo ali oseba, ki hrani blago v primerih, ko je shranjeno na drugih krajih, ki jih določijo ali odobrijo carinski organi , odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(k)	deklarant za carinski postopek ob vložitvi carinske deklaracije ali dopolnilne deklaracije nima v lasti in na razpolago za carinske organe spremnih listin, potrebnih za uporabo zadevnega postopka, v skladu s členom 163(1) in drugim pododstavkom člena 167(1) Zakonika;

(l)	deklarant za carinski postopek v primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika ali vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 Zakonika ne vloži dopolnilne deklaracije pri pristojnem carinskem uradu in v določenem roku v skladu s členom 167(1) Zakonika;

(m)	odstranitev ali uničenje sredstev za identifikacijo, ki so jih carinski organi pritrdili na blago, embalažo ali prevozno sredstvo, brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 192(2) Zakonika;

(n)	imetnik postopka aktivnega oplemenitenja carinskega postopka ne zaključi v roku iz člena 257 Zakonika;

(o)	imetnik postopka pasivnega oplemenitenja pomanjkljivega blaga ne izvozi v roku iz člena 262 Zakonika;

(p)	gradnja objekta v prosti coni brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 244(1) Zakonika;

(q)	oseba, ki je zavezana plačilu uvoznih ali izvoznih dajatev, teh dajatev ne plača v roku iz člena 108 Zakonika;

(qa )

gospodarski subjekt carinskim organom na zahtevo ne zagotovi potrebnih dokumentov in informacij v ustrezni obliki in razumnem času ter vse potrebne pomoči za dokončanje carinskih formalnosti ali kontrol v skladu s členom 15(1) Zakonika;

(qb)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(qc)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(qd)	imetnik postopka tranzita Unije namembnemu carinskemu uradu ne predloži nepoškodovanega blaga v predpisanem roku v skladu s točko (a) člena 233(1) Zakonika;

(qe)	raztovarjanje ali pretovarjanje blaga s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, brez dovoljenja carinskih organov ali na krajih, ki jih ti organi niso določili ali odobrili, v skladu s členom 140 Zakonika;

(qf)	hramba blaga v prostorih za začasno hrambo ali carinskih skladiščih brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členoma 147 in 148 Zakonika;

(qg)	imetnik dovoljenja ali postopka ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz hrambe blaga, zajetega v postopku carinskega skladiščenja, v skladu s točkama (a) in (b) člena 242(1) Zakonika;

(qh)	predložitev napačnih informacij in dokumentov, ki jih zahtevajo carinski organi, v skladu s členom 15 ali 163 Zakonika;

(qi)

gospodarski subjekt uporablja netočne ali nepopolne informacije ali neverodostojne, netočne ali neveljavne dokumente, da bi od carinskih organov pridobil dovoljenje:

(i)	za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 Zakonika,

(ii)	za uporabo poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika,

(iii)

za uporabo drugih carinskih poenostavitev v skladu s členom 177, 179, 182 ali 185 Zakonika, ali

(iv)	za predložitev blaga v posebne postopke v skladu s členom 211 Zakonika;

(qj)	vnos blaga na carinsko območje Unije ali izstop blaga z njega, ne da bi se blago predložilo carinskim organom v skladu s členoma 139 in 245 ali členom 267(2) Zakonika;

(qk)	predelava blaga v carinskem skladišču brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členom 241 Zakonika;

(ql)	pridobitev blaga ali razpolaganje z blagom, povezanim s katero koli od carinskih kršitev iz točk (qd) in (qj) tega člena . [Sprememba 19]

Člen 4

Carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene zaradi malomarnosti:

(a)	gospodarski subjekt, odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(b)	gospodarski subjekt carinskim organom ne zagotovi vse potrebne pomoči za dokončanje carinskih formalnosti ali kontrol v skladu s členom 15(1) Zakonika;

(c)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(d)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(e)	gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, v skladu s členom 139 Zakonika;

(f)	imetnik postopka tranzita Unije namembnemu carinskemu uradu ne predloži nedotaknjenega blaga v predpisanem roku v skladu s členom 233(1)(a) Zakonika;

(g)	gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega v prosto cono, v skladu s členom 245 Zakonika;

(h)	gospodarski subjekt carinskim organom ob izstopu ne predloži blaga, ki se iznese s carinskega območja Unije, v skladu s členom 267(2) Zakonika;

(i)	raztovarjanje ali pretovarjanje blaga s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, brez dovoljenja carinskih organov ali na krajih, ki jih ti organi niso dovolili ali odobrili, v skladu s členom 140 Zakonika;

(j)	hramba blaga v prostorih za začasno hrambo ali carinskih skladiščih brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členoma 147 in 148;

(k)	imetnik dovoljenja ali postopka ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz skladiščenja blaga, zajetega v postopku carinskega skladiščenja, v skladu s členom 242(1)(a) in (b) Zakonika. [Sprememba 20]

Člen 5

Carinske kršitve, povzročene naklepno

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene naklepno:

(a)	predložitev napačnih informacij in dokumentov, ki jih zahtevajo carinski organi, v skladu s členom 15 ali 163 Zakonika;

(b)

gospodarski subjekt uporablja lažne izjave ali kakršne koli druge nepravilne načine, da bi od carinskih organov pridobil dovoljenje:

(i)	za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 Zakonika,

(ii)	za uporabo poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika,

(iii)

za uporabo drugih carinskih poenostavitev v skladu s členi 177, 179, 182 in 185 Zakonika,

(iv)	za predložitev blaga v posebne postopke v skladu s členom 211 Zakonika;

(c)	vnos blaga na carinsko območje Unije ali izstop blaga z njega, ne da bi se blago predložilo carinskim organom v skladu s členoma 139 in 245 ali členom 267(2) Zakonika;

(d)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(e)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(f)	predelava blaga v carinskem skladišču brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členom 241 Zakonika;

(g)	pridobitev blaga ali razpolaganje z blagom, povezanim s katero koli od carinskih kršitev iz člena 4(f) in točke (c) tega člena. [Sprememba 21]

Člen 6

Spodbujanje, pomoč, napeljevanje in poskus

1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se spodbujanje k dejanju ali pomoč pri dejanju in napeljevanje k dejanju ali opustitvi dejanja iz člena 5 šteje za 8b(2) predstavlja carinsko kršitev.

2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se poskus dejanja ali opustitve dejanja iz člena 5(b) točke (qi) ali (c) (qj) šteje za člena 3 predstavlja carinsko kršitev. [Sprememba 22]

Člen 7

Napaka carinskih organov

Dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 do in 6 ne pomenijo carinskih kršitev, če so posledica napake carinskih organov , v skladu s členom 119 Zakonika. Carinski organi so odgovorni za škodo, ki nastane kot posledica teh napak . [Sprememba 23]

Člen 8

Odgovornost pravnih oseb

1. Države članice zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne za carinske kršitve iz členov 3 in 6 , ki jih je v njihovo korist povzročila katera koli oseba, ki deluje samostojno ali kot del organa pravne osebe in ima v okviru pravne osebe vodilni položaj, na podlagi katere koli od naslednjih funkcij:

(a)	pooblastila za zastopanje pravne osebe;

(b)	pristojnosti za sprejemanje odločitev v imenu pravne osebe;

(c)	pristojnosti za opravljanje nadzora znotraj pravne osebe. [Sprememba 24]

2. Države članice tudi zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne, če je bilo zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 1 mogoče, da je oseba, ki je podrejena osebi iz odstavka 1, povzročila carinsko kršitev v korist zadevne pravne osebe.

3. Odgovornost pravne osebe iz odstavkov 1 in 2 ne posega v odgovornost fizičnih oseb, ki so povzročile carinsko kršitev.

3a. V tej direktivi „pravna oseba“ pomeni vsak subjekt, ki ima v skladu z veljavnim pravom status pravne osebe, razen držav ali javnih organov, ki izvršujejo državno oblast, in javnih mednarodnih organizacij. [Sprememba 26]

Člen 8a

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali gre za manjšo kršitev

1. Države članice pri določanju, ali je kršitev iz člena 3 manjša kršitev, vse od začetka postopka določanja, ali je bila povzročena carinska kršitev, zagotovijo, da njihovi pristojni organi upoštevajo vse pomembne okoliščine, vključno z naslednjimi dejavniki:

(a)	kršitev je bila povzročena iz malomarnosti;

(b)	za blago, ki je povezano s kršitvijo, ne veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz točke (e) člena 267(3) Zakonika;

(c)	kršitev le malo ali sploh ne vpliva na znesek carine, ki ga je treba plačati;

(d)	oseba, odgovorna za kršitev, dejansko sodeluje s pristojnim organom v postopku;

(e)	oseba, odgovorna za kršitev, prostovoljno razkrije kršitev, če kršitev še ni predmet preiskovalne dejavnosti, o kateri je oseba, odgovorna za kršitev, obveščena;

(f)	oseba, odgovorna za kršitev, lahko dokaže, da si zelo prizadeva za ravnanje v skladu s carinsko zakonodajo Unije, in pokaže visoko raven nadzora nad svojim poslovanjem, na primer s pomočjo sistema skladnosti;

(g)	oseba, odgovorna za kršitev, je malo ali srednje podjetje, ki nima predhodnih izkušenj s carinskimi zadevami;

2. Pristojni organi obravnavajo kršitev kot manjšo le v primeru, kadar glede kršitve ne obstajajo obteževalne okoliščine iz člena 8b. [Sprememba 27]

Člen 8b

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali gre za hujšo kršitev

1. Države članice pri določanju, ali je kršitev iz člena 3 ali 6 hujša kršitev, vse od začetka postopka določanja, ali je bila povzročena carinska kršitev, zagotovijo, da njihovi pristojni organi upoštevajo vse naslednje okoliščine:

(a)	kršitev je bila povzročena naklepno;

(b)	kršitev je trajala dalj časa, kar odraža naklep, da bi se ohranila;

(c)	podobna ali povezana kršitev traja ali se ponavlja, t.j. je povzročena več kot enkrat;

(d)	kršitev pomembno vpliva na znesek utajenih uvoznih ali izvoznih dajatev;

(e)	za blago, ki je povezano s kršitvijo, veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz točke (e) člena 267(3) Zakonika;

(f)	oseba, odgovorna za kršitev, zavrne sodelovanje ali polno sodelovanje s pristojnim organom;

(g)	oseba, odgovorna za kršitev, je v preteklosti že povzročila kršitve;

2. Kršitve iz točk (f), (g), (p), (qi) in (qj) člena 3 po svoji naravi predstavljajo hujše kršitve. [Sprememba 28]

Člen 9

Nekazenske sankcije za manjše carinske kršitve iz člena 3

1. Poleg vračila utajenih dajatev države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 3 , ki v skladu s členom 8a štejejo za manjše, uporabijo učinkovite, sorazmerne in, odvračilne in nekazenske sankcije , in sicer v okviru naslednjih omejitev :

(a)	denarna kazen od 1 % do 5 % vrednosti blaga do 70 % zneska utajenih dajatev , če se carinska kršitev nanaša na določeno blago utajene dajatve ;

(b)	denarna kazen od 150 EUR do 7 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago utajene dajatve .

2. Države članice zagotovijo, da se pri določanju ravni sankcij, ki se uporabijo v mejah, določenih v odstavku 1 tega člena, upoštevajo vse pomembne okoliščine iz člena 8a. [Sprememba 29]

Člen 10

Sankcije za carinske kršitve iz člena 4

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 4 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

(a)	denarna kazen do 15 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev nanaša na določeno blago;

(b)	denarna kazen do 22 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago. [Sprememba 30]

Člen 11

Nekazenske sankcije za hujše carinske kršitve iz členov 5 in 6

1. Poleg vračila utajenih dajatev države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz členov 5 3 in 6 , ki v skladu s členom 8b štejejo za hujše, uporabijo učinkovite, sorazmerne in, odvračilne in nekazenske sankcije , in sicer v okviru naslednjih omejitev :

(a)	denarna kazen do 30 % vrednosti blaga med 70 % in 140 % zneska utajenih dajatev , če se carinska kršitev nanaša na določeno blago utajene dajatve ;

(aa)	denarna kazen med 15 % in 30 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev ne nanaša na utajene dajatve, temveč na vrednost blaga;

(b)	denarna kazen do med 7 500 in 45 000 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša niti na določeno blago utajene dajatve niti na vrednost blaga .

2. Države članice zagotovijo, da se pri določanju ravni sankcij, ki se uporabijo v mejah, določenih v odstavku 1 tega člena, upoštevajo vse pomembne okoliščine iz člena 8a in člena 8b(1). [Sprememba 31]

Člen 11a

Druge nekazenske sankcije za hujše kršitve

1. Države članice lahko poleg sankcij, navedenih v členu 11, in v skladu z Zakonikom, za hujše kršitve uporabijo naslednje nedenarne sankcije:

(a)	stalni ali začasni odvzem blaga;

(b)	začasni odvzem izdanega dovoljenja.

2. Države članice v skladu z Zakonikom določijo, da se v primeru hujše ali ponavljajoče se kršitve sklepi o podelitvi statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta prekličejo. [Sprememba 32]

Člen 11b

Pregled

1. Od … [pet let po datumu začetka veljavnosti te direktive] Komisija skupaj s pristojnimi organi držav članic pregleda zneske denarnih kazni, ki se lahko uporabijo v skladu s členoma 9 in 11. Namen postopka pregleda je zagotoviti večjo skladnost zneskov denarnih kazni, naloženih v okviru carinske unije, da bi bilo njeno delovanje harmonizirano.

2. Komisija vsako leto objavi podrobnosti o sankcijah, ki so jih države članice naložile za carinske kršitve iz členov 3 in 6.

3. Države članice zagotovijo skladnost s carinsko zakonodajo v smislu točke (2) člena 5 Zakonika ter Uredbe (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6) . [Sprememba 33]

Člen 11c

Poravnava

Države članice zagotovijo možnost poravnave kot postopka, ki pristojnim organom omogoča, da z osebo, odgovorno za carinsko kršitev, sklenejo poravnavo glede kršitve carinske zakonodaje, namesto da bi začeli ali nadaljevali sodni postopek, v zameno za to, da ta oseba sprejme takoj izvršljivo sankcijo.

Če sodni postopek že poteka, lahko pristojni organi dosežejo poravnavo le s soglasjem sodnega organa.

