ISSN 1977-1045

Uradni list

Evropske unije

C 345

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Letnik 60
13. oktober 2017


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

RESOLUCIJE

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

2017/C 345/01

Resolucija – Prispevek Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k delovnemu programu Komisije za leto 2018

1

2017/C 345/02

Resolucija Evropskega ekonomsko socialnega odbora – Bela knjiga Komisije o prihodnosti Evrope in širše

11

 

MNENJA

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

2017/C 345/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izboljšanje učinkovitosti politik EU za MSP (mnenje na lastno pobudo)

15

2017/C 345/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ponarejanje izdelkov in piratstvo (mnenje na lastno pobudo)

25

2017/C 345/05

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spremembe v industriji pesnega sladkorja v EU (mnenje na lastno pobudo)

32

2017/C 345/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Od deklaracije iz Corka 2.0 do konkretnih dejanj (mnenje na lastno pobudo)

37

2017/C 345/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Uporaba pravil o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (Sklep 2012/21/EU in okvir Skupnosti) (mnenje na lastno pobudo)

45

2017/C 345/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vpliv digitalizacije in robotizacije prometa na oblikovanje politik v EU (mnenje na lastno pobudo)

52

2017/C 345/09

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zunanja razsežnost socialnega gospodarstva (mnenje na lastno pobudo)

58


 

III   Pripravljalni akti

 

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

 

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

2017/C 345/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/40/EU glede obdobja za sprejemanje delegiranih aktov (COM(2017) 136 final – 2017/0060 (COD))

67

2017/C 345/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje izvajali pravila konkurence in zagotavljali pravilno delovanje notranjega trga (COM(2017) 142 final – 2017/0063 (COD))

70

2017/C 345/12

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja (COM(2016) 595 final – 2016/0279 (COD))

76

2017/C 345/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (COM(2016) 755 final – 2016/0371 (CNS)) – Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES in Direktive 2009/132/ES v zvezi z nekaterimi obveznostmi davka na dodano vrednost za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo (COM(2016) 757 final – 2016/0370 (CNS)) – Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES glede stopenj davka na dodano vrednost, ki se uporabljajo za knjige, časopise in periodične publikacije (COM(2016) 758 final – 2016/0374 (CNS)

79

2017/C 345/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004. (COM(2016) 815 final – 2016/0397 (COD))  ( 1 )

85

2017/C 345/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost (COM(2016) 739 final)

91

2017/C 345/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 (COM(2016) 773 final)

97

2017/C 345/17

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu (COM(2017) 34 final)

102

2017/C 345/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2011/65/EU o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (COM(2017) 38 final – 2017/0013 (COD))

110

2017/C 345/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pregled izvajanja okoljske politike EU: skupni izzivi in prizadevanja za boljše rezultate (COM(2017) 63 final)

114

2017/C 345/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Stroški in cene energije v Evropi (COM(2016) 769 final)

120

2017/C 345/21

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1008/2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (COM(2016) 818 final – 2016/0411 (COD))

126

2017/C 345/22

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Oblikovanje evropskega podatkovnega gospodarstva (COM(2017) 9 final)

130

2017/C 345/23

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spoštovanju zasebnega življenja in varstvu osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij ter razveljavitvi Direktive 2002/58/ES (uredba o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (COM(2017) 10 final – 2017/0003 (COD))

138


 


 

(1)   Besedilo velja za EGP in Švico.

SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

RESOLUCIJE

Evropski ekonomsko-socialni odbor

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/1


Resolucija – Prispevek Evropskega ekonomsko-socialnega odbora k delovnemu programu Komisije za leto 2018

(2017/C 345/01)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je resolucijo sprejel na plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2017 (seja z dne 5. julija) s 191 glasovi za, 6 glasovi proti in 16 vzdržanimi glasovi.

1.   Ustvarjanje pozitivne podobe EU

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja pomen leta 2018 kot zadnjega leta, ko bosta sedanja Komisija in Evropski parlament v celoti operativna. Zato poziva Komisijo, naj svoj delovni program pripravi ambiciozno, a pragmatično, da se bo mogoče ustrezno odzvati na izzive, ki jih predstavlja dejstvo, da je Evropska unija na razpotju. Glede na negotovost, povezano z izstopom Združenega kraljestva iz EU, in razvojem dogodkov v svetu je obsežna, participativna in strukturirana razprava o prihodnosti Evrope zdaj bolj potrebna kot kdaj koli prej. Pomembno se je vrniti k našim koreninam in se spomniti prvotnega projekta, temeljnih vrednot in ciljev Unije, zapisanih v pogodbah EU.

1.2

Graditi bi morali na dosedanjih pozitivnih rezultatih. Pojav nacionalističnih, protekcionističnih, avtoritarnih in populističnih teženj in gibanj pa bi moral biti opozorilo voditeljem institucij EU in držav članic, da moramo ugotoviti, kako bi si lahko znova pridobili zaupanje javnosti in zagotovili uspešno prihodnost evropskega projekta.

1.3

Zato EESO poziva Komisijo, naj si prizadeva za močno, trdno in povezano EU, ki lahko ustvarja trajnostno rast, kakovostna delovna mesta, blaginjo in enake možnosti za vse prebivalce Evrope na podlagi skupne vizije in pozitivne podobe, ki se opira na sodelovanje in vključevanje javnosti. Združena, povezana Unija, ki gradi na zavezanosti držav članic skupnemu projektu, je nujno potrebna za odziv na gospodarske, družbene in okoljske izzive, s katerimi se sooča EU. Interna kohezija je predpogoj tudi za to, da je EU lahko močan globalni akter na področjih, kot so mednarodna trgovina, varnost, energija, podnebna politika in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic.

1.4

EESO se zaveda, da bo leto 2018 zaradi pogajanj o izstopu Združenega kraljestva leto izzivov. Pomembno pa je, da Komisija še naprej izvaja že dogovorjene ukrepe, zlasti tiste v zvezi s pobudami, povezanimi z enotnim trgom. Hkrati se je treba pripraviti za dolgoročno prihodnost EU. EESO želi pri tem opozoriti na svoje mnenje o Beli knjigi o prihodnosti Evrope. Pripraviti namerava tudi mnenja o povezanih dokumentih za razpravo, zato so te teme v tem prispevku zgolj bežno omenjene.

1.5

EESO glede na tesno povezavo med gospodarstvom, zaposlovanjem, blaginjo ljudi in okoljem poziva Komisijo, naj bo krovna tema njenega delovnega programa trajnostni razvoj. Zato je svoj prispevek strukturiral glede na tri „stebre“ trajnosti:

(a)

krepitev gospodarskih temeljev Evrope,

(b)

spodbujanje njene socialne razsežnosti in

(c)

olajševanje prehoda na nizkoogljično in krožno gospodarstvo.

1.6

EESO poudarja, da so ti stebri univerzalni, nedeljivi in medsebojno odvisni. EU bi morala biti ambiciozna in si prizadevati za politike in pobude, ki prinašajo dobre rešitve za vse: gospodarske, družbene in okoljske koristi.

1.7

EESO zato poziva Komisijo, naj svoje politike pripravi celostno in uporabi skladen, dosleden pristop, v to pa pritegne vse dele Komisije in odpravi razmejevanje pri pripravi politik in zakonodaje. Hkrati Komisijo poziva, naj v skladu z načeli boljšega pravnega urejanja še naprej izboljšuje kakovost priprave zakonodaje EU ter njeno poenostavitev in razjasnitev, da bi tako dosegli konkretne koristi za vse akterje.

1.8

EESO ponavlja svoj poziv k oblikovanju krovne strategije, s katero bi v vse relevantne politike EU vključili cilje trajnostnega razvoja iz Agende OZN 2030, ter Komisijo spodbuja, naj pripravi dolgoročno vizijo in strategijo o trajnosti, pri tem pa se opre na prihodnje mnenje EESO „Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost – strategija za leto 2050“.

1.9

EESO poudarja, da je strukturirano sodelovanje civilne družbe pri oblikovanju, izvajanju in spremljanju politik, programov in drugih pobud EU ključnega pomena za doseganje otipljivih rezultatov, sprejemanje v javnosti in spodbujanje kohezije v družbi. Pri pripravi in izvajanju politik, ki posredno ali neposredno vplivajo na zaposlovanje in trge dela, imajo posebno vlogo socialni partnerji.

1.10

Predlogi za ukrepanje so podrobneje predstavljeni v točkah 2–5, ključne politične prioritete delovnega programa Komisije za leto 2018 pa so po mnenju EESO na kratko naslednje:

EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje izvajanje strategij in programov za nadaljnji razvoj enotnega trga, hkrati pa upošteva tudi njegovo gospodarsko in socialno razsežnost v okviru trajnostnega razvoja. EMU je sicer jedro enotnega trga, ukrepanje pa je zlasti potrebno na področjih kapitalskih trgov ter digitalnega, energetskega in prometnega trga. EESO se hkrati zavzema za aktivno trgovinsko politiko, ki bi upoštevala potrebo po preglednosti in tesni vključenosti civilne družbe.

Komisija bi morala sprejeti celostno strategijo za spodbujanje podjetništva, inovacij in industrijskega razvoja, vključno s priložnostmi in izzivi, povezanimi s svetovnimi megatrendi, kot sta hiter napredek digitalizacije in interneta stvari ter prehod na nizkoogljično in krožno gospodarstvo.

EESO poziva Komisijo, naj razvije socialno razsežnost EU ter tako spodbudi ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, izboljšanje znanj in spretnosti, povečanje socialnih naložb in razvoj socialnega gospodarstva ter prizadevanja za preprečevanje revščine, neenakosti, diskriminacije in socialnega izključevanja, pri čemer naj bodo posebne pozornosti deležni mladi v družbi. Poleg tega bi bilo treba posebno pozornost posvetiti odzivu na korenite spremembe, ki jih digitalizacija prinaša celotni družbi.

EESO se zavzema za ukrepe, s katerimi bi javne finančne vire učinkovito usmerili in se odzvali na prihodnje izzive, povezane z izstopom Združenega kraljestva iz EU, in potrebo po trajnostni rasti, inovacijah, zaposlovanju in koheziji. Poleg javnih naložb je treba v odziv na precejšnje potrebe po naložbah spodbujati tudi zasebno vlaganje.

Komisija bi morala še naprej izvajati ukrepe za zaščito Evropejcev pred nevarnostmi, vključno z učinkovitim nadzorom na zunanjih mejah. Z večstranskim sodelovanjem in dejavnim preprečevanjem konfliktov bi morala tudi okrepiti ukrepe, ki bodo EU omogočili postati učinkovitejši akter na svetovnem prizorišču. EESO poleg tega meni, da je nujno okrepiti sodelovanje na področju obrambe.

EESO poziva Komisijo, naj razvije strategijo, ki bi zagotovila strukturiran civilni dialog, učinkovito organiziran na stalni podlagi, in jo namerava pri tem podpreti.

2.   Krepitev gospodarskih temeljev Evrope

2.1    Evropski semester in EMU

2.1.1

V postopku evropskega semestra bi bilo treba okrepiti usklajevalno vlogo Komisije, da bi zagotovili, da države članice izpolnjujejo cilje in priporočila iz strategije Evropa 2020 ter izvajajo strukturne reforme, potrebne za dolgoročno trajnostno gospodarsko rast, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in družbeni napredek. Tesnejše vključevanje socialnih partnerjev in drugih predstavniških organizacij civilne družbe ter njihovo večje prevzemanje odgovornosti pri pripravi in izvajanju programov reform sta ključna dejavnika uspeha v tem procesu, saj se s tem priznava, da imajo socialni partnerji posebno vlogo zaradi svojih izključnih kompetenc, odgovornosti in nalog.

2.1.2

EESO poziva k simetričnemu makroekonomskemu prilagajanju na euroobmočju, v katerem bi sodelovale tako države članice s primanjkljaji kot tiste s presežki. To vključuje pozitivno skupno fiskalno naravnanost v euroobmočju kot celoti.

2.1.3

Ekonomska in monetarna unija je osrednji element evropske integracije. EESO opozarja na svoja prejšnja stališča in se zavzema za pobude za dokončanje EMU, vključno z razvojem njenega upravljanja, demokratičnega nadzora in makroekonomskega dialoga.

2.2    Finančni viri in naložbe

2.2.1

Komisija bi morala z novim večletnim finančnim okvirom utreti pot za učinkovito usmerjanje sredstev ter odziv na prihodnje izzive, povezane z izstopom Združenega kraljestva iz EU in potrebo po trajnostni rasti, konkurenčnosti, inovacijah, zaposlovanju in socialni koheziji, pri tem pa uporabiti pristop, ki je usmerjen v uspešnost in rezultate. EESO poziva Komisijo, naj trajanje naslednjega večletnega finančnega okvira uskladi s političnim ciklom Komisije in Evropskega parlamenta. Zavzema se tudi za pripravo na uvedbo novih vrst lastnih sredstev EU.

2.2.2

EESO pozdravlja drugo fazo Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) za spodbujanje naložb z vključevanjem vse več zasebnega kapitala, poleg javnega kapitala iz nacionalnih in regionalnih virov. Zato bi moral EFSI poleg bank zajeti tudi druge možnosti financiranja.

2.2.3

EESO poudarja potrebo po uspešni in učinkoviti rabi evropskih sredstev. Prednost je treba dati naložbam v inovacije, podjetništvo, razvoj znanj in spretnosti, aktivne politike trga dela ter digitalne, energetske in prometne sisteme, pri tem pa zagotoviti, da bodo ustrezna sredstva dobili projekti z velikim družbenim vplivom.

2.2.4

EESO opozarja, da je potrebno nadaljnje izvajanje unije kapitalskih trgov, s čimer bi izboljšali dostop do zasebnega financiranja, s posebnim poudarkom na potrebah MSP. V večji meri je treba spodbujati tudi financiranje z lastniškim kapitalom ali na kapitalskem trgu.

2.2.5

Glede dokončanja bančne unije EESO poudarja, da morajo nadaljnjo delitev tveganja spremljati dodatni predlogi za zmanjšanje tveganja. V prihodnjih reformah bančnih predpisov bi morala Komisija ustrezno upoštevati posebne značilnosti in možnosti majhnih bank s preprosto strukturo.

2.2.6

EESO poziva k ukrepom za preprečevanje davčnih goljufij, davčnih utaj in agresivnega davčnega načrtovanja. Spremeniti bi bilo treba sedanjo pristranskost davčnih sistemov, ki dajejo prednost dolžniškemu financiranju podjetij. Glede DDV EESO ponavlja svoje priporočilo, da bi bilo treba s sedanjega prehodnega sistema preiti na dokončen režim DDV po meri evropskega enotnega trga.

2.3    Digitalni, energetski in prometni sistemi

2.3.1

EESO poudarja pomen enotnega digitalnega trga za celotno družbo. Digitalna znanja in spretnosti, ugodno poslovno okolje in zaupanje potrošnikov so med najbolj bistvenimi pogoji, da se izkoristi potencial digitalizacije. Podatki so proizvodni dejavnik in surovina za ustvarjanje dodane gospodarske vrednosti, zato sta njihova dostopnost in prost pretok izjemno pomembna. Hkrati je treba zagotoviti ustrezno zaščito zasebnih in poslovnih podatkov, pri tem pa posebno pozornost nameniti podatkom, ki jih ustvarjajo posamezna podjetja. EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje tudi prizadevanja za okrepitev zmogljivosti in sodelovanja na področju kibernetske varnosti. Na digitalnem področju se EESO zavzema tudi za mednarodno sodelovanje, na primer v okviru OECD.

2.3.2

Nadaljevati je treba razvoj digitalne infrastrukture, vključno s širokopasovnimi in brezžičnimi povezavami, digitalnimi, energetskimi in prometnimi sistemi ter „pametnimi“ stavbami in skupnostmi. Podobno je treba spodbujati digitalizacijo v izobraževalnem, zdravstvenem in socialnem sektorju ter jo v celoti izkoristiti tudi za izboljšanje poteka upravnih procesov. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti zagotavljanju digitalnega pokritja v oddaljenih območjih in minimalnega digitalnega dostopa za vse, s čimer bi se povečalo tudi vključevanje ranljivih skupin družbe.

2.3.3

EESO je že od samega začetka trden zagovornik pobude za energetsko unijo. Poziva Komisijo, naj nadaljuje izvajanje strategije za energetsko unijo in tako zagotovi ustrezno energetsko infrastrukturo in nemoteno delovanje energetskih trgov, da bo zagotovljena varna, cenovno dostopna in okolju prijazna energija za javnost in podjetja. EESO poudarja pomen dialoga o energetiki na evropski, nacionalni in lokalni ravni s polnim sodelovanjem civilne družbe. Redno namerava objavljati svoja stališča o stanju energetske unije in posameznih pobud.

2.3.4

Promet je tesno povezan z energetsko unijo. Glede na to, da je eden od temeljnih dejavnikov, ki omogočajo dejavnosti celotne družbe, si v delovnem programu Komisije zasluži pomembno vlogo. Glavni namen ukrepov bi moralo biti, da se ljudem in podjetjem omogočita dostopna, nemotena, varna, cenovno dostopna in okolju prijazna mobilnost in promet. Za to bodo potrebne znatne javne in zasebne naložbe v prometne sisteme in razvoj javnega prometa. Energetska in podnebna vprašanja, povezana s prometom, ter uvedba novih tehnologij se ne bi smeli obravnavati ločeno od vprašanj prometnega trga.

2.3.5

Ob upoštevanju horizontalnega pomena storitev splošnega gospodarskega pomena EESO poziva Komisijo, naj izboljša pravila o javnem nadomestilu za opravljanje teh storitev in njihovem izvajanju, da bi dobili smernice in ustvarili zbirko primerov najboljše prakse.

2.3.6

EESO se zaveda vloge mest in podeželja pri gospodarskem, socialnem in teritorialnem razvoju in koheziji. S poudarjanjem vloge mest bi si morala EU še naprej prizadevati za dobro opredeljeno in pravilno izvajano agendo za mesta. Precejšen potencial podeželskih, gorskih in otoških območij bi bilo treba uporabiti pri novem pristopu Komisije k celostnem teritorialnem razvoju.

2.4    Razvoj proizvodnje in storitev

2.4.1

EESO poziva Komisijo, naj za razvoj industrije uporabi celosten pristop in strategijo. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti priložnostim in izzivom, ki jih prinašajo svetovni megatrendi, kot so hiter napredek digitalizacije in interneta stvari, medsebojna povezanost proizvodnje in storitvene industrije ter prehod na nizkoogljično in krožno gospodarstvo.

2.4.2

Sprostiti je treba tudi potencial rasti na področju storitev, vključno z maloprodajo, pri tem pa zavarovati pravice potrošnikov in delavcev ter priznati, da na enotnem trgu ovire še vedno obstajajo.

2.4.3

Inovacijska politika, vključno s socialnimi inovacijami, je ključna za gospodarsko konkurenčnost in prenovo ter za doseganje družbenih koristi. EESO se zavzema za spodbujanje nadnacionalnih mrež in horizontalnih mrežnih povezav med univerzami, podjetji in organizacijami civilne družbe v okviru programa Obzorje 2020. Priporoča tudi poenostavitev upravnih predpisov glede financiranja in državne pomoči.

2.4.4

Potrebna je vseevropska strategija „industrija 4.0 in družba 4.0“, ki bi se osredotočila na tehnologije in platforme, standarde in referenčno arhitekturo, mreže regionalnih inovacijskih centrov ter znanja in spretnosti na vseh ravneh.

2.4.5

Glede izzivov, ki jih svetovni megatrendi pomenijo za posamezne sektorje, kot so avtomobilski sektor, jeklarstvo in premogovništvo, se EESO zavzema za ustrezno upravljanje strukturnih sprememb, s pravičnimi in ustreznimi okviri za prehod in z dialogom o sektorskih vprašanjih s socialnimi partnerji. Po drugi strani je treba prepoznati priložnosti, ki se pojavljajo na področjih, kot sta vesoljska in obrambna industrija, in jih izkoristiti, pri tem pa zagotoviti ugodne pogoje za razvoj industrijskih sektorjev na splošno ter dobre delovne pogoje.

2.4.6

Posebej bi se bilo treba zavzeti za povečanje financiranja, inovacij in internacionalizacije malih in srednje velikih podjetij ter v celoti izvajati „Small Business Act“ za Evropo. Politike za MSP bi morale biti prilagojene različnim potrebam različnih oblik podjetij, kot so družinska podjetja, tradicionalna mala in mikro-podjetja, zagonska podjetja in podjetja v fazi širitve, vključno s podjetji socialnega gospodarstva. EESO Komisijo še tudi poziva, naj pripravi posvetovanje o opredelitvi MSP.

2.4.7

Po mnenju EESO je pomembno imeti celovit pogled na nove trende v vzorcih proizvodnje in potrošnje, kot so modeli sodelovalnega, krožnega in funkcionalnega gospodarstva ter ekonomije delitve, pa tudi na možnosti za razvoj, kot jih ponuja socialno gospodarstvo. Potrebni so ukrepi za olajšanje uvajanja teh novih različnih modelov, hkrati pa je treba doseči enake konkurenčne možnosti in skladnost z relevantno in ustrezno zakonodajo, da se zagotovi varstvo javnosti in potrošnikov ter pravic delavcev.

2.4.8

Ob upoštevanju posebne vloge, ki jo ima socialno gospodarstvo, EESO ponavlja svojo zahtevo po uvedbi obsežnega akcijskega načrta za socialno gospodarstvo v skladu s sklepi Sveta iz decembra 2015 o spodbujanju socialnega gospodarstva kot ključnega gonila gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi.

2.4.9

Pri obravnavanju financiranja, posodobitve in potrebe po poenostavitvi skupne kmetijske politike je treba v okviru prihodnjega večletnega finančnega okvira osrednji pomen znova posvetiti večfunkcionalnosti, različnosti načinov kmetovanja in trajnosti. Večja prizadevanja so potrebna tudi pri raziskavah in digitalizaciji v kmetijskem sektorju.

2.4.10

EESO poziva Komisijo, naj preide na bolj celostno kmetijsko in prehransko politiko, pri tem pa upošteva tudi potrebo po prehodu na krožno gospodarstvo in korenitem zmanjšanju živilskih odpadkov. Komisija bi morala tudi sprejeti zakonodajo za odpravljanje nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano.

2.4.11

Da bi omogočili pravilen razvoj in obnovo industrije in kmetijstva, morata politični in regulativni okvir zagotoviti stabilno in predvidljivo okolje za naložbe in delovanje ter slediti načelom boljše pravne ureditve, za blaginjo državljanov.

2.5    Mednarodna trgovina

2.5.1

EESO se zavzema za aktivna in pravična trgovinska pogajanja s partnerji, kot so Japonska, Mercosur in ASEAN, ter za nemoteno izvajanje že sklenjenih sporazumov, ob upoštevanju vprašanj, ki jih je EESO zastavil v svojih že sprejetih mnenjih. Po mnenju EESO je pri uresničevanju sporočila Komisije „Trgovina za vse“ bistveno, da se sporazumi na pogajanjih dosežejo uravnoteženo in pregledno, da koristijo podjetjem in državljanom, hkrati pa zavarujejo okoljske, socialne, delovne, potrošniške in druge standarde ter javne službe. EESO torej poudarja pomen preglednosti in vključevanja civilne družbe v pogajanja, izvajanje in spremljanje trgovinskih sporazumov od samega začetka.

2.5.2

EESO pozdravlja izboljšanje reševanja sporov med vlagatelji na podlagi uvedbe novega sistema, ki bo nadomestil sistem reševanja sporov med vlagateljem in državo (ISDS), vendar poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje korake, da bodo sodišča za naložbe lahko resnično delovala kot neodvisni mednarodni sodni organi.

2.5.3

Pogajanja za sklenitev dvostranskih trgovinskih sporazumov ne bi smela oslabiti zavezanosti EU Svetovni trgovinski organizaciji (STO) in močnemu večstranskemu globalnemu sporazumu. EESO pričakuje aktivno nadaljnje ukrepanje po ministrski konferenci STO leta 2017 na področjih, kot sta kmetijstvo in e-trgovina. Poleg tega je treba nujno oceniti tveganja in priložnosti z vidika civilne družbe, da bo mogoče opredeliti, kako nadaljevati sedanja večstranska pogajanja o sporazumu o trgovini s storitvami (TiSA) in sporazumu o okoljskih dobrinah. EESO se zavzema tudi za naglo sprejetje in izvajanje reform politike trgovinske zaščite EU.

2.5.4

EESO meni, da je pomembno zagotoviti skladnost med trgovinsko politiko in cilji OZN za trajnostni razvoj, Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah in razvojno politiko EU. V ta namen si je treba prizadevati za to, da se v trgovinske sporazume vnesejo ambiciozno zastavljena poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju ter močni nadzorni mehanizmi civilne družbe.

2.5.5

EESO poziva tudi k temu, da civilna družba spremlja vse vidike sporazumov, tudi tedaj, kadar njihove določbe ne vsebujejo konkretne omembe skupnega organa za spremljanje, ki vključuje civilno družbo. Strokovno znanje EESO takemu delu daje edinstveno vrednost.

2.5.6

Zavzema se tudi za razprave s civilno družbo o oceni učinka in uvedbi predlaganega večstranskega sodišča za naložbe v praksi.

3.   Spodbujanje socialne razsežnosti Evrope

3.1    Evropski steber socialnih pravic

3.1.1

EESO se je seznanil s sporočilom Komisije o evropskem stebru socialnih pravic, s predlogom o njegovi razglasitvi in z njim povezanimi zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami. EESO trenutno ta sveženj obravnava in bo ob pravem času objavil svoja mnenja.

3.1.2

Za zdaj želi EESO opozoriti na svoje že objavljeno mnenje o evropskem stebru socialnih pravic (1), v katerem je izpostavil svoje glavne cilje pri razvoju tega stebra s kombinacijo pravnih in nepravnih instrumentov, povezanih s področji, kot so prihodnost dela, pravični delovni pogoji, zaposlovanje, izvrševanje sedanjega socialnega pravnega reda EU in socialne naložbe. V njem je zapisal, da bi moral steber veljati v vseh državah članicah, pri čemer priznava, da utegne euroobmočje potrebovati posebne instrumente oziroma mehanizme. Zavzel je stališče, da bi morali biti evropski semester in nacionalni reformni programi glavno sredstvo za izvajanje in spremljanje stebra, ter pozval h konkretnim primerjalnim merilom v evropskem semestru.

3.1.3

Z okvirnimi pogoji o trgih dela je treba podpreti nove in bolj raznolike poklicne poti. V poklicnem življenju so potrebne različne oblike zaposlovanja kadrov in dela. To terja ustrezno zakonodajno okolje za varnost zaposlitve, ki bi zagotovilo okvir za pravične delovne pogoje in spodbudilo zaposlovanje na podlagi vseh oblik pogodb o zaposlitvi.

3.1.4

Da bi se odzvali na spreminjajoče se potrebe po znanjih in spretnostih, je po mnenju EESO nujno izboljšati izobraževalni sistem na podlagi dela, poklicno izobraževanje in usposabljanje, vseživljenjsko učenje ter izpopolnjevanje in prekvalificiranje. Razviti je treba tudi možnosti za izboljšanje prehoda med službami ter iz brezposelnosti in izobraževanja v delo, da bi tako dosegli vključujoči trg dela.

3.1.5

EESO priznava dejstvo, da je prihodnost EU močno povezana z zaupanjem, ki ga imajo mladi v projekt EU, zato poudarja, da bi morala Komisija okrepiti svoje dejavnosti za učinkovito odpravljanje temeljnih vzrokov za brezposelnost in izključenost mladih.

3.1.6

Za povečanje vključujoče rasti in socialne kohezije se EESO zavzema za ukrepe za izpolnitev potreb po socialnih naložbah, tj. naložbah v ljudi ter socialno infrastrukturo in storitve. Globlje je treba preučiti tudi povezavo med Junckerjevim načrtom 2 in cilji svežnja o socialnih naložbah, med drugim prek EFSI. Poleg tega EESO poziva k evropskemu paktu za socialne naložbe, s katerim bi morali podpreti socialne reforme in naložbe ter tako pripomoči k obnovljeni ekonomski, socialni in teritorialni konvergenci. Socialne naložbe bi morale biti poudarjene tudi v letnem pregledu rasti.

3.1.7

Evropski socialni sklad bi moral še naprej biti ključni element skladov ESI, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost posvetiti spodbujanju usposabljanja in vključevanja ranljivih skupin prebivalstva (npr. mladih, priseljencev in beguncev ter invalidov) na trg dela. Utrjevanje in prerazporejanje novih procesov programa Erasmus+ morata postati bolj sistematična in vključujoča. EESO ponavlja svoj poziv, da bi bilo treba najti možnosti, da bi lahko evropske izmenjave izkoristili vsi mladi.

3.1.8

EESO se sicer zaveda, da je zmanjševanje revščine predvsem v pristojnosti držav članic, vendar opozarja, da bi bilo treba zmanjševanje revščine sistematično obravnavati v postopku evropskega semestra, še naprej podpirati znanstvene raziskave o „referenčnih proračunih“, ki omogočajo dostojno življenje, in uporabljati primerljive in skupne kazalnike, npr. o revščini in neenakosti, ter obvezne ocene socialnega učinka vseh reformnih agend, zajetih v nacionalnih reformnih programih in priporočilih za posamezne države. EESO se zavzema tudi za to, da se oblikuje integriran evropski sklad za boj proti revščini in socialni izključenosti, pri čemer bi se bilo treba opreti na izkušnje z uporabo skladov FEAD in ESS. Poleg tega bi bilo treba strategijo Evropa 2020 povezati z izvajanjem Agende 2030.

3.2    Pravice državljanov in potrošnikov

3.2.1

EESO poziva Komisijo, naj pozorno spremlja spoštovanje temeljnih vrednot in načel EU v vseh državah članicah ter okrepi postopke za zaščito in obrambo demokracije, pravne države, temeljnih pravic, človekovih pravic in dostopa do pravnega varstva.

3.2.2

Potrošniška politika je blizu interesom ljudi, zato lahko vpliva na njihovo zavezanost procesu povezovanja EU. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi izvajanje in spoštovanje pravic potrošnikov v procesu REFIT, digitalnem svetu in pri zagotavljanju varnosti izdelkov in storitev. Komisija bi morala okrepiti ukrepe za odpravo energijske revščine in revščine potrošnje ter povečati dostop do hrane in storitev za vse Evropejce. Spodbujati bi morala tudi pravice potrošnikov do obveščenosti, izobraževanja in sodelovanja ter pravico do organiziranosti, da bi bili njihovi interesi zastopani v postopku priprave pravil, ki jih zadevajo.

3.2.3

Komisija bo morala zaključiti pregled glavnih pravnih in nepravnih instrumentov evropske potrošniške politike kot medsektorske in horizontalne državljanske politike ter pripraviti nov akcijski načrt za varstvo in zaščito potrošnikov za naslednjih deset let.

3.2.4

EESO poziva Komisijo, naj sprejeme vse potrebne ukrepe za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola na trgu dela, pri izobraževanju in odločanju, ter za preprečevanje nasilja na podlagi spola. EESO hkrati poziva Komisijo, naj pripravi agendo za zaščito manjšin in ranljivih skupin, ki spodbuja dosledno spoštovanje temeljnih pravic in nediskriminacije. Komisija bi si morala bolj prizadevati, da se z mrtve točke premakne direktiva o izvajanju načel enake obravnave, urediti položaj otrok, žensk in starejših v občutljivih situacijah ter se posvetiti novim oblikam ranljivosti.

3.2.5

V skladu s priporočili Odbora OZN za pravice invalidov bi morala nadgraditi evropsko strategijo o invalidnosti in jo izvajati v svojih zunanjih politikah in programih, vključno z uvedbo evropske kartice ugodnosti za invalide, ki jo priznavajo vse države članice. Začeti bi se morala tudi priprava evropske agende za pravice invalidov za obdobje 2020–2030 in leto 2021 bi bilo treba razglasiti za evropsko leto pravic invalidov.

3.2.6

V pobude enotnega digitalnega trga bi bilo treba vključiti dostopnost za vse. V ta namen bi si morala Komisija bolj prizadevati za sklenitev pogajanj z drugimi institucijami o evropskem aktu o dostopnosti. Povečati bi bilo treba tudi pravice potnikov, pri tem pa zlasti paziti na invalide in osebe z omejeno mobilnostjo.

3.2.7

Hkrati želi spodbuditi Komisijo, naj podpre dejavnosti v izobraževalnih ustanovah na vseh ravneh, katerih namen je učencem/dijakom/študentom pomagati razlikovati med lažnimi novicami in znanstveno utemeljenimi dejstvi.

3.3    Migracije

3.3.1

EESO poudarja, da je treba beguncem in prosilcem za azil pomagati in jih vključevati v družbo. Zavzema se za učinkovito reformo skupnega evropskega azilnega sistema, da bodo človekove pravice spoštovane, in za vzpostavitev sistema, ki bo dejansko skupen vsem državam članicam. Priporoča tudi, da se doseže napredek glede preselitev in humanitarnih vizumov za begunce ter se tako izpolnijo dejanske potrebe. EESO poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje dogovora o porazdelitvi beguncev med državami članicami.

3.3.2

Hkrati se zavzema za pregled partnerskih sporazumov s tretjimi državami tranzita in izvora migracijskih tokov, da bi se spoštovale človekove pravice in mednarodna zakonodaja, ter za razvoj finančnih instrumentov, s katerimi bi se obravnavali osnovni vzroki migracije.

3.3.3

EESO sicer ceni delo, ki ga je z oceno obstoječih direktiv Komisija opravila glede zakonitih migracijskih poti, vendar se zavzema za dolgoročnejše upravljanje migracije delovne sile, načrtovanje posodobljenih poti za zakonito mobilnost in izmenjavo informacij o priložnostih na trgu dela. EESO glede na demografsko strukturo Evrope opozarja, da je treba izziv vključevanja beguncev in migrantov na trg dela spremeniti v priložnost. Naložbe v usposabljanje in ustrezne sisteme podpore bodo ključni dejavnik lažjega vključevanja na trg dela, da bi migrantom pomagali uresničiti njihov potencial in uporabili njihova znanja in spretnosti, podjetniški duh in dinamičnost. V naši družbi na splošno je treba hkrati priznati vrednost raznolikosti in različnih kultur.

3.3.4

Po mnenju EESO je leto 2018, evropsko leto kulturne dediščine, edinstvena priložnost za angažiranje vseh akterjev v boju proti populizmu in nacionalizmu ter za promocijo pozitivne vizije evropske prihodnosti. V tej zvezi bi lahko povečali tudi ozaveščanje o nujnosti medkulturnega razumevanja glede beguncev in migrantov.

3.4    Notranja varnost in zunanja politika

3.4.1

EESO poziva Komisijo, naj še naprej izvaja ukrepe, vključno z učinkovitim nadzorom na zunanjih mejah, namenjene zaščiti Evropejcev pred nevarnostmi, kot so terorizem, organizirani kriminal in kibernetska kriminaliteta.

3.4.2

Meni, da je poleg tega nujno okrepiti sodelovanje na področju obrambe. V ta namen EESO podpira ustanovitev evropske obrambne unije in pozdravlja evropski obrambni akcijski načrt.

3.4.3

Ob upoštevanju izzivov, ki so nastali z nepredvidljivo ameriško politiko in nevarnostjo večjega protekcionizma in unilateralizma, EESO spodbuja EU, naj še naprej deluje v skladu s svojo globalno strategijo, podpira multilateralizem v okviru OZN in si dejavno prizadeva za preprečevanje konfliktov in reševanje mednarodnih kriz. EESO poudarja tudi potrebo po tesnejšem usklajevanju ciljev, politik in virov med državami članicami, da bi EU postala uspešnejši akter na svetovnem prizorišču.

3.4.4

Izvajanje agende 2030 bi moralo biti podlaga za razvojno sodelovanje EU. EU bi morala pokazati vodstvene sposobnosti tako, da na političnem forumu OZN na visoki ravni predstavi prostovoljen pregled svojih notranjih in zunanjih dejavnosti, povezanih s cilji trajnostnega razvoja.

3.4.5

EESO podpira vzpostavitev platforme za dialog s socialnimi partnerji v okviru evropske sosedske politike, da bi bolje ocenili trg dela, ter poziva države članice EU, naj razvijejo skupni evropski pristop h koordinaciji sistemov socialne varnosti med EU in njenimi južnimi sosedami. V sosedski politiki je treba jasno povezati nestabilnost in revščino, neenakost in pomanjkanje priložnosti, ki lahko povečajo dovzetnost za radikalizacijo in ovirajo demokratizacijo.

3.4.6

EESO poudarja pomen zunanjih gospodarskih odnosov in mednarodne diplomacije pri varovanju in povečanju stabilnosti in varnosti. EU tudi spodbuja, naj v celoti izkoristi vlogo, ki jo lahko ima kultura v mednarodnih odnosih.

4.   Olajševanje prehoda na nizkoogljično in krožno gospodarstvo

4.1

Akcijski načrt o krožnem gospodarstvu bi bilo treba izvesti celovito in dosledno, pri tem pa izkoristiti priložnosti za uskladitev gospodarskih, družbenih in okoljskih vidikov. EESO poziva Komisijo, naj spodbuja tržno usmerjene dejavnosti s promocijo inovacij, pospeševanjem vodilnih pobud, tudi na odročnih in mestnih območjih, in njihovega razširjanja ter z oblikovanjem ugodnega regulativnega okolja. Opozarja tudi na povezavo med krožnim gospodarstvom in drugimi „novimi gospodarskimi modeli“.

4.2

Ustrezno pozornost je treba posvetiti tudi izvajanju „tradicionalne“ okoljske politike in zakonodaje, ki ureja ravnanje z odpadki ter varstvo zraka, vode, tal in biotske raznovrstnosti. EESO poziva Komisijo, naj to delo nadaljuje v okviru evropskega okoljskega pregleda.

4.3

Podnebni cilji za leto 2030 bi morali biti uresničeni kar najbolj stroškovno učinkovito. Zato EESO poziva Komisijo, naj izvede celovito oceno sedanjih instrumentov nizkoogljične politike in zagotovi, da so ti ustrezni in se uporabljajo najbolj učinkovito.

4.4

Komisija bi morala podnebna vprašanja preučiti tudi z vidika podnebne pravičnosti, tj. z vidika vprašanj, kot so enakost, človekove pravice in revščina.

4.5

Pomembna naloga EU na področju boja proti podnebnim spremembam ostaja tudi podnebna diplomacija. Pri največjih onesnaževalcih je treba doseči, da se bodo zavezali ciljem, ki so vsaj tako ambiciozni kot cilji EU. EESO hkrati spodbuja Komisijo, naj si prizadeva za oblikovanje cen ogljika na svetovni ravni, da bi dosegli enake konkurenčne pogoje v odnosu do tekmecev zunaj EU.

4.6

EESO poziva Komisijo, naj pripravi strategijo o povečanju njenega pozitivnega vpliva na globalni ogljikov odtis (angl. handprint)) na področju podnebja in okolja. Za to so potrebni okolje, ki spodbuja inovacije in naložbe, ter ugodni trgovinski pogoji za izvoz podnebnih rešitev in nizkoogljičnih proizvodov. Tako lahko EU učinkovito prispeva k obvladovanju podnebnih sprememb in okoljskih izzivov, in to z veliko večjim uspehom, kot če deluje zgolj znotraj svojih meja.

5.   Povečanje vloge in vključevanje civilne družbe ter posvetovanje z njo

5.1

EESO poudarja ključno vlogo organizacij civilne družbe pri oblikovanju, izvajanju in spremljanju politik v vseh fazah in na vseh ravneh, tudi na lokalni ravni. Za to je potrebna sprememba kulture in priznanje vrednosti civilne družbe na ravni EU in držav članic, kar je že zapisano v členu 11 PEU, ki določa, da institucije EU spodbujajo in olajšujejo horizontalen in vertikalen dialog s civilno družbo in izvajajo obsežna posvetovanja ter ustvarjajo podlago za evropske državljanske pobude. To so dopolnilni procesi, katerih potek ne vpliva na posvetovanje z EESO in socialni dialog.

5.2

EESO pozorno spremlja strukturirani dialog in posvetovalne forume (kot sta platforma deležnikov za krožno gospodarstvo in evropski forum za migracije), ki povezujejo in vključujejo organizacije civilne družbe in druge akterje iz institucij EU in držav članic, ter v njih dejavno sodeluje, obenem pa poziva, da se podprejo njegove pobude za oblikovanje platforme za spremembe (enakopravnost spolov v prometnem sektorju) in institucionalnega foruma o udeležbi državljanov (v okviru državljanske pobude). Pri oblikovanju platform, kot je REFIT, bi morala Komisija razmisliti tudi o obliki zastopanja EESO, v skladu z mandatom, ki ga Odboru dajeta pogodbi, in tako zagotoviti, da to odraža njegovo sestavo, tj. njegove tri skupine.

5.3

Komisija je nedavno v dopolnilo zgornjim pobudam vzpostavila poseben internetni portal z naslovom „Sodelovanje pri pripravi zakonodaje“, da bi zbrala stališča splošne javnosti, tako organizacij kot posameznikov. EESO priporoča, da Komisija loči med prispevki organizacij civilne družbe in prispevki posameznikov. V ta namen bi morala v sodelovanju z EESO popisati deležnike ter opredeliti predstavniško in geografsko uravnotežene ciljne skupine, na podlagi registra za preglednost. Poleg tega bi morala Komisija zagotoviti, da so odzivi kvantitativno in kvalitativno ovrednoteni. Hkrati bi si morala Komisija stalno prizadevati za večjo transparentnost, dostopnost, povratne informacije in izkazovanje odgovornosti udeležencem.

5.4

EESO poziva Komisijo, naj razvije bolj strateški pristop do teh praks, jim da bolj strukturirano institucionalno in predstavniško podlago, pri tem pa izkoristi vire predstavniških posvetovalnih teles na evropski, nacionalni in regionalni ravni. V ta namen bi morala tesno sodelovati z EESO in zaprositi za pripravo raziskovalnega mnenja o tem, kako bi lahko civilni dialog učinkovito organizirali na trajni osnovi, kar bi bila podlaga za posebno sporočilo Komisije.

5.5

EESO poudarja, da je treba izboljšati uspešnost evropske državljanske pobude, v skladu z napovedjo prvega podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa o reviziji uredbe o evropski državljanski pobudi, in raziskati nove možnosti za večje sodelovanje mladih in zlasti oseb iz ranljivih skupin, kot je uporaba digitalnih orodij.

5.6

EESO nazadnje priznava, da je Komisija upoštevala številne elemente prispevka EESO k delovnemu programu za leto 2017. So pa tudi vprašanja, ki niso bila vključena, in ta so zato ponovno obravnavana v tem dokumentu. Glede izvajanja delovnega programa Komisije za leto 2018 je EESO pripravljen v prihodnjem letu podati svoje mnenje in sodelovati pri delu v zvezi s konkretnimi pobudami.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Mnenje o sporočilu Komisije Začetek posvetovanja o evropskem stebru socialnih pravic z dne 25. januarja 2017 (UL C 125, 21.4.2017, str. 10).


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/11


Resolucija Evropskega ekonomsko socialnega odbora – Bela knjiga Komisije o prihodnosti Evrope in širše

(2017/C 345/02)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je resolucijo sprejel na plenarnem zasedanju 5. in 6. julija 2017 (seja z dne 5. julija) z 226 glasovi za, 16 glasovi proti in 15 vzdržanimi glasovi.

Stremljenje k skupnemu smislu

Pogled EESO na prihodnost Evrope  (1)

1.

Evropska družba in državljani pričakujejo, da bo EU verodostojna, legitimna in odporna. Unija se že več kot desetletje spoprijema s političnimi, gospodarskimi in socialnimi pretresi, ki med državljani vzbujajo malodušje in negotovost. EU potrebuje celovite strategije, s katerimi bo povečala blaginjo svojih državljanov, spodbudila obsežne in trajnostne naložbe, ustvarjalnost in podjetnost, se posvetila vse večjim razlikam med bogatimi in revnimi ter odpravila revščino in neenakomerno porazdelitev bogastva. Sedanje okrevanje gospodarstva nikakor ne sme biti razlog za pasivnost. Ravno nasprotno, EESO poziva, naj se opredelijo premišljeni in usklajeni nadaljnji koraki, da bo mogoče okrepiti zaupanje ter se osredotočiti na oprijemljive rezultate v korist državljanov in na izjemen potencial Evrope.

2.

Opustiti je treba napačne predstave. Osrednji cilj mora biti takšna EU, ki je zmožna uresničiti pričakovanja, da bo vsakdo imel popolnoma enake možnosti. Ekonomski, socialni in okoljski dejavniki so tesno povezani. Evropi je treba omogočiti, da se prilagodi korenitim spremembam in hudi svetovni konkurenci ter uspešno sooblikuje globalizacijo v skladu z vrednotami EU.

3.

Zvračanje krivde na Bruselj, ki je bila in še vedno je prepogosta praksa, se mora končati. Nujno je, da se tako nacionalno kot na ravni EU oblikuje skupna zaveza evropskih institucij in množice deležnikov, vključno s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe. EESO poudarja, da je legitimnost odločitev EU na koncu odvisna od kakovosti demokratičnega procesa.

4.

Pot naprej bo uspešna le v primeru, če bo izhajala iz taistega skupnega smisla, ki se je odražal v prepričanosti ustanoviteljev in je pozneje zaznamoval vsak pomemben nadaljnji korak. EU bi morala izkoristiti vse razpoložljive zakonodajne instrumente, smernice, financiranje in oblike sodelovanja, če želi doseči napredek na vseh želenih ravneh. Kot kažipot naj služi Lizbonska pogodba.

Scenariji iz bele knjige

5.

EESO meni, da izbiranje scenarijev (2) ni dober način za oblikovanje skupnega smisla ali začrtanje poti naprej. Prvič, EU ne stoji na začetku poti, zato bi morala Komisija svoje predloge utemeljevati s poglobljeno analizo zgodovine EU, skupaj z njenimi dosežki in pomanjkljivostmi, kar je dragocen vir za prihodnost. Zaveze, ki so jih države članice sprejele z rimsko izjavo, so dobro in trdno izhodišče (3). Drugič, pet scenarijev se osredotoča na države članice in institucionalne spremembe, zato manjka neposredna povezava z evropskimi državljani. Poleg tega delujejo umetno.

6.

Po mnenju EESO scenarij 1, ki bi ga lahko opisali tudi kot „prebrodimo težave“, ne pride v poštev. Scenarij 5 je za marsikoga zanimiv, vendar zaenkrat ni izvedljiv. Scenarij 2, ki je osredotočen izključno na enotni trg, je precej preozko zastavljen. Scenarij 4 zahteva dogovor med 27 državami članicami, ki bi lahko ohromil EU, spodbudil razhajanje ter ogrozil njene cilje in vrednote. Mehanizmi diferenciranega povezovanja iz scenarija 3, kot je okrepljeno sodelovanje, bi bili lahko koristni instrumenti za premostitev zastojev na nekaterih področjih in za spodbuditev pozitivne dinamike v procesu povezovanja EU. Vendar gre prej za instrumente, s katerimi se dosegajo politični cilji, kot za sam cilj. Čeprav jih je smiselno priporočiti kot način za premostitev ohromelosti ali ovir pri sprejemanju zaželene zakonodaje EU, pa EESO hkrati poudarja, da je treba v Uniji spodbujati približevanje in se boriti proti razdrobitvi in delitvi. Zato bi moral biti dogovor med vodilnimi oziroma gonilnimi državami vedno odprt za države, ki so pripravljene sodelovati, prevladovati pa bi moral skupen smisel.

Pogled EESO na prihodnost

A.    Načini

7.

Strateške teme bi bilo treba postaviti na skupno izhodišče, da bi se izognili grožnji Evrope à la carte ali vse večjemu razhajanju. EESO predlaga, da se določijo pogoji za boljšo porazdelitev političnih pristojnosti na vseh področjih. To vprašanje je odvisno predvsem od politične volje, zato bi moralo biti glavna točka odkrite razprave o prihodnosti.

8.

Odpraviti bi morali zakoreninjeno razlikovanje med nacionalno in evropsko ravnjo. Zaradi skupnih izzivov in prepletenosti okoliščin po vsej celini je potrebno skupno poslanstvo. Zato je treba poleg nacionalnega državljanstva dati veljavo tudi evropskemu. V oblikovanje politik morajo biti vključeni vsi sloji družbe. Cilji bi morali biti skupni, učinek odločitev in politik pa bi bilo treba sistematično ocenjevati na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi pridobili podporo državljanov.

9.

Evropski parlament mora prevzeti osrednjo vlogo pri oblikovanju prihodnje usmeritve Evrope. Poleg tega je izredno pomembno, da se spodbuja vključevanje nacionalnih parlamentov in njihova interakcija z EP.

10.

Poleg najpomembnejših ciljev morajo države članice sprejeti sporazum o:

ciljih, skupnih instrumentih in rokih; najbolj nujna so skupna stališča, ki temeljijo na doslednosti, preglednosti in prepoznavnosti, zlasti pa na skupnem komuniciranju;

zaželeni reformi Sveta, s katero bi zagotovili učinkovitost in preglednost, in tudi o neodvisni Komisiji, kadar gre za zadeve izključne in deljene pristojnosti, pri čemer je močan poudarek na metodi Skupnosti;

nujnih rednih mehanizmih posvetovanj z vsemi zainteresiranimi stranmi ter pravilnem izvajanju in spoštovanju pravne države.

B.    Politike

11.

Ne glede na to, kateri scenarij za prihodnost Evrope bo izbran: EESO si želi Evropske unije, ki je povezana in kohezivna. Številne od sedanjih politik so namenjene tesnejšemu povezovanju, kar je dolgoročen proces, ki ga EESO v celoti podpira. Odbor je o skorajda vseh dokaj nedavno podal podrobne pripombe in predloge za prihodnost.

12.

Enotni trg je skupaj z vsemi svojimi gospodarskimi in socialnimi vidiki v okviru modela trajnostnega razvoja nepogrešljiv temelj evropskega povezovanja. Omogočati bi moral resnično enake pogoje. Podobno je tudi EMU veljala za odločilen korak naprej, vendar njen ustroj kljub izjemnemu napredku ostaja krhek. EMU je steber prihodnjega razvoja EU, zato jo je nujno treba okrepiti. EESO se zavzema za to, da bi se postopno oblikovala politična unija na podlagi različnih makro- in mikroekonomskih ukrepov in določb ter močne socialne razsežnosti. Za dokončno vzpostavitev EMU so potrebni pravo ekonomsko upravljanje, vključno z upravljanjem finančnega sektorja na ravni EU, urejen potek reform v ustreznih državah članicah in skupen pristop k politikam trga dela. Z boljšim upravljanjem je treba okrepiti temelje, da bodo omogočili več približevanja in solidarnosti v celotnem euroobmočju. Ta proces lahko podpirajo dobro usposobljene javne službe EU. Članice euroobmočja bi morale tesneje sodelovati tudi na drugih področjih.

13.

EESO ravno tako poudarja, da sta potrebna bolj usklajeno upravljanje in tesnejše povezovanje ter da se morajo države članice v celoti zavezati:

usklajeni evropski industrijski politiki, temelječi na pošteni konkurenci, tudi pri odvračanju od izogibanja davkom, ki mora izhajati iz skupnega pristopa namesto nacionalnega, ko gre za to, da se po vsej Evropi izboljšajo pogoji za spodbujanje konkurenčnosti v socialnem tržnem gospodarstvu ob zavzeti udeležbi vseh deležnikov na podlagi konsenzualnega dialoga, pa tudi za lažje izvajanje naložb (programov) in podporo MSP;

spodbujanju približevanja v smeri višjih socialnih standardov v navezavi z gospodarskim približevanjem, kar se nanaša na zaposlitve in dosežke na socialnem področju. To bi ob spoštovanju nacionalnih pristojnosti dosegli z uresničevanjem evropskega stebra socialnih pravic;

ustrezno vodeni energetski uniji, brez katere si ni mogoče predstavljati pravega skupnega trga in energetske varnosti;

evropski strategiji in zakonodajnemu okviru za boj proti podnebnim spremembam, ki sta usmerjena v prihodnost in temeljita na Pariškem sporazumu ter pomenita prispevek k mednarodnim sporazumom o podnebju, ter vključevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 v vse politike EU;

enotnemu digitalnemu trgu kot pomembnemu elementu prihodnje konkurenčnosti, ki spodbuja ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, pri čemer je treba hkrati predvideti posledice digitalnega prehoda za zaposlovanje in trg dela;

okrepljeni vseevropski strategiji za tehnologijo, raziskave in inovacije;

(večstranski) trgovinski politiki, ki bi morala prek preglednih pogajanj privesti do odprtih trgov, socialne vzdržnosti in okoljske trajnosti, obenem pa bi morala poudarjati enakopravnost v trgovinskih odnosih, da bi bilo mogoče v svetu, ki ga vse boj zaznamuje protekcionizem, zavarovati evropske interese;

evropski potrošniški politiki kot politiki za državljane.

14.

