ISSN 1977-1045

Uradni list

Evropske unije

C 170

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 57
5. junij 2014


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

MNENJA

 

Evropski ekonomsko-socialni odbor

 

494. plenarno zasedanje EESO 10. in 11. december 2013

2014/C 170/01

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pripravi makroregionalne strategije EU za razvoj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije na območju Sredozemlja (mnenje na lastno pobudo)

1

2014/C 170/02

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o statističnih orodjih za merjenje prostovoljnih dejavnosti (mnenje na lastno pobudo)

11

2014/C 170/03

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o merjenju socialnih učinkov (mnenje na lastno pobudo)

18

2014/C 170/04

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem minimalnem dohodku in kazalnikih revščine (mnenje na lastno pobudo)

23

2014/C 170/05

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izzivih evropske strojne (mehanske, elektrotehnične, elektronske in kovinskopredelovalne) industrije v spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu (mnenje na lastno pobudo)

32

2014/C 170/06

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij – odpornem in svetovno konkurenčnem industrijskem sektorju, vpetem v politike EU za trajnostno rast (mnenje na lastno pobudo)

38

 

III   Pripravljalni akti

 

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

 

494. plenarno zasedanje EESO 10. in 11. december 2013

2014/C 170/07

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije COM(2013) 522 final – 2013/0248 (COD)

45

2014/C 170/08

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga COM(2013) 615 final – 2013/0306 (COD)

50

2014/C 170/09

Osnutek mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o bančnem sistemu v senci – obravnavanje novih virov tveganja v finančnem sektorju COM(2013) 614 final

55

2014/C 170/10

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o svežnju ukrepov za naložbe v inovacije COM(2013) 494 final COM(2013) 493 final – 2013/0232 (COD) COM(2013) 495 final – 2013/0240 (NLE) COM(2013) 496 final – 2013/0241 (NLE) COM(2013) 497 final – 2013/0242 (COD) COM(2013) 498 final – 2013/0243 (COD) COM(2013) 500 final – 2013/0233 (COD) COM(2013) 501 final – 2013/0234 (NLE) COM(2013) 503 final – 2013/0237 (NLE) COM(2013) 505 final – 2013/0244 (NLE) COM(2013) 506 final – 2013/0245 (NLE)

61

2014/C 170/11

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naprotiCOM(2013) 401 final

68

2014/C 170/12

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004, Direktive 2011/83/EU ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS COM(2013) 512 final – 2013/0246 (COD)

73

2014/C 170/13

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije COM(2013) 550 – 2013/0265 (COD) ter o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, o spremembah direktiv 2002/65/ES, 2013/36/EU in 2009/110/ES ter o razveljavitvi Direktive 2007/64/ES COM(2013) 547 final – 2013/0264 (COD)

78

2014/C 170/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva COM(2013) 534 final

85

2014/C 170/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o akcijskem načrtu za evropsko jeklarsko industrijo COM(2013) 407 final

91

2014/C 170/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem letu razvoja (2015)

98

2014/C 170/17

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravju živali, COM(2013) 260 final – 2013/0136 (COD), predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu), COM(2013) 262 final – 2013/0137 (COD), in predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih proti škodljivim organizmom na rastlinah COM(2013) 267 final – 2013/0141 (COD)

104

2014/C 170/18

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) COM(2013) 521 final – 2013/0247 (COD)

110

2014/C 170/19

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov COM(2013) 516 final – 2013/0239 (COD)

113

2014/C 170/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 216/2008 v zvezi z aerodromi, upravljanjem zračnega prometa in navigacijskimi službami zračnega prometa, o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o izvajanju enotnega evropskega neba (prenovitev) in o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o pospešitvi izvajanja enotnega evropskega neba COM(2013) 408 final, COM(2013) 409 final – 2013/0187 (COD) in COM(2013) 410 final – 2013/0186 (COD)

116

SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

MNENJA

Evropski ekonomsko-socialni odbor

494. plenarno zasedanje EESO 10. in 11. december 2013

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/1


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o pripravi makroregionalne strategije EU za razvoj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije na območju Sredozemlja (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/01

Poročevalec: Stefano MALLIA

Soporočevalec: Stefano PALMIERI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. februarja 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Priprava makroregionalne strategije EU za razvoj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije na območju Sredozemlja.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 14. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 121 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

Glosar

Kratica

 

SM

sredozemska makroregija

MSS

makroregionalna strategija za Sredozemlje

SOO

sredozemsko obalno območje

ESMF

evro-sredozemski makroregionalni forum

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da sredozemska regija potrebuje makroregionalno strategijo EU (MSS EU), da bi se lažje soočila z izzivi, ki jih posamične regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti po običajni poti. Takšna strategija bi tem regijam pomagala obravnavati vzroke negotovosti, ki prevladuje v Sredozemlju, saj bi povečala dodano vrednost pozitivnih dosežkov pobud, ki so bile že uvedene, in ciljev strategije Evropa 2020. Uspeh makroregionalne strategije za Sredozemlje bi pozitivno vplival tudi na vso EU.

1.2

Sredozemska obalna območja EU (SOO EU) so v idealnem položaju za oblikovanje platforme za sodelovanje, ki bi lahko postala strateško pomembna pri krepitvi gospodarskih, socialnih in političnih vezi med njimi in s sredozemskimi državami, ki niso članice EU, pri konkretnih vprašanjih (priseljevanje, pomorski promet, pomorska varnost, varstvo okolja ipd.). Imajo potencial za pospešitev procesa gospodarske rasti in preoblikovanje na edinstven nov način.

1.3

Ker gre za izjemno veliko ozemlje, EESO še predlaga, da se makroregionalna strategija EU za Sredozemlje razdeli na tri pod-makroregije, ki se jih opredeli po geografskem ključu (regionalna bližina) in ki delujejo prek funkcionalnih akcijskih načrtov, ki obravnavajo skupne izzive.

1.4

EESO podpira makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje, ki temelji na "pravilu treh 'da'" (več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov) ter tako krepi sinergije med različnimi politikami EU in usklajuje prizadevanja vrste zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU.

1.5

EESO podpira razvoj makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki vključuje vse cilje strategije Evropa 2020, zlasti prednostna področja, opredeljena kot pametna rast (spodbujanje razvoja gospodarstva, ki temelji na znanju, inovacijah in novih tehnologijah), trajnostna rast (spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire) in vključujoča rast (spodbujanje gospodarstva z močnim poudarkom na ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju revščine za krepitev socialne in teritorialne kohezije).

1.6

EESO opredeljuje pet spodbujevalcev sprememb, ki lahko pripomorejo k uspešnemu izvajanju evropskih kohezijskih politik za Sredozemlje v obdobju 2014–2020:

spodbujanje policentričnega, uravnoteženega in integriranega razvoja;

podpiranje teritorialnega sodelovanja v sredozemskih obalnih območjih EU;

zagotavljanje svetovne konkurenčnosti sredozemskih obalnih območij na podlagi močnih lokalnih gospodarstev;

izboljšanje teritorialne povezanosti za posameznike, skupnosti in podjetja;

upravljanje in povezovanje okoljskih, krajinskih in kulturnih vrednot.

1.7

EESO želi pritegniti pozornost na precejšen pomen spodbujanja strategije modre rasti, ki bi lahko povečala konkurenčnost Sredozemlja ter olajšala izvajanje okolju prijaznejših politik in prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih. Odbor podpira tudi načelo makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki upošteva tudi evropsko strategijo o invalidnosti  (1) in strategijo za enakost žensk in moških  (2). Te tri strategije bi se morale med izvajanjem vzajemno krepiti.

1.8

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za Sredozemlje v okviru integrirane pomorske politike. Vendar želi predlagati bolj ambiciozen pristop makro-regionalne strategije, ki vključuje teritorialni in pomorski steber ter upošteva izkušnje regije Baltskega morja in Podonavja, poročilo Evropskega parlamenta o razvoju makroregionalnih strategij EU v Sredozemlju in poročilo Evropske komisije glede dodane vrednosti makroregionalnih strategij.

1.9

EESO ugotavlja, da bi morala struktura upravljanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje temeljiti na pristopu vključevanja več ravni, tj. regionalne in nacionalne ravni ter evropskih institucij, pri tem pa ne bi smela veljati za dodatno dejavnost ali prizadevanje teh institucij.

1.10

EESO je prepričan, da je temeljno načelo izvajanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje integriran pristop, ki bi ga bilo treba najprej opredeliti z oblikovanjem okroglih miz, nato pa okrepiti z vzpostavitvijo evro-sredozemskega makroregionalnega foruma, ki bi spodbujal polno vključevanje vseh institucionalnih akterjev in civilne družbe (zainteresiranih strani) ter povezoval obstoječe politike s funkcionalnimi cilji, da se oblikuje skupna in deljena politika. Predlagani evro-sredozemski makroregionalni forum bo izkoristil izkušnje, pridobljene s pripravo, spremljanjem in ocenjevanjem sredozemskih teritorialnih in pomorskih zadev. Postal bo makroregionalno orodje, ki začrta skupne strateške smernice ukrepanja in prevzame dejavno vlogo pri opredeljevanju prednostnih projektov za teritorialno kohezijo v sredozemskih regijah.

1.11

Ker EESO in Odbor regij (OR) podpirata strategijo za razvoj kohezije v Sredozemlju, je EESO prepričan, da je strateško upravičeno, če ti dve instituciji gostita in vodita sredozemski makroregionalni forum. To bi dosegli z oblikovanjem vodstvene skupine, v kateri bi sodelovali Evropski parlament, Komisija, EESO in OR. Vodstvena skupina bi zagotavljala sistematično podporo med procesom priprave strategije in prihodnjim usklajevanjem.

1.12

EESO podpira stališče, da strategija ne sme veljati zgolj za dokument: predvsem je to proces. To pomeni, da se bo strategija izvajala s časom. EESO upa, da bodo pozitivne izkušnje, pridobljene z izvajanjem makroregionalnih strategij za regijo Baltskega morja in Podonavje, uporabljene pri Sredozemlju in tako prispevale k učinkovitemu in pravočasnemu izvajanju nove makroregionalne strategije za Sredozemlje, da bi državljani teh regij lahko imeli konkretne koristi v razumnem časovnem roku.

2.   Makroregionalna strategija EU za Sredozemlje

2.1

Pomembno je opredeliti skupno definicijo tega, kaj je makroregija. Makroregija se običajno opredeljuje kot „območje, ki vključuje ozemlje več različnih držav ali regij, povezanih z eno ali več skupnih značilnosti ali izzivov (...) geografske, kulturne, gospodarske ali druge narave“ (3).

2.1.1

Komisija je pripravila okvir za makroregionalne strategije, ki zajema naslednje tri elemente:

1)

integrirani okvir, ki se nanaša na države članice in tretje države v istem geografskem območju;

2)

odziv na skupne izzive;

3)

koristi okrepljenega sodelovanja za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo.

2.2

EU je do zdaj sprejela dve makroregionalni strategiji, eno za regijo Baltskega morja, ki je bila sprejeta leta 2009, in eno za Podonavje, ki je bila sprejeta leta 2011. Jadransko-jonska makroregionalna strategija, ki jo je leta 2011 predlagal Odbor regij (4), je v postopku sprejemanja, strategija za Atlantik, ki temelji na pristopu morskega bazena, pa je že bila potrjena.

2.2.1

Razpravo o makroregionalnih strategijah je treba razumeti v povezavi z različnimi dogodki v političnem okviru EU: teritorialna kohezija je z Lizbonsko pogodbo postala osrednji cilj politike EU; teritorialno upravljanje je s strategijo Evropa 2020 postalo ključni dejavnik v podporo uresničevanju ciljev kohezijske politike EU za prihodnje programsko obdobje (večletni finančni okvir 2014–2020).

2.2.2

Leta 2012 je Komisija objavila sporočilo, v katerem je ocenila potrebe in potencial dejavnosti, povezanih z morjem, na jadransko-jonskem območju, določila okvirni načrt „za oblikovanje skladne pomorske strategije in ustreznega akcijskega načrta do leta 2013“ in dodala: „v kolikor bi se države članice odločile zaprositi Komisijo, da pripravi strategijo EU za jadransko-jonsko regijo, bi ta strategija lahko bila prvi gradnik takšne makroregionalne strategije EU, ki bi pokrivala še dodatna področja“ (5).

2.3

Ker se makroregionalni pristop v politikah EU vse pogosteje pojavlja, EESO meni, da je treba jasneje opredeliti sam izraz „makroregija“. EESO poleg tega v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (6) podpira tako to pomembno politično strategijo kot tudi resolucijo Evropskega parlamenta o makroregionalnih perspektivah v sredozemskem bazenu (7).

2.3.1

Ločimo dva glavna cilja makroregionalnih strategij: prvi je obravnavanje problemov, ki jih regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti same (npr. okoljski izzivi), drugi cilj pa se nanaša na sodelovanje, ki koristi vpletenim regijam in državam. Ta razvrstitev odraža ločevanje med čeznacionalnim in skupnim vprašanjem (ki se uporablja v razpravi o čeznacionalnosti in subsidiarnosti pri financiranju EU). Geografske, socialno-ekonomske in upravne značilnosti Sredozemlja močno kažejo, da je za makroregionalno strategijo najpomembnejša prva kategorija ciljev.

2.4

Območja v sredozemskem bazenu imajo podobne okoljske, zgodovinske in kulturne značilnosti, zato lahko veljajo za eno samo makroregijo (8). EESO meni, da bi bilo treba v sredozemskem bazenu izvajati eno samo makroregionalno strategijo, ki bi zajela 149 sredozemskih obalnih območij EU (vključno s 7 hrvaškimi območji), ki so del Španije, Francije, Hrvaške, Italije, Malte, Slovenije, Grčije in Cipra in so opredeljena kot NUTS 3 (9).

2.5

Leta 2009 je bilo v sredozemskih obalnih območjih EU 32,4 milijona aktivnih prebivalcev, od tega približno 41 % žensk. V povprečju temu delu prebivalstva bolj grozi brezposelnost, saj je bila leta 2009 povprečna stopnja brezposelnosti v SOO EU približno 12,9 % (8,9 % v EU). Bruto domači proizvod (BDP) je bil leta 2007 v SOO EU 1 715 milijard SKM (standarda kupne moči), oziroma 13,9 % BDP EU. Povprečni BDP na prebivalca je bil v teh območjih 23 000 SKM na prebivalca, kar je manj kot v EU (24 000 SKM na prebivalca) (10).

2.5.1

Glede na to, kako obsežno je to območje, je EESO prepričan, da bi bilo treba sredozemsko makroregijo EU razdeliti v najmanj tri pod-makroregije. Posvetovanja, ki jih je nedavno opravil Evropski parlament o razvoju makroregij, so razkrila razmišljanje, ki se nagiba k izbiri možnosti treh različnih pod-makroregij: (i) ene v zahodnem Sredozemlju, (ii) druge v osrednjem delu Sredozemlja – izvajanje jadransko-jonske makroregije – in (iii) tretje v vzhodnem Sredozemlju. Te pod-makroregije bi imele posebne akcijske načrte, ki pa so medsebojno usklajeni.

2.5.2

Glede pod-makroregije za osrednje Sredozemlje ter v skladu z mnenji Evropskega parlamenta in geografsko razdelitvijo Eurostata je EESO prepričan, da je v jadransko-jonsko makroregijo bistveno vključiti Sicilijo in Malto. In kar je še bolj pomembno – države in regije, ki se nahajajo na izmišljenih mejah pod-makroregij, bi morale imeti možnost sodelovanja v več kot eni pod-makroregiji, da se zagotovita boljše usklajevanje in odprava škodljivega podvajanja in konfliktov.

3.   Kakšni predpogoji že obstajajo?

3.1

Celotno Sredozemlje je žrtev pristopa „občasne pozornosti“ Evropske unije, ki je v teh letih sprožila različne pobude in instrumente. Te pobude so prinesle nekaj pozitivnih dosežkov, niso pa v celoti izpolnile prvotno zastavljenih socialnih, političnih in gospodarskih razvojnih ciljev. Čas je, da se prizadevanja EU prek Unije za Sredozemlje in sosedske politike v okviru zunanje politike dopolnijo z bolj celostno politiko za lastna sredozemska območja.

3.1.1

Jasne in skupne strategije za regijo kot celoto, pa tudi za podregije, ki bi jih spremljal ustrezen akcijski načrt, bi lahko pomagale odpraviti nekatere negotovosti glede regionalne politike, ki so se pokazale z neuspehom politik, povezanih z zunanjo politiko EU na tem območju, kot sta Unija za Sredozemlje in sosedska politika EU. Takšne jasne strategije bi lahko pripomogle tudi k vključevanju in reševanju nekaterih pozitivnih dosežkov in sedanjih projektov obstoječih zunanjih politik EU.

3.2

EESO se zavzema za makroregionalni pristop, ki bi okrepil sinergije med različnimi politikami EU in uskladil prizadevanja najrazličnejših zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU. Na splošno bi makroregionalna strategija morala zagotoviti dodano vrednost ukrepom, ki že potekajo v makroregiji, da se uskladijo evropska, nacionalna in regionalna sredstva pri uresničevanju skupnih ciljev, ustvari občutek skupnih dosežkov pri vpletenih akterjih, organizacije in oblasti na vseh ravneh pa sodelujejo pri nekaterih ključnih priložnostih in izzivih. Konkretno: v tem zelo posebnem obdobju hudih proračunskih omejitev, ki močno vplivajo na zmožnosti zasebnega sektorja, da znova zažene motor gospodarstva, obstaja bistvena potreba, da se doseže največja možna stopnja Paretove učinkovitosti pri uporabi razpoložljivih virov.

3.3

Sedanje gospodarske razmere, ki jih je sprožila svetovna finančna kriza leta 2008, terjajo stalna prizadevanja za spodbujanje novih področij rasti, ki bi državam pomagala, da se izvijejo iz gospodarske krize, in jim omogočila ustvarjanje tako potrebnih delovnih mest. Obalna območja EU v južni Evropi imajo potencial, da z izkoriščanjem svojih edinstvenih značilnosti postanejo inovativna središča dinamične rasti.

3.3.1

Vendar bodo za to potrebna prizadevanja brez primere, da se uskladi vse delo, ki ga opravljajo ključni akterji v regiji, in se doseže tesnejše povezovanje zadevnih območij, pri čemer bi socialni partnerji in civilna družba imeli pomembno vlogo.

3.3.2

Menimo, da že obstaja vrsta instrumentov in politik, ki bi lahko pomembno prispevali k izvajanju makroregionalne strategije. To so projekti, ki se financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), t. i. strukturni skladi in sredstva, ki se dodeljujejo v okviru cilja konvergence, cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja ter cilja evropskega teritorialnega sodelovanja, programi za razvoj prometnih povezav in teritorialne kohezije (dodeljeno strategiji Evropa 2020), zlasti tisti s posebnim pomorskim poudarkom, kot je Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, instrument za povezovanje Evrope ter Evropska investicijska banka (EIB) in sredstva iz nacionalnih virov.

3.3.2.1

Pri tem je treba opozoriti, da vse države članice EU (in konkretneje 163 območij v Sredozemlju) trenutno pripravljajo svoje posebne sporazume o partnerstvu, ki bodo določili, kako bo vsaka država članica uporabila sklade skupnega strateškega okvira (SSO). Čeprav je res, da ti sporazumi vsebujejo element teritorialnega sodelovanja, pa EESO meni, da je bila izpuščena priložnost za večje usklajevanje med državami in regijami v Sredozemlju.

3.3.2.2

Vendar EESO vztraja, da bi morale biti začasne ureditve naklonjene izvajanju makroregionalne strategije, do vmesnega pregleda sporazumov o sodelovanju, sklenjenih z državami članicami EU, pa bi morali biti takšni ukrepi popolnoma vzpostavljeni.

3.3.3

Da bodo ti instrumenti zagotovo deležni osrednje pozornosti in optimizirani, je treba doseči usklajevanje na več ravneh med vpletenimi institucijami, da se zagotovita vodenje procesa in celotna uporaba virov ter prepreči podvajanje. Medregionalno usklajevanje je zdaj postalo bistveno in nujno, zlasti zato, ker je treba doseči več z enakimi (ali manjšimi) finančnimi sredstvi. Zato je treba vzpostaviti ustrezne in učinkovite instrumente, ki bodo zagotovili usklajevanje in učinkovitost.

3.3.3.1

V konkurenčnem globaliziranem svetu mora biti 163 območij sposobnih tekmovati z bližnjimi in daljnimi tekmeci, zato so vodstvo in pravočasne odločitve bistvene.

3.3.4

Obrobne in obmorske regije, ki so članice Konference obrobnih in obmorskih regij (CPMR), in OR so večkrat pozvali Evropsko komisijo, naj uvede teritorialni pakt, da bi strategijo Evropa 2020 lahko lažje prevzele vse gospodarske skupine v evropskih regijah (11).

3.4

Potrebna je kombinacija glavnih politik in decentraliziranega odločanja, ki bi pripomoglo k usklajevanju virov tako, da se jih uporabi tam, kjer bodo najverjetneje imela največji učinek na rast in delovna mesta.

3.4.1

Le dobro premišljena strategija, ki ostane preprosta in temelji na najširšem možnem soglasju, lahko pomaga osvetliti pot in izbire, ki so pred regijami, kraji, mesti in pristanišči sredozemskih obalnih območij EU.

3.4.2

Pomembno je tudi oblikovati metodo za merjenje učinkovitosti politik v sredozemski makroregiji, da bo mogoče pravočasno uvesti popravljalne ukrepe. V preteklosti je pravočasno uvedbo popravljalnih ukrepov preprečilo pomanjkanje referenčnega merila, s katerim bi lahko natančno izmerili uspeh oziroma neuspeh politike, skupaj s pomanjkanjem usklajevanja, podvajanjem prizadevanj, zapravljanjem in slabo odgovornostjo, kar je nazadnje še povečalo neuspeh politik.

3.4.3

Strategijo mora spremljati akcijski načrt, v katerem so jasno opredeljeni projekti, ki bodo v glavnem izbrani zaradi svojega čez-regionalnega učinka in pomena za gospodarsko rast, pa tudi viri financiranja, ki bodo potrebni za njihovo izvajanje. To je bistveno in bi, če se da, moralo biti dokončano v prvih dveh letih po začetku izvajanja večletnega finančnega okvira 2014–2020.

3.4.4

Izjemno pomembno je zmanjšati birokratske ovire poročanja in izpolnjevanja obrazcev za zainteresirane strani in izvajalce. Nevladne organizacije, mala in srednja podjetja ter regionalne oblasti, zlasti v manjših regijah, pogosto nočejo sodelovati zaradi pomanjkanja zmogljivosti in strah vzbujajoče naloge izpolnjevanja vseh birokratskih postopkov. Čeprav je sistem preverjanja potreben, pa je bistveno, da lahko upravičenci pri projektu čas in sredstva posvetijo dejanskemu delu v dobro družbe in širšega gospodarstva.

3.4.5

EESO je prepričan, da bi neuspeh pri akcijskih načrtih regijam preprečil izkoristiti priložnost za ustvarjanje rasti. Oportunitetni stroški takšnega neuspeha bodo izredno visoki, zlasti v sedanjih kriznih časih. EESO je trdno prepričan, da je mogoče z inovativnim sodelovanjem doseči pomembno izboljšanje učinkovitosti pri uporabi virov za doseganje močnejše rasti. Nevarnost neuspeha je slaba tudi za regionalne politične voditelje in njihove državljane. Obeti rasti za naslednji dve leti niso prav dobri za večino vpletenih območij in ta pomanjkljivost bo še večja, če bodo ubrala pot, ki se ne ozira na možnosti, ki jih prinaša makroregionalna strategija, ter človeških in naravnih virov teh območij ne izkorišča na učinkovit in trajnosten način (12).

3.4.6

Izhodišče te strategije bi morala biti načrt glavnih ciljev in popis obstoječih evropskih, nacionalnih in regionalnih programov, pa tudi regionalnih in lokalnih oblasti in združenj civilne družbe, ki bi lahko prispevali k potrebnim uskladitvenim prizadevanjem. V makroregionalni strategiji EU je več projektov, ki se financirajo iz sredstev EU in ki bi lahko z ustreznim usklajevanjem povečali dodano vrednost, ki jo ustvarijo. Takšni projekti, ki – vsaj na papirju – že obstajajo, in novi, ki se bodo nedvomno začeli v prihodnosti, bi bili lahko koristni pri doseganju nekaterih ciljev makroregionalne strategije EU.

4.   Kakšen naj bo okvir?

4.1

Glavni okvir je spodbuditi opredelitev sredozemske makroregije na več ravneh, ki jo spremlja makroregionalna strategija, v kateri se dejavnosti izvajajo po posebnih akcijskih načrtih, ki temeljijo na "pravilu treh 'da'": več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov.

4.2

Sredozemska območja potrebujejo skupno zavezanost k sodelovanju s strategijo na vseh ravneh delovanja, kar bo omogočilo izkoristiti cilje strategije Evropa 2020 in s tem spodbuditi povezovanje politik in sredstev EU (teritorialno sodelovanje). Makroregionalna strategija bi se morala izvajati za pomoč regijam in območjem, da izkoristijo izzive, ki jih ne morejo izkoristiti samo z nacionalnimi sredstvi.

4.3

EESO meni, da bi moral razvoj makroregionalne strategije za Sredozemlje temeljiti na treh stebrih rasti:

pametna rast (s posebnim poudarkom na modri rasti),

spodbujanje razvoja gospodarstva, ki temelji na znanju, inovacijah in novih tehnologijah;

trajnostna rast,

spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire;

vključujoča rast,

spodbujanje gospodarstva z močnim poudarkom na ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju revščine za krepitev socialne in teritorialne kohezije.

4.3.1

Upoštevanje koncepta modre rasti bi okrepilo pametno rast. Evropska komisija je 13. septembra 2012 objavila sporočilo o modri rasti, v katerem je poudarila pet „vrednostnih verig“ s potencialom za zagotavljanje trajnostne rasti in delovnih mest v modrem gospodarstvu. To so: modra energija, akvakultura, pomorski in obalni turizem ter križarjenje, morski viri rudnin in modra biotehnologija (13).

4.3.1.1

Modra rast odraža možnosti, ki so jih izbrala obalna območja za povečanje svoje konkurenčnosti in gospodarske rasti z uporabo svoje geografske lege in posebnosti, tj. morskih in pomorskih dejavnosti – skratka, osredotočajo se na to, kar lahko naredijo najbolje.

4.3.1.2

Izziv pametne rasti je za obalna območja sredozemske makroregije EU dvojen. Gre za:

ustvarjanje zadostne gospodarske dejavnosti, ki bo lahko nazadnje pripomogla k reševanju Evrope iz sedanje gospodarske in socialne krize;

izvajanje potrebnih naložb v ključno infrastrukturo, zlasti pristanišča, letališča, železnice, prometna središča in druge strukture, ki bodo zagotovile, da bo sredozemska makroregija EU ustrezno pripravljena na polno sodelovanje v oživitvi gospodarstva, ko se bo začela.

4.3.1.3

S trajnostno uporabo sredozemskih virov se ponuja možnost ustvarjanja bogastva in delovnih mest. Nadaljevati bi bilo treba raziskave v napredne okoljske sisteme in tehnologije, da bi podprli tradicionalne sredozemske dejavnosti, ki so v zatonu, s čimer bi se odprle nove priložnosti.

4.3.1.4

Za obvladovanje teh izzivov je potrebno sodelovanje znanstvene, tehnološke in gospodarske skupnosti skupaj s socialnimi partnerji. Upoštevati bi bilo treba podporne dejavnosti na področjih, kot so infrastruktura, industrija, usposabljanje, politike vlaganja v raziskave in razvoj, sodelovanje med univerzami ter oblikovanje grozdov.

4.3.1.5

Sektor plovbe je zelo močan in prispeva k strategijam razvoja. Navtični turizem ustvarja gospodarsko dejavnost in delovna mesta ter prispeva k razvoju evro-sredozemske identitete.

4.3.2

Glavni poudarki trajnostne rasti in vpletenih sektorjev so vsi na več načinov prepleteni. Doseganje trajnosti in izvajanje bolj zelenih politik, pa tudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih prispevajo k doseganju ciljev glede podnebnih sprememb in prilaganju na slednje. Učinkovito je treba izkoriščati vire, okrepiti sinergije, opredeliti potrato in podvajanje prizadevanj ter ju preprečevati. Ključno infrastrukturo, vključno s kopenskimi in pomorskimi prometnimi povezavami, prenosom energije in omrežji IT, je treba stalno posodabljati, da se prepreči nastajanje omejevalnih ozkih grl.

4.3.2.1

Obalna in morska trajnost sta povezani, na obe pa vpliva tudi pritisk človeške dejavnosti, vključno z onesnaževanjem na kopnem, ki nato konča v Sredozemskem morju, in izpusti CO2 iz plovil (14). Integrirano upravljanje obalnih območij ne bi smelo biti omejeno zgolj na obalno gospodarsko dejavnost in onesnaževanje. Uporabiti je treba vse spodbude, da pomorski sektor in ladje, ki vozijo po Sredozemskem morju, začnejo uporabljati najnovejše oblike „zelene“ tehnologije.

4.3.2.2

Evropska unija in osem njenih držav članic so pogodbenice barcelonske Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (1975) in njenih protokolov, sklenjenih pod okriljem Programa Združenih narodov za okolje. Ko je konec leta 2012 Svet sprejel ustrezen akt, je EU postala pogodbenica protokola te konvencije o dejavnostih na morju, da se zaščiti obalno območje Sredozemlja pred onesnaževanjem, ki ga povzroča dejavnost na morju. Sredozemskim regijam EU bi morala ta konvencija precej koristiti, zato bi ji morale posvetiti veliko pozornosti tudi v okviru cilja doseganja „modre rasti“.

4.3.2.3

Potencial obnovljivih virov energije v Sredozemlju je obsežen vir čiste energije, ki še ni izkoriščen. V skladu s cilji strategije Evropa 2020 bi bilo treba v makroregionalno strategijo EU vključiti ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo preprečevanje.

4.3.2.4

Makroregionalna strategija EU potrebuje ukrepe s področja trajnostnega prometa, da se zmanjšajo izpusti ogljikovega dioksida. Cestni promet bi bilo treba spremeniti v pomorski promet (15). Po drugi strani mora pomorski promet nadaljevati prizadevanja za uporabo čistejšega goriva. Vključiti je treba tudi pomorsko varnost in sodelovanje pri preprečevanju nesreč in odzivu nanje.

4.3.3

Makroregionalna strategija EU bi morala imeti tudi močno socialno razsežnost v podporo vključujoči rasti v sredozemskih obalnih območjih EU. Gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest bi morala prebivalcem teh območij omogočiti boljšo kakovost življenja. Regionalne oblasti morajo spodbujati socialni dialog ter udeležbo socialnih partnerjev in civilne družbe. Na podlagi integriranega pristopa k teritorialni koheziji bi bilo treba upoštevati „vključujoč“ položaj mest in metropolitanskih območij, podeželskih območij, majhnih obalnih krajev in otokov. Dostopnost infrastrukture, tehnologije in storitev za invalide bi bilo treba povezati s trajnostnim razvojem kot osnovnim pogojem vključujoče rasti.

4.3.3.1

Razviti je treba informacijske tehnologije, zlasti z boljšo povezanostjo v obrobnih krajih, da se podpre celotna teritorialna in socialna kohezija sredozemskih regij po večtematskem pristopu. Spodbujati je treba razvoj IKT.

4.3.3.2

Pomembno je poudariti tudi potrebo po razvoju novih letališč in letalskih storitev v sredozemski makroregiji, da se okrepi regionalno gospodarsko povezovanje. Pri letalskih storitvah in infrastrukturi za letalski pomet je še veliko neizkoriščenega potenciala. Potrebne so tudi nove naložbe.

4.3.3.3

Ustanove za izobraževanje in usposabljanje imajo ključno vlogo pri podpori vključujoče rasti v Sredozemlju. Opredeliti je treba skupne izobraževalne cilje za vso sredozemsko makroregijo EU.

4.3.3.4

Po mnenju EESO je treba okrepiti dialog med socialnimi in civilnimi partnerji in ustanovami za izobraževanje oziroma usposabljanje. Prednost je treba dati usposabljanju glede pomorskih in navtičnih zadev, pa tudi sodelovanju med univerzami in centri za usposabljanje.

4.3.3.5

Pri oblikovanju prihodnje strategije je treba upoštevati tudi mnenje brezposelnih prebivalcev sredozemskih obalnih območij EU, saj naj bi jim strategija prinesla možnosti za ponovni vstop na trg dela. Ključna so tudi dejanska, otipljiva prizadevanja za to, da se vključi voditelje „izključenih“ socialnih skupin, kot so priseljenci, invalidi ali ženske organizacije. EESO v celoti podpira politike EU, namenjene preprečevanju diskriminacije na podlagi rase ali etničnega izvora, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spola.

4.3.3.6

Glede na to, da se Evropi obeta staranje prebivalstva, bi bilo treba vključiti konkretne ukrepe v podporo zdravemu in aktivnemu staranju v sredozemskih obalnih območjih EU. Sredozemske regije bi morale sprožiti tudi uresničljiv dolgoročni načrt nadzorovanega priseljevanja in sezonskega dela, ki bi zapolnilo praznine zaradi staranja prebivalstva in odpravilo vse večje razmerje odvisnosti. EESO podpira odločnejše ukrepe EU v pomoč sredozemskim regijam, ki se soočajo z izzivom priseljevanja, in za vključevanje priseljencev v družbo.

4.3.3.7

EESO meni, da je ključno razviti makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje ob upoštevanju evropskih prednostnih nalog za večjo socialno vključenost, dobrobit in polno spoštovanje pravic invalidov, pa tudi za spodbujanje enakosti spolov v Sredozemlju. Zato je osrednjega pomena zagotoviti samostojnost, dostojanstvo in svobodo invalidov ter okrepiti vlogo žensk na sredozemskem trgu dela, v družbi in na položajih odločanja.

5.   Kakšne so lahko koristi?

5.1

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje odpira številne priložnosti, v glavnem zato, ker daje referenčni okvir za kohezijsko politiko in spodbuja medsektorsko sodelovanje na skupnem območju storitvenega dela. Ta okvir lahko naložbe usmerja k večji komplementarnosti in vpliva na prednostne naloge vsakega regionalnega razvojnega načrta za evropsko makroregijo, pri čemer zagotovi pregled in dejanske sinergije z integriranim pristopom.

5.2

Makroregionalna strategija EU bi zagotovila večje vključevanje in boljše sodelovanje med različnimi intervencijskimi mehanizmi EU, presegla bi sredstva, dodeljena kohezijski politiki, in z upravljanjem na več ravneh združila vire regij in držav članic. Takšna strategija je v korist vseh lokalnih zainteresiranih strani.

5.3

Prednosti makroregionalne strategije za Sredozemlje v veliki meri izvirajo iz njenega zelo celovitega in celostnega pristopa na več ravneh, ki lahko spodbuja sinergije med politikami in programi EU, pa tudi komplementarnost financiranja.

5.4

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje bo podprlo udejanjanje strateških dejavnosti v obalnih in otoških krajih ter povečalo sodelovanje med sredozemskimi upravami, regijami, mesti, pristanišči in – po potrebi – med nacionalnimi oblastmi.

5.5

Izvajale se bodo dejavnosti, povezane s celostno pomorsko politiko in modro rastjo, poudarile se bodo medsebojna odvisnost in sinergije, ki obstajajo med dejavnostmi, ki na videz niso povezane s pomorskim sektorjem.

5.6

Predlagani ukrepi bodo obravnavali tri prej opisane stebre rasti. Pri izbiri predlaganih ukrepov bo treba zagotoviti, da izpolnjujejo naslednja merila:

vplivati morajo na makroregijo in v razumnem času konkretno koristiti državljanom sredozemske makroregije EU;

biti morajo skladni z načelom trajnostnega razvoja in kot taki usmerjeni v ustvarjanje gospodarske rasti s čim manjšim negativnim vplivom na okolje;

uresničiti jih je mogoče v kratko- do srednjeročnem obdobju (v največ 7 letih);

omogočiti morajo pritegnitev financiranja zasebnega sektorja, ki bi dopolnilo javno financiranje (EU in vlade).

6.   Spodbujevalci sprememb

6.1   EESO meni, da izzivi socialnega in gospodarskega razvoja v Sredozemlju potrebujejo skupna in združena prizadevanja za obravnavanje in izkoriščanje teritorialnih potencialov. EESO opredeljuje pet spodbujevalcev sprememb, ki lahko pripomorejo k uspešnemu izvajanju evropskih kohezijskih politik za obdobje 2014–2020 na sredozemskih obalnih območjih EU.

6.1.1   Spodbujanje policentričnega, uravnoteženega in integriranega razvoja

Uravnoteženi teritorialni razvoj je strateškega pomena za podporo socialne in ekonomske kohezije na sredozemskih obalnih območjih EU. Ta območja morajo sodelovati pri ustvarjanju inovativnih mrež, da bi zmanjšala teritorialno polarizacijo gospodarske uspešnosti in regionalne razlike ter gospodarsko uspešnost usmerila v trajnostni razvoj Sredozemlja.

6.1.2   Podpiranje teritorialnega sodelovanja v sredozemskih obalnih območjih EU

Teritorialno sodelovanje je pomemben dejavnik krepitve konkurenčnosti Sredozemlja in obenem zmanjšanja ekonomske, socialne in ekološke razdrobljenosti. Pomembno je okrepiti usklajevanje med oblastmi, ki skrbijo za čezmejne in čeznacionalne programe, in opredeljene prednostne naloge vključiti v strategije na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da se podpre razvoj ukrepov, ki so skladni s strategijo Evropa 2020 in kohezijskimi politikami za obdobje 2014–2020.

6.1.3   Zagotavljanje svetovne konkurenčnosti sredozemskih obalnih območij EU na podlagi močnih lokalnih gospodarstev

Svetovno konkurenčnost in kohezijo sredozemskih obalnih območij EU je mogoče doseči s spodbujanjem ljudi, naj se učijo, študirajo in posodabljajo svoje sposobnosti, z izkoriščanjem inovacij na podlagi zahtev trga za ustvarjanje novih proizvodov oziroma storitev, ki ustvarjajo rast in delovna mesta, pri čemer pa se lokalnim skupnostim pomaga pri odzivu na socialne izzive. Večja uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter oblikovanje enotnega digitalnega trga na podlagi hitrega oziroma ultrahitrega interneta in interoperabilnih aplikacij sta strateškega pomena za razvoj trdnih lokalnih gospodarstev.

6.1.4   Izboljšanje teritorialne povezanosti za posameznike, skupnosti in podjetja

Bistvene prednostne naloge za kohezijo v Sredozemlju so cenovno ugodni dostop do storitev splošnega pomena, kot so informacije, znanje in mobilnost, pa tudi učinkovite intermodalne prometne rešitve ter okolju prijazni proizvodni sistemi. Okrepitev povezav med glavnimi središči sredozemskih obalnih območij EU z medcelinskimi prometnimi vozlišči prek razvoja pomorskih avtocest, okrepitve vseevropskih omrežij (TEN-T) in razvoja mrež sekundarnih sistemov na regionalni in lokalni ravni, da bi presegli ozemeljske ovire, kot so tiste na sredozemskih otokih, pa je strateškega pomena za večjo konkurenčnost in kohezijo sredozemskega bazena.

6.1.5   Upravljanje in povezovanje okoljskih, krajinskih in kulturnih vrednot

Varstvo in izboljšanje kulturne in naravne dediščine je pomemben pogoj za razvoj sredozemskih obalnih območij EU. Pomembno je podpreti polno vključevanje zaščitenih območij v lokalne skupnosti in gospodarstvo. Visoko vrednost sredozemske pokrajine bi bilo treba kakovostno razviti, območjem, ki so bogata z naravnimi in kulturnimi viri, pa je treba priznati njihovo dejansko vrednost, da bi lahko te dobrine res najbolje uporabili. Zato je pomembno razviti regionalno in lokalno identiteto, ob tem pa povečati zavedanje in odgovornost teh sredozemskih skupnosti glede njihovega okolja, krajine, kultur in drugih edinstvenih vrednot.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir, COM(2010) 636 final.

(2)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015, COM(2010) 491 final.

(3)  Macro-regional strategies in the EU, dokument za razpravo, ki ga je predstavil komisar Pawel Samecki v Stockholmu (16.9.2009): http://ec.europa.eu/regional_policy/archive/cooperation/baltic/pdf/macroregional_strategies_2009.pdf.

(4)  Mnenje Odbora regij na lastno pobudo – Teritorialno sodelovanje v Sredozemlju prek Jadransko-jonske makroregije, UL C 9, 11.1.2012, str. 8.

(5)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pomorska strategija za Jadransko in Jonsko morje, COM(2012) 713 final, Bruselj, 30.11.2012.

(6)  Raziskovalno mnenje EESO na zaprosilo ciprskega predsedstva o pripravi makroregionalne strategije za Sredozemlje in koristih za otoške države članice, UL C 44, 15.2.2013, str. 1, mnenje EESO o razvoju pomorske strategije za območje Atlantskega oceana, UL C 229, 31.7.2012, str. 24.

(7)  Predlog resolucije Evropskega parlamenta o razvoju makroregionalnih strategij EU: sedanja praksa in pričakovanja za prihodnost, zlasti v Sredozemlju – 2011/2179(INI), 27.6.2012.

(8)  „Sredozemsko morje zajema vse morske vode, ki jih na zahodu omejuje Gibraltarska ožina, na vzhodu pa Marmorsko morje, ki ni del Sredozemskega morja. Ob Sredozemskem morju je 142 obalnih območij EU (NUTS 3).“ Eurostat, 2011, Statistics in focus, The Mediterranean and Black Sea basins.

(9)  Obalno območje EU je statistična regija, opredeljena na ravni NUTS 3, ki izpolnjuje enega od naslednjih meril:

območje z morsko mejo (to merilo jih izpolnjuje 372);

območje, v katerem več kot polovica prebivalcev živi največ 50 km stran od morja (to merilo jih izpolnjuje 73);

nemška regija Hamburg, ki ne izpolnjuje opredelitvenih meril, je na seznam obalnih območij EU uvrščena zaradi močnega vpliva morja.

Vir: Eurostat, 2011, prav tam.

(10)  Z vstopom Hrvaške: v 7 hrvaških sredozemskih obalnih območjih je 527 700 aktivnih prebivalcev (44,7 % žensk), brezposelnost je 17,8-odstotna, povprečni BDP pa je 20 785 SKM (Eurostat, 2013). Za druge države: Eurostat 2011, prav tam.

(11)  Marseille, 27. november 2009, seminar CPMR z naslovom Voditi Evropo iz krize: prvi predlogi regij za prihodnji proračun in politike EU. V prvi resoluciji (CdR 199/2010) je Odbor regij predlagal, da se odločno podpre predlog Evropskega parlamenta za sklenitev „teritorialnega pakta regionalnih in lokalnih oblasti za strategijo Evropa 2020“.

(12)  Scenarios for the Mediterranean – Svetovni gospodarski forum 2011.

(13)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju, COM(2012) 494 final, Bruselj, 13.9.2012.

(14)  COM(2013) 480 final – 2013/0224 (COD).

(15)  Prav tam.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/11


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o statističnih orodjih za merjenje prostovoljnih dejavnosti (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/02

Poročevalec: Krzysztof PATER

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. februarja 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Statistična orodja za merjenje prostovoljnih dejavnosti

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 14. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 109 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Glede na to, da so prostovoljne dejavnosti:

1.1.1

pomemben dejavnik vključujoče rasti, ki hkrati krepi socialni in človeški kapital, spodbuja medgeneracijsko solidarnost in prinaša precejšnjo ekonomsko vrednost;

1.1.2

odločilen dejavnik v mnogih socialnih politikah in pokazatelj učinka, ki ga imajo javne politike in ki ga je treba ustrezno meriti in spremljati, da se nosilcem odločanja zagotovijo pravilni podatki;

1.1.3

predmet raziskav, ki se trenutno ne ocenjuje dovolj zaradi nedoslednih in preveč omejujočih anket, ki ne upoštevajo npr. neposredne pomoči prostovoljcev ljudem zunaj kakršne koli organizacijske strukture in zanemarjajo ekonomsko vrednost prostovoljnega dela,

1.2

Odbor poziva Evropsko komisijo, naj:

1.2.1

zagotovi pogoje za začetek metodološkega dela in pilotnih raziskav, katerih cilj bi bil opredeliti načela, na katerih temeljijo raziskave prostovoljnega dela, ki jih izvajajo statistični uradi držav članic EU. Pri tem bi bilo treba uporabiti priročnik Mednarodne organizacije dela (MOD) o merjenju prostovoljnega dela in izkušnje držav, ki so že izvedle raziskave na podlagi priporočil iz priročnika;

1.2.2

v naslednjih nekaj letih pripravi standardizirano metodologijo za raziskave prostovoljnega dela in zagotovi njeno sprejetje tako, da jo oblikuje v ustrezno uredbo Evropske komisije za namene rednih raziskav, ki jih izvajajo države članice;

1.2.3

sprejme ukrepe za spodbujanje statističnih uradov držav članic k izvajanju raziskav prostovoljnega dela še pred sprejetjem uredbe;

1.2.4

zbira in daje na voljo usklajene podatke, pridobljene z raziskavami prostovoljnega dela, ki se izvajajo v posameznih državah ali na ravni EU;

1.2.5

na ravni EU in držav članic uvede zavezujoče pravne ukrepe, ki bi nepridobitnemu sektorju omogočili sofinanciranje javne pomoči z ekonomsko vrednostjo prostovoljnega dela, ocenjeno na podlagi zanesljivih statističnih podatkov, pridobljenih s statističnimi orodji, ki so bila pripravljena v skladu s tem mnenjem.

1.3

EESO želi ob tej priložnosti znova opozoriti, da se prostovoljne dejavnosti lahko odvijajo le v ugodnem okolju in ob podpori. Konkretni predlogi glede ugodnega okolja za prostovoljstvo so bili pripravljeni v okviru evropskega leta prostovoljstva 2011 in vključujejo trajnostno podporo prostovoljnih dejavnosti, ki bistveno prispevajo k splošni blaginji (1).

2.   Ozadje

2.1

Po definiciji, ki se (v institucijah EU) na splošno uporablja, pojem „prostovoljstvo“ pomeni vse oblike formalnih ali neformalnih prostovoljnih dejavnosti, ki jih oseba opravlja po svoji svobodni volji in izbiri, na podlagi lastne motiviranosti in ne zaradi finančnega dobička.

2.2

Definicija v priročniku Mednarodne organizacije dela o merjenju prostovoljnega dela je skladna z zgornjo definicijo, čeprav je natančnejša. Uporablja se kot konceptualni okvir za merjenje formalnega in neformalnega prostovoljstva v različnih kulturnih in pravnih razmerah. Po tej definiciji prostovoljno delo pomeni neplačano neobvezno delo, tj. čas, ki ga posamezniki – ne da bi bili za to plačani – posvetijo dejavnostim, ki se izvajajo v okviru organizacije ali neposredno in so namenjene drugim osebam zunaj njihovega gospodinjstva. (2) Ta definicija natančno opisuje značilnosti prostovoljstva in bi jo bilo treba uporabljati v mednarodnih primerjalnih raziskavah, saj je treba upoštevati vse pomembne značilnosti prostovoljnega dela v definicijah. ki se uporabljajo v posameznih državah. Tako se zagotovi, da je raziskovalno področje enotno opredeljeno, ne glede na lokalne okoliščine.

2.3

V zadnjih letih in zlasti v okviru evropskega leta prostovoljstva 2011 so Evropska komisija, Parlament, Svet, EESO, OR in organizacije evropske civilne družbe v mnogih dokumentih opozarjali, da je prostovoljstvo povezano s ključnimi vrednotami EU, kot sta državljanska udeležba in solidarnost s pomoči potrebnimi. Poudarjeno je bilo, da prostovoljstvo močno prispeva k tistemu delu socialne blaginje, ki ga ne merimo z BDP, in da zelo vpliva na kakovost življenja ljudi. S sistemskega vidika pomaga ustvarjati socialni kapital, saj gradi in utrjuje temelje za zaupanje in sodelovanje, hkrati pa spodbuja široko sprejete socialne norme in vrednote. Neformalno prostovoljstvo, kot sta npr. neformalno varstvo in izobraževanje otrok in mladih, je pomembna oblika vlaganja v človeški kapital, formalno prostovoljstvo pa je velikega pomena med drugim za razvoj medpodročnih spretnosti ter pridobivanje poklicnih kvalifikacij. Tudi prostovoljne dejavnosti nege, ki so namenjene starejšim ali jih izvajajo starejši, so izredno pomembne za starajočo se evropsko družbo. Zaradi vseh naštetih značilnosti, ki kažejo na pomen prostovoljstva za ustvarjanje socialne kohezije in spodbujanje zaposlovanja, se to obravnava kot pomemben element vključujoče rasti, ki tvori enega od treh stebrov razvojne strategije EU, tj. strategije Evropa 2020.

2.4

Pomemben del razprav o tem vprašanju so bila priporočila v zvezi z zbiranjem primerljivih podatkov, ki bi ponazorili tako družbeni kot gospodarski pomen prostovoljstva. Pri tem je bilo opozorjeno na metodologijo, ki jo predlaga MOD v priročniku in bi bila primeren model za izvajanje statističnih raziskav na tem področju. (3)

2.5

Priporočila so očitno temeljila na ugotovitvi, da o prostovoljstvu ni dovolj podatkov. Ta trditev še vedno drži.

2.6

Posamezne države so opravile nekaj raziskav o prostovoljstvu, ki so zajela mnoge pomembne vidike (obseg sodelovanja v prostovoljnih dejavnostih in demografski profil prostovoljcev, pa tudi njihova motiviranost). Ena od ovir za uporabo teh raziskav za analize na ravni EU je pomanjkanje usklajenosti glede vprašanja, kako široka naj bo definicija prostovoljstva in kako naj se jo pripravi, pa tudi druge metodološke razlike (npr. obdobje, ki ga zajame raziskava, nedoslednosti glede starostnih razredov vprašanih, različne raziskovalne metode, točnost rezultatov) in različna obdobja raziskav. Iz poročila, ki ga je po naročilu Evropske komisije pripravilo posvetovalno podjetje GHK, je razvidno, da se lahko rezultati pogosto razlikujejo celo za 30–40 odstotnih točk. (4)

2.7

Podatki o prostovoljstvu, ki se redno zbirajo in so mednarodno primerljivi, so precej omejeni in se predvsem nanašajo na obseg (različno opredeljenega) prostovoljnega dela, ki se izvaja v okviru organizacij (formalno prostovoljstvo), ter na demografski profil ljudi, ki so vključeni v te dejavnosti. Včasih raziskave obravnavajo tudi druga vprašanja, npr. pogostost prostovoljnega dela. (5) Nekatere študije niso omejene na splošna vprašanja o – tako ali drugače opredeljenem – prostovoljstvu, temveč obravnavajo več različnih (približno nekaj čez deset) vrst organizacij ali dejavnosti, katerim ljudje posvečajo svoj prosti čas. (6) V primerjavi s tem je vprašanje, ki se najmanj pogosto zastavi, število ur, ki jih opravijo prostovoljci. (7)

2.8

Kljub velikim razlikam med rezultati posameznih mednarodnih študij ter med rezultati nacionalnih in mednarodnih študij je še vedno mogoče trditi, da je prostovoljstvo – tudi če upoštevamo zgolj formalno obliko – zelo razširjeno. Število prostovoljcev v EU, starejših od 15 let, se po ocenah giblje od 92 do 150 milijonov, kar pomeni, da je od 22 do 36 % odraslih v vsej EU vključenih v prostovoljno in neplačano delo v različnih vrstah organizacij. (8) Stališča o prostovoljstvu, ki so jih sprejele glavne institucije EU, temeljijo na sorazmerno nizki oceni števila prostovoljcev, in sicer največ 100 milijonov. (9)

2.9

Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov o prostovoljstvu ni mogoče izvesti analize, h kateri so pozvali Evropska komisija, Parlament, Evropski svet ali EESO. Ravno tako trenutno ni mogoče zanesljivo oceniti gospodarskega pomena prostovoljstva ali njegovega prispevka k politikam EU. Nemogoče je izmeriti čas, namenjen prostovoljnemu delu, ali opredeliti njegovo denarno vrednost, s tem pa oceniti njegov obseg z vidika splošnih ekonomskih kazalnikov, kot sta zaposlenost na nacionalni ravni (število zaposlenih v nacionalnem gospodarstvu) ali BDP. Edine trenutno razpoložljive podatke – ki pa se nanašajo zgolj na formalno prostovoljstvo v okviru nepridobitnih organizacij in se ocenjujejo na podlagi precej nedoslednih metod – ponuja mednarodni projekt za primerjalne raziskave nepridobitnega sektorja (Comparative Nonprofit Sector Project), ki ga usklajuje univerza Johns Hopkins. Ti podatki so pokazali delež prostovoljnega dela v okviru nepridobitnih organizacij v sorazmerju z BDP in s potencialom delovno aktivnega prebivalstva, vendar samo v treh državah EU: Češki (0,2 % BDP, 0,5 % delovno aktivnega prebivalstva), Franciji (1,4 %, 3,2 %) in Belgiji (0,7 %, ni podatkov). (10)

2.10

Nacionalni statistični uradi v treh državah EU (Poljska, Madžarska in Italija) so na podlagi metodoloških načel iz priročnika MOD že izvedli raziskave o obsegu in vrednosti prostovoljnega dela, nekatere druge države pa se na to pripravljajo. (11) Trenutno so na voljo podatki za leto 2011 za Poljsko, iz katerih je razvidno, da sta formalno in neformalno prostovoljstvo na splošno enaka ekvivalentu dela 9,6 % zaposlenih v razširjenem nacionalnem gospodarstvu (vključno s prostovoljnim delom) in pomenita 2,8 % širše opredeljenega BDP. Na Poljskem, kjer so družinske vezi posebno močne, je prostovoljno delo večinoma neformalno: njegov delež med ljudmi, ki delajo v nacionalnem gospodarstvu, vključno s prostovoljstvom, je tako znašal 8 %, njegov prispevek k širše opredeljenemu BDP pa je bil 2,2 %. Formalno prostovoljstvo je predstavljalo 1,6 % in 0,6 % obeh zgoraj navedenih kategorij. (12)

3.   Priročnik MOD kot obsežen in splošen pristop k raziskavam o prostovoljstvu

3.1

Kot že navedeno, je priročnik o merjenju prostovoljnega dela, ki ga je objavila MOD, v skoraj vseh dokumentih EU o tem vprašanju omenjen kot primeren model za statistične raziskave na tem področju. Na metodološke rešitve iz priročnika kot primerno podlago za raziskave prostovoljnega dela je opozorila tudi Mednarodna konferenca statistikov dela, predlaga pa se vključitev prostovoljnega dela v uradne statistike o delu. (13) Metodologijo iz priročnika so podprle tudi zainteresirane strani iz tretjega sektorja, mnoge nevladne organizacije pa spodbujajo uporabo njegovega modela za raziskave o prostovoljstvu. (14)

3.2

Metodološki pristop, ki ga v priročniku predlaga MOD, je hkrati odgovor na pomanjkanje ali nedoslednost razpoložljivih podatkov o prostovoljstvu v tretjem sektorju. To je problem, na katerega je opozoril projekt za primerjalne raziskave nepridobitnega sektorja (Comparative Nonprofit Sector Project) in ki se je pozneje izkazal za resno oviro pri pripravi točnih statistik za nacionalne račune in satelitski račun nepridobitnega sektorja. (15)

3.3

Metodološki pristop temelji na operativni definiciji pojava, ki ga priročnik navaja kot „prostovoljno delo“. Ta ne izhaja iz specifičnega izraza ali izrazov, ki bi bili enotno uporabljeni v raziskavah v analiziranih državah, temveč gre bolj za opisno definicijo, ki izpostavlja tri temeljne značilnosti. Prostovoljno delo je opredeljeno kot dejavnosti, ki:

a)

imajo lastnosti produktivnega dela,

b)

so neplačane,

c)

niso obvezne in

d)

niso namenjene lastnemu gospodinjstvu.

