21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/1

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/2

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/2

1.

Ali je z določbami Direktive (1) glede neodvisnosti upravljanja infrastrukturnih podjetij (člen 4(1), (4), (5)), temeljnih načel določanja uporabnin (členi od 7 do 12) in nalog regulatornega organa (člen 30), združljiv nacionalni predpis, v skladu s katerim uporabnik železniške infrastrukture, ki pred civilnim sodiščem od upravljavca infrastrukture zahteva nadomestilo za uporabo oziroma vračilo že plačanega nadomestila za uporabo, lahko uveljavlja, da uporabnina, ki jo je določil upravljavec infrastrukture, ne ustreza pravičnemu preudarku?

2.

V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje: ali je nacionalni predpis združljiv z navedeno določbo Direktive, v skladu s katero je sodišče, če ugotovi, da uporabnina, ki je določena, ne ustreza pravičnemu preudarku, upravičeno in zavezano, da namesto tega določi dolgovano uporabnino s sodbo?

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/3

—

Razveljavi naj se sodba Splošnega sodišča z dne 10. maja 2016 v zadevi T-806/14;

—

razveljavi naj se odločba odbora za pritožbe v zadevi R0644/2014-5, podredno, zadeva naj se, po potrebi, vrne v ponovno razsojanje Splošnemu sodišču;

—

odredi naj se, da EUIPO nosi svoje stroške in stroške pritožnice pred Sodiščem, Splošnim sodiščem in odborom za pritožbe.

I.

Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (1) – Uporaba napačnega testa

II.

Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 Neuporaba načela specialnosti

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/4

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 1. junija 2016 v zadevi T-34/15;

—

EUIPO in intervenientki na prvi stopnji naloži, da nosita svoje stroške in jima naloži plačilo stroškov, ki so nastali družbi Wolf Oil.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/5

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/5

1.

Ali je treba člen 5, točka 1(a), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 (1) z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah razlagati tako, da pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ zajema tudi pravico do odškodnine na podlagi člena 7 Uredbe (ES) št. 261/2004 (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 29[5]/91, ki se uveljavlja zoper dejanskega letalskega prevoznika, ki ni pogodbena stranka zadevnega potnika?

2.

Če se uporabi člen 5, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001:

Ali se v primeru prevoza oseb z dvema letoma brez pomembnega postanka na prestopnem letališču končni namembni kraj potnika šteje kot kraj izpolnitve v skladu s členom 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe (ES) št. 44/2001 tudi v primeru, če zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi člena 7 Uredbe (ES) št. 261/2004, ki se uveljavlja s tožbo, temelji na motnji, ki je nastopila na prvem delu poti, in je tožba vložena zoper dejanskega letalskega prevoznika prvega leta, ki ni pogodbena stranka prevozne pogodbe?

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/6

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/7

i.

Ali v okviru nacionalnega pravnega sistema, v katerem zakonodajalec ni izrecno in dokončno navedel, na kateri stopnji postopka se lahko izpodbija odločitev in je treba o tem sodno odločati za vsako konkretno tožbo in za vsak primer posebej v skladu s pravili občega prava, pravica iz člena 11(4) Direktive 2011/92/EU (1) do „ne nedopustno dragega“ postopka velja za postopek pred nacionalnim sodiščem, v katerem se odloča, ali je bila konkretna zadevna tožba vložena na pravi stopnji postopka?

ii.

Ali zahteva po „ne nedopustno dragem“ postopku iz člena 11(4) Direktive 2011/92/EU velja za vse elemente sodnega postopka, s katerimi se (po nacionalnem pravu ali pravu EU) izpodbija zakonitost odločitve, dejanja ali opustitve, za katere veljajo določbe Direktive o sodelovanju javnosti, ali samo za tiste elemente prava EU, ki so predmet takega izpodbijanja (ali natančneje samo za elemente izpodbijanja, povezane z vprašanji o določbah Direktive o sodelovanju javnosti)?

iii.

Ali pojem „odločitve, dejanja ali opustitve“ iz člena 11(1) Direktive 2011/92/EU vključuje upravne odločitve pri odločanju o zahtevi za soglasje za izvedbo, ne glede na to, ali take upravne odločitve nepovratno in dokončno določijo pravne pravice strank ali ne?

iv.