Po mnenju EESO je treba socialna vprašanja in izobraževanje bolj sistematično obravnavati tudi na ravni EU, da bo mogoče poiskati prepričljive rešitve. Za socialno varnost in izobraževanje se največkrat uporablja načelo subsidiarnosti, zato sodita v okvir nacionalne zakonodaje in odločanja, v kar so pogosto dejavno vključeni socialni partnerji. Pri socialnih vprašanjih je treba bolje uporabljati deljeno pristojnost med EU in državami članicami. Glede na velike napetosti na trgih dela, ki so predvsem posledica digitalne revolucije, strukturnih slabosti trgov dela in globalizacije, EESO poziva k jasni zavezanosti Evrope, da bi dosegli več enotnosti pri nekaterih socialnih in delovnih pogojih ter pripomogli k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest, pravični mobilnosti in pozitivni zavzetosti državljanov. Poseben poudarek je treba nameniti mladim in brezposelnosti med njimi. Poglavitnega pomena sta vloga socialnih partnerjev in civilne družbe na splošno ter socialni dialog.

15.

V EU je potrebnega več gospodarskega in socialnega približevanja. Vendar je treba upoštevati razlike med nacionalnimi gospodarstvi, kulturami in tradicijami socialnih sistemov. EESO poudarja, da EU ne bi smela biti samo opazovalka, ampak bi morala prevzeti odgovornost, ki mora biti dobro opredeljena. Pred določitvijo skupne poti naprej bodo potrebne primerne razprave med socialnimi partnerji (in drugimi deležniki). EESO poleg tega poudarja, da je pomembno učinkovito izvajanje socialnih direktiv EU v državah članicah.

16.

Načelo subsidiarnosti se uporablja tudi za izobraževanje; vendar pa sta socialna in gospodarska prihodnost Evrope ter zavzetost državljanov nesporno tesno povezani z najsodobnejšimi sistemi izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh. Prihodnost mlajših generacij je močno odvisna od izobraževanja. Kompetence so ključnega pomena za mlade in za starejše generacije, zato se mora EU dejavno vključiti v sedanji proces modernizacije. Izobraževanje je pomembno tudi za komuniciranje o Evropi, zato EESO poudarja, da je treba v osnovnih in srednjih šolah ustrezno informirati in izobraževati o EU, tudi o evropskih vrednotah in državljanstvu.

17.

Ponovno je treba uvesti prosto gibanje oseb v schengenskem območju. To samo po sebi pomeni, da je treba skupne meje učinkoviteje nadzorovati. Obenem se je treba boriti proti obžalovanja vrednemu razmahu mednarodnega terorizma, vključno z umori in kibernetskim kriminalom, ki je za javnost močno zaskrbljujoč. Še bolj kot doslej je potrebno sodelovanje med policijo in sodno vejo oblasti.

18.

Ta področja se neposredno nanašajo na zunanjo politiko ter na pereč problem propadajočih držav in državljanskih vojn v evropski soseščini, pa tudi na s tem povezane migracijske tokove, ki trenutno vsa druga evropska vprašanja potiskajo ob stran. EESO močno podpira skupno migracijsko politiko, ki ščiti begunce v skladu z mednarodnim pravom, skupni azilni sistem, ukrepe za boj proti nezakonitim migracijam in trgovini z ljudmi ter spodbujanje zakonitih poti v EU. Iz istih razlogov mora EU navezati resnična partnerstva s sosednjimi državami, zlasti pa mora obuditi pravo evro-sredozemsko politiko.

19.

Evropa se bolj kot kadar koli prej po letu 1945 sooča z izzivom, da sama uredi svoja vprašanja. Zaradi odnosov z Natom in ZDA in za učinkovito skupno evropsko reševanje problemov, ki se pojavljajo v soseščini Evropske unije, je treba nujno poglobiti skupno zunanjo in varnostno politiko EU, ki bo predpogoj za uspešno notranjo in zunanjo varnost.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Resolucija, ki jo je Evropski ekonomsko-socialni odbor sprejel na plenarnem zasedanju 5. julija 2017, je bila pripravljena na zaprosilo predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja z dne 4. aprila 2017, v katerem je EESO zaprosil, naj na podlagi Bele knjige o prihodnosti EU predstavi ideje in prednostne naloge evropske organizirane civilne družbe glede prihodnjega razvoja Evropske unije.

(2)  Glej Belo knjigo o prihodnosti Evrope, marec 2017.

(3)  Izjava voditeljev 27 držav članic, Evropskega sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije, sprejeta 25. marca 2017

http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2017/03/25-rome-declaration/.


MNENJA

Evropski ekonomsko-socialni odbor

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/15


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izboljšanje učinkovitosti politik EU za MSP

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/03)

Poročevalka:

Milena ANGELOVA

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

Pristojnost

strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

6. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

157/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da so MSP postavljena v središče gospodarske politike EU. Ceni, da je bilo v zadnjem desetletju v njihovo podporo sprejeto veliko zakonodaje in namenjenih precej sredstev. Vendar pa se strinja z mnenjem, ki ga pogosto izražajo MSP, da tako oblikovanje kot tudi izvajanje politik za MSP še vedno nista povsem učinkovita, kar znatno omejuje učinke podpornih ukrepov.

1.2

Nedavni študiji EESO (1) sta pokazali, da politike EU za MSP in sedanji podporni mehanizmi veliko število MSP v Evropi obravnavajo kot homogeno skupino in žal ne razlikujejo med različnimi potrebami številnih podskupin podjetij, zajetih v opredelitev MSP. Primeri prilagojenih podpornih mehanizmov so dokaj redki. Uporaba univerzalnega pristopa k razvoju politik EU za MSP je glavni problem, zaradi katerega politike ne dosegajo v celoti želenega učinka na MSP (2). Zato se – poleg skorajšnjega javnega posvetovanja o ustreznosti opredelitve MSP – močno priporočata boljša promocija politik za MSP in natančnejša usmerjenost v posebne potrebe teh podjetij.

1.3

EESO opozarja, da kljub nenehnim prizadevanjem EU za zmanjšanje upravnega bremena v njenih politikah za MSP in sedanjih podpornih mehanizmih še vedno prevladujejo birokratski pristop in zapletena upravna pravila. MSP v EU imajo pogosto občutek, da pristojni uradniki nimajo predstave o tem, kako ona dejansko delujejo. Večina podpornih mehanizmov EU se zdi neprimerna za odzivanje na nujne potrebe MSP po hitrih, jasnih in učinkovitih rešitvah.

1.4

EESO izraža zaskrbljenost, ker zaradi vrzeli v komunikaciji večina MSP – zlasti malih in mikropodjetij – ne ve, da obstajajo ti podporni instrumenti in mreže. To je mogoče spremeniti z večjimi prizadevanji za ozaveščanje, dodatno podporo, da bo več MSP imelo dostop do pravih informacij, večjim sodelovanjem uradnih organov s ključnimi lokalnimi posredniki na nacionalni in regionalni ravni, specializiranimi za sodelovanje z MSP (delodajalci in združenja MSP, gospodarske zbornice), in nudenjem pomoči, ki je uporabnikom bolj prijazna in prilagojena potrebam podjetij. Večina razpoložljivih instrumentov je po zasnovi in vsebini preveč zapletena, nejasna in birokratska, da bi lahko ustrezala potrebam MSP. Zato EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj čim bolje izkoristijo evropski semester, sistematično in povsod uporabljajo načelo partnerstva (3) ter uvedejo obvezno vključitev predstavniških organizacij MSP v zasnovo, izvajanje in spremljanje politik in podpornih ukrepov za MSP na evropski, nacionalni in regionalni ravni. Priporočila za posamezne države bi morala biti dosledno osredotočena na politike podpore za MSP, da se zagotovijo ustrezno oblikovanje, učinkovito izvajanje ter kvalitativno in kvantitativno merjenje rezultatov.

1.5

EESO obžaluje, da je spremljanje napredka politik EU za MSP še vedno razdrobljeno. Medtem ko so poslovne dejavnosti MSP obsežno zabeležene, ni podatkov o tem, kako podporni ukrepi EU vplivajo na te dejavnosti in v kolikšni meri spreminjajo razvoj MSP. Podatki, ki so na voljo, so večinoma kvantitativni in ne dajejo vpogleda v kakovost. Zato niso podlaga za ustrezno oceno učinkovitosti in uspešnosti politik ter podpornih instrumentov (4).

1.6

EESO tako kot že v prejšnjih mnenjih izraža zaskrbljenost, ker se pobuda za mala in srednja podjetja v Evropi „Small Business Act“ za Evropo (SBA) še zdaleč ne izvaja dosledno (5). Dosežki na različnih področjih so neenakomerno porazdeljeni, pri čemer so rezultati najslabši na področjih podjetništva, enotnega trga in dostopa do financ. V zvezi z znanji in spretnostmi, inovacijami, državno pomočjo in javnim naročanjem se je stanje od leta 2008 dejansko poslabšalo (6). Jasno je, da bi bilo treba države članice spodbuditi k sprejetju ustreznih ukrepov in vključitvi SBA v zasnovo in izvajanje politik in zakonodaje, ki vplivajo na MSP.

1.7

Posebna priporočila

1.7.1

V politikah EU za MSP je treba upoštevati heterogenost in raznolikost evropskih MSP. Proučiti bi bilo treba posebne potrebe mikropodjetij, družinskih in tradicionalnih podjetij, socialnih podjetij, svobodnih poklicev, samozaposlenih in vseh drugih posebnih podskupin s precej različnimi pravnimi oblikami in načini delovanja, da se lahko zagotovi primeren nabor političnih ukrepov za spodbujanje njihove rasti.

1.7.2

EESO predlaga, naj Komisija oceni, ali sedanja opredelitev MSP upošteva njihovo heterogenost, sektorsko dinamiko, posebnosti in raznolikost v preteklem desetletju (7). EESO poziva k prepoznavni, usklajeni in dosledni horizontalni politiki za MSP na podlagi večletnega akcijskega načrta.

1.7.3

Podporne instrumente EU za MSP bi bilo treba prevesti v jezik podjetij, da bi služili svojemu namenu, tj. spodbujanju rasti in zaposlovanja. Ugotovljeno prekomerno zapletenost podpornih mehanizmov je treba odpraviti s pomočjo in nasveti organizacij MSP, ki najbolje poznajo potrebe MSP, da bi politike EU za MSP koristile podjetjem. V zvezi s tem se MSP trenutno zanašajo na nacionalne socialne partnerje kot pomemben pozitivni dejavnik, ki prenaša njihova stališča o izboljšanju politik za spodbujanje MSP in poziva k dejavnejši vključenosti MSP v nacionalnih programih reform. Zato bi morali njihovo vlogo, pa tudi vlogo združenj MSP, gospodarskih zbornic ter drugih posredniških organizacij MSP okrepiti.

1.7.4

EU bi si morala v politikah za MSP bolj prizadevati za obveščanje MSP – in zlasti njihovih najbolj ranljivih podskupin, kot so samostojni podjetniki, mikropodjetja, tradicionalna podjetja z nizkim inovacijskim potencialom, podjetja iz odročnih regij itd. (8). – o podpori, ki je na voljo. Osrednje podporne mreže je treba ohraniti in popularizirati, poenostaviti njihovo uporabo in povečati njihov obseg za MSP. Komisija bi morala skrbno razmisliti o potencialu za uskladitev obstoječih podpornih mrež v skupen sistem „vse na enem mestu“, pri čemer bi se upošteval položaj v posameznih državah članicah.

1.7.5

Izjemno pomembno je, da se na nacionalni in regionalni ravni vzpostavi močno partnerstvo več deležnikov – platform MSP – s socialnimi partnerji ter javnimi in zasebnimi akterji, ki se ukvarjajo s problemi MSP. Krepitev stikov z organizacijami MSP, ki najbolje poznajo potrebe MSP, zlasti na nacionalni in regionalni ravni, je nujna za zapolnitev komunikacijske vrzeli med MSP in podpornimi mehanizmi EU. Lahko pa postane tudi nov in učinkovit kanal, prek katerega lokalne podružnice organizacij delodajalcev, trgovinskih in gospodarskih zbornic, združenj MSP in strokovnih oziroma panožnih organizacij kot ključni posredniki pri razširjanju in zagotavljanju obstoječih podpornih instrumentov dosežejo MSP.

1.7.6

MSP imajo od teh največ koristi, kadar lokalne oblasti sodelujejo z organizacijami MSP pri oblikovanju in izvajanju politike. Sedanji trendi, ko posredovanje poteka predvsem prek bank, niso najboljša rešitev. Banke bi morale biti finančni posredniki, z vseh drugih vidikov (oblikovanje politike, obveščanje, promocija itd.) pa so za posredovanje primernejše predstavniške organizacije MSP. Zato EESO poziva Komisijo, naj oblikuje ukrepe za podporo organizacijam MSP, tudi finančno, pri izvajanju politik za MSP in razširjanju ustreznih informacij MSP.

1.7.7

EESO poziva, naj SBA ter načeli „najprej pomisli na male“ in „samo enkrat“, ki ju opredeljuje, postanejo pravno zavezujoči. Vendar pa uporaba načela „samo enkrat“ ne bi smela posegati v pravico države gostiteljice, da preveri potrebno izpolnjevanje pravnih in strokovnih zahtev za opravljanje poslovne dejavnosti. Načelo partnerstva bi bilo treba razširiti na vse zakonodajne postopke, ki imajo neposredne ali posredne posledice za MSP. S praktičnega vidika se močno priporočajo letna srečanja platform MSP na ravni EU in držav članic.

2.   MSP – osrednji element gospodarske politike EU

2.1

Ukrepi EU v podporo MSP (9) so potrebni, saj morajo evropska MSP za razliko od ostalih MSP po svetu izpolnjevati tako nacionalne kot evropske predpise, ki so pogosto sprejeti brez resničnega posvetovanja z njihovimi predstavniškimi organizacijami, v nasprotju z načelom „najprej pomisli na male“. To bistveno povečuje napore in stroške, ki so potrebni za poslovanje, ne glede na omejene kadrovske in tehnične vire MSP.

2.2

Leta 2008 je Evropska komisija začela izvajati načeli „najprej pomisli na male“ in „samo enkrat“ kot odločilni korak k spodbujanju konkurenčnosti in izboljšanju poslovnega okolja za 23 milijonov MSP v Evropi (10). EESO je ta prizadevanja močno podprl (11), vendar opozarja, da bo SBA ostal zgolj politična izjava, če ne bo pravno zavezujoč in ga ne bodo dolžne uporabljati vse ravni upravljanja – EU, države članice in regije.

2.3

Izvajanje SBA je bilo leta 2011 ocenjeno in posodobljeno (12), vendar ugotovitve o njegovem dejanskem učinku niso bile ravno spodbudne, zato se je pozvalo k več prizadevanjem (13). EESO je večkrat predstavil predloge za izboljšanje učinkovitosti politik za MSP (14). Danes vse politike EU vplivajo na MSP, zato je zanje treba oblikovati resnično horizontalno, vidno, usklajeno in dosledno politiko ter jo uspešno in učinkovito izvajati (15).

2.4

Politike za MSP ne upoštevajo različnih potreb različnih kategorij MSP. Da bi bila njihova zasnova in izvajanje učinkovitejša, so potrebna velika prizadevanja na licu mesta, da bi podrobneje razlikovali med naslovniki teh politik ter rešitve, ki so na voljo, usmerili in prilagodili konkretnim potrebam podjetij. Merila za razčlenitev bi lahko temeljila ne le na velikosti (npr. na splošno velja, da manjše kot je podjetje, težje dostopa do financ in bolj potrebuje svetovanje, usposabljanje in mentorstvo), ampak tudi na lokaciji (mesta ali manjši kraji in odročna podeželska območja), fazi razvoja (zagonska, faza ekspanzije), sektorju (industrija, trgovina, kmetijstvo, turizem itd.) itd.

2.5

Opravljeno je bilo že pomembno pripravljalno delo za revizijo SBA. V okviru programa REFIT se izvajajo nujno potrebne izboljšave zakonodajnega okvira EU in zmanjšujejo upravne ovire. V preteklih letih se je število veljavnih zakonodajnih dokumentov EU povečalo na 19 875 (16). Od teh jih 1 527 vsebuje določbe o MSP, večinoma v zvezi z državno pomočjo (343), konkurenčnostjo (293), notranjim trgom (217), raziskavami in tehnološkim razvojem (133) ter proračunom (117).

2.6

Nedavni študiji EESO sta pokazali, da je kljub številnim pobudam, ki se izvajajo, politike EU za MSP treba temeljito revidirati, da se poveča raznovrstnost podpornih ukrepov, poenostavijo zanje veljavna pravila in optimizirata komunikacija in sodelovanje z MSP in njihovimi organizacijami, s čimer bi se učinkoviteje obravnavala raznolikost MSP in njihove različne potrebe. Vloga regij in območij pri izvajanju politik EU in zakonodaje, zlasti glede MSP, se znatno povečuje (17).

3.   Politike v podporo MSP – izzivi in priložnosti

3.1

MSP se soočajo z najrazličnejšimi, vse resnejšimi izzivi:

vse ostrejšo konkurenco in globalizacijo trgov;

novimi poslovnimi modeli kot posledico razvoja novih tehnologij, kot so vsesplošna digitalizacija (industrija 4.0), krožno in sodelovalno gospodarstvo;

pomanjkanjem usposobljene in kvalificirane delovne sile kot rezultatom demografske krize v Evropi, staranja prebivalstva in migracij.

3.2

MSP so precej heterogena in raznolika skupina. Razlikujemo jih lahko na podlagi njihove velikosti, stopnje razvoja, lokacije, vrste lastništva, področja dejavnosti itd. Glede na to, kateri podskupini pripada določeno MSP, se močno razlikuje tudi vrsta podpore, ki jo potrebuje. Posebno skupino, ki jo je treba obravnavati ločeno, sestavljajo samostojni podjetniki (skoraj 50 % vseh MSP), ki so skoraj izključeni iz področja uporabe podpornih ukrepov. Da bi tej najbolj ranljivi skupini MSP pomagali pri razvoju in razcvetu, bi bilo treba ustrezno obravnavati tudi vprašanje navideznega samozaposlovanja.

3.3

S tega vidika utegne biti oblikovanje podpornih politik, ki temelji izključno na velikosti podprtih podjetij, zastarelo in preveč splošno ter morda ne bo upoštevalo različnih potreb različnih skupin MSP. EESO v svojih mnenjih neprestano poudarja potrebo po bolje ciljno usmerjenih in natančneje opredeljenih podpornih politikah za MSP v Evropi (18) ter po ponovni proučitvi opredelitve MSP, da bi bolje odražala raznolikost MSP in razlike med državami članicami (19). EESO vabi Komisijo, naj začne posvetovanje o opredelitvi MSP. To bi moralo zajemati oceno o načinu uporabe opredelitve pri izvajanju političnih ukrepov v zvezi z MSP za mikro, mala in srednje velika podjetja.

3.4    Primernost instrumentov podpore glede na potrebe MSP

3.4.1

Instrumente podpore za MSP je treba oceniti z vidika dejanskega učinka, ki ga imajo na izboljšanje položaja za MSP, in glede na to, ali zlasti izpolnjujejo načela, opredeljena v SBA. EESO meni, da je potrebna kakovostna in temeljita ocena uspešnosti in učinkovitosti porabe sredstev EU, hkrati pa si morajo države članice močneje prizadevati za izvajanje načel „najprej pomisli na male“ in „samo enkrat“ na nacionalni in regionalni ravni, ki bi moralo biti obvezno na vseh ravneh (20).

3.4.2

Načelo „najprej pomisli na male“ in načela SBA v Junckerjevem načrtu niso izrecno navedena. V določeni meri jih je mogoče zaslediti v programih Obzorje 2020 in COSME, vendar bi jih bilo treba v praksi bolje izvajati. EESO poziva snovalce politik EU, naj upoštevajo načela SBA v vseh zakonodajnih besedilih EU, ki bi lahko imela neposredne ali posredne posledice za MSP.

3.4.3

Stroški posojil ter gradnje in najema so se v zadnjih letih zaradi krize znižali. To skupaj z nekaterimi novimi ciljno usmerjenimi instrumenti ustvarja dobre možnosti za zagonska podjetja, vendar pa podjetja v fazi rasti še vedno niso deležna zadostne podpore. V zvezi s tem EESO pozdravlja novo pobudo Komisije za reševanje tega problema (21).

3.4.4

Bančna posojila so za MSP še vedno glavni vir financiranja, vendar dostop do njih za mnoga MSP še vedno ni enostaven zaradi šibke bilance stanja bank, neprenosa monetarne politike ECB v nekaterih državah in relativno velikih ovir, ki jih predstavljajo zahteve za jamstva. Tržno financiranje prek skladov zasebnega kapitala, skladov tveganega kapitala, izdaje obveznic in lastniških instrumentov na specializiranih segmentih trga in množičnega financiranja je vse pomembnejše, vendar večina MSP še vedno ni pripravljena na uporabo teh možnosti (22). Potrebujejo ustrezno svetovanje o časovnem načrtovanju, podrobne informacije in podporo, da bi jih lahko raziskala. Po ugotovitvah študije EESO izjemno velik delež MSP ni seznanjen z možnostmi podpore prek programov pomoči evropskih strukturnih in investicijskih skladov ali možnosti za pridobitev financiranja prek investicijskega sklada, podprtega s sredstvi EU.

3.4.5

Raziskava na podlagi naključnega vzorca je pokazala, da usmerjenost in prioritete podpornih instrumentov ne ustrezajo vselej glavnim potrebam MSP (23), pri čemer je eden od razlogov ta, da se ne priznavajo pomembne razlike, ki so še vedno prisotne med državami članicami. Tako na primer dostop do novih trgov kot najpomembnejši izziv za MSP navajajo predvsem podjetja v južni Evropi, medtem ko največ podpore za izboljšanje dostopa do trgov, tudi mednarodnih, prejemajo podjetja v severni Evropi. To jasno dokazuje, da se potrebe MSP na nacionalni ravni bistveno razlikujejo, zato se postavlja vprašanje, ali bi bilo vseevropske instrumente morda treba zasnovati podrobneje. To stališče v celoti podpira tudi letno poročilo o evropskih MSP 2014/2015 (24), ki navaja, da najnižje vrednosti dosegajo predvsem države južne Evrope. Te države beležijo izjemno nizko stopnjo uspešnosti projektov, med drugim v delu programa Obzorje 2020, namenjenem MSP (25).

3.4.6

Visoka pričakovanja v zvezi z vlogo odposlanca za MSP se zaenkrat žal še niso uresničila. Le redki predstavniki MSP vedo, kdo opravlja to funkcijo v njihovi državi. Večina MSP meni, da ima odposlanec za MSP zgolj protokolarno in ceremonialno vlogo, ki ni povezana z dejanskimi ukrepi za spodbujanje MSP. Najpomembnejši cilj te mreže je njeno delovanje kot vmesnik med Evropsko komisijo in nacionalnimi organi ter učinkovito promoviranje interesov MSP v nacionalnih organih in nacionalni zakonodaji. Zato MSP pričakujejo, da bodo v sodelovanju z organizacijami MSP dobile konkretne nasvete in informacije o politiki EU.

3.4.7

Spodbujanje podjetništva je povezano z vzpostavitvijo ustreznih pogojev za povečanje števila zagonskih podjetij in novih podjetij, ki preživijo in so uspešna, za pomoč novim podjetjem za izboljšanje konkurenčnosti ter hitrejšo in uspešnejšo rast in za izboljšanje postopkov v primeru insolventnosti kot tudi za razvoj in krepitev prenosov podjetij (26). Čeprav je bilo pri poenostavitvi tehnologije in postopkov za registracijo v EU že veliko doseženega, je treba storiti še več, da se dosežeta še drugi in tretji cilj. Vse države članice po ocenah dosegajo najslabše rezultate v zvezi z načelom „druge priložnosti“ in celo Komisija ne oddaja naročil podjetnikom, ki so že doživeli poslovni neuspeh.

3.4.8

Poleg tega so postopki likvidacije (tako v primeru insolventnosti kot tudi prostovoljnega prenehanja) kot tudi prestrukturiranja in dedovanja v mnogih državah težavni že s tehničnega vidika. EESO poudarja, da je treba poenostaviti in uskladiti zakonodajo o insolventnosti (27).

3.4.9

Javno posvetovanje in študiji EESO so omogočili tudi pomemben vpogled v glavne izzive na vseh prednostnih področjih, s katerimi se soočajo MSP v EU:

3.4.9.1   Zmanjšanje bremen in poenostavitev:

število pobud za izjeme oziroma poenostavitev v okviru programa REFIT, ki se nanašajo na MSP, je omejeno;

zastarela opredelitev MSP še ni odpravljena;

test MSP se v državah članicah izvaja le deloma in neenakomerno ter še vedno ni obvezen;

javna posvetovanja o ocenah učinka in časovnih načrtih ovirata birokratski pristop institucij in dejstvo, da niso dostopna v vseh jezikih EU;

vsa MSP opozarjajo, da sta korupcija in neučinkovita državna uprava resna problema, ki izjemno negativno vplivata na njihovo poslovanje;

zapoznela plačila javne uprave in velikih strank so kljub uvedbi strožjih zahtev v reviziji direktive o zamudah pri plačilih še vedno negativen trend v nekaterih državah članicah (28).

3.4.9.2   Spodbujanje podjetništva:

podjetništvo v večini držav članic še vedno ni sistematično vključeno v nacionalne sisteme izobraževanja;

usposabljanje učiteljev podjetništva je sporadično in večinoma poteka v povezavi s posameznimi projekti – na tem področju je le malo vseevropskih pobud (29);

programi za mlade, usmerjeni v podjetništvo, se lahko kljub uspešnosti oddaljijo od prvotnih ciljev spodbujanja podjetništva;

promocijske kampanje, kot je evropski teden MSP, le malo prispevajo k resnemu razmisleku udeležencev, da bi postali podjetniki;

stroški ustanovitve podjetja so še vedno trikrat višji od določene referenčne vrednosti.

3.4.9.3   Boljši dostop do trgov in internacionalizacija:

enotni trg še ni dokončno oblikovan, kar ovira dostop MSP do trgov, vključno v zvezi s čezmejnim opravljanjem storitev;

zapleteni upravni postopki in visoki stroški dostave za izvoz/uvoz;

programi podpore za internacionalizacijo MSP ne vsebujejo pristopa po meri;

standardi in pravice intelektualne lastnine za MSP še vedno niso privlačni, predvsem zaradi preslabe obveščenosti MSP o njihovih koristih, visokih stroškov in prezapletenih pravil.

3.4.9.4   Lažji dostop do financiranja:

običajni model financiranja so bančna posojila, ki jim z velikim zaostankom sledijo nepovratna sredstva in podpora finančnih instrumentov;

nepovratna sredstva niso tržno usmerjena in niso prilagojena posebnim podskupinam MSP, usmerjenost njihove politike pa redko ustreza potrebam MSP;

finančni instrumenti bolje ustrezajo takojšnjim potrebam MSP po obratnem kapitalu. Žal je o njih dobro obveščen zelo majhen delež MSP, prilagojen pristop k njihovi uporabi je še vedno redkost, njihovo zagotavljanje pa je v veliki meri odvisno od učinkovitega sodelovanja med finančnimi institucijami, posredniki in končnimi prejemniki, poleg tega pa je premalo podatkov in analiz o njihovem dejanskem učinku; potrebno bi bilo večje dopolnjevanje in sinergije med obstoječimi instrumenti in akterji na regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, vključno s spodbujanjem učinkovitejših finančnih instrumentov, npr. posrednih osebnih jamstev;

kljub pomembnemu napredku pri zagotavljanju inovativnih neposojilnih virov financiranja, kot so zasebni kapital, tvegani kapital itd., so ti v večini držav članic še vedno razmeroma premalo razviti (30);

precejšen delež MSP se boji zaprositi za finančna sredstva iz evropskih programov, ker „se zdi pridobitev financiranja preveč zapletena“.

3.4.9.5   Podpiranje konkurenčnosti in inovacij:

čeprav so v Obzorju 2020 za MSP predvidena posebna sredstva, s tem ni mogoče rešiti vseh problemov MSP pri dostopu do financiranja inovacijskega tveganja, in žal je v najnovejših državah članicah le malo projektov;

med MSP je še vedno premalo zanimanja za program, zlasti zaradi zahtevnih in nepoštenih pravil upravičenosti in prijave;

obstoječa pravila morda odvračajo MSP od udeležbe v vzdržnih konzorcijih za izvajanje inovacijskih projektov;

stroški, ki jih imajo MSP pri prijavi za prostovoljna orodja, ki jih razvija Komisija (31), so še vedno relativno visoki, zato si njihovo uporabo lahko privošči le omejeno število podjetij.

3.4.9.6   Zagotavljanje osrednjih podpornih mrež:

kakovost informacij, ki se zagotavljajo, še vedno ni v skladu s pričakovanji;

struktura, vsebina in zasnova niso preveč prijazni za uporabnike;

način zagotavljanja informacij je pogosto birokratski;

pogoste so jezikovne ovire, saj so informacije večinoma na voljo le v angleščini.

3.5    Doslednost politike

3.5.1

Zaradi doslednosti morajo podporne politike za MSP upoštevati raznolikost MSP z zbiranjem mikropodatkov in analizami na mikroekonomski ravni. Le tako se bo izboljšalo razumevanje različnih potreb MSP v skladu z njihovimi posebnostmi.

3.5.2

Evropski bančni trg in trg kapitala sta še vedno razdrobljena. Projekt unije kapitalskih trgov, s katerim naj bi ta problem rešili, bo mogoče uresničiti le, če bo v skladu z ostalimi politikami podpore MSP. Omejeno poznavanje in razumevanje različnih finančnih instrumentov v večini MSP bi omejilo razvoj unije kapitalskih trgov. Zato bi v okviru podpore za MSP morali vzpostaviti dolgoročen in vzdržen pristop k financiranju in povečati razumevanje o različnih instrumentih, možnostih dopolnjevanja ter prednostih in tveganjih, povezanih s posameznimi instrumenti.

3.5.3

Odnosi med lastniki, vodstvom in zaposlenimi so v MSP večinoma tesnejši kot v velikih podjetjih, zato imajo od socialnega dialoga koristi vsi, saj se s tem polagajo temelji za motivirano in angažirano delovno silo z visokokakovostnimi delovnimi mesti. Da bi od tega imeli koristi vsi udeleženci in da bi okrepili ustvarjanje socialnega kapitala v MSP, bi bilo treba za MSP zagotoviti sistematično podporo, da bi jih ozavestili o pomenu socialnega dialoga, zdravja in varnosti pri delu, delovnih razmer, inovativnih oblik organizacije dela, učenja ob delu ter razvoja znanj in spretnosti. Pri tem imajo socialni partnerji in nevladne organizacije nepogrešljivo vlogo.

3.6    Posebna priporočila za prednostna področja politike EU za MSP:

3.6.1   Zmanjšanje bremen in poenostavitev:

preprečevanje čezmernega prenašanja predpisov z zagotavljanjem jasnejših prevodov zakonodaje EU, vzpostavitvijo sistemov za reševanje pravdnih sporov in napačnih razlag teh besedil, ter s pripravo posebnih dokumentov, prijaznih za MSP, in priročnika s povzetki in razlagami pomembnih informacij za MSP;

test MSP bi moral postati obvezen za nove zakonodajne predloge; treba bi bilo zagotoviti njegovo učinkovito izvajanje v vseh državah članicah in sistematično v vseh službah Komisije (32);

zagotovitev učinkovitejše strukturirane vključitve MSP in njihovih organizacij v ocene učinka nove zakonodaje s poenostavitvijo njihovega formata in vsebine ter razpoložljivostjo informacij v vseh jezikih EU, ter ocena učinka na različne skupine MSP;

redno preverjanje ustreznosti celotne zakonodaje EU glede na politike EU;

učinkovitejša (obvezna) vključitev nacionalnih in regionalnih organizacij MSP kot partnerjev v medinstitucionalno razpravo o novi zakonodaji, ki se nanaša na MSP;

zagotovitev učinkovitega spremljanja rezultatov v okviru programa REFIT z vidika zmanjšanja bremena za MSP.

3.6.2   Spodbujanje podjetništva:

podpora ukrepom evropskih, nacionalnih in regionalnih organizacij MSP za zagotavljanje informacij, usposabljanja in svetovanja/mentorstva podjetjem;

dopolnitev obstoječih instrumentov, da se okrepi podjetniška miselnost med mladimi in zagotovi, da programi podpore ostanejo usmerjeni v razvoj glavnih podjetniških znanj in spretnosti;

uvedba podjetništva v učne načrte na vseh stopnjah izobraževanja (33);

dodatna poenostavitev in zmanjšanje stroškov postopkov za ustanovitev podjetja, lažji dostop do financiranja in spodbujanje več ljudi k razvoju podjetniških podvigov;

zagotovitev preprostih in enostavnih postopkov za prenos in likvidacijo podjetij ter možnosti za drugo priložnost.

3.6.3   Boljši dostop do trgov in internacionalizacija:

optimizacija delovanja enotnega trga, da se prepreči čezmerno prenašanje predpisov, neizvajanje in druge prakse držav članic, ki izkrivljajo konkurenco, ne da bi pri tem omejili pravice delavcev in potrošnikov;

povečanje prepoznavnosti obstoječih mrež za podporo internacionalizacije z boljšim sodelovanjem z organizacijami MSP na nacionalni in regionalni ravni;

zagotovitev orodij, s katerimi se podpre sodelovanje MSP na razstavah, srečanjih in sejmih v tujini;

spodbujanje oblikovanja regionalnih in nacionalnih sektorskih grozdov MSP s potrdilom o zajamčeni kakovosti;

dodatno zmanjšanje stroškov standardov in pravic intelektualne lastnine, ki jih imajo MSP, ter spodbujanje njihovih koristi za konkurenčnost.

3.6.4   Lažji dostop MSP do financiranja:

zmanjšanje formalnosti, spremljanja in nadzora na minimalno raven najnujnejšega – obvezno izvajanje načela „samo enkrat“, uporaba elektronskih obrazcev, poenostavitev uporabe pravila de minimis;

zasnova programov, ki temeljijo na nepovratnih sredstvih, na podlagi skrbne ocene potreb MSP, preprečevanje škodljive prakse izvajanja projektov brez kakršnekoli strategije poslovnega razvoja zgolj zaradi pridobitve nepovratnih sredstev;

krepitev sodelovanja med Evropskim investicijskim skladom, finančnimi posredniki in organizacijami MSP z namenom oblikovanja visoko učinkovitih finančnih instrumentov, ki ustrezajo potrebam MSP po obratnem kapitalu, posojilih in jamstvih, ter ocena doseženih učinkov na podlagi kvantitativnih kazalnikov;

vzpostavitev široke in raznolike palete prilagojenih in inovativnih podpornih ukrepov, s katerimi se lahko učinkovito doseže raznolika skupina MSP (34);

zagotovitev podpore za MSP, ki so pripravljena na izdajo obveznic in lastniških instrumentov na specializiranih segmentih trga;

zagotovitev ustreznih sredstev jamstveni shemi za posojila COSME, da bo lahko dosegla svoje cilje, ob upoštevanju finančnih posledic brexita;

preučitev načinov za krepitev inovativnih neposojilnih virov financiranja, kot so zasebni kapital, tvegani kapital, poslovni angeli in množično financiranje, ter učinkovita uporaba podpore jamstvenih ustanov.

3.6.5   Podpiranje konkurenčnosti in inovacij:

zagotavljanje orodij za izboljšanje dostopa MSP do tveganega kapitala za uvajanje inovacij;

podpiranje sodelovanja med MSP ter raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami ter olajšanje izmenjave informacij med njimi;

ustvarjanje ugodnih pogojev za vzpostavitev ustreznih konzorcijev, v katerih imajo osrednjo vlogo MSP in njihove tržno usmerjene inovativne ideje;

podpiranje konkurenčnosti MSP s svetovanjem/mentorstvom za krepitev zmogljivosti in tehnične podpore, razširjanje najboljše prakse in podporo sodelovanja med organizacijami MSP.

3.6.6   Zagotavljanje osrednjih podpornih mrež:

podpiranje evropskih, nacionalnih in regionalnih organizacij MSP kot najpomembnejšega težišča z oblikovanjem strategij za povečanje njihove zmogljivosti in z izvajanjem načela upravljanja na več ravneh in več dejavnikov na evropski, nacionalni in regionalni ravni ter njegovo uporabo v zakonodajnih postopkih;

razmislek o možnosti, da se vzpostavi osrednji portal za vse podporne pobude za MSP s pregledno in uporabnikom prijazno zasnovo, z bogato e-vsebino in omejenim preusmerjanjem ter v razumljivem jeziku.

3.6.7   Razvoj primernih poklicnih kvalifikacij:

prilagoditev sistemov poklicnega usposabljanja zahtevam trgov dela; vzpostavitev sistema za spremljanje in predvidevanje potreb trgov dela;

povečanje podpore državam članicam za olajšanje sodelovanja MSP v programih pripravništva;

podpora za kratkoročne programe usposabljanja; spodbujanje sodelovanja med združenji delodajalcev in izobraževalnimi ustanovami.

V Bruslju, 6. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Študija EESO Assessment of the effectiveness of the EU’s SMEs policies 2007-2015 (januar 2017) in študija EESO Access to finance for SMEs and midcaps in the period 2014-2020: opportunities and challenges (maj 2015) (v nadaljevanju: študiji EESO).

(2)  Jamstvena shema za posojila in vsi finančni instrumenti COSME so dobri primeri prilagojenih podpornih mehanizmov.

(3)  V skladu z Uredbo (EU) št. 1303/2013 (člen 5), nadalje razdelano v Uredbi (EU) št. 240/2014.

(4)  http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/evaluation/pdf/expost2013/wp2_final_en.pdf, str. 31.

(5)  UL C 229, 31.7.2012, str. 49, UL C 181, 21.6.2012, str. 125.

(6)  Informativni dokument o SBA, 2016. Profil SBA. Uspešnost na podlagi kazalnikov SBA.

(7)  The Small Business Administration (uprava za mala podjetja) v ZDA na primer merila določi ne le na podlagi lastniške strukture, prihodkov in števila zaposlenih, ampak upošteva tudi gospodarsko dejavnost podjetja. S tem se olajša izvajanje ustrezne gospodarske politike.

(8)  Različne razsežnosti MSP so zelo dobro opisane v dokumentu http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/evaluation/pdf/expost2013/wp2_final_en.pdf, str. 20.

(9)  Evropska listina za mala podjetja (2000).

(10)  COM(2008) 394 final.

(11)  UL C 27, 3.2.2009, str. 7; UL C 224, 30.8.2008, str. 32; UL C 182, 4.8.2009, str. 30.

(12)  COM(2011) 78 final.

(13)  UL C 376, 22.12.2011, str. 51.

(14)  UL C 229, 31.7.2012, str. 49, UL C 181, 21.6.2012, str. 125.

(15)  http://www.eesc.europa.eu/resources/docs/final-joint-declaration---horizontal-sme-policy.pdf

(16)  Sporazumi, direktive, uredbe in sklepi.

(17)  Po podatkih Evropskega odbora regij se več kot 85 % zakonodaje EU izvaja na lokalni in regionalni ravni.

(18)  ECO/372, informativno poročilo, ni objavljeno v Uradnem listu (UL C 13, 15.1.2016, str. 8; UL C 383, 17.11.2015, str. 64).

(19)  Skupna opredelitev MSP je podana v Priporočilu EU 2003/361. Še ena opredelitev MSP je navedena v Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 in Direktivi 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (UL C 383, 17.11.2015, str. 64).

(20)  UL C 303, 19.8.2016, str. 94.

(21)  http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=COM:2016:733:FIN

(22)  UL C 388, 31.12.1994, str. 14.

(23)  Raziskavo so v aprilu in maju 2016 izvedli člani EESO, Evropskega združenja obrtnikov ter malih in srednjih podjetij (UEAPME), Evropskega centra za podjetja z javno udeležbo in podjetja splošnega gospodarskega pomena (CEEP) in Bolgarskega združenja industrijskega kapitala (BICA). Pri analizi rezultatov so bile države članice razdeljene v dve skupini na podlagi klasifikacije v publikaciji Industry 4.0. The new industrial revolution. How Europe will succeed, Roland Berger Strategy Consultants, marec 2014. Države v prvi skupini so Avstrija, Belgija, Švedska in Nemčija z visoko pripravljenostjo na industrijo 4.0, označene kot „potencialistke“ (potentialists) in „pionirke“ (frontrunners). V drugi skupini so Bolgarija, Romuniija, Madžarska, Španija in Ciper, označene kot „neodločne“ (hesitators) in „tradicionalistke“ (traditionalists). S to razdelitvijo so rezultati primerljivi z raziskavami na podlagi naključnega vzorca, ki jih je izvedel EESO (glej ECO/372).

(24)  http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/16341/attachments/2/translations/en/renditions/pdf

(25)  Med ugotovitvami poročila in številom projektov, odobrenih v okviru instrumenta Obzorje 2020 do konca leta 2015, je mogoče potegniti vzporednice:

Avstrija (25), Belgija (12), Nemčija (88), Francija (67), Švedska (46) in Združeno kraljestvo (139). V teh državah je bilo konec leta 2014 zaznati izboljšanje zaposlovanja in dodane vrednosti MSP, ki sta dosegla raven iz leta 2008;

Bolgarija (1), Češka republika (6), Hrvaška (1), Ciper (2), Danska, Grčija (11), Madžarska, Italija, Latvija, Litva (5), Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija in Španija še niso dosegle ravni iz leta 2008.

(26)  Lichtenstein, G. A., T. S. Lyons, Incubating New Enterprises: A Guide to Successful Practice, The Aspen Institute, Rural Economic Policy Programme, ZDA, 1996.

(27)  UL C 209, 30.6.2017, str. 21.

(28)  Direktiva 2011/7/EU.

(29)  https://ec.europa.eu/growth/smes/promoting-entrepreneurship/support/education/projects-studies_en

(30)  UL C 388, 31.12.1994, str. 14.

(31)  Na primer sistem EU za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), znak EU za okolje, preverjanje okoljskih tehnologij EU ali okoljski odtis izdelka.

(32)  Test MSP je že vključen v oceno učinka, ki jo je izvedla Komisija: https://ec.europa.eu/growth/smes/business-friendly-environment/small-business-act/sme-test_en.

(33)  UL C 332, 8.10.2015, str. 20.

(34)  UL C 351, 15.11.2012, str. 45; UL C 34, 2.2.2017, str. 66; UL C 303, 19.8.2016, str. 94.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/25


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ponarejanje izdelkov in piratstvo

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/04)

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Soporočevalec:

Hannes LEO

Sklep plenarne skupščine

26. 1. 2017

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

22. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

119/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropsko gospodarstvo vse bolj temelji na ustvarjalnosti in inovacijah. Panoge, v katerih se intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, v Evropi predstavljajo 39 % BDP in 26 % delovnih mest (1). EESO meni, da je treba podjetjem zagotoviti vrsto pogojev, ki spodbujajo inovacije, naložbe in zaposlovanje.

1.2

Po ocenah OZN (2) in OECD ponarejeno blago predstavlja med 5 in 7 % (OZN) oziroma 2,5 % (OECD) svetovne trgovine. Večina ponarejenih izdelkov v Evropi je proizvedena zunaj EU, vendar njihova proizvodnja narašča tudi v državah članicah. Z internetom so se možnosti za prodajo ponarejenih izdelkov na spletu precej poenostavile in izjemno povečale, tveganje za kazenski pregon pa je še vedno zelo majhno.

1.3

Ponarejevalci izkoriščajo tako razlike v učinkovitosti carinskega nadzora na glavnih vstopnih mestih na enotni trg kot tudi v razdrobljenem in neenotnem nacionalnem izvajanju predpisov in standardov EU, kar olajšuje vstop v EU izdelkom, ki ogrožajo zdravje potrošnikov, javno zdravje in varnost ter konkurenčnost podjetij.

1.4

Zato mora polno delujoča in interoperabilna carinska unija zagotoviti učinkovito delovanje novega sistema, uvedenega s carinskim zakonikom, in zaščititi podjetja pred nepošteno konkurenco, zlasti pred mednarodnim ponarejanjem in piratstvom – ne le zaradi interesa podjetij, temveč zaradi neposrednih posledic za svetovno zdravje, varnost in zaščito ter gospodarsko rast.

1.5

Glede na to, da je treba razlikovati med dvema vrstama ponarejanja, in sicer ponarejanjem kot kršitvijo pravic intelektualne lastnine, tj. tipično nepošteno konkurenco, ki ne ogroža varnosti in javnega zdravja, ter kaznivim dejanjem ponarejanja, kot je opredeljeno v Konvenciji Sveta Evrope o ponarejanju sredstev za zdravljenje in podobnih kaznivih dejanjih, ki ogrožajo javno zdravje (3), EESO meni, da bi boj proti ponarejanju in piratstvu morala biti ključna prednostna naloga EU, da se zagotovi zdrava rast proste svetovne trgovine brez protekcionizma, pa tudi zaradi stopnje profesionalnosti organiziranega kriminala na področju trgovine s ponarejenimi in piratskimi izdelki ter tveganji za potrošnike. To bi lahko vključevalo ustrezne kazenske postopke za odvračanje od kaznivega dejanja ponarejanja.

1.6

Za zmanjšanje negativnega učinka vse večjega obsega ponarejenega in piratskega blaga na trgu, je treba sprejeti ukrepe na sektorski, nacionalni, evropski in multilateralni ravni, ki bodo obravnavali:

onemogočanje povečanja proizvodnje in naložb;

škodo, povzročeno ugledu in kakovosti, vključno s tehnično neskladnostjo, ponarejenimi potrdili o ustreznosti in skladnosti, ponarejenimi oznakami skladnosti ter zlorabo tovrstnih potrdil in oznak;

tveganja za zdravje, varnost in okolje;

pomanjkanje kakršnih koli potrdil, standardov in pregledov kakovosti za ponarejeno blago;

izgubo delovnih mest in onemogočanje ustanavljanja podjetij;

izgubo davčnih in davkom podobnih prihodkov;

vse večje probleme v zvezi z varnostjo in bojem proti organiziranemu kriminalu, vključno s financiranjem terorizma.

1.7

EESO je prepričan, da si morajo vsi javni in zasebni akterji skupaj prizadevati za opredelitev in izvajanje skupne strategije z usklajenimi ukrepi za preprečevanje in zaznavanje tega pojava ter boj proti njemu, ki ga mora podpirati ustrezen tehnični in zakonodajni okvir.

1.8

Vendar pa EESO meni, da je pobuda predvsem v rokah zasebnega sektorja EU, ki ga sestavljajo najbolj prizadete panoge in ponudniki storitev – pa tudi celotna vrednostna veriga s sodelovanjem lastnikov pravic in MSP –, medtem ko mora Evropska komisija obnoviti regulativni okvir za pravice intelektualne lastnine, da se posodobijo obstoječa pravila in prilagodijo možnosti kazenskega prava, ki so zdaj na voljo v EU in državah članicah. Skupaj morajo energično ukrepati – od vira skozi celotno dobavno verigo – in opredeliti interoperativne mehanizme za mednarodno sodelovanje in spremljanje dobaviteljev/strank, da se čim bolj zmanjša tveganje ponarejanja v dobavni verigi.

1.9

Močnejše skupno ukrepanje zasebnega sektorja je po mnenju EESO ključno za zagotavljanje učinkovitih partnerstev s ponudniki internetnih strani, ustvarjalci vsebin, lastniki znamk, izvajalci elektronskih plačil, oglaševalci/oglaševalskimi mrežami in registri internetnih domen ter neobvezujoče memorandume o skupnih ukrepih, ki lahko omogočajo hitre prilagoditve nenadnim tržnim spremembam.

1.10

Intenzivne ukrepe zasebnega sektorja bi morali spremljati javni ukrepi kot na primer:

razvoj novih parasodnih metod za omejitev vse večje trgovine ponarejenih izdelkov, ki bo omogočil javno-zasebno sodelovanje za optimalno ukrepanje carinskih organov z označevanjem in sledenjem;

interoperativni sistemi za odkrivanje, ki komunicirajo s samodejnimi sistemi za upravljanje tveganj na podlagi ustreznih tehnologij in omogočajo lastnikom spletnih trgovinskih portalov in lastnikom pravic, da odkrijejo in preprečujejo kršitve;

uvedba novega strateškega načrta 2018–2021 s posodobljenim in bolje usklajenim okvirom za ukrepanje, podprtim z ustreznimi finančnimi viri, z večjo preglednostjo in sposobnostjo predvidevanja, natančnejšimi obveščevalnimi metodami, „EU-seznamom zloglasnih držav“, okrepljeno službo za pomoč glede pravic intelektualne lastnine na terenu, vključno s prizadevanji za boj proti kaznivim dejanjem ponarejanja, ter naprednejšimi instrumenti tržnega nadzora (interaktivna podatkovna baza) z resnično skupno carino v skladu s predlogom direktive o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (4);

pobude za zagotavljanje boljših statističnih podatkov in analiz o razsežnostih in učinku ponarejanja.

1.11

EESO meni, da bi morali financirati evropsko kampanjo proti ponarejanju, vključno z evropskim dnem za boj proti ponarejanju in zelenim telefonom, da bi poudarili:

resno škodo, ki jo vstop ponarejenih in piratskih izdelkov na trg in njihov nakup povzroča celotnim gospodarskim panogam, zdravju, okolju, evropskim inovacijam in ustvarjalnosti ter zaposlovanju, javnim prihodkom in gospodarski rasti na splošno;

potrebo po velikih prizadevanjih za izboljšanje podatkovne baze o ponarejenih izdelkih in pri oceni povezane izgube proizvodnje in delovnih mest, da se bodo oblikovale primerne politike. Treba je izboljšati točnost, zanesljivost in primerljivost statistične podlage in ekonometričnih ocen.

1.12

EESO meni, da je nujno natančnejše usklajevanje različnih služb Evropske komisije z evropskimi agencijami, ki so dejavne na tem področju, in z ustreznimi organi v državah članicah. To je mogoče doseči z zagotovitvijo zadostnih virov za sodelovanje v Evropi in prizadevanji za vzpostavitev resnične kulture sodelovanja. Ustanovitev osrednje skupine za ponarejanje za ustrezno obdobje bi pripomogla k dejanskemu uresničevanju tega cilja.

1.13

EESO poziva Svet in Evropski parlament, naj Evropsko komisijo nujno prepričata k:

hitremu sprejetju tehničnih in strukturnih ukrepov ter novega akcijskega načrta proti ponarejenim in piratskim izdelkom za obdobje 2018–2021;

podpori ostrejših skupnih ukrepov zasebnega sektorja, s pravili in strukturami, ki bodo zagotavljale pravičen in proaktiven razvoj mednarodne trgovine.

2.   Uvod: narava ter kvantitativne in kvalitativne značilnosti pojava

2.1

Pri opredelitvi teme tega mnenja se opiramo na pojme s področja ponarejanja, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 608/2013. Mnenje ne obravnava elektronskega in digitalnega piratstva, torej trgovanja in razširjanja programske opreme ali nezakonitih datotek v nasprotju z veljavnimi predpisi o intelektualni lastnini, saj je to tesno povezano z digitalno agendo, za katero je EESO ustanovil posebno stalno študijsko skupino.

2.2

Ponarejanje je težko količinsko opredeliti, saj tako kot na vseh področjih nezakonitega delovanja, razpoložljivi podatki preveč temeljijo na ocenah in približkih. Dobavne verige ponarejenih izdelkov namreč nadzorujejo kriminalne združbe, ki so spretno prepoznale velik potencial tovrstne nezakonite dejavnosti z minimalnim tveganjem kazenskega pregona.

2.3

V zadnjih letih se je vrsta blaga, ki je tarča ponarejanja, razširila do te mere, da ni več izdelka, ki ga ne bi bilo mogoče imitirati in prodati: posnema se vse, od oblačilnih dodatkov do mehanskih nadomestnih delov in orodja, gradbenega materiala in opreme, nakita, obutve, oblikovalskih izdelkov, igrač, kozmetike in zdravil. Zdi se, da ponarejeno blago sedaj predstavlja vzporedni sektor, ki je resnična konkurenca, s katero se morajo meriti podjetja in pred katero morajo braniti svoj tržni delež.

2.4

Enostavnost nakupa pogosto pomeni, da potrošniki izberejo ponarejene izdelke, kar ima resne posledice za podjetja, zlasti MSP. Elektronska trgovina in spletne dražbe, ki so slabo urejene s predpisi in jih je težko nadzorovati, so učinkovit in varen način za dosego velikega števila strank in trgovanje s poceni ponarejenim blagom.

2.5

Ponarejanje je postalo eden od glavnih načinov spodbujanja in financiranja organiziranega kriminala. Z udeležbo kriminalnih združb se je drastično povečala stopnja profesionalnosti ponarejanja: organizirane kriminalne združbe so razvile potrebne mreže za optimizacijo rezultatov na svetovni ravni.

2.6

Proizvodnja ponarejenega blaga se na splošno obravnava kot zunanji pojav: iz carinskih statistik je jasno razvidno, da večina držav, iz katerih izvirajo ponarejeni izdelki, niso članice EU. Ena glavnih akterk na tem področju je kljub močnim zavezam, da bo ponarejanje izkoreninila, še vedno Kitajska.

