10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/1

10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/2

—

ob upoštevanju bistvenih konvencij in pogodb Združenih narodov o človekovih pravicah ter zadevnih afriških konvencij in pogodb, vključno z Afriško listino o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) in njenega izbirnega protokola,

—

ob upoštevanju protokola o pravicah žensk v Afriki, ki je priložen Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju Rimskega statuta, ki je bil sprejet dne 17. julija 1998 in je začel veljati 1. julija 2002;

—

ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000, spremenjenega dne 22. junija 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2012 o strateškem okviru EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo ter sklepov Sveta z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice (1) in 18. marca 2013 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za Sahel (2), zlasti členov o človekovih pravicah v okviru njegovega mandata,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o Sahelu, zlasti o Maliju, vključno s sklepi z dne 21. marca 2011 o strategiji Evropske unije za varnost in razvoj Sahela, in nedavnih sklepov, vključno s tistimi z dne 17. in 31. januarja, 18. februarja, 22. aprila, 27. maja in 24. junija 2013,

—

ob upoštevanju deklaracije Združenih narodov o varstvu žensk in otrok v izrednih razmerah in oboroženih spopadih ter resolucij Varnostnega sveta 1325(2000) in 1820(2008) o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. junija 2011 o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325(2000) in 1820(2008) o ženskah, miru in varnosti na ravni EU,

—

ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju smernic EU glede nasilja nad ženskami in dekleti ter boja proti vsem oblikam diskriminacije proti njim,

—

ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN in poročil generalnega sekretarja ZN in visokega komisarja ZN za človekove pravice o Sahelu, zlasti o Maliju,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov Varnostnemu svetu ZN o razmerah na območju Sahela z dne 14. junija 2013 in priložene celovite strategije Združenih narodov za Sahel,

—

ob upoštevanju poročila Združenih narodov o človekovem razvoju iz leta 2013,

—

ob upoštevanju načrtov za izvajanje humanitarne pomoči za Sahel, ki jih je pripravila Evropska komisija,

—

ob upoštevanju sklepov sopredsedujočih mednarodni konferenci donatorjev z naslovom „Skupaj za nov Mali“, ki je potekala 15. maja 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju konference na visoki ravni o vodenju žensk na območju Sahela, ki je na pobudo Evropske unije, Urada posebnega odposlanca generalnega sekretarja Združenih narodov za Sahel in Agencije Združenih narodov za ženske, potekala 9. aprila 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvojnem sodelovanju (2010–2015),

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN Varnostnemu svetu ZN o Zahodni Sahari z dne 8. aprila 2013, zlasti njegovega sklicevanja na povezanost med Zahodno Saharo in razmerami v Sahelu, ter ob upoštevanju Strategije EU za varnost in razvoj Sahela, ki jo je pripravila Evropska služba za zunanje delovanje, zlasti ugotovitve iz te strategije, da so težave v Sahelu čezmejne in tesno povezane med seboj, zato bo napredek v regiji mogoč, le če bodo v regionalno in celostno strategijo vključene tudi države, ki mejijo na Magreb,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o mučenju in drugem okrutnem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju z dne 28. februarja 2013 v zvezi z opravljeno misijo v Maroku, vključno z Zahodno Saharo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 in politika Evropske unije na tem področju (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 o 22. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2012 k stališču Parlamenta o zasedanju Sveta ZN za človekove pravice (6),

—

ob upoštevanju letnega poročila o skupni zunanji in varnostni politiki, ki ga je visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko predložila Evropskemu parlamentu in ki ga je Svet odobril 4. oktobra 2012,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0325/2013),

A.

ker je Sahel eno najrevnejših območij na svetu, ki se sooča s hudimi težavami, povezanimi s človekovimi pravicami, uveljavljanjem načela pravne države, varnostjo in oboroženimi spopadi, pa tudi z gospodarskim in socialnim razvojem; ker se skrajna revščina v tej regiji odraža na lestvici indeksa človekovega razvoja Združenih narodov za leto 2012, na kateri se Niger (186. mesto), Čad (184. mesto), Burkina Faso (183. mesto) in Mali (182. mesto) uvrščajo med šest najmanj razvitih držav na svetu;

B.

ker je učinek prelivanja, ki sam po sebi poraja skupne izzive na področju človekovih pravic v celotnem Sahelu in je večinoma posledica politične nestabilnosti, revščine in nezavarovanih meja, ena najpomembnejših značilnosti tega območja; ker ta značilnost izpostavlja potrebo po dobro usklajenem in celovitem pristopu na celotnem okoljskem in geografskem območju Sahela;

C.

ker je vzpostavitev demokracije, miru in dobrega upravljanja temeljni izziv za države na območju Sahela ter si morajo države prizadevati za spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odpravo diskriminacije žensk in manjšin ter spodbujanje izobraževanja in sprave med etničnimi skupinami;

D.

ker ta resolucija zajema države, opredeljene v Strategiji EU za Sahel, zlasti Mavretanijo, Mali, Niger ter zadevna območja Burkine Faso in Čada; ker širša geografska in okoljska opredelitev Sahela še naprej ostaja bistvenega pomena tudi z vidika skupnih izzivov te regije na področju človekovih pravic, ki izhajajo iz konfliktov in raznih pomanjkljivosti na področju varnosti ljudi, vključno z nestabilnostjo držav; ker to poročilo obravnava tudi stanje na področju človekovih pravic na nesamoupravnem ozemlju Zahodne Sahare in v begunskih taboriščih v Tindoufu;

E.

ker je glede na podatke Združenih narodov stopnja umrljivosti mater v Maliju, kjer po ocenah umre 1 100 mater na 100 000 živorojenih otrok, najvišja na svetu; ker sta v Poročilu Združenih narodov o človekovem razvoju za leto 2013 Niger in Mali izpostavljena kot državi s še posebej visoko stopnjo umrljivosti otrok, mlajših od pet let, ki presega 200 smrtnih primerov na 1 000 živorojenih otrok, in kjer matere nimajo nikakršne izobrazbe; ker so ocene Svetovne banke glede stopnje vpisa v osnovno šolo za Niger in Mali med najnižjimi na svetu in znašajo 62 % oziroma 63 %; ker Združeni narodi ocenjujejo, da je približno 18 milijonov ljudi v Sahelu in zahodni Afriki leta 2012 prizadela huda kriza zaradi pomanjkanja hrane; ker Komisija ocenjuje, da se v letu 2013 10,3 milijona ljudi v regiji še vedno sooča s prehransko nepreskrbljenostjo, od tega 4,2 milijona Malijcev, pri čemer 1,4 milijonu otrok, mlajših od 5 let, grozi huda akutna podhranjenost in nadaljnjemu 3,1 milijonu zmerna akutna podhranjenost; ker je Komisija veliko pripomogla k vzpostavitvi globalnega zavezništva za pobudo odpornost v Sahelu (AGIR-Sahel) in obljubila 517 milijonov EUR za humanitarno in razvojno pomoč za leti 2012–2013;

F.

ker del prebivalcev teh držav nima dostopa do zdravstvene oskrbe ter oboleva za številnimi endemičnimi boleznimi, kot so kolera, meningitis, ošpice ter virus HIV in aids; ker je število smrtnih žrtev zaradi virusa HIV in aidsa veliko, in sicer v Čadu 11 000 mrtvih na leto, v Burkini Faso 7 100 mrtvih na leto, v Maliju 4 400 mrtvih na leto, v Nigru pa 4 300 mrtvih na leto;

G.

ker so države na območju Sahela bogate z naravnimi viri, zlasti nafto, zlatom in uranom, vendar se prihodki iz njihovega izkoriščanja ne vračajo v lokalno gospodarstvo v zadostni meri, da bi omogočili razvoj teh držav;

H.

ker državljanske vojne ali spori med etničnimi skupinami povzročajo preseljevanje prebivalcev in postavljanje begunskih taborišč, kot so Mentao v Burkini Faso, Mangaize v Nigru, Mbera v Mavretaniji in Breijing v Čadu; ker so življenjske in higienske razmere v teh taboriščih zelo slabe;

I.

ker so volitve v Maliju v preteklih 20 letih potekale redno; ker je ta država pred državnim udarom veljala za zgodbo o sorazmernem uspehu na področju demokracije v Afriki;

J.

ker je malijska kriza večplastna in je ni mogoče označiti zgolj kot etnični konflikt; ker pa so nezadovoljstvo Tuaregov ter njihovo težnjo po neodvisnosti oziroma večji avtonomiji severnega Malija izkoristile oborožene džihadske skupine, ki so se v začetku leta 2012 pridružile uporu sekularnega narodnega osvobodilnega gibanja Azavada (MNLA) ter ga nato izrinile; ker so te skupine, zlasti muslimanska skupina Ansar Dine, Al Kajda v muslimanskem Magrebu (AQIM) in Gibanje za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUAJO), nato izkoristile tudi nestabilnost, ki je nastala zaradi poznejšega državnega udara v glavnem mestu Bamako, in širšo regionalno nestabilnost ter se okrepile po zaslugi nenadzorovane dobave orožja iz Libije; ker je neizbežna življenjska ogroženost malijske države kot take, ki jo spremljajo sistematične kršitve človekovih pravic na severu, privedla do oboroženega posredovanja francoskih in afriških sil ter sil Združenih narodov z namenom prenehanja grozodejstev in kršitev človekovih pravic, ki so jih izvajale ekstremistične skupine, vnovične vzpostavitve demokracije, pravne države in oblasti malijske države ter vnovične zagotovitve spoštovanja človekovih pravic; ker je bil 18. junija 2013 podpisan začasni mirovni sporazum med malijsko vlado in uporniškimi silami; ker je treba zaradi razmer v Maliju ukrepati širše, ne pa zgolj reševati vprašanj ogrožanja varnosti, kar vključuje dolgoročno zavezanost mednarodne skupnosti k obravnavi globoko zakoreninjenih političnih, razvojnih in humanitarnih izzivov ter odločne ukrepe v ta namen;

K.

ker je zaradi navzočnosti terorističnih skupin v Sahelu, ki izvajajo ugrabitve in atentate, varnostni položaj v regiji zelo negotov; ker je Sahel prehodno območje za trgovino z drogo, ki jo pošiljajo kriminalne združbe iz Latinske Amerike; ker so trgovci z drogami včasih povezani s terorističnimi skupinami, ki zagotavljajo varen prehod; ker navzočnost teh trgovcev povzroča nestabilnost za Sahel in Evropsko unijo, ki je pogosto končna destinacija zadevne trgovine;

L.

ker morajo vlade na območju Sahela k sodelovanju pritegniti zadevna ljudstva, da bi našle trajno rešitev za krizo; ker je zlasti sodelovanje žensk pri reševanju krize v Sahelu nujen pogoj za doseganje dolgoročne stabilnosti; ker je boj proti nekaznovanju, tudi za nasilje na podlagi spola, do katerega prihaja v času konfliktov, temeljnega pomena za stabilnost tega območja in zagotavljanje trajnega miru;

M.

ker je Evropska unija Sahelu posvetila več pozornosti, kar dokazuje sprejetje Strategije EU za varnost in razvoj Sahela leta 2011, vzpostavitev misije za krepitev zmogljivosti (EUCAP Sahel Niger) julija 2012 in misije za usposabljanje (EUTM) v Maliju februarja 2013 v okviru skupne varnostne in obrambne politike EU ter imenovanje posebnega predstavnika EU za Sahel; ker pristojnosti posebnega predstavnika EU, ki so bile potrjene 18. marca 2013, vključujejo tudi krepitev človekovih pravic;

N.

ker je za reševanje zapletenih in medsebojno prepletenih težav potreben celovit in usklajen pristop, ki zajema uporabo celotnega nabora instrumentov in politik Evropske unije, ki bi cilje EU na področju kriznega upravljanja, varnostnega sektorja, razvojnega sodelovanja in trajnostnega okoljskega razvoja povezalo z njenimi prizadevanji v zvezi s človekovimi pravicami, podporo demokraciji in pravno državo; ker bi morala celovita strategija za to območje zajemati učinkovito usklajevanje med pristojnimi komisarji, kot je komisar za razvoj in humanitarno pomoč, Evropsko službo za zunanje delovanje, posebnimi predstavniki EU, vključno s posebnima predstavnikoma za človekove pravice oziroma Sahel, koordinatorjem EU za boj proti terorizmu ter državami članicami, za katero bi skrbela podpredsednica/visoka predstavnica; ker mora učinkovita rešitev sedanje krize zajemati ekonomske in socialne politike, namenjene izboljšanju življenjskega standarda prebivalstva;

O.

ker se morajo politike EU osredotočiti zlasti na razvoj podeželja in kmetijstvo, da bi zagotovili prehransko preskrbljenost in tako prispevali k trajnemu socialnemu in gospodarskemu razvoju podsaharske Afrike; ker je Komisija v sodelovanju z Uradom Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (UNOCHA), Mednarodnim skladom Združenih narodov za pomoč otrokom (UNICEF), Združenimi narodi, Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Svetovnim programom za hrano (WFP) ter drugimi organizacijami pripravila pobudo AGIR-Sahel, ki kot del celovitega pristopa EU zasleduje povečanje sodelovanja med organizacijami pri obravnavanju prehranske krize v Sahelu; ker so partnerji ugotovili, da bi bile potrebne naložbe v višini najmanj 750 milijonov EUR za vzpostavitev mreže socialne varnosti, ki bi zagotavljala zaščito najranljivejših prebivalcev, če in ko jih bo suša v prihodnje ponovno prizadela;

P.

ker kršitve človekovih pravic ter politična, okoljska, razvojna in humanitarna kriza na območju Sahela zadevajo zlasti ženske, ki so pogosto tarče diskriminacije, izjemne fizične in človeške negotovosti, dolgotrajne revščine in odrinjenosti iz družbe; ker so enakost spolov, politična in ekonomska odgovornost žensk, spodbujanje enakosti spolov in varstvo pravic žensk bistveni za zmanjšanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja; ker vse bolj omejujoče socialno okolje onemogoča mobilnost, produktivnost in nazadnje tudi sposobnost žensk, da bi delovale kot uspešne voditeljice in zagovornice pravic žensk; ker ženske na območju Sahela predstavljajo večino malih kmetovalcev, vendar so z vidika zemljiških pravic v slabšem položaju; ker tovrstno pomanjkanje lastništva nad zemljišči prispeva k revščini med ženskami; ker študije kažejo, da izobraženost žensk ter dejstvo, da lahko služijo in nadzorujejo dohodke, prinaša več dobrih rezultatov, na primer: zmanjšanje umrljivosti mater in otrok, izboljšanje zdravja in prehrane mater in otrok, povečanje kmetijske produktivnosti, ublažitev podnebnih sprememb, upočasnitev rasti prebivalstva, razvoj gospodarstva in prekinitev začaranega kroga revščine;

Q.

ker si je julija 2012 na vrhu o načrtovanju družine v Londonu več kot sto vlad, mednarodnih agencij in nevladnih organizacij za cilj določilo, da do leta 2020 vložijo še dodatne 4 milijarde dolarjev, da bi kontracepcijo lahko uporabljalo še dodatnih 120 milijonov žensk v 69 najrevnejših državah sveta, vključno z državami na območju Sahela; ker je treba poleg tega upoštevati še dosedanja sredstva v višini 10 milijard dolarjev;

R.

ker so države na območju Sahela podpisnice sporazuma iz Cotonouja; ker partnerstvo z Evropsko unijo temelji na sporazumno dogovorjenih določbah o človekovih pravicah in dobrem upravljanju ter vključuje razvojno pomoč, dobro upravljanje, spodbujanje človekovih pravic in humanitarno pomoč;

S.

ker bo sodelovanje Evropske unije z Afriško unijo (AU), Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav (ECOWAS), Unijo arabskega Magreba, regionalnimi institucijami, organi Združenih narodov za človekove pravice in organizacijami civilne družbe tudi v prihodnje predpogoj za plodno zagovarjanje varstva in spodbujanje človekovih pravic v Sahelu;

T.

ker je generalni sekretar Združenih narodov v svojem poročilu Varnostnemu svetu ZN z dne 14. junija 2013 predlagal sprejetje celovite strategije za Sahel, ki temelji na treh strateških ciljih, in sicer spodbujanju vključujočega in učinkovitega upravljanja na celotnem območju, vzpostavitvi nacionalnih in regionalnih varnostnih mehanizmov, ki bodo omogočali soočanje s čezmejnimi nevarnostmi, in povezovanju humanitarnih in razvojnih načrtov in ukrepov za zagotavljanje dolgoročne odpornosti;

U.

ker premirje med maroško vlado in gibanjem Polisario v Zahodni Sahari velja od leta 1991; ker Združeni narodi Zahodno Saharo obravnavajo kot nesamoupravno ozemlje; ker je Demokratična arabska republika Sahara polnopravna članica Afriške unije in jo trenutno priznava več kot 35 držav članic Združenih narodov, ne priznava pa je Organizacija združenih narodov kot taka ali katera koli izmed držav članic Evropske unije; ker ima Maroko pravne obveznosti, ki jih mora spoštovati pri svojem izvajanju dejanskega upravnega nadzora nad ozemljem in prebivalstvom Zahodne Sahare; ker Združeni narodi pod pokroviteljstvom Varnostnega sveta delujejo kot posrednik pri iskanju rešitve za spor; ker po besedah generalnega sekretarja Združenih narodov vseeno ni bil dosežen noben napredek v zvezi z bistvenimi vprašanji glede prihodnjega statusa ozemlja; ker referendum o statusu Zahodne Sahare, glede katerega je bil prvi načelni dogovor sklenjen leta 1988, še vedno ni bil izveden;

V.

ker je Maroko podpisal in ratificiral številne mednarodne pogodbe in konvencije na področju človekovih pravic, kot so Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencija Združenih narodov proti mučenju, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Deklaracija Združenih narodov o zaščiti zagovornikov človekovih pravic;

W.

ker je Varnostni svet Združenih narodov v resolucijah št. 1754(2007), 1783(2007) , 1871(2009), 1920(2010), 1979(2011), 2044(2012) in 2099(2013) sosednje države pozval, naj polno sodelujejo z Združenimi narodi in med seboj ter okrepijo svoja prizadevanja za odpravo sedanjega zastoja in napredek pri iskanju politične rešitve;

X.

ker so begunska taborišča v alžirskem Tindoufu, ki so bila prvič vzpostavljena pred sedemintridesetimi leti, druga najdlje obstoječa taborišča na svetu; ker politični zastoj onemogoča vsakršno realno možnost, da bi v bližnji prihodnosti prišlo do prenehanja njihovega delovanja ali do preselitve prebivalcev ali njihove vrnitve v domovino;

Y.

ker sta bila kršenja človekovih pravic obtožena tako maroška vlada kot tudi gibanje Polisario; ker pristojnosti misije Združenih narodov za organizacijo referenduma v Zahodni Sahari (Minurso) ne vključujejo področja človekovih pravic in ker misija ne predvideva nikakršnega mehanizma za poročanje o domnevnih kršitvah človekovih pravic; ker je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo št. 2099 z dne 25. aprila 2013 podaljšal mandat misije Minurso; ker poročilo generalnega sekretarja z dne 8. aprila 2013 namenja tri strani vprašanjem o človekovih pravicah; ker Varnostni svet Združenih narodov in države članice EU v Varnostnem svetu ZN niso podprli predloga ZDA, da bi misiji Minurso podelili pristojnosti na področju človekovih pravic, kar je privedlo do množičnih demonstracij v Zahodni Sahari;

1.

izraža globoko zaskrbljenost v zvezi s stanjem človekovih pravic na območju Sahela, ki se je poslabšalo zaradi številnih kriz na političnem, socialnem, gospodarskem in ekološkem področju; poudarja, da se je na močno prepletene izzive treba odzvati s celovitimi in vsestranskimi politikami ter politično rešitvijo, ki vključuje različne strani v sporu;

2.

ugotavlja, da je stanje na področju človekovih pravic v Sahelu pridobilo večjo pozornost mednarodne skupnosti zaradi oboroženega spopada v Maliju in oboroženega posredovanja francoskih in afriških sil ter sil Združenih narodov; priznava, da je ta spopad privedel do posebnih težav v Maliju, pa tudi do zaostritve strukturnih izzivov, s katerimi se ta država in ostala območja v regiji, na primer Libija, že spopadajo; vendar poudarja, da težave v Maliju, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, ne bi smele odvrniti pozornosti od dolgotrajnih in razširjenih problemov, ki resno vplivajo na človekove pravice v preostalih predelih Sahela, zlasti organiziranega kriminala, suženjstva in trgovine z ljudmi, nedovoljenega prometa z orožjem in drogami, džihadskega ekstremizma in radikalizacije, nestabilnega upravljanja in institucionalne korupcije, sistemske in napredujoče revščine, otrok-vojakov in diskriminacije žensk;

3.

opozarja, da je prepustnost meja odločilna značilnost držav v tej regiji; poudarja, da je poslabšanje položaja v Sahelu tesno povezano z množičnim vnosom orožja po koncu vojne v Libiji na sever Malija, saj so bili libijski uporniki na mejah z drugimi državami v regiji sistematično razoroženi; ponovno poziva k sprejetju predpisov v zvezi s prodajo orožja in strogemu nadzoru nad to dejavnostjo, da bi tako preprečili udeležbo držav članic pri povečevanju števila sporov;

4.

pozdravlja večjo pozornost, ki jo človekovim pravicam namenja politika Evropske unije; ugotavlja, da so tudi Združeni narodi oblikovali celovito strategijo za Sahel, ki vključuje močno razsežnost človekovih pravic; opozarja, da so Evropska unija in države na območju Sahela kot podpisnice sporazuma iz Cotonouja prevzele medsebojne obveznosti v zvezi z varstvom človekovih pravic in demokratičnih načel, ki temeljijo na načelu pravne države ter na preglednem in odgovornem upravljanju; opozarja, da so države na območju Sahela podpisale večino mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic ter pravic žensk in otrok;

5.

izpostavlja pomembno vlogo, ki jo ima Evropska unija kot največji donator pomoči na svetu pri spopadanju z razvojnimi cilji, s katerimi se sooča območje Sahela; poudarja pomen vključevanja ostalih mednarodnih akterjev v prizadevanja, kot so izkoreninjenje revščine in lakote, spodbujanje enakosti med spoloma in zmanjšanje stopnje umrljivosti otrok, ki temeljijo na razvojnih ciljih tisočletja;

6.

opozarja, da je treba posebno pozornost posvetiti stanju na področju človekovih pravic v Maliju, od koder poročajo o resnih kršitvah človekovih pravic, za katere so odgovorne oborožene tuareške in džihadske skupine v severnem delu te države; ugotavlja, da domnevni zločini vključujejo množična posilstva, mučenje, pohabljanje in kruto ravnanje, vključno z amputacijami in javnim bičanjem ter javnim kamenjanjem zaradi domnevnega prešuštva, etnično nasilje, poskuse etničnega čiščenja, zunajsodne in nagle usmrtitve zapornikov, pokol malijskih vojakov, nezakonite odvzeme prostosti in pridržanja ter izrekanje obsodb brez primernega sojenja, prisilne poroke in spolno suženjstvo, naklepne napade na kulturne objekte ter uničevanje in plenjenje tuje lastnine; izraža globoko zaskrbljenost zaradi novih trendov v zvezi z metodami, ki jih uporabljajo teroristi in storilci kaznivih dejanj, vključno z izvajanjem samomorilskih napadov, ugrabitvami in zajetjem talcev ter uporabo otrok za živi ščit; ugotavlja, da se od januarja 2013 pojavljajo tudi številna poročila o kršitvah človekovih pravic domnevnih džihadskih borcev ali oseb, ki naj bi sodelovale z uporniškimi skupinami, za katere naj bi bili odgovorni nekateri elementi malijskih varnostnih sil, v manjšem obsegu pa tudi milice; ugotavlja, da so osebe, ki so tarče tovrstnih kršitev, večinoma pripadniki tuareških, arabskih in fulanskih skupnosti in da je bila vojska pogosto obtožena izvajanja povračilnih ukrepov na podlagi etnične pripadnosti; izraža globoko zaskrbljenost, ker so domnevni zločini vključevali mučenje in nečloveško ravnanje, prisilna izginotja ter zunajsodne in nagle usmrtitve tako zapornikov kot tudi civilnega prebivalstva; izraža tudi zaskrbljenost zaradi poročil, ki prihajajo iz južnega Malija, o ubojih, mučenju in izginotjih pripadnikov varnostnih sil, zvestih Touréjevemu režimu, ki je bil na oblasti pred državnim udarom, za katera naj bi bila odgovorna vojska; prav tako je globoko zaskrbljen zaradi poročil o uporabi protipehotnih min, ki ubijajo in pohabljajo malijsko civilno prebivalstvo, tudi otroke; poziva vse borce, naj prenehajo z uporabo protipehotnih min in naj vzpostavijo takojšnje in učinkovito sodelovanje z regionalnimi in mednarodnimi akterji, da bi zagotovili popolno odpravo uporabe tovrstne oborožitve;

7.

pozdravlja sporazum z dne 18. junija 2013, ki so ga sklenile malijske oblasti in uporniške oborožene skupine s severa Malija pred uspešnimi predsedniškimi volitvami in vključujočimi mirovnimi pogajanji v Maliju, še zlasti zavezo vseh podpisnikov, da bodo končali vsa dejanja, s katerimi se kršijo človekove pravice; pozdravlja njihovo zavezanost enotnosti, dialogu in ponovni vzpostavitvi ustavnega reda; vseeno priznava, da gre za začasni sporazum, ki mu morajo slediti ukrepi na obeh straneh, če naj se spopadi nepreklicno končajo; v ta namen poziva malijske oblasti in njihove mednarodne partnerje, naj posebno pozornost posvetijo novim oblikam kršitev človekovih pravic, zlasti povračilnim ukrepom na podlagi etnične pripadnosti, ki so se začele pojavljati od ponovne pridobitve nadzora nad nekaterimi območji na severu Malija in ki bi lahko močno ovirale vzpostavitev miru in spravo, če ne bodo ustrezno obravnavane; v tem okviru pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada izoblikovala enote za nadzor nad vojaškimi operacijami vojske, razporejene na severu države, in da so se začele preiskave o domnevnih kršitvah človekovih pravic, ki se pripisujejo nekaterim elementom malijskih oboroženih sil; poziva oborožene sile, naj pri utrjevanju svojega položaja na območjih, ki so bila pod nadzorom upornikov, pokažejo svojo profesionalnost; poleg tega poziva malijsko vlado, naj tako v okviru njenih sedanjih operacij kot tudi v primeru kakršnih koli prihodnjih napadov podvoji svoja prizadevanja za enostavnejše poročanje o zlorabah, tudi z nudenjem podpore nacionalni komisiji za človekove pravice, in naj pri zasliševanju osumljenih upornikov spoštuje ustrezne postopke; ponovno obsoja grozodejstva, ki se po poročanjih izvajajo zoper civilno prebivalstvo, zapornike in vojake; opozarja na ugotovitev tožilstva Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki je presodilo, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da grozodejstva, do katerih prihaja v oboroženih spopadih v Maliju, utegnejo predstavljati vojne zločine; poleg tega meni, da bi nekatera izmed teh grozodejstev lahko obravnavali kot zločine proti človeštvu;

8.

z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da vedno višja stopnja korupcije, zaradi katere prebivalstvo na severu Malija, vključno s Tuaregi, Songaji, Arabci in ostalimi ljudstvi, nima dostopa do mednarodne pomoči, predstavlja dodaten razlog za vedno večjo destabilizacijo v tej državi; poudarja, da je ustvarjanje kulturnih in etničnih pregrad med severnim in južnim Malijem ena izmed najnevarnejših posledic korupcije;

9.

je zelo zaskrbljen zaradi ocen Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR), po katerih naj bi poleg več kot 175 000 beguncev, ki so se zatekli v sosednje države – Burkino Faso, Niger, Mavretanijo in v manjši meri Alžirijo –, v Maliju živelo še skoraj 300 000 notranje razseljenih oseb; poziva k takojšnjemu ukrepanju v tistih begunskih taboriščih in tistih delih na severu Malija, ki naj bi se spopadali s kolero, izjemno prehransko nepreskrbljenostjo in zaskrbljujočo stopnjo umrljivosti otrok, ki zaradi podhranjenosti in nedostopnosti zdrave pitne vode in zdravstvenega varstva močno presega statistične podatke, ki veljajo za celotno območje; poziva mednarodne donatorje, naj nujno izpolnijo svoje finančne zaveze in brez odlašanja zberejo 290 milijonov USD, ki jih Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) še potrebuje za zajezitev hude prehranske krize, zaradi katere trenutno trpi 3,4 milijona Malijcev; poudarja pomen zagotavljanja varnosti beguncem in notranje razseljenim osebam ter omogočanja njihovega urejenega vračanja v domače skupnosti, kar je bistvenega pomena za narodno spravo;

10.

opozarja na trpljenje žensk v nedavnem spopadu v Maliju; posebej obsoja vojne zločine, ki temeljijo na uporabi ugrabitev in posilstev kot orožja; pričakuje, da bodo Evropska unija in drugi mednarodni partnerji Malija pri izvajanju zavez, ki izhajajo iz resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 in 1820 ter iz celovitega pristopa EU, tesno sodelovali z malijskimi oblastmi; izpostavlja pomen vzpostavitve prehodnih sodnih mehanizmov za odpravo nekaznovanosti storilcev, ki zagrešijo kazniva dejanja na podlagi spola;

11.

poziva EU in države na območju Sahela, naj v celoti izvajajo naslednje resolucije Varnostnega sveta ZN: resolucijo št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, ki zahteva, da ženske sodelujejo pri vseh vidikih in na vseh ravneh reševanja konfliktov, resolucijo št. 1820 o spolnem nasilju med konflikti in po njih ter poznejše resolucije št. 1888, 1889 in 1960, ki temeljijo na prej omenjenih resolucijah; zato zahteva, naj se spodbuja in zagotavlja sodelovanje žensk v mirovnih procesih ter prizna nujnost vključevanja načela enakosti spolov pri preprečevanju konfliktov, v mirovnih operacijah, humanitarni pomoči in obnovi po končanih konfliktih; obžaluje nepopisno trpljenje, povzročeno ženskam, preprosto zato, ker so ženske, ki prihajajo iz konfliktnih območij; ugotavlja, da so tovrstna dejanja, vključno s posilstvi mladih deklet s strani vojakov, prisilno prostitucijo, prisilno oploditvijo žensk, spolnim suženjstvom, posilstvom, spolno zlorabo in ugrabitvijo z zapeljevanjem, kazniva dejanja, ki jih ne smemo prezreti; ugotavlja, da mora Evropska unija obravnavati takšna dejanja kot bistvene težave, ki jih je treba upoštevati; poudarja, da je treba ženskam in mladim dekletom, ki so žrtve posilstev med oboroženimi spopadi, nujno zagotoviti dostop do splava;