Komisija zagotovi smernice za postopke poravnave, s katerimi zagotovi, da se osebam, odgovornim za carinsko kršitev, ponudi možnost za poravnavo v skladu z načelom enakega obravnavanja in na pregleden način, ter da se izidi vseh sklenjenih poravnav objavijo. [Sprememba 34]

Člen 12

Učinkovita uporaba sankcij in izvajanje pooblastil za naložitev sankcij s strani pristojnih organov

Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij za carinske kršitve iz členov 3 do 6 upoštevajo vse pomembne okoliščine, po potrebi vključno z:

(a)	resnostjo in trajanjem kršitve;

(b)	dejstvom, da je oseba, ki je odgovorna za kršitev, pooblaščeni gospodarski subjekt;

(c)	zneskom neplačane uvozne ali izvozne dajatve;

(d)	dejstvom, da za blago, ki je povezano s kršitvijo, veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz člena 267(3)(e) Zakonika ali da predstavlja tveganje za javno varnost;

(e)	ravnjo sodelovanja osebe, odgovorne za kršitev, s pristojnim organom;

(f)	prejšnjimi kršitvami osebe, odgovorne za kršitev. [Sprememba 35]

Člen 12a

Skladnost

Države članice poskrbijo, da so smernice in publikacije o zagotavljanju skladnosti in nadaljevanju zagotavljanja skladnosti s carinsko zakonodajo Unije zainteresiranim stranem na voljo v zlahka dostopni, razumljivi in posodobljeni obliki. [Sprememba 37]

Člen 13

Zastaranje

1. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za postopke začetek postopka v zvezi s carinsko kršitvijo iz členov 3 do in 6 štiri leta in začne teči na dan povzročitve carinske kršitve.

2. Države članice zagotovijo, da začne zastaralni rok v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev teči na dan, na katerega se preneha dejanje ali opustitev dejanja, ki se šteje za carinsko kršitev.

3. Države članice zagotovijo, da kakršno koli dejanje pristojnega organa, ki se sporoči zadevni osebi in je povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, ali dejanje osebe, odgovorne za kršitev, prekine zastaralni rok. Zastaralni rok začne teče naprej na dan prekinitve z , ko se prekinitev s tem dejanjem konča .

4. Brez poseganja v člen 14(2) države članice zagotovijo, da se po preteku osmih let od dneva vsi postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz odstavka 1 člena 3 ali 2 prepreči začetek ali nadaljnje izvajanje kakršnih koli postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami 6 zastarajo, ne glede na vse prekinitve zastaralnega roka iz odstavka 3 tega člena, po preteku osmih let od dneva iz členov 3 do 6 odstavka 1 ali 2 tega člena .

5. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za izvršitev odločbe o uporabi sankcije tri leta. Ta rok začne teči na dan, na katerega odločba postane dokončna.

6. Države članice določijo primere, v katerih se zastaralni roki iz odstavkov 1, 4 in 5 zadržijo. [Sprememba 37]

Člen 14

Zadržanje postopkov

1. Države članice zagotovijo zadržanje upravnih postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 in 6, kadar so zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi sproženi kazenski postopki.

2. Države članice zagotovijo, da so zadržani upravni postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 in 6 ustavljeni, kadar so kazenski postopki iz odstavka 1 tega člena dokončani. V drugih primerih se lahko zadržani upravni postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 in 6 nadaljujejo.

Člen 15

Pristojnost

1. Države članice zagotovijo izvajanje pristojnosti za carinske kršitve iz členov 3 in 6 v skladu s katerim koli od naslednjih meril:

(a)	carinska kršitev je v celoti ali delno povzročena na ozemlju zadevne države članice;

(b)	oseba, ki je povzročila carinsko kršitev, je državljan zadevne države članice;

(c)	blago, povezano s carinsko kršitvijo, se nahaja na ozemlju zadevne države članice.

2. Države članice zagotovijo, da v primeru, če pristojnost za isto carinsko kršitev uveljavlja več kot ena država članica, pristojnost izvaja država članica, v kateri potekajo kazenski postopki zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi. Kadar pristojnosti ni mogoče določiti v skladu z odstavkom 1, države članice zagotovijo, da izvaja pristojnost država članica, katere pristojni organ prvi začne postopke v zvezi s carinsko kršitvijo zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi.

Člen 16

Sodelovanje med državami članicami

Države članice sodelujejo in si izmenjujejo kakršne koli informacije, ki so potrebne za postopke v zvezi z dejanjem ali opustitvijo dejanja, ki pomeni carinsko kršitev iz členov 3 do in 6, zlasti če v primerih, ko je postopke zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi začela več kot ena država članica. Namen sodelovanja med državami članicami je povečati učinkovitost carinskih pregledov blaga in harmonizirati postopke znotraj Unije. [Sprememba 38]

Komisija nadzoruje sodelovanje med državami članicami za oblikovanje ključnih kazalnikov uspešnosti za carinske kontrole in sankcije, širjenje najboljše prakse in usklajevanje usposabljanja za carinske uradnike. [Sprememba 39]

Člen 17

Zaseg

Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi začasno zasežejo kakršno koli vse blago, prevozna sredstva in ali druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi carinskih kršitev iz členov 3 do in 6. Če država članica po naloženi sankciji to blago trajno zaseže, ga lahko uniči, ponovno uporabi ali reciklira, kakor je primerno. [Sprememba 40]

Člen 18

Poročanje Komisije in pregled

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do 1. maja 2019 predloži poročilo o uporabi te direktive, v katerem oceni, v kolikšnem obsegu so države članice sprejele potrebne ukrepe za usklajenost s to direktivo.

Komisija do 31. decembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o drugih elementih izvajanja carinske zakonodaje Unije, kot so nadzor, kontrola in preiskave, ki mu po potrebi priloži zakonodajni predlog v dopolnitev te direktive. [Sprememba 41]

Člen 18a

Poročanje držav članic

Države članice pošljejo Komisiji statistične podatke o kršitvah in naloženih sankcijah zanje ter ji tako omogočijo, da oceni uporabo te direktive. Te informacije se pošiljajo vsako leto po začetku veljavnosti te direktive. Komisija lahko te podatke uporabi pri reviziji te direktive, da bi bolje približala nacionalne sisteme sankcij. [Sprememba 42]

Člen 19

Prenos

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 1. maja 2017. Komisiji takoj pošljejo besedila teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 20

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 21

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V …,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet

Predsednik

(1) UL C 487, 28.12.2016, str. 57.

(2) Stališče Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017.

(3) Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).

(4) Direktiva (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL L …).

(5) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(6) Uredba (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (UL L 303, 31.10.2012, str. 1).

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/253

P8_TA(2017)0302

Proračun 2018 – mandat za trialog

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o mandatu za trialog o predlogu proračuna za leto 2018 (2017/2043(BUD))

(2018/C 334/38)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

—	ob upoštevanju predloga splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2018, ki ga je 30. maja 2017 sprejela Komisija (COM(2017)0400),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (1),

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (2),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2017 o splošnih smernicah za pripravo proračuna za leto 2018, oddelek III – Komisija (4),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2017 proračunskih smernicah za leto 2018 (06522/2017),

—	ob upoštevanju člena 86a Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in mnenj drugih zadevnih odborov (A8-0249/2017),

Predlog proračuna za leto 2018: rezultati na področju rasti, delovnih mest in varnosti

opozarja, da je Parlament v resoluciji z dne 15. marca 2017 potrdil, da so trajnostna rast, dostojna, kakovostna in stabilna delovna mesta, socialno-ekonomska kohezija, varnost, migracije in podnebne spremembe osrednja vprašanja in prednostne naloge proračuna EU za leto 2018;

meni, da je predlog Komisije v splošnem dobro izhodišče za letošnja pogajanja, glede na to, da mora proračun EU za leto 2018 omogočiti, da bo EU še naprej ustvarjala trajnostno rast in delovna mesta, hkrati pa zagotavljala varnost svojih državljanov in se odzivala na izzive v zvezi z migracijami; obžaluje, da predlog Komisije ne odgovarja povsem na poziv Parlamenta k ukrepanju proti podnebnim spremembam;

pozdravlja odločitev Komisije, da bo v predlog proračuna vključila rezultate vmesne revizije večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 celo pred uradno odobritvijo Sveta, s čimer pošilja odločen signal glede pomena revizije večletnega finančnega okvira in potrebe po večji prožnosti proračuna EU, ki bo Uniji omogočila, da se bo učinkovito odzivala na nove nujne primere in financirala svoje politične prednostne naloge;

ponovno izraža prepričanje, da so, če želimo zagotoviti trajnostno rast in ustvarjanje stabilnih in kakovostnih delovnih mest v EU, naložbe v raziskave, inovacije, infrastrukturo ter mala in srednja podjetja osrednjega pomena; v zvezi s tem pozdravlja predlagano povečanje sredstev za program Obzorje 2020, instrument za povezovanje Evrope in Erasmus+, saj bodo ti programi neposredno prispevali k uresničitvi zadanih ciljev; vendar meni, da bo potrebno dodatno povečanje, zlasti zaradi rezov finančnih sredstev za te politike v korist financiranja Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI);

želi spomniti na bistveno vlogo malih in srednjih podjetij pri ustvarjanju delovnih mest in zmanjšanju naložbene vrzeli ter poudarja, da mora ustrezno financiranje teh podjetij ostati ena glavnih prednostnih nalog proračuna EU; v zvezi s tem obžaluje, da so predlagana sredstva za COSME v primerjavi s proračunom za leto 2017 nižja za 2,9 %, in izraža namero, da bo povečal sredstva tega programa za leto 2018; poudarja, da je treba dodatno okrepiti mala in srednja podjetja, in poziva k izpolnitvi vseh finančnih zavez programa v preostanku sedanjega večletnega finančnega okvira; pozdravlja prizadevanja Komisije za poenostavitev financiranja malih in srednjih podjetij v programu Obzorje 2020;

želi pohvaliti vlogo EFSI pri zmanjševanju naložbene vrzeli po vsej EU in med ozemlji EU ter pri izvajanju strateških naložb, ki zagotavljajo visoko raven dodane vrednosti za gospodarstvo, okolje in družbo; zato podpira podaljšanje njegovega izvajanja do leta 2020; poudarja hitro črpanje sredstev v sklopu za mala in srednja podjetja v okviru EFSI ter pozdravlja njihovo predvideno rast; kljub temu obžaluje, da ne obstaja celovit pristop k financiranju malih in srednjih podjetij, ki bi omogočil jasen pregled vseh razpoložljivih sredstev; ponavlja svoje stališče iz potekajočih zakonodajnih pogajanj, da se podaljšanja ne bi smelo financirati z nadaljnjim zmanjševanjem sredstev za obstoječe programe EU; meni, da sklad EFSI, katerega jamstveni sklad se večinoma financira iz proračuna EU, ne bi smel podpirati subjektov, ki imajo sedež ali so registrirani v jurisdikcijah s seznama ustrezne politike EU o nekooperativnih jurisdikcijah oziroma ne upoštevajo davčnih standardov EU ali mednarodnih davčnih standardov o preglednosti in izmenjavi informacij;

pozdravlja pobude EU na področju obrambnih raziskav ter razvoja in nakupa obrambne tehnologije, s katerimi bo mogoče v tem sektorju doseči ekonomijo obsega in posledično poskrbeti za boljše usklajevanje med državami članicami, če bodo ustrezno razvite, pa bodo pripeljale tudi do bolj smotrnih izdatkov na področju obrambe in prihrankov na nacionalni revni; poudarja tudi, da je treba povečati konkurenčnost in inovativnost evropske obrambne industrije; spominja na svoje stališče iz preteklosti, da bi se morale nove pobude na tem področju financirati z dodatnimi sredstvi, ne pa na račun obstoječih programov, vključno z instrumentom za povezovanje Evrope;

ugotavlja, da Komisija ni upoštevala zahteve Parlamenta, naj pripravi oceno in ustrezne predloge za „vozovnico Interrail za Evropo ob 18. rojstnem dnevu“; poudarja, da bi lahko taki predlogi povečali evropsko zavest in identiteto; poudarja pa, da je treba morebitne nove projekte financirati iz novih finančnih virov, ne na račun obstoječih programov, in da morajo biti čim bolj socialno vključujoči; ponovno poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne predloge v zvezi s tem;

pozdravlja dejstvo, da predlog proračuna za leto 2018 v odgovor na pozive Parlamenta za nadaljevanje pobude za zaposlovanje mladih vsebuje dodatna sredstva za ta program; prav tako ugotavlja, da predlog spremembe proračuna št. 3/2017 v zvezi s pobudo za zaposlovanje mladih zajema sredstva za prevzem obveznosti v znesku 500 milijonov EUR, kakor sta se v spravnem postopku o proračunu za leto 2017 dogovorila Parlament in Svet; je prepričan, da predlagani zneski očitno ne bodo zadoščali za to, da bi uresničili cilje pobude za zaposlovanje mladih, in da bo mogoče brezposelnost mladih izkoreniniti samo, če bo pobuda za zaposlovanje mladih še naprej prispevala k prednostnima ciljema Unije, tj. rasti in zaposlovanju; vztraja, da se je treba učinkovito odzvati na brezposelnost mladih po vsej Uniji, in poudarja, da je mogoče pobudo za zaposlovanje mladih dodatno izboljšati in povečati njeno učinkovitost, zlasti zagotoviti, da bo prinašala resnično evropsko dodano vrednost za politike zaposlovanja mladih v državah članicah in da ne bo nadomeščala financiranja nekdanjih nacionalnih politik;

10.

opozarja, da ima kohezijska politika glavno vlogo pri razvoju in rasti EU; poudarja, da bodo začeli programi kohezijske politike leta 2018 predvidoma odpravljati zamude in delovati s polno paro; potrjuje zavezo Parlamenta, da si bo prizadeval zagotoviti ustrezna sredstva zanje, saj so ena od glavnih politik EU; je kljub temu zaskrbljen zaradi nedopustnih zamud pri izvajanju operativnih programov na nacionalni ravni; poziva države članice, naj poskrbijo, da se bo imenovanje organov upravljanja, revizijskih organov in organov za potrjevanje zaključilo, izvajanje pa pospešilo; priznava, da so za nizko stopnjo izvrševanja delno odgovorne institucije EU, ki so sodelovale v dolgih pogajanjih o pravni podlagi; ugotavlja, da nekatere države članice menijo, da bi morala biti kohezijska sredstva orodje za zagotavljanje solidarnosti v vseh politikah Unije;

11.