Priročnik MOD vsebuje mnoge dodatne pojasnitve, ki odpravljajo morebitne dvome glede tolmačenja meril. (16)

3.4

Širok obseg raziskav, ki ga opredeljuje priročnik, omogoča pokritje potreb po informacijah mnogih zainteresiranih strani. Ključna definicija prostovoljnega dela v priročniku zajema veliko vrst raziskav, ki vključujejo tako formalno (ki ga MOD imenuje posredno prostovoljno delo) kot neformalno prostovoljstvo (ki ga MOD imenuje neposredno prostovoljno delo). Poleg tega ni v ospredju samo en sektor, temveč je upoštevano prostovoljstvo tudi v institucijah tretjega in javnega sektorja. Priročnik tudi poziva k ločevanju podatkov, npr. po področjih in institucionalnih sektorjih. Zbrani podatki so jasno opredeljeni in prilagodljivi za uporabnike.

3.5

Model za raziskave, ki ga predlaga priročnik MOD, temelji na vrsti splošnih načel, ki zagotavljajo doslednost, ne glede na vrsto ankete, ki je podlaga za raziskave. Ta načela so:

a)

vključitev čim večjega dela prebivalstva, da se zajamejo vse pomembne skupine;

b)

uporaba definicije „prostovoljno delo“ in terminologije iz priročnika;

c)

vključitev vseh oblik prostovoljstva (tj. prostovoljnega dela za organizacije ali v njihovem okviru ter dela, neposredno namenjenega posameznikom iz drugih gospodinjstev ali skupnostim);

d)

upoštevanje spremenljivk iz priporočenega raziskovalnega modula: obseg časa, namenjenega prostovoljstvu (število dejansko opravljenih ur), vrsta dela (poklicno področje), področje, na katerem se opravlja prostovoljno delo (industrija ali institucionalni sektor);

e)

možnost, da se prostovoljne dejavnosti opišejo kot standardne klasifikacije poklicev (klasifikacija ISCO) in gospodarskih dejavnosti (standardna klasifikacija NACE ali ICNPO, usmerjena v dejavnosti nepridobitnega sektorja), da se omogoči dodatna analiza trga dela ter opredeli ekonomska vrednost prostovoljnega dela. (17)

3.6

Predlagana metodologija omogoča osredotočenje raziskav na zbiranje podatkov, ki so potrebni za opredelitev obsega in vrednosti prostovoljnega dela v standardnih ekonomskih enotah, kar omogoča primerjavo s stopnjo zaposlenosti v državi ali z nacionalnim BDP. Zbrane podatke je mogoče uporabiti za določitev obsega in vrednosti različnih oblik prostovoljnega dela po posameznih institucionalnih sektorjih, gospodarskih panogah, oblikah dejavnosti, regijah, stopnji urbanizacije ipd.

3.7

Poleg tega je mogoče na podlagi podatkov, zbranih z modulom za prostovoljno delo, pripraviti številne sociološke analize. Oceniti je mogoče obseg in intenzivnost prostovoljnega dela, njegove oblike (za ljudi ali za organizacije – pri formalnih strukturah je mogoče določiti področje dejavnosti ali sektor). Pri analizi je mogoče upoštevati različne značilnosti prostovoljcev: demografski profil (npr. starost, spol, družinski status), območje (npr. regija, velikost kraja) ter poklicni položaj, izobrazbo in materialne razmere. Z razširitvijo modula za prostovoljno delo z dodatnimi vprašanji je mogoče analizirati tudi motivacijo prostovoljcev, vzroke za to, da se ljudje ne vključujejo v prostovoljno delo ipd.

3.8

Ker vprašani običajno lahko podajo podrobne in zanesljive podatke le o nedavni preteklosti, priročnik uporablja štiritedensko referenčno obdobje za vprašanja o prostovoljnem delu. Razlog je potreba po tem, da se čim natančneje določi število ur, namenjenih prostovoljstvu. Vendar pa je obdobje štirih tednov bistveno krajše od obdobja 12 mesecev, ki je okvir za večino raziskav o prostovoljstvu. Krajše referenčno obdobje pomeni nižje številke glede obsega prostovoljnega dela (število prostovoljcev) in ustvarja tveganje, da bodo pridobljeni rezultati napačni zaradi sezonskih nihanj. Zato se priporoča, da se zaradi primerjave uporabi štiritedensko obdobje, hkrati pa poiščejo načini za upoštevanje sezonske narave in zagotovitev primernega števila prostovoljcev, ki služijo kot vzorec pri raziskavi. Tako bodo možne nadaljnje ocene glede števila ur v različnih sestavah.

3.9

V priročniku je priporočena raziskovalna metoda v obliki ankete o delovni sili (LFS) ali drugega modula za ankete v gospodinjstvih. Uporaba modula za ankete o delovni sili prinaša vrsto prednosti:

(a)

popolna primerljivost in zanesljivost rezultatov, pridobljenih z raziskavo na podlagi velikega reprezentativnega vzorca in splošne metodologije (LFS),

(b)

minimalizacija bremena za uradno statistiko in vprašane,

(c)

možnost analize podatkov o prostovoljnem delu glede na podatke o demografski, socialni in poklicni situaciji, ki so bili pridobljeni z anketo LFS,

(d)

majhni stroški dostopa do vprašanih,

(e)

možnost zaposlitve anketarjev z izkušnjami s kodiranjem različnih oblik dela na podlagi klasifikacij, ki jih uporablja uradna statistika, zlasti klasifikacije poklicev (ISCO),

(f)

ustrezno kognitivno ozadje raziskave (vprašanja o neplačanem delu naravno dopolnjujejo vprašanja o plačanem delu).

3.10

Raziskave prostovoljstva z uporabo modula LFS pa imajo tudi nekatere omejitve in težave, ki se rešujejo glede na lokalne razmere ali celostno:

(a)

telefonske ankete, ki pri raziskavah LFS vse pogosteje nadomeščajo osebne intervjuje, krajšajo čas, ki je na voljo za pogovor, rezultat pa je lahko nižja stopnja prostovoljstva, zlasti v državah, kjer je ta pojav še precej nepoznan in se še ni uveljavil v vsakodnevnem jeziku. Med intervjuji je zato potreben čas za dodatne pojasnitve ali primere; (18)

(b)

zgoraj opisani problem je mogoče rešiti s postavljanjem vprašanj iz modula za merjenje prostovoljnega dela v obširno zastavljenih anketah, ki se izvajajo z osebnim stikom med anketirancem in vprašanim (face-to-face method); (19)

(c)

avtorji priročnika MOD za nekatere od naštetih problemov z uporabo modula za raziskave prostovoljnega dela priporočajo splošne rešitve. Ker so na primer informacije, pridobljene od pooblaščencev vprašanih (proxy respondents), slabše kakovosti, priporočajo, da se anketirajo samo ljudje, na katere se raziskava neposredno nanaša, in se ne uporabijo informacije o prostovoljnem delu posameznika, ki jih je podal zakonski partner ali drugi člani gospodinjstva. Če se pojavijo težave z uporabo zapletenih splošnih klasifikacij, kot je NACE, avtorji priporočajo enostavnejše klasifikacije, kot je ICNPO. (20)

3.11

Priročnik o merjenju prostovoljnega dela je obsežen in vsebuje tudi smernice za organizacijo in izvajanje raziskav ter priporočila za pripravo in predstavitev rezultatov. Za oceno vrednosti prostovoljnega dela priročnik predlaga upoštevanje stroškov celotne nadomestne vrednosti (full replacement cost), ki se določijo na temelju povprečne plače za posamezno vrsto dejavnosti (poklic) v nacionalnem gospodarstvu in gospodarskem ter institucionalnem sektorju, iz katerega prihaja organ, za katerega se opravlja prostovoljno delo.

3.12

Ne glede na splošen pristop k predlaganim rešitvam in razumljivo utemeljitev zanje priročnik MOD ohranja precejšnjo prožnost glede mnogih vprašanj, ki jih posamezne države lahko rešujejo v skladu z lokalnimi razmerami. To velja na primer za prilagoditev vprašanj v anketi lokalnim pogojem ter bolj ali manj podroben izračun vrednosti prostovoljnega dela (nekateri drugi primeri so našteti v točki 3.10). Za zagotovitev mednarodne primerljivosti podatkov pa je treba uporabiti ključne elemente opredelitev prostovoljnega dela.

3.13

Prožnost priročnika je rezultat prizadevanj, da bi bil splošno in široko uporaben, ne glede na precejšnje kulturne in družbene razlike na svetovni ravni. V EU so te razlike sorazmerno majhne, zaradi česar je mogoče razviti enotnejšo metodologijo in posledično zbrati bolj primerljive podatke.

4.   Kaj je treba storiti?

4.1

Velike potrebe po podatkih o prostovoljstvu izhajajo iz njegovega ključnega pomena za ustvarjanje vključujoče rasti in krepitev socialne kohezije, socialnega in človeškega kapitala, neformalnega izobraževanja, vključevanja na trg dela in medgeneracijske solidarnosti. Zato je treba na ravni EU zagotoviti pogoje, ki omogočajo sistematične in primerjalne raziskave prostovoljstva v državah članicah. EESO se zaveda, da je treba za vse nove dejavnosti institucij EU in držav članic zagotoviti ustrezno finančno stabilnost, zato je pripravljen preučiti vse možnosti za podporo in financiranja raziskav o merjenju prostovoljstva, vključno s predlogom iz točke 4.2

4.2

V skladu s priporočili iz dokumentov EU, naj države članice razvijejo raziskave prostovoljstva na podlagi priročnika MOD, EESO poziva Evropsko komisijo, naj si v naslednjih nekaj letih prizadeva za pripravo standardizirane metodologije za raziskave prostovoljnega dela in naj zagotovi, da bo sprejeta v obliki ustrezne uredbe, ki bo države članice zavezala k izvajanju rednih raziskav.

4.3

Pred sprejetjem uredbe bi morala Komisija ukrepati v podporo metodološkega dela in pilotnih študij, da se pripravijo usklajena načela za raziskave prostovoljnega dela, ki jih izvajajo nacionalni statistični uradi. Pri tem je treba upoštevati glavna načela iz priročnika MOD in izkušnje držav, ki so že izvedle raziskave v skladu s priročnikom. Določbe v uredbi morajo biti pripravljene tako, da se zagotovijo čim nižji stroški in upravno breme. V ta namen bi bilo najbolje združiti raziskave prostovoljnega dela z enim od drugih področij raziskav, ki jih v danem trenutku izvajajo nacionalni statistični uradi držav članic.

4.4

Glede na precejšnje potrebe po podatkih o obsegu formalnega in neformalnega prostovoljstva ter njegov učinek na splošno blaginjo in nekatera področja javnega življenja v posameznih državah in v vsej EU je treba zagotoviti, da lahko Evropska komisija zbira in daje na voljo ustrezno usklajene podatke iz študij, ki se izvajajo v državah članicah in na ravni EU. Možnost za izvedbo raziskav o učinkih prostovoljstva bi lahko bila na primer raziskava o izobraževanju odraslih (Adult Education Survey), s katero bi lahko zbrali in analizirali podatke o učinku prostovoljnega dela na pridobivanje znanja in spretnosti, koristnih za pridobitev zaželene zaposlitve.

4.5

Javne oblasti morajo priznati in ceniti ekonomsko vrednost prostovoljnega dela. Evropska komisija in države članice bi morale uvesti pravila, ki bi omogočila, da bi bila ekonomska vrednost prostovoljnega dela eden od načinov za sofinanciranje javnih projektov. Izkušnje in podatki, pridobljeni z raziskavami o ekonomski vrednosti prostovoljstva, ki bodo izvedene na podlagi enotne metodologije v vsej EU, bodo zelo koristni pri iskanju praktičnih rešitev.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  UL C 181, 21.6.2012, str. 150.

(2)  Priročnik o merjenju prostovoljnega dela, Mednarodna organizacija dela, Ženeva, 2011.

(3)  (1) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o politikah EU in prostovoljstvu: priznavanje in spodbujanje čezmejnih prostovoljnih dejavnosti v EU (COM(2011) 568 final), (2) sklepi Sveta Evropske unije o vlogi prostovoljnih dejavnosti v socialni politiki, 2011, (3) UL C 181, 21.6.2012, str. 150.

(4)  Poročilo GHK Volunteering in the European Union (Prostovoljstvo v Evropski uniji), GHK 2010.

(5)  V okviru evropskega družbenega pregleda (ESS 2002–2010) se na primer vsaki dve leti zbirajo podatki o obsegu sodelovanja pri delu političnih strank ali drugih organizacij ali združenj, ki ga usmerja želja delati dobro ali preprečiti slabo. V anketah za leti 2006 in 2012 je bilo anketirancem postavljeno tudi vprašanje, kako pogosto v zadnjih 12 mesecih so se vključili v delo za skupnost ali dobrodelno organizacijo.

(6)  The European Values Study (EVS, študija o evropskih vrednotah) in nekatere druge raziskave Eurobarometer, ki jih usklajuje GD za komuniciranje (Eurobarometer 66.3/2006, 73.4/2010, 75.2/2011).

(7)  European Quality of Life Survey (evropska raziskava o kakovosti življenja) (EQLS 2003, 2007), Eurobarometer 60.3 (2003/2004). Najobsežnejši podatki o času, namenjenemu neplačanemu delu v okviru organizacij, neformalni pomoči v drugih gospodinjstvih ali sodelovanju na srečanjih organizacij, skupin ali skupnosti, se zbirajo v okviru raziskave o porabljenem času (Time Use Survey), ki upošteva tudi sezonske razlike v teku leta.

(8)  Navedene ocene so vzete iz poročila GHK Volunteering in the European Union, 2010.

(9)  Številka 100 milijonov prostovoljcev je navedena v poročilu o prispevku prostovoljstva h gospodarski in socialni koheziji (Evropski parlament, odbor za regionalni razvoj, 2008) (2007/2149 (INI), dokument A6- 0070/2008).

(10)  Rezultati izhajajo iz študij nepridobitnih organizacij. Na njihovi podlagi je bilo izračunano skupno število ur prostovoljnega dela v nepridobitnem sektorju, ki je bilo pretvorjeno v ekvivalente zaposlitve za polni delovni čas. Tako je bilo mogoče izvesti primerjavo s številom delovno aktivnih prebivalcev v posamezni državi. Vrednost prostovoljnega dela je bila izračunana tako, da je bilo število ekvivalentov zaposlitve pomnoženo s povprečno plačo v nepridobitnem sektorju. Rezultat te metode so lahko nižje ocene obsega in vrednosti prostovoljnega dela od ocen, ki se dobijo z metodo, opisano v priročniku MOD. Organizacije namreč običajno ne vodijo evidence o številu ur opravljenega prostovoljnega dela in ne upoštevajo prostovoljnega dela, ki se izvaja le priložnostno. Poleg tega se pridobljeni podatki nanašajo zgolj na nepridobitni sektor, metodologija MOD pa omogoča merjenje vseh oblik formalnega prostovoljstva v vseh institucionalnih sektorjih. Navedeni rezultati so vzeti iz naslednje publikacije: Salamon, L. M., Sokolowski, S. W., Haddock, M. A., Tice, H.S: The State of Global Civil Society and Volunteering. Latest findings from the implementation of the UN Nonprofit Handbook (Stanje svetovne civilne družbe in prostovoljstvo. Najnovejše ugotovitve iz izvajanja priročnika ZN za nepridobitne organizacije), Center za študije civilne družbe, Univerza Johns Hopkins, 2013.

(11)  Javni statistični urad Portugalske je že pripravil pilotni modul za ankete o delovni sili (Labour Force Survey, LFS) v skladu s priročnikom MOD. Pripravljenost za izvedbo podobnih študij so izrazili tudi statistični uradi Irske in Španije.

(12)  Nałęcz, S., Goś-Wójcicka, K. (ured.): Volunteering through organizations and other forms of volunteer work outside own household (Prostovoljstvo v okviru organizacij in druge oblike prostovoljnega dela zunaj gospodinjstev) – 2011, Centralni statistični urad Poljske, Varšava, 2012.

(13)  V skladu z resolucijo z dne 11. oktobra 2013, sprejeto na 19. mednarodni konferenci statistikov dela, statistična definicija dela vključuje tudi prostovoljno delo. Zato se predlaga stalno statistično spremljanje.

(14)  Npr. zveza EYV 2011 Alliance, Evropski center prostovoljcev (CEV), center Johns Hopkins za študije civilne družbe (CCSS) in združenje Associazione Promozione e Solidarietà (SPES).

(15)  Handbook on non-profit institutions in the System of National Accounts (Priročnik o nepridobitnih organizacijah v sistemu nacionalnih računov), oddelek Združenih narodov za statistiko, New York, 2003.

(16)  Priročnik je uradno preveden v francoski, španski, italijanski in črnogorski jezik. Naložiti ga je mogoče na naslednjih povezavah: www.ilo.org in www.evmp.eu.

(17)  Skrajšana in spremenjena različica določb iz priročnika o merjenju prostovoljnega dela (str. 10). ISCO – International Standard Classification of Occupations (Mednarodna standardna klasifikacija poklicev), NACE – Statistical Classification of Economic Activities in the EU (Statistična klasifikacija gospodarskih dejavnosti v Evropski uniji), ICNPO – International Classification of Nonprofit Organizations (Mednarodna klasifikacija nepridobitnih organizacij).

(18)  Nałęcz, S.: Sharing the Experience of Volunteer Work Measurement. Lessons from pioneer implementation of the ILO methodology by the Central Statistical Office of Poland (Izmenjava izkušenj z merjenjem prostovoljnega dela. Izkušnje Centralnega statističnega urada Poljske s pionirskim izvajanjem metodologije MOD), http://evmp.eu/wp-content/uploads/Lessons-Podgorica-GUSISP.pdf.

(19)  Cappadozzi, T.: Sharing the Italian experience on the project of measurement of unpaid volunteer work (Izmenjava italijanskih izkušenj s projektom merjenja neplačanega prostovoljnega dela), http://evmp.eu/wp-content/uploads/Cappadozzi_Presentation_EVMP-Conference_Madrid_3.28.2012.pdf.

(20)  Vse tri države, ki so doslej merile prostovoljno delo v skladu s priročnikom MOD, so uporabile poenostavljene klasifikacije.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/18


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o merjenju socialnih učinkov (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/03

Poročevalka: Ariane RODERT

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 19. septembra 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Merjenje socialnih učinkov

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 146 glasovi za, 5 glasovi proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja razpravo o merjenju socialnih učinkov, ki jih dosežejo socialna podjetja, vendar pa poudarja, da je treba temu kompleksnemu vprašanju nameniti več časa. Komisija bi morala najprej začeti zbirati podatke za primerjalno analizo merjenja socialnih učinkov v državah članicah in vprašanje natančneje preučiti v okviru socialne razsežnosti Evrope.

1.2

Po mnenju EESO bi bil nepravilen ali prenagljen pristop v nasprotju z namenom institucij EU, da podprejo razvoj in rast sektorja socialnega podjetništva. Zaradi slabe seznanjenosti s tem sektorjem v mnogih državah članicah EESO poziva Komisijo, naj da prednost večjemu ozaveščanju in izvedbi vseh ukrepov iz pobude za socialno podjetništvo.

1.3

Namen merjenja socialnih učinkov je meriti družbene rezultate in učinke, ki se dosežejo z določenimi dejavnostmi socialnega podjetja. Pri tem ne gre za ocenjevanje samih podjetij, čeprav strukture podjetij iz socialnega gospodarstva že same po sebi prispevajo k ustvarjanju družbene vrednosti. Merjenje je stalen proces in sestavni del dejavnosti podjetja, pa tudi pomembno orodje za strateško načrtovanje.

1.4

Težko je podpirati eno samo metodo, zato EESO Komisiji priporoča, naj namesto za razvoj novih metod poskrbi za boljše poznavanje načel, ki se najpogosteje uporabljajo. Tem načelom je skupno, da gre za pobude od spodaj navzgor, ki so oblikovane tako, da zajamejo socialne spremembe na podlagi dejanskih potreb in dejavnosti.

1.5

Vsaka metoda merjenja mora izhajati iz osnovnih rezultatov socialnega podjetja, podpirati njegove dejavnosti in biti sorazmerna, poleg tega ne sme ovirati socialnih inovacij. Omogočati mora ravnotežje med kvalitativnimi in kvantitativnimi podatki in upoštevati, da je „zgodba“ osrednjega pomena za merjenje uspeha. Natančneje je treba raziskati tudi težave v zvezi s prenosom izidov merjenja socialnih učinkov na mikro ravni na makro raven (z lokalne ravni na raven EU).

1.6

Po mnenju EESO so potrebne posebne metode merjenja socialnih učinkov za uredbi o ESSP (1) in PZSI (2), zato priporoča, da se metode, razvite za ti uredbi, uporabijo kot pilotni projekt ter natančno spremljajo in po potrebi spremenijo. Tako bi zagotovili, da ne ovirajo dostopa socialnih podjetij do finančnih sredstev, ki jih nudita ta instrumenta. Komisija pa bi tako lahko oblikovala skupne smernice in načela, ki določajo, kaj je treba meriti in ne kako.

1.7

EESO bo še naprej preučeval to vprašanje in natančno spremljal delo Komisije, povezano z uvajanjem metode, ter tako poskušal zagotoviti, da ta metoda ne bo ovirala razvoja socialnega podjetništva v Evropi. Poleg tega bo še naprej sodeloval v širši razpravi o tem, kako bi merjenje socialnih učinkov sčasoma lahko prenesli tudi na druga področja.

2.   Uvod

2.1

Komisija v sporočilu z naslovom Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast (3) poudarja, da so potrebne metode za merjenje ekonomskih in socialnih koristi, ki jih ustvarijo socialna podjetja pri izvajanju uredb o ESSP in PZSI.

2.2

V ta namen je bila podskupina (4) posvetovalne skupine Komisije za socialno podjetništvo (GECES), ki jo sestavljajo različne zainteresirane strani, zadolžena, da za Komisijo pripravi smernice o tem, kako lahko socialno podjetništvo meri svoje socialne učinke.

2.3

V mnenju opisujemo perspektivo socialnih podjetij za razvoj metode EU za merjenje socialnih učinkov, in sicer zlasti v okviru uredb o ESSP in PZSI. Ker pa gre za pomembno vprašanje, bi bilo po mnenju EESO zelo koristno, če bi o merjenju socialnih učinkov nato razmislili tudi na drugih področjih, da bi preprečili nesistematičen pristop.

2.4

V zadnjem času EU v mnogih pobudah izpostavlja socialno podjetništvo. Tudi EESO je pripravil več mnenj na to temo (5) in med drugim obravnaval izzive, povezane z ESSP in socialnimi podjetji (6). Zelo pomembna je pri tem pobuda Komisije za socialno podjetništvo (7), katere namen je spodbujati razvoj in rast socialnega podjetništva in socialnih podjetij v EU.

2.5

Socialna podjetja se ustanovijo v socialne namene in delujejo v socialnem gospodarstvu. Da bi ta model ohranili, je treba po mnenju EESO opis socialnih podjetij iz pobude o socialnem podjetništvu upoštevati kot podlago za vsako naslednjo uredbo, standard ali program, saj zajema socialna podjetja v širokem okviru, ki ustreza različnim modelom v državah članicah.

2.6

Poudariti je treba, da namen tega mnenja ni zagovarjati merjenje socialnih učinkov podjetij na splošno. Prav tako se tega vprašanja ne sme zamešati s pobudami v zvezi z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb ali z obveznostjo, ki velja za vse delodajalce, da poskrbijo za dostojne delovne razmere in spoštujejo kolektivne pogodbe, če obstajajo. Opozoriti je treba tudi na to, da so za učinkovite socialne ukrepe in infrastrukturo še vedno odgovorne države članice.

2.7

Četudi v mnenju obravnavamo le socialne učinke rezultatov dejavnosti socialnih podjetij in ne sama socialna podjetja, pa so njihova struktura in poslovni modeli zelo pomembni dejavniki pri ustvarjanju socialnih učinkov, in sicer zaradi internalizacije socialnih stroškov in ustvarjanja pozitivnih zunanjih učinkov.

3.   Socialni učinki v družbenem kontekstu

3.1

Kot glavni dejavnik pri merjenju razvoja organizacij in držav je dolgo veljala gospodarska uspešnost, ne glede na to, ali je bil glavni motiv gospodarski ali družbeni napredek. Če želimo trajnostni svet, mora prevladati celovitejši pristop, ki upošteva posledice za družbo, okolje in gospodarstvo.

3.2

Ozaveščenost o tem se je v zadnjih letih povečala. EESO je leta 2008 sprejel mnenje na lastno pobudo z naslovom Preko meja BDP – Ukrepi za trajnostni razvoj  (8), v katerem je poudaril, da so za soočanje z družbenimi izzivi potrebne nove metode za merjenje trajnosti in blaginje. Komisija se je temu pridružila in leta 2009 pripravila poročilo z naslovom BDP in več – Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja  (9), v katerem je izpostavila potrebo po novih instrumentih za spremljanje in merjenje družbenega razvoja. Tudi drugi akterji so sprejeli pobude za nove instrumente, tako na primer OECD z indeksom boljšega življenja (Better Life Index)  (10).

3.3

Za Evropo, ki se nahaja v krizi in sooča s spreminjajočimi se modeli socialne varnosti, je danes še toliko bolj pomembno, da se osredotoči na ustvarjanje dejanske vrednosti. Na to je bilo pred kratkim opozorjeno v pobudah za spodbujanje socialne razsežnosti EMU (11), v katerih se predlaga, da se ekonomsko poročanje dopolni s socialnimi kazalniki in ukrepi. Takšna argumentacija se pojavlja v mnogih dokumentih EU, kjer se merjenje in spremljanje socialne dodane vrednosti, družbenih sprememb in socialnih učinkov omenjata kot pogoj za uspešno izvajanje direktiv, programov ali dejavnosti.

3.4

Merjenje socialnih učinkov je pomembna tema in bistveno za okrepitev socialne razsežnosti v Evropi. EESO zato dvomi v ustreznost tega prenagljenega pristopa Komisije na tem področju in poziva, naj se poglobljeni razpravi o tej temi v širšem okviru nameni več časa, da se zagotovijo najprimernejše metodologije. V zvezi s tem je treba opozoriti na glavni cilj, ki je podpirati socialna podjetja pri izpolnjevanju njihove naloge, zato mora biti Komisija pazljiva, da ne bo razvila instrumentov, ki lahko imajo nasproten učinek.

3.5

Zelo slaba ozaveščenost in priznavanje socialnega podjetništva in socialnega gospodarstva v mnogih državah članicah težave še poglabljata. Dajanje prednosti razpravi z vidika socialnih učinkov pred spodbujanjem okolja, ugodnega za razvijanje socialnih podjetij, bi lahko negativno vplivalo na razvoj tega sektorja. EESO zato poziva Komisijo, naj najprej poskrbi za izvedbo celotne pobude za socialno podjetništvo ter tako ustvari pravične in pregledne pogoje za socialna podjetja v vseh državah članicah, preden uvede pobudo za merjenje socialnih učinkov.

4.   Opisovanje socialnih učinkov

4.1

Merjenje socialnih učinkov je koristno za vse dele družbe. Doseganje pozitivnih socialnih učinkov je glavni cilj socialnih podjetij ter pogosto stalnica in bistveni del dejavnosti podjetja. Socialne dosežke je treba razlikovati od poslovnih rezultatov, meriti je torej treba socialne učinke in ne same organizacije.

4.2

V tem, kako zainteresirane strani opisujejo socialne učinke, je najti podobnosti, pa tudi razlike. EESO poudarja, da je skupno razumevanje zelo pomembno, in predlaga, da se socialni učinki opišejo kot družbeni rezultati in učinki, ki jih doseže socialno podjetje s svojimi specifičnimi dejavnostmi.

4.3

Pomembno je tudi upoštevati, da je treba pri merjenju učinkov meriti ne le želene, temveč vse rezultate (želene in neželene) ter njihov učinek.

4.4

Ocenjevanje socialnih učinkov ni preprosto, saj povezav med dejavnostjo in rezultatom ni vedno lahko prikazati. Pozitivni učinki so pogosto kvalitativne narave in včasih prepoznavni šele dolgoročno. Če se poskuša neko dejavnost opisati s številkami, obstaja precejšnja nevarnost, da se s pridobljenimi informacijami ne meri tisto, kar naj bi se merilo, ali pa se to ne meri na pravilen način. Zato se ne sme pritiskati na socialna podjetja, naj merjenje enačijo s kvantifikacijo ter se osredotočajo le na dejavnosti, ki se lahko merijo in kvantificirajo ali priznavajo s strani tretjih.

4.5

Kvantifikacijo je treba prej razumeti kot eno vrsto merjenja poleg drugih kvalitativnih pristopov, kot so narativne metode. Ta alternativen ali dopolnilen pristop zbiranja z informacijami bogatih zgodb z vidika upravičenca je ključnega pomena za ocenjevanje „dodane vrednosti“ dejavnosti socialnih podjetij. Poleg tega je treba opozoriti na to, da ni nujno, da je rezultat merjenja ustvarjanja vrednosti dokončno število, vsekakor je lahko to tudi kombinacija številk in besedila.

4.6

To kompleksno vprašanje je treba podrobneje preučiti, zato EESO priporoča Komisiji, naj da pobudo za zbiranje podatkov o obstoječih metodah, iz česar bi nato lahko izhajali pri primerjalni analizi med državami članicami.

5.   Glavni akterji in pojmi

5.1

Metodo EU za merjenje socialnih učinkov v trenutnem okviru EU (ESSP in PZSI) bo mogoče razviti le ob sodelovanju zainteresiranih strani, med katere spadajo zlasti socialna podjetja, uporabniki, oblikovalci politik, ponudniki financiranja ter po potrebi ponudniki socialnih storitev, javni organi in socialni partnerji. Tak partnerski pristop gradi temelje za zaupanje v dosego skupnega stališča o želenih učinkih.

5.2

Predpogoj za ta pristop pa je skupno razumevanje osnovnih pojmov s področja merjenja socialnih učinkov. Izrazi, kot so vložek , izložek , rezultat in učinek , so v različnih kontekstih pogosto različno opredeljeni. Pomembno je, da zainteresirane strani te izraze enako razumejo.

5.3

Če se upošteva samo izložek (na primer število udeležencev usposabljanj), se ne izmerijo dejanski učinki dejavnosti. Zato je treba uvideti, da gre pri merjenju socialnih učinkov za prehod z merjenja izložkov na merjenje učinkov. Tako je mogoče ugotoviti dejansko dodano vrednost, pri tem pa upoštevati kompleksnost in multidisciplinarno naravo merjenja socialnih učinkov.

5.4

Natančneje je treba raziskati zlasti težave v zvezi s prenosom rezultatov merjenja socialnih učinkov na mikro ravni na makro raven (z lokalne ravni na raven EU), pa tudi, kako se pri metodah merjenja upoštevajo pravice in potrebe posameznikov in podjetij.

6.   Metode in instrumenti

6.1

Socialni učinki se merijo na številne načine, zato je težko podpirati eno samo metodo ali celo primerjati različne metode (12). Razvita je bila množica različnih metod, mnoge med njimi v okviru projektov EQUAL (13). Skupno jim je to, da gre za pobude od spodaj navzgor, ki so oblikovane tako, da dosežejo želene socialne spremembe, ter temeljijo na dejanskih potrebah in dejavnostih.

6.2

Najbolj znani metodi sta socialni donos naložbe (social return on investment), ki je usmerjen v rezultate ter prikazuje družbeno, okoljsko in gospodarsko vrednost določene organizacije, ter družbeno računovodstvo (social accounting), ki je metoda za načrtovanje, merjenje in ocenjevanje socialnih ciljev organizacije (14). Primer splošnejše metode za pojasnjevanje socialne dodane vrednosti je Global Reporting Index (GRI), pri katerem gre za sistem poročanja o trajnostnem razvoju, ki ustvarja okvir za družbeno, okoljsko in gospodarsko poročanje. Obstajajo pa še mnoge druge metode (15).

6.3

Skupna točka teh metod je, da izhajajo iz namena dejavnosti socialnega podjetja in ne iz modelov drugih sektorjev. Pri teh pristopih ne gre samo za merjenje rezultatov med dvema časovnima točkama, ampak pogosto za obsežnejši nelinearen proces, kot je „Theory of Change“ (16), ki, poenostavljeno, zajema opredeljevanje, kvantificiranje in spremljanje. Pri uporabi takih pristopov je samo merjenje vključeno v poslovno načrtovanje podjetja in pomembno orodje za interne izboljšave.

6.4

Pri oblikovanju metod za merjenje socialnih učinkov je treba paziti na to, da ostanejo sorazmerne in da lahko podpirajo socialno podjetje. Mnoga socialna podjetja so mala in nova ter nimajo na voljo dovolj virov za uporabljanje zapletenih metod. Zato EESO priporoča, da bi stroške merjenja učinkov prevzeli drugi akterji (EU, upravljavci skladov) in ne socialna podjetja, s čimer bi zagotovili, da bo upravno breme omejeno in sorazmerno.

6.5

Morebitne kazalnike bi po mnenju EESO morala izbrati socialna podjetja na podlagi anket uporabnikov in zainteresiranih strani. Kazalniki bi na primer lahko bili „preprečeni stroški za družbo“ ali „povzročeni učinki“ socialnega podjetja, upoštevati pa bi morali tudi osveščevalno dejavnost podjetja, njegovo strukturo in poslovne modele.

6.6

Komisija bi morala razmisliti o razvoju okvira EU na podlagi obstoječih metod in v skladu s priporočili EESO, pri čemer je treba upoštevati posebne ureditve, ki obstajajo v nekaterih državah članicah, ter njihove modele organizacije socialnega varstva in socialnih podjetij.

7.   Druge ugotovitve

7.1

Ker je izjemno težko priporočati eno metodo ali standardne kazalnike za merjenje socialnih učinkov, bi morala Komisija najprej poskrbeti za ozaveščenost o načelih, ki se najpogosteje uporabljajo, in obstoječih metodah ter podjetja spodbuditi k njihovi uporabi. Na podlagi teh izkušenj lahko Komisija pripravi skupne smernice za merjenje družbenih rezultatov (in ne izložkov) ter tako oblikuje okvir z načeli o tem, kaj meriti, namesto da poskuša opredeliti, kako meriti socialne učinke.

7.2

Zaradi kompleksnosti tematike EESO priporoča, da se kot pilotni projekt uporabijo metode, razvite za ESSP in PZSI. Tako bi Komisija lahko natančno spremljala učinke uporabljanja teh metod, in jih po potrebi spremenila. Podatki se morajo zbirati ločeno po spolu, da se lahko prizna vloga žensk v socialnem podjetništvu ter zagotovi preglednost pri dodeljevanju sredstev. Takšen pristop bi lahko pripomogel k temu, da uporabljene metode ne omejujejo dostopa do financiranja za načrtovane cilje.

7.3

Komisija mora pri oblikovanju teh pilotnih projektov upoštevati tudi vidike, kot sta kompetentnost in cilj „revizijske“ funkcije oziroma zainteresiranih strani. To je tesno povezano z dodatnimi stroški in motivi teh akterjev. EESO poziva Komisijo, naj tudi pri določanju zahtev za merjenje poskrbi za to, da bodo ti stroški čim manjši, in s tem prepreči nepotrebno birokracijo ali izkrivljanje socialnega razvoja.

7.4

Obstaja pa nevarnost, da bo metoda za merjenje, ki je bila oblikovana posebej za ESSP in PZSI, prevladala pri izvajanju drugih instrumentov in predpisov, povezanih s socialnim podjetništvom, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Neustrezno ali nepravilno merjenje socialnih učinkov lahko ovira socialne inovacije in socialno eksperimentiranje. Da bo ta nevarnost čim manjša, bi morala Komisija poskrbeti za ozaveščanje in usposabljanja v državah članicah.

7.5

To mnenje je prva faza dela EESO v zvezi z merjenjem socialnih učinkov in odgovor na trenutno delo Komisije na tem področju. Po mnenju EESO je izredno pomembno nadaljevati in razširiti to razpravo, zato bo spremljal delo Komisije in se še naprej ukvarjal s tem vprašanjem v okviru drugih področij svojega političnega delovanja.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Evropski skladi za socialno podjetništvo, COM(2011) 862 final.

(2)  Program za zaposlovanje in socialne inovacije, COM(2011) 609 final.

(3)  COM(2012) 573 final.

(4)  http://ec.europa.eu/internal_market/social_business/expert-group/social_impact/index_en.htm.

(5)  UL C 318, 23.12.2009, str. 22; UL C 24, 28.1.2012, str. 1; UL C 229, 31.7.2012, str. 44.

(6)  UL C 229, 31.7.2012, str. 55.

(7)  COM(2011) 682 final.

(8)  UL C 100, 30.4.2009, str. 53.

(9)  COM(2009) 433 final.

(10)  www.betterlifeindex.org.

(11)  http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/president/news/archives/2013/10/pdf/20131002_1-emu_en.pdf.

(12)  Bouchard, M (izd.) (2009): The worth of social economy, Peter Lang, Bruselj.

(13)  http://ec.europa.eu/employment_social/equal_consolidated.

(14)  http://www.thesroinetwork.org/what-is-sroi, http://www.socialauditnetwork.org.uk/getting-started/what-is-social-accounting-and-audit.

(15)  Na primer PQASSO (Practical Quality Assurance System for Small Organisations), SIMPLE (Simple Impact Measurement for Local Economies), Volunteering Impact Assessment Toolkit, The Big Picture, Impact Framework, Logic Model Builder, Measuring Impact Framework, Outcome Mapping, Outcome-Based Evaluation, Social Impact Assessment (SIA), the Shujog Impact Framework and Assessment.

(16)  http://www.theoryofchange.org.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/23


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem minimalnem dohodku in kazalnikih revščine (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/04

Poročevalec: Georgios DASSIS

Soporočevalec: Seamus BOLAND

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. februarja 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Evropski minimalni dohodek in kazalniki revščine

(mnenje na lastno pobudo).

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 155 glasovi za, 93 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Negativne socialne in gospodarske posledice krize in neizvedene strukturne reforme, ki v Evropi povzročajo revščino in izključenost, ob vedno starejšem prebivalstvu, povečanih tokovih priseljevanja in naraščajočem evroskepticizmu pomenijo, da je skrajni čas za politično paradigmo, ki bo okrepila solidarnost in temeljne vrednote pravnega reda Evrope na socialnem področju.

EESO v zvezi s tem:

1.2

meni, da bo vzpostavitev evropskega minimalnega dohodka v tako kritičnem trenutku prispevala h gospodarski, socialni in teritorialni koheziji, zaščiti temeljnih človekovih pravic, vzpostavitvi ravnotežja med gospodarskimi in socialnimi cilji ter k pravični porazdelitvi virov in dohodka;

1.3

poudarja, da je na ravni organov EESO potekala pomembna razprava, in opozarja, da je treba v Evropski uniji nemudoma zagotoviti ustrezen minimalni dohodek, in sicer s sprejetjem okvirne direktive, s katero bi se učinkovito spopadli z revščino, tako da bi olajšali vključevanje na trg dela, k čemur so pozvali Odbor regij (1) in različne organizacije za boj proti revščini (2), ter poziva Komisijo k usklajenim prizadevanjem v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 2011 (3);

1.4

poziva Komisijo, naj preuči možnosti financiranja za evropski minimalni dohodek ter se pri tem osredotoči predvsem na možnost oblikovanja ustreznega evropskega sklada;

1.5

poziva, naj se sprejmejo dodatni ukrepi, da bi tako zagotovili dejansko uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 glede zaposlovanja, revščine in socialne izključenosti. Takšni ukrepi bi morali vključevati (1) nadaljnje uresničevanje horizontalnih ciljev glede zaposlovanja, (2) določitev ciljev glede stopnje zmanjšanja vseh treh elementov združenega kazalnika revščine in socialne izključenosti, (3) določitev podciljev na nacionalni in evropski ravni za skupine prebivalstva, ki jih revščina ogroža bolj kot prebivalstvo na splošno – npr. za otroke in enostarševska gospodinjstva –, pa tudi za revne zaposlene, (4) preučitev, kako države članice izračunavajo stopnjo revščine in določajo svoje nacionalne cilje, in (5) obnovitev njihove zavezanosti, da bodo s skupnimi močmi dosegle splošen cilj Evropske unije;

1.6

poziva k učinkoviti oceni socialnih učinkov ukrepov iz nacionalnih programov reform in nacionalnih socialnih poročil ter iz svežnjev ukrepov za finančno konsolidacijo, da ne bodo še povečali revščine in socialne izključenosti ter da bi zagotovili večjo udeležbo civilne družbe pri pripravi teh programov in poročil;

1.7

poziva k natančnejšemu spremljanju vse večje revščine in socialne izključenosti ter priporoča Komisiji, naj pri ocenjevanju nacionalnih programov reform in nacionalnih socialnih poročil za posamezne države po potrebi predlaga priporočila v zvezi s socialnim vključevanjem. Ta bi morala veljati tudi za države, ki sodelujejo v programu posebne pomoči Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada;

1.8

poudarja, da je imeti dostojno delo najboljše jamstvo zoper revščino in socialno izključenost, ter poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami izvede ukrepe iz Pakta za rast in delovna mesta za spodbuditev rasti, konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest; pozdravlja namero komisarja Tajanija, da se sprejme industrijski pakt za okrepitev industrije in njenih zmogljivosti za ustvarjanje delovnih mest v EU;

1.9

opozarja zlasti, da je treba nujno poskrbeti za to, da se bo več delavcev, nezaposlenih in predstavnikov vseh ranljivih družbenih skupin udeleževalo vseživljenjskega učenja, ter izboljšati raven strokovne usposobljenosti in pridobivanje novih znanj in spretnosti, kar lahko pripomore k hitrejšemu vključevanju na trg dela, poveča produktivnost in ljudem pomaga najti boljšo službo.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Zajamčeni minimalni dohodek je dohodkovna podpora, za katero se ne plačujejo prispevki in ki za tiste, ki niso upravičeni do prispevkov za socialno zavarovanje, zagotavlja varnostno mrežo (4). Kot zadnji branik pred revščino je neločljivo povezan s pravico do dostojnega življenja za ljudi, ki nimajo nobenih drugih sredstev dohodkov, in od njih odvisnih oseb (5). Pojma „zajamčenega minimalnega dohodka“ se ne sme zamenjevati s pojmom „minimalne plače“, ki je določena s kolektivnimi pogodbami ali zakonodajo.

2.2

V členu 10(2) Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev (1989) (6) je določeno, da imajo ljudje, ki niso na trgu dela in nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, pravico do zadostnih sredstev in socialne pomoči.

2.3

V členu 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (2000), ki je kot del nove Pogodbe o reformi pravno zavezujoča, je zapisano, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo in da ga je treba spoštovati in varovati. Obenem je v členu 34(1) določeno, da v boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev (člen 34(3)).

2.4

Pogodba o delovanju Evropske unije (člen 153(1)(h)) omogoča Uniji sprejetje zakonodaje za podporo in dopolnitev dejavnosti držav članic na področju vključevanja oseb, izključenih s trga dela. Med zahtevami, ki bi jih morala Unija upoštevati pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti, je v horizontalni socialni klavzuli (člen 9) namreč zapisano, da to vključuje tudi visoko stopnjo zaposlenosti, ustrezno socialno zaščito in boj proti socialni izključenosti.

2.5

Svet je v priporočilu 92/441/EGS (7) pozval države članice, naj priznajo temeljno pravico do zadostnih in zanesljivih sredstev in podpore, prilagodijo svoje sisteme socialne zaščite ter določijo skupna merila za izvajanje, ne da bi obenem predpisal minimalni prag na ravni EU.

2.6

V priporočilu Komisije iz leta 2008 (8) je upoštevano, da je ustrezna dohodkovna podpora eden od treh stebrov dejavnega vključevanja, in poudarjeno, da bi morali biti upravičenci pripravljeni, da se zaposlijo, usposabljajo ali vključijo v druge ukrepe socialnega vključevanja.

2.7

Boj proti revščini in socialni izključenosti je eden krovnih ciljev strategije Evropa 2020, s katero je bila ustanovljena Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti (9). V tej strategiji je bil prvič doslej določen cilj, da se do leta 2020 zmanjšata revščina in socialna izključenost za najmanj 20 milijonov ljudi na podlagi naslednjih treh dejavnikov: tveganje revščine (odstotek ljudi, ki prejemajo dohodek, nižji od 60 % povprečnega nacionalnega dohodka), hudo materialno pomanjkanje (pomanjkanje sredstev na podlagi točno določenega seznama) in zelo nizka delovna intenzivnost (življenje v gospodinjstvu brez delovno aktivnih članov) (10). EESO je pozdravil to zavezo in poudaril, da politike EU ne bi smele še povečati tveganja revščine (11).

2.8

Poglavitni cilj iz strategije Evropa 2020 o zmanjšanju revščine in socialne izključenosti temelji na zmanjšanju za specifično število ljudi, kar se razlikuje od pristopa, uporabljenega za druge pomembne cilje iz te strategije (12): ti so namreč izraženi v odstotkih, kar olajša nalogo držav članic glede doseganja enakega odstotnega cilja.

2.9

Države članice odločijo o opredelitvi svojih nacionalnih ciljev in sprejmejo pristope za njihovo uresničitev. Toda združeni cilji držav članic so mnogo nižji od cilja iz strategije Evropa 2020 o zmanjšanju za 20 milijonov ljudi: po ocenah naj bi med poglavitnim ciljem strategije Evropa 2020 in združenimi nacionalnimi cilji obstajala razlika v višini od 5 do 8 milijonov (13). V številnih nacionalnih programih reform tudi ni pojasnjeno, kako naj bi dosegli cilj v zvezi z zmanjšanjem revščine, prav tako pa ne vsebujejo ustreznih ukrepov za socialno vključevanje (14). Državam, ki prejemajo posebno pomoč Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ni treba pripraviti posebnih nacionalnih programov reform (15): izpolnjevati morajo zgolj obveznosti iz vsakega posameznega memoranduma o soglasju, vendar pa v njih niso predvideni ukrepi za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti.

2.10

Evropski parlament v resoluciji iz leta 2010 (16) poziva države članice k uvedbi ustreznih shem minimalnega dohodka, ki ustreza 60 % povprečnega nacionalnega dohodka, ter zahteva bolj neposredna priporočila EU; v resoluciji iz leta 2011 (17) pa poziva Komisijo, naj organizira posvetovanje o morebitni zakonodajni pobudi za ustrezni minimalni dohodek.

3.   Revščina, socialna izključenost in brezposelnost v EU

3.1

EESO ugotavlja, da je revščina kršitev človekovih pravic, kar pomeni, da si je treba za uresničitev ciljev iz člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji še bolj prizadevati, ter ocenjuje, da je odprava revščine izziv za vso Evropo.

3.2

Od leta 2008 se je zaradi neizvedenih strukturnih reform in krize v številnih državah povečalo tveganje za revščino ter socialno izključenost in izključenost s trga dela (18): zadnji podatki urada Eurostat (19) dokazujejo, da revščina oziroma socialna izključenost ogrožata 24,2 % prebivalstva Evropske unije, tj. 119,7 milijona ljudi (20). Leta 2011 se je ta stopnja povečala v 19 državah članicah, med letoma 2008 in 2011 pa se je za 4 milijone povečalo tudi število ljudi, ki živijo v revščini oziroma trpijo zaradi socialne izključenosti. Po letu 2008 so se poslabšali tudi trije kazalniki, ki predstavljajo tveganje za revščino ali socialno izključenost: trenutno znašajo 17 % za tveganje revščine, 9 % za hudo materialno pomanjkanje in 10 % za ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. V številnih državah postajajo revni še revnejši (21).

3.3

Otroci, mlajši od 18 let, so s 27,1 % ena od skupin prebivalstva, ki jih revščina in socialna izključenost ogrožata bolj kot celotno prebivalstvo (22). V nekaterih državah je sorazmerno veliko tveganje za revščino za ljudi, starejše od 65 let (23).

3.4

Razlike v prihodkih in socialna neenakost se povečujejo v vseh državah članicah, pa tudi med posameznimi državami in regijami, zaradi krize pa so se poslabšale še bolj (24). Skupine prebivalstva, ki so bile prikrajšane že pred krizo, so sedaj še v slabšem položaju (25).

3.5

Kriza razkriva nove oblike revščine, kot so brezdomstvo, energetska revščina, finančna izključenost (nedostopnost do osnovnih bančnih storitev in posojil) in prezadolženost gospodinjstev, medtem ko socialno tveganje bolj ogroža ženske kot moške. Obenem pa različne oblike pomanjkanja nesorazmerno močno prizadenejo bolj ranljive skupine prebivalstva, kot so starejši (zlasti ljudi v visoki starosti in starejše ženske), invalidi, težki kronični bolniki, enostarševska gospodinjstva, družine z nizkimi dohodki in migranti ter nekatere narodne manjšine (npr. Romi).

3.6

Zaposlovanje in socialne razmere v EU so v kritičnem stanju: brezposelnost še vedno narašča in je januarja 2013 prizadela 26,2 milijona ljudi oziroma 10,8 % delovno aktivnega prebivalstva (19 milijonov oziroma 11,9 % delovno aktivnega prebivalstva v euroobmočju), skrb zbujajoče pa je tudi stanje gospodinjstev (26). Brezposelnost mladih je povsod v Evropski uniji rekordno visoka: brez dela je 23,6 % delovno sposobnih mladih, in videti je, da bodo brezposelni vedno dlje.

3.7

EESO je izjemno zaskrbljen zaradi vse večjega števila revnih zaposlenih, razlog za to pa sta tudi vse večja razširjenost nestalnih zaposlitev in nizke plače. Leta 2011 je 8,9 % vseh zaposlenih živelo pod pragom revščine, kar je tretjina vseh delovno sposobnih odraslih, ki jih ogroža revščina (27).