12.

opozarja, da so ženske pogosto žrtve diskriminacije, ko gre za priznavanje njihovega dela pri zavzemanju za mir; opozarja, da tedaj, ko so v proces reševanja konfliktov in vzpostavljanja miru ženske redno vključene, te igrajo ključno vlogo v mirovnih pogajanjih, s čimer se poveča obseg obnove, rehabilitacije in utrjevanja miru; zaradi tega spodbuja udeležbo žensk v vseh nacionalnih, regionalnih in mednarodnih procesih sprave za Mali, še zlasti za sever države; zahteva, da nacionalni akcijski načrti iz resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 predvidijo redne preglede in redno posodabljanje prednostnih točk;

13.

je zgrožen nad hudimi kršitvami in brutalnim nasiljem, ki se v Maliju izvajajo nad otroki, vključno s široko dokumentiranim naborom in izkoriščanjem otrok-vojakov, ki naj bi jih uporabljale skoraj vse oborožene skupine na severu te države, vključno z vladnimi silami; poudarja pomen dodeljevanja zadostnih virov za izvajanje demobilizacije in rehabilitacije otrok-vojakov; v zvezi s tem pozdravlja osnutek sporazuma, ki ga pripravljajo malijska vlada in Združeni narodi in bo omogočal predajo otrok-vojakov, povezanih z oboroženimi skupinami, predstavnikom Združenih narodov, ter pozdravlja delovanje UNICEF-a za ponovno vključevanje teh otrok; izraža globoko zaskrbljenost zaradi ugotovitev iz najnovejšega poročila Združenih narodov o otrocih v oboroženih spopadih, ki poudarja, kako sta narava in taktika spopadov v Maliju ustvarila grožnje brez primere za otroke; najostreje obsoja uboje in pohabljanja otrok, posilstva in spolno nasilje, prisilne poroke, ugrabitve, napade na šole in bolnišnice ter omejevanje dostopa deklet do izobrazbe, do katerih je prišlo med oboroženimi spopadi v Maliju; ugotavlja, da se večina šol na severu države še ni ponovno odprla in poziva k takojšnjemu ukrepanju, ki jim bo omogočilo, da to storijo; opozarja, da primeri zapuščenih otrok, rojenih zaradi posilstev na severu države, predstavljajo zaskrbljujoč trend, za katerega je treba nujno najti rešitev; prav tako izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o otrocih, ki so pridržani skupaj z odraslimi osebami in podvrženi zaslišanjem brez ustreznega varstva; v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja Varnostnega sveta Združenih narodov za zagotavljanje posebnega varstva za ženske in otroke, izpostavljene oboroženim spopadom;

14.

poziva vse države na območju Sahela, naj sodelujejo pri politiki preventivnih ukrepov in zaščite, da bi preprečili prisilno novačenje otrok, ki ga izvajajo oborožene skupine; poziva države, naj otrok ne novačijo v redno vojsko in naj obsodijo vsakogar, ki bi storil ta vojni zločin;

15.

obžaluje poskuse uničenja dragocene kulturne dediščine na severu Malija, kjer oborožene skupine, ki so že uničile približno 4 200 starodavnih rokopisov, obrednih mask in kulturnih domov (imenovanih toguna) etnične skupine Dogonov v mestu Douentza ter knjižnic v mestu Kidal in drugod, uničujejo tudi starodavna sufijska svetišča in druge cenjene spomenike v mestih Timbuktu in Gao; meni, da oskrunjenje kulturne dediščine, ki smo mu priča v severnem Maliju, predstavlja vojni zločin; pozdravlja in zahteva podporo Evropske unije za akcijski načrt Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, kulturo in znanost (UNESCO) za obnovo kulturne dediščine in zaščito starodavnih rokopisov v Maliju;

16.

pozdravlja francosko vojaško operacijo Serval, ki se je pričela 11. januarja 2013, in zavezanost Francije k suverenosti, enotnosti in ozemeljski celovitosti Malija, saj to predstavlja prvi korak k obnovi in demokratizaciji te države; prav tako pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 2100, ki je bila sprejeta 25. aprila 2013, in dejstvo, da ta velik poudarek namenja prav človekovim pravicam in da se za njihovo spoštovanje zavzema tudi navodilo za izvajanje mandata misije Združenih narodov za večrazsežnostno in celovito stabilizacijo Malija (MINUSMA), ki od pripadnikov misije zahteva, da spremljajo vsakršne zlorabe ali kršitve človekovih pravic ali mednarodnega humanitarnega prava, zagotavljajo pomoč pri njihovem preiskovanju in o njih poročajo Varnostnemu svetu; pozdravlja vključitev usposabljanja na področju človekovih pravic v misijo Evropske unije za usposabljanje (EUTM) v Maliju, ki deluje v okviru skupne zunanje in varnostne politike;

17.

podpira mednarodno podporno misijo v Maliju, misijo MINUSMA, ki jo je nadomestila 1. julija 2013, in misijo EUCAP Sahel; pozdravlja predlog generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 14. junija 2013 za vzpostavitev „celostne strategije Združenih narodov za Sahel“, ki bi morala obravnavati vse vidike krize: boljše upravljanje, boj proti kriminalu (trgovina z drogami, ljudmi, orožjem in cigaretami, pranje denarja) ter proti terorizmu, humanitarna pomoč; zlasti pozdravlja cilje te strategije, usmerjene v krepitev učinkovitega in splošnega upravljanja v celotni regiji, ter v vključevanje načrtov ter humanitarnih in razvojnih ukrepov, da bi zagotovili dolgoročno odpornost;

18.

pozdravlja pomembno vlogo Mednarodne podporne misije v Maliju, na čelu katere so predstavniki Afrike (AFISMA), ki je postavila temelje za delovanje misije MINUSMA; nadalje pozdravlja številčen afriški kontingent v okviru misije MINUSMA, zlasti pa odločitev Afriške unije o dodelitvi opazovalcev za človekove pravice in njihovi umestitvi v to misijo; upa, da se bosta omenjeni rešitvi tudi v prihodnje uporabljali kot standard za vse operacije v Afriki; pozdravlja zaveze, ki so jih sprejele malijske oblasti in oborožene skupine v predhodnem mirovnem sporazumu v zvezi z razmestitvijo opazovalcev; pozdravlja prihod opazovalcev v mesti Gao in Timbuktu ter upa, da jih bo v kratkem mogoče razmestiti tudi v Kidal, saj je pomembno, da se raziščejo navedbe o zlorabah človekovih pravic na severu Malija, ki naj bi jih zagrešile vse strani, udeležene v spopadu v tej državi; pozdravlja tudi podporo, ki jo je Komisija namenila opazovalcem, in njena prizadevanja v zvezi z usposabljanjem in razmeščanjem dodatnih lokalnih in regionalnih opazovalcev iz civilne družbe s pomočjo evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice; poziva Evropsko unijo, naj na podlagi te izkušnje pridobi potrebna spoznanja in naj ob podpori akterjev malijske nacionalne in lokalne civilne družbe preuči ustrezne načine za zagotavljanje skupine razpoložljivih in usposobljenih strokovnjakov, ki bi jih bilo v nujnih razmerah mogoče hitro razmestiti na terenu in ki bi oblikovalcem politike Evropske unije po potrebi nudili strokovno svetovanje;

19.

opozarja na nujno potrebo po krepitvi spoštovanja mednarodnih predpisov na področju človekovih pravic in humanitarnega prava v primeru oboroženih spopadov; poziva visoko predstavnico, naj izkušnje, pridobljene v tragičnih dogodkih v Maliju in ostalih nedavnih spopadih, upošteva pri pregledu smernic Evropske unije o mednarodnem humanitarnem pravu, prizadevanjih za njihovo učinkovitejše izvajanje in zagotavljanju podpore trenutni pobudi Mednarodnega odbora Rdečega križa in švicarske vlade za prenovo veljavnega okvira mednarodnega upravljanja z vidika mednarodnega humanitarnega prava;

20.

pozdravlja sklepe mednarodne konference donatorjev z naslovom „Skupaj za nov Mali“, ki je potekala 15. maja 2013; poudarja, da so se donatorji obvezali, da bodo v naslednjih dveh letih za Mali namenili 3,25 milijarde EUR, pri čemer je največ obljubila EU, in sicer 520 milijonov EUR; izreka pohvalo malijski vladi za sprejetje načrta za trajnostno obnovo Malija (PRED); pozdravlja posebno pozornost, ki je bila namenjena zagotavljanju preglednosti javnih računov in računov ekstraktivnih industrijskih panog; podpira dejstvo, da je malijska vlada potrdila osnutek zakona zoper nezakonito obogatitev in poudarja pomen uresničevanja zavez, sprejetih na konferenci donatorjev, glede skrbnega spremljanja sistematičnega izvajanja tega zakona po njegovem sprejetju; obžaluje, da sklepi konference ne odražajo zaveze, ki jo je predstavila Evropska unija, glede tega, da si je treba v okviru razvojnega sodelovanja prizadevati za pristop, ki bo temeljil na pravicah; poziva EU in njene mednarodne partnerje, naj v okviru nadaljnjih učinkovitih in usklajenih ukrepov po konferenci uresničijo medsebojne zaveze; ponovno poudarja potrebo po vzpostavitvi povezave med institucionalno reformo ter opaznim socialnim in političnim razvojem; pozdravlja tudi plodno vključevanje regionalnih akterjev; poziva, da se ob upoštevanju posplošene ravni korupcije malijskih oblasti sprejmejo vsa jamstva in nadzorni ukrepi, potrebni za to, da bodo izplačani zneski dejansko čim prej dosegli malijsko prebivalstvo;

21.

ponovno poudarja pomen klavzule Evropske unije o človekovih pravicah, ki jo je treba vključiti v vsak sporazum s tretjimi državami, vključno z državami na območju Sahela; meni, da je takšna klavzula eden od najučinkovitejših instrumentov Evropske unije, ki lahko privede ne le do trajnostnega razvoja najmanj razvitih držav, temveč tudi do ustreznega spoštovanja in varstva človekovih pravic v teh državah;

22.

meni, da so boj proti nekaznovanosti, zagotovitev poprave krivic žrtvam in pregon vseh storilcev resnih kršitev človekovih pravic, ne glede na njihovo pripadnost in položaj, vključno z nasilnimi dejanji na podlagi spola v spopadih, ki prizadenejo dostojanstvo žensk, bistveni za zagotovitev trajnega miru in stabilnosti v Maliju; zato pozdravlja dejstvo, da bo malijska vlada zadeve v zvezi z nastalim stanjem predložila Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) in da bo tožilstvo tega sodišča sprožilo postopke za začetek uradnih preiskav ter da so malijska vlada in uporniške skupine v členu 18 začasnega mirovnega sporazuma izrazile pričakovanje, da bo mednarodna preiskovalna komisija preiskala domnevne vojne zločine, zločine proti človeštvu in druge hude kršitve človekovih pravic ter kršitve mednarodnega in humanitarnega prava v celotnem Maliju; poziva EU in druge mednarodne partnerje Malija, naj vprašanje nekaznovanosti med mirovnimi pogajanji obravnavajo prednostno, pomagajo vladi pri doseganju njenih ciljev na področju preiskav in pregona storilcev, odgovornih za zlorabe, ter izvajanju določb predhodnega mirovnega sporazuma ter naj zagotovijo, da bodo storilci kaznivih dejanj spolnega nasilja privedeni pred roko pravice; ponovno poudarja, da mora to vključevati zločine in grozodejstva, ki so jih zagrešile vse udeležene strani;

23.

pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada dne 6. marca 2013 ustanovila nacionalno skupino za dialog in spravo, ki bo delovala dve leti; vztraja, da mora biti nacionalna komisija čim bolj reprezentativna in čim prej dati konkretne rezultate; v ta namen zlasti pozdravlja vključujoče članstvo nacionalne komisije, ki ga dokazujeta njena podpredsednika, kot zavezo k vključevanju in pluralnosti v političnem procesu; ugotavlja, da je nacionalna komisija zadolžena za dokumentiranje kršitev človekovih pravic, do katerih je prihajalo od začetka spopadov; poleg tega spodbuja Komisijo, naj preuči vprašanja, ki so privedla do krize v Maliju, odkrito in celovito preišče obtožbe o zlorabah in diskriminaciji tuareških skupnosti po razglasitvi neodvisnosti Malija in pripravi priporočila za smiselne izboljšave; poleg tega pozdravlja dejstvo, da je malijska vlada imenovala odposlanca, ki bo nadaljeval dialog z oboroženimi skupinami na severu; v zvezi z tem iskreno upa, da bo povolilno stanje v Maliju omogočilo okrepljen dialog in večje zaupanje med skupnostmi, kar je predpogoj za mir in stabilnost, in da se bodo vse malijske skupnosti zavezale k izobraževanju otrok na področju medsebojne strpnosti in spoštovanja; poziva EU in njene partnerje v mednarodni skupnosti, naj v celoti podpirajo ta proces narodne sprave in vključujočega dialoga;

24.

poudarja, da so različni spori na območju Sahela povzročili povečanje preseljevanja prebivalstva znotraj teh držav ter porast števila beguncev; izraža globoko zaskrbljenost zaradi številnih begunskih kriz in razmer, v katerih so se znašli begunci na tem območju, in tudi zaradi mnogih težav, ki niso povezane s krizo v Maliju; posebej opozarja na tisoče beguncev iz Darfurja v vzhodnem Čadu in na čadske povratnike iz Darfurja, ki nimajo dostopa do čiste vode, ustreznega zatočišča in zdravstvenega varstva, in ugotavlja, da lahko zaradi polsušnih podnebnih razmer pride do vedno večje konkurence za vire med begunci in gostiteljskim prebivalstvom ter tako tudi do povečanja možnosti za nestabilnost; opozarja tudi na hudi stisko več tisoč beguncev iz Srednjeafriške republike v južnem Čadu, kjer poplave ogrožajo njihove domove in kmetijstvo; s tem v zvezi se pridružuje pozivu Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) k povečanju finančne in logistične podpore čadskim varnostnim silam, ki varujejo begunska taborišča, zlasti zaradi poročil o napadih na humanitarne objekte; izraža tudi zaskrbljenost za prebivalce Nigra, ki so morali pred nedavnimi spopadi v severni Nigeriji zapustiti svoje domove; poziva mednarodno skupnost, naj po potrebi poveča delež pomoči za begunska taborišča na območju Sahela in prispeva k preprečevanju nadaljnjih humanitarnih kriz, ki lahko prizadenejo begunce na tem območju; zahteva usklajevanje politik za begunce med EU, državami Sahela, Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, Afriško unijo in Gospodarsko skupnostjo zahodnoafriških držav, kar bo omogočilo sprejem beguncev, najbolj ranljivim skupinam pa zagotovilo varnost ljudi in poskrbelo za programe samozadostnosti; spodbuja države gostiteljice, naj si v sodelovanju z Združenimi narodi in ostalimi akterji prizadevajo zlasti za izboljšanje dostopa do zatočišča, sanitarne oskrbe, zdravstvenega varstva, vode, hrane in izobraževanje in naj zaščitijo ogrožene otroke; poudarja, da si je razen za zagotavljanja sprejema in zaščite treba prizadevati za povečanje ekonomske varnosti beguncev in razseljenih oseb in krepitev vezi med družinskimi člani, ki živijo ločeno, ter za izboljšanju dokumentacije za begunce, da bi se lahko čim prej vrnili v domači kraj;

25.

poziva države ter lokalne in regionalne oblasti, naj oblikujejo politike za varnost ljudi v prid beguncem, razseljenim in najbolj ranljivim skupinam, da bi se borili proti terorizmu, nasilju nad ženskami, izkoriščanju ter trgovini (z drogami, orožjem, blagom in ljudmi);

26.

meni, da sedanjih izzivov na področju človekovih pravic v Sahelu ni mogoče ločiti od splošne krize upravljanja, ki zajema razširjeno korupcijo v javnem sektorju, oslabljeno zagotavljanje osnovnih storitev, slabo uveljavljanje socialnih in ekonomskih pravic, pa tudi hude težave na področju uveljavljanja pravne države in ohranjanja učinkovitega nadzora meja, ki so še posebej pereče v obsežnih in pogosto redko poseljenih saharskih regijah; obžaluje škodo, ki jo je to prizadejalo legitimnosti institucij in političnih sistemov v tej regiji; izraža bojazen, da bo v prihodnje prišlo do nadaljnjih sporov ali nemirov, če omenjena vprašanja ne bodo ustrezno obravnavana; opozarja, da je dostop prebivalcev do njihovih naravnih virov, izobraževanja, zdravstva in javnih storitev temeljna pravica, ki jo je treba dejansko izvajati, da se omogoči dolgoročna odprava nestabilnosti v tej regiji;

27.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ti dejavniki prispevajo k razmahu mednarodnega organiziranega kriminala in terorističnih mrež na regionalni ravni; izpostavlja hudo nevarnost, ki jo te predstavljajo za človekove pravice, stabilnost v regiji, upravljanje države, pravno državo in posledično za razvojne možnosti, ter potrebo po boju proti tovrstnim grožnjam za dobrobit prebivalstva na območju Sahela; je še posebej zaskrbljen zaradi „tihotapskih poti“, ki izkoriščajo prepustnost meja in se začenjajo na obalah zahodne Afrike ter preko celotne celine potekajo od zahoda proti vzhodu in od juga na sever in se uporabljajo za prevoz strelnega orožja, drog, cigaret, olja, ponarejenih zdravil in ljudi; opozarja na vpliv takšnih dejavnosti na širšo regijo in na Evropsko unijo, kamor je namenjena večina nezakonite trgovine; opozarja na nedavno poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o Sahelu, ki ugotavlja, da so zgodovinske trgovske poti preko Sahela najbolj ogrožene zaradi dejavnosti terorističnih in kriminalnih mrež; pozdravlja prizadevanja držav na območju Sahela v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, zlasti kar zadeva trgovino s težkim orožjem, in jih spodbuja, naj okrepijo usklajevanje in sodelovanje na regionalni ravni ter si bolj prizadevajo za zagotavljanje večje varnosti na skupnih kopenskih mejah in – v ta namen – za vključevanje skupnosti ECOWAS; te države poleg tega spodbuja, naj skupaj z Združenimi narodi in ostalimi mednarodnimi akterji in partnerji razvijejo celovito strategijo za boj proti trgovini z ljudmi, vključno z zbiranjem in analizo podatkov, pregonom in kaznovanjem trgovcev ter ukrepi za rehabilitacijo in socialno vključevanje vseh oseb, večinoma žensk in deklet, ki so žrtve trgovine z ljudmi; poziva voditelje držav na območju Sahela, naj si skupaj prizadevajo za okrepitev sistemov kazenskega pregona, da bi izkoreninili vse oblike nezakonite trgovine, zlasti pa trgovine z ljudmi, ki prizadene nekatere izmed najmlajših in najrevnejših žensk na tem območju;

28.

ugotavlja, da na območju Sahela obstaja nevarnost, da bo zaradi širjenja lahkega orožja libijskega izvora in drugih učinkov razmer v tej državi prišlo do nadaljnje destabilizacije; poudarja, da nestabilnost in slabo upravljanje v Libiji krepita regionalno trgovino z orožjem in širjenje orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja, trgovino z drogami in drugo nezakonito trgovino;

29.

obsoja vedno večje število primerov ugrabitev in zajemanja talcev v regiji, ki so se izkazali kot izjemno donosen vir zaslužka za hudodelske združbe in teroristične skupine, in pozdravlja dejavnosti svetovalne skupine Sveta Združenih narodov za človekove pravice o vplivu zajemanja talcev s strani terorističnih skupin na človekove pravice; poziva k veliko tesnejšemu sodelovanju med vladami na območju Sahela in z vladami ključnih držav v regiji, kot so Alžirija, Libija, Maroko in Sudan, pa tudi z Evropsko unijo in ostalimi nadnacionalnimi organizacijami, s čimer bi zagotovili učinkovito in usklajeno odzivanje političnih, varnostnih in pravosodnih institucij na tovrstne težave;

30.

opozarja, da delovanje terorističnih skupin ne pozna meja in se različne organizacije povezujejo med seboj ter da je skupina Boko Haram precej razširjena v Nigeriji in ogroža stabilnost Nigra, skupina AQIM, ki jo vodijo trije Alžirci (Abou Zeid, Yahya Abou Al-Hammam in Mokhtar Belmokhtar), pa poskuša destabilizirati jug Alžirije; z zadovoljstvom pozdravlja misijo Evropske unije za pomoč pri integriranem upravljanju libijskih meja (EUBAM Libya), katere namen je zavarovati libijske meje; zato poziva države na območju Sahela, naj se uskladijo v prizadevanjih za zavarovanje celotne regije, za začetek na mejah, ter naj okrepijo sodelovanje v boju proti terorizmu z vsemi zadevnimi državami, vključno z Alžirijo, Nigerijo, Marokom in Libijo; poziva EU, AU, ECOWAS in mednarodno skupnost, naj zagotovijo vso tehnično, materialno in človeško podporo, ki jo bodo potrebovale države na območju Sahela;

31.

opozarja pred domnevnim širjenjem ekstremizma v državah arabske pomladi, in sicer Tuniziji, Egiptu in Libiji, in poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi vodstvo v procesu sodelovanja z vladami, institucijami in organizacijami civilne družbe v teh državah, da bi tako podprla procese dejanskega demokratičnega prehoda in obenem zagotovila stabilizacijo sosednjih regij, kjer obstaja nevarnost konfliktov, in sicer Sahela;

32.

poziva države na območju Sahela, naj začnejo intenzivno sodelovati s Senegalom, Gvinejo Bissau in Gano, ki so tranzitna pristanišča za drogo, ki jo latinskoameriške kriminalne združbe tihotapijo v Evropo; poziva Evropsko unijo, naj podpre države na območju Sahela v boju proti tej trgovini;

33.

zato meni, da je spodbujanje reform v institucijah, pristojnih za pravosodne, varnostne in osnovne storitve v državah na območju Sahela, bistvenega pomena za vnovično vzpostavitev pravne države in ustvarjanje boljših pogojev za prehod v demokracijo, človekove pravice, trajnostni razvoj in legitimnost institucij; spodbuja vlade na območju Sahela, naj nadaljujejo s procesom decentralizacije in naj več pristojnosti in virov dodelijo lokalnim oblastem ter tako okrepijo njihovo zmogljivost, legitimnost in odgovornost; poudarja zlasti pomen jasnih struktur odgovornosti za spodbujanje učinkovitosti in preglednosti in poziva Evropsko unijo, naj pri krepitvi mehanizmov za civilni nadzor in pregled sodeluje z lokalnimi oblastmi ter naj okrepi protikorupcijske pobude; prav tako opozarja na potrebo, ki izhaja iz nove celovite strategije Združenih narodov za Sahel, po zagotavljanju podpore uslužbencem organov pregona, predstavnikom sodstva in sodnim uradnikom pri krepitvi notranjega in zunanjega nadzora, pa tudi pri zagotavljanju celovitosti zaščitnih mehanizmov;

34.

poudarja, da mora Mali svojemu ministrstvu za pravosodje nujno zagotoviti ustrezne človeške in finančne vire, pa tudi strokovno usposabljanje njegovega osebja; vztraja, da morajo vlade držav na območju Sahela spoštovati neodvisnost in nepristranskost sodstva, saj je to temeljno zagotovilo demokracije in pravne države; poziva države, naj si še naprej prizadevajo za izboljšanje pravosodnega usposabljanja; poziva Evropsko unijo, naj podpre projekte nevladnih organizacij za ozaveščanje zaposlenih v pravosodju o človekovih pravicah; poleg tega spodbuja malijske organe, naj preganjajo uradnike, vpletene v korupcijo in organizirani kriminal, saj so takšni ukrepi bistvenega pomena za povrnitev zaupanja in zmanjšanje možnosti za prihodnjo nestabilnost; ugotavlja, da organizirani kriminal povzroča splošno korupcijo v vseh sferah države; zato poziva države na območju Sahela, naj odločno obsodijo vse oblike korupcije;

35.

pozdravlja poudarek, ki ga nova celovita strategija Združenih narodov za Sahel daje potrebi po vzpostavitvi in podpiranju procesov, namenjenih iskanju resnice, nacionalnih posvetovanj o prehodnem sodstvu, mehanizmov sodne odgovornosti in programov odškodnin, tudi za žrtve spolnega nasilja; poziva Evropsko unijo, naj si v sodelovanju z agencijami Združenih narodov prizadeva za nudenje pomoči vladam na območju Sahela pri izvajanju tovrstnih reform;

36.

pozdravlja sporazum med Senegalom in Afriško unijo o ustanovitvi posebnega sodišča za pregon Hissèneja Habréja, nekdanjega čadskega predsednika, za vojne zločine, mučenje in zločine proti človeštvu, pa tudi sporazum med vladama Senegala in Čada, ki bo senegalskim sodnikom omogočil izvedbo preiskav v Čadu; močno spodbuja pristojne politike iz različnih držav v regiji in vse javne organe, naj konkretno pokažejo odločnost za odpravo kulture nekaznovanosti domnevnih vojnih zločincev in kršiteljev človekovih pravic v Čadu in drugod po regiji ter naj hitro izvedejo ukrepe v zvezi s tem; v zvezi s tem ugotavlja, da je Čad edina država na območju Sahela, ki še ni podpisala protokola k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o ustanovitvi Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev; spodbuja Čad, naj to stori kot odločen znak svoje zavezanosti kaznovanju sistemskih zlorab človekovih pravic in zagotavljanju pravnih sredstev za žrtve; prav tako obžaluje, da je Burkina Faso pred kratkim sprejela zakon o pomilostitvi voditeljev držav; izraža bojazen, da to pošilja napačno sporočilo kršiteljem človekovih pravic na tem območju in je v nasprotju s prizadevanji za odpravo nekaznovanosti;

37.

z zadovoljstvom sprejema mirno rešitev mejnega spora med Nigrom in Burkino Faso, ki sta zadevo predložili Meddržavnemu sodišču, ki je v zvezi s tem razsodilo 16. aprila 2013, in poziva države v regiji, naj se ravnajo po tem zgledu;

38.

poziva države na območju Sahela, naj sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC), da bo to lahko svobodno in popolnoma nepristransko opravilo preiskave; poziva države pogodbenice, naj izvršujejo mednarodne naloge za prijetje, ki jih izdaja ICC, in naj z vso zahtevano hitrostjo izvajajo njegove odločitve; predlaga, naj Združeni narodi podprejo države na območju Sahela pri vzpostavitvi nepristranskih in neodvisnih sodnih organov, pristojnih za sojenje storilcem mednarodnih zločinov, po zgledu posebnega sodišča za Sierro Leone; ugotavlja, da je Mavretanija edina država na območju Sahela in ena izmed redkih afriških držav, ki še ni pristopila k Rimskemu statutu Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC); spodbuja Mavretanijo, naj to stori kot odločen znak zavračanja kulture nekaznovanja; v zvezi s tem poudarja pomen oblikovanja politike Evropske unije na področju prehodnega sodstva, kot izhaja iz akcijskega načrta Evropske unije o človekovih pravicah;

39.

poziva vse države v regiji, naj se nemudoma odzovejo na nenehna poročila o domnevnih samovoljnih aretacijah, primerih grdega ravnanja in zlorabah, do katerih prihaja, čeprav zakonodaja takšna ravnanja prepoveduje; izraža zlasti zaskrbljenost zaradi poročil o mučenju v centrih za pridržanje in samovoljnih aretacijah tisočih migrantov v Mavretaniji ter zaradi dejstva, da oblasti družinam nekaterih obsojenih zapornikov tudi po dveh letih nočejo posredovati podatkov o tem, kje se ti nahajajo; izraža tudi zaskrbljenost zaradi poročil iz Čada, ki navajajo, da v N'Djameni prihaja do množičnih primerov grdega ravnanja med pridržanjem, priporov brez sojenja in na stotine prisilnih izselitev, pa tudi do prisilnih izginotij zapornikov; opozarja, da se prisilna izginotja po Rimskem statutu obravnavajo kot vojni zločin; obsoja poročila o izjemno slabih pogojih v nekaterih zaporih v regiji, zlasti v Čadu in Maliju, v katerih ni osnovnega zdravstvenega varstva in so zaporniki podvrženi hudemu trpljenju; poziva države, naj izboljšajo življenjske razmere zapornikov ter naj zlasti zagotovijo varnost najranljivejših skupin, kot so mladoletniki in ženske; prav tako opozarja na nedavne smrtne kazni, ki so jih malijska sodišča izrekla za kazniva dejanja, vključno z ropi, hudodelskim združevanjem in nezakonitim posedovanjem strelnega orožja;

40.

poudarja, da ukrepi, ki so v okviru sedanjega spora v Maliju nujni za zagotavljanje varnosti, ne smejo zmanjšati osrednjega cilja vključujočega nacionalnega dialoga, dobrega upravljanja in demokratičnih reform, ki predstavljajo gonilno silo politične stabilnosti in trajnosti v tej regiji; ugotavlja, da so ta vprašanja neločljivo povezana z izboljšanjem stanja na področju razvoja in človekovih pravic; poziva vse strani v Maliju, naj pri doseganju teh ciljev delujejo kot zgled za preostalo regijo;

41.

podpira zaveze iz resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov glede nudenja pomoči prehodni oblasti v Maliju pri izvajanju načrta za popolno obnovo ustavnega reda, demokratično upravljanje in narodno enotnost kot temeljnih gradnikov za vse vidike mirovnega procesa; meni, da je treba nujno vzpostaviti pogoje, ki bodo omogočili izvedbo svobodnih, poštenih in demokratičnih volitev v skladu z mednarodnimi standardi; poudarja potrebo po premagovanju izzivov glede ureditve glasovanja v taboriščih za begunce in notranje razseljene osebe, s čimer bi se izognili nadaljnji politični marginalizaciji; poziva k takojšnjemu ukrepanju malijske vlade in njenih mednarodnih partnerjev glede tega vprašanja; pozdravlja sporazum, ki so ga podpisali malijska vlada in tuareški uporniki in ki omogoča vrnitev malijske vojske in uprave na sever države ter je odpravil najpomembnejšo oviro za izvedbo julijskih predsedniških volitev; poudarja potrebo po zagotavljanju varne udeležbe žensk v volilnem postopku;