je zlasti zaskrbljen zaradi morebitnih ponovnih zaostankov pri plačilu neporavnanih računov ob koncu sedanjega večletnega finančnega okvira in opozarja, da je ta znesek ob koncu leta 2014 dosegel doslej največjo raven 24,7 milijarde EUR; pozdravlja, da je Komisija ob vmesni reviziji večletnega finančnega okvira prvič predložila napoved plačil do leta 2020, a hkrati opozarja, da je treba to napoved vsako leto redno posodabljati, da bo lahko proračunski organ pravočasno sprejel potrebne ukrepe; svari pred škodljivimi posledicami, ki bi jih imela nova plačilna kriza, zlasti za upravičence proračuna EU; je prepričan, da je verodostojnost EU povezana tudi z njeno sposobnostjo zagotavljanja ustrezne ravni sredstev za plačila v proračunu EU, s katerimi bo mogoče izpolniti prevzete obveznosti; opozarja na škodljive posledice zamud pri izplačevanju za zasebni sektor, zlasti mala in srednja podjetja iz EU, ki imajo pogodbe z javnimi organi;

12.

poudarja, kako pomembno je uresničiti zaveze EU glede ciljev, sprejetih na konferenci COP21, zlasti zaradi odločitve administracije ZDA, da se umakne iz sporazuma; glede na to opozarja, da brez dodatnih prizadevanj obstaja resno tveganje, da ne bo dosežen cilj, nameniti vsaj 20 % izdatkov EU v večletnem finančnem okviru 2014–2020 za ukrepe, povezane s podnebjem; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je povečanje sredstev za biotsko raznovrstnost skromno, le 0,1-odstotno; poudarja, da je treba zaščito biotske raznovrstnosti vključiti v vse postavke proračuna EU, in znova poziva k metodologiji spremljanja, ki bo upoštevala vse odhodke, povezane z biotsko raznovrstnostjo, in njihovo učinkovitost; poudarja tudi, da projekti, financirani z denarjem EU, ne bi smeli negativno vplivati na blaženje podnebnih sprememb ali na prehod h krožnemu, nizkoogljičnemu gospodarstvu;

13.

poudarja, da so bili posebni instrumenti prvič uporabljeni v takšnem obsegu, kar je dokaz, da proračun EU ni bil zasnovan za reševanje vprašanj, kot je sedanja migracijska in begunska kriza; meni, da bi bil pristop, primeren za obdobje po krizi, preuranjen; zato nasprotuje predlaganemu zmanjšanju sredstev v razdelku 3 glede na proračun za leto 2017, saj to ni v skladu z zavezo EU, da bo učinkovito obravnavala migracijsko in begunsko krizo; poudarja pa, da je treba po odzivu na nujne razmere brez primere uporabiti bolj sistematičen in proaktiven pristop, dopolnjen z učinkovito uporabo proračuna EU; znova poudarja, da sta varnost in zaščita državljanov prednostna naloga EU;

14.

ponovno poudarja, da je treba, če želimo doseči dolgoročno trajnostno rešitev, obravnavati temeljne vzroke migracijske in begunske krize, poleg stabilizacije sosedstva EU, in da so naložbe v države izvora migrantov in beguncev osrednjega pomena pri uresničevanju tega cilja; v zvezi s tem pozdravlja načrt za zunanje naložbe in dogovor med institucijami o Evropskem skladu za trajnostni razvoj in poziva k njegovemu hitremu izvajanju; zato presenečeno ugotavlja, da so bila sredstva za razdelek 4 zmanjšana, saj tega ni mogoče upravičiti s povečevanjem sredstev v preteklosti ali nizko stopnjo izvrševanja; znova poudarja, da odpravljanje vzrokov za migracije med drugim vključuje reševanje vprašanj, kot so revščina, brezposelnost, izobraževanje in gospodarske priložnosti, pa tudi nestabilnost, konflikti in podnebne spremembe;

15.

pozdravlja predlagano povečanje sredstev za vzhodno komponento evropskega instrumenta sosedstva, saj je predlog v skladu s pozivi Parlamenta v preteklosti; meni, da je podpora EU, zlasti za države podpisnice pridružitvenih sporazumov, bistvena za nadaljnje gospodarsko povezovanje in konvergenco z EU, pa tudi za napredek na področju demokracije, načel pravne države in človekovih pravic v vzhodnem sosedstvu; poudarja, da bi se smela ta podpora zagotavljati le, dokler te države izpolnjujejo merila upravičenosti, zlasti kar zadeva pravno državo, boj proti korupciji in krepitev demokratičnih institucij;

16.

poudarja, kako pomemben je Solidarnostni sklad Evropske unije (EUSF), ustanovljen za odzivanje na večje naravne nesreče ter za izražanje evropske solidarnosti z evropskimi regijami, ki so jih prizadele naravne nesreče, in je seznanjen s predlaganim povečanjem sredstev za prevzem obveznosti in sredstev za plačila zanj; poziva Komisijo, naj brez odlašanja oceni, ali bo potrebno dodatno povečanje, pri tem pa upošteva predvsem potrese v Italiji ter požare v Španiji in na Portugalskem (ki so zahtevali človeška življenja), ki so dramatično in občutno vplivali na življenje prebivalcev, zlasti v najbolj prikrajšanih regijah; poziva k prilagoditvi pravil za uporabo tega sklada, da se omogoči bolj prožna in pravočasna uporabo, ki bo zajemala več vrst naravnih nesreč z občutnimi posledicami, ter da se skrajša čas, ki preteče med nesrečo in trenutkom, ko so sredstva na razpolago;

17.

ugotavlja, da predlog proračuna za leto 2018 v razdelkih 1, 3 in 4 predvideva zelo majhno razliko do zgornje meje v večletnem finančnem okviru oziroma je sploh ne predvideva; meni, da je to posledica pomembnih novih pobud, sprejetih od leta 2014 (EFSI, predlogi v zvezi z migracijo, v zadnjem času pa tudi obrambne raziskave in evropski solidarnostne enote), ki so se financirale iz razlike do zgornje meje v večletnem finančnem okviru, dogovorjene leta 2013; opozarja, da bo večletni finančni okvir, zlasti po vmesni reviziji, vseboval določbe o prožnosti, ki so sicer omejene, vendar bi jih bilo treba v celoti izkoristiti, da bo mogoče uresničiti težnje uspešnih programov ter se spoprijeti z novimi in nepredvidenimi izzivi; izraža namero Parlamenta, da bi se v procesu spremembe pogosteje uporabljale določbe o prožnosti; ponovno poziva k uvedbi novih dejanskih virov lastnih sredstev v proračunu EU;

18.

v zvezi s tem ugotavlja, da se v predlogu proračuna na več mestih namiguje na potrebo po dopolnilnem pismu, s katerim bi se delno vnaprej opredelilo stališče Parlamenta v proračunskem postopku; obžaluje, da Komisija ni vključila morebitnih novih pobud v zvezi z varnostjo in migracijami ter morebitnim podaljšanjem instrumenta za begunce v Turčiji, temveč je napovedala, da se utegnejo predlagati v sklopu dopolnilnega pisma, ki ga pripravlja; poziva Komisijo, naj pravočasno posreduje podrobnosti o prihodnjih predlogih, da jih bo lahko proračunski organ ustrezno preučil; poudarja, da morebitne pobude ne bi smele zanemarjati, kaj šele nadomeščati zahtev in predlogov sprememb, ki jih je Parlament vložil v tem proračunskem postopku;

19.

ponovno izraža podporo izvajanju strategije Komisije o proračunu, usmerjenem v rezultate, in poziva k nenehnemu izboljševanju kakovosti in predstavljanja podatkov o uspešnosti, da bi bilo mogoče zagotavljati natančne, jasne in razumljive informacije o uspešnosti programov EU;

Podrazdelek 1a – Konkurenčnost za rast in delovna mesta

20.

ugotavlja, da so se v predlogu Komisije za leto 2018 obveznosti v podrazdelku 1a v primerjavi z letom 2017 povečale za 2,5 %, 21 841,3 milijona EUR; pozdravlja dejstvo, da je precejšen del teh dodatnih sredstev namenjen programu Obzorje 2020, instrumentu za povezovanje Evrope in programu Erasmus+, saj so se njihova sredstva za prevzem obveznosti povečala za 7,3 %, 8,7 % in 9,5 %, a ugotavlja, da so sredstva še vedno nekoliko nižja, kot pa je bilo predvideno v finančnem načrtu; poudarja predvsem zelo nizko stopnjo uspešnosti vlog za program Obzorje 2020;

21.

vendar je presenečen, da so se sredstva za prevzem obveznosti in sredstva za plačila v okviru programa COSME zmanjšala za 2,9 % in 31,3 %, čeprav je podpora malim in srednjim podjetjem uvrščena med najpomembnejše prednostne naloge EU;

22.

v zvezi s podaljšanjem EFSI poudarja, da Parlament nasprotuje nadaljnjemu zmanjševanju sredstev za instrument za povezovanje Evrope, in meni, da bi bilo treba dodatnih 1,1 milijarde EUR, dodeljenih jamstvu EU, črpati zgolj iz nedodeljene razlike do zgornje meje (v višini 650 milijonov EUR) in pričakovanih neto pozitivnih prihodkov (v višini 450 milijonov EUR); opominja, da instrument za povezovanje Evrope (del IKT) vključuje tudi novo pobudo Wifi4EU; opozarja, da se proračun instrumenta za povezovanje Evrope zaradi pomanjkanja sredstev, predvsem kar zadeva infrastrukturni del, prepogosto izkorišča;

23.

je seznanjen s predlogom Komisije o vzpostavitvi evropskih solidarnostnih enot; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodajni predlog, sprejet 30. maja 2017, kljub opozorilom Parlamenta predvideva, da bi se tri četrtine proračuna evropskih solidarnostnih enot financiralo s prerazporeditvijo iz obstoječih programov, predvsem programa Erasmus+ (197,7 milijona EUR); je zaskrbljen, saj bi bili zaradi tega ti programi EU v nevarnosti, in izraža namero v proračunu 2018 dodatno okrepiti program Erasmus+; poudarja, da bi bilo treba morebitne nove politične zaveze financirati z novimi sredstvi, ne pa s prerazporejanjem sredstev;

24.

pozdravlja predlagano okrepitev pripravljalnega ukrepa za obrambne raziskave in predstavitev Komisije o zakonodajnem predlogu razvojnega programa na področju obrambne industrije;

Podrazdelek 1b – Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija

25.

ugotavlja, da skupna sredstva za prevzem obveznosti v podrazdelku 1b znašajo 55 407,9 milijona EUR, kar je 2,4 % več kot v proračunu za leto 2017, če k temu prištejemo tudi predlog spremembe proračuna št. 3;

26.

ugotavlja, da je predlagani znesek 46 763,5 milijona EUR v sredstvih za prevzem obveznosti 25,7 % višji kot leta 2017, kar gre pripisati predvsem zmanjšanju v letu 2017 zaradi zamude pri začetku izvajanja novih operativnih programov; opozarja, da je bila v letu 2016 zaradi nenatančnih napovedi držav članic v podrazdelku 1b uporaba sredstev za plačila za več kot 11 milijard EUR prenizka, in ugotavlja, da so bile predlagane stopnje za leto 2018 glede na prve napovedi že zmanjšane za 1,6 milijarde EUR;

27.

poudarja, da je treba programe za obdobje 2014–2020 začeti izvajati s polno paro, in je prepričan, da se je treba v prihodnje izogibati neobičajnemu kopičenju neporavnanih računov; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma rešijo odprta vprašanja v zvezi z zamudami pri imenovanju nacionalnih organov upravljanja in organov za potrjevanje, prav tako pa naj odpravijo tudi druge zastoje pri vlaganju plačilnih zahtevkov; iskreno upa, da so nacionalni organi in Komisija v proračunu za leto 2018 izboljšali oceno potreb po plačilih in da bo mogoče v celoti izvršiti predlagano stopnjo sredstev za plačila; priznava, da so dolgotrajna pogajanja o pravni podlagi med institucijami EU eden od številnih vzrokov za trenutno nizko stopnjo izvrševanja;

28.

pozdravlja predlog Komisije o financiranju nadaljevanja pobude za zaposlovanje mladih in je seznanjen s predlagano uporabo zneska 233,3 milijona EUR iz splošne razlike do zgornje meje za obveznosti; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo smernice v nedavnem poročilu Evropskega računskega sodišča; opozarja, da bi bilo treba vsako povečanje namenskih sredstev za pobudo za zaposlovanje mladih pospremiti tudi z ustreznim zneskom iz Evropskega socialnega sklada; namerava preučiti vse možnosti za dodatno povečanje sredstev za te programe v proračunu za leto 2018;

29.

opozarja na pomembnost Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD) v boju z revščino in socialno izključenostjo ter poziva, da se v proračunu za leto 2018 predvidijo zadostna proračunska sredstva, da bo mogoče zadostiti potrebam ciljnih skupin in uresničiti cilje sklada;

Razdelek 2 – Trajnostna rast: naravni viri

30.

je seznanjen s predlaganima zneskoma 59 553,5 milijona EUR v sredstvih za obveznosti (+1,7 % v primerjavi z letom 2017) in 56 359,8 milijarde EUR v plačilih (+2,6 %) za razdelek 2, pri čemer razlika do zgornje meje pri obveznostih znaša 713,5 milijona EUR; ugotavlja, da so povečana sredstva za financiranje potreb Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada v letu 2018 (+2,1 %) predvsem posledica precej nižjega zneska namenskih prejemkov, ki bodo predvidoma na voljo v letu 2018;

31.

ugotavlja, da je Komisija v razdelku 2 pustila razliko do zgornje meje v višini 713,5 milijona EUR; poudarja, da se bo morda treba zaradi čedalje večje nestanovitnosti kmetijskih trgov, kot na primer pri krizi v mlečnem sektorju v preteklosti, zateči k tej razliki do zgornje meje; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo razlika do zgornje meje zadoščala za obravnavo kriz, do katerih utegne priti;

32.

opozarja na podaljšanje izrednih podpornih ukrepov za nekatere vrste sadja, za katere so tržne razmere še vedno težavne; obžaluje pa, da Komisija trenutno ne predlaga podpornih ukrepov v živinorejskih sektorjih, predvsem v mlekarstvu, povezanih z rusko prepovedjo uvoza iz EU, ter pričakuje spremembo smeri v zvezi s tem; posledično pričakuje, da se bo, če se bo uporabila razlika do zgornje meje v razdelku 2, del sredstev dodelil proizvajalcem mleka v državah, ki jih je ruski embargo najbolj prizadel; pričakuje, da bo Komisija oktobra pripravila dopolnilno pismo, ki bi moralo temeljiti na posodobljenih informacijah o financiranju Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, da bi preverili dejanske potrebe v kmetijskem sektorju, pri tem pa ustrezno upoštevati vpliv ruskega embarga in drugih razlogov za nestanovitnost trgov;

