ISSN 1977-1045

Uradni list

Evropske unije

C 126

European flag  

Slovenska izdaja

Informacije in objave

Zvezek 57
26. april 2014


Obvestilo št.

Vsebina

Stran

 

I   Resolucije, priporočila in mnenja

 

RESOLUCIJE

 

Odbor regij

 

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

2014/C 126/01

Resolucija Odbora regij Razmere v Ukrajini

1

 

MNENJA

 

Odbor regij

 

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

2014/C 126/02

Mnenje Odbora regij – Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor

3

2014/C 126/03

Mnenje Odbora regij – Evropski dolgoročni investicijski skladi

8

2014/C 126/04

Mnenje Odbora regij – Zelena knjiga o okviru podnebne in energetske politike do 2030

11

2014/C 126/05

Osnutek mnenja Odbora regij – Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu

17

2014/C 126/06

Mnenje Odbora regij – Odpiranje izobraževanja

20

2014/C 126/07

Mnenje Odbora regij – Neenakosti na področju zdravja v Evropski uniji

26

2014/C 126/08

Mnenje Odbora regij – Socialna razsežnost ekonomske in monetarne unije

31

2014/C 126/09

Mnenje Odbora regij – Smernice EU o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah

35

 

III   Pripravljalni akti

 

ODBOR REGIJ

 

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

2014/C 126/10

Mnenje Odbora regij – Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

37

2014/C 126/11

Mnenje Odbora regij – Predlog uredbe o spremembi uredbe o pošiljkah odpadkov

42

2014/C 126/12

Mnenje Odbora regij – Sveženj NAIADES II

48

2014/C 126/13

Mnenje Odbora regij – Evropski enotni trg elektronskih komunikacij

53

SL

 


I Resolucije, priporočila in mnenja

RESOLUCIJE

Odbor regij

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/1


Resolucija Odbora regij Razmere v Ukrajini

2014/C 126/01

ODBOR REGIJ

na podlagi poročila o obisku delegacije OR v Kijevu od 22. do 24. januarja 2014, ki ga je predsednik OR podal na plenarnem zasedanju,

1.

izraža solidarnost z ukrajinskim ljudstvom, ki miroljubno demonstrira v obrambo demokratičnih vrednot v svoji državi, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

2.

odločno obsoja vsakršno nasilje in vse oblike zastraševanja. Uporaba sile ne more biti odgovor na politično krizo. Poziva institucije EU, naj se odločno odzovejo na kršenje človekovih pravic in načel pravne države;

3.

meni, da je bil nagel preklic represivne zakonodaje, sprejete 16. januarja 2014, ki je omejevala temeljne človekove pravice in svoboščine in bila v nasprotju z mednarodnimi standardi, prvi korak k ponovni vzpostavitvi pravne države v Ukrajini; poziva predsednika, naj podpiše razveljavitev zakonodaje in tako poskrbi, da bo čim prej tudi uradno stopila v veljavo;

4.

poziva vse politične voditelje na vseh ravneh upravljanja, naj odločilno ukrepajo za umiritev razmer in utrejo pot miroljubni rešitvi, ki bo ukrajinskim državljanom zagotovila demokracijo in stabilnost ter zajamčila neodvisnost, svobodo in integriteto njihove države;

5.

obžaluje poziv sveta nacionalnega kongresa ukrajinskih lokalnih oblasti, ki je 23. januarja 2014 podprl proti-demokratične zakone, ki jih je nedavno sprejel nacionalni parlament;

6.

poziva regionalne in lokalne oblasti, ki so partnerice v okviru konference CORLEAP, naj se borijo za evropsko perspektivo Ukrajine in uporabijo svoj politični vpliv v dobro ukrajinskih državljanov;

7.

ponovno opozarja, da je bila konferenca CORLEAP ustanovljena, da bi omogočila dialog med lokalno in regionalno ravnjo v EU in v državah vzhodnega partnerstva ter podprla demokracijo, stabilnost in pravno državo; se zavezuje, da bo preveril, ali obstoječe strukture ustrezajo tem namenom, in preučil možnosti za razširitev razprave na vse zadevne deležnike;

8.

poudarja, da sta demokracija in spoštovanje človekovih pravic predpogoja za lokalno in regionalno demokracijo. V tem oziru podpira priporočilo št. 348 (2013) Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope o lokalni in regionalni demokraciji v Ukrajini; podpira zlasti njegov poziv ukrajinski vladi, naj odstrani ustavne in zakonodajne omejitve pristojnosti lokalnih oblasti in jim zagotovi večjo finančno avtonomijo;

9.

poudarja, da so zmogljivosti ukrajinskih regionalnih in lokalnih oblasti za upravljanje omejene in da osrednja vlada omejuje vire financiranja. Zaradi vse večjih razlik med območji nastaja resna nevarnost destabilizacije države;

10.

se zavzema za to, da se Ukrajina v celoti uskladi z Evropsko listino lokalne samouprave, in poziva k upravnim reformam, ki bodo lokalni samoupravi omogočile uživanje določenih pooblastil, da bi zagotovili socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo; ukrajinskim regionalnim in lokalnim oblastem ponuja strokovno znanje evropskih partnerjev in znova izraža svojo pripravljenost za nadaljnje sodelovanje z njimi, da bi izmenjali izkušnje dobrega upravljanja in teritorialnega sodelovanja;

11.

poziva vse regionalne in lokalne oblasti v EU, ki imajo posebej prijateljske vezi in partnerstva z regionalnimi in lokalnimi oblastmi v Ukrajini, naj te odnose prav zdaj še poglobijo ter ukrajinskim partnerjem ponudijo solidarnost in podporo;

12.

poziva EU ter njene institucije, naj odločno ukrepajo in pomagajo pri umirjanju napetosti ter zagotovijo, da se najde miroljubna rešitev, ki bo v celoti spoštovala pravice in svobodo ukrajinskega ljudstva;

13.

se zavezuje, da bo pomagal regionalnim in lokalnim oblastem ter civilni družbi pri iskanju ustreznih rešitev za krizo;

14.

podpira stalno zavezo EU politični pridružitvi in gospodarski integraciji Ukrajine na podlagi skupnih evropskih vrednot in pripravljenost EU za podpis sporazuma o pridružitvi; vztraja, da je predpogoj za to izpustitev političnih zapornikov, novinarjev in aktivistov civilne družbe, vključno z Julijo Timošenko, saj njihov odvzem prostosti ni v skladu s pravili in standardi na področju pravosodja in pravne države, določenimi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in ustrezni zakonodaji EU;

15.

nalaga predsedniku Odbora regij, naj to resolucijo predloži predsednikom Evropskega parlamenta, Evropskega sveta in Evropske komisije, grškemu predsedstvu Sveta EU ter visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


MNENJA

Odbor regij

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/3


Mnenje Odbora regij – Nova gozdarska strategija EU: za gozdove in gozdarski sektor

2014/C 126/02

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Pozitiven korak za priznanje večnamenske narave evropskih gozdov ter njihovo trajnostno rabo in zaščito

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije o novi gozdarski strategiji, ki celovito in uravnoteženo obravnava vse vidike trajnostnega upravljanja gozdov in gozdarskega sektorja. Čeprav spada izvajanje gozdarske politike v pristojnost držav članic, je lahko ta strategija pravi usmerjevalni instrument za zagotovitev trajnostnega upravljanja gozdov, njihovo zaščito, podporo biotski raznovrstnosti, upoštevanje gozdov kot vira v boju proti podnebnim spremembam in njihovo prispevanje k blažitvi teh sprememb ter splošneje za trajnost gozdarskega sektorja. Pozdraviti je treba, da je obravnavana gospodarska in socialna razsežnost gozdov in da je priznan njihov pomen za ustvarjanje delovnih mest za lokalne skupnosti, zahvaljujoč zlasti gozdarsko-lesni industriji, ki lahko ustvari posebno verigo dodane vrednosti, in razvoju strokovnega znanja v gozdarskem sektorju;

2.

izraža zadovoljstvo, da Evropska komisija priznava večnamensko vlogo gozdov, čeprav menimo, da bi bilo treba bolj poglobljeno razmisliti o konceptu večnamenskosti, tako da bo mogoče razlikovati med evropskimi gozdovi in gospodarjenju z njimi glede na funkcijo, ki se želi v posameznem primeru spodbujati. Prav tako izraža zadovoljstvo, da se Komisija sklicuje na načelo trajnostne potrošnje;

3.

meni, da je zdaj še posebej primeren trenutek za predložitev nove strategije, saj so pritiski na gozdove vse večji: podnebne spremembe, skupaj s pomanjkanjem gospodarjenja z gozdovi v zadnjih letih zaradi njihove nizke donosnosti, vodijo v spreminjanje njihovih značilnosti in sestave vrst, zaradi politik, sprejetih za doseganje ciljev na področju obnovljivih virov energije, naj bi se povečala uporaba gozdne biomase (1), gospodarska kriza pa spreminja pritiske, ki jih povzroča človekova dejavnost. Oblikovanje meril trajnostnega upravljanja, s katerimi bi bilo to mogoče izmeriti in dokazati, pa tudi spodbujanje ukrepov za izboljšave na območjih z nizko vrednostjo virov ter naložb v infrastrukturo lahko znatno prispeva k boljši zaščiti evropskih gozdov ter njihovi dolgoročno trajnostni uporabi. Ta vidik je posebej pomemben, saj spremenljivost podnebja povzroča nove pritiske in onemogoča natančne okoljske ali gospodarske napovedi;

4.

meni, da so domači/naravni gozdovi pomembni habitati in da je z njimi treba upravljati v skladu z gozdarskimi in regionalnimi zakoni. Države članice in regije bi morale zato imeti možnost, da se odločajo proti sajenju gensko spremenjenih drevesnih in rastlinskih vrst;

5.

poudarja, kako pomembno je, da EU spoštuje pristojnost držav članic na področju gozdarske politike. Prenovljena gozdarska strategija mora upoštevati različne razmere v posameznih državah članicah EU in dopolnjevati njihovo nacionalno gozdarsko politiko;

6.

poziva Komisijo, naj za lažje uresničevanje ciljev strategije pojasni, kateri od teh ciljev temeljijo na zavezah držav članic na področju gozdarstva, tako da loči mednarodne in evropske obveznosti. Odbor tudi meni, da je treba na vseh ravneh poudariti vlogo obstoječih strokovnih organov in se izogniti oblikovanju novih;

Pritiski človekove dejavnosti na gozd imajo posledice za prebivalstvo, ki bi ga bilo treba z njimi seznaniti

7.

poudarja, da gospodarske razmere na gozd vplivajo ne samo trenutno, ampak tudi dolgoročno, saj se njihove posledice pogosto občutijo šele po dolgem času. Pojavi, kot so požari, spremembe rabe zemljišč, nezakonita sečnja in divji lov, so vse pogostejši. Zato je treba povečati nadzor, izvesti kontrole ter analize stroškov in koristi predvidenih načinov uporabe, pa tudi poskrbeti za pripravo na morebitne dolgoročne posledice. Ker se uporaba in ekološka vloga gozdov po EU zelo razlikujeta, je treba upoštevati regionalne razmere;

8.

izraža zaskrbljenost glede trenda širjenja mestnih območij, ki je grožnja za naravno okolje in še posebej za primestne gozdove. Odbor poziva k razvoju ustreznih znanstvenih orodij, s pomočjo katerih bi se projekti širjenja mestnih območij načrtovali z vso potrebno pozornostjo;

9.

želi opozoriti, da cilj, da se v obdobju 2002–2010 znatno upočasni ritem zmanjševanja biotske raznovrstnosti, po mnenju OZN in glede na strategijo EU za biotsko raznovrstnost na svetovni ravni ni bil dosežen. Poleg tega bodo prav najrevnejši sloji prebivalstva najprej in najmočneje prizadeti zaradi verjetnega zmanjšanja biotske raznovrstnosti. Dobro obveščeni državljani pa vendarle lahko prispevajo k preobratu tega trenda. Treba se je začeti zavedati povezave med kakovostjo ekosistemov in trajnostnim razvojem, zlasti z mobilizacijo ter seznanjanjem državljanov in socialnih partnerjev. Splošni javnosti je treba zagotoviti več znanstvenih podatkov, tako z obsežnimi informacijskimi kampanjami kot tudi v okviru izobraževanja na področju varstva okolja. Evropska unija in države članice bi morale v svojih razvojnih politikah bolj poudariti dejavnosti v gozdu in poleg načel trajnostne rabe gozdov v razvojnih programih, dogovorjenih s tretjimi državami, in programih razvojnega financiranja iz skladov izpostaviti tudi oblikovanje gozdarske zakonodaje in uprave. S tem bi se podprli splošni cilji razvojne politike EU, za izvajanje teh ciljev pa imajo gozdne uprave, univerze in gozdarske organizacije držav članic precejšnje strokovno znanje;

10.

opozarja, da gozdarski sektor že zdaj znatno prispeva k blaginji EU, saj zgolj v sekundarnem sektorju zagotavlja okoli 3,5 milijona delovnih mest. Ugotavlja tudi, da obstajajo regije, v katerih možnosti za trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest v tem sektorju še niso popolnoma ovrednotene. Trajnostno upravljanje gozdov, politike pridobivanja znanj in spretnosti, na primer z vseživljenjskim učenjem, ter podpiranje raziskav in razvoja novih tehnologij odpirajo možnost povečanja števila delovnih mest tako v tradicionalnih poklicih sektorja kot tudi v novih poklicnih dejavnostih, ki bodo nastale;

11.

je naklonjen spodbujanju spreminjanja načinov potrošnje in potrošniškega vedenja, zlasti prek podpore potrošnji izdelkov iz lesa, ki se pridobiva iz gozdov, s katerimi se trajnostno gospodari. Uporaba lesa in nadomestitev proizvodov, narejenih iz materialov, ki pri svoji predelavi zahtevajo visoke emisije CO2, pomenita pomemben napredek pri izboljšanju varstva okolja ter vzpostavljanju gospodarstva z nizkimi emisijami ogljika. V zvezi s prehodom na obnovljive vire energije, med katerimi je najbolj ključna gozdna biomasa, je treba spodbujati odgovorno ravnanje potrošnikov, da bo pridobivanje energije čim bolj trajno z vidika okolja, gospodarstva in družbe;

12.

obžaluje, da Evropska komisija v svoji strategiji premalo upošteva rabo gozdov za rekreativne namene ter v zvezi z uporabo gozdnih virov ne obravnava potrebe po uravnoteženem upoštevanju prostočasnih dejavnosti, gospodarske rabe in okoljevarstva, s čimer bi v praksi uporabila načela trajnostnega razvoja na podlagi konkurenčnosti, okoljevarstva in socialnih elementov;

Vloga lokalnih skupnosti pri ohranjanju gozdov in biotske raznovrstnosti

13.

obžaluje, da Evropska komisija ne omenja vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju strategije. Prav njihovo sodelovanje zagotavlja ravnovesje med gospodarskim izkoriščanjem gozdov, ki je vse bolj intenzivno, in trajnostnim razvojem. Odbor zato meni, da jim je treba zagotoviti aktivnejše sodelovanje pri oblikovanju strategije, in predlaga, da so zastopane v uradnih organih načrtovanja politik, kot sta Stalni odbor za gozdarstvo in Svetovalna skupina za gozdarstvo in pluto;

14.

poudarja, da so občine z 20 milijoni hektarjev površine gozdov po velikosti tretje največje lastnice gozdov v Evropi. Lokalne in regionalne oblasti so lastnice, pristojne pa so tudi za izvajanje in spremljanje vrste politik v zvezi z gozdovi;

15.

ugotavlja, da so lokalne skupnosti v neposrednem stiku z gozdovi in tudi prve občutijo učinke politik, ki se tam izvajajo. Prav lokalne skupnosti so odgovorne za varstvo gozdov in neposredno prevzemajo stroške tega varstva, imajo koristi od gozdov in jih ohranjajo v dobrem stanju; so pa tudi prve, ki začutijo posledice njihovega uničevanja. Lokalne oblasti so pogosto tudi pristojne za zbiranje podatkov in imajo možnost neposredno oceniti učinke politik, ki se izvajajo. Zato je jasno, da je treba dati prednost pravilnemu obveščanju lokalnih skupnosti, ob tem pa jim zagotoviti sredstva za uresničevanje njihovih obveznosti. Treba je vzpostaviti decentralizirano in trajnostno komuniciranje z lokalnimi akterji, da se oblikuje koncept gozdarstva, katerega cilj bi bilo sprejetje večstranskih politik razvoja gozdov in njihovo izvajanje na lokalni ravni;

16.

poziva države članice, naj pri razvoju gozdnih virov za prostočasne dejavnosti ustrezno upoštevajo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti ter naj jim ne nalagajo dodatnega in nepotrebnega upravnega bremena pri gospodarjenju z gozdnimi površinami za prostočasne namene, da bi čim bolj zadovoljili potrebe prebivalcev in obiskovalcev posameznega kraja;

17.

poudarja, da meje večjih gozdnih površin ne sovpadajo z nacionalnimi mejami, kar velja tudi za koristi in probleme, povezane z gozdovi; Odbor je zato naklonjen krepitvi sodelovanja na širši ravni, zlasti na čezmejnih območjih;

18.

meni, da se evropski gozdovi razlikujejo tako glede svojih značilnosti in značilnosti regij, v katerih jih najdemo, kot tudi glede nevarnosti, ki jih ogrožajo, ter predlaga diferenciacijo politik, da bi te upoštevale lokalne razmere in zagotovile boljše rezultate. Odbor priporoča izvajanje posebnih ukrepov in konkretno podporo uvajanju lokalnih in regionalnih gozdarskih načrtov, da se podprejo lokalne in regionalne oblasti na območjih, ki imajo objektivno gledano izrazito posebne značilnosti, kot so redko poseljena območja, najbolj oddaljene regije, otoške regije, najsevernejše regije, ki imajo najbolj specifične ekosisteme, ter gozdovi v Sredozemlju, ki so zaradi podnebnih sprememb podvrženi največjim pritiskom;

Gospodarsko izkoriščanje gozdov z vidika trajnosti

19.

meni, da zaščita gozdov in gozdarskega sektorja ter ustrezno gospodarjenje z njimi spodbujata ohranjanje zelo velikega dela zemljišč v okviru mreže Natura 2000 ter s tem tudi evropske biotske raznovrstnosti;

20.

poudarja, da morajo javni sektor ter lokalne in regionalne oblasti kot lastniki pomembnega deleža evropskih gozdov ali izvajalci storitev jamčiti za to, da bodo ti gozdovi večnamenski in trajnostni, pri tem pa zagotoviti, da gozdni viri z ustreznim trajnostnim gospodarjenjem postanejo eden od temeljnih dejavnikov gospodarskega razvoja teh območij. Zato morajo prispevati k ohranjanju in upravljanju gozdov, če so jim v ta namen dodeljena potrebna sredstva;

21.

se strinja, da je treba priznati, da EU ni odvisna izključno od lastne proizvodnje in da njena potrošnja vpliva na gozdove na svetovni ravni. Poleg zagotavljanja in dokazovanja trajnostnega gospodarjenja z vsemi gozdovi v EU bi bilo treba kot cilj določiti tudi povečanje obsega pogozdenih območij na eni strani ter povečanje produktivnosti evropskih gozdov na drugi strani. To bi veljalo storiti vsaj v gozdovih, katerih produktivna funkcija je glavna v okviru njegove večnamenskosti;

22.