2.7

Vzpon interneta je odprl nove kanale za distribucijo ponarejenih izdelkov z nizkim tveganjem za prodajalca, saj je proti posrednikom v vrednostni verigi težko doseči obtožbo. Za učinkovit boj proti spletni trgovini s ponarejenimi izdelki je potrebno večje sodelovanje vzdolž celotne vrednostne verige.

2.8

Panoge, v katerih se intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, v Evropi predstavljajo 39 % BDP in 26 % delovnih mest (5). Po podatkih nedavnih študij (6) ponarejeno blago predstavlja med 5 in 7 % svetovne trgovine, kar znaša približno 600 milijard EUR letno, medtem ko OECD (7) ocenjuje, da je vrednost uvoženega ponarejenega blaga leta 2013 znašala 2,5 % mednarodne trgovine (338 milijard EUR) in da je do 5 % (85 milijard EUR) blaga, uvoženega v EU, ponarejenega ali piratskega, pri čemer se ne upošteva blago, proizvedeno in prodano znotraj ene same države članice, in blago, kupljeno prek spleta in posrednih gospodarskih dejavnosti.

2.9

Drugi mednarodni statistični podatki iz leta 2017 (8) kažejo, da svetovna trgovina s ponarejenim in piratskim blagom po ocenah letno ustvarja med 923 milijard USD in 1,13 bilijona USD.

2.10

Proizvodnja ponarejenega blaga, tudi v velikem obsegu, narašča v državah članicah, saj se ponarejevalci skušajo izogniti carinskemu nadzoru na zunanji meji EU.

2.11

Dajanje ponarejenih in piratskih izdelkov na trg povzroča izjemno škodo gospodarstvu ter pospešuje razvoj sive ekonomije, ki krči prihodke (9), ki so potrebni za osnovne javne storitve, ter povečuje davčno breme za davkoplačevalce, zaradi česar se izgubljajo zaposlitve v formalnem gospodarstvu.

2.12

V EU se zaradi ponarejanja letno izgubi približno 800 000 delovnih mest, letne izgube davčnih prihodkov pa znašajo okoli 14,3 milijarde EUR, vključno z DDV in trošarinami (10).

2.13

Evropski parlament je sprejel vrsto resolucij o tej temi, zlasti resolucijo z dne 9. junija 2015 (11), v kateri med drugim priporoča uporabo pristopa, ki združuje vse akterje v boju proti ponarejanju, ozaveščanje in bolj izčrpno informiranje potrošnikov, razvoj novih trgovinskih modelov, izboljšanje zaščitnih mehanizmov za MSP, spodbujanje uskladitve interesov med državami članicami in tretjimi državami ter večje izkoriščanje podatkov, ki jih zbere Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

2.14

Svet je 19. marca 2013 sprejel resolucijo o carinskem akcijskem načrtu EU za boj proti kršitvam pravic intelektualne lastnine v letih 2013 do 2017, v kateri je določil jasne cilje, ustrezna sredstva ter kazalnike rezultatov in uspešnosti v skladu z jasnim načrtom za:

izvajanje in spremljanje nove zakonodaje o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine;

preprečevanje kršitev pravice intelektualne lastnine v trgovini z blagom in storitvami;

sodelovanje s ključnimi državami izvora, tranzita in destinacije za preprečevanje nezakonite trgovine v celotni mednarodni dobavni verigi;

krepitev sodelovanja z EUIPO in organi kazenskega pregona.

2.15

Svet je v sklepih, sprejetih 18. maja 2017, o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in hudim oblikam mednarodnega kriminala za obdobje 2018–2021 poudaril, da „so kriminalni trgi vse bolj zapleteni in dinamični“ […] ter da „bi bilo zato treba posebno pozornost nameniti spletni trgovini s prepovedanim blagom in storitvami, vključno s ponarejenim blagom“.

3.   Mednarodni pregled

3.1

Iz carinskih statistik je jasno razvidno, da večina držav, iz katerih izvirajo ponarejeni izdelki, niso članice EU, saj sta med glavnimi akterji ponarejanja Kitajska in Hong Kong, pa tudi druge azijske države, specializirane za ponarejanje v posameznih sektorjih: Indija za farmacevtske izdelke, Egipt za prehrambne izdelke in Turčija za parfume, kozmetiko in obutev, ter Malezija, Belorusija, Združeni Arabski Emirati, Indonezija, Tajska in Filipini.

3.2

Carinska statistika EU je leta 2014 pokazala, da več kot 66 % ponarejenih tekstilnih in oblačilnih izdelkov izvira zunaj EU.

3.3

Izjemno pomembno vlogo imajo tranzitne točke za prevoz blaga iz Azije v Evropo, saj so vozlišča za prevoz kontejnerjev blaga v mreži 3 000 prostih con v 135 različnih državah. Ta vozlišča se uporabljajo kot kraji za pretovarjanje, dokumentiranje in ponovno označevanje vsebine kontejnerjev.

3.4

Še en dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je precejšen porast domače proizvodnje ponarejenih in piratskih izdelkov v EU, ki po podatkih Europola postaja vse bolj dobičkonosna za organizirane kriminalne združbe. Domača proizvodnja vsebuje mnogo manjša tveganja in je povezana z drugimi vrstami kriminala, kot so goljufije, ponarejanje dokumentov, izogibanje davkom in trgovina z ljudmi.

3.5

S preselitvijo proizvodnih obratov za ponarejeno in piratsko blago v EU se s posledično nižjimi stroški prevoza, manjšim tveganjem prestrezanja in razvojem dobro organiziranih kriminalnih mrež z ustreznimi viri očitno pojavlja nov model: predvidena širitev proste cone Tanger Med v Maroku, le 15 kilometrov od EU, bi lahko za kriminalne združbe pomenila dodatne priložnosti, da na evropski trg prinesejo velike količine ponarejenega blaga.

3.6

Države, v katerih so bila podjetja v obdobju 2011–2013 najbolj prizadeta zaradi ponarejanja, so ZDA z 20 %, Italija s 15 %, Francija in Švica z 12 %, Japonska in Nemčija z 8 % ter Združeno kraljestvo in Luksemburg. Poleg tega ne smemo podceniti posrednih izgub in dodatnih stroškov zaradi novih rešitev v zasnovi ali inovacij, ki so posledica ponarejanja.

4.   Boj proti ponarejanju in piratstvu na notranjem trgu

4.1

EESO odločno poziva države članice k uvedbi ukrepov za:

krepitev nacionalnih ukrepov in zakonodaje proti ponarejanju, spodbujanje usklajevanja zakonodaje na ravni EU, razvoj učinkovitih okvirov za upravno inšpekcijo ponarejenega blaga in prilagoditev možnosti kazenskega prava, ki so na voljo v državah članicah;

zagotovitev visoke skupne ravni izvajanja evropskih predpisov na nacionalni ravni z izmenjavo najboljših praks;

zadolžitev pristojnih organov z zbiranjem primerljivih statističnih podatkov, npr. po skupinah izdelkov, med drugim o povezavi med ponarejenimi izdelki ter smrtmi ali nesrečami;

pripravo politik za spremljanje, nadzor in učinkovitejše preprečevanje tveganj, ki jih prinašajo ponarejeni izdelki za javno zdravje;

usposabljanje potrošnikov, da bodo s pomočjo tehnologije pametnih telefonov sami presojali o pristnosti blaga ter bodo lahko verificirali in preverili lastnosti ter vrednost in varnost kupljenega blaga;

izboljšanje komunikacije s potrošniki, opozarjanje na nevarnosti ponarejenih izdelkov in obveščanje o možnostih uporabe novih metod za enostavno prepoznavanje ponarejenega blaga: treba bi bilo osveščati potrošnike ter izvajati nacionalne kampanje obveščanja in izobraževanja;

aktivnejše vključevanje lokalnih akterjev, medpanožnih združenj in organizacij potrošnikov v boj proti ponarejanju na nacionalni ravni, zlasti s kampanjami obveščanja;

zagotavljanje zadostnih sredstev in virov za carinike ter njihovo ustrezno usposabljanje o metodah in strategijah za prepoznavanje ponarejenih izdelkov;

lažjo registracijo znamk, modelov in drugih pravic intelektualne lastnine za MSP ob ohranjanju visoke ravni tehničnih standardov ter pravic intelektualne lastnine.

4.2

EESO poziva k novemu okviru EU za obdobje 2018–2021, ki bo vključeval polno financiran in usklajen akcijski načrt za krepitev zakonodaje in pobud proti ponarejanju na ravni EU z ukrepi, kot so:

pospešitev vzpostavitve enotne evropske carine s skupnimi postopki, instrumenti in poenotenimi podatkovnimi bazami z možnostjo neposrednega dostopa;

sprejetje skupnih meril za zbiranje statističnih podatkov ob poudarjanju panožnih pobud, saj ni univerzalnih rešitev;

spodbujanje inovativnih aplikacij sledenja in spremljanja;

tesnejše evropsko usklajevanje, da bi v vseh državah članicah dosegli enako raven standardov boja proti ponarejanju;

okrepitev obveščevalnih dejavnosti in dvostranskih sporazumov o kazenskem pregonu v celotni dobavni verigi, med drugim z razširjeno službo EU za pomoč glede pravic intelektualne lastnine na terenu;

sprejetje takojšnjih ukrepov za spodbujanje poenostavljenega okvira EU za podporo in pomoč evropskim MSP;

vključitev klavzul proti ponarejanju v nove prostotrgovinske sporazume;

izvajanje in usklajevanje preventivnih ukrepov na mednarodni ravni za spremljanje 3 000 prostih con in celotne dobavne verige;

zadolžitev pristojnih organov EU z zbiranjem v celoti primerljivih statističnih podatkov o povezavi med ponarejenimi izdelki ter smrtmi ali nesrečam;

opredelitev skupnih ukrepov EU za učinkovitejši nadzor in preprečevanje tveganj, ki jih prinašajo ponarejeni izdelki za javno zdravje;

izboljšanje komunikacije EU s potrošniki ter opozarjanje in poučevanje potrošnikov o načinih prepoznavanja takšnih proizvodov (model Skupnega raziskovalnega središča);

spodbujanje podjetij EU, naj učinkoviteje delijo informacije o problemih, povezanih s ponarejanjem, in okrepijo ukrepe za boj proti ponarejanju, kot so zeleni telefon za potrošnike in izboljšani sistemi za upravljanje podatkov;

usklajeni ukrepi na področju e-trgovine (načini plačila in oglaševanja) in sprejetje posebnih skupnih pravil za nadzor prodaje zdravil in drugih občutljivih izdelkov na spletu, v katere bodo vključeni izvajalci, medpanožna združenja in organizacije potrošnikov;

razvoj pristopa „kaznivega dejanja ponarejanja“ za obravnavo kriminalnih združb in njihovega vpliva na varnost, javno zdravje in zaščito na podlagi uveljavljenih pravnih načel iz Konvencije Sveta Evrope o ponarejanju sredstev za zdravljenje, ki bi jih razširili na ponarejene industrijske izdelke, ki ogrožajo varnost in javno zdravje;

priprava posebnih pravil za spremljanje prodaje zdravil, živil in drugih občutljivih izdelkov prek interneta v sodelovanju z Evropsko agencijo za zdravila (EMA), Europolom, Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) in Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA);

ocena vloge, ki jo lahko imajo posredniki pri varstvu pravic intelektualne lastnine, med drugim v povezavi s ponarejenim blagom, in morebitne spremembe posebnega pravnega okvira EU za izvajanje (12);

razvoj in podpiranje močne evropske kampanje proti ponarejanju na notranjem trgu in širše ob hkratnem izvajanju nacionalnih kampanj;

spodbujanje skupne tehnološke pobude (JTI) o ponarejanju v okviru Obzorja 2020;

dodelitev ustreznih finančnih sredstev za ukrepe, sprejete v okviru novega akcijskega načrta 2018–2021.

5.   Zagotovitev optimalnega upravljanja

5.1

EESO meni, da je nujno, da se zagotovi natančnejše usklajevanje različnih služb Komisije in evropskih agencij, ki so dejavne na tem področju. To se lahko doseže z ustanovitvijo delovne skupine, ki bo neposredno poročala predsedniku Komisije in bo lahko sodelovala z ustreznimi segmenti zasebnega sektorja, mednarodnimi organi in pristojnimi organi držav članic.

5.2

Ta delovna skupina za ponarejanje bi morala pripraviti vsesplošno letno poročilo o napredku s tehničnega, strukturnega in regulativnega vidika, zlasti na mednarodni ravni.

5.3

Evropska komisija in evropske agencije, zlasti EUIPO, Europol in OLAF, pa tudi medvladne organizacije, ki se ukvarjajo z bojem proti ponarejanju, morajo okrepiti mednarodno usklajevanje z organizacijo letnih mednarodnih konferenc.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Skupno poročilo Evropskega patentnega urada in Urada za usklajevanje na notranjem trgu o panogah v EU, ki intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, september 2013.

(2)  http://www.springer.com/978-1-4614-5567-7 – Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC).

(3)  http://www.coe.int/en/web/conventions/full-list/-/conventions/treaty/211

(4)  http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52016AE4500

(5)  Skupno poročilo Evropskega patentnega urada in Urada za usklajevanje na notranjem trgu o panogah v EU, ki intenzivno uporabljajo pravice intelektualne lastnine, september 2013.

(6)  Urad Združenih narodov za droge in kriminal, The Globalisation of Crime. A Transnational Threath Crime Assessment.

(7)  OECD/EUIPO (2016), Trade in Counterfeit and Pirated Goods: Mapping the Economic Impact.

(8)  Global Financial Integrity, Transnational Crime and the Developing World, marec 2017 (statistike je potrdil WAITO – april 2017).

(9)  Leta 2013 so izgubljeni davčni prihodki po ocenah znašali 90–120 milijard EUR – Frontier Economics, 2016.

(10)  Študije devetih sektorjev, ki se soočajo s ponarejanjem: kozmetika in osebna nega; oblačila, obutev in dodatki; športni artikli, igrače in igre; nakit in ure; torbe; glasbeni posnetki; vino in alkohol; farmacevtski izdelki.

(11)  Europarl P8_TA(2015)0219, 9. junij 2015: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P8-TA-2015-0219+0+DOC+XML+V0//SL.

(12)  Glej COM(2016) 288 final.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/32


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spremembe v industriji pesnega sladkorja v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/05)

Poročevalec:

José Manuel ROCHE RAMO

Soporočevalka:

Estelle BRENTNALL

Sklep plenarne skupščine

26. 1. 2017

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)

Datum sprejetja mnenja komisije

22. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

111/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Industrija pesnega sladkorja v EU se pripravlja na eno največjih sprememb v svoji zgodovini: 1. oktobra 2017 bodo odpravljene proizvodne kvote. Njihova odprava pomeni za proizvajalce pesnega sladkorja v EU priložnost, predvsem pa možnost, da proizvedejo več sladkorja za prehranske namene in neomejen izvoz. Industrija pesnega sladkorja v EU si je močno prizadevala za čim večjo konkurenčnost, da bi lahko te priložnosti izkoristila. Kljub temu pa odprava proizvodnih kvot ustvarja tudi dodatna tveganja in negotovosti, s čimer bi lahko ta sektor izpostavili pritisku. Konkurenca se bo povečala, kar pomeni pritisk na cene za pridelovalce in predelovalce, medtem ko naj bi izoglukoza po pričakovanjih pridobila večji tržni delež. Manj konkurenčni proizvajalci pesnega sladkorja in pridelovalci sladkorne pese bodo verjetno imeli težave s preživetjem v bolj težavnem in nestanovitnem tržnem okolju, kar bi lahko imelo resne posledice za delavce, podjetja, kmete in podeželske skupnosti. Izjemno pomembno je, da oblikovalci politik še naprej pazljivo spremljajo prihodnost tega sektorja.

1.2

Po odpravi proizvodnih kvot bo pomoč za zasebno skladiščenje sladkorja edini specifični instrument, ki bo še na voljo za podporo industriji pesnega sladkorja v EU. Ni pa jasno, pod kakšnimi pogoji bi lahko tako pomoč uvedli v primeru, če bi na trgu sektorja pesnega sladkorja v EU prišlo do krize. Pogoje za sprostitev pomoči za zasebno skladiščenje je treba bolje opredeliti, da bo sistem ustrezal svojemu namenu. Evropska komisija bi lahko razmislila o določitvi objektivnega cenovnega praga, ki bi sprožil postopek odločanja za sprostitev tovrstne pomoči; postopek bi bil tako manj subjektiven, z njim pa bi spodbudili hitro in enotno uvedbo pomoči v času krize. Ena od možnosti, ki bi jo bilo treba preučiti, so tudi splošne določbe v zvezi s krizo, kot je člen 222 uredbe o vzpostavitvi enotne skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov. Odbor je zadovoljen z vzpostavitvijo opazovalnice za trg sladkorja, vendar mora biti njena sestava uravnotežena, če pa na trgu pride do težav, se mora pravočasno sestati.

1.3

Skupna kmetijska politika (SKP) bi morala vključevati tržna orodja, ki podpirajo nadaljnjo proizvodnjo sladkorja v državah članicah EU. Industrija pesnega sladkorja v EU občutno prispeva k ustvarjanju delovnih mest in gospodarski dejavnosti, pa tudi h konkurenčnosti industrije hrane in pijač. Trenutno lahko države članice v okviru SKP odobrijo vezano podporo sektorjem ali regijam, v katerih se določeni načini kmetovanja ali določeni kmetijski sektorji, ki so posebej pomembni iz gospodarskih, socialnih ali okoljskih razlogov, spopadajo s težavami. To velja tudi za pridelovanje sladkorne pese v ranljivih regijah. Vezana neposredna plačila bi morala biti osredotočena na zmanjšanje nevarnosti upada in/ali opustitve proizvodnje pesnega sladkorja v teh regijah, da se prepreči zapuščanje podeželja in ohrani biotska raznovrstnost. Zaradi povečane negotovosti bi bilo treba neposredno podporo kmetom dopolniti z boljšim dostopom do instrumentov za obvladovanje tveganj. Razlog za specifični pogodbeni okvir, ki ureja odnose med pridelovalci in predelovalci v tem sektorju, je medsebojna odvisnost enih in drugih.

1.4

V primeru neugodnega razvoja dogodkov na trgu sladkorja v EU po 1. oktobru 2017 lahko pride do odpuščanja delavcev. Evropska komisija bi morala preučiti, kateri strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) bi bili primerni za podporo regionalnemu ali lokalnemu zaposlovanju, zlasti za delavce in kmete, ki bi jih prizadela morebitna ukinitev nekaterih storitev. Pri merilih za uporabo nekaterih od teh skladov bodo morda potrebne izjeme.

1.5

Proizvajalci pesnega sladkorja v EU bodo morali po 1. oktobru 2017 uradno priglasiti tako prodajno ceno svojega glavnega proizvoda kot nabavno ceno svoje primarne surovine. Takšna tržna preglednost pa ne velja tudi za nižje ravni dobavne verige in za proizvajalce izoglukoze. Evropska komisija bi morala preučiti priporočila projektne skupine za kmetijske trge o razširitvi tržne preglednosti tudi nižje na uporabnike sladkorja, da bi s tem ustvarili boljši pregled nad porazdelitvijo dodane vrednosti vzdolž dobavne verige. Tržna preglednost – tako za proizvajalce sladkorja in izoglukoze kot uporabnike sladkorja – ne sme vplivati na konkurenčni položaj zadevnih podjetij.

1.6

Po odpravi kvot bo za industrijo sladkorja v EU odločilnega pomena povečan izvoz. Evropska komisija bi morala spodbujati izvoz sladkorja iz EU ter se postaviti po robu uvoznikom iz tretjih držav, ki samovoljno uveljavljajo instrumente trgovinske zaščite. Pri prizadevanjih za liberalizacijo trgovine v okviru pogajanj o prosti trgovini bi morala biti Evropska komisija previdna in tako v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) kot pri dvostranskih trgovinskih pogajanjih bolj odločno nasprotovati politikam podpore največjih svetovnih proizvajalcev in izvoznikov sladkorja, ki izkrivljajo trgovino.

1.7

Spodbujanje alternativne uporabe sladkorne pese, kot je proizvodnja bioetanola, živalske krme, bioplastike in ekoloških kemikalij, bo nujno za konkurenčnost tega sektorja v prihodnosti. Evropska komisija bi morala ohraniti 7-odstotno zgornjo mejo za biogoriva, ki se lahko upošteva pri 10-odstotnem cilju za energijo iz obnovljivih virov v prometu. Priloga IX direktive o obnovljivih virih energije (2009/28/ES), ki opredeljuje melaso kot napredno surovino za proizvodnjo biogoriva, bi morala ostati nespremenjena. Evropska komisija in Evropska investicijska banka bi morali spodbujati in krepiti inovacije na področju drugih ekoloških stranskih proizvodov. To bi lahko potekalo v obliki sklada EU za inovacije in programa za nizkoobrestna posojila.

2.   Pomen proizvodnje pesnega sladkorja za podeželska območja in okolje

2.1

Evropska unija je največja pridelovalka sladkorne pese na svetu. Med tržnimi leti 2011/2012 in 2015/2016 je vsako leto pridelala povprečno 17,2 milijona ton. Podjetja za proizvodnjo sladkorja od 137 000 evropskih pridelovalcev vsako leto odkupijo približno 107 milijonov ton sladkorne pese. Ta se večinoma predela v sladkor, precejšen del pa se je predela tudi v druge proizvode, kot so krma, obnovljivi etanol in bioproizvodi; takšni proizvodi imajo lahko pomembno vlogo varovala v primeru prevelike ponudbe.

2.2

Večina tovarn za predelavo sladkorne pese je na podeželskih območjih, za katere je značilna nizka raven industrijske dejavnosti. Pogosto predstavljajo ekonomski steber regij, v katerih so postavljene, saj drugih vrst industrije ni veliko. Sektor sladkorja v EU zagotavlja skoraj 28 000 neposrednih delovnih mest, ki so večinoma v najbolj konkurenčnih regijah pridelovalkah sladkorne pese. Ta delovna mesta so sorazmerno visokokvalificirana, delavci v sladkorni industriji pa so tudi bolje plačani kot v večini drugih kmetijskih sektorjev. Gospodarska dejavnost, povezana s to industrijo, poleg neposrednega zaposlovanja zagotavlja še nadaljnjih 150 000 posrednih zaposlitev, na primer na področju prevoza, logistike in gradbeništva.

2.3

Proizvodnjo sladkorja je po zaprtju obratov za proizvodnjo mogoče znova zagnati zgolj v zelo izjemnih okoliščinah, saj postavitev takšne tovarne vključuje visoke kapitalske stroške, tj. običajno več sto milijonov eurov. V večini primerov zaprtje ene tovarne pomeni trajno izgubo bistvene industrijske dejavnosti, s tem pa tudi izgubo več sto neposrednih in posrednih delovnih mest. Iskanje alternativne zaposlitve v industriji lahko vodi v odseljevanje s podeželja.

2.4

Podobno stanje je tudi pri pridelovalcih. Sladkorno peso je treba pridelovati blizu tovarn, kjer jo predelujejo, kajti stroški prevoza pese so precej visoki – za proizvodnjo ene tone sladkorja je potrebnih šest do sedem ton sladkorne pese. Pridelovalci sladkorne pese ob prenehanju poslovanja tovarn za predelavo ostanejo brez možnosti za prodajo pese. Če v bližini na ekonomsko upravičljivi razdalji ni druge tovarne, so se primorani preusmeriti v gojenje drugih kultur. To ima precejšnje negativne posledice za finančne donose kmetov, saj mnogi od njih vložijo precejšnja sredstva v posebno opremo, kot je na primer stroj za pobiranje pese, ki se ne more uporabljati za druge pridelke. Če se poleg tega veliko število kmetov nenadoma preusmeri v gojenje drugih kultur, to lahko pomeni precejšen pritisk na lokalne kmetijske trge.

2.5

Proizvodnja pesnega sladkorja je okoljsko trajnostna. Sladkorna pesa se vedno prideluje v kolobarjenju z drugimi poljščinami, saj z njim pripomoremo k ohranjanju rodovitnosti tal in zmanjšanju ravni talnih patogenov in škodljivcev, s tem pa se zmanjšajo tudi potrebe po fitofarmacevtskih sredstvih. V regijah EU, kjer gojijo sladkorno peso, sta splošno razširjena razvoj in izmenjava dobrih praks. V sektorju se spodbujata uporaba zastirke in omejena obdelava tal, da bi izboljšali njihovo rodovitnost in zmanjšali erozijo. V tovarnah se za čim manjšo porabo energije uporabljajo sistemi za sočasno proizvodnjo toplote in elektrike ter rekuperacija toplote in gospodarna poraba vode.

3.   Konkurenčni položaj industrije pesnega sladkorja v EU

3.1

V sektorju sladkorja v EU je bilo veliko sredstev vloženih v tehnične izboljšave in zniževanje stroškov, pa tudi v človeški kapital, raziskave, izobraževanje in usposabljanje. V zadnjih 26 letih so se povprečni stroški proizvodnje kvotnega sladkorja v EU povečali zgolj za 0,4 % letno, medtem ko je letna stopnja inflacije dosegla 2,2 %. To pomeni, da so se stroški v primerjavi z inflacijo več kot dvajset let stalno zniževali (1), kar je pripomoglo k izboljšanju konkurenčnosti industrije hrane in pijač v EU, ki uporablja sladkor.

3.1.1

V zadnjih letih se je pridelek sladkorne pese precej povečal, saj je sodelovanje med industrijo, pridelovalci, sektorjem raziskav in razvoja ter trgovino s semeni omogočilo izboljšave tehnologije in raznolikosti semen. V zadnjih 26 letih se je povprečni pridelek sladkorne pese (izmerjen v tonah sladkorja/hektar) povečal za 2,4 % letno, ta trend pa se bo predvidoma nadaljeval tudi po letu 2017. Hektarski donos sladkorja v EU je sedaj večji od donosa v Avstraliji ali v osrednjem južnem območju Brazilije, ki spadata med najbolj konkurenčne regije na svetu. Štiri od desetih največjih podjetij za proizvodnjo sladkorja na svetu imajo sedež v EU (2).

3.2

Razlog za to konkurenčno prednost je deloma v temeljitem prestrukturiranju sektorja med letoma 2006 in 2009. Po reformi leta 2006 je industrija pesnega sladkorja v EU zaprla skoraj polovico vseh svojih tovarn, s čimer je izgubila 4,5 milijona ton proizvodnih zmogljivosti ter prek 24 000 neposrednih delovnih mest in 165 000 kmetijskih dobaviteljev (3). S tem preoblikovanjem je sektor pesnega sladkorja v EU postal bolj ekonomsko vzdržen, čeprav ob visokih socialnih stroških. Zaposlenost je od tržnega leta 2008/2009 sorazmerno stabilna, ustalilo pa se je tudi število tovarn.

3.3

Dolgotrajni socialni dialog na evropski in nacionalni ravni je omogočil ohranitev trdnih odnosov med predelovalci sladkorja in zaposlenimi. Socialni dialog v sektorju sladkorja EU je bil vzpostavljen leta 1968 in je bil odločilnega pomena pri zagotavljanju socialno ustreznega prehoda v težkih časih, kot na primer po reformi politike EU v zvezi s sladkorjem leta 2006, s prispevkom k razvoju občutka soodgovornosti pa spodbuja tudi konkurenčnost te industrije.

3.4

Po letu 2017 se bodo nadaljevala prizadevanja za povečanje konkurenčnosti, zlasti ker bodo proizvajalci verjetno želeli, da tovarne obratujejo s polno zmogljivostjo, da bi tako znižali stalne stroške. To bi lahko pomenilo podaljšanje procesa predelave vsakoletnega pridelka sladkorne pese in s tem večja tveganja za predelovalce in pridelovalce zaradi spremenljivk, povezanih s pobiranjem pridelka in skladiščenjem pese med zimo.

3.5

Predelovalci sladkorja v EU skušajo preprečiti nastajanje odpadkov, tako da uporabijo celo sladkorno peso in iz nje poleg sladkorja proizvajajo tudi celo vrsto drugih izdelkov: kamenje in zemljo, ki se nabereta ob čiščenju pese, prodajo gradbeni industriji, vlaknasti del pese (pulpo) in melaso izločijo in ju predelajo za uporabo kot krmo, melaso in druge sirupe, ki jih pridobijo pri proizvodnji sladkorja, pa je mogoče uporabiti za proizvodnjo obnovljivega etanola. Proizvajalci sladkorja se poleg tega vedno bolj preusmerjajo tudi v proizvodnjo sestavin za izdelke na biološki osnovi za panoge, kot so sektor plastike, tekstila, zdravil in kemikalij.

4.   Odnosi v dobavni verigi sladkorja

4.1

Predelovalci in pridelovalci sladkorne pese so medsebojno odvisni. Kmetje so odvisni od podjetij za proizvodnjo sladkorja, ki imajo na voljo osnovna sredstva in strokovno znanje za pridobivanje sladkorja iz njihove pese, predelovalci pa so odvisni od kmetov, s katerimi imajo pogodbe, da jim priskrbijo pridelek. Da bi bili stroški prevoza čim nižji, morajo biti kmetje poleg tega geografsko blizu tovarn sladkorja, ki jih oskrbujejo. Razen tega so mnoga od največjih podjetij za proizvodnjo sladkorja zadruge, kar kmetom dobaviteljem omogoča, da so neposredno udeleženi v tej industriji.

4.1.1

Zaradi medsebojne odvisnosti predelovalcev in kmetov je potreben poseben pogodbeni okvir, da bi bile pravice in obveznosti obeh partnerjev ustrezno uravnotežene. Pogodbena razmerja med pridelovalci sladkorne pese in proizvajalci sladkorja po letu 2017 so določena v členu 125 in Prilogi X uredbe o vzpostavitvi enotne skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov. Ta pravila so bila nedavno dopolnjena z delegirano uredbo, ki omogoča, da se lahko v pogodbe v zvezi s sladkorno peso še naprej prostovoljno vključujejo klavzule o delitvi vrednosti (4). Večina akterjev v industriji sladkorja je pred nedavnim sklenila pogodbe za tržno leto 2017/2018 ter kasnejše obdobje, v katerih je predvidena določena povezava med cenami sladkorne pese in tržnimi cenami sladkorja.

4.1.2

Proizvajalci pesnega sladkorja morajo že dolgo vsak mesec poročati o cenah, proizvodnji in zalogah; ta obveznost bo ostala nespremenjena tudi po odpravi kvot. Od 1. oktobra 2017 bo treba o cenah sladkorne pese obveščati tudi Evropsko komisijo in jih vsako leto tudi objavljati. Takšna tržna preglednost, ki je značilna za sektor predelave sladkorja, pa ne velja niti za nižje ravni dobavne verige niti za proizvajalce izoglukoze. Dokazano je, da prenos cen vzdolž dobavne verige sladkorja ni najboljši (5), zato bi bilo morda smiselno preučiti možnosti za vzpostavitev večje preglednosti za uporabnike pesnega sladkorja v EU.

4.2

Na trgu sladkorja v EU so dejavne tudi rafinerije trsnega sladkorja. Te ne predelujejo pesnega sladkorja, temveč so odvisne od uvoza surovega trsnega sladkorja za rafiniranje. EU dovoljuje neomejen uvoz sladkorja brez carine iz najmanj razvitih držav v okviru sheme „Vse razen orožja“ ter iz afriških, karibskih in pacifiških držav, ki so z EU sklenile sporazum o gospodarskem partnerstvu. Rafinerije surovega trsnega sladkorja uživajo prednosti koncesij za dostop na trg brez carin v okviru dvostranskih sporazumov s Srednjo Ameriko, Kolumbijo, Perujem, Ekvadorjem in Južno Afriko, kar trenutno predstavlja 420 000 ton letno. Letna kvota surovega sladkorja, ki je na voljo za rafiniranje v okviru kvote CXL z znižanimi dajatvami in je razdeljena med Brazilijo, Avstralijo, Kubo in vse tretje države (erga omnes), znaša več kot 700 000 ton, v tržnem letu 2017/2018 pa naj bi se povečala na skoraj 800 000 ton. EU je v pogajanjih o prosti trgovini, ki so bila nedavno zaključena ali so še v teku, tretjim državam ponudila oziroma jim nudi dodaten dostop do trga sladkorja EU.

5.   Odprava proizvodnih kvot

5.1

Proizvodnja sladkorja in izoglukoze za prehranske namene v EU je bila od leta 1968 omejena s proizvodnimi kvotami, ki bodo prenehale veljati 1. oktobra 2017, tj. na začetku tržnega leta za sladkor 2017/2018. Proizvajalci sladkorja in izoglukoze bodo od takrat lahko začeli sladkor in izoglukozo za prehranske namene proizvajati brez vseh omejitev. Veljati bo prenehala tudi sedanja omejitev izvoza (6), zato bodo lahko akterji v industriji sladkorja EU od 1. oktobra 2017 sladkor izvažali po želji.

5.2

Proizvodnja sladkorja naj bi se v letu 2017/2018 povečala, to povečanje pa naj bi bilo strukturno. Izoglukoza naj bi poleg tega po pričakovanjih zavzela večji del trga sladil v EU, saj proizvajalci načrtujejo, da je bodo postopoma proizvedli 2–3 milijone ton, od katerih bo verjetno večina uporabljena pri proizvodnji brezalkoholnih pijač (7). Poraba sladkorja v EU, za primerjavo, se nekoliko zmanjšuje.

5.3

Povečana domača proizvodnja sladkorja in večji tržni delež izoglukoze bi lahko vplivala na cene belega sladkorja v EU v obdobju po odpravi kvot. V dokumentu o srednjeročnih obetih za kmetijske trge za obdobje 2016–2026, ki ga je pripravila Evropska komisija, je predvideno, da bodo cene belega sladkorja v EU večji del obdobja po odpravi kvot ostale pod referenčnim pragom 404 EUR/tono, tj. da bodo nižje od povprečnih stroškov proizvodnje sladkorja in pridelovanja sladkorne pese.

5.3.1

Leta 2015 so cene belega sladkorja dosegle najnižjo raven od uvedbe sistema poročanja o cenah leta 2006 (8). To je izjemno močno vplivalo na finančne rezultate proizvajalcev sladkorja v EU, saj številni izmed njih v fiskalnem letu 2015/2016 niso imeli nobenega dobička. Še posebej so bili prizadeti proizvajalci sladkorja v Italiji, kjer se je en proizvajalec v tržnem letu 2015/2016 celo odločil za prekinitev proizvodnje. Tudi edini grški proizvajalec sladkorja je v resnih težavah.

5.4

Proizvajalci sladkorja v EU bodo lahko od 1. oktobra 2017 sladkor izvažali brez omejitev. To utegne biti priložnost za povečanje prihodkov, s katerimi bi nadomestili izgubo zaradi nižjih cen sladkorja v EU. Svetovna poraba sladkorja naj bi se povečala za 1,5–2 % letno (približno 2–3 milijone ton letno), zato bi moralo biti za večjo količino izvoženega sladkorja iz EU dovolj povpraševanja.

5.4.1

Vendar pa je povečanje izvoza sladkorja iz EU odvisno od zadostnega dostopa do trgov tretjih držav. Evropska komisija bi si morala pri pogajanjih o prosti trgovini prizadevati za odprtje trgov sladkorja v državah, ki so neto uvoznice sladkorja, tako z znižanjem oziroma odpravo carinskih dajatev kot odprtjem tarifnih kvot. Še naprej bi morala odpravljati dajatve na izvoz proizvodov iz EU z visoko vsebnostjo sladkorja ter se zavzeti za stroga pravila glede izvora takih proizvodov in s tem poskrbeti, da bodo proizvajalci sladkorja v EU lahko izkoristili prednosti povečanega izvoza.

5.4.2

Na izvoz sladkorja iz EU občasno vplivajo instrumenti trgovinske zaščite, ki jih uveljavljajo tretje države. Evropska komisija bi se morala po deregulaciji sektorja 1. oktobra 2017 z vsemi sredstvi postaviti po robu takšnim ukrepom, v sektorju pa bi morali ustrezno podpreti vse sprejete ukrepe.

5.5

EU je v pogajanjih o prosti trgovini, ki so bila nedavno zaključena ali so še v teku, tretjim državam ponudila oziroma jim nudi dostop do trga sladkorja EU. Z odprtjem trga bodo cene belega sladkorja v EU izpostavljene zniževanju in vse večjemu nihanju. Sedanji svetovni trg je zelo nestabilen rezidualni dampinški trg, na katerem so cene pogosto nižje od povprečnih cen proizvodnje celo v najbolj učinkovitih globalnih panogah. Razlog za to so predvsem dampinški podporni ukrepi nekaterih največjih proizvajalcev in izvoznikov sladkorja, kot sta Brazilija in Tajska, to pa pomeni, da industrija pesnega sladkorja v EU ne more enakopravno konkurirati proizvajalcem sladkorja iz tretjih držav. Komisija mora v pogajanjih o prosti trgovini sladkor obravnavati kot občutljiv proizvod in v zvezi z njim ohraniti dajatve EU. Trenutna pogajanja z Mercosurjem za sektor pomenijo veliko tveganje, saj je Brazilija največja svetovna proizvajalka in izvoznica sladkorja. Komisija mora biti pripravljena, da se v organu STO za reševanje sporov in v trgovinskih pogajanjih postavi po robu državam, ki za sladkor izplačujejo največ subvencij.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Podatki iz raziskave o letnih proizvodnih stroških, ki jo vsako leto izvede CEFS zaradi izračunavanja povprečnih proizvodnih stroškov za kvotni pesni sladkor v EU.

(2)  F.O. Licht’s International Sugar and Sweetener Report (F. O. Licht, Mednarodno poročilo o sladkorju in sladilih), 18. maj 2017, zvezek 149, št. 14. Ta štiri podjetja za proizvodnjo sladkorja so: Südzucker, Tereos, ABSugar, in Nordzucker.

(3)  Statistični podatki CEFS.

(4)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/1166 z dne 17. maja 2016 o spremembi Priloge X k Uredbi (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z odkupnimi pogoji za peso v sektorju sladkorja od 1. oktobra 2017.

(5)  Areté, oktober 2012. Študija o prenosu cen v sektorju sladkorja. Končno poročilo GD za kmetijstvo in razvoj podeželja, Evropska komisija. Št. javnega razpisa AGRI-2011-EVAL-03.

(6)  Glej DS266. EU lahko trenutno izvozi približno 1,35 milijona ton sladkorja na tržno leto, tj. 10 % kvote za proizvodnjo sladkorja.

(7)  Ta podatek je prispevalo združenje industrije škroba StarchEurope.

(8)  Februarja in junija 2015 so cene dosegle dno pri 414 EUR/tono.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/37


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Od deklaracije iz Corka 2.0 do konkretnih dejanj

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/06)

Poročevalka:

Sofia BJÖRNSSON

Sklep plenarne skupščine

26. 1. 2017

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

15. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

6. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

526

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

123/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja deklaracijo iz Corka 2.0 in konferenco, na podlagi katere je septembra 2016 ta deklaracija nastala. V njej je še vedno izražena odločna podpora politiki EU za razvoj podeželja. Podeželska območja v EU si niso enaka, saj so danosti med državami članicami in v njih različne.

1.2

EESO meni, da je treba zaradi teh razlik pri uporabi razpoložljivih sredstev EU določiti prioritete in izbrati strateški pristop. Pri tem je treba izhajati iz prednostnih nalog posamezne države članice in njenih regij, in, kar je še pomembneje, pobud podeželskega prebivalstva. Obvezna preučitev vpliva političnih odločitev in strategij na podeželje poleg tega omogoča, da se upoštevajo posebne razmere na podeželskih območjih.

1.3

Razvoj podeželja je horizontalno vprašanje, ki pravzaprav zadeva vsa področja politike. Potrebna je usklajena politika za podeželje in regionalni razvoj, to pa zahteva močan proračun za evropske strukturne in investicijske sklade (sklade ESI). EESO ugotavlja, da je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) najpomembnejši sklad ESI za razvoj podeželja, in poudarja, da bi bilo treba druge sklade ESI, kot sta Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Evropski socialni sklad (ESS), na tem področju bolj vpreči.

1.4

Obstaja veliko možnosti za poenostavitev politike. EESO meni, da je treba poenostaviti predpise za sklade ESI tako na ravni EU kot tudi v nacionalnem in regionalnem izvajanju politike. Sedanji sistem je tako zapleten, da mnogi potencialni upravičenci zahtevka raje sploh ne vložijo.

1.5

Marsikje v Evropi, še posebej na podeželskih območjih, še vedno primanjkuje stabilnih rešitev na področju internetne komunikacije, do česar je EESO zelo kritičen. Podeželska območja potrebujejo širokopasovne povezave zaradi varnosti in življenjskega standarda, npr. za delujoče telefonske povezave. Širokopasovni dostop je lahko eden od dejavnikov, ki odloča zlasti o tem, ali bodo mladi ostali na podeželju ali se bodo odselili. Za podjetja in podjetnike je ta dostop nujnost.

1.6

Kmetijstvo je zaradi svoje močne povezanosti z zemljo še posebej pomembno za podeželje. Kmetijska proizvodnja je neizogiben del podeželja pri oskrbovanju družbe s trajnostno proizvedenimi živili in hkrati gonilo razvoja podeželja. Zaradi tega je po mnenju EESO samoumevno, da je levji delež finančnih sredstev iz EKSRP namenjen kmetijstvu. Dobri pogoji za mlade kmete so predpogoj za dolgoročno trajnost kmetijske proizvodnje.

1.7

EESO poudarja, da je za trajnostni razvoj potrebno ugodno okolje za inovacije.

1.8

EESO ugotavlja, da 17 ciljev ZN za trajnostni razvoj in Pariški sporazum (COP 21) predstavlja splošne cilje za celotno politiko EU, navsezadnje tudi politiko razvoja podeželja. Regionalne in lokalne oblasti, ki so dejavne na podeželju, morajo aktivno sodelovati pri uresničevanju teh mednarodnih zavez.

2.   Splošne ugotovitve

Cork 2.0

2.1

Komisija je leta 1996 organizirala konferenco v irskem mestu Cork, rezultat katere je bila deklaracija iz Corka, ki je bila podlaga za drugi steber skupne kmetijske politike (SKP) in programe za razvoj podeželja. Jeseni 2016 je Komisija organizirala drugo konferenco v Corku, ki je bila sklenjena s sprejetjem deklaracije iz Corka 2.0.

2.2

Sprejeta je bila s širokim soglasjem na konferenci, ki jo je organiziral generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja. Udeležilo se je je približno 340 predstavnikov iz večine držav članic EU, ki so zastopali civilno družbo in javne organe z nacionalne in regionalne ravni ter ravni EU, vključno z EESO. Zaključili so jo z deklaracijo z naslovom Boljše življenje na podeželskih območjih, ki so jo udeleženci samodejno sprejeli.

2.3

Deklaracija je nastala na podlagi politike EU za kmetijstvo in razvoj podeželja. Vendar je v nekaterih pogledih obsežnejša, saj navaja tudi cilje ZN za trajnostni razvoj (Agenda 2030) (1) in Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP 21) (2).

2.4

Na začetku so navedeni razlogi za deklaracijo, nato pa deset točk kot smernice za politiko:

Točka 1: Spodbujanje blaginje na podeželju

Točka 2: Krepitev podeželskih vrednostnih verig

Točka 3: Naložbe v preživetje in vitalnost podeželja

Točka 4: Ohranjanje podeželskega okolja

Točka 5: Upravljanje naravnih virov

Točka 6: Spodbujanje podnebnih ukrepov

Točka 7: Spodbujanje znanja in inovacij

Točka 8: Izboljšanje upravljanja na podeželju

Točka 9: Poenostavitev politike in izboljšanje njenega izvajanja

Točka 10: Izboljšanje učinkovitosti politike in odgovornosti zanjo

2.5

Deklaracija temelji na obsežnem pristopu za razvoj podeželja; obseg in vsebina sta njena močna plat, saj so v njej obravnavani vsi vidiki, ki so nujni za preživetje in trajnost podeželja v EU. EESO meni, da pa je obseg deklaracije hkrati njena slabost, ker pomeni kompleksnost, v kateri ni prostora za osredotočenost na ravni EU. Zato opozarja, da je treba zaradi velikih izzivov, s katerimi se soočajo podeželska območja, razpoložljiva sredstva uporabiti usmerjeno, da se zagotovijo konkretni rezultati. Izhajati je treba iz prednostnih nalog posameznih držav članic ali regij in, kar je še pomembneje, iz pobud podeželskega prebivalstva.

2.6

Deklaracija iz Corka 2.0 je po vsebini podobna deklaraciji iz leta 1996, le da sta tokrat dodani blažitev podnebnih sprememb in digitalizacija.

2.7

EESO meni, da ima pomembno vlogo pri izvajanju deklaracije, in poziva Komisijo, naj v prihodnje objavlja poročila o napredku izvajanja.

Skladi EU za razvoj podeželja

2.8

Vse države članice EU imajo nacionalne ali regionalne programe za razvoj podeželja, ki se delno financirajo iz EKSRP in delno z nacionalnimi (javnimi ali zasebnimi) sredstvi. Programi obsegajo ukrepe, ki naj bi prispevali k trem vidikom trajnostnega razvoja – okoljskemu, socialnemu in gospodarskemu. Pripravi jih posamezna država članica ali regija, odobri pa jih Komisija.

2.9

EKSRP skupaj s Kohezijskim skladom, Evropskim skladom za regionalni razvoj (ESRR), Evropskim socialnim skladom (ESS) in Evropskim skladom za pomorstvo in ribištvo (ESPR) tvori sklade ESI. Za tehnično izvajanje skladov ESI veljajo skupna pravila (3). Poleg tega je vsaka država sklenila partnerske sporazume za sklade, ki vsebujejo prednostne naloge za izvajanje ukrepov, kar je del uresničevanja ciljev strategije Evropa 2020. Skladi in strategija za medsebojno delovanje teh skladov so torej tesno povezani.

2.10

V okviru ESRR obstajajo mreže za podeželje, ki delno delujejo na ravni EU kot Evropska mreža za razvoj podeželja in delno na nacionalni in regionalni ravni. Te mreže so platforme za stike in izmenjavo izkušenj, ki izboljšujejo pogoje za pravilno izvajanje programov za podeželje in izpolnjevanje njihovih ciljev.

2.11

Odbor regij je naročil študijo o tem, v kakšnem obsegu se skladi ESI uporabljajo za razvoj podeželja (4). Ne preseneča ugotovitev, da se večina sredstev v te namene pridobi iz ESRR. Delež drugih skladov je razmeroma majhen do zanemarljiv. EESO se zavzema za to, da se ta delež poveča, saj je razvoj podeželja horizontalno vprašanje, ki ima velik pomen za kohezijo Unije.

2.12

Skladi ESI so in ostajajo najpomembnejše sredstvo EU za uresničevanje ciljev, opredeljenih v deklaraciji iz Corka. Naslednje finančno obdobje EU se začne leta 2021, oblikovanje ukrepov za to obdobje pa bo odločilno za to, kako dobro bo mogoče uresničiti cilje iz deklaracije iz Corka 2.0. EESO poleg tega ugotavlja, da je za izvajanje deklaracije in političnih ciljev potreben močan proračun za sklade ESI.

3.   Dodatni ukrepi

Preučitev vpliva na podeželje

3.1

V točki 1 deklaracije se zahteva mehanizem za preučitev vpliva na podeželje, s čimer bi se zagotovilo, da bi se potencial podeželskih območij odražal v ukrepih in strategijah EU. Kmetijska politika in politika za razvoj podeželja bi morali s pomočjo medsektorskih konceptov temeljiti na identiteti in dinamiki podeželskih območij, poleg tega pa bi morali spodbujati trajnost, socialno vključenost in lokalni razvoj.

3.2

Preučevanje vpliva na podeželje pomeni, da se posebne razmere podeželskih območij upoštevajo objektivno in sistematično. S tem je mogoče ugotoviti, kako politični sklepi vplivajo na podeželje, in se tako izogniti negativnim posledicam.

3.3

Vpliv na podeželje med drugim preučujejo na Finskem, v Združenem kraljestvu in Kanadi. Preučevanje je lahko obvezno ali prostovoljno. Na Severnem Irskem je od leta 2016 predpisano z zakonom. Sistemi v teh državah so si med sabo podobni.

3.4

Da bi bilo takšno preučevanje učinkovito, mora biti obvezno. Nosilcem političnega odločanja mora dati utemeljeno osnovo za sprejemanje odločitev. Preučevanje vpliva na podeželje, ki bi bilo omejeno na raziskave in ugotovitve, ne bi pa vplivalo na sprejemanje odločitev, bi bilo nesmiselno.

3.5

Poleg tega se je treba zavedati, da niti znotraj EU niti znotraj ene same države članice ni enega samega podeželja, temveč gre za različna podeželska območja z različnimi možnostmi in danostmi. To se mora kazati tudi v preučevanju vpliva na podeželje in v politiki tako na ravni EU kot v državah članicah, da bo lahko razvoj podeželja uspešen. Podeželsko prebivalstvo ima prav tako vlogo pri ustvarjanju lokalne identitete in njenem razvoju ter tudi v razpravah in odločitvah o tem, v kakšnem obsegu naj se ohrani podeželski značaj.

LEADER in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost

3.6

V točki 8 deklaracije je navedeno, da je treba izhajati iz uspeha programa LEADER in njegovega pristopa od spodaj navzgor. EESO je svoja stališča glede kohezijske politike EU, partnerstev v njenem okviru, metode programa LEADER in tudi glede nove metode ukrepov za lokalni razvoj, ki jih izvaja lokalna skupnost, izrazil že v številnih dokumentih.

3.7

EESO se je strinjal z analizo, ki jo je Komisija podala že v svojem tretjem poročilu o ekonomski in socialni koheziji leta 2004, in sicer da bi moral biti politični cilj z odpravo neenakosti, preprečevanjem teritorialnih neravnovesij ter povezanostjo regionalne politike in sektorskih politik prispevati k uravnoteženemu razvoju (5).

3.8

Toda EESO ugotavlja, da to ni bilo doseženo in da je za podeželje in regionalni razvoj potrebna bolj celovita politika.

3.9

EESO je pozdravil tudi načelo partnerstva kot učinkovit način za spodbujanje programa skladov ESI. Načelo partnerstva pomeni, da so razen običajnih gospodarskih in socialnih akterjev udeležene tudi organizacije civilne družbe, partnerji iz okoljevarstva, nevladne organizacije in ustanove za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami.

3.10

Metoda LEADER je uveljavljen razvojni instrument, s pomočjo katerega lahko javni sektor in civilna družba sodelujeta v lokalnem partnerstvu. EESO je že leta 2011 zapisal, da bi morala biti za to metodo dostopna tudi sredstva iz vseh skladov ESI. Ta metoda je poleg tega pozitivno vplivala na povezanost mest in podeželja (6). Uporabiti jo je mogoče tudi v mestnem okolju, kar pa po mnenju EESO ne sme biti v škodo razvoja podeželja.

3.11

V programskem obdobju 2014–2020 se je v okviru metode LEADER pojavil lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost (CLLD, Community-Led Local Development), kot novi instrument, ki ga je mogoče skupno financirati iz vseh štirih skladov ESI. Lokalni razvoj lahko najučinkoviteje vodijo osebe, ki tam živijo in delajo ter poznajo lokalne razmere.

3.12

Vsaj 5 % sredstev iz ESRR bi bilo treba porabiti za ukrepe za lokalni razvoj, ki jih izvaja lokalna skupnost. Skladi so zasnovani tako, da je treba za uporabo enega samega sklada upoštevati štiri različne pravilnike, zato je racionalna in preprosta uporaba sklada skoraj nemogoča. Komisija bi morala pred naslednjim programskim obdobjem predlagati znatno poenostavitev in spodnjo mejo za delež finančnih sredstev za to metodo, da bo lahko lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, v celoti izkoristil potencial, ki ga ima kot instrument tako za podeželski kot tudi mestni razvoj.

Storitve in delo

3.13

Storitve in delo so odločilni dejavniki za to, do kakšne mere so ljudje pripravljeni ali zmožni ostati na podeželju ali se tja preseliti. Prebivalstvo v EU se na splošno nagiba k odseljevanju s podeželja, kar vodi v slabšanje razmer in zmanjšuje možnost za uresničitev ciljev EU in Združenih narodov za trajnostni razvoj. Demografski razvoj lahko v prihodnosti postane izziv; tako mladi kot starejši ljudje na podeželskih območjih potrebujejo pogoje za dobro kakovost življenja.

3.14

Med mestnimi in podeželskimi območji lahko nastanejo razlike v razpoložljivosti osnovnih javnih in komercialnih storitev v šolstvu, zdravstvu in negi, pošti, prodaji živil, javnem prometu itd. To lahko odločilno vpliva na odločitev ljudi o tem, kje želijo oziroma morejo živeti. Za družine z otroki lahko na primer obstoj otroškega varstva odloča o tem, do kakšne mere lahko starši opravljajo svoj poklic. V nekaterih delih Evrope je razpoložljivost storitev na deželi na splošno slabša kot v mestih. Ta problem je treba upoštevati v prostorskem načrtovanju, da se zagotovi, da se kakovost življenja na podeželskih območjih ne poslabša.