33.

pozdravlja povečanje sredstev za prevzem obveznosti za Evropski pomorski in ribiški sklad (+2,4 %) ter program LIFE+ (+5,9 %) v skladu s finančnim načrtom, a obžaluje, da občutno nižja sredstva za plačila kažejo, da imata programa v obdobju 2014–2020 še vedno težave z začetkom izvajanja;

Razdelek 3 – Varnost in državljanstvo

34.

ugotavlja, da so za razdelek 3 predlagana sredstva za prevzem obveznosti v višini 3 473,1 milijona EUR; poudarja, da so za razmere v zvezi z migranti in begunci ter povezane izzive potrebne skupne, celovite in trajnostne rešitve;

35.

predlog Komisije, da se varnostnim vprašanjem nameni dodatnih 800 milijonov EUR, zlasti po več terorističnih napadih v EU;

36.

meni, da sta pomen in nujnost teh vprašanj v nasprotju s precejšnjim zmanjšanjem sredstev za prevzem obveznosti (-18,9 %) in plačila (-21,7 %), ki se glede na proračun za leto 2017 predlaga za razdelek 3, zlasti za Sklad za azil, migracije in vključevanje, Sklad za notranjo varnost in program za pravosodje; poziva, da se tem skladom namenijo ustrezna sredstva; vztraja, da tega zmanjšanja ni mogoče upravičiti z zamudami pri izvajanju dogovorjenih ukrepov in sprejemanju novih zakonodajnih predlogov; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo na voljo zadostna proračunska sredstva in da se bodo morebitne dodatne potrebe hitro obravnavale;

37.

obžaluje, da doslej še ni učinkovitega sistema za prerazporejanje, to pa nekaterim državam članicam, predvsem Italiji in Grčiji, povzroča nesorazmerno breme; spominja, da je leta 2016 v EU prispelo 361 678 beguncev in migrantov, od tega 181 405 v Italijo in 173 447 v Grčijo, Italija pa je že sprejela 85 % beguncev in migrantov, ki so v letu 2017 doslej prispeli v EU; obžaluje, da je Italija doslej iz Sklada za azil, migracije in vključevanje prejela zgolj 147,6 milijona EUR, tj. zgolj 3 % vseh odhodkov te države za obvladovanje migracijske krize;

38.

meni tudi, da bi bilo mogoče z večjo podporo iz proračuna EU dodatno izboljšati sodelovanje med državami članicami v varnostnih zadevah; se sprašuje, kako bo mogoče doseči ta cilj, ko pa so se sredstva v ustreznih proračunskih vrsticah Sklada za notranjo varnost v primerjavi s proračunom za leto 2017 občutno zmanjšala; poudarja, da je treba zagotoviti potrebna sredstva za izvajanje predlaganih novih informacijskih in mejnih sistemov, na primer evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve (ETIAS) ter sistema vstopa in izstopa;

39.

meni, da bo leto 2018 izjemno pomembno za oblikovanje evropske agende o migracijah, saj se še razpravlja o več osrednjih komponentah; poudarja, da je treba natančno oceniti proračunske posledice številnih zakonodajnih predlogov v obravnavi, na primer reforme dublinskega skupnega azilnega sistema, novega sistema vstopa in izstopa ter evropskega sistema za potovalne informacije in odobritve, vključno z možnostjo njihovega poznega sprejetja; poudarja, kako pomembno je ustrezno financiranje, ki bo odražalo ambicije Unije na tem področju in omogočilo hitro vzpostavitev učinkovite evropske azilne in migracijske politike ob popolnem upoštevanju mednarodnega prava in na temelju solidarnosti med državami članicami;

40.

poudarja, da predlog Komisije že tretje leto zapored ne pušča razlike do zgornje meje v razdelku 3, kar kaže, da je najmanjši razdelek v večletnem finančnem okviru že nekaj časa premajhen, na kar je pri vmesni reviziji opozoril tudi Parlament; v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije, da se iz instrumenta prilagodljivosti uporabi znesek 817 milijonov EUR v sredstvih za prevzem obveznosti, kar bo mogoče le zahvaljujoč dodatni prilagodljivosti v uredbi o revidiranem večletnem finančnem okviru; vztraja, da je raven odhodkov še vedno nezadostna, in obžaluje, da namerava Komisija morebitne nadaljnje predloge podati šele v dopolnilnem pismu;

41.

opominja, da Parlament že od nekdaj odločno podpira programe na področju kulture in medijev; pozdravlja, da se v primerjavi s proračunom za leto 2017 predlaga povečanje sredstev za program Ustvarjalna Evropa, med drugim za evropsko leto kulturne dediščine v sklopu multimedijskih ukrepov; prav tako vztraja, naj se zagotovi dovolj sredstev za program Evropa za državljane; poziva Komisijo, naj pregleda pobude v proračunski vrstici multimedijskih ukrepov ter se prepriča, da proračun učinkovito podpira izjemno kakovostno in neodvisno poročanje o zadevah EU; ponovno izraža podporo trajnostnemu večletnemu dogovoru o financiranju kanala Euranet+; pozdravlja tudi, da so se v primerjavi s proračunom za leto 2017 povečala sredstva za prevzem obveznosti za program za živila in krmo ter program za varstvo potrošnikov; navsezadnje poudarja, kako pomembna sta močan program na področju zdravja in ustrezen proračun, ki bosta omogočila evropsko sodelovanje na področju zdravja, vključno z novimi inovacijami v zvezi z zdravstveno oskrbo, pa tudi na področju neenakosti pri zdravstvu, bremena kroničnih bolezni, protimikrobne odpornosti, čezmejne zdravstvene oskrbe in dostopa do nege;

Razdelek 4 – Evropa v svetu

42.

obžaluje skupno zmanjšanje sredstev za prevzem obveznosti v razdelku 4 v višini 9,6 milijarde EUR (5,6 % manj kot v proračunu za leto 2017); ugotavlja, da je zmanjšanje sredstev za najpomembnejše instrumente v razdelku 4 povezano predvsem s povečanjem sredstev za instrument za begunce v Turčiji in novi partnerski okvir v sklopu evropske agende o migracijah v prejšnjih letih, kakor je bilo odobreno v proračunu za leto 2017;

43.

meni pa, da tako korenito zmanjšanje sredstev za instrument za razvojno sodelovanje in evropski instrument sosedstva, zlasti za njegovo južno komponento, ni upravičeno, saj so na področju migracij potrebni dolgoročnejši ukrepi EU, ki presegajo migracijske dogovore v sklopu partnerskega okvira in njegove zaveze mednarodnemu razvoju; v zvezi s tem poziva k povečanju finančnih sredstev za mirovni proces in finančno pomoč Palestini in UNRWA; opominja, kako pomembno je zagotoviti zadostna sredstva za južno sosedstvo, saj je stabilnost na Bližnjem vzhodu osrednji element za odpravo temeljnih vzrokov migracij;

44.

kljub temu pozdravlja predlagano povečanje sredstev za vzhodno komponento evropskega instrumenta sosedstva, ki bo prispevalo k demokratičnim reformam in gospodarskemu povezovanju z EU, zlasti v državah, ki so podpisale pridružitvene sporazume z Unijo;

45.

je seznanjen s povečano podporo političnim reformam v Turčiji (IPA II), zlasti v luči dejstva, da država nazaduje na področju pravne države, svobode govora in temeljnih pravic; poziva Komisijo, naj ustavi predpristopno pomoč, če bodo pristopna pogajanja zastala, in v tem primeru sredstva nameni neposredni podpori civilni družbi in beguncem v Turčiji, prav tako pa naj več vlaga v programe medosebnih izmenjav, kot je Erasmus+ za študente, akademike in novinarje; pričakuje, da se bo dovolj sredstev namenilo državam upravičenkam do predpristopne pomoči z zahodnega Balkana, ki nujno potrebujejo finančno podporo za reforme;

46.

meni, da bi bilo treba glede na pomen visokošolskega izobraževanja za splošne reforme v partnerskih državah nenehno podpirati mobilnost študentov in akademsko sodelovanje med EU in državami sosedstva; zato obžaluje, da so se zmanjšala sredstva za tehnično in finančno pomoč v okviru treh zunanjih instrumentov (predpristopna pomoč, sosedstvo in razvojno sodelovanje), katerih cilj je spodbujati mednarodno razsežnost visokošolskega izobraževanja v izvajanju programa Erasmus+;

47.

je seznanjen s predlogom Komisije, da se pusti razlika do zgornje meje v višini 232 milijonov EUR; je prepričan, da izzivi, s katerimi se EU sooča na področju zunanjega delovanja, zahtevajo trajno financiranje, ki presega sedanjo velikost razdelka 4; opozarja, da je v proračunu za leto 2017 uporaba varnostne rezerve omogočila financiranje nad zgornjimi mejami; meni, da bi se morale nove pobude financirati z novimi sredstvi in da bi bilo treba izkoristiti vse možnosti za prilagodljivost, dogovorjene pri reviziji večletnega finančnega okvira;

48.

poziva Komisijo, ki je že večkrat omenila morebitno podaljšanje instrumenta za begunce v Turčiji, naj čim prej pripravi ustrezen predlog, če namerava to dejansko storiti; opozarja, da si Parlament, Svet in Komisija prizadevajo, da bi bila ustanovitev skrbniških skladov in instrumenta za begunce v Turčiji pregledna, jasna in skladna z načelom enotnosti proračuna Unije ter da se ne bo posegalo v pristojnosti proračunskega organa, vključno s parlamentarnim nadzorom; ponovno poziva države članice, naj pravočasno izpolnijo svoje zaveze glede financiranja instrumenta za begunce v Turčiji in skrbniških skladov;

49.

celoti podpira zaobljube, ki jih je EU dala na bruseljski konferenci v podporo Siriji in s katerimi je podkrepila prejšnje londonske zaobljube; se strinja, da se evropski instrument sosedstva in humanitarna pomoč za izpolnitev te zaobljube povečata s po 120 milijoni EUR;

Razdelek 5 – Uprava

50.

ugotavlja, da so se odhodki v razdelku 5 v primerjavi s proračunom za leto 2017 povečali za 3,1 % na 9 682,4 milijona EUR (+ 287,9 milijona EUR); ugotavlja, da gre več kot tretjino nominalnega povečanja pripisati dodatnim sredstvom za pokojnine (+ 108,5 milijona EUR); je seznanjen, da so dodatna sredstva predvsem posledica pričakovanega povečanja števila upokojencev (+4,2 %); ugotavlja, da se bo njihovo število v prihodnjih letih predvidoma še povečevalo; je seznanjen s strogim pristopom k upravnim odhodkom in nominalno zamrznitvijo vseh odhodkov, ki niso povezani s plačami;

51.

ugotavlja, da dejanska razlika do zgornje meje znaša 93,6 milijona EUR, potem ko bo 570 milijonov EUR namenjenih za izravnavo uporabe varnostne rezerve za razdelek 3 v letu 2017; poudarja, da se je delež, ki ga v proračunu EU predstavlja razdelek 5, zaradi pokojnin nekoliko povečal na 6,0 % (v sredstvih za prevzem obveznosti);

Pilotni projekti in pripravljalni ukrepi

52.

poudarja pomen pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov kot orodij za opredeljevanje političnih prednostnih nalog in uvedbo novih pobud, ki utegnejo postati stalne dejavnosti in programi EU; namerava določiti uravnotežen sveženj pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov; ugotavlja, da so v sedanjem predlogu razlike do zgornje meje v nekaterih razdelkih zelo omejene ali jih celo ni, zato namerava preučiti, kako bi lahko omogočili več pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, ne da bi s tem ogrozili druge politične prednostne naloge; meni, da bi morala Komisija pri izvajanju pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov obveščati poslance Evropskega parlamenta, ki so jih predlagali, o vseh korakih izvajanja, s čimer bi zagotovili, da se bo spoštoval duh njihovega predloga;

Agencije

53.

ugotavlja, da so se sredstva za decentralizirane agencije v predlogu proračuna za leto 2018 povečala za 3,1 % (brez namenskih prihodkov), število delovnih mest pa za 146, a poudarja, da je opaziti precejšnje razlike med agencijami, ki delujejo ustaljeno (-11,2 %), in agencijami z novimi nalogami (+10,5 %); domneva, da ti zneski ustrezno odražajo dejstvo, da je večina agencij po letu 2013 izpolnila ali celo presegla cilj 5-odstotnega zmanjšanja števila delovnih mest (nekatere ga bodo izpolnile leta 2018), medtem ko se je število zaposlenih povečalo le v agencijah, ki se ukvarjajo z migracijami in varnostjo (+183 delovnih mest), agencijah za finančni nadzor (+28 delovnih mest) in nekaterih agencijah, ki so jim bile zaupane nove naloge (ERA, EASA, GSA) (+18 delovnih mest); ponavlja poziv iz postopka (5) o podelitvi razrešnice za leto 2015, da je treba prihraniti in po potrebi poiskati dodatna sredstva, da se zagotovi ustrezno delovanje agencij, vključno s stalnim sekretariatom mreže agencij EU (zdaj skupni urad za podporo);

54.

ponovno poudarja, da je treba agencijam EU, ki delujejo na področju pravosodja in notranjih zadev, obvezno zagotoviti potrebne operativne odhodke in kadrovske vire, da bodo kos dodatnim nalogam in pristojnostim, ki so jim bile zaupane v zadnjih letih; v zvezi s tem pozdravlja, da se za Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (Frontex) in Evropski azilni podporni urad (EASO) predlaga povečanje števila zaposlenih, saj je to osnovni pogoj za učinkovito delovanje teh agencij; poudarja, da predlagani proračun in kadrovski viri za Europol ne zadoščajo za izpolnjevanje dodeljenih nalog, saj so Komisija in države članice v prejšnjih letih sklenile okrepiti sodelovanje med državami članicami, zlasti na področju boja proti terorizmu, organiziranemu kriminalu, kibernetski kriminaliteti in trgovini z ljudmi ter zaščite otrok brez spremstva; opozarja na ugotovljene pomanjkljivosti v sedanji arhitekturi izmenjave informacij in poziva Komisijo, naj agenciji eu-LISA zagotovi ustrezne človeške in finančne vire, da bo lahko opravljala naloge in prevzela pristojnosti, ki so ji bile na tem področju naložene pred kratkim; opozarja na pomembno vlogo urada EASO, ki države članice podpira pri upravljanju prošenj za azil, zlasti ob povečanem številu prosilcev za azil; obžaluje zmanjšanje operativnih sredstev (23,6 % manj kot leta 2017) in kadrovskih virov (4 delovna mesta manj) za agencijo Eurojust, ki se sooča z občutnim povečanjem obsega dela;

55.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so tarča zmanjševanja števila zaposlenih predvsem evropske agencije na področju zaposlovanja in usposabljanja (CEDEFOP, ETF, EU-OSHA, EUROFOUND) ter na področju okoljskih ukrepov (ECDC, ECHA, EEA, EFSA, EMA), saj se je število zaposlenih v prvi skupini zmanjšalo za 5, v drugi pa za 12; meni, da je to v nasprotju s splošno politiko Unije o ustvarjanju dostojnih, kakovostnih in stabilnih delovnih mest ter boju proti podnebnim spremembam; pozdravlja povečanje števila zaposlenih in proračuna za agenciji ACER in GSA, a poudarja, da povečanje ne zadošča, da bi lahko agenciji ustrezno izvajali svoje naloge;

56.

ugotavlja, da leta 2018 nastopi tretji registracijski rok za REACH, ki vpliva na številna podjetja v Evropi in doslej najvišje število malih in srednjih podjetij, to pa bo pomembno vplivalo na delovno obremenitev agencije ECHA; zato poziva Komisijo, naj se vzdrži predvidene odprave šestih začasnih delovnih mest v letu 2018 in jo preloži na leto 2019, da bo lahko agencija učinkovito izvedla ves delovni program za leto 2018; v zvezi s tem ugotavlja, da je agencija ECHA od leta 2012 število zaposlenih, ki se ukvarjajo z uredbo REACH, že zmanjšala za 10 %;

o o

57.

opozarja, da je vključevanje načela enakosti spolov pravna obveznost, ki izvira neposredno iz pogodb; poziva k uveljavljanju načela enakosti spolov v proračunskem postopku ter uporabo proračunskih odhodkov kot učinkovitega sredstva za spodbujanje enakosti žensk in moških; priporoča, da se oblikuje proračunski načrt za uvedbo vključevanja načela enakosti spolov v institucijah EU, kakor je navedeno v sprejetem pilotnem projektu, in da se v prihodnje doda posebna proračunska vrstica za usklajevanje tega načela v vseh institucijah;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.