42.

pozdravlja napotitev misije Evropske unije za opazovanje volitev na volitve v Maliju; vendar opozarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje zagotoviti ustrezno spremljanje izvajanja priporočil misije za opazovanje volitev in njihovo dolgoročnejše vključevanje v širše zastavljeno politiko Evropske unije; je zlasti prepričan, da bi misija za opazovanje volitev lahko imela dodano vrednost za volitve na območju Sahela, če bi spremljala vidike, povezane s človekovimi pravicami, in poročala delegacijam Evropske unije, ki bi po potrebi uvedle ustrezne ukrepe;

43.

poziva malijsko vlado in mednarodno skupnost, naj upoštevata izkušnje iz demokratičnega prehoda v Nigru in postopka sprejemanja njegove ustave v obdobju med letoma 2010 in 2011, ki zajemajo zlasti obsežna posvetovanja s civilno družbo in ostalimi zainteresiranimi stranmi, prizadevanja za spodbujanje politične udeležbe žensk na listah kandidatov in podporo partnerjev iz civilne družbe pri izvajanju opazovanja volitev s strani državljanov, izobraževanja volivcev in drugih dejavnosti; poudarja, da je nadaljnja podpora Nigru pomembna za celotno območje Sahela, da bi okrepili zaupanje tamkajšnjih državljanov v demokratični sistem in spremljali izvajanje novih ustavnih zahtev po povečanju preglednosti in boju proti korupciji v upravljanju sektorja ekstraktivnih dejavnosti, vključno z objavo vseh večjih pogodb o rudarjenju in informacij o tako ustvarjenih dobičkih;

44.

globoko obžaluje omejevanje svobode izražanja, zbiranja in združevanja na območju Sahela; je posebej zaskrbljen zaradi poročil o nadlegovanju, ustrahovanju in aretacijah novinarjev, političnih nasprotnikov, predstavnikov sindikatov, cerkvenih veljakov ter drugih aktivistov civilne družbe in zagovornikov človekovih pravic, do česar naj bi prihajalo v Čadu; prav tako izraža zaskrbljenost zaradi aretacij in domnevnega nasilja nad mirnimi protestniki v Mavretaniji in zaradi domnevnih poskusov utišanja opozicije v Maliju, tudi s pomočjo aretacij novinarjev in političnih nasprotnikov ter s cenzuriranjem medijskih hiš; s tem v zvezi poudarja, da je treba na območju Sahela podpirati zagovornike človekovih pravic, neodvisno civilno družbo, vključno z združenji žensk, in svobodne medije, ki predstavljajo odločilne dejavnike v življenju demokratične družbe, zlasti v času volitev; pozdravlja pozitiven napredek na področju svobode izražanja, zbiranja in združevanja v drugih delih tega območja in spodbuja Evropsko unijo, naj si skupaj z lokalnimi partnerji prizadeva za nadaljnje spodbujanje izboljšav; prav tako poziva Evropsko unijo, naj spodbuja in podpira opredeljevanje civilne družbe, saj je to podlaga za zagotavljanje učinkovitejše pomoči; priporoča, naj Evropska unija civilni družbi in zagovornikom človekovih pravic pomaga tako strateško kot tudi finančno in jim omogoči sodelovanje v dolgoročnih izmenjavah, tudi v okviru zadevnih delegacij EU;

45.

meni, da sta varstvo in spodbujanje svobode govora bistvenega pomena za razvoj dejavne in angažirane civilne družbe, ki lahko ustrezno prispeva k razvoju celotnega območja; v zvezi s tem obsoja vsakršen poskus cenzure in ustrahovanja novinarjev ali aktivistov za človekove pravice in vsakršno obliko neposrednega ali posrednega pritiska na zasebne ali državne medije;

46.

poziva države na območju Sahela, naj končajo vse samovoljne aretacije in kampanje, s katerimi ustrahujejo tisk in medije, zagovornike človekovih pravic ali pripadnike opozicije; poziva države na območju Sahela in Sahare, vključno s severnoafriškimi državami, naj v celoti spoštujejo svobodo izražanja in demonstriranja mirovniških skupin; poziva pravosodne organe, naj zaprtim pripadnikom opozicije sodijo na podlagi veljavnega prava v pravičnem sodnem postopku; poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo izoblikovanje več strank in političnim formacijam, ki spoštujejo pravno državo, omogočijo udeležbo na volitvah brez strahu pred povračilnimi ukrepi, prebivalcem pa udeležbo na volitvah;

47.

ponovno poudarja neločljivo povezavo med varnostjo ljudi in razvojem v državah na območju Sahela, kakor je opredeljena v strategiji Evropske unije za varnost in razvoj Sahela iz leta 2011; poudarja, da so za trajnostni uspeh razvojnih politik potrebni razvoj, stabilnost na področju varnosti, gospodarstva, politike, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin na območju Sahela; vendar opozarja, da je za vzpostavitev varnosti v regiji nujno treba vlagati v razvojno pomoč, da bi prebivalci pridobili zadostna sredstva, ki bi omogočila večjo stabilnost na območju; meni, da bi se tako v veliki meri izognili primerom nedovoljene trgovine in nezakonitih operacij, do katerih prihaja zaradi izredne revščine ter pomanjkanja sredstev in priložnosti;

48.

z vso resnostjo opozarja na skrajno in razširjeno revščino na celotnem območju Sahela, zlasti v Maliju, Nigru, Čadu in Burkini Faso, pa tudi v Mavretaniji; priznava, da revščina škoduje možnostim za uveljavljanje človekovih pravic; ugotavlja, da imata revščina in nerazvitost nesorazmerne vplive na ženske in dekleta, in izraža globoko zaskrbljenost zaradi visokih stopenj umrljivosti mater in otrok, mlajših od pet let, v tej regiji; izpostavlja obratno sorazmerje med ravnjo šolske izobrazbe mater in stopnjo umrljivosti otrok; na podlagi tega opozarja, da je treba spodbujati šolanje deklet; izpostavlja ugotovitve Združenih narodov, ki kažejo, da so stopnje umrljivosti pri bolje izobraženih materah nižje, in poziva k zagotavljanju splošnega in dostopnega izobraževanja; poudarja, da hitra rast prebivalstva, ki je letno pogosto več kot 3-odstotna, dodatno obremenjuje zmogljivost vlad za zagotavljanje varstva najosnovnejših ekonomskih in socialnih pravic; zato je treba povečati dostop do zdravstvenih storitev, zlasti v zvezi s pravico do spolnosti in reprodukcije, tako da se omogoči dostop do storitev načrtovanja družine;

49.

poudarja medsebojno odvisnost razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti v Sahelu; ponovno izraža podporo pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, in demokratični odgovornosti v okviru razvojnega sodelovanja, ki temeljita na izkoriščanju lokalnega sodelovanja in znanja za doseganje razvojnih ciljev v praksi, kakor tudi podporo trdnim, učinkovitim in neodvisnim mehanizmom za spremljanje izvrševanja, ki vključujejo parlamente, druga predstavniška telesa, ki dejansko zastopajo državljane, in lokalno ter regionalno civilno družbo na nacionalni in mednarodni ravni; izpostavlja in podpira zaveze Evropske unije glede uporabe pristopa do človekovih pravic v okviru razvojnega sodelovanja Evropske unije, kot izhaja tudi iz strategije EU za človekove pravice in njenega akcijskega načrta;

50.

opozarja na to, da je treba razvojno pomoč, ki jo prejmejo države, pogojevati s tem, da spoštujejo temeljne pravice; ponavlja, da mora biti za učinkovito dodelitev sredstev iz naslova evropske razvojne pomoči Unija zmožna učinkovito nadzirati uporabo teh sredstev in zagotavljati, da se zadevna sredstva resnično porabljajo za tisto, za kar so bila prvotno namenjena; potrjuje, da je treba za učinkovito spodbujanje človekovih pravic izboljšati skladnost med zunanjimi in notranjimi politikami Unije v skladu s cilji EU na področju razvoja;

51.

poziva Evropsko komisijo, naj se v skladu s potrebami prebivalstva, ki so bile predhodno ugotovljene, uporabijo vsi skladi, ki so namenjeni razvoju v Sahelu: evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, evropski razvojni sklad, instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in sklad za odpornost v Sahelu;

52.

poziva Evropsko unijo, naj podpre vse ukrepe držav na območju Sahela, nevladnih organizacij in civilne družbe za izboljšanje dostopa do zdravstvene oskrbe, zlasti za najranljivejše prebivalce; poziva mednarodne akterje, naj nadaljujejo boj proti virusu HIV in aidsu, tuberkulozi, malariji in meningitisu, zaradi katerih umre veliko ljudi; opozarja na nujnost oblikovanja in izvajanja zdravstvenih programov za krepitev zdravstvenih sistemov ob upoštevanju dejstva, da je svetovna gospodarska kriza upočasnila napredek pri premagovanju HIV/aidsa, tuberkuloze, malarije in drugih bolezni; opozarja, da so nekateri prebivalci Sahela nomadi, kar otežuje njihov dostop do zdravstvene oskrbe; s tem v zvezi poziva k podpori kampanjam za ozaveščanje in usposabljanje v zvezi s tako oskrbo;

53.

obžaluje dejstvo, da so zmanjšanja proračunskih sredstev na področjih, kot so prehranska preskrbljenost, zdravje in izobraževanje, ki so ključni dejavniki pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, vplivala na poslabšanje prehranske in humanitarne krize na območju Sahela; poudarja, da so strukturni ukrepi na področju kmetijstva, prehranske preskrbljenosti in prehranjevanja ter konkretni ukrepi za izkoreninjenje pojava prisvajanja zemljišč ključnega pomena pri spodbujanju vključujoče in trajnostne rasti ter pri preprečevanju, da bi se prehranske krize na območju Sahela ponavljale iz leta v leto;

54.

meni, da politična nestabilnost na območju Sahela skupaj s hudo sušo, ki prizadeva milijone ljudi, pomeni resno grožnjo demokraciji, pravni državi in spoštovanju človekovih ter socialno-ekonomskih pravic, kar negativno vpliva na življenjske pogoje prebivalstva; opozarja, da so načelo pravne države, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic nepogrešljivi za stabilnost držav, varnost in spoštovanje temeljnih svoboščin;

55.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj v povezavi s civilno družbo v državah na območju Sahela in na njihovih mejah vzpostavijo učinkovite varnostne razmere in spoštovanje človekovih pravic za optimalni napredek razvojnih politik ter politik humanitarne pomoči;

56.

poziva vlade držav na območju Sahela, naj obravnavajo temeljne vzroke krize s trajnostno gospodarsko razvojno strategijo, ki bi odgovorila na politična, ekonomska in socialna vprašanja državljanov, kot so dostop do hrane, izobraževanja, zdravstvene nege, zaposlitve in stanovanja, prerazporeditev bogastva, dostojni življenjski pogoji itd.;

57.

poudarja potrebo po boju proti korupciji za krepitev legitimnosti institucij in soočanje z vedno večjimi razvojnimi izzivi in izzivi na področju človekovih pravic v tej regiji; ugotavlja, da so različne oblike korupcije močno škodovale dostopu do osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja; obenem poudarja pomen svobodne in organizirane civilne družbe in medijev za spremljanje zlorab in poročanje o njih;

58.

ugotavlja, da je vloga žensk bistvena za razvoj na območju Sahela, zlasti kar zadeva prehranjevanje, prehransko preskrbljenost in proizvodnjo hrane, če upoštevamo, da so po večini odgovorne za kmetijstvo, čeprav imajo še vedno komaj kdaj možnost biti lastnice zemlje, ki jo obdelujejo; poziva Komisijo, naj prizna temeljno vlogo žensk kot manjših pridelovalk za prehransko preskrbljenost in naj vlaga v programe, ki so posebej zasnovani za podporo tem ženskam; vztraja, da se mora strategija EU prav tako osredotočati na izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo, da bodo lahko najbolj ranljive osebe, zlasti na podeželju, deležne usposabljanja o kmetovanju, izobraževanja o prehranjevanju, ohranjanju zdravja in pogojih dela ter varnostne mreže, kadar je ta potrebna; poudarja, da morajo imeti mali kmetovalci, zlasti ženske, za to, da bi lahko ne le proizvajali na trajnostni način, ampak tudi izkoriščali svojo proizvodno zmogljivost, zagotovljen dostop do mikroposojil, da bi lahko vlagali v boljša semena, gnojila in namakalne sisteme ter imeli orodja, ki jih potrebujejo za zaščito svojih poljščin pred škodljivci in boleznimi;

59.

vztraja pri nujnosti odobritve humanitarne pomoči Evropske unije, ki prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja; poudarja pomen cilja boljšega zdravja mater v zvezi z zmanjševanjem stopnje umrljivosti mater in omogočanjem splošnega dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter načrtovanja družine; vztraja pri pomenu izobraževanja in ozaveščanja o spolnem in reproduktivnem zdravju kot nujne sestavine programa za zdravje žensk;

60.

opaža alarmantna znamenja, da bo regijo Sahel kot celoto letos prizadela huda kriza zaradi pomanjkanja hrane in poziva Komisijo, naj ustrezno financira svojo humanitarno pomoč tej regiji;

61.

poudarja, da pereče težave zaradi trajne lakote in suše ter nesposobnost nacionalnih vlad za zagotavljanje zanesljivosti osnovne prehranske preskrbljenosti predstavljajo glavne razloge za razočaranje na lokalni ravni; ponovno poudarja potrebo po izboljšanju sposobnosti nacionalnih vlad za zagotavljanje prehranske preskrbljenosti s povečanjem finančnih sredstev in politične podpore pobudi AGIR-Sahel, ki se lahko izvaja tudi v smislu regionalnega in celovitega pristopa za odpravo temeljnih vzrokov prehranske nepreskrbljenosti;

62.

poziva Evropsko unijo, naj v sodelovanju z državami na območju Sahela oblikuje prednostne razvojne politike, osnovane na pristopu, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, za omilitev prehranske krize, težav podhranjenosti in pomanjkanja hrane ter spopad s sušo in zoperstavljenje naravnim nesrečam; poziva Evropsko komisijo, naj bo poraba sredstev, dodeljenih za boj proti podhranjenosti (123,5 milijonov EUR leta 2012), optimalna in v skladu s temi prednostnimi politikami, naj krije potrebe prizadetega prebivalstva in podpre razvoj lokalnih zmogljivosti teh držav, da bo pomoč resnično imela dobre učinke;

63.

opozarja, da je zaveza glede trajanja potrebna za doseganje odpornosti proti sušam v Sahelu in s tem za preprečevanje ponavljajočih se kriz pomanjkanja hrane ter uporabe obsežne humanitarne pomoči kadar koli pride do nove suše; poudarja, da ta zaveza zahteva trajno partnerstvo med vladami, regionalnimi institucijami, donatorji in finančnimi institucijami, po zgledu pobude AGIR Sahel, ki jo je začela Evropska unija;

64.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je dostop do pitne vode na celotnem območju Sahela še vedno težaven; ponovno poudarja, da se je treba pri doseganju razvoja tega območja v prvi vrsti osredotočiti na izpolnjevanje osnovnih potreb tamkajšnjega prebivalstva; poudarja, da mora biti temu vprašanju namenjen znaten del razvojne pomoči, ki jo zagotavlja Evropska unija; v zvezi s tem pozdravlja vse mednarodne pobude, ki si prizadevajo za zmanjšanje pomanjkanja vode na območju Sahela;

65.

poudarja, da je potreben dolgoročen pristop, ki temelji na dostopu do izobraževanja za vse, da bi izboljšali vsakdanje življenje prebivalcev Sahela in podprli razvoj regije, ki bo leta 2040 štela 150 milijonov ljudi;

66.

spodbuja države na območju Sahela in regionalne akterje, naj v sodelovanju z Evropsko unijo zagotovijo nova sredstva za razvoj; pozdravlja posvetovanja, ki jih je posebni odposlanec generalnega sekretarja Združenih narodov začel z Afriško banko za razvoj, in priporoča, naj se zavoljo vzpostavitve sklada za ukrepanje v Sahelu v ta posvetovanja vključijo tudi Svetovna banka in ostale mednarodne finančne institucije; pozdravlja dejstvo, da predlagani sklad vsebuje celovito platformo za vire, ki bo služila usklajevanju regionalnih razvojnih projektov s posebnimi potrebami držav na območju Sahela; spodbuja Evropsko unijo, naj svojo strategijo ustrezno prilagodi in uskladi;

67.

izraža zaskrbljenost zaradi splošnih razmer na področju pridobivanja uranovih rud na območju Sahela, zlasti z vidika napada Gibanja za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUJAO) na rudnik v mestu Arlit na severu Nigra, do katerega je prišlo 23. maja 2013; poudarja, da bi pomembne kršitve varnosti v okolici rudnikov urana v Nigru lahko imele uničujoče posledice za lokalno prebivalstvo in stabilnost v regiji, zato oblasti Nigra in njegove mednarodne partnerje poziva, naj vprašanju varnosti namenijo kar največjo pozornost; prav tako poudarja pomen zagotavljanja varnosti pri pridobivanju uranovih rud; nadalje poziva rudarska podjetja, naj zagotovijo, da bo pridobivanje uranovih rud potekalo odgovorno, ob polnem soglasju lokalnih skupnosti in z najmanjšimi možnimi škodljivimi vplivi na bližnje prebivalstvo in okolje;

68.

z vso resnostjo opozarja na pogoste prehrambene krize in druge izredne humanitarne razmere na območju Sahela in na njihov vpliv na najosnovnejše človekove pravice; pozdravlja intenzivno vključevanje Evropske unije in njenih držav članic v prizadevanja za rešitev humanitarne krize v Sahelu; poudarja, da je spopadanje s prehransko nepreskrbljenostjo bistvenega pomena tako za lažje doseganje miru kot tudi za krepitev človekovih pravic; meni, da je v ta namen treba spodbujati lokalno proizvodnjo in lastništvo ter krepiti distribucijska omrežja in mobilnost virov; ugotavlja, da je leta 2012 pomoč Evropske komisije za prehranske krize znašala 338 milijonov EUR, od tega 174 milijonov za nujno humanitarno pomoč, ter da je Generalni direktorat za humanitarno pomoč (ECHO) sprostil 172 milijonov EUR humanitarne pomoči, od katerih je bilo 58 milijonov EUR porabljenih v Maliju;

69.

poziva Unijo, naj nadaljuje in spodbudi ukrepe za okrepitev humanitarne pomoči za Sahel, zagotovi tesno sodelovanje med mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, civilno družbo, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter vladami, mobilizira ustrezna finančna sredstva 10. Evropskega razvojnega sklada (660 milijonov EUR za obdobje 2007–2013) in sklada AGIR Sahel (172 milijonov EUR za leto 2012). je zadovoljen s proračunom, dodeljenim za program AGIR-Sahel, ki znaša 1,5 milijona EUR iz 11. Evropskega razvojnega sklada in je namenjen izboljšanju odpornosti v državah na območju Sahela;

70.

poudarja, da morajo vse države na območju Sahela oblikovati politike za osnovno socialno infrastrukturo in osnovna omrežja (kanalizacija, mreža zdravstvenih delavcev, promet, telekomunikacije) za nevtralno, univerzalno, ustrezno in učinkovito dostavo humanitarne pomoči brez omejitev; od držav ter lokalnih in regionalnih oblasti pričakuje, da bodo ta omrežja vzdržna in dostopna;

71.

najostreje obsoja nadaljevanje suženjstva na območju Sahela, pogosto z dedovanjem, in zlasti v Mavretaniji, kjer je suženjstvu domnevno podvržena nezanemarljiva manjšina prebivalstva; ugotavlja, da suženjstvo obstaja v togem kastnem sistemu, in da se je obdržalo, čeprav je ta država suženjstvo uradno prepovedala leta 1981 in ga leta 2007 izrecno uvrstila med kazniva dejanja; je zelo zaskrbljen nad institucionalizacijo te prakse, ki seže vse do javne uprave; nadalje ugotavlja, da mavretanska vlada zelo nerada priznava nadaljnji obstoj močno razširjenega suženjstva in da je bil sodni pregon proti lastniku sužnjev doslej po podatkih uspešen le v eni zadevi; poziva mavretansko vlado, naj izpolni svoje nacionalne in mednarodne pravne zaveze in obveznosti glede učinkovite odprave vseh oblik suženjstva ter sprejme zakonodajo, s katero bi obsodila suženjstvo in ki bo med drugim zagotavljala odškodninske postopke; prav tako poziva mavretanske oblasti, naj prenehajo nadlegovati in celo zapirati aktiviste civilne družbe, ki si prizadevajo za odpravo suženjstva, tudi na podlagi obtožb zaradi odpadništva; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še naprej podpirajo dejavnosti mavretanskih in mednarodnih organizacij, ki se borijo proti suženjstvu, vključno s posebnim poročevalcem Združenih narodov (UNSR) za sodobne oblike suženjstva in Mednarodno organizacijo dela;

72.

z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je suženjstvo prisotno na širšem območju Sahela in da je prisilnemu delu podvržen precejšen delež prebivalstva v Maliju, Nigru in drugod; poziva pristojne nacionalne in mednarodne organe, naj s spremljanjem izvajanja obstoječe zakonodaje, ki suženjstvo prepoveduje in ga opredeljuje kot kaznivo dejanje, ukrepajo v zvezi s tem – pri čemer naj posebno pozornost namenijo položaju in ranljivosti žensk in deklet; spodbuja oblasti, naj oblikujejo programe, ki bodo med drugim namenjeni zagotavljanju pomoči za rehabilitacijo in ponovno vključevanje žrtev, zbiranju podatkov in organizaciji kampanj za ozaveščanje javnosti, saj mnogi obravnavajo suženjstvo kot naravno stanje in je tovrstna družbena hierarhija kulturno ukoreninjena; spodbuja lokalne oblasti, naj oblikujejo strategije in programe za vključevanje nekdanjih sužnjev v družbo, ki jim bodo zagotavljali sredstva za preživetje in ustrezen dostop do dela;

73.

izraža zaskrbljenost zaradi kršitev temeljnih pravic otrok na območju Sahela, zlasti pa zaradi nasilja in diskriminacije na podlagi spola, pogostega dela otrok, domnevnega pridržanja mladoletnih oseb v zaporih za odrasle v Mavretaniji, Maliju in drugod ter zaradi novačenja otrok-vojakov v redno vojsko, do česar naj bi prihajalo v Čadu; poziva Evropsko unijo, naj tesno sodeluje z vladami na območju Sahela, da bi zagotovila odpravo tovrstnega ravnanja;

74.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi podatkov o delu otrok v malijskih rudnikih zlata, kmetijstvu, gozdarstvu in drugih gospodarskih sektorjih, kjer naj bi delali tudi otroci, stari le šest let; ugotavlja, da zakonodaja držav na območju Sahela prepoveduje delo otrok; opozarja tudi na posebej nevarno naravo dela pri pridobivanju zlata; zato poziva malijske oblasti, naj izvedejo predloge iz svojega akcijskega načrta za boj proti delu otrok (PANETEM), sprejetega junija 2011, in naj dejavneje spodbujajo splošno izobraževanje; poziva Evropsko unijo, naj si skupaj z Mednarodno organizacijo dela (ILO) in drugimi nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami prizadeva za popolno izkoreninjenje dela otrok v Maliju; poziva vse države na območju Sahela, naj se borijo proti delu otrok in spodbujajo izobraževanje;

75.

z globoko zaskrbljenostjo ugotavlja, da po statističnih podatkih nevladnih organizacij v Maliju dela več kot 3 milijone otrok, mlajših od 17 let; obžaluje takšno stanje, zlasti ker se to odraža v znižani ravni izobraženosti in nizki stopnji pismenosti;

76.

opozarja, da se Evropska unija strinja z načeli procesa Kimberley, izvaja programe akcijskega načrta izvrševanja zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov (FLEGT) in si na splošno prizadeva za spodbujanje upoštevanja temeljnih mednarodnih standardov na področjih socialne zaščite, varstva pri delu in varovanja okolja, pa tudi družbene odgovornosti podjetij; poziva Evropsko unijo in države na območju Sahela, naj razmislijo o procesu za zagotavljanje sledljivosti zlata po zgledu procesa Kimberley za diamante; vztraja pri tem, da morajo evropska podjetja s podružnicami v državah v tej regiji zagotoviti upoštevanje zadevnih temeljnih standardov in mednarodnih smernic v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij; opozarja, da bo Evropska unija kmalu začela delovati po načelu poročanja po posameznih državah;

77.

je zelo zaskrbljen zaradi poročil o ugrabitvah otrok zaradi odkupnine ali prodaje, ki prihajajo iz Čada in drugih držav v tej regiji; ugotavlja, da so otroci žrtve trgovine z ljudmi zaradi prisilnega dela, prisilnih porok in spolnega izkoriščanja tako znotraj te regije kot tudi v tujini; poleg tega ugotavlja, da je v nekaterih primerih prišlo do ugrabitve otrok in njihove prodaje mednarodnim agencijam za posvojitve;

78.

poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo dostop vseh otrok, to je dečkov in deklic pa tudi otrok nomadov, do izobraževanja, in sicer brez diskriminacije na podlagi rase, kaste ali etnične pripadnosti; poziva države na območju Sahela, naj spodbujajo politike za zagotavljanje poklicnega usposabljanja ter dostopa do visokošolske izobrazbe in zaposlitve, da bi mladim v Sahelu omogočili upanje v prihodnost in jih tako odvrnili od terorističnih skupin; vztraja pri tem, da morajo življenjske razmere otrok v šolah izpolnjevati minimalne pogoje glede higiene, varnosti in dostojanstva ter da je treba zagotoviti, da skrbniki otrok ne trpinčijo ali jih silijo v beračenje;

79.

poziva k oblikovanju in spremljanju učinkovitih zdravstvenih in izobraževalnih politik, namenjenih najbolj ranljivemu prebivalstvu, kot so ženske in otroci, ki se bodo čim bolj približale razvojnim ciljem tisočletja: osnovno izobraževanje za vse, izboljšanje zdravja mater in dostop do zdravstvene nege za vse, boj proti virusu HIV/aidsu in drugim nalezljivim boleznim; poziva Evropsko unijo, naj bodo v okviru 11. evropskega razvojnega sklada mladi prednostna naloga v Sahelu in naj razvije ambiciozno politiko na področju izobraževanja; poudarja pomen politik, namenjenih ženskam in dostopu do delovnih mest;

80.

priznava pomembno vlogo žensk pri stabilizaciji in razvoju Sahela ter poziva h krepitvi njihovega odločilnega vpliva na področju preprečevanja sporov, ohranjanja in ponovnega vzpostavljanju miru, varnosti, politike ter gospodarskega razvoja; spodbuja razvojne partnerje, naj dodelijo finančno pomoč za projekte, ki so specifično usmerjeni v samostojnost žensk v tej regiji;

81.

izraža zaskrbljenost, ker se ženske in dekleta v pretežnem delu tega območja spopadajo z diskriminacijo, ki se odraža v prisilnih porokah, porokah otrok, spolnem izkoriščanju, nezadostnem izobraževanju in razširjenem pohabljanju ženskih spolnih organov, vključno z infibulacijo, ter običajnih praksah, kot sta sororat ali levirat, kot tudi diskriminacijo pri dostopu do izobraževanja, delovnih mest s pravicami in zdravja; poziva k izoblikovanju politik za varstvo človekovih pravic in enakosti spolov v sodelovanju z vsemi akterji razvoja na kraju samem, zlasti za varstvo, zaščito in spodbujanje pravic žensk, kot so pravica do spolnosti in reprodukcije brez diskriminacije na podlagi rase, kaste, starosti, etnične ali verske pripadnosti, zakonskega stanu, porekla ali statusa (ne)priseljenca; poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za zagotavljanje, da bodo reforme, povezane z upravljanjem in načelom pravne države, upoštevale posebne potrebe žensk;

82.

poziva države na območju Sahela, da sprejmejo zakone in konkretne ukrepe, ki prepovedujejo in določajo sankcije za vse oblike nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini in spolnim nasiljem, spolnim nadlegovanjem in škodljivimi tradicionalnimi praksami, kot sta pohabljanje ženskih spolnih organov in prisilne poroke, zlasti pri mladoletnicah; vztraja, da je pomembno zaščititi žrtve, zagotoviti posebne službe in se boriti proti nekaznovanosti storilcev tako, da se zagotovijo preiskave takšnih kršitev, dejanski sodni postopki in sankcije in da imajo vse ženske zagotovljen popoln dostop do pravnega varstva brez razlikovanja na podlagi vere in/ali etnične pripadnosti; poudarja, da nasilje v družini ni zasebna družinska zadeva in da so izgovori, češ da je tovrstno nasilje zakoreninjeno v kulturi ali verskih prepričanjih, nesprejemljivi;

83.

poziva države na območju Sahela, naj spremenijo svojo zakonodajo v zvezi z ženskami in premoženjskimi pravicami; poudarja pomen lastništva žensk nad zemljišči, ki jih obdelujejo in na katerih živijo;

84.

poziva mednarodno skupnost, naj več sredstev nameni za izboljšanje pravic žensk in krepitev njihovega položaja v regiji; pozdravlja prizadevanja Afriške unije v podporo pravicam žensk in opozarja na ključno vlogo Zahodnoafriške gospodarske skupnosti pri zagotavljanju stabilnosti v regiji; poziva države na območju Sahela, naj okrepijo medsebojno sodelovanje pri pripravi kampanj za ozaveščanje glede pravic žensk z nevladnimi organizacijami, civilno družbo, Združenimi narodi in Evropsko unijo; poziva Evropsko unijo, naj si skupaj z regionalnimi akterji prizadeva za spodbujanje izobraževanja deklet in podpira ukrepe za povečanje finančne varnosti in možnosti žensk, saj je to bistvenega pomena za krepitev položaja žensk na družbenem, političnem in gospodarskem področju; prav tako poziva, naj izboljšanje zdravstvenega varstva žensk pridobi večji poudarek v politiki;

85.

poleg tega poziva države na območju Sahela, naj zagotovijo, da bodo vse novorojenke ob rojstvu vpisane v matično knjigo in da bodo vse deklice vpisane v osnovnošolsko izobraževanje;