3.15

V več državah članicah EU je brezposelnost na deželi višja kot v mestih. So pa na tem področju velike razlike, kar se kaže tudi v statističnih podatkih Eurostata (7). Istočasno nekatera podjetja poročajo o težavah pri pridobivanju kvalificirane delovne sile na podeželskih območjih. Opaziti je torej obojestransko neuravnoteženo stanje ponudbe in povpraševanja. Mladi, ki se želijo poklicno izobraževati, običajno odidejo v kraje z univerzami in visokimi šolami in se ne vrnejo več.

3.16

Udejanjanje sprejema priseljencev, in zlasti njihovih družin, je že zdaj in bo tudi v naslednjih letih izziv za podeželsko prebivalstvo. Treba je spodbujati prizadevanje za medsebojno uvidevnost in spoštovanje ter ohranjanje tega odnosa. Podeželska območja lahko priseljenskim družinam nudijo dobre življenjske pogoje. Države z visoko stopnjo priseljevanja, npr. beguncev, in visoko stopnjo delovnih migracij imajo lahko težave z zagotavljanjem delovnih mest, hkrati pa lahko priseljevanje tudi ustvari priložnosti za zaposlovanje.

3.17

Vprašanja zaposlovanja in izobraževanja so v deklaraciji obravnavana v glavnem v točkah 3 in 7. Vprašanje storitev je obravnavano le posredno. EESO meni, da so pobude Unije tako neposredno kot posredno pomembne za razvoj, nenazadnje že za ustvarjanje delovnih mest s spodbudami za podjetja. Dostop do storitev je veliko bolj v pristojnosti posameznih držav, čeprav lahko na primer skladi ESI pri tem delujejo kot spodbujevalci.

Kmetijstvo in razvoj podeželja

3.18

Okoli 85 % EU pokrivajo podeželske in gozdne površine, pri čemer so velike razlike med državami in regijami. Kulturna krajina je pogoj za proizvodnjo živil in krme, energije in vlaken ter je poleg tega vir za ohranjanje in zagotavljanje kolektivnega blaga, kot sta bogata flora in favna. Pokrajina je tista, po kateri se podeželska območja ločijo od mestnih, in je posebnost podeželskih območij v EU; ker je kmetijstvo močno povezano z zemljo, je še posebej pomembno za podeželje. V točkah 4 in 5 deklaracije je obravnavano ohranjanje podeželskega okolja in upravljanje naravnih virov. Pogoji za trajnostno rabo in upravljanje so ključnega pomena za „vrednote“ pokrajine, kakovosti vode in biotske raznovrstnosti.

3.19

Kmetijska proizvodnja je v deklaraciji sicer omenjena, a v glavnem le posredno. Besedilo je mogoče razumeti tako, da velja kmetijska proizvodnja (živil) do neke mere za samoumevno. Kot omenjeno, deklaracija konkretneje obravnava ohranjanje okolja in naravnih virov ter upravljanje z njimi. EESO opozarja, da je kmetijstvo neizogiben del podeželja, saj družbo oskrbuje s trajnostno proizvedenimi živili in hkrati poganja razvoj podeželja. Zaposleni v kmetijstvu in gospodarstvu predstavljajo znaten delež podeželskega prebivalstva, ustvarjajo delovna mesta in povpraševanje po storitvah. Pomemben vidik v zvezi s tem je, da imajo osebe na začetku poklicne poti v kmetijstvu, zlasti mladi, priložnost za prevzem kmetij in razširitev svoje dejavnosti. Delež mladih kmetov je majhen, zato je treba olajšati menjavo generacij.

3.20

Za trajnostno kmetijsko proizvodnjo morajo biti tri razsežnosti trajnostnega razvoja – gospodarstvo, sociala in okolje – uravnotežene. Ekonomski vidiki so lahko marsikdaj odločilni za kmetovanje. Kot primer lahko navedemo vrstno bogate travnike in pašnike, ki sčasoma izginjajo, ker se vzreja pašnih živali vse manj splača, kar nato negativno vpliva na biotsko raznovrstnost. To je jasen dokaz, da lahko pomanjkljiva gospodarska vzdržnost podjetij škoduje okolju in da morajo kmetje prejeti nadomestilo za to, kar storijo za okolje.

3.21

Po mnenju EESO je kmetijstvo področje razvoja podeželja, za katerega je EKSRP ključnega pomena, kar mora tako tudi ostati. Večina finančnih sredstev iz EKSRP je upravičeno namenjena kmetijski dejavnosti, npr. v obliki okoljskih plačil, nadaljnjega usposabljanja, plačil za območja z naravnimi omejitvami in pomoči za naložbe. Druga področja EKSRP, npr. energetika, širokopasovne povezave in spodbujanje inovacij, na splošno pozitivno vplivajo na podeželska območja. Poleg tega je kmetijstvo popolnoma običajna podjetniška dejavnost, zato te ciljne skupine ne smemo izvzeti iz sredstev iz drugih skladov ESI.

3.22

Današnje kmete in gozdarje lahko dojemamo kot oblikovalce kot tudi ohranjevalce krajine, ki so jo ustvarile prejšnje generacije. Veliko ljudi meni, da je obdelovana kulturna krajina pomemben dejavnik za večjo kakovost življenja, katerega pomena za prosti čas, oddih na svežem zraku in turizem ne smemo podcenjevati. Vrednost pokrajine in tal lahko nudi raznolike podjetniške možnosti in osnove za preživetje.

3.23

K bolj uravnoteženemu teritorialnemu razvoju bi moral soditi tudi prehod na trajnostne prehranske sisteme (8). Razvoj celovitega koncepta za prehranske sisteme je ključnega pomena za obvladovanje gospodarskih, okoljskih in socialnih izzivov v zvezi s proizvodnjo in potrošnjo živil ter za uspešno izvajanje pobud na številnih ravneh in v mnogih sektorjih. K tovrstnim pobudam na primer sodi spodbujanje kratkih verig preskrbe, da bi spodbudili razvoj podeželja s ponudbo zdravih in svežih živil za potrošnike (9). Od tega bi imela koristi tudi lokalno gospodarstvo in kmetijska proizvodnja.

Inovacije

3.24

Nemogoče je dovolj poudariti, kako so inovacije pomembne za razvoj podeželja, ki vodi v nastanek in uresničitev novih zamisli. Inovativne rešitve ustvarjajo pogoje za trajnostno družbo; tako lahko podeželska območja na primer pripomorejo k bolj krožnemu in okolju prijaznemu gospodarstvu ter podnebno ozaveščenim rešitvam in tako je mogoče z manjšim naporom proizvesti več. Posredovanje znanja in dostop do njega sta ključna dejavnika za izvajanje inovativnih zamisli.

3.25

Nove tehnologije in novi inovativni proizvodni postopki so dobra osnova za večjo trajnost v kmetijski proizvodnji ter posredno za višje standarde dobrobiti živali in tudi za to, da je mogoče z manjšim vnosom sredstev, kot so gnojila in fitofarmacevtska sredstva, proizvesti več. Za nove tehnologije in izkoriščanje inovacij so v številnih primerih potrebne precejšnje naložbe, ki so lahko za posamezne podjetnike v kmetijstvu zelo tvegane. Podjetnik sam takšnega tveganja pogosto ne more prevzeti. Za podpiranje tehnologij in postopkov, ki jih družba zahteva, bi morala biti na voljo pomoč za naložbe, na primer iz programa za razvoj podeželja. Pojavi se lahko neločljivo navzkrižje med tehničnim razvojem kmetijstva in ponudbo delovnih mest, ker vse večja mehanizacija in strukturni razvoj v številnih primerih vodita v izgubo delovnih mest, čeprav lahko razvoj vodi tudi v gospodarsko stabilnejša delovna mesta.

3.26

Strategije za inovacije oziroma izvajanje inovacij morajo usmerjati potrebe, ne pa razpoložljiva sredstva. V točki 7 deklaracije je poudarjeno, da je potrebnega več znanja ter tehničnih in socialnih inovacij ter da morajo akterji sodelovati pri uporabi in posredovanju informacij. Pri tem lahko pomagajo pobude Skupnosti, kot je evropsko partnerstvo za inovacije (EIP), na primer EIP-Agri, s pristopom od spodaj navzgor, tako da se poskrbi za mreženje, komuniciranje in izmenjavo med akterji na različnih ravneh ter zanaša prav na praktično delovanje podjetnikov. Inovacije na podeželskih območjih bi lahko dodatno spodbudili tudi s t. i. posredniki inovacij.

Digitalizacija

3.27

V današnji družbi je dostop do zelo hitrih širokopasovnih storitev neizogiben del infrastrukture in pogoj za delujočo družbo tako v mestu kot na podeželju in torej vpliva na razpoložljivost delovne sile in tudi na dostop do delovnih mest. Razvoj se vse bolj odvija na spletu. Marsikje v Evropi, še posebej na podeželskih območjih, še vedno primanjkuje stabilnih rešitev, do česar je EESO zelo kritičen. Podeželska območja potrebujejo širokopasovne povezave za lastno varnost, npr. delujoče telefonske povezave, in tudi za življenjski standard, npr. delujočo televizijo. Širokopasovni dostop je lahko eden od dejavnikov, ki odloča zlasti o tem, ali bodo mladi ostali na podeželju ali se bodo odselili. Za podjetja je širokopasovni priključek preprosto nuja, saj brez njega v večini primerov ne morejo delovati. Kot primere lahko navedemo možnosti plačila v vse bolj brezgotovinski družbi, računovodstvo, elektronsko poslovanje in komunikacijo s strankami. Kmetijsko podjetništvo je primer panoge, v kateri imajo IKT in njene nove tehnične rešitve vse večji pomen.

3.28

V deklaraciji so poudarjene nujnost in možnosti digitalizacije. EESO meni, da je treba ponuditi pomoč na območjih, na katerih tržne sile same ne zadoščajo za širitev širokopasovnih priključkov, kar je na podeželskih območjih pogosto. Po mnenju Odbora bi moral biti ESRR glavni vir finančnih sredstev za infrastrukturo, EKSRP pa bi bilo treba uporabljati za ožje usmerjene projekte. Pri tem lahko pomagata Evropska investicijska banka in Evropski sklad za strateške naložbe, npr. z uporabo inovativnih finančnih instrumentov.

Pomen podeželskih območij za krožno gospodarstvo in podnebne spremembe

3.29

Pomen podeželskih območij za krožno gospodarstvo je precejšen. Krožno gospodarstvo je omenjeno v točki 6 deklaracije (Spodbujanje podnebnih ukrepov); ima pa še druge prednosti, ki jih je EESO obravnaval v mnenju Sveženj o krožnem gospodarstvu (10). Trajnosten tokokrog med mestom in podeželjem je nujen, a ne le z vidika virov, temveč tudi za podporo kmetijstva in zmanjšanje odvisnosti od uvoženih virov. Tako lahko podeželska območja veliko pripomorejo k bolj krožni družbi, saj lahko po eni strani poskrbijo za uporabo odpadkov kot virov, na primer v obliki gnojil ali sredstev za izboljšanje tal, in po drugi strani zagotavljajo obnovljive vire energije in biomaterial.

3.30

Eden od korakov do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov je zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in povečanje uporabe obnovljivih virov energije. Tudi na tem področju lahko podeželje veliko prispeva, in sicer s proizvodnjo sončne, vetrne in vodne energije ter energije iz biomase. Toda proizvodnja energije iz obnovljivih virov lahko tudi bistveno obremeni človeka in okolje, zato je treba upoštevati vse vidike trajnostnega razvoja.

3.31

Treba je tako ublažiti posledice podnebnih sprememb kot tudi poskrbeti za prilagoditev na te posledice. Podeželska območja imajo zaradi obsežnih kmetijskih površin in gozdov velik potencial kot ponori ogljika, s čimer prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, medtem ko sama proizvodnja te emisije povzroča. Za zmanjšanje emisij je treba uporabiti najboljše tehnologije, ki so na voljo. Na vseh ravneh – od proizvajalcev do nosilcev odločanja – je treba poskrbeti za razvoj znanj in spretnosti, pri čemer je treba vedno upoštevati priložnosti za naložbe.

3.32

Na splošno je mogoče reči, da imajo podeželska območja precejšen potencial, da prispevajo k trajnostni družbi ter s tem tudi k doseganju ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj (Agenda 2030) in k Pariškemu sporazumu (COP 21), kar je jasno razvidno iz deklaracije iz Corka 2.0. Toda izzivi so veliki in za njihovo obvladovanje so potrebne naložbe tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu besede.

Poenostavitev

3.33

V zvezi z uporabo sredstev EU je pogosto slišati pritožbo, da je tako za njihove upravičence kot organe prezapletena. Ta kompleksnost je obravnavana v točki 9 deklaracije. EESO meni, da je nujno poenostaviti izvajanje politike tako na ravni EU kot tudi na ravni posameznih držav in regij. Sedanji sistem je tako zapleten, da mnogi potencialni prosilci za pomoč niti ne zaprosijo, zato je treba to zapletenost obravnavati kot oviro za izvajanje in doseganje ciljev politike. Na splošno nekaterih prošenj ni mogoče ustrezno izpolniti brez pomoči svetovalca. Pravna varnost posameznika mora ostati v ospredju.

3.34

Za programsko obdobje 2014–2020 so bila pravila za upravljanje skladov ESI povzeta v skupni uredbi (11). Načeloma je to pozitivno, saj izboljšanje usklajevanja pripomore k učinkovitosti zlasti pri izvajanju javnih pooblastil, za posamezne prosilce pa bo korist verjetno manjša, saj en in isti upravičenec le redko prosi za sredstva iz različnih skladov. Koristi lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, bi lahko bile večje v državah, v katerih se lokalni razvoj financira iz več skladov. Učinke skupne ureditve bi bilo treba nadalje raziskati.

3.35

Sedanja politika za razvoj podeželja se v okviru EKSRP izvaja prek programov za razvoj podeželja na podlagi prednostnih nalog in prednostnih področij. Tako je nastal sistem močno razdrobljenih programskih proračunov, ker je razdelitev v ukrepe, prednostna področja in prednostne naloge povezana z različnimi proračunskimi postavkami in vrsticami. S tem se je poslabšala preglednost programov in povečalo upravno breme organov, zaradi česar ostane manj sredstev za izvajanje programov in se zmanjša možnost za doseganje ciljev teh programov.

3.36

V točki 10 sta obravnavana izboljšanje učinkovitosti politike in odgovornost zanjo, ki sta tudi vodilni načeli proračunskih postopkov Komisije, ki je leta 2015 začela pobudo za proračun EU, usmerjen v rezultate. Državljani in davkoplačevalci morajo vedeti, katere rezultate prinašajo politični pristopi in do kakšne mere so cilji politike doseženi.

V Bruslju, 6. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Glej mnenje Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (glej stran 15 tega Uradnega lista).

(2)  Glej mnenje Po pariški konferenci (UL C 75, 10.3.2017, str. 103).

(3)  Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013.

(4)  http://cor.europa.eu/en/documentation/studies/Documents/Evolution-Budget-Dedicated-Rural-Development-Policy.pdf

(5)  Glej mnenje Teritorialna kohezija (UL C 228, 22.9.2009, str. 123).

(6)  Glej mnenje LEADER – instrument lokalnega razvoja (UL C 376, 22.12.2011, str. 15).

(7)  http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Unemployment_statistics_at_regional_level

(8)  Glej mnenje Bolj trajnostni prehranski sistemi (UL C 303, 19.8.2016, str. 64).

(9)  To temo EESO obravnava v mnenju na lastno pobudo Prispevek civilne družbe k razvoju celovite prehranske politike v EU, ki naj bi bilo sprejeto decembra 2017.

(10)  Glej mnenje Sveženj o krožnem gospodarstvu (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(11)  Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1489147469173&uri=CELEX:32013R1303.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/45


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Uporaba pravil o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena

(Sklep 2012/21/EU in okvir Skupnosti)

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/07)

Poročevalka:

Milena ANGELOVA

Sklep plenarne skupščine

22. 9. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

14. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

6. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

116/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja izvajanje svežnja o storitvah splošnega gospodarskega pomena, ki bo zagotovilo pravno varnost za izvajalce javnih storitev. S svežnjem se vzpostavlja ustrezno ravnovesje med potrebo po spodbujanju in podpiranju storitev splošnega gospodarskega pomena ter prizadevanji za preprečevanje morebitnega izkrivljanja konkurence. Vendar pa deležniki na regionalni in lokalni ravni, zlasti izvajalci storitev splošnega gospodarskega pomena v javni lasti (objavljeno v študiji EESO o pregledu poročil držav članic o izvajanju sklepa Komisije o dodeljevanju državne pomoči za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena), izražajo pomisleke o ključnih vprašanjih v sedanjih pravilih, ki povzročajo nepotrebne ovire ali zmanjšujejo pravno varnost. Zato EESO poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za izboljšanje sedanjih pravil in njihove uporabe v praksi, zagotovi smernice, oblikuje zbirko najboljše prakse in po potrebi prouči, ali je treba sveženj posodobiti in spremeniti.

1.2

Ob pregledu prvih dveh sklopov poročil držav članic o izvajanju svežnja o storitvah splošnega gospodarskega pomena EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v njiju ne obravnava temeljno vprašanje o zahtevah glede združljivosti, ki je v okviru Evropske unije izčrpno obravnavano.

1.3

EESO ugotavlja, da se zaradi pomanjkanja varnosti ali visokih stroškov, povezanih z izpolnjevanjem zahtev, v večini primerov pojavljajo ovire, ki oblasti nesorazmerno omejujejo pri celovitem izvajanju politike na področju storitev splošnega gospodarskega pomena. Te ovire močno prizadenejo regionalne in lokalne oblasti, saj lahko v dialogu o primerih državne pomoči s Komisijo sodelujejo le centralne vlade, druge upravne ravni pa nimajo neposrednega dostopa do tega procesa.

1.4

Malo število znanih primerov storitev splošnega gospodarskega pomena na regionalni in lokalni ravni (glede na prej omenjeno študijo) dokazuje, da pomanjkanje neposrednega stika s Komisijo ovira ustrezno financiranje javnih storitev, zato se ustrezni organi ne odločajo za polno uporabo sklepa in odpravljanje nejasnosti v zvezi z njegovim izvajanjem.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj prouči možnosti za izpopolnitev sklepa in razširitev njegovega področja uporabe, da se obravnavajo naslednja vprašanja:

1.5.1

EESO predlaga, naj Komisija odpravi prag, ki je določen za izjemo, in v sklep vključi vse storitve splošnega gospodarskega pomena, ne glede na letni znesek nadomestila. Natančni pregled sedanjega izvajanja sklepa dokazuje, da bi ta ukrep po eni strani zmanjšal upravne stroške in zaplete, ki bi jih morali organi sicer obravnavati, zlasti na lokalni ravni, po drugi strani pa ne bi v nobenem primeru povzročil izkrivljanja konkurence.

1.5.2

Glede na trg dela in izzive zaradi nenehne neusklajenosti med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih, EESO poziva Komisijo, naj prouči možnost za razširitev področja uporabe sklepa, tako da bo ponujene storitve, katerih cilj je izboljšanje znanja in kvalifikacij posameznikov ter s tem njihovih možnosti za zaposlitev, mogoče opredeliti kot upravičene.

1.5.3

EESO poziva Komisijo, naj skrbno pregleda in po potrebi spremeni določene dele sklepa, zlasti kar zadeva naslednje elemente: rok za vodenje evidence o vseh podatkih, potrebnih za ugotavljanje združljivosti dodeljenega nadomestila; pojasnilo, da obdobje pooblastitve ne bi smelo vplivati na obnovitev ali podaljšanje oziroma upravičenost izvajalcev storitev, ki so odgovorni za opravljanje določene storitve; opredelitev enostavne metode za izračun zmernega dobička; zagotovitev dodatnih pojasnil pri obravnavi dodatne zahteve za delitev povečanja proizvodne učinkovitosti med podjetji; zagotovitev prožnejšega pristopa glede manjših prekoračitev, ki ne presegajo 10 % povprečnega letnega nadomestila, da bodo izvzete iz zahteve po posodobitvi parametrov.

1.6

EESO meni, da je treba dodatno pojasniti pogoje za združljivost iz okvira, ki se navezujejo na:

podrobnejšo opredelitev alternativnih možnosti za izpolnitev zahteve glede zagotavljanja združljivosti v skladu s členom 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki se že uporabljajo v splošni praksi;

izogibanje zavezujočim zahtevam, ki bi lahko posegale v nacionalne zakonodajne postopke in tako povzročile nepotrebne težave;

ustrezno upoštevanje novih pravnih zahtev glede javnih naročil in koncesij;

povezovanje metodologije za predhodno ocenjevanje s celovitim naknadnim izračunom stroškov, razen če pristojni organ raje določi nadomestilo v pavšalnem znesku ob pooblastitvi;

spodbujanje obeh pristopov za izračunavanje nadomestila (neto skupna vrednost stroškov in metodologija NAC) ter zagotavljanje dodatnih smernic v zvezi z njima znotraj okvira, saj ta sedaj ne vsebuje skoraj nobenih navodil glede opredelitve ustreznega hipotetičnega poteka dogodkov;

razlikovanje med posebnimi in izključnimi pravicami, ki pomenijo prednost, katere koristi bi bilo treba upoštevati pri financiranju obveznosti javne storitve, in splošno pokritostjo, ki izbranega izvajalca postavlja v manj ugoden položaj;

zagotavljanje dodatnih pojasnil glede standardov donosnosti in dovoljenje za uporabo različnih standardov, namesto da se vsem državam članicam naloži določen standard;

dodatno pojasnilo alternativnih načinov za izračunavanje teh spodbud, katerih uporaba glede na povezano kompleksnost ne bi smela biti zavezujoča.

1.7

EESO ugotavlja, da Evropski parlament in Svet nista sprejela predpisov, ki bi določali načela in pogoje, še posebej v zvezi z gospodarskim in finančnim področjem, za storitve splošnega gospodarskega pomena. Zato poziva Komisijo, Parlament in Svet, naj preučijo, kako bi se lahko izpolnilo to pooblastilo v skladu s členom 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ne da se bi pri tem posegalo v pristojnost držav članic in določbe Pogodbe iz tega člena.

2.   Predmet mnenja na lastno pobudo

2.1

EESO je v akcijskem načrtu za leto 2017 poudaril, da so storitve splošnega gospodarskega pomena ključni element evropskega ekonomskega in socialnega modela, ki je opisan v členu 14 PDEU.

2.2

Člen 14 določa, da morajo Unija in države članice v okviru svojih pristojnosti skrbeti za to, da „takšne službe delujejo na podlagi načel in pogojev, zlasti ekonomskih in finančnih, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog“. Poleg tega je zapisano, da „Evropski parlament in Svet z uredbami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita ta načela in pogoje brez poseganja v pristojnosti držav članic, da v skladu s Pogodbama zagotavljajo in financirajo take službe ter naročajo njihove storitve“. To pooblastilo doslej ni bilo preneseno v posebne zakonodajne pobude. Nasprotno pa je Evropska komisija v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije pripravila obsežen sklop pravil o državni pomoči, ki se uporabljajo za storitve splošnega gospodarskega pomena.

2.3

Pogoji za združljivost s pravili o državni pomoči iz Pogodbe in členom 106(2) PDEU so bili sporni celo potem, ko je Splošno sodišče leta 1997 (1) razsodilo, da je treba nadomestila za podjetja, ki izvajajo naloge na področju javnih storitev, obravnavati kot državno pomoč. Do takrat je veljalo soglasje, da nadomestilo za dodatne stroške, ki nastanejo zaradi zahtevnejših obveznosti, povezanih s storitvami splošnega gospodarskega pomena, ne pomeni prednosti. Sodišče je svoje stališče spremenilo leta 2001 (2), ko je presodilo, da se lahko nadomestilo šteje za državno pomoč le, če presega dodatne stroške, ki jih krije izbrani izvajalec. Na koncu so bila v sodbi v zadevi Altmark leta 2003 (3) opredeljena merila, ki jih mora izpolnjevati posamezna shema za nadomestila, da ne spada na področje pravil o državni pomoči.

2.4

Evropska komisija določa skladnost storitev splošnega gospodarskega pomena s pravili o državni pomoči, pri čemer natančno upošteva tri uvodna merila iz zadeve Altmark. Zahteva se naslednje:

jasna opredelitev obveznosti javnih storitev in posebno pooblastilo za izbranega izvajalca na podlagi javnega akta;

predhodna določitev parametrov za objektiven in pregleden izračun nadomestila;

nadomestilo ne sme presegati stroškov, ki nastanejo zaradi izvajanja javne storitve, pri čemer je treba upoštevati ustrezni dohodek in zmerni dobiček;

izbor izbranega izvajalca je treba opraviti bodisi:

na podlagi javnega naročila;

z določitvijo stopnje nadomestila na podlagi stroškov, ki bi pri izvajanju storitve nastali v povprečnem, dobro vodenem in ustrezno opremljenem podjetju, ob upoštevanju ustreznih prihodkov in zmernega dobička.

2.5

Komisija je leta 2005 sprejela sveženj Monti-Kroes, posodobljen leta 2011 (sveženj Almunia), ki je vseboval ključna pravila za financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena. Zajema sporočilo Komisije (4) (v nadaljnjem besedilu: okvir), v katerem so opredeljeni pogoji za združljivost storitev splošnega gospodarskega pomena, in sklep Komisije (5), ki določa, da obveznost priglasitve ne velja za sheme, ki zaradi omejenega financiranja ne pomenijo večjega tveganja za izkrivljanja konkurence (v členu 2(1)(a) sklepa je določen letni prag v višini 15 milijonov EUR) ali pa se osredotočajo na dejavnosti, namenjene izpolnjevanju socialnih potreb (npr. bolnišnice, zdravstvena in dolgotrajna oskrba, varstvo otrok, dostop do trga dela in ponovna vključitev vanj, socialna stanovanja, oskrba in socialno vključevanje ranljivih skupin, pomorske povezave do otokov ter letališča in pristanišča z nizkim številom potnikov). Komisija je izjavila, da bo opravila pregled tega sklopa pravil pet let po njihovem začetku veljavnosti.

2.6

S tem mnenjem na lastno pobudo si EESO v okviru svojega programa za Evropo prizadeva, da bi prispeval k prihodnjemu pregledu Komisije, in sicer s podrobno obravnavo izkušenj pri izvajanju svežnja o storitvah splošnega gospodarskega pomena. Zato je naročil študijo o uporabi pravil o storitvah splošnega gospodarskega pomena za javna nadomestila (Pregled poročil držav članic o izvajanju sklepa Komisije o dodeljevanju državne pomoči za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena).

2.7

Nadomestila za storitve splošnega gospodarskega pomena redko vplivajo na konkurenco, če krijejo le dodatne stroške izbranih izvajalcev, ki so povezani z izvajanjem storitev v javnem interesu. Zato bi bila bremena, povezana s priglasitvijo državne pomoči, pretiran ukrep. Upravičen bi bil le v primerih, ko bi lahko drugi udeleženci utrpeli gotovo škodo. Nasprotno pa je odziv Skupnosti na prakse, ki močno spodkopavajo tržne pogoje, kot so na primer dampinška prodaja iz tretjih držav ali cene pod zajamčenimi stopnjami, premajhen. Zato se zdi, da je razširitev področja uporabe sklepa, ki storitve splošnega gospodarskega pomena izključuje iz obveznosti priglasitve, skupaj z izboljšano pravno varnostjo in dodatno prožnostjo pri izvajanju pravil, nujna za zagotavljanje ustreznega izpolnjevanja določb Pogodbe o spodbujanju teh osnovnih storitev.

3.   Nadgraditev sklepa in razširitev njegovega področja uporabe

3.1

EESO meni, da sklep zagotavlja ustrezno ravnovesje med potrebo po spodbujanju in podpiranju storitev splošnega gospodarskega pomena ter prizadevanji za preprečevanje morebitnega izkrivljanja konkurence. Izvzetje iz obveznosti priglasitve zmanjšuje upravne stroške in zaplete, s katerimi bi se sicer soočali organi, zlasti na lokalni ravni. Za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki ne izpolnjujejo zahtev iz tega sklepa, veljajo strožja pravila. Zato bi bilo treba v skladu s ciljem, da se viri za preverjanje državne pomoči osredotočijo na ravni EU, iz področja uporabe sklepa izključiti le primere, ki vzbujajo posebne pomisleke glede konkurence. Izkušnje so pokazale, da Komisija sheme za storitve splošnega gospodarskega pomena, ki jih pregleda, v veliki večini primerov tudi odobri. Od začetka veljavnosti sklepa iz leta 2012 in okvira so bili le trije primeri storitev splošnega gospodarskega pomena pregledani v poglobljeni preiskavi iz člena 108(2) PDEU. Dva primera sta bila povezana s poštnimi storitvami (državna pomoč SA.35608 o pošti Grčije ELTA in državna pomoč SA.37977 o pošti Španije), drugi pa z bolnišnično shemo (državna pomoč SA.19864 o financiranju bruseljskih bolnišnic IRIS). Sodišče je v sodbi razveljavilo sklep Komisije o odobritvi, ker je bila zaradi zapletenosti primera potrebna uradna preiskava. V vseh primerih, ki jih je pregledala Komisija, imajo ključno vlogo zahteve konkurentov. To zagotavlja popolno skladnost, ki ne zahteva sistematičnih priglasitev shem za storitve splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega sodna praksa in praksa Komisije zagotavljata dovolj smernic, da lahko deležniki ocenijo, v katerih primerih lahko brez tveganja uporabijo sklep, ne da bi morali priglasiti sheme za storitve splošnega gospodarskega pomena, da bi dosegli popolno gotovost. Zato EESO predlaga, naj Komisija sledi zgledu pri shemah za nadomestila na področju prevoza potnikov (6) in odpravi prag, določen za izjemo, ter v sklep vključi vse storitve splošnega gospodarskega pomena, ne glede na letni znesek nadomestila.

3.2

Določitev praga glede na obseg pomoči, nad katerim je potrebna priglasitev, bi lahko bila pomembna za pregledovanje na ravni EU, zlasti v primerih, kadar dodelitev pomoči zajema manj pregledne oblike, kot so znižanje davka ali oprostitev od davka, ugodna posojila in javna jamstva. Poleg tega sklep določa, da se lahko v primeru pomislekov v zvezi s konkurenčnostjo zahteva pregled za posebne dejavnosti, ter tako omogoča, da se za obravnavo teh primerov določi obveznost priglasitve. Če sedanji prag, določen v členu 2(1)(a) sklepa, ostane na tako izjemno nizki ravni, bo to v vsakem primeru povzročilo nepotrebno breme za organe, brez vidnih koristi za zagotavljanje konkurence. Zato EESO Komisiji predlaga, naj obveznost priglasitve določi le za oblike pomoči ali posebne dejavnosti, v zvezi s katerimi lahko morebitna izkrivljanja upravičijo podrobnejši pregled, potreben za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev.

3.3

EESO poziva Komisijo, naj prouči možnost za razširitev področja uporabe sklepa, da poveže ustrezne storitve ter tako poveča znanje in kvalifikacije posameznikov ter s tem izboljša njihove možnosti za zaposlitev. Poleg tega bi bilo treba pojasniti siva področja, povezana z udeležbo zasebnikov, saj bi bile na tem področju zelo zaželene dodatne smernice.

3.4

Sklep bi zagotovil popolno skladnost z nadrejenim pravom Skupnosti in odpravil nepotrebno breme za regionalne in lokalne organe. Pomemben je zlasti člen 8, ki zahteva, da morajo države članice v obdobju pooblastitve in vsaj deset let po preteku tega obdobja omogočati dostop do vseh podatkov, potrebnih za določitev združljivosti dodeljenega nadomestila. To pravilo je v nasprotju s členom 17 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589, ki določa, da se dodeljena pomoč po preteku desetletnega obdobja ne more vrniti, zato je Komisija ne predloži v oceno združljivosti, kakor kaže njena običajna praksa. Hramba podatkov za več kot 10 let, ki v nobenem pogledu ne prispeva k nadzoru nad državno pomočjo, pomeni nepotrebno breme za organe ter krši načeli sorazmernosti in dobrega upravljanja, zapisani v Pogodbi.

3.5

Člen 2(2) sklepa velja za pooblastitve, ki so dodeljene za največ 10 let. Izjema so storitve splošnega gospodarskega pomena, pri katerih so potrebne obsežne naložbe, ki opravičujejo pooblastitev za daljše obdobje. Čeprav se v praksi Komisije v skladu z okvirom to pravilo običajno razlaga v smislu, da pooblastitve ne smejo preseči tega časovnega roka, bi lahko besedilo sklepa pomenilo tudi, da podjetja, ki izvajajo javne storitve dalj časa, niso zajeta v njegovo področje uporabe. Zato EESO poziva Komisijo, naj pojasni, da časovni okvir pooblastitev ne bi smel vplivati na obnovitev ali podaljšanje oziroma upravičenost izvajalcev storitev, ki izvajajo javno storitev. To vprašanje je še zlasti občutljivo v primeru ponudnikov v javni lasti, ki jih pooblastijo njihove javne oblasti, saj je njihov izključni namen izvajanje ustrezne javne storitve.

3.6

V členih 5(5), (7) in (8) o zmernem dobičku bi bilo treba določiti enostavno metodo za njegov izračun. Sedanji pristop, podoben pristopu v okviru, vključuje metode, kot je notranja stopnja donosa, ki je za izvajalce lokalnih storitev splošnega gospodarskega pomena veliko preveč zapletena in se zato redko uporablja za izračun nadomestila. Določitev referenčnih vrednosti donosnosti je povezana z dragimi svetovalnimi storitvami, ki za večino izvajalcev storitev splošnega gospodarskega pomena niso dosegljive. EESO poziva Komisijo, naj pojasni to vprašanje, saj njena praksa podpira neposredno primerjavo z donosnostjo povezanih sektorjev, ki temelji na razpoložljivih uradnih ali zasebnih virih podatkov, ki so splošno priznani kot popolnoma reprezentativni.

3.7

Spodbude za učinkovitost, ki sicer niso natančno opredeljene, se upoštevajo v členu 5(6). Potrebno je torej dodatno pojasnilo, zlasti pri obravnavi zahteve za porazdelitev koristi, povezanih s povečanjem proizvodne učinkovitosti, med podjetjem, državo članico in/ali uporabniki. EESO poziva Komisijo, naj odpravi vse dvome o razlagi te zahteve.

3.8

Člen 6(2) sklepa določa, da bi bilo treba v primeru prekomernega nadomestila parametre za v prihodnje vedno posodobiti. Nadomestilo, ki ne presega 10 % zneska povprečnega letnega nadomestila, se lahko kljub temu prenese v naslednje obdobje. Za popolno skladnost bi bilo v tem primeru bolje, da parametrov ne bi posodobili ter bi se na ta način izognili ponovni oceni, ki bi povzročila pravno negotovost za izbrane izvajalce v primerih, ki ne vplivajo na konkurenco. EESO priporoča, naj Komisija zagotovi prožnejši pristop glede manjših prekoračitev, ki ne presegajo 10 % letnega povprečnega nadomestila, tako da v tem primeru ne bi bila potrebna posodobitev parametrov.

3.9

Preprečiti je treba vsakršno diskriminatorno obravnavo lokalnih in regionalnih oblasti ter posledično storitev splošnega gospodarskega pomena, ki se izvajajo na tej ravni. Sedaj morajo lokalne in regionalne oblasti svoje zahtevke, odgovore in dvome predložiti prek uradnega kanala svojih držav članic, saj lahko le države članice sodelujejo v formalnem dialogu s Komisijo glede določb o državni pomoči. Tako mora informacije, ki jih želijo lokalne in regionalne oblasti posredovati Komisiji, upoštevati ustrezna država članica. Zato EESO Komisiji predlaga, naj naveže bolj strukturiran dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi o postopkih ter vprašanjih v zvezi z državno pomočjo. Pravila in zahteve glede državne pomoči bi se morali prilagajati tudi posebnim potrebam in sredstvom, ki so na voljo regionalnim in lokalnim oblastem, da se zagotovi poštena in enaka obravnava v praksi.

4.   Pojasnilo pogojev za združljivost v skladu z okvirom

4.1

V okviru so podrobno urejene različne zahteve za zagotavljanje združljivosti v skladu s členom 106(2) PDEU in sodno prakso, ki ga razlaga. Čeprav zagotavlja obširno razlago meril, ki jih uporablja Komisija, so sprejeta stališča pogosto preveč previdna, kar povzroča nepotrebne težave in nekaj negotovosti. Praksa Komisije kaže, da so bile na številnih področjih težave odpravljene z uporabo pragmatične razlage okvira. S posebnimi napotili na te rešitve bi se povečala pravna varnost in učinkovito okrepila enaka obravnava, hkrati pa bi se ohranilo načelo, da je treba vsak primer obravnavati posebej. EESO torej priporoča, naj Komisija podrobneje določi alternativne načine za izpolnitev zahtev, ki se v njeni praksi že pogosto uporabljajo. S tem pojasnilom bi odpravila številne dvome, s katerimi se sedaj soočajo oblasti in izvajalci.

4.2

V skladu s Pogodbo je prenos in opredelitev pooblastila za opravljanje javne storitve v temeljni pristojnosti držav članic. Zato se lahko določbe v točki 13 okvira o zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati storitve splošnega gospodarskega pomena oziroma javne storitve, uporabljajo le kot koristne smernice. Vključitev teh določb pa lahko vzbudi upravičene pomisleke glede morebitnega omejevanja pooblastil držav članic, saj so države članice pristojne, da v javnem interesu določijo standarde za „kakovost, varnost, cenovno dostopnost, enako obravnavo, spodbujanje splošnega dostopa ter pravic uporabnikov“, ki jih mora izpolnjevati vsaka osnovna storitev, ne glede na svojo tržno pokritost ali obseg. Države članice so v skladu s tem pristojne tudi za odločitev, ali so za zagotavljanje teh standardov potrebne storitve splošnega gospodarskega pomena oziroma javna storitev. Čeprav so razmere na trgu zelo pomembne, ne morejo prevladati nad možnostjo oblasti, da ščitijo javni interes, niti je ne morejo omejiti. EESO posledično predlaga, naj Komisija svoje delovanje na tem področju omeji z napotilom na svoje vodilno sporočilo, v katerem je njena ocena omejena na preverjanje morebitne očitne napake, kar na koncu spada v pristojnost Sodišča.

4.3

Točka 14 okvira neustrezno omejuje pristojnosti držav članic pri dodeljevanju pooblastil, saj od njih zahteva izvedbo javnih posvetovanj, da se upoštevajo interesi uporabnikov in izvajalcev. S tem posega v nacionalne pristojnosti, ki ne spadajo na področje Komisije. Čeprav oblasti vedno namenjajo ustrezno pozornost interesom deležnikov, ne bi bilo v skladu z določbami in načeli Pogodbe, da bi jim naložili obveznost, da morajo potrebo po pooblastitvi za javno storitev utemeljiti in izvesti javna posvetovanja ali uvesti alternativne instrumente. Iz prakse Komisije je razvidno, da temu pravilu namenja le malo pozornosti, zlasti če se država članica pri njegovem uveljavljanju srečuje z ovirami. Zato EESO predlaga, naj Komisija to točko preoblikuje, da ne bo vsebovala obveznih zahtev, ki bi lahko posegale v nacionalne zakonodajne postopke ter tako povzročale nepotrebne težave.

4.4

Pri zahtevi v točki 19 okvira, da morajo biti pooblastitve v skladu s pravili Unije na področju javnih naročil, se ne upošteva, da je bila sekundarna zakonodaja na tem področju temeljito pregledana po svežnju o javnih naročilih leta 2014. Direktiva o javnih naročilih se v skladu z njenim členom 1(2) uporablja samo za pridobitve, ki jih izvedejo javni naročniki, in ne more določiti zavezujočega režima za storitve splošnega gospodarskega pomena, saj te zadevajo naloge, ki jih podjetje izvaja v imenu oblasti. Torej bi bile zahteve na podlagi predpisov o javnem naročanju v nasprotju z njihovo temeljno direktivo. V svežnju o javnem naročanju iz leta 2014 so bile prvič urejene tudi koncesije, kar pa ne pomeni, da bi lahko storitve splošnega gospodarskega pomena spadale v ta sistem. Koncesija pomeni, da podjetje po dodelitvi koncesije prevzame vsa tveganja, kar se močno razlikuje od storitev splošnega gospodarskega pomena, pri katerih oblasti krijejo dodatne stroške, povezane z izvajanjem storitve, s čimer se tveganje močno zmanjša. Ta sistem bi veljal le, če bi oblast za storitve splošnega gospodarskega pomena uporabila koncesijsko ureditev. V tem primeru pa ne bi bil vključen element pomoči, saj bi celotno tveganje nosil izbrani izvajalec. Torej se za storitve splošnega gospodarskega pomena ne uporabljajo niti pravila o javnem naročanju niti pravila o koncesijah. S pravnega vidika lahko okvir od držav članic zahteva le, da pri izboru izvajalcev, zlasti iz zasebnega sektorja, po potrebi uporabljajo načeli preglednosti in enakega obravnavanja, ta zahteva pa ne more biti zavezujoča. Zato EESO poziva Komisijo, naj pregleda točko 19 okvira in ustrezno upošteva nove pravne zahteve v zvezi z javnim naročanjem in koncesijami.

4.5

Čeprav je v točki 22 okvira zapisano, da se lahko nadomestilo določi na podlagi pričakovanih stroškov in prihodkov ali dejansko nastalih stroškov in prihodkov, Komisija pogosto zahteva, da se zneski nadomestila določijo vnaprej. Ta način izračunavanja, ki oblastem preprečuje, da bi nadomestilo zagotovile naknadno glede na dejanske neto stroške, se zdi neupravičeno vmešavanje, ki bi lahko povzročilo nerešljive težave. Izvajalcu bi lahko v primeru, da predhodno določeni zneski ne bi pokrili neto stroškov, sistematično primanjkovalo sredstev. Poleg tega bi oblasti, ki bi zagotovile dodatno podporo za odpravo te vrzeli, načeloma tvegale morebitne kazni zaradi kršitve pogojev, določenih v odločbi o odobritvi. Praksa Komisije te neskladnosti večinoma ne upošteva, razen v primerih, ko nanjo opozori upravičenec. Čeprav se zdi metodologija za predhodni izračun nadomestila primerna, tako določeni začasni zneski ne bi smeli biti zavezujoči. Izračun neto stroškov in ustreznega nadomestila je mogoče izvesti šele, ko so na voljo letni rezultati. EESO zato poziva Komisijo, naj zagotovi popolno doslednost in skladnost z drugim merilom iz zadeve Altmark, tako da metodologijo za predhodni izračun kombinira s polno uporabo naknadnega izračuna neto stroškov, razen če ustrezna oblast nadomestilo raje določi ob pooblastitvi.

4.6

Metoda NAC za izračun nadomestila temelji na predpostavki, da bi izbrani izvajalec brez obveznosti javne storitve svoje dejavnosti omejil in si prizadeval čim bolj povečati svoje prihodke. Tradicionalna metoda NAC bi pomenila, da izvajalec preneha izvajati vse dejavnosti, ki prinašajo izgubo. Znesek nadomestila za izvajalca storitev se opredeli na podlagi razlike med tem hipotetičnim potekom dogodkov in dejanskimi rezultati. Komisija je nedavno izrazila podporo pristopu na podlagi donosnosti in stroškov, pri katerem bi hipotetični potek dogodkov pomenil prenehanje dejavnosti, ki podjetju preprečujejo, da bi maksimiziralo svoje rezultate. Nadomestilo v tem primeru ne pokriva le dodatnih stroškov storitev splošnega gospodarskega pomena, temveč tudi manj učinkovite dejavnosti, čeprav prinašajo dobiček. Da bi se plačilo nadomestila omejilo, Komisija zahteva, da se tržne in nematerialne koristi, ki jih uživa izvajalec, odštejejo od nadomestila. Prednostna obravnava pristopa, ki temelji na donosnosti in stroških, v praksi povzroča razhajanja pri izvajanju enotnega načela in s tem ogroža pravno varnost. EESO priporoča, naj Komisija podpre oba pristopa in v zvezi z njima v okviru zagotovi dodatne smernice, saj ta sedaj ne vsebuje skoraj nobenih navodil glede oblikovanja ustreznega hipotetičnega poteka dogodkov.

4.7

Metoda razporejanja stroškov se zdi najprimernejša za večino storitev splošnega gospodarskega pomena, saj njen izračun temelji na razliki med stroški za izpolnjevanje obveznosti javne storitve in ustreznimi dohodki. Kljub temu morajo države članice pri uporabi te metode navesti razloge, zakaj niso uporabile metode NAC, ki sicer velja za obvezno. Metoda NAC zajema zapleteno in drago analizo, zaradi česar je pogosto treba uporabiti zunanje svetovalne storitve. Zato EESO priporoča, naj Komisija prizna popolno veljavnost zgoraj opisane metode, ki bi morala biti enakovredna metodi NAC, razen v primeru posebnih dejavnosti, kot so poštne storitve, pri katerih je ta metodologija obvezna v skladu s tretjo poštno direktivo.

4.8

Točka 32 okvira o prihodkih upravičeno zajema prekomerne dobičke, ustvarjene iz naslova posebnih ali izključnih pravic. V najnovejši praksi pa to zajema tudi prihodke iz splošnega zagotavljanja storitev, četudi ne izhajajo iz takšnih pravic, kar privede do napačnih ocen. Poudariti je treba, da splošna pokritost pomeni slabost, saj mora izbrani izvajalec zagotavljati storitev na določenem območju ne glede na nastale stroške. Tako bi bila načela Pogodbe kršena, če bi moral izvajalec, ki ustvarja dobiček pri izvajanju te storitve, s presežkom financirati druge obveznosti javne storitve, ki povzročajo izgube. EESO torej poziva Komisijo, naj to vprašanje pojasni in poudari razliko med posebnimi ali izključnimi pravicami, ki pomenijo prednost, katere koristi bi bilo treba upoštevati pri financiranju obveznosti javne storitve, in splošno pokritostjo, ki izbranega izvajalca postavlja v manj ugoden položaj.

4.9

Zmerni dobiček, kot je predviden v okviru, vzbuja nekatere pomisleke, ki jih je treba dodatno pojasniti. Čeprav okvir podpira uporabo notranje stopnje donosa, priznava neizogibne težave, ki se pojavljajo pri uporabi te metode. Tako v praksi Komisija primerja podjetja iz istega ali povezanega sektorja z uporabo standardnih meril donosnosti, kot sta donos lastniškega kapitala ali donos iz poslovanja. Vendar negotovost v zvezi s tem vprašanjem pogosto privede do različnih rezultatov. EESO zato predlaga, naj Komisija prizna vsa standardna in uveljavljena merila donosnosti, namesto da eno od njih določi kot obvezno. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi dodatna pojasnila glede standardov donosnosti in omogoči uporabo različnih standardov, namesto da se vsem državam članicam naloži določen standard.

4.10

Zahteva glede obvezne učinkovitosti iz točk 39 in 46 okvira se je izkazala za veliko oviro, tako za deležnike kot oblasti. Ker okvir ne ponuja nobenih navodil za izračun spodbud za učinkovitost, praksa Komisije omogoča zelo različne ocene in s tem ogroža načeli pravne varnosti in enakega obravnavanja. Zato EESO poziva Komisijo, naj dodatno pojasni alternativne načine za izračunavanje teh spodbud, katerih uporaba zaradi s tem povezane kompleksnosti ne bi smela biti zavezujoča.

V Bruslju, 6. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Zadeva T-106/95.

(2)  Zadeva C-53/00.

(3)  Zadeva C-280/00.

(4)  UL C 8, 11.1.2012, str. 15.

(5)  UL L 7, 11.1.2012, str. 3.

(6)  UL L 315, 3.12.2007, str. 1.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/52


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vpliv digitalizacije in robotizacije prometa na oblikovanje politik v EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/08)

Poročevalka:TBL

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Sklep plenarne skupščine

26. 1. 2017

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja v strokovni skupini

14. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

157/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Digitalizacija in robotizacija na področju mobilnosti ljudi in prevoza blaga obetata kar nekaj koristi za družbo, na primer boljšo dostopnost in priročnost za potnike, učinkovitost in produktivnost v logistiki, večjo prometno varnost in nižje emisije. Obstajajo pa tudi pomisleki v zvezi z varnostjo, zasebnostjo, delom in okoljem.

1.2

Tehnologija sicer ponuja neomejene možnosti, vendar napredek ne sme sloneti zgolj na tehnologiji, temveč mora biti usmerjen v ustvarjanje dodane vrednosti za družbo. Zato potrebujemo politično razpravo, pri čemer mora biti civilna družba ustrezno vključena v načrtovanje prometa, zlasti na velikih mestnih območjih.

1.3

Za uresničitev digitalnega prometa je treba najti rešitve za obstoječa ozka grla, potrebne pa so tudi povezane naložbe v prometne, telekomunikacijske in energetske sisteme, vključno z uvedbo tehnologije 5G, na omrežju TEN-T. Te dejavnosti bi morale biti podprte z instrumenti financiranja EU, kot so instrument za povezovanje Evrope, Evropski sklad za strateške naložbe in Obzorje 2020.

1.4

Digitalizacija in robotizacija prometa prinašata nove poslovne priložnosti tako za proizvodnjo kot za storitveni sektor, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, in bi lahko za EU pomenili konkurenčno prednost. EESO zato poziva k oblikovanju ugodnega in spodbudnega poslovnega okolja, ki bi bilo odprto za nove poslovne modele in spodbujalo razvoj evropskih digitalnih platform.

1.5

Digitalizacija in robotizacija prometa bosta korenito spremenili naravo dela in povpraševanje po kompetencah. EESO poudarja, da je treba te strukturne spremembe obravnavati z bolj pravičnim in nemotenim prehodom ter odpravljanjem vrzeli pri kompetencah, hkrati pa tudi ustrezno spremljati napredek. Socialni dialog ter obveščanje delavcev in posvetovanje z njimi so ključni v procesu prehoda. Države članice se morajo s prilagoditvijo izobraževalnih sistemov odzvati na potrebe po novih kompetencah.

1.6

Za digitalizacijo in robotizacijo prometa so potrebni ustrezna razpoložljivost, dostopnost in prost pretok podatkov, ki jih je treba hkrati ustrezno zaščititi. Treba je tudi okrepiti zmogljivosti na področju kibernetske varnosti in se lotiti vprašanja odgovornosti, da se bo mogoče odzvati na novo dogajanje.

1.7

EESO poudarja intermodalnost digitalnega prometa, ki je umeščena v središče prometne strategije EU. Kaže tudi na tesno povezanost z drugimi področji politik, kot so enotni digitalni trg, energija, industrijski razvoj, inovacije in kompetence. Cilji in zahteve na področju blaženja podnebnih sprememb so eno od gonil digitalnega prometa, zato so močno povezani tudi okoljsko trajnostjo.

2.   Ozadje in aktualni trendi

2.1

Digitalizacija je vse bolj prisotna na vseh področjih družbe in gospodarstva, promet pa pri tem pogosto služi kot primer. S tem mnenjem na lastno pobudo želimo razvoj in vpliv digitalizacije in robotizacije prometa obravnavati z vidika družbe kot celote, vključno s podjetji, delavci, potrošniki in državljani na splošno, ter predstaviti stališče EESO o tem, kako bi bilo treba ta razvoj vključiti v oblikovanje politik v EU, da bi lahko izkoristili priložnosti in ustrezno obvladovali tveganja.

2.2

Na trgih in tudi na različnih področjih politik v državah članicah in v EU je dogajanje že zelo razgibano. Tudi EESO je to temo že obravnaval v svojih mnenjih, denimo o prihodnosti avtomobilske industrije (1), o evropski strategiji o kooperativnih inteligentnih prometnih sistemih – C-ITS (2) in o umetni inteligenci (3).

2.3

Digitalizacija prometa poteka v več oblikah. V vozilih, zrakoplovih in ladjah se digitalne informacije trenutno uporabljajo na različne načine, kar vključuje tehnologijo in storitve v pomoč pri vožnji avtomobilov, nadzoru železniškega prometa, letalstvu in upravljanju ladijskega prometa. Še eno od področij, kjer se digitalizacija redno uporablja, so informacije o potnikih in tovoru. Poleg tega se v logistiki tovornega prometa roboti pogosto uporabljajo pri dejavnostih na terminalih.

2.4

Z nadaljevanjem avtomatizacije in robotizacije se odpirajo nove priložnosti za prevoz blaga in ljudi kakor tudi za raznorazne oblike spremljanja in nadzora. Virtualni oziroma programski roboti so pri tem osrednjega pomena, saj omogočajo obširnejšo rabo in povezovanje različnih informacijskih sistemov, tako da ti delujejo kot ena interoperabilna enota.

2.5

Avtomatizacija prometa je povezana z razvojem prevoznih sredstev, ki so v interakciji s človekom ter tudi z infrastrukturo in drugimi zunanjimi sistemi. Vozila, ladje in sistemi zračnega prostora, ki delujejo brez voznika oziroma posadke in so v celoti avtonomni, tj. delujejo neodvisno, pomenijo končno postajo v tem razvoju.