(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.

(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0085.

(5) Glej resolucijo Evropskega parlamenta z dne 27. aprila 2017 o razrešnici glede izvrševanja proračuna agencij Evropske unije za proračunsko leto 2015: uspešnost, finančno poslovodenje in nadzor (Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0155).

PRILOGA

SKUPNA IZJAVA O DATUMIH ZA PRORAČUNSKI POSTOPEK IN UREDITVI ZA DELOVANJE SPRAVNEGA ODBORA V LETU 2018

V skladu z delom A priloge Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju se Evropski parlament, Svet in Komisija dogovorijo o naslednjih ključnih datumih za proračunski postopek za leto 2018:

1.	trialog bo sklican 13. julija zjutraj, pred sprejetjem stališča Sveta;

2.	Komisija si bo prizadevala do konca maja predstaviti poročilo o načrtovanih prihodkih in odhodkih za leto 2018;

3.	Svet si bo prizadeval sprejeti stališče in ga posredovati Evropskemu parlamentu do 37. tedna (tretji teden septembra), da bi bilo laže doseči pravočasen dogovor z Evropskim parlamentom;

4.	Odbor Evropskega parlamenta za proračun si bo prizadeval o spremembah stališča Sveta glasovati najpozneje do konca 41. tedna (sredi oktobra);

5.	trialog bo sklican 18. oktobra popoldne, pred obravnavo v Evropskem parlamentu;

6.	Evropski parlament bo o obravnavanem dokumentu glasoval na plenarnem zasedanju v 43. tednu (plenarno zasedanje od 23. do 26. oktobra);

7.	spravno obdobje se bo začelo 31. oktobra; v skladu z določbami člena 314(4)(c) PDEU se bo obdobje, ki je na voljo za spravo, izteklo 20. novembra 2017;

spravni odbor se bo sestal 6. novembra popoldne v Evropskem parlamentu ter 17. novembra v Svetu, po potrebi pa bo lahko sklical dodatne seje; seje spravnega odbora bodo pripravljene na trialogih: prvi trialog bo potekal 9. novembra zjutraj, v 21-dnevnem spravnem obdobju pa se lahko skličejo dodatni trialogi, med drugim 13. ali 14. novembra (Strasbourg).

Ureditev delovanja spravnega odbora je določena v delu E priloge k omenjenemu medinstitucionalnemu sporazumu.

19.9.2018

Uradni list Evropske unije

C 334/266

P8_TA(2017)0314

Mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji *

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu direktive Sveta o mehanizmih za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji (COM(2016)0686 – C8-0035/2017 – 2016/0338(CNS))

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

(2018/C 334/42)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0686),

—	ob upoštevanju člena 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerega se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0035/2017),

—	ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

—	ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2015 (1) in z dne 6. julija 2016 (2) o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom,

—	ob upoštevanju člena 78c Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0225/2017),

odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

poziva Svet, naj prouči možnost postopne opustitve konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij (3) z dne 23. julija 1990 po sprejetju predlagane direktive in tako okrepi usklajen pristop Unije k reševanju sporov s predlagano direktivo;

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Sprememba 1

Predlog direktive

Uvodna izjava 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1)

Primeri, ko različne države članice isti prihodek ali kapital obdavčijo dvakrat, lahko povzročajo resne davčne ovire za podjetja, ki poslujejo čezmejno. Ustvarjajo čezmerne davčne obremenitve za podjetja in utegnejo povzročiti izkrivljanja gospodarstva in njegovo neučinkovitost ter negativno vplivati na čezmejne naložbe in rast.

(1)

Na podlagi načela poštenega in učinkovitega obdavčevanja morajo vsa podjetja svoj pošten delež davka plačati tam, kjer ustvarijo dobiček in dodano vrednost, izogibati pa se je treba dvojnemu obdavčevanju in dvojnemu neobdavčevanju. Primeri, ko različne države članice isti prihodek ali kapital obdavčijo dvakrat, lahko povzročajo resne davčne ovire zlasti za mala in srednja podjetja, ki poslujejo čezmejno , kar negativno vpliva na pravilno delovanje notranjega trga . Ustvarjajo čezmerne davčne obremenitve , pravno negotovost in nepotrebne stroške za podjetja in utegnejo povzročiti izkrivljanja gospodarstva in njegovo neučinkovitost . Poleg tega negativno vplivajo na čezmejne naložbe in rast.

Sprememba 2

Predlog direktive

Uvodna izjava 1 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1a)

Evropski parlament je dne 25. novembra 2015 sprejel Resolucijo o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom, v kateri je izpodbijal uporabnost konvencije o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij z dne 23. julija 1990 (1a) (konvencija Unije o arbitraži) in izrazil mnenje, da bi bilo treba ta instrument preoblikovati in povečati njegovo učinkovitost ali ga nadomestiti z mehanizmom Unije za reševanje sporov z učinkovitejšimi postopki medsebojnega dogovora. Evropski parlament je dne 6. julija 2016 sprejel resolucijo o davčnih stališčih in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom, v kateri je poudaril, da je določitev jasnega časovnega okvira za postopke reševanja sporov ključnega pomena za večjo učinkovitost sistemov.

Sprememba 3

Predlog direktive

Uvodna izjava 1 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1b)

Evropski parlament je 16. decembra 2015 sprejel resolucijo s priporočili Komisiji o spodbujanju preglednosti, usklajevanja in konvergence pri politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb v Uniji, pri čemer je pozval Komisijo, naj predlaga zakonodajo za izboljšanje reševanja čezmejnih sporov glede obdavčevanja v Uniji z osredotočanjem ne le na primere dvojnega obdavčevanja, ampak tudi na dvojno neobdavčevanje. Pozval je tudi k jasnejšim pravilom, strožjim časovnim okvirom in preglednosti.

Sprememba 4

Predlog direktive

Uvodna izjava 1 c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1c)

Poskusi odprave dvojnega obdavčevanja pogosto vodijo do „dvojnega neobdavčevanja“, ko lahko podjetja s prakso erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička dosežejo, da se njihovi dobički obdavčijo v državah članicah, ki imajo skoraj ničelno stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb. Ta stalna praksa izkrivlja konkurenco, škoduje domačim podjetjem in slabi pomen obdavčevanja na škodo rasti in ustvarjanja delovnih mest.

Sprememba 5

Predlog direktive

Uvodna izjava 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2)	Zato morajo mehanizmi, ki so v Uniji na voljo, zagotavljati reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja in dejansko odpravljanje zadevnega dvojnega obdavčevanja.

(2)

Sedanji postopki reševanja sporov so predolgi in dragi, z njimi pa se dogovor pogosto ne doseže, pri čemer nekateri primeri sploh niso priznani. Trenutno nekatera podjetja raje sprejemajo dvojno obdavčevanje, kot da bi denar in čas porabila za obremenjujoče postopke za odpravo dvojnega obdavčevanja. Zato je bistvenega pomena, da mehanizmi, ki so v Uniji na voljo, zagotavljajo učinkovito, hitro in izvršljivo reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja ter dejansko in pravočasno odpravljanje zadevnega dvojnega obdavčevanja , in sicer z rednim in učinkovitim obveščanjem davčnih zavezancev .

Sprememba 6

Predlog direktive

Uvodna izjava 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(3)

Obstoječi mehanizmi iz dvostranskih davčnih sporazumov ne zagotavljajo popolne razbremenitve od dvojnega obdavčevanja pravočasno in v vseh primerih. Obstoječa Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s prilagoditvijo dobička povezanih podjetij (90/436/EGS) (7) (v nadaljnjem besedilu: konvencija Unije o arbitraži) ima omejeno področje uporabe, saj se uporablja samo za spore glede transfernih cen in pripisovanje dobička stalnim poslovnim enotam. Spremljanje, ki se opravlja v okviru izvajanja konvencije Unije o arbitraži, je pokazalo nekatere pomembne pomanjkljivosti, zlasti glede dostopa do postopka ter dolžine in uspešnosti zaključka postopka .

(3)

Obstoječi mehanizmi iz dvostranskih sporazumov o dvojnem obdavčevanju ne zagotavljajo popolne razbremenitve od dvojnega obdavčevanja pravočasno in v vseh primerih. Mehanizmi, predvideni v teh sporazumih, so v številnih primerih dolgotrajni, dragi in težko dostopni, z njimi pa se dogovori pogosto ne dosežejo. Konvencija Unije o arbitraži ima omejeno področje uporabe, saj se uporablja samo za spore glede transfernih cen in pripisovanje dobička stalnim poslovnim enotam. Spremljanje, ki se opravlja v okviru izvajanja konvencije Unije o arbitraži, je pokazalo nekatere pomembne pomanjkljivosti, zlasti glede dostopa do postopka , pomanjkanja pravnih sredstev ter dolžine postopka, katerega zaključek bi bil uspešen in dokončno zavezujoč. Te pomanjkljivosti ovirajo naložbe in bi jih bilo treba odpraviti.

Sprememba 7

Predlog direktive

Uvodna izjava 3 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(3a)

Za oblikovanje pravičnega, jasnega in stabilnega davčnega okolja ter za zmanjšanje davčnih sporov na notranjem trgu je potrebna vsaj minimalna konvergenca v politikah na področju davka od dohodkov pravnih oseb. Uvedba skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB), kot jo je predlagala Komisija (1a) , je najučinkovitejši način za odpravo tveganja dvojnega obdavčevanja pravnih oseb.

Sprememba 8

Predlog direktive

Uvodna izjava 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(4)

Da bi se ustvarilo pravičnejše davčno okolje, je treba izboljšati pravila o preglednosti in okrepiti ukrepe proti izogibanju davkom. Hkrati je treba v duhu poštenega sistema obdavčitve zagotoviti, da davčni zavezanci za isti dohodek niso obdavčeni dvakrat ter da so mehanizmi za reševanje sporov celoviti, učinkoviti in trajnostni. Mehanizme za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja je treba izboljšati tudi zaradi odzivanja na tveganje povečanja števila sporov glede dvojnega ali večkratnega obdavčevanja s potencialno visokimi vrednostmi, saj so davčne uprave uvedle prakse bolj rednih in osredotočenih revizij.

(4)

Da bi se ustvarilo pravičnejše davčno okolje za podjetja, ki so dejavna v Uniji , je treba izboljšati pravila o preglednosti in okrepiti ukrepe proti izogibanju davkom in davčni utaji na nacionalni ravni in ravni Unije ter po vsem svetu. Preprečevanje dvojnega neobdavčevanja bi moralo ostati prednostna naloga Unije. Hkrati je treba v duhu poštenega sistema obdavčitve zagotoviti, da davčni zavezanci za isti dohodek niso obdavčeni dvakrat ter da so mehanizmi za reševanje sporov celoviti, učinkoviti in trajnostni. Izboljšave mehanizmov za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja so ključnega pomena tudi za odzivanje na tveganje povečanja števila sporov glede dvojnega ali večkratnega obdavčevanja s potencialno visokimi vrednostmi, saj so davčne uprave uvedle prakse bolj rednih in osredotočenih revizij.

Sprememba 9

Predlog direktive

Uvodna izjava 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(5)

Pri uvedbi uspešnega in učinkovitega okvira za reševanje davčnih sporov, ki bo zagotavljal pravno varnost in podjetjem prijazno okolje za naložbe, gre torej za bistven ukrep pri doseganju pravičnega in učinkovitega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji. Z mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja bi se moral vzpostaviti tudi harmoniziran in pregleden okvir za reševanje težav na področju dvojnega obdavčevanja, kar bi moralo koristiti vsem davčnim zavezancem.

(5)

Pri uvedbi uspešnega in učinkovitega okvira za reševanje davčnih sporov, ki bo zagotavljal pravno varnost in podpiral naložbe, gre torej za bistven ukrep pri doseganju pravičnega in učinkovitega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb v Uniji. Države članice bi morale za ta namen pristojnim organom nameniti ustrezno raven človeških, tehničnih in finančnih virov.

Sprememba 10

Predlog direktive

Uvodna izjava 5 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(5a)

Unija ima potencial, da postane vzor in vodilna v svetu na področju davčne preglednosti in usklajenosti. Z mehanizmi za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja bi se moral vzpostaviti tudi harmoniziran in pregleden okvir za reševanje težav na področju dvojnega obdavčevanja, kar bi moralo koristiti vsem davčnim zavezancem. Razen če zadevni davčni zavezanec dokaže, da nekatere občutljive poslovne, industrijske ali poklicne informacije iz odločitve ne bi smele biti objavljene, bi morala Komisija vse dokončne odločitve v celoti objaviti in jih dati na razpolago v skupnem podatkovnem formatu na spletni strani, ki se upravlja centralno. Objava končnih odločitev je v javnem interesu, saj se s tem izboljša razumevanje, kako bi si bilo treba predpise razlagati in jih uporabljati. Potencial te direktive bo v celoti izkoriščen le, če se bodo primerljivi predpisi izvajali tudi v tretjih državah. Zato bi si morala Evropska komisija prizadevati, da se zavezujoč mehanizem za reševanje sporov vzpostavi tudi na mednarodni ravni.