86.

poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj še bolj spodbujajo države v tej regiji k temu, da bodo v domačo zakonodajo vključile jasne predpise za pravice žensk in deklet, prednostno pripravile programe za zagotavljanje teh pravic, zlasti kar zadeva dostop do javnih storitev, tudi na področju izobraževanja, dostop do zdravja, spolne in reproduktivne pravice, varna posojila za hrano, dostop do zemlje in proizvodnih virov, zlasti na podeželju, ter dostop do zdravstva in pravnega varstva, kar bi omogočilo večjo finančno neodvisnost žensk in jim pomagalo pri prehodu iz neformalnega v formalni sektor, njihovo udeležbo pri političnem in gospodarskem odločanju ter odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, vključno z izkoreninjenem zgodnjih prisilnih porok in barbarske prakse pohabljanja ženskih spolnih organov;

87.

poziva posebnega predstavnika EU za Sahel in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj za boljše zagotavljanje pravic žensk v regiji nastopata družno, zlasti tako da ukrepata proti nekaznovanosti zaradi nasilja na podlagi spola in vseh drugih vrst nasilja, ki prizadene dostojanstvo žensk; vztraja, da morajo Evropska komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in države partnerice pravice žensk in enakost spolov opredeliti kot prednostno nalogo v programih dvostranske pomoči ter zagotoviti trajnostno in zanesljivo financiranje pobud za krepitev vloge žensk in enakosti med spoloma; najstrožje obsoja uporabo nasilja, ki je za ženske glavna ovira pri uživanju družbene in ekonomske svobode; poudarja, da je treba politiko spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi obravnavati kot medsektorsko vprašanje;

88.

pozdravlja ureditev pravnega statusa istospolnih zvez v Maliju, Nigru, Čadu in Burkini Faso; vendar obžaluje diskriminacijo, ki je v družbi še vedno prisotna; izraža globoko zaskrbljenost zaradi izvajanja zakonov, ki urejajo „javno nespodobnost“ in prepovedujejo združevanje z „nemoralnimi nameni“ ter veljajo za skupnost lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v Maliju in na širšem območju; upa, da se bodo osebe, ki so bile med uporom v severnem Maliju zatirane, lahko ponovno varno vključile v družbo; izraža globoko zaskrbljenost, ker so zveze lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev (LGBT) v Mavretaniji še vedno kaznive, kar pri moških običajno pomeni smrtno obsodbo z javnim kamenjanjem; kljub temu ugotavlja, da do sedaj še ni nobenih dokumentiranih primerov uporabe tovrstne kazni; vseeno poziva mavretansko vlado, naj pri reformi zakonodaje sodeluje s civilno družbo in prispeva k izboljšanju življenja lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev;

89.

meni, da je obravnava stanja in razvoja tuareškega ljudstva, ki temelji na pravicah in ki zgodovinske krivice obravnava pošteno, bistvenega pomena za zagotavljanje miru in razvoja na območju Sahela, pri čemer je treba upoštevati, da Tuaregi živijo skupaj z drugimi etničnimi skupinami; pozdravlja razvoj dogodkov glede tega vprašanja v Nigru, vendar poziva vse države z znatnim deležem tuareškega prebivalstva, vključno z državami zunaj Sahela, kot sta Alžirija in Libija, naj sodelujejo s predstavniki skupnosti, da bi na politični in institucionalni ravni rešile težave, povezane z nerazvitostjo in sovraštvom; poleg tega ugotavlja, da je za območje celotnega Sahela značilna velika kulturna raznolikost; meni, da je treba vsem zadevnim prebivalcem omogočiti vnovično mirno sobivanje; spodbuja vlade v tej regiji, naj v socialni in politični dialog ter v procese sprejemanja odločitev vključijo predstavnike vseh kultur;

90.

pozdravlja imenovanje posebnega predstavnika EU za Sahel in poudarjen element človekovih pravic, ki je del njegovega mandata; pričakuje, da bo nov posebni predstavnik EU vzpostavil tesno sodelovanje s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice, tožilstvom Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) ter zagovorniki in opazovalci na področju človekovih pravic v tej regiji z namenom spodbujanja spoštovanja človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava; poziva k ustreznemu usklajevanju med posebnim predstavnikom EU za Sahel in posebnim predstavnikom EU za južno Sredozemlje, pa tudi s posebnim predstavnikom EU za Afriški rog, saj imajo krize v Afriki pomembne regionalne posledice, običajno pa so zanje značilni tudi učinek prelivanja in geostrateški vidiki; s tem v zvezi poziva Evropsko unijo, naj se zavzema za učinkovito usklajevanje vseh prizadevanj Unije v Afriki, zlasti v zvezi s kriznim upravljanjem in prizadevanji po zaključku spopadov, zaradi česar poziva visoko podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi takšno usklajevanje;

91.

poudarja pomen izvajanja zavez Evropske unije na področju človekovih pravic, vključno z njenimi smernicami o otrocih v oboroženih spopadih, o nasilju nad ženskami in deklicami ter preprečevanju vseh vrst diskriminacije proti njim, o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava ter o zaščiti civilistov, ki sodelujejo v misijah in operacijah skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), kakor tudi politike Evropske unije za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti, tudi s spremljanjem razvoja na tem področju in poročanja o njem;

92.

obžaluje, da niti strategija EU za varnost in razvoj na območju Sahela, sprejeta 21. marca 2011, niti sklepi v zvezi s to strategijo, ki jih je sprejel Svet za zunanje zadeve 23. marca 2012, ne omenjajo spodbujanja enakosti spolov, položaja žensk ali zaščite njihovih pravic;

93.

pozdravlja strateško zasnovo ukrepov v strategiji EU za Sahel, vključno s podpiranjem in spodbujanjem dobrega upravljanja in notranjega reševanja konfliktov; vendar meni, da ta strategija človekovih pravic, pravne države, podpore demokraciji, učinkovitega gospodarskega upravljanja in odločnih ukrepov za boj proti korupciji, ki so bistvenega pomena za spodbujanje povezave med razvojem in varnostjo, na kar se ta strategija osredotoča, še vedno ne postavlja v ospredje; poziva institucije Evropske unije, naj v kratkem pričnejo sodelovati, da bi v strategijo vključile konkretne predloge za:

94.

priporoča, naj Evropska unija preuči možnosti za uporabo usmerjenih sankcij v obliki zamrznitve premoženja, prepovedi izdaje vizumov ali z drugimi instrumenti za najhujše kršitelje človekovih pravic tako v Maliju kot tudi drugod v regiji;

95.

pozdravlja nedavno poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o razmerah v Sahelu; ugotavlja, da je pristop „štiri krat štiri“, ki je namenjen krepitvi upravljanja, varnosti, humanitarnih zahtev in razvoja, del celovite strategije; zlasti pozdravlja vključitev poudarjene razsežnosti človekovih pravic v strategijo in poziva Evropsko unijo, naj še naprej zagotavlja svojo podporo; prav tako pozdravlja poudarek, ki ga celovita strategija Združenih narodov daje večjemu sodelovanju, podpori lokalnega in regionalnega upravljanja, krepitvi socialne in varnostne kohezije, razvoju sistemov za zgodnje opozarjanje na prihodnje nevarnosti, zlasti pa krepitvi ali utrjevanju nacionalnih in regionalnih mehanizmov za človekove pravice; spodbuja Evropsko unijo, naj podoben celosten pristop vključi v obravnavo trajnosti, varnosti, humanitarnih in razvojnih vprašanj in človekovih pravic, in sicer v sodelovanju in ob usklajenosti z Združenimi narodi ter na način, ki bo upošteval nadnacionalno in čezmejno naravo ter medsebojno prepletenost izzivov na območju Sahela;

96.

poudarja, da sta vedno večje sodelovanje Evropske unije z afriškimi regionalnimi akterji, kot so Afriška unija (AU), Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Unija arabskega Magreba, ter njeno vključevanje v afriške regionalne instrumente za človekove pravice še vedno bistvenega pomena za doseganje trajnega napredka pri izvajanju pobud na področju človekovih pravic in demokracije v Sahelu; spodbuja sosednje države, kot so Senegal, Alžirija in Maroko, naj zagotovijo vodstvo in pomagajo vzpostaviti resnično regionalno dinamiko, ki bo omogočila regionalni gospodarski razvoj in spodbudila človekove pravice; nazadnje priznava, da je treba trajne rešitve za težave Sahela iskati znotraj tega območja in da jih mora prebivalstvo Sahela v celoti podpreti; kljub temu poziva Evropsko unijo, naj se še naprej zavzema za sodelovanje s partnerji na območju Sahela in jim nudi pomoč z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da bi izboljšala kakovost življenja ljudi na tem območju in okrepila vezi z njihovimi demokratičnimi vladami;

97.

pozdravlja poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov o razmerah v Zahodni Sahari, ki je bilo objavljeno aprila 2013 in poudarja, da je obravnava spora v Zahodni Sahari v okviru širše strategije za Sahel bistvenega pomena in da bo vprašanje človekovih pravic tudi v prihodnje pomembno za kakršno koli rešitev tega spora, ter se z njim strinja; opozarja, da številni spori v Sahelu, zlasti navzočnost terorističnih skupin, kot je skupina AQIM, na severu Malija in jugu Alžirije, lahko destabilizirajo Zahodno Saharo in širšo regijo; poleg tega ugotavlja, da je spor negativno vplival na regionalno povezovanje, v katerega bi morala biti vključena tudi Maroko in Alžirija, ki bi lahko zagotovilo pomembne priložnosti za demokratizacijo in gospodarski razvoj ter tako povečalo varnost ljudi na celotnem območju Sahela in Sahare;

98.

ponovno poudarja svojo podporo resolucijam Združenih narodov o zahodni Sahari; poziva k polnemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ljudstva Sahrawi, vključno s svobodo združevanja, svobodo izražanja in pravico do mirnih demonstracij;

99.

poudarja, da je treba človekove pravice v Zahodni Sahari in begunskem taborišču v Tindoufu obravnavati, ne da bi pri tem napovedovali kakršno koli politično rešitev ali izražali stališča o morebitnih rešitvah; kljub temu ponovno poudarja, da je pravica do samoodločbe temeljna človekova pravica, kot to določa člen 1 Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah, vendar hkrati poudarja, da je ozemeljska celovitost načelo mednarodnega prava; prav tako opozarja na resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1754(2007), ki pogodbenice poziva, naj pogajanja začnejo v dobri veri, brez postavljanja pogojev in z namenom doseganja pravične, trajne in obojestransko sprejemljive politične rešitve, ki bo prebivalstvu Zahodne Sahare zagotovila pravico do samoodločbe; ponavlja poziv Maroku in gibanju Polisario, naj nadaljujeta s pogajanji za mirno rešitev spora, in ponovno poudarja pravico ljudstva Sahrawi do samoodločbe; poudarja priložnosti, ki jih ponujajo politične in demokratične reforme, sprejete v Maroku, obenem pa ugotavlja, da iz teh reform izhajajo strožje obveznosti, zlasti glede spoštovanja in zaščite človekovih pravic v zahodni Sahari; izraža bojazen, da bo 25-letna zamuda pri izvedbi referenduma ali dosegi kakršne koli druge oblike vzajemno sprejemljive politične rešitve, dosežene s pogajanji, okrepila odtujenost ljudstva Sahrawi in povečala možnosti za nasilje, zlasti med mladimi; poziva Evropsko unijo k dejavnejšemu delovanju in podpori Združenim narodom pri spodbujanju vpletenih strani, naj znova začnejo neposredna pogajanja za mirno in trajno rešitev spora;

100.

poziva Komisijo in države članice – glede na to, da so politična rešitev spora v Zahodni Sahari, sprava in razmere na področju človekovih pravic tesno povezane –, naj bodo pri reševanju spora v Zahodni Sahari bolj dejavne, ne le z nudenjem podpore pogajanjem v okviru Združenih narodov, ampak tudi z uporabo različnih instrumentov zunanje politike (npr. za krepitev spremljanja človekovih pravic in večjo ozaveščenost policije in varnostnih sil, podporo demokratičnim reformam, vključno z decentralizacijo, in boj proti diskriminaciji v tej regiji), da bi spodbudile prepotrebno krepitev zaupanja med stranmi, udeleženimi v spor;

101.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnega poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za mučenje, ki je našel dokaze o tem, da so bili maroški uradniki vpleteni v pridržanja posameznikov zaradi političnih razlogov, mučenje in posiljevanje zapornikov iz ljudstva Sahrawi, ugrabitve protestnikov, ki so jih nato pustili v puščavi in jih tako ustrahovali, ter v namerno in pogosto nadlegovanje zagovornikov neodvisnosti, tudi na njihovih domovih; opozarja tudi na razširjene navedbe o prisilnih izginotjih in nepoštenih sojenjih; opozarja zlasti na razpustitev taborišča protestnikov Gdeim Izik novembra 2010, kjer je hudo nasilje zahtevalo 13 življenj, in na poznejše sojenje 25 pripadnikom ljudstva Sahrawi, med katerimi so bili večinoma znani aktivisti za človekove pravice, ki je potekalo februarja 2013; ugotavlja, da Maroko vztraja pri tem, da so njegove oblasti zagotovile pošteno sojenje in ustrezne sodne postopke, in da so nekateri mednarodni opazovalci predstavili pozitivne zaključke, vendar obenem opozarja na pomisleke posebnega poročevalca Združenih narodov glede izvajanja postopka pred vojaškim sodiščem, domnevnega mučenja in dejstva, da maroške oblasti teh navedb niso preiskale; ugotavlja, da so nekatere nevladne organizacije in opazovalci na področju človekovih pravic opozorili na domnevno politično motivirane sodne pregone, pomanjkljive dokaze in pretirane kazni v tej zadevi, v kateri je bilo dvajset ljudi obsojenih na kazni od 20 let zapora do dosmrtnega zapora; zato pozdravlja dejstvo, da je maroška vlada potrdila priporočilo Nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH), da civilistom v prihodnje ne bi smela soditi vojaška sodišča; poziva maroško vlado, naj zagotovi, da se bo to tudi dejansko uresničilo; istočasno obžaluje, da ta odločitev ne bo vplivala na že obsojene; poleg tega spodbuja maroško vlado, naj začne izvajati vsa priporočila iz poročil Združenih narodov in Nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH) in naj še naprej razvija kulturo človekovih pravic; s tem v zvezi poziva maroške oblasti, naj nemudoma izpustijo vse politične zapornike ljudstva Sahrawi ter si skupaj s civilno družbo in ostalimi akterji prizadevajo za zagotavljanje preglednosti in pravičnosti sodnih postopkov in za preiskavo in pregon varnostnega osebja, ki naj bi sodelovalo pri samovoljnem pridržanju, mučenju in drugih zlorabah pooblastil;

102.

obsoja kršitve človekovih pravic, zlasti nadlegovanje in spolno nasilje, katerih žrtve so sahravijske ženske;

103.

ponovno opozarja na pomisleke, izražene v poročilu Urada Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) iz leta 2006, ki je neuradno pricurljalo v javnost, o omejevanju svobode govora, združevanja in zbiranja v Zahodni Sahari; ugotavlja, da Maroko po lastnih trditvah dovoljuje sedeče proteste in druge oblike protestov; obžaluje, da se Maroko poslužuje očitnega institucionalnega oviranja nevladnih organizacij, ki zagovarjajo neodvisnost, s preprečevanjem njihove zakonite registracije in priznavanja, ki sta nujna, če naj organizacija učinkovito zagovarja pravice v svojih skupnostih; obsoja kazni za „ogrožanje maroške ozemeljske celovitosti“, ki so pogosto stroge in se domnevno uporabljajo za ustrahovanje pripadnikov ljudstva Sahrawi, ki neodvisnost zagovarjajo na miren način; opozarja na ugotovitve neodvisne strokovnjakinje Združenih narodov za kulturne pravice, ki kažejo, da maroške oblasti zatirajo nekatere vidike kulture ljudstva Sahrawi; se pridružuje pozivu neodvisne strokovnjakinje Združenih narodov k odpravi takšnih ukrepov in spodbujanju popolne kulturne raznolikosti; v zvezi s tem z zadovoljstvom pozdravlja določbe nove maroške ustave, katerih namen je zagotoviti spoštovanje kulturnih pravic; pozdravlja ustanovitev televizijske postaje, namenjene ljudstvu Sahrawi; močno spodbuja popolno izvajanje teh določb;

104.

globoko obžaluje, da je v sredo, 6. marca 2013, Maroko izgnal delegacijo, ki so jo sestavljali štiri poslanci Evropskega parlamenta; ugotavlja, da je delegacija nameravala obiskati ozemlja v Zahodni Sahari, da bi se seznanila z razmerami na področju človekovih pravic, in se sestati s predstavniki misije Združenih narodov za Zahodno Saharo (Minurso); globoko obžaluje ravnanje maroških oblasti in zahteva, da Kraljevina Maroko neodvisnim opazovalcem, poslancem, medijem in humanitarnim organizacijam dovoli prost vstop v Zahodno Saharo in prosto gibanje na tem območju;

105.

opozarja na pomisleke Urada Združenih narodov za projektne storitve (UNOPS), ki trdi, da Zahodna Sahara ostaja eno izmed območij z največjo prisotnostjo protipehotnih min na svetu; ugotavlja, da je zaradi protipehotnih min v Zahodni Sahari od leta 1975 tragično umrlo najmanj 2 500 oseb in da te še vedno ogrožajo več tisoč nomadov iz ljudstva Sahrawi in predstavljajo veliko oviro za rešitev spora in ureditev razmer za begunce v Zahodni Sahari; zato pozdravlja dejavnosti misije Združenih narodov za Zahodno Saharo (Minurso), maroške kraljeve vojske, gibanja Polisario, organizacije Landmine Action in drugih akterjev na področju kartiranja in čiščenja prizadetih območij; pozdravlja dejstvo, da je gibanje Polisario podpisalo ženevski poziv o prepovedi protipehotnih min; vse akterje spodbuja, naj si v čim večji meri prizadevajo za izobraževanje prebivalstva, nudenje pomoči žrtvam in odstranjevanje preostalega streliva; prav tako ugotavlja, da je Maroko ena izmed redkih držav in ena izmed zgolj treh afriških držav, ki še ni podpisala konvencije o prepovedi uporabe protipehotnih min; spodbuja Maroko, naj to stori v podporo ukrepom za krepitev zaupanja in v znak svoje zavezanosti miru;

106.

poudarja problematiko sahravijskih žensk in njihovo pomembno vlogo v sahravijski družbi, zlasti v begunskih taboriščih, kjer se je nepismenost močno zmanjšala; poudarja ključno vlogo žensk v organizaciji sahravijskih institucij ter njihovo veliko udeležbo v procesu sprejemanja odločitev na vseh ravneh, v lokalnih odborih, parlamentu in vladi; opozarja na vlogo, ki jo imajo ženske iz Zahodne Sahare pri ohranjanju miru, spodbujanju dialoga in reševanju konflikta ter pri ohranjanju sahravijske družbe in njenih struktur;

107.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi revščine in pomanjkanja osnovnih storitev v begunskih taboriščih v bližini Tindoufa, s katerimi upravlja gibanje Polisario, zlasti z vidika dostopa do hrane, zdravstvenega varstva in pitne vode; pozdravlja humanitarno pomoč, ki jo zadevnim beguncem zagotavlja Evropska unija v okviru Generalnega direktorata za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO); vseeno poziva mednarodne akterje, naj učinkoviteje usmerijo, uskladijo in okrepijo ter po potrebi povečajo pomoč, da bi zagotovili stabilnost humanitarnih razmer in prispevali k izboljšanju pogojev v taboriščih; se pridružuje priporočilom posebnega poročevalca Združenih narodov o ustrezni nastanitvi, v skladu s katerimi je treba za zagotovitev nastanitev nameniti zadostna mednarodna sredstva; kljub temu opozarja na uspešno delovanje sistemov upravljanja v taboriščih in pozdravlja dejavno prisotnost civilne družbe, pri čemer so ženske močno zastopane v obeh dejavnostih; prav tako pozdravlja poudarek, ki ga družba kljub pomanjkanju virov namenja izobraževanju; vseeno opozarja na pomanjkanje jasnih dokumentov o natančnem številu prebivalstva v taboriščih; poziva organe gibanja Polisario, naj ob pomoči Alžirije, kadar je to primerno, izvajajo ali omogočajo redne popise ali formalno registracijo prebivalstva;

108.

je zaskrbljen, ker so številni begunci v taboriščih v Tindoufu zaradi revščine, ki jo spremlja pomanjkanje dolgoročnih priložnosti, izpostavljeni radikalizaciji po zgledu verskih fundamentalistov; opozarja na nevarnost, povezano z novačenjem mladih v kriminalne ali teroristične mreže, in na prepustnost meja v regiji, zaradi česar obstaja nevarnost globljega prodiranja džihadskih skupin iz severnega Malija in ostalih predelov v begunska taborišča; obsoja ugrabitev treh evropskih humanitarnih delavcev iz taborišča Rabouni oktobra 2011; zato poudarja, da je zagotavljanje varnosti v taboriščih izjemnega pomena; poziva alžirske oblasti, naj izpolnijo svoje obveznosti za izboljšanje razmer na področju človekovih pravic v taboriščih v Tindoufu; v celoti podpira program Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) za spodbujanje večjega zaupanja z omogočanjem izmenjav med družinskimi člani v Tindoufu in Zahodni Sahari;

109.

ugotavlja, da četudi poročila mednarodnih opazovalcev in poročila Urada Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev, Centra Roberta F. Kennedyja za pravosodje in človekove pravice in organizacije Human Rights Watch povečini vsebujejo le malo dokazov o sistemskih in institucionalnih kršitvah človekovih pravic v begunskih taboriščih, številni akterji, vključno z maroško vlado, maroškimi nevladnimi organizacijami in nekaterimi nekdanjimi prebivalci taborišč v Tindoufu, vseeno navajajo, da naj bi organi gibanja Polisario prebivalcem omejevali svobodo izražanja in gibanja; ugotavlja, da gibanje Polisario odločno zavrača tovrstne obtožbe in je pripravljeno sodelovati z organi Združenih narodov za človekove pravice; zato gibanje Polisario poziva, naj neodvisnim opazovalcem na področju človekovih pravic omogoči poln, reden in prost dostop do begunskih taborišč, ter poziva, naj se temeljito raziščejo vse obtožbe;

110.

pozdravlja prizadevanja za izboljšanje dokumentacije o domnevnih kršitvah človekovih pravic v Zahodni Sahari, zlasti z ustanovitvijo maroškega nacionalnega sveta za človekove pravice (CNDH), ki ima svoje prostore v mestih Laayoune in Dakhla ter so ga priznali tudi Združeni narodi; je seznanjen s pozitivnim delovanjem sveta CNDH in poziva maroško vlado, naj prispeva h krepitvi njegove neodvisnosti in pristojnosti in zagotovi izvajanje njegovih priporočil; poleg tega spodbuja svet CNDH, naj okrepi prizadevanja za vzpostavitev odnosov s tistimi pripadniki ljudstva Sahrawi, ki nasprotujejo maroški vladi, ter zagotovitev ustreznega ukrepanja na podlagi pritožb; pozdravlja dejstvo, da je Maroko leta 2012 sprejel tri od petih priporočil Sveta Združenih narodov za človekove pravice v zvezi s položajem človekovih pravic v zahodni Sahari, in ga poziva, naj sprejme še preostali dve; prav tako pozdravlja povabila, ki jih je Maroko poslal priložnostnim mednarodnim delegacijam, tudi posebnemu poročevalcu Združenih narodov za mučenje, in dejstvo, da so te delegacije povabila sprejele; spodbuja maroške oblasti, naj dovolijo izvedbo misij za ugotavljanje dejstev še drugim mednarodnim organom, kot so Afriška komisija za človekove pravice in poslanci Evropskega parlamenta; poziva vse zadevne strani, naj tudi v prihodnje sodelujejo z organi Združenih narodov za človekove pravice; podpira ustanovitev uradne misije Minurso in Mednarodnega odbora Rdečega križa na območju Fadret Leguiaa, da bi po odkritju množičnih grobov, ki jih je našla skupina preiskovalcev z Univerze v Baskiji, nadaljevali izkopavanje posmrtnih ostankov žrtev in jih izročili njihovim družinam;

111.

kljub temu opozarja na hude in sporne obtožbe, tako zoper maroško upravo kot tudi zoper upravo gibanja Polisario; ponovno izpostavlja tudi nedavne poudarke generalnega sekretarja Združenih narodov v zvezi z neodvisnim, nepristranskim, celovitim in trajnim spremljanjem stanja človekovih pravic tako v Zahodni Sahari kot tudi v begunskih taboriščih; v zvezi s tem ugotavlja, da Združeni narodi aprila 2013 mandata misije Minurso niso nadgradili s krepitvijo človekovih pravic; spodbuja Združene narode, naj to storijo, ali pa naj ustanovijo novo, stalno in neodvisno telo za človekove pravice, ki bo zadolženo za spremljanje splošnega stanja na področju človekovih pravic, za poročanje o njem in za preiskovanje posameznih pritožb; poziva takšno telo, naj v svoje dejavnosti vključi tudi območje Zahodne Sahare, ki je pod nadzorom Maroka, begunska taborišča v Tindoufu in ostala ozemlja, ki so pod nadzorom gibanja Polisario;

112.

spodbuja vladi Maroka in Alžirije, naj razvijata in krepita svoj politični dialog, da bi izboljšali regionalno dinamiko in se izognili vedno večjim napetostim ter za dobro širše mednarodne skupnosti;

113.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj maroškim oblastem in gibanju Polisario ponudijo programe usposabljanja na področju človekovih pravic, ki bi potekali v Zahodni Sahari in Tindoufu in bi se osredotočali na policiste in druge pripadnike varnostnih sil, sodnike, uslužbence lokalne uprave, predstavnike medijev in organizacij civilne družbe, pri čemer bi si prizadevali za pričetek političnih reform za uveljavljanje demokracije, pravne države in človekovih pravic v Maroku, pri tem pa ne bi posegali v politično rešitev sporov v Zahodni Sahari, doseženo s pogajanji, ampak bi si prizadevali za spodbuditev tovrstnih pogajanj;

114.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnima predstavnikoma EU za človekove pravice oziroma za območje Sahela, državam članicam Evropske unije, vladam in parlamentom držav na območju Sahela, Maroku, Alžiriji in gibanju Polisario, generalnemu sekretarju in Varnostnemu svetu Združenih narodov, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice, predsedujočemu Afriški uniji in generalnemu sekretarju Komisije ter predsedujočemu Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) in predsedniku Komisije.

10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/25

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 21(2), ki določa načela in cilje EU v mednarodnih odnosih, ter člena 208(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 16, 18 in 87 skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom „Evropsko soglasje“ (1),

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči,

—

ob upoštevanju Deklaracije ZN o pravici do razvoja (41/128),

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov, ki določa okvir za cilje tisočletja,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP–ES („Sporazum iz Cotonouja“),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (SEC(2011)1469 in SEC(2011)1470),

—

ob upoštevanju Evropske listine o razvojnem sodelovanju v podporo lokalnemu upravljanju, oblikovane dne 16. novembra 2008 v okviru Evropskih dni razvoja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o povečanju vpliva razvojne politike EU (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Prihodnji pristop k proračunski podpori EU za tretje države“ (COM(2011)0638),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)0492),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. oktobra 2012 z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (dok. 14535/12),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o podpori EU trajnostnim spremembam v tranzicijskih družbah, sprejetih na 3218. seji Sveta za zunanje zadeve dne 31. januarja 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. maja 2013 z naslovom „Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate“ (COM(2013)0280),

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: odpravimo revščino in dajmo svetu trajnostno prihodnost“ (COM(2013)0092),

—

ob upoštevanju mednarodnih zavez v okviru partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana iz leta 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. julija 2013 o lokalnih organih pri razvojnem sodelovanju (dok. 12584/13),

—

ob upoštevanju sporočila Odbora regij z naslovom „Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate“ (CdR 2010/2013),

—

ob upoštevanju pisne izjave z dne 5. julija 2012 o izobraževanju o razvoju in aktivnem svetovnem državljanstvu (3),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Izobraževanje in ozaveščanje o razvoju v Evropi“ (SWD(2012)0457),

—

ob upoštevanju študije z naslovom „Izkušnje in delovanje glavnih evropskih akterjev, dejavnih na področju izobraževanja in ozaveščanja o razvoju“ iz novembra 2010 (4),

—

ob upoštevanju sklepnega dokumenta o pobudi za strukturiran dialog iz maja 2011 (5),

—

ob upoštevanju izjave iz Lizbone za izboljšanje in povečanje svetovnega izobraževanja v Evropi do leta 2015 (6),

—

ob upoštevanju posvetovanja o organizacijah civilne družbe v razvojnem sodelovanju ter posvetovanja o lokalnih organih v razvoju,

—

ob upoštevanju medsebojnega strokovnega pregleda Evropske unije v Odboru za razvojno pomoč pri OECD (OECD-DAC) iz leta 2012,

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom „Tematsko globalno ovrednotenje podpore Komisije procesom decentralizacije“ (7) iz februarja 2012,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o organih lokalne skupnosti in razvojnem sodelovanju (8),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0296/2013),

A.

ker člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa zmanjšanje in na dolgi rok izkoreninjenje revščine, kot je opredeljena v Evropskem soglasju o razvoju, kot glavni cilj razvojne politike EU;

B.

ker Evropsko soglasje o razvoju ostaja pravni okvir za razvojno politiko EU;

C.

ker je EU politično trdno zavezana spodbujanju ugodnega okolja za organizacije civilne družbe na nacionalni ravni, pa tudi na regionalni in mednarodni ravni, in ker EU priznava, da je močna civilna družba, v vsej svoji raznolikosti, pomembna sama po sebi ter pomeni bistven in osrednji sestavni del vsake demokracije;

D.

ker je EU trdno politično zavezana izvajanju pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, pri razvoju in ker izjava OZN glede skupnega sporazuma o pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, k razvojnemu sodelovanju navaja, da „bi morali vsi programi razvojnega sodelovanja, politike in tehnična pomoč spodbujati uresničevanje človekovih pravic, kot so določene v Splošni konvenciji o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentih na področju človekovih pravic“;

E.

ker demokratično prevzemanje odgovornosti ne vključuje samo vlad, ampak tudi organizacije civilne družbe, lokalne organe in nacionalne parlamente, ki imajo pomembno vlogo pri povezovanju državljanov z vlado in pri zagotavljanju vsesplošnega in demokratičnega prevzemanja odgovornosti za razvojne agende držav;

F.

ker nacionalna odgovornost vključuje nadzorno vlogo organizacij civilne družbe, ki so ključni akterji pri boju proti korupciji in spodbujanju preglednosti;

G.

ker poročilo OECD-DAC vsebuje naslednje priporočilo: „Institucije in organi EU bi si morali še naprej prizadevati, da bi se v strateški, strukturiran dialog vključilo večje število deležnikov iz civilne družbe. Postati bi morali učinkovitejši pri krepitvi zmogljivosti civilne družbe v partnerskih državah; v ta namen bo treba spremeniti instrumente“;

H.

ker so za legitimen okvir po letu 2015 potrebni civilna družba in posamezniki – zlasti najbolj marginalizirani –, ki lahko v celoti sodelujejo v procesu odločanja ter pri spremljanju doseženega napredka in poročanju o njem;

I.

ker so rezultati javnega posvetovanja o „Lokalnih organih v razvoju“ opozorili na povezavo med lokalnim demokratičnim upravljanjem, decentralizacijo in ozemeljskim razvojem;

J.

ker je bil ozemeljski razvoj opredeljen kot interakcija med več deležniki in upravljanjem na več ravneh, katere namen je vlaganje v lokalna ozemeljska sredstva (človeške, finančne, fizične in naravne vire), da se okrepijo konkurenčne prednosti ozemlja in dvigne življenjski standard;

K.

ker so za demokratični proces in proces vzpostavljanja miru bistvenega pomena vplivne, pregledne in k potrebam usmerjene organizacije civilne družbe in lokalni organi ter vključujoči ukrepi lokalnega upravljanja;

L.

ker morajo lokalni organi iz novih držav članic za odpravo vrzeli v strokovnem znanju na področju praks razvojnega sodelovanja in za to, da bi starim državam članicam koristile izkušnje s tranzicijo in strukturnimi spremembami novih držav članic, kar je koristno orodje v svetovnem razvojnem okviru, izmenjavati znanje s starimi državami članicami;

M.

ker so organizacije civilne družbe in lokalni organi bistveni pri zagotavljanju trajnostne in vključujoče rasti, okoljske trajnosti, človekovih pravic in dobrega upravljanja v razvojni agendi po letu 2015;

N.

ker so se pravična in dolgoročna partnerstva med organizacijami civilne družbe EU in podobnimi organizacijami v državah v razvoju izkazala za pomembno orodje za razvoj trdnih neodvisnih in raznolikih organizacij in pobud civilne družbe različnih razsežnosti in ravni, od lokalne do mednarodne;

1.

pozdravlja nedavne spremembe politike na ravni EU in na mednarodni ravni, ki se osredotočajo na ambicioznejše partnerstvo z organizacijami civilne družbe in lokalnimi organi, katerega podlaga sta pristop k razvoju, ki temelji na človekovih pravicah, vključno z ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami, pa tudi mednarodnimi pogodbami o varstvu okolja in biotski raznovrstnosti, in jasno zavzemanje za krepitev demokratičnega procesa in odgovornosti;

2.

poudarja, da je oblikovanje odgovornih, vključujočih in na človekovih pravicah temelječih odnosov med vladami, lokalnimi organi, organizacijami civilne družbe, zasebnim sektorjem in državljani, za EU, vključno z državljani, lokalnimi organi ter zasebnim sektorjem, enkratna priložnost, da vzpostavi trajnostna partnerstva z državami v razvoju;

3.

poziva Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj v dialogu z organizacijami civilne družbe pripravita smernice in načrte za izvajanje pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, v razvojnem sodelovanju EU ter spodbudita izvajanje smernic Evropske unije o zagovornikih človekovih pravic;

4.

poziva Komisijo in ESZD, naj vključita spodbujanje ugodnega okolja za organizacije civilne družbe in lokalne organe v svojo politiko ter ga obravnavata kot prednostno temo za stališče EU pri trenutnih pogajanjih o razvojnem okviru po letu 2015; poudarja, da je treba opredeliti sistem spremljanja, ki bi omogočal oceno napredka pri vzpostavljanju ugodnega okolja na nacionalni ravni z vidika politike in regulativnih določb v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic ter dialogov z več deležniki in na več ravneh; poziva Komisijo, naj preuči ugodno okolje, da bi v celoti prepoznala njegovo zapletenost in značilnosti akterjev civilne družbe;

5.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi zatrtja sodelovanja organizacij civilne družbe s partnerji iz EU v številnih državah ter poziva Komisijo in ESZD, naj pripravita strategije o tem, kako odpraviti te težave in nadaljevati bistveno podporo organizacijam civilne družbe;

6.

poziva EU, naj spodbuja institucionalizirane mehanizme za dialog na več ravneh in z več deležniki med organizacijami civilne družbe, lokalnimi organi, zasebnim sektorjem in vladami partnerskih držav pri agendah za dostojno delo ter trajnostno in vključujočo rast s prerazporeditvijo prihodkov prek vladnega proračuna, pa tudi o vprašanju ugodnega okolja tako za organizacije civilne družbe kot za lokalne organe; priporoča, naj EU vsaki partnerski državi nameni sredstva glede na posvete z lokalnimi organi, kot določa sporazum iz Cotonouja za države AKP;

7.

spodbuja EU, naj ženske organizacije in mreže sistematično vključuje v pripravo in morebiti v izvajanje dialoga o politiki v skladu z zavezami, sprejetimi v okviru akcijskega načrta EU o enakosti spolov v zvezi z razvojem;

8.

pozdravlja politični forum o razvoju, katerega namen je vzpostaviti prostor za dialog z organizacijami civilne družbe in lokalnimi organi v političnih razpravah, ter spodbuja vse udeležene deležnike, naj iz tega prostora naredijo strateški prostor za usmerjanje in vplivanje na oblikovanje politik na ravni EU in na mednarodni ravni v zvezi z vprašanji razvoja, vključno s skladnostjo politik za razvoj;

9.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v prihodnjem programskem obdobju namenita zadostna sredstva, ki bodo organizacijam civilne družbe in lokalnim organom iz držav partneric omogočila, da spremljajo in analizirajo dosežen napredek na poti k skladnosti politik za razvoj na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni;

10.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj spodbujata „partnerstvo za odgovornost“ za strateško sodelovanje med izvoljenimi predstavniki na nacionalni in lokalni ravni ter organizacijami civilne družbe, ki temelji na preglednosti dotokov uradne in neuradne pomoči, pa tudi participativen pristop k razvoju, ki je odprt za sodelovanje, in odgovornost, vključno z nacionalno družbeno odgovornostjo in nadzorom, da bi izmerili učinek politike;

11.

poudarja pomembno vlogo, ki jo lahko imajo lokalni organi in organizacije civilne družbe pri boju proti korupciji na vseh ravneh, vključno z davčnimi utajami in nezakonitimi finančnimi tokovi iz držav v razvoju;

12.

poziva Komisijo, naj podpre vključitev predstavnikov lokalnih organov v usmerjevalni odbor o svetovnem partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje;

13.

meni, da mora biti skladnost politik za razvoj vodilno načelo sodelovanja EU z lokalnimi organi, usmerjenega k razvoju lokalnega gospodarstva za zagotavljanje dostojnega življenja prebivalcem na ravni skupnosti;

14.

opozarja, da bi vsi razvojni akterji morali nositi odgovornost za svoja razvojna prizadevanja in dosežke na tem področju ter spodbujati odgovornost drug drugega;

15.

poziva Komisijo, naj spodbuja pristop, ki uravnoteženo združuje načelo usklajevanja in pravico organizacij civilne družbe in lokalnih organov do pobude; opozarja Komisijo, da bi se poenostavitev in usklajevanje upravnih postopkov za donatorje morala izvajati v sodelovanju z organizacijami civilne družbe in lokalnimi organi;

16.

pozdravlja predlog Komisije o pripravi časovnih načrtov za sodelovanje z organizacijami civilne družbe, katerih namen je opredelitev splošne strategije za vključitev teh organizacij v vse oblike evropskega sodelovanja; poziva Komisijo, naj pojasni, kako lahko organizacije civilne družbe odločilno prispevajo k procesu, in zagotovi njihovo pravočasno in obširno sodelovanje v fazi priprave ter skupno opredelitev prednostnih nalog;

17.

poziva Komisijo, naj pripravi časovne načrte za posamezne države ter lokalne organe in naj razmisli o pripravi skupnih časovnih načrtov organizacij civilne družbe in lokalnih organov v posameznih državah;

18.

poziva Komisijo, naj skladnost politik za razvoj obravnava kot ključni element prihodnjih časovnih načrtov;

19.

poziva Komisijo, naj sprejme načrt trajnostnega razvoja in upošteva njegove tri bistvene elemente (okoljski, socialni in ekonomski) kot enakovredne in neločljive parametre.

20.

opozarja na pomen partnerstva med lokalnimi organi iz evropskih in partnerskih držav za dosego trajnostnega razvoja; v tem okviru poziva EU, naj učinkovito uporabi metode za posredovanje znanja in razvoj zmogljivosti, vključno z uporabo tranzicijskih izkušenj lokalnih organov držav članic EU;

21.

poziva EU, naj sprejme agendo, namenjeno sorazmernemu povečanju učinkovitih izkušenj s projekti in pobudami organizacij civilne družbe in lokalnih organov, ki jih financira EU;

22.

poziva Komisijo in ESZD, naj vzpostavita ambicioznejši politični dialog s partnerskimi državami in znotraj njih, da se spodbudita ozemeljski pristop k razvoju in celovit pristop k decentralizaciji, in v prihodnjem programskem obdobju namenita prednost krepitvi zmogljivosti lokalnih organov in organizacij civilne družbe, da bodo lahko vplivali na procese reforme na področju decentralizacije in jih nadzirali;

23.

opozarja, da so za učinkovit proces decentralizacije potrebne reforme javnega sektorja, kot je prenos pristojnosti, funkcij in virov, pa tudi dejavno sodelovanje državljanov prek predstavnikov in organizacij civilne družbe pri participativnem načrtovanju in določanju proračuna; poziva Komisijo, naj decentralizacijo in ozemeljski pristop k razvoju primerno upošteva v svoji podpori reformam javnega sektorja in poskrbi, da postaneta medsektorska prednostna naloga v vseh geografskih programih;

24.

poudarja, da je odgovoren, pregleden in dobro delujoč proces decentralizacije potreben kot osnova za trajnostni ozemeljski pristop k razvoju; priporoča, da EU ozemeljski pristop k razvoju in decentralizacijo v prihodnji razvojni agendi po razvojnih ciljih tisočletja obravnava kot pomembna dejavnika za dosego izkoreninjenja revščine;

25.

opozarja, da ozemeljski pristop k razvoju prispeva k učinkovitosti razvoja s krepitvijo prevzemanja odgovornosti, dialogi in programi z več interesnimi skupinami in akterji ter usklajevanjem politik na podnacionalni ravni; poziva Komisijo, naj prične s pilotnimi pobudami za podpiranje ozemeljskega pristopa k razvoju z geografskimi in tematskimi programi;

26.

opozarja na dodano vrednost decentraliziranega sodelovanja pri spodbujanju ozemeljskega pristopa k razvoju in decentralizacije; poudarja, da imajo evropski lokalni organi zelo veliko možnosti za sodelovanje s podobnimi organi v procesu decentralizacije, zlasti davčne;

27.

poudarja, kako pomembno je zlasti na ravni delegacij poglobiti strokovno znanje in zavezanost osebja EU o decentralizaciji ter o vlogi organizacij civilne družbe in lokalnih organov pri trajnostnem razvoju, vključno z usklajevanjem organizacij civilne družbe, ter spodbuja sodelovanje organizacij civilne družbe, tudi organizacije žensk, da bi zagotovili vidik spola v teh procesih;

28.

poudarja, da bi EU v sodelovanju s partnerskimi državami v okviru novega dogovora za nestabilne države in kot del širših razvojnih strategij morala pripraviti nacionalne strategije za odpornost in posebne programe za odpravo temeljnih vzrokov za dolgoročno ranljivost, vključno s participativno analizo tveganja na osnovi skupnosti, orodji za upravljanje in poglobljeno raziskavo glede vzrokov konfliktov in nestabilnosti ter ob upoštevanju mnenj in dojemanja neposredno prizadetega lokalnega prebivalstva;

29.

opozarja, da bi odpornost morala biti tudi ključna tematika partnerstev EU z organizacijami civilne družbe in lokalnimi organi; poudarja, da je krepitev vloge skupnosti z dejavnostmi za zmanjševanje tveganja, za katere so odgovorne in jih vodijo skupnosti, ter lokalnih organov v nestabilnih državah in tesno sodelovanje z njimi v kriznih razmerah in razmerah po krizi bistvenega pomena; spodbuja partnerstva lokalnih organov v nestabilnih državah, naj omogočijo razvoj, prenos in izmenjavo upravnih in tehničnih spretnosti;

30.

opominja, da lokalno izvoljeni predstavniki redno delujejo kot posredniki med nasprotujočimi si stranmi in v zvezi s tem prevzamejo pomembno vlogo pri preprečevanju in reševanju konfliktov;

31.

poziva Evropsko komisijo in ESZD, naj pripravita smernice za delegacije EU glede obravnave organizacij civilne družbe in lokalnih organov v primerih krize in nestabilnosti, pri tem pa uporabita pristop, ki temelji na človekovih pravicah in upošteva razliko med spoloma;

32.

poudarja, da bi morala Komisija v primerih, ko javni organi, vključno z lokalnimi in regionalnimi organi, niso zmožni zagotavljati osnovnih storitev in ko okoliščine to omogočajo, podpirati partnerstva z več akterji, da bi razvila zmogljivosti lokalnih organov, tako da bodo zmožni zagotavljati storitve;

33.

izraža globoko zaskrbljenost glede predloga Komisije o omejitvi finančne podpore za zagotavljanje storitev izključno na organizacije civilne družbe, ki delujejo v najmanj razvitih in nestabilnih državah; opozarja, da sta sposobnost razumevanja potreb in pravic revnih in marginaliziranih skupin in zagotavljanje inovativnih rešitev za njihovo zadovoljitev, ob tem pa ozaveščanje in politična podpora za obravnavanje osnovnih vzrokov revščine, neenakosti in izključenosti, ključna dodana vrednost organizacij civilne družbe v vseh državah, ne glede na njihovo stopnjo razvoja;

34.

opozarja, da pisna izjava Parlamenta o „izobraževanju o razvoju in dejavnem globalnem državljanstvu“ poziva k oblikovanju evropske strategije za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju, ki bi morala biti bolj osredotočena na kritično razmišljanje o razvojni politiki in zlasti na skladnost politik za razvoj;

35.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe razvije splošno strategijo za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju, poveča finančna sredstva, ki bodo v prihodnjem programskem obdobju dodeljena izobraževanju in ozaveščanju o razvoju, ter v tesnem posvetovanju z organizacijami civilne družbe in lokalnimi organi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in ozaveščanjem o razvoju, razvije prožne načine financiranja, ki bodo upoštevali njihovo pravico do pobude in omogočali sodelovanje mnogih različnih akterjev;

36.

pozdravlja prizadevanje Komisije za sistematično uvajanje analize politične ekonomije na državni ravni ter priporoča, naj ta analiza vključuje analizo političnih in pravnih razmer organizacij civilne družbe in lokalnih organov;

37.

meni, da so prihodki od davkov bistveni za lokalni gospodarski razvoj, pa tudi, da bi bilo treba prednostno vzpostaviti učinkovite in uresničljive sisteme za pobiranje davkov, da bi zagotovili vzdržen vir razvojnega financiranja;

38.

poziva Komisijo, naj izboljša usklajevanje in dopolnjevanje tematskih in geografskih programov in instrumentov; opozarja, da bi bilo organizacije civilne družbe in lokalne organe treba obravnavati kot ključne izvajalske partnerje, zlasti pri programu o svetovnih javnih dobrinah, prav tako pa bi se bilo treba z njimi zgodaj posvetovati o načrtovanju geografskih in tematskih programov;

39.

opominja, da so lokalni organi upravičeni v vseh programih instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, ter poziva Komisijo in predstavniške organizacije lokalnih organov, naj spodbujajo širšo udeležbo lokalnih organov v programih instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja;

40.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira decentralizirano sodelovanje in partnerstva med lokalnimi organi iz EU in partnerskih držav; ta partnerstva so se izkazala kot učinkovita orodja za krepitev zmogljivosti lokalnih organov v ključnih sektorjih, ki prispevajo k izkoreninjenju revščine; istočasno in iz istega razloga poziva Komisijo, naj še naprej podpira sodelovanje med organizacijami civilne družbe iz evropskih in partnerskih držav;

41.

poziva Komisijo, naj olajša izmenjavo izkušenj in strokovnega znanja med lokalnimi organi držav EU in partnerskih držav, da bi zagotovili dostop do znanja na ustreznih področjih trajnostnega razvoja in zlasti dobrega upravljanja, s tem pa izkoristili tranzicijske izkušnje lokalnih organov držav članic EU;

42.

poziva Komisijo, naj sklene več strateških partnerstev z nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi združenji ter mrežami lokalnih organov;

43.

poziva Komisijo, naj nadalje razvije kombinacijo prožnejših, preglednejših in bolj predvidljivih načinov financiranja za doseganje najširšega možnega nabora akterjev civilne družbe; poziva Komisijo, naj te načine opredeli in razvije s pomočjo vključujočega dialoga z organizacijami civilne družbe in združenji lokalnih organov na podlagi strukturiranega dialoga;

44.

poziva Komisijo, naj spodbuja udeležbo organizacij civilne družbe in lokalnih organov v potekajoči razpravi o mehanizmih kombiniranja v okviru platforme EU za kombiniranje pri zunanjem sodelovanju; poziva Komisijo, naj pripravi smernice in vzpostavi vključujoče ocene učinka in mehanizme spremljanja ter s tem zagotovi posvetovanje in udeležbo ustreznega prebivalstva na vseh ravneh projektnega cikla in tudi to, da kombiniranje prispeva k izkoreninjenju revščine;

45.

zahteva tudi, da Komisija omogoči udeležbo organizacij civilne družbe pri vseh novih oblikah sodelovanja v okviru platforme EU za zunanje sodelovanje in razvoj;

46.

poziva Komisijo, naj okrepi nacionalne reforme na področju decentralizacije z oblikovanjem in izvajanjem pogodb o dobrem upravljanju in razvoju, pogodb o sektorskih reformah in pogodb o izgradnji države;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/32

—

ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2012 z naslovom „Ponovni razmislek o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate“ (COM(2012)0669),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2012 z naslovom „Letni pregled rasti 2013“ (COM(2012)0750),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. februarja 2013 o naložbah v izobraževanje in usposabljanje – odziv na sklepe Sveta o ponovnem razmisleku o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate in letnem pregledu rasti za leto 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa „Erasmus za vse“ – Program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport (COM(2011)0788),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. septembra 2012 z naslovom „Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2012 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (strategija EU za mlade za obdobje 2010–2018)“ (COM(2012)0495) in ustreznega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2012)0256),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. novembra 2012 o izobraževanju in usposabljanju v okviru strategije Evropa 2020 – Prispevek izobraževanja in usposabljanja k oživitvi in rasti gospodarstva ter delovnim mestom (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2011 z naslovom „Izobraževanje in usposabljanje v pametni, trajnostni in vključujoči Evropi“ (COM(2011)0902),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja (2),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 28. novembra 2011 o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) (4),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o zmanjševanju šolskega osipa (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o zgodnjem učenju v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o pobudi Mladi in mobilnost: okvir za izboljšanje sistema splošnega in poklicnega izobraževanja v Evropi (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: izvajanje delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o vseživljenjskem učenju za znanje, ustvarjalnost in inovacije – izvajanje delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ (10),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 12. aprila 2013 o ponovnem razmisleku o izobraževanju (11),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0314/2013),

A.

ker je eden od krovnih ciljev strategije Evropa 2020 zmanjšati delež oseb, ki predčasno opustijo šolanje, pod 10 % ter povečati delež mladih z izobrazbo tretje ali enakovredne poklicne stopnje vsaj na 40 %;

B.

ker strateški okvir za izobraževanje in usposabljanje 2020 (ET2020) vključuje primerjalna merila uspešnosti glede vsaj 95-odstotnega vpisa otrok med četrtim letom starosti in starostjo, ko se začne obvezna osnovna šola, v programe predšolske vzgoje; glede deleža 15-letnikov z nezadostnim znanjem branja, matematike in naravoslovja, ki naj bi bil manjši od 15 % in glede deleža odraslih (starih med 25 in 64 let), udeleženih v vseživljenjskem učenju, ki naj bi v povprečju znašal vsaj 15 %;

C.

ker je spodbujanje in izvajanje mobilnosti ena glavnih prednostnih nalog EU in ker je evropski cilj, da do leta 2020 20 % evropskih diplomantov del univerzitetnega študija opravi v tujini; ker ima mobilnost študentov, učiteljev in zaposlenih v podjetjih bistveno vlogo pri oblikovanju evropskega prostora;

D.

ker bi morali programi mobilnosti za mlade za obdobje 2014–2020 zagotavljati dejanske možnosti za učenje in pridobivanje novega znanja in veščin, s čimer bi pomagali povečati stopnjo zaposlenosti mladih;

E.

ker Komisija v letnem pregledu rasti 2013 poziva k spodbujanju rasti in konkurenčnosti ter obravnavanju brezposelnosti in socialnih posledic krize s trdnimi naložbami v izobraževanje in usposabljanje;

F.

ker je bila marca 2013 v EU stopnja brezposelnosti med mladimi do 25 let 23,5-odstotna, pri čemer pa ni bilo mogoče zapolniti dveh milijonov prostih delovnih mest; ker se v več državah članicah število brezposelnih povečuje in trajanje brezposelnosti podaljšuje, združevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela pa je vedno manj učinkovito;

G.

ker še vedno trajajoča gospodarska kriza in varčevalni ukrepi, namenjeni fiskalni konsolidaciji, v več državah članicah pomenijo velik pritisk na življenje državljanov EU zaradi brezposelnosti, socialne izključenosti in revščine; ker učinek krize, zlasti na mlade, v skrajnih primerih vodi k primerom podhranjenosti in duševnih težav; ker so zmanjšanja proračunskih sredstev v izobraževanju zlasti v državah članicah z ranljivejšimi gospodarstvi otežila dostop in znižala standarde poučevanja;

H.

ker krizne in varčevalne politike neposredno škodljivo vplivajo na možnosti mladih, da dostopajo do izobraževanja in zaposlitve in v izobraževanju tudi ostanejo oziroma obdržijo zaposlitev; ker poraba za izobraževanje pomeni naložbo v prihodnost in zato ne sme biti predmet varčevalnih ukrepov;

I.

ker se mladi soočajo z vse večjimi težavami pri prehodu iz izobraževanja v zaposlitev, pomanjkanje formalne interakcije med izobraževalnimi ustanovami in trgom dela pa povečuje tveganje za visoko brezposelnost; ker je visokokakovostno poklicno usposabljanje odvisno od tesnega sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem z visoko stopnjo vključevanja socialnih partnerjev;

J.

ker dostopno, prožno in visokokakovostno izobraževanje in usposabljanje odločilno vplivata na osebni razvoj in samoizpolnitev učečih se mladih ter spodbujata njihovo aktivno državljanstvo in blaginjo, pa tudi njihovo sposobnost za prilagajanje ter vključevanje v družbo in na trg dela; ker se zaradi gospodarskih in socialnih težav povečuje evroskepticizem med državljani;

K.

ker nasilje v šolah ogroža dobro počutje mladih ter vodi do slabih rezultatov in osipa;

L.

ker odprti izobraževalni viri izboljšajo kakovost, dostopnost in enakost izobraževanja ter omogočajo interaktiven, kreativen, prožen in posamezniku prilagojen učni proces z uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij in novih tehnologij; ker odprto izobraževanje krepi trajno zaposljivost, saj spodbuja vseživljenjsko učenje;

M.

ker kljub visokim skupnim ravnem brezposelnosti mladih nekateri sektorji, kot sta sektor informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) in zdravstveni sektor, vedno teže zapolnijo prosta delovna mesta z usposobljenim osebjem; ker je v nekaterih državah članicah opaziti vse večji razkorak med usposobljenostjo diplomantov in zahtevami glede znanja in spretnostih na trgu dela;

N.

ker se potrebe na trgu dela hitro spreminjajo; ker si je treba prizadevati za kakovostno izobraževanje in razvoj posameznikov ter podrobno preučiti prihodnje trende potreb na trgu dela, da se prilagodijo in posodobijo učni načrti in načrti usposabljanja, da bi zadovoljili potrebo po zagotavljanju nabora osnovnega znanja in strategij vseživljenjskega učenja ter ponudili prave spretnosti za prava delovna mesta, kot je uporaba novih tehnologij in družbenih omrežij, ne da bi to ogrozilo akademske naloge na področju prenosa znanja; ker mora spreminjanje modelov izobraževanja spremljati prilagajanje učiteljskega poklica, kar zadeva npr. znanja in spretnosti ter status in kariero;

O.

ker se znanja, tehnologije in poklici hitro razvijajo in ker bo posameznik v poklicnem življenju doživel več tehnoloških sprememb, zaradi česar je pomembno, da ima vsakdo dovolj trden nabor osnovnega znanja, da se bo lahko prilagodil temu razvoju;

P.

ker se je izkazalo, da spodbujanje gospodarske rasti, produktivnosti in celovitosti na nacionalni ravni močno vpliva na trg dela s povečanjem števila in kakovosti ustvarjenih delovnih mest ter boljšim vključevanjem mladih na trg dela;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije, zlasti njegov močan poudarek, namenjen odpravljanju brezposelnosti mladih z naložbami v znanja in spretnosti, pozivanju k posodobitvi sistemov visokošolskega izobraževanja, spodbujanju prvovrstnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja, prožnih učnih poti, vključno s spodbujanjem odprtih izobraževalnih virov, in učenja na delovnem mestu ter sodelovanju socialnih partnerjev pri njihovem načrtovanju; pozdravlja tudi ukrepe za obravnavo pomanjkanja dobro usposobljenih učiteljev in vodij usposabljanja, kot so učinkovitejše zaposlovanje in zadrževanje učiteljev ter strokovna podpora;

2.

meni, da je vloga izobraževanja veliko širša od zgolj izpolnjevanja ekonomskih ciljev evropskih in nacionalnih strategij; v zvezi s tem potrjuje glavno poslanstvo izobraževanja, tj. posameznike pripraviti za življenje in aktivno državljanstvo v vedno bolj kompleksnih družbah;

3.

ugotavlja, da si številne družine zaradi gospodarske in finančne krize ne morejo več privoščiti plačevanja za visokošolsko izobraževanje, zaradi česar se je na tej stopnji povečal osip; meni, da bi morale države članice vsem ljudem zagotoviti pravico do brezplačne, univerzalne in visokokakovostne izobrazbe ne glede na njihov ekonomski položaj;

4.

opozarja, da večje znanje jezikov prispeva k spodbujanju mobilnosti in izboljšanju zaposljivosti ter k razumevanju drugih kultur in medkulturnim odnosom; v celoti podpira predlog Komisije za novo primerjalno merilo EU za znanje jezikov, v skladu s katerim bi moralo do leta 2020 vsaj 50 % 15-letnikov obvladati prvi tuj jezik, vsaj 75 % pa bi se jih moralo učiti drugi tuj jezik;

5.

priznava, da pomeni slabo jezikovno znanje veliko oviro za prosto gibanje delavcev in mednarodno konkurenčnost podjetij v Uniji, zlasti na območjih, kjer evropski državljani živijo blizu meje s sosednjo državo z drugim jezikom; opozarja, da velja, da je učenje jezika veliko bolj učinkovito v otroških letih;

6.

vztraja, da je treba zagotoviti mobilnost študentov, da se razširijo njihovo znanje jezikov in komunikacijske sposobnosti, kar so predpogoji za njihovo prilagajanje skupnemu trgu dela v EU;

7.

poziva k celostnemu pristopu k izobraževanju in usposabljanju, ki obravnava akademske in poklicne vidike, ter opozarja, da je treba izobraževanju priznati širše poslanstvo v zvezi z osebno rastjo in razvojem; poziva k večji podpori pridobivanju in priznavanju znanja, ki temelji na neformalnem in priložnostnem učenju, ter poudarja vlogo takšnega učenja kot dela celotne strategije za vseživljenjsko učenje, katere cilj je socialno vključujoča družba znanja z močnimi posamezniki in aktivnimi državljani; poudarja, da bo izvajanje tovrstne strategije odvisno od stopnje neodvisnosti, ki jo lahko dosežejo mladi;

8.

poziva države članice k izvajanju doslednih primerjalnih analiz z ustreznimi evropskimi modeli najboljše prakse na področju izobraževanja in zaposlovanja;

9.

opozarja na krovne in druge cilje, h katerim se je EU zavezala v strategiji Evropa 2020, med katere sodijo uresničitev pametne, vključujoče in zelene rasti, oblikovanje močne in inovativne Evropske unije ter spodbujanje socialne vključenosti in večje solidarnosti, obenem pa tudi priprava državljanov na uspešno in izpolnjujoče življenje; opozarja na krovni cilj glede namenitve 3 odstotkov BDP za raziskave in razvoj;

10.

poziva države članice, naj dajo prednost javnim izdatkom in naložbam v izobraževanje, usposabljanje, raziskave in inovacije; opozarja, da bo imelo zmanjšanje proračunov na teh področjih negativen vpliv na izobraževanje in da je vlaganje v ta področja bistveno za okrevanje gospodarstva Unije in njeno konkurenčnost na svetovni ravni ter da je treba doseči napredek pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020;

11.

odločno podpira opazovanje nacionalnih razmer in začetek razprave na ravni Unije z ustreznimi zainteresiranimi stranmi glede učinkovitosti naložb in koristi na področju izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da izobraževanje zagotavlja trajnostni razvoj, ki bi moral ostati prednostna naloga ne glede na sedanjo krizo;

12.

poziva države članice, naj sprejmejo zakonodajo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, spolne usmerjenosti, spolne identitete, invalidnosti, vere ali prepričanja in starosti na področju izobraževanja; poziva Svet, naj takoj sprejme horizontalno protidiskriminacijsko direktivo, ki je ključna za zagotovitev resnične enakosti ter odpravo pristranskosti in diskriminacije, tudi v šoli;

13.

poziva države članice, naj zagotovijo enak dostop do izobraževanja in predlagajo ukrepe, ki bodo ustrezali potrebam učečih se, pri čemer naj posebno pozornost namenijo članom ranljivih skupin, zlasti tistim, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo;

14.

poziva k oblikovanju posebnih ukrepov za vzpostavitev boljše povezave med izobraževanjem in usposabljanjem ter delovnim okoljem, da se poveča konkurenčnost in predvidijo prihodnje potrebe trga dela; opozarja na pomen teritorialnih politik, ki spodbujajo ustanavljanje regionalnih inkubatorjev inovacij, v katerih se povezujejo ustvarjalna podjetja, univerze, vlagatelji in kulturne institucije, za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja;

15.

priporoča vključitev izobraževanja in znanosti kot prednostnih področij v strateške dokumente držav članic za programsko obdobje 20142020, da bi se zagotovila sredstva za razvoj navedenih področij, uvedle nove izobraževalne tehnologije, vključno z izobraževanjem učiteljev, in zvišali standardi poučevanja;

16.

poziva države članice, naj si prizadevajo za tesnejšo povezavo med ključnimi strateškimi izzivi politike, opredeljenimi med evropskim semestrom ter dejavnostmi v okviru odprte metode koordinacije, namenjenimi podpori držav članic pri zagotavljanju visokokakovostnega in dostopnega izobraževanja in usposabljanja tudi v času fiskalnih omejitev;

17.

opozarja, da imajo mladi velik potencial in ključno vlogo pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 na področju izobraževanja in zaposlovanja; opozarja države članice na tesno povezanost osipa, pomanjkanja spretnosti, povezanih z zaposlovanjem, in brezposelnosti mladih; opozarja tudi, da so predšolska vzgoja in varstvo ter pomembna vloga staršev temelj za prihodnje učenje in razvoj mladih, vendar mora tovrstno izobraževanje potekati izključno na igriv način ter ne sme vključevati šolskih metod in pritiska v obliki ocen;

18.

poudarja, da so mladi tudi najbolj ranljiv segment družbe; poudarja pomen priznavanja mladih kot prednostne skupine v socialni viziji Unije in pomen krepitve mobilnosti mladih; poziva države članice, naj poleg tega spodbujajo politike proti nasilju, da se zmanjša osip in zagotovi dejanski dostop do izobraževanja za vse;

19.

poziva k priznavanju in sodelovanju mladinskih organizacij in organizacij civilne družbe pri načrtovanju in izvajanju strategij vseživljenjskega učenja; poudarja tudi vlogo mladinskih organizacij in organizacij civilne družbe kot ponudnikov dopolnilnega izobraževanja za neformalno in priložnostno učenje in možnosti prostovoljstva, v okviru katere učečim se in mladim pomagajo pridobiti medpredmetna znanja in spretnosti ter individualne osebne sposobnosti, kot so ustvarjalno in kritično razmišljanje, samoiniciativnost, obdelava informacij in reševanje težav, timsko delo in komuniciranje ter samozavest, vodstvene sposobnosti in podjetništvo;

20.

poziva k priznanju kvalifikacij, ki jih mladi pridobijo med študijem na tujih univerzah, zlasti kvalifikacij, pridobljenih v okviru programa Erasmus;

21.

poziva k sodelovanju učečih se in organizacij, katerim pripadajo, pri odločanju o izobraževanju ter poudarja dejstvo, da bi moralo učenje temeljiti na strukturiranem dialogu z učečimi se, kar zadeva prilagajanje učnega načrta in metod, ki spodbujajo pristop vseživljenjskega učenja;

22.

poziva države članice, naj spodbujajo privlačnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja in izboljšajo njegovo skladnost s potrebami na trgu dela ter ga kot sestavni del vključijo v izobraževalni sistem in zagotovijo njegovo kakovost; poziva k dajanju večjega poudarka pridobivanju osnovnih znanj s formalnim in neformalnim učenjem že v otroških letih, pa tudi med odraslimi, in medpredmetnim znanjem in spretnostim, zlasti z uvedbo usposabljanja na področju podjetništva in IKT v sodelovanju s poslovnim sektorjem, in s krepitvijo ustvarjalnosti, da bi mladim pomagali pri vstopu na trg dela ter povečali njihovo zaposljivost in prispevali k razvoju priložnosti za ustanovitev lastnega podjetja; poudarja, da morajo države članice zagotoviti mehanizme podpore za primer neuspeha novoustanovljenih podjetij in odpraviti birokratske ovire;

23.

priznava pomen razvoja in izvajanja sistemov na podjetništvu temelječega izobraževanja po Evropi; poudarja, da se dostop študentov do podjetniškega izobraževanja razlikuje in je pogosto določen na ravni institucije; zato poziva države članice ter lokalne in regionalne organe, naj v sodelovanju z izobraževalnimi institucijami v vsebino učnega načrta v osnovnem izobraževanju, poklicnem usposabljanju in visokošolskem izobraževanju vključijo elemente podjetniškega izobraževanja; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti preseganju neskladij in obsežnih razlik pri razvoju podjetniškega izobraževanja, kot jih je pokazala raziskava o podjetništvu v visokošolskem izobraževanju iz leta 2008 in potrdil simpozij na visoki ravni v Budimpešti leta 2011;

24.

poudarja dejstvo, da je potrebna višja raven znanja in spretnosti; poudarja, da je treba povečati privlačnost in vrednost učnih predmetov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike (STEM) ter področij s pričakovanim pomanjkanjem delovne sile in v katerih bo v naslednjih letih potrebnih več kvalificiranih delavcev in ki bodo verjetno zagotavljala kakovostna in trajnostna delovna mesta (na primer zeleno gospodarstvo, poslovne storitve, IKT, zdravstvo in izobraževanje); ob priznavanju, da so učni predmeti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike zelo pomembna pomoč mladim pri iskanju zaposlitve v času krize, poziva tudi k ustreznemu ravnovesju med pridobivanjem teoretičnega znanja in praktičnih znanj med študijem, ne da bi pri tem zanemarili študij družboslovja;

25.

poziva države članice, naj zagotovijo tudi učinkovitejše izobraževanje s poudarkom na medpredmetnih spretnostih, jezikovnih znanjih in podjetniških veščinah, da bi dosegli večjo stopnjo zaposljivosti v celotni EU; poziva države članice, naj izobražujejo svoje državljane o pravicah, ki izhajajo iz evropskega državljanstva, državljanskih dolžnostih in zavezah ter o tem, kako lahko izkoristijo pravico do prostega gibanja v EU; poudarja, da je treba za razvoj aktivnega državljanstva in socialne vključenosti v obdobju šolanja ustrezno pozornost nameniti tudi humanističnim vedam;

26.

poudarja, da je treba o učnih predmetih razmišljati z vidika razvijajočih se in prenosljivih spretnosti ter multidisciplinarnosti, hkrati pa razvijati možnosti za prehod med usposabljanji; poudarja, da bi bilo treba poseben poudarek nameniti poučevanju predmetov in vsebin, ki so bile v nacionalnih in mednarodnih statističnih podatkih za posamezne države članice izpostavljene kot pomanjkljive;

27.

poudarja, da se je treba osredotočiti na povezavo med izobraževanjem, pričakovanji mladih in potrebami trga dela, da bi zagotovili lažji in visokokakovosten prehod iz izobraževanja na trg dela, česar cilj je tudi zagotavljanje samostojnosti mladih;

28.

poudarja, da je pomembno podpirati mlade, zlasti tiste, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni ali se ne usposabljajo, s spodbujanjem visokokakovostnega pripravništva in vajeništva, izobraževalnih programov za drugo priložnost, dobro uveljavljenega dualnega sistema učenja in učenja na delovnem mestu ter posebnih ukrepov za podpiranje dostopa mladih do visokošolskega izobraževanja in njihovega dejavnega vključevanja v izobraževanje in delo; meni, da so to pomembni koraki pri prehodu iz izobraževanja v poklicno življenje ter pri zniževanju stopenj brezposelnosti mladih;

29.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za večjo udeležbo zaposlenih in brezposelnih v programih poklicnega preusmerjanja in preusposabljanja, da bi zmanjšale tveganje brezposelnosti, zlasti dolgotrajne brezposelnosti, za delavce v skupini poklicev, po katerih je vse manj povpraševanja;

30.

poziva države članice, naj delodajalce spodbujajo, da bodo ponudili več kakovostnih vajeništev, ter pripravijo jasna merila kakovosti za preprečevanje zlorab in olajšajo upravne postopke za podjetja, ki mladim nudijo priložnosti za delo ali usposabljanje, da bi se izboljšale njihove poklicne poti;

31.

opozarja države članice na vlogo programov EU pri spodbujanju izobraževanja, mobilnosti, jezikovnih znanj, aktivnega državljanstva, evropskih vrednot, kulturne zavesti ter drugih dragocenih znanj in spretnosti, ki prispevajo k boljši zaposljivosti in krepitvi medkulturnega razumevanja mladih; poudarja, da jih je treba nadalje podpirati v večletnem finančnem okviru 2014–2020, pri čemer se je treba osredotočiti na učno mobilnost, sodelovanje in reformo politike;

32.

opozarja na dodano vrednost izkušenj iz tujine, ki pomagajo osebam, ki predčasno opustijo šolanje, in mladim brez izobrazbenih kvalifikacij najti delovna mesta; meni, da je program Erasmus+ odličen okvir, prek katerega je mogoče tudi osebam iz te kategorije omogočiti, da del svojega poklicnega usposabljanja opravijo v tujini;

33.

pozdravlja ponovno osredotočenje na doseganje samodejnega priznavanja primerljivih akademskih stopenj izobrazbe in njegov cilj, da se vsi študentje obravnavajo enakopravno, ne glede na kraj podelitve kvalifikacij; poziva države članice, naj v zvezi s tem povečajo svoja prizadevanja za priznavanje akademskih stopenj izobrazbe;

34.

poudarja težave pri vključevanju na trg dela po koncu študija ter dolgotrajno brezposelnost in prisilno nedejavnost, zlasti v času gospodarske krize, čemur smo trenutno priča; poziva države članice, naj vzpostavijo potrebne spremljevalne politike za premagovanje teh prekinitev na poklicni poti;

35.

poziva države članice, naj vlagajo v mehanizme za čimprejšnjo oživitev trga dela in programe zaposlovanja, ponudijo delovne izkušnje in spodbujajo zaposlitvene priložnosti, vzpostavijo boljše smernice in prilagojene karierne centre ter zagotovijo usposabljanje in obnovitvene tečaje mladim, ki izgubijo svoja delovna mesta ali končajo formalno izobraževanje, da bi jim omogočili postati samostojni, živeti neodvisno življenje ter si zagotoviti poklicni razvoj;

36.

poziva države članice, naj hitro uveljavijo evropsko jamstvo za mlade, učenje na delovnem mestu, vajeništva in dualne sisteme učenja, ki so enostavno dostopni in usmerjeni v poklicno pot, zagotovijo ustrezne delovne pogoje, ki imajo močno izobraževalno komponento in so povezani s procesom pridobivanja kvalifikacij, in sodelujejo z regijami pri zagotavljanju, da bo pobuda za zaposlovanje mladih (YEI) dejansko dopolnjevala obstoječe regionalne in nacionalne ukrepe za boj proti brezposelnosti mladih; opozarja, da bi morale te vrste začasne zaposlitve zagotavljati pot k stalni zaposlitvi; prav tako poziva k instrumentom financiranja iz kohezijske politike kot podpornemu ukrepu;

37.

opozarja, da program jamstva za mlade ne more nadomestiti strukturnih prizadevanj in reform, ki bodo morale izobraževalne sisteme in trge dela v nekaterih državah članicah pripraviti na prihodnje izzive;

38.

poziva države članice, naj zaustavijo zmanjševanje porabe za podporo za zaposlovanje in izobraževanje mladih; poudarja, da bi bilo treba sredstva in instrumente iz sistema jamstva prednostno uporabiti v ta namen; meni, da bi morale države članice kot podporni ukrep uporabiti tudi sredstva kohezijske politike ter da bi morala biti taka sredstva namenjena zlasti projektom, ki podpirajo zaposlovanje in izobraževanje mladih;

39.

poziva k celostnemu pristopu, ki izkorišča možnosti financiranja, ki jih zagotavljajo Evropski socialni sklad (ESS), Kohezijski sklad in nacionalni viri financiranja, za doseganje pametne rasti; poudarja vlogo ESS pri podpiranju naložb v izobraževanje in usposabljanje, spretnosti in vseživljenjsko učenje; zato poziva k ohranitvi najmanjšega skupnega deleža za Evropski socialni sklad v višini 25 % proračuna, dodeljenega kohezijski politiki; poleg tega meni, da je pomembno, da države članice povečajo ozaveščenost svojih izobraževalnih ustanov o drugih možnostih financiranja EU za izobraževalne namene;

40.

poudarja potrebo po ozaveščanju učiteljev o ključnih spretnostih, kot so tehnike za učenje učenja, družbene in državljanske spretnosti, prevzemanje pobude, kulturno ozaveščanje in samoizražanje; zato opozarja na pomen vlaganja v vseživljenjsko usposabljanje učiteljev;

41.

opozarja, da je na podnacionalni ravni mogoč dostop do najbolj točnih in pravočasnih informacij o regionalnih trgih dela, lokalni in regionalni organi pa imajo lahko pomembno vlogo pri ugotavljanju neusklajenosti med povpraševanjem in ponudbo znanj in spretnosti, pri ponujanju ustreznih programov preusposabljanja in poklicnega usposabljanja ter pri spodbujanju naložb v odgovor na povpraševanje na lokalni ravni;

42.

poudarja, da učenci v mnogih oddaljenih in prikrajšanih mikroregijah zelo težko fizično dostopajo do šol, kar prispeva k občutnem povečanju stopnje osipa; zato poziva države članice, naj glede na izredno težek ekonomski položaj, ki pesti večino evropskih državljanov, sprejmejo konkretne ukrepe za premagovanje tovrstnih ovir;

43.

pozdravlja oblikovanje novega evropskega zavezništva za vajeništvo; poziva države članice, naj vključijo poklicne prakse v svoje reforme in ukrepe kot del načrtov za zagotavljanje jamstva za mlade ter zagotovijo evropsko in nacionalno financiranje za ta namen;

44.

poudarja dejstvo, da trdna partnerstva temeljijo na sinergijah med finančnimi in človeškimi viri ter prispevajo k deljenju stroškov vseživljenjskega učenja, kar je zlasti pomembno v času varčevalnih ukrepov in bo prispevalo k zaustavitvi upada javnih naložb v zaposlovanje mladih in izobraževanje; opozarja, da partnerstva pozitivno vplivajo tudi na izobraževanje in usposabljanje, s tem ko prispevajo k izboljšanju njune kakovosti in dostopnosti, istočasno pa ohranjajo celovitost in samostojnost izobraževalnih institucij;

45.

poziva k spodbujanju socialnega in civilnega dialoga o izobraževanju in usposabljanju tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije ter h krepitvi vloge socialnih partnerjev pri oblikovanju politike;

46.

meni, da je spodbujanje javno-zasebnih partnerstev pomemben korak k zagotovitvi skupne odgovornosti za izobraževanje in razvoj poklicne poti z namenom pomagati diplomantom, da se hitreje prilagodijo zahtevam industrije in trga, ter k zagotovitvi, da so na voljo dodatna sredstva za posodobitev izobraževalnega procesa kot odziv na tehnološke spremembe;

47.

ugotavlja, da v sporočilu Komisije z dne 20. novembra 2012 z naslovom „Ponovni razmislek o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate“ niso določeni dejanski izvedbeni ukrepi za sodelovanje med izobraževalnim sektorjem ter različnimi socialnimi in poslovnimi partnerji; poziva Komisijo, naj dejavno vabi k podpori in spodbudam ter drugim oblikam sodelovanja z zasebnim sektorjem za izboljšanje izobraževanja, da bi bili študenti bolje pripravljeni na prehod iz izobraževanja na trg dela;

48.

poziva države članice, naj izboljšajo sodelovanje in partnerstva med poslovnim in izobraževalnim sektorjem na vseh ravneh, vključno s socialnimi partnerji in delodajalci ter študenti in mladinskimi organizacijami, zlasti v zvezi s pripravo učnih načrtov, svetovanjem in z zagotavljanjem izobraževanja, usposabljanja in specializacije, z raznolikimi učnimi načrti, ki bolje izpolnjujejo zahteve trga dela in prispevajo k iskanju trajnostne rešitve za težavo neskladja znanj in spretnosti; poziva tudi k spodbujanju socialnega in civilnega dialoga tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije ter h krepitvi vloge socialnih partnerjev pri oblikovanju politike;

49.

pozdravlja koalicije znanja ter koalicije sektorskih znanj in spretnosti, ki so vključene v predlog Komisije za nov večletni program na področju izobraževanja, usposabljanja, mladih in športa; meni, da so te koalicije inovativni in trajnostni načini za povečanje človeškega kapitala;

50.

poudarja skupno odgovornost različnih akterjev na področju vseživljenjskega učenja, kot so izobraževalne institucije, javni organi, podjetja in posamezniki, ki so odgovorni za svoje življenje;

51.

poziva Komisijo in države članice, naj skrbno proučijo koncept delitve stroškov kot način financiranja izobraževanja; opozarja, da se mehanizmi delitve stroškov ne smejo spodbujati na račun posameznika; enakosti in univerzalnemu dostopu je treba dati prednost ob vseh reformah sistemov izobraževanja in usposabljanja;

52.

poziva k nadaljnjemu sodelovanju med izobraževalnimi ustanovami in ponudniki izobraževanja, poslovnim sektorjem, socialnimi partnerji, civilnimi organizacijami ter lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi kot tudi zavodi za zaposlovanje z namenom izmenjave najboljših praks, spodbujanja partnerstva ter zagotavljanja kakovostnih praks, pripravništev in vajeništev kot učinkovitega načina obravnavanja prostih mest in trajnostnega vključevanja ljudi v obdobju prehoda iz izobraževanja v zaposlitev; poudarja, da je treba zagotoviti združljivost teh praks z ukrepi in pobudami, sprejetimi na ravni EU; spodbuja tudi uporabo različnih evropskih programov in skladov, zlasti regionalnih;

53.

meni, da je ključno priznati pomen združevanja javnih in zasebnih naložb v izobraževanje in usposabljanje; hkrati poudarja, da se je treba zavarovati pred možnimi neželenimi stranskimi učinki, kot je omejitev dostopa socialno-ekonomsko prikrajšanim skupinam do izobraževanja in usposabljanja;

54.

poudarja demografske spremembe v Uniji, kot so staranje prebivalstva, nizka rodnost ter beg možganov in človeškega kapitala; posledično poudarja potrebo po pridobivanju novih znanj in spretnosti ter kompetenc skozi vse življenje za spopadanje z izzivi, ki jih postavlja svetovno gospodarstvo, in v odziv na nove zahteve na trgu dela;

55.

poudarja pomen priznavanja izobraževanja kot človekove pravice, do katere morajo imeti dostop vsi, pri čemer sta cilja osebni in družbeni razvoj ter pridobivanje znanj in spretnosti za življenje; poziva države članice, naj izboljšajo odprt dostop do izobraževalnih in znanstvenih gradiv, da bi se znižali stroški izobraževanja in raziskav, zlasti ob upoštevanju nedavnih zmanjšanj proračuna na teh področij po vsej Uniji;

56.

spodbuja države članice, naj podpirajo sodelovanje in sinergije na področju vseživljenjskega učenja, zlasti zaradi širjenja dostopa do učenja ter zaradi oblikovanja, prilagajanja in posodabljanja učnih načrtov vzgojno-izobraževalnih zavodov – na primer s hitro razvijajočimi se možnostmi digitalnega učenja in odprtimi izobraževalnimi viri – z namenom izpolnjevanja pričakovanj mladih in obravnavanja novih izzivov sodobnega sveta;

57.

pozdravlja pobudo „Odpiranje izobraževanja“, ki jo je napovedala Komisija in katere cilj je izboljšati učinkovitost, dostopnost in enakost sistemov izobraževanja, usposabljanja in učenja z okrepljenim vključevanjem IKT in novih tehnologij v izobraževanje in usposabljanje; poziva vse države članice, naj podpirajo pobude za odpiranje izobraževanja;

58.

z zaskrbljenostjo opaža velike razlike v razpoložljivih virih IKT ter znanju na področju IKT v šolah in visokošolskih institucijah med državami članicami in znotraj njih; poudarja, da bi bilo treba v vse sektorje izobraževanja in usposabljanja vključiti tudi uporabo infrastrukture IKT in znanje na področju IKT, da bi bili študenti kar najbolje pripravljeni na digitalno dobo;

59.

opozarja na pomen visokokakovostnega izobraževanja učiteljev in vodij usposabljanja, ki ga je treba dopolnjevati z mobilnostjo in strokovnim usposabljanjem pedagoških delavcev skozi celotno obdobje njihove poklicne poti; poudarja dejstvo, da sta izbira in usposabljanje učiteljev, vključno z usposabljanjem na delovnem mestu, bistveni za zagotovitev splošne kakovosti izobraževalnega sistema;

60.

poudarja potrebo po inovativnih metodah poučevanja in vsebinah, ki posredujejo didaktiko učečim se („učenje učenja“), tudi ob upoštevanju učencev iz ranljivih družbenih skupin ali učencev s posebnimi izobraževalnimi potrebami; zlasti opozarja na hitre spremembe na področju IKT, digitalnih medijev in podjetniškega izobraževanja; poudarja pomembno vlogo drugih vzgojiteljev (na primer mladinskih delavcev, učiteljev odraslih, svetovalcev na področju poklicnega usmerjanja in staršev) in njihovo dragoceno sodelovanje v odziv na spreminjajočo se naravo izobraževanja;

61.

poziva države članice, naj vlagajo v vseživljenjsko učenje za učitelje in tako pripomorejo k njihovemu poklicnemu in osebnemu razvoju ter naj krepijo status učiteljev in izboljšajo njihove delovne razmere; poleg tega poudarja možne prednosti evropske izkušnje poučevanja v tujini;

62.

poziva, da morajo biti učitelji cenjeni in ustrezno priznani, da bi izboljšali kakovost poučevanja učencev;

63.

poudarja pomen uvedbe enotnih in objektivnih meril za ocenjevanje učinkovitosti in uspešnosti dela učiteljev ter njihovega vpliva na akademske rezultate študentov in njihov osebni razvoj;

64.

poudarja pomen osebno prilagojenih poti za pomoč ljudem pri posodabljanju in nadgradnji njihovih produkcijskih, družbenih ter ekonomskih znanj in spretnosti v teku celega življenja; meni, da so individualno usposabljanje, inštrukcije in mentorstvo sredstva za prenos znanja in strokovnega znanja na učeče se ter za določitev njihovih osebnih prednosti ter znanj in spretnosti, potrebnih za posebne poklice;

65.

meni, da je potreba po razširitvi dostopa do učenja glavna prednostna naloga Unije, pri čemer je potrebno jasno osredotočenje na vse, ki nimajo zadostne ravni osnovnih znanj in spretnosti; spodbuja države članice, naj uvedejo posebne ukrepe v obliki finančne podpore ljudem z nižjim socialno-ekonomskim statusom, da se vsem zagotovijo možnosti za doseganje najvišje možne ravni izobrazbe, ter zagotovijo izpolnitev potreb in blaginjo učečih se;

66.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo izobraževalni sistemi zadostili potrebam vseh bodočih dijakov in študentov ves čas njihovega šolanja, in naj še naprej ohranijo vključujoč in celovit sistem izobraževanja in usposabljanja ter nudijo prilagojene podporne rešitve in individualizirane poti, zlasti za tiste iz ranljivih družbenih skupin, ki jim grozi neudeležba ali izključenost, kot so Romi in druge manjšine, migranti ter osebe z duševno in telesno motnjo ter s posebnimi izobraževalnimi potrebami;

67.

poudarja potrebo po vključevanju načela enakosti spolov, zlasti na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike (STEM), na katerih so ženske odločno premalo zastopane, da se odpravijo poklicna segregacija in diskriminacija pri plačilu ter diskriminacija na podlagi spola in spolne usmerjenosti na področju izobraževanja, ter poziva k politikam, ki bodo najbolj ranljive in prikrajšane skupine, vključno s starejšimi, pritegnile k učenju in zagotovile njihovo socialno vključenost; v zvezi s tem spodbuja države članice, naj uvedejo posebne ukrepe v obliki praktične pomoči, finančne podpore ali nadaljnjega usposabljanja;

68.

poziva države članice, naj prikrajšanim dijakom in študentom v celotnem obdobju njihovega šolanja zagotavljajo širok nabor podpornih struktur, kot so štipendije, študentska posojila pod ugodnimi pogoji, inštrukcije, mentorstvo in pomoč pri mreženju, da bi preprečili njihov osip na srednješolski in visokošolski stopnji, ter naj jim na visokošolski stopnji pomagajo pri dostopu do programa Erasmus, v katerem je trenutna raven udeležbe študentov iz družin z nižjimi dohodki nižja od povprečja, ter spodbujajo njihov dostop do kakovostnega pripravništva v podjetjih, javni upravi in medijih, da bi pridobili ustrezne delovne izkušnje in podporno omrežje za prihodnje poklicne uspehe, obenem pa njihove posebne poglede vključijo v institucionalno kulturo;

69.

vztraja, da je treba sprejeti ciljno usmerjen pristop v poklicnem usposabljanju otrok s posebnimi učnimi potrebami ter invalidnih otrok in odraslih, da bi se povečal njihov dostop do izobraževanja, podprle njihove družine in omogočil razvoj njihovega potenciala;

70.

meni, da bi si morale države članice močno prizadevati, da bi zmanjšale osip in tako dosegle krovne cilje strategije Evropa 2020, v skladu s katerimi naj bi bila stopnja osipa manj kot 10 %, in sicer z uvedbo visokokakovostnih programov izobraževanja v zgodnjem otroštvu, razvojnih programov in programov varstva otrok, ki bodo prilagojeni starostni skupini in bodo zajemali celotno obdobje zgodnjega otroštva, in sicer od rojstva do šestega leta starosti, in do katerih bodo imeli vsi otroci enak dostop;

71.

nadalje opozarja, da je zagotavljanje širokega sklopa zunajšolskih dejavnosti in vključevanje staršev v proces izobraževanja bistveno, da se odpravijo neenakosti, ki izhajajo iz prikrajšanosti v zgodnjem otroštvu, prepreči izobraževanje prikrajšanih učencev v posebnih, ločenih šolah ter ustavi medgeneracijsko prenašanje revščine in socialne izključenosti, kar bi lahko spremljali v sodelovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, kot so uveljavljene lokalne nevladne organizacije;

72.

deli zaskrbljenost Komisije zaradi zaskrbljujoče nizke ravni udeležbe v izobraževanju odraslih v večini držav članic, povprečna raven koriščenja v EU je namreč 8,9 %; zato poudarja potrebo po osredotočenju na nizkokvalificirane odrasle in na vlogo, ki jo ima izobraževanje in usposabljanje odraslih pri doseganju teh skupin, kot tudi potrebo po osredotočenju na medgeneracijsko učenje; opozarja na priložnosti, ki jih lahko ponudijo digitalno učenje in odprti izobraževalni viri glede dostopa do izobraževanja in usposabljanja; ponovno poudarja pomen promoviranja digitalne pismenosti ter dostopa do IKT in njihove uporabe v vse starostnih skupinah prebivalstva;

73.

poziva države članice, naj za namene socialne solidarnosti in reševanja demografskih izzivov spodbujajo prostovoljne dejavnosti za vse starostne skupine in naj spodbujajo usposabljanja, potrebna za sektor nege in oskrbe ter podpore;

74.

izpostavlja možnosti, ki jih zagotavljajo množični prosto dostopni spletni učni programi (MOOC) v smislu dostopnosti visokokakovostne izobrazbe za vse, saj zagotavljajo prožnejše in ustvarjalnejše načine učenja in spodbujajo enakost vseh študentov, ter v smislu zmanjševanja stroškov izobraževanja tako za študente kot tudi za univerze;

75.

priznava dejstvo, da je odprava predsodkov, zaradi katerih študenti ne izkoriščajo izobraževalnih poti, ki niso nujno sprejete kot poti, ki vodijo do priznanih poklicnih poti in položajev v družbi, bistvena pri boju proti brezposelnosti in krepi privlačnost poklicnega izobraževanja in neformalnega učenja; poudarja tudi, da bi bilo treba študente v času visoke brezposelnosti mladih dejavno obveščati o dejanskih izgledih za zaposlitev na podlagi njihovih odločitev glede izobraževanja; v zvezi s tem poziva države članice, naj promovirajo programe, ki zagotavljajo poklicno usmerjanje in podporo za učeče se pri izbiri poklicne poti;

76.

meni, da je izvajanje sistemov poklicnega usmerjanja in razvoja poklicnih poti pomemben korak k usmerjanju mladih po pravi izobraževalni in poklicni poti ter da bo to okrepilo njihovo motivacijo za učenje in poklicno usposabljanje;

77.

odločno podpira oblikovanje evropskega prostora spretnosti in kvalifikacij, da se dosežeta preglednost in priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja ali visokošolskega izobraževanja; predlaga, kadar je to primerno, razširitev priznavanja tudi na kvalifikacije, pridobljene zunaj formalnega sistema izobraževanja in usposabljanja, ki se lahko štejejo kot orodje za krepitev moči, demokratično sodelovanje in socialno vključenost ter kot pot do vključitve ali ponovne vključitve ljudi na trg dela;

78.

poudarja pomen pravočasnega izvajanja in poročanja o izvajanju pobud, namenjenih izboljšanju čezmejnega priznavanja kvalifikacij v Uniji, zlasti Evropskega kvalifikacijskega okvira (EQF), evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) ter evropskega sistema kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET);

79.

poziva države članice, naj pripravijo primerjalni okvir za univerzitetne diplome, ki bo zagotovil referenčno točko za izobrazbo ter znanja in spretnosti, pridobljene v okviru izobraževalnih sistemov;

80.