4.   Splošne ugotovitve

4.1

EESO je pripravil več mnenj (28) o vprašanjih, ki so posredno ali neposredno povezana z minimalnim dohodkom in revščino, ter oblikoval ustrezna priporočila. Njegove ugotovitve in priporočila iz leta 1989 (29) so zaradi pogubnih posledic krize znova postali izjemno pomembni. Med drugim podpira Evropsko platformo za boj proti revščini in socialni izključenosti, saj meni, da lahko odprta metode koordinacije in horizontalna socialna klavzula prispevata k zagotavljanju minimalnega dohodka ter k boju proti revščini in socialni izključenosti.

4.2

Nujna potreba po shemi minimalnega dohodka je bila izpostavljena tudi na javnem posvetovanju (30), ki ga je EESO organiziral v času priprave mnenja in na katerem so se zbrali strokovnjaki in drugi udeleženci, ki se zavzemajo za razmislek o boljšem merjenju revščine ter izzivih, ki jih je treba premagati, da bi lahko sprejeli evropsko shemo minimalnega dohodka.

4.3

V evropsko upravljanje je treba zaradi večplastnosti revščine (31) in socialne izključenosti v večji meri vključiti socialno razsežnost: predpogoj za izhod iz krize in zagotavljanje socialne kohezije so makroekonomske politike, ki so trajnostne s socialnega vidika. Trdovratna revščina in izključenost sta za gospodarstvo škodljivi, saj zmanjšujeta razpoložljivi dohodek in povpraševanje, ogrožata konkurenčnost in obremenjujeta nacionalni proračun.

4.4

EESO je zato prepričan, da je treba ponovno preučiti prednostne naloge in politike, zlasti monetarne politike, vključno s Paktom za stabilnost in rast, politiko konkurence in zunanjo trgovinsko politiko, pa tudi finančno in fiskalno politiko.

4.5

EESO pozitivno ocenjuje posodobljeni sveženj ukrepov o socialnih naložbah z dne 20. februarja 2013 (32), na podlagi katerega naj bi države članice zasnovale učinkovite in ustrezne dohodkovne podpore, ki bi temeljile na ugotovljenih socialnih potrebah na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ter določile referenčne proračune, vključno s seznamom blaga in storitev, ki jih potrebuje družina določene velikosti in sestave, da lahko živi na določeni ravni blaginje, skupaj z oceno njihovih mesečnih ali letnih stroškov.

4.6

EESO poziva Komisijo, naj pohiti z izpolnjevanjem svoje obljube (33) glede podpore ukrepanju držav članic s spremljanjem reform pri izvajanju dejavnega vključevanja, razvojem metodologije za referenčne proračune v letu 2013 in spremljanjem ustreznosti dohodkovne podpore, z uporabo navedenih referenčnih proračunov, ko se jih bo oblikovalo skupaj z državami članicami.

4.7

EESO je trdno prepričan, da je revščino mogoče najbolje zmanjšati in socialno izključenost preprečiti zgolj s ponovnim zagonom rasti, spodbuditvijo konkurenčnosti in vzpostavitvijo ugodnih okvirnih pogojev za evropska podjetja (med drugim npr. tudi z izogibanjem prekomernemu upravnemu bremenu in zagotavljanjem dostopa do financiranja), saj bi jim s tem omogočili širjenje ter ustvarjanje novih delovnih mest za ustrezno usposobljene ljudi.

4.8

Odbor poudarja, da je treba posebej poudariti programe za vseživljenjsko učenje kot osnovno orodje za boj proti revščini in socialni izključenosti, tako da se poveča zaposljivost in dostop do znanja ter trga dela. Poskrbeti je treba, da se bo več delavcev, nezaposlenih in predstavnikov vseh ranljivih družbenih skupin udeleževalo vseživljenjskega učenja, ter izboljšati raven strokovne usposobljenosti in pridobivanje novih znanj in spretnosti, kar lahko pripomore k hitrejšemu vključevanju na trg dela, poveča produktivnost in ljudem pomaga najti boljšo službo.

4.9

EESO podpira celovit pristop k socialnemu podjetništvu z več sredstvi za evropske sklade za podjetništvo in izboljšanim pravnim/upravnim okoljem, kar bo socialna podjetja kot gonila rasti, inovacij in zaposlovanja spodbudilo k boju proti revščini.

4.10

EESO pozdravlja nedavno priporočilo v zvezi z revščino otrok (34), vendar obžaluje, koliko otrok iz generacije v generacijo stalno ogroža revščina, iz česar je razvidno, kako pomanjkljive so veljavne politike.

4.11

EESO je zaskrbljen, ker se zdi verjetno, da cilj iz strategije Evropa 2020 glede revščine in socialne izključenosti (manj kot 20 milijonov revnih leta 2020 v EU) ne bo izpolnjen.

4.12

EESO je že ugotavljal, da posamezne države članice na zelo različne načine vključujejo civilno družbo v pripravo nacionalnih programov reform, medtem ko jo nekatere pri tem sploh ne upoštevajo (35).

4.13

Izvajanje strategije Evropa 2020 ovira pomanjkanje podatkov o dohodkih in življenjskih pogojih.

5.   Vloga minimalnega dohodka pri preprečevanju revščine in pri socialnem vključevanju

5.1

EESO se zaveda, da bi bila dodelitev specifične osrednje vloge EU pri zaščiti z minimalnim dohodkom s političnega vidika izjemno kompleksna naloga. Razlogi za to so naslednji: gospodarske razlike med državami članicami, raznolikost sistemov minimalnega dohodka (36) in struktur socialne varnosti, subsidiarnost, prepletanje pravic in obveznosti v zvezi z zaščito z minimalnim dohodkom, kompleksni medsebojni vpliv veljavnih politik in njihovih rezultatov ter občutek za „solidarnost“ v EU.

5.2

EESO kljub temu meni, da bi bilo treba uvesti oziroma okrepiti sheme minimalnega dohodka, saj jih po 22 letih od objave Priporočila 92/441/EGS še vedno nimajo vse države članice, njihova dostopnost in ustreznost vedno nista zagotovljeni povsod, skupni cilji držav članic za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti pa so bistveno nižji od cilja iz strategije Evropa 2020 (37).

5.3

EESO ob upoštevanju dinamike med revščino in gospodarstvom poudarja, da lahko shema minimalnega dohodka kot dejavnik stabilizacije hkrati ublaži socialne posledice krize in vpliva proticiklično, saj zagotavlja dodatne vire, ki spodbujajo povpraševanje na notranjem trgu.

5.4

EESO izraža veliko zaskrbljenost, ker sheme minimalnega dohodka, ki se v večini držav članic močno razlikujejo po razširjenosti, celovitosti in učinkovitosti, niso zmožne dovolj zmanjšati revščine; zaskrbljen je, ker je njihova učinkovitost še na dodatni preizkušnji zaradi neuporabe (38).

5.5

EESO pozdravlja pozitivne rezultate odprte metode koordinacije za socialno zaščito in socialno vključenost, vendar obžaluje, da sedanji instrumenti in strukture niso bili natančneje preučeni in da je bil napredek v boju proti revščini in socialni izključenosti omejen.

5.6

EESO se zavzema, da bi odprto metodo koordinacije na področju socialne politike dopolnili s sprejetjem evropske direktive, s katero bi sheme minimalnega dohodka uvedli v vseh državah članicah in ob upoštevanju različnih razmer v posameznih državah zagotovili, da bodo sedanji sistemi ustreznejši, kar bi pomenilo odločno sporočilo o evropskem socialnem stebru.

5.7

S predlagano direktivo bi morali določiti skupne standarde in kazalnike, zagotoviti metode za spremljanje njenega izvajanja ter omogočiti, da bodo lahko pri oblikovanju oziroma reviziji nacionalnih shem minimalnega dohodka sodelovali tudi socialni partnerji, upravičenci in druge zainteresirane strani.

5.8

EESO meni, da bi morale proračunske in makroekonomske politike v okviru izvajanja veljavnih politik ter uporabe obstoječih instrumentov in struktur omogočati tudi uresničevanje ciljev iz strategije Evropa 2020 v zvezi s socialnimi naložbami, kar je predpogoj za okrepitev solidarnosti in socialne kohezije v posameznih državah članicah in med njimi.

5.9

EESO je mnenja, da bi morala prizadevanja Evropske unije za boljšo zaščito z minimalnim dohodkom zajemati pomoč državam članicam, predvsem tistim, ki jo najbolj nujno potrebujejo, bolj učinkovito in ciljno usmerjeno uporabo razpoložljivih sredstev, pa tudi takojšnjo preučitev možnosti za povečanje potrebnih sredstev.

5.10

EESO opozarja, da so sheme minimalnega dohodka neposredno povezane s sistemi socialne zaščite in pomoči, da pa ne bi smeli povzročiti odvisnosti od take pomoči, ter ponovno poudarja pogoje, ki jih je opredelil že leta 1989 (39). Sheme minimalnega dohodka bi bilo zato treba dopolniti s splošnimi politikami in ciljno usmerjenimi ukrepi, kot so aktivne politike trga dela, ki naj bi brezposelnim pomagale k ponovni zaposlitvi, službe za iskanje zaposlitve, dodeljevanje podpore in programi za trg dela, kot so izobraževanje in ustvarjanje delovnih mest na podlagi ustreznih strategij aktiviranja, da se zagotovi več priložnosti za iskalce zaposlitve. Ravno tako so ključnega pomena učinkovite institucije na trgu dela, zdravstveno varstvo in stanovanjske politike ter dostopne, cenovno ugodne in visokokakovostne javne storitve.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Mnenje Odbora regij o Evropski platformi proti revščini in socialni izključenosti, UL C 166, 7.6.2011, str. 18. Glej točko 7 na str. 19.

(2)  Mednarodno gibanje ATD Fourth World, Evropska mreža za boj proti revščini (European Anti-Poverty Network – EAPN), Evropska federacija nacionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomci (European Federation of National Organisations working with the Homeless – FEANTSA), evropska sekcija organizacije Emmaüs itd.

(3)  Resolucija Evropskega parlamenta o Evropski platformi proti revščini in socialni izključenosti (2011/2052(INI)), UL C 153E, 31.5.2013, str. 57–78.

(4)  Drugi vidiki take politike so naslednji: a) univerzalni temeljni dohodek ali zagotovljen temeljni dohodek, trajno, enotno pavšalno nadomestilo, ki se v rednih časovnih presledkih izplačuje odraslim državljanom, ne glede na njihov ekonomski ali socialni položaj oziroma razpoložljivost za delo ter b) negativni davek na dohodek, ki temelji na konceptu mejne davčne stopnje.

(5)  FRAZER, Hugh in MARLIER, Eric. Minimum Income Schemes Across EU Member States (Sistemi minimalnega dohodka v državah članicah EU), zbirno poročilo, Mreža neodvisnih strokovnjakov EU s področja socialne vključenosti, Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti, oktober 2009.

(6)  Komisija Evropskih skupnosti, Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, Luxembourg: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, 1990.

(7)  Priporočilo Sveta 92/441/EGS z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialne zaščite, UL L 245, 26.8.1992, str. 46–48.

(8)  Priporočilo Komisije z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (notificirano pod dokumentarno številko C(2008) 5737), UL L 307, 18.11.2008, str. 11–14.

(9)  Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, COM(2010) 2020 final, Bruselj, 3. marec 2010.

(10)  Skupaj ti dejavniki predstavljajo splošno ciljno skupino, ki ji grozi revščina ali izključenost, kar pomeni, da bo zadostovalo že izpolnjevanje zgolj enega od teh meril – upošteva se, če je določena oseba blizu izpolnjevanju katerega koli od navedenih treh dejavnikov, in sicer samo enkrat.

(11)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo – COM(2010) 758 final, UL C 248, 25.8.2011, str. 130–134.

(12)  Cilji na področju zaposlovanja, izobraževanja, podnebnih sprememb ter raziskav in razvoja so zastavljeni v odstotkih, kar državam članicam omogoča, da si postavijo podobne nacionalne cilje, izražene v odstotkih.

(13)  Evropska komisija: Pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi, 2012.

(14)  FRAZER, Hugh in MARLIER, Eric, 2011. Assessment of Progress towards the Europe 2020 social inclusion objectives: Main Findings and Suggestions on the Way Forward (Ocena napredka pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 v zvezi s socialno vključenostjo: glavne ugotovitve in predlogi za nadaljnje delo). Mreža neodvisnih strokovnjakov EU s področja socialne vključenosti, Bruselj: Evropska komisija.

(15)  Evropska komisija, Smernice za nacionalne programe reform, 18. januar 2012.

(16)  Resolucija EP z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi (2010/2039(INI)), UL C 70E, 8.3.2012, str. 8–18.

(17)  Glej opombo 3.

(18)  Delovni dokument služb Komisije – Evidence on Demographic and Social Trends. Social Policies' Contribution to Inclusion, Employment and the Economy, SWD(2013) 38 final, prvi del.

(19)  Eurostat, 2013. Glavni kazalniki t2020_50, t2020_51, t2020_52, t2020_53. Posodobljeno 3. oktobra 2013.

(20)  Najvišje stopnje tveganja so bile zabeležene v Bolgariji (49 %), Romuniji in Latviji (v obeh 40 %), v Grčiji in na Madžarskem (v obeh 31 %) ter v Italiji (28,2 %).

(21)  Evropska komisija, Socialna Evropa: Sedanji izzivi in pot naprej, Letno poročilo Odbora za socialno zaščito (2012).

(22)  Glej opombo 18.

(23)  Prav tam.

(24)  Evropska konfederacija sindikatov, Evropski sindikalni inštitut, Benchmarking Working Europe, 2013.

(25)  Eurofound, Quality of Life in Europe: Impacts of the Crisis, 3rd European Quality of Life Survey, Luxembourg, 2012.

(26)  Evropska komisija, EU Employment and Social Situation Quarterly Review, marec 2013.

(27)  Glej opombo 21.

(28)  Glej UL C 44, 11.2.2011, str. 23–27; UL C 166, 7.6.2011, str. 18–22; UL C 24, 28.1.2012, str. 35–39; UL C 318, 23.12.2009, str. 52–56; UL C 48, 15.2.2011, str. 57–64; UL C 44, 11.2.2011, str. 90–98; UL C 44, 11.2.2011, str. 34–39; UL C 318, 29.10.2011, str. 43–49; UL C 132, 3.5.2011, str. 26–38; UL C 128, 18.5.2010, str. 10–17.

(29)  UL C 221, 28.8.1989, str. 10–15.

(30)  28. maj 2013, http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.events-and-activities-european-minimum-income.

(31)  Kazalnik tveganja za revščino ali socialno izključenost je sestavljen iz treh elementov: tveganje revščine, hudo materialno pomanjkanje in zelo nizka delovna intenzivnost.

(32)  Sporočilo Komisije z naslovom Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020, COM(2013) 83 final. Sveženj o socialnih naložbah zajema tudi priporočilo z naslovom Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti (C(2013) 778 final), delovne dokumente služb Komisije o dolgoročni negi v starajočih se družbah ter s tem povezanimi izzivi in možnostmi politike, o vlaganju v zdravje, o spremljanju izvajanja priporočila Komisije iz leta 2008 v državah članicah o aktivnem vključevanju ljudi, ki so bili izključeni iz trga dela, pa tudi tretje dveletno poročilo o socialnih storitvah splošnega pomena.

(33)  Sporočilo COM(2013) 83 final/2, točka 2.2.

(34)  Priporočilo Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti, UL L 59, 2.3.2013, str. 5–16.

(35)  EESO: Vključenost civilne družbe v nacionalne programe reform, zbirno poročilo, Bruselj, 28. februar 2011 (v francoščini).

(36)  Za popoln pregled glej FRAZERJA in MARLIERJA, op. cit., 2009.

(37)  Odbor za socialno zaščito, op. cit.

(38)  SWD(2013) 39 final.

(39)  Glej mnenje, navedeno v opombi 29.


PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov:

Točka 1.4

Spremeni se tako:

poziva Komisijo, naj preuči obstoječe primere dobre prakse in državam članicam pomaga razviti strategije aktivnega vključevanja, ki zajemajo zadostno in primerno dohodkovno podporo, ukrepe aktiviranja in ukrepe proti revščini, ob upoštevanju njihove glavne odgovornosti z vidika subsidiarnosti in nacionalnih praks, hkrati pa preuči tudi možnosti financiranja ter učinkovite in usmerjene uporabe sredstev za evropski minimalni dohodek ter se pri tem osredotoči predvsem na možnost oblikovanja ustreznega evropskega sklada;

Rezultat glasovanja

Za:

:

112

Proti:

:

134

Vzdržani:

:

10

Točka 4.2

Spremeni se tako:

Nujna p Potreba po obravnavi vprašanja sheme i minimalnega dohodka je bila izpostavljena tudi na javnem posvetovanju, ki ga je EESO organiziral v času priprave mnenja in na katerem so se zbrali strokovnjaki in drugi udeleženci, ki se zavzemajo za razmislek o boljšem merjenju revščine ter izzivih, ki jih je treba premagati, da bi lahko sprejeli evropsko shemo minimalnega dohodka na nacionalni ravni.

Rezultat glasovanja

Za:

:

110

Proti:

:

132

Vzdržani:

:

13

Točka 5.3

Spremeni se tako:

EESO ob upoštevanju dinamike med revščino in gospodarstvom poudarja ugotavlja, da bi lahko shema minimalnega dohodka kot dejavnik stabilizacije hkrati ublažila socialne posledice krize in vpliva proticiklično, saj zagotavlja dodatne vire, ki spodbujajo povpraševanje na notranjem trgu.

Rezultat glasovanja

Za:

:

110

Proti:

:

139

Vzdržani:

:

8

Točka 5.6

Spremeni se tako:

EESO se zavzema, da bi odprto metodo koordinacije na področju socialne politike dopolnili s sprejetjem evropske direktive, s katero bi za izmenjavo najboljših praks na področju sheme minimalnega dohodka in s tem povezanih smernic na nacionalni ravni, s čimer bi uvedli v vseh državah e članicah e podprli pri vzpostavitvi takih shem in jim omogočili, da so pri tem ustrezno osredotočene in učinkovite in ob upoštevanju različnih razmer v posameznih državah zagotovili, da bodo sedanji sistemi ustreznejši, kar bi pomenilo odločno sporočilo o evropskem socialnem stebru. Z uvedbo nove preglednice socialnih kazalnikov bi poleg tega lahko pripomogli k preprečevanju morebitnih razlik.

Rezultat glasovanja

Za:

:

115

Proti:

:

138

Vzdržani:

:

9

Točka 5.7

Spremeni se tako:

S predlagano imi direktivo ukrepi bi morali določiti skupne poglavitne standarde in kazalnike, zagotoviti metode za spremljanje njenega njihovega izvajanja ter omogočiti, da bodo lahko pri oblikovanju oziroma reviziji nacionalnih shem minimalnega dohodka sodelovali tudi socialni partnerji, upravičenci in druge zainteresirane strani.

Rezultat glasovanja

Za:

:

115

Proti:

:

139

Vzdržani:

:

5


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/32


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o izzivih evropske strojne (mehanske, elektrotehnične, elektronske in kovinskopredelovalne) industrije v spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/05

Poročevalka: ga. STUDNIČNÁ

Soporočevalec: g. ATANASOV

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. februarja 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Izzivi evropske strojne (mehanske, elektrotehnične, elektronske in kovinskopredelovalne) industrije v spreminjajočem se svetovnem gospodarstvu

(mnenje na lastno pobudo).

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 11. decembra) s 167 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropska strojna industrija (1) ima ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja, v skladu s katerim naj bi do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP. Vendar je za ustvarjanje takšne rasti, preobrnitev sedanjega trenda in zmanjšanje brezposelnosti potrebnih več naložb podjetij.

1.2

Evropa mora v ta namen razviti jasno vizijo in cilje za industrijo. To mora privesti do usklajene politike, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike in prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

1.3

Evropa mora razviti bolj pozitiven pristop k spremembam v industriji, zlasti ob upoštevanju uspešnega prehoda držav Srednje in Vzhodne Evrope.

1.4

Evropa bi se morala bolj zavedati svojih prednosti, jih razvijati in krepiti; ponaša se namreč z dobro usposobljeno in motivirano delovno silo, raznolikostjo na področju izobraževanja, ogromnim znanstvenim znanjem, številnimi regionalnimi grozdi, ki so med vodilnimi v svetovnem merilu, dobro povezanimi verigami dobaviteljev in storitev, dobro razvito prometno infrastrukturo, velikim notranjim trgom z več kot 500 milijoni potrošnikov in tesnim sodelovanjem socialnih partnerjev.

1.5

Za spodbuditev novih naložb mora Evropa slediti strategiji, ki njeno industrijo ohranja v ospredju tehnoloških inovacij, hkrati pa mora postati bolj privlačna za podjetja, ki proizvajajo blago množične potrošnje v visoko- kot tudi nizko- in srednjetehnološkem razredu, tako da bi dosegla potreben obseg proizvodnje in stopnjo zaposlenosti, kar je glavno orodje za krepitev konkurenčnosti. EESO poziva Evropsko komisijo k razvoju strategije o tem, kako lahko Evropa privabi več naložb v visokotehnološka podjetja – vključno s sodobnimi tovarnami, ki izhajajo iz 4. industrijske revolucije – in v vrhunsko usposobljenost, s čimer se spodbujajo inovacije v celotni vrednostni verigi.

1.6

Financiranje evropskih raziskav mora biti bolj povezano s potrebami industrije, kar pomeni, da je treba podjetja vključiti v inovativni proces že v zgodnji fazi in podpreti ustvarjalni inženiring v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), tako da bi nove zamisli lažje in hitreje privedle do novih izdelkov. Spodbujati in podpirati je treba grozde, ki združujejo proizvodna podjetja in raziskovalne strukture.

1.7

Komisija bi morala okrepiti svoja prizadevanja za poenostavitev delovanja evropskih podjetij, zlasti MSP. Nove tehnične in upravne predpise bi bilo treba predvideti le, če zadanih ciljev ni mogoče doseči drugače. Komisija bi morala večji poudarek nameniti dosledni uporabi obstoječih pravil med vsemi državami članicami, usklajevanju in krepitvi nadzora trga. Poleg tega bi morala spodbujati uravnoteženo uporabo takšnega pristopa tudi na svetovni ravni do drugih regij sveta.

1.8

Pomanjkljivosti, kot so otežen dostop do financiranja, visoki stroški energije ali stroški, ki so posledica upravnih bremen in zakonodaje, bi bilo treba zmanjšati s sprejetjem bolj skladne in predvidljive zakonodaje.

1.9

Visoko stopnjo zaposlenosti v Evropi bo mogoče ohraniti le, če bodo delavci bolje izobraženi in usposobljeni kot v konkurenčnih gospodarstvih. Sprejeti bi bilo treba ukrepe, s katerimi bi v tehnološke poklice, za katere so značilni vse bolj zapleteni stroji in storitve, pritegnili mlade – tako moške kot tudi ženske. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij z univerzami in šolami, usposabljanje in vseživljenjsko učenje.

2.   Uvod

2.1

Evropska strojna industrija je zelo širok in raznolik sektor, ki zajema oznake NACE 25, 26, 27, 28, 29.3, 32.11 in 33 z izjemo oznak 33.15 do 33.17. Strojno industrijo tradicionalno predstavljajo: strojništvo in elektrotehnika ter stroji; elektronika; kovinski izdelki in kovinarstvo.

2.2

Celotno strojno industrijo v Evropi sestavlja 130.000 podjetij, ki zaposlujejo prek 10,3 milijona visoko kvalificiranih in visoko usposobljenih ljudi. Njihov letni promet znaša okrog 1840 milijard EUR, njihov izvoz pa predstavlja približno tretjino celotnega izvoza EU.

2.3

S proizvodnjo različnih končnih izdelkov in oskrbovanjem drugih sektorjev s komponentami, sestavnimi deli, orodji, stroji, napravami, sistemi, tehnologijami itd. je ta industrija ključna za stopnjo tehnološkega razvoja številnih drugih sektorjev in določa razvoj družbe na področju energetske učinkovitosti, zdravja, mobilnosti, komunikacij in varnosti.

2.4

Evropska strojna industrija ima zaradi svojega velikega obsega, velikega števila delovnih mest in močne izvozne usmerjenosti ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope in doseganju ambicioznega cilja iz sporočila Komisije z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva, v skladu s katerim naj bi preobrnili sedanji trend in do leta 2020 delež industrijske proizvodnje povečali na več kot 20 % BDP.

2.5

Evropsko strojno industrijo je treba obravnavati in analizirati z vidika gospodarskega razvoja EU; obravnavane panoge so sestavni in ključni del posameznih vrednostnih verig. Tako se v bistvu spopadajo z enakimi problemi kot drugi členi v verigi (jeklarstvo, energijski sektor itd.).

3.   Izzivi za evropsko strojno industrijo

3.1   Mednarodna konkurenca

3.1.1

Evropska strojna industrija izvaža pomemben delež svoje proizvodnje. V zadnjih letih njene naložbe zaostajajo za naložbami v drugih regijah sveta. To povzroča nevaren trend selitve vrednostnih verig izven Evrope, evropska strojna industrija pa se sooča z vse večjo konkurenco v svetovnem merilu.

3.1.2

Severna Amerika je sprejela strategijo za ponovno industrializacijo, ki temelji zlasti na nizkih stroških energije in nižjih stroških dela v državah NAFTA. Kitajska in nekatere države v jugovzhodni Aziji so pritegnile precejšnje naložbe, zlasti v elektrotehničnem in elektronskem sektorju, v zadnjem času pa tudi v strojništvu. S pomočjo državno podprtih razvojnih programov lahko ta gospodarstva konkurirajo z nižjimi plačami, poleg tega pa bodo kmalu proizvajala tudi blago z višjo dodano vrednostjo. Konkurenčnost Japonske se povečuje zaradi nedavne devalvacije jena za okoli 30 %. Poleg tega sta tudi Afrika in Bližnji vzhod uspela v zadnjih letih privabiti proizvodne naložbe.

3.1.3

Cilj, v skladu s katerim naj bi dosegli 20-odstotni delež industrije v BDP, narekuje odprtje vsaj 400 000 novih delovnih mest na leto. Le če bo Evropa uspela pritegniti več naložb, bo ustvarjenih dovolj delovnih mest in bogastva, da bo mogoče v Evropi ohraniti visoke socialne standarde in doseči cilje strategije Evropa 2020. Naložbe pa se bodo izvajale le, če bo Evropa konkurenčna.

3.1.4

Očitno je, da ne bo mogoče ohraniti tako visokega števila (prek 10 milijonov) pretežno dobro plačanih delovnih mest, če se bo Evropa osredotočala le na zgornji tržni segment strojne industrije. Čeprav imajo visokotehnološka podjetja odločilno vlogo pri zasedanju vodilnega položaja na področju tehnologije in spodbujanju inovacij v celotni vrednostni verigi, je ključnega pomena, da Evropa ostane kraj, kjer se proizvajajo vse vrste tehničnih izdelkov in blaga, tudi v nizko- in srednjetehnološkem sektorju. Poleg ustvarjanja delovnih mest je to ključnega pomena za integrirano mrežo dobaviteljev, ki je ena največjih prednosti za proizvajalce v Evropi, saj omogoča hitro izmenjavo znanja, naglo uvajanje sprememb v proizvodnji in izkoriščanje možnosti regionalnih grozdov.

3.2   Tehnološki izzivi

3.2.1

Strojna industrija ima zaradi proizvodov, sistemov in tehnologij, ki jih proizvajajo njena podjetja, vodilno vlogo pri prehodu na zeleno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Industrija se zelo hitro pomika v smeri četrte industrijske revolucije (2), ki bo zagotovila preskok na posamezniku prilagojeno množično proizvodnjo ter s tem industriji omogočila, da se s prilagojenimi rešitvami odzove na družbene izzive.

3.2.2

Evropa ima potrebno strokovno znanje in raziskovalno usposobljenost za prehod na bolj zeleno gospodarstvo, vendar pot do inovativnih proizvodov zahteva še več. Evropa ima v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, ustalile v tujini, kar pomeni, da Evropa kot kraj proizvodnje ni dovolj privlačna, da bi bila sposobna takšne inovacije tržiti, odtekanje znanja v konkurenčna gospodarstva pa s tem postaja resnična grožnja.

4.   Kaj lahko naredi Evropa?

4.1   Strateški vidiki

4.1.1

Ocena možnosti EU za izvajanje takšne industrijske politike, kot bi bila dejansko potrebna, pokaže na hude notranje probleme, ki zavirajo nujen prehod. Prvič: EU na žalost nima dovolj vizije in vodstvene moči, kar vodi k prevelikemu številu neskladnih pobud in pereči neusklajenosti regulativnega okvira. Drugič: koncept trajnosti, ki bi lahko služil kot takšna strategija povezovanja, bi moral pripisovati enak pomen vsem trem stebrom (okoljskemu, socialnemu in gospodarskemu).

4.1.2

Sedanje upadanje zaupanja vlagateljev (3) v gospodarstvo EU je zaskrbljujoče in nujno ga je treba povrniti. Dejansko izvajanje strategije Evropa 2020 ter spodbujanje in motiviranje poslovnega okolja bi lahko utrli pot iz tega stanja.

4.1.3

Potrebnih je veliko več naložb in močnejša rast, da bi lahko v Evropi preobrnili trend upadanja industrije. 20-odstotni cilj in ustvarjanje novih delovnih mest bo mogoče doseči le, če bo Evropa razvila jasno vizijo in program za industrijo. Na njuni podlagi bi bilo treba oblikovati usklajeno politiko, ki daje jasen poudarek konkurenčnosti evropske industrije ter vključuje tudi druga področja politike, poleg tega pa prispeva k večji privlačnosti Evrope za ustanavljanje podjetij.

4.1.4

Inženirska podjetja se spopadajo s pretirano regulacijo, ki je včasih neustrezna, številni nacionalni predpisi pa se prekrivajo z evropskimi. Zaradi tega so preobremenjena zlasti MSP. Glavna naloga inženirskih podjetij bi morala biti, da iščejo tehnične rešitve, ne pa da morajo velik del svojih virov namenjati za spopadanje z najnovejšimi predpisi. Neposreden način za rešitev tega problema je zmanjšanje obsega nove zakonodaje.

4.1.5

Primer nepotrebne nove zakonodaje je zdaj že običajna praksa, da večini predlaganih prenovitev obstoječih uredb in direktiv sledijo predlogi sprememb. Pogosto bi lahko težave učinkoviteje rešili z boljšo uporabo obstoječih pravil kot pa z ustvarjanjem novih predpisov. Nova pravila bi zato morala biti le skrajna možnost.

4.1.6

Evropski zakonodajalec pogosto poskuša določeno področje urediti preveč podrobno. Čeprav je to smiselno pri nekaterih tehničnih predpisih, je morda ta pristop na drugih področjih neprimeren. Izpolnjevanje predpisov o elektromagnetnih poljih je denimo prezahtevno za MSP. Strategija EU za zdravje in varnost pri delu za obdobje 2013–2020 mora zagotoviti ustrezno raven zaščite na delovnem mestu, vendar bi morala biti hkrati skladna, jedrnata in enostavna za uporabo.

4.1.7

Evropska zakonodaja mora postati bolj predvidljiva. V zvezi z investicijskimi cikli podjetij to pomeni, da se že uveljavljenih metodologij ne sme spreminjati, cilji pa naj se povečujejo predvidljivo in v dolgoročnem obdobju. Eden od primerov, ki ponazarja, kako se lahko izgubi prvoten celovit pristop Evropske komisije, je direktiva o okoljsko primerni zasnovi. Prvotno je bil poudarek na energiji in ohraniti bi bilo treba uporabljeno zanesljivo metodologijo (metodologija za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo – Methodology for the Ecodesign of Energy-related Products (MEErP)). Posebne težave povzročajo pogoste prenovitve. Za nekatere proizvode se spremembe v zakonodaji uvajajo približno vsakih pet let, kar je še posebej uničujoče za strojno industrijo, kjer naložbeno obdobje traja od 10 do 30 let.

4.1.8

Evropska komisija v svoje ocene učinkov žal ni vključila v zadostni meri stroškov nove zakonodaje za podjetja, zlasti za MSP. Največji strošek dodatne zakonodaje, ki dejansko ni upoštevan, predstavljajo naložbe in nova podjetja, ki jih Evropa izgublja, saj se namesto na njenem ozemlju ustanavljajo zunaj EU.

4.1.9

Enostavno razumljiva bi morala biti tudi pravila o javnem naročanju. V nasprotnem primeru MSP ne bodo več zmožna oddajati ponudb, zmanjšala se bo konkurenca, odločitve v postopkih javnega naročanja bo težje preveriti, javna naročila pa bodo postala bolj dovzetna za goljufije. Zato bi se bilo treba osredotočiti na poenostavitev in preglednost.

4.1.10

Stroški energije so v Evropi precej višji kot v konkurenčnih gospodarstvih. Najnujnejši ukrep, ki ga je treba sprejeti za večjo cenovno dostopnost energije, je vzpostavitev resničnega evropskega energetskega trga. Poleg tega se je treba izogibati uvajanju zakonodaje, ki povzroča dodatne podražitve. Dekarbonizacija mora biti cenovno dostopna in tehnološko nevtralna ter temeljiti na tržnih zakonih.

4.2   Notranji trg in nadzor trga

4.2.1

Zaščita pred neskladnimi nevarnimi proizvodi in ponarejanjem je predpogoj za pošteno konkurenco. Trenutno se skladnost s predpisi EU preveri pri manj kot 1 % vseh proizvodov, uvoženih prek večjih evropskih pristanišč, in na notranji trg vstopi veliko nevarnih ali ponarejenih izdelkov, predvsem električnih.

4.2.2

Organi za nadzor in spremljanje v posameznih državah članicah EU se med seboj zelo razlikujejo. V nekaterih državah članicah obstajajo mehanizmi za potrebno zaščito podjetij, medtem ko so v drugih državah ti organi redki, nepopolni in nezadostni ali pa se zakonodaja uporablja drugače. EU bi morala izboljšati in okrepiti sodelovanje med temi organi, da bi se vzpostavil ustrezen in enoten evropski sistem.

4.3   Standardi

4.3.1

Standardizacija v Evropi je postala odločilni dejavnik uspeha enotnega trga. Standardizacija prispeva k temu, da so proizvodi izmenljivi ter da se tako lahko z njimi trguje po vsem svetu in vzdolž dolgih vrednostnih verig. Vendar se v zadnjih letih veliko MSP pritožuje nad številom zahtev Evropske komisije za standardizacijo in nad dejstvom, da je standardizacija presegla zgolj tehnične zahteve. MSP bi bilo treba spodbuditi k sodelovanju v procesu standardizacije in jih pri tem podpirati.

4.3.2

Ker se MSP vse bolj vključujejo v vrednostne verige, jim je treba dati možnost, da ustrezno prispevajo k oblikovanju standardov. Sprejeti je treba praktične ukrepe za zagotovitev enakosti med različnimi zainteresiranimi stranmi; v ta namen je treba na nacionalni ravni več podpore nameniti sodelovanju MSP z manj finančnimi sredstvi.

4.4   Tehnologija in raziskave

4.4.1

Podjetja v strojni industriji so ključna gonilna sila inovacij na področju proizvodnje opreme, potrebne za izvedbo zelene revolucije. Energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij CO2 in varstvo okolja pozitivno vplivajo na trajnostni razvoj sektorja. Poleg razvoja novih proizvodov inovacije inženirskih podjetij pogosto privedejo tudi do novih načinov proizvodnje ter ekološko še naprednejših proizvodov in sistemov, ki so hkrati produktivnejši in cenovno dostopnejši za potrošnike.

4.4.2

Evropa je dosegla visok standard raziskav in njihovih rezultatov. Leta 2012 je bilo v Evropi vloženih več kot 250 000 patentnih prijav. Vendar pot od raziskav do inovativnih proizvodov zahteva več kot le znanje in raziskovalno usposobljenost. Evropa je imela dolgo časa v številnih tehnologijah očitno znanstveno prednost, vendar so se industrije, ki imajo koristi od teh raziskav, sčasoma ustalile v tujini. To šibko industrijsko izkoriščanje obstoječega znanja v Evropi je mogoče izboljšati le z vključitvijo podjetij v raziskovalne programe že v zgodnji fazi in z vzpostavitvijo ustreznega okvira, ki jim omogoča, da pravočasno izkoristijo pridobljeno znanje. Nove strukture, ki povezujejo industrijo in raziskave – grozde, tehnološke parke, centre za tehnološke izmenjave – bi bilo treba spodbujati z javnimi sredstvi.

4.4.3

Da bi lahko industrija bolje izkoriščala nova znanstvena spoznanja, bi moralo biti financiranje raziskav in inovacij bolj usmerjeno v potrebe podjetij in potekati v obliki javno-zasebnih partnerstev, kot je pobuda „tovarne prihodnosti“. Za povečanje udeležbe podjetij, zlasti MSP, bi bilo treba navodila in pravila za udeležbo in odobritev projektov poenostaviti. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje vzpostavljanja sodobnih tovarn v okviru četrte industrijske revolucije.

4.5   Instrumenti trga dela

4.5.1

Že samo število delovnih mest v strojni industriji ponazarja, da ima ta sektor ključno vlogo pri spopadanju s trenutno visoko stopnjo brezposelnosti v EU in da ima tudi znaten potencial za odpiranje novih delovnih mest, če bo Evropa uspela ustvariti naložbe za prihodnje gospodarsko okrevanje. Z odprtjem teh delovnih mest bi lahko zmanjšali nesprejemljivo visoko brezposelnost med mladimi. Trenutna pobuda EU za vzpostavitev „jamstva za mlade“ se zdi primeren ukrep v sedanji krizi. Vendar lahko v dolgoročnem obdobju trajna delovna mesta zagotovijo le zdrava podjetja, ki vlagajo v Evropo.

4.5.2

Številne proizvodne panoge se soočajo s pomanjkanjem mladih strokovnjakov. Sistemi izobraževanja in usposabljanja bi morali biti veliko bolj usmerjeni v prihodnje potrebe podjetij. Nacionalne uprave in tudi industrija sama bi morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi v ta sektor pritegnile mlade in hkrati izboljšale njegov ugled. Spopasti se je treba zlasti s pomanjkanjem strokovnjakov na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike v nekaterih regijah Evrope, npr. s podpiranjem mobilnosti teh strokovnjakov po vsej Evropi.

4.5.3

Za kariero v inženirstvu se še vedno zanima premalo žensk. V številnih evropskih državah je strojna industrija že sprožila kampanje, osredotočene na spodbujanje mladih žensk k opravljanju vajeništva v tem sektorju, Evropski socialni sklad pa podpira projekte, katerih cilj je zmanjšati psihične zavore, ki jih imajo do kariere na tem področju mlade ženske. Storiti pa je treba še več. Poučevanje tehnike in inženirstva v šolah bi moralo biti bolj zanimivo.

4.5.4

Ena od odločilnih prednosti, zaradi katere so številna evropska podjetja uspešno prebrodila sedanjo krizo, je njihova odlična delovna sila. Zaradi sistema vajeništva imajo njihovi zaposleni obsežno znanje o tehničnih osnovah in dejanskem proizvodnem procesu. Sposobni so hitrega vključevanja inovacij na različnih stopnjah vrednostne verige. V okviru evropske politike zaposlovanja bi bilo treba države spodbujati, da sprejmejo takšne sisteme vajeništva na ravni podjetij. Spodbujati je treba sodelovanje podjetij s šolami in univerzami, borze dela za iskalce zaposlitve in pripravništvo.

4.5.5

Panožna združenja in sindikati lahko ob podpori javnih organov sprejmejo pobude, da bi ocenili stanje izobraževanja v svojem sektorju in izboljšali načine, kako zapolniti vrzeli v poklicnih kvalifikacijah za delo na področju, za katero so značilni vse bolj zapleteni stroji in tehnične storitve, ki zahtevajo nova znanja in spretnosti.

4.5.6

Vseživljenjsko učenje bi moralo biti skupna dolžnost delodajalcev in delojemalcev. Delavci, ki izgubijo službo, morajo imeti ustrezne možnosti za hitro posodobitev svojih kvalifikacij. Okrepiti bi bilo treba aktivne politike trga dela in spodbujati izmenjavo dobrih praks, kot so npr. prakse, ki se sofinancirajo s sredstvi ESS in ESRR.

4.5.7

Za industrijske sektorje so značilne stalne spremembe. Nenehno se ustvarjajo nova delovna mesta in novi proizvodi, medtem ko drugi izginjajo. Potrebna prestrukturiranja morajo biti organizirana ob predvidevanju sprememb. Vsi socialni partnerji – sindikati in delodajalci – kot tudi vlade in institucije EU morajo sodelovati pri dialogu, da bi razvili bolj prožen in pozitiven pristop do sprememb v industriji. Po možnosti se je treba izogibati odpuščanju presežnih delavcev, da bi v podjetjih obdržali usposobljeno in kvalificirano delovno silo. Neizogibne izgube delovnih mest bi bilo treba organizirati in ublažiti na socialno pravičen način. V nekaterih državah Srednje in Vzhodne Evrope obstajajo primeri posodobitve gospodarstva, ki je zdaj produktivnejše in okolju prijaznejše ter ustvarja nova, dobro plačana delovna mesta.

4.5.8

Vlade, panožna združenja in sindikati morajo najti rešitve za prilagoditev cikličnim nihanjem poslovne dejavnosti. Hitra in učinkovita razporeditev usposobljenega osebja je ključnega pomena, če se želijo evropska proizvodna podjetja odzvati na vse večje pritiske svetovne konkurence. Z delovno zakonodajo je treba omogočiti takšne zunanje in notranje ureditve dela, ki poleg potrebe po učinkovitosti proizvodnih procesov upoštevajo tudi vprašanja varnosti in zdravja ter ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Instrumentov za zagotovitev potrebne prožnosti se ne sme uporabiti za znižanje obstoječih socialnih standardov v Evropi.

4.5.9

Nacionalni socialni partnerji imajo v kolektivnih pogajanjih veliko odgovornost. Uspešno konkuriranje s sedanjimi ravnmi stroškov dela je zahtevno in ohranjati je treba kupno moč zaposlenih. Do povečanja konkurenčnosti evropskih podjetij ne sme priti na račun znižanja plač. Da bi ohranili in izboljšali delovna mesta, se je treba osredotočiti na necenovno konkurenčnost in obvladovanje stroškov proizvodnje. Povečanje produktivnosti bi se moralo odražati tako v večjih plačah, naložbah kot tudi plačilih delničarjem.

4.6   Internacionalizacija MSP

4.6.1

V zadnjih nekaj letih je Evropska komisija priznala, da je zagotavljanje pomoči MSP pri izvozu ključ do močnejšega gospodarstva. Za številna MSP je prvi korak izvoz v drugo državo članico EU. Ravno zaradi tega je konkurenca na notranjem trgu tako pomembna, saj lahko na njem pridobljene izkušnje podjetja spodbudijo k izvozu izven EU. Ker se MSP pri izvozu v države izven EU soočajo s težavami, je pomembno, da niso na teh trgih prepuščena sama sebi. Poleg tega je treba izboljšati dostop MSP do finančnih instrumentov na področju izvoza.

4.7   Energetska politika in prihodnje naložbe

4.7.1

Čeprav so javni proračuni še vedno omejeni, potrebnih naložb v energetsko infrastrukturo ne bi smeli odlagati, saj bi to škodilo konkurenčnosti Evrope.

4.7.2

Večina naložb v energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov se danes izvede le, če se prag dobička doseže v manj kot treh letih, kar pomeni veliko neizkoriščenih priložnosti. Številne zasebne naložbe se ne izvedejo, čeprav bi bile koristne, saj bi bil njihov prag dobička običajno dosežen v treh do petih letih. To težavo bi lahko odpravili, če bi prihodnji naložbeni donosi ustvarili denarne tokove že v času, ko se naložba izvede. V ta namen bi lahko EIB ali nacionalne finančne institucije predvidele sredstva, s katerimi bi podjetjem in gospodinjstvom zagotavljale kredite za tovrstne naložbe v zameno za dobiček od doseženih prihrankov, dokler kredit ni odplačan. Ta pristop omogoča, da se te naložbe izvedejo brez kakršnih koli javnih subvencij.

4.8   Dostop do surovin

4.8.1

V sedanjem obdobju, ki ga zaznamujejo visoke cene surovin, so evropski proizvajalci deležni koristi od preteklih prizadevanj za boljše recikliranje odpadkov. Danes se reciklira večji del kovin, ki so osnova za večino blaga. Vendar je za konkurenčnost strojne industrije še vedno ključen dostop do surovin, ki jih je treba uvoziti. Zato mora EU vztrajati pri tem, da trgovine s surovinami ne ovirajo omejitve, ki so nezdružljive s STO, zlasti glede redkih zemelj. Pri tem je treba zagotoviti, da se spoštujejo etični, socialni in ekološki standardi.

4.9   Izkoriščanje potenciala novih držav članic EU in držav pristopnic

4.9.1

Evropska podjetja bi morala preučiti in veliko bolje izkoristiti potencial novih držav članic EU. S tem pristopom bi lahko težave v zvezi s pretiranimi ekonomskimi razlikami med evropskimi regijami preobrazili v evropsko prednost.

4.9.2

EESO poziva Evropsko komisijo, naj spremlja situacijo v mednarodni trgovini s kritičnimi surovinami, in priporoča, da se pripravi več možnih scenarijev, med drugim tudi za najslabši primer, v katerih bodo opredeljena tveganja in možne rešitve. Razširiti bi bilo treba sodelovanje z drugimi državami v podobni situaciji (ZDA, Japonska, Južna Koreja).

V Bruslju, 11. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Glej točko 2 (Uvod).

(2)  Prvo industrijsko revolucijo (konec 18. stoletja) označuje mehanska proizvodnja, za drugo (začetek 20. stoletja) sta bili značilni množična proizvodnja in delitev dela, za tretjo (od srede 70-ih let 20. stoletja) avtomatizacija, elektronika in informacijska tehnologija, za četrto pa internet v proizvodnih procesih in mreženje teh procesov s pomočjo interneta.

(3)  Glej priložen dokument Eurostata.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/38


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij – odpornem in svetovno konkurenčnem industrijskem sektorju, vpetem v politike EU za trajnostno rast (mnenje na lastno pobudo)

2014/C 170/06

Poročevalec: Marian KRZAKLEWSKI

Soporočevalec: Enrique CALVET CHAMBÓN

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. februarja 2013 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Evropski sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij – odporen in svetovno konkurenčen industrijski sektor, vpet v politike EU za trajnostno rast.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. novembra 2013. Poročevalec je bil g. KRZAKLEWSKI, soporočevalec pa g. CALVET CHAMBÓN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 163 glasovi za, 3 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je strateško pomemben za Evropo in njen trajnostni razvoj, saj igra ključno vlogo na področjih, kot so varstvo okolja, promet, varnost in energetska učinkovitost.

1.2

EESO meni, da je sedanja mreža ladjedelnic za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij v EU zaradi svojega naprednega tehničnega znanja dobro pripravljena in sposobna zadostiti naraščajočemu povpraševanju po trajnostnem razvoju, tehnologiji, inovacijah, znanjih in spretnostih delavcev ter opremljenosti ladjedelnic.

1.3

Po mnenju Odbora se kljub težkim gospodarskim razmeram trenutno pojavljajo nove priložnosti za ta sektor. Te so povezane s povečanjem svetovnega ladjevja in vse večjim deležem starejših ladij, še zlasti pa z naraščajočimi zahtevami po predelavi in posodabljanju ladij zaradi okoljskih zahtev ter zahtev glede energetske učinkovitosti in zaščite podnebja. Kratkoročno to pomeni vse večje povpraševanje po energetsko učinkovitih plovilih, razvoju in obratovanju morskih vetrnih elektrarn ter pridobivanju naravnih virov iz morja.

1.4

Srednje- in dolgoročno lahko dodatne priložnosti za ta sektor predstavljata tudi odprtje plovnih poti v Severnem ledenem morju in globokomorsko rudarjenje.

1.5

Odbor opozarja, da se kljub tem obetavnim priložnostim lastniki ladij ter ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij zaradi dolgotrajne krize še vedno soočajo s težavami s financiranjem, kot je denimo dostopnost posojil, kar za podjetja pomeni težke poslovne pogoje. Dodaten izziv je ohranjanje kritične mase v tem sektorju.

1.6

Da bi se podsektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij s tem uspešno spopadel, bi moral tesno sodelovati s pomorsko vrednostno verigo, da bi tako povečal svojo prepoznavnost ter pridobil podporo EU, držav članic in regij, saj je konkurenca iz tretjih držav vse močnejša.

1.6.1

Odbor meni, da bodo za ta sektor koristni in potrebni naslednji ukrepi:

razširitev vloge Evropske investicijske banke (EIB) in njeno dejavnejše ukrepanje v tem sektorju v okviru izvajanja ciljev EIB v podporo evropske industrijske politike; to se nanaša tudi na MSP iz sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij, glede katerih imata EIB in Evropski investicijski sklad (EIF) pomembne posredne možnosti ukrepanja;

organizacija delavnic v sodelovanju z EIB, Evropsko komisijo in zainteresiranimi stranmi v industriji (te delavnice so predlagane v pobudi LeaderSHIP 2020) ter preučitev možnosti financiranja s sredstvi EIB;

možna uporaba pobude za projektne obveznice strategije Evropa 2020 na področjih, ki so povezana s prometom in energijo; dodeljevanje regionalnih sredstev pomorskemu sektorju (tudi v zvezi s „pametno specializacijo“); odločitev Komisije – ki mora biti sprejeta pred koncem leta 2013 – o podaljšanju veljavnosti okvira za odobreno državno pomoč za ladjedelništvo, dokler ne bodo predlagana in začela veljati nova pravila za splošni okvir za raziskave, razvoj in inovacije kot tudi pravila za regionalno pomoč, ki naj bi v prihodnosti skupaj prevzela vlogo sedanjega okvira. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za zagotovitev, da zaradi prenehanja veljavnosti okvira in njegove nadomestitve z novimi pravili ne bo prišlo do novih težav v zvezi s financiranjem, in po najboljših močeh bi si bilo treba prizadevati, da sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij prejme nadomestilo za morebitno s tem povezano gospodarsko škodo;

prednostna uporaba sredstev EU za raziskave, razvoj in inovacije v okviru programa Obzorje 2020 (kot nadaljevanja tehnološke platforme Waterborne) za financiranje usmerjenih pomorskih projektov s predstavitvenimi elementi in inovacijskim potencialom (vključno z javno-zasebnimi partnerstvi za raziskovalne namene).

1.7

Kljub temu, da imajo delavci v sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij v EU ustrezna znanja in spretnosti, EESO opozarja, da jih je treba nenehno ocenjevati in posodabljati. Te ukrepe je treba podpreti prednostno, na primer v okviru pobude LeaderSHIP 2020. Glede na staranje kvalificirane delovne sile v tem sektorju obstaja resna nevarnost izgube kritične mase.

1.8

EESO meni, da bi morali biti ukrepi, s katerimi bi v ta sektor pritegnili nove in mlajše delavce, poglavitna prednostna naloga, ki bi morala biti povezana z ukrepi za izboljšanje podobe sektorja. Hkrati bi bilo treba zagotoviti finančno podporo za šole in univerze, ki ponujajo specializacije na področju vzdrževanja, popravil in predelave ladij.

1.9

Odbor meni, da bi morala Komisija skupaj s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi (npr. z uporabo koncepta sektorskega sveta za znanja in spretnosti) pripraviti načrt za nenehno prilagajanje znanj in spretnosti novim nalogam sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij, ki bi med drugim obsegal objekte na morju (ploščadi, vetrne elektrarne ipd.), pristanišča, nove plavajoče tehnične enote, zmogljivosti in ladje za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom ipd. To zahteva spremljanje znanj in spretnosti, stalni razvoj usposabljanja in spodbujanje mobilnosti znotraj Evrope.

1.10

Cela vrsta načel in predpisov (varstvo okolja, varnost, pristanišča, predpisi o prevozu, sestavljanju in recikliranju) odločilno vpliva na delovanje sektorja in povpraševanje po njegovih storitvah. Glede na to EESO meni, da bi se morala sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij ter sektor izgradnje ladij pogosto in sistematično posvetovati z Evropsko agencijo za pomorsko varnost, da bi zagotovili varnejše in okolju prijaznejše ladje ter poskrbeli za njihov učinkovit nadzor.

1.11

Po mnenju EESO se novi predpisi in zahteve v zvezi z naprednimi tehnologijami ne bi smeli obravnavati kot škodljivi ali problematični za ta sektor, temveč prej kot priložnost. V zvezi s tem bi morali sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij, sektor izgradnje ladij ter jeklarski sektor med seboj tesneje sodelovati, da bi tako dosegli boljše rezultate. Odbor poziva GD za mobilnost in promet (MOVE), naj pri strateškem razvoju politike upošteva sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij (tudi v zvezi s pomorskim prevozom na kratke razdalje).