Ali bi moralo nacionalno sodišče, da bi zagotovilo učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih pokriva okoljska zakonodaja EU, nacionalno pravo razlagati tako, da je to kar najbolj v skladu s cilji, določenimi v členu 9(3) Konvencije Gospodarske komisije OZN za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, sklenjene v Aarhusu 25. junija 1998, (a) v postopku izpodbijanja veljavnosti postopka za izdajo soglasja za izvedbo v zvezi s projektom skupnega interesa, določen z Uredbo (EU) št. 347/2013 (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in/ali (b) v postopku za izpodbijanje veljavnosti postopka za izdajo soglasja za izvedbo, pri katerem izvedba vpliva na evropsko območje, določeno z Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst?

v.

Če je odgovor na vprašanje (iv)(a) in/ali (b) pritrdilen, ali določba, da morajo tožeče stranke „izpolnjevati morebitna merila po njenem[svojem] notranjem pravu“, nasprotuje temu, da bi Konvencija imela neposredni učinek v okoliščinah, v katerih tožeče stranke izpolnjujejo vsa merila iz nacionalnega prava za vložitev tožbe in/ali so očitno upravičene do vložitve tožbe (a) v postopku izpodbijanja veljavnosti postopka za izdajo soglasja za izvedbo v zvezi s projektom skupnega interesa, ki je bil določen z Uredbo št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in/ali (b) v postopku izpodbijanja veljavnosti postopka za izdajo soglasja za izvedbo, pri katerem izvedba vpliva na evropsko območje, določeno z Direktivo Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst?

vi.

Ali lahko države članice v zakonodaji določijo izjeme od pravila, da okoljski postopki ne bi smeli biti nedopustno dragi, če v Direktivi 2011/92/EU ali Konvenciji Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, sklenjeni v Aarhusu 25. junija 1998, taka izjema ni določena?

vii.

zlasti, ali je zahteva v nacionalnem pravu po vzročni zvezi med zatrjevanim nezakonitim aktom ali odločitvijo in škodo za okolje kot pogoj za uporabo nacionalne zakonodaje, s katero se izvaja člen 9(4) Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, sklenjene v Aarhusu 25. junija 1998, za zagotovitev, da okoljski postopki niso nedopustno dragi, združljiva s Konvencijo?

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/8

1.

Ali morajo države članice v skladu s členi 19 PEU, 263 PDEU, 266 PDEU in 267 PDEU ter načelom lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU), na podlagi katerih imajo države članice in njihovi pristojni organi obveznost, da sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za odpravo kršitev prava Unije in za uskladitev s sodbami Sodišča Evropske unije, zlasti kadar gre za veljavnost aktov organov Unije, ki učinkujejo erga omnes, razveljaviti ali ustrezno spremeniti zakonodajni akt, s katerim je bila prenesena direktiva, ki jo je pozneje Sodišče razglasilo za neveljavno zaradi nasprotovanja določbam Pogodb (oziroma njihove kršitve) ali določbam Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (oziroma njihove kršitve), da bi se zagotovila izvršitev sodbe Sodišča in tako odpravila kršitev Pogodb ali Listine ter preprečile nove prihodnje kršitve?

2.

Ali je mogoče v povezavi s prejšnjim vprašanjem člen 266 PDEU (prej člen 233 PES) razlagati tako, da pojem „organ, urad ali agencija“ (v širšem pomenu ali po analogiji) vključuje tudi državo članico, ki je v svojo pravno ureditev prenesla direktivo, ki je bila pozneje zaradi kršitve Pogodb ali Listine razglašena za neveljavno, ali pa je mogoče v takem primeru po analogiji uporabiti člen 260(1) PDEU?

3.