2.6

Samovozeče avtomobile trenutno razvija in v praksi preizkuša več proizvajalcev. V številnih mestih so že uvedli samovozeče podzemne vlake, potekajo pa tudi preizkusi samovozečih avtobusov in samodejne vožnje tovornjakov v konvojih. V hitrem porastu je raba brezpilotnih zrakoplovnih sistemov oziroma brezpilotnikov, razvijajo se celo daljinsko vodene in avtonomne ladje. Poleg razvoja vozil, zrakoplovov in ladij se proučujejo nove vrste infrastrukturnih rešitev in sistemov za nadzor prometa.

2.7

Čeprav gre razvoj v smer avtonomnega prometa brez voznika oziroma posadke, osnovni gradniki še vedno temeljijo na ljudeh kot glavnih udeležencih. Ko bo v celoti avtonomen promet brez voznika oziroma posadke postal resničnost, bo njegov vpliv tudi najbolj viden. Napovedi, kdaj se bo to zgodilo, se zelo razlikujejo, vendar se je pomembno pripraviti za prihodnost in pravočasno sprejeti potrebne odločitve.

2.8

Digitalizacija potnikom in drugim uporabnikom prevoza omogoča, da prek digitalnih platform izkoristijo nov koncept mobilnosti kot storitve.

2.9

S stalnim razvojem mobilnosti kot storitve se skuša bolje odgovoriti na tržno povpraševanje, saj se pri tem povezujejo sistemi za rezervacijo, nakup in plačilo v prevoznih verigah in zagotavljajo sprotne informacije o voznih redih, vremenu in prometnih razmerah ter o razpoložljivih prevoznih zmogljivostih in rešitvah. Mobilnost kot storitev je torej uporabnikov digitalni vmesnik do prevoza, hkrati pa se želi z njo optimizirati uporabo prevoznih zmogljivosti.

2.10

Predvsem hiter razvoj tehnologije, kot so velepodatki, računalništvo v oblaku, mobilna omrežja 5G, tipala, robotika in umetna inteligenca – zlasti njene zmožnosti učenja, kot sta strojno učenje in globoko učenje –, najbolj spodbuja razvoj na področju digitalnega in avtomatiziranega prometa.

2.11

Vendar je jasno, da nadaljnji uspeh ni možen, če napredek sloni zgolj na tehnologiji. Najbolje bi bilo, če bi razvoj temeljil na potrebah družbe. Po drugi strani državljani pogosto težko prepoznajo priložnosti, ki jih ponuja nov razvoj.

3.   Vpliv na prometni sistem

3.1

Z digitalnim razvojem se ustvarjajo pogoji za intermodalnost, kar prispeva k sistemskemu pristopu v prometu. To tudi pomeni, da ima siceršnja infrastruktura v prometnem sistemu več novih elementov.

3.2

Kljub temu ostajajo temelji sistema nespremenjeni: ceste, železnice, pristanišča in letališča. Poleg teh temeljnih elementov je potrebna napredna digitalna infrastruktura, ki vključuje kartografske sisteme in sisteme za določanje položaja, različne vrste tipal za ustvarjanje podatkov, strojno in programsko opremo za obdelavo podatkov ter mobilne in širokopasovne povezave za razširjanje podatkov. K digitalni infrastrukturi sodijo tudi avtomatizirani sistemi za upravljane in nadzor prometa.

3.3

Glede na to, da digitalna in digitalizirana infrastruktura deluje na elektriko, in glede na součinkovanje pametnih elektroenergetskih omrežij in električnih vozil je elektroenergetska infrastruktura ravno tako ključni element prometna sistema. Za dostop do prometnih informacij ter rezervacijo in plačilo mobilnostnih storitev pa so navsezadnje potrebne tudi nove storitve in infrastruktura. V sistemu je tako vse od fizične infrastrukture do fizičnih storitev prevoza povezano z različnimi digitalnimi elementi.

3.4

Kljub hitremu napredku še vedno obstaja več ozkih grl, ki zavirajo napredek pri digitalnih prometnih sistemih in jih je zato treba odpraviti. To so na primer pomanjkljivi in slabo dostopni podatki, neobstoj hitrih internetnih povezav ter tehnične omejitve pri tipalih in sprotnem določanju položaja.

3.5

EESO poziva k naložbam v tehnologijo in infrastrukturo, ki bosta osnova za vzpostavitev digitalnega prometa, zlasti v sisteme za upravljanja in nadzor prometa; SESAR (raziskovalni program za upravljanje zračnega prometa v okviru enotnega evropskega neba) in ERTMS (evropski sistem za upravljanje železniškega prometa) sta zrela projekta, vendar je zanju na voljo občutno premalo finančnih sredstev, medtem ko je treba VTMIS (sistem spremljanja in obveščanja za ladijski promet) in C-ITS (kooperativni inteligentni prometni sistemi) še razviti. Poleg tega je treba na osrednjem omrežju TEN-T zagotoviti povezljivost 5G. Pri instrumentih financiranja EU, kot so instrument za povezovanje Evrope, Evropski sklad za strateške naložbe in Obzorje 2020, bi morale biti te dejavnosti prednostno obravnavane.

3.6

Pomembno je poskrbeti za interoperabilnost digitalnih sistemov, da bo mogoče čezmejno povezovanje tako doma kot na mednarodni ravni. EU bi si morala prizadevati, da bi imela na tem področju vodilno vlogo in določala standarde.

3.7

EESO poudarja, da z digitalizacijo ne odpade potreba po naložbah v osnovno prometno infrastrukturo, četudi omogoča optimizacijo obstoječih zmogljivosti. Poleg tega v prehodnem obdobju deloma avtomatizirana in popolnoma avtonomna vozila in plovila soobstajajo, kar je treba upoštevati pri cestni in pomorski infrastrukturi. V letalstvu se z uporabo brezpilotnikov ravno tako pojavljajo novi izzivi.

3.8

EESO poziva, naj se na ravni EU in mednarodno v okviru Mednarodne organizacije civilnega letalstva razvijejo sistemi za upravljanje prometa brezpilotnikov in skupna pravila zanje. Poleg tega mora Mednarodna pomorska organizacija razviti pravila, ki bodo omogočila razvoj in uvajanje daljinsko vodenega in avtonomnega ladijskega prometa, tudi v pristaniščih.

4.   Vpliv na podjetja in inovacije

4.1

Z digitalizacijo in robotizacijo se povečujejo učinkovitost, produktivnost in varnost tovornega prometa ter njegove logistike. Avtomatizacija in robotika, storitve za mobilnost državljanov, rešitve za učinkovitejšo logistiko in digitalizacija celotnega prometnega sistema pomenijo nove poslovne priložnosti tudi za proizvodnjo in storitveno panogo. To drži tako za velika kot za mala in srednje velika podjetja, vključno z zagonskimi.

4.2

Glede na to, da so podjetja iz EU vodilna na številnih področjih, povezanih z digitalnim prometom, bi lahko ravno na tem področju razvili konkurenčno prednost. Zunaj EU je razvoj digitalnega in avtonomnega prometa zelo dinamičen, zato mora EU okrepiti svoja prizadevanja na področju inovacij, infrastrukture in dokončanja enotnega trga ter tudi prilagoditi pravni okvir novim pogojem poslovanja.

4.3

Potrebna je tudi odprtost za razvoj in uvajanje novih poslovnih modelov, ki temeljijo na digitalnih platformah. Za lažje ustanavljanje evropskih platform je treba zagotoviti, da so vzpostavljeni spodbudni in podporni pogoji, pa tudi da ureditveni okvir podjetjem omogoča enake pogoje.

4.4

Tako kot v marsikaterem drugem sektorju tudi digitalizacija in robotizacija prometa temeljita predvsem na upravljanju podatkov. V poslovnem smislu je mogoče podatke obravnavati kot produkcijski faktor ali surovino, pri kateri se dodana vrednost ustvarja z njeno obdelavo in dodelavo. Zato je prost pretok podatkov bistvenega pomena. EESO zato poziva k učinkovitim rešitvam, s katerimi bi odpravili težave z dostopnostjo, interoperabilnostjo in prenosom podatkov, a hkrati poskrbeli za ustrezno zaščito podatkov in zasebnost.

4.5

Po mnenju EESO je pomembno, da se vsem uporabnikom omogoči prost in lažji dostop do velepodatkov o prometu in infrastrukturi, ki nastanejo v javnem sektorju. Poleg tega je treba pojasniti upravljanje neosebnih podatkov, zlasti tistih, ki jih ustvarijo tipala in pametne naprave, in zanj določiti pravila. V zvezi s presojo vprašanja dostopnosti in ponovne uporabe podatkov je smiselno poudariti, da sami podatki običajno ne pomenijo konkurenčne prednosti, temveč ta nastaja na podlagi orodij, sredstev za inovacije in tržnega položaja, ki omogočajo njihovo dodelavo.

4.6

Za razvoj in pridobivanje izkušenj z digitalnim in avtonomnim prometom je treba olajšati preizkušanje in poskusno uvajanja novih tehnologij ter konceptov. Za to so potrebni delujoči inovacijski in poslovni ekosistemi, ustrezna preizkuševališča in spodbuden ureditveni okvir. EESO poziva pristojne organe, naj namesto podrobnih pravil in zahtev, ki zavirajo razvoj, sprejmejo pristop, ki spodbuja inovacije.

5.   Vpliv na zaposlovanje, delo in kompetence

5.1

Digitalizacija in robotizacija prometa seveda na delo vplivata enako kot na druga področja. Novi koncepti in procesi lahko povzročijo izgubo delovnih mest, obenem pa lahko z novimi izdelki in storitvami nastanejo nova.

5.2

Do največjih sprememb lahko pride v samem sektorju prometa in logistike, vendar je lahko vpliv na zaposlovanje viden tudi v sorodnih proizvodnih sektorjih, pa tudi v dobavnih verigah in regionalnih grozdih.

5.3

Z uvajanjem prometa brez voznika oziroma posadke se bo zmanjšalo povpraševanje po prevoznem osebju. Enako bo vse večja uporaba robotike vplivala na fizično delo pri dejavnostih na terminalih. Nekatera delovna mesta bo mogoče nadomestiti z deli pri nadzoru in spremljanju, toda tudi število teh del se utegne sčasoma zmanjšati. Hkrati utegnejo nastati delovna mesta v drugih sektorjih, zlasti v sektorjih, povezanih z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, digitalnimi storitvami, elektroniko in robotiko. Z upadanjem števila del, ki vključujejo fizično in rutinsko delo, se povečuje pomen ustvarjalnih del in del, ki vključujejo reševanje problemov.

5.4

Zaradi spremenjene narave dela se občutno spreminja tudi tržno povpraševanje po kompetencah. Vse bolj so iskani visokousposobljeni strokovnjaki za kibernetiko, kot so razvijalci programske opreme. Po drugi strani je vse več potreb po praktičnih spretnostih, povezanih z uporabo robotov in delom v sodelovalnih sistemih človeka in robota. Poleg tega bodo strokovnjaki z obširnimi kompetencami pridobili na veljavi.

5.5

EESO poudarja, da je treba s pripravo strategij za bolj pravičen in nemoten prehod, zmanjšanje negativnih socialnih posledic in odpravljanje vrzeli pri kompetencah ustrezno obravnavati te strukturne spremembe, hkrati pa tudi ustrezno spremljati napredek. Socialni dialog ter obveščanje delavcev in posvetovanje z njimi na vseh ravneh so ključni v procesu prehoda.

5.6

Potrebe po usposabljanju in izobraževanju so takojšnje in dolgoročne. Države članice imajo pri tem odločilno vlogo, saj se morajo s prilagoditvijo izobraževalnih sistemov odzvati na potrebe po novih kompetencah; dobre prakse bi bilo treba deliti na evropski ravni. Močno je treba poudarjati naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, ob tem pa upoštevati, da povpraševanje po ustvarjanju novih rešitev zahteva široke kompetence, ki vključujejo izobraževanje na področju umetnosti in družboslovja.

6.   Vpliv na varnost in zasebnost

6.1

Zdi se, da se državljani povečini ne zavedajo, katere priložnosti prinašata digitalizacija in robotizacija, npr. v smislu dostopne in priročne mobilnosti. Hkrati se je izkazalo, da je največ pomislekov povezanih z dojemanjem varnosti in zasebnosti. Potrebujemo več znanja in komuniciranja o prednostih in slabostih, v načrtovanje prometa na lokalni ravni, zlasti na velikih mestnih območjih, pa mora biti ustrezno vključena civilna družba.

6.2

Napredna avtomatizacija brez dvoma omogoča večja prometno varnost, saj se zmanjša število človeških napak. Po drugi strani se pojavljajo nova varnostna tveganja, ki so posledica omejenih zmožnosti tipal pri prepoznavanju oblik, morebitnih okvar naprav, motenj internetne povezave in novih oblik človeških napak, kot so napake v programski opremi. Kljub temu se ocenjuje, da je končni učinek brez dvoma pozitiven.

6.3

Zaradi vse večjih skrbi v povezavi s kibernetsko varnostjo bo to področje eden od ključnih elementov prometne varnosti. Kibernetska varnost se nanaša na vozila, zrakoplove in ladje, pa tudi na infrastrukturo, ki se uporablja za njihovo podporo, upravljanje in nadzor.

6.4

Z uvajanjem in uporabo avtonomnega prometa brez voznika oziroma posadke se poraja tudi vprašanje o prometnih predpisih, zlasti v zvezi z etičnimi vidiki. Promet je čezmejne narave, zato bi bilo treba prometne predpise uskladiti na notranjem trgu, da bi jih nato lahko dodatno uskladili na mednarodni ravni.

6.5

Pri popolnoma avtonomnem prometu se pojavljajo tudi nova vprašanja o odgovornosti, kar se ravno tako odraža v razvoju sistemov zavarovanja. Upoštevajoč vlogo digitalnih sistemov in vključenost večjega števila akterjev, kot so proizvajalci in lastniki vozil ter upravljavci infrastrukture, bi lahko bila največji izziv dejanska ugotovitev odgovornosti v primeru nesreče. Zato bodo morda potrebne večje zmogljivosti za hranjenje podatkov, da bo mogoče ugotoviti okoliščine nesreče. EESO zato poziva Komisijo, naj za potrebe ugotavljanja odgovornosti prouči možne okvire za zbiranje podatkov in s tem povezane zahteve, vendar pri tem upošteva tudi potrebo po zasebnosti.

6.6

Zaradi zasebnosti in vse večjih potreb po podatkih so ljudje zaskrbljeni, da so nenehno pod nadzorom. Uporaba prepoznavanja oblik ravno tako vzbuja pomisleke glede zasebnosti. Na področju varstva osebnih podatkov se bo z letom 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, s čimer se želijo zagotoviti enotna pravila za celotno EU. EESO, ki je v prejšnjih mnenjih izpostavil pomen varstva zasebnosti in podatkov, poudarja, da bi bilo treba podatke uporabljati samo za obratovanje sistema in jih ne bi smeli hraniti za druge namene.

7.   Vpliv na podnebje in okolje

7.1

Podnebni in okoljski vidiki prometa so odvisni od več dejavnikov. Izboljšanje energijske učinkovitosti vozil, zrakoplovov in ladij je eden od ključnih ukrepov za zmanjšanje emisij. Energijska učinkovitost je običajno povezana z avtomatizacijo delovanja in nadzornimi sistemi.

7.2

Emisije je mogoče pomembno zmanjšati tudi z nadomeščanjem fosilnih goriv z nizkoogljičnimi, električno energijo ali vodikom. Uporaba električnih vozil in uvajanje pametnih elektroenergetskih omrežij sta tesno povezana z avtomatizacijo prometa, čeprav gre za ločen proces.

7.3

Ukrepi, ki povečujejo pretok prometa, imajo pomembno vlogo tudi pri zniževanju emisij. Digitalizacija in avtomatizacija omogočata tekoč promet in učinkovite večmodalne prometne verige. Zato je promet bolj učinkovit, večja je tudi energijska učinkovitost, zmanjšajo pa se poraba goriva in emisije. Zato sta kakovostna infrastruktura in tekoče prehajanje mej ravno tako izjemnega pomena. Tudi načrtovanje rabe tal in urbanizem vplivata na prometne potrebe in tokove.

7.4

Vplivi na okolje so povezani ne le s samim prometom, ampak ravno tako z življenjskim ciklom vozil, zrakoplovov in ladij od proizvodnje do konca življenjske dobe. Vračanje proizvodnje v domače države in vpeljevanje krožnega gospodarstva sta pojava, ki prispevata k zmanjšanju učinkov življenjskega cikla.

7.5

Avtonomni promet lahko zaradi večje priročnosti za potnike privede do obsežnejše rabe zasebnih avtomobilov. Po drugi strani naj bi se zaradi souporabe avtomobilov in uporabe javnega prevoza število zasebnih avtomobilov zmanjšalo. Izbire potrošnikov bodo zato odločilno vplivale na prihodnost mobilnosti, nanje pa je mogoče vplivati s ponujanjem priročnih možnosti za načrtovanje poti, ki ljudi spodbujajo k okolju prijaznim odločitvam. Na vedenje potrošnikov je mogoče vplivati tudi z ustreznimi cenovnimi spodbudami.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Informativno poročilo posvetovalne komisije za spremembe v industriji (CCMI) v EESO Avtomobilska industrija, CCMI/148; CCMI je mnenje sprejela 30. januarja 2017.

(2)  Mnenje EESO Kooperativni inteligentni prometni sistemi, TEN/621 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(3)  Mnenje EESO Umetna inteligenca, INT/806 (še ni objavljeno v Uradnem listu).


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/58


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zunanja razsežnost socialnega gospodarstva

(mnenje na lastno pobudo)

(2017/C 345/09)

Poročevalec:

Miguel Ángel CABRA DE LUNA

Sklep plenarne skupščine

22. 9. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za zunanje odnose

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

8. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

129/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Socialno gospodarstvo je pomemben akter, ki prispeva k doseganju ciljev vseh evropskih politik z zunanjo razsežnostjo: zunanje in varnostne politike, trgovinske politike, sosedske politike, politike o podnebnih spremembah, politike razvojnega sodelovanja in trajnostnega razvoja. Kljub temu pa ta sektor ne more razviti vsega svojega potenciala in doseči največjega možnega učinka, saj na evropski in nacionalni ravni ni ustreznega regulativnega okvira.

1.2

Instrument partnerstva (1) za sodelovanje s tretjimi državami, ki je namenjen razvitim državam in državam v razvoju, lahko s spodbujanjem konkurenčnosti, inovacij in raziskav pomeni priložnost za socialno gospodarstvo v EU v procesu njegove internacionalizacije.

1.3

EU ima pomembno vlogo v boju za izkoreninjenje revščine ter spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja po vsem svetu, kar se odraža v agendi EU za obdobje po letu 2015 in sprejetju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030.

1.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) z zadovoljstvom pozdravlja pomen, ki ga Svet v agendi za obdobje po letu 2015 pripisuje socialni ekonomiji „za ustvarjanje delovnih mest in trajnostni razvoj“, saj odpira nove možnosti za spodbujanje socialnega gospodarstva v njegovi zunanji razsežnosti (43. točka agende za obdobje po letu 2015), vendar obžaluje, da Komisija socialnega gospodarstva ni vključila v predlog o novem soglasju o razvoju.

1.5

Vidni poslovni uspehi v različnih državah zunaj EU kažejo, da je socialno gospodarstvo v svojih različnih pojavnih oblikah zelo prisotno v vsakdanjem življenju in proizvodnji širom Afrike, Amerike in Azije ter da bistveno prispeva k izboljšanju pogojev za življenje in delo milijonov ljudi.

1.6

Med različnimi poslovnimi oblikami socialnega gospodarstva, ki so prisotne v navedenih regijah, med drugim izstopa vodilna vloga zadrug in vzajemnih družb, ki so zelo razširjene in se ukvarjajo s kmetijsko proizvodnjo, financami in mikrofinancami, oskrbo s čisto vodo, stanovanjsko politiko, zaposlovanjem invalidov, zmanjšanjem neformalnega dela s pobudami kolektivnega podjetništva v socialnem gospodarstvu, vključevanjem mladih na trg dela in emancipacijo žensk, ki imajo vse pomembnejšo vlogo v produktivni dejavnosti zadrug in vzajemnih družb.

1.7

Poleg zadrug, družb vzajemne pomoči in drugih podobnih podjetij v socialnem gospodarstvu na osnovi partnerstva imajo pomembno vlogo nepridobitne organizacije, društva in fundacije – t. i. nevladne organizacije, ki so sestavni del socialnega gospodarstva v okviru tretjega sektorja, tj. družbenega delovanja, in med drugim izvajajo storitve socialne pomoči, zdravstva in izobraževanja ter celo podpirajo podjetniške pobude v obliki socialnega gospodarstva med lokalnim prebivalstvom.

1.8

Komisija je priznala pomembno vlogo, ki jo imajo lahko podjetja socialnega gospodarstva pri razvoju krožnega gospodarstva s svojim „ključnim prispevkom“ (2). V Evropi je veliko primerov dobre prakse na tem področju, na katerem imajo lahko podjetja socialnega gospodarstva pomembno vlogo pri naložbah v obnovljive vire energije v Afriki, predvidenih v evropskem načrtu za zunanje naložbe. Podjetja socialnega gospodarstva vidno prispevajo k trajnostni gospodarski rasti in zmanjšujejo njene negativne okoljske vplive.

1.9

Z izjemo etičnega bančništva tradicionalni finančni instrumenti za podjetja socialnega gospodarstva ne delujejo – zanje so potrebni posebej prilagojeni instrumenti. Zato EESO obžaluje, da podjetja socialnega gospodarstva kljub nesporni vlogi pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in socialno-ekonomskega pomena niso sistematično upoštevana kot posebej priznan akter v programih za spodbujanje internacionalizacije in podjetništva zunaj Unije ter programih za razvojno sodelovanje EU. Niti evropski načrt za zunanje naložbe niti Evropski sklad za trajnostni razvoj (EFSD) ne predvidevata posebnega financiranja za podjetja in organizacije socialnega gospodarstva.

1.10

Obnovitev Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja bo na primer vplivala na več kot 100 afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), v katerih živi milijarda in pol ljudi. Sporazum o partnerstvu iz Cotonouja bo obnovljen leta 2020, pogajanja pa se morajo začeti najpozneje avgusta 2018. Presenetljivo je, da v sporočilu o tej temi, ki temelji na agendi 2030 Združenih narodov in globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko, med nedržavnimi akterji, sodelujočimi v partnerstvu, ni navedeno socialno gospodarstvo. Zajeto je v generični navedbi civilne družbe, ekonomskih in socialnih partnerjev ter zasebnega sektorja (točka 4.3.3 sporočila).

Glede na vse to je treba poudariti naslednje:

1.11

Trgovinska politika je eden od stebrov zunanjega delovanja EU. Organizirana civilna družba sodeluje v različnih sporazumih EU z drugimi državami in regijami sveta (trgovinskih sporazumih, sporazumih o partnerstvu in sporazumih o gospodarskem partnerstvu) prek skupnih posvetovalnih odborov in notranjih svetovalnih skupin, določenih v teh sporazumih. EESO priporoča, da se prisotnost socialnega gospodarstva, ki je že del mnogih od teh, razširi in postane njihov stalni del.

1.12

Tako Evropski sklad za trajnostni razvoj kot EIB morata sodelovati pri vzpostavitvi posebnega finančnega ekosistema za podjetja socialnega gospodarstva, kakor je v svojem mnenju že pozval EESO (3). Poleg tega morajo programi za tehnično pomoč in razvojno sodelovanje evropskega načrta za zunanje naložbe upoštevati krepitev sodelovalnih digitalnih platform. Digitalno gospodarstvo odpira nova področja za delovanje in razvoj podjetij socialnega gospodarstva. Sodelovalno gospodarstvo tako omogoča oblikovanje nepridobitnih platform (sodelovalnih platform) in razvoj dejavnosti, ki so pomembne za zunanjo razsežnost socialnega gospodarstva, kot so sodelovalna proizvodnja, skupinsko financiranje (crowdfunding in posojila enakovrednih partnerjev), sodelovalno upravljanje in sodelovalno učenje. Učenje s pomočjo sodelovalnih platform je lahko pomembno za izobraževanje socialnih podjetnikov na terenu v sosednjih državah in na jugu, kar bo okrepilo strukturni človeški kapital v teh državah.

1.13

EESO podpira priporočilo skupine strokovnjakov za socialno podjetništvo (GECES) za okrepitev vloge podjetij socialnega gospodarstva v zunanji politiki EU. V tem smislu morata Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje uskladiti svoje politike in pobude za:

dodelitev neposrednega in posrednega financiranja podjetjem socialnega gospodarstva v tretjih državah, skupaj z zadevnimi vladami in organizacijami, ki podpirajo socialno gospodarstvo;

vzpostavitev konkretnega sodelovanja z drugimi svetovnimi partnerji ter inovacijskimi in investicijskimi skladi za povečanje učinka njihovih programov.

1.14

Komisija in socialno gospodarstvo bi morala podpirati vključenost skupin G-20 in G-7 v spodbujanje posebnih politik za podpiranje socialnega gospodarstva (kakor je navedeno v vključujočem poslovnem okviru skupine G-20), ki upoštevajo različnost vrednot, načel in namenov teh organizacij (priporočilo št. 12 GECES).

1.15

Z gospodarsko diplomacijo bi bilo treba spodbujati vlogo socialnega gospodarstva v mednarodnih forumih (UNTFSSE, ILGSSE, G-20, G-7, Mednarodna organizacija dela itd.) in sodelovanje z mednarodnimi finančnimi organizacijami.

1.16

EU mora zagotavljati, da podjetja socialnega gospodarstva pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih v primerjavi z drugimi podjetji ne bodo diskriminirana, in odstraniti netarifne ovire, ki dejansko povzročajo to diskriminacijo.

1.17

Evropski instrument sosedstva in drugi finančni instrumenti morajo sistematično prispevati k spodbujanju socialnega gospodarstva pri pristopnih pogajanjih držav kandidatk za članstvo v EU in z drugimi sosednjimi državami, s katerimi so sklenjeni preferencialni sporazumi.

1.18

Komisija mora okrepiti svojo vodilno vlogo na področju mednarodnega sodelovanja ter podpiranja in priznavanja podjetij socialnega gospodarstva kot glavnega zasebnega akterja pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja in kot dela zunanje agende EU. V ta namen bi bilo treba uskladiti dejavnosti različnih služb Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje ter vzpostaviti programe skupnih ukrepov razvojnega sodelovanja z drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami, kot so Svetovna banka, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Afriška razvojna banka, Azijska razvojna banka ter drugi javni in zasebni subjekti, ki iščejo večstranske naložbe, tudi lokalne, da bi ustvarili spodbude za delovanje teh načinov financiranja. Podjetja socialnega gospodarstva morajo nujno postati učinkovit in splošno razširjen del „gospodarske diplomacije“ EU. Komisija mora okrepiti sodelovanje na področju socialnega gospodarstva z mednarodnimi organizacijami (OZN, MOD, OECD itd.).

1.19

Komisija mora sektor socialnega gospodarstva izrecno vključiti kot poslovnega akterja EU v pobude za dostop do tretjih trgov in v vse programe razvojnega sodelovanja ter v izvajanje agende za obdobje po letu 2015. Pri tem mora določiti posebne kazalnike in cilje za zadruge ter druga podobna podjetja socialnega gospodarstva. Zlasti je pomembno, da Komisija in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve socialno gospodarstvo izrecno vključita kot enega od nedržavnih nosilcev v naslednji sporazum z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami ter v evropskem načrtu za zunanje naložbe in Evropskem skladu za trajnostni razvoj določita specifične vire financiranja za podjetja socialnega gospodarstva.

1.20

V okviru spremljanja in pregleda ciljev trajnostnega razvoja je treba predvideti redno poročilo o partnerskih politikah med državami in drugimi javnimi organi ter socialnim gospodarstvom, tudi zadrugami, saj imajo pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja ključno vlogo. Države pa je treba spodbujati, naj zbirajo podatke in statistiko.

1.21

Komisija mora v okviru platforme trajnostnih podjetij za Afriko olajšati vključitev socialnega gospodarstva v strukturirani dialog, ki ga bo spodbujala z zasebnim evropskim in afriškim sektorjem.

1.22

Komisija mora spodbujati prednostno podporo podjetij socialnega gospodarstva, ki so povezana s krožnim gospodarstvom in so precej uspešna v Evropi ter so lahko pomembni akterji trajnostne rasti v državah zunaj Evrope, saj lahko ustvarijo številna delovna mesta za mlade in ženske v lokalnem okolju.

1.23

Komisija in države članice morajo spodbujati sodelovanje, svetovanje in usklajevanje njihovega podjetniškega delovanja zunaj EU ter razvojnega sodelovanja z evropskimi in nacionalnimi predstavniškimi organizacijami socialnega gospodarstva, tudi partnerskih držav, in z mednarodnimi organizacijami socialnega gospodarstva, ki združujejo države osi sever-jug in jug-jug. EESO ponavlja svoj poziv (4) k vzpostavitvi Evropskega foruma civilne družbe za trajnostni razvoj za spodbujanje in spremljanje izvajanja Agende 2030. Glavni akterji bi bili Svet, Komisija, Parlament, predstavniške organizacije evropskega socialnega gospodarstva in ostala civilna družba.

1.24

Programi Komisije za tehnično pomoč in razvoj morajo vključevati sodelovanje mrež in predstavniških organizacij socialnega gospodarstva kot posrednikov in strateških akterjev pri izvajanju investicijskih programov in programov sodelovanja v sosednjih državah in državah v razvoju. Poleg tega morajo vladam pomagati pri spodbujanju ugodnega institucionalnega okolja za podjetja socialnega gospodarstva. Južnemu Sredozemlju in Balkanu je treba nameniti prednostno obravnavo.

1.25

Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje morata v tretjih državah spodbujati prepoznavanje različnih vrst podjetij socialnega gospodarstva in vzpostavitev ustreznega pravnega okvira, ki bo zajel vsa podjetja socialnega gospodarstva. Ker gre za kompleksen srednje- oziroma dolgoročni proces, se je treba osredotočiti na zadruge in vzajemne družbe, ki so razširjene po vsem svetu, imajo jasen pravni okvir, so močno prisotne v vseh panogah produktivnih dejavnosti ter imajo sistem vrednot in upravljanja, ki so zgled za celotno socialno gospodarstvo. Ravno zato veljajo za njegov temelj.

1.26

Za uresničitev ciljev tega mnenja EESO poziva Evropsko komisijo, naj čim prej uresniči svojo zavezo za okrepitev medsektorskega ozaveščanja na področju socialnega gospodarstva z ustreznim seznanjanjem svojih zadevnih generalnih direktoratov in delegacij Evropske unije v tretjih državah.

2.   Uvod

2.1

V skladu z globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko EU sta najpomembnejši prednostni nalogi varnost EU ter naložba v odpornost držav in družb vzhodno in južno od Evrope, vse do Osrednje Afrike. Pri izvajanju omenjenih prednostnih nalog in evropske sosedske politike ima lahko socialno gospodarstvo pomembno vlogo pri spodbujanju procesov vključujočega razvoja in trajnostne rasti.

2.2

Evropska sosedska politika, ki se nanaša na države vzhodne in južne Evrope, in njen finančni instrument, evropski instrument sosedstva, sta ključni element za spodbujanje odnosov s temi 16 državami, tj. 6 državami na vzhodu in 10 v južnem Sredozemlju. Za njihov razvoj je EU v obdobju 2014–2020 namenila 15,4 milijarde EUR.

2.3

Evropski načrt za zunanje naložbe bo prek Evropskega sklada za trajnostni razvoj v Afriki in sosednjih državah EU med letoma 2016 in 2020 spodbujal naložbe s prispevkom v višini 44–88 milijard EUR. Do naložbenih projektov bodo upravičeni organi javnega sektorja in vlagatelji iz zasebnega sektorja.

2.4

Mednarodna trgovina je eden od stebrov nove evropske strategije 2020 za bolj konkurenčno in ekološko Unijo. Sporazumi o prosti trgovini in naložbah, ki jih spodbuja EU, lahko pripomorejo k bolj dinamični gospodarski rasti v EU, če upoštevamo, da bo 90 % prihodnje svetovne rasti zunaj Evrope. EU bi morala zagotavljati, da podjetja socialnega gospodarstva pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih v primerjavi z drugimi podjetji ne bodo diskriminirana, in odstraniti netarifne ovire, ki dejansko povzročajo to diskriminacijo. Evropsko socialno gospodarstvo mora uporabiti omenjene sporazume za spodbujanje internacionalizacije svojih podjetij, tako na področju sosednjih držav vzhodno in južno od Evrope kot tudi drugod po svetu.

2.5

EU ima pomembno vlogo v boju za izkoreninjenje revščine ter spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja na svetovni ravni. Uradna razvojna pomoč, ki jo zagotavljajo EU in države članice, je leta 2015 (5) znašala 68 milijard EUR; njen delež presega polovico celotne svetovne razvojne pomoči.

2.6

Svet je na seji 26. maja 2015 potrdil stališče EU glede nove agende za razvoj po letu 2015 (Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015). Omenjeno agendo za obdobje po letu 2015 je EU zagovarjala septembra 2015 na zasedanju Generalne skupščine ZN, ki je odobrila Agendo 2030 za trajnostni razvoj. V tej agendi za obdobje po letu 2015 Svet poudarja „kako pomembna so mikro-, mala in srednja podjetja ter podjetja socialne ekonomije za ustvarjanje delovnih mest in trajnostni razvoj“ (točka 43).

3.   Podjetja in organizacije socialnega gospodarstva

3.1

Podjetja socialnega gospodarstva sestavlja veliko akterjev, ki imajo skupno identiteto ter načela in vrednote, zaradi katerih veljajo za svobodne in prostovoljne subjekte, z demokratičnimi in sodelovalnimi sistemi vodenja. Ustanavlja jih civilna družba, da bi predvsem na podlagi solidarnostnih meril odgovorili na potrebe posameznikov in družbenih skupin, ki jim pripadajo, in ne za to, da bi izplačevali dobičke vlagateljem kapitala (6). Poudariti je treba, da je Unesco nemške zadruge priznal kot nesnovno dediščino človeštva.

3.2

Akterje, ki sestavljajo socialno gospodarstvo, jasno opredeljujejo in določajo institucije EU, pa tudi njihovi akterji in znanstvena literatura. Izpostaviti velja resolucijo Evropskega parlamenta o socialni ekonomiji (2008/2250(INI)) z dne 25. januarja 2009, Priročnik za izdelavo satelitskih računov podjetij v socialni ekonomiji: zadruge in vzajemne družbe, ki ga je pripravila Evropska komisija (2006); mnenja EESO (7) in njegovo poročilo o socialni ekonomiji v Evropski uniji  (8). V skladu s temi dokumenti je sektor socialnega gospodarstva sestavljen iz različnih podjetij in subjektov, ki „dajejo prednost ljudem pred kapitalom, in vključujejo oblike organizacij, kot so zadruge, vzajemne družbe, fundacije in združenja ter novejše oblike socialnih podjetij“ (Sklepi Sveta Evropske unije z dne 7. decembra 2015 Spodbujanje socialnega gospodarstva kot ključnega gonila gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi) (9).

4.   Socialno gospodarstvo, evropska sosedska politika ter globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko

4.1

Socialno gospodarstvo ima lahko zelo pomembno vlogo v zunanjem delovanju EU. Zgodovina socialnega gospodarstva je zgodba o uspehu, ne samo v Evropi, temveč tudi v številnih sosednjih državah na jugu in širom Afrike. To je poudarila tudi Mednarodna organizacija dela v Priporočilu št. 193 z dne 20. junija 2002 o spodbujanju zadrug, ko jih je označila za enega od stebrov gospodarskega in družbenega razvoja, ki zaradi svojih vrednot in sistemov upravljanja spodbujajo zelo intenzivno sodelovanje vseh prebivalcev v tem razvoju, s čimer se krepijo stabilnost, zaupanje in socialna kohezija.

4.2

Komisija in Svet sta večkrat poudarila pomen zadrug in socialnega gospodarstva v zunanjem delovanju EU. Sporočilo Komisije z dne 12. septembra 2012 (Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov) tako poudarja vlogo zadrug, ki so pomembni akterji civilne družbe in „se zlasti zavzemajo za spodbujanje podjetništva in ustvarjanje delovnih mest z mobilizacijo skupnosti na osnovni ravni“. Svet v agendi za obdobje po letu 2015 socialnemu gospodarstvu pripisuje pomembno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in trajnostnem razvoju (43. točka agende za obdobje po letu 2015).

4.3

V skladu z globalno strategijo za zunanjo in varnostno politiko EU sta najpomembnejši prednostni nalogi varnost EU ter naložbe v odpornost držav in družb vzhodno in južno od Evrope, vse do Osrednje Afrike.

4.4

Evropska sosedska politika je ključni element za zagotavljanje prednostnih nalog, določenih v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije. V skladu s to strategijo je ena od prednostnih nalog zunanje politike vlaganje v odpornost držav in družb vzhodno in južno od Evrope, vse do Osrednje Afrike. To velja tako za države, ki so del evropske sosedske politike, kot druge države.

4.5

Utrditve odpornih držav v evropskem okolju, ki je prednostna naloga zunanje politike EU, ni mogoče zagotoviti brez močnih, povezanih in odpornih družb. Socialno gospodarstvo temelji na podjetjih, ki so jih ustvarili ljudje za ljudi, in je živahen izraz civilne družbe. Podjetja socialnega gospodarstva so rezultat državljanskih pobud kolektivnega podjetništva, ki vključujejo gospodarske in socialne cilje v okviru skupnega projekta, zaradi česar ljudje krojijo in prevzamejo odgovornost za lastno usodo ter si lahko zboljšajo življenjske pogoje in ohranijo upanje v prihodnost. To je najboljše jamstvo za utrditev odpornih držav v vzhodni Evropi in na jugu ter v drugih državah, ki so del evropske sosedske politike, kot drugih državah, kakor je poudarjeno v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko EU. To je tudi najboljše jamstvo za zagotovitev dolgoročne uspešnosti in trajnosti prve od petih velikih prednostnih nalog zunanjega delovanja EU, varnosti našega skupnega evropskega doma, ter s tem preprečitev procesov radikalizacije.

4.6

Zunanja razsežnost socialnega gospodarstva je lahko tudi zelo koristna za ustvarjanje delovnih mest s pravicami v državah z visokim deležem sive ekonomije in državah z gospodarskim modelom v tranziciji. Prav tako bi lahko preprečili zapiranje podjetij. Prevzeli bi jih sami delavci v pravni in organizacijski obliki zadruge.

5.   Socialno gospodarstvo ter trgovinska in naložbena politika EU

5.1

Trgovinska politika je eden od stebrov zunanjega delovanja EU. Organizirana civilna družba sodeluje v različnih sporazumih EU z drugimi državami in regijami sveta (trgovinskih sporazumih, sporazumih o partnerstvu in sporazumih o gospodarskem partnerstvu) prek skupnih posvetovalnih odborov in notranjih svetovalnih skupin, ki so določeni v teh sporazumih. EESO priporoča, naj se prisotnost socialnega gospodarstva, ki v nekaterih od njih že sodeluje, razširi in postane njihov stalni del, ter predlaga, naj to v okviru poglavij teh sporazumov o trajnostnem razvoju služi za izkoriščanje izkušenj socialnega gospodarstva za ustanavljanje podjetij z vrednotami in značilnostmi socialnega gospodarstva. Organizacije socialnega gospodarstva pa naj bodo redno vključene v sestavo notranjih svetovalnih skupin civilne družbe, predvidenih v teh poglavjih, in podjetniške delegacije, ki jih Komisija podpira v tretjih državah.

5.2

Prisotnost socialnega gospodarstva v skupnih posvetovalnih odborih in notranjih svetovalnih skupinah lahko pomaga okrepiti znanje, vezi in sodelovanje socialnega gospodarstva med različnimi regijami. To se na primer že dogaja med socialnim gospodarstvom v EU ter ustreznimi organizacijami v Latinski Ameriki in v južnem Sredozemlju.

5.3

Evropska sosedska politika je prek evropskega instrumenta sosedstva za doseganje svojih ciljev v obdobju 2014–2016 dodelila 15,4 milijarde EUR. Evropski načrt za zunanje naložbe (10), ki zagotavlja globalni okvir za povečanje naložb v Afriki in sosedskih državah EU, je lahko ustrezno orodje za spodbujanje socialnega gospodarstva na teh območjih.

5.4.

Novembra 2017 bo potekal 5. vrh med Afriko in EU, s katerim se bo preoblikovalo in okrepilo partnerstvo med Afriko in EU (11). Komisija mora v okviru platforme trajnostnih podjetij za Afriko olajšati vključitev socialnega gospodarstva v strukturirani dialog, ki ga bo spodbujala z zasebnim evropskim in afriškim sektorjem.

5.5

Komisija je priznala pomembno vlogo, ki jo imajo lahko podjetja socialnega gospodarstva pri razvoju krožnega gospodarstva s svojim „ključnim prispevkom“ (12). V Evropi je veliko primerov dobre prakse na tem področju, zlasti na področju obnovljivih virov energije.

5.6

Podjetja socialnega gospodarstva imajo lahko zaradi svojih značilnosti in vrednot pomembno vlogo pri naložbah v obnovljive vire energije v Afriki, predvidenih v evropskem načrtu za zunanje naložbe, saj zaradi konkurenčne prednosti, ki izhaja iz boljšega upravljanja virov in surovin ter lokalne povezanosti, prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest na lokalni ravni, zlasti med mladimi in ženskami. S prednostnim podpiranjem podjetij socialnega gospodarstva, povezanih s krožnim gospodarstvom, bo lahko gospodarska rast postala trajnejša, saj se bo njen negativni okoljski vpliv zaradi boljšega upravljanja virov ter manjšega izčrpavanja in onesnaženja zmanjšal.

5.7

Instrument partnerstva (13) za sodelovanje s tretjimi državami, ki je namenjen razvitim državam in državam v razvoju, lahko s spodbujanjem konkurenčnosti, inovacij in raziskav pomeni priložnost za socialno gospodarstvo EU v procesu njegove internacionalizacije.

5.8

Kakor je bilo že večkrat poudarjeno, finančni trg ni zasnovan tako, da bi podpiral razvoj podjetij socialnega gospodarstva. Tradicionalni finančni instrumenti ne delujejo za ta podjetja, ki potrebujejo posebej prilagojene instrumente. Zato je mogoče potencial podjetij socialnega gospodarstva uresničiti le, če se dostop do finančnih sredstev vključi v prilagojen in povsem integriran finančni sistem (14).

5.9

GECES je prav tako mnenja, da mora Komisija dodeliti „neposredno in posredno namensko financiranje za organizacije socialne ekonomije, vključno s socialnimi podjetji, pri tem pa [sodelovati] z vladami, podpornimi organizacijami in organizacijami za socialno financiranje“ (13. priporočilo iz Poročila GECES, Prihodnost socialnih podjetij in socialne ekonomije).

5.10

V tem smislu bi morali evropski instrument sosedstva in drugi finančni instrumenti sistematično prispevati k spodbujanju socialnega gospodarstva pri pristopnih pogajanjih držav kandidatk in z drugimi sosednjimi državami, ki so upravičene do privilegiranih sporazumov.

5.11

Komisija je pred kratkim zastavila nekatere zunanje pobude, na primer v okvirnem sporazumu o partnerstvu med Evropsko komisijo in Mednarodnim združenjem zadrug za spodbujanje zadružnega sektorja na svetovni ravni, ki se bo izvajal med letoma 2016 in 2020 prek programa, za katerega je namenjenih osem milijonov EUR. Kljub temu pa sta tako evropska sosedska politika kot globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko spregledali podjetja socialnega gospodarstva, saj jih nista izrecno vključili v zunanje politike in programe EU kot podjetniške akterje. Med znatnimi sredstvi, dodeljenimi evropskemu načrtu za zunanje naložbe in Evropskemu skladu za trajnostni razvoj, ni posebnih instrumentov financiranja za podjetja socialnega gospodarstva, ki niso predvideni niti pri ukrepih za internacionalizacijo v korist evropskim podjetjem.

5.12

Komisija in socialno gospodarstvo bi morala podpirati vključenost skupin G-20 in G-7 pri spodbujanju posebnih politik za podpiranje poslov ter vključujočih podjetij socialnega gospodarstva (kakor je navedeno v vključujočem poslovnem okviru skupine G-20), ki bolje upoštevajo različnost vrednot, načel in namenov teh organizacij, kot priporoča GECES (priporočilo št. 12).

5.13

Z gospodarsko diplomacijo je treba spodbujati vlogo socialnega gospodarstva v mednarodnih forumih (UNTFSSE, ILGSSE, G-20, G-7, Mednarodna organizacija dela itd.) in sodelovanje z mednarodnimi finančnimi organizacijami, kot je GSG (Global Social Impact Investment Steering Group), na primer z udeležbo na prireditvah o financiranju, ki jih organizira ILGSSE.

6.   Pomen socialnega gospodarstva za doseganje ciljev trajnostnega razvoja

6.1

Agenda OZN 2030 vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki temeljijo na treh stebrih – gospodarskem, socialnem in okoljskem. Pri njihovem doseganju ima socialno gospodarstvo zelo pomembno vlogo. Raznolikost akterjev, ki sestavljajo socialno gospodarstvo, in vključenih pravnih oblik otežuje pridobivanje zbirnih podatkov za ukrepe socialnega gospodarstva. Kljub temu razpoložljivi podatki zadrug, vzajemnih družb in drugih podobnih subjektov kažejo, da so socialno gospodarstvo in zlasti zadruge ključnega pomena za doseganje ciljev trajnostnega razvoja Agende 2030.

6.2

Zato je v okviru spremljanja in pregleda ciljev trajnostnega razvoja treba predvideti redno poročilo o partnerskih politikah med državami in drugimi javnimi organi ter socialnim gospodarstvom, tudi zadrugami, saj imajo pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja ključno vlogo. Države pa je treba spodbujati, naj zbirajo podatke in statistiko.

6.3

Zadruge imajo v velikem delu Afrike, Azije in Amerike ključno vlogo pri odpravljanju revščine in trajnostnem razvoju. To velja predvsem za hranilnice in kreditne zadruge ter kmetijske zadruge za proizvodnjo, oskrbo in trženje (vloga, ki jo poudarja FAO). V državah, kot so Tanzanija, Etiopija, Gana, Ruanda in Šrilanka, so hranilnice in kreditne zadruge izjemno pomembne za financiranje delovnih sredstev, obratnih sredstev ali trajnega potrošniškega blaga revnih oseb. Poleg tega prevzemajo zadruge omenjenih držav vodilno vlogo v emancipaciji žensk (15). V Afriki obstaja 12 000 hranilnih in kreditnih zadrug s 15 milijoni uporabnikov v 23 državah (16).

6.4

Zadruge in vzajemne družbe so zelo pomembne na področju zdravja po vsem svetu, tako v razvitih državah kot v državah v vzponu. Na svetu je več kot 100 milijonov družin, za katere skrbijo zdravstvene zadruge (17).

6.5

Eden od sektorjev, v katerem zadruge odločilno prispevajo k ciljem trajnostnega razvoja, je dostop do čiste vode in kanalizacija. V Boliviji (Santa Cruz de la Sierra) se nahaja največja zadruga za oskrbo s pitno vodo na svetu. S čisto in izjemno kakovostno vodo oskrbuje kar 1,2 milijona ljudi. Na Filipinih, v Indiji in v nekaterih afriških državah zadruge za oskrbo s čisto vodo oskrbujejo na deset tisoče domov. V nekaterih primerih so zadruge zvrtale vodnjake in ustanovile lokalne skupine za vzdrževanje. V Združenih državah Amerike je približno 3 300 zadrug, ki zagotavljajo vodo za pitje, požarno varnost, namakanje in odstranjevanje odplak (18).

6.6

Zadruge so izjemno učinkovito orodje za zagotovitev dostojnih bivalnih prostorov in izboljšanje slabih higienskih razmer v revnih četrtih. V Indiji je nacionalna zveza stanovanjskih zadrug skupaj z revnimi družinami v urbanih območjih podprla 92 000 stanovanjskih zadrug s 6,5 milijona članov in 2,5 milijona domov, v veliki večini za družine z nizkimi dohodki. V Keniji nacionalna zveza stanovanjskih zadrug spodbuja program za izboljšanje slabih higienskih razmer v revnih četrtih in organizira prebivalce v zadruge za dostop do dostojnih stanovanj (19).

6.7

Zadruge so dragocen instrument za zmanjšanje visoke stopnje neformalnega dela (50 % vseh delovnih mest na svetu), ki je vedno povezano z nedostojnimi pogoji življenja in dela. Kolektivne podjetniške pobude, povezane z zadrugami, prinašajo izjemno družbeno vrednost, ki dviguje dostojanstvo in življenjske pogoje za ljudi (dostojno delo), ter nudijo rešitev za model, ki ustvarja negotovost in neenakost. Podjetja socialnega gospodarstva imajo pomembno vlogo pri opolnomočenju najbolj ranljivih skupin, zlasti žensk, mladih in invalidov, saj ustvarjajo trajnostne prihodke in uspešne procese socialne inovacije.

6.8

Poleg zadrug in vzajemnih družb je treba poudariti vlogo nepridobitnih in nevladnih organizacij, ki so vse sestavni del socialnega gospodarstva v tretjem sektorju družbenega delovanja. Ti subjekti mobilizirajo precejšnje vire, vključno s storitvami prostovoljstva, ki jim omogočajo upravljanje socialnih, zdravstvenih, izobraževalnih in drugih storitev. Poleg tega v mnogih primerih spodbujajo pobude za socialno podjetništvo med lokalnim prebivalstvom.

6.9

Zgoraj navedene podjetniške izkušnje dokazujejo, da poslovni model socialnega gospodarstva temelji na sistemu vrednot in sodelovalnega upravljanja, zaradi česar je še posebej primeren za reševanje mnogih družbenih izzivov, opredeljenih v ciljih trajnostnega razvoja. Kakor je poudaril Evropski parlament, je „treba za večino socialnih težav najti rešitve na lokalni ravni, da bi se rešile konkretne okoliščine in težave“ (20). Izpostaviti je treba delo projektne skupine Združenih Narodov za socialno in solidarnostno gospodarstvo (UNTFSSE) pri spodbujanju socialnega in solidarnostnega gospodarstva na svetovni ravni ter pobude Cooperatives Europe in projekt ICA-EU o mednarodnem razvoju z zadrugami.

6.10

Zaradi močnih korenin v lokalnih skupnostih in prednostne naloge zadovoljevanja potreb ljudi se ta podjetja ne selijo, s čimer se učinkovito borijo proti upadanju števila prebivalcev na podeželju in prispevajo k razvoju prikrajšanih regij in občin (21). Odbor v zvezi s tem poudarja delo Svetovnega foruma socialnega gospodarstva (GSEF), ki se bo naslednjič sestal v EU (Bilbao, 2018).

6.11

Na ta način podjetniški model socialnega gospodarstva:

ustvarja bogastvo na podeželskih in manj razvitih območjih z oblikovanjem ekonomsko izvedljivih in trajnostnih podjetniških pobud in jih srednjeročno in dolgoročno podpira;

spodbuja in podpira podjetniške in izobraževalne zmogljivosti ter zmogljivosti poslovodenja socialno izključenih skupin in prebivalstva nasploh, tako da ustvarja programe sodelovanja na državni ravni;

oblikuje instrumente financiranja prek kreditnih in mikrokreditnih zadrug za zagotovitev dostopa do finančnih sredstev;

zagotavlja življenjske pogoje ranljivih skupin z izboljšanjem dostopa do hrane in osnovnih socialnih storitev, kot so zdravstvo, izobraževanje, stanovanja in čista voda;

omogoča zmanjšanje neformalnega dela s spodbujanjem kolektivnih podjetniških pobud, za katere so zadruge odličen instrument;

prispeva k trajnostni gospodarski rasti in tako zmanjšuje njene negativne okoljske vplive.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014.

(2)  COM(2015) 614 final, 2.12.2015.

(3)  Raziskovalno mnenje EESO o vzpostavitvi finančnega ekosistema za socialna podjetja (UL C 13, 15.1.2016, str. 152).

(4)  Mnenje na lastno pobudo EESO Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (UL C 34, 2.2.2017, str. 58).

(5)  Mnenje na lastno pobudo EESO Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (UL C 34, 2.2.2017, str. 58).

(6)  Načela in vrednote, ki temeljijo na zadružnih načelih Mednarodnega združenja zadrug (ICA) (Manchester, 1995).

(7)  Med drugim mnenje na lastno pobudo EESO o različnih oblikah podjetij (UL C 318, 23.12.2009, str. 22).

(8)  Poročilo Monzón-Chaves centra CIRIEC, 2012.

(9)  Delovni dokument iz leta 2011 o socialni in solidarnostni ekonomiji kot skupni poti do dostojnega dela (Social and solidarity economy: our common road towards Decent Work).

(10)  Sporočilo Komisije z dne 14. septembra 2016 (COM(2016) 581 final).

(11)  JOIN(2017) 17 final, 4.5.2017 (Za nov zagon partnerstva med Afriko in EU)

(12)  COM(2015) 614 final, 2.12.2015.

(13)  Uredba (EU) št. 234/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014.

(14)  Raziskovalno mnenje EESO o vzpostavitvi finančnega ekosistema za socialna podjetja (UL C 13, 15.1.2016, str. 152).

