ISSN 1977-1045

Uradni list

Evropske unije

C 487

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 59
28. december 2016


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

MNENJA

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

519. plenarno zasedanje EESO – 21. in 22. September 2016

2016/C 487/01

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Novi ukrepi za upravljanje in izvajanje, usmerjeni v razvoj – ocena evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter priporočila (mnenje na lastno pobudo)

1

2016/C 487/02

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovanci (mnenje na lastno pobudo)

7

2016/C 487/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Politika EU na področju biotske raznovrstnosti (mnenje na lastno pobudo)

14

2016/C 487/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Po pariški konferenci (mnenje na lastno pobudo)

24

2016/C 487/05

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Stališče EESO o specifičnih ključnih vprašanjih v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) (mnenje na lastno pobudo)

30

2016/C 487/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU (raziskovalno mnenje)

41

2016/C 487/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti (raziskovalno mnenje)

51


 

III   Pripravljalni akti

 

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

 

519. plenarno zasedanje EESO – 21. in 22. September 2016

2016/C 487/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013) 884 final – 2013/0432 (COD))

57

2016/C 487/09

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU v zvezi z obveznostjo nekaterih podjetij in podružnic glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki (COM(2016) 198 final – 2016/0107 (COD))

62

2016/C 487/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2016/399 v zvezi z uporabo sistema vstopa/izstopa (COM(2016) 196 final – 2016/0105 (COD)) ter Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema vstopa/izstopa (SVI) za evidentiranje podatkov o vstopu in izstopu ter zavrnitvi vstopa državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav članic Evropske unije in določitvi pogojev za dostop do SVI zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter spremembi Uredbe (ES) št. 767/2008 in Uredbe (EU) št. 1077/2011 (COM(2016) 194 final – 2016/0106 (COD))

66

2016/C 487/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010 (COM(2016) 52 final – 2016/0030 (COD))

70

2016/C 487/12

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o strategiji Unije za utekočinjen zemeljski plin in skladiščenje plina (COM(2016) 49 final)

75

2016/C 487/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi in nezavezujočimi instrumenti med državami članicami in tretjimi državami na področju energije ter o razveljavitvi Sklepa št. 994/2012/EU (COM(2016) 53 final)

81

2016/C 487/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi (COM(2016) 178 final)

86

2016/C 487/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg [COM(2016) 176 final]

92

2016/C 487/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 – Pospešitev digitalne preobrazbe uprave[COM(2016) 179 final]

99

2016/C 487/17

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije – Usmeritveni jedrski program, posredovano v mnenje Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru v skladu s členom 40 Pogodbe Euratom (COM(2016) 177 final)

104

2016/C 487/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede nekaterih določb o finančnem upravljanju za nekatere države članice, ki imajo ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo (COM(2016) 418 final – 2016/0193 (COD))

111

2016/C 487/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dodatnih carinah za uvoz nekaterih izdelkov s poreklom iz Združenih držav Amerike (kodificirano besedilo) (COM(2016) 408 final – 2014/0175 (COD))

112

2016/C 487/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (COM(2016) 248 final – 2016/0130 COD)

113


SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

MNENJA

Evropski ekonomsko-socialni odbor

519. plenarno zasedanje EESO – 21. in 22. September 2016

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Novi ukrepi za upravljanje in izvajanje, usmerjeni v razvoj – ocena evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter priporočila

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/01)

Poročevalec:

Etele BARÁTH

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojnost

strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

8. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

171/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da bi bilo treba evropsko upravljanje uskladiti in usmeriti v razvoj, da bi pomagali graditi prenovljeno, močno in miroljubno Evropo. Okrepiti je treba usklajevanje, po možnosti z novim načinom organizacije upravljanja.

1.2

Z usklajenimi ukrepi bi bilo treba znova zagotoviti dinamičen gospodarski razvoj, utrditi temelje socialne blaginje in demokracije ter povečati sožitje različnih kultur in zgledno spoštovanje okolja.

1.3

EESO poudarja, da je usklajena uporaba načela partnerstva namenjena spodbujanju sodelovanja zainteresiranih strani pri načrtovanju in izvajanju naložb, ki se financirajo s sredstvi Evropske unije. Takšno sodelovanje bo povečalo kolektivno zavezanost naložbam in omogočilo obsežnejšo uporabo strokovnega znanja. Izvajanje projektov bo lažje, povečala se bo preglednost in manj bo goljufij in zlorab.

1.4

Potrebujemo preproste in dosegljive cilje, strategijo in enoten projekt za Evropo (strategija Evropa 2030–2050). Potrditi je treba, da je inovativna, trajnostna in vključujoča Evropa še vedno eden od najpomembnejših strateških ciljev Unije. Zato je treba v projekt vključiti tudi cilje COP 21 (cilji trajnostnega razvoja).

1.5

Razvojni programi morajo biti bolje usklajeni. Kratko-, srednje- in dolgoročne programe ter razvojna orodja je treba pripraviti na podlagi sklopa jasnih ciljev. Z orodji imamo v mislih vse politične, pravne, organizacijske in finančne instrumente.

1.6

Za boljše usklajevanje EESO priporoča, da se za doseganje skupnih evropskih ciljev uporabijo tradicionalni evropski strukturni in investicijski skladi ter projekti Evropskega sklada za strateške naložbe, ki so tržno usmerjeni in mobilizirajo tudi zasebni kapital. V ta namen je treba uskladiti cilje in predpise za njihovo izvajanje.

1.7

EESO predlaga, naj bo glavni instrument za močnejše centralno upravljanje, temelječe na razvoju, evropski semester, ki temelji na letnem pregledu rasti in bi moral tudi najti načine za stalen vpliv na evropski projekt ter za natančno spremljanje njegovega napredka. Evropski semester bi lahko tudi prevzel funkcijo sistemov za ustvarjanje socialnega okolja, ki zagotavlja blaginjo.

1.8

Če bi že sprejete kazalnike uspešnosti, ki temeljijo na BDP in so predvsem ekonomske narave, dopolnili z dodatnim kazalnikom rezultata (bruto notranji rezultat), ki bi odražal tudi trajnost in vključeval predvsem socialne in okoljske dejavnike, bi dobili podlago za spremljanje učinkovitosti upravljanja, usmerjenega v razvoj.

1.9

Nujna sta tesno usklajevanje in izvajanje odprte metode sodelovanja med državami članicami. Potrebne so prilagoditve razvojnega procesa na podlagi doslej pridobljenih izkušenj.

1.10

Okrepiti je treba pravne in finančne instrumente. Rezultati upravljanja, usmerjenega v razvoj, bodo odvisni od dinamike gospodarstva, od tega, ali bo mobiliziranega več kapitala, od učinkovitejšega naložbenega sistema, bolj kvalificirane delovne sile in ravni inovacij v podjetjih. Glavni dolgoročnejši cilj pa je dobro počutje in prenova družbe ter skrb za boljše in trajnostno okolje.

1.11

Nujno je skupno izvajanje na več ravneh. Skupaj s sedanjo reformo (program REFIT) bi bilo treba razviti pravne in administrativne instrumente za upravljanje, usmerjeno v razvoj. Pri tem je treba znatno okrepiti instrumente na vmesni ravni, torej instrumente za usklajevanje makroregionalnega razvoja. Poleg tega se v okviru projekta za Evropo močno povečuje vloga funkcionalnih regij, mest, mestnih območij, strnjenih naselij, metropolitanskih območij in mrež.

1.12

Eden od glavnih elementov upravljanja, usmerjenega v dolgoročni razvoj, je trajnost. Uskladiti bi bilo treba pogoje, ki usmerjajo ciklično naravo politike, postopke načrtovanja in razvoja ter proračunsko načrtovanje. Razvojna dejavnost zahteva stalno analizo, nadzor in izboljšave.

1.13

Še zlasti je pomembno natančno obveščanje javnosti, spodbujanje njenega sodelovanja, komuniciranje in politične kampanje ter pravilno predstavljanje konkretnih rezultatov in pomanjkljivosti.

1.14

EESO se že dolgo zavzema za okrepitev demokratične udeležbe. Pri odprti metodi sodelovanja je treba zagotoviti sodelovanje gospodarskih in socialnih partnerjev ter nevladnih organizacij na vseh ravneh, kar mora na ravni EU spremljati krepitev vloge EESO.

1.15

Kot je že zapisal v mnenju iz leta 2012 (1), EESO podpira pobudo Evropske komisije za uvedbo evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, katerega namen je državam članicam zagotoviti okvir za načrtovanje in izvajanje partnerstev. Pogled partnerjev na Evropo bo pomagal določiti cilje in olajšal njihovo opredeljevanje ter povečal učinkovitost izvajanja načrtov.

1.16

EESO poudarja, da je treba preseči ureditev partnerstva, ki temelji na predlogih in dobri praksi, ter natančno opredeliti minimalne zahteve, ki jih morajo organi držav članic izpolniti, in določiti kazni za primer, da zahtev ne izpolnijo.

1.17

EESO priporoča, naj se države članice zaveže k uvedbi učinkovitih sistemov financiranja za okrepitev zmogljivosti partnerjev. Ti sistemi bi morali biti več kot le usposabljanje ali posredovanje informacij in bi morali pokrivati tudi razvoj partnerskih mrež ter uvedbo instrumentov za učinkovito sodelovanje.

1.18

EESO izrecno poziva Evropsko komisijo, naj okrepi sodelovanje z evropskimi partnerskimi mrežami. Evropska komisija mora vzpostaviti sistem financiranja, ki bi podpiral delovanje evropskih mrež nevladnih organizacij, dejavnih v regionalni politiki. To predvsem velja za nadzor nad nacionalnimi postopki in zagotavljanje povratnih informacij.

2.   Za prenovljeno in močno Evropo

2.1    Pregled stanja in ozadje

2.1.1

Evropska unija je močna, vendar se sooča z večplastno krizo, ki se – kot je pokazal Brexit – vedno znova pojavlja. Gospodarska kriza je leta 2008 zatrla evforijo po širitvi EU na začetku novega tisočletja in v mnogih državah zavrla proces gospodarskega dohitevanja.

2.1.2

Gospodarska kriza in zlasti posledično zmanjšanje naložb sta porušila enotnost držav članic, ki je temeljila na rasti, in povzročila naraščajoče politične, gospodarske in socialne napetosti. Kljub temeljnim ciljem Unije se razlike v razvoju med državami članicami povečujejo.

2.1.3

Stroge varčevalne politike, ki jih morajo izvajati države z visokim javnim in zunanjim dolgom ter proračunskim primanjkljajem, še zaostrujejo razkorak med najbolj razvitimi državami in tistimi, ki morajo močno varčevati. Potrebne so nove politike, ki bi gospodarsko rast in nadzor nad proračunskim primanjkljajem povezale z učinkovitimi politikami na področju socialne vključenosti.

2.1.4

Revščina, negotove zaposlitve in brezposelnost so dosegle nesprejemljivo visoko raven. Pomanjkanje perspektive za mlade je velika ovira za obnovljivo prihodnost Evrope.

2.1.5

Evropska unija ni več privlačna za vlagatelje in velja za preveč togo. Na področju produktivnih naložb postopoma izgublja tekmo z Združenimi državami in nekaterimi državami članicami, kot sta Nemčija in Združeno kraljestvo. Države v zaostanku zavirajo tiste, ki so bolj dinamične, in potreba po vzajemni odvisnosti se zmanjšuje. V nekaterih državah se kljub precejšnjemu javnofinančnemu presežku razkorak povečuje, razlog pa je zmanjšanje obsega produktivnih naložb. To pomeni, da najrevnejše regije še bolj zaostajajo. Odziv je počasen in birokratski.

2.1.6

Temeljni dosežki Unije, kot sta območje eura ali schengensko območje, se danes zaradi migrantske krize in terorizma zdijo bolj dejavniki razdora kot pa temelji povezovanja. V mnogih državah se EU izkorišča za notranjepolitične boje.

2.1.7

Stopnje razvitosti regij se ne približujejo. Vrzel med najrazvitejšimi in najbolj zaostalimi regijami je – merjeno v BDP – 14 proti 1. Nekatere države, ki prejemajo največ proračunskih sredstev, uporabljajo ta sredstva namesto državnih instrumentov in mehanizmov za spodbujanje naložb. Tako se je njihov nacionalni prispevek zmanjšal na minimum in očitno zaostaja za prvotno določenimi cilji. Novoustanovljeni odbori za konkurenčnost bi lahko svoje instrumente izkoristili za večji prispevek k zbliževanju stopenj razvoja med regijami.

2.1.8

Evropski državljani ter gospodarski, družbeni in nevladni akterji nimajo več vizije za prihodnost. Oddaljili so se od političnega odločanja in se vse bolj zapirajo vase. EU dojemajo kot okorelo institucijo, ki ji manjka prožnosti in ni sposobna prenove.

2.1.9

Evropska unija je predvsem zaradi neučinkovitega delovanja in institucionalnega sistema na področju razvoja nezmožna zagotoviti zadostna sredstva za doseganje že tako razdrobljenih ciljev.

2.1.10

Skupne vizije za prihodnost ni, pa tudi ne politične volje ali sposobnosti upravljanja. Metoda usklajevanja je neprimerna in zastarela, pravni instrumenti nimajo nobenega učinka ali jih je težko uporabljati, organizacije malo sodelujejo in podpora družbe je slaba, kar je predvsem posledica nezadovoljive komunikacije.

2.1.11

Strategija za dolgoročni razvoj Unije do leta 2020 ni več dovolj dolgoročna in je brez stika s stvarnostjo, poleg tega pa je tudi razdrobljena in neprimerna za usmerjanje procesov v sedanjih metodoloških okvirih. Medtem je upoštevanje 17 glavnih ciljev trajnostnega razvoja Komisiji omogočilo, da v okviru kompleksne dolgoročne strategije začne pregled sistema in orodij upravljanja.

2.2    Nove poti

2.2.1

V takšnih okoliščinah je nova Evropska komisija ob podpori Evropskega parlamenta uvedla nov model gospodarskega razvoja. Opredeljeni cilji, kot so ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje rasti, enotni evropski trg, poenostavitev sistema gospodarske ureditve, krepitev prednostnih nalog na ravni EU, energetski trg, spodbujanje naložb na trgu in digitalnih storitev, prednostna obravnava intelektualnih in fizičnih mrež za povezovanje Evrope ter krepitev okoljske odgovornosti, lahko gospodarstvu prinesejo velik in nov zagon.

2.2.2

Evropski semester in njegovi sestavni deli predstavljajo sistem, ki je več kot le gospodarsko upravljanje. V tem okviru bi bilo treba okrepiti pomen dolgoročnih socialnih in okoljskih ciljev.

2.2.3

Prednostni načrt za obsežno okrepitev finančnega sistema v območju eura ni zadovoljiv, poleg tega pa povečuje stvarno bojazen, da se bo prepad med evropskimi državami še poglobil. Razvojni cilji na evropski ravni bi lahko omilili ohromelost Evrope dveh hitrosti.

2.2.4

Razvojne procese trenutno usmerjata dva velika sklopa gospodarsko-finančnih instrumentov, ki se med seboj močno razlikujeta in imata vsak svoj postopek. Sklopa bi se morala bolj dopolnjevati, kar bi bilo treba doseči že v fazi usklajevanja ciljev.

2.2.5

V prvem sklopu so tradicionalni evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) iz pogodb, katerih cilj je spodbujanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije. Skladi zagotavljajo pomoč za naložbe in razvoj, katere oblika se sicer redno posodablja, njeno bistvo pa ostaja nespremenjeno. Razpoložljiva sredstva se črpajo iz prerazporeditve proračuna Unije, ki ga sestavljajo prispevki držav članic. V nekaterih primerih upravičenci teh sredstev ne cenijo dovolj, saj menijo, da jim pripadajo. Pri vmesnem pregledu obdobja do leta 2020 je treba sprejeti novo ureditev, ki bo spodbudila omenjeno dopolnjevanje.

2.2.6

V drugem sklopu instrumentov je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), ki naj bi omogočil uresničitev novega Junckerjevega načrta. Gre za nov, tržno usmerjen finančni instrument, ki omogoča podporo tveganemu kapitalu in mobilizacijo javnih, bančnih in zasebnih finančnih sredstev, njegov znesek pa je mogoče še povečati. Uvedeni mehanizem upravljanja mora postati sestavni del upravljanja, usmerjenega v razvoj. Oba sistema financiranja bi bilo treba uskladiti tudi na ravni vsake države članice.

2.2.7

Drugi finančni instrumenti, ki dobro delujejo, so v primerjavi z zgoraj omenjenimi shemami financiranja sicer raznovrstni in prilagojeni svojim nalogam, imajo pa omejen obseg in posebne cilje. Okvire projekta za Evropo bi bilo mogoče tesno in sistematično usklajevati.

2.2.8

Neposredni ukrepi za izboljšanje usklajevanja, ki bi pripomogli k uresničitvi maloštevilnih in nepovezanih ciljev strategije Evropa 2020, doslej še niso bili uvedeni. Čeprav tovrstnih ukrepov torej ni, je treba vseeno razmisliti, ali je razvoj EU mogoče ustrezno usklajevati. Zato je treba med cilje novega načrta za obdobje po letu 2020 vključiti tudi načrtovanje medsebojnega delovanja različnih instrumentov.

2.2.9

Enajst tematskih ciljev večletnega finančnega okvira, s katerim se usmerja poraba sredstev iz skladov ESI, ter deset glavnih ciljev Junckerjevega načrta, ki se ne prekrivajo najbolje s tematskimi cilji, ter njihova finančna in pravna ureditev bi morali danes prispevati k uresničevanju strategije Evropa 2020. K temu je treba dodati 17 meril za cilje trajnostnega razvoja, ki so odločilna za prihodnost. Naloge v okviru postopka načrtovanja za obdobje po letu 2020 bi morale temeljiti na majhnem številu jasnih in jedrnatih ciljev.

2.2.10

Trenutno so cilji povezani z različnimi mehanizmi in zanje veljajo različni roki ter datumi začetka in konca, zato so še vedno nepregledni in težko razumljivi za gospodarske in družbene akterje ter civilno družbo, ki jih tudi težko spremlja. Pomanjkanje sinergij ali interakcije med različnimi cilji močno zmanjšuje učinkovitost instrumentov in naložb. Sinergije med skladi EFSI in obnovljeno strategijo Evropa 2020 bi bilo treba povečati s pripravo nove strategije za obdobje 2030–2050 (projekt za Evropo).

2.2.11

Strukturne sklade spremljajo zelo birokratski mehanizmi za pripravo, izvajanje, nadzor in analizo, ki so hkrati centralizirani in decentralizirani, na ravni Unije pa obstaja veliko agencij za nadzor nad njihovim izvajanjem. Novi mehanizem upravljanja sklada EFSI, ki je bil pred kratkim ustanovljen, pa ne sodi v okvir Evropske komisije; njegova nova organizacijska struktura temelji na potrebah, ki so posledica finančnega in naložbenega ozračja. Za usklajevanje teh dveh velikih sklopov sta potrebna strateški instrument in nov sistem upravljanja (2).

2.2.12

Uvedba novega sistema upravljanja, usmerjenega v razvoj, lahko vodi k okrepljenemu usklajevanju in odprtemu sodelovanju med vpletenimi partnerji.

2.2.13

Za večjo učinkovitost in uspešnost skladov ESI je treba okrepiti institucionalno strukturo partnerstev in vsem evropskim državljanom v skladu s pravico do javne udeležbe omogočiti dostop do teh partnerstev. Državljani EU bi dejansko morali imeti možnost, da se seznanijo z ustreznimi informacijami in sodelujejo pri odločitvah o načrtovanju in izvajanju. Prav tako bi morali imeti možnost, da izrazijo mnenje o osnutkih programov, razpisih za zbiranje ponudb in ocenjevalnih poročilih.

3.   Krepitev partnerstev

3.1

EESO je že obravnaval načelo partnerstva in v več mnenjih podal podrobne predloge glede tega vprašanja.

3.1.1

V mnenju, sprejetem leta 2010 (3), je poudaril, da veljavna pravila omogočajo preveč prosto tolmačenje zasnove partnerstva na nacionalni ravni in da bi morala Evropska komisija kot varuhinja načela partnerstva zato imeti pomembnejšo, bolj proaktivno vlogo. Po njegovem mnenju je nujno, da vsi operativni programi partnerjem zagotovijo vire za tehnično pomoč, s katero bodo okrepili svoje zmogljivosti. Zavzel se je za povratek k programom pobud EU, ki so usmerjeni v socialne inovacije in lokalni razvoj.

3.1.2

V mnenju iz leta 2012 (4) je EESO podprl pobudo Evropske komisije za uvedbo evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva. Ravno tako kot organizirana civilna družba je izrazil zaskrbljenost zaradi nespoštovanja načela partnerstva in predlagal, da se uvede sistem nadzora nad partnerstvi, ki bi ga upravljali partnerji. Predlagal je, naj bo pravilno izvajanje kodeksa ravnanja pogoj za sklenitev partnerskih sporazumov z državami članicami in naj se v ta namen s finančnimi spodbudami povečajo viri za operativne programe. Poleg tega je potrdil svoja priporočila glede krepitve zmogljivosti partnerjev.

3.2

V zakonodaji na področju kohezijske politike je predvideno oblikovanje evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, ki vsebuje pomembna načela in primere dobre prakse.

3.3

Izkušnje, pridobljene pri izvajanju kodeksa, so pokazale, da so nekatere države določbe iz kodeksa sicer vključile v nacionalne postopke načrtovanja ali v institucionalno strukturo izvajanja skladov ESI, vendar le na papirju.

3.4

V več državah partnerji niso imeli dovolj časa, da bi oblikovali mnenje o relevantnih dokumentih. Ravno tako niso bili obsežno vključeni v glavne strateške odločitve, kot je opredelitev prednostnih nalog ali dodelitev finančnih sredstev. Za spodbujanje aktivnega sodelovanja ni bil uveden noben poseben mehanizem ali instrument komuniciranja in sodelovanja.

3.5

Analize, ki jih je izvedlo več nevladnih organizacij (5), so pokazale, da so bile v nekaterih državah zahteve za izbiro partnerjev, ki so bili povabljeni k sodelovanju v odborih za spremljanje, sicer formalno izpolnjene, nista pa bili v vseh primerih zagotovljeni reprezentativnost in tematska pokritost. Izmenjava informacij med organi upravljanja in člani odborov za spremljanje še zdaleč ni zadovoljiva.

3.6

Tako organi, pristojni za horizontalna vprašanja, na primer ministrstva za okolje, v več odborih za spremljanje niso dobili sedeža. Organi upravljanja si ne prizadevajo, da bi partnerji iz civilne družbe, ki zastopajo horizontalna načela, sodelovali pri načrtovanju razpisov za projekte in ocenjevanju predlogov.

3.7

Ukrepi za izboljšanje zmogljivosti partnerjev so v nekaterih državah nezadovoljivi. Dejansko so pogosto omejeni na izobraževanje in povračilo potnih stroškov, medtem ko številni predlogi iz evropskega kodeksa ravnanja glede partnerstva, kot so razvoj mrež, usklajevanje ali pokritje stroškov za strokovnjake, ki so potrebni za učinkovito sodelovanje partnerjev, ostajajo neuresničeni.

3.8

Evropska komisija in države članice v prvi polovici proračunskega obdobja niso namenile dovolj pozornosti uporabi instrumentov lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

3.9

EESO meni, da je treba izvesti splošno oceno prakse na področju partnerstev. Pri tem je treba oceniti tudi razvoj postopkov načrtovanja in institucionalne strukture izvajanja ter ugotoviti, v kolikšni meri lahko sedanja ureditev prispeva k učinkovitemu partnerstvu. Partnerji bi morali pri tej oceni aktivno sodelovati.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Mnenje EESO o načelu partnerstva pri izvrševanju skladov skupnega strateškega okvira – elementi za evropski kodeks ravnanja glede partnerstva (UL C 44, 15.2.2013, str. 23).

(2)  Mnenje komisije za politiko teritorialne kohezije in proračun EU – Poenostavitev evropskih strukturnih in investicijskih skladov z vidika lokalnih in regionalnih oblasti, poročevalec Petr Osvald (CZ/PES).

(3)  Mnenje EESO o spodbujanju učinkovitega partnerstva pri upravljanju programov kohezijske politike na podlagi dobrih praks iz cikla 2007–2013 (UL C 44, 11.2.2011, str. 1).

(4)  Glej opombo 1.

(5)  Analize mreže CEE Bankwatch in mreže SF team for Sustainable Future.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/7


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovanci

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/02)

Poročevalec:

Adam ROGALEWSKI

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

9. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

168/2/6

1.   Priporočila

1.1

V Evropi je treba začeti razpravo o uvedbi enotne opredelitve poklica negovalca, ki živi z oskrbovancem, in ta poklic priznati kot obliko oskrbe na domu. Opredelitev njihovega dela bi morala zajemati delovne razmere za delavce (zaposlene ali samozaposlene), ki živijo v zasebnih prebivališčih, kjer njihovo delo obsega predvsem nego starejših in invalidov. Negovalce, ki živijo z oskrbovanci, ne glede na to, ali so nekje zaposleni ali opravljajo samostojno dejavnost, bi morali obravnavati kot del sektorja dolgotrajne oskrbe. Z enotno opredelitvijo tega poklica bi priznali obstoj negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, na evropskem trgu dela in izboljšali kakovost storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih opravljajo.

1.2

Eurostat bi moral zbrati ustrezne podatke o teh delavcih, da se oblikovalcem politike zagotovijo potrebne informacije.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj izvede raziskave o položaju teh delavcev, in sicer o njihovem številu, narodnosti, priseljenskem statusu, čezmejni mobilnosti, dejanskem vključevanju v sisteme varstva pri delu in socialnega varstva, delovnih in socialnih pogojih, kvalifikacijah ter njihovem dejanskem in možnem prispevku k evropskemu gospodarstvu.

1.4

EESO poudarja, da bi bilo treba negovalce, ki živijo z oskrbovanci, obravnavati podobno kot druge delavce v sektorju oskrbe. To pomeni, da bi morali biti podobno zaščiteni, zanje bi morale veljati enake omejitve glede delovnega časa (in glede dežurstva) in enako bi jih bilo treba zavarovati pred navideznim samozaposlovanjem. Tisti, ki so v delovnem razmerju, ne smejo biti izključeni iz ureditev EU in držav članic na področju zaposlovanja, kamor med drugim sodijo ustrezno plačilo, zdravje in varstvo pri delu, socialna varnost, svoboda združevanja in pravica do sklepanja kolektivnih pogodb.

1.5

Primanjkljaj delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe v Evropi bi bilo treba obravnavati s pozitivnega vidika, tako da se zagotovijo dostojno plačilo in delovni pogoji, odpravi pomanjkanje naložb, spoštujejo načela prostega pretoka, odstranijo ovire, ki delavcem preprečujejo uživanje njihovih pravic, in migrantom omogoči dostop do redne zaposlitve.

1.6

EESO poziva Evropsko unijo, naj za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe tesno sodeluje z državami članicami pri usklajevanju ponudbe in mobilnosti negovalcev, ki živijo z oskrbovanci. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

izboljšanje varoval v direktivi o sankcijah zoper delodajalce (Direktiva 2009/52/ES) za zaščito pravic delavcev brez dokumentov in boj proti njihovemu nezakonitemu zaposlovanju; dosledno upoštevanje direktive o pravicah žrtev (Direktiva 2012/29/EU) za učinkovito zaščito negovalcev, ki živijo z oskrbovanci in so izkoriščani, ne glede na njihov priseljenski status;

uskladitev vseh relevantnih direktiv EU s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 o pravicah delavcev v gospodinjstvih;

vključitev pravic negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, in pravic teh oskrbovancev v prihodnje revizije ali predloge evropske zakonodaje in zakonodaj držav članic;

prednostno obravnavanje reforme ureditve oskrbe na domu v okviru evropske platforme za boj proti delu na črno, pobude, ki jo EESO podpira;

vključitev pravic negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, v evropski semester in v posvetovanja o novem začetku usklajevanja poklicnega in družinskega življenja;

začetek vseevropske kampanje za obveščanje uporabnikov in ponudnikov oskrbe o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

spodbujanje in podpiranje ustanavljanja organizacij in zadrug negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

izvajanje postopkov za priznanje, usklajevanje in prenosljivost kvalifikacij in izkušenj negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, ob uporabi instrumentov za priznavanje kvalifikacij, vključno s tistimi, ki so bili uvedeni s Programom za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta (1);

preusmeritev evropskih sredstev v financiranje usposabljanja za sedanje in prihodnje negovalce, ki živijo z oskrbovancem, da se izboljša kakovost nege;

nadzor in izboljšanje napotitev negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, ob upoštevanju načela enakega plačila za enako delo.

Opozoriti je treba, da predlog Komisije o evropskem stebru socialnih pravic ne omenja položaja negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V prihodnje je treba pri razvoju tega stebra, o katerem EESO pripravlja mnenje, upoštevati socialne pravice teh oseb.

1.7

Države članice bi morale zaščititi pravice oskrbovancev in negovalcev, tudi tistih, ki živijo z oskrbovancem. Posebni ukrepi bi morali vključevati:

ratifikacijo in izvajanje Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 (2) in ureditev statusa neregistriranih negovalcev, ki živijo z oskrbovancem;

uvedbo podpornih ukrepov in delovanje držav kot posrednic, ki bi oskrbovancem pomagale pri iskanju negovalcev, ki bodo živeli z njimi;

uvedbo obsežnega sistema podpore za oskrbovance in njihove družine, ki bi vključeval tudi davčne spodbude ali subvencije;

pripravo programov usposabljanja za negovalce, ki živijo z oskrbovancem, in možnost plačanega dopusta za udeležbo na usposabljanjih;

krepitev svobode združevanja in pravice do sklepanja kolektivnih pogodb v sektorju, tudi s podporo pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, in njihovih delodajalcev, da se pridružijo združenju ali ga ustanovijo;

odpravo socialnega dampinga in izkoriščanja;

proaktivno ureditev sektorja dolgotrajne oskrbe, zlasti glede upoštevanja zakonov o zaposlovanju, da se zaščitijo oskrbovanci in negovalci, ki živijo z oskrbovancem. Zato je treba inšpektoratom za delo in drugim pomembnim državnim in nevladnim organizacijam omogočiti dostop do delovnih mest v gospodinjstvih.

1.8

EESO poudarja, da je treba finančno podporo za oskrbovance, ki so odvisni od oskrbe na svojem domu, zagotoviti z ustreznimi dolgoročnimi in trajnostnimi javnimi naložbami.

1.9

Sindikate, delodajalce in organizacije civilne družbe je treba vključiti v načrtovanje politik na ravni držav članic in EU. Spodbujati je treba socialni in civilni dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi na vseh ravneh.

1.10

EESO mora imeti dejavno vlogo pri spodbujanju razvoja evropskih politik, namenjenih podpori negovalcem, oskrbovancem in njihovim družinam, med drugim tudi z organizacijo konference o prihodnosti oskrbe na domu v Evropi.

2.   Ozadje

2.1

Primanjkljaj delovne sile v zdravstvu je tempirana bomba. Stanje je kritično (3) in pomanjkanje delovne sile se bo še povečalo, če ne bo ustreznih političnih odzivov. Evropska komisija je že leta 1994 oskrbo opredelila kot strateški sektor, leta 2010 pa je opozorila, da bo do leta 2020 primanjkovalo že 2 milijona zdravstvenih delavcev, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za odpravo pomanjkanja do 1 milijona delavcev v sektorju dolgotrajne oskrbe (4).

2.2

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, so številčno pomemben, vendar na rob odrinjen del delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. So izredno mobilni, njihov položaj pa je na dnu hierarhije delovne sile v tem sektorju. Pogosto so izključeni iz načrtovanja v sektorju dolgotrajne oskrbe na evropski ravni in ravni držav članic.

2.3

Točnega števila negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, ni mogoče ugotoviti zaradi pomanjkanja podatkov, saj so v sistemih zbiranja podatkov pogosto spregledani. Kot slabo priznana in plačana delovna sila za oskrbo so ti negovalci že predolgo nevidni za oblikovalce politike.

2.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovanci, so prisotni v vseh državah članicah. Mnogi med njimi so migranti iz tretjih držav, drugi pa so evropski državljani, ki delajo v svoji ali drugi državi. Nekateri delajo nezakonito kot neregistrirani migranti, drugi pa so krožni ali začasni migranti. Mnogi delajo v negotovih delovnih razmerah, kamor sodi tudi navidezna samozaposlitev.

2.5

Ker poklic negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, zaenkrat še ni opredeljen, je njihov položaj enak položaju zaposlenih v gospodinjstvih (5). Mednarodna organizacija dela (ILO) navaja, da v industrializiranih državah delo v gospodinjstvih, vključno z oskrbo, znaša od 5 % do 9 % vseh zaposlitev (6).

2.6

Nekatere države članice so s podpisom Konvencije MOD št. 189 dosegle napredek pri formalizaciji in vključevanju negovalcev migrantov brez dokumentov.

2.7

EESO je k oblikovanju politik o dolgotrajni oskrbi že prispeval s pripravo mnenj o pravicah delavcev v gospodinjstvih (7), potrebi po socialnih naložbah (8) ter dolgotrajni socialni pomoči in dezinstitucionalizaciji (9). To mnenje temelji na omenjenih stališčih, pri čemer se osredotoča na posebni položaj negovalcev, ki živijo z oskrbovancem.

3.   Primanjkljaj delovne sile, varčevalni ukrepi, migracije in negovalci, ki živijo z oskrbovancem

3.1

Oskrba na domu se naglo širi, nanjo pa vpliva dejstvo, da ljudje takšni oskrbi dajejo vse večjo prednost, da so cene oskrbe v domu za mnoge previsoke in da ni dovolj ustreznih naložb v infrastrukturo sektorja oskrbe.

3.2

Varčevalni ukrepi, ki jih je sprejela večina držav članic, so še zmanjšali že tako omejeno infrastrukturo in ponudbo delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe. EESO meni, da je treba naložbe v ta sektor obravnavati pozitivno kot gospodarsko priložnost ter kot prednostno področje za ustvarjanje delovnih mest, socialno podporo za družine in zagotavljanje enakosti med spoloma. Naložbe v sektor povečujejo stopnjo udeležbe delovne sile in ponujajo možno pot iz gospodarske krize (10).

3.3

V mnogih državah članicah močno primanjkuje delovne sile na področju oskrbe. Zaposlovanje tako registriranih kot neregistriranih negovalcev, ki živijo pri oskrbovancih, blaži to pomanjkanje. Zlasti južnoevropski sistemi oskrbe so v veliki meri odvisni od negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V Italiji približno tri četrtine delovne sile za oskrbo na domu predstavljajo negovalci migranti, ki živijo z oskrbovancem (11).

3.4

Delovne sile v sektorju oskrbe primanjkuje tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, na kar vpliva še vse večje povpraševanje po teh storitvah v zahodni Evropi. Iz Poljske na primer v druge države prihaja zelo veliko negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, čeprav teh delavcev na Poljskem močno primanjkuje. Primanjkljaj se nadomešča z delavci, ki na Poljsko prihajajo iz Ukrajine in drugih držav zunaj EU.

3.5

Kljub vse večjemu zavedanju o pomenu sektorja oskrbe za gospodarsko blaginjo je prispevek oskrbe na domu k evropskemu gospodarstvu neizmerjen; to stanje bi bilo treba izboljšati z vseevropsko raziskavo.

3.6

Mnoge evropske ženske so ujete v t. i. „sendvič“, saj se od njih pričakuje, da bodo najprej skrbele za svoje otroke, potem pa za svoje starše. Za opravljanje tega dela se vse bolj zanašajo na plačane negovalce. Kot posledica se v svetu vse bolj globaliziranih storitev oskrbe pojavljajo globalne verige oskrbe (12). Negovalci migranti, ki se preselijo iz ekonomskih razlogov, morajo pogosto najti negovalce za člane lastne družine in zaposlijo negovalce iz drugih, pogosto revnejših okolij.

4.   Delovni pogoji negovalcev, ki živijo z oskrbovancem

4.1

Nizek status negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je posledica predsodkov, povezanih s spolom, in sicer da je oskrba nizkokvalificirano „žensko delo“, ta vtis pa se ohranja tudi zaradi strukturne marginalizacije žensk. V različnih raziskavah o delovni sili so delavci v gospodinjstvih uvrščeni med nizkokvalificirane ali nekvalificirane. Toda mnogi imajo znanje in kvalifikacije, ki so jih pridobili z večletnimi izkušnjami ali med nepriznanim formalnim usposabljanjem in programi priznavanja. Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, morajo pogosto predložiti dokazila o izkušnjah z nego in kvalifikacijah, še preden se zaposlijo, te zahteve pa se ne odražajo v njihovih delovnih pogojih.

4.2

Mnogi negovalci, ki živijo z oskrbovancem, imajo neurejene delovne razmere in mnogi delajo nezakonito. Pogosto nimajo možnosti, da bi uveljavljali svoje pravice, in so izkoriščani. Pogoji so lahko podobni sodobnemu suženjstvu: delavci so izolirani, izpostavljeni nasilju ali zlorabam in prisiljeni delati 24 ur na dan, zagotovljenih pa nimajo niti osnovnih pogojev za življenje, kot je zasebni prostor. Drugi delajo kot navidezno samozaposleni. V mnogih primerih delovni in drugi državni inšpektorati, pa tudi sindikati, ne morejo obiskati negovalcev na njihovem delovnem mestu (tj. v zasebnem stanovanju).

4.3

Ukrepe za ureditev statusa in legalizacijo negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, je treba podpreti, da bi zagotovili legalne poti v sektor oskrbe. Takšen pristop je že znan: Španija in Italija sta od leta 2002 dalje uredili status približno 500 000 delavcev brez dokumentov v gospodinjstvih (13). Razviti je treba politike na področju migracij delovne sile, ki državljanom tretjih držav omogočajo zakonito delo v sektorju oskrbe, z enako obravnavo in pravico do spremembe delodajalca.

4.4

Negovalci, ki živijo z oskrbovancem, sodijo med najbolj mobilne delavce v sektorju dolgotrajne oskrbe. Delovna sila, ki prihaja iz držav srednje in vzhodne Evrope, so pogosto ženske v srednjih letih, ki imajo tudi same družinske obveznosti (14). Običajno delajo največ tri mesece naenkrat v zahodni Evropi in se nato vrnejo v svojo državo.

4.5

Migracija kvalificiranih negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v države gostiteljice pomeni veliko izgubo delovne sile v državah izvora. Če kvalifikacije negovalcev v državah gostiteljicah niso priznane, to pomeni socialno in gospodarsko izgubo v času vsesplošnega pomanjkanja delovne sile v evropskem in svetovnem sektorju oskrbe.

4.6

Opisane razmere pričajo o tem, da pravice negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v sedanjih pravnih okvirih na evropski ravni in ravni držav članic niso primerno zaščitene.

4.7

Negovalce, ki živijo z oskrbovancem, bi morale države članice spodbujati in podpirati, da bi se izognili nezakonitemu delu.

5.   Vloga oskrbovancev in njihovih družin

5.1

Oskrbovanci in njihove družine se pri iskanju negovalcev srečujejo s težavami. V večini primerov negovalce poiščejo prek neformalnih mrež sorodnikov ali prijateljev. Pogosto je težko jamčiti za kakovost oskrbe, ki jo izvajajo negovalci, zaposleni pod takšnimi pogoji. Družine se nemalokrat soočajo s položajem, ko nimajo jasnih smernic o tem, kako negovalce zakonito zaposliti.

5.2

Država bi morala oskrbovance in njihove družine ustrezno podpreti. Kratkoročno bi to moralo pomeniti informacijsko kampanjo in stalno podporo pri vprašanjih, povezanih z zaposlitvijo in socialnimi pravicami negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. Dolgoročno pa bi morale države članice sprejeti ukrepe za nadzor in ustanoviti organ, ki bi deloval kot posrednik pri iskanju negovalcev, ki bi živeli z oskrbovanci.

5.3

Oskrbovancem in njihovim družinam bi bilo treba nuditi vrsto podpornih storitev, prilagojenih njihovim potrebam; sem lahko sodijo storitve oskrbe na domu za skrajšani čas ali polni delovni čas. Pri vseh oblikah oskrbe morajo imeti zaposleni dostojne delovne pogoje.

5.4

Oskrbovance in njihove družine bi bilo treba tudi spodbujati, naj se bolj zavedajo potreb negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, in jih obravnavajo kot delavce, ki zaslužijo spoštovanje in imajo svoje pravice. Oskrba je tako fizično kot čustveno izredno zahtevno delo. Negovalcem, ki živijo z oskrbovancem, je treba zagotoviti primerno nastanitev in zasebni prostor, v primeru negovalcev, ki so v delovnem razmerju, pa je treba spoštovati njihov delovni čas in omejitve glede dežurstva.

5.5

Ob tem je treba spoštovati tudi pravico uporabnikov do ustrezne oskrbe. To velja zlasti za ranljive skupine in skupine s posebnimi potrebami, kot so osebe z demenco.

6.   Vloga delodajalcev

6.1

Številna mala podjetja, vključno z agencijami za najem delovne sile, so vse dejavnejše v sektorju stalne oskrbe na domu in delujejo hkrati z izredno zakonsko neurejenim neformalnim sektorjem.

6.2

Sektor oskrbe lahko prispeva k zagotavljanju dostojnega dela v gospodinjstvih in rasti evropskega gospodarstva. Toda kakovost storitev oskrbe je mogoče zagotoviti le s kakovostnimi delovnimi mesti.

6.3

Ker ni predpisov, ki bi urejali čezmejno zaposlovanje negovalcev, ki živijo z oskrbovanci, lahko nekatera podjetja znižujejo cene za enako delo, kar prispeva k socialnemu dampingu. To še zlasti velja za poljske ali slovaške agencije, ki negovalce, ki bi živeli z oskrbovancem, pošiljajo v zahodno Evropo (15). Nadaljnji obstoj takšnih razmer nelojalne konkurence je škodljiv za delojemalce, delodajalce in evropsko gospodarstvo.

7.

Vloga civilne družbe

7.1

Lokalne organizacije, verske skupine (16) ter javni in zasebni delodajalci imajo ključno vlogo pri izvajanju oskrbe na različnih ravneh. Mnoge lokalne organizacije so pomagale pri ureditvi statusa negovalcev migrantov, ki živijo z oskrbovancem (17).

7.2

V številnih državah članicah pa za oskrbo ni zadostne podpore. Ena od posledic nedavne gospodarske krize je pomanjkanje naložb v storitve oskrbe po vsej Evropi, kar povzroča negativne trende, kot je slabšanje kakovosti oskrbe in delovnih pogojev.

7.3

Organizacije ponudnikov oskrbe bi bilo treba ustrezno finančno podpreti, da se pokrije vse večje povpraševanje po oskrbi. Glede na njihove izkušnje jih je treba vključiti v pravi socialni in civilni dialog, katerega rezultat bi bil niz sektorskih predpisov o organizaciji in izvajanju oskrbe.

8.   Vloga držav članic in Evropske unije

8.1

Švedska je dober primer za kakovostne storitve oskrbe, ki vključujejo vse zainteresirane strani. Sistem temelji na visoki stopnji javne podpore, ki se financira z davki (18). Sistem s kuponi, kot sta ga uvedli Francija in Belgija, je prispeval k formalizaciji dela v gospodinjstvu in v nekaterih primerih izboljšal delovne pogoje delavcev. Delo na področju oskrbe je v Belgiji izključeno iz tega sistema (19).

8.2

Avstrija je razvila sistem negovalcev, ki živijo z oskrbovancem in ki so samozaposleni, da bi pokrila potrebe po dolgotrajni oskrbi in določila pravne zahteve glede kakovosti in okvirnih pogojev za zagotavljanje storitev. Leta 2015 je še izboljšala standarde kakovosti in preglednosti. Prebivalci Avstrije ta sistem na veliko uporabljajo, čeprav ga avstrijski sindikati kritizirajo, češ da znižuje standarde na področju zaposlovanja.

8.3

Ker modelov najboljše prakse za izvajanje kakovostne oskrbe ni vedno mogoče v celoti prenesti v vse države članice, se je treba na evropski ravni dogovoriti o celostnem pristopu na vseh ravneh, ki bi vključeval vse akterje.

8.4

EESO meni, da bi morala Evropska unija spremljati ponudbo in mobilnost negovalcev, ki živijo z oskrbovancem, v Evropi ter spodbujati pristope za izboljšanje splošne zmogljivosti sektorja za izvajanje kakovostne oskrbe in ustvarjanje dostojnih delovnih mest.

8.5

Pomanjkanje delovne sile v sektorju oskrbe v Evropi je treba uvrstiti na vrh politične agende EU. Pozornost je treba posvetiti negovalcem, ki živijo z oskrbovancem in ki so v sedanjih paradigmah politik večinoma prezrti.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(2010) 682 final: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52010DC0682&from=SL

(2)  Konvencijo MOD št. 189, ki je začela veljati 5. septembra 2013, so doslej ratificirale Belgija, Nemčija, Finska, Irska, Italija, Portugalska in Švica ter 14 držav zunaj Evrope.

(3)  UNI Europa UNICARE (2016).

(4)  Evropska komisija (2013).

(5)  Delo v gospodinjstvu, kot ga opredeljuje Eurostat, pomeni dejavnosti gospodinjstev kot delodajalcev, ki zaposlujejo gospodinjsko osebje, kot so sobarice, kuharji, natakarji, strežniki, perice, vrtnarji, oskrbniki, vzgojiteljice, varuške, domači učitelji, tajnice itd.

(6)  Mednarodna organizacija dela (2012).

(7)  UL C 21, 21.1.2011, str. 39, UL C 12, 15.1.2015, str. 16, UL C 242, 23.7.2015, str. 9.

(8)  UL C 271, 19.09.2013, str. 91, UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(9)  UL C 332, 8.10.2015, str. 1.

(10)  UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(11)  Služba Evropskega parlamenta za raziskave (2016).

(12)  Hochschild, A. R. (2000): Global Care Chains and Emotional Surplus Value v Hutton, W., in Giddens, A. (ur.): On The Edge: Living with Global Capitalism, London.

(13)  Platforma za mednarodno sodelovanje o neregistriranih priseljencih (2013).

(14)  Pričevanje negovalke Aline Badowske, ki živi z oskrbovancem (2016), na javnem posvetovanju za pripravo dosjeja SOC/535.

(15)  Izkušnje iz projekta nemške zveze sindikatov (DGB) o pravični mobilnosti: www.faire-mobilitaet.de.

(16)  V Nemčiji imata zlasti organizaciji Caritas in Diakonie pomembno vlogo pri podpiranju oskrbovancev in negovalcev, ki živijo z njimi.

(17)  Na primer: www.gfambh.com.

(18)  Švedska.se (2016).

(19)  Mednarodna organizacija dela (2013).


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/14


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Politika EU na področju biotske raznovrstnosti

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/03)

Poročevalec:

Lutz RIBBE

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

5. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

156/31/22

1.   Povzetek sklepov in priporočil Odbora

1.1

Politika EU na področju biotske raznovrstnosti je klasičen primer politike neizpolnjenih obljub na evropski in nacionalni ravni, kljub temu da so se v okviru politike povsem ustrezno opredelili problemi in vzpostavili potrebni instrumenti.

1.2

EESO poudarja izjave Komisije o tem, da je varstvo biotske raznovrstnosti enako pomembno kot varstvo podnebja. Ne gre le za ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst, temveč za nič manj kot eksistenčno osnovo človeštva.

1.3

EESO poziva k doslednemu in takojšnemu izvajanju direktive o pticah in direktive o habitatih. Tudi dosledno in takojšnje izvajanje okvirne direktive o vodah bi po mnenju EESO pomembno prispevalo k boljšemu varstvu biotske raznovrstnosti.

1.4

Države članice morajo končno opredeliti, kakšen znesek finančnih sredstev je dejansko potreben za izvajanje evropskega prava, Komisija pa mora zagotoviti potrebna denarna sredstva. Ker se je financiranje omrežja Natura 2000 iz skladov EU, predvsem Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, večinoma izkazalo za neuspešno, EESO poziva k uvedbi ločene proračunske postavke za njegovo financiranje.

1.5

EESO poziva k uskladitvi vseh področij politike, ki vplivajo na varstvo biotske raznovrstnosti. V zvezi s tem pričakuje, da se bo že z vmesnim pregledom površin z ekološkim pomenom in morebitnim vmesnim pregledom SKP zagotovilo, da bo SKP v prihodnje bolj ciljno prispevala k doseganju ciljev biotske raznovrstnosti. V zvezi s površinami z ekološkim pomenom EESO meni, da je trenutno treba spremeniti njihov obseg in kakovost.

1.6

EESO izrecno pozdravlja krepitev zelene infrastrukture. V zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo in izvajajo usklajeno strategijo za zeleno infrastrukturo. Poleg tega bi morala EU zelena vseevropska omrežja (TEN-G) obravnavati kot naložbeno prednostno nalogo. Tudi za to so nujno potrebna namensko dodeljena finančna sredstva.

1.7

Čeprav so službe Komisije, Svet za okolje, Evropski parlament, Odbor regij in tudi EESO že večkrat ugotovili in kritizirali neusklajenost politik EU, se v zadnjih letih ni nič bistveno spremenilo. Toda če se lastni predlogi za rešitev problemov na področju biotske raznovrstnosti ne jemljejo resno in ne izvajajo, ni presenetljivo, a) da želeni rezultati niso doseženi in b) da je razočaranje deležnikov in družbe vse večje.

1.8

Za različne strategije oziroma akcijske programe EU za biotsko raznovrstnost iz let 1998, 2001, 2006 in 2010, v katerih so ustrezno opisani problemi in predstavljeni primerni instrumenti, bi zdaj lahko rekli, da so bili v veliki meri nekoristni, saj niso zmogli uresničiti politične obljube in zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti, ki jo povzroča družba.

1.9

Kot že v mnogih prejšnjih mnenjih o politiki EU na področju biotske raznovrstnosti EESO zato znova ugotavlja, da ni težava v pomanjkanju pravne podlage, ampak v pomanjkanju politične volje. Veljavne pravne podlage ni treba spremeniti.

2.   Ozadje: kronologija politike EU na področju biotske raznovrstnosti in odzivi EESO

2.1

V strategiji za biotsko raznovrstnost (1), sprejeti leta 1998, je bilo ugotovljeno, da se je bogata biotska raznovrstnost v Evropski uniji zaradi človeških posegov skozi stoletja postopoma zmanjšala in da so bili v preteklih desetletjih ti posegi izredno obsežni. Zato so bili leta 2001 v strategiji za trajnostni razvoj (göteborški strategiji), ki jo je sprejel Evropski svet, določeni jasni cilji glede biotske raznovrstnosti, in sicer zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti v EU do leta 2010 ter zagotovitev obnove habitatov in naravnih ekosistemov.

2.2

Za izvajanje teh ciljev je bil leta 2001 objavljen akcijski načrt za biotsko raznovrstnost (2), maja 2006 pa mu je sledil dodatni akcijski načrt za biotsko raznovrstnost (3), ki pa se od prvega vsebinsko skoraj ni razlikoval.

2.3

Marca 2010 so morali voditelji držav in vlad EU priznati, da kljub različnim akcijskim načrtom, ki jih je EESO ocenil za ustrezne in ciljno usmerjene, zaveze iz leta 2001 ne bodo izpolnili.

2.4

Zato je bila na podlagi sporočila Komisije z naslovom Možnosti za vizijo in cilje EU glede biotske raznovrstnosti po letu 2010  (4) sprejeta dodatna, nova strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (5), ki pa je v osnovi le znova obravnavala stare zahteve in instrumente iz predhodnih akcijskih načrtov in cilj, ki je bil sprva določen za leto 2010, odložila na leto 2020.

2.5

V njej je bilo optimistično napovedano: „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 […] je dobro izhodišče za doseganje ciljev EU na področju biotske raznovrstnosti in njenih zavez na svetovni ravni.“

2.6

EESO je tudi o tej strategiji podal mnenje (6) in kritične ugotovitve: med drugim je izrazil globoko zaskrbljenost, ker „[š]e vedno ni politične moči oziroma volje za uvedbo ukrepov, ki že več let veljajo za potrebne, čeprav sporočilo znova jasno opozarja, da bi stroga politika biotske raznovrstnosti koristila tako družbi kot tudi gospodarstvu. Države članice še po 32 oziroma 19 letih, odkar sta začeli veljati osrednji naravovarstveni direktivi EU, slednjih ne izvajajo v celoti.“

2.7

EESO je tedaj navedel tudi, da „še vedno ni jasno, kako je mogoče preseči dosedanje pomanjkanje politične volje“, in zaključil: „Predlagana strategija za biotsko raznovrstnost v zvezi s tem ne prinaša nikakršnega dejanskega napredka. Glede na dosedanje razprave Sveta o sporočilu bo minilo še precej časa, preden bo politika biotske raznovrstnosti vključena v druge politike.“

2.8

Že takrat je bilo po mnenju EESO najpomembnejše, da bodo skorajšnje politične reforme (npr. na področju ribiške, kmetijske, prometne, energetske in kohezijske politike) tesno povezane s strategijo za biotsko raznovrstnost. EESO je menil, da je treba na teh področjih še veliko narediti, in ugotovil, da mora „Komisija […] svojo lastno strategijo za biotsko raznovrstnost jemati resneje“.

2.9

Toda že samo po štirih letih je trditev iz nove strategije EU za biotsko raznovrstnost, ki govori o dobrem izhodišču in končni zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti, izgubila verodostojnost. To je zelo jasno iz vmesnega pregleda strategije za biotsko raznovrstnost (7).

3.   Vmesni pregled veljavne strategije za biotsko raznovrstnost

3.1

Strategija obsega šest jasno opredeljenih ciljev s skupaj 20 ukrepi. V vmesnem pregledu je pojasnjeno:

3.1.1

V zvezi s ciljem 1 (Zaustavitev slabšanja stanja vseh vrst in habitatov, ki jih zajema zakonodaja EU o varovanju narave, ter opazno in izmerljivo izboljšanje njihovega stanja …) je bil sicer dosežen delni napredek, vendar je ta prepočasen, da bi lahko dosegli cilj. Pomanjkanje napredka je bilo ugotovljeno predvsem pri dokončanju omrežja Natura 2000 na morskih območjih, zagotavljanju učinkovitega upravljanja območij omrežja Natura 2000 in zagotavljanju finančnih sredstev, potrebnih za podporo omrežju Natura 2000. Čeprav je bilo kopensko omrežje Natura 2000 medtem „večinoma“ dokončano, so bili leta 2012 načrti upravljanja pripravljeni ali v pripravi le za 58 % območij omrežja Natura 2000.

3.1.2

V zvezi s ciljem 2 (Do leta 2020 so ekosistemi in njihove storitve ohranjeni in izboljšani z vzpostavitvijo zelene infrastrukture in obnovitvijo vsaj 15 % poškodovanih ekosistemov) je bilo ugotovljeno, da se z doslej sprejetimi ukrepi „trend slabšanja ekosistemov in storitev še ni zaustavil“.

3.1.3

V zvezi s ciljem 3 (Povečati prispevek kmetijstva in gozdarstva k ohranjanju in izboljšanju biotske raznovrstnosti) je bilo ugotovljeno, da še ni bilo pomembnega napredka in da „[n]adaljnje upadanje stanja vrst in habitatov, ki so pomembni za EU in so povezani s kmetijstvom, kaže, da je treba okrepiti prizadevanja, da se ohrani in izboljša biotska raznovrstnost na teh območjih. V tem procesu ima ključno vlogo skupna kmetijska politika (SKP) v povezavi z ustreznimi okoljskimi politikami.“Na tem področju so sicer že na voljo številni instrumenti, vendar jih morajo države članice uporabljati „v ustreznem obsegu“. Le če bi se ti uporabljali „na širši ravni“, bi lahko EU svoj cilj še dosegla do leta 2020. Na splošno so potrebna bistveno večja prizadevanja.

3.1.4

V zvezi s ciljem 4 (Zagotovitev trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov) je bilo ugotovljeno, da je bil sicer dosežen „pomemben napredek v zvezi z določitvijo okvira politike“, „[v]endar se politike po EU ne izvajajo enakomerno, še vedno pa tudi obstajajo veliki izzivi pri zagotavljanju, da bodo cilji doseženi v skladu z načrtom. Leta 2013 se je nekaj več kot 50 % staležev z oceno NTD (največji trajnostni donos) lovilo trajnostno“. V vseh evropskih morjih je še vedno opažen trend upadanja morskih vrst in ekosistemov.

3.1.5

V zvezi s ciljem 5 (Boj proti invazivnim tujerodnim vrstam) je bilo ugotovljeno, da je to edini cilj, pri katerem je EU na pravi poti in naj bi po pričakovanjih dosegla cilj do leta 2020.

3.1.6

V zvezi s ciljem 6 (Prispevek k zaustavitvi svetovne izgube biotske raznovrstnosti) je bilo ugotovljeno, da „ta napredek ne zadostuje za to, da bi se zmanjšali vplivi potrošniških vzorcev EU na svetovno biotsko raznovrstnost“ in da „obstoječi ukrepi morda ne bodo zadostovali za to, da bi se cilji glede biotske raznovrstnosti iz Aičija dosegli v načrtovanem roku“.

3.2

Ta vmesni pregled, ki je poskrbel za streznitev, je bil objavljen ravno v času, ko Evropska komisija razmišlja o temeljiti reviziji najpomembnejših direktiv EU o varstvu narave, tj. direktive o pticah iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992.

3.3

Strokovna poročila (8) o preverjanju ustreznosti direktive o pticah in direktive o habitatih potrjujejo, kar EESO že leta vztrajno ponavlja, in sicer, da je pravni okvir ustrezen in tako ni razlog za nedoseganje ciljev varstva biotske raznovrstnosti. Glavne pomanjkljivosti so neizvajanje, odsotnost proračuna za varstvo narave in neskladnost politik EU.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO ponavlja svojo izjavo, da v EU, „[k]o gre za ohranjanje biotske raznovrstnosti, […] ne primanjkuje zakonov, direktiv, programov, vzorčnih projektov, političnih izjav ali smernic, temveč konkretnega izvajanja in usklajenega delovanja na vseh političnih ravneh“. Hkrati meni, da te njegove izjave ne potrjuje le ocenjevalna študija, temveč jo potrjujejo tudi sklepi Sveta za okolje z dne 16. decembra 2015 (9), ki se bistveno ne razlikujejo od sklepov Sveta za okolje iz leta 2011. Dokler se direktivi ne bosta v celoti izvajali, dokler ne bo na voljo dovolj finančnih sredstev oziroma se ta ne bodo uporabljala in dokler druga področja politike EU ne bodo dosledno upoštevala vprašanj biotske raznovrstnosti, želenih rezultatov ne bo mogoče doseči.

4.2

Nove strategije in akcijski načrti in/ali revizija pravnega okvira ne bodo ničesar spremenili, temveč so pretveza za politično delovanje, ki ne bo prineslo ničesar, če se ne bo odpravil dejanski problem neizvajanja.

4.3

Za uspešno varstvo biotske raznovrstnosti je treba izvajati več pristopov:

4.4    Vzpostavitev omrežja Natura 2000

4.4.1

Omrežje Natura 2000 ima ključno vlogo pri tradicionalnem varstvu narave, na primer pri ohranjanju redkih živalskih in rastlinskih vrst in edinstvenih biotopov (kot so močvirja, sušna območja, ostanki sonaravnih gozdov itn.). Temelji zlasti na direktivi o habitatih, sprejeti leta 1992, in ptičjih rezervatih, ki so bili vzpostavljeni že z direktivo o pticah iz leta 1979.

4.4.2

Zlasti s sprejetjem direktive o habitatih so se države članice in Evropska komisija zavezale k:

vzpostavitvi omrežja Natura 2000 v treh letih (10) in

zagotovitvi denarnih sredstev, da se ne bi obremenili lastniki oziroma uporabniki zemljišč.

4.4.3

Omrežje bi moralo biti torej vzpostavljeno že leta 1995, pred več kot 20 leti. Zdaj je sicer določena večina območij, pri čemer območja omrežja Natura 2000 obsegajo 18 % površine držav članic EU, vendar sama določitev še ni dovolj. Za veliko območij še ni vzpostavljeno trajno pravno varstvo, načrti upravljanja pa so pripravljeni le za nekaj več kot polovico območij. Toda dokler za državljane in uprave ter zlasti za lastnike in uporabnike zemljišč ni jasno opredeljeno, kaj je dovoljeno oziroma prepovedano, uspešno varstvo narave ni mogoče, prav tako pa ni mogoče dodeliti nadomestil za potencialno omejitev uporabe.

4.4.4

Zgovorno je dejstvo, da je Svet za okolje 19. decembra 2011 pozval države članice in s tem tudi sebe, „naj pravočasno dokončno vzpostavijo omrežje Natura 2000, razvijejo in začnejo izvajati načrte upravljanja ali druge enakovredne instrumente“ in „s tem ustvarijo trdno podlago za strateško načrtovanje z namenom poznejšega izvajanja večletnega finančnega okvira 2014–2020“. Leta 2011 je bilo torej znova pozvano, naj se „pravočasno“ dokonča vzpostavitev omrežja, ki bi morala biti končana že pred 20 leti, pa še danes ni.

4.4.5

Zato je Svet za okolje 16. decembra 2015 države članice in s tem ponovno tudi sebe pozval, tokrat celo „odločno“, „naj dokončno vzpostavijo omrežje Natura 2000“.

4.5    Ukrepi zunaj zavarovanih območij

4.5.1

Komisija, Svet za okolje in Evropski parlament (11) povsem upravičeno poudarjajo, da politika na področju biotske raznovrstnosti ne pomeni le varstva živalskih in rastlinskih vrst oziroma habitatov, temveč tudi osnovo za proizvodnjo hrane in eksistenčno osnovo človeštva. Eden izmed številnih primerov tega je opraševanje, ki ga opravljajo insekti, kot so čebele ali metulji, katerega gospodarske vrednosti, in to ne le za kmetijstvo, ni mogoče izmeriti. Vendar je Komisija ugotovila, da „ekosistemske storitve v Evropi […] niso več sposobne zagotoviti optimalne kakovosti in količine osnovnih storitev, kot so opraševanje poljščin ter čist zrak in voda“ (12).

4.5.2

Ohranitev (dejavnosti) opraševalcev ali razkrojevalcev in tudi na primer številnih drugih vrst ni mogoča le z izključnim osredotočanjem na določanje zavarovanih območij. V okviru politike EU na področju biotske raznovrstnosti je zato treba oblikovati tudi splošno zahtevo zunaj okvira zavarovanih območij, pri čemer je ključna usklajenost s politiko rabe zemljišč.

4.5.3

Zato je popolnoma ustrezno, da Komisija in Svet stalno izpostavljata pomen kmetijskega sektorja, kot sta ga nazadnje pri vmesnem pregledu: Svet „z zaskrbljenostjo ugotavlja, da kmetijstvo predstavlja enega od najpomembnejših pritiskov na kopenske ekosisteme ter da se stanje habitatov in vrst, povezanih s kmetijstvom in zajetih v direktivi o habitatih, do leta 2012 ni izmerljivo izboljšalo, pri čemer obžaluje znatno zmanjšanje števila ptic kmetijske krajine, travniških metuljev in opraševanja, kar izpostavlja nadaljnje pritiske zaradi določenih kmetijskih praks, kot so nekateri načini opuščanja in intenzivnejše rabe kmetijskih zemljišč“ (13).

4.6    Neusklajenost politike EU

4.6.1

V strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 je bilo sicer poudarjeno, da je ta „sestavni del strategije Evropa 2020“ (14), vendar v strategiji Evropa 2020 pojmi, kot so biotska raznovrstnost, habitati, varstvo narave ali ohranjanje vrst ter varstvo raznolikosti genskih virov ali ekosistem, niso niti enkrat omenjeni. Le pojem biotska raznovrstnost je dvakrat na kratko omenjen, in še to le v polstavkih v zvezi z gospodarno rabo virov. EESO zato nikakor ne razume, na čem temeljijo navedbe Evropske komisije; njena dejanska politika dokazuje ravno nasprotno.

4.6.2

Toda glede na to, da strategija EU za trajnostni razvoj iz leta 2001 v političnem smislu nima praktično nobene vloge več, bi bila strategija Evropa 2020 pravi okvir za obravnavo problema. EESO je gospodarske in finančne ministre pogosto pozval, naj proučijo gospodarski pomen zmanjševanja biotske raznovrstnosti (15). Vendar tega še niso naredili.

4.6.3

Ker cilji iz direktiv EU o varstvu narave in strategije EU za biotsko raznovrstnost ustrezajo tudi mednarodno dogovorjenim ciljem (npr. ciljem iz Aičija v okviru Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti ali ciljem trajnostnega razvoja), je nujno, da se politika na področju biotske raznovrstnosti celovito vključi v strategijo za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja oziroma v novo strategijo EU za trajnostni razvoj.

4.6.4

Vendar mnoge službe Komisije in nekateri Sveti ministrov EU biotsko raznovrstnost še vedno obravnavajo bolj kot konkurenčno področje politike, ki delno preprečuje ali ovira gospodarski razvoj in za katero je treba nameniti tudi finančna sredstva.

4.6.5

Pri tem je nesporno, da si različni interesi za porabo sredstev med seboj nasprotujejo in občasno se poseganje v ekosistem prepreči, na primer z direktivami o varstvu narave. Toda naloga varstva narave je prav to, da se z ukrepi na ravni države zagotovi uravnoteženo razmerje med gospodarskim izkoriščanjem in ohranjanjem naravnih virov za preživetje. V tem smislu se varstvo narave ne razlikuje od ostalih področij politike, če se delovanje trga regulira z zakonodajnimi ukrepi.

4.6.6

Da tradicionalna gospodarska politika in okoljska politika nista resnično usklajeni, ni novost. EESO je že leta 2006 (16) izrazil obžalovanje, „da so med prizadevanji in resničnostjo velike vrzeli“ ter da javne „planske odločitve in spodbujevalni programi biotsko raznovrstnost pogosto še dodatno ogrožajo“.

4.6.7

Glavni vzrok za ta konflikt je nasprotje med uveljavljanjem posebnih interesov, zlasti gospodarskih, in javnega interesa. Dosedanje izjave EU se razumejo tako, da EU podpira varstvo biotske raznovrstnosti, ki je v javnem interesu. Torej bi morala dosledno določati jasne zaščitne ukrepe za omejitev gospodarskih interesov, ki so v nasprotju z varstvom biotske raznovrstnosti, in zagotoviti njihovo izvajanje.

4.7    Kmetijska politika/kmetijstvo

4.7.1

EESO je večkrat obravnaval razmerje med kmetijstvom, skupno kmetijsko politiko in biotsko raznovrstnostjo ter pri tem ugotovil, da se biotska raznovrstnost počasi, a v velikem obsegu in nenehno zmanjšuje, čeprav kmetje večinoma spoštujejo veljavne zakone. Zmanjšuje se torej v okviru zakonov in ob izvajanju tako imenovane dobre strokovne prakse. Tega ni mogoče spremeniti z reformo zakonodaje o varstvu narave, temveč le z drugačnimi načini izkoriščanja tal skupaj s spremenjeno politiko spodbud v kmetijstvu. EESO v zvezi s tem opozarja na mnenje na lastno pobudo o reformi skupne kmetijske politike leta 2013  (17), v kateri je izčrpno navedel spremembe, za katere meni, da so potrebne.

4.7.2

Komisija se dobro zaveda pomena kmetijstva in ugotavlja, da je „[s]kupna kmetijska politika (SKP) […] orodje politike, ki najbolj vpliva na biotsko raznovrstnost na podeželskih območjih. […] Eden od razlogov za poslabšanje biotske raznovrstnosti je bila odprava obvezne prahe“ (18). Kmetijska politika je tako še vedno pogosto v nasprotju s politiko na področju biotske raznovrstnosti, čeprav nekateri deli SKP, zlasti kmetijsko-okoljski programi v okviru drugega stebra, nudijo rešitve za ta protislovja.

4.7.3

Praha je bila v sredini osemdesetih let uvedena zato, da bi se odpravili presežki, in ne zato, da bi se izboljšala ekološka stabilnost kulturnih krajin. V reformo SKP leta 2013 pa je bila znova vključena zamisel o manj intenzivnem izkoriščanju nekaterih delov zemljišč. V okviru ekologizacije so bile kot obvezne predpisane t. i. površine z ekološkim pomenom. V zvezi s tem je sicer potekala ostra razprava o obsegu in o tem, kaj naj bi bil ekološki pomen.

4.7.4

Tako je sedaj na primer gojenje stročnic oziroma pridelkov za trg opredeljeno kot ekološki pomen. Čeprav je treba načeloma pozdraviti povečanje površin, na katerih se gojijo stročnice in pridelki za trg, ti ukrepi ne bodo resnično prispevali k izboljšanju biotske raznovrstnosti. Tudi dejstvo, da je uporaba pesticidov na površinah z ekološkim pomenom delno dovoljena, je povsem v nasprotju z namenom ekologizacije kmetijske politike, saj pesticidi ne prispevajo k povečevanju biotske raznovrstnosti, temveč jo zmanjšujejo.

4.7.5

Komisija bi morala čim prej izvesti prvi pregled učinkov sprejetih ukrepov, zlasti ker je bila ekologizacija ena od glavnih utemeljitev za ohranjanje kmetijskih plačil iz proračuna EU.

4.7.6

Poleg tega bi morale glede na vse to horizontalne politike EU, zlasti v zvezi z raziskavami, razvojem in inovacijami, upoštevati tudi prispevek raziskav, razvoja in inovacij v kmetijstvu k izboljšanju biotske raznovrstnosti v EU in temu nameniti posebno pozornost.

4.8    Zelena infrastruktura

4.8.1

Direktiva o habitatih ima ključno tehnično pomanjkljivost: v členu 10 sicer izrecno navaja pomen povezovanja značilnosti krajine, ne določa pa zavezujočega mehanizma, s katerim bi se v Evropi vzpostavil usklajen skupni sistem biotopov. Komisija je v svojem sporočilu o zeleni infrastrukturi opisala, kako bi lahko to pomanjkljivost odpravili z ustreznimi naložbami za ohranjanje in obnovo zelene infrastrukture, tako v velikem kot majhnem obsegu. Zato je zelo pomembno, da se sprejme in izvaja usklajena strategija za zeleno infrastrukturo. Osrednji del take strategije bi morala biti metodološki okvir in instrument financiranja za vseevropske mreže biotske raznovrstnosti (TEN-G). To velja tako za ukrepe velikega kot majhnega obsega, npr. za kmetijske pokrajine.

4.9    Ugotovitve v zvezi s politiko v državah članicah in državah kandidatkah

4.9.1

V mnogih državah članicah in državah kandidatkah se narava še vedno zelo uničuje. V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov:

4.9.2

V Romuniji je površina naravnih pragozdov ob pristopu k EU obsegala več kot 2 000 km2. Ta površina je bila skoraj v celoti določena za območje omrežja Natura 2000. Od takrat so bili v romunskih pragozdovih ugotovljeni številni obsežni poseki na golo, s čimer je bila izgubljena nenadomestljiva evropska naravna dediščina.

4.9.3

Rečni ekosistemi na Balkanu, zlasti v državah Zahodnega Balkana, so daleč najbogatejši v Evropi. Približno tretjina rek v državah nekdanje Jugoslavije in Albaniji je naravno dinamičnih in se lahko označi za naravne reke. Zaradi dokumentirane načrtovane gradnje več kot 2 700 hidroelektrarn, od tega naj bi se jih najmanj tretjina zgradila v naravnih rezervatih, sta naravna dinamičnost in biotska raznovrstnost vseh rek na Balkanu zelo ogroženi. Za financiranje teh projektov se uporabljajo javna sredstva. V skoraj vseh državah EU se je močno zmanjšala biotska raznovrstnost skoraj vseh rek, tako da bi morali sedaj, med drugim v okviru izvajanja okvirne direktive EU o vodah, zbrati obsežna sredstva za njihovo renaturacijo.

4.9.4

Številne vrste ptic, ki so navedene v Prilogi I k direktivi o pticah in so tako zavarovane v EU, se v državah kandidatkah na Balkanu brezobzirno lovijo, lov na ptice pa je pogosto nerešeno vprašanje tudi v mnogih državah članicah. Odstrel žličark, žerjavov, pritlikavih kormoranov in kostanjevk, če omenimo le nekaj vrst, zmanjšuje pogostost parjenja teh vrst v EU.

4.10    Financiranje

4.10.1

Dodaten problem, obravnavan v vmesnem pregledu in sklepih Sveta, je financiranje, vključno s financiranjem omrežja Natura 2000. V sporočilu Komisije iz leta 2004 (19) sta v zvezi s financiranjem omrežja obravnavana a) višina zanj potrebnih sredstev in b) vprašanje, iz katerih virov financiranja naj bi se sredstva zagotovila. Takratna ocena je bila, da bo potrebnih približno 6,1 milijarde EUR letno, sklenjeno pa je bilo, da se ne bo uvedla lastna postavka za financiranje ali razširil program LIFE, temveč da se bodo predvsem uporabili drugi steber SKP in druga sredstva EU.

4.10.2

EESO je takrat izrazil pomisleke o višini zneska in navedel, da „šteje za nujno, da se čim prej predložijo natančnejši izračuni stroškov. Dvomi na primer, da bi za nove države članice utegnil zadostovati navedeni znesek 0,3 milijarde EUR (za EU-15: 5,8 milijarde EUR) (20).

4.10.3

V zvezi s tem se doslej ni zgodilo še nič in še vedno potekajo razprave o enakem znesku. Odgovorne države članice in Komisija do zdaj še niso predložile ustreznih pojasnil.

4.10.4

EESO je takrat opozoril, da bi financiranje ukrepov Natura 2000 iz drugega stebra lahko pomenilo konkurenco za druge ukrepe na področju razvoja podeželja (21). To se je potrdilo z dveh vidikov: plačila iz drugega stebra so se v finančnem obdobju 2007–2013 zmanjšala za 30 % v primerjavi s predhodnim finančnim obdobjem, poleg tega pa Evropsko računsko sodišče in Svet za okolje zelo upravičeno poudarjata, da „države članice Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) niso vedno upoštevale kot možnega instrumenta za spodbujanje biotske raznovrstnosti, potencial sklada kot vira financiranja projekta Natura 2000 pa zato ni bil dovolj izkoriščen“ (22).

4.10.5

Zato je Evropska komisija (23) ugotovila, da je Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja še vedno najpomembnejši vir financiranja Skupnosti za omrežje Natura 2000 in biotsko raznovrstnost v EU, vendar je „[v] Evropi […] pokritih samo 20 % skupnih finančnih potreb za upravljanje zavarovanih območij, vključno z omrežjem Natura 2000“.

4.10.6

Zato je nujno treba ugotoviti, kolikšna finančna sredstva so dejansko potrebna za izvajanje evropskih direktiv o varstvu narave, in zagotoviti ustrezna sredstva, ki se bodo namensko dodelila v lastni proračunski vrstici (npr. v razširjenem proračunu za program LIFE).

4.11    Sodelovanje in vključevanje

4.11.1

Pomanjkljivo izvajanje strategije EU za biotsko raznovrstnost, zlasti omrežja Natura 2000, je deloma tudi posledica nezadostnega sodelovanja in vključevanja civilne družbe na različnih zavarovanih območjih. Določanje zavarovanih območij je predvsem upravno dejanje, ki ga je treba izvesti ob doslednem upoštevanju načel pravne države, pri razvoju in izvajanju načrtov upravljanja pa bi morali tesno sodelovati tudi lastniki in uporabniki zemljišč, naravovarstvene organizacije in lokalne oblasti. To se v številnih primerih ni zgodilo, zato je bilo pogosto razlog za nezaupanje in nasprotovanje politiki EU na področju biotske raznovrstnosti.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(1998) 42 final.

(2)  COM(2001) 162 final.

(3)  COM(2006) 216 final.

(4)  COM(2010) 4 final.

(5)  COM(2011) 244 final.

(6)  UL C 24, 28.1.2012, str. 111.

(7)  COM(2015) 478 final.

(8)  Milieu, IEEP in ICF, Evaluation Study to support the Fitness Check of the Birds and Habitats Directives (Ocenjevalna študija v podporo preverjanja ustreznosti direktive o pticah in direktive o habitatih), marec 2016.

(9)  Svet Evropske unije, št. dokumenta 15389/15.

(10)  Obdobje treh let (torej do leta 1995) se je nanašalo na priglasitev ustreznih območij s strani držav članic. V nekaterih primerih priglasitev še zdaj ni dokončno zaključena.

(11)  Glej tudi Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost (2015/2137(INI)).

(12)  COM(2010) 548 final, 8.10.2010, str. 3.

(13)  Dokument Sveta EU št. 15389/2015, točka 36.

(14)  COM(2011) 244 final, str. 2.

(15)  UL C 48, 15.2.2011, str. 150, točka 2.3.

(16)  UL C 195, 18.8.2006, str. 96.

(17)  UL C 354, 28.12.2010, str. 35.

(18)  COM(2010) 548 final, str. 5.

(19)  COM(2004) 431 final.

(20)  UL C 221, 8.9.2005, str. 108, točka 3.10.1.

(21)  UL C 221, 8.9.2005, str. 108, točki 3.14.1. in 3.14.2.

(22)  Svet za okolje, 16. december 2015.

(23)  COM(2010) 548 final, str. 13.


PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov:

Točka 4.7.4 – Spremeni se tako:

 

Tako je sedaj na primer gojenje stročnic oziroma pridelkov za trg opredeljeno kot ekološki pomen. Čeprav Načeloma je treba načeloma pozdraviti povečanje površin, na katerih se gojijo stročnice in pridelki za trg., ti ukrepi ne bodo resnično prispevali k K izboljšanju biotske raznovrstnosti prispeva med drugim spodbujanje življenja v zemlji s simbiozo stročnic in bakterij Rhizobuim . Tudi dejstvo, da je uporaba pesticidov Uporaba fitofarmacevtskih sredstev na površinah z ekološkim pomenom je v okviru strogih evropskih predpisov o avtorizaciji in uporabi delno dovoljena in tako omogoča spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin , povsem v nasprotju z namenom ekologizacije kmetijske politike, saj pesticidi ne prispevajo k povečevanju biotske raznovrstnosti, temveč jo zmanjšujejo.

Obrazložitev

Ta ukrep se izvaja šele dve leti. V zvezi z biotsko raznovrstnostjo še ni temeljitih analiz. Namenska uporaba fitofarmacevtskih sredstev je lahko v določenih primerih smiselna, na primer za zaščito v mladostnem stadiju šibkih kulturnih rastlin pred zapleveljenostjo. V skladu s členom 46 Uredbe (EU) št. 1307/2013 mora Komisija do marca 2017 predložiti poročilo o oceni izvajanja površin z ekološkim pomenom.

Rezultat glasovanja

Za:

69

Proti:

96

Vzdržani:

26

Točka 4.7.4 – Spremeni se tako:

 

Tako je sedaj na primer gojenje stročnic oziroma pridelkov za trg opredeljeno kot ekološki pomen. Čeprav je treba načeloma pozdraviti povečanje površin, na katerih se gojijo stročnice in pridelki za trg, ti ukrepi ne bodo resnično prispevali k izboljšanju biotske raznovrstnosti. Tudi dejstvo, da je uporaba pesticidov na površinah z ekološkim pomenom delno dovoljena, je povsem v nasprotju z namenom ekologizacije kmetijske politike, saj pesticidi ne prispevajo k povečevanju biotske raznovrstnosti, temveč jo zmanjšujejo. Po drugi strani ima EU velik primanjkljaj pri pridelavi beljakovinskih pridelkov, zato bi splošna prepoved pesticidov za stročnice ta primanjkljaj še povečala.

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:

80

Proti:

105

Vzdržani:

11

Točka 1.5 – Črta se:

 

EESO poziva k uskladitvi vseh področij politike, ki vplivajo na varstvo biotske raznovrstnosti. V zvezi s tem pričakuje, da se bo že z vmesnim pregledom površin z ekološkim pomenom in morebitnim vmesnim pregledom SKP zagotovilo, da bo SKP v prihodnje bolj ciljno prispeval k doseganju ciljev biotske raznovrstnosti. V zvezi s površinami z ekološkim pomenom EESO meni, da je trenutno treba spremeniti njihov obseg in kakovost.

Obrazložitev

Površine z ekološkim pomenom so bile uvedene leta 2015 in se izvajajo šele drugo leto. Zato še ni dovolj trdnih analiz, s katerimi bi lahko o tem vprašanju utemeljili resne sklepe. V skladu s členom 46 Uredbe (EU) št. 1307/2013 mora Komisija do marca 2017 predložiti poročilo o oceni izvajanja površin z ekološkim pomenom. Potem se lahko na podlagi teh rezultatov ocene sprejmejo ustrezni ukrepi.

Rezultat glasovanja

Za:

57

Proti:

120

Vzdržani:

11

Točka 1.5 – Spremeni se tako:

 

EESO poziva k uskladitvi vseh področij politike, ki vplivajo na varstvo biotske raznovrstnosti. V zvezi s tem pričakuje, da se bo že z vmesnim pregledom površin z ekološkim pomenom in morebitnim vmesnim pregledom SKP zagotovilo, da bo SKP v prihodnje bolj ciljno prispevala k doseganju ciljev biotske raznovrstnosti. V zvezi s površinami z ekološkim pomenom EESO meni, da je trenutno treba spremeniti njihov obseg in kakovost, pri čemer je treba tudi zagotoviti, da se lahko bolje vključijo v sodobne načine kmetovanja.

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:

75

Proti:

118

Vzdržani:

9


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/24


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Po pariški konferenci

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/04)

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Sklep plenarne skupščine

26. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

5. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

129/0/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Pariški sporazum je dobrodošla globalna zaveza za blažitev podnebnih sprememb. Zdaj je treba poskrbeti za ratifikacijo, izvajanje in nadgradnjo sporazuma. EESO v tem mnenju podaja svoja stališča o glavnih pristopih za dolgoročno usmeritev k ogljično nevtralnemu svetu, ki je tudi eden od ciljev sporazuma.

1.2

Veliki svetovni izzivi zahtevajo bistveno spremembo pristopa Evropske unije. Namesto da EU vso pozornost usmerja v lastne emisije toplogrednih plinov, bi morala razmisliti o tem, kako bi lahko prispevala k doseganju čim večjih okoljskih koristi na svetovni ravni. EESO zato Evropsko komisijo poziva, naj oblikuje dolgoročno strategijo za širitev in okrepitev ukrepov EU za zmanjšanje ogljičnega odtisa (angl. carbon handprint) (1) na svetovni ravni.

1.3

Poleg tega bi si morala EU prizadevati, da se ob upoštevanju gospodarskih, družbenih in okoljskih vidikov najdejo rešitve, ki koristijo vsem. Zato EESO poziva Komisijo, naj podnebno strategijo oblikuje tako, da bo prispevala h krepitvi gospodarstva EU in izboljšanju blaginje njenih državljanov, hkrati pa tudi k blažitvi podnebnih sprememb.

1.4

Zelo pomembno je, da se za zagotovitev dejanskega vpliva na okolje ter preprečitev selitve virov CO2, naložb in delovnih mest sprejme globalna zaveza. EESO poziva Komisijo, naj se še naprej zavzema za aktivno podnebno diplomacijo, da bi izboljšali splošno izvajanje sporazuma, gospodarske velesile pa spodbudili k okrepitvi zavez, da bi bile prav tako ambiciozne kot zaveze EU. Prav tako jo poziva, naj podnebna vprašanja vključi v vsa področja zunanje politike, zlasti v področje trgovine in naložb ter razvojnega sodelovanja.

1.5

V praksi lahko EU najuspešneje prispeva k boju proti podnebnim spremembam z izvozom tehnologij in rešitev za zmanjšanje emisij in povečanje ponorov ogljika, pa tudi z razvojem proizvodov za svetovni trg z manjšimi emisijami, kot jih povzročajo proizvodi konkurentov. EESO se zato zavzema za odločno spodbujanje inovativnosti od raziskav do vstopa na trg, da bi lahko EU prevzela vodilni položaj na področju podnebnih rešitev v svetovnem merilu. Posebno pozornost je treba nameniti potencialu MSP.

1.6

V zvezi z notranjo razsežnostjo podnebne politike bi si morala EU prizadevati za to, da postane podnebna unija, ki je usmerjena v ukrepanje z učinkovitimi in povezanimi notranjimi ukrepi. Vsa prizadevanja je treba usmeriti v izvajanje doslej sprejetih sklepov, pri čemer imajo tako Komisija kot države članice svojo vlogo.

1.7

EESO poleg tega Komisijo poziva, naj dolgoročno strategijo oblikuje na podlagi celostnega pristopa. Prihodnje ukrepanje bi bilo treba zastaviti v okviru povezanih unij enotnega trga, zlasti na področju energije, prometa, digitalizacije, industrije, kmetijstva, kapitala in inovacij. Posebno pozornost je treba nameniti tudi izzivom glede trajnostnih prehranskih sistemov in vlogi ponorov ogljika.

1.8

Pri uresničevanju ciljev iz Pariškega sporazuma bi bilo treba čim bolj izkoristiti tržne mehanizme. Globalni sistem cen za emisije ogljika bi bil nevtralen in učinkovit instrument za to, da se k sodelovanju pritegnejo vsi udeleženci na trgu. EESO Komisijo spodbuja, naj dejavno preučuje različne možnosti in ukrepe ter pri usmeritvi k oblikovanju cen ogljika na svetovni ravni sodeluje z drugimi državami.

1.9

Na poti od pariške konference do ogljično nevtralnega gospodarstva bo zelo veliko izzivov. Da bo prehod pravičen in nadzorovan ter da bi podjetjem in državljanom pomagali pri prilagajanju na spremembe in razvoju novih rešitev ter znanj in spretnosti, je treba v okviru podnebne strategije uvesti ustrezne ukrepe za prilagoditev.

1.10

Pri prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo bodo ključni partnerji civilne družbe s svojimi dejavnostmi na terenu, politični nosilci odločanja pa jim morajo zagotoviti spodbudno okolje in financiranje, tudi z ozaveščanjem o vseh razpoložljivih možnostih financiranja. Treba je oblikovati pristop upravljanja na več ravneh, da se omogoči izvajanje podnebnih ukrepov civilne družbe in odpravijo ovire zanje. EESO pričakuje, da bo v celoti vključen v razvoj take infrastrukture z več deležniki ter v pripravo dolgoročne podnebne strategije EU.

2.   EU kot močna globalna akterka na področju podnebja

2.1

Rezultat konference pogodbenic o podnebnih spremembah v Parizu (COP 21) je bil svetovni dogovor o ukrepanju za omejitev globalnega segrevanja na precej manj kot 2 oC in prizadevanju za dodatno omejitev segrevanja na 1,5 oC v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Zato bo treba znatno zmanjšati globalne emisije in korenito spremeniti družbe.

2.2

Svetovni izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti, zahtevajo, da EU temeljito spremeni svoj pristop k blažitvi podnebnih sprememb. Zelo pomembno je, da si EU močno prizadeva za dejanski vpliv na svetovni ravni. Zato se ne bi smela zavzemati le za zmanjšanje ogljičnega odtisa, temveč tudi za okrepitev ukrepov za njegovo preprečevanje.

2.3

Zelo pomembno je, da se za rešitev problematike podnebnih sprememb ter preprečitev selitve virov CO2, naložb in delovnih mest sprejme globalna zaveza. EU je pred in med pariško konferenco imela vodilno vlogo in bi morala na prihodnjih konferencah pogodbenic še naprej delovati v tem duhu. V okviru svoje podnebne diplomacije bi se morala osredotočati na države z največjimi emisijami toplogrednih plinov, pa tudi na svoje največje konkurentke in najbolj obetavne partnerice z gospodarskega vidika. Zato bi morali biti podnebna in gospodarska diplomacija povezani.

2.4

Največje onesnaževalke so Kitajska z več kot 25 % svetovnih emisij, ZDA s približno 15 % in EU s približno 10 %. Delež emisij EU naj bi se do leta 2030 zmanjšal na približno 5 %. Da bi čim bolj vplivala na blažitev podnebnih sprememb, mora EU zato vsa prizadevanja usmeriti v spodbujanje drugih pogodbenic k določitvi bolj ambicioznih ciljev.

2.5

V praksi lahko EU k blažitvi podnebnih sprememb najuspešneje prispeva z izvozom nizkoogljičnih rešitev, pa tudi z razvojem proizvodov za svetovni trg z manjšimi emisijami, kot jih povzročajo proizvodi konkurentov.

2.6

Pomembne dobaviteljice nizkoogljičnih tehnologij so poleg ZDA postale Kitajska in druge hitro razvijajoče se države. EU je v zadnjih petih letih v nekaterih sektorjih tako na izvoznem kot domačem trgu doživela prave zlome in izgubila vlogo vodilne svetovne tehnološke sile, ki jo je nekoč imela. Junckerjeva Komisija je sicer izrazila prizadevanje, da postane EU vodilna na področju energije iz obnovljivih virov na svetovni ravni, a ta cilj je trenutno še močno oddaljen.

2.7

Zato je nujno potreben nov in dodaten zagon, da bi lahko EU ponovno prevzela vodilni položaj na področju podnebnih rešitev. Globalne priložnosti zajemajo širok nabor tehnologij, proizvodov, storitev in strokovnega znanja ter splošne modele proizvodnje in potrošnje. Izvoz strokovnega znanja o ponorih ogljika, kot sta trajnostno gospodarjenje z gozdovi in pogozdovanje, bi prav tako moral biti priložnost za ustvarjanje globalnega učinka.

2.8

EESO pozdravlja, da se je Komisija pridružila pobudi Misija: inovativnost, s katero so se vodilne svetovne gospodarske sile zavezale, da bodo v naslednjih petih letih podvojile financiranje raziskav in razvoja na področju čiste energije.

2.9

Učinkovita trgovinska in naložbena politika je bistveni instrument za razvoj nizkoogljičnih rešitev in spodbujanje napredka pri vzpostavljanju globalnega ogljično nevtralnega gospodarstva. Za dosego pozitivnih rezultatov morajo biti podnebna vprašanja sestavni del pogajanj o trgovinskih in naložbenih sporazumih. Cilj bi morala biti odprava ovir za trgovanje z okolju prijaznimi proizvodi, tehnologijami in rešitvami; pri tem naj bi pomembno vlogo imel sporazum o okoljskih dobrinah. Prav tako so potrebne skupne rešitve, da se prepreči izkrivljanje trgovine zaradi razlik v podnebnih politikah in zahtev v posameznih regijah.

2.10

Na področju razvojne politike je bilo na konferenci COP 21 sklenjeno, da se izvajanje sedanjega cilja financiranja podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD letno, h kateremu so se zavezale razvite države, podaljša do leta 2025, pozvalo pa se je tudi k oblikovanju praktičnega načrta za uresničitev cilja. Posamezne države so sklenile tudi finančne zaveze. Pomembno je, da bodo obljube izpolnjene, sredstva pa porabljena odgovorno tako z gospodarskega, okoljskega kot družbenega vidika. Potrebne so kampanje ozaveščanja, da se zagotovijo informacije o dostopu do financiranja za akterje civilne družbe, zlasti v državah v razvoju, kot je EESO predlagal v okviru strategije EU-Afrika.

2.11

V razvojni politiki ima pomembno vlogo tudi tehnološko sodelovanje. Pri tem je treba ustrezno zaščititi pravice intelektualne lastnine, saj so bistvenega pomena za inovacije. Poskrbeti je treba tudi za to, da se v predlaganih rešitvah upoštevajo razmere v državah v razvoju ter da se tem državam v duhu partnerstva pomaga, da sprejmejo pristop nizkoogljične rasti, kar pa ne sme ovirati njihovega razvoja. Poleg tega je treba za pomoč državam v razvoju pri blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje poskrbeti tudi za krepitev zmogljivosti.

2.12

Praviloma bi bilo treba podnebna vprašanja vključiti v vsa področja zunanje politike EU, da bi izboljšali izvajanje Pariškega sporazuma po vsem svetu.

3.   Na poti k učinkovitejši podnebni uniji

3.1

Da bi EU zagotovila trdno podlago za prevzem vloge močne globalne akterke, bi si morala prizadevati, da postane podnebna unija, ki izvaja v celoti učinkovite, povezane in verodostojne notranje ukrepe. Predvsem pa mora biti unija ukrepanja. Vsa prizadevanja je treba usmeriti v izvajanje doslej sprejetih sklepov, pri čemer imajo tako Komisija kot države članice svojo vlogo.

3.2

Ker se blažitev podnebnih sprememb nanaša na vse gospodarske sektorje, mora podnebna unija temeljiti na celostnem pristopu. Zato bi bilo treba nadaljnje podnebne ukrepe razviti kot del povezanih unij, kot so energetska unija, enotni evropski prometni prostor, enotni trg za blago in storitve, enotni digitalni trg, evropska industrijska politika, skupna kmetijska politika, unija kapitalskih trgov in unija inovacij. Najti je treba tudi optimalen pristop, s katerim bi povezali podnebno politiko EU in izvajanje na nacionalni ravni.

3.3

EU bi morala svoje podnebne zaveze izvajati tako, da bi okrepila svoje gospodarstvo in izboljšala blaginjo državljanov. Podnebne politike ne bi smeli obravnavati le kot usklajevanje gospodarskih, družbenih in okoljskih dejavnikov, temveč bi si morali prizadevati za rešitve, ki koristijo vsem. Zato se je treba zavzemati za krepitev nizkoogljične rasti, pri tem pa je treba v celoti izkoristiti možnosti, ki jih na primer zagotavljajo digitalizacija, čiste tehnologije, biogospodarstvo in krožno gospodarstvo.

3.4

Tako kot po svetu so tudi v EU potrebne znatne nizkoogljične naložbe. Podnebne vidike bi bilo treba upoštevati v merilih financiranja v programih javnih naložb, pa tudi pri uporabi sredstev EU. Izjemno pomembni so javno-zasebno sodelovanje, Evropski sklad za strateške naložbe in Evropska investicijska banka. EESO pozdravlja uvedbo Evropskega portala naložbenih projektov in Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe ter poudarja, da se zaradi pragov za projekte ne smejo izključiti manjši projekti.

3.5

Zahteve glede nizkoogljičnih naložb so v zasebnem sektorju enake kot za naložbe v drugih sektorjih. Da bi lahko v celoti izkoristili priložnosti in poslovni potencial, ki jih zagotavlja blažitev podnebnih sprememb, je ključnega pomena spodbujevalno, konkurenčno in stabilno poslovno okolje.

3.6

Za prevzem vodilnega položaja na področju podnebnih tehnologij in rešitev v svetovnem merilu mora EU vlagati v okolje, ki spodbuja inovacije, kar vključuje raziskave, razvoj, pilotne projekte, predstavitve ter nazadnje vstop na trg in mednarodno širitev. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti inovacijskemu potencialu in vstopu MSP na mednarodni trg. Zato je treba zagotoviti, da za MSP dostop do finančnih sredstev ne bo ovira.

3.7

Ker večino emisij toplogrednih plinov povzroča proizvodnja energije, je treba temu področju pri prehodu nameniti največjo pozornost. Pri tem sta ključna ukrepa nadomestitev fosilnih goriv z nizkoogljičnimi viri energije in izboljšanje energijske učinkovitosti v vseh sektorjih in dejavnostih. Vse večja elektrifikacija družbe, pri čemer se fosilna goriva nadomestijo z drugimi viri energije, lahko znatno prispeva k zmanjšanju emisij. Pri tem je eden od glavnih izzivov in priložnosti razvoj rešitev za skladiščenje električne energije.

3.8

Za razogljičenje prometa, zlasti cestnega prevoza, je treba uvesti različne ukrepe. Pri prehodu imajo svojo vlogo električna energija in alternativni viri energije, napredna biogoriva, boljša energijska učinkovitost vozil in logistike, večja uporaba nizkoogljičnih vrst prevoza, somodalnost in javni prevoz ter načrtovanje rabe tal. EESO poziva, naj se na področju ladijskega in letalskega prometa v okviru Mednarodne pomorske organizacije in Mednarodne organizacije civilnega letalstva prizadeva za dosego ambicioznih rezultatov na svetovni ravni.

3.9

Za uspešno razogljičenje je treba razviti tudi proizvode in proizvodne metode. Največje priložnosti zagotavljata iskanje inovativnih poslovnih modelov in razvoj novih nizkoogljičnih proizvodov, pri čemer mora biti glavni poudarek na njihovi uporabnosti in funkciji. Izkoristiti bi bilo treba potencial vseh sektorjev in akterjev, oblikovalci politik pa ne bi smeli izbirati selektivno, na primer s podpiranjem določenih sektorjev, tehnik ali proizvodov.

3.10

Kmetijstvo in gozdarstvo sta s podnebnimi spremembami povezana na več načinov. Sekvestracija ogljikovega dioksida prispeva k zmanjšanju emisij, bistveno pripomore pa tudi k blažitvi podnebnih sprememb. Zato je treba izpostaviti pomen trajnostne uporabe gozdnih virov in ustreznega upravljanja tal. Na drugi strani pa se kmetijstvo in gozdarstvo srečujeta z velikimi izzivi pri prilagajanju podnebnim spremembam. Zato so potrebne intenzivne raziskave in razvoj v zvezi z odpornostjo in prilagajanjem ter pomenom tal kot ponorov ogljika.

3.11

Povezava med podnebnimi spremembami in prehransko varnostjo je zelo pomembna z vidika hitre rasti prebivalstva. Za reševanje velikih izzivov tako na področju prehranske varnosti kot blažitve podnebnih sprememb so potrebni bolj trajnostni prehranski sistemi, pri čemer je treba preprečiti selitev virov CO2 in delovnih mest.

3.12

Digitalizacija je medsektorski element razogljičenja družbe. Z avtomatizacijo, robotiko in internetom stvari se povečuje učinkovitost industrijskih procesov in logistike. Inteligentna energetska omrežja ter pametna mobilnost, pametna mesta in skupnosti v razogljičenje vključujejo državljane in omogočajo, da potrošniki postanejo proizvajalci-odjemalci, digitalne platforme pa zagotavljajo možnost izmenjave proizvodov in storitev.

3.13

Vsekakor imajo državljani ključno vlogo pri prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo. Z bolj trajnostnimi vzorci potrošnje in spremembo načina življenja, na primer glede prehranjevanja, nakupovanja, mobilnosti in prostočasnih dejavnosti, lahko dosežemo pomembne rezultate. Ozaveščanje, informacije o proizvodih in izobraževanje so instrumenti, ki jih je mogoče uporabiti, da bodo državljani lahko sprejemali premišljene odločitve.

3.14

EESO je v zadnjih nekaj letih pripravil več pomembnih mnenj (2) v zvezi z bolj specifičnimi ukrepi na omenjenih ključnih področjih za usmeritev v ogljično nevtralno prihodnost.

3.15

Prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo neizogibno pomeni, da bodo v tem procesu tako zmagovalci kot poraženci. Zato je nujno, da se prehod izvaja pravično in nadzorovano. Podjetjem in državljanom je treba z ustreznimi ukrepi pomagati pri prilagajanju novim razmeram. Glavni izzivi, ki jih je treba obvladati, so naraščajoči stroški ter pomanjkanje znanj in spretnosti. Ustrezna možnost bi bila finančna pomoč, ciljno usmerjena v sektorje in skupine ljudi, ki so bili opredeljeni kot najbolj ranljivi. Prizadevanja pa bi bilo treba na splošno usmeriti v iskanje novih rešitev ter razvoj znanj in spretnosti.

4.   Popolno izkoriščanje mehanizmov oblikovanja cen

4.1

Pri izvajanju ukrepov za uresničitev ciljev, ki so jih v Pariškem sporazumu določili politični nosilci odločanja, je treba v čim večji meri uporabljati tržne mehanizme. Da bi nevtralno in učinkovito spodbudili izvajanje podnebnih ukrepov, si je treba prizadevati za oblikovanje cen emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni. Da bi v skladu s tem sistem oblikovanja cen pravilno deloval, bi bilo treba postopno odpraviti energetske subvencije, ki si nasprotujejo ali se prekrivajo.

4.2

V več državah in regijah se že uporabljajo različni sistemi oblikovanja cen ogljika, zlasti obdavčitev ogljika ter sistemi za omejevanje pravic do emisij toplogrednih plinov in trgovanje z njimi. Preučujejo se tudi ukrepi za povezovanje različnih sistemov.

4.3

Kar zadeva sistem EU za trgovanje z emisijami, je cena pravic do emisij ostala nepričakovano nizka, ker je ponudba pravic znatno presegla povpraševanje po njih, prekrivanje subvencij pa je vplivalo na trg. Z zgornjo mejo emisij se zagotavlja izpolnjevanje cilja zmanjšanja emisij, sistem pa ne spodbuja naložb v nizkoogljično energijo. Za to bi bilo treba povečati ceno ogljika, hkrati pa zagotoviti, da se sprejmejo ukrepi za preprečevanje selitve virov CO2.

4.4

Dobro delujoč in pravičen globalni sistem oblikovanja cen ogljika bi zagotovil enake konkurenčne pogoje za izvozna podjetja na svetovnih trgih in tako zmanjšal tveganje za selitev naložb in delovnih mest. Poleg tega bi odpravil konkurenčno prednost uvoženega blaga po nižjih cenah zaradi nižjih zahtev v zvezi s podnebjem. Prav tako bi finančne tokove usmeril v države v razvoju. Zato si je treba zelo prizadevati za ustrezno globalno ureditev. Odbor poudarja, da se je – predvsem kot začasno rešitev – zavzel tudi za mehanizem ogljičnega prilagajanja na mejah, dokler ne začne delovati globalni sistem (3). Vendar pa bi bilo treba ustrezno pozornost nameniti izzivom in tveganjem pri uporabi takih mehanizmov.

4.5

Da bi lahko preučili osnovne pogoje za ustrezen sistem oblikovanja cen in njegove posledice, bi bilo treba natančno oceniti različne možnosti. Treba bi bilo preučiti vsaj naslednji možnosti oziroma ukrepa:

povezovanje obstoječih regionalnih sistemov za oblikovanje cen in trgovanje s sistemi v drugih regijah;

vzpostavitev mednarodnih sektorskih sistemov za trgovanje z emisijami za najpomembnejše sektorje.

EESO Komisijo poziva, naj dejavno preučuje različne možnosti in ukrepe, izmenjuje izkušnje ter pri prehodu na globalen sistem oblikovanja cen ogljika sodeluje z drugimi državami.

5.   Raznovrstne vloge civilne družbe

5.1

Civilna družba ima na svetovni, evropski, nacionalni in lokalni ravni pomembno vlogo pri prehodu na ogljično nevtralni svet. K spremembam s svojimi dejavnostmi na terenu bistveno prispevajo podjetja, delavci, potrošniki in državljani, ki bi jim morali oblikovalci politik zagotoviti okolje za delovanje, ki omogoča in spodbuja njihov prispevek.

5.2

Na trgih je bil že dosežen precejšen napredek: vse več zasebnih in institucionalnih vlagateljev pri svojih naložbenih ciljih že upošteva „ogljična tveganja“ in ustanovljeni so bili skladi zasebnega kapitala na področju podnebja. Številna podjetja prenavljajo in razvijajo svoje dejavnosti in portfelj proizvodov, da bi se odzvala na zahteve strank in deležnikov v zvezi s podnebjem. V različnih sektorjih ter med velikimi podjetji in MSP nastajajo novi poslovni ekosistemi.

5.3

Na konferenci COP 21 je bila zaradi obsežnega sklopa dejavnosti poudarjena vloga podnacionalnih oblasti, zasebnega sektorja in drugih akterjev civilne družbe pri uresničevanju podnebnih ciljev in spodbujanju novih partnerstev. Program svetovnih podnebnih ukrepov mora ohraniti zagon in še naprej spodbujati tovrstne dejavnosti.

5.4

V skladu s predlogom EESO (4) bi bilo treba vzpostaviti koalicijo oblikovalcev politik, uprave in civilne družbe, da bi spodbudili nevladne podnebne ukrepe na različnih ravneh in povečali ozaveščenost o njih, zagotovili forum za strukturiran dialog in odpravili ovire za te ukrepe. EESO pričakuje, da bo v celoti vključen v oblikovanje te celostne infrastrukture z več deležniki.

5.5

Kar zadeva sodelovanje civilne družbe z drugimi regijami, zlasti s skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) (5) ter sredozemskimi državami, je podnebni vidik skupaj z izzivom prehranske varnosti visoko na seznamu prednostnih nalog EESO.

5.6

EESO želi partnersko sodelovati s Komisijo pri pripravi dolgoročne podnebne strategije EU o načinu prehoda na ogljično nevtralni svet.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Pri zmanjšanju ogljičnega odtisa (angl. handprint) se merijo pozitivni vplivi na okolje ali družbo, medtem ko se z ogljičnim odtisom (angl. footprint) merijo negativni vplivi, na primer z vidika emisij (Norris 2015). V skladu s tem se pri zmanjšanju ogljičnega odtisa meri pozitiven vpliv zmanjšanja emisij ali povečanja ponorov ogljika na okolje. Ukrepi EU za zmanjšanje ogljičnega odtisa so sklop ukrepov EU s pozitivnim vplivom na okolje kjer koli po svetu.

(2)  Glej na primer mnenje EESO o učinku sklepov konference pogodbenic COP 21 na evropsko prometno politiko (UL C 303, 19.8.2016, str. 10), mnenje o stanju energetske unije 2015 (UL C 264, 20.7.2016, str. 117), mnenje o krožnem gospodarstvu (UL C 264, 20.7.2016, str. 98), mnenje o celostnem načrtu SET (UL C 133, 14.4.2016, str. 25), mnenje o novi zasnovi energetskega trga (UL C 82, 3.3.2016, str. 13), mnenje o označevanju energijske učinkovitosti (UL C 82, 3.3.2016, str. 6), mnenje o novem dogovoru za odjemalce energije (UL C 82, 3.3.2016, str. 22), mnenje o pregledu sistema EU za trgovanje z emisijami (UL C 71, 24.2.2016, str. 57), mnenje o Pariškem protokolu (UL C 383, 17.11.2015, str. 74), mnenje o vplivu podnebne in energetske politike na kmetijstvo in gozdarstvo (UL C 291, 4.9.2015, str. 1), mnenje o okviru podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (UL C 424, 26.11.2014, str. 39) in mnenje o tržnih instrumentih (UL C 226, 16.7.2014, str. 1).

(3)  Glej mnenje o tržnih instrumentih, točki 3.5.1 in 3.5.2 (UL C 226, 16.7.2014, str. 1).

(4)  Mnenje o koaliciji za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma, sprejeto 14. julija 2016 (UL C 389, 21.10.2016, str. 20).

(5)  Glej resolucijo mreže gospodarskih in družbenih akterjev EU in Afrike, julij 2016, Nairobi.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/30


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Stališče EESO o specifičnih ključnih vprašanjih v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP)

(mnenje na lastno pobudo)

(2016/C 487/05)

Poročevalec:

Philippe de BUCK

Soporočevalka:

Tanja BUZEK

Sklep plenarne skupščine

21. 1. 2016

Pravna podlaga

člen 29(2) poslovnika

 

mnenje na lastno pobudo

Pristojna strokovna skupina

REX

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

19. 7. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

213/23/17

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Za pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) bo leto 2016 odločilno. Glavni pogajalci EU in ZDA so se zavezali, da bodo pospešili pogovore, da bi pred koncem sedanjega predsedniškega mandata v ZDA dosegli ambiciozen in vsestranski politični sporazum, v katerem bodo na vseh področjih opredeljeni vidiki, glede katerih bo mogoče doseči soglasje. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je zato sklenil pripraviti mnenje na lastno pobudo o specifičnih ključnih vprašanjih TTIP.

1.2

V mnenju niso podane pripombe glede morebitnega končnega sporazuma, ki bo sklenjen v pogajanjih med EU in ZDA. Treba pa je oceniti, v kolikšni meri so bila v predlogih EU, ki so na voljo javnosti, upoštevana stališča evropskih organizacij civilne družbe, zlasti stališča, predstavljena v prejšnjih mnenjih EESO. Tako bo mogoče oblikovati podlago za okrepljeno partnerstvo med Evropsko komisijo in evropsko civilno družbo pri razvoju trgovinske politike EU.

1.3

EESO glede na svojo institucionalno vlogo podaja naslednja priporočila.

1.4    Regulativno sodelovanje

1.4.1

Pogajanja o TTIP so nova spodbuda za okrepljeno regulativno sodelovanje, glede katerega so pričakovanja večja. EESO zato z zadovoljstvom ugotavlja, da sta v predlagano poglavje vključena uresničevanje ciljev javne politike in zagotavljanje visoke ravni zaščite na številnih opredeljenih področjih. EESO pozdravlja tudi, da je v njem izrecno navedeno, da bosta funkcija in namen institucionalne strukture regulativnega sodelovanja zagotavljati podporo in svetovanje nosilcem odločanja pod demokratičnim nadzorom, ne bo pa v tem okviru mogoče sprejemati pravnih aktov, prav tako to tudi ne bo nadomeščalo notranjih regulativnih postopkov.

1.4.2

Vendar EESO poziva, naj se natančneje opredelijo „obremenjujoči“ predpisi, in poudarja, da predpisi o varstvu potrošnikov, delavcev in okoljskih pravic kot taki ne bi smeli veljati za obremenjujoče.

1.4.3

EESO prav tako poziva, naj se v poglavju o dobrih regulativnih praksah ne omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja ali do uvedbe postopkov, ki bi bili enakovredni postopku obveščanja in izražanja mnenj v ZDA.

1.4.4

Poleg tega EESO Evropsko komisijo poziva, naj jasno opredeli način vključevanja reprezentativnih deležnikov, zlasti socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe.

1.5    Tehnične ovire v trgovini ter sanitarni in fitosanitarni ukrepi

1.5.1

EESO meni, da je treba predloge o standardizaciji, tehničnih predpisih, označevanju in etiketiranju obravnavati kot pomembne ofenzivne interese Evropske unije. Seznanjen je s pomembnimi določbami glede preglednosti. Poziva pa k:

upoštevanju zaskrbljenosti organov EU za standardizacijo CEN-Cenelec zaradi tveganja pri medsebojnem priznavanju prostovoljnih standardov,

poglobljenemu delu v zvezi z zahtevami za označevanje in etiketiranje.

1.5.2

EESO ugotavlja, da poglavje o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih temelji na sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, ki vključuje previdnostno načelo. Poziva pa k dodatnim zagotovilom, da se živilska zakonodaja EU ne bo spremenila in da bo EU ohranila omejitve v zvezi s hormoni, pospeševalci rasti in gensko spremenjenimi organizmi.

1.6    Olajševanje carinskih postopkov in trgovine

1.6.1

EESO priznava pomen olajševanja trgovine, zlasti za mala podjetja, in pozdravlja predlagano poglavje Evropske komisije. Poziva pa k nadaljnji poenostavitvi carinskih postopkov in k natančnejši opredelitvi pravil glede kazni in odgovornosti v primeru kršitve carinske zakonodaje.

1.7    Storitve

1.7.1

EESO pozdravlja pomembne zaveze EU v poglavju o storitvah in znova poziva k zagotovitvi večjega dostopa do trgov na zvezni in državni ravni, k okrepljenemu regulativnemu sodelovanju, pri čemer se je treba zavedati, da je dostop do trgov odvisen tudi od tega, in k ohranitvi javnih storitev v skladu s PDEU. Prav tako znova poudarja, da avdiovizualne storitve niso del mandata in zato ne bi smele biti vključene v nobene zaveze. Podpira tudi odločitev Evropske komisije, da se pogajanja o dostopu do trga finančnih storitev odložijo, dokler se pogajalci ZDA ne bodo popolnoma strinjali, da je treba začeti pogovore o regulativnem sodelovanju, da bi zagotovili višjo raven zaščite in finančno stabilnost v tem sektorju. EESO poziva tudi, naj se v besedilu izrecno in podrobno opredelijo obsežne izjeme za javne storitve, da se iz sporazuma izvzamejo vse javne storitve, ki se oddajo zunanjim izvajalcem ali ki jih financira država oziroma zasebne profitne ali neprofitne organizacije.

1.8    Trgovina in trajnostni razvoj

1.8.1

EESO pozdravlja celovit in podroben predlog Komisije v zvezi s trgovino in trajnostnim razvojem. Opozarja pa, da bo dejanski pomen teh določb odvisen predvsem od tega, ali jih bo mogoče učinkovito izvesti. Poziva k uporabi učinkovitega mehanizma izvrševanja in trdnega mehanizma za spremljanje v okviru civilne družbe. EESO se ne more izreči o izvršilnih ukrepih poglavja trajnostnega razvoja TTIP, ker predlogi besedila o izvrševanju zamujajo. Pomembno je, da Komisija o teh predlogih razpravlja s civilno družbo in socialnimi partnerji ter zagotovi, da bodo oblikovani tako, da bodo učinkoviti v praksi. EESO si pridržuje pravico do pripomb v zvezi s temi elementi, ko bodo objavljeni.

1.9    Zaščita naložb

1.9.1

EESO pozdravlja predlog za reformo sistema za zaščito naložb in cilj vzpostavitve stalnega večstranskega sodišča za naložbe namesto zasebnih arbitražnih sodišč. Hkrati meni, da je še vedno nekaj spornih vprašanj (glej točko 8.8), ki bi jih bilo treba obravnavati. Evropsko komisijo tudi poziva, naj pripravi oceno učinka tako stroškov kot delovanja novega sistema sodišč za naložbe.

2.   Ozadje

2.1

EESO ima od začetka pogajanj o TTIP junija 2013 pomembno vlogo pri oblikovanju stališč organizirane civilne družbe EU, saj je pripravil mnenja o posebnih vidikih pogajanj o TTIP (1), zaščiti naložb in reševanju sporov med vlagateljem in državo (ISDS) (2) ter učinku TTIP na mala in srednja podjetja (3). Komisija je medtem objavila pomembno sporočilo Trgovina za vse  (4), v katerem so opredeljeni pogoji za sklenitev prihodnjih trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah. EESO je v mnenju (5) podprl pristop, predstavljen v sporočilu. V sodelovanju z drugimi institucijami EU si prizadeva tudi za to, da bi k vsebinski razpravi s civilno družbo o TTIP prispeval z izvedbo številnih dejavnosti v zvezi s TTIP. Mednje sodi organizacija posvetovanj in obiskov članov EESO v Združenih državah.

2.2

EESO ugotavlja, da se pogajanja o TTIP izvajajo pregledneje kot prejšnja pogajanja o trgovini in naložbah, saj so prva pogajanja, za katera so bili objavljeni mandat Sveta ter stališča in več predlogov besedil EU. Ustanovljena je bila svetovalna skupina strokovnjakov, ki zastopajo številne različne interese, in sicer potrošnikov, sindikatov, podjetij, sektorjev okolja in javnega zdravja, da bi trgovinskim pogajalcem EU zagotovili visoko kakovostno svetovanje na področjih, o katerih potekajo pogajanja. EESO obžaluje, da kljub svoji institucionalni vlogi ni bil uradno vključen v to svetovalno skupino za TTIP (6). Evropska komisija je oblikovala posebno spletno stran za TTIP, ki vsebuje informativne preglede in povzetke, dokumente o stališčih EU (v katerih je določen in opisan splošni pristop Evropske unije k posamezni temi), predloge besedil EU (ki so prvotni predlogi Evropske unije za pravna besedila o temah v TTIP) in ponudbo EU za dostop do trga, kar zadeva storitve. EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za ustanovitev foruma civilne družbe, ki ga bodo sestavljali predstavniki neodvisnih organizacij civilne družbe, vključno s člani notranjih svetovalnih skupin, in ki bo vodil dialog o izvajanju in uporabi TTIP.

2.3

To mnenje temelji na ugotovitvah prejšnjih mnenj, v katerih EESO poziva k enakomerni porazdelitvi koristi TTIP med podjetji (vključno z malimi in srednjimi podjetji), delavci, potrošniki in državljani in k temu, naj bo zaščita visokih standardov, ki veljajo v EU, pogoj za sprejetje sporazuma. EESO meni, da je treba podati pripombe k že objavljenim stališčem in predlogom besedil EU za izbrano število poglavij, da bi ocenili, v kolikšni meri so usklajeni s tem pogojem, in opredelili glavne točke, ki so v interesu evropske civilne družbe in jo zadevajo. EESO se je pri analizi osredotočil predvsem na predloge za regulativno sodelovanje, vključno z dobrimi regulativnimi praksami (predlog objavljen 21. marca 2016), na tehnične ovire v trgovini ter sanitarne in fitosanitarne ukrepe (predloga objavljena januarja 2015), olajševanje carinskih postopkov in trgovine (predlog objavljen januarja 2015 in spremenjen marca 2016), storitve (predlog objavljen julija 2015), trajnostni razvoj (predlog objavljen novembra 2015) in naložbe (predlog objavljen novembra 2015). V tem mnenju so obravnavani dokumenti, objavljeni do 14. julija 2016.

2.4

Poudariti bi bilo treba, da je Evropska komisija 14. julija 2016 objavila predlog o institucionalni ureditvi sporazuma (7), ki vključuje oblikovanje notranjih svetovalnih skupin, sestavljenih iz predstavnikov civilne družbe in pristojnih za svetovanje podpisnicam o izvajanju sporazuma. EESO pozdravlja dejstvo, da je mandat teh notranjih svetovalnih skupin razširjen in vključuje tudi morebitna vprašanja interesov v okviru sporazuma, vendar obžaluje, da skupni sestanek dveh notranjih svetovalnih skupin, organiziran na njuno lastno pobudo, v predlogu EU ni izrecno omenjen in da lahko forum civilne družbe skliče le skupni odbor. Sestanki foruma civilne družbe bi morali članom obeh notranjih svetovalnih skupin omogočiti, da pripravijo skupna priporočila podpisnicam.

2.5

EESO pri tem globoko obžaluje, da bo visoka raven preglednosti, ki je bila doslej zagotovljena, precej omejena, razen če se bodo ZDA, ko bodo pogajanja nazadnje potekala na podlagi konsolidiranih besedil, strinjale, da se ta besedila javno objavijo ali dajo na voljo vsaj svetovalni skupini EU. Komisijo zato poziva, naj si pri ZDA še naprej čim bolj prizadeva izpostaviti to vprašanje.

3.   Regulativno sodelovanje

3.1

Regulativno sodelovanje je eden od treh stebrov TTIP (druga dva sta dostop do trga in pravila), sestavljajo pa ga štirje elementi, in sicer horizontalni vidiki (sem sodita del o regulativni usklajenosti ali dobrih regulativnih praksah ter del o regulativnem sodelovanju med regulativnimi organi), tehnične ovire v trgovini (TBT), varnost hrane ter zdravje živali in rastlin (SPS) in sektorske priloge. V prvem delu želimo podati pripombe k prvemu od teh elementov, tj. k horizontalnim vidikom, v nadaljevanju pa bodo obravnavane tehnične ovire v trgovini ter sanitarni in fitosanitarni ukrepi.

3.2

Regulativno sodelovanje je bilo opredeljeno kot eden od glavnih ciljev TTIP, ker ima lahko pomembno vlogo pri olajševanju trgovine in naložb ter pri izboljševanju konkurenčnosti predvsem malih podjetij. Zlasti mala in srednja podjetja si želijo novih priložnosti, saj v nasprotju z velikimi podjetji nimajo sredstev, da bi lahko delovala v različnih zakonodajnih okoljih na obeh straneh Atlantika. Hkrati pa bi se z večjo skladnostjo regulativnih sistemov ustvarile priložnosti za velika podjetja, ki bi lahko izkoristila ekonomijo obsega med Evropo in ZDA.

3.3

Prizadevanja za regulativno sodelovanje niso nekaj novega (8). Pogajanja o TTIP so nova spodbuda za okrepljeno regulativno sodelovanje, glede katerega so pričakovanja večja. EESO meni, da ni lahko oceniti koristi okrepljenega regulativnega sodelovanja, predvsem zato, ker se bodo razlikovale glede na stopnjo sodelovanja, ki bo dogovorjena med pogajanji. V osnutku vmesnega tehničnega poročila o oceni učinka na trajnostni razvoj, ki ga je pripravila Evropska komisija, se ocenjuje, da bo 76 % učinka TTIP imelo regulativno sodelovanje, 24 % celotnega učinka pa tarifno znižanje (9).

3.4

Vendar je po mnenju EESO pomembno, da se vzpostavi zaščita in tako zagotovi, da regulativno sodelovanje ne bi ogrožalo socialnih, delovnih, potrošniških in okoljskih standardov, ampak bi si v okviru njega prizadevali za njihovo izboljšanje. Če bodo ti pogoji izpolnjeni, to ne bo prineslo samo ekonomskih koristi, ampak bo regulativnim organom tudi olajšalo uresničevanje ciljev javne politike.

3.5

Ključno vprašanje za EESO je zagotavljanje visoke ravni zaščite v EU. Sedanji predlog člena x1b v poglavju o regulativnem sodelovanju se nanaša na uresničevanje ciljev javne politike in zagotavljanje visoke ravni zaščite, med drugim na področju javnega zdravja, življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, zdravja in varnosti, delovnih pogojev, dobrobiti živali, okolja, potrošnikov, socialne zaščite in varnosti, osebnih podatkov in kibernetske varnosti, kulturne raznolikosti in finančne stabilnosti.

3.6

Vendar pa EESO izraža zaskrbljenost, da bi to ogrožal člen x1d, v katerem je naveden cilj „zmanjšanja nepotrebnih obremenjujočih […] regulativnih zahtev“ (10). Skrbi ga, da bi to lahko tolmačili, kot da so predpisi za varstvo potrošnikov, delavcev in okoljskih pravic kot taki obremenjujoči.

3.7

EESO zato odločno pritrjuje stališču, da je ohranitev sedanjih visokih standardov temeljna zahteva in da je treba v okviru regulativnega sodelovanja poleg prizadevanj za izboljšanje trgovinskih priložnosti izboljšati tudi varnost, zdravje ter gospodarsko in družbeno blaginjo ljudi z obeh strani Atlantika. Zato bi bilo treba to zavezo zelo jasno in podrobno opredeliti v končnem sporazumu. EESO je zaskrbljen zaradi predloga EU o dobrih regulativnih praksah. Namen regulativnega sodelovanja bi moralo biti izboljšanje dialoga med regulativnimi organi, in ne vplivanje na postopke oblikovanja predpisov drugih regulativnih organov. EESO Evropsko komisijo poziva, naj v svojem predlogu razjasni poglavje o dobrih regulativnih praksah.

3.8

S tega vidika EESO meni, da za sedanji predlog poglavja o dobrih regulativnih praksah, v katerem je navedeno, da bosta morali pogodbenici preučiti „neregulativne alternativne možnosti (tudi možnost neregulacije) […], s katerimi bi dosegli cilj regulativnega akta“, ne bi smelo veljati, da se s tem omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja. Zaradi večje gotovosti bi morali v besedilu sporazuma jasno navesti, da se s to določbo ne omejuje pravica pogodbenic do zakonskega urejanja. EESO tudi meni, da člen 6 predloga o posvetovanju z deležniki ne bi smel šteti za enakovrednega postopku obveščanja in izražanja mnenj v ZDA.

3.9

Po mnenju EESO mora zato glavni cilj ostati razvoj trgovine. Pomembno je, da se v okviru pogajanj o TTIP podpre odprava nepotrebnih ovir za trgovino (11).

3.10

EESO pozdravlja, da je v sedanjem predlogu Komisije izrecno in jasno navedeno, da naj bi bila funkcija in namen institucionalne strukture zagotavljati podporo in svetovanje nosilcem odločanja pod demokratičnim nadzorom Evropskega parlamenta in Sveta EU (12). Redni zakonodajni postopek ne sme biti ogrožen, poleg tega pa je treba preprečiti zamude ali ohromitev sprejemanja zakonodaje. EESO pozdravlja predlagani člen 1, s katerim se ponovno potrjuje pravica do zakonskega urejanja in določanja ravni zaščite. Vendar pa je bistveno, da se v predlogu določijo sestava in pravila delovanja različnih odborov in skupin. EESO poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi skladnost in doslednost poglavij o horizontalnem regulativnem sodelovanju, tehničnih ovirah v trgovini ter sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih ter sektorskih prilog.

3.11

Treba je izvesti dialog na začetku zakonodajnega postopka, s čimer se bo povečala možnost za opredelitev političnih rešitev, ki vključujejo čezmejne vidike. V predlogu Komisije je treba podrobno opisati vključevanje deležnikov na podlagi preglednega procesa, ki je temeljno načelo dobrega oblikovanja predpisov v Evropski uniji. Da bi regulativno sodelovanje privedlo do vključujočih rezultatov in predlogov za regulativne organe, je potrebno strukturirano in uravnoteženo sodelovanje z deležniki, zlasti podjetji, potrošniki, okoljskimi interesnimi skupinami in delavci.

3.12

Za dosego konkretnega napredka je treba čim prej izvesti posvetovanja med regulativnimi organi EU in ZDA o regulativni dejavnosti. Razprave v zgodnji fazi procesa oblikovanja politike naj bi povečale možnost oblikovanja interoperabilnih pravil v prihodnosti, udeležencem na trgu pa omogočile, da ravnajo v skladu z obema ureditvama. Vendar pa morajo regulativni organi obravnavati dialog in odgovore na pripombe sorodnih organov ali zainteresiranih oseb kot neobvezne, da bi preprečili ohromitev sprejemanja zakonodaje.

3.13

EESO Evropsko komisijo poziva, naj natančno opredeli način izvedbe omenjenega dialoga in vključevanja reprezentativnih deležnikov, zlasti socialnih partnerjev in predstavnikov civilne družbe. Jasno je treba zagotoviti, da bodo lahko ustrezni deležniki prispevali k preglednemu dialogu na podlagi ustrezno opredeljenega postopka, ki zagotavlja enako obravnavo vseh in preprečuje zamude v zakonodajnem postopku. Na ravni EU bi morali pri opredeljevanju pomena in reprezentativnosti deležnikov razmisliti o uporabi registra za preglednost.

4.   Tehnične ovire v trgovini ter sanitarni in fitosanitarni ukrepi

4.1

EESO veseli, da je v predlog vključen celoten sporazum STO o tehničnih ovirah v trgovini. Poleg tega predlagano poglavje o tehničnih ovirah v trgovini obravnava tehnične zahteve (tehnične predpise in standarde) ter zahteve glede ugotavljanja skladnosti. EESO meni, da je treba predloge o standardizaciji, tehničnih predpisih, označevanju in etiketiranju obravnavati kot pomembne ofenzivne interese Evropske unije. Teh predlogov pa se ne sme uporabiti za postavljanje pod vprašaj predpisov, ki so potrebni za zaščito zdravja in varnosti ter socialno zaščito.

4.2

EESO je seznanjen s pomembnimi določbami o preglednosti, pri tem pa ponovno izpostavlja obveznost glede obveščanja STO o ukrepih, zagotavljanja informacij drugi pogodbenici ter omogočanja pisnih pripomb in odgovarjanja nanje. Predvideno je tudi, da se v registru objavijo vsi veljavni novi ali obstoječi tehnični predpisi, pa tudi standardi, na katere se tehnični predpisi sklicujejo (v sektorju se namreč uporablja velika večina standardov, na katere pa se regulativni organi v tehničnih predpisih ne sklicujejo oziroma jih ne uporabljajo).

4.3

V zvezi s standardizacijo EESO pozdravlja sodelovanje med organi za standardizacijo in omejitev načel vzajemnega priznavanja. Seznanil pa se je s zaskrbljenostjo odborov CEN in Cenelec zaradi tveganja pri medsebojnem priznavanju prostovoljnih standardov v TTIP. Komisijo poziva, naj preuči predloge organov EU za standardizacijo in zagotovi zaščito interesov EU. Pomembno je tudi zagotovilo, da bodo lahko k razvoju novih standardov prispevali vsi ustrezni deležniki.

4.4

Standardizacijski sistemi ZDA in EU se zelo razlikujejo. V ZDA zlasti ni uveljavljeno načelo enega splošno sprejetega standarda za en proizvod, ki je steber enotnega trga EU. Ko se v Evropi sprejme nov standard, se nacionalni standardi, ki so z njim v navzkrižju, razveljavijo, na trgu ZDA pa sočasno obstajajo različni standardi, kar malim in srednjim podjetjem otežuje izbiro tistega, ki bi najbolje ustrezal njihovemu proizvodnemu programu. Da bi povečali preglednost in olajšali postopke za mala podjetja, bi bilo treba v ZDA vzpostaviti službo za pomoč uporabnikom, ki bi zagotavljala podporne storitve podjetjem v EU, ki želijo izvažati na trg ZDA. To so pogosto mala podjetja z omejenimi viri, a visoko ravnjo specializacije na nišnem trgu, ki je osnova njihove konkurenčnosti.

4.5

EESO obžaluje, da so ključna področja, kot so električna varnost, elektromagnetna združljivost, stroji in telekomunikacije, na katerih ima EU jasen ofenziven interes, opredeljena kot prednostna področja za prihodnjo obravnavo, saj bi bilo treba ta področja vključiti v navedene konkretne rezultate glede ugotavljanja skladnosti, dosežene s pogajanji.

4.6

EESO prav tako obžaluje, da v delu o označevanju in etiketiranju niso opredeljena prednostna področja za prihodnje delo, poleg tega pa niso navedeni ne časovni načrt prihodnjega pregleda zahtev glede označevanja in etiketiranja ne rezultati, doseženi s pogajanji v posameznih sektorjih.

4.7

Predlagano poglavje o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih (SPS) temelji na sporazumu STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov in pripombah v zvezi s predlogom besedila EU, ki je bil predložen za razpravo z ZDA med pogajanji, ki so potekala od 29. septembra do 3. oktobra 2014, in objavljen 7. januarja 2015.

4.8

V sporazum STO o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, ki zajema uporabo predpisov o varnosti hrane ter zdravju živali in rastlin, je vključeno previdnostno načelo (člen 5(7)), ki je zdaj zapisano tudi v Lizbonski pogodbi. To ne sme biti predmet pogajanj, zato tudi ne del sporazuma. EESO tako odločno pozdravlja zagotovila EU, da se s TTIP ne bo spremenila sedanja živilska zakonodaja, da bo ohranila omejitve v zvezi s hormoni in pospeševalci rasti v mesu ter da se s TTIP ne bo spremenila zakonodaja EU o gensko spremenjenih organizmih.

5.   Olajševanje carinskih postopkov in trgovine

5.1

Ker blagovna menjava zajema velik del čezatlantske trgovine, bo vsako prizadevanje za izboljšanje carinskih postopkov močno vplivalo na dvostransko trgovino, zlasti pri malih podjetjih.

5.2

EESO pozdravlja dodatne predloge, katerih namen je olajšati carinske postopke, zlasti za vzpostavitev enotne kontaktne točke na obeh straneh Atlantika, boljše usklajevanje mednarodnih standardov in oblikovanje programa partnerstva za olajševanje trgovine, usklajevanje podatkov, pri čemer je treba oceniti, katere podatke bi bilo treba uskladiti, ter razširitev odgovornosti Skupnega odbora za carinsko sodelovanje, da bi opravljal vlogo posebnega carinskega odbora na več področjih, ki jih je treba še opredeliti, in pri izdaji predhodnih odločb.

5.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pojasni elemente, ki so posebno pomembni za podjetja v EU in v besedilu, ki je na voljo, še niso pojasnjeni, kot so najnižja vrednost, odprava vseh dodatnih pristojbin ter vprašanje kazni in odgovornosti v primeru kršitev carinske zakonodaje.

6.   Storitve

6.1

EU v ponudbi na področju storitev predlaga, da bo prevzela pomembne zaveze v sektorjih, ki so ključni za spodbujanje evropske konkurenčnosti in rasti (digitalni in telekomunikacijski sektor) ter pospeševanje povezovanja globalnih vrednostnih verig (prevoz, kurirske storitve, poslovne storitve, strokovne storitve) ali so povezani s ključnimi gospodarskimi sektorji (gradbeništvo, maloprodaja, energija).

6.2

EESO prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da je v predlogu EU predstavljen okvir za spodbujanje pravičnega, preglednega in doslednega sistema za medsebojno priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani pogodbenic in so določeni splošni pogoji za pogajanja o sporazumih o medsebojnem priznavanju, ki so zelo pomembni za zagotovitev boljšega dostopa izvajalcev storitev v EU do trga.

6.3

EESO ponovno poudarja tri glavne vidike, povezane s storitvami, tj. potrebo po izboljšanju dostopa do trga na zvezni in državni ravni, zavedanje, da je dostop do trga odvisen tudi od okrepljenega regulativnega sodelovanja, ter zahtevo, da se v skladu s PDEU ohrani posebna narava javnih storitev.

6.4

EESO poudarja, da bi morala Komisija zagotoviti, da bo z vidika storitev TTIP presegel okvir obstoječih sporazumov, kot sta GATS in TISA, in da bi bilo treba skleniti posebne sporazume za odpravo številnih diskriminatornih ovir v ZDA.

6.5

EESO izpostavlja posebno vprašanje, ki bi ga Komisija morala upoštevati, tj. neuravnotežen dostop do trga: podjetja ZDA lahko namreč izkoriščajo ugodnosti enotnega trga EU, medtem ko se podjetja v EU srečujejo z razdrobljenim trgom ZDA, saj se veliko storitvenih sektorjev ureja na ravni posamezne države. EESO opozarja na dejstvo, da za vstop v ZDA državljani nekaterih držav članic EU še vedno potrebujejo vizum, medtem ko državljani ZDA za vstop v EU vizuma ne potrebujejo, kar je diskriminatorno do državljanov EU in slabo vpliva na dvostranske odnose.

6.6

EESO želi podati naslednje pripombe v zvezi s posameznimi sektorji:

avdiovizualne storitve niso del mandata in zato ne bi smele biti vključene v nobene zaveze;

obravnavo vprašanja dostopa do trga finančnih storitev bi bilo treba odložiti, dokler se ne bodo pogajalci ZDA popolnoma strinjali, da je treba začeti razpravo o regulativnem sodelovanju v tem sektorju. Namen tega regulativnega sodelovanja bi morala biti zagotovitev večje ravni zaščite in finančne stabilnosti;

javne službe bi bilo treba povsem zaščititi, saj skrbijo za to, da se pri zagotavljanju bistvenih in občutljivih storitev državljanom upoštevajo obstoječi visoki standardi. V ta namen bi bilo treba oblikovati jasne in široko opredeljene izjeme.

6.7

Glede javnih storitev je v mnenju EESO Trgovina za vse navedeno, da bi za zaščito javnih storitev v trgovinskih sporazumih najbolje poskrbeli z uporabo „pozitivnega seznama tako glede dostopa do trga kot nacionalne obravnave“. Vendar pa je v trenutni ponudbi glede storitev v TTIP EU uporabila povsem nov hibridni pristop naštevanja storitev, kar bi lahko privedlo do precejšnje negotovosti.

6.8

V Prilogi III o dostopu do trga je naveden pozitivni seznam z enakim besedilom kot v seznamu obveznosti EU v GATS, pri čemer „v nekaterih sektorjih obstajajo javne službe, kot so službe, povezane z znanstvenim in tehničnim svetovanjem, raziskovalnimi in razvojnimi storitvami na področju družboslovja in humanističnih ved, tehničnega preizkušanja in analiziranja, okoljske storitve, zdravstvene storitve, prevozne storitve in pomožne storitve za vse vrste prevoza. Izključne pravice za opravljanje takšnih storitev se pogosto dodelijo zasebnim subjektom, na primer subjektom, ki jim javni organi podelijo koncesije, ki so pogojene s posebnimi storitvenimi obveznostmi. Ker javne službe pogosto obstajajo tudi na podcentralni ravni, sestavljanje podrobnih in izčrpnih seznamov po posameznih sektorjih ni praktično“ (13). Vendar pa ima določba o javnih službah, ki omogoča ohranitev monopolnih struktur, več pomanjkljivosti, tudi to, da njeno področje uporabe ne vključuje omejitev, kot so preverjanje gospodarskih potreb ali kvote. EESO želi poudariti, da se mora izjema za javne službe uporabljati za vse načine zagotavljanja storitev.

6.9

EESO poziva, naj se v Prilogi III izrecno in podrobno navede izjema za javne službe, da se iz sporazuma izvzamejo vse javne storitve, ki se oddajo zunanjim izvajalcem ali ki jih financira država oziroma zasebne profitne ali neprofitne organizacije.

6.10

Čeprav se klavzule o mirovanju in zaskočne klavzule ne nanašajo na Prilogo II, izraža EESO zaskrbljenost, da bi pogajanja privedla do tega, da bi bili zadržki EU, ki so trenutno navedeni v tej prilogi, prestavljeni v Prilogo I, zaradi česar ne bi prišlo do zmanjšanja liberalizacije. EESO v tem okviru podpira stališče nizozemskega socialno-ekonomskega sveta v svetovalnem poročilu, da „morajo vlade še naprej imeti možnost, da nekatere storitve v skladu s svojimi preferencami opredelijo kot storitve splošnega pomena“ (14).

6.11

EESO prav tako skrbi, da bi lahko državne predpise za vse storitve, ki niso ustrezno navedene na seznamih v Prilogi I in Prilogi II, vlada ZDA izpodbijala v okviru postopka reševanja sporov med državami v primeru kršitve nacionalne obravnave ali zavez za priznavanje največjih ugodnosti ali v okviru sistema sodišč za naložbe.

6.12

EESO obžaluje, da je dostop do trga storitev v primerjavi z drugimi poglavji zapostavljen, in poziva Komisijo, naj si v večji meri prizadeva za odpravo preostalih ovir za dostop do trga v ZDA. ZDA še naprej izvajajo popolno prepoved v pomorskem prevozu. Obstajajo omejitve lastniškega deleža, na primer omejitev v višini 25 % v letalskem prevozu in 20 % na področju telekomunikacij, ter precejšnje čezmejne ovire, na primer na področju telekomunikacij in satelitov. Seznam zahtev glede državljanstva je zelo dolg, na primer v bančništvu, zavarovalništvu in računovodstvu. Zahteve glede prebivališča veljajo za pravne, računovodske, inženirske in zavarovalniške storitve. Obstajajo zahteve glede lokalne prisotnosti, na primer za pravne, računovodske in zavarovalniške storitve, pa tudi zahteva glede pravne oblike v zavarovalništvu itd.

7.   Trajnostni razvoj

7.1

TTIP pogodbenicama omogoča, da v okviru trgovine spodbujata trajnostni razvoj in presežeta okvir drugih trgovinskih sporazumov v zvezi s cilji trajnostnega razvoja, ki jih sklene katera od pogodbenic. EESO je v svojih mnenjih REX/390 in REX/449 (15) pozval k vključitvi obsežnega poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju, ki je opredeljeno kot ključni element sporazuma, zato pozdravlja obsežno in natančno določeno področje uporabe predloga Komisije. Meni pa, da bo dejanski pomen teh določb odvisen predvsem od tega, ali jih bo mogoče sčasoma učinkovito izvajati.

7.2

V mnenju REX/390 je navedeno, da je trden mehanizem civilne družbe za spremljanje bistven element vsakega sporazuma. EESO zato v celoti podpira stališče komisarke Cecilie Malmström, da je treba v poglavje o trajnostnem razvoju vključiti učinkovite mehanizme za izvrševanje (16). EESO prav tako podpira priporočila nizozemskega in francoskega socialno-ekonomskega sveta v svetovalnem poročilu, „da je treba po potrebi imeti možnost pogodbenicam naložiti učinkovite kazni“ (17).

7.3

EESO izraža pohvalo Evropski komisiji za daljnosežno zavezo visokim delovnim in okoljskim standardom. Pozdravlja, da sta bili v preambuli sporazuma in samostojnem členu v poglavju o trajnostnem razvoju ponovno potrjeni pravici do zakonskega urejanja in določanja visoke ravni zaščite.

7.4

EESO je pozval pogodbenici, naj ponovno potrdita zavezanost učinkovitemu izvajanju in izvrševanju svoje delovne zakonodaje ter svojih obveznosti, ki izhajajo iz njunega članstva v Mednarodni organizaciji dela. Zato pozdravlja vključitev zavezujočih določb o zaščiti temeljnih delovnih standardov, kot so svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj z oblikovanjem sindikatov in včlanitvijo vanje, odprava prisilnega ali obveznega dela, učinkovita odprava dela otrok ter enakost in nediskriminacija pri zaposlovanju in opravljanju poklica. Poleg tega pozdravlja dodatno vključitev, da se pogodbenici zavezujeta zagotavljati dostojne delovne pogoje ter zdravje in varnost pri delu. Da bi bile te določbe o trajnostnem razvoju zavezujoče, je treba sprejeti tristopenjski pristop s posvetovanji na vladni ravni, notranjimi svetovalnimi skupinami in strokovnimi odbori, ki vključujejo tudi MOD, ter z vključitvijo splošnega mehanizma za reševanje sporov v sporazum.

7.5

V zvezi z okoljskimi vidiki se z vključitvijo določbe o trgovini v povezavi z okolju prijaznim ravnanjem s kemikalijami in odpadki ustrezno upoštevajo pomisleki civilne družbe. EESO se zato strinja, da se v sporazum vključijo določbe o preprečevanju ali zmanjševanju škodljivih učinkov kemikalij in odpadkov na zdravje ljudi in okolje. Pozdravlja tudi zavezanost pogodbenic trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi ter vzajemno priznavanje precejšnjega negativnega učinka nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

7.6

Dobrodošla določba v predlogu je tudi sodelovanje med pogodbenicama pri trgovinskih vidikih politik trga dela in okoljskih politik. EESO odobrava, da se priznava pomen sodelovanja pri spodbujanju dostojnega dela v globalnih vrednostnih verigah ter pri pripravi strategij in politik, s katerimi se spodbuja, da bi trgovina prispevala k učinkoviti rabi virov ter zelenemu in krožnemu gospodarstvu (18).

7.7

Podpira tudi cilj varstva pravic delavcev in okolja z uporabo kodeksa ravnanja, shem standardov, označevanja, potrjevanja, preverjanja in drugih s tem povezanih politik podjetij.

7.8

Odgovorno poslovno ravnanje, kot je družbena odgovornost gospodarskih družb, lahko dodatno spodbudi doseganje ciljev trajnostnega razvoja. EESO se strinja, da se v poglavju o trajnosti izrecno navedejo smernice OECD za multinacionalna podjetja, globalni dogovor Združenih narodov, standard ISO 26000, tristranska deklaracija Mednarodne organizacije dela o načelih za multinacionalna podjetja in socialno politiko ter vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah.

7.9

EESO ugotavlja, da predlog besedila EU ne vključuje elementov, povezanih z reševanjem sporov, ki bodo oblikovani pozneje, in si pridržuje možnost do predložitve pripomb v zvezi s temi elementi, ko bodo objavljeni.

7.10

EESO se v podporo izvajanju zaveze pogodbenic glede spodbujanja takšne mednarodne trgovine, ki bo prispevala k doseganju trajnostnega razvoja, zavzema za uporabo mehanizma izvrševanja, ki temelji na socialnem dialogu. Pozdravlja predloge Komisije za ustanovitev notranjih svetovalnih skupin, v katerih so uravnoteženo zastopane skupine civilne družbe, ki predstavljajo ravnotežje interesov podjetij, delavcev, potrošnikov ter interesov na področju okolja in javnega zdravja in ki lahko predložijo stališča in priporočila o izvajanju TTIP (19). Izkušnje z veljavnimi sporazumi kažejo, da je za zagotovitev učinkovitosti takšnih mehanizmov spremljanja pomembno, da institucije EU preverijo priporočila organov za spremljanje in da so ta priporočila povezana s postopkom izvrševanja.

8.   Naložbe

8.1

EESO ugotavlja, da je Komisija predložila predlog besedila o sistemu sodišč za naložbe, s katerim se uvaja reforma postopkov, novi sistem pa bo nadomestil sistem reševanja sporov med vlagateljem in državo (ISDS). Sestavljen je iz dveh delov, tj. materialnopravnih določb o zaščiti naložb ter določb o delovanju sistema za reševanje sporov med vlagatelji in državami. Vsebuje tudi uvodni del z opredelitvami pojmov, povezanih z zaščito naložb.

8.2

Kot je EESO pozval v mnenju REX/390, so podane natančnejše opredelitve „pravice do zakonskega urejanja“, „posredne razlastitve“ ter „poštene in pravične obravnave“. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko sprejmejo predpisi za postopek reševanja sporov med državo in vlagateljem. Namen teh pojasnil je zagotoviti pravico pogodbenice do zakonskega urejanja v javnem interesu, ki prevlada nad zaščito vlagatelja.

8.3

EESO poudarja, da bi morale biti opredelitve v sporazumu, zlasti pravica do zakonskega urejanja, jasne ter bi morale državam dajati pravico, da ohranijo in uvedejo visoke standarde, zlasti na področju socialne zaščite ter varstva okolja in potrošnikov, hkrati pa zagotavljati ustrezno in legitimno zaščito vlagateljev pred protekcionizmom in diskriminacijo. Pozdravlja, da je bil poleg preambule v besedilo sporazuma vključen samostojni člen o tem. Pri opredelitvi pravice do zakonskega urejanja na področju socialne zaščite bi bilo treba izrecno omeniti kolektivne pogodbe, vključno s tristranskimi in/ali splošnimi (erga omnes) sporazumi, da jih ne bi razlagali kot nekaj, kar je v nasprotju z upravičenimi pričakovanji vlagateljev. Delovni in plačni pogoji, določeni v okviru kolektivnih pogodb, se ne smejo obravnavati kot necarinske ovire.

8.4

Vendar pa EESO priznava, da so bile najbolj bistvene spremembe uvedene glede postopkovnih vidikov reševanja sporov. Arbitražni sistem je bil preoblikovan v pravosodni sistem s sodiščem, na katerem začasne arbitre, ki jih imenujeta sprti strani, nadomestijo sodniki s stalnega seznama, ki jih imenujeta pogodbenici sporazuma. S temi spremembami bo sistem postal bolj institucionaliziran. EESO poziva pogodbenici, naj zagotovita polno delovanje sistema sodišč za naložbe takoj po ratifikaciji pogodbe in demokratično legitimnost sodnikov in da se pri imenovanju sodnikov prepreči tveganje za spolitiziran pravosodni sistem in navzkrižja interesov.

8.5

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da se uvaja strog kodeks ravnanja, ki bo zagotovil nepristranskost in preprečeval navzkrižja interesov. Ustanovljeno bo tudi pritožbeno sodišče za odločanje o razsodbah sodišča, kar je odziv na upravičene kritike sistema ISDS. Poleg tega bo zagotovljena preglednost, saj se bodo za spore uporabljala pravila Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL).

8.6

EESO sicer pozdravlja izboljšave, ki so bile izvedene za reformo sistema, vendar meni, da je še vedno nekaj spornih vprašanj, ki bi jih bilo treba obravnavati.

8.7

EESO poleg tega priznava, da še vedno obstajajo pomisleki glede izvajanja novega sistema, ki se med deležniki razlikujejo. Komisijo poziva, naj nadalje preuči te pomisleke v okviru stalnih prizadevanj za izboljšanje sistema za reševanje investicijskih sporov.

8.8

Nekaj pomislekov:

treba je zagotoviti ustrezno ravnovesje med legitimnimi javnimi politikami in standardi za zaščito naložb z vidika „poštene in pravične obravnave“ ter „zaščite pred posredno razlastitvijo“ na podlagi jasnih opredelitev, ki bodo zmanjšale možnost različnih razlag;

seznam zakonitih ciljev politike, kot so varovanje javnega zdravja, varnost, okolje, javna morala, socialna zaščita ali varstvo potrošnikov, spodbujanje in zaščita kulturne raznolikosti, ki so povezani s pravico do zakonskega urejanja, je zelo omejen;

predpisi, ki se uporabljajo za organizacijo ali zagotavljanje javnih storitev, niso izrecno izključeni;

pri izračunu nadomestil za opravljene naložbe se v nobenem primeru ne upošteva izgubljeni dobiček;

zaradi izvajanja načela „kdor izgubi, plača“ podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, morda ne bodo uporabljala sistema;

treba bi bilo navesti obveznosti vlagateljev v skladu z deklaracijo MOD v zvezi z multinacionalnimi podjetji, vodilnimi načeli Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernicami OECD za multinacionalna podjetja;

ni preveč jasno, kako bodo domača sodišča priznavala in izvrševala odločbe ter kakšna je povezava s Konvencijo o priznavanju in izvajanju tujih arbitražnih odločb, podpisano v New Yorku, ali ustreznimi pravili Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID). To bi bilo treba pojasniti, saj se vlagatelji že v obstoječem sistemu srečujejo s težavami pri izvrševanju;

treba je natančno preučiti, ali je sistem sodišč za naložbe skladen s pravnim okvirom EU;

sodniki dejansko niso neodvisni, saj v skladu z novim predlogom v nekaterih primerih še vedno lahko opravljajo delo pravnih zastopnikov podjetij;

treba je preučiti priporočilo iz osnutka vmesnega tehničnega poročila o oceni učinka trgovine na trajnostni razvoj v okviru TTIP, naj se izključi možnost, da bi se na sodišče za naložbe vlagale tožbe v zvezi z javnimi storitvami (20).

EESO poziva Komisijo, naj k obravnavi teh pomislekov pritegne civilno družbo in evropsko pravno skupnost.

8.9

Nekateri deležniki se tudi sprašujejo, ali je v ustrezno delujočih in zelo razvitih nacionalnih pravnih sistemih potreben ločen arbitražni sistem za naložbe (21).

8.10

EESO nazadnje meni, da je predlog Evropske komisije za sistem sodišč za naložbe korak v pravo smer, vendar ga je treba na številnih področjih še izboljšati, da bo lahko deloval kot neodvisen mednarodni sodni organ. Obžaluje, da je bil sistem predlagan brez celovitega in ustreznega posvetovanja ter pred pripravo ocene učinka tako stroškov sistema kot njegovega delovanja, in Komisijo poziva, naj to oceno učinka pripravi.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Glej mnenje EESO na lastno pobudo Čezatlantski trgovinski odnosi in stališče EESO o okrepljenem sodelovanju in morebitnem sporazumu o prosti trgovini med EU in ZDA (UL C 424, 26.11.2014, str. 9).

(2)  Glej mnenje EESO na lastno pobudo Zaščita vlagateljev in reševanje sporov med vlagatelji in državo v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah med EU in tretjimi državami (UL C 332, 8.10.2015, str. 45).

(3)  Glej mnenje EESO na lastno pobudo Vpliv čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe na MSP (UL C 383, 17.11.2015, str. 34).

(4)  Sporočilo Evropske komisije Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015) 497 final).

(5)  Glej mnenje EESO Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (UL C 264, 20.7.2016, str. 123).

(6)  Glej opombo 5.

(7)  Glej http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2016/july/tradoc_154802.pdf.

(8)  Na primer čezatlantski ekonomski svet, ustanovljen leta 2007, forum za sodelovanje na visoki ravni, forum za regulativno sodelovanje na visoki ravni.

(9)  Ecorys, Trade SIA on the Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP) between the EU and the USA – Draft Interim Technical Report (Ocena učinka trgovine na trajnostni razvoj v okviru čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe med EU in ZDA – osnutek vmesnega tehničnega poročila), str. 18 (http://www.trade-sia.com/ttip/wp-content/uploads/sites/6/2014/02/TSIA-TTIP-draft-Interim-Technical-Report.pdf).

(10)  Revidirani predlog besedila EU o regulativnem sodelovanju, objavljen 21. marca 2016, http://trade.ec.europa.eu/doclib/html/154377.htm.

(11)  Nizozemski ekonomsko-socialni svet (SER), Svetovalno poročilo 16/04E o TTIP (https://www.ser.nl/~/media/files/internet/talen/engels/2016/ttip.ashx).

(12)  Glej mnenje francoskega ekonomskega, socialnega in okoljskega sveta, Les enjeux de la négociation du projet de Partenariat transatlantique pour le commerce et l’investissement (PTCI) (Izzivi v pogajanjih o projektu čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe (TTIP))

(http://www.lecese.fr/sites/default/files/pdf/Avis/2016/2016_01_projet_partenariat_transtlantique.pdf ).

(13)  Ponudba Evropske unije glede storitev in naložb (http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2015/july/tradoc_153670.pdf).

(14)  Glej opombo 11.

(15)  Glej opombo 5.

(16)  Izjava komisarke Cecilie Malmström, 17. november 2015 (http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2015/november/tradoc_153968.pdf).

(17)  Glej opombi 12 in 11.

(18)  Glej mnenje EESO o dostojnem delu v okviru globalnih oskrbovalnih verig (UL C 303, 19.8.2016, str. 17).

(19)  Glej opombo 7.

(20)  Ecorys, Trade SIA on the Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP) between the EU and the USA – Draft Interim Technical Report (Ocena učinka trgovine na trajnostni razvoj v okviru čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe med EU in ZDA – osnutek vmesnega tehničnega poročila), str. 144 (http://www.trade-sia.com/ttip/wp-content/uploads/sites/6/2014/02/TSIA-TTIP-draft-Interim-Technical-Report.pdf).

(21)  Na primer stališče ETUC (Evropske konfederacije sindikatov) o predlogu Komisije za sistem sodišč za naložbe v okviru TTIP in CETA (https://www.etuc.org/documents/etuc-position-commissions-proposal-investment-court-system-ttip-and-ceta#.V2xn19KNhHg).


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/41


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU

(raziskovalno mnenje)

(2016/C 487/06)

Poročevalec:

Ioannis VARDAKASTANIS

Soporočevalka:

Jarmila DUBRAVSKÁ

Zaprosilo

Evropska komisija, 8. 6. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

5. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

171/0/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Sprejetje agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 pomeni zgodovinski premik k novi paradigmi, saj agenda gospodarske, socialne in okoljske razlike obravnava na univerzalen in celosten način. Agendo morajo prenesti in izvajati vse države, ne glede na njihovo raven prihodkov. Ta edinstvena agenda v celoti odraža evropske vrednote, kot so socialna pravičnost, demokratično upravljanje in socialno tržno gospodarstvo, pa tudi varstvo okolja. Zato je pomembna priložnost za EU, da gradi na teh vrednotah in agendo izvaja tako, da bodo vključene vse teme. EESO poziva EU, naj bo pri tem zelo zahtevnem procesu zgled v svetovnem merilu.

1.2

EESO pozdravlja zavezanost Evropske unije k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, vendar izraža zaskrbljenost, ker je od sprejetja Agende ZN 2030 minilo že eno leto, EU pa še ni sprejela konkretnih in v prihodnost usmerjenih ukrepov za vključitev ciljev trajnostnega razvoja v vse svoje politike in programe. Ravno tako še ni začela obsežnega posvetovanja s civilno družbo.

1.3

EU se na vseh gospodarskih in socialnih področjih sooča s ključnimi političnimi, socialnimi, gospodarskimi in strukturnimi izzivi. Neenakosti, brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, socialna izključenost in revščina, razlike med spoloma, diskriminacija in marginalizacija ranljivih skupin v evropskih družbah dejansko spodkopavajo temelje EU. V mnogih državah članicah je te probleme še zaostrila finančna kriza, ki zdaj postaja kriza človekovih in socialnih pravic.

1.4

Agenda ZN 2030 bi morala postati proaktivna in pozitivna zasnova preobrazbe za Evropo, ta proces pa mora temeljiti na močni politični volji in odločenosti, da se trajnostna Evropska unija oblikuje tako, da naša gospodarstva postanejo odporna, konkurenčna, gospodarna z viri, nizkoogljična in socialno vključujoča. Takšna v prihodnost usmerjena zasnova bi pomagala odpraviti doslej največje pomanjkanje zaupanja med državljani EU v evropski projekt ter zlasti pridobiti podporo mladih. EU bi morala Agendo ZN 2030 uporabiti za to, da državljanom EU predstavi novo vizijo za Evropo, tj. Evropo kot socialno pogodbo 21. stoletja.

1.5

EESO poziva h krovni in celostni strategiji za trajnostno Evropo do leta 2030 in po tem, ki bi zagotavljala potrebno dolgoročno obzorje, politično usklajevanje in usklajenost ukrepov za izvajanje Agende ZN 2030. Strategija bi morala temeljiti na medinstitucionalnem sporazumu med Komisijo, Svetom in Parlamentom, da se ustvari trdna podlaga za nadaljnje politično ukrepanje. Sedanje evropske strategije, kot je strategija Evropa 2020, ki je izrinila strategijo EU za trajnostni razvoj iz leta 2001, prejšnjo krovno strategijo, in deset prednostnih nalog predsednika Junckerja po mnenju EESO ne zadostujejo za popolno uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v EU.

1.6

Zgoraj omenjena krovna strategija mora vsebovati specifične zahteve za izvajanje, pregled in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja ter akcijske načrte s potrebnimi zakonodajnimi in političnimi instrumenti, dejavnostmi za ozaveščanje, npr. anketo Eurobarometer o ciljih trajnostnega razvoja, in načrtom za mobilizacijo finančnih virov. Postopek za razvoj te strategije bi morala začeti Komisija s prihodnjim sporočilom, med pripravo strategije pa bi bilo treba izvesti obsežno posvetovanje s civilno družbo, vladami, parlamenti in lokalnimi oblastmi. EESO je pripravljen podpreti ta postopek kot posrednik.

1.7

Pregled notranjih in zunanjih politik EU v skladu s 17 cilji trajnostnega razvoja, ki ga bo izvedla Komisija, je nujen ukrep. EESO poziva Komisijo, naj ga dopolni s podrobno analizo vrzeli pri uresničevanju 17 ciljev trajnostnega razvoja, da bi opredelila področja, kjer mora EU prednostno in takoj ukrepati.

1.8

EESO je opredelil naslednja ključna politična področja, na katerih so potrebne trajnostne spremembe, ter Komisiji v skladu s priporočili iz točke 4.3 tega mnenja priporoča, naj uvede ustrezne vodilne pobude, vključno s preglednimi akcijskimi načrti in mejniki:

pravičen prehod na nizkoogljično, krožno in sodelovalno gospodarstvo;

prehod na socialno vključujočo družbo in gospodarstvo – dostojno delo in človekove pravice;

prehod na trajnostno proizvodnjo in porabo hrane;

naložbe v inovacije in dolgoročno posodobitev infrastrukture ter spodbujanje trajnostnih podjetij;

uporaba trgovine za svetovni trajnostni razvoj.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj cilje trajnostnega razvoja vključi v vse zadevne politike, in naj v ta namen izkoristi vmesne preglede, ki bodo izvedeni v obdobju 2014–2020. Prihodnji večletni finančni okviri bodo odlična priložnost za to, da se cilji trajnostnega razvoja v celoti vključijo v programe porabe EU.

1.10

Zlasti je pomembno, da se Agenda ZN 2030 upošteva pri zunanjem delovanju Evropske unije. Komisija bi morala v celoti prilagoditi področja ključnega pomena, kot so trgovinska in razvojna politika, svetovna podnebna politika in podnebni ukrepi, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologij in spodbujanje človekovih pravic, da bi aktivno pospeševala izvajanje Agende ZN 2030. EESO prav tako poziva Evropsko komisijo, naj Agendo ZN 2030 v celoti vključi in uporabi v Evropskem soglasju o razvoju, ter izraža obžalovanje, da ni bila dovolj upoštevana v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko EU.

1.11

EESO poziva Komisijo, naj oceni in izboljša horizontalno in vertikalno usklajevanje politik za učinkovito izvajanje Agende ZN 2030. Boljše upravljanje je glavni pogoj za trajnostni razvoj. Evropski semester bi bilo treba preoblikovati v ustrezen okvir upravljanja za vertikalno usklajevanje doseganja ciljev trajnostnega razvoja z državami članicami. EESO poudarja, da je treba med glavne lastnosti in značilnosti boljšega upravljanja uvrstiti sodelovanje, preglednost, spremljanje in pregledovanje, odgovornost in udeležbo državljanov.

1.12

Eurostat bi moral pripraviti in uporabljati nabor kazalnikov in referenčnih meril, ki so jih razvili ZN in ki bi olajšali pregled, spremljanje, prevzemanje odgovornosti in preglednost procesa izvajanja ciljev trajnostnega razvoja ter institucijam EU, državam članicam in vsem zainteresiranim stranem zagotovili zanesljive statistične podatke, razčlenjene po posameznih ciljih.

1.13

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so bile štiri države članice EU med 22 državami, ki so na političnem forumu na visoki ravni za trajnostni razvoj leta 2016 predstavile prve prostovoljne ocene uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja. EESO poziva EU, naj bo za zgled in naj bo prva regija, ki bo na visokem forumu leta 2017 predložila prostovoljno oceno. EESO bi lahko organiziral prispevek civilne družbe.

1.14

EU bi morala pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja prevzeti pristop, ki ga vodi več zainteresiranih strani, in sicer tako, da na podlagi načel udeležbe, odgovornosti in partnerstva v proces vključi vse akterje in organizacije civilne družbe. EESO je že predložil specifično pobudo za evropski forum civilne družbe za trajnostni razvoj, v katerem bi sodelovali različni akterji. Komisija bi morala proaktivno preučiti in pripraviti pobudo za Listino ciljev trajnostnega razvoja, da bi podprla navezovanje močnih partnerstev na nacionalni, evropski in mednarodni ravni.

2.   Uvod

2.1.

Septembra 2015 so svetovni voditelji sprejeli dokument ZN z naslovom Spreminjajmo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, v katerem so določiti cilje trajnostnega razvoja, da bi odpravili revščino, zaščitili naš planet ter zagotovili varstvo človekovih pravic in blaginjo za vse. Vsak izmed ciljev je razdeljen na posamične cilje, ki naj bi jih dosegli v naslednjih 15 letih.

2.2

EU bo imela ključno vlogo pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja v Evropi. Komisija je v delovnem programu za leto 2016 napovedala novo pobudo o naslednjih korakih za trajnostno evropsko prihodnost, namenjeno uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU (1).

2.3

Kot prvi korak Komisija izvaja notranji pregled, da bi ugotovila, katere politike EU že obravnavajo izzive, povezane s cilji trajnostnega razvoja. Komisija je Odbor zaprosila za prispevek k temu procesu v obliki raziskovalnega mnenja. Odbor se želi navezati na širšo razpravo v evropski civilni družbi, zato je upošteval rezultate dveh večjih konferenc o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, ki sta potekali na sedežu EESO v letu 2016, in drugih večjih konferenc (2).

3.   Preoblikovanje ciljev trajnostnega razvoja v evropsko agendo 2030: v smeri Unije trajnostnega razvoja

3.1

Odbor pozdravlja pobudo o naslednjih korakih za trajnostno evropsko prihodnost iz delovnega programa Komisije za leto 2016 kot nov pristop za gospodarski razvoj v Evropi, za socialno in okoljsko trajnost tudi po letu 2020 ter za celostno upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja v notranjih in zunanjih politikah EU (3). Vendar pa obstaja bojazen, da morebiti ni dovolj politične pripravljenosti in zavezanosti, saj doslej ni bilo veliko storjenega za to, da bi se agenda začela izvajati.

3.2

V času, ko je projekt EU pod pritiskom in mu mnogi državljani ne zaupajo več, bi morala EU cilje trajnostnega razvoja preoblikovati v pozitivno zasnovo za preobrazbo v trajnostno Evropo, ki dolgoročno perspektivo povezuje s specifičnimi političnimi kratko- in srednjeročnimi ukrepi. Trajnost je „evropska znamka“ (4): Agenda ZN 2030 odraža evropske vrednote ter evropski model socialne pravičnosti in demokratičnega upravljanja. Zato ponuja odlično priložnost za opredelitev nove pozitivne in prepričljive zasnove in vizije za EU.

3.3

Agendo ZN 2030 so podprle vse države članice EU in tudi sama EU. Zdaj je čas za trdno politično zavezo na najvišji politični ravni, s katero se potrdi, da je EU sprejela to agendo kot vizijo in splošni okvir na poti do Unije trajnostnega razvoja (5).

3.4

Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja pa ni pomembno samo za razvoj ali okolje. Ti cilji obravnavajo glavne izzive za preoblikovanje naših gospodarstev in družb, tudi v razvitem svetu. Za njihovo izvajanje v EU je potreben nov model razvoja, ki je ekonomsko vzdržnejši, bolj socialno vključujoč in dolgoročno okoljsko bolj trajnosten ter ki zagotavlja pravično razdelitev virov našega planeta med naraščajoče svetovno prebivalstvo. Naša gospodarstva je treba preusmeriti (6). Nova zasnova razvoja naj bi pomenila novo opredelitev blaginje za EU in nov sklop kazalnikov. Cilje trajnostnega razvoja je treba uporabiti kot vzvod, ki bo omogočil in pospešil dolgoročni prehod na odporno, konkurenčno in socialno vključujoče gospodarstvo EU, gospodarno z viri.

3.5

Načrt za obnovo Evropskega soglasja o razvoju, ki ga je objavila Komisija, daje vtis, da Komisija namerava novo agendo najprej izvajati na področju razvojnih politik. Takšno dajanje prednosti je v nasprotju s celostnim pristopom ciljev trajnostnega razvoja, ki zahteva vseobsegajoče in celostne strategije izvajanja, ki zajemajo zunanje in notranje politike.

3.6

Za pripravo okvira upravljanja za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja bo EU morala razširiti obzorje načrtovanja na obdobje daleč po letu 2020. Vseobsegajoča in dolgoročna strategija za trajnostno Evropo do leta 2030 in pozneje (7) bi morala cilje trajnostnega razvoja prenesti v notranje in zunanje politike EU, posebna pozornost pa bi morala biti namenjena evropskim izzivom. Strategijo bi morali dopolnjevati pregledni načrti in akcijski načrti za zakonodajne in politične pobude ter podroben načrt za obdobje do leta 2030. Evropski parlament je pozval k podobnemu pristopu (8).

4.   Pregled notranjih in zunanjih politik EU

4.1    Pregled je treba dopolniti z analizo vrzeli v politiki

4.1.1

Za opredelitev politične strategije EU in načrta za doseganje ciljev trajnostnega razvoja ne zadostuje le pregled obstoječih politik EU. S pregledom sedanjih politik EU glede na posamezne cilje trajnostnega razvoja ne bo mogoče oceniti, ali se ti cilji lahko dosežejo v EU brez dodatnih ukrepov. Morda so sedanje politike neučinkovite, morda jih spodkopavajo druge politike ali pa obstajajo tudi druge ovire. Zato je treba pregled politik dopolniti z analizo vrzeli, s katero se ugotovijo dejanske pomanjkljivosti v politiki EU z vidika uresničevanja 17 ciljev Agende ZN 2030 in povezanih posamičnih zahtev.

4.1.2

V zvezi s tem EESO pozdravlja dokument Sustainability now!, pripravljen pod vodstvom nekdanjega generalnega direktorja GD za okolje, Karla Falkenberga, v katerem je na primeru le nekaterih političnih področij že jasno prikazana potreba EU po reformah, ki izhaja iz Agende ZN 2030.

4.1.3

Obsežne analize vrzeli pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v EU še ni. Vendar pa so pred kratkim objavljeno poročilo SDG Index and Dashboard ter druge ocene, ki so jih izvedle države članice EU, pokazali, da je doseganje ciljev trajnostnega razvoja tudi za države z visokimi prihodki (9) zahtevna naloga, zlasti zaradi načina, kako se v teh državah proizvajajo, dostavljajo in uporabljajo izdelki in storitve, ter negativnih posledic za okolje. Glavni izzivi za države EU so povezani s ciljem 12 o trajnostni potrošnji in proizvodnji, ciljem 13 o podnebnih ukrepih, ciljema 14 in 15 o ohranjanju ekosistema, ciljem 2 o trajnostnem kmetijstvu in boljši prehrani ter ciljem 9 o industriji, inovacijah in infrastrukturi, saj so bile tukaj odkrite naložbene vrzeli.

4.1.4

Drugi izzivi so cilji trajnostnega razvoja, osredotočeni na ljudi, zlasti cilj 10 o zmanjšanju neenakosti, cilj 8 o dostojnem delu in zaposlovanju, cilj 1 o revščini, cilj 5 o enakosti spolov in cilj 4 o izobraževanju.

4.1.5

Mnoge države članice OECD ne dosegajo cilja 17 o finančni podpori za razvojno sodelovanje.

4.1.6

Cilji trajnostnega razvoja kot univerzalna agenda so namenjeni tudi zmanjšanju škodljivih socialnih in okoljskih učinkov gospodarskih dejavnosti, ki jih države z visokimi prihodki izvajajo v tretjih državah. Ta vidik doslej tako rekoč še ni bil ocenjen, vendar je za države članice EU pomemben izziv.

4.2    Prispevek sedanjih evropskih strategij k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja

4.2.1

Odbor meni, da bi se morala EU pri pregledu politik najprej osredotočiti na politična orodja, ki so strateško pomembna za oblikovanje in izvajanje njene politike. Začetne ocene kažejo, da ta orodja niso dovolj za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v EU (10). Nobena od teh strategij časovno ni prilagojena Agendi ZN 2030.

4.2.2

Strategija Evropa 2020 je bila v času Barrosove komisije razglašena za krovno strategijo EU in je nadomestila strategijo EU za trajnostni razvoj. Načeloma obsega tri razsežnosti trajnostnega razvoja, vendar je kratkoročna strategija z jasno evropsko osredotočenostjo. Ne obravnava niti mednarodnega vidika niti ne opisuje učinkov notranjih politik EU na druge dele sveta in na zunanjo politiko EU, vključno z razvojnim sodelovanjem. Zaradi tega ni mogla nikoli izpolniti pričakovanj, da bo nadomestila prejšnjo strategijo za trajnostni razvoj. Cilja 2 o prehrani in kmetijstvu ter 16 o upravljanju sploh nista upoštevana, drugi pa le delno, npr. cilj 6 o dostopu do vode in cilj 11 o trajnostnih mestih.

4.2.3

desetih prednostnih nalogah predsednika Junckerja dva cilja sploh nista zajeta, tj. cilj 14 o oceanih in cilj 15 o biotski raznovrstnosti, drugi pa so vključeni le delno, npr. cilj 4 o izobraževanju, cilj 6 o dostopu do vode, cilj 11 o trajnostnih mestih in cilj 12 o trajnostni porabi in proizvodnji.

4.2.4

Poročilo petih predsednikov se osredotoča na ožji sklop prednostnih nalog, in sicer na gospodarska, finančna, monetarna in fiskalna vprašanja, kot peto temo pa vključuje tudi upravljanje. Poročilo vsebuje nekaj sklicev na področja, ki jih pokrivajo cilji trajnostnega razvoja, kot so energija, zaposlovanje, socialno vključevanje in zdravstveni sistemi.

4.2.5

V okviru Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) se izvajajo projekti na področjih, ki jih je mogoče povezati z nekaterimi nalogami za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja: energija (40 %), okolje in učinkovita raba virov (12 %), socialna infrastruktura (3 %) (11).

4.2.6

Več ciljev trajnostnega razvoja, zlasti cilj 3 o zdravju, cilj 5 o enakosti med spoloma, cilj 10 o zmanjšanju neenakosti in cilj 11 o trajnostnih mestih, ni ustrezno upoštevanih v tematskih prednostnih naložbah v okviru Evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESIF).

4.2.7

S popolnoma novo globalno strategijo EU za zunanjo in varnostno politiko je EU dobila širši okvir za upoštevanje Agende ZN 2030 na področjih, kot so trgovina, razvoj, demokracija, človekove pravice, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologije in podnebni ukrepi. Strategija do določene mere vključuje cilje trajnostnega razvoja, namenjene zagotavljanju, da je blaginja enako porazdeljena po vsem svetu. Poleg tega določa, da bodo cilji trajnostnega razvoja vključeni v sporazum iz Cotonouja, ki bo sprejet po izteku sedanjega, ter da so spodbuda za pregled Evropskega soglasja o razvoju.

4.3    Ključna področja politike, ki jih je treba preoblikovati

4.3.1

Na podlagi ocene dejanskih pomanjkljivosti in gibanj v uspešnosti EU pri doseganju splošnih in posamičnih ciljev bi morala Komisija opredeliti ključna področja politike, ki jih je treba preoblikovati. Politične ukrepe je treba usmeriti na ta ključna področja z ustreznimi vodilnimi pobudami, vključno s preglednimi akcijskimi načrti in mejniki. EESO – med drugim ob upoštevanju svojega preteklega dela na tem področju – meni, da so ključna naslednja politična področja:

Pravičen prehod na nizkoogljično, krožno in sodelovalno gospodarstvo

(cilji 7, 8, 9, 11, 12 in 13)

4.3.2.1

Eden glavnih elementov iz ciljev trajnostnega razvoja je zagotoviti, da razvoj upošteva omejitve našega planeta, bodisi z vidika podnebja, rabe virov, kakovosti zraka in vode bodisi z vidika zaščite kopenske in pomorske biotske raznovrstnosti. V ta namen morajo območja, kot je Evropa, močno zmanjšati okoljski odtis svojega gospodarstva, in sicer s spremembami v proizvodnji, porabi in družbi v smeri nizkoogljičnega in krožnega gospodarstva. Prehod je za EU priložnost, da posodobi gospodarstvo, tako poveča konkurenčnost in odpornost ter izboljša kakovost življenja in blaginjo svojih državljanov.

4.3.2.2

S 7. okoljskim akcijskim programom, okvirjem podnebne in energetske politike do leta 2030 ter akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo so bili uvedeni načrti, vendar je potreben večji napredek v praksi (12). Izboljšati je treba usklajenost z drugimi področji politike ter odpraviti vrzeli pri izvajanju v mnogih državah članicah tako, da se prehod na nizkoogljično in krožno gospodarstvo v celoti vključi v evropski semester (13). Za učinkovito izvajanje 7. okoljskega akcijskega programa in akcijskega načrta za krožno gospodarstvo mora Komisija zagotoviti trdne mehanizme in aktivno usklajevanje z drugimi področji politike (14). Za napredek sta potrebna tudi izboljšani dialog in zavezništvo s civilno družbo, vključno s podjetji in sindikati. Z aktivnimi politikami zaposlovanja je treba zagotoviti, da bo prehod pravičen (15). Podnebna politika mora temeljiti na načelu „podnebne pravičnosti“, ki zagotavlja, da so bremena in koristi podnebnih sprememb – z vidika posledic za človekove pravice, revščino in enakost – porazdeljena pravično in da niso prizadete samo najbolj ranljive skupine.

4.3.2.3

Zagotoviti je treba, da trgi podpirajo gospodarski prehod in da cene odražajo resnične zunanje stroške emisij toplogrednih plinov ter rabe naravnih virov (16). Uresničiti je treba zaveze za odpravo za okolje škodljivih subvencij in močneje spodbuditi reformo okoljskega davka. Nadgraditi je treba nove zasnove za decentralizirane, čiste trge z energijo, na katerih so porabniki hkrati tudi proizvajalci. Podobno decentralizirano sodelovalno gospodarstvo potrošnikom omogoča, da prevzamejo model krožnega gospodarstva. Sodelovalno gospodarstvo, ki je trenutno v vzponu, je povezano z drugačnim dojemanjem dela in bo ustvarilo številna delovna mesta. V tem novem sektorju bo treba zagotoviti spoštovanje pravic potrošnikov in delavcev ter pošteno konkurenco (17).

Prehod na socialno vključujočo družbo in gospodarstvo – dostojno delo in človekove pravice

(cilji 1, 3, 4, 5, 8 in 10)

4.3.3.1

Cilji trajnostnega razvoja so namenjeni predvsem odpravi revščine in zagotovitvi, da lahko vsi ljudje v dostojanstvu in pod enakimi pogoji razvijejo svoj potencial. Tako so ti cilji odraz vrednot in socialnega modela Evrope. Toda razlike med bogatimi in revnimi v Evropi so se v preteklih desetletjih povečevale. Osem let recesije, finančna kriza, varčevalne politike in pomanjkanje strukturnih reform na nekaterih področjih so prinesli višje stopnje brezposelnosti in revščine ter povečali neenakosti in pritisk na sisteme socialnega varstva, kar zlasti prizadene najbolj ranljive skupine.

4.3.3.2

Za dosego ciljev trajnostnega razvoja mora EU gospodarski model preoblikovati tako, da bo postal bolj vključujoč model razvoja, pri katerem bo bogastvo bolj pošteno razdeljeno, ekonomska in finančna odpornost pa bo večja (18). EU mora ustvariti ugodno naložbeno okolje in ga dopolniti z dobro delujočim notranjim trgom, mednarodno konkurenčnostjo in povečanim domačim povpraševanjem, če želi zagotoviti delovna mesta in gospodarski razvoj.

4.3.3.3

Cilji trajnostnega razvoja bi morali biti razlog za to, da se znova potrdijo cilji strategije Evropa 2020 o zmanjšanju revščine, zaposlovanju in izobraževanju ter da se razmisli o učinkovitejših načinih za njihovo uresničitev. Ključni socialni cilji, kot so dostojna zaposlitev, odprava revščine, zmanjšanje neenakosti in socialne naložbe, morajo biti enako pomembni kot makroekonomski vidiki v evropskem semestru (19). Komisija v prvem predlogu o evropskem stebru socialnih pravic sploh ni omenila ciljev trajnostnega razvoja; pri nadaljnjem razvoju tega stebra je treba razmisliti o tem, kako vanj vključiti te cilje. Odbor trenutno pripravlja mnenje o stebru, v katerem bo jasno navedel svoja stališča.

4.3.3.4

EU bi si morala prizadevati za bolj usklajen in sistematičen pristop k boju proti socialni izključenosti, marginalizaciji in revščini; to bi moral biti pristop, osredotočen na ranljive skupine in temelječ na človekovih pravicah, ki obravnava tudi diskriminacijo na podlagi spola. Sprejeti je treba direktivo o enakem obravnavanju (20).

4.3.3.5

Sisteme socialnega varstva je treba prilagoditi ne le izzivom, povezanim z brezposelnostjo in staranjem prebivalstva, temveč tudi novim izzivom, zlasti tistim, ki jih prinašajo nove oblike zaposlitev, ki ustvarjajo nove možnosti za zaposlovanje, vendar lahko vodijo v negotove delovne razmere in revščino kljub zaposlenosti. Izkoristiti je treba možnosti za ustvarjanje delovnih mest, ki jih prinašajo najpomembnejši procesi gospodarskih sprememb – kot je prehod na digitalno, nizkoogljično in krožno gospodarstvo (21). Standardi zaposlovanja in evropski minimalni dohodek bodo pomagali zagotoviti teritorialno in socialno kohezijo ter pošteno prerazporeditev bogastva in prihodka (22), pri čemer se upoštevajo pristojnosti držav članic in EU v teh vprašanjih. Tako javni kot zasebni akterji bi morali mobilizirati ogromen potencial za zaposlovanje, ki ga imajo socialne naložbe (23). Če želimo, da nihče ne bo zapostavljen, je treba vlagati v kakovostno in vključujoče izobraževanje ter v visokokakovostne, cenovno dostopne in celostne storitve za podporo posameznikom v stiski.

4.3.3.6

Socialna podjetja podpirajo vključevanje na trg dela, hkrati pa dobavljajo cenovno dostopne proizvode in storitve v socialne namene, tj. storitve v decentraliziranem, nizkoogljičnem in krožnem gospodarstvu. Podpreti jih je treba s spodbudami za novoustanovljena podjetja socialne ekonomije in z ugodnim zakonodajnim okoljem (24).

Prehod na trajnostno proizvodnjo in porabo hrane

(cilji 2, 12 in 15)

4.3.4.1

Hrana in način, kako se prideluje, proizvaja, porablja, prodaja, prevaža, shranjuje in trži, predstavljata temeljno povezavo med ljudmi in planetom ter pot do vključujoče in trajnostne gospodarske rasti (25). Cilji trajnostnega razvoja, zlasti cilja 2 in 12, so ključna podlaga za skupne ukrepe, s katerimi bi dosegli, da bi se do leta 2030 svet trajnostno prehranjeval. Izredno nujen je prehod na bolj trajnostne prehranske sisteme, ki bi zajemali vse faze, od proizvodnje do porabe. Proizvajalci morajo pridelati več hrane z manjšim vplivom na okolje, potrošnike pa je treba spodbujati h kakovostni in zdravi prehrani, ki pušča manjši ogljični odtis.

4.3.4.2

Z reformo skupne kmetijske politike je bila uvedena kombinacija ukrepov, ki lahko štejejo kot korak v pravo smer (26). Za prehod na trajnostne prehranske sisteme je potrebna celostna politika na področju živil, vključena v široko zastavljeno strategijo za biogospodarstvo, in ne samo kmetijska politika. Priznati je treba soodvisnost med proizvodnjo in porabo hrane ter na tej podlagi razviti ustrezen evropski politični pristop, ki bo začrtal pot k trajnosti, zdravju in odpornosti (27).

4.3.4.3

Pri tem je treba med drugim odgovoriti na vprašanje, ki je bilo postavljeno v Falkenbergovem poročilu, in sicer, ali je na primer usmeritev evropskega kmetijstva k izvozu združljiva s ciljem, da se poveča proizvodnja hrane v državah v razvoju.

4.3.4.4

EU bo imela ključno vlogo pri uresničevanju cilja 12.3, ki določa, da je treba na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca. Medtem ko skoraj 800 milijonov ljudi po vsem svetu trpi lakoto, pa številke kažejo, da se tretjina hrane, proizvedene za prehrano ljudi, na svetovni ravni izgubi ali zavrže (samo v EU 100 milijonov ton) (28). EESO pozdravlja načrt Komisije, da ustanovi platformo zainteresiranih strani, ki bo pomagala pri pripravi potrebnih ukrepov in seznanjanju s primeri dobre prakse na področju preprečevanja in zmanjševanja živilskih odpadkov (29).

Naložbe v inovacije in dolgoročno posodobitev infrastrukture ter spodbujanje trajnostnih podjetij

(cilji 7, 8, 9 in 13)

4.3.5.1

Za prehod na bolj trajnostno gospodarstvo bo potreben velik premik na področju naložb. Ocenjuje se, da bo za dosego ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni potrebnih približno 3 bilijone USD (30) naložb iz javnih in zasebnih virov. Za mobilizacijo finančnih virov v EU in državah članicah je nujen celovit načrt, poleg tega je treba združiti različne programe in pobude EU za financiranje.

4.3.5.2

EU mora javne naložbe v državah v razvoju učinkoviteje usmeriti v celostni trajnostni razvoj ter pri financiranju razvojnih projektov z javnimi sredstvi upoštevati kazalnike za cilje trajnostnega razvoja. Še pomembneje je, da EU spodbuja in poveča naložbe zasebnega sektorja na tem področju.

4.3.5.3

Toda cilji trajnostnega razvoja tudi v EU zahtevajo precejšnje naložbe v posodobitev infrastrukture in trajnostna podjetja. Prve ocene doseganja ciljev trajnostnega razvoja v EU opozarjajo na velike naložbene vrzeli v industriji, pri inovacijah in v infrastrukturi (31).

4.3.5.4

Trajnost je na vsak način v interesu podjetij. Za polni izkoristek tega potenciala bi morala EU ustvariti ugodno poslovno okolje, ki spodbuja inovacije, podjetništvo in trajnostne naložbe. Nekatera podjetja so že na pravi poti, odločilna pa sta nadaljnji razvoj in posnemanje uspešnih izkušenj trajnostnih podjetij. Prostovoljni pristopi, kot je družbena odgovornost podjetij, lahko pomagajo pri tem prehodu. Spremljati jih morajo dodatni ukrepi, kot so ukrepi za povečanje preglednosti, razvoj kompetenc, spodbujanje partnerstev in smernice za poročanje podjetij. Komisija bi morala oceniti, ali bi bila večstranska zavezništva z zasebnim sektorjem koristen instrument na ravni EU.

4.3.5.5

Programe financiranja EU je treba prilagoditi ciljem trajnostnega razvoja. Odločilne bodo pobude, kot je Junckerjev načrt, ključno vlogo pa bodo imele tudi finančne ustanove in javne investicijske banke. Prerazporeditev kapitala je glavni izziv. Unija kapitalskih trgov je priložnost za spodbujanje trajnostnih naložb (32). Vmesni pregled večletnega finančnega okvira bo priložnost, da se cilji trajnostnega razvoja vključijo v večje sklade EU. Spodbuditi je treba dolgoročne naložbe in odpraviti ovire (33).

Uporaba trgovine za svetovni trajnostni razvoj

(cilja 12 in 17)

4.3.6.1

Trgovina v globaliziranem gospodarstvu odločilno vpliva na trajnostni razvoj v EU in po vsem svetu. Zato se v okviru različnih ciljev trajnostnega razvoja obravnava kot pomembno sredstvo za izvajanje Agende ZN 2030. Komisija je v sporočilu Trgovina za vse pripravila ambiciozen akcijski načrt za bolj odgovorno trgovino in naložbe z namenom zaščititi socialne in okoljske standarde na področju trgovine ter spodbuditi trajnostni razvoj (34). Uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja bo treba sistematično in učinkovito povezati s tem akcijskim načrtom ter spremljati rezultate.

4.3.6.2

V vse trgovinske in naložbene sporazume EU bi bilo treba vključiti ambiciozna poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju ter jih učinkovito izvajati in izvrševati. Okrepiti je treba vidik trajnostnega razvoja v okviru STO (35). Najboljši način za zaščito socialnih, delovnih in okoljskih standardov v prostotrgovinskih sporazumih je zagotovitev veliko večjega sodelovanja civilne družbe v vseh pogajalskih fazah ter med izvajanjem in spremljanjem (36).

4.3.6.3

Komisija bi morala sprejeti strategijo za spodbujanje dostojnega dela v svetovnih oskrbovalnih verigah (37). Ravno tako je treba podpreti večstranske pobude za spodbujanje potrebne skrbnosti o okviru teh verig.

4.4    Boljše upravljanje za trajnostni razvoj

4.4.1

V podporo dejavnostim na ključnih področjih politik mora EU oceniti in izboljšati usklajevanje horizontalnih in vertikalnih politik za učinkovito izvajanje Agende ZN 2030. Boljše upravljanje je ključno za omogočanje trajnostnega razvoja (38), boljša koordinacija pa je temeljni pristop za usklajenost politik.

4.4.2

EU mora izboljšati skladnost svojih politik in jih dosledno usmeriti k uravnoteženemu trajnostnemu razvoju. Nujno je treba temeljito pregledati, okrepiti in ponovno opredeliti sedanji mehanizem za usklajenost politik za razvoj, namenjen vključevanju vidikov razvojne politike v druga področja, ter ga preoblikovati v instrument, ki bo zagotavljal „politično usklajenost v interesu trajnostnega razvoja“, in ga povezati z drugimi prizadevanji za horizontalno usklajevanje.

4.4.3

Komisija bi morala tudi razmisliti, kako uporabiti orodje boljšega pravnega urejanja za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Smernice za oceno učinka bi bilo treba ustrezno pregledati (npr. uvedba merila trajnostnega razvoja v ocene učinka nove zakonodaje).

4.4.4

Za upoštevanje ciljev trajnostnega razvoja na vseh pomembnih političnih področjih bi morala Komisija vodilna načela Agende ZN 2030 uporabiti kot okvir za pregled zakonodaje in oblikovanja politik EU, zlasti z vidika človekovih pravic in načela, da nihče ne sme biti zapostavljen.

4.4.5

Na podlagi svetovnih kazalnikov za cilje trajnostnega razvoja, dopolnjenih z ustreznimi evropskimi kazalniki, mora EU uvesti sistem za spremljanje in pregled ciljev trajnostnega razvoja, ki bo usklajen s spremljanjem v državah članicah EU in svetovnim spremljanjem v okviru političnega foruma na visoki ravni.

4.4.6

Kazalnike za cilje trajnostnega razvoja bi bilo treba uvesti tudi v sedanje procese spremljanja in ocenjevanja politik. To velja zlasti za evropski semester kot osrednji mehanizem upravljanja EU, ki ga je treba prilagoditi uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.4.7

Večji pomen kazalnikov trajnostnega razvoja v postopku razporejanja državnega proračuna bi bila pomembna spodbuda za uresničevanje trajnostnega razvoja. Merila pogojenosti v evropskih strukturnih in investicijskih skladih bi bilo treba prilagoditi doseganju ciljev trajnostnega razvoja.

4.4.8

Podpreti bi bilo treba pobudo Evropske mreže za trajnostni razvoj o ustanovitvi platforme za vzajemno učenje med državami članicami.

4.4.9

EU pa bi morala prevzeti pobudo in na političnem forumu na visoki ravni leta 2017 kot prva regionalna organizacija predložiti prostovoljno oceno izvajanja. Poleg tega bi morala pripravljati letna poročila, v katerih bi opisala, kako z notranjim in zunanjim delovanjem prispeva k doseganju ciljev trajnostnega razvoja na letnih tematskih področjih, ki jih določi politični forum na visoki ravni (39). Civilna družba bi morala biti prek evropskega foruma za trajnostni razvoj v celoti vključena v pripravo in predstavitev prostovoljne ocene in tematskih poročil.

5.   Civilna družba kot gonilna sila

5.1

Za Agendo ZN 2030 je potreben premik k modelu upravljanja, pri katerem sodeluje več zainteresiranih strani, z močnejšo vlogo civilne družbe. Cilje trajnostnega razvoja je mogoče uresničiti le, če civilna družba in druge zainteresirane strani prevzamejo dejavno vlogo in odgovornost. Civilna družba mora biti vključena na vseh ravneh – od lokalne, regionalne in nacionalne do ravni EU in političnega foruma na visoki ravni – ter v vseh fazah do uresničitve.

5.2

EESO priporoča EU in njenim državam članicam, naj oblikujejo evropski forum za trajnostni razvoj, da bi zagotovile sodelovanje širokega spektra organizacij civilne družbe in zainteresiranih strani pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja v EU ter pri njihovem stalnem spremljanju in pregledu (40). Prva naloga tega foruma bi morala biti vzdrževanje dialoga s civilno družbo v procesu, ki vodi h krovni strategiji EU za trajnostni razvoj.

5.3

Komisija bi morala pripraviti specifičen program in zagotoviti proračunsko postavko za podporo krepitvi zmogljivosti organizacij civilne družbe, da bodo lahko v celoti sodelovale pri tem procesu. Sedanji programi za krepitev zmogljivosti morajo biti dostopnejši za organizacije civilne družbe, ki se ukvarjajo z domačimi temami in imajo povezovalno vlogo glede notranjih in zunanjih vidikov, vključevanja ciljev trajnostnega razvoja in vprašanj upravljanja.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(2015) 610 final.

(2)  Konferenca How to make the SDGs Europe’s business (Kako doseči, da bodo cilji trajnostnega razvoja odgovornost Evrope?), 30. in 31. maj 2016, ki so jo organizirali nizozemsko predsedstvo, EESO, mreža za trajnostne rešitve Sustainable Development Solutions Network in Listina ciljev trajnostnega razvoja Nizozemske; konferenca EESO o naslednjih korakih za trajnostno evropsko prihodnost, 7. julij 2016; konferenca inštituta za trajnostni razvoj in mednarodne odnose IDDRI z naslovom Sustainable development: it’s time! (Zdaj je čas za trajnostni razvoj), Pariz, 10. in 11. maj 2016; konferenca IASS z naslovom Jump-starting the SDGs in Germany (Hiter začetek izvajanja ciljev trajnostnega razvoja v Nemčiji), 1.–3. maj 2016.

(3)  Mnenje EESO o evropskem forumu civilne družbe za trajnostni razvoj (UL C 303, 19.8.2016, str. 73).

(4)  Sustainability now! Strateški dokument Evropskega središča za politično strategijo, 18. izdaja, 20. julij 2016.

(5)  Prav tam.

(6)  Govor podpredsednika Komisije Fransa Timmermansa na vrhu ZN 27. septembra 2015.

(7)  Točka 4.3.3 mnenja EESO o oceni izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, UL C 12, 15.1.2015, str. 105; mnenje EESO o evropskem forumu civilne družbe za trajnostni razvoj, UL C 303, 19.8.2016, str. 73.

(8)  Resolucija Evropskega parlamenta 2016/2696 (RSP).

(9)  Bertelsmann Stiftung in Sustainable Development Solutions Network (SDSN): SDG Index & Dashboard, julij 2016; Niestroy: How are we getting ready? (Ali smo pripravljeni?) Deutsches Institut für Entwicklungspolitik, dokument za razpravo, 9/2016.

(10)  Ocena v točkah 4.2.2–4.2.7 temelji na: Niestroy (2016), str. 38–45, Evropska komisija, GD za raziskave in inovacije (2015): The role of science, technology and innovation policies to foster the implementation of the SDGs (Pomen znanosti, tehnologije in inovacijskih politik pri spodbujanju izvajanja ciljev trajnostnega razvoja).

(11)  COM(2016) 359 final.

(12)  Mnenje EESO na temo Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 (UL C 383, 17.11.2015, str. 74); mnenje EESO o tržnih instrumentih (UL C 226, 16.7.2014, str. 1).

(13)  Mnenje EESO o tržnih instrumentih (UL C 226, 16.7.2014, str. 1).

(14)  Mnenje EESO o svežnju o krožnem gospodarstvu (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(15)  Mnenje EESO o koaliciji za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma, sprejeto 14. julija 2016 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(16)  Mnenje EESO o tržnih instrumentih (UL C 226, 16.7.2014, str. 1); mnenje EESO o novi zasnovi energetskega trga (UL C 82, 3.3.2016, str. 13); mnenje EESO o novem dogovoru za odjemalce energije (UL C 82, 3.3.2016, str. 22).

(17)  Mnenje EESO o sodelovalni ali participativni potrošnji: model trajnostnega razvoja za 21. stoletje (UL C 177, 11.6.2014, str. 1); mnenje EESO o ekonomiji delitve in samourejanju (UL C 303, 19.8.2016, str. 36).

(18)  Mnenje EESO o učinkih socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (UL C 226, 16.7.2014, str. 21); mnenje o načelih učinkovitih in zanesljivih sistemov socialnega varstva (UL C 13, 15.1.2016, str. 40).

(19)  Mnenje EESO o učinkih socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (UL C 226, 16.7.2014, str. 21); mnenje EESO o boju proti revščini (UL C 133, 14.4.2016, str. 9).

(20)  COM(2008) 426 final.

(21)  Mnenje EESO o krožnem gospodarstvu (UL C 230, 14.7.2015, str. 99); mnenje EESO o digitalni družbi: dostop, izobraževanje, usposabljanje, zaposlovanje in orodja za spodbujanje enakosti (UL C 451, 16.12.2014, str. 25); mnenje EESO na temo Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti (UL C 242, 23.7.2015, str. 61).

(22)  Mnenje EESO o evropskem minimalnem dohodku in kazalnikih revščine (UL C 170, 5.6.2014, str. 23).

(23)  Mnenje EESO na lastno pobudo o učinkih socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (UL C 226, 16.7.2014, str. 21).

(24)  Mnenje EESO o vzpostavitvi finančnega ekosistema za socialna podjetja (UL C 13, 15.1.2016, str. 152).

(25)  Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) in 17 ciljev trajnostnega razvoja: http://www.fao.org/3/a-i4997e.pdf.

(26)  Mnenje EESO o bolj trajnostnih prehranskih sistemih (UL C 303, 19.8.2016, str. 64).

(27)  Prav tam.

(28)  FUSIONS (2016). Ocena količine živilskih odpadkov v Evropi: http://eufusions.org/phocadownload/Publications/Estimates%20of%20European%20food%20waste%20levels.pdf

(29)  Glej opombo 26.

(30)  Inštitut za trajnostni razvoj in mednarodne odnose IDDRI, 2015 Issue Brief: http://www.iddri.org/Publications/Three-commitments-governments-should-take-on-to-make-Sustainable-Development-Goals-the-drivers-of-a-major-transformation.

(31)  Niestroy (2016), str. 28.

(32)  Raziskava Programa Združenih narodov za okolje (UNEP): Building a sustainable Financial System in the European Union (Vzpostavitev trajnostnega finančnega sistema v Evropski uniji), str. 5 (http://web.unep.org/inquiry).

(33)  Mnenje EESO o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (UL C 327, 12.11.2013, str. 11).

(34)  COM(2015) 497 final.

(35)  Mnenje EESO o trgovini, rasti in razvoju (UL C 351, 15.11.2012, str. 77); mnenje EESO o financiranju za razvoj – stališču civilne družbe (UL C 383, 17.11.2015, str. 49).

(36)  Mnenje EESO na temo Trgovina za vse (UL C 264, 20.7.2016, str. 123).

(37)  Mnenje EESO o dostojnem delu v okviru globalnih oskrbovalnih verig (UL C 303, 19.8.2016, str. 17.

(38)  Govor komisarja Timmermansa na vrhu ZN 27. septembra 2015, na katerem je poudaril, da je vse v upravljanju.

(39)  Mnenje EESO na temo Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(40)  Mnenje EESO o evropskem forumu civilne družbe za trajnostni razvoj (UL C 303, 19.8.2016, str. 73).


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/51


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti

(raziskovalno mnenje)

(2016/C 487/07)

Poročevalec:

Christian MOOS

Soporočevalec:

Denis MEYNENT

Zaprosilo

slovaško predsedstvo, 14. 3. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojni organ

pododbor za zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti

Datum sprejetja mnenja pododbora

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

213/2/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Slovaško predsedstvo je EESO zaprosilo, da poda svoje mnenje o zakonodaji, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. Ta novi koncept sodi v okvir drugih zahtev, naslovljenih na Komisijo in sozakonodajalca, katerih cilj je zagotoviti, da bo zakonodaja ustreznejša predvsem z vidika konkurenčnosti EU in da bo upoštevala posebnosti MSP in mikropodjetij, glede česar je EESO že večkrat izrazil mnenje.

1.2

EESO ugotavlja, da obstajajo prizadevanja za izboljšanje kakovosti evropske zakonodaje, in meni, da jih je treba še okrepiti.

1.3

EESO meni, da je visokokakovostna, preprosta, razumljiva in dosledna zakonodaja „bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati“. To je pomembno, če želimo z zakonodajo prispevati k ustvarjanju trajnostne gospodarske rasti, spodbujanju inovacij in konkurenčnosti podjetij, tudi MSP, in ustvarjanju bolj kakovostnih delovnih mest.

1.4

„Inovacijsko načelo“, kot je opredeljeno v točki 2, je v skladu tudi z usmeritvijo programa REFIT. EESO ponovno izpostavlja že opredeljena in uveljavljena načela programa za boljšo pripravo zakonodaje ter poudarja, da to novo načelo ne sme imeti prednosti pred njimi in ga je treba uporabljati razumno in previdno, zlasti na področju socialne zaščite in varstva okolja, zdravja in varstva potrošnikov.

1.5

EESO predlaga, naj se potencial inovacijskega načela nadalje preuči z izmenjavo primerov dobre prakse.

1.6

Inovacije so eden od bistvenih pogojev za trajnostno rast v Evropi. Zato je potreben regulativni okvir, ki inovacije spodbuja, čeprav med inovacijami in regulativnim okvirom ni neposredne povezave. Tako je treba poleg zakonodajnih ukrepov sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje in razvoj inovacij (upravne ukrepe, davčne in finančne ugodnosti itd.).

1.7

Cilj evropske zakonodaje mora vedno biti oblikovanje pravnega okvira, ki bo podjetjem in državljanom omogočil, da izkoristijo prednosti notranjega trga in se izognejo nepotrebnim upravnim bremenom. Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če bo proaktivna in daljnovidna. EESO se zavzema za zakonodajo, ki se prilagaja. Meni, da mora zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, temeljiti na metodi Skupnosti.

1.8

Treba se je izogniti nepotrebnim regulativnim stroškom. Ti stroški morajo biti sorazmerni s koristmi, ki jih ustvarjajo.

1.9

EESO meni, da bi morala biti vsa zakonodaja rezultat javnih političnih razprav. Pri tem je zelo pomembna vloga civilne družbe in socialnih partnerjev, treba pa je predvideti primeren okvir za kakovosten socialni in državljanski dialog, v katerem se bodo ustrezno upoštevala izražena stališča.

1.10

EESO ugotavlja, da mora biti za prihodnost ustrezna ne le vsebina zakonodaje, temveč tudi zakonodajni postopek. Le tako lahko namreč ustreza potrebam podjetij in državljanov.

1.11

Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora ustrezno izpolnjevati svoj cilj in biti vedno v skladu s cilji iz Pogodb, z vidika prenosa v nacionalno zakonodajo pa mora biti prožna. Ne sme določati podrobnosti, ampak le okvir, ki ga je treba pravočasno in ustrezno prenesti na nacionalno raven, pri čemer se je treba posvetovati tudi s socialnimi partnerji in predstavniškimi organizacijami civilne družbe ter upoštevati njihova stališča. Treba je nadalje preučiti uporabo klavzul o časovni omejitvi veljavnosti (sunset clauses).

1.12

EESO se zavzema za pojasnitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki jih nasprotniki zakonodajnih pobud včasih uporabljajo kot argumente, ne da bi zadostno utemeljili razloge za to.

1.13

Civilna družba mora biti glas podpore za zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. EESO je zelo primeren, da deluje kot posrednik med zakonodajalcem ter organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji.

1.14

EESO poudarja pomen ocen učinka na nacionalni in evropski ravni, tudi testa za MSP, za vse zakonodajne in nezakonodajne pobude, da se lahko sprejmejo dobro utemeljene politične odločitve na podlagi konkretnih elementov. Ocene učinka so v pomoč pri političnem odločanju, ne morejo pa tega postopka nadomestiti.

1.15

Prav tako poziva, naj se ga zaprosi za pripravo mnenja, ko se Komisija, Parlament in Svet dogovorijo za umik zakonodajnih predlogov, saj je pomembno, da se ocenijo materialne in nematerialne posledice takih umikov.

1.16

EESO meni, da mora Svet postati preglednejši in da bi bilo treba pri prihodnji reformi Pogodb poskusiti izboljšati skladnost sklepov Sveta, pravice Parlamenta pa je treba okrepiti.

1.17

EESO meni, da je treba bolj izkoristiti tesnejše sodelovanje ter hkrati poskrbeti, da se pri tem ne oslabi institucij.

1.18

EESO vztraja, da bi moral sodelovati v postopkih posvetovanja, ki morajo dopolnjevati poglabljanje ekonomske in monetarne unije. Evropski parlament in posvetovalne organe je treba bolj vključiti v cikel evropskega semestra.

1.19

EESO se strinja, da se pospešen zakonodajni postopek v okviru trialoga uporabi samo v nujnih primerih.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Slovaško predsedstvo je EESO zaprosilo za mnenje o zakonodaji, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, in za razmislek o tem, kako bi lahko EU izboljšala zakonodajo, da bo v teh časih hitrih sprememb ustrezala potrebam gospodarstva in družbe. Predsedstvo zanima, kako bi lahko regulativne stroške za podjetja ohranili na primerni ravni, ne da bi zanemarili cilje Pogodb.

2.2

Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če bo proaktivna in daljnovidna ter če bo zagotavljala čim več pravne jasnosti in varnosti. EESO zato podpira zakonodajo, ki se prilagaja in ima hkrati sposobnost predvidevanja.

2.3

Predpisi so prav tako potrebni za uresničitev političnih ciljev Pogodb. Evropska unija je socialno tržno gospodarstvo, zato nekatera pravila povzročajo stroške za podjetja, na primer na področju varnosti in zdravja pri delu. Socialni mir v Evropi bo zagotovljen, če bo vzpostavljeno ravnovesje med gospodarskimi in socialnimi cilji. Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora spoštovati to ravnovesje in spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami.

2.4

EESO se strinja in poudarja, da je treba povečati legitimnost evropske zakonodaje z njeno boljšo pripravo, vseeno pa pojmovanje, kaj je ustrezno za prihodnost, ne sme privesti do depolitizacije zakonodajnega postopka. Meni, da bi morala biti vsa zakonodaja rezultat političnih razprav. Pri tem je treba upoštevati bistveno vlogo civilne družbe in socialnih partnerjev v okviru socialnega dialoga.

2.5

Evropska zakonodaja bo ustrezna tudi v prihodnosti, če jo bodo državljani šteli za legitimno. Temeljiti mora na zastopstvu, soglasju in sodelovanju, poleg tega pa bi morala biti sposobna prispevati k rezultatom ali rešitvam za skupne probleme.

2.6

EESO meni, da bi bilo treba evropski zakonodajni postopek ponovno preučiti v okviru Lizbonske pogodbe in po potrebi v okviru nove pogodbe, da bi evropske politike dosegale boljše rezultate. Poudariti želi ravno ta vidik zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, tj. njeno kakovost, legitimnost, preglednost in vključujočo naravo.

2.7

EESO ugotavlja, da mora biti za prihodnost ustrezna ne le vsebina zakonodaje, temveč tudi zakonodajni postopek. Le tako lahko namreč ustreza potrebam podjetij in državljanov. Drugače povedano, postavlja se vprašanje demokracije na evropski ravni.

2.8

Politična volja izvoljenih predstavnikov in njihove odločitve so zato ključnega pomena. Vsako zakonodajo je mogoče analizirati glede na njeno sposobnost, da to politično voljo pretvori v prakso, ter jo oceniti z vidika njene demokratične kakovosti. EESO tako predlaga, da se ne preuči samo vsebina zakonodaje, ampak tudi zakonodajni postopek.

2.9

Ta novi koncept zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, je povezan z drugimi pobudami za izboljšanje zakonodaje. EESO se je v svojih mnenjih (1) že večkrat opredelil o programu za boljše pravno urejanje in o programu REFIT (2). Ponovno želi izpostaviti svoje mnenje o proaktivnem pristopu k pravu (3).

2.10

Izvajanje programa za boljšo pripravo zakonodaje in programa REFIT (ki ga je Evropska komisija začela izvajati leta 2012, da bi izmerila upravna bremena obstoječih zakonodajnih ukrepov ter jih po potrebi odpravila) je ključna prednostna naloga trojke predsedstev (Nizozemska, Slovaška in Malta) od januarja 2016 do junija 2017. Jasno je, da je ideja zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, povezana s tema programoma.

2.11

EESO ugotavlja, da obstajajo prizadevanja za izboljšanje kakovosti evropske zakonodaje, in meni, da jih je treba še okrepiti. Seznanil se je s sporočilom Komisije z dne 19. maja 2015 (4) in medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 (5), pri čemer ugotavlja, da v sporazum ni bil vključen.

2.12

EESO meni, da je visokokakovostna, preprosta, razumljiva in dosledna zakonodaja, ki jo zagotavljajo Komisija, Parlament in Svet, bistven pogoj za ustvarjanje trajnostne gospodarske rasti ter spodbujanje inovacij, konkurenčnosti podjetij – vključno z malimi in srednjimi ter mikropodjetji – in ustvarjanja kakovostnih delovnih mest. Poleg tega je treba na vseh področjih v celoti izvesti pobudo za mala in srednje velika podjetja v Evropi „Small Business Act“ za Evropo.

2.13

Pravno urejanje v Evropi „je bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati. Če je sorazmerno, je pravzaprav pomembno jamstvo varstva, spodbujanja in pravne varnosti za vse evropske akterje in državljane“ (6).

2.14

EESO ponovno poudarja pomen že opredeljenih načel za zagotavljanje ustrezne zakonodaje. Med drugim gre za načelo pravilne in pravočasne izvedbe, načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, previdnostno načelo, načelo predvidljivosti, načelo „najprej pomisli na male“, načelo zunanje razsežnosti konkurenčnosti in načelo preskusa notranjega trga.

2.15

Zdi se, da je trenutno za Svet prednostnega pomena predvsem eden od novih vidikov zakonodaje, in sicer inovacijsko načelo. To načelo upoštevanja učinka na raziskave in inovacije pri pripravi in reviziji predpisov je eno od številnih meril, ki omogočajo ocenjevanje zakonodajnih predlogov Komisije na tehničnem, tehnološkem in znanstvenem področju. Vendar ga je treba uporabljati pametno in previdno, zlasti na področju socialne zaščite, varstva okolja, zdravja in varstva potrošnikov.

2.16

V skladu s sklepi Sveta EU za konkurenčnost (7) bi bilo treba „uporabiti t. i. inovacijsko načelo, ki pomeni upoštevanje učinka na raziskave in inovacije pri pripravi in pregledu predpisov na vseh področjih politik“. To je upoštevano tudi v zaprosilu slovaškega predsedstva in nedavni študiji CEPS (8), v kateri je bilo ugotovljeno, da lahko preveč stroga pravila ovirajo naložbe in inovacije. Ta razlaga je prav tako v skladu s programom REFIT.

2.17

EESO meni, da je treba predhodno opredeliti in natančno določiti uporabo tega novega načela.

2.18

Po mnenju EESO mora inovacijsko načelo imeti enako težo kot druga merila, omenjena v točki 2.14, ki jih Komisija uporablja za analizo učinka zakonodajnih predlogov. Zato je treba najti ravnovesje med inovacijskim načelom in drugimi merili ter poskrbeti, da inovacijsko načelo ne bo imelo prednosti pred njimi.

2.19

EESO slovaškemu predsedstvu predlaga, naj se potencial tega načela nadalje preuči z izmenjavo primerov dobre prakse. Komisijo poziva, naj na tej podlagi preuči možnosti in učinek tega novega načela.

2.20

Cilj evropske zakonodaje mora vedno biti oblikovanje pravnega okvira, ki bo podjetjem in državljanom omogočil, da izkoristijo prednosti notranjega trga in njegovih svoboščin, tj. ki bo spodbujal inovacije v Evropi. To pomeni, da je treba preprečiti nepotrebna upravna bremena, slabo zasnovana, zastarela in obremenjujoča pravila pa spremeniti ali odpraviti.

2.21

EESO meni, da morajo biti regulativni stroški sorazmerni s koristmi, ki jih ustvarjajo. Treba je preprečiti nepotrebne stroške in upravna bremena, kar bo koristilo podjetjem, državljanom in upravam, ki so zadolžene za izvajanje predpisov. Pomembno je, da so neto koristi in dodana vrednost pravnega urejanja večji od skupnih stroškov za podjetja ali družbo.

3.   Predlogi za zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti

3.1

EESO poudarja, da je treba koncept zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, bolje opredeliti. Taka zakonodaja mora spoštovati vrednote in cilje Evropske unije iz členov 1 in 2 Lizbonske pogodbe. Zato je treba inovacijsko načelo, ki je ena od prednostnih nalog slovaškega predsedstva (9) in je torej tesno povezana z novim konceptom zakonodaje, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, izvajati odgovorno.

3.2

Inovacije so eden od bistvenih pogojev za trajnostno rast v Evropi. Vsaka zakonodaja tako na evropski in nacionalni ravni mora poskrbeti, da podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, ki imajo le malo sredstev, nimajo nepotrebnih bremen. Inovacije in konkurenčnost sta temelja za uspeh evropskega socialnega tržnega gospodarstva. Za inovacije je potreben kakovosten regulativni okvir. Povezava med zakonodajo in inovacijami je kompleksna, zato je ne smemo obravnavati samo s kvantitativnega vidika, tj. predvsem z vidika večjega ali manjšega števila zakonodajnih določb (10).

3.3

EESO meni, da je treba nadalje preučiti uporabo klavzul o časovni omejitvi veljavnosti (sunset clause) v evropski zakonodaji, da bi preprečili birokratske ovire v prihodnosti.

3.4

Zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora ustrezno izpolnjevati svoj cilj ter biti vedno v skladu s cilji Pogodb, z vidika prenosa v nacionalno zakonodajo mora biti prožna, pri tem pa je treba upoštevati omenjena načela. Ne sme določati podrobnosti, ampak le okvir, ki ga po potrebi lahko dopolnjujejo nezakonodajni instrumenti oziroma nacionalni regulativni organi, socialni partnerji ali sistemi za samourejanje, ki jih zakonodajalec vedno ustrezno nadzoruje.

3.5

EESO se zavzema za pojasnitev načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Spoštovanje subsidiarnosti oziroma delitve pristojnosti je bistveno za pravilno delovanje EU kot skupnega pravnega prostora. Vseeno pa nasprotniki zakonodajnih pobud ti dve načeli včasih uporabljajo kot argument, ne da bi zadostno utemeljili razloge za to. Podrobno je treba opredeliti merila, ki določajo uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Pravni prostor Evropske unije mora biti enoten in nedeljiv.

3.6

EESO meni, da je treba za boljšo kakovost zakonodaje najprej preučiti zakonodajni postopek na evropski ravni. Obstaja več pobud, katerih cilj je izboljšati zakonodajni postopek, vendar se zainteresirane strani, ki sodelujejo v tem postopku, ne strinjajo glede načina. EESO se sklicuje na smernice Komisije v programu za boljšo pripravo zakonodaje (19. maj 2015), na medinstitucionalni sporazum (december 2015/16. april 2016) ter na poročila, ki so jih pripravili Brok/Bresso (februar 2016), Hübner (marec 2016) in Giegold (konec maja 2016), predvsem pa na „Small Business Act“ za Evropo (februar 2011). Poleg tega opozarja na predloge vlad in parlamentov držav članic, na pobude Mednarodnega evropskega gibanja in Združenja evropskih federalistov ter na prispevke raziskovalnih inštitutov in skupin za razmislek.

3.7

Organizirana civilna družba je ključnega pomena za oblikovanje evropskega javnega mnenja. Evropa potrebuje manj razdrobljeno javno mnenje, ki bi služilo kot glas podpore za evropsko zakonodajo, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti. EESO je kot predstavnik organizirane civilne družbe v Evropi zelo primeren organ za lažje doseganja soglasja med različnimi akterji civilne družbe na vseh ravneh, pa tudi v državah članicah. Prav zato je pomemben posrednik med zakonodajalcem ter organizacijami civilne družbe in socialnimi partnerji.

3.8

EESO se zaveda pomena ocen učinka, zlasti za MSP. Te ocene je treba upoštevati v zakonodajnem postopku, vendar pa to ne sme nadomestiti političnega postopka.

3.9

Poenostavitev zakonov, ki jih je težko razumeti ali uporabljati, ali opustitev predpisov, ki so postali odvečni, sta lahko koristni za državljane in gospodarstvo ter tako prispevata k okolju, ki spodbuja rast in ustvarjanje več kakovostnih delovnih mest (enabling environment). EESO kljub temu poziva, naj se ga zaprosi za pripravo mnenja, ko se Komisija, Parlament in Svet dogovorijo za umik zakonodajnih predlogov. V zvezi s tem je pomembno, da se ocenijo materialne in nematerialne posledice takih umikov ter da se o tem obvesti EESO.

3.10

Cilj Lizbonske pogodbe je okrepiti vlogo Evropskega parlamenta in metodo Skupnosti. Evropski svet je po izbruhu krize postal temelj evropskega institucionalnega sistema. EESO meni, da je treba ta trend odpraviti. Evropska zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, mora temeljiti na metodi Skupnosti.

3.11

Zasedanja sestav Sveta, ki delujejo na podlagi kvalificirane večine, bi morala biti javna, s čimer bi dosegli večjo preglednost in demokratičnost. Glasovanje o sklepih Sveta s kvalificirano večino bi moralo biti pravilo. EESO je prav tako mnenja, da bi morali pri prihodnji reformi Pogodb poskušati izboljšati skladnost sklepov Sveta, ki danes še vedno vsebujejo delno nasprotujoče si politike z očitnimi posledicami za kakovost zakonodaje.

3.12

Razširitev pravic Evropskega parlamenta, ki je predvidena v Pogodbah, a se v praksi ne izvaja, je treba čim prej uresničiti. Omejeno pravico do pobud iz Lizbonske pogodbe (člen 225 PDEU) bi bilo treba v skladu s pogoji iz te pogodbe uporabljati v večjem obsegu. Komisija bi jo lahko zavrnila le zaradi formalnih razlogov, zlasti če za to ni dovolj pristojnosti.

3.13

Razlike v hitrosti povezovanja so v EU že dolgo realnost in so glede na število držav članic neizogibne tudi v prihodnosti. V zvezi s tem EESO meni, da je treba bolje izkoristiti okrepljeno sodelovanje. Hkrati je treba preprečiti, da bi spremenljiva geometrija projektov evropskega povezovanja oslabila institucije EU. Okrepljeno sodelovanje bi moralo delovati na podlagi kvalificirane večine.

3.14

EESO podpira zahtevo Evropskega parlamenta po preoblikovanju ekonomske in monetarne unije v „učinkovito in demokratično ekonomsko upravljanje“ ter znova izpostavlja, da bi moral sodelovati v postopkih posvetovanja, ki morajo dopolnjevati poglabljanje ekonomske in monetarne unije, če naj bo v to vključena tudi civilna družba.

3.15

EESO meni, da se lahko pospešen zakonodajni postopek v okviru trialoga uporablja samo v nujnih primerih, kar je tudi v skladu z določbami Pogodb. V nasprotju s sejami odborov Evropskega parlamenta tristranska srečanja niso niti pregledna niti dostopna. Omejitev zakonodajnega postopka na eno samo obravnavo vodi do omejitve sodelovanja civilne družbe.

3.16

EESO meni, da je treba instrumente in postopke, ki so bili uvedeni po izbruhu finančne in eurske krize, bolje vključiti v evropski zakonodajni okvir. Evropski parlament in organe, kot sta Evropski odbor regij (OR) in EESO, je treba bolj vključiti v cikel evropskega semestra, evropski mehanizem za stabilnost pa je treba povezati z zakonodajnim okvirom EU.

3.17

Evropska komisija bi morala zagotoviti večjo preglednost sprejemanja odločitev v zvezi z delegiranimi akti (glej člen 290 PDEU), kar je Odbor že večkrat izpostavil.

Bruselj, 21. september 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Seznam mnenj in informativnih poročil EESO.

(2)  UL C 230, 14.7.2015, str. 66, in UL C 303, 19.8.2016, str. 45.

(3)  UL C 175, 28.7.2009, str. 26.

(4)  Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU, COM(2015) 215 final.

(5)  Boljša priprava zakonodaje, UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

(6)  UL C 303, 19.8.2016, str. 45.

(7)  Sklepi Sveta za konkurenčnost, 26.5.2016 (točka 2), http://www.consilium.europa.eu/register/fr/content/out/?&typ=ENTRY&i=ADV&DOC_ID=ST-9580-2016-INIT.

(8)  Center za evropske politične študije (CEPS) je skupina za razmislek iz Bruslja.

(9)  http://www.eu2016.sk/data/documents/presidency-programme-fra-nahlad2.pdf.

(10)  Better regulations for innovation-driven investment at EU level (Boljši predpisi za naložbe, ki temeljijo na inovacijah, na ravni EU), delovni dokument služb Komisije: https://ec.europa.eu/research/innovation-union/pdf/innovrefit_staff_working_document.pdf.


III Pripravljalni akti

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

519. plenarno zasedanje EESO – 21. in 22. September 2016

28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/57


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije

(COM(2013) 884 final – 2013/0432 (COD))

(2016/C 487/08)

Glavni poročevalec:

Antonello PEZZINI

Zaprosilo

Evropski parlament, 22. 6. 2016

Pravna podlaga

člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

173/0/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je vedno trdil, da je učinkovita carinska unija ključni element procesa evropske integracije, saj ob upoštevanju pravil o konkurenci ter kar največjem varstvu potrošnikov in okolja omogoča varen in pregleden prost pretok blaga, kakor tudi učinkovit boj proti kršitvam, goljufijam in ponarejanju, ter tako spodbuja razvoj zakonite trgovine.

1.2

Odbor odločno podpira predlog Komisije, saj je cilj predlaganih ukrepov:

narediti prvi korak k dejanskemu sistemu enotne evropske carine z enotnim upravljanjem ter skupnimi carinskimi upravnimi in sodnimi organi, kot so: evropsko carinsko sodišče, skupna pravila o izvrševanju predpisov carinskega zakonika, enoten informacijski sistem z enotnimi postopki preverjanja skladnosti in nedvoumno tolmačenje predpisov, ki bi spodbudilo razvoj trgovine v EU in zunaj nje;

zagotoviti enotno varnost predpisov in njihovega izvajanja po vsem ozemlju Unije s skladnim sistemom odkrivanja in obdolževanja za kršitve ter civilnimi, ne kazenskimi sankcijami, ki so sorazmerne z utajenimi dajatvami in resnostjo prekrškov glede na skupne spodnje in zgornje pragove, vključno z možnostjo nedenarnih sankcij;

zakonsko predvideti okrepljene skupne sisteme za preprečevanje in odvračanje od kršitev, z računalniško podprtimi načini ugotavljanja skladnosti ter avtomatiziranim zgodnjim opozarjanjem;

predvideti skupne mehanizme za reševanje sporov in izvensodno poravnavo naloženih sankcij, s katerimi bi olajšali in pospešili razvoj evropske trgovine in se izognili dolgotrajnim in dragim sodnim postopkom;

celovito se odzvati na obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih referenčnih okvirov Svetovne trgovinske organizacije (STO) in Svetovne carinske organizacije (SCO).

1.3

EESO zahteva, da se med cilje direktive vključi tudi to, da se ta instrument, ki bo omogočil postopen, a nujen prehod v edinstven enoten sistem predpisov, njihovega izvrševanja in tolmačenja, dopolni s kontrolo in nadzorovanjem trga prek avtomatskih mehanizmov za ugotavljanje kršitev, ki ne bodo ovirali razvoja evropske zakonite trgovine.

1.4

Odbor priporoča, da se v poročilo, ki se ga pripravi na dve leti in predloži Evropskemu parlamentu (EP), Svetu in EESO, poleg ocene stopnje skladnosti izvajanja nove zakonodaje na lokalni ravni predlagajo tudi kazalniki za naslednje korake do ustanovitve:

prave evropske carinske agencije in

evropskega carinskega sodišča

ter oblikovanja učinkovitega in uspešnega skupnega carinskega korpusa za uskladitev sistemov carinskih kršitev in sankcij, na podlagi enotnih predpisov in enotnega izvajanja ter nedvoumnega tolmačenja.

2.   Uvod

2.1

Carinska unija (CU) je eden od temeljev Evropske unije. Carinska zakonodaja Unije, tako materialna kot postopkovna, je v celoti usklajena od leta 1992. Leta 2013 je bil z Uredbo (EU) št. 952/2013 sprejet novi carinski zakonik (carinski zakonik Unije, angl. Union Customs Code, UCC), ki velja od leta 2016.

2.2

Področje carine, vsaj z vidika predpisov, spada med področja, ki so v skladu s členom 3 PDEU v izključni pristojnosti Unije, medtem ko so v pristojnosti držav članic dejavnosti v zvezi z organizacijo kontrole, sistemom kazni ter dejavnosti izvrševanja predpisov v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (naslov V PDEU).

2.3

Carinska dejavnost EU pokriva približno 16 % svetovne trgovine ter obdela uvoz in izvoz, ki presega vrednost 3 500 milijard EUR letno. Carinske dajatve so leta 2013 skupaj znašale 15,3 milijarde EUR, kar je skoraj 11 % proračuna EU.

2.4

Neusklajeni nacionalni sistemi carinskih kršitev in sankcij lahko povzročijo selitev nezakonite trgovine v države članice, v katerih je manjše tveganje, da bo odkrita, in kjer so sankcije manjše. Podjetja, ki poslujejo zakonito, pa bodo imela večje stroške pri poslovanju na območjih v različnih sodnih pristojnostih: različni sistemi sankcij lahko spremenijo trgovinske tokove in modele gospodarskih dejavnosti na enotnem trgu ter omogočijo ugodnosti podjetjem, ki poslujejo v državah z manj strogim carinskim nadzorom.

2.5

Z uvedbo programa Carina 2013 se je začela izvajati analiza nacionalnih sistemov držav članic za carinske kršitve in sankcije, ki je pokazala veliko razlik med sistemi, kar so potrdile tudi nedavne poglobljene analize (1).

2.6

Dejansko boj proti kršitvam carinskih predpisov poteka v okviru 28 (2) različnih pravnih sistemov ter upravnih in pravnih tradicij, pa tudi opredelitve strogosti teh sankcij se močno razlikujejo: neenotno izvrševanje carinske zakonodaje se občuti pri pogojih glede konkurence, ki bi na notranjem trgu morali biti enaki.

2.7

Razlike pri izvrševanju predpisov se kažejo zlasti pri vrstah upravnih in/ali kazenskih sankcij, tipologiji sankcij, pragovih in obsegu kršitev, sistemih za reševanje sporov/izvensodnih poravnavah, ravneh in vrstah odgovornosti, olajševalnih in oteževalnih okoliščinah, časovnih omejitvah in rokih zastaranja ter odgovornosti pravnih oseb.

2.8

Odprava razlik pri izvrševanju postaja nujna in v skladu z načelom enotne carine je treba uvesti usklajene evropske carinske sisteme, v okviru katerih bi države članice v primeru carinskih kršitev omogočile uporabo mehanizma za reševanje sporov pri poravnavi glede na vrsto in obseg kršitve, s čimer bi se obe strani izognili dolgim in dragim postopkom na sodiščih.

2.9

Poleg tega velja spomniti, da je carinska unija izvajalec velikega dela ukrepov trgovinske politike EU in številnih mednarodnih sporazumov, ki so povezani s trgovinskimi tokovi, ter da preko uprav držav članic razvija pomembne horizontalne procese upravljanja podatkov, gospodarskih subjektov ter aplikacij: razlike v izvrševanju znotraj evropskega sistema so že bile predmet pritožb pri STO.

2.10

Glede na resne težave v delovanju carinske unije zaradi razlik pri izvrševanju predpisov, ki lahko ogrozijo uspeh celotnega projekta, je EESO pozval „k enotni carinski politiki na podlagi enakih, moderniziranih, transparentnih, učinkovitih in poenostavljenih postopkov, ki bodo prispevali h gospodarski konkurenčnosti EU na svetovni ravni“ (3).

2.11

Kot je EESO že poudaril (4), je treba za vzpostavitev pravega notranjega trga določiti natančne roke za začetek uporabe predpisov o izvrševanju ter zagotoviti enotno tolmačenje carinskih predpisov Unije, ki mora delovati kot enotna uprava, da se omogoči enotno obravnavo gospodarskih subjektov na kateri koli točki carinskega ozemlja EU, olajša dostop do statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, poskrbi za temeljito obveščanje, ki bo doseglo vse zainteresirane gospodarske subjekte, informatizirajo postopki in zagotovi kakovostno usposabljanje kadrov. V bistvu bi morali biti sposobni vzpostaviti enotno evropsko carino.

2.12

Le z učinkovitimi koraki v smeri enotne evropske carine in ustreznih struktur upravljanja bo mogoče popraviti sedanje še vedno zapleteno in neenotno operativno delovanje carinske unije.

3.   Predlog Komisije

3.1

Glavni cilj predloga direktive, ki ga je pripravila Komisija, je, da se z direktivo za uskladitev vzpostavi referenčni skupni pravni okvir, ki bi omogočil:

enako obravnavo gospodarskih subjektov;

učinkovito zaščito finančnih interesov EU;

dejansko izvrševanje predpisov o carinskih kršitvah in sankcijah;

pravno varnost (lex certa) ter spoštovanje načela krivde in sorazmernosti kazni (nulla poena sine culpa).

To bi dosegli z zagotavljanjem spoštovanja carinskih predpisov po vsej EU na enak način, z usklajenim izvrševanjem zakonodaje o carinskih kršitvah in sankcijah, s katerim bi se izognili prevelikim razlikam med nacionalnimi sistemi carinskih kršitev in sankcij, ki spreminjajo pravila o konkurenci in vplivajo na prost pretok blaga.

3.2

Izvršni organ EU na podlagi izbrane pravne podlage, ki je člen 33 PEU, zlasti predlaga:

pripravo podrobnega seznama ravnanj, ki štejejo med kršitve, razdeljenega na tri večje kategorije: ravnanja, ki štejejo za kršitve v primeru strict liability (koncept, podoben objektivni odgovornosti), v primeru malomarnosti ali namerne kršitve;

lestvico „učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij“ za vsako kategorijo, za katero je merila potrdila sodna praksa Sodišča Evropske unije (5);

paleto sankcij, ki jih je mogoče naložiti za 1 do 30 % vrednosti blaga, ali sankcijo v obliki določene vsote, če gre za kršitev, ki se nanaša na določen status ali pooblastilo;

uvedbo roka štirih let od dneva kršitve ali, v primeru nadaljevanja ali ponavljanja kršitve, od njenega konca, da bi odpravili razlike v časovnih omejitvah, ki jih imajo organi pregona;

uvedbo mehanizma za prekinitev upravnega postopka, če je bil za ista dejanja že uveden kazenski postopek;

spodbujanje sodelovanja in izmenjave informacij med državami članicami.

3.3

Predlog, ki ga je pred tremi leti predstavila Evropska komisija, je bil dan v obravnavo Evropskemu parlamentu in je v nekaterih državah članicah sprožil pomisleke. Litovski parlament je trdil, da „izbrana pravna podlaga (člen 33 PDEU) za predlog ne dopušča, da bi Unija sprejemala ukrepe za vzpostavitev okvira za kršitve carinskih predpisov EU in sankcij zanje“ (6), ker to ni v skladu z načelom subsidiarnosti, zlasti tam, kjer ne izpolnjuje načela prenosa pristojnosti, po katerem lahko Unija ukrepa samo, če je v pogodbah predvidena pravna podlaga za njeno ukrepanje.

3.4

EP se je ponovno lotil pregleda predloga in pripravo mnenja zaupal Kaji Kallas, poročevalki odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov (IMCO), ki je zahtevala razširitev pravne podlage še na člen 114 PDEU (7), ki predvideva obvezno posvetovanje z EESO, kakor je v zaprosilu za mnenje EESO navedla predsednica odbora EP IMCO.

3.5

EESO se s tem popolnoma strinja ter poudarja pomen skladnega carinskega sistema, ki bo lahko prispeval k vrednosti in enotnosti ne le notranjega trga, temveč vse evropske družbe, ki danes bolj kot kdaj koli prej stremi k enotnim sistemom.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je vedno trdil, da je učinkovita carinska unija ključni element procesa evropske integracije, saj zagotavlja prost pretok blaga, ob upoštevanju pravil o konkurenci ter kar največjem varstvu potrošnikov in okolja.

4.2

EESO meni, da je bistven skupen pristop k preprečevanju, odvračanju in enotnemu prepoznavanju kršitev, kakor tudi enotno upravljanje predvidevanja sankcij, kamor spadajo tudi sistemi reševanja sporov z izvensodno poravnavo, da bi zagotovili enotno in nediskriminatorno izvrševanje evropskih predpisov po vsem ozemlju, kot to predvideva člen 3 PDEU.

4.3

EESO odločno podpira pospešitev procesa razvoja v smeri resnične enotne evropske carine s skupnim upravljanjem, z evropsko carinsko agencijo ter skupnimi upravnimi in sodnimi organi (8), z evropskim carinskim sodiščem (9) po zgledu severnoameriškega sistema uporabe enotnega sistema kršitev in enotnega sistema sankcij v skrajni sili, ki ju dopolnjuje vnaprejšnja sprožitev sistemov preprečevanja ter sistemi reševanja sporov/izvensodnih poravnav, s ciljem zmanjšati/odpraviti drage spore, ki škodujejo trgovini EU, zlasti malim in srednjim podjetjem.

4.4

Po mnenju Odbora bi moralo enotno izvrševanje evropskih carinskih predpisov vključevati tudi fazo spora v primeru gospodarskih subjektov, tako z vidika notranjega kot mednarodnega trga, pa tudi pristop vnaprejšnjega preprečevanja, ki bi se opiralo na enotne in okrepljene telematske rešitve IKT, da bi se izognili upravnim obremenitvam pri ugotavljanju kršitev.

4.4.1

Odbor poudarja pomen „izvajanja enotne carinske politike na podlagi enotnih, preglednih, učinkovitih, uspešnih […] postopkov, ki bi Evropski uniji omogočili kosanje s svetovno konkurenco ter prispevali k zaščiti pravic in varnosti podjetij in evropskih potrošnikov pa tudi intelektualne lastnine“ (10).

4.5

EESO je prepričan, da morajo vsakršen evropski sistem kršitev, reševanja sporov in izvensodnih poravnav sankcij spremljati ukrepi, ki bodo vključevali vse ostale elemente, ki so del splošnega izvrševanja zakonodaje, kot so nadzor, kontrola in preiskave in spremljanje.

4.6

Po mnenju EESO je bistveno zagotoviti enotno varnost predpisov in njihovega izvajanja po vsem ozemlju Unije z enotnim sistemom odkrivanja in obdolževanja za kršitve, ki sodijo v zanesljive in dobro opredeljene kategorije, ter civilne, ne kazenske sankcije, ki so sorazmerne z njihovo resnostjo, v okviru skupnih spodnjih in zgornjih pragov, ki zahtevajo uskladitev interesov, in bodo vključevale tudi nedenarne kazni.

4.7

EESO meni, da bi moral prvi korak usklajevanja sistemov kršitev skupnih carinskih predpisov in njihovih sankcij zajemati:

uskladitev zastaralnega roka z rokom, ki je potreben za obveščanje o carinskem dolgu, ta pa je v skladu s carinskim zakonikom 3 leta;

zagotovitev, da se kršitve kaznujejo ob upoštevanju stopnje krivde;

uskladitev denarnih kazni, da bodo sorazmerne z utajenimi dajatvami, ne pa z vrednostjo blaga.

4.8

EESO poudarja, da je s skupno strategijo in močno podporo programov EU treba doseči popolno interoperabilnost različnih baz podatkov, ki obstajajo v okviru evropskega sistema za nadzor trga, da bi povečali odvračilno sposobnost sankcij, zagotovili izmenjavo informacij v realnem času med različnimi organi in na različnih ravneh, zlasti ko gre za hude kršitve in sankcije, med drugim tudi za to, da bi se lažje borili proti nezakonitemu trgovanju ter olajšali postopke v primeru zakonitega trgovanja.

4.9

V skladu s sodno prakso Sodišča EU Odbor meni, da bi bila vključitev člena 114 poleg člena 33 v pravno podlago za ta predlog sprejemljiva, saj so ukrepi iz člena 114 PDEU namenjeni izboljšanju pogojev za delovanje notranjega trga in prispevajo k odpravi izkrivljanja konkurence, kar je v duhu obravnavanega zakonodajnega predloga.

4.10

V pričakovanju dejanske carinske unije EESO poziva k okrepitvi ukrepov EU za usposabljanje in razvoj kvalificiranih kadrov ter k povečanju zmogljivosti upravljanja zakonodajnega okvira EU, tudi z ukrepi glede upravne zmogljivosti ter oblikovanja jedra skupnih carinskih sil, ki bodo zagotavljale enotno izvrševanje sistemov sankcij, reševanja sporov in izvensodnih poravnav.

4.11

Odbor priporoča, da se v poročilo, ki ga mora Komisija vsaki dve leti predložiti Evropskemu parlamentu, Svetu in EESO, ne vključi le ocena stopnje enotnosti ravnanja držav članic, temveč tudi in predvsem sinoptičen prikaz ključnih kazalnikov uspešnosti carinskih sankcij, razširjanja najboljše prakse, učinkovitosti pristojnih služb in učinkovitosti sprejetega zakonodajnega okvira EU, da bi lahko predvideli naslednje korake na poti do ustanovitve prave evropske carinske agencije, evropskega carinskega sodišča ter oblikovanja uspešnega in učinkovitega skupnega carinskega korpusa.

Bruselj, 21. september 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Glej: Analysis and effects of the different Member States‘ customs sanctioning systems (Analiza in učinki razlik v sistemih carinskih sankcij med državami članicami), PE 569.990 – januar 2016.

(2)  Trenutno.

(3)  Glej UL C 229, 31.7.2012, str. 68.

(4)  Glej mnenji EESO (UL C 229, 31.7.2012, str. 68 in UL C 251, 31.7.2015, str. 25).

(5)  Glej sodbi Sodišča v zadevah C-382/92 in C- 91/02.

(6)  Glej: parlament republike Litve (seimas) – Sklepi komisije za evropske zadeve, dokument št. ES-14-51, 9.7.2014, št. 100-P-71.

(7)  Člen 33 PDEU je zato ustrezna pravna podlaga za okvir sodelovanja med carinskimi organi. Člen 114 PDEU je pravna podlaga, ki se uporablja za sprejemanje usklajevalnih ukrepov na notranjem trgu. Predpogoj za usklajevalne ukrepe iz tega člena je, da med zakonodajami držav članic obstajajo razlike, ki lahko ovirajo trgovino na notranjem trgu.

(8)  Predpostavka je pravno gledano izvedljiva na podlagi določb člena 257 PDEU, ki so bile podlaga že za Sodišče za uslužbence (tj. delovno sodišče za zaposlene v institucijah EU) in bo v prihodnosti tudi podlaga za ustanovitev evropskega sodišča za blagovne znamke in patente.

(9)  Lahko bi se zgledovali po ameriškem sodišču za mednarodno trgovino (U.S. Court of International Trade). „The Customs Courts Act of 1980 creates a comprehensive system for judicial review of civil actions arising out of import transactions and federal transactions affecting international trade.“ (Zakon o carinskih sodiščih iz leta 1980 določa celovit sistem sodne revizije civilnih tožb, ki izhajajo iz uvoznih in zveznih transakcij z vplivom na mednarodno trgovino.)

(10)  Glej mnenje EESO (UL C 271, 19.9.2013, str. 66).


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/62


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2013/34/EU v zvezi z obveznostjo nekaterih podjetij in podružnic glede razkritja davčnih informacij v zvezi z dohodki

(COM(2016) 198 final – 2016/0107 (COD))

(2016/C 487/09)

Poročevalec:

Victor ALISTAR

Soporočevalec:

Petru Sorin DANDEA

Zaprosilo

Evropski parlament, 28. 4. 2016

Svet, 28. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 50(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

8. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

204/7/16

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira predlog Komisije, katerega namen je povečati preglednost davčnih sistemov z uvedbo obveznosti poročanja po državah, ter meni, da bo ta ukrep povečal zaupanje državljanov v Evropsko unijo.

1.2

Davčna preglednost je koristno orodje, s katerim bi lahko zagotovili, da se prizna prispevek multinacionalnih podjetij k prihodkom držav, v katerih poslujejo.

1.3

EESO ugotavlja, da tako javnost kot poslovna skupnost pozivata, naj se pri poročanju po državah zagotovijo specifični podatki v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti, ki so že določene v drugih predpisih na ravni Evropske unije, držav članic in kapitalskih trgov.

1.4

Pošteno gospodarsko konkurenco je mogoče zagotoviti, kadar se vsem izvajalcem dejavnosti, ki na enotnem evropskem trgu ustvarijo dobiček, naloži pravična davčna obremenitev, ne glede na njihov status na svetovnem trgu.

1.5

Čeprav Komisija za podatke, ki jih je treba sporočiti, predlaga minimalne standarde, ki so nižji od standardov OECD, pa je treba v skladu s predlogom direktive te podatke objaviti, da bi se zagotovili njihova skladnost z izjavami o etičnem ravnanju ter javna odgovornost podjetij do vseh potrošnikov, partnerjev in davkoplačevalcev v Evropski uniji. EESO zato meni, da bi bilo treba pri podatkih, ki jih je treba zagotoviti, upoštevati standarde iz akcijskega načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanje dobička (BEPS), ki so ga EU in večina držav članic že sprejele, saj ta ureditev temelji na načelu preglednosti in njen namen ni zmanjšati doslej sprejetih mednarodnih zavez.

1.6

Po mnenju EESO morajo predpisi Komisije iz svežnja proti izogibanju davkom zagotavljati, da velika multinacionalna podjetja, ki pošteno izpolnjujejo svoje davčne obveznosti, ne bodo postavljena v manj ugoden položaj zaradi agresivnega davčnega načrtovanja drugih multinacionalnih podjetij.

1.7

EESO priporoča, naj se podatki objavijo v uradnem jeziku Evropske unije, ki se uporablja na mednarodni ravni, da se širši javnosti omogoči učinkovit dostop do vseh podatkov v zvezi z enotnim trgom.

1.8

EESO meni, da bi morali od držav članic zahtevati, da vzpostavijo javni register poročil po državah, ki bi temeljil na enotnem evropskem sistemu, da bi zmanjšali upravno breme, povezano z objavo in upravljanjem podatkov na ravni Evropske unije.

1.9

Države članice in Komisija so se ob sklenitvi partnerstva za odprto vlado zavezale, da bo objavljanje podatkov na portalu temeljilo na odprtem sistemu, ki bo civilni družbi in podjetjem omogočal dostop do podatkov ter jim olajšal njihovo uporabo.

1.10

EESO meni, da bi morala Komisija za odpravo temeljnih težav predstaviti sveženj ambicioznejših ukrepov, ki bi temeljil na sedanjem pristopu davčnega usklajevanja ter zagotovil učinkovito, sorazmerno in nediskriminatorno zbiranje sredstev, potrebnih za naložbene programe, socialno varstvo in gospodarsko rast v državah članicah, pri čemer se je treba izogniti eroziji davčne osnove ter tveganju zlorabe in čezmernega obdavčenja v nekaterih jurisdikcijah.

1.11

Meni tudi, da je prag 750 milijonov EUR previsok, zato poziva, naj se zniža ali pa naj se določi časovni okvir za njegovo postopno znižanje.

1.12

Določiti je treba jasnejša merila za dobro davčno upravljanje in ugotoviti, katere davčne jurisdikcije meril ne izpolnjujejo.

2.   Predlog Evropske komisije

2.1

Evropska komisija je marca 2016 predstavila sporočilo (1), ki je vključevalo predlog direktive o spremembi računovodske direktive (2). Ta predlog je napovedala v okviru svežnja proti izogibanju davkom, ki ga je predstavila marca 2016 kot del akcijskega načrta (3) za preglednejši, pravičnejši in učinkovitejši sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb.

2.2

Boj proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju je ena od prednostnih nalog Evropske komisije, ki namerava s svojim predlogom zagotoviti uporabo načela, da morajo podjetja davke plačevati v državi, v kateri ustvarijo dobiček.

2.3

V skladu s predlagano direktivo morajo multinacionalna podjetja, katerih promet presega 750 milijonov EUR, v poročilih po državah javno razkriti davek od dohodkov, ki ga plačujejo, in navesti druge ustrezne davčne informacije.

2.4

Predlog direktive ne uvaja nobenih novih obveznosti v zvezi s plačanim davkom od dohodkov za mala in mikropodjetja.

2.5

Predlog direktive o spremembi Direktive 2013/34/EU vključuje ukrepe, s katerimi naj bi se zagotovilo, da se bo na ravni držav članic začel enotno izvajati ukrep 13 (4) akcijskega načrta OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (base erosion and profit shifting – akcijski načrt BEPS). Te določbe se nanašajo na izboljšanje sistema avtomatične izmenjave podatkov med davčnimi upravami držav članic, vključno z informacijami o rezultatih ob koncu leta za multinacionalna podjetja.

2.6

V predlogu Komisije so upoštevani pozivi Evropskega parlamenta, naj se na ravni Evropske unije uvede poročanje po državah v zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb.

2.7

Službe Komisije so med junijem in decembrom 2015 izvedle obsežno posvetovanje o predlogih za vzpostavitev sistema poročanja po državah. Med 400 sodelujočimi so bili zlasti podjetja, industrijska združenja, nevladne organizacije, državljani in možganski trusti. Večina posameznikov, ki so se odzvali na javno posvetovanje, je EU pozvala, naj prevzame vodenje razprave na tem področju in po potrebi preseže sedanje mednarodne pobude za poročanje po državah, podjetja pa so se večinoma zavzela za sistem poročanja po državah, usklajen s standardom akcijskega načrta BEPS OECD.

2.8

Predlog spremlja ocena učinka, ki je bila v Odboru za regulativni nadzor pozitivno sprejeta in na podlagi njegovega mnenja tudi na več načinov izboljšana.

2.9

Po ocenah Komisije bo moralo poročilo po državah zaradi poslovanja na trgih EU pripraviti približno 6 000 multinacionalnih podjetij. Od teh jih ima okrog 2 000 sedež v EU, kar je le majhen delež od skupno 7,5 milijona evropskih podjetij.

3.   Splošne in posebne ugotovitve

3.1

V predlogu direktive se poziva, naj se v vseh državah članicah enotno izvajajo pravila iz akcijskega načrta OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (BEPS) (5), ki je namenjen boju proti agresivnemu davčnemu načrtovanju na svetovni ravni. EESO je poudaril že v prejšnjih mnenjih (6), da pozdravlja pobudo Komisije in podpira njena prizadevanja za boj proti agresivnemu davčnemu načrtovanju, po katerem posegajo nekatera multinacionalna podjetja in ki po ocenah povzroča zmanjšanje davčne osnove držav članic za več deset milijard EUR na leto.

3.2

Sveženj ukrepov Komisije proti izogibanju davkom prispeva k povečanju preglednosti davčnih praks in z ustvarjanjem legitimnega pritiska zagotavlja enake konkurenčne pogoje ter pogoje za gospodarsko uspešnost za podjetja, ki lahko izvajajo davčno načrtovanje, in podjetja, ki delujejo le na notranjem trgu. Obravnavana direktiva ne spreminja načel obdavčevanja, temveč le uvaja večjo preglednost njihove uporabe v skladu s pozivi evropske javnosti po škandalih v zvezi z izogibanjem davkom v Luksemburgu (Luxleaks) in panamskimi dokumenti.

3.3

Iz področja uporabe predloga direktive je izključenih od 85 do 90 % multinacionalnih podjetij, saj bodo morala poročilo po državah predložiti le, če bodo presegla prag 750 milijonov EUR. EESO meni, da je ta prag previsok in diskriminatoren. Z izključitvijo večine multinacionalnih podjetji iz področja uporabe direktive se lahko zmanjšajo pričakovani učinki njene uporabe.

3.4

EESO meni, da je treba prag 750 milijonov EUR postopno znižati in da je za to treba po izvedbi vmesne ocene učinka določiti časovni razpored.

3.5

Komisija predlaga, naj poročila po državah vključujejo informacije iz člena 48c predloga direktive. EESO pa ocenjuje, da bi bilo treba v to kategorijo informacij, o katerih morajo podjetja poročati, vključiti tudi morebitne dejavnosti, ki se izvajajo na ozemljih nekaterih davčnih jurisdikcij s seznama iz člena 48 g. Da bi z direktivo dosegli predvidene rezultate, pa je treba na seznam kategorij informacij iz navedenega člena, o katerih je treba poročati, vključiti tudi podatke o premoženju in prodaji podjetja ter seznam vseh njegovih odvisnih podjetij ali podružnic, kot priporoča standard BEPS OECD.

3.6

Komisija predlaga, naj bodo poročila po državah podrobna, računovodski izkazi pa naj bodo predstavljeni ločeno za vsako državo članico, v kateri ima obvladujoče podjetje podružnice ali odvisna podjetja. V skladu s predlogom direktive morajo biti informacije v zvezi z jurisdikcijami zunaj Evropske unije predstavljene v konsolidirani obliki. EESO meni, da bi se lahko pri predstavitvi podatkov v konsolidirani obliki skrile morebitne dejavnosti agresivnega davčnega načrtovanja, kar bi privedlo do manj učinkovite uporabe direktive. Zato Komisiji priporoča, naj predvidi objavo podrobnih poročil po državah za vsako davčno jurisdikcijo, v kateri ima obvladujoče podjetje podružnice ali odvisna podjetja.

3.7

Člen 48 g predloga direktive zajema pripravo seznama davčnih jurisdikcij, ki ne sodelujejo ali ne spoštujejo standardov dobrega davčnega upravljanja. EESO podpira zamisel o evropskem seznamu jurisdikcij, ki zavračajo uporabo standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah (7). Trenutno ima večina držav članic lasten sistem seznamov in sankcij za finančne transakcije s temi jurisdikcijami. EESO meni, da bi bil seznam, pripravljen na ravni EU, z jasnimi merili za opredelitev jurisdikcij, ki ne želijo slediti pravilom, in sankcijami, ki bi se izvajale enotno v vseh državah članicah, veliko učinkovitejši instrument za boj proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju. Zato soglaša z ukrepi, ki jih je Komisija predstavila v svoji strategiji.

3.8

Da bi dosegli cilj javne politike, tj. izboljšati davčno preglednost podjetij, EESO priporoča vzpostavitev javnega nacionalnega registra, ki bi ga upravljale davčne uprave držav članic in bi omogočal neomejen dostop do poročil po državah. V zvezi s tem tudi priporoča, naj se z direktivo uvede skupna standardna oblika poročila na ravni držav članic, da bo v skladu z zavezami v okviru partnerstva za odprto vlado mogoča obdelava podatkov, ki temelji na odprtem sistemu, s tem pa se bo olajšal delovni proces in zmanjšalo upravno breme podjetij.

3.9

EESO tudi meni, da bi morale davčne politike temeljiti na večjem usklajevanju načel in strategij obdavčevanja, bolj usmerjenega v obdavčitev dobička tam, kjer je bil ustvarjen, tudi kadar gre za sodelovanje držav pri proizvodnji in trženju, da se tako zagotovi enoten sistem davčne etike na notranjem trgu.

3.10

Glede na ponavljajoče se zahteve organizacij civilne družbe za večjo preglednost v zvezi z obdavčitvijo multinacionalnih podjetij EESO pozdravlja pobudo Komisije, da se v določbe direktive vključi obveznost držav članic, da razkrijejo podatke iz poročil po državah.

3.11

V skladu s predlogom direktive morajo biti poročila po državah objavljena v uradnem jeziku države članice, na ozemlju katere podjetje posluje. Po mnenju EESO bi bilo treba poročila objaviti tudi v najmanj enem mednarodno razširjenem tujem jeziku, da bi se javnosti omogočil dostop do davčnih informacij, ki jih vsebujejo.

3.12

Ob upoštevanju negativnih učinkov krize na upravne zmogljivosti davčnih uprav držav članic EESO Komisiji in državam članicam priporoča, naj za uspešno izvajanje novih davčnih pravil zagotovijo človeške in finančne vire.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(2016) 198 final.

(2)  Direktiva 2013/34/EU.

(3)  http://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/resources/documents/taxation/company_tax/anti_tax_avoidance/timeline_without_logo.png

(4)  http://www.oecd.org/tax/transfer-pricing-documentation-and-country-by-country-reporting-action-13-2015-final-report-9789264241480-en.htm.

(5)  http://www.oecd.org/ctp/beps-actions.htm.

(6)  Glej mnenje EESO o boju proti davčnim goljufijam in davčnim utajam (UL C 198, 10.7.2013, str. 34) ter mnenje o svežnju proti izogibanju davkom (UL C 264, 20.7.2016, str. 93).

(7)  Glej mnenje EESO o svežnju ukrepov za davčno preglednost (UL C 332, 8.10.2015, str. 64).


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/66


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2016/399 v zvezi z uporabo sistema vstopa/izstopa

(COM(2016) 196 final – 2016/0105 (COD))

ter Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema vstopa/izstopa (SVI) za evidentiranje podatkov o vstopu in izstopu ter zavrnitvi vstopa državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav članic Evropske unije in določitvi pogojev za dostop do SVI zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter spremembi Uredbe (ES) št. 767/2008 in Uredbe (EU) št. 1077/2011

(COM(2016) 194 final – 2016/0106 (COD))

(2016/C 487/10)

Poročevalec:

Cristian PÎRVULESCU

Zaprosilo

Evropski parlament, 9. 5. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

9. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

155/2/0

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko socialni odbor meni, da je sistem vstopa/izstopa (angl. Entry/Exit System – EES) v svoji novi obliki nepogrešljiv, saj glede varnosti na evropski ravni prinaša dodano vrednost. Tako kot na drugih področjih politike in zakonodaje Odbor s svojimi mnenji spodbuja uravnotežen pristop, na podlagi katerega se zahteve glede varnosti usklajujejo z ustreznim izvajanjem zakonodaje, pri čemer se v nobenem primeru ne odstopa od temeljnih vrednot Evropske unije.

1.2

Odbor meni, da morajo vzpostavitev tega novega sistema vstopa/izstopa spremljati kampanje ozaveščanja, v katerih se čim bolj jasno predstavi njegovo delovanje s poudarkom na varstvu osebnih podatkov. Priporoča, da se te kampanje obveščanja in izobraževanja organizirajo za organe in državljane tretjih držav.

1.3

Odbor meni, da je treba zaposlenim v okviru tega sistema zagotoviti ustrezne informacije in usposabljanje. Priporoča, da se usposabljanju tega osebja nameni ustrezna finančna in institucionalna podpora.

1.4

Odbor meni, da morajo specializirane agencije Evropske unije redno spremljati spoštovanje temeljnih pravic, pri čemer bi lahko sodelovale tudi organizacije civilne družbe na evropski in nacionalni ravni.

1.5

Glede osebnih podatkov Odbor poudarja, da je nujno jasno opredeliti in zajamčiti pravice, povezane z dostopom do njih, njihovim popravljanjem in izbrisom.

1.6

Odbor predlaga, da se po vzpostavitvi sistema opravi podobna raziskava kot v okviru pilotnega projekta, da bi v realnih razmerah ocenili učinek, ki ga ima sistem na potnike.

2.   Uvod: okvir in razlogi za uvedbo novega sistema vstopa/izstopa EU

2.1

Glede na to, da naj bi bilo po ocenah leta 2025 zakonitih prehodov meje 887 milijonov, od tega naj bi bila tretjina državljanov tretjih držav, ki potujejo v schengenske države na kratek obisk, je potrebna posodobitev meja, da bi omogočili skupno in učinkovito upravljanje toka potnikov.

2.2

Področje uporabe novega sistema vstopa/izstopa (EES) zajema prehode meje vseh državljanov tretjih držav, ki po vstopu v schengensko območje tam kratkoročno bivajo (največ 90 dni v 180-dnevnem obdobju), tako tistih, ki morajo pridobiti vizum, kot tistih, ki so oproščeni vizumske obveznosti, ter po možnosti potnikov s popotniškim vizumom (do 1 leta).

2.3

Cilji vzpostavitve EES so: 1) odprava zamud pri mejnih kontrolah in izboljšanje kakovosti mejnih kontrol za državljane tretjih držav, 2) zagotavljanje sistematičnega in zanesljivega ugotavljanja istovetnosti oseb, ki so prekoračile obdobje dovoljenega bivanja, ter 3) krepitev notranje varnosti ter boja proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem.

2.4

Komisija je februarja 2013 predložila vrsto zakonodajnih predlogov o pametnih mejah, da se posodobi upravljanje zunanjih meja schengenskega območja. Po letu 2013 je bilo uvedenih več sprememb, s katerimi sta se izboljšala zasnova in izvajanje EES:

2.4.1

vizumski informacijski sistem (VIS) je postal povsem operativen, biometrično preverjanje imetnikov vizumov v sistemu VIS na zunanjih mejah schengenskega območja pa je zdaj obvezno;

2.4.2

dialogi o liberalizaciji vizumskega režima z državami Zahodnega Balkana ter na vzhodni in jugovzhodni meji EU so se končali ali pospešili, zaradi česar se bo povečal delež potnikov v EU, izvzetih iz vizumske obveznosti;

2.4.3

sprejet je bil Sklad za notranjo varnost (ISF-B), v okviru katerega je bilo namenjenih 791 milijonov EUR za razvoj pametnih meja;

2.4.4

evropski agendi o migracijah je bilo upravljanje meja opredeljeno kot eden od štirih stebrov boljšega upravljanja migracijskih tokov;

2.4.5

Sodišče Evropske unije je s sodbo o direktivi o hrambi podatkov zagotovilo pravno jasnost glede pogojev in zaščitnih ukrepov, ki jih je treba upoštevati pri hrambi in uporabi podatkov v EES.

3.   Splošne ugotovitve v zvezi z uvedbo novega sistema vstopa/izstopa EU

3.1

Odbor meni, da je treba z nepovezanega in obremenjujočega sistema, ki temelji na žigosanju potnih listin, ki ga izvaja mejno osebje, preiti na praktično avtomatski sistem, ki bo olajšal dostop državljanov tretjih držav. Pri tem je očitna dodana vrednost prizadevanj EU. Evropska unija potrebuje sistem meja, ki bo omogočal odzivanje na večjo mobilnost in zagotavljal varnost na ozemlju EU, tj. sistem, ki omogoča mobilnost, hkrati pa ne omejuje temeljnih pravic.

3.2

Odbor pozdravlja, da je bil za ta sistem izveden pilotni projekt in da je bilo mogoče v praksi preveriti učinke uporabe različnih sistemov biometrične identifikacije za državljane tretjih držav (glej študijo, objavljeno ob koncu pilotnega projekta) (1). Rezultati opravljene raziskave kažejo, da so uporabniki v glavnem zaupali zanesljivosti biometrične tehnologije, in odražajo enotno mnenje strokovnjakov glede najbolj varnih in zanesljivih načinov biometrične identifikacije določene osebe.

3.3

Pozdraviti je treba sodelovanje Agencije za temeljne pravice, ki je med državljani tretjih držav, ki so preizkusili sistem, izvedla javnomnenjsko raziskavo o različnih biometričnih sistemih, ki jih je mogoče uporabiti, da bi na različnih lokacijah (letališča, železniške postaje in vlaki, pristanišča in meje na morju, cestni mejni prehodi) in pod različnimi pogoji preverila elemente biometrične identifikacije državljanov tretjih držav. Vsi sistemi, uporabljeni pri tem preverjanju, so že na voljo na trgu (2).

3.4

Rezultati raziskave kažejo, da je po mnenju nekaterih skupin ljudi dajanje biometričnih podatkov ponižujoče, tako je v povprečju menilo 45 % vprašanih (Severna Amerika – 30 %, Evropa – 43 %, Latinska Amerika in Karibi – 46 %, Azija – 52 % in Afrika – 58 %) (3). Od biometričnih podatkov, ki se zbirajo, je za večino vprašanih (32 %) najbolj ponižujoče skeniranje očesne šarenice, sledi preverjanje podobe obraza (26,2 %). Poleg tega je treba poudariti, da je veliko število vprašanih (44,3 %) menilo, da bi z uporabo novega sistema bilo manj diskriminacije.

3.5

Odbor je v svojih mnenjih že večkrat skušal spodbuditi uravnotežen pristop, na podlagi katerega bi zahteve glede varnosti uskladili z ustreznim izvajanjem zakonodaje, pri čemer v nobenem primeru ne bi odstopali od vrednot Unije in njenega cilja oblikovati odprto in varno območje prostega gibanja.

3.6

Za Evropsko unijo in države članice je bistveno olajšati sistem vstopa/izstopa, da bi tako pritegnile nove obiskovalce, od turistov do poslovnežev in strokovnjakov, ne pa jih odvrnile. Odbor je zato izpostavil zaskrbljujoče trende v več državah članicah, ki so vse manj naklonjene sprejemu državljanov tretjih držav: „Odbor […] opozarja, da ne bi smeli pričakovati, da bodo države članice državljanom tretjih držav olajšale vstop v države Unije, če hkrati nekatere države članice že grozijo lastnim državljanom Unije, da jih bodo zaradi pomanjkanja dela poslale nazaj v njihove države izvora, ali jim enostavno prepovedujejo vstop (4).“

3.7

EESO je v svojem mnenju o pametnih mejah poudaril, „da je identiteta Evropske unije neposredno in posredno povezana z odprtostjo in medsebojno povezanostjo ne le znotraj, temveč tudi prek njenih meja. EU je živahen kulturni, socialni, politični in gospodarski prostor, čezmejna mobilnost pa je v pomoč pri ohranjanju njegovega pomena na svetovnem prizorišču. Glede na našteto bi morale institucije EU in države članice zagotoviti, da novi sistemi ne omejujejo mobilnosti državljanov tretjih držav in njihove pripravljenosti, da potujejo v EU“ (5).

3.8

V tem mnenju je Odbor poudaril pomen varstva temeljnih pravic, nediskriminacije ter zagotavljanja varstva in ustrezne uporabe podatkov, ki se zbirajo in hranijo v sistemu, z uporabo postopkov in institucij.

3.9

Še vedno ni jasno, v kakšni meri morajo države članice na proračunski in institucionalni ravni prispevati k izvajanju tega sistema. To je treba pojasniti in najti rešitev, da se države članice trdno zavežejo, da bodo sodelovale in prispevale k izvajanju sistema.

3.10

Odbor opozarja na podobne preizkuse v državah, ki so uvedle tovrstne sisteme. Državljani in vse zainteresirane strani morajo svoja pričakovanja prilagoditi glede na zmožnost izpolnitve vseh zastavljenih ciljev v okviru sistema.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Kar zadeva elemente biometrične identifikacije, Odbor pozdravlja, da se je število odvzetih prstnih odtisov zmanjšalo z 10 na 4, kar je minimalno število, ki je skupaj s prepoznavanjem podobe obraza potrebno za pridobitev ustreznih podatkov.

4.2

Glede osebnih podatkov Odbor poudarja, da je nujno jasno opredeliti in zajamčiti pravice, povezane z dostopom do njih, njihovim popravljanjem in izbrisom.

4.3

Absolutno nujno je, da pristojni organi pri uvedbi EES zagotovijo spoštovanje človekovega dostojanstva in integritete posameznikov, od katerih zahtevajo podatke, ter si prizadevajo, da se prepreči kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, verskih ali filozofskih prepričanj, političnega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

4.4

Uvedba EES znatno vpliva na uveljavljanje naslednjih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah: pravica do človekovega dostojanstva (člen 1), prepoved suženjstva in prisilnega dela (člen 5), pravica do svobode in varnosti (člen 6), spoštovanje zasebnega in družinskega življenja (člen 7), varstvo osebnih podatkov (člen 8), pravica do nediskriminacije (člen 21), pravice otroka (člen 24), pravice starejših (člen 25), pravice invalidov (člen 26) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (člen 47). Odbor meni, da morajo specializirane agencije Evropske unije redno spremljati spoštovanje temeljnih pravic, pri čemer bi lahko sodelovale tudi organizacije civilne družbe na evropski in nacionalni ravni.

4.5

Pilotni projekt, ki je omogočil, da se preveri delovanje sistema na več lokacijah, sicer pri uporabnikih ni povzročil večjega odpora ali zadržkov, vendar pa je na podlagi rezultatov raziskave Agencije za temeljne pravice mogoče sklepati, da bo uporaba sistema za določene kategorije oseb težavna, javnost pa temu ne bo naklonjena. Zadržkom teh kategorij oseb se utegnejo pridružiti zadržki nekaterih ljudi do zbiranja biometričnih podatkov zaradi kulturnih ali verskih razlogov ali zato, ker ne zaupajo načinu, na katerega bodo oblasti te podatke uporabljale in zaščitile.

4.6

Odbor zato meni, da morajo uvedbo tega sistema spremljati kampanje ozaveščanja, v katerih se čim bolj jasno predstavi delovanje sistema s poudarkom na varstvu osebnih podatkov. Vse zaščitne ukrepe v zvezi z zbiranjem, shranjevanjem in uporabo podatkov je treba javno objaviti, da se odpravijo morebitni zadržki in ovire za mobilnost.

4.7

Odbor meni, da je treba zaposlenim v okviru tega sistema zagotoviti ustrezne informacije in usposabljanje. Kot je razvidno iz pilotnega projekta, je mejno osebje izpostavilo, da se mora usposobiti za uporabo nove opreme in postopkov (6). Za dobro delovanje sistema so odgovorne države članice. Zato je treba s pravili in postopki opredeliti odgovornost držav članic v primeru škode, ki bi nastala zaradi nespoštovanja predpisov.

4.8

Odbor meni, da mora biti posredovanje oziroma dajanje na voljo osebnih podatkov, ki jih države članice zberejo v okviru EES, tretjim državam, mednarodnim organizacijam ali zasebnim subjektom s sedežem v EU ali zunaj nje, omejeno in v celoti utemeljeno.

4.9

Odbor meni, da bi lahko imenovani organi in Europol dostop do EES zahtevali samo, če imajo utemeljene razloge za domnevo, da bodo tako lahko dobili informacije, ki jim bodo znatno pomagale pri preprečevanju, odkrivanju ali preiskovanju terorističnih dejanj ali drugih hudih kaznivih dejanj. EES bo koristen za policijsko delo, vendar je treba predvideti stroge predpise za dostop do sistema.

4.10

Odbor veseli, da so se stroški, predvideni za razvoj sistema, bistveno zmanjšali (z 1,1 milijarde EUR na 480 milijonov EUR).

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov na področju svobode, varnosti in pravice, 2015, pilotni projekt Pametne meje, Poročilo o tehničnih ugotovitvah v okviru pilotnega projekta, zvezek 1.

(2)  Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov na področju svobode, varnosti in pravice, 2015, pilotni projekt Pametne meje – Priloge, november 2015, str. 307–335.

(3)  Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov na področju svobode, varnosti in pravice, 2015, pilotni projekt Pametne meje – Priloge, november 2015, str. 322.

(4)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Odprta in varna Evropa: Doseganje rezultatov — (COM(2014) 154 final) (UL C 451, 16.12.2014, str. 96).

(5)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema vstopa/izstopa (SVI) za evidentiranje podatkov o vstopu in izstopu državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav članic Evropske unije (COM(2013) 95 final – 2013/0057 (COD)), predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z uporabo sistema vstopa/izstopa (SVI) in programa za registrirane potnike (PRP) (COM(2013) 96 final – 2013/0060 (COD)) predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za registrirane potnike (COM(2013) 97 final – 2013/0059 (COD)) (UL C 271, 19.9.2013, str. 97).

(6)  Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov na področju svobode, varnosti in pravice, 2015, pilotni projekt Pametne meje, Poročilo o tehničnih ugotovitvah v okviru pilotnega projekta, zvezek 1, str. 14.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/70


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010

(COM(2016) 52 final – 2016/0030 (COD))

(2016/C 487/11)

Poročevalec:

Graham WATSON

Zaprosilo

Evropska komisija, 16. 9. 2016

Evropski parlament, 7. 3. 2016

Svet Evropske unije, 9. 3. 2016

Pravna podlaga

člena 194 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

22. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

133/4/9

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Delni uspeh politike EU glede zanesljivosti oskrbe s plinom je v spodbuditvi držav članic k razmišljanju z vidika solidarnosti in skupne varnosti. Kljub temu se večina vprašanj s področja energetske politike še vedno večinoma obravnava kot nacionalni interes. Za izpolnitev pričakovanj Evropejcev v zvezi z zanesljivo oskrbo se je treba vprašanja dobave energije lotiti bolj usklajeno na ravni EU.

1.2

Taka ureditev na ravni EU mora upoštevati širši kontekst prizadevanj za ublažitev podnebnih sprememb na svetovni ravni z ambicioznimi cilji, določenimi v Pariškem sporazumu, strategijo EU za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, ter geopolitične napetosti v Evropi in po svetu, vključno s pretokom beguncev, krizo na evropskih mejah, kakršna je v zadnjem času v Ukrajini, Turčiji, Libiji in Gruziji, ter vse večjo regionalizacijo, ki ogroža povezovanje v EU.

1.3

Potrebne so precejšnje naložbe, da bi zagotovili oskrbo s plinom v Evropi. Za to pa mora poskrbeti predvsem zasebni sektor, saj je dobiček petrokemične industrije tako velik, da javna sredstva ne bi smela biti potrebna. Nujen je predvidljiv in zanesljiv politični okvir, da bi zagotovili zaupanje vlagateljev in s tem neprekinjeno in zanesljivo oskrbo s plinom.

1.4

Namen predloga uredbe je preprečiti krizo v oskrbi s plinom, kakršni smo bili priča v letih 2006 in 2009. Večina potreb po plinu je povezana z ogrevanjem stavb. Z obsežnim programom energetsko učinkovite adaptacije stavb, ki je predlagan v direktivi o energetski učinkovitosti stavb (2010/31/EU) in direktivi o energetski učinkovitosti (2012/27/EU), zlasti v primeru stavb z ogrevanjem na plin, bi dosegli precejšnje zmanjšanje povpraševanja po plinu, zlasti v zimskih mesecih, ko je v preteklosti prihajalo do krize z oskrbo.

1.5

Zemeljski plin ostaja pomemben prehodni vir energije in EU je s tem lahko zmanjšala emisije toplogrednih plinov, kemičnih in nevarnih snovi (kot so trdni delci PM10 in PM2,5). Zaradi precej nižjih kazalnikov ravni emisij kot pri premogu je večji delež zemeljskega plina v energetski mešanici držav članic bistvenega pomena za izboljšanje kakovosti zraka in posledično zdravja državljanov v državah članicah in sosednjih državah. Kljub temu je treba pospešiti prehod na nizkoogljično gospodarstvo, kar mora biti upoštevano v politiki nabave plina.

1.6

Odjemalci energije imajo lahko pomembno vlogo pri razvoju in upravljanju ponudbe. Načine za aktivno vključitev odjemalcev bi bilo treba razviti skupaj z odjemalci samimi, tudi z inovativno uporabo IKT. Z energetsko revščino bi se bilo treba spoprijeti zlasti z ukrepi socialne politike. Med temi ukrepi bi morali biti posebni nacionalni načrti za spodbujanje naložb v programe prenove stavb, kakor je določeno v členu 4 direktive o energetski učinkovitosti (2012/27/EU), pri čemer je treba prednost nameniti energetsko revnim in ranljivim potrošnikom in spodbujati sodelovanje med socialnimi partnerji.

1.7

Z uvajanjem obnovljivih virov energije in z vse hitrejšo elektrifikacijo bi lahko zmanjšali porabo plina v EU in s tem njegov uvoz – hitrejša ko bo uvedba obnovljivih virov energije, manj bo pomembna zunanja politika EU za zagotovitev oskrbe s plinom. EESO poziva Komisijo, naj oceni, kako so se ujemale napovedi porabe plina v EU, zanesljivost oskrbe s plinom v EU, razvoj obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti v vseh sektorjih.

2.   Uvod (kratka vsebina predloga Komisije)

2.1

Z vidika gospodarskih motenj in trpljenja posameznikov zaradi motene oskrbe s plinom poskuša Evropska komisija graditi na preteklih dosežkih EU, da se zagotovi večja povezanost plinske infrastrukture in večja solidarnost med državami članicami, da bodo pripravljene deliti breme motenj.

2.2

Predlog uredbe posodablja pomembno politiko v okviru prizadevanj EU za vzpostavitev evropske energetske unije (COM(2015) 80 final). Energetska unija mora biti del zavez EU za ukrepanje, da bi zaustavili – in po možnosti preokrenili – podnebne spremembe, ki jih je povzročil človek in ki so posledica izgorevanja fosilnih goriv.

2.3

Namen predloga uredbe je zagotoviti, da imajo vse države članice ustrezne instrumente za pripravo na posledice pomanjkanja plina zaradi motenj v oskrbi ali izjemno velikega povpraševanja in obvladovanje teh posledic.

2.4

Za izpolnitev tega cilja se v predlogu uredbe predlaga okrepljeno regionalno usklajevanje, pri čemer so nekatera načela in standardi določeni na ravni EU. Predlaga se tesno sodelovanje držav članic znotraj regij, v katerih se nahajajo, pri izvajanju regionalnih ocen tveganja. Tveganja, opredeljena v regionalnih ocenah tveganja, bodo obravnavana v regionalnih preventivnih načrtih ukrepov in načrtih za izredne razmere, za katere bo opravljen medsebojni strokovni pregled, Komisija pa jih bo odobrila.

2.5

Uredba za zagotovitev celovitosti in doslednosti ocen tveganja in načrtov določa obvezne predloge, v katerih so navedeni vidiki, ki jih je treba upoštevati pri oceni tveganja in pripravi načrtov.

2.6

Uredba tudi izboljšuje uporabo standarda oskrbe zaščitenih odjemalcev (zlasti gospodinjstev) in infrastrukturnega standarda (možnost oskrbe s plinom, tudi če največja infrastruktura ni na voljo). Omogoča stalno dvosmerno zmogljivost. Poleg tega se z njo predlaga uvedba dodatnih ukrepov za transparentnost v zvezi s pogodbami o dobavi plina, saj lahko take pogodbe vplivajo na zanesljivost oskrbe v EU.

2.7

Ukrepi na ravni EU so nujni, saj lahko nacionalni pristopi privedejo do neoptimalnih ukrepov in poleg tega poglobijo učinek krize. Ukrep, sprejet v eni državi, lahko povzroči pomanjkanje plina v sosednjih državah.

2.8

Delujoči trgi so bistvenega pomena za zanesljivost oskrbe s plinom, dobro usklajeni ukrepi držav članic, zlasti v primeru izrednih razmer, pa lahko znatno izboljšajo zanesljivost oskrbe. To se nanaša na boljše usklajevanje ne samo nacionalnih blažilnih ukrepov v primeru izrednih razmer, temveč tudi nacionalnih preventivnih ukrepov, kot so predlogi za boljše usklajevanje nacionalnih politik na področju skladiščenja ali utekočinjenega zemeljskega plina (COM(2016) 49 final), kar je lahko v nekaterih regijah strateškega pomena.

2.9

Iz poročila ACER o spremljanju iz leta 2014 je razvidno, da je še vedno veliko razlogov za zaskrbljenost, ko gre za sodelovanje med državami članicami (pretežno nacionalni ukrepi, ki jih sprejemajo, niso ustrezni za reševanje problemov oskrbe s plinom), poleg tega so stresni testi, ki so bili opravljeni poleti 2014 (COM(2014) 654 final), pokazali, da bi imela resna motnja oskrbe s plinom z vzhoda velike posledice za celotno EU.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Glavni problem v zvezi s tem predlogom uredbe ni besedilo uredbe, temveč njen kontekst. Medtem ko okvirna strategija Unije za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015) 80 final), skoraj fanatično govori o nujnosti boja proti podnebnim spremembam, ta predlog uredbe, ki je sicer v skladu s prejšnjo uredbo o zanesljivosti oskrbe s plinom, ni v celoti skladen s cilji okvirne strategije.

3.2

Številni znanstveniki, ki se ukvarjajo s podnebjem, trdijo, da bi morali emisije toplogrednih plinov do leta 2050 skoraj v celoti odpraviti, da bi bila možna omejitev porasta temperature na Zemlji na 2 oC; za omejitev na 1,5 oC celo prej. Za odpravo približno 4,611 milijarde ton ekvivalenta CO2, ki smo ga, na primer, spustili v ozračje leta 2013, moramo zadovoljiti povpraševanje po primarni energiji v EU (tj. 1,567 milijarde ton ekvivalenta nafte (Mtoe) v letu 2013) s čisto energijo. Več kot dve tretjini emisij izvira iz fosilnih goriv, ki poganjajo našo industrializirano civilizacijo, in ta fosilna goriva je treba nadomestiti.

3.3

Zemeljski plin sicer ostaja pomemben prehodni vir goriva in EU je lahko na ta način zmanjšala emisije toplogrednih plinov iz trdnih goriv, zlasti v državah, kjer je premog glavni vir, vendar je treba pospešiti prehod na nizkoogljične in nato na brezogljične vire energije. To je pogoj za izpolnitev dolgoročnega cilja, da bi porast povprečne svetovne temperature ohranili na 1,5 oC, kakor je bilo dogovorjeno s Pariškim sporazumom, in to mora biti upoštevano v politiki dobave plina. To bi se moralo odražati v ocenah tveganja, ki jih morajo opraviti države članice. Potrebna je boljša usklajenost politike EU na področju dobave plina in vidikov energetske unije, zlasti vzpostavitve v celoti povezanega evropskega energetskega trga, energetske učinkovitosti in razogljičenja, da bi spodbudili učinkovite naložbe in določili okvir za trden energetski sistem.

3.4

Pet let po sprejetju Uredbe št. 994/2010 ostaja zanesljivost oskrbe s plinom zelo aktualno vprašanje, zlasti glede na še vedno prisotne napetosti med Ukrajino in Rusijo. Prizadevanja na nacionalni ravni in ravni EU so usmerjena v krepitev zanesljivosti oskrbe s plinom za zimo 2016/2017 in kasnejše obdobje. Resno spodbujanje boljše energetske učinkovitosti stavb z izolacijo in dajanjem prednosti stavbam z ogrevanjem na plin bi precej vplivalo na potrebe po plinu.

3.5

Zemeljski plin je nadomestil trdna goriva kot drugo najpomembnejše gorivo v EU: v letu 2013 je predstavljal 23,8 % porabljene primarne energije. To je pripomoglo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v EU. Vendar je porast energije iz obnovljivih virov precejšen: leta 2013 je znašal delež obnovljivih virov energije 15 % bruto končne porabe energije v EU, kar je za 8,3 % več kot leta 2004, s čimer ima EU možnost, da doseže svoj cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov do leta 2020. Bruto proizvedena električna energija iz obnovljivih virov se je med letoma 2000 in 2013 več kot podvojila in je predstavljala več kot četrtino vse porabljene električne energije v letu 2013.

3.6

Z uvajanjem obnovljivih virov energije in vse hitrejšo elektrifikacijo bi lahko zmanjšali porabo plina v EU in s tem njegov uvoz – hitrejša ko bo uvedba obnovljivih virov energije, manj bo pomembna zunanja politika EU za zagotovitev oskrbe s plinom. Boljše ujemanje napovedi porabe plina v EU, zanesljivost oskrbe s plinom v EU, razvoj obnovljivih virov energije in izboljšanje energetske učinkovitosti v vseh sektorjih so zato bistvenega pomena.

3.7

Usklajevanje med državami članicami EU na področju prevoza in dostave vseh vrst goriva je ključnega pomena za vzpostavitev energetske unije tako na ravni politike kot z vidika dolgoročnih strategij. Po predlogu Komisije naj bi se EU razdelila v sedem „regij“, znotraj katerih mora biti politika usklajena. V najboljšem primeru je to prehodna rešitev, saj bo kmalu potrebno usklajevanje politike na ravni EU in to bi bilo dobro po možnosti razširiti še na pogodbenice Energetske skupnosti – sosednje države, s katerimi ima EU sklenjene sporazume na področju energije.

3.8

Glede na vse večjo konkurenco pri dobavi energije in potrebo po raznolikosti dobaviteljev mora energetika ostati pomemben del zunanje politike EU, ki pa mora biti vse bolj usmerjena v zagotavljanje energije iz obnovljivih virov, zlasti iz že preizkušenih tehnologij, kot je proizvodnja sončne in vetrne energije, da bi dopolnili domačo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

3.9

Z novim upravljanjem energetske politike je treba zagotoviti skladnost različnih vidikov zagotavljanja energije in izpolnjevanje ciljev na ravni EU. Pomemben vidik za zagotovitev skladnosti je zgodnje, sistematično in strukturirano vključevanje civilne družbe, da bi zagotovili seznanjenost organizacij civilne družbe z izzivi na področju energetske varnosti in, kar je še bolj pomembno, da se oblikovalci politik v Evropi zavejo skrbi, interesov, sredstev in rešitev civilne družbe in socialnih partnerjev za obravnavo teh izzivov in doseganje ciljev energetske politike EU. V ta namen EESO že nekaj časa aktivno spodbuja koncept evropskega energetskega dialoga in Komisija je to pobudo EESO odločno pozdravila.

3.10

Vzajemna krepitev zunanje in notranje razsežnosti energetske politike, kakor je določeno v akcijskem načrtu za diplomacijo na področju energije (EDAP), bi moral biti drug pomemben vidik upravljanja energetske politike. EESO je že pozval k oblikovanju in izvajanju zunanje energetske politike EU, da se izboljša obstoječe in vzpostavi novo energetsko sodelovanje in dialog s pomembnimi državami in regijami proizvajalkami, tranzitnimi državami in regijami, sosednjimi državami ter ključnimi svetovnimi in regionalnimi strateškimi partnerji, da bi povečali diverzifikacijo energetskih virov, dobaviteljev in tokov v EU.

3.11

Zunanja energetska politika EU, vključno s politiko nabave plina, mora upoštevati širši geopolitični kontekst. EESO je v preteklosti že poudaril, da gospodarski vidiki projekta ne bi smeli biti edini dejavnik pri odločanju, zlasti glede na težnjo Rusije, da energijo uporablja kot orodje za doseganje svojih geopolitičnih ciljev. Politična stabilnost držav vzdolž poti plinovoda in njihova izpostavljenost zunanjim političnim vplivom, socialni in okoljski rezultati razvijalcev projektov ter vključenost ruskih podjetij v iskanje in proizvodnjo so med drugim dejavniki, ki jih je treba upoštevati v okviru diplomacije EU na področju energije. Pri ocenjevanju novih projektov je poleg tega treba upoštevati njihov vpliv na energetsko varnost sosednjih držav. V zvezi z Ukrajino, na primer, obstaja nevarnost, da bodo projekti, s katerimi se bo prenehal tranzit plina prek njenega ozemlja, prizadeli njene prihodke, zaustavili naložbe za posodobitev omrežja in ji odvzeli pogajalsko orodje z Moskvo.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za skupno opredelitev „zaščitenega odjemalca“.

4.2

Pozdravlja tudi koncepta „deljene odgovornosti“ in „tristopenjskega pristopa“ med podjetji plinskega gospodarstva, državami članicami in EU za zanesljivost oskrbe s plinom ter možnost, da bi Komisija po potrebi usklajevala ukrepe, kakor je bilo predlagano v enem od poročil EESO (1). To je še zlasti pomembno za zagotovitev transparentnosti pogodb o dobavi.

EESO poleg tega meni, da je treba razlikovati odgovornost in pristojnosti javnih oblasti, na katere se nanaša člen 3, od odgovornosti in pristojnosti podjetij in zasebnih organov, zato predlaga novo besedilo, iz katerega bo jasno razumljivo, da:

je zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom naloga pristojnih organov držav članic in Komisije, v skladu s področji njihovih pristojnosti;

morajo podjetja za zemeljski plin in industrijski porabniki plina sodelovati in izvajati ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi.

4.3

EESO je seznanjen s predlaganimi merili za oblikovanje sedmih „regij“ v EU. Razmisliti bi bilo treba vsaj o možnosti, da bi lahko država članica istočasno spadala v več kot eno „regijo“.

4.4

EESO ugotavlja, da se predlagani infrastrukturni standard ne razlikuje bistveno od standarda v uredbi iz leta 2010. Pozdravlja predlog za dvosmerno zmogljivost („povratni tok“) na povezovalnih daljnovodih med državami članicami.

4.5

EESO ugotavlja, da predlog za standard oskrbe ostaja v veliki meri nespremenjen od prejšnjega iz leta 2010. Pozdravlja, da se zahteva ocena učinka pred sprejetjem morebitnih novih netržnih ukrepov.

4.6

EESO je seznanjen s predlogom, naj se od zdaj ocene tveganja izvajajo na regionalni ravni. To pozdravlja kot napredek v smeri prihodnjega izvajanja ocen tveganja na ravni EU. Pozitivno ocenjuje predlog Komisije in meni, da so pri tem pomembni medsebojni strokovni pregledi.

4.7

EESO pozdravlja predloge za načrte za izredne razmere, postopke kriznega upravljanja in odzivanja v izrednih razmerah.

4.8

EESO pozdravlja predloge za transparentnost in solidarnost med državami članicami na podlagi stresnih testov, ki so bili izvedeni poleti 2014, kar naj bi bil ustrezen varovalni mehanizem. Predvsem pozitivno ocenjuje dogovor visoke skupine za povezanost srednje in jugovzhodne Evrope s plinovodi glede seznama prednostnih projektov, saj to za te države pomeni dostop do vsaj treh virov plina, s čimer bi zagotovili diverzifikacijo in zanesljivost oskrbe.

4.9

EESO pozdravlja predlog za sodelovanje s tretjimi državami, ki so pogodbene partnerice energetske skupnosti.

4.10

EESO priznava pomen predloga za stalno spremljanje ukrepov za zanesljivost oskrbe s plinom in poziva Komisijo, naj vanj vključi potrebo po postopni odpravi uporabe zemeljskega plina v prid obnovljivih virov energije.

4.11

EESO je seznanjen s predlaganimi izjemami za Malto in Ciper in obe državi spodbuja, naj bosta glede na svoje ugodne podnebne razmere pri zadovoljevanju svojih energetskih potreb med vodilnimi v prehodu s fosilnih goriv na obnovljive vire energije.

V Bruslju, 22. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL C 339, 14.12.2010, str. 49.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/75


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o strategiji Unije za utekočinjen zemeljski plin in skladiščenje plina

(COM(2016) 49 final)

(2016/C 487/12)

Poročevalec:

Marian KRZAKLEWSKI

Zaprosilo

Komisija, 16. 2. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

22. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

109/0/8

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin (UZP) in skladiščenje plina, kot je opredeljena v sporočilu COM(2016) 49 final, ključni element projekta energetske unije, katerega namen je zagotoviti varnost in diverzifikacijo oskrbe z energijo.

1.2

V naslednjih nekaj letih se bo svetovni potencial za utekočinjanje plina povečal, kar bo najbrž povzročilo znižanje cen, to pa bo po mnenju Odbora priložnost za povečanje zanesljivosti in odpornosti plinskega sistema EU.

1.3

Odbor meni, da bi morali povečati prožnost evropskega trga plina s povečanjem deleža UZP.

1.4

Po mnenju EESO so povečanje deleža UZP na evropskem trgu plina, zagotavljanje, da so v skladiščih na voljo zadostne zaloge plina, in spodbujanje resnične diverzifikacije oskrbe z energijo dejavniki, ki bodo zagotovili energetsko varnost držav članic Evropske unije.

1.5

Komisija v sporočilu upravičeno izpostavlja, da je zadostna zmogljivost EU za ponovno uplinjanje le navidezna, saj na regionalni ravni ni optimalno porazdeljena.

1.6

Odbor se strinja, da je za dosego polne in vzdržne diverzifikacije oskrbe trga Evropske unije s plinom potreben diverzificiran pristop k izgradnji novih terminalov za UZP.

1.6.1

Prednostno je treba obravnavati naložbe, ki so namenjene uravnoteženju poti oskrbe z energijo. EU bi morala s preudarnimi ukrepi, ki podpirajo izgradnjo novih terminalov za UZP in čezmejnih povezav za prenos, upoštevati tudi regije, ki so trenutno izolirane in odvisne od enega samega dobavitelja.

1.6.2

Učinkovite in pravočasne naložbe v projekte skupnega interesa so pomembne za širitev trga UZP v EU. Vzpostaviti je treba pregledne mehanizme, da bi zagotovili pravično porazdelitev naložb in operativnih stroškov med državami članicami in gospodarskimi subjekti.

1.6.3

Po mnenju Odbora mora EU zagotoviti, da je pospešen razvoj terminalov za UZP in plovil za skladiščenje in ponovno uplinjanje tehnološko nevtralna rešitev, ki temelji na najučinkovitejši naložbi.

1.7

EESO podpira namero Komisije, da preveri skladnost medvladnih sporazumov o nakupu UZP iz tretjih držav z zakonodajo EU.

1.8

EESO poudarja, da Komisija v sporočilu ne navaja, kako je strategija za povečanje deleža UZP in skladiščenja plina skladna z velikimi naložbami v omrežja, ki jih trenutno načrtujejo sosednje države EU, kot je projekt Severni tok 2.

1.9

EESO priznava in poudarja pomen zemeljskega plina, tudi ključni pomen UZP, za prehod EU na nizkoogljični energetski sistem, ter prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in strupenih emisij plina in delcev (PM10, PM2,5), ki ogrožajo zdravje in življenje ljudi v državah članicah.

1.9.1

Strategija, opredeljena v sporočilu, bi morala močneje poudarjati pomembno vlogo zemeljskega plina kot premostitvene tehnologije v prehodu s premoga na nizkoogljično energijo. Plin ima kot čistejši vir energije pomembno vlogo v prizadevanju za močno zmanjšanje emisij iz virov, ki so bliže tlom, zlasti iz gospodinjstev in prometa.

1.9.2

EESO priporoča, naj bo pri prehodu s premoga na nizkoogljično gospodarstvo v mešanici energijskih virov držav članic večji delež zemeljskega plina, zlasti v državah, v katerih prevladuje premog.

1.10

Odbor podpira zamisel iz sporočila, da bi lahko z uporabo UZP v sektorju prevoza težkega tovora in pomorskega prometa znatno zmanjšali okoljsko škodo.

1.10.1

Odbor obenem poudarja, da del sporočila, ki obravnava UZP, ne namenja dovolj pozornosti intenzivnemu razvoju evropskega sistema za pridobivanje in uporabo UZP kot goriva tako v cestnem kot v pomorskem prometu.

1.11

EESO priznava, da je skladiščenje plina še posebej pomembno v sistemu Evrope za zagotavljanje varnosti in zanesljive oskrbe z zemeljskim plinom. Sedanje zmogljivosti EU za skladiščenje so precejšnje (COM(2016) 49 final), vendar niso ustrezno porazdeljene.

1.12

EESO poudarja dejstvo, da morajo operaterji za zagotovitev ravnovesja in energetske varnosti sprejeti sklop načel, zlasti načelo, da mora biti vedno uskladiščenega najmanj toliko plina, da so 100-odstotno pokrite potrebe nacionalnega trga po plinu v zimskem obdobju; vseeno bi bila najboljša alternativna možnost uravnoteženo skladiščenje plina na regionalni ravni.

1.13

Odbor podpira po njegovem mnenju pomembne načrte Komisije, da odpravi ovire za trgovanje med učinkovitimi regionalnimi vozlišči za plin in posameznimi nacionalnimi trgi.

1.14

Glede dokončanja manjkajoče infrastrukture, ki je izpostavljeno v sporočilu, EESO meni, da bi morali izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) z namenom zagotavljanja dodatnega financiranja za ključne projekte na področju energetske in teleinformacijske infrastrukture.

2.   Ozadje

2.1

Marca 2015 je Svet Evropske unije sprejel sklepe o energetski uniji. V najpomembnejšem delu tega dokumenta je navedeno, da je „EU […] odločena izgraditi energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, na podlagi okvirne strategije Komisije s petimi razsežnostmi, ki so med seboj tesno povezane in se dopolnjujejo[:]

energetska varnost, solidarnost in zaupanje;

v celoti povezan evropski energetski trg;

energetska učinkovitost, ki prispeva k zmernosti povpraševanja;

razogljičenje gospodarstva[;]

[…] raziskave, inovacije in konkurenčnost“.

2.2

EESO ugotavlja, da je v točki 2(a) tega dokumenta Svet pozval k pospešenemu izvajanju infrastrukturnih projektov za električno energijo in plin, vključno s povezavami – zlasti z obrobnimi regijami –, da se zagotovita energetska varnost in dobro delujoč notranji energetski trg.

2.3

To mnenje EESO obravnava strategijo EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina, kot je opredeljena v sporočilu COM(2016) 49 final. Ta strategija je pomemben del načrtov za energetsko unijo (COM(2015) 80), saj prispeva k zanesljivosti oskrbe z energijo, konkurenčnosti energetskih trgov ter podnebnim in okoljskim ciljem, zastavljenim v okviru energetske unije in izven nje.

2.4

Zemeljski plin je pomembno gorivo v mešanici energijskih virov Evropske unije, saj predstavlja 25 % vse porabe energije. Pomembno je poudariti, da količina te surovine, načrpana v državah članicah, zadostuje za 34 % potreb industrije, storitev in gospodinjstev po proizvodnji energije.

2.5

Črpanje zemeljskega plina v EU razmeroma hitro upada. Leta 2004 je bilo načrpane 229,5 milijarde m3 zemeljskega plina, leta 2014 pa le še 132,3 milijarde m3. Poleg tega bodo zaloge zadostovale le še za 11,3 leta. To pojasnjuje, zakaj je Evropska unija največja uvoznica zemeljskega plina na svetu. Leta 2014 je poraba zemeljskega plina v EU znašala 386,9 milijarde m3. Šlo je za najnižjo porabo v zadnjih desetih letih, in sicer 11,6 % nižjo kot leto poprej, povprečna letna poraba plina v EU je namreč med letoma 2004 in 2013 znašala 477 milijard m3.

2.6

Svetovne pridobljive zaloge zemeljskega plina so izjemne (187 bilijonov m3) in bodo od sedanji porabi zadostovale še za 54 let, če upoštevamo nekonvencionalne vire plina, pa bodo zadostovale za 290 let.

2.7

Do leta 2020 se bodo svetovne zmogljivosti za utekočinjanje plina bistveno povečale (+ 50 %), zlasti v ZDA in Avstraliji (prek 100 milijonov ton/leto), zaradi česar se bodo cene gotovo znižale. To je priložnost za države članice EU, da povečajo varnost in odpornost plinskega sistema EU, da bo mogoče obvladati morebitne motnje v oskrbi.

2.8

V prvem desetletju 21. stoletja se je plin v EU uvažal zlasti po plinovodih, plin v utekočinjeni obliki pa je predstavljal zgolj petino uvoza, čeprav je prostornina utekočinjenega zemeljskega plina 600-krat manjša, zaradi česar je gospodarnejši z vidika prevoza in skladiščenja.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO priznava pomen plina za prehod EU na nizkoogljični energetski sistem ter pri prizadevanjih za zmanjšanje emisij. Zagotavljanje, da imajo države članice uravnotežen in neoviran dostop do raznolikih in politično stabilnih trgov proizvajalcev plina, postaja ključna kratko- in srednjeročna prednostna naloga, ki prispeva k podnebni in energetski politiki EU ter k oblikovanju trdne energetske unije. Politika glede deleža plina v mešanici energetskih virov bi morala upoštevati dolgoročni cilj, določen v Pariškem sporazumu (COP 21), in sicer zajezitev zvišanja svetovne povprečne temperature pod 1,5 oC.

3.2

Odbor ugotavlja, da je sporočilo Komisije (COM(2016) 49 final) nadaljevanje sporazuma o okviru podnebne in energetske politike EU, ki ga je Svet Evropske unije sprejel na zasedanju 23. in 24. oktobra 2014. V sporazumu so določeni naslednji cilji, ki naj bi se dosegli do leta 2030:

40-odstotno zmanjšanje emisij CO2;

vsaj 27-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v mešanici energijskih virov EU;

povečanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 %.

3.3

O gospodarski konkurenčnosti plina kot goriva v državah EU ter vprašanju, ali bo plin postal resen konkurent trdim gorivom, zlasti premogu, bo v naslednjem desetletju odločalo vzajemno učinkovanje petih različnih dejavnikov:

podnebne in energetske politike, zlasti prizadevanj za izboljšanje kakovosti zraka;

cen plina;

izvajanja sheme EU za trgovanje z emisijami in posledično cen pravic do emisije CO2;

obsega izvoza plina (UZP) iz ZDA in Avstralije;

cene surove nafte in premoga na svetovnem trgu.

3.4

EESO podpira po njegovem mnenju pomembne načrte Komisije za odpravo ovir za trgovanje med učinkovitimi regionalnimi vozlišči za plin in posameznimi nacionalnimi trgi. V ta namen je ključnega pomena dokončati notranji trg plina, odpraviti regulativne, gospodarske in pravne ovire ter zagotoviti dostop do teh trgov.

3.4.1

Ker lahko uvoz utekočinjenega plina iz skrilavca iz ZDA pozitivno vpliva na evropski trg plina, EESO poziva EU, naj se v okviru TTIP loti aktivnih pogajanj za odpravo ovir za uvoz tovrstnega plina iz ZDA.

3.5

Poudariti velja, da Komisija v sporočilu ne navaja, kako je strategija za povečanje deleža UZP in skladiščenja plina skladna z načrtovano naložbo Severni tok 2 (COM(2016) 49 final).

3.6

Strategija, opredeljena v sporočilu, bi morala močneje poudarjati pomembno vlogo zemeljskega plina kot premostitvene tehnologije v prehodu s premoga na nizkoogljično energijo. Kot gorivo je plin zlasti primeren za hitro in stabilno proizvodnjo električne energije in toplote, zato bi lahko bil pomožna tehnologija pri uporabi obnovljivih virov energije.

3.7

EESO priporoča, naj bo pri prehodu s premoga na nizkoogljično gospodarstvo v mešanici energijskih virov držav članic večji delež zemeljskega plina, zlasti v državah, v katerih prevladuje premog. To je zlasti pomembno za izboljšanje kakovosti zraka, kar bo imelo pozitiven učinek na zdravje prebivalcev teh in sosednjih držav, obenem pa se bodo tako bistveno zmanjšale emisije toplogrednih in strupenih plinov.

3.7.1

V nekaterih državah članicah se v povprečju dve tretjini končne energije uporabita za gretje gospodinjstev, ta energija pa se proizvaja v termoelektrarnah na premog z nizko učinkovitostjo. Naložbe v majhne soproizvodne elektrarne na plin bi okrepile odpornost energetskega sistema in izboljšale kakovost zraka. Tovrstne naložbe so kratkoročne (2 leti), finančni stroški (naložbe v osnovna sredstva) pa so razmeroma nizki (čeprav se povečajo zaradi operativnih stroškov) in deloma izravnajo razmeroma visoke stroške goriva. Dodatna prednost majhnih soproizvodnih elektrarn na plin je dejstvo, da jih je mogoče zelo hitro sinhronizirati z omrežjem za distribucijo energije, zaradi česar so odličen vir nadomestne energije v času povečanega povpraševanja po energiji.

3.8

Glede dokončanja manjkajoče infrastrukture, ki je izpostavljeno v sporočilu, bi morali izrabiti priložnost, ki jo ponuja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI). V okviru tega programa naj bi se zagotovilo dopolnilno financiranje med drugim za naslednje projekte za kritično energetsko in informacijsko infrastrukturo:

razvoj energetskih povezav med državami;

diverzifikacija virov energije in prenosnih poti;

razvoj evropskih in regionalnih načrtov za izredne razmere za primer energetske krize;

izboljšanje energetske učinkovitosti gospodarstva.

4.   Posebne ugotovitve glede UZP

4.1

Odbor meni, da bi morali povečati prožnost evropskega trga plina s povečanjem deleža UZP.

4.2

Povečanje deleža UZP na evropskem trgu plina, zagotavljanje, da so v skladiščih na voljo zadostne zaloge plina, in spodbujanje resnične diverzifikacije oskrbe so dejavniki, ki bodo povečali energetsko varnost držav članic Evropske unije.

4.3

Komisija v sporočilu upravičeno poudarja, da so zmogljivosti EU za ponovno uplinjanje le navidezno zadostne, saj niso optimalno porazdeljene. Na Iberskem polotoku, v Franciji, v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem se zmogljivosti za ponovno uplinjanje uporabljajo v zelo omejenem obsegu, medtem ko so države članice ob Baltskem morju ter v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi močno odvisne od enega samega dobavitelja.

4.4

Odbor se strinja, da je za popolno in trajnostno diverzifikacijo oskrbe evropskega trga s plinom potreben diverzificiran pristop k izgradnji novih terminalov za UZP. Prednostno je treba obravnavati naložbe, ki so namenjene uravnoteženju poti oskrbe z energijo.

4.5

EU bi morala s preudarnimi ukrepi za izgradnjo novih terminalov za UZP in čezmejnih povezav za prenos prednostno upoštevati regije, ki so trenutno izolirane in odvisne od enega samega dobavitelja. S tovrstnim spodbujanjem naložb bi zagotovili, da ima več dobaviteljev plina enak dostop do teh regij na podlagi svobodne in pravične konkurence. V tem okviru je zlasti pomembno okrepiti medsebojne povezave, da bi olajšali trgovanje s plinom med nacionalnimi trgi držav članic, zlasti v regijah, kjer zanesljivost oskrbe ni zadostna.

4.6

Ključnega pomena za razširitev trga UZP v EU so učinkovite in pravočasne naložbe v projekte skupnega interesa. Vzpostaviti je treba jasne mehanizme, da bi zagotovili pravično porazdelitev naložb in operativnih stroškov med državami članicami z različno razvito infrastrukturo za UZP in različnimi zmogljivostmi za skladiščenje plina.

4.7

EU mora zagotoviti, da bo pospešen razvoj terminalov za UZP in projektov FSRU tehnološko nevtralna rešitev, ki temelji na najučinkovitejši naložbi, kar bi moralo voditi k najnižjim možnim tarifam za ponovno uplinjanje, krajšemu času za dajanje proizvodov na trg, zmanjšanemu tveganju za izvajanje in večji tržni gotovosti.

4.8

EESO v celoti podpira načrte Evropske komisije, da preveri, ali so medvladni sporazumi o nakupu UZP med državami članicami in tretjimi državami skladni z zakonodajo EU.

4.9

Odbor podpira zamisel iz sporočila Komisije, da bi z uporabo UZP kot alternative dizelskemu gorivu v sektorju težkih tovornih vozil ter z nadomestitvijo težkega kurilnega olja v pomorskem prometu lahko znatno zmanjšali okoljsko škodo.

4.9.1

Odbor poudarja, da del sporočila, ki obravnava UZP, ne namenja dovolj pozornosti evropskemu sistemu za pridobivanje in uporabo UZP kot goriva tako v cestnem kot v pomorskem prometu. To zlasti zadeva inovativni razvoj sistema oskrbe ter omrežje mest za oskrbovanje z gorivom v cestnem in pomorskem prometu. Ti cilji se med drugim dosegajo s projektom Blue Corridor, v katerega so vključene države EU od Francije do Baltskega morja.

4.10

V nekaterih državah članicah z omejenim dostopom do plinskih omrežij se za proizvajanje električne energije in toplote pogosto uporabljajo trdna fosilna goriva. Uporaba UZP kot alternativnega goriva v lokalnih sistemih, kjer bi lahko nadomestil konvencionalna goriva, ki povzročajo močno onesnaženost s plini in prašnimi delci, bi lahko hitro izboljšala kakovost zraka. V teh okoliščinah in v skladu z dolgoročnimi cilji trajnostnega razvoja UZP ne more nadomestiti obnovljivih virov energije.

4.11

EESO se strinja z mnenjem Komisije, ki ga je ta izrazila v sporočilu, da obnovljivi viri energije in energetska učinkovitost ponujajo stroškovno učinkovite rešitve ter da bi morali pri odločanju o infrastrukturi za UZP skrbno pretehtati možnosti, da bi preprečili tveganje za vezanost na določeno tehnologijo ali izgubljena sredstva. Naložbe v vire energije se ne smejo obravnavati ločeno od gospodarskega razvoja držav članic EU.

5.   Posebne ugotovitve glede skladiščenja plina

5.1

EESO priznava, da je skladiščenje plina še posebej pomembno v strukturi Evrope za zagotavljanje energetske varnosti in pri zagotavljanju zanesljive oskrbe gospodarstva EU z zemeljskim plinom. Sedanje zmogljivosti EU za skladiščenje so precejšnje, vendar še zdaleč niso ustrezno porazdeljene. Več kot 83 % zmogljivosti za skladiščenje plina je v zahodni in jugozahodni Evropi. Največje ovire za čezmejno uporabo zmogljivosti za skladiščenje zajemajo tarifne in regulativne ovire ter nezadostno omrežje medsebojnih povezav v nekaterih evropskih regijah.

5.2

EESO poudarja, da morajo operaterji za zagotovitev ravnovesja in energetske varnosti sprejeti sklop načel, zlasti začelo, da je treba vedno skladiščiti vsaj toliko plina, da so 100-odstotno pokrite potrebe nacionalnega trga po plinu v zimskem obdobju. Vendar bi bila z vidika gospodarnosti najbolj racionalna alternativna možnost uravnovesiti skladiščen plin na regionalni ravni. Ta optimalni model je mogoče doseči, ko bodo razvite medsebojne povezave v severovzhodni Evropi (Finska, Švedska, baltske države, Poljska), v jugovzhodni Evropi (Bolgarija, Turčija, Srbija, Hrvaška) ter v jugozahodni Evropi (Portugalska, Španija, Francija). Drugi pogoj je odprava vseh ovir za čezmejni prenos, zlasti mejnih tarif.

5.3

Odbor pozdravlja predloge Komisije za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev med konkurenčnimi instrumenti prilagodljivosti ter za razvoj vseevropskih kodeksov omrežja, ki upoštevajo usklajevanje tarif za prenos plina v skladišče in iz njega, dokler tarifne strukture odražajo stroške skladiščenja.

5.4

Ukrepe za zagotavljanje neoviranega fizičnega dostopa do zmogljivosti za skladiščenje in zmogljivosti za prenos, vključno v čezmejnem okviru, bi morali obravnavati kot ključne. EESO se strinja z Evropsko komisijo glede tega, da je treba optimalno izrabiti sedanje zmogljivosti za skladiščenje z dokončanjem dela na področju omrežnih kodeksov. S tega vidika je pomembno učinkovito sodelovanje med državami članicami in sosednjimi državami glede optimalne uporabe zmogljivosti za skladiščenje na obeh straneh.

V Bruslju, 22. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/81


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi in nezavezujočimi instrumenti med državami članicami in tretjimi državami na področju energije ter o razveljavitvi Sklepa št. 994/2012/EU

(COM(2016) 53 final)

(2016/C 487/13)

Poročevalec:

Vladimír NOVOTNÝ

Zaprosilo

Evropska komisija, 16. 2. 2016

Svet, 2. 3. 2016

Evropski parlament, 7. 3. 2016

Pravna podlaga

člena 194(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

139/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije in meni, da celotni predlog novega sklepa pomeni korak h krepitvi pravne varnosti na področju naložb v energetski sektor in povezane infrastrukturne projekte, večji preglednosti v zvezi z vprašanji zanesljivosti oskrbe s plinom in boljšemu delovanju notranjega energetskega trga.

1.2

EESO se strinja s predhodno oceno mednarodnih sporazumov s tretjimi državami na področju energije, saj je s tem mogoče preprečiti morebitna tveganja neskladnosti sporazumov s pravom Unije in zahtevami notranjega energetskega trga. Hkrati meni, da je preprečevanje v tem primeru učinkovitejši postopek od naknadnih ukrepov odpravljanja posledic.

1.3

EESO predlaga, da bi se postopek za priglasitev in preverjanje pred sklenitvijo (ex ante) mednarodnih sporazumov na področju energije uporabljal samo za sporazume, povezane z oskrbo držav članic s plinom, ki je najobčutljivejši primarni energent, saj oskrba s plinom običajno zadeva več držav članic EU.

1.4

Po mnenju EESO bi se morala revizija sklepa nanašati le na zasnovo okvirnih sporazumov, ki neposredno vplivajo na notranji trg Unije in/ali zanesljivost oskrbe z energijo, Komisija pa bi morala ocenjevati skladnost s pravom Unije le pri osnutku medvladnega sporazuma, ki ji je predložen.

1.5

Izboljšanje varstva zaupnih informacij skozi celotni postopek priprave medvladnega sporazuma je ključno za uspeh pri uvajanju predlaganih postopkov za priglasitev in preverjanje mednarodnih sporazumov na področju energije, ki so v pripravi ali predmet pogajanj.

1.6

Po mnenju EESO bi bilo treba druge sporazume na področju energije ocenjevati v naknadnih (ex post) pravnih in upravnih postopkih, ki so veljali doslej. Kljub temu priporoča, da se omogoči prostovoljna predhodna ocena teh sporazumov na zahtevo zadevne države članice.

1.7

EESO poleg tega meni, da bi moral biti dvanajsttedenski rok, ki ga ima Komisija na voljo, da izda negativno mnenje zaradi nezdružljivosti osnutka sporazuma s pravom Unije, kakor je določeno v predlogu, maksimalni rok. Po preteku tega roka se šteje, da je Komisija odobrila predlagani sporazum in da se lahko nadaljujejo pogajanja za sklenitev medvladnega sporazuma.

2.   Uvod

2.1

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije je sestavni del „zimskega svežnja“ Evropske komisije, ki je osredotočen na zanesljivost oskrbe z energijo v okviru projekta energetske unije. Ta sveženj je usmerjen predvsem v dobavo plina iz tretjih držav.

2.2

Komisija je leta 2015 začela pregled in oceno učinkovitosti veljavnega Sklepa št. 994/2012/EU z dne 25. oktobra 2012 o medvladnih sporazumih, s katerim je bil vzpostavljen mehanizem za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije.

2.3

V poročilu o oceni je Komisija izrazila mnenje, da sedanji sklepi ne izpolnjujejo enega od svojih glavnih ciljev, in sicer zagotavljanja skladnosti medvladnih sporazumov s pravom Unije. Izpostavila je tri temeljne vzroke za to težavo:

o medvladnih sporazumih ni obveščena vnaprej, s čimer se poveča tveganje, da sporazumi ne bodo sestavljeni v skladu s pravom Unije;

v nekaterih medvladnih sporazumih niso predvideni ustrezni pravni mehanizmi za možnost njihove spremembe ali odpovedi;

tekoča pogajanja o medvladnih sporazumih ali njihov učinek nadomestitve so premalo pregledni.

2.4

Komisija je pripravila predlog sklepa o razveljavitvi Sklepa št. 994/2012/EU, ki vključuje več pomembnih sprememb, s katerimi naj bi se obravnavale ugotovitve na podlagi revizije tega sklepa, ki ima dva glavna cilja:

zagotoviti skladnost medvladnih sporazumov s pravom Unije in s tem zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga ter izboljšati energetsko varnost EU in

izboljšati preglednost medvladnih sporazumov s tretjimi stranmi, da bi se povečali stroškovna učinkovitost oskrbe EU z energijo in solidarnost med državami članicami.

3.   Dokument Komisije

3.1

Predlog revidiranega sklepa vsebuje naslednje elemente:

3.1.1

Obveznosti priglasitve v zvezi z medvladnimi sporazumi:

obveznost države članice, da Komisijo obvesti o svoji nameri o začetku pogajanj s tretjo državo glede sklenitve novih medvladnih sporazumov o dobavi plina ali spremembe obstoječih sporazumov;

po predložitvi takega obvestila bi bilo Komisijo treba redno obveščati o napredku pripravljalnih del v zvezi s sporazumom;

službe Komisije lahko državi članici svetujejo, kako preprečiti neskladnost medvladnega sporazuma s pravom Unije ali stališči Unije glede politike, ki jih sprejme Svet, ali sklepi Evropskega sveta, kadar država članica Komisijo obvesti o pogajanjih;

obveznost države članice o priglasitvi osnutka medvladnega sporazuma ali spremembe Komisiji, vključno z vsemi spremnimi dokumenti takoj, ko se strani na pogajanjih dogovorijo o vseh njegovih glavnih elementih, za predhodno oceno Komisije;

obveznost države članice o priglasitvi medvladnega sporazuma ali sprememb Komisiji, vključno z vsemi spremnimi dokumenti, po ratifikaciji;

obveznost države članice o priglasitvi vseh obstoječih medvladnih sporazumov ali sprememb Komisiji, vključno z vsemi spremnimi dokumenti;

obveznost priglasitve ne zajema sporazumov med podjetji, vendar se lahko prostovoljno predložijo;

obveznost Komisije za posredovanje prejetih informacij in dokumentov drugim državam članicam v skladu z določbami o zaupnosti podatkov.

3.1.2

Ocena Komisije:

obveznost Komisije, da v šestih tednih izvede predhodno oceno osnutkov medvladnih sporazumov ali sprememb in državo članico obvesti o svojih morebitnih pomislekih glede skladnosti s pravom Unije, zlasti z zakonodajo notranjega energetskega trga in konkurenčnega prava Unije;

obveznost Komisije, da v 12 tednih od datuma priglasitve državo članico seznani s svojim mnenjem glede skladnosti medvladnega sporazuma ali spremembe s pravom Unije;

država članica predlaganega medvladnega sporazuma ali spremembe ne sklene, dokler je Komisija ne seznani s svojim mnenjem in obvesti o kakršnih koli pomislekih. Država članica pri sklepanju predlaganega medvladnega sporazuma ali spremembe v največji možni meri upošteva ugotovitve in ustrezna priporočila Komisije;

obveznost Komisije, da v devetih mesecih po priglasitvi izvede naknadno oceno obstoječih medvladnih sporazumov ali sprememb in državo članico obvesti o svojih morebitnih pomislekih glede skladnosti s pravom Unije.

3.1.3

Obveznosti priglasitve in ocena Komisije v zvezi z nezavezujočimi instrumenti:

obveznost države članice o predložitvi obstoječih in prihodnjih nezavezujočih instrumentov Komisiji, vključno z vsemi spremnimi dokumenti;

Komisija lahko izvede naknadno oceno predloženih nezavezujočih instrumentov in državo članico ustrezno obvesti, če meni, da bi bili lahko ukrepi za izvajanje nezavezujočega instrumenta v nasprotju s pravom Unije;

Komisija kot stroškovno najučinkovitejšo, najuspešnejšo in sorazmerno predlaga tisto možnost, ki predvideva zavezujočo predhodno oceno medvladnih sporazumov s strani Komisije. Države članice bi morale že v zgodnji fazi obvestiti Komisijo o vseh tekočih pogajanjih o medvladnem sporazumu v zvezi z dobavo plina in ji predložiti z njim povezane predloge, da lahko opravi predhodno oceno.

3.2

Po mnenju Komisije bi morali učinki tega sklepa vplivati na:

povečanje pravne varnosti, ugodne za naložbe;

dobro delovanje notranjega energetskega trga brez segmentacije in z večjo konkurenco;

večjo preglednost v zvezi z zanesljivostjo oskrbe v vseh državah članicah.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO je vprašanje sporazumov na področju energije že obravnaval leta 2012 v okviru priprave sklepa Evropskega parlamenta in Sveta št. 994/2012/EU (1). V takratnem mnenju je poudaril, da je pri sporazumih na področju energije treba upoštevati tudi strateške in poslovne vidike, hkrati pa spoštovati načeli sorazmernosti in preglednosti.

4.2

EESO je med drugim izrazil obžalovanje, da predlog sklepa ne zajema pomembnih trgovinskih sporazumov zasebnih subjektov na področju energetike, ki veljajo za več držav članic in pri katerih obstaja nevarnost neskladnosti s pravom Unije. Opozoril je na tveganje, da bi lahko prišlo do primera, ko bi bilo treba v okviru strateških partnerstev sprejeti prakse, ki niso v interesu EU in bi se lahko izkazale za škodljive.

4.3

V zvezi s predlogom sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 994/2012/EU so evropska združenja delodajalcev kot partnerji v socialnem dialogu in predstavniki organizacij civilne družbe izrazili zadržke. Po mnenju združenj delodajalcev je obstoječi mehanizem naknadne ocene zadosten, ocena pa bi morala biti osredotočena na sporazume, ki vplivajo na notranji energetski trg ali na zanesljivost oskrbe z energijo.

4.4

Organizacije civilne družbe in nekatere države članice so postavile zahtevo po odgovornosti v primeru uhajanja poslovno občutljivih podatkov in zahtevo za ustrezno zaščito poslovnih interesov. Poleg tega so se zavzele za to, da bi bili sporazumi zasebnih subjektov in sporazumi, ki temeljijo na mehanizmih Euratom, izključeni iz področja uporabe, in izrazile zahtevo, da je treba pri reviziji Sklepa 994/2012/EU v celoti spoštovati svobodo gospodarske pobude in svobodo do trgovine, varstvo poslovnih skrivnosti in pravico do dobrega upravljanja.

4.5

V javnih posvetovanjih v okviru te zadeve so imele zainteresirane strani, vključno z evropskimi panožnimi združenji in združenji regulatorjev, podobne pripombe. Med drugim so poudarile, da v spremnih dokumentih Komisije (SWD(2016) 28 final) ni dovolj prepričljivih dokazov in konkretnih argumentov, na podlagi katerih bi bralec legitimno sklepal, da sedanja zakonodaja ne izpolnjuje svojih ciljev in jo je zato treba nadomestiti z novo zakonodajo. Pomanjkljivosti mednarodnih sporazumov bi lahko odpravili s strožjo uporabo obstoječega sklepa, namesto da se pripravlja nova zakonodaja.

4.6

Da bi dosegli ustrezen kompromis, se EESO v tem mnenju sklicuje tako na prej navedene pripombe in zadržke dela organizirane civilne družbe kot na argumente Komisije in tudi sklepe Sveta za energijo EU.

4.7

Na podlagi izkušenj Komisije glede težavnega spreminjanja že sklenjenih mednarodnih sporazumov na področju energije, če se naknadno odkrije neskladnost s pravom Unije, EESO podpira predlog uporabe mehanizma predhodnega preverjanja kot oblike preprečevanja kršitev prava Unije in pravil notranjega energetskega trga v primerih, ki zadevajo celotno EU ali zajemajo več kot eno državo članico.

4.8

Po mnenju EESO bi se morala sprememba sklepa nanašati samo na pomembne medvladne sporazume s tretjimi državami, ki neposredno vplivajo na notranji trg Unije in/ali zanesljivost oskrbe z energijo, Komisija pa bi morala ocenjevati skladnost s pravom Unije le pri osnutku medvladnega sporazuma, ki ji je predložen.

4.9

V postopku pogajanj o medvladnih sporazumih manjšega obsega in pomena Komisija ne bi smela imeti nobenih posebnih pooblastil pri zagotavljanju pomoči državi članici med pogajanji. Hkrati pa je treba ohraniti možnost, da država članica zahteva posvetovanje s službami Komisije, da se zagotovi skladnost sporazuma, ki je predmet pogajanj, s pravom EU. V tem primeru bi morala Komisija ustrezne informacije zagotoviti v predpisanem roku.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

EESO meni, da je treba nadzorni mehanizem še naprej uporabljati samo za mednarodne sporazume o dobavi plina.

5.2

Podpira stališče Komisije, da se obveznosti iz tega predloga sklepa ne bi smele nanašati na sporazume, ki jih sklepajo zasebni subjekti. Kljub temu priporoča, naj se razmisli o uporabi predhodnega mehanizma, predlaganega za sporazume v zasebnem sektorju, ki pomembno vplivajo na notranji energetski trg ali na zanesljivost oskrbe z energijo. Za ta postopek pa je treba določiti jasna pravila.

5.3

EESO pričakuje, da bo določena odgovornost za izgubo občutljivih poslovnih informacij, vključno s preiskavo teh primerov v okviru kazenskega prava.

5.4

Po njegovem mnenju ni nujno niti koristno, da bi ta sklep veljal za instrumente, ki niso pravno zavezujoči (člen 2 predloga).

5.5

EESO dvomi v trditev Komisije, da predlog ne bo vplival na proračun EU. Zlasti pri razširitvi mehanizma predhodne ocene na sporazume zasebnih subjektov je mogoče pričakovati povečanje upravnih stroškov in upravnega bremena. EESO ne more ugotoviti, kako naj bi se v okviru novega sklepa spoštovalo načelo subsidiarnosti in uveljavljalo načelo sorazmernosti.

5.6

EESO podpira predlog Komisije, da njena pomoč ostane neobvezna (člen 4 predloga), saj pomoč Evropske komisije pri pogajanjih med državo članico in tretjimi državami ne sme biti obvezna.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL C 68, 6.3.2012, str. 65.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/86


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropska pobuda za računalništvo v oblaku – vzpostavljanje konkurenčnega podatkovnega gospodarstva znanja v Evropi

(COM(2016) 178 final)

(2016/C 487/14)

Poročevalec:

Antonio LONGO

Zaprosilo

Evropska komisija, 19. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

149/1/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO odločno podpira in se strinja s strateško izbiro Komisije v zvezi z evropsko pobudo za odprto računalništvo v oblaku, namenjeno znanstvenim krogom, v okviru močnega političnega in gospodarskega angažmaja za digitalne inovacije. Odbor je od leta 2011 večkrat oblikoval številna priporočila Komisiji, v katerih jo je pozval, naj Evropo z vodilnimi podjetji postavi na sam vrh tega obetavnega sektorja.

1.2

Po mnenju EESO gre za glavno prednostno nalogo Evrope, ki je strateškega pomena za zmanjšanje tehnološke vrzeli ter gospodarski, socialni in kulturni napredek družbe.

1.3

EESO predlaga evropski oblak, ki bi bil dostopen vsem državljanom in podjetjem. Poziva zlasti k temu, da bi pojasnili in podrobno opredelili, kdaj in kako se bo razširila baza uporabnikov, kot je bilo obljubljeno inovativnim malim in srednjim podjetjem (MSP) ter industriji.

1.4

EESO se strinja z analizo Komisije o kritičnih dejavnikih, zaradi katerih Evropa ne more izkoristiti potenciala podatkov, zlasti glede pomanjkanja interoperabilnosti, razdrobljenosti struktur ter neodprtosti do novih prispevkov in izmenjav podatkov. Pozitivno ocenjuje v sporočilu opredeljene ukrepe za zmanjšanje nacionalnih razlik, ki preprečujejo izvajanje dejanskega evropskega enotnega digitalnega trga, ter širjenje dostopa in okrepitev zaupanja med javnim sektorjem in akademskim svetom, ki sta pogosto popolnoma ločena in nepovezana.

1.5

EESO poziva, naj se ukrepi za povezovanje udejanjijo tako, da se spodbudi sprememba miselnosti znanstvene skupnosti, in sicer z mehanizmi povezovanja med akademskimi strukturami, raziskovalnimi središči in javnimi institucijami ter z revizijo strukture spodbud, da bi dosegli boljšo izmenjavo podatkov; skupnosti, v katerih je izmenjava podatkov že dokaj ustaljena, pa bi bilo treba spodbujati, da bi prevzele ključno vlogo pri opredelitvi podrobnosti glede odprtih podatkov.

1.6

EESO priporoča podrobnejšo opredelitev povezav med evropsko podatkovno infrastrukturo, ki naj bi bila namenjena tudi spodbujanju, razvoju in uporabi visokozmogljivih super računalnikov, ter napovedano vodilno pobudo za okrepitev področja kvantne informacijske tehnologije.

1.7

EESO predlaga, naj Komisija o odločilnem vprašanju upravljanja pa tudi o postopnem odprtju za vse ter načinih uporabe in hrambe podatkov začne obširno posvetovanje, ki bi neposredno vključevalo znanstveno skupnost in državljane prek združenj, ki zastopajo njihove interese.

1.8

EESO priporoča, da bi bila strojna in programska oprema, ki je potrebna za evropski oblak, kupljena v Evropi, ter poziva k večji jasnosti glede finančnih virov iz različnih okvirnih programov, strukturnih skladov, instrumenta za povezovanje Evrope in Evropskega sklada za strateške naložbe.

1.9

EESO predlaga, da bi Komisija v dogovoru z državami članicami začela izvajati obsežen program za razvoj in uveljavljanje novih visokokvalificiranih profilov, s katerim bi se odprle nove možnosti zaposlovanja kvalificiranih delavcev in spodbudilo vračanje mladih znanstvenikov, ki delajo v drugih državah, v EU.

1.10

Da bi podjetja in državljani v tako strateškem in hkrati tudi tako zapletenem in nenehno razvijajočem se sektorju, kot je digitalni sektor, imeli na voljo določen in zanesljiv zakonodajni okvir, EESO predlaga oblikovanje nekakšnega „enotnega portala za digitalno Evropo“, na katerem bi državljani in podjetja imeli preprost dostop do obstoječih besedil EU.

1.11

EESO ponovno poudarja, da sta za dejansko digitalno revolucijo potrebna izobraževanje in usposabljanje evropskega prebivalstva vseh starostnih skupin ter v vseh obdobjih poklicne aktivnosti ali neaktivnosti. EESO poudarja zlasti, da je treba vlagati v tehnološko usposabljanje žensk in njihovo imenovanje na odgovorna mesta, kjer se sprejemajo odločitve.

2.   Ozadje in vsebina

2.1

Komisija je pripravila vrsto smernic, na katerih naj bi temeljila evropska pobuda za odprto računalništvo v oblaku, namenjeno znanstvenim krogom, in objavila predlog, v katerem ob upoštevanju razvoja t. i. obsežnih podatkov meni, da je oblak instrument, s katerim je mogoče v celoti izkoristiti ogromno količino podatkov, ki jih ustvarjajo javni in zasebni organi. Sposobnost uporabe obsežnih podatkov naj bi vplivala na svetovno gospodarstvo, saj odpira možnost za velike industrijske in družbene inovacije ter nove storitve in finančne produkte.

2.2

Predlog je umeščen v prvi sveženj industrijske politike v okviru strategije za enotni digitalni trg, ki je bil napovedan 19. aprila 2016, s trdnim finančnim načrtom v višini 50 milijard EUR, katerega namen je začrtati pravo „pot v digitalizacijo evropske industrije“ ter ki predvideva sklop ukrepov za podporo in „povezovanje nacionalnih pobud za digitalizacijo industrije in z njo povezanih storitev v vseh sektorjih in [spodbujanje naložb] s pomočjo strateških partnerstev in omrežij“.

2.3

Pobuda za računalništvo v oblaku je ena najpomembnejših nalog, „s katero bo Evropa prevzela vodilno vlogo v podatkovno vodenem gospodarstvu“. Kot je povedal komisar za raziskave, znanost in inovacije Carlos Moedas, je tovrstna odločitev tudi odziv „na poziv znanstvene skupnosti za vzpostavitev infrastrukture za odprto znanost. […] Odprti podatki bodo izjemno koristili evropski znanosti, gospodarstvu in družbi.“

2.4

Po mnenju Komisije mora Evropa odgovoriti na štiri vprašanja:

Kako čim bolj povečati izmenjavo podatkov?

Kako zagotoviti čim širšo uporabo podatkov med znanstvenimi disciplinami in javnim ter zasebnim sektorjem?

Kako bolje povezati obstoječo in novo podatkovno infrastrukturo po vsej Evropi?

Kako najbolje koordinirati razpoložljivo podporo evropski podatkovni infrastrukturi?

2.5

Instrument, ki ga je opredelila Komisija, je razvoj zaupanja vrednega odprtega okolja, ki bi znanstveni skupnosti omogočilo hrambo, izmenjavo in ponovno uporabo znanstvenih podatkov in rezultatov – evropskega oblaka za odprto znanost. Ta pomembni instrument, namenjen razvoju računalniške zmogljivosti, povezljivosti in rešitev visokozmogljivega računalništva v oblaku, bi izkoriščal evropsko podatkovno infrastrukturo in bi najprej povezal znanstveno skupnost, nato pa še javni sektor in industrijo. Da bi lahko izkoristili podatkovno revolucijo v Evropi, pa je nujno odprto sodelovanje vseh deležnikov.

2.6

Komisija pojasnjuje, da bodo pobudo dopolnjevali nadaljnji ukrepi v okviru strategije za enotni digitalni trg, ki bodo zajemali pogodbe o storitvah v oblaku za poslovne uporabnike in zamenjavo ponudnikov storitev v oblaku ter pobudo za prost pretok podatkov.

2.7

Komisija opredeljuje pet razlogov, zakaj Evropa potenciala podatkov še ne izkorišča v celoti:

podatki iz javno financiranih raziskav niso vedno dostopni,

pomanjkanje interoperabilnosti,

razdrobljenost podatkovne in računalniške infrastrukture,

pomanjkanje vrhunske infrastrukture visokozmogljivega računalništva za obdelavo podatkov,

potreba po naprednih tehnikah analize (besedilno in podatkovno rudarjenje) v zanesljivem okolju.

2.8

Evropski oblak za odprto znanost bi moral Evropi omogočiti vodilno vlogo na svetu glede infrastruktur znanstvenih podatkov, saj bo 1,7 milijona raziskovalcem in 70 milijonom poklicnih uporabnikov ponudil virtualno okolje za brezplačno uporabo storitev. Ta instrument naj bi razvila znanstvena skupnost, v prihodnosti pa bi bil namenjen tudi izobraževanju in poklicnemu usposabljanju. Z opredelitvijo priznanih tehničnih standardov bi oblikovali varno podatkovno okolje za uporabnike.

2.9

Že obstoječo infrastrukturo namerava Komisija uporabiti tudi kot vzvod za že predvidene ukrepe, kot je odprt dostop do znanstvenih publikacij in podatkov v okviru programa Obzorje 2020. Upravljanje evropskega oblaka za odprto znanost bo določeno po sklenitvi natančnega postopka priprave, ki je že v teku.

2.10

Za izvajanje oblaka so v sporočilu predvideni naslednji posebni ukrepi:

privzeto odprtje vseh znanstvenih podatkov, pridobljenih s programom Obzorje 2020,

povečanje ozaveščenosti in sprememba strukturnih spodbud,

razvoj interoperabilnosti in izmenjave podatkov,

vzpostavitev vseevropske strukture upravljanja,

razvoj storitev računalništva v oblaku za odprto znanost,

razširitev znanstvene baze uporabnikov evropskega oblaka za znanost.

2.11

Komisija predvideva tudi evropsko podatkovno infrastrukturo z integrirano vrhunsko zmogljivostjo visokozmogljivega računalništva, ki jo Evropa nujno potrebuje: evropska podatkovna infrastruktura naj bi bila na ravni eksa do leta 2022, s čimer bi se uvrstila med prve tri v tem sektorju.

2.12

Komisija meni, da bo evropska podatkovna infrastruktura med drugim prispevala k digitalizaciji industrije, spodbujanju industrijskih inovacij in razvoju evropskih platform, ki bodo strateškega pomena za raziskave.

2.12.1

Časovni razpored ukrepov zajema obdobje med letoma 2016 in 2020.

2.13

Komisija v sporočilu napoveduje tudi vodilno pobudo, namenjeno spodbujanju raziskav in razvoju kvantnih tehnologij.

2.14

Komisija namerava z odprtjem evropskega oblaka za javni sektor poleg tega razširiti dostop in okrepiti zaupanje med javnim sektorjem in akademskim svetom.

2.15

Baza uporabnikov naj bi se nato razširila na javne storitve, inovativna mala in srednja podjetja ter industrijo. Razširitev pobude na javne storitve bo temeljila na obstoječih primerih odličnosti, kot sta direktiva INSPIRE za prostorske podatke in mreža e-zdravje. Razširitev na industrijo bo temeljila na sedanjih primerih zagotavljanja ključnih znanstvenih infrastruktur, kot so Helix-Nebula, EBI-EMBL in PRACE. Za mala in srednja podjetja bi lahko naslednji korak bila možnost, da se vključijo v zagotavljane inovativnih rešitev za evropski oblak za odprto znanost, kot je že primer pri Obzorju 2020.

2.16

Komisija predvideva različne vire financiranja:

okvirni program za raziskave in inovacije Obzorje 2020,

instrument za povezovanje Evrope,

evropski strukturni in investicijski skladi,

Evropski sklad za strateške naložbe.

2.16.1

Začetna ocena potrebnih dodatnih javnih in zasebnih naložb znaša 4,7 milijarde EUR v obdobju petih let.

2.17

Pobuda bo sčasoma ustvarila lastne prihodke, saj jo bodo začeli uporabljati znanstvena skupnost, inovativna zagonska podjetja in javni sektor.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO odločno podpira politično in gospodarsko zavzemanje Komisije za digitalne inovacije, zlasti njeno odločitev za evropsko računalništvo v oblaku.

3.1.1

Komisija je opredelila zelo ambiciozno strategijo. Čeprav je zelo kompleksna, so njeni politični cilji jasno določeni. Pomanjkljivosti Evrope in izzivi, s katerimi se sooča pri ustvarjanju storitev za izkoriščanje obsežnih podatkov, ki jih ustvarjata znanstveni in javni sektor, so natančno opredeljeni in to bi moralo biti izhodišče vsega dela, ki ga bo treba opraviti v prihodnjih letih.

3.2

Odbor je od leta 2011 (1) že večkrat oblikoval številna priporočila Komisiji, „s katerimi bi Evropo spodbudil, da se na tem obetavnem področju s pomočjo vodilnih podjetij prebije v ospredje“.

3.3

Omeniti je treba, da je EESO predlagal evropski oblak za vse državljane in podjetja. Naslov sporočila Komisije je morda zavajajoč, saj iz naslova ni razvidno, da je oblak namenjen samo znanstvenim krogom.

3.4

EESO podpira odločitev Komisije in poudarja, da so te odločitve strateško pomembne za zmanjšanje tehnološke vrzeli v Evropi ter gospodarski, socialni in kulturni napredek evropske družbe. Oblak za znanost ustreza tudi potrebam znanstvene skupnosti po dostopu do podatkov in izmenjavi podatkov o javnih raziskavah.

3.5

EESO se strinja z analizo Komisije o kritičnih dejavnikih, zaradi katerih Evropa ne more izkoristiti potenciala podatkov, zlasti glede pomanjkljive interoperabilnosti, razdrobljenosti struktur ter njihove neodprtosti do novih prispevkov in izmenjav podatkov. EESO ponovno poudarja, da sta potrebna izobraževanje in usposabljanje evropskega prebivalstva vseh starostnih skupin ter v vseh obdobjih poklicne aktivnosti ali neaktivnosti (2). Poudarja zlasti, da je treba vlagati v tehnološko usposabljanje žensk in jim omogočiti dostop do odgovornih in vodstvenih mest.

3.6

EESO se strinja s cilji in ukrepi, ki so v sporočilu opredeljeni za zmanjšanje nacionalnih razlik, ki preprečujejo izvajanje dejanskega evropskega enotnega digitalnega trga. Upoštevati je treba tudi zdaj razširjeno navado, da se osebni in službeni podatki ne hranijo več na lastnem računalniku, ampak se v ta namen uporabljajo javni ali komercialni oblaki. Pobuda za računalništvo v oblaku je torej korak v pravo smer.

3.7

Pozitivno je tudi prizadevanje Komisije za ukrepe, namenjene širjenju dostopa in okrepitvi zaupanja med javnim sektorjem in akademskim svetom, ki sta pogosto popolnoma ločena in nepovezana.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Nekaj vidikov bi bilo treba natančneje določiti. Zdi se, da so v načrtu Komisije določeni zelo kompleksni cilji, hkrati pa so nekatere bistvene točke začrtane precej na splošno.

4.2

EESO predvsem priporoča, da se strojna in programska oprema, potrebna za evropsko računalništvo v oblaku, nabavi v Evropi. Programske rešitve so v Evropi na visoki ravni in moralo bi biti možno, da se izognemo tehnološki odvisnosti od drugih regij sveta. Glede strojne opreme je pozitivno razmišljanje, da mora biti evropski vsaj eden od dveh super računalnikov na ravni eksa.

4.3

EESO izraža zaskrbljenost tudi zaradi potrebnih finančnih in človeških virov, tj. strokovnjakov, ki so potrebni za izvajanje in razvoj oblaka. Ustrezno usposobljeni kadri so bistveni, če želimo izkoristiti ves potencial, ki ga imajo obsežni podatki za gospodarsko rast in zaposlovanje v Evropi. Poleg tega poziva Komisijo, naj skrbno upošteva čezmejne sisteme v oblaku specifičnih znanstvenih skupnosti, ki že obstajajo in dobro delujejo, ter nacionalne dejavnosti z enakim ciljem.

4.3.1

EESO pozitivno ocenjuje ukrepe iz Obzorja 2020 in financiranje projekta EDISON, ki bo pospešil proces oblikovanja poklica „znanstvenik na področju podatkov“, vendar upa, da bo Komisija v dogovoru z državami članicami začela izvajati obsežen program za razvoj novih visokokvalificiranih profilov, kar bo spodbudilo zaposlovanje kvalificiranih delavcev in vračanje mladih znanstvenikov, ki delajo v drugih državah, v EU. Zlasti velike so potrebe po upravljavcih podatkov, ki lahko pomagajo znanstvenikom, industriji v sektorju in javni upravi pri čim boljši uporabi zbranih podatkov in njihovi izmenjavi. Ti ukrepi Komisije so absolutno nujni in omogočiti bi morali tudi nove možnosti zaposlovanja.

4.4

Poleg tega ni jasno opredeljena povezava med predlagano evropsko podatkovno infrastrukturo, ki naj bi bila namenjena tudi spodbujanju, razvoju in uporabi visokozmogljivih superračunalnikov, ter hkratno vodilno pobudo za okrepitev področja kvantne informacijske tehnologije. Pobudi se dopolnjujeta, čeprav sta različni. Nakup superračunalnikov na ravni eksa naj bi bil opravljen od leta 2018, strategija za kvantno tehnologijo pa je še v pripravljalni fazi in zanjo bo uporabljen dolgoročen pristop.

4.5

Sporočilo je zelo splošno tudi pri predvidevanju mehanizmov naravnega povezovanja med akademskimi strukturami, raziskovalnimi središči in javnimi institucijami, ki bi ga omogočala evropski oblak za odprto znanost in evropska podatkovna infrastruktura. Strategija ne bo uspešna, če se vse zainteresirane strani ne bodo uskladile. Nujen korak za razvoj oblaka za odprto znanost je ozaveščanje in sprememba strukture spodbud v akademskem svetu, industriji in javnih službah za izmenjavo podatkov. Zlasti skupnosti, v katerih je izmenjava podatkov že dokaj uveljavljena, na primer na številnih raziskovalnih področjih, bi lahko bile ključne pri opredelitvi podrobnosti glede odprtih podatkov v procesu od spodaj navzgor.

4.5.1

EESO je zadovoljen, da je Komisija odprte raziskovalne podatke določila kot standardno možnost za vse nove projekte Obzorja 2020 od leta 2017 dalje. Komisijo spodbuja, naj preuči priporočila iz leta 2012 o dostopu do znanstvenih informacij in njihovi hrambi.

4.6

Poleg tega je treba natančno določiti mehanizme, ki so namenjeni razširitvi baze uporabnikov, kot je bilo obljubljeno inovativnim MSP ter industriji, prek podatkovnih centrov odličnosti in centrov odličnosti za programsko opremo ter inovacijskih vozlišč za podatkovne storitve za MSP.

4.7

EESO poziva k boljši strukturi upravljanja oblaka, ki bo po navedbah Komisije določena po sklenitvi natančnega postopka priprave, ki je že v teku. Znanstvena skupnost, podjetja in državljani imajo pravico do sodelovanja v tem upravljanju, Komisija pa mora opredeliti, kako in v kakšnem obsegu. Pozitiven instrument bi za to lahko bila platforma za politiko odprte znanosti.

4.8

EESO predlaga, da bi o vprašanjih, kot so upravljanje, postopno odprtje za vse ter načini uporabe in hrambe podatkov, začeli obširno posvetovanje, ki bi neposredno vključevalo znanstveno skupnost in državljane prek združenj, ki zastopajo njihove interese.

4.9

Komisija mora zlasti predložiti podrobnejše informacije o administrativni platformi za upravljanje oblaka.

4.10

EESO se zaveda, da veliko število držav članic, v katerih naj bi se pobuda izvajala, in gospodarske razmere v Evropi z nizko gospodarsko rastjo močno otežujejo zasebne naložbe v evropsko pobudo, ki bi dejansko samo posredno in sekundarno vplivala na industrijo ter MSP, vendar glede financiranja meni, da je to glavna prednostna naloga za Evropo.

4.11

Podjetja bodo dejansko imela korist od oblaka in podatkovne strukture šele, ko bosta vzpostavljena, ob upoštevanju skupnih tehničnih standardov, ki jih je še treba opredeliti, in še ne konsolidiranega zakonodajnega okvira o zasebnosti, kibernetski varnosti in intelektualni lastnini na evropski zakonodajni ravni ali po prenosu v zakonodajo držav članic.

4.12

EESO v zvezi s tem predlaga oblikovanje nekakšnega „enotnega portala za digitalno Evropo“, da bi imeli državljani in podjetja lažji dostop do obstoječih besedil EU.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL C 24, 28.1.2012, str. 40; UL C 76, 14.3.2013, str. 59.

(2)  UL C 451, 16.12.2014, str. 25.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/92


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg

[COM(2016) 176 final]

(2016/C 487/15)

Poročevalec:

Gundars STRAUTMANIS

Zaprosilo

Evropska komisija, 19. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojnost

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

21. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

159/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO na splošno podpira besedilo, ki ga je pripravila Komisija, saj predstavlja izhodišče za načrte in pobude, ki podpirajo standardizacijo IKT – v njem so določena prednostna področja in ključne dejavnosti, ki jih spremlja časovni razpored (načrt).

1.2

EESO meni, da bi morala standardizacija pripomoči k povečanju dodane vrednosti, zaščiti zaposlitev na vseh področjih in izboljšanju blaginje v celotni družbi. Da bi rešili ta vprašanja, ki so tako bistvena za vse, je torej še posebno pomembna ustrezna opredelitev prednostnih področij, na katerih jo je treba izvesti, tudi v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT). Iz tega je jasno, da je sporočilo Komisije resnično potrebno ter da je njegova priprava bistvenega pomena za nadaljnjo standardizacijo IKT in s tem tudi za razvoj enotnega digitalnega trga.

1.3

EESO zato želi predstaviti več priporočil, ki bi Komisiji lahko pomagala izboljšati sporočila in druge spremljajoče dokumente, ki jih je pripravila.

1.3.1   Priporočilo 1

EESO priporoča, da Komisija v prihodnjih sporočilih in drugih povezanih dokumentih vsem zainteresiranim stranem pojasni, da mora biti pristop k standardizaciji IKT uravnotežen v smislu razmerja med standardi, ki so omejevalni dejavnik, in ustvarjalnostjo.

1.3.2   Priporočilo 2

EESO priporoča, da se uskladijo prednostna področja standardizacije IKT, za katere se v sporočilu Komisije in letnem tekočem načrtu za standardizacijo IKT uporabljajo različni izrazi. Zaradi usklajenosti različnih dokumentov in vseh med seboj povezanih besedil je treba poenotiti terminologijo.

1.3.3   Priporočilo 3

EESO glede na to, kako pomembna je določitev prednostnih nalog na področju standardizacije IKT, priporoča, da se zagotovi več informacij o obrazložitvah, metodologiji in rezultatih v zvezi z izborom prednostnih področij.

1.3.4   Priporočilo 4

Da bi vse zainteresirane strani bolje razumele izvajanje in povezanost sporočila Komisije, EESO priporoča, da se posredujejo informacije o ponavljajočih se dejavnostih, ki dopolnjujejo ali nadaljujejo naloge iz tega dokumenta.

1.3.5   Priporočilo 5

Da bi lahko bile vse zainteresirane strani prepričane, da je Komisija pri pripravi svojega sporočila obravnavala tudi vprašanja, ki niso samo neposredno povezana s prednostnimi nalogami standardizacije na področju IKT, ampak je ocenila tudi vpliv teh prednostnih nalog na različne socialne vidike (glej člen 11 PDEU), EESO priporoča, da Komisija v prihodnja sporočila vključi več konkretnih podrobnosti glede udeležbe različnih zainteresiranih strani in socialnih posledic njenega pristopa na področju standardizacije IKT, ki že vpliva na celotno družbo.

1.4

Čeprav EESO na splošno podpira sporočilo Komisije, vseeno predlaga, da se oceni:

ali sporočilo v tej obliki zadostuje za doseganje opisanih ciljev, na primer cilja prevzemanja vodilne vloge, ali pa bi bilo treba uporabiti druge oblike, ki bi omogočile več ukrepov in odločnosti,

ali bi bilo treba pojem vodilne vloge ponovno preučiti in sporočilo Komisije namesto na načela konkurence osredotočiti na sodelovanje s svetovnimi organizacijami za standardizacijo v okviru partnerstev, saj so si naše potrebe, ki presegajo meje EU, v grobem zelo podobne.

2.   Uvod

2.1

Komisija je 19. aprila 2016 sprejela sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Prednostne naloge na področju standardizacije IKT za enotni digitalni trg (COM(2016) 176 final).

2.2

Cilji sporočila Komisije so:

podpreti in okrepiti vlogo Evrope v globalnem digitalnem gospodarstvu,

zagotoviti, da se standardi IKT določijo na način, ki se v večji meri odziva na potrebe politike,

zagotoviti, da so standardi dinamični, odprti ter močneje povezani z raziskavami in inovacijami.

2.3

Pomen sporočila Komisije:

Celovit strateški in politični pristop k standardizaciji prednostnih IKT. To sporočilo določa celovit strateški in politični pristop k standardizaciji prednostnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ki so ključnega pomena za dokončanje enotnega digitalnega trga.

Reševanje izzivov v zvezi s standardizacijo IKT. Za reševanje izzivov v zvezi s standardizacijo IKT je Komisija napovedala, da bo „začela izvajati celovit načrt za standardizacijo, s katerim bo določila in opredelila ključne prednostne naloge za standardizacijo s poudarkom na tehnologijah in področjih, ki so bistvenega pomena za enotni digitalni trg“.

2.4

Ozadje sporočila Komisije:

Skupni standardi kot temelj učinkovitega enotnega digitalnega trga. Skupni standardi zagotavljajo interoperabilnost digitalnih tehnologij in so temelj učinkovitega enotnega digitalnega trga. Zagotavljajo nemoteno in zanesljivo skupno delovanje tehnologij, omogočajo ekonomijo obsega, spodbujajo raziskave in inovacije ter trge ohranjajo odprte. Razlike med nacionalnimi standardi lahko ravno nasprotno znatno upočasnijo inovacije in evropska podjetja glede na ostali svet postavijo v slabši položaj.

Uredba (EU) št. 1025/2012 o evropski standardizaciji. Po nedavnem pregledu politike standardizacije v EU je bila sprejeta Uredba (EU) št. 1025/2012 o evropski standardizaciji in oblikovan okvir za preglednejši, učinkovitejši in uspešnejši evropski sistem za standardizacijo za vse industrijske sektorje. Sporočilo temelji na Uredbi (EU) št. 1025/2012  (1) in je povezano z načrtovano skupno pobudo o standardizaciji, ki je del širše strategije enotnega trga (COM(2015) 550 final – Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo).

2.5

Ključni vidiki sporočila Komisije:

Standardi IKT kot steber enotnega digitalnega trga

Določitev standardov za IKT: hitro spreminjajoče se in zahtevne svetovne razmere

Odziv Evrope: dvostebrni načrt za zastavljanje prednostnih nalog in določitev standardov IKT za enotni digitalni trg

Pet prednostnih področij: gradniki določanja standardov IKT

Zaveza na visoki ravni, da se s standardi vzpostavi in ohranja vodilna vloga

3.   Pregled in splošne pripombe na besedilo sporočila Komisije

3.1    Standardi IKT kot steber enotnega digitalnega trga

3.1.1

V točki 1 sporočila Komisija navaja, da preoblikovanje svetovnega gospodarstva v digitalno zadeva vse industrijske in storitvene sektorje. Poleg tega so v njej obravnavana splošna vprašanja v zvezi s sporočilom, kot so:

namen sporočila,

narava sporočila,

ozadje sporočila.

3.2    Določitev standardov za IKT: hitro spreminjajoče se in zahtevne svetovne razmere

3.2.1

V točki 2 sporočila Komisija navaja, da se razvoj standardov IKT sooča s številnimi novimi izzivi, ki zahtevajo osredotočen in trajnostni evropski odziv.

3.2.2

V sporočilu je poudarjeno, da potencialne posledice teh izzivov vključujejo razpršitev omejenih virov, pomanjkanje učinkovitosti in, v širšem kontekstu, slabitev evropske inovacijske zmogljivosti.

3.3    Odziv Evrope: dvostebrni načrt za zastavljanje prednostnih nalog in določitev standardov IKT za enotni digitalni trg

3.3.1

V točki 3 sporočila Komisija predstavlja prednostni akcijski načrt za naslednji val standardizacije tehnologije v digitalnem gospodarstvu.

3.3.2

Pristop, ki ga predlaga Komisija:

1.

V sporočilu je opredeljen seznam prednostnih gradnikov za enotni digitalni trg, pri katerih je najbolj nujna standardizacija IKT, vključno s cilji in časovnim razporedom.

2.

Komisija predlaga politični postopek na visoki ravni za potrjevanje, spremljanje in po potrebi prilagoditev seznama prednostnih nalog. Pričakuje se, da bodo v tem postopku uporabljeni instrumenti evropskega sistema za standardizacijo in da bo postopek vključeval širok nabor zainteresiranih strani iz EU in na mednarodni ravni.

3.3.3

Oba dela tega prednostnega načrta bo treba soodvisno razvijati, da bi EU pridobila vodilno vlogo v svetovnem digitalnem gospodarstvu.

3.4    Pet prednostnih področij: gradniki določanja standardov IKT

3.4.1

Komisija je v točki 3.1 sporočila določila pet prednostnih področij, ki so bistveni tehnološki gradniki enotnega digitalnega trga (vrstni red področij ni pomemben):

računalništvo v oblaku,

internet stvari (angl. internet of things – IoT),

komunikacije 5G,

tehnologije (obsežnih) podatkov,

kibernetska varnost.

3.4.2

Ta področja so bila izbrana na podlagi nasvetov evropske platforme več zainteresiranih strani glede standardizacije IKT, ki združuje zainteresirane strani iz industrije, določevalce standardov, vlade in predstavnike civilne družbe.

3.4.3

Digitalna preobrazba pomembno vpliva na različne sektorje in potrošnike. Številna pomembna področja uporabe IKT (kot so e-zdravje, inteligentni prometni sistemi, pametna energija, napredna proizvodnja, pametna mesta ipd.) se neposredno opirajo na pet izbranih prednostnih področij standardizacije IKT.

3.4.4

Izbrane prednostne naloge bodo dopolnile druge standardizacijske instrumente, ki se uporabljajo za izvajanje evropske politike standardizacije. Poleg načrtovane skupne pobude o evropski standardizaciji sta to tekoči načrt za standardizacijo IKT in letni delovni program Unije.

3.5    Zaveza na visoki ravni, da se s standardi vzpostavi in ohranja vodilna vloga

3.5.1

Komisija v točki 3.2 sporočila navaja, da zgolj določitev prednostnih nalog za standarde IKT za enotni digitalni trg ne bo zadostovala. Uspeh je odvisen od zavezanosti k standardizaciji na visoki ravni široke baze zainteresiranih strani, ki vključuje industrijo, organizacije za določanje standardov, raziskovalno skupnost in institucije EU ter nacionalne uprave.

3.5.2

Komisija za uresničitev prednostnih ukrepov predlaga postopek na visoki ravni. Ta postopek bo temeljil na evropski platformi več zainteresiranih strani, ki jo bo tudi nadgradil, na tekočem načrtu za standardizacijo IKT in letnem programu dela Unije glede evropske standardizacije kot mehanizmih za izvajanje in razširjanje standardov. Komisija v sporočilu opisuje vse elemente postopka in z njim povezane dejavnosti.

4.   Posebne pripombe

4.1    Ravnotežje med standardizacijo in ustvarjalnostjo

4.1.1

Standardizacija v skladu s sporočilom Komisije ni cilj sama po sebi, ampak le sredstvo; med drugim naj bi spodbudila raziskave in inovacije na področju IKT.

4.1.2

Standardi ne ponujajo zgolj možnosti, ampak tudi določajo okvire in omejitve. Lahko spodbujajo razvoj, lahko pa ga tudi upočasnjujejo, zlasti v sektorjih, ki se zelo hitro razvijajo, kot je IKT.

4.1.3

V točki 2 sporočila, ki nosi naslov Določitev standardov za IKT: hitro spreminjajoče se in zahtevne svetovne razmere in v kateri so opisane težave v postopku standardizacije, Komisija navaja: „vse večja kompleksnost, ki je posledica množenja standardov, in raznolikost tehničnih skupnosti, vključenih v določanje standardov, lahko upočasnita inovacije“.

4.1.4

Ugotovitve javnega posvetovanja (Zbirno poročilo o javnem posvetovanju o standardih, ki veljajo za enotni digitalni trg: določitev prednostnih nalog in doseganje rezultatov, angl. Standards in the Digital Single Market: setting priorities and ensuring delivery) razkrivajo stališča vpletenih zainteresiranih skupin, kot je sektor IKT. Ta sektor se zavzema za postopek standardizacije od „spodaj navzgor“.

4.1.5

Jasno je, da lahko uvedba prestrogih standardov ali njihova prezgodnja vzpostavitev:

omeji ustvarjalnost, kar bi zakasnilo razvoj in izvajanje inovativnih rešitev,

privede do položaja, v katerem bi bili standardi sicer vzpostavljeni in odobreni, proizvajalci pa bi svoje vsakodnevne dejavnosti opravljali ob upoštevanju drugih „standardov“, ki bi jih določili sami.

4.1.6

To pomeni, da je treba v postopku standardizacije natančno oceniti stanje v zvezi z načrtovanjem, sprejemanjem in izvajanjem vsakega posameznega standarda ter da je treba najti razumno ravnotežje med standardi, ki so omejevalni dejavnik, in ustvarjalnostjo, tj. pustiti možnost za svobodno izražanje pri ustvarjanju novih nestandardnih rešitev.

4.1.7   Priporočilo 1

EESO priporoča, da Komisija v prihodnjih sporočilih in drugih povezanih dokumentih vsem zainteresiranim stranem pojasni, da mora biti pristop k standardizaciji IKT uravnotežen v smislu razmerja med standardi, ki so omejevalni dejavnik, in ustvarjalnostjo.

4.2    Neskladja med prednostnimi področji v različnih dokumentih s področja standardizacije

4.2.1

Komisija v točki 3.1 sporočila predstavi že omenjenih pet prednostnih področij za standardizacijo IKT:

računalništvo v oblaku,

internet stvari (IoT),

komunikacije 5G,

kibernetska varnost,

tehnologije (obsežnih) podatkov.

4.2.2

Hkrati sporočilo omenja letni tekoči načrt za standardizacijo IKT. Tekoči načrt za standardizacijo IKT za leto 2016 opredeljuje in opisuje naslednja področja:

3.5

Ključni elementi in varnost

95

 

3.5.1

Računalništvo v oblaku

96

 

3.5.2

Informacije javnega sektorja, odprti podatki in obsežni podatki

101

 

3.5.3

E-uprava

106

 

 

3.5.3.1

Profil DCAT-AP za podatkovne portale v Evropi

107

 

 

3.5.3.2

Izmenjava metapodatkov o interoperabilnih sredstvih, ki jih je mogoče ponovno uporabiti (e-uprava)

107

 

 

3.5.3.3

Osnovni besednjaki (angl. Core Vocabularies) za lažji razvoj interoperabilnostnih rešitev

107

 

3.5.4

Elektronska identifikacija in skrbniške storitve, vključno z elektronskimi podpisi

109

 

3.5.5

Radiofrekvenčna identifikacija (RFID)

112

 

3.5.6

Internet stvari

114

 

3.5.7

Varnost omrežij in informacij

120

 

3.5.8

Zasebnost in elektronske komunikacije

124

 

3.5.9

E-infrastruktura za raziskovalne podatke in računalniško intenzivna znanstvena področja

127

 

3.5.10

Kartiranje širokopasovne infrastrukture

131

 

3.5.11

Ohranitev digitalne kinematografije

134

4.2.3

Sporočilo Komisije in tekoči načrt za standardizacijo IKT za leto 2016 sta povezana in se dopolnjujeta, vendar pa uporabljata različno terminologijo. V nobenem od njiju ni omenjena povezava med podobnimi področji standardizacije.

4.2.4   Priporočilo 2

EESO priporoča, da se uskladijo prednostna področja standardizacije IKT, za katere se v sporočilu Komisije in letnem tekočem načrtu za standardizacijo IKT uporabljajo različni izrazi. Zaradi usklajenosti različnih dokumentov in vseh med seboj povezanih besedil je treba poenotiti terminologijo.

4.3    Izbira prednostnih nalog na področju standardizacije IKT

4.3.1

Komisija v točki 3.1 sporočila našteje pet prednostnih področij za standardizacijo IKT in navede: „Ta področja so bila izbrana na podlagi nasvetov evropske platforme več zainteresiranih strani glede standardizacije IKT, ki združuje zainteresirane strani iz industrije, določevalce standardov, vlade in predstavnike civilne družbe. V postopku javnega posvetovanja je bilo potrjeno široko soglasje glede zastavljanja teh prednostnih nalog.

4.3.2

Javno posvetovanje, ki je potekalo od 23. septembra 2015 do 4. januarja 2016, je pritegnilo 168 udeležencev. Rezultati posvetovanja so navedeni v dokumentu z naslovom Zbirno poročilo o javnem posvetovanju o standardih, ki veljajo za enotni digitalni trg: določitev prednostnih nalog in doseganje rezultatov.

4.3.3

Ker so bili rezultati ankete upoštevani pri izbiri prednostnih področij strategije na področju IKT, ki jih vsebuje sporočilo Komisije in zadevajo velik del evropskih podjetnikov, bi bilo zaradi razmeroma nizke udeležbe (168 anketirancev) morda treba zagotoviti dodatne informacije o strukturi anketirancev.

4.3.4

Poročilo daje informacije o skupinah, v katere sodijo anketiranci (2).

4.3.5

Kot lahko vidimo, številni anketiranci pripadajo različnim organizacijam za standardizacijo. Razmeroma majhen delež je razvijalcev in proizvajalcev, ki so pozorni na potrebe trga, določajo ali spremljajo trende tehnološkega napredka in imajo lastne razvojne načrte. V absolutnem smislu je njihovo število majhno.

4.3.6

Rezultati posvetovanja, ki so predstavljeni v zbirnem poročilu, sicer vključujejo informacije o izbranih področjih, vendar ne navajajo števila področij, ki so bila dejansko obravnavana, niti za katera področja gre (niti področij iz letnega tekočega načrta za standardizacijo IKT). Prav tako ni navedeno, kdo je izbral ta področja, v primeru, ko je prvotni seznam vključeval tudi druga področja, pa ni omenjeno, kakšna so bila mnenja.

4.3.7   Priporočilo 3

EESO glede na to, kako pomembna je določitev prednostnih nalog na področju standardizacije IKT, priporoča, da se zagotovi več informacij o obrazložitvah, metodologiji in rezultatih v zvezi z izborom prednostnih področij.

4.4    Življenjski cikel sporočila

4.4.1

Komisija v sporočilu navaja več konkretnih točk, ki se bodo sčasoma spreminjale, vključno s prednostnimi področji, ključnimi ukrepi, glavnimi roki in številnimi drugimi točkami. To pomeni, da dokument, kot je to sporočilo Komisije, ne more biti predviden za daljše obdobje.

4.4.2

Zato je treba načrtovati poseben postopek za praktično uporabo, v katerem bi bilo določeno, na kakšen način in kako pogosto je treba dokument pregledati, pripraviti javna posvetovanja, sprejeti odločitve, izvesti operativno načrtovanje in izpeljati druge dejavnosti – tj. načrtovati je treba redno upravljanje življenjskega cikla tega dokumenta in vseh z njim povezanih dejavnosti.

4.4.3   Priporočilo 4

Da bi vse zainteresirane strani bolje razumele izvajanje in povezanost sporočila Komisije, EESO priporoča, da se posredujejo informacije o ponavljajočih se dejavnostih, ki dopolnjujejo ali nadaljujejo naloge iz tega dokumenta.

4.5    Premalo obravnavana vprašanja

4.5.1

Komisija v sporočilu navaja več vidikov izbire prednostnih nalog za standardizacijo IKT in dejavnosti, načrtovanih za nadaljevanje tega ukrepa. Študijska skupina EESO je ob prebiranju tega sporočila in z njim povezanih dokumentov kljub temu ugotovila, da več družbeno pomembnih vidikov ni nikjer obravnavanih ali so omenjeni le mimogrede.

4.5.2

Čeprav je glavni cilj sporočila Komisije opredeliti prednostna področja za standardizacijo IKT in z njo povezane dejavnosti, bosta njegovo izvajanje in uporaba v praksi neposredno ali posredno vplivala tudi na področja, kot so:

pravice potrošnikov,

dejavnosti malih in srednjih podjetij (MSP),

zaposlovanje in varnost zaposlitve,

delovni čas in pogoji,

možnosti dostopa do IKT za ljudi s posebnimi potrebami,

varstvo okolja,

različna druga vprašanja, povezana s socialno razsežnostjo.

4.5.3

EESO ugotavlja, da je treba med postopkom standardizacije pozornost posvetiti tudi naslednjim vprašanjem:

vsem zainteresiranim stranem je treba zagotoviti enake pogoje sodelovanja,

v dvostranskih sporazumih o prosti trgovini, ki jih sklepa EU, je treba poudariti standardizacijo,

način razdelitve sektorjev dejavnosti,

usposobljenost zaposlenih za izpolnjevanje standardov,

temeljne pravice zaposlenih,

v dialog je treba vključiti predstavnike civilne družbe.

4.5.4   Priporočilo 5

Da bi lahko bile vse zainteresirane strani prepričane, da je Komisija pri pripravi sporočila obravnavala tudi vprašanja, ki niso samo neposredno povezana s prednostnimi nalogami standardizacije na področju IKT, ampak je ocenila tudi vpliv teh prednostnih nalog na različne socialne vidike (glej člen 11 PDEU), EESO priporoča, da Komisija v prihodnja sporočila vključi več konkretnih podrobnosti glede udeležbe različnih zainteresiranih strani in socialnih posledic njenega pristopa na področju standardizacije IKT, ki že vpliva na celotno družbo.

V Bruslju, 21. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  UL L 316, 14.11.2012, str. 12.

(2)  http://ec.europa.eu/information_society/newsroom/image/document/2016-17/synopsis_report_on_the_public_consultation_-_standards_in_the_digital_single_market_setting_priorities_and_ensuring_delivery_15264.pdf


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/99


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2016–2020 – Pospešitev digitalne preobrazbe uprave

[COM(2016) 179 final]

(2016/C 487/16)

Poročevalec:

Raymond HENCKS

Zaprosilo

Evropska komisija, 19. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

22. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

162/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Cilj Evropske unije, da se do leta 2020 vzpostavi e-uprava, ki bo zagotavljala uporabniku prijazne, vseobsežne, personalizirane in brezmejne digitalne storitve, se glede na sedanjo hitrost izvajanja povezanih zaporednih akcijskih načrtov v mnogih državah članicah ne zdi dosegljiv.

1.2

EESO podpira predloge za tretji evropski akcijski načrt (2016–2020), katerega cilj je pospešiti uresničevanje učinkovite, interoperabilne in splošno dostopne e-uprave.

1.3

Za delovanje e-uprave morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, kot so dobro delujoče elektronsko omrežje in storitve, splošen in cenovno sprejemljiv dostop ter ustrezno digitalno usposabljanje uporabnikov vseh starosti na vseh ravneh. Tudi če e-uprava srednje- ali dolgoročno postane glavno sredstvo komuniciranja, je treba za državljane, ki to želijo, ohraniti klasične oblike komunikacije (poštne pošiljke, osebne stike, telefon) z javno upravo.

1.4

Kar zadeva pravice uporabnikov e-uprave, zlasti v zvezi z dostopom in nediskriminacijo, svobodo izražanja in obveščanja, varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, izobraževanjem in splošnim znanjem, pridobljenim s šolsko izobrazbo in vseživljenjskim učenjem, pravnimi sredstvi itd., EESO predlaga Komisiji, naj na enem samem spletnem mestu zbere vse pravice uporabnikov e-uprave.

1.5

EESO odobrava sedem načel, na katerih temelji predlog Komisije, toda meni, da nekaterih ne bo mogoče izvesti, dokler se ne razrešijo pravne in organizacijske težave.

1.6

EESO v zvezi z načelom „samo enkrat“, po katerem državljanom in podjetjem istega podatka javni upravi ni treba predložiti večkrat, ugotavlja, da pravne in organizacijske težave še niso razrešene, zato poziva Komisijo, naj o tem izvede pilotni projekt. Predlaga tudi, naj se predvidi načelo „celovit pristop k upravi“, ki zajema sodelovanje različnih javnih organov zunaj okvira njihovih pristojnosti, da bi lahko na vprašanja uporabnikov v celoti odgovoril en organ.

1.7

Poleg tega EESO obžaluje, da med izbranimi načeli ni načela „brez podedovanega“, ki predvideva stalno posodabljanje sistemov informacijske tehnologije v javnih upravah, da bi bili vedno v skladu z razvojem tehnologije.

1.8

Vztraja, da mora načelo „odprtost in preglednost“ državljanom in podjetjem dajati izrecno pravico, da nadzorujejo pošiljanje teh podatkov drugim javnim upravam in da jih po potrebi izbrišejo (pravica biti pozabljen) v skladu z ustreznimi zakoni in postopki, ter zahteva pripravo predloga za oblikovanje varnega evropskega sistema za spletno arhiviranje in izmenjavo dokumentov.

1.9

Ker se mora veliko državljanov seznaniti z novim orodjem e-uprave, EESO meni, da bi jim morale države članice ter njihove regionalne in lokalne oblasti zagotoviti usposabljanje na področju digitalnih spretnosti in znanj; države članice in lokalne oblasti bi bilo tudi treba pozvati k uvedbi digitalne storitve s pomočjo ali podpore iz bližine, sofinanciranih z evropskimi sredstvi. Enako velja za uslužbence javnih uprav v okviru nadaljevalnega izobraževanja.

1.10

EESO močno obžaluje, da akcijski načrt ne obravnava nobenih socialnih posledic e-uprave niti njenih učinkov na zaposlovanje tako v zvezi z izgubo delovnih mest kot s številnimi prostimi delovnimi mesti zaradi pomanjkanja kandidatov z ustreznimi digitalnimi poklicnimi kvalifikacijami. Pri prerazporejanju delovnih mest, ki se sprostijo zaradi digitalizacije javne uprave, bi bilo treba uslužbence, katerih delovna mesta se ukinejo, razporediti na opravljanje digitalnih storitev s pomočjo, ali jim dodeliti druge primerne delovne naloge.

2.   Uvod

2.1

Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015 (uporaba IKT za spodbujanje pametne, trajnostne in inovativne uprave) (1) se je iztekel decembra 2015.

2.2

Toda e-uprava ostaja eden pomembnih projektov digitalne agende in ena glavnih pobud na ravni Evropske unije in držav članic, ki so potrebne za dokončanje enotnega digitalnega trga.

2.3

Veliko pobud, ki so bile predvidene v iztečenem akcijskem načrtu, v številnih državah članicah še ni bilo ustrezno izvedenih, zato jih je treba podaljšati v okviru novega akcijskega načrta za e-upravo za obdobje 2016–2020.

2.4

Javne uprave bodo torej morale izboljšati zasnovo svojih spletnih storitev, da bodo te bolj usmerjene v potrebe uporabnikov, s čimer se bo zagotovilo uspešno in učinkovito čezmejno delovanje storitev e-uprave.

3.   Vsebina sporočila Komisije

3.1

Novi akcijski načrt, ki je osredotočen na pospešitev digitalne preobrazbe, naj bi spodbudil usklajevanje virov in prizadevanj za posodobitev javnega sektorja na področju e-uprave.

3.2

Vključuje 20 ukrepov, vendar seznam ni izčrpen, saj bi se lahko med razvojem hitro spreminjajočega se okolja po potrebi dopolnil z drugimi ukrepi, ki jih lahko predlaga Komisija ali zainteresirane strani.

3.3

Pobude, uvedene v okviru tega novega akcijskega načrta, bi morale upoštevati naslednja temeljna načela:

Privzeto digitalno: javna uprava bi morala storitve zagotavljati v prvi vrsti digitalno, šele nato prek drugih kanalov (ki pa bi bili še vedno odprti za tiste, ki do digitalnih ne želijo ali ne morejo dostopati). Poleg tega bi bilo treba javne storitve izvajati prek enotne kontaktne točke ali sistema vse na enem mestu in prek različnih kanalov.

Načelo „samo enkrat“: v skladu s tem načelom državljanom in podjetjem istega podatka javni upravi ni treba predložiti večkrat.

Vključevalnost in dostopnost: javne uprave bi morale oblikovati digitalne javne storitve, ki so privzeto vključujoče in zadovoljujejo različne potrebe, kot so npr. potrebe starejših in invalidov.

Odprtost in preglednost: javne uprave bi si morale izmenjavati informacije in podatke ter državljanom in podjetjem omogočiti dostop do njihovih podatkov ter nadzor in popravljanje njihovih podatkov, uporabnikom bi morale omogočati spremljanje upravnih postopkov, ki jih zadevajo, odprto in dejavno bi morale sodelovati z zainteresiranimi stranmi (na primer podjetji, raziskovalci in nepridobitnimi organizacijami) pri oblikovanju in zagotavljanju storitev.

Privzeta čezmejnost: javne uprave bi morale zagotoviti, da so ustrezne digitalne javne storitve na razpolago čezmejno in preprečiti nadaljnjo razdrobljenost, s čimer bi se olajšala mobilnost na enotnem trgu.

Privzeta interoperabilnost: javne storitve bi morale biti oblikovane tako, da lahko delujejo nemoteno po vsem enotnem trgu in preko ozkih organizacijskih okvirov; pri tem se morajo opreti na prost pretok podatkov in digitalnih storitev v Evropski uniji.

Verodostojnost in varnost: z vključitvijo navedenih elementov v fazi oblikovanja bi morale vse pobude preseči le golo skladnost s pravnim okvirom o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti ter varnosti IT.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO podpira prizadevanja Komisije, katerih cilj je pospešiti razvoj in uporabo storitev e-uprave. Že s prvim akcijskim načrtom za e-upravo iz leta 2006 so se države članice zavezale, da bodo spodbujale uspešne, učinkovite, interoperabilne in splošno dostopne storitve e-uprave, vključno s čezmejnimi spletnimi storitvami. Te zaveze so bile potrjene v strategiji za enotni digitalni trg do leta 2020.

4.2

Omeniti pa je treba, da se kljub doseženemu napredku, kot izhaja iz ocen akcijskega načrta za obdobje 2011–2015, in znatnim finančnim sredstvom EU, ki so bila dana na voljo, a so jih države članice slabo izkoristile, uporabniki v posameznih državah članicah še vedno soočajo z zelo različnimi stopnjami razdrobljenosti na področju posodobitve javnih uprav ter z nezadostno ponudbo čezmejnih spletnih storitev. EESO se sprašuje, zakaj sredstva EU, ki so na razpolago, ostajajo v veliki meri neizkoriščena, in poziva Komisijo, naj pripravi analizo o tem, odpravi morebitne ovire in spodbudi države članice k učinkoviti in uspešni uporabi teh sredstev zlasti za e-upravo.

4.3

E-uprava je eden od ključnih elementov strategije za enotni digitalni trg. Pogoj za izvajanje e-uprave pa so tudi drugi ključni digitalni elementi, ki v tem sporočilu niso obravnavani. Tako je jasno, da morajo biti državljanom vseh starosti in podjetjem na voljo najsodobnejša digitalna omrežja in storitve; do njih morajo imeti splošen in cenovno ugoden dostop ne glede na geografski ali finančni položaj, po potrebi pa morajo imeti tudi možnost dobiti pomoč in se usposabljati, da bi pridobili znanje in spretnosti, ki jih potrebujejo, da bi lahko učinkovito in odgovorno uporabljali digitalne aplikacije.

4.4

Še en ključni element so pravice uporabnikov e-uprave, ki izhajajo predvsem iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki veljajo za uporabnike interneta, zlasti v zvezi z dostopom in nediskriminacijo, svobodo izražanja in obveščanja, varstvom zasebnosti in osebnih podatkov, izobraževanjem in splošnim znanjem, pridobljenim s šolsko izobrazbo in vseživljenjskim učenjem, pravnimi sredstvi itd., ter posebne pravice, ki so neposredno povezane z e-upravo. Glede na različne vire pravic, ki jih imajo uporabniki e-uprave, EESO Komisiji predlaga, naj na enem samem spletnem mestu zbere vse pravice uporabnikov e-uprave.

4.5

Ker uporabniki pogosto težko najdejo potrebne informacije in pomoč v elektronski obliki, Komisija predlaga, da se tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni vzpostavi enotno okence ali digitalni portal. Takšni enotni portali že delujejo v večini držav članic ter pri večini regionalnih in lokalnih oblasti. EESO močno podpira ustanovitev takšne točke za dostopanje do osrednje državne javne uprave ter regionalnih ali občinskih uprav, da bi uporabnike preusmerili neposredno na organe, ki so pristojni za obravnavo njihovih zahtev ali želja.

4.6

Akcijski načrt za obdobje 2016–2020 temelji na sedmih načelih, ki so bila večinoma vključena že v pretekle akcijske načrte. Čeprav EESO na splošno odobrava ta načela, se sprašuje, kako jih izvajati, dokler se ne razrešijo vse pravne (upravljanje z osebnimi podatki in zaščita zasebnosti v okviru odprte uprave) in tehnološke (omogočitvene in industrijske tehnologije, prenos storitev v digitalne kanale) težave, ki so povezane z njimi.

4.7

Poudarek novega akcijskega načrta je na interoperabilnosti in ponovni uporabi podatkov, ki jih imajo javne uprave, saj javna uprava danes zbira veliko podatkov le za en namen ali pa za omejene namene. V okviru načela „samo enkrat“ uporabnikom ob ponovnem stiku z javno upravo ne bo treba znova navesti veljavnih podatkov, saj si jih bodo lahko uprave med seboj izmenjevale, pri čemer pa bodo seveda morale spoštovati pravico do varstva osebnih podatkov in zasebnosti. V skladu s tem načelom bi bilo treba povezati poslovne registre v vsej Uniji, različni nacionalni in čezmejni sistemi bi morali sodelovati med seboj, upravam pa ne bi bilo treba večkrat znova zahtevati informacij, ki jih že imajo. Četudi se pri e-upravi še naprej uporablja uredba o varstvu podatkov, EESO meni, da je treba skrbeti za ravnotežje med nadzorom pravne države ter varnostjo in svobodo državljanov.

4.8

Komisija želi z novim pristopom slediti hitro spreminjajočemu se okolju. Toda EESO ugotavlja, da med sedmimi izbranimi načeli ni načela „brez podedovanega“, ki predvideva stalno posodabljanje informacijskih sistemov in tehnologije v javnih upravah, da bi bili vedno v skladu z razvojem tehnologije, saj naj bi ga Komisija pred morebitnim izvajanjem najprej preskusila.

4.9

Komisija pravi, da želi okrepiti vključevanje državljanov v oblikovanje digitalnih javnih storitev, zato v okviru načela „odprtost in preglednost“ poziva javne uprave, naj pri oblikovanju in zagotavljanju storitev sodelujejo z državljani, podjetji, predstavniki socialnih partnerjev in potrošniki, raziskovalci in nepridobitnimi organizacijami.

4.10

Državljani bodo lahko Komisiji in državam članicam podajali svoje predloge ter nanje naslavljali svoje posebne zahteve neposredno prek „platforme za sodelovanje“, ki bo povezala državljane in oblasti ter omogočila prepoznavanje podobnih težav v različnih državah, primerov dobre prakse in rešitev uprav glede izvajanja. EESO močno podpira takšno pobudo, ki bo vsakomur omogočila, da obvešča državne, regionalne ali lokalne oblasti o težavah, s katerimi se srečuje v svojem okolju.

4.11

Načelo „odprtost in preglednost“ predvideva, da si javne uprave izmenjujejo informacije in podatke ter državljanom in podjetjem omogočajo dostop do njihovih podatkov ter nadzora in popravljanja teh podatkov. EESO poudarja, da morajo imeti državljani in podjetja glede svojih osebnih podatkov izrecno pravico nadzorovati pošiljanje teh podatkov drugim javnim upravam in po potrebi zahtevati, da se jih zbriše (pravica biti pozabljen) v skladu z ustreznimi zakoni in postopki.

4.12

EESO meni, da bi morala Komisija v zvezi s tem predložiti predlog za oblikovanje varnega evropskega sistema za spletno arhiviranje in izmenjavo dokumentov, da bi se izognili novim nezdružljivostim.

4.13

V akcijskem načrtu ni omenjeno načelo „celovitega pristopa k upravi“, ki predvideva sodelovanje med različnimi javnimi organi zunaj okvira njihovih pristojnosti, da bi lahko na vprašanja uporabnikov v celoti odgovoril en organ.

4.14

EESO poziva Komisijo, naj pospeši uvedbo točk „vse na enem mestu“ za področja e-pravosodja, pomorskega prometa in drugih vrst prevoza. Cilja prihodnje strategije bi, v skladu z možnostmi, morala biti združitev obstoječih evropskih portalov (npr. eJustice, Solvit, Tvoja Evropa itd.) v enotnem portalu in zlasti razširitev na nacionalne portale, da bi se olajšale vse vrste upravnih postopkov.

4.15

Čeprav EESO odobrava zamisel, da se morajo države članice ter njihove regionalne in lokalne oblasti pri razvijanju svojih spletnih storitev v prihodnosti usmeriti v te portale, poudarja, da se morajo ti še naprej dopolnjevati s fizičnimi sprejemnimi točkami in tradicionalnimi načini komuniciranja (pošiljanje po pošti, okenca za osebno komuniciranje, telefon).

4.16

Organizacija združenih narodov za ugotavljanje, katere države imajo najrazvitejšo e-upravo, uporablja kazalnik razvoja, ki temelji na treh merilih: spletne storitve za državljane, telekomunikacijska infrastruktura in človeški kapital. Akcijski načrt pa ne obravnava nobenih socialnih posledic e-uprave niti njenih učinkov na zaposlovanje tako v zvezi z izgubo delovnih mest kot s številnimi prostimi delovnimi mesti zaradi pomanjkanja kandidatov z ustreznimi digitalnimi poklicnimi kvalifikacijami.

4.17

Čeprav bodo spletne storitve ponujene kot glavni način komuniciranja, se je treba še naprej boriti proti digitalnemu razkoraku.

4.18

Med ponudbo storitev e-uprave in uporabo in sprejemanjem teh storitev med uporabniki je velik razkorak. Pogosto je razlog za zadržanost uporabnikov do uporabe elektronskih storitev pomanjkanje digitalnih spretnosti. Veliko državljanov se mora seznaniti z novim instrumentom e-uprave in „digitalnimi storitvami s pomočjo“ ali podporo iz bližine. Enako velja za uslužbence javnih uprav v okviru nadaljevalnega izobraževanja.

4.19

EESO meni, da bi bilo treba države članice in njihove regionalne in lokalne oblasti pozvati k oblikovanju tovrstne službe za digitalno pomoč uporabnikom, ki bo sofinancirana z evropskimi sredstvi. Pri prerazporejanju delovnih mest, ki se sprostijo zaradi digitalizacije javne uprave, bi bilo treba uslužbence, katerih delovna mesta se ukinejo, razporediti na opravljanje digitalnih storitev s pomočjo, ali jim dodeliti druge primerne delovne naloge.

V Bruslju, 22. septembra 2016

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  COM(2010) 743 final in COM(2010) 744 final.


28.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 487/104


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije – Usmeritveni jedrski program, posredovano v mnenje Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru v skladu s členom 40 Pogodbe Euratom

(COM(2016) 177 final)

(2016/C 487/17)

Poročevalec:

Brian CURTIS

Zaprosilo

Evropska komisija, 4. 4. 2016

Pravna podlaga

člen 40 Pogodbe Euratom

Pristojna strokovna skupina

strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

7. 9. 2016

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

22. 9. 2016

Plenarno zasedanje št.

519

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

210/2/11

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Trenutno so v pripravi številni zakonodajni pregledi in pobude na področju energetike, ki bodo predstavljeni v naslednjih 12 mesecih in bodo podprli oblikovanje programov energetske unije. Pričakovali bi, da bodo s tem strateškim pregledom razjasnjena glavna vprašanja v zvezi s proizvodnjo, raziskavami in razgradnjo na področju jedrske energije ter bo tako podan prispevek k temu obsežnemu zakonodajnemu svežnju, vendar usmeritveni jedrski program ne ponuja jasnega in celovitega pristopa, ki bi omogočil strateško obravnavo zapletene prihodnosti jedrske energije v mešanici energijskih virov v Evropski uniji.

1.2

Proizvodnja jedrske energije je v večini držav članic politično občutljiva tema, na katero vplivajo spremenljiva socialna in ekonomska vprašanja na nacionalni ravni. Odbor Komisijo poziva, naj izkoristi to priložnost ter predlaga jasen analitični postopek in metodologijo, ki bosta zagotovila usklajen, prostovoljen okvir za sprejemanje nacionalnih odločitev o morebitni vlogi jedrske energije v mešanici energijskih virov.

1.3

EESO torej poziva, naj se osnutek sporočila pregleda in dopolni, kot je podrobneje opisano v točki 4.3, da bo vseboval posebne razdelke o:

kratko-, srednje- in dolgoročni konkurenčnosti jedrske energije,

s tem povezanem ekonomskem vidiku,

prispevku k zanesljivosti oskrbe,

ciljih glede podnebnih sprememb in ogljika,

podpori javnosti, odgovornosti za jedrsko škodo, preglednosti in učinkovitem nacionalnem dialogu.

1.4

Preglednost spremljanja je ključnega pomena tako za jedrsko varnost kot za zaupanje javnosti, zato EESO meni, da bi moral dokument jasno podpreti predloge o spremljanju in poročanju v nacionalnih akcijskih načrtih držav članic, kot predlaga skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost. Potrebna so večja prizadevanja za vključitev sosednjih držav nečlanic EU.

1.5

Poleg tega je treba zvezi z zaupanjem javnosti dodatno opozoriti na obsežno delo v zvezi s pripravljenostjo na izredne dogodke izven lokacije objektov in čezmejno pripravljenost (Pregled sedanje ureditve pripravljenosti in odzivanja na izredne jedrske dogodke zunaj objekta v državah članicah EU in sosednjih državah, Euratom, december 2013) ter na sklepe vrha o jedrski varnosti 2016, zlasti v zvezi s potencialnimi terorističnimi grožnjami.

1.6

EU bi lahko svojo pomembno zavezo glede raziskav o energiji jedrske fuzije potrdila z vključitvijo časovnega načrta, ki bi prikazoval napredek te tehnologije v smeri komercialne proizvodnje.

1.7

Upoštevajoč referendumsko odločitev Združenega kraljestva, da zapusti EU, je treba razmisliti o strateških posledicah tega dejanja in zlasti o njegovem pomenu za pogodbo Euratom. V usmeritvenem jedrskem programu je treba izrecno priznati potrebo po obravnavi potencialno daljnosežnih posledic.

2.   Uvod

2.1

Člen 40 Pogodbe Euratom določa, da Evropska komisija „objavlja v rednih časovnih presledkih usmeritvene programe, v katerih so navedeni predvsem cilji proizvodnje jedrske energije in vse vrste naložb, ki so potrebne za njihovo uresničitev. Preden Komisija objavi te programe, zahteva o njih mnenje Ekonomsko-socialnega odbora“ (COM(2003) 370 final). Od leta 1958 je bilo objavljenih pet takih usmeritvenih jedrskih programov, zadnji leta 2007, ki je bil leta 2008 posodobljen. Končno različico bo Komisija pripravila in objavila, ko bo prejela mnenje EESO.

2.2

Kot v prejšnjih primerih Odbor tudi tokrat ceni, da ima priložnost podati svoje mnenje o osnutku dokumenta, preden Komisija predstavi končno različico Svetu in Evropskemu parlamentu. EESO odločno poziva Komisijo, naj v usmeritveni jedrski program vključi priporočila iz prve točke tega mnenja ter s tem doseže večjo celovitost in okrepi strateško naravo dokumenta ter zagotovi, da bo več prispevala k svežnju energetske unije.

2.3

Jedrska energija je eden glavnih virov energije v EU. V poročilu o stanju energetske unije iz leta 2015 je ugotovljeno, da je EU eno od samo treh velikih gospodarstev, ki več kot polovico svoje električne energije proizvedejo brez emisij toplogrednih plinov, pri čemer 27 % električne energije proizvede z energijo iz obnovljivih virov, dodatnih 27 % pa z jedrsko energijo. V poročilu je tudi navedeno, da bi moral usmeritveni jedrski program „vnesti več jasnosti glede dolgoročnih potreb po naložbah v jedrsko energijo in obvladovanju jedrskih obveznosti“ (COM(2015) 572 final).

2.4

Energetska strategija EU se je od zadnjega usmeritvenega jedrskega programa znatno razvila in je trenutno ena glavnih prednostnih nalog. Čeprav so cilji za leta 2020, 2030 in 2050 določeni, je vseeno še vedno veliko spremenljivk in negotovosti, in sicer glede obsega, v katerem se bo izvajal Pariški sporazum o podnebnih spremembah, nestanovitnosti mednarodnega trga s fosilnimi gorivi, stopnje uporabe novih tehnologij, glede tega, katere države so članice EU, vpliva globalnih gospodarskih obetov in stopnje izvedbe obsežnih predvidenih naložb v celotni energetski verigi.

2.5

Ne glede na energetsko politiko EU so ključne odločitve o mešanici energijskih virov za proizvodnjo električne energije še vedno izključno v rokah držav članic. Energetska politika EU je lahko pri teh odločitvah v pomoč, a področje energije je politično zelo občutljiva tema, odvisna od raznolikih socialnih in političnih vprašanj na nacionalni ravni. Za oblikovanje politike na ravni EU sta potrebna jasen analitični postopek in metodologija, ki bosta lahko služila kot usklajen okvir za odločanje na nacionalni ravni. Usmeritveni jedrski program lahko ponudi tak okvir državam, ki razmišljajo o jedrski energiji, in državam, ki jo že uporabljajo in ocenjujejo njeno prihodnost.

3.   Kratka vsebina osnutka sporočila Komisije

3.1

Sporočilo Komisije v uvodu navaja, da „[u]smeritveni jedrski program zagotavlja podlago za razpravo o tem, kako lahko jedrska energija pomaga doseči energetske cilje EU“, v zaključku pa, da je „[j]edrska energija […] nizkoogljična ter pomembno prispeva k zanesljivosti oskrbe in diverzifikaciji, zato se pričakuje, da bo ostala pomemben sestavni del mešanice energijskih virov EU do leta 2050“.

3.2

Sporočilo se osredotoča na naložbe v zvezi z varnostnimi nadgradnjami po nesreči v Fukušimi in varnim delovanjem obstoječih obratov ter izpostavlja ocenjene potrebe po financiranju za razgradnjo jedrskih elektrarn in ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom.

3.3

V 14 državah članicah obratuje 129 jedrskih reaktorjev, v 10 državah članicah pa je predvidena gradnja novih reaktorjev. EU ima najnaprednejše pravno zavezujoče standarde za jedrsko varnost na svetu, ki se ohranjajo in nadgrajujejo z rednimi pregledi direktive o jedrski varnosti (1).

3.4

Jedrska industrija EU deluje na svetovnem trgu, ki bo do leta 2050 vreden 3 bilijone EUR, ter je vodilna na področju tehnologije, neposredno zaposluje 400 000–500 000 ljudi in posredno omogoča 400 000 dodatnih delovnih mest.

3.5

Evropska podjetja so močno vpeta v svetovno proizvodnjo jedrskega goriva, saj tesno sodelujejo z Agencijo za oskrbo Euratom, pokrivajo potrebe reaktorjev EU zahodne zasnove in imajo zmogljivosti za razvoj gorivnih svežnjev za reaktorje ruske zasnove (od tega jih 19 trenutno deluje v EU).

3.6

Komisija napoveduje, da se bo trenutna zmogljivost EU za proizvodnjo jedrske energije (120 GWe) do leta 2025 zmanjševala, a se bo trend do leta 2030 obrnil. Jedrska zmogljivost naj bi se do leta 2050 ustalila med 95 in 105 GWe, če se bo do takrat nadomestilo 90 % obstoječih jedrskih objektov. Ocenjena vrednost naložb, s katerimi se bo zagotovila proizvodnja jedrske energije do konca stoletja, je med 350 in 450 milijard EUR.

3.7

Zaradi prekoračitev stroškov in zamud pri novih projektih ter različnih pristopov nacionalnih organov za izdajo dovoljenj je prišlo do težav pri naložbah. Standardizacija zasnove in okrepljeno sodelovanje med nacionalnimi regulatorji sta torej glavna elementa prihodnje politike.

3.8

Pripravljajo se programi za podaljšanje življenjske dobe (za 10–20 let) za številne reaktorje v EU, pri čemer je njihov ocenjeni strošek 45–50 milijard EUR. Predvideti in načrtovati bi bilo treba s tem povezano regulativno delo v skladu s spremenjeno direktivo o jedrski varnosti.

3.9

Načrtuje se zaprtje 50 reaktorjev do leta 2025. Čeprav gre za politično občutljivo zadevo, bodo morale države članice sprejeti hitre odločitve o ukrepih in naložbah glede geološkega odlaganja, dolgoročnega ravnanja z radioaktivnimi odpadki in s tem povezanimi vprašanji razgradnje.

3.10

Strokovnega znanja in izkušenj v zvezi s skladiščenjem in odlaganjem nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov je veliko, na Finskem, Švedskem in v Franciji pa bodo med letoma 2020 in 2030 začela obratovati tudi globoka geološka odlagališča za končno odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov. Številne možnosti za izmenjavo tega strokovnega znanja in izkušenj ter možnost dogovora o skupnih odlagališčih med državami članicami bodo prinesle veliko izboljšav glede učinkovitosti in varnosti. K temu bo dodatno prispevala tudi ustanovitev evropskega centra odličnosti.

3.11

Upravljavci jedrskih objektov ocenjujejo, da bo za stroške razgradnje potrebnih 253 milijard EUR, pri čemer se ugotavlja, da je v namenskih skladih 133 milijard EUR. Pri tem so države članice odgovorne za zagotavljanje, da upravljavci v celoti izpolnjujejo svoje obveznosti in da razgradnja poteka v jasnem časovnem okviru.

3.12

Potrebnega bo več usklajevanja na področjih tehničnega razvoja in trženja načinov uporabe tehnologije sevanja, ki niso vezani na proizvodnjo električne energije. Že samo evropski trg opreme za medicinsko slikanje na primer dosega 20 milijard EUR letno, pa tudi v kmetijstvu, industriji in raziskavah se ta tehnologija vse bolj uporablja. Še naprej se znatno vlaga v raziskave obratov nove generacije in modularnih fisijskih obratov ter v ohranitev vodilnega položaja v raziskavah jedrske fuzije, saj brez tega ne bi bilo mogoče ohranjati strokovnega znanja, poklicnih poti in vpliva na svetovni ravni. To je še posebno pomembno glede na to, da se uporaba jedrske energije na svetovni ravni še vedno povečuje, v Evropi pa ne.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Odbor redno podaja mnenje o varnosti in vlogi jedrske energije v mešanici energijskih virov EU (2). To sporočilo zajema prvi usmeritveni pregled jedrske energije, ki ga je Komisija pripravila po Fukušimi, kar pomeni, da ni izpolnila obljube iz prejšnjega usmeritvenega jedrskega programa, da se bo „povečala pogostost objavljanja usmeritvenih jedrskih programov“ (COM(2007) 565 final). Poleg tega je usmeritveni jedrski program iz leta 2016 kljub priloženemu obsežnemu delovnemu dokumentu služb Komisije dolg le pol toliko kot sporočilo iz leta 2007. Odbor meni, da bi mu bilo treba dodati nekatere elemente, da bi predstavljal strateški dokument, v katerem so obravnavani kontekstualni dejavniki, ki oblikujejo odločitve o naložbah in ciljih.

4.2

Odbor ceni podrobno analizo naložb v celoten jedrski gorivni cikel, ki jo usmeritveni jedrski program vsebuje, in priznava, da opredeljuje tako izzive kot priložnosti v sektorju. Prav tako pozdravlja dejstvo, da je program osredotočen na najvišje varnostne standarde in na potrebo po zagotovitvi obsežnega financiranja za vse vidike razgradnje. Delovni dokument je precej podroben in med drugim omenja vlogo stalnih raziskav. Kljub temu je na drugih področjih veliko stvari ostalo nerazjasnjenih, kar je oslabilo strateško vrednost dokumenta.

4.3

Komisija je v osnutku usmeritvenega jedrskega programa iz leta 2016 napovedala precej drugačen pristop. V prejšnjih usmeritvenih jedrskih programih se je pregled osredotočal na energetske izzive, s katerimi se srečujeta EU in svetovna skupnost. Program iz leta 2007 je vseboval dele z jasnim strateškim vpogledom, ki pa niso bili vključeni v program za leto 2016. Te dele bi bilo treba vključiti v obravnavani predlog, ki bi moral pokrivati:

konkurenčnost: kaj so sedanji in prihodnji dejavniki, ki vplivajo na konkurenčnost jedrske energije – vloga državne pomoči, zlasti finančne in davčne pomoči, spremembe vidikov gradbenih stroškov, stroški kapitala, odlaganje odpadkov, postopki izdaje dovoljenj, podaljšanja življenjske dobe in relativni stroški drugih virov energije;

ekonomski vidiki: struktura energetskega trga ostaja negotova, kar odvrača od dolgoročnih naložb, ekonomska tveganja jedrske energije pa so v obdobju finančne in politične negotovosti precejšnja;

zanesljivost oskrbe: povpraševanje po energiji po vsem svetu vztrajno narašča, četudi se je v Evropi ustalilo ali zmanjšalo, posledicam tega ter političnim in zunanjepolitičnim vidikom je treba posvečati večjo pozornost. Zlasti energetska varnost je eno od področij, h kateremu jedrska energija lahko in tudi dejansko prispeva z viri preskrbe z gorivom (uran), ki so trenutno videti zanesljivejši kot nafta ali plin (3);

podnebne spremembe: jedrska energija prispeva polovico evropske nizkoogljične električne energije;

podpora javnosti: izjemno raznoliko javno mnenje glede jedrske energije v EU je slabo razumljeno dejstvo, ki ima precejšnji učinek na podporo politike.

Vsa ta vprašanja so v zadnjih devetih letih postala pomembnejša, vendar se obravnavani usmeritveni jedrski program osredotoča na varnost in gorivni cikel, omenjena področja pa so tako v sporočilu kot v delovnem dokumentu le skopo obravnavana. Prav tako Komisija ne opisuje narave razprave o teh temah, med katerimi so mnoge sporne in kontroverzne (na primer ohranjanje visokih standardov za delo, oddano v podizvajanje), niti ne ponuja smernic ali strateškega pristopa k razpravam o jedrski energiji v mešanici energijskih virov. To odraža pristop svežnja energetske unije, pri katerem je prav tako opaziti pomanjkanje pripravljenosti za to, da bi se določilo, kako naj bi evropska energetska strategija vplivala na nacionalne razprave o morebitni nadaljnji vlogi jedrske energije v mešanici energijskih virov.

4.4

V sporočilu Komisije je zapisano, da „zagotavlja podlago za razpravo o tem, kako lahko jedrska energija pomaga doseči energetske cilje EU“ kot „pomemben sestavni del mešanice energijskih virov EU do leta 2050“, a sama vsebina dokumenta teh izjav ne podpira povsem. Prejšnji usmeritveni programi so zajemali obsežen analitični pregled vloge jedrske energije in dajali smernice za prihodnjo politiko.

4.5

Zlasti bi bilo treba analizo potreb po naložbah v jedrsko energijo (ki očitno v sedanjih okoliščinah predstavljajo veliko težavo) zdaj zaradi povezav in kompromisov med naložbenimi odločitvami, ki zadevajo vse tehnologije in infrastrukturo za proizvodnjo, umestiti v okvir vseh naložb, potrebnih za doseganje ciljev energetske unije.

4.6

Poleg tega politiko in ekonomiko jedrske energije oblikujejo številni dodatni kontekstualni dejavniki, ki niso bili v celoti obravnavani in jih Komisija težko podrobno pojasni, saj so predmet tekočega pregleda ali reforme. Pri tem gre za delovanje sistema za trgovanje z emisijami, predloge subvencij za mehanizme zmogljivosti, razvoj sektorja obnovljivih virov itd.

4.7

Zdaj jedrska energija zagotavlja 28 % domače proizvodnje energije v EU in 50 % električne energije z nizkimi emisijami ogljika (Eurostat, maj 2015). Zmanjšanje emisij CO2 je glavni cilj energetske politike na evropski in svetovni ravni. Da bi dosegli cilj glede omejitve povečanja temperature za največ 2 oC, bi bilo treba emisije CO2 iz energije na svetovni ravni med letoma 2030 in 2050 v povprečju zmanjšati za 5,5 % na leto. Način, kako bi EU zagotovila svoj prispevek k temu, je bil opisan v Energetskem načrtu za leto 2050, v katerem je bil uporabljen pristop na podlagi več scenarijev o tem, kako bi se mešanica energijskih virov spreminjala glede na različne politične, gospodarske in socialne dejavnike (COM(2011) 885 final). V sporočilu se na podlagi podatkov, ki so jih predložile države članice, predvideva, da bo do leta 2050 dosežena jedrska zmogljivost približno 100 GWe, vendar se glede na trenutno razpravo to zdi malo verjetno.

4.8

Odbor je seznanjen z nedavnim primerom Švedske, ki je po objavi usmeritvenega jedrskega programa (njen primer torej ni vključen vanj) sklenila zaprte elektrarne postopoma nadomestiti z desetimi novimi jedrskimi reaktorji ter se vzporedno k temu zavezati ukrepom, da bo do leta 2040 vsa energija dobavljena iz obnovljivih virov (Financial Times, 10. junij 2016). V tem primeru je hkratno zavzemanje za trdno politiko obnovljivih virov energije in dodatno zmogljivost za dobavo energije z nizkimi emisijami ogljika sosednjim državam politično sprejemljivo za vse strani, zato ima strateški pomen v evropskem kontekstu. To bi bilo treba upoštevati in ustrezno posodobiti dokument.

4.9

EESO se že vrsto let dosledno zavzema za bolj strateški pristop k energetskim vprašanjem in večji poudarek na daljnosežnem javnem dialogu o proizvodnji in uporabi energije (4). Tudi tehnologija je predmet vrednostne presoje, energetska tehnologija pa zajema presojo s širokega nabora etičnih, družbenih in političnih vidikov. Države članice same odločajo o sestavi svoje mešanice energijskih virov, pri čemer le v polovici obratujejo jedrske elektrarne, od zadnjega usmeritvenega jedrskega programa pa so se mnenja o jedrski energiji polarizirala. Ta pomemben dokument, ki zajema cikličen pregled, bi lahko dopolnila objektivna predstavitev pomembnih aktualnih vprašanj, povezanih z „razpravo o tem, kako lahko jedrska energija pomaga doseči energetske cilje EU“. Zato se predlaga, da se v končni dokument vključijo novi razdelki, kot so opredeljeni v točki 4.3, in da se v celotni strategiji bolj upoštevajo specifične ugotovitve iz točk 5.3.1 do 5.3.4 v nadaljevanju.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

V dokumentu je poudarjeno, kako pomembni so boljše nacionalno usklajevanje med državami članicami, boljše sodelovanje med deležniki ter večja preglednost in sodelovanje javnosti pri obravnavanju jedrskih vprašanj. V zvezi s tem se priznavata vloga skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) in nadaljnje „spodbuja[nje] dialog[a] med deležniki v evropskem forumu za jedrsko energijo“ (ENEF). ENSREG je decembra 2015 objavila izjavo o napredku pri izvajanju nacionalnih akcijskih načrtov po nesreči v Fukušimi, v kateri je navedla, da je stanje njihovega izvajanja različno in da bi bilo treba pospešiti izvajanje varnostnih nadgradenj, da bi dosegli dogovorjene roke za izvedbo. Priporočila je, naj se redno posodabljajo in objavljajo poročila o stanju izvajanja nacionalnega akcijskega načrta za vsako sodelujočo državo, da bi zagotovili pregledno spremljanje, čigar cilj bi bila objava končnega poročila o izvajanju leta 2017 (četrto poročilo ENSREG, november 2015). EESO predlaga, naj Komisija v usmeritvenem jedrskem programu potrdi to priporočilo.

5.2

Sporočilo se dotika tudi odnosov z jedrskimi državami, ki mejijo na EU, pri čemer EESO meni, da bi zlasti razširitev dejavnega sodelovanja z Belorusijo prispevala k odpravljanju skrbi glede preglednosti in varnosti, ki so se pojavile pri gradnji prvega jedrskega reaktorja te države v Ostrovetsu. Pri tem bi morale imeti prednost povezave prek ENSREG.

5.3

EESO glede dialoga in preglednosti na splošno ugotavlja, da so se v praksi vloga, sredstva, zmogljivosti in status ENEF v zadnjih dveh letih znatno zmanjšali. Bistveno je, da se dodatno razjasnijo ključna vprašanja v zvezi z dialogom o evropski jedrski politiki in skupnim okvirom, predlaganim za razprave na nacionalni ravni. Tega skupnega okvira usmeritveni jedrski program ne obravnava in trenutno se zdi malo verjetno, da bo upoštevan v okviru ENEF. Tak okvir bi olajšal tudi prihodnje vodenje energetske unije in bi ga bilo treba uporabljati dosledno za vse vire primarne energije. Usmeritveni jedrski program bi moral zavoljo večje jasnosti vsebovati posebne razdelke o učinkih in pomenu za jedrsko naložbeno politiko. Te teme, ki so podrobneje opisane v naslednjih štirih točkah, so ključna področja razprave, ki jih mora zajemati vsaka strateška vizija.

5.3.1

Prehod na električno energijo in obseg, v katerem se lahko stalna dobava električne energije zagotavlja iz virov primarne energije. Na eni strani lahko jedrska energija prispeva k energetski varnosti, saj je mogoče čez daljša obdobja neprekinjeno proizvajati velike količine predvidljive električne energije, poleg tega pa lahko pozitivno prispeva k nemotenemu delovanju elektroenergetskih sistemov (npr. vzdrževanje omrežne frekvence). Na drugi strani so investicijski stroški gradnje visoki, nove varnostne zahteve so stroge, financiranje je negotovo, razmere na trgu v prihodnosti pa v glavnem nepredvidljive. Vsaka država članica z zmogljivostjo za proizvodnjo jedrske energije se srečuje s temi vprašanji, ki so lahko zelo pomembna za določanje, kako in ali je mogoče doseči realne nacionalne načrte, ki bodo prispevali k splošnim ciljem EU na področju energetike in podnebja. Usmeritveni jedrski program bi se moral navezovati na splošen okvir za razpravo o teh vprašanjih, kot je Komisija predlagala v drugih strateških sporočilih o energetiki, in vsebovati uravnoteženo analizo vloge jedrske energije.

5.3.2

Obveščenost, stališča in ozaveščenost javnosti glede tveganj pri proizvodnji energije. Na eni strani javnost v nekaterih državah zelo skrbijo jedrska varnost, posledice nesreč v Černobilu in Fukušimi ter nerešena vprašanja razgradnje in odlaganja radioaktivnih odpadkov, a na drugi strani so tudi z drugimi primarnimi viri energije povezani precejšnji in pogosto podcenjeni negativni dejavniki. EESO vztrajno poudarja, kako bistveno je, da javnost razume energetsko dilemo, tj. kako uravnotežiti medsebojno povezane in včasih nasprotujoče si cilje energetske varnosti, cenovne dostopnosti in okoljske trajnosti. Politično voljo v veliki meri oblikuje javno mnenje, zato lahko nizka raven splošne ozaveščenosti o energiji pripelje do neoptimalnih političnih odločitev. Koristno bi bilo, če bi bilo na voljo več sredstev in podporni pravni okvir, na primer za vzpostavitev lokalnih odborov za obveščanje, kot obstajajo v Franciji.

5.3.3

Metodologija za ocenjevanje stroškov in konkurenčnosti. Cenovno dostopna nizkoogljična energija je bistvenega pomena, če želimo doseči dogovorjene cilje na področju podnebja in energetike, vendar je to področje zaščiteno pred konkurenco na trgu. Poleg tega se ne uporablja standardna ali sprejemljiva metodologija, s katero bi države članice ocenjevale prihodnje stroške alternativnih virov energije v svojih mešanicah virov za proizvodnjo energije, preden bi sprejele politične odločitve (na katere bodo vplivali drugi dejavniki).

5.3.4

Pomembnost dejavne baze na področju raziskav in proizvodnje energije za ohranitev vodilnega položaja na trgu ter v tehnološkem razvoju in varnosti. Kako pomembno je ohraniti močno in razvijajočo se industrijo proizvodnje jedrske energije, če želimo ohraniti zaposlenost ter vpliv in vodilni položaj EU v industriji, ki se širi na svetovni ravni (Ameriški vladni urad za zbiranje podatkov o energiji, maj 2016 – svetovna proizvodnja jedrske energije se bo do leta 2040 podvojila)? Kitajska na primer namerava podvojiti svoje jedrske zmogljivosti na vsaj 58 GWe do leta 2020/21 in jih še dodatno povečati na 150 GWe do leta 2030. Pomen visokokakovostnih in dobro plačanih delovnih mest v EU je znan in če bi