16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/1

Poročevalec

:

Panagiotis GKOFAS

Soporočevalec

:

Luis Miguel PARIZA CASTAÑOS

1.1

Cilj mnenja je prispevati k delu grškega predsedstva, poskrbeti za kontinuiteto pod italijanskim predsedstvom in zagotoviti, da bi se v politiki priseljevanja in azila EU okrepila zunanja razsežnost. Priseljevanje je še posebej kompleksno vprašanje, ki kliče po sodelovanju med mnogimi zainteresiranimi stranmi in skupnem, celovitem upravljanju EU tako na mednarodni kot na evropski ravni (1).

1.2

EU mora politiko priseljevanja nehati obravnavati kot skoraj izključno vprašanje notranje politike. Nekatere naše napake izvirajo iz tega napačnega pojmovanja. EESO meni, da mora Evropa upravljati priseljevanje kot del globalnega pristopa, ki zajema tako notranje kot zunanje vidike: notranje upravljanje migracijskih tokov in sodelovanje s tretjimi državami morata biti sestavna dela ene politike, če naj bo ta učinkovita.

1.3

Danes, v času globalizacije gospodarstva, se moramo na svetovni ravni soočiti z izzivom mobilnosti ljudi. Priseljevanje in mobilnost sta medsebojno odvisna. Mednarodni dialog o mobilnosti oseb in migraciji mora biti povezan z drugimi vidiki evropske politike, kot so trgovina, razvojno sodelovanje, človekove pravice in varnost.

1.4

Države članice EU ločeno ne morejo ustrezno upravljati priseljevanja in azila, zato so s Pogodbo položeni temelji skupne politike, ki jo je treba vzpostaviti z usklajeno zakonodajo. Treba je okrepiti načelo solidarnosti in pravično razdelitev odgovornosti.

1.5

EU mora prevzeti odgovornost za nadzor nad zunanjimi mejami držav članic, torej mejami celotne Evropske unije in schengenskega območja. FRONTEX bi se moral spremeniti v evropsko službo mejne policije. EU mora okrepiti solidarnost med državami članicami in izboljšati razdelitev pristojnosti.

1.6

Nekatera evropska območja imajo zaradi svoje geografske lege posebne težave, saj so prehodna območja za nezakonite priseljence in število migrantov včasih presega njihove zmogljivosti za sprejem. Evropska unija mora uvesti postopke za boljšo delitev odgovornosti, finančno in operativno podporo ter podporo pri sprejemanju priseljencev.

1.7

V globaliziranem svetu mora Evropa sodelovati s tretjimi državami in mednarodnimi institucijami.

1.8

EESO pri tem meni, da je priseljevanje treba obravnavati na treh medsebojno povezanih krajih, in sicer v primeru EU v državah izvora priseljencev, v tranzitnih državah in v namembnih državah, saj se je le tako mogoče učinkovito spoprijeti z migracijskimi tokovi.

1.9

Politiko priseljevanja in azila je treba bolje usklajevati z zunanjo politiko EU. Evropska služba za zunanje delovanje mora opravljati svojo vlogo ter obravnavati politike priseljevanja, azila in upravljanja meja, da se okrepi njena skladnost. EESO, ki je prispeval k delu grškega predsedstva, pozdravlja vključitev zunanje razsežnosti preseljevanja, azila in upravljanja meja v strateške smernice, ki jih je Evropski svet sprejel 26. in 27. junija 2014. Prav tako je treba okrepiti vlogo Parlamenta pri teh vprašanjih.

1.10

V okviru globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti mora EU skleniti sporazume s tretjimi, zlasti sosednjimi državami, državami izvora priseljencev in tranzitnimi državami.

1.11

Odbor predlaga, da se v ta namen okrepi dialog s temi državami, katerega cilj je doseganje novih sporazumov za mobilnost in migracije, ki bodo, kot je opredeljeno v točkah 1.3 in 5.1.6, obširnejši po vsebini.

1.12

Partnerstva za mobilnost imajo nekatere omejitve, ki jih je v prihodnjih letih treba preseči, saj za pogodbenice niso zavezujoče. Njihova prožnost prispeva k doseganju političnih sporazumov, ki ne nalagajo pravnih obveznosti, vendar jih je po mnenju EESO treba preoblikovati v zavezujoče mednarodne sporazume.

1.13

Partnerstva o mobilnosti morajo prednostno zajemati vidike, povezane z ekonomsko migracijo in mobilnostjo: poleg varnosti, vračanja v domovino in varovanja meja je treba bolj prednostno obravnavati organizacijo zakonite migracije in vizumske politike, priznavanje kvalifikacij, pravice na področju socialne varnosti ter prispevek migracij in mobilnosti k razvoju.

1.14

EESO predlaga vzpostavitev uradov EU za migracije v državah izvora, ki bi jih upravljala Evropska komisija, v njih pa bi delovali uradniki Evropske službe za zunanje delovanje, GD za notranje zadeve in GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje. Spletni portal EU za priseljevanje je sicer koristen instrument, a ne v zadostni meri. Na voljo bi moral biti v več jezikih, moral pa bi biti tudi bolj interaktiven.

1.15

Treba je izboljšati sodelovanje z državami izvora in tranzitnimi državami ter preprečevati nezakonito priseljevanje. Prav tako je treba poseči po informacijskih kampanjah in se učinkovito boriti proti kriminalnim združbam za trgovino z migranti ali tihotapljenje migrantov. Politično in pravno sodelovanje je temeljnega pomena za boj proti kriminalnim mrežam. Za doseganje nezakonito pridobljenih dobičkov trgovci in tihotapci s kriminalnim delovanjem ogrožajo življenje in varnost oseb. V okviru partnerstev za mobilnost je treba razviti nove oblike sodelovanja in nadzora meja ter sodelovanja pri pomoči pri vračanju.

1.16

Prav tako so ključni programi finančne pomoči in razvojni programi, ki temeljijo na načelu „pozitivnega pogojevanja“ (več za več), ki se hkrati nanaša na različne dejavnike pri priseljevanju, tudi na politiko vračanja in ponovnega sprejema. Prav tako je treba okrepiti organizacije civilne družbe in njihovo vključenost v partnerstva o mobilnosti.

1.17

EESO se zavzema tudi za sodelovanje med Frontexom in Europolom za boj proti organiziranemu kriminalu, zlasti trgovini z ljudmi in tihotapljenju migrantov, pa tudi za sodelovanje z organizacijami na področju človekovih pravic, kot so Mednarodna organizacija za migracije, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodni center za razvoj migracijske politike. EESO prav tako podpira uredbi Komisije za bolj prilagodljivo upravljanje Sklada za migracije in azil ter Sklada za notranjo varnost od leta 2014 naprej.

1.18

Na ravni EU je treba vzpostaviti ustrezno in usklajeno evropsko politiko priseljevanja, ki bo temeljila na medsebojni podpori in zavezi vseh držav članic. EU mora sprejeti učinkovito politiko vračanja, ki bo temeljila na mednarodnih sporazumih, ki se nanašajo na vračanje in ponovni sprejem. Meje EU, vključno z morskimi mejami sredozemskih držav članic EU, so meje vseh držav članic EU, zato je v pristojnosti vseh držav članic, da v skladu s Pogodbami dejavno zagotavljajo njihovo zaščito.

1.19

Človekove pravice priseljencev brez dovoljenja je treba vedno spoštovati, ko so rešeni ali pridržani, ko dobijo zaščito, ko imajo neurejen status brez dokumentov ali ko se jih vrne v državo izvora. V vseh državah članicah je treba vzpostaviti dodatne in boljše centre za nastanitev in začasne sprejemne centre za priseljence, ki bi bili deležni podpore iz celotne Evropske unije in bi upoštevali pogoje glede zagotavljanja zdravstvene pomoči, pa tudi hitrejši pregled vlog za azil ali socialno pomoč. EESO ponovno izraža nasprotovanje pridržanju prosilcev za azil in nezakonitih priseljencev, zlasti otrok, mladoletnikov brez spremstva, nosečih žensk in oseb s hudimi boleznimi, v centrih za pridržanje.

1.20

Odbor z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v odnosu do priseljencev povečujejo nestrpnost, rasizem in ksenofobija; prav tako izraža zaskrbljenost, ker se v nekaterih državah članicah poslabšuje varstvo temeljnih pravic.

1.21

Vse institucije EU so poudarile pomen priseljevanja za EU tako zaradi gospodarskih kot demografskih razlogov. To omenja tudi strategija Evropa 2020. Kot je EESO večkrat izjavil, mora biti zato evropska politika priseljevanja proaktivna in zaščititi človekove pravice, se boriti proti diskriminaciji, povezani z delom in socialo, ter še naprej razvijati agendo vključevanja.

1.22

Evropska unija bi morala poskrbeti za skupni azilni sistem, ki temelji na usklajeni zakonodaji. Dublinsko konvencijo mora nadomestiti bolj vključujoč sistem znotraj EU, ki bo upošteval osebne želje prosilcev za azil in ki bo zagotavljal bolj sorazmerno porazdelitev odgovornosti med države članice.

1.23

Nova uredba o Skladu za migracije in azil namenja posebno pozornost izrednim in kriznim razmeram. EESO soglaša s predlogom Komisije za zagotavljanje prožne sposobnosti ukrepanja na evropski ravni, z zadostnimi finančnimi viri za izredne razmere. Zaradi prihoda številnih oseb iz Sirije in z drugih vojnih območij v Afriki mora EU ukrepati, saj gre za primere izrednih humanitarnih razmer.

3.1

V 21. stoletju se bodo migracijski tokovi in mobilnost oseb povečali. Trenutno samo 3 % svetovnega prebivalstva živi zunaj države rojstva, vendar se bo po sedanjem trendu obseg selitev v prihodnosti povečal (letna rast je 3-odstotna). Poleg tega je treba poudariti, da se krepijo migracijski tokovi med državami na jugu, zlasti v države v vzponu. Prav tako se povečuje mobilnost med državami članicami EU (2) in znotraj Evropskega gospodarskega prostora.

3.2

Revščina, brezposelnost, demografski trendi, pomanjkanje priložnosti, vojne, ekološke katastrofe in podnebne spremembe so nekateri od razlogov za mednarodne migracije.

3.3

EESO je predlagal, da bi morala EU v okviru zunanje politike spodbujati oblikovanje mednarodnega zakonodajnega okvira za migracije in mobilnost, ki bo ublažil pritisk na države članice. Ta mednarodni pravni okvir mora vključevati najpomembnejše konvencije Mednarodne organizacije dela in Mednarodno konvencijo Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, ki je države članice EU še niso ratificirale (3). EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi poročilo o ukrepih, ki jih sprejemajo države članice, da bi tako omogočili skorajšnjo ratifikacijo konvencije.

3.4

Glavni cilj tega mnenja je obravnavati in poudariti glavna vprašanja, povezana s priseljevanjem nasploh, da bi tako iskali celovite rešitve, ki bodo zagotovile politiko priseljevanja, ki je učinkovita in hkrati spoštuje pravice priseljencev.

4.1.1

V zadnjih desetih letih je EU postopno sprejemala skupni pravni okvir za vidike, kot sta status rezidenta za daljši čas in združitev družine. Usklajeni so bili pogoji za vstop za študente in raziskovalce, za visoko kvalificirane migrante pa obstaja modra karta EU. Sprejeta je bila tudi medsektorska zakonodaja, in sicer enotno dovoljenje za delavce migrante, direktiva o sprejemu začasnih delavcev in direktiva o sprejemu oseb, premeščenih znotraj podjetja.

EU mora spodbuditi skupno politiko priseljevanja delavcev in določiti pravni okvir, ki bo skladen, celovit, medsektorski in bo temeljil na spoštovanju pravic delavcev, enaki obravnavi, potrebah podjetij in zakonitem priseljevanju delavcev migrantov. Potrebna sta zakonodaja in sodelovanje z državami izvora, ki bosta omogočila priseljevanje delavcev po zakonitih in preglednih kanalih, in sicer tako za visoko usposobljene delavce kot tudi za zaposlene na manj kvalificiranih delovnih mestih.

Potrebna sta celovita in skladna politika priseljevanja, azila in upravljanja meja ter zakonodajna uskladitev, v katero bodo aktivno vključene države članice, Evropska komisija, Evropska služba za zunanje zadeve in ustrezni evropski organi.

4.1.2

EESO in Komisija tesno sodelujeta pri politikah vključevanja. V okviru nekaterih skupnih temeljnih načel EU razvija agendo vključevanja, za katero so tudi na voljo finančna sredstva. EESO in Komisija bosta še naprej sodelovala pri dejavnostih Evropskega foruma za vključevanje.

4.2.1

EU dobiva skupni azilni sistem in usklajeno zakonodajo, vendar smo še daleč od primernega stanja, saj imajo države članice različne politike in zakonodaje (4).

4.2.2

Odbor je kritiziral EU zaradi izkazovanja premajhne solidarnosti na področju azila, saj je bilo 90 % prošenj obravnavanih v samo desetih državah članicah. Relativno gledano je pritisk največji na najmanjše države, kot so Malta, Ciper, pa tudi Grčija.

4.2.3

Dublinska konvencija določa, katera država članica je pristojna za obravnavo posamezne prošnje za azil, vendar po mnenju EESO to ne prispeva k solidarnosti med državami članicami in EU. Iskalci azila bi morali imeti možnost vložitve prošnje v kateri koli državi članici. Srednjeročno je treba EU dati nove pristojnosti, da bo namesto nacionalnih oblasti upravljala prošnje. Tako bi prošnje obravnavali hitreje, izboljšali pa bi se tudi pogoji dodeljevanja azila. Dublinsko konvencijo mora nadomestiti bolj vključujoč sistem znotraj EU, ki bo upošteval osebne želje prosilcev za azil in zagotavljal bolj sorazmerno porazdelitev pristojnosti med državami članicami.

4.2.4

Za pomoč državam članicam pri razvoju novega azilnega sistema je bil vzpostavljen Evropski azilni podporni urad, ki zagotavlja tudi tehnično in operativno pomoč. Evropski azilni podporni urad mora imeti jasen mandat za ocenjevanje nacionalnih azilnih sistemov in njihove skladnosti z obveznostmi evropskega in mednarodnega prava in temeljnimi pravicami.

4.2.5

EESO predlaga, da se programi za ponovno naselitev razširijo na selitev beguncev iz držav zunaj EU in na njihovo naselitev v EU, in sicer v sodelovanju s tretjimi državami in UNHCR.

4.2.6

Odbor podpira tudi razširitev programov premestitve znotraj EU z zagotavljanjem finančnih spodbud državam članicam, ki v programu sodelujejo. Odbor meni, da je solidarnost glede preselitve in premestitve upravičencev do zaščite in prosilcev za azil med državami članicami trenutno zelo skromna.

4.2.7

Premestitev bi morala potekati prek mehanizma, vzpostavljenega na trajni osnovi. V tem okviru bi morala Komisija predstaviti zakonodajni predlog za trajen in učinkovit mehanizem za premestitve znotraj EU na podlagi delitvenega ključa EU za premestitev prosilcev za azil, kot je opisal Evropski parlament v poročilu Okrepljena solidarnost znotraj EU na področju azila – (2012/2032(INI)). Da bi zajamčili čim bolj učinkovito delovanje tega mehanizma, bi bilo treba v tem zakonodajnem predlogu upoštevati tudi praktične izkušnje, pridobljene s pilotnim projektom EUREMA za Malto (5).

4.3.1

Povezava med priseljevanjem in kaznivimi dejanji, ki se omenja v govorih nekaterih politikov, se ne sklada s stvarnostjo ter podžiga ksenofobični odnos. Večina priseljencev z neurejenim položajem je v EU vstopila zakonito z vizumom za kratkoročno bivanje in svoje bivanje podaljšala ali pa ima dovoljenje za začasno bivanje in se ne vrne, ko se izteče.

4.3.2

Mnogi delavci delajo v krivičnih delovnih razmerah, če že ne povsem zunaj delovnega prava, ali pa opravljajo neprijavljeno dejavnost, in so zato socialno izključeni. Glede na nekatere tovrstne situacije so organizacije civilne družbe in EESO podpirale procese za ureditev položaja nedokumentiranih priseljencev in so nasploh tudi pozvale EU, naj sprejme predloge, priporočila in ukrepe, s katerimi naj bi preprečili, da bi sploh prišlo do takšnih situacij.

4.3.3

Pravice nedokumentiranih priseljencev je treba spoštovati v vseh okoliščinah, od trenutka njihove rešitve ali prijetja do prejetja zaščite ali vrnitve v državo izvora. Nezakonite migracije po morju se pogosto končajo s smrtnimi primeri. Zato EESO poudarja pomen spoštovanja temeljnih človekovih pravic v vseh situacijah.

4.4.1

Evropska unija potrebuje skupno, verodostojno, učinkovito in legitimno politiko zunanjih meja, ki bo podvržena močnemu demokratičnemu nadzoru. Države članice, ki sestavljajo schengensko območje, na skupnih mejah ne izvajajo nadzora. To pomeni, da morajo sodelovati in si deliti pristojnost pri upravljanju zunanjih meja. Zakonik o schengenskih mejah ureja prečkanje meja in nadzor, pri tem pa upošteva zahteve, ki jih državljani tretjih držav morajo izpolnjevati za vstop in trimesečno bivanje. EU pripravlja sezname držav, katerih državljani potrebujejo vstopne vizume.

4.4.2

EESO meni, da je vlogo Frontexa treba okrepiti in jo srednjeročno preoblikovati v evropsko službo mejne policije, ki bi jo sestavljala evropska skupina pripadnikov mejne straže. Njena glavna naloga bi bila uporaba skupnih pravil, ki so določena v Zakoniku o schengenskih mejah. EESO meni, da je ob upoštevanju njihove geografske lege treba okrepiti solidarnost EU do držav članic.

4.4.3

Boj proti nezakoniti trgovini z ljudmi je vedno treba izvajati tako, da se žrtvam zagotovi zaščita v okviru mednarodne humanitarne zakonodaje in evropskih konvencij o človekovih pravicah. V skladu s členom 6.2 Zakonika o schengenskih mejah mejna policija ne diskriminira oseb glede na njihov spol, raso ali etnično pripadnost, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost; člen 13 pa določa, da imajo državljani tretjih držav, ki jim je bil vstop zavrnjen, pravico do pritožbe na odločbo.

4.4.4

Odbor podpira predloge Komisije za spremembo vizumske zakonodaje. Pri politiki vizumov je temeljnega pomena sodelovanje s tretjimi državami s pogosto vzajemno obravnavo.

4.5.1

Partnerstva za mobilnost bi morala zagotoviti možnost postopkov vračanja, ki bi temeljili predvsem na prostovoljnem vračanju ob vzpostavitvi sistemov podpore (6). Vendar pa je treba v primeru izvajanja postopka prisilnega vračanja v skladu s priporočili Sveta Evrope (7) kar najbolj spoštovati človekove pravice oseb, vrnjenih v domovino.

4.5.2

Vsi sporazumi s tretjimi državami morajo temeljiti na načelu pozitivnega pogojevanja, ki ponujajo programe finančne pomoči in vzpostavljajo razvojne programe za preprečevanje nezakonitega priseljevanja.

4.5.3

Vračanje priseljencev, ki so v EU vstopili nezakonito, je treba obravnavati v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem so bistveni sporazumi s tretjimi državami o vračanju, da bi zagotovili polno spoštovanje pravic vračajočih se migrantov.

4.5.4

Listina izrecno prepoveduje kolektivni izgon in določa, da nihče ne sme biti odstranjen, izgnan ali izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju – načelo nevračanja. Vendar so številne nevladne organizacije obsodile primere kolektivnega izgona in izgona nezakonitih priseljencev in prosilcev za azil v države, kjer se kršijo človekove pravice. EESO ponavlja, da Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina vsebujeta določbe, ki veljajo za vse evropske politike o nezakonitem priseljevanju, poseben poudarek pa namenjata zaščiti v primeru vračanja, izgona in izročitve.

