28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/1

Poročevalec:

Etele BARÁTH

1.1

EESO meni, da bi bilo treba evropsko upravljanje uskladiti in usmeriti v razvoj, da bi pomagali graditi prenovljeno, močno in miroljubno Evropo. Okrepiti je treba usklajevanje, po možnosti z novim načinom organizacije upravljanja.

1.2

Z usklajenimi ukrepi bi bilo treba znova zagotoviti dinamičen gospodarski razvoj, utrditi temelje socialne blaginje in demokracije ter povečati sožitje različnih kultur in zgledno spoštovanje okolja.

1.3

EESO poudarja, da je usklajena uporaba načela partnerstva namenjena spodbujanju sodelovanja zainteresiranih strani pri načrtovanju in izvajanju naložb, ki se financirajo s sredstvi Evropske unije. Takšno sodelovanje bo povečalo kolektivno zavezanost naložbam in omogočilo obsežnejšo uporabo strokovnega znanja. Izvajanje projektov bo lažje, povečala se bo preglednost in manj bo goljufij in zlorab.

1.4

Potrebujemo preproste in dosegljive cilje, strategijo in enoten projekt za Evropo (strategija Evropa 2030–2050). Potrditi je treba, da je inovativna, trajnostna in vključujoča Evropa še vedno eden od najpomembnejših strateških ciljev Unije. Zato je treba v projekt vključiti tudi cilje COP 21 (cilji trajnostnega razvoja).

1.5

Razvojni programi morajo biti bolje usklajeni. Kratko-, srednje- in dolgoročne programe ter razvojna orodja je treba pripraviti na podlagi sklopa jasnih ciljev. Z orodji imamo v mislih vse politične, pravne, organizacijske in finančne instrumente.

1.6

Za boljše usklajevanje EESO priporoča, da se za doseganje skupnih evropskih ciljev uporabijo tradicionalni evropski strukturni in investicijski skladi ter projekti Evropskega sklada za strateške naložbe, ki so tržno usmerjeni in mobilizirajo tudi zasebni kapital. V ta namen je treba uskladiti cilje in predpise za njihovo izvajanje.

1.7

EESO predlaga, naj bo glavni instrument za močnejše centralno upravljanje, temelječe na razvoju, evropski semester, ki temelji na letnem pregledu rasti in bi moral tudi najti načine za stalen vpliv na evropski projekt ter za natančno spremljanje njegovega napredka. Evropski semester bi lahko tudi prevzel funkcijo sistemov za ustvarjanje socialnega okolja, ki zagotavlja blaginjo.

1.8

Če bi že sprejete kazalnike uspešnosti, ki temeljijo na BDP in so predvsem ekonomske narave, dopolnili z dodatnim kazalnikom rezultata (bruto notranji rezultat), ki bi odražal tudi trajnost in vključeval predvsem socialne in okoljske dejavnike, bi dobili podlago za spremljanje učinkovitosti upravljanja, usmerjenega v razvoj.

1.9

Nujna sta tesno usklajevanje in izvajanje odprte metode sodelovanja med državami članicami. Potrebne so prilagoditve razvojnega procesa na podlagi doslej pridobljenih izkušenj.

1.10

Okrepiti je treba pravne in finančne instrumente. Rezultati upravljanja, usmerjenega v razvoj, bodo odvisni od dinamike gospodarstva, od tega, ali bo mobiliziranega več kapitala, od učinkovitejšega naložbenega sistema, bolj kvalificirane delovne sile in ravni inovacij v podjetjih. Glavni dolgoročnejši cilj pa je dobro počutje in prenova družbe ter skrb za boljše in trajnostno okolje.

1.11

Nujno je skupno izvajanje na več ravneh. Skupaj s sedanjo reformo (program REFIT) bi bilo treba razviti pravne in administrativne instrumente za upravljanje, usmerjeno v razvoj. Pri tem je treba znatno okrepiti instrumente na vmesni ravni, torej instrumente za usklajevanje makroregionalnega razvoja. Poleg tega se v okviru projekta za Evropo močno povečuje vloga funkcionalnih regij, mest, mestnih območij, strnjenih naselij, metropolitanskih območij in mrež.

1.12

Eden od glavnih elementov upravljanja, usmerjenega v dolgoročni razvoj, je trajnost. Uskladiti bi bilo treba pogoje, ki usmerjajo ciklično naravo politike, postopke načrtovanja in razvoja ter proračunsko načrtovanje. Razvojna dejavnost zahteva stalno analizo, nadzor in izboljšave.

1.13

Še zlasti je pomembno natančno obveščanje javnosti, spodbujanje njenega sodelovanja, komuniciranje in politične kampanje ter pravilno predstavljanje konkretnih rezultatov in pomanjkljivosti.

1.14

EESO se že dolgo zavzema za okrepitev demokratične udeležbe. Pri odprti metodi sodelovanja je treba zagotoviti sodelovanje gospodarskih in socialnih partnerjev ter nevladnih organizacij na vseh ravneh, kar mora na ravni EU spremljati krepitev vloge EESO.

1.15

Kot je že zapisal v mnenju iz leta 2012 (1), EESO podpira pobudo Evropske komisije za uvedbo evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, katerega namen je državam članicam zagotoviti okvir za načrtovanje in izvajanje partnerstev. Pogled partnerjev na Evropo bo pomagal določiti cilje in olajšal njihovo opredeljevanje ter povečal učinkovitost izvajanja načrtov.

1.16

EESO poudarja, da je treba preseči ureditev partnerstva, ki temelji na predlogih in dobri praksi, ter natančno opredeliti minimalne zahteve, ki jih morajo organi držav članic izpolniti, in določiti kazni za primer, da zahtev ne izpolnijo.

1.17

EESO priporoča, naj se države članice zaveže k uvedbi učinkovitih sistemov financiranja za okrepitev zmogljivosti partnerjev. Ti sistemi bi morali biti več kot le usposabljanje ali posredovanje informacij in bi morali pokrivati tudi razvoj partnerskih mrež ter uvedbo instrumentov za učinkovito sodelovanje.

1.18

EESO izrecno poziva Evropsko komisijo, naj okrepi sodelovanje z evropskimi partnerskimi mrežami. Evropska komisija mora vzpostaviti sistem financiranja, ki bi podpiral delovanje evropskih mrež nevladnih organizacij, dejavnih v regionalni politiki. To predvsem velja za nadzor nad nacionalnimi postopki in zagotavljanje povratnih informacij.

2.1.1

Evropska unija je močna, vendar se sooča z večplastno krizo, ki se – kot je pokazal Brexit – vedno znova pojavlja. Gospodarska kriza je leta 2008 zatrla evforijo po širitvi EU na začetku novega tisočletja in v mnogih državah zavrla proces gospodarskega dohitevanja.

2.1.2

Gospodarska kriza in zlasti posledično zmanjšanje naložb sta porušila enotnost držav članic, ki je temeljila na rasti, in povzročila naraščajoče politične, gospodarske in socialne napetosti. Kljub temeljnim ciljem Unije se razlike v razvoju med državami članicami povečujejo.

2.1.3

Stroge varčevalne politike, ki jih morajo izvajati države z visokim javnim in zunanjim dolgom ter proračunskim primanjkljajem, še zaostrujejo razkorak med najbolj razvitimi državami in tistimi, ki morajo močno varčevati. Potrebne so nove politike, ki bi gospodarsko rast in nadzor nad proračunskim primanjkljajem povezale z učinkovitimi politikami na področju socialne vključenosti.

2.1.4

Revščina, negotove zaposlitve in brezposelnost so dosegle nesprejemljivo visoko raven. Pomanjkanje perspektive za mlade je velika ovira za obnovljivo prihodnost Evrope.

2.1.5

Evropska unija ni več privlačna za vlagatelje in velja za preveč togo. Na področju produktivnih naložb postopoma izgublja tekmo z Združenimi državami in nekaterimi državami članicami, kot sta Nemčija in Združeno kraljestvo. Države v zaostanku zavirajo tiste, ki so bolj dinamične, in potreba po vzajemni odvisnosti se zmanjšuje. V nekaterih državah se kljub precejšnjemu javnofinančnemu presežku razkorak povečuje, razlog pa je zmanjšanje obsega produktivnih naložb. To pomeni, da najrevnejše regije še bolj zaostajajo. Odziv je počasen in birokratski.

2.1.6

Temeljni dosežki Unije, kot sta območje eura ali schengensko območje, se danes zaradi migrantske krize in terorizma zdijo bolj dejavniki razdora kot pa temelji povezovanja. V mnogih državah se EU izkorišča za notranjepolitične boje.

2.1.7

Stopnje razvitosti regij se ne približujejo. Vrzel med najrazvitejšimi in najbolj zaostalimi regijami je – merjeno v BDP – 14 proti 1. Nekatere države, ki prejemajo največ proračunskih sredstev, uporabljajo ta sredstva namesto državnih instrumentov in mehanizmov za spodbujanje naložb. Tako se je njihov nacionalni prispevek zmanjšal na minimum in očitno zaostaja za prvotno določenimi cilji. Novoustanovljeni odbori za konkurenčnost bi lahko svoje instrumente izkoristili za večji prispevek k zbliževanju stopenj razvoja med regijami.

2.1.8

Evropski državljani ter gospodarski, družbeni in nevladni akterji nimajo več vizije za prihodnost. Oddaljili so se od političnega odločanja in se vse bolj zapirajo vase. EU dojemajo kot okorelo institucijo, ki ji manjka prožnosti in ni sposobna prenove.

2.1.9

Evropska unija je predvsem zaradi neučinkovitega delovanja in institucionalnega sistema na področju razvoja nezmožna zagotoviti zadostna sredstva za doseganje že tako razdrobljenih ciljev.

2.1.10

Skupne vizije za prihodnost ni, pa tudi ne politične volje ali sposobnosti upravljanja. Metoda usklajevanja je neprimerna in zastarela, pravni instrumenti nimajo nobenega učinka ali jih je težko uporabljati, organizacije malo sodelujejo in podpora družbe je slaba, kar je predvsem posledica nezadovoljive komunikacije.

2.1.11

Strategija za dolgoročni razvoj Unije do leta 2020 ni več dovolj dolgoročna in je brez stika s stvarnostjo, poleg tega pa je tudi razdrobljena in neprimerna za usmerjanje procesov v sedanjih metodoloških okvirih. Medtem je upoštevanje 17 glavnih ciljev trajnostnega razvoja Komisiji omogočilo, da v okviru kompleksne dolgoročne strategije začne pregled sistema in orodij upravljanja.

2.2.1

V takšnih okoliščinah je nova Evropska komisija ob podpori Evropskega parlamenta uvedla nov model gospodarskega razvoja. Opredeljeni cilji, kot so ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje rasti, enotni evropski trg, poenostavitev sistema gospodarske ureditve, krepitev prednostnih nalog na ravni EU, energetski trg, spodbujanje naložb na trgu in digitalnih storitev, prednostna obravnava intelektualnih in fizičnih mrež za povezovanje Evrope ter krepitev okoljske odgovornosti, lahko gospodarstvu prinesejo velik in nov zagon.

2.2.2

Evropski semester in njegovi sestavni deli predstavljajo sistem, ki je več kot le gospodarsko upravljanje. V tem okviru bi bilo treba okrepiti pomen dolgoročnih socialnih in okoljskih ciljev.

2.2.3

Prednostni načrt za obsežno okrepitev finančnega sistema v območju eura ni zadovoljiv, poleg tega pa povečuje stvarno bojazen, da se bo prepad med evropskimi državami še poglobil. Razvojni cilji na evropski ravni bi lahko omilili ohromelost Evrope dveh hitrosti.

2.2.4

Razvojne procese trenutno usmerjata dva velika sklopa gospodarsko-finančnih instrumentov, ki se med seboj močno razlikujeta in imata vsak svoj postopek. Sklopa bi se morala bolj dopolnjevati, kar bi bilo treba doseči že v fazi usklajevanja ciljev.

2.2.5

V prvem sklopu so tradicionalni evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) iz pogodb, katerih cilj je spodbujanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije. Skladi zagotavljajo pomoč za naložbe in razvoj, katere oblika se sicer redno posodablja, njeno bistvo pa ostaja nespremenjeno. Razpoložljiva sredstva se črpajo iz prerazporeditve proračuna Unije, ki ga sestavljajo prispevki držav članic. V nekaterih primerih upravičenci teh sredstev ne cenijo dovolj, saj menijo, da jim pripadajo. Pri vmesnem pregledu obdobja do leta 2020 je treba sprejeti novo ureditev, ki bo spodbudila omenjeno dopolnjevanje.

2.2.6

V drugem sklopu instrumentov je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), ki naj bi omogočil uresničitev novega Junckerjevega načrta. Gre za nov, tržno usmerjen finančni instrument, ki omogoča podporo tveganemu kapitalu in mobilizacijo javnih, bančnih in zasebnih finančnih sredstev, njegov znesek pa je mogoče še povečati. Uvedeni mehanizem upravljanja mora postati sestavni del upravljanja, usmerjenega v razvoj. Oba sistema financiranja bi bilo treba uskladiti tudi na ravni vsake države članice.

2.2.7

Drugi finančni instrumenti, ki dobro delujejo, so v primerjavi z zgoraj omenjenimi shemami financiranja sicer raznovrstni in prilagojeni svojim nalogam, imajo pa omejen obseg in posebne cilje. Okvire projekta za Evropo bi bilo mogoče tesno in sistematično usklajevati.

2.2.8

Neposredni ukrepi za izboljšanje usklajevanja, ki bi pripomogli k uresničitvi maloštevilnih in nepovezanih ciljev strategije Evropa 2020, doslej še niso bili uvedeni. Čeprav tovrstnih ukrepov torej ni, je treba vseeno razmisliti, ali je razvoj EU mogoče ustrezno usklajevati. Zato je treba med cilje novega načrta za obdobje po letu 2020 vključiti tudi načrtovanje medsebojnega delovanja različnih instrumentov.

2.2.9

Enajst tematskih ciljev večletnega finančnega okvira, s katerim se usmerja poraba sredstev iz skladov ESI, ter deset glavnih ciljev Junckerjevega načrta, ki se ne prekrivajo najbolje s tematskimi cilji, ter njihova finančna in pravna ureditev bi morali danes prispevati k uresničevanju strategije Evropa 2020. K temu je treba dodati 17 meril za cilje trajnostnega razvoja, ki so odločilna za prihodnost. Naloge v okviru postopka načrtovanja za obdobje po letu 2020 bi morale temeljiti na majhnem številu jasnih in jedrnatih ciljev.

2.2.10

Trenutno so cilji povezani z različnimi mehanizmi in zanje veljajo različni roki ter datumi začetka in konca, zato so še vedno nepregledni in težko razumljivi za gospodarske in družbene akterje ter civilno družbo, ki jih tudi težko spremlja. Pomanjkanje sinergij ali interakcije med različnimi cilji močno zmanjšuje učinkovitost instrumentov in naložb. Sinergije med skladi EFSI in obnovljeno strategijo Evropa 2020 bi bilo treba povečati s pripravo nove strategije za obdobje 2030–2050 (projekt za Evropo).

2.2.11

Strukturne sklade spremljajo zelo birokratski mehanizmi za pripravo, izvajanje, nadzor in analizo, ki so hkrati centralizirani in decentralizirani, na ravni Unije pa obstaja veliko agencij za nadzor nad njihovim izvajanjem. Novi mehanizem upravljanja sklada EFSI, ki je bil pred kratkim ustanovljen, pa ne sodi v okvir Evropske komisije; njegova nova organizacijska struktura temelji na potrebah, ki so posledica finančnega in naložbenega ozračja. Za usklajevanje teh dveh velikih sklopov sta potrebna strateški instrument in nov sistem upravljanja (2).

2.2.12

Uvedba novega sistema upravljanja, usmerjenega v razvoj, lahko vodi k okrepljenemu usklajevanju in odprtemu sodelovanju med vpletenimi partnerji.

2.2.13

Za večjo učinkovitost in uspešnost skladov ESI je treba okrepiti institucionalno strukturo partnerstev in vsem evropskim državljanom v skladu s pravico do javne udeležbe omogočiti dostop do teh partnerstev. Državljani EU bi dejansko morali imeti možnost, da se seznanijo z ustreznimi informacijami in sodelujejo pri odločitvah o načrtovanju in izvajanju. Prav tako bi morali imeti možnost, da izrazijo mnenje o osnutkih programov, razpisih za zbiranje ponudb in ocenjevalnih poročilih.

3.1

EESO je že obravnaval načelo partnerstva in v več mnenjih podal podrobne predloge glede tega vprašanja.

3.1.1

V mnenju, sprejetem leta 2010 (3), je poudaril, da veljavna pravila omogočajo preveč prosto tolmačenje zasnove partnerstva na nacionalni ravni in da bi morala Evropska komisija kot varuhinja načela partnerstva zato imeti pomembnejšo, bolj proaktivno vlogo. Po njegovem mnenju je nujno, da vsi operativni programi partnerjem zagotovijo vire za tehnično pomoč, s katero bodo okrepili svoje zmogljivosti. Zavzel se je za povratek k programom pobud EU, ki so usmerjeni v socialne inovacije in lokalni razvoj.

3.1.2

V mnenju iz leta 2012 (4) je EESO podprl pobudo Evropske komisije za uvedbo evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva. Ravno tako kot organizirana civilna družba je izrazil zaskrbljenost zaradi nespoštovanja načela partnerstva in predlagal, da se uvede sistem nadzora nad partnerstvi, ki bi ga upravljali partnerji. Predlagal je, naj bo pravilno izvajanje kodeksa ravnanja pogoj za sklenitev partnerskih sporazumov z državami članicami in naj se v ta namen s finančnimi spodbudami povečajo viri za operativne programe. Poleg tega je potrdil svoja priporočila glede krepitve zmogljivosti partnerjev.

3.2

V zakonodaji na področju kohezijske politike je predvideno oblikovanje evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, ki vsebuje pomembna načela in primere dobre prakse.

3.3

Izkušnje, pridobljene pri izvajanju kodeksa, so pokazale, da so nekatere države določbe iz kodeksa sicer vključile v nacionalne postopke načrtovanja ali v institucionalno strukturo izvajanja skladov ESI, vendar le na papirju.

3.4

V več državah partnerji niso imeli dovolj časa, da bi oblikovali mnenje o relevantnih dokumentih. Ravno tako niso bili obsežno vključeni v glavne strateške odločitve, kot je opredelitev prednostnih nalog ali dodelitev finančnih sredstev. Za spodbujanje aktivnega sodelovanja ni bil uveden noben poseben mehanizem ali instrument komuniciranja in sodelovanja.

3.5

Analize, ki jih je izvedlo več nevladnih organizacij (5), so pokazale, da so bile v nekaterih državah zahteve za izbiro partnerjev, ki so bili povabljeni k sodelovanju v odborih za spremljanje, sicer formalno izpolnjene, nista pa bili v vseh primerih zagotovljeni reprezentativnost in tematska pokritost. Izmenjava informacij med organi upravljanja in člani odborov za spremljanje še zdaleč ni zadovoljiva.

3.6

Tako organi, pristojni za horizontalna vprašanja, na primer ministrstva za okolje, v več odborih za spremljanje niso dobili sedeža. Organi upravljanja si ne prizadevajo, da bi partnerji iz civilne družbe, ki zastopajo horizontalna načela, sodelovali pri načrtovanju razpisov za projekte in ocenjevanju predlogov.

3.7

Ukrepi za izboljšanje zmogljivosti partnerjev so v nekaterih državah nezadovoljivi. Dejansko so pogosto omejeni na izobraževanje in povračilo potnih stroškov, medtem ko številni predlogi iz evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, kot so razvoj mrež, usklajevanje ali pokritje stroškov za strokovnjake, ki so potrebni za učinkovito sodelovanje partnerjev, ostajajo neuresničeni.

3.8

Evropska komisija in države članice v prvi polovici proračunskega obdobja niso namenile dovolj pozornosti uporabi instrumentov lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

3.9

EESO meni, da je treba izvesti splošno oceno prakse na področju partnerstev. Pri tem je treba oceniti tudi razvoj postopkov načrtovanja in institucionalne strukture izvajanja ter ugotoviti, v kolikšni meri lahko sedanja ureditev prispeva k učinkovitemu partnerstvu. Partnerji bi morali pri tej oceni aktivno sodelovati.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/7

Poročevalec:

Adam ROGALEWSKI

1.1

V Evropi je treba začeti razpravo o uvedbi enotne opredelitve poklica negovalca, ki živi z oskrbovancem, in ta poklic priznati kot obliko oskrbe na domu. Opredelitev njihovega dela bi morala zajemati delovne razmere za delavce (zaposlene ali samozaposlene), ki živijo v zasebnih prebivališčih, kjer njihovo delo obsega predvsem nego starejših in invalidov. Negovalce, ki živijo z oskrbovanci, ne glede na to, ali so nekje zaposleni ali opravljajo samostojno dejavnost, bi morali obravnavati kot del sektorja dolgotrajne oskrbe. Z enotno opredelitvijo tega poklica bi priznali obstoj negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, na evropskem trgu dela in izboljšali kakovost storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih opravljajo.

1.2

Eurostat bi moral zbrati ustrezne podatke o teh delavcih, da se oblikovalcem politike zagotovijo potrebne informacije.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj izvede raziskave o položaju teh delavcev, in sicer o njihovem številu, narodnosti, priseljenskem statusu, čezmejni mobilnosti, dejanskem vključevanju v sisteme varstva pri delu in socialnega varstva, delovnih in socialnih pogojih, kvalifikacijah ter njihovem dejanskem in možnem prispevku k evropskemu gospodarstvu.

1.4

EESO poudarja, da bi bilo treba negovalce, ki živijo z oskrbovanci, obravnavati podobno kot druge delavce v sektorju oskrbe. To pomeni, da bi morali biti podobno zaščiteni, zanje bi morale veljati enake omejitve glede delovnega časa (in glede dežurstva) in enako bi jih bilo treba zavarovati pred navideznim samozaposlovanjem. Tisti, ki so v delovnem razmerju, ne smejo biti izključeni iz ureditev EU in držav članic na področju zaposlovanja, kamor med drugim sodijo ustrezno plačilo, zdravje in varstvo pri delu, socialna varnost, svoboda združevanja in pravica do sklepanja kolektivnih pogodb.

1.5

Primanjkljaj delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe v Evropi bi bilo treba obravnavati s pozitivnega vidika, tako da se zagotovijo dostojno plačilo in delovni pogoji, odpravi pomanjkanje naložb, spoštujejo načela prostega pretoka, odstranijo ovire, ki delavcem preprečujejo uživanje njihovih pravic, in migrantom omogoči dostop do redne zaposlitve.

1.6

EESO poziva Evropsko unijo, naj za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe tesno sodeluje z državami članicami pri usklajevanju ponudbe in mobilnosti negovalcev, ki živijo z oskrbovanci. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

Opozoriti je treba, da predlog Komisije o evropskem stebru socialnih pravic ne omenja položaja negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V prihodnje je treba pri razvoju tega stebra, o katerem EESO pripravlja mnenje, upoštevati socialne pravice teh oseb.

1.7

Države članice bi morale zaščititi pravice oskrbovancev in negovalcev, tudi tistih, ki živijo z oskrbovancem. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

1.8

EESO poudarja, da je treba finančno podporo za oskrbovance, ki so odvisni od oskrbe na svojem domu, zagotoviti z ustreznimi dolgoročnimi in trajnostnimi javnimi naložbami.

1.9

Sindikate, delodajalce in organizacije civilne družbe je treba vključiti v načrtovanje politik na ravni držav članic in EU. Spodbujati je treba socialni in civilni dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi na vseh ravneh.

1.10

EESO mora imeti dejavno vlogo pri spodbujanju razvoja evropskih politik, namenjenih podpori negovalcem, oskrbovancem in njihovim družinam, med drugim tudi z organizacijo konference o prihodnosti oskrbe na domu v Evropi.

2.1

Primanjkljaj delovne sile v zdravstvu je tempirana bomba. Stanje je kritično (3) in pomanjkanje delovne sile se bo še povečalo, če ne bo ustreznih političnih odzivov. Evropska komisija je že leta 1994 oskrbo opredelila kot strateški sektor, leta 2010 pa je opozorila, da bo do leta 2020 primanjkovalo že 2 milijona zdravstvenih delavcev, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za odpravo pomanjkanja do 1 milijona delavcev v sektorju dolgotrajne oskrbe (4).