meni tudi, da zaradi velikega odstotka zasebnih gozdov v Evropi nastajajo razmere, ki zahtevajo tako nadzor kot tudi ustrezno izkoriščanje. Med pomembne vidike gozdarske strategije sodi izboljšanje nadzora in usklajevanja dejavnosti lastnikov gozdov, pa tudi njihovega usposabljanja in potrebne podpore. Države članice morajo zlasti zagotoviti spodbude za dobro gospodarjenje z zasebnimi gozdovi; dejansko nevarnost predstavljata tako pomanjkanje ukrepov na področju varstva kot tudi netrajnostno izkoriščanje gozdnih bogastev. Na podoben način naj bi države članice od posameznih lastnikov gozdov zahtevale, da ohranjajo gozdove na dolgi rok prek izvajanja projekta upravljanja svojega lastništva in zlasti da zagotovijo procese njegove obnove. Lastnikom gozdov in njihovim organizacijam bi bilo treba zagotoviti možnost sodelovanja pri sprejemanju odločitev v gozdarskem sektorju in pri sprejemanju odločitev s tega področja na evropski, nacionalni in lokalni ravni;

23.

opozarja na stanje regij, v katerih je proces obnavljanja gozdov zaradi podnebnih pogojev in značilnosti tal težaven. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti regijam s težavno topografijo in posledično z večjimi težavami pri uvajanju mehanizacije ter podnebjem, ki je bolj naklonjeno invazivnim vrstam kot zasajenim gozdnim vrstam, tako da se zagotovijo ukrepi za podporo zasebnih naložb za spremembo vrst, ohranjanje in razvoj gozdnega sektorja;

24.

poleg tega meni, da bi bilo treba okrepiti gospodarjenje z javnimi gozdovi, ki niso gospodarsko donosni, bodisi zaradi same kakovosti proizvodov, ki jih nudijo, ali zaradi pomanjkanja infrastrukture, zaradi česar so potrebne naložbe v te gozdove, ki bodo izboljšale njihovo stanje in/ali dostop do njihovih virov;

25.

meni, da se načelo kaskadne uporabe pri lesu lahko izkaže za zelo omejevalno, saj vse regije nimajo infrastrukture ali podjetij, ki bi omogočali vse možnosti za predelavo in uporabo lesa. Zato bi bilo bolj realistično spodbujanje načela učinkovite uporabe virov v okviru celostnega pristopa in pod nadzorom lokalnih in regionalnih oblasti, da se zagotovi trajnostno upravljanje evropskih gozdov;

26.

izraža zadovoljstvo, da je Komisija v sporočilu namenila pomembno vlogo konkurenčnosti in trajnostni gozdarskih industrij kot gonilnih elementov trajnostnega gospodarjenja z evropskimi gozdovi, ter meni, da gozdarska industrija poleg zasledovanja cilja trajnostnega upravljanja v okviru družbene odgovornosti gospodarskih družb lahko prispeva k razširjanju informacij v širši javnosti o okoljskih vprašanjih v zvezi z gozdarskimi proizvodi;

27.

pozdravlja in priznava dosežke prostovoljnih programov certificiranja in priporoča, da se to široko podpre z drugimi ukrepi, tudi s finančnimi instrumenti. Certificiranje bi lahko služilo kot instrument, s katerim bi se pripomoglo k zaustavitvi pretoka nezakonitega lesa in lesnih proizvodov;

28.

poudarja, da bi sprejetje ukrepov, ki se priporočajo, lahko povzročilo zmanjšanje konkurenčnosti lokalnih malih in srednjih podjetij (MSP), ki bi bilo posledica zvišanja stroškov proizvodnje. Odbor zato predlaga vzpostavitev ukrepov podpore MSP, ki bi bili predvsem namenjeni spodbujanju potrošnje gozdarskih proizvodov, proizvedenih lokalno, pri čemer pa bi se bilo treba čim bolj izogniti politikam, ki bi lahko povzročile pretirano birokracijo in dodatne upravne stroške. Še posebno pozornost je treba posvetiti sklepanju dvostranskih sporazumov s tretjimi državami, tako da se upoštevajo učinki, ki bi jih lahko sprejeti ukrepi imeli na gospodarsko in socialno blaginjo na gozdnih območjih teh držav;

29.

meni, da je treba spodbujati načrte gospodarjenja z evropskimi gozdovi za doseganje trajnostnega izkoriščanja njegovih virov, pri čemer je treba glavno prednost nameniti manj produktivnim gozdovom, z večjim vplivom na podnebne spremembe in z večjimi vrednostmi, ki jih je treba ohraniti (sredozemski gozdovi, gozdovi v mreži Natura 2000 itd.);

Ta strategija bo prinesla rezultate, če se bo pravilno in usklajeno izvajala

30.

ugotavlja, da predlagana strategija nima merljivih ciljev in kazalnikov, mehanizmov nadzora izvajanja ter dolgoročnega akcijskega načrta za izvajanje strategije, čeprav navaja vrsto politik in postopkov na evropski in mednarodni ravni. Dejstvo, da EU nima pristojnosti na tem področju, ne bi smelo ovirati spremljanja izvajanja strategije, glede na to, da gozdovi vplivajo na celotno celino in širše;

31.

je prepričan, da razvoj posamezne regije zahteva celosten pristop na področju javnih politik. Vendar pa sporočilo Komisije kljub sprejetju skupnega strateškega okvira za obdobje 2014–2020 ne vsebuje pristopa financiranja iz več skladov, čeprav hkrati sredstva, ki so na voljo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, morda ne bodo zadostovala za odgovor na izzive, s katerimi se sooča gozdarski sektor. Odbor predlaga, da se možnost, da države članice sprejmejo operativne programe, ki se financirajo iz več skladov (EKSRP, ESRR, ESS, Kohezijski sklad), ne omeji zgolj na „lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost“, temveč se razširi na „celostne teritorialne naložbe“. Zainteresirane strani poziva, da izkoristijo možnosti programa Obzorje 2020, ki določa pogoje razvoja gozdarske tehnologije prek raziskav in inovacij;

32.

priporoča, da Komisija podpira študije in pobude na področju znanstvenih raziskav za razvoj sodobnih tehnologij sečnje in pridobivanja lesa z manjšim vplivom na okolje kot pri uporabi tradicionalnih metod (vključno z zasaditvijo dreves za pridobivanje energije) ter tehnologij, ki spodbujajo trajnostni razvoj, hkrati pa znižujejo stroške upravljanja;

33.

opozarja, da vodilna pobuda EU o gospodarnosti z viri opredeljuje okvir, ki je namenjen zagotavljanju, da dolgoročne strategije EU na področjih, kot so energetika, podnebne spremembe in okoljska politika, prinesejo ugodne učinke na področju gospodarne uporabe virov. Še več: predlagana strategija za gozdove in gozdarski sektor lahko zagotovi kontinuiteto in skladnost različnih vključenih politik in prispeva k uravnoteženemu gospodarskemu, socialnemu in teritorialnemu razvoju, ki je temeljna skrb EU;

34.

poziva države članice in Komisijo, naj ves potreben trud usmerijo v prenos predlogov strategije na teren, z oblikovanjem dolgoročnega akcijskega načrta za izvajanje strategije, izvajanjem načrtov upravljanja in akcijskih programov ter okrepitvijo komuniciranja in sodelovanja, tako med seboj kot tudi z zainteresiranimi stranmi.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramon Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Leta 2020 bo moralo 20 % energije, ki se porabi v EU, izvirati iz obnovljivih virov. Če bo ta cilj dosežen, bi bila količina lesa, porabljena v EU za energetske namene, enaka današnji skupni količini posekanega lesa.


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/8


Mnenje Odbora regij – Evropski dolgoročni investicijski skladi

2014/C 126/03

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve glede uredbe

1.

pozdravlja predlagano uredbo in meni, da pomeni napredek pri iskanju možnosti za financiranje prihodnjega gospodarstva. Evropski dolgoročni investicijski skladi (EDIS) lahko pomagajo povečati razpoložljivi kapital za dolgoročne projekte, ki podpirajo trajnostno gospodarsko rast;

2.

opozarja, da so se v Evropi v času gospodarske krize javne naložbe na podnacionalni ravni močno zmanjšale, zato poudarja, da je treba zagotoviti, da se EDIS ne obravnavajo kot vir financiranja, ki bi lahko nadomestil prenos sredstev od nacionalnih vlad na podnacionalne organe;

3.

opozarja na mnenje Priporočila za boljšo porabo sredstev, (1) v katerem je poudaril pomen lokalnih in regionalnih proračunov v javni porabi Evropske unije. Njihov delež je leta 2011 predstavljal 16,7 % BDP ter 34 % vseh javnofinančnih odhodkov Evropske unije. Velik del teh proračunov je bil namenjen neposrednim naložbam, ki so ključni element za hitro okrevanje gospodarstva;

4.

poudarja, da je treba EDIS obravnavati z vidika strategije Evropa 2020, zlasti v povezavi z vprašanjem, kako se lahko z naložbami v dolgoročna sredstva spodbuja pametna, trajnostna in vključujoča rast. Z uresničevanjem ciljev strategije Evropa 2020 se lahko sprosti več kapitala, dolgoročne naložbe pa bi lahko postale privlačnejša možnost;

5.

opozarja, da predlog uredbe ne uvaja nobenih bistvenih novih obveznosti in bi lahko nedvomno prinesel koristi, zato meni, da je v skladu z načelom subsidiarnosti;

6.

poudarja, da je namen predloga uredbe oblikovati skupno blagovno znamko produkta, za katerega po možnosti obstaja močan javni interes in ki bi postavil temelje za skupen, konkurenčen in stroškovno učinkovit trg za EDIS, zato meni, da predlog uredbe ne presega meja, ki so nujne za vzpostavitev skupnega pravnega okvira za EDIS;

7.

poudarja, da bi lahko imele lokalne in regionalne oblasti koristi od dolgoročnega vlaganja v opredmetena sredstva (kot so energetska, prometna in komunikacijska infrastruktura, industrijske in storitvene zmogljivosti, stanovanja ter tehnologija s področja podnebnih sprememb in ekoloških inovacij) ter neopredmetena sredstva (kot so izobraževanje ter raziskave in razvoj);

8.

opozarja na oceno učinka (2) tega predloga, v kateri je Komisija izpostavila veljavne ureditve v nekaterih evropskih državah. Evropski trg naložb v dolgoročna sredstva je trenutno razdrobljen, kar je argument za uvedbo EDIS, hkrati pa tudi ovira za njihovo učinkovito izvajanje. EDIS morajo v enaki meri privabljati vlagatelje in ustvarjati povpraševanje po dolgoročnih naložbah ter hkrati zagotoviti možnost izbire med vlagatelji (EDIS za spodbujanje čezmejnih dolgoročnih naložb);

9.

poudarja, da je treba spremljati izvajanje uredbe, saj je dodaten instrument, ki lahko prispeva k razpoložljivosti dolgoročnega kapitala, pa tudi zaradi trenutne razdrobljenosti evropskega trga naložb v dolgoročna sredstva;

10.

meni, da bi morala Komisija predlog uredbe o EDIS dopolniti s predlogi o tem, kako naj države članice medsebojno priznavajo zahteve glede dokumentov za objavo in o trgovanju pri trženju skladov;

11.

opozarja, da bi razlike v davčnih sistemih držav članic, zlasti v zvezi z davčnimi spodbudami in tveganjem dvojne obdavčitve v primeru, ko se vlagatelj nahaja v drugi državi članici kot upravitelj skladov, lahko ovirale združevanje kapitala v EDIS in razvoj teh skladov, zlasti pri čezmejnih projektih;

12.

se strinja, da je potrebna določena prožnost glede obdobij držanja, in meni, da bi morala biti naloga posameznih upraviteljev sredstev EDIS, da ocenijo, ali je treba opredeliti potencialno življenjsko dobo sklada ali pogoje, pod katerimi je mogoče izvesti (zgodnji) odkup. Odbor meni, da bi lahko bila vnaprejšnja določitev življenjske dobe sklada v nasprotju z interesi sklada, vlagatelja in/ali načrtovane naložbe;

13.

meni, da bi bilo treba za spodbuditev zanimanja vlagateljev in upraviteljev sredstev za EDIS omogočiti nekatere strukturalne metode, kot je uporaba namenskih družb (3). Zagotoviti je treba, da bo sklad zanimiva naložba za vlagatelje (vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi) in konkurenčen z drugimi vrstami naložb.

II.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

Uvodna izjava 2

Obrazložitev

Obrazložitev je razvidna iz besedila.

Predlog spremembe 2

Člen 20

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Porazdelitev prihodka

Porazdelitev prihodka

1.   Posamezni EDIS lahko med vlagatelje redno porazdeli prihodek, ki ga prinašajo sredstva, vsebovana v portfelju. Ta prihodek mora vključevati:

1.   Posamezni EDIS lahko med vlagatelje redno porazdeli prihodek, ki ga prinašajo sredstva, vsebovana v portfelju. Ta prihodek mora vključevati:

(a)

kakršen koli prihodek, ki ga sredstva redno ustvarjajo;

(b)

povečano vrednost kapitala, realizirano po prodaji sredstva, a brez prvotnih sprejetih kapitalskih obveznosti.

(a)

kakršen koli prihodek, ki ga sredstva redno ustvarjajo;

(b)

povečano vrednost kapitala, realizirano po prodaji sredstva, a brez prvotnih sprejetih kapitalskih obveznosti.

2.   Obseg razdeljenega prihodka ne sme presegati obsega, ki je potreben za prihodnje obveznosti EDIS.

2.   Obseg razdeljenega prihodka ne sme presegati obsega, ki je potreben Porazdelitve se izvedejo samo, če niso potrebne za prihodnje obveznosti EDIS.

3.   EDIS morajo v pravilih sklada ali aktih o ustanovitvi navesti politiko porazdelitve, ki jo bodo sprejeli med življenjsko dobo sklada.

3.   EDIS morajo v pravilih sklada ali aktih o ustanovitvi navesti politiko porazdelitve, ki jo bodo sprejeli med življenjsko dobo sklada.

Obrazložitev

V interesu vlagateljev in naložb bi morali imeti upravitelji sredstev določeno stopnjo prožnosti glede (zgodnjega) odkupa in življenjske dobe.

Predlog spremembe 3

Člen 21(3)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

(e)

kakršne koli druge informacije, za katere pristojni organi menijo, da so pomembne za namen odstavka 2.

(e)

kakršne koli druge informacije, za katere pristojni organi menijo, da so pomembne za namen odstavka 2.

Obrazložitev

Izkušnje s KNPVP so pokazale, da se tovrstne določbe pogosto uporabljajo za preprečitev dobrega delovanja notranjega trga.

Predlog spremembe 4

Člen 28

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Pooblastila in pristojnosti ESMA

1.

ESMA mora imeti pooblastila, potrebna za izvajanje nalog, ki ji jih nalaga ta uredba.

Pooblastila in pristojnosti ESMA

1.

ESMA mora imeti pooblastila in sredstva, potrebna za izvajanje nalog, ki ji jih nalaga ta uredba.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  CdR(2013) 3609.

(2)  SWD(2013) 231 final.

(3)  Angleško Special Purpose Vehicles (SPV).


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/11


Mnenje Odbora regij – Zelena knjiga o okviru podnebne in energetske politike do 2030

2014/C 126/04

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

1.

opozarja na osrednji pomen in vlogo lokalne in regionalne ravni na področju razvoja pristopov k podnebnim spremembam in skupnostim v prihodnje; zato izraža globoko obžalovanje, da lokalne in regionalne oblasti ter njihovi že izvedeni ukrepi za varstvo podnebja in varčevanje z energijo v zeleni knjigi sploh niso omenjeni;

2.

poziva Komisijo, naj s programi razvoja, financiranja in spremljanja, namenjenimi obvladovanju podnebnih in energetskih izzivov, podpre in spodbudi lokalne in regionalne oblasti ter države članice;

3.

meni, da je izjemno pomembno, da se temperature zaradi podnebnih sprememb ne bi smele povečati več kot za 2 oC v primerjavi s predindustrijskim obdobjem;

4.

meni, da je treba na 21. zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (COP21) leta 2015 nujno doseči soglasje glede zavezujočega mednarodnega sporazuma o podnebju, kot je bilo dogovorjeno na COP17 v Durbanu leta 2011;

5.

priporoča, da se za celotno EU določi pravno zavezujoč cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na 50 % vrednosti iz leta 1990 do leta 2030, ter poudarja, da bi se morale države članice med seboj ločeno dogovoriti o tem, kako si bodo delile breme zmanjšanja emisij;

6.

poudarja, da enotni, pravno zavezujoč sistem EU za trgovanje z emisijami na področju proizvodnje energije iz fosilnih goriv zajema več kot 40 % emisij držav članic (ne vključuje pa trgovanja z emisijami v letalstvu). O deležu emisij, ki so vključene v navedeni sistem trgovanja, in vključitvi morebitnih novih sektorjev (npr. kopenski in pomorski prevoz) v trgovanje z emisijami bi se bilo treba dogovoriti ob upoštevanju cilja za zmanjšanje emisij. Sistem trgovanja z emisijami v sedanji obliki ne dosega pričakovanih rezultatov zaradi številnih sistemskih problemov, zaradi katerih cena ogljika ni ustrezna;

7.

močno obžaluje majhno ambicioznost sporočila Komisije o okviru podnebne in energetske politike za obdobje 2020 to 2030 (1) in meni, da je izjemno pomembno, da se poleg skupnih ciljev za zmanjšanje emisij določijo tudi ločeni cilji za energijo iz obnovljivih virov (poleg 27-odstotnega cilja na ravni EU, ki za države članice ni zavezujoč) in energetsko učinkovitost; poudarja, da mora EU, če želi do leta 2050 doseči 100-odstotni delež energije iz obnovljivih virov, določiti realne vmesne cilje za leti 2030 in 2040;

8.

meni, da je izjemno pomembno, da se nacionalni cilji glede povečanja energije iz obnovljivih virov in omejitve porabe energije v državah članicah določijo za pravno zavezujoče, pri tem pa se morajo države opreti na pripravo regionalnih strategij; to bi bilo tako na lokalni kot na nacionalni ravni bolj stroškovno učinkovito in v skladu z načelom subsidiarnosti;

9.

je nadvse zaskrbljen zaradi pomanjkanja možnosti financiranja na lokalni in regionalni ravni ter zaradi dolgotrajne gospodarske krize, saj to vpliva na osrednjo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri blažitvi podnebnih sprememb in razvoju možnosti za prilagajanje;

10.

kar zadeva konkurenčnost, pozdravlja predlog Komisije, da se razpravlja o uporabnosti cilja glede prihrankov energije v industriji, ki bi temeljil na energetski intenzivnosti v primerjavi z BDP ali bruto dodano vrednostjo;

11.

ugotavlja, da bi morala EU, če želi postati resnično konkurenčna, v celoti izkoristiti gospodarske, socialne, zaposlitvene in okoljske priložnosti, ki jih nudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Zato meni, da bi bilo treba nujno postopoma odpraviti subvencije za energijo iz neobnovljivih virov in jih preusmeriti v energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost; vse prihodke iz naslova nadaljnjega trgovanja z emisijami z dražb ter vse davčne prihodke v primeru uvedbe davka na emisije CO2, je treba usmeriti v učinkovite ukrepe držav članic za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje;

12.

je prepričan, da bi lahko energetsko neodvisnost in zanesljivost oskrbe z energijo povečali z nadaljnjim razvojem enotnega trga za energijo, na primer z uporabo novih povezovalnih daljnovodov, proizvodnjo energije manjšega obsega, ki jo zagotavljajo sami potrošniki, skladiščenjem energije in pametnimi omrežji, in da raznolikost trajnostnih virov energije ščiti pred nihanjem cen, zmanjšuje občutljivost energetskih sistemov in lahko zniža tveganja motenj pri oskrbi; pri razvoju enotnega trga je treba paziti, da to ne bi ogrozilo možnosti za vse bolj decentralizirano in lokalno oskrbo z energijo;