poziva države članice, naj v sodelovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi redno spremljajo in ocenjujejo, ali je njihovim izobraževalnim sistemom in programom uspelo pomagati članom ranljivih družbenih skupin, ali jim je uspelo zavarovati enak dostop do vključujočega in kakovostnega izobraževanja na vseh ravneh in ali so spretnosti, ki so jih dijaki in študenti pridobili v okviru izobraževanja in usposabljanja, pripomogle k njihovi zaposljivosti, socialnemu vključevanju in aktivnemu državljanstvu; poleg tega poziva države članice, naj čim prej začnejo ukrepati na podlagi priporočil v zvezi z izobraževanjem v evropskem semestru in drugih priporočil Komisije;

81.

poziva Komisijo, naj spremlja, ali so države članice sprejele ustrezne ukrepe za reformo svojih izobraževalnih sistemov, da bi dosegli navedene cilje;

82.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/43

—

ob upoštevanju sporočil Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih za leta 2007–2008, 2008–2009, 2009–2010, 2010–2011, 2011–2012 in 2012–2013,

—

ob upoštevanju večletnih finančnih okvirov, dokumentov za večletno okvirno načrtovanje, nacionalnih programov in predlogov projektov, ki so rezultat pogajanj med Komisijo in zadevnimi državami kandidatkami ali potencialnimi državami kandidatkami,

—

ob upoštevanju posebnega poročila št. 12/2009 Evropskega računskega sodišča o uspešnosti projektov Komisije na področju pravosodja in notranjih zadev za zahodni Balkan,

—

ob upoštevanju posebnega poročila št. 16/2009 Evropskega računskega sodišča z naslovom „Kako Evropska komisija upravlja predpristopno pomoč za Turčijo?“,

—

ob upoštevanju posebnega poročila št. 14/2011 Evropskega računskega sodišča z naslovom „Ali je pomoč EU izboljšala zmogljivosti Hrvaške za upravljanje financiranja po pristopu?“,

—

ob upoštevanju posebnega poročila št. 18/2012 Evropskega računskega sodišča o pomoči Evropske unije Kosovu v zvezi s pravno državo (1),

—

ob upoštevanju tematske ocene Komisije o sodstvu in temeljnih pravicah v Turčiji iz oktobra 2012,

—

ob upoštevanju tematske ocene Komisije o pravni državi, reformi sodstva in boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu na zahodnem Balkanu – sklopa 2 in 3 iz maja 2012 in februarja 2013,

—

ob upoštevanju obvestila Komisije iz marca 2013 (2) o uporabi predpristopnih skladov na področju pravosodnih sistemov in boja proti korupciji v državah zahodnega Balkana in v Turčiji,

—

ob upoštevanju poročil Komisije iz leta 2012 o napredku držav kandidatk in potencialnih kandidatk,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0318/2013),

A.

ker bi si morale potencialne države kandidatke in države kandidatke še naprej prizadevati za izboljšanje svojih pravosodnih sistemov in boj proti korupciji, če je to potrebno za pristop, tudi ko so že države članice EU; ker je Evropski svet na zasedanju v Helsinkih leta 1999 Turčiji dodelil status države kandidatke za članstvo v EU in leta 2001 sprejel partnerstvo za pristop s Turčijo in ker je na zasedanju v Solunu leta 2003 potrdil proces stabilizacije in pridruževanja kot politiko EU za države iz regije zahodnega Balkana, da bi postale primerne za pristop k EU; ker instrument za predpristopno pomoč (IPA) ni edino sredstvo, s katerim EU podpira reformo pravne države v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, saj podporo za reformo pravnega sektorja na Kosovu zagotavlja tudi misija EULEX, v Bosni in Hercegovini pa je bila med letoma 2003 in 2012 policijska misija;

B.

ker Komisija meni, da sta uveljavljanje pravne države, zlasti z reformo sodstva, ter boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu v državah zahodnega Balkana in Turčiji glavni prednostni nalogi in ker se od leta 2012 v politiki širitve uporablja „novi pristop“, ki obravnava reforme sodstva in notranje zadeve v začetku pristopnega procesa, in sicer z uvedbo nove metodologije pogajanj, vključno z jasnimi prednostnimi nalogami in pogoji v poglavjih 23 in 24, da bi se zagotovilo boljšo prednostno razvrstitev finančne pomoči v programu IPA II;

C.

ker Evropska unija ponuja finančno pomoč državam kandidatkam in potencialnim državam kandidatkam prek instrumenta za predpristopno pomoč, ki od leta 2007 nadomešča programe TPA, PHARE in CARDS, in ker vse države kandidatke in potencialne države kandidatke, razen Islandije, koristijo predpristopna sredstva EU v sklopu reforme svojih pravosodnih sistemov in boja proti korupciji;

D.

ker mora biti novi predpristopni instrument IPA II bolj strateški, učinkovitejši in bolj ciljno usmerjen kot njegovi predhodniki, da bi dosegel trajnostne rezultate pri izboljšanju pripravljenosti teh držav na članstvo, ter mora dajati prednost, kadar je to mogoče, sektorskemu pristopu, da bi podprl strategije celovitih reform držav upravičenk;

E.

ker podpora EU za reforme pravne države v Bosni in Hercegovini in na Kosovu ni omejena na pomoč iz IPA – v Bosni in Hercegovini je med letoma 2003 in 2012 potekala policijska misija, Kosovo pa je bilo podpore deležno prek misije EU za pravno državo (EULEX) v letu 2008 – in ker ima misija EULEX z več kot 2 000 zaposlenimi na dan 1. julija 2013 (od tega jih je bilo 730 napotenih iz držav članic EU) in z letnim proračunom, ki nekoliko presega 100 milijonov EUR (junij 2012–junij 2013) pomembno vlogo pri podpiranju kosovskih institucij na področju pravne države, vključno z reformo sodstva in bojem proti korupciji;

F.

ker so regionalni projekti, ki podpirajo sodelovanje med upravičenci v različnih državah, in horizontalni projekti, ki se ukvarjajo s skupnimi potrebami več upravičencev, od leta 2007 upravičeni do financiranja v programu IPA za več upravičencev;

1.

opominja, da je boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu ena najpomembnejših prednostnih nalog za vse države kandidatke ali potencialne kandidatke, ki želijo uresničiti svojo evropsko perspektivo;

2.

ponovno poudarja, kako pomembni so neodvisno sodstvo, varovanje in spodbujanje temeljnih pravic ter učinkovit boj proti korupciji pri krepitvi pravne države in demokracije; pozdravlja novi pogajalski pristop EU, s katerim sta bili ti osrednji področji trdno zasidrani v osrčje pristopnega procesa in ki predvideva zgodnje odprtje poglavij 23 in 24 na podlagi jasnih in podrobnih akcijskih načrtov, kar bo spodbudilo oblikovanje potrebne zakonodaje in institucij ter dobre rezultate pri izvajanju; poudarja, da je treba v vseh fazah procesa določiti pregledne in pravične referenčne vrednosti, s katerimi bi merila preoblikovali v konkretne ukrepe na poti k pristopu;

3.

ugotavlja, da predpristopna pomoč EU Turčiji na področju reforme sodstva od leta 2001 znaša 128 938 935 EUR za 30 projektov, od česar je bilo do 31. decembra 2012 izplačanih 66 645 666 EUR; poudarja, da je v tem trenutku dokončanih devet projektov, enajst jih še poteka, deset pa se jih bo začelo (3);

4.

priznava, da je Komisija februarja 2012 začela izvajati postopek izterjave v zvezi z dvema dokončanima projektoma, ki so ju pripravili v Turčiji, tj. gradnjo treh poslopij za prizivna sodišča v Ankari, Erzurumu in Diyarbakirju (4) ter podporo pri uvedbi prizivnega sodišča v Turčiji (5); ugotavlja, da je bil aprila 2012 izterjan znesek v višini 21 767 205,29 EUR in da ta znesek ustreza izplačilom Komisije za oba projekta; ugotavlja, da so odločbi Komisije o popolni izterjavi oporekali zunanji ocenjevalci; poziva Komisijo, naj do decembra 2013 zagotovi podrobne informacije v zvezi s to zadevo in obrazloži svojo odločitev o popolni izterjavi;

5.

ugotavlja, da je EU državam zahodnega Balkana za reformo sodstva od leta 2005 izplačala predpristopno pomoč v znesku 240 064 387,48 EUR za 124 projektov, od česar je bilo do 31. decembra 2012 izplačanih 85 749 243,96 EUR; poudarja, da je v tem trenutku dokončanih 53 projektov, 47 jih poteka, 23 pa se jih bo začelo (6);

6.

ugotavlja, da predpristopna pomoč EU Turčiji na področju boja proti korupciji od leta 2001 znaša 6 160 000 EUR za pet projektov, od česar je bilo do 31. decembra 2012 izplačanih 1 661 732 EUR; poudarja, da je v tem trenutku dokončan en projekt, dva potekata in dva se bosta začela;

7.

ugotavlja, da predpristopna pomoč EU državam zahodnega Balkana na področju boja proti korupciji od leta 2005 znaša 55 160 227,76 EUR za 45 projektov, od česar je bilo do 31. decembra 2012 izplačanih 16 060 007,57 EUR; poudarja dejstvo, da je do zdaj dokončanih 18 projektov, 17 jih poteka in 10 se jih bo začelo (7);

8.

poudarja novi pristop Komisije k obravnavanju vprašanj s področja reforme sodstva in notranjih zadev v začetku pristopnega procesa; vendar ugotavlja, da je v povprečju samo 3,13 % skupne predpristopne pomoči EU za obdobje 2007–2012 namenjene pravosodju in samo 0,52 % boju proti korupciji; ugotavlja, da skupni znesek, v istem obdobju dodeljen politikam v poglavjih 23 in 24 (pravosodje in temeljne pravice ter pravica, svoboda in varnost), predstavlja približno 7,41 % celotne predpristopne pomoči; prav tako ugotavlja, je približno 16,29 % sredstev, dodeljenih elementu I, namenjenih krepitvi pravne države v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah;

9.

priznava, da je bilo izvajanje pogodbe za projekt IPA 2007 – podpora za zmogljivosti na ministrstvih za pravosodje v Bosni in Hercegovini za strateško načrtovanje, usklajevanje pomoči in vključitev v EU – začasno ustavljeno; poziva Komisijo, naj do decembra 2013 zagotovi podrobne informacije o začasni prekinitvi pogodbe in trenutnem stanju projekta;

10.

poudarja novi pristop Komisije k obravnavanju vprašanj s področja reforme sodstva in notranjih zadev v začetku pristopnega procesa; vendar ugotavlja, da je v povprečju samo 2,87 % skupne predpristopne pomoči EU za obdobje 2007–2013 namenjene pravosodju in samo 0,52 % boju proti korupciji;

11.

ugotavlja, da se stopnja sofinanciranja s strani državnih organov med posameznimi državami zelo razlikuje, pri čemer Hrvaška in Turčija sofinancirata večino svojih projektov, Srbija pa vse svoje projekte v celoti financira iz predpristopne pomoči EU; meni, da sofinancirani projekti, zlasti na področjih sodstva in boja proti korupciji, prinašajo večjo odgovornost upravičenk; zato poziva Komisijo, naj v programu IPA II poveča število projektov, ki jih sofinancirajo državni organi;

12.

meni, da iz ravni predpristopne pomoči, vložene v reformo sodstva in boj proti korupciji, ni razvidna prednostna vloga, ki jo je Komisija namenila tema področjema; glede na pomembnost vprašanj, povezanih s sodstvom in korupcijo, resnost težav, s katerimi se soočata obe področji, in tudi pozitivne vplive in sinergije, od katerih bi imeli koristi drugi sektorji, če bi se reforma sodstva in reforma na področju boja proti korupciji ustrezno dokončali in izvajali, poziva Komisijo in države upravičenke, naj tema področjema namenijo bistveno večjo in ustrezno količino sredstev; vseeno ugotavlja, da drugi dejavniki, na primer državam prilagojeni strukturirani dialogi o pravni državi in sodstvu, pomembno vplivajo na učinkovitost predpristopne pomoči EU pri reformi sodstva in boju proti korupciji; zato priznava, da delež skupnega financiranja ni edino merilo za učinkovitost prizadevanj EU za okrepitev pravne države in protikorupcijskih praks;

13.

obžaluje, da se financiranje v okviru IPA-I še vedno zdi omejeno v primerjavi s pomembnostjo teh področij; vendar ugotavlja šibko zmogljivost črpanja IPA-I na področju pravne države v nekaterih državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah; meni, da je bistveno izboljšati upravljanje predpristopnega financiranja na tem področju v okviru IPA-II, in poudarja, da bi bilo treba napredek pri doseganju posebnih ciljev glede neodvisnega in učinkovitega sodstva, pravne države in boja proti korupciji, vključno z njihovim izvajanjem, spremljati in ocenjevati na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov; meni tudi, da je pomembno zagotoviti pobudo za uspešnost v okviru IPA-II, da bi nagradili uspešnost pri doseganju znatnega napredka pri izpolnjevanju ciljev, opredeljenih v strateških dokumentih;

14.

obžaluje, da Komisija nima instrumenta, ki bi za predpristopne projekte EU samodejno zagotavljal ustrezno stopnjo izvajanja, in poudarja, da je poznavanje stopnje izvajanja ključno za spremljanje učinkovitega izvajanja projektov in s tem za opozarjanje na morebitne zastoje v zgodnji fazi; poziva Komisijo, naj vsakih šest mesecev centralizira podatke o stopnji izvajanja projektov, za katere se dodeljuje predpristopna pomoč EU;

15.

ugotavlja, da sodelovanje na področju reforme pravosodnih sistemov in boja proti korupciji poteka tudi na politični ravni, saj z državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami potekajo prilagojeni strukturirani dialogi o pravni državi in pravosodnem sistemu;

16.

poudarja, da je učinkovitost predpristopnih projektov, ki se izvajajo na področjih sodstva in boja proti korupciji, odvisna predvsem od politične volje oblasti, da sprejmejo in v celoti izvedejo reforme; obžaluje, da v večini držav kandidatk in potencialnih držav kandidatk ni močne politične podpore za uvedbo učinkovitih reform v zvezi z bojem proti korupciji in organiziranemu kriminalu ali popolnoma neodvisnim sodstvom; opozarja, da države kandidatke in potencialne kandidatke prejemajo predpristopno pomoč EU, da bi svoje pravne sisteme, tako zakonodajni okvir kot prakso, uskladile z evropskimi standardi;

17.

pozdravlja tiste spremembe, ki pravni in institucionalni okvir usklajujejo s pravnim redom EU, ter modernizacijo institucionalne zasnove sodstva; priznava na primer pozitivni učinek uvedbe sistema za vodenje primerov na nepristranskost in učinkovitost sodišč, čeprav njegovo delovanje in učinkovitost včasih ovirajo preveč ambiciozni cilji, kot na primer na Kosovu;

18.

poziva Komisijo, naj skuša jasneje opredeliti področje izvajanja projektov za reformo sodnih sistemov in boj proti korupciji, kar bo omogočilo doslednejše spremljanje in poročanje na teh področjih;

19.

poudarja, da bi moral biti Parlament dejavno udeležen pri nadzoru nad dodelitvijo in porabo predpristopnih sredstev v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah na vseh področjih, tudi v pravosodnih sistemih in boju proti korupciji; zato poudarja, da bi moral biti Parlament obveščen o izvajanju IPA in dodelitvi sredstev državam kandidatkam in potencialnim kandidatkam.

20.

opozarja, da je pravna država temelj demokracije in pogoj za delujoče tržno gospodarstvo, ter poudarja, da je treba reforme sodstva obravnavati v širšem kontekstu; poudarja, da mora biti pravosodni sistem povsem neodvisen ter bolj predvidljiv, učinkovit, in pravičen, da bodo ljudje in poslovna skupnost zaupali sodstvu; v zvezi s tem poudarja, da je treba uvesti naključno razdeljevanje primerov na vseh sodiščih ter zagotoviti pravočasno izrekanje sodb, poenotenje sodne prakse, objavo vseh sodnih odločb takoj po njihovem sprejetju in preprost dostop do njih, pa tudi prednosti e-pravosodja, vključno s finančnimi; poudarja, da je ustrezno in stalno usposabljanje sodnikov, tožilcev in sodnih uradnikov bistvenega pomena; ugotavlja, da se bo „novi pristop“ osredotočil na ta vprašanja v okviru pristopnih pogajanj;

21.

meni, da je treba finančno pomoč EU nujno tesneje povezati s prednostnimi nalogami širitvene politike, zlasti glede pravne države, da bi povečali neodvisnost, odgovornost, nepristranskost, strokovnost, preglednost in učinkovitost pravosodnih sistemov; poudarja, da je predvidljivo in zadostno financiranje osrednji pogoj za vzdržno reformo sodstva; opozarja na pomen stalnega strokovnega usposabljanja sodnikov, tožilcev in uradnikov; poziva, naj se okrepi sodelovanje in zagotovi dodatna finančna pomoč za ustrezne akterje civilne družbe, da bi povečali preglednost sodstva in izboljšali njihovo dolgoročno zmogljivost, pa tudi za nadzornike in ljudi, ki opozarjajo na napake v zvezi z zlorabo sredstev;

22.

obžaluje dejstvo, da nepredvidljiv pravosodni sistem ter nepredvidljivo in nezadostno domače financiranje močno ovirata učinkovitost in trajnostnost finančne pomoči EU;

23.

ugotavlja, da se namerava „novi pristop“ osredotočiti na ta vprašanja v okviru pristopnih pogajanj;

24.

ugotavlja, da je korupcija eden največjih izzivov za večino držav kandidatk in potencialnih kandidatk; je zaskrbljen, da poročila o napredku v več državah zahodnega Balkana poročajo o povezavah, ki so se vzpostavile med kriminalci, mrežami organiziranega kriminala in političnimi elitami med konflikti v tej regiji ter se prenesle tudi v današnjo družbo; je zelo zaskrbljen zaradi pojava „zavzetja države“, ki se pojavlja v nekaterih od omenjenih držav;

25.

ugotavlja, da so dejansko izvajanje in konkretni rezultati v boju proti korupciji, zlasti na najvišji politični ravni in v sodstvu, še vedno velik izziv in da bi bilo treba pripraviti prepričljive arhive obravnavanih primerov kazenskega pregona in obsodb, na podlagi katerih bi bilo mogoče meriti napredek; pozdravlja dejstvo, da se bo „novi pristop“ osredotočil na ta vprašanja v okviru pristopnih pogajanj; poudarja, da je treba dejavnosti na področju boja proti korupciji bolje načrtovati in financirati ob sodelovanju številnih deležnikov; poziva Komisijo, naj razvije dolgoročnejšo in širšo strateško perspektivo financiranja EU za organizacije civilne družbe, ki delujejo na področju preglednosti in boja proti korupciji, tako na nacionalni kot na evropski ravni; ugotavlja, da se namerava „novi pristop“ osredotočiti na ta vprašanja v okviru pristopnih pogajanj;

26.

želi dosežke na področju nepristranskega in uspešnega kazenskega pregona in sodb sodišč v boju proti korupciji, tudi v odmevnih primerih, da bi povečali zaupanje državljanov v pravno državo in državne ustanove; poziva ustrezne oblasti, naj izboljšajo medinstitucionalno sodelovanje, zlasti s strukturami kazenskega pregona, ozaveščajo javnost in razvijejo zmogljivosti za načrtovanje, izvrševanje in spremljanje protikorupcijskih pravil in dejavnosti, prav tako pa naj tesno sodelujejo s skupino držav proti korupciji (GRECO) in vzpostavijo tesne stike z neodvisnimi organi, kot so protikorupcijske agencije; poziva k izvajanju strategij za preprečevanje in odpravljanje korupcije na nacionalni in mednarodni ravni;

27.

meni, da sta svoboda tiska in medijev ter digitalna svoboda bistveni za nadzor nad oblastjo ter pomembni komponenti v boju proti korupciji, saj omogočata svobodo izražanja, javnosti pa zagotavljata dostop do informacij; zato poziva k dejavnemu prizadevanju za ti svobodi s programi v okviru IPA, namenjenimi vladam, državljanom ter časopisnim in medijskim hišam;

28.

je zaskrbljen, ker uporaba predpristopne pomoči EU ni vedno dosledna zaradi pomanjkanja regionalnega pristopa in strategije; poudarja na primer, da je predpristopna pomoč EU na Hrvaškem financirala protikorupcijsko agencijo s preiskovalnimi pristojnostmi, na Kosovem pa protikorupcijsko agencijo brez takšnih pooblastil, kar sproža pomisleke o njeni učinkovitosti; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi jasno regionalno strategijo, da bi preprečila financiranje protislovnih modelov v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah;

29.

ugotavlja, da predpristopni projekti trajajo od enega leta do treh let in pol; na podlagi zunanjih tematskih ocen priznava, da so takšni roki izziv, če ne celo prezahtevni, saj so projekti večinoma zelo obsežni in imajo številne, pogosto zapletene komponente; glede na kompleksnost reform na področju sodstva in boja proti korupciji ter čas, ki ga zahtevajo že priprave na izvajanje programov, priporoča, da Komisija sprejme ustrezne ukrepe za programe in projekte IPA II, da bi podaljšala programsko obdobje (na pet do sedem let) in vključila vnaprej določene in redne preglede, ki bodo omogočili prožnejše prilagoditve, vključno s finančnimi sredstvi;

30.

je zaskrbljen zaradi kroničnih zamud pri izvajanju projektov in navsezadnje zaradi njihove učinkovitosti; ugotavlja na primer, da je za projekte v Turčiji v povprečju značilna enoletna zamuda pred dejansko izvršitvijo pogodbe zaradi zastojev v razpisnem postopku in pri sklepanju pogodb, na Hrvaškem pa so bile pogodbe za programe PHARE podpisane v povprečju več kot eno leto pozneje, kot je bilo načrtovano, in sicer le nekaj dni pred rokom za sklenitev pogodbe, ki je določen v finančnem sporazumu;

31.

je zaskrbljen tudi zato, ker kompleksnost pravil o predpristopni pomoči in njihova togost, kadar koli je treba v projekt vključiti nove dejavnosti, sčasoma povzročita, da se dejavnosti ponavljajo oziroma da se sprejemajo nezadovoljive zasnove projektov, kar ima nasprotni učinek od želenega; kljub temu meni, da bi bilo treba pravo ravnovesje med prožnostjo, ki omogoča večjo učinkovitost projektov, ter potrebo po preprečevanju nepravilnosti in zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo še poiskati, in poziva Komisijo, naj v IPA II ukrepa v zvezi s tem;

32.

meni, da bi bilo treba v primeru obsežnih projektov pred njihovo popolno uvedbo vedno izvesti pripravljalne dejavnosti, da bi odkrili in ublažili morebitne pomanjkljivosti, omejili nepotrebne zamude in težave ter izmerili dosegljive rezultate;

33.

ugotavlja, da bi celovitejši sektorski pristop na področju reforme sodstva in boja proti korupciji prinesel pozitivne spremembe, kot so večja osredotočenost na prizadevanja v okviru nacionalnih reform, večja usklajenost donatorjev in boljša interakcija med posameznimi projekti; poziva Komisijo, naj poskrbi za uvedbo sektorskih pristopov v skladu s smernicami o uporabi sektorskega pristopa v zvezi s predpristopno pomočjo ter za povečanje zmogljivosti držav upravičenk za pripravo in izvajanje smiselnih sektorskih strategij; poziva Komisijo, naj še naprej usmerja pri izvajanju sektorskega pristopa v fazi načrtovanja in v programski fazi IPA II; meni, da institucionalna struktura in proračunski postopki v večini držav niso na ustrezni ravni za sektorsko proračunsko pomoč, in poziva Komisijo, naj v državah upravičenkah spodbuja potrebne institucionalne in postopkovne izboljšave;

34.

poudarja, da sta sodelovanje in usklajevanje z drugimi donatorji in mednarodnimi finančnimi institucijami bistvenega pomena, da se prepreči podvajanje, zagotovi učinkovitost pomoči in spodbuja vzpostavljanje zmogljivosti v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah; obžaluje, da reforma sodstva in boj proti korupciji ne sodita na področje uporabe naložbenega okvira za zahodni Balkan, skupne pobude EU, mednarodnih finančnih institucij, dvostranskih donatorjev in vlad zahodnega Balkana, ki krepijo skladnost podpore donatorjev; poziva Komisijo in njene partnerje, naj vzpostavijo mehanizem, podoben naložbenemu okviru za zahodni Balkan, ki bo okrepil sodelovanje in usklajevanje na področju reforme sodstva in boja proti korupciji, ter obveščajo Parlament o napredku;

35.

priznava, da je Evropsko računsko sodišče po reviziji predpristopnih projektov za obdobje 2001–2005 izjavilo, da bi se trajnost projektov lahko izboljšala, če: (i) bi se povečala udeležba upravičencev; (ii) se noben projekt ne bi začel brez načrta vzdrževanja; (iii) bi Komisija tesneje spremljala razdeljevanje ter ocenjevala uporabo opreme in infrastrukture, ki ju je financirala EU; (iv) bi zagotavljanje tehnične pomoči ustrezno dopolnjevalo aktivno spodbujanje k institucionalnim spremembam; poudarja, da kljub izboljšavam v programu IPA še vedno ostaja nekaj šibkih točk, predvsem kar zadeva udeležbo deležnikov in vzdrževanje, in ugotavlja, da so bili na primer upravičenci v Turčiji med postopkom načrtovanja leta 2011 v zadnjih dvanajstih mesecih komajda vključeni;

36.

ugotavlja, da predpristopni projekti temeljijo na predlogah projektov, ki predstavljajo njihove splošne in posebne cilje, dejavnosti, ki naj bi se izvajale, njihov časovni okvir, stroške in načine izvajanja ter kazalnike, na podlagi katerih se meri uspešnost projektov;

37.

opozarja, da člen 30 finančnih pravil, ki se uporabljajo za letni proračun Unije (Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 – Finančna uredba), zahteva, da se za vse politične ukrepe, ki so zajeti v proračunu EU, določijo cilji SMART in da se uvedejo v letna poročila o dejavnostih kot del proračunskih postopkov in postopkov upravljanja na podlagi dejavnosti;

38.

ugotavlja, da so se predlogi projektov sčasoma izboljšali in vključujejo več bolje zasnovanih ciljev SMART ter posebne kazalnike za različne sestavne dele projekta; je vseeno zaskrbljen, ker je zunanje ocenjevanje pokazalo, da je nekaterim projektom zaradi neustreznih kazalnikov manjkala usmeritev, pri čemer kazalniki SMART niso bili vedno primerni za pravosodni sektor; vztraja, da je treba zasnovati kvalitativne kazalnike, s katerimi bo mogoče meriti dolgoročni učinek projektov; poziva Komisijo, naj še naprej pripravlja smernice za uporabo kazalnikov uspešnosti, ki bi se morali uporabljati pri načrtovanju, spremljanju in ocenjevanju za finančni okvir 2014–2020 v zvezi z instrumentom IPA II; meni, da bi bilo treba v sektorju pravosodja, svobode in varnosti razviti posebne kazalnike in jih uporabljati v skladu z bolj strateškim pristopom v instrumentu IPA II;

39.

meni, da je visokokakovostno usposabljanje nujno za reformo sodstva, in pozdravlja dejstvo, da je več kot 30 % dejavnosti urada TAIEX namenjeno pravici, svobodi in varnosti, vendar dvomi o pomenu objektivnih kazalnikov v predlogah projektov, s katerimi se meri dodana vrednost dejavnosti usposabljanja; opozarja, da se kazalniki, kot sta „kakovost in obseg dejavnosti, ki jih izvajajo vodje usposabljanja“, ali „usposobljeni sodni svetovalci, zadovoljni z usposabljanjem“ , v glavnem osredotočajo na dejavnost in spregledajo rezultate; opozarja, da na primer že dejstvo, da udeleženci v vprašalniku navedejo, da bo usposabljanje vplivalo na njihovo delo, ni kazalnik učinka; zato poziva Komisijo, naj nadalje izpopolni svoje kazalnike v zvezi z usposabljanjem in pripravi temeljito oceno učinka dejavnosti usposabljanja, ki se izvajajo v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah;

40.

obžaluje dejstvo, da pogosto ni ustreznih osnovnih podatkov, ki bi bili izhodišče za merjenje izboljšav, zato ni mogoče meriti sprememb, ki bi jih bilo mogoče pripisati predpristopnim projektom;

41.

ugotavlja, da je podpora zakonodajnim reformam eden najpogostejših predpristopnih projektov; ugotavlja, da so institucionalni okviri zdaj v skladu z evropskimi standardi, vendar izraža zaskrbljenost, ker je trajnostnost teh sprememb v pravu in okvirih držav kandidatk in potencialnih kandidatk ogrožena zaradi pomanjkanja celovite strategije, kot so ugotovili zunanji ocenjevalci; ugotavlja predvsem, da pogosto ni lokalnih in dopolnilnih predpisov, da niso razjasnjene spremembe vlog in odgovornosti, zaposleni pa niso ustrezno usposobljeni, zato ne morejo uporabljati novih zakonov, kakor je predvideno; vztraja, da mora biti podpora reformi sodstva in boju proti korupciji dolgoročna in celovita, pri čemer morajo merila za ocenjevanje zajeti celotni postopek, od priprave novih okvirov, zakonov, lokalnih predpisov in uredb do dejanske izvršitve v odmevnih primerih;

42.

ugotavlja, da uspešnost in trajnostnost programov za več upravičencev še nista bili ocenjeni; poziva Evropsko računsko sodišče, naj te projekte vključi v prihodnje posebno poročilo o predpristopni pomoči v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah;

43.

priznava, da Komisija ocenjuje učinek in trajnostnost predpristopnih programov s poročili o spremljanju, usmerjenem v rezultate, vendar obžaluje, da ta poročila niso na voljo javnosti; meni, da bi morala Komisija v poročilu o napredku preučiti ugotovitve iz poročil o spremljanju, usmerjenem v rezultate, ter zagotoviti oceno programov in učinka njihovega izvajanja; zato jo poziva, naj uvede poglavje o vključitvi sklepov spremljanja, usmerjenega v rezultate, v vsako poročilo o napredku;

44.

opozarja, da se število poročil o spremljanju, usmerjenem v rezultate, po državah razlikuje in sega od 31 za Albanijo do nobenega za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Črno goro in Srbijo; opozarja tudi, da državam, ki uporabljajo decentralizirani sistem izvajanja, ni treba izvajati zunanjega spremljanja, usmerjenega v rezultate, zato je na Hrvaškem le malo neodvisnega spremljanja učinkovitosti; poziva Komisijo, naj zagotovi redno in temeljito neodvisno zunanje spremljanje programov, ki se financirajo s predpristopno pomočjo EU, v vseh državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah;

45.

je zaskrbljen, ker za poročila o spremljanju, usmerjenem v rezultate, velja, da so strukturno nagnjena v korist pozitivnih ocen in da niso primerna za spremljanje dolgoročnejše učinkovitosti; poudarja, da bi spremljanje moralo upoštevati uspešnost sektorja, ne samo napovedovati rezultate; poziva Komisijo, naj pripravi celovit akcijski načrt spremljanja, ki bo vključeval druga ocenjevalna orodja razen poročil o spremljanju, usmerjenem v rezultate, kot so okviri za ocenjevanje uspešnosti sektorja s kazalniki SMART, da bi bilo sčasoma mogoče celovito spremljanje rezultatov projektov; želi biti obveščen o doseženem napredku pred koncem leta 2014;

46.

opozarja na poziv Evropskega parlamenta Komisiji, naj oceni učinek in rezultate, dosežene z dodelitvijo sredstev EU za reformo sodstva in boj proti korupciji v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah (1); pozdravlja dejstvo, da je Komisija v letih 2012-2013 objavila oceno o sodstvu in temeljnih pravicah v Turčiji ter oceno pravne države, reforme sodstva ter boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu na zahodnem Balkanu; kljub temu obžaluje, da ocena za Turčijo ni vključevala pregleda projektov, ki so povezani z bojem proti korupciji;

47.

se zaveda, da Evropsko računsko sodišče pravkar pripravlja posebno poročilo o predpristopni pomoči EU v Srbiji; toplo priporoča, da se v obseg revizije uspešnosti vključijo projekti, izvedeni na področju reforme sodstva in boja proti korupciji;

48.

meni, da bi bilo treba vzpostaviti podatkovno zbirko vseh projektov, financiranih v programih predpristopne pomoči, ki bi bila javno dostopna; poziva Komisijo, naj zato oblikuje ukrepe za povečanje preglednosti pravnih ureditev in sistem, v katerem bodo na istem spletnem mestu objavljeni vsi upravičenci do sredstev EU, ne glede na to, kdo upravlja sredstva, in na podlagi standardnih kategorij podatkov, ki jih zagotovijo vse države članice v vsaj enem delovnem jeziku EU;

49.

pozdravlja zavezo Komisije, da bo to zadevo uredila do leta 2015 z objavo informacij o pomoči v programu IPA v skladu z mednarodno pobudo za preglednost pomoči, ki je določila skupni standard za elektronsko objavo pravočasnih, celovitih in v prihodnost usmerjenih informacij v zvezi s sredstvi, zagotovljenimi z razvojnim sodelovanjem; poudarja, da bo takšna pobuda plodna samo ob rednem posodabljanju informacij; zato zahteva, da Komisija zbirko podatkov mesečno posodablja, kot je v načrtu;

50.

pozdravlja izboljšave, ki jih je podpora EU vnesla v pravni in institucionalni okvir ter v infrastrukturo sodstva v Albaniji; vendar je zaskrbljen zaradi nezadostnega poročanja o rezultatih o dejanski uporabi, izvajanju in konkretnem učinku vseh teh sprememb;

51.

je seznanjen z rezultati pri sprejemanju strateških dokumentov na področju boja proti korupciji; je vseeno zelo zaskrbljen zaradi neučinkovitosti ukrepov, sprejetih na tem področju; poudarja, da je Albanija leta 2012 veljala za evropsko državo, kjer je največ korupcije; poziva Komisijo in albanske oblasti, naj nujno znova ocenijo izvajanje protikorupcijske strategije in akcijskih načrtov v tej državi;

52.

obžaluje pomanjkljivo uporabo nekaterih okrepljenih zmogljivosti sodstva v Bosni in Hercegovini; je zaskrbljen, ker je Evropsko računsko sodišče v reviziji iz leta 2009 odkrilo, da je financiranje delovanja in vzdrževanja pridobljene infrastrukture pomanjkljivo, zaradi česar izboljšave morda ne bodo trajnostne;

53.

je zelo zaskrbljen zaradi omejene uspešnosti protikorupcijske agencije v Bosni in Hercegovini ter pomanjkljivega poročanja o nekaterih rezultatih financiranja EU na področju boja proti korupciji;

54.

ugotavlja, da je Hrvaška dosegla napredek na nekaterih področjih reforme sodstva in da se reforma izvaja, pri čemer je njeno trajnostnost zagotovila z nadaljnjimi projekti;

55.

ugotavlja, da je Hrvaška, kot je prikazano v letnem poročilu o napredku, dosegla pozitivne spremembe na področju boja proti korupciji; je kljub vsemu zaskrbljen zaradi tveganja, da ukrepi, sprejeti pred pristopom Hrvaške k Evropski uniji, niso nepovratni in trajnostni; poudarja na primer, da ni jasno, katera institucija ima vodilno vlogo pri nadzoru nad protikorupcijskimi reformami, da so bili člani komisije za navzkrižje interesov imenovani šele v začetku februarja 2013, kar je vrglo senco dvoma na njeno dejansko pripravljenost za delovanje in rezultate, ter da še vedno prihaja do politično motiviranih imenovanj na ministrstvih in v nadzornih odborih gospodarskih družb ter da jih je celo več kot prej;

56.

ugotavlja, da je bil učinek projektov IPA, kot je projekt za reformo sistema pravnega izobraževanja, ki bi moral zajeti celotno Kosovo, zaradi pomanjkljivega nadzora kosovskih oblasti s sedežem v Prištini nad severnim delom tega ozemlja na severu na splošno zanemarljiv;

57.

je resno zaskrbljen, ker je Evropsko računsko sodišče ugotovilo, da pomoč EU za pravno državo na Kosovu ni dovolj učinkovita; se zaveda, da posebne okoliščine na Kosovu, na primer neugodno izhodišče pri gradnji pravne države in dejstvo, da kosovske oblasti temu področju ne namenjajo dovolj prednosti, do določene mere pojasnjujejo omejeno učinkovitost ukrepov EU; kljub temu poudarja, da obstajajo področja, kjer bi morali Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje poskrbeti za izboljšave:

58.

je še zlasti zaskrbljen zaradi nezadovoljivega napredka na področju boja proti korupciji na Kosovem; meni, da je korupcija velik izziv in huda ovira za delovanje javnih institucij;

59.

pozdravlja napredek v zvezi z zakonodajnim okvirom, dosežen pri reformi sodstva, in pozitivne spremembe z vidika učinkovitosti in nepristranskosti, ki so posledica namestitve računalniškega informacijskega sistema za samodejno vodenje sodnih primerov; priznava aktivni pristop Makedonije pri reformi sodstva in njen vodilni položaj na tem področju;

60.

izraža zaskrbljenost, ker niso na voljo poročila o učinkovitosti projektov IPA za boj proti korupciji v Makedoniji;

61.

pozdravlja boljše regionalno policijsko in sodno sodelovanje, ki krepi pravni okvir, potreben za neodvisnost sodstva in povečanje njegove učinkovitosti v Črni gori; je zaskrbljen zaradi nezadostnega usklajevanja med donatorji in slabih ocen trajnostnosti projektov;

62.

ugotavlja, da korupcija v Črni gori predstavlja resno težavo; priznava prizadevanja te države v boju proti korupciji in pozdravlja predvsem krepitev pobude za direktorat za boj proti korupciji, ki je rezultat financiranja EU;

63.

je zaskrbljen, ker je neodvisnost sodstva še vedno resna težava v Srbiji, zlasti zaradi neprimernega političnega vpliva; obžaluje tudi, da se nova zakonodaja ne uveljavlja ne dosledno ne pravilno, kar ogroža njeno učinkovitost;

64.

pozdravlja pozitivno oceno projekta pomoči za ustanovitev protikorupcijske agencije in še zlasti dejstvo, da bi projekt moral imeti velik vpliv na vse ciljne skupine in celotno družbo; vendar vztraja, da je potrebno stalno spremljanje, ki bo zagotovilo, da politični razvoj ne bo oviral projektov;

65.

priznava, da projekti, ki so se izvajali na področju sodstva, dokazujejo ustrezno trajnostnost, in pozdravlja politično voljo turških oblasti, da nadaljujejo začeti proces reform, o čemer priča dodelitev več proračunskih sredstev za izobraževanje v pravosodju; kljub temu ugotavlja, da je v zasnovi projektov več šibkih točk, kot je pomanjkanje osnovnih podatkov in kazalnikov SMART, ki jih je treba obravnavati, da se omogoči ustrezna ocena učinka predpristopnih projektov;

66.

ugotavlja, da se je finančna pomoč EU na področju boja proti korupciji začela šele pred kratkim z etiko za preprečevanje korupcije v Turčiji iz leta 2006; pritrjuje Komisiji, da pred ustanovitvijo neodvisnega skupnega protikorupcijskega organa in sprejetjem nacionalne protikorupcijske strategije ni bilo mogoče načrtovati sredstev EU; ugotavlja, da omenjeni projekt velja za zmerno zadovoljivega, čeprav ni imel kazalnikov SMART;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Sodišču Evropske unije, Evropskemu računskemu sodišču, nadzornemu odboru urada OLAF in uradu OLAF.

10.6.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 208/55

—

ob upoštevanju Luksemburške deklaracije o varnosti pacientov z dne 5. aprila 2005,

—

ob upoštevanju poročila z druge seje neformalne mreže za obvladovanje okužb pri zdravstveni oskrbi (junij 2008),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 15. decembra 2008 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (COM(2008)0837),

—

ob upoštevanju ocene učinka, ki jo je opravila Komisija decembra 2008,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. aprila 2009 o predlogu priporočila Sveta o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (1),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 9. junija 2009 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo,

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra (št. 327) o varnosti pacientov in kakovosti zdravstvene oskrbe, objavljene aprila 2010,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom „Temeljne prvine programov za obvladovanje okužb“,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu,

—

ob upoštevanju poročila Komisije Svetu z dne 13. novembra 2012 na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo,

—

ob upoštevanju letnih epidemioloških poročil Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) za leti 2008 in 2012,

—

ob upoštevanju tehničnega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) z naslovom „Temeljno znanje pri obvladovanju okužb in nadzorom nad bolnišnično higieno“, objavljenega 26. marca 2013,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 18. novembra 2009 o odpornosti na antibiotike (SANCO/6876/2009r6),

—

ob upoštevanju skupnega tehničnega poročila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in Evropske agencije za zdravila (EMA), objavljenega dne 17. septembra 2009, z naslovom „Bakterije so izziv: čas je za ukrepanje – poziv k zmanjšanju razkoraka med pojavom večkratno odpornih bakterij v EU in razvojem novih protibakterijskih sredstev“,

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra (št. 338) o protimikrobni odpornosti, objavljene aprila 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o odpornosti na antibiotike (2),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 27. oktobra 2011 o pobudi skupnega načrtovanja na področju raziskav „Mikrobni izziv – nova grožnja za zdravje ljudi“ (C(2011)7660),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. oktobra 2011 o ogroženosti javnega zdravja zaradi protimikrobne odpornosti (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2011 z naslovom „Akcijski načrt proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti“ (COM(2011)0748),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2012 o posledicah protimikrobne odpornosti v zdravstvenem in veterinarskem sektorju – pobuda „Eno zdravje“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 z naslovom „Mikrobni izziv – naraščajoča nevarnost protimikrobne odpornosti“ (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0320/2013),

A.

ker sta varnost pacientov (5) in njihova dobrobit bistven del splošne kakovosti zdravstvenega varstva ter so prizadevanja za večjo varnost pacientov odvisna od izvajanja učinkovitih in dolgoročnih politik in programov po vsej Evropi;

B.

ker je kakovostna zdravstvena oskrba temeljni kamen vsakega kakovostnega zdravstvenega sistema, dostop do visokokakovostne zdravstvene oskrbe pa je temeljna pravica, ki jo priznavajo Evropska unija in njene institucije ter državljani;

C.

ker člen 168 Pogodbe določa, da mora biti dejavnost Evropske unije, ki dopolnjuje nacionalne politike, usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo telesno in duševno zdravje;

D.

ker želi zato Evropska unija z ukrepi na področju varnosti pacientov pomagati državam članicam pri usklajevanju prizadevanj v zvezi s tem in podpirati njihove ukrepe na področjih, kjer lahko njeno posredovanje ustvari dodano vrednost;

E.

ker je poglavitno ohraniti zaupanje državljanov v zdravstvene sisteme Evropske unije;

F.

ker je obseg podatkov o razširjenosti in posledicah varnostnih zapletov (6) v zdravstvenih sistemih držav članic Evropske unije trenutno omejen, vendar nenehno narašča;

G.

ker je vprašanje varnosti pacientov v zdravstvenih sistemih po vsem svetu, tudi v Evropi, vse bolj zaskrbljujoče;

H.

ker izsledki posebne raziskave Eurobarometra o varnosti pacientov in kakovosti zdravstvene oskrbe kažejo, da je evropska javnost dobro seznanjena s tem vprašanjem, da pa je občutno premalo informacij o varnosti pacientov;

I.

ker so med varnostnimi zapleti, povezanimi z zdravstveno oskrbo pacienta ali njegovih še nerojenih ali bodočih potomcev, okužbe, povezane s tako oskrbo (7), zapleti v zvezi z zdravili ali zdravstvenimi pripomočki, vključno s tistimi, ki so posledica nenamenske uporabe, napake pri diagnozi in zapleti med kirurškimi posegi ali po njih;

J.

ker so nekateri neželeni učinki povezani z neizogibnimi tveganji zaradi posegov ali zdravil, ki jih zdravstveno osebje šteje za nujne, medtem ko so drugi posledica zdravniških napak, pomanjkljivosti ali napak v verigi zdravstvene oskrbe ter bi jih bilo mogoče preprečiti;

K.

ker se ocenjuje, da od 8 do 12 % pacientov, ki so sprejeti v bolnišnice v Evropski uniji, med zdravstveno oskrbo doživi varnostne zaplete, med katerimi so okužbe, povezane s tako oskrbo, napake pri zdravljenju, kirurške napake, težave, povezane z okvarjenimi ali pomanjkljivo razkuženimi medicinskimi pripomočki, napake pri diagnozi in neukrepanje na podlagi rezultatov zdravniških pregledov;

L.

ker se zaradi demografskih sprememb veča delež starejših pacientov, ki imajo pogosto predpisanih več zdravil, vendar so velikokrat preobremenjeni s pravilnim uživanjem teh zdravil;

M.

ker poleg tega starejši pacienti, osebe z oslabljenim imunskim sistemom in kronični bolniki, zlasti tisti z degenerativnimi kroničnimi boleznimi, tvorijo skupino, posebej dovzetno za varnostne zaplete, povezane z zdravstveno oskrbo, kot so: napake pri diagnozi, neukrepanje na podlagi rezultatov zdravniških pregledov, predpisovanje, izdajanje ali dajanje neustreznega zdravila (katerega uporaba ni v skladu s povzetkom značilnosti zdravila), neustreznega odmerka ali dveh zdravil, ki jih ni mogoče kombinirati, okvarjena ali pomanjkljivo razkužena zdravstvena oprema ali okužba kirurških ran;

N.

ker po ocenah mednarodnih študij od 13 do 16 % bolnišničnih stroškov (tj. en evro na vsakih sedem evrov) nastane zaradi zapletov, povezanih z zdravstveno oskrbo;

O.

ker se poleg tega ocenjuje, da od 30 do 40 % varnostnih zapletov v bolnišnični in zunajbolnišnični (ambulantni) oskrbi povzročijo sistemski dejavniki, ki bi jih torej lahko preprečili;

P.

ker pomanjkanje finančnih in tehnoloških sredstev ter ljudi še posebej povečuje tveganje varnostnih zapletov, povezanih z zdravstveno oskrbo;

Q.

ker je gospodarska kriza zaradi spremenjenih prednostnih nalog na področju javnega zdravja upočasnila izvajanje ukrepov, ki so jih leta 2009 sprejele države članice;

R.

ker ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico, da v dobri veri in varno objavi ali razširi informacije o nekem dejstvu, podatku ali ukrepu takoj, ko se ji zdi, da pomanjkanje znanja o tem dejstvu, podatku ali ukrepu ogroža javno zdravje;

S.

ker je varnost pacientov prednostno vprašanje na politični agendi; ker so države članice leta 2005 vzpostavile mehanizem za razprave, povezane z varnostjo pacientov, in drugo delo na tem področju; ker je bila ustanovljena delovna skupina, prek katere namerava Komisija spodbujati delo in dejavnosti držav članic, njeni dejavni člani pa so STO (zlasti prek Svetovne zveze za varnost pacientov), Svet Evrope, OECD in evropska združenja pacientov, zdravnikov, medicinskih sester, farmacevtov, zobozdravnikov in bolnišnic;

T.

ker so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, med najpogostejšimi in najusodnejšimi vzroki za nenamerno povzročitev škode pacientom;

U.

ker so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, ki prizadenejo povprečno 5 % pacientov, sprejetih v bolnišnice, hkrati huda težava za javno zdravstvo v državah Evropske unije in velika ekonomska obremenitev za omejene zdravstvene vire;

V.

ker se ocenjuje, da je skupno število pacientov, ki so se med zdravljenjem v bolnišnicah za akutno oskrbo v EU v letih 2011 in 2012 vsaj enkrat okužili z okužbo, povezano z zdravstveno oskrbo, 3,2 milijona na leto (8),

W.

ker okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, ki močno vplivajo na obolevnost, umrljivost (37 000 oseb v EU umre neposredno zaradi takšnih okužb) in stroške (ki so za celotno EU ocenjeni na več kot 5,5 milijard letno), predstavljajo veliko težavo na področju javnega zdravja v državah članicah;

X.

ker se lahko okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, pojavijo po bivanju v katerem koli okolju, kjer se izvaja zdravstvena oskrba, vključno z osnovno oskrbo, oskrbo v skupnosti, socialno in zasebno oskrbo ter intenzivno in dolgotrajno nego, ob kakršni koli zdravstveni oskrbi ali doma (predvsem zaradi napak pri odmerjanju, napak pri pakiranju zdravila, okužbe medicinskih instrumentov oziroma pripomočkov ali stika s pacienti in zdravstvenimi delavci);

Y.

ker se okužba, povezana z zdravstveno oskrbo v bolnišnici, lahko pokaže tudi šele po tem, ko je pacient odpuščen;

Z.

ker se v državah članicah zmanjšuje povprečno trajanje bivanja v bolnišnici;

AA.

ker je naloga Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, da v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki pripravlja znanstvena priporočila k ukrepom, ki temeljijo na dokazih, za učinkovito preprečevanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

AB.

ker so oskrbe na domu pogosto deležni pacienti s kroničnimi in degenerativnimi boleznimi, ki se ne zdravijo v bolnišnici;

AC.

ker zdravstveno stanje nekaterih bolnikov s kroničnimi ali degenerativnimi boleznimi pogosto zahteva stalno zdravstveno pomoč, še posebej pa uporabo zdravstvenih pripomočkov (srčnih spodbujevalnikov, dihalnih pripomočkov, katetrov, urinskih katetrov itd.);

AD.

ker pri uporabi takih medicinskih pripomočkov obstaja tveganje okužb;

AE.

ker neupoštevanje osnovnih previdnostnih ukrepov v zvezi s higieno ljudi, na primer v zdravstvenih zavodih, pa tudi doma, pogosto povzroči povečano širjenje patogenov, zlasti tistih, ki so odporni na protimikrobna sredstva;

AF.

ker že obstajajo ali se preskušajo enostavni in stroškovno učinkoviti ukrepi za preprečevanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, na primer zdravstvena vzgoja (zlasti spodbujanje bolnišnične higiene), rezultati pa so obetajoči, in ker bi lahko učinkovito preučili morebitne druge stroškovno učinkovite načine za obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

AG.

ker lahko mikroorganizmi, ki povzročajo okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, ostanejo v človeku zelo dolgo in jih lahko pacienti razširjajo med bivanjem v bolnišnici in po njem, okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, pa se tako lahko razširijo v vse kraje zdravstvene oskrbe, ustanove za srednje in dolgo bivanje ter na dom pacienta;

AH.

ker samo 13 držav članic izvaja nacionalni nadzor nad okužbami z bakterijo Clostridium difficile1  (9) in samo v treh sistemih nadzora tudi zdravniki splošne medicine sodelujejo pri zbiranju podatkov, kar bi bilo treba izboljšati;

AI.

ker poleg tega vse večja mobilnost državljanov znotraj evropskih zdravstvenih sistemov in med njimi, vse bolj čezmejni značaj zdravstvene oskrbe v Evropi in možnost zdravljenja zunaj države bivanja spodbujajo hitro širjenje odpornih mikroorganizmov med državami članicami;

AJ.

ker problem protimikrobne odpornosti resno ogroža varnost pacientov, saj lahko povzroči zaplete pri okrevanju in zdravljenju okužb ter povečuje nacionalne stroške zdravstva, in ker je v nekaterih državah ta grožnja vse resnejša;

AK.

ker je okužbe, ki so povezane z zdravstveno oskrbo, pogosto težko zdraviti, ker so mikroorganizmi, ki jih povzročajo, pogosto odporni na protimikrobna sredstva;

AL.

ker so bakterije, odporne na protimikrobna sredstva, samo v Evropski uniji, na Islandiji in Norveškem razlog za približno 400 000 okužb in 25 000 smrtnih primerov letno, dodatni stroški zdravstvenega varstva in izgub zaradi zmanjšanja produktivnosti pa znašajo vsaj 1,5 milijarde EUR;

AM.

ker v Evropi odpornost na antibiotike še naprej narašča in je lahko v več državah članicah pri nekaterih bakterijah že 25-odstotna ali večja;

AN.

ker iz najnovejših podatkov, ki so na voljo, izhaja, da označevalci odpornosti na antibiotike pri okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo, kažejo splošen trend povečanja večstranske odpornosti, zlasti povečanje odstotka enterobakterij, odpornih na tretjo generacijo cefalosporinov, in bakterij S. aureus, odpornih na meticilin;

AO.

ker je razvoj novih protimikrobnih sredstev upadel;

AP.

ker je odpornost protimikrobnih sredstev naravna in neizogibna posledica njihove uporabe, ki pa jo lahko omejimo, če ta sredstva uporabljamo premišljeno in racionalno;

AQ.

ker se lahko odpornost na protimikrobna sredstva pospeši zlasti z nepremišljeno in prekomerno uporabo teh izdelkov v humani medicini, kar lahko skupaj s pomanjkljivo higieno in obvladovanjem okužb zmanjša učinkovitost že tako omejenega števila protimikrobnih sredstev, ki so na voljo;

AR.

ker je zaradi pomanjkanja razvoja novih antibiotikov/protimikrobnih sredstev bistveno, da se sedanja protimikrobna sredstva učinkovito uporabljajo čim dlje;

AS.

ker bi morale Evropska komisija in države članice zaradi pomanjkanja razvoja novih protimikrobnih zdravil sodelovati ter podpirati njihov razvoj in razpoložljivost, pri tem pa bi se morale opirati na Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in strokovno znanje Evropske agencije za zdravila (EMA);

AT.

ker kmetijske politike spodbujajo odpornost na antibiotike prek prehranske verige in prek živalskih iztrebkov, ki vstopajo v vodni ciklus;

AU.

ker je poraba antibiotikov večja med ljudmi, ki so objektivno najmanj obveščeni, in ker je boljše objektivno poznavanje antibiotikov povezano z njihovo odgovornejšo uporabo;

AV.

ker nekatere države članice nimajo trdnega regulativnega in pravnega okvira, ki bi predpisoval in podpiral razumno uporabo zdravil, in ker so v Evropi znatne razlike pri porabi antibiotikov v ambulantni, pa tudi bolnišnični oskrbi;

AW.

ker je potrebno izobraževanje in ozaveščanje vseh, ki sodelujejo pri uporabi protimikrobnih sredstev, vključno z oblikovalci politik, zdravstvenimi delavci in širšo javnostjo, da bi spodbudili potrebne spremembe v ravnanju oseb, ki predpisujejo in izdajajo zdravila, ter državljanov;

AX.

ker so bila po priporočilu Sveta št. (2009/C 151/01) iz leta 2009 v državah članicah vložena velika prizadevanja v izboljševanje varnosti pacientov, zlasti z določitvijo slednje kot prednostne naloge javnozdravstvene politike v vseh državah članicah, imenovanjem pristojnega organa, ki je odgovoren za varnost pacientov (v 19 državah članicah), in spodbujanjem usposabljanja o varnosti pacientov v zdravstvenih ustanovah (v 23 državah članicah);

AY.

ker so bila po priporočilu Sveta št. (2009/C 151/01) iz leta 2009 v državah članicah vložena velika prizadevanja v sprejemanje in izvajanje strategij (nacionalnih ali regionalnih) preprečevanja in obvladovanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, zlasti s sprejetjem smernic v zvezi s preprečevanjem in obvladovanjem teh okužb ter uvedbo sistemov njihovega aktivnega spremljanja (ali okrepitvijo že obstoječih sistemov);

AZ.

ker pa je nekatere ukrepe, ki jih je v priporočilu št. (2009/C 151/01) iz leta 2009 za izboljšanje varnosti pacientov v državah članicah priporočil Svet, doslej izvedlo le omejeno število držav članic in ker so še možne izboljšave tako pri bolnišnični kot pri zunajbolnišnični oskrbi, zlasti glede krepitve vpliva in vloge pacientov ter usposabljanja zdravstvenih delavcev in negovalcev v najširšem smislu kot tudi glede prizadevanj za vzpostavitev evropskih nomenklatur na področju varnosti pacientov ali za izoblikovanje evropskih smernic v zvezi z varnostnimi standardi za paciente;

BA.

ker je nekatere posebne ukrepe, ki jih je Svet priporočil za preprečevanje in obvladovanje takih okužb v državah članicah, doslej žal sprejelo le omejeno število držav in ker so izboljšave še možne, zlasti na področju informiranja pacientov s strani zdravstvenih ustanov in podpore raziskovalnim dejavnostim za preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

1.

pozdravlja ukrepe, ki so jih sprejele države članice zlasti za izboljšanje splošnih zadev v zvezi z varnostjo pacientov in preprečevanje primerov okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, zlasti:

2.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije na področju splošnih zadev v zvezi z varnostjo pacientov, ki temeljijo na spodbujanju izmenjave najboljše prakse med državami članicami ter oblikovanju opredelitev in terminologije na področju varnosti pacientov, zlasti:

3.

pozdravlja delovanje Komisije in Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) v sodelovanju z zdravstvenimi organi v državah članicah v zvezi s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

4.

pozdravlja ukrepanje Komisije na področju preprečevanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in boja proti njim, ki je tesno povezano z ukrepi Komisije na področju protimikrobne odpornosti; pozdravlja zlasti financiranje, ki ga je Komisija namenila raziskovalnim projektom na področju okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in protimikrobne odpornosti, predvsem projektom z evropsko razsežnostjo, kot je projekt IPSE (Izboljševanje varnosti pacientov v EU), projekt IMPLEMENT (Izvajanje strateških paketov za preprečevanje in obvladovanje okužb) in projekt PROHIBIT (Preprečevanje bolnišničnih okužb s posegi in usposabljanjem), katerega cilj je analizirati obstoječe praktične smernice na področju preprečevanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ki jih uporabljajo v evropskih bolnišnicah, ter preizkusiti strategijo preprečevanja okužb krvnega obtoka, povezanih z osrednjimi venskimi katetri (te okužbe zbujajo zlasti veliko skrb, saj so povezane z znatno obolevnostjo in z visoko stopnjo smrtnosti, ki jo lahko neposredno pripišemo okužbi);

5.

pozdravlja usklajevalno in nadzorno dejavnost Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), zlasti:

6.

ugotavlja, da na ravni Evropske unije ne obstaja ne klasifikacija ne sistem poročanja za varnost pacientov, s katerima bi opredelili, pojasnili in analizirali dejavnike, povezane z varnostjo pacientov, ter s tem spodbudili izobraževanje in izboljšanje sistemov;

7.

se zaveda, da je doslej premalo držav članic:

8.

poziva države članice, naj si ob podpori Komisije še naprej prizadevajo za širitev zbiranja primerljivih kazalnikov o varnosti pacientov v vseh državah članicah;

9.

poziva države članice, naj vzdržujejo in krepijo dvostransko in večstransko sodelovanje v zvezi z varnostjo pacientov na nacionalni in/ali regionalni ravni;

10.

priporoča, naj se varnosti pacientov ter zlasti preprečevanju in obvladovanju okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, dodeli prednostno mesto tako v politični agendi Evropske unije kot tudi na nacionalni ravni v državah članicah ter na regionalni in lokalni ravni;

11.

spodbuja države članice, naj si še naprej prizadevajo za izboljšanje varnosti pacientov in naj – če tega še niso storile – sprejmejo dodatne ukrepe za popolno uskladitev s priporočili Sveta, vključno s pripravo akcijskih načrtov za boj proti okužbam, povezanim z zdravstveno oskrbo;

12.

zlasti spodbuja države članice, naj sprejmejo spodaj navedene ukrepe ali jih okrepijo, če že obstajajo:

13.

poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravi seznam zdravil, ki se kljub obstoju odobrenih alternativ uporabljajo za namen, ki ni predviden v povzetku značilnosti zdravila; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo zdravstveno osebje in pacienti obveščeni o tem, ali se kakšno zdravilo uporablja za namen, ki ni predviden v povzetku značilnosti zdravila;

14.

spodbuja Evropsko komisijo in ustrezne evropske agencije, naj vzpostavijo sisteme poročanja o varnostnih zapletih, zlasti tistih, povezanih z zdravili in zdravstvenimi pripomočki, ali jih okrepijo, če ti že obstajajo, z njimi seznanijo javnost in poenostavijo njihovo uporabo, in sicer tako, da bodo zadevni sistemi omogočali ugotavljanje odgovornosti v primeru napake v verigi zdravstvene oskrbe, ter naj zagotovijo preglednost vseh postopkov;

15.

poziva države članice, naj ponovno ocenijo svoje strukture za poročanje o varnostnih zapletih, presodijo, ali to poročanje ne temelji na obtoževanju, in zagotovijo, da lahko zdravstveni delavci odkrito in brez negativnih posledic zanje razkrivajo informacije;