Če je odgovor na prejšnji vprašanji načeloma pritrdilen – torej če imajo države članice obveznost, da sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe za odpravo kršitve primarnega prava Unije, s katerimi se razveljavi ali ustrezno spremeni zakonodajni akt, s katerim je bila prenesena direktiva, ki jo je pozneje Sodišče zaradi kršitve Listine ali Pogodb razglasilo za neveljavno – ali taka obveznost velja tudi za nacionalna sodišča, tako da ta ne smejo uporabiti zakonodajnega akta, s katerim je bila prenesena direktiva, ki je bila razglašena za neveljavno – v obravnavanem primeru: Direktiva 2006/24/ES (1) –, (vsaj v delu), s katerim so kršene Listina ali Pogodbe, in tudi ne smejo upoštevati dokazov, pridobljenih na podlagi navedenih aktov (navedene direktive in nacionalnega akta, s katerim je bila ta prenesena)?

4.

Ali nacionalna zakonodaja, s katero je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče s sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (2) (C-293/12 in C-594/12) razglasilo za neveljavno zaradi kršitve Listine, spada na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine, že samo zato, ker je bila z njo prenesena Direktiva 2006/24, čeprav je Sodišče navedeno direktivo pozneje razglasilo za neveljavno?

5.

Ker je bila Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče pozneje razglasilo za neveljavno, sprejeta, da bi se na evropski ravni izvajal usklajen okvir v smislu člena 15(1) Direktive 2002/58/ES za hrambo podatkov pri ponudnikih komunikacijskih storitev za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, tako da ne bi bilo ovir na notranjem trgu elektronskih komunikacij, ali nacionalna zakonodaja, s katero je bila prenesena Direktiva 2006/24, spada v okvir člena 15(1) Direktive 2002/58 in s tem na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine?

6.

Ali je treba že samo zato, ker bo morebitna kazenska obsodba državljana države članice Unije, kot v obravnavanem primeru, neizogibno omejevala izvajanje pravice do prostega gibanja, ki jo ima navedeni državljan na podlagi prava Unije, tudi če je ta načeloma utemeljena, šteti, da zadevni kazenski postopki v celoti spadajo na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine?

Če je odgovor na prejšnja vprašanja načeloma ta, da je mogoče uporabiti Listino v skladu z njenim členom 51(1), se torej postavljajo naslednja vprašanja:

7.

Ali je skladno s členi 7, 8 in 52(1) Listine, da lahko do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, dostopa in jih uporablja policija med kazensko preiskavo, če gre za nujni primer, zlasti za zalotitev pri kaznivem dejanju, brez predhodnega dovoljenja pravosodnega organa [ali neodvisnega upravnega organa], izdanega v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami?

8.

Ali v skladu s členi 7, 8 in 52(1) Listine med kazensko preiskavo policije ali drugega ne nujno pravosodnega organa, ki zahtevata dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, in njihovo uporabo, zlasti kadar namen navedene preiskave ni preprečevanje, preiskovanje ali pregon posebej opredeljenih kaznivih dejanj, ki jih je nacionalni zakonodajalec označil kot huda, v primeru morebitnega soglasja osebe, na katero se nanašajo podatki, ni potrebno predhodno dovoljenje sodišča [ali neodvisnega upravnega organa] za dostop do teh podatkov in njihovo uporabo, ki se izda v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti ob upoštevanju, da zahtevani podatki neizogibno vključujejo tudi podatke tretjih oseb (na primer: kličoča in klicana stranka)?

9.

Ali je že samo soglasje državnega tožilstva, da se lahko med kazensko preiskavo dostopa do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, in da se ti lahko uporabijo, skladno s členi 7, 8 in 52(1) Listine, če sodišče [ali neodvisni upravni organ] ni izdalo predhodnega dovoljenja v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti če cilj preiskave ni preprečevanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki so posebej opredeljena in jih je nacionalni zakonodajalec označil za huda?

10.

Ali je izraz „huda kazniva dejanja“ iz člena 1(1) Direktive 2006/24 glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točki 60 in 61) samostojen pojem prava Evropske unije in, če je odgovor pritrdilen, kakšna je bistvena vsebina, na podlagi katere je mogoče kaznivo dejanje šteti za dovolj hudo, da je mogoče upravičiti dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24, in njihovo uporabo?

11.

Ali so v členih 7, 8 in 52(1) Listine glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točki 60 in 61) in ne glede na samostojnost ali nesamostojnost izraza „huda kazniva dejanja“ iz člena 1(1) Direktive 2006/24 opisana splošna merila, na podlagi katerih je treba posamezno kaznivo dejanje šteti za dovolj hudo, da upravičuje dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, ter njihovo uporabo, in če je odgovor pritrdilen, kakšna so ta merila?

12.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje načeloma pritrdilen, ali morata pri tem preverjanju sorazmernosti značilnosti preiskovanega kaznivega dejanja nazadnje presojati (a) le Sodišče ali (b) nacionalno sodišče na podlagi splošnih meril, ki jih je določilo Sodišče?

13.

Ali sta glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točke od 58 do 68 ter izrek) skladna s členi 7, 8 in 52(1) Listine dostop do shranjenih podatkov in njihova uporaba v okviru kazenskega postopka na podlagi splošnega sistema shranjevanja podatkov, uvedenega v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, to je sistema, ki izpolnjuje pogoje iz točk 60, 61, 62, 67 in 68 navedene sodbe, ne pa tudi pogojev iz njenih točk 58, 59, 63 in 64?

[to je sistem shranjevanja, pri katerem je potrebno predhodno dovoljenje sodišča, izdano v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti za preprečevanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih je nacionalni zakonodajalec natančno opredelil in naštel ter jih označil kot huda, poleg tega pa ta sistem zagotavlja učinkovito varstvo shranjenih podatkov pred tveganjem, povezanim z zlorabo, ter pred nezakonitima dostopom in uporabo (glej točke 60, 61, 62, 67 in 68 navedene sodbe), in, po drugi strani, omogoča shranjevanje podatkov (a) brez razlike za vse osebe, ki uporabljajo storitve elektronske komunikacije, ne da bi v zvezi s temi (osumljenimi ali preiskovanimi) osebami obstajala okoliščina, ki kaže na, čeprav samo oddaljeno, povezavo med temi osebami in hudim kaznivim dejanjem, preden se preveri okoliščina, v zvezi s katero so bile zahtevane informacije od ponudnikov storitev elektronskih komunikacij; (b) ne da bi se morali zahtevani podatki, preden se preiskovano dejstvo dejansko zgodi, nanašati na (i) posamezno časovno obdobje in/ali posamezno geografsko območje in/ali posamezno skupino oseb, ki so tako ali drugače morebiti vpletene v hudo kaznivo dejanje, ali (ii) na osebe, katerih shranjevanje podatkov bi lahko iz drugih razlogov prispevalo k preprečevanju, preiskovanju ali pregonu hudih kaznivih dejanj; (c) za posamezno časovno obdobje (v obravnavanem primeru 12 mesecev), določeno brez razlikovanja med kategorijami podatkov iz člena 5 zadevne direktive, na podlagi njihove morebitne uporabnosti za zastavljeni cilj ali glede na zadevne osebe (glej točke 58, 59, 63 in 64 navedene sodbe)]?

14.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje načeloma ta, da dostop do navedenih podatkov in njihova uporaba nista v skladu s členi 7, 8 in 52(1) Listine, ali nacionalno sodišče ne sme uporabiti nacionalnega akta, s katerim je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ali akta, ki temelji na členu 15(1) Direktive 2002/58, ker je v nasprotju z Listino, in torej ne sme upoštevati podatkov, ki so bili shranjeni in pridobljeni na njuni podlagi?

15.

Ali glede na Direktivo 2006/24, zlasti njeno uvodno izjavo 6, v skladu s katero „[p]ravne […] razlike med nacionalnimi določbami glede hrambe podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj predstavljajo ovire za notranji trg elektronskih komunikacij“, in glede na cilj, naveden v njenem členu 1(1), ki je „uskladiti določbe držav članic“, ter preostale uvodne izjave, zlasti [3, 4, 5, 11 in 21], pa tudi glede na sodbo Sodišča z dne 10. februarja 2009, Irska/Parlament in Svet (C-301/06, EU:C:2009:68, točke od 70 do 72) ohranjanje veljavnosti zakona, s katerim je bila v nacionalno ureditev prenesena Direktiva 2006/24, čeprav jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ovira vzpostavitev in delovanje notranjega trga, pri čemer še ni začel veljati noben novejši ukrep prava Unije.