Sprememba 11

Predlog direktive

Uvodna izjava 5 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(5b)	Uspešen in učinkovit okvir bi moral državam članicam omogočati, da predlagajo alternativne mehanizme za reševanje sporov, ki bi bolje upoštevali posebnosti malih in srednjih podjetij ter bi lahko znižali stroške, zmanjšali birokracijo, povečali učinkovitost in hitreje odpravili dvojno obdavčevanje.

Sprememba 12

Predlog direktive

Uvodna izjava 6

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(6)

Odpravo dvojnega obdavčevanja je treba doseči s postopkom, v skladu s katerim se kot prvi korak zadeva predloži davčnim organom zadevnih držav članic z namenom, da spor rešijo s postopkom medsebojnega dogovora. Če tak dogovor v določenem času ni sklenjen, je treba zadevo predati svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov, ki sta sestavljeni iz predstavnikov zadevnih davčnih organov ter neodvisnih oseb. Davčni organi bi morali sprejeti dokončno zavezujočo odločitev ob sklicevanjem na mnenje svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.

(6)

Odpravo dvojnega obdavčevanja je treba doseči s postopkom, ki je enostaven za uporabo. Kot prvi korak se zadeva predloži davčnim organom zadevnih držav članic z namenom, da spor rešijo s postopkom medsebojnega dogovora. Če tak dogovor v določenem času ni sklenjen, je treba zadevo predati svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov, ki sta sestavljeni iz predstavnikov zadevnih davčnih organov ter neodvisnih oseb, katerih imena bodo navedena na javno dostopnem seznamu neodvisnih oseb. Davčni organi bi morali sprejeti dokončno zavezujočo odločitev ob sklicevanjem na mnenje svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.

Sprememba 13

Predlog direktive

Uvodna izjava 7 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(7a)

Poleg mehanizma za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja, predvidenega v tej direktivi, obstajajo tudi druge možnosti reševanja sporov za davčne zavezance. To vključuje postopke medsebojnega dogovora v skladu z dvostranskimi konvencijami o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ali konvencijo Unije o arbitraži. Postopek za reševanje sporov iz te direktive bi moral imeti prednost pred drugimi možnostmi, saj predvideva usklajen pristop k reševanju sporov na ravni Unije, ki vključuje jasne in izvršljive predpise ter obvezno odpravo dvojnega obdavčevanja, poleg tega pa določa časovni okvir.

Sprememba 14

Predlog direktive

Uvodna izjava 7 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(7b)

Trenutno ni jasno, kako se ta direktiva navezuje na veljavne določbe o arbitraži v dvostranskih davčnih sporazumih in veljavno konvencijo Unije o arbitraži. Zato bi morala Komisija pojasniti te povezave, da bi lahko davčni zavezanci, kjer je to ustrezno, izbrali postopek, ki je zanje najbolj primeren.

Sprememba 15

Predlog direktive

Uvodna izjava 7 c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(7c)

Veliko primerov dvojnega obdavčevanja vključuje tretje države. Zato bi si morala Komisija prizadevati za oblikovanje globalnega okvira, po možnosti v okviru OECD. Dokler tak okvir OECD ne bo vzpostavljen, bi si morala Komisija prizadevati, da bi se za vse primere morebitnega čezmejnega dvojnega obdavčevanja namesto sedanjega prostovoljnega uporabljal obvezen postopek, dosežen dogovor pa bi bil zavezujoč.

Sprememba 16

Predlog direktive

Uvodna izjava 10 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(10a)

Področje uporabe te direktive bi bilo treba čim prej razširiti. Direktiva zagotavlja samo okvir za reševanje sporov v zvezi z dvojnim obdavčevanjem poslovnih dobičkov. Spori v zvezi z dvojnim obdavčevanjem dohodka, kot so pokojnine in plače, ne spadajo na področje njene uporabe, čeprav je lahko njihov vpliv na posameznike precejšen. Različna razlaga davčnega sporazuma v državah članicah lahko vodi do ekonomskega dvojnega obdavčevanja, na primer, če ena država članica razlaga vir dohodka kot plačo, druga pa enak vir dohodka razlaga kot dobiček. Zato bi bilo treba v področje uporabe te direktive vključiti tudi razlike v razlagi med državami članicami na področju obdavčevanja dohodka.

Sprememba 17

Predlog direktive

Uvodna izjava 11

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(11)	Komisija bi morala pregledati uporabo te direktive po petih letih, države članice pa bi morale Komisiji ustrezno prispevati v podporo temu pregledu –

(11)

Komisija bi morala pregledati uporabo te direktive po petih letih in določiti , ali bi se morala Direktiva še naprej uporabljati ali bi jo bilo treba spremeniti. Države članice bi morale Komisiji ustrezno prispevati v podporo temu pregledu . Ob koncu tega pregleda bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, vključno z oceno razširitve področja uporabe te direktive na vse spore glede dvojnega obdavčevanja, ki so čezmejne narave, in glede dvojnega neobdavčevanja, ter po potrebi zakonodajni predlog sprememb.

Sprememba 18

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Ta direktiva ne izključuje uporabe nacionalne zakonodaje ali določb mednarodnih sporazumov, kadar je to potrebno za preprečevanje davčnih utaj, davčnih goljufij ali zlorab.	Ta direktiva ne izključuje uporabe nacionalne zakonodaje ali določb mednarodnih sporazumov, kadar je to potrebno za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom , davčnih goljufij ali zlorab.

Sprememba 19

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

1. Vsak davčni zavezanec, izpostavljen dvojnemu obdavčevanju, ima pravico do vložitve pritožbe, s katero zahteva odpravo dvojnega obdavčevanja, pri vsakem pristojnem organu zadevnih držav članic v roku treh let po prejemu prvega obvestila o ukrepu, ki je privedel do dvojnega obdavčevanja, ne glede na to, ali uporablja pravna sredstva, ki so na voljo v nacionalnem pravu zadevne države članice. Davčni zavezanec pritožbo hkrati vloži pri obeh pristojnih organih zadevnih držav članic in v pritožbi pred vsakim pristojnim organom navede, katere so druge zadevne države članice. Komisija vzdržuje osrednjo kontaktno točko v vseh uradnih jezikih Unije, ki je zlahka dostopna javnosti in kjer so na voljo posodobljeni kontaktni podatki za vsak pristojni organ in popoln pregled veljavne zakonodaje Unije in mednarodnih pogodb o obdavčevanju.

Sprememba 20

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Pristojni organi v enem mesecu od prejema pritožbe potrdijo njen prejem. O prejemu pritožbe obvestijo tudi pristojne organe drugih zadevnih držav članic.	2. Vsak pristojni organ pisno potrdi prejem pritožbe in v dveh tednih od prejema pritožbe o njej obvesti pristojne organe drugih zadevnih držav članic.

Sprememba 21

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 3 – točka a

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(a)	ime, naslov, davčno številko in druge podatke, ki so potrebni za identifikacijo davčnih zavezancev, ki so vložili pritožbo pri pristojnih organih, ter morebitnih drugih davčnih zavezancev, ki jih to neposredno zadeva;

(a)	ime, naslov, davčno številko in druge podatke, ki so potrebni za identifikacijo davčnih zavezancev, ki so vložili pritožbo pri pristojnih organih, ter morebitnih drugih davčnih zavezancev, ki jih to neposredno zadeva po najboljšem vedenju pritožnika ;

Sprememba 22

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 3 – točka d

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(d)	veljavna nacionalna pravila in konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja;

črtano

Sprememba 23

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 3 – točka e – točka iii

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(iii)

zaveza davčnega zavezanca, da bo čim bolj popolno in v najkrajšem času odgovoril na vse ustrezne zahteve pristojnih organov ter na zahtevo pristojnih organov predložil vso dokumentacijo;

(iii)

zaveza davčnega zavezanca, da bo čim bolj popolno in v najkrajšem času odgovoril na vse ustrezne zahteve pristojnih organov ter na zahtevo pristojnih organov predložil vso dokumentacijo , pri čemer pristojni organi ustrezno upoštevajo morebitne omejitve dostopa do zahtevanih dokumentov in zunanje časovne zamude ;

Sprememba 24

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 3 – točka f

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(f)	morebitne posebne dodatne informacije, ki jih zahtevajo pristojni organi.

(f)	morebitne posebne dodatne informacije, ki jih zahtevajo pristojni organi in ki se nanašajo na spor glede obdavčevanja .

Sprememba 25

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
5. Pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo odločitev o sprejetju in dopustnosti pritožbe davčnega zavezanca v šestih mesecih od prejema pritožbe . Pristojni organi o svoji odločitvi obvestijo davčne zavezance in pristojne organe drugih držav članic .	5. Pristojni organi zadevnih držav članic sprejmejo odločitev o sprejetju in dopustnosti pritožbe davčnega zavezanca v treh mesecih od prejema pritožbe ter v dveh tednih o svoji odločitvi pisno obvestijo davčnega zavezanca in pristojni organ druge države članice .

Sprememba 26

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 1 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Kadar se pristojni organi zadevnih držav članic odločijo, da sprejmejo pritožbo v skladu s členom 3(5), si prizadevajo za odpravo dvojnega obdavčevanja na podlagi postopka medsebojnega dogovora, in sicer v dveh letih od zadnjega uradnega obvestila ene od držav članic o odločitvi o sprejetju pritožbe.	Kadar se pristojni organi zadevnih držav članic odločijo, da sprejmejo pritožbo v skladu s členom 3(5), si prizadevajo za odpravo dvojnega obdavčevanja na podlagi postopka medsebojnega dogovora, in sicer v enem letu od zadnjega uradnega obvestila ene od držav članic o odločitvi o sprejetju pritožbe.

Sprememba 27

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 1 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Obdobje dveh let iz prvega pododstavka se lahko na zahtevo pristojnega organa države članice podaljša za do šest mesecev , če pristojni organ prosilec tako zahtevo pisno utemelji. Tako podaljšanje morajo odobriti davčni zavezanci in drugi pristojni organi.	Obdobje enega leta iz prvega pododstavka se lahko na zahtevo pristojnega organa države članice podaljša za do tri mesece , če pristojni organ prosilec tako zahtevo pisno utemelji. Tako podaljšanje morajo odobriti davčni zavezanci in drugi pristojni organi.

Sprememba 28

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

3. Ko pristojni organi držav članic dosežejo dogovor o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic ta dogovor pošlje davčnemu zavezancu kot odločitev, ki organ zavezuje in je za davčnega zavezanca izvršljiva, če se ta odpove pravici do vseh domačih pravnih sredstev. Ta odločitev se izvrši ne glede na morebitne roke, ki jih določa nacionalna zakonodaja zadevnih držav članic.

3. Ko pristojni organi držav članic dosežejo dogovor o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic ta dogovor v petih dneh pošlje davčnemu zavezancu kot odločitev, ki organ zavezuje in je za davčnega zavezanca izvršljiva, če se ta odpove pravici do vseh domačih pravnih sredstev. Ta odločitev se nemudoma izvrši ne glede na morebitne roke, ki jih določa nacionalna zakonodaja zadevnih držav članic.

Sprememba 29

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
4. Če pristojni organi zadevnih držav članic ne dosežejo dogovora o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic davčne zavezance obvesti o razlogih za neuspeh pri doseganju dogovora.	4. Če pristojni organi zadevnih držav članic ne dosežejo dogovora o odpravi dvojnega obdavčevanja v roku iz odstavka 1, vsak pristojni organ zadevnih držav članic davčne zavezance v dveh tednih obvesti o razlogih za neuspeh pri doseganju dogovora in o njihovih možnostih pritožbe, pri čemer jim posreduje ustrezne kontaktne podatke pritožbenih organov .

Sprememba 30

Predlog direktive

Člen 5 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko odločijo zavrniti pritožbo, če pritožba ni dopustna, če ni dvojnega obdavčevanja ali če je prekoračeno triletno obdobje iz člena 3(1).	1. Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko odločijo zavrniti pritožbo, če pritožba ni dopustna, če ni dvojnega obdavčevanja ali če je prekoračeno triletno obdobje iz člena 3(1). O razlogih za zavrnitev pritožbe obvestijo davčnega zavezanca.

Sprememba 31

Predlog direktive

Člen 5 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Če pristojni organi zadevnih držav članic v šestih mesecih po prejemu pritožbe davčnega zavezanca ne sprejmejo odločitve glede pritožbe, se pritožba šteje za zavrnjeno.	2. Če pristojni organi zadevnih držav članic v treh mesecih po prejemu pritožbe davčnega zavezanca ne sprejmejo odločitve glede pritožbe, se pritožba šteje za zavrnjeno , o čemer se davčnega zavezanca obvesti v enem mesecu po tem trimesečnem obdobju .

Sprememba 32

Predlog direktive

Člen 5 – odstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

3. V primeru zavrnitve pritožbe se lahko davčni zavezanec pritoži zoper odločitev pristojnih organov zadevnih držav članic v skladu z nacionalnimi pravili.

3. V primeru zavrnitve pritožbe se lahko davčni zavezanec pritoži zoper odločitev pristojnih organov zadevnih držav članic v skladu z nacionalnimi pravili. Davčni zavezanec se lahko pritoži pri katerem koli pristojnem organu. Pristojni organ, pri katerem je vložena pritožba, obvesti drug pristojni organ o pritožbi, oba pa se pri njeni obravnavi usklajujeta. Če se pritožbi, ki se nanaša na mala in srednja podjetja, ugodi, nosi finančno breme pristojni organ, ki je sprva zavrnil pritožbo.

Sprememba 33

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Svetovalna komisija sprejme odločitev o dopustnosti in sprejetju pritožbe v šestih mesecih od datuma uradnega obvestila pristojnih organov zadevnih držav članic o zadnji odločitvi o zavrnitvi pritožbe na podlagi člena 5(1). Če v šestih mesecih ni uradnega obvestila o odločitvi, se pritožba šteje za zavrnjeno.	Svetovalna komisija sprejme odločitev o dopustnosti in sprejetju pritožbe v treh mesecih od datuma uradnega obvestila pristojnih organov zadevnih držav članic o zadnji odločitvi o zavrnitvi pritožbe na podlagi člena 5(1). Če v treh mesecih ni uradnega obvestila o odločitvi, se pritožba šteje za zavrnjeno.

