12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/1

1.

pozdravlja izjemen uspeh evropske politike na področju raziskav, ki se uresničuje prek zaporednih okvirnih programov vse do Obzorja 2020, najpomembnejšega celovitega raziskovalnega programa na svetu, ki temelji na znanstveni odličnosti in pospeševanju inovacij;

2.

opozarja, da je program Obzorje 2020 glavni instrument podpore razvoju raziskav in inovacij v Evropi v okviru splošne strategije Evropa 2020 in pri uresničevanju evropskega raziskovalnega prostora;

3.

ponovno poudarja pomen strategije Evropa 2020, v kateri je predlagan utrjen okvir „trikotnika znanja“ (raziskave – izobraževanje – inovacije), pri čemer je še naprej nujno spremeniti pristop učenja in zvišati raven izobrazbe vseh ter spodbujati sodelovanje med univerzami in podjetji; priporoča tudi prizadevanja za večje usklajevanje in dopolnjevanje s programoma Erasmus+ in Interreg, vključno s programom Interreg Evropa, namenjenim medregionalnemu sodelovanju; poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za uresničitev evropskega raziskovalnega prostora, ki ga bo mogoče doseči prek različnih ciljev, med katerimi je znanstvena odličnost bistvena in nepogrešljiva, vendar ne edini cilj;

4.

poudarja, da so cilji evropskega raziskovalnega prostora še vedno aktualni, kar velja tudi za koristnost njihovega uresničevanja, zlasti na področju nadnacionalnega sodelovanja, mobilnosti znanja, enotnega trga dela za raziskovalce in inovatorje, enakosti spolov ter dostopa do informacij in znanosti;

5.

predlaga, da se za spodbuditev projekta razvoja družbe znanja v Evropi poiščejo evropski talenti in spremljajo kariere raziskovalcev; oblikovati bi bilo treba evropske poklicne poti za raziskovalce, ki bi jim omogočale dostop do programov za podporo razvoju njihove raziskovalne kariere v obdobjih prehoda; okrepiti bi bilo treba vključevanje raziskovalcev v podjetja;

6.

nasprotuje temu, da se razprava o proračunu omeji samo na okvirni program. Del kohezijske politike, namenjen raziskavam in inovacijam, znaša od 43 do 110 milijard EUR, odvisno od načina ocenjevanja, kar pa ne vključuje velikega prispevka drugih sektorskih politik in Junckerjevega načrta;

7.

poziva, da se inovacije in raziskave znova uvrstijo med glavna prednostna področja v okviru razprave o prihodnosti Evrope in prednostne naloge, določene v rimski izjavi (1), za horizontalno evropsko upravljanje glede vprašanj s področja raziskav, inovacij in izobraževanja ter povečajo celotna proračunska sredstva, ki jih Evropska unija posveča raziskavam in inovacijam prek teh politik, v sedanjem in prihodnjem večletnem finančnem okviru. V tem skupnem okviru ter v skladu z osnutkom poročila Evropskega parlamenta (2) in poročilom neodvisne skupine strokovnjakov na visoki ravni v zvezi s povečanjem vpliva programov EU za raziskave in inovacije (Lamyjevo poročilo) (3), bi bilo treba proračun za okvirni program bistveno povečati, da se vsaj ohrani dinamika rasti sedanjega okvirnega programa (4). Potrebne spodbude za raziskave in inovacije pa nikakor ne smejo zmanjšati pomena kohezijske politike, ki je še vedno glavni instrument financiranja EU za uresničevanje ekonomske in socialne kohezije ter konvergence med njenimi območji. Za spodbujanje regionalnega razvoja bo treba izkoristiti in povezati celotni potencial ukrepov kohezijske politike ter politike raziskav in razvoja;

8.

poziva k novi skupni ambiciji, ki se ne bo nanašala zgolj na znanstveno odličnost v Evropi, temveč znanstveno odličnost in inovativnost celotne Evrope; angažirati je treba ves potencial vseh območij, pri tem pa prispevati h krepitvi njihovih zmogljivosti ter spodbujanju odprtih in sodelovalnih inovacijskih procesov;

9.

meni, da je to še toliko bolj potrebno v času globalizacije, katere posledic še nismo obvladali, zlasti na lokalni in regionalni ravni. Pri soočanju z globalizacijo so raziskave in inovacije dejavnik odpornosti, velike dodane vrednosti in dolgoročne konkurenčnosti;

10.

namerava spodbujati celosten pristop evropskega, nacionalnega in regionalnega financiranja, brez katerega ta ambicija in evropska proračunska razprava nimata smisla; opozarja na pomen cilja, da se javnim in zasebnim raziskavam in inovacijam nameni 3 % BDP, kar vsem državam članicam narekuje strategija Evropa 2020, vendar pa ta delež od leta 2015 stagnira pri 2,03 %, cilj pa je v številnih državah članicah ogrožen med drugim zaradi zmanjšanja sredstev. Zato meni, da je bistveno, da se še naprej krepijo sistemi raziskav in razvoja, ob upoštevanju razmer v posameznih državah in regijah, z boljšim usklajevanjem politik na evropski ravni in spodbujanjem potrebnih reform na nacionalni in regionalni ravni, tudi v okviru evropskega semestra in strategij pametne specializacije;

11.

meni, da je nujno pojasniti razpravo o sinergijah in predlaga pet načel delovanja, ki bi lahko bila skupna EU, državam članicam, regijam in mestom:

12.

poudarja, da evropska dodana vrednost okvirnega programa temelji predvsem na njegovi skupni in sodelovalni razsežnosti ter na njegovem prispevku k mrežnemu povezovanju raziskovalcev in inovacijskih ekosistemov. Ta razsežnost mora še naprej prevladati nad podporo posameznim projektom;

13.

izraža zaskrbljenost zaradi znižanja povprečne stopnje uspešnosti predlogov na razpisih, ki je nižja, kot je bila v predhodnem okvirnem programu, saj to resno ovira njegovo razširjanje v mestih in regijah. Konkurenca, ki je potrebna zaradi pristopa odličnosti, ne sme povzročiti izključevanja in pretirane koncentracije;

14.

je prepričan, da je ohranitev odprtosti okvirnega programa nujna, če naj se zagotovi njegova razširitev po vsej Evropi, njenih regijah in pri državljanih; spodbuja k večji inovativnosti instrumentov okvirnega programa, da se povežejo odličnost, vključevanje in udeležba;

15.

opozarja na to, da je treba ohraniti ravnovesje med temeljnimi raziskavami in raziskavami, ki so blizu dajanju proizvoda na trg, pa tudi prostimi raziskavami in raziskavami v odziv na vprašanja, ki jih zastavljajo družba in ekonomski akterji: s tem bi lahko dosegli tako postopne kot revolucionarne inovacije, saj oboje prispeva k ustvarjanju novih dejavnosti in delovnih mest;

16.

ugotavlja, da so trenutno na prvem mestu projekti na visoki ravni tehnološke pripravljenosti, zato se daje prednost postopnim inovacijam, s spodbujanjem raziskovalcev, naj se osredotočijo na zrele zamisli, ki jih je mogoče hitro dati na trg; hkrati ocenjuje, da je podpora za projekte na nižji stopnji tehnološke pripravljenosti tudi pomembna za dajanje več inovacij na trg; poudarja pomen prebojnih inovacij, ki temeljijo na nižji stopnji tehnološke pripravljenosti ter omogočajo, da se novi izdelki in storitve hitro ponudijo na trgu. V vsakem primeru bi morali biti glavni prednostni nalogi inovacijske politike pomoč MSP pri dostopu na trg in ustvarjanje trajnih delovnih mest. To bi morala biti naloga Evropskega sveta za inovacije;

17.

poziva k večjemu upoštevanju vseh oblik odličnosti in inovacij ter opozarja, da netehnološke in socialne inovacije spodbujajo potrebe po novih znanjih, ki lahko dajo strukturo novim področjem odličnosti;

18.

se zavzema za polno priznanje socialnih inovacij, ki pomenijo nove ideje (izdelke, storitve in modele), s katerimi se je mogoče odzvati na družbene potrebe v širšem smislu;

19.

poudarja, da raziskave in inovacije niso namenjene zgolj podjetjem, temveč zadevajo tudi javne politike, zdravstvo, kulturo in življenje skupnosti, pa tudi socialno gospodarstvo in nove gospodarske modele, ki prispevajo k ustvarjanju novih partnerstev, novih dejavnosti in novih družbenih odnosov. Zato izkoriščanje rezultatov inovacij ne bi smelo biti osredotočeno zgolj na koncept proizvoda, ki ima na trgu ekonomsko vrednost, temveč tudi na koncept storitve z družbeno vrednostjo za državljane;

20.

poudarja, da se izraz odličnost uporablja za označevanje zelo različnih pojmov; predlaga razlikovanje med naslednjimi cilji, h katerim mora prispevati okvirni program:

21.

predlaga, da se, tako v predhodni fazi v primeru predlogov kot v naknadni fazi v primeru odobrenih projektov, pri ocenjevanju učinka projektov upoštevajo:

22.

za večje spodbujanje odličnosti v vseh oblikah predlaga večjo vlogo lokalne ravni v prihodnjem okvirnem programu:

23.

poziva k priznanju dveh novih izzivov za družbo, da se dosežejo rezultati odlične znanosti pri pomembnih izzivih za prihodnost evropske družbe:

24.

priporoča, da se pri reševanju družbenih izzivov okrepi pomen interdisciplinarnosti ter humanističnih in družboslovnih ved pa tudi prevzemanja tveganja, da se pojavijo nove ideje in rešitve, zlasti z uvedbo razpisov za projekte „na slepo“;

25.

spodbuja uvedbo novega dopolnilnega pristopa na podlagi nalog, da bi uspešno dokončali raziskovanje in velike projekte, ter na podlagi horizontalne usmeritve po vzoru pametnih mest ali obravnavanja okoljskih in pomorskih vprašanj ter vprašanj s področja pomorskih raziskav; v ta namen ponavlja svoj poziv, naj se v naslednjem okvirnem programu določi cilj, da ima 10 % projektov znaten vpliv na morske in pomorske raziskave (5);

26.

izraža presenečenje, da številne možnosti sedanjih uredb niso bile dovolj izkoriščene, in predlaga več možnosti za izboljšanje:

27.

poziva Komisijo, naj predstavi elemente ocene, ki upravičujejo visoko stopnjo financiranja velikih podjetij v okviru programa Obzorje 2020, saj so se njihovi izdatki za raziskave in razvoj zvišali zgolj malenkostno, ter predlaga spremembe za prihodnji okvirni program;

28.

vztraja, da je treba raziskovalne dejavnosti financirati s subvencijami; obžaluje težnjo, da se subvencije zamenjujejo s posojili, čeprav priznava, da morajo imeti dostop do njih – poleg drugih instrumentov – tudi projekti, ki so tehnološko že zelo zreli in so že blizu trženju;

29.

meni, da je razvoj finančnih instrumentov v podporo ciljem okvirnega programa upravičen samo, če – v sodelovanju s finančnimi institucijami – omogočajo varovanje pred visokimi tveganji, pri katerih trg ne deluje, na primer po vzoru modela InnovFin; obžaluje trenutno premajhno uporabo Junckerjevega načrta za varovanje pred tovrstnim tveganjem;

30.

opozarja, da je treba izboljšati financiranje inovacijskih projektov za mala in srednja podjetja s poudarkom na programih Industrija 4.0, s čimer bi bolje strukturirali evropsko industrijo in hkrati ustvarili notranje tehnološko povpraševanje, ki bi spodbudilo evropski razvoj;

31.

ugotavlja, da je znanstvena odličnost del inovacijskih centrov in ekosistemov. Večina upravičencev iz programa Obzorje 2020 (univerze, raziskovalne organizacije, MSP, organizacije civilne družbe) je trdno zasidrana na svojih območjih in kakovost teh območij prispeva h kakovosti znanosti. V okvirnem programu bi bilo treba to dejstvo v celoti upoštevati;

32.

opozarja, da je treba teritorialno razsežnost sistematično upoštevati pri zasnovi vseh politik, saj strategije pametne specializacije (RIS3) zagotavljajo vire za znanstvenike in podjetja ter ustvarjajo vrednost za območja in državljane;

33.

trdi, da so regije sprejele in razvile strategije RIS3 s ciljem strukturiranja naložb v raziskave in inovacije v korist gospodarskega razvoja in v dopolnjevanju z drugimi regijami; ocenjuje, da se z usklajevanjem naložb lokalne ravni in evropskih naložb v strukturnih projektih na področjih pametne specializacije poveča učinek okvirnega programa in zmanjša financiranje projektov, ki niso povezani z dejanskim stanjem na lokalni ravni;

34.

trdi, da mora okvirni program spodbujati okrepitev zmogljivosti za raziskave in inovacije na lokalni ravni, da se lokalnim skupnostim pomaga na poti do odličnosti, zlasti na področju pametne specializacije, ter okrepijo zmogljivosti vseh regij za sodelovanje v programu Obzorje 2020 in za prispevanje kakovostnih projektov;

35.

poudarja pomen mest kot inovacijskih centrov, ki imajo osrednjo vlogo pri doseganju odličnosti; hkrati poudarja, da prevelika koncentracija znanosti v inovacijskih centrih ovira prizadevanja za učinek prelivanja v celotno gospodarsko in družbeno tkivo; meni, da je treba angažirati žepe odličnosti, ki so oddaljeni od glavnih središč; opozarja na ključno vlogo regionalne politike na tem področju;

36.

predlaga novo partnerstvo za odličnost raziskav in inovacij v Evropi med Evropsko unijo, državami članicami, mesti in regijami na podlagi okrepljenega upravljanja na več ravneh, spoštovanja načela subsidiarnosti, skupne kulture odprtih inovacij in izkoriščanja pobud s terena ter pristopa od spodaj navzgor;

37.

se zavzema za to, da okvirni program v večji meri prispeva k okrepitvi lokalnih inovacijskih centrov in ekosistemov za večjo podporo mrežam za prenos tehnologij, ter za oblikovanje novega ukrepa „teritorialnih povezav“ (angl. territorial connections), da bi se prek okvirnega programa priznale in financirale lokalne mreže odličnosti po vzoru pobude Vanguard;

38.

poziva pionirske regije, naj oblikujejo evropske konzorcije, ki bodo ustvarjali revolucionarne inovacije po vsej Evropi. Opredelitev priložnosti za sodelovanje, evidentiranje delov vrednostne verige ter opredelitev najpomembnejših deležnikov in zmogljivosti prek pametne specializacije so ključne faze v procesu ustvarjanja dodane vrednosti EU;

39.

obžaluje, da v programu Obzorje 2020 sredi izvajanja ni dovolj sodelovanja držav EU-13  (6) , ter poudarja razlike glede udeležbe na regionalni in lokalni ravni; opozarja na pomen, ki ga ima uporaba okvirnega programa, in ne zgolj kohezijske politike, na vseh območjih EU za podporo največjih pionirjev odličnosti in za njihovo sodelovanje v evropskih projektih;

40.

izraža željo, da se v tem smislu v okviru programa Obzorje 2020 nadaljuje in razširi program „Spodbujanje odličnosti in povečevanje udeležbe“, in se zavzema za poseben pristop za regije, ki močno zaostajajo v razvoju raziskav in inovacij, v državah, ki niso upravičene do pomoči tega programa, kar je primer večine najbolj oddaljenih regij, pri čemer mora odličnost ostati temeljno merilo; poudarja, da je bil za ta program uporabljen le majhen del sredstev programa Obzorje 2020 (1 %), ugotavlja, da ni bilo večjega napredka glede dostopa do okvirnega programa, in je presenečen, da so države, ki so njegove glavne upravičenke, tudi glavne upravičenke programa „Spodbujanje odličnosti“; meni, da je zaradi takšnih razmer ogrožena legitimnost okvirnega programa, in poziva k novim pobudam;

41.

predlaga celostni pristop poti k odličnosti na podlagi usklajevalnega načrta za vsako državo in regijo, v katerem bi bile upoštevane potrebne reforme, oblikovanje središč odličnosti, odprtih za vse, boj proti begu možganov in polnopravno sodelovanje evropskih raziskovalnih mrež. Ta načrt bi se sofinanciral iz regionalnih, nacionalnih in evropskih sredstev, vključno s sredstvi programa Obzorje 2020 in evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

42.

v ta namen predlaga okrepitev dostopa do evropskega sodelovanja:

43.

odločno poudarja, da ima v skladu z vrednotami EU v okvirnem programu sodelovanje v mrežah prednost pred konkurenco; hkrati poudarja pomen teh mrež kot talilnih loncev za projekte in odličnost;

44.

pri tem poudarja pomen programa „Regije znanja“ iz 7. okvirnega programa, ki je omogočal prepričljive povezave z regionalno politiko, saj je med drugim pomagal začeti dolgoročno sodelovanje med akterji trikotnika znanja na lokalni ravni, pritegniti zasebni sektor (tudi MSP) v projekte okvirnega programa, podpreti nadnacionalno sodelovanje med inovacijskimi ekosistemi ter lokalne in regionalne akterje vključiti v evropski raziskovalni prostor;

45.

poziva k oblikovanju ambiciozne politike za razvoj teh mrež za sodelovanje:

46.

opozarja, da je v okviru programa Obzorje 2020 vrsta možnosti za podporo teh pobud; se sprašuje, zakaj je za to predvideno malo sredstev in zakaj je njihova uporaba omejena, ter zahteva bolj intenzivno uporabo usklajevalnih in podpornih ukrepov; spodbuja k večjemu priznanju inovativnih pobud, ki jih prek okvirnega programa izvaja lokalna raven; poziva tudi k podpori medregionalnega sodelovanja pri RIS3, tako v okviru programa Obzorje 2020 kot kohezijske politike;

47.

ugotavlja, da se je od uvedbe programa Obzorje 2020 udeležba lokalne ravni pri njegovem izvajanju povečala, saj je vse več regij partneric instrumentov skupnega načrtovanja programov, kot so ukrepi ERA-NET in Marie Skłodowska-Curie COFUND ter javno-zasebna partnerstva na področju raziskav in inovacij, kot je pobuda Čisto nebo;

48.

se zavzema za razvoj skupne priprave teh ukrepov; poziva k poenostavitvi in uskladitvi pravil izvajanja in na primer – v dogovoru z državami članicami – k lažjemu sodelovanju regij v pobudah skupnega načrtovanja programov (člen 185 PDEU);

49.

poziva k nadaljnji upravni poenostavitvi obravnave pomoči, nadaljevanju in okrepitvi združevanja subvencij in podpor na enotnem portalu za dostop do informacij ter k navedbi informacij o programih, vodenju postopkov in zagotovitvi platforme za upravljanje pomoči portala za udeležence v vseh uradnih jezikih EU, kar bi udeležencem olajšalo dostop;

50.

spodbuja mehanizme EU za dodeljevanje dodatnih sredstev pri okvirnem programu v podporo lokalnih pobud odličnosti, ki uporabljajo precejšnja sredstva iz različnih virov;

51.

meni, da so izkušnje s strategijami za pametno specializacijo in njihovim izvajanjem zelo koristne povratne informacije za vodenje programa Obzorje 2020 in prihodnjega okvirnega programa ter za opredelitev delovnih programov, ki določajo področja, upravičena do financiranja; organe, ki sodelujejo v tem načrtovanju programov, poziva, naj v ta proces še bolj vključijo lokalne oblasti, da bi se bolj uskladil z izzivi na terenu;

52.

meni, da je treba pri različnih izzivih programa Obzorje 2020 pri zasnovi, načrtovanju in opredeljevanju področij financiranja programa upoštevati družbeno-gospodarski učinek v regijah, da bi lahko učinkovito prispevali k izboljšanju kakovosti življenja v vseh evropskih regijah;

53.

poziva k ponovni preučitvi vseh instrumentov okvirnega programa z vidika načel subsidiarnosti in dopolnjevanja, da se izboljša usklajenost med različnimi akterji ne samo glede skupnega financiranja, temveč tudi nove porazdelitve vlog – ukrepi okvirnega programa bi se morali osredotočiti na to, kar prinaša evropsko dodano vrednost;

54.

predlaga nadaljnji razvoj „oznake odličnosti“, ki jo prejmejo najboljši neuspešni kandidati instrumenta MSP, da bi postala dejanski partnerski instrument, ki bi ga skupaj vodile EU in regije, z namenom čim boljšega usklajevanja delovanja na začetku in koncu prijave kandidatur. Ta načela veljajo za druge ukrepe oznake odličnosti, kot so ukrepi Marie Skłodowske-Curie in štipendije Evropskega raziskovalnega sveta, pa tudi vse druge projekte, ki lahko ustvarijo sinergije;

55.

poudarja vlogo lokalnih oblasti kot terena za preizkušanje in prvih uporabnikov prek javnih naročil; poziva k omilitvi regulativnega okvira za te dejavnosti in k poenostavitvi sistema podpore za inovativna javna naročila, ki je danes premalo izkoriščen, ter pravil, ki jih naročniki ne poznajo v zadostni meri;

56.

znova poudarja pomen pristopa „360 stopinj“ k inovacijam, ki so tako postopne kot prelomne, tehnološke in netehnološke, inovacije po zasnovi ali uporabi, socialne inovacije, odprte in sodelovalne inovacije; opozarja, da so lokalni centri in ekosistemi glavni akterji inovacij, prenosa in vrednotenja; poziva Komisijo, naj pri vzpostavljanju Evropskega sveta za inovacije upošteva vlogo, ki jo imajo lokalne oblasti glede teh vprašanj, in jih vključi v prihodnje delo tega sveta;