(15)  ICA-MOD.

(16)  B. Fonteneau in P. Develtere, African Responses to the Crisis through the Social Economy.

(17)  ICA-MOD.

(18)  Idem.

(19)  Idem.

(20)  Poročilo Evropskega parlamenta o socialni ekonomiji (2008/2250(INI)).

(21)  COM(2004) 18 final, točka 4.3 (Spodbujanje zadrug v Evropi).


III Pripravljalni akti

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

527. plenarno zasedanje EESO 5. in 6. julija 2017

13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/67


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2010/40/EU glede obdobja za sprejemanje delegiranih aktov

(COM(2017) 136 final – 2017/0060 (COD))

(2017/C 345/10)

Poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

Zaprosilo

Evropski parlament, 3. 4. 2017

Svet, 31. 3. 2017

Pravna podlaga

člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

124/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropsko ekonomsko-socialni odbor (EESO) se je seznanil s predlogom Komisije.

1.2

Odbor načeloma soglaša s tem predlogom in je zadovoljen z odločitvijo Komisije, da je podaljšanje pooblastila za določen čas z možnostjo nadaljnjega podaljšanja ustrezno, razen če temu nasprotujeta Svet in Parlament, saj je Odbor vedno podpiral to stališče.

2.   Namen predloga

2.1

Direktiva 2010/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 (1) o okviru za uvajanje inteligentnih prometnih sistemov v cestnem prometu in za vmesnike do drugih vrst prevoza (2) določa, da se specifikacije za ukrepe na štirih prednostnih področjih sprejmejo z delegiranimi akti.

2.2

S to direktivo je bilo na Komisijo preneseno pooblastilo za sprejemanje teh aktov za določeno obdobje, in sicer do 27. avgusta 2017. Od začetka veljavnosti te direktive so bili sprejeti štirje delegirani akti. Peti delegirani akt obravnava opravljanje storitev zagotavljanja večmodalnih potovalnih informacij po vsej EU.

2.3

Sedaj Komisija v okviru evropske strategije za kooperativne inteligentne prometne sisteme (3) (C-ITS) sodeluje s strokovnjaki držav članic pri vzpostavitvi zakonodajnega in tehničnega okvira za podporo uvajanju kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (ITS). Poleg tega je treba obravnavati še več drugih ukrepov s štirih prednostnih področij (4) direktive, kot so specifikacije in standardi za kontinuiteto in medobratovalnost storitev upravljanja prometa in tovora (prednostno področje II), specifikacije za druge ukrepe v zvezi z aplikacijami ITS na področju varnosti in varovanja cest (prednostno področje III) in opredelitev potrebnih ukrepov za vključitev različnih aplikacij ITS v odprto platformo v vozilu (prednostno področje IV).

2.4

Da bi lahko Komisija z delegiranimi akti sprejela nadaljnje specifikacije, je po njenem mnenju nujno potrebno podaljšanje pooblastila. Poleg tega bo morda potrebna posodobitev že sprejetih specifikacij, da bodo ustrezale tehnološkemu napredku ali izkušnjam, pridobljenim na podlagi njihove uporabe v državah članicah.

2.5

Komisija zato predlaga, da se pooblastilo podaljša za pet let od 27. avgusta 2017, nato pa s samodejnim podaljšanjem za nadaljnja petletna obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet temu podaljšanju nasprotuje. Edini namen obravnavanega predloga je torej podaljšanje pooblastila Komisije za sprejemanje delegiranih aktov za pet let in potem s samodejnim podaljšanjem za nadaljnja petletna obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet temu nasprotuje, medtem ko se cilji politike in področje uporabe direktive ITS ne spremenijo.

3.   Ozadje

3.1

Ta predlog Komisije je del širšega okvira njenega predloga uredbe (COM(2016) 799 final) o prilagoditvi številnih zakonodajnih aktov, v katerih je določena uporaba regulativnega postopka s pregledom, členoma 290 in 291 PDEU, o katerem je EESO že podal svoje mnenje (5). Ko se obdobja za sprejetje delegiranih aktov v različnih veljavnih zakonodajnih instrumentih končajo, je treba oceniti potrebo po podaljšanju prvotnega roka.

3.2

Komisija je navedla študije, ki jih je izvedla, da bi poudarila potrebo po podaljšanju pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov o specifikacijah v zvezi s ITS (po avgustu 2017), zlasti:

a)

poročilo o izvajanju direktive ITS iz oktobra 2014 (6);

b)

nedavno opravljena usmerjena posvetovanja s skupinami zainteresiranih strani, zlasti z evropskim odborom za ITS in s člani evropske svetovalne skupine za ITS.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO opozarja na svoja informativna poročila in mnenja o delegiranih aktih (7), ki jih je povzel v nedavnem mnenju o regulativnem postopku s pregledom (8), in na bistvene poudarke svojega stališča.

4.2

EESO meni, da je treba opredeliti vse elemente pooblastila, in sicer:

a)

cilje;

b)

točno vsebino;

c)

natančno področje uporabe;

d)

strogo omejeno trajanje.

4.3

Zlasti v zvezi s trajanjem EESO že od nekdaj zagovarja načelo natančno določenega časa, ki se lahko podaljša za enako obdobje, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih.

4.4

EESO ugotavlja, da je Komisija v tem predlogu natančno določila dodatno obdobje petih let od 27. avgusta 2017, ki se lahko nato samodejno podaljšuje za nadaljnja petletna obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet temu nasprotuje.

4.5

EESO s tem predlogom soglaša, saj meni, da zagotavlja tako pravno varnost kot tudi prožnost, ki omogoča upoštevanje tehnološkega razvoja in pravočasno sprejetje tehničnih, funkcionalnih in organizacijskih specifikacij, potrebnih za dobro delovanje ITS na področju cestnega prometa.

4.6

EESO prav tako meni, da je podaljšanje prenosa pooblastila Komisije ključnega pomena za skupno in usklajeno uvajanje medobratovalnih ITS v cestnem prometu in njihovo povezovanje z drugimi načini prevoza v Evropski uniji, zlasti glede na sporočilo COM(2016) 766 final (9).

4.7

Komisija mora med svojim pripravljalnim delom kljub temu opraviti ustrezna posvetovanja, tudi s strokovnjaki, ta posvetovanja pa morajo potekati v skladu z načeli, opredeljenimi v medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Da bi zagotovili enakopravno sodelovanje pri pripravi delegiranih aktov, morata Evropski parlament in Svet vse dokumente prejeti istočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa morajo imeti sistematičen dostop do srečanj strokovnih skupin Komisije, ki se ukvarjajo s pripravo delegiranih aktov.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL L 207, 6.8.2010, str. 1; UL C 277, 17.11.2009, str. 85.

(2)  UL L 207, 6.8.2010, str. 1.

(3)  Evropska strategija za kooperativne inteligentne prometne sisteme – mejnik na poti h kooperativni, povezani in avtomatizirani mobilnosti (COM(2016) 766 final).

(4)  Glej Prilogo I k Direktivi.

(5)  INT/813 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(6)  http://ec.europa.eu/transport/themes/its/road/action_plan/its_reports_en.htm.

(7)  UL C 13, 15.1.2016, str. 145; UL C 67, 6.3.2014, str. 104; INT/656 (informativno poročilo).

(8)  INT/813 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(9)  Evropska strategija za kooperativne inteligentne prometne sisteme – mejnik na poti h kooperativni, povezani in avtomatizirani mobilnosti, 30.11.2016. Mnenje EESO TEN/621 (še ni objavljeno v UL).


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/70


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje izvajali pravila konkurence in zagotavljali pravilno delovanje notranjega trga

(COM(2017) 142 final – 2017/0063 (COD))

(2017/C 345/11)

Poročevalec:

Juan MENDOZA CASTRO

Zaprosilo

Evropski parlament, 26. 4. 2017

Svet, 27. 3. 2017

Pravna podlaga

člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

130/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, ki je po njegovem mnenju nujen ukrep za učinkovito izvajanje Uredbe (ES) št. 1/2003.

1.2

Čeprav so razlike še prisotne, je s prostovoljnim usklajevanjem na podlagi pravil EU prišlo do znatnega zbližanja režimov različnih držav članic.

1.3

S sistemom dodeljevanja zadev v okviru Evropske mreže za konkurenco je treba preprečevati morebitno podvajanje ukrepov različnih držav članic.

1.4

EESO predlaga, da se v prihodnosti razmisli o tem, da se vsebine s področja civilnega in upravnega prava uredijo z uredbo.

1.5

Politika konkurenčnosti mora zagotavljati enake možnosti. EESO opozarja, da morajo imeti nacionalni organi, pristojni za konkurenco (NOK), na razpolago pravna sredstva in instrumente za boj proti skrivnim kartelom, in poudarja, da zlorabe prevladujočega položaja povzročajo resno škodo.

1.6

Spoštovanje temeljnih pravic preiskovanih oseb mora biti združljivo s polnim izvajanjem členov 101 in 102 PDEU.

1.7

EESO izraža zaskrbljenost zaradi trenutnih resnih pomanjkljivosti glede neodvisnosti in virov NOK v številnih državah članicah. Bistveno je, da so NOK resnično neodvisni od oblasti, zato morajo vodilne funkcije zasedati neodvisni strokovnjaki z dokazanimi izkušnjami, osebje pa mora biti stalno in ustrezno strokovno usposobljeno.

1.8

Škodo, ki jo povzroči protikonkurenčno ravnanje, je v mnogih primerih težko ali celo nemogoče popraviti, zato EESO predlaga, da NOK prejmejo pooblastila tudi za izvajanje preventivnih ukrepov.

1.9

EESO je že izjavil, da bi moral znesek kazni„delovati odvračilno in bi se moral v primeru ponovne kršitve povečati“, in se strinja, da so pooblastila izvajalskega organa za sankcioniranje osrednji element politike konkurenčnosti.

1.10

Izkušnje Komisije, ki običajno uporablja ukrepe prizanesljivosti, se lahko štejejo za pozitivne in za obstoj resničnega evropskega konkurenčnega prava je pomembno, da jih NOK uporabljajo enotno. Vendar pa prizanesljivost ne sme preprečiti, da oškodovanci (vključno s potrošniki) prek kolektivnih tožb prejmejo odškodnino za škodo, ki jim je bila povzročena.

1.11

Zaradi nadnacionalnega značaja delovanja NOK je medsebojna pomoč med njimi nepogrešljiva.

1.12

Pri prenosu direktive je treba zadržanje zastaranih rokov uskladiti s splošnimi pravili glede zastaralnih rokov v državah članicah.

1.13

Primerno je, da se NOK prizna pravica sodelovanja v sodnih postopkih, saj odsotnost tega pooblastila v nekaterih državah članicah ovira njihovo učinkovitost.

1.14

EESO poudarja pomen tega, da lahko NOK uporabijo vse vrste dokazov, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so shranjeni.

1.15

Ker je javnost večinoma premalo seznanjena s pravili konkurence, so potrebne kampanje obveščanja.

2.   Predlog Komisije

2.1

Države članice EU so ključni partnerji Evropske komisije pri izvajanju pravil konkurence Evropske unije. Nacionalni organi, pristojni za konkurenco (NOK) v posameznih državah članicah EU, so z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 od leta 2004 pooblaščeni za izvajanje pravil konkurence EU skupaj s Komisijo. Komisija in NOK že več kot desetletje izvajajo pravila konkurence EU v tesnem sodelovanju v okviru Evropske mreže za konkurenco, ki je bila leta 2004 izrecno ustanovljena za ta namen.

2.2

Izvajanje pravil konkurence EU, za katero so pristojni Komisija in NOK, je ključni gradnik za vzpostavitev odprtega, konkurenčnega in inovativnega notranjega trga ter bistveni dejavnik za spodbujanje zaposlovanja in rasti v pomembnih sektorjih gospodarstva, zlasti v energetskem, telekomunikacijskem, digitalnem in prometnem sektorju.

2.3

Pravila konkurence EU so ena od temeljnih značilnosti notranjega trga. Če pride do izkrivljanja konkurence, ni mogoče uresničiti celotnega potenciala notranjega trga in ustvariti pravih pogojev za trajnostno gospodarsko rast. Pri razvoju bolj povezanega in pravičnejšega notranjega trga je ključno učinkovito izvajanje pravil na notranjem trgu, da bodo ta pravila dala konkretne rezultate za evropske državljane.

2.4

Pravila konkurence EU se zdaj izvajajo v obsegu, ki ga Komisija nikakor ne bi mogla doseči sama. Komisija običajno preiskuje primere protikonkurenčnega ravnanja in sporazume, ki vplivajo na konkurenco v treh ali več državah članicah, ali pri katerih je koristno, da se določi precedens, ki velja za vso EU. NOK so običajno primerna instanca za ukrepanje pri kršitvah z bistvenim vplivom na konkurenco na ozemlju njihove države, saj imajo ustrezno znanje o tem, kako delujejo trgi v njihovi državi članici. To znanje je neprecenljivo pri izvajanju pravil konkurence.

2.5

Zmožnosti NOK za učinkovitejše izvajanje pravil konkurence EU še niso v celoti izkoriščene. Uredba (ES) št. 1/2003 ne obravnava sredstev in instrumentov, s katerimi naj bi NOK uporabljali pravila konkurence EU, in mnogi med njimi nimajo na voljo vseh sredstev in instrumentov, ki bi jih potrebovali za učinkovito izvajanje členov 101 in 102 PDEU.

2.6

Zaradi vrzeli in omejitev pri orodjih in jamstvih, ki so na voljo NOK, so lahko izidi postopkov za podjetja, ki so udeležena pri teh protikonkurenčnih ravnanjih, zelo različni, in sicer odvisno od države članice, v kateri poslujejo: morda se pravila v skladu s členoma 101 in 102 PDEU za posamezno podjetje sploh ne bodo izvajala ali pa bo njihovo izvajanje neučinkovito, ker na primer ni mogoče pridobiti dokazov za protikonkurenčna ravnanja ali pa ker se lahko podjetje izogne obveznosti plačila globe. Zaradi neenakega izvajanja pravil konkurence EU se izkrivlja konkurenca na notranjem trgu in slabi sistem decentraliziranega izvajanja, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 1/2003.

2.7

Zato Komisija meni, da je potreben zakonodajni predlog z dvojnim strateškim ciljem:

namen uporabe pravne podlage iz člena 103 PDEU je usposobiti NOK, da bodo učinkoviteje izvajali načela konkurence EU, tako da se zanje predvidijo potrebna jamstva glede neodvisnosti, virov in pooblastil;

namen uporabe pravne podlage iz člena 114 PDEU je krepitev notranjega trga z odpravo nacionalnih ovir, ki NOK onemogočajo učinkovito uporabo pravil, da bi tako preprečili izkrivljanje konkurence in dosegli bolj enotno uporabo pravil, kar bi koristilo potrošnikom in podjetjem.

2.8

Poleg tega se bodo z okrepljeno zmožnostjo NOK, da si medsebojno učinkovito pomagajo, zagotovili bolj enakovredni konkurenčni pogoji in zaščitilo tesno sodelovanje v okviru Evropske mreže za konkurenco.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, ki je po njegovem mnenju nujen ukrep za učinkovito izvajanje Uredbe (ES) št. 1/2003. Za vzpostavitev evropskega sistema konkurence je treba odpraviti ovire in vrzeli za polno uporabo členov 101 in 102 PDEU, ki trenutno obstajajo v nekaterih državah članicah.

3.2

Decentralizacija izvajanja pravil konkurence, ki izvira iz Uredbe (ES) št. 1/2003, ni povzročila razdrobljenosti izvedbenih pooblastil na področju konkurence, kot smo se bali. Čeprav so razlike še prisotne, je s prostovoljnim usklajevanjem na podlagi pravil EU prišlo do znatnega zbližanja režimov različnih držav članic (1).

3.3

EESO poudarja, da si bo treba zaradi vzporednih pooblastil na ravni EU in držav članic v določenih primerih prizadevati za prilagoditev zakonodaje in nacionalnih institucij. S sistemom dodeljevanja zadev v okviru Evropske mreže za konkurenco je treba v vsakem primeru preprečevati morebitno podvajanje ukrepov v različnih državah članicah.

3.4

Komisija meni, da je direktiva ustrezen instrument, saj spoštuje „pravno tradicijo in institucionalne posebnosti držav članic“. Vseeno je treba za uresničitev cilja, da bi NOK pravila izvajali enotno in dosledno, preseči sedanjo veliko raznolikost, zlasti kar zadeva seznam sankcij (Poglavje V) ter imuniteto in znižanje glob (Poglavje VI). EESO zato predlaga, da se v prihodnosti razmisli o ureditvi vsebin s področja civilnega in upravnega prava z uredbo, pri čemer bi države članice v celoti ohranile avtonomijo, kar zadeva kazensko zakonodajo.

3.5

Politika konkurenčnosti mora zagotavljati enake možnosti. EESO poudarja, da morajo imeti NOK na voljo dovolj pravnih sredstev in instrumentov za boj proti skrivnim kartelom (opredeljenim v členu 2(9) predloga), in opozarja, da zlorabe prevladujočega položaja – večinoma s strani velikih podjetij ali podjetniških združenj – drugim podjetjem (zlasti MSP), potrošnikom in uporabnikom povzročajo resno škodo.

3.6

Države članice morajo razmisliti o izvajanju kampanj obveščanja, saj je javnost večinoma premalo seznanjena s pravili konkurence.

4.   Posebne ugotovitve

4.1    Temeljne pravice

4.1.1

Predlog Komisije omenja splošna načela prava Unije in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (2), zato to jamstvo vključuje pravico podjetij do obrambe, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do dobrega upravljanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva (členi 16, 17, 41 in 47 Listine).

4.1.2

EESO opozarja, da priznavanje širokih pooblastil, ki jih morajo imeti NOK za izvajanje svojih nalog, vključuje vzpostavitev zaščitnih ukrepov in jamstev za pravice preiskovanih oseb ter mora biti združljivo s polnim izvajanjem členov 101 in 102 PDEU. NOK in, če je to ustrezno, nacionalna sodišča morajo zagotoviti izvajanje teh jamstev. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije je domneva nedolžnosti splošno načelo prava Unije (člen 48(1) Listine), ki ga morajo države članice spoštovati pri izvajanju konkurenčnega prava (3). Evropsko sodišče za človekove pravice pa je potrdilo, da je treba v postopkih v zvezi s konkurenco uporabljati člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do pravičnega sojenja) (4), ter izrazilo mnenje o legitimnosti Komisije (5) in načelu non bis in idem  (6) v teh postopkih.

4.2    Neodvisnost in viri

4.2.1

Zagotavljanje neodvisnosti pomeni, da se pooblastila izvajajo „nepristransko ter v interesu učinkovitega in enotnega izvajanja“ pravil (člen 4(1)).

4.2.2

Države članice bi morale zagotoviti, da osebje in člani organa odločanja v okviru NOK izvajajo svoja pooblastila (člen 4(2)):

neodvisno od političnih in drugih zunanjih vplivov;

ne da bi zahtevali ali sprejemali navodila od katerekoli vlade ali drugega javnega ali zasebnega subjekta;

tako da se vzdržijo vsakršnega ravnanja, ki bi bilo nezdružljivo z opravljanjem njihovih nalog;

poleg tega:

se lahko razrešijo samo, če ne izpolnjujejo več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njihovih nalog, ali če so storili hujšo kršitev po nacionalnem pravu;

bi bilo treba razloge za razrešitev vnaprej določiti v nacionalnem pravu;

se ne smejo razrešiti iz razlogov, povezanih s pravilnim opravljanjem njihovih nalog in izvajanjem njihovih pooblastil.

4.2.3

EESO izraža zaskrbljenost zaradi resnih pomanjkljivosti v zvezi s tem, ki so po navedbah Komisije trenutno prisotne v številnih državah članicah. Ustrezni kadrovski, finančni in tehnični viri (člen 5) so ključni za to, da lahko NOK opravljajo svoje naloge. Neodvisnost pomeni veliko avtonomijo v državni strukturi (7), ki ne izključuje:

sodnega nadzora;

obveščanja parlamenta;

rednih poročil o dejavnostih;

spremljanja dodeljenih proračunskih sredstev.

4.2.4

EESO meni, da je bistveno, da so NOK resnično neodvisni od oblasti. Zato morajo vodilne funkcije zasedati neodvisni strokovnjaki z dokazanimi izkušnjami, osebje pa bi moralo biti stalno in ustrezno strokovno usposobljeno.

4.3    Pooblastila

4.3.1

Pooblastila, ki jih morajo imeti NOK (členi 6 do 11), obsegajo:

nenapovedan pregled poslovnih prostorov s sodnim nalogom ali brez njega, kot predvideva zakonodaja države članice: to vključuje najmanj pravico, da vstopijo v „prostore, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij in podjetniških združenj“, pregledajo poslovne knjige in drugo dokumentacijo, odvzamejo ali pridobijo kopije „ne glede na obliko“, „zapečatijo vse poslovne prostore ter poslovne knjige in dokumentacijo“ ter zaprosijo za pojasnilo. V primeru, da podjetje zavrne upravni ali sodni pregled, „lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, pridobijo potrebno pomoč policije ali enakovrednega organa pregona“ in „takšna pomoč se lahko pridobi tudi kot previdnostni ukrep“;

nenapovedan pregled drugih prostorov z odobritvijo sodišča, ki se določi, kadar obstaja „utemeljen sum“, da obstajajo elementi, ki bi bili lahko pomembni za dokazovanje resne kršitve členov 101 ali 102 PDEU;

zahtevke za informacije;

odredbo za odpravo ugotovljenih kršitev;

uvedbo začasnih ukrepov, ki se uporabljajo, „kadar obstaja nevarnost resne in nepopravljive škode konkurenci, ter na podlagi ugotovitve kršitve […] na prvi pogled“. Ukrep mora imeti določeno obdobje trajanja, ki se lahko podaljša;

določitev zavezujočega značaja zavez, ki jih ponudijo podjetja.

4.3.2

Škodo, ki jo povzroči protikonkurenčno ravnanje, je v mnogih primerih težko ali celo nemogoče popraviti, zato EESO predlaga, da NOK prejmejo pooblastila tudi za izvajanje preventivnih ukrepov.

4.4    Globe za kršitve in periodične denarne kazni

4.4.1

„Učinkovite, sorazmerne in odvračilne“ globe za kršitve se lahko uporabijo, kadar „naklepno ali iz malomarnosti“ pride do naslednjih dejanj: nepodrejanje pregledu, prelom pečatov, dajanje nekorektnih ali zavajajočih odgovorov in neresničnih informacij ali kršenje začasnih ukrepov. Periodične denarne kazni zajemajo primere opustitve, kot je med drugim nepodreditev pregledu (člena 12 in 15).

4.4.2

Pri globah, ki bi jih morale države članice določati v skladu z običajnimi merili kazenskega prava, bi bilo treba upoštevati „tako težo kot tudi trajanje kršitve“ in najvišji znesek glob se „ne določi na manj kot 10 % […] skupnega svetovnega prometa [podjetja ali podjetniškega združenja] v poslovnem letu pred odločitvijo“ (člena 13(1) in 14). V primerih podjetniških združenj je predvidena drugačna odgovornost za plačilo (13(2)).

4.4.3

Opozoriti je treba, da solidarna razširitev odgovornosti za plačilo glob na vse člane podjetniških združenj ali skupin (člen 13(2)) zapolnjuje vrzel v sedanji zakonodaji (8).

4.4.4

Področje uporabe predloga zajema samo podjetja, ki se jim lahko naložijo upravne sankcije. Ravnanja, ki lahko pomenijo kaznivo dejanje, so v pristojnosti držav članic. Sodišče Evropske unije se je že izreklo o združljivosti upravnih in kazenskih sankcij (9).

4.4.5

EESO je že izjavil, da bi moral znesek kazni „delovati odvračilno in bi se moral v primeru ponovne kršitve povečati“ (10), in se strinja, da so pooblastila izvajalskega organa za sankcioniranje osrednji element politike konkurenčnosti. Poleg tega izraža zaskrbljenost, ker se konkurenčno pravo trenutno ne izvaja v zadostni meri zaradi velikih razlik v zakonodajah in strukturah NOK.

4.5    Imuniteta in znižanje glob (prizanesljivost)

4.5.1

Pristojnost določanja vzrokov in postopkov za priznanje imunitete pred globami ali znižanje glob je dodeljena državam članicam, vendar morajo to izvajati v natančno določenem okviru, ki zajema:

pogoje za imuniteto (člen 16) in znižanje (člen 17);

pogoje za izvajanje takšnih ukrepov (člen 18);

obliko prijave zaradi prizanesljivosti (člen 19);

zaznamek za formalno prošnjo za imuniteto (člen 20);

skrajšane prijave, kadar se hkrati predložijo Komisiji in NOK (člen 21);

zaščito za prosilce za imuniteto (člen 22).

4.5.2

Predlog je obrazložen s tem, da velike razlike med nacionalnimi zakonodajami, ki so ključne za ugotavljanje skrivnih kartelov, in razlike v dejanski učinkovitosti njihovega izvajanja povzročajo pravno negotovost, slabijo spodbude za spoštovanje pravil in vodijo k neučinkoviti politiki konkurence v EU. Poleg tega je navedeno, da države članice ne uporabljajo vzorčnega programa Evropske mreže za konkurenco (11), čigar temeljni vidiki bodo zato vključeni v novo zakonodajo.

4.5.3

Po mnenju EESO je za obstoj resničnega konkurenčnega prava EU pomembno, da NOK ukrepe prizanesljivosti uporabljajo enotno, in izkušnje Komisije, ki običajno uporablja te ukrepe (12), se lahko štejejo za pozitivne. Vendar pa prizanesljivost ne sme preprečiti, da oškodovanci (vključno s potrošniki) prek kolektivnih tožb prejmejo odškodnino za škodo, ki jim je bila povzročena.

4.6    Medsebojna pomoč

4.6.1

Sodelovanje med NOK v skladu z novimi pooblastili, ki jim jih podeljuje predlog, zahteva pomoč v postopkih pregleda (člen 23), zato morajo države članice zagotavljati obvestitve o predhodnih ugovorih (člen 24) in izpolnjevati zahtevke za izvršitev odločitev (člen 25). Pristojnosti na področju sporov so omejene (člen 26).

4.6.2

EESO meni, da je treba zaradi nadnacionalnega značaja politike konkurence te obveznosti nujno naložiti.

4.7    Zadržanje teka zastaralnih rokov za naložitev kazni

4.7.1

Predlog Komisije obravnava dva posebna primera zadržanja teka teh rokov: „za čas trajanja postopka pred nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, drugih držav članic ali Komisijo v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na isti sporazum, sklep združenja ali usklajeno ravnanje“ (člen 27(1)) in v primeru sodnega postopka (člen 27(2)).

4.7.2

EESO opozarja, da je treba pri prenosu direktive obravnavati morebitno nasprotovanje zakonodaji posamezne države, ki v primeru sodnih postopkov tudi predvideva prekinitev rokov.

4.8    Pravica do sodelovanja NOK v sodnih postopkih

4.8.1

V skladu s predlogom morajo imeti NOK možnost, da so stranka v postopku in neposredno izpodbijajo sredstva pred pravosodnim organom ter morajo biti upravičeni do nastopanja kot tožilec, tožena stranka ali nasprotna stranka v pravosodnem postopku ter da uživajo enake pravice, kot jih imajo druge stranke (člen 28).

4.8.2

EESO ocenjuje, da odsotnost te pravice zdaj otežuje delovanje NOK v nekaterih državah članicah (13), zato jo je treba nujno vzpostaviti, da se zadosti zahtevam, ki jih postavlja politika konkurence EU.

4.9    Dopustnost dokazov pred NOK  (14)

4.9.1

EESO poudarja pomen tega, da lahko NOK kot dokaz uporabijo „dokumente, ustne izjave, posnetke in vse druge predmete, ki vsebujejo informacije, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so informacije shranjene“ (člen 30).

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  An academic View on the Role and Powers of National Competition Authorities (Akademski pogled na vlogo in pooblastila nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco), Evropski parlament, 2016.

(2)  Sodba Karlsson in drugi v zadevi C-292/97, točka 37.

(3)  Sodbe v zadevah Eturas, C-74/14, točka 38, E.ON Energie proti Komisiji, C-89/11 P, točka 72, in VEBIC, C-439/08, točka 63.

(4)  Zadeva Menarini Diagnostics S.R.L. proti Italiji.

(5)  Zadeva C-12/03 P, Komisija proti Tetra Laval (2005).

(6)  Zadeva Menarini Diagnostics S.R.L. proti Italiji.

(7)  Independence and accountability of competition authorities (Neodvisnost in odgovornost organov, pristojnih za konkurenco), UNCTAD 2008.

(8)  Sodba v zadevi Akzo Nobel NV proti Komisiji, C-97/08 P, točki 45 in 77.

(9)  Sodba z dne 26. februarja 2013 – zadeva C-617/10 Åkerberg Fransson.

(10)  Mnenje o poročilu o politiki konkurence za leto 2014 (UL C 71, 24.2.2016, str. 33).

(11)  Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL C 298, 8.12.2006, str. 17).

(12)  Glej Cartel Leniency in EU: Overview (Prizanesljivost do kartelov v EU: pregled), Thompson Reuters. Primeri znižanj in odpustov, ki jih je uporabila Komisija: Riberebro 50 % (UL C 298, 8.12.2006, str. 17); Hitachi 30 % in drugi; Philipps: odpust; Hitachi 50 %; Schenker in drugi 55 %–40 %; DHL, imuniteta (C-428/14, DHL/AGCM); Eberspächer 45 % in Webasto: imuniteta.

(13)  Nemški NOK („Bundeskartellamt“) je v odgovoru na vprašalnik Komisije to pomanjkljivost navedel kot enega od razlogov za „močno disfunkcionalen“ sistem.

(14)  Omejitve uporabe informacij (člen 29(1)). Komisija sporoča, da se bo besedilo člena morda spremenilo.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/76


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejni izmenjavi med Unijo in tretjimi državami izvodov v dostopnem formatu določenih del in drugih predmetov urejanja, zaščitenih z avtorsko in sorodnimi pravicami, v korist slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja

(COM(2016) 595 final – 2016/0279 (COD))

(2017/C 345/12)

Poročevalec:TBL

Pedro ALMEIDA FREIRE

Zaprosilo

Svet, 5. 4. 2017

Evropski parlament, 28. 6. 2017

Pravna podlaga

člena 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

 

 

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

215/3/8

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja s kompromisnim predlogom predsedstva, ki omogoča hitro ratifikacijo Marakeške pogodbe (1).

1.2

EESO pričakuje, da se bo v EU Marakeška pogodba začela hitro izvajati, saj je pomembna in nujna ter bo številnim slepim in slabovidnim evropskim državljanom ter evropskim državljanom z drugimi motnjami branja omogočila dostop do večjega števila razpoložljivih del in s tem dostop do kulture, izobraževanja in zaposlitve ter tako spodbudila resnično socialno vključenost.

1.3

EESO podpira predlagani uredbo (2) in direktivo (3) o izvajanju Marakeške pogodbe, ker bo v njiju določena obvezna izjema, hkrati pa sta z njima zagotovljeni izdelava in izmenjava takšnih del v dostopnem formatu na enotnem trgu EU in drugod.

1.4

EESO pozitivno ocenjuje namen uredbe, ki je omogočiti čezmejno izmenjavo takšnih izvodov med EU in tretjimi državami pogodbenicami Marakeške pogodbe.

1.5

V razumnem času bi bilo treba oceniti izvajanje Marakeške pogodbe v EU.

2.   Predlogi Komisije in predsedstva

2.1

Komisija je predlagano uredbo sprejela 14. septembra 2016 kot del svežnja o avtorskih pravicah (4), v katerem je predlagan sklop zakonodajnih ukrepov, ki imajo štiri cilje:

širši spletni dostop do vsebin v EU in doseganje novih ciljnih skupin;

prilagajanje določenih izjem digitalnemu in čezmejnemu okolju;

spodbujanje dobro delujočega in pravičnega trga avtorskih pravic;

omogočanje boljšega dostopa slepih in slabovidnih oseb ter oseb z drugimi motnjami branja do določenih del ali drugih predmetov urejanja.

2.2

Komisija s to uredbo predlaga zakonodajo za izvajanje Marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe, slabovidne ali osebe z drugimi motnjami branja.

2.3

Marakeška pogodba je bila sprejeta leta 2013 v okviru Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, da bi se olajšala razpoložljivost in čezmejna izmenjava knjig ter drugega tiskanega gradiva v dostopnih formatih po vsem svetu. Unija jo je podpisala aprila 2014 (5).

2.4

Predlagani ukrepi so pomembni, da se v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov (UNCRPD) (6) prepreči, da bi avtorske pravice nerazumno ali diskriminatorno ovirale polno udeležbo vseh državljanov v družbi, in da se zagotovi, da bodo omogočale izmenjavo izvodov v dostopnem formatu v EU in s tretjimi državami, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe, s čimer bi se izognili podvajanju dela in zapravljanju virov.

2.5

V procesu ratifikacije pa se je pojavilo pravno vprašanje glede tega, ali ima Unija izključno pristojnost za ratifikacijo pogodbe.

2.6

Komisija je zato julija 2015 sklenila, da bo za mnenje zaprosila Sodišče Evropske unije.

2.7

Medtem je Komisija na podlagi člena 207 PDEU sprejela svoj predlog COM(2016) 595 final, zato posvetovanje z EESO ni bilo obvezno.

2.8

Sodišče (7) je 14. februarja 2017 potrdilo, da je podpis pogodbe v izključni pristojnosti EU, hkrati pa navedlo, da Marakeška pogodba ne spada v skupno trgovinsko politiko.

2.9

Odbor stalnih predstavnikov je na seji 22. marca potrdil kompromisni predlog predsedstva, v katerem je bilo določeno, da se pravna podlaga s člena 207 PDEU (skupna trgovinska politika) spremeni na člen 114 PDEU, kar pomeni, da se mora Svet o predlogu obvezno posvetovati z EESO.

3.   Splošne ugotovitve

3.1    Pravna podlaga

3.1.1

EESO se lahko glede na nedavno mnenje Sodišča samo strinja s kompromisnim predlogom predsedstva, ki omogoča hitro ratifikacijo Marakeške pogodbe.

3.1.2

Zaradi spremembe pravne podlage je poleg tega posvetovanje z EESO postalo obvezno, kar pomeni, da so pripombe iz njegovega nedavnega mnenja glede svežnja o avtorskih pravicah sedaj še bolj tehtne (8).

3.2    Vsebina

3.2.1

EESO se je v mnenju glede svežnja o avtorskih pravicah že skliceval na ta predlog. Znova poudarja, kako pomembno in nujno je, da EU čim prej ratificira Marakeško pogodbo o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja, ki je začela veljati 30. septembra 2016. Pogodba bo številnim slepim in slabovidnim evropskim državljanom ter evropskim državljanom z drugimi motnjami branja omogočila dostop do večjega števila razpoložljivih del in s tem dostop do kulture, izobraževanja in zaposlitve ter tako spodbudila resnično socialno vključenost.

3.2.2

Predloga uredbe in direktive, ki sta bila del svežnja o avtorskih pravicah, bosta EU omogočila izpolnitev mednarodne obveznosti, h kateri se je zavezala v okviru Marakeške pogodbe. To je poleg tega v skladu z obveznostmi EU na podlagi Konvencije ZN o pravicah invalidov.

3.2.2.1

Predlog direktive uvaja obvezno izjemo, pa tudi ukrepe za zagotavljanje, da se bo uporabljala pri izdelavi in izmenjavi takšnih izvodov v dostopnih formatih na enotnem trgu.

3.2.2.2

Ta izjema velja izključno za upravičene osebe, kot so strogo opredeljene v členu 2(2) predlagane uredbe.

3.2.2.3

Predlog uredbe bo omogočil čezmejno izmenjavo takšnih izvodov med EU in tretjimi državami, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe.

4.   Dodatne ugotovitve

4.1

EESO se strinja, da je uredba edini ustrezni instrument za odpravo obstoječih pravnih razlik med državami članicami.

4.2

EESO poudarja, da bi morale države članice v skladu z direktivo imeti pomembno vlogo pri spodbujanju razpoložljivih del za upravičene osebe in omogočanju njihovega dostopa do teh del tako na svojem ozemlju kot v tretjih državah, ki so pogodbenice Marakeške pogodbe.

4.3

EESO je pripravljen dejavno sodelovati v postopku ocenjevanja, določenem tako v uredbi kot direktivi.

4.4

Pri tem ocenjevanju bi bilo treba zlasti upoštevati možnost iz direktive, da države članice izvajajo sisteme nadomestil za imetnike pravic. Pozorno bi bilo treba tudi spremljati – kot je to v besedilu direktive že določeno – da takšni sistemi nadomestil nimajo negativnih posledic za razpoložljivost in zagotavljanje dostopnih del upravičencem.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja.

(2)  COM(2016) 595 final.

(3)  COM(2016) 596 final.

(4)  COM(2016) 593 final, COM(2016) 594 final, COM(2016) 596 final (UL C 125, 21.4.2017, str. 27).

(5)  UL L 115, 17.4.2014, str. 1.

(6)  UNCRPD.

(7)  UL C 112, 10.4.2017, str. 3, Mnenje Sodišča 3/15 (veliki senat) z dne 14. februarja 2017.

(8)  UL C 125, 21.4.2017, str. 27.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/79


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost

(COM(2016) 755 final – 2016/0371 (CNS)) –

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES in Direktive 2009/132/ES v zvezi z nekaterimi obveznostmi davka na dodano vrednost za opravljanje storitev in prodajo blaga na daljavo

(COM(2016) 757 final – 2016/0370 (CNS)) –

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES glede stopenj davka na dodano vrednost, ki se uporabljajo za knjige, časopise in periodične publikacije

(COM(2016) 758 final – 2016/0374 (CNS)

(2017/C 345/13)

Poročevalec:

Amarjite SINGH

Zaprosilo

Svet Evropske unije, 20. 12. 2016 in 21. 12. 2016

Pravna podlaga

člen 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojnost

strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

5. 5. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

123/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sveženj za posodobitev DDV za čezmejno e-trgovanje ter podpira njegove cilje in njegovo osredotočenost na obravnavanje težav MSP. Predlagana pravila bodo pomembno vplivala na podjetja, ki prodajajo blago in storitve na spletu, saj jim bodo omogočila koristi, ki jih zagotavljajo pravičnejša pravila, nižji stroški, povezani z izpolnjevanjem obveznosti, in enaki konkurenčni pogoji, kot jih imajo podjetja zunaj EU. Dolgoročno bodo predlogi prispevali tudi k sistemu DDV EU, ki bo kos prihodnjim izzivom.

1.2

Izvajanje mini sistema „vse na enem mestu“ (mini VEM) za DDV znatno vpliva na zniževanje stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti. Vendar se ti prihranki lahko razlikujejo glede na velikost podjetja. Zlasti MSP imajo težave z več elementi izpolnjevanja obveznosti v okviru mini sistema VEM in izražajo resne pomisleke. Zato je EESO pozdravil dejstvo, da se predlagane spremembe mini sistema VEM nanašajo na te pomisleke.

1.3

Glede na dosedanji uspeh mini sistema VEM za DDV pri zniževanju stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti, za podjetja, ki opravljajo čezmejno trgovinsko dejavnost, je njegova razširitev na storitve, ki zdaj niso vključene, pa tudi na nabavo in uvoz blaga znotraj EU, logičen nadaljnji korak. Razširitev bo poleg morebitnega znižanja stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti, zagotovila tudi enake konkurenčne pogoje na področju e-trgovanja, kar bo verjetno pozitivno vplivalo zlasti na MSP. Razširitev mini sistema VEM na blago ustvarja pogoje za morebitno odpravo sheme oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti, ki izkrivlja konkurenco, zaradi česar imajo podjetja s sedežem zunaj EU konkurenčno prednost pred podjetji s sedežem v EU. EESO zato pozdravlja predlagano razširitev mini sistema VEM.

1.4

S spremembami stopenj DDV, ki se nanašajo na pravila za e-publikacije, bi se odpravilo razlikovanje med fizičnimi in nefizičnimi publikacijami ter zagotovila nevtralnost tega trga. Vendar pa se EESO, čeprav pozdravlja odpravo takega izkrivljanja konkurence, zaveda tveganja, ki ga taka odprava prinaša za osnovo za DDV. EESO tudi ugotavlja, da Evropska komisija predlagane ukrepe obravnava kot uvod v širšo reformo strukture stopenj DDV v EU in izraža zaskrbljenost zaradi vpliva, ki bi ga imela taka odprava usklajenosti stopenj na podjetja, ki opravljajo čezmejno trgovinsko dejavnost, zlasti MSP.

2.   Ozadje

2.1

Komisija je predlagala praktične nove ukrepe v okviru svežnja za posodobitev DDV za čezmejno e-trgovanje med podjetji in potrošniki. Ukrepi so namenjeni podpori za čezmejno e-trgovanje, kar zadeva izpolnjevanje obveznosti v zvezi z DDV, z odpravo ovir, ki jih predstavlja DDV za spletna podjetja, zlasti zagonska podjetja in MSP, pa tudi boju proti davčnim utajam na spletu s strani podjetij, ki nimajo sedeža v EU.

2.2

Ti ukrepi vključujejo zlasti:

2.2.1

spremembe obstoječega mini sistema VEM (mini sistem vse na enem mestu), ki nekaterim podjetjem omogoča, da izpolnjujejo svoje obveznosti v zvezi z DDV v kateri koli državi članici prek digitalnega spletnega portala, ki ga gosti njihova davčna uprava v njihovem jeziku. Te spremembe vključujejo uvedbo praga za DDV za čezmejne dejavnosti v EU in nove, poenostavljene zahteve glede izpolnjevanja obveznosti;

2.2.2

razširitev obstoječega mini sistema VEM na opravljanje storitev v EU, za katere se sistem zdaj ne uporablja, ter na prodajo blaga na daljavo, tako v EU kot iz tretjih držav;

2.2.3

odpravo veljavnih pragov za prodajo na daljavo v EU, pa tudi oprostitev DDV za uvoz majhnih pošiljk iz držav zunaj EU;

2.2.4

spremembe veljavnih pravil, da bi se državam članicam omogočila uporaba nižje stopnje DDV za e-publikacije, kot so e-knjige in spletni časopisi, kar že velja za tiskane publikacije.

Spremembe mini sistema VEM za DDV

2.3

Mini sistem VEM je začel v celoti delovati 1. januarja 2015 in je bil vzpostavljen za poenostavitev obveznosti v zvezi z DDV za podjetja, ki opravljajo čezmejne trgovinske dejavnosti v EU. Mini sistem VEM podjetjem omogoča, da pri ustreznem nacionalnem organu prek spleta predložijo četrtletni obračun DDV EU, namesto da bi se morala registrirati za DDV ter prijaviti in plačati DDV v vsaki državi članici, v kateri prodajajo svoje blago ali storitve.

2.4

Predlagane spremembe temeljijo na intenzivnih posvetovanjih, ki jih je Komisija izvedla v obdobju od februarja do septembra 2015. Proces, ki je vključeval ocenjevanje, posvetovanje, seminarje in ocene učinka, je bil osredotočen zlasti na vpliv veljavnih pravil mini sistema VEM za DDV na MSP. V okviru tega procesa so bila nekatera vprašanja, kot so potreba po določitvi praga, uporaba pravil matične države za nekatere posebne obveznosti v zvezi z DDV, na primer izdajanje računov in vodenje evidenc, in usklajevanje revizij, izpostavljena kot glavne težave MSP, zato so ta vprašanja izražena v predlaganih spremembah.

2.5

V skladu s predlaganimi pravili bo določen nov prag za DDV za čezmejne dejavnosti v EU, in sicer v višini 10 000 EUR. Pri podjetjih, ki poslujejo prek spleta in katerih čezmejna prodaja ne dosega praga, se bo ta prodaja štela za domačo prodajo, pri čemer bodo DDV plačevala svoji davčni upravi. Kar zadeva izpolnjevanje zahtev, je bila zahteva, da morajo ponudniki elektronskih storitev, katerih promet ne dosega 100 000 EUR, zagotoviti dve dokazili, omiljena. Poleg tega bodo lahko spletni prodajalci uporabljali pravila matične države na področjih, kot so izdajanje računov in vodenje evidenc, ter s tem olajšali izpolnjevanje zahtev v zvezi z DDV, uvedene pa bodo tudi nove usklajene revizije, s čimer se bo preprečilo, da bi za te prodajalce veljale ločene nacionalne revizijske zahteve.

Razširitev mini sistema VEM za DDV

2.6

Trenutno se mini sistem VEM uporablja samo za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve. V skladu s predlaganimi spremembami bi se uporaba mini sistema VEM razširila tudi na drugo opravljanje storitev v EU, pa tudi na prodajo blaga na daljavo, tako v EU kot iz tretjih držav. V skladu s predlaganimi pravili bi se ta razširitev postopno uvedla po začetku veljavnosti sprememb obstoječih pravil mini sistema VEM, njen začetek veljavnosti pa je predlagan za 1. januar 2021.

2.7

Predlagana razširitev mini sistema VEM na uvoženo blago, naročeno prek spleta, bo močno poenostavila pobiranje DDV. Komisija zato meni, da ta razširitev ustvarja pogoje za razveljavitev sheme oprostitve davka za majhne pošiljke, znane tudi kot shema oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti, v skladu s katero je uvoz blaga zanemarljive vrednosti, ki ne presega skupne vrednosti 22 EUR, oproščen DDV. V predlogu je zato predvidena odprava te izjeme s 1. januarjem 2021.

Spremembe stopenj DDV za e-publikacije

2.8

V skladu z veljavnimi pravili imajo države članice možnost, da publikacije na kakršnih koli fizičnih nosilcih obdavčijo po nižji stopnji DDV. Vendar direktiva o DDV državam članicam preprečuje uporabo enakih stopenj DDV za e-publikacije, kot se trenutno uporabljajo za fizične publikacije. To stališče je Sodišče potrdilo v številnih nedavnih sodbah v okviru uporabe nižjih stopenj za e-publikacije s strani držav članic (1).

2.9

V skladu s predlaganimi pravili bo državam članicam dovoljeno, da uskladijo stopnje DDV za e-publikacije z veljavnimi stopnjami DDV za tiskane publikacije, ne glede na to, katero stopnjo uporabljajo. Ta predlog izhaja iz proučitve različnih možnosti za uskladitev obravnave e-publikacij z obravnavo fizičnih publikacij in bi državam članicam omogočil uporabo nižjih stopenj, ki so nižje od najnižje 5-odstotne stopnje, če stopnjo, nižjo od te najnižje stopnje, uporabljajo za fizične knjige.

2.10

Z navedenimi predlogi bi se spremenili trije zakonodajni instrumenti:

Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: direktiva o DDV) (2);

Uredba (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost (3);

Direktiva 2009/132/ES z dne 19. oktobra 2009 o določitvi področja uporabe člena 143(b) in (c) Direktive 2006/112/ES glede oprostitve davka na dodano vrednost na končni uvoz določenega blaga (4).

2.11

Ocenjuje se, da bo celotni sveženj do leta 2021 povečal prihodke držav članic iz DDV za 7 milijard EUR letno in zmanjšal upravna bremena za podjetja za 2,3 milijarde EUR letno.

3.   Splošne pripombe

3.1

DDV je eden glavnih virov prihodkov za države članice EU, saj trenutno predstavlja več kot 20 % prihodkov, kar je več kot 10-odstotno povečanje od leta 1995 (5). Primerjalni pomen davka za prihodke držav članic se je povečal po gospodarski in finančni krizi, ko so se države članice zatekle k politiki DDV za obravnavanje proračunskih težav. V obdobju 2008–2014 je triindvajset držav članic zvišalo stopnje DDV in/ali razširilo osnovo za DDV (6). DDV ima pomembno in vedno večjo vlogo pri vzdržnosti javnih financ držav članic in ohranjanju izdatkov za socialno varstvo.

3.2

Ključnega pomena je, da je osnova za DDV zaščitena pred morebitnimi primeri goljufije in zmanjševanjem zaradi široke uporabe nižjih stopenj. Leta 2014 je bila vrzel pri pobiranju DDV v EU-27 ocenjena na 159,5 milijarde EUR, tj. 14 % skupnih prihodkov iz DDV (7). Glede na to, da vrzel pri pobiranju DDV vključuje izgubo DDV, na primer zaradi napake, stečajev in izogibanja, je utaja njen bistveni element. Zmanjševanje osnove za DDV v EU-27 je prav tako zelo pogosto, pri čemer je skoraj 50 % vse potrošnje neobdavčene ali obdavčene po nižjih stopnjah DDV.

3.3

EESO zato pozdravlja sveženj za posodobitev DDV za čezmejno e-trgovanje ter podpira njegove cilje in njegovo osredotočenost na obravnavanje težav MSP. Predlagana pravila bodo pomembno vplivala na podjetja, ki prodajajo blago in storitve na spletu, saj jim bodo omogočila koristi, ki jih zagotavljajo pravičnejša pravila, nižji stroški, povezani z izpolnjevanjem obveznosti, in enaki konkurenčni pogoji, kot jih imajo podjetja zunaj EU. Dolgoročno bodo predlogi prispevali tudi k sistemu DDV EU, ki bo kos prihodnjim izzivom.

Spremembe mini sistema VEM za DDV

3.4

Postopna uvedba mini sistema VEM za DDV, katerega zadnja faza je začela veljati 1. januarja 2015, je bila ena od najpomembnejših sprememb sistema EU za DDV od odprave davčnih meja leta 1993. Sistem podjetjem, ki poslujejo v različnih državah članicah, omogoča, da izberejo eno državo članico, tj. svojo matično državo, kot svojo enotno kontaktno točko za identifikacijo za DDV, predložitev obračunov DDV in plačilo DDV, dolgovanega v vseh državah članicah.

3.5

Ocena izvajanja mini sistema VEM za DDV, ki jo je izvedla Evropska komisija, potrjuje, da je ukrep znatno vplival na znižanje stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti. Z mini sistemom VEM so podjetja prihranila 500 milijonov EUR, tj. v povprečju 41 000 EUR na podjetje, v primerjavi z možnostjo neposredne registracije za DDV in plačila DDV, kar pomeni 95-odstotno znižanje navedenih stroškov.

3.6

Vendar se ti prihranki lahko razlikujejo glede na velikost podjetja. Posvetovanja, ki jih je opravila Komisija, so pokazala, da imajo MSP v praksi težave z več elementi izpolnjevanja obveznosti v okviru mini sistema VEM, čeprav bi potencialno lahko imela koristi od manj strogih zahtev glede registracije za DDV. Te težave bolj občutijo MSP s sedežem v državah članicah, kjer je prag za registracijo za DDV najvišji, na primer v Združenem kraljestvu.

3.7

Zato EESO pozdravlja dejstvo, da se predlagane spremembe mini sistema VEM nanašajo na te težave.

Razširitev mini sistema VEM za DDV

3.8

Razširitev mini sistema VEM je za Evropsko komisijo od leta 2011 ena glavnih prednostnih nalog (8). Glede na dosedanji uspeh mini sistema VEM pri zniževanju stroškov, povezanih z izpolnjevanjem zahtev, za podjetja, ki opravljajo čezmejne trgovinske dejavnosti, je njegova razširitev na storitve, ki zdaj niso vključene, pa tudi na nabavo in uvoz blaga znotraj EU, logičen nadaljnji korak.

3.9

Razširitev bo poleg morebitnega znižanja stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti, zagotovila tudi enake konkurenčne pogoje na področju e-trgovanja, kar bo verjetno pozitivno vplivalo zlasti na MSP. Z razširitvijo bodo odpravljene razlike med podjetji, ki se ukvarjajo z e-trgovanjem in lahko uporabljajo mini sistem VEM na podlagi veljavnih pravil, in tistimi, ki se prav tako ukvarjajo s čezmejnim e-trgovanjem, vendar zaradi narave storitev ali blaga, ki ga ponujajo, sama doslej niso mogla izkoristiti enakih ugodnosti glede izpolnjevanja obveznosti. Razširitev bo prinesla koristi tudi za podjetja, ki se ukvarjajo z različnimi vrstami čezmejnega e-trgovanja in za katera sta se doslej uporabljala dva sklopa obveznosti, tj. obveznosti v okviru mini sistema VEM in obveznosti v okviru običajne ureditve, zdaj pa se bo zanje uporabljal samo en sklop pravil v okviru mini sistema VEM.

3.10

Razširitev mini sistema VEM na blago ustvarja pogoje za morebitno odpravo sheme oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti. Čeprav je ta shema v preteklosti predstavljala dobrodošlo poenostavitev, se je glede na poročila obseg blaga, ki je bilo upravičeno do sheme, v obdobju 1999–2013 povečal za 286 %, verjetno zaradi povečanja spletnega nakupovanja posameznikov (9). Ta rast je povzročila povečanje izpada prihodkov iz DDV v vseh državah članicah.

3.11

Shema oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti je povzročila tudi izkrivljanje konkurence, zaradi česar imajo podjetja s sedežem zunaj EU konkurenčno prednost pred podjetji s sedežem v EU. Ta konkurenčna prednost je privedla tudi do dveh dodatnih neželenih posledic, in sicer zlorabe sheme oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti in izkrivljanja vzorcev trgovanja in uvoza.