EESO v skladu s srednjeročnimi (triletnimi) napovedmi, ki kažejo na veliko povpraševanje po izvajanju recikliranja ladij v Evropi, meni, da ima sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij potrebne zmogljivosti za izvajanje takšnih projektov. Na voljo ima tudi človeški kapital, s katerim lahko izpolnjuje zahteve za recikliranje ladij, ki ni škodljivo za ljudi ali okolje. Hkrati se sektor zaveda dejstva, da je to nova vrsta dejavnosti, ki se razlikuje od drugih in je povezana z občutljivimi vidiki, zaradi česar je potreben previden pristop. Odbor meni, da bo recikliranje ladij za evropsko industrijo vse bolj strateška dejavnost.

1.12

Po mnenju Odbora ključni kratkoročni cilji, ki zahtevajo javno podporo za financiranje predelav v evropskem sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij, vključujejo namestitev čistilnih naprav in sistemov za čiščenje balastnih voda (glede na Lloydov register ladij to lahko zadeva do 65 000 ladij po vsem svetu) ter predelave, povezane z energetsko učinkovitostjo (vključno z namestitvijo motorjev na utekočinjen zemeljski plin, namestitvijo zmogljivosti za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom po morju in sistemov za rekuperacijo toplote ter posodabljanjem enot za zmanjševanje potovalne hitrosti ipd.).

1.13

Odbor je trdno prepričan, da je industrija vzdrževanja, popravil in predelave ladij izjemno pomembna za vojno ladjevje posameznih evropskih držav in da bi bilo treba to vprašanje vključiti v druga mnenja EESO o oborožitvenem sektorju.

1.14

EESO meni, da je za sektor ključnega pomena praktično izvajanje pravil Mednarodne pomorske organizacije (IMO), zlasti Konvencije o upravljanju balastnih voda. To konvencijo bi bilo treba torej izvajati pravilno in učinkovito ter pri tem jasno opredeliti želene učinke.

2.   Uvod

Evropska industrija vzdrževanja, posodabljanja in popravil ladij

2.1

Ladjedelništvo obsega vsa podjetja, ki se ukvarjajo z izgradnjo, vzdrževanjem, predelavo in popravilom vseh vrst ladij in drugih ustreznih pomorskih objektov. Angleška okrajšava za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je SMRC (Ship Maintenance, Repair and Conversion). V to področje dejavnosti spadajo tudi klasifikacijski pregledi. Takšne ladjedelnice obstajajo v 16 državah EU in zaposlujejo približno od 50 000 do 55 000 ljudi (povprečje za obdobje 2007–2011).

2.2

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je poseben segment ladjedelništva. Ta sektor postaja vse pomembnejši zaradi povečevanja svetovnega ladjevja in naraščanja pomorskega prometa (in prometa po celinskih plovnih poteh) ter zaradi razvoja ladijske tehnologije in povečanih zahtev v vodnem prometu na področju trajnostnega razvoja.

2.3

EU ima v tem sektorju trenutno dober položaj. Njen trenutni delež na svetovnem trgu dosega okrog 35 %, kar dokazuje, da ima ta sektor za Evropo velik strateški pomen. Ta položaj bi bilo treba ohraniti in še izboljšati, da bi zagotovili visoko raven varnosti v pomorskem prometu in določili stroge okoljske standarde in standarde energetske učinkovitosti.

Značilnosti sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij

2.4

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij se od sektorja izgradnje ladij razlikuje v več pogledih. Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je razdeljen na naslednje podsektorje: popravilo, vzdrževanje, posodabljanje in predelava ladij.

2.5

Vzdrževanje in popravilo sta običajno kratkotrajna postopka. Ladja je večino časa v suhem doku in v povprečju tam ostane od 10 do 12 dni.

2.6

Načrtovanje popravil je razmeroma enostavno in ladjedelnice lahko vplivajo na to, katero ladjedelnico bo lastnik ladje izbral. Nenačrtovana popravila, ki se izvajajo ob sistemski, mehanski ali strukturni okvari, je treba opraviti v najbližji ladjedelnici. V takih primerih je na odločitev lastnika ladje težko vplivati.

2.7

Po navedbah poročila OECD za leto 2008 (1) je postala izbira ustrezne ladjedelnice za popravilo ladij izjemnega pomena za lastnike ladij, ki se morajo pogosto odločati med finančno privlačno nizkocenovno možnostjo in potrebo po zagotavljanju zanesljivosti in tehnološke izpopolnjenosti. Najpomembnejši dejavniki pri odločanju o tem, kje se bo ladja popravljala, so običajno: stroški, čas, potreben za popravilo (vključno s stroški preusmeritve) in v manjši meri tudi vrsta uporabljene tehnologije.

2.8

Za doseganje ekonomije obsega se v različnih krajih po svetu sektorja izgradnje in popravila ladij med seboj povezujeta. Države, ki so v ladjedelništvu vodilne, navadno ločujejo dejavnosti izgradnje ladij od ladjedelnic za vzdrževanje, popravilo in predelavo ladij, da bi okrepile koncentracijo delovne sile in povečale produktivnost.

V nekaterih državah EU (npr. na Poljskem, v Nemčiji, na Nizozemskem) in v Indiji obstajajo funkcionalne in poslovne povezave med ladjedelnicami za izgradnjo ladij ter ladjedelnicami za vzdrževanje, popravilo in predelavo ladij. Ta model v teh državah očitno učinkovito deluje. Temelji namreč na uporabi skupnih oddelkov in zmogljivosti (ter drugih organizacijskih enot (2)) za obe vrsti ladjedelnic, pri čemer hkrati omogoča izkoriščanje raznolike palete izdelkov in naročil ter manjše tveganje zaradi upočasnitve gospodarske rasti.

2.9

Tržne razmere za sektor

2.10

V zadnjih desetletjih se v literaturi razvoj sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij opisuje s pojmom „večno mlad“. Z močnim povečanjem zmogljivosti mednarodnega ladjevja s 660 milijonov ton nosilnosti v letu 1990 na 1 468 milijonov ton nosilnosti v letu 2011 so se hkrati povečale tudi priložnosti za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij. Svetovni letni promet v tem sektorju je bil ob koncu leta 2010 ocenjen na približno 12 milijard USD (3).

2.11

Letni promet v sektorju popravil ladij v Evropi je leta 2010 znašal 3,16 milijarde EUR (vrhunec je bil dosežen leta 2008 s 4 milijardami EUR). V Prilogi 1 je prikazan letni promet ladjedelnic za popravilo ladij v različnih evropskih državah med letoma 2006 in 2010.

2.12

Evropski sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij je pred krizo dokaj dobro posloval. Leta 2010 pa so začeli lastniki ladij zmanjševati izdatke ali odlagati naročila, da bi tako znižali svoje stroške. V drugi polovici leta 2010 jim je uspelo nadoknaditi izgube, kot dokazuje dejstvo, da so se čakalne dobe za popravila znova podaljšale (z enega na tri tedne).

2.13

Ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij se nahajajo po vsem svetu. Čeprav azijske ladjedelnice izvajajo popravila po nižjih cenah (na račun nižjih stroškov dela), se številni lastniki ladij odločijo za dražje ladjedelnice, ker jim te lahko ponudijo krajše čakalne dobe (s čimer se lahko izognejo stroškom preusmeritve) ter naprednejše znanje in izkušnje.

Predelava in posodabljanje v ladjedelnicah za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij

2.14

V nekaterih pogledih je postopek predelave in posodabljanja ladij bolj podoben izgradnji ladij kot popravilu in vzdrževalnim delom. Predelava ladij običajno traja dlje kot običajna popravila. Dejavnosti, ki jih vključuje predelava ladij, je mogoče opisati kot proizvodni proces.

2.15

Po navedbah SEA Europe (4) je predelava ladij v smislu časovnih okvirov bolj podobna dejavnostim ladjedelnic za izgradnjo ladij, vendar predelava zahteva popolnoma drugačen pristop, ki vključuje prožnost. To zagotavlja, da je mogoče spreminjati delovni načrt v skladu z zahtevami stranke in vrsto posamezne ladje, ki je namenjena predelavi.

2.16

Tik pred krizo je trg za ladjedelnice, ki so se ukvarjale s predelavami, deloval zelo dobro. Toda število naročil je začelo leta 2009 padati, največji upad pa se je zgodil v začetku leta 2010. Takrat so bile knjige naročil za predelavo večinoma prazne. Razmere so se v drugi polovici leta 2010 nekoliko izboljšale. Vendar trenutno številni lastniki ladij omejujejo naročila predelav zaradi finančnih težav.

2.17

V zadnjem času imajo vse pomembnejšo vlogo popravila, predelava in posodabljanje pomožnih morskih plovil in plavajočih naprav (vključno z vrtalnimi ploščadmi). Zaradi visokih stroškov tovrstnih novih plovil (in morskih plavajočih naprav) ter dolgih čakalnih dob za njihovo dobavo (celo do štiri leta) se lastniki ladij odločajo za predelavo obstoječih morskih enot in plavajočih naprav. Vendar v Evropi obstaja močna težnja, da se za izvajanje takšnih predelav uporabijo cenejše tuje ladjedelnice.

3.   Analiza konkurenčnosti evropskega sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij

3.1

Pred kratkim sta bili v okviru raziskovalnega programa ECO REFITEC (5) znotraj sedmega okvirnega raziskovalnega programa izvedeni študija in analiza konkurenčnosti sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij v EU. Rezultati te študije so v Prilogi 2.

4.    Evropska in mednarodna zakonodaja, ki vpliva na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij (viri  (6)  (7)  (8))

4.1

Na mednarodni ravni doslej še ni bilo razprave o večstranskem sporazumu o konkurenčnosti (pod okriljem STO), ki bi lahko vplival na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij. Možnosti za kratkoročno sklenitev takšnega sporazuma so precej majhne.

4.2

Na dvostranski ravni je EU z ZDA, Kanado, Japonsko in Južno Korejo sklenila trgovinske sporazume, ki posredno vplivajo na konkurenčnost, vendar je njihov vpliv na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij zelo omejen.

Na evropski ravni zakonodaja EU vključuje okvir za državno pomoč ladjedelništvu. V skladu s tem okvirom za ladjedelništvo lahko Komisija odobri pomoč za inovacije in regionalno pomoč ladjedelnicam ali – v primeru izvoznih kreditov – pomoč lastnikom ladij. Kar zadeva sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij, se ta okvir nanaša na pomoč za popravilo in predelavo ladij v primeru regionalne pomoči in pomoči za inovacije ter pomoč za predelavo ladij izključno v primeru izvoznih kreditov.

4.2.1

Sedanji okvir je začel veljati 1. januarja 2012 za obdobje dveh let. Komisija napoveduje, da bo mogoče po tem obdobju okvir za ladjedelništvo vključiti v prihodnjo različico smernic EU o državni pomoči za raziskave in inovacije ter smernic o regionalni pomoči, saj se trenutno revidirata tako splošen okvir EU za državno pomoč kot tudi bolj specifičen okvir za ladjedelništvo.

4.3

Obstoječa pravila, ki so jih ratificirale članice Mednarodne pomorske organizacije in ki za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij pomenijo nove priložnosti

4.4   Konvencija o upravljanju balastnih voda

4.4.1

Konvencija o upravljanju balastnih voda rešuje problem prenašanja invazivnih morskih vrst med različnimi morskimi območji z izpustom balastne vode, ki jo prevažajo ladje. Konvencija naj bi predvidoma začela veljati v začetku leta 2014.

4.4.2

Učinek te konvencije na sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij bo zelo pomemben, saj bo treba veliko ladij posodobiti in/ali predelati, kar lahko glede na Lloydov register ladij zadeva do 65 000 plovil po vsem svetu.

4.4.3

Drugi možni učinki te konvencije na ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij so v prvi vrsti tveganja, ki izhajajo iz uporabe in skladiščenja novih kemikalij, ter strožje pravne zahteve glede njihove uporabe.

4.5   Konvencija MARPOL (Priloga VI) – preprečevanje onesnaževanja zraka z ladij

4.5.1

Namen te konvencije, ki je začela veljati leta 2013, je zmanjšati onesnaževanje zraka z ladij, zlasti s SOx in NOx.

4.5.2

Da bi se izognili nepotrebnim omejitvam pomorske dejavnosti, je s Prilogo VI k tej konvenciji določeno, da se lahko emisije zmanjšajo z uporabo alternativnih goriv ali z uvedbo tehnologij za čiščenje plinov.

4.5.3

Konvencija ustvarja priložnosti za ladjedelnice za vzdrževanje, popravila in predelavo ladij, saj bo treba tehnologije za omejevanje izpustov namestiti na ladje tudi v obstoječih ladjevjih. Morebitna tveganja za ladjedelnice, ki bodo nameščale okolju prijazne naprave, vključujejo vse večjo odvisnost od dobaviteljev naprav in potrebo po določenih vlaganjih v ladjedelnico.

4.6   Konvencija o recikliranju ladij

4.6.1

Namen te konvencije je zagotoviti, da se tveganje za okolje, zdravje in varnost pri recikliranju ladij ohrani na sprejemljivi ravni.

4.6.2

V skladu z določbami konvencije morajo biti lastniki ladij v celoti obveščeni o vseh materialih, ki se uporabljajo pri vzdrževanju, popravilih in predelavi ladij, ter poskrbeti, da se v ladjedelnicah nikoli ne uporabljajo neželeni materiali. To lahko ustvari dodatne priložnosti za zagotovitev novih specializiranih naročil pri ladjedelnicah EU, ki se ponašajo z naprednim znanjem in izkušnjami.

4.7

Recikliranje ladij bo postalo vse bolj strateška dejavnost, usmerjena v zagotavljanje in dobavo npr. odpadnih materialov in drugih surovin za proizvodne sektorje v EU (jeklo, aluminij, baker), da bi s tem zmanjšali tako neposredne kot tudi posredne vplive na okolje ter preprečili nesprejemljive delovne in socialne pogoje.

5.   Predlogi in smernice za sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij v pobudi LeaderSHIP 2020 in v dosedanjem delu odbora za sektorski dialog v ladjedelništvu

5.1

Sektor vzdrževanja, popravil in predelave ladij ter z njim povezane panoge bi morali upoštevati priložnosti in možnosti za financiranje EIB v okviru povečane posojilne dejavnosti banke. Ukrepe EIB bi bilo treba spodbujati in preučiti predvsem za projekte, povezane z okolju prijaznim ladijskim prometom, energijo iz morskih obnovljivih virov in predelavami. Predlaga se, da bi GD za podjetništvo in industrijo (ENTR) čim prej organiziral „delavnice“, da bi podrobneje preučili možnost podpore EIB.

5.2

Države članice in obalne regije bi morale preučiti možnost dodelitve sredstev iz strukturnih skladov za povečanje raznolikosti tehnologij v pomorskih dejavnostih v povezavi z novimi tržnimi sektorji. To se nanaša zlasti na regionalne strategije za pametno specializacijo.

5.3

Kar zadeva morebitno dolgoročno financiranje EU, bi morala Evropska komisija preučiti možnost ukrepov za financiranje izgradnje in posodabljanja ladij. Države članice, izvajalci finančnih storitev, industrija pomorske tehnologije in druge zainteresirane strani bi morale ponovno pregledati razpoložljivost tržnih jamstev.

5.4

Ladjedelništvo (vključno s sektorjem vzdrževanja, popravil in predelave ladij) bi bilo treba v sodelovanju z Evropsko komisijo, državami članicami ali regijami vključiti v raziskovalne dejavnosti, med drugim prek javno-zasebnih partnerstev, pri čemer je treba v celoti upoštevati strukturo pomorskih sektorjev in ustrezna načela državne pomoči.

5.4.1

EESO se strinja z osnovno ugotovitvijo pobude LeaderSHIP 2020, da je za dosego splošnih ciljev javno-zasebnih partnerstev za sektor ladjedelništva potrebna močna zavezanost raziskovalnim programom. Kar zadeva kratkoročne cilje, je treba trajnostno konkurenčnost sektorja vzdrževanja, popravil in predelave ladij nedvomno podpreti z ustreznimi ukrepi za spodbujanje inovacij v podjetjih.

5.5

EESO podpira vključitev odbora za sektorski dialog v ladjedelništvu v opredeljevanje in izvajanje politik znotraj pobude LeaderSHIP 2020. Trenutno bi morala posebna vloga odbora vključevati izvajanje tistega dela pobude, ki je povezan z boljšo opredelitvijo in primerljivostjo kvalifikacij, znanj in spretnosti, da se zagotovi dolgoročna uspešnost sektorja.

5.6

EESO pričakuje, da bo odbor za dialog dosegel pozitiven napredek v zvezi s socialnimi standardi v evropskem sektorju izgradnje ladij ter sektorju vzdrževanja, popravil in predelave ladij.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  The interaction between the ship repair, ship conversion and shipbuilding industries report (Poročilo o medsebojnih vplivih popravila ladij, predelave ladij in ladjedelništva), C/WP6(2008)6c.

(2)  Glej opombo 1.

(3)  Letno poročilo Zveze združenj evropskih ladjedelnic (Community of European Shipyards Associations – CESA) 2010–2011.

(4)  Leta 2012 sta Zveza združenj evropskih ladjedelnic (CESA) in Svet evropskih proizvajalcev pomorske opreme (European Marine Equipment Council – EMEC) ustanovila Evropsko združenje ladjarjev in proizvajalcev pomorske opreme (European Ships and Maritime Equipment Association), poznano pod imenom SEA Europe.

(5)  Eco innovative refitting technologies and processes for shipbuilding industry promoted by European Repair Shipyards (Ekološko inovativne remontne tehnologije in procesi v ladjedelništvu, ki jih spodbujajo evropske ladjedelnice za popravilo), projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija v okviru sedmega okvirnega programa (2007–2013).

(6)  Eco innovative refitting technologies and processes for shipbuilding industry promoted by European Repair Shipyards (Ekološko inovativne remontne tehnologije in procesi v ladjedelništvu, ki jih spodbujajo evropske ladjedelnice za popravilo), projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija v okviru sedmega okvirnega programa (2007–2013).

(7)  Glej opombo 3.

(8)  Glej opombo 1.


III Pripravljalni akti

EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR

494. plenarno zasedanje EESO 10. in 11. december 2013

5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/45


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije

COM(2013) 522 final – 2013/0248 (COD)

2014/C 170/07

Poročevalec: Dimitris DIMITRIADIS

Evropska komisija in Evropski parlament sta 5. septembra oziroma 10. septembra 2013 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije

COM(2013) 522 final – 2013/0248 (COD).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 14. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja dne 10. decembra) s 153 glasovi za, 3 glasovi proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) načeloma pozdravlja dosedanje delovanje Solidarnostnega sklada EU (1), katerega oblikovanje je podpiral že od samega začetka (2).

1.2

EESO meni, da je nujna sprememba Uredbe št. 2012/2002 z vidika delovanja Solidarnostnega sklada Evropske unije, do katere bi že moralo priti (3), in podpira s tem povezana prizadevanja Komisije, čeprav je novi predlog precej konzervativen, s čimer se strinja tudi Evropski parlament (4).

1.3

Po mnenju EESO je bila s tem, ko je Svet zavrnil predlog Komisije (5) iz leta 2005, zapravljena priložnost, da se na novo opredeli delovanje tega sklada.

1.4

EESO meni, da je treba storiti vse, kar je potrebno, da bi zmanjšali birokracijo, povezano z delovanjem tega sklada, in pospešili njegove postopke (6).

1.5

EESO se strinja s spremembami, ki jih prinaša novi predlog uredbe (7) v zvezi z določanjem vnaprejšnjih plačil, jasnejšo opredelitvijo „večje nesreče“ in „neobičajne regionalne nesreče“ ter ukrepi proti državam članicam, ki niso namenile zadostne pozornosti preprečevanju teh nesreč.

1.6

Po mnenju EESO bi EU morala kljub težavnemu obdobju z vidika financ namenjati večja proračunska sredstva za delovanje tega sklada, da bi bili pripravljeni tudi na nesreče izrednih razsežnosti.

1.7

EESO meni, da bi morali biti pogoji delovanja tega sklada povsem transparentni, da bi preprečili neutemeljena pričakovanja in da ga ne bi izrabljali v politične namene ter da ne bi razočarali močno prizadetega prebivalstva.

1.8

Po mnenju EESO ima EU z instrumenti, ki jih ponuja ta sklad, idealno priložnost, da pokaže enotnost in solidarnost, pod pogojem, da se ustrezno uporabljajo in da so državljani EU seznanjeni z evropskimi pobudami in pomočjo.

1.9

EESO meni, da bi bilo treba v področje uporabe tega sklada vključiti tudi nesreče, ki se zgodijo nenadoma zaradi posledic toplogrednih plinov, podnebnih sprememb na splošno, pa tudi zaradi terorističnih dejanj.

1.10

EESO ne razume, zakaj so pragovi, določeni za opredelitev „večje nesreče“, še vedno tako visoki, zaradi česar je mogoče sredstva tega sklada uporabiti samo v izjemnih primerih in samo na podlagi odstopanj. Meni, da so pragovi, povezani z obsegom ocenjene škode, zelo visoki in da bi jih bilo treba znižati.

1.11

Določba o subsidiarnosti, ki jo Svet dosledno uporablja, ima odvračilni učinek in precej ovira prizadevanja Komisije. EESO poziva k večji prožnosti pri uporabi te določbe.

1.12

Po mnenju EESO bi se lahko v številnih primerih še vedno izognili velikim nesrečam z uporabo razpoložljivih evropskih mehanizmov in skladov ter znanja, ki je na voljo.

1.13

EESO se strinja z načelom, da „onesnaževalec plača“.

1.14

EESO poudarja, da se je število večjih nesreč v Evropi v zadnjih letih na žalost precej povečalo.

1.15

Zato poziva države članice, naj izboljšajo svoje postopke in mehanizme, da bi olajšali delo Komisiji ter ji pravočasno zagotovili zanesljive, veljavne in dokazljive informacije.

1.16

Po njegovem mnenju je devet- do dvanajstmesečno obdobje, v katerem se izplača pomoč, izredno dolgo in v nasprotju z idejo o nujni in takojšnji pomoči.

1.17

Po mnenju EESO bi bilo treba določiti pravila o ukrepih seznanjanja ljudi s tem skladom.

2.   Uvod

2.1

Solidarnostni sklad Evropske unije je bil ustanovljen leta 2002 po katastrofalnih poplavah, ki so prizadele Srednjo in Severno Evropo, da bi državam članicam in državam kandidatkam, ki so jih prizadele večje naravne nesreče, ponudili denarno pomoč, namenjeno oživitvi gospodarskega in družbenega življenja v prizadetih regijah.

2.2

Sklad je bil ustanovljen po nujnem postopku, ko je EU ugotovila, da ima na voljo precejšnja sredstva za odziv na naravne nesreče po svetu, nima pa ustreznih mehanizmov za odzivanje v podobnih primerih na lastnem ozemlju ali na ozemlju držav kandidatk.

2.3

Delovanje tega sklada je bilo vse od ustanovitve v številnih primerih uspešno, vendar je bilo ugotovljenih kar nekaj primerov nedelovanja, tako z organizacijskega kot upravnega vidika. Komisija je to želela odpraviti in leta 2005 predlagala novo uredbo, ki je sicer prejela pozitivno mnenje Evropskega parlamenta, vendar jo je Svet zavrnil.

2.4

Letni proračun tega sklada znaša 1 milijardo EUR, kar se je do zdaj izkazalo za zadostni znesek.

3.   Sedanja uredba o delovanju sklada

3.1

Glavne določbe veljavne uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije so navedene v nadaljevanju.

3.1.1

Sklad je bil ustanovljen, da bi državam članicam in državam kandidatkam pomagali v primeru naravnih nesreč in EU omogočili hitro in učinkovito ukrepanje.

3.1.2

Nanaša se na države članice in države, ki že sodelujejo v predpristopnih pogajanjih.

3.1.3

Sklad predstavlja dodaten instrument, ki omogoča dodatno finančno podporo za nujne ukrepe.

3.1.4

Glavni vidiki večjih nesreč, ki jih obravnava, so življenjski pogoji, naravno okolje in gospodarstvo.

3.1.5

„Večja nesreča“ je opredeljena kot nesreča, ki povzroči veliko škodo s finančnega vidika ali z vidika odstotka bruto nacionalnega dohodka (BND) (8).

3.1.6

Za delovanje Solidarnostnega sklada Evropske unije je treba uporabiti izredno hitre postopke in sprejeti takojšnje odločitve.

3.1.7

Za razdeljevanje pomoči je v vsakem primeru odgovorna država upravičenka.

3.2

V uredbi je poudarjeno, da sta nujna maksimalna transparentnost in preudarno finančno poslovanje.

3.3

V zvezi z visokimi zneski, določenimi za „večje naravne nesreče“, so opredeljene tudi izjeme, ki se nanašajo na „neobičajne regionalne nesreče“ in nesreče v „sosednji državi“, za katere pa veljajo izjemno stroga pravila, medtem ko je najvišji znesek pomoči omejen na 75 milijonov EUR. Te izjeme so zaradi zelo visokih pragov, ki so bili sprva določeni za večje nesreče, sčasoma postale pravilo za pomoč iz naslova Solidarnostnega sklada Evropske unije.

3.4

Kakor določa uredba, so glavni cilji Solidarnostnega sklada Evropske unije v primeru večje nesreče naslednji:

3.4.1

takojšnja usposobitev infrastrukture in naprav na področju energetike, vode in odpadnih voda, telekomunikacij, prometa in izobraževanja;

3.4.2

zagotovitev začasne nastanitve in financiranja reševalnih služb;

3.4.3

sprejetje ukrepov za zaščito kulturne dediščine;

3.4.4

takojšnje čiščenje prizadetih območij.

3.5

Prizadeta država članica mora čim prej in najkasneje v desetih tednih od začetka nesreče na Komisijo nasloviti vlogo za pomoč in navesti obseg škode.

4.   Predlog spremembe uredbe

4.1

Ta predlog uredbe, ki spreminja Uredbo št. 2012/2002 o delovanju Solidarnostnega sklada Evropske unije, določa spremembe, navedene v nadaljevanju.

4.1.1

Delovanje Solidarnostnega sklada Evropske unije je vključeno v novi večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020.

4.1.2

Področje uporabe te uredbe je jasno opredeljeno in omejeno na naravne nesreče, vključno s tistimi, ki jih je zakrivil človek.

4.1.3

Določen je nov prag škode za „regionalne nesreče“ v višini 1,5 % regionalnega BDP na ravni NUTS 2 (število prebivalcev med 800 000 in 3 milijoni).

4.1.4

Na zahtevo prizadete države članice je mogoče hitro vnaprejšnje plačilo v višini 10 % pričakovanega zneska pomoči, do največ 30 milijonov EUR.

4.1.5

Prvič so upoštevane počasi napredujoče nesreče, kot je suša.

4.1.6

Dodane so določbe za spodbujanje učinkovitejšega preprečevanja nesreč in spoštovanja s tem povezane zakonodaje EU, kar hkrati Komisiji omogoča, da zavrne zahtevke za pomoč v primeru hude malomarnosti države članice ali ponovitve podobne nesreče.

4.1.7

Dodane so tudi nove določbe o upravičenosti DDV in izključitvi tehnične pomoči.

4.1.8

V posebnih okoliščinah so dovoljena odstopanja od nekaterih določb finančne uredbe.

4.1.9

Kot večja nesreča šteje nesreča, v kateri je škoda ocenjena na 3 milijarde EUR ali 0,6 % BND.

5.   Stališče EESO

5.1

EESO se strinja, da je treba spremeniti Uredbo št. 2012/2002 v zvezi z delovanjem Solidarnostnega sklada Evropske unije, da bi ta sklad:

5.1.1

postal učinkovitejši mehanizem za pomoč državam članicam EU, državam kandidatkam in sosednjim državam v primeru naravnih nesreč;

5.1.2

lahko uporabili tudi v primeru posledic industrijskih in tehnoloških nesreč.

5.2

EESO meni, da so predvideni zneski prenizki za nesreče večjega obsega, ki bi prizadele večji del EU (jedrska nesreča, epidemija itd.), zato poziva Komisijo, naj temu vprašanju nameni posebno pozornost.

5.3

V celoti se strinja s Komisijo, da je treba pospešiti postopke, povezane z delovanjem Solidarnostnega sklada Evropske unije, pod pogojem, da so ti postopki zanesljivi ter da so pravila jasna in enostavna.

5.4

EESO poziva države članice, naj sredstva tega sklada uporabljajo previdno, da ne bi bila EU neupravičeno deležna kritik.

5.5

Strinja se s postopkom vnaprejšnjih plačil in uporabo določbe o počasi napredujoči nesreči, kot je suša. Poleg tega meni, da je treba med dela za vzpostavitev prvotnega stanja po naravni nesreči vključiti tudi pogozdovanje.

5.6

Po njegovem mnenju bi morala biti Komisija še posebej stroga do držav članic, pri katerih se kljub veljavni zakonodaji EU in posebnim sredstvom EU dokaže malomarnost, ki ima za posledico večjo nesrečo.

5.7

Po mnenju EESO bo v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb še več naravnih nesreč, zato poziva Komisijo, naj tudi to upošteva v reviziji te uredbe.

5.8

EESO meni, da ima civilna družba vedno še posebej veliko vlogo v času večjih nesreč, zato poziva Komisijo, naj v to spremenjeno uredbo uvede možnost financiranja za to specializiranih in certificiranih organizacij, ki imajo potrebne strukture in znanja za zagotavljanje pomoči.

5.9

Po mnenju EESO učinkovito delovanje mehanizmov, kot je Solidarnostni sklad Evropske unije, EU omogoča, da učinkovito pokaže solidarnost tudi v praksi, in poziva Komisijo, naj stori vse potrebno, da bo evropska javnost seznanjena z vlogo Unije.

5.10

EESO meni, da bi bilo treba sredstva tega sklada vključiti v splošni proračun EU, da bi zmanjšali zamude zaradi počasnih birokratskih postopkov, ki vključujejo Svet, Parlament in Komisijo. Hkrati bi moral obstajati mehanizem, s katerim bi povečali razpoložljiva finančna sredstva v primeru nesreč izrednih razsežnosti, kjer bi bila potreba dodatna pomoč.

5.11

EESO se strinja z Evropskim parlamentom, da je prag v višini 1,5 % regionalnega BDP na ravni NUTS 2 previsok in da iz področja uporabe tega sklada na veliko razočaranje državljanov izključuje številne velike nesreče. Poleg tega predlaga, da se ta prag zniža na 1 %, da bi zajeli predvsem države z nizkimi demografskimi parametri.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Uredba Sveta (ES) št. 2012/2002 z dne 11. novembra 2001, UL L 311, 14.11.2002.

(2)  Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, UL C 61, 14.3.2003, str 187-188.

(3)  Mnenje EESO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, UL C 28, 3.2.2006, str. 69.

(4)  Poročilo Evropskega parlamenta o Solidarnostnem skladu Evropske unije, izvajanju in uporabi, C2012/2075, A7-0398/2012, 20.12.2012.

(5)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, COM (2005) 108 final, 6.4.2005.

(6)  Mnenje EESO o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o prihodnosti Solidarnostnega sklada Evropske unije, UL C 181, 21.6.2012, str. 52.

(7)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, COM (2013)0522 final, 25.7.2013.

(8)  Da bi bila nesreča označena kot „večja“, mora povzročena škoda znašati vsaj 3 milijarde EUR v cenah iz leta 2012 ali predstavljati več kot 0,6 % BND zadevne države.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/50


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga

COM(2013) 615 final – 2013/0306 (COD)

2014/C 170/08

Poročevalec: g. IOZIA

Evropski parlament in Svet sta 12. septembra 2013 oziroma 19. septembra 2013 sklenila, da v skladu s členoma 114 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga

COM(2013) 615 final – 2013/0306 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 149 glasovi za, 2 glasovoma proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) izraža zadovoljstvo, da je Evropska komisija končno predložila pričakovani in večkrat napovedani predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skladih denarnega trga.

1.2

Trg bančništva v senci je zelo velik, ocene Odbora za finančno stabilnost (FSB) navajajo vrednost 51.000 milijard EUR na globalni ravni, kar pomeni 25 do 30 % celotnega finančnega sistema. V Evropi večji del skladov denarnega trga (SDT), in sicer približno 80 % sredstev in 60 % skladov, deluje v okviru Direktive 2009/65/ES (KNPVP). Preostanek SDT od julija 2013 deluje v skladu s pravili Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov.

1.3

Potreba po ureditvi dejavnosti tako imenovanih „bank v senci“ je bila določena iz dveh glavnih razlogov, in sicer možnosti, da se sistem bančništva v senci uporablja za izogibanje predpisom, zlasti premoženjskim zahtevam, oziroma za opravljanje dejavnosti, ki bi se lahko izvajale v okviru tradicionalnega reguliranega sistema, s čimer se povečujejo možnosti sistemskega dogodka. Drugi glavni razlog tiči v dejstvu, da se pri finančnih dejavnostih bank v senci uporabljajo znatni vzvodi, zaradi česar je finančni sektor podobno kot tradicionalne banke izpostavljen paniki in sistemskemu dogodku.

1.4

EESO se strinja z odločitvijo Komisije, da sektor ureja raje z uredbo kot z direktivo. Glede na to, da je za SDT značilno, da delujejo na globalni ravni, imajo pa sedež v glavnem v treh državah (v Franciji, na Irskem in v Luksemburgu), je bistvenega pomena, da jih urejajo enotni in takoj uporabni predpisi. Takšna izbira je popolnoma s skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti.

1.5

Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) je po naročilu Odbora za finančno stabilnost (FSB) oktobra 2012 pripravilo prvi sklop priporočil za usmerjanje regulatorjev in poseganje na trge SDT. Novembra 2012 je FSB predložil usmerjevalni dokument o predpisih, katerega namen je zmanjšati ranljivost SDT za pospešeno umikanje naložb. 20. novembra 2012 pa je svoje pripombe glede usmeritev podal Evropski parlament. Decembra 2012 (1) je svoje priporočilo dal tudi Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB).

1.6

V ZDA je SEC (ameriška komisija za trg vrednostnih papirjev in borzo) izdala predpis 2-a7, s katerim ureja to področje od leta 2010, 19. novembra 2012 (2), pa je FSOC (Financial Stability Oversight Council), ameriški organ, pristojen za predpise, začel revizijo obstoječih predpisov in predlagal predpostavke, ki so zelo blizu predpostavkam Evropske komisije: obvezno predvidevanje kapitalske rezerve, obvezen prehod s SDT na gibljivo neto vrednost sredstev in obvezne zelo kratkoročne ter pogostejše naložbe v obveščanje trga o sestavi naložbenega portfelja. EESO priporoča, da se zaradi močnega povezovanja trgov s čezatlantskimi oblastmi uporabljajo enotni in učinkoviti predpisi.

1.7

EESO se strinja z izjavo iz dokumenta ESRB. „Čeprav SDT niso povzročili finančne krize iz let 2007 do 2008, je njihovo poslovanje v času finančnih pretresov pokazalo, da lahko krizo razširijo ali jo celo povečajo. Izkušnje krize iz let 2007–2008 so pokazale, da so lahko SDT dovzetni na beg vlagateljev in bi potrebovali podporo sponzorskih podjetij, zlasti za ohranitev svoje konstantne neto vrednosti sredstev“.

1.8

Odbor ponovno poudarja, da „čeprav je nesporno, da finančni sistem potrebuje likvidnost, ki je bila že pred finančno krizo in je še vedno v dobršni meri odvisna od bančnega sistema v senci, izkušnje krize kažejo, da je pri regulativnem postopku priporočljivo dati prednost nepogrešljivi stabilnosti finančnega sistema“. Dejansko, „poslovnih dejavnosti v senci ne bi smelo biti, zato morajo za bančni sistem v senci veljati enake zahteve glede regulative ter skrbnega in varnega poslovanja kot za celotni finančni sistem“. „Cilj novih predpisov bi morala biti tudi visoka raven varstva evropskih potrošnikov“.

1.9

Odbor je v skladu s priporočili FSB že dolgo pozival k hitremu sprejetju uredbe (3). Nujno je, da se Evropski parlament in Svet čim prej ustrezno sporazumeta, da se sprejme obravnavana uredba, ob upoštevanju predlogov sprememb, ki jih je predstavil EESO. Obstaja dejansko tveganje, da bo ureditev glede na institucionalne urnike Parlamenta in Komisije odložena še za več mesecev.

1.10

EESO meni, da je za ta namen najboljše in najprimernejše priporočilo FSB in ESRB (4) o tveganosti skladov KNVS (s konstantno neto vrednostjo sredstev), ki bi se morali preoblikovati v sklade VNVS (s spremenljivo neto vrednostjo sredstev). Videti je, da kapitalske rezerve v višini 3 % niso dovolj, da bi zadostile zahtevam po likvidnosti v času, ko bi vsi operaterji pričakovali resne pretrese na trgu in bi pospešeno umikali svoje naložbe, glede na dejstvo, da je bilo največje tveganje, s katerim smo se soočili višje od 6 %.

2.   Predlog uredbe: bistvene značilnosti

2.1

Predlog uredbe, ki ga je podala Komisija, je nadaljnje ukrepanje po lanski zeleni knjigi o bančnem sistemu v senci (shadow banking) (glej IP/12/253 in MEMO/12/191). Komisija povzema doslej opravljeno delo in opisuje časovni načrt za možne prihodnje ukrepe za ureditev tega pomembnega sektorja.

2.2

Dogodki med finančno krizo so osvetlili več značilnosti SDT, zaradi katerih ti ob pojavu težav na finančnih trgih postanejo ranljivi in ki lahko širijo in povečujejo tveganja na trgih.

2.3

Smernice SDT, ki jih je Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR) sprejel za vzpostavitev minimalnih enakih pogojev, so se po enem letu začele izvajati le v 12 državah članicah, kar kaže na trdovratnost različnih nacionalnih predpisov. Zato je potrebno pravočasno in odločno ukrepanje.

2.4

SDT ne bodo mogli poslovati z izvedenimi finančnimi instrumenti izven običajnih obtokov za varovanje obrestne mere in valutnega tveganja.

2.5

SDT bi morali tudi zmanjšati tveganje nasprotne strani z diverzifikacijo naložb: ena nasprotna stran pogodbe o začasni prodaji ne sme predstavljati več kot 20 % sredstev SDT.

2.6

Upravitelji se bodo morali odreči temu, da prosijo za ocene specializirane zunanje agencije; poleg tega bodo morali sklade denarnega trga redno testirati za izjemne situacije, da bi ocenili njihovo sposobnost prilagoditve.

2.7

Namen predloga uredbe je povečati preglednost s pomočjo:

zbiranja podrobnih podatkov;

predpisov o finančnih instrumentih in tveganjih, povezanih s transakcijami financiranja vrednostnih papirjev;

opredelitve okvira, ki ureja odnose z bankami.

2.8

Predlog uredbe vključuje tudi omejitev skladov denarnega trga in zahteva strožje likvidnostne pogoje. To bi po mnenju Komisije zagotovilo sposobnost skladov, da bi vlagatelje v primeru umikanja kapitala lahko poplačali brez pretresov v sistemu.

2.9

Skladi bi zlasti morali v portfelju obdržati vsaj 10 % dnevno zapadlih sredstev in 20 % tedensko zapadlih sredstev, hkrati pa ne bi smeli imeti po vrednosti več kot 5-odstotne izpostavljenosti do enega samega izdajatelja. Zagotovljene bi morale biti kapitalske rezerve v višini 3 % za sklade s konstantno neto vrednostjo sredstev.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Bančništvo v senci ima pomembno vlogo pri financiranju realnega gospodarstva. „Bančni sistem v senci je prispeval k 'financializaciji' gospodarstva in k nepremičninskemu balonu, ki je po letu 2007 prizadel več razvitih držav in potisnil njihova gospodarstva na rob propada. Zato mu je treba pripisati glavno, čeprav ne izključno odgovornost v veliki recesiji, ki je prizadela ZDA in številne države EU. Celoten finančni sistem mora služiti realnemu gospodarstvu.“ (5) Zlasti mala in srednja podjetja (MSP) se soočajo s hudimi težavami zaradi zmanjševanja posojil. Kaže, da bančni sistem ni sposoben izpolnjevati svoje primarne naloge, ki je podpora realnemu gospodarstvu.

3.2

SDT kratkoročno prilagajajo ponudbo denarnih sredstev povpraševanju.

3.3

Kot so ugotovili tudi Odbor za finančno stabilnost (FSB) in druge pomembne institucije, kot sta Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) in Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB), SDT niso ustrezno regulirani, čeprav se priznava njihov sistemski pomen. EESO se s to ugotovitvijo strinja.

3.4

Na drugi strani je FBE, Zveza bank Evropske unije, zaskrbljena zaradi posledic predlogov v zvezi s skladi denarnega trga, ker meni, da so omejujoči in težko izvedljivi za sklade, katerih sredstva „lahko banke uporabijo za podpiranje posojil realnemu gospodarstvu“.

3.5

Medtem to področje obravnava tudi skupina G20. Delo je osredotočeno na dejavnosti (in ne na subjekte) v sektorju. Različne pripombe držav skupine G20 so bile usmerjene na mehko ureditev sektorja, ki bi preprečila pretirane učinke na svetovne finančne tokove zaradi velikega pomena bančništva v senci za zagotavljanje likvidnosti bančnemu sektorju.

3.6

Ocene Odbora za finančno stabilnost (FSB) za leto 2011 z vidika zadevnih institucij in dejavnosti kažejo, da bančništvo v senci pomeni okoli 51 tisoč milijard EUR na svetovni ravni, kar je 25–30 % celotnega finančnega sistema in polovica bančnih dejavnosti (evroobmočje skoraj 17 tisoč milijard, Združeno kraljestvo skoraj 7 tisoč milijard, ZDA 17 tisoč milijard in pol (6)).

3.7

SDT imajo med različnimi posredniki, ki sodelujejo v tem sistemu, sistemski pomen in so pomemben vir kratkoročnega financiranja za finančne institucije, podjetja in države. Zato je delovanje skladov denarnega trga v središču mednarodnega dela na področju obravnavane ureditve.

3.8

SDT imajo v Evropi v lasti okoli 22 % kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale vlade ali podjetniški sektor, ter 38 % kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale banke, kar ustreza okoli 1000 milijardam EUR.

3.9

Z vidika celotne geografske razpršenosti v EU imajo SDT sedež v glavnem v Franciji, na Irskem in v Luksemburgu, uporabljajo pa jih zlasti podjetja v Nemčiji in Veliki Britaniji, v primeru sredstev s konstantno neto vrednostjo.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

Sektor SDT je tesno povezan z bankami, ki pogosto upravljajo sklade in jih celo uporabljajo za lastno financiranje. Po mnenju Komisije večino SDT podpirajo banke: devet od desetih največjih upravljavcev SDT namreč financirajo komercialne banke. Ta ocena izkazuje visoko stopnjo medsebojne povezanosti, ne le med obravnavanima sektorjema, ampak tudi med SDT ter financami družb in vlad.

4.2

Za podjetja so SDT alternativni način kratkoročne uporabe denarja. Prek teh instrumentov lahko namreč podjetja naložijo rezerve z večjim dobičkom, kot če bi jih deponirala v banki. EESO sicer priznava potencialno ustreznost teh oblik uporabe denarja, vendar ugotavlja, da so nevarne. Za razliko od bank, skladi namreč v primeru, da bi šle stvari narobe, nimajo dostopa do nobene pomoči centralnih bank.

4.3

Na področju SDT namreč ni sistemov zajamčenih vlog. Posredniki bančništva v senci (hedge skladi, SDT ali strukturirani naložbeni nosilci) dajejo posojila.

4.4

Po sedanjem mehanizmu delovanja lahko SDT posodi ves denar, zbran od posameznikov ali podjetij. EESO opozarja, da lahko SDT propade v primeru, da eden ali dva izmed prejemnikov posojil dolga ne moreta vrniti, saj sklad ne bi mogel izplačati denarja v primeru, da bi vračilo zahtevalo nekaj vlagateljev hkrati. Brez uvedbe pravil skrbnega in varnega poslovanja bi lahko ta mehanizem povzročil novo krizo.

4.5

Glede na navedene ugotovitve in ob upoštevanju, da so, kot je bilo že navedeno, največji financerji/sponzorji SDT prav banke, je EESO prepričan, da bi bilo treba sektor SDT urediti s pravili in nadzorom, podobnimi tistim, ki so določeni za bančni sistem.

4.6

EESO meni, da napoved Komisije, da bo to tveganje preprečila z uvedbo likvidnostne rezerve v višini 3 %, ne zadostuje za pokrivanje tveganj, ki izhajajo iz SDT KNVS, glede na to, da so se pojavili primeri tveganj, ki so višja od 6 %.

4.7

Neprimernost napovedi Komisije se kaže tudi v primerjavi s priporočili FSB in ESRB. FSB in ESRB sta zaradi previdnosti z vidika varstva sistema predlagala Komisiji, naj sprejme mehanizem ocenjevanja skladov na podlagi gibljive neto vrednosti sredstev, tako da bi se osnovna vrednost prilagajala na podlagi nihanja cen. Uredba je ohranila prvotno predvideni mehanizem konstantne neto vrednosti sredstev in samo dodala likvidnostno rezervo za spopadanje z morebitnimi neugodnimi nihanji vrednosti. EESO meni, da priporočila obeh regulatorjev trga bolj ustrezajo načelu varstva stabilnosti finančnega sistema, kot je razvidno tudi iz priložene preglednice.

Sklad denarnega trga (SDT) s konstantno neto vrednostjo sredstev (člen 25)

Predlog Komisije

(4. september 2013)

Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB)

Priporočila Odbora za finančno stabilnost (FSB)

Člen 30:

Vsak SDT KNVS vzpostavi in konstantno vzdržuje blažilnik NVS, ki vedno znaša najmanj 3 % skupne vrednosti sredstev SDT KNVS.

Od SDT je treba zahtevati, da imajo gibljivo neto vrednost sredstev in da na splošno uporabljajo pošteno vrednotenje (priporočilo A, točka 2, str. 3).

Od SDT, ki nudijo stabilno ali konstantno neto vrednost sredstev, je treba zahtevati, da preidejo na spremenljivo neto vrednost sredstev, kjer je to mogoče (priporočilo točka 2.2, stran 3).

Člen 31:

Blažilnik NVS se uporablja le v primeru vpisov in odkupov, da bi se odpravila razlika med konstantno NVS na enoto ali delež in NVS na enoto ali delež.

Metoda računovodenja po odplačni vrednosti se uporablja samo v omejenih okoliščinah

 

(priporočilo A, točka 2, str. 3). (7)

Pripravil jo je evropski poslanec Sven Giegold. (8)

4.8

EESO izraža bojazen, da se bodo taka tveganja zdaj ponovno pojavila v sistemu bančništva v senci, da bi se izognila nadzoru. Odbor zato meni, da bi bilo treba uporabljati načelo „enaka dejavnost – enaka pravila“.

4.9

EESO ponovno poudarja že večkrat izraženo načelo, da bi dobra preglednost in primerna raven nadzora zagotovili, da bi finančni sistem deloval v službi gospodarstva in si pridobil zaupanje, učinkovitost in uspešnost.

Zakonodajni predlog tudi odpravlja zunanje bonitetne ocene skladov denarnega trga. S tem bi preprečili paniko na trgih, ki bi jo lahko povzročila morebitna znižanja ocen. EESO meni, da je ta določba sicer morda v nasprotju z načelom preglednosti in učinkovitosti ter bi lahko škodovala popolni informacijski uravnoteženosti, vendar pa na trgu SDT sodelujejo profesionalni subjekti, bonitetne agencije pa lahko samo s spremembo bonitetne ocene med vlagatelji sprožijo paniko. Ukrepi za notranje bonitetno ocenjevanje, okrepitev postopkov in instrumentov upravljanja s tveganji, strožji in tesnejši nadzor bodo pripomogli k učinkovitemu ohranjanju kakovosti sredstev in zavarovanja skladov.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  UL C 146, 25.5.2013, str. 1.

(2)  Federal Register, Vol. 77, No. 223, 19. november 2012, Notices 69455.

(3)  UL C 146, 25.5.2013, str. 39.

(4)  Priporočilo A – UL C 146 z dne 25.5.2013, str. 1.

(5)  UL C 11, 15.1.2013, str. 42.

(6)  Za primerjavo: celotno bančni sistem evroobmočja skupaj upravlja okoli 27 tisoč milijard EUR sredstev.

(7)  Primerjalna tabela

(8)  EESO v zvezi s ponudbo produktov izraža pomisleke glede dejstva, da so se v tem vzporednem bančnem sistemu znašli produkti, ki so že prisotni v tradicionalnem bančništvu in jih urejajo predpisi, zato da bi se izognili strožjim kontrolam, ki se izvajajo v okviru bančnega nadzora.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/55


Osnutek mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o bančnem sistemu v senci – obravnavanje novih virov tveganja v finančnem sektorju

COM(2013) 614 final

2014/C 170/09

Poročevalec: Christos POLYZOGOPOULOS

Evropska komisija je 18. aprila 2013 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Bančni sistem v senci – obravnavanje novih virov tveganja v finančnem sektorju

COM(2013) 614 final.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 153 glasovi za, 2 glasovoma proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozitivno ocenjuje to sporočilo, saj pomeni celovit prispevek k reformi finančnih storitev, ki naj bi omogočila normalno delovanje in stabilnost tega izjemno pomembnega sektorja ter omejila sistemska tveganja.

1.2

EESO pričakuje, da bodo novi predpisi za finančne trge pozitivno prispevali k stabilnosti gospodarstva, ter poudarja svoje prepričanje, da sta stabilnost finančnega sektorja in uspeh reform predpogoj za trajnostno gospodarsko rast, zaposlovanje in dokončno oblikovanje notranjega trga EU.

1.3

EESO meni, da je načrt z ukrepi, ki so že bili in še bodo sprejeti, korak v pravo smer, ter priznava že doseženi napredek, hkrati pa poudarja, da je treba nemudoma pospešiti delo na več področjih ter izpeljati zakonodajne pobude v teku. Pet prednostnih področij ukrepanja (1) je EESO ocenil, kot sledi v nadaljevanju.

1.4

Odbor meni, da je pri reformi finančnih storitev izjemno pomembno obravnavanje vprašanja arbitraže (2), zato pozitivno ocenjuje predlagani sveženj podrobnih ukrepov (3), še zlasti okrepitev bonitetnega nadzora v bančnem sektorju, s čimer naj bi omejili širjenje negativnih vplivov in tveganje arbitraže.

1.5

Odbor pozdravlja prizadevanja za večjo preglednost, zlasti pa specifične ukrepe, katerih cilji so vzpostavitev nadzornega okvira za bančni sistem v senci v EU, razvoj centralnih repozitorijev za produkte, ki spadajo v področje uporabe uredbe EMIR (4), revizija direktive o trgih finančnih instrumentov (5), izvajanje identifikatorja pravnih subjektov (angl. Legal Entity Identifier – LEI) in večja preglednost poslov financiranja vrednostnih papirjev.

1.6

Odbor priznava, da je bil pri vzpostavljanju okrepljenega regulativnega okvira za investicijske sklade dosežen napredek; najbolj prodoren ukrep je izboljšanje njihove likvidnosti in stabilnosti, zlasti za sklade denarnega trga, ki imajo sedež v Evropi oziroma se tam prodajo.

1.7

Odbor meni, da je sporočilo na prednostnem področju „zmanjšanja tveganj, povezanih s posli financiranja vrednostnih papirjev“ omejeno na splošne ugotovitve, ki sicer res odražajo določeno realnost, vendar pa v njih niso upoštevane trenutne kritične okoliščine. Zato priporoča pospešitev dela in natančno določitev predvidenih ukrepov, zlasti kar zadeva zakonodajo o vrednostnih papirjih, saj imajo posli financiranja vrednostnih papirjev – v glavnem dogovori o začasni prodaji/začasnem odkupu ali posli posojanja vrednostnih papirjev – osrednjo vlogo pri pretirani stopnji zadolženosti finančnega sektorja.

1.8

Opozarja tudi na zamudo ter priporoča intenzivnejša prizadevanja in hitro pojasnitev izjemno pomembnega vprašanja okrepitve bančnega sistema v senci; v sporočilu je v zvezi s tem zgolj omenjenih nekaj problemov, kot edini ukrep v prihodnje pa je naveden okvir pregleda evropskega sistema finančnih nadzornih organov, ki ga bo Komisija izvedla v letu 2013.

1.9

Glede na to, da so državljani, seveda ne po svoji volji, glavne žrtve finančne in gospodarske krize, saj plačujejo davke, delajo, varčujejo in trošijo, se EESO zavzema za okrepitev regulativnih pobud v zvezi z njihovo zaščito, tako da bi poskrbeli za preglednost, ustrezno obveščanje, socialno odgovornost v finančnem sektorju ter zaščito potrošnikov in malih vlagateljev. Opozarja tudi na svoje aktualne ugotovitve glede vključevanja civilne družbe v regulacijo finančnih trgov (6).