Sprememba 34

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 2 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Kadar svetovalna komisija potrdi obstoj dvojnega obdavčevanja in dopustnost pritožbe, se na zahtevo enega od pristojnih organov začne postopek medsebojnega dogovora iz člena 4. Zadevni pristojni organ o tej zahtevi obvesti svetovalno komisijo, druge zadevne pristojne organe in davčne zavezance. Obdobje dveh let iz člena 4(1) začne teči od datuma odločitve svetovalne komisije glede sprejetja in dopustnosti pritožbe.

Kadar svetovalna komisija potrdi obstoj dvojnega obdavčevanja in dopustnost pritožbe, se na zahtevo enega od pristojnih organov začne postopek medsebojnega dogovora iz člena 4. Zadevni pristojni organ o tej zahtevi obvesti svetovalno komisijo, druge zadevne pristojne organe in davčne zavezance. Obdobje enega leta iz člena 4(1) začne teči od datuma odločitve svetovalne komisije glede sprejetja in dopustnosti pritožbe.

Sprememba 35

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 3 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Pristojni organi zadevnih držav članic ustanovijo svetovalno komisijo, kadar se v roku iz člena 4(1) ne uspejo dogovoriti o odpravi dvojnega obdavčevanja v okviru postopka medsebojnega dogovora.	Če se pristojnim organom zadevnih držav članic v roku iz člena 4(1) ni uspelo dogovoriti o odpravi dvojnega obdavčevanja v okviru postopka medsebojnega dogovora , svetovalna komisija v skladu s členom 13(1) izda mnenje o odpravi dvojnega obdavčevanja .

Sprememba 36

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 4 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 1, se ustanovi najpozneje petdeset koledarskih dni po izteku šestmesečnega obdobja iz člena 3(5).	Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 1, se ustanovi najpozneje en mesec po izteku trimesečnega obdobja iz člena 3(5).

Sprememba 37

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 4 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 2, se ustanovi najpozneje petdeset koledarskih dni po izteku obdobja iz člena 4(1).	Če se svetovalna komisija ustanovi v skladu z odstavkom 2, se ustanovi najpozneje en mesec po izteku obdobja iz člena 4(1).

Sprememba 38

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 1 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Kadar pristojni organ države članice ne imenuje vsaj ene neodvisne osebe in njenega namestnika, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča v tej državi članici zahteva, da to imenuje neodvisno osebo in namestnika s seznama iz člena 8(4).	Kadar pristojni organ države članice ne imenuje vsaj ene neodvisne osebe in njenega namestnika, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča v tej državi članici zahteva, da to v treh mesecih imenuje neodvisno osebo in namestnika s seznama iz člena 8(4).

Sprememba 39

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 1 – pododstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Če tega ne storijo pristojni organi vseh zadevnih držav članic, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča vsake države članice zahteva, da to imenuje neodvisni osebi v skladu z drugim in tretjim pododstavkom. Tako imenovane neodvisne osebe določijo predsednika z žrebom imen s seznama neodvisnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje za predsednika v skladu s členom 8(4).

Če tega ne storijo pristojni organi vseh zadevnih držav članic, lahko davčni zavezanec od pristojnega sodišča vsake države članice zahteva, da to imenuje neodvisni osebi v skladu z drugim in tretjim pododstavkom člena 8(4) . Komisija na osrednji informacijski točki na svojem spletišču v vseh uradnih jezikih Unije jasno navede podatke o pristojnih sodiščih vsake države članice. Tako imenovane neodvisne osebe določijo predsednika z žrebom imen s seznama neodvisnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje za predsednika v skladu s členom 8(4).

Sprememba 40

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Imenovanje neodvisnih oseb in njihovih namestnikov v skladu z odstavkom 1 se predloži pristojnemu sodišču države članice šele po koncu petdesetdnevnega obdobja iz člena 6(4), in sicer najpozneje v dveh tednih po koncu navedenega obdobja.	2. Imenovanje neodvisnih oseb in njihovih namestnikov v skladu z odstavkom 1 se predloži pristojnemu sodišču države članice šele po koncu enomesečnega obdobja iz člena 6(4), in sicer najpozneje v dveh tednih po koncu navedenega obdobja.

Sprememba 41

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

3. Pristojno sodišče sprejme odločitev v skladu z odstavkom 1 in o njej obvesti vložnika. Pred pristojnim sodiščem se za imenovanje neodvisnih oseb, kadar teh ne imenujejo države članice, uporablja isti postopek, kot se uporablja v skladu z nacionalnimi pravili pri arbitraži v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar sodišče imenuje arbitra v primerih, v katerih se stranki o tem ne moreta dogovoriti. Pristojno sodišče obvesti tudi pristojne organe, ki jim najprej ni uspelo ustanoviti svetovalne komisije. Taka država članica ima zoper odločitev sodišča pravico do pritožbe pod pogojem, da ima pravico v skladu z njeno nacionalno zakonodajo. V primeru zavrnitve ima vložnik pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili.

3. Pristojno sodišče sprejme odločitev v skladu z odstavkom 1 in o njej v enem mesecu obvesti vložnika. Pred pristojnim sodiščem se za imenovanje neodvisnih oseb, kadar teh ne imenujejo države članice, uporablja isti postopek, kot se uporablja v skladu z nacionalnimi pravili pri arbitraži v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar sodišče imenuje arbitra v primerih, v katerih se stranki o tem ne moreta dogovoriti. Pristojno sodišče obvesti tudi pristojne organe, ki jim najprej ni uspelo ustanoviti svetovalne komisije. Taka država članica ima zoper odločitev sodišča pravico do pritožbe pod pogojem, da ima pravico v skladu z njeno nacionalno zakonodajo. V primeru zavrnitve ima vložnik pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili.

Sprememba 42

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 1 – pododstavek 1 – točka c

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(c)	ena ali dve neodvisni osebi, ki ju imenuje vsak pristojni organ s seznama oseb iz odstavka 4.

(c)	ena ali dve neodvisni osebi, ki ju imenuje vsak pristojni organ s seznama oseb iz odstavka 4 , kar ne vključuje oseb, ki jih predlagajo njihove države članice .

Sprememba 43

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 1 – pododstavek 3 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Države članice se lahko odločijo za imenovanje predstavnikov iz točke (b) prvega pododstavka za nedoločen čas.

Sprememba 44

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 3 – točka b

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(b)	če ima ta oseba v lasti velik delež enega ali vseh davčnih zavezancev oziroma je pri njih zaposlena ali je njihov svetovalec, oziroma če je za to osebo kar koli od navedenega veljalo v preteklosti;

(b)	če ima ta oseba ali njen sorodnik v lasti velik delež enega ali vseh davčnih zavezancev oziroma je pri njih zaposlena ali je njihov svetovalec, oziroma če je za to osebo kar koli od navedenega veljalo v preteklosti;

Sprememba 45

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Neodvisne osebe morajo biti državljani države članice, ki prebivajo znotraj Unije. Morajo biti usposobljene in neodvisne .	Neodvisne osebe morajo biti državljani države članice, ki prebivajo znotraj Unije , po možnosti uradniki in javni uslužbenci, ki delujejo na področju davčnega prava, ali člani upravnega sodišča . Morajo biti usposobljene , neodvisne, nepristranske in z visoko integriteto .

Sprememba 46

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Države članice Komisiji priglasijo imena neodvisnih oseb, ki so jih imenovale. Države članice lahko pri priglasitvi določijo, katere od petih oseb, ki so jih imenovale, so lahko imenovane za predsednika. Prav tako Komisiji posredujejo popolne in posodobljene informacije v zvezi z njihovim poklicnim in akademskim ozadjem, usposobljenostjo, strokovnim znanjem in navzkrižji interesov. Države članice Komisijo brez odlašanja obvestijo o vseh spremembah seznama neodvisnih oseb.

Države članice Komisiji priglasijo imena neodvisnih oseb, ki so jih imenovale. Države članice pri priglasitvi določijo, katere od petih oseb, ki so jih imenovale, so lahko imenovane za predsednika. Prav tako Komisiji posredujejo popolne in posodobljene informacije v zvezi z njihovim poklicnim in akademskim ozadjem, usposobljenostjo, strokovnim znanjem in navzkrižji interesov . Te informacije se posodobijo v primeru sprememb življenjepisa neodvisnih oseb . Države članice Komisijo brez odlašanja obvestijo o vseh spremembah seznama neodvisnih oseb.

Sprememba 47

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Komisija preveri informacije iz tretjega pododstavka v zvezi z neodvisnimi osebami, ki jih imenujejo države članice. Tovrstna preverjanja se izvedejo v roku treh mesecev od prejema informacij od držav članic. Če ima Komisija pomisleke glede neodvisnosti imenovanih oseb, lahko od države članice zahteva, da zagotovi dodatne informacije, in če pomisleki s tem niso odpravljeni, lahko od države članice zahteva, da zadevno osebo črta s seznama in imenuje drugo osebo.

Sprememba 48

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 4 – pododstavek 3 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Seznam neodvisnih oseb se javno objavi.

Sprememba 49

Predlog direktive

Člen 9 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo, da bodo za podajo mnenja o odpravi dvojnega obdavčevanja v skladu s členom 13 namesto svetovalne komisije ustanovili komisijo za alternativno reševanje sporov.	1. Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo, da bodo za podajo mnenja o odpravi dvojnega obdavčevanja v skladu s členom 13 namesto svetovalne komisije ustanovili komisijo za alternativno reševanje sporov. Vendar se komisija za alternativno reševanje sporov, če je le mogoče, uporabi le izjemoma.

Sprememba 50

Predlog direktive

Člen 9 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Komisija za alternativno reševanje sporov se lahko od svetovalne komisije razlikuje v sestavi in obliki, za rešitev spora pa lahko uporablja spravo, mediacijo, strokovno svetovanje, razsodbo ali kateri koli drug postopek ali metodo reševanja sporov.	2. Komisija za alternativno reševanje sporov se lahko od svetovalne komisije razlikuje v sestavi in obliki, za rešitev spora pa lahko uporablja spravo, mediacijo, strokovno svetovanje, razsodbo ali kateri koli drug učinkovit in priznan postopek ali metodo reševanja sporov.

Sprememba 51

Predlog direktive

Člen 9 – odstavek 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
4. Za komisijo za alternativno reševanje sporov se uporabljajo členi 11 do 15, razen pravil o večini iz člena 13(3). Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo o drugačnih pravilih o večini v pravilniku o delovanju komisije za alternativno reševanje sporov.	4. Za komisijo za alternativno reševanje sporov se uporabljajo členi 11 do 15, razen pravil o večini iz člena 13(3). Pristojni organi zadevnih držav članic se lahko dogovorijo o drugačnih pravilih o večini v pravilniku o delovanju komisije za alternativno reševanje sporov , če se zagotovita neodvisnost imenovanih oseb za reševanje sporov in odsotnost navzkrižja interesov .

Sprememba 52

Predlog direktive

Člen 10 – odstavek 1 – uvodni del

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ zadevnih držav članic v obdobju petdeset koledarskih dni , določenem v členu 6(4), davčne zavezance obvesti o:	Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ zadevnih držav članic v enomesečnem obdobju , določenem v členu 6(4), davčne zavezance obvesti o:

Sprememba 53

Predlog direktive

Člen 10 – odstavek 1 – pododstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Datum iz točke (b) prvega pododstavka se določi najpozneje 6 mesecev po ustanovitvi svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.	Datum iz točke (b) prvega pododstavka se določi najpozneje tri mesece po ustanovitvi svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov.

Sprememba 54

Predlog direktive

Člen 10 – odstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

3. Če se davčnim zavezancem pravilnik o delovanju ne predloži ali pa ta pravilnik ni popoln, države članice poskrbijo, da neodvisne osebe in predsednik dopolnijo pravilnik o delovanju v skladu s Prilogo II ter ga pošljejo davčnemu zavezancu v dveh tednih od datuma izteka obdobja petdeset koledarskih dni iz člena 6(4). Če se neodvisne osebe in predsednik ne dogovorijo o pravilniku o delovanju ali ga ne predložijo davčnim zavezancem, se lahko davčni zavezanci obrnejo na pristojno sodišče države prebivališča ali sedeža, ki ugotovi vse pravne posledice in odredi izvajanje pravilnika o delovanju.

3. Če se davčnim zavezancem pravilnik o delovanju ne predloži ali pa ta pravilnik ni popoln, države članice poskrbijo, da neodvisne osebe in predsednik dopolnijo pravilnik o delovanju v skladu s Prilogo II ter ga pošljejo davčnemu zavezancu v dveh tednih od datuma izteka enomesečnega obdobja iz člena 6(4). Če se neodvisne osebe in predsednik ne dogovorijo o pravilniku o delovanju ali ga ne predložijo davčnim zavezancem, se lahko davčni zavezanci obrnejo na pristojno sodišče države prebivališča ali sedeža, ki ugotovi vse pravne posledice in odredi izvajanje pravilnika o delovanju.

Sprememba 55

Predlog direktive

Člen 12 – odstavek 1 – uvodni del

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

1. Za namene postopka iz člena 6 lahko zadevni davčni zavezanci svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov predložijo katere koli informacije, dokaze ali dokumente, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Davčni zavezanci in pristojni organi zadevnih držav članic na zahtevo svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov predložijo vse informacije, dokaze ali dokumente. Vendar lahko pristojni organi katere koli take države članice zavrnejo predložitev informacij svetovalni komisiji v naslednjih primerih:

1. Za namene postopka iz člena 6 zadevni davčni zavezanci svetovalni komisiji ali komisiji za alternativno reševanje sporov predložijo katere koli informacije, dokaze ali dokumente, ki bi lahko bili pomembni za odločitev. Davčni zavezanci in pristojni organi zadevnih držav članic na zahtevo svetovalne komisije ali komisije za alternativno reševanje sporov predložijo vse informacije, dokaze ali dokumente. Vendar lahko pristojni organi katere koli take države članice zavrnejo predložitev informacij svetovalni komisiji v naslednjih primerih:

Sprememba 56

Predlog direktive

Člen 13 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov poda svoje mnenje najpozneje v šestih mesecih po tem, ko so jo pristojni organi zadevnih držav članic ustanovili.	1. Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov poda svoje mnenje najpozneje v treh mesecih po tem, ko so jo pristojni organi zadevnih držav članic ustanovili.