3.12

EESO zato pozdravlja predlagano razširitev mini sistema VEM.

Spremembe stopenj DDV za e-publikacije

3.13

Seznam proizvodov, za katere se lahko uporabljajo nižje stopnje DDV, kot je določen v direktivi o DDV, je bil pripravljen leta 1992. Spremembe na področju tehnologije in vedenja potrošnikov v zadnjih petindvajsetih letih so povzročile številne pravne težave v zvezi z razlago proizvodov, vključenih na navedeni seznam. Te pravne težave so privedle do številnih pravdnih sporov na ravni Sodišča Evropske unije.

3.14

Sodišče je v več nedavnih sodbah odločilo, da proizvodov, vključenih na seznam fizičnih publikacij, s pravno razlago ni mogoče razširiti na e-publikacije. Zato bi bilo to mogoče doseči samo s spremembami veljavnih pravil v direktivi o DDV.

3.15

S predlaganimi pravili bi se odpravilo razlikovanje med fizičnimi in nefizičnimi publikacijami ter zagotovila nevtralnost tega trga. Vendar pa se EESO kljub temu, da pozdravlja odpravo takega izkrivljanja konkurence, zaveda tveganja, ki ga taka odprava prinaša za osnovo za DDV. Vključitev e-publikacij na seznam proizvodov, za katere se lahko uporablja nižja stopnja, ne bo povzročila le takojšnje izgube prihodka, temveč lahko ustvari tudi priložnost za argumentiranje, da bi morali biti na seznam vključeni tudi drugi proizvodi, s čimer bi se osnova še dodatno zmanjšala. Poleg tega lahko razširitev uporabe nižjih stopenj, ki so nižje od najnižje 5-odstotne stopnje, na e-publikacije, če se te stopnje uporabljajo za fizične knjige, sproži dodatne zahteve za uporabo stopenj, nižjih od navedene najnižje stopnje. S tem bi bil ogrožen obstoj najnižje stopnje, zaradi česar bi se znižala tudi osnova.

3.16

EESO tudi ugotavlja, da Evropska komisija predlagane ukrepe obravnava kot uvod v širšo reformo strukture stopenj DDV v EU (10). Čeprav se trenutno proučujeta dve možnosti, bi ta širša reforma, ki bi dejansko pomenila odpravo usklajenosti stopenj DDV, načeloma zagotovila državam članicam dodatno svobodo in prožnost pri uporabi nižjih stopenj.

3.17

EESO izraža zaskrbljenost zaradi vpliva, ki bi ga imela taka odprava usklajenosti na podjetja, ki se ukvarjajo s čezmejnim trgovanjem, zlasti MSP, ki bi težko določila stopnje DDV, ki bi se uporabljale za njihove proizvode po vsej EU.

3.18

EESO se prav tako zaveda, da člen 113 PDEU, ki predstavlja pravno podlago za odobritev zakonodaje EU na področju DDV, podeljuje pristojnost institucijam EU samo za odobritev usklajevanja zakonodaje na področju DDV z namenom vzpostavitve in izboljšanja notranjega trga.

4.   Posebne ugotovitve

Spremembe mini sistema VEM za DDV

4.1

Za MSP s sedežem v državah z visokim pragom je bila z izvajanjem mini sistema VEM prvič uvedena obveznost registracije za DDV in izpolnjevanja obveznosti v zvezi z DDV. Glede na to, da so številna podjetja v nevarnosti, da zaradi posledičnih novih stroškov, povezanih z izpolnjevanjem obveznosti, ostanejo brez posla, je skupina mikropodjetij, od katerih jih ima veliko sedež v Združenem kraljestvu, ustanovila interesno skupino (11), katere cilj je opozarjati institucije EU in davčne organe Združenega kraljestva na te težave.

4.2

Določitev praga v višini 10 000 EUR, ki MSP omogoča, da se, dokler ga ne dosežejo, odločijo za uporabo pravil DDV svoje države članice, je dobrošla, saj bo nedvomno poenostavila poslovanje za mala podjetja in podjetja, ki poslujejo s krajšim delovnim časom. EESO sicer pozdravlja to ureditev za mikropodjetja, vendar pa se zaveda, da bi lahko nova, rastoča podjetja ta prag hitro presegla.

Razširitev mini sistema VEM za DDV

4.3

V Združenem kraljestvu (prek Kanalskih otokov) in na Danskem (prek Ålandskih otokov) so poročali o velikem številu zlorab sheme oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti v podjetjih, ki so preselila svoje dejavnosti iz EU, da bi lahko uporabljala to shemo (12). Zaradi takih zlorab so podjetja v EU in zlasti MSP, ki so običajno bolj izpostavljena zlorabam, postavljena v še bolj podrejen konkurenčni položaj. Leta 2010 so MSP s sedežem v Združenem kraljestvu ustanovila skupino za bolj proti domnevnim zlorabam sheme oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti na Kanalskih otokih (13).

4.4

Na težave domnevnih goljufij na spletu s strani trgovcev zunaj EU, ki so povezane s shemo oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti, je nedavno opozorila še ena skupina, ki so jo ustanovila MSP s sedežem v Združenem kraljestvu, z imenom VAT Fraud (14). Glede na to, da se goljufije nanašajo na blago v vrednosti, ki ne spada v shemo, se domneva, da obstoj sheme povzroča ovire za pobiranje DDV, saj imajo carinski uradniki težave pri določanju, katere dobave spadajo v shemo.

4.5

Shema oprostitve davka za pošiljke majhne vrednosti naj bi vplivala tudi na vzorce trgovanja in uvoz med potrošniki v več državah članicah, in sicer v Sloveniji, Nemčiji, na Švedskem, Danskem in v Združenem kraljestvu (15).

Spremembe stopenj DDV za e-publikacije

4.6

Opozarjanje na pravne težave v zvezi z razlago proizvodov, vključenih na seznam proizvodov, za katere se uporabljajo nižje stopnje, povzroča temeljno dilemo za sistem DDV EU: ali odpraviti morebitno izkrivljanje konkurence z razširitvijo obsega seznama proizvodov, za katere se uporablja nižja stopnja, s čimer bi se dodatno zmanjšala osnova, ali še naprej omejevati obseg navedenih proizvodov, s čimer se zaščiti davčna osnova, vendar omogoči izkrivljanje konkurence.

4.7

Pristop Sodišča Evropske unije k takim težavam v zvezi z razlago je kazuističen. Vendar je Sodišče v svojih sodbah v zvezi z vključitvijo e-publikacij na ta seznam sklenilo, da obsega seznama ni mogoče razširiti na navedene proizvode, s čimer je sprejelo strogo pravno razlago teh pravil.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Zadeve C-219/13, K Oy, C-479/13, Komisija proti Franciji, C-502/13, Komisija proti Luksemburgu, in C-390/15, RPO.

(2)  UL L 347, 11.12.2006, str. 1.

(3)  UL L 268, 12.10.2010, str. 1.

(4)  UL L 292, 10.11.2009, str. 5.

(5)  R. de la Feria, Blueprint for Reform of VAT Rates in Europe (Načrt reforme stopenj DDV v Evropi), Intertax 43(2), 2015, str. 154–171.

(6)  Prav tam.

(7)  CASE, Study and Reports on the VAT Gap in the EU-28 Member States: 2016 Final Report (Študija in poročila o vrzeli pri pobiranju DDV v državah članicah EU-28: Končno poročilo iz leta 2016), TAXUD/2015/CC/131, 2016.

(8)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o prihodnosti DDV – Za enostavnejši, zanesljivejši in učinkovitejši sistem DDV, prilagojen enotnemu trgu, COM(2011) 851 final z dne 6. decembra 2011.

(9)  E&Y, Assessment of the Application and Impact of the VAT Exemption for Importation of Small Consignment (Ocena uporabe in vpliva oprostitve DDV za uvoz majhnih pošiljk), posebna pogodba št. 7, TAXUD/2013/DE/334, končno poročilo, maj 2015.

(10)  Evropska komisija, odprto javno posvetovanje o reformi stopenj DDV (predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kar zadeva pravila, ki urejajo uporabo stopenj DDV).

(11)  Z imenom EU VAT Action (www.euvataction.org).

(12)  E&Y, Assessment of the Application and Impact of the VAT Exemption for Importation of Small Consignment (Ocena uporabe in vpliva oprostitve DDV za uvoz majhnih pošiljk), posebna pogodba št. 7, TAXUD/2013/DE/334, končno poročilo, maj 2015.

(13)  Z imenom RAVAS – Retailers Against VAT Avoidance Schemes (www.ravas.org.uk).

(14)  www.vatfraud.org

(15)  E&Y, Assessment of the Application and Impact of the VAT Exemption for Importation of Small Consignment (Ocena uporabe in vpliva oprostitve DDV za uvoz majhnih pošiljk), posebna pogodba št. 7, TAXUD/2013/DE/334, končno poročilo, maj 2015.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/85


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004

(Besedilo velja za EGP in Švico)

(COM(2016) 815 final – 2016/0397 (COD))

(2017/C 345/14)

Poročevalec:

Philip VON BROCKDORFF

Soporočevalka:

Christa SCHWENG

Zaprosilo

Evropska komisija, 17. 2. 2017

Svet, 15. 2. 2017

Pravna podlaga

člen 48 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Sklep plenarne skupščine

5. 7. 2017

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

13. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

135/2/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da bi morala predlagana nova uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti olajšati gibanje iskalcev zaposlitve in delavcev ter ga ne omejevati. Izboljšana koordinacija socialne varnosti namreč olajšuje prosto gibanje delavcev, saj zagotavlja koristi tako njim (razvoj znanj in spretnosti ter večja prilagodljivost) kot delodajalcem (motivirana in tehnično podkovana delovna sila). Prav tako je v korist gospodarstvu na splošno, saj odpravlja razlike v brezposelnosti med državami članicami EU ter spodbuja učinkovitejše razporejanje človeških virov, hkrati pa prispeva k rasti in konkurenčnosti EU.

1.2

Pravila, ki dobro delujejo in so pravična do tistih, ki so mobilni, pa tudi do drugih, so pomemben dejavnik za politično sprejemljivost mobilnosti. EESO meni, da bi si morali pri tem prizadevati za doseganje pravičnega ravnovesja med državami gostiteljicami in državami izvora.

1.3

Glede pogojev za državljane, ki so upravičeni do „izvoza“ dajatev za dolgotrajno nego, če se preselijo v tujino, EESO meni, da nova pravila državljanom zagotavljajo boljše varstvo v čezmejnih situacijah. Kljub temu poudarja, da nova pravila ne pomenijo novih pravic do dolgotrajne nege v vseh državah članicah, saj je to odvisno od tega, ali takšne storitve obstajajo tudi v državi gostiteljici.

1.4

EESO ugotavlja, da sta predlog za revizijo uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti in direktiva o napotitvi delavcev pomembna za mobilnost delavcev. Vendar pa so v teh dveh instrumentih obravnavana različna vprašanja, zato EESO izraža bojazen, da bi se s sklicevanjem na predlagano revizijo direktive o napotitvi delavcev v uredbi o koordinaciji sistemov socialne varnosti pravna jasnost v praksi dejansko zmanjšala.

1.5

EESO ugotavlja, da bi s predlagano zahtevo o tem, da mora delavec v državi članici gostiteljici delati vsaj tri mesece, preden je upravičen do dajatev za brezposelnost, upočasnili „seštevanje dob“, ki omogoča pravico do tovrstnih dajatev. To sicer lahko pomeni, da so pravila za države gostiteljice pravičnejša, vendar pa lahko tudi negativno vpliva na motivacijo za mobilnost.

1.6

Za EESO ni jasno, kako je mogoče s predlogom o podaljšanju obdobja izvoza dajatev za brezposelnost s trenutnih treh na vsaj šest mesecev učinkovito zagotoviti zaposlitvene priložnosti za iskalce zaposlitve, saj je to odvisno od razmer na trgu dela, ki se od države do države razlikujejo.

1.7

EESO meni, da bi z boljšo uskladitvijo dajatev ter njihovega seštevanja in uveljavljanja pripomogli k izboljšanju in lajšanju koordinacije sistemov socialne varnosti. Nacionalne službe za zaposlovanje bi poleg tega morale bolj učinkovito podpreti mobilne iskalce zaposlitve pri iskanju ustreznega dela.

1.8

EESO poziva države članice, naj se v večji meri zavzamejo za možnost, da bi lahko ekonomsko neaktivni mobilni državljani sorazmerno in po načelu enake obravnave prispevali v sistem zdravstvenega zavarovanja za primer bolezni v državi članici, kjer prebivajo. Države članice bi poleg tega morale upoštevati tudi prednosti sprejemanja mobilnih državljanov na splošno, tudi tistih, ki niso aktivni, vendar kljub temu tako ali drugače prispevajo h gospodarstvu (in kulturni raznolikosti) države gostiteljice.

1.9

EESO tudi meni, da predlagana nova pravila v nobenem primeru ne bi smela omejevati temeljnih pravic, priznanih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.   Predlagane spremembe pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti

2.1

Glede na to, da se čezmejni trg dela še naprej razvija, nacionalni sistemi socialne varnosti pa se spreminjajo, je treba veljavna pravila seveda posodobiti ali prilagoditi. To je, poleg potrebe po preprostejših in lažjih metodah izvrševanja, razlog za spremembe, ki jih je Evropska komisija predlagala v sporočilu z dne 13. decembra 2016.

2.2

Namen tega predloga je zagotoviti jasnost ter pravična in izvršljiva pravila za lajšanje mobilnosti delavcev. Prosto gibanje delavcev je še vedno eden od ključnih stebrov notranjega trga, vendar so nacionalni organi deležni tudi pozivov k boju proti zlorabam in goljufijam na področju socialnih ugodnosti.

2.3

Glavne predlagane spremembe:

i)

Izvoz dajatev za brezposelnost: najkrajše obdobje izvoza dajatev za brezposelnost (ko se dajatve izvažajo v drugo državo članico, v kateri oseba išče zaposlitev) se podaljša s treh na šest mesecev, z možnostjo nadaljnjega podaljšanja za preostanek obdobja upravičenosti.

ii)

Država članica bo morala pri preverjanju, ali je iskalec zaposlitve upravičen do dajatev za brezposelnost, preveriti in upoštevati vsa pretekla obdobja zavarovanja v drugih državah članicah (tako je že v sedanjih pravilih). To pa je mogoče le, če je zadevna oseba v tej državi članici delala vsaj tri mesece (novi predlog). Če oseba ne izpolnjuje pogojev, bo za plačevanje teh dajatev odgovorna država članica, v kateri je bila oseba prej zaposlena.

iii)

Dajatve za brezposelnost za obmejne delavce: v skladu s predlaganimi pravili je za plačevanje dajatev za brezposelnost odgovorna država članica prejšnje zaposlitve, če so ti delavci v njej delali 12 mesecev. V skladu s sedanjimi pravili obmejni delavci plačujejo prispevke in davke državi članici, v kateri delajo. Če bo obdobje zaposlitve krajše od 12 mesecev, bo dajatve za brezposelnost plačevala država članica stalnega prebivališča.

iv)

Socialne dajatve za ekonomsko neaktivne osebe: v tem primeru je namen predloga kodifikacija nedavne sodne prakse Sodišča Evropske unije, v skladu s katero lahko ekonomsko neaktivni državljani, ki se preselijo iz ene države članice v drugo, prejemajo socialne dajatve samo, če izpolnjujejo pogoj zakonitega prebivanja, kot je opredeljen v direktivi o pravici državljanov do prostega gibanja. Toda ekonomsko neaktivne osebe morajo za zakonito prebivanje dokazati, da imajo dovolj sredstev za preživljanje in celovito zdravstveno zavarovanje. Ta pogoj ne velja za aktivne iskalce zaposlitve: njihova pravica do prebivanja v drugi državi članici izhaja neposredno iz člena 45 PDEU.

v)

Socialna varnost za napotene delavce: navedeno je, da so predlagana pravila namenjena krepitvi upravnih orodij v zvezi s koordinacijo socialne varnosti za napotene delavce, da bi nacionalnim organom zagotovili ustrezna sredstva za preverjanje socialnovarstvenega statusa takšnih delavcev in odpravo morebitnih nepoštenih praks ali zlorab.

vi)

Družinske dajatve: v predlogu so posodobljena pravila o nadomestilih za starševski dopust, s katerimi se staršem nadomesti izguba dohodka ali plače v času, ki ga porabijo za nego in vzgojo otroka. Predlog ne spreminja veljavnih pravil o izvozu dajatev za otroke. Prav tako ni predvidena indeksacija dajatev za otroke.

3.   Pregled sistemov socialne varnosti v EU

3.1

Sistemi socialne varnosti običajno zajemajo področja, kot so bolezen, materinstvo/očetovstvo, družina, starost, brezposelnost in druge podobne dajatve ter so v izključni pristojnosti nacionalnih organov. To pomeni, da je vsaka država odgovorna za oblikovanje lastnega sistema socialne varnosti. Zato se dajatve iz naslova socialne varnosti, ki jih prejemajo državljani v EU, močno razlikujejo tako po višini dejansko prejetih dajatev kot po načinu organizacije sistemov.

3.2

EESO je zelo zaskrbljen zaradi velikih razlik v uspešnosti med sistemi socialne varnosti v različnih državah EU: najboljši sistemi pripomorejo k zmanjšanju tveganja revščine za 60 %, najmanj učinkoviti za manj kot 15 %, povprečje EU pa znaša 35 % (1). Ta vrzel je delno razlog za različne socialne pogoje, s katerimi se soočajo državljani v EU. Zato je še toliko pomembneje, da se države članice EU dogovorijo o načelih za učinkovite in zanesljive sisteme socialne varnosti, k čemur je EESO pozval v svojih mnenjih o načelih učinkovitih in zanesljivih sistemov socialnega varstva  (2) ter o evropskem stebru socialnih pravic  (3). Skupne evropske vrednote in gospodarski razvoj terjajo, da se v vseh državah članicah zagotovijo minimalni prihodki, osnovno zdravstveno varstvo, ustrezne socialne službe in udejstvovanje v družbi. To lahko spodbudi solidarnost v državah članicah in zmanjša makroekonomska neravnovesja.

3.3

Prosto gibanje delavcev je ena od štirih temeljnih svoboščin gibanja v Evropski uniji. EESO meni, da bi bilo treba bolj spodbujati in spoštovati različne vidike prostega gibanja delavcev, saj v praksi ne moremo govoriti o njem, ne da bi upoštevali socialne pravice mobilnih državljanov in delavcev, ki izhajajo iz zgoraj navedenega načela enake obravnave. Eden od teh vidikov je koordinacija sistemov socialne varnosti. Njeno dosedanje izvajanje na splošno velja za zgodbo o uspehu, saj je več desetletij omogočala, da so milijoni delavcev, ki so uživali njene koristi, postali najboljši „ambasadorji“ prostega gibanja delavcev.

3.4

Da bi olajšali prosto gibanje delavcev in državljanov, je potrebna boljša koordinacija sistemov socialne varnosti, da se zagotovijo večja jasnost in zagotovila glede dajatev, do katerih so delavci in državljani upravičeni. V ta namen ima Evropska unija pravila za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti. Ta določajo, do katerega nacionalnega sistema socialne varnosti je državljan ali delavec upravičen. Pravila so namenjena tudi preprečevanju podvajanja dajatev v čezmejnih primerih, hkrati pa zagotavljajo zaščito za osebe, ki delajo v drugi državi ali iščejo zaposlitev kjer koli v EU.

3.5

Poudariti je treba, da veljavna pravila urejajo koordinacijo, ne harmonizacijo sistemov socialne varnosti. Pravila EU so določena v uredbah (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009, temeljijo pa na štirih načelih:

i)

ena država: oseba je zajeta samo v sistemu socialne varnosti ene države članice naenkrat, tako da plačuje prispevke samo v eni državi in prejema dajatve samo iz ene države;

ii)

enaka obravnava: oseba ima enake pravice in obveznosti kot državljani države, v kateri je zavarovana;

iii)

seštevanje: ko oseba uveljavlja pravico do dajatev, so glede na posamični primer potrebni dokazi o obdobjih zavarovanja, dela ali prebivanja v drugih državah članicah (na primer, dokazati je treba, da oseba izpolnjuje pogoj minimalnega obdobja zavarovanja za upravičenost do dajatev v skladu z nacionalno zakonodajo);

iv)

možnost izvoza: če je oseba upravičena do prejemanja dajatev ene države članice, lahko prejema dajatve tudi v primeru, če živi v drugi državi članici.

3.6

V določbah uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 so zajete vse osebe, ki se preselijo v drugo državo članico za stalno ali zaradi začasnega dela ali študija. To vključuje tudi osebe, ki se vozijo na delo čez mejo. Poleg tega lahko osebe, ki iščejo delo v drugi državi članici, v določenem obdobju od svoje države prejemajo dajatve za brezposelnost, medtem ko iščejo zaposlitev.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Leta 2015 je približno 11,3 milijona delovno sposobnih državljanov EU-28 (starih od 20 do 64 let) prebivalo v drugi državi članici EU, od tega jih je bilo 8,5 milijona zaposlenih ali so iskali zaposlitev (podatki glede enega in drugega se v posameznih državah članicah razlikujejo). To je 3,7 % vsega delovno sposobnega prebivalstva EU. V EU je bilo 1,3 milijona čezmejnih delavcev (ki delajo v državi članici EU, v kateri ne prebivajo). Napotenih delavcev je bilo približno 1,92 milijona. To je 0,7 % vseh delovnih mest v EU, napotitev pa je v povprečju trajala štiri mesece.

4.2

S koordinacijo socialne varnosti se olajša prosto gibanje delavcev, in sicer z zagotavljanjem koristi delavcem ter posredno tudi delodajalcem in gospodarstvu na splošno, saj to prispeva k rasti in konkurenčnosti. Velika večina mobilnih državljanov v EU si želi izboljšati svoje življenjske razmere in zaposlitvene možnosti.

4.3

Z vidika delavcev pravica do dela v drugi državi članici ne ponuja samo priložnosti za delo, temveč lajša tudi pridobivanje novih znanj in spretnosti, izboljšuje prilagodljivost in z novimi delovnimi izkušnjami bogati samega delavca. Gibanje delavcev pripomore tudi k reševanju problemov pomanjkanja delovne sile in vrzeli na področju znanja in veščin. Pripomore lahko tudi k financiranju javnih služb v državi članici gostiteljici in lahko delno zmanjša davčno breme, nastalo zaradi staranja prebivalstva, ter nadomesti prispevke, ki jih je zaradi tega manj.

4.4

Z makroekonomskega vidika mobilnost delavcev pripomore k odpravljanju razlik v brezposelnosti med državami članicami EU in prispeva k učinkovitejšemu razporejanju človeških virov. Raziskave kažejo tudi, da je imela mobilnost v EU pomembno vlogo pri preprečevanju še večje nestabilnosti po finančni krizi in gospodarski recesiji.

4.5

Pravična mobilnost delavcev lahko koristi delavcem, podjetjem in družbi kot celoti. Pomeni lahko pomembno priložnost za osebni, ekonomski in socialni razvoj državljanov in delavcev, zato jo je treba spodbujati. Pravila, ki dobro delujejo in so pravična do tistih, ki so mobilni, pa tudi do drugih, so pomemben dejavnik za politično sprejemljivost mobilnosti. Namen vsega tega bi moralo biti doseganje pravičnega ravnovesja med državami gostiteljicami in državami izvora.

4.6

V skladu z navedenim EESO meni, da bi morala biti vsaka predlagana sprememba usmerjena v lajšanje mobilnosti iskalcev zaposlitve in delavcev ter je ne bi smela omejevati. EESO tudi meni, da bi morala pravila o koordinaciji sistemov socialne varnosti olajšati dostop do zaposlitve za ljudi z različnimi nabori znanj in spretnosti. Enaka obravnava delavcev iz EU in domačih delavcev, kar zadeva aktivne politike trga dela, je ključna za premagovanje socialnih razlik.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO je seznanjen s predlogom v zvezi s sistemom koordinacije za obmejne delavce, da bi odgovornost za plačevanje dajatev za brezposelnost preložili na državo članico zadnje delovne aktivnosti, vendar meni, da bi lahko zahteva, da je delavec v tej državi članici delal najmanj 12 mesecev, omejila pozitivne učinke te spremembe. EESO obenem priznava, da je predlog izziv tudi za države članice, ki bodo postale odgovorne za plačevanje dajatev.

5.2

V zvezi s pogoji za državljane, ki so upravičeni do „izvoza“ dajatev za dolgotrajno nego, če se preselijo v tujino, je EESO mnenja, da nova pravila državljanom zagotavljajo boljše varstvo v čezmejnih situacijah. Nova pravila so posebno pomembna z vidika staranja prebivalstva ter spodbujanja večje neodvisnosti in mobilnosti invalidov, saj vse večje število državljanov, ki se preselijo iz ene države članice v drugo, potrebuje dajatve za dolgotrajno nego. Kljub temu EESO poudarja, da nova pravila ne pomenijo novih pravic do dolgotrajne nege v vseh državah članicah, saj je to odvisno od tega, ali takšne storitve obstajajo tudi v državi gostiteljici.

5.3

EESO meni, da bodo nova pravila olajšala postopek za izterjavo neupravičeno izplačanih dajatev za socialno varnost. Države članice bodo lahko izkoristile enotni instrument za izterjavo zahtevkov za neupravičeno izplačane dajatve za socialno varnost in bolj jasne postopke za medsebojno čezmejno pomoč.

5.4

EESO ugotavlja, da sta predlog za revizijo uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti in direktiva o napotitvi delavcev pomembna za mobilnost delavcev, vendar so v teh dveh instrumentih obravnavana različna vprašanja. Medtem ko se direktiva o napotitvi delavcev ukvarja s pogoji zaposlitve napotenih delavcev (vključno s prejemki), je namen uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti opredeliti, kateri sistem socialne varnosti se uporablja. Novi predlog ne spreminja področja uporabe pravil EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti niti področja uporabe direktive o napotitvi delavcev. EESO zato izraža bojazen, da bi se s sklicevanjem na opredelitve predlagane revizije direktive o napotitvi delavcev v uredbi o koordinaciji sistemov socialne varnosti, katerega namen je doseči lažje izvajanje, pravna jasnost v praksi dejansko zmanjšala. Zaradi sklicevanja na direktivo (ki je za države članice zavezujoča le glede rezultatov, ki jih je treba doseči) v uredbi (ki je zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah) se porajajo pravni dvomi.

5.5

EESO ugotavlja, da je treba zagotoviti enotne pogoje za uporabo posebnih pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti v zvezi z napotenimi delavci. To vključuje določanje primerov, v katerih se izda obrazec A1, in elementov, ki jih je treba preveriti pred izdajo, ter umik dokumenta, kadar se ta izpodbija. Glede na to, da so lahko ti vidiki bistveni za praktično uporabo členov 12 in 13 Uredbe (ES) št. 883/2004, EESO izraža bojazen zaradi prenosa tako nejasno opredeljenih pooblastil na Evropsko komisijo. Za EESO bi bile povratne informacije o izvajanju tega pooblastila in poznejša ocena učinka novih postopkov dobrodošle, saj je napotitev delavcev zelo občutljivo vprašanje. EESO je zaskrbljen tudi zaradi kumulativnega učinka novih pravil o napotitvi, prej navedenih tehničnih predlogov sprememb v uredbi o socialni varnosti in naraščajočega števila nacionalnih pobud za nadzor nad delavci iz drugih držav EU. Zaradi kombinacije različnih predpisov je stanje vedno bolj zapleteno, kar bo verjetno omejilo nadnacionalno mobilnost, zato bi ga bilo treba na evropski ravni skrbno spremljati. Spoštovati pa je treba tudi pravila o socialni varnosti napotenih delavcev.

5.6

Mobilni delavec v EU mora v skladu z novimi pravili v državi članici gostiteljici delati vsaj tri mesece, preden je tam upravičen do dajatev za brezposelnost. EESO meni, da ta predlog omejuje dostop mobilnih delavcev do dajatev za brezposelnost v državi gostiteljici v primerjavi z veljavnimi pogoji (v skladu s katerimi za to pravico zadostuje samo en dan dela). S tega vidika predlog pravzaprav upočasnjuje „seštevanje dob“ (ne glede na to, kje ima oseba zadnje stalno prebivališče), ki omogoča pravico do dajatev. Na eni strani lahko to negativno vpliva na motivacijo za mobilnost, na drugi pa postanejo pravila pravičnejša za države gostiteljice.

5.7

V skladu s predlaganimi novimi pravili je najkrajše obdobje, za katero lahko iskalci zaposlitve izvozijo dajatve za brezposelnost, ki so jih pridobili v eni državi članici, v drugo državo, podaljšano s sedanjih treh na vsaj šest mesecev, medtem ko veljavna uredba odločitev o treh ali šestih mesecih prepušča državi članici, ki dajatve izvaža. EESO meni, da Komisija s to spremembo priznava, da je v drugi državi članici težko hitro najti zaposlitev, vendar pa se mu ne zdi jasno, kako je mogoče s predlogom o podaljšanju obdobja izvoza dajatev za brezposelnost učinkovito zagotoviti zaposlitvene priložnosti za iskalce zaposlitve, saj je to odvisno od razmer na trgu dela, ki se od države do države razlikujejo. EESO prav tako dvomi o koristnosti tega predloga v času, ko je brezposelnost, zlasti med mladimi, v več državah članicah EU še vedno visoka.

5.8

EESO meni, da predlagana nova pravila ne odpravljajo pomanjkljivosti sistema koordinacije socialne varnosti, ki je bil prvotno zasnovan za države članice z dokaj podobno ravnjo paritete kupne moči in sistemi socialne varnosti. Potrebni so torej učinkovitejši ukrepi, da bi dosegli konvergenco v zvezi s trajanjem prejemanja dajatev za brezposelnost, zneskom prejetih dajatev in obdobjem seštevanja za uveljavljanje dajatev za brezposelnost. Ta konvergenca bi pripomogla k izboljšanju in lajšanju koordinacije sistemov socialne varnosti. Vprašanje, kako to konvergenco doseči, je treba obravnavati ločeno od tega mnenja. Predlagana nova pravila o izvozu dajatev za brezposelnost vsaj načeloma zagotavljajo tesnejše sodelovanje med javnimi službami za zaposlovanje na vseh ravneh. V revidiranih pravilih bodo pojasnjene obveznosti službe za zaposlovanje države članice gostiteljice, da podpre iskalce zaposlitve z dejavnostmi za iskanje zaposlitve ter spremlja njihove dejavnosti in o njih poroča državi članici, ki je odgovorna za plačevanje dajatev za brezposelnost. Kljub temu EESO meni, da bi morale službe za zaposlovanje narediti več, da bi podprle mobilne iskalce zaposlitve pri iskanju stabilnih delovnih mest, zlasti glede na omejeni čas, ki je na voljo za iskanje zaposlitve, s čimer bi prispevale k doseganju večje konvergence, kot je navedeno v prejšnjem odstavku.

5.9

EESO je seznanjen z dejstvom, da lahko predlagana nova pravila za mobilne državljane EU, ki se preselijo iz ene države članice v drugo (državo gostiteljico), vendar ne delajo niti aktivno ne iščejo zaposlitve, dostop do posebnih dajatev socialne varnosti zagotovijo le, če lahko vsak posameznik dokaže, da ima pravico do zakonitega prebivanja v skladu s pravom EU (pogoj za to je, da ima zadostna sredstva za preživljanje in celovito zdravstveno zavarovanje). Z drugimi besedami, države članice morajo upoštevati pogoje iz direktive o pravici državljanov do prostega gibanja (Direktiva 2004/38/ES). Države članice morajo upoštevati tudi prednosti sprejemanja mobilnih državljanov na splošno, tudi tistih, ki niso aktivni in ne plačujejo prispevkov v sisteme socialne varnosti, vendar kljub temu tako ali drugače prispevajo h gospodarstvu (in kulturni raznolikosti) države gostiteljice.

5.10

V uvodni izjavi (5b) predloga Evropske komisije je dejansko zapisano, da bi morale države članice zagotoviti, da se ekonomsko neaktivnim mobilnim državljanom EU ne prepreči izpolnjevanje pogoja, da imajo celovito zdravstveno zavarovanje v državi članici gostiteljici. To pomeni tudi, da bi bilo treba takšnim državljanom omogočiti sorazmerno prispevanje v sistem zdravstvenega zavarovanja v državi članici gostiteljici. EESO poziva, naj se države članice v večji meri zavežejo k zagotavljanju te možnosti.

5.11

EESO meni, da predlagana nova pravila v nobenem primeru ne bi smela omejevati temeljnih pravic, priznanih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem pravice do človekovega dostojanstva (člen 1), pravice do socialne varnosti in socialne pomoči (člen 34) ter pravice do zdravstvenega varstva (člen 35).

5.12

EESO torej priznava, da se pri vprašanju iskanja zaposlitve ne sme spregledati, da je med državami članicami izvora in gostiteljicami potrebno ravnovesje, vendar sklepa, da predlagana nova pravila ne bodo nujno olajšala mobilnosti iskalcev zaposlitve. Najbolj občutljivi in najšibkejši deli evropske družbe bodo tudi v prihodnje enako ranljivi, kot so sedaj, prav tako se bodo ohranile socialne in gospodarske razlike med državami članicami EU in znotraj njih.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=751&langId=sl

(2)  UL C 13, 15.1.2016, str. 40.

(3)  UL C 125, 21.4.2017, str. 10.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/91


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope – Evropsko ukrepanje za trajnost

(COM(2016) 739 final)

(2017/C 345/15)

Poročevalec:

Etele BARÁTH

Zaprosilo

Evropska komisija, 8. 12. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Sklep plenarne skupščine

13. 12. 2016

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja komisije

15. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

124/0/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) izraža razočaranje nad sporočilom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope, saj daje vtis, kot da so vsi glavni cilji in zahteve iz Agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 že vključeni v obstoječe politike EU in so v njih upoštevani. Sporočilo v politike EU ne vnaša spremembe paradigme iz Agende 2030, katere namen je bil uvesti nov model razvoja, ki je ekonomsko vzdržnejši, bolj socialno vključujoč in dolgoročno okoljsko bolj trajnosten. Evropsko središče za politično strategijo (1) je – tako kot EESO v predhodnih mnenjih – opozorilo, da je takšna sprememba paradigme nujna za ustrezno izvajanje 17 ciljev trajnostnega razvoja v EU, saj je treba upoštevati vse večje socialne neenakosti in visoke stopnje brezposelnosti v Evropi, pa tudi netrajnostni okoljski odtis gospodarstva EU.

1.2

EESO je vedno pozitivno ocenjeval dejstvo, da je Komisija ob objavi Agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 prevzela pobudo. Sedaj, ko je treba teh 17 ciljev trajnostnega razvoja uresničiti tudi v praksi, je EESO mnenja, da EU ni pokazala konkretnih vodstvenih sposobnosti, saj ni predstavila ambicioznega načrta za dosego teh ciljev do leta 2030, prav tako pa ni pokazala pripravljenosti za kritičen pregled in spremembo svojih sedanjih politik.

1.3

Agenda 2030 doslej še ni bila uporabljena kot priložnost za oblikovanje nove, proaktivne in pozitivne zasnove preobrazbe za Evropo, k čemur so pozvali EESO, EP in številni predstavniki civilne družbe – to bi morala biti nova vizija bolj trajnostne in socialno vključujoče Evrope, ki koristi svojim državljanom in nikogar ne zapostavlja; napredna vizija, temelječa na vrednotah, zaradi katerih je Evropa postala uspešen model: solidarnost in človekove pravice, socialna pravičnost in enakost, demokracija in participacija, podjetništvo in okoljska odgovornost. Niti bela knjiga Komisije o prihodnosti Evrope niti rimska izjava ob 60-letnici EU ne odražata ustrezno vrednosti evropskega trajnostnega razvoja za evropske državljane.

1.4

EESO obžaluje, da Komisija ni začela participativnega procesa za sprejetje krovne in celostne strategije za trajnostno Evropo do leta 2030 in pozneje. Za zagotavljanje potrebnega dolgoročnega obzorja, političnega usklajevanja in usklajenosti ukrepov za izvajanje Agende ZN 2030 je taka strategija nujno potrebna. Morala bi biti del novega, enotnega dolgoročnega strateškega političnega okvira za obdobje po letu 2020.

1.5

EESO je zaskrbljen zaradi slabe usklajenosti EU in držav članic pri izvajanju Agende 2030. Prej navedena krovna strategija bi se morala uporabljati kot skupni okvir za usklajeno ukrepanje.

1.6

EESO je seznanjen z delom Komisije, ki je opredelila morebitni prispevek svojih desetih prednostnih nalog k izvajanju Agende 2030. Vendar pa poudarja, da je treba pregled politik EU na podlagi ciljev trajnostnega razvoja dopolniti s temeljito analizo dejanskih pomanjkljivosti pri izvajanju teh ciljev v EU. Zgolj preveritev dejanskega stanja bo EU omogočila opredelitev področij, na katerih je potrebno predhodno ukrepanje, in kritični pregled učinkovitosti sedanjih politik EU pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

1.7

EESO pozitivno ocenjuje odločitev Komisije, da oblikuje večstransko platformo za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU (2). Poudarja, da je treba nevladnim akterjem te platforme omogočiti enakovredno sodelovanje z institucionalnimi predstavniki, tako da bi lahko pristop z več akterji iz Agende EU 2030 vključili v politiko EU za trajnostni razvoj. Platforma mora zajeti različne nevladne akterje in jih vključiti v celoten cikel izvajanja ciljev trajnostnega razvoja v EU, tj. od zasnove novih političnih pobud, dolgoročnih strategij in dejavnosti za ozaveščanje do pregledovanja in spremljanja izvajanja politike ter izmenjave dobre prakse. Platforma bi morala poleg tega omogočati sodelovanje in partnerstva med različnimi akterji. EESO bo delo platforme podprl z imenovanjem enega od svojih članov, ki ga bo na platformi zastopal, ter zagotovil strokovno znanje, prispeval k navezavi stikov s civilno družbo in organiziral tudi druge dejavnosti.

1.8

EESO v zvezi s spodbujanjem trajnostnega razvoja meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020 uskladiti s prednostnimi nalogami trajnostnega razvoja v EU. V okviru bi bilo treba znatno povečati delež lastnih sredstev in dohodkov ter izboljšati učinkovitost in uspešnost izvajanja.

1.9

EESO meni, da je treba poleg splošno sprejetega kazalnika BDP, ki se je doslej izkazal za ustreznega, nujno uvesti še druge kazalnike, ki ne bi odražali le gospodarske rasti, temveč tudi njene učinke in rezultate za blaginjo državljanov ter okolje (3). Želeni trajnostni razvojni proces bo namreč do leta 2030 mogoče doseči le z zagotavljanjem in spremljanjem kompleksnih družbenih in okoljskih sprememb.

2.   Uvod

2.1

Svetovni voditelji so leta 2015 sprejeli Agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in se dogovorili o akcijskem načrtu, ki še nikoli doslej ni bil tako obsežen in s katerim naj bi odpravili revščino, zaščitili planet, zavarovali človekove pravice in zagotovili blaginjo za vse. Uresničitev 17 ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030 terja korenite spremembe v vseh državah, bodisi v razvoju bodisi razvitih.

2.2

EESO je leta 2016 na podlagi rezultatov več konferenc v treh mnenjih oblikoval priporočila za izvajanje Agende 2030 v EU (4).

2.3

Komisija je s sporočilom Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (5) določila svoj pristop k izvajanju Agende 2030 v okviru notranjih in zunanjih politik EU. Sporočilo je dopolnila z več drugimi dokumenti, zlasti s sporočilom o novem evropskem soglasju o razvoju ter sporočilom o prenovljenem partnerstvu z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami. EESO je svoja stališča glede teh sporočil natančneje predstavil v ločenih mnenjih (6).

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EU je, sodeč po uvodu iz sporočila, v celoti zavezana svoji vodilni vlogi pri izvajanju Agende 2030 (7).

3.2

Vendar pa Komisija ni sprejela izziva, da s predstavitvijo ambicioznega načrta za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja pokaže vodstvene sposobnosti.

3.3

Sporočilo ni doseglo svojega namena, kot je opredeljen v delovnem programu Komisije za leto 2016, ki je predstaviti „nov pristop za gospodarski razvoj v Evropi, za socialno in okoljsko trajnost tudi po letu 2020 ter za celostno upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU“.

3.4

Glede na sporočilo je odziv EU na Agendo 2030 dvostranski: polna vključitev ciljev trajnostnega razvoja v sedanje politike EU in razmislek o dolgoročnem izvajanju teh ciljev po letu 2020.

3.5

EESO je seznanjen s prizadevanji Komisije, da bi cilje trajnostnega razvoja povezala s sedanjimi politikami EU in s svojimi desetimi prednostnimi delovnimi nalogami, kot je razvidno iz tega sporočila. Vendar pa je sporočilo preveč usmerjeno v tekoče zadeve politik EU. Za Komisijo Agenda 2030 ni poziv h kritičnemu pregledu in spremembi njenih lastnih politik. Iz sporočila ni razvidno, da cilji trajnostnega razvoja pomenijo spremembo paradigme: (8)„[…] nov model razvoja, ki je ekonomsko vzdržnejši, bolj socialno vključujoč in dolgoročno okoljsko bolj trajnosten ter ki zagotavlja pravično razdelitev virov našega planeta med naraščajoče svetovno prebivalstvo.“ (9)

3.6

Doslej niti Komisija niti Svet Agende 2030 še nista uporabila kot priložnosti za oblikovanje nove, proaktivne in pozitivne zasnove preobrazbe za Evropo, k čemur so pozivali EESO, EP (10) in številni predstavniki civilne družbe; to bi morala biti nova vizija bolj trajnostne in socialno vključujoče Evrope, ki koristi svojim državljanom in nikogar ne zapostavlja (11). Niti bela knjiga Komisije o prihodnosti Evrope niti rimska izjava, ki so jo voditelji 27 držav članic, Komisija, Evropski svet in Evropski parlament podpisali ob 60-letnici EU, ne odražata ustrezno vrednosti dolgoročnega trajnostnega razvoja za evropske državljane in dejstva, da je za doseganje rezultatov potrebna združena Evropa.

3.7

V sporočilu poleg tega ni nujno potrebnega okvira za prihodnje ukrepanje v zvezi z izvajanjem Agende 2030. Komisija še ne namerava začeti participativnega procesa za sprejetje krovne in celostne strategije za trajnostno Evropo do leta 2030 in pozneje, k čemur je pozval EESO (12). Cilji sedanjih strateških evropskih okvirov so opredeljeni do leta 2020. To je nesprejemljivo, ne le, ker so cilji agende ZN časovno opredeljeni do leta 2030, v Pariškem sporazumu pa še bolj dolgoročno, temveč tudi zaradi dolžine procesov gospodarske in družbene modernizacije. Določiti bi bilo treba enotno krovno strategijo za obdobje po letu 2020, ki bi temeljila na desetih prednostnih delovnih nalogah Komisije, strategiji Evropa 2020 z njenimi sedmimi vodilnimi pobudami ter 11 tematskih ciljih kohezijske politike EU, vključevala pa bi tudi večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020.

3.8

Komisija pristopa z več akterji, ki je določen v Agendi 2030, ne uporablja dosledno. V nasprotju s procesom, ki je vodil v sprejetje Agende 2030, njen pristop doslej ni bil dovolj pregleden in vključujoč.

4.   Posebne ugotovitve

4.1    Pregled evropskih politik, ki prispevajo k ciljem trajnostnega razvoja (poglavje 2.1 sporočila)

4.1.1

Zdi se, da ta pregled obstaja zgolj na papirju: to je zbirka politik EU, ki na tak ali drugačen način obravnavajo vprašanja, povezana s 17 cilji trajnostnega razvoja. Toda iz pregleda ni dovolj jasno, kakšne so dejanske razmere v Evropi. Prav tako ne upravičuje sklepa Komisije, da se vseh 17 ciljev že izvaja z ukrepi na ravni EU, saj ni bila opravljena nobena ocena, ali so te politike dejansko učinkovite ali pa njihov pomen slabijo drugi, nasprotni ukrepi. Za strategijo Evropa 2020 je na primer navedeno, da obravnava cilje trajnostnega razvoja, povezane z revščino in neenakostjo, nikjer pa ni omenjeno, da ustrezni krovni cilji EU za leto 2020 ne bodo uresničeni.

4.1.2

Zato je treba pregled politik EU dopolniti s podrobno analizo vrzeli, da bi ocenili, kakšno je dejansko stanje v EU glede izvajanja ciljev trajnostnega razvoja (13). Evropski oblikovalci politik se morajo soočiti z dejanskim stanjem, saj bodo lahko samo tako opredelili prave prednostne naloge pri izvajanju teh ciljev. Sklepi, ki jih je Komisija sprejela na podlagi pregleda stanja, niso verodostojni in utemeljeni z dejstvi.

4.1.3

Ob sporočilu Komisije je tudi Eurostat objavil prvi statistični pregled sedanjega stanja glede izvajanja ciljev trajnostnega razvoja v državah članicah EU (14). Vendar pa Komisija ni storila nič, da bi ustrezno povezala pregled stanja, statistična dejstva in opredelitev političnih prednostnih nalog pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.1.4

EESO upa, da bo uvedba celovitega okvira za spremljanje izvajanja ciljev trajnostnega razvoja v EU omogočila, da se bo za ugotavljanje glavnih pomanjkljivosti in izzivov EU v zvezi z Agendo 2030 uporabljal pristop, ki bo v večji meri temeljil na dejstvih.

4.1.5

Kot je EESO že opozoril, je v EU za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja največ dela potrebnega pri zmanjšanju njenega okoljskega odtisa in oblikovanju socialno bolj vključujoče Evrope: to so cilj št. 12 (trajnostna poraba in proizvodnja), cilj št. 13 (podnebni ukrepi), cilja št. 14 in 15 (ohranjanje ekosistema), cilj št. 2 (trajnostno kmetijstvo), cilj št. 9 (vlaganje v infrastrukturo in inovacije), cilj št. 10 (zmanjšanje neenakosti), cilj št. 8 (dostojno delo in zaposlovanje), cilj št. 1 (zmanjšanje revščine), cilj št. 5 (enakost spolov) in cilj št. 4 (izobraževanje) (15).

4.2    Prispevek desetih prednostnih nalog Komisije k Agendi 2030 (poglavje 2.2 sporočila)

4.2.1

Iz sporočila je razvidno, kako lahko deset prednostnih nalog Komisije prispeva k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Vendar pa bi morala imeti Komisija tudi dovolj poguma, da bi po potrebi spremenila oziroma prilagodila svoje prednostne delovne naloge in tako v celoti izkoristila vse morebitne sinergije z delom pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.2.2

EESO meni, da bi se bilo treba bolj posvetiti kulturni razsežnosti trajnostnega razvoja in vlogi komunikacije pri promociji Agende 2030.

4.3    Upravljanje (poglavje 3.1 sporočila)

4.3.1

EESO v dopolnitev dolgoročne strategije za izvajanje Agende 2030 priporoča vzpostavitev okvira upravljanja in usklajevanja, da bi zagotovili skladnost centraliziranih in decentraliziranih ukrepov ter omogočili vključitev organizirane civilne družbe na nacionalni in regionalni ravni.

4.3.2

Evropski semester bi bilo treba oblikovati v instrument za vertikalno usklajevanje na več ravneh v zvezi z izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja v državah članicah (16). Žal pa Komisija v sporočilu ni izkoristila priložnosti za nadaljnji razvoj evropskega semestra v tej smeri.

4.3.3

EESO ugotavlja, da gospodarski, socialni in okoljski cilji niso bili usklajeni, čeprav je trajnostni razvoj od leta 2010 vključen v strategijo Evropa 2020. Treba je okrepiti mehanizme za usklajenost politik za trajnostni razvoj.

4.3.4

EESO pozdravlja celovitejši pristop, povezan z novo strukturo Komisije, in usklajevalno vlogo prvega podpredsednika pri nadaljnjih prizadevanjih za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja. Vendar pa bodo morale imeti enote Komisije za usklajevanje na voljo ustrezne zmogljivosti, da bodo lahko dovolj dejavno spodbujale te procese.

4.3.5

Voditelji EU morajo izkoristiti možnosti za boljše upravljanje, okrepiti vodenje, razumeti pomen medsektorske metode usklajevanja, ki je namenjena izboljšanju sodelovanja, ter v času priprav morda nadzor prepustiti družbenim in gospodarskim akterjem, tako da bo „sodelovanje“ bolj učinkovito. Na ta način bodo lahko izkoristili izjemne sile, ki so bile doslej skrite in bodo začele delovati med izvajanjem ciljev.

4.3.6

Komisija v sporočilu žal ne obravnava vprašanja priznanja in krepitve tega procesa.

4.4    Financiranje (poglavje 3.2 sporočila)

4.4.1

Določitev večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2020 je treba izkoristiti kot priložnost, da se poraba sredstev EU uskladi z izvajanjem prednostnih nalog trajnostnega razvoja v EU.

4.4.2

EESO se strinja, da bi morala EU nadgraditi svoj sistem finančne podpore, ki bo ob upoštevanju zahtev glede trajnosti povečal gospodarsko uspešnost na teritorialni, regionalni in lokalni ravni, hkrati pa prispeval k skupnemu dobremu. Gospodarsko podlago za cilje trajnostnega razvoja bi morali zagotoviti z gospodarsko blaginjo, vendar bi bilo treba izpolnjevanje socialnih in okoljskih ciljev doseči s sprejetjem predpisov. EESO meni, da bi lahko z reformo evropskega davčnega sistema utrdili povečanje proračunskih virov in spodbudili boljše izvajanje Agende 2030.

4.4.3

Komisija posebej izpostavlja vprašanja, povezana s trajnostnim financiranjem. Po mnenju EESO je še zlasti pomembno ustvariti ustrezne okvirne pogoje za zasebne in javne vlagatelje in s tem omogočiti obsežne dolgoročne naložbe v posodobitev infrastrukture in inovacije, s čimer bi olajšali prehod na bolj trajnostno gospodarstvo (17).

4.5    Merjenje napredka (poglavje 3.3 sporočila)

4.5.1

EESO pozdravlja namero Komisije, da bo natančno in redno spremljala izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU, pri čemer se bo oprla na različne procese stalnega spremljanja, ki potekajo v Komisiji, agencijah, Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) in državah članicah. Vendar pa v sporočilu ni specifičnih informacij o tem, kakšen naj bi bil ta sistem spremljanja.

4.5.2

EESO pozdravlja delo Eurostata v zvezi z naborom kazalnikov za spremljanje izvajanja ciljev trajnostnega razvoja v EU. Poudarja, da bodo imele odločitve glede spremljanja in zlasti glede zasnove kazalnikov precejšnje politične posledice, zato sta potrebna razprava o nadaljnjem razvoju kazalnikov in pregledno posvetovanje s civilno družbo.

4.5.3

EESO pričakuje, da bo po objavi rednega poročila Eurostata o spremljanju ciljev trajnostnega razvoja in po ustrezno dolgem obdobju, da se bodo lahko organizacije civilne družbe posvetovale s svojimi akterji, vzpostavljen dialog o sklepih, sprejetih na podlagi spremljanja, in ustreznih ukrepih za pregled politike, in sicer prek večstranske platforme.

4.5.4

Številne študije EESO so potrdile stališče, da je treba poleg splošno sprejetega kazalnika BDP, ki se je doslej izkazal za ustreznega, uvesti še kak drug kazalnik, ki ne bi odražal le gospodarske rasti, temveč tudi njene učinke in rezultate (bruto domači rezultat). Spremljanje želenega razvojnega procesa do leta 2030 mora temeljiti na kompleksnem sklopu gospodarskih, socialnih in okoljskih kazalnikov (18).

4.5.5

Tudi okvir za spremljanje bi moral biti povezan z evropskim semestrom.

4.5.6

Agenda 2030 od vlad terja vzpostavitev okvira za spremljanje in pregled, kar pomeni, da morajo vzpostaviti instrumente za celoten cikel politike od priprave strategije, njenega izvajanja in spremljanja do njenega pregleda. V sporočilu faza pregleda ni upoštevana; razlog za to bi bil lahko v tem, da ni krovne strategije in akcijskega načrta za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, ki bi ju bilo mogoče redno pregledovati.

4.6    Skupna odgovornost in pristop z več akterji

4.6.1

Cilji trajnostnega razvoja združujejo več akterjev. Uresničiti jih je mogoče le, če civilna družba, podjetja, sindikati, lokalne skupnosti in drugi akterji prevzamejo dejavno vlogo in odgovornost. Z mehanizmi za participativno upravljanje je treba zagotoviti, da bo civilna družba vključena na vseh ravneh: od lokalne in nacionalne do evropske ravni in ravni Združenih narodov. Za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja je potrebno enotno sodelovanje institucij in akterjev v različnih sektorjih.

4.6.2

Komisija je nedavno sprejela sklep o vzpostavitvi večstranske platforme za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU (19). EESO ta novi projekt ocenjuje pozitivno in je pripravljen pomagati, da bo platforma uspešno delovala.