2.2

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, so številčno pomemben, vendar na rob odrinjen del delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. So izredno mobilni, njihov položaj pa je na dnu hierarhije delovne sile v tem sektorju. Pogosto so izključeni iz načrtovanja v sektorju dolgotrajne oskrbe na evropski ravni in ravni držav članic.

2.3

Točnega števila negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, ni mogoče ugotoviti zaradi pomanjkanja podatkov, saj so v sistemih zbiranja podatkov pogosto spregledani. Kot slabo priznana in plačana delovna sila za oskrbo so ti negovalci že predolgo nevidni za oblikovalce politike.

2.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovanci, so prisotni v vseh državah članicah. Mnogi med njimi so migranti iz tretjih držav, drugi pa so evropski državljani, ki delajo v svoji ali drugi državi. Nekateri delajo nezakonito kot neregistrirani migranti, drugi pa so krožni ali začasni migranti. Mnogi delajo v negotovih delovnih razmerah, kamor sodi tudi navidezna samozaposlitev.

2.5

Ker poklic negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, zaenkrat še ni opredeljen, je njihov položaj enak položaju zaposlenih v gospodinjstvih (5). Mednarodna organizacija dela (ILO) navaja, da v industrializiranih državah delo v gospodinjstvih, vključno z oskrbo, znaša od 5 % do 9 % vseh zaposlitev (6).

2.6

Nekatere države članice so s podpisom Konvencije MOD št. 189 dosegle napredek pri formalizaciji in vključevanju negovalcev migrantov brez dokumentov.

2.7

EESO je k oblikovanju politik o dolgotrajni oskrbi že prispeval s pripravo mnenj o pravicah delavcev v gospodinjstvih (7), potrebi po socialnih naložbah (8) ter dolgotrajni socialni pomoči in dezinstitucionalizaciji (9). To mnenje temelji na omenjenih stališčih, pri čemer se osredotoča na posebni položaj negovalcev, ki živijo z oskrbovancem.

3.1

Oskrba na domu se naglo širi, nanjo pa vpliva dejstvo, da ljudje takšni oskrbi dajejo vse večjo prednost, da so cene oskrbe v domu za mnoge previsoke in da ni dovolj ustreznih naložb v infrastrukturo sektorja oskrbe.

3.2

Varčevalni ukrepi, ki jih je sprejela večina držav članic, so še zmanjšali že tako omejeno infrastrukturo in ponudbo delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. EESO meni, da je treba naložbe v ta sektor obravnavati pozitivno kot gospodarsko priložnost ter kot prednostno področje za ustvarjanje delovnih mest, socialno podporo za družine in zagotavljanje enakosti med spoloma. Naložbe v sektor povečujejo stopnjo udeležbe delovne sile in ponujajo možno pot iz gospodarske krize (10).

3.3

V mnogih državah članicah močno primanjkuje delovne sile na področju oskrbe. Zaposlovanje tako registriranih kot neregistriranih negovalcev, ki živijo pri oskrbovancih, blaži to pomanjkanje. Zlasti južnoevropski sistemi oskrbe so v veliki meri odvisni od negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V Italiji približno tri četrtine delovne sile za oskrbo na domu predstavljajo negovalci migranti, ki živijo z oskrbovancem (11).

3.4

Delovne sile v sektorju oskrbe primanjkuje tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, na kar vpliva še vse večje povpraševanje po teh storitvah v zahodni Evropi. Iz Poljske na primer v druge države prihaja zelo veliko negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, čeprav teh delavcev na Poljskem močno primanjkuje. Primanjkljaj se nadomešča z delavci, ki na Poljsko prihajajo iz Ukrajine in drugih držav zunaj EU.

3.5

Kljub vse večjemu zavedanju o pomenu sektorja oskrbe za gospodarsko blaginjo je prispevek oskrbe na domu k evropskemu gospodarstvu neizmerjen; to stanje bi bilo treba izboljšati z vseevropsko raziskavo.

3.6

Mnoge evropske ženske so ujete v t. i. „sendvič“, saj se od njih pričakuje, da bodo najprej skrbele za svoje otroke, potem pa za svoje starše. Za opravljanje tega dela se vse bolj zanašajo na plačane negovalce. Kot posledica se v svetu vse bolj globaliziranih storitev oskrbe pojavljajo globalne verige oskrbe (12). Negovalci migranti, ki se preselijo iz ekonomskih razlogov, morajo pogosto najti negovalce za člane lastne družine in zaposlijo negovalce iz drugih, pogosto revnejših okolij.

4.1

Nizek status negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je posledica predsodkov, povezanih s spolom, in sicer da je oskrba nizkokvalificirano „žensko delo“, ta vtis pa se ohranja tudi zaradi strukturne marginalizacije žensk. V različnih raziskavah o delovni sili so delavci v gospodinjstvih uvrščeni med nizkokvalificirane ali nekvalificirane. Toda mnogi imajo znanje in kvalifikacije, ki so jih pridobili z večletnimi izkušnjami ali med nepriznanim formalnim usposabljanjem in programi priznavanja. Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, morajo pogosto predložiti dokazila o izkušnjah z nego in kvalifikacijah, še preden se zaposlijo, te zahteve pa se ne odražajo v njihovih delovnih pogojih.

4.2

Mnogi negovalci, ki živijo z oskrbovancem, imajo neurejene delovne razmere in mnogi delajo nezakonito. Pogosto nimajo možnosti, da bi uveljavljali svoje pravice, in so izkoriščani. Pogoji so lahko podobni sodobnemu suženjstvu: delavci so izolirani, izpostavljeni nasilju ali zlorabam in prisiljeni delati 24 ur na dan, zagotovljenih pa nimajo niti osnovnih pogojev za življenje, kot je zasebni prostor. Drugi delajo kot navidezno samozaposleni. V mnogih primerih delovni in drugi državni inšpektorati, pa tudi sindikati, ne morejo obiskati negovalcev na njihovem delovnem mestu (tj. v zasebnem stanovanju).

4.3

Ukrepe za ureditev statusa in legalizacijo negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je treba podpreti, da bi zagotovili legalne poti v sektor oskrbe. Takšen pristop je že znan: Španija in Italija sta od leta 2002 dalje uredili status približno 500 000 delavcev brez dokumentov v gospodinjstvih (13). Razviti je treba politike na področju migracij delovne sile, ki državljanom tretjih držav omogočajo zakonito delo v sektorju oskrbe, z enako obravnavo in pravico do spremembe delodajalca.

4.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, sodijo med najbolj mobilne delavce v sektorju dolgotrajne oskrbe. Delovna sila, ki prihaja iz držav srednje in vzhodne Evrope, so pogosto ženske v srednjih letih, ki imajo tudi same družinske obveznosti (14). Običajno delajo največ tri mesece naenkrat v zahodni Evropi in se nato vrnejo v svojo državo.

4.5

Migracija kvalificiranih negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v države gostiteljice pomeni veliko izgubo delovne sile v državah izvora. Če kvalifikacije negovalcev v državah gostiteljicah niso priznane, to pomeni socialno in gospodarsko izgubo v času vsesplošnega pomanjkanja delovne sile v evropskem in svetovnem sektorju oskrbe.

4.6

Opisane razmere pričajo o tem, da pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v sedanjih pravnih okvirih na evropski ravni in ravni držav članic niso primerno zaščitene.

4.7

Negovalce, ki živijo z oskrbovancem, bi morale države članice spodbujati in podpirati, da bi se izognili nezakonitemu delu.

5.1

Oskrbovanci in njihove družine se pri iskanju negovalcev srečujejo s težavami. V večini primerov negovalce poiščejo prek neformalnih mrež sorodnikov ali prijateljev. Pogosto je težko jamčiti za kakovost oskrbe, ki jo izvajajo negovalci, zaposleni pod takšnimi pogoji. Družine se nemalokrat soočajo s položajem, ko nimajo jasnih smernic o tem, kako negovalce zakonito zaposliti.

5.2

Država bi morala oskrbovance in njihove družine ustrezno podpreti. Kratkoročno bi to moralo pomeniti informacijsko kampanjo in stalno podporo pri vprašanjih, povezanih z zaposlitvijo in socialnimi pravicami negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. Dolgoročno pa bi morale države članice sprejeti ukrepe za nadzor in ustanoviti organ, ki bi deloval kot posrednik pri iskanju negovalcev, ki bi živeli z oskrbovanci.

5.3

Oskrbovancem in njihovim družinam bi bilo treba nuditi vrsto podpornih storitev, prilagojenih njihovim potrebam; sem lahko sodijo storitve oskrbe na domu za skrajšani čas ali polni delovni čas. Pri vseh oblikah oskrbe morajo imeti zaposleni dostojne delovne pogoje.

5.4

Oskrbovance in njihove družine bi bilo treba tudi spodbujati, naj se bolj zavedajo potreb negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, in jih obravnavajo kot delavce, ki zaslužijo spoštovanje in imajo svoje pravice. Oskrba je tako fizično kot čustveno izredno zahtevno delo. Negovalcem, ki živijo z oskrbovancem, je treba zagotoviti primerno nastanitev in zasebni prostor, v primeru negovalcev, ki so v delovnem razmerju, pa je treba spoštovati njihov delovni čas in omejitve glede dežurstva.

5.5

Ob tem je treba spoštovati tudi pravico uporabnikov do ustrezne oskrbe. To velja zlasti za ranljive skupine in skupine s posebnimi potrebami, kot so osebe z demenco.

6.1

Številna mala podjetja, vključno z agencijami za najem delovne sile, so vse dejavnejše v sektorju stalne oskrbe na domu in delujejo hkrati z izredno zakonsko neurejenim neformalnim sektorjem.

6.2

Sektor oskrbe lahko prispeva k zagotavljanju dostojnega dela v gospodinjstvih in rasti evropskega gospodarstva. Toda kakovost storitev oskrbe je mogoče zagotoviti le s kakovostnimi delovnimi mesti.

6.3

Ker ni predpisov, ki bi urejali čezmejno zaposlovanje negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, lahko nekatera podjetja znižujejo cene za enako delo, kar prispeva k socialnemu dampingu. To še zlasti velja za poljske ali slovaške agencije, ki negovalce, ki bi živeli z oskrbovancem, pošiljajo v zahodno Evropo (15). Nadaljnji obstoj takšnih razmer nelojalne konkurence je škodljiv za delojemalce, delodajalce in evropsko gospodarstvo.

7.

7.1

Lokalne organizacije, verske skupine (16) ter javni in zasebni delodajalci imajo ključno vlogo pri izvajanju oskrbe na različnih ravneh. Mnoge lokalne organizacije so pomagale pri ureditvi statusa negovalcev migrantov, ki živijo z oskrbovancem (17).

7.2

V številnih državah članicah pa za oskrbo ni zadostne podpore. Ena od posledic nedavne gospodarske krize je pomanjkanje naložb v storitve oskrbe po vsej Evropi, kar povzroča negativne trende, kot je slabšanje kakovosti oskrbe in delovnih pogojev.

7.3

Organizacije ponudnikov oskrbe bi bilo treba ustrezno finančno podpreti, da se pokrije vse večje povpraševanje po oskrbi. Glede na njihove izkušnje jih je treba vključiti v pravi socialni in civilni dialog, katerega rezultat bi bil niz sektorskih predpisov o organizaciji in izvajanju oskrbe.

8.1

Švedska je dober primer za kakovostne storitve oskrbe, ki vključujejo vse zainteresirane strani. Sistem temelji na visoki stopnji javne podpore, ki se financira z davki (18). Sistem s kuponi, kot sta ga uvedli Francija in Belgija, je prispeval k formalizaciji dela v gospodinjstvu in v nekaterih primerih izboljšal delovne pogoje delavcev. Delo na področju oskrbe je v Belgiji izključeno iz tega sistema (19).

8.2

Avstrija je razvila sistem negovalcev, ki živijo z oskrbovancem in ki so samozaposleni, da bi pokrila potrebe po dolgotrajni oskrbi in določila pravne zahteve glede kakovosti in okvirnih pogojev za zagotavljanje storitev. Leta 2015 je še izboljšala standarde kakovosti in preglednosti. Prebivalci Avstrije ta sistem na veliko uporabljajo, čeprav ga avstrijski sindikati kritizirajo, češ da znižuje standarde na področju zaposlovanja.

8.3

Ker modelov najboljše prakse za izvajanje kakovostne oskrbe ni vedno mogoče v celoti prenesti v vse države članice, se je treba na evropski ravni dogovoriti o celostnem pristopu na vseh ravneh, ki bi vključeval vse akterje.

8.4

EESO meni, da bi morala Evropska unija spremljati ponudbo in mobilnost negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v Evropi ter spodbujati pristope za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe in ustvarjanje dostojnih delovnih mest.

8.5

Pomanjkanje delovne sile v sektorju oskrbe v Evropi je treba uvrstiti na vrh politične agende EU. Pozornost je treba posvetiti negovalcem, ki živijo z oskrbovancem in ki so v sedanjih paradigmah politik večinoma prezrti.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/14

Poročevalec:

Lutz RIBBE

1.1

Politika EU na področju biotske raznovrstnosti je klasičen primer politike neizpolnjenih obljub na evropski in nacionalni ravni, kljub temu da so se v okviru politike povsem ustrezno opredelili problemi in vzpostavili potrebni instrumenti.

1.2

EESO poudarja izjave Komisije o tem, da je varstvo biotske raznovrstnosti enako pomembno kot varstvo podnebja. Ne gre le za ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst, temveč za nič manj kot eksistenčno osnovo človeštva.

1.3

EESO poziva k doslednemu in takojšnemu izvajanju direktive o pticah in direktive o habitatih. Tudi dosledno in takojšnje izvajanje okvirne direktive o vodah bi po mnenju EESO pomembno prispevalo k boljšemu varstvu biotske raznovrstnosti.

1.4

Države članice morajo končno opredeliti, kakšen znesek finančnih sredstev je dejansko potreben za izvajanje evropskega prava, Komisija pa mora zagotoviti potrebna denarna sredstva. Ker se je financiranje omrežja Natura 2000 iz skladov EU, predvsem Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, večinoma izkazalo za neuspešno, EESO poziva k uvedbi ločene proračunske postavke za njegovo financiranje.

1.5

EESO poziva k uskladitvi vseh področij politike, ki vplivajo na varstvo biotske raznovrstnosti. V zvezi s tem pričakuje, da se bo že z vmesnim pregledom površin z ekološkim pomenom in morebitnim vmesnim pregledom SKP zagotovilo, da bo SKP v prihodnje bolj ciljno prispevala k doseganju ciljev biotske raznovrstnosti. V zvezi s površinami z ekološkim pomenom EESO meni, da je trenutno treba spremeniti njihov obseg in kakovost.

1.6

EESO izrecno pozdravlja krepitev zelene infrastrukture. V zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo in izvajajo usklajeno strategijo za zeleno infrastrukturo. Poleg tega bi morala EU zelena vseevropska omrežja (TEN-G) obravnavati kot naložbeno prednostno nalogo. Tudi za to so nujno potrebna namensko dodeljena finančna sredstva.

1.7

Čeprav so službe Komisije, Svet za okolje, Evropski parlament, Odbor regij in tudi EESO že večkrat ugotovili in kritizirali neusklajenost politik EU, se v zadnjih letih ni nič bistveno spremenilo. Toda če se lastni predlogi za rešitev problemov na področju biotske raznovrstnosti ne jemljejo resno in ne izvajajo, ni presenetljivo, a) da želeni rezultati niso doseženi in b) da je razočaranje deležnikov in družbe vse večje.

1.8

Za različne strategije oziroma akcijske programe EU za biotsko raznovrstnost iz let 1998, 2001, 2006 in 2010, v katerih so ustrezno opisani problemi in predstavljeni primerni instrumenti, bi zdaj lahko rekli, da so bili v veliki meri nekoristni, saj niso zmogli uresničiti politične obljube in zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti, ki jo povzroča družba.

1.9

Kot že v mnogih prejšnjih mnenjih o politiki EU na področju biotske raznovrstnosti EESO zato znova ugotavlja, da ni težava v pomanjkanju pravne podlage, ampak v pomanjkanju politične volje. Veljavne pravne podlage ni treba spremeniti.

2.1

V strategiji za biotsko raznovrstnost (1), sprejeti leta 1998, je bilo ugotovljeno, da se je bogata biotska raznovrstnost v Evropski uniji zaradi človeških posegov skozi stoletja postopoma zmanjšala in da so bili v preteklih desetletjih ti posegi izredno obsežni. Zato so bili leta 2001 v strategiji za trajnostni razvoj (göteborški strategiji), ki jo je sprejel Evropski svet, določeni jasni cilji glede biotske raznovrstnosti, in sicer zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti v EU do leta 2010 ter zagotovitev obnove habitatov in naravnih ekosistemov.

2.2

Za izvajanje teh ciljev je bil leta 2001 objavljen akcijski načrt za biotsko raznovrstnost (2), maja 2006 pa mu je sledil dodatni akcijski načrt za biotsko raznovrstnost (3), ki pa se od prvega vsebinsko skoraj ni razlikoval.

2.3

Marca 2010 so morali voditelji držav in vlad EU priznati, da kljub različnim akcijskim načrtom, ki jih je EESO ocenil za ustrezne in ciljno usmerjene, zaveze iz leta 2001 ne bodo izpolnili.

2.4

Zato je bila na podlagi sporočila Komisije z naslovom Možnosti za vizijo in cilje EU glede biotske raznovrstnosti po letu 2010  (4) sprejeta dodatna, nova strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (5), ki pa je v osnovi le znova obravnavala stare zahteve in instrumente iz predhodnih akcijskih načrtov in cilj, ki je bil sprva določen za leto 2010, odložila na leto 2020.

2.5

V njej je bilo optimistično napovedano: „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 […] je dobro izhodišče za doseganje ciljev EU na področju biotske raznovrstnosti in njenih zavez na svetovni ravni.“

2.6

EESO je tudi o tej strategiji podal mnenje (6) in kritične ugotovitve: med drugim je izrazil globoko zaskrbljenost, ker „[š]e vedno ni politične moči oziroma volje za uvedbo ukrepov, ki že več let veljajo za potrebne, čeprav sporočilo znova jasno opozarja, da bi stroga politika biotske raznovrstnosti koristila tako družbi kot tudi gospodarstvu. Države članice še po 32 oziroma 19 letih, odkar sta začeli veljati osrednji naravovarstveni direktivi EU, slednjih ne izvajajo v celoti.“

2.7

EESO je tedaj navedel tudi, da „še vedno ni jasno, kako je mogoče preseči dosedanje pomanjkanje politične volje“, in zaključil: „Predlagana strategija za biotsko raznovrstnost v zvezi s tem ne prinaša nikakršnega dejanskega napredka. Glede na dosedanje razprave Sveta o sporočilu bo minilo še precej časa, preden bo politika biotske raznovrstnosti vključena v druge politike.“

2.8

Že takrat je bilo po mnenju EESO najpomembnejše, da bodo skorajšnje politične reforme (npr. na področju ribiške, kmetijske, prometne, energetske in kohezijske politike) tesno povezane s strategijo za biotsko raznovrstnost. EESO je menil, da je treba na teh področjih še veliko narediti, in ugotovil, da mora „Komisija […] svojo lastno strategijo za biotsko raznovrstnost jemati resneje“.

2.9

Toda že samo po štirih letih je trditev iz nove strategije EU za biotsko raznovrstnost, ki govori o dobrem izhodišču in končni zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti, izgubila verodostojnost. To je zelo jasno iz vmesnega pregleda strategije za biotsko raznovrstnost (7).

3.1

Strategija obsega šest jasno opredeljenih ciljev s skupaj 20 ukrepi. V vmesnem pregledu je pojasnjeno:

3.1.1

V zvezi s ciljem 1 (Zaustavitev slabšanja stanja vseh vrst in habitatov, ki jih zajema zakonodaja EU o varovanju narave, ter opazno in izmerljivo izboljšanje njihovega stanja …) je bil sicer dosežen delni napredek, vendar je ta prepočasen, da bi lahko dosegli cilj. Pomanjkanje napredka je bilo ugotovljeno predvsem pri dokončanju omrežja Natura 2000 na morskih območjih, zagotavljanju učinkovitega upravljanja območij omrežja Natura 2000 in zagotavljanju finančnih sredstev, potrebnih za podporo omrežju Natura 2000. Čeprav je bilo kopensko omrežje Natura 2000 medtem „večinoma“ dokončano, so bili leta 2012 načrti upravljanja pripravljeni ali v pripravi le za 58 % območij omrežja Natura 2000.

3.1.2

V zvezi s ciljem 2 (Do leta 2020 so ekosistemi in njihove storitve ohranjeni in izboljšani z vzpostavitvijo zelene infrastrukture in obnovitvijo vsaj 15 % poškodovanih ekosistemov) je bilo ugotovljeno, da se z doslej sprejetimi ukrepi „trend slabšanja ekosistemov in storitev še ni zaustavil“.

3.1.3

V zvezi s ciljem 3 (Povečati prispevek kmetijstva in gozdarstva k ohranjanju in izboljšanju biotske raznovrstnosti) je bilo ugotovljeno, da še ni bilo pomembnega napredka in da „[n]adaljnje upadanje stanja vrst in habitatov, ki so pomembni za EU in so povezani s kmetijstvom, kaže, da je treba okrepiti prizadevanja, da se ohrani in izboljša biotska raznovrstnost na teh območjih. V tem procesu ima ključno vlogo skupna kmetijska politika (SKP) v povezavi z ustreznimi okoljskimi politikami.“Na tem področju so sicer že na voljo številni instrumenti, vendar jih morajo države članice uporabljati „v ustreznem obsegu“. Le če bi se ti uporabljali „na širši ravni“, bi lahko EU svoj cilj še dosegla do leta 2020. Na splošno so potrebna bistveno večja prizadevanja.

3.1.4

V zvezi s ciljem 4 (Zagotovitev trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov) je bilo ugotovljeno, da je bil sicer dosežen „pomemben napredek v zvezi z določitvijo okvira politike“, „[v]endar se politike po EU ne izvajajo enakomerno, še vedno pa tudi obstajajo veliki izzivi pri zagotavljanju, da bodo cilji doseženi v skladu z načrtom. Leta 2013 se je nekaj več kot 50 % staležev z oceno NTD (največji trajnostni donos) lovilo trajnostno“. V vseh evropskih morjih je še vedno opažen trend upadanja morskih vrst in ekosistemov.

3.1.5

V zvezi s ciljem 5 (Boj proti invazivnim tujerodnim vrstam) je bilo ugotovljeno, da je to edini cilj, pri katerem je EU na pravi poti in naj bi po pričakovanjih dosegla cilj do leta 2020.

3.1.6

V zvezi s ciljem 6 (Prispevek k zaustavitvi svetovne izgube biotske raznovrstnosti) je bilo ugotovljeno, da „ta napredek ne zadostuje za to, da bi se zmanjšali vplivi potrošniških vzorcev EU na svetovno biotsko raznovrstnost“ in da „obstoječi ukrepi morda ne bodo zadostovali za to, da bi se cilji glede biotske raznovrstnosti iz Aičija dosegli v načrtovanem roku“.

3.2

Ta vmesni pregled, ki je poskrbel za streznitev, je bil objavljen ravno v času, ko Evropska komisija razmišlja o temeljiti reviziji najpomembnejših direktiv EU o varstvu narave, tj. direktive o pticah iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992.

3.3

Strokovna poročila (8) o preverjanju ustreznosti direktive o pticah in direktive o habitatih potrjujejo, kar EESO že leta vztrajno ponavlja, in sicer, da je pravni okvir ustrezen in tako ni razlog za nedoseganje ciljev varstva biotske raznovrstnosti. Glavne pomanjkljivosti so neizvajanje, odsotnost proračuna za varstvo narave in neskladnost politik EU.