1.10

Po mnenju Odbora je pomembno, da Komisija v sporočilu navaja, da se sektor bančništva v senci ne bi smel obravnavati zgolj z vidika tveganj, ki jih predstavlja. Ta sektor namreč predstavlja tudi dodatni alternativni vir financiranja, ki je lahko koristen za realni sektor gospodarstva.

2.   Vsebina, področje uporabe in ozadje

2.1

Bančni sistem v senci je opredeljen kot „sistem kreditnega posredništva, ki vključuje subjekte in dejavnosti zunaj konvencionalnega bančnega sistema“ (7); temelji na dveh povezanih stebrih: „subjekti“ se ukvarjajo predvsem z dejavnostmi, kot so pridobivanje depozitom podobnih sredstev za financiranje, spreminjanje zapadlosti in/ali likvidnosti, prenosi kreditnega tveganja in uporaba neposrednega ali posrednega finančnega vzvoda, medtem ko med „dejavnosti“, ki so lahko pomemben vir financiranja za nebančne subjekte, sodijo listinjenje, posojanje vrednostnih papirjev in dogovori o začasni prodaji/začasnem odkupu (repo posli).

2.2

Subjekti s posebnim namenom so namenske družbe za listinjenje, na primer programi komercialnih vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem, posebni nosilci naložb in druge namenske družbe, skladi denarnega trga in druge vrste investicijskih skladov ali produktov z značilnostmi depozita, zaradi česar so občutljivi na obsežne umike sredstev („beg vlagateljev“), investicijski skladi, vključno z indeksnimi investicijskimi skladi, ki zagotavljajo kredite ali temeljijo na finančnem vzvodu, zakonsko neregulirane finančne družbe in subjekti listinjenja, ki tako kot banke zagotavljajo kredite ali kreditna jamstva ali se ukvarjajo s spremembo likvidnosti in/ali zapadlosti, ter zavarovalnice in pozavarovalnice, ki izdajajo kreditne proizvode ali jamčijo zanje.

2.3

Bančništvo v senci izvira iz deregulacije finančnega sistema v 80. letih prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji, ki se je nato v 90. letih razširila tudi v ZDA in drugod (8). Pomembno vlogo v tem procesu so imeli prvi sporazumi Basel, saj so se špekulacije obravnavale kot zunajbilančne postavke, v zvezi z bilancami bank pa so bili sprejeti strogi predpisi (9).

2.4

Razveljavitev oziroma omilitev pravil in predpisov (10) je finančnim institucijam omogočilo razširitev njihovih dejavnosti na nova področja in kompleksne modele; obenem so obeti o visokem donosu po vsem svetu vplivali na milijone ljudi, ki so le malo vedeli o produktih in delovanju bančnega sistema v senci.

2.5

Skupina držav G-20 je leta 2007 sklenila sprejeti sveženj regulativnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in trajnosti finančnega sistema, medtem ko je kriza v letu 2008 s svojimi težkimi socialnimi in gospodarskimi posledicami razkrila tveganja, povezana z bančništvom v senci, pa tudi tozadevne pomanjkljivosti, tj. pravne vrzeli, neučinkovitost nadzora, nepreglednost trgov in pretirano kompleksne produkte, hkrati pa izpostavila vlogo Odbora za finančno stabilnost.

2.6

Evropska unija ima vodilno vlogo pri mednarodnih prizadevanjih v okviru skupine držav G-20 in Odbora za finančno stabilnost; opozorila je na pomemben napredek pri izvajanju zavez iz načrta za reformo finančnega sistema in pri oblikovanju novih nadzornih struktur. Številne reforme, denimo kar zadeva izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu, so že vidne v zakonodaji, če naštejemo zgolj en primer.

2.7

Poročilo Odbora za stabilnost iz oktobra 2011 predstavlja prvo mednarodno pobudo za okrepitev nadzora bančnega sistema v senci, osredotočeno pa je na i) opredelitev načel za nadzor in urejanje, ii) uvedbo opredelitve in ocenjevanja sistemskih tveganj, in iii) omejitev področja uporabe regulativnih ukrepov znotraj petih delovnih področij (11). Komisija je objavila zeleno knjigo, ki je usmerjena predvsem v morebitna tveganja, povezana z bančnim sistemom v senci v EU, ter možne pristope za rešitev teh problemov s sprejetjem regulativnih določb.

3.   Kratka predstavitev sporočila

3.1

V sporočilu so najprej preučeni že sprejeti ukrepi na dveh področjih: po eni strani so to ukrepi, povezani s finančnimi subjekti, ki so osredotočeni na okrepitev zahtev za banke in zavarovalnice glede njihovega poslovanja z bančnim sistemom v senci, pa tudi na vzpostavitev usklajenega okvira za upravitelje alternativnih investicijskih skladov, po drugi strani pa ukrepi za povečanje integritete trgov, usmerjeni v instrumente za prenos tveganja, okrepitev ureditve listinjenja in okrepljen okvir za bonitetne agencije.

3.2

V nadaljevanju sporočila je navedenih tudi pet prednostnih področij ukrepanja, na katerih namerava Komisija določiti dodatne ukrepe:

1)

povečanje preglednosti bančnega sistema v senci,

2)

okrepljen okvir za investicijske sklade, zlasti za sklade denarnega trga,

3)

sprejetje zakonodaje o vrednostnih papirjih, da bi s tem zmanjšali tveganja, povezana s posli financiranja vrednostnih papirjev,

4)

izboljšanje bonitetne ureditve v bančnem sektorju,

5)

večji nadzor sektorja bančništva v senci.

Nato sledijo še natančnejša pojasnila.

3.2.1

Najprej kar zadeva preglednost bančnega sistema v senci: prizadevanja glede zbiranja in izmenjave zanesljivih in celovitih podatkov bodo dopolnjena s pobudami za nadzor tveganj, povezanih z bančnim sistemom v senci in centralnimi repozitoriji za izvedene finančne instrumente v okviru uredbe EMIR (12), za revizijo direktive o trgih finančnih instrumentov (13), za izvajanje identifikatorja pravnih subjektov in za večjo preglednost poslov financiranja vrednostnih papirjev.

3.2.2

Za nekatere investicijske sklade, zlasti pa za sklade denarnega trga, ki imajo sedež v Evropi oziroma se tam prodajo, so predlagana nova pravila, da bi izboljšali njihovo likvidnost in stabilnost, hkrati pa je predlagana reforma pravil za kolektivne naložbene podjeme za vlaganje v prenosljive vrednostne papirje.

3.2.3

Kar zadeva zmanjšanje tveganj, povezanih s posli financiranja vrednostnih papirjev, se sporočilo sklicuje na stalna prizadevanja za izboljšanje razumevanja problemov in pridobivanje izkušenj v zvezi z njimi, navaja pa tudi, da Komisija načrtuje nov zakonodajni predlog o vrednostnih papirjih, s katerim bi bilo mogoče te probleme odpraviti.

3.2.4

Bonitetni nadzor v bančnem sektorju naj bi bil okrepljen, da bi tako omejili razširjanje negativnih vplivov in tveganja arbitraže, in sicer s sprejetjem strožjih pravil, v skladu s katerimi bodo morale banke pri poslovanju z nereguliranimi finančnimi subjekti izpolnjevati dodatne kapitalske zahteve, ter z zaostritvijo predpisov glede njihove solventnosti in novimi pravili o likvidnosti, kar naj bi se zgodilo 1. januarja 2014 z začetkom veljavnosti uredbe (CRR) (14) in direktive (CRD IV) (15) o kapitalskih zahtevah. Predviden je tudi razmislek o možni razširitvi področja uporabe bonitetnih predpisov, povezanih z zmanjšanjem tveganja arbitraže.

3.2.5

Kar zadeva boljši nadzor, so izpostavljeni predvsem razpršenost in večplastnost bančnega sektorja v senci ter njegov nenehni razvoj, poudarek pa je tudi na izzivih, povezanih z bonitetnim nadzorom tega sektorja, na primer ob upoštevanju čezmejnih možnosti izogibanja predpisom. Na evropski ravni so že v teku priprave v Evropskem odboru za sistemska tveganja in pri evropskih nadzornih organih. Ti vidiki in potreba po preučitvi vprašanja arbitraže ter morebitna potreba po razjasnitvi institucionalne vloge posameznega organa se bodo obravnavali v okviru pregleda Evropskega sistema finančnega nadzora, ki ga bo Komisija izvedla leta 2013.

4.   Ugotovitve

4.1

EESO je od začetka finančne krize v več mnenjih (16) izrazil stališča civilne družbe o številnih vprašanjih, povezanih z delovanjem finančnega sistema, ter navedel pomembne ugotovitve in priporočila, in sicer tako splošne narave kot tudi konkretno v zvezi s sanacijo in reševanjem kreditnih institucij (17).

4.1.1

EESO je menil, da je bila zelena knjiga (18) o bančnem sistemu v senci pomemben korak v pravo smer za obvladovanje obstoječih problemov, s poudarkom tudi na tem, da bi bilo treba odpraviti dejavnosti „v senci“ in zagotoviti, da bi zanje veljale enake zakonodajne in bonitetne zahteve kot za celotni finančni sistem.

4.2

EESO je zadovoljen, ker se bonitetni nadzor obravnava v mednarodnem okviru, kar naj bi omogočilo razširitev regulacije in nadzora na vse sistemsko pomembne finančne institucije, instrumente in trge (19). Z zadovoljstvom ugotavlja, da je skupina držav G-20 (20) na svojem nedavnem srečanju potrdila priporočila Odbora za finančno stabilnost, s katerimi je sporočilo popolnoma usklajeno.

4.3

Odbor poziva Komisijo, naj z uvedbo usklajenega mehanizma nadzora določi in uresniči okvir za okrepljen nadzor bančnega sistema v senci, hkrati pa čim prej pojasni institucionalno vlogo nadzornih organov pri pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora.

4.4

Glede na to, da je od države do države odvisno, kateri subjekti bančnega sistema v senci so zakonsko urejeni ali ne, je še posebej pomembno zagotoviti enake konkurenčne pogoje med posameznimi državami ter med bančnim sektorjem in subjekti bančnega sektorja v senci, in sicer z uporabo ustreznih mehanizmov, s katerimi bi se izognili regulativni arbitraži, ki bi povzročila izkrivljanje regulativnih pobud.

4.5

EESO še zlasti ugotavlja, da bi morali regulativni organi v zvezi z analizo podatkov sprejeti usklajen pristop na mednarodni ravni, s skupnimi referenčnimi okviri in odprtimi standardi industrije, kar bi jim omogočilo hitro izmenjavo podatkov ter učinkovito in pravočasno ukrepanje za preprečitev sistemskih tveganj in ohranitev finančne stabilnosti.

4.6

Odbor meni, da sta tudi velikost in stopnja rasti bančnega sistema v senci pomembna dejavnika sistemskega tveganja, ter opozarja, da je glede na podatke Odbora za finančno stabilnost iz leta 2012 (21) obseg tega sistema leta 2011 znašal 67 000 milijard USD (leta 2002 pa 26 000 milijard USD), kar ustreza 111 % skupnega BDP držav, ki jih je ta odbor preučeval.

4.7

Odbor prav tako meni, da bi bilo koristno, če bi to vprašanje preučili zlasti tudi z vidika dejavnosti sektorja v senci, ne pa dejavnosti subjektov iz tega sektorja, saj sta spremljanje in nadzor takšnih dejavnosti bistvenega pomena za uspeh sprejetih ukrepov.

4.8

EESO je mnenja, da se vprašanje obsega in pristranskosti praks ne nanaša zgolj na bančni sistem v senci. Očitno je, da lahko preobsežni bančni modeli ter premajhna preglednost destabilizirajo gospodarstvo, kar pomeni, da bi morala stroške reševanja institucij, ki so „prevelike ali med seboj preveč povezane, da bi jih pustili propasti“, prevzeti celotna družba.

4.9

EESO ugotavlja, da je za spodbuditev konkurenčnosti in stabilnosti evropske finančne industrije poleg reforme evropskega finančnega sistema dejansko treba preučiti tudi vprašanje velikosti bank, zaradi česar te ne smejo propasti, in sicer z izboljšanjem preglednosti, racionalizacijo obsega dejavnosti velikih koncernov in zmanjšanjem medsebojne odvisnosti znotraj skupin podjetij.

4.10

Zato ocenjuje, da bi morali pri sprejetju nadzornih ukrepov poskrbeti tudi za učinkovito preprečevanje vsakršnega izkrivljanja finančnega sektorja in izvesti strukturne reforme, ter poziva Komisijo, naj pospeši postopke za vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje, pri tem pa upošteva priporočila iz poročila Liikanena ter iz nedavnega poročila odbora Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve, ki je posvečeno strukturni reformi bančnega sektorja v EU (22).

4.11

Glede na to, da je bančni sistem v senci, ki je po naravi razpršen, večplasten in izjemno prilagodljiv, težavno in zahtevno nadzorovati, EESO poziva Komisijo, naj čim prej pojasni, ali imajo pristojni nacionalni in evropski nadzorni organi, med drugim tudi enotni nadzorni mehanizem, na voljo ustrezna sredstva, instrumente za nadzor in pristojnosti.

4.12

EESO meni, da so za uspešen nadzor potrebni tudi učinkoviti, odvračilni in sorazmerni predpisi o izvajanju sankcij, pa tudi objavljanje podatkov o višini kazni ter informacij o vseh kršiteljih pravil, hkrati pa opozarja, da fizične in pravne osebe iz tretjih držav ne upoštevajo evropskih predpisov.

4.13

EESO poudarja, da je treba uporabnike finančnih produktov zaščititi pred nepoštenimi poslovnimi praksami, zavajajočimi ali ničvrednimi produkti ali storitvami oziroma pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; ponovno poziva k ustanovitvi evropske agencije za zaščito uporabnikov finančnih storitev, s katero bi izboljšali njihovo varnost in zagotovili preglednost ter poskrbeli za bolj učinkovito reševanje njihovih pritožb.

4.14

Dostopne spletne strani in druga moderna informacijska orodja lahko potrošnikom omogočijo primerjavo in izbor produktov in storitev, kar spodbuja konkurenco in samoregulacijo trga v tem sektorju.

4.15

EESO poziva Komisijo, naj čim prej pripravi ocene učinkov, da bo mogoče dokončno sprejeti nova pravila v zvezi z likvidnostjo ter izvesti analizo stroškov in koristi glede učinkovitosti in sorazmernosti številnih zakonodajnih besedil, ki so bila sprejeta od začetka finančne krize, s tem pa izvesti splošno oceno vpliva zakonodaje na trgu finančnih produktov v EU.

4.16

EESO tudi opozarja, da je treba ta regulativna prizadevanja dopolniti z naprednim strokovnim znanjem in znanstvenimi raziskavami glede vprašanja zbiranja in izmenjave podatkov. Splošno gledano je poleg tega treba bolj natančno spremljati razvoj subjektov v senci in ugotoviti, katere so njegove koristi za realno gospodarstvo in katere njihove pomanjkljivosti lahko znova povzročijo ranljivosti in sistemska tveganja.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Glej točko 3.2 tega mnenja.

(2)  UL C 11, 15.1.2013, str. 39.

(3)  COM(2013) 614 final, točka 3.4.

(4)  Izvedeni finančni instrumenti OTC, centralne nasprotne stranke in repozitoriji sklenjenih poslov.

(5)  Glej http://ec.europa.eu/internal_market/securities/isd/mifid/index_en.htm (v angl. jeziku).

(6)  UL C 143, 22.5.2012, str. 3.

(7)  COM(2013) 614 final, str. 3.

(8)  Nicholas Gregory Mankiw in Mark Taylor, Economics: Special Edition with Global Economic Watch (UK: Cengage Learning EMEA, 2010).

(9)  UL C 11, 15.1.2013, str. 39 – Zelena knjiga – Bančni sistem v senci.

(10)  V Združenih državah so leta 1999 z zakonom Gramm-Leach-Blilay ukinili razlikovanje med komercialnimi in hipotekarnimi bankami ter med zavarovalnicami in borzno-posredniškimi družbami.

(11)  Vzajemni učinki med navadnimi bankami in bankami v senci (Baselski odbor za bančni nadzor), sistemska tveganja skladov denarnega trga (Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev), veljavne zahteve v zvezi z listinjenjem (Baselski odbor za bančni nadzor in Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev), drugi subjekti bančnega sistema v senci (Odbor za finančno stabilnost), posojanje vrednostnih papirjev in dogovori o začasni prodaji/začasnem odkupu (repo posli) (Odbor za finančno stabilnost).

(12)  Izvedeni finančni instrumenti OTC, centralne nasprotne stranke in repozitoriji sklenjenih poslov.

(13)  Glej http://ec.europa.eu/internal_market/securities/isd/mifid/index_fr.htm (v angl. jeziku).

(14)  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, UL L 176, 27.6.2013, str. 1.

(15)  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES, (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).

(16)  Med drugim so to: UL C 11, 15.1.2013, str. 59; UL C 299, 4.10.2012, str. 76; UL C 191, 29.6.2012, str. 80; UL C 181, 21.6.2012, str. 64; UL C 181, 21.6.2012, str. 68. Ta mnenja so zbrana na spletnih straneh EESO na naslednjem naslovu: http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.financial-markets-opinions.

(17)  UL C 44, 15.2.2013, str. 68.

(18)  UL C 11, 15.1.2013, str. 39.

(19)  Uradno sporočilo skupine držav G-20 po vrhunskem srečanju, 2. april 2009, London.

(20)  5. in 6. september 2013, Sankt Peterburg.

(21)  Odbor za finančno stabilnost, Splošno poročilo o nadzoru bančnega sistema v senci 2012 (Global Shadow Banking Monitoring Report 2012).

(22)  Dokument 2013/2021(INI).


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/61


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o svežnju ukrepov za naložbe v inovacije

COM(2013) 494 final

COM(2013) 493 final – 2013/0232 (COD)

COM(2013) 495 final – 2013/0240 (NLE)

COM(2013) 496 final – 2013/0241 (NLE)

COM(2013) 497 final – 2013/0242 (COD)

COM(2013) 498 final – 2013/0243 (COD)

COM(2013) 500 final – 2013/0233 (COD)

COM(2013) 501 final – 2013/0234 (NLE)

COM(2013) 503 final – 2013/0237 (NLE)

COM(2013) 505 final – 2013/0244 (NLE)

COM(2013) 506 final – 2013/0245 (NLE)

2014/C 170/10

Poročevalec: Antonello PEZZINI

Soporočevalka: Laure BATUT

Evropska komisija je 29. julija 2013 sklenila, da v skladu s prvim odstavkom člena 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Javno-zasebna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020: učinkovito orodje za doseganje rezultatov na področju inovacij in rasti v Evropi

COM(2013) 494 final.

Evropski parlament in Svet sta 10. septembra 2013 oziroma 3. septembra 2013 sklenila, da v skladu s členom 185 in drugim odstavkom člena 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Unije v programu za raziskave in razvoj, ki ga skupaj izvaja več držav članic ter je namenjen podpori malih in srednjih podjetij, ki se ukvarjajo z raziskavami

COM(2013) 493 final – 2013/0232 (COD)

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o udeležbi Unije pri evropskem meroslovnem raziskovalnem programu za inovacije in raziskave, ki ga skupaj izvaja več držav članic

COM(2013) 497 final – 2013/0242 (COD)

Sklep Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Evropske unije v drugem programu Partnerstvo evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnega preskušanja (EDCTP2), ki ga skupaj izvaja več držav članic

COM(2013) 498 final – 2013/0243 (COD)

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju Unije v programu za raziskave in razvoj za podporo pri dejavnem in samostojnem življenju, ki ga izvaja več držav članic

COM(2013) 500 final – 2013/0233 (COD).

Svet je 2. septembra 2013 sklenil, da v skladu s členom 187 in prvim odstavkom člena 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog uredbe Sveta o Skupnem podjetju za pobudo za inovativna zdravila 2

COM(2013) 495 final – 2013/0240 (NLE)

Predlog uredbe Sveta o Skupnem podjetju za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase

COM(2013) 496 final – 2013/0241 (NLE)

Predlog uredbe Sveta o Skupnem podjetju ECSEL

COM(2013) 501 final – 2013/0234 (NLE)

Uredba Sveta o Skupnem podjetju Čisto nebo 2

COM(2013) 505 final – 2013/0244 (NLE)

Uredba Sveta o Skupnem podjetju 2 za gorivne celice in vodik 2

COM(2013) 506 final – 2013/0245 (NLE).

Svet je 2. septembra 2013 sklenil, da v skladu s členoma 187 in 188 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2018/2007 o ustanovitvi skupnega podjetja za razvoj nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR) v zvezi s podaljšanjem delovanja skupnega podjetja do leta 2024

COM(2013) 503 final – 2013/0237 (NLE).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 105 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja, da partnerstva ponujajo številne prednosti za razvoj inovacij in možnosti večjega izkoriščanja njihovega potenciala.

1.2

Meni, da je treba opredeliti deset predlaganih pobud in jih uskladiti ter jim nameniti finančno podporo s sredstvi programa Obzorje 2020, saj se glede na instrumente, obliko in vsebino razlikujejo od drugih vrst partnerstev.

1.3

EESO poziva k dolgoročni finančni podpori teh pobud in k stabilnemu zakonodajnemu okviru, da bi omejili visoke dejavnike tveganja, ki so zanje značilni, in prispevali k splošnim ciljem EU: trajnostni rasti, zaposlovanju in oblikovanju novih poklicev.

1.4

EESO meni, da so ti instrumenti pomembni za zagotovitev več sredstev za naložbe v raziskave in inovacije, pod pogojem da so prožni, enostavni in nebirokratski, odprti in transparentni, z učinkom vzvoda na dodatna finančna sredstva ter da omogočajo večje sodelovanje malih podjetij, zlasti v defavoriziranih regijah.

1.5

Po mnenju EESO bi morali biti cilji merljivi in usmerjeni na inovacije in njihov prenos v industrijske cilje in nova delovna mesta ter del skupne srednje- in dolgoročne vizije v okviru uravnoteženega in transparentnega sistema upravljanja z jasnimi tehnično-znanstvenimi in družbeno-gospodarskimi kazalniki uspešnosti.

1.6

Za institucionalna javno-zasebna partnerstva EESO priporoča več pozornosti za mehanizme, ki ovirajo trgovanje z notranjimi informacijami, povečanje pomena učinka vzvoda, več prostora v programih in projektih za vse vrste malih podjetij, vključno s socialno ekonomijo, ter močno politiko komuniciranja s proaktivno vlogo foruma zainteresiranih strani v vseh skupnih podjetjih.

1.7

EESO v zvezi z javno-javnimi partnerstvi priporoča, da se s proračunskimi sredstvi EU za raziskave in inovacije bolj uravnoteženo razdelijo sredstva EU, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti visoko tehnološkim MSP in kliničnim, medicinskim in tehnološkim inovacijam, ki izboljšujejo dobrobit vseh državljanov, zlasti z vidika aktivnega življenja in pomoči starejšim.

1.8

EESO poziva k proaktivni politiki komuniciranja glede razvoja desetih pobud in predlaga pripravo vsakoletnih konferenc, na katerih bi sodelovale vse zainteresirane strani organizirane civilne družbe in bi bila predstavljena redna poročila o doseženih rezultatih in prihodnje strategije, pa tudi večjezični praktični vodniki za pametno sodelovanje v različnih oblikah aktivnih partnerstev na ravni EU.

1.9

EESO Komisiji priporoča razvoj takšne proaktivne politike, zlasti z oblikovanjem nagrade EESO za ekonomsko-socialne inovacije, ki sledi trem glavnim skupinam: zainteresiranim znanstvenikom in podjetnikom, uporabnikom novosti na trgu ter vsem državljanom EU, da bi odgovorili na potrebe družbe, zlasti z vidika zaposlovanja in izobraževanja. EESO predlaga oblikovanje „evropske nagrade na inovacije“, ki bi odlikovala inovativne rešitve v industriji, gospodarstvu in na socialnem področju ter močno poudarila evropsko dodano vrednost.

2.   Ozadje partnerstev

2.1

Obzorje 2020 določa ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev v ključnih sektorjih, kjer bi lahko raziskave in inovacije prispevale k:

uresničevanju ciljev EU s področja konkurence,

spopadanju z družbenimi izzivi,

večji usklajenosti pomoči EU raziskavam in inovacijam,

privabljanju več naložb industrije v raziskave in inovacije.

2.2

Poudariti je treba, da obstaja več oblik partnerstev za raziskave in inovacije:

institucionalna javno-zasebna partnerstva v smislu člena 187 PDEU (prejšnji člen 171 PES) o avtonomnih skupnih podjetjih: inovativna zdravila, gorivne celice in vodik, čisto nebo, industrija s pretežno rabo biomase, elektronske komponente in sistemi, upravljanje letalskega prometa;

pogodbena javno-zasebna partnerstva, ustanovljena na podlagi sporazuma (memoranduma o soglasju), ki določa strateške cilje, okvirni proračun in mehanizem posvetovanja: tovarne prihodnosti, energijsko učinkovite stavbe, zelena vozila, internet prihodnosti, trajnostna predelovalna industrija, robotika, fotonika in visoko zmogljivo računalništvo;

evropske tehnološke platforme, ki prispevajo k opredelitvi evropskih partnerstev za inovacije, evropske tehnološke pobude, javno-zasebna in javno-javna partnerstva, mreže evropskega raziskovalnega prostora (ERA-NET) ter skupnost znanja in inovacij;

javno-javna partnerstva (P2P) v smislu člena 185 PDEU, ki vključujejo sodelovanje v skupnih programih med državami članicami in EU, ki se financira iz naslova Obzorje 2020: sodelovanje na področju zdravja za razvoj, meroslovje, MSP, pomoč pri aktivnem življenju;

evropsko partnerstvo za inovacije (EIP), uvedeno z vodilno pobudo Unija inovacij strategije Evropa 2020: skupna platforma za sodelovanje pod vodstvom usmerjevalne skupine, ki ji predseduje evropski komisar, pristojen za zadevno področje. Obstajajo že tri takšna partnerstva za surovine, kmetijsko proizvodnjo in trajnost ter aktivno in zdravo staranje;

skupnosti znanja in inovacij (KIC), vzpostavljene v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo, mreže odličnosti, nastale ob partnerstvih, ki povezujejo različne sektorje: izobraževanje, tehnologijo, raziskave, industrijo in podjetništvo. Obstajajo že tri skupnosti znanja in inovacije: Climate-KIC, KIC InnoEnergy, EIT ICT Labs. Tematska področja: proizvodnja, prehrana v prihodnosti, inovacije za zdravo življenje in aktivno staranje, surovine, varne in pametne družbe, mobilnost v mestih;

partnerstva za pametno specializacijo (RIS3) v okviru regionalne politike EU in strukturnih skladov, zlasti strategije za inovacije v regijah na področju raziskav, inovacij (vključno z družbenimi in tehnološkimi inovacijami), prenosa tehnologij in razvoja informacijskih tehnologij, v skladu z novimi smernicami za obdobje 2014–2020.

2.3

Na podlagi izkušenj z institucionalnimi javno-zasebnimi partnerstvi, ki delujejo kot organi EU v smislu člena 185 Uredbe (ES, Euratom) št. 1605/2002, se je izkazalo, da je treba dodati več kategorij, da bi povečali izbiro instrumentov, ki bi bili prožnejši in dostopnejši zasebnim partnerjem v primerjavi s tistimi, ki veljajo za institucije EU.

2.4

Javno-zasebna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020 lahko opredelimo kot inovativne finančne instrumente, ki so odprti in transparentni in delujejo na podlagi ocene neodvisnih strokovnjakov. Zanje so značilni:

intrinzična in evropska dodana vrednost;

učinek na konkurenčnost industrije in trajnostno rast;

kakovost določenih družbenih in gospodarskih ciljev, zlasti z vidika delovnih mest ter usposabljanja;

uravnotežen prispevek vseh partnerjev na podlagi skupne vizije;

jasno opredeljene vloge posameznih partnerjev;

ključni kazalniki uspešnosti;

skladnost s strateško agendo EU na področju raziskav in inovacij;

niz načel na podlagi dobrega finančnega upravljanja;

zmožnost ustvarjanja učinka vzvoda za nove naložbe;

odprt, transparenten in vključujoč način upravljanja, pri katerem sodelujejo tudi manjša podjetja.

2.5

Skupne tehnološke pobude so preverjena oblika sodelovanja javnega in zasebnega sektorja na področju raziskav in razvoja.

2.6

Skupne tehnološke pobude izhajajo večinoma iz evropskih tehnoloških platform, o katerih je EESO že podal mnenje (1), zlasti tistih, za katera običajni instrumenti za podporo dejavnostim raziskav in razvoja ne zadostujejo, da bi dosegli cilje, zastavljene v strateškem načrtu.

2.7

EESO se strinja, da partnerstva ponujajo veliko prednosti in da bi jih lahko še bolje izkoristili. Zato je pozdravil pobudo Komisije za ustanovitev in spodbujanje evropskih partnerstev za inovacije v okviru vodilne pobude Unija inovacij.

2.8

Poleg tega je poudaril, da „so inovacije odločilnega pomena za strategijo Evropa 2020“ in da „niso nujno rezultat linearnega sosledja […], temveč nastajajo v zapletenem procesu […]“ (2).

2.9

Medtem ko so raziskave in inovacije med seboj močno povezane, „inovacije ne smejo biti podrejene raziskavam, kakor tudi raziskave ne smejo biti podrejene inovacijam, saj bi to pomenilo kulturno osiromašenje temeljnih evropskih vrednot“. (3)

2.10

EESO ponavlja svojo podporo spodbujanju socialnih inovacij, zlasti v okviru evropskih programov financiranja, kot so strukturni skladi in program za družbene spremembe in inovacije, kot sredstvo za dodatno podporo ustvarjanju zmogljivosti za financiranje socialnih podjetij (4).

2.11

EESO je poudaril pomen partnerstev za večjo privlačnost Evrope kot svetovnega akterja na področju raziskav in inovacij.

2.12

EESO je vedno podpiral vlogo partnerstev pri združevanju evropskih in nacionalnih akterjev iz javnega sektorja v javno-javnih in javno-zasebnih partnerstvih (5), da bi se lahko soočili z velikimi družbenimi izzivi in okrepili konkurenčni položaj Evrope. Na podlagi analize:

modelov partnerstev, uporabljenih v 7. okvirnem programu,

programa za konkurenčnost in inovacije,

Evropskega raziskovalnega prostora (ERA),

političnega okvira Unije inovacij in

pilotnega partnerstva o aktivnem in zdravem staranju (AHA)

je bilo mogoče zbrati številne pozitivne ugotovitve v zvezi s tem (6).

2.13

EESO podpira način, kako je Komisija pripravila teh 10 predlogov na podlagi rezultatov javnih posvetovanj, ocen učinkov in različnih načrtov.

2.14

EESO je 31. oktobra 2013 organiziral posvetovanje o svežnju predlaganih pobud, ki so se ga poleg precejšnjega števila zainteresiranih predstavnikov civilne družbe udeležili tudi vodilni številnih obstoječih skupnih podjetij in predstavniki Komisije.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO močno podpira sveženj pobud komisije in meni, da so lahko tako predlogi v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi v smislu člena 187 PDEU kot predlogi v zvezi z javno-javnimi partnerstvi v smislu člena 185 PDEU močni instrumenti za soočanje z velikimi izzivi, ki vplivajo na konkurenčnost Evrope in njen trajnostni gospodarski in družbeni razvoj.

3.2

Po mnenju EESO je treba tem 10 pobudam nameniti finančno odporo v okviru programa Obzorje 2020, saj se zaradi svojih instrumentov, oblike in vsebine razlikujejo od drugih oblik partnerstev. Čeprav se cilji včasih prepletajo, se je treba izogniti podvajanju in potencialnim konfliktom ter namesto tega poudariti sinergije in komplementarnost z drugimi pobudami. V vsakem primeru imajo države članice še naprej obveznosti na področjih, na katera se nanašajo te partnerske pobude.

3.3

EESO poudarja, da je treba zagotoviti finančna sredstva za raziskave in inovacije in stabilnost poenostavljenega zakonodajnega okvira EU, podjetja pa morajo zagotoviti pobude za zmanjšanje zelo tveganih dejavnikov, ki so zanje značilni. Poleg tega meni, da bi moralo biti razdeljevanje finančne podpore med posamezne pobude bolj uravnoteženo in da je treba dati večji poudarek sosedski pomoči za samostojno življenje, ki naj bi olajšala aktivno življenje, in programu za podporo visoko tehnološkim malim in srednjim podjetjem (MSP).

3.4

Instrumenti so pomembni za zagotovitev več sredstev za naložbe v raziskave in razvoj, pod pogojem da so prožni, enostavni in nebirokratski, odprti in transparentni ter da so odpravljene težave, povezane z ravnovesjem in/ali morebitnim navzkrižjem med pravili konkurence ter spodbujanjem inovacij, zaščito pravic intelektualne lastnine, razširjanjem in dostopnostjo rezultatov, pri čemer je cilj ponuditi boljšo storitev za državljane – potrošnike.

3.5

EESO poudarja, da „je treba tudi v prihodnje zaščititi avtorske pravice in pravice intelektualne lastnine raziskovalcev ter njihovih organizacij“ in da „bi bil lahko odprt dostop do nekaterih podatkov, ki so podlaga za prosto dostopne objave, koristen, predvsem če bi bila dosežena globalna simetrija med Evropo in državami zunaj nje […]“ (7).

3.6

Po mnenju EESO bi morali biti cilji merljivi in tesno povezani s proizvodno strategijo sektorja, pa tudi z rešitvijo problemov družbe in vprašanj, ki se nanašajo na trajnostni gospodarski in družbeni razvoj, zlasti z vidika zaposlovanja. Ravno tako morajo biti del skupne srednje- in dolgoročne vizije v okviru uravnoteženega in transparentnega sistema upravljanja z jasnimi tehnično-znanstvenimi in družbeno-gospodarskimi kazalniki uspešnosti.

3.7

EESO pozitivno ocenjuje izkušnje javno-zasebnih partnerstev kot instrumenta, ki združuje različne vire financiranja, in se zavzema za temeljito poenostavljen način financiranja stroškov, da bi izboljšali zanesljivost modela, zmanjšali tveganja nepravilnosti v izjavah upravičencev o stroških, poenostavili računovodski del projekta, odpravili nepotrebne faze preverjanja in s tem olajšali in pospešili postopek prijave.

3.8

EESO zato meni, da je treba za zagotovitev poštenih pogojev za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, pri financiranju javno-zasebnih in javno-javnih partnerstev iz naslova Obzorje 2020 upoštevati po eni strani zakonodajo, ki se nanaša na državno pomoč, da bi zagotovili učinkovito javno porabo in preprečili vsakršno izkrivljanje trga, ter po drugi strani vse etične zahteve.

3.9

Po mnenju EESO bi moral biti pogoj za ustanavljanje javno-zasebnih partnerstev zagotovitev resnično konkurenčnega okolja in omogočanje vstopanja novih akterjev v katerekoli trenutku ter sistematično vključevanje skupin končnih uporabnikov v programe in projekte.

3.10

EESO meni, da je treba priznati pomen pravic intelektualne lastnine. Predvsem bi bilo treba spodbujati sporazume o skupnem koriščenju patentov, da bi omogočili izmenjavo znanstvenih podatkov in povečali sodelovanje in raziskave na posebnih tehnoloških področjih, s čimer bi se izognili „patentni goščavi“ (8).

3.11

EESO priporoča, da se pripravijo posebna navodila za končne uporabnike, v katerih bi bili zbrani različni instrumenti EU za inovacije in različne oblike partnerstev, skupne pobude, vodilne pobude, skupnosti znanja, platforme in drugi podobni projekti EU na področju raziskav in inovacij. Z uvedbo horizontalnih elementov bi poleg tega okrepili naložbe (glej: nanotehnologije in pomoč starejšim) ter omogočili večjo vključitev vseh različnih vrst podjetij.

3.12

Po mnenju EESO je treba nujno spremeniti kompleksen sistem EU ukrepov, sinergij in s tem povezanih politik (politike raziskav in inovacij, regionalne in kohezijske politike ter industrijske politike), da bi povečali njegovo prijaznosti do uporabnika in transparentnost, zlasti za MSP ter majhne organizacije in podjetja socialne ekonomije.

3.13

Podobno bi bilo treba zagotoviti prepoznavnost, objavo (v več jezikih) in transparentnost celotnega svežnja in s tem povezanih pobud in instrumentov s proaktivno politiko komuniciranja in vsakoletnimi konferencami, na katerih bi sodelovale vse zainteresirane strani organizirane civilne družbe in bi bila predstavljena redna poročila o doseženih rezultatih in prihodnje strategije.

3.14

Glede na pomen namenjenih sredstev in raznolikost primerov in resničnih potreb v državah članicah EESO priporoča pripravo politike komuniciranja, ki bi bila osredotočena na štiri vrste naslovnikov:

znanstvenike in podjetja vseh vrst in oblik,

srednje velika in mala podjetja ter socialno ekonomijo,

končne uporabnike v okviru strukturiranega dialoga z njihovimi predstavniki v različnih sektorjih, kjer bi lahko sodeloval tudi EESO,

vse davkoplačevalce, da bi jih obvestili o rezultatih in morebitnih novostih na področju raziskav in inovacij v EU.

3.15

Po mnenju EESO bi bilo dobro uvesti nagrado EESO za ekonomsko-socialne inovacije, da bi priznali vrednost doseženih rezultatov desetih predlaganih partnerstev na različnih področjih v 28 državah članicah, v kar bi vključili forume zainteresiranih strani, predvidene v statutu skupnih podjetij. EESO poziva Komisijo, naj pripravi obsežno akcijo ozaveščanja in usposabljanja v zvezi z javno-zasebnimi partnerstvi.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja jasen trend k povečanju uporabe javno-zasebnih partnerstev na področjih javnega zdravja, čistega neba, upravljanja zračnega prometa, elektronike in računalništva ter gorivnih celic in vodika, vendar opozarja, da je treba ustvariti sinergije z drugimi že obstoječimi partnerstvi in pobudami v okviru drugih politik EU.

4.2

V zvezi z inovativnimi zdravili priporoča, da se nameni več pozornosti razvoju zdravil, ki bi bila dostopna za najrevnejši sloj prebivalstva v primeru dolgotrajnih zdravljenj in redkih bolezni. Poleg tega priporoča, da se prednost nameni tudi vprašanju trženja v EU, ko gre za proizvode, ki so rezultat evropskih raziskav, in določitvi predpisov o ceni za gram aktivne substance, pri čemer je treba upoštevati težave s proračunom in socialnim sistemom v državah članicah.

4.3

V zvezi s pobudo o skupnem podjetju 2 za gorivne celice in vodik meni, da bi bilo med cilje treba uvrstiti predvsem razvoj tehnologij brez CO2 za pridobivanje vodika.

4.4

V okviru pobude za čisto nebo bi bilo treba večji pomen nameniti učinku rezultatov navedenih projektov, tudi prihodnjih, ter upravljanja varnostnih in okoljskih tveganj v okviru javno-zasebnih partnerstev za čisto nebo.

4.5

V zvezi s pobudo za razvoj industrije, ki temelji na uporabi biomase z biološkimi materiali, materiali iz bio pridelave in biomateriali, je treba zagotoviti, da te tehnologije v popolnosti spoštujejo okolje in kmetijsko-živilsko trajnost, v skladu s previdnostnim načelom. EESO pričakuje pozitivne, konkretne in vidne rezultate te pobude.

4.6

Močna zaveza pobudi ECSEL – tudi v finančni obliki – za digitalne tehnologije in nanoeletroniko, ki je predvidena že v programu Obzorje 2020, mora privesti do konkretnih koristi tudi za davkoplačevalce v obliki boljšega, enostavnejšega in brezplačnega dostopanja do teh tehnologij (9).

4.7

EESO odločno podpira tudi štiri pobude javno-javnih partnerstev, hkrati pa poudarja pomen dveh izmed njih, ki bi jih bilo treba okrepiti, tudi z vidika sredstev, ki so jim na voljo:

pobuda Eurostars zaradi pozitivnih rezultatov v podpori dostopu do raziskav, razvoja in inovacij za MSP v okviru ERA;

evropski program za tehnologije za sosedsko pomoč za samostojno življenje, ki je odgovor na vse večje potrebe za zdrav razvoj posameznikov in celotne evropske družbe.

4.8

EESO zlasti v zvezi s programom za sosedsko pomoč za samostojno življenje predlaga, naj se upoštevajo razlike med posameznimi državami članicami, predvsem zaradi pričakovanega poslabšanja na tem področju glede na demografska gibanja do leta 2024 in naprej. Višino sredstev EU bi bilo treba močno povečati v primerjavi s sredstvi za 7. okvirni program in upoštevati mnenja različnih kategorij civilne družbe, za kar bi ustanovili posebno komisijo.

4.9

EESO za hitrejši razvoj in več možnosti ustvarjanja delovnih mest in bolj kvalificiranih profilov poklicev priporoča, da se ta institucionalna partnerstva oblikujejo v tesni povezavi in usklajeno z drugimi podobnimi pobudami, ki obstajajo v okviru vodilnih pobud industrijske politike in pametne specializacije ter kohezijske politike in regionalnih strategij za razvoj.

4.10

EESO v zvezi z meroslovnim programom opozarja na mnenje, ki ga je že sprejel na to temo (10), in predlaga povečanje podpore, zlasti finančne, za sodelovanje malih podjetij in skupin uporabnikov, medtem ko za partnerstva med Evropo in državami v razvoju opozarja na svoje mnenje o EU in Afriki (11) ter priporoča, naj se ne zanemarijo simptomi bolezni, ki so predmet raziskave in se vračajo v Evropo, ter da je treba nadzirati polno spoštovanje etičnih načel v protokolih.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  UL C 299, 4.10.2012, str. 12.

(2)  UL C 318, 29.10.2011, str. 121.

(3)  Glej opombo 2.

(4)  UL C 143, 22.5.2012, str. 17.

(5)  Primeri javno-javnih partnerstev so npr. mreže ERA-NET in ERA-NET plus, pobude v smislu člena 185 in skupni programi. Primeri javno-zasebnih partnerstev na področju raziskav in inovacij so skupne tehnološke pobude in internet prihodnosti.

(6)  UL C 229, 31.7.2012, str. 39.

(7)  UL C 76, 14.3.2013, str. 48.

(8)  UL C 68, 6.3.2012, str. 28.

(9)  Glej mnenje CESE 4345/2013 z dne 24. oktobra 2013.

(10)  UL C 228, 22.9.2009, str. 69.

(11)  UL C 77, 31.3.2009, str. 148.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/68


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naproti“

COM(2013) 401 final

2014/C 170/11

Poročevalec: Jörg FRANK VON FÜRSTENWERTH

Evropska komisija je 11. junija 2013 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske Unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Evropskemu horizontalnemu okviru za kolektivna pravna sredstva naproti“

COM(2013) 401 final.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela dne 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja dne 10. decembra) s 161 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) že več kot 20 let poziva k uvedbi kolektivnih pravnih sredstev na ravni Unije, ki v primeru kršitve kolektivnih pravic omogočajo učinkovito pravno varstvo. Kolektivna pravna sredstva bi morala zajemati vsa področja, na katerih se državljanom na podlagi zakonodaje EU zagotavljajo pravice, poleg tega pa spoštovati pravne tradicije držav članic.

1.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija končno sprejela pobudo in da od držav članic zahteva, da na podlagi skupnih evropskih načel uvedejo nacionalne sisteme za kolektivna pravna sredstva. To pobudo bi bilo treba sprejeti že davno. Mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev so tako v interesu državljanov Unije kot tudi poštenih podjetij, ki delujejo v skladu z zakonodajo. Gospodarstvo ščitijo pred nepošteno konkurenco, poleg tega pa krepijo zaupanje državljanov v gospodarstvo.

1.3

EESO izraža obžalovanje, da Komisija ni predložila predloga direktive. Zgolj sporočilo in priporočilo nista dovolj, da bi se v državah članicah zagotovilo potrebno enotno izvajanje. EESO zato poziva Komisijo, naj predloži predlog direktive. Kolektivna tožba je edini postopek, ki lahko zagotovi obsežno in učinkovito pravno sredstvo v Evropski uniji.

1.4

Odbor priznava prizadevanja Komisije za sprejetje uravnoteženega pristopa, ki naj bi zagotovil temeljne procesne pravice strank ter preprečil zlorabe. Poleg tega podpira dejstvo, da želi Komisija predvideti tudi kolektivne opustitvene in odškodninske tožbe. Preučiti bi bilo treba razširitev vrst tožb.

1.5

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da zavrne skupinske tožbe (class action) po modelu pravnega sistema ZDA. Kolektivna tožba v skladu z evropskim pravom še posebej ne sme biti po vzoru te ameriške oblike skupinske tožbe. Zaščitni ukrepi, ki jih v zvezi s tem predvideva Komisija, so ustrezni in primerni. Upravičeno se zavračajo odvetniške nagrade, ki spodbujajo pravdne postopke, ter kazenske odškodnine. Pravila o priznanju pravice do tožbe in o plačilu stroškov je treba spremeniti z vidika dostopa do sodnega varstva.

1.6

EESO se strinja s stališčem Komisije, da je treba posameznikom dati pravico, da se na podlagi postopka privolitve pridružijo kolektivni tožbi. Vendar po mnenju Odbora obstajajo tudi primeri, v katerih je bolje uporabiti postopek „odpovedi udeležbi“. Zlasti v primeru velikega števila oškodovancev, ki so utrpeli majhno škodo, je lahko primerno, da se zadeva razširi na vse morebitne oškodovance. Ni jasno, ali je po mnenju Komisije v teh primerih postopek „odpovedi udeležbi“ pravno dopusten. EESO zato poziva Komisijo, naj predlog natančneje opredeli. Poleg tega priporoča, da se vzpostavi centralni evropski register tožb, ki bo namenjen obveščanju morebitnih tožnikov.

1.7

EESO je vedno poudarjal potencial izvensodnih postopkov reševanja sporov. Zato pozdravlja izbrani pristop Komisije, da dodatno predvidi te postopke kot dopolnilni in za stranke neobvezni instrument ter da sodniku dodeli nalogo spodbujanja izvensodne poravnave sporov.

1.8

Odbor priporoča, da se predvidijo posebna kolizijska pravila za tožbe v okviru kolektivnih pravnih sredstev. Predpise o financiranju kolektivnih pravnih sredstev je treba dopolniti. Finančno tveganje za nepridobitne subjekte mora biti pregledno. V zvezi s tem obstajajo predpisi v državah članicah.

2.   Povzetek sporočila in priporočila Evropske komisije

2.1

V sporočilu Komisije so povzeti rezultati posvetovanja iz leta 2011 na temo „Za skladen evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom“ (1). Poleg tega je predstavljeno stališče Komisije o osrednjih vprašanjih kolektivnih pravnih sredstev. V vzporedno objavljenem priporočilu (2) je Komisija države članice pozvala k uvedbi nacionalnih sistemov za kolektivna pravna sredstva na podlagi skupnih evropskih načel. Države članice morajo v dveh letih načela vključiti v svoje nacionalne sisteme. Komisija bo po štirih letih preverila, ali bi bilo treba predlagati dodatne zakonodajne ukrepe.

2.2

Nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev bi morali biti na voljo na področjih, na katerih zakonodaja EU državljanom in podjetjem zagotavlja pravice. Evropska komisija želi izboljšati dostop do pravnega varstva ter s pomočjo ustreznih ukrepov zagotoviti, da se prepreči nepošteno pravdanje.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO se že več kot 20 let v okviru – včasih tudi zelo polemičnih – razprav zavzema za uvedbo kolektivnih pravnih sredstev na ravni Unije, ki v primeru kršitve kolektivnih pravic edina omogočajo učinkovito pravno varstvo (3). Učinkovit dostop do sodnega varstva je v Listini EU o temeljnih pravicah zapisan kot državljanska pravica. Postopki za kolektivna pravna sredstva so nujni za državljane Unije, pa tudi za mala in srednja podjetja pri razpršeni škodi, kjer tveganje glede višine stroškov ni sorazmerno s povzročeno škodo. Zajemajo široka področja, kot so na primer varstvo potrošnikov, konkurenca, varstvo okolja in varstvo podatkov. Samo tako je mogoče učinkovito uveljavljati pravico iz člena 47(1) Listine o temeljnih pravicah.

3.2

S tega vidika EESO pozdravlja pobudo, ki jo je zdaj sprejela Komisija, čeprav bi si sam želel, da bi Komisija ukrepala hitreje in prej ter da bi bilo njeno delovanje, kar zadeva izbiro pravnih instrumentov, bolj ciljno usmerjeno. O vprašanju sodnega uveljavljanja kolektivnih zahtevkov se na evropski ravni razpravlja že od leta 1985, zato bi bilo treba odločitve sprejeti že davno (4).

3.3

EESO izraža obžalovanje, ker je Komisija instrument direktive izbrala izključno za področje zakonodaje o konkurenci (5). Odbor je vedno poudarjal, da priporočilo ni primerno za zagotavljanje potrebnega učinkovitega in enotnega izvajanja v državah članicah (6). Glede na to, da so postopki v državah članicah zelo neenotni, bi že samo direktiva zagotovila osnovno raven usklajenosti, hkrati pa bi državam članicam omogočila dovolj manevrskega prostora za upoštevanje posebnosti njihovih nacionalnih pravnih sistemov. EESO zato poziva Komisijo, naj čim prej predloži predlog direktive.

3.4

Odbor izraža zadovoljstvo, da Komisija pri tem upošteva horizontalen pristop. Odbor je že pred tem ugotovil, da so področja politike, kot so varstvo potrošnikov, notranji trg in konkurenca, med seboj tesno povezana (7). Pobude za lažje uveljavljanje pravnih sredstev je treba v celoti uskladiti, da se prepreči nepotrebno podvajanje predpisov. Odbor zato pozdravlja dejstvo, da Komisija priporočilo in predlog direktive na področju zakonodaje o konkurenci obravnava kot sveženj (8).

3.5

Odbor priznava uravnotežen pristop Komisije, ki naj bi z upoštevanjem različnih pravnih tradicij zagotovil temeljne procesne pravice strank ter sočasno preprečil nepošteno pravdanje.

3.6

EESO je vedno pozival k učinkovitemu varstvu pred zlorabami. Odbor zato izrecno pozdravlja odločitev Komisije, da zavrne skupinske tožbe (class action) po modelu pravnega sistema ZDA. EESO stalno poudarja, da kolektivna tožba v skladu z evropskim pravom ne sme biti po vzoru ameriškega modela skupinske tožbe (9). Odbor zato tudi stalno poziva k temu, da se preprečijo odvetniške nagrade in predpisi, ki vključujejo gospodarske spodbude za tretje stranke (10). Te zahteve so predstavljene v priporočilih.

3.7

Komisija poleg tega pravilno opozarja, da bi morale biti kolektivne odškodninske tožbe osredotočene na povračilo/nadomestilo škode, za katero se ugotovi, da je bila povzročena s kršitvijo prava Unije. Kaznovanje in odvračanje bi se morala zagotavljati izključno v okviru javnega izvrševanja.

3.8

Vendar Odbor izraža obžalovanje, da Komisija ni pripravila posebnih predlogov v zvezi s pristojnim sodiščem in pravom, ki se uporablja. Lahko se namreč zgodi, da bo moralo sodišče v čezmejnih sporih uporabiti različne zakone o nadomestilu škode. Izključiti ni mogoče tudi primerov, ko je za zadevo pristojnih več sodišč, in s tem povezane nevarnosti izbiranja najugodnejšega sodišča (t.i. forum-shopping).

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Opustitvene in odškodninske tožbe

4.1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da predlogi vključujejo tako opustitvene kot tudi odškodninske tožbe v primerih množične škode. V zvezi s tem je pozitivno, da naj bi pristop Komisije očitno veljal tako za spore z nizkimi kot tudi visokimi zneski.

4.1.2

Ne glede na to pa bi lahko bilo z vidika varstva potrošnikov primerno, da se preveri omejevanje na opustitvene in odškodninske tožbe. Smiselno bi lahko bilo, da se predvidijo dodatni elementi kolektivnega pravnega varstva za zadeve, pri katerih sta zaradi iste kršitve prava EU prizadeti najmanj dve osebi. To bi bilo mogoče upoštevati npr. pri ugotovitvenih odločbah, izpodbijanju pogodb zaradi zmote ali zahtevkih iz naslova za napake. Komisija bi morala to upoštevati.

4.2   Vloga sodišča

4.2.1

EESO je že v prejšnjih mnenjih poudaril osrednjo vlogo sodnikov v postopkih kolektivnih pravnih sredstev (11). Odbor izraža zadovoljstvo, da je Komisija te pozive upoštevala. Zgodnje preverjanje s strani sodnika, ali je tožba očitno neutemeljena, je pomemben element zaščite pred zlorabo kolektivnih odškodninskih tožb.