4.6.3

Vendar pa je EESO razočaran, ker Komisija v svojem sporočilu ni upoštevala njegovega predloga o tem, da bi skupaj vzpostavila evropski forum za trajnostni razvoj, prav tako pa ni upoštevala njegovih priporočil o zasnovi takega foruma (20); ta so temeljila na rezultatih predstavitve predlaganega foruma na različnih konferencah, v delovnih skupinah Sveta, na Komisiji ter pri posvetovanjih z akterji, kjer so mu udeleženci izrazili podporo.

4.7

EESO je zadovoljen, da je Komisija v sklepu o ustanovitvi večstranske platforme razširila naloge platforme, povezane s spremljanjem izvajanja ciljev trajnostnega razvoja in izmenjavo dobrih praks, ter predvidela svetovalno vlogo predstavnikov civilne družbe pri razmisleku o dolgoročnem izvajanju teh ciljev ter sodelovanje pri spremljanju in pregledu politik izvajanja. Platforma bi morala poleg tega omogočati sodelovanje in partnerstva med različnimi akterji. EESO meni, da mora imeti takšna participativna platforma odločilno vlogo pri novem načinu upravljanja Evrope, za katerega bi morala biti značilna skupna odgovornost.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Evropsko središče za politično strategijo, strateški dokument Sustainability Now! A European Vision for Sustainability, 20. julij 2016; mnenji EESO Evropski forum civilne družbe za trajnostni razvoj (UL C 303, 19.8.2016, str. 73), in Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU (UL C 487, 28.12.2016, str. 41).

(2)  C(2017) 2941 final.

(3)  Mnenje EESO z naslovom Novi ukrepi za upravljanje in izvajanje, usmerjena v razvoj – ocena evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter priporočila (UL C 487, 28.12.2016, str. 1); glej tudi OECD: Merjenje blaginje in napredka, http://www.oecd.org/statistics/measuring-well-being-and-progress.htm.

(4)  Mnenja EESO Evropski forum civilne družbe za trajnostni razvoj (UL C 303, 19.8.2016, str. 73), Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU (UL C 487, 28.12.2016, str. 41), ter Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (UL C 34, 2.2.2017, str. 58).

(5)  COM (2016) 739 final.

(6)  Mnenje EESO Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (UL C 34, 2.2.2017, str. 58).

(7)  COM(2016) 739 final, str. 3.

(8)  „Naša gospodarstva je treba preusmeriti,“ govor podpredsednika Komisije Fransa Timmermansa na vrhu ZN 27. septembra 2015.

(9)  UL C 487, 28.12.2016, str. 41, točka 3.4.

(10)  Resolucija z dne 12. maja 2016, http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P8-TA-2016-0224+0+DOC+XML+V0//SL

(11)  Skupni poziv evropskih organizacij civilne družbe in sindikatov evropskim voditeljem, 21. marec 2017 – „Evropa, ki jo želimo“ https://concordeurope.org/wp-content/uploads/2017/03/EuropeWeWant_Statement_English_201703.pdf?1855fc; izjava mreže Solidar o naši skupni prihodnosti, http://www.solidar.org/en/news/statement-our-common-european-future.

(12)  UL C 487, 28.12.2016, str. 41, točka 1.5.

(13)  UL C 487, 28.12.2016, str. 41, točka 1.7.

(14)  Eurostat, Trajnostni razvoj v Evropski uniji, 2016.

(15)  UL C 487, 28.12.2016, str. 41, točka 4.1.

(16)  UL C 487, 28.12.2016, str. 41, točka 1.11; (mnenje EESO Letni pregled rasti za leto 2017, UL C 173, 31.5.2017, str. 73).

(17)  Mnenje EESO Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU (UL C 487, 28.12.2016, str. 41); glej tudi mnenje EESO Zelena knjiga o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (UL C 327, 12.11.2013, str. 11); glej tudi Zeleno knjigo vlade Združenega kraljestva https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/220541/green_book_complete.pdf.

(18)  Za več informacij o tem glej kazalnik resničnega napredka (angl. Genuine Progress Indicator), indeks srečnega planeta (angl. Happy Planet Index), t. i. indeks odtisa itd.

(19)  C(2017) 2941 final.

(20)  Mnenje EESO Evropski forum civilne družbe za trajnostni razvoj (UL C 303, 19.8.2016, str. 73).


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/97


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019

(COM(2016) 773 final)

(2017/C 345/16)

Poročevalec:

Cillian LOHAN

Zaprosilo

Komisija, 27. 1. 2017

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Sklep predsedstva

13. 12. 2016

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

15. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

130/0/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Področje uporabe delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 je preveč omejeno, da bi lahko bistveno spodbudilo temeljite spremembe vedenja vzdolž dobavnih verig blaga in storitev, s hitrostjo, ki bi ustrezala ambicijam akcijskega načrta za krožno gospodarstvo.

1.2

Okoljsko primerna zasnova blaga in storitev mora presegati zgolj energetski vidik. Čeprav je ta pomemben, se je treba osredotočiti na celotni življenjski cikel izdelkov, vključno z njihovo trajnostjo, enostavnostjo vzdrževanja in popravil, potencialom za souporabo in digitalizacijo, ponovno uporabo, možnostjo nadgradnje in recikliranja ter dejansko ponovno uporabo v obliki sekundarnih materialov v izdelkih, ki vstopajo na trg.

1.3

Okoljsko primerna zasnova mora vključevati načela krožnega gospodarstva v kontekstu digitalizacije ter sodelovalnega in funkcionalnega gospodarstva, da se zagotovi skladnost različnih strategij, ki so namenjene pripravi novega gospodarskega modela.

1.4

Sestavni deli izdelka morajo biti taki, da jih je mogoče enostavno ponovno uporabiti in/ali predelati, ter bi morali spodbujati oblikovanje močnega trga za sekundarne surovine.

1.5

Zahteve za označevanje lahko spodbudijo strategije za boljšo okoljsko primerno zasnovo in potrošnikom pomagajo pri odločanju, zaradi česar postanejo gonilo za spremembe vedenja. Označevanje bi moralo vključevati pričakovano življenjsko dobo izdelka in/ali njegove pomembne sestavne dele.

1.6

EESO ponovno izraža podporo uporabi razširjene odgovornosti proizvajalca kot orodja za spodbujanje prehoda na poslovne modele krožnega gospodarstva in poudarja, da tudi to lahko prispeva k podpori okoljsko primerne zasnove.

2.   Ozadje

2.1

Delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019 je prispevek k novi pobudi Komisije za krožno gospodarstvo. Glavni cilj je spodbuditi prehod na model krožnega gospodarstva, ki upošteva celotni življenjski cikel izdelkov in njihovih materialov.

2.2

Načrt temelji na predhodnih delovnih načrtih za okoljsko primerno zasnovo za obdobji 2009–2011 in 2012–2014. Njegov zakonodajni okvir sta okvirna direktiva o okoljsko primerni zasnovi (2009/125/ES) in okvirna direktiva o označevanju z energijskimi nalepkami (2010/30/ES); redni delovni načrti so predvideni v prvi od obeh direktiv v členu 16(1).

2.3

Delovni načrt je namenjen krepitvi konkurenčnosti Evrope in spodbujanju gospodarske rasti hkrati z ustvarjanjem delovnih mest.

2.4

Nekateri so pričakovali, da bo pregled direktive o okoljsko primerni zasnovi ali posodobitev delovnega načrta vodil k razširitvi področja uporabe predhodnih pobud za okoljsko primerno zasnovo.

3.   Pregled delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2016–2019

3.1

Zakonodajni okvir okoljsko primerne zasnove in označevanja z energijskimi nalepkami ima dvojni namen (1). Prvi je zagotoviti, da z okoljsko primerno zasnovo postopoma lahko na trg pride več učinkovitih izdelkov. Drugi je usposobiti in spodbuditi potrošnike, da na podlagi označevanja z energijskimi nalepkami kupujejo najučinkovitejše izdelke.

3.2

V sedanjem delovnem načrtu so navedeni sprejeti izvedbeni ukrepi, vključno z 28 uredbami o okoljsko primerni zasnovi, 16 delegiranimi uredbami o označevanju z energijskimi nalepkami in tremi priznanimi prostovoljnimi sporazumi.

3.3

Druga področja dela vključujejo ukrep za okoljsko primerno zasnovo za izdelke za ogrevanje in hlajenje zraka, ki bo imel obliko uredbe, in vrsto sprememb predpisov za izboljšanje preskušanja izdelkov in zmanjšanje možnosti za goljufije z okolju primerno zasnovo in označevanjem z energijskimi nalepkami. Te pobude dopolnjujejo delovni načrt, ki se nanje tudi sklicuje, vanj pa niso izrecno vključene.

3.4

Ocenjevanje in predstavitev sedanjega dela, ki je v teku, je osredotočeno na označevanje z energijskimi nalepkami in uresničevanje vidika okoljsko sprejemljive zasnove zgolj v okviru učinkovitosti delovanja.

3.5

Seznamu skupin izdelkov, na katere se osredotoča veljavna zakonodaja ali pregledi, so bile dodane nove skupine izdelkov. To so:

avtomatizacija in nadzorni sistemi stavb,

električni grelniki vode,

aparati za sušenje rok,

dvigala,

sončni paneli in inverterji,

hladilni zabojniki in

visokotlačni čistilni aparati.

4.   Načela okoljsko sprejemljive zasnove

4.1

Okoljsko sprejemljiva zasnova lahko prispeva k ločitvi gospodarske rasti od rabe virov z manjšo porabo materialov in energije, višjo stopnjo recikliranja in zmanjšanim nastajanjem odpadkov (2). Moč modela krožnega gospodarstva je v tem, da povezuje ustvarjanje ekonomske blaginje s socialnimi in okoljskimi koristmi. Okoljsko sprejemljiva zasnova je lahko pomembno gonilo za socialno trajnost.

4.2

Čeprav se je direktiva o okoljsko primerni zasnovi uporabljala za izboljšanje energetske učinkovitosti izdelkov, bi se lahko intenzivneje uporabljala tudi za spodbujanje zasnove izdelkov krožnega gospodarstva, na primer z izključitvijo strategij zasnove, ki ovirajo popravilo ali zamenjavo okvarjenih delov (3).

4.3

Okoljsko primerna zasnova zagotavlja sisteme izdelek-storitev in izdelke, proizvedene z manjšo porabo virov, z uporabo recikliranih in obnovljivih virov ter izogibanjem nevarnim materialom in tudi s sestavnimi deli, ki so trajnejši in jih je lažje vzdrževati, popravljati, nadgrajevati in reciklirati. Razlikovati je mogoče med dvema pristopoma: spremembo zasnove izdelka na podlagi dodatnega izboljšanja obstoječih izdelkov in novo zasnovo izdelka, tj. razvoj novih izdelkov, ki učinkovito porabljajo vire in ki jih je mogoče popraviti, nadgraditi in reciklirati (4). Izvajanje direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelka je doslej predvsem spodbudilo prvi pristop dodatnega izboljšanja, zdaj pa bi moralo spodbuditi tudi izvajanje drugega pristopa v povezavi z razvojem revidiranega in primernega označevanja ter s podporo evropskih organizacij za standardizacijo, ki opravljajo delo na teh področjih.

4.4

Pomemben element krožne zasnove je, da lahko izdelek postane storitev s premikom poudarka z lastništva na uporabništvo, od prodaje izdelka na izvajanje na podlagi uspešnosti, npr. s sistemom izdelek-storitev in sporazumi o ravni storitev.

4.5

Poudariti je treba, da so sistemi trajnostne proizvodnje hrane v kmetijstvu in sektorju proizvodnje živil, predvsem ekološka proizvodnja, hkrati primeri krožnega gospodarstva in okoljsko primerne zasnove.

4.6

Skupna pobuda za ustanovitev evropske platforme zainteresiranih strani za krožno gospodarstvo, ki sta jo pred kratkim uvedla EESO in Evropska komisija, lahko olajša evidentiranje primerov dobre prakse na tem področju in opredelitev političnih ovir za prehod na okoljsko primerno zasnovo.

5.   Vrzeli in opustitve

5.1    Celostni pristop

5.1.1

Okoljsko primerna zasnova blaga in storitev mora presegati zgolj energetski vidik. Čeprav je ta pomemben, se je treba osredotočiti na celotni življenjski cikel izdelkov, vključno z njihovo trajnostjo, enostavnostjo vzdrževanja in popravil, potencialom za souporabo in digitalizacijo, ponovno uporabo, nadgradljivostjo, možnostjo recikliranja in dejansko ponovno uporabo v obliki sekundarnih materialov v izdelkih, ki vstopajo na trg. Okoljsko primerna zasnova mora biti del celostnega pristopa, pri katerem se upoštevata energetska učinkovitost in tudi uspešnost izdelkov skupaj in enakovredno z učinkovitostjo in uspešnostjo v smislu rabe virov in materialov.

5.1.2

Sedanji delovni načrt priznava omejitve, ki jih prinaša osredotočenost predvsem na energetsko učinkovitost. Zaradi skladnosti in jasnosti je potrebna celovitejša strategija za okoljsko primerno zasnovo. Direktiva o okoljsko primerni zasnovi ni omejena na energetsko učinkovitost izdelkov, povezanih z energijo, ampak obravnava tudi širši okvir materialnih delov teh izdelkov ter širši učinek in stroške premajhne učinkovitosti virov.

5.1.3

Načela krožnega gospodarstva terjajo blago in storitve, ki so trajni ter jih je mogoče znova uporabiti, popraviti in reciklirati. Okoljsko primerna zasnova mora vključevati ta načela v kontekstu digitalizacije ter sodelovalnega (5) in funkcionalnega (6) gospodarstva, da se zagotovi skladnost različnih strategij, ki so namenjene pripravi novega gospodarskega modela (7). Tveganja, povezana s sedanjimi neskladnostmi, lahko povzročijo negotovost v poslovnem sektorju, kar zavira inovacije ali naložbe v poslovne modele, ki temeljijo na celovitejšem modelu krožnega gospodarstva. To bo vodilo tudi k spremembam za učinkovitejšo rabo virov na račun prekomerne porabe energije in obratno. Sedanji in prihodnji izbor izdelkov, ki je doslej temeljil na merilu energetske učinkovitosti, je treba razširiti na izdelke in storitve, pri katerih se zelo učinkovito porabljajo viri.

5.1.4

Za razvoj krožnega gospodarstva je bistven močen trg sekundarnih surovin. Okoljsko primerna zasnova bi morala prispevati k oblikovanju izdelkov in storitev, ki omogoča ločevanje sestavnih delov izdelka. To pomeni, da mora biti mogoče sestavne dele izdelka enostavno ponovno uporabiti in/ali predelati. Zasnova bi morala omogočati predelavo sekundarnih surovin za zagotavljanje čistih in visokokakovostnih materialov trgu.

5.1.5

Glede na pomen trajnosti in modularnosti pri oblikovanju bi bilo treba zasnovo uporabiti tudi kot gonilo za močen trg sekundarnih surovin.

5.2    Spremembe vedenja

5.2.1

Za spremembo vedenja potrošnikov je treba uporabiti vrsto strategij. Samo z označevanjem tega ne bo mogoče doseči. V predhodnih mnenjih je EESO že navedel, da je treba za uresničitev prehoda med drugim uporabiti tudi gospodarske instrumente (8), označevanje življenjske dobe izdelka (9) in vedenjsko ekonomijo (10) (zlasti razmišljanje na podlagi „dregljajev“ – angl. nudge thinking) (11).

5.2.2

Svoje vedenje morajo spremeniti ne le potrošniki in končni uporabniki; tudi podjetja potrebujejo podporo v obliki spodbud in jasno politično usmeritev, da bi lahko pospešila spremembe. To bo ključno še zlasti v sektorju MSP, v katerem lahko usposabljanje in podporna orodja izboljšajo razumevanje in povečajo uporabo načel okoljsko primerne zasnove ter zagotovijo, da bo vsak prehod povezan s prerazporejanjem delavcem, tako da bo preseljenih čim manj delovnih mest.

5.2.3

EESO ponovno izraža podporo uporabi razširjene odgovornosti proizvajalca kot orodja za spodbujanje prehoda na poslovne modele krožnega gospodarstva in poudarja, da tudi to lahko prispeva k podpori okoljsko primerne zasnove.

5.2.4

Mnenje EESO o svežnju o krožnem gospodarstvu (12) obravnava pomen novih modelov lastništva, ki bi vključevali zakup produktnih storitev. To je lahko tudi gonilo okoljsko primerne zasnove kot komercialne nujnosti, ki prinaša koristi tako za okolje kot tudi družbo kot celoto.

5.3    Klavzule o pregledu

5.3.1

Večina izvedbenih ukrepov na področju okoljsko primerne zasnove in označevanja z energijskimi nalepkami vsebuje klavzule o pregledih, ki jih je treba izvesti v naslednjih letih. V okviru teh pregledov bodo preučene zlasti učinkovitost rabe virov, popravljivost, možnost recikliranja in trajnost izdelkov.

5.3.2

EESO poudarja, da je treba ta načela uporabiti v sedanjih študijah o izdelkih, in to ne samo pri novih skupinah izdelkov, ki jih je treba vključiti v delovni načrt.

5.3.3

Načela ne smejo veljati samo za preglede, ampak jih je treba zdaj vključiti tudi v delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo.

5.4    Uresničevanje delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo

5.4.1

EESO ugotavlja, da je bil sedanji delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo ponovno preučen glede na delovni načrt za krožno gospodarstvo. Posvetovanja s posvetovalnim forumom iz člena 18 direktive o predlogih za osnutek načrta o okoljsko primerni zasnovi so potekala konec oktobra 2015. To je bilo pred začetkom izvajanja akcijskega načrta za krožno gospodarstvo.

5.4.2

Posvetovalni forum bi moral upoštevati uradno stališče organizirane civilne družbe, ki se izraža v okviru dela EESO.

5.4.3

Za izdelke informacijske in komunikacijske tehnologije se v delovnem načrtu predlaga zgolj „ločena ureditev“, saj njihov hiter razvoj povzroča zaplete in težave, prihodnjih dogajanj na trgu pa ni mogoče predvideti. Ugotovljeno je, da razvoj označevanja teh izdelkov ponavadi traja predolgo (povprečno 4 leta), prostovoljni sporazumi pa ne prinašajo dovolj zanesljivih in hitrih okoljskih, gospodarskih in socialnih koristi.

5.4.4

Ločena obravnava izdelkov IKT v delovnem načrtu ima precejšnji pomen. Za ta sektor je treba določiti posebno jasno usmeritev in cilje, da se spodbudijo inovacije v okoljsko primerni zasnovi teh izdelkov. Mobilni telefoni z okoljsko primerno zasnovo bi lahko postali njeni „glasniki“, s čimer bi to komunikacijsko napravo izkoristili za seznanjanje širše javnosti s praktičnimi vidiki okoljsko primerne zasnove ter posledicami in koristmi za vse.

5.4.5

Sporazum Energy Star med EU in ZDA bo prenehal veljati leta 2018. V njem so določene enake prostovoljne zahteve glede učinkovitosti za pisarniško opremo v obeh državah. Glede na novo politično dinamiko v ZDA so lahko s podaljšanjem sporazuma povezana tveganja. Pri pregledu bi bilo treba upoštevati konkurenčne prednosti, ki jih podjetjem v Evropi prinaša močna podpora okoljsko primerne zasnove. EU ima priložnost, da je na tem področju vodilna na svetu. Pri doslednem vključevanju okoljsko primerne zasnove v vse politike ne bi smeli podcenjevati pomena vzajemnosti in mednarodnih sporazumov.

5.4.6

Izražena je namera, da bi v načrt vključili celovitejši razdelek o prispevku okoljsko primerne zasnove h krožnemu gospodarstvu. To priznanje potrebe po razširitvi področja uporabe je dobrodošlo, vendar pa so obenem potrebni kratki roki za izvedbo.

5.4.7

Razvoj orodij krožnega gospodarstva za okoljsko primerno zasnovo, kot je vodnik za krožnost zasnovo (Circular Design Guide), ki ga je pred kratkim objavila fundacija Ellen MacArthur, lahko olajša spremembo, vendar ga bo morala podpreti trdna ustrezna zakonodaja, ki bi temeljila na raziskavah, obsežnih posvetovanjih z zainteresiranimi stranmi in podpori za standardizacijo. Z vidika potrošnika in tudi s poslovnega vidika bo uporaba takih orodij odvisna od cene izdelka in gospodarskih spodbud. Načelo onesnaževalec plača lahko podpre dobro prakso na tem področju.

5.4.8

Izzivov, povezanih z nadzorom trga in mednarodnim sodelovanjem, se ne bi smelo podcenjevati. EESO ugotavlja, da sta na ravni držav članic vse bolj potrebna izvajanje in poročanje na podlagi nadzora trga. Če tega ne bo, bodo na nacionalni ravni morebiti potrebni močnejši mehanizmi nadzora, ki se bodo usklajevali bodisi posredno ali neposredno s spremljanjem na ravni EU. Mogoče bi bilo treba razmisliti tudi o uporabi različnih mehanizmov nadzora in inšpekcije od tistih, ki se trenutno običajno uporabljajo za okoljsko primerno zasnovo in označevanje z energijskimi nalepkami, da se čim bolj zmanjša število proizvajalcev in uvoznikov na trgu EU, ki ta sistem neupravičeno izkoriščajo, ter zaščitijo in nagradijo naložbe podjetij, ki imajo na področju okoljsko primerne zasnove, označevanja in zagotavljanja informacij in izjav o izdelkih dobre in pregledne prakse.

5.4.9

Označevanje je ključno, ko gre za potrošnike in preglednost. Vendar ni rešitev za vse in morda zlasti ni najprimernejše orodje pri poslovanju z izdelki in storitvami med podjetji. Označevanje mora po potrebi odražati pričakovano življenjsko dobo in se ne osredotočati samo na energetsko učinkovitost. Stavba ima lahko na primer visoko oceno zaradi svoje energetske učinkovitosti, vendar pa morebiti zasluži še večje priznanje zaradi materialov, uporabljenih pri gradnji. Tudi veliki, kompleksni izdelki (npr. nekateri sistemi za ogrevanje, hlajenje ali zračenje) morebiti zaslužijo dodatno priznanje zaradi uporabljenih materialov, pa tudi zato, ker jih je mogoče popravljati, nadomestiti in reciklirati ter zato, ker so trajnostni.

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL C 82, 3.3.2016, str. 6.

(2)  Fundacija Ellen MacArthur: Towards the circular economy: Opportunities for the consumer goods sector, 2013 (Krožnemu gospodarstvu naproti: priložnosti za sektor potrošniškega blaga). Dokument je na voljo na spletni strani: https://www.ellenmacarthurfoundation.org/assets/downloads/publications/TCE_Report-2013.pdf.

(3)  Evropska agencija za okolje: Poročilo o okoljskih kazalnikih za leto 2014: okoljski vplivi sistemov proizvodnje in potrošnje v Evropi, 2014. Dokument je na voljo na spletni strani: https://www.eea.europa.eu/publications/environmental-indicator-report-2014.

(4)  Program ZN za okolje in Univerza za tehnologijo v Delftu: Design for sustainability – A step-by-step approach (Zasnova za trajnost – postopni pristop), 2009. Dokument je na voljo na spletni strani:

http://wedocs.unep.org/bitstream/handle/20.500.11822/8742/DesignforSustainability.pdf?sequence=3&isAllowed=y.

(5)  UL C 303, 19.8.2016, str. 36.

(6)  UL C 75, 10.3.2017, str. 1.

(7)  Evropska agencija za okolje: Circular by design – Products in the circular economy (Krožna zasnova – izdelki v krožnem gospodarstvu), poročilo št. 6-2017, junij 2017. Dokument je na voljo na spletni strani: https://www.eea.europa.eu/publications/circular-by-design. EESO trenutno v ločenem mnenju na splošno obravnava potencial novih trajnostnih ekonomskih modelov (SC/048). Mnenje naj bi bilo sprejeto v drugi polovici 2017.

(8)  UL C 226, 16.7.2014, str. 1.

(9)  UL C 67, 6.3.2014, str. 23.

(10)  Evropska agencija za okolje: Circular by design – Products in the circular economy (Krožna zasnova – izdelki v krožnem gospodarstvu), prav tam, str. 31.

(11)  UL C 75, 10.3.2017, str. 28.

(12)  UL C 264, 20.7.2016, str. 98.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/102


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu

(COM(2017) 34 final)

(2017/C 345/17)

Poročevalec:

Cillian LOHAN

Soporočevalec:

Antonello PEZZINI

Zaprosilo

Evropska komisija, 17. 2. 2017

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

15. 6. 2017

Datum sprejetja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

527

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

140/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO podpira upoštevanje hierarhije ravnanja z odpadki pri odločanju o ravnanju z odpadki (1), vključno z možnostmi za pridobivanje energije iz odpadkov.

1.2

Potrebna je usklajena strategija za ozaveščanje o prvem koraku v hierarhiji ravnanja z odpadki, kar je preprečevanje nastajanja odpadkov.

1.3

EESO zagovarja načelo preverjanja trajnosti javnih sredstev EU z vidika ciljev trajnostnega razvoja (2) in meni, da morajo biti javna sredstva namenjena izboljšanju dobrega počutja evropskih državljanov. Pri uporabi javnih sredstev bi morali spoštovati tudi načelo, da se ne sme podpirati nobene dejavnosti, ki bi škodila državljanom.

1.4

Pomanjkljivosti v obstoječi direktivi o ravnanju z odpadki morajo biti v bodoči zakonodaji odpravljene, da bi zagotovili pošten, dosleden in sistematičen prehod na model krožnega gospodarstva.

1.5

Ne sme se ustvarjati infrastrukturnih ovir za doseganje večjega deleža recikliranja z naložbami v zastarele procese za pridobivanje energije iz odpadkov.

1.6

Čeprav je ločeno zbiranje odpadkov prioriteta, zlasti v državah članicah, ki so močno odvisne od odlagališč, mora to spremljati tudi povečanje deleža recikliranja, da bi bil prehod na bolj krožno gospodarstvo smiseln.

1.7

Veliko število sežigalnic v nekaterih državah članicah trenutno ni v skladu s cilji večjega recikliranja odpadkov, ki so predlagani v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo (3). Izziv je preusmeriti te države članice z odvisnosti od sežiganja na različne rešitve ravnanja z odpadki s pomočjo različnih spodbujevalnih in kaznovalnih ukrepov, kot so:

uvedba davkov,

postopno ukinjanje programov podpore,

moratorij na nove objekte in razgradnja starejših.

1.8

Prehod na krožno gospodarstvo v EU ovira pomanjkanje ustreznih cenovnih signalov. To še otežujejo še vedno prisotne neupravičene subvencije za netrajnostne sisteme proizvodnje, zlasti za sektor fosilnih goriv (4). EESO pozdravlja izrecno povezavo med dostopom do sredstev kohezijske politike ter nacionalnimi načrti ravnanja z odpadki in evropskim akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo. Povezava z Evropskim skladom za strateške naložbe bi lahko bila močnejša.

1.9

Bioplin ponuja priložnosti na številnih področjih na ravni EU z vidika ustvarjanja delovnih mest, zmanjšanja emisij, povečanja energetske varnosti itd. Vzpostaviti bi bilo treba zakonodajni in politični okvir, ki bi najbolje podpiral optimizacijo s tem povezanih priložnosti na podlagi primerov najboljših praks iz držav članic in drugih držav.

1.9.1

Anaerobna razgradnja za proizvodnjo biometana kot goriva za vozila je v duhu Pariškega sporazuma. Po nedavni oceni Komisije (5) bi se lahko proizvodnja bioplina v EU do leta 2030 vsaj podvojila, če ne celo potrojila.

1.10

Potrebne so spremembe vedenjskih vzorcev in kulturne spremembe, kar je mogoče doseči z ozaveščanjem na vseh ravneh družbe.

2.   Ozadje

2.1

Komisija je 2. decembra 2015 sprejela akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo s programom sprememb in veliko priložnostmi za nova delovna mesta in rast, da bi spodbudili trajnostne vzorce potrošnje in proizvodnje, v skladu z zavezami EU v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030. To sporočilo se osredotoča na pridobivanje energije iz odpadkov in njegovo mesto v krožnem gospodarstvu. Pridobivanje energije iz odpadkov je širok pojem, ki zajema veliko več kot sežig odpadkov.

2.2

Glavni cilj tega sporočila je zagotoviti, da bo pridobivanje energije iz odpadkov v EU v skladu s cilji akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in hierarhijo ravnanja z odpadki v EU. V sporočilu je obravnavano tudi vprašanje, kako bi lahko postopke za pridobivanje energije iz odpadkov optimizirali, da bi dosegli cilje, določene v strategiji za energetsko unijo in v Pariškem sporazumu. Hkrati naj bi s poudarjanjem dokazano energetsko učinkovite tehnologije pristop k pridobivanju energije iz odpadkov, predstavljen v tem dokumentu, zagotovil spodbude za inovacije in prispeval k ustvarjanju visokokakovostnih stalnih delovnih mest.

2.3

To mnenje predstavlja stališče EESO o vseh treh delih sporočila:

položaju postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki in vlogi javne finančne podpore,

postopkih za pridobivanje energije iz odpadkov za obdelavo ostankov odpadkov in iskanju ustreznega ravnovesja,

optimizaciji prispevka postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov k podnebnim in energetskim ciljem EU v krožnem gospodarstvu.

Poleg tega uvaja dodatne vidike, ki zagotavljajo vključitev pogleda civilne družbe, na podlagi že sprejetih stališč EESO.

2.4

EESO poudarja, da je treba odgovoriti na takojšnje potrebe EU na področju ravnanja z odpadki v okviru obstoječe zakonodaje in obstoječe infrastrukture za ravnanje z odpadki. Nekatere neustrezne prakse se bodo sicer še nadaljevale, splošni dolgoročni cilj pa je model proizvodnje z malo odpadki, pri čemer bodo imeli po končani uporabi nekega materiala glavno vlogo preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba, predelava in recikliranje. Pri tem je izziv spodbuditi hiter, pravičen in konstanten prehod v smeri uresničevanja dolgoročnih ciljev.

2.5

Leta 2015 je v EU povprečna količina mestnih odpadkov znašala približno 480 kg na prebivalca, medtem ko se količina odpadkov, ki konča na odlagališčih, razlikuje med posameznimi državami članicami: od 3 kg v najboljšem primeru do več kot 150 kg v najslabšem primeru.

3.   Umestitev odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki in vloga javne finančne podpore

3.1

EESO podpira upoštevanje hierarhije ravnanja z odpadki pri odločanju o ravnanju z odpadki (6), vključno z možnostmi za pridobivanje energije iz odpadkov.

3.2

Opozoriti je treba, da pridobivanje energije iz odpadkov ni vedno v skladu s cilji ali načeli krožnega gospodarstva. Na primer, sežiganje odpadnih materialov, ki bi jih bilo mogoče prilagoditi za ponovno uporabo ali reciklirati, ni optimalna rešitev z vidika najučinkovitejše rabe virov in surovin. Prav tako bi prevoz odpadkov na velike razdalje in s tem povezani visoki stroški energije za primerjalno gledano manj pridobljene energije iz odpadkov pomenil čisto izgubo energije, to pa bi imelo posledice tudi za podnebje. Obstajajo še drugi primeri.

3.3

Diagram prikazuje razmerje med postopki pridobivanja energije iz odpadkov, ki so opisani v sporočilu, in hierarhijo ravnanja z odpadki.

Image

3.4

Hierarhija ravnanja z odpadki sama po sebi ne zadostuje za določitev primernosti ali drugih značilnosti postopkov pridobivanja energije iz odpadkov. EESO zagovarja načelo preverjanja trajnosti javnih sredstev EU z vidika ciljev trajnostnega razvoja in meni, da morajo biti javna sredstva namenjena izboljšanju dobrega počutja evropskih državljanov. Pri uporabi javnih sredstev bi morali spoštovati tudi načelo, da se ne sme podpirati nobene dejavnosti, ki bi škodila državljanom.

3.5

V pobudah za krožno gospodarstvo se ne smejo ponoviti pomanjkljivosti okvirne direktive o odpadkih, kot na primer možnosti izključenosti države članice iz obveznosti obveznega ločevanja odpadkov zaradi tehnične nepripravljenosti ali finančnih težav. Osredotočiti bi se bilo treba na uporabo javnih sredstev za odpravo tehničnih težav in na uporabo instrumentov ekonomske politike za odpravo finančnih omejitev za izvajanje najboljše prakse. Pri materialih s strupenimi snovmi sta odstranjevanje in izkoristek energije seveda boljši možnosti od ponovne uporabe ali recikliranja.

3.6

To sporočilo je pomemben napredek v primerjavi z akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo, saj določa visoke cilje za večjo učinkovitost postopkov pridobivanja energije iz odpadkov in daje večji poudarek hierarhiji ravnanja z odpadki kot odločilnemu dejavniku za krožnost različnih postopkov. Zakonodaja, na kateri temelji to sporočilo, zlasti okvirna direktiva o odpadkih, pa ima zgodovinske pomanjkljivosti, ki bodo še naprej povzročale težave in oslabile to sporočilo, če ne bodo odpravljene. Zato je treba ponovno pregledati razvrstitev odpadkov, na primer na podlagi možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije v obratih za pridobivanje energije iz odpadkov (npr. poškodovani paradižniki se ne dajejo na trg, medtem ko so neprodani paradižniki odpadki), po možnosti z vključitvijo blata iz komunalnih čistilnih naprav v postopke anaerobne razgradnje. Želja, da se obravnavajo ta vprašanja iz akcijskega načrta za krožno gospodarstvo, se mora odražati v nujnih predlogih sprememb zakonodaje na vseh ustreznih ravneh.

3.7

Umeščanje postopkov pridobivanja energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki je lahko zavajajoče zaradi omejitev, povezanih z obravnavo teh postopkov v zakonodaji. Umeščanje je določeno v skladu z opredelitvami v zakonodaji namesto v skladu z znanstveno analizo dejanskih učinkov teh postopkov pridobivanja energije iz odpadkov.

3.8

V predlogu so tudi tehnični vidiki metode izračunavanja, povezani z opredelitvami pojmov in pragovi iz okvirne direktive o odpadkih. To so metode izračunavanja, na podlagi katerih se umeščajo različni postopki pridobivanja energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki. Te podrobne izračune bi morala Komisija pregledati, da se zagotovi, da so zanesljive predvsem v okviru krožnega gospodarstva, pa tudi ciljev trajnostnega razvoja, energetske unije in Pariškega sporazuma.

3.9

Obveznosti ločenega zbiranja odpadkov, ki so del evropske zakonodaje o odpadkih (7), so ključni dejavnik za izboljšanje ravnanja z odpadki.

3.10

Tehnološki napredek bo še naprej nudil boljše možnosti za čim večjo učinkovitost proizvodov in energetskih tokov ter s tem za inovativne rešitve za učinkovitejše postopke.

3.11

Rezultat okoljsko primerne zasnove blaga in storitev, razširjene na vsa področja v okviru vseevropskega sistema, bo znižanje odpadkov na minimum, ko bo doseženo krožno gospodarstvo. Okoljsko primerna zasnova je pri tem bistvenega pomena za zagotavljanje modularnih proizvodov, ki jih je zares mogoče popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati, in bo v končni fazi privedla do odprave današnje vrste odpadkov.

3.12

Posledica naštetega bo vse manj mešanih odpadkov, ki so vir za sežigalnice, zato bi bilo treba na nacionalni ravni subvencije zanje postopoma ukiniti in ne omogočati nikakršnih novih naložb na tem področju, razen če gre za posodobitev obstoječe infrastrukture in povečanje njene učinkovitosti z vidika virov in energije.

4.   Postopki pridobivanja energije iz odpadkov za obdelavo ostankov odpadkov – iskanje ustreznega ravnovesja

4.1

Ne sme se ustvarjati infrastrukturnih ovir za doseganje večjega deleža recikliranja z naložbami v zastarele in energetsko neučinkovite procese za pridobivanje energije iz odpadkov.

4.2

Leta 2013 je bilo med državami članicami izmenjanih 2,5 Mt goriva, pridobljenega iz odpadkov, za namen energijske predelave (8).

4.3

Pri ocenah pridobivanja energije iz odpadkov je treba upoštevati ta vidik prevoza, ki je lahko odločilnega pomena pri ugotavljanju dejanskega učinka samega postopka z vidika emisij, če se vključi v meritev emisij posameznih postopkov ravnanja z odpadki.

4.4

Glede na porazdelitev sežigalnic je Evropa geografsko razdeljena. V Evropi je namreč največ aktivnih sežigalnic v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem, Švedskem in v Italiji. Na splošno se številne države članice preveč zanašajo na odlagališča. To se mora spremeniti, da bi odgovorili na nove izzive in cilje, določene v zakonodaji o odpadkih, povezani z akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo.

4.5

Države članice, ki se močno zanašajo na odlagališča in ki sežigajo bolj malo odpadkov ali nič, bi se morale osredotočiti predvsem na ločeno zbiranje odpadkov. Ločeno zbiranje pri viru je ključnega pomena za zagotavljanje visokokakovostnih odpadkov za recikliranje, kar je treba spodbujati.

4.6

Na ravni držav članic je sicer veliko primerov z visokim deležem ločenega zbiranja odpadkov, vendar z nesorazmernim deležem njihovega recikliranja. To navidezno protislovje je treba odpraviti s posebnimi instrumenti politike.

4.7

To sporočilo spodbuja nacionalne vlade, naj finančno podporo in strategije osredotočijo na druge možnosti kot na sežigalnice ter preučijo čas amortizacije, razpoložljivost surovin in zmogljivosti v sosednjih državah.

4.8

Uporaba sežigalnic v sosednjih državah je lahko v nekaterih primerih najboljša možnost, vendar je pred tem treba analizirati celoten življenjski ciklus, vključno s tem povezanimi stroški prevoza, tako z ekonomskega kot okoljskega vidika.

4.9

Razen v nekaterih zelo specifičnih primerih in glede na tehnološki napredek ni verjetno, da bi bilo sežiganje najgospodarnejši način izkoriščanja virov ali najboljša praksa za rešitev izzivov ravnanja z odpadki.

4.10

Veliko število sežigalnic v nekaterih državah članicah trenutno ni v skladu s cilji večjega recikliranja odpadkov. Izziv je preusmeriti te države članice s sežiganja s pomočjo različnih spodbujevalnih in kaznovalnih ukrepov, kot so:

uvedba davkov,

postopno ukinjanje programov podpore,

moratorij na nove objekte in razgradnja starejših.

4.11

EESO poudarja, da bi uvedba splošnega davka na sežiganje brez zagotovitve cenovno dostopne alternative za končnega uporabnika privedla samo do višjih stroškov za državljane. Uporaba davkov kot ekonomskega instrumenta mora biti osredotočena in pametna.

4.12

V vseh državah članicah mora obstajati učinkovit postopek za uporabo in izdajanje dovoljenj za opravljanje dejavnosti ravnanja z odpadki.

5.   Optimizacija prispevka postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov k podnebnim in energetskim ciljem EU v krožnem gospodarstvu

5.1

EESO se strinja, da lahko pridobivanje energije iz odpadkov maksimizira prispevek krožnega gospodarstva k razogljičenju v skladu s strategijo za energetsko unijo in Pariškim sporazumom le z upoštevanjem hierarhije odpadkov. Anaerobna razgradnja za proizvodnjo biometana kot goriva za vozila je v duhu Pariškega sporazuma. Vozila s pogonom na biometan so lahko učinkovit način za razogljičenje prometa v Evropi.

5.2

Za optimizacijo prispevka postopkov pridobivanja energije iz odpadkov k podnebnim in energetskim ciljem EU v okviru krožnega gospodarstva je treba zagotoviti uporabo najučinkovitejših tehnik in tehnologij v okviru postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov. To je v skladu s Komisijinim predlogom sprememb direktive o obnovljivih virih energije, vendar bi bilo treba ta merila predlagati za vse nove objekte, ne glede na njihovo velikost, tudi za manjše z manj kot 20 MW.

5.3

Obdavčenje zbiranja odpadkov vse bolj vpliva na sredstva gospodinjstev in podjetij, zato bi se morali zanj odločati na podlagi dolgoročne analize in ob upoštevanju varstva okolja.

5.4

Javni in zasebni sektor bi morala imeti možnost za sodelovanje pri dolgoročnih projektih, da bi uresničili konkretnejšo kulturo krožnosti. Pomembno vlogo pri prehodu na bolj trajnostne oblike ravnanja z odpadki ima lahko tudi družbena odgovornost podjetij.

5.5

Prehod na krožno gospodarstvo v EU ovira pomanjkanje ustreznih cenovnih signalov. To še otežujejo še vedno prisotne neupravičene subvencije za netrajnostne sisteme proizvodnje, zlasti za sektor fosilnih goriv (9). EESO pozdravlja izrecno povezavo med dostopom do sredstev kohezijske politike ter nacionalnimi in regionalnimi načrti ravnanja z odpadki in evropskim akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo.

5.6

Povezava s sredstvi iz Evropskega sklada za strateške naložbe bi lahko bila večja, da bi zagotovili, da se bo v okviru teh naložb dajala večja prednost možnostim, ki spodbujajo cilje akcijskega načrta za krožno gospodarstvo. Razmislili bi lahko o spodbudah, s katerimi bi ustvarili primerno verigo po zapustitvi objekta, kot je distribucija goriva in/ali sekundarnih surovin ter ustvarjanje novih proizvodov, ki jih bo mogoče uporabiti.

6.   Druge možnosti

6.1    Biometan

6.1.1

V sporočilu so navedene možnosti za proizvodnjo bioplina z anaerobno razgradnjo. To je priložnost za različne države članice, ki jo je treba še razširiti. Po nedavni oceni Komisije (10) bi se lahko proizvodnja bioplina v EU do leta 2030 vsaj podvojila, če ne celo potrojila.

6.1.2

Bioplin je model, ki deluje v številnih državah članicah, zlasti v Italiji in Nemčiji. Praktični primeri iz teh držav lahko ponudijo tudi dragocene izkušnje o konkretnih vidikih izvajanja.

6.1.3

Trenutno so stroški biometana višji od stroškov metana iz fosilnih goriv. Vendar pa uporabo biometana upravičujejo posredni stroški, povezani z mutagenimi in rakotvornimi snovmi – npr. NOx in plini iz fosilnih goriv (11).

6.1.4

Predvsem pa so morebitni višji stroški biometana v skladu s cilji iz Pariškega sporazuma glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz tradicionalnih goriv (12).

6.1.5

Ključnega pomena je, da surovine, ki se uporabljajo za anaerobno razgradnjo, nimajo omembe vrednega ali nikakršnega vpliva na posredno spremembo rabe zemljišč in da nimajo negativnih posledic za proizvodnjo živil. Najboljša lokacija obratov za bioplin je v neposredni bližini samih surovin (predvsem kmetijskih odpadkov) kot rešitev za ravnanje z odpadki in odgovor na energetske potrebe. Gradnji anaerobnih gnilišč in s tem ustvarjanju povpraševanja po novi dobavi surovin, bodisi odpadkov ali poljščin, se je treba izogibati.

6.1.6

Lokacija obrata za pridobivanje bioplina je ključnega pomena. Treba je opredeliti učinkovito rabo proizvedene energije, da se učinkovito proizvedena energija ne bi zapravljala. Prav tako je treba opozoriti, da anaerobna razgradnja ni univerzalna rešitev za vsa kmetijska območja v EU in da je treba njihovo spodbujanje omejiti na primere, kjer so na voljo surovine, ki trenutno veljajo kot problematičen odpadek.

6.1.7

Razvoj dobro načrtovane infrastrukture za proizvodnjo in uporabo bioplina pa je lahko zelo učinkovit način za ravnanje s kmetijskimi odpadki ter s tem obravnavo okolju potencialno škodljivih snovi in zagotavljanje varnega odlaganja. Prav tako lahko zadovolji potrebe lokalne skupnosti po ogrevanju in gorivu za prevoz.

6.1.8

Z anaerobno razgradnjo se lahko rešijo vprašanja javnega zdravja, zagotovi gnojilo, zmanjšajo emisije in prikaže krožnost v praksi.

6.1.9

Anaerobna razgradnja je najuspešnejša pri uporabi načel krožnega gospodarstva, zlasti malih zank, kjer so surovine za to lokalno proizvedene, lokalno pa se uporabi tudi tako proizvedena energija (razen v primerih uporabe plina kot goriva za tovornjake). Naložbe morajo biti v skladu s ciljem čim večjega zmanjšanja in po možnosti popolne ukinitve prevoza odpadkov.

6.1.10

Preučiti in poudariti bi bilo treba spodbude za zaposlovanje in gospodarstvo v povezavi z vključevanjem bioplina v nacionalne ali regionalne energetske mešanice. Preveriti bi bilo treba tudi možnosti za olajšanje in pospešitev upravnih postopkov za izdajo dovoljenj za izgradnjo objektov za razgradnjo bioloških odpadkov.

6.1.11

Politična in gospodarska podpora projektov, ki izpolnjujejo vsa merila, bo spodbujala inovacije in bo lahko eno od številnih orodij, ki bodo prispevala k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo.

6.1.12

Pregled mandata M/475 Evropskega odbora za standardizacijo (CEN) bi bilo treba razširiti, da bi lahko v omrežja zemeljskega plina vključili biometan iz trenutno neodobrenih virov, kot so deponijski plin, plin iz čistilnih naprav ter plin, pridobljen iz blata iz čistilnih naprav in nesortiranih mestnih in drugih odpadkov. Tako pridobljen biometan je že na voljo.

6.1.13

Evropski sklad za strateške naložbe je bistvenega pomena za finančno še neizvedljive projekte uvedbe postopkov anaerobne razgradnje.

6.1.14

Za promocijo uporabe vozil na bioplin bi se bilo treba zavzemati za spodbude, kakršne veljajo za sektor fosilnih goriv. Te spodbude bi morale koristiti končnim uporabnikom in potrošnikom omogočati cenovno ugodne in dostopne alternative prevoza.

6.2    Kulturne spremembe in ozaveščanje

6.2.1

Zavedati se je treba izziva, ki ga prinašajo kulturne razlike. Doseči je treba tako spremembo vedenjskih vzorcev glede ločevanja odpadkov pri viru kot spremembo kulture. Za to je na voljo veliko načinov, med drugim politika „dregljajev“ (13).

6.2.2

Potrebna je usklajena strategija za ozaveščanje o prvem koraku v hierarhiji ravnanja z odpadki, tj. preprečevanju nastajanja odpadkov.

6.2.3

Spremembe vedenjskih vzorcev je mogoče doseči tudi z oblikovanjem šolskih programov o teh vprašanjih. To bi bilo treba vključiti v vse stopnje izobraževanja, od vrtca in osnovne šole do univerze, pa vse do usposabljanja na delovnem mestu. Tako bi dolgoročno izobrazili in ozavestili otroke in odrasle.

6.2.4

Univerze in javni organi lahko prispevajo k legitimnosti novih tehnologij in praks in so lahko vzor najboljših praks ter regionalni ambasadorji za pridobivanje energije iz odpadkov (14).

V Bruslju, 5. julija 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Mnenje EESO, Sveženj o krožnem gospodarstvu, točka 4.3 (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(2)  Mnenje EESO, Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU, točka 4.3.5.5 (UL C 487, 28.12.2016, str. 41).

(3)  Sporočilo Evropske komisije, Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614 final, 2. december 2015.

(4)  David Coady, Ian Parry, Louis Sears, Baoping Shang, How Large Are Global Energy Subsidies?, IMF Working Papers, WP/15/105, maj 2015.

(5)  Evropska komisija, Optimal use of biogas from waste streams An assessment of the potential of biogas from digestion in the EU beyond 2020, marec 2017.

(6)  Mnenje EESO, Sveženj o krožnem gospodarstvu, točka 4.3 (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(7)  Direktiva 2008/98/ES, zlasti člena 11 (papir, kovine, plastika, steklo in gradbeni odpadki in odpadki pri rušenju objektov) in 22 (biološki odpadki) (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).

(8)  European Topic Centre on Waste and Materials in a Green Economy (ETC/WMGE), Assessment of waste incineration capacity and waste shipments in Europe, januar 2017.

(9)  David Coady, Ian Parry, Louis Sears, Baoping Shang, How Large Are Global Energy Subsidies?, IMF Working Papers, WP/15/105, maj 2015.

(10)  Evropska komisija, Optimal use of biogas from waste streams An assessment of the potential of biogas from digestion in the EU beyond 2020, marec 2017.

(11)  COM(2017) 11 final – 2017/04 (COD).

(12)  „L’opera loda l’artefice“, je dejal Machiavelli.

(13)  Mnenje EESO, Vključitev „dregljajev“ v evropske politike (UL C 75, 10.3.2017, str. 28).

(14)  Teh primerov je že kar nekaj v številnih državah članicah. Med njimi je University College Cork na Irskem, ki ima lastno manjšo napravo za anaerobno razgradnjo in jo uporablja v raziskovalne namene.


13.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 345/110


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2011/65/EU o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi

(COM(2017) 38 final – 2017/0013 (COD))

(2017/C 345/18)

Poročevalec:

Brian CURTIS

Zaprosilo

Svet, 20. 2. 2017

Evropski parlament, 1. 2. 2017

Pravna podlaga

člena 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

15. 6. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

5. 7. 2017

Plenarno zasedanje št.

526

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

139/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je sprememba direktive pravočasna in potrebna, da se preprečijo ovire v trgovini in izkrivljanje konkurence v EU.

1.2

EESO ugotavlja, da sta bila izvedena obsežno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi in ocena učinka ter da so njuni rezultati upoštevani v predlogu Komisije.

1.3

EESO se strinja, da se iz gospodarskih in kulturnih razlogov orgle izključijo iz področja uporabe direktive, saj bo to pripomoglo k preprečitvi izgube do 90 % delovnih mest v tem sektorju in letne izgube v višini do 65 milijonov EUR do leta 2025.

1.4

EESO se strinja, da se ne-cestni premični stroji s trakcijskim pogonom izključijo iz področja uporabe direktive. Tako se bo z odpravo izkrivljanja trga pri obravnavi strojev podprl razvoj industrije v sektorju.

1.5

EESO meni, da zgolj ta direktiva ni dovolj za uresničitev najpomembnejše prednostne naloge v zvezi z ravnanjem z odpadki, tj. preprečevanje nastajanja odpadkov. Priporoča, da se za izpolnitev teh ciljev kombinirano uporabljajo direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi, direktiva o okoljsko primerni zasnovi ter direktiva o odpadni električni in elektronski opremi.

2.   Splošne ugotovitve

2.1    Razlogi za predlog in njegovi cilji

2.1.1

Direktiva 2011/65/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva RoHS 2) določa pravila za omejevanje uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (EEO). Določbe direktive RoHS 2 se uporabljajo za vso EEO, dano na trg EU, ne glede na to, ali je proizvedena v EU ali v tretjih državah. Direktiva RoHS 2 zadeva zlasti industrijske proizvajalce, uvoznike in distributerje EEO ter tudi odjemalce EEO.

2.1.2

Direktiva RoHS 2 obravnava najpomembnejšo prednostno nalogo v zvezi z ravnanjem z odpadki, tj. preprečevanje nastajanja odpadkov. Preprečevanje nastajanja odpadkov vključuje ukrepe za zmanjšanje vsebnosti škodljivih snovi v materialih in proizvodih. Z zmanjšano količino nevarnih snovi v električnih in elektronskih odpadkih se olajša ravnanje s takimi odpadki. Spodbuja se ponovna uporaba proizvodov in recikliranje rabljenih materialov, s čimer se podpira krožno gospodarstvo.

2.1.3

Direktiva RoHS 2 je potrebna za preprečevanje ovir v trgovini in izkrivljanja konkurence v EU, kar bi se lahko zgodilo v primeru neskladij med zakoni ali upravnimi ukrepi za omejevanje uporabe nevarnih snovi v EEO v različnih državah članicah. Prav tako prispeva k varovanju zdravja ljudi ter okolju primerni predelavi in odstranjevanju odpadne električne in elektronske opreme.

2.1.4

Direktiva RoHS 2 je prenovljena predhodna direktiva RoHS, tj. Direktiva 2002/95/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva RoHS 1). Obe direktivi sta spodbudili zmanjšanje nevarnih snovi po vsem svetu: več držav, vključno s Kitajsko, Korejo in ZDA, je razvilo zakonodajo, podobno direktivam RoHS. RoHS 2 je uvedla nove opredelitve pojmov in razširila področje uporabe na medicinske pripomočke ter instrumente za spremljanje in nadzor. Učinek teh določb je bil ocenjen s predlogom Komisije iz leta 2008. Direktiva RoHS 2 pa je uvedla še več sprememb: z novo kategorijo 11 je uvedla „odprto področje uporabe“: „druga EEO, ki ni zajeta v nobeni od zgornjih kategorij“. S temi spremembami se direktiva uporablja za vso EEO (razen opremo, ki je izrecno izključena) in podaja širšo razlago EEO, ki temelji na novi opredelitvi odvisnosti od električne energije. Te določbe glede „odprtega področja uporabe“ ob vključitvi v RoHS 2 niso bile posebej ocenjene.

2.1.5

Komisija je