57.

predlaga, da se v prihodnji okvirni program vključi nova struktura instrumenta za MSP, katere pogoji načrtovanja in izvajanja bi lokalne oblasti vključevali na začetku in koncu tega procesa, da se bolj uskladi s pametno specializacijo in lokalnim financiranjem ter da se zmanjša učinek odvračanja, ki je povezan z njegovo zelo nizko stopnjo uspešnosti;

58.

nasprotuje vsakršni zamisli o prenosu dela sredstev kohezijske politike v korist ukrepov okvirnega programa, da bi se avtomatično financiralo več projektov ali podprlo „odlične neuspešne kandidate“; namerava braniti avtonomijo regionalnih oblasti in uveljavljati predlagani pristop skupne priprave ter večjega dopolnjevanja in sodelovanja;

59.

vztraja, da je treba že pri oblikovanju projektov upoštevati učinek prelivanja, razširjanje in sprejemanje rezultatov; ugotavlja, da imajo sedanji projekti omejen učinek na teh področjih; zato podpira razvoj evropskih programov in prostorov, posebej namenjenih tem dejavnostim; se zavzema za to, da bi lokalno raven bolj pritegnili k izkoriščanju in razširjanju rezultatov projektov okvirnega programa;

60.

podpira tudi razvoj orodij za prehod od potrditve zasnove do trga, kot je pilotna „hitra pot do inovacij“, ali strukturiranje novih industrijskih verig s pobudo INNOSUP in njenim ukrepom „projekti za nove industrijske vrednostne verige, ki jih omogočajo grozdi“ (angl. cluster-facilitated projects for new industrial value chain), ter se zavzema za njihovo razširitev;

61.

meni, da bi bilo treba za omogočanje medsektorskih pristopov in sodelovalnih partnerstev EU vzpostaviti kombinacijo podpornih instrumentov za grozde, namenjeno skupinam podjetij in ne posameznim podjetjem. Poleg tega bi se morala vloga, ki jo lahko imajo grozdi kot most med akterji v posameznih regijah in drugod ali kot podpora poslovanju MSP, odražati v politikah EU;

62.

poziva Komisijo, naj oceni vpliv reform iz leta 2013 za spodbujanje sinergij med programom Obzorje 2020 in skladi ESI;

63.

obžaluje, da industrije v vzponu v drugem stebru niso dovolj v ospredju in da je podpora mrežam odličnosti inovacijskih centrov in ekosistemov, usmerjenih v industrijo prihodnosti, kot je pobuda Vanguard, prešibka; izraža zaskrbljenost zaradi stalnih težav s financiranjem industrijskih pilotnih projektov in obsežnih predstavitev; poziva Komisijo, naj takoj poveča sredstva in pri tem predvidi nove ukrepe;

64.

predlaga oblikovanje programa za podporo infrastrukture za predstavitve, da se olajša mrežno povezovanje poskusnih laboratorijev, predstavitvenih projektov in pilotnih projektov, po vzoru mrežnega povezovanja raziskovalne infrastrukture;

65.

ugotavlja, da je treba v času, ko se pojem napredka izpodbija in se o njem razpravlja, odnose med znanostjo in družbo umestiti v središče razmisleka o prihodnosti evropske politike na področju raziskav in inovacij, tako glede smernic za raziskave in pogojev izvajanja projektov kot glede izbire pri razvoju novih načinov uporabe znanosti v družbi in tehniki;

66.

zato predlaga spodbujanje zaupanja v znanost in napredek ter hkrati razvijanje pristopa trajnostnega razvoja; v tem smislu namerava braniti načelo previdnosti, ki je načelo preudarnosti in ukrepanja ob polnem zavedanju tveganja;

67.

poudarja, kako pomemben izziv je danes odprta znanost (angl. open science), s prostim dostopom do rezultatov raziskav in publikacij, razpoložljivostjo informacij za širšo javnost, ki so hkrati zanesljive in iz različnih virov, ter razpravo z javnostjo in deležniki;

68.

meni, da mora med prosto znanostjo in v določen cilj usmerjeno znanostjo obstajati prostor za dialog med znanstvenimi in gospodarskimi akterji ter akterji civilne družbe, da bi ti lahko razpravljali in skupaj zastavili nova znanstvena vprašanja, ob upoštevanju neodvisnosti vsakega od njih;

69.

vztraja, da je pri mladih in njihovih družinah nujno spodbujati znanost, tehnologijo in vse poklice, ki jih zajemata, tudi v industriji, in zlasti spodbujati ženske k znanstvenim in tehničnim poklicem;

70.

obžaluje skromna sredstva za program „znanost za in z družbo“, njegovo razdrobljenost in s tem šibek učinek; se zavzema za to, da imajo prednost ukrepi z evropsko dodano vrednostjo ter resnično sodelovanje z deležniki, državami članicami, regijami in mesti.

71.

zagovarja načelo odprte znanosti, vendar želi ohraniti posebno naravo okvirnega programa, tudi v povezavi z izstopom Združenega kraljestva iz EU; izraža upanje, da ta izstop ne bo pomenil zmanjšanja sredstev za okvirni program, ampak pričakuje, da bo ta tema obravnavana skladno s splošnimi pogajanji z Združenim kraljestvom;

72.

se zavzema za okrepitev mednarodnega sodelovanja pri okvirnem programu, s pridruženimi partnerji in državami v vzponu, pa tudi v okviru sosedske politike ali strategij za morske bazene, kot je Sredozemlje.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/10

1.

izraža zadovoljstvo, da se je Evropska komisija odločila Evropski odbor regij vključiti v načrtovanje skupne kmetijske politike po letu 2020, in ugotavlja, da se kmetijstvo, živilski sektor in podeželska območja soočajo z velikimi izzivi, zaradi katerih je nujna reforma SKP;

2.

poudarja, da je imela SKP ključno vlogo pri izgradnji Evrope in jo mora imeti še naprej; cilji, določeni v členu 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije, so pri sedanji reviziji SKP še naprej v celoti veljavni;

3.

ugotavlja, da je kmetijstvo druga največja industrijska panoga v EU glede na število delovnih mest, saj zaposluje 22 milijonov kmetov in 44 milijonov ljudi v drugih delih agroživilske verige, ki več kot 500 milijonom Evropejcev zagotavlja hrano najvišje kakovosti po dostopnih cenah. Vpliv kmetijstva na zaposlovanje je še pomembnejši, če sem prištejemo še proizvodnjo, popravila in trženje kmetijskih strojev ter proizvodnjo in trženje kmetijskih surovin;

4.

poziva, naj SKP postane pravična, trajnostna, solidarna in kakovostna kmetijska politika, ki je v službi kmetov, regij, potrošnikov in državljanov. Odbor meni, da lahko le močna in skupna evropska kmetijska in prehranska politika zagotovi prehransko varnost na evropski ravni in dinamična podeželska območja;

5.

poudarja, da so kmetje in živinorejci glavni akterji in prejemniki sredstev SKP. Brez njihovega sodelovanja ni mogoče izvesti ukrepov, da bi dosegli zadane cilje. SKP mora upoštevati njihovo vlogo in vključenost, predvsem pa potrebo po ekonomski vzdržnosti kmetij, da bodo zagotavljale dostojno življenje in da se bo ohranjalo živo podeželje z dovolj visoko ravnjo zaposlenosti;

6.

meni, da bo treba pri pripravi prihodnje SKP upoštevati evropske potrošnike. Seznanjanje o koristih SKP, prehranska varnost in varstvo okolja so izzivi, s katerimi bi se morali soočiti tudi evropski potrošniki;

7.

meni, da bi regulirani trgi lahko omogočili višji dohodek za kmete, s čimer bi povečali privlačnost kmetovanja ter zagotovili varno in visokokakovostno evropsko kmetijstvo, in sicer z javnimi in zasebnimi upravljavskimi instrumenti in ukrepi za stabilizacijo kmetijskih cen in preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks; nadalje meni, da je treba okrepiti položaj kmetov v razmerju do drugih akterjev v verigi;

8.

priznava, da lahko SKP preživi samo, če bo zagotovljena njena ekonomska, socialna, okoljska, teritorialna in mednarodna legitimnost. Evropsko kmetijstvo ima nekatere ključne pozitivne značilnosti, ki so osnova njegove konkurenčnosti. Te značilnosti so inovacijska zmogljivost, močna logistika in infrastruktura, velika raznolikost, velik naravni in kulturno-zgodovinski pomen kmetijskih območij, veliko število družinskih kmetij, močno razvito podjetništvo ter izdelki, ki izpolnjujejo stroga okoljska in sanitarna merila. Vse te značilnosti nudijo potencial, ki ga je treba z usmerjeno SKP močneje izkoristiti, da se še bolj okrepita kmetijstvo in podeželje;

9.

je prepričan, da je treba SKP nujno reformirati, da bo bolje usklajena s pričakovanji državljanov, ter upravičiti njen proračun, ki bi si ga glede na nespremenjene proračunske vire vsi želeli prilastiti;

10.

je prepričan, da uspeh SKP temelji na enotnosti, ki pa se v prihodnosti ne bi smela sprevreči v ponovno nacionalizacijo, in želi, da se v skladu z načelom subsidiarnosti okrepi vloga regij. SKP mora ohraniti svoj značaj skupne politike, hkrati pa biti dovolj prožna, da bo mogoče upoštevati različne kmetijske okoliščine, zlasti v primeru sredozemskih in najbolj oddaljenih regij;

11.

Evropsko komisijo opozarja, da se povečuje interes potrošnikov za visokokakovostna živila po pravičnih cenah, ki so proizvedena lokalno v skladu s predpisi o zaščiti živali in ki imajo visoko okoljsko in socialno vrednost, pri čemer se ustvarjajo delovna mesta in dodana vrednost; to dokazuje tudi vse večje povpraševanje;

12.

meni, da bi bilo treba okrepiti in podpreti sledljivost proizvodnje hrane, saj potrošnikom in proizvajalcem zagotavlja varnost;

13.

opozarja na premajhno ekonomsko privlačnost kmetijskega poklica na številnih področjih in podpodročjih proizvodnje, kar zaostruje problem starostne piramide, ki je izredno neugodna za menjavo generacij (1); meni, da prenizko število mladih kmetov ogroža ohranitev evropskega družinskega kmetijstva in preživetje podeželja; smatra, da je bistveno uvesti ukrepe za podporo mladim kmetom, ki vstopajo v ta sektor;

14.

ugotavlja, da je SKP kljub precejšnjim proračunskim sredstvom povezana tudi z velikim zmanjšanjem zaposlovanja v kmetijstvu (število kmetij v EU se je med letoma 2007 in 2013 zmanjšalo za 20 %); ugotavlja, da se je proračun SKP v preteklih tridesetih letih zmanjšal s 75 na 40 % proračuna EU;

15.

opozarja, da mora SKP, kot je predvideno s Pogodbo, pospeševati kmetijsko proizvodnjo tako, da kmetom daje sredstva, da svoj dohodek ustvarijo predvsem na trgu, po razumnih in upravičenih cenah za evropske državljane in potrošnike; poudarja, da je bilo v številnih študijah dokazano, da je SKP prispevala k povečanju koncentracije kmetijske proizvodnje v nekaterih regijah na škodo drugih, kar je v nasprotju z evropskim ciljem teritorialne kohezije;

16.

meni, da mora SKP odražati raznolikost kmetovanja in razlike v podnebju po Evropi, zlasti kmetijstvo na območjih z omejenimi možnostmi, na primer hribovsko in gorsko kmetijstvo ter kmetijstvo v sredozemskih, severnih in najbolj oddaljenih regijah; SKP mora upoštevati njihovi funkciji varstva okolja in zaščite zemljišč, pomoč pri ohranjanju podeželskih skupnosti in njihovih kulturnih vrednot ter vlogo pri ohranjanju aktivnega družbenega sistema v teh regijah;

17.

želi spomniti tudi, da porazdelitev javne podpore med kmetije in države članice kljub svarilom Računskega sodišča EU ostaja zelo neenaka. Odbor ugotavlja, da je zaradi neposrednih plačil na podlagi površine prišlo do močne koncentracije kmetijskih zemljišč in neposrednih plačil, čeprav bi bilo treba pri teh bolj upoštevati raznolikost kmetijskih modelov, višino prihodka, ustvarjeno dodano vrednost in zasedena delovna mesta ter zagotoviti, da se kmetijska dejavnost ohrani na vseh območjih;

18.

ugotavlja, da ima veliko kmetov zelo nizke dohodke, ki so pod mejo revščine. To je v nasprotju s ciljem iz Rimske pogodbe, da je treba zagotoviti „primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti“ (člen 39), zato je treba kmetom omogočiti ustrezen dohodek (cena, neposredna pomoč);

19.

meni, da bi morala biti podpora v okviru SKP namenjena izključno kmetom, ki resnično opravljajo kmetijsko dejavnost, in ne neaktivnim gospodarstvom z zanemarljivim prihodkom od kmetovanja;

20.

ugotavlja, da so kmetje prepogosto prisiljeni svoje izdelke prodajati po cenah, nižjih od njihovih stroškov proizvodnje, to pa vodi k nenehnemu zniževanju stroškov in cen;

21.

podpira sklepe projektne skupine za kmetijske trge Evropske komisije iz novembra 2016 in Evropsko komisijo poziva, naj predstavi zakonodajni predlog za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam;

22.

ugotavlja, da izvažanje genskih virov EU, zlasti živalskih pasem, prispeva h genski eroziji pomembnih avtohtonih pasem, predvsem v tretjih državah, in je v nasprotju s ciljem ZN za trajnostni razvoj št. 15 o ohranjanju biotske raznovrstnosti, zlasti kar zadeva genske vire s posledicami za prehransko varnost;

23.

meni, da je tržna ureditev, kot je razvidno iz študije OR o programu za tržno odgovornost v mlekarstvu, za mnoge sektorje učinkovitejša in cenejša kot pa naknadno izvajanje kriznih ukrepov in da bi bilo z njo mogoče bolje izkoristiti proračun SKP;

24.

meni, da bi lahko sheme za zavarovanje dohodka bolj koristile zavarovalnicam kot pa kmetom in bi bile za davkoplačevalce drage v primeru močnega padca cen brez ukrepov za obvladovanje njihove nestanovitnosti; izraža željo po študiji in oceni sistema zavarovanj v ZDA; preučiti bi bilo treba tudi poseben primer najbolj oddaljenih regij s posebnimi tržnimi pogoji;

25.

meni, da je potreben jasen in stabilen zakonodajni okvir, ki bo kmetom in živinorejcem zagotavljal potrebno pravno varnost pri sprejemanju srednje- in dolgoročnih poslovnih odločitev;

26.

poudarja, da je EU, ki je postala največja uvoznica in izvoznica hrane na svetu, povečala svojo odvisnost od tretjih držav in razvila trgovinsko politiko, ki je v nasprotju z njenim ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;

27.

ugotavlja, da se vse večji delež kmetijskih izdelkov, ki so se prej proizvajali v Evropi, zdaj uvaža iz držav z nizkimi stroški dela, kar pomeni, da so živilski izdelki, proizvedeni v EU, zaradi višjih cen v precej slabšem konkurenčnem položaju;

28.

je seznanjen tudi s pozitivnimi vidiki izvoza EU za gospodarstvo, saj gre za kmetijske proizvode in živila z visoko dodano vrednostjo, ki ustvarjajo prihodke in delovna mesta v evropskem kmetijstvu in agroživilskem sektorju;

29.

ugotavlja, da lahko imajo zadruge, organizacije proizvajalcev in določene oblike povezovanja proizvajalcev ključno vlogo v agroživilskem sektorju in kmetom omogočajo koncentracijo ponudbe, zmanjšujejo stroške, zagotavljajo vrsto storitev in krepijo položaj kmetov v prehranski verigi;

30.

ugotavlja, da evropski izvoz presežkov (mleko v prahu, piščanci, paradižnikov koncentrat …) po cenah, ki so nižje od evropskih in afriških stroškov proizvodnje, zmanjšuje proizvodne zmogljivosti afriških držav in spodbuja izseljevanje prebivalcev podeželja. To je v nasprotju z zavezo EU, da bo v svoji „usklajeni politiki za razvoj“ upoštevala cilje trajnostnega razvoja, ki so jih leta 2015 sprejeli Združeni narodi. Odbor poudarja tudi, da je Evropska unija največja uvoznica živil iz držav v razvoju, kar ustvarja delovna mesta v agroživilskem sektorju teh držav; vendar ugotavlja, da evropski uvoz (sadje, zelenjava, jagnjetina itd.) po cenah, ki so nižje od evropskih stroškov proizvodnje, zmanjšuje proizvodne zmogljivosti v EU ter lahko pomeni tveganje z vidika prehranske varnosti;

31.

ugotavlja, da so cene v kmetijstvu vse bolj povezane s ceno najcenejšega ponudnika na svetovnem trgu, zaradi česar se evropski kmetje soočajo z večjo konkurenco, čeprav morajo spoštovati strožje okoljske in zdravstvene standarde;

32.

poudarja, da se dodana vrednost kmetijske proizvodnje zdaj v veliki meri črpa višje in nižje v (prodajni) verigi, saj je položaj kmetijskih proizvajalcev v primerjavi s kmetijsko industrijo in distribucijo pogosto prešibek. Z večjim usklajevanjem v verigi med kmetijskim sektorjem, agroživilsko industrijo in komercialnim sektorjem bi morali doseči boljšo porazdelitev marž;

33.

ugotavlja, da kmetijska območja zaostajajo za mestnimi, razlike pa so še toliko bolj zaskrbljujoče, ker se še naprej povečujejo, zlasti zaradi vse hitrejšega razvoja velikih in glavnih mest (2);

34.

izraža obžalovanje zaradi vse večje izgube biotske raznovrstnosti na kmetijskih površinah in v divjini, kar ogroža odpornost naših kmetijskih sistemov in naravnih območij;

35.

je zaskrbljen zaradi erozije in degradacije tal, ki je posledica premalo trajnostne kmetijske prakse in ogroža rodovitnost tal. Zaradi vse večjega umetnega spreminjanja kmetijskih površin izginja prostor, ki je potreben za zagotavljanje prehranske varnosti v Evropi;

36.

ugotavlja, da kmetijska proizvodnja onesnažuje podtalnico in reke na nekaterih območjih, ki se včasih preveč izrabljajo za namakanje;

37.

poudarja, da globalno segrevanje ozračja že močno vpliva na kmetijstvo, ki mora zato nujno preusmeriti svoje načine proizvodnje;

38.

opozarja, da je treba vlagati v digitalne inovacije, ki imajo lahko pozitiven učinek na področjih, kot so trajnost, varnost hrane, učinkovita raba virov, zmanjšanje odpadkov, kratke dobavne poti ipd. Obenem poudarja, da je treba skrbno preučevati gospodarske in socialne učinke takega razvoja na družinsko kmetovanje, in izraža zaskrbljenost zaradi možnosti uporabe masovnih podatkov v zasebnih podjetjih, kar bi lahko privedlo do tega, da bi bile kmetije od njih tehnično in finančno odvisne;

39.

ugotavlja, da se bodo sredstva za SKP po vsej verjetnosti zmanjšala zaradi odločitve Združenega kraljestva, da izstopi iz Evropske unije, izgubljeni pa bodo tudi trgi EU v Združenem kraljestvu. Poziva Združeno kraljestvo in EU, naj ohranita tesno trgovinsko sodelovanje na področju kmetijstva in prehrane;

40.

želi spomniti, da del proračuna EU, ki je namenjen kmetijstvu in ki je leta 2014 sicer znašal le 0,70 % BDP, zadošča samo za podporo resnične skupne evropske politike, ki je strateškega pomena za prehransko varnost, sredstva za razvoj podeželja in za drugi steber pa na nekaterih področjih ne zadoščajo. V novem proračunu bo treba upoštevati nove cilje SKP;

41.

zavrača zamisel o sofinanciranju prvega stebra SKP, saj bi s tem ogrozili dejstvo, da je SKP edina celostna politika EU, dejansko ponovno nacionalizirali SKP in škodovali kmetom v najbolj revnih državah članicah EU, ki so najbolj odvisne od evropskega financiranja;

42.

ugotavlja, da so stroški za javno zdravje, povezani z nekaterimi prehranskimi navadami, ki povzročajo debelost, sladkorno bolezen ipd., in nekaterimi kmetijskimi praksami (prevelika raba antibiotikov v nekaterih vrstah reje, koktajli pesticidov, ipd.), veliko višji kot proračun SKP; poziva k tesnejšemu usklajevanju kmetijske in prehranske politike;

43.

priporoča ozaveščanje ljudi in spodbujanje uživanja živil, ki so del zdrave prehrane, kot je sredozemski način prehranjevanja, s posebnimi programi podpore za vino, sadje in zelenjavo ter čebelarstvo, s čimer bi izboljšali kakovost in povečali dodano vrednost proizvodov;

44.

opozarja na posebnosti najbolj oddaljenih regij, pri čemer glede na to, da uporaba evropskega kmetijskega modela v najbolj oddaljenih regijah ni izvedljiva, člen 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v okviru določb, ki se uporabljajo za najbolj oddaljene regije, Svetu izrecno dovoljuje, da sprejme posebne določbe za prilagoditev zakonodaje EU, vključno s tisto, ki se uporablja za SKP. Zato je treba v SKP po letu 2020 ohraniti drugačno obravnavo najbolj oddaljenih regij, ki mora privesti do potrebnih prilagoditev EKSRP, POSEI, državnih pomoči in drugih obstoječih instrumentov;

45.

predlaga, naj bo prihodnja evropska kmetijska politika po letu 2020 oprta na naslednje cilje, ki so v veliki meri skupni:

46.

ugotavlja, da je SKP zapletena, zato samostojni podjetniki in kmetje težko zaprosijo za nepovratna sredstva in se pri tem celo soočajo s tveganji. Za prihodnje sprejemanje in privlačnost SKP so nujno potrebne poenostavitve. Postopek bi bilo treba poenostaviti in ga pospešiti; zlasti pri transakcijah nizke vrednosti bi bilo treba racionalizirati tudi upravno breme;

47.

si želi, da se v skladu z načeli, opredeljenimi v pogodbah EU, in primerno pomenu SKP kot edine integrirane politike Evropske unije tudi v prihodnje za SKP namenja takšen del proračunskih sredstev, ki bo zadostoval za potrebe evropskega kmetijstva, podeželskih območij in njihovih skupnosti, s temi sredstvi pa bo mogoče odgovoriti tudi na pričakovanja družbe;

48.

ugotavlja, da lahko kmetijstvo reši številne izzive, povezane s podnebjem, energijo, proizvodnjo hrane in biotsko raznovrstnostjo. Zato pa je treba finančno podpreti strokovne pobude in inovativne pristope podjetniškega ali zadružnega tipa, da bi pospešili prehod;

49.

v zvezi z neposrednimi plačili in plačili na površino opozarja, da je treba sredstva nameniti zlasti manjšim in družinskim kmetijam, v primeru večjih kmetij, za katere veljajo zgornje meje pomoči, pa bi bilo treba dati prednost finančnim rešitvam;

50.

poziva Evropsko komisijo, naj podrobno oceni rezultate sedanje SKP z vidika izvajanja ciljev, ki jo zanjo določajo pogodbe EU, in sicer glede kmetijskih dohodkov in stabilizacije trga;

51.

priporoča zmanjšanje nestanovitnosti cen v kmetijstvu, zagotovitev priložnosti kmetom za ustvarjanje dohodka na trgu ter pravičnejšo verigo preskrbe s hrano (3);

52.

poziva, naj se kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah v skladu s členom 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije še naprej obravnava v okviru programa POSEI, kakor navaja Komisija v poročilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 15. decembra 2016 (COM(2016) 797);

53.

poziva k večji podpori vinogradništva, oljkarstva in živinoreje na območjih z velikim naklonom oziroma v gorskih predelih, na prikrajšanih območjih s slabim donosom in v najbolj oddaljenih regijah, kakor tudi k podpori načinov kmetijskega gospodarjenja, ki pomagajo izboljšati biotsko raznovrstnost gorskih travnikov in pašnikov;

54.

poziva EU, naj ves svoj vpliv, ki ga ima kot največja uvoznica in izvoznica hrane na svetu, uporabi za spremembo pravil mednarodne trgovine s kmetijskimi proizvodi, sprejetih leta 1994 (STO), da bi spodbudila pravičnejše in bolj solidarne trgovinske odnose; ugotavlja, da je nestanovitnost cen izziv za evropsko kmetijstvo, ter poziva Komisijo, naj nemudoma predvidi ukrepe, s katerimi bi ublažili tveganja zaradi večje izpostavljenosti svetovnemu trgu;

55.

meni, da bi okrepili gospodarsko veljavo poklica kmeta, s tem pa tudi njegovo privlačnost, če bi prihodki v kmetijstvu bolj temeljili na trgu kot na subvencijah. Zato priporoča EU, naj uredi svoje kmetijske trge, da se preprečijo pomanjkanje in presežki ter stabilizirajo cene v kmetijstvu na zadovoljivi ravni;

56.

predlaga uvedbo letnega preventivnega varčevanja, ki bi bilo vsako leto preneseno na naslednje, če ne bi bilo v celoti porabljeno (4);

57.

poziva EU, naj v dvostranskih trgovinskih sporazumih in partnerstvih s tretjimi državami zagotovi pravične pogoje. Zato povezuje dolžnost, da se kmetijski in prehranski izdelki ne izvažajo več po cenah, ki so nižje od povprečnih stroškov evropske proizvodnje, s pravico do zaščite evropske proizvodnje pred prepoceni uvozom, ki uničuje njene proizvodne zmogljivosti ali ne ustreza evropskim proizvodnim standardom;

58.

priznava pomen kratkih regionalnih in lokalnih verig tako z vidika večje okoljske trajnosti zaradi manj onesnaževanja, ki ga povzročajo prevozna sredstva, pa tudi zato, ker spodbujajo kmetijstvo, ki poudarja kakovost in tradicijo lokalnih proizvodov ter gospodarsko in kulturno dediščino;

59.

poziva EU, naj revidira kmetijska poglavja dvostranskih sporazumov o „prosti“ trgovini ali ekonomskem „partnerstvu“ s tretjimi državami in naj zanje nameni ustrezna sredstva, prednost pa bi morale imeti družinske kmetije, ki zagotavljajo veliko delovnih mest in so osredotočene predvsem na lokalne in regionalne trge ter na kratke dobavne verige; EU še poziva, naj v trgovinskih sporazumih ustrezno upošteva interese svojega kmetijstva, da bi zmanjšala grožnje za evropsko proizvodnjo, in sicer naj opredeli seznam proizvodov, ki bi utegnili biti iz različnih razlogov občutljivi na prekomeren pritisk; poziva, naj se takšni proizvodi, ki bi utegnili biti v primeru liberalizacije občutljivi, v trgovinskih sporazumih posebej in različno obravnavajo;

60.

predlaga revizijo prava EU na področju konkurence, da bi vsem akterjem v posameznih sektorjih, vključno s potrošniki in javnimi oblastmi, omogočili odločanje o pravični porazdelitvi dodane vrednosti in marž vzdolž vrednostne verige, kmetom pa pravičnejši položaj v prehranski verigi in okrepitev njihovega položaja na trgu;

61.

poziva k reviziji prava EU na področju javnih naročil v sektorju javne prehrane in vključitvi klavzule o lokalni preskrbi z živili za njeno spodbuditev; poziva tudi k okrepljeni izmenjavi primerov dobre prakse med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi spodbudili prehrano z lokalnimi proizvodi in lokalni trg z ekološkimi kmetijskimi proizvodi ter manjše predelovalne obrate, ki zagotavljajo zaposlitev na podeželju;

62.

poziva, naj bodo raziskave, ki se financirajo z evropskimi sredstvi in sredstvi EIB na področju kmetijstva in podeželja, usmerjene predvsem v:

63.

priporoča premik od neposrednih plačil na hektar k neposrednim plačilom na hektar z zgornjo mejo in modulirana glede na delavca, tj. aktivnega kmeta, in sicer iz naslednjih razlogov:

64.

priporoča, da se podnebju in okolju prijazne prakse v okviru ekologizacije postopoma okrepijo na naslednje načine:

65.

zaradi zaščite pravic delavcev v kmetijstvu priporoča zmanjšanje prihodnjih neposrednih plačil za kmetijska gospodarstva, ki niso spoštovala socialnih standardov, ki veljajo v njihovi državi članici;

66.

poziva k povečanju drugega stebra SKP in povečanju proračuna za razvoj podeželja ter se zavzema za več subsidiarnosti, da bi lahko države članice sredstva prenesle s prvega na drugi steber;

67.

opozarja na velik prispevek k uresničevanju ciljev SKP na lokalni in regionalni ravni, in sicer s pristopom na podlagi lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost (CLLD), ter s pobudo LEADER. Zato priporoča, da se v okviru nacionalnih in regionalnih programov za izvajanje SKP v ta namen dodeli 20 % virov, predvidenih za drugi steber;

68.

ponavlja, da bi bilo treba državam članicam in regijam dati več pristojnosti za urejanje kmetijskih površin in določanje omejitev v ta namen, zlasti ker se je treba soočiti s pojavom prilaščanja zemljišč in koncentracije v Evropi, ki omejuje možnosti mladih kmetov, da začnejo kmetovati (5);

69.

poziva, da se za razvoj podeželja nameni zadosten delež sredstev, in sicer z okrepitvijo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), da se zagotovi skladen in celosten razvoj teh območij, vključno z lokalno infrastrukturo, ter se podprejo MSP, obnova vasi in obsežnejša gospodarska diverzifikacija;

70.

priporoča, naj Unija nameni posebno pozornost najbolj oddaljenim regijam, v katerih je kmetijstvo bistvenega pomena za ustvarjanje delovnih mest in premoženja kakor tudi za spodbujanje razvoja agroživilskega sektorja, raziskav in inovacij, ohranjanja kakovostnih prostorsko urejenih površin in njihove promocije ter za boj proti podnebnim spremembam;

71.

predlaga, naj bodo sredstva v okviru drugega stebra prednostno namenjena:

72.

predlaga prehod z logike „vse na enem mestu“ na pogodbeno logiko med posebnimi vrstami podjetij ter verigami in ozemlji; na podlagi majhnega števila ciljev (kakovost, produktivnost, trajnost) predlaga financiranje projektov inovacij, ki so nastali v tem okviru in ki lahko pozitivno vplivajo na zaposlovanje;

73.

predlaga, da se poveča finančna podpora EU za razvoj podeželja, ki se je v primerjavi s prejšnjim programskim obdobjem bistveno zmanjšala, pri čemer je treba ohraniti dovolj sredstev za prvi steber;

74.

predlaga trdno in močno podporo trajnostnih naložb za ohranitev družinskih kmetij, zlasti kar zadeva proizvodnjo, distribucijo in diverzifikacijo;

75.

priporoča sprejetje strategije za podeželje, da bodo vse politike EU več prispevale k inovacijam in sodelovanju na podeželskih območjih ter k njihovem razvoju v skladu s cilji teritorialne kohezije (6);

76.

predlaga, da se olajša združevanje sredstev iz različnih skladov, namenjenih financiranju nekmetijskega razvoja podeželja, da se tako podprejo:

77.

poziva tudi k izkoriščanju širšega potenciala kmetijskih in gozdarskih območij, zlasti primestnih, v gospodarske, ekološke, podnebne, energetske in rekreativne namene, kot so lokalna proizvodnja hrane in energije ter turizem na podeželju. Zato SKP ne sme biti usmerjena le v kmete. Pobude LEADER so in morajo še naprej ostati priložnost za sodelovanje in inovacije za mestne, podeželske in primestne akterje;

78.

poziva k natančni oceni strukturnih skladov, da se podpre razvoj podeželskih območij in spodbudijo celostne strategije ter da se ta območja okrepijo z izboljšanjem povezanosti tako na področju prometa kot digitalnih širokopasovnih povezav v skladu z varstvom okolja, in sicer na podlagi njihovega učinka na podeželje, kot je priporočeno v deklaraciji iz Corka 2.0 (7);

79.

poudarja, da je treba za uravnotežen teritorialni razvoj predvideti ustrezno financiranje podeželskih in primestnih območij v zaledju ter območij z omejenimi možnostmi (npr. gorska in obmejna območja in druga območja z naravnimi ali demografskimi izzivi), da se spodbudijo potrebne naložbe v rast, zaposlovanje, socialno vključenost in okoljsko trajnost;

80.

poziva k izboljšanju odnosov med mesti in podeželjem, pri čemer so v celoti vključena manjša mesta in podeželske občine, tako da politike EU ne spodbujajo konkurenčnega odnosa med mestno, podeželsko in obalno razsežnostjo;

81.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za pametne vasi in prispevek Evropskega parlamenta k uspehu tega procesa ter predlaga, da se ta koncept razširi na pametna podeželska območja. Poleg tega poziva, da se mu omogoči čim večja vloga v razpravah o vzpostavitvi lokalnega in regionalnega okvira za ukrepe, povezane s to pobudo;

82.

vztraja, da je treba nadaljevati usklajevanje pravil za uporabo strukturnih skladov na podlagi skupnega strateškega okvira, da se olajšata priprava programov za razvoj podeželja in njihovo upravljanje ter spodbudijo celostni in lokalni pristop (8) i;

83.

predlaga okrepitev pristopa, ki temelji na glavnem skladu, da se poenoti upravljanje projektov, ki se financirajo iz več virov;

84.

predlaga začetek razprave o usklajevanju različnih skladov, namenjenih regionalnemu razvoju, ki ne sodijo na področje kmetijstva.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/20

1.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da aktivno in konstruktivno prispeva k strateškim ciljem Agende 2030, s tem ko postavlja temelje za soočanje z vrsto temeljnih in povezanih izzivov svetovnega dometa;

2.

ugotavlja, da Komisija v programskem dokumentu, ki ga je v obliki sporočila sprejela 22. novembra 2016, predlaga zelo ambiciozno in široko zastavljeno strategijo, osredotočeno na trajnostni razvoj;

3.

se zaveda prizadevanj Komisije za povezovanje Agende s strategijo Evropa 2020 in s tem z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; poudarja, da so – glede na kompleksnost in številčnost različnih referenčnih okvirov – potrebni usklajenost politik, njihovo povezovanje in dosleden okvir upravljanja;

4.

poudarja, da je za dosego rezultatov v procese odločanja nujno vključiti vse ravni oblasti, zlasti pa lokalne in regionalne oblasti;

5.

ugotavlja, da se – ker morajo politike Evropske unije (EU) upoštevati načelo subsidiarnosti – cilji glede trajnosti nanašajo neposredno na odgovornosti, pristojnosti in funkcije poddržavnih ravni oblasti;

6.

poudarja, da so lokalni in regionalni organi – regije, pokrajine, okrožja, velemesta, manjša mesta in občine – dejansko pravi oblikovalci politik, ki bodo morali opredeliti najustreznejše ravni in načine upravljanja za povezovanje ciljev EU in Združenih narodov s cilji lokalnih skupnosti;

7.

opozarja, da imajo pri dveh od 17 ciljev trajnostnega razvoja lokalne oblasti bistveno vlogo, to sta cilja št. 10 in 11. Pri prvem gre za zmanjšanje razlik med območji, pri drugem pa za zagotavljanje temeljnih nalog urbanističnega načrtovanja, prevoza, socialne zaščite in za trajnostne načine življenja;

8.

v zvezi s tem poudarja, da v sporočilu ni preučena potreba po merjenju napredka pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja, niti na ravni Združenih narodov ter na evropski in nacionalni ravni, niti na poddržavni ravni, zato Evropsko komisijo poziva, naj ima to razsežnost v mislih pri nadaljnjem razvijanju kazalnikov za merjenje napredka ter da v to vključi tudi lokalno strokovno znanje in obstoječe mreže;

9.

poudarja, da je treba tem dodati še prednostne naloge, ki izhajajo iz pristojnosti, ki so horizontalno povezane z drugimi strateškimi cilji, kot so agenda za mesta, socialna vključenost, politike EU na področju podnebja in energije, zmanjševanje emisij, zmanjševanje tveganja naravnih nesreč, okoljske politike in krožno gospodarstvo, mobilnost, pametna specializacija, pametna mesta (pametne dežele), ki izhajajo z vrha v Bratislavi in iz Konvencije županov o podnebju in energiji;

10.

priporoča, da se vmesni pregled večletnega finančnega okvira izkoristi za uskladitev Agende 2030 s strategijo Evropa 2020 ter da se revidirajo ključne smernice, tako da bodo že takoj upoštevani novi cilji trajnostnega razvoja;

11.

ceni prizadevanja iz delovnega dokumenta Key European action supporting the 2030 Agenda and the Sustainable Development Goals (SWD (2016) 390 final) (Ključni evropski ukrepi v podporo Agendi 2030 in ciljem trajnostnega razvoja), ki spremlja sporočilo in katerega cilj je povezati strategijo Evropa 2020 s cilji Agende 2030: izkoristijo se povezave med tremi stebri, sedmimi vodilnimi pobudami in petimi cilji, ki izhajajo iz prednostnih nalog strategije Evropa 2020, ter 11 tematskimi cilji kohezijske politike;

12.

opozarja, da je za uresničitev vseh ciljev glede trajnostne prihodnosti, ki so predlagani v sporočilu, vsekakor nujno, da prizadevanja potekajo na lokalni ravni; zato priporoča prilagoditev ciljev Agende 2030 lokalni ravni, saj je to edini način za dosego konkretnega in trajnega učinka na življenje ljudi;

13.

se strinja, da sta zaradi zapletenosti različnih ravni upravljanja potrebna usmerjanje in nadzor, ki lahko postopek odločanja oplemenitita z oceno politik in inovativnostjo institucionalnih struktur (merjenje učinkov);

14.

meni, da se nekatere povezave med prednostnimi nalogami Junckerjeve Komisije in cilji trajnostnega razvoja prepletajo na področjih, ki so pomembna za lokalne in regionalne oblasti. Taka je zlasti prednostna naloga zaposlovanja, ki je povezana z znanjem in spretnostmi iz cilja trajnostnega razvoja št. 4 (usposabljanje in izobraževanje), za katere imajo pomembne pristojnosti lokalne in regionalne oblasti, zlasti v povezavi s stroški prehoda na trajnostno Evropo;

15.

si želi, da bi se naložbeni načrt Komisije nanašal tudi na materialno in nematerialno infrastrukturo, ki je v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti (socialno varstvo, informacijske mreže, mreže za mobilnost, energetske mreže in telekomunikacijska omrežja, ravnanje z odpadki, celostno upravljanje voda itd.) in je pogosto povezana z različnimi cilji trajnostnega razvoja (med drugim s cilji št. 8, 9, 12 in 13);

16.

opozarja, da se tudi prednostna naloga Komisije št. 3 (odporna energetska unija s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost) prekriva z več cilji trajnostnega razvoja na področjih, za katera so pristojne lokalne in regionalne oblasti. Tako je v primeru ciljev trajnostnega razvoja 5, 7 in 13, kjer so lokalne in regionalne oblasti ciljna skupina in akterke politik boja proti podnebnim spremembam in politik glede oskrbe z vsem dostopno trajnostno energijo ter zaščite socialnih pravic, ki se zagotavljajo z nujnim izvajanjem socialnih storitev na lokalni ravni;

17.

poudarja, da prednostna naloga št. 7, katere cilj je vzpostaviti območje pravosodja in zaščite temeljnih pravic, zasnovanega na medsebojnem zaupanju, vključuje politike za zagotavljanje enakosti spolov, v katerih imajo lahko lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo, skladno s ciljem trajnostnega razvoja št. 5 in s potrebo po ponovni vzpostavitvi zaupanja državljanov v evropske institucije;

18.

ponavlja, da je odpornost na nesreče eden od ključnih elementov trajnostnega razvoja, in poziva institucije EU, naj zagotovijo, da bo to načelo eno od glavnih temeljev prihodnjih ukrepov v zvezi s trajnostnim razvojem v Evropi (1);

19.

poudarja, da je cilj prednostne naloge št. 8 spopadanje z globalnim pojavom migracij nepričakovanih razsežnosti v celoti skladen s ciljema trajnostnega razvoja št. 1 in 10 ter horizontalno povezuje pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki so pogosto pod hudim pritiskom, ker morajo upravljati izredno velike migracijske tokove;

20.

ugotavlja, da ukrepov za doseganje ciljev trajnostnega razvoja morda ne bo vedno mogoče vključiti v okvir celostnih politik, za razliko od kohezijske politike; zato je bistveno določiti prednostne naloge, ki upoštevajo najnujnejše zahteve v dinamični perspektivi, katere cilj je, da bi dolgoročno uresničili vse cilje trajnostnega razvoja. Nujno je torej upoštevati predlog OR, da je treba sprejeti kodeks ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti;

21.

poudarja, da cilji terjajo iskanje ravnotežja med današnjimi zahtevami in zahtevami prihodnjih generacij, pa tudi ravnotežja med zahtevami različnih ravni uprave, kar je bistvenega pomena za zmanjševanje visokih stroškov prehoda, ki bodo bremenili lokalne in regionalne oblasti. Nevzdržnost stroškov lahko ogrozi dojemljivost javnosti in dejansko izvajanje ustreznih ukrepov, še posebej pa zmogljivosti bolj obrobnih območij (notranjih območij), da bi prispevala k globalni trajnosti in bolj splošno k vzdržnosti ciljev trajnostnega razvoja;

22.

opaža časovni razkorak med evropskimi ukrepi (2020), na katere se sklicuje obravnavano sporočilo, in Agendo 2030 ter si želi, da bi ob novi opredelitvi ciljev skozi ves referenčni časovni razpored, ki bi bili skladni s tistimi v Agendi, predvideli tudi dodatne ekonomske in finančne instrumente podpore;

23.

obžaluje, da v sporočilu ni analize tveganj, ki se lahko pojavijo med izvajanjem 17 ciljev trajnostnega razvoja; takšna analiza bi lahko bila v veliko pomoč, saj bi lokalnim in regionalnim oblastem priskrbela ustrezne instrumente za premagovanje težav pri izvajanju politik, povezanih s cilji. Nujni instrument je prilagoditev vseh kazalnikov lokalni ravni, da bi lahko nenehno spremljali razvoj neenakosti tudi s kazalniki, ki so alternativa BDP, kot so kvalitativni kazalniki, s katerimi je mogoče meriti tako pravičnost razvoja kot socialni napredek na lokalni ravni;