4.1

EESO ponavlja svojo izjavo, da v EU, „[k]o gre za ohranjanje biotske raznovrstnosti, […] ne primanjkuje zakonov, direktiv, programov, vzorčnih projektov, političnih izjav ali smernic, temveč konkretnega izvajanja in usklajenega delovanja na vseh političnih ravneh“. Hkrati meni, da te njegove izjave ne potrjuje le ocenjevalna študija, temveč jo potrjujejo tudi sklepi Sveta za okolje z dne 16. decembra 2015 (9), ki se bistveno ne razlikujejo od sklepov Sveta za okolje iz leta 2011. Dokler se direktivi ne bosta v celoti izvajali, dokler ne bo na voljo dovolj finančnih sredstev oziroma se ta ne bodo uporabljala in dokler druga področja politike EU ne bodo dosledno upoštevala vprašanj biotske raznovrstnosti, želenih rezultatov ne bo mogoče doseči.

4.2

Nove strategije in akcijski načrti in/ali revizija pravnega okvira ne bodo ničesar spremenili, temveč so pretveza za politično delovanje, ki ne bo prineslo ničesar, če se ne bo odpravil dejanski problem neizvajanja.

4.3

Za uspešno varstvo biotske raznovrstnosti je treba izvajati več pristopov:

4.4.1

Omrežje Natura 2000 ima ključno vlogo pri tradicionalnem varstvu narave, na primer pri ohranjanju redkih živalskih in rastlinskih vrst in edinstvenih biotopov (kot so močvirja, sušna območja, ostanki sonaravnih gozdov itn.). Temelji zlasti na direktivi o habitatih, sprejeti leta 1992, in ptičjih rezervatih, ki so bili vzpostavljeni že z direktivo o pticah iz leta 1979.

4.4.2

Zlasti s sprejetjem direktive o habitatih so se države članice in Evropska komisija zavezale k:

4.4.3

Omrežje bi moralo biti torej vzpostavljeno že leta 1995, pred več kot 20 leti. Zdaj je sicer določena večina območij, pri čemer območja omrežja Natura 2000 obsegajo 18 % površine držav članic EU, vendar sama določitev še ni dovolj. Za veliko območij še ni vzpostavljeno trajno pravno varstvo, načrti upravljanja pa so pripravljeni le za nekaj več kot polovico območij. Toda dokler za državljane in uprave ter zlasti za lastnike in uporabnike zemljišč ni jasno opredeljeno, kaj je dovoljeno oziroma prepovedano, uspešno varstvo narave ni mogoče, prav tako pa ni mogoče dodeliti nadomestil za potencialno omejitev uporabe.

4.4.4

Zgovorno je dejstvo, da je Svet za okolje 19. decembra 2011 pozval države članice in s tem tudi sebe, „naj pravočasno dokončno vzpostavijo omrežje Natura 2000, razvijejo in začnejo izvajati načrte upravljanja ali druge enakovredne instrumente“ in „s tem ustvarijo trdno podlago za strateško načrtovanje z namenom poznejšega izvajanja večletnega finančnega okvira 2014–2020“. Leta 2011 je bilo torej znova pozvano, naj se „pravočasno“ dokonča vzpostavitev omrežja, ki bi morala biti končana že pred 20 leti, pa še danes ni.

4.4.5

Zato je Svet za okolje 16. decembra 2015 države članice in s tem ponovno tudi sebe pozval, tokrat celo „odločno“, „naj dokončno vzpostavijo omrežje Natura 2000“.

4.5.1

Komisija, Svet za okolje in Evropski parlament (11) povsem upravičeno poudarjajo, da politika na področju biotske raznovrstnosti ne pomeni le varstva živalskih in rastlinskih vrst oziroma habitatov, temveč tudi osnovo za proizvodnjo hrane in eksistenčno osnovo človeštva. Eden izmed številnih primerov tega je opraševanje, ki ga opravljajo insekti, kot so čebele ali metulji, katerega gospodarske vrednosti, in to ne le za kmetijstvo, ni mogoče izmeriti. Vendar je Komisija ugotovila, da „ekosistemske storitve v Evropi […] niso več sposobne zagotoviti optimalne kakovosti in količine osnovnih storitev, kot so opraševanje poljščin ter čist zrak in voda“ (12).

4.5.2

Ohranitev (dejavnosti) opraševalcev ali razkrojevalcev in tudi na primer številnih drugih vrst ni mogoča le z izključnim osredotočanjem na določanje zavarovanih območij. V okviru politike EU na področju biotske raznovrstnosti je zato treba oblikovati tudi splošno zahtevo zunaj okvira zavarovanih območij, pri čemer je ključna usklajenost s politiko rabe zemljišč.

4.5.3

Zato je popolnoma ustrezno, da Komisija in Svet stalno izpostavljata pomen kmetijskega sektorja, kot sta ga nazadnje pri vmesnem pregledu: Svet „z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kmetijstvo predstavlja enega od najpomembnejših pritiskov na kopenske ekosisteme ter da se stanje habitatov in vrst, povezanih s kmetijstvom in zajetih v direktivi o habitatih, do leta 2012 ni izmerljivo izboljšalo, pri čemer obžaluje znatno zmanjšanje števila ptic kmetijske krajine, travniških metuljev in opraševanja, kar izpostavlja nadaljnje pritiske zaradi določenih kmetijskih praks, kot so nekateri načini opuščanja in intenzivnejše rabe kmetijskih zemljišč“ (13).

4.6.1

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 je bilo sicer poudarjeno, da je ta „sestavni del strategije Evropa 2020“ (14), vendar v strategiji Evropa 2020 pojmi, kot so biotska raznovrstnost, habitati, varstvo narave ali ohranjanje vrst ter varstvo raznolikosti genskih virov ali ekosistem, niso niti enkrat omenjeni. Le pojem biotska raznovrstnost je dvakrat na kratko omenjen, in še to le v polstavkih v zvezi z gospodarno rabo virov. EESO zato nikakor ne razume, na čem temeljijo navedbe Evropske komisije; njena dejanska politika dokazuje ravno nasprotno.

4.6.2

Toda glede na to, da strategija EU za trajnostni razvoj iz leta 2001 v političnem smislu nima praktično nobene vloge več, bi bila strategija Evropa 2020 pravi okvir za obravnavo problema. EESO je gospodarske in finančne ministre pogosto pozval, naj proučijo gospodarski pomen zmanjševanja biotske raznovrstnosti (15). Vendar tega še niso naredili.

4.6.3

Ker cilji iz direktiv EU o varstvu narave in strategije EU za biotsko raznovrstnost ustrezajo tudi mednarodno dogovorjenim ciljem (npr. ciljem iz Aičija v okviru Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti ali ciljem trajnostnega razvoja), je nujno, da se politika na področju biotske raznovrstnosti celovito vključi v strategijo za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja oziroma v novo strategijo EU za trajnostni razvoj.

4.6.4

Vendar mnoge službe Komisije in nekateri Sveti ministrov EU biotsko raznovrstnost še vedno obravnavajo bolj kot konkurenčno področje politike, ki delno preprečuje ali ovira gospodarski razvoj in za katero je treba nameniti tudi finančna sredstva.

4.6.5

Pri tem je nesporno, da si različni interesi za porabo sredstev med seboj nasprotujejo in občasno se poseganje v ekosistem prepreči, na primer z direktivami o varstvu narave. Toda naloga varstva narave je prav to, da se z ukrepi na ravni države zagotovi uravnoteženo razmerje med gospodarskim izkoriščanjem in ohranjanjem naravnih virov za preživetje. V tem smislu se varstvo narave ne razlikuje od ostalih področij politike, če se delovanje trga regulira z zakonodajnimi ukrepi.

4.6.6

Da tradicionalna gospodarska politika in okoljska politika nista resnično usklajeni, ni novost. EESO je že leta 2006 (16) izrazil obžalovanje, „da so med prizadevanji in resničnostjo velike vrzeli“ ter da javne „planske odločitve in spodbujevalni programi biotsko raznovrstnost pogosto še dodatno ogrožajo“.

4.6.7

Glavni vzrok za ta konflikt je nasprotje med uveljavljanjem posebnih interesov, zlasti gospodarskih, in javnega interesa. Dosedanje izjave EU se razumejo tako, da EU podpira varstvo biotske raznovrstnosti, ki je v javnem interesu. Torej bi morala dosledno določati jasne zaščitne ukrepe za omejitev gospodarskih interesov, ki so v nasprotju z varstvom biotske raznovrstnosti, in zagotoviti njihovo izvajanje.

4.7.1

EESO je večkrat obravnaval razmerje med kmetijstvom, skupno kmetijsko politiko in biotsko raznovrstnostjo ter pri tem ugotovil, da se biotska raznovrstnost počasi, a v velikem obsegu in nenehno zmanjšuje, čeprav kmetje večinoma spoštujejo veljavne zakone. Zmanjšuje se torej v okviru zakonov in ob izvajanju tako imenovane dobre strokovne prakse. Tega ni mogoče spremeniti z reformo zakonodaje o varstvu narave, temveč le z drugačnimi načini izkoriščanja tal skupaj s spremenjeno politiko spodbud v kmetijstvu. EESO v zvezi s tem opozarja na mnenje na lastno pobudo o reformi skupne kmetijske politike leta 2013  (17), v kateri je izčrpno navedel spremembe, za katere meni, da so potrebne.

4.7.2

Komisija se dobro zaveda pomena kmetijstva in ugotavlja, da je „[s]kupna kmetijska politika (SKP) […] orodje politike, ki najbolj vpliva na biotsko raznovrstnost na podeželskih območjih. […] Eden od razlogov za poslabšanje biotske raznovrstnosti je bila odprava obvezne prahe“ (18). Kmetijska politika je tako še vedno pogosto v nasprotju s politiko na področju biotske raznovrstnosti, čeprav nekateri deli SKP, zlasti kmetijsko-okoljski programi v okviru drugega stebra, nudijo rešitve za ta protislovja.

4.7.3

Praha je bila v sredini osemdesetih let uvedena zato, da bi se odpravili presežki, in ne zato, da bi se izboljšala ekološka stabilnost kulturnih krajin. V reformo SKP leta 2013 pa je bila znova vključena zamisel o manj intenzivnem izkoriščanju nekaterih delov zemljišč. V okviru ekologizacije so bile kot obvezne predpisane t. i. površine z ekološkim pomenom. V zvezi s tem je sicer potekala ostra razprava o obsegu in o tem, kaj naj bi bil ekološki pomen.

4.7.4

Tako je sedaj na primer gojenje stročnic oziroma pridelkov za trg opredeljeno kot ekološki pomen. Čeprav je treba načeloma pozdraviti povečanje površin, na katerih se gojijo stročnice in pridelki za trg, ti ukrepi ne bodo resnično prispevali k izboljšanju biotske raznovrstnosti. Tudi dejstvo, da je uporaba pesticidov na površinah z ekološkim pomenom delno dovoljena, je povsem v nasprotju z namenom ekologizacije kmetijske politike, saj pesticidi ne prispevajo k povečevanju biotske raznovrstnosti, temveč jo zmanjšujejo.

4.7.5

Komisija bi morala čim prej izvesti prvi pregled učinkov sprejetih ukrepov, zlasti ker je bila ekologizacija ena od glavnih utemeljitev za ohranjanje kmetijskih plačil iz proračuna EU.

4.7.6

Poleg tega bi morale glede na vse to horizontalne politike EU, zlasti v zvezi z raziskavami, razvojem in inovacijami, upoštevati tudi prispevek raziskav, razvoja in inovacij v kmetijstvu k izboljšanju biotske raznovrstnosti v EU in temu nameniti posebno pozornost.

4.8.1

Direktiva o habitatih ima ključno tehnično pomanjkljivost: v členu 10 sicer izrecno navaja pomen povezovanja značilnosti krajine, ne določa pa zavezujočega mehanizma, s katerim bi se v Evropi vzpostavil usklajen skupni sistem biotopov. Komisija je v svojem sporočilu o zeleni infrastrukturi opisala, kako bi lahko to pomanjkljivost odpravili z ustreznimi naložbami za ohranjanje in obnovo zelene infrastrukture, tako v velikem kot majhnem obsegu. Zato je zelo pomembno, da se sprejme in izvaja usklajena strategija za zeleno infrastrukturo. Osrednji del take strategije bi morala biti metodološki okvir in instrument financiranja za vseevropske mreže biotske raznovrstnosti (TEN-G). To velja tako za ukrepe velikega kot majhnega obsega, npr. za kmetijske pokrajine.

4.9.1

V mnogih državah članicah in državah kandidatkah se narava še vedno zelo uničuje. V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov:

4.9.2

V Romuniji je površina naravnih pragozdov ob pristopu k EU obsegala več kot 2 000 km2. Ta površina je bila skoraj v celoti določena za območje omrežja Natura 2000. Od takrat so bili v romunskih pragozdovih ugotovljeni številni obsežni poseki na golo, s čimer je bila izgubljena nenadomestljiva evropska naravna dediščina.

4.9.3

Rečni ekosistemi na Balkanu, zlasti v državah Zahodnega Balkana, so daleč najbogatejši v Evropi. Približno tretjina rek v državah nekdanje Jugoslavije in Albaniji je naravno dinamičnih in se lahko označi za naravne reke. Zaradi dokumentirane načrtovane gradnje več kot 2 700 hidroelektrarn, od tega naj bi se jih najmanj tretjina zgradila v naravnih rezervatih, sta naravna dinamičnost in biotska raznovrstnost vseh rek na Balkanu zelo ogroženi. Za financiranje teh projektov se uporabljajo javna sredstva. V skoraj vseh državah EU se je močno zmanjšala biotska raznovrstnost skoraj vseh rek, tako da bi morali sedaj, med drugim v okviru izvajanja okvirne direktive EU o vodah, zbrati obsežna sredstva za njihovo renaturacijo.

4.9.4

Številne vrste ptic, ki so navedene v Prilogi I k direktivi o pticah in so tako zavarovane v EU, se v državah kandidatkah na Balkanu brezobzirno lovijo, lov na ptice pa je pogosto nerešeno vprašanje tudi v mnogih državah članicah. Odstrel žličark, žerjavov, pritlikavih kormoranov in kostanjevk, če omenimo le nekaj vrst, zmanjšuje pogostost parjenja teh vrst v EU.

4.10.1

Dodaten problem, obravnavan v vmesnem pregledu in sklepih Sveta, je financiranje, vključno s financiranjem omrežja Natura 2000. V sporočilu Komisije iz leta 2004 (19) sta v zvezi s financiranjem omrežja obravnavana a) višina zanj potrebnih sredstev in b) vprašanje, iz katerih virov financiranja naj bi se sredstva zagotovila. Takratna ocena je bila, da bo potrebnih približno 6,1 milijarde EUR letno, sklenjeno pa je bilo, da se ne bo uvedla lastna postavka za financiranje ali razširil program LIFE, temveč da se bodo predvsem uporabili drugi steber SKP in druga sredstva EU.

4.10.2

EESO je takrat izrazil pomisleke o višini zneska in navedel, da „šteje za nujno, da se čim prej predložijo natančnejši izračuni stroškov. Dvomi na primer, da bi za nove države članice utegnil zadostovati navedeni znesek 0,3 milijarde EUR (za EU-15: 5,8 milijarde EUR) (20).

4.10.3

V zvezi s tem se doslej ni zgodilo še nič in še vedno potekajo razprave o enakem znesku. Odgovorne države članice in Komisija do zdaj še niso predložile ustreznih pojasnil.

4.10.4

EESO je takrat opozoril, da bi financiranje ukrepov Natura 2000 iz drugega stebra lahko pomenilo konkurenco za druge ukrepe na področju razvoja podeželja (21). To se je potrdilo z dveh vidikov: plačila iz drugega stebra so se v finančnem obdobju 2007–2013 zmanjšala za 30 % v primerjavi s predhodnim finančnim obdobjem, poleg tega pa Evropsko računsko sodišče in Svet za okolje zelo upravičeno poudarjata, da „države članice Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) niso vedno upoštevale kot možnega instrumenta za spodbujanje biotske raznovrstnosti, potencial sklada kot vira financiranja projekta Natura 2000 pa zato ni bil dovolj izkoriščen“ (22).

4.10.5

Zato je Evropska komisija (23) ugotovila, da je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja še vedno najpomembnejši vir financiranja Skupnosti za omrežje Natura 2000 in biotsko raznovrstnost v EU, vendar je „[v] Evropi […] pokritih samo 20 % skupnih finančnih potreb za upravljanje zavarovanih območij, vključno z omrežjem Natura 2000“.

4.10.6

Zato je nujno treba ugotoviti, kolikšna finančna sredstva so dejansko potrebna za izvajanje evropskih direktiv o varstvu narave, in zagotoviti ustrezna sredstva, ki se bodo namensko dodelila v lastni proračunski vrstici (npr. v razširjenem proračunu za program LIFE).

4.11.1

Pomanjkljivo izvajanje strategije EU za biotsko raznovrstnost, zlasti omrežja Natura 2000, je deloma tudi posledica nezadostnega sodelovanja in vključevanja civilne družbe na različnih zavarovanih območjih. Določanje zavarovanih območij je predvsem upravno dejanje, ki ga je treba izvesti ob doslednem upoštevanju načel pravne države, pri razvoju in izvajanju načrtov upravljanja pa bi morali tesno sodelovati tudi lastniki in uporabniki zemljišč, naravovarstvene organizacije in lokalne oblasti. To se v številnih primerih ni zgodilo, zato je bilo pogosto razlog za nezaupanje in nasprotovanje politiki EU na področju biotske raznovrstnosti.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/24

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

1.1

Pariški sporazum je dobrodošla globalna zaveza za blažitev podnebnih sprememb. Zdaj je treba poskrbeti za ratifikacijo, izvajanje in nadgradnjo sporazuma. EESO v tem mnenju podaja svoja stališča o glavnih pristopih za dolgoročno usmeritev k ogljično nevtralnemu svetu, ki je tudi eden od ciljev sporazuma.

1.2

Veliki svetovni izzivi zahtevajo bistveno spremembo pristopa Evropske unije. Namesto da EU vso pozornost usmerja v lastne emisije toplogrednih plinov, bi morala razmisliti o tem, kako bi lahko prispevala k doseganju čim večjih okoljskih koristi na svetovni ravni. EESO zato Evropsko komisijo poziva, naj oblikuje dolgoročno strategijo za širitev in okrepitev ukrepov EU za zmanjšanje ogljičnega odtisa (angl. carbon handprint) (1) na svetovni ravni.

1.3

Poleg tega bi si morala EU prizadevati, da se ob upoštevanju gospodarskih, družbenih in okoljskih vidikov najdejo rešitve, ki koristijo vsem. Zato EESO poziva Komisijo, naj podnebno strategijo oblikuje tako, da bo prispevala h krepitvi gospodarstva EU in izboljšanju blaginje njenih državljanov, hkrati pa tudi k blažitvi podnebnih sprememb.

1.4

Zelo pomembno je, da se za zagotovitev dejanskega vpliva na okolje ter preprečitev selitve virov CO2, naložb in delovnih mest sprejme globalna zaveza. EESO poziva Komisijo, naj se še naprej zavzema za aktivno podnebno diplomacijo, da bi izboljšali splošno izvajanje sporazuma, gospodarske velesile pa spodbudili k okrepitvi zavez, da bi bile prav tako ambiciozne kot zaveze EU. Prav tako jo poziva, naj podnebna vprašanja vključi v vsa področja zunanje politike, zlasti v področje trgovine in naložb ter razvojnega sodelovanja.

1.5

V praksi lahko EU najuspešneje prispeva k boju proti podnebnim spremembam z izvozom tehnologij in rešitev za zmanjšanje emisij in povečanje ponorov ogljika, pa tudi z razvojem proizvodov za svetovni trg z manjšimi emisijami, kot jih povzročajo proizvodi konkurentov. EESO se zato zavzema za odločno spodbujanje inovativnosti od raziskav do vstopa na trg, da bi lahko EU prevzela vodilni položaj na področju podnebnih rešitev v svetovnem merilu. Posebno pozornost je treba nameniti potencialu MSP.

1.6

V zvezi z notranjo razsežnostjo podnebne politike bi si morala EU prizadevati za to, da postane podnebna unija, ki je usmerjena v ukrepanje z učinkovitimi in povezanimi notranjimi ukrepi. Vsa prizadevanja je treba usmeriti v izvajanje doslej sprejetih sklepov, pri čemer imajo tako Komisija kot države članice svojo vlogo.

1.7

EESO poleg tega Komisijo poziva, naj dolgoročno strategijo oblikuje na podlagi celostnega pristopa. Prihodnje ukrepanje bi bilo treba zastaviti v okviru povezanih unij enotnega trga, zlasti na področju energije, prometa, digitalizacije, industrije, kmetijstva, kapitala in inovacij. Posebno pozornost je treba nameniti tudi izzivom glede trajnostnih prehranskih sistemov in vlogi ponorov ogljika.

1.8

Pri uresničevanju ciljev iz Pariškega sporazuma bi bilo treba čim bolj izkoristiti tržne mehanizme. Globalni sistem cen za emisije ogljika bi bil nevtralen in učinkovit instrument za to, da se k sodelovanju pritegnejo vsi udeleženci na trgu. EESO Komisijo spodbuja, naj dejavno preučuje različne možnosti in ukrepe ter pri usmeritvi k oblikovanju cen ogljika na svetovni ravni sodeluje z drugimi državami.

1.9

Na poti od pariške konference do ogljično nevtralnega gospodarstva bo zelo veliko izzivov. Da bo prehod pravičen in nadzorovan ter da bi podjetjem in državljanom pomagali pri prilagajanju na spremembe in razvoju novih rešitev ter znanj in spretnosti, je treba v okviru podnebne strategije uvesti ustrezne ukrepe za prilagoditev.

1.10

Pri prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo bodo ključni partnerji civilne družbe s svojimi dejavnostmi na terenu, politični nosilci odločanja pa jim morajo zagotoviti spodbudno okolje in financiranje, tudi z ozaveščanjem o vseh razpoložljivih možnostih financiranja. Treba je oblikovati pristop upravljanja na več ravneh, da se omogoči izvajanje podnebnih ukrepov civilne družbe in odpravijo ovire zanje. EESO pričakuje, da bo v celoti vključen v razvoj take infrastrukture z več deležniki ter v pripravo dolgoročne podnebne strategije EU.

2.1

Rezultat konference pogodbenic o podnebnih spremembah v Parizu (COP 21) je bil svetovni dogovor o ukrepanju za omejitev globalnega segrevanja na precej manj kot 2 oC in prizadevanju za dodatno omejitev segrevanja na 1,5 oC v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Zato bo treba znatno zmanjšati globalne emisije in korenito spremeniti družbe.

2.2

Svetovni izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti, zahtevajo, da EU temeljito spremeni svoj pristop k blažitvi podnebnih sprememb. Zelo pomembno je, da si EU močno prizadeva za dejanski vpliv na svetovni ravni. Zato se ne bi smela zavzemati le za zmanjšanje ogljičnega odtisa, temveč tudi za okrepitev ukrepov za njegovo preprečevanje.

2.3

Zelo pomembno je, da se za rešitev problematike podnebnih sprememb ter preprečitev selitve virov CO2, naložb in delovnih mest sprejme globalna zaveza. EU je pred in med pariško konferenco imela vodilno vlogo in bi morala na prihodnjih konferencah pogodbenic še naprej delovati v tem duhu. V okviru svoje podnebne diplomacije bi se morala osredotočati na države z največjimi emisijami toplogrednih plinov, pa tudi na svoje največje konkurentke in najbolj obetavne partnerice z gospodarskega vidika. Zato bi morali biti podnebna in gospodarska diplomacija povezani.

2.4

Največje onesnaževalke so Kitajska z več kot 25 % svetovnih emisij, ZDA s približno 15 % in EU s približno 10 %. Delež emisij EU naj bi se do leta 2030 zmanjšal na približno 5 %. Da bi čim bolj vplivala na blažitev podnebnih sprememb, mora EU zato vsa prizadevanja usmeriti v spodbujanje drugih pogodbenic k določitvi bolj ambicioznih ciljev.

2.5

V praksi lahko EU k blažitvi podnebnih sprememb najuspešneje prispeva z izvozom nizkoogljičnih rešitev, pa tudi z razvojem proizvodov za svetovni trg z manjšimi emisijami, kot jih povzročajo proizvodi konkurentov.