4.5.5

Evropsko sodišče za človekove pravice je člen 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah razložilo tako, da oseb s težkimi boleznimi ter nosečnic ni mogoče pridržati ali izgnati, saj potrebujejo zdravstveno oskrbo. Položaj mladoletnih prav tako zahteva posebno pozornost in zaščito, zlasti če nimajo spremstva.

4.5.6

EESO ponovno izraža nasprotovanje pridržanju prosilcev za azil in nezakonitih priseljencev, saj bi pridržanje v centrih moralo ostati izreden ukrep (8). Odbor poziva k večji preglednosti v zvezi s prostori za pridržanje tako znotraj kot zunaj EU in k obveščanju UNHCR o stanju pridržanih oseb.

5.1.1

Prvi korak v tem procesu je storil Evropski svet, ki je konec leta 2005 sprejel globalni pristop k vprašanju migracij (Global Appproach to Migration, GAM). Za razvoj zunanje razsežnosti evropske politike na področju migracij je Komisija uvedla več pobud.

5.1.2

Partnerstva za mobilnost so najpomembnejši politični instrument pri izvajanju globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti. Pilotna faza izvajanja se je že končala, Komisija pa je politično oceno njihovega izvajanja opravila leta 2009 (9).

5.1.3

Komisija je s sporočilom Dialog o migracijah, mobilnosti in varnosti z državami južnega Sredozemlja, COM(2011) 292, predlagala, da bi se z novimi izzivi za politike priseljevanja in azila (kot so vojna in selitve prebivalstva v sredozemski regiji) soočili z vzpostavitvijo dialoga o migracijah, mobilnosti in varnosti v EU. EU je zatem začela dialog z nekaterimi državami.

5.1.4

Sklenjenih je bilo šest partnerstev za mobilnost, in sicer z naslednjimi državami: Zelenortski otoki (maj 2008) (10), Moldavija (maj 2008) (11), Gruzija (november 2009) (12), Armenija (oktober 2011) (13), Azerbajdžan (december 2013) (14) in Maroko (junij 2013) (15). Pogajanja o partnerstvu za mobilnost s Tunizijo so se sklenila s skupno izjavo, ki je bila podpisana 3. marca letos. Začela so se pogajanja o partnerstvu za mobilnost z Jordanijo in naj bi se končala pred koncem grškega predsedstva, začeli pa se bodo novi dialogi o migracijah, mobilnosti in varnosti z drugimi državami južnega Sredozemlja, kot so Egipt, Libija, Alžirija in Libanon. Izjava ob vrhu EU in Afrike o migracijah in mobilnosti (16) vsebuje globalni pristop, ki ga EESO podpira.

5.1.5

Komisija je leta 2011 objavila oceno globalnega pristopa k migracijam (17), v kateri je pozvala EU, naj okrepi politiko zunanjih migracij, ter predložila revidiran globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti, ki bo temeljil na štirih stebrih: 1) organizaciji in olajšanju zakonitega priseljevanja in mobilnosti; 2) preprečevanju in zmanjševanju nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi; 3) spodbujanju mednarodne zaščite in krepitvi zunanje razsežnosti azilne politike ter 4) maksimiranju razvojnega učinka migracij in mobilnosti.

5.1.6

Partnerstva za mobilnost imajo nekatere omejitve, za katera si EESO želi, da bi jih v prihodnjih nekaj letih presegli. Pravno gledano so neke vrste „mehko pravo“. So skupne izjave EU, skupine zainteresiranih držav članic in tretje države, vendar za podpisnice niso zavezujoče. Zaradi njihove prožnosti je laže dosegati politične sporazume, vendar ti nimajo pravnih posledic. Kot se je EESO že izrekel (18), bi za pogodbenice partnerstva za mobilnost morali biti zavezujoči mednarodni sporazumi.

5.1.7

V partnerstvih za mobilnost je treba na bolj odprt in uravnotežen način razvijati vidike, povezane z mobilnostjo in migracijami, in jim dati prednost. Doslej je bila pozornost prednostno usmerjena v varnost, vračanje, ponovni sprejem nezakonitih priseljencev in mejni nadzor. Sporočilo Komisije o dialogu navaja, da bi za „povečanje mobilnosti“ morali veljati posebni pogoji za tretje države. EESO meni, da bi EU tem državam morala dati možnosti za priseljevanje prek zakonitih in preglednih postopkov (19).

5.1.8

EESO tudi meni, da mora EU partnerskim državam ponuditi odprtje poti za mobilnost oseb, olajšanje in liberalizacijo vizumskega sistema ter sprejetje novih priseljencev. Odbor (20) se zavzema za to, da se v nove sporazume vključijo še druge teme, kot so:

5.1.9

S tem, ko bo EU vzpostavila centre za priseljence v državah izvora, se bo okrepila navzočnost EU v teh državah ter se zmanjšal obseg napačnih informacij, ki se razširjajo v tihotapskih krogih, prav tako pa se bodo spodbudile zakonite vloge za priselitev. Posebno pozornost je treba nameniti krepitvi lokalne civilne družbe ali njenemu oblikovanju tam, kjer še ne obstaja.

5.1.10

Vzpostavitev centrov za priseljevanje in za začasno nastanitev v humanitarnih krizah, ki jih povzročijo množični premiki prebivalstva na tranzitnih območjih, bi ob upoštevanju načela pozitivnega pogojevanja lahko financirala EU. Sodelovanje z UNHCR in IOM v teh centrih bo v skladu z mednarodnim azilnim sistemom zagotovilo varstvo tistim, ki to potrebujejo.

5.1.11

EU mora utreti pot sporazumom s tranzitnimi državami in nameniti posebno pozornost zahtevam v zvezi s človekovimi pravicami in vračanjem.

5.1.12

Podpis sporazumov bi bilo mogoče razširiti tudi na sodelovanje s Frontexom in Europolom. Boj proti krogom organiziranega tihotapstva je ključnega pomena za boj proti nezakonitemu priseljevanju in za njegovo zmanjšanje. Tisti, ki postanejo žrtve izkoriščanja tihotapcev, bi morali veljati za nedolžne žrtve.

5.1.13

Po katastrofi na Lampedusi je Svet za pravosodje in notranje zadeve 7. in 8. oktobra 2013 ustanovil projektno skupino za Sredozemlje. Skupina je delo končala z objavo sporočila o delu projektne skupine za Sredozemlje, COM(2013) 869, ki vsebuje sveženj kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ukrepov na petih glavnih področjih ukrepanja: ukrepi sodelovanja s tretjimi državami; regionalna zaščita, preselitev in okrepljene zakonite poti v Evropo; boj proti trgovini z ljudmi, tihotapstvu in organiziranemu kriminalu; okrepljeno varovanje mej ter pomoč in solidarnost z državami članicami, izpostavljenimi velikemu migracijskemu pritisku.

5.1.14

Po mnenju EESO je bistvenega pomena, da se kratkoročni ukrepi dopolnijo z dolgoročnimi, katerih cilj bo spoprijemanje z globokimi vzroki za neprostovoljne migracije.

5.1.15

Evropski svet je decembra 2013 podprl predlagane ukrepe in ponovil, da je za preprečitev izgube življenj na morju in v izogib prihodnjim tragedijam treba odločno ukrepati. Potrdil je, da je za preprečitev takšnih dogodkov prednostna naloga sodelovanje s tretjimi državami.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/10

Poročevalca:

Joost van IERSEL in Carmelo CEDRONE

—

je cilj EMU kot temelja prihodnjega razvoja EU spodbujanje kakovosti življenja, blaginje in stabilnosti za evropske državljane. Ustvarjanje zaupanja in ugodni pogoji za realno gospodarstvo so pogoj za rast, zaposlovanje, konkurenčnost in naložbe. Ti vidiki poudarjajo pomen EMU tako za članice euroobmočja kot za preostale države članice,

—

mora zaradi nepredvidljivosti dogodkov euroobmočje nujno ustvariti prave pogoje, saj v današnjem globaliziranem svetu nobena evropska država ne more ukrepati po svoje. To pa močno vpliva na upravljanje EMU in njene politike,

—

EMU ni samostojna entiteta. Zamišljena je bila kot dokončanje odprtega evropskega notranjega območja in enotnega trga. EU in države članice si morajo skupaj prizadevati za fiskalno disciplino in spremljajoče ekonomske in socialne politike za rast in zaposlovanje kot ključne dejavnike za uspešno konsolidacijo (1),

—

bodo potrebna velika prilagajanja ekonomskih in strukturnih politik, ki so bile do nedavnega v glavnem v izključni pristojnosti držav članic, da bi zagotovili konvergenco med državami članicami na številnih področjih. Odpraviti je treba dvome in napetosti ter si skupaj prizadevati za vzpostavitev zaupanja. Tesnejša unija bo vplivala na celotno družbo. Zagotoviti je treba socialni dialog in dialog z državljani na vseh ravneh.

I.

dokončanje EMU s trdno strukturo upravljanja in vodenja euroobmočja na podlagi:

II.

čim prejšnje oblikovanje resničnega evropskega načrta za rast in zaposlovanje, ki temelji na obsežnem programu naložb, ki se financira z javnimi in zasebnimi naložbami in zagotavlja fiskalne spodbude. Treba je zagotoviti rebalans in pravilno izvajanje obstoječih instrumentov, zlasti šesterčka, dvojčka in evropskega semestra;

III.

določitev časovnega razporeda in podrobnosti v zvezi z uvedbo politične Evrope kot celote, tudi v okviru temeljitega razmisleka o sestavi institucij v okviru nove evropske konvencije;

IV.

uvedbo strategije za komuniciranje in poenostavitev EMU kot skupnega projekta Komisije, EP, držav članic in civilne družbe.

2.1

EESO poudarja, da učinek popolne in uspešne EMU presega proračunske, monetarne in bančne dogovore. Z osredotočenim vodenjem bi morali navdušiti državljane in gospodarske akterje za skupno stvar in razviti občutek pripadnosti Evropi.

2.2

Prihodnjih pet let je ključnega pomena za dokončni razvoj še vedno krhke EMU. Za to pa potrebujemo predvsem odgovornost, odprtost in transparentnost, torej učinkovite politike ter jasna in nedvoumna sporočila (brez dvoličnosti) vlad držav članic euroobmočja, Sveta in vseh drugih organov EU.

2.3

V skladu s pozivom nekaterih izjemnih evropskih politikov vidi EESO politično unijo kot orientacijsko točko na horizontu (2). Tudi EESO razmišlja o politični uniji ne samo z vidika dokončanja same EMU, temveč tudi z vidika širšega mednarodnega konteksta današnjega globaliziranega sveta, ki močno postavlja pod vprašaj politično ureditev, ki je sledila vestfalskemu miru, in regulativne zmogljivosti posameznih držav.

2.4

Nobena evropska država ne more obstajati sama v današnjem globaliziranem svetu. Suverenost države je bolj zagotovljena v skupnem političnem in ekonomskem okviru.

2.5

V poročilu predsednika Van Rompuya Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji iz novembra 2012 in sporočilu Komisije na to temo iz decembra istega leta je bil predstavljen osnutek načrta s konkretnimi ukrepi v tej smeri. EESO je to pozdravil (3). Glavni problem je, da ločevanje med skupno valuto in medvladnim gospodarskim upravljanjem kljub precejšnjemu napredku še naprej ustvarja nepremagljive napetosti. EESO vztraja, da mora ostati Van Rompuyevo poročilo podlaga za zakonodajne predloge v naslednjem obdobju.

2.6

Gospodarska in finančna kriza sta prizadeli zlasti euroobmočje in razkrili sedanje omejitve EMU. Euro številni ne vidijo kot gradnika evropskega povezovanja, temveč kot oviro, ki deli države in civilno družbo in ogroža prihodnost same Unije. Ta zgrešeni pogled ne upošteva dejstva, da bi bila kriza, ki se je začela v glavnem zunaj euroobmočja, še hujša, če ne bi bilo skupne valute.

2.7

Za zdaj neravnovesja in gospodarske razlike med posameznimi skupinami držav, ki obstajajo še od leta 1991 in se niso nikoli poskusila odpraviti, hromijo napredek pri povezovanju. Pojavljajo se celo nevarne težnje po ločevanju in renacionalizaciji.

2.8

Na ta način ni mogoče predvideti prihodnosti. Znaki oživitve rasti krepijo optimizem in odpravljajo krizni način delovanja. Vendar pa se delno zaradi nepopolne EMU in razdrobljenosti evropskega finančnega trga še za kar nekaj časa napoveduje bolj nizka oziroma skromna rast. Glede na nestanovitnost gospodarstva in morebitne težave v prihodnosti EESO opozarja, da ne smemo ignorirati teh vprašanj.

2.9

S tega vidika so bili nedavno sprejeti sicer omejeni, vendar nujno potrebni ukrepi, vključno s šesterčkom, dvojčkom in bančno unijo. Ti novi mehanizmi upravljanja pa se v veliki meri osredotočajo bolj na proračun in vprašanje stabilnosti kot na ljudi, zato rast in socialni ukrepi niso bili upoštevani. Poleg tega dolgotrajni postopki odločanja in kompleksnost sistema v državah članicah in v Svetu ustvarjajo prikrit ali odkrit odpor zaradi političnega nezaupanja in poudarjanja nacionalne suverenosti. To je že imelo ekonomske in socialne posledice za Unijo in je oslabilo njen mednarodni položaj, zato je ustvarjanje zaupanja ključnega pomena za rešitev težav.

2.10

EESO zato ponavlja, da potrebujemo v naslednjem zakonodajnem obdobju EU prepričljiv načrt z jasnimi roki in koraki, pri čemer se je treba osredotočiti na dokončanje EMU ob natančnem upoštevanju ciljev strategije Evropa 2020 in njenih vodilnih pobud. V tem mnenju je predlaganih nekaj glavnih elementov za ta načrt.

2.11

Diferencirano povezovanje v EU, ki uspešno deluje že na številnih področjih, bi moralo postati glavno načelo. Številne odločitve, ki so potrebne za dokončanje EMU, se lahko sprejmejo na podlagi sedanje zakonodaje in/ali okrepljenega sodelovanja, za nekatere pa bodo potrebne spremembe ustanovnih pogodb in/ali nova pogodba. S tem bi lahko nadoknadili zamujeno na področju dokončanja EMU in sprejeli več hitrih ukrepov, ne da bi ignorirali dolgoročni vidik, saj tudi euroobmočje potrebuje resnične strukturne reforme na institucionalni ravni poleg reform, ki bodo potekale v posameznih državah.

3.1

V okviru načrta novega zakonodajnega obdobja v EU bi bilo najprej treba podpisati in izvesti resnični pakt za rast, delovna mesta in stabilnost, da bi spodbudili oživitev gospodarstva in ustvarili pogoje za poplačilo dolgov (evropski New Deal). Del tega načrta bi morale biti vsaj naslednje točke:

4.1.1

Ko gre za monetarno politiko, bi bilo treba v skladu z okrepljenim makroekonomskim upravljanjem znotraj euroobmočja dopolniti mandat ECB, da bi bila enakopravna centralnim bankam zunaj Evrope in centralnim bankam v evropskih državah, ki niso v EU in euroobmočju; tako bi lahko bila med drugim posojilodajalec v skrajni sili in enakopravni partner na mednarodnem prizorišču, hkrati pa imela vso avtonomijo. ECB bi morala imeti vse pristojnosti, da prepreči krize likvidnosti na način, ki bi bil ugoden za naložbe (MSP).

4.1.2

Vendar pa odgovornost ne sme biti samo na strani ECB. Za fiskalno in ekonomsko unijo potrebujemo polno delujočo bančno unijo  (8). Zaradi še vedno prisotnih povezav med vladami in bankami države članice ne želijo ustvariti potrebnih političnih in ekonomskih pogojev, s čimer se zavlačuje sprejetje najustreznejših in najučinkovitejših odločitev (9). To ovira tudi učinkovit nadzor ECB nad vsemi bankami, s katerim naj bi odpravili finančno razdrobljenost, odstranili neželene povezave med nacionalnimi politikami in bankami ter ustvarili ugodne pogoje za čezmejno združevanje bank.

4.1.3

Evropski parlament je med pogajanji s Svetom glede bančne unije dosegel dogovor o napredku na področju enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje (10). EESO v celoti podpira stališče EP. V prihodnosti bi morali sprejemati odločitve v smeri enotnega evropskega trga kapitala, ki bi bil podoben tistemu v ZDA.

4.1.4

Za popolno bančno unijo potrebujemo dobro strukturiran enotni mehanizem za reševanje, usklajene sisteme zajamčenih vlog v državah članicah in evropski mehanizem za stabilnost za neposredno dokapitalizacijo bank (11). S tem povezani sistem sprejemanja odločitev mora biti učinkovit in omogočati hitro ukrepanje. Določanje in izvajanje teh elementov je treba pospešiti.

4.1.5

Sama bančna unija ni dovolj, da bi spodbudili gospodarstvo in naložbe. Da bi evropski finančni sektor postal bolj odporen, se je treba v prihodnjih letih osredotočiti tudi na polno izvajanje sporazuma Basel III, na Odbor za finančno stabilnost in na iskanje rešitve za banke, ki so „prevelike, da bi smele propasti“ v skladu z mednarodnimi dogovori (G-20).

4.1.6

Obsežni zakonodajni sveženj komisarja Barnierja o bankah in finančnih trgih, ki je bil objavljen nedavno, lahko pomembno prispeva k pravilnemu delovanju finančnih trgov v Evropi in ustvari stabilen in zanesljiv bančni sektor. To je izrednega pomena za realno gospodarstvo. Najnovejši sklepi Sveta s tega področja pa gredo samo delno v to smer.

4.1.7

Ustrezna finančna sredstva so najpomembnejša za oživitev gospodarstva in njegovo rast ter za razvoj. To pomeni, da mora zakonodaja EU na eni strani zagotoviti stroge okvirne pogoje za bančništvo in na drugi spodbujati dovolj priložnosti za operativno bančno dejavnost, zlasti z vidika olajšanja naložb, ki so nujno potrebne za rast. Ni treba posebej poudarjati, da so nujno potrebne zadovoljive rešitve za zagonska podjetja in MSP (12).

4.2.1

Na tem področju je Evropski svet veliko razpravljal o zavezujočih sporazumih o gospodarskih reformah, vendar brez zadovoljivih rezultatov (13). Zato EESO vztraja, da bi morala Komisija dopolniti svoj predlog o teh pogodbenih dogovorih in pozvati k nadaljnjim razpravam o njihovi obliki, financiranju in demokratični legitimnosti (14).

4.2.2

Partnerstva na podlagi skupnih pogodbenih dogovorov in s tem povezani solidarnostni mehanizmi bi lahko olajšali in podprli dobre politike prilagajanja. Ti dogovori bi prispevali tako k odgovornosti držav članic znotraj skupnega okvira in k reformam na vseh področjih, povezanih s trajnostno rastjo, konkurenčnostjo in zaposlovanjem, ki krepijo celotno EU (15). Tak okvir bi EU omogočil odgovor na asimetrične šoke v posameznih državah, kar bi bila neke vrste solidarnost EU.

4.2.3

Tovrstna partnerstva bi lahko spodbudila kohezijo in zaupanje državljanov, kar je nujno, če želimo odpraviti skrbi v zvezi z nacionalno suverenostjo. To pa bo prispevalo k občutku pripadnosti evropski skupnosti, kar bo nujno za razvoj instrumentov EU, kot so proračun euroobmočja, Solidarnostni sklad Evropske unije in euroobveznice.

4.2.4

Konvergenca ekonomskih sistemov, vključno z davčnimi sistemi (16), ter solidarnostni instrument sta ključna dejavnika za odpravljanje makroekonomskih in mikroekonomskih razlik med državami. Srednjeročno gledano bi ta instrument, tudi če bi bila potrebna sprememba Pogodbe, postal ekonomski kompenzacijski mehanizem, ki bi stabiliziral in povezal gospodarstva držav euroobmočja. Sčasoma bi lahko postal del skupnega proračuna euroobmočja. V tem okviru bi lahko uporabili tudi sredstva Kohezijskega sklada in strukturnih skladov.

4.2.5

Nova Komisija mora kot glavni akter v tem procesu sprejeti odgovornost za oblikovanje zakonodajnih predlogov v skladu z metodo komisarja Barnierja za regulacijo finančnega sistema na področjih, na katerih so do zdaj imele glavno besedo predvsem države članice, da bi spodbudili plodno razpravo v Svetu na podlagi konkretnih predlogov.

4.2.6

Do zdaj se Komisija ni dovolj posluževala te metode. Primeri, kjer bi lahko uporabili to metodo, so predhodno usklajevanje načrtov večjih reform ekonomskih politik, sporazumi o gospodarskih reformah skupaj s solidarnostnim mehanizmom, oblikovanje evropskega sklada za odkup dolga in kratkoročne obveznice („eurobills“). Če bi bilo zaradi teh predlogov treba spreminjati Pogodbo, bi morala Komisija to jasno povedati članicam euroobmočja.

4.2.7

S takšnim pristopom bo Svet prisiljen zavzeti stališče do teh predlogov. Tak pristop bo poskrbel tudi za transparentnost in jasnost glede različnih političnih stališč in se izkazal za edini način, da odpravimo medvladni zastoj v sedanji sestavi. Komisija mora o tem jasno obvestiti različne zainteresirane strani, tudi širšo javnost.

4.2.8

Srednjeročno gledano potrebujemo (sicer že vse od Maastrichtske pogodbe) ekonomsko upravljanje za euroobmočje, ko gre za mikroekonomske in makroekonomske politike, in sicer namesto sedanje metode usklajevanja, ki je do zdaj prinesla bolj slabe rezultate, skupno odločanje o „temeljnih“ vidikih teh politik. Euroobmočje si ne more privoščiti, da bi imelo še naprej skupno valuto in različne ekonomske politike, ki jih je treba združiti, da bi med drugim olajšali tudi delo ECB.

4.2.9

Mehanizem redistribucije, ki bi ga uporabljali v primeru asimetričnih šokov: načelo odgovornosti (ne samo držav, temveč tudi državljanov) bi moralo biti povezano z načelom solidarnosti. Zato so potrebni konkretni začasni ukrepi za najbolj ranljive skupine prebivalstva. Za to so odgovorni vsi državljani in vse države.

4.2.10

Ravno tako pa si moramo prizadevati za ustrezen lastni proračun euroobmočja s skupnimi pravili – to je edina pot do skupne fiskalne politike in absorpcije morebitnih šokov v prihodnosti. Financirali bi ga lahko na primer s posebnim davkom, davkom na finančne transakcije (pod pogojem, da to velja za celotno euroobmočje), davkom na emisije CO2, začasnim davkom na presežek plačilne bilance za več kot 6 % in z izdajanjem skupnih obveznic.

4.2.11

Državni dolg: oblikovati bi bilo treba mehanizem, ki bi omogočil, da dolg držav ne bi bil dostopen finančnim špekulantom, ne da bi to vplivalo na odgovornost držav, da odplačajo svoj dolg. Državni dolg, ki bi bil postopno konvertiran do višine 60 % (kakor je predlagal EESO (17)), ali del nad 60 % (v skladu s predlogom Komisije glede sklada za odkup dolga (18)), bi lahko hranili na konsolidiranem debetnem računu in države članice bi same skrbele za odplačevanje svojega deleža dolga. Druga možnost pa bi bila oblikovanje začasnega sklada s kratkoročnimi obveznicami („eurobills“) na podlagi medvladne pogodbe, ki bi omogočala izdajanje kratkoročnih dolžniških instrumentov euroobmočja, s čimer bi odpravili tveganje likvidnosti držav v euroobmočju. Komisija bi morala zdaj na podlagi sklepnih ugotovitev skupine strokovnjakov, ki je bila oblikovana, da bi ocenila koristi in tveganja posameznih možnosti skupnega izdajanja dolžniških instrumentov, pripraviti konkretne predloge o tem, katere instrumente bi uvedli in kdaj.

4.3.1

Tudi mikroekonomskim politikam je treba posvetiti veliko pozornosti, zlasti industrijski politiki in politikam posameznih sektorjev, ki so nujne za rast evropskega gospodarstva, saj z razdrobljenim pristopom ne bomo prišli nikamor. Nekatere politike (in ustrezne postopke sprejemanja odločitev), ki neposredno vplivajo na nacionalne proračune, je treba zato združiti, da bi imeli skupno vizijo in skupno ukrepanje na ravni Komisije in držav članic zlasti glede:

4.4.1

EESO vztraja, da so potrebni konkretni ukrepi glede socialnega vidika EMU (20). Število mladih, ki so zaposleni, je še vedno nevarno nizko. Komisija v novi sestavi bi morala skupaj z državami članicami prevzeti odgovornost za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev:

4.4.2

Potrebujemo pravi socialni dialog na vseh ravneh. To pomeni, da je treba odpraviti ovire za učinkovito posvetovanje znotraj držav članic in med njimi. EU bi morala veliko prispevati k zbliževanju zainteresiranih strani iz različnih držav članic, da bi preučili uspešne prakse in pripravili načrte za izboljšanje pogojev za ustvarjanje delovnih mest.

4.4.3

Če želimo dokončati Unijo, zlasti euroobmočje, ne moremo ignorirati socialnih posledic sedanjih ekonomskih politik in njihovega reševanja v celoti prepustiti posameznim državam. Tako pri ekonomskih kot socialnih ukrepih je treba upoštevati ne samo parametre pakta za stabilnost temveč tudi širše makroekonomske parametre (npr. stopnjo brezposelnosti, stopnjo rasti, plačilno bilanco, stopnjo zaposlenosti, stopnjo revščine, porazdelitev dohodkov in bogastva itd.). Nemogoče je zagotoviti stabilnost EMU, če ni nikakršnih socialnih mehanizmov za euroobmočje, ki bi obravnavali posledice resne gospodarske recesije in/ali neravnovesij. Za nekatere od teh ukrepov bodo potrebne spremembe Pogodbe. Možni srednjeročni ukrepi:

4.4.4

Tudi druge politike, ki povečujejo občutek pripadnosti ljudi in olajšujejo prosti pretok oseb, bi bilo ravno tako treba združiti v interesu javnosti. Med njimi so:

4.5.1

Za uresničitev tako obsežnega programa je potrebna demokratična legitimnost procesa sprejemanja odločitev. EESO v celoti priznava precejšnji napredek, ki je bil storjen v zadnjih letih, in meni, da je napredek v naslednjem mandatu mogoče doseči samo, če bomo posebno pozornost namenili vprašanjem odgovornosti, legitimnosti, demokratičnosti in transparentnosti ter komuniciranju.

4.5.2

V Evropi poteka vse ostrejša razprava o procesu povezovanja. Na ravni EU morajo politične stranke jasno opredeliti svojo usmerjenost, ki mora odražati stališča različnih političnih skupin v EP in prispevati k večji prepoznavnosti evropski političnih strank. Vseevropske volitve s čezmejnimi političnimi formacijami bi okrepile in precej olajšale evropsko razpravo.

4.5.3

Zaradi soodgovornosti in potrebe po podpori javnosti se morajo nacionalni parlamenti veliko bolj zavezati evropski razpravi. O zakonodajnih predlogih EU in nacionalnih programih reform bi morala potekati ustrezna razprava v nacionalnih parlamentih. Predvideti bi bilo treba interaktivne posvete o strateških vprašanjih med EP in nacionalnimi parlamenti, kar bi povečalo dinamiko med nacionalnimi parlamenti.

4.5.4

Komisija bi morala čim bolj učinkovito uporabljati metodo Skupnosti pri predstavljanju zakonodajnih predlogov in ukrepov, tudi v zadevah, ki so v skupni pristojnosti z državami članicami. Tako kot v preteklosti se bo obrestovala proaktivna in pogumna drža.

4.5.5

Na zaprosilo parlamentov in/ali civilne družbe bi morala biti Komisija povabljena k razpravam o evropskih zadevah v državah članicah.

4.5.6

Evropski svet in različne sestave Sveta, zlasti Ecofin, imajo glavno vlogo pri odločanju in so bistveni za odgovornost in legitimnost. Zato je potrebna večja transparentnost, saj je to odgovor na zahteve po demokratičnosti.

4.5.7

Člani Sveta, ki zastopajo nacionalne interese, in soodločevalci na ravni EU, pogosto ne govorijo enako doma in v Bruslju, kar ponavadi ustvarja precejšnjo zmedo in ovira dogovor. Dvoličnost je nesprejemljiva. Države članice bi se morale dogovoriti o skupnih političnih sporočilih in se jih držati na vseh ravneh odločanja.

4.5.8

Države članice imajo hkrati aktivno in pasivno vlogo v EMU. Zbliževanje z evropskim načinom ob ohranitvi nacionalnih upravnih postopkov in navad je možno, vendar bodo v številnih državah članicah potrebne številne prilagoditve. Zanesljive politične in upravne prakse bodo ključnega pomena za graditev zaupanja.

4.5.9

EESO poudarja, da mora tudi civilna družba odigrati svojo pogosto zapostavljeno vlogo v prihodnji izgradnji EU in bolj povezanem euroobmočju. Na številnih področjih je napredek odvisen delno ali v celoti od nevladnih akterjev. Civilna družba mora biti v celoti vključena. V preveč državah je civilna družba še vedno porinjena na stranski tir, medtem ko ji je treba ponuditi ustrezne instrumente, da se vključi v sprejemanje odločitev na institucionalni ravni. Civilna družba mora sprejeti svojo odgovornost in sodelovati v sprejemanju odločitev na ravni EU, da bi razširili njeno demokratično bazo. Brez njene aktivne udeležbe ne bo nikoli mogoče dokončati EMU.

4.5.10

Zlasti za socialne partnerje bi bilo koristno, če bi pregledali rezultate modela konsenza v državah članicah, za katerega se EESO močno zavzema. Priporočati je treba izmenjavo praks.

4.5.11

Po mnenju EESO je postalo očitno, da sedanja pravila niso ustrezna in da ne delujejo v skladu s pričakovanji ter da se z ukrepi na medvladni ravni ne zmoremo spopasti z izzivi, ki so pred EMU. Poleg tega si ne smemo domišljati, da bodo po koncu krize mehanizmi za stabilizacijo, ki so bili na hitro pripravljeni sredi najhujše nevihte, dovolj za to, da gremo naprej in preprečimo nove krize.

4.5.12

Edini način, da se izognemo takšnim dogodkom v prihodnosti, je sprememba pravil in procesa sprejemanja odločitev v euroobmočju, da bodo bolj transparentni in demokratični:

5.1

Poleg dokončanja EMU, kakor je opisano zgoraj, bi bilo dobro, če bi v naslednjem mandatu Evropskega parlamenta začeli z resnim razmislekom o poglobitvi EU kot celote in delovanju njenih institucionalnih organov ter izbiri politik, ki bi morale biti skupne. Po mnenju EESO bi bilo treba razmisliti o naslednjih vidikih.

5.2

Delo Komisije bi moral odobriti EP, ki bi ravno tako moral imeti pravico do pobude. EP bi bil lahko izvoljen na podlagi evropskih list evropskih strank.

5.3

Da bi izboljšali prepoznavnost, demokratično legitimnost in delitev pristojnosti, bi bilo treba odpraviti dvovladje predsednika Evropskega sveta in predsednika Komisije, ki bi ga moral izbrati EP ali izvoliti državljani EU na neposrednih volitvah, če bi se njegova vloga spremenila. Sedanji Svet bi lahko postal „senat držav“ z novim načinom delovanja.

5.4

Med politikami, ki bi bile v celoti ali delno v pristojnosti EU in o katerih bi se odločalo na ravni EU, bi lahko bile zunanja politika in mednarodna vloga Unije, vključno z enim samim predstavništvom v mednarodnih organizacijah, obrambna politika (za tiste, ki bi to želeli), energetska politika, raziskovalna politika, politika azila in priseljevanja ter spoštovanje standardov in pravic s pristojnostjo ukrepanja v primeru, da jih države kršijo, kar že velja v primeru ekonomskih vprašanj in proračuna.

5.5

Novo institucionalno ureditev, ki je ni mogoče doseči samo z okrepljenim sodelovanjem, ter vlogo EP, Sveta, Komisije, EESO in OR bi lahko določili z novo konvencijo, ki bi morala končati svoje delo do leta 2019, ko bodo nove volitve v Evropski parlament.

6.1

Za povrnitev zaupanja je dobra komunikacija ključnega pomena. Po mnenju EESO je komunikacija najboljša, če jo zagotavljajo dobre politike in prakse z dolgoročno perspektivo za celotno evropsko družbo.

6.2

Spodbujati in izboljšati je treba komunikacijo z javnostjo. S komunikacijo se povečuje zanimanje in s tem razumevanje. To do zdaj ni bilo dovolj upoštevano, za kar so poleg Komisije krive tudi države članice. Izkoristiti je treba vse družbene medije.

6.3

EMU in sorodna področja so bila pogosto predstavljena kot tehnične zadeve, čeprav to niso, saj so povsem politične narave in močno vplivajo na vsakodnevno življenje vseh državljanov. O tem pa se redko govori na ta način, še manj pa sporoča, in tudi zato je med EU in navadnimi državljani tolikšen prepad.

6.4

Različne navade in situacije vsakodnevno močno odražajo pomanjkanje „skupnega jezika EMU“, ki je včasih zelo nejasen in ogroža podporo javnosti. Po mnenju EESO je Komisija edina pristojna za predstavitev rešitve za to, saj ima pravico do dajanja pobud v zakonodajnem procesu EU. To se mora odražati v bolj politično obarvani Komisiji in Evropskem parlamentu kot do zdaj.

6.5

Civilna družba in socialni partnerji morajo imeti kot soudeleženi akterji ustrezno vlogo v tej komunikaciji, ki pa je pogosto nezadostna. Civilna družba in socialni partnerji morajo oblastem sporočati zaskrbljenost in vprašanja državljanov in podjetij ter sodelovati pri njihovem reševanju. Izmenjava stališč mora potekati v obe smeri.

6.6

Evropa ne sme več dajati vtisa, da je nedostopna, kar je večinsko mnenje javnosti. Državljanom je treba jasno predstaviti zasluge evropskega povezovanja, konkretne korake naprej in njihove koristi, zlasti za naložbe, ustvarjanje delovnih mest in potrošnike. Za t. i. novo podobo Evrope morajo Komisija in države članice, ki so ključni akterji poleg političnih strank in civilne družbe, najprej oblikovati skupno strategijo komunikacije in poenostavitve.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/20

Poročevalec

:

Michael SMYTH

1.1

Po več kot šestih letih finančnih in gospodarskih pretresov so ustaljene poti financiranja podjetij, zlasti malih in srednje velikih (MSP), še vedno deloma zaprte. Banke, ki so v preteklosti tem podjetjem zagotavljale večino finančnih sredstev, so zaradi različnih dejavnikov, kot so sedanje razdolževanje, strožje zahteve glede kapitalskih in likvidnostnih količnikov, rezervacije za neizterljive terjatve in nenaklonjenost tveganju, manj pripravljene posojati. Razdrobitev finančnih trgov in poti financiranja je ena najbolj trdovratnih značilnosti finančne krize v Evropi.

1.2

Upad posojil za financiranje obratnega kapitala MSP je kronična oblika nedelovanja trga, ki od oblikovalcev politike v EU terja ustrezen odziv. Ta doslej še ni bil problemu primeren.

1.3

ECB je s pobudo LTRO (1) uspešno preprečila zlom bančnega sistema, vendar večina teh sredstev ni dosegla realnega gospodarstva. Uporabljena so bila za konsolidacijo bančnih bilanc, kar pomeni zamujeno priložnost, saj podjetjem še vedno močno primanjkuje obratnega kapitala.

1.4

EIB, ki je zelo dejavno podpirala MSP po vsej Evropi, je dobila precej svežega kapitala in je še okrepila posojanje MSP. Podpora MSP je daleč najpomembnejša politična prednostna naloga skupine EIB ter predstavlja več kot 20 % letnega obsega posojil EIB in 100 % dejavnosti EIF. Čeprav je EIB pomemben vir razvojnega financiranja MSP, ostaja njen delež v skupnem posojanju podjetjem v euroobmočju še naprej nizek.

1.5

EESO je podprl lani objavljeno zeleno knjigo o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (2), čemur je sledil nedavno objavljen sveženj ukrepov (3), ki naj bi na splošno spodbudili dolgoročno financiranje, v ožjem smislu pa so osredotočeni na financiranje MSP. Sveženj vsebuje ukrepe, s katerimi naj bi se povečalo listinjenje posojil MSP. Komisija predlaga tudi nova pravila, s katerimi želi pokojninske sklade spodbuditi k naložbam v finančne instrumente in tako podpreti financiranje dolgoročnejše rasti realnega gospodarstva (4). Prav tako so bili dani predlogi za oblikovanje likvidnega in preglednega sekundarnega trga podjetniških in drugih obveznic. EESO pozdravlja te predloge in meni, da bodo sčasoma lahko pripomogli k vzpostavitvi prenovljenega in učinkovitejšega trga za financiranje MSP.

1.6

V teku je še več drugih pobud, s katerimi bi za posojilodajalce odpravili ovire za natančnejše ocenjevanje kreditne sposobnosti in tveganj. Med njimi sta širša uporaba digitalnih repozitorijev s standardnimi nabori podatkov za predložitev poslovnim registrom, statističnim uradom, bankam za pripravo bonitetnih ocen in drugim posojilodajalcem ter posledična ustanovitev evropskega centralnega registra kreditov. Boljše in bolj ažurne informacije o finančni uspešnosti MSP bi morale posojilodajalcem omogočiti boljšo oceno tveganj in ustreznejše določanje cene glede na tveganje.

1.7

Trenutno se izvajajo oziroma proučujejo številni drugi predlogi za izboljšanje dostopa MSP do financiranja. EESO podpira proaktivnejši odziv oblikovalcev politike, vendar bo za uresničitev teh predlogov potreben čas. Še naprej obstaja dvom, kaj je treba storiti zdaj in na kratek rok, da bi izboljšali dostop MSP do financiranja.

1.8

Enotna rešitev morda ne bi bila primerna za vse države članice. Nekatere so oblikovale pristope, ki ustrezajo njihovim nacionalnim finančnim strukturam in predpisom. Ena od najzanimivejših pobud je shema za financiranje posojil (angl. Funding for Lending) v Združenem kraljestvu (5). Z njo so v preteklih dveh letih izjemno uspešno spodbudili dajanje hipotekarnih posojil in posojil gospodinjstvom, zdaj pa je namenjena izključno spodbujanju posojanja MSP. S shemo se sodelujoče banke z znižanjem stroškov financiranja spodbujajo k povečanju obsega neto posojanja MSP. Podporniki sheme trdijo, da bi bil brez nje obseg posojanja MSP precej manjši.

1.9

EESO meni, da je ta shema primer dobre prakse, in priporoča, naj ECB resno pretehta uvedbo podobne pobude v euroobmočju. ECB je 5. junija 2014 napovedala sveženj likvidnostnih ukrepov za spodbuditev bančnega posojanja MSP (6). EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je najpomembnejši predlog ECB, imenovan usmerjena operacija dolgoročnejšega refinanciranja (angl. Targeted Longer-Term Refinancing Operations, TLTRO), podoben shemi za financiranje posojil, ki je opisana v tem mnenju. Treba je poudariti, da je EESO z delom v zvezi s tem mnenjem prehitel spremembe razmišljanja oblikovalcev politik.

2.1

Razprave o posojanju podjetjem in njihovem financiranju se povečini osredotočajo na ponudbo in povpraševanje v zvezi z razvojnim ali naložbenim kapitalom, zlasti za MSP. Posojilodajalci večkrat poudarijo, da manjka novih projektov in posledično povpraševanja po razvojnem financiranju. Predstavniki MSP in podjetij s srednjo tržno kapitalizacijo se pogosto pritožujejo tako nad ponudbo razvojnega financiranja kot stroški takih kreditov in trdijo, da banke precenjujejo tvegano financiranje. V obeh stališčih je nekaj resnice, vsekakor pa v državah članicah EU stanje posojil podjetjem – tako velikim kot malim – v najboljšem primeru miruje, v najslabšem pa močno upada.

2.2

To mnenje EESO se ne osredotoča na razvojni kapital oziroma financiranje novih podjetij, zagonskih podjetij ali inovacij, temveč obravnava vprašanje dostopa do obratnega kapitala, tj. limita na računu in revolving kredita, s katerima se napaja večina podjetij. Zaradi pomanjkanja podatkov je pri posojilih za financiranje obratnega kapitala težko natančno prepoznati trende, vendar je splošno usmeritev mogoče razbrati iz podatkov ECB o posojanju nefinančnim družbam. Podatki za zadnja štiri ali pet let kažejo na padec; šele zadnjih nekaj mesecev so opazni nekateri znaki oživitve.

2.3

Za finančno in gospodarsko krizo v zadnjih šestih letih je najbolj značilen ogromen upad financiranja podjetij. S tem ko so evropske banke trudoma skušale zmanjšati svojo izpostavljenost oslabljenim posojilom in terjatvam brez vrednosti, se je običajna ponudba obratnega kapitala za podjetja, zlasti manjša in mikropodjetja, nominalno in realno znižala. Manjši obseg posojanja podjetjem bi lahko opisali kot kronično obliko nedelovanja trga. Poleg tega je razdrobitev evropskih finančnih trgov povzročila nastanek dvojnih obrestnih mer za posojila. Mala podjetja v Italiji in Španiji na primer plačujejo občutno višje obrestne mere kot podobna podjetja v Nemčiji in Združenem kraljestvu. Oblikovalci politike v EU se doslej niso odzvali problemu primerno. Obstajajo tudi nekateri znaki, da so učinki okrepljene bančne regulacije v EU in na mednarodni ravni morda celo poslabšali problem posojanja podjetjem, saj so banke postale bolj nenaklonjene tveganju.

3.1

Oblikovalci politike v EU so se s težavo spoprijeli s posledicami finančne krize in njenim vplivom na realno gospodarstvo. Precejšnja ovira pri oživljanju gospodarstva je bila krhkost bančnega sistema EU. Evropska centralna banka jo je skušala omiliti tako, da je v letih 2012/13 prvič doslej začela izvajati pobudo, s katero so banke v EU dobile dostop do več kot bilijona EUR razmeroma poceni denarja. Ta pobuda je bila poimenovana operacija dolgoročnejšega refinanciranja (LTRO) in je bila odgovor na grožnjo paralize oziroma zloma bančnega sistema, saj so banke le stežka urejale svoje bilance in skušale zagotoviti skladnost z višjimi količniki za regulatorni kapital. S pobudo LTRO je bil zlom uspešno preprečen, vendar večina sredstev ni dosegla realnega gospodarstva, ampak je bila uporabljena za konsolidacijo bančnih bilanc. Takšen izid je bil po eni strani predvidljiv in razumljiv, saj je bilo preživetje tako kot danes za večino evropskih bank na prvem mestu. Po drugi strani takšen izid pomeni zamujeno priložnost, saj podjetjem še vedno močno primanjkuje obratnega kapitala.

3.2

Marca 2013 je Evropska investicijska banka (EIB) dobila precej svežega kapitala. Njen vplačani kapital so delničarji z denarnim vložkom povečali za 10 milijard EUR. EIB pričakuje, da bo lahko v prihodnjih treh ali štirih letih svoje že sicer obsežno posojanje MSP povečala še za do 40 milijard EUR. S to dokapitalizacijo je lahko EIB povečala obseg posojanja MSP. Podpora MSP je daleč najpomembnejša politična prednostna naloga skupine EIB ter predstavlja več kot 20 % letnega obsega posojil EIB in 100 % dejavnosti EIF. Vendar se posojila EIB, namenjena MSP, uporabljajo predvsem za razvojni kapital, inovacije in nove projekte. Kljub temu naj bi EIB proučevala tudi zagotavljanje posojil za financiranje obratnega kapitala in zanimivo bo spremljati, kakšen bo izid teh posvetovanj. Čeprav je EIB pomemben vir razvojnega financiranja MSP, ostaja njen delež v skupnem posojanju podjetjem v euroobmočju še naprej nizek.

3.3

Denarne oblasti v Združenem kraljestvu in ZDA so za likvidnost bančnega sistema poskrbele z nekaterimi neobičajnimi ukrepi, kot je kvantitativno popuščanje. Ta politika pomeni, da centralne banke kupujejo zelo velike količine državnih in podjetniških obveznic in s tem ustvarijo nov denar za bančni sistem. Omenjena politika je tako v ZDA kot v Združenem kraljestvu pripomogla k preprečitvi paralize denarnih trgov in transmisijskega mehanizma denarne politike. Obstajajo tudi nekateri znaki, da je program kvantitativnega popuščanja v ZDA pomagal povečati obseg kreditiranja in financiranja realnega gospodarstva. Denarne oblasti v ZDA zdaj razmišljajo o krčenju tega programa, saj je okrevanje gospodarstva vse bolj zanesljivo. V Združenem kraljestvu je centralna banka v svojih usmeritvah za prihodnost namignila, da bo po utrditvi gospodarskega okrevanja prav tako prenehala izvajati politiko kvantitativnega popuščanja.

3.4

Komisija je marca 2013 objavila zeleno knjigo o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (7), čemur je sledil sveženj ukrepov, ki naj bi na splošno spodbudili dolgoročno financiranje, v ožjem smislu pa so osredotočeni na financiranje MSP (8). Bistvo tega svežnja so ukrepi za spodbuditev uporabe finančnih instrumentov, zavarovanih z zastavo premoženja (ABS), za posojila MSP. S širšo uporabo tovrstnih instrumentov bi lahko banke in druge finančne institucije bolj povečale obseg posojanja podjetjem. Komisija predlaga tudi nova pravila, s katerimi želi pokojninske sklade spodbuditi k naložbam v finančne instrumente, kot so ABS, in tako podpreti financiranje dolgoročnejše rasti realnega gospodarstva (9). Prav tako so bili dani predlogi za oblikovanje likvidnega in preglednega sekundarnega trga podjetniških obveznic ter povečanje zanimanja za krite obveznice in prodajo zaprtemu krogu vlagateljev. Obstaja tudi sporočilo o množičnem financiranju (10), katerega namen je spodbuditi najboljše prakse, spremljati razvoj trgov množičnega financiranja in omogočiti vpeljavo oznake kakovosti za množično financiranje.

3.5

V zvezi s tem je pomembnih še nekaj drugih pobud. Ovire, zaradi katerih posojilodajalci ne morejo natančneje ocenjevati kreditne sposobnosti in tveganj, so navadno povezane s stroški in pomanjkanjem ustreznih finančnih informacij. Inštitut za mednarodne finance (IIF) predlaga vrsto ukrepov za zmanjšanje teh ovir. Med njimi je širša uporaba digitalnih repozitorijev s standardnimi nabori podatkov za predložitev poslovnim registrom, statističnim uradom, bankam za pripravo bonitetnih ocen in drugim posojilodajalcem. Te nacionalne repozitorije podatkov o kreditnem tveganju bi bilo treba združiti z evropskim podatkovnim skladiščem, kar bi na koncu privedlo do ustanovitve evropskega centralnega registra kreditov. IIF poziva k določitvi vseevropskih standardov za zbiranje informacij in poročanje, s čimer bi bilo mogoče pripravljati primerjalne analize podjetij in držav. Boljše in bolj ažurne informacije o finančni uspešnosti MSP bi morale posojilodajalcem omogočiti boljše ocenjevanje tveganj in ustreznejše določanje cene glede na tveganje.

3.6

Med drugimi predlogi za izboljšanje dotoka financiranja v MSP so:

4.1

Pot do oblikovanja sheme za spodbujanje večjega dostopa do financiranja po vsej Uniji ne bo preprosta. Nekatere države članice so razvile rešitve, ki ustrezajo njihovim nacionalnim finančnim strukturam in predpisom, zato enoten pristop morda ne bi bil primeren za vse države članice. Ena od najzanimivejših pobud je shema za financiranje posojil (FLS) v Združenem kraljestvu, ki jo je vredno pobliže spoznati.

4.2

Finančno ministrstvo in centralna banka Združenega kraljestva sta shemo uvedla julija 2012, da bi spodbudila posojanje realnemu gospodarstvu (11). Finančno ministrstvo kot delničar centralne banke nadzira delovanje sheme. FLS ponuja sodelujočim bankam poceni vir financiranja, ti nižji stroški financiranja pa bi morali bankam omogočiti, da z znižanjem obrestnih mer, ki jih zaračunavajo, povečajo razpoložljivost kreditov. Shema banke spodbuja, da povečajo obseg posojanja, s čimer lahko iz nje črpajo dodatna sredstva. Shema je od začetka dalje prispevala k občutnemu padcu bančnih stroškov financiranja, kar se je nato preneslo v ugodnejše pogoje kreditiranja. Dejati je treba, da je bila shema doslej uspešna predvsem pri spodbujanju posojil gospodinjstvom in zlasti hipotekarnih posojil. Manj uspešna je bila pri spodbujanju posojanja podjetjem, zato so jo oblasti novembra 2013 prilagodile tako, da se zdaj osredotoča zgolj na spodbujanje posojanja MSP.

4.3

FLS je zasnovana tako, da sodelujoče banke na podlagi komercialne spodbude povečajo obseg svojega neto posojanja (tj. bruto posojanje, zmanjšano za poplačila). Shema ponuja diskontirano financiranje vsem bankam, tudi tistim, ki se razdolžujejo. Višina finančnih sredstev, ki jih lahko banke črpajo v okviru sheme, ni omejena. Če ponazorimo, bi lahko sodelujoča banka, ki ima ob vstopu v shemo stanje posojil podjetjem v višini 100 milijard EUR, prejela najmanj 5 milijard EUR finančnih sredstev. Če bi ta banka nato svoje neto posojanje MSP povečala za dodatno milijardo EUR, bi bila po tej shemi upravičena do dodatnih 5 milijard EUR. To razmerje 1 proti 5 med črpanjem in dodatnim neto posojanjem MSP skupaj z nižjimi stroški financiranja pomeni močno spodbudo za banke, da povečajo obseg posojanja (12).

4.4

Centralna banka Združenega kraljestva spremlja izvajanje spremenjene sheme FLS, v kateri sodeluje večina finančnih institucij iz Združenega kraljestva. Prenovljena shema, ki je namenjena izključno spodbujanju posojanja podjetjem, se izvaja od novembra 2013, zato je verjetno prezgodaj, da bi lahko zares sklepali o njeni uspešnosti. Nekatere večje banke v Združenem kraljestvu in euroobmočju so se še naprej dokaj hitro razdolževale, čemur je verjetno mogoče pripisati večino upada pri posojanju podjetjem. Podporniki FLS trdijo, da bi bil kreditni položaj v Združenem kraljestvu brez sredstev iz te sheme precej slabši.

4.5

EESO meni, da bi morali podobno shemo vpeljati za celotno euroobmočje. Shema, podobna FLS, bi lahko v euroobmočju v omejenem obdobju dveh ali treh let pripomogla k vrnitvi financiranja podjetij na normalnejšo raven, hkrati pa bi olajšala trenutni proces razdolževanja.

4.6

ECB je 5. junija 2014 napovedala sveženj likvidnostnih ukrepov za spodbuditev bančnega posojanja MSP (13). EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je najpomembnejši predlog ECB, imenovan usmerjena operacija dolgoročnejšega refinanciranja (angl. Targeted Longer-Term Refinancing Operations, TLTRO), podoben shemi za financiranje posojil, ki je opisana v tem mnenju.

4.7

EESO je pozdravil večino predlogov za izboljšanje dostopa MSP do financiranja, ki jih je predstavila Komisija, vendar so ti predlogi povečini zastavljeni srednje- do dolgoročno, zanje pa utegnejo biti potrebne nova zakonodaja in/ali institucije. Kriza pri financiranju obratnega kapitala podjetij je po drugih strani prisotna že zdaj, je pereča in se morda celo zaostruje. EESO meni, da bi morali oblikovalci politike v EU storiti več za zagotovitev kratkoročnejših rešitev, kot sta zgoraj opisani spodbujevalni shemi (FLS ali LTRO). Vsakršno povečanje finančnega tveganja ali tveganja izgube ugleda je treba presojati tudi z vidika 26 milijonov brezposelnih v EU, od katerih jih je 5,6 milijona mlajših od 25 let.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/25

Poročevalka:

Isabel CAÑO AGUILAR

1.1

Evropska unija ne sme več zgolj uporabljati digitalnih storitev, ampak jih mora tudi oblikovati in proizvajati, zato mora spodbujati svoje talente. Njene prednostne naloge so tako obveščanje, usposabljanje in izobraževanje.

1.2

EESO meni, da mora biti zagotavljanje dostopa do digitalne družbe prednostni cilj celotne evropske družbe. Politike, ki se izvajajo na tem področju, ne zadostujejo za premostitev digitalnega razkoraka, ki se še naprej poglablja.

1.3

EESO opozarja, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da se invalidom zagotovijo dostop do digitalne družbe in enaki pogoji za uporabo novih tehnologij.

1.4

Digitalna družba ne sme biti dodaten dejavnik izključevanja. EESO zlasti poudarja, da je treba sprejeti ustrezne politike, da starejši ne bodo izključeni in bodo polno uporabljali tehnologije, ki so del vsakodnevnega življenja.

1.5

Potrebno je skupno ukrepanje evropskih in nacionalnih oblasti, da bosta strojna in programska oprema na voljo po dostopnejših cenah in da bosta upoštevali načelo večjezičnosti.

1.6

Evropska izobraževalna politika mora državljane pripraviti za življenje. EESO poudarja, da se je treba posvetovati s strokovnimi organizacijami na področju izobraževanja.

1.7

Po mnenju Odbora je bistvenega pomena, da se v okviru finančnih možnosti držav članic podpre javno izobraževanje, da bi dosegli cilj enakosti.

1.8

EESO izpostavlja pomen javnih knjižnic pri usposabljanju in izobraževanju na področju digitalnih tehnologij.

1.9

EESO priporoča, naj se spodbujajo sistemi odprtih inovacij in standardov. Treba se je izogibati sprejemanju neutemeljenih ukrepov za zaščito intelektualne lastnine, ki bi lahko omejevali procese inovacij v digitalnem gospodarstvu.

1.10

EESO predlaga, da se na področju izobraževanja upoštevajo priporočila Evropske fundacije za kakovost pri e-učenju (EFQUEL).

1.11

EESO znova poudarja pomembno vlogo poklicnega usposabljanja in izobraževanja pri premagovanju gospodarske krize in spodbujanju oživitve gospodarstva, pri čemer izpostavlja vlogo centra CEDEFOP. Zato predlaga, da se:

1.12

Pobuda Obzorje 2020 mora prispevati k okrepitvi položaja EU na področju digitalne tehnologije, v katero evropska podjetja vlagajo manj kot njihovi konkurenti iz Azije in ZDA.

1.13

Po mnenju EESO je ključnega pomena, da se spodbuja evropska mala in srednja podjetja (MSP) v sektorju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), saj lahko dajo zagon inovativnim projektom, ki so bistveni za industrijo, ki se stalno spreminja. Z davčnimi ukrepi in boljšimi možnostmi financiranja MSP bi poleg tega znatno prispevali k premagovanju gospodarske krize.

1.14

S podporo novoustanovljenim podjetjem na področju digitalne tehnologije bi lahko prispevali k večjemu pomenu evropske industrije strojne in programske opreme. EESO ceni pobudo za podporo programom z visokim tveganjem v okviru digitalne agende, poziva pa, da jo finančni sistem v večji meri podpre.

1.15

EESO predlaga vrsto ukrepov za spodbujanje udeležbe žensk v digitalni družbi.

2.1

Na vključevanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij v izobraževanje se nanašajo različne politične odločitve, programi in pobude, in sicer:

2.2

V Evropski digitalni agendi (2010), osrednji strategiji Unije za izpolnitev ciljev programa Obzorje 2020, so predvideni številni ukrepi, ki se med drugim nanašajo na:

2.3

EESO je ta vprašanja obravnaval v različnih mnenjih (1).

2.4

V tem mnenju na lastno pobudo EESO obravnava nekatera vprašanja, povezana z dostopom do digitalne družbe, izobraževanjem, enakostjo in zaposlovanjem.

3.1.1

Orodja informacijskih in komunikacijskih tehnologij se v vsakodnevnem življenju vse pogosteje uporabljajo. Dostop do digitalne družbe je pravica in vir priložnosti, ki jih je treba v celoti izkoristiti.

3.1.2

EESO je že večkrat ugotovil, da je širokopasovno omrežje pomembno za evropsko družbo in gospodarstvo (2), zato pozdravlja splošno uporabo širokopasovnih povezav prek satelita v 28 državah članicah. Vendar pa so še vedno prisotni številni razlogi za digitalni razkorak, ki jih še zaostruje vse večja stopnja revščine zaradi gospodarske in socialne krize.

3.1.3

Digitalni razkorak se ne zmanjšuje tudi zaradi dejavnikov, kot so stopnja izobrazbe (trikrat verjetneje je, da bodo internet uporabljale osebe z univerzitetno izobrazbo kot osebe z nižjo stopnjo izobrazbe, tj. 33 % prebivalstva), starost (internet najpogosteje uporabljajo mladi in skoraj vsesplošno študentje, starejše osebe pa zelo redko), informacije, ki so v glavnem v angleščini, razlike med podeželskimi, mestnimi in otoškimi območji itd.

3.1.4

Javne oblasti se zaradi proračunskih omejitev, ki se po sprejetju Pakta za stabilnost in rast zdijo še večje, velikokrat soočajo z resnimi težavami pri financiranju uporabe IT v izobraževanju. Ena od možnosti financiranja, tj. zaračunavanje stroškov uporabnikom, bi lahko negativno vplivala na dostopnost in enakost v izobraževanju.

3.1.5

Dostopnost je človekova pravica (3). Poleg tega je treba spomniti, da se v členih 20, 21 in 26 Listine EU o temeljnih pravicah, ki je sestavni del Lizbonske pogodbe, uvaja prepoved kakršne koli diskriminacije na podlagi invalidnosti in priznava pravica invalidov, da koristijo posebne ukrepe, države članice pa morajo v skladu s Konvencijo Združenih držav o pravicah invalidov sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do informacij in komunikacijskih tehnologij, vključno z internetom (4).

3.1.6

Obstaja dvakrat večja verjetnost za brezposelnost invalidov, nove tehnologije (vključno s spletom) pa so ključne za dostop do dejavnosti za prosti čas, izobraževanja, kulture ter mnogih drugih javnih in zasebnih storitev, pa tudi za spodbujanje udeležbe v demokratičnih procesih. Zato so dostopne IKT nujne, da se invalidom omogočijo enake možnosti na digitalnem trgu, ki je vse večji, in da se jih vključi v t. i. digitalno družbo.

3.1.7

Digitalna družba ne sme biti dodaten razlog za izključevanje, nasprotno: prispevati mora k preprečevanju izključevanja ranljivih oseb.

3.2.1

Digitalna družba zahteva večjo odprtost do institucionalnih sprememb. EU mora spodbujati sisteme izobraževanja in usposabljanja, ki so dostopni vsem in prispevajo k razvoju znanj, veščin in sposobnosti državljanov na številnih področjih, k socialnim, državljanskim in kulturnim veščinam, sposobnosti za učenje, pa tudi k ustvarjalnosti, inovativnosti in sposobnostim za delo v skupinah.

3.2.2

Vsi odgovorni v izobraževalnem sistemu morajo v šolah omogočiti pedagoški proces, ki spodbuja pozitiven odnos do inovacij, kakovosti in sodelovanja v izobraževalni praksi; med izobraževalnim procesom je treba motivirati vse študente ter razširjati dobre prakse, udeležbo državljanov in izkušnje v šolah ter spodbujati kulturo ocenjevanja.

3.2.3

Izobraževalna politika EU nacionalnih organov na področju izobraževanja ni dovolj poskrbela, da bi učitelji pri svojem pedagoškem delu uporabljali IKT že med svojim začetnim usposabljanjem in v izobraževalnih ustanovah, zlasti v osnovnih in srednjih šolah ter pri poklicnem usposabljanju. Predvsem pa držav članic ni spodbudila k potrebnim naložbam v sodoben, inovativen in kakovosten izobraževalni sistem, ki temelji na IKT.

3.2.4

Ministrstva za izobraževanje morajo načrtovati posebna usposabljanja za učitelje in spodbuditi nov razmislek o poučevanju.

3.2.5

EESO izpostavlja pomen javnih knjižnic pri usposabljanju in izobraževanju na področju digitalnih tehnologij.

3.2.6

Otroke bi lahko že od prvih let šolanja poučili o delovanju računalnikov in morda na zabaven način tudi o programiranju, da bi evropski državljani čim prej postali ustvarjalci in proizvajalci IKT, ne pa bili zgolj njihovi uporabniki. EU ima centre odličnosti na področju raziskav (na primer raziskave o elektronskih nanosestavinah), vendar bi morala narediti še več.

3.2.7

Med evropskimi izobraževalnimi sistemi najdemo primere zelo kakovostnega izobraževanja tako v osnovnih šolah in pri poklicnem usposabljanju kot na univerzah. Vendar pa so potrebne spremembe učnih načrtov, da se upoštevata uporaba IKT v izobraževanju in ocena njihove uporabe.

3.2.8

EESO priporoča, naj se spodbujajo sistemi odprtih inovacij in standardov ter preprečijo neutemeljeni ukrepi za zaščito intelektualne lastnine, ki bi lahko omejevali procese inovacij v digitalnem gospodarstvu.

3.2.9

Namen protokola SPI (Simple Publishing Interface), ki ga je razvil Evropski odbor za standardizacijo (CEN), je olajšati komunikacijo med orodji za proizvodnjo vsebin in aplikacijami, ki stalno upravljajo učne vire in metapodatke.

3.2.10

Tudi z interoperabilnostjo se lahko olajša uporaba podpornih tehnologij, ki jih invalidi potrebujejo za dostop do IKT.

3.3.1

Izobraževanje in poklicno usposabljanje ljudem bogatita življenje in omogočata veščine, ki so potrebne v demokratični družbi. Družbeni in gospodarski razvoj sta močno odvisna od poklicnega usposabljanja, ki nudi dostop do veščin in možnosti za vstop na trg dela. Prispeva lahko k boljšemu življenju prikrajšanih in zlasti marginaliziranih skupin. Poklicno usposabljanje pa ni samo most med izobraževanjem in zaposlitvijo, ampak je že samo zelo pomembno. Statistični urad Unesca je ugotovil, da obstaja povezava med gospodarskim razvojem in poklicnim usposabljanjem.

3.3.2

Erasmus+ je osrednja strategija EU na tem področju, ki bi morala biti, kot je poudaril EESO, „ključni instrument pri povečevanju podpore za izobraževanje in usposabljanje, s čimer bi izboljšali znanja in spretnosti državljanov, pomagali odpraviti visoko stopnjo brezposelnosti mladih v številnih državah članicah“. Pristojnosti na tem področju pa imajo države članice, ki si morajo prizadevati za zagotovitev potrebnih sredstev za poklicno usposabljanje ter za njegov ugled v okviru izobraževalnega sistema.

3.3.3

EESO opozarja, da se Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (CEDEFOP) pri svojem delu na področju vseživljenjskega učenja in poklicnega usposabljanja ukvarja z vprašanji, kot so izobraževanje odraslih, kvalifikacije, znanja in spretnosti, potrjevanje in postopki zagotavljanja kakovosti, ki so ključnega pomena za osebe, ki imajo težave pri dostopu do trga dela. Centru CEDEFOP bi bilo treba nameniti več sredstev.

3.3.4

EESO predlaga, da se:

3.4.1

EU beleži visoko stopnjo brezposelnosti, hkrati pa ji bo po ugotovitvah Komisije v kratkem primanjkovalo 9 00  000 kvalificiranih oseb za zapolnitev delovnih mest v sektorju IKT.

3.4.2

IKT imajo velik vpliv na zaposlovanje, uspeh digitalne agende pa je povezan z obstojem visokotehnoloških podjetij: dodana vrednost IKT je leta 2008 znašala 574 milijard EUR, na tem področju pa je bilo zaposlenih 8,3 milijona oseb. Evropska podjetja, ki se soočajo s težavami, kot so razdrobljeni trgi ali nezadostno financiranje, morajo okrepiti svoj položaj v razmerju do velikih, večinoma severnoameriških podjetij, ki obvladujejo svetovne trge.

3.4.3

IKT tako kot vse tehnološke spremembe povzročajo velike premike na področju zaposlovanja. To je treba preučiti z vidika oblikovanja novih poklicev, kvalifikacij, spretnosti in certificiranja tako za osebe, ki so zaradi IKT izključene iz trga dela, kot za tiste, ki jim IKT pomagajo pri vključevanju.

3.4.4

Velika koalicija za ustvarjanje delovnih mest v digitalnem gospodarstvu, ki jo je Komisija vzpostavila marca 2013, obravnava bistvena vprašanja (usposabljanje in prilagajanje programov za delovna mesta v digitalnem sektorju, mobilnost, certificiranje, ozaveščanje, inovativno izobraževanje in usposabljanje), vendar nima na voljo proračunskih sredstev. V okviru digitalne agende obstajajo tudi druge pobude, kot so strategija e-znanje, sveženj o zaposlovanju, pobuda Odpiranje izobraževanja, strategija za ponovni razmislek o izobraževanju, pobuda Priložnosti za mlade in evropska panorama spretnosti.

3.4.5

V tej koaliciji mora sodelovati industrija, pa tudi izobraževalna sfera, da se bo z izvajanjem prakse v podjetjih dosegla boljša povezava s sektorjem IKT.

3.4.6

Treba je omeniti, da se v teh programih ne upoštevajo dovolj posebne potrebe oseb, izključenih zaradi invalidnosti, zlasti njihovo pridobivanje digitalne usposobljenosti (e-znanja), digitalne pismenosti in vključevanje na digitalni trg dela.

3.4.7

Največje evropske visokotehnološke družbe sicer vlagajo v raziskave in razvoj, vendar veliko manj kot azijske družbe in družbe iz ZDA. EESO upa, da bo pobuda Obzorje 2020, za katero je namenjenih 78,6 milijarde EUR proračunskih sredstev, prispevala k okrepitvi položaja EU na svetovnih trgih.

3.4.8

Po mnenju EESO je ključnega pomena, da se spodbuja evropska MSP v sektorju IKT, saj lahko dajo zagon inovativnim projektom, ki so bistveni za industrijo, ki se stalno spreminja. K premagovanju krize lahko prispevamo tako, da rešimo težave s financiranjem, s katerimi se soočajo tako mala podjetja kot inovativni projekti (nova podjetja), usmerjeni v tehnološke inovacije.

3.5.1

Trenutno je od približno 7 milijonov zaposlenih v IKT samo 30 % žensk, ki so na vseh ravneh in predvsem na vodilnih položajih podpovprečno zastopane. Kljub temu, da je več univerzitetno izobraženih žensk kot moških, so te še vedno v neugodnem položaju na področju zaposlovanja, plač, delovnih pogojev in dostopa do najodgovornejših delovnih mest.

3.5.2

Spremembe politike so še posebej potrebne zaradi upada števila diplomiranih žensk na področju IKT: trenutno ima samo 29 od 1  000 žensk diplomo na področju IKT in samo 4 ženske od 1  000 se bodo zaposlile neposredno v teh sektorjih.

3.5.3

Čeprav bi se z vključitvijo večjega števila žensk v sektor IKT BDP v euroobmočju povečal za 9 milijard EUR, pa lahko nezadostno raven njihove udeležbe v tem sektorju pripišemo različnim razlogom (med drugim kulturnim tradicijam in stereotipom), kar ni zgolj evropski, ampak vsesplošen problem.

3.5.4

EESO zato predlaga, da se:

4.1

Dostopnost mora biti prednostni cilj ne samo javnih oblasti, ampak celotne družbe ob podpori vseh gospodarskih in socialnih akterjev, vendar so se politike EU in na splošno politike številnih držav članic izkazale za neustrezne.

4.2

EESO predlaga, da EU in nacionalne oblasti spodbujajo skupne ukrepe za znatno zmanjšanje stroškov spletnega gradiva, vključno s spodbujanjem splošne uporabe brezplačne in odprtokodne programske opreme, kot je Linux, ter za zagotavljanje evropskih vsebin na področju informacij in znanja.

4.3

Za ustrezno politiko EU v 21. stoletju je potrebna spremembam naklonjena miselnost. Glavni cilj evropskih sistemov izobraževanja in usposabljanja ne sme biti zgolj zadovoljevanje posebnih potreb trga dela (kar je bil glavni poudarek politike Evropske komisije na področju izobraževanja), ampak učenje za življenje. Pri pripravi izobraževalnih politik EU morajo sodelovati evropske organizacije učiteljev in izobraževalnih ustanov, kar se trenutno ne dogaja.

4.4

Glede na to, da se države članice soočajo s proračunskimi omejitvami in da v okviru svojih demokratičnih institucij sprejemajo odločitve, ki so po njihovem mnenju najboljše za njihove državljane, je treba poudariti, da so nujno potrebne naložbe v javno izobraževanje za dosego cilja enakega dostopa do izobraževanja, ne glede na socialno ozadje študentov in finančna sredstva, ki jih imajo na voljo.

4.5

Komisija mora vztrajati, da morajo biti metapodatki v izobraževanju brezplačni in se obravnavati kot podatki v splošnem interesu ter da zasebna podjetja ne smejo imeti zaščitenih patentov zanje. Poleg evropskega programa za standardizacijo SPI je treba poudariti pomen programa Komisije za metapodatke eContentplus (eVsebineplus).

4.6

Za zagotovitev kakovosti ter ustreznosti izobraževanja in usposabljanja je treba učiteljem in izobraževalnim ustanovam omogočiti nadzor nad izobraževalnimi vsebinami. EESO meni, da je treba upoštevati priporočila Evropske fundacije za kakovostno e-učenje (EFQUEL) v zvezi z zakonodajnimi ukrepi, uskladitvijo, pravicami intelektualne lastnine itd.

4.7

EESO je že izrazil razočaranje nad znatnim zmanjšanjem proračunskih sredstev za digitalno agendo v obdobju 2014–2020: od prvotno predlaganih 9,2 milijarde EUR je bil na koncu odobren znesek v višini 1,14 milijarde EUR.

4.8

EESO pozdravlja finančno podporo za inovativne pobude z velikim tveganjem, ki jih pripravijo MSP, predvideno v okviru programa Obzorje 2020. Zelo pomembni so ukrepi s ciljem, da ne samo javne oblasti, ampak tudi trgi in finančni sistemi več sredstev namenijo za MSP in novoustanovljena podjetja.

4.9

EESO priporoča, da se v vse pobude na digitalnem področju vključi vidik dostopnosti ter se tako invalidom in drugim ranljivim osebam zagotovi dostop do programov e-učenje, IKT, gradiva in orodij (na spletu in drugje). Poleg tega je treba posebno pozornost nameniti zaposlovanju invalidov na nova delovna mesta v sektorju IKT, ki jih namerava zapolniti EU.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/31

Poročevalec:

Thomas McDONOGH

1.1

Odbor si želi, da bi bil na ravni EU ustanovljen organ za kibernetsko varnost, ki bi bil primerljiv z osrednjim organom za letalsko industrijo, Evropsko agencijo za varnost v letalstvu (EASA), in bi imel vodstveno moč, ki je na ravni EU potrebna za spoprijem s kompleksnostjo izvajanja učinkovite vseevropske politike kibernetske varnosti.

1.2

Obveščeni in avtonomni državljani so ključni za močno kibernetsko varnost v Evropi. Izobraževanje državljanov o osebni kibernetski varnosti in varovanju podatkov bi moralo biti temeljni del šolskih učnih načrtov in programov usposabljanja na delovnem mestu. Razen tega bi morala EU spodbujati programe in pobude za obveščanje javnosti na tem področju v vsej Uniji.

1.3

Podjetja bi morala biti z zakonom zavezana proaktivnemu pristopu, da bi se zaščitila pred kibernetskimi napadi, kar vključuje varno in odporno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT) ter usposabljanje za zaposlene o varnostnih predpisih, kakor obstajajo tudi za zdravje in varnost.

1.4

Vsaka država članica bi morala imeti organizacijo, katere naloga bi bila obveščati, izobraževati in podpirati sektor MSP v zvezi z najboljšimi praksami kibernetske varnosti. Velika podjetja lahko to znanje pridobijo zlahka, MSP pa potrebujejo podporo.

1.5

Mandat Evropske agencije za varnost omrežij in informacij (ENISA) bi bilo treba razširiti in ji dati na voljo finančna sredstva, da bi imela več neposredne odgovornosti za programe izobraževanja in osveščanja o kibernetski varnosti, namenjene posebej državljanom ter malim in srednjim podjetjem (MSP).

1.6

Podjetja in organizacije morajo izboljšati ozaveščenost o odgovornosti za kibernetsko varnost na ravni uprave. O potencialnih obveznostih podjetij, ki izvirajo iz neustrezne politike in ukrepov kibernetske varnosti, je treba eksplicitno obveščati direktorje vseh organizacij.

1.7

Vsi ponudniki internetnih storitev v EU bi morali biti zaradi svoje ključne vloge pri nudenju spletnih storitev posebej odgovorni za zaščito svojih strank pred kibernetskimi napadi. Ta odgovornost bi morala biti opredeljena in določena z zakonodajo na ravni EU.

1.8

Da bo hitro uresničen velik potencial za gospodarsko rast zaradi dinamične širitve računalništva v oblaku (1), je treba na ravni EU uvesti posebne varnostne zahteve in obveznosti tudi za ponudnike storitev v oblaku.

1.9

Odbor meni, da so neobvezni ukrepi nezadostni, zaradi česar je treba uvesti stroge zakonodajne zahteve za države članice, da se zagotovi usklajenost, upravljanje in izvajanje kibernetske varnosti na evropski ravni; poleg tega pa je potrebna zakonodaja, s katero bo postalo obveščanje o pomembnih incidentih kibernetske varnosti obvezno za vsa podjetja in organizacije, ne pa le za ponudnike ključne infrastrukture. To bi pripomoglo k izboljšanju odzivanja Evrope na grožnje ter okrepilo znanje in razumevanje kibernetskih napadov, kar bi omogočilo razvoj boljše obrambe.

1.10

Odbor močno priporoča, da se EU kibernetskih napadov loti s pristopom, usmerjenim v oblikovanje, s čimer bo zagotovila, da bodo vse tehnologije in storitve, ki se v Evropi uporabljajo za nudenje internetne povezljivosti in spletnih storitev, oblikovane tako, da bodo dosegale čim višjo raven varnosti pred kibernetskimi napadi. Oblikovanje bi moralo biti še posebej osredotočeno na vmesnik med človekom in strojem.

1.11

EESO bi rad, da evropske organizacije za standardizacijo razvijejo in razširijo obsežne standarde kibernetske varnosti za vso omrežno tehnologijo in storitve IKT. To bi moralo vključevati obvezen kodeks ravnanja, ki bi zagotovil, da vsa oprema IKT in internetne storitve, prodane evropskim državljanom, izpolnjujejo najvišje standarde.

1.12

EU mora brez odlašanja poskrbeti, da bo imela vsaka država članica popolno delujočo skupino za odzivanje na računalniške grožnje, da bo sebe in Evropo zaščitila pred kibernetskimi napadi.

1.13

Odbor poziva, naj Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3), ki deluje v okviru Europola, prejme dodatna finančna sredstva, ki jih potrebuje za boj proti kibernetskemu kriminalu ter za krepitev sodelovanja policije v Evropi in s policijo zunaj EU, da bo izboljšal sposobnost Evrope za prijetje in pregon kibernetskih kriminalcev.

1.14

EESO torej meni, da mora politika EU na področju kibernetske varnosti dosegati cilje zlasti na naslednjih področjih: krepitev vodstva EU; politike kibernetske varnosti, ki povečujejo varnost ter hkrati spoštujejo zasebnost in druge temeljne pravice; ozaveščanje državljanov in spodbujanje proaktivnih pristopov zaščite; celovito upravljanje v državah članicah; utemeljeno in odgovorno ravnanje podjetij; poglobljeno partnerstvo med vladami, zasebnim sektorjem in državljani; ustrezne ravni naložb; ustrezne tehnične norme in zadostne naložbe v raziskave, razvoj in inovacije; mednarodni dogovor. Zato Odbor ponavlja svoja priporočila glede politike kibernetske varnosti, ki jih je izrazil v številnih prejšnjih mnenjih (2), in poziva Komisijo, naj nadaljuje z ukrepi, ki jih ta priporočila vsebujejo.

2.1

Internetno gospodarstvo prispeva več kot petino rasti BDP v EU, na spletu pa vsako leto nakupuje več kot 200 milijonov Evropejcev. Od interneta in povezane digitalne tehnologije je odvisno delovanje naših ključnih storitev v energetiki, zdravstvu, upravi in financah. Toda ključno digitalno infrastrukturo in storitve, ki imajo tako pomembno vlogo v našem gospodarskem in socialnem življenju, ogrožajo vse bolj nevarni kibernetski napadi, s tem pa sta ogroženi tudi naša blaginja in kakovost življenja.

2.2

Odbor meni, da se z vse večjo odvisnostjo Unije od interneta in digitalne tehnologije premalo skladajo prakse in politike, ki bi nudile primerno raven kibernetske varnosti v vsej Evropi danes in v prihodnje. Namen mnenja je izpostaviti vrzeli, ki jih Odbor zaznava v politiki EU za kibernetsko varnost, in priporočiti izboljšave, ki bi pripomogle k preprečevanju tveganj kibernetskih napadov.

2.3

Vzgibi za kibernetske napade lahko segajo od zelo osebnih, na primer maščevanje osebi ali podjetju, pa vse do kibernetskega vohunjenja držav in kibernetske vojne med državami. Pri pripravi mnenja smo sklenili, da se bomo omejili izključno na kibernetske napade iz kriminalnih vzgibov, da se bo s priporočili mogoče osredotočiti na probleme, ki so osrednjega interesa za večino v Odboru. Kompleksni politični razpravi o kibernetskih napadih držav članic na državljane in druge države bo morda posvečeno prihodnje mnenje.

2.4

To mnenje obravnava samo kibernetske napade kibernetskih kriminalcev, katerih cilj je denar, saj ti zakrivijo veliko večino napadov. Če se vzpostavijo politike in prakse kibernetske varnosti, ki se učinkovito borijo proti kibernetskim napadom iz kriminalnih zgibov, se zmanjša tudi tveganje kibernetskih napadov iz političnih in bolj osebnih vzgibov.

2.5

Sicer je EU dobro napredovala pri izvajanju poglavja o zaupanju in varnosti v digitalni agendi ter je razvila obsežno strategijo za kibernetsko varnost, ki obravnava večino prej naštetih ciljev, vendar je treba storiti še več.

3.1

Kibernetski napad je vsakovrstno napadalno dejanje, naperjeno proti računalniškim informacijskim sistemom, infrastrukturi, računalniškim omrežjem in/ali osebnim digitalnim napravam na različne zlonamerne načine, kot so kraja, sprememba ali uničenje določene tarče. Tarča so lahko denar, podatki ali informacijska tehnologija.

3.2

Kibernetski zločinci izvajajo kibernetske napade, da bi ukradli denar ali podatke, goljufali, vohunili ali izsiljevali. Kibernetski zločinski napadi lahko poškodujejo ključna omrežja in storitve, od katerih so odvisni naše zdravje, varnost in gospodarsko blagostanje, in sicer upravna, prometna in energetska omrežja.