16.

Natančneje, ali ohranjanje veljavnosti zakona, s katerim je bila v nacionalno ureditev prenesena Direktiva 2006/24, čeprav jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ali nacionalnega zakona iz člena 15(1) Direktive 2002/58 ovira vzpostavitev in delovanje notranjega trga, ker zadevna nacionalna zakonodaja kumulativno ali alternativno:

17.

Če je odgovor na vsaj eno od prejšnjih vprašanj pritrdilen, ali nacionalno sodišče v skladu s pravom Unije ne sme uporabiti nacionalnega akta, s katerim je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ker naj bi ovirala vzpostavitev in delovanje notranjega trga, in zato ne sme upoštevati shranjenih podatkov, do katerih je bilo mogoče dostopati na podlagi Direktive 2006/24 ali nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58?

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/11

1.

Ali je treba pravo Unije glede na njegovo trenutno stanje, predvsem njegovo splošno načelo enakega obravnavanja, splošno načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti v smislu člena 6(3) PEU in člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, prepoved diskriminacije pri prostem gibanju delavcev iz člena 45 PDEU in Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (1), razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero se z namenom odprave diskriminacije zaradi starosti, ki jo je ugotovilo Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi Gotthard Starjakob  (2) (namreč neupoštevanje delovne dobe, ki so jo uslužbenci ÖBB [Österreichische Bundesbahnen, avstrijske železnice; v nadaljevanju: ÖBB]) dopolnili pred 18. letom starosti), sicer pri majhnem delu uslužbencev ÖBB, ki so bili na podlagi stare ureditve diskriminirani, upošteva delovna doba, dopolnjena pred 18. letom starosti (vendar le tista, ki je bila dejansko dosežena pri ÖBB in pri primerljivih javnih podjetjih, ki se ukvarjajo z železniško infrastrukturo in/ali železniškim prometom v EU, EGP in državah, s katerimi je EU sklenila sporazume o pridružitvi in/ali prostem pretoku oseb), pri pretežnem delu prvotno diskriminiranih uslužbencev ÖBB pa se vsakršna druga delovna doba, dopolnjena pred 18. letom starosti, ne upošteva, predvsem tudi ne tista, ki zadevnim uslužbencem ÖBB omogoča, da delo opravljajo bolje, kakor na primer delovna doba pri zasebnih in drugih javnih prometnih podjetjih in/ali infrastrukturnih podjetjih, ki proizvajajo, dobavljajo ali vzdržujejo infrastrukturo, ki jo uporablja delodajalec (tirna vozila, izgradnja tirov, izgradnja napeljave, električne in elektronske naprave, postavljalnice, gradnja železniških postaj in podobno), ali pri tem primerljivih podjetjih, s čimer se dejansko za pretežni del uslužbencev ÖBB, ki jih zadeva diskriminatorna stara ureditev, dokončno predpisuje različno obravnavanje zaradi starosti?

2.

Ali ravnanje države članice, ki je edini lastnik železniško-transportnega podjetja in dejanski delodajalec uslužbencev, zaposlenih v tem podjetju, s katerim poskuša zahtevke teh uslužbencev, ki izhajajo iz prava Unije, glede izplačila plače za nazaj zaradi diskriminacije, med drugim zaradi starosti, ki jo je ugotovilo Sodišče Evropske unije v več sodbah (David Hütter  (3), Siegfried Pohl  (4), Gotthard Starjakob) in ki je bila ugotovljena tudi v več nacionalnih sodnih odločbah, med drugim tudi v sodbi Oberster Gerichtshof (avstrijsko vrhovno sodišče, zadeva 8 ObA 11/15y), odpraviti iz zgolj proračunskih razlogov z retroaktivno spremembo zakonodaje v letih 2011 in 2015, izpolnjuje pogoje za odgovornost te države članice na podlagi prava Unije, ki jih je določilo Sodišče v sodni praksi, predvsem pogoj dovolj resne kršitve prava Unije, na primer člena 2(1) v povezavi s členom 1 Direktive 2000/78/ES, razlago katerih je Sodišče podalo v več sodbah (David Hütter, Siegfried Pohl, Gotthard Starjakob)?

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/12

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/12

—

Iz razlogov, navedenih pod točko 2 pritožbenih razlogov, naj se razveljavi izpodbijana sodba in s tem razglasi ničnost spornega Sklepa (1) ter ugotovi, da pri ravnanju družbe Telefónica ne gre za omejevanje zaradi cilja.

—

Podredno, iz razlogov, navedenih pod točko 1 pritožbenih razlogov, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne Splošnemu sodišču, da to opravi zavrnjeno izvedbo dokaza z zaslišanjem prič in glede na rezultat izvedenega dokaza vsebinsko odloči o ničnostni tožbi, ki jo je družba Telefónica vložila pri Splošnem sodišču.

—

Še bolj podredno in iz razlogov, navedenih v točki 3 pritožbenih razlogov:

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov družbe Telefónica tako v postopku na prvi stopnji kot v tem postopku pred Sodiščem.

—

Naj se dopusti razširitev te vloge, ki je zaradi gospodarskega vpliva zadeve na pritožnico ter zapletenost navedenih trditev nekoliko obširnejša od priporočene v praktičnih navodilih Sodišča.

1.

Kršitev členov 47 in 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 68 Poslovnika Splošnega sodišča zaradi zavrnitve predlaganega zaslišanja prič. – To, da je Splošno sodišče zavrnilo predlagano izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, je družbo Telefónica postavilo v položaj nezmožnosti obrambe, saj je bil zavrnjen bistven in odločilen dokaz za pravilno poznavanje zadeve. Zoper postopanje Splošnega sodišča je treba podati štiri temeljne ugovore: (i) ugovor teleološkega protislovja; (ii) ugovor nesorazmernosti dokaznega bremena; (iii) ugovor prejudiciranja rezultata izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, in (iv) ugovor neravnotežja pri tehtanju.

2.

Kršitev člena 101 PDEU, ki izhaja iz napačne uporabe sodne prakse v zvezi z omejevanjem zaradi cilja ter načel obrazložitve in domneve nedolžnosti.

3.

Napaka pri presoji manjše stopnje resnosti kršitve in obstoja olajševalnih okoliščin pri ravnanju družbe Telefónica. – Družba Telefónica meni, da Splošno sodišče pri presoji ni upoštevalo dodatnih dejavnikov, ki kažejo na manjšo stopnjo resnosti ravnanja in ki bi bili podlaga za dodatno znižanje globe poleg tistega, ki ga je odobrila Komisija.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/14

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Søndagsavisen A/S se naloži plačilo svojih stroškov in stroškov Evropske komisije.

3.

Kraljevina Danska nosi svoje stroške.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/14

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Perry Ellis International Group Holdings Ltd se naloži plačilo stroškov.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/15

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Guccio Gucci SpA se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški družbe Guess? IP Holder LP pred odborom za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/16

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Guccio Gucci SpA se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški družbe Guess? IP Holder LP pred odborom za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/16

1.

Tožba se kot nedopustna zavrže.

2.

Postopek v zvezi s predlogi za intervencijo European Crop Protection Association (ECPA), Dow AgroSciences Ltd in Dow AgroSciences Iberica SA se ustavi.

3.

Pesticide Action Network Europe (PAN Europe), Bee Life European Beekeeping Coordination (Bee Life) in Unione nazionale associazioni apicoltori italiani (Unaapi) nosijo svoje stroške in stroške Evropske komisije.

4.

PAN Europe, Bee Life, Unaapi, Komisija, ECPA, Dow AgroSciences in Dow AgroSciences Iberica nosijo svoje stroške v zvezi s predlogi za intervencijo.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/17

—

za nična razglasi bremepisa z dne 28. junija 2016 št. 3241608864 v znesku 63 653,58, EUR in št. 3241608865 v znesku EUR 9 690,30 EUR, ki ju je izdala tožena stranka.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/18

—

razglasi za ničen sklep Komisije z dne 13. julija 2016, sprejet na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001, (1) v zvezi z dostopom do dokumentov z referenčno številko GESTDEM 2015/5711;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga zatrjuje nespoštovanje procesnih rokov, določenih v Uredbi št. 1049/2001.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga navaja napačno obravnavo prošnje za dostop do dokumentov kot nove prošnje.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga zatrjuje nezakonito razširitev obsega prošnje za dostop do dokumentov v potrdilni fazi.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga zatrjuje, da je tožena stranka v izpodbijani sklep vključila dokumente za izdajo tretji stranki, katerih razkritje bi bilo v nasprotju s členom 113 Uredbe št. 1224/2009. (2)

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/19

—

Izvedbeni sklep Komisije C(2016) 2136 z dne 11. julija 2016 o zavrnitvi zahtevka za delni vmesni pregled, omejen na dampinške vidike protidampinških dajatev, ki so bile z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 917/2011 uvedene na uvoz keramičnih ploščic s poreklom iz Kitajske, razglasi za ničen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/19

—

razveljavi sodbo Sodišča za uslužbence z dne 18. julija 2016, s katero je bila zavrnjena njegova tožba;

—

ugodi zahtevkom, podanim na prvi stopnji;

—

drugi stranki v postopku naloži vse stroške.

1.

Prvi pritožbeni razlog, ki je sestavljen iz dveh delov: kršitev člena 11(4), (5) in (6) odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex) z dne 27. avgusta 2009, o postopku ocenjevanja uslužbencev (odločba z dne 27. avgusta 2009), v smislu člena 41(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.

Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 2(2) sklepa z dne 27. avgusta 2009 in sicer zaradi razlikovanja vlog med potrjevalcem in ocenjevalcem, kot je bilo vzpostavljeno znotraj Frontexa.

21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/20

—

na eni strani navodila predsednika Evropske unije, ki so bila po elektronski poti z dopisom z dne 28. junija 2016 sporočena članom kolegija komisarjev EU, in vsebovana v govoru predsednika J.-C. Junckerja na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Bruslju 28. junija 2016 (GOVOR/16/2356), s katerimi se prepovedujejo katera koli formalna ali neformalna pogajanja med Komisijo in vlado Združenega kraljestva pred njenim obvestilom o izstopu iz EU na podlagi člena 50 PEU, in na drugi izjavo predsednika Evropske komisije, da je dal članom kolegija komisarjev Evropske unije zgoraj navedeno navodilo s „predsedniško odredbo“, kot je to izrecno izjavil na tem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Bruslju 28. junija 2016 in kot je navedeno v sporočilih Komisije za javnost glede tega govora v angleškem in francoskem jeziku (GOVOR/16/2353), v skladu s členom 264(1) PDEU razglasi za nične; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka.

1.

S prvim tožbenim razlogom se očita, da za sporne ukrepe ni pravne podlage oziroma ni ustrezne pravne podlage.

Tožeče stranke zatrjujejo da:

2.

Z drugim tožbenim razlogom se očita, da se s spornimi ukrepi v nasprotju s členom 18 PDEU diskriminira Združeno kraljestvo in njegove državljane glede na državljanstvo.

Tožeče stranke zatrjujejo da:

3.

S tretjim tožbenim razlogom se očita, da se s spornimi ukrepi kršijo temeljne pravice tožečih strank iz prava Unije.

Tožeče stranke zatrjujejo da:

4.

S četrtim tožbenim razlogom se očita, da so bili sporni ukrepi sprejeti v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PDEU.

Tožeče stranke zatrjujejo, da se s spornimi ukrepi Komisiji in njenim uslužbencem izrecno prepoveduje, da bi ravnali v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, tako da bi Združenemu kraljestvu in drugim institucijam EU pomagali pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.

5.

S petim tožbenim razlogom se očita, da so sporni ukrepi v delu, v katerem so bili v celoti ali delno sprejeti zato, da bi se državljane preostalih držav članic EU odvrnilo ali preplašilo od prostega izražanja njihovih mnenj (glede članstva v EU), kot je to varovano s členom 11 Listine o temeljnih pravicah, nezakoniti.