2.6

Pomembne dobaviteljice nizkoogljičnih tehnologij so poleg ZDA postale Kitajska in druge hitro razvijajoče se države. EU je v zadnjih petih letih v nekaterih sektorjih tako na izvoznem kot domačem trgu doživela prave zlome in izgubila vlogo vodilne svetovne tehnološke sile, ki jo je nekoč imela. Junckerjeva Komisija je sicer izrazila prizadevanje, da postane EU vodilna na področju energije iz obnovljivih virov na svetovni ravni, a ta cilj je trenutno še močno oddaljen.

2.7

Zato je nujno potreben nov in dodaten zagon, da bi lahko EU ponovno prevzela vodilni položaj na področju podnebnih rešitev. Globalne priložnosti zajemajo širok nabor tehnologij, proizvodov, storitev in strokovnega znanja ter splošne modele proizvodnje in potrošnje. Izvoz strokovnega znanja o ponorih ogljika, kot sta trajnostno gospodarjenje z gozdovi in pogozdovanje, bi prav tako moral biti priložnost za ustvarjanje globalnega učinka.

2.8

EESO pozdravlja, da se je Komisija pridružila pobudi Misija: inovativnost, s katero so se vodilne svetovne gospodarske sile zavezale, da bodo v naslednjih petih letih podvojile financiranje raziskav in razvoja na področju čiste energije.

2.9

Učinkovita trgovinska in naložbena politika je bistveni instrument za razvoj nizkoogljičnih rešitev in spodbujanje napredka pri vzpostavljanju globalnega ogljično nevtralnega gospodarstva. Za dosego pozitivnih rezultatov morajo biti podnebna vprašanja sestavni del pogajanj o trgovinskih in naložbenih sporazumih. Cilj bi morala biti odprava ovir za trgovanje z okolju prijaznimi proizvodi, tehnologijami in rešitvami; pri tem naj bi pomembno vlogo imel sporazum o okoljskih dobrinah. Prav tako so potrebne skupne rešitve, da se prepreči izkrivljanje trgovine zaradi razlik v podnebnih politikah in zahtev v posameznih regijah.

2.10

Na področju razvojne politike je bilo na konferenci COP 21 sklenjeno, da se izvajanje sedanjega cilja financiranja podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD letno, h kateremu so se zavezale razvite države, podaljša do leta 2025, pozvalo pa se je tudi k oblikovanju praktičnega načrta za uresničitev cilja. Posamezne države so sklenile tudi finančne zaveze. Pomembno je, da bodo obljube izpolnjene, sredstva pa porabljena odgovorno tako z gospodarskega, okoljskega kot družbenega vidika. Potrebne so kampanje ozaveščanja, da se zagotovijo informacije o dostopu do financiranja za akterje civilne družbe, zlasti v državah v razvoju, kot je EESO predlagal v okviru strategije EU-Afrika.

2.11

V razvojni politiki ima pomembno vlogo tudi tehnološko sodelovanje. Pri tem je treba ustrezno zaščititi pravice intelektualne lastnine, saj so bistvenega pomena za inovacije. Poskrbeti je treba tudi za to, da se v predlaganih rešitvah upoštevajo razmere v državah v razvoju ter da se tem državam v duhu partnerstva pomaga, da sprejmejo pristop nizkoogljične rasti, kar pa ne sme ovirati njihovega razvoja. Poleg tega je treba za pomoč državam v razvoju pri blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje poskrbeti tudi za krepitev zmogljivosti.

2.12

Praviloma bi bilo treba podnebna vprašanja vključiti v vsa področja zunanje politike EU, da bi izboljšali izvajanje Pariškega sporazuma po vsem svetu.

3.1

Da bi EU zagotovila trdno podlago za prevzem vloge močne globalne akterke, bi si morala prizadevati, da postane podnebna unija, ki izvaja v celoti učinkovite, povezane in verodostojne notranje ukrepe. Predvsem pa mora biti unija ukrepanja. Vsa prizadevanja je treba usmeriti v izvajanje doslej sprejetih sklepov, pri čemer imajo tako Komisija kot države članice svojo vlogo.

3.2

Ker se blažitev podnebnih sprememb nanaša na vse gospodarske sektorje, mora podnebna unija temeljiti na celostnem pristopu. Zato bi bilo treba nadaljnje podnebne ukrepe razviti kot del povezanih unij, kot so energetska unija, enotni evropski prometni prostor, enotni trg za blago in storitve, enotni digitalni trg, evropska industrijska politika, skupna kmetijska politika, unija kapitalskih trgov in unija inovacij. Najti je treba tudi optimalen pristop, s katerim bi povezali podnebno politiko EU in izvajanje na nacionalni ravni.

3.3

EU bi morala svoje podnebne zaveze izvajati tako, da bi okrepila svoje gospodarstvo in izboljšala blaginjo državljanov. Podnebne politike ne bi smeli obravnavati le kot usklajevanje gospodarskih, družbenih in okoljskih dejavnikov, temveč bi si morali prizadevati za rešitve, ki koristijo vsem. Zato se je treba zavzemati za krepitev nizkoogljične rasti, pri tem pa je treba v celoti izkoristiti možnosti, ki jih na primer zagotavljajo digitalizacija, čiste tehnologije, biogospodarstvo in krožno gospodarstvo.

3.4

Tako kot po svetu so tudi v EU potrebne znatne nizkoogljične naložbe. Podnebne vidike bi bilo treba upoštevati v merilih financiranja v programih javnih naložb, pa tudi pri uporabi sredstev EU. Izjemno pomembni so javno-zasebno sodelovanje, Evropski sklad za strateške naložbe in Evropska investicijska banka. EESO pozdravlja uvedbo Evropskega portala naložbenih projektov in Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe ter poudarja, da se zaradi pragov za projekte ne smejo izključiti manjši projekti.

3.5

Zahteve glede nizkoogljičnih naložb so v zasebnem sektorju enake kot za naložbe v drugih sektorjih. Da bi lahko v celoti izkoristili priložnosti in poslovni potencial, ki jih zagotavlja blažitev podnebnih sprememb, je ključnega pomena spodbujevalno, konkurenčno in stabilno poslovno okolje.

3.6

Za prevzem vodilnega položaja na področju podnebnih tehnologij in rešitev v svetovnem merilu mora EU vlagati v okolje, ki spodbuja inovacije, kar vključuje raziskave, razvoj, pilotne projekte, predstavitve ter nazadnje vstop na trg in mednarodno širitev. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti inovacijskemu potencialu in vstopu MSP na mednarodni trg. Zato je treba zagotoviti, da za MSP dostop do finančnih sredstev ne bo ovira.

3.7

Ker večino emisij toplogrednih plinov povzroča proizvodnja energije, je treba temu področju pri prehodu nameniti največjo pozornost. Pri tem sta ključna ukrepa nadomestitev fosilnih goriv z nizkoogljičnimi viri energije in izboljšanje energijske učinkovitosti v vseh sektorjih in dejavnostih. Vse večja elektrifikacija družbe, pri čemer se fosilna goriva nadomestijo z drugimi viri energije, lahko znatno prispeva k zmanjšanju emisij. Pri tem je eden od glavnih izzivov in priložnosti razvoj rešitev za skladiščenje električne energije.

3.8

Za razogljičenje prometa, zlasti cestnega prevoza, je treba uvesti različne ukrepe. Pri prehodu imajo svojo vlogo električna energija in alternativni viri energije, napredna biogoriva, boljša energijska učinkovitost vozil in logistike, večja uporaba nizkoogljičnih vrst prevoza, somodalnost in javni prevoz ter načrtovanje rabe tal. EESO poziva, naj se na področju ladijskega in letalskega prometa v okviru Mednarodne pomorske organizacije in Mednarodne organizacije civilnega letalstva prizadeva za dosego ambicioznih rezultatov na svetovni ravni.

3.9

Za uspešno razogljičenje je treba razviti tudi proizvode in proizvodne metode. Največje priložnosti zagotavljata iskanje inovativnih poslovnih modelov in razvoj novih nizkoogljičnih proizvodov, pri čemer mora biti glavni poudarek na njihovi uporabnosti in funkciji. Izkoristiti bi bilo treba potencial vseh sektorjev in akterjev, oblikovalci politik pa ne bi smeli izbirati selektivno, na primer s podpiranjem določenih sektorjev, tehnik ali proizvodov.

3.10

Kmetijstvo in gozdarstvo sta s podnebnimi spremembami povezana na več načinov. Sekvestracija ogljikovega dioksida prispeva k zmanjšanju emisij, bistveno pripomore pa tudi k blažitvi podnebnih sprememb. Zato je treba izpostaviti pomen trajnostne uporabe gozdnih virov in ustreznega upravljanja tal. Na drugi strani pa se kmetijstvo in gozdarstvo srečujeta z velikimi izzivi pri prilagajanju podnebnim spremembam. Zato so potrebne intenzivne raziskave in razvoj v zvezi z odpornostjo in prilagajanjem ter pomenom tal kot ponorov ogljika.

3.11

Povezava med podnebnimi spremembami in prehransko varnostjo je zelo pomembna z vidika hitre rasti prebivalstva. Za reševanje velikih izzivov tako na področju prehranske varnosti kot blažitve podnebnih sprememb so potrebni bolj trajnostni prehranski sistemi, pri čemer je treba preprečiti selitev virov CO2 in delovnih mest.

3.12

Digitalizacija je medsektorski element razogljičenja družbe. Z avtomatizacijo, robotiko in internetom stvari se povečuje učinkovitost industrijskih procesov in logistike. Inteligentna energetska omrežja ter pametna mobilnost, pametna mesta in skupnosti v razogljičenje vključujejo državljane in omogočajo, da potrošniki postanejo proizvajalci-odjemalci, digitalne platforme pa zagotavljajo možnost izmenjave proizvodov in storitev.

3.13

Vsekakor imajo državljani ključno vlogo pri prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo. Z bolj trajnostnimi vzorci potrošnje in spremembo načina življenja, na primer glede prehranjevanja, nakupovanja, mobilnosti in prostočasnih dejavnosti, lahko dosežemo pomembne rezultate. Ozaveščanje, informacije o proizvodih in izobraževanje so instrumenti, ki jih je mogoče uporabiti, da bodo državljani lahko sprejemali premišljene odločitve.

3.14

EESO je v zadnjih nekaj letih pripravil več pomembnih mnenj (2) v zvezi z bolj specifičnimi ukrepi na omenjenih ključnih področjih za usmeritev v ogljično nevtralno prihodnost.

3.15

Prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo neizogibno pomeni, da bodo v tem procesu tako zmagovalci kot poraženci. Zato je nujno, da se prehod izvaja pravično in nadzorovano. Podjetjem in državljanom je treba z ustreznimi ukrepi pomagati pri prilagajanju novim razmeram. Glavni izzivi, ki jih je treba obvladati, so naraščajoči stroški ter pomanjkanje znanj in spretnosti. Ustrezna možnost bi bila finančna pomoč, ciljno usmerjena v sektorje in skupine ljudi, ki so bili opredeljeni kot najbolj ranljivi. Prizadevanja pa bi bilo treba na splošno usmeriti v iskanje novih rešitev ter razvoj znanj in spretnosti.

4.1

Pri izvajanju ukrepov za uresničitev ciljev, ki so jih v Pariškem sporazumu določili politični nosilci odločanja, je treba v čim večji meri uporabljati tržne mehanizme. Da bi nevtralno in učinkovito spodbudili izvajanje podnebnih ukrepov, si je treba prizadevati za oblikovanje cen emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni. Da bi v skladu s tem sistem oblikovanja cen pravilno deloval, bi bilo treba postopno odpraviti energetske subvencije, ki si nasprotujejo ali se prekrivajo.

4.2

V več državah in regijah se že uporabljajo različni sistemi oblikovanja cen ogljika, zlasti obdavčitev ogljika ter sistemi za omejevanje pravic do emisij toplogrednih plinov in trgovanje z njimi. Preučujejo se tudi ukrepi za povezovanje različnih sistemov.

4.3

Kar zadeva sistem EU za trgovanje z emisijami, je cena pravic do emisij ostala nepričakovano nizka, ker je ponudba pravic znatno presegla povpraševanje po njih, prekrivanje subvencij pa je vplivalo na trg. Z zgornjo mejo emisij se zagotavlja izpolnjevanje cilja zmanjšanja emisij, sistem pa ne spodbuja naložb v nizkoogljično energijo. Za to bi bilo treba povečati ceno ogljika, hkrati pa zagotoviti, da se sprejmejo ukrepi za preprečevanje selitve virov CO2.

4.4

Dobro delujoč in pravičen globalni sistem oblikovanja cen ogljika bi zagotovil enake konkurenčne pogoje za izvozna podjetja na svetovnih trgih in tako zmanjšal tveganje za selitev naložb in delovnih mest. Poleg tega bi odpravil konkurenčno prednost uvoženega blaga po nižjih cenah zaradi nižjih zahtev v zvezi s podnebjem. Prav tako bi finančne tokove usmeril v države v razvoju. Zato si je treba zelo prizadevati za ustrezno globalno ureditev. Odbor poudarja, da se je – predvsem kot začasno rešitev – zavzel tudi za mehanizem ogljičnega prilagajanja na mejah, dokler ne začne delovati globalni sistem (3). Vendar pa bi bilo treba ustrezno pozornost nameniti izzivom in tveganjem pri uporabi takih mehanizmov.

4.5

Da bi lahko preučili osnovne pogoje za ustrezen sistem oblikovanja cen in njegove posledice, bi bilo treba natančno oceniti različne možnosti. Treba bi bilo preučiti vsaj naslednji možnosti oziroma ukrepa:

5.1

Civilna družba ima na svetovni, evropski, nacionalni in lokalni ravni pomembno vlogo pri prehodu na ogljično nevtralni svet. K spremembam s svojimi dejavnostmi na terenu bistveno prispevajo podjetja, delavci, potrošniki in državljani, ki bi jim morali oblikovalci politik zagotoviti okolje za delovanje, ki omogoča in spodbuja njihov prispevek.

5.2

Na trgih je bil že dosežen precejšen napredek: vse več zasebnih in institucionalnih vlagateljev pri svojih naložbenih ciljih že upošteva „ogljična tveganja“ in ustanovljeni so bili skladi zasebnega kapitala na področju podnebja. Številna podjetja prenavljajo in razvijajo svoje dejavnosti in portfelj proizvodov, da bi se odzvala na zahteve strank in deležnikov v zvezi s podnebjem. V različnih sektorjih ter med velikimi podjetji in MSP nastajajo novi poslovni ekosistemi.

5.3

Na konferenci COP 21 je bila zaradi obsežnega sklopa dejavnosti poudarjena vloga podnacionalnih oblasti, zasebnega sektorja in drugih akterjev civilne družbe pri uresničevanju podnebnih ciljev in spodbujanju novih partnerstev. Program svetovnih podnebnih ukrepov mora ohraniti zagon in še naprej spodbujati tovrstne dejavnosti.

5.4

V skladu s predlogom EESO (4) bi bilo treba vzpostaviti koalicijo oblikovalcev politik, uprave in civilne družbe, da bi spodbudili nevladne podnebne ukrepe na različnih ravneh in povečali ozaveščenost o njih, zagotovili forum za strukturiran dialog in odpravili ovire za te ukrepe. EESO pričakuje, da bo v celoti vključen v oblikovanje te celostne infrastrukture z več deležniki.

5.5

Kar zadeva sodelovanje civilne družbe z drugimi regijami, zlasti s skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) (5) ter sredozemskimi državami, je podnebni vidik skupaj z izzivom prehranske varnosti visoko na seznamu prednostnih nalog EESO.

5.6

EESO želi partnersko sodelovati s Komisijo pri pripravi dolgoročne podnebne strategije EU o načinu prehoda na ogljično nevtralni svet.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/30

Poročevalec:

Philippe de BUCK

Soporočevalka:

Tanja BUZEK

1.1

Za pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) bo leto 2016 odločilno. Glavni pogajalci EU in ZDA so se zavezali, da bodo pospešili pogovore, da bi pred koncem sedanjega predsedniškega mandata v ZDA dosegli ambiciozen in vsestranski politični sporazum, v katerem bodo na vseh področjih opredeljeni vidiki, glede katerih bo mogoče doseči soglasje. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je zato sklenil pripraviti mnenje na lastno pobudo o specifičnih ključnih vprašanjih TTIP.

1.2

V mnenju niso podane pripombe glede morebitnega končnega sporazuma, ki bo sklenjen v pogajanjih med EU in ZDA. Treba pa je oceniti, v kolikšni meri so bila v predlogih EU, ki so na voljo javnosti, upoštevana stališča evropskih organizacij civilne družbe, zlasti stališča, predstavljena v prejšnjih mnenjih EESO. Tako bo mogoče oblikovati podlago za okrepljeno partnerstvo med Evropsko komisijo in evropsko civilno družbo pri razvoju trgovinske politike EU.

1.3

EESO glede na svojo institucionalno vlogo podaja naslednja priporočila.

1.4.1

Pogajanja o TTIP so nova spodbuda za okrepljeno regulativno sodelovanje, glede katerega so pričakovanja večja. EESO zato z zadovoljstvom ugotavlja, da sta v predlagano poglavje vključena uresničevanje ciljev javne politike in zagotavljanje visoke ravni zaščite na številnih opredeljenih področjih. EESO pozdravlja tudi, da je v njem izrecno navedeno, da bosta funkcija in namen institucionalne strukture regulativnega sodelovanja zagotavljati podporo in svetovanje nosilcem odločanja pod demokratičnim nadzorom, ne bo pa v tem okviru mogoče sprejemati pravnih aktov, prav tako to tudi ne bo nadomeščalo notranjih regulativnih postopkov.

1.4.2

Vendar EESO poziva, naj se natančneje opredelijo „obremenjujoči“ predpisi, in poudarja, da predpisi o varstvu potrošnikov, delavcev in okoljskih pravic kot taki ne bi smeli veljati za obremenjujoče.

1.4.3

EESO prav tako poziva, naj se v poglavju o dobrih regulativnih praksah ne omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja ali do uvedbe postopkov, ki bi bili enakovredni postopku obveščanja in izražanja mnenj v ZDA.

1.4.4

Poleg tega EESO Evropsko komisijo poziva, naj jasno opredeli način vključevanja reprezentativnih deležnikov, zlasti socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe.

1.5.1

EESO meni, da je treba predloge o standardizaciji, tehničnih predpisih, označevanju in etiketiranju obravnavati kot pomembne ofenzivne interese Evropske unije. Seznanjen je s pomembnimi določbami glede preglednosti. Poziva pa k:

1.5.2

EESO ugotavlja, da poglavje o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih temelji na sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, ki vključuje previdnostno načelo. Poziva pa k dodatnim zagotovilom, da se živilska zakonodaja EU ne bo spremenila in da bo EU ohranila omejitve v zvezi s hormoni, pospeševalci rasti in gensko spremenjenimi organizmi.

1.6.1

EESO priznava pomen olajševanja trgovine, zlasti za mala podjetja, in pozdravlja predlagano poglavje Evropske komisije. Poziva pa k nadaljnji poenostavitvi carinskih postopkov in k natančnejši opredelitvi pravil glede kazni in odgovornosti v primeru kršitve carinske zakonodaje.

1.7.1

EESO pozdravlja pomembne zaveze EU v poglavju o storitvah in znova poziva k zagotovitvi večjega dostopa do trgov na zvezni in državni ravni, k okrepljenemu regulativnemu sodelovanju, pri čemer se je treba zavedati, da je dostop do trgov odvisen tudi od tega, in k ohranitvi javnih storitev v skladu s PDEU. Prav tako znova poudarja, da avdiovizualne storitve niso del mandata in zato ne bi smele biti vključene v nobene zaveze. Podpira tudi odločitev Evropske komisije, da se pogajanja o dostopu do trga finančnih storitev odložijo, dokler se pogajalci ZDA ne bodo popolnoma strinjali, da je treba začeti pogovore o regulativnem sodelovanju, da bi zagotovili višjo raven zaščite in finančno stabilnost v tem sektorju. EESO poziva tudi, naj se v besedilu izrecno in podrobno opredelijo obsežne izjeme za javne storitve, da se iz sporazuma izvzamejo vse javne storitve, ki se oddajo zunanjim izvajalcem ali ki jih financira država oziroma zasebne profitne ali neprofitne organizacije.

1.8.1

EESO pozdravlja celovit in podroben predlog Komisije v zvezi s trgovino in trajnostnim razvojem. Opozarja pa, da bo dejanski pomen teh določb odvisen predvsem od tega, ali jih bo mogoče učinkovito izvesti. Poziva k uporabi učinkovitega mehanizma izvrševanja in trdnega mehanizma za spremljanje v okviru civilne družbe. EESO se ne more izreči o izvršilnih ukrepih poglavja trajnostnega razvoja TTIP, ker predlogi besedila o izvrševanju zamujajo. Pomembno je, da Komisija o teh predlogih razpravlja s civilno družbo in socialnimi partnerji ter zagotovi, da bodo oblikovani tako, da bodo učinkoviti v praksi. EESO si pridržuje pravico do pripomb v zvezi s temi elementi, ko bodo objavljeni.

1.9.1

EESO pozdravlja predlog za reformo sistema za zaščito naložb in cilj vzpostavitve stalnega večstranskega sodišča za naložbe namesto zasebnih arbitražnih sodišč. Hkrati meni, da je še vedno nekaj spornih vprašanj (glej točko 8.8), ki bi jih bilo treba obravnavati. Evropsko komisijo tudi poziva, naj pripravi oceno učinka tako stroškov kot delovanja novega sistema sodišč za naložbe.

2.1

EESO ima od začetka pogajanj o TTIP junija 2013 pomembno vlogo pri oblikovanju stališč organizirane civilne družbe EU, saj je pripravil mnenja o posebnih vidikih pogajanj o TTIP (1), zaščiti naložb in reševanju sporov med vlagateljem in državo (ISDS) (2) ter učinku TTIP na mala in srednja podjetja (3). Komisija je medtem objavila pomembno sporočilo Trgovina za vse  (4), v katerem so opredeljeni pogoji za sklenitev prihodnjih trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah. EESO je v mnenju (5) podprl pristop, predstavljen v sporočilu. V sodelovanju z drugimi institucijami EU si prizadeva tudi za to, da bi k vsebinski razpravi s civilno družbo o TTIP prispeval z izvedbo številnih dejavnosti v zvezi s TTIP. Mednje sodi organizacija posvetovanj in obiskov članov EESO v Združenih državah.

2.2

EESO ugotavlja, da se pogajanja o TTIP izvajajo pregledneje kot prejšnja pogajanja o trgovini in naložbah, saj so prva pogajanja, za katera so bili objavljeni mandat Sveta ter stališča in več predlogov besedil EU. Ustanovljena je bila svetovalna skupina strokovnjakov, ki zastopajo številne različne interese, in sicer potrošnikov, sindikatov, podjetij, sektorjev okolja in javnega zdravja, da bi trgovinskim pogajalcem EU zagotovili visoko kakovostno svetovanje na področjih, o katerih potekajo pogajanja. EESO obžaluje, da kljub svoji institucionalni vlogi ni bil uradno vključen v to svetovalno skupino za TTIP (6). Evropska komisija je oblikovala posebno spletno stran za TTIP, ki vsebuje informativne preglede in povzetke, dokumente o stališčih EU (v katerih je določen in opisan splošni pristop Evropske unije k posamezni temi), predloge besedil EU (ki so prvotni predlogi Evropske unije za pravna besedila o temah v TTIP) in ponudbo EU za dostop do trga, kar zadeva storitve. EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za ustanovitev foruma civilne družbe, ki ga bodo sestavljali predstavniki neodvisnih organizacij civilne družbe, vključno s člani notranjih svetovalnih skupin, in ki bo vodil dialog o izvajanju in uporabi TTIP.

2.3

To mnenje temelji na ugotovitvah prejšnjih mnenj, v katerih EESO poziva k enakomerni porazdelitvi koristi TTIP med podjetji (vključno z malimi in srednjimi podjetji), delavci, potrošniki in državljani in k temu, naj bo zaščita visokih standardov, ki veljajo v EU, pogoj za sprejetje sporazuma. EESO meni, da je treba podati pripombe k že objavljenim stališčem in predlogom besedil EU za izbrano število poglavij, da bi ocenili, v kolikšni meri so usklajeni s tem pogojem, in opredelili glavne točke, ki so v interesu evropske civilne družbe in jo zadevajo. EESO se je pri analizi osredotočil predvsem na predloge za regulativno sodelovanje, vključno z dobrimi regulativnimi praksami (predlog objavljen 21. marca 2016), na tehnične ovire v trgovini ter sanitarne in fitosanitarne ukrepe (predloga objavljena januarja 2015), olajševanje carinskih postopkov in trgovine (predlog objavljen januarja 2015 in spremenjen marca 2016), storitve (predlog objavljen julija 2015), trajnostni razvoj (predlog objavljen novembra 2015) in naložbe (predlog objavljen novembra 2015). V tem mnenju so obravnavani dokumenti, objavljeni do 14. julija 2016.