3.3

Nevarnost kibernetskih napadov raste hkrati z našo vse večjo odvisnostjo od interneta in digitalne tehnologije. Po podatkih nedavnega Symantecovega poročila se je celotno število kršitev varstva podatkov v svetu leta 2013 povečalo za 62 %, kar znaša več kot 552 milijonov primerov razkritih podatkov. Te kršitve pogosto razkrijejo resnična imena, rojstne datume ali nacionalne identifikacijske številke, zdravstvene kartoteke ali finančne informacije. Poleg tega je bilo v zadnjih 12 mesecih 38 % uporabnikov mobilnih naprav tarča mobilnega kibernetskega kriminala.

3.4

Kibernetski napadi lahko močno vplivajo na posamezna podjetja in na širše evropsko gospodarstvo.

3.5

Tehnike kibernetskih napadov se nenehno razvijajo.

3.6

Organizacije za kibernetsko varnost se na splošno strinjajo glede prednostnih ukrepov, ki bi jih morali sprejeti državljani in podjetja, da bi se zaščitili pred kibernetskimi napadi. O spodaj naštetih praksah bi moral obveščati vsak program za osveščanje in izobraževanje o kibernetski varnosti:

3.7

Majhna podjetja pogosto nimajo dovolj podpore IT, da bi lahko bila na tekočem o potencialnih kibernetskih grožnjah, zato potrebujejo posebno pomoč pri zaščiti pred kibernetskimi napadi.

3.8

Razkritja kibernetskih napadov in sistemskih ranljivosti so ključna za boj proti kibernetskim napadom, še posebej pri t. i. napadih zero-day, tj. novih vrstah napadov, ki jih skupnost za kibernetsko varnost še ne pozna. Toda podjetja pogosto javnosti ne seznanijo s kibernetskimi napadi zaradi svojega ugleda in strahu pred odgovornostjo. Zaradi nerazkrivanja pa je zmanjšana zmožnost Evrope, da se hitro in učinkovito odzove na kibernetske grožnje ter s skupnim učenjem izboljša splošno kibernetsko varnost.

3.9

Državljani in podjetja kupujejo dostop do interneta in internetne storitve od ponudnikov internetnih storitev. Ker imajo ti ključno vlogo pri nudenju spletnih storitev, je nujno, da poskrbijo za čim višjo raven zaščite svojih strank pred kibernetskimi napadi. Razen tega da ponudniki internetnih storitev lastne storitve in infrastrukturo oblikujejo in vzdržujejo, tako da je zagotovljena najvišja raven kibernetske varnosti, bi morali svojim strankam tudi kakovostno svetovati glede kibernetske varnosti ter imeti posebne protokole za prepoznavanje kibernetskih napadov na stranke in boj proti njim v trenutku, ko se pojavijo. Ta odgovornost bi morala biti opredeljena in določena z zakonodajo na ravni EU.

3.10

Pospeševanje sprejemanja računalništva v oblaku med državljani in podjetji v Evropi je zelo pomembno za gospodarstvo EU (3). Zaradi vse večjega zanašanja na računalništvo v oblaku za osebno in poslovno rabo, je za Evropo pomembno, da še posebej zagotovi kibernetsko varnost ponudnikov storitev v oblaku. Negotovost glede varnosti storitev v oblaku negativno vpliva na stopnjo sprejemanja te dinamične tehnologije. Odbor bi rad, da EU uvede posebne varnostne zahteve in obveznosti za ponudnike storitev v oblaku, s čimer bo spodbudila rast računalništva v oblaku v Evropi.

3.11

Zlasti si je treba prizadevati za zaposlovanje ljudi v evropskem sektorju kibernetske varnosti. Pričakuje se, da bo povpraševanje po univerzitetno izobraženih strokovnjakih za informacijsko varnost raslo več kot dvakrat hitreje v primerjavi s povpraševanjem v celotni računalniški industriji. V zvezi s tem Odbor opozarja Komisijo, kako s tekmovanji v ZDA in nekaterih državah članicah uspešno izboljšujejo osveščenost o kibernetski varnosti in vzgajajo novo generacijo strokovnjakov za kibernetsko varnost.

3.12

Ena najboljših strategij za zaščito pred kibernetskimi napadi je pristop, usmerjen v oblikovanje, in sicer tako da so vse tehnologije in storitve, ki se v Evropi uporabljajo za nudenje internetne povezljivosti in spletnih storitev, zasnovane tako, da dosegajo čim višjo raven varnosti pred kibernetskimi napadi. Oblikovanje bi moralo biti še posebej osredotočeno na vmesnik med človekom in strojem. To bi vključevalo sodelovanje proizvajalcev tehnologije, ponudnikov internetnih storitev, industrije kibernetske varnosti, EC3, ENISA, nacionalnih obrambnih in varnostnih agencij držav članic ter državljanov. Ta pristop, usmerjen v oblikovanje, bi morala na ravni EU pripraviti Komisija in ga morda usklajevati ENISA.

4.1

EU razvija obsežno strategijo (4) za izboljšanje kibernetske varnosti za evropske državljane:

4.2

EESO se je odločno odzval na predlog direktive Komisije o varnosti omrežij in informacij (VOI) (6), saj so po njegovem mnenju predlagani ukrepi preblagi in bi države članice premalo spodbujali k zaščiti državljanov in podjetij pred kibernetskimi napadi. Parlament je sicer sprejel predlagano direktivo, a je dodatno zmanjšal njeno uporabnost, ko je njeno področje uporabe omejil strogo na ponudnike „ključne infrastrukture“ in s tem izvzel iskalnike, platforme družbenih medijev, portale za spletna plačila in ponudnike storitev računalništva v oblaku.

4.3

Predlagana direktiva o VOI tako ne bo dala zadostne zakonodaje, potrebne za izboljšanje osveščenosti o grožnjah in odzivnosti na kibernetske napade v Uniji. Odbor si želi sprejetje nove zakonodaje, s katero bo postalo obveščanje o vseh pomembnih incidentih kibernetske varnosti obvezno za vse, ne le za ponudnike ključne infrastrukture. Ker ni obveznega poročanja, lahko kibernetski kriminalci uspevajo zaradi neinformiranosti ranljivih tarč.

4.4

EU bi morala razmisliti o razširitvi mandata agencije ENISA, da bi okrepila osveščenost o grožnji kibernetskih napadov in odzivnost nanje v Uniji. Morda bi lahko razširila vlogo agencije tako, da bi postala bolj neposredno odgovorna za programe izobraževanja in osveščanja o kibernetski varnosti, namenjene posebej državljanom in MSP.

4.5

V okviru Europola je bil leta 2013 ustanovljen Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3), ki naj bi izboljšal sposobnost Evrope za boj proti kibernetskemu kriminalu. EC3 deluje kot evropsko središče za kriminalistične obveščevalne podatke ter podpira operacije držav članic in njihove preiskave kibernetskih napadov. Toda EC3 v svojem prvem letnem poročilu opozarja, da je zaradi obsega njegovih sedanjih sredstev že omejen napredek preiskav in da se ne bo zmogel spoprijeti s količino obsežnih preiskav, ki se stekajo k njemu.

4.6

EU bi morala od evropskih organizacij za standardizacijo – CEN, CENELEC in ETSI – zahtevati, naj razvijejo standarde kibernetske varnosti za vso programsko opremo, strojno opremo IKT in internetne storitve, ki so naprodaj v EU. Te standarde bi bilo treba nenehno posodabljati, da bi bili v koraku z novimi grožnjami.

4.7

Potrebna je zakonodaja, s katero bo postalo obveščanje o pomembnih incidentih kibernetske varnosti obvezno za vsa podjetja in organizacije, ne pa le za ponudnike ključne infrastrukture. To bi pripomoglo k izboljšanju preprečevanja aktualnih groženj ter povečanju znanja in razumevanja storjenih kibernetskih napadov, kar bi oblastem, industriji kibernetske varnosti, podjetjem in državljanom pomagalo izboljšati kibernetsko varnost in se boriti proti grožnjam. Za spodbujanje izmenjave informacij o kibernetskih napadih bi morala zakonodaja zagotoviti ustrezno anonimnost podjetij in organizacij, ki predložijo poročilo o napadu. Treba bi bilo razmisliti tudi o možnosti zaščite odgovornosti, kjer je to primerno.

4.8

Kljub pobudam EU imajo države članice zelo različne stopnje zmogljivosti in pripravljenosti, kar vodi k razdrobljenemu odzivanju na kibernetske napade v EU. Glede na to, da so mreže in sistemi med sabo povezani, države članice z zelo šibkim pristopom h kibernetski varnosti slabijo splošno sposobnost EU za boj proti kibernetskim napadom. Potrebni so ukrepi, da bodo vse države članice dosegle sprejemljivo raven kibernetske varnosti. Posebno pozornost je treba nameniti ustanovitvi popolno delujočih skupin za odzivanje na računalniške grožnje v vsaki državi članici.

4.9

Kot je Odbor izrazil v prejšnjih mnenjih (7), prostovoljni ukrepi za okrepitev zaščite EU pred kibernetskimi napadi niso učinkoviti, zato morajo za države članice veljati stroge regulativne obveznosti, da se zagotovi usklajenost, upravljanje in izvajanje evropske kibernetske varnosti.

4.10

Da bi bila EU državljanom in podjetjem sposobna nuditi resnično in posodobljeno zaščito pred kibernetskimi napadi, se mora politika EU za kibernetsko varnost torej osredotočiti na naslednje ukrepe:

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/39

Poročevalka:

Marina ŠKRABALO

1.1

Širitvena politika EU morda ni najbolj priljubljena politika EU, je pa vsekakor ena najuspešnejših političnih projektov EU. Preglednost in odprtost v pristopnem procesu sta se v zadnjih letih precej izboljšala, kar je razvidno iz sedanjih pristopnih procesov v Srbiji in Črni gori. Strateški premik institucij EU k temeljnim prvinam – načelu pravne države in gospodarskem upravljanju – pomeni priložnost za spodbujanje participativne demokracije v okviru širitvene politike kot celote in ne vzporedno z njo.

1.2

Kljub temu se bo treba spopasti s številnimi izzivi. Bolj dosledno si je treba prizadevati, da bodo tako institucije EU kot ustrezne vlade sprejele pregleden in vključujoč pristop za celoten pristopni proces in za vsa področja politik, v vseh državah kandidatkah in potencialnih državah kandidatkah. Potrebno je tesnejše povezovanje politik, kar zadeva (1) dejanska pogajanja, (2) spodbujanje razvoja civilne družbe in socialnega dialoga ter (3) krepitev institucionalnih zmogljivosti; vse troje bi moralo biti bolje upoštevano pri financiranju predpristopne pomoči.

1.3

EESO priporoča Evropski komisiji, Svetu Evropske unije in Evropskemu parlamentu, naj:

1.4

EESO priporoča, naj nacionalne vlade držav, ki sodelujejo v pogajanjih,

1.5

Priporočila za EESO:

2.1

Mnenja o nekaterih dolgoročnih učinkih širitvene politike EU na družbo in politike so sicer deljena, vendar pa je nedvomno pripomogla k hitrejšemu preoblikovanju struktur nacionalnega upravljanja v tržno gospodarstvo in demokracijo ter spodbudila regionalno sodelovanje v državah Zahodnega Balkana v povojnem obdobju. V okviru pogajanj o pristopu k EU je eno ključnih vprašanj tudi prehodno obdobje za uveljavitev zakonodaje EU, pomembni pa so tudi s tem povezani finančni stroški tako za EU kot za države kandidatke. Za odprtje oziroma zaprtje vsakega pogajalskega poglavja je potrebno soglasje v Svetu, zato sta lahko hitrost in potek pogajanj ob upoštevanju morebitnih posledic, ki jih imajo nacionalne politike v eni ali več državah članicah, izredno nepredvidljiva.

2.2

Za EU se je izkazalo, da je dojemljiva za izboljšave in prilagoditve pogajalskega procesa v skladu s spreminjajočimi se političnimi okoliščinami. Treba je opozoriti, da se je sedanja pogajalska metodologija na podlagi tega pristopa „učenja skozi prakso“ z leti močno spremenila.

2.3

V dokumentu Komisije Širitvena strategija in glavni izzivi za obdobje 2013–2014  (4) je navedeno, da je „ključna izkušnja [...] iz preteklosti, da se je treba temeljnim prvinam posvetiti že na samem začetku“, najprej pa načelu pravne države, ki je „jedrna vrednota širitvenega procesa“. To je pomemben strateški premik s specifičnega prilagajanja politik na širše vprašanje demokratičnega upravljanja, ki je končno obveljalo kot predpogoj za smiselno in trajnostno usklajevanje politike s pravnim redom EU. Komisija tako namerava med pristopnimi pogajanji, ki so trenutno v teku (Črna gora, Srbija, Turčija), poglavji 23 (sodstvo in temeljne pravice) in 24 (pravica, svoboda in varnost) pustiti odprti ves čas pogajanj, katerih potek bo verjetno odvisen od napredka v teh dveh odločilnih poglavjih.

2.4

Spremembe pogajalske metodologije v pristopnem procesu so po eni strani dokaz prožnosti EU in znak, da si resnično prizadeva za učinkovitost pogajanj. Večji poudarek na pogajanjih, ki temeljijo na dokazih, je izboljšal položaj nedržavnih akterjev, katerih neodvisne informacije so za Komisijo dragocen vir pri rednem ocenjevanju v njenih poročilih o napredku. Po drugi strani pa se lahko za uvedene spremembe zdi, da odražajo predvsem selektivno potrebo EU po dokazih, pri čemer pa se ne upošteva, kakšno upravno breme te spremembe predstavljajo za države, ki sodelujejo v pogajanjih, razen če so vzpostavljeni jasni postopki za zbiranje podatkov in sodelovanje deležnikov.

2.5

Pogajalski okvir za Srbijo  (5) je prvi tak okvir, v katerem je izrecno uporabljeno sklicevanje na načeli odprtosti in preglednosti: „Da bi okrepili zaupanje javnosti v proces širitve, se bodo odločitve sprejemale čim bolj javno, s čimer bo zagotovljena tudi večja preglednost. Notranja posvetovanja in razprave bodo zaupne narave, kolikor bo potrebno za zaščito procesa odločanja in v skladu z zakonodajo EU o dostopu javnosti do dokumentov na vseh področjih delovanja Unije.“ To je pomembna izkušnja s Hrvaške – kjer je bila volilna udeležba na referendumu o vstopu v EU najnižja doslej (43 %) –, predstavlja pa korak naprej k formalizaciji številnih izboljšanih praks v primeru Črne gore.

2.6

Močnejši poudarek, ki ga EU daje gospodarskemu upravljanju, pomeni uvedbo nacionalnih strategij za gospodarske reforme in akcijskih načrtov za upravljanje javnih financ, pri čemer je upati, da bosta bolj pravočasno obveščanje in makroekonomski nadzor lahko pomagala preprečiti dolgotrajno gospodarsko recesijo in prekomerni primanjkljaj, kar se je zgodilo Hrvaški takoj po pristopu k EU. Zato se načrtuje, da se bo v državah širitve izvajal podoben pregled, kot ga morajo prestati države članice EU v okviru evropskega semestra. Pravočasne priprave v podjetniškem sektorju so bistvenega pomena, da bodo lahko podjetja postala konkurenčnejša in se bodo sposobna soočiti z izzivi enotnega trga EU, vključitev socialnih partnerjev pa je izjemno pomembna za oceno in odobritev socialne razsežnosti gospodarskih reform.

2.7

V smernicah GD za širitev v zvezi s pomočjo EU za svobodo in integriteto medijev v državah širitve za obdobje 2014–2020  (6) je živahna civilna družba ključnega pomena za spodbujanje pluralizma in participativne demokracije. Pomoč EU za civilno družbo bi morala zato biti usmerjena v (1) oblikovanje spodbudnega okolja za dejavnosti civilne družbe in (2) krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe, da lahko delujejo kot učinkoviti in odgovorni neodvisni akterji. Zdi se, da so te smernice lahko koristno orodje za vključevanje civilne družbe, če se seveda izvajajo po pričakovanjih.

2.8

Širitveni politiki doslej še ni uspelo odgovoriti na izziv, kako državljane EU ustrezno seznaniti s tem, kako izjemno pomembna je za varnost in blaginjo vse celine; to bi namreč lahko pripomoglo k pomiritvi strahov pred ponovno širitvijo, ki se lahko pojavijo skupaj z drugimi oblikami ksenofobije, zlasti v času gospodarske krize. Spomini na vojne na Balkanu počasi bledijo, zato je lahko sedanja kriza v Ukrajini opozorilo, da lahko vojne in pomanjkanje demokracije prizadenejo kogarkoli.

3.1

Čeprav v pristopnem procesu niso določeni nobeni pogoji v zvezi s preglednostjo in odprtostjo, so pričakovanja javnosti na tem področju v tistih državah, ki se z EU pogajajo o pristopu, vedno večja. Na Hrvaškem ni bilo na voljo dovolj informacij o tehničnih postopkih za pogajanja; čeprav je bil sprejet protokol o usklajevanju notranje politike glede izhodišč za pogajanja z EU, ni bil nikoli dejansko objavljen v Uradnem listu. Razprave o vseh dokumentih hrvaške vlade, povezanih s pogajanji o pristopu k EU, z izjemo zakonskih osnutkov, in njihovo sprejemanje so potekali na sejah vlade za zaprtimi vrati. To pomeni, da javnost ni mogla zahtevati niti dokumentov brez oznake tajnosti, saj formalno sploh niso obstajali. Civilna družba je morala več let pritiskati na vlado, da je ta začela objavljati osnovne informacije o dokumentih, o katerih se je razpravljalo na sejah.

3.2

Kar zadeva parlamentarni nadzor, je dobra praksa Slovenije brez primere: nacionalni parlament je imel pravico veta glede pogajalskih stališč (7), s katerimi je bila seznanjena tudi javnost. Hrvaški parlament je vseh šest let napornih pogajanj z EU ustrezno opravljal nalogo varuha političnega soglasja, vendar pa mu ni uspelo, da bi parlamentarce, strokovnjake in splošno javnost spodbudil k večjemu sodelovanju v političnih razpravah. S pogajalskimi izhodišči in poročili so bili seznanjeni zgolj vladni uradniki ter izbrana skupina članov nacionalnega odbora za spremljanje pristopnih pogajanj, kar je dejansko pomenilo izključitev velike večine poslancev, seveda pa tudi splošne javnosti. To se v prihodnjih krogih pogajanj ne bi smelo ponoviti.

3.3

Nedržavnim akterjem in medijem je pravočasen vpogled v pogajalski proces in njegovo neodvisno spremljanje preprečilo tudi dejstvo, da dokumenti, ki sta jih pripravila Evropska komisija in Svet, kot so skupna stališča EU, niso bili v lasti Republike Hrvaške. Hrvaška vlada je zato trdila, da jih ne more razkriti, institucije EU pa se tudi niso potrudile za njihovo razkritje (8).

3.4

V Črni gori se je razkrivanje dokumentov, povezanih s pogajanji, občutno izboljšalo. Komisija je vsa poročila o pregledu usklajenosti zakonodaje objavila na svojem spletnem mestu; za vse deležnike so lahko dragoceno diagnostično orodje za ugotavljanje neskladnosti nacionalne zakonodaje s pravnim redom EU. Svet je poleg tega proaktivno objavil skupna stališča EU za poglavji 23 in 24, saj vključujejo pomembne reforme, za katere vlada velik javni interes. Čas bo pokazal, ali bo ta dobra praksa postala politika, ki bi jo lahko uporabili v primeru Srbije in Turčije oziroma v zvezi z že odprtimi poglavji. Poleg tega ni nobenega formalnega razloga, zakaj Svet ne bi mogel objaviti vseh meril za odprtje pogajalskih poglavij, potem ko bodo soglasno potrjena. Pravočasen dostop do teh ključnih pogajalskih dokumentov je odločilnega pomena za sodelovanje in prispevek civilne družbe, neoporečno medijsko poročanje in neodvisno spremljanje ukrepanja vlad glede izpolnjevanja njihovih obveznosti.

3.5

Komisija se glede na izkušnje iz prejšnjih širitev sedaj bolj zaveda bistvene vloge neodvisnih in strokovnih medijev, kar je dokazala z organizacijo dveh konferenc z naslovom Speak-Up v letih 2011 in 2013, sprejela pa je tudi smernice v zvezi s pomočjo EU za svobodo in integriteto medijev v državah širitve za obdobje 2014–2020, ki bi ravno tako morale biti podlaga za dodeljevanje finančnih sredstev. Eden od nerešenih izzivov pa je še vedno ta, kako poskrbeti, da bodo mediji dosegli publiko v EU, ki jo je tudi treba ustrezno seznaniti s pomenom in dinamiko širitvene politike.

4.1

Udeležba civilne družbe v pristopnem procesu zajema (1) neposredno sodelovanje v dejanskih pogajanjih (tj. pregled usklajenosti zakonodaje, priprava nacionalnih stališč in nadzor napredka), (2) socialni dialog in dialog s civilno družbo v zvezi z oblikovanjem politike in usklajevanjem zakonodaje s pravnim redom EU, (3) sodelovanje pri načrtovanju uporabe sredstev iz predpristopne pomoči in (4) neodvisno spremljanje napredka in družbenih posledic procesa reform. Za izvajanje teh nalog je potrebna primerna finančna podpora nacionalne vlade in pomoč iz predpristopnih sredstev EU.

4.2

V hrvaških in črnogorskih delovnih skupinah je pri pripravi pogajalskih stališč sodelovalo tudi precej strokovnjakov civilne družbe (več kot tretjina vseh članov). V obeh primerih so bili organizirani javni razpisi za prijave, objavljena pa so bila tudi imena in priimki vseh članov delovnih skupin. Toda na Hrvaškem je bil obseg sodelovanja odvisen predvsem od načina vodenja v vsaki skupini posebej; v nekaterih primerih člani iz civilne družbe niso imeli priložnosti videti osnutka pogajalskih stališč, za katerega so zaprosili. Zato je civilna družba s svojim prispevkom sodelovala predvsem v začetni fazi pregleda usklajenosti zakonodaje, ni pa imela veliko vpliva na oblikovanje pogajalske strategije ter prve ocene družbenih in gospodarskih stroškov in koristi.

4.3

Institucije EU so poskrbele za različne načine posvetovanja s civilno družbo, ki je bilo namenjeno zbiranju dokazov o napredku reform, povezanih s pristopom, med drugim s spletnim dopisovanjem, letnimi posvetovanji civilne družbe v Bruslju, srečanji v samih državah, informativnimi sestanki in javnimi prireditvami v času obiskov uradnikov EU. Komisija je bila dojemljiva tudi za poročila o neodvisnem spremljanju, ki so jih pripravljale organizacije civilne družbe. Res je, da je bila Komisija veliko bolj proaktivna glede nevladnih organizacij kot glede sindikatov in podjetniških združenj. To je razvidno tako iz ravni stikov kot iz obsega in namena predpristopnih shem za financiranje krepitve zmogljivosti in spremljanje politik.

4.4

Če se znova ozremo na pristopni proces Hrvaške, je bil ta zgrešena priložnost za okrepitev socialnega dialoga v zvezi s pristopom k EU na ravni države, kar bi lahko pripomoglo k učinkovitejšim in bolj trajnostnim pogojem za članstvo Hrvaške v EU, tako kot v Bolgariji. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti niso bili ustrezno izkoriščeni za razprave o družbenih in gospodarskih stroških prilagajanja in podpornih ukrepih oziroma pri načrtovanju predpristopne pomoči. Za krepitev struktur socialnega dialoga in organizacijske zmogljivosti socialnih partnerjev je bil namenjen zelo majhen delež sredstev iz predpristopne pomoči. Bolje bi morala biti izkoriščena razpredena struktura poslovnih združenj in sindikatov, ki bi jih lahko uporabili kot ključne platforme za razpravljanje o stroških in koristih pristopa ter za pravočasno pripravo gospodarstva.

4.5

Kar zadeva oblikovanje politik, je bilo na Hrvaškem v skladu z negativnimi trendi iz prejšnjih pristopov k EU več kot 80 % zakonodaje, povezane s pristopom, sprejete po hitrem postopku, pogosto brez kakršnega koli javnega posvetovanja, pri čemer je bilo ocenjevanje učinka zakonodajne ureditve zgolj minimalno, kar je vplivalo na kakovost in preglednost priprave zakonodaje (9). Pohvalno pa je, da je bilo načrtovanje instrumenta za predpristopno pomoč odprto, zlasti kar zadeva civilno družbo, usmerjal pa ga je svet za razvoj civilne družbe, pri čemer je za tehnično pomoč skrbel vladni urad za civilno družbo. Rezultat tega je bil razvoj izjemno koristnih shem subvencij v podporo neodvisnemu spremljanju politik na več izjemno pomembnih področjih reform, omogočeno pa je bilo tudi vidno sodelovanje socialnih partnerjev pri dodeljevanju sredstev za krepitev zmogljivosti za socialni dialog. Neskladnosti med prej navedenima postopkoma bi se bilo treba izogniti, pri oblikovanju politik v prihodnjih pristopnih procesih pa bi moral vedno prevladati vključujoč pristop.

5.1

EESO je kot velik zagovornik politike širitve ustanovil skupne posvetovalne odbore, v katerih organizacije civilne družbe oblikujejo priporočila za politične oblasti na obeh straneh in spodbujajo javno razpravo o integraciji EU v državah, vključenih v pogajanja. Te strukture so omogočile ozaveščene razprave o pogajanjih z več zornih kotov ter opredelitev posledic sprejetja pravnega reda EU za različne dele družbe, podprle pa so tudi sodelovanje civilne družbe v samem postopku. Poleg skupnih posvetovalnih odborov tudi forum civilne družbe za Zahodni Balkan deluje kot regionalna platforma za komuniciranje s političnimi oblastmi in omogoča navezovanje stikov med organizacijami civilne družbe iz držav Zahodnega Balkana, na njem pa se analizirajo tudi glavni problemi civilne družbe na tem območju.

5.2

V nadaljevanju sledi seznam nekaterih izzivov za delo skupnih posvetovalnih odborov:

5.3

Za EESO sta bila povečanje ozaveščenosti o vlogi civilne družbe in vključitev socialnih partnerjev v pristopni proces tako naloga kot tudi izziv. Vlade nekaterih držav imajo še vedno negativen odnos do civilne družbe, zato priporočila skupnih posvetovalnih odborov niso imela veliko vpliva. Skupni posvetovalni odbori morda niso imeli velikega vpliva na vladne politike, vendar pa so ustvarili priložnosti za neposredne izmenjave med civilno družbo, politiki in uradniki na nacionalni ravni in ravni EU. Za skupne posvetovalne odbore bi bila ob upoštevanju navedenega izjemno koristna večja podpora in tesnejše sodelovanje Komisije, Sveta in EP, saj bi lahko tako najpomembnejše pomisleke glede pristopa z nacionalne ravni, izražene v okviru dialoga s civilno družbo in socialnega dialoga v posameznih državah, upoštevali na vseh ustreznih področjih oblikovanja politike.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/45

Poročevalec:

Edgardo Maria IOZIA

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) odločno podpira strukturno reformo bančnega sistema, saj je ta najpomembnejša od številnih zakonodajnih ukrepov, sprejetih po finančni krizi. EESO poudarja dejstvo, da se s to reformo prvič temeljito ureja jedro bančnega sistema in dokončno oblikuje bančna unija. Hkrati lahko tudi pomembno prispeva k obnovitvi zaupanja podjetij in javnosti ter – v interesu ustreznega financiranja gospodarstva – k okrepitvi evropskega bančnega sistema in zmanjšanju nevarnosti širjenja negativnih učinkov.

1.2

EESO meni, da je ta uredba absolutno nujna, saj bo na novo opredelila upravljanje zapletenega področja bančnih in finančnih storitev. Po mnenju Odbora je očitno, da predlagana uredba ne bo zadostovala za preprečitev nove krize. Za to bosta potrebna občutna sprememba finančne kulture in spoštovanje etičnih načel v vsakodnevnih dejavnostih finančnega sektorja. Vsi deležniki bi se morali vključiti v postavitev novega finančnega in gospodarskega sistema, da bi ustvarili trajnosten in odporen finančni sektor, interese vseh vpletenih pa uravnotežili na najboljši možen način. S tem namenom EESO podpira in spodbuja obsežen dogovor za oživitev gospodarstva in obnovitev zaupanja v finančne institucije, pri čemer Komisijo poziva, naj si prizadeva za evropski socialni pakt za vzdržne finance. Delojemalci, vodstvo, delničarji, investitorji, družine, MSP, industrija in poslovne stranke bi morali doseči stabilen in pošten dogovor, da bi vzpostavili sektor finančnih storitev, ki bo usmerjen v razvoj blaginje, podporo realnemu gospodarstvu, rasti in dobrim delovnim mestom ter v spoštovanje okolja in izogibanje neželenim negativnim socialnim posledicam.

1.3

EESO opozarja, da je nujno zajamčiti, da bodo imeli nacionalni organi enaka merila ocenjevanja, in priporoča, da se uredba na evropski ravni izvaja enotno in se po možnosti uskladi z nacionalnimi organi tretjih držav.

1.4

EESO izraža presenečenje glede odločitve, da se dovoli obstoj različnih nacionalnih določb, ki veljajo hkrati z evropsko uredbo. EESO namreč meni, da tako zastavljena struktura morda ne bo zajamčila enotnega izvajanja novih pravil. Ceni, da je bilo to odstopanje zamišljeno samo za zakonodajo, ki velja na dan uvedbe predlagane uredbe, če se le zajamči popolna enakovrednost z obravnavano uredbo.

1.5

Po mnenju EESO je predlagana uredba Komisije tehten in učinkovit odziv za ločitev komercialnih bančnih dejavnosti od investicijskih dejavnosti. V primerjavi z alternativami, predvidenimi v različnih državah, izbrana možnost temelji na dialektičnem procesu ocenjevanja, ki omogoča, da se model univerzalne banke ohrani, obenem pa se ukrepa samo proti pretiranim tveganjem, povezanim s tem modelom.

1.6

EESO poudarja, da ni bil dovolj upoštevan učinek predlagane zakonodaje na delovna mesta. Zaradi vseh predpisov o finančnih storitvah se lahko izgubi na sto tisoče delovnih mest in nesprejemljivo je, da se ne načrtujejo nobeni ukrepi za zmanjšanje velikega neposrednega in posrednega socialnega učinka. Obravnavana uredba bo morda imela omejen neposreden učinek, vendar bo vpliv, ki ga lahko ima na sredstva podjetij, čutiti v celotnem finančnem sistemu. Po drugi strani je treba priznati, da bo manjše tveganje za banke koristilo celotnemu realnemu gospodarstvu in nedvomno tudi zaposlovanju na splošno.

1.7

Obstaja tudi resna bojazen, da bodo stroške morali kriti zaposleni. Čeprav je Komisija ta vidik vključila v svojo oceno učinka, pa je temu vprašanju nato v reformi posvetila malo prostora. Res je, da se reforma nanaša na področja, ki delovno niso toliko intenzivna, vendar pa bodo posredne posledice reforme tudi politike zmanjševanja stroškov, ki utegnejo povzročiti novo krčenje števila delovnih mest, kot so vnaprej opozarjale pomembne bančne institucije.

1.8

Vpletenih je veliko strani (finančni lobiji, velike države članice, potrošniki in vlagatelji, družine, velika in majhna podjetja, združenja ipd.), ki imajo tudi zelo različne interese. Nauk iz preteklosti, ko so prevladala pravila finančnega sistema, bi moral zdaj biti jasen: prevladati bi moral javni interes. EESO zato priporoča, da se spremeni smer in se v ospredje postavi skupni interes, pri čemer se uravnoteženo upoštevajo interesi vseh deležnikov, saj meni, da bo zgolj tako reforma učinkovita.

1.9

EESO je prepričan, da so za zagotovitev vzdržnega finančnega sistema potrebne „potrpežljive finance“, ki ne uporabljajo logike kratkoročnega dobička ne glede na ceno, ampak raje stavijo na dolgoročen učinek in stabilnost. S to uredbo se predlaga sprememba poslovnega modela.

1.10

EESO meni, da bi morala Komisija več pozornosti posvetiti vlagateljem in zaposlenim, ki se jih pri reformi trenutno le malo upošteva. Dolgoročno bo zagotovitev vzdržnosti sistema odvisna ravno od novega zaupanja, ki ga bo prineslo varnejše okolje tako za vlagatelje kot zaposlene, tj. aktivne strani v procesu obvladovanja tveganja.

1.11

Po mnenju EESO je prožnost pri uporabi uredbe tehtno in ustrezno načelo. „Biotska raznovrstnost“ (1) bančnega poslovanja je dejansko jamstvo za stabilnost in učinkovitost sistema. Vendar želi EESO poudariti, da tega ne smemo zamenjevati s samovoljnostjo pri pravilih.

1.12

EESO svetuje Komisiji, naj v oceno učinka vključi podrobno oceno interakcije ključnih predlogov sedanje uredbe z drugimi nedavno začetimi pobudami, kot so direktiva CRD IV, direktiva o sanaciji in reševanju bank, enotni mehanizem za reševanje ipd., pa tudi oceno nevarnosti prelivanja v banke v senci.

1.13

EESO priporoča tesno sodelovanje in usklajevanje dejavnosti nazora med Evropskim bančnim organom (EBA) in nacionalnimi organi, ki dobro poznajo trge in bodo imeli bistveno vlogo pri upravljanju novega reformiranega evropskega finančnega sistema.

2.1

Po besedah Komisije je ta predlog ključni del odziva Unije na problematiko v zvezi s kreditnimi institucijami, ki so prevelike, da bi propadle. Njegov cilj je preprečiti, da bi v bančnem sistemu Unije nastajala tveganja, ki niso pod nadzorom in se ne obvladujejo. S predlogom se bo omejilo napihovanje dejavnosti, ki so povsem špekulativne narave.

2.2

Namen predloga uredbe je preprečiti sistemska tveganja, finančne težave ali propad velikih, kompleksnih in med seboj povezanih subjektov v finančnem sistemu, zlasti kreditnih institucij, ter doseči naslednje cilje:

2.3

Druge vrste dodatnih storitev oziroma finančnih produktov (listinjenje, podjetniške obveznice, izvedeni finančni instrumenti ipd.) bi zato morale ostati dovoljene.

3.1

Po ocenah Komisije je finančna kriza vlade EU stala približno 1  600 milijard EUR (12 % BDP EU) v obliki državne pomoči za reševanje finančnega sektorja.

3.2

Koncentracija je v bančnem sektorju EU izjemno velika: na seznamu sistemsko pomembnih finančnih ustanov v svetovnem merilu (SIFI) je 14 evropskih bančnih skupin, 15 evropskih bančnih skupin pa opravi 43 % vseh dejavnosti na trgu, kar je enako 150 % BDP EU-27; prvih 30 skupin opravi kar 65 % dejavnosti.

3.3

Finančna kriza se je začela v ZDA, vendar je kot cunami zajela tudi evropski sistem. Pripisati jo je mogoče različnim vzrokom, med glavne pa lahko uvrstimo naslednje: prevzemanje prevelikih tveganj, pretirana uporaba finančnih vzvodov, neustrezne kapitalske in likvidnostne zahteve, zapletena struktura bančnega sistema na splošno.

3.3.1.

Oktobra 2012 je Liikanenova skupina v svojem poročilu izrazila prepričanje, „da je treba znotraj bančne skupine zahtevati pravno ločitev nekaterih posebno tveganih finančnih dejavnosti od bank, ki sprejemajo vloge. Dejavnosti, ki jih je treba ločiti, so trgovanje za lasten račun z vrednostnimi papirji in izpeljanimi finančnimi instrumenti ter nekatere druge dejavnosti, tesno povezane s trgom vrednostnih papirjev in izpeljanih finančnih instrumentov (2).“

3.4

Komisija namerava s to uredbo zmanjšati tveganja v bančnem sistemu in nadzor razširiti na vse potencialne špekulativne dejavnosti. Hkrati je treba obravnavati tudi predlog povezane uredbe o poslih financiranja vrednostnih papirjev (3), katere namen je zmanjšanje nepreglednosti tako imenovanega „bančnega sistema v senci“. Spomnimo, da so konec leta 2012 sredstva bančnega sistema v senci na svetovni ravni znašala 53 bilijonov EUR, kar je približno pol toliko kot v mednarodnem bančnem sistemu, pri čemer je bilo največ teh sredstev v Evropi (približno 23 bilijonov EUR) in ZDA (približno 19,3 bilijona EUR). To so izjemne številke, če jih primerjamo s celotnim BDP EU-28, ki leta 2013 ni presegel 13,071 bilijona EUR (Eurostat).

3.5

Evropski parlament je v resoluciji, za katero je poročilo pripravila Arlene McCarthy (4), potrdil nekatera temeljna načela in med drugim izrazil mnenje, „da mora biti temeljno načelo reforme bančništva zagotavljanje varnega, stabilnega in učinkovitega bančnega sistema, ki bo zadovoljeval potrebe realnega gospodarstva, komitentov in potrošnikov; (…) da mora strukturna reforma spodbujati gospodarsko rast tako, da podpira zagotavljanje posojil gospodarstvu, zlasti malim in srednjim ter novim podjetjem, zagotavlja večjo odpornost proti morebitnim finančnim krizam, ponovno vzpostavi zaupanje v banke ter odpravi tveganja za javne finance; (…) da mora učinkovit bančni sistem spremeniti kulturo bančništva, da se zmanjša zapletenost, okrepi konkurenca, omejijo medsebojne povezave med tveganimi in komercialnimi dejavnostmi, izboljša upravljanje družb, vzpostavi odgovoren sistem nagrajevanja, omogočita učinkovito reševanje in sanacija bank, okrepi bančni kapital in zagotovijo posojila realnemu gospodarstvu“.

Nadzor mednarodnih trgov je zdaj večji in prodornejši, predvsem pa so pooblastila zanj širša, kot so bila pred tem; manevrski prostor je zdaj manjši, jamstva za trg in končne uporabnike pa večja.

4.1

Odbor je mnenja, da gredo prizadevanja Komisije v pravo smer, vendar meni, da ji je koristno predložiti nekatera stališča, ki jih je bilo slišati med razpravami z različnimi deležniki in o katerih se najbrž ni zadosti razmišljalo. EESO tako Komisijo opozarja na nekatere ključne točke ugotovitev deležnikov, ki morda ne odražajo popolnoma stališča EESO, vendar si zaslužijo, da o njih natančno poroča.

4.2

Obravnavana reforma je bila na splošno sprejeta z naklonjenostjo. Prepoved trgovanja za lasten račun ter ločitev tradicionalnih dejavnosti od trgovanja sta po mnenju večine ustrezna instrumenta za omejitev špekulacij s finančnimi produkti in za oživitev bančnih posojil, kar je glavni vir financiranja MSP, ki pa so ga v zadnjih letih močno omejile politike zaradi špekuliranja na področju trgovanja.

4.3

Pomembno je, da se pri izvajanju reforme upoštevajo razlike v poslovnih modelih, da bi lahko lokalne banke še naprej oskrbovale lokalno gospodarstvo.

4.4

Posebno pozornost si zasluži poslovni model vzajemnih in zadružnih bank. Udeleženci posvetovanja so bili mnenja, da reforma ni prilagojena specifični mreži teh bank oziroma se je ne da prilagoditi. Zlasti so bili zaskrbljeni, da bi reforma lahko negativno vplivala na njihov način dela in zmožnost, da so vsak dan prisotne na določenem območju, s čimer podpirajo realno gospodarstvo. Zato se priporoča ohranitev posebnega značaja teh bank in njihov drugačen način poslovanja.

4.5

Z reformo in številnimi drugimi ukrepi, ki jih je v zadnjih letih predlagala Komisija, bo mogoče povečati transparentnost posamičnih operacij in bančnega sistema na splošno, vendar pa se bodo povečali tudi skupni stroški na različnih ravneh. Glede tega se je med razpravo jasno pokazala potreba po skupni oceni učinka reforme finančnih pravil, čeprav je jasno, kako zapletena je ta ocena.

4.6

Obstaja bojazen, da bo te stroške prisiljen plačati končni porabnik finančnih storitev, kot se pogosto zgodi. Vprašanje je, ali se pozitivni učinki, ki naj bi jih novi ukrepi prinesli, npr. glede varnosti bančnega sistema, ne bodo izkazali za majhne v primerjavi z negativnimi posledicami.

4.7

Glede sistema zaščite prijaviteljev so EESO in socialni partnerji, ki so omenili to vprašanje, zadovoljni s sistemom pravil, ki ga je predlagala Komisija. Poziva se k boljši opredelitvi izraza „ustrezna zaščita“ (člen 30) in k pojasnilu razširitve predlaganih pravil na vse zaposlene, ki se jih spodbuja in podpira, da bi prijavili morebitne kršitve.

4.8

Glede predvidenih sankcij (člena 28 in 29) se priporoča, da se odgovornost za morebitne kršitve ugotovi predvsem na ravni institucije kot vprašanje upravljanja, ne pa na ravni posamezne osebe.

4.9

Glede sistema nagrajevanja pa se poziva, da se v uredbo izrecno vključijo določbe člena 69 direktive o kapitalskih zahtevah (CRD) IV.

5.1

EESO pozitivno ocenjuje ukrepe iz predloga Komisije in se strinja z uporabo uredbe kot pravnega instrumenta, saj je primerna za usklajevanje enotnega trga, da se izognemo regulativni arbitraži in znova vzpostavimo učinkovit in produktiven bančni sistem, ki oskrbuje državljane in skupnost, podpira realno gospodarstvo, gospodinjstva ter uravnotežen in trajnostni razvoj družbe, ima dolgoročno vizijo in zna povezati inovativnost z varnostjo.

5.2

EESO je prepričano podprl zaporedne reforme, ki zdaj dajejo prve sadove. Uredba obravnava enega najbolj zapletenih in občutljivih vozlov celotnega sistema: odpornost in pravno strukturo finančnih ustanov, od katerih imajo nekatere večji obseg dejavnosti, kot je BDP številnih držav članic. Obseg dejavnosti prvih desetih evropskih bank presega BDP EU-28 (več kot 15 bilijonov EUR) (5).

5.3

Namen predlagane uredbe je korenito presekati gordijski vozel, ki ga sestavljajo velikost, medsebojna povezanost in zapletenost nekaterih ustanov, ki veljajo za „sistemske“, ki bi torej lahko povzročile krizo sistema. Fraza „prevelike, da bi propadle“, angl. too big to fail, je postala nekakšna mantra, za katero se skriva ravnanje, ki ne pomeni samo kršenja najosnovnejših etičnih načel, ampak tudi goljufije in kršenje zakonov, kot je, žal, še vedno razvidno iz nedavnih finančnih škandalov. In takšno ravnanje se skriva pod lepim izrazom moralno tveganje, angl. moral hazard.

5.4

Komisar Michel Barnier je sprejetje besedila napovedal rekoč, da se je cilj izogniti nastanku bank, ki so prevelike, da bi propadle, predrage za reševanje in preveč kompleksne za sanacijo.

5.5

EESO meni, da so predlagani ukrepi korak v pravi smeri, tj. da se bo zmanjšalo tveganje, da bodo na koncu morali banke v težavah reševati davkoplačevalci. Po več reševalnih akcijah z javnimi sredstvi je EESO svaril pred katastrofalnimi posledicami, ki bi jih te imele za državni dolg, s tem pa pred škodljivimi posledicami recesije, ki se je kazala za neizbežno. Žal so se napovedi uresničile s še hujšimi posledicami od predvidenih, to pa zaradi neverjetnih napak glede učinka pomnoževanja politik fiskalne konsolidacije, ki so jih sprožile bodisi nacionalne zahteve bodisi kratkovidna in zmotna politika EU, v kateri se ni upoštevalo, da je potrebno prožno ukrepanje in da je nujno uvesti kompenzacijske protirecesijske ukrepe.

5.5.1

Šele zdaj se lahko v celoti zavedamo škode, ki jo je ustvarila ta politika, in priznati moramo, da smo se samo zaradi razsvetljenega upravljanja euroobmočja s strani Evropske centralne banke izognili najhujšemu, rešili euro in nazadnje Unijo. Če bi poslušali EESO, bi se morda lahko izognili večini nastale škode!

5.6

Za namene te uredbe je Komisija Evropskemu bančnemu organu (EBA) ustrezno dodelila odločilno vlogo. Z EBA se bo treba posvetovati, če bo treba sprejeti nekatere sklepe iz predlagane uredbe, pristojen bo za pripravo osnutkov regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, Komisiji pa bo moral poročati o izvajanju uredbe. EESO je v preteklosti večkrat opozoril, da Komisija kljub nesporni strokovnosti temu pomembnemu organu ne daje ustrezne vloge in sredstev.

5.7

V ZDA so leta 1999 sprejeli zakon, ki je razveljavil zakon Glass-Steagall in zlasti ločevanje med komercialno in investicijsko banko. Vendar pa je tudi EU sledila škodljivi odločitvi ameriške administracije. EESO opozarja, da sedanje določbe dejansko znova vzpostavljajo ločitev med različnimi dejavnostmi in gredo še dlje, saj institucijam, ki sprejemajo vloge, z nekaj izjemami prepovedujejo naložbene dejavnosti za lasten račun ter držanje trgovalnih sredstev.

5.7.1

Bistveno je, da EU tesno sodeluje s tretjimi državami, zlasti ZDA, da bi sprejeli trden skupen pristop v zvezi s predpisi. EESO priporoča Komisiji, naj okrepi mednarodno sodelovanje.

5.8

Pristojni organi imajo v predlagani uredbi veliko diskrecijsko pravico. Pri svojem ravnanju in ocenjevanju se morajo nujno držati jasnih, usklajenih in predvidljivih meril, ki opredeljujejo, kdaj neka banka ne more več obvladovati svojih visokih stopenj tveganja pri trgovanju. Brez skupnega referenčnega okvira obstaja nevarnost subjektivnega tolmačenja, s čimer bi lahko dosegli učinek, ki je v nasprotju z želenim in ni v skladu s členom 114 PDEU.

5.9

EESO pozitivno ocenjuje končno odločitev Komisije, da namesto predhodne ločitve trgovalnih dejavnosti in drugih dejavnosti trgovanja za lasten račun predpiše naknadno odločanje o tem, zato so bistveni tehnični standardi, za katere je bil primerno zadolžen EBA. Glede izvajanja pravil glede reševanja in zlasti vzpostavitve organa za reševanje, ki jih je decembra 2013 potrdil Svet ECOFIN, EESO priporoča, da se že zdaj predvidijo možnosti usklajevanja in opredeljevanja odgovornosti med nacionalnimi in evropskimi subjekti, da se izognemo nevarnosti prekrivanja odločanja ali, kar bi bilo še huje, nasprotujočemu si tolmačenju in ocenam pristojnih organov. Enotni organ za reševanje bank bi se moral takoj po oblikovanju vključiti v vzpostavljanje mehanizma in z EBA sodelovati pri določitvi tehničnih standardov.

5.10

EESO se ne strinja z nekaterimi kritikami na račun Komisije glede relativnega obsega dejavnosti, ki bi jih bilo morda treba ločiti. V nekaterih kreditnih institucijah so te imele izredno pomembno težo in zaradi pomanjkanja konkretnih predpisov so se te institucije znašle pred zelo velikim tveganjem, ki bi lahko sprožilo sistemsko krizo, ki bi bila veliko hujša od te, ki smo jo doživeli, s predvidljivimi katastrofalnimi posledicami za plačilni sistem ter gospodarstvo na splošno. Katastrofi smo se izognili samo zaradi orjaških injekcij svežega denarja davkoplačevalcev in sposobnosti odziva, ki jo je pokazala ECB.

5.11

EESO je zadovoljen in podpira, da je Komisija v uredbo vključila izrecne določbe o zaposlenih v finančnem sektorju, ki jim v primeru prijavljanja nepravilnosti grozijo zelo hude posledice: izvajajo državljansko dolžnost, v povračilo pa doživljajo trpinčenje, včasih tudi izgubijo službo. Te dejavnosti notranje kontrole, tj. prijaviteljev, je treba spodbujati in podpreti. Skladnost s predpisi se pogosto zanemarja, se ji izogiba in se jo celo krši, zaradi česar so bančne institucije in njihovi zaposleni izpostavljeni neizmernim tveganjem. Ravno dejavno sodelovanje zaposlenih je omogočilo nedavno odkritje primerov ravnanja, ki krši vse predpise in zakone, in to v nekaterih pomembnih in zelo spoštovanih družbah.

5.11.1

EESO poziva Komisijo, naj poskrbi za posebno spremljanje obveznosti držav članic, da sprejmejo zakonodajo za ustrezno zaščito, in naj v roku dveh let od uvedbe uredbe o tem pripravi poročilo.

5.12

EESO močno zanima tematika odnosov s tretjimi državami, zlasti vprašanje vzajemnosti in spoštovanja predpisov s strani vseh subjektov, ki delujejo na ozemlju EU; meni, da je Komisija ukrepala uravnoteženo in da je njen predlog na tem področju mogoče podpreti. EESO priporoča nadaljevanje in poglobitev sodelovanja z ZDA, zlasti na področju finančnih predpisov, da bi dosegli čim bolj skladne sisteme, ki bi se na iste probleme odzvali enako.

5.13

EESO izraža tudi zadovoljstvo, da eden od vidikov, pri katerih je v preteklosti najbolj vztrajal, počasi dobiva ustrezen odziv v uredbah Komisije; v tem primeru gre za administrativne sankcije, saj so kazenske sankcije izključene s področja, na katerem ima Komisija pobudo. Predlogi Komisije se zdijo primerni, ustrezni in odvračilni.

5.14

EESO je že večkrat izrazil zadržke glede uporabe delegiranih aktov. Priznava sicer pomen postopnega prilagajanja zakonodaje čez več let, vendar želi opozoriti, da uporaba delegiranih aktov uvaja elemente negotovosti, ki na tem področju niso zaželeni.

16.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 451/51

Poročevalka:

Daniela RONDINELLI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja časovni načrt za dokončanje enotnega trga za dostavo proizvodov, ki se prodajajo prek spleta, kot predlog z veliko potenciala za razvoj in zaposlovanje. Učinkovite in zanesljive storitve dostave pošiljk so ključne za spodbujanje elektronskega trgovanja ter krepitev zaupanja med prodajalci in kupci.

1.2

EESO meni, da bodo za dokončanje notranjega trga za dostavo pošiljk ter za odpravo precejšnje vrzeli med pričakovanji, zaščito in dejansko razpoložljivostjo potrebni: solidarna odgovornost, sledljivost, dostopnost in interoperabilnost; dostop do čim širše izbire na celotnem ozemlju EU, tudi na otokih; jasne pravice in obveznosti subjektov – predvsem MSP in potrošnikov – zlasti v zvezi s pritožbami in vračili; enostavno in primerljivo zbiranje podatkov ter trdna socialna razsežnost in usposabljanje.

1.3

EESO meni (1), da bi moral ta cilj poleg zelo zaželenih dogovorov in prostovoljnih kodeksov na čezmejni ravni temeljiti na minimalnem evropskem zakonodajnem okviru, ki lahko učinkovito in prožno odgovori na tržne pomanjkljivosti, ki potrošnike in MSP odvračajo od kupovanja na spletu, in ki lahko odpravi probleme, povezane z:

1.4

EESO poziva, da se v časovnem načrtu določijo zavezujoči roki in natančen časovni razpored ukrepov v obliki pravil ali samoregulacije, da bi čim bolj povečali zaupanje med vsemi vpletenimi akterji, zlasti evropskih državljanov, v polno spoštovanje in varstvo njihovih pravic.

1.5

EESO predlaga, naj se v časovnem načrtu predvidita še dva ukrepa, in sicer v zvezi s cenovno ugodno dostopnostjo storitev in socialno razsežnostjo trga.

1.6

EESO priporoča Komisiji, Parlamentu in Svetu, naj:

1.7

EESO poziva Komisijo, naj s podporo Fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) pripravlja dvoletno poročilo o poklicnih in delovnih pogojih v sektorju, o pogojih potrošnikov in izvajalcev v celotni verigi ter njihovih možnostih za razvoj, ter ga predloži Odboru, Parlamentu, Svetu in vsem socialnim partnerjem.

2.1

Elektronsko poslovanje v Evropi bi v obdobju 2013–2016 k povečanju gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest po ocenah lahko prispevalo za več kot 10 % na leto (5). V zadnjih 12 mesecih je kar 45 % državljanov EU opravilo nakup prek spleta in potrdilo, da je večina težav posledica dostave ali zamud pri dostavi (6).

2.2

Komisija je opredelila (7)„glavne ovire za enotni digitalni trg ter načrt ukrepov za odpravo teh ovir“, vendar „danes 10 % oseb ne kupuje na spletu (8), ker jih skrbijo stroški dobave pošiljk, zlasti čezmejne, in kakovost storitve“.

2.3

EESO je v svojem mnenju o zeleni knjigi (9) pozval k pripravi direktive, da se določijo sistemi skupne odgovornosti izvajalcev, sledljivost in dostopnost dostave pošiljk, obveznost ponudbe različnih možnosti dostave, evropska mreža nacionalnih centrov za reševanje težav (problem solving), obveznosti glede enakih delovnih pogojev ter transparentnost v zvezi s pogoji in cenami.

2.4

Na podlagi razprave o zeleni knjigi je bilo objavljeno sporočilo o načrtu za izpopolnitev enotnega trga za dostavo paketnih pošiljk (10).

2.5

Po zadnjih raziskavah na svetovni ravni (11) so med najbolj problematičnimi dejavniki za razvoj elektronskega poslovanja med podjetji in potrošniki (business to consumer, B2C):

2.6

Komisija navaja, da še vedno ni „ustreznih tržnih podatkov o domačih in čezmejnih tokovih paketnih pošiljk od vseh ponudnikov poštnih storitev na trgih dostave paketnih pošiljk od podjetja do potrošnika (B2C) ter med podjetji (B2B), vključno s posredniki, združevalci pošiljk in alternativnimi ponudniki“ (12).

2.7

Različne študije potrjujejo, da „se zdi možnost protikonkurenčnega ravnanja v nekaterih segmentih poštnega sektorja večja v primerjavi z drugimi segmenti, zaradi česar se zakonodajni nadzor zdi bolj ustrezen na primer: […] na trgu B2C v primerjavi s storitvami B2B; pri čezmejnih storitvah v primerjavi z nacionalnimi poštnimi storitvami“ (13).

2.8

EESO izraža zadovoljstvo, da je upoštevanih precej njegovih predlogov iz mnenja o zeleni knjigi. Svet (14) in Evropski parlament (15) sta Komisijo pozvala, naj ugotovi, kaj trenutno ovira čezmejno dostavljanje pošiljk, in sprejme ustrezne ukrepe, Evropski parlament je poleg tega zahteval (16) dostopne storitve dostave pošiljk, ki so cenovno ugodne, učinkovite in kakovostne, ter platforme sodelovanja in izmenjave informacij med dostavljavci pošiljk, in sicer s hitrim upravljanjem in ob minimalnih stroških pritožb in sporov.

3.1

EESO meni, da je treba znova pridobiti zaupanje MSP in potrošnikov na spletu, in sicer z interoperabilnimi mrežami in sistemi hitrega upravljanja ter z nizkimi stroški v ustreznem zakonodajnem okviru in v okviru samoregulacije, kar so sprejeli vsi operaterji znotraj verige, da bi imeli prost in odprt notranji trg in da bi se izognili preveliki regulaciji, če ni potrebna. Zato poziva k uresničevanju načrta v okviru jasno določenega 18-mesečnega obdobja.

3.2

Po mnenju EESO bi morala EU dokončati notranji trg za dostavo paketnih pošiljk, da se zagotovijo hitrost, kakovost, zanesljivost in cenovna ugodnost za potrošnike, delavce in vse akterje, vključno z MSP na področju e-trgovine, prevoza in logistike, pri čemer je treba odpraviti sedanje tržne pomanjkljivosti in nepravilnosti.

3.3

Kljub vsemu je EESO pričakoval, da bo Komisija pripravila posebna priporočila za regije v geografsko neugodnem položaju, kot so otoki, najbolj oddaljene regije in gorska območja, saj se po njegovem mnenju spoprijemajo z izzivi, na katere je zaradi vprašanj glede ekonomske izvedljivosti težko odgovoriti: resnično dokončan notranji trg za dostavo pošiljk je mogoče uresničiti samo, če bodo upoštevane te regije in sprejeti ustrezni ukrepi.

3.4

Po mnenju EESO okvir predlaganih ukrepov temelji predvsem na prostovoljnih postopkih samoregulacije, predpisih glede nacionalnih poštnih storitev in ukrepih Evropske skupine regulativnih organov za poštne storitve kot tudi njenih načelih pravilnega izvajanja obstoječe evropske zakonodaje, brez enotnega okvira za vse izvajalce in konkretnih rokov v navedenih 18 mesecih.

3.5

Poleg tega meni, da časovni načrt poleg procesov samoregulacije še ne določa potrebe po direktivi, h kateri je EESO že pozval (17), s čimer bi lahko dosegli popoln, skladen in usklajen odziv na zahteve po dokončnem oblikovanju notranjega trga za dostavo čezmejnih paketnih pošiljk za vse izvajalce v sektorju.

3.6

Po mnenju EESO mora EU pripraviti evropsko rešitev v obliki spodbujanja samoregulacije in regulacije za obravnavo še nerešenih problemov na trgu in za zaščito potrošnikov in MSP (B2B), ki se nanašajo na:

3.7

Tudi če se predlogi sklicujejo na skladnost s finančnim okvirom EU 2014–2020, so po mnenju EESO za časovni načrt potrebne jasne usmeritve glede ustreznih finančnih instrumentov Unije za:

3.8

EESO priporoča Komisiji, naj pooblasti odbor CEN za pripravo evropskih tehnično-pravnih standardov s polno udeležbo vseh zainteresiranih strani, zlasti MSP in potrošnikov. Poleg tega meni, da je treba oblikovati kazalnike za evropski okvir varnosti in kakovosti dostave pošiljk, da se zagotovijo kakovost in zanesljivost, trajnost ter socialna jamstva in varnost.

4.1

Po mnenju EESO je treba določiti dva dodatna ukrepa v zvezi z jamstvom dostopnosti in socialno razsežnostjo trga.

4.1.1.1

EESO poziva, da se na področju dodelitve oznake kakovosti predvidi obveznost zagotavljanja dostopa do trga ter razpoložljivosti storitev po ugodnih cenah na celotnem ozemlju EU. Z obžalovanjem ugotavlja, da obrobne regije in otoki niso bili deležni posebne obravnave, zato pričakuje, da bodo v novi zakonodaji v okviru e-trgovine upoštevane regije, ki so v geografsko neugodnem položaju, saj tam živi velik del evropskih državljanov.

4.1.1.2

Po mnenju EESO bi morali imeti vsi izvajalci poln dostop do informativnih struktur in virov, ki se uporabljajo pri zagotavljanju storitev dostave, da se zaščitijo interesi uporabnikov in/ali spodbudi učinkovita konkurenca.

4.1.1.3

EESO poziva Komisijo, naj glede na spremembe v zakonodaji in na trgu, ki vplivajo na čezmejne storitve in standardne stroške, spremeni obvestilo iz leta 1998 o uporabi pravil konkurence v poštnem sektorju, da se zagotovijo bolj liberalne politike in politike, usmerjene v stroške (18), v skladu z določbami protokola št. 26, priloženega Lizbonski pogodbi, zlasti v zvezi z univerzalnim dostopom in dostopnimi cenami storitev splošnega gospodarskega pomena.