4.2.2

Če so organi pooblaščeni za ugotavljanje kršitev prava Unije, bi morala biti vložitev zasebne tožbe dovoljena že pred zaključkom tega postopka. Dolgotrajni postopki lahko privedejo do odklonitve sodnega varstva. Tukaj je mogoče okrepiti vlogo sodnikov – na primer prek začasne prekinitve postopka.

4.3

Procesno upravičenje. Da se prepreči nepošteno pravdanje, bi bilo treba določiti nedvoumna in jasna merila za procesno upravičenje zastopniških subjektov. EESO zato tudi pozdravlja dejstvo, da je Komisija predvidela najnižje zahteve za subjekte, ki naj bi zastopali oškodovance. Prav je, da so ti subjekti nepridobitni in da ne prihaja do navzkrižja interesov. Vendar je pretirano in nesprejemljivo, da naj bi med minimalne zahteve spadali tudi zadostni finančni in človeški viri ter pravno znanje. Postavlja se vprašanje, na podlagi kakšnih meril naj bi se o tem dejansko odločalo v posameznih primerih. V zvezi s tem je potrebna poglobljena razprava. Novejši zakonodajni postopki v državah članicah so lahko pri tem dobra spodbuda.

4.4

Učinkovito povračilo škode. Ključnega pomena je, da se oškodovancem zagotovi polno nadomestilo za dejansko vrednost škode, ki so jo utrpeli (12). Komisija to načelo v svojem priporočilu upošteva. V zvezi s tem je treba tudi pozdraviti dejstvo, da se zavračajo odvetniške nagrade, ki so v škodo odškodnini tožniku (13).

4.5   Postopki „privolitve“ ali „odpovedi udeležbi“

4.5.1

EESO je v mnenju z dne 14. februarja 2008 podrobno opisal prednosti in slabosti postopkov „privolitve“ in „odpovedi udeležbi“ pri kolektivnih tožbah (14). V tem in poznejših mnenjih se je zavzel za mešan sistem, ki združuje prednosti obeh rešitev (15).

4.5.2

Posameznikom bi bilo treba zagotoviti pravico, da se prek postopkov „privolitve“ pridružijo kolektivni tožbi, namesto da se izhaja iz tega, da so tožeča stranka, razen če niso podali izjave o nasprotnem (odpoved udeležbi) (16). Vendar po mnenju Odbora obstajajo tudi primeri, v katerih je bolje uporabiti postopek „odpovedi udeležbi“. Zlasti v primeru velikega števila oškodovancev, ki so utrpeli majhno škodo, je lahko primerno, da se zadeva razširi na vse morebitne oškodovance (17).

4.5.3

Tožnik bi moral biti tako usposobljen zastopniški subjekt v smislu priporočila Komisije.

4.5.4

Ni jasno, ali je po mnenju Komisije v teh primerih postopek „odpovedi udeležbi“ pravno dopusten. Nasprotno, Komisija se omejuje na splošno sklicevanje, da je od načela „privolitve“ mogoče odstopati (samo) iz razlogov ustreznosti sodnega varstva. Vendar Komisija žal ni pojasnila, kdaj obstajajo utemeljeni razlogi. EESO zato poziva Komisijo, naj predlog natančneje opredeli (18).

4.6

Obveščanje o kolektivnih pravnih sredstvih. EESO izraža obžalovanje, da v priporočilu ni predviden evropski elektronski register tožb, ki bi služil obveščanju in zbiranju potencialnih tožnikov. Takšen register, v katerega imajo lahko vpogled oškodovanci v vsej Evropski uniji, bi bilo mogoče voditi učinkovito in z nizkimi stroški (19), poleg tega pa bi državljanom Unije in podjetjem pomagal pri uveljavljanju njihovih pravic.

4.7

Alternativno kolektivno reševanje sporov. Kolektivni mehanizmi izvensodnega reševanja sporov lahko koristno dopolnijo reševanje sporov (20). EESO je vedno poudarjal potencial ustreznih postopkov (21). EESO zato pozdravlja izbrani pristop, da se dodatno predvidijo ti postopki kot dopolnilni in za stranke neobvezni instrument. Poleg tega je nujno, da se med postopki izvensodnega reševanja sporov ne iztečejo prekluzivni ali zastaralni roki. Komisija bi morala to, podobno kot pri nadaljnjih kolektivnih tožbah, pojasniti.

4.8

Nadaljnje kolektivne tožbe. Na področjih javnega izvrševanja, kot je na primer zakonodaja o konkurenci, je treba zagotoviti učinkovito uradno izvrševanje, žrtvam kršitev prava Unije pa pomagati, da se jim olajša uveljavitev odškodnin za povzročeno škodo (22). Predlog Komisije je v zvezi s tem uravnotežen, saj se pred zaključkom uradnih postopkov prekluzivni ali zastaralni roki ne smejo izteči.

4.9   Financiranje kolektivnih pravnih sredstev

4.9.1

Omogočiti je treba utemeljene odškodninske tožbe, ne da bi visoki stroški postopka to možnost omejevali. EESO zato pozdravlja zahtevo Komisije, v skladu s katero postopki kolektivnih pravnih sredstev v državah članicah ne smejo biti pretirano dragi.

4.9.2

Vendar bi morala Komisija tovrstne zahteve še dodatno pojasniti. Za neprofitne zastopniške subjekte so lahko stroški postopka in odvetniški honorarji nepremostljiva ovira. To velja zlasti takrat, kadar morajo v primeru neuspeha plačati zelo visoke pristojbine za strokovnjake, kar lahko ogrozi njihov obstoj. Za takšne neprofitne subjekte bi bilo treba zato – podobno kot pri delovni in socialno-pravni zakonodaji v posameznih državah članicah – razmisliti o omejitvi stroškov postopkov. Obstajajo zadostni razlogi za to, da se v primeru pridobitve premoženjske koristi preuči uvedba sistema zaplembe dobička v korist neprofitnih subjektov.

4.9.3

EESO prav tako podpira odločitev, da se pod določenimi pogoji dovoli financiranje s strani tretjih strank. Pogoji, ki jih je navedla Komisija, kot so med drugim preglednost nad izvorom finančnih sredstev, so primerni in ustrezni, da se prepreči nepošteno pravdanje.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  COM(2010) 135 final z dne 31.3.2010.

(2)  Skupna načela za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije, UL L 201 z dne 26.7.2013, str. 60.

(3)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97; UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 89, točka 3.30.

(4)  V zvezi s tem glej UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 3.6 in naslednje, točka 7 in naslednje; UL C 128, 18.5.2010, str. 97.

(5)  COM(2013) 404 final z dne 11.6.2013.

(6)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 8.1.

(7)  UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točka 4.2.1.

(8)  V zvezi s tem glej COM(2013) 401, opomba 10.

(9)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.1.2; UL C 128 z dne 18.5.2012, str. 97, točka 5.2.3.

(10)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.1.2; UL C 128 z dne 18.5.2012, str. 97, točka 5.2.3.

(11)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.3 in naslednje; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.2.3.

(12)  UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.2.3.

(13)  UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točka 4.8.4.

(14)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.2 in naslednje.

(15)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.2.3.1; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.2.3; UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točki 4.4.1 in 4.4.2.

(16)  UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.2.3.

(17)  UL C 162 z dne 25.6.2008, str. 1, točka 7.2.3.1; UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.2.3; UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točki 4.4.1 in 4.4.2.

(18)  Komisija bi morala v tem okviru tudi znova pojasniti, kdaj in pod katerimi pogoji je postopek „odpovedi udeležbi“ združljiv s pravico do zaslišanja, ki je zapisana v členu 41(2) in drugem odstavku člena 47 Listine EU o temeljnih pravicah. To je zlasti pomembno tudi za države članice, v katerih je pravica do zaslišanja, kot je na primer v Nemčiji, zagotovljena z ustavo.

(19)  UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točka 4.8.5.

(20)  UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 97, točka 5.3.5.

(21)  UL C 181 z dne 21.6.2012, str. 93.

(22)  UL C 228 z dne 22.9.2009, str. 40, točka 3.6.1.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/73


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004, Direktive 2011/83/EU ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS

COM(2013) 512 final – 2013/0246 (COD)

2014/C 170/12

Glavna poročevalka: Anna Maria DARMANIN

Svet in Evropski parlament sta 6. septembra 2013 oziroma 10. septembra 2013 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004, Direktive 2011/83/EU ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS

COM(2013) 512 final – 2013/0246 (COD).

Predsedstvo Odbora je 12. novembra 2013 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 11. decembra) za glavno poročevalko imenoval Anno Mario Darmanin ter mnenje sprejel s 96 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja predlog direktive o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja. Priznava, da so področje uporabe in opredelitve pojmov v direktivi ključni sestavni deli predloga, zato priporoča naslednje:

poslovna potovanja ali kombinacija poslovnega in zasebnega potovanja, ki niso kupljena na podlagi okvirne pogodbe in potekajo v obliki paketnega potovanja ali pomoči pri organizaciji potovanja, naj se jasno vključijo v področje uporabe tega predloga;

tudi občasno organizirane turistične pakete bi bilo treba vključiti v področje uporabe te direktive, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in ustrezno varstvo potrošnikov. Zato je treba iz uvodne izjave 19 predloga črtati izraz „občasno organizirani turistični paketi“;

v področje uporabe predloga bi bilo treba vključiti paketna potovanja in pomoč pri organizaciji potovanja, ki trajajo manj kot 24 ur. Če je trajanje omejeno, je tveganje za trgovca manjše, stranke pa lahko imajo prav toliko težav kot pri vseh drugih paketnih potovanjih. Poleg tega v nekaterih državah take omejitve ne obstajajo;

podatki za rezervacijo potovanja, kot je navedeno v opredelitvi pomoči pri organizaciji potovanja (člen 3(2)(v)), bi morali biti vsi podatki o stranki, ki se posredujejo, in ne samo podatki s kreditne kartice, kot je navedeno v uvodni izjavi 18 predloga;

stavek v členu 3(2)(b)(v) „najpozneje ob potrditvi rezervacije prve storitve“ bi bilo treba črtati, saj je taka omemba specifičnega časovnega okvira problematična in povzroča zmedo;

izraza „isti postopek rezervacije“ v členu 3(2)(b)(i) in „ločene rezervacije“ v členu 3(5)(a) bi bilo treba črtati.

1.2

EESO pozdravlja premik k večji preglednosti. Vendar pa bi moral biti način zagotavljanja preglednosti jasen, da bi ga bilo v praksi lažje uporabiti kot referenco, in ne bi smel biti popolnoma prepuščen presoji turističnih agentov.

1.3

EESO sicer podpira razširjanje informacij v digitalni obliki, vendar poudarja, da številni evropski potrošniki še vedno nimajo digitalnih zmogljivosti, ker so se za to odločili ali ker imajo omejen dostop, in jih ne bi smeli diskriminirati pri zagotavljanju dostopa do informacij o njihovih potovalnih paketih ali posodabljanju teh informacij.

1.4

EESO priporoča, naj se jasneje opredelijo „razumna“ nadomestila v primeru odpovedi, in odločno poudarja, da znesek v višini 100 EUR ni zadosten, saj to zmanjšuje obstoječe pravice potrošnikov.

1.5

EESO meni, da je mogoče Direktivo 90/314/EGS spremeniti in jo prilagoditi novim tehnologijam, ne da bi bilo pri tem treba zmanjšati raven varstva potrošnikov.

2.   Ozadje

2.1

Z direktivo o paketnih potovanjih in pomoči pri organizaciji potovanja se zagotavlja dolgo pričakovana posodobitev direktive o paketnem potovanju iz leta 1990. Ta posodobljena direktiva vključuje nove digitalne medije kot sredstvo, ki potrošnikom omogoča rezervacijo njihovih počitnic, in odpravlja nekatere zastarele elemente.

2.2

Komisija je z revizijo te direktive začela leta 2007 z izvedbo ocen učinka ter organizacijo posvetovanja in posebnih srečanj z zainteresiranimi stranmi.

3.   Opredelitev pojmov

3.1

Bistveni element posodobljene direktive je področje uporabe direktive in opredelitve pojmov, ki jih zagotavlja. Področje uporabe zajema širok obseg potovanj in vključuje:

vnaprej dogovorjene turistične pakete, ki jih ponujajo turistični agenti ali spletni turistični agenti;

novo kategorijo paketov po meri, ki se sklenejo s spletnim turističnim agentom ali turističnim agentom v agenciji;

druge vrste organiziranih potovanj po meri (pomoč pri organizaciji potovanja), kjer turistični agent ali spletni ponudnik potovalnih storitev deluje kot posrednik.

3.2

Področje uporabe te direktive ne zajema potovanja, ki ga potniki rezervirajo neodvisno, ali organizacije poslovnega potovanja, v členu 2 pa so opredeljena druga področja, za katera se direktiva ne uporablja. EESO v zvezi s tem poudarja, da izključitev iz področja uporabe v členu 2(2)(c) v nobenem primeru ne bi smela imeti posledic za podjetnika ali katerega od njegovih zaposlenih, ki uporabi pomoč pri organizaciji potovanja ali paketno potovanje za službene namene ali kombinacijo zasebnega in poslovnega potovanja, ki niso vključeni v okvirno pogodbo. Zato bi tovrstno potovanje moralo v vseh primerih soditi v okvir opredelitve paketnega potovanja in/ali pomoči pri organizaciji potovanja.

3.3

Ta nova opredelitev zagotavlja, da ima paketno potovanje zdaj širše področje uporabe, saj to niso več zgolj tradicionalne organizirane počitnice, ampak vključuje sodobnejše trende počitnikovanja in tako zajema dodatnih 23 % dopustnikov. Po pričakovanjih bo ta nova direktiva zajemala skoraj polovico dopustnikov (46 %) (1). Čeprav se 7 od 10 paketnih potovanj nabavi pri turističnih agentih v agencijah, pa številni potrošniki te tradicionalne pakete kupijo prek spleta; prav tako se vse pogosteje uporabi splet pri nakupu paketnih potovanj po meri (2).

3.4

EESO pozdravlja to novo širšo opredelitev paketnega potovanja, ki očitno obravnava vprašanja paketnih potovanj po meri, ki niso bila zajeta v direktivi iz leta 1990, čeprav so potrošniki na splošno imeli vtis, da so zaščiteni. Po mnenju EESO paketno potovanje ne vključuje nujno prevoza in nastanitve, ampak je kombinacija najmanj dveh različnih komponent, na primer najema avtomobila ali izletov, prevoza, nastanitve, športnih dejavnosti ali kakršnih koli drugih elementov v zvezi s počitnicami.

3.5

Opredelitev paketa v členu 3(2) vključuje širok obseg vidikov paketnega potovanja. EESO je zadovoljen z opredelitvijo, vendar poudarja, da bi se morali „osebni podatki“, navedeni v točki 2(b)(v) tega člena, nanašati na kakršne koli osebne podatke stranke, ki se posredujejo in so potrebni za rezervacijo, in ne zgolj na podatke s kreditne kartice, kot je opredeljeno v obrazložitvenem memorandumu (uvodna izjava 18) te direktive. EESO zato priporoča, naj se zadnja dva stavka uvodne izjave 18 črtata. Poleg tega poudarja, da tako posredovanje osebnih podatkov ne bi smelo biti omejeno na določen čas, zato priporoča, da se besedilo v uvodni izjavi in členu 3(2)(b)(v) „najpozneje ob potrditvi rezervacije prve storitve“ v celoti črta.

3.6

EESO poudarja, da bi se morala direktiva uporabljati tudi za ponudnike občasno organiziranih turističnih paketov ter obravnavati tudi njihove odgovornosti in obveznosti. Tako bi zagotovili varstvo potrošnikov ne glede na vrsto organizatorja potovanja in s tem tudi enake konkurenčne pogoje za organizatorje paketnih potovanj. EESO tako priporoča, naj se v uvodni izjavi 19 obrazložitvenega memoranduma direktive črta izraz „občasno organizirani turistični paketi“.

3.7

V področje uporabe predloga je treba vključiti paketna potovanja in pomoč pri organizaciji potovanja, ki trajajo manj kot 24 ur. Če je trajanje omejeno, je tveganje za trgovca manjše, stranke pa lahko imajo prav toliko težav kot pri vseh drugih paketnih potovanjih. Poleg tega v nekaterih državah take omejitve ne obstajajo (3).

4.   Preglednost

4.1

Namen predloga je omogočiti večjo preglednost za potrošnike in zagotoviti, da bodo potrošniki seznanjeni s tem, kakšno pogodbo sklepajo, in s svojimi pravicami. Cilj tega je preprečiti ponovitev preteklih primerov, ko so bili potrošniki zmotno prepričani, da so zaščiteni.

4.2

EESO podpira, da se potrošnike jasneje in bolje seznani s tem, kaj so sklenili. Vendar pa izvajanje preglednosti v praksi morda ne bo tako enostavno, kot se zdi, saj je način zagotavljanja preglednosti prepuščen turističnim agentom.

4.3

Odgovornost bi morali prevzeti tako organizatorji kot tudi turistični agenti in ne zgolj organizatorji. Potrošnikom pogosto ni jasno, kdo je kdo v pogodbeni verigi, in neredko na turističnega agenta gledajo kot na pogodbeno stranko. Poleg tega potrošniki ne bi smeli biti odvisni od dobre volje turističnih agentov, da posredujejo njihove pritožbe naprej, zato je ključnega pomena ustrezno izvajanje člena 13.

5.   Posebna pravila glede publikacij

5.1

Obveznost ponatisa brošur, določena v direktivi iz leta 1990, je bila razveljavljena, saj je z internetom nastopila nova doba obveščanja potrošnikov. Z odpravo te obveznosti bo sektor prihranil 390 milijonov EUR na leto (4). Vendar pa se v novem predlogu še vedno zahteva, da je treba potrošnika seznaniti z vsemi informacijami že v fazi sklepanja pogodbe in ga pisno seznaniti z vsemi spremembami.

5.2

EESO pozdravlja prihranek za sektor in se močno zavzema za to, da bi bilo ta prihranek mogoče usmeriti v inovacije, zaposlovanje in rast. Vendar pa po njegovem mnenju potrošniki, ki ne uporabljajo interneta, ker tako želijo ali ker za to nimajo sredstev, ne bi smeli biti v slabšem položaju z vidika dostopa do pravih informacij.

6.   Predpogodbene informacije in spremembe pogodbe

6.1

EESO poudarja, da je treba predpogodbene informacije zagotoviti v trajni obliki, da jih lahko potrošniki kadar koli preberejo.

6.2

Poleg tega se strinja, da je mogoče predpogodbene ali pogodbene informacije, ki se zagotovijo potnikom, spremeniti, vendar pa so podatki o nazivu in naslovu ponudnika storitev preveč pomembni, da bi jih spreminjali, in jih zato tudi ne bi smeli spreminjati.

6.3

Pogodbo bi bilo mogoče bistveno spremeniti zgolj v primeru, ko te spremembe niso neugodne za potnika. Poleg tega bi moral potrošnik spremembe izrecno potrditi in ne zgolj dati tihi pristanek, kot je predlagano v členu 9(2)(b).

6.4

Treba je črtati možnost, da organizator potovanj odpove turistični paket, če se zanj ne prijavi najmanjše zahtevano število oseb. Čeprav ta možnost že obstaja v obstoječi direktivi, je ni mogoče več upravičiti, saj tehnologija zdaj turističnim agentom omogoča, da zlahka predvidijo in obvladujejo tveganja, povezana z njihovimi ponudbami in dejavnostmi.

6.5

Pogodbe bi morale biti napisane v jeziku potrošnika.

7.   Pravica do odstopa od pogodbe

7.1

V skladu z novimi predpisi potrošniki ne bodo imeli zgolj pravico do prenosa pogodbe na tretjo osebo, ampak tudi pravico do odstopa od pogodbe V tem primeru bodo morali plačati razumen znesek organizatorju za kritje nastalih stroškov.

7.2

EESO podpira razširitev pravic potrošnika do odstopa pred odhodom. Vendar pa se sprašuje, kakšna je dejanska višina „razumnega“ zneska v primeru, da od pogodbe odstopi potrošnik. V direktivi bi bilo treba določiti splošna načela ali pravila o načinu izračuna zneska, ki ga mora povrniti potrošnik. Zneski ne bi smeli biti nesorazmerni ali preveliki.

7.3

Poleg tega bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe v nepredvidenih primerih ali v primerih, na katere ne more vplivati, kot je bolezen ali smrt v družini, ne da bi pri tem moral plačati nadomestilo, kar je sorazmerno predlagani pravici organizatorja do odstopa od pogodbe v primeru višje sile brez nadomestila.

8.   Odgovornost zaradi neizpolnitve

8.1

Po mnenju EESO nadomestilo, ki je omejeno na 100 EUR na noč in na tri noči na potnika, v nobenem primeru ni sprejemljivo. To je v nasprotju s splošno odgovornostjo organizatorja, da izvede paket, kot je bilo dogovorjeno s potrošnikom. Poleg tega je to v nasprotju z načelom „polnega nadomestila“ za škodo, kar je splošno pravno načelo v vseh državah članicah EU. Omejitev cene se nikoli ne bi smela uporabljati za osebe z omejeno mobilnostjo.

8.2

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da predlagana direktiva posebej vključuje pravice invalidov, na primer v poglavju 4.

8.3

EESO priporoča Komisiji, naj v uvodno izjavo predlagane direktive vključi omembo certificiranja dostopnosti in standardizacijo certificiranja, saj bi s tem zagotovili neprecenljive informacije za turistične agente.

8.4

EESO se strinja, da bi morali načelo, da potniki prevzamejo odgovornost, da organizatorja vsaj 48 ur pred začetkom turističnega paketa obvestijo o svojih posebnih potrebah, uporabiti tudi za invalide. Odbor pa opozarja, da potniki to pogosto želijo storiti, vendar ne vedo, kako to informacijo sporočiti organizatorju. Zato je pomembno, da so načini sporočanja takih informacij potniku jasni (to bi bilo mogoče na primer vključiti kot posebno polje v spletnem obrazcu za prijavo).

9.   Boljši sistem pravnih sredstev

9.1

Uporaba pravnih sredstev je bistveni vidik varstva potrošnikov. Potrošniki so se do zdaj včasih znašli v položaju, ko se je breme odgovornosti prenašalo z enega ponudnika storitev na drugega, ter se tako znašli v brezizhodnem položaju. V predlogu je izpostavljeno, da je potrebna enotna kontaktna točka v primeru, ko gre kaj narobe.

9.2

EESO podpira poenostavitev uporabe pravnih sredstev za potrošnike z vzpostavitvijo ene same kontaktne točke, ko gre kaj narobe pri paketnem potovanju po meri. Že od samega začetka dogovarjanja o pogodbi za organizirane počitnice mora biti jasno, da taka enotna kontaktna točka obstaja.

9.3

Potrošniki bi morali imeti dovolj časa za vložitev pritožbe in ne biti primorani, da to storijo takoj; tako jim ne bo odvzeta pravica do uporabe pravnih sredstev po koncu potovanja.

10.   Učinek predloga

10.1

EESO priznava, da ima novi predlog znaten učinek tako na potrošnike kot tudi podjetja. Obe strani bosta imeli od tega številne koristi, kot je izpostavljeno v sporočilih Komisije za javnost na to temo.

10.2

Revidirani predlog bo pomenil večje varstvo potrošnikov na nekaterih področjih in prihranek za industrijo. Kljub temu EESO izraža zaskrbljenost glede ustreznega zagotavljanja informacij, ki se posredujejo potrošnikom, in jasnih odgovornosti industrije.

10.3

Čeprav ta direktiva ne zajema zasebne organizacije potovanj, to ne bi smelo pomeniti manjše ravni varstva potrošnikov v teh primerih.

11.   Konsolidacija pravnih določb

11.1

EESO ugotavlja, da problem predstavlja pravna razdrobljenost glede pravic na področju potovanja in počitnic ter da je potreben bolj usklajen pristop. Potovanja in počitnice po sprejetju direktive o varstvu potrošnikov 2011/83 niso vključeni v zakonodajo o splošnih pravicah potrošnikov. To povzroča razdrobljenost in slabo varstvo evropskih potrošnikov na potovanjih. Čeprav so potovanja posameznikov v različnih oblikah obravnavana v drugih direktivah, v katerih so za ta potovanja predvidene posebne pavice, pa raznolikost in obseg teh pravic v različnih direktivah ustvarja dodatno zmedo za potnike.

12.   Insolventnost

12.1

Varstvo potrošnikov v primeru insolventnosti, predvideno v predlogu, je treba pozdraviti, saj bo tako mogoče preprečiti primere, ko se nemočni potrošniki skušajo spopasti s primeri insolventnosti med svojimi počitnicami. Vendar pa bi bilo treba zagotoviti upravno sodelovanje, kontaktne točke pa morajo začeti delovati čim prej.

13.   Pregled

13.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da namerava Komisija Svetu in Parlamentu po 5 letih predložiti poročilo o izvajanju tega predloga in tudi pripraviti zakonodajne predloge. EESO poudarja, da je treba začeti ta pregled izvajati takoj, ko bo začela veljati direktiva. Tako bo na voljo jasna slika izvajanja v začetnih fazah in se za sprejetje zakonodajnih predlogov ne bo porabilo preveč časa.

14.   Uskladitev in povezava s splošnim pogodbenim pravom

14.1

Popolna uskladitev, ki jo je predlagala Komisija, ne bi smela povzročiti zmanjšanja trenutne ravni varstva potrošnikov. Države članice bi morale imeti proste roke, da dopolnijo določbe te direktive in ohranijo obstoječe predpise na nacionalni ravni.

14.2

EESO poudarja, da sistem posebnih pravnih sredstev v primeru neizpolnitve ali slabe izvedbe s strani turističnega agenta vpliva na splošno pogodbeno pravo v državah članicah, zato je treba pojasniti povezavo med predlogom in splošnim pogodbenim pravom.

15.   Druge točke

15.1

Nejasne izraze v predlogu Komisije, kot so „pomemben del“ (člen 2(2)(d)), „utemeljen rok“ (člen 9(2)(b)) in „nesorazmerno“ (člen 11(2)), bi bilo treba jasneje opredeliti.

15.2

Točki 2(b)(i) in 5(a) člena 3 sta protislovni, zato ju je treba pojasniti.

15.3

Komisija bi morala poleg nadomestil in rokov, omenjenih v členu 10(1), in izjemnih okoliščin, omenjenih v členu 12(3)(iii), predvideti neizčrpen okviren seznam drugih turističnih storitev (člen 3(1)(d)).

V Bruslju, 11. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Podatki iz ocene učinka Evropske komisije, SWD(2013) 263 final.

(2)  Raziskava, ki so jo izvedli Evropska potrošniška organizacija (BEUC) in njeni člani na temo Počitnice in potovanja.

(3)  Na Madžarskem in v Avstriji so na primer potovanja, ki trajajo manj kot 24 ur, tudi vključena. V nekaterih državah (npr. v Španiji) se že vse pogosteje ponujajo kombinacije prevoza, večerje in vstopnic za prireditve ali športne dogodke, pri čemer se celotna storitev izvede v manj kot 24 urah in nastanitev ni vključena.

(4)  Podatki iz ocene učinka Evropske komisije, SWD(2013) 263 final.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/78


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije

COM(2013) 550 – 2013/0265 (COD)

ter o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, o spremembah direktiv 2002/65/ES, 2013/36/EU in 2009/110/ES ter o razveljavitvi Direktive 2007/64/ES

COM(2013) 547 final – 2013/0264 (COD)

2014/C 170/13

Poročevalec: Vincent FARRUGIA

Evropski parlament in Svet sta 8. oktobra 2013 oz. 31. oktobra 2013 sklenila, da v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije

COM(2013) 550 final – 2013/0265 (COD)

in

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, o spremembah direktiv 2002/65/ES, 2013/36/EU in 2009/110/ES ter o razveljavitvi Direktive 2007/64/ES

COM(2013) 547 final – 2013/0264 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 11. decembra) s 176 glasovi za, 22 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja zakonodajni pobudi, ki tvorita zakonodajni paket o plačilnih storitvah, objavljen 24. julija 2013: predlog revidirane direktive o plačilnih storitvah (DPS II) in predlog uredbe o medbančnih provizijah (uredba o MP).

1.2

EESO poudarja, da je treba te predloge v zakonodajnem procesu obravnavati kot nujne za odpravo slabe preglednosti dejanskih stroškov kartičnih plačil in ovir za vstop na trg plačil, kamor sodijo tudi večstranske medbančne provizije. EESO ugotavlja, da še vedno ni zakonodajnega okvira za trg plačil, temelječega na empiričnih izkušnjah, s čimer bi dosegli resnično uskladitev območja SEPA. Zakonodajni okvir mora poleg tega omogočati prosto in odprto konkurenco v korist blaginje potrošnikov in nemotenega delovanja prostega trga. Evropski trg plačil se mora razvijati, da bo dovoljeval nove načine plačil in nove tehnološke rešitve.

1.3

Glede uredbe o MP EESO na splošno podpira omejitve, ki jih v uredbi o MP predlaga Komisija, vendar meni, da bi morale biti omejitve za elektronska plačila, tako s kreditnimi kot debetnimi karticami, nižje. Sistem debetnih kartic brez medbančnih provizij bi v Evropi zagotovil resnično cenovno ugodno, enostavno in učinkovito elektronsko alternativo gotovini ter odprl več priložnosti za e-trgovanje znotraj držav in čezmejno. S tem povezani nižji stroški transakcij s kreditnimi karticami bi potrošnikom in gospodarstvu prinesli velike koristi.

1.4

Po mnenju EESO so ti ukrepi tako pomembni, da bi jih bilo treba izvesti s čim manjšo zamudo. Države članice bi morale omejitve po možnosti uvesti šest mesecev po sprejetju uredbe, vendar najpozneje eno leto po tem.

1.5

EESO priporoča, da se poišče tudi možnost za omejitev provizij, ki se plačujejo v okviru tristranskega poslovnega modela. Komisija v oceni učinka, ki jo je objavila skupaj s predlogoma, navaja, da se lahko ta model izvzame iz predlaganih omejitev, saj ima omejeni tržni delež, običajno pa ga uporabljajo le podjetja. Glede na nagel razvoj novih modelov poslovanja in sistemov, ki temeljijo na računalništvu v oblaku, EESO ni tako prepričan kot Komisija, da bo tako tudi ostalo.

1.6

EESO meni, da je treba za komercialne kartice določiti omejitve, in sicer podobne, kot se predlagajo za potrošniške kartice. Preprečiti je treba, da bi kartične sheme kakor koli spodbujale k bolj komercialni uporabi kartic.

1.7

EESO priporoča več jasnosti v DPS II o možnih provizijah, ki jih banke lahko zaračunavajo ponudnikom – tretji strani – za dostop do podatkov o računu potrošnika. Po mnenju EESO je Komisija zavzela stališče, naj banke ne bi zaračunavale tovrstnih provizij, in predlaga, da se to v besedilu direktive jasno navede.

1.8

Poleg navedenih predlogov EESO poudarja, da so potrebni popolnoma interoperabilni standardi za plačila na vseh trgih v Evropi. Bolj si je treba prizadevati za upoštevanje novih tehnologij in zagotavljanje pravne varnosti. Poleg tega se je treba posvetovati z vsemi pomembnimi akterji, ki se morajo ravnati po enakih standardih. V ta namen bosta potrebna centralizirano evropsko vodstvo in trdna struktura upravljanja.

2.   Pripombe in ugotovitve

2.1

Evropska komisija je leta 2011 objavila zeleno knjigo z naslovom Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila; (1) sledilo je posvetovanje, katerega rezultat je sveženj o plačilih. EESO želi spomniti na mnenje, (2) v katerem je poudaril, da morajo biti pravila za večstranske medbančne provizije in pravila poslovanja pri kartičnih plačilih jasna ter zagotavljati pravno varnost. To zahtevo so ponovili tudi mnogi udeleženci posvetovanja. EESO podpira predlagano uredbo o MP, ki obravnava točno ta vprašanja. Uredba bi veljala tako za transakcije s plastičnimi karticami, ki se trenutno uporabljajo, kot tudi za vsa elektronska ali mobilna plačila, ki se izvajajo z aplikacijami na podlagi istega poslovnega modela.

2.2

EESO ugotavlja, da plačila malih vrednosti po podatkih Evropske centralne banke družbo stanejo skupno 130 milijard EU ali 1 % BDP, medbančne provizije pa 10 milijard. (3) Trgi bančnega poslovanja s prebivalstvom, njihova razvitost ter zrelost elektronskih in kartičnih plačil se med posameznimi državami članicami močno razlikujejo. V velikem delu Evrope in predvsem v nekaterih državah članicah je zanje značilna šibka konkurenca, zaradi česar cene ostajajo visoke, inovacij pa je malo.

2.3

EESO ugotavlja, da dvigi gotovine na bankomatih niso vključeni v predlagano zakonodajo. Manjša raba gotovine lahko vodi k povečanju obsega elektronskih plačil, kar bo prineslo koristi vsem trgovcem in potrošnikom. Evropska centralna banka in Komisija priznavata, da gotovina v zasebnem življenju povzroča visoke stroške in lahko spodbuja sivo ekonomijo ter davčne utaje; gotovinska plačila so namreč slabo sledljiva in nepregledna.

2.4

Obseg elektronskih plačil, tako preko spleta kot mobilnega telefona, hitro narašča; evropski zakonodajni okvir mora biti pripravljen, da bo te spremembe lahko upošteval. EESO tako kot Komisija ugotavlja, da je treba zagotoviti, da pomanjkljivosti sistema medbančnih provizij in druge vrste stroškov ne bodo vplivale na nove mobilne tehnologije.

2.5

EESO podpira Komisijin predlog direktive o dostopu do osnovnih plačilnih računov, (4) ki naj bi precej spodbudil konkurenco na tem področju. Ta direktiva bi morala zagotoviti tudi potrebno preglednost in informacije o vseh drugih stroških, ki jih plača potrošnik, ter informacije, ki trenutno niso na voljo, potrošnikom pa omogočiti, da lažje zamenjajo banko in najdejo s stroškovnega vidika najučinkovitejšo rešitev. Državljanom v Evropi naj bi dala pravico, da brez stroškov ali z „razumnimi“ stroški odpirajo bančne račune z nekaterimi osnovnimi funkcijami. Splošen cilj svežnja o plačilih v povezavi z zgoraj navedenim predlogom bi moral biti vsem državljanom EU omogočiti, da bodo lahko poceni in enostavno izvajali osnovna elektronska plačila prek spleta znotraj države in čezmejno.

2.6

EESO ugotavlja tudi, da ni podatkov o dejanskih stroških različnih načinov elektronskega plačevanja in tudi ne preglednosti na tem področju. Za celotno analizo teh problemov je potrebnih več podatkov, da se ugotovi, kateri stroški bremenijo posamezne vpletene strani. Preprečiti je treba tudi kakršne koli nezaželene posledice, tj. da znižanje provizij v enem tržnem segmentu povzroči povišanje stroškov v drugih delih sistema.

2.7

EESO ugotavlja, da je Komisija naročila študijo, ki naj bi na podlagi preizkusa z metodo indiferentnosti trgovcev (t. i. merchant indifference test) opredelila učinek večstranskih medbančnih provizij za trgovce v primerjavi z gotovinskim poslovanjem. (5) EESO meni, da so potrebne podobne študije o tem, kako potrošniki dojemajo različne plačilne instrumente in kaj menijo o njih, saj zaenkrat ni veliko empiričnih podatkov. Nekaj informacij daje študija o učinku DPS I in uredbe o čezmejnih plačilih, ki jo je pripravila organizacija London Economics. (6) Poleg tega je nedavna študija (7) pokazala, da je na vedenje potrošnikov pri izbiri načina plačila najbolj vplivalo zaračunavanje doplačil. Vendar EESO ugotavlja, da so potrebne dodatne študije za opredelitev učinka na vedenje potrošnikov v primeru, ko so dejanski stroški različnih modelov plačil pregledni.

2.8

Kartične sheme, ki temeljijo na večstranskih medbančnih provizijah, so bile prvotno uvedene zato, da bi spodbudile uporabo kartic, in so dolga leta dobro delovale. Na današnjem zasičenem trgu pa so postale zastarele. Ovirajo inovacije in konkurenco v škodo celotnega evropskega gospodarstva.

2.9

Banka imetnika kartice (banka izdajateljica) zaračuna večstransko medbančno provizijo banki trgovca (banka pridobiteljica) za vsako prodajno transakcijo, opravljeno s plačilno kartico. Banka pridobiteljica provizijo prenese na trgovca na drobno z odbitkom od cene transakcije. Medbančne provizije so za banke izdajateljice velik vir prihodkov iz kartičnega poslovanja (drugi prihodki so letne provizije, obresti za uporabo limita, stroški zapoznelih plačil, provizije za menjavo valute ipd.).

2.10

Na sedanjem trgu elektronskih plačil v Evropi prevladujejo kartice, ki so v lasti zgolj dveh velikih shem in temeljijo na modelu večstranskih medbančnih provizij. Ta poslovni model na številne načine izkrivlja konkurenco. Konkurenca med kartičnimi shemami za stranke bank izdajateljic celo poganja provizije v višino, konkurenca za imetnike kartic pa ustvarja nove produkte z več „brezplačnimi ugodnostmi“. Zato je treba povečati konkurenco med ponudniki plačilnih storitev.

2.11

Komisija je leta 2007 sprejela sklep, v katerem je potrdila, da model večstranskih medbančnih provizij, ki ga uporablja MasterCard, temelji na protikonkurenčnem sporazumu, ki je v nasprotju s členom 101 Pogodbe o delovanju EU. MasterCard se je na ta sklep pritožil, vendar je Splošno sodišče EU maja 2012 v celoti podprlo sklep Komisije in potrdilo, da so večstranske medbančne provizije, ki jih uporablja MasterCard, v nasprotju s konkurenco in niso potrebne za pravilno delovanje kartičnega sistema. MasterCard se je tudi na ta sklep pritožil.

2.12

Predlog uredbe o MP naj bi ta vprašanja uredil z uvedbo omejitev za bančne provizije za nekatere vrste kartic. Omejitve naj bi začele veljati po določenem času. Poleg tega so obravnavana nekatera pogodbena pravila, ki zavezujejo uporabnike kartičnih sistemov in za katere velja, da imajo protikonkurenčen učinek, zato naj bi bila odpravljena.

2.13

V uredbi se predlagajo omejitve za kartične transakcije zgolj v okviru štiristranskih plačilnih shem, ki jih stranke veliko uporabljajo; omejitve ne bi veljale za komercialne kartice ali za tristranske kartične sheme (npr. Amex, Diners). Vendar pa tristranske sheme, ki izdajajo kartice ali pridobivajo kartične transakcije prek licenčnih bank – kot to počne AMEX v nekaterih državah članicah – ravno tako veljajo za štiristranske.

2.14

Predlagane omejitve bi tako veljale samo za transakcije s potrošniškimi karticami, in sicer bi znašale največ 0,2 % za transakcije z debetnimi karticami in največ 0,3 % za transakcije s kreditnimi karticami. Odboru niso znani nobeni konkretni podatki, na katerih bi temeljile te omejitve, ki so enake omejitvam, sprejetim v okviru zavez, ki jih je leta 2009 ponudil MasterCard po postopku zaradi kršitve konkurence. Visa Europe se je leta 2010 zavezala k omejitvi v višini 0,2 % za transakcije z debetnimi karticami in pozneje še k omejitvi v višini 0,3 % za transakcije s kreditnimi karticami.

2.15

Omejitve so torej rezultat prizadevanj Komisije v zvezi s konkurenco in temeljijo na preizkusu z metodo indiferentnosti trgovcev. Vendar EESO ugotavlja, da mora Komisija še zaključiti študijo, omenjeno v točki 2.7. Številke so najprej predlagale kartične sheme same, pri čemer so se opirale na podatke, ki jih je posredovalo več centralnih bank. (8) EESO poudarja, da bi morala predlagana zakonodaja vsebovati vsa potrebna jamstva za to, da se prepreči, da neposredni stroški za potrošnike, ki jih lahko zaračunavajo banke (npr. provizije, stroški za uporabo kartice in računa), ne bodo narasli zato, da se nadomesti znižanje medbančnih provizij.

2.16

Komisija v obrazložitvenem memorandumu v uredbi ugotavlja, da trenutno v osmih državah članicah za transakcije z debetno kartico ne veljajo medbančne provizije ali pa so zelo nizke, pri čemer to nima znatnih negativnih učinkov na izdajanje in uporabo kartic. Tudi v oceni učinka je izrecno podprla stališče, da za potrošniške debetne kartice ne bi smelo biti medbančnih provizij. (9) Po mnenju EESO bi bilo treba izvesti natančnejšo analizo, da se ugotovijo dejanski stroški večstranskih medbančnih provizij za potrošnike, pa naj bodo v obliki zaračunavanja doplačil ali posrednega zviševanja cen.

2.17

EESO meni, da bi bilo treba temeljiteje razmisliti o omejitvah iz predloga uredbe o MP. Trg za debetne kartice je v vseh državah članicah zelo razvit; nobene potrebe ni po spodbujanju njihove uporabe s trženjem, ki se financira z medbančnimi provizijami. Poleg tega bi nižje večstranske medbančne provizije povečale sprejemanje kartic, s čimer bi se povečala njihova uporaba, banke pa bi na splošno izgubile le majhen del – ali nič – prihodkov.

2.18

EESO predlaga spremembo sedanjega predloga, in sicer sistem debetnih kartic brez večstranskih medbančnih provizij. Kot podlaga bi morale služiti nacionalne sheme, ki so trenutno najučinkovitejše. Hkrati bi bilo treba preučiti omejitev za transakcije s kreditnimi karticami, ki zdaj znaša 0,3 %, in določiti nižjo, ki bi bila sorazmerna z nižjo omejitvijo za debetne kartice. Ukrepe bi bilo treba pregledati in oceniti njihov učinek za podjetja in potrošnike.

2.19

Uredba o MP uvaja omejitve v dveh fazah: omejitev za čezmejne transakcije naj bi se začela uporabljati dva meseca, omejitev za domače transakcije pa dve leti po začetku veljavnosti uredbe. EESO dvomi, da je takšno dolgo prehodno obdobje za uvedbo omejitve za domače večstranske bančne provizije potrebno. Večina plačil je lokalnih; trg čezmejnih plačil je v primerjavi s tem zelo majhen. Največje breme za trgovce in posledično potrošnike so prav medbančne provizije na domačih trgih. Dolgo prehodno obdobje pred uvedbo omejitve na domačih trgih bi lahko resno zadržalo dejanske koristi uredbe.

2.20

EESO podpira spremembe pravil za čezmejno pridobivanje, vendar meni, da ne smejo voditi v ustvarjanje novih ovir med velikimi in malimi trgovci. Predlog bi takoj, ko bi začel veljati, omogočil čezmejno pridobivanje potrošniških kartic v omejenem obsegu. Če se predlog ne bo čim prej začel izvajati na nacionalni ravni (kot je priporočeno v točki 1.4), bi to lahko pomenilo, da bi lahko samo veliki trgovci na drobno takoj imeli koristi od omejitev, saj bi svoje dejavnosti pridobivanja prenesli v drugo državo. MSP pri svojem poslovanju nimajo te možnosti in bi še vedno morala plačevati visoke domače provizije. Od domačih bank ni mogoče pričakovati, da bodo prostovoljno znižale provizije in s tem ukrepale proti prenosu poslovanja na čezmejne pridobitelje. EESO tudi meni, da bi morale biti komercialne kartice vključene v pravila o čezmejnem pridobivanju; veljati bi morala medbančna provizija v državi, v kateri posluje pridobitelj.

2.21

EESO podpira odpravo pravil glede spoštovanja vseh kartic. Če omejitve ne bodo veljale za komercialne kartice, jih bodo trgovci na drobno lahko zavračali. V skladu s predlogom DPS II bodo poleg tega lahko zaračunali dodatek zanje. Tako bi lahko potrošnike odvračali od uporabe kartic, za katere se zaračunavajo višje provizije.

2.22

EESO nikakor ni prepričan, da je izključitev tristranskih shem iz uredbe dobra rešitev. Tudi utemeljitev Komisije, namreč da bodo tovrstne kartice še naprej namenjene predvsem premožnim potrošnikom, se mu ne zdi prepričljiva. (10) Obstaja nevarnost, da bodo banke poskušale svoje stranke preusmeriti v tristranske sheme ali pa v uporabo komercialnih kartic, za katere uredba ne velja.

2.23

EESO ugotavlja tudi, da pravila o tem, kdaj bi bilo – ali je – treba te kartice izdati, niso jasna. V mnogih državah članicah podjetja z enim zaposlenim ob odprtju poslovnega računa samodejno dobijo komercialno kartico. EESO ni jasno, kako se ta pravila določajo in ali lahko mala podjetja zaprosijo za nekomercialno kartico. Poleg tega mnoga podjetja svojim zaposlenim izdajo „službeno“ kartico, ki jo ti nato lahko uporabljajo tudi v neposlovne namene.

2.24

EESO pozdravlja pravila glede izbire plačilne aplikacije na terminalu. Uredba določa, da v primeru, ko sta na eni napravi ali kartici možni dve plačilni blagovni znamki, banka ob izdaji kartice ne sme opredeliti privzete izbire: način plačila izbere stranka sama na prodajnem mestu. To potrošniku daje več svobode pri izbiri načina plačila, ki je za njegov ekonomski profil najugodnejši. Uredba tudi odpravlja pravilo glede nediskriminacije in s tem rahlja zahteve glede informacij, ki jih trgovci smejo in ne smejo posredovati o večstranskih medbančnih provizijah, ki jih plačujejo.

2.25

Komisija v členu 5 predloga poskuša preprečiti, da bi se provizije posameznih shem povišale za nadomestitev nižjih večstranskih medbančnih provizij. Vsako neto nadomestilo, ki ga banka izdajateljica prejme od kartične sheme v zvezi s plačilnimi transakcijami ali povezanimi dejavnostmi, se namreč obravnava kot medbančna provizija. Vendar pa ni jasno, ali se v predlogu namenja zadostna pozornost višini provizij, ki jih od trgovcev zahtevajo njihove banke pridobiteljice in ki so lahko zelo visoke, zlasti za mala podjetja, ki nimajo velike pogajalske moči.

2.26

EESO podpira določbo, s katero se sheme plačilnih kartic ločijo od vseh obdelovalcev. To bo preprečilo združevanje kartičnih shem in storitev obdelave v eno pogodbeno ponudbo in trgovci bodo lahko sami izbirali možnost obdelave. Konkurenca se bo povečala in na trgu se bodo lahko pojavili novi akterji, s čimer se bodo znižale cene.

2.27

EESO izraža zadovoljstvo, ker bo DPS II omogočila odprtje trga. Uskladila bo predpise in odpravila nacionalne razlike, ki so bile posledica dejstva, da so nekatere sedanje določbe v direktivi o plačilnih storitvah neobvezne. Zagotovljena bo pravna varnost glede statusa novih načinov plačevanja, saj bodo ti združeni v isti zakonodajni ureditvi. Med ponudniki bo tako več konkurence, na trg bodo lahko vstopali novi akterji, povečala se bo učinkovitost, stroški pa se bodo zmanjšali. Spodbujal se bo razvoj novih načinov plačevanja pri e-trgovanju. Uporabniki plačilnih storitev bodo imeli več varnosti, preglednosti in ustreznih informacij.

2.28

DPS II bo ponudnike plačilnih storitev – tretjo stran – vključila v obseg uporabe in spremenila opredelitev plačilnih storitev tako, da bo s tehnološkega vidika nevtralna. S tem bo spodbudila razvoj novih tehnologij. Odprla bo možnosti za nove načine plačil, saj bo ponudnikom plačilnih storitev – tretji strani – omogočila dostop do podatkov o računu potrošnika. Ponudniki bodo tako lahko preverili, ali ima potrošnik, ki želi izvesti spletno plačilo, dovolj sredstev na računu, ter odobritev za plačilo, ki jo odda potrošnik, posredovali njegovi banki. Potrošnikom je zagotovljena zaščita, da se preveri, ali so ponudniku v ta namen dali soglasje, ki temelji na ustreznih informacijah.

2.29

DPS II pa ne daje nobenega odgovora na vprašanje, ali bo banka lahko ponudnikom – tretji strani – (in s tem potrošnikom) zaračunala provizijo za izvajanje te storitve. Če bi bile te provizije preveč razširjene in previsoke, bi verjetno izničile vse koristi poslovnega modela, ki temelji na ponudnikih – tretji strani. Zato regulativne organe pozivamo, naj določijo, da se ta storitev izvaja brezplačno, tj. kot del običajne storitve, ki se ponuja v okviru pogodbe o računu, ki jo sklene njegov imetnik.

2.30

DPS II v zvezi s kliringom in poravnavo uvaja nekaj sprememb. V skladu z Direktivo o dokončnosti poravnave plačilne institucije ne smejo neposredno sodelovati v mehanizmih kliringa in poravnave, temveč morajo do njih dostopati posredno prek velikih bank. DPS II v zvezi s tem ne prinaša bistvenih sprememb: plačilne institucije nimajo splošnega dostopa do sistemov kliringa in poravnave. V skladu s to direktivo morajo biti pravila za posredni dostop enaka za vse plačilne institucije (ob upoštevanju potrebe po zaščiti pred tveganjem poravnave).

2.31

Še eno vprašanje, o katerem je treba razmisliti, je potreba po (čim bolj) sprotnem kliringu in poravnavi v Evropi. Nekatere jurisdikcije takšen sistem že poznajo, druge ga preučujejo. Ameriška centralna banka je septembra letos objavila posvetovalni dokument o tem vprašanju. Regulativni organi bi morali razmisliti o tem, ali naj se s prihodnjo zakonodajno pobudo uvede obvezen prehod na postopke kliringa in poravnave, ki se izvajajo sprotno.

2.32

EESO upa, da bo DPS II privedla do tega, da bodo na trg plačil vstopili novi akterji, ki bodo ponudili plačilne storitve na podlagi sheme SEPA za kreditna plačila in direktne obremenitve. Tovrstni inovativni plačilni instrumenti bi močno zmanjšali stroške plačil pri e-trgovanju in plačila odprli za širši trg. Zelo verjetno bi bili tudi varnejši, saj bi se posredovalo veliko manj občutljivih podatkov. Pri spletnih plačilih s karticami je treba namreč vnesti mnoge občutljive podatke, zato je nevarnost goljufij velika. Sedanji varnostni standardi (3-D secure ipd.) poskušajo to preprečiti, vendar so okorni in neprimerni.

V Bruslju, 11. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  COM(2011) 941 final.

(2)  UL C 351, 15.11.2012, str. 52.

(3)  Poročilo Evropske centralne banke The Social and Private Costs of Retail Payments Instruments (Družbeni in zasebni stroški instrumentov za plačila male vrednosti), Occasional Paper 137, september 2012.

(4)  COM(2013) 266 final, mnenje EESO: UL C 341, 21.11.2013, str. 40.

(5)  Komisija je zadolžila Deloitte za pripravo študije o stroških sprejemanja posameznih plačilnih sredstev.

(6)  Glej študijo o učinku Direktive 2007/64/ES in o uporabi Uredbe (ES) št. 924/2009, ki je na voljo na

http://ec.europa.eu/internal_market/payments/docs/framework/130724_study-impact-psd_en.pdf

(7)  Elke Himmelsbach in Nico Siegel, podjetje TNS v Nemčiji: Hidden fees for card payments: Will transparency change consumer behaviour? (Skriti stroški kartičnih plačil: ali bo preglednost spremenila vedenje potrošnikov?).

(8)  Glej MEMO 13/719, Evropska komisija, 24. julij 2013.

(9)  Stran 193: „Dodatno je treba preučiti možnost prepovedi medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami, kar bi trgovcem in potrošnikom verjetno prineslo precejšnje koristi." Pri tem je treba zagotoviti takšno zrelost trgov v EGP, zlasti v zvezi z izdajanjem in uporabo debetnih kartic, da ne bo potrebe po zaračunavanju medbančnih provizij za spodbujanje plačil s temi karticami. V ta namen bi bil lahko kmalu po sprejetju zakonodajnega ukrepa o medbančnih provizijah izveden pregled stanja.“

(10)  Glej MEMO 13/719, Evropska komisija, 24. julij 2013.


PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 54(3) poslovnika):

Točka 2.18

Spremeni se tako:

EESO predlaga spremembo sedanjega predloga, in sicer sistem debetnih kartic brez večstranskih medbančnih provizij. Kot podlaga bi morale služiti nacionalne sheme, ki so trenutno najučinkovitejše. Hkrati bi bilo treba preučiti omejitev za transakcije s kreditnimi karticami, ki zdaj znaša 0,3 %, in določiti ustrezno raven nižjo, ki bi bila sorazmerna z nižjo omejitvijo za debetne kartice. Ukrepe bi bilo treba pregledati in oceniti njihov učinek za podjetja in potrošnike.

Rezultat glasovanja:

Za

:

49

Proti

:

108

Vzdržani

:

20

Točka 2.19

Spremeni se tako:

Uredba o MP uvaja omejitve v dveh fazah: omejitev za čezmejne transakcije naj bi se začela uporabljati dva meseca, omejitev za domače transakcije pa dve leti po začetku veljavnosti uredbe. EESO poziva Komisijo, naj skrbno analizira učinke tega prvega ukrepa na zainteresirane strani (potrošnike, trgovce, delodajalce in delojemalce v tem sistemu plačil itd.) dvomi, da je takšno dolgo prehodno obdobje za uvedbo omejitve za domače večstranske bančne provizije potrebno. Večina plačil je lokalnih; trg čezmejnih plačil je v primerjavi s tem zelo majhen. Največje breme za trgovce in posledično potrošnike so prav medbančne provizije na domačih trgih. Dolgo prehodno obdobje pred uvedbo omejitve na domačih trgih bi lahko resno zadržalo dejanske koristi uredbe.

Rezultat glasovanja:

Za

:

48

Proti

:

121

Vzdržani

:

22


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/85


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

COM(2013) 534 final

2014/C 170/14

Poročevalec: Eugen LUCAN

Evropska komisija je 17. julija 2013 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

COM(2013) 534 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 20. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. In 11. decembra 2013 (seja z dne 11. decembra) s 176 glasovi za, 7 glasovi proti in 13 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da je pobuda Komisije upravičena. Ustanovitev Evropskega javnega tožilstva je pomemben korak k uvedbi novih pravnih mehanizmov za zaščito tako finančnih interesov Unije kot tudi finančnih prispevkov evropskih državljanov v evropski proračun.

1.2

EESO meni, da je treba zaščititi finančne interese Unije, vendar bi bila skladnost sistema kazenskega prava v Uniji še večja, če bi uredba točno in natančno opredeljevala (1) ne le uporabljeno terminologijo, temveč tudi in predvsem kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije in jih je zato treba v državah članicah preganjati. Te opredelitve bi morale biti vključene v uredbo ali v prilogo, po vzoru uredbe o Eurojustu (2), ki bi jo morebiti lahko dopolnjevala direktiva. Ta ukrep opredeljevanja bi lahko nudil okvir za poznejše predpise o kaznivih dejanjih, ki škodijo finančnim interesom Unije, s katerimi bi zagotovili spoštovanje načela zakonitosti (nullum crimen sine lege).

1.3

EESO meni, da morajo pristojnosti novega Evropskega javnega tožilstva ostati v mejah določb člena 86(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Dokler nimamo ocene učinka na čezmejno kriminaliteto, je širjenje pristojnosti tožilstva na podlagi člena 86(4) preuranjeno.

1.4

EESO priporoča, da se – kadar gre za postopke in pravde, v katerih je ena od strank Evropsko javno tožilstvo – uporabijo postopkovna jamstva za osumljence v skladu z ustreznimi, uredbi primernimi standardi, zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in še posebej pravico do pravičnega sojenja in pravico do obrambe, ki nudita višjo raven zaščite kot nacionalne zakonodaje. EESO pojmuje „pravico do obrambe“ kot pravico, ki zagotavlja tudi spoštovanje načela enakopravnosti strank v postopku, torej enakopravnosti tožnika in obrambe.

1.5

EESO predlaga razširitev pristojnosti odbora za spremljanje evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDČP), tako da se mu dodajo nove pristojnosti glede nadzora nad zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v okviru vzpostavljanja Evropskega javnega tožilstva, kakor tudi nad spoštovanjem pravic posameznika v kazenskih postopkih. Takšen odbor za spremljanje bo sodeloval z vsemi strokovnimi skupinami EESO ter z drugimi evropskimi in nacionalnimi institucijami, pristojnimi za to področje. Omenjeni odbor EIDČP (3) bo deloval tako, da bo nadzoroval in ocenjeval spoštovanje človekovih pravic v odnosih EU z državami članicami in s tretjimi državami.

1.6

EESO meni, da mora v postopku predhodne izbire evropskega javnega tožilca skupina strokovnjakov, zadolžena za pripravo posvetovalnega mnenja za Komisijo, vključevati po enega predstavnika iz naslednjih organov: EESO, Odbor regij, Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Računsko sodišče in Svet odvetniških združenj Evrope (CCBE). Ta posvetovalna skupina strokovnjakov bi morala imeti vsaj enajst članov.

1.7

EESO meni, da bi bilo treba temeljnim načelom, ki urejajo delovanje Evropskega javnega tožilstva, dodati načeli zakonitosti in hierarhične podrejenosti, ki v uredbi nista izrecno navedeni.

1.8

EESO meni, da bi morala uredba določati več jamstev glede izvajanja pravic in obveznosti evropskih javnih tožilcev ter njihove odgovornosti v primeru zlorab ali hudih strokovnih napak.

1.9

EESO ugotavlja, da določbe o dopustnosti dokazov, ki jih Evropsko javno tožilstvo zbere in predloži prvostopenjskemu sodišču – glede na to, da se dopustijo brez preverjanja veljavnosti – lahko privedejo do neenakopravnih položajev ter kršenja načela enakopravnosti strank v postopku. Glede na to, da člen 32(5) uredbe določa, da imajo vključene osebe „vse procesne pravice, do katerih so upravičene v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo“, med katere seveda spadajo tudi pravila o dopustnosti dokazov, lahko ugotovimo, da so določbe uredbe protislovne in da predpisi lahko povzročijo kršenje pravic toženih oseb v okviru kazenskega postopka.

1.10

Zbiranje in obdelava osebnih podatkov bi se morala nanašati zgolj na osebe, za katere obstajajo očitni znaki, da so povzročile kaznivo dejanje, ki škodi finančnim interesom Unije; v nasprotnem primeru bi lahko šlo za resne in nesorazmerne posege v njihovo zasebnost.

1.11

EESO meni, da je ustanovitev Evropskega javnega tožilstva način, da se zagotovi zaščita finančnih prispevkov evropskih državljanov v proračun Unije. Tako v predlogu uredbe kot v predlogu direktive je treba enotno poimenovati in opredeliti kazniva dejanja, ki škodujejo finančnim interesom Unije.

2.   Ozadje in splošne ugotovitve

2.1

Razprave o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva so se začele že pred več kot desetimi leti (4). Maja 2011 je Komisija sprejela sporočilo o zaščiti finančnih interesov Evropske unije z uporabo kazenskega prava in z upravnimi preiskavami (5), v katerem je oblikovala predloge za izboljšanje zaščite finančnih interesov EU.

2.2

V zadnjih treh letih naj bi šlo pri zadevah, ki so vzbudile sum goljufije, v povprečju za znesek 500 milijonov eurov letno, vendar je po ocenah dejanska skupna vrednost teh goljufij znatno večja. Le zelo majhen delež celotnega zneska – manj kot 10 % – je dejansko izterjan od storilcev kaznivih dejanj (6). Ocene za leto 2010 kažejo, da je bilo 46 % zaseženih sredstev, pridobljenih s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije (na ravni držav članic), zaseženih v javnem sektorju, 52 % pa v zasebnem. Podatki o deležih goljufij – če jih razdelimo po področjih, na katera se nanašajo – so naslednji: 17 % goljufij je v kmetijstvu, 1 % pri cigaretah, 6 % pri carinah, 11 % pri neposrednih stroških ali nakupih, 27 % v institucijah EU, 19 % pri zunanji pomoči in 19 % pri strukturnih skladih. Iz poročil urada OLAF je razvidno, da ti podatki na splošno veljajo tudi za leti 2011 in 2012. Takšen pristop zahteva posebne rešitve in posege na področju kazenske politike Unije.

2.3

Julija 2012 je Komisija sprejela predlog direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava. Ta dokument predvideva zlasti skupne opredelitve kaznivih dejanj, ki škodijo proračunu EU, uskladitev minimalnih kazni (vključno z zaporom v primeru hudih kaznivih dejanj) ter skupne roke zastaranja.

2.4

Skozi vse leto 2012 in v začetku leta 2013 so na ravni EU potekale razprave in seje z namenom ustanoviti Evropsko javno tožilstvo (7). V govoru o stanju Unije septembra 2012 je predsednik Barroso ponovno potrdil zavezo Komisije, da izpelje ustanovitev Evropskega javnega tožilstva.

2.5

17. julija 2013 je Komisija objavila vrsto zakonodajnih dokumentov, ki jih je sestavljalo več uredb, s ciljem reformirati instrument Eurojust, izboljšati upravljanje urada OLAF in ustanoviti Evropsko javno tožilstvo.

2.6

Glavna naloga Evropskega javnega tožilstva bo boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom EU. Pristojno bo za preiskavo zadev in uvedbo pregona ter po potrebi predajo oseb, ki so bile osumljene takšnih dejanj, pristojnim sodiščem držav članic EU.

3.   Predstavitev predloga uredbe o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

3.1

Ustanovitev Evropskega javnega tožilstva ni obveznost, temveč možnost. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) predvideva, da Svet „lahko ustanovi“ Evropsko javno tožilstvo, in sicer mora o tem odločiti s soglasjem po odobritvi Evropskega parlamenta. Pravna podlaga in pravila o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva so navedeni v členu 86 PDEU, ki predvideva, da „zaradi boja proti kršitvam, ki vplivajo na finančne interese Unije, lahko Svet z uredbami, sprejetimi po posebnem zakonodajnem postopku, iz Eurojusta ustanovi Evropsko javno tožilstvo“.

3.2

V skladu s členom 86(4) PDEU lahko Evropski svet Evropskemu javnemu tožilstvu dodeli pristojnosti tudi za boj proti hudim oblikam kriminala s čezmejnimi posledicami.

3.3

Uredba o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva vsebuje naslednje elemente: vsebina in opredelitev pojmov; splošna pravila (status in organizacija tožilstva, imenovanje in razrešitev članov, načela); pristojnost, pravila o postopku preiskav, pregonu in sodnih postopkih; procesna jamstva; sodni nadzor; varstvo osebnih podatkov; odnosi Evropskega javnega tožilstva z evropskimi institucijami; proračunske posledice.

3.4

Sodni nadzor postopkovnih dejanj, ki jih izvede Evropsko javno tožilstvo, je v pristojnosti nacionalnih organov.

3.5

V skladu s pogodbama Unije (8) Danska pri Evropskem javnem tožilstvu ne sodeluje.

3.6

Za Združeno kraljestvo in Irsko velja klavzula o nesodelovanju pri politikah na področju pravosodja in notranjih zadev, zato ti dve državi pri tem instrumentu ne bosta sodelovali, razen če se za sodelovanje prostovoljno in izrecno odločita.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Vsebina, opredelitve, pristojnost

4.1.1

S prvim členom uredbe se sicer „ustanovi“ Evropsko javno tožilstvo, njegovo delovanje in operativna sposobnost pa bosta odvisni izključno od načina, kako se bo v prihodnje izvajala direktiva o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije (9), ki bo opredeljevala kazniva dejanja in nezakonite dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije. Ustanovitev Evropskega javnega tožilstva je koristna zaradi zagotavljanja zaščite finančnih prispevkov evropskih državljanov v proračun EU.

4.1.2

Kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot jih navaja direktiva o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije (10), so:

i.

goljufija, ki škodi finančnim interesom Unije (člen 3);

ii.

goljufiji podobna kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije (člen 4): predložitev informacij ali opustitev predložitve informacij; pranje denarja; obljuba ali sprejem koristi evropskega uradnika;

iii.

napeljevanje, pomoč in poskus (člen 5 direktive določa, da je ta kazniva dejanja treba kaznovati, vendar jih ne opredeli).

4.1.3

EESO meni, da je treba pravno natančno in izrecno opredeliti ta kazniva dejanja, tako da se doda odstavek, ki jasno navaja, katera od njih preiskuje Evropsko javno tožilstvo. Poleg tega bi bilo treba iz področja pristojnosti Evropskega javnega tožilstva izvzeti lažja kazniva dejanja, pri katerih je škoda manjša od določenega zneska, na primer 10 000 evrov. Odbor meni, da bi bilo treba vse opredelitve, povzete v direktivi, še izpopolniti in da bi morale biti navedene tudi v uredbi, vključno z opredelitvijo „javnega uslužbenca“ (11), ki je z javnega razširjena še na zasebni sektor. Vse opredelitve v predlogu uredbe in v predlogu direktive je treba natančno in podrobno pojasniti, uskladiti in poenotiti.

4.1.4

EESO meni, da bi bila druga rešitev za jasno predstavitev vsebine, opredelitev in pristojnosti Evropskega javnega tožilstva sprememba določenih členov, ki določajo področje njegovega delovanja (12), s sklicevanjem na prilogo po vzoru uredbe o Eurojustu (13), ki bi jo lahko dopolnili in uskladili s pomočjo predloga direktive.

4.1.5

Pristojnosti Evropskega javnega tožilstva morajo biti jasne in nesporne. Čeprav se pri pojasnjevanju kaznivih dejanj, ki spadajo v področje stvarne pristojnosti tožilstva, uredba sklicuje na nacionalno zakonodajo, s pomočjo katere se izvaja zakonodaja Unije (Direktiva 2013/xx/EU), pa bi določeni načini obstoja kaznivih dejanj, ki jih določa uredba – na primer njihova čezmejna narava, povezanost z interesi Unije ali vključenost evropskih javnih uslužbencev, če navedemo le nekatere – lahko zagotovili skladno kazensko politiko, v okviru katere bi vse vrste kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, obravnavali enako.

4.1.6

Kljub vsemu pa predpisi ne bi smeli širiti pristojnosti Evropskega javnega tožilstva na kazniva dejanja, ki jih preiskujejo nacionalni državni tožilci. Prav tako bi bilo treba navesti merila, s katerimi bi – v primeru, da ima Evropsko javno tožilstvo pomožno pristojnost – lahko določili, kdo ima premoč (prevlado): brez teh se lahko zgodi, da se bodo v državah članicah pojavila različna tolmačenja in različne sodne prakse.

4.1.7

Pri čezmejni preiskavi lahko pride do situacij, ko določene države članice ne sodelujejo v preiskovalnem sistemu Evropskega javnega tožilstva. Odnosi med evropskim tožilcem in evropskimi delegiranimi tožilci omogočajo, da se izognemo temu, da bi isti kazenski pregon začelo več držav članic. Lahko bi uvedli preprosto pravilo sodišča, ki je bilo prvo zaprošeno: sodni pregon bi se tako začel v tisti državi članici, katere sodne oblasti so bile prve vključene v določeno zadevo.

4.2   Predpisi o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

4.2.1

Čeprav evropskega javnega tožilca imenuje Svet s soglasjem Evropskega parlamenta, ima tudi Komisija pomembno vlogo pri predhodnem izboru kandidatov, saj „sestavi ožji seznam“ in „pridobi mnenje odbora, ki ga je ustanovila“ (14). V zvezi s postopkom za izbiro evropskega javnega tožilca EESO priporoča, da Komisija v posvetovalni fazi poveča skupino strokovnjakov s sedem na enajst članov, da določi, koliko jih bo izbralo Sodišče in koliko naj jih bo iz vrst nacionalnih vrhovnih sodišč, nacionalnih državnih tožilstev, ali drugih visokokvalificiranih in izkušenih pravnikov, ter da v ta posvetovalni odbor vključi tudi po enega predstavnika vsakega od naslednjih organov: EESO, Odbor regij, Agencija Evropske unije za temeljne pravice, Računsko sodišče in Svet odvetniških združenj Evrope (CCBE).

4.2.2

EESO meni, da bi bila smiselna zakonodajna formula tudi uvedba posebnih jamstev za sodnike, da bi zagotovili njihovo neodvisnost, poštenost in nepristranskost, njim pa omogočili tudi zaščito in trdnost. Zato EESO poudarja, da je neodstranljivost tožilcev absolutno potrebna, zlasti v primeru tožb proti njim.

4.2.3

Evropskega javnega tožilca ali njegove namestnike razreši Sodišče Evropske Unije na zahtevo Evropskega parlamenta, Sveta ali Evropske komisije. Sodišče je pristojno za škodo, ki jo državljanom povzročijo evropski delegirani tožilci, evropski javni tožilec ali njegovi namestniki. Sodišče preuči in obravnava tožbe, ki se nanašajo na omenjeno škodo. EESO meni, da bi moralo Sodišče Evropske unije v primeru tožb z odškodninskimi zahtevki o svojih odločitvah obveščati Evropski parlament, Svet in Komisijo.

4.2.4

Med temeljna načela delovanja Evropskega javnega tožilstva bi bilo treba vključiti tudi načelo zakonitosti in hierarhične podrejenosti, ki ju uredba ne navaja izrecno. Evropsko javno tožilstvo bi moralo imeti tudi možnost ukrepanja po uradni dolžnosti. Skladnost in enotnost evropskega sistema kazenskih preiskav bi se še okrepili, če bi Evropsko javno tožilstvo lahko uradu OLAF pošiljalo zavezujoče smernice in dajalo zavezujoča navodila.

4.2.5

S pomočjo sklepov o notranjem delovanju bi bilo treba uvesti mehanizme za učinkovito komuniciranje, ki bi tožilstvo vključno s tožilcem, namestniki in osebjem varovalo pred kakršnimikoli zunanjimi vplivi.

4.2.6

Besedilo razlikuje med dvema kategorijama kaznivih dejanj: za tista iz prve kategorije je avtomatično pristojno Evropsko javno tožilstvo (člen 12), medtem ko morajo biti kazniva dejanja iz druge kategorije (člen 13), povezana s kaznivimi dejanji iz prve kategorije (povezana dejstva). EESO meni, da dokler niso na voljo vse jasne opredelitve za dejanska kazniva dejanja in za dejanja, ki temeljijo na istih dejstvih, pristojnost Evropskega javnega tožilstva ne bi smela zajemati tudi tistih, ki jih kazensko preiskujejo nacionalni državni tožilci (kazniva dejanja, ki so tesno povezana z dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije). Edini merili, ki v uredbi pojasnjujeta prehod v to kategorijo, sta izraza „če prevladajo“ (15) in „če kazniva dejanja temeljijo na istih dejstvih“, to pa, dokler nimamo jasnih opredelitev teh kaznivih dejanj, v predpise vnaša nepredvidljivost: S katerega vidika določena kazniva dejanja prevladajo? Z vidika vpletenih oseb? Z vidika kršenih zakonov? Z vidika finančnih posledic? Itd.

4.3   Pravila o postopku preiskav, pregonu in sodnih postopkih

4.3.1

Preiskovalni ukrepi, ki jih predvideva uredba – ki določa, katere vrste posameznih preiskovalnih ukrepov bo lahko Evropsko javno tožilstvo uporabilo in pod kakšnimi pogoji – se uporabljajo zgolj za kazniva dejanja, ki spadajo v njegovo stvarno pristojnost. Na ravni Evropske unije bi bilo treba uskladiti različne vrste sklepov, ki jih Evropsko javno tožilstvo lahko sprejme po končani preiskavi, zlasti tiste, ki se nanašajo na konkretne postopke, kot je sklep o vložitvi obtožnice ali o opustitvi zadeve.

4.3.2

Dejstvo, da so dokazi, ki jih Evropsko javno tožilstvo zbere in predloži prvostopenjskemu sodišču dopustni brez preverjanja veljavnosti, lahko privede do neenakopravnih položajev ter kršenja načela enakopravnosti strank v postopku v škodo obrambe. Glede na to, da ima Evropsko javno tožilstvo možnost institucionalnega sodelovanja z vsemi strukturami, organi, uradi in agencijami Unije ter z organi držav članic, nima ne obtoženec ne obramba na voljo podobnih virov za dokazovanje odsotnosti krivde, s čimer je kršeno načelo enakopravnosti strank v postopku.

4.3.3

Možnost poravnave v interesu ustreznega delovanja pravosodnega sistema je lahko neskladna z določenimi nacionalnimi sistemi in ne bi smela biti izključena iz sodnega nadzora. EESO priporoča Komisiji, da v uredbi natančno opredeli pojem „poravnava“ ter pogoje njene uporabe, zlasti v primeru dejanj, za katera je bila Evropskemu javnemu tožilstvu dodeljena pomožna pristojnost.

4.3.4

Procesna jamstva, ki so v skladu z veljavnimi predpisi, zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, dodeljena osumljencem in drugim osebam, vpletenim v postopke Evropskega javnega tožilstva, lahko avtonomno vzpostavljajo določene pravice (pravico do molka, pravico do pravne pomoči), o katerih Unija še ni sprejela zakonodaje. Ta jamstva bi se morala nanašati tudi na priče, ne zgolj na osumljence.

4.4   Sodni nadzor

4.4.1

Evropsko javno tožilstvo se pri sprejetju postopkovnih dejanj, ki jih izvede pri opravljanju svojih nalog, za namene sodnega nadzora obravnava kot nacionalni organ. Po mnenju EESO bi morali omogočiti sodni nadzor internih aktov Evropskega javnega tožilstva na ravni EU.

4.4.2

Notranja pravila o delovanju Evropskega javnega tožilstva (poslovnik) se ne bi smela nanašati zgolj na dodeljevanje zadev, temveč bi morala vključevati še mnoge druge zelo pomembne vidike, kot so hierarhija, sestava, vedenje, posebne naloge itd. Čeprav notranja pravila niso izvršljiva in imajo le medinstitucionalno vrednost, jih lahko z vidika pravne varnosti štejemo kot tista, ki ustvarjajo pravice, zato bi se nanje lahko sklicevali evropski državljani, ki so predmet kazenske preiskave. Ta možnost je tudi v skladu s členom 86(3) Pogodbe, ki predpisuje, da mora zakonodajalec Unije določiti pravila, ki se uporabljajo za sodni nadzor postopkovnih dejanj, ki jih Evropsko javno tožilstvo izvede pri opravljanju nalog.

4.5   Varstvo osebnih podatkov

4.5.1

V posebnem okviru Evropskega javnega tožilstva določbe o sistemu varstva osebnih podatkov natančneje opredeljujejo in dopolnjujejo zakonodajo Unije, ki se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v organih EU (16). Osebni podatki se lahko posredujejo tretjim državam samo v primeru, če je bil o tem podpisan sporazum. Takšno posredovanje se dovoli le, če je absolutno potrebno za namene pregona določenega kaznivega dejanja in če tretja država v skladu s sporazumom jamči in zagotavlja enako raven varstva podatkov kot EU. Nadzor nad obdelavo, katere predmet so vsi ti podatki, v okviru dejavnosti Evropskega javnega tožilstva, je treba zaupati tako Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov kot tudi pristojnim nacionalnim organom.

4.5.2

Obdelava osebnih podatkov bi se morala nanašati zgolj na osebe, za katere obstajajo očitni znaki, da so povzročile kaznivo dejanje, ki škodi finančnim interesom Unije; v nasprotnem primeru bi lahko šlo za resne in nesorazmerne posege v njihovo zasebnost ter za kršitev določb Listine EU o temeljnih pravicah.

4.5.3

EESO meni, da bi se zbiranje določenih podatkov, navedenih v členu 37(4), smelo začeti le, če je to absolutno potrebno ter če obstaja trdna in temeljna vzročno-posledična povezava z dejanji, ki se preiskujejo. Zbiranje določenih dodatnih elementov osebnih podatkov, navedenih v členu 37(4), je dejanje, ki ga je treba upravičiti kot nujno potrebno za preiskavo in mora spoštovati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter vse naprednejše določbe držav članic s področja varstva podatkov.

4.5.4

EESO meni, da je treba te osebne podatke zbrisati iz dosjejev in registrov, če niso absolutno potrebni ter v vseh zadevah ali v primeru vseh oseb, za katere ni bila vložena obtožnica.

V Bruslju, 11. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Glej člen 2(b), člen 4(1) in člen 12 dokumenta COM(2013) 534 final, kakor tudi razlage pod točko 4.1 tega mnenja: Vsebina, opredelitve, pristojnost.

(2)  COM(2013) 535 final, člen 3(1): „Eurojust je pristojen za obravnavo oblik kaznivih dejanj, ki so navedene v Prilogi I.“

(3)  Ta odbor deluje v okviru strokovne skupine REX. Aktivno državljanstvo in varstvo temeljnih človekovih pravic sta tudi med pristojnostmi strokovne skupine SOC.

(4)  Zelena knjiga o kazenskopravni zaščiti finančnih interesov Skupnosti in ustanovitvi Evropskega javnega tožilca, COM(2001) 715 final, 11. december 2001.

(5)  http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2011:0293:SOM:SL:HTML.

(6)  Povzetek ocene učinka SWD(2013) 275 final, str. 2, točka 1.2.

(7)  COM(2013) 534 final; str. 3 in 4.

(8)  Člena 1 in 2 Protokola (št. 22), ki je priložen k PDEU.

(9)  V členu 2(b) uredbe je navedena kot „Direktiva 2013/xx/EU“.

(10)  Tudi v predlogu uredbe COM(2013) 534 final je navedeno, da gre za „Direktivo 2013/xx/EU“.

(11)  COM(2012) 363 final, člen 4(5).

(12)  Glej člene 1(b), 4(1) in 12 dokumenta COM(2013) 534 final.

(13)  COM(2013) 535 final, člen 3(1): „Eurojust je pristojen za obravnavo oblik kaznivih dejanj, ki so navedene v Prilogi I.“

(14)  COM(2013) 534 final, člen 8(3).

(15)  COM(2013) 534, člen 13(1), Pomožna pristojnost.

(16)  To je Uredba (ES) št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/91


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o akcijskem načrtu za evropsko jeklarsko industrijo

COM(2013) 407 final

2014/C 170/15

Poročevalec: g. ROLIN

Soporočevalec: g. KOTOWSKI

Evropska komisija je 3. julija 2013 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Akcijski načrt za evropsko jeklarsko industrijo

COM(2013) 407 final.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 21. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra (seja z dne 11. decembra) s 156 glasovi za, 5 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja akcijski načrt za evropsko jeklarsko industrijo, ki ga je Evropska komisija predstavila 11. junija. EESO meni, da je ta akcijski načrt prvi korak naprej, saj priznava jeklarsko industrijo kot strateško pomembno panogo za Evropo in kot gonilo rasti. Vendar pa bo njegov uspeh odvisen od izvajanja v praksi.

1.2

Akcijski načrt je sicer konkreten predlog, vendar bo za njegovo izvedbo potrebno več mesecev ali celo let. Glede na letošnji nagel upad proizvodnje in prihodkov so potrebni pravočasni ukrepi, da se pomaga delavcem, ki jih je prizadela kriza, ter da se znova vzpostavi pozitivno ozračje za naložbe v jeklarsko industrijo in panoge, ki so od nje odvisne. Če ti ukrepi ne bodo sprejeti, lahko pride do nadaljnjega zapiranja obratov in izgub delovnih mest. V zvezi s tem EESO poziva Evropsko komisijo, naj čim prej objavi časovni načrt z natančnimi časovnimi okviri za izvajanje akcijskega načrta. O časovnem načrtu bi bilo treba razpravljati s socialnimi partnerji na naslednjem srečanju skupine na visoki ravni.

1.3

Akcijski načrt je precej nejasen v zvezi s konkretnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti, in ne obravnava ustrezno ciklične razsežnosti krize. Sektor bi moral ohraniti strateški pomen za evropsko predelovalno industrijo in zaposlovanje, morali bi preprečiti njegovo nadaljnje krčenje, zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj sprejme nujne ukrepe in med drugim:

ob sodelovanju socialnih partnerjev podrobno oceni obstoječe zmogljivosti;

sprejme ukrepe za lažjo uporabo in transport kovinskih odpadkov ter preprečevanje nezakonitega izvoza;

obsežno uporablja strukturna sredstva EU ter zagotavlja ustrezen sektorski pristop pri njihovem dodeljevanju;

pripravi začasne ukrepe (kot na primer skrajšanje delovnega časa (Kurzarbeit) v Nemčiji) z javno podporo in/ali okrepi obstoječe ukrepe za ohranjanje delavcev v jeklarski industriji;

spodbudi povpraševanje v panogah, ki so odvisne od jeklarske industrije, med drugim tako, da nemudoma izvede predlagane ukrepe za avtomobilsko in gradbeno industrijo. Na splošno je treba najti ravnovesje med fiskalno konsolidacijo – varčevalnimi ukrepi – in aktivnimi industrijskimi politikami, ki privabljajo naložbe in ustvarjajo delovna mesta (1). Zanašanje na avtomobilsko in gradbeno industrijo ne bo dovolj za okrepitev povpraševanja po jeklu;

zagotovi veliko več podpore, vključno z javno podporo, za naložbe v razvoj nove tehnologije in procesov za nadaljnje posodabljanje obratov in tovarn;

uvede trajnostni model proizvodnje jekla, ki bo podprl evropsko jeklarsko industrijo. Nujno bi bilo treba razviti in spodbujati evropske standarde trajnosti, kot je oznaka za jeklene gradbene izdelke (SustSteel);

Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji ne bi smel ponujati naknadnih ukrepov, temveč bi se moral osredotočiti na predvidevanje sprememb, na primer z lajšanjem uvajanja novih tehnologij in s pomočjo delavcem pri prilagajanju na novo tehnologijo.

1.4

Trenutno se je treba osredotočiti tudi na doseganje trajnostne evropske podnebne, energetske in trgovinske politike ter omogočiti prehod sektorja na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z energijo in viri, pri čemer stroškov ne bi smela nositi le jeklarska industrija EU. To bomo dosegli tudi s spodbujanjem ambicioznih politik raziskav, razvoja in inovacij, na primer v okviru Obzorja 2020 in z aktivno podporo uporabe novih čistejših tehnologij, gospodarnih z viri in energijo.

1.5

EESO podpira splošni cilj boja proti podnebnim spremembam in podpira s tem povezane ukrepe EU. Vendar pa je treba pozorno preučiti posebne značilnosti sektorja, zlasti tehnološke omejitve, ter dosedanja prizadevanja. Cilji jeklarske industrije morajo biti tehnično in ekonomsko uresničljivi. Zastavljeni morajo biti tako, da najuspešnejša podjetja v EU vsaj ne bodo imela dodatnih stroškov zaradi podnebnih politik EU, zlasti sistema EU za trgovanje z emisijami, vsaj dokler ne bo sklenjen celovit mednarodni sporazum o podnebnih spremembah z istimi cilji in ukrepi za jeklarsko industrijo po vsem svetu.

1.6

Začasne ukrepe za izravnavo višjih cen električne energije, ki so posledica sistema za trgovanje z emisijami v EU, bi bilo treba čim bolj razširiti po vsej Evropi med tretjim obdobjem trgovanja in tudi po njem. EESO poziva Evropsko komisijo, naj to zadevo dodatno prouči in nemudoma sprejme ustrezne ukrepe.

1.7

EESO podpira zamisel o ustanovitvi evropske sheme financiranja uvedbe nove in inovativne tehnologije v energetsko intenzivnih industrijskih panogah, ki naj bi se financirala s sredstvi iz prodaje pravic sistema za trgovanje z emisijami.

1.8

Še naprej bi bilo treba spodbujati uvedbo prodornih tehnologij, kot je ULCOS. EESO meni, da je zelo pomembno podrobno spremljati podatke o emisijah CO2 in energetski učinkovitosti obratov jeklarske industrije.

1.9

Recipročnost in ustvarjanje enakih mednarodnih konkurenčnih pogojev mora biti prednostna naloga za Evropsko komisijo. Ker ni enakih konkurenčnih pogojev in ker se v gospodarstvih v vzponu razširjajo protekcionistične prakse, EESO poziva Evropsko komisijo, naj ciljno in nemudoma sprejme strožje ukrepe za zaščito evropske jeklarske industrije, vključno z uporabo instrumentov trgovinske zaščite.

1.10

EESO pozdravlja sprejetje okvira kakovosti za predvidevanje sprememb in prestrukturiranja, ki določa najboljše prakse na tem področju. Meni, da bi morale različne zainteresirane strani ta okvir uporabljati kot minimalni evropski standard za predvidevanje in družbeno odgovorno upravljanje sprememb s spodbujanjem usposabljanja, nadgrajevanjem znanj in spretnosti ter podpiranjem preusposabljanja, kadar je to potrebno. Prav tako mora biti priložnost za to, da postane evropska jeklarska industrija bolj privlačna za mlade in visokokvalificirane osebe. Poleg tega bi se bilo treba na generacijske spremembe odzivati z razvijanjem dolgoročnih rešitev. V zvezi s tem imajo lahko socialni partnerji na vseh ravneh proaktivno vlogo.

1.11

EESO meni, da bi za socialno odgovoren prehod na bolj konkurenčno jeklarsko industrijo moral imeti jeklarski sektor enak dostop do razpoložljivih evropskih, nacionalnih in regionalnih sredstev kot drugi sektorji.

2.   Uvod

2.1

Kot je Evropska komisija poudarila v akcijskem načrtu za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi, je EU „druga največja proizvajalka jekla na svetu. Na leto proizvede več kot 177 milijonov ton jekla, kar predstavlja 11 % svetovne proizvodnje.“ Panoga je razširjena po vsej Evropi s 500 proizvodnimi obrati v 24 državah članicah.

2.2

EESO ponavlja, da je evropska jeklarska industrija hrbtenica evropske blaginje in nepogrešljivi del evropske dobavne verige: razvija in proizvaja na tisoče različnih inovativnih jeklarskih rešitev v Evropi ter tako neposredno in posredno omogoča zaposlitev in sredstva za preživljanje milijonom evropskih državljanov.

2.3

Žal pa je jasno, da jo je izjemno močno prizadela gospodarska kriza, ki jo trenutno občutijo vse evropske države. Jeklarska industrija je odvisna od sektorjev, kot sta avtomobilska industrija in gradbeništvo, ki od leta 2008 beležita močen upad dejavnosti. To je povzročilo zmanjšanje povpraševanja po jeklu v Evropi.

2.4

Upad povpraševanja po jeklu v Evropi je razviden iz začasnega ali trajnega zaprtja proizvodnih obratov in izgube več kot 60 000 delovnih mest v sektorju.

2.5

Izredno pomembno je, da Evropa nemudoma ukrepa in obvlada sedanjo krizo, ki je prizadela jeklarsko industrijo. Zato EESO pozdravlja nedavno pobudo Evropske komisije v podporo evropske jeklarske industrije.

2.6

To je prvič, da Komisija predlaga obsežen akcijski načrt za jeklo, in sicer enajst let po preteku veljavnosti Pogodbe o Evropski skupnosti za premog in jeklo leta 2002. Gre za rezultat skupnih prizadevanj Komisije in socialnih partnerjev, da se nameni večja pozornost industrijski politiki na splošno in zlasti glavnim predelovalnim sektorjem. Je tudi prvi korak k pravi industrijski politiki, ki povezuje politike, kot so trgovinska politika, politika na področju raziskav in razvoja ter okoljska, podnebna in energetska politika.

2.7

Načrt predlaga vrsto ukrepov in priporočil na področju povpraševanja, energetike in energijske učinkovitosti, podnebne politike, konkurenčnosti, trgovine, surovin, raziskav in inovacij ter socialnih vidikov, kot sta dostop do evropskih strukturnih skladov za ublažitev socialnih stroškov predvidevanja in obvladovanja sprememb ter spodbujanje zaposlovanja mladih, da se okrepi konkurenčnost sektorja.

2.8

Socialni partnerji v jeklarski industriji so k tej dolgoročni strategiji prispevali tako, da so v okviru odbora EU za socialni dialog pripravili obsežen pregled izzivov, s katerimi se srečuje evropska jeklarska industrija. Ta skupna analiza je bila podlaga za okroglo mizo na visoki ravni, za katero je dala pobudo Komisija z namenom, da pripravi akcijski načrt za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi.

2.9

Jeklo je strateška hrbtenica evropske predelovalne industrije in je še vedno gonilo tehnoloških inovacij, te pa so nujne za ustvarjanje vrednosti v panogah, ki so odvisne od jeklarske industrije, kot so avtomobilska, gradbena, letalska in vesoljska industrija, energetika itd. Evropa mora nujno imeti trdno jeklarsko industrijo, če želi doseči, da bo industrija predstavljala 20-odstotni delež BDP v primerjavi s sedanjim 15,2-odstotnim deležem (2).

2.10

Evropska jeklarska industrija ima veliko prednosti, od modernih obratov, naprednih proizvodov, zahtevnih strank, ki jo silijo k stalni inovaciji proizvodov, do velikega domačega trga in usposobljene delovne sile. Vendar pa se danes sooča z velikimi izzivi: majhnim povpraševanjem, vse višjimi stroški energije, odvisnostjo od uvoženih surovin in pogosto nepošteno konkurenco.

2.11

Akcijski načrt je dokument, ki vsebuje najpomembnejše elemente jeklarskega sektorja in posebno pozornost namenja seznamu ukrepov, ki jih je mogoče izvesti na različnih institucionalnih ravneh in ki jih lahko izvedejo glavne zainteresirane strani.

2.12

Komisija predvideva, da bi izvajanje načrta in njegov učinek na konkurenčnost, trajnost in stanje zaposlenosti spremljala skupina na visoki ravni.

3.   Ugotovitve Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

3.1

EESO izraža zadovoljstvo, da je Evropska komisija na dnevni red uvrstila zaskrbljujoč položaj evropske jeklarske industrije. Med posvetovanjem so socialni partnerji in države članice lahko izrazili svoja stališča o sektorju in njegovih pomanjkljivostih ter predlagali morebitne rešitve za ohranitev trdne jeklarske industrije v Evropi. Posvetovanje so sklenili s pripravo akcijskega načrta za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi.

3.2

Načrt je prvi korak pomoči jeklarskemu sektorju pri soočanju z današnjimi najpomembnejšimi gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi z ustvarjanjem „novega“ okvira industrijske politike za ohranjanje konkurenčne jeklarske industrije in njene delovne sile v Evropi. Navedbe v akcijskem načrtu so optimistične, vendar pa bo njegov uspeh nenazadnje odvisen od izvajanja v praksi. Če načrt ne bo temeljil na jasni kratko-, srednje- in dolgoročni strategiji ter če ne bo na voljo potrebnih pravnih, finančnih in logističnih instrumentov, se njegov potencialni učinek ne bo uresničil.

3.3

EESO meni, da bi morali z izvajanjem načrta:

ustvariti okvirne pogoje za kratko- in dolgoročno ohranjanje mednarodne konkurenčnosti in trajnostnega razvoja evropske jeklarske industrije. Na sposobnost industrije, da se odzove na spremenjene gospodarske razmere, vplivajo politike v zvezi z raziskavami in inovacijami, okoljem, energetiko, trgovino, konkurenco in potrebami potrošnikov. Načrt bi moral biti usmerjen v oblikovanje teh politik, da bi primerno obravnavale izzive, s katerimi se sooča jeklarska industrija;

podpreti jeklarsko industrijo, ki jo je močno prizadela gospodarska kriza in katere posledice še vedno čuti, da bi tako obvladali upad gospodarske rasti. Od začetka krize se je jeklarska industrija odločno odzvala na upad povpraševanja po jeklu z uvedbo stalnega in začasnega zmanjševanja proizvodne zmogljivosti. Od leta 2008 se je število zaposlenih v jeklarski industriji zmanjšalo za 15,5 % (vir: EUROFER);

zagotoviti, da prihodnost jeklarske industrije v Evropi ni ogrožena. Precej verjetno je, da zaprti proizvodni obrati in opuščeni plavži ne bodo nadomeščeni ali ponovno zagnani. EESO meni, da se EU sooča z zelo realnim tveganjem, da po ponovni okrepitvi povpraševanja postane strukturna uvoznica jekla;

izboljšati poslovno okolje in regulativne pogoje za jeklarsko industrijo v Evropi. Cene surovin in energije ter stroški, ki izhajajo iz predpisov, so v Evropi med najvišjimi na svetu. Cene plina v EU so tri- do štirikrat višje kot v ZDA, cene električne energije pa so dvakrat višje kot v ZDA. Po napovedih naj bi se razlika še povečala, če ne bodo sprejeti nobeni ukrepi;

podpreti delavce in regije, ki jih je tudi prizadela kriza, ter izboljšati način načrtovanja in obvladovanja sprememb s spodbujanjem usposabljanja, nadgrajevanjem znanj in spretnosti ter podpiranjem preusposabljanja, kjer je to potrebno. Zaprto je bilo mnogo delovnih mest, mnoga pa so še vedno ogrožena. Poleg tega se je na splošno povečalo število začasnih zaposlitev, kar otežuje prenos bistvenih spretnosti in strokovnega znanja. V nekaterih primerih to lahko prizadene kakovost proizvodnje in ogrozi varnost delavcev.

Splošne ugotovitve

3.4

Eden od glavnih ciljev sporočila Komisije o industrijski politiki je zagotoviti, da industrijski sektor do leta 2020 prispeva 20-odstotni delež k BDP EU. EESO podpira ta cilj, ki je tudi v interesu jeklarske industrije. Vendar pa ga bo verjetno težko doseči brez lažjega dostopa do finančnih institucij, kot sta Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj.

3.5

Zaradi razmer na trgu bodo proizvajalci jekla prisiljeni nadaljevati z izvajanjem težkih strukturnih sprememb (možnosti združevanja, prevzemov in stečajev niso izključene). Drage naložbe v inovacije, inovativne vrste jekla, izboljšanje ponudbe končnih izdelkov, dodatno znižanje različnih vrst stroškov in uvedba storitev, ki uporabljajo jeklo iz lastne proizvodnje, so nujne, vendar pa jih mnogi proizvajalci danes težko financirajo ali jih sploh ne morejo financirati.

Pravi ureditveni okvir

3.6

Nedavna študija o oceni kumulativnih stroškov za jeklarsko industrijo EU, ki jo je naročila Komisija, je pokazala, da stroški, ki izhajajo iz pravnih predpisov, v običajnih razmerah niso glavni razlog za razkorak v konkurenčnosti na področju stroškov. Vendar pa v kriznih časih stroški, ki izhajajo iz pravnih predpisov EU, lahko pomembno vplivajo na konkurenčnost jeklarske industrije (3). Ureditveni okvir bi morali oceniti tako z vidika stroškov kot tudi koristi.

3.7

Socialni partnerji v jeklarskem sektorju morajo biti tesno vključeni v oceno ureditvenega okvira.

Spodbujanje povpraševanja po jeklu

3.8

Kot je poudarila Komisija, je v EU „povpraševanje po jeklu odvisno od gospodarskega in finančnega stanja nekaj ključnih industrijskih panog, ki uporabljajo jeklo – gradbeništvo in avtomobilski sektor na primer“ (4). Žal sedanja gospodarska kriza močno zavira povpraševanje teh sektorjev in povzroča upad bruto povpraševanja po jeklu.

3.9

Evropska komisija se opira na načrt CARS 2020 (5) in pobudo za podporo trajnostne gradnje (6), da bi spodbudila evropsko povpraševanje po jeklu. Glede na sedanje razmere v jeklarski industriji, ki zahtevajo nujne ukrepe, ti načrti niso dovolj konkretni in morda ne bodo zadostovali za kratkoročne spodbude v jeklarskem sektorju.

3.10

Povpraševanje po jeklu se lahko spodbudi tudi tako, da se olajša vzpostavljanje pomembne, v prihodnost usmerjene infrastrukture, in poveča kupna moč evropskih državljanov, kar bo pripomoglo k okrevanju domačih trgov.

Enaki konkurenčni pogoji na mednarodni ravni

3.11

Jeklarska industrija EU je v preteklem desetletju utrpela vsako leto več škode zaradi nepoštenih trgovinskih praks, protekcionizma tretjih držav in prekomerne koncentracije proizvajalcev surovin. Zato je nujno treba oceniti, kako ciljno in nemudoma odpraviti vse nepoštene prakse, ki škodijo evropski jeklarski industriji. To je še toliko bolj nujno zaradi presežnih zmogljivosti sektorja na svetovni ravni, saj nekatere tretje države uporabljajo nepoštene trgovinske prakse pri izvažanju presežka proizvodnje.

Energetska in podnebna politika ter politika gospodarne rabe virov in energije za spodbujanje konkurenčnosti

3.12

Prihodnost evropske jeklarske industrije je odvisna od vodilnega položaja podjetij na področju tehnološkega razvoja na svetovni ravni, zlasti pri uporabi najnovejše proizvodne tehnologije za zmanjšanje emisij CO2 ter povečanje energetske učinkovitosti, če je to ekonomsko izvedljivo.

3.13

Jeklarska industrija je energijsko intenzivna industrija, ki se trenutno sooča z visokimi cenami energije v primerjavi z večino mednarodnih konkurentov. Ker je to izjemno kapitalsko intenzivna industrijska panoga, so za njen dolgoročni razvoj pomembne stabilne, predvidljive in globalno konkurenčne cene energije.

3.14

Akcijski načrt se pravilno osredotoča na prispevek jeklarskih proizvodov oziroma surovin k zmanjšanju emisij CO2. Sektor s tehnologijo, ki se danes uporablja v proizvodnih postopkih, že skoraj dosega mejo zmogljivosti in ne bo mogel uresničiti pomembnih ciljev, ki jih Komisija predlaga do leta 2050. Pomembno izboljšanje bo mogoče doseči le s prodorno tehnologijo. Zato so ključnega pomena raziskave, razvoj in inovacije ter viri za financiranje raziskav in razvoja. V zvezi s tem EESO pozdravlja predlog Komisije, da se v okviru Obzorja 2020 podprejo raziskave in razvoj ter predstavitev in pilotni projekti za nove, čistejše tehnologije, ki bodo gospodarnejše z viri in energijo.

3.15

Čeprav se panoga s sedanjo tehnologijo približuje meji, pa vsi obrati še niso izčrpali svojega potenciala za čim bolj gospodarno uporabo energije in virov z obstoječo tehnologijo. Podjetja bi morali spodbujati k vlaganju v najboljše razpoložljive tehnologije.

3.16

Inovacije trenutno spodbujajo cene virov in energije. Za naložbe v raziskave, razvoj in inovacije je odgovorna predvsem jeklarska industrija, zato je potrebna močnejša podpora za raziskave in razvoj, pilotne in predstavitvene projekte ter razvoj nove tehnologije. Ker surovine in energija predstavljajo glavno stroškovno breme, je treba zmanjšati razliko v stroških med EU in njenimi glavnimi konkurenti.

3.17

Kriza in močne proračunske omejitve so resno ogrozile možnost za izplačilo odškodnin proizvajalcem jekla v nekaterih državah članicah, kar bo verjetno privedlo do nepoštenih razmer v Evropi.

Inovacije

3.18

V zadnjih nekaj desetletjih je evropska jeklarska industrija ohranjala konkurenčno prednost pred konkurenti zaradi izboljšav učinkovitosti, inovativnih proizvodov in pomembnega izboljšanja produktivnosti dela. Vendar pa je v sedanjih razmerah, dokler se ne izboljšata položaj na trgu in regulativno poslovno okolje, težko doseči dodatno izboljšanje na tem področju.

3.19

Razvoj novih ekonomsko izvedljivih tehnologij mora potekati hkrati z izboljševanjem konkurenčnosti evropskih jeklarskih podjetij v primerjavi z njihovimi svetovnimi konkurenti. Manj intenzivna proizvodnja v smislu energije in surovin bo znižala stroške ter povečala konkurenčnost evropske jeklarske industrije.

Socialna razsežnost: prestrukturiranje in potrebe po kvalifikacijah

3.20

Načrt ugotavlja, da se bo v prihodnosti pojavil problem pomanjkanja kvalifikacij, ki bo v glavnem posledica starostne piramide, vendar pa ne upošteva dovolj izgube znanj in spretnosti zaradi prestrukturiranja. Poleg tega bodo generacijske spremembe zahtevale sistematske rešitve, zlasti glede na velik porast brezposelnosti med mladimi.

3.21

Da bi obvladali upad gospodarske rasti in ohranili delovno silo in znanja ter spretnosti, ki so bistveni za prihodnost jeklarske industrije, je nujno spodbujati začasne ukrepe za podporo delavcem.

Skupina na visoki ravni

3.22

Glede na sedanje razmere v evropski jeklarski industriji, ki zahtevajo nujne ukrepe, je obžalovanja vredno, da Komisija letno načrtuje le eno srečanje skupine na visoki ravni. Zaradi sedanje nestabilnosti sektorja bo potrebno nenehno posodabljanje informacij, da se bodo lahko sprejemale premišljene rešitve.

3.23

Nenazadnje je treba v roku 12 mesecev po sprejetju akcijskega načrta oceniti učinek načrta na konkurenčnost v evropski jeklarski industriji. Za čim bolj natančno in objektivno oceno je nujno, da se v razprave vključijo socialni partnerji. Zato je pri izvajanju načrta potrebno večje sodelovanje med predstavniki delodajalcev in delavcev na evropski, nacionalni in lokalni ravni ter na ravni podjetij.

V Bruslju, 11. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  CESE 1094/2013 – CCMI/108.

(2)  COM(2012) 582 final.

(3)  Center za evropske politične študije, Assessment of Cumulative Cost Impact for the Steel Industry (Ocena učinka kumulativnih stroškov za jeklarsko industrijo), 2013.

(4)  COM(2013) 407.

(5)  COM(2012) 636 final.

(6)  COM(2012) 433 final.


PRILOGA

k mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma, ki je bil na plenarnem zasedanju zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov (člen 54(3) poslovnika):

Točka 1.11

Črta se natančnejša opredelitev sredstev:

EESO meni, da bi za socialno odgovoren prehod na bolj konkurenčno jeklarsko industrijo moral imeti jeklarski sektor enak dostop do razpoložljivih evropskih, nacionalnih in regionalnih sredstev kot drugi sektorji.

Obrazložitev

S skrajšanim besedilom se izognemo podrobnejšemu opisu sredstev in dopuščamo dovolj prožnosti za akterje, ne da bi povzročili izkrivljanje na trgu v sektorju.

Rezultat glasovanja:

Za

:

70

Proti

:

77

Vzdržani

:

12


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/98


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropskem letu razvoja (2015)

2014/C 170/16

Samostojni poročevalec: Andris GOBIŅŠ

Evropski parlament je 18. septembra 2013 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Evropsko leto razvoja (2015).

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 144 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja dejstvo, da se je Evropska komisija odzvala na skupen poziv civilne družbe in EESO, naj se leto 2015 razglasi za evropsko leto razvoja.

1.2

Odbor močno podpira spremembe, ki jih je k osnutku predloga Komisije o evropskem letu razvoja (2015) (1) predlagala Evropska konfederacija nevladnih organizacij za pomoč in razvoj (CONCORD) (2), kot tudi predloge sprememb Evropskega parlamenta (3). Odbor opozarja, da je bila večina teh zamisli obravnavana v okviru neformalne delovne skupine za evropsko leto razvoja (2015) ter delno v drugih mnenjih EESO in na spletni strani Odbora, namenjeni razpravi na to temo.

1.3

Evropsko leto razvoja bo prvo evropsko leto z močno globalno razsežnostjo in velikim poudarkom na pravicah. EESO poziva institucije EU, naj si po najboljših močeh prizadevajo za uresničitev ciljev, kakor jih je določila konfederacija CONCORD, v skladu s katero bo evropsko leto 2015 edinstvena priložnost za obsežno javno razpravo in aktivno državljansko udejstvovanje v zvezi z evropsko vizijo svetovnega razvoja, tako v Evropi kot tudi na drugih celinah, s poudarkom na človekovih pravicah, okoljski trajnosti in socialni koheziji  (4).

1.4

Odbor poziva svoje partnerje drugod po svetu, naj se zavzemajo za to, da bi se leto 2015 razglasilo za mednarodno leto za razvoj tudi v drugih regijah sveta, glede na to, da je še vedno na voljo dovolj časa za potrebne priprave.

1.5

Glavni poudarek mora biti na najbolj trajnostnih in bistvenih vidikih razvojnega sodelovanja, kot so globalna solidarnost in pravičnost, skladnost politik za razvoj, cilji trajnostnega razvoja, svetovne javne dobrine in izzivi ter vloga evropskih državljanov kot potrošnikov in akterjev v svetovnem gospodarstvu. Ožja vprašanja in vprašanja, povezana z donatorji in prejemniki, ne bi smela biti prednostna naloga.

1.6

Poudarek bi bilo treba nameniti tudi vlogi, ki jo ima pri razvoju zasebni sektor (5), saj države v razvoju običajno nimajo razvojnih strategij za mala in srednje velika podjetja (MSP), ki vključujejo tudi zadruge. Takšne razvojne strategije lahko prispevajo k izkoreninjenju revščine in spodbujanju vključujoče rasti. Evropske izkušnje s politiko podpore MSP v sodelovanju s socialnimi partnerji in zainteresiranimi nevladnimi organizacijami bi bilo treba usmerjeno in smiselno prenesti v države v razvoju, da bi zagotovili trajnostno rast v vseh treh stebrih – gospodarskem, socialnem in okoljskem.

1.7

EESO poudarja, da je bil ključ do uspeha preteklih evropskih let v tesnem sodelovanju med institucijami in organi EU ter evropsko civilno družbo, tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU. Odbor tako poziva k takojšnjemu ukrepanju in vzpostavitvi večstranskih delovnih skupin, ki bi zagotovile pravočasno in ustrezno strukturirano sodelovanje. EESO zato močno podpira ustanovitev zveze organizacij civilne družbe.