2.4

Poudariti bi bilo treba, da je Evropska komisija 14. julija 2016 objavila predlog o institucionalni ureditvi sporazuma (7), ki vključuje oblikovanje notranjih svetovalnih skupin, sestavljenih iz predstavnikov civilne družbe in pristojnih za svetovanje podpisnicam o izvajanju sporazuma. EESO pozdravlja dejstvo, da je mandat teh notranjih svetovalnih skupin razširjen in vključuje tudi morebitna vprašanja interesov v okviru sporazuma, vendar obžaluje, da skupni sestanek dveh notranjih svetovalnih skupin, organiziran na njuno lastno pobudo, v predlogu EU ni izrecno omenjen in da lahko forum civilne družbe skliče le skupni odbor. Sestanki foruma civilne družbe bi morali članom obeh notranjih svetovalnih skupin omogočiti, da pripravijo skupna priporočila podpisnicam.

2.5

EESO pri tem globoko obžaluje, da bo visoka raven preglednosti, ki je bila doslej zagotovljena, precej omejena, razen če se bodo ZDA, ko bodo pogajanja nazadnje potekala na podlagi konsolidiranih besedil, strinjale, da se ta besedila javno objavijo ali dajo na voljo vsaj svetovalni skupini EU. Komisijo zato poziva, naj si pri ZDA še naprej čim bolj prizadeva izpostaviti to vprašanje.

3.1

Regulativno sodelovanje je eden od treh stebrov TTIP (druga dva sta dostop do trga in pravila), sestavljajo pa ga štirje elementi, in sicer horizontalni vidiki (sem sodita del o regulativni usklajenosti ali dobrih regulativnih praksah ter del o regulativnem sodelovanju med regulativnimi organi), tehnične ovire v trgovini (TBT), varnost hrane ter zdravje živali in rastlin (SPS) in sektorske priloge. V prvem delu želimo podati pripombe k prvemu od teh elementov, tj. k horizontalnim vidikom, v nadaljevanju pa bodo obravnavane tehnične ovire v trgovini ter sanitarni in fitosanitarni ukrepi.

3.2

Regulativno sodelovanje je bilo opredeljeno kot eden od glavnih ciljev TTIP, ker ima lahko pomembno vlogo pri olajševanju trgovine in naložb ter pri izboljševanju konkurenčnosti predvsem malih podjetij. Zlasti mala in srednja podjetja si želijo novih priložnosti, saj v nasprotju z velikimi podjetji nimajo sredstev, da bi lahko delovala v različnih zakonodajnih okoljih na obeh straneh Atlantika. Hkrati pa bi se z večjo skladnostjo regulativnih sistemov ustvarile priložnosti za velika podjetja, ki bi lahko izkoristila ekonomijo obsega med Evropo in ZDA.

3.3

Prizadevanja za regulativno sodelovanje niso nekaj novega (8). Pogajanja o TTIP so nova spodbuda za okrepljeno regulativno sodelovanje, glede katerega so pričakovanja večja. EESO meni, da ni lahko oceniti koristi okrepljenega regulativnega sodelovanja, predvsem zato, ker se bodo razlikovale glede na stopnjo sodelovanja, ki bo dogovorjena med pogajanji. V osnutku vmesnega tehničnega poročila o oceni učinka na trajnostni razvoj, ki ga je pripravila Evropska komisija, se ocenjuje, da bo 76 % učinka TTIP imelo regulativno sodelovanje, 24 % celotnega učinka pa tarifno znižanje (9).

3.4

Vendar je po mnenju EESO pomembno, da se vzpostavi zaščita in tako zagotovi, da regulativno sodelovanje ne bi ogrožalo socialnih, delovnih, potrošniških in okoljskih standardov, ampak bi si v okviru njega prizadevali za njihovo izboljšanje. Če bodo ti pogoji izpolnjeni, to ne bo prineslo samo ekonomskih koristi, ampak bo regulativnim organom tudi olajšalo uresničevanje ciljev javne politike.

3.5

Ključno vprašanje za EESO je zagotavljanje visoke ravni zaščite v EU. Sedanji predlog člena x1b v poglavju o regulativnem sodelovanju se nanaša na uresničevanje ciljev javne politike in zagotavljanje visoke ravni zaščite, med drugim na področju javnega zdravja, življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, zdravja in varnosti, delovnih pogojev, dobrobiti živali, okolja, potrošnikov, socialne zaščite in varnosti, osebnih podatkov in kibernetske varnosti, kulturne raznolikosti in finančne stabilnosti.

3.6

Vendar pa EESO izraža zaskrbljenost, da bi to ogrožal člen x1d, v katerem je naveden cilj „zmanjšanja nepotrebnih obremenjujočih […] regulativnih zahtev“ (10). Skrbi ga, da bi to lahko tolmačili, kot da so predpisi za varstvo potrošnikov, delavcev in okoljskih pravic kot taki obremenjujoči.

3.7

EESO zato odločno pritrjuje stališču, da je ohranitev sedanjih visokih standardov temeljna zahteva in da je treba v okviru regulativnega sodelovanja poleg prizadevanj za izboljšanje trgovinskih priložnosti izboljšati tudi varnost, zdravje ter gospodarsko in družbeno blaginjo ljudi z obeh strani Atlantika. Zato bi bilo treba to zavezo zelo jasno in podrobno opredeliti v končnem sporazumu. EESO je zaskrbljen zaradi predloga EU o dobrih regulativnih praksah. Namen regulativnega sodelovanja bi moralo biti izboljšanje dialoga med regulativnimi organi, in ne vplivanje na postopke oblikovanja predpisov drugih regulativnih organov. EESO Evropsko komisijo poziva, naj v svojem predlogu razjasni poglavje o dobrih regulativnih praksah.

3.8

S tega vidika EESO meni, da za sedanji predlog poglavja o dobrih regulativnih praksah, v katerem je navedeno, da bosta morali pogodbenici preučiti „neregulativne alternativne možnosti (tudi možnost neregulacije) […], s katerimi bi dosegli cilj regulativnega akta“, ne bi smelo veljati, da se s tem omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja. Zaradi večje gotovosti bi morali v besedilu sporazuma jasno navesti, da se s to določbo ne omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja. EESO tudi meni, da člen 6 predloga o posvetovanju z deležniki ne bi smel šteti za enakovrednega postopku obveščanja in izražanja mnenj v ZDA.

3.9

Po mnenju EESO mora zato glavni cilj ostati razvoj trgovine. Pomembno je, da se v okviru pogajanj o TTIP podpre odprava nepotrebnih ovir za trgovino (11).

3.10

EESO pozdravlja, da je v sedanjem predlogu Komisije izrecno in jasno navedeno, da naj bi bila funkcija in namen institucionalne strukture zagotavljati podporo in svetovanje nosilcem odločanja pod demokratičnim nadzorom Evropskega parlamenta in Sveta EU (12). Redni zakonodajni postopek ne sme biti ogrožen, poleg tega pa je treba preprečiti zamude ali ohromitev sprejemanja zakonodaje. EESO pozdravlja predlagani člen 1, s katerim se ponovno potrjuje pravica do zakonskega urejanja in določanja ravni zaščite. Vendar pa je bistveno, da se v predlogu določijo sestava in pravila delovanja različnih odborov in skupin. EESO poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi skladnost in doslednost poglavij o horizontalnem regulativnem sodelovanju, tehničnih ovirah v trgovini ter sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih ter sektorskih prilog.

3.11

Treba je izvesti dialog na začetku zakonodajnega postopka, s čimer se bo povečala možnost za opredelitev političnih rešitev, ki vključujejo čezmejne vidike. V predlogu Komisije je treba podrobno opisati vključevanje deležnikov na podlagi preglednega procesa, ki je temeljno načelo dobrega oblikovanja predpisov v Evropski uniji. Da bi regulativno sodelovanje privedlo do vključujočih rezultatov in predlogov za regulativne organe, je potrebno strukturirano in uravnoteženo sodelovanje z deležniki, zlasti podjetji, potrošniki, okoljskimi interesnimi skupinami in delavci.

3.12

Za dosego konkretnega napredka je treba čim prej izvesti posvetovanja med regulativnimi organi EU in ZDA o regulativni dejavnosti. Razprave v zgodnji fazi procesa oblikovanja politike naj bi povečale možnost oblikovanja interoperabilnih pravil v prihodnosti, udeležencem na trgu pa omogočile, da ravnajo v skladu z obema ureditvama. Vendar pa morajo regulativni organi obravnavati dialog in odgovore na pripombe sorodnih organov ali zainteresiranih oseb kot neobvezne, da bi preprečili ohromitev sprejemanja zakonodaje.

3.13

EESO Evropsko komisijo poziva, naj natančno opredeli način izvedbe omenjenega dialoga in vključevanja reprezentativnih deležnikov, zlasti socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe. Jasno je treba zagotoviti, da bodo lahko ustrezni deležniki prispevali k preglednemu dialogu na podlagi ustrezno opredeljenega postopka, ki zagotavlja enako obravnavo vseh in preprečuje zamude v zakonodajnem postopku. Na ravni EU bi morali pri opredeljevanju pomena in reprezentativnosti deležnikov razmisliti o uporabi registra za preglednost.

4.1

EESO veseli, da je v predlog vključen celoten sporazum STO o tehničnih ovirah v trgovini. Poleg tega predlagano poglavje o tehničnih ovirah v trgovini obravnava tehnične zahteve (tehnične predpise in standarde) ter zahteve glede ugotavljanja skladnosti. EESO meni, da je treba predloge o standardizaciji, tehničnih predpisih, označevanju in etiketiranju obravnavati kot pomembne ofenzivne interese Evropske unije. Teh predlogov pa se ne sme uporabiti za postavljanje pod vprašaj predpisov, ki so potrebni za zaščito zdravja in varnosti ter socialno zaščito.

4.2

EESO je seznanjen s pomembnimi določbami o preglednosti, pri tem pa ponovno izpostavlja obveznost glede obveščanja STO o ukrepih, zagotavljanja informacij drugi pogodbenici ter omogočanja pisnih pripomb in odgovarjanja nanje. Predvideno je tudi, da se v registru objavijo vsi veljavni novi ali obstoječi tehnični predpisi, pa tudi standardi, na katere se tehnični predpisi sklicujejo (v sektorju se namreč uporablja velika večina standardov, na katere pa se regulativni organi v tehničnih predpisih ne sklicujejo oziroma jih ne uporabljajo).

4.3

V zvezi s standardizacijo EESO pozdravlja sodelovanje med organi za standardizacijo in omejitev načel vzajemnega priznavanja. Seznanil pa se je s zaskrbljenostjo odborov CEN in Cenelec zaradi tveganja pri medsebojnem priznavanju prostovoljnih standardov v TTIP. Komisijo poziva, naj preuči predloge organov EU za standardizacijo in zagotovi zaščito interesov EU. Pomembno je tudi zagotovilo, da bodo lahko k razvoju novih standardov prispevali vsi ustrezni deležniki.

4.4

Standardizacijski sistemi ZDA in EU se zelo razlikujejo. V ZDA zlasti ni uveljavljeno načelo enega splošno sprejetega standarda za en proizvod, ki je steber enotnega trga EU. Ko se v Evropi sprejme nov standard, se nacionalni standardi, ki so z njim v navzkrižju, razveljavijo, na trgu ZDA pa sočasno obstajajo različni standardi, kar malim in srednjim podjetjem otežuje izbiro tistega, ki bi najbolje ustrezal njihovemu proizvodnemu programu. Da bi povečali preglednost in olajšali postopke za mala podjetja, bi bilo treba v ZDA vzpostaviti službo za pomoč uporabnikom, ki bi zagotavljala podporne storitve podjetjem v EU, ki želijo izvažati na trg ZDA. To so pogosto mala podjetja z omejenimi viri, a visoko ravnjo specializacije na nišnem trgu, ki je osnova njihove konkurenčnosti.

4.5

EESO obžaluje, da so ključna področja, kot so električna varnost, elektromagnetna združljivost, stroji in telekomunikacije, na katerih ima EU jasen ofenziven interes, opredeljena kot prednostna področja za prihodnjo obravnavo, saj bi bilo treba ta področja vključiti v navedene konkretne rezultate glede ugotavljanja skladnosti, dosežene s pogajanji.

4.6

EESO prav tako obžaluje, da v delu o označevanju in etiketiranju niso opredeljena prednostna področja za prihodnje delo, poleg tega pa niso navedeni ne časovni načrt prihodnjega pregleda zahtev glede označevanja in etiketiranja ne rezultati, doseženi s pogajanji v posameznih sektorjih.

4.7

Predlagano poglavje o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih (SPS) temelji na sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov in pripombah v zvezi s predlogom besedila EU, ki je bil predložen za razpravo z ZDA med pogajanji, ki so potekala od 29. septembra do 3. oktobra 2014, in objavljen 7. januarja 2015.

4.8

V sporazum STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, ki zajema uporabo predpisov o varnosti hrane ter zdravju živali in rastlin, je vključeno previdnostno načelo (člen 5(7)), ki je zdaj zapisano tudi v Lizbonski pogodbi. To ne sme biti predmet pogajanj, zato tudi ne del sporazuma. EESO tako odločno pozdravlja zagotovila EU, da se s TTIP ne bo spremenila sedanja živilska zakonodaja, da bo ohranila omejitve v zvezi s hormoni in pospeševalci rasti v mesu ter da se s TTIP ne bo spremenila zakonodaja EU o gensko spremenjenih organizmih.

5.1

Ker blagovna menjava zajema velik del čezatlantske trgovine, bo vsako prizadevanje za izboljšanje carinskih postopkov močno vplivalo na dvostransko trgovino, zlasti pri malih podjetjih.

5.2

EESO pozdravlja dodatne predloge, katerih namen je olajšati carinske postopke, zlasti za vzpostavitev enotne kontaktne točke na obeh straneh Atlantika, boljše usklajevanje mednarodnih standardov in oblikovanje programa partnerstva za olajševanje trgovine, usklajevanje podatkov, pri čemer je treba oceniti, katere podatke bi bilo treba uskladiti, ter razširitev odgovornosti Skupnega odbora za carinsko sodelovanje, da bi opravljal vlogo posebnega carinskega odbora na več področjih, ki jih je treba še opredeliti, in pri izdaji predhodnih odločb.

5.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pojasni elemente, ki so posebno pomembni za podjetja v EU in v besedilu, ki je na voljo, še niso pojasnjeni, kot so najnižja vrednost, odprava vseh dodatnih pristojbin ter vprašanje kazni in odgovornosti v primeru kršitev carinske zakonodaje.

6.1

EU v ponudbi na področju storitev predlaga, da bo prevzela pomembne zaveze v sektorjih, ki so ključni za spodbujanje evropske konkurenčnosti in rasti (digitalni in telekomunikacijski sektor) ter pospeševanje povezovanja globalnih vrednostnih verig (prevoz, kurirske storitve, poslovne storitve, strokovne storitve) ali so povezani s ključnimi gospodarskimi sektorji (gradbeništvo, maloprodaja, energija).

6.2

EESO prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da je v predlogu EU predstavljen okvir za spodbujanje pravičnega, preglednega in doslednega sistema za medsebojno priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani pogodbenic in so določeni splošni pogoji za pogajanja o sporazumih o medsebojnem priznavanju, ki so zelo pomembni za zagotovitev boljšega dostopa izvajalcev storitev v EU do trga.

6.3

EESO ponovno poudarja tri glavne vidike, povezane s storitvami, tj. potrebo po izboljšanju dostopa do trga na zvezni in državni ravni, zavedanje, da je dostop do trga odvisen tudi od okrepljenega regulativnega sodelovanja, ter zahtevo, da se v skladu s PDEU ohrani posebna narava javnih storitev.

6.4

EESO poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti, da bo z vidika storitev TTIP presegel okvir obstoječih sporazumov, kot sta GATS in TISA, in da bi bilo treba skleniti posebne sporazume za odpravo številnih diskriminatornih ovir v ZDA.

6.5

EESO izpostavlja posebno vprašanje, ki bi ga Komisija morala upoštevati, tj. neuravnotežen dostop do trga: podjetja ZDA lahko namreč izkoriščajo ugodnosti enotnega trga EU, medtem ko se podjetja v EU srečujejo z razdrobljenim trgom ZDA, saj se veliko storitvenih sektorjev ureja na ravni posamezne države. EESO opozarja na dejstvo, da za vstop v ZDA državljani nekaterih držav članic EU še vedno potrebujejo vizum, medtem ko državljani ZDA za vstop v EU vizuma ne potrebujejo, kar je diskriminatorno do državljanov EU in slabo vpliva na dvostranske odnose.

6.6

EESO želi podati naslednje pripombe v zvezi s posameznimi sektorji:

6.7

Glede javnih storitev je v mnenju EESO Trgovina za vse navedeno, da bi za zaščito javnih storitev v trgovinskih sporazumih najbolje poskrbeli z uporabo „pozitivnega seznama tako glede dostopa do trga kot nacionalne obravnave“. Vendar pa je v trenutni ponudbi glede storitev v TTIP EU uporabila povsem nov hibridni pristop naštevanja storitev, kar bi lahko privedlo do precejšnje negotovosti.

6.8

V Prilogi III o dostopu do trga je naveden pozitivni seznam z enakim besedilom kot v seznamu obveznosti EU v GATS, pri čemer „v nekaterih sektorjih obstajajo javne službe, kot so službe, povezane z znanstvenim in tehničnim svetovanjem, raziskovalnimi in razvojnimi storitvami na področju družboslovja in humanističnih ved, tehničnega preizkušanja in analiziranja, okoljske storitve, zdravstvene storitve, prevozne storitve in pomožne storitve za vse vrste prevoza. Izključne pravice za opravljanje takšnih storitev se pogosto dodelijo zasebnim subjektom, na primer subjektom, ki jim javni organi podelijo koncesije, ki so pogojene s posebnimi storitvenimi obveznostmi. Ker javne službe pogosto obstajajo tudi na podcentralni ravni, sestavljanje podrobnih in izčrpnih seznamov po posameznih sektorjih ni praktično“ (13). Vendar pa ima določba o javnih službah, ki omogoča ohranitev monopolnih struktur, več pomanjkljivosti, tudi to, da njeno področje uporabe ne vključuje omejitev, kot so preverjanje gospodarskih potreb ali kvote. EESO želi poudariti, da se mora izjema za javne službe uporabljati za vse načine zagotavljanja storitev.

6.9

EESO poziva, naj se v Prilogi III izrecno in podrobno navede izjema za javne službe, da se iz sporazuma izvzamejo vse javne storitve, ki se oddajo zunanjim izvajalcem ali ki jih financira država oziroma zasebne profitne ali neprofitne organizacije.

6.10

Čeprav se klavzule o mirovanju in zaskočne klavzule ne nanašajo na Prilogo II, izraža EESO zaskrbljenost, da bi pogajanja privedla do tega, da bi bili zadržki EU, ki so trenutno navedeni v tej prilogi, prestavljeni v Prilogo I, zaradi česar ne bi prišlo do zmanjšanja liberalizacije. EESO v tem okviru podpira stališče nizozemskega socialno-ekonomskega sveta v svetovalnem poročilu, da „morajo vlade še naprej imeti možnost, da nekatere storitve v skladu s svojimi preferencami opredelijo kot storitve splošnega pomena“ (14).

6.11

EESO prav tako skrbi, da bi lahko državne predpise za vse storitve, ki niso ustrezno navedene na seznamih v Prilogi I in Prilogi II, vlada ZDA izpodbijala v okviru postopka reševanja sporov med državami v primeru kršitve nacionalne obravnave ali zavez za priznavanje največjih ugodnosti ali v okviru sistema sodišč za naložbe.

6.12

EESO obžaluje, da je dostop do trga storitev v primerjavi z drugimi poglavji zapostavljen, in poziva Komisijo, naj si v večji meri prizadeva za odpravo preostalih ovir za dostop do trga v ZDA. ZDA še naprej izvajajo popolno prepoved v pomorskem prevozu. Obstajajo omejitve lastniškega deleža, na primer omejitev v višini 25 % v letalskem prevozu in 20 % na področju telekomunikacij, ter precejšnje čezmejne ovire, na primer na področju telekomunikacij in satelitov. Seznam zahtev glede državljanstva je zelo dolg, na primer v bančništvu, zavarovalništvu in računovodstvu. Zahteve glede prebivališča veljajo za pravne, računovodske, inženirske in zavarovalniške storitve. Obstajajo zahteve glede lokalne prisotnosti, na primer za pravne, računovodske in zavarovalniške storitve, pa tudi zahteva glede pravne oblike v zavarovalništvu itd.

7.1

TTIP pogodbenicama omogoča, da v okviru trgovine spodbujata trajnostni razvoj in presežeta okvir drugih trgovinskih sporazumov v zvezi s cilji trajnostnega razvoja, ki jih sklene katera od pogodbenic. EESO je v svojih mnenjih REX/390 in REX/449 (15) pozval k vključitvi obsežnega poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ki je opredeljeno kot ključni element sporazuma, zato pozdravlja obsežno in natančno določeno področje uporabe predloga Komisije. Meni pa, da bo dejanski pomen teh določb odvisen predvsem od tega, ali jih bo mogoče sčasoma učinkovito izvajati.

7.2

V mnenju REX/390 je navedeno, da je trden mehanizem civilne družbe za spremljanje bistven element vsakega sporazuma. EESO zato v celoti podpira stališče komisarke Cecilie Malmström, da je treba v poglavje o trajnostnem razvoju vključiti učinkovite mehanizme za izvrševanje (16). EESO prav tako podpira priporočila nizozemskega in francoskega socialno-ekonomskega sveta v svetovalnem poročilu, „da je treba po potrebi imeti možnost pogodbenicam naložiti učinkovite kazni“ (17).

7.3

EESO izraža pohvalo Evropski komisiji za daljnosežno zavezo visokim delovnim in okoljskim standardom. Pozdravlja, da sta bili v preambuli sporazuma in samostojnem členu v poglavju o trajnostnem razvoju ponovno potrjeni pravici do zakonskega urejanja in določanja visoke ravni zaščite.

7.4

EESO je pozval pogodbenici, naj ponovno potrdita zavezanost učinkovitemu izvajanju in izvrševanju svoje delovne zakonodaje ter svojih obveznosti, ki izhajajo iz njunega članstva v Mednarodni organizaciji dela. Zato pozdravlja vključitev zavezujočih določb o zaščiti temeljnih delovnih standardov, kot so svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj z oblikovanjem sindikatov in včlanitvijo vanje, odprava prisilnega ali obveznega dela, učinkovita odprava dela otrok ter enakost in nediskriminacija pri zaposlovanju in opravljanju poklica. Poleg tega pozdravlja dodatno vključitev, da se pogodbenici zavezujeta zagotavljati dostojne delovne pogoje ter zdravje in varnost pri delu. Da bi bile te določbe o trajnostnem razvoju zavezujoče, je treba sprejeti tristopenjski pristop s posvetovanji na vladni ravni, notranjimi svetovalnimi skupinami in strokovnimi odbori, ki vključujejo tudi MOD, ter z vključitvijo splošnega mehanizma za reševanje sporov v sporazum.

7.5

V zvezi z okoljskimi vidiki se z vključitvijo določbe o trgovini v povezavi z okolju prijaznim ravnanjem s kemikalijami in odpadki ustrezno upoštevajo pomisleki civilne družbe. EESO se zato strinja, da se v sporazum vključijo določbe o preprečevanju ali zmanjševanju škodljivih učinkov kemikalij in odpadkov na zdravje ljudi in okolje. Pozdravlja tudi zavezanost pogodbenic trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi ter vzajemno priznavanje precejšnjega negativnega učinka nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

7.6

Dobrodošla določba v predlogu je tudi sodelovanje med pogodbenicama pri trgovinskih vidikih politik trga dela in okoljskih politik. EESO odobrava, da se priznava pomen sodelovanja pri spodbujanju dostojnega dela v globalnih vrednostnih verigah ter pri pripravi strategij in politik, s katerimi se spodbuja, da bi trgovina prispevala k učinkoviti rabi virov ter zelenemu in krožnemu gospodarstvu (18).

7.7

Podpira tudi cilj varstva pravic delavcev in okolja z uporabo kodeksa ravnanja, shem standardov, označevanja, potrjevanja, preverjanja in drugih s tem povezanih politik podjetij.

7.8

Odgovorno poslovno ravnanje, kot je družbena odgovornost gospodarskih družb, lahko dodatno spodbudi doseganje ciljev trajnostnega razvoja. EESO se strinja, da se v poglavju o trajnosti izrecno navedejo smernice OECD za multinacionalna podjetja, globalni dogovor Združenih narodov, standard ISO 26000, tristranska deklaracija Mednarodne organizacije dela o načelih za multinacionalna podjetja in socialno politiko ter vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah.

7.9

EESO ugotavlja, da predlog besedila EU ne vključuje elementov, povezanih z reševanjem sporov, ki bodo oblikovani pozneje, in si pridržuje možnost do predložitve pripomb v zvezi s temi elementi, ko bodo objavljeni.

7.10

EESO se v podporo izvajanju zaveze pogodbenic glede spodbujanja takšne mednarodne trgovine, ki bo prispevala k doseganju trajnostnega razvoja, zavzema za uporabo mehanizma izvrševanja, ki temelji na socialnem dialogu. Pozdravlja predloge Komisije za ustanovitev notranjih svetovalnih skupin, v katerih so uravnoteženo zastopane skupine civilne družbe, ki predstavljajo ravnotežje interesov podjetij, delavcev, potrošnikov ter interesov na področju okolja in javnega zdravja in ki lahko predložijo stališča in priporočila o izvajanju TTIP (19). Izkušnje z veljavnimi sporazumi kažejo, da je za zagotovitev učinkovitosti takšnih mehanizmov spremljanja pomembno, da institucije EU preverijo priporočila organov za spremljanje in da so ta priporočila povezana s postopkom izvrševanja.

8.1

EESO ugotavlja, da je Komisija predložila predlog besedila o sistemu sodišč za naložbe, s katerim se uvaja reforma postopkov, novi sistem pa bo nadomestil sistem reševanja sporov med vlagateljem in državo (ISDS). Sestavljen je iz dveh delov, tj. materialnopravnih določb o zaščiti naložb ter določb o delovanju sistema za reševanje sporov med vlagatelji in državami. Vsebuje tudi uvodni del z opredelitvami pojmov, povezanih z zaščito naložb.

8.2

Kot je EESO pozval v mnenju REX/390, so podane natančnejše opredelitve „pravice do zakonskega urejanja“, „posredne razlastitve“ ter „poštene in pravične obravnave“. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko sprejmejo predpisi za postopek reševanja sporov med državo in vlagateljem. Namen teh pojasnil je zagotoviti pravico pogodbenice do zakonskega urejanja v javnem interesu, ki prevlada nad zaščito vlagatelja.

8.3

EESO poudarja, da bi morale biti opredelitve v sporazumu, zlasti pravica do zakonskega urejanja, jasne ter bi morale državam dajati pravico, da ohranijo in uvedejo visoke standarde, zlasti na področju socialne zaščite ter varstva okolja in potrošnikov, hkrati pa zagotavljati ustrezno in legitimno zaščito vlagateljev pred protekcionizmom in diskriminacijo. Pozdravlja, da je bil poleg preambule v besedilo sporazuma vključen samostojni člen o tem. Pri opredelitvi pravice do zakonskega urejanja na področju socialne zaščite bi bilo treba izrecno omeniti kolektivne pogodbe, vključno s tristranskimi in/ali splošnimi (erga omnes) sporazumi, da jih ne bi razlagali kot nekaj, kar je v nasprotju z upravičenimi pričakovanji vlagateljev. Delovni in plačni pogoji, določeni v okviru kolektivnih pogodb, se ne smejo obravnavati kot necarinske ovire.

8.4

Vendar pa EESO priznava, da so bile najbolj bistvene spremembe uvedene glede postopkovnih vidikov reševanja sporov. Arbitražni sistem je bil preoblikovan v pravosodni sistem s sodiščem, na katerem začasne arbitre, ki jih imenujeta sprti strani, nadomestijo sodniki s stalnega seznama, ki jih imenujeta pogodbenici sporazuma. S temi spremembami bo sistem postal bolj institucionaliziran. EESO poziva pogodbenici, naj zagotovita polno delovanje sistema sodišč za naložbe takoj po ratifikaciji pogodbe in demokratično legitimnost sodnikov in da se pri imenovanju sodnikov prepreči tveganje za spolitiziran pravosodni sistem in navzkrižja interesov.

8.5

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da se uvaja strog kodeks ravnanja, ki bo zagotovil nepristranskost in preprečeval navzkrižja interesov. Ustanovljeno bo tudi pritožbeno sodišče za odločanje o razsodbah sodišča, kar je odziv na upravičene kritike sistema ISDS. Poleg tega bo zagotovljena preglednost, saj se bodo za spore uporabljala pravila Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL).

8.6

EESO sicer pozdravlja izboljšave, ki so bile izvedene za reformo sistema, vendar meni, da je še vedno nekaj spornih vprašanj, ki bi jih bilo treba obravnavati.

8.7

EESO poleg tega priznava, da še vedno obstajajo pomisleki glede izvajanja novega sistema, ki se med deležniki razlikujejo. Komisijo poziva, naj nadalje preuči te pomisleke v okviru stalnih prizadevanj za izboljšanje sistema za reševanje investicijskih sporov.

8.8

Nekaj pomislekov:

EESO poziva Komisijo, naj k obravnavi teh pomislekov pritegne civilno družbo in evropsko pravno skupnost.

8.9

Nekateri deležniki se tudi sprašujejo, ali je v ustrezno delujočih in zelo razvitih nacionalnih pravnih sistemih potreben ločen arbitražni sistem za naložbe (21).

8.10

EESO nazadnje meni, da je predlog Evropske komisije za sistem sodišč za naložbe korak v pravo smer, vendar ga je treba na številnih področjih še izboljšati, da bo lahko deloval kot neodvisen mednarodni sodni organ. Obžaluje, da je bil sistem predlagan brez celovitega in ustreznega posvetovanja ter pred pripravo ocene učinka tako stroškov sistema kot njegovega delovanja, in Komisijo poziva, naj to oceno učinka pripravi.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/41

Poročevalec:

Ioannis VARDAKASTANIS

Soporočevalka:

Jarmila DUBRAVSKÁ

1.1

Sprejetje agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 pomeni zgodovinski premik k novi paradigmi, saj agenda gospodarske, socialne in okoljske razlike obravnava na univerzalen in celosten način. Agendo morajo prenesti in izvajati vse države, ne glede na njihovo raven prihodkov. Ta edinstvena agenda v celoti odraža evropske vrednote, kot so socialna pravičnost, demokratično upravljanje in socialno tržno gospodarstvo, pa tudi varstvo okolja. Zato je pomembna priložnost za EU, da gradi na teh vrednotah in agendo izvaja tako, da bodo vključene vse teme. EESO poziva EU, naj bo pri tem zelo zahtevnem procesu zgled v svetovnem merilu.

1.2

EESO pozdravlja zavezanost Evropske unije k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, vendar izraža zaskrbljenost, ker je od sprejetja Agende ZN 2030 minilo že eno leto, EU pa še ni sprejela konkretnih in v prihodnost usmerjenih ukrepov za vključitev ciljev trajnostnega razvoja v vse svoje politike in programe. Ravno tako še ni začela obsežnega posvetovanja s civilno družbo.

1.3

EU se na vseh gospodarskih in socialnih področjih sooča s ključnimi političnimi, socialnimi, gospodarskimi in strukturnimi izzivi. Neenakosti, brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, socialna izključenost in revščina, razlike med spoloma, diskriminacija in marginalizacija ranljivih skupin v evropskih družbah dejansko spodkopavajo temelje EU. V mnogih državah članicah je te probleme še zaostrila finančna kriza, ki zdaj postaja kriza človekovih in socialnih pravic.

1.4

Agenda ZN 2030 bi morala postati proaktivna in pozitivna zasnova preobrazbe za Evropo, ta proces pa mora temeljiti na močni politični volji in odločenosti, da se trajnostna Evropska unija oblikuje tako, da naša gospodarstva postanejo odporna, konkurenčna, gospodarna z viri, nizkoogljična in socialno vključujoča. Takšna v prihodnost usmerjena zasnova bi pomagala odpraviti doslej največje pomanjkanje zaupanja med državljani EU v evropski projekt ter zlasti pridobiti podporo mladih. EU bi morala Agendo ZN 2030 uporabiti za to, da državljanom EU predstavi novo vizijo za Evropo, tj. Evropo kot socialno pogodbo 21. stoletja.

1.5

EESO poziva h krovni in celostni strategiji za trajnostno Evropo do leta 2030 in po tem, ki bi zagotavljala potrebno dolgoročno obzorje, politično usklajevanje in usklajenost ukrepov za izvajanje Agende ZN 2030. Strategija bi morala temeljiti na medinstitucionalnem sporazumu med Komisijo, Svetom in Parlamentom, da se ustvari trdna podlaga za nadaljnje politično ukrepanje. Sedanje evropske strategije, kot je strategija Evropa 2020, ki je izrinila strategijo EU za trajnostni razvoj iz leta 2001, prejšnjo krovno strategijo, in deset prednostnih nalog predsednika Junckerja po mnenju EESO ne zadostujejo za popolno uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v EU.

1.6

Zgoraj omenjena krovna strategija mora vsebovati specifične zahteve za izvajanje, pregled in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja ter akcijske načrte s potrebnimi zakonodajnimi in političnimi instrumenti, dejavnostmi za ozaveščanje, npr. anketo Eurobarometer o ciljih trajnostnega razvoja, in načrtom za mobilizacijo finančnih virov. Postopek za razvoj te strategije bi morala začeti Komisija s prihodnjim sporočilom, med pripravo strategije pa bi bilo treba izvesti obsežno posvetovanje s civilno družbo, vladami, parlamenti in lokalnimi oblastmi. EESO je pripravljen podpreti ta postopek kot posrednik.

1.7

Pregled notranjih in zunanjih politik EU v skladu s 17 cilji trajnostnega razvoja, ki ga bo izvedla Komisija, je nujen ukrep. EESO poziva Komisijo, naj ga dopolni s podrobno analizo vrzeli pri uresničevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja, da bi opredelila področja, kjer mora EU prednostno in takoj ukrepati.

1.8

EESO je opredelil naslednja ključna politična področja, na katerih so potrebne trajnostne spremembe, ter Komisiji v skladu s priporočili iz točke 4.3 tega mnenja priporoča, naj uvede ustrezne vodilne pobude, vključno s preglednimi akcijskimi načrti in mejniki:

1.9

EESO poziva Komisijo, naj cilje trajnostnega razvoja vključi v vse zadevne politike, in naj v ta namen izkoristi vmesne preglede, ki bodo izvedeni v obdobju 2014–2020. Prihodnji večletni finančni okviri bodo odlična priložnost za to, da se cilji trajnostnega razvoja v celoti vključijo v programe porabe EU.

1.10

Zlasti je pomembno, da se Agenda ZN 2030 upošteva pri zunanjem delovanju Evropske unije. Komisija bi morala v celoti prilagoditi področja ključnega pomena, kot so trgovinska in razvojna politika, svetovna podnebna politika in podnebni ukrepi, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologij in spodbujanje človekovih pravic, da bi aktivno pospeševala izvajanje Agende ZN 2030. EESO prav tako poziva Evropsko komisijo, naj Agendo ZN 2030 v celoti vključi in uporabi v Evropskem soglasju o razvoju, ter izraža obžalovanje, da ni bila dovolj upoštevana v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko EU.

1.11

EESO poziva Komisijo, naj oceni in izboljša horizontalno in vertikalno usklajevanje politik za učinkovito izvajanje Agende ZN 2030. Boljše upravljanje je glavni pogoj za trajnostni razvoj. Evropski semester bi bilo treba preoblikovati v ustrezen okvir upravljanja za vertikalno usklajevanje doseganja ciljev trajnostnega razvoja z državami članicami. EESO poudarja, da je treba med glavne lastnosti in značilnosti boljšega upravljanja uvrstiti sodelovanje, preglednost, spremljanje in pregledovanje, odgovornost in udeležbo državljanov.

1.12

Eurostat bi moral pripraviti in uporabljati nabor kazalnikov in referenčnih meril, ki so jih razvili ZN in ki bi olajšali pregled, spremljanje, prevzemanje odgovornosti in preglednost procesa izvajanja ciljev trajnostnega razvoja ter institucijam EU, državam članicam in vsem zainteresiranim stranem zagotovili zanesljive statistične podatke, razčlenjene po posameznih ciljih.

1.13

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so bile štiri države članice EU med 22 državami, ki so na političnem forumu na visoki ravni za trajnostni razvoj leta 2016 predstavile prve prostovoljne ocene uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja. EESO poziva EU, naj bo za zgled in naj bo prva regija, ki bo na visokem forumu leta 2017 predložila prostovoljno oceno. EESO bi lahko organiziral prispevek civilne družbe.

1.14

EU bi morala pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja prevzeti pristop, ki ga vodi več zainteresiranih strani, in sicer tako, da na podlagi načel udeležbe, odgovornosti in partnerstva v proces vključi vse akterje in organizacije civilne družbe. EESO je že predložil specifično pobudo za evropski forum civilne družbe za trajnostni razvoj, v katerem bi sodelovali različni akterji. Komisija bi morala proaktivno preučiti in pripraviti pobudo za Listino ciljev trajnostnega razvoja, da bi podprla navezovanje močnih partnerstev na nacionalni, evropski in mednarodni ravni.

2.1.

Septembra 2015 so svetovni voditelji sprejeli dokument ZN z naslovom Spreminjajmo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, v katerem so določiti cilje trajnostnega razvoja, da bi odpravili revščino, zaščitili naš planet ter zagotovili varstvo človekovih pravic in blaginjo za vse. Vsak izmed ciljev je razdeljen na posamične cilje, ki naj bi jih dosegli v naslednjih 15 letih.

2.2

EU bo imela ključno vlogo pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v Evropi. Komisija je v delovnem programu za leto 2016 napovedala novo pobudo o naslednjih korakih za trajnostno evropsko prihodnost, namenjeno uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU (1).

2.3

Kot prvi korak Komisija izvaja notranji pregled, da bi ugotovila, katere politike EU že obravnavajo izzive, povezane s cilji trajnostnega razvoja. Komisija je Odbor zaprosila za prispevek k temu procesu v obliki raziskovalnega mnenja. Odbor se želi navezati na širšo razpravo v evropski civilni družbi, zato je upošteval rezultate dveh večjih konferenc o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, ki sta potekali na sedežu EESO v letu 2016, in drugih večjih konferenc (2).

3.1

Odbor pozdravlja pobudo o naslednjih korakih za trajnostno evropsko prihodnost iz delovnega programa Komisije za leto 2016 kot nov pristop za gospodarski razvoj v Evropi, za socialno in okoljsko trajnost tudi po letu 2020 ter za celostno upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU (3). Vendar pa obstaja bojazen, da morebiti ni dovolj politične pripravljenosti in zavezanosti, saj doslej ni bilo veliko storjenega za to, da bi se agenda začela izvajati.

3.2

V času, ko je projekt EU pod pritiskom in mu mnogi državljani ne zaupajo več, bi morala EU cilje trajnostnega razvoja preoblikovati v pozitivno zasnovo za preobrazbo v trajnostno Evropo, ki dolgoročno perspektivo povezuje s specifičnimi političnimi kratko- in srednjeročnimi ukrepi. Trajnost je „evropska znamka“ (4): Agenda ZN 2030 odraža evropske vrednote ter evropski model socialne pravičnosti in demokratičnega upravljanja. Zato ponuja odlično priložnost za opredelitev nove pozitivne in prepričljive zasnove in vizije za EU.

3.3

Agendo ZN 2030 so podprle vse države članice EU in tudi sama EU. Zdaj je čas za trdno politično zavezo na najvišji politični ravni, s katero se potrdi, da je EU sprejela to agendo kot vizijo in splošni okvir na poti do Unije trajnostnega razvoja (5).

3.4

Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja pa ni pomembno samo za razvoj ali okolje. Ti cilji obravnavajo glavne izzive za preoblikovanje naših gospodarstev in družb, tudi v razvitem svetu. Za njihovo izvajanje v EU je potreben nov model razvoja, ki je ekonomsko vzdržnejši, bolj socialno vključujoč in dolgoročno okoljsko bolj trajnosten ter ki zagotavlja pravično razdelitev virov našega planeta med naraščajoče svetovno prebivalstvo. Naša gospodarstva je treba preusmeriti (6). Nova zasnova razvoja naj bi pomenila novo opredelitev blaginje za EU in nov sklop kazalnikov. Cilje trajnostnega razvoja je treba uporabiti kot vzvod, ki bo omogočil in pospešil dolgoročni prehod na odporno, konkurenčno in socialno vključujoče gospodarstvo EU, gospodarno z viri.

3.5

Načrt za obnovo Evropskega soglasja o razvoju, ki ga je objavila Komisija, daje vtis, da Komisija namerava novo agendo najprej izvajati na področju razvojnih politik. Takšno dajanje prednosti je v nasprotju s celostnim pristopom ciljev trajnostnega razvoja, ki zahteva vseobsegajoče in celostne strategije izvajanja, ki zajemajo zunanje in notranje politike.

3.6

Za pripravo okvira upravljanja za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja bo EU morala razširiti obzorje načrtovanja na obdobje daleč po letu 2020. Vseobsegajoča in dolgoročna strategija za trajnostno Evropo do leta 2030 in pozneje (7) bi morala cilje trajnostnega razvoja prenesti v notranje in zunanje politike EU, posebna pozornost pa bi morala biti namenjena evropskim izzivom. Strategijo bi morali dopolnjevati pregledni načrti in akcijski načrti za zakonodajne in politične pobude ter podroben načrt za obdobje do leta 2030. Evropski parlament je pozval k podobnemu pristopu (8).

4.1.1

Za opredelitev politične strategije EU in načrta za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ne zadostuje le pregled obstoječih politik EU. S pregledom sedanjih politik EU glede na posamezne cilje trajnostnega razvoja ne bo mogoče oceniti, ali se ti cilji lahko dosežejo v EU brez dodatnih ukrepov. Morda so sedanje politike neučinkovite, morda jih spodkopavajo druge politike ali pa obstajajo tudi druge ovire. Zato je treba pregled politik dopolniti z analizo vrzeli, s katero se ugotovijo dejanske pomanjkljivosti v politiki EU z vidika uresničevanja 17 ciljev Agende ZN 2030 in povezanih posamičnih zahtev.

4.1.2

V zvezi s tem EESO pozdravlja dokument Sustainability now!, pripravljen pod vodstvom nekdanjega generalnega direktorja GD za okolje, Karla Falkenberga, v katerem je na primeru le nekaterih političnih področij že jasno prikazana potreba EU po reformah, ki izhaja iz Agende ZN 2030.

4.1.3

Obsežne analize vrzeli pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v EU še ni. Vendar pa so pred kratkim objavljeno poročilo SDG Index and Dashboard ter druge ocene, ki so jih izvedle države članice EU, pokazali, da je doseganje ciljev trajnostnega razvoja tudi za države z visokimi prihodki (9) zahtevna naloga, zlasti zaradi načina, kako se v teh državah proizvajajo, dostavljajo in uporabljajo izdelki in storitve, ter negativnih posledic za okolje. Glavni izzivi za države EU so povezani s ciljem 12 o trajnostni potrošnji in proizvodnji, ciljem 13 o podnebnih ukrepih, ciljema 14 in 15 o ohranjanju ekosistema, ciljem 2 o trajnostnem kmetijstvu in boljši prehrani ter ciljem 9 o industriji, inovacijah in infrastrukturi, saj so bile tukaj odkrite naložbene vrzeli.

4.1.4

Drugi izzivi so cilji trajnostnega razvoja, osredotočeni na ljudi, zlasti cilj 10 o zmanjšanju neenakosti, cilj 8 o dostojnem delu in zaposlovanju, cilj 1 o revščini, cilj 5 o enakosti spolov in cilj 4 o izobraževanju.

4.1.5

Mnoge države članice OECD ne dosegajo cilja 17 o finančni podpori za razvojno sodelovanje.

4.1.6

Cilji trajnostnega razvoja kot univerzalna agenda so namenjeni tudi zmanjšanju škodljivih socialnih in okoljskih učinkov gospodarskih dejavnosti, ki jih države z visokimi prihodki izvajajo v tretjih državah. Ta vidik doslej tako rekoč še ni bil ocenjen, vendar je za države članice EU pomemben izziv.

4.2.1

Odbor meni, da bi se morala EU pri pregledu politik najprej osredotočiti na politična orodja, ki so strateško pomembna za oblikovanje in izvajanje njene politike. Začetne ocene kažejo, da ta orodja niso dovolj za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU (10). Nobena od teh strategij časovno ni prilagojena Agendi ZN 2030.

4.2.2

Strategija Evropa 2020 je bila v času Barrosove komisije razglašena za krovno strategijo EU in je nadomestila strategijo EU za trajnostni razvoj. Načeloma obsega tri razsežnosti trajnostnega razvoja, vendar je kratkoročna strategija z jasno evropsko osredotočenostjo. Ne obravnava niti mednarodnega vidika niti ne opisuje učinkov notranjih politik EU na druge dele sveta in na zunanjo politiko EU, vključno z razvojnim sodelovanjem. Zaradi tega ni mogla nikoli izpolniti pričakovanj, da bo nadomestila prejšnjo strategijo za trajnostni razvoj. Cilja 2 o prehrani in kmetijstvu ter 16 o upravljanju sploh nista upoštevana, drugi pa le delno, npr. cilj 6 o dostopu do vode in cilj 11 o trajnostnih mestih.

4.2.3

V desetih prednostnih nalogah predsednika Junckerja dva cilja sploh nista zajeta, tj. cilj 14 o oceanih in cilj 15 o biotski raznovrstnosti, drugi pa so vključeni le delno, npr. cilj 4 o izobraževanju, cilj 6 o dostopu do vode, cilj 11 o trajnostnih mestih in cilj 12 o trajnostni porabi in proizvodnji.

4.2.4

Poročilo petih predsednikov se osredotoča na ožji sklop prednostnih nalog, in sicer na gospodarska, finančna, monetarna in fiskalna vprašanja, kot peto temo pa vključuje tudi upravljanje. Poročilo vsebuje nekaj sklicev na področja, ki jih pokrivajo cilji trajnostnega razvoja, kot so energija, zaposlovanje, socialno vključevanje in zdravstveni sistemi.

4.2.5

V okviru Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) se izvajajo projekti na področjih, ki jih je mogoče povezati z nekaterimi nalogami za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja: energija (40 %), okolje in učinkovita raba virov (12 %), socialna infrastruktura (3 %) (11).

4.2.6

Več ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilj 3 o zdravju, cilj 5 o enakosti med spoloma, cilj 10 o zmanjšanju neenakosti in cilj 11 o trajnostnih mestih, ni ustrezno upoštevanih v tematskih prednostnih naložbah v okviru Evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESIF).

4.2.7

S popolnoma novo globalno strategijo EU za zunanjo in varnostno politiko je EU dobila širši okvir za upoštevanje Agende ZN 2030 na področjih, kot so trgovina, razvoj, demokracija, človekove pravice, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologije in podnebni ukrepi. Strategija do določene mere vključuje cilje trajnostnega razvoja, namenjene zagotavljanju, da je blaginja enako porazdeljena po vsem svetu. Poleg tega določa, da bodo cilji trajnostnega razvoja vključeni v sporazum iz Cotonouja, ki bo sprejet po izteku sedanjega, ter da so spodbuda za pregled Evropskega soglasja o razvoju.

4.3.1

Na podlagi ocene dejanskih pomanjkljivosti in gibanj v uspešnosti EU pri doseganju splošnih in posamičnih ciljev bi morala Komisija opredeliti ključna področja politike, ki jih je treba preoblikovati. Politične ukrepe je treba usmeriti na ta ključna področja z ustreznimi vodilnimi pobudami, vključno s preglednimi akcijskimi načrti in mejniki. EESO – med drugim ob upoštevanju svojega preteklega dela na tem področju – meni, da so ključna naslednja politična področja:

4.3.2.1

Eden glavnih elementov iz ciljev trajnostnega razvoja je zagotoviti, da razvoj upošteva omejitve našega planeta, bodisi z vidika podnebja, rabe virov, kakovosti zraka in vode bodisi z vidika zaščite kopenske in pomorske biotske raznovrstnosti. V ta namen morajo območja, kot je Evropa, močno zmanjšati okoljski odtis svojega gospodarstva, in sicer s spremembami v proizvodnji, porabi in družbi v smeri nizkoogljičnega in krožnega gospodarstva. Prehod je za EU priložnost, da posodobi gospodarstvo, tako poveča konkurenčnost in odpornost ter izboljša kakovost življenja in blaginjo svojih državljanov.

4.3.2.2

S 7. okoljskim akcijskim programom, okvirjem podnebne in energetske politike do leta 2030 ter akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo so bili uvedeni načrti, vendar je potreben večji napredek v praksi (12). Izboljšati je treba usklajenost z drugimi področji politike ter odpraviti vrzeli pri izvajanju v mnogih državah članicah tako, da se prehod na nizkoogljično in krožno gospodarstvo v celoti vključi v evropski semester (13). Za učinkovito izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa in akcijskega načrta za krožno gospodarstvo mora Komisija zagotoviti trdne mehanizme in aktivno usklajevanje z drugimi področji politike (14). Za napredek sta potrebna tudi izboljšani dialog in zavezništvo s civilno družbo, vključno s podjetji in sindikati. Z aktivnimi politikami zaposlovanja je treba zagotoviti, da bo prehod pravičen (15). Podnebna politika mora temeljiti na načelu „podnebne pravičnosti“, ki zagotavlja, da so bremena in koristi podnebnih sprememb – z vidika posledic za človekove pravice, revščino in enakost – porazdeljena pravično in da niso prizadete samo najbolj ranljive skupine.

4.3.2.3

Zagotoviti je treba, da trgi podpirajo gospodarski prehod in da cene odražajo resnične zunanje stroške emisij toplogrednih plinov ter rabe naravnih virov (16). Uresničiti je treba zaveze za odpravo za okolje škodljivih subvencij in močneje spodbuditi reformo okoljskega davka. Nadgraditi je treba nove zasnove za decentralizirane, čiste trge z energijo, na katerih so porabniki hkrati tudi proizvajalci. Podobno decentralizirano sodelovalno gospodarstvo potrošnikom omogoča, da prevzamejo model krožnega gospodarstva. Sodelovalno gospodarstvo, ki je trenutno v vzponu, je povezano z drugačnim dojemanjem dela in bo ustvarilo številna delovna mesta. V tem novem sektorju bo treba zagotoviti spoštovanje pravic potrošnikov in delavcev ter pošteno konkurenco (17).

4.3.3.1

Cilji trajnostnega razvoja so namenjeni predvsem odpravi revščine in zagotovitvi, da lahko vsi ljudje v dostojanstvu in pod enakimi pogoji razvijejo svoj potencial. Tako so ti cilji odraz vrednot in socialnega modela Evrope. Toda razlike med bogatimi in revnimi v Evropi so se v preteklih desetletjih povečevale. Osem let recesije, finančna kriza, varčevalne politike in pomanjkanje strukturnih reform na nekaterih področjih so prinesli višje stopnje brezposelnosti in revščine ter povečali neenakosti in pritisk na sisteme socialnega varstva, kar zlasti prizadene najbolj ranljive skupine.

4.3.3.2

Za dosego ciljev trajnostnega razvoja mora EU gospodarski model preoblikovati tako, da bo postal bolj vključujoč model razvoja, pri katerem bo bogastvo bolj pošteno razdeljeno, ekonomska in finančna odpornost pa bo večja (18). EU mora ustvariti ugodno naložbeno okolje in ga dopolniti z dobro delujočim notranjim trgom, mednarodno konkurenčnostjo in povečanim domačim povpraševanjem, če želi zagotoviti delovna mesta in gospodarski razvoj.

4.3.3.3

Cilji trajnostnega razvoja bi morali biti razlog za to, da se znova potrdijo cilji strategije Evropa 2020 o zmanjšanju revščine, zaposlovanju in izobraževanju ter da se razmisli o učinkovitejših načinih za njihovo uresničitev. Ključni socialni cilji, kot so dostojna zaposlitev, odprava revščine, zmanjšanje neenakosti in socialne naložbe, morajo biti enako pomembni kot makroekonomski vidiki v evropskem semestru (19). Komisija v prvem predlogu o evropskem stebru socialnih pravic sploh ni omenila ciljev trajnostnega razvoja; pri nadaljnjem razvoju tega stebra je treba razmisliti o tem, kako vanj vključiti te cilje. Odbor trenutno pripravlja mnenje o stebru, v katerem bo jasno navedel svoja stališča.

4.3.3.4

EU bi si morala prizadevati za bolj usklajen in sistematičen pristop k boju proti socialni izključenosti, marginalizaciji in revščini; to bi moral biti pristop, osredotočen na ranljive skupine in temelječ na človekovih pravicah, ki obravnava tudi diskriminacijo na podlagi spola. Sprejeti je treba direktivo o enakem obravnavanju (20).

4.3.3.5

Sisteme socialnega varstva je treba prilagoditi ne le izzivom, povezanim z brezposelnostjo in staranjem prebivalstva, temveč tudi novim izzivom, zlasti tistim, ki jih prinašajo nove oblike zaposlitev, ki ustvarjajo nove možnosti za zaposlovanje, vendar lahko vodijo v negotove delovne razmere in revščino kljub zaposlenosti. Izkoristiti je treba možnosti za ustvarjanje delovnih mest, ki jih prinašajo najpomembnejši procesi gospodarskih sprememb – kot je prehod na digitalno, nizkoogljično in krožno gospodarstvo (21). Standardi zaposlovanja in evropski minimalni dohodek bodo pomagali zagotoviti teritorialno in socialno kohezijo ter pošteno prerazporeditev bogastva in prihodka (22), pri čemer se upoštevajo pristojnosti držav članic in EU v teh vprašanjih. Tako javni kot zasebni akterji bi morali mobilizirati ogromen potencial za zaposlovanje, ki ga imajo socialne naložbe (23). Če želimo, da nihče ne bo zapostavljen, je treba vlagati v kakovostno in vključujoče izobraževanje ter v visokokakovostne, cenovno dostopne in celostne storitve za podporo posameznikom v stiski.

4.3.3.6

Socialna podjetja podpirajo vključevanje na trg dela, hkrati pa dobavljajo cenovno dostopne proizvode in storitve v socialne namene, tj. storitve v decentraliziranem, nizkoogljičnem in krožnem gospodarstvu. Podpreti jih je treba s spodbudami za novoustanovljena podjetja socialne ekonomije in z ugodnim zakonodajnim okoljem (24).

4.3.4.1

Hrana in način, kako se prideluje, proizvaja, porablja, prodaja, prevaža, shranjuje in trži, predstavljata temeljno povezavo med ljudmi in planetom ter pot do vključujoče in trajnostne gospodarske rasti (25). Cilji trajnostnega razvoja, zlasti cilja 2 in 12, so ključna podlaga za skupne ukrepe, s katerimi bi dosegli, da bi se do leta 2030 svet trajnostno prehranjeval. Izredno nujen je prehod na bolj trajnostne prehranske sisteme, ki bi zajemali vse faze, od proizvodnje do porabe. Proizvajalci morajo pridelati več hrane z manjšim vplivom na okolje, potrošnike pa je treba spodbujati h kakovostni in zdravi prehrani, ki pušča manjši ogljični odtis.

4.3.4.2

Z reformo skupne kmetijske politike je bila uvedena kombinacija ukrepov, ki lahko štejejo kot korak v pravo smer (26). Za prehod na trajnostne prehranske sisteme je potrebna celostna politika na področju živil, vključena v široko zastavljeno strategijo za biogospodarstvo, in ne samo kmetijska politika. Priznati je treba soodvisnost med proizvodnjo in porabo hrane ter na tej podlagi razviti ustrezen evropski politični pristop, ki bo začrtal pot k trajnosti, zdravju in odpornosti (27).

4.3.4.3

Pri tem je treba med drugim odgovoriti na vprašanje, ki je bilo postavljeno v Falkenbergovem poročilu, in sicer, ali je na primer usmeritev evropskega kmetijstva k izvozu združljiva s ciljem, da se poveča proizvodnja hrane v državah v razvoju.

4.3.4.4

EU bo imela ključno vlogo pri uresničevanju cilja 12.3, ki določa, da je treba na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca. Medtem ko skoraj 800 milijonov ljudi po vsem svetu trpi lakoto, pa številke kažejo, da se tretjina hrane, proizvedene za prehrano ljudi, na svetovni ravni izgubi ali zavrže (samo v EU 100 milijonov ton) (28). EESO pozdravlja načrt Komisije, da ustanovi platformo zainteresiranih strani, ki bo pomagala pri pripravi potrebnih ukrepov in seznanjanju s primeri dobre prakse na področju preprečevanja in zmanjševanja živilskih odpadkov (29).

4.3.5.1

Za prehod na bolj trajnostno gospodarstvo bo potreben velik premik na področju naložb. Ocenjuje se, da bo za dosego ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni potrebnih približno 3 bilijone USD (30) naložb iz javnih in zasebnih virov. Za mobilizacijo finančnih virov v EU in državah članicah je nujen celovit načrt, poleg tega je treba združiti različne programe in pobude EU za financiranje.

4.3.5.2

EU mora javne naložbe v državah v razvoju učinkoviteje usmeriti v celostni trajnostni razvoj ter pri financiranju razvojnih projektov z javnimi sredstvi upoštevati kazalnike za cilje trajnostnega razvoja. Še pomembneje je, da EU spodbuja in poveča naložbe zasebnega sektorja na tem področju.

4.3.5.3

Toda cilji trajnostnega razvoja tudi v EU zahtevajo precejšnje naložbe v posodobitev infrastrukture in trajnostna podjetja. Prve ocene doseganja ciljev trajnostnega razvoja v EU opozarjajo na velike naložbene vrzeli v industriji, pri inovacijah in v infrastrukturi (31).

4.3.5.4

Trajnost je na vsak način v interesu podjetij. Za polni izkoristek tega potenciala bi morala EU ustvariti ugodno poslovno okolje, ki spodbuja inovacije, podjetništvo in trajnostne naložbe. Nekatera podjetja so že na pravi poti, odločilna pa sta nadaljnji razvoj in posnemanje uspešnih izkušenj trajnostnih podjetij. Prostovoljni pristopi, kot je družbena odgovornost podjetij, lahko pomagajo pri tem prehodu. Spremljati jih morajo dodatni ukrepi, kot so ukrepi za povečanje preglednosti, razvoj kompetenc, spodbujanje partnerstev in smernice za poročanje podjetij. Komisija bi morala oceniti, ali bi bila večstranska zavezništva z zasebnim sektorjem koristen instrument na ravni EU.

4.3.5.5

Programe financiranja EU je treba prilagoditi ciljem trajnostnega razvoja. Odločilne bodo pobude, kot je Junckerjev načrt, ključno vlogo pa bodo imele tudi finančne ustanove in javne investicijske banke. Prerazporeditev kapitala je glavni izziv. Unija kapitalskih trgov je priložnost za spodbujanje trajnostnih naložb (32). Vmesni pregled večletnega finančnega okvira bo priložnost, da se cilji trajnostnega razvoja vključijo v večje sklade EU. Spodbuditi je treba dolgoročne naložbe in odpraviti ovire (33).

4.3.6.1

Trgovina v globaliziranem gospodarstvu odločilno vpliva na trajnostni razvoj v EU in po vsem svetu. Zato se v okviru različnih ciljev trajnostnega razvoja obravnava kot pomembno sredstvo za izvajanje Agende ZN 2030. Komisija je v sporočilu Trgovina za vse pripravila ambiciozen akcijski načrt za bolj odgovorno trgovino in naložbe z namenom zaščititi socialne in okoljske standarde na področju trgovine ter spodbuditi trajnostni razvoj (34). Uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja bo treba sistematično in učinkovito povezati s tem akcijskim načrtom ter spremljati rezultate.

4.3.6.2

V vse trgovinske in naložbene sporazume EU bi bilo treba vključiti ambiciozna poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju ter jih učinkovito izvajati in izvrševati. Okrepiti je treba vidik trajnostnega razvoja v okviru STO (35). Najboljši način za zaščito socialnih, delovnih in okoljskih standardov v prostotrgovinskih sporazumih je zagotovitev veliko večjega sodelovanja civilne družbe v vseh pogajalskih fazah ter med izvajanjem in spremljanjem (36).

4.3.6.3

Komisija bi morala sprejeti strategijo za spodbujanje dostojnega dela v svetovnih oskrbovalnih verigah (37). Ravno tako je treba podpreti večstranske pobude za spodbujanje potrebne skrbnosti o okviru teh verig.

4.4.1

V podporo dejavnostim na ključnih področjih politik mora EU oceniti in izboljšati usklajevanje horizontalnih in vertikalnih politik za učinkovito izvajanje Agende ZN 2030. Boljše upravljanje je ključno za omogočanje trajnostnega razvoja (38), boljša koordinacija pa je temeljni pristop za usklajenost politik.

4.4.2

EU mora izboljšati skladnost svojih politik in jih dosledno usmeriti k uravnoteženemu trajnostnemu razvoju. Nujno je treba temeljito pregledati, okrepiti in ponovno opredeliti sedanji mehanizem za usklajenost politik za razvoj, namenjen vključevanju vidikov razvojne politike v druga področja, ter ga preoblikovati v instrument, ki bo zagotavljal „politično usklajenost v interesu trajnostnega razvoja“, in ga povezati z drugimi prizadevanji za horizontalno usklajevanje.

4.4.3

Komisija bi morala tudi razmisliti, kako uporabiti orodje boljšega pravnega urejanja za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Smernice za oceno učinka bi bilo treba ustrezno pregledati (npr. uvedba merila trajnostnega razvoja v ocene učinka nove zakonodaje).

4.4.4

Za upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja na vseh pomembnih političnih področjih bi morala Komisija vodilna načela Agende ZN 2030 uporabiti kot okvir za pregled zakonodaje in oblikovanja politik EU, zlasti z vidika človekovih pravic in načela, da nihče ne sme biti zapostavljen.

4.4.5

Na podlagi svetovnih kazalnikov za cilje trajnostnega razvoja, dopolnjenih z ustreznimi evropskimi kazalniki, mora EU uvesti sistem za spremljanje in pregled ciljev trajnostnega razvoja, ki bo usklajen s spremljanjem v državah članicah EU in svetovnim spremljanjem v okviru političnega foruma na visoki ravni.

4.4.6

Kazalnike za cilje trajnostnega razvoja bi bilo treba uvesti tudi v sedanje procese spremljanja in ocenjevanja politik. To velja zlasti za evropski semester kot osrednji mehanizem upravljanja EU, ki ga je treba prilagoditi uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.4.7

Večji pomen kazalnikov trajnostnega razvoja v postopku razporejanja državnega proračuna bi bila pomembna spodbuda za uresničevanje trajnostnega razvoja. Merila pogojenosti v evropskih strukturnih in investicijskih skladih bi bilo treba prilagoditi doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

4.4.8

Podpreti bi bilo treba pobudo Evropske mreže za trajnostni razvoj o ustanovitvi platforme za vzajemno učenje med državami članicami.

4.4.9

EU pa bi morala prevzeti pobudo in na političnem forumu na visoki ravni leta 2017 kot prva regionalna organizacija predložiti prostovoljno oceno izvajanja. Poleg tega bi morala pripravljati letna poročila, v katerih bi opisala, kako z notranjim in zunanjim delovanjem prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja na letnih tematskih področjih, ki jih določi politični forum na visoki ravni (39). Civilna družba bi morala biti prek evropskega foruma za trajnostni razvoj v celoti vključena v pripravo in predstavitev prostovoljne ocene in tematskih poročil.

5.1

Za Agendo ZN 2030 je potreben premik k modelu upravljanja, pri katerem sodeluje več zainteresiranih strani, z močnejšo vlogo civilne družbe. Cilje trajnostnega razvoja je mogoče uresničiti le, če civilna družba in druge zainteresirane strani prevzamejo dejavno vlogo in odgovornost. Civilna družba mora biti vključena na vseh ravneh – od lokalne, regionalne in nacionalne do ravni EU in političnega foruma na visoki ravni – ter v vseh fazah do uresničitve.

5.2

EESO priporoča EU in njenim državam članicam, naj oblikujejo evropski forum za trajnostni razvoj, da bi zagotovile sodelovanje širokega spektra organizacij civilne družbe in zainteresiranih strani pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v EU ter pri njihovem stalnem spremljanju in pregledu (40). Prva naloga tega foruma bi morala biti vzdrževanje dialoga s civilno družbo v procesu, ki vodi h krovni strategiji EU za trajnostni razvoj.

5.3

Komisija bi morala pripraviti specifičen program in zagotoviti proračunsko postavko za podporo krepitvi zmogljivosti organizacij civilne družbe, da bodo lahko v celoti sodelovale pri tem procesu. Sedanji programi za krepitev zmogljivosti morajo biti dostopnejši za organizacije civilne družbe, ki se ukvarjajo z domačimi temami in imajo povezovalno vlogo glede notranjih in zunanjih vidikov, vključevanja ciljev trajnostnega razvoja in vprašanj upravljanja.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/51

Poročevalec:

Christian MOOS

Soporočevalec:

Denis MEYNENT

1.1

Slovaško predsedstvo je EESO zaprosilo, da poda svoje mnenje o zakonodaji, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. Ta novi koncept sodi v okvir drugih zahtev, naslovljenih na Komisijo in sozakonodajalca, katerih cilj je zagotoviti, da bo zakonodaja ustreznejša predvsem z vidika konkurenčnosti EU in da bo upoštevala posebnosti MSP in mikropodjetij, glede česar je EESO že večkrat izrazil mnenje.

1.2

EESO ugotavlja, da obstajajo prizadevanja za izboljšanje kakovosti evropske zakonodaje, in meni, da jih je treba še okrepiti.

1.3

EESO meni, da je visokokakovostna, preprosta, razumljiva in dosledna zakonodaja „bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati“. To je pomembno, če želimo z zakonodajo prispevati k ustvarjanju trajnostne gospodarske rasti, spodbujanju inovacij in konkurenčnosti podjetij, tudi MSP, in ustvarjanju bolj kakovostnih delovnih mest.

1.4

„Inovacijsko načelo“, kot je opredeljeno v točki 2, je v skladu tudi z usmeritvijo programa REFIT. EESO ponovno izpostavlja že opredeljena in uveljavljena načela programa za boljšo pripravo zakonodaje ter poudarja, da to novo načelo ne sme imeti prednosti pred njimi in ga je treba uporabljati razumno in previdno, zlasti na področju socialne zaščite in varstva okolja, zdravja in varstva potrošnikov.

1.5

EESO predlaga, naj se potencial inovacijskega načela nadalje preuči z izmenjavo primerov dobre prakse.

1.6

Inovacije so eden od bistvenih pogojev za trajnostno rast v Evropi. Zato je potreben regulativni okvir, ki inovacije spodbuja, čeprav med inovacijami in regulativnim okvirom ni neposredne povezave. Tako je treba poleg zakonodajnih ukrepov sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje in razvoj inovacij (upravne ukrepe, davčne in finančne ugodnosti itd.).

1.7

Cilj evropske zakonodaje mora vedno biti oblikovanje pravnega okvira, ki bo podjetjem in državljanom omogočil, da izkoristijo prednosti notranjega trga in se izognejo nepotrebnim upravnim bremenom. Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če bo proaktivna in daljnovidna. EESO se zavzema za zakonodajo, ki se prilagaja. Meni, da mora zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, temeljiti na metodi Skupnosti.

1.8

Treba se je izogniti nepotrebnim regulativnim stroškom. Ti stroški morajo biti sorazmerni s koristmi, ki jih ustvarjajo.

1.9

EESO meni, da bi morala biti vsa zakonodaja rezultat javnih političnih razprav. Pri tem je zelo pomembna vloga civilne družbe in socialnih partnerjev, treba pa je predvideti primeren okvir za kakovosten socialni in državljanski dialog, v katerem se bodo ustrezno upoštevala izražena stališča.

1.10

EESO ugotavlja, da mora biti za prihodnost ustrezna ne le vsebina zakonodaje, temveč tudi zakonodajni postopek. Le tako lahko namreč ustreza potrebam podjetij in državljanov.

1.11

Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora ustrezno izpolnjevati svoj cilj in biti vedno v skladu s cilji iz Pogodb, z vidika prenosa v nacionalno zakonodajo pa mora biti prožna. Ne sme določati podrobnosti, ampak le okvir, ki ga je treba pravočasno in ustrezno prenesti na nacionalno raven, pri čemer se je treba posvetovati tudi s socialnimi partnerji in predstavniškimi organizacijami civilne družbe ter upoštevati njihova stališča. Treba je nadalje preučiti uporabo klavzul o časovni omejitvi veljavnosti (sunset clauses).

1.12

EESO se zavzema za pojasnitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki jih nasprotniki zakonodajnih pobud včasih uporabljajo kot argumente, ne da bi zadostno utemeljili razloge za to.

1.13

Civilna družba mora biti glas podpore za zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. EESO je zelo primeren, da deluje kot posrednik med zakonodajalcem ter organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji.

1.14

EESO poudarja pomen ocen učinka na nacionalni in evropski ravni, tudi testa za MSP, za vse zakonodajne in nezakonodajne pobude, da se lahko sprejmejo dobro utemeljene politične odločitve na podlagi konkretnih elementov. Ocene učinka so v pomoč pri političnem odločanju, ne morejo pa tega postopka nadomestiti.

1.15

Prav tako poziva, naj se ga zaprosi za pripravo mnenja, ko se Komisija, Parlament in Svet dogovorijo za umik zakonodajnih predlogov, saj je pomembno, da se ocenijo materialne in nematerialne posledice takih umikov.

1.16

EESO meni, da mora Svet postati preglednejši in da bi bilo treba pri prihodnji reformi Pogodb poskusiti izboljšati skladnost sklepov Sveta, pravice Parlamenta pa je treba okrepiti.

1.17

EESO meni, da je treba bolj izkoristiti tesnejše sodelovanje ter hkrati poskrbeti, da se pri tem ne oslabi institucij.

1.18

EESO vztraja, da bi moral sodelovati v postopkih posvetovanja, ki morajo dopolnjevati poglabljanje ekonomske in monetarne unije. Evropski parlament in posvetovalne organe je treba bolj vključiti v cikel evropskega semestra.

1.19

EESO se strinja, da se pospešen zakonodajni postopek v okviru trialoga uporabi samo v nujnih primerih.

2.1

Slovaško predsedstvo je EESO zaprosilo za mnenje o zakonodaji, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, in za razmislek o tem, kako bi lahko EU izboljšala zakonodajo, da bo v teh časih hitrih sprememb ustrezala potrebam gospodarstva in družbe. Predsedstvo zanima, kako bi lahko regulativne stroške za podjetja ohranili na primerni ravni, ne da bi zanemarili cilje Pogodb.

2.2

Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če bo proaktivna in daljnovidna ter če bo zagotavljala čim več pravne jasnosti in varnosti. EESO zato podpira zakonodajo, ki se prilagaja in ima hkrati sposobnost predvidevanja.

2.3

Predpisi so prav tako potrebni za uresničitev političnih ciljev Pogodb. Evropska unija je socialno tržno gospodarstvo, zato nekatera pravila povzročajo stroške za podjetja, na primer na področju varnosti in zdravja pri delu. Socialni mir v Evropi bo zagotovljen, če bo vzpostavljeno ravnovesje med gospodarskimi in socialnimi cilji. Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora spoštovati to ravnovesje in spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami.