13.

meni, da je treba pri nadaljnjem razvoju enotnega trga za energijo z novimi povezovalnimi vodi predvideti pravično delitev bremena med posameznimi regijami in upoštevati zahteve prostorskega načrtovanja. Preprečiti je treba nesorazmerno obremenitev posameznih regij in krajin;

14.

poudarja, da bi bilo treba pri oblikovanju politik na ravni EU in na ravni držav članic upoštevati, da morajo cene ostati razumne in da je treba nadzorovati davčno obremenitev za prebivalstvo; prav tako meni, da bi bilo treba države članice pozvati, naj sprejmejo posebne ukrepe za družine in potrošnike, ki so ranljiva skupina z vidika cen energije;

15.

meni, da bi moralo biti možno bolje oceniti dolgoročne zunanje koristi postopne odprave energije iz neobnovljivih virov, kot so boljše javno zdravje in nova delovna mesta, ter jih uporabiti v podporo oblikovanju politik;

16.

opozarja, da bi bilo treba v razprave o celovitem okviru za podnebno in energetsko politiko vključiti tudi uporabo trajnostno skladiščenega CO2 (tudi gradnjo z lesom in proizvode iz lesa in plute), s katero naj bi nadomestili proizvode, pri katerih nastajajo emisije. Poleg tega je treba vključiti vse naravne ponore ogljika, kar bo okrepilo gozdne vire, kmetijsko-drevesno-pašniške proizvodne sisteme ter ekološko kmetijstvo in kmetijstvo, usmerjeno v ohranjanje tal;

17.

meni, da je treba nujno izboljšati svetovanje za različne demografske skupine in skupine potrošnikov (glede na starost, spol, kulturno ozadje, socialno-gospodarski položaj itd.) ter izpopolniti strokovno znanje odgovornih za uporabo energije;

A.    Prostorsko načrtovanje in priprave na podnebne spremembe

18.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v največji meri pristojne za dolgoročno prostorsko načrtovanje, s tem pa tudi za strukturo skupnosti v prihodnje, vključno s storitvami za prebivalstvo in podjetja: čista voda, kanalizacija in predelava odpadkov, proizvodnja in distribucija energije, omrežja IKT, ceste, javni prevoz in možnosti za uporabo okolju prijaznih načinov prevoza. Ta osnovna infrastruktura bo prebivalstvu in podjetjem omogočila, da začnejo ustrezno ravnati in zmanjševati emisije;

19.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti velik pomen in vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb, pripravi na te spremembe in prilagajanju nanje ter pri reševanju energetskih vprašanj. Lokalne in regionalne oblasti z zagotavljanjem storitev za prebivalstvo tudi same porabljajo energijo in oddajajo številna javna naročila. Lokalna proizvodnja energije in lokalne naložbe podpirajo regionalno gospodarstvo in zaposlovanje;

20.

regionalni trgi imajo bistveno vlogo na energetskem trgu EU, saj znatno prispevajo k uresničevanju notranjega energetskega trga;

21.

ugotavlja, da različni akterji (najširša javnost, države članice, EU, mednarodne institucije in organizacije) lokalne in regionalne oblasti v praksi že priznavajo kot pomembne akterje pri prilagajanju na podnebne spremembe in pripravah nanje. Skrajni vremenski pojavi, kot so poplave in neurja, ter s tem povezani morebitni izpadi električne energije so lokalni pojavi, ki povzročajo stisko ljudi in ob katerih se še bolj izkaže, kako pomembna sta vloga gasilcev in reševalcev ter upravljanje z energijo. Blažitev podnebnih sprememb in krepitev odpornosti skupnosti se medsebojno ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta;

B.    Podnebni cilji in 21. zasedanje Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (COP21)

22.

opozarja na zaskrbljujoče podatke, ki jih je pred kratkim objavil Medvladni odbor za podnebne spremembe (september 2013), o tem, da se bo ozračje zaradi vpliva človeka do leta 2100 segrelo za približno 5 oC. Severna polobla naj bi se segrela nad povprečjem, taljenje večnega ledu v tundri pa bi lahko še pospešilo globalno segrevanje. Vedno bolj razširjena suša in večja količina padavin drugod bosta ogrozili proizvodnjo hrane in pospešili selitve prebivalstva. Skrajni vremenski pojavi povzročajo trpljenje ljudi in precejšnjo škodo;

23.

meni, da bi morali na 21. zasedanju Konference pogodbenic leta 2015 doseči soglasje o precejšnji razširitvi področja uporabe Kjotskega protokola. Države podpisnice, ki so sprejele obveznosti za drugo ciljno obdobje protokola (2013–2020), proizvedejo 15 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Znatna razširitev področja uporabe protokola na druge pomembne industrializirane in hitro razvijajoče se države je ključnega pomena, če naj bo protokol še naprej verodostojen;

24.

odločno si je treba prizadevati za preprečevanje selitve virov CO2 in upoštevati globalne učinke netrajnostne potrošnje;

25.

opozarja, da je EU ena najpomembnejših podpisnic katerega koli sporazuma v zvezi s podnebnimi spremembami, saj proizvede 10–11 % vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov. Cilj EU so zelena in trajnostna gospodarska rast ter potrebne strukturne spremembe z jasnimi cilji glede zmanjšanja emisij za leto 2030. EU mora biti s svojimi cilji pripravljena na pogajanja za razširitev področja uporabe protokola;

C.    Izkušnje s cilji 20/20/20

26.

ugotavlja, da EU za dosego svojega cilja o zmanjšanju emisij za 20 % do leta 2020 uporablja skupni, zavezujoči sistem trgovanja z emisijami, zavezujoče nacionalne cilje glede porabe energije iz obnovljivih virov, cilj o energetski učinkovitosti in povečan delež biogoriv v naboru vseh goriv v prometu (10 %). V energetskem načrtu za leto 2050 je poleg tega dogovorjeno, da se emisije zmanjšajo za 80–95 %. Nizkoogljično, zeleno gospodarstvo je najpomembnejši del strategije Evropa 2020;

27.

poudarja, da bi se morala direktiva o energetski učinkovitosti že izvajati in da je bila ravnokar sprejeta direktiva o energetski učinkovitosti novih in obstoječih stavb. Energija in podnebne spremembe so ena izmed pomembnejših tem raziskav in shem financiranja, kot je npr. program Inteligentna energija – Evropa. Nizkoogljični regionalni razvoj bo prednostna naloga v naslednjem programskem obdobju strukturnih skladov. Obstajajo tudi prizadevanja za pridobitev naložb v okviru programa Evropske investicijske banke za evropsko pomoč, namenjeno področju energije na lokalni ravni (ELENA). Gospodinjski aparati so obravnavani v direktivah o okoljsko primerni zasnovi izdelkov ter o energijskem označevanju in rezultati so spodbudni;

28.

ugotavlja, da so v sistem EU za trgovanje z emisijami vključene industrijske naprave in naprave za proizvodnjo energije, ki proizvajajo veliko emisij toplogrednih plinov. Del pravic do emisij se dodeli brezplačno na podlagi sistema referenčnih vrednosti, ki daje prednost sektorjem, pri katerih obstaja tveganje selitve emisij CO2 v tretje države (angl. carbon leakage), iter proizvodnji toplotne in hladilne energije v napravah za soproizvodnjo električne energije in toplote. Zgornja meja emisij se linearno zmanjša za 1,74 % na leto. Prejemke od prodaje certifikatov prejmejo države članice. Glede na to, da je cena na tono emisij toplogrednih plinov trenutno manj kot 5 EUR, trgovanje z emisijami ne more pozitivno vplivati na politiko varovanja podnebja, kakor je bilo pričakovano;

29.

ugotavlja, da je trgovanje z emisijami, ki naj bi se uporabljalo vse do leta 2020, v zadnjih mesecih privedlo do takšnih cen pravic, ki so bolj slabo spodbudile naložbe v tehnologije z nizkimi emisijami, zato vidi politično soglasje o t. i. zamikih (angl. backloading), ki predvidevajo časovno omejeno izključitev presežnih pravic do emisij CO2, kot možnost za ukrepanje proti temu. Na ta način je mogoče doseči začasno kratkoročno stabilizacijo sistema EU za trgovanje z emisijami,

30.

vendar meni, da je kljub soglasju o t. i. zamikih potrebna strukturna reforma sistema EU za trgovanje z emisijami. Z ambicioznimi političnimi cilji EU na področju podnebja ter sočasnim zmanjšanjem števila pravic do emisij je mogoče sistem EU za trgovanje z emisijami dolgoročno stabilizirati. Poleg tega je treba poiskati tudi rešitev za trajen umik presežnih pravic do emisij s trga;

31.

ugotavlja, da se cilji glede zmanjšanja emisij do leta 2020 na ravni EU izpolnjujejo. Poraba energije v državah članicah je upadla, opazna je preusmeritev na energijo iz obnovljivih virov. Kot instrumenti politike so bili uporabljeni nacionalni davki, subvencije za naložbe in zagotovljene odkupne cene. Žal se davki pogosto uporabljajo predvsem za uravnoteženje bilance javnega financiranja, šele nato pa tudi za usmerjanje porabe energije. Upad gospodarske rasti in strukturne spremembe v industriji so zmanjšali potrošnjo in emisije na račun zaposlovanja;

32.

ugotavlja, da bi se morala zavezujoča cilja za energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost medsebojno dopolnjevati. Glede na to, da je splošni cilj zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, bi bilo treba prihranke doseči predvsem pri porabi energije iz fosilnih goriv, vendar je jasno, da tudi energije iz obnovljivih virov ne bi smeli tratiti in da je najcenejša energija tista, ki se ne porabi.

33.

je zaskrbljen zaradi morebitnih posledic pravil o državni pomoči v zvezi s sistemom trgovanja z emisijami, ki državam članicam po letu 2013 omogočajo, da bodo sektorjem z največjo porabo električne energije lahko izplačevale nadomestila za del neposrednih stroškov, povezanih s sistemom za trgovanje. Strinja se z Evropsko komisijo, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru pravil o državni pomoči za energetske in okoljske potrebe za leto 2013;

34.

poudarja, da je treba cilj o tem, da bi bil v okviru sistema trgovanja z emisijami čedalje večji del proizvedene energije iz obnovljivih virov, uskladiti z drugimi prizadevanji, s katerimi naj bi potrošnike energije spodbudili, da tudi sami vlagajo v tovrstno energijo ali zmanjšajo svojo potrošnjo. Cena pravic do emisij mora biti dovolj visoka, da bi pospešila preusmeritev na proizvodnjo energije iz obnovljivih virov;

D.    Zavezujoč cilj zmanjšanja emisij za leto 2030

35.

meni, da bi bilo treba kot pravno zavezujoči cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030 določiti 50 % vrednosti iz leta 1990. Z zavezujočim ciljem o skupnih emisijah ter cilji v zvezi z energetsko učinkovitostjo in energijo iz obnovljivih virov bi javnost, podjetja in oblikovalci politik pridobili zaupanje, da se bodo emisije postopoma zmanjšale;

36.

poudarja, da bi morale države članice doseči soglasje o delitvi bremena pri doseganju cilja o zmanjšanju emisij za leto 2030. To breme bi bilo treba deliti pravično ter pri tem upoštevati stanje gospodarstva v posameznih državah članicah, prevladujočo strukturo emisij, že sprejete ukrepe in okoljske pogoje. Deloma bi bilo cilj mogoče uresničiti z uporabo mehanizmov iz sporazuma ZN o podnebju;

37.

meni, da bi bilo treba sprejeti tudi odločitev o razširitvi skupnega zavezujočega sistema EU za trgovanje z emisijami na obdobje po letu 2020, zlasti pa o tem, kako zmanjšanje emisij razdeliti med sektor za trgovanje z emisijami in druga področja dejavnosti. Trgovanje z emisijami vpliva na proizvodnjo energije. Prihodke iz prodaje pravic iz naslova emisij z dražb bi bilo treba uporabiti za ukrepe, s katerimi bi se bolj učinkovito pripravili in prilagodili na podnebne spremembe;

E.    Cilji za posamezne države

38.

opozarja, da se lahko za uresničitev zavezujočega skupnega cilja za zmanjšanje emisij poleg trgovanja z emisijami uporabijo tudi podcilji za posamezne države v zvezi z energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitostjo. Oblikovati jih je treba tako, da bodo zagotovili okvirni nabor instrumentov, saj je treba upoštevati razlike med državami. To je najboljši način za zagotavljanje stroškovne učinkovitosti, izbor najustreznejših ukrepov in vrstnega reda njihovega izvajanja, pa tudi za preprečitev morebitnega podvajanja različnih ukrepov in politik, kot je trgovanje z emisijami, in neskladja med njimi;

39.

poudarja, da se pogoji za uporabo energije iz obnovljivih virov od države do države razlikujejo, odvisno od dejavnikov, kot so surovine, naravno okolje ter proizvodnja energije in sistemi za njen prenos v teh državah. Zelo velike so tudi razlike v energetski učinkovitosti stavb;

40.

meni, da bodo podcilji za posamezne države omogočili gospodarstvom in podjetjem držav članic, da razvijejo znanja in spretnosti ter tehnologijo, spodbudijo inovacije in oblikovanje pravil za vključitev proizvajalcev energije manjšega obsega v omrežje ali pravil za lastno porabo in začnejo uporabljati lokalne naravne vire na način, ki je zanje najustreznejši. Rezultati bodo nato uporabljeni v drugih državah članicah prek notranjega trga, saj se tako zagotovi tudi uresničevanje načela subsidiarnosti.

F.    Smernice za podnebno in energetsko politiko EU

41.

meni, da mora biti glavni cilj EU v energetski in podnebni politiki oskrba z energijo, ki je okoljsko in družbeno trajnostna ter gospodarsko vzdržna, hkrati pa varna in zanesljiva. Za to je treba doseči predvsem večjo energetsko učinkovitost, uporabljati domače obnovljive vire energije ter razviti in uporabljati inovativne energetske tehnologije. S tem bo mogoče zmanjšati emisije toplogrednih plinov ter izboljšati javno zdravje in stanje okolja, hkrati pa bodo na voljo nova delovna mesta;

42.

poudarja, da je energija dražja zaradi cen na svetovnem trgu, trgovanja z emisijami, pa tudi obstoječih sistemov financiranja za boljšo energetsko učinkovitost in za spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov, novih tehnologij kot tudi obdavčitve oziroma zaradi različnih kombinacij teh dejavnikov. Te naraščajoče cene energije so načeloma pozitivne, saj spodbujajo zmanjševanje emisij, razvoj alternativnih obnovljivih virov energije in varčevanje z energijo, pri čemer pa je treba sprejeti ukrepe, da stroški za ranljivejše skupine prebivalstva ali podjetja ne bodo nesorazmerno velika obremenitev. Z razumnim uporabljanjem učinkovitih konkurenčnih in tržnih mehanizmov v energetiki je mogoče omejiti naraščanje cen na neizogiben minimum;

43.

poziva Evropsko komisijo, naj se zavzame za ukrepe, ki bodo olajšali mikroproizvodnjo energije in njeno vključitev v distribucijska omrežja, ter v tem procesu poskrbi, da bodo imeli potrošniki v celoti na voljo energijo po dostopnih cenah;

44.

ugotavlja, da lahko potrošniki energije vplivajo na lastno porabo in odločitve v zvezi z energijo. Nepristransko svetovanje posameznikom oziroma vključitev različnih skupin potrošnikov je zato izjemno pomembno. Iz energetskih bilanc je razvidno, da bi bilo mogoče z izboljšanjem sistemov vzdrževanja in informacijskih sistemov prihraniti pri energiji. Poleg tega bi lahko informacijski sistemi nudili informacije o doseženih prihrankih energije;

45.

meni, da energetska neodvisnost in raznolikost varujeta pred nihanjem cen, povečujeta gospodarsko in politično avtonomijo ter ohranjata gospodarsko dejavnost. Energija iz obnovljivih virov in inovacije za varčevanje z energijo omogočajo vitalnost in nastajanje novih podjetij na lokalni ravni;

46.

želi, da bi ukrepi, ki jih je predložila Komisija, zadostovali za dvig ozaveščenosti potrošnikov in boj proti energetski revščini, in poziva, naj se posebna pozornost nameni zaščiti ranljivih potrošnikov;

47.

poudarja, da ima vsaka država članica drugačne vire energije. Energetsko neodvisnost bi bilo mogoče povečati z oblikovanjem politike o notranjem energetskem trgu. Zanesljivost oskrbe z električno energijo bi bilo mogoče izboljšati, obdobja največje porabe pa izravnati s povezovanjem sistemov za prenos energije med posameznimi državami. Pri vetrni in sončni energiji se lahko s povezovanjem pametnih omrežij ali s skladiščenjem energije izravnajo obdobja največje proizvodnje;

48.

meni, da bi moral biti cilj zmanjšanja emisij do leta 2030 usklajen z drugimi politikami EU in hkrati biti vanje tudi vključen, če naj bo uresničljiv. Obetaven tovrstni primer je osredotočenje na obdobje 2014–2020 ESRR, ki je del prizadevanj za prehod na nizkoogljično družbo;

G.    Vodilna vloga lokalne in regionalne ravni

49.

ugotavlja, da so številna evropska mesta in kraji na lastno pobudo začeli ambiciozne programe in praktične projekte za upočasnitev podnebnih sprememb. Med lokalnimi projekti na mednarodni ravni so na primer Agenda 21, uvedena leta 1992 na vrhu o okolju, ki je v zadnjih dveh desetletjih skoraj 10 000 lokalnim oblastem omogočila, da so oblikovale politike in ukrepe v zvezi s trajnostnim razvojem ter konkretno prispevale k izboljšanju okolja, zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in prilagajanju na podnebne spremembe, „Climate Alliance“ in pobuda „Cities for Climate Protection“ sveta Lokalne oblasti za trajnostni razvoj (ICLEI). Koristno je tudi delo evropskega združenja lokalnih oblasti „Energy Cities“ na področju energetskih vprašanj. Program European Energy Award (Evropska nagrada za energijo) za energetsko učinkovite občine celovito usmerja občine k večji energetski učinkovitosti, varstvu podnebja in uporabi obnovljivih virov energije. V njem sodeluje že več kot 1100 občin. Svet evropskih občin in regij (CEMR) je izdal publikacijo za lokalne nosilce odločanja z naslovom „Save energy, save the climate, save money“ (Varčuj z energijo, zaščiti podnebje, prihrani denar). Vzor za številne lokalne pobude za dosego ogljične nevtralnosti je lahko načrt občine Växjö na Švedskem, da do leta 2030 doseže ogljično nevtralnost. Na Finskem si 14 ogljično nevtralnih občin (projekt HINKU) v sodelovanju z lokalnimi podjetji, oblikovalci politik in prebivalci prizadeva za 80-odstotno zmanjšanje emisij, hkrati pa spodbujajo zeleno gospodarstvo. Občinska kampanja za zaščito podnebja (CCP Finland) vključuje 53 lokalnih oblasti, 115 lokalnih oblasti pa je sprejelo podnebno strategijo. V pobudi konvencija županov sodeluje na tisoče mest in krajev, ki imajo akcijske načrte za trajnostno energijo in programe za zmanjšanje emisij. Svetovanje na področju energije zdaj nudijo številne lokalne in regionalne agencije za energijo, ki so bile ustanovljene s sredstvi EU;

50.

opozarja na zadruge za proizvodnjo energije, v katerih so v ospredju interesi potrošnikov, kot denimo tista v Beckerichu v Luksemburgu, in na mikroproizvodnjo energije v gospodinjstvih oziroma podjetjih za lastno oskrbo; to so primeri novih pristopov. Slednji tradicionalne proizvajalce energije silijo v spremembe, tako pravil, ki veljajo za dostop do omrežij, kot stroškov proizvodnje energije, povezanih s temi novimi pristopi, potrošniki energije pa postajajo tudi proizvajalci energije. Prek obstoječih energetskih omrežij bi bil na primer možen dvosmerni prenos električne energije.

51.

poudarja, da je treba okrepiti učinek pobud EU za lokalno trajnost, kot so konvencija županov EU, pobuda o pametnih mestih in skupnostih ter drugi projekti, ki jih financira EU, Lokalna agenda 21, pa tudi omrežje lokalnih in regionalnih oblasti za prilagajanje, ki je bilo predlagano v strategiji EU za prilagajanje podnebnim spremembam. V tem okviru je treba okrepiti prizadevanja za vzpostavitev skupne metodologije za izvajanje načrtov prilagajanja in za spodbujanje izmenjave izkušenj med lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

H.    Stavbe in promet

52.

ugotavlja, da se v stavbah porabi približno 40 % energije, pri čemer se proizvede več kot tretjina emisij CO2 v EU. Stavbe se namenoma prenavljajo postopoma, ena za drugo, in sicer iz finančnih razlogov in da bi kar najbolj zmanjšali čas, ko stavbe niso primerne za bivanje. Energetska poraba novih stavb bi morala biti skoraj nična;

53.

ugotavlja, da je potrebna posebna skrb pri načrtovanju, gradnji in nadzoru novih stavb in stavb, ki so potrebne obnove, saj lahko neprimerna uporaba in slabe navade povzročijo tratenje energije. Treba je uporabljati strokovne prakse za varčevanje z energijo, npr. z rednim vzdrževanjem, prenavljanjem in pregledi naprav, ki proizvajajo in porabljajo energijo, poleg tega pa je nadvse pomembno svetovanje uporabnikom oziroma stanovalcem v stavbah. Poudariti je treba, kako pomembna je izmenjava praktičnih primerov med državami EU;

54.

priporoča, da države članice, zlasti pa lokalne in regionalne oblasti, sprejmejo programe, katerih cilj je zmanjšanje porabe energije v javnih stavbah. Ti programi se morajo nanašati ne samo na energetske naprave, ampak tudi na oblikovanje pristopov, da bodo k ukrepom varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti prispevali tudi uporabniki stavb;

55.

meni, da so centralizirani načini ogrevanja v strnjenih naseljih, kot sta ogrevanje na daljavo in sočasna proizvodnje toplote in električne energije, energetsko učinkoviti in priporočljivi zaradi ohranjanja kakovosti zraka. Energetsko najučinkovitejša metoda hlajenja je daljinsko hlajenje, pri čemer je na primer mogoče uporabiti hladnejšo vodo plovnih poti. Pri daljinskem hlajenju se v primerjavi z ločenimi sistemi hlajenja za posamezne stavbe prihrani precej energije. Zahteve za skoraj nič-energijske stavbe je treba oblikovati tako, da ne bo prišlo do diskriminacije tako imenovanih skupnih sistemov oskrbe z energijo;

56.

ugotavlja, da je mogoče z lesom kot obnovljivim virom in izdelki iz obdelanega lesa nadomestiti beton in jeklo, pri proizvodnji katerih se porabi veliko energije ter precej naravnih surovin iz neobnovljivih virov, kot sta gramoz in premog. Pri gradnji z lesom se ustvari dolgoročen ponor CO2, z njo pa so povezane tudi nizke stopnje emisij v življenjskem ciklusu stavbe;

57.

opozarja, da se v prometu ustvari skoraj 20 % emisij toplogrednih plinov v državah članicah, od tega 60 % iz zasebnih vozil. Predlog direktive Komisije o alternativnih pogonskih sistemih bo zagotovil širok izbor goriv za cestni promet. Ne vemo še, katere morebitne tehnologije se bodo v posameznih državah članicah izkazale za učinkovite in tržne. Lokalne in regionalne oblasti lahko v javnem prometu predpišejo uporabo goriv z nizkimi emisijami;

58.

opozarja, da se trajnostnemu načrtovanju rabe prostora daje vedno večji pomen, pri čemer je treba v času podnebnih sprememb upoštevati bioklimatske dejavnike v zvezi s porabo energije v mestnih središčih in prometu, pa tudi kakovostjo življenja državljanov;

59.

poudarja, da je treba poleg razvoja goriv z nizkimi emisijami, alternativnih pogonskih sistemov in večje veljave uporabe javnih prevoznih sredstev v večji meri upoštevati urbanistične, gospodarske in socialne ukrepe, ki prispevajo k zmanjšanju prometa (e-uprava, delo na daljavo) in k spremembi vedenja državljanov (skupna uporaba avtomobilov, samoomejevanje);

60.

opozarja, da bi bilo treba na področju proizvodnje in distribucije energije pa tudi glede javnega prevoza bolj staviti na modele sodelovanja, da se doseže večji konsenz med prebivalstvom in pospeši sprememba vzorcev potrošnje;

61.

poudarja pomen stalnega razvoja pametnih omrežij ter krepitve konceptov oskrbe z energijo na daljavo, da se zagotovita nadzor in učinkovitost distribucije električne energije ter sistemov ogrevanja in hlajenja.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  COM(2014) 15 final.


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/17


Osnutek mnenja Odbora regij – Evropsko visokošolsko izobraževanje v svetu

2014/C 126/05

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Internacionalizacija in konkurenčnost

1.

pozdravlja, da Komisija namenja velik pomen internacionalizaciji visokošolskega izobraževanja v okviru izvajanja strategije Evropa 2020, in ponuja predloge za ustrezen strateški okvir;

2.

meni, da večja internacionalizacija visokošolskega izobraževanja ni bistvenega pomena samo z vidika strategije Evropa 2020, marveč na splošno prispeva k rasti in ima nedvomne učinke na lokalno in regionalno raven;

3.

meni, da je na področju internacionalizacije evropskega visokošolskega izobraževanja že prišlo do pomembnih sprememb, saj so izkušnje na mednarodni ravni postale sestavni del nekaterih poklicev in študijskih programov;

4.

poudarja, da imajo v večjezični in večnarodnostni Evropi visokošolske ustanove, ki ponujajo izobraževanje v več kot enem jeziku, tudi v manjšinskih jezikih, lahko veliko vlogo, saj se lahko študentje v takšnem večkulturnem okolju naučijo vsaj dveh evropskih jezikov, s čimer postanejo te ustanove bolj zanimive z vidika mobilnosti tujih študentov;

5.

zato poudarja, da je v okviru prizadevanj za internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja znanje jezikov pomembno, in izpostavlja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, ki spodbujajo pridobivanje tega znanja;

6.

meni, da je z vidika internacionalizacije visokošolskega izobraževanja nujno, da države članice in visokošolske ustanove upoštevajo odlične evropske rezultate s področja filozofije, humanistike in umetnosti, ki so tradicionalno imele ključno vlogo v internacionalizaciji visokošolskega izobraževanja in so pomembno prispevale h konkurenčnosti regij, v katerih se nahajajo priznane univerze s teh področij;

7.

se strinja s Komisijo, da skupni uspehi evropskega visokošolskega izobraževanja niso samo rezultat inovacij, raziskav in študijskih programov, pač pa tudi usklajenega izvajanja bolonjskega procesa, evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS), prožne zakonodaje držav članic glede uvedbe izobraževalnih sistemov, ki omogočajo izdajanje skupnih in dvojnih diplom, ter uvedbe in razširjanja priloge k enotni diplomi;

8.

vidi velike možnosti v razširjanju primerov dobre prakse in sistemskih rešitev evropskega visokošolskega izobraževanja v sosednje države in države kandidatke, saj bo to hkrati precej olajšalo mobilnost študentov iz teh držav v EU, s čimer se bo okrepil položaj EU v tekmi za talente;

9.

se še posebej strinja, da lahko dostop do novih in digitaliziranih načinov poučevanja precej prispeva k vključevanju prebivalcev obrobnih regij, invalidov in drugih ranljivih skupin v družbo in na trg dela ter da se bo s pomočjo pridobivanja računalniških spretnosti in znanja, razvoja digitalnih in spletnih programov in vsebin – ki ga v veliki meri spodbuja internacionalizacija –, ter razvoja in priznavanja sistemov neformalnih oblik učenja izboljšala konkurenčnost;

10.

se strinja, da bi morala imeti mobilnost študentov, profesorjev in raziskovalcev najpomembnejše mesto v strategijah internacionalizacije, pri tem pa je treba upoštevati vlogo mobilnosti profesorjev pri prenosu znanja.

Usklajenost politik

11.

poudarja, da so države članice in lokalne ali regionalne oblasti pristojne za uresničevanje priporočila Komisije, naj imajo lokalni in regionalni partnerji posebno vlogo pri oblikovanju strategij internacionalizacije, in da jim je treba omogočiti pogoje za to;

12.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj se čim bolj javno in odločno odzovejo na predloge za partnerstva. Poleg tega morajo imeti vodilno vlogo pri oblikovanju inovativnih rešitev za spodbujanje internacionalizacije, s čimer bodo prispevale k večji konkurenčnosti evropskega visokošolskega izobraževanja na mednarodni ravni, hkrati pa poudarile primerjalne prednosti svoje regije in povečale njeno privlačnost;

13.

poudarja, da lahko države članice pri načrtovanju sredstev za skupni strateški okvir upoštevajo cilje programov Obzorje 2020 in Erasmus+, kar v sporočilu v zvezi z internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja ni izrecno omenjeno, čeprav lahko kohezijska politika ter instrumenti za visokošolsko izobraževanje, raziskave in razvoj ponudijo precejšnjo dodano vrednost, če se v ustreznih nacionalnih, regionalnih in lokalnih strateških okvirih upošteva teritorialni vidik;

14.

poudarja, da je možnost prenosa znanja iz visokošolskih in raziskovalnih ustanov ključnega pomena za razvoj podeželja ter konkurenčno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo, kar je navedeno tudi v instrumentih skupne kmetijske politike za obdobje 2014–2020. Zato bi bilo dobro pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja upoštevati to možnost sinergij na različnih ravneh upravljanja, da bi zagotovili vodilno vlogo Evrope na tem področju;

15.

poudarja, da je treba v številnih državah članicah še precej storiti, da bi dosegli cilje strategije Evropa 2020 na področju porabe sredstev za raziskave in razvoj. Kljub temu pa dodatni prihodki visokošolskih ustanov zaradi internacionalizacije ne smejo nadomestiti ali zmanjšati odgovornosti držav članic na tem področju;

16.

priporoča, naj se pri načrtovanju ciljev in instrumentov strategij, sprejetih na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni v okviru partnerstev, uporabijo predhodne ocene teritorialnih učinkov.

Partnerstva na več ravneh in subsidiarnost

17.

obžaluje, da v sporočilu Komisije ni dovolj pojasnjena ključna vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri internacionalizaciji visokošolskih ustanov. To bi bilo v skladu s pristopom sistema U-Multirank, ki med drugim upošteva dejstvo, da so visokošolske ustanove povezane z regijo, v kateri se nahajajo;

18.

pozdravlja, da je Komisija natančno opredelila ravni, na katerih so možni ukrepi EU, saj so za dosego skupnih ciljev na področju interne in eksterne internacionalizacije poleg ukrepov držav članic potrebni tudi ukrepi na ravni EU;

19.

se strinja, da morajo države članice ponuditi ustrezno in zadostno podporo lokalni in regionalni ravni in da naj po potrebi tudi na regionalni ravni oblikujejo obsežna partnerstva, da bi visokošolskim ustanovam omogočili boljšo prilagoditev gospodarskim družbenim in upravnim potrebam ter možnostim posamezne regije;

20.

poudarja pomen mobilnosti v obe smeri, saj mora mobilnost v skladu z načelom vključujočega razvoja služiti potrebam tako izvorne regije kot regije gostiteljice, drugače lahko pride do problemov, povezanih s preseljevanjem in konkurenčnostjo ter do demografskih problemov, kar seveda ne bi bilo v skladu niti s cilji kohezije niti z načelom solidarnosti;

21.

poudarja, da gre pri razvoju in izvajanju partnerstev na več ravneh na področju internacionalizacije visokošolskega izobraževanja za družbeno inovativen proces. Zahvaljujoč tem partnerstvom imajo lokalne in regionalne oblasti ter nevladni in zasebni akterji, ki sodelujejo v posameznem partnerstvu, na voljo dodatna sredstva za uresničitev skupnih ciljev;

22.

poudarja potrebo po čim širšem posvetovanju pri oblikovanju strateških partnerstev. Pri tem je predvsem treba zagotoviti, da se posamezniki iz ranljivih in potencialno marginaliziranih skupin (zaradi svoje rase, spola, vere, jezika ali etnične pripadnosti) po uvedbi strategij internacionalizacije ne bi znašli v še bolj ranljivem položaju.

Določitev pogojev

23.

priznava in pozdravlja dosedanja prizadevanja Komisije na področju usklajevanja, transparentnosti in poenostavitve upravljanja različnih evropskih pomoči, namenjenih visokošolskemu izobraževanju, inovacijam in raziskavam;

24.

poudarja, da morajo države članice oblikovati programe in mehanizme podpore, tako nacionalne kot tiste, ki namenjajo prednost posameznim regijam v posebni situaciji, da bi visokošolskim ustanovam na lokalni in regionalni ravni pomagali pri uresničevanju njihovih strategij za internacionalizacijo;

25.

podpira Komisijo, ki na področju internacionalizacije visokošolskega izobraževanja spodbuja pripravo in sprejemanje odločitev na podlagi študij in raziskav, zlasti analiz vloge lokalnih in regionalnih oblasti ter uspešnih primerov tako na področju modernizacije visokošolskega izobraževanja kot njegove internacionalizacije;

26.

meni, da ne zadostuje, da je internacionalizacija samo omenjena v programih univerz in drugih visokošolskih ustanov. Vse visokošolske ustanove morajo ne glede na svoj pravni status in dejanske zmogljivosti na področju internacionalizacije poiskati najustreznejše rešitve v skladu s svojimi potrebami in oblikovati lastne strukture upravljanja in načrtovanja ter možnosti sodelovanja;

27.

meni, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da bi lahko tudi nedržavne in zasebne visokošolske ustanove, ki imajo obliko fundacije ali delujejo v njenem okviru, brez kakršnihkoli neupravičenih omejitev sodelovale v procesu internacionalizacije in bile v celoti vključene v ustrezne podporne ukrepe;

28.

poudarja, da je treba v primeru dejavnosti, naložb in drugih projektov, ki se sofinancirajo s sredstvi iz skupnega strateškega okvira, olajšati večjo internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja, glede na potrebe in realne možnosti visokošolskih ustanov;

29.

priporoča, zlasti v primeru držav kandidatk, da se sredstva iz predpristopnih skladov uporabijo tudi za spodbujanje internacionalizacije visokošolskih ustanov teh držav;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse potrebno, da bi izvajanje strategij za internacionalizacijo spodbudilo možnosti regij, ki zaostajajo, in da bi visokošolske ustanove, uspešne na področju internacionalizacije, v svoje strategije internacionalizacije vključile posebne ukrepe za spodbujanje prenosa znanja v visokošolske ustanove, ki imajo trenutno bolj malo možnosti za internacionalizacijo;

31.

poziva Svet in Komisijo, naj čim prej sprejmeta predlog prenovljene direktive za pripravo ukrepov na področju priseljevanja, preseljevanja in vizumov, da bi omogočili posebno, prožno, transparentno, dovolj varno in hkrati učinkovito, dostopno in hitro obravnavo mednarodnega sodelovanja na področju raziskav, inovacij in visokošolskega izobraževanja. To naj bi pripomoglo k pravočasnemu prenosu tega zakonodajnega instrumenta v državah članicah in njegovemu izvajanju ob sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/20


Mnenje Odbora regij – Odpiranje izobraževanja

2014/C 126/06

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Uvod

1.

izraža zadovoljstvo s sporočilom Komisije Odpiranje izobraževanja in meni, da je skrajni čas za spodbuditev visokokakovostnih in inovativnih načinov učenja ter poučevanja z uporabo novih tehnologij in digitalnih vsebin. Splošni cilj ukrepov, ki jih Komisija predlaga v sporočilu, so boljši rezultati in večja učinkovitost, med drugim s krepitvijo motivacije in učinkovitejšimi učnimi procesi;

2.

ugotavlja, da se prednostne naloge iz sporočila nanašajo predvsem na:

odprta učna okolja z novimi pogoji in oblikami učenja in poučevanja kot priprava na digitaliziran svet ter učitelji, ki se nanje dobro spoznajo;

prosto dostopne učne vire (open educational resources – OER), tj. izboljšan dostop do znanja, gradiva za učenje in poučevanje ter druge podpore na internetu;

spodbujanje mrežnega povezovanja in skupnih prizadevanj različnih udeležencev in zainteresiranih skupin za opredelitev dejanske situacije ter spodbuditev in podporo elementov delujočega trga informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

3.

se strinja s Komisijo, da „odprte tehnologije omogočajo učenje vsem posameznikom kjer koli, kadar koli, s katero koli napravo, s pomočjo kogar koli“. Vendar poudarja, da je treba, če želimo to uresničiti, že v začetni fazi tesno vključiti lokalno in regionalno raven;

4.

se strinja z naslednjimi ugotovitvami Komisije:

okvirni pogoji za izobraževalne ustanove se morajo spremeniti, da se omogočijo z IKT podprte oblike učenja in odprta učna okolja, npr. pri izpitih in ocenjevanju;

izobraževanje učiteljev mora slediti najnovejšemu razvoju ter zajemati digitalno podprte metode poučevanja (digitalno pedagogiko);

računalniška pismenost je več kot zgolj tehnično ravnanje z računalnikom. Predvsem je to sposobnost ustvarjalne in kritične uporabe;

prosti dostop do visokokakovostnih učnih virov je bistvenega pomena, pri čemer je treba pojasniti vprašanja intelektualne lastnine;

strateška izgradnja širokopasovnih povezav je pri tem ključnega pomena;

5.

ugotavlja, da je spodbujanje prostega dostopa do učnih virov (PDUV) velik izziv. (1) Ustrezni ukrepi se že sprejemajo, vendar pa je treba skrbno preveriti, kako je to mogoče sistematično uresničiti tako, da bodo vključeni vsi in ne le tisti, ki spontano izrazijo interes;

6.

meni, da je naslednja obsežna naloga v tem, da morajo ponudniki izobraževanja, učitelji in učenci pridobiti digitalne spretnosti in da se na tej podlagi razvijejo načini učenja in poučevanja. Takšen razvoj je treba podpreti, ga spodbuditi in pospešiti. Danes že obstajajo moduli učenja, ki so pripravljeni tako, da učiteljem in ravnateljem pomagajo pri e-učenju;

7.

ne dvomi o tem, da bo razvoj že sam po sebi vodil k nastanku številnih novih tehničnih možnosti; te bodo uporabljali državljani, ki se bodo sami spontano in naglo prilagajali novostim; meni, da mora evropska, nacionalna, regionalna in lokalna raven poskrbeti za trajnostne in varne sisteme, ki bodo postali del celotnega sistema izobraževanja in prispevali k čim boljšim rezultatom pri posameznem izobraževanju. Vsi niso enako sposobni uporabljati novih tehničnih možnosti, zato bi bilo treba razmisliti o posebnih ukrepih, da se ne bi povečal prepad med posameznimi skupinami;

8.

meni, da morajo biti ta prizadevanja sistematična in strukturirana, da bodo koristila vsem, ne glede na dejavnike, kot so šola, vrsta šole, izobrazba, spol, starost, socialno okolje, etnična pripadnost ali kraj bivanja. Pri uporabi tehnologij je treba poleg tega spoštovati osebno integriteto in skupne vrednote. Uvajanje novih tehnologij za namene izobraževanja in razvoj inovativnih načinov poučevanja in učenja morata biti povezana z varstvom integritete posameznika in varstvom podatkov, ki jih uporabljajo učitelji;

9.

se strinja s Komisijo, da računalniška pismenost ni zgolj tehnična uporaba računalnika, temveč med drugim pomeni kritično in premišljeno ravnanje z informacijami ter odgovorno rabo interaktivnih medijev. To sposobnost krepi tudi interes posameznika, da sodeluje v različnih skupinah in omrežjih v kulturne, socialne in/ali poklicne namene;

10.

ugotavlja, da med glavne cilje pobude Komisije sodijo spodbuditev široke razprave o prostem dostopu do učnih virov v Evropi, razvoj novih inovativnih in učinkovitejših načinov poučevanja in učenja z uporabo novih tehnologij ter izkoristek tako nastalih novih možnosti za vzpostavitev in koriščenje stikov in mrež, povezanih z novimi načini poučevanja in učenja;

11.

podpira te cilje in meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri razširjanju in izvajanju različnih ukrepov za izgradnjo infrastrukture ter v razpravah in razmisleku o teh ukrepih. Zato je treba v ukrepe vključiti vse ravni upravljanja (evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno);

12.

opozarja, da vprašanja v zvezi s tem razvojem močno vplivajo na lokalne in regionalne oblasti, tako v njihovi vlogi družbenih akterjev kot tudi ponudnikov izobraževanja. Državljani morajo biti dobro izobraženi ter imeti ustrezne spretnosti in znanje za sodelovanje na trgu dela, življenje v družbi, nadaljevanje svojega razvoja in zagotavljanje socialne kohezije;

13.

meni, da pri uporabi novih tehnologij ne smejo biti v središču zgolj digitalne spretnosti in pristopi posameznih učiteljev, temveč celotno ozadje, v katerem učitelji delajo. Več pozornosti bi bilo treba nameniti ravni upravljanja, ki je odgovorna za šolstvo, saj lahko ta z učnimi načrti in smernicami spodbuja uporabo IT pri poučevanju;

Inovativni načini poučevanja in učenja

14.

ugotavlja, da Komisija v sporočilu opozarja na zaostanek EU v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami, zaradi česar EU tvega, da ne bo več mogla slediti razvoju. Zato je po mnenju Odbora več kot nujno natančneje preučiti, kako na primer ZDA ali nekaterim azijskim državam uspeva vlagati v strategije, ki temeljijo na IKT, in tako preoblikovati izobraževalne sisteme;

15.

se tako strinja s predlogom Komisije, da se z novima izobraževalnima programoma ERASMUS+ in Obzorje 2020 podprejo izobraževalne ustanove pri razvoju novih poslovnih in izobraževalnih modelov ter izvedejo ukrepi za testiranje inovativnih pedagoških pristopov, razvoj učnih načrtov in oceno znanja;

16.

meni, da je za uspeh novih inovativnih načinov poučevanja in učenja odločilnega pomena priprava meril za oceno rezultatov izobraževanja, ki bodo v skladu z novimi načini in pogoji poučevanja ter učenja. To temo je Komisija že obravnavala; (2)

17.

opozarja, da je izobraževanje – kot so pokazale znanstvene raziskave – zavedno ali nezavedno usmerjeno v vsebine, ki se bodo preverjale, torej v „poučevanje za test“. Če se bodo ohranile sedanje oblike testov in izpitov v posameznih državah, nove spretnosti ne bodo imele posebnega učinka. V mnogih preveč tradicionalnih izobraževalnih okoljih uporaba IKT orodij in pametnih telefonov velja za goljufijo;

18.

meni, da je treba pri novih načinih ocenjevanja rezultatov opustiti tradicionalne razmejitve glede na šolske predmete. Namesto tega je treba upoštevati cilje, zastavljene na podlagi zahtev za razvoj ključnih spretnosti;

19.

meni, da se mora razvoj odvrniti od običajnega sumaričnega ocenjevanja, ki se po možnosti izvaja z računalnikom, ter usmeriti v neprekinjeno ocenjevanje med celotnim učnim procesom, ki lahko pokaže dinamične spremembe in nenehno daje povratne informacije o napačno razumljenih stvareh ali napakah. Če učenci delujejo v digitalnem okolju, je mogoče razviti orodja, ki omogočajo stalno zbiranje teh informacij in učinkovite povratne informacije. Bolj strukturirano in preglednejše spremljanje pedagoškim delavcem omogoča, da lažje sledijo vsakemu posameznemu šolarju in po potrebi pravočasno ukrepajo, na kar v sporočilu opozarja tudi Komisija;

20.

meni, da je s tem povezan tudi predlog Komisije, da v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi in državami članicami razišče in testira okvire digitalnih spretnosti in orodja za samoocenjevanje za učence, učitelje in organizacije. Tudi tukaj se zdi Odboru regij pomembno, da se lokalne in regionalne oblasti – ki so dejansko dejavne na kraju samem – pravočasno pritegnejo k sodelovanju ter da so odločilno udeležene v procesih razvoja in sprememb;

21.

meni, da mora biti ena od pomembnih nalog Komisije v tem, da na različne načine podpira učenje preko državnih in jezikovnih meja in z uporabo novih tehnoloških rešitev ter ustvarjalnih in inovativnih oblik učenja. To bo v mnogih primerih spodbudilo in podprlo učenje tujih jezikov, vendar mora zajeti tudi družboslovne predmete, kulturo, estetiko in naravoslovje;

22.

meni, da med pomembne naloge držav članic in izobraževalnih ustanov sodi spodbujanje inovativnega okolja za poučevanje in učenje, med drugim s sredstvi strukturnih in investicijskih skladov EU. Hkrati je treba pogosto na nacionalni – ali ustrezni zakonodajni – ravni preveriti, katere zahteve pri šolskem pouku ovirajo učenje in posredovanje znanja v drugačnih oblikah od tradicionalnega učenja v razredu, kar pomeni, da bo morebiti potrebna reorganizacija izobraževalnih sistemov (in učnih načrtov), da se spodbudi uporaba sodobne tehnične opreme pri učenju, poučevanju, preverjanju znanja in ocenjevanju;

23.

poudarja, da si je treba z vidika regionalnega razvoja prizadevati za to, da digitalnega razkoraka pri dostopu do opreme IKT, ki se postopoma zmanjšuje, ne bo zamenjal podoben razkorak pri načinu uporabe te opreme. Zato so potrebni dodatni programi, zlasti na podeželju ali za prikrajšane skupine, da se prepreči „drugi digitalni razkorak“, oziroma se ga zmanjša, če že obstaja;

24.

opozarja, da v visokošolskem in univerzitetnem izobraževanju obstaja mnogo oblik učenja, ki temeljijo na IKT. Na tej stopnji študenti pogosto že razvijejo sposobnost samostojnega učenja ter iskanja in obdelave informacij. Danes je mogoče popolnoma brezplačno študirati na univerzah Stanford, MIT ali Harvard ter dobiti diplomo, ne da bi bilo treba upoštevati obsežna pravila glede upravičenosti do študija, izobrazbe ali meril za izbor. Pritok milijonov študentov bo korenito spremenil običajen model univerze;

25.

odpira po njegovem mnenju pomembno vprašanje, ali bodo nekatere zelo ugledne univerze – pogosto iz anglosaksonskega jezikovnega območja – čez 15 let prevladovale v visokošolskem izobraževanju in povzročile, da bodo mnoge nacionalne ali regionalne visoke šole veljale za manj privlačne, ali pa bo ta pojav le obrobnega pomena;

26.

predvideva, da bo vse ostrejša mednarodna konkurenca v različni meri vplivala na različne strokovne discipline. Predmeti ali študiji z močno nacionalno razsežnostjo, kot sta pravo ali pedagoški študij, katerih vsebine in učbeniki so pretežno prilagojeni posameznim državam, bodo verjetno pod manjšim vplivom kot pa študijske smeri, ki so po naravi mednarodne, na primer mnoga tehnična in naravoslovna področja, medicina in moderni jeziki;

27.

poudarja, da imajo mala in srednje velika podjetja vse pomembnejšo vlogo za rast v Evropi ter za rast na regionalni in lokalni ravni. Svetovna konkurenca in nove tehnične možnosti spreminjajo zahteve glede znanja in spretnosti;

28.

opozarja, da se morajo tako organizacije kot posamezniki vse pogosteje prilagajati: naučiti se morajo novih stvari in se učiti več, če želijo v prihodnosti slediti razvoju. Zato so podjetja in regije vse bolj zainteresirane za iskanje novih načinov za pokritje potreb po kvalifikacijah v prihodnje. Pri tem za največjo oviro velja pomanjkanje ustreznega znanja in spretnosti. Odbor regij meni, da je lahko razširitev prostega dostopa do izobraževanja, npr. do spletnih tečajev, pomemben način za odpravo takšnih ovir;

29.

meni, da so potrebna posebna prizadevanja za sistematično in obsežno podporo razvoja mlajših šolarjev. Raziskave kažejo, da se lahko otroci že zelo zgodaj naučijo ravnanja z elektronskimi bralniki. Zato je treba zbrati izkušnje o tem, kako pri pouku in posredovanju znanja s sodobno digitalno tehniko podpreti mlajše učence;

30.

meni, da mora biti glavni cilj spodbuditi razvoj pravih in med seboj povezanih spretnosti, na primer naučiti otroke samoiniciative, usmerjanja lastnega učnega procesa in samoocenjevanja. V zvezi s tem že obstajajo dobre pobude, vendar Odbor regij poudarja, da so potrebna nadaljnja prizadevanja, ki bodo zagotovila koristi vsem šolarjem;

31.

ugotavlja, da se Evropa na splošno sooča z močnim odseljevanjem prebivalstva z že tako redko poseljenih območij, podeželja ter iz malih in srednje velikih mest v velika mesta. Po mnenju Odbora je treba podrobneje raziskati, kako z novimi tehnologijami posebej podpreti učenje, pridobivanje informacij, komunikacijo in vzpostavljanje mrež na redkeje poseljenih območjih, na katerih število učencev upada, šole se po možnosti zapirajo, šolarji pa morajo zaradi tega vsak dan prepotovati dolgo pot do šole. Nove tehnologije bodo težko nadomestile izobražene pedagoge v učilnici, vendar bi bilo treba razmisliti in seznanjati s tem, kako je mogoče z IKT in s pomočjo ustrezno opremljenih učiteljev ohranjati primerno in široko ponudbo izobraževanja na visoki ravni;

32.

opozarja tudi na pogoje za izobraževanje odraslih, ki ga je treba s tega vidika krepiti in nadalje razvijati. Po njegovem mnenju nove tehnologije in nove pedagoške metode prinašajo nove možnosti za prožnejše oblike učenja odraslih, tako da lahko ti kombinirajo študij na različnih izobraževalnih ravneh ter hitreje in neodvisno od kraja bivanja pridobijo spretnosti, ki jih potrebujejo na trgu dela;

33.

meni, da je to mogoče podpreti tako, da se na lokalni in/ali regionalni ravni ponudijo možnosti za pomoč posameznikom pri načrtovanju študija, odgovori na vprašanja o potrjevanju spretnosti in usmerjanje; poleg tega mora biti možno priznavanje spretnosti, pridobljenih zunaj formalnega izobraževanja oz. v tujini, npr. s potrjevanjem. Pri tem je treba preveriti, ali je treba odpraviti morebitne ovire v nacionalnih zakonodajah ter posamezne akterje – npr. univerze – spodbuditi k sodelovanju oz. udeležbi;

34.

meni tudi, da je treba preučiti vprašanje, kako je mogoče priznavanje spretnosti, ki so bile pridobljene z digitalnimi tehnologijami ali preko spleta, dokumentirati v skladu z instrumenti, pripravljenimi na nacionalni in evropski ravni. Zato je izjemno pomembno oblikovanje resničnega evropskega območja spretnosti in kvalifikacij. Odbor poziva Evropsko komisijo, naj nemudoma predstavi konkreten predlog na tem področju;

35.

poudarja, da uspešno učenje z uporabo IKT zagotavlja pogoje za to, da bodo učenci bolje pripravljeni na izpolnjevanje današnjih in prihodnjih potreb delovnega trga. To vprašanje je na lokalni in regionalni ravni izredno pomembno;

36.

ugotavlja, da nove oblike učenja ustvarjajo tudi nove in različne profile usposobljenosti, ki pogosto ne ustrezajo običajnim modelom izobraževanja, spričeval in izpitov. To pomeni, da je treba v svetu dela razviti in spodbujati vnaprejšnje razumevanje tega dejstva. Lokalne in regionalne oblasti bi lahko aktivno podprle delodajalce in lokalne oziroma regionalne predstavnike poklicnega življenja pri teh zadevah;

Dostop do znanja: kako uporabiti prosto dostopno znanje?

37.

poudarja, da so brezplačni in kakovostni učni viri temelj uspešnega izobraževanja. Komisija v sporočilu poudarja pomen prostega dostopa do znanja, kar pomeni, da se to znanje posreduje z orodji, ki so vsem dostopna;

38.

tako kot Komisija poudarja, da pri tem ne gre zgolj za tradicionalno obliko učenja na daljavo, temveč za združevanje učnih virov z bolj običajnim učnim gradivom, kar omogoča kombinacijo učenja v živo in spletnega učenja. Med javnim posvetovanjem je bilo ugotovljeno, da se tovrstno izobraževanje še vedno organizira preveč neredno in sporadično;

39.

meni, da je eden od pogojev za to dostop učencev in učiteljev do nujno potrebne sodobne opreme ter da je dostop do širokopasovne povezave pomemben element za zagotovitev udeležbe vseh. Kot je bilo med drugim poudarjeno v poročilih OECD, je bolj kot računalnik pomemben dostop do interneta. (3) Razmere na tem področju se močno razlikujejo tako med državami članicami kot tudi znotraj posameznih držav;

40.

meni, da je treba podpreti regije, ki zaostajajo v razvoju, da bodo vsi učenci imeli enake pogoje za uporabo tehnologij. Pri tem je ključnega pomena strateška izgradnja širokopasovnih povezav. V manj razvitih regijah in območjih so mladi prikrajšani za nove možnosti za učenje in demokratično vzgojo, drugod pa so na voljo temelji, na katerih je mogoče graditi; (4)

41.

se popolnoma strinja s Komisijo, da bi bilo treba v vseh šolah in v idealnem primeru v vseh učilnicah zagotoviti širokopasovno povezavo in prosti dostop do podatkovnih baz, pri čemer naj se uporabijo sredstva strukturnih in investicijskih skladov. Odbor opozarja na ugotovitev iz prejšnjega mnenja, da lahko razširjena uporaba rešitev IKT v visokošolskem izobraževanju prispeva k povečanju števila študentov na redko poseljenih območjih, otokih, gorskih območjih in v najbolj oddaljenih regijah; (5)

42.

vendar poudarja, da ni dovolj zgolj uporabiti sodobno tehnologijo iz leta 2013, če je ne spremlja tudi sodobni pedagoški pristop iz leta 2013. V skladu s tradicionalnim razumevanjem izobraževanja velja, da se bo znanje povečevalo, če bo le na voljo več informacij. Odgovornost za znanje je tako prenesena na učence. Toda takšen pristop ni preveč učinkovit; razlikovati je treba med dostopom do informacij in njihovo pretvorbo v znanje, kar je vedno individualen proces;

43.

ugotavlja, da je ta proces pretvorbe močno odvisen od situacije posameznika, predznanja, interesa in motivacije. S tega vidika je treba obravnavati možnosti za digitalno pridobivanje spretnosti in temu prilagojene pedagoške ukrepe. Tako je mogoče z novimi tehnologijami ponuditi različne oblike učenja, prilagojene stilu učenja posameznika, vse stile učenja pa je mogoče z digitalnimi tehnologijami veliko bolje podpreti kot prej;

Odprta pravna vprašanja

44.

opozarja, da se računalništvo v oblaku vse bolj uporablja na različnih področjih, tudi pri neposrednem shranjevanju podatkov. Ponudniki podjetjem in organizacijam zagotavljajo določene zmogljivosti shranjevanja, do katerih ti dostopajo preko interneta. Že približno deset let obstaja več različnih vrst interneta. Kot temeljno načelo pri tem velja, da uporabnik ne sme opaziti razlike med datoteko, ki je shranjena na lokalnem strežniku, in datoteko na strežniku, ki je na tisoče kilometrov stran;

45.

kljub temu izraža pomisleke glede shranjevanja osebnih podatkov in podatkov učencev pri zasebnem ponudniku, ki se pogosto nahaja v drugem delu sveta. Eno od vprašanj je, ali je podjetje pripravljeno skleniti pogodbe o uporabi s številnimi lokalnimi, regionalnimi ali nacionalnimi oblastmi v različnih državah. Odbor bi si pri tem želel bolj usklajenega pristopa Komisije;

46.

v zvezi s tem odpira tudi vprašanje, kdo ima pravice do gradiva, ki ga ustvarijo učenci in učitelji v okviru šolskega dela ali zunaj njega. Vse več jih – poleg gradiva, ki ga pripravijo drugi in ga je mogoče spremeniti – pripravlja lastne učne vire. Količina lastnoročno pripravljenega gradiva se povečuje iz več razlogov, med drugim zato, ker so naprave, ki to omogočajo, kot so računalniki ter video- in digitalne kamere, vse cenejši;

47.

ugotavlja, da so te naprave tudi vse enostavnejše za uporabo, uporabniki pa se nanje vse bolje spoznajo. Avtorji novega gradiva lahko na podlagi licenčnih postopkov izberejo, katere pravice želijo obdržati in katere odstopiti. To lahko vključuje pojasnitev pravic v zvezi z digitalnimi vsebinami, npr. spletnimi stranmi, učnimi viri, glasbo, filmi, fotografijami in blogi. Včasih so potrebne licence, ki so prilagojene ustreznim predpisom v več državah. Po mnenju Odbora bi morala Komisija prispevati k opredelitvi tehničnih rešitev in trdnih okvirnih pogojev na tem področju;

48.

poudarja, da je zlasti za lokalne in regionalne oblasti pomembno tudi vprašanje, kako dolgo morajo biti spričevala posameznika in podobni dokumenti javno dostopni;

49.

želi pri tem opozoriti na še eno vprašanje, namreč na vprašanje podatkovnega rudarjenja (data mining), tj. kako ukrepati, če podjetja obdelujejo podatke o učencih in učiteljih za namene prodaje drugim;

Sodelovanje na področju izobraževanja in mreže

50.

kot je že navedel, meni, da je sodelovanje med različnimi deli Evrope možno le, če bo prikrajšanim območjem namenjena posebna pozornost, da bodo lahko države članice in regije, ki v primerjavi s preostalo Evropo zaostajajo v razvoju, ob podpori iz strukturnih in investicijskih skladov vzpostavile lokalno strukturo IKT, sodelovale pri skupnih projektih z drugimi šolami v Evropi ter ponudile prosti dostop do učnih virov;

51.

opozarja, da večina ljudi osvoji več znanja, če ima možnost sodelovanja, razvoja novih zamisli, postavljanja vprašanj in kritičnega razmišljanja. Tovrstne spretnosti so na današnjem in prihodnjem trgu dela in v družbi vse bolj pomembne. Po mnenju Odbora bi bilo treba vzorce in strukture, ki se danes razvijajo v socialnih medijih, z računalniškimi in videoigricami ter preko vse večjega medsebojnega delovanja v medijski družbi vključiti v današnje učenje kot njegov sestavni del;

52.

poudarja, da prej omenjena študija OECD (6) prikazuje tudi najpogostejše dejavnosti IT: učitelji pripravljajo naloge za učence in brskajo po internetu za pripravo na lekcije in predstavitve. Digitalna komunikacija med učitelji in starši za oceno razvoja šolarja ali digitalnih učnih virov je bistveno redkejši pojav. Po mnenju Odbora to kaže na pomen razširitve in nadaljnjega razvoja pedagoških dejavnosti, ki vključujejo IKT, tudi z možnostmi za komuniciranje z drugimi šolami ter njihovimi učitelji in učenci;

Skupna prizadevanja

53.

meni, da je treba vzpostaviti skupno evropsko platformo, dostopno za različne zainteresirane strani, da se razvijejo merila in kazalniki za ocenjevanje napredka na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri različnih ponudnikih izobraževanja, v šolah in drugih učnih okoljih;

Posebna priporočila Odbora regij

54.

poudarja, da se potrebe po razvoju, na katere v sporočilu opozarja Komisija, tj. potrebe po spodbujanju visokokakovostnih in inovativnih načinov poučevanja in učenja z uporabo novih tehnologij in digitalnih vsebin, zelo in na različne načine nanašajo na lokalno in regionalno raven, tako na njeno vlogo organa kot ponudnika storitev ter pogosto ponudnika in uporabnika izobraževanja, ki ima interes in potrebe po dobro izobraženih delavcih ter dobro pripravljenih državljanih. Kljub temu sporočilo le malo omenja lokalno in regionalno raven;

55.

poziva k večjemu vključevanju in priznavanju lokalne in regionalne ravni v nadaljnjem delu; ta raven je lahko forum za razprave in ukrepe pri uporabi novih tehničnih rešitev za učenje z digitalnimi tehnologijami, razvoj inovativnih in ustrezno prilagojenih pedagoških pristopov, prosti dostop do učnih virov ter v podporo pri vzpostavljanju mrež in stikov za tovrstno učenje.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  UNESCO je leta 2012 podal naslednjo definicijo prosto dostopnih učnih virov (OER): prosto dostopni učni viri so „gradiva za poučevanje, učenje in raziskave, ki so v javni rabi ali objavljena z licenco intelektualne lastnine, ki dovoljuje prosto uporabo, adaptacijo in distribucijo“. Odprto izobraževanje (OI) je širši pojem, ki se nanaša na postopke in organizacije, katerih cilj je odprava ovir za dostop do izobraževanja. OER so del odprtega izobraževanja, ki ga je uporaba IKT močno spodbudila.

(2)  COM(2012) 669 final.

(3)  OECD (2012): Connected minds. Technolology and Today’s learners (Paris).

(4)  CdR 3597/2013 in CdR 2414/2012.

(5)  CdR 2392/2012.

(6)  OECD (2012): Connected minds. Technolology and Today’s learners (Paris).


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/26


Mnenje Odbora regij – Neenakosti na področju zdravja v Evropski uniji

2014/C 126/07

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Uvod

1.

pozdravlja poročilo (1), ki zajema pregled napredka pri izvajanju sporočila iz leta 2009 (2), v katerem je bil predstavljen časovni program za ukrepe proti neenakostim na področju zdravja; izraža zadovoljstvo s tem temeljitim in vmesnim poročilom, vendar meni, da bi bilo koristno izpostaviti uspešnost posameznih ukrepov ter nameniti prednost tistim, ki jih je treba nadaljevati in zaključiti;

2.

meni, da sta zdravje in dobro počutje posameznikov in prebivalstva njihov najdragocenejši vir; ne glede na člen 35 Listine EU o temeljnih pravicah meni, da je obseg neenakosti na področju zdravja med državami članicami in v njih izziv za EU pri njenih prizadevanjih za solidarnost, socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo, človekove pravice in enake možnosti;

3.

se strinja, da je za zdravstveno stanje odločilna zelo široka paleta osebnih, družbenih, gospodarskih in okoljskih dejavnikov, medsebojna povezanost teh dejavnikov pa določa zdravje posameznikov in prebivalstva. Neenakosti na področju zdravja povzroča v veliki meri socialno-ekonomska prikrajšanost, na zdravje in dobro počutje pa neposredno vplivajo tudi politične odločitve organov oblasti na vseh ravneh, odločitve posameznikov o njihovem načinu življenja in udeležbi v njihovih skupnostih, biološki dejavniki in geografski vidiki;

4.

poudarja, da zdravstveni sektor zaradi raznolikih vplivnih dejavnikov ne more sam zmanjšati neenakosti na področju zdravja, temveč je potrebno ukrepanje vseh, ki se ukvarjajo z zdravjem in dobrim počutjem, in sicer v obliki celostnih in usklajenih načrtov vseh ravni upravljanja, pristopa „zdravje v vseh politikah“ in širše udeležbe družbe; meni, da je za spodbujanje in izvajanje teh ukrepov nujno potrebno politično in organizacijsko vodstvo, ki si prizadeva za strateško reševanje neenakosti na področju zdravja;

5.

se zaveda raznolikosti zdravstvenih sistemov v EU in poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri zagotavljanju javnih zdravstvenih storitev, promociji zdravja in preprečevanju bolezni. Lokalne in regionalne oblasti imajo pristojnosti tudi na drugih političnih področjih, kot so zaposlovanje, stanovanja, prevoz, načrtovanje, okolje in javna varnost, zaradi česar so pomembni akterji pri promociji javnega zdravja in zmanjševanju neenakosti na področju zdravja; meni, da je medsektorske pristope, potrebne za zmanjševanje neenakosti na področju zdravja, pogosto mogoče bolj usmerjeno in učinkovito razviti in izvajati na lokalni in regionalni ravni, kjer so tudi njihovi rezultati bolj vidni;

6.

izraža zaskrbljenost zaradi trenutnih gospodarskih razmer, ki lahko predstavljajo resno grožnjo, saj krčenje zdravstvenega proračuna skupaj z dobro znanimi izzivi staranja prebivalstva še bolj otežuje financiranje zdravstvenih storitev. Zmanjšanje neenakosti na področju zdravja mora veljati kot nujen korak, saj mnoge oblasti znotraj držav članic skušajo reformirati svoje zdravstvene sisteme, da bodo bolj učinkoviti in trajnostni;

7.

ugotavlja, da poročilo zgolj opozarja na to, da so nekatere neenakosti na področju zdravja povezane z razlikami v kakovosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev v EU (3); meni, da je istočasna objava Marmotovega poročila o neenakostih na področju zdravja v EU  (4) morda podkrepila to trditev in morebiti prispevala k usmerjenosti sklepov poročila;

Neenakosti na področju zdravja: nekatera dejstva in številke

8.

izraža obžalovanje, ker poročilo potrjuje, da na področju zdravja še vedno obstajajo precejšnje in nesprejemljivo obsežne neenakosti med državami članicami in v njih. V zadnjih letih je pri manjšem številu kazalnikov opaziti manjše neenakosti, pri drugih nobenih sprememb, pri nekaterih pa se je neenakost poslabšala; opozarja zlasti na zelo veliko razliko v letih zdravega življenja med državami članicami, namreč skoraj 19 let, kar pomeni, da se pričakovana življenjska doba sicer zvišuje, vendar pa ljudje živijo dlje s kroničnimi boleznimi;

9.

je vesel dejstva, da se je umrljivost zmanjšala in pričakovana življenjska doba zvišala. Vendar pa so te izboljšave ogrožene zaradi vse več negativnih trendov, povezanih z debelostjo, sladkorno boleznijo in telesno neaktivnostjo; če ne bomo ukrepali, se nam zaradi predvidenega vse večjega pojavljanja kroničnih bolezni obeta nezdrava in draga prihodnost;

10.

ugotavlja, da v nekaterih državah članicah obstajajo zelo velike ovire za dostop do zdravstvenih storitev (vključno s stroški, razdaljami in čakalno dobo), poleg tega sta način in kakovost zdravljenja pogosto odvisna od storitev, ki so na razpolago v kraju bivanja; opozarja na družbene koristi pobud za privabljanje splošnih zdravnikov in ponudnikov zdravstvenih storitev na prikrajšana in izolirana območja;

11.

glede na zdravstvene razlike med posameznimi socialnimi sloji prebivalstva meni, da je glavni pogoj za odpravljanje zdravstvenih neenakosti uporaba koncepta uskladitve navzgor, ne pa statistične izravnave, da se izboljša zdravje celotnega prebivalstva do ravni, ki jo imajo najbolj zdravi deli družbe;

Napredek pri izvajanju pobude Solidarnost na področju zdravja

12.

izraža zadovoljstvo s pobudo Skupni ukrep proti neenakostim na področju zdravja v obdobju 2011–2014, pri kateri je sodelovalo 15 držav članic; predlaga, da se pobuda podaljša ter povečajo prizadevanja in usmerjenost, saj je treba to vprašanje še naprej prednostno obravnavati in nadgrajevati dosežene uspehe; spodbuja tudi k razmisleku o bolj prožnih mehanizmih sofinanciranja za udeležbo pri tem skupnem ukrepu;

13.

spodbuja k uvedbi in izvajanju celovitih medsektorskih strategij s primernimi sredstvi na ustreznih ravneh upravljanja, saj bo za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja nujno potrebna prizadevnost mnogih ministrstev in ravni upravljanja, ki pogosto med seboj tekmujejo za sredstva in imajo različne interese; strategije na nacionalni ravni lahko pogosto vplivajo na razvoj lokalnih in regionalnih strategij in obratno;

Izboljšanje baze podatkov in znanja

14.

podpira trenutne programe za širjenje znanja na podlagi uspešnih projektov, da se premosti vrzel med raziskavami, politiko in prakso ter spodbudijo podobni projekti; vendar pa zaradi preobilice informacij, ki jih prejemajo politiki in zdravniki, priporoča berljive ter kratke in jedrnate predstavitve; poziva predvsem, da se pripravijo zgoščena sporočila, ki naj se prikažejo na podlagi uspešnih primerov; priporoča tudi razvoj in promocijo enega glavnega portala za dostopanje do informacij;

15.

izraža zadovoljstvo z obsežnimi prizadevanji za sodelovanje med Evropsko komisijo, mednarodnimi agencijami in javnimi akterji ter priporoča čim tesnejše partnerstvo z evropskim uradom Svetovne zdravstvene organizacije pri usklajevanju politik, skupni uporabi virov in spodbujanju pobud, kot so pobuda Zdrava mesta, mreža Regije za zdravje Svetovne zdravstvene organizacije in svetovna mreža Starosti prijazna mesta in skupnosti; podpira tudi tesnejše sodelovanje v okviru delovnih programov ustreznih agencij EU;

16.

ker je brez potrebnih podatkov napredek izredno težko ocenjevati, poziva vse organe oblasti, naj si še naprej prizadevajo za standardizirane evropske ključne kazalnike zdravja (ECHI), ki jih je treba razviti v tesnem dialogu s predstavniki lokalne in regionalne ravni; s tem bi po možnosti olajšali prizadevanja podnacionalnih ravni za odpravo neenakosti na področju zdravja; poudarja, da se je glede na raznolike obveznosti poročanja na nacionalni in mednarodni ravni treba izogibati podvajanju upravnih bremen, povezanih z zbiranjem podatkov;

17.

pozdravlja program EU za raziskovanje neenakosti na področju zdravja in predlaga med drugim naslednje teme za prihodnje raziskave: učinkovitost ukrepov za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja, dejavniki, povezani z razlikami v letih zdravega življenja, obširnejša analiza dolgotrajnih študij za boljše razumevanje vzrokov neenakosti na področju zdravja, kazalniki duševnega zdravja ter vzroki za to, da imajo nekatere regije z razmeroma nizkim BDP dobre kazalnike zdravja in obratno;

Zavezanost vseh delov družbe

18.

znova poudarja, da je uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 bistvenega pomena za odpravo neenakosti na področju zdravja, ter opozarja na povezavo med zdravim prebivalstvom ter produktivnim in trajnostnim gospodarstvom; poudarja tudi, da je cilje, zastavljene na najvišji ravni, treba pretvoriti v otipljive in merljive dosežke na lokalni in regionalni ravni;

19.

je prepričan, da so vračanje ljudi v zaposlitev in zdrava delovna mesta ključnega pomena za zdravje prebivalstva; meni, da je za odpravo neenakosti na področju zdravja kot glavno prednostno nalogo treba zmanjšati dolgoročno brezposelnost in brezposelnost mladih; izraža zaskrbljenost zaradi trenutnih in dolgoročnih posledic za zdravje in duševno zdravje tistih, ki se čutijo nezmožni prispevati k družbi;

20.

poudarja, da so potrebne močne mreže socialne podpore, saj podpora družine, prijateljev in lokalnih skupnosti pripomore k boljšemu zdravju, tudi boljšemu duševnemu zdravju, kar velja zlasti za starejše osebe, ki se soočajo z osamljenostjo, ovirano mobilnostjo in komunikacijskimi težavami;

21.

ker oglaševalska sredstva za potrošniško blago in storitve izpodrivajo zdravstvena opozorila in ker je za izboljšanje zdravja potreben prispevek širše družbe, meni, da je nujno treba vključiti zasebni sektor, kar je mogoče doseči bodisi s pobudami v okviru družbene odgovornosti gospodarskih družb bodisi z zakonodajnimi ali finančnimi ukrepi, s čimer bi pripomogli k bolj zdravi družbi, npr. k zmanjšanju živilskih odpadkov, jasnejšemu označevanju izdelkov, oblikovanju cen energije itd.;

22.

podpira analizo o tem, kako se lahko fiskalni ukrepi uporabijo za odvračanje od uživanja tobaka, zlorabe alkohola ter pretirane uporabe nasičenih maščob, sladkorja in soli v nekaterih predelanih živilih, da se bodo bolj upoštevali stroški, ki jih povzročajo javnemu zdravstvu in drugim javnim službam. Prav tako se zavzema za ustrezne ukrepe za spodbujanje bolj zdravih živil in bolj zdravega načina življenja, da se spodbudi sprememba vedenja;

23.

meni, da je treba za varovanje zdravja v ustreznih politikah upravljanja v večji meri uporabljati ocene vplivov na zdravje, s katerimi bi zagotovili, da bo neto učinek javnih politik zares izboljšanje zdravja in dobrega počutja prebivalstva ter hkrati zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

Izpolnjevanje potreb ranljivih skupin

24.

meni, da je otrokom nujno treba omogočiti čim boljši začetek življenja, saj so ukrepi za zmanjšanje neenakosti in izboljšanje zdravstvenega stanja najbolj učinkoviti pred rojstvom in v zgodnjem otroštvu. Priporoča, da se zdravju otrok namenja posebna pozornost v programih za zmanjšanje neenakosti, ter poudarja, kako pomemben je dostop do kakovostnega otroškega varstva; taki ukrepi prinašajo boljše rezultate kot kasnejše posredovanje;

25.

opozarja na uspešnost programov za pozitivno starševstvo (5), ki temeljijo na dokazih in so stroškovno učinkoviti, staršem pa nudijo praktične vedenjske strategije zase in za njihove otroke, ter spodbuja k temu, da se poskrbi za večjo dostopnost takih programov, zlasti za ogrožene otroke in starše;

26.

meni, da je debelost otrok trenutno eden največjih izzivov. Zaradi očitne socialno-ekonomske prikrajšanosti v zgodnjih letih se debelost iz otroštva nadaljuje v odraslem obdobju ter pospešuje razvoj in poslabšuje posledice kroničnih bolezni, ki hromijo tako zdravstveno blagajno kot zdravje posameznikov; z veseljem pričakuje predlagani akcijski načrt Evropske komisije o tej temi;

27.

ker je v skladu s Svetovno zdravstveno organizacijo za skoraj 60 % obolenj v Evropi krivih sedem glavnih dejavnikov tveganja (6), meni, da se je nujno treba boriti proti tem dejavnikom in povečati pričakovanja glede zdravja, zlasti z izobraževanjem, če želimo zmanjšati neenakosti na področju zdravja; priporoča vse večjo usmerjenost na določene ciljne skupine prek IKT, družbenih medijev in vzornikov, da se bodo informacije o zdravju in zdravem načinu življenja predstavljale na dostopen in verodostojen način, saj za nekatere osebe dolgoročnejše posledice za zdravje nimajo vedno prednostne vloge;

28.

poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo izkušenj z zdravstveno vzgojo in promocijo zdravega načina življenja, pa tudi s preprečevanjem ter zgodnjim odkrivanjem in zdravljenjem v zvezi z alkoholizmom, kajenjem, prehrano, debelostjo in drogami; poziva tudi organe oblasti v državah članicah, naj spodbujajo telesno aktivnost, zdrav način življenja ter programe za pridobivanje osnovnih znanj in spretnosti za življenje (zdravstvena pismenost, osnovno poznavanje znanosti, zmožnost presejati informacije, sposobnost računanja za dobro gospodarjenje itd.), pri tem pa posebno pozornost posvetijo mladim in ranljivim skupinam;

29.

ker lahko na življenje starejših negativno vpliva več dejavnikov, med drugim nizek dohodek, kronična obolenja, osamljenost in ovirana mobilnost, in ker ljudje živijo dlje, poudarja, da je treba uresničevati cilje evropskega partnerstva za inovacije za aktivno in zdravo staranje, ter podpira obsežno izvajanje akcijskih načrtov tega partnerstva; poleg tega se zavzema za seznanjanje z dublinsko deklaracijo o starosti prijaznih mestih in skupnostih v Evropi 2013  (7);

30.

meni, da so programi javnega zdravja, ki zmanjšujejo neenakosti na področju zdravja, lahko stroškovno učinkoviti – npr. presejanje, odkrivanje bolezni in zdravljenje rizičnih skupin, pri katerih je zaradi dedne obremenjenosti večja verjetnost, da zbolijo za določeno boleznijo; takim programom bi lahko dali prednost in to utemeljili z večjo učinkovitostjo (npr. boljši dostop do presejalnega programa za rak materničnega vratu za ženske z nižjimi dohodki);

31.

poudarja, da se morajo z odpravljanjem neenakosti na področju zdravja ukvarjati oblasti in službe na lokalni ravni in dejavne skupnostne organizacije, ki najbolje razumejo potrebe lokalnih ranljivih skupin in ki lahko dosežejo najboljšo udeležbo v programih;

Izboljšanje učinkovitosti politik EU

32.

kljub temu, da so za organizacijo in nudenje zdravstvenih storitev odgovorni organi oblasti v državah članicah, meni, da so poročilo in ukrepi Komisije za podporo in usklajevanje prizadevanj držav članic v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti; poudarja, da lahko različne politike EU in programi financiranja, med drugim na področju socialnih zadev, raziskav in inovacij, izobraževanja, energije, razvoja podeželja in regionalne politike, vplivajo na zdravje in determinante zdravja ter pripomorejo k zmanjšanju neenakosti na področju zdravja;

33.

pozdravlja sklop tematskih ciljev, ki jih je Komisija pripravila za združevanje izdatkov in vključitev zmanjšanja neenakosti na področju zdravja med prednostne naložbe v okviru ESRR; meni, da je vključitev zdravstvenih vidikov v razne programe in tokove financiranja EU nadaljnja spodbuda za medsektorske strategije na visoki ravni; podpira ustrezne predhodne pogojenosti iz uredbe o skupnih določbah in je prepričan, da je mogoče želen učinek doseči le, če se vsak strateški politični okvir, sprejet na tej podlagi, uporablja na ustrezni operativni ravni;

34.

izraža zaskrbljenost nad izjavo, da zdravstveni sistemi nimajo dovolj zmogljivosti za naložbe v odpravljanje neenakosti na področju zdravja (8); poudarja, da je treba prednostno okrepiti zmogljivosti za uspešno pridobivanje in vlaganje sredstev EU; zato podpira večje širjenje virov, kot je poročilo skupnega ukrepa Equity Action o uporabi strukturnih skladov EU (Applying EU Structural Funds), ter znova poudarja, da je treba v državah članicah ustanoviti kontaktne točke in z njimi seznanjati javnost;

35.

opozarja, da je v vseh fazah programskega cikla evropskih strukturnih in investicijskih skladov izredno pomembno omogočati vključenost lokalnih in regionalnih zdravstvenih sistemov in organov, da se izboljšanju zdravja nameni ustrezna prednost;

36.

izraža razočaranje, ker zmanjšanje neenakosti na področju zdravja ni specifični cilj programa Zdravje za rast; s širšega vidika se zavzema za večje ravnovesje med naložbami v infrastrukturo in naložbami v preventivne zdravstvene ukrepe, pri infrastrukturnih naložbah pa za ravnotežje med obsežnejšimi projekti gradnje bolnišnic (kjer je to upravičeno) ter bolj dostopno in celostno lokalno oskrbo; poudarja tudi, da je treba porabo sredstev EU ocenjevati glede na učinek, trajnost in donosnost naložbe;

37.

spodbuja oblasti in organe, da pri oblikovanju partnerstev za spodbujanje čezmejnih projektov za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja uporabijo instrument evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), na primer v zvezi z infrastrukturo in dostopom do vrhunske medicinske opreme;

Sklepi

38.

glede na vse večje demografske in proračunske pritiske pozdravlja širše pobude EU, s katerimi naj bi pomagali organom oblastem v državah članicah pri razvijanju trajnostnih in učinkovitih zdravstvenih sistemov (zlasti z naložbami v preventivno zdravstveno varstvo, da se zmanjšajo dolgoročni stroški v prihodnosti) ter preoblikovanju sistemov zdravstvenega varstva, da bodo omogočali pravičen dostop do visokokakovostne zdravstvene oskrbe;

39.

izraža zadovoljstvo z napredkom, ki je bil dosežen z ukrepi Komisije za odpravo neenakosti na področju zdravja, ter poudarja, da je treba na vseh ravneh upravljanja storiti več; tako se v procesu evropskega semestra ponujajo priložnosti za opozarjanje na neenakosti med državami članicami na področju zdravja; tudi lokalne in regionalne oblasti so sposobne uvajati in izvajati strategije za zmanjšanje neenakosti na podnacionalnih ravneh z ukrepi, ki temeljijo na dokazih in so stroškovno učinkoviti, ter osredotočanjem sredstev na najbolj ranljive skupine;

40.

glede na odgovornosti lokalnih in regionalnih oblasti želi sodelovati pri ustreznih pobudah Evropske komisije in v ta namen dati na razpolago svoje vire; bi pozdravil novo poročilo Evropske komisije o napredku v naslednjih treh letih, da bi lahko ocenili dosežke.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Poročilo o neenakostih na področju zdravja v Evropski uniji – SWD(2013) 328 final (op. prev.: dokument ni na voljo v slovenskem jeziku).

(2)  Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU – COM(2009) 567 final.

(3)  SWD (2013) 328, str. 20 (op. prev.: dokument ni na voljo v slovenskem jeziku).

(4)  Report on Health Inequalities in the EU, M. Marmot et al. – Evropska komisija (v tisku).

(5)  Na primer: http://www.triplep.net/glo-en/home.

(6)  Povišan krvni tlak, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, holesterol, prekomerna telesna teža, nezadostno uživanje sadja in zelenjave, pomanjkanje telesne aktivnosti (Mortality and burden of disease attributable to selected major health risks – WHO Global Health Risks (2009)).

(7)  http://www.ahaconference2013.ie/dublin_declaration/dublin_declaration_text

(8)  SWD(2013) 328, str. 16 (op. prev.: dokument ni na voljo v slovenskem jeziku).


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/31


Mnenje Odbora regij – Socialna razsežnost ekonomske in monetarne unije

2014/C 126/08

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

Splošne ugotovitve

ODBOR REGIJ

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o krepitvi socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije (EMU), ki je del časovnega načrta za dokončno oblikovanje EMU, sprejetega na zasedanju Evropskega sveta 13. in 14. decembra 2012;

2.

meni, da je to sporočilo pomemben prvi korak in vsebuje predloge, ki bodo omogočili vzpostavitev resničnega socialnega stebra EMU;

3.

v tej zvezi poudarja, da je Evropski svet na zasedanju 19. in 20. decembra uradno potrdil uporabo ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov v evropskem semestru 2014, vendar obžaluje, ker bo njihova funkcija omejena na analizo sprememb na socialnem področju; zato znova poziva k vključitvi socialne razsežnosti EMU v upravljanje, usklajevanje in spremljanje gospodarskih politik;

4.

pozitivno ocenjuje predloge Komisije, katerih cilj je ponovna vzpostavitev ravnovesja znotraj območja evra, ki je bilo doslej usmerjeno predvsem v Pakt za stabilnost in rast ter t. i. šesterček, in podpora zamisli, da se zdajšnji stebri EMU (ekonomski, proračunski, bančni in politični) dopolnijo še s socialnim stebrom;

5.

potrjuje, da bi moral biti prihodnji socialni steber EMU večsektorski, da bi bilo tako mogoče bolje upoštevati socialno razsežnost in socialne učinke gospodarskega upravljanja EMU. To je po eni strani ključnega pomena za dobro delovanje in trajnost EMU na srednji in dolgi rok, po drugi strani pa za legitimnost procesa evropskega povezovanja;

6.

ponovno opozarja, da je za dobro delovanje katerega koli območja z enotno valuto potrebna določena stopnja usklajenosti med gospodarstvi držav članic, da bi s tem čim bolj omejili pojavljanje asimetričnih šokov in njihove posledice; meni, da se je tveganje za konkurenco med socialnimi modeli držav članic v primeru takšnih šokov izkazalo za resnično in da je treba priznati, da se je v letih 2007 in 2008 začela pojavljati delitev na center in obrobje, zlasti na področju zaposlovanja;

7.

izraža prepričanje, da lahko poglobitev socialne razsežnosti kar najbolj zmanjša tveganje za konkurenco med socialnimi modeli, ki bi lahko nastala zaradi opustitve instrumentov za gospodarsko prilaganje, kot je menjalni tečaj, ali zaradi evropskega okvira fiskalnih politik, ter odpravi negativne učinke krize in politik varčevanja;

8.

meni, da je mogoče demokratično legitimnost EMU povečati le, če bodo evropski državljani prepričani, da bo upoštevano tudi načelo socialnega napredka in da zaposlovanje in socialna pravila ne bodo obravnavani zgolj kot dodatne ugodnosti v procesu makroekonomskega prilagajanja;

9.

v tej zvezi poudarja, da so praktično vsi najpomembnejši socialni kazalniki presegli nikoli prej dosežene prage, pa naj bo to stopnja brezposelnosti mladih, ki znaša skoraj 23 %, število dolgotrajno brezposelnih, ki se je povečalo v večini držav članic, ali odstotek evropskega prebivalstva, ki mu grozi socialna izključenost (25 %);

10.

opozarja, da zaradi krize ni več konvergence med regionalnim BDP na prebivalca in brezposelnostjo v Evropski uniji ter da se danes socialna neravnovesja v EMU povečujejo hitreje kot drugod v EU, to pa vpliva na uspešnost gospodarstva v EMU in politično stabilnost njenih držav članic;

11.

zato ugotavlja, da v območju evra niso problematični zgolj proračunski primanjkljaji držav članic, temveč tudi razlike v socialni in teritorialni koheziji med posameznimi državami članicami in regijami, kar pomeni, da bi bilo treba socialni razsežnosti EMU pripisati enak pomen kot usklajevanju gospodarskih politik. Pri tem bi morala biti v ospredju odprava strukturnih problemov;

12.

se zavzema, da bi v okviru socialne razsežnosti EMU ohranili različne nacionalne socialne modele in omogočili njihov soobstoj, ter ponovno opozarja, da namen te razsežnosti ni usklajevanje socialnih sistemov, temveč ohranitev načela „združeni v različnosti“;

13.

izraža prepričanje, da je naloga EU predvsem nadaljnji razvoj ciljev socialne politike in temeljnih pravic ter uvedba pravno zavezujočih minimalnih standardov v vsej EU, hkrati pa spoštovanje možnosti ukrepanja držav članic na tem področju;

14.

poziva k poglobitvi socialne razsežnosti v območju evra v okviru odprtega okrepljenega sodelovanja, ki omogoča, da se sedanjim državam članicam EMU pridružijo tudi tiste države, ki so se k sprejetju enotne valute zavezale s Pogodbo, pa tudi druge države članice Evropske unije, saj je videti, da je poglobitev socialne razsežnosti nujna na ravni celotne EU;

15.

znova poziva k boljšemu usklajevanju gospodarskih in socialnih politik med evropsko in nacionalno ravnjo upravljanja v okviru evropskega semestra ter k večji udeležbi lokalnih in regionalnih oblasti pri tem usklajevanju (1);

16.

poudarja, da je treba v okviru postopka usklajevanja socialnih politik zagotoviti, da imajo lokalne oblasti podporo pri prizadevanjih za izvajanje ustreznih politik zaposlovanja in socialnih politik. Za to se je treba osredotočiti na specifične teritorialne izzive na teh področjih in olajšati izmenjavo najboljših praks na lokalni in regionalni ravni;

17.

si tako kot Komisija prizadeva za „povečanje zmogljivosti za spremljanje razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev“, „mobilizacijo ukrepov in financiranja EU za učinkovito in trajnostno odpravljanje brezposelnosti“, „povezovanje ukrepov sprejetih za večjo odgovornost in ekonomsko disciplino z večjo solidarnostjo in finančno podporo“, „zmanjšanje obstoječih ovir za čezmejno mobilnost delavcev“ in „krepitev vloge socialnega dialoga“;

18.

ponovno poziva Komisijo, naj natančneje preuči vprašanje kakovosti javne porabe, pri čemer naj zlasti oceni, ali je možno ločevati med tekočimi izdatki in izdatki naložb pri izračunavanju proračunskega primanjkljaja, s čimer bi odpravili ovire za javne naložbe z dolgoročnim neto donosom;

19.

ravno tako meni, da bi bilo treba pri izračunavanju proračunskega primanjkljaja upoštevati ponderirane vrednosti socialnih naložb;

Posebne ugotovitve

Preglednica ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

20.

podpira novo preglednico ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, ki jo načrtuje Komisija, ter vključitev novih socialnih in zaposlitvenih kazalnikov v postopek nadzora makroekonomskih neravnotežij in mehanizem opozarjanja;

21.

meni, da vzpostavitev takšnega mehanizma za odkrivanje socialnih razhajanj v območju evra pomeni korak naprej k solidarnemu povezovanju in označuje začetek ponovne vzpostavitve ravnotežja med gospodarskimi in socialnimi politikami v okviru evropskega semestra;

22.

kljub temu obžaluje, ker je nabor predlaganih kazalnikov Komisije preveč omejen, da bi bilo mogoče z njim v celoti zajeti socialne razmere in socialne trende v državah članicah, in ker izbor predlaganih kazalnikov ni ustrezno utemeljen. Odbor poziva Komisijo, naj pred dokončno odločitvijo o najustreznejših kazalnikih pripravi bolj utemeljeno obrazložitev;

23.

predlaga, da se pri oblikovanju preglednice stanja na področju socialnega napredka upoštevajo tudi osebe v starosti nad 65 let, tj. upokojenci, ki v nekaterih državah članicah predstavljajo znaten del kategorije revnih;

24.

zato Komisiji predlaga, naj preglednico še izpopolni in v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi odloči o morebitni vključitvi dodatnih kazalnikov, kot so stopnja revščine otrok, dostojna delovna mesta in minimalni dohodek, ter navede podatke o statističnih in denarnih vrednostih (iz katerih bodo na primer razvidni stroški v zvezi z ljudmi, ki niso niti zaposleni niti vključeni v programe izobraževanja ali usposabljanja (NEET) – izraženo v odstotku BDP), kar bo omogočilo natančnejši vpogled v gospodarske posledice s socialnega vidika in z vidika zaposlovanja ter bo pomenilo odločnejše in jasnejše sporočilo oblikovalcem politik;

25.

ravno tako predlaga, da se pri kazalnikih, ki bodo uporabljeni, upošteva tudi načelo enakosti spolov – tj. za stopnjo brezposelnosti, stopnjo mladih, ki niso niti zaposleni niti se ne izobražujejo ali usposabljajo, oziroma stopnjo zaposlenosti mladih in stopnjo tveganja revščine –, saj bo priznavanje razlik med moškimi in ženskami, ki živijo v socialni stiski, omogočilo uvedbo bolj ciljno usmerjenih in zato bolj učinkovitih politik;

26.

predlaga Komisiji, da si še bolj prizadeva, da bi pravočasno zagotovila ustrezne statistične podatke v zvezi s kazalniki, uporabljenimi v preglednici, kar bo omogočilo pravočasen dostop do primernejših informacij;

27.

je zaskrbljen, da iz preglednice ne bi bile razvidne morebitne razlike na regionalni ravni, saj bi bili v njej združeni nacionalni kazalniki, zato predlaga, da se za oceno razlik na podnacionalni ravni uporabijo ustreznejši instrumenti (2);

28.

izraža obžalovanje, ker ni predlagana nobena referenčna vrednost, s katero bi opredelili, kdaj je dosežen prag za opozarjanje; v tej zvezi poudarja, da v sporočilu Komisije niso omenjeni niti priznano minimalno varstvo na evropski ravni niti skupni socialni standardi, zaradi česar je v tej fazi nemogoče predvideti, kakšno stopnjo teh pragov bo določila Komisija;

29.

meni, da bi bilo treba prage za opozarjanje v vsakem primeru opredeliti v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji;

30.

ponovno opozarja Komisijo, da je preglednica zgolj retroaktivno statistično orodje, ki ga je treba dopolniti z analizo možnega prihodnjega pričakovanega razvoja na področju socialnega varstva, kar bi omogočilo preventivno in ne zgolj korektivno ukrepanje;

31.

poziva Komisijo, naj natančno navede, da se pri preprečevanju neravnovesij na socialnem področju ob prekoračitvi praga za opozarjanje ne smejo samodejno odrediti sankcije. Ravno nasprotno, uporabiti bi bilo treba mehanizem, ki bi spodbudil konvergenco skupnih ciljev in izmenjavo najboljših obstoječih praks;

32.

zato Komisijo prosi, naj pojasni, kateri mehanizmi bi se uporabili, če bi država članica prekoračila prag za opozarjanje;

Pospešeno ukrepanje za zaposlovanje in mobilnost delavcev

33.

priznava, da ima mobilnost delavcev v EMU v trenutnih gospodarskih razmerah odločilno vlogo, zato opozarja, da mora prispevati k spodbujanju trajnostne in vključujoče rasti;

34.

se strinja s Komisijo, ki meni, da je mobilnih delavcev v Evropi še premalo, da bi lahko predstavljali resničen evropski trg dela, in ponovno opozarja, da bi morali imeti državljani, ki želijo biti poklicno mobilni, na voljo bolj zanesljive in kakovostne informacije ter individualno pomoč;

35.

ugotavlja, da bi lahko bolj usmerjeno jezikovno izobraževanje pomagalo spremeniti odnos do mobilnosti delovne sile. Uvedba mehanizmov za spodbujanje poklicnega pripravništva in vajeništva, namenjenih študentom in delavcem, je izjemnega pomena za večjo mobilnost v evropskih regijah;

36.

poziva Komisijo, naj si močno prizadeva za odpravo ovir za čezmejno mobilnost delavcev v EU, in sicer predvsem za odpravo pravnih (npr. združljivost nacionalnih sistemov socialnega varstva) in praktičnih ovir (npr. znanje jezikov, medkulturno izobraževanje);

37.

poudarja, da morajo nacionalni sistemi za usklajevanje službe EURES (predviden začetek izvajanja leta 2015) tesno sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki imajo ključno vlogo pri spodbujanju mobilnosti delavcev; opozarja, da zaradi razširitve mreže EURES v evropsko službo, ki pomaga pri posredovanju delovnih mest in iskanju kadra, njena posvetovalna funkcija ne sme biti opuščena ali okrnjena. Tudi v prihodnje morajo biti njena glavna naloga storitve svetovanja o praktičnih vprašanjih glede dela in socialnega varstva v tujini, ki jih zagotavljajo svetovalci EURES, npr. o vprašanjih glede brezposelnosti, bolezni, posebnostih začasnega dela, ukrepih za ponovno vključitev, zavarovanja za primer invalidnosti in nesreče pri delu ter možnosti za dodatno poklicno usposabljanje. Obmejna partnerstva mreže EURES so ravno v obmejnih regijah zelo pomembna in s svojim delom veliko prispevajo k mobilnosti;

38.

kljub temu priznava, da ne bi bilo smiselno, če bi spodbujanje mobilnosti delavcev razumeli kot zadostno za uravnoteženje neravnovesij in asimetričnih šokov v območju evra;

Okrepljeni finančni instrumenti za večjo solidarnost

39.

ponovno opozarja na potrebno solidarnost z državami članicami, ki jih je sedanja kriza najbolj prizadela, saj so države članice medsebojno odvisne tako z gospodarskega kot tudi s socialnega vidika;

40.

podpira predlog Komisije o razvoju boljših strategij dejavnega vključevanja in učinkovitejši uporabi socialnih proračunov; poleg tega bi bilo treba s pomočjo Evropskega socialnega sklada (ESS) bolj ciljno usmeriti evropska sredstva na socialnem področju v okviru sporazumov o partnerstvu in priprave operativnih programov za obdobje 2014–2020; opozarja, da je OR ravno tako vseskozi podpiral novi program za zaposlovanje in inovacije, Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in pobudo za zaposlovanje mladih;

41.

kljub temu obžaluje, da so s tem povezani predlogi Komisije omejeni zgolj na uporabo obstoječih instrumentov, katerih cilji in obseg niso nujno prilagojeni posebni problematiki EMU; zato Komisiji predlaga, naj razmisli tudi o možnosti spodbud za tiste države EMU, ki bi izpeljale reforme, s katerimi bo mogoče uresničiti socialne cilje iz strategije Evropa 2020 in preprečiti socialno neravnovesje;

42.

pojasnjuje, da z mehanizmi nadzora in usklajevanja ekonomskih in socialnih politik nikoli ne bo mogoče odpraviti tveganja za asimetrične šoke, saj ima vsaka država članica drugačne gospodarske in industrijske posebnosti;

43.

na podlagi navedenega ugotavlja, da bi morali v EMU uvesti posebne instrumente in mehanizme, ki bi s preventivnim ukrepanjem omogočili, da bi se izognili posledicam teh šokov za zaposlovanje in socialne politike v državah članicah ali jih ublažili;

44.

pojasnjuje, da so bile v akademskih krogih pripravljene številne študije, scenariji in simulacije na temo avtomatskih stabilizatorjev; ponovno poudarja, da so v drugih monetarnih območjih, na primer v ZDA, razvili lastne avtomatske stabilizatorje, ki so se izkazali za učinkovite; ugotavlja, da Komisija ni nadaljevala razmisleka v tej smeri, kar pa bi zahtevalo spremembo Pogodb; zato poziva Komisijo, naj pripravi zeleno knjigo o avtomatskih stabilizatorjih v območju evra in v njej bolj natančno opredeli, kateri izmed obstoječih študij, scenarijev in simulacij bi bil najbolj primeren za območje evra;

45.

v tej zvezi poudarja, da mehanizem odzivanja na asimetrične šoke ni nujno solidarnostna pomoč v obliki enostranskih transferjev iz centra na obrobje, lahko pa bi bil zastavljen kot sistem zavarovanja, s katerim bi vse države EMU zaščitili pred skupno izpostavljenostjo v območju evra;

46.

ponovno poziva Evropsko komisijo, naj podrobneje preuči izvedljivost sistema zavarovanja Evropske unije za primer brezposelnosti, ki bi bil lahko uveden kot avtomatski stabilizator na ravni EMU (3). Ta sistem bi lahko temeljil na stopnji kratkotrajne brezposelnosti, na katero še posebej vplivajo ciklične spremembe in na podlagi katere bi se lahko izognili enosmernim proračunskim transferjem. Ravno tako bi bilo primerno, da bi tak sistem temeljil na strogi pogojenosti, na primer, da se izvajajo dejavne politike boja proti brezposelnosti;

Okrepitev socialnega in teritorialnega dialoga

47.

pozitivno ocenjuje predloge Komisije za večjo udeležbo socialnih partnerjev pri usklajevanju ekonomskih politik in politik zaposlovanja ter pri evropskem semestru;

48.

močno spodbuja Evropsko komisijo k podobnim prizadevanjem tudi na področju vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti. Vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju socialnih politik in politik zaposlovanja je zares odločilna. Njihova edinstvena izkušnja in strokovno znanje bi lahko poleg tega prispevala k boljšemu razumevanju socialnih trendov v EMU.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Resolucija OR o prednostnih nalogah Odbora regij v letu 2013 na podlagi zakonodajnega in delovnega programa Evropske komisije (CDR2204-2012_00_00_TRA_RES).

(2)  Mnenje OR – Merjenje napredka preko meja BDP (CdR 163/2010 fin).

(3)  Mnenje OR – Sveženj EU za socialne naložbe, točka 20 (ECOS-V-042, 9.10.2013).


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/35


Mnenje Odbora regij – Smernice EU o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah

2014/C 126/09

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve

1.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija začela posvetovanje o pregledu smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, široko odprto vsem zainteresiranim stranem, v katerem je predlagala nekaj možnosti. Hkrati obžaluje, da ni prejel uradnega zaprosila za posvetovanje in da je rok za posvetovanje tako kratek, saj dejansko znaša zgolj 6 mesecev;

2.

z veseljem ugotavlja, da je komisar za konkurenco 7. novembra 2013 poslal podroben pisen odgovor na prejšnje mnenje OR o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (1), ter pozdravlja, da je Komisija v novem osnutku smernic upoštevala nekatera priporočila OR, in sicer:

i.

zavrnitev možnosti omejitve uporabe pojma podjetja v težavah za podjetja, ki so v formalnem postopku zaradi insolventnosti (oddelek 2.2 osnutka);

ii.

večje upoštevanje ukrepov v zvezi z ravnanjem, kot je prepoved financiranja širjenja in nakupov ali pa prepoved oglaševanja ali izplačila dividend (točke 86–88 osnutka);

iii.

okrepitev zahtev na področju preglednosti z obvezno objavo vseh informacij o dodeljeni pomoči na spletišču (točka 101 osnutka);

iv.

pojasnitev interakcije med instrumentom državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter državno pomočjo za ponudnike storitev splošnega gospodarskega pomena, zlasti naslednjo pojasnitev: „Komisija torej pri določitvi porazdelitve bremena (...) ne bo upoštevala nadomestil za javne storitve, ki izpolnjujejo zahteve glede združljivosti iz okvira storitev splošnega gospodarskega pomena“ (točka 106);

3.

znova izraža prepričanje, da se je treba pri posodobitvi instrumenta državne pomoči osredotočiti na prepoved pomoči, ki bi lahko imela dejanske in znatne posledice za notranji trg, ter zmanjšati upravna bremena za vpletene akterje;

4.

pozdravlja potrditev Komisije, da ne bo določila cilja količinskega zmanjšanja državnih pomoči brez razlikovanja, vendar pa meni, da v osnutku smernic ni dovolj podprla trditve, da je bila „pri reviziji (...) upoštevana tudi njena strategija Evropa 2020“ (točka 5 osnutka);

5.

pozdravlja predlagano vključitev pojma „začasna podpora za prestrukturiranje“ v smernice. Poziva, naj se predvidi obdobje podpore največ 18 mesecev, da taka podpora ne bi sovpadala z enim proračunskim letom;

6.

podpira predlog Komisije, da se pripravi neizčrpen seznam socialnih težav ali tržnih pomanjkljivosti, ki upravičujejo, da je pomoč v javnem interesu, kot sta stopnja brezposelnosti v zadevni regiji, ki je višja od povprečja EU ali nacionalnega povprečja, in tveganje motnje v neprekinjenem zagotavljanju storitev splošnega gospodarskega pomena (točka 45 osnutka). Komisijo poziva, naj natančno opredeli ustrezno teritorialno statistično raven za merjenje takih pomanjkljivosti;

7.

obžaluje brezpogojno navajanje, da „v sedanjih razmerah bistvene presežne zmogljivosti na evropski in svetovni ravni državna pomoč za reševanje in prestrukturiranje jeklarskih podjetij v težavah ni upravičena“ (točka 15 osnutka). Ta analiza se zdi zgolj kvantitativna in kratkoročna, saj je prednost evropskega jeklarskega sektorja, da se preusmerja v kakovostno in bolj specializirano proizvodnjo. Poleg tega bi bilo treba upoštevati ocene iz študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), da naj bi se povpraševanje po jeklu povečalo z 1,4 milijarde ton v letu 2013 na 2,3 milijarde ton v letu 2025. Prav tako se zdi, da je analiza Komisije v nasprotju z akcijskim načrtom za jeklarsko industrijo v Evropi (2), v katerem je predlagano, da bi lahko za podjetja v jeklarskem sektorju namenili javno podporo ob upoštevanju pravil, ki veljajo za državno pomoč. Zato predlaga, naj se za jeklarski sektor oblikujejo posebne smernice;

8.

glede porazdelitve bremena se opredeljuje za možnost 1, tj. prožnejši pristop, ki predvideva, da se prispevki delničarjev in upnikov določijo glede na verjetne izgube, ki bi jih utrpeli v primeru stečaja (oddelek 3.5.2). Vendar pa znova poziva, naj bo prag za lastni prispevek podjetij nižji od 50 %, kot je že predvideno v obstoječem sistemu za srednje velika podjetja;

9.

znova izpostavlja svoj predlog, naj se prispevki podizvajalcev ali zaposlenih podjetja vključijo v izračun lastnih prispevkov podjetja, če so jasno ločeni od vsakršne pomoči in kažejo zaupanje akterjev, da lahko njihovo podjetje preživi;

10.

poziva, naj se obdobje enkratne pomoči skrajša z desetih na pet let, kot je že predvideno v sedanjem sistemu za primarne kmetijske proizvajalce. S skrajšanjem na pet let bi lahko tudi zagotovili skladnost s klavzulo o trajnosti dejavnosti, opredeljeno v členu 57 splošne uredbe o strukturnih skladih, ki omogoča, da se pomoč vrne, če se naložbe v podjetju oziroma MSP prenehajo za pet oziroma tri leta. Znova izraža željo, da bi se ta klavzula o preprečevanju selitve dejavnosti, predvidena v okviru strukturnih skladov, uporabila za instrument državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah;

11.

se sprašuje, zakaj Komisija v delu glede pomoči za ponudnike storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah ni predvidela, da bi bilo mogoče za porazdelitev bremena uporabiti možnost 2 (točka 106 osnutka);

12.

močno obžaluje, da je Komisija brez podrobne obrazložitve predlagala zmanjšanje najvišjega zneska pomoči v okviru sheme kombinirane pomoči za reševanje in prestrukturiranje, dodeljene enemu samemu podjetju, na 5 milijonov EUR, čeprav je bil leta 2007 ta znesek določen v višini 10 milijonov EUR, OR pa je pozval, naj se poviša na 15 milijonov EUR, da bi se upoštevali inflacija in drugi pomembni dejavniki (zlasti vpliv na BDP in brezposelnost);

13.

Komisijo poziva, naj pripravi analizo okvirov državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, ki obstajajo v drugih državah članicah OECD.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Mnenje Odbora regij z dne 11. aprila 2013 o smernicah EU o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (CDR240-2013_AC).

(2)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi, COM(2013) 407.


III Pripravljalni akti

ODBOR REGIJ

105. plenarno zasedanje 30. in 31. januarja 2014

26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/37


Mnenje Odbora regij – Predlog uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

2014/C 126/10

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

1.

je zadovoljen, da je Komisija s predlogom o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva ustvarila obsežen nabor predpisov za izvajanje Lizbonske pogodbe za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije. Predlog omogoča ciljno usmerjeno razpravo;

2.

pozdravlja cilj predloga, da se za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije in zadevajo več držav članic, ustanovi posebna institucija, da Evropska unija kot pravna oseba z lastnimi finančnimi sredstvi ne bi bila odvisna samo od nacionalnih organov pregona, saj zaenkrat nima podobnih mehanizmov za zaščito lastnih interesov;

3.

ta cilj pozdravlja tudi zato, ker dosleden pregon goljufij in zlorab krepi spoštovanje davčnih predpisov ter s tem zagotavlja finančno zmogljivost Evropske unije in držav članic;

4.

poudarja, da je učinkovita zaščita finančnih interesov Evropske unije nujna zlasti z vidika lokalnih in regionalnih oblasti, saj je velik delež tovrstnih kaznivih dejanj povezan z uporabo sredstev iz strukturnih skladov, zato je zelo pomembno, da se evropska finančna podpora ukrepov lokalnih in regionalnih oblasti za spodbujanje uporablja učinkoviteje in bolj ciljno usmerjeno;

5.

poudarja, kako pomembno je regije zaščititi pred (gospodarsko) škodo in se odločno boriti proti zlorabi evropske finančne podpore;

6.

izrecno pozdravlja namero Evropske komisije, da se uvede boljše izobraževanje in usposabljanje uporabnikov prava za učinkovit pregon tovrstnih kaznivih dejanj;

7.

z vidika načela subsidiarnosti – kljub vplivu na nacionalno suverenost na enem najbolj občutljivih področij – nima resnih pomislekov, da se v skladu s členom 86 PDEU podeli pristojnost za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo EU, Evropskemu javnemu tožilstvu;

8.

se v zvezi s tem seznanja s pomisleki, ki so jih izrazili nacionalni parlamenti v okviru nadzora subsidiarnosti, in njihovega „rumenega kartona“, ki Komisijo zavezuje k ponovni preučitvi in morebitni spremembi predloga; poudarja, da se nekateri pomisleki delno nanašajo na subsidiarnost, drugi pa na sorazmernost predlaganih ukrepov ali na postopek;

9.

opozarja, da so nacionalni/regionalni organi kazenskega pregona že danes odgovorni za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo Evropski uniji, zato poudarja svoje zanimanje in pripravljenost za aktivno udeležbo v nadaljnjem razvoju postopka;

10.

je seznanjen s sporočilom Komisije, ki odgovarja na obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov in domov nacionalnih parlamentov (1). Spominja Komisijo, da je dolžna utemeljiti osnutke zakonodajnih aktov glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, zato jo poziva, naj vsem stranem, udeleženim v postopku, pravočasno da dostop do ustreznih in podrobnih utemeljitev. OR ugotavlja, da Komisija nezadostno upošteva podnacionalno razsežnost, ko v sporočilu preučuje, ali ukrepi držav članic zadostujejo. Načelo subsidiarnosti iz tretjega odstavka 5. člena PEU razlikuje med nacionalno, regionalno in lokalno ravnjo. OR poziva Komisijo, naj v prihodnosti ustrezno upošteva regionalno in lokalno razsežnost subsidiarnosti;

Zakonodajni postopek

11.

poudarja, da mora biti zaščita finančnih interesov Evropske unije brez izjeme zagotovljena v vseh državah članicah, zato lahko nadnacionalna ureditev in institucija prineseta dodano vrednost v primerjavi s kazenskim pregonom, ki ga opravlja posamezna država;

12.

opozarja, da bo dodana vrednost Evropskega javnega tožilstva največja, če se bodo v njegovo ustanovitev po možnosti vključile vse države članice, ne pa le nekatere, saj mora biti zaščita finančnih interesov Evropske unije brez izjeme zagotovljena v vseh državah članicah;

13.

zato obžaluje, da bi ustanovitev Evropskega javnega tožilstva z uporabo okrepljenega sodelovanja lahko pomenila bistveno višje stroške za države članice, ker bi bilo treba dosedanje strukture (Evropski urad za boj proti goljufijam – OLAF, Eurojust) ohraniti in razširiti;

14.

opozarja, da so nekateri nacionalni parlamenti izrazili pomisleke glede spoštovanja načela subsidiarnosti, in pričakuje, da jih bo mogoče odpraviti v nadaljevanju obravnave tega predloga;

Ustanovitev in oblikovanje

15.

načeloma pozdravlja koncept predloga Komisije o ustanovitvi centralne strukture Evropskega javnega tožilstva s pooblastitvijo javnih tožilcev v državah članicah, ki bi kot evropski delegirani tožilci opravljali dvojno kazenskopravno funkcijo tako za Evropsko unijo kot za nacionalno državo;

16.

vendar predlaga, da se predlog spremeni tako, da bo imela vsaka država članica tudi na sedežu Evropskega javnega tožilstva vsaj enega nacionalnega/regionalnega člana, da bo mogoče pri preiskavah in preiskovalnih ukrepih koristiti nacionalno/regionalno strokovno znanje, tako jezikovno kot tudi pravno;

17.

je zadovoljen, da bodo kazenski postopki kompleksnih primerov zaupani izkušenim nacionalnim/regionalnim evropskim delegiranim tožilcem, ki poznajo okoliščine in razmere na kraju samem, da bo mogoče postopke zaključiti hitro in uspešno;

18.

pozdravlja, da predlog glede navodil evropskega tožilca za evropske delegirane tožilce upošteva, da so slednji tudi nacionalni javni tožilci, in predvideva, da evropski javni tožilec pri navodilih upošteva tudi interese nacionalnih/regionalnih organov kazenskega pregona;

Sodelovanje Evropskega javnega tožilstva s sodstvom držav članic

19.

poudarja pomen tesnega in zaupljivega sodelovanja nacionalnih/regionalnih organov kazenskega pregona in Evropskega javnega tožilstva, da bo mogoče s poznavanjem regionalnih postopkov in razmer uspešno voditi preiskave;

20.

opozarja, da je treba pristojnosti Evropskega javnega tožilstva omejiti na določena kazniva dejanja, ki škodijo interesom Evropske unije ali so z njimi neločljivo povezana, da se upoštevajo tudi izraženi pomisleki glede subsidiarnosti;

21.

se zavzema za to, da se v prilogi k načrtovani uredbi opredelijo kazniva dejanja, ki so v pristojnosti Evropskega javnega tožilstva, da se natančno in nedvoumno zagotovi potrebna jasnost zakonov in postopkov;

22.

meni, da so hitre in učinkovite preiskave pomembne ter da bi bilo treba pozvati države članice, naj odpravijo obstoječe pomanjkljivosti pri izvrševanju z okrepitvijo lastnih prizadevanj za boj proti goljufijam in zlorabam z uporabo kazenskega prava;

23.

meni, da je načrtovana izključna pristojnost Evropskega javnega tožilstva za pregon kaznivih dejanj, ki škodijo interesom Evropske unije, preobsežna, zato se zavzema za konkurenčno pristojnost držav članic in Evropskega javnega tožilstva, ki slednjemu daje možnost, da prevzame postopek, kadar nacionalni javni tožilci že preiskujejo in gre za finančne interese Evropske unije;

Evropski kazenski postopek – zagotavljanje standardov pravne države in temeljnih pravic

24.

poudarja, da je treba pri postopkovnih pravilih v zakonodajnem procesu nujno spoštovati standarde pravne države, uveljavljanje temeljnih pravic in veljavne nacionalne pravice strank v postopku;

25.

poudarja, da morajo biti pristojnosti in delo Evropskega javnega tožilstva v skladu s pravom EU na področju temeljnih pravic: Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter ustavno tradicijo držav članic;

26.

opozarja, da je vsaka država članica pri izvajanju uredbe, če se pri tem uporablja njena nacionalna zakonodaja, vezana na temeljne pravice, ki so v tej državi zagotovljene, in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah;

27.

meni, da je zlasti pri tem nujno ustrezno urediti način, kako Evropsko javno tožilstvo posreduje osebne podatke in ugotovitve pristojnim organom v državah članicah za namene pregona in preprečevanja kaznivih dejanj ali zaščite pred neposredno, resno nevarnostjo za javno varnost, da bi zagotovili upoštevanje zahtev v zvezi z varstvom podatkov, določenih v predlogu direktive glede zaščite fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov s strani pristojnih organov, z namenom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazni ter prostega pretoka podatkov (COM(2012) 10);

28.

meni, da je za posredovanje in obdelavo osebnih podatkov, ki si jih izmenjujejo Evropsko javno tožilstvo in države članice, primeren standard iz okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, kljub vsemu pa se ne sme izključiti možnosti dodatnih ukrepov za varstvo podatkov;

29.

poleg tega meni, da bi bilo dobro z ustrezno ureditvijo zagotoviti, da ugotovitev in osebnih podatkov iz kazenskih postopkov držav članic ne bo mogoče posredovati tretjim državam, mednarodnim organizacijam oziroma kateri koli tretji stranki brez izrecne odobritve organov, ki podatke posredujejo;

30.

meni, da je treba v uredbi nujno urediti na eni strani posamezna pooblastila Evropskega javnega tožilstva za prisilno preiskavo in na drugi strani minimalne postopkovne standarde, ki jih je treba upoštevati;

31.

v zvezi s tem meni, da je prav, če je za vse ukrepe prisilne preiskave potrebna odločitev sodnika, dopustnost dokazov pa velja le za postopke, ki jih vodi Evropsko javno tožilstvo;

32.

opozarja, da v skladu s predlogom uredbe pristojnost Evropskega javnega tožilstva preneha z začetkom pravnomočnosti sodbe, vendar v predlogu uredbe doslej ni določb o izvrševanju kazni, zato je to treba urediti;

33.

se zavzema za ureditev stroškov sodnih postopkov in izvrševanja;

34.

meni, da je v primeru preiskav, ki se iz razlogov primernosti zaključijo s „poravnavo“, v t. i. mešanih primerih, v katerih so oškodovani tudi finančni interesi države članice ali druge nacionalne pravne osebe v državi članici, poleg privolitve osumljenca potrebna tudi privolitev oškodovane države članice;

35.

se zavzema, da v primeru ustavitve postopka z naložitvijo denarne kazni ta denar prejme država, v kateri je postopek potekal;

36.

meni, da je pomembno, da lahko osebe, ki so bile oškodovane zaradi pregona, uveljavljajo svoje zahteve v skladu z materialnim in procesnim pravom države članice in v državi članici, iz katere prihajajo.

II.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

Člen 6(2), drugi stavek (in novi tretji stavek)

Obrazložitev

Vsaka država članica bi morala imeti vsaj enega nacionalnega/regionalnega člana na sedežu Evropskega javnega tožilstva, da bo mogoče pri preiskavah in preiskovalnih ukrepih koristiti nacionalno/regionalno strokovno znanje, tako jezikovno kot tudi pravno.

Predlog spremembe 2

Člen 9(3)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Izbira se opravi na podlagi javnega razpisa za predložitev kandidatur, ki se objavi v Uradnem listu Evropske unije, nato pa Evropska komisija s soglasjem evropskega javnega tožilca sestavi ožji seznam ter ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, pri čemer se upošteva demografsko ravnovesje in geografski razpon držav članic.

Izbira se opravi na podlagi javnega razpisa za predložitev kandidatur, ki se objavi v Uradnem listu Evropske unije, nato pa Evropska komisija s soglasjem evropