30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/1

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije Letni pregled rasti za leto 2017 (1) in začetka evropskega semestra 2017;

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o evropskem semestru za usklajevanje ekonomskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2016 (2);

1.

pozdravlja dejstvo, da je v letnem pregledu rasti poudarek na naložbah, strukturnih reformah in odgovornih javnih financah, bi pa pričakoval močnejši poudarek na izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, ki so eden od stebrov evropske ekonomske, socialne in okoljske strategije po letu 2020;

2.

ugotavlja, da več kazalnikov, tj. BDP, naložbe, ustvarjanje delovnih mest ter stopnji zaposlenosti in aktivnosti, kaže na okrevanje gospodarstva EU kljub vse večji negotovosti povsod po svetu; vendar se strinja s stališčem Komisije, da s tem ne smemo in ne moremo biti zadovoljni, saj so stopnje brezposelnosti v številnih evropskih regijah še vedno previsoke, več zaporednih let pomanjkanja naložb (naložbena vrzel) pa znatno omejuje konkurenčnost in kohezijo v Evropi;

3.

je zaskrbljen, ker so sedanja neravnovesja v EU in euroobmočju velik izziv za rast in kohezijo in ker je konvergenca med državami članicami in znotraj njih v številnih primerih zastala; poudarja, da razlike znotraj držav članic znatno prispevajo h gospodarskim in socialnim razlikam, ki se v EU še naprej povečujejo, ter obžaluje, da v letnem pregledu rasti niso strukturirano obravnavane;

4.

poudarja, da bi lahko evropski steber socialnih pravic, ki mora upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, znatno prispeval k usklajevanju in spodbujanju konvergence k višjim socialnim standardom ter okrepil demokratično legitimnost EU;

5.

poziva Komisijo, naj za euroobmočje predlaga fiskalno zmogljivost, ki bo dostopna za vse države članice in jo bo spremljala analiza proračunskega učinka (3);

6.

pozdravlja rezultate prvega leta uporabe Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) z vidika obsega naložb, ki mu jih je uspelo aktivirati; je kljub temu zaskrbljen zaradi negotovih rezultatov EFSI na področju dodatnosti, zaradi neuravnotežene geografske razporeditve projektov, ki se financirajo, in zaradi pomanjkanja podrobnih in preglednih informacij o njem; ugotavlja, da sta zaskrbljenost v zvezi s tem izrazila tudi Evropsko računsko sodišče (4) in Komisija z objavo neodvisne ocene (5); poudarja, da bi morali biti projekti upravičeni do podpore EFSI, kadar je vrednost projekta več kot 10 milijonov EUR, in da bi morale lokalne in regionalne oblasti bolje izkoriščati EFSI, tudi prek naložbenih platform, ter obžaluje, da mnoge od njih še vedno nimajo dovolj informacij o EFSI; je prepričan, da bi morala biti odprava težav z upravno zmogljivostjo, ki lokalnim in regionalnim oblastem pogosto onemogočajo uporabo EFSI, prednostna naloga v okviru evropskega semestra;

7.

pozdravlja, da so v letnem pregledu rasti omenjene ovire za naložbe na lokalni in regionalni ravni, vendar obžaluje, da po analizi ovir za naložbe, ki je bila izvedena v okviru evropskega semestra 2016 in h kateri je OR prispeval z analizo teh ovir na lokalni ravni (6), v letnem pregledu rasti za leto 2017 to ni nadalje obravnavano; meni, da je treba priznati pomen ukrepov za poglobitev enotnega trga pri izboljšanju splošnega naložbenega okolja na ravni EU ter odpravljanju ovir za naložbe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

8.

izpostavlja prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESI) k naložbam, pri čemer poudarja, da je bilo v programih kohezijske politike na ravni držav uporabljenih 61 priporočil za posamezne države za leto 2016; se strinja s stališčem, da bi lahko sklade ESI uporabljali v kombinaciji z EFSI, ter poudarja, da so skladi ESI glavno naložbeno orodje EU in da so v skladu s Pogodbama namenjeni krepitvi kohezije;

9.

pozdravlja, da je v letnem pregledu rasti omenjeno, da morajo biti koristi globalizacije razporejene pravično in da je treba povečati legitimnost trgovinske politike; poudarja tudi, da so pomisleki državljanov pomembni, in meni, da je treba Evropski uniji, parlamentom in vladam držav članic in regij zagotoviti manevrski prostor in pravico do demokratičnega odločanja, pri tem pa ohraniti demokratične poti, po katerih lahko državljani vplivajo na to področje; meni, da bi si morala Komisija v pogajanjih in pri sklepanju trgovinskih sporazumov močno prizadevati za ohranitev evropskih standardov kakovosti ter nacionalnih predpisov in standardov, zlasti na področju varstva okolja, dobroviti živali, podnebja, podatkov, zdravja in potrošnikov, da bi s trgovinskimi sporazumi dosegli pravične in pregledne rezultate;

10.

pozdravlja, da je v letnem pregledu rasti priznan pomen jasnih smernic o uporabi pravil o državni pomoči pri javnem financiranju infrastrukture za zagotavljanje lažjega financiranja realnega gospodarstva; poudarja, da je velik del tega financiranja povezan s storitvami splošnega gospodarskega pomena, ter poziva Komisijo, naj razširi področje uporabe storitev splošnega gospodarskega pomena, da se upoštevajo novi izzivi;

11.

ugotavlja, da so strukturne reforme ključnega pomena za krepitev konkurenčnosti, ki je v okviru svetovne trgovine in konkurence vse bolj potrebna za spodbujanje trajnostne in vključujoče rasti ter delovnih mest;

12.

pozdravlja, da se priznava pomembna vloga javnega naročanja pri krepitvi konkurenčnosti in inovacij, ter poudarja, da so za velik delež javnega naročanja pristojne lokalne in regionalne oblasti; poudarja, da bi morala biti prizadevanja za izboljšanje upravne zmogljivosti pri obravnavi javnih naročil osredotočena predvsem na lokalne in regionalne oblasti;

13.

poudarja, da bi bilo treba mala in srednja podjetja, zagonska podjetja in podjetništvo podpreti z zagotavljanjem lažjega dostopa do finančnih sredstev, spodbujanjem naložb v raziskovalne in razvojne dejavnosti, zmanjšanjem upravnih bremen in ohranjanjem pomena, ki se ga daje boljši pripravi zakonodaje; poudarja, da je treba zagotoviti, da lahko mala in srednja podjetja iz vseh sektorjev, vključno s ponudniki storitev, sodelujejo v globalnih vrednostnih verigah, na primer z zagotavljanjem podpore v okviru industrijske in regulativne politike;

14.

poudarja, da pomanjkanje upravne zmogljivosti javne uprave na vseh ravneh, zlasti pa na lokalni in regionalni ravni, ovira izvajanje strukturnih reform in da bi morala Komisija pripraviti enoten strateški dokument za usklajevanje vseh sklopov tehnične pomoči za bolj učinkovito upravljanje, ki jih financira EU, vključno s programom za podporo strukturnim reformam;

15.

pozdravlja navedbo iz letnega pregleda rasti, da je treba prednostno podpreti naložbe v človeški kapital. Posebej poudarja pomen spodbujanja izvajanja jamstva za mlade in poziva k nadaljnjemu boju proti brezposelnosti med mladimi, glede na to, da je ta v mnogih regijah in lokalnih skupnostih še vedno visoka;

16.

pozdravlja razpravo o pozitivni fiskalni naravnanosti v euroobmočju kot celoti, ki jo bo nujno moralo spremljati izvajanje strukturnih reform;

17.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti zainteresirane za popolno uporabo prožnosti, ki jo omogoča Pakt za stabilnost in rast; znova poziva, da bi bilo treba naložbe lokalnih in regionalnih oblasti v okviru skladov ESI izvzeti iz izračunov primanjkljaja in zgornjih mej dolga v vseh državah EU;

18.

poudarja, da je treba zagotoviti zdrave javne finance in omejiti javni dolg na vseh ravneh upravljanja; v okviru teh splošnih prizadevanj poudarja, da bi bilo treba ob upoštevanju načel OECD za učinkovite javne naložbe na različnih ravneh upravljanja izboljšati sestavo javnih izdatkov; si prizadeva za začetek spremljanja izvajanja teh pravil; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za spodbujanje fiskalne decentralizacije v celotni EU, ki bi glede na razpoložljive informacije pomagala izboljšati učinkovitost javne porabe;

19.

ugotavlja, da se več kot polovica priporočil za posamezne države nanaša na strukturne reforme, ki jih je mogoče obravnavati le v partnerstvu z lokalnimi in regionalnimi oblastmi; zato poudarja, da je omejeno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti eden od razlogov za premajhno učinkovitost in odgovornost pri usklajevanju ekonomske politike v okviru evropskega semestra, na kar kažejo nizke ravni uresničevanja strukturnih reform iz priporočil za posamezne države;

20.

pozdravlja, da uradniki za evropski semester, ki jih Komisija napotuje v države članice, ponekod že sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. To bi moral biti standarden pristop v vseh državah članicah;

21.

obžaluje, da v letnem pregledu rasti ni priznana vloga lokalnih in regionalnih oblasti in da priporočila za posamezne države ne upoštevajo dejstva, da mnoge pristojnosti pripadajo izključno regionalni ravni; poudarja, da pripravlja mnenje, v katerem bo predlagan kodeks ravnanja za sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropskem semestru; pozdravlja, da je ta predlog podprl Evropski parlament, institucije EU pa poziva, naj o tem predlogu razpravljajo, takoj ko bo objavljen;

22.

ugotavlja, da več priporočil za posamezno državo poziva k strukturnim reformam, ki bi trajale več kot eno leto, zaradi česar bi lahko pri oceni rezultatov po enem letu prenizko ovrednotili napredek, kar bi bilo napačno, hkrati pa bi lahko nacionalne in podnacionalne organe odvrnilo od nadaljevanja reform; zato poziva Komisijo in Svet, naj oblikujeta takšna priporočila za posamezno državo, ki bodo omogočala pošteno in transparentno merjenje napredka pri izvajanju reform;

23.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, malteškemu predsedstvu Sveta ter predsedniku Evropskega sveta.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/5

1.

se pridružujemo praznovanju ob obletnici podpisa Rimske pogodbe, ki je odločilen trenutek za temeljit razmislek o prihodnosti Evropske unije (EU), in ponavljamo, da je bistvo Unije zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, mir, blaginjo, stabilnost in nove priložnosti za vse državljane v vsej EU;

2.

pozivamo k Evropi, ki bo sposobna okrepiti zaupanje svojih državljanov in se bolje soočiti z izzivi, ki so pred njo, tako v EU kot globalno, ter sprejemati odločitve za skupne ukrepe v duhu solidarnosti, obenem pa spoštovati načelo subsidiarnosti;

3.

poudarjamo, da so, zgodovinsko gledano, korenine Evrope v njenih regijah, mestih in vaseh ter da se ekonomski, kulturni in politični prispevek lokalnih in regionalnih oblasti k procesu evropskega povezovanja stalno povečuje;

4.

opozarja, da je bila vrzel med državljani in EU priznana že pred 25 leti v Maastrichtski pogodbi, s katero je bilo med drugim uvedeno državljanstvo Evropske unije in ustanovljen Evropski odbor regij. Kljub temu je treba še vedno udejanjiti ključno vlogo decentraliziranih lokalnih in regionalnih oblasti, predvideno v Lizbonski pogodbi, na področju zaščite subsidiarnosti in sodelovanja v evropskem zakonodajnem procesu. Zato je treba izboljšati sedanje stanje, ko so lokalni in regionalni organi – kljub prizadevanjem ter politični in institucionalni zavezanosti Evropskega odbora regij v odnosih z drugimi evropskimi institucijami – preveč pogosto še vedno zgolj naslovniki politik EU, ne pa resnični protagonisti pri njihovem razvoju, predvsem pri pripravi zakonodaje;

5.

menimo, da je OR kot skupščina predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti EU simbol Unije, združene v kulturni in jezikovni raznolikosti v globaliziranem svetu. Popolnoma smo zavezani spodbujanju evropske demokracije in aktivnega državljanstva, prizadevamo si za dosledno upoštevanje temeljnih pravic in zaščito manjšin, za večjo varnost, spodbujanje enakosti ter za zagotavljanje usklajenega in trajnostnega razvoja v skladu z našimi cilji ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

6.

opozarjamo, da je nujno okrepiti demokratične povezave med Evropsko unijo in njenimi državljani, zato mora Unija zagotoviti učinkovite in takojšnje rešitve za velike skupne izzive, s katerimi se mesta, regije in države članice ne morejo spopadati same, kot so: povečanje konkurenčnosti EU in okrepitev kohezije, preoblikovanje EU v varen prostor, ki vsem jamči svobodo, varnost in pravico, ustvarjanje konkretnih možnosti za mlade, tako pri študiju kot pri delu, da bodo lahko poskrbeli za svojo prihodnost, obvladovanje migrantske in begunske krize, zaščita schengenskega območja, soočanje s podnebnimi spremembami in pripravljenost na nesreče, spodbujanje nizkoogljičnega gospodarstva, podpiranje energetske unije, krepitev vloge Unije kot pomembnega globalnega akterja, zlasti pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030, boj proti brezposelnosti ter boj proti terorizmu;

7.

poudarjamo, da so štiri svoboščine enotnega trga EU, tj. prosti pretok ljudi, storitev, blaga in kapitala, konkretni dosežki za državljane EU in nepogrešljiv element evropskega političnega projekta. Tvorijo neločljiv niz pravic, ki jih ne moremo obravnavati posamično, saj bi s tem zasenčili vrednote, ki so bistvo obstoja EU. Zato nas skrbijo poskusi nekaterih držav članic, da bi omejile njihovo izvajanje, zlasti ko gre za prost pretok oseb;

8.

vendar ponavljamo, da bi enotni trg moral zagotavljati tudi socialni napredek in da pravila glede glavnih ekonomskih svoboščin in konkurence niso pomembnejša od temeljnih pravic, začenši z bojem proti diskriminaciji, revščini in brezposelnosti;

9.

menimo, da mora biti praznovanje podpisa Rimske pogodbe priložnost za zagotovitev neposredne udeležbe, za kritičen razmislek in za aktiven interes državljanov Unije za oblikovanje njene prihodnosti. Odločitve je treba sprejemati na ravni, ki je državljanom najbliže; prepričani smo, da mora biti ta proces participativen in predstavniški ter vsem državljanom zagotavljati enake možnosti, da v Uniji sodelujejo, k njej prispevajo in so ji zavezani. Lokalne in regionalne oblasti so najprimernejše za to, da ta proces spodbujajo in pomagajo pri tem, da Evropa državljanov postane stvarnost;

10.

zlasti menimo, da je treba natančno poznati želje in pričakovanja državljanov glede EU, pa tudi njihove skrbi in frustracije. Zato pozdravljamo tretje poročilo o državljanstvu EU za leto 2017, ki temelji na informacijah, pridobljenih od državljanov z anketami in javnim posvetovanjem;

11.

zato opozarjamo, da mora EU:

12.

se zavezujemo, da bomo pripravili naš prispevek k političnim razpravam o prihodnosti naše Unije tako, da bomo:

13.

opozarjamo na nujnost, da se mladim po vsej Evropi zagotovijo njihove pravice. Bolj dostopna EU bo ohranjala odprt dialog med ljudmi vseh generacij. Z vidika temeljnih načel miru in blaginje bo Evropa, ki se odziva, dovzetna tudi za želje mladih;

14.

pooblaščamo predsednika Odbora, da to resolucijo predloži Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter nacionalnim in regionalnim parlamentom in vladam ter lokalnim upravam.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/7

1.

ugotavlja, da se je zaradi same finančne in gospodarske krize skupni obseg naložb v Evropi zmanjšal za 15 %, da se je zmanjšal tudi obseg javnih naložb zaradi omejitev, uvedenih z mehanizmi za uravnavanje proračunov na evropski in nacionalni ravni, da količina vseh naložb v EU kot celoti nominalno ostaja pod ravnjo izpred krize in da je bila leta 2015 skoraj 60 milijard EUR nižja kot v letu 2008 (1); meni, da poleg absolutnega zmanjšanja naložb Evropsko unijo bremeni tudi pomanjkanje konkurenčnosti zaradi starajoče se infrastrukture in nezadostnega vlaganja v digitalni in ekološki prehod ter inovacije;

2.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti odgovorne za več kot polovico javnih naložb v EU ter da njihove naložbe na področjih, kot so infrastruktura, energija, javni prevoz, izobraževanje, zdravstvo in številna druga, neposredno vplivajo na lokalno gospodarstvo, podjetniško dinamiko ter življenje in dobrobit evropskih državljanov;

3.

pozdravlja poziv Evropskega parlamenta, naj se na nacionalni, regionalni in lokalni ravni prevzame večja odgovornost pri oblikovanju in izvajanju strategij za rast in delovna mesta, in tudi podporo zahtevi OR, da se sprejme kodeks ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester (2);

4.

v zvezi s tem poudarja, da javni izdatki za naložbe trenutno še naprej dosegajo le polovico tistih iz časa pred krizo, kar kaže na to, da v evropskih regijah in mestih vsako leto ostane neuresničenih več sto milijonov eurov naložb;

5.

želi spomniti na raziskavo, ki sta jo leta 2015 skupaj izvedla OR in OECD, v kateri je 96 % sodelujočih predstavnikov mest in regij poročalo o vrzelih pri porabi sredstev za javne naložbe (3). Ti izsledki so bili nedavno potrjeni v raziskavi OR (4), v kateri je 75 % sodelujočih z lokalne in regionalne ravni menilo, da so skupne naložbe v njihovem mestu ali regiji v obdobju 2008–2014 močno upadle, le tretjina pa je menila, da se stanje sedaj izboljšuje;

6.

ponavlja poziv OECD (5) in MDS k usklajeni globalni fiskalni spodbudi, glede na to da je sedanji manevrski prostor monetarne politike omejen, da so obrestne mere izjemno nizke in so ukrepi fiskalne konsolidacije v zadnjih letih v številnih državah znižali razmerje med javnim dolgom in BDP ter zdaj omogočajo večji manevrski prostor. Da bo mogoče uspešno dvigniti dejavnost, mora biti dodatna javna poraba sorazmerna in zlasti jasno usmerjena v naložbe, ki spodbujajo rast, kot so naložbe v raziskave in razvoj, usposabljanje zaposlenih in zelena infrastruktura;

7.

poudarja, da imajo strateške naložbe v mestih in regijah precej večji potencial, kot je razvidno iz splošnih trendov pred krizo, zlasti zaradi obširnega znanja in razvoja kompetenc, upada obrestnih mer in priložnosti, ki jih nudijo digitalizacija, sodelovalno in krožno gospodarstvo ter obstoječe možnosti za boljše vključevanje MSP v vse bolj globalno poslovno okolje;

8.

ponavlja, da vztrajno krčenje skupnih naložb ni vzdržno in da nizka raven naložb ne le upočasnjuje oživljanje gospodarstva, temveč tudi ogroža bodoči potencial EU za rast in inovacije, saj škoduje dolgoročni gospodarski uspešnosti in ustvarjanju delovnih mest;

9.

poudarja, da so naložbe v evropskih mestih in regijah ključnega pomena za ustvarjanje trajnostne rasti in novih delovnih mest povsod po Evropi kakor tudi za ohranjanje obstoječih delovnih mest, ki se zaradi prenizkih naložb sedaj soočajo s težavami; zato meni, da si je treba nujno prizadevati za odpravo ovir, ki onemogočajo doseganje predkrizne ravni naložb v Evropi, in vlagati v pravi potencial regij in mest kot nosilcev Evrope;

10.

podpira razvoj „potrpežljivega kapitala“ na svetovni, evropski in nacionalni ravni kot del dolgoročnega pristopa k financiranju osnovnih potreb, ki ne sledijo logiki letne javne porabe ali običajnemu četrtletnemu pristopu zasebnih ponudnikov financiranja. Poudarek bi moral biti na vlaganju v ukrepe za boj proti podnebnim spremembam, strateški infrastrukturi, inovacijah in dostopu do redkih virov;

11.

poudarja, da je na trajnostne in pametne naložbe kot ključne politične prednostne naloge v mandatnem obdobju 2015–2020 pomembno gledati celostno (6). To mnenje pomeni poleg drugih mnenj in skupaj z izjavo iz Bratislave (7) in akcijskim načrtom OR za naložbe bistven korak v tem procesu;

12.

pozdravlja pobude Evropske komisije in Evropske investicijske banke ter njun odločilni poudarek na spodbujanju naložb ter želi spomniti, da EIB in OR na podlagi skupnega akcijskega načrta plodno sodelujeta (8);

13.

poudarja ukrepe, ki jih predlagata Evropska komisija in Evropska investicijska banka v zvezi z izvajanjem instrumentov financiranja, ki vključujejo več regij, saj občutno prispevajo k povečanju likvidnosti na trgih in ustvarjanju naložb;

14.

poudarja, da lahko evropski naložbeni instrumenti zlasti z vidika predhodne upravne zmogljivosti pozitivno vplivajo na javna sredstva, še posebej ko gre za projekte, ki ustvarjajo prihodke. Zato je treba takšna orodja preusmeriti k najemanju posojil, inovativnim instrumentom financiranja in inovativnemu javnemu naročanju; hkrati poudarja vlogo nepovratnih sredstev, ki so v regijah in mestih ključni instrumenti financiranja projektov, ki odpravljajo pomanjkljivosti trga ali niso dovolj donosni, da bi bili zanimivi za vlagatelje;

15.

poudarja pomen financiranja s kohezijskimi sredstvi, ki mora ostati glavna opora naložbene politike EU in izboljšati partnerstva med evropskimi regijami kot resničen izraz sodelovanja in solidarnosti, saj je prihodnost kohezijske politike povezana s prihodnostjo EU. Zato je treba zagotoviti, da se kohezijski politiki tudi po letu 2020 zagotovi vloga v EU (9);

16.

ponavlja, da je treba podati oceno o vseh oblikah financiranja: večletnem finančnem okviru, kohezijski politiki in evropskih strukturnih in investicijskih skladih, Junckerjevem načrtu in Evropskih skladih za strateške naložbe ter drugih instrumentih financiranja, ki imajo vsi edinstveno, a ne nasprotujočo si logiko, zato bi se morali medsebojno dopolnjevati ter po potrebi delovati v sinergiji;

17.

pozdravlja načelo podaljšanja EFSI (10) tako z vidika trajanja kot finančne zmogljivosti, kar je priložnost za izpopolnitev sedanjih postopkov; vendar ugotavlja, da je treba za večji uspeh EFSI 2.0 podrobneje pojasniti sinergije z evropsko kohezijsko politiko prek skladov ESI; meni, da EFSI ne more biti zasnovan tako, da bi nadomestil sedanje instrumente kohezijske politike EU; poziva, naj se regionalne in lokalne oblasti glede na vlogo, ki jo imajo pri predlaganju in načrtovanju srednje- in dolgoročnih naložb, bolj vključijo v upravljanje tega sklada, zlasti pri vzpostavljanju regionalnih in večregionalnih platform za financiranje;

18.

poziva, naj se objavljajo podrobnejše informacije o projektih, financiranih s sredstvi EFSI, pri čemer naj se po potrebi poudari njihova dodatnost in komplementarnost. Večja udeleženost OR v poročanju in spremljanju pripomore k pretoku informacij med regijami in mesti; zato poudarja, da je treba poskrbeti za resnično dodatnost projektov, financiranih s sredstvi EFSI, zlasti kadar se uporabljajo sredstva iz proračuna EU, kot so sredstva instrumenta za povezovanje Evrope in programa Obzorje 2020;

19.

poziva, naj se EFSI ne financira iz drugih skladov ali konkurenčnih programov;

20.

poudarja, da so za odpravljanje ovir za naložbe potrebne daljnosežne reforme na vseh ravneh upravljanja, katerih namen bo odstraniti upravne, regulativne in druge ovire, ki odvračajo vlagatelje, s čimer bi izboljšali naložbeno okolje;

21.

želi spomniti, da se naložbe na lokalni in regionalni ravni izvajajo v različnih prekrivajočih se sektorjih, kot so infrastruktura, promet, izobraževanje, raziskave in inovacije, okolje, zdravstvo, socialne službe ter druge oblike družbenega in človeškega kapitala, ki so nujne za okrepitev dolgoročnega učinka strateških naložb;

22.

ugotavlja, da lahko lokalne in regionalne oblasti spodbudijo povezovanje različnih javnih in zasebnih subjektov v naložbene projekte, zlasti kadar gre za večje projekte ali javno-zasebna partnerstva; vendar meni, da je treba z dejavnim podpiranjem medregionalnih naložb še naprej spodbujati čezmejno povezovanje in sodelovanje na več ravneh in tako pohitriti oblikovanje vseevropskega enotnega trga, zlasti z vzpostavitvijo unije kapitalskih trgov, obenem pa se je treba s pomočjo agende Komisije za boljše pravno urejanje nadalje posvečati regulativnim in upravnim izzivom, da bo mogoče zagotoviti najbolj učinkovito in najmanj obremenjujoče doseganje političnih ciljev;

23.

poudarja pomen regionalnih strategij pametne specializacije kot sredstev za soustvarjanje evropskih partnerstev za primerjalno učenje in organizacijo kakovostnih večdeležniških in večrazsežnostnih naložbenih projektov; v zvezi s tem poudarja, da lahko odpravljanje ovir za naložbe sovpada z izvajanjem regionalnih inovacijskih strategij po vsej EU, ki temeljijo na pametni specializaciji (RIS3). To je lahko koristno za osredotočanje politične podpore in naložb na glavne prednostne naloge in izzive ter za spodbujanje zasebnih naložb, ki iz tega izhaja;

24.

poudarja, da je velik del ovir za naložbe, ki so bile opredeljene v evropskem semestru, teritorialne narave, saj te ovire bodisi vplivajo na ravnanje lokalnih in regionalnih oblasti v primeru naložb bodisi bi slednje lahko prispevale k njihovemu zmanjševanju ali odpravi;

25.

sedanje ovire za naložbe mnogokrat izvirajo na lokalni in regionalni ravni ali so posledica nadnacionalnega sodelovanja, zato je zanje tam tudi mogoče najti rešitve;

26.

kljub temu izpostavlja, da so naložbeni vzorci držav članic in ovire za naložbe v njih precej različni, zato univerzalna rešitev ne obstaja;

27.

ugotavlja, da je to posledica zlasti raznolikosti vlog lokalnih in regionalnih oblasti v povezavi z naložbami: mesta in regije so predvsem vlagatelji, saj so odgovorni za več kot polovico (54 %) javnih naložb EU. Vlagajo v različne in komplementarne sektorje ter funkcije: človeški kapital, kompetence, izobraževanje, zdravstvo in številne druge. Mesta in regije tako ponujajo in omogočajo storitve. Lokalne in regionalne oblasti so tudi načrtovalci, saj usmerjajo razvojne strategije, z vnaprejšnjim načrtovanjem pa lahko osredotočijo politično podporo in naložbe na ključne prednostne naloge in izzive ter s tem spodbujajo naložbe. Mesta in regije so spodbujevalci in regulatorji sprememb denimo pri prostorskem načrtovanju in gradbenih dovoljenjih. Hkrati so naložbeni partnerji, ki pri uresničevanju naložbenih projektov povezujejo različne javne in zasebne akterje (11);

28.

pozdravlja, da se je Evropska komisija v evropskem semestru, tj. v letnem pregledu rasti ter njegovem seznamu izzivov ter poročilih in priporočilih za posamezne države, osredotočila na prepoznavanje ovir in izzivov v zvezi z naložbami. Vendar z namenom prispevati k bolj v kakovost usmerjenemu pristopu EU do javne porabe podpira predlog, da se v priporočila za posamezne države v okviru evropskega semestra vključijo tudi minimalni cilji glede javnih naložb, zlasti v razmerju do sedanje porabe (12);

29.

v tem okviru znova poziva Evropsko komisijo, naj objavi belo knjigo, s katero bo na ravni EU določena tipologija kakovosti javnih naložb v računih javnih izdatkov glede na njihove dolgoročne učinke (13);

30.

opozarja tudi na svoj predlog (14), naj Evropska komisija uradno odobri priporočilo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o oblikovanju sklopa načel v zvezi z javnimi naložbami (15) (marec 2014); pozdravlja dejstvo, da je v tem priporočilu priznana pomembna in vse večja vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri načrtovanju in izvajanju javnih naložb na vseh področjih političnega ukrepanja (usklajevanje javnih naložb, krepitev zmogljivosti, določanje okvirnih pogojev);

31.

poudarja, da se v poročilih za posamezne države za leto 2016 skorajda 60 % od 178 teritorialnih vprašanj iz vseh držav in z vseh področij politike nanaša na ovire za naložbe, zlasti na obremenjujoče horizontalne in sektorske predpise, nezadostno kakovost javne uprave, posebne ovire na trgu dela ter pri tržnem financiranju malih in srednjih podjetij (16);

32.

želi opozoriti, da je bilo v nedavni raziskavi, ki jo je med lokalnimi in regionalnimi oblastmi opravil OR, znova potrjeno, da obremenjujoča pravila, ki vplivajo na naložbeno in poslovno okolje, trg dela, trgovino na drobno in druga področja, ter dragi, dolgi in obremenjujoči upravni postopki, potrebni za zagon, podaljšanje ali zaključek dejavnosti, ter prepočasni ali obremenjujoči sodni postopki za približno devet od desetih sodelujočih v raziskavi dejansko pomenijo oviro za naložbe;

33.

priporoča, naj bo evropski semester, vključno z letnimi dopolnitvami dokumenta Izzivi za naložbena okolja držav članic, ki je bil novembra 2015 prvič predstavljen skupaj z letnim pregledom rasti, še naprej osredotočen predvsem na prepoznavanje izzivov pri naložbah;

34.

svetuje večjo in bolj strukturirano udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v evropskem semestru, da bo mogoče navedene teritorialne izzive pri naložbah uspešno obravnavati; poziva Evropski parlament, naj OR vključi v ta proces, da bo lahko aktivno sodeloval na medparlamentarnih sejah o evropskem semestru;

35.

želi spomniti, da je pri skladih EU z deljenim upravljanjem potrebna nadaljnja poenostavitev, zlasti v primeru uporabe instrumentov financiranja, in poudarja, da je pomembno povečati upravno zmogljivost in institucionalno strokovnost javnih organov ter s tem zmanjšati naložbeno vrzel;

36.

ugotavlja, da so sodelujoči v raziskavi OR o ovirah za naložbe (17), ki so povečini predstavljali lokalne ali regionalne oblasti, poudarili, da je upravna zmogljivost lokalnih in regionalnih oblasti izziv pri naložbah v njihovem mestu ali regiji. Tako je 71 % sodelujočih menilo, da je sposobnost sodelovanja v javno-zasebnih partnerstvih izziv ali velik izziv pri naložbah, medtem ko jih je 70 % menilo, da izziv ali velik izziv predstavljajo javna naročila, zlasti zahtevnejši postopki (18);

37.

izpostavlja, da pomanjkljiva upravna zmogljivost ni omejena na peščico manj razvitih držav članic in regij EU, saj je bilo v priporočilih za posamezne države za leto 2016 dvajsetim od 28 držav članic priporočeno, naj izboljšajo kakovost javne uprave, tudi na podnacionalni ravni (19);

38.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za zmanjšanje upravnega bremena ter oblikujejo nove pobude in okrepijo stare, da bo mogoče izboljšati znanje, veščine in kompetence, potrebne za izvajanje procesov v sklopu javno-zasebnih partnerstev, in upravno učinkovitost, predvsem lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti glede na njihovo večplastno vlogo pri naložbah (načrtovalke, vlagateljice, naložbene partnerice, regulativni organi, ponudnice in promotorke/spodbujevalke);

39.

poudarja, da so za strateške naložbe v kompleksnem globalnem okviru potrebne nove vrste upravnih in vodstvenih zmogljivosti, če želimo izboljšati prihodnji razvoj poslovnih modelov in ustvarjanje vrednosti ter v lokalne in regionalne ekosisteme ustvarjanja vrednosti vključiti profitne in neprofitne organizacije;

40.

poudarja, da med učinkovita orodja za povečanje upravne učinkovitosti sodi razvoj kompetenc prek izmenjav, strokovnih misij, študijskih obiskov in delavnic, ki potekajo med lokalnimi in regionalnimi oblastmi kot enakovrednimi sogovorniki; v tej zvezi želi omeniti tudi model, uporabljen v instrumentu TAIEX REGIO PEER 2 PEER (20), ki bi ga bilo dobro posnemati in širše uporabljati;

41.

poudarja težavnost učinkovite uporabe instrumentov financiranja, povezanih z upravno zmogljivostjo lokalnih in regionalnih oblasti, kar je bilo izpostavljeno v raziskavi OR (21); v tej zvezi želi pohvaliti vzpostavitev platforme Fi-Compass (22) in standardne Komisijine instrumente financiranja (23), ki sta dragoceni pobudi zlasti za lokalne in regionalne oblasti, ki se soočajo z večjimi izzivi pri upravni zmogljivosti; spodbuja lokalne in regionalne oblasti, da s temi orodji spodbudijo pridobivanje dodatnih zasebnih in javnih virov za svoje naložbene projekte; poudarja pripravljenost Odbora, da skupaj z Evropsko komisijo spodbuja in promovira to pobudo;

42.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri uspešnem izvajanju sklada EFSI, vendar so s tem slabo seznanjene. V raziskavi, ki jo je OR opravil med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, je bilo ugotovljeno, da se je zgolj 7 % sodelujočih opredelilo za dobro obveščene o tem, kako bi lahko sklad EFSI uporabili v svojem mestu ali regiji, 18 % jih je menilo, da so srednje obveščeni, medtem ko jih je 35 % izjavilo, da imajo le osnovne informacije, 39 % pa jih je menilo, da niso obveščeni (24);

43.

poudarja, da so nepoznane tudi druge pobude v zvezi z EFSI: 73 % sodelujočih v raziskavi OR je navedlo, da niso obveščeni o možnosti vzpostavitve naložbenih platform za financiranje naložb v svojem mestu ali regiji s podporo iz sklada EFSI, medtem ko sta le 2 % menila, da sta dobro obveščena o Evropskem portalu naložbenih projektov ali Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe (25);

44.

poziva Komisijo in EIB, naj storita več za boljše poznavanje in razumevanje sklada EFSI ter pobud, ki so z njim povezane, kot so svetovalna vozlišča za javne in zasebne akterje na lokalni in regionalni ravni, saj je glede na sedanje stanje ogrožen uspeh naložbenega načrta za Evropo;

45.

predlaga sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, OR in njegovimi mrežami, nacionalnimi in regionalnimi spodbujevalnimi bankami ter drugimi institucijami, da bo mogoče prepoznati nacionalne in regionalne primere uspešnih projektov, in potrjuje svojo pripravljenost, da z izmenjavo najboljših praks podpre potencial regij in mest za primerjalno učenje ter tako ustvari kritično maso upravičencev in organov upravljanja;

46.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da s pomočjo naložbenih turnej v državah članicah izboljša seznanjenost z možnostmi financiranja;

47.

izpostavlja neskladje med strategijama svetovanja in ozaveščanja ter izraža zaskrbljenost, da zgolj svetovalna vloga sedanjih vozlišč morda ne bo zadostna za prepoznavanje in privabljanje novih projektov v regijah, kjer so naložbene priložnosti slabo poznane;

48.

poudarja, da bi bilo treba zagotoviti, da EFSI ne bi poglobil razlik z vidika kohezije v EU; prav tako poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti storitve in pobude za zmanjšanje geografskega neravnovesja, vključno z razširitvijo obsega splošnih ciljev, upravičenih do podpore EFSI, izboljšanjem oziroma celo decentralizacijo svetovalnih in strokovnih storitev ter povečanjem vloge Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe, pa tudi z boljšim izkoriščanjem Evropskega portala naložbenih projektov, katerega cilj je zmanjšati vrzel med nosilci projektov EU, ki iščejo financiranje, in vlagatelji po svetu, ki iščejo naložbene priložnosti;

49.

poudarja, da bodo lahko naša gospodarstva privabila več naložb in kapitala le s temeljitimi spremembami ekonomskega in fiskalnega okvira, ki morajo biti pospremljene z večjimi prizadevanji za odstranitev regulativnih ovir; ekonomskega upravljanja in fiskalnih pravil morda ni mogoče neposredno razumeti kot delov naložbenega okolja ali ovir za naložbe, vendar zlasti z vidika javnih naložb tvorijo splošni okvir;

50.

je močno zaskrbljen, da se v času krize pogosto zmanjša obseg javnih naložb – to je manj opazno in politično lažje izvedljivo kot pri številnih drugih vrstah javne porabe – zlasti temeljnih naložb v človeški kapital, zdravje in izobraževanje, ki se dolgoročno obilno povrnejo; zato poudarja, da sta trajnostna rast in blagostanje v prihodnosti odvisna zlasti od izboljšanja ekonomskega okolja za zagonska in hitro rastoča podjetja, privabljanja zasebnih naložb ter nadaljevanja dolgoročnih javnih naložb, ki bi jih bilo treba ohraniti tudi med fiskalno konsolidacijo;

51.

sicer podpira trden in na pravilih temelječ pristop k fiskalni politiki, vendar ugotavlja, da bo glede na omejitve sedanjih fiskalnih pravil morda težko prenoviti javne naložbe, zato poudarja, da je treba proučiti ugodnejši pristop k naložbam, zlasti med drugim javno-zasebna partnerstva, ki zagotavlja spoštovanje fiskalnih pravil v celoti, hkrati pa skuša čim bolj povečati naložbene priložnosti v evropskih regijah in mestih;

52.

dobra rešitev morda obstaja že znotraj sedanjega fiskalnega okvira, in sicer v omejitvi zadolževanja v primeru strukturnega primanjkljaja glede na srednjeročni proračunski cilj, ki je določena v Paktu za stabilnost in rast ter v fiskalnem paktu. V primeru javnih naložb bi morala biti za lokalne in regionalne oblasti določena višina realnega primanjkljaja, pri čemer ta ne bi bil vključen v strukturni primanjkljaj, ki se meri glede na srednjeročni proračunski cilj;

53.

v tej zvezi želi spomniti na svoje nasprotovanje prekinitvi financiranja iz skladov ESI kot neposredni posledici makroekonomskega pogojevanja v okviru Pakta za stabilnost in rast, saj bi to negativno vplivalo na izvajanje projektov, ki jih sofinancira EU, in splošneje poslabšalo naložbene razmere v prizadetih državah članicah in regijah;

54.

ponavlja zahtevo, naj se javna poraba držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti za sofinanciranje s skladi ESI in EIB ne šteje med strukturne izdatke, kakor so opredeljeni v Paktu za stabilnost in rast, saj so te naložbe že po definiciji naložbe splošnega evropskega pomena z izkazanim učinkom vzvoda pri spodbujanju gospodarske rasti;

55.

želi spomniti, da je najpomembnejša prednostna naloga OR s spodbujanjem ciljnih naložb, temelječih na lokalnih potrebah, zagnati gospodarstvo EU po pristopu od spodaj navzgor ter se pri tem opreti na najboljše prakse na najnižji ravni in spodbuditi novega podjetniškega duha; poudarja, da je treba ustvariti inovativno in podjetno Evropo, ki bo osredotočena na državljane;

56.

poudarja svojo zavezo podpreti mesta in regije, da bodo lahko bolje opravljali vse svoje vloge, in sicer z omogočanjem dejavnosti na isti ravni, s katerimi se povezuje znanje in spodbuja iskanje partnerjev pri krepitvi evropskih partnerstev, da bi lahko vzpostavili zadostne zmogljivosti za soustvarjanje kakovostnih in kompleksnih projektov ob podpori instrumentov financiranja, skladov ESI in EFSI ter drugih;

57.

poudarja pomen podatkov o tekočih naložbenih projektih na osnovni ravni, ki jih trenutno primanjkuje, a imajo veliko dodano vrednost za vse ravni upravljanja; zato predlaga vzpostavitev evropske preglednice lokalnih in regionalnih naložb ter poziva svoje člane, naj z drugimi delijo informacije o svojih projektih ter izkušnje in pomisleke, da bo mogoče ustvariti takšno podatkovno zbirko;

58.

poudarja, da je treba nadaljevati prizadevanja EU za zmanjšanje čezmernega upravnega bremena, da bo naložbeno okolje bolj dostopno za nova, pa tudi obstoječa podjetja; meni, da lahko mesta in regije na svoji ravni marsikaj storijo za zmanjšanje regulativne obremenitve, vendar morajo biti njihovi ukrepi pospremljeni s pobudami na nacionalni in evropski ravni;

59.

ponavlja, da pri naložbah ne gre zgolj za prometno in drugo infrastrukturo, temveč morajo biti osredotočene tudi na človeški kapital, kompetence, izobraževanje, raziskave in inovacije, pametna energetska omrežja, stanovanja, socialno in zdravstveno infrastrukturo ter v podporo zagonu in širitvi inovativnih in dinamičnih podjetij;

60.

želi spomniti, da bi morali biti naložbeni načrti usmerjeni v vzpostavitev okolju prijaznejšega, pametnejšega, bolj vključujočega in bolj teritorialno uravnoteženega gospodarstva, če želimo ohraniti konkurenčnost EU na svetovni ravni;

61.

je zavezan, da skupaj z zasebnim sektorjem poišče rešitve za več naložb v mestih in regijah, kar je tudi glavno politično sporočilo izjave iz Bratislave z naslovom Naložbe in povezovanje, ki jo je OR sprejel 8. julija 2016 (26).

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/15

1.

ugotavlja, da je bil euro namenjen zaščiti pred tečajnimi nihanji in je bil uveden, da bi se zagotovila večja dolgoročna rast. Vendar je njegova uvedba hkrati onemogočila politične alternative za blaženje asimetričnih pretresov, vključno z devalvacijo valute;

2.

obžaluje pomanjkljivosti ekonomske in monetarne unije (EMU) že vse od njene zasnove z Maastrichtsko pogodbo, s katero je bila pristojnost za denarno in monetarno politiko dodeljena ravni EU, medtem ko je finančna politika ostala v pristojnosti držav članic in zanjo veljajo le predpisi o razmeroma ohlapnem usklajevanju nacionalnih politik;

3.

meni, da se je v svetovni finančno-gospodarski krizi pokazala ranljivost EMU; nevzdržna neravnovesja so namreč skupaj z veliko previsokimi javnimi in zasebnimi dolgovi privedla do dolžniške krize, v kateri so državni stroški izposojanja v nekaterih državah članicah močno narasli, zaradi česar se je brez ustreznega mehanizma za obvladovanje krize sam obstoj eura znašel v nevarnosti;

4.

priznava rezultate, ki so bili od izbruha krize doseženi na področju zmanjševanja tveganja, in številne ukrepe institucij EU za izboljšanje uskladitve posameznih nacionalnih proračunskih politik;

5.

ugotavlja, da kljub tem prizadevanjem in povratku k pozitivnim stopnjam rasti v številnih regijah EU, ki so v večjem delu povezane z zunanjimi dejavniki, samo z uskladitvijo posameznih državnih proračunskih politik ni bilo mogoče niti povečati zmožnosti držav članic za blaženje gospodarskih pretresov niti preprečiti pojava naložbene vrzeli in naraščanja neenakosti znotraj EMU (1). Izkazalo se je, da ti ukrepi ne zadostujejo za uvedbo strukturnih reform, ki bi bile rasti prijazne, trajnostne in socialno uravnotežene;

6.

ugotavlja, da je ECB od izbruha krize skrbela za stabilizacijo gospodarskega cikla. Predsednik ECB je pozval k povezanim institucijam, strožji in proaktivnejši fiskalni politiki na ravni euroobmočja ter izvajanju strukturnih reform v državah članicah euroobmočja. OR sicer opozarja, da sama monetarna politika ne more zagnati gospodarstva, vendar poudarja, da sedanje nizke obrestne mere spodbujajo najemanje posojil in naložbe. Temeljite strukturne reforme in odgovornost zanje na ravni, ki je državljanom najbližje, ter javnofinančna odgovornost so temelji za povratek k dolgoročni in trajnostni rasti;

7.

poudarja, da poročilo petih predsednikov o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije opozarja, da je potrebna zmogljivost blaženja pretresov na ravni euroobmočja, ki bo dopolnjevala samodejne stabilizatorje na nacionalni ravni, če in kjer bo to potrebno;

8.

meni, da bo za ponovno vzpostavitev zaupanja v euro treba uresničiti obljube v zvezi z njim, in sicer glede stabilnosti, konvergence, rasti in zaposlovanja. Fiskalna zmogljivost bi lahko prispevala k doseganju teh ciljev. Solidarnost je tesno povezana z odgovornostjo in odvisna od nje, kar pomeni, da bi bilo treba dodatno finančno podporo na ravni euroobmočja zagotavljati le, če obstajajo tako javnofinančna odgovornost kot strukturne reforme;

9.

poudarja, da je treba pri vseh odločitvah o razvoju EMU – na primer pri dogovoru o fiskalni zmogljivosti ali samodejnih stabilizatorjih – v celoti priznati vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v ustvarjanju pogojev za trajnostni razvoj ter to vlogo po možnosti razširiti. To še posebej velja za izvajanje ekonomske in socialne politike vključno s strukturnimi reformami ter za ustvarjanje podjetništvu naklonjenega okolja, ki spodbuja odpiranje delovnih mest in naložbe;

10.

poudarja, da je uresničitev bančne unije kratkoročno najučinkovitejši instrument za preprečevanje kriz v finančnem sistemu in zmanjševanje negativnih učinkov gospodarskih pretresov (2);

11.

ugotavlja, da se bo z bančno unijo izboljšala verodostojnost načela ECB, da morajo biti potrebe po financiranju nacionalnih bančnih sistemov izključene iz nacionalnih javnih proračunov in da bančna kriza v eni državi članici EU ne sme prerasti v bančno krizo v celotni EU;

12.

meni, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti ter ekonomski in socialni partnerji nujno aktivno vključeni v razprave o uvedbi novih instrumentov, kot so na primer samodejni stabilizatorji za blažitev posledic asimetričnih pretresov;

13.

meni, da bi se socialna razsežnost v EMU morala okrepiti s sprejetjem ukrepov za spremljanje kazalnikov razvoja v posameznih regijah in državah. Pri tem bi moral biti poudarek na ukrepih za spremljanje na področju aktivne politike trga dela in strukturnih socialnih kazalnikih. Socialne partnerje – tako na regionalni in nacionalni kot tudi na evropski ravni – je treba vključiti v ukrepe za spremljanje, ki bodo izhajali iz teh kazalnikov;

14.

se zaveda prepričanja, da je fiskalna zmogljivost nujna, da se EMU zagotovi začasni mehanizem za blažitev pretresov (3); meni, da se morebitna fiskalna zmogljivost ne sme prekrivati z instrumenti kohezijske politike, temveč bi morala le-to dopolnjevati;

15.

vendar meni, da fiskalna zmogljivost na ravni EU ne bi smela biti oblikovana tako, da bi spodbudila tveganje stalnih prenosov, saj bi s tem spodkopala spodbude za ustrezno sprejemanje odločitev na gospodarskem in socialnem področju, izvajanje politike na nacionalni ali regionalni ravni in odpravljanje nacionalnih ali regionalnih strukturnih pomanjkljivosti. Da se prepreči moralno tveganje, bi torej morala biti tesneje povezana s spoštovanjem celovitega zakonodajnega okvira EU in napredkom na področju konvergence;

16.

meni, da morajo države članice dokazati, da vodijo odgovorno gospodarsko politiko, preden dobijo dostop do evropskih instrumentov za gospodarsko stabilizacijo. Uporaba teh instrumentov mora iti z roko v roki s popolno izvedbo strukturnih reform, da se izboljšajo konvergenca, usklajevanje in vključevanje, podpora pa ne sme v nobenem primeru ustvariti stalnih enosmernih tokov med državami (4). Pomoč mora biti določena na evropski ravni, začasna in z jasnim časovnim razporedom;

17.

opozarja, da je treba spoštovati Pakt za stabilnost in rast, kot je določeno v sporočilu Komisije o uporabi prožnosti v okviru Pakta za stabilnost in rast iz januarja 2015, in poudarja, kako pomembno je, da imajo vse države članice trdno gospodarstvo in stabilne javne finance, saj je to predpogoj za potrebne kratko- in dolgoročne naložbe javnega sektorja;

18.

poleg tega meni, da je treba za zagotovitev zadostnega kritja naložbenih sredstev ob spoštovanju proračunskih pravil srednjeročni cilj zavore dolga v primeru strukturnega primanjkljaja dopolniti z natančno določitvijo dejanskega primanjkljaja za javne naložbe lokalnih in regionalnih oblasti;

19.

ponavlja zahtevo po večji gospodarski in socialni konvergenci ter odgovornejšem upravljanju, saj sta odločilna za preprečevanje trajne podpore državam in moralnega tveganja, ter poudarja, da je potrebna večja konvergenca;

20.

hkrati poudarja, da je mogoče socialne, gospodarske in teritorialne neenakosti tako znotraj držav članic kot med njimi zmanjšati le s konceptom, ki obsega teritorialno razsežnost. Koncept proračunske odgovornosti se ne sme omejiti na centralizirano uporabo skupnega sistema. Bolj kot so javni izdatki decentralizirani in lokalizirani, več je spodbud in pogojev za javnofinančno odgovornost, reforme in privlačnost naložb;

21.

poudarja, da se je treba lotiti regionalnih razlik, da se odpravijo socialne neenakosti, okrepi rast, ustvarijo delovna mesta ter povečata konkurenčnost in kohezija v EMU in EU; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti kot delodajalk, vlagateljic, ponudnic in izvajalk storitev, načrtovalk, spodbujevalk in regulatork sprememb ter naložbenih partneric;

22.

opozarja, da bodo strukturne reforme uspešne, če bodo zanje v veliki meri soodgovorne lokalne in regionalne oblasti; poudarja teritorialno razsežnost evropskega semestra; ponovno poziva Evropsko komisijo in Evropski parlament, da uvedeta kodeks ravnanja, ki bo zagotovil strukturirano vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester, ki je namenjen tudi pripravi strukturnih reform (5);

23.

poziva države članice, naj dokončajo unijo kapitalskih trgov, ki omogoča čezmejne pretoke kapitala, ne da bi ogrozila stabilnost v posameznih regijah ali državah, podjetjem (zlasti mikro podjetjem in MSP) daje dostop do raznolikih virov financiranja in s tem pripomore tudi k blaženju gospodarskih pretresov (6);

24.

opozarja, da je bil euro uveden brez vsakršne finančnopolitične strukture za pomoč pri obvladovanju neravnovesij v euroobmočju in da je proračun EU v veliki meri neustrezen za hitro mobiliziranje finančnih sredstev, če bi to bilo potrebno za stabiliziranje trgov, refinanciranje bank ali obvladovanje plačilnobilančnih kriz;

25.

poziva Komisijo, naj v okviru priprave prihodnjih evropskih ekonomskih in finančnih politik predvidi možnost uporabe gospodarskih kazalnikov za vsako regijo, s katerimi bi opredeljevali njihovo gospodarsko blaginjo z vidika javnega dolga in prispevka k rasti evropskega BDP;

26.

poudarja, da je treba o strukturi in zasnovi fiskalne zmogljivosti intenzivno razpravljati in najti rešitev, ki bo v skladu z zahtevami glede preglednosti in demokratičnega nadzora ter prepovedjo reševanja z javnimi sredstvi iz člena 125 PDEU (7);

27.

meni, da bi morala fiskalna zmogljivost izpolnjevati dve nalogi: omogočiti bi morala spodbude za strukturne reforme v državah članicah v dobrih gospodarskih obdobjih, da bi se spodbudila gospodarska in socialna konvergenca v euroobmočju ter izboljšali konkurenčnost in odpornost gospodarstva. Poleg tega bi morala omogočiti zmanjšanje razlik v gospodarskih ciklih držav članic euroobmočja, ki temeljijo na strukturnih dejavnikih, in sicer z uvedbo instrumenta za obvladovanje asimetričnih pretresov;

28.

meni, da je nujen opazen napredek v zvezi s trajnostnimi strukturnimi reformami, da se spodbudijo konvergenca, rast, delovna mesta in konkurenčnost, s čimer bo mogoče učinkovito preprečevati asimetrične pretrese;

29.

poziva države članice, naj razmislijo o večji davčni avtonomiji lokalnih in regionalnih oblasti, da izboljšajo prevzemanje odgovornosti za strukturne reforme in zagotovijo boljše izvajanje;

30.

meni, da je treba finančno podporo EU izvajanju sprejetih strukturnih reform v državah članicah, poleg instrumentov kohezijske politike, obravnavati previdno. Nobena morebitna dodatna podpora se ne sme prekrivati z instrumenti kohezijske politike, temveč bi morala obstoječe instrumente dopolnjevati;

31.

meni, da je treba finančno podporo vezati na izvajanje priporočil za posamezne države. Program za podpiranje strukturnih reform, s katerim naj bi se nacionalnim oblastem dala na voljo tehnična pomoč, naj bi se razvil kot prispevek k nalogi fiskalne zmogljivosti za podporo strukturnim reformam;

32.

meni, da je smiselno proučiti, ali bi lahko z dodatnim instrumentom za spodbujanje strukturnih reform v obliki posojil za financiranje strategije za javne naložbe dosegli zastavljene cilje. S tem bi lahko opredelili bazo možnosti financiranja in naložbenih projektov, ki bi lahko pripomogla k podpiranju izvajanja potrebnih reform;

33.

meni, da ne glede na sedanje ukrepe na področju konvergence in trajnostnih strukturnih reform ter upoštevajoč močno vključenost držav članic v euroobmočje, ni mogoče izključiti asimetričnih pretresov, ki na splošno zmanjšujejo stabilnost euroobmočja. Zato je potreben instrument, ki bo omogočal takojšnjo stabilizacijo v izrednih razmerah;

34.

ocenjuje, da so lokalne in regionalne oblasti v nekaterih državah – glede na svojo vlogo v sistemih socialnega varstva držav članic – lahko ranljivejše za posledice asimetričnih pretresov;

35.

meni, da je nujno nadalje razvijati evropski mehanizem za stabilnost (EMS) ter ga spremeniti v evropski denarni sklad z zadostno zmogljivostjo za dajanje in najemanje posojil in z jasno določenim mandatom, ki bo obsegal tudi morebiten prispevek k fiskalni zmogljivosti euroobmočja;

36.

se zavzema za to, da je fiskalna zmogljivost podvržena skupnemu odločanju in izvajanju na ravni EMU, a je hkrati na prostovoljni osnovi odprta tudi državam članicam, ki niso v euroobmočju;

37.

želi biti vključen v pripravo bele knjige o prehodu s faze 1 na fazo 2 reform EMU;

38.

poudarja, da je treba pri ukrepih za poglabljanje monetarne unije upoštevati tudi posledice za države, ki niso v euroobmočju;

39.

opozarja, da je treba vse ukrepe za dokončanje EMU izvesti čim bolj pregledno in ob upoštevanju njene demokratične legitimnosti.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/19

1.

meri odvisen od razpoložljivosti infrastrukture, ki omogoča povezave med mesti, podjetji in državljani na obeh straneh meje.

Zaradi nedavne begunske krize, ki je privedla do zapiranja meja, se mnoge obmejne regije soočajo z novimi izzivi pri celostnem razvoju regije.

2.

Obmejne regije se vse bolj obravnavajo kot funkcionalne regije, ki za razvoj svojega potenciala za rast in delovna mesta potrebujejo zadostne povezave med obema stranema meje in z evropskim omrežjem. Treba bi bilo uravnoteženo oceniti učinke migracij v obmejnih regijah, ob upoštevanju interesov maloobmejnih delavcev, nakupovalcev, MSP in turistov.

3.

Sodelovanje med regijami in državami bi moralo biti namenjeno tudi lažjemu zaposlovanju na obeh straneh meje. Razvoj infrastrukture in kakovostnih prometnih povezav je za prebivalce obmejnih regij spodbuda za iskanje dela, ki ustreza njihovi izobrazbi, tudi če je delovno mesto precej oddaljeno od kraja bivanja. Tako bi se povečali raven zaposlenosti in usklajenost kvalifikacij s potrebami trga dela, kar bi pomenilo boljši izkoristek človeškega kapitala. Pri tem ne gre le za dostopnost do gospodarskih središč, ampak tudi do infrastrukture.

4.

V tem dokumentu je osrednja pozornost namenjena čezmejnim železniškim in cestnim povezavam ter v manjši meri tudi ladijskim povezavam. Obravnavajo se le obmejne regije znotraj Evrope. Vendar pa OR, tudi ob upoštevanju mnenja o letalski strategiji (1), pri tem ne pozablja pomena, ki jih imajo tako letalske kot tudi pomorske povezave med odročnimi regijami, otoki in najbolj oddaljenimi regijami ter njihovimi sosednjimi čezmejnimi območji, in Komisijo poziva, naj ta vidik upošteva pri prihodnji reviziji vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T).

5.

Manjkajoče povezave v obmejnih regijah so del širše problematike, in sicer pomanjkanja finančnih sredstev za razvoj lokalne in regionalne infrastrukture. Za reševanje problemov mobilnosti v obmejnih regijah je potrebno inovativno razmišljanje.

6.

V zadnjih letih se je Evropska unija zlasti osredotočila na iskanje centraliziranih rešitev za velik projekt TEN-T, predvsem z instrumentom za povezovanje Evrope (IPE) in tudi programom Obzorje 2020. Za vzpostavitev manjkajoče infrastrukturne povezave majhnega obsega na obmejnih območjih znotraj Evrope je v okviru decentraliziranih instrumentov, kot je program Interreg, na voljo sorazmerno malo sredstev, čeprav ti programi veliko bolje upoštevajo lokalne potrebe čezmejnih regij.

7.

V okviru IPE za sedemletno obdobje 2014–2020 se je financiralo že več projektov, ki so bistvenega pomena za mobilnost znotraj EU, in za to namenjena sredstva so večinoma že dodeljena. Zato bi bilo dobro obnoviti in povečati finančne zaveze IPE in spodbujati tudi ukrepe za izvajanje celovitega omrežja in sistema povezav s TEN-T na obmejnih območjih.

8.

Ena od osrednjih nalog je tudi poiskati in zagotoviti finančno podporo za vzpostavitev, razvoj ali ponovno odprtje čezmejnih prometnih povezav. Pri tem si je treba prizadevati za bolj poenoteno obravnavo pogojev sofinanciranja v državah članicah. Države članice imajo pri financiranju del vsekakor pomembno vlogo.

9.

Omrežje TEN-T je ključnega pomena za trajnostni razvoj evropskih regij. Večina finančnih sredstev je namenjena glavnim koridorjem omrežja TEN-T, vendar pri tem ne smemo spregledati povezav s celovitimi lokalnimi in regionalnimi omrežji. Poseben razpis za čezmejne povezave v okviru instrumenta za povezovanje Evrope, ki ga je Evropska komisija objavila oktobra 2016, je zelo dobrodošel prvi korak.

10.

Ta razpis za vzpostavitev manjkajočih povezav v okviru IPE je dober primer za to, kako lahko medinstitucionalno sodelovanje med Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Evropskim odborom regij, državami članicami in prizadetimi avtonomnimi skupnostmi ali regijami prispeva k opredelitvi skupnih izzivov v obmejnih regijah, opisu možnih rešitev in zagotavljanju potrebnih sredstev za soočanje s temi izzivi. To sodelovanje bi lahko služilo kot podlaga za morebitne sklepe v zvezi s prihodnjo zasnovo IPE po letu 2020 in kot zgled za podobne dejavnosti na drugih političnih področjih EU.

11.

Pregled večletnega finančnega okvira EU ob koncu leta 2016 in trenutne razprave o oblikovanju kohezijske politike po letu 2020 so odlična priložnost za pripravo novih predlogov za črpanje pomoči EU za manjkajočo infrastrukturo v obmejnih regijah. V skladu z načelom subsidiarnosti bi bila najprimernejša rešitev omogočanje financiranja te infrastrukture (tudi infrastrukture v manjšem obsegu) v okviru programov čezmejnega sodelovanja (Interreg A) in ustrezno povečanje sredstev v ta namen.

12.

Študija o potencialu zapolnitve manjkajočih povezav na področju infrastrukture v manjšem obsegu v evropskih obmejnih regijah za rast in zaposlovanje (The potential of closing missing links of small scale infrastructure in Europe’s border regions for growth and employment) (2), navaja številne študije primerov, ki to potrjujejo.

13.

Obmejne regije se pogosto obravnavajo kot obrobne, vendar so lahko tudi gospodarska vozlišča. Dobro delujoč sistem mobilnosti je pri tem predpogoj za regionalno gospodarsko rast, teritorialno kohezijo in razvoj potenciala čezmejnih funkcionalnih območij. Ravno v obmejnih regijah je še vedno veliko možnosti za izboljšanje gospodarskega razvoja in ustvarjanje delovnih mest.

14.

Odbor poudarja, da čezmejna trgovina mnogim obmejnim regijam prinaša koristi. Izboljšanje njihove dostopnosti ter cestnih, železniških in ladijskih povezav bi posredno prispevalo k reševanju družbeno-gospodarskih problemov, med drugim k zmanjšanju števila brezposelnih in izboljšanju kakovosti življenja prebivalcev. Te vidike bi bilo treba pri dostopu do mehanizma financiranja za obmejna območja obravnavati prednostno.

15.

Turizem je lahko gonilo za izboljšanje infrastrukture, izboljšanje infrastrukture pa lahko po drugi strani spodbudi turizem. Tovrstne katalizatorje bi bili treba uporabiti za razvoj. Predvsem pa pri razvoju turizma ne bi smeli zanemariti vloge čezmejnih kolesarskih omrežij.

16.

Pri čezmejnih povezavah je včasih potrebnega več časa, da se razvije povpraševanje. Tudi zaradi višjih stroškov, zlasti v začetni fazi, je razmerje med stroški in koristmi zelo občutljivo. Zato je treba nameniti pozornost finančnemu inženiringu projektov. Ta finančno-tehnični vidik projektov je bistven tudi z vidika donosnosti naložb in zaradi posledic za gospodarske dejavnosti naložb v infrastrukturo, opravljenih v okviru programov čezmejnega sodelovanja in razvoja prometnih povezav. Odločilni dejavniki glede projektov so tudi različna sestava virov financiranja, višina lastnega prispevka, stopnja financiranja dejavnosti in stroški za člane konzorcija. Ob upoštevanju vseh teh elementov Odbor predlaga, da se v primeru, ko gre za obsežno gradnjo prometnih struktur v obeh vpletenih državah, za vsako mejno območje sprejmejo enotne smernice in predpisi, ki so skupni državam članicam, da bi bili projekti še bolj učinkoviti glede upravičenosti do financiranja.

17.

Pri vzpostavljanju manjkajočih povezav ne gre samo za izgradnjo potrebne infrastrukture, temveč tudi za omogočanje storitev, kot so nove povezave javnega prevoza in prevoza blaga. Lahko gre tudi za ponovno odprtje že obstoječih prog. Izvedljivost novih povezav je močno odvisna od povpraševanja na trgu.

18.

Pri vzpostavljanju manjkajočih čezmejnih povezav je potreben celostni pristop tako za prevoz blaga kot tudi potnikov, pa tudi za vse vrste prevoza: cestni, železniški in ladijski. Posebno pozornost je treba nameniti neoviranemu izdajanju vozovnic in zagotavljanju informacij za čezmejna potovanja, pri čemer je treba spodbujati intermodalnost. V ta namen sta potrebna vključitev in usklajevanje različnih podjetij, ki ponujajo storitve na teh povezavah, zlasti državnih podjetij, pa tudi držav in regij na področjih njihovih pristojnosti.

19.

Prvi korak je boljša uskladitev voznih redov javnega prevoza v obmejnih regijah. Drugi korak bi bila lahko podelitev čezmejnih koncesij za javni prevoz.

20.

Počasni načini prevoza, kot je kolesarjenje, imajo lahko pomembno vlogo v obmejnih regijah. Kolo je namreč v številnih primerih prevozno sredstvo, ki dopolnjuje javni prevoz, poleg tega se uporablja vse pogosteje in že konkurira drugim prevoznim sredstvom, zlasti v mestih, ki so preobremenjena s prometom. Zato sta potrebna čezmejni pristop in čezmejna mreža kakovostne kolesarske infrastrukture. Razvoj mreže evropskih kolesarskih poti EuroVelo prispeva tudi k izboljšanju dostopnosti turističnih krajev in ga je zato mogoče imeti za družbeni in gospodarski cilj.

21.

Tudi na bolj podeželskih in gospodarsko manj razvitih območjih je priporočljivo celostno načrtovanje, da se odpravijo ovire za dostop do krajev z delovnimi mesti in ustanovami.

22.

Mejni prehodi morajo biti ne samo na osrednjem infrastrukturnem omrežju, temveč tudi na celovitih omrežjih. To bi omogočilo bolj prožne dnevne migracije na delo in povečalo dostopnost delovnih mest na obeh straneh meje. Za zagotovitev nemotene mobilnosti je potrebno močnejše čezmejno sodelovanje med vsemi ravnmi upravljanja in deležniki.

23.

Priporočljiva bi bila tudi skupna politična pobuda Evropskega parlamenta, Evropske komisije, Evropskega odbora regij in držav članic, ki bi lahko zajemala naslednje elemente:

24.

Del te pobude je lahko skupni nabor projektov prometne infrastrukture in poenotenja operativnih standardov na mejnih območjih, ki ga je mogoče politično spremljati in podpirati.

Evropska komisija bi lahko prek GD MOVE imela usklajevalno vlogo pri pobudah, izmenjavi znanja in sodelovanju glede vprašanj čezmejne mobilnosti in nabora projektov.

25.

Interreg je lahko več kot samo finančni instrument in lahko olajša boljše načrtovanje čezmejne infrastrukture in objektov. Sodelovanje v okviru programa Interreg A ima lahko pomembno vlogo pri usklajevanju in reševanju izzivov čezmejne mobilnosti.

26.

Izvajanje naložb se lahko izboljša z večjim izkoriščanjem EZTS, ki prinaša tudi prednosti pri razvoju čezmejnih odsekov prometne infrastrukture.

27.

Državljane je treba vključiti v zgodnji fazi razvoja čezmejnih projektov. To je nujno za uspeh projektov in prispeva k njihovemu sprejemanju. Poleg tega državljanom daje večji vpogled v možnosti, ki obstajajo na obmejnem območju.

28.

Pri razvoju čezmejnih povezav je treba upoštevati spreminjanje odnosa do odprtih meja zlasti zaradi begunske krize, brezposelnosti in naraščajočega nacionalizma.

29.

Podpreti je treba pobude za povezovanje skupnosti iz obmejnih regij med državami članicami EU in iz regij držav, ki mejijo na EU. S podpiranjem prometnih povezav bi lahko prispevali k boljšemu vzajemnemu razumevanju. To bi prispevalo k zbliževanju državljanov in podjetij, kar bi izboljšalo kakovost življenja državljanov na obeh straneh meje.

30.

Za dobro povezano čezmejno infrastrukturo in usklajen pristop v zadevnih državah članicah je treba uskladiti tehnične vidike, zakonodajo in financiranje. Predvsem je treba standardizirati železniške proge in povezave, na primer elektrifikacijo in evropski sistem za upravljanje železniškega prometa (ERTMS), ter rešiti težave zaradi različnih standardov širine tira, ki obstajajo v železniških omrežjih številnih držav vzhodne Evrope. Glede harmonizacije tehničnih vidikov je treba omeniti tudi odpravo ovir v komuniciranju in razširjanju informacij, vzpostavitev skupne platforme za obveščanje uporabnikov, spletno prodajo vozovnic in posodobitev prenosa podatkov o infrastrukturi. Za uresničitev teh ciljev sta nujno potrebna vključitev in usklajevanje državnih organov za upravljanje železniške infrastrukture, ki so pristojni za zadevne čezmejne povezave.

31.

Poleg tehničnega usklajevanja je potrebna tudi uskladitev zakonodaje in postopkov izdaje dovoljenj, da bi uskladili časovne okvire za izvedbo čezmejnih ukrepov. Čezmejno dodeljevanje koncesij za javni prevoz lahko spodbudi izboljšanje sistema čezmejne mobilnosti. Treba bo storiti še veliko več v zvezi s čezmejnimi regionalnimi prometnimi območji in čezmejnimi organi, pristojnimi za promet.

32.

Uporaba in morebitna razširitev luksemburškega predloga o uvedbi „instrumenta za dodelitev in uporabo posebnih določb v čezmejnih regijah“ bi na kratkih odsekih čezmejnih prometnih povezav omogočali uporabo pravnih in tehničnih predpisov ene države v sosednji državi. S tem bi lahko zmanjšali tehnične ovire in stroške. OR poziva Komisijo, naj preuči predlog evropskega čezmejnega sporazuma o posebnih določbah v čezmejnih regijah, oceni njegovo možno uporabo in oblikuje predlog o tem, kako to uresničiti.

33.

Velika večina (95 %) sredstev EU (TEN-T, IPE) se trenutno namenja osrednjim koridorjem TEN-T. Majhni projekti, ki se nanašajo na celovito omrežje, in ukrepi za povezavo z omrežjem TEN-T so sicer nujni za odpravo nekaterih problemov in za razvoj čezmejnih povezav in gospodarstev, a kljub temu pogosto niso upravičeni do (so)financiranja, niti na nacionalni ravni. To je deloma povezano z mejno lego. Proge in povezave v notranjosti so pogosto prometnejše.

34.

Povezani svežnji manjših projektov lahko pomembno prispevajo k odpravi ovir v obmejnih regijah. Manjši čezmejni infrastrukturni projekti bi morali biti tako kot večji projekti TEN-T visoko na evropskem dnevnem redu. Poleg infrastrukturnih projektov bi bilo treba poudariti zlasti pobude, namenjene razvoju storitev in pobud, usklajenih med zadevnimi obmejnimi državami, da bi odgovorili na potrebe po mobilnosti, kot so ukrepi za odvračanje od uporabe osebnega avtomobila in spodbujanje javnega ali skupnega prevoza. Poleg sredstev Unije je za naložbe v infrastrukturo potreben tudi lastni prispevek. Majhni in veliki projekti, ki se financirajo iz skladov EU (skladov ESI), potrebujejo tudi prispevek partnerjev projekta. Na ravni držav članic bi moralo ta prispevek v različnem obsegu dopolniti tudi (so)financiranje države, na podlagi porazdelitve pristojnosti v tej državi članici. Čezmejni projekti ter finančna stabilnost partnerjev konzorcija so jamstvo za uspešno izvedbo in zbiranje sredstev.

35.

V zvezi s prevozom blaga bi lahko spodbujali ukrepe za uskladitev pravil o cestnem prometu, uvedli pobude za zmanjšanje učinkov omejitev, ki veljajo v nekaterih državah, na promet in spodbujali razvoj železniško-cestnih intermodalnih vozlišč za čezmejni promet.

36.

Alternativni modeli financiranja so lahko pri tem koristni, pri čemer je nujna poenostavitev pravil o javnih naročilih in pravil o državni pomoči. Pri načrtovanju uporabe neposrednih sredstev Unije se že v fazi razvoja projekta lahko pojavi negotovost glede zajamčenih lastnih prispevkov državnih in nedržavnih akterjev. Zaradi obsežnosti naložb v infrastrukturo bi bilo morda dobro razmisliti o oblikovanju sklada lastnih sredstev, namenjenih razvoju prometa in pomoči za razvoj projektov, pa tudi skupnih in nacionalnih skladov. Pri projektih čezmejnega sodelovanja se lahko partnerstva zaradi pomanjkanja lastnih prispevkov znajdejo v težavah že v fazi načrtovanja.

37.

Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) nudi možnosti za inovativno financiranje projektov za mobilnost in infrastrukturo v mejnih regijah. OR zato pozdravlja večji poudarek EFSI 2.0 na financiranju večjega števila čezmejnih in trajnostnih projektov.

38.

EFSI je učinkovitejši, kadar obstajajo čezmejne finančne ustanove ali sodelovanje. Treba bi bilo proučiti, v kolikšni meri so lahko EZTS primerne strukture v tem primeru in kako bi jih lahko uporabili, da bi bila upravičena do podpore EFSI in/ali EIB.

39.

V okviru EFSI bi bilo treba razviti dodatne finančne instrumente v zvezi z jamstvi, da bi spodbudili izvajanje ukrepov, ki so v čezmejnem interesu in so sicer bistvenega pomena za omrežja ter izboljšanje mobilnosti in storitev, vendar niso rentabilni.

40.

Pri elektrifikaciji obstoječe in dobro izkoriščene železniške infrastrukture bi se lahko usklajeno uporabil sklad EFSI.

41.

Obmejne regije se med seboj razlikujejo po značilnostih in ravni. Nekatere so velemestne obmejne regije, nekatere pa bolj podeželske. Poleg tega geografska lega in naravne ovire vplivajo na možnosti za vzpostavitev zadostnih in učinkovitih čezmejnih povezav, so pa tudi dejavniki, zaradi katerih bi morali podpreti bolj podeželske oziroma odročne regije, ki imajo pomembno strateško lego, vendar praktično nimajo čezmejnih povezav. Zaradi razlik v regionalnem razvoju gospodarski in socialni pojavi v sosednjih regijah tretjih držav, zlasti razmere glede zaposlovanja, pomembno vplivajo na prizadevanja za gospodarski razvoj obmejnih regij.

42.

V otoških regijah so trajekti pogosto edina povezava z okoliškim območjem. Temu vidiku je treba nameniti posebno pozornost.

43.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi gorskim čezmejnim regijam, saj so nekatere gorske verige težko prehodna mejna ovira, ki zahteva posebno in drago infrastrukturo (viadukte, predore itd.). Boljše železniške povezave v gorskih območjih lahko bistveno zmanjšajo emisije CO2 in izboljšajo kakovost zraka, pa tudi omogočijo optimalno izkoriščanje turističnega potenciala ter s tem prispevajo k demografski in okoljski trajnosti gorskih regij.

44.

Pri pripravi in sprejemanju čezmejnih projektov je treba izvesti analize stroškov in koristi ter pripravljalne dejavnosti, ki bodo zagotovile uspeh razvojnih projektov. Železniška infrastrukturna povezava je pogosto zelo draga. Pri izvajanju projektov je treba pomisliti tudi na obstoječe postopke naročanja, pravne in finančne postopke ter postopke ocene tveganja, ki se med državami članicami pogosto razlikujejo. Poleg tega je pri sprejemanju odločitev treba upoštevati operativne stroške železniške povezave.

45.

Treba je upoštevati ne le kratkoročne poslovne modele, ampak tudi strateško vrednost novih povezav, ki so lahko katalizator razvoja v (odročnih) obmejnih regijah. Zato je pri čezmejnih projektih – in to od faze načrtovanja in analize stroškov infrastrukture – treba pomisliti tudi na strategije razvoja prometa, ki so jih sprejele različne države članice, in povezane nacionalne razvojne strategije, usmerjene v varstvo okolja, tehnološki razvoj in inovacije, ter zagotoviti skladnost z njimi.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/25

1.

poudarja, da so pristaniška mesta in območja pomemben del gospodarstva Evropske unije (EU), ki v času vse večje globalizacije močno vplivajo na možnosti za njegovo oživitev, povečanje učinkovitosti, spodbuditev inovacij in zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti;

2.

opozarja, da se pristaniške dejavnosti zaradi tehnoloških sprememb v pomorskem prometu in v plovbi po celinskih plovnih poteh vse bolj kopičijo na posameznih geografskih območjih, zaradi česar se zmanjšuje pomen mnogih srednje velikih in manjših pristanišč, ki izgubljajo svoje gospodarske funkcije, pristaniška območja in z njimi povezana mestna območja pa propadajo;

3.

opozarja, da je težnja po liberalizaciji upravljanja pristanišč pomembna za povečanje njihove učinkovitosti, kar v zameno prispeva k okrepitvi konkurenčnosti evropskega sektorja prevoza. Odbor se pri tem zaveda pomislekov glede liberalizacije, ki lahko pristaniščem oteži izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena (pa tudi opravljanje drugih pristaniških dejavnosti, ki so bistvene za vzdrževanje in razvoj odnosov med pristaniščem in mestom). Vendar pa člen 345 PDEU navaja, da Pogodbi v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah ter da določbe EU upravnim organom pristanišč ne nalagajo uporabe specifičnega modela upravljanja;

4.

meni, da bi bilo treba ukrepe za oživitev pristaniških mest in območij, vključno z otoki, ki so bili doslej sprejeti na lokalni in regionalni ravni, močneje in bolj usmerjeno podpreti v okviru kohezijske in drugih politik EU, v duhu in z izkoriščanjem možnosti teritorialne agende, agende EU za mesta, Leipziške listine in Amsterdamskega pakta;

5.

pozdravlja načela iz člena 15 uredbe o pristaniščih in Evropsko komisijo poziva, naj pripravi dodatne smernice za njeno izvajanje, pri čemer naj doseženega dogovora ne postavlja pod vprašaj. Odbor poudarja, da komercialne pristaniške dejavnosti izvajajo zasebni operaterji in da se morajo pristaniški organi z njimi posvetovati o razvoju pristanišča;

6.

poziva pristaniške organe, ladjedelnice, organe, pristojne za plovne poti, upravitelje zasebnih terminalov ter njihova evropska in regionalna združenja k dialogu z mestnimi in regionalnimi organi na obalnih in obrečnih območjih, da bi pripravili kompromisne in prožne rešitve, ki bi pripomogle k oživitvi vseh vrst morskih in rečnih pristanišč ter pristaniških mest in območij;

7.

se zaveda, da so morska pristanišča, zlasti 104 glavna pristanišča mreže TEN-T, še vedno najpomembnejša vrata v evropski gospodarski prostor in da je njihova povezava z mednarodno pomembnimi pristanišči in pristaniškimi mesti (npr. na Kitajskem) odločilnega pomena za ohranjanje in krepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva, s tem pa tudi za blaginjo in socialni mir;

8.

ugotavlja, da pristanišča na celinskih vodah, od tega zlasti 79 glavnih velikih pristanišč, ki so del mreže TEN-T, delujejo kot vozlišča za regionalna in lokalna gospodarstva: so učinkovita multimodalna vozlišča v evropskih koridorjih celinskih plovnih poti, vmesniki med medcelinskim/pomorskim prometom in celinskimi načini prevoza (železnica, ceste in prevoz po celinskih plovnih poteh), poleg tega pa so širša vrata morskih pristanišč;

9.

poudarja, da nekatere evropske lokalne oblasti, zlasti v podeželskih in otoških skupnostih, opravljajo tudi funkcijo pristaniških organov z mnogimi pristojnostmi, saj morajo podpirati obalne družbe, spodbujati gospodarski razvoj in razvijati dobro delujoča in trajnostna morska pristanišča. Regionalne in lokalne oblasti lahko odločilno posegajo v učinkovito upravljanje pristanišč;

10.

prihaja do ustreznih ugotovitev na podlagi številnih empiričnih raziskav, ki so potrdile in dokumentirale, da se odnosi med evropskimi pristanišči in pristaniškimi mesti, ki so se razvijali skozi stoletja, v zadnjem času naglo spreminjajo zaradi vse večjih tovornih in potniških ladij, pa tudi vse večje uporabe kontejnerjev in geografskega kopičenja pristaniških dejavnosti;

11.

opozarja, da mnoga evropska pristaniška mesta in z njimi povezane regije kljub splošnemu povečanju obsega prevoza po morju izgubljajo svojo gospodarsko funkcijo in delovna mesta, pristaniška območja v mestih pa propadajo;

12.

znova opozarja, da so nadaljnje inovacije, avtomatizacija, digitalizacija in izkoriščanje potenciala novih celinskih in trajnostnih trgov, kot sta krožno gospodarstvo in biogospodarstvo, zaradi sedanjega šibkega gospodarskega cikla in napovedi nujni pogoji za prihodnjo gospodarsko rast;

13.

poudarja, da je potrebno stabilno naložbeno ozračje in nepretrgano financiranje inovativnih projektov in pobud s sredstvi EU. Odbor podpira pobude in zamisli od spodaj navzgor, kot je dolgoročna evropska platforma za prevoz po celinskih plovnih poteh, v kateri bi sodelovale javne in zasebne zainteresirane strani ter vladne institucije, ki podpirajo raziskave in inovacije. Cilj je izboljšati odnose med pristanišči in mesti ter povečati inovacijske zmogljivosti sektorja;

14.

zlasti opozarja, da se pozitivni zunanji učinki, ki jih ustvarijo pristanišča, celo največja, prelagajo v odročne regije in mesta (tudi neevropska), kar je posledica globalizacije. Po drugi strani Odbor pozdravlja diverzifikacijo nekdaj propadajočih pristanišč, ki zdaj privlačijo nove oblike gospodarskih dejavnosti in ustvarjajo pozitivne učinke na lokalni ravni;

15.

opominja, da bi lahko dobro razvito omrežje celinskih plovnih poti in številna pristanišča na celinskih vodah zaradi nujnosti, da se razbremeni cestno omrežje, in glede na cilj EU, da se 30 % prometa do leta 2030 preusmeri s cest na železnico in prevoz po plovnih poteh (bela knjiga o prometu, 2011, COM(2011) 144 final), postala pomembnejša z vidika povezav morskih pristanišč z zaledjem;

16.

poleg tega opozarja tudi na pomen srednje velikih pristanišč, ki so del mreže TEN-T, in manjših pristanišč na otokih, skupinah otokov in v najbolj oddaljenih regijah, saj so to motorji gospodarskega razvoja in ključnega pomena za teritorialno kohezijo EU. Zato bi morali imeti veliko boljši dostop do financiranja v okviru instrumenta za povezovanje Evrope;

17.

ugotavlja, da so večja učinkovitost in konkurenčnost morskih pristanišč in pristanišč na celinskih vodah, boljše delovanje pristaniških mest in oživitev pristaniških območij izredno pomembni za rešitev sedanjih razvojnih problemov EU, njenih držav članic in regij ter za ponovno globalno industrializacijo;

18.

poleg tega meni, da bi lahko, če bi v kohezijski in drugih sektorskih politikah bolj spodbujali povečanje vrednosti pristaniških mest in območij, dosegli učinek katalizatorja za gospodarski, družbeni in teritorialni razvoj EU;

19.

opozarja, da se tako morska pristanišča in pristanišča na celinskih vodah kot tudi pristaniška mesta v Evropi medsebojno precej razlikujejo po velikosti, zemljepisni legi, zmogljivostih in specializaciji za pretovarjanje, s tem povezanih gospodarskih dejavnostih ter po pomenu pristanišča za gospodarstvo mesta;

20.

ugotavlja, da v odnosih med manjšimi, srednje velikimi in velikimi obalnimi mesti na eni strani ter pristanišči z majhnim, srednje velikim in velikim obsegom pretovarjanja na drugi nastajajo različni problemi, ki zahtevajo različne pristope, zato Evropski komisiji predlaga, naj v predlogih o politiki za odpravo teh problemov v skladu z načelom subsidiarnosti upošteva razlike, kakor tudi stališča zainteresiranih strani v pomorskem gospodarstvu ter lokalnih in regionalnih oblasti obalnih regij;

21.

ugotavlja, da prevlada pristanišč nad pristaniškimi mesti in obratno praviloma povzroča neravnovesja v razvoju strukture pristanišče–pristaniško mesto, ki so v škodo obema. To bi bilo mogoče v skladu s teritorialno agendo preprečiti s skupnimi projekti gospodarskih subjektov v pomorskem sektorju, industriji in storitvenem sektorju ter lokalnih in regionalnih oblasti, ki bi jih podprli s pravnimi in finančnimi instrumenti v okviru usklajenih sektorskih politik EU;

22.

se zaveda, da so pristaniška območja posebna, saj so na izredno majhnem prostoru nakopičene in zbrane številne gospodarske dejavnosti ter z njimi povezane potrebe in interesi, ki tvorijo zapleteno teritorialno, gospodarsko in družbeno strukturo, pri kateri so nasprotja in konflikti neizogibni; zanje je potreben poseben, celosten in partnerski pristop na vseh ravneh;

23.

opozarja, da so številna evropska pristanišča, zlasti tista iz 19. stoletja, dejansko pristaniški in industrijski mestni predeli, na katerih so nakopičena proizvodna podjetja, ki so odvisna od dostopa do vode oziroma predelujejo surovine in polizdelke, ki se pretovarjajo v pristanišču, ter podjetja, ki izvajajo številne storitve, povezane s plovbo, pretovarjanjem ali drugimi pristaniškimi dejavnostmi, kot so ribištvo, akvakultura, rekreacija in proizvodnja energije;

24.

poudarja, da je treba zagotoviti dobro usklajevanje med pristanišči iste upravne regije ter tesnejše usklajevanje med pristanišči na isti obali, ne glede na regijo, v kateri se nahajajo;

25.

poudarja, da bi bilo treba izboljšati institucionalne odnose med pristaniškimi območji in mesti, ter priporoča ustanovitev odborov za povezovanje pristanišč in mest, pri čemer bi sledili dobri praksi nekaterih evropskih pristanišč, ki že imajo takšne odbore, sestavljene iz predstavnikov lokalnih, regionalnih in pristaniških organov;

26.

poziva k temu, naj se v forumih o koridorjih TEN-T razpravlja o povezavah med pristaniškimi mesti in območji, ter priporoča ustanovitev posebnih platform za pristaniška mesta, ki so priznana kot urbana vozlišča;

27.

poudarja, da je treba pri sanaciji pristaniških mest in območij celostno upoštevati široko paleto dejavnikov: strateško upravljanje pristaniških mest, sinergije med pristaniškimi mesti in v zgradbi pristanišče–pristaniško mesto–obalna regija, javne spodbude in naložbe, diverzifikacijo gospodarske strukture pristaniških mest in območij, povezave s kopenskim prevozom in prevozom po celinskih plovnih poteh, povezave z železniškim prevozom, okoljske probleme, prostorsko načrtovanje v pristaniščih, mestih in na obalnih območjih ter vključitev pristanišč v družbeno življenje mest;

28.

opozarja, da so za uravnotežen razvoj pristaniških mest potrebne inovativne in celostne rešitve, ki morajo biti v skladu z načeli celostnega razvoja mest v EU in upoštevati gospodarske, družbene in okoljske vidike na teh območjih;

29.

ugotavlja, da se sodobni veliki kontejnerski terminali vse bolj umikajo iz pristaniških območij, ki se nahajajo v mestih oziroma neredko v bližini mestnega središča. Zato se sinergije med pristaniščem in mestom sicer spreminjajo, vendar ne slabijo, zlasti z vidika prometnih povezav pristanišča z zaledjem, telekomunikacijske in električne infrastrukture, dostopa do mestnih storitev, kvalificirane delovne sile, zagotavljanja varnosti, visoko specializiranih pristaniških storitev in okvirnih pogojev za podjetja;

30.

poudarja, da bi bilo treba opredeliti in spodbujati sinergijske učinke med pristaniščem in mestom. Nezavezujoči politični ukrepi, kot so ustvarjanje ustreznih pogojev za izmenjavo izkušenj, sporočila, kodeksi ravnanja, smernice, so lahko koristni instrumenti;

31.

ugotavlja, da so pristaniška območja, na katerih so bile dejavnosti pretovarjanja oziroma industrijske dejavnosti ob vodi omejene ali so izumrle, veliko breme za pristaniška mesta, hkrati pa skrivajo velik razvojni potencial; ali bo zmagalo tveganje ali priložnosti, pa je odvisno predvsem od vrste odnosa med pristaniščem in mestom;

32.

opozarja, da je tehnična in okoljska sanacija opuščenih pristaniških območij in industrijskih con ob vodi skoraj vedno draga, dolgotrajna in težavna, sosednja mestna območja pa morebiti potrebujejo socialno obnovo, kar je prvi in nujen pogoj, da bodo takšna zemljišča na voljo za naložbe. Bistvenega pomena so lahko naložbe v regeneracijo območja, ki spodbujajo njegovo preobrazbo;

33.

poziva, naj se pri izvajanju agende za mesta in Amsterdamskega pakta ustvarijo pravni instrumenti, ki bodo omočili pravno in finančno podporo za tehnično in okoljsko sanacijo teh zemljišč;

34.

pristanišča so tudi pomembna gospodarska, kulturna in zgodovinska povezava s podeželskimi, otoškimi in obrobnimi območji. Širjenje turizma, križarjenja in jadranja, ki močno opozarja na naravno in kulturno dediščino, je ključnega pomena za rast. V bolj podeželskih, otoških ali oddaljenih skupnostih pa lahko imajo obnova mestnih jeder in naložbe še večji pomen;

35.

predlaga, da se v opuščenih pristaniških območjih in industrijskih območjih ob vodi omogočijo institucionalne rešitve po vzoru posebnih ekonomskih con, pri čemer je treba spoštovani načelo subsidiarnosti, pa tudi preglednosti pri financiranju in določiti jasna merila za državno pomoč;

36.

poleg tega opozarja na možnost, da se zlasti za mestne četrti ob vodi izkoristijo dosedanje izkušnje in rešitve na področju javno-zasebnih partnerstev, pripravljene na evropski in nacionalni ravni;

37.

opozarja, da so pristanišča del javne prometne infrastrukture EU in da jih še vedno upravljajo večinoma nacionalne, regionalne ali lokalne oblasti; z vidika hitrejšega in bolj uravnoteženega gospodarskega razvoja v celotni EU bi bilo treba takšno stanje ohraniti;

38.

se zaveda, da so za prenovo pristaniških območij in s tem povezano oživitev gospodarstva pristaniških mest potrebne naložbe, ki močno presegajo zmožnosti javnih proračunov, zato je treba del sredstev zagotoviti z zasebnimi naložbami in tudi s sodelovanjem finančnih ustanov; zato poziva javne oblasti na vseh ravneh in po vsej Evropi, naj zagotovijo mešanico politik, ki bodo privlačne za tovrstne vlagatelje. Tako je mogoče sredstva iz javnih proračunov, zlasti tistih, za katere veljajo stroge omejitve, bolje usmeriti v primere, v katerih zgolj tržne sile niso dovolj za ustrezen odziv;

39.

poudarja, da je – glede na različen pomen pristanišč in pristaniških mest za EU ter glede na njihovo različno razvojno stanje – mogoče javne in zasebne interese uravnovesiti le z individualnim pristopom, prilagojenim posameznemu primeru, ter iskanjem kompromisov, ki vsem vpletenim prinašajo dolgoročne koristi;

40.

Evropsko komisijo poziva, naj pripravi rešitve, ki bodo omogočile zasebne naložbe v pristaniška območja, pri čemer je treba zagotoviti ekonomske svoboščine, enako obravnavo gospodarskih subjektov, finančno preglednost ter jasna merila za državno pomoč. Hkrati je treba upoštevati dolgoročne regionalne in lokalne interese;

41.

opozarja, da se položaj številnih evropskih pristanišč in pristaniških mest v nacionalni in regionalni poselitveni, prometni in gospodarski strukturi spreminja zaradi vse večje globalizacije in tehnoloških sprememb v pomorskem in kopenskem prometu;

42.

meni, da te spremembe ne le slabijo njihove ekonomske temelje, temveč tudi vodijo k funkcionalni diverzifikaciji mest in njihovih lokalnih skupnosti, zaradi česar je treba sanirati opuščena pristaniška območja in industrijska območja ob vodi; poudarja, da nove gospodarske funkcije pristanišč in pristaniških mest ne zahtevajo vedno lege ob vodi, vendar ji vlagatelji dajejo prednost, ker zagotavlja dober dostop do mestnega jedra in strukturo ter je s krajinskega in kulturnega vidika zanimiva;

43.

zlasti poudarja, da imajo mnoga evropska pristanišča, tako morska kot tista ob celinskih vodah, pomembne kulturne dobrine in da so glede na njihove posebnosti potrebni specifični ukrepi v okviru programov in projektov za ohranitev evropske kulturne dediščine;

44.

meni, da je treba s programi in instrumenti za sanacijo opuščenih pristaniških območij in industrijskih območij ob vodi podpreti tako zasebne kot javne projekte, katerih cilj je boljši izkoristek teh območij, tudi če niso povezani s pomorskim gospodarstvom in prometom po vodnih poteh;

45.

opozarja, da veliko težav, ki ovirajo razvoj evropskih morskih pristanišč, izhaja iz slabih povezav z zaledjem, kar zmanjšuje učinkovitost prometnih in logističnih verig. Zato Odbor spodbuja boljše povezovanje pristanišč in pristaniških območij z vsemi drugimi načini prevoza, zlasti z železniškim, ter izvajanje dejavnosti z dodano vrednostjo, da bi se prispevalo k trajnostnemu razvoju na teh območjih;

46.

poudarja, da je za uresničevanje učinkovite prometne mreže z vidika integrirane logistike nujno potrebno oblikovanje logističnih platform v zalednih delih pristanišča, namenjenih odlaganju, sortiranju in shranjevanju blaga, pa tudi izpolnjevanju zahtev po intermodalnosti;

47.

meni, da bi morala Evropska komisija predvsem z vzpostavitvijo pravnega okvira, pa tudi z novimi instrumenti financiranja, podpreti projekte, namenjene izboljšanju povezave obstoječih in načrtovanih pristanišč z zaledjem, pa tudi izboljšanju povezljivosti oddaljenih, otoških in najbolj obrobnih območij; v ta namen bi bilo treba v okviru TEN-T in TEN-R ter vseevropskih energetskih in telekomunikacijskih omrežij (TEN-E in TEN-Telecom) posodobiti sedanje prometne povezave, pri tem pa upoštevati potrebe in interese pristaniških mest glede mestnega in regionalnega prometa;

48.

obalne regije, zlasti tiste s pristanišči, imajo glede na svoje naravne prednosti veliko možnosti, da postanejo centri odličnosti na področjih obnovljivih virov energije, trajnostnega turizma in ustvarjalne industrije. Toda obalna območja so pogosto v obrobnih in najbolj oddaljenih regijah, zato je potreben razvoj infrastrukture, da se jih poveže z osrednjim enotnim trgom EU in s preostalimi deli njihove regije;

49.

ugotavlja, da obratovanje in razvoj pristanišč povzročata številne in hude okoljske probleme, ki vplivajo ne le na pristaniška mesta, temveč na celotne obalne regije in regije ob rečnih ustjih: sem sodijo moteno ravnovesje in pozidava obrežnih pasov, onesnaženje vode, degradacija vodnih ekosistemov ter na lokalni ravni nastajanje (nevarnih) odpadkov, nevarnost bakterijskih okužb, hrup in emisije škodljivih snovi;

50.

opozarja, da so opuščena pristaniška območja in industrijska območja ob vodi običajno močno kontaminirana in je potrebna sanacija okolja, za katero je treba zagotoviti posebna sredstva v okviru programov in projektov za okolje na različnih ravneh, tudi programov za varstvo okolja ter morskih in rečnih obrežij. To velja zlasti za terminale za pretovarjanje in obrate za predelavo surove nafte, naftnih proizvodov in zemeljskega plina, ki pomenijo precejšnje okoljsko tveganje;

51.

poudarja, da ima gradnja novih terminalov za pretovarjanje, ki se običajno nahajajo daleč stran od pristaniških območij, ponavadi zelo škodljive posledice za okolje, zato je potrebno še posebej skrbno načrtovanje, v katerega morajo biti vključene lokalne in regionalne oblasti, zainteresirane strani iz družbe ter organizacije za varstvo okolja. Cilj je čim bolj zmanjšati škodo za okolje in po potrebi sprejeti ukrepe za nadomestilo te škode;

52.

sistemi za ocenjevanje tveganja in upravljanje varnosti so tam, kjer so delojemalci deležni podpore, izrednega pomena za nepretrgano obratovanje pristanišč, marin in pristanov. Za škodo ugledu na tem področju niso kriva pristanišča EU in okoliške regije;

53.

opozarja, da Direktiva 2014/94/EU uvaja novo obveznost, in sicer namestitev infrastrukture za alternativna goriva v pristaniščih: do 31. decembra 2025 je treba na privezih dati na voljo utekočinjeni zemeljski plin (UZP) in električno energijo. Te nove določbe so popolnoma upravičene z vidika okolja in zdravja prebivalcev pristaniških mest, vendar je zanje nujna evropska finančna podpora, ki bi jo bilo treba vključiti v sveženj o prometu že sedaj, predvsem pa v programskem obdobju po letu 2020;

54.

opozarja, da bi bilo treba okoljsko problematiko upoštevati v vseh programih in projektih EU za oživitev pristaniških mest in območij, v povezavi s programi in projekti za varstvo okolja, zlasti morskega in vodnih ekosistemov;

55.

opozarja, da se pristaniška območja, ki so se razvijala skozi zgodovino, zaradi preteklih tehničnih in gospodarskih pogojev običajno nahajajo neposredno ob mestnih središčih, včasih so celo njihov najprivlačnejši del;

56.

ugotavlja, da so mnoga evropska mestna središča izgubila številne funkcije, ki so bile prenesene na mestna obrobja, zato potrebujejo tehnično, gospodarsko in socialno oživitev, da bi bila privlačnejša za prebivalce, trgovino, gastronomijo ter kulturne, javne ter civilnodružbene ustanove;

57.

meni, da je treba propadajoča mestna središča ter opuščena pristaniška območja in industrijska območja ob vodi celostno obravnavati, saj jih je treba oživiti in podpreti v skladu z načeli agende za mesta in Amsterdamskega pakta;

58.

poudarja, da sta za uspeh takšnih projektov ključnega pomena vključevanje lokalne družbe in preoblikovanje vsaj dela saniranega območja v javne površine, dostopne tako za lokalne prebivalce kot turiste;

59.

opozarja, da bi bilo treba pri sanaciji pristaniških območij bolj izkoristiti programe in projekte EU, držav članic in regij, ki so na voljo za oblikovanje javnega prostora in podporo lokalnemu prebivalstvu;

60.

meni, da je lahko sanacija pristaniških mest in območij uspešna le s tesnim sodelovanjem vseh zainteresiranih strani (zasebnih, javnih in družbenih) in ob uporabi inovativnih rešitev za lokalno in regionalno strateško in prostorsko načrtovanje za obalna območja, tj. morske bazene, celinske plovne poti in pristaniška mesta;

61.

meni, da neusklajena pravila in postopki pri strateškem in prostorskem načrtovanju ter upravljanju pristaniških območij močno otežujejo njihovo sanacijo, zato so potrebne podpora, izmenjava informacij in po možnosti nezavezujoča ureditev na ravni EU;

62.

poziva, naj agenda EU za mesta upošteva geografske in funkcionalne razlike med mesti, zlasti pa specifične razvojne probleme pristaniških mest, in meni, da bi bilo treba to izboljšati v okviru nadaljnjega dela na področju izvajanja;

63.

izraža zadovoljstvo, da oba dokumenta upoštevata načelo partnerstva ter odločilno vključevanje lokalnih uprav, organizacij civilne družbe, institucij za znanje in inovacije ter podjetij;

64.

meni, da so problemi pristanišč in pristaniških mest sicer v prvi vrsti pristojnost regionalnih in lokalnih oblasti, da pa lahko učinkovito sodelovanje in podpora na ravni EU prineseta koristi. Še naprej je treba posodabljati različna vseevropska omrežja, TEN-T, TEN-E in TEN-Telecom, s posebnim poudarkom na posodabljanju prometnih povezav, v prvi vrsti TEN-R, ter ne izključiti možnosti ustvarjanja novih;

65.

priporoča, naj se razvojni izzivi pristanišč in pristaniških mest obravnavajo v politikah EU na področjih prometa, pomorskega gospodarstva ter varstva morskega okolja in vodnih ekosistemov;

66.

priporoča tudi, naj se pri nadaljnjem delu za izvajanje agende za mesta in Amsterdamskega pakta upoštevajo posebnosti delovanja in razvoja pristaniških mest.

67.

priporoča, naj se razširijo in izboljšajo železniške povezave pristanišč in pristaniških mest z obrobnimi regijami.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/32

1.

pozdravlja sporočilo o vzpostavitvi novega partnerskega okvira, saj izpostavlja dejstvo, da je migracijski problem kompleksen in ga je treba obravnavati na različnih ravneh. Opozarja, da je azil temeljna človekova pravica, ki jo ščiti tako mednarodno pravo kot mednarodne obveznosti, ki so za vse države članice zavezujoče. Zato poziva EU in države članice, naj omogočijo varne in zakonite poti za begunce, kot so humanitarni koridorji, vizume iz humanitarnih razlogov in večje združevanje družin. Države članice bi morale razmisliti o možnosti, da bi na svojih veleposlaništvih in konzulatih omogočale vlaganja prošenj za azil;

2.

ugotavlja, da sporočilo zavzema inovativni pristop, ki v prvi vrsti temelji na sodelovanju s tretjimi državami, pri čemer upošteva tako interese EU kot tudi interese partnerskih držav, da se zagotovi boljše upravljanje migracij;

3.

se strinja in potrjuje, da mora EU nastopiti enotno ter vključiti vse vpletene zainteresirane strani in institucije. Lokalne in regionalne oblasti lahko in bi tudi morale skupaj z EU, nacionalno ravnjo in tretjimi državami uresničevati celovita migracijska partnerstva (dogovore), še posebej regije in občine z veliko diasporo iz držav, na katere se partnerski okvir nanaša;

4.

se strinja, da je treba narediti še veliko več, saj se EU še vedno sooča s humanitarno krizo. Tretje države in partnerke EU so sprejele milijone beguncev, ki so morali zapustiti domove, številni med njimi so mladoletniki brez spremstva, in tudi veliko ekonomskih migrantov, ki želijo priti v Evropo. Zaradi tega mora pridobiti mednarodno sodelovanje EU in tretjih držav novo razsežnost in dodatne instrumente, ki bodo prilagojeni tako, da se bodo dobro odzivali na nedavne in prihodnje migracijske izzive;

5.

poziva Komisijo, naj spodbuja vse akterje – države članice, institucije EU in ključne tretje države – k partnerskemu sodelovanju, da vnesejo red v migracijske tokove in preprečijo nevarna potovanja po morju, na katera se podajo prosilci za azil in neregistrirani ekonomski migranti, ki so v pesti tihotapcev ljudi in trgovcev z ljudmi. OR se hkrati zaveda, da je treba nujno ukrepati in odpraviti temeljne vzroke nedovoljenih migracij in prisilnih razselitev v izvornih državah. Mednarodno, nacionalno, regionalno in lokalno sodelovanje je ključno, da bo skupna evropska migracijska politika postala resničnost, kar je v skladu z evropsko agendo o migracijah;

6.

priznava, da sta migracijska in razvojna politika tesno povezani. Ta povezava je bila ključni del razprav v zvezi z razvojno agendo ZN po letu 2015, ki je bila določena septembra 2015 v New Yorku. Učinkovito in humano upravljanje migracij mora veljati za odločilni dejavnik uspešnega izvajanja agende. OR se dobro zaveda koristi in priložnosti varnega, urejenega in zakonitega priseljevanja za migrante ter izvorne, tranzitne in namembne države. Poudarja pa tudi pomen vključevanja diaspor v razvoj njihovih izvornih držav. Zaveda se tudi škodljivih posledic nedovoljenih migracij za migrante in dolžnosti izvornih držav, da v postopkih ponovnega sprejema in vračanja sprejmejo svoje državljane, kar je v skladu z direktivo EU o vračanju in mednarodnimi instrumenti;

7.

ponovno izraža podporo evropski agendi o migracijah iz leta 2015, v kateri so navedeni različni ukrepi, ki jih je treba sprejeti vzporedno za obravnavanje tako zunanjih kot tudi notranjih vidikov sedanjega migracijskega vprašanja. Zunanja agenda je osredotočena na partnerstva s tretjimi državami za vzpostavljanje verodostojnih in uresničljivih ciljev zmanjšanja števila ljudi, ki so prisiljeni bežati, pri čemer se upoštevajo temeljni vzroki nedovoljenih migracij;

8.

se strinja, da je treba razen že uvedenih ukrepov EU, kot so vrh v Valletti, izjava EU in Turčije, dialogi o migracijah na visoki ravni, pregled evropske sosedske politike in srečanje voditeljev Zahodnega Balkana, dodatno okrepiti strateški, dolgoročni pristop EU k tretjim državam ter izboljšati notranjo povezanost in usklajenost med državami članicami EU. Potreben je bolj usklajen, sistematičen in strukturiran pristop, da se čim bolj povečajo sinergije in učinki vzvoda notranjih in zunanjih politik EU. Prav tako bi morali lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti neposreden dostop do sredstev za evropsko sosedsko politiko ter drugih sredstev, namenjenih sredozemskim državam;

9.

se strinja, da mora EU poleg zmanjšanja možnosti za nedovoljene migracije in nezakonit vstop v EU tudi okrepiti celovite, prepričljive in učinkovite politike ponovnega sprejema in vračanja z izvornimi državami, v okviru katerih se dejavno vključujejo skupnosti priseljencev v državah EU, pri čemer bo spoštovala človekove pravice in načelo nevračanja, obenem pa upoštevati dejanske zmogljivosti izvornih ali tranzitnih držav za zagotavljanje pravic osebam, ki so ponovno sprejete ali se vrnejo v domovino;

10.

brez poseganja v mednarodne obveznosti zagotavljanja zaščite prosilcem za azil in vsem, ki so upravičeni do drugih oblik mednarodne zaščite, ne glede na zakonitost njihovega vstopa v EU, se zavzema za vzpostavitev žariščnih točk (angl. hotspots) v tretjih državah za ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito. Te točke bi morale biti vzpostavljene v tretjih državah in pod upravo EU in mednarodnih organizacij (UNCHR), njihova naloga pa bi bila ugotavljati legitimnost prošenj za azil. Osebam, ki bi jim bila priznana pravica do azila ali do mednarodne zaščite, bi bilo treba nuditi prevoz z zakonitimi sredstvi v evropske države po njihovi izbiri, da jim ne bi bilo treba prečkati morja v slabih čolnih tihotapcev;

11.

se strinja, da mora EU vzpostaviti poti za zakonit vstop v EU za ljudi, ki bodisi prosijo za mednarodno zaščito ali iščejo možnosti za zaposlitev, izobraževanje, raziskave ali naložbe;

12.

poziva EU in Komisijo, naj zahtevata boljše sodelovanje med različnimi organi in agencijami, ki se borijo proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem, in sicer Frontex, Nato, EUNAVFORMED in Evropski center za boj proti tihotapljenju migrantov v okviru Europola, ter boljšo izmenjavo obveščevalnih podatkov med temi agencijami in agencijami držav članic;

13.

poziva EU, naj dodatno podpre organizacije, kot je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), ki pomagajo vračati migrante, ki prispejo do tranzitnih držav in spoznajo, da so bili zavedeni, ali preprosto ne želijo nadaljevati poti v EU;

14.

pozdravlja glavni cilj partnerskega okvira, tj. usklajeno in ustrezno prilagojeno prizadevanje, znotraj katerega bi EU in njene države članice delovale usklajeno in zagotavljale instrumente, orodja in vzvode za vzpostavljanje celovitih partnerstev (dogovorov) s tretjimi državami, kar bi olajšalo upravljanje migracij ob doslednem spoštovanju obvez vseh partnerjev glede humanitarnih in človekovih pravic;

15.

v celoti podpira kratkoročni cilj reševanja življenj na Sredozemskem morju ter poziva k dolgoročnemu cilju sodelovanja s partnerskimi državami, da se preprečijo nevarne poti po morju, ki jih nadzirajo organizirane kriminalne združbe; podpira namen, da se uvedejo spodbude za vračanje in ponovni sprejem v države izvora ter migrantom in beguncem omogoči, da ostanejo čim bliže svojih domov. Prednost je treba dati ranljivim prosilcem ter zlasti mladoletnikom brez spremstva, katerih koristi je treba v skladu s sodbami Sodišča vedno pripisovati največji pomen. Pri tem Evropsko komisijo poziva, naj si prizadeva za rešitev problematike mladoletnikov brez spremstva v okviru migracij, saj je to pogosto v pristojnosti regij. Odbor zato nestrpno pričakuje novo celovito strategijo Komisije, ki se bo izvajala kot dopolnilo akcijskega načrta za mladoletnike (2011–2014), da se bo upošteval položaj pogrešanih otrok in otrok brez spremstva;

16.

ponavlja zavezanost EU, da se loti dolgoročnih gospodarskih, socialnih in demografskih izzivov ter pomanjkanja delovne sile v EU s ciljno usmerjenimi novimi politikami o zakonitih migracijah, kar je v skladu z agendo EU o migracijah in drugimi ključnimi instrumenti migracijske politike. To je mogoče doseči tudi s podpiranjem legitimnih teženj oseb, ki že dalj časa bivajo v nekem okolju, da sodelujejo v javnem in političnem življenju ter k njemu prispevajo. Priseljevanje iz tretjih držav bi lahko zagotovilo trajnostno rast gospodarstva EU. Evropa potrebuje kvalificirane ljudi, da si zagotovi konkurenčnost na svetovni ravni. Istočasno se partnerske države bojijo bega možganov. Krožne migracije bi lahko bile rešitev, da se prepreči beg možganov iz partnerskih držav;

17.

spominja Svet, da lahko OR pripomore k dialogu in sodelovanju z lokalnimi n regionalnimi oblastmi v državah izvora in tranzita migrantov, na primer prek obstoječih organov in platform (ARLEM, CORLEAP, skupni posvetovalni odbori in delovne skupine). Takšno sodelovanje je nujen pogoj za izvajanje ukrepov pred odhodom, ki pripravijo migrante pred zakonitim prihodom v EU in begunce pred preselitvijo iz partnerskih držav, ki jih trenutno gostijo (na primer Turčija, Libanon in Jordanija);

18.

predlaga, da se spodbudi izmenjava informacij med lokalnimi in regionalnimi oblastmi EU ter izvornimi državami ekonomskih migrantov, ki bi znatno zmanjšala motivacijo za nedovoljene migracije; pri tem bi si bilo treba med drugim izmenjavati informacije glede ozaveščanja o sporazumih o ponovnem sprejemu, obveščanja ljudi, ki želijo priti v EU, o resničnih možnostih za delo v EU, nevarnosti nezakonitih migracijskih poti, resnične situacije v zvezi s pravili in urejanjem mednarodne zaščite, ki so pogosto prikazani izkrivljeno, da bi migrante zvabili v roke trgovcev, glede možnosti zaposlitve, razpoložljivega socialnega varstva itd.;

19.

se strinja, da morajo biti del razvojne politike EU pozitivne spodbude, ki bodo nagrajevale države, ki izpolnjujejo svojo mednarodno obveznost, da ponovno sprejmejo svoje državljane, države, ki sodelujejo pri upravljanju migracij iz tretjih držav, ter države, ki izvajajo ukrepe za ustrezen sprejem oseb, ki bežijo pred konflikti in preganjanjem;

20.

se strinja, da bo za uspešnost novega pristopa potrebna kombinacija pozitivnih in negativnih spodbud glede partnerskih držav. Hkrati je treba vzpostaviti dobro ravnovesje med pobudami za upravljanje migracij in celotno razvojno pomočjo EU. Pomoč ne bi smela biti popolnoma pogojena z izpolnjevanjem pogojev iz sporazumov s tretjimi državami o ponovnem sprejemu, saj bi to lahko ogrozilo doseganje ciljev trajnostnega razvoja in zaveze iz Lizbonske pogodbe o izkoreninjenju hude revščine in neenakosti. Treba bi bilo strogo ločiti med zmožnostjo in pripravljenostjo partnerskih držav, da z EU sodelujejo v upravljanju migracij, saj se bistveno razlikujeta. V zvezi s tem OR meni, da bi morala biti uporaba uradne razvojne pomoči osredotočena na projekte na področju varnosti in upravljanja mej le takrat, ko resnično koristijo prejemnikom. Partnerske države, ki niso zmožne izvajati dogovorov glede migracij, bi kljub temu morale imeti možnost koriščenja finančnih in drugih instrumentov, namenjenih uresničevanju dogovorov EU o migracijah;

21.

zato poziva EU, naj poskuša skleniti prilagojene partnerske sporazume s tretjimi stranmi, ki dejansko odražajo potrebe, skrbi in zmogljivosti posamezne tretje strani, pri čemer naj upošteva, da se partnerji soočajo z različnimi izzivi in okoliščinami;

22.

spodbuja države članice, ki imajo tradicionalno tesne stike z nekaterimi državami (zgodovinske, kulturne, gospodarske itd.), naj te zveze izkoristijo za spodbujanje sodelovanja s temi državami in med njimi ter lajšanje ponovnega sprejema in ponovne vključitve ponovno sprejetih oseb;

23.

spodbuja Evropsko komisijo, naj po pregledu evropske sosedske politike iz leta 2015 čim prej zaključi nove prioritete za partnerstva z Jordanijo in Libanonom, ki sta skupaj s Turčijo sprejela večino 5 milijonov sirskih beguncev. V Jordaniji je trenutno vsaka deseta oseba begunec iz sirske državljanske vojne, torej skoraj 700 000 od skupno 6,7 milijona prebivalcev. V Libanonu je beguncev 1,1 milijona od skupno 4,6 milijona prebivalcev, v Turčiji, ki ima 79,5 milijona prebivalcev, pa je več kot 2,5 milijona beguncev;

24.

je zaskrbljen zaradi sporazuma med EU in Turčijo, sprejetega 18. marca 2016, še posebej zaradi številnih resnih vprašanj glede človekovih pravic, povezanih s pridržanjem prosilcev za azil v žariščnih točkah na grških Egejskih otokih, in tudi zaradi vračanja prosilcev za azil v Turčijo kot „državo prvega azila“ ali „varno tretjo državo“ ter zaradi strahu, da bi Turčija begunce vračala v Sirijo. OR je tudi zaskrbljen zaradi počasnega povečevanja zmogljivosti grškega azilnega sistema za upravljanje azilnega procesa v žariščnih točkah in zamud pri dodeljevanju podpore Grčiji, doslej zelo nizke stopnje preselitve beguncev iz Turčije ter zamud pri izplačilu finančne pomoči EU turškim prizadevanjem za podpiranje sirskih beguncev;

25.

obsoja, da je bilo v sporočilu brez kakršnih koli pravih jamstev navedenih 16 prednostnih držav, s katerimi bodo sklenjeni novi sporazumi, čeprav vse ne ustrezajo opredelitvi „varna tretja država“ in/ali nimajo sprejemljivega stanja glede spoštovanja človekovih pravic. Četudi pravilo „varne tretje države“ v teh sporazumih ne velja, je stanje v Turčiji v zvezi s tem zaskrbljujoče. Treba je vzpostaviti mehanizme EU za nadzor sprejema v teh državah;

26.

z veseljem pričakuje sprejetje strateškega sporočila o Tuniziji. Nadaljevanje mirnega in demokratičnega postrevolucionarnega prehoda v gospodarsko in varnostno stabilnost te države bi temu območju dal zelo pozitiven signal, zato bi ga morala EU podpreti;

27.

spominja, da razmere v Libiji zahtevajo posebno pozornost in strateške korake ter pozdravlja ukrepanje, ki je v zvezi s tem predvideno v sporočilu. OR poudarja pomen sodelovanja z libijskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter prosi Komisijo, naj v celoti podpre prizadevanje OR in ARLEM, da spodbudi pobude sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi EU in sorodnimi oblastmi v Libiji, ki so bile sprožene na zadnjem plenarnem zasedanju ARLEM v Nikoziji (pobuda iz Nikozije);

28.

pozdravlja poudarek na sodelovanju s tranzitnimi državami, ki običajno nosijo precejšnje finančno breme, še posebej na lokalni in regionalni ravni, ko gostijo prosilce za azil in migrante brez urejenega statusa. V izjavi ZN iz New Yorka o beguncih in migrantih, sprejeti septembra 2016, je priznano, da velika gibanja beguncev in migrantov nesorazmerno vplivajo na sosednje in tranzitne države ter skrajno obremenjujejo njihove zmogljivosti. Zato bi morale imeti lokalne in regionalne oblasti tranzitnih držav možnost koristiti krepitev zmogljivosti, finančno pomoč in izmenjavo informacij pod vodstvom EU. Poziva EU, naj vključi instrumente, ki podpirajo neposredno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti iz EU in partnerskih držav, da se na lokalni in regionalni ravni izboljšajo zmogljivosti za načrtovanje in upravljanje;

29.

se strinja, da bo ključni del vsakega dogovora skupno prizadevanje za uspešnost vračanja in ponovnega sprejema neuspešnih prosilcev za azil in migrantov brez urejenega statusa. OR priznava, da imajo lokalne in regionalne oblasti izvornih držav največ izkušenj s politikami migracij in glavno odgovornost za številne naloge, med drugim za zagotavljanje dostopa na trg dela, stanovanjsko politiko, izobraževanje in zdravstveno oskrbo, ki neposredno vplivajo na njihovo sposobnost ponovnega vključevanja povratnikov ter s tem sposobnost zagotavljanja socialne kohezije in trajnostne družbe. Vsakodnevna vprašanja sprejema, vključevanja in ponovnega vključevanja migrantov se čutijo zlasti na lokalni in regionalni ravni. Zato je namen dogovorov povečati učinkovitost in trajnost procesa vračanja, zagotoviti ustrezno financiranje prostovoljnega vračanja ter izvornim državam pomagati pri ponovnem vključevanju njihovih ponovno sprejetih državljanov;

30.

meni, da je upravljanje na več ravneh najustreznejši način za oblikovanje potrebnega sklopa različnih ukrepov in pobud, namenjenih čim učinkovitejšemu sprejemu, vključevanju in ponovnemu vključevanju migrantov;

31.

ponovno poudarja, da si morajo lokalne in regionalne oblasti v EU in tretjih državah izmenjavati dobre prakse glede vseh vidikov migracij, med drugim torej glede politik vključevanja in ponovnega vključevanja, obravnavanja nedovoljene migracije, prepoznavanja zgodnjih opozorilnih znakov in/ali zgodnjega preprečevanja kriznih razmer, boja proti tihotapljenju ljudi in trgovini z migranti (v skladu z akcijskim načrtom EU za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020), Protokolom ZN proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, strategijo EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 in Palermskim protokolom). Prav OR lahko pritegne mesta in regije v partnerskih državah k temu, da omogočijo in spodbudijo izmenjavo inovativnih zamisli in praks ter v skladu z načeloma upravljanja na več ravneh in subsidiarnosti promovirajo učinkovitejše sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju in izvajanju politik migracij in vključevanja;

32.

se strinja, da so strokovno znanje in viri držav članic ključni za uresničitev dogovorov ter da je uspešno sodelovanje odvisno od mrež strokovnjakov EU na terenu, tudi tistih, ki se spoznajo na lokalno in regionalno razsežnost migracij. Zato OR pozdravlja napotitev evropskih uradnikov za zveze na področju migracij v prednostne države izvora in tranzita, ki bodo pomagali usklajevati sodelovanje EU v boju proti tihotapljenju migrantov, in poziva države članice, naj nemudoma imenujejo ustrezne strokovnjake za to nalogo;

33.

podpira uporabo obstoječih finančnih instrumentov in skrbniških skladov za uresničevanje kratkoročnih ciljev dogovora, vendar poziva države članice, da brez odlašanja prispevajo svoj del k tem skladom, kakor je bilo dogovorjeno;

34.

opozarja, da je treba izkoristiti sinergije med obstoječimi skladi, kot so instrument za begunce v Turčiji (3 milijarde EUR), nujni skrbniški sklad EU za Afriko (1,8 milijarde EUR) in regionalni skrbniški sklad Evropske unije za odziv na krizo v Siriji (1 milijarda EUR) ter drugi finančni instrumenti, iz katerih bi bilo mogoče v obdobju 2016–2020 za uresničevanje dogovorov pridobiti do 8 milijard EUR. Preučiti bi bilo treba tudi možne sinergije s strukturnimi skladi;

35.

pozdravlja predlog Komisije za ambiciozen zunanji naložbeni načrt, ki bi obravnaval temeljne vzroke nedovoljene migracije, podpiral partnerske države pri spopadanju s posledicami nedovoljene migracije v Afriki in sosednjih državah EU ter hkrati prispeval k uresničevanju drugih razvojnih ciljev ZN, ter poziva Komisijo, naj ta instrument razvije čim prej v tesnem dialogu z državami članicami in mednarodnimi partnerji;

36.

pozdravlja predlagani načrt za zunanje naložbe za Afriko in sosednje države EU, namenjen mobilizaciji naložb (z izboljšanjem poslovnega okolja, enotno vstopno točko za prošnje za financiranje naložb in financiranjem s sredstvi zasebnega sektorja) in spodbujanju ustvarjanja delovnih mest v partnerskih državah;

37.

pozdravlja okrepitev tehnične pomoči in podpore EU za gospodarske in strukturne reforme za izboljšanje poslovnega okolja. OR še posebej poziva, naj se v predlagano tehnično pomoč vključijo lokalne oblasti in podjetja, ki naj prejmejo podporo za razvoj več projektov, ki bodo zanimivi za banke in bodo izboljšali splošno poslovno okolje in s katerimi bi seznanjali mednarodne vlagatelje;

38.

je prepričan, da bo predlagani naložbeni načrt kratkoročno in dolgoročno izboljšal trajnostni razvoj partnerskih držav EU, ki so glavne izvorne države migrantov ali tranzitne države prosilcev za azil in migrantov z neurejenim statusom. Predlagani načrt bo torej neposredno obravnaval temeljne vzroke nedovoljene migracije in bo pomagal zmanjšati motivacijo zanjo;

39.

priznava, da je pomembno, da k naložbenemu načrtu prispevajo vsi – EU, države članice, tretje države, mednarodne finančne ustanove, evropske dvostranske razvojne institucije in zasebni sektor. OR pozdravlja pobudo Komisije, ki je predstavila ambiciozen zunanji naložbeni načrt, katerega namen je mobilizirati 62 milijard EUR za prispevek k doseganju razvojnih ciljev ZN in s tem odpravljanju temeljnih vzrokov nedovoljene migracije;

40.

zato poziva, naj bo rezultat pobude podpis posebnega sporazuma z državami članicami in drugimi mednarodnimi partnerji, v katerem se bodo zavezali, da bodo sami prispevali enako vsoto sredstev, kot so jih prejeli od EU kot spodbudo za dodatna javna in zasebna vlaganja;

41.

pozdravlja načrt, ki je bil predstavljen septembra in temelji na treh stebrih: mobilizaciji zasebnih naložb, okrepitvi tehnične pomoči in izboljšanju splošnega poslovnega okolja. Obžaluje, ker nikjer v sporočilu niso omenjene lokalne in regionalne oblasti, ter poudarja, kako pomembno je pomoč in sredstva usmeriti v lokalne in regionalne oblasti. V drugi steber morajo seveda biti vključene tudi lokalne in regionalne oblasti, OR pa bi moral biti partner pri njegovem izvajanju. Atlas decentraliziranega sodelovanja OR je lahko uporabno orodje za določanje projektov, ki potrebujejo financiranje, in možnih partnerjev, ki bodo pri tem sodelovali. Poziva k zastopanosti lokalnih in regionalnih oblasti v strukturi upravljanja načrta za zunanje naložbe;

42.

zato poziva Komisijo, naj vključi OR v pripravo načrta kot glasnika lokalnih in regionalnih oblasti v EU, med katerimi imajo mnoge obsežne izkušnje z razvojnim sodelovanjem;

43.

poziva Komisijo, naj preuči načine za vključitev različnih izseljenskih skupin v državah članicah kot partnerjev pri financiranju naložb v njihovih državah izvora. Leta 2013 so migranti iz držav v razvoju domov poslali več kot 400 milijard EUR. Ta nakazila so običajno stabilnejša kot drugi tokovi zasebnega kapitala in so med nedavno svetovno finančno krizo upadli za le 5 % ter nato hitro ponovno narasli na raven pred krizo. Dober zgled potenciala, ki ga imajo nakazila, je podatek, da so nakazila, ki so jih leta 2013 izseljenci poslali domov v Senegal, znašala 10 % njegovega BDP;

44.

ponovno poudarja, da lokalne in regionalne oblasti v EU in tretjih državah lahko in bi tudi morale skupaj z EU, nacionalno ravnjo in tretjimi državami uresničevati migracijska partnerstva. Lokalne in regionalne oblasti so zlasti pomembne pri ozaveščanju in seznanjanju državljanov v izvornih, tranzitnih in namembnih državah z nujnimi informacijami;

45.

potencialni migranti se morajo zavedati tveganj in nevarnosti, ki jih čakajo, če bodo poskušali v EU vstopiti na nedovoljen način. Treba jih je tudi seznaniti z razmerami in strukturami v namembnih državah, med drugim z informacijami o trgu dela, dostopu do ustreznega usposabljanja in jezikovnih tečajev ter pogojih za združitev družine. Potencialne migrante je treba poučiti o kulturnih razlikah med njihovo izvorno in namembno državo ter jih opozoriti na nesprejemljivo vedenje in prakse;

46.

ljudi in podjetja v namembnih državah je treba seznaniti o koristih migracij in jih ustrezno usposobiti, da bodo lahko pomagali pri vključevanju migrantov. Takšno obveščanje je najlažje uresničiti na lokalni in regionalni ravni, kjer so oblasti državljanom najbližje. Z dobrimi politikami zakonitih migracij in dolgoročnega vključevanja na lokalni in regionalni ravni se je mogoče boriti proti pojavu rasizma in ksenofobije;

47.

ponovno spominja, da predlagani partnerski okvir v uvodu sicer omenja potrebo po izboljšanju krepitve lokalnih zmogljivosti s pomočjo razvojne in sosedske politike, vendar ne obravnava konkretnih ukrepov za njeno uresničitev. OR je lahko in bi moral biti partner v prizadevanjih partnerskih držav za krepitev lokalnih in regionalnih zmogljivosti;

48.

poudarja, da je treba vlagati v lokalne zmogljivosti ter ukrepe lokalnih in regionalnih oblasti partnerskih držav. Lokalne oblasti bi morale postati partnerke v vseh stebrih zunanjega naložbenega načrta, zato OR podpira predlog organizacije PLATFORMA o sodelovanju med mesti EU in partnerskih držav kot ključni instrument izvajanja novega pristopa, krepitve zmogljivosti in izmenjave strokovnega znanja o lokalnem upravljanju migracij. V zvezi s tem meni, da bi se moralo iz načrta za zunanje naložbe financirati medmestno in medregionalno sodelovanje;

49.

poudarja, da lahko sodelovanje med EU, državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi v EU ter izvornih in tranzitnih državah migrantov pripomore k učinkovitejšemu upravljanju migracij v korist vseh strani. V ta namen morajo EU in države članice tako finančno kot tudi politično podpreti lokalne in regionalne oblasti.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/39

1.

ugotavlja, da Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo Združeni narodi sprejeli septembra 2015, določa nov in ambiciozen okvir obveznosti, v katerem so vse države pozvane k prizadevanjem za preobrazbo, ki bi omogočila usmeritev v vključujoče in trajnostne razvojne strategije na nacionalni in mednarodni ravni;

2.

meni, da je bila Agenda 2030 že od začetka zasnovana kot univerzalna, saj vse države skupaj in vsako posebej, vključno z EU in njenimi državami članicami, zavezuje k ponovnemu pregledu svojih državnih politik in mednarodnih obveznosti, da bi jih uskladile s cilji Agende 2030; vendar opozarja, da je to nalogo treba opraviti ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na področju politik in pristojnosti, ki jih izvajajo regionalne in lokalne oblasti EU;

3.

poudarja, da morajo EU in države članice odigrati ključno vlogo pri razvoju in izvajanju Agende 2030; zato pozitivno ocenjuje korake, narejene s sporočiloma Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope: Evropsko ukrepanje za trajnost in Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko EU;

4.

meni, da je Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 treba razumeti kot agendo na več ravneh in z več udeleženci, ki zavezuje vse javne oblasti na različnih ravneh (lokalni, regionalni, državni in mednarodni), poleg teh pa tudi druge družbene akterje zunaj vladnih struktur; obenem opozarja na dejstvo, da mnogi cilji Agende 2030 neposredno vplivajo na področja delovanja in na pristojnosti poddržavnih oblasti, zato je za njihovo uresničitev treba spodbujati polno sodelovanje regij in lokalnih oblasti pri prenosu ciljev trajnostnega razvoja in oblikovanju politik za njihovo doseganje;

5.

se strinja s Komisijo, da je treba opredeliti novo soglasje o razvoju, ki bo revidiralo in posodobilo dogovor iz leta 2005, da bi se lahko soočili z izzivi Agende 2030 pa tudi s spremembami, do katerih je prišlo v mednarodnem okolju ter v sistemu razvojnega sodelovanja;

6.

se strinja s Komisijo, da je najboljši način za napredovanje na področju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 krepitev usklajevanja politik sodelovanja med EU in njenimi državami članicami; vendar poudarja, da je zaradi obsežnosti Agende 2030 in povezanosti njenih ciljev treba spodbujati tudi večjo usklajenost politik EU in politik držav članic;

7.

ugotavlja, da je napredovanje dinamike globalizacije sooblikovalo bolj povezan in kompleksnejši svet, spremenila se je narava in razporeditev moči na mednarodni ravni, povečala se je heterogenost sveta v razvoju, prerazporedila se je svetovna revščina, hkrati pa so se povečale razlike v posameznih državah in razširil prostor svetovnih javnih dobrin; meni, da je Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 jasen poskus odzivanja na navedene spremembe in na izzive, ki jih prinaša spodbujanje razvoja v naslednjih desetletjih;

8.

razume univerzalnost Agende 2030, ki od vseh držav in družb zahteva skupna prizadevanja za uskladitev svojih politik s cilji, ki so opredeljeni v agendi; vendar opozarja, da so ta prizadevanja potrebna na vseh ravneh delovanja javnih oblasti, vključno z regionalno in lokalno;

9.

se strinja, da je za uresničitev namenov, ki jih zajemajo cilji trajnostnega razvoja, treba preseči zgolj obseg delovanja uradne razvojne pomoči; ugotavlja, da kljub temu, da uradna razvojna pomoč ostaja ključni vir financiranja za najrevnejše države in spodbujevalec sprememb v drugih državah, nova agenda zahteva širši pogled, ki bo poleg uradne razvojne pomoči vključeval še druge tokove in instrumente;

10.

meni, da potreba po aktiviranju sredstev in zmogljivosti, ki presegajo zgolj pomoč, zahteva bolj strateško upravljanje različnih obstoječih shem in oblik sodelovanja na mednarodni ravni; sodelovanje med severom in jugom bo imelo pomembno vlogo tudi v prihodnosti, zato ga je nujno bolje uskladiti s programi sodelovanja jug–jug in tristranskega sodelovanja; podobno opozarja na vodilno vlogo, ki jo lahko ima decentralizirano sodelovanje v novi agendi, saj spodbuja izmenjavo izkušenj poddržavnih akterjev na področju njihovih posebnih pristojnosti; nazadnje tudi meni, da bo treba sodelovanje EU in držav članic okrepiti z različnimi mehanizmi regionalnega in večstranskega sodelovanja, v skladu s pristopom vključevanja več ravni, ki je značilen tudi za Agendo 2030;

11.

meni, da Agenda 2030 zaradi svoje ambicioznosti in celovitosti potrebuje podporo in sodelovanje velikega števila zelo različnih akterjev, kot so med drugim regionalne in lokalne oblasti ter organizacije civilne družbe, podjetja, fundacije, univerze ali izobraževalna središča, da bi uporabila in izkoristila dodano vrednost, ki jo vsak od teh lahko nudi v skladu s svojimi izkušnjami in področjem delovanja;

12.

podpira namero EU in njenih držav članic, da si odločno in dejavno prizadevajo za izvajanje Agende 2030, za kar je treba spodbujati skladno vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v vse javne politike, ki se v EU izvajajo na različnih ravneh: na ravni EU, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; podpira tudi potrebo po postopnem usklajevanju politik in pobud, ki jih akterji izvajajo z namenom uresničevanja ciljev agende;

13.

se strinja, da ima zunanje delovanje EU ključno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, zato pozdravlja napredek, ki je bil pri tem že dosežen s prednostnimi nalogami, opredeljenimi v Pogodbi o Evropski uniji (člen 21(2) PEU) in v Pogodbi o delovanju Evropske unije (člen 208 PDEU); podpira tudi namero Komisije, da z novim soglasjem o razvoju prispeva k uresničevanju prednostnih nalog zunanjega delovanja Evropske unije, ki so določene v Globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;

14.

podpira namero Komisije, da okrepi usklajevanje razvojne politike z drugimi politikami EU, ki se izvajajo na mednarodni ravni, kot so med drugim politike na področju človekoljubne pomoči, trgovine, regionalnega povezovanja, zdravja, izobraževanja, energetike, ribolova, kmetijstva, okolja, znanosti in tehnologije, migracij in azila ter evropske sosedske politike; vendar pa poudarja, da boljše usklajevanje politik še ni dovolj. Treba je povečati tudi skladnost teh politik z mednarodno dogovorjenimi razvojnimi cilji;

15.

se strinja s Komisijo, da bo odziv učinkovit le, če bo skupen in bo upošteval merila, sprejeta na ravni Evropske unije; vendar poudarja, da bi moralo takšno usklajevanje potekati ne le med EU in državami članicami, temveč tudi med slednjimi in regionalnimi in lokalnimi oblastmi, ki imajo del pristojnosti, potrebnih za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

16.

podpira prizadevanja Komisije, da bi razvojno sodelovanje Evropske unije in držav članic temeljilo na pristopu, osredotočenem na pravice, pri katerem bi bil človek protagonist razvojnih prizadevanj in hkrati njihov cilj; poleg tega meni, da je tak pristop v skladu s cilji trajnostnega razvoja in z vodilnim načelom Agende 2030, da se „nikogar ne zapostavlja“ in po katerem si je treba prizadevati, da napredek v razvoju doseže najbolj krhke in ranljive družbene skupine;

17.

se strinja s Komisijo, ki vztraja, da mora biti enakost spolov v osrčju tega pristopa, ki temelji na pravicah, in navdihovati vse ukrepe razvojnega sodelovanja EU in njenih držav članic, kakor tudi decentralizirano sodelovanje, in da to ne pomeni zgolj boja proti obstoječim neenakostim na tem področju, temveč tudi promocijo pravic žensk in krepitev njihove vloge in njihovega dostopa do izobraževanja na vseh ravneh;

18.

ugotavlja, da je eden od osrednjih ciljev razvojne politike EU in držav članic podpora državam pri njihovem boju proti revščini, vključno z izboljševanjem obsega in kakovosti osnovnih socialnih storitev za vse prebivalce, kakor je določeno v Agendi 2030; vendar opozarja na dejstvo, da dober del teh storitev zagotavljajo decentralizirane uprave, zato je ključnega pomena podpora regionalnim in lokalnim oblastem pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja;

19.

se strinja s predlogom Agende 2030, da je treba ustvarjati vključujoče družbe, in to z bojem proti neenakosti in spodbujanjem socialne kohezije; obenem meni, da ima decentralizirana uprava ključno vlogo pri prepoznavanju in odpravljanju procesov socialnega izključevanja in marginalizacije, ki so vzrok teh neenakosti;

20.

meni, da je pomembno ustvarjati miroljubne in dobro vodene družbe, odpravljati negotovost in nasilje ter krepiti učinkovitost in preglednost institucij; opozarja, da mora ta proces potekati od lokalne ravni, ki je najbližje državljanom, navzgor, in podpreti izboljšanje lokalnih in regionalnih institucij, ki bi olajšalo ukoreninjenje mehanizmov za državljane, ki so se zavezali k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030, in njihovega opravljanja demokratičnega nadzora, zato mora vzgoja za globalno državljanstvo postati bistvena razsežnost politik in strategij različnih vladnih ali nevladnih zainteresiranih strani in akterjev, vključenih v mednarodni sistem razvojnega sodelovanja;

21.

se strinja s ciljem Agende 2030, da je treba z izboljšanjem upravljanja naravnih virov in z zaščito najbolj občutljivih ekosistemov ustvariti pogoje za okoljsko trajnost razvojnih procesov; ponovno so pri izvajanju teh politik zelo pomembne lokalne in regionalne oblasti, saj skušajo usklajevati okoljsko trajnost z gospodarskim in socialnim napredkom svojih skupnosti; to je posebej relevantno z vidika 11. cilja trajnostnega razvoja, ki določa, da moramo „poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“;

22.

meni, da je treba države spodbujati pri prizadevanjih za vključujočo in trajnostno gospodarsko rast, sposobno ustvarjati dostojna delovna mesta, kot to določa Agenda 2030; opozarja na vlogo, ki jo lahko pri spodbujanju teh procesov odigrajo regionalne in lokalne oblasti z ustvarjanjem proizvodnega tkiva na dobro opredeljenih lokalnih temeljih, tako da povezujejo akterje, vključno z malimi in srednjimi lokalnimi podjetji;

23.

opozarja, skratka, kako pomembna je decentraliziranost javne uprave v partnerskih državah za uresničevanje Agende 2030; poudarja vlogo decentraliziranega sodelovanja pri izmenjavi znanja in izkušenj ter pri prenosu veščin med tovrstnimi akterji; poziva k priznanju in krepitvi potenciala tovrstnega sodelovanja v novem soglasju o razvoju;

24.

priznava, da bo, kljub temu, da mora biti vsaka država odgovorna za svoj razvoj, cilje trajnostnega razvoja možno uresničiti le s sklenitvijo globalnega zavezništva, ki bo vključevalo vse države, večstranske institucije in družbene akterje in omogočalo sodelovanje pri oblikovanju vključujočih in trajnostnih razvojnih strategij v skladu z zahtevami Agende 2030; hkrati ponovno poudarja, da morajo biti v prizadevanja za sodelovanje vključene tudi regionalne in lokalne oblasti, ki lahko nudijo lastne zmogljivosti in sredstva za svoje področje delovanja;

25.

poudarja ključno vlogo, ki jo lahko ima decentralizirano sodelovanje pri sooblikovanju partnerstev z več akterji, usmerjenih v spodbujanje sprememb v državah v razvoju, v smislu tega, kar določa tudi Agenda 2030; v novem soglasju o razvoju je treba priznati prispevek te vrste sodelovanja in njegovo dopolnjevanje z drugimi vrstami sodelovanja;

26.

poudarja, da je dobro, če Evropska unija in njene države članice lajšajo procese koordinacije, delitve nalog in usklajevanja akterjev v okviru tega globalnega zavezništva; meni, da bo ta cilj lažje doseči, če bodo Evropska unija in njene države članice okrepile skupno načrtovanje na področju razvojnega sodelovanja na podlagi skupnih vizij, dogovorjenih na pogajanjih s partnerskimi državami; vendar opozarja, da morajo v tem procesu dialoga in posvetovanja sodelovati regionalne in lokalne oblasti;

27.

podobno tudi meni, da je treba prizadevanja za usklajevanje prenesti v prakso z zagonom skupnih okvirnih programov v partnerskih državah; poudarja tudi pomen izvajanja skupnih ukrepov, kadar je to možno, na nacionalni, regionalni ali mednarodni ravni, da se izboljša skupni učinek ukrepov Evropske unije in njenih držav članic; prav tako poudarja, da bi morali biti akterji decentraliziranega sodelovanja tudi vključeni v proces priprave in izvajanja ter v spremljanje in ocenjevanje teh programov;

28.

poziva, da se v partnerskih državah, kadar je to mogoče, uporabijo takšne oblike sodelovanja, ki omogočajo lažje usklajevanje med akterji ter bolj povezano in prožnejšo uporabo sredstev v partnerskih državah, kot so neposredna proračunska podpora ali skrbniški skladi EU;

29.

se strinja s Komisijo glede tega, kako pomembno je v velikem obsegu uporabiti domača in mednarodna javna in zasebna sredstva za dosego ciljev Agende 2030, kot je določeno v agendi za ukrepanje iz Akre; meni, da je pomembno uporabiti javna sredstva s ciljem izkoristiti zasebna sredstva in spodbuditi njihovo vlaganje v razvoj, pri tem pa uporabiti inovativne finančne instrumente in različne možnosti kombiniranja (donacij in posojil); vendar opozarja, da je treba ustrezno poskrbeti, da bodo sredstva uporabljena: (i) za jasen razvojni cilj, (ii) v odziv na prednostne naloge partnerske države, (iii) kot očitna dopolnitev javnih sredstev; in da bodo (iv) podrejena učinkovitim mehanizmom za nadzor njihove uporabe/namena ter postopnim preverjanjem izpolnjevanja napovedanih razvojnih ciljev;

30.

poudarja, kako pomembno je, da razvojno sodelovanje EU in držav članic doseže, angažira in poveže kar največje število akterjev, ki bi podprli trajnostne razvojne cilje, med drugim vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zasebnim sektorjem, civilno družbo in akademskim svetom, in da vsak sodeluje v skladu s svojimi sposobnostmi, izkušnjami in sredstvi; opozarja, da je decentralizirano sodelovanje posebej primerna oblika sodelovanja za spodbujanje in sklepanje tovrstnih partnerstev med več akterji na lokalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo regionalne in lokalne javne uprave, da bodo lahko vključile cilje trajnostnega razvoja v svoje politike; poudarja, da je decentralizirano sodelovanje posebej ugodno za ustvarjanje prostorov globalnega državljanstva z namenom, da bi državljani razmišljali o ciljih trajnostnega razvoja, sodelovali pri izvajanju javnih politik za doseganje teh ciljev ter spremljali izvajanje Agende 2030;

31.

poudarja pomen krepitve tehničnih in institucionalnih zmogljivosti partnerskih držav, da bodo lahko izvedle prehod na vključujoče in trajnostne razvojne strategije v skladu z Agendo 2030; opozarja, da mora ta proces doseči tudi decentralizirane uprave partnerskih držav;

32.

poudarja, da bi bilo treba sredstva za razvojno sodelovanje EU in njenih držav članic razporejati po jasnih in preglednih pravilih, upoštevajoč potrebe, strukturne vrzeli in sposobnost partnerskih držav, da najdejo alternativne vire; obenem pa vztraja, da je pri uporabi virov in izvajanju dejavnosti treba upoštevati načelo, da se „nikogar ne zapostavlja“;

33.

v skladu z navedenim poudarja, da morajo države z najnižjimi dohodki, še posebej najmanj razvite države ter nestabilne države ali države po konfliktih, prednostno prejemati najugodnejše oblike mednarodne pomoči EU in njenih držav članic;

34.

vendar opozarja, da velike skupine držav s srednje visokimi dohodki trpijo zaradi hudih strukturnih omejitev, velikih notranjih razlik, nestabilnih institucij in razklanih družb; razvojno sodelovanje, vključno s finančnim, je lahko koristno, ker tem državam pomaga premostiti omejitve in spodbujati trajnostni razvoj, s tem pa tudi izboljšati njihovo sposobnost, da aktivneje sodelujejo pri uresničevanju Agende 2030;

35.

meni, da bi urejene migracije, poleg koristi za migrante, lahko bile vzvod za napredek, tako držav izvora kot ciljnih držav; meni, da je urejeno upravljanje migracij treba vključiti v cilje razvojnih ukrepov ter skušati ponuditi ustrezne regulativne odzive in ustrezne podpore za zaščito človekovih pravic migrantov na njihovi poti in v ciljni državi, kakor tudi pri nudenju priložnosti v njihovih matičnih državah, s ciljem ublažiti pritisk nenadzorovanih migracijskih tokov;

36.

ugotavlja, da instrumenti razvojnega sodelovanja niso omejeni zgolj na instrument mednarodne pomoči, temveč vključujejo tudi sredstva, ki jih ni mogoče tako številčno opredeliti kot uradno razvojno pomoč, imajo pa potencial za ustvarjanje razvojnih možnosti; meni, da mora razvojno sodelovanje EU in njenih držav članic aktivno vključevati ta niz instrumentov in uporabljene vire in instrumente prilagoditi razmeram v vsaki posamezni partnerski državi, vključno z državami s srednje visokimi dohodki;

37.

podpira predlog Komisije za izvedbo ambicioznega načrta za zunanje naložbe, s katerim bi spodbudili zasebne naložbe, okrepili tehnično pomoč za ustrezno pripravo projektov lokalnih oblasti in podjetij ter ustvarili ugodne razmere za poslovanje, pri čemer je treba ustrezno upoštevati prioritete lokalnih in regionalnih oblasti na področju teritorialnega razvoja; meni, da je omenjeni načrt treba uskladiti s cilji, opredeljenimi v Agendi 2030, in da mora lajšati sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri njegovem izvajanju na ustrezen način;

38.

se strinja s Komisijo, da je treba podpreti programe regionalnega povezovanja, ki bi omogočili krepitev razvojnih procesov sodelujočih držav in izboljšali zagotavljanje regionalnih javnih dobrin, v smislu boljšega izvajanja Agende 2030; in podpira revizijo sosedske politike ob upoštevanju novih prednostnih nalog, ki izhajajo iz Agende 2030; hkrati opozarja, da je treba v okviru te politike z ustreznimi ukrepi podpore okrepiti sodelovanje med regijami;

39.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za izboljšanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja, v skladu z dogovori na vrhih v Rimu, Parizu, Akri in Busanu; hkrati meni, da je treba podpirati razvoj institucionalnih zmogljivosti v partnerskih državah in med drugim partnerske države spodbuditi k temu, da bodo v svojih načrtih upoštevale tudi glavne prioritete lokalnih in regionalnih oblasti, da bi prizadevanja za sodelovanje obrodila sadove in bi odražala potrebe posameznega območja in njegovega prebivalstva;

40.

meni, da zgolj razvojno sodelovanje ni sposobno samo financirati vseh sprememb, ki jih zahteva Agenda 2030; zato poudarja, da morajo EU in države članice uporabljati sodelovanje kot mehanizem za spodbujanje dodatnih sredstev, ki izhajajo iz drugih virov, in kot katalizator za spreminjanje pobud in spodbujanje pozitivne preobrazbe v državah v razvoju;

41.

poudarja, da morajo države EU izpolniti svoje zaveze, če želijo biti verodostojne na mednarodni ravni; zato meni, da si morajo prizadevati za dosego ciljev, ki si jih je EU zadala v okviru mednarodne agende na področju financiranja razvoja; se strinja tudi, da bi morale države izpolnjevati obveznosti Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, vključno z dogovori na področju okoljskega financiranja;

42.

potrjuje korist, da se sodelovanje prilagodi dosegu instrumentov in ukrepov, ki presegajo samo pomoč in se vključujejo v mednarodni sistem podpore razvojnim procesom; zato se strinja, da je pomembno nadaljevati prizadevanja OECD za uvedbo novih meril na področju financiranja razvoja, vključno s pojmom skupna uradna podpora trajnostnemu razvoju;

43.

priznava, da za številne probleme, nakazane v Agendi 2030, nimamo učinkovitih tehničnih rešitev, zato je potrebno iskati alternative, ki temeljijo na ustvarjalnosti, spodbujanju znanja ter tehnoloških in družbenih inovacij; meni, da ima decentralizirano sodelovanje tu lahko pomembno vlogo, saj omogoča izmenjavo izkušenj na lokalni in regionalni ravni;

44.

ugotavlja, da Agenda 2030 ne bo izvedljiva brez znatnega izboljšanja skladnosti politik, saj je treba upoštevati učinek vseh javnih politik na razvojne cilje; vztraja tudi, da je treba kratko-, srednje- in dolgoročno s celovitim upravljanjem (angl. whole-of-government approach) javnih politik in programov povečati skladnost tako med področji javnih ukrepov (horizontalno) kot med ravnmi oblasti (lokalno, regionalno in nacionalno ravnjo ter EU);

45.

opozarja, da si morajo vsi akterji sodelovanja EU prizadevati za preglednost pri uporabi svojih sredstev; meni, da bi morale biti na čelu teh prizadevanj javne oblasti (EU, nacionalne, regionalne in lokalne), s čimer bi v večji meri prevzele odgovornost in izboljšale svoje ukrepe;

46.

meni, da je najboljši način za spodbujanje intenzivnega in zapletenega procesa prehajanja na vključujoče in trajnostne modele razvoja uvedba ukrepov preobrazbe na lokalni ravni, z vključevanjem akterjev, ki tam sobivajo, in ob podpori decentraliziranega sodelovanja;

47.

v zvezi s tem Odbor regij ponavlja svojo pripravljenost, da prispeva k izvajanju Agende 2030 in izmenjavi znanja in izkušenj z drugimi javnimi oblastmi in podobnimi organi v državah v razvoju prek platforme (portala) za obveščanje in razpravo lokalnih in regionalnih oblasti o razvoju, bienalnega dialoga o decentraliziranem sodelovanju (znanega tudi kot konferenca o decentraliziranem sodelovanju) in mednarodnih forumov, kot sta Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) in konferenca regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP). Odbor regij želi spodbujati in usklajevati decentralizirano sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti Evropske unije z lokalnimi in regionalnimi oblastmi sosednjih držav v okviru posebnih pobud, kot je pobuda iz Nikozije za Libijo;

48.

zdi se mu pomembno razviti dobro politiko komuniciranja o trajnostnem razvoju, ki bi pripomogla k bolj poučenemu pogledu na izzive in politike, ki jih je treba izvajati, ta pa k bolj osveščeni in aktivnejši podpori splošne javnosti, vključno glede razvojnega sodelovanja in zavezanosti Agendi 2030 kot naložbi v prihodnost; treba je tudi evropskim državljanom pojasniti pomen ciljev razvojnega sodelovanja ter jih seznanjati z vzajemnimi koristmi te politike, kot je ustvarjanje regionalnih območij stabilnosti; in končno je treba povečati prepoznavnost ukrepov različnih akterjev, vpletenih v proces, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter, v okviru teh, najbolj oddaljenih regij, ki že leta razvijajo uspešne politike sodelovanja s sosednjimi državami;

49.

se strinja, da morajo vsi akterji sodelovanja postopoma prilagoditi svoje sisteme poročanja in svoje kazalnike spremljanja, da bodo skladni s tistimi iz Agende 2030; podpira tudi pripravo skupnih zbirnih poročil o napredku na področju izvajanja Agende 2030, ki bi jih lahko predstavili Političnemu forumu ZN na visoki ravni; vztraja, da morajo lokalne in regionalne oblasti aktivno sodelovati pri pripravi teh poročil ter poročati o ukrepih na področjih, ki so v njihovi pristojnosti, prek decentraliziranega sodelovanja;

50.

se strinja, da je treba okrepiti statistične sisteme za spremljanje Agende 2030; opozarja, da je treba okrepiti tudi pripravo lokalnih in regionalnih informacij, s čimer bi poskrbeli, da napredek doseže vse sektorje in vse kraje.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/45

1.

ugotavlja, da je čista voda v zadostnih količinah kot vir našega življenja nujna za naše zdravje in dobro počutje. Voda nudi številne možnosti za razvoj, a je hkrati tudi nevarna. Poplave, suše in slaba kakovost vode ogrožajo naše življenje, zdravje in blaginjo;

2.

pozdravlja, da je Evropska komisija leta 2000 predstavila okvirno direktivo o vodah, ki je skupaj s številnimi dopolnjujočimi posebnimi predpisi EU (1) poenostavila velik del stare zakonodaje in na področju gospodarjenja z vodnimi viri uvedla pristop na podlagi povodij ter opredelila ambiciozne dolgoročne cilje za gospodarjenje z vodnimi viri;

3.

je seznanjen z delom Evropske komisije na naslednjih področjih evropske vodne politike:

4.

opozarja, da je treba upoštevati dejstvo, da gospodarjenje z vodnimi viri v večini držav članic sodi med institucionalne in politične naloge in pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki tako izvajajo večino direktiv EU o vodi. Lokalne in regionalne oblasti so večinoma pristojne tudi za področja, ki so pomembna za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri, kot so prostorsko načrtovanje, infrastruktura, politika mobilnosti, izdaja dovoljenj, kmetijstvo in upravljanje krajine, oskrba z vodo, varstvo površinskih voda in podtalnice, prilagajanje na podnebne spremembe in zaščita pred poplavami;

5.

je seznanjen s sklepi Sveta EU o trajnostnem gospodarjenju z vodo z dne 17. oktobra 2016. Odbor podpira sklepe Sveta, da je voda med glavnimi prednostnimi temami, in se strinja s spoznanjem, da so naloge v EU na tem področju različne ter je zato potrebna fleksibilnost pri iskanju rešitev, kot je potreba po infrastrukturi za uravnavanje vodnih virov, da se doseže dobro stanje okolja in vodnih teles ter se zadosti povpraševanju;

6.

zato opozarja na pomen spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Nacionalni, regionalni in lokalni kontekst je na primer pri ukrepih v zvezi s ponovno uporabo vode ali izboljšanjem učinkovitosti na strani povpraševanja (varčevanje z vodo) odločilnega pomena, saj se raven razpoložljivosti vode razlikuje. Zato je pomembno, da se izhajajoč iz evropskega okvira dopušča manevrski prostor, da se problematika obravnava na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in se lahko na teh ravneh sprejmejo potrebni ukrepi;

7.

priznava zelo ambiciozno, prostovoljno urbano agendo za vodo 2030 (Urban Water Agenda 2030), pripravljeno na konferenci z naslovom Mesta in voda, ki je februarja 2016 potekala v Leeuwardnu, in spodbuja evropska mesta, da se ji pridružijo;

8.

podpira namen Evropske komisije, da leta 2017 v okviru izvajanja akcijskega načrta za krožno gospodarstvo predlaga minimalne zahteve za ponovno uporabo vode in izvede revizijo direktive o pitni vodi z vidika ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) (2), pri čemer je treba paziti, da morebitni negativni učinki nimajo nesorazmernih posledic za druge panoge kot na primer kmetijstvo;

9.

poudarja, da je treba upoštevati razlike med regijami glede razpoložljivosti vode. Ponovna uporaba vode ne bi smela biti obvezna, razen če jo je mogoče utemeljiti. Na splošno je ponovna uporaba vode rešitev za regije, ki imajo težave s preskrbo z vodo;

10.

v tem okviru poziva Evropsko komisijo, naj v smislu uravnoteženega in doslednega pristopa zagotovi, da se ponovna uporaba vode obravnava le kot dodatna možnost oskrbe z vodo in poteka ob hkratnem povečanju gospodarnosti na strani povpraševanja, ter naj se analizirajo in upoštevajo morebitne posledice manjše razpoložljivosti vode;

11.

meni, da je izredno pomembno, da lokalne in regionalne oblasti v tem mnenju na lastno pobudo podajo priporočila za izboljšanje izvajanja veljavne zakonodaje EU o vodi in še naprej tesno sodelujejo pri prihodnji evropski vodni politiki;

12.

je v preteklosti že večkrat izrazil svoja stališča o vprašanjih v zvezi z gospodarjenjem z vodnimi viri. To mnenje na lastno pobudo je nadaljevanje prejšnjih mnenj OR, kot so:

13.

poudarja, da je treba v zvezi s posledicami podnebnih sprememb na gospodarjenje z vodnimi viri zagotoviti tesno povezanost političnih ukrepov na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni z ukrepi v okviru strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, in pri tem opozarja na mnenje Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam – celosten pristop, CdR 2430/2016;

14.

priznava veliko razsežnost vodne politike in se v tem mnenju na lastno pobudo osredotoča na upravljanje celinskih voda, in sicer na kakovost vode, pomanjkanje sladke vode in zaščito pred poplavami. Mnenje ne obravnava upravljanja voda, ki se nanaša na morja in oceane, ter okvirne direktive o morski strategiji in direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju, ki sta bili obravnavani v prejšnjih mnenjih OR;

15.

opozarja na velike prihodnje izzive na področju gospodarjenja z vodnimi viri, ki so posledica podnebnih sprememb in vse bolj intenzivnega izkoriščanja tal:

16.

poudarja veliko gospodarsko vrednost vodnega sektorja in gospodarski pomen gospodarjenja z vodnimi viri. Nekaj primerov:

17.

glede na to, da je še precej negotovosti glede razsežnosti in posledic problemov, povezanih z vodo v prihodnosti, in tudi zaradi različnih zakonodajnih okvirov Odbor meni, da politika, ki temelji na osnovnem načrtu, lahko velja za dobro izhodišče za izboljšanje odnosa med različnimi institucijami in proučitev novih inovativnih pristopov k oblikovanju politike, ki omogočajo sodelovanje med različnimi sektorji z iskanjem sinergij in preprečevanjem konfliktov. Treba je izvajati t. i. „prilagodljivo politiko“. V tabeli, ki sledi, so predstavljene različne možnosti:

18.

poziva Evropsko komisijo, naj v okviru prihodnje revizije direktive o pitni vodi, ukrepov o ponovni uporabi vode, morebitne revizije direktive o čiščenju komunalne odpadne vode in revizije okvirne direktive o vodi prouči možnosti za prilagodljivo vodno politiko. Pri tem morajo biti v središču temeljni pogoji za prilagodljivo politiko, in sicer celostni pristop, izmenjava informacij, prožnost in diferenciacija ciljev in prizadevanj ter inovacije. Pri proučevanju možnosti za novo politiko bi se morala Komisija posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da se zagotovi, da so vsi prihodnji predlogi v najboljšem interesu lokalnih in regionalnih oblasti ter da njihove pristojnosti podpirajo in jih ne zmanjšujejo;

19.

poziva Evropsko komisijo k preoblikovanju njene pretežno sektorske vodne politike v celostno politiko; poziva jo tudi, naj si v zvezi s tem prizadeva, da se gospodarjenje z vodnimi viri vključi kot horizontalni element v druge politike, ki so tesno povezane s tem virom, kot so poraba pri ljudeh, energija, kmetijstvo, ribištvo, turizem, okolje itd.;

20.

meni, da morata previdnostno načelo in načelo onesnaževalec plača ostati izhodišče na področju vodne politike. Vendar pa morajo v okviru diferenciranega pristopa ostati odprte vse možnosti, da se najdejo najuspešnejše in najučinkovitejše rešitve, tako da je v izjemnih primerih mogoč odmik od izhodišča. Navedene rešitve morajo temeljiti na inovativnih, ciljnih in okoljsko trajnostnih znanstvenih pristopih;

21.

v tem okviru opozarja, da energija oziroma stroški energije lahko pomenijo veliko oviro za izvajanje inovacij in nekonvencionalnih rešitev za pomanjkanje vode, kot so dobava vode na sušna območja ali naprave za razsoljevanje, in poudarja, da je treba pri oblikovanju politik EU upoštevati izkoriščanje obnovljivih virov energije v tem kontekstu tako kot tudi potencial vode kot vira energije;

22.

opozarja na vse večjo uporabo zdravil, kot so na primer antibiotiki, pri čemer aktivne snovi prek odplak pristanejo v površinskih vodah. To pomeni več dela za pridobivanje pitne vode iz površinskih voda, hkrati pa potencialno obstaja nevarnost večje odpornosti na antibiotike. Rešitev tega problema je v pristopu, usmerjenem v razpršene vire farmacevtskih ostankov: odpadna zdravila in ostanke zdravil v urinu in fekalijah;

23.

spodbuja države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj v svojo vodno politiko vključijo pojma zelene infrastrukture in ukrepov za naravno zadrževanje vode, in to poleg ali kot alternativo tradicionalnim „sivim“ strukturnim ukrepom (na primer za zmanjšanje hidromorfoloških pritiskov v povodjih) v svojih operativnih programih v okviru financiranja iz skladov ESI (na primer za obnovitev mokrišč in gozdov) ali v načrtovanju mest (na primer za hrambo deževnice (za ponovno uporabo) ali za povečanje zadrževanja vode za zmanjšanje učinka poplav);

24.

opozarja, da je treba gospodarjenje z vodnimi viri izboljšati z zaščito oskrbe s čisto vodo v času naravnih nesreč (12);

25.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj sodelujejo z zavarovalnicami in nacionalnimi vladami, da se zagotovi, da lahko vsa poplavno ogrožena gospodinjstva, kmetije in podjetja pridobijo zavarovanje po dostopni ceni. Dodatno si je treba prizadevati, da bodo vsi deležniki razumeli, da je najučinkovitejši način za zmanjšanje tveganj in znižanje dolgoročnih stroškov zaradi naravnih nesreč povečanje odpornosti od vsega začetka;

26.

cilji posameznih političnih področij so sami po sebi sprejemljivi (načrtovana politika), vendar so si potrebni ukrepi pri izvajanju pogosto nasprotujoči, zato Odbor opozarja, da je v regijah in mestih, kjer se ukrepi izvajajo, pogosto treba sprejemati kompromise med tovrstnimi nasprotujočimi ukrepi;

27.

poziva Evropsko komisijo k okrepitvi izmenjave informacij med izvajalci vodne politike, tj. lokalnimi in regionalnimi oblastmi, in oblikovalci politike v Bruslju ter k upoštevanju nasprotujočih si ciljev v novi politiki oziroma pri spremembah sedanje politike;

28.

pričakuje, da se bodo z načrtovano revizijo direktive o pitni vodi izboljšali nadzorni sistemi in parametri analize, zagotovil boljši dostop za državljane do informacij o kakovosti pitne vode, rešila težava s puščanjem vode, razvil regulativni okvir za majhno ali individualno dobavo pitne vode, predlagale rešitve za težave, ki jih povzročajo različni materiali v stiku s pitno vodo, ter posodobila odstopanja od predpisov;

29.

vztraja, da bi moral biti cilj prihodnje revizije direktive o čiščenju komunalne odpadne vode zlasti izboljšanje spremljanja, poročanja in javnega razširjanja podatkov ter močno priporoča, da se upoštevajo povezave s krožnim gospodarstvom in gospodarno rabo virov v EU. V zvezi s poročanjem je treba države članice razbremeniti vsaj v tolikšni meri, kolikor so že izpolnile svoje obveznosti;

30.

pozdravlja nov pristop Komisije k ocenjevanju „stopnje skladnosti“, osredotočen na še obstoječe vrzeli pri dejansko ustreznem zbiranju, napeljavi in čiščenju odpadne vode, ki uradno oceno skladnosti dopolnjuje s pravnimi obveznostmi, ki izhajajo iz direktive o čiščenju komunalne odpadne vode. Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da je Evropska komisija v osmem poročilu o izvajanju te direktive prvič obdelala in vanj vključila regionalne rezultate, in poziva Komisijo, naj ohrani tako „stopnjo skladnosti“ kot tudi regionalne pristope in jih razvija v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi akterji;

31.

poziva Evropsko komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj zmanjšajo pomanjkanje vode in še povečajo gospodarno rabo vode, zlasti z naslednjimi ukrepi:

32.

ugotavlja, da obstaja navzkrižje med cilji za kakovost vode in skupno kmetijsko politiko, ter Evropsko komisijo poziva, naj poskrbi za boljšo uskladitev teh dveh politik. EU bi morala preprečiti okrepitev tovrstnih nasprotij in povezanih upravnih obremenitev zaradi izvajanja potencialno nasprotujočih si predpisov. Namesto tega mora poiskati najučinkovitejše in gospodarne kompromise, ki se med seboj krepijo;

33.

meni, da je primerno in potrebno, da se Direktiva 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, vključi v okvirno direktivo o vodi, da se uskladijo ukrepi za doseganje dobrega stanja vodnih teles in ohranjanje kakovosti pitne vode;

34.

poziva Evropsko politiko, naj prouči možnosti za bolj prožno in raznoliko vodno politiko. Prožnost je potrebna zaradi negotovosti glede prihodnjih problemov, povezanih z vodo. Zato bo treba v ciljih in pristopih vodne politike poiskati ravnovesje med pravno varnostjo, ki je potrebna za dolgoročno načrtovanje ter večletne, stroškovno intenzivne naložbe na eni strani, ter potrebo po prilagajanju na nove okoliščine, kadar je to potrebno, na drugi strani. Različni cilji glede na čas in kraj so zato potrebni za okrepitev učinkovitosti ukrepov in povečanje njihovega sprejemanja (13), ne da bi to zmanjšalo prizadevanja;

35.

poziva Evropsko komisijo, naj razvije alternativo standardu spremljanja one out = all out (en ven, vsi ven) iz okvirne direktive o vodah. Načelo one out = all out ne zagotavlja dovolj dobre slike dejanskega ekološkega in kemičnega stanja in prizadevanj, ki so bila že izvedena za izboljšanje kakovosti vode. Treba je razviti instrument spremljanja, ki bo upošteval že dosežene rezultate v državah članicah, med drugim zato, da se zagotovi sprejemanje potrebnih ukrepov;

36.

je prepričan, da so poleg političnih inovacij za soočanje s sedanjimi in prihodnjimi problemi, povezanimi z vodo, najbolj pomembne temeljne tehnične inovacije (14). Meni, da bi to vrsto inovacij morda lahko na ravni EU podprli z evropskim programom ukrepov za inovacije na področju voda za družbo, usmerjeno v trajnost, krožno gospodarstvo in pametno uporabo vode. S takim okvirom bi pripomogli, da se države članice ter lokalne in regionalne oblasti ob podpori Evropske komisije spodbudi k uporabi sistemskih inovativnih pristopov in oblikovanju ali spodbujanju partnerstev za projekte vodnih inovacij. Čeprav se sedanje platforme znanja in možnosti financiranja za inovacije močno razvijajo, krepijo in razširjajo, Odbor meni, da obstajata dve oviri za uvedbo inovativnih rešitev. Zato Evropsko komisijo poziva:

37.

poudarja, da je gospodarjenje z vodnimi viri kapitalsko intenzivno politično področje, na katerem se izvajajo velike naložbe. Te naložbe se bodo v prihodnosti le še povečale. Z uporabo širše podlage za opredelitev problemov in iskanje rešitev ter z boljšo vključitvijo povezanih političnih področij (kot so kmetijstvo, energija in zdravje), ki jo že predvideva veljavna zakonodaja, se lahko zmanjšajo nevarnosti za dezinvesticije, odprejo nove možnosti in s tem ustvarijo plodna tla za inovacije. Izziv je v sprejemanju smiselnih odločitev, da bomo ustrezno ohranili, kar želimo ohraniti, in hkrati pustili dovolj manevrskega prostora za obvladovanje negotovih prihodnjih izzivov v zvezi z upravljanjem vira življenja ( Manage the source of life! ).

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/51

1.

poudarja, da so številna izmed njegovih prvotnih priporočil v zvezi s strategijo EU za prilagajanje (CoR 3752/2013) še vedno aktualna in bi jih bilo treba brati v povezavi s tem mnenjem; še zlasti opozarja na predloge o tem, da bi strategijo za prilagajanje bolj neposredno povezali s konceptom odpornosti na podnebne spremembe ter nadalje razvili koncept/ocene „ranljivosti“ različnih območij, na predlog, da bi več pozornosti namenili rešitvam za prilagajanje, ki bi temeljile na zeleni infrastrukturi ter vidikih biotske raznovrstnosti in ekosistema, pa tudi na opozorilo, da bo morda treba izdelati tudi scenarije za prilagajanje na zvišanje temperature nad 2 oC, če globalna prizadevanja v okviru Pariškega sporazuma ne bodo uspešna;

2.

ugotavlja, da se delo pri vseh osmih ukrepih strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam nadaljuje in da je že obrodilo prve rezultate (npr. sprejetje nacionalnih strategij za prilagajanje v 75 % držav članic EU, uvedba pobude „župani se prilagajajo“ (angl. Mayors Adapt), ki je zdaj zajeta v Konvencijo županov), zato od Evropske komisije z veseljem pričakuje oceno in pregled strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam; poudarja, da je to stalen proces, v okviru katerega bi morale države članice nenehno posodabljati tudi svoje strategije, da bi se prilagodile razvijajoči se bazi znanja ter ustreznim pravnim okvirom in mednarodnim sporazumom;

3.

ugotavlja, da so Evropska komisija in države članice ključni akterji pri oblikovanju političnih in regulativnih okvirov, lokalne in regionalne oblasti pa imajo osrednjo vlogo pri tem, da s konkretnimi prilagoditvenimi ukrepi zmanjšajo občutljivost svojih ozemelj na različne učinke podnebnih sprememb. Zato poudarja, da je ključnega pomena dobro delujoč okvir upravljanja na več ravneh;

4.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja tesno sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja (EU, države članice, regionalne in lokalne oblasti), da se uskladijo prednostne naloge ter čim bolj zmanjša število nasprotujočih si ali podvojenih nepovezanih postopkov in čim bolj povečajo sinergije med strategijami in načrti, ki se razvijajo na ravni EU in na ravni držav članic, ter strategijami in načrti, ki se razvijajo na regionalni in lokalni ravni, ter tako poveča skladnost politik, pa tudi usklajeno in dopolnjujoče delovanje;

5.

podpira pobude EU, kot so Konvencija županov za podnebne spremembe in energijo ter nova partnerstva v okviru agende EU za mesta, ki spodbujajo oblikovanje usklajenih sistemov upravljanja na več ravneh in platform za sodelovanje. Obravnavati bi jih morali kot akterje pri razmisleku o potrebah mest in regij ter izboljšanju sodelovanja. OR tudi z zanimanjem pričakuje pravočasno vzpostavitev partnerstva v okviru agende za mesta o tematski prednostni nalogi prilagajanja na podnebne spremembe, vključno z njeno gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnostjo;

6.

s tega vidika poudarja potrebo po večjem vključevanju mest in regij v pripravo in izvajanje nacionalnih strategij in načrtov za prilagajanje. Zato poziva države članice EU, naj vzpostavijo ustrezne institucionalne strukture ali platforme in s tem spodbujajo stalno posvetovanje in tesnejše sodelovanje (npr. v delovnih skupinah), pri čemer naj upoštevajo posebnosti držav članic, Evropsko komisijo pa prosi, naj ta razvoj podpre in spodbudi;

7.

meni, da bi morala biti bistvena vloga regij jasneje razvidna iz pregleda strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam (v posebnem poglavju) in da bi bilo treba njihova prizadevanja bolje podpreti. Dejansko bi regije lahko imele usklajevalno oziroma posredniško vlogo v postopku prilagajanja ter skrbele, da prednostne naloge, ki so jih opredelile države članice, ustrezajo potrebam in pričakovanjem, izraženim na terenu, in obratno. Lahko pa delujejo tudi kot pobudnice, ki podpirajo prizadevanja lokalnih oblasti pri krepitvi njihove odpornosti proti naravnim nesrečam in nesrečam, ki jih povzroči človek, z gradnjo zmogljivosti in uporabo razpoložljivih finančnih sredstev – kar so že dokazale regije, ki so se v Konvenciji županov že aktivirale kot „koordinatorke“. OR poziva Evropsko komisijo, naj še naprej priznava odgovornosti, ki jih prevzemajo ne samo lokalne, ampak tudi regionalne oblasti, in ukrepe, ki jih izvajajo v okviru pobude Konvencija županov (kot to že zdaj počnejo npr. pri pobudi RegionsAdapt);

8.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti dojemajo odsotnost obveznega zakonodajnega okvira v nekaterih državah članicah kot oviro za delovanje. Zato bi se razveselile jasnejšega pooblastila EU ali državnih oblasti za ukrepe na področju prilagajanja. OR pozdravlja nedavna prizadevanja nekaterih držav članic pri uvajanju vidikov prilagajanja v specifično zakonodajo (ki je npr. sledila okvirni direktivi o vodah in direktivi o poplavah) na nacionalni ravni;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj preuči, koliko lokalnih in regionalnih oblasti v EU in v državah članicah ima strategijo ali načrt za prilagajanje. Na tej podlagi bi Evropska komisija lahko v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi predlagala cilje na ravni EU in na nacionalni ravni, da bi lokalne in regionalne oblasti spodbudila k nadaljnjemu razvoju lokalnih in regionalnih strategij/načrtov prilagajanja;

10.

poudarja, da mora biti pri pregledu strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam – poleg dobro delujočega okvira upravljanja na več ravneh – večji poudarek na nujnem vključevanju več interesnih skupin in sektorjev (namesto omejevanja), da bi bili prilagoditveni ukrepi na lokalni ravni učinkovitejši in bolj celostni. Pregled bi lahko vključeval (ali preusmerjal na) nekaj konkretnih primerov koristi, ki jih prinaša skupno delo, za razliko od izoliranosti, pri soustvarjanju rešitev na regionalni in lokalni ravni. Takšne participativne pristope bi bilo treba močno spodbujati in podpirati, med drugim tudi s projekti, ki jih financira EU (npr. pri prihodnjih razpisih v okviru programov LIFE ali Obzorje 2020);

11.

poudarja pomen temeljite preučitve dejavnikov uspeha in ovir pri različnih načinih sodelovanja med znanstveniki, strokovnjaki in oblikovalci politik na lokalni in regionalni ravni. Na podlagi teh podatkov bi bilo treba pripraviti praktična priporočila, ki bi temeljila na konkretnih primerih partnerstev (z več interesnimi skupinami/javno-zasebnih) in ki bi jih bilo treba množično razširjati, npr. prek evropske platforme za prilagajanje podnebnim spremembam (Climate-ADAPT);

12.

ponovno poudarja, da je treba prek vseh mogočih komunikacijskih kanalov krepiti zavest o tem, da so enotni ukrepi prilagajanja in blažitve nujni, da bi tako dosegli največje možne sinergije med obema področjema podnebne politike in se izognili slabemu prilagajanju. Zato OR poziva Evropsko komisijo, naj v pregledu preuči inovativne mehanizme za povečanje ozaveščenosti in sprejemanja med regionalnimi akterji (vključno z državljani in podjetji) ter spodbujanje sprememb v obnašanju;

13.

poudarja pomen dodatne krepitve zmogljivosti in odprave vrzeli v znanju evropskih mest in regij ter meni, da sta portal Climate-ADAPT in z njim povezano orodje za podporo prilagajanju mest dobra osnova za to. Slednje je sicer treba stalno utrjevati in bogatiti, še naprej promovirati in bolj povezovati s platformo Konvencije županov, prav tako bo treba izboljšati tudi njegovo prijaznost do uporabnika. OR poziva Komisijo, naj se posvetuje z mesti in regijami, da bi skupaj ugotovili, kako prilagoditi portal Climate-ADAPT, da bi kar najbolj ustrezal njihovim potrebam, in se odločili, ali naj se vključi v spletno mesto Konvencije županov;

14.

poudarja, da je treba nadaljevati zbiranje primerov dobre prakse, preskušenih na terenu. Primere dobre prakse iz mest in regij je treba shraniti v enotno, javno dostopno zbirko podatkov, ki bo omogočala enostavno iskanje (npr. na portal Climate-ADAPT in/ali v katalog modelov na spletnem mestu Konvencije županov), da bi olajšali izmenjavo izkušenj med kolegi. Takšna zbirka podatkov bi morala zlasti imeti ustrezne funkcije za lažje opredeljevanje primerov, ki temeljijo na podobnih okoliščinah (npr. podnebna tveganja, gostota prebivalstva) ali ki imajo podobne geografske značilnosti (npr. gorska lega ali lega blizu gora, reke ali morja), da bi lahko razvili tipologije prilagajanja. OR je pripravljen sodelovati pri prepoznavanju uspešnih regionalnih praks ter angažiranju pionirskih regij, najprej z delom, ki ga opravlja njegova komisija ENVE ter skupina ambasadorjev konvencije OR, ki ga je treba še razširiti in spodbujati;

15.

poudarja, da je treba olajšati prenos znanja tudi prek sodelovanja med mesti. Evropska komisija bi morala določiti, promovirati in primerno financirati ustrezne dejavnosti na področju medsebojnega sodelovanja in mentorstva. Programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja, ki jih je že predlagala Konvencija županov, so se izkazali za uspešne in koristne, zato bi jo bilo treba v prihodnosti ponoviti in razširiti (npr. z vsakoletnimi razpisi);

16.

poziva Evropsko komisijo, naj okrepi prizadevanja za vzpostavitev učinkovitega okvira za krepitev zmogljivosti v mestih in regijah. Obilica pobud, orodij in programov EU, ki mestom in regijam že ponujajo razne možnosti krepitve zmogljivosti (npr. delavnice, spletni seminarji, gradiva s smernicami), trenutno povzroča zmedo med upravičenci;

17.

kljub nekaterim dosedanjim prizadevanjem – zlasti z nedavno uvedbo novega portala „vse na enem mestu“ (One-Stop-Shop) v okviru agende EU za mesta – bi morala Komisija razjasniti posebnosti, pa tudi možnosti dopolnjevanja različnih storitev, ki se mestom in regijam nudijo na področjih, povezanih s prilagajanjem, ter začeti zapolnjevati vrzeli, ki se pojavljajo med tem procesom ugotavljanja in zbiranja. OR poziva Komisijo, naj v okviru tega procesa:

18.

ugotavlja, da morajo vse ravni upravljanja – vključno z mesti in regijami – res dobro razumeti podnebna tveganja in ranljivost na svojih ozemljih, da lahko usmerjajo sprejemanje odločitev ter proces oblikovanja politik. Zato OR poziva Komisijo, naj še naprej podpira okvire za ocenjevanje tveganj in ranljivosti na regionalni in lokalni ravni, saj so izhodišče vsake strategije za prilagajanje, ter podpre delovanje na podlagi dokazov;

19.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti kot oviri za ukrepe prilagajanja redno izpostavljajo 1) pomanjkanje (dostopa do) uporabnih in razumljivih informacij o podnebju ter 2) pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj pri razlagi teh informacij. Nadaljnja pomoč – z dokumentiranjem in izmenjavo dobrih praks – je torej potrebna, da se jih usmerja skozi obstoječe informacije ter jim pomaga pri zmanjševanju in razlagi učinkov na ravni mesta/regije;

20.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira stalna prizadevanja regij in mest za podnebne napovedi in ocene tveganj s krepitvijo svojih (raziskovalnih) dejavnosti, povezanih z opredelitvijo ustreznih orodij in metod (za modeliranje tveganj), oblikovanjem scenarijev (makro-) regionalnih podnebnih vplivov in vzpostavljanjem omrežij za podnebne storitve (v okviru programa Obzorje 2020) na mednarodni, evropski in (pod-) nacionalni ravni. S takšnimi omrežji podnebnih storitev se ukvarjajo ustrezni strokovnjaki in ponudniki podatkov (npr. raziskovalne skupnosti), ki poskrbijo, da so informacije in znanje dostopni in razumljivi lokalnim in regionalnim oblikovalcem politik;

21.

poudarja pomen podpore razkrivanju podnebnih tveganj, da bi spodbudili prilagajanje in naložbe. Pojavljajo se mnoge nove prostovoljne in/ali zasebne pobude za razkrivanje podnebnih tveganj, ki bi jih lahko Komisija dodatno podprla in promovirala;

22.

v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije, da se preučijo možnosti za sodelovanje z zavarovalniškim sektorjem, saj so zavarovalnice med ključnimi ponudniki podatkov in potencialnih naložb. Spodbuja Komisijo, naj oceni zavarovalne mehanizme, ki bi lahko spodbudili preprečevanje tveganj in podprli zmanjševanje škode, ter sodeluje z zavarovalnicami in tako poskrbi, da bodo svoje znanje in strokovnost na področju modeliranja tveganj ter obvladovanja tveganja nesreč delile z javnim sektorjem. Sedanja uspešna partnerstva bi bilo treba pri pregledu še naprej spodbujati, da bi bila navdih in motivacija ostalim. V zvezi s tem tudi poudarja, da se lahko mesta ali regije, ki so za zavarovalnice izpostavljene visokemu tveganju, soočajo tudi s posebnimi ovirami za naložbe in razvoj, zato spodbuja Evropsko komisijo, naj pri pregledu preuči, kako bi bilo mogoče take težave odpraviti;

23.

meni, da je treba pri pregledu še naprej opozarjati na koristi, ki jih imajo ocene socialno-ekonomskih posledic prilagajanja. Takšna socialno-ekonomska analiza usmerja oblikovalce politik, saj jim nudi jasnejši vpogled v morebitne stroške in koristi ukrepov prilagajanja, za razliko od neukrepanja. S tem pa pomaga ozaveščati, razumeti omejitve glede zmogljivosti ter prepoznati ekonomsko najbolj vzdržne politične izbire;

24.

poudarja, da mesta in regije potrebujejo dodatne informacije o različnih metodah, ki se lahko uporabijo za takšno oceno (npr. stroškovna učinkovitost, uporaba več meril, odločanje zainteresiranih strani, preskušanje in opazovanje), in o njihovem pomenu v različnih kontekstih, zato predlaga, da jim Komisija ustrezno pomaga prek svojih referenčnih platform Climate-ADAPT in Konvencija županov;

25.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti opremiti z ustreznimi orodji in kazalniki za spremljanje, poročanje in ocenjevanje, da se jim zagotovijo podatki in podpora pri načrtovanju ukrepov prilagajanja na lokalni ravni. Tudi slednje bi lahko promovirali prek referenčnih platform za prilagajanje (Climate-ADAPT in Konvencija županov);

26.

je prepričan, da je pomembno, da so mednarodni, evropski, nacionalni in regionalni/lokalni okviri za spremljanje, poročanje in ocenjevanje medsebojno združljivi ter da se nadgrajujejo, kar bo zagotovilo skladnost in zmanjšalo breme za mesta in regije;

27.

pozdravlja napredek, ki je bil pri tem dosežen od objave strategije Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam s pripravo preglednice pripravljenosti na prilagoditev za države članice EU ter standardnih obrazcev Konvencije županov za spremljanje in poročanje za mesta, ki so podpisniki, in je vesel, da med njimi obstajajo tesne povezave, vendar meni, da je treba njihovo uporabo še naprej spodbujati in usmerjati (npr. na spletnem mestu Konvencije županov);

28.

poudarja, da je treba preučiti nadaljnje sinergije z drugimi partnerskimi pobudami, ki se hkrati oblikujejo na mednarodni ali evropski ravni (npr. Regions Adapt, CRAFT, Resilient Cities) in imajo lastne sisteme za spremljanje, poročanje in ocenjevanje, vendar poudarja, da nadaljnja prizadevanja za usklajevanje ali sodelovanje ne smejo potekati na račun potreb in interesov mest/regij;

29.

pozdravlja obstoječe finančne instrumente EU v podporo podnebnih ukrepov na lokalni in regionalni ravni (npr. evropski strukturni in investicijski skladi, pa tudi Obzorje 2020, LIFE, Solidarnostni sklad EU, finančni mehanizem za naravni kapital), vendar poudarja, da je še vedno največji izziv za mesta in regije prav dostop do teh sredstev. Zato poziva Komisijo, naj evropskim lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi 1) lahko dostopne in razumljive informacije o razpoložljivih sredstvih in finančnih instrumentih za pripravo in izvajanje akcijskih načrtov ter 2) dodatna navodila in pomoč pri dostopu do obstoječih instrumentov in njihovi uporabi ter morebitnem kombiniranju teh instrumentov (npr. prilagojeno usposabljanje);

30.

ponovno opozarja na svoj predlog o sprejetju pristopa na podlagi celotnega življenjskega cikla k ocenjevanju stroškov in koristi kapitala, s katerim se lahko zagotovi, da se naložbe ki so odporne na podnebne spremembe, dolgoročno povrnejo. Bilance in registri tveganj morajo zajeti gospodarske, okoljske in socialne posledice ukrepov in kapitalskih naložb, v katerih podnebne spremembe niso upoštevane, ali posledice neukrepanja;

31.

izraža upanje, da bo pregled dal večji poudarek morebitni vlogi regij pri omogočanju dostopa do nekaterih shem financiranja. Nekatere regije že zdaj pomagajo pri upravljanju in razdeljevanju strukturnih skladov EU ter povezovanju in združevanju manjših projektov, ki se jih lotevajo občine na svojem ozemlju, ali pa neposredno nudijo financiranje. Vseeno pa OR poudarja, da je še naprej potrebno usmerjanje, da bi ti organi upravljanja lahko v celoti izkoristili potencial razpoložljivih evropskih sredstev in inovativnih finančnih instrumentov;

32.

poziva Komisijo, naj dodatno preuči zamisel o hitrem dostopu do finančnih instrumentov za posamezne lokalne in regionalne oblasti na podlagi dejavnikov, kot je dejstvo, da so se celoviti prilagoditvi že javno zavezale (npr. s pridružitvijo Konvenciji županov) z izvedbo celovite ocene tveganja in ranljivosti ter oblikovanjem akcijskega načrta za prilagajanje. Takšen hiter dostop bi Komisija lahko omogočila in spodbudila z revizijo predpogojev za dostop do nekaterih skladov ali meril za izbiro in dodelitev sredstev v okviru različnih programov (kot sta Obzorje 2020 in LIFE). Takšno usmeritev bi bilo treba tudi odločneje preučiti v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, s priporočilom, da vsi upravni organi izberejo možnost, ki je že določena v nekaterih regionalnih operativnih programih, tj. dajanje prednosti pobudam iz akcijskih načrtov za trajnostno energijo ter iz akcijskih načrtov za trajnostno energijo in preprečevanje podnebnih sprememb, ki so jih sprejele občine, ki sodelujejo v Konvenciji županov;

33.

pozdravlja pobudo Evropske komisije, da med pripravo naslednjega večletnega finančnega okvira preuči napredek pri izvajanju različnih skladov EU ter uporabi nepovratnih sredstev in drugih finančnih instrumentov (npr. izkušnje iz programa LIFE ter vključevanje podnebnih ukrepov v sklade ESI). To bi moralo prispevati k 1) vzpostavitvi prave kombinacije splošnih finančnih instrumentov in bolj specifičnih finančnih instrumentov za prilagajanje brez zmanjševanja potrebnih proračunskih sredstev za blažitev podnebnih sprememb ter k 2) oblikovanju priporočil za prihodnje razpise za projekte (npr. v okviru programov LIFE in Obzorje 2020), s čimer bi zapolnili preostale vrzeli pri financiranju lokalnih ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe;

34.

poudarja, da program LIFE – oziroma še natančneje integrirani projekti za podnebne ukrepe v okviru tega programa za mesta in regije – velja za enega najpomembnejših finančnih instrumentov za preizkušanje in prikaz ukrepov za prilagajanje na podlagi medsektorskega pristopa in na velikih območjih (na regionalni, medregionalni, nacionalni ali nadnacionalni ravni), zato Komisijo močno spodbuja, naj program podaljša in ga podpira tudi v prihodnje;

35.

priznava, da imajo mnoga evropska mesta in regije ogromno neizkoriščenih možnosti za pritegnitev dodatnih naložb in da se soočajo s številnimi hudimi ovirami pri izvedbi lastnih naložb;

36.

zato meni, da mora Komisija še naprej preučevati inovativne načine za usmerjanje naložb, namenjenih ukrepom prilagajanja, k lokalnim in regionalnim oblastem, ter jo poziva, naj tem zagotovi ustrezno strokovno svetovanje, usmerjanje in pomoč pri pripravi izvedljivih naložb (npr. v okviru evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe ali drugih vrst usmerjenih dejavnosti za krepitev zmogljivosti), kakor tudi financiranje. V pregledu bi lahko navedli primere mehanizmov za obravnavo zasebnih vlagateljev in sodelovanje z zavarovalnicami – in Komisija bi morala še naprej podpirati pilotne pobude v tej smeri;

37.

poudarja, da bi bilo treba mestom in regijam pomagati najti kombinacijo javnih in zasebnih sredstev – iz mednarodnih, evropskih, nacionalnih in lokalnih virov –, ki bi bila glede na njihove lokalne razmere najprimernejša za financiranje ukrepov prilagajanja. Kot je bilo poudarjeno v vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira 2014–2020, bo Komisija nadalje preučila možnosti, kako z združevanjem sredstev EU ter sredstev iz nacionalnih in zasebnih virov pokriti preostale potrebe po naložbah;

38.

ugotavlja, da se je mednarodni dialog o podnebnih vprašanjih v zadnjih letih poglobil, kar je privedlo do sprejetja novih mednarodnih sporazumov, kot so Sendajski okvir za zmanjševanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030, Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum o podnebnih spremembah, zato poziva Komisijo, naj svoje ukrepe še bolj umesti v te globalne okvire, postane še boljši zgled ter pomaga ustvarjati sinergije med njimi;

39.

poudarja, da bo pri pregledu bolje proučen čezmejni vidik obvladovanja podnebnih tveganj. Zato se zdi, da je makroregionalno sodelovanje s spodbujanjem izmenjave informacij in skupnim delom, ki presega upravne meje, ustrezen pristop za izboljšanje prilaganja EU podnebnim spremembam. Komisija bi zato morala razmisliti o tem, da bi svoje pilotne nadnacionalne pobude – v Podonavju, regiji Baltskega morja, alpski regiji ter jadranski in jonski regiji – razširila tudi na druge makroregije v Evropi in drugod ter jih podpirala tudi v prihodnje;

40.

poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni prednostim, ki bi jih prineslo sodelovanje med regijami (in med mesti). Nova svetovna konvencija županov za podnebne spremembe in energijo bo tako za druge regije v svetu nova priložnost, da izkoristijo evropske izkušnje in primere, hkrati pa bo priložnost za evropske lokalne in regionalne oblasti, da se učijo od svojih kolegov z drugih celin;

41.

poudarja, da bi bilo treba – glede na nedavne napovedi UNFCC (Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja) o prihodnjih migracijskih tokovih – pri pregledu obravnavati povezavo med prilagajanjem na podnebne spremembe in migracijami, zato bi bilo treba vključiti novo poglavje o izzivih in priložnostih, ki nastajajo zaradi migracij, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Komisija bo zato preučila možnosti za nadaljnjo podporo mestom in regijam pri soočanju z mobilnostjo ter morebitnim vključevanjem migrantov in beguncev;

42.

za zaključek Odbor regij izraža svojo pripravljenost za sodelovanje v postopku posvetovanja z zainteresiranimi skupinami o pregledu strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki ga bo Evropska komisija izvedla v začetku leta 2017, ter meni, da so priporočila iz tega mnenja, pa tudi iz drugih mnenj, ki se nanašajo na temo prilagajanja (1), dobra podlaga za prihodnje izmenjave.

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/57

1.

ugotavlja, da je le okoli 6 % upraviteljev kmetij mlajših od 35 let, več kot polovica pa jih je starejših od 55 let. Povečanje deleža starejših je splošna značilnost prebivalstva EU zaradi podaljšanja pričakovane življenjske dobe in upada stopnje rodnosti. Vendar je ta trend v primerjavi z drugimi gospodarskimi sektorji izrazitejši v kmetijstvu. Ker starejši kmeti živijo dlje, ker prejemajo precejšnje spodbude, da ostajajo dlje aktivni v kmetijstvu, in le malo spodbud, da prenehajo, se kmetijska delovna sila v Evropi postopoma stara, kar močno ovira vstop novim kmetom;

2.

meni, da starejši kmeti oklevajo s prenosom svojih kmetij tudi, ker je kmetovanje življenjski slog, ki sloni na skupnosti in se nadaljuje tudi po zakonski upokojitveni starosti. S tega vidika se kmetovanje razlikuje od številnih drugih gospodarskih dejavnosti. Prenosi so pogosto onemogočeni tudi, ker starejši upravitelji kmetij težko zapustijo kmetije in postopoma prenehajo s kmetovanjem, ker sta njihovo prebivališče in kraj kmetijskih dejavnosti ista. Splošni beg možganov s podeželskih območij še zaostruje ta problem, saj se vse bolje izobražena delovna sila ne zanima več za delovna mesta v kmetijstvu;

3.

meni, da veliko mladih dojema kmetijstvo kot nezaželeno poklicno področje zaradi nizkega dohodka, nizke donosnosti naložb, dolgega delovnika, malo priložnosti za dopust, še posebej za živinorejce, ter številnih, s kmetijstvom povezanih tveganj in negotovosti. Neposredno nasledstvo znotraj iste družine je sicer še vedno najobičajnejši način vstopa v kmetijstvo, vendar pokazatelji kažejo, da narašča število novih kmetov, ki kmetij niso podedovali. Izzivi podeželskih območij – omejen ali otežen dostop do prevoza, slabe komunikacije, šolske, kulturne, socialne in zdravstvene storitve – ta problem dodatno zaostrujejo. Da bodo mladi ostali na podeželju, potrebujejo razvito podeželsko gospodarstvo s storitvami in prostočasnimi možnostmi, sicer se bodo raje preselili v mesta in izbrali nekmetijsko zaposlitev;

4.

meni, da je zaradi pomanjkanja mladih, ki se odločijo za kmetijski poklic, v nevarnosti gospodarska in socialna vzdržnost podeželskih območij. Podpiranje mladih kmetov je prvi pogoj za ohranjanje kmetijstva po vsej EU in podeželja pri življenju, da bi dosegli cilj teritorialne kohezije iz Lizbonske pogodbe;

5.

ponovno poziva Komisijo in države članice, naj bodo bolj proaktivne pri spodbujanju in omogočanju uveljavljanja mladih na podeželskih območjih, zlasti žensk, tako da promovirajo dejavnosti, ki kmetom pomagajo, da lažje uskladijo poklicno in zasebno življenje (1);

6.

meni, da je treba narediti več za opredelitev in obravnavo omejitev, s katerimi se še vedno soočajo ženske, ki začenjajo in razvijajo poklicno pot v tem sektorju;

7.

opozarja, da je Evropski svet mladih kmetov leta 2015 objavil Manifest mladih kmetov, v katerem poziva k dostopu do zemljišč in posojil s pomočjo ukrepov javne podpore, ureditvi za odpravo nepoštene trgovinske prakse v verigi preskrbe s hrano, ukrepom za zmanjšanje nestanovitnosti dohodka mladih kmetov, pravni zaščiti vseh standardov EU v trgovinskih pogajanjih, povečani podpori za promocijo proizvajalcev EU ter podpori za dostop do zemljišč, da bodo mladi kmeti lahko ohranili in zaščitili prst in optimizirali rabo tal za proizvodnjo hrane;

8.

deli zaskrbljenost, ki je bila izražena v izjavi konference v Corku z dne 6. septembra 2016, glede odseljevanja s podeželja in bega mladih ter glede potrebe, da podeželska območja in skupnosti (pokrajina, kmetije, vasi in majhna mesta) ostanejo privlačni za življenje in delo, tako da se izboljša dostop do storitev in priložnosti za podeželske državljane ter spodbuja podjetništvo v tradicionalnih podeželskih panogah in v novih gospodarskih sektorjih;

9.

meni, da je sedanja gospodarska kriza otežila dostop do posojil številnim mladim podjetnikom na podeželju, ki pogosto nimajo jamstva za posojila in se soočajo s pretirano birokracijo;

10.

pozdravlja oblikovanje instrumenta za jamstva v kmetijstvu, ki sta ga marca 2015 predlagali Komisija in Evropska investicijska banka, da bi mladim kmetom olajšali dostop do posojil;

11.

je zadovoljen, da so bili z reformo SKP 2014–2020 uvedeni novi ukrepi za podporo mladim kmetom pri ustanavljanju kmetij. Vendar ga skrbi, da bosta birokracija in upravno breme ovirala izvajanje teh ukrepov. Preprečiti je treba, da zaradi pretirane birokracije mladi kmeti ne bi mogli v polni meri izkoristiti novih ukrepov. V nekaterih državah članicah mladi kmeti na primer uporabljajo partnerske strukture, zato morajo ukrepi iz Bruslja ustrezati tovrstnim pravnim in finančnim strukturam na lokalni ravni;

12.

poziva države članice, naj izkoristijo možnosti iz nove SKP za podporo mladim kmetom in menjavo generacij, na primer pomoč iz členov 50 in 51 Uredbe (EU) št. 1307/2013;

13.

opozarja na priložnosti za mlajše kmete, ki jih ponujajo skladi ESI (2), in sicer za oblikovanje in uvedbo finančnih instrumentov v obliki posojil, jamstev ali lastniških skladov, da se omogoči dostop do finančnih sredstev tistim, ki jih potrebujejo;

14.

ugotavlja pa, da se ekonomski položaj mladih kmetov najbolj in najučinkoviteje okrepi s prevzemom kmetije. Da bi okrepili ekonomski položaj mladih kmetov po prevzemu kmetij v okviru partnerstev, bi bilo treba spremeniti člen 50(5) Uredbe (EU) št. 1307/2013. Zato Odbor regij predlaga, da se pri morebitni reviziji te uredbe črta drugi stavek člena 50(5), ki bi se torej glasil tako: „Plačilo za mlade kmete se odobri posameznemu kmetu za največ pet let.“ Poleg tega poziva Evropsko komisijo, naj poišče začasno rešitev, ki bo mladim kmetom omogočala, da v polni meri izkoristijo te ukrepe;

15.

ugotavlja, da namerava Komisija v uredbi omnibus, objavljeni leta 2016, razširiti možnost uporabe podpore v obliki finančnih instrumentov tudi na zagonsko pomoč za mlade kmete, kar bo omogočilo povečati finančna sredstva za to skupino ob upoštevanju narave tovrstnih instrumentov (učinek pomoči posojila ali jamstva je veliko nižji kot pri nepovratnih sredstvih);

16.

meni, da je treba podporo v prvi vrsti nuditi družinskim kmetijam, če ustvarjajo dodano vrednost in delovna mesta, ter novim generacijam kmetov omogočiti, da vstopijo v sektor, saj je lažje predati kmetije, ki so donosne in primerno velike;

17.

spominja, da Evropska komisija v poročilu o potrebah mladih kmetov razlaga, da je razpoložljivost zemljišč za nakup in najem med največjimi problemi, s katerimi se soočajo mladi in novi kmeti (4);

18.

z zaskrbljenostjo priznava, da se kmetijstvo vse hitreje odmika od modela družinske kmetije, zato je bilo leto 2014 določeno za mednarodno leto družinskega kmetovanja, da bi svetovno javnost opozorili na to vprašanje. Ker so zemljišča za nekmetijske vlagatelje običajno varna naložba, mladi kmeti, ki želijo ustanoviti kmetijsko podjetje, vse težje dostopajo do njih;

19.

poziva Komisijo, naj oceni neposredne in posredne učinke evropske politike na koncentracijo lastništva zemljišč in prilaščanje zemljišč v Evropi. Skupna kmetijska politika (SKP) in njene subvencije na primer izrecno dajejo prednost velikim kmetijam in potiskajo majhne kmetije na stranski tir, kar lahko ima raznovrstne posledice za različne sektorje;

20.

ugotavlja, da imajo številne države članice nacionalno ureditev, ki preprečuje prisilno koncentracijo lastništva zemljišč in nakupe tujcev, na primer podeljevanje predkupne pravice, zato meni, da bi morale imeti države članice in regije več pooblastil za urejanje kmetijskih zemljišč ter bi morale v ta namen določiti omejitve, zlasti za obravnavo pojava prilaščanja zemljišč in koncentracije lastništva zemljišč v Evropi, ki omejujeta možnosti mladih kmetov na začetku poklicne poti;

21.

čeprav ima Evropska komisija zelo omejeno pristojnost pri urejanju trga kmetijskih zemljišč (ki je v nacionalni pristojnosti), bi lahko razmislili o naslednjih idejah:

22.

meni, da industrija, prostočasni sektor in še posebej vse večja urbanizacija vodijo v hitro preoblikovanje in izginjanje kmetijskih zemljišč, zato bi bilo treba lokalne skupnosti vključiti v sprejemanje odločitev o uporabi zemljišč ter jim s tem dati dodatne pravice in priložnosti;

23.

poudarja, da je treba dati mladim kmetom dolgoročne možnosti, ki bodo preprečile odseljevanje s podeželja, ter poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo pobude za podporo podjetništva, nastajajočih industrij ter kmetijskega in gozdarskega trga dela, da se ustvarijo nova in ohranijo sedanja delovna mesta v kmetijstvu ter da postanejo privlačnejša za mlade;

24.

ugotavlja, da so potrebe mladih kmetov po usposabljanju in informacijah precejšnje in zelo raznolike; za nekatere mlade kmete so najpomembnejše tehnološke spretnosti in znanja, povezana z razvojem kmetijske strategije, drugi potrebujejo podjetniška znanja in spretnosti na področju trženja, mreženja, komunikacij in financ, da bodo njihove kmetije še naprej donosne. Kmeti se vedno ne zavedajo, da bi jim vsa ta različna znanja lahko koristila, saj raje vodijo kmetije na tradicionalen način in ne prepoznajo potrebe po spremembah;

25.

zato meni, da si je treba prizadevati za ozaveščanje o teh priložnostih in koristih izpopolnjevanja za dosego sekundarne in terciarne izobrazbe. Lokalne in regionalne oblasti, nacionalni uradi in organi EU imajo pri tem pomembno vlogo;

26.

poudarja, da so mladi kmeti tudi mladi podjetniki, zato izpostavlja velik potencial programa Erasmus za mlade podjetnike (financiran iz programa COSME za spodbujanje konkurenčnosti MSP). Program omogoča čezmejne izmenjave, ki novim podjetnikom in tistim, ki to želijo postati, nudijo priložnost, da spoznajo izkušnje že uveljavljenih podjetnikov, zato ga je treba ustrezno podpreti in izvajati tudi v primarnem sektorju;

27.

spominja, da je Odbor regij v mnenju o inovacijah in posodobitvi podeželskega gospodarstva priporočal posodobitev poklicnega usposabljanja, ki se ponuja v podeželskih regijah, njegovo prilagoditev svetovnim konkurenčnim pogojem in potrebam lokalnih podjetij ter povečanje sredstev ESS, dodeljenih poklicnemu usposabljanju na podeželskih območjih (5).

30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/61

1.

na splošno priporoča, da je treba z znanstvenimi merili opredeliti pojme „prekomerno“ in „škodljivo“ uživanje alkohola ter „zloraba“ alkohola;

2.

ugotavlja, da so škodljivi vzorci pitja alkohola povezani z visokimi družbenimi stroški; poudarja, da bi morali imeti dobro počutje, zdravje in kakovost življenja evropskih državljanov prednost pred gospodarskimi interesi;

3.

meni, da je v skladu s Pogodbo cilj ukrepov na področju zdravja izboljšati zdravje prebivalcev, spodbujati raziskave ter preprečevati bolezni in tveganja za zdravje, vključno z ogrožanjem zdravja zaradi načina življenja, kot je zloraba alkohola;

4.

se zaveda posebne ranljivosti zaradi izpostavljenosti alkoholu med nosečnostjo, v zgodnjem otroštvu in adolescenci ter nevroloških okvar zaradi motenj v nevrološkem razvoju;

5.

opozarja, da je pri obravnavi vprašanj, povezanih z alkoholom, treba spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter da mora biti cilj dopolnjevanje nacionalnih ukrepov na tem področju in pobud zdravstvene politike držav članic ter spodbujanje sodelovanja med državami članicami;

6.

opozarja, da je treba upoštevati nacionalne vzorce uživanja alkohola, zdravstveno stanje prebivalcev in zdravstveno neenakost ter kulturno, geografsko in zgodovinsko ozadje. Pomembno je, da se upoštevajo različne okoliščine in potrebe v različnih evropskih regijah in občinah;

7.

poudarja, da imajo organi in institucije EU pomembno vlogo, da države članice na različne načine podprejo pri spodbujanju raziskav ter ocenjevanju strategij, ukrepov, akcij in učinkov zakonskih sprememb in prepovedi;

8.

priznava pomen vinskega sektorja s tremi milijoni zaposlenih (1), pivovarstva z 2,3 milijona delovnih mest v celotni proizvodni verigi (2) in sektorja žganih pijač z več kot milijonom zaposlenih v proizvodnji in prodaji (3). Proizvodnja poleg tega koristi tudi gostinstvu in turizmu ter s tem prispeva k dodatnim delovnim mestom;

9.

ugotavlja, da je uživanje alkohola največji dejavnik tveganja za zdravje za osebe med 15. in 49. letom starosti na svetovni ravni ter se uvršča pred kajenje (4). Po nacionalnih statističnih podatkih je uživanje alkohola v starostni skupini od 15 do 64 let vzrok za smrt enega od sedmih moških in ene od 13 žensk (5);

10.

se zaveda dejstva, da tvegano uživanje alkohola, zloraba alkohola in odvisnost od alkohola povzročajo precejšnje gospodarske stroške v obliki izpada proizvodnje (11,3 milijarde EUR) in brezposelnosti (17,6 milijarde EUR) (6);

11.

poudarja, da so neposredni družbeni stroški škode, ki jo povzroča alkohol, v EU ocenjeni na 155,8 milijarde EUR, pri čemer se večina (82,9 milijarde EUR) ne nanaša na zdravstvo (7). Če se upošteva tudi škoda za tretje osebe, tj. škoda, ki jo lahko utrpijo družba, mladoletniki ter ženske in moški, ki so v stiku z uživalci alkohola, se družbeni stroški uživanja alkohola podvojijo (8);

12.

poudarja, da je treba izvajati ukrepe za preprečevanje nasilja, pri čemer je treba nameniti posebno pozornost najbolj ranljivim skupinam in določenim situacijam, kot so spolne zlorabe na prizoriščih nočnega življenja;

13.

poudarja, da se družbeni stroški, povezani z alkoholom, povprečno ocenjujejo na približno 1,3 % BDP neke države (9);

14.

opozarja, da je zloraba alkohola dejavnik tveganja za več kot 60 kroničnih obolenj. Število kroničnih obolenj v Evropi narašča in zdravstvu letno povzroča stroške v višini približno 700 milijard EUR (10);

15.

poziva k novi strategiji EU o alkoholu in želi zagotovilo, da bodo institucije EU tudi v prihodnje krepile tovrstne zmogljivosti držav članic in skrbele za učinkovito usklajevanje; zato podpira pozive Sveta in Evropskega parlamenta k močnejšemu političnemu vodstvu v zvezi s tem vprašanjem (11);

16.

opozarja, da bi morali skupni ukrepi na ravni EU vsebovati tudi priporočila in sklicevanja na primere dobre prakse za krepitev nacionalnih, regionalnih in lokalnih dejavnosti;

17.

poudarja, da bi morala Evropska komisija tiste države članice, ki se odločijo za razvoj preventivnih ukrepov glede uživanja alkohola, spodbujati in ne omejevati;

18.

poudarja, da je pomembno lokalnim in regionalnim oblastem omogočiti, da prispevajo svoje znanje in izkušnje, saj najbolje poznajo potrebe in pogoje za preprečevanje zlorabe alkohola in omejevanje negativnih posledic uživanja alkohola za družbo ter lahko nanje najbolje vplivajo. Lokalna raven je še zlasti pomembna, ker je najbliže ljudem in skupnostim, ki jo tvorijo;

19.

odobrava preventivne ukrepe Komisije v zvezi z alkoholom v okviru prihodnjih prizadevanj za preprečevanje kroničnih bolezni, vendar pa ti ne zadoščajo, saj ne obravnavajo vidika preventive in škode za tretje osebe (12);

20.

v skupna prizadevanja EU bi bilo treba vključiti priporočila, katerih cilj je preprečiti, da bi se zloraba alkohola in s tem povezana tveganja uporabljali za promocijo turističnih destinacij;

21.

meni, da je pomembno strateško delo z vprašanji, povezanimi z alkoholom, opreti na tekoče delo na mednarodni ravni in se z njim uskladiti; v zvezi s tem poudarja, da si je pri nadaljnjem delu treba prizadevati za večje sinergijske učinke z akcijskim načrtom Svetovne zdravstvene organizacije (13) in cilji Združenih narodov glede trajnostnega razvoja;

22.

opozarja, da so nevladne organizacije s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami na mednarodni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni pomembni akterji, s katerimi bi bilo treba sodelovati;

23.

opozarja, da se je v štirih letih, ki so pretekla od prejšnje strategije EU o alkoholu (2006–2012) (14), v določeni meri nadaljevalo delo v vzpostavljenih platformah za usklajevanje, in sicer v odboru za nacionalno alkoholno politiko in ukrepe CNAPA in evropskem forumu za alkohol in zdravje EAHF. Ta in drugi forumi so tudi v prihodnje potrebni za obravnavo vprašanj, povezanih z alkoholom. Njihovo znanje in izkušnje je treba uporabiti in nadalje razviti;

24.

opozarja, da se tako akcijski načrt o uživanju alkohola med mladimi in občasnem nezmernem popivanju kot tudi skupni ukrep za zmanjševanje škode zaradi uživanja alkohola (RARHA) leta 2016 zaključita; poudarja, da je nujno treba podaljšati akcijski načrt in/ali pripraviti nov akcijski načrt za otroke in mladostnike;

25.

poudarja pomen podpore EU za raziskave ter za hitrejšo uporabo znanja v praksi in novih delovnih metodah. Treba je preučiti, kako lahko ukrepi hkrati pripomorejo k zmanjšanju neenakosti na področju zdravja;

26.

pozdravlja izmenjavo primerov dobre prakse znotraj držav članic in med njimi. To je strateškega pomena in spodbuja učenje, zbiranje informacij in opredeljevanje skupnih težav. Ukrepi in akcije bi morali temeljiti na dejstvih in praktičnih izkušnjah glede stroškovne učinkovitosti;

27.

poudarja pomen ustreznega nadzora razvoja ukrepov politike v zvezi z alkoholom. Treba je nadalje razviti obstoječe baze podatkov, ki temeljijo na primerljivih, zanesljivih in standardiziranih kazalnikih za spremljanje in analizo;

28.

meni, da je treba oblikovati skupino strokovnjakov, da se podpre znanstveno podprto zbiranje podatkov;

29.

poudarja, da trženje in oglaševanje segata preko meja, zato je sodelovanje med državami članicami zelo pomembno;

30.

ukrepi za zmanjšanje izpostavljenosti otrok in mladoletnikov trženju in oglaševanju alkoholnih pijač bi morali biti omejevalni in prisilni, kar pomeni, da bi morali prepovedovati tako trženje kot tudi oglaševanje alkohola, usmerjeno v otroke;

31.

poudarja, da morajo proizvajalci in distributerji alkoholnih pijač strogo izpolnjevati veljavne predpise v zvezi s trženjem in oglaševanjem;

32.

poziva, naj se pri delu za zmanjšanje vpliva trženja in oglaševanja alkohola na otroke in mladostnike upoštevajo tudi trženje prek družbenih medijev in na internetu ter promocijsko prikazovanje izdelkov in drugi izdelki, povezani z alkoholnimi znamkami. Na Finskem je od leta 2015 prepovedana uporaba tekmovanj in iger za trženje alkohola. Prepovedano je tudi oglaševanje alkohola na javnih mestih in v družbenih medijih (15);

33.

opozarja, da je sponzoriranje športnih in kulturnih prireditev rastoči trg in stroškovno učinkovita strategija trženja. Mlade se na ta način nagovarja na prireditvenih mestih in s televizijskimi oglasi ter s tem izpostavlja oglaševanju alkohola;

34.

poudarja, da je treba v vse dejavnosti trženja in oglaševanja alkoholnih pijač vključiti informacije o tveganjih zlorabe alkohola;

35.

se zaveda dejstva, da v EU pri trženju alkohola obstaja visoka stopnja prostovoljnega samonadzora. Mnenja so deljena glede tega, ali to dejansko zatira uživanje alkohola (16), jasno pa je tudi, da samonadzor ni dovolj za zaščito nosečnic, otrok in mladostnikov pred negativnimi učinki alkohola (17);

36.

opozarja, da vse preveč otrok in mladostnikov odrašča v družinah, v katerih sta prisotna odvisnost od alkohola in zloraba alkohola. Po ocenah v EU od pet do devet milijonov otrok živi v družinah, kjer se prekomerno uživa alkohol (18). Za te otroke obstaja tveganje, da bodo deležni slabših pogojev za izobraževanje in zdravje;

37.

meni, da je pomembno opredeliti področja, na katerih morajo države članice razviti ukrepe za zmanjšanje obsežnega uživanja alkohola med mladimi, katerih cilj mora biti, da se zagotovi varno in zdravo okolje za otroke in mlade; v zvezi s tem poudarja pomen spodbujanja prostočasnih dejavnosti in zabav, ki niso povezane z uživanjem alkohola;

38.

se zaveda, da sta še zlasti ranljivi obdobji nosečnosti in dojenja, ko se tudi izrazijo motnje v razvoju zarodka zaradi alkohola; alkohol lahko vpliva na rast in razvoj zarodka v vseh fazah nosečnosti in ni znana nobena varna količina alkohola, ki se lahko uživa med nosečnostjo;

39.

se strinja s stališčem, da je namen Konvencije ZN o otrokovih pravicah tudi zaščita otrok in mladostnikov pred škodljivimi učinki alkohola. Člen 33 zavezuje podpisnice, da ravnajo v dobrobit otroka in pri vseh sklepih, ki zadevajo otroke, upoštevajo otroke in njihove interese;

40.

meni, da so prednostnega pomena preventivni ukrepi med nosečnostjo, v otroštvu in adolescenci, ki spodbujajo kulturo preprečevanja in spodbujanja zdravja;

41.

opozarja na pomen šole kot pomembnega kraja za spodbujanje zdravja, kjer se lahko okrepijo dejavniki za zaščito otrok ter zgodaj prepoznajo zloraba alkohola in ogroženi otroci. Šolski pouk o nevarnostih alkohola mora temeljiti na znanstvenih dokazih, saj programi in dejavnosti, ki so zgolj informativni, nimajo potrebnega učinka, morajo pa celovito doseči vse deležnike v izobraževanju: učence, družine in učitelje;

42.

meni, da je pomembno zmanjšati zlorabo alkohola pri odraslih, tudi z izobraževalnimi ukrepi, saj so zgledi odraslih odločilnega pomena za učinkovite preventivne ukrepe za mlade in mlade odrasle. Izobraževalno gradivo tako za odrasle kot tudi za mlade bi morali pripraviti neodvisni raziskovalni organi. V ta namen bi bilo treba sodelovati s hotelirstvom in gostinstvom pri izobraževanju o odgovornem točenju alkoholnih pijač, da se čim bolj zmanjša prekomerno uživanje alkohola med odraslimi;

43.

meni, da se je treba pri preventivnih programih prednostno osredotočiti na družino, saj gre za najpomembnejše vzgojno-izobraževalno okolje otrok, v katerem se prenašajo strategije, vrednote, spretnosti in znanja;

44.

poziva institucije EU k izboljšanju označevanja alkohola v EU in pripravi poročila o vključitvi alkoholne embalaže v obstoječe predpise o označevanju vsebine, skupaj s podatki o sestavinah, hranilni in energijski vrednosti; poudarja, da imajo potrošniki pravico do informacij o vsebini izdelkov, na podlagi katerih se lahko odločajo o nakupu;

45.

se zavzema za posebno opozorilo za nosečnice, otroke, mlade in voznike, ki bi bilo pomembno dopolnilo in sredstvo za opozarjanje na nevarnosti uživanja alkohola in njihovo zmanjšanje. Opozorila je treba prilagoditi različnim ciljnim skupinam. Pozdravlja ukrepe, ki so jih na tem področju že uvedli nekateri proizvajalci in distributerji;

46.

priporoča, da se z izobraževanjem in kampanjami obveščanja okrepi ozaveščenost o nevarnostih občasnega opijanja in posredujejo informacije o svetovanju, podpori in terapijah;

47.

poudarja pomembno vlogo medijev pri zagotavljanju točnih informacij o tveganjih uživanja alkohola;

48.

opozarja, da so skupine v slabšem socialno-ekonomskem položaju in mladi izpostavljeni večjemu zdravstvenemu tveganju, in meni, da je treba preprečiti vse večjo zdravstveno neenakost. Eden od problemov je prepoceni in lahko dostopen alkohol, ki lahko spodbuja uživanje v velikih količinah in s tem povzroči poškodbe jeter in prezgodnjo smrt (19). Države članice bi lahko razmislile o skupnih ukrepih, vključno z raziskavami, za preprečevanje prodaje alkohola po izjemno nizkih cenah, vključno s prodajo prek interneta;

49.

ugotavlja, da je dostopnost alkohola močno povezana s stopnjo zlorabe alkohola in škodo zaradi uživanja alkohola. Po podatkih raziskav lažji dostop do alkohola povzroča večjo porabo in s tem pogostejše zdravstvene težave in škodljive vplive na zdravje (20);

50.

meni, da bi lahko države članice nadalje okrepile določbe in nadzor v zvezi s prodajo in nakupom alkohola, ne glede na veljavno starostno omejitev prodaje, ki to v večini držav članic dovoljuje samo za osebe, stare nad 18 let. Med možnostmi so tudi omejitev prodajnih mest, prepoved uživanja in prodaje alkohola na javnih mestih ob določenih urah, omejitev delovnega časa in licenc za točenje ter odgovornejše streženje alkohola z izobraževalnimi ukrepi za ustrezne poklice, distributerje in gostinstvo. Omejitve je treba dopolniti z nadzorom njihovega spoštovanja;

51.

ugotavlja, da tvegano uživanje alkohola, zloraba alkohola in odvisnost od alkohola lahko povzročijo pogostejšo bolniško odsotnost in slabšo delovno produktivnost ter lahko negativno vplivajo na druge osebe. Alkoholizirane osebe pomenijo tudi varnostno grožnjo, saj povzročijo 20–25 % vseh nezgod na delovnem mestu. Delovno mesto je pomemben kraj za preprečevanje škodljivega uživanja alkohola (21);

52.