2.4

EESO se strinja in poudarja, da je treba povečati legitimnost evropske zakonodaje z njeno boljšo pripravo, vseeno pa pojmovanje, kaj je ustrezno za prihodnost, ne sme privesti do depolitizacije zakonodajnega postopka. Meni, da bi morala biti vsa zakonodaja rezultat političnih razprav. Pri tem je treba upoštevati bistveno vlogo civilne družbe in socialnih partnerjev v okviru socialnega dialoga.

2.5

Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če jo bodo državljani šteli za legitimno. Temeljiti mora na zastopstvu, soglasju in sodelovanju, poleg tega pa bi morala biti sposobna prispevati k rezultatom ali rešitvam za skupne probleme.

2.6

EESO meni, da bi bilo treba evropski zakonodajni postopek ponovno preučiti v okviru Lizbonske pogodbe in po potrebi v okviru nove pogodbe, da bi evropske politike dosegale boljše rezultate. Poudariti želi ravno ta vidik zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, tj. njeno kakovost, legitimnost, preglednost in vključujočo naravo.

2.7

EESO ugotavlja, da mora biti za prihodnost ustrezna ne le vsebina zakonodaje, temveč tudi zakonodajni postopek. Le tako lahko namreč ustreza potrebam podjetij in državljanov. Drugače povedano, postavlja se vprašanje demokracije na evropski ravni.

2.8

Politična volja izvoljenih predstavnikov in njihove odločitve so zato ključnega pomena. Vsako zakonodajo je mogoče analizirati glede na njeno sposobnost, da to politično voljo pretvori v prakso, ter jo oceniti z vidika njene demokratične kakovosti. EESO tako predlaga, da se ne preuči samo vsebina zakonodaje, ampak tudi zakonodajni postopek.

2.9

Ta novi koncept zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, je povezan z drugimi pobudami za izboljšanje zakonodaje. EESO se je v svojih mnenjih (1) že večkrat opredelil o programu za boljše pravno urejanje in o programu REFIT (2). Ponovno želi izpostaviti svoje mnenje o proaktivnem pristopu k pravu (3).

2.10

Izvajanje programa za boljšo pripravo zakonodaje in programa REFIT (ki ga je Evropska komisija začela izvajati leta 2012, da bi izmerila upravna bremena obstoječih zakonodajnih ukrepov ter jih po potrebi odpravila) je ključna prednostna naloga trojke predsedstev (Nizozemska, Slovaška in Malta) od januarja 2016 do junija 2017. Jasno je, da je ideja zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, povezana s tema programoma.

2.11

EESO ugotavlja, da obstajajo prizadevanja za izboljšanje kakovosti evropske zakonodaje, in meni, da jih je treba še okrepiti. Seznanil se je s sporočilom Komisije z dne 19. maja 2015 (4) in medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 (5), pri čemer ugotavlja, da v sporazum ni bil vključen.

2.12

EESO meni, da je visokokakovostna, preprosta, razumljiva in dosledna zakonodaja, ki jo zagotavljajo Komisija, Parlament in Svet, bistven pogoj za ustvarjanje trajnostne gospodarske rasti ter spodbujanje inovacij, konkurenčnosti podjetij – vključno z malimi in srednjimi ter mikropodjetji – in ustvarjanja kakovostnih delovnih mest. Poleg tega je treba na vseh področjih v celoti izvesti pobudo za mala in srednje velika podjetja v Evropi „Small Business Act“ za Evropo.

2.13

Pravno urejanje v Evropi „je bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati. Če je sorazmerno, je pravzaprav pomembno jamstvo varstva, spodbujanja in pravne varnosti za vse evropske akterje in državljane“ (6).

2.14

EESO ponovno poudarja pomen že opredeljenih načel za zagotavljanje ustrezne zakonodaje. Med drugim gre za načelo pravilne in pravočasne izvedbe, načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, previdnostno načelo, načelo predvidljivosti, načelo „najprej pomisli na male“, načelo zunanje razsežnosti konkurenčnosti in načelo preskusa notranjega trga.

2.15

Zdi se, da je trenutno za Svet prednostnega pomena predvsem eden od novih vidikov zakonodaje, in sicer inovacijsko načelo. To načelo upoštevanja učinka na raziskave in inovacije pri pripravi in reviziji predpisov je eno od številnih meril, ki omogočajo ocenjevanje zakonodajnih predlogov Komisije na tehničnem, tehnološkem in znanstvenem področju. Vendar ga je treba uporabljati pametno in previdno, zlasti na področju socialne zaščite, varstva okolja, zdravja in varstva potrošnikov.

2.16

V skladu s sklepi Sveta EU za konkurenčnost (7) bi bilo treba „uporabiti t. i. inovacijsko načelo, ki pomeni upoštevanje učinka na raziskave in inovacije pri pripravi in pregledu predpisov na vseh področjih politik“. To je upoštevano tudi v zaprosilu slovaškega predsedstva in nedavni študiji CEPS (8), v kateri je bilo ugotovljeno, da lahko preveč stroga pravila ovirajo naložbe in inovacije. Ta razlaga je prav tako v skladu s programom REFIT.

2.17

EESO meni, da je treba predhodno opredeliti in natančno določiti uporabo tega novega načela.

2.18

Po mnenju EESO mora inovacijsko načelo imeti enako težo kot druga merila, omenjena v točki 2.14, ki jih Komisija uporablja za analizo učinka zakonodajnih predlogov. Zato je treba najti ravnovesje med inovacijskim načelom in drugimi merili ter poskrbeti, da inovacijsko načelo ne bo imelo prednosti pred njimi.

2.19

EESO slovaškemu predsedstvu predlaga, naj se potencial tega načela nadalje preuči z izmenjavo primerov dobre prakse. Komisijo poziva, naj na tej podlagi preuči možnosti in učinek tega novega načela.

2.20

Cilj evropske zakonodaje mora vedno biti oblikovanje pravnega okvira, ki bo podjetjem in državljanom omogočil, da izkoristijo prednosti notranjega trga in njegovih svoboščin, tj. ki bo spodbujal inovacije v Evropi. To pomeni, da je treba preprečiti nepotrebna upravna bremena, slabo zasnovana, zastarela in obremenjujoča pravila pa spremeniti ali odpraviti.

2.21

EESO meni, da morajo biti regulativni stroški sorazmerni s koristmi, ki jih ustvarjajo. Treba je preprečiti nepotrebne stroške in upravna bremena, kar bo koristilo podjetjem, državljanom in upravam, ki so zadolžene za izvajanje predpisov. Pomembno je, da so neto koristi in dodana vrednost pravnega urejanja večji od skupnih stroškov za podjetja ali družbo.

3.1

EESO poudarja, da je treba koncept zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, bolje opredeliti. Taka zakonodaja mora spoštovati vrednote in cilje Evropske unije iz členov 1 in 2 Lizbonske pogodbe. Zato je treba inovacijsko načelo, ki je ena od prednostnih nalog slovaškega predsedstva (9) in je torej tesno povezana z novim konceptom zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, izvajati odgovorno.

3.2

Inovacije so eden od bistvenih pogojev za trajnostno rast v Evropi. Vsaka zakonodaja tako na evropski in nacionalni ravni mora poskrbeti, da podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ki imajo le malo sredstev, nimajo nepotrebnih bremen. Inovacije in konkurenčnost sta temelja za uspeh evropskega socialnega tržnega gospodarstva. Za inovacije je potreben kakovosten regulativni okvir. Povezava med zakonodajo in inovacijami je kompleksna, zato je ne smemo obravnavati samo s kvantitativnega vidika, tj. predvsem z vidika večjega ali manjšega števila zakonodajnih določb (10).

3.3

EESO meni, da je treba nadalje preučiti uporabo klavzul o časovni omejitvi veljavnosti (sunset clause) v evropski zakonodaji, da bi preprečili birokratske ovire v prihodnosti.

3.4

Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora ustrezno izpolnjevati svoj cilj ter biti vedno v skladu s cilji Pogodb, z vidika prenosa v nacionalno zakonodajo mora biti prožna, pri tem pa je treba upoštevati omenjena načela. Ne sme določati podrobnosti, ampak le okvir, ki ga po potrebi lahko dopolnjujejo nezakonodajni instrumenti oziroma nacionalni regulativni organi, socialni partnerji ali sistemi za samourejanje, ki jih zakonodajalec vedno ustrezno nadzoruje.

3.5

EESO se zavzema za pojasnitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Spoštovanje subsidiarnosti oziroma delitve pristojnosti je bistveno za pravilno delovanje EU kot skupnega pravnega prostora. Vseeno pa nasprotniki zakonodajnih pobud ti dve načeli včasih uporabljajo kot argument, ne da bi zadostno utemeljili razloge za to. Podrobno je treba opredeliti merila, ki določajo uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Pravni prostor Evropske unije mora biti enoten in nedeljiv.

3.6

EESO meni, da je treba za boljšo kakovost zakonodaje najprej preučiti zakonodajni postopek na evropski ravni. Obstaja več pobud, katerih cilj je izboljšati zakonodajni postopek, vendar se zainteresirane strani, ki sodelujejo v tem postopku, ne strinjajo glede načina. EESO se sklicuje na smernice Komisije v programu za boljšo pripravo zakonodaje (19. maj 2015), na medinstitucionalni sporazum (december 2015/16. april 2016) ter na poročila, ki so jih pripravili Brok/Bresso (februar 2016), Hübner (marec 2016) in Giegold (konec maja 2016), predvsem pa na „Small Business Act“ za Evropo (februar 2011). Poleg tega opozarja na predloge vlad in parlamentov držav članic, na pobude Mednarodnega evropskega gibanja in Združenja evropskih federalistov ter na prispevke raziskovalnih inštitutov in skupin za razmislek.

3.7

Organizirana civilna družba je ključnega pomena za oblikovanje evropskega javnega mnenja. Evropa potrebuje manj razdrobljeno javno mnenje, ki bi služilo kot glas podpore za evropsko zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. EESO je kot predstavnik organizirane civilne družbe v Evropi zelo primeren organ za lažje doseganja soglasja med različnimi akterji civilne družbe na vseh ravneh, pa tudi v državah članicah. Prav zato je pomemben posrednik med zakonodajalcem ter organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji.

3.8

EESO se zaveda pomena ocen učinka, zlasti za MSP. Te ocene je treba upoštevati v zakonodajnem postopku, vendar pa to ne sme nadomestiti političnega postopka.

3.9

Poenostavitev zakonov, ki jih je težko razumeti ali uporabljati, ali opustitev predpisov, ki so postali odvečni, sta lahko koristni za državljane in gospodarstvo ter tako prispevata k okolju, ki spodbuja rast in ustvarjanje več kakovostnih delovnih mest (enabling environment). EESO kljub temu poziva, naj se ga zaprosi za pripravo mnenja, ko se Komisija, Parlament in Svet dogovorijo za umik zakonodajnih predlogov. V zvezi s tem je pomembno, da se ocenijo materialne in nematerialne posledice takih umikov ter da se o tem obvesti EESO.

3.10

Cilj Lizbonske pogodbe je okrepiti vlogo Evropskega parlamenta in metodo Skupnosti. Evropski svet je po izbruhu krize postal temelj evropskega institucionalnega sistema. EESO meni, da je treba ta trend odpraviti. Evropska zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora temeljiti na metodi Skupnosti.

3.11

Zasedanja sestav Sveta, ki delujejo na podlagi kvalificirane večine, bi morala biti javna, s čimer bi dosegli večjo preglednost in demokratičnost. Glasovanje o sklepih Sveta s kvalificirano večino bi moralo biti pravilo. EESO je prav tako mnenja, da bi morali pri prihodnji reformi Pogodb poskušati izboljšati skladnost sklepov Sveta, ki danes še vedno vsebujejo delno nasprotujoče si politike z očitnimi posledicami za kakovost zakonodaje.

3.12

Razširitev pravic Evropskega parlamenta, ki je predvidena v Pogodbah, a se v praksi ne izvaja, je treba čim prej uresničiti. Omejeno pravico do pobud iz Lizbonske pogodbe (člen 225 PDEU) bi bilo treba v skladu s pogoji iz te pogodbe uporabljati v večjem obsegu. Komisija bi jo lahko zavrnila le zaradi formalnih razlogov, zlasti če za to ni dovolj pristojnosti.

3.13

Razlike v hitrosti povezovanja so v EU že dolgo realnost in so glede na število držav članic neizogibne tudi v prihodnosti. V zvezi s tem EESO meni, da je treba bolje izkoristiti okrepljeno sodelovanje. Hkrati je treba preprečiti, da bi spremenljiva geometrija projektov evropskega povezovanja oslabila institucije EU. Okrepljeno sodelovanje bi moralo delovati na podlagi kvalificirane večine.

3.14

EESO podpira zahtevo Evropskega parlamenta po preoblikovanju ekonomske in monetarne unije v „učinkovito in demokratično ekonomsko upravljanje“ ter znova izpostavlja, da bi moral sodelovati v postopkih posvetovanja, ki morajo dopolnjevati poglabljanje ekonomske in monetarne unije, če naj bo v to vključena tudi civilna družba.

3.15

EESO meni, da se lahko pospešen zakonodajni postopek v okviru trialoga uporablja samo v nujnih primerih, kar je tudi v skladu z določbami Pogodb. V nasprotju s sejami odborov Evropskega parlamenta tristranska srečanja niso niti pregledna niti dostopna. Omejitev zakonodajnega postopka na eno samo obravnavo vodi do omejitve sodelovanja civilne družbe.

3.16

EESO meni, da je treba instrumente in postopke, ki so bili uvedeni po izbruhu finančne in eurske krize, bolje vključiti v evropski zakonodajni okvir. Evropski parlament in organe, kot sta Evropski odbor regij (OR) in EESO, je treba bolj vključiti v cikel evropskega semestra, evropski mehanizem za stabilnost pa je treba povezati z zakonodajnim okvirom EU.

3.17

Evropska komisija bi morala zagotoviti večjo preglednost sprejemanja odločitev v zvezi z delegiranimi akti (glej člen 290 PDEU), kar je Odbor že večkrat izpostavil.

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/57

Glavni poročevalec:

Antonello PEZZINI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je vedno trdil, da je učinkovita carinska unija ključni element procesa evropske integracije, saj ob upoštevanju pravil o konkurenci ter kar največjem varstvu potrošnikov in okolja omogoča varen in pregleden prost pretok blaga, kakor tudi učinkovit boj proti kršitvam, goljufijam in ponarejanju, ter tako spodbuja razvoj zakonite trgovine.

1.2

Odbor odločno podpira predlog Komisije, saj je cilj predlaganih ukrepov:

1.3

EESO zahteva, da se med cilje direktive vključi tudi to, da se ta instrument, ki bo omogočil postopen, a nujen prehod v edinstven enoten sistem predpisov, njihovega izvrševanja in tolmačenja, dopolni s kontrolo in nadzorovanjem trga prek avtomatskih mehanizmov za ugotavljanje kršitev, ki ne bodo ovirali razvoja evropske zakonite trgovine.

1.4

Odbor priporoča, da se v poročilo, ki se ga pripravi na dve leti in predloži Evropskemu parlamentu (EP), Svetu in EESO, poleg ocene stopnje skladnosti izvajanja nove zakonodaje na lokalni ravni predlagajo tudi kazalniki za naslednje korake do ustanovitve:

2.1

Carinska unija (CU) je eden od temeljev Evropske unije. Carinska zakonodaja Unije, tako materialna kot postopkovna, je v celoti usklajena od leta 1992. Leta 2013 je bil z Uredbo (EU) št. 952/2013 sprejet novi carinski zakonik (carinski zakonik Unije, angl. Union Customs Code, UCC), ki velja od leta 2016.

2.2

Področje carine, vsaj z vidika predpisov, spada med področja, ki so v skladu s členom 3 PDEU v izključni pristojnosti Unije, medtem ko so v pristojnosti držav članic dejavnosti v zvezi z organizacijo kontrole, sistemom kazni ter dejavnosti izvrševanja predpisov v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (naslov V PDEU).

2.3

Carinska dejavnost EU pokriva približno 16 % svetovne trgovine ter obdela uvoz in izvoz, ki presega vrednost 3 500 milijard EUR letno. Carinske dajatve so leta 2013 skupaj znašale 15,3 milijarde EUR, kar je skoraj 11 % proračuna EU.

2.4

Neusklajeni nacionalni sistemi carinskih kršitev in sankcij lahko povzročijo selitev nezakonite trgovine v države članice, v katerih je manjše tveganje, da bo odkrita, in kjer so sankcije manjše. Podjetja, ki poslujejo zakonito, pa bodo imela večje stroške pri poslovanju na območjih v različnih sodnih pristojnostih: različni sistemi sankcij lahko spremenijo trgovinske tokove in modele gospodarskih dejavnosti na enotnem trgu ter omogočijo ugodnosti podjetjem, ki poslujejo v državah z manj strogim carinskim nadzorom.

2.5

Z uvedbo programa Carina 2013 se je začela izvajati analiza nacionalnih sistemov držav članic za carinske kršitve in sankcije, ki je pokazala veliko razlik med sistemi, kar so potrdile tudi nedavne poglobljene analize (1).

2.6

Dejansko boj proti kršitvam carinskih predpisov poteka v okviru 28 (2) različnih pravnih sistemov ter upravnih in pravnih tradicij, pa tudi opredelitve strogosti teh sankcij se močno razlikujejo: neenotno izvrševanje carinske zakonodaje se občuti pri pogojih glede konkurence, ki bi na notranjem trgu morali biti enaki.

2.7

Razlike pri izvrševanju predpisov se kažejo zlasti pri vrstah upravnih in/ali kazenskih sankcij, tipologiji sankcij, pragovih in obsegu kršitev, sistemih za reševanje sporov/izvensodnih poravnavah, ravneh in vrstah odgovornosti, olajševalnih in oteževalnih okoliščinah, časovnih omejitvah in rokih zastaranja ter odgovornosti pravnih oseb.

2.8

Odprava razlik pri izvrševanju postaja nujna in v skladu z načelom enotne carine je treba uvesti usklajene evropske carinske sisteme, v okviru katerih bi države članice v primeru carinskih kršitev omogočile uporabo mehanizma za reševanje sporov pri poravnavi glede na vrsto in obseg kršitve, s čimer bi se obe strani izognili dolgim in dragim postopkom na sodiščih.

2.9

Poleg tega velja spomniti, da je carinska unija izvajalec velikega dela ukrepov trgovinske politike EU in številnih mednarodnih sporazumov, ki so povezani s trgovinskimi tokovi, ter da preko uprav držav članic razvija pomembne horizontalne procese upravljanja podatkov, gospodarskih subjektov ter aplikacij: razlike v izvrševanju znotraj evropskega sistema so že bile predmet pritožb pri STO.

2.10

Glede na resne težave v delovanju carinske unije zaradi razlik pri izvrševanju predpisov, ki lahko ogrozijo uspeh celotnega projekta, je EESO pozval „k enotni carinski politiki na podlagi enakih, moderniziranih, transparentnih, učinkovitih in poenostavljenih postopkov, ki bodo prispevali h gospodarski konkurenčnosti EU na svetovni ravni“ (3).

2.11

Kot je EESO že poudaril (4), je treba za vzpostavitev pravega notranjega trga določiti natančne roke za začetek uporabe predpisov o izvrševanju ter zagotoviti enotno tolmačenje carinskih predpisov Unije, ki mora delovati kot enotna uprava, da se omogoči enotno obravnavo gospodarskih subjektov na kateri koli točki carinskega ozemlja EU, olajša dostop do statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, poskrbi za temeljito obveščanje, ki bo doseglo vse zainteresirane gospodarske subjekte, informatizirajo postopki in zagotovi kakovostno usposabljanje kadrov. V bistvu bi morali biti sposobni vzpostaviti enotno evropsko carino.

2.12

Le z učinkovitimi koraki v smeri enotne evropske carine in ustreznih struktur upravljanja bo mogoče popraviti sedanje še vedno zapleteno in neenotno operativno delovanje carinske unije.

3.1

Glavni cilj predloga direktive, ki ga je pripravila Komisija, je, da se z direktivo za uskladitev vzpostavi referenčni skupni pravni okvir, ki bi omogočil:

To bi dosegli z zagotavljanjem spoštovanja carinskih predpisov po vsej EU na enak način, z usklajenim izvrševanjem zakonodaje o carinskih kršitvah in sankcijah, s katerim bi se izognili prevelikim razlikam med nacionalnimi sistemi carinskih kršitev in sankcij, ki spreminjajo pravila o konkurenci in vplivajo na prost pretok blaga.

3.2

Izvršni organ EU na podlagi izbrane pravne podlage, ki je člen 33 PEU, zlasti predlaga:

3.3

Predlog, ki ga je pred tremi leti predstavila Evropska komisija, je bil dan v obravnavo Evropskemu parlamentu in je v nekaterih državah članicah sprožil pomisleke. Litovski parlament je trdil, da „izbrana pravna podlaga (člen 33 PDEU) za predlog ne dopušča, da bi Unija sprejemala ukrepe za vzpostavitev okvira za kršitve carinskih predpisov EU in sankcij zanje“ (6), ker to ni v skladu z načelom subsidiarnosti, zlasti tam, kjer ne izpolnjuje načela prenosa pristojnosti, po katerem lahko Unija ukrepa samo, če je v pogodbah predvidena pravna podlaga za njeno ukrepanje.

3.4

EP se je ponovno lotil pregleda predloga in pripravo mnenja zaupal Kaji Kallas, poročevalki odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO), ki je zahtevala razširitev pravne podlage še na člen 114 PDEU (7), ki predvideva obvezno posvetovanje z EESO, kakor je v zaprosilu za mnenje EESO navedla predsednica odbora EP IMCO.

3.5

EESO se s tem popolnoma strinja ter poudarja pomen skladnega carinskega sistema, ki bo lahko prispeval k vrednosti in enotnosti ne le notranjega trga, temveč vse evropske družbe, ki danes bolj kot kdaj koli prej stremi k enotnim sistemom.

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je vedno trdil, da je učinkovita carinska unija ključni element procesa evropske integracije, saj zagotavlja prost pretok blaga, ob upoštevanju pravil o konkurenci ter kar največjem varstvu potrošnikov in okolja.

4.2

EESO meni, da je bistven skupen pristop k preprečevanju, odvračanju in enotnemu prepoznavanju kršitev, kakor tudi enotno upravljanje predvidevanja sankcij, kamor spadajo tudi sistemi reševanja sporov z izvensodno poravnavo, da bi zagotovili enotno in nediskriminatorno izvrševanje evropskih predpisov po vsem ozemlju, kot to predvideva člen 3 PDEU.

4.3

EESO odločno podpira pospešitev procesa razvoja v smeri resnične enotne evropske carine s skupnim upravljanjem, z evropsko carinsko agencijo ter skupnimi upravnimi in sodnimi organi (8), z evropskim carinskim sodiščem (9) po zgledu severnoameriškega sistema uporabe enotnega sistema kršitev in enotnega sistema sankcij v skrajni sili, ki ju dopolnjuje vnaprejšnja sprožitev sistemov preprečevanja ter sistemi reševanja sporov/izvensodnih poravnav, s ciljem zmanjšati/odpraviti drage spore, ki škodujejo trgovini EU, zlasti malim in srednjim podjetjem.

4.4

Po mnenju Odbora bi moralo enotno izvrševanje evropskih carinskih predpisov vključevati tudi fazo spora v primeru gospodarskih subjektov, tako z vidika notranjega kot mednarodnega trga, pa tudi pristop vnaprejšnjega preprečevanja, ki bi se opiralo na enotne in okrepljene telematske rešitve IKT, da bi se izognili upravnim obremenitvam pri ugotavljanju kršitev.

4.4.1

Odbor poudarja pomen „izvajanja enotne carinske politike na podlagi enotnih, preglednih, učinkovitih, uspešnih […] postopkov, ki bi Evropski uniji omogočili kosanje s svetovno konkurenco ter prispevali k zaščiti pravic in varnosti podjetij in evropskih potrošnikov pa tudi intelektualne lastnine“ (10).

4.5

EESO je prepričan, da morajo vsakršen evropski sistem kršitev, reševanja sporov in izvensodnih poravnav sankcij spremljati ukrepi, ki bodo vključevali vse ostale elemente, ki so del splošnega izvrševanja zakonodaje, kot so nadzor, kontrola in preiskave in spremljanje.