24.

poudarja, da je treba lokalnim in regionalnim oblastem nameniti ustrezna sredstva, da bodo lahko dosegle podsklop ciljev, za katerega so zadolžene. Ta sredstva se lahko pridobijo prek posebnih nacionalnih transferjev, pa tudi prek večje finančne pristojnosti na lokalni ravni;

25.

meni, da je treba spodbujati platforme in pobude, ki omogočajo izmenjavo dobre prakse med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, uporabljati pa tudi tiste, ki so jih že pripravili mednarodni organi, npr. Program Združenih narodov za razvoj Live – Platforma znanja o trajnostnem razvoju, ter se izogibati temu, da bi se Agendo 2030 izkoriščalo kot priložnost za centraliziranje politik. Zato Odbor z zanimanjem pričakuje uvedbo platforme več akterjev, ki jo je napovedala Komisija s ciljem, da bi olajšala izvajanje univerzalnih vsebin Agende na lokalni in regionalni ravni, predvsem pa spodbudila izmenjavo dobre prakse in obveščala o napredku najbolj dinamičnih evropskih lokalnih in regionalnih skupnosti; pričakuje, da bo v svoji institucionalni vlogi skupščine, ki zastopa lokalne in regionalne oblasti, ustrezno vključen v to platformo;

26.

priznava, da izboljšanje življenjskih pogojev v EU ni odvisno le od njene sposobnosti, da okrepi ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, ampak tudi od blaginje in varnosti na območjih zunaj EU. V zvezi s tem in v skladu z novimi usmeritvami, ki jih je Komisija podala v sporočilu glede novega evropskega soglasja o razvoju, Odbor vztraja, da je treba okrepiti ukrepe decentraliziranega sodelovanja in ukrepe za razvoj tretjih držav, s spodbujanjem uporabe platform za obveščanje in razpravo o razvoju, ki jih imajo na voljo lokalne in regionalne oblasti, kot so: ARLEM, CORLEAP, konference o decentraliziranem sodelovanju, organizirane vsaki dve leti, in atlas decentraliziranega sodelovanja, ki partnerskim državam omogočajo, da se srečujejo, pogovarjajo in si izmenjujejo dobre prakse;

27.

se strinja s stališčem Komisije, ki podpira Agendo EU za mesta, sprejeto leta 2016 v okviru Amsterdamskega pakta in se bo izvajala v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi pokrivala vse vidike trajnostnega razvoja ter prispevala k izvajanju svetovne „nove agende za mesta“;

28.

se strinja, da morajo strategije za trajnostni razvoj mest ter za horizontalno in vertikalno sodelovanje v sistemu participativnega upravljanja upoštevati raznolikost mest, pomen socialnih inovacij ter načrtovanja, usmerjenega v prihodnost, s celovitim in usklajenim pristopom, zlasti pri soočanju s pomembnimi izzivi s ciljem izboljšanja kakovosti življenja v mestih;

29.

priporoča, naj bo analiza Agende 2030 in njenih ciljev skladna tudi z evropskim modelom razvoja, ki se strukturira okrog lokalnih proizvodnih sistemov (grozdov), sestavljenih večinoma iz malih in srednje velikih podjetij. Po tej logiki si želi, da bi razvojni modeli posebno pozornost namenili tudi manjšim mestnim središčem, saj lahko preveč skoncentriran teritorialni razvoj pomeni past v obliki premajhne razvitosti, ki lahko sproži procese marginalizacije in upadanja števila prebivalstva;

30.

pozitivno ocenjuje dejstvo, da je v dokumentu navedeno, da so razsežnosti trajnostnega razvoja (tj. družbena, okoljska in gospodarska) stebri, na katere se morajo skladno opirati politične usmeritve Komisije, da bi uresničili cilje trajnostnega razvoja in 13 sektorskih politik, ki so bile sprejete s finančnim okvirom 2014–2020. Vendar meni, da bo zaradi novih svetovnih izzivov treba lokalni razvoj okrepiti s teritorialno razsežnostjo;

31.

poudarja, da je lokalnim in regionalnim oblastem treba dati vlogo akterjev politik, glede na to, da so blizu državljanom in da so sposobne prispevati k njihovi ponovni pridobitvi zaupanja v evropske institucije in projekt integracije. Upravljanje na več ravneh je najboljša rešitev za politike, katerih cilj je zagotoviti trajnostno prihodnost ter povezati 10 prednostnih nalog Komisije, 11 tematskih ciljev kohezijske politike in 17 ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030;

32.

opozarja, da za soočanje s kompleksnostjo trajnostnega razvoja in pri spopadanju z revščino niso najboljše metode politike in programi, ki prihajajo z vrha in se jih upravlja na centralni ravni, temveč je treba lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti potrebno pristojnost in neodvisnost, da se lahko ustrezno odzovejo na velike socialne tematike;

33.

poudarja, da je treba politike, ki jih določa Listina EU o temeljnih pravicah, okrepiti z načrtovanjem trajnostne socialne politike, ki vključuje vse ravni upravljanja. Le tako bo mogoče vsem zagotoviti dostop do osnovnih storitev in najti rešitve za nove zahteve, ki jih prinašajo demografske spremembe, z lokalnimi politikami za spodbujanje aktivnega in zdravega staranja;

34.

opozarja Komisijo, da si je treba prizadevati za politike s ciljem spodbujanja zdravja ljudi, kar je prednostnega pomena pri socialnem vključevanju, in sicer z izboljšanjem življenjskih pogojev na mestnih in primestnih območjih ter zagotavljanjem dostopa do javnih storitev, prostočasnih in športnih dejavnosti, tudi za invalide, ter spodbujanjem zdravstvene preventive za vse prebivalstvo, vključno s starejšimi ljudmi, migranti in drugimi skupinami prebivalstva, ki so izpostavljene revščini in socialni izključenosti, obenem pa spodbuja tudi države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj ravnajo enako;

35.

meni, da je potencial socialnega gospodarstva v ustvarjanju delovnih mest in boju proti brezposelnosti mladih in žensk, zato je nujno, da se v Agendi 2030 poudari družbena odgovornost podjetij in potreba po tem, da se med mladimi spodbuja podjetniški duh. Poleg tega mora nova strategija v skladu z večsektorskim pristopom vključevati različne razsežnosti trajnosti in nove možnosti za ustvarjalnost;

36.

meni, da je v Agendo 2030 treba vključiti kulturo ter jasno navesti njeno vlogo pri trajnostnem razvoju in ustvarjanju novih delovnih mest z nadaljnjim oblikovanjem skupnih evropskih idealov, da bi v svetu razširili pričakovanja in načela demokracije, socialne pravičnosti in solidarnosti. Kultura učinkovito prispeva k strategijam vključujočega razvoja, saj ima močan učinek na cilje trajnostnega razvoja, z izboljšanjem izobraževalnih sistemov, bojem proti socialni izključenosti in revščini, odpravo vzrokov za neenakost, spodbujanjem enakih možnosti in odpravo generacijskih in demografskih razlik;

37.

meni, da so tudi vprašanja, ki so na videz globalna, kot so podnebne spremembe, zmanjševanje emisij CO2, varčevanje z energijo, proizvodnja energije iz obnovljivih virov, zaščita biotske raznovrstnosti, zmanjšanje izkoriščanja virov, celosten promet in krožno gospodarstvo, dejansko odvisna od lokalnih politik in ukrepov. Zato priporoča, da se posebna pozornost nameni okolju prijazni proizvodnji;

38.

meni, da bi bil zaradi obsežnosti obravnavanih področij potreben integriran pristop in sodelovanje med upravljanjem na več ravneh in različnimi skupinami, ki jih zanima okolje. Koncept kohezije tako gradi mostove med gospodarsko učinkovitostjo, socialno kohezijo, razvojem kulture in okoljskim ravnovesjem, s tem ko trajnostnemu razvoju daje osrednji pomen pri oblikovanju politik;

39.

se strinja z mnenjem, da človeške dejavnosti in podnebne spremembe ustvarjajo vse večji pritisk na morske ekosisteme. V zvezi s tem je treba opozoriti na ukrepe Komisije za zagotavljanje varnih, čistih in trajnostno upravljanih oceanov z nadaljnjo podporo izvajanju programa za modro rast, katerega cilj je izkoristiti možnosti, ki jih nudijo evropski oceani in morja za ustvarjanje delovnih mest, ekonomske vrednosti in trajnosti. Poleg tega še enkrat poudarja, da inovacije v modrem gospodarstvu lahko pomagajo zagotoviti učinkovito in trajnostno rabo dragocenih morskih virov (2);

40.

vsem institucijam priporoča, da, kolikor je mogoče, zmanjšajo količine zavržene hrane in da predelujejo odpadke, obenem pa spodbujajo naložbe in zaposlovanje v širšem okviru zelenega gospodarstva. EU si mora odločno prizadevati za podporo prizadevanj za opustitev linearnega gospodarstva in krepitev krožnega gospodarstva, kar je Odbor že izrazil v mnenjih Na poti h krožnemu gospodarstvu: pregled zakonodaje EU o odpadkih, Zakonodajni predlogi, ki spreminjajo direktive o odpadkih in Akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo;

41.

meni, da razvojni modeli, ki so odvisni od novih dejavnikov konkurence, kot so omrežja, ki omogočajo medsebojno povezovanje neskončne količine podatkov z neomejenim številom uporabnikov, kažejo na ostro ločnico med potrebami podjetij za skrajšanje časa do prodaje na trgu in trajanjem postopkov za doseganje skupnih stališč in birokratskih postopkov. Lokalne in regionalne oblasti lahko ustrezno pospešijo sprejemanje političnih odločitev v tempu, ki ga narekujejo trgi;

42.

poziva k resnični podpori razvojnih modelov in zlasti podpori nematerialnih mrež, ki z lažjim dostopom do neskončne količine podatkov vplivajo na nove dejavnike lokalne konkurenčnosti ter prehod na nove paradigme proizvodnje;

43.

meni, da je nujen razvoj strategij za izvajanje strukturnih politik, da bi razvojni stebri upoštevali korenite spremembe paradigme proizvodnje, pri čemer bi se – tudi s spodbudami – podprla zlasti trajnostna proizvodnja, dokler ne bodo inovacije omogočile stroškovno učinkovitega prehoda na krožno gospodarstvo. Očitno je, da takšne politike ne prispevajo samo k premagovanju novih zahtevnih izzivov, ki jih prinašajo procesi globalizacije, temveč pomenijo tudi jasen odziv na kompromis glede socialnih zahtev, ki okolje postavljajo nasproti delovnim mestom;

44.

priznava, da globalizacija, ki je predvsem posledica večje mobilnosti ljudi, proizvodov in podatkov, pospešuje mednarodno konkurenco ne le med podjetji, ampak tudi med območji. Zato je treba odločno ukrepati pri dejavnikih, ki povzročajo konkurenco med območji, kot so socialni in institucionalni kapital, infrastruktura in inovacije, da bi dali nov zagon evropskim gospodarstvom;

45.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo v odnosih med javno-zasebnimi partnerstvi, saj so sposobne prepoznati raznolikost oblik razvoja, ki lahko spodbudijo naložbe, s katerimi lahko območje izkoristi svoje lastne vire;

46.

obžaluje, da sporočilo, ki ga je sprejela Komisija, sploh ne vsebuje pojma ozemeljski kapital, ki ga je leta 2001 opredelila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Komisija pa ga je prevzela leta 2005. Glede tega naj spomnimo, da pojem obsega celoto lokaliziranih virov, tj. naravnih, človeških, umetnih, organizacijskih, relacijskih in kognitivnih, ki tvorijo konkurenčni potencial območja;

47.

ugotavlja, da so kriza in učinki globalizacije močno vplivali na odnose, ki so zagotavljali kohezijo med območji, saj so povzročili razkol (med mesti in podeželjem, med centri in obrobjem) ter spremenili dinamiko izgradnje družbe. Zato je treba prevzeti nalogo preoblikovanja starih modelov teritorialne politike, za katere je značilen funkcionalen pristop in ki ozemlja reducirajo zgolj na prostor, v nove institucionalne matrike, ki pa, nasprotno, ozemljem namenjajo vlogo kolektivnega akterja;

48.

priznava, da Amsterdamski pakt postavlja v ospredje vse bolj zanimivo vlogo mestnih politik, katerih namen je izvajati ukrepe za spodbujanje socialne kohezije in gospodarskega razvoja, in je prepričan, da lahko mesta pozitivno prispevajo k inovativnim procesom;

49.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti bistveno vlogo na področju varstva in razvoja mestnega okolja, podeželskih območij in skupne dediščine ter da lahko prispevajo k „spremenjenemu svetu“ iz Agende 2030, in sicer s proaktivnim ravnanjem in zavezanostjo za:

50.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti sposobne razvijati oblike participativne demokracije, zlasti z vključevanjem žensk, mladih, starejših in manjšin, na katerih temelji načrtovanje in izvajanje celostnih strategij gospodarskega razvoja na lokalni ravni;

51.

priporoča pristop od spodaj navzgor in oblikovanje ustreznega pravnega okvira, ki mu bo dodeljeno dovolj sredstev. Tak nov sistem se lahko uspešno vzpostavi le ob izvedbi temeljitejše decentralizacije v različnih državah EU. Nacionalne oblasti bi morale:

52.

opozarja, da mora oblast na državni ravni v pripravo lokalnih akcijskih načrtov, katerih namen je doseči cilje trajnostnega razvoja, najbolje s pristopom od spodaj navzgor vključiti lokalne in regionalne oblasti, pri tem pa upoštevati močne in šibke točke ter načeli vključevanja vseh državljanov ter učinkovitosti porabe;

53.

je prepričan, da bodo lahko svetovne politike in sporazumi v celoti izkoristili prizadevanja in izkušnje lokalne ravni le, če bodo lokalne in regionalne oblasti sestavni del strukturnega dialoga in upravljanja, ne le navaden akter. Prizadevanja regionalnih in lokalnih oblasti za organizacijo in pripravo utemeljenih informacij morajo biti priznana kot del postopka odločanja, tudi z ukrepi, kot so:

54.

poziva evropsko in nacionalno raven, da namenita sredstva za predhodno in naknadno ocenjevanje učinka politik za trajnostni razvoj. V ta namen bo treba tudi bolje uskladiti vse politike, ki jih izvajajo EU in njene države članice ter lokalne in regionalne oblasti;

55.

poziva Komisijo, naj še bolj strateško in funkcionalno uporablja nacionalne programe reform, ki so formalno že del načrtovanja Kohezijskega sklada, tako da praktično uporablja že sprejete instrumente za podporo trajnostnemu razvoju. Tako bi bilo v okviru evropskega semestra možno izpostaviti ne samo reformne ukrepe za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, ki se načrtujejo in izvajajo na nacionalni ravni, temveč tudi tiste, ki se nanašajo na regionalno in lokalno razsežnost;

56.

evropski in mednarodni ravni upravljanja priporoča, da prevzameta usklajevanje kompleksnega sistema svetovnih odnosov ter nadzorujeta regionalna žarišča napetosti, spremljata preoblikovanje in prestrukturiranje institucionalnih in produkcijskih sredstev, ki so dediščina prejšnjega stoletja, ter lokalnim akterjem dodelita potrebne pristojnosti, da bodo lahko krhka geo-ekonomska ravnovesja pretvorili v razvojne priložnosti, ki bodo okrepile konkurenčnost lokalnih proizvodnih sistemov na svetovnem trgu.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/27

1.

priznava, da je to sporočilo EU pomemben element širše reforme politike EU. Njegova dodana vrednost je v tem, da predlaga konkretne ukrepe, ki spremljajo strateške smernice Sveta iz leta 2014, v katerih so se evropski voditelji dogovorili, da bodo v prihodnjih letih zagotovili možnosti za nadaljnji razvoj politike na področju pravosodja in notranjih zadev, vključno s priseljevanjem in azilom;

2.

meni, da bi morale na tako občutljivem in strateško pomembnem področju države članice EU in institucije Evropske unije še naprej oblikovati strategijo za to regijo, in sicer v okviru njenih odnosov z Evropsko unijo, posledično pa tudi pravo migracijsko politiko, in prevzeti politično odgovornost za njeno izvajanje v interesu evropskega prebivalstva, pri čemer je treba upoštevati posebne značilnosti držav članic in držav izvora ter pravice, ki jih migrantom dajejo mednarodne in evropske konvencije;

3.

priznava, da sta migracijska in razvojna politika tesno povezani. Mednarodno, nacionalno, regionalno in lokalno sodelovanje je ključnega pomena za uresničitev skupne evropske migracijske politike in izvajanje evropske agende o migracijah;

4.

se zavzema za sprejetje celostnega pristopa k upravljanju migracij, kar bi omogočilo bolj decentralizirano in učinkovitejše upravljanje migracijskih tokov. Decentralizirano upravljanje bo zagotovilo enako obravnavo in enake pravice;

5.

poudarja, da je izjemno pomembno zmanjšati število smrtnih žrtev na morju pri poskusih prečkanja morja na poti v Evropo ter da je treba nadaljevati in širiti prizadevanja za reševanje ljudi v stiski; globoko obžaluje, da je življenje izgubilo že na stotine ljudi, in izreka pohvalo vsem državam in organizacijam, ki sodelujejo v prizadevanjih za preprečevanje te človeške tragedije (1); znova poudarja, da je treba v okviru prizadevanj za oblikovanje celostne in humane migracijske politike vzpostaviti dodatne varne in dostopne zakonite migracijske poti v EU, kot so humanitarni vizumi, preselitve in več združevanja družin;

6.

pozdravlja dodatne ukrepe za okrepitev pobud na osrednji sredozemski poti, vključno s pobudami v Libiji in državah okoli nje, predlagane v tem skupnem sporočilu. Glede na veliko število smrtnih žrtev na morju in na osrednji sredozemski poti je upravljanje tokov in reševanje življenj še vedno ena najpomembnejših prednostnih nalog;

7.

meni, da je upravljanje na več ravneh pogoj za dosego optimalnih rezultatov. V tem okviru je ključnega pomena, da EU ter nacionalne in podnacionalne oblasti tesno sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v tranzitnih državah in s civilno družbo, združenji migrantov in lokalnimi skupnostmi v državah gostiteljicah ter upoštevajo njihove prispevke;

8.

poudarja, da so za uspešnost teh ukrepov potrebni tesno sodelovanje z ustreznimi partnerji v državah na osrednji sredozemski poti ter usklajena prizadevanja institucij EU in držav članic, pa tudi sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot sta Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce in Mednarodna organizacija za migracije. Opozarja, da je nekatere predlagane ukrepe mogoče uspešno izvesti le, če to dovoljujejo razmere na terenu. Te ukrepe bi morali obravnavati kot dopolnilo velikemu številu pobud, ki jih Evropska unija in države članice že izvajajo, zlasti v okviru evropske agende o migracijah in programa migracijskega partnerstva (2);

9.

poudarja, da ceni prizadevanja Italije, Malte, Grčije, Cipra, Francije, Španije in Portugalske, ki so svoje nacionalne koordinacijske centre Eurosur za nadzor meja že povezale z mrežo Seahorse Mediterranean;

10.

priznava, da je osrednja sredozemska pot postala glavna pot, po kateri poskušajo migranti in begunci doseči Evropo. Na osrednji sredozemski poti je bilo leta 2016 zabeleženih več kot 180 000 ljudi, pri čemer je večina Evropo dosegla prek Italije. Skoraj 90 % ljudi na tej poti se je nanjo odpravilo iz Libije, kjer nestabilne politične in gospodarske razmere tihotapcem omogočajo širitev njihovih dejavnosti; poudarja, da je nujno treba zmanjšati število prečkanj in preprečiti napihljivim in drugim čolnom, da na nezakonit način odplujejo v EU. Poudarja pomen preventivnih ukrepov na vseh ravneh upravljanja;

11.

ugotavlja, da tihotapci in trgovci z ljudmi s svojimi dejanji in kršitvami človekovih pravic prispevajo k nestabilnosti v državi, s čimer povečujejo ranljivost migrantov. Iskanje trajnih rešitev za izzive na področju upravljanja in varnosti, s katerimi se sooča Libija, je še vedno ključna prednostna naloga za Evropsko unijo, njene države članice in mednarodne partnerje, saj je to bistvenega pomena za vzdržno spoprijemanje s trenutnimi razmerami;

12.

ugotavlja, da je večina migrantov v Libiji državljanov tretjih držav, pri čemer največji delež prihaja iz držav podsaharske Afrike, zato mora uspešen pristop prav tako upoštevati ukrepe južno od Libije;

13.

poudarja dodano vrednost ukrepov, napovedanih v sporočilu, kot so razširitev programov usposabljanja libijske obalne straže, zagotavljanje trajnostnih virov financiranja za potrebe po usposabljanju v prihodnje, odločni ukrepi za okrepitev boja proti tihotapcem in trgovcem z ljudmi ter sprejemanje pobud za sodelovanje Tunizije, Alžirije in Egipta v mreži Seahorse Mediterranean, da bi zagotovili podregionalno sodelovanje v njej; poudarja, da mora biti ena od ključnih prednostnih nalog vseh teh dejavnosti ponovna vzpostavitev spoštovanja temeljnih človekovih pravic in pravne države v korist migrantov in lokalnega prebivalstva;

14.

ponovno poudarja potrebo po resnem sodelovanju z libijskimi oblastmi za izboljšanje pogojev v centrih za migrante, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti ranljivim osebam in mladoletnikom, v tesnem sodelovanju z Mednarodno organizacijo za migracije in Uradom visokega komisarja ZN za begunce, ki bi učinkovito nadzorovala spoštovanje standardov;

15.

pozdravlja okrepljena prizadevanja in sodelovanje z libijskimi občinami, da se spodbudijo alternativne možnosti za preživljanje, podpora za krepitev odpornosti lokalnih skupnosti, ki gostijo migrante, in tudi večje tehnično sodelovanje, da bi lahko libijske občine opredelile strategije razvoja svojih območij in izboljšale podporne storitve za lokalne prebivalce;

16.

poudarja, da sta potrebni srednjeročna in dolgoročna strategija sodelovanja, s čimer bi libijske lokalne in nacionalne oblasti podprli pri krepitvi njihovih zmogljivosti za upravljanje območij;

17.

podpira spodbujanje sodelovanja na mejah, dialoga in izmenjave informacij med Libijo in njenimi južnimi sosedami, vključno z uporabo vseh zmogljivosti obveščevalne skupnosti Afrika-Frontex;

18.

ugotavlja, da je treba pri izvajanju skupnih ukrepov z Libijo čim bolj preprečiti tveganje odpiranja novih poti v sosednjih državah; zato pozdravlja celovit regionalni pristop s krepitvijo sodelovanja z Egiptom, Tunizijo in Alžirijo, tako da se poglabljata dialog in operativno sodelovanje s temi državami na področju migracij. Potrebna je nadaljnja pomoč tem državam, da razvijejo delujoč azilni sistem, in pomoč tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito;

19.

glede na različne projekte in programe Evropske unije v regiji, ki obravnavajo medsebojno povezane zadeve, je ključnega pomena, da se te pobude usklajujejo, da bi bile učinkovite pri uresničevanju navedenih ciljev;

20.

ugotavlja, da je bil dosedanji splošni odziv EU na nedovoljene migracije uporaba varnostnih pristopov, usmerjenih na posamezno državo, ki so bili v glavnem osredotočeni na boj proti praksam tihotapljenja v sodelovanju z državnimi oblastmi;

21.

poziva, naj se več pozornosti namenja različnim lokalnim političnim gospodarstvom, ki so udeležena v nedovoljenih migracijah. Soudeleženi akterji so prevozna podjetja, ki omogočajo nezakonita gibanja migrantov, lokalni prebivalci, ki zagotavljajo hrano in nastanitev, da bi zaslužili za preživetje, lokalne varnostne sile, ki povečujejo svoje prihodke s podkupninami in pristojbinami za ceste, politične elite, ki finančne vire, pridobljene z omogočanjem nedovoljenih migracij, uporabljajo za kupovanje političnih uslug in vpliva, oborožene skupine, ki trgovanje z ljudmi in izkoriščanje uporabljajo za krepitev svoje moči, itd. Razumevanje teh različnih akterjev in njihovega odnosa z lokalnimi oblastmi ter dinamike stabilnosti oziroma konfliktov je nujno za učinkovito upravljanje migracij, prav tako pa je nujno njihovo sodelovanje v razpravah o strategijah, namenjenih stabilizaciji njihove države in oblikovanju njene prihodnosti;

22.

zato pozdravlja predlog, da bi okrepili obstoječo socialno-ekonomsko pomoč občinam na migracijski poti, s čimer bi jih vključili v izvajanje strategij, ki lokalnemu prebivalstvu omogočajo boljše pogoje za življenje in s tem boljše možnosti za prihodnost na njihovem ozemlju;

23.

poudarja, da bi ustrezno zasnovane migracijske politike lahko prispevale k alternativnim možnostim za preživljanje in dolgoročno kakovostnejšim institucijam, s čimer bi od znotraj obravnavali nekatere od temeljnih vzrokov za migracije. Da bi zagotovili oblikovanje takih učinkovitih politik, je treba sedanje migracijske politike prilagoditi ob upoštevanju dejstva, da so vprašanja upravljanja in stabilnosti temeljni vzrok za nedovoljene migracije čez Saharo;

24.

poudarja, da poti nedovoljenih migracij prečkajo več držav v regiji, v katerih so državne oblasti šibke ali ne obstajajo. Libija je očiten primer take države. Iz številnih poročil je razvidno, da sredstva, pridobljena z nezakonitim tihotapljenjem in trgovino z ljudmi, krepijo nezakonite oborožene sile, ki na terenu delujejo kot dejanske oblasti, zato lahko sabotirajo širše procese reševanja konfliktov. Tudi v primerih, ko uradne državne oblasti še obstajajo, je sodelovanje s temi akterji v boju proti nedovoljenim migracijam samo po sebi politični podvig, pri katerem se lahko interesi z oblastmi povezanih tihotapcev in nezakonitih oboroženih sil še utrdijo. V razmerah, ki jih zaznamuje razdrobljena suverenost, ni nevtralnih sogovornikov;

25.

poudarja, da lahko podnebne spremembe in naravne nesreče privedejo do migracij in razseljevanja ljudi. Zato poziva k naložbam v krepitev odpornosti proti tveganjem nesreč kot preventivnemu ukrepu za odpravo temeljnih vzrokov za migracije;

26.

spodbuja nadaljnja prizadevanja za sistematično sodelovanje z libijskimi oblastmi s poudarkom na upravljanju meja, boju proti nedovoljenim migracijam ter obravnavanju človekovih pravic in potreb migrantov v Libiji, tudi tako, da se v sodelovanju s civilno družbo oblikujejo alternativne možnosti za pridržanje migrantov, ki bi jih morali uporabiti le v skrajnem primeru in samo pod pogojem, da je to v skladu z mednarodnimi humanitarnimi standardi in standardi na področju človekovih pravic. Usposabljanje in logistična podpora na tem področju bi morala biti pomemben element programov za krepitev zmogljivosti, ki jih podpira EU;

27.

predlaga, naj se skupaj z Uradom visokega komisarja ZN za begunce preuči izvedljivost praktičnih ukrepov za preselitev migrantov, ki potrebujejo mednarodno zaščito, iz Libije v države članice EU in druge partnerske države;

28.

poziva h krepitvi pilotne pobude, katere namen je stabiliziranje skupnosti na območjih, prizadetih zaradi notranjega razseljevanja, in tranzitnih območjih, vključno s sodelovanjem pri oblikovanju strategij za njihova območja, namenjenih zagotavljanju človekovega dostojanstva v državi, kjer živijo, zlasti z ustvarjanjem priložnosti za delo za osebe, ki potrebujejo zaščito, s čimer bi olajšali tudi njihovo sprejetje v gostiteljskih skupnostih, med drugim pa tudi s sodelovanjem pri izboljšanju javnih podpornih storitev in zmogljivosti za lokalne prebivalce;

29.

se zavzema za okrepitev sedanje pomoči pri prostovoljnem vračanju iz Libije v države izvora, v kolikor to dovoljujejo razmere na terenu, v sodelovanju z mednarodnimi partnerji, zlasti Mednarodno organizacijo za migracije;

30.

pozdravlja priznanje lokalnih in regionalnih oblasti kot pomembnih akterjev pri reševanju vprašanj v zvezi z migracijami, njihovem upravljanju, reševanju življenj in boju proti kriminalu;

31.

ponovno poudarja, da so mesta glavni akter na področju globalnih migracij, hkrati pa jih najbolj neposredno prizadenejo negativne posledice tega pojava. Lokalne oblasti so neposredno odgovorne za življenjske razmere priseljencev, njihove uspehe ter izzive, s katerimi se soočajo. Lokalne oblasti so lahko uspešne tam, kjer se številne nacionalne vlade soočajo s težavami ali jim celo spodleti (3);

32.

poudarja vlogo lokalnih oblasti iz izvornih, tranzitnih in namembnih držav v migracijski politiki, zlasti v povezavi z vključevanjem in socialno kohezijo. Očitno je, da imajo lokalne oblasti najpomembnejšo vlogo pri obravnavanju izzivov migracij glede na svoje pristojnosti, prisotnost na terenu in izkušnje pri obravnavi vsakodnevnih izzivov, s katerimi se srečujejo vse bolj raznolike družbe. Vprašanje migracij je v skupni pristojnosti in se obravnava na vseh ravneh: evropski, nacionalni, regionalni in lokalni. Hkrati je treba upoštevati lokalne in regionalne okoliščine, da bi zagotovili učinkovit in vzdržen sprejem migrantov ter s tem njihovo uspešno vključevanje;

33.

meni, da bi EU morala izkoristiti potencial in izkušnje regij na njeni južni morski meji – tako v Sredozemlju kot Atlantiku – kot posebne povezave pri razvoju obojestransko koristnih odnosov s tretjimi državami;

34.

poudarja, da je treba zlasti v Libiji okrepiti lokalne skupnosti v skladu z Izjavo z Malte o zunanjih vidikih migracij, ki so jo pripravili člani Evropskega sveta (4), zato podpira projekte, kot je pobuda iz Nikozije; Evropsko službo za zunanje zadeve in Evropsko komisijo poziva, da v sodelovanju z OR ter združenji lokalnih in regionalnih oblasti preučita možnosti za izvedbo podobnih projektov v drugih državah;

35.

priznava dodano vrednost pobude iz Nikozije kot projekta za krepitev zmogljivosti v podporo libijskim občinam, ki se izvaja v partnerstvu z evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter ob finančni pomoči Evropske komisije. Poudarja, da je treba okrepiti to pobudo, da bodo lahko njeni ukrepi bolj učinkoviti in bodo lahko dajali boljše rezultate, vendar je treba pri tem pozornost nameniti kompleksnim okoliščinam, povezanih z vprašanjem legitimnosti v Libiji, ter še naprej upoštevati morebitne politične posledice;

36.

priznava, da so zmogljivosti lokalnih oblasti na osrednji sredozemski poti slabo razvite. Izziv postaja kompleksnejši, ko se skušajo odzivati na različne potrebe, zlasti v gospodarsko nestabilnem okolju. Lokalne oblasti morajo imeti orodja za oceno najnujnejših potreb različnih skupin migrantov, zlasti otrok brez spremstva in mladoletnikov ter žensk;

37.

poudarja, da je treba več pozornosti nameniti zaščiti otrok. V osrednjem Sredozemlju je bilo v zadnjih treh mesecih zabeleženo rekordno število smrti beguncev in migrantov, med katerimi je bilo približno 190 otrok. OR se pridružuje pozivu Unicefa Evropski uniji in državam članicam, naj se zavežejo zaščiti otrok, ki so begunci in migranti, zlasti otrok brez spremstva, pred izkoriščanjem, nasiljem in trgovino z njimi ter krepitvi programov za zaščito otrok v Libiji;

38.

pojasnjuje, da podpora EU za razvoj zmogljivosti lokalnih oblasti zajema ne le krepitev tehničnih zmogljivosti lokalnih oblasti, temveč tudi učinkovito izpolnjevanje osnovnih potreb in zagotavljanje osnovnih storitev. Empirični dokazi kažejo, da je decentralizirano upravljanje socialnih storitev in javnih dobrin stroškovno najbolj učinkovito z vidika načrtovanja in izvajanja razvojnih programov;

39.

se zavzema za spodbujanje decentralizacije in programov lokalnega upravljanja v skladu z nacionalnimi strategijami za zmanjšanje revščine;

40.

poudarja, da si skladnost in medsebojna povezanost nacionalnih migracijskih politik in lokalnih pobud pri zagotavljanju storitev in zaščiti migrantov ter spodbujanju njihovega vključevanja v družbo, kadar so upravičeni do mednarodne zaščite, zaslužita več pozornosti. Lokalne oblasti potrebujejo vsaj pooblastila in sredstva za ustrezno odzivanje na potrebe migrantov v skupnostih, ki so v njihovi pristojnosti. Po možnosti bi morale biti sposobne delovati v splošnem političnem okolju, ki spodbuja vključujoč pristop, kadar za to obstajajo pravi pogoji;

41.

ugotavlja, da so Libijo v preteklih šestih letih prizadeli politični in socialni pretresi, ki so neposredna posledica dogajanja v povezavi z „arabsko pomladjo“. Splošna kriza, s katero se Libija spopada že od leta 2014, je povzročila popoln kaos in občutno poslabšanje življenjskih razmer po vsej državi. Skoraj popolna odsotnost države in zelo omejena sredstva, ki so na voljo občinskim svetom, prispevajo k temu, da šibkost institucij znatno ovira stabilnost in razvoj. Hkrati pa se je država odločila za reforme, s katerimi je vzpostavila decentraliziran sistem upravljanja, in leta 2012 potrdila Zakon št. 59 (o lokalni upravi), ki kljub nestabilnim razmeram v državi ostaja referenčna točka vseh libijskih strank, ne glede na njihovo politično usmeritev;

42.

poudarja, da so številni mladi iz libijskih mest vpleteni v „migracijske posle“, saj so zelo donosen vir prihodkov. Še posebej težko je vključevanje mladih, ki so sodelovali v oboroženih spopadih in dejavnostih milic. Tradicionalne organizacije v družbi (plemena, družine, šole in institucije) imajo z mladimi težave, razširjeni so nedovoljene droge in kriminal. Posebne politike, namenjene mladim, se ne izvajajo, kar je položaj mladih še poslabšalo;

43.

poudarja, da imajo lahko občine ne le v Libiji, temveč tudi v drugih državah na osrednji sredozemski poti, pomembno vlogo. Odbor jih kot institucionalne in legitimne akterje, zadolžene za lokalna vprašanja, poziva, naj pomembno prispevajo k stabilizaciji. Med njihove osrednje naloge sodijo lokalni gospodarski razvoj, usklajevanje z akterji na področju varnosti ter učinkovite politike za mlade in migracije, vendar lokalne oblasti potrebujejo veliko pomoči, da bi lahko te naloge uspešno izvajale;

44.

se zavzema za programe, ki prispevajo h krepitvi, povečanju vloge in učinkovitosti lokalne uprave v Libiji in drugih državah na osrednji sredozemski poti z osredotočanjem na tri vidike lokalne uprave: upravljanje, zagotavljanje storitev ter udeležbo. Potrebna so tudi prizadevanja za izboljšanje lokalnih gospodarskih obetov, družbenega življenja in političnega vključevanja visoko izobraženih mladih na podeželskih območjih, v mestih in krajih v notranjosti, da bi zmanjšali dejavnike, ki vodijo k radikalizaciji in migracijam;

45.

poudarja, da je mogoče na lokalni ravni ustvariti spodbude za izboljšano upravljanje, čeprav v tej fazi lokalni upravi dejansko primanjkuje zmogljivosti, in se zavzema za res nujno podporo lokalnemu upravljanju, saj bo to nedvomno spodbudilo stabilizacijo in ustvarilo pogoje za obnovo v prihodnosti, kar je pogoj za učinkovito in trajnostno upravljanje migracij v Libiji;

46.

poudarja pomen sodelovanja žensk in mladih, ki bi moralo ostati ključno v različnih podpornih dejavnostih, zlasti v okviru prizadevanj dejavnih organizacij civilne družbe in neodvisnih politikov;

47.

poudarja dodano vrednost usmerjenih ciljev pri zmanjševanju negativnih učinkov različnih oblik migracij, razseljevanja in nemirov s povečanjem ekonomske privlačnosti podeželskih območij in z dejavnostmi v podporo občinam pri izvajanju njihovih novih pristojnosti v skladu z ukrepi za decentralizacijo;

48.

priznava, da se tragedije pričnejo v državah izvora in ne na morju. Zato spodbuja EU, naj prispeva k lokalnemu gospodarskemu razvoju v državah na osrednji sredozemski poti s podpiranjem občin v njihovi vlogi lokalnih akterjev za razvoj in z omogočanjem sodelovanja mladih in žensk v lokalnih zadevah in socialno-ekonomskih dejavnostih;

49.

ponuja svojo nadaljnjo podporo pri oblikovanju in izvajanju migracijske politike Evropske unije ob upoštevanju izkušenj in strokovnega znanja Evro-sredozemske skupnosti lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM).

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/32

1.

pozdravlja skupno sporočilo o upravljanju oceanov, ki sta ga 10. novembra 2016 sprejeli Evropska komisija ter visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko;

2.

podpira predlagane ukrepe za zagotovitev varnih, zavarovanih, čistih in na trajnostni način upravljanih oceanov;

3.

se strinja, da je treba zagotoviti, da bo EU močna svetovna akterka, sposobna prispevati k boljšemu upravljanju oceanov na podlagi mednarodnega medsektorskega pristopa, ki temelji na pravilih; končni cilj sedanje generacije pobud EU so uveljavitev mednarodnega standarda glede socialnih, ekonomskih in okoljskih pogojev, ki bodo veljali za dejavnosti v zvezi z morjem, enaki konkurenčni pogoji za zagotovitev ustrezne trajnosti oceanov ter krepitev konkurenčnosti evropskih akterjev, ki izvajajo dejavnosti na tem področju;

4.

v celoti podpira nedavne sklepe Sveta (1) s pozivom k bolj usklajenemu pristopu med notranjimi in zunanjimi vidiki upravljanja oceanov, vključno s sinergijami med EU, državami članicami in regionalnimi strategijami;

5.

med drugim opozarja na svoja prejšnja mnenja o sporočilu Komisije o celostni pomorski politik (2) i, o pomorskem prostorskem načrtovanju in celostnem upravljanju obalnih območij (3), o razvoju potenciala energije morja (4) in o boljši zaščiti morskega okolja (5);

6.

poudarja, da ima Evropska unija vodilno vlogo v pomorskem upravljanju, katerega cilj je zagotoviti najbolj celovit politični in regulativni sistem za evropske obale in morja na svetu, ki bo priznaval vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, obalnih skupnosti ter gospodarskih in družbenih akterjev, s čimer bi zagotovili ustrezno in celovito obravnavo gospodarskih, okoljskih, podnebnih in socialnih dejavnikov na podlagi upravljanja na več ravneh;

7.

meni pa, da na upravljanje oceanov vpliva t. i. tragedija skupnega. Čeprav obstajajo različni splošni svetovni sporazumi in pomorski sporazumi, kot so konvencija UNCLOS in specializirani sporazumi, zlasti sporazumi v okviru IMO, je to področje še precej razdrobljeno. Zato mora biti EU zgled in zagotoviti spodbude, da bi partnerji zunaj EU uvedli podobno visoke standarde kot v okviru pomorske politike EU. Take pobude, vključno s krepitvijo zmogljivosti, bi lahko morda vključili v mednarodne sporazume o trgovini in razvojne programe, ki jih EU sklepa s tretjimi državami;

8.

ugotavlja, da imajo EU in države članice vzporedne pristojnosti na področju mednarodnih odnosov, kar vključuje vprašanja, povezana s pomorstvom. Zato se morajo ravni upravljanja dobro usklajevati in zagotoviti, da se za stališča EU in nacionalna stališča na mednarodnih forumih izvedejo teritorialne ocene učinka, da bi tako pri njihovem oblikovanju v celoti upoštevali interese pristojnih lokalnih in regionalnih oblasti;

9.

poudarja, da so številna vprašanja, povezana z upravljanjem oceanov, zaradi pridobivanja virov, gospodarskih koristi za obalna območja, ribiške skupnosti in pristanišča ali njihovega vpliva na okolje na evropskih obalah in morjih nedvomno lokalne narave. Okoljska in podnebna politika ter gospodarske odločitve v zvezi z oceani drugod po svetu vplivajo na lokalne in regionalne oblasti EU. Za to so potrebne obsežne naložbe v pomorsko prostorsko načrtovanje in podpiranje upravljanja na lokalni ali regionalni ravni;

10.

poudarja, da je pomorska politika neposredno povezana z obalno ekonomsko, okoljsko ali prostorsko politiko. Kako lokalne in regionalne oblasti upravljajo obalne politike, neposredno vpliva tudi na morsko območje. Dejavnosti na morju so bile pri vprašanjih, kot so polja vetrnih elektrarn, pogosto obravnavane kot enostavna rešitev za dejavnosti, katerim se nasprotuje na obali;

11.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pristojnosti in pozitivne izkušnje glede upravljanja na različnih področjih, kot so ribolov, lov na lupinarje in akvakultura, subvencije (npr. za neučinkovita ladjevja), gospodarske in okoljske politike (npr. morski odpadki) in inšpekcijski pregledi (npr. inšpekcijski pregled vozil), ki imajo pozitiven ali negativen vpliv na drugih ozemljih zunaj EU. Pogosto so tudi vključene v pristaniške organe;

12.

opozarja na pred kratkim izvedeno raziskavo OR (6) in OECD (7) o gospodarstvu oceanov in modrem gospodarstvu. V skladu z agendo za boljše pravno urejanje vztraja, da bi bilo treba izvajati predhodne ocene učinka, vključno s teritorialnimi učinki, da bi opredelili morebitne grožnje iz vseh sektorjev, možne blažilne ukrepe in pričakovane socialno-ekonomske posledice, preden bi se uvedla nova zakonodaja, odobrile nove ekstraktivne tehnologije ali opredelila nova zavarovana morska območja;

13.

opozarja na nove cilje ZN za trajnostni razvoj, ki so jih podpisale vse države članice EU in ZN. Upravljanje oceanov je povezano s trajnostnim ciljem 14 o življenju v vodi, ciljem 13 o podnebnih ukrepih ter ciljem 11 o trajnostnih mestih in skupnostih. OR pozdravlja načrt Komisije, da te cilje preoblikuje v različne politike EU (8), saj bi bila lahko to dobra podlaga za doseganje skupnega razumevanja na mednarodni ravni, ki presega sektorske rešitve za trajnostno upravljanje oceanov;

14.

nasprotno meni, da bi moral za vstop blaga in surovin iz morja iz tretjih držav na enotni trg EU veljati pogoj, da te države svoje standarde postopoma približujejo višjim standardom EU, kot je prepoved zavržkov v morje;

15.

meni, da so tri prednostna področja, razčlenjena na 14 ukrepov, ki so določena v skupnem sporočilu, ustrezna podlaga za sprejetje nadaljnjih ukrepov v zvezi z upravljanjem oceanov na ravni EU in mednarodni ravni. Čeprav se sporočilo nanaša predvsem na mednarodno komponento pomorske politike, obstajata tudi lokalni in regionalni vidik, kar zadeva pristojnost in neposredni teritorialni učinek ter stopnjo specializacije in odvisnosti od oceana;

16.

v zvezi z ukrepom 1 za zapolnjevanje vrzeli v okviru za mednarodno upravljanje oceanov, da bi izboljšali pravni okvir in zagotovili enake konkurenčne pogoje, ugotavlja, da že obstaja obsežen pravni okvir na mednarodni ravni, ki zajema morske meje, navigacijo, status arhipelagov in tranzitne ureditve, izključne ekonomske cone, pristojnost nad epikontinentalnimi pasovi, globokomorsko rudarjenje, ureditev izkoriščanja, varstvo morskega okolja, znanstvene raziskave in reševanje sporov; pri tem opozarja, da bi bilo treba pri oblikovanju politike upravljanja oceanov upoštevati obstoječe upravne meje ter kulturne in tradicionalne posebnosti evropskih lokalnih in regionalnih skupnosti;

17.

meni, da EU že ima trdne politike na področju urejanja ribolova, pomorskega prostorskega načrtovanja in makroregionalnih strategij. Načrti rabe zemljišč so v nekaterih državah članicah pomemben instrument lokalnega prostorskega načrtovanja za kopenske in vodne površine. Lokalne in regionalne oblasti so že danes pristojne za načrtovanje rabe obalnih območij in teritorialnih voda. Upravni postopki in pravni okvir, ki jih predlaga Evropska komisija, ne smejo ovirati načrtovanja rabe zemljišč. Glavni izziv na ravni EU in zlasti na svetovni ravni je pomanjkanje nadzora in zanesljivega izvajanja. EU bi lahko bila zgled ter uvedla zahteve glede vzajemnosti in zagotovila spodbude pri pogajanjih o novih mednarodnih pravilih s tretjimi stranmi in organizacijami. Svetovna pobuda za uveljavljanje teh pravil je potrebna za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za vse države, regije in gospodarske subjekte;

18.

v zvezi z ukrepom 2 se strinja, da bo spodbujanje regionalnega upravljanja ribištva in sodelovanja na ključnih oceanskih območjih za zapolnitev vrzeli regionalnega upravljanja izboljšalo položaj ribištva v EU in drugim pomagalo doseči visoke standarde, ki veljajo v EU;

19.

je zaskrbljen, da bodo navodila Komisije o globokomorskem rudarjenju delovala odvračilno, kar zadeva osredotočanje na načrte EU glede učinkovite rabe virov, in sicer še toliko bolj, ker tehnologija za izkoriščanje naravnih virov ni preskušena in bi lahko uničila naravno okolje. Poziva k usklajevanju s pogajanji držav članic v okviru Mednarodne oblasti za morsko dno;

20.

pri tem priporoča, naj EU zagotavlja spodbude in si prizadeva, da bi druge države in organizacije uvedle evropski sistem rumenih in rdečih kartonov kot način za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova na svetovni ravni, vključno z uvrščanjem na črni seznam in prepovedjo izvažanja v primeru neskladnosti. OR poziva k pospešitvi izvajanja trenutnih načrtov za uvedbo elektronskega orodja za vodenje potrdil o ulovu. S temi ukrepi bi spodbudili industrijo v regijah, ki dosledno uporabljajo določbe;

21.

meni, da bo ukrep 3 za izboljšanje usklajevanja in sodelovanja med mednarodnimi organizacijami ter ustanavljanje oceanskih partnerstev za upravljanje oceanov koristil regionalnim pomorskim središčem, saj jim bo zagotovil večjo mednarodno prepoznavnost;

22.

meni, da imajo lahko lokalni in regionalni centri konkurenčnosti in odličnosti, zlasti na območjih, ki so močno povezane z morjem, vključno z najbolj oddaljenimi regijami, odločilno vlogo in jih je treba finančno podpreti pri oblikovanju mednarodnih raziskovalnih ekip in razvoju platform za prenos tehnologije, s katerimi se podpira upravljanje oceanov v EU;

23.

se ne strinja z zamislijo, da bi vzpostavili popolnoma nova mednarodna pravila in organizacije. OR se strinja s Komisijo, da bi bilo bolj smiselno izboljšati sedanji sistem upravljanja in izvrševanja z osredotočanjem na neučinkovitost in izboljšanjem mednarodnega usklajevanja. V zvezi s tem je pomembno, da se pred uvedbo novih ukrepov v določenem okviru (npr. iskanje nafte) ustrezno razume posredni učinek na drugih področjih in sektorjih politike (kot je npr. ribolov);

24.

v zvezi z upravljanjem biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije priporoča, da EU izboljša usklajevanje z agencijo EMSA (9) in Evropsko agencijo za nadzor ribištva (EFCA) ter evropske regije tesno vključi v usklajevalne ukrepe in posvetovanje s sosednjimi evropskimi regijami;

25.

meni, da je upravljanje oceanov del upravljanja EU na več ravneh, zato se zavzema za združevanje nacionalnih sredstev in sredstev EU za krepitev zmogljivosti, inšpekcijske preglede, izvrševanje, odvračanje ter kazenski pregon vseh subjektov, ki kršijo veljavne pravne okvire. Zato je treba v izvajanje ukrepa 4 za krepitev zmogljivosti vključiti pristojne lokalne in regionalne oblasti, saj bo to s številnih tehničnih in upravnih vidikov neposredno koristilo obalnim in pomorskim regijam;

26.

poudarja, da je ukrep 5 za zagotavljanje varnosti ter zaščite morij in oceanov bistvenega pomena za pomorščake, podjetja in upravljavce pristanišč ter ključni element v boju proti prisilnemu delu in trgovanju z ljudmi. EU bi morala biti še naprej vodilna jurisdikcija na tem področju z najbolj celovitim pravnim okvirom za varnost in zaščito na morju in v pristaniščih ter svoj pomemben mednarodni vpliv uporabljati za spodbujanje vzajemnih dogovorov v drugih delih sveta;

27.

meni, da bi morala biti na podlagi sodelovanja med nacionalnimi organi ter agencijami Frontex, EMSA in EFCA vzpostavljena skupna pomorska nadzorna zmogljivost, za katero bi, kjer je to ustrezno, EU zagotovila najsodobnejša plovila in tehnologijo, da bi omogočila učinkovito izvajanje nadzora;

28.

v zvezi z ukrepom 6 meni, da je nujno izvajati sporazum COP 21 (Pariški podnebni sporazum ZN), da bi zmanjšali škodljive vplive podnebnih sprememb na oceane, obale in ekosisteme ter preučili prihodnje stroške globalnega segrevanja in naraščajoče gladine oceanov. Za svetovne podnebne cilje so potrebni lokalni prilagoditveni ukrepi, saj je večina podnebnih vplivov lokalnih. Kot je pred kratkim navedel OR (10), imajo zato lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri pripravah in izvajanju nacionalnih, evropskih in mednarodnih prilagoditvenih okvirov za odpravljanje posledic podnebnih sprememb v svetovnih oceanih. V ta namen je treba vsem regijam, tudi najbolj oddaljenim, ki imajo strateško lego v Atlantskem in Indijskem oceanu ter v Karibskem morju, zagotoviti posebne zmogljivosti in finančno podporo. Poleg tega je za uskladitev s Pariškim sporazumom bistveno ne samo, da se ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam vključijo v pomorsko upravljanje, ampak da tudi pomemben delež obstoječih fosilnih goriv ostane pod zemljo. OR pri tem meni, da je treba zaradi doslednosti ukrep 6 okrepiti z vključitvijo ukrepov za preprečevanje iskanja novih zalog nafte na občutljivih območjih v evropskih morjih;

29.

poudarja, da ukrep 7 za boj proti nezakonitemu ribolovu in krepitev trajnostnega upravljanja oceanskih virov hrane na svetovni ravni neposredno koristi ribiški industriji EU. Zato je treba okrepiti obstoječe regionalne organizacije za upravljanje ribištva, zagotoviti njihovo polno delovanje in zahtevati večjo pristojnost Evropske komisije za pogajanja v zvezi z regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in njihovo podpiranje;

30.

v skladu z ukrepom 8 se strinja, da bi bilo treba postopno odpraviti subvencioniranje ribolova, ki škodi okolju v EU in tretjih državah. Opredeliti je treba ustrezne spodbude in blažilne ukrepe, da bi zagotovili preživetje skupnosti, ki so močno odvisne od ribolova, tako v EU kot drugod;

31.

meni, da ukrep 9 za boj proti morskim odpadkom in „morju plastike“ spada med najpomembnejše pobude tega predloga. To neposredno koristi turizmu in ribištvu. Če bomo še naprej s sedanjim tempom onesnaževali okolje s plastiko, bo leta 2050 v morju več plastičnih odpadkov kot rib. K temu lahko bistveno prispevajo lokalne in regionalne oblasti, ki so pristojne za ravnanje z odpadki in preprečevanje nastajanja odpadkov. Zaradi svojih zmožnosti za pridobivanje energije s sežiganjem zbrane plastike imajo te oblasti pomembno vlogo. Trenutno še vedno približno 28 % odpadkov v EU konča na odlagališčih. Za zanesljiv okoljski okvir EU za preprečevanje, vključno z morebitno prepovedjo mikroplastike v EU, so potrebni ustrezno izvrševanje na lokalni in regionalni ravni ter stalne naložbe v čistejše tehnologije, vključno z oblikovanjem prilagojenih lokalnih in regionalnih politik za preprečevanje morskih odpadkov. To bi moralo vključevati nadaljnji napredek v zvezi s skupno ureditvijo ne samo za pristaniške sprejemne zmogljivosti, ampak tudi za pristojbine za ladijske odpadke in ostanke tovora, da bi ladje odvrnili od tega, da odpadke zavržejo pred pristankom v pristanišču. Evropske regije in lokalne oblasti spadajo med največje onesnaževalce z morskimi odpadki in plastiko, prav tako pa so prizadete zaradi odpadkov, ki izvirajo zunaj EU, zato je mednarodno sodelovanje bistveno;

32.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za boj proti onesnaževanju oceanov in zlasti morskim odpadkom, vendar ugotavlja, da je to prvi korak za zagotavljanje čistejših oceanov, EU in države članice pa lahko imajo vodilno vlogo, tako da uvedejo skupni načrt za odstranitev škodljivih snovi na morju, kot so strelivo, kemikalije in jedrske snovi. OR zato pri tem poudarja pomen pilotnih projektov, s katerimi se lahko razvijejo in predstavijo evropske zmogljivosti, tehnologija in zavezanost miru. Taki projekti so lahko vir tehnološkega izvoza ter strokovnega znanja, kar lahko na tretje države in organizacije deluje kot spodbuda za uvedbo podobnih politik drugje;

33.

meni, da lahko tak skupni načrt v zvezi z onesnaževanjem oceanov prinese konkretne koristi za pomorske regije in skupnosti, ne samo neposredno z vidika tehničnega znanja in izkušenj, strokovnega znanja ter večjih zmogljivosti civilne zaščite za iskanje, reševanje in obnovo, ampak tudi širše s posledičnim povečanjem dobička na področju turizma in ribištva, širšega gospodarskega razvoja, bolj čistega okolja in koristi za zdravje, tako za evropska obalna območja kot tudi za sosednje regije in celotni oceanski ekosistem;

34.

ugotavlja, da je ukrep 10 za spodbujanje pomorskega prostorskega načrtovanja na svetovni ravni, vključno z morebitnimi mednarodnimi smernicami IOC-UNESCO za pomorsko prostorsko načrtovanje, v skladu s prejšnjimi mnenji OR, v katerih so bile izpostavljene napredne politike EU na tem področju ter prispevek lokalnih in regionalnih oblasti. To je tudi priložnost za podjetja EU, da zagotovijo s tem povezane storitve in izdelke po vsem svetu;

35.

v zvezi s tem podpira ukrep 11, katerega cilj je uresničiti globalni cilj za ohranitev 10 % morskih in obalnih območij ter spodbujati učinkovito upravljanje in uveljavljanje zaščitenih morskih območij, da bi dejansko ustvarili t. i. oceanske parke. Trenutne študije podobnih projektov v Avstraliji kažejo, da to prinaša koristi za turizem in ribištvo v sosednjih regijah, take projekte pa je mogoče uvesti tudi drugje, tudi na nekaterih delih evropskih obal. OR v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da so v opredeljevanje in upravljanje zaščitenih morskih območij vključeni lokalni deležniki in da se okrepi njihova vloga pri tem. Premalo izkoriščena zaščitena morska območja ali omejena razpoložljivost znanstvenih podatkov so lahko precejšnja ovira za trajnostni gospodarski razvoj, npr. za morsko energijo, pristanišča in luke;

36.

v zvezi z ukrepom 12 meni, da bo usklajena strategija EU za opazovanje oceanov, zbiranje nacionalnih podatkov o ribištvu in morsko računovodstvo spodbudila podatkovne storitve in opazovanje. Na tem področju je treba vključiti obstoječe platforme EU in mednarodne platforme za kartiranje oceanov in morskega dna, kot sta EMODnet in program Copernicus za opazovanje oceanov, ter zagotoviti njihovo interoperabilnost. Spodbujati bi bilo treba pobude, kot je IPBES (globalna platforma in medvladni organ, ki je na voljo vsem državam članicam ZN, da bi okrepili povezavo med znanostjo, politiko in lokalnim znanjem pri sprejemanju odločitev v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in ekosistemskimi storitvami), vključno z razvojem novih orodij, kot so Nordic IPBES, MAES (kartiranje in ocenjevanje stanja ekosistemov ter njihovih storitev) v EU in ESMERALDA (izboljšanje kartiranja ekosistemskih storitev za oblikovanje politik in odločanje);

37.

meni, da se bo s kombinacijo različnih sedanjih in prihodnjih zbirk podatkov pridobil meddisciplinarni sklop znanja o morju in podatkov s številnih področij, kot so varstvo okolja, ribištvo in akvakultura, pomoč pri nesrečah, službe za prvi odziv in reševalne službe, nadzor meje in spremljanje migracij ter promet, vendar ne vidi potrebe po dodatnih zbirkah podatkov, temveč meni, da bi bilo mogoče obstoječe zbirke usklajevati, da bi bile koristne za države članice;

38.

poudarja, da je za združljive, presežne in prekrivajoče se zbirke podatkov ter zbirke o znanju o morju in kartiranju oceanov potrebnih več sinergij, ne le med različnimi institucijami EU in pristojnimi nacionalnimi institucijami, ampak tudi z drugimi državami članicami in mednarodnimi organizacijami, saj morajo biti skupni podatki izhodišče za oblikovanje skupnih, čezoceanskih odzivov;

39.

poudarja, da pridobivanje znanja o morju ni zgolj naloga javnega sektorja; zasebni sektor in podjetja, ki se ukvarjajo z ribolovom in prevozom tovora po morju, ladijskim strojništvom, telekomunikacijami, biotehnologijo ter iskanjem nafte in plina v morskem okolju, imajo lahko ključno vlogo pri zbiranju in izmenjavi podatkov o okolju, ki jih zberejo med svojimi dejavnostmi na morju. EU in drugi mednarodni organi morajo zagotoviti spodbude in olajšati to dejavnost, da ne bo povzročala nepotrebnega bremena;

40.

ponovno poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja najboljšo prakso uporabe javno-zasebnih partnerstev v modrem gospodarstvu (11). Pri takem spodbujanju bi bilo treba upoštevati možnosti, ki jih ponujajo mala in srednja podjetja, ter omejeno upravno zmogljivost nekaterih ustreznih nacionalnih organov;

41.

izpostavlja asimetrične teritorialne učinke številnih izzivov za naše oceane, kar pomeni, da morajo biti podatki o morju, ki zajemajo več politik, na voljo lokalnim in regionalnim oblastem na način, ki omogoča preprost dostop in uporabo;

42.

v skladu s prejšnjimi mnenji OR o modri rasti (12) poziva k okrepitvi naložb v „modro“ znanost in inovacije (ukrep 13) ter v zvezi s tem poudarja pomen poklicne izobrazbe ter znanj in spretnosti za pomorščake, razvitih v tesnem sodelovanju s pomorskimi industrijami;

43.

podpira razvoj mednarodnih partnerstev za oceanske raziskave, inovacije in znanost, zasnovanih za spodbujanje regij, ki vlagajo v pomorske raziskave in inovacije (ukrep 14). V tem okviru je mogoče evropske politike in programe, kot so Obzorje 2020, Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, LIFE, instrument za povezovanje Evrope in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), učinkovito uporabiti za razvoj mednarodnih partnerstev za oceanske raziskave in inovacije, tudi v sodelovanju s tretjimi državami;

44.

priznava, da ima lahko na tem področju pomembno vlogo strategija modre rasti, ter poziva, naj se na lokalni in regionalni ravni spodbujajo strateške pobude ter razširjajo dobre prakse in uspešni projekti, ki naj se uporabljajo tudi v drugih regijah, pri čemer je treba poseben poudarek nameniti raziskavam in inovacijam na področju pomorskih in obalnih dejavnosti;

45.

meni, da upravljanje oceanov na lokalne in regionalne oblasti vpliva zelo asimetrično in jim prinaša izzive, ki jih največkrat niso sposobne same reševati. Hkrati imajo lahko spremembe v regulativnih okvirih, ribištvu ali pri izkoriščanju naravnih virov v drugih delih sveta neposreden gospodarski ali družbeni učinek na evropske obalne skupnosti in območja, ki so močno odvisna od dejavnosti, povezanih z oceani;

46.

vendar meni, da morajo imeti evropske lokalne in regionalne oblasti proaktivno vlogo pri uvajanju trajnostnih politik za preprečevanje prelova in onesnaževanja morja, pri prispevanju k upravljanju EU na več ravneh in prizadevanjih, da bi bile EU in države članice, ki so pristojne za 10 % svetovnih oceanov, zgled v okviru mednarodnih pogajanj, povezanih z oceani;

47.

v skladu z veljavnim medinstitucionalnim sporazumom in svežnjem o boljšem pravnem urejanju poziva, naj Komisija, Svet, Parlament in OR redno skupaj organizirajo strukturiran dialog o upravljanju oceanov, da bi skupaj razvili nove politične pobude, povezane s pomorstvom, z dejavnim prispevkom predstavnikov prizadetih obalnih in morskih regij ter skupnosti EU, zlasti otoških, oddaljenih in najbolj oddaljenih regij, ali njihovih neposredno pooblaščenih predstavnikov, kar bi lahko vključevalo obstoječe forume deležnikov različnih makroregionalnih strategij EU, povezanih z morjem, in predstavnike regionalnih organizacij za upravljanje ribištva.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/38

1.

Več kot tretjina državljanov EU živi in dela v evropskih obmejnih regijah. Meje neposredno in posredno vplivajo na njihova življenja. Čezmejno sodelovanje se je izkazalo za najučinkovitejše orodje za odpravo učinka ovire, ki ga imajo meje, in njihove razdvajajoče vloge, ter za povezovanje obmejnih območij in povečanje kakovosti življenja prebivalcev obmejnih regij.

2.

Evropsko teritorialno sodelovanje pomembno prispeva k odpravljanju čezmejnih ovir in spodbujanju čezmejnega sodelovanja. V obdobju 2014–2020 bo več kot 10 milijard EUR vloženih v sodelovanje med regijami, od katerih bo približno 6,6 milijarde EUR namenjenih čezmejnim regijam.

3.

Projekti v okviru pobude Interreg A so prinesli vrsto oprijemljivih rezultatov za mnoge evropske državljane z zelo različnih območij v EU. Pomembno in uspešno orodje v programih čezmejnega sodelovanja (1) so projekti za stike med ljudmi in majhni projekti, s katerimi naj bi spodbujali konvergenco obmejnih regij in vzpostavljanje stikov med ljudmi na terenu.

4.