Sprememba 57

Predlog direktive

Člen 13 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

2. Svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja upošteva veljavne nacionalne predpise in konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju. Če med zadevnimi državami članicami ni konvencije ali sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, se lahko svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov pri pripravi svojega mnenja sklicuje na mednarodno prakso na področju obdavčitve, kot je najnovejša vzorčna davčna konvencija OECD.

Sprememba 58

Predlog direktive

Člen 14 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Pristojni organi se v šestih mesecih po tem, ko jih svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov obvesti o svojem mnenju, dogovorijo o odpravi dvojnega obdavčevanja.	1. Pristojni organi se v treh mesecih po tem, ko jih svetovalna komisija ali komisija za alternativno reševanje sporov obvesti o svojem mnenju, dogovorijo o odpravi dvojnega obdavčevanja.

Sprememba 59

Predlog direktive

Člen 14 – odstavek 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
3. Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ o dokončni odločitvi o odpravi dvojnega obdavčevanja seznani davčne zavezance v tridesetih koledarskih dneh po sprejetju. Če davčni zavezanci z odločitvijo niso seznanjeni v tridesetih koledarskih dneh, lahko v svoji državi članici prebivališča ali sedeža vložijo pritožbo v skladu z nacionalnimi pravili.	3. Države članice poskrbijo, da vsak pristojni organ o dokončni odločitvi o odpravi dvojnega obdavčevanja seznani davčne zavezance v tridesetih koledarskih dneh po sprejetju. Če davčni zavezanec s to odločitvijo ni seznanjen v tridesetih koledarskih dneh, lahko v svoji državi članici prebivališča ali sedeža vloži pritožbo v skladu z nacionalnimi pravili.

Sprememba 60

Predlog direktive

Člen 15 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Predložitev spora v postopek medsebojnega dogovora ali postopek za reševanje sporov državi članici ne preprečuje, da bi začela ali nadaljevala sodne, prekrškovne ali kazenske postopke v zvezi z istimi zadevami.	2. Predložitev spora v postopek medsebojnega dogovora ali postopek za reševanje sporov državi članici preprečuje, da bi začela ali nadaljevala sodne, prekrškovne ali kazenske postopke v zvezi z istimi zadevami.

Sprememba 61

Predlog direktive

Člen 15 – odstavek 3 – točka a

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(a)	šest mesecev iz člena 3(5);

(a)	tri mesece iz člena 3(5);

Sprememba 62

Predlog direktive

Člen 15 – odstavek 3 – točka b

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(b)	dve leti iz člena 4(1).

(b)	eno leto iz člena 4(1).

Sprememba 63

Predlog direktive

Člen 15 – odstavek 6

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
6. Z odstopanjem od člena 6 lahko zadevne države članice zavrnejo dostop do postopka za reševanje sporov v primerih davčne goljufije , namernega neplačila ali hude malomarnosti.	6. Z odstopanjem od člena 6 lahko zadevne države članice v primeru kazenskega ali upravnega postopka s pravno veljavno sodbo, s katero je dokazana davčna goljufija , namerno neplačilo ali huda malomarnost, za isto zadevo zavrnejo dostop do postopka za reševanje sporov.

Sprememba 64

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

2. Pristojni organi objavijo dokončno odločitev iz člena 14, če v to privolijo vsi zadevni davčni zavezanci .

2. Pristojni organi v celoti objavijo dokončno odločitev iz člena 14 . Vendar če kateri od davčnih zavezancev trdi, da gre pri določenih delih odločitve za občutljive trgovinske, industrijske ali poklicne informacije, pristojni organi upoštevajo te argumente in objavijo čim več informacij iz odločitve, pri tem pa izbrišejo občutljive dele. Pristojni organi si pri objavi končne odločitve prizadevajo zagotoviti čim večjo preglednost, pri čemer ščitijo ustavne pravice davčnih zavezancev, zlasti v zvezi z informacijami, z objavo katerih bi se jasno in očitno konkurentom razkrile občutljive industrijske in poslovne informacije .

Sprememba 65

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 3 – pododstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Če kateri od zadevnih davčnih zavezancev ne privoli v objavo dokončne odločitve v celoti, pristojni organi objavijo povzetek dokončne odločitve z opisom spora in vsebine, datumom, zadevnimi davčnimi obdobji, pravno podlago, sektorjem ter kratkim opisom končnega rezultata.	črtano

Sprememba 67

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
4. Komisija z izvedbenimi akti določi standardne obrazce za sporočanje informacij iz odstavkov 2 in 3 . Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 18(2).	4. Komisija z izvedbenimi akti določi standardne obrazce za sporočanje informacij iz odstavka 2. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 18(2).

Sprememba 68

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
5. Pristojni organi informacije, ki jih je treba objaviti v skladu z odstavkom 3, brez odlašanja predložijo Komisiji.	5. Pristojni organi informacije, ki jih je treba objaviti v skladu z odstavkom 3, brez odlašanja predložijo Komisiji. Komisija zagotovi, da so te informacije na voljo v običajnem podatkovnem formatu na spletni strani, ki se centralno upravlja.

Sprememba 69

Predlog direktive

Člen 17 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Komisija na spletu objavi in posodablja seznam neodvisnih oseb iz člena 8(4), na katerem je navedeno, katere od teh oseb so lahko imenovane za predsednika. Ta seznam vsebuje le imena navedenih oseb.	1. Komisija na spletu v odprtem podatkovnem formatu objavi in posodablja seznam neodvisnih oseb iz člena 8(4), na katerem je navedeno, katere od teh oseb so lahko imenovane za predsednika. Ta seznam vsebuje imena, pripadnost in življenjepis teh oseb in informacije glede njihovih kvalifikacij in praktičnih izkušenj skupaj z izjavami o morebitnih navzkrižjih interesov .

Sprememba 70

Predlog direktive

Člen 21 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 21a
	Pregled
	Komisija do … [tri leta od datuma začetka veljavnosti te direktive] na podlagi javnega posvetovanja in glede na pogovore s pristojnimi organi opravi pregled izvajanja in področja uporabe te direktive. Komisija tudi preuči, ali bi stalna svetovalna komisija še dodatno izboljšala učinkovitost in uspešnost postopkov reševanja sporov.
	Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, vključno s predlogom spremembe direktive, kadar je to ustrezno.

Sprememba 71

Predlog direktive

Priloga I – razdelek 5 – vrstica 2 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Gewerbesteuer

Sprememba 72

Predlog direktive

Priloga I – razdelek 12 – vrstica 2 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Imposta regionale sulle attività produttive

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0408.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0310.

(3) UL L 225, 20.8.1990, str. 10.

(1a) UL L 225, 20.8.1990, str. 10.

(7) UL L 225, 20.8.1990, str. 10.

(1a) Predlog direktive Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) – COM(2016)0683.

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 334

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 61 19. september 2018

	II Sporočila
	SPOROČILA INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropski parlament
	Sreda, 5. julij 2017
2018/C 334/21	Sklep Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 v zvezi z vpogledom v zaupne informacije (razlagi členov 5(5) in 210a Poslovnika) (2017/2095(REG))	188
	Četrtek, 6. julij 2017
2018/C 334/22	Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ustanovitvi, pristojnostih, številčni sestavi in mandatu posebnega odbora o terorizmu (2017/2758(RSO))	189

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI PARLAMENT
	Torek, 4. julij 2017
2018/C 334/23	Sklep Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o potrditvi imenovanja Mariye Gabriel za članico Komisije (C8-0166/2017 – 2017/0805(NLE))	193
2018/C 334/24	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Okvirnega sporazuma med Evropsko unijo in Kosovom o splošnih načelih sodelovanja Kosova v programih Unije (13391/2016 – C8-0491/2016 – 2013/0115(NLE))	194
2018/C 334/25	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji na podlagi vloge Španije – EGF/2017/001 ES/Castilla y León mining (COM(2017)0266 – C8-0174/2017 – 2017/2079(BUD))	195
2018/C 334/26	P8_TA(2017)0283 Makrofinančna pomoč Republiki Moldaviji ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o zagotovitvi makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji (COM(2017)0014 – C8-0016/2017 – 2017/0007(COD)) P8_TC1-COD(2017)0007 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. julija 2017 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji	199
2018/C 334/27	Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 4. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU v zvezi z obveznostjo nekaterih podjetij in podružnic glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki (COM(2016)0198 – C8-0146/2016 – 2016/0107(COD))	201
2018/C 334/28	P8_TA(2017)0285 Uvedba začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepov za Ukrajino ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepov za Ukrajino, ki dopolnjujejo trgovinske koncesije in so na voljo na podlagi Sporazuma o pridružitvi (COM(2016)0631 – C8-0392/2016 – 2016/0308(COD)) P8_TC1-COD(2016)0308 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi začasnih avtonomnih trgovinskih ukrepov za Ukrajino, ki dopolnjujejo trgovinske koncesije in so na voljo na podlagi Sporazuma o pridružitvi	227
2018/C 334/29	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 2/2017 za proračunsko leto 2017: vključitev presežka iz proračunskega leta 2016 (09437/2017 – C8-0190/2017 – 2017/2061(BUD))	229
	Sreda, 5. julij 2017
2018/C 334/30	Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 19. junija 2017 o nadomestitvi Priloge I k Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (C(2017)03984 – 2017/2747(DEA))	231
2018/C 334/31	Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 19. junija 2017 o nadomestitvi Prilog I, II, III in IV k Uredbi (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (C(2017)03982 – 2017/2748(DEA))	232
2018/C 334/32	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, kigalijske spremembe Montrealskega protokola o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (07725/2017 – C8-0157/2017 – 2017/0016(NLE))	233
2018/C 334/33	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sprejetju, v imenu Evropske unije, spremembe Protokola iz leta 1999 o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (07524/2017 – C8-0143/2017 – 2013/0448(NLE))	234
2018/C 334/34	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani, v imenu Evropske unije (12502/2016 – C8-0517/2016 – 2016/0298(NLE))	235
2018/C 334/35	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve, s strani Eurojusta, Memoranduma o soglasju med Evropsko agencijo za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice ter Eurojustom (07536/2017 – C8-0136/2017 – 2017/0804(CNS))	236
2018/C 334/36	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (06182/1/2017 – C8-0150/2017 – 2012/0193(COD))	237
2018/C 334/37	P8_TA(2017)0300 Pravni okvir Unije za carinske kršitve in sankcije ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884 – C8-0033/2014 – 2013/0432(COD)) P8_TC1-COD(2013)0432 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 5. julija 2017 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije	238
2018/C 334/38	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o mandatu za trialog o predlogu proračuna za leto 2018 (2017/2043(BUD))	253
	Četrtek, 6. julij 2017
2018/C 334/39	P8_TA(2017)0311 Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitev jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za trajnostni razvoj (EFSD) ter ustanovitvi jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD (COM(2016)0586 – C8-0377/2016 – 2016/0281(COD)) P8_TC1-COD(2016)0281 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Evropskega sklada za trajnostni razvoj (EFSD), jamstva EFSD in jamstvenega sklada EFSD	263
2018/C 334/40	P8_TA(2017)0312 Dovoljene uporabe določenih del ali drugih zaščitenih predmetov urejanja za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določenih dovoljenih uporabah del ali drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja, ter o spremembi Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (COM(2016)0596 – C8-0381/2016 – 2016/0278(COD)) P8_TC1-COD(2016)0278 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o določenih dovoljenih uporabah določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ter o spremembi Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske pravice in sorodnih pravic v informacijski družbi	264
2018/C 334/41	P8_TA(2017)0313 Čezmejna izmenjava med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih zaščitenih predmetov urejanja v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja (COM(2016)0595 – C8-0380/2016 – 2016/0279(COD)) P8_TC1-COD(2016)0279 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. julija 2017 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2017/… Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko pravico in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja	265
2018/C 334/42	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o predlogu direktive Sveta o mehanizmih za reševanje sporov glede dvojnega obdavčevanja v Evropski uniji (COM(2016)0686 – C8-0035/2017 – 2016/0338(CNS))	266

Vsebina		Stran

	EVROPSKI PARLAMENT ZASEDANJE 2017–2018 Seje: 3.–6. julij 2017 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 78, 1.3.2018 . SPREJETA BESEDILA	1

	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Evropski parlament
	Torek, 4. julij 2017
2018/C 334/01	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o evropskih standardih za 21. stoletje (2016/2274(INI))	2
2018/C 334/02	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice (2017/2005(INI))	13
2018/C 334/03	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o vlogi ribiškega turizma v diverzifikaciji ribištva (2016/2035(INI))	20
2018/C 334/04	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o zastaralnih rokih za prometne nesreče (2015/2087(INL))	30
2018/C 334/05	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 s priporočili Komisiji o skupnih minimalnih standardih za civilne postopke v Evropski uniji (2015/2084(INL))	39
2018/C 334/06	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o daljši življenjski dobi za izdelke: koristi za potrošnike in podjetja (2016/2272(INI))	60
2018/C 334/07	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o obravnavanju kršitev človekovih pravic pri vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, tudi genocidu (2016/2239(INI))	69
2018/C 334/08	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o zasebnih varnostnih podjetjih (2016/2238(INI))	80
2018/C 334/09	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi (2016/2221(INI))	88
	Sreda, 5. julij 2017
2018/C 334/10	Nezakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o političnem dialogu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kubo na drugi strani, v imenu Evropske unije (12502/2016 – C8-0517/2016 – 2016/0298(NLE) – 2017/2036(INI))	99
2018/C 334/11	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o odzivu EU na HIV/aids, tuberkulozo in hepatitis C (2017/2576(RSP))	106
2018/C 334/12	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o oblikovanju strategije EU za mednarodne kulturne povezave (2016/2240(INI))	112
2018/C 334/13	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 o oblikovanju ambiciozne industrijske strategije EU kot strateške prednostne naloge za rast, delovna mesta in inovacije v Evropi (2017/2732(RSP))	124
	Četrtek, 6. julij 2017
2018/C 334/14	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016 (2016/2308(INI))	128
2018/C 334/15	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o primerih Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoboja in Lee Ming-cheja (2017/2754(RSP))	137
2018/C 334/16	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o Eritreji, zlasti primeru abune Antoniosa in Dawita Isaaka (2017/2755(RSP))	140
2018/C 334/17	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o razmerah v Burundiju (2017/2756(RSP))	146
2018/C 334/18	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o ukrepanju EU za trajnost (2017/2009(INI))	151
2018/C 334/19	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU (2016/2250(INI))	168
	PRIPOROČILA
	Evropski parlament
	Sreda, 5. julij 2017
2018/C 334/20	Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2017 Svetu o 72. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov (2017/2041(INI))	178