1.8

Dejavnosti, ki jih organizacije civilne družbe izvajajo na več ravneh (na nacionalni ravni, na ravni EU in na ravni partnerskih držav), imajo ključno vlogo pri oblikovanju političnih procesov, zato bi morale biti organizacije civilne družbe in njihove dejavnosti najpomembnejša prednostna naloga evropskega leta 2015 ter bi morale prejeti večino sredstev. Za boljše kratko- in dolgoročne rezultate evropskega leta razvoja se je treba izogibati trošenju denarja za drage kampanje, ki jih vodijo agencije za odnose z javnostmi, ali pa bi bilo treba takšne storitve kolikor mogoče zmanjšati (kot je navedeno v točki 3.6 tega mnenja).

1.9

Odbor poziva institucije EU, naj se v tristranskih razpravah osredotočijo na trajnostne rezultate in sodelovanje namesto na kampanje ali dejavnosti zagotavljanja informacij. V ta namen je treba spremeniti nekatere člene predloga Komisije, kakor je prikazano v delu 3 in 4 tega mnenja. Spremembe so potrebne tudi v uvodnih izjavah in prilogi, vendar jih zaradi omejenega prostora ni mogoče obravnavati v tem mnenju.

1.10

Decentraliziran pristop, kakor je opisan v točki 3.5 tega mnenja, bi lahko privedel do najboljših rezultatov glede na to, da so tradicije in pretekle prakse na področju razvojnega sodelovanja zelo raznolike, zaradi česar ni bilo mogoče oblikovati standardnega izrazoslovja, dejavnosti itd. V delu 3 in 4 tega mnenja je podanih več predlogov, ki bi jih bilo treba upoštevati v pripravah na evropsko leto 2015, zato da bi bilo organizirano čim bližje državljanom.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Evropsko leto ima posebno vlogo pri obveščanju in aktivnem vključevanju državljanov ter omogoča skupne dogodke na evropski, nacionalni in regionalni oz. lokalni ravni, ki jih organizirajo tako institucionalni akterji kot tudi vse več organizacij civilne družbe.

2.2

Leto 2015 je leto, v katerem naj bi bili doseženi razvojni cilji tisočletja. Zaključiti bi se moralo z oceno doseženih rezultatov in sprejetjem nove strategije ali paradigme za prihodnje desetletje. EU je odigrala ključno vlogo pri razvojnih vprašanjih in oblikovanju razvojnih ciljev tisočletja. Čeprav je razvojno sodelovanje veliko več kot le razvojna pomoč, je treba opozoriti, da večino skupne uradne razvojne pomoči (60 %) zagotavljajo EU in njene države članice. EU in njeni državljani bi morali imeti skupaj s svojimi partnerji v državah v razvoju vodilno vlogo v razpravah o obdobju po letu 2015.

2.3

Po podatkih Eurobarometra (6) je približno 20 milijonov ljudi v EU osebno vključenih v nevladne razvojne organizacije (vključno s prostovoljci), približno 130 milijonov državljanov EU daruje organizaciji, ki pomaga državam v razvoju, in skupno 72 % državljanov EU osebno podpira idejo o pomoči državam z nizkimi kazalniki razvoja.

2.4

Vse več ljudi se zaveda, da se razvoj začne v naših lastnih državah in v lastnih življenjih – s pravično trgovino, varstvom okolja, sodelovanjem v političnih procesih itd.

2.5

V hitro rastoči, široki in odprti koaliciji privržencev z močno podporo evropskega komisarja za razvoj Andrisa Piebalgsa in njegove ekipe so se pod vodstvom organizacij civilne družbe z nacionalne ravni in ravni EU (gibanja European Movement – Latvia, latvijske platforme za razvojno sodelovanje LAPAS in konfederacije za pomoč in razvoj CONCORD) ter EESO (7) med seboj povezale glavne zainteresirane strani, vključno z najrazličnejšimi organizacijami civilne družbe, Odborom regij in Evropskim parlamentom. Od vsega začetka si partnerji prizadevajo za uspešno in ambiciozno evropsko leto 2015 s konkretnimi rezultati.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

EESO poziva institucije EU, naj v okviru tristranskih pogovorov evropsko leto 2015 obogatijo z več vsebine ter ukrepi za zagotovitev boljših in trajnejših rezultatov (npr. prek političnih procesov, zavez, izboljšav horizontalnega in strukturiranega dialoga itd.).

3.2

EESO opozarja na svoj prvoten predlog glede vsebine evropskega leta: „EESO poziva, da se večja pozornost nameni tematiki razvojnega sodelovanja, solidarnosti v svetovnem merilu in razpravi o razvojnih ciljih tisočletja. Predlaga, da se leto 2015 razglasi za leto 'razvoja in sodelovanja' (začasno poimenovanje). Ker so se tudi EU in države članice zavezale, da bodo te cilje dosegle do leta 2015, Odbor predlaga, da se to evropsko leto izkoristi za to, da se pri vseh državljanih, v civilni družbi ter na nacionalni in evropski ravni poveča ozaveščenost in okrepi občutek skupne odgovornosti za uresničitev zastavljenih ciljev in novih ciljev, ki bodo določeni po letu 2015.“ (8)

3.3

Ključ do uspeha tega evropskega leta in uspešnega razvoja na splošno je v zavezanosti in sodelovanju evropskih državljanov ter organizacij civilne družbe in njihovih partnerjev po vsem svetu v razvoju in političnem dialogu o svetovnem razvoju in pravičnosti v svetu. Organizacije civilne družbe imajo ključno vlogo ne samo pri zbiranju sredstev in izvajanju razvojnih dejavnosti, temveč tudi v političnih procesih. To velja še zlasti za pripadnike mlajših generacij, ki so na splošno prek družbenih in drugih medijev bolj povezani s preostalim svetom ter se bolj zavedajo perečih vprašanj, ki jih bodo morali reševati kot naši bodoči voditelji. Zato je odločilnega pomena, da se v razprave v okviru evropskega leta aktivno in neposredno vključijo tudi otroci in mladi, zlasti dekleta. Pomembna je tudi dejavna in neposredna udeležba državljanov, ki imajo različne interese, prihajajo iz različnih socialnih okolij itd. Navedeni vidiki bi se morali ustrezno odražati v pripravah in izvajanju dejavnosti evropskega leta, njegovi vsebini ter finančnih sredstvih.

3.4

EESO podpira decentralizirani pristop k evropskemu letu. Delovne skupine na nacionalni ravni bi morale za evropsko leto določiti nacionalni moto, slogan ali vabilo, ki najbolje odraža razmere v državi članici. Delovne skupine na ravni EU in nacionalni ravni bi morale biti vzpostavljene najkasneje dva meseca po sprejetju predloga in imeti dostop do sredstev, namenjenih za evropsko leto. Dejavnosti delovnih skupin in podpora njihovemu delu bi se morale nadaljevati tudi po zaključku evropskega leta. Organizirana civilna družba bi morala imeti v teh delovnih skupinah ključno vlogo.

3.5

EESO pozdravlja namero Komisije, da bo evropskemu letu dodelila znatna sredstva, da bi zagotovila njegov uspeh. Hkrati pa Odbor izraža zaskrbljenost, da je v tej fazi le zelo majhen odstotek teh sredstev namenjen za sodelovanje in dejavnosti civilne družbe, čeprav bi lahko z njimi zagotovili najbolj trajne učinke in najboljše rezultate evropskega leta. Izogibati se je treba uporabi sredstev za obstoječe ali nove pogodbe oz. javne razpise na področju odnosov z javnostmi ali pa bi bilo treba ta sredstva kolikor mogoče zmanjšati, saj bi lahko bile takšne dejavnosti v nekaterih primerih celo v nasprotju s cilji evropskega leta.

3.6

Na podlagi dobrih praks iz preteklih evropskih let Odbor izraža svojo podporo oblikovanju široke in odprte zveze organizacij civilne družbe, ki naj bi tako kot v preteklih letih imela vodilno vlogo pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti evropskega leta. EESO priporoča, da se posebna pozornost nameni tesnemu sodelovanju s člani in organi EESO ter drugimi zainteresiranimi stranmi ter s člani zveze organizacij civilne družbe na ravni EU in v državah članicah.

3.7

Dobra praksa imenovanja ambasadorjev evropskega leta bi se morala nadaljevati tudi v letu 2015, saj ponuja pomembno priložnost za ozaveščanje javnosti o evropskem letu in povečanje javne podpore njegovim ciljev.

3.8

Odbor se zavzema za razvoj mehanizmov sodelovanja na vseh ustreznih ravneh, da bi zagotovili najboljše možno sodelovanje in sinergije med institucijami in organi EU. Vzpostaviti je treba sodelovanje z Združenimi narodi v okviru evropskega leta.

3.9

Odbor odločno podpira predloge za evropsko leto, o katerih je razpravljala neformalna delovna skupina za evropsko leto razvoja 2015, in predloge, obravnavane na spletni strani EESO, namenjeni razpravi na to temo. Zamisli organizacij civilne družbe in njihovih partnerjev je predstavila konfederacija CONCORD (9). Institucije EU bi si morale po najboljših močeh prizadevati, da bi bilo evropsko leto:

vir navdiha: evropsko leto mora biti proces, v katerem vsi udeleženci razpravljajo in skupaj razvijejo nov način razmišljanja in nove prakse v zvezi z razvojem ter dosežejo soglasje o tem, kaj svetovna pravičnost pomeni za Evropo in njene državljane;

participativno: v ospredju evropskega leta morajo biti državljani in njihovi pogledi na svetovno pravičnost. Državljani morajo postati glavni akterji v razpravi. Zato morajo imeti vsi enake možnosti, da izrazijo svoje zamisli in zamisli svojih organizacij. To pomeni, da je potreben prehod od obveščanja državljanov za povečanje njihove ozaveščenosti do skupne razprave o stališčih državljanov glede pravičnega svetovnega razvoja;

skladno: razvojna politika mora biti skladna in med evropskim letom bi bilo treba tudi druge politike Evropske komisije, ne le razvojne (trgovina, finance, kmetijstvo itd.) obravnavati z vidika razvoja;

proces izobraževanja in ozaveščanja o razvoju: evropsko leto je treba obravnavati kot participativni proces izobraževanja in ozaveščanja o razvoju, ki temelji na pedagoških načelih in vrednotah evropskega soglasja o izobraževanju za razvoj;

globalno usmerjeno: v vseh razpravah je treba neevropske partnerje obravnavati enakopravno.

3.10

Odbor poleg tega odločno podpira naslednje predloge, ki jih je predstavil poročevalec Evropskega parlamenta (10):

sprememba naslova – evropsko leto za razvoja;

posebna pozornost naj se nameni državljanom držav članic, ki nimajo dolgoletne tradicije na področju razvojnega sodelovanja  (11). EESO poleg tega predlaga, da se za te države oblikujejo posebne rešitve, da bi se izognili zelo razširjenim težavam v zvezi s sofinanciranjem;

izboljšati je treba ozaveščenost državljanov Unije o njihovem deležu pri svetovnem razvoju in o tem, kako lahko k njemu prispevajo, ter o možnostih za pravičnejši svetovni razvoj in za zagotovitev, da bi razvoj postal sestavni del nacionalnih izobraževalnih programov  (12);

zagotoviti je treba sodelovanje partnerjev iz držav v razvoju (13);

treba bi bilo „izboljšati ozaveščenost in spodbujati razpravo o učinku, ki ga imajo lahko posameznikove, lokalne, regionalne, nacionalne in evropske odločitve in izbire na svetovni razvoj in ljudi, ki živijo v državah v razvoju, da bi dosegli širše razumevanje usklajenosti politik za razvoj“ (14);

predlog, da Komisija „na ta srečanja [koordinatorjev] kot opazovalce povabi predstavnike civilne družbe in Evropskega parlamenta.“ (15)

4.   Dodatna priporočila za predloge sprememb k predlogu sklepa Evropske komisije  (16)

4.1

Člen 1 (dodaten stavek). Z nacionalnim podnaslovom bi lahko učinkoviteje izrazili različne tradicije, izzive in možnosti posameznih držav članic: „Leto 2015 se razglasi za ‚evropsko leto razvoja‘ (...). Na ravni držav članic bi bilo treba za evropsko leto določiti podnaslov in moto, slogan ali vabilo“.

4.2

Člen 2 (prva alinea). Morda bi bilo koristno večji poudarek nameniti sodelovanju. Vse zainteresirane strani bi morale biti navedene kot enakopravni akterji: „obveščati državljane EU o razvojnem sodelovanju EU in jih vključiti v razpravo o tem ter poudariti, kaj lahko Evropska unija kot globalni razvojni partner največja donatorka pomoči na svetu že stori in kako bi lahko z večjo skladnostjo in boljšim usklajevanjem svojih s skupno pomočjo držav članic, in institucij in drugih akterjev storila še več“.

4.3

Člen 2 (druga alinea). V skladu z mnenjem EESO Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020: „spodbujati dejavni in pomemben interes evropskih državljanov za razvojno sodelovanje, njihovo udeležbo v tem procesu ter občutek za odgovornost in prepoznavanje priložnosti v zvezi z individualnimi odločitvami ter nacionalnimi in mednarodnimi zavezami (vključno z agendo za obdobje po letu 2015) ter njihovim sodelovanjem pri oblikovanju in izvajanju politik“.

4.4

Člen 2 (tretja alinea). Besedilo se preveč osredotoča na pomoč in donatorstvo ter je zato zelo ozko usmerjeno: „ozaveščati o vlogi razvojnega sodelovanja EU, ki v spreminjajočem se in vse bolj soodvisnem svetu prinaša veliko različnih koristi za vse udeležene akterje tako v EU kot tudi v njenih partnerskih državah ne le za prejemnike, ampak tudi za državljane EU“.

4.5

Člen 2 (nova alinea). Ključnega pomena je, da se v političnih procesih na evropski in nacionalni ravni dosežejo trajnostni rezultati, vendar tega elementa v sedanjem predlogu ni: „doseči trajnostne rezultate in po potrebi izboljšave (npr. na dnevnem redu notranje in zunanje politike in v razvojnih politikah, skladnost, učinkovitost, pristop, ki temelji na pravicah, krepitev vloge žensk, trajnostni razvoj, sposobnost zagotavljanja varnosti ( securitability )/varnost ljudi, sodelovanje in izmenjava, orodja in strukture za civilno družbo, vključno z gospodarskimi organizacijami in sindikati itd.)“.

4.6

Člen 3 (prvi odstavek, prva alinea). Obveščanje mora biti dvosmeren proces. Nedavne kampanje za promocijo evropskega leta so bile deležne ostrih kritik različnih strani: „komunikacijske dejavnosti, v okviru katerih bi razpravljali in se dogovorili o ključnih temah obveščevalne kampanje za razširjanje ključnih sporočil, namenjenih splošni in bolj specifični javnosti, med drugim tudi prek socialnih medijev“.

4.7

Člen 3 (prvi odstavek, druga alinea). Učinkovite delovne skupine na nacionalni in evropski ravni so se izkazale za ključ do uspeha evropskega leta. Za zagotovitev preglednosti morajo razprave privesti do konkretnih in merljivih rezultatov: "organizacijo odprtega in vključujočega političnega procesa, ki ga vodi večstranska delovna skupina, vključno s konferencami, prireditevami in pobudami z vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi, namenjenih mi spodbujanju dejavnega sodelovanja in razprave, ter ozaveščanju na evropski ravni ter zagotavljanju rezultatov in po potrebi izboljšav.

4.8

Člen 3 (prvi odstavek, nova alinea). Evropsko leto, namenjeno razvoju, brez neposredne vključenosti zainteresiranih strani, ki delujejo v državah v razvoju ali iz njih prihajajo, je nepredstavljivo: „dejavnosti v EU, ki presegajo njene meje in se nanašajo na partnerske države, njihove državljane in organizacije“.

4.9

Člen 3 (prvi odstavek, nova alinea). EESO in Evropska komisija sta v svojem delovnem dokumentu opozorila, da lahko pravočasne priprave in dejavnosti spremljanja zagotovijo boljše rezultate evropskega leta; enako velja za povezave med tematskimi leti: „dejavnosti, namenjene pripravi in nadaljnjemu spremljanju evropskega leta na nacionalni in evropski ravni“.

4.10

Člen 4 (drugi odstavek). Glej pojasnilo v točki 4.7: „Nacionalni koordinatorji se ob tesnem sodelovanju s Komisijo posvetujejo in sodelujejo z ustanovijo nacionalno delovno skupino/usmerjevalno skupino, ki jo sestavlja veliko različnimi h zainteresiranimi h stranmi, vključno s civilno družbo (...)“.

4.11

Priloga: Podrobnosti o ukrepih iz člena 3, del A. Neposredne pobude Unije (prvi odstavek). Podpreti bi bilo treba decentraliziran pristop, ki odraža dejansko stanje v različnih državah članicah; organizacije civilne družbe ne bi smele biti izključene iz izvajanja lastnih predlogov: „Financiranje se bo pretežno izvajalo v obliki neposrednega nakupa blaga in storitev na podlagi javnih razpisov, na katerih lahko sodelujejo organizacije civilne družbe, zasebni sektor in drugi akterji obstoječih okvirnih pogodb. (...)“

4.12

Priloga: Podrobnosti o ukrepih iz člena 3, del A. Neposredne pobude Unije (nova alinea). Ta predlog spremembe temelji na najboljši praksi iz preteklih let. Leta 2013 je več kot 60 vseevropskih mrež organizacij civilne družbe sodelovalo pri usklajevanju in izvajanju dejavnosti evropskega leta na evropski in nacionalni ravni. Ključnega pomena je, da se ustrezno podpre delo zveze organizacij civilne družbe: „podpora usklajevanju civilne družbe na podlagi uveljavljenega modela ‚zveze za evropsko leto‘.“

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henri MALOSSE


(1)  Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu razvoja (2015), COM(2013) 509 final.

(2)  Odziv konfederacije CONCORD na predlog Evropske komisije o evropskem letu razvoja 2015.

(3)  Osnutek poročila o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu razvoja (2015), poročevalec: Charles Goerens, 2013/0238 (COD).

(4)  Odziv konfederacije CONCORD na predlog Evropske komisije o evropskem letu razvoja 2015.

(5)  Mnenje EESO o udeležbi zasebnega sektorja v razvojnem okviru po letu 2015; UL C 67, 6.3.2014, str. 1–5.

(6)  Posebni Eurobarometer 352, junij 2010, http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_352_en.pdf.

(7)  Pobudo sta na zasedanju generalne skupščine konfederacije CONCORD 22. junija 2011 prvič predstavila in obravnavala Andris GOBIŅŠ (European Movement – Latvija in Evropski ekonomsko-socialni odbor) ter Māra SĪMANE (latvijska platforma za razvojno sodelovanje LAPAS). Ustanovljena je bila neformalna delovna skupina. Na plenarnem zasedanju EESO 7. decembra 2011 so člani na uradnem glasovanju o mnenju Trgovina, rast in svetovne zadeve –Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020 glasovali tudi o predlogu za evropsko leto razvoja in sodelovanja.

(8)  Mnenje EESO Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020, UL C 43, 15.2.2012, str. 73–78.

(9)  Glej odziv konfederacije CONCORD na predlog Evropske komisije o evropskem letu razvoja 2015, september 2013.

(10)  Osnutek poročila o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu razvoja (2015), poročevalec: Charles GOERENS, 2013/0238 (COD).

(11)  Ibid.: predloga sprememb 14 in 31.

(12)  Ibid.: prilagoditev predloga spremembe 17.

(13)  Ibid.: predlogi sprememb 18, 19, 21, 28 in 30.

(14)  Ibid.: predlog spremembe 20.

(15)  Ibid.: predlog spremembe 27.

(16)  Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu razvoja (2015), COM(2013) 509 final.


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/104


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravju živali,

COM(2013) 260 final – 2013/0136 (COD),

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu),

COM(2013) 262 final – 2013/0137 (COD), in

predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih proti škodljivim organizmom na rastlinah

COM(2013) 267 final – 2013/0141 (COD)

2014/C 170/17

Poročevalec: Armands KRAUZE

Evropski parlament in Svet sta 23. maja 2013 oziroma 31. maja in 7. junija 2013 sklenila, da v skladu s členi 43(2), 114(3), 168(4)(b) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjih dokumentih:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zdravju živali

COM(2013) 260 final – 2013/0136 (COD),

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu)

COM(2013) 262 final – 2013/0137 (COD),

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih proti škodljivim organizmom na rastlinah

COM(2013) 267 final – 2013/0141 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 146 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO pozdravlja in v glavnem podpira predlog Komisije o uredbah Parlamenta in Sveta o zdravju živali, zdravju rastlin in kakovosti rastlinskega razmnoževalnega materiala. Meni, da so dosledna, pregledna pravila, pod pogojem da se pravilno izvajajo v vseh državah članicah EU, ključni predpogoj za zagotavljanje poštene konkurence med vsemi tržnimi udeleženci v Evropi.

1.2

Vendar EESO priporoča nekaj redakcijskih popravkov predloga o zdravju živali, da bo besedilo uredbe lažje razumljivo.

1.3

EESO poziva Komisijo, naj v zakonodajo uvede vse potrebne varnostne ukrepe in zagotovi dovolj finančnih sredstev EU, da odpravi nevarnosti, povezane z divjimi živalmi, ki bi lahko, ko se selijo iz tretjih držav in prečkajo zunanje meje EU, širile nevarne nalezljive bolezni v EU.

1.4

EESO opozarja, da morajo biti zakonodajni akti EU, zlasti na področju zdravja rastlin, skladni s stališči, ki jih je EU zavzela v preteklosti na mednarodni ravni, in ugotavlja, da predlog Komisije o uvedbi mednarodnih standardov za zdravje rastlin zaenkrat ni v skladu s stališčem, ki ga je v preteklosti izrazila EU glede vključitve invazivnih vrst v ukrepe o zdravju rastlin.

1.5

EESO pozdravlja novo možnost, da izvajalci prejmejo kompenzacijo v vrednosti uničenih rastlin, rastlinskih proizvodov ali drugih predmetov, ki so predmet ukrepov izkoreninjenja ali obvladovanja, uvedenih z novim zakonom o zdravju rastlin.

1.6

EESO je zaskrbljen, da zaradi sprememb režima zdravja rastlin, ki jih predlaga Komisija, EU tvega, da bo izgubila uspešnost na področju zdravja rastlin do te mere, da bo to škodilo izvoznemu potencialu njenih držav članic in proizvajalce prisililo vlagati več v boj proti boleznim in škodljivcem.

1.7

EESO se sprašuje, ali je kategorijo gozdnega razmnoževalnega materiala smiselno vključiti v osnutek uredbe, saj Komisija ni podala prepričljivih argumentov o koristih, ki bi jih od tega imelo gozdarstvo.

2.   Splošne informacije o zakonodajnih pobudah

2.1

Na vseh treh obravnavanih področjih, torej zdravja živali, zdravja rastlin in rastlinskega razmnoževalnega materiala, obstajajo raznovrstne ovire na ravni EU. To povzroča težave tržnim udeležencem, zato je zelo pomembno spremeniti zakonodajo, da se odpravi upravno breme, ki vpliva na proizvajalce, ponudnike storitev, potrošnike in uporabnike storitev, in da se izboljša poslovno okolje.

2.2

Na področju zdravja živali je več problemov s trenutno veljavnimi zakoni, in sicer je politika na tem področju zapletena, na žalost ni splošne strategije in preprečevanju bolezni je posvečene premalo pozornosti, ki bi morala biti osredotočena na uvedbo in uporabo strožjih predpisov o biološki zaščiti za prostore, v katerih se gojijo živali.

2.3

Predlog Komisije o zdravju živali bolj poudarja preventivne ukrepe, spremljanje bolezni, inšpekcijske preglede in raziskave z namenom, da se zmanjša pogostost takšnih bolezni in zmanjšajo posledice izbruhov, kadar do njih pride. Vsebuje tudi določbe, ki se nanašajo na kopenske in vodne živali.

2.4

Zdravje rastlin je ključno tudi za zaščito biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev. Posebej nevarni so škodljivi organizmi z drugih celin. Kadar so te tuje vrste vnesene v EU, povzročijo znatno gospodarsko škodo. Če se novi škodljivi organizmi uveljavijo na našem ozemlju, lahko povzročijo, da države, ki niso članice EU, sprejmejo trgovinske omejitve in s tem škodijo našemu izvozu.

2.5

Komisija v zvezi z zdravjem rastlin predlaga, da se opredeli koncept karantenskih škodljivih organizmov, ti se razdelijo v kategorije, nato pa se s pomočjo teh meril določa, ali je nek škodljivi organizem karantenski. Komisija je pooblaščena, da z izvedbenimi akti sprejme sezname specifičnih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov, za katere veljajo prepovedi, ter posebna pravila o njihovem uvozu v EU in širjenju znotraj EU ter tudi pravila o uvedbi in premikih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov na zaščitenih območjih.

2.6

V zvezi rastlinskim razmnoževalnim materialom želi Komisija dopolniti zakonodajo na področju trženja semen in drugih razmnoževalnih materialov, pri čemer upošteva tehnični napredek pri selekciji rastlin, hitri razvoj mednarodnega trga ter potrebo po spodbujanju biotske raznovrstnosti in zmanjšanju upravnih stroškov in bremen tako za pristojne organe kot za tržne udeležence.

3.   Ozadje in povzetek dokumenta Komisije

3.1

Evropska komisija je 6. maja 2013 sprejela revizije, povezane z zdravjem živali, zdravjem rastlin in kakovostjo rastlinskega razmnoževalnega materiala, ter jih objavila za javno obravnavo.

Zdravje živali

3.2

Veljavni pravni okvir EU za zdravje živali vključuje približno 50 direktiv in uredb ter 400 aktov sekundarne zakonodaje. Leta 2004 je Komisija ocenila zakonodajna besedila na političnem področju zdravja živali. Na podlagi te ocene je bila leta 2007 pripravljena nova strategija za zdravje živali. Komisija je v sporočilu z dne 6. maja 2013 določila pravni okvir na osnovi strategije za zdravje živali, objavljene leta 2007.

3.3

V sporočilu predlaga poenostavitev pravnega okvira, ki temelji na dobrem upravljanju, je skladen z mednarodnimi standardi, se osredotoča na dolgoročne preventivne ukrepe in vzpostavlja sodelovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi.

3.4

Predlaga tudi, da se predvidijo učinkoviti mehanizmi za hitro odzivanje na pojave bolezni, nenazadnje zaradi novih izzivov, kot so ravno nastajajoče bolezni, da se zagotovi jasna in uravnotežena porazdelitev nalog med pristojnimi organi, institucijami EU, kmetijskim sektorjem in lastniki živali ter da se določi razmejitev njihovih pristojnosti in da se opredelijo dolžnosti različnih akterjev, kot so izvajalci dejavnosti, veterinarji, lastniki hišnih živali in osebje v stiku z živalmi, saj so vse te zadeve ključne za vzdrževanje zdravja živali.

3.5

Po mnenju Komisije je pomembna pripravljenost za zmanjšanje motenj v trgovini, upoštevanje posebnosti majhnih živinorejskih kmetij in mikropodjetij ter uvedbo poenostavljenih postopkov, da se izognemo nepotrebni birokraciji in nesorazmerno visokim stroškom ter hkrati zagotavljamo dosledno upoštevanje visokih standardov zdravja živali.

3.6

Pomembno je, da se čim bolj zmanjšajo vplivi živalskih bolezni na zdravje živali in javno zdravje, dobrobit živali, gospodarstvo in družbo, in sicer z izboljšanjem osveščenosti o boleznih, pripravljalnimi ukrepi za odzivanje na bolezni, spremljanjem in hitrimi odzivnimi ukrepi na nacionalni ravni in ravni EU.

3.7

Eden najpomembnejših ciljev predloga Komisije je zagotoviti ustrezno delovanje enotnega trga živali in živalskih proizvodov ter hkrati visoko raven zaščite zdravja živali in javnega zdravja in spodbujanje ciljev strategije Evropa 2020.

Zdravje rastlin

3.8

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih proti škodljivim organizmom na rastlinah, ki vključuje določbe o opredeljevanju tveganj za zdravje rastlin, ki nastajajo zaradi teh organizmov, in zmanjšanju teh tveganj do sprejemljivih ravni, je bil pripravljen na podlagi predloga Komisije iz leta 2008 o reviziji Direktive 2000/29/ES o zdravju rastlin. Predlog razveljavlja vrsto direktiv o nadzoru, povezanih z obvladovanjem nekaterih karantenskih škodljivih organizmov, za katere je znano, da se nahajajo v EU.

3.9

V zvezi z uvozom rastlin Komisija predlaga nov okvir, s katerim uresničuje svojo pristojnost za sprejemanje izvedbenih aktov za odpravljanje tveganj, povezanih z nekaterimi rastlinskimi vrstami, ki prihajajo iz tretjih držav in zahtevajo previdnostne ukrepe. Vsebuje dodatne pogoje, ki veljajo za karantenske postaje, in določa, da ne bo več izvzetja za vnos nadzorovanih rastlin v EU s potniško prtljago. Za uvoz teh rastlin po tej poti bo v prihodnje torej potrebno fitosanitarno spričevalo.

3.10

V zvezi s premiki rastlinskih proizvodov znotraj EU Komisija razvršča izvajalce v kategorije glede na to, ali gre za izvajalca poslovnih dejavnosti ali ne, ter opredeljuje njihove pristojnosti in dolžnosti, ki izhajajo iz pravil o takšnih premikih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih nadzorovanih predmetov. Določena je obvezna registracija izvajalcev poslovnih dejavnosti v registru, v katerem bodo vpisani tudi tisti, ki se morajo registrirati v skladu z določili osnutka uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu, kar bo zmanjšalo upravno breme.

3.11

Predlog vsebuje načrte za sistem za elektronsko poročanje, da bodo lahko države članice hitro in poenoteno poročale o pojavu škodljivih organizmov na svojem ozemlju. Načrtuje se tudi osveščanje javnosti, povečanje števila poročil, izkazov in drugih programov ter izvedba simulacij nujnih primerov.

Rastlinski razmnoževalni material

3.12

Na področju rastlinskega razmnoževalnega materiala je Komisija sprejela predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu), ki kodificira in spreminja zakonodajo o trženju takšnega materiala. Predlog razveljavlja in nadomešča dvanajst direktiv Sveta.

3.13

Zakonodajo o rastlinskem razmnoževalnem materialu je treba pregledati, saj so v predlogu omenjene direktive zastarele in večkrat spremenjene, njihova argumentacija in pristop pa nista dosledna. So nejasne in države članice pogosto s težavami razumejo, kako jih je treba prenesti v nacionalno zakonodajo, kar povzroča izkrivljanja med tržnimi udeleženci, saj vpliva na razmere, v katerih delajo. Poleg tega številne direktive, ki urejajo to področje, niso dobro usklajene z drugo zakonodajo o zdravju rastlin in tržnem nadzoru.

3.14

Osnutek uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu vključuje semena za kmetijske sorte, razmnoževalni material gojenih rastlin (zelenjave, sadnih dreves, jagodičja in okrasnih rastlin) in gozdni razmnoževalni material. Zato uvaja splošen izraz „rastlinski razmnoževalni material“, ki se nanaša na seme in razmnoževalni material.

3.15

Edini primeri, za katere osnutek uredbe ne velja, so povezani s premiki rastlinskega razmnoževalnega materiala za testiranje, znanstvene namene in žlahtnjenje (selekcijo) ali hranjenje v genski banki ter z materialom, ki se izmenjuje v naravi med osebami, ki niso izvajalke poslovnih dejavnosti.

3.16

Določbe v osnutku uredbe, ki se nanašajo na gozdni razmnoževalni material, dopuščajo, da države članice uvedejo strožje zahteve za material, ki je na voljo končnim uporabnikom. V primeru takšnega gozdnega razmnoževalnega materiala novi osnutek uredbe uvaja pretirane dodatne upravne formalnosti za oblasti, kar lahko vodi v povečanje upravnega bremena za izvajalce.

4.   Splošne in posebne ugotovitve

Zdravje živali

4.1

EESO ima pomisleke glede pristojnosti Komisije za sprejemanje delegiranih aktov in izvedbenih aktov v skladu z Lizbonsko pogodbo. Nanašajo se v glavnem na občutljive teme za države članice, saj te v primeru delegiranih aktov ne bodo mogle zagotoviti, da bodo upoštevane posebne nacionalne ali regionalne okoliščine.

4.2

EESO opozarja, da je v bližini zunanjih meja EU povečana nevarnost, da divje živali razširijo nalezljive živalske bolezni v države članice. Vendar je namen predloga razširiti potencialni obseg ukrepov za obvladovanje bolezni, ki ga bo zdaj mogoče uporabljati bolj usklajeno za divje živali, in zagotoviti vrsto ukrepov biološke zaščite in drugih preventivnih ukrepov, ki jih je mogoče uporabiti na mejah EU. EESO torej poziva Komisijo, naj zagotovi vse potrebne varnostne ukrepe in zadostna evropska finančna sredstva, da odpravi to nevarnost.

4.3

Treba je opredeliti nabor ljudi, ki morajo sporočiti, če sumijo na izbruh živalske bolezni. Lastniki živali so dolžni spremljati zdravje svojih živali.

4.4

EESO opaža nedoslednosti v uporabi pojmov „izvajalec dejavnosti“ in „osebje v stiku z živalmi“ ter predlaga, da se poda pojasnitev teh izrazov, v kateri bo zapisano, da lastninska pravica pripada „izvajalcu dejavnosti“. Opozarja, da vloga „osebja v stiku z živalmi“ ni pojasnjena nikjer v besedilu predloga.

4.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj čim prej objavi strukturiran seznam živalskih bolezni, da bo mogoče oceniti ukrepe za njihovo preprečevanje in nadzor. Pri tem je potreben prilagodljiv pristop, da ga bo mogoče po potrebi posodabljati. Seznam je treba pripraviti v tesnem sodelovanju z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi.

4.6

EESO želi opozoriti na nedoslednosti v terminologiji med uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o netrgovskih premikih hišnih živali (v nadaljevanju uredba o hišnih živalih) in tukaj obravnavanim predlogom Komisije. To je treba urediti. Težko je razumeti pravno razmerje med fizično osebo (skrbnikom) in lastnikom živali, res pa je, da uredba o hišnih živalih opredeljuje „pooblaščeno osebo“ kot „katero koli fizično osebo, ki jo lastnik pisno pooblasti za netrgovski premik hišne živali v imenu lastnika“.

4.7

Da se onemogoči svobodno tolmačenje, EESO priporoča omembo, da Komisija pripravlja delegirani akt o pridobitvi osnovnih znanj za izvajalce dejavnosti in osebje v stiku z živalmi.

4.8

V zvezi z zdravstvenimi pregledi v nekaterih sektorjih, kot sta akvakultura in čebelarstvo, Odbor priporoča, da se za izvajanje veterinarskih nalog pooblastijo le ustrezno usposobljeni in certificirani strokovnjaki.

4.9

EESO poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo odškodninski mehanizmi za rejce živine v primeru širitve nevarne nalezljive bolezni v zakonodaji jasno in dosledno opredeljeni.

4.10

EESO priporoča, da se sektorji, kot je perutninarstvo, vključijo v programe razvoja podeželja za financiranje naložb v kmetije, ki so potrebne za upoštevanje novih pravil o zdravju živali.

Zdravje rastlin

4.11

Predlog uredbe o zdravju rastlin v zvezi s karanteno navaja racionalizirane določbe in postopke, in sicer uvaja poenostavljen režim zdravja rastlin za prodajo v omejenih količinah. Toda majhne količine okuženih ali napadenih rastlin ali rastlinskih proizvodov bi lahko imele velik vpliv na stanje EU z vidika zdravja rastlin.

4.12

V predlogu se za opredelitev škodljivcev uporabljajo merila, ki niso v skladu z načeli mednarodne konvencije o varstvu rastlin (v nadaljevanju IPPC). Uporabljajo se tudi izrazi in opredelitve, ki močno odstopajo od terminologije in pomenov, ki se uporabljajo v IPPC in standardih za ukrepe zdravstvenega varstva rastlin. Te neskladnosti bi lahko vodile v nesporazume s tretjimi državami, kar bi povzročilo težave pri izvažanju rastlin in rastlinskih proizvodov.

4.13

EESO pozdravlja novo možnost, da izvajalci prejmejo kompenzacijo v vrednosti uničenih rastlin, rastlinskih proizvodov ali drugih predmetov, ki so predmet ukrepov izkoreninjenja ali obvladovanja, uvedenih z novim zakonom o zdravju rastlin. Podoben pristop se že uporablja za živali v okviru veterinarskega sklada EU. Kompenzacija v vrednosti uničenih rastlin idr. bo pravno uvedena po sprejetju zakonodaje o zdravju rastlin. Dobro bi bilo, da bi se to brez odlašanja zagotovilo že z začetkom večletnega finančnega okvira 2014–2020.

4.14

Glede na to, da so EU in vse njene države članice podpisale IPPC in Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, lahko pričakujemo, da bodo spremembe opredelitev vodile v nespoštovanje načel konvencije in sporazuma.

4.15

EESO ima zadržke glede sprememb zahtev, povezanih z zahtevo po potnih listih za rastline in rastlinske proizvode, namenjene saditvi na zaščitenih območjih, saj predlog navaja, da se to ne bo več zahtevalo od končnega uporabnika, s čimer ustvarja tveganje, da se bo povečalo širjenje novih rastlin, ki prinašajo karantenske škodljive organizme.

4.16

EESO ne more podpreti predloga, ki od izvajalcev dejavnosti in nekaterih kmetov zahteva, da v primeru, ko opazijo karantenske škodljive organizme, hitro uporabijo vse karantenske ukrepe za rastline, da odpravijo te škodljive organizme. Zagotavljanje dolgoročnega zdravja rastlin je namreč naloga in gospodarska naložba pristojnega organa, dodatni stroški pa bi oslabili izvajalčevo konkurenčnost.

4.17

EESO sicer pozdravlja pristop Komisije k izvozu v države nečlanice EU in možnost za pridobitev predizvoznega spričevala, vendar ga skrbi, da nova zakonodaja ne bo rešila trenutnih problemov pri certifikaciji izvoznega blaga, kadar država izvora ni hkrati izdajalka certifikata. Še vedno je tudi zaskrbljen zaradi podvajanja pregledov in inšpekcij, ki jim bodo evropska podjetja še naprej podvržena na lastne stroške.

Rastlinski razmnoževalni material

4.18

V skladu z obravnavanim osnutkom uredbe opredelitev „izvajalca dejavnosti“ ne vključuje posameznikov. „Izvajalec poslovnih dejavnosti“ je opredeljen kot katera koli fizična ali pravna oseba, ki kot svoj poklic opravlja vsaj eno izmed naslednjih dejavnosti v zvezi z rastlinskim razmnoževalnim materialom: pridelovanje, žlahtnjenje, vzdrževanje, zagotavljanje storitev, skladiščenje in omogočanje dostopnosti na trgu. Da se olajšajo inšpekcije, se morajo ti izvajalci poslovnih dejavnosti registrirati.

4.19

Besedilo nove opredelitve izvajalcev poslovnih dejavnosti je treba preoblikovati, saj je težko razumeti njeno področje uporabe: ali se nanaša samo nanje ali tudi na neposlovne akterje?

4.20

Osnutek uredbe, ki ga predlaga Komisija, vsebuje številne druge nejasnosti, na primer, kako se bodo določbe iz te uredbe uporabljale v proizvodnji gozdnega razmnoževalnega materiala in spremljanju njegove prodaje, saj se razlikujejo od določb o klasifikacijskem sistemu, opredelitvah ter temeljnih načelih inšpekcij in nadzora, ki se uporabljajo za razmnoževalni material kmetijskih rastlin in za katere bi bilo bolje, da ostanejo nespremenjene. Poleg tega so veljavni ukrepi za proizvodnjo gozdnega razmnoževalnega materiala in izdajanje spričeval zanj v skladu s sistemom OECD.

4.21

EESO ne more podpreti zahteve, da proizvajalec krije vse stroške, povezane s surovinami za proizvodnjo gozdnega razmnoževalnega materiala, saj bo takšna določba najverjetneje zmanjšala zanimanje za registracijo novega tovrstnega materiala visoke genske kakovosti, kar bi lahko negativno vplivalo na nove nasade v EU. Proizvodnja takšnih surovin za proizvodnjo gozdnega razmnoževalnega materiala je dolgotrajen proces, ki donose iz naložb ustvari šele po več desetletjih.

4.22

EESO pozdravlja določbo, da bo iz področja uporabe uredbe izključen rastlinski razmnoževalni material, ki se izmenjuje v naravi med osebama, ki nista izvajalki poslovnih dejavnosti, zapisana pa mora biti tako, da bo zbirateljem ali sosedom omogočila izmenjavo semen ali rastlin, ne da bi jih pri tem moralo skrbeti, da kršijo zakon.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henry MALOSSE


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/110


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)

COM(2013) 521 final – 2013/0247 (COD)

2014/C 170/18

Poročevalec: Seamus BOLAND

Evropski parlament in Evropski svet sta 10. oziroma 17. septembra 2013 sklenila, da v skladu s členoma 43(2) in 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)

COM(2013) 521 final – 2013/0247 (COD).

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2013.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) s 142 glasovi za, 2 glasovoma proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO močno pozdravlja predlog Evropske komisije o spremembi člena 70(4c) Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podaljšanju odstopanja za države članice, ki jim grozijo resne težave v zvezi s finančno stabilnostjo, glede uporabe višjih deležev sofinanciranja, da se programi razvoja podeželja izvedejo v celoti.

1.2

EESO podpira predlog, če se bo uporabljal do konca sedanjega programa 2007–2013 kot tudi za naslednji program.

1.3

EESO meni, da bi morale države članice, ki v času izvajanja programa 2013–2020 še vedno sodelujejo v programih finančne stabilnosti, imeti koristi od tega sofinanciranja.

1.4

EESO ugotavlja, da bo celoten proračun ostal nespremenjen, vendar pozdravlja navedbo, da se potreba po odobritvah plačil v proračunu za leto 2014 lahko poveča za 90 milijonov EUR v primeru, da države članice nadaljujejo z uporabo višjih deležev sofinanciranja.

1.5

Odbor v skladu s preteklimi mnenji o podpori državam članicam, ki so finančno nestabilne, priporoča, da se ohrani stalnost v smislu nepristranskosti.

2.   Obrazložitev in ozadje

2.1

Evropska komisija si prizadeva zagotoviti, da se programi za razvoj podeželja v okviru skupne kmetijske politike izvedejo v celoti, in bo omogočila čim večje koristi za vse podeželske skupnosti v vseh državah članicah, zlasti tistih, ki jih je prizadela finančna kriza.

2.2

Zaradi finančne krize in dejstva, da morajo številne države izpolnjevati stroge ukrepe fiskalne konsolidacije, je jasno, da bo prišlo do težav v zvezi s sofinanciranjem programov.

2.3

V nekaterih primerih se lahko zaradi teh težav zniža celotna raven pomoči upravičencem, kar bo v škodo ljudem na podeželju.

2.4

Ugotovljeno je bilo, da je neposredno prizadetih sedem držav. Te so Ciper, Grčija, Madžarska, Irska, Latvija, Portugalska in Romunija, ki so poznane kot države, ki sodelujejo v programu. Prav tako je bilo ugotovljeno, da Madžarska, Romunija in Latvija ne sodelujejo več v programu prilagajanja.

2.5

Namen predloga je omogočiti tem državam članicam in drugim, da v celoti izvedejo programe razvoja podeželja, tako da se lahko projekti nadaljujejo brez izgube podpore.

3.   Kratka vsebina predloga Komisije

3.1

Predlog vsebuje določbe, ki bi tem državam članicam omogočile uporabo višjih deležev sofinanciranja, ne da bi se spremenila njihova skupna dodeljena sredstva v okviru politike razvoja podeželja za obdobje 2007–2013. To bo državam članicam v kritičnem obdobju zagotovilo dodatna finančna sredstva in olajšalo nadaljnje izvajanje programov na terenu.

3.2

Posledic za odobritve za prevzem obveznosti ni, ker za najvišje zneske financiranja EKSRP iz operativnih programov za programsko obdobje 2007–2013 ni predlagana nobena sprememba. Vendar se potreba po odobritvah plačil v proračunu za leto 2014 lahko poveča za 90 milijonov EUR v primeru, da države članice nadaljujejo z uporabo višjih deležev sofinanciranja.

3.3

Glede na zahteve držav članic, da izkoristijo ugodnosti tega ukrepa, in ob upoštevanju razvoja dogodkov glede zahtevkov za vmesna plačila, bo Komisija pregledala stanje in po potrebi preučila ustrezne ukrepe.

3.4

EESO je že pripravil podobna mnenja, ki priznavajo težave s sofinanciranjem, s katerimi se soočajo države članice, ki sodelujejo v programih finančne stabilnosti. Ta vključujejo NAT/613, „Fiskalna konsolidacija/programi Evropskega sklada za ribištvo“, in ECO/352, „Finančno upravljanje in pravila o prenehanju obveznosti za države članice v resnih težavah“.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Socialni in gospodarski pomen programov za razvoj podeželja za vse države članice je dobro dokumentiran. Program podeželskim regijam omogoča, da ohranijo svoje prebivalstvo, saj jim s poslovnega vidika omogoča, da konkurirajo podjetjem, ki so bližje središčem, s socialnega vidika pa povečuje kakovost življenja ljudi, ki živijo na bolj odročnih podeželskih območjih.

4.2

Sedanja finančna kriza je resno prizadela gospodarsko rast in finančno stabilnost v nekaterih državah članicah ter prispevala k nizki stopnji rasti v EU na splošno.

4.3

V državah članicah s strogo politiko fiskalnega omejevanja, za katere so zunanji organi, kot je Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka ali drugi, uvedli stroge cilje glede porabe, je jasno, da te države ne bodo mogle izpolniti nobenih obveznosti v zvezi s sofinanciranjem programov za razvoj podeželja, kakor je določila EU.

4.4

EESO mora priznati, da je finančna kriza vplivala na sofinanciranje sedanjega programa 2007–2013. To bo resno vplivalo na projekte, ki se končujejo ali naj bi se nadaljevali do konca leta 2015.

4.5

Za odpravo te težave, ki bi lahko poslabšala položaj nekaterih podeželskih območij, bi se lahko zagotovila največja možna uporaba sredstev iz EKSRP, kakor je določeno v členu 70(4c) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005, in sicer s podaljšanjem njihove uporabe do končnega datuma za upravičenost izdatkov za programsko obdobje 2007–2013, tj. do 31. decembra 2015.

4.6

Obstajajo časovne omejitve vmesnih plačil in plačil končne razlike na podlagi obdobja, v katerem država članica prejema finančno pomoč v skladu z Uredbo (EU) št. 407/2010, Uredbo (ES) št. 332/2002 ali Pogodbo o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost. Žal obstaja verjetnost, da se bodo države članice še naprej soočale s finančnimi težavami po navedenem obdobju in da bodo omejene v smislu svoje sposobnosti za sofinanciranje teh programov.

4.7

V skladu s sklepi Evropskega sveta z dne 7. in 8. februarja 2013 in kot je predvideno v členu 22 Uredbe o skupnih določbah, se je delež sofinanciranja zvišal za 10 odstotnih točk. To se bo uporabljalo za programsko obdobje 2014–2020 do 30. junija 2016, ko bo možnost povečanja ponovno preučena. Ker se programski obdobji 2007–2013 in 2014–2020 prekrivata, bi bilo treba zagotoviti skladno in enotno obravnavo držav članic, ki prejemajo finančno pomoč v teh dveh obdobjih. Zato bi države članice, ki prejemajo finančno pomoč, morale imeti možnost, da izkoristijo povečanje deleža sofinanciranja do konca obdobja upravičenosti in uveljavljajo to pravico v zahtevkih za končno plačilo, tudi če ne prejemajo več finančne pomoči.

4.8

Možnost vmesnih plačil in plačil končne razlike, višjih od običajnih deležev sofinanciranja, ne bi smela biti omejena na obdobje, v katerem država članica prejema finančno pomoč v skladu z Uredbo (EU) št. 407/2010, Uredbo (ES) št. 332/2002 ali Pogodbo o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost, ker se država članica še naprej sooča z resnimi težavami pri zagotavljanju sofinanciranja iz državnega proračuna tudi po koncu prejemanja finančne pomoči.

4.9

Predvideva se, da sprememba ustrezne Uredbe 1698/2005 ne bo imela nobenega finančnega vpliva. Razlog za to je, da celotni obseg sredstev za razvoj podeželja ostaja nespremenjen. Vendar lahko Komisija ponovno pregleda plačila državam članicam proti koncu celotnega programa.

V Bruslju, 10. decembra 2013

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Henry MALOSSE


5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/113


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov

COM(2013) 516 final – 2013/0239 (COD)

2014/C 170/19

Glavni poročevalec: Stéphane BUFFETAUT

Svet in Evropski parlament sta 27. septembra oziroma 8. oktobra 2013 sklenila, da v skladu s členoma 192 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov

COM(2013) 516 final – 2013/0239 (COD).

Predsedstvo Odbora je 17. septembra 2013 strokovno skupino za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 494. plenarnem zasedanju 10. in 11. decembra 2013 (seja z dne 10. decembra) za glavnega poročevalca imenoval g. BUFFETAUTA ter mnenje sprejel s 121 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi

1.1

Predlog spremembe uredbe, ki je načeloma upravičen, bi moral olajšati boj proti nezakonitim pošiljkam odpadkov in njihovi neustrezni obdelavi. Z opredelitvijo jasnega in skladnega okvira izvajanja in nadzora nova zakonodaja namreč državam članicam prinaša metodološko pomoč, spodbudila pa naj bi jih tudi k izvajanju učinkovitejšega nadzora, saj se bodo načrti vsako leto znova pregledali in po potrebi prilagodili.

1.2

Pri uvozih naj bi dejstvo, da so pristojni organi pooblaščeni za zahtevanje dokazila o tem, da se prenos zares sklada z zakonskimi zahtevami glede metod, tehnologij in standardov obdelave odpadkov, ki se uporabljajo v objektu za predelavo v ciljni državi, prispevalo k uspešnejšemu boju proti nezakonitemu uvozu, za katerega žal vemo, da je postal mafijska dejavnost.

1.3

Vzpostavitev učinkovitega in poenotenega nadzora naj bi omogočila tudi boj proti primerom nepoštene konkurence, ko so podjetja, ki spoštujejo predpise ter ravnajo pošteno in transparentno, navsezadnje v slabšem položaju kot tista, ki ne gledajo na zakonske obveznosti, jih zaobidejo ali jih zavestno kršijo.

1.4

Zaradi zaščite javnega zdravja in okolja, ohranitve zdrave konkurence v sektorju in boja proti mafijskim praksam je zaželena boljša organizacija načrtovanja nadzora. Vendar pa se je treba zavedati, da dopolnjevanje obstoječih rešitev z novimi ni možno brez dodatnih stroškov in od držav članic zahteva opredelitev prednostnih nalog glede javnofinančnih odhodkov.

2.   Ozadje

2.1

Po osmih letih izvajanja Uredbe št. 1013/2006 želi Komisija potegniti zaključke iz pridobljenih izkušenj, izboljšati njene določbe uredbe in vnesti spremembe, ki so po eni strani namenjene poenostavitvi postopkov, po drugi strani pa učinkovitejšim nadzorom, s katerimi bi preprečili nezakonit promet zlasti z nevarnimi odpadki.

2.2

Spomnimo, da je bil cilj te uredbe prenos določb OECD in Baselske konvencije o pošiljkah odpadkov v zakonodajo EU, urediti težave z izvajanjem uredbe iz leta 1993, spodbujati mednarodno uskladitev predpisov na področju čezmejnih pošiljk odpadkov ter poenostaviti besedilo in prispevati k njegovi večji jasnosti.

2.3

Če je bilo vprašanje skladnosti evropske zakonodaje z mednarodnimi konvencijami rešeno, pa so potrebne izboljšave na področju inšpekcijskega nadzora; pri tem je prednost treba nameniti nevarnim odpadkom in nezakonito poslanim odpadkom z namenom odmetavanja ali polstandardne predelave. V praksi je treba nadzor bolje usmeriti v najbolj problematične odpadke.

2.4

Velja spomniti, da so v Evropski uniji vse pošiljke odpadkov za predelavo upravičene do prostega pretoka. Za take pošiljke nenevarnih odpadkov predhodna prijava ni potrebna in morajo izpolnjevati le splošne zahteve po informacijah. Za pošiljke nevarnih odpadkov za predelavo in pošiljke odpadkov za odstranjevanje pa sta potrebni predhodna pisna prijava in soglasje.

2.5

Da se bo ta zakonodaja izvrševala, je treba nadzirati njeno izvajanje. Predvideno je torej, da države članice v skladu z okvirno direktivo o odpadkih organizirajo inšpekcijski nadzor podjetij in nadzor pošiljk bodisi na cesti bodisi v pristaniščih bodisi pri kateri koli drugi vrsti prevoza. Nadzor je mogoče opravljati tudi na koncu verige v objektih za predelavo ali odstranjevanje.