Projekte za stike med ljudmi in majhne projekte lahko opredelimo glede na njihovo velikost, trajanje in vsebino. Majhni projekti so navadno manjši od običajnih velikih projektov (npr. projekti do 100 000 EUR (2)). Prav tako je lahko njihovo trajanje omejeno, njihov glavni poudarek pa je financiranje pobud na vrsti različnih področij čezmejnega sodelovanja z lokalnim učinkom, da se podprejo glavni tematski cilji programov EU (vključno s krepitvijo zaupanja, oblikovanjem ugodnih okvirnih pogojev in pristopa od spodaj navzgor ter vzpostavljanjem novih partnerstev). Projekti za stike med ljudmi so projekti majhnega obsega, ki se osredotočajo predvsem na spodbujanje stikov in sodelovanja ljudi z obeh strani meja. Ti projekti imajo običajno manjši proračun in tudi omejeno trajanje. Dejavnosti v okviru projekta se izvajajo na manjših geografskih območjih (pogosto na ravni evroregij) in imajo običajno lokalni pristop.

5.

Projekti za stike med ljudmi in majhni projekti se izvajajo na vrsti različnih področij, na primer na področju kulture (npr. učenje jezika sosednje države), športa, turizma, izobraževanja in poklicnega usposabljanja, gospodarstva, znanosti, varstva okolja in ekologije, zdravstvenega varstva, prometa in manjše infrastrukture (čezmejne vrzeli), upravnega sodelovanja, promocijskih dejavnosti itd.

6.

Projekti za stike med ljudmi in majhni projekti so na voljo številnim upravičencem: občinam, nevladnim organizacijam (različnim združenjem, platformam, mrežam, fundacijam, cerkvam itd.), izobraževalnim ustanovam (šolam, centrom za poklicno usposabljanje in univerzam), raziskovalnim ustanovam in institucijam za podporo podjetjem ipd.

7.

Te projekte se je podpiralo v več generacijah programov čezmejnega sodelovanja. V sedanjem obdobju se podpora za projekte za stike med ljudmi in majhne projekte iz 19 programov čezmejnega sodelovanja (približno v tretjini od njih) v glavnem zagotavlja prek sklada za manjše projekte ali podobnih instrumentov (včasih imenovanih mikroprojekti, dispozicijski fond ali okvirni projekt za podporo manjših projektov/pobud). Ti skladi za manjše projekte so običajno v obliki „krovnega projekta“, v okviru katerega se izvaja več manjših podprojektov.

8.

Delež financiranja je na splošno precej majhen – od 1,5 % do 20 % sredstev za programe (manjši je v starih državah članicah EU, medtem ko je bilo v novih državah članicah in vzdolž „prejšnjih“ zunanjih meja povpraševanje precej večje).

9.

Neodvisne študije, ki obravnavajo čezmejno sodelovanje, in vse dosedanje ocene pobude Interreg (3) potrjujejo, da se v programih Interreg A najboljši rezultati ne dosežejo v glavnem v okviru vodilnih projektov, ampak k njihovemu uspehu prispevajo različni pravi čezmejni projekti, ki obravnavajo potrebe posameznih regij ter neposredno vključujejo državljane, lokalne oblasti in organizacije civilne družbe. Upravljanje teh programov (podprogramov) Interreg A je zelo pogosto decentralizirano. Od začetka izvajanja pobude Interreg (1990) so bili programi, ki so pri ocenjevanju dosegli najboljše rezultate, pogosto upravljani decentralizirano, mnogi od njih pa so vključevali podporo za projekte za stike med ljudmi in majhne projekte.

10.

Ti projekti se kljub svojim pozitivnim učinkom soočajo z velikimi težavami. Ne temeljijo na predpisih, organi upravljanja pa prednost pogosto dajo večjim projektom, ki so stroškovno bolj učinkoviti (višji upravni stroški projektov za stike med ljudmi) in katerih učinek je merljiv. Prav tako je posredne učinke takih projektov težko povezati s kazalniki iz strategije Evropa 2020, ki se osredotočajo na delovna mesta in rast (pomanjkanje metodologije in ustreznih ocenjevalnih kazalnikov).

11.

Glavni cilj tega mnenja je prikazati koristi in dodano vrednost teh projektov na podlagi dokazov ter njihovo decentralizirano izvajanje v okviru evroregij in podobnih struktur, kot so EZTS, ter podati priporočila za njihovo nadaljnjo poenostavitev in konkretne predloge za prihodnje programe čezmejnega sodelovanja, s čimer bi prispevali k razpravi o prihodnji kohezijski politiki po letu 2020.

12.

meni, da imajo na splošno projekti za stike med ljudmi in majhni projekti veliko evropsko dodano vrednost ter znatno prispevajo k splošnemu cilju programov čezmejnega sodelovanja, saj odpravljajo čezmejne ovire ter povezujejo obmejna območja in njihove prebivalce. Izpostaviti bi bilo treba naslednje konkretne koristi takih projektov:

13.

kljub vsemu ugotavlja prednosti povečanja partnerstev na večjih upravičenih ozemljih, vendar se zaveda morebitnih negativnih učinkov: v takih programih se težje upoštevajo specifične potrebe različnih delov velikega ozemlja. Vse pogosteje se podpirajo večji projekti, zato ta podpora postaja vse manj dostopna lokalnim in regionalnim akterjem;

14.

meni, da je decentralizirano upravljanje programov na primer s spodbujanjem podprogramov in zagotavljanjem možnosti financiranja majhnih projektov in projektov za stike med ljudmi najboljša rešitev, kako programe približati državljanom;

15.

izpostavlja prednosti skladov za manjše projekte (ali podobnih instrumentov za financiranje projektov za stike med ljudmi in majhnih projektov), ki se upravljajo decentralizirano:

16.

se zaveda, da lahko ta pristop povzroči primerljivo višje upravne stroške. Poudariti je treba, da se poleg običajnega upravljanja projekta izvajajo številne druge dejavnosti (npr. ozaveščanje, svetovanje za pripravo, izvajanje in računovodstvo). Take projekte je težko uresničiti brez tega decentraliziranega pristopa od spodaj navzgor;

17.

ugotavlja, da se prednosti decentraliziranega izvajanja projektov za stike med ljudmi in majhnih projektov najlažje dosežejo s sodelovanjem z evroregijami in podobnimi čezmejnimi strukturami (4). Te imajo lahko tudi pravno obliko EZTS, ki je za to zelo primerna;

18.

priporoča, naj imajo te strukture znatne izkušnje s področja čezmejnega sodelovanja na lokalni in regionalni ravni, da se zagotovi uspešno izvajanje. Te strukture bi morale biti:

19.

poudarja, da je treba za ohranitev dodane vrednosti projektov za stike med ljudmi in majhnih projektov ter njihovega decentraliziranega upravljanja poskrbeti, da so ti projekti in postopki enostavni;

20.

poudarja, da je OR svoje stališče predstavil v mnenju Poenostavitev evropskih strukturnih in investicijskih skladov z vidika lokalnih in regionalnih oblasti (7). Priporočila v zvezi s čezmejnim sodelovanjem, da naj na primer evropsko teritorialno sodelovanje ne sodi v področje uporabe pravil o državni pomoči ali da naj se pri izvajanju tematskih ciljev iz strategije Evropa 2020 uporabi prožnejši pristop, toliko bolj veljajo za projekte za stike med ljudmi in majhne projekte;

21.

meni, da morajo biti enostavnejši postopki sorazmerni z ustreznimi zneski, tako za upravljanje teh projektov (upravljanje, finančno poslovanje, nadzorni mehanizmi itd.) kot za ciljne skupine (zmanjšanje upravnih obremenitev, ciljno usmerjene predhodne informacije, uporaba načela „samo enkrat“ (8)). Te enostavnejše postopke je treba uporabljati v vseh fazah projektnega cikla;

22.

pri nadzoru, spremljanju in reviziji priporoča večjo osredotočenost na vsebino in rezultate, ne zgolj na postopke;

23.

poziva vse ravni deljenega upravljanja, naj bo pri projektih za stike med ljudmi in majhnih projektih njihov glavni pristop zagotavljanje in uporaba enostavnejših možnosti obračunavanja stroškov. OR kljub nujnemu nadzoru javnega financiranja poziva, naj se pri računovodstvu za te projekte uporabljajo načelo „samo enkrat“, pavšalni zneski, pavšalne stopnje in poenostavljeni izračuni stroškov (npr. standardni stroški na enoto);

24.

glede na trenutne razmere v EU (porast nacionalizma, izstop Združenega kraljestva iz EU, migracijska kriza, gospodarske in monetarne težave) meni, da je očitno vse bolj potrebno, da se ljudi seznanja s konkretnimi koristmi in dodano vrednostjo ukrepov EU. Čezmejno sodelovanje ter zlasti projekti za stike med ljudmi in majhni projekti so najbolj konkretni primeri teh koristi in dodane vrednosti v vsakdanjem življenju državljanov. Na tem področju je očiten pozitiven učinek sredstev EU za vsakdanje življenje, obete in dojemanje državljanov EU;

25.

meni, da bi si vsi akterji morali prizadevati za večjo prepoznavnost rezultatov in koristi takih projektov, ne toliko v obmejnih regijah, kjer so očitni, ampak na nacionalni (države članice) in evropski ravni (institucije EU), kjer se sprejemajo odločitve o kohezijski politiki. To mnenje naj bi skupaj z brošuro s specifičnimi primeri projektov prispevalo k tem prizadevanjem. Seznanjanje z rezultati bi bilo možno tudi v okviru evropskega dneva sodelovanja;

26.

priznava, da je treba uporabiti posebno metodologijo za ocenjevanje skladov za manjše projekte (in podobnih instrumentov), ki podpirajo projekte za stike med ljudmi in majhne projekte. Zaradi „nematerialne“ narave projektov za stike med ljudmi je jasno, da standardni kazalniki rezultatov niso primerni za tako ocenjevanje (npr. za merjenje ravni zaupanja ali premagovanje predsodkov). OR predlaga, naj že dejstvo, da se izvaja čezmejno sodelovanje med državljani in institucijami obmejnih regij, šteje kot pozitiven rezultat (podobno kot porast števila študentov, ki prek programa Erasmus študirajo v tujini). Sodelovati bi moralo dovolj državljanov in partnerjev. Majhni projekti bodo prispevali h kazalnikom določene naložbene prioritete, vendar bi bilo treba tudi pri teh projektih, ki niso zgolj projekti za stike med ljudmi, obravnavati vidik sodelujočih partnerjev in število oseb, dejavno vključenih v čezmejno sodelovanje, saj se tako krepijo zmogljivosti partnerjev za nadaljnji razvoj takega sodelovanja v prihodnje. S tem se povečuje obseg dejavnosti, ki jih spodbuja EU ter ki temeljijo na lokalnem pristopu in se osredotočajo na državljane, ki si na terenu prizadevajo za več Evrope. Poklicne in medkulturne spretnosti in znanja, ki jih pridobijo člani čezmejne projektne skupine, so pogosto dragocenejši od rezultata projekta (majhna naložba);

27.

priporoča, naj projekti za stike med ljudmi in majhni projekti temeljijo na predpisih, ki urejajo podporo EU za čezmejno sodelovanje, kot legitimnemu instrumentu v programih čezmejnega sodelovanja, in Komisijo poziva, naj v predlogu za naslednjo generacijo predpisov sprejme potrebne določbe;

28.

priporoča tudi, naj Komisija spodbuja projekte za stike med ljudmi in majhne projekte kot del programov čezmejnega sodelovanja, zlasti kadar je na lokalni in regionalni ravni povpraševanje po takih projektih. Treba je zagotoviti dovolj sredstev, da se zadovolji to povpraševanje od spodaj navzgor. Posebno pozornost je treba nameniti mejam, ob katerih bo čutiti posledice izstopa Združenega kraljestva iz EU (9). Treba bo najti rešitve za nadaljnje sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter drugimi partnerji iz Združenega kraljestva;

29.

poudarja, da je mogoče te projekte v celoti izkoristiti v okviru decentraliziranega upravljanja tako prek skladov za manjše projekte ali podobnih instrumentov kot neposredno prek usmerjevalnih odborov na terenu. Bistveno je, da imajo vse obmejne regije možnost za uporabo svojih obstoječih instrumentov in postopkov, ki so učinkoviti že vrsto let, da se zagotovi kontinuiteta tega financiranja s splošnim ciljem približati programe državljanom;

30.

priporoča, naj bodo evroregije ali podobne strukture in EZTS okvir za zagotovitev decentraliziranega izvajanja projektov za stike med ljudmi in majhnih projektov, da se zajamči njihova kontinuiteta in upoštevajo obstoječe vloge takih struktur (npr. upravičenci pri „krovnem projektu“), ki so se izkazale za koristne. Na obmejnih območjih, kjer teh struktur ni, bi bilo treba spodbujati njihovo vzpostavitev ali najti druge ustrezne rešitve ter pri tem čim bolj upoštevati navedena načela;

31.

poudarja, da je treba za ohranitev dodane vrednosti in koristi projektov za stike med ljudmi in majhnih projektov poskrbeti, da so ti projekti in njihovo upravljanje čim bolj enostavni. Večji poudarek je treba nameniti vsebini, ne postopkom, in raje izbrati poenostavljeno obračunavanje stroškov;

32.

poudarja, da projekti za stike med ljudmi pogosto povezujejo partnerje v javnih ali poljavnih službah ter blažijo učinek razlik v predpisih in pri financiranju med organizacijami v različnih državah članicah. Vendar pa bi bilo treba poleg začasnega financiranja projektov zagotoviti nadaljnje izvajanje uspešnih projektov za stike med ljudmi s strukturnim financiranjem. V naslednjem programskem obdobju si je treba bolj prizadevati za to, da se nacionalne zakonodajalce seznani z izkušnjami, pridobljenimi ob mejah. Države članice bi morale sprejeti čezmejni dogovor, da se zmanjšajo učinki, ki jih imajo meje zaradi nacionalne zakonodaje in financiranja;

33.

poziva države članice, Komisijo in Evropski parlament, naj upoštevajo ta konkretna priporočila in vsa potrebna pravila za njihovo izvedbo vključijo v pripravo zakonodajnih predlogov za naslednjo generacijo programov čezmejnega sodelovanja, vzpostavljanje teh programov in njihovo uspešno izvajanje. Tako bodo prebivalci evropskih obmejnih regij močneje občutili koristi evropskega povezovanja.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/43

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije z naslovom Naslednji na čelu Evrope: pobuda za zagon in razširitev podjetij kot nadaljevanje in razširitev pobude za mala in srednja podjetja v Evropi (Small Business Act); hkrati poziva Komisijo k posodobitvi te pobude in ohranitvi njene enovitosti;

2.

se strinja z zaskrbljenostjo, izraženo v sporočilu, zaradi negativnega učinka vztrajne prevelike razdrobljenosti enotnega trga, tudi digitalnega, na potencial rasti zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve;

3.

želi spomniti, da popolnoma podpira ukrepe za razvoj inovativnega podjetništva in odpravo ovir, ki zmanjšujejo možnosti za ta razvoj;

4.

opozarja, da zagonska podjetja in podjetja v razi širitve uporabljajo sodobne in prožne oblike zaposlitve, kot so delo na daljavo, delo z gibljivim delovnim časom, začasno delo, najem delovne sile, pogodbe o delu ter delitev dela in delovnega mesta. Kadar jih imajo delavci dejansko možnost preskusiti, lahko te oblike zaposlitve ugodno vplivajo na doseganje ravnovesja med delom in zasebnim življenjem ter pomagajo odpravljati dolgoročno brezposelnost;

5.

poudarja, da je partnersko sodelovanje evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov ogromnega pomena pri vzpostavljanju ugodnih pogojev za razširitev dejavnosti zagonskih podjetij;

6.

Komisijo poziva, naj sprejme lastne ukrepe, s katerimi bo države članice spodbudila k večjemu upoštevanju vprašanj ustvarjalnosti, podjetništva, gospodarstva in financ na vseh ravneh izobraževanja na področju podjetništva in na drugih področjih;

7.

opozarja na pomen dosežkov regij in mest za razvoj svetovnega gospodarstva, ki temelji na inovacijah. Regije in mesta so sposobni prožnega prilagajanja na spreminjajoče se tržne, tehnološke in kulturne razmere;

8.

poudarja, da podpora inovativnih akterjev z visoko dinamiko rasti vpliva tudi na druge akterje na trgu. Poleg sedanjega trenda, da so prizadevanja usmerjena v spodbujanje krožnega gospodarstva, socialnega gospodarstva in ekonomije delitve (1), bodo k razvoju celotne družbe prispevale tudi sinergije med podpornimi ukrepi in zakonodajnimi olajšavami;

9.

poudarja, da bodo ključni ukrepi, ki so namenjeni tesnejšemu povezovanju sektorskih strategij in ki zagotavljajo vez med znanostjo, gospodarstvom in javnimi organi na vseh ravneh, da bi imeli doseženi cilji skupni imenovalnik;

10.

poudarja, da so raznoliki in spreminjajoči se predpisi držav članic EU ena glavnih ovir za razvoj evropskih zagonskih podjetij (2);

11.

Komisijo poziva, naj poskuša pripraviti enoznačne opredelitve zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve ter dodatno poenostaviti predpise na področju MSP;

12.

se strinja z dosedanjo analitično metodo iz programa Obzorje 2020 (glede možnosti uporabe strokovnih priporočil) in delom evropske opazovalnice za grozde in spremembe v industriji (angl. European Observatory for Clusters and Industrial Change);

13.

priporoča, da se po treh ciklusih merjenja preverijo orodja in ukrepi tako, da se poleg zbiranja podatkov o zagonskih podjetjih in podjetjih v fazi širitve omogočijo tudi raziskave vidikov kakovosti, kar bi olajšalo opredeljevanje problemov, ki se pojavljajo;

14.

pozdravlja dejstvo, da so ukrepi v okviru programa COSME – ob upoštevanju političnih prednostnih nalog Evropske komisije iz strategije za enotni trg – večinoma usmerjeni v podporo zagonskim podjetjem in podjetjem v fazi širitve;

15.

izraža zaskrbljenost, ker prizadevanja za odpravo razdrobljenosti davčnih sistemov, zlasti sistemov DDV v 28 državah članicah EU, napredujejo počasi. Razdrobljenost zavira rast in čezmejno trgovino MSP, zlasti zagonskih podjetij;

16.

Komisiji predlaga, naj zagotovi dodatna sredstva za podporo zagonskih podjetij pri pripravi in pozneje izvajanju strategije za varstvo pravic intelektualne lastnine;

17.

se zaveda problema neučinkovitih in predolgih postopkov, ki jih izvajajo države članice EU v primeru insolventnosti podjetij, zaradi katerih mnogi pošteni, vendar prezadolženi podjetniki ne dobijo druge priložnosti;

18.

podpira predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o okvirih preventivnega prestrukturiranja, drugi priložnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov prestrukturiranja, postopkov v primeru insolventnosti in postopkov za odpust dolgov ter spremembi Direktive 2012/30/EU z dne 22. novembra 2016, COM(2016) 723, katerega cilj je odprava največjih ovir, ki so posledica razlik v državah članicah na področju postopkov prestrukturiranja in insolventnosti in ki zavirajo prosti pretok kapitala; vendar pa je zaskrbljen, ker je predlog omejen na finančne vidike, pri čemer zaposlene v podjetju obravnava kot upnike, enake banki ali kateremu koli drugemu imetniku kapitala, sanacija podjetja pa je predstavljena izključno kot finančno prestrukturiranje zainteresiranih strani;

19.

meni, da je Komisija prepričljivo predstavila dodano vrednost, ki jo prinašajo predlagane zakonodajne rešitve na ravni EU, in torej ugotavlja, da je predlog direktive v skladu z načelom subsidiarnosti. Iz istega razloga ugotavlja, da je predlog direktive tudi v skladu z načelom sorazmernosti;

20.

izraža zaskrbljenost, da ta instrument zaradi pomanjkanja možnosti za redno poenotenje pravnih sistemov držav članic na področju postopkov insolventnosti ne bo veliko prispeval k povečanju števila zagonskih podjetij, ki jim uspe preživeti na trgu dlje kot dve ali tri leta;

21.

opozarja, da sta Evropski parlament in Svet Evropske unije 20. maja 2015 sprejela Uredbo (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti v različnih državah članicah, in podpira pristop, v skladu s katerim se postopki v primeru insolventnosti ne obravnavajo več le z vidika likvidacije, temveč tudi kot instrument, ki zagotavlja ohranitev virov podjetja – vključno s pravico do dela njegovih zaposlenih – in preživetje podjetja, kadar je to mogoče. Pozdravlja tudi uvedbo digitalnih medsebojno povezanih registrov insolventnosti do junija 2019, ki bodo vzpostavljeni v vsaki državi članici in brezplačno dostopni prek evropskega portala e-pravosodje. Kljub temu opozarja, da je potrebna dodatna podpora pri ukrepih za specializacijo sodnikov in večjo strokovnost upraviteljev v tovrstnih postopkih;

22.

pozdravlja zakonodajno resolucijo Evropskega parlamenta z dne 5. aprila 2017 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga (COM(2013) 615) in predlagano uvedbo nove kategorije skladov denarnega trga (SDT), tj. skladov z manjšim nihanjem neto vrednosti sredstev, ki so bili oblikovani posebej za mala podjetja v realnem gospodarstvu;

23.

nacionalne, regionalne in lokalne organe poziva, naj uvedejo naslednje ukrepe oziroma pri njih aktivno sodelujejo:

24.

meni, da je treba spodbujati dejavnosti zagonskih malih in srednjih podjetij na evropskem enotnem trgu, zlasti z določitvijo ustreznih pragov, s katerimi se jih v državah članicah izvzame iz obveznosti, povezanih z reorganizacijo in ponovno registracijo;

25.

poziva Komisijo, naj stori vse, kar je potrebno za uvedbo vize za zagonska podjetja in pripravo kataloga pogojev, ki bi omogočali varno in koristno uporabo kvalificiranega intelektualnega in finančnega kapitala iz tretjih držav, ki lahko prispeva k razvoju gospodarstva Evropske unije;

26.

pozdravlja prizadevanja Komisije za izboljšanje možnosti zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve pri dostopu do trgov javnih naročil in poudarja, da je treba natančno spremljati prenos in izvajanje Direktive 2014/24/EU o javnem naročanju v državah članicah, da se zagotovi, da bodo države članice v celoti izkoristile obstoječe določbe za izboljšanje možnosti malih in srednjih podjetij pri dostopu do trgov javnih naročil;

27.

pozdravlja zamisel o uvedbi posrednikov inovacij, ki bi bili odgovorni za vzpostavljanje mrež kupcev, zainteresiranih za inovativna javna naročila, navezavo stikov med temi mrežami in inovativnimi podjetji ter pomoč tovrstnim podjetjem pri iskanju tveganega kapitala;

28.

ceni predloge sprememb programa Obzorje 2020, katerih namen je podpora pristopa od spodaj navzgor in medsektorskega pristopa ter radikalnih inovacij, ki imajo za družbo prelomen pomen in velik potencial rasti;

29.

se z zadovoljstvom seznanja z nadaljnjo krepitvijo evropske podjetniške mreže z razširitvijo njenega nabora storitev na specializirane svetovalne storitve o širjenju gospodarske dejavnosti ter informacije o nacionalnih in evropskih predpisih, možnostih financiranja, navezovanju partnerstev in dostopu do čezmejnih javnih naročil;

30.

opozarja na pomen regionalnih uradov evropske podjetniške mreže, ki ohranjajo tesno sodelovanje z lokalnimi podjetniškimi inkubatorji, spodbujevalci ustanavljanja podjetij ter znanstvenimi in tehnološkimi parki, saj ti zaradi vsakodnevnega tesnega sodelovanja z zagonskimi podjetji dobro poznajo njihove resnične probleme in potrebe;

31.

poudarja, da bi bilo treba okrepitev dejavnosti za ustvarjanje povezav med grozdi ter lokalnimi in regionalnimi podjetniškimi ekosistemi, ki jo je napovedala Komisija, še razširiti, da bi zajela tudi mrežno povezovanje zagonskih podjetij z raziskovalnimi ustanovami, ki so potencialni ponudniki inovativnih tehnoloških in netehnoloških rešitev; to velja zlasti pri posredovanju med vlagatelji in velikimi podjetji ter pri mrežnem povezovanju lokalnih nosilcev odločanja;

32.

poziva Komisijo, naj uvede ukrepe za podporo vzpostavitve inkubatorjev inovativnih podjetij, ki bi pomagali podjetnikom in jih spremljali v začetnih fazah delovanja podjetja, tako da bi okrepili njihove zmogljivosti vodenja podjetja, olajšali koriščenje alternativnih instrumentov financiranja in sklepanje pogodb s podjetji, ki so gonilna sila (kratka poslovna predstavitev), podprli njihovo internacionalizacijo itd.;

33.

opozarja na vse večjo tehnološko vrzel med mestnimi regijami ter manj razvitimi in obrobnimi regijami. V zvezi s tem Komisiji predlaga, naj sprejme ukrepe za spodbujanje mrežnega povezovanja vodilnih regij s pretežno kmetijskimi regijami;

34.

čeprav je treba še veliko storiti, pa pozdravlja napredek na področju podjetništva v manj razvitih regijah in Komisiji predlaga, naj še naprej podpira obstoječe pobude za podporo podjetništva v teh regijah in razmisli o uvedbi novih pobud, na primer posebnega instrumenta, namenjenega mrežnemu povezovanju projektov;

35.

poudarja, da bi bili zelo zaželeni dodatni ukrepi za krepitev in mrežno povezovanje akterjev, ki podpirajo podjetništvo v tradicionalnih gospodarskih panogah, vključno z obrtništvom ter kulturnimi in ustvarjalnimi panogami, na podeželju, v obrobnih regijah ter na obmestnih območjih;

36.

pozdravlja predlog Komisije o ustanovitvi evropske platforme za navezovanje stikov med zagonskimi podjetji in potencialnimi partnerji (poleg obstoječih javnih in zasebnih platform). Ta instrument bi prispeval k širjenju mreže podjetniških ekosistemov in grozdov v Evropi;

37.

pozitivno ocenjuje načrtovano usmeritev ukrepov Komisije na tem področju (ki je razvidna iz pobude za koalicijo za digitalno pismenost in delovna mesta, okvira za sektorsko sodelovanje na področju znanj in spretnosti ter orodja za velepodatke);

38.

podpira pobude za razširitev programa Erasmus za mlade podjetnike, da bo zajemal tudi podjetniške inkubatorje in podjetnike na mednarodnih trgih;

39.

izraža zaskrbljenost, ker so načrtovani ukrepi v sporočilu – ki zadeva izredno obsežno problematiko – preveč površno obravnavani, prihodnje dejavnosti pa so opisane le selektivno (tako na primer manjkajo informacije o programu vozlišč za digitalne inovacije, predlog ustanovitve evropskega sveta za inovacije je omenjen le mimogrede, njegov način delovanja pa ni določen);

40.

poziva Komisijo, naj predloži podrobnejše informacije o predvidenih pristojnostih in legitimnosti tega sveta;

41.

ugotavlja, da je ustrezno zastopanje podjetij in njihovega okolja, raziskovalnih krogov ter javnih oblasti v evropskem svetu za inovacije odločilen dejavnik kakovosti njegovega dela;

42.

spodbuja Evropsko komisijo, naj preuči, ali bi lahko lokalnim in regionalnim oblastem pomagali pri ustanavljanju skupin, ki bi jih sestavljali izkušeni predstavniki podjetij in ki bi pomagale pri razvoju podjetništva ali zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve na njihovem območju;

43.

poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo in jo bodo imele lokalne in regionalne oblasti, znanstveni krogi in podjetniki (t. i. trojna vijačnica) pri širjenju podjetniškega duha, vzpostavljanju kulture znanosti in inovacij v evropskih regijah ter oblikovanju močnih, regionalnih podjetniških ekosistemov;

44.

poziva Komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti vključi v načrtovano analizo strokovnega pregleda načel in prakse držav članic na področju zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve. Te oblasti so najbliže lokalnim podjetjem, zato je treba izkoristiti njihovo obsežno poznavanje lokalnega podjetniškega okolja;

45.

meni, da bo konkurenca z enotnim digitalnim trgom dobila novo razsežnost in da bo vsaka regija morala tekmovati z drugimi evropskimi subjekti na isti pravni osnovi. Gre torej za priložnost za zagonska podjetja, ki prej niso imela veliko možnosti za internacionalizacijo poslovanja in dostop do novih čezmejnih trgov;

46.

poudarja, da zagonska podjetja in podjetja v fazi širitve posegajo po inovativnih in nestandardnih rešitvah, kar pomeni, da je mogoče učinke izvajanja takšnih rešitev predvideti le v omejenem obsegu. To pa otežuje pridobivanje sredstev iz rednih programov;

47.

predlaga Komisiji, naj razrahlja sistem financiranja, da bo prožnejši do inovativnih zamisli. Poleg tega bi morala akterje, pristojne za dodeljevanje evropskih sredstev, pozvati, naj bolj pozorno izbirajo strokovnjake;

48.

pozdravlja predlog Komisije za oblikovanje evropskega sklada skladov tveganega kapitala, ki bi lahko zmanjšal razdrobljenost trga z skladi tveganega kapitala v EU;

49.

predlaga, da se začnejo analizirati možnosti mobilizacije lokalnega tveganega kapitala v lokalnih in regionalnih oblasteh;

50.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo čim bolj različnih virov financiranja, saj so viri tveganega kapitala, zasebnega kapitala in sredstev poslovnih angelov v Evropi še slabo razviti;

51.

z zadovoljstvom se seznanja s predlogom povečanja proračunskih sredstev za program COSME in načeloma tudi za sklad EFSI, slednje pod pogojem, da ne bodo zmanjšana sredstva instrumenta za povezovanje Evrope ali programa Obzorje 2020, kar bo omogočilo dodatno financiranja zagonskih podjetij in podjetij v fazi širitve. Zlasti je treba olajševati povezovanje in partnerstva med MSP in zagonskimi podjetji.

52.

pozdravlja ukrepe Komisije za ustvarjanje dodatnih spodbud za financiranje s tveganim kapitalom, na primer tako, da se zasebnim skladom ali skladom lokalnih ali regionalnih oblasti omogoči, da pri pridobivanju dolžniškega financiranja uporabijo javna jamstva, saj bi to lahko prispevalo k temu, da bodo zagonska podjetja in podjetja v fazi širitve več vlagala v lastniški kapital in dolžniške instrumente;

53.

se zavzema za to, da se na ravni EU pripravi program nefinančne podpore za zagonska podjetja in podjetja v fazi širitve, ki bi omogočil lažje raziskovanje novih trgov in prispeval k ustvarjanju delovnih mest ter nadaljnjemu razvoju inovacij na ravni EU;

54.

meni, da je treba okrepiti evropski investicijski ekosistem z ukrepi gospodarske in finančne podpore, ki bi pritegnili in spodbudili zasebne naložbe v inovativna podjetja, da bi jim omogočili razvoj in rast v boljših gospodarskih in finančnih pogojih ter visoko raven konkurenčnosti. Zato je še posebej pomembno okrepiti alternativne instrumente financiranja (tvegani kapital, posojila z udeležbo pri dobičku, jamstva itd.). S tega vidika je potrebna resnična poenostavitev mehanizmov za vzpostavitev finančnih instrumentov, ki se sofinancirajo s sredstvi iz strukturnih skladov;

55.

opozarja na dinamični razvoj platform za množično financiranje, ki so alternativni vir financiranja inovativnih rešitev v zagonskih podjetjih;

56.

poziva Komisijo, naj analizira priložnosti in tveganja množičnega financiranja za evropsko družbo, zlasti tiste, ki neposredno vplivajo na vlagatelje, ki v primerjavi s profesionalnimi vlagatelji morebiti nimajo enakega dostopa do informacij in so slabše pripravljeni na to vrsto transakcij;

57.

opozarja, da bi ustrezen pravni okvir za delovanje platform za množično financiranje na ravni EU omogočil polni izkoristek potenciala tovrstnih virov financiranja. Okvir bi moral vključevati tudi standarde glede zaščite interesov vlagateljev;

58.

podpira okrepitev pobude Startup Europe in razširitev njene uporabe izven sektorja IKT in spletnih zagonskih podjetij. V zvezi s tem med drugim priporoča dodatno poenostavitev, da bi lahko čedalje lažje in učinkoviteje usmerjali zagonska podjetja, ki si želijo izkoristiti številne priložnosti v okviru evropskih programov;

59.

poziva Komisijo, naj sprejme strategijo inovativnih in socialno usmerjenih podjetniških pobud, ki povečujejo kakovost življenja. Strategija bi se morala opirati na področja, ki so bila doslej opredeljena kot področja posebnega interesa, npr. srebrno gospodarstvo, socialno podjetništvo in model trojne vijačnice. Tako bi sistem spodbud podpiral dejavnosti od spodaj navzgor ter ustvarjalnost v družbi;

60.

opozarja na potencial sodelovanja med zagonskimi podjetji in podjetji v fazi širitve ter večjimi podjetji. Izkoristiti je treba primere dobre prakse iz regij EU, v katerih sodelovanje ustvarja sinergijo med podjetji različnih velikosti in iz različnih panog;

61.

pozdravlja obljubo Komisije, da bo oblikovala platformo za soočanje z socialnimi inovacijami;

62.

opozarja, da bi lahko povezava te platforme s sistemom javnih naročil prinesla dodano vrednost, kar bi lahko vplivalo na dinamiko rasti socialnih podjetij. Vendar bi bila potrebna večja prožnost sistema, da se omogoči ustvarjalno, tj. s stališča končnega upravičenca najboljše reševanje problemov, ne pa takšno, ki je glede na sistemske kazalnike predvidljivo.

12.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 342/51

1.

poudarja, da so mala in srednja podjetja (MSP) glavni motor Evrope za ustvarjanje rasti in delovnih mest, zato potrebujejo preprosto, jasno, dosledno in pravno stabilno zakonodajno okolje, pa tudi gospodarsko okolje, ki premore dovolj zmogljivosti za javne in zasebne naložbe;

2.

poudarja, da ima birokracija nesorazmeren učinek na MSP, pri čemer so relativni stroški usklajevanja s predpisi na področjih, kot sta obdavčitev in obveznosti poročanja, za MSP večji kot za velika podjetja;

3.

zato odločno poudarja, da je treba evropsko zakonodajno okolje narediti bolj prijazno do MSP, s tem da se na vseh ravneh odpravijo ovire za ustanavljanje in rast podjetij;

4.

priznava napredek, dosežen na podlagi Akta za mala podjetja za Evropo iz leta 2008 (1), pregleda Akta za mala podjetja iz leta 2011 (2) in Akcijskega načrta za podjetništvo 2020 iz leta 2013 (3);

5.

ponovno izraža podporo cilju Komisije, da se olajšajo registracija za DDV in obveznosti poročanja v okviru strategije za enotni trg, kar je storil že v mnenju o izpopolnitvi enotnega trga (4), pri tem pa obžaluje, da ni bilo uradnega posvetovanja s predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti, da bi bili lahko njihovi pomisleki, na primer glede potreb MSP v čezmejnih regijah, v celoti upoštevani;

6.

poudarja, da še vedno obstaja potreba po usklajeni, prepoznavni in posodobljeni evropski politiki za MSP, usmerjeni v rezultate in izvajanje, ki bi temeljila na predhodnih pobudah in jih krepila ter vključevala načelo „najprej pomisli na male“ na vseh ravneh upravljanja in v okviru vseh politik;

7.

zato ponavlja svoj poziv k spremembi in okrepitvi Akta za mala podjetja ter večji vlogi regij in mest pri izvajanju načel iz Akta za mala podjetja, ponavlja pa tudi svojo zavezo spodbujanju izvajanja Akta za mala podjetja v okviru projekta Evropska podjetniška regija (EPR);

8.

ugotavlja, da so odposlanci za MSP glavni vmesni člen med Evropsko komisijo in nacionalnimi oblikovalci politik, in poziva Komisijo, naj formalno in sistematično vključuje lokalne in regionalne odposlance za MSP v to mrežo;

9.

priznava, da ima EU v bistvu podjetništvu prijazno zakonodajno okolje, vendar poudarja, da še vedno obstajajo razlike glede trajanja, stroškov in števila postopkov za ustanovitev podjetja, zato poziva države članice, naj si prizadevajo za uskladitev svojih predpisov z najuspešnejšimi državami, ob upoštevanju subsidiarnosti in po preverjanju primernosti, in poudarja, da so lahko dobre prakse, kot je Iniciativa Lisboa, ki omogoča odprtje podjetja v 36 minutah, zgled na tem področju;

10.

opozarja na vlogo grozdov pri pomoči malim podjetjem, da razširijo svojo dejavnost s preskušanjem in analiziranjem trga, ustvarjanjem inovacij in kvalifikacijami, ter priporoča usmerjeno podporo za te dejavnosti v okviru programov, kot je COSME;

11.

izpostavlja rezultate seminarja ECON „Pametna pravna ureditev – pametna rast“ v Seggaubergu na avstrijskem Štajerskem in s tem povezanega dialoga z državljani, iz katerih je razvidna potreba po doseganju konkretnih rezultatov v okviru novih in inovativnih pristopov;

12.

poudarja pomen vključevanja načela „najprej pomisli na male“ v vse politike EU in celotni postopek odločanja ter poziva k ponderiranju meril za oceno učinka bolj v korist MSP in k bolj sistematičnemu upoštevanju teritorialnega učinka pravil;

13.

opozarja, da prekrivajoča se in nasprotujoča si pravila v različnih politikah EU (regionalni, na področju državne pomoči, javnih naročil, varstva okolja) ter napetosti med podporo grozdom ter pravili konkurence in skladnosti nesorazmerno vplivajo na MSP;

14.

je zaskrbljen zaradi ozkih grl, ki so posledica neskladnih zahtev ter nasprotujočih si opredelitev v različnih sektorskih politikah EU, kot so posebna pravila v zvezi z javnimi naročili, regionalno politiko in politiko konkurence (5), ali različnih opredelitev inovacij v regionalni politiki in politiki konkurence (6);

15.

je prepričan, da bremena obveznosti poročanja za MSP ni mogoče odpraviti s poenostavitvijo enega samega zakonodajnega akta, zato poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo celovit pristop na podlagi celovite presoje vseh obveznosti poročanja, ki jih imajo MSP;

16.

predlaga preučitev možnosti za zmanjšanje bremena za MSP z ukrepi, kot so določitev praga, pod katerim je treba podjetjem predložiti manj informacij, omejitev števila obveznih vprašalnikov in preprečevanje uvajanja novih vprašalnikov, na primer z vključitvijo statističnih podatkov v že obstoječe;

17.

pozdravlja, da naj bi bila odslej v novih sporazumih EU o prosti trgovini malim in srednjim podjetjem namenjena posebna poglavja, da se jim olajša dostop do drugega trga, med drugim z večjo pravno varnostjo, zmanjšanjem ali odpravo netarifnih ovir, razširitvijo oddajanja naročil najboljšemu ponudniku in krepitvijo varstva pravic intelektualne in industrijske lastnine; opozarja tudi na svoje mnenje o TTIP z dne 12. februarja 2015;

18.

pozdravlja prizadevanja za zmanjšanje bremena za MSP v okviru agende za boljše pravno urejanje in programa REFIT ter medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje;

19.

ponovno poudarja svojo zaskrbljenost, izraženo v mnenju o programu REFIT (7), da izvoljeni predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti ter OR kot njihov institucionalni zastopnik niso vključeni v ta medinstitucionalni sporazum kljub mandatu in pomenu, ki jim ju podeljuje Lizbonska pogodba;

20.

pozdravlja vključitev načela boljše pravne ureditve v celoten proces priprave politik ter razširitev ocen učinkov na Evropski parlament in Svet; hkrati obžaluje, da v medinstitucionalnem sporazumu ni zaveze Sveta in Parlamenta za sistematično opravljanje ocen učinka;

21.

poudarja, da mora spremembe ali dodatne predpise v kasnejših fazah zakonodajnega postopka ali pri prenosu direktiv EU v nacionalno zakonodajo spremljati zaveza za izvajanje ocen učinka, da bi preprečili čezmerno prenašanje zakonodaje in zagotovili ohranitev elementa REFIT v okviru posameznih predpisov;

22.

se zaveda pomena posvetovanja z zainteresiranimi stranmi pri pripravi zakonodajnih predlogov, vendar ugotavlja, da se lahko po koncu posvetovanj sodelujoči vprašajo, v kolikšni meri so bile upoštevane njihove težave, zato predlaga vključitev lokalnih in regionalnih predstavnikov v odbore za oceno učinka, da bi lahko natančneje preučili predloge Komisije;

23.

poudarja, da institucionalne vloge OR v platformi REFIT ne bi smeli zamenjevati z drugimi zainteresiranimi stranmi, in meni, da bi morali imeti člani komisij OR možnost podpreti predstavnika OR v platformi, z udeleževanjem njenih srečanj, namenjenih zadevam, ki so povezane z njihovimi pristojnostmi;

24.

se zavezuje, da bo vključil načela boljšega pravnega urejanja v svoje delo in se pri pripravah mnenj o zadevah, ki se nanašajo na MSP, oprl na strokovno znanje svojih komisij;

25.

ugotavlja, da se delo platforme REFIT osredotoča predvsem na posebna vprašanja v okviru zakonodaje EU, ki jih je mogoče izboljšati brez bistvene spremembe celotnega zakonodajnega akta; meni, da bi bilo treba to osredotočenost dopolniti z bolj ambicioznim pristopom in si prizadevati za strukturne izboljšave zakonodajnega okvira EU v srednjeročnem obdobju;

26.

meni, da je kot posebne prednostne naloge pametne pravne ureditve za MSP mogoče določiti dostop MSP do javnih naročil ter DDV in davčne predpise; poleg tega so resnično potrebni ukrepi za dostop MSP do enotnega trga in do financiranja, podporo MSP iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) ter boljšo uravnoteženost potreb MSP z zaščito delavcev, potrošnikov in okolja;

27.

pozdravlja poenostavitev evropske zakonodaje o javnih naročilih z uvedbo novih direktiv o javnem naročanju in enotnega evropskega dokumenta v zvezi z oddajo javnega naročila (8); poziva države članice, naj zagotovijo popolno in pravilno izvajanje poenostavljene evropske zakonodaje v zvezi z javnimi naročili;

28.

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti za dostop MSP do javnih naročil in meni, da je zmanjšanje ovir za sodelovanje MSP pri javnih naročilih zelo pomembno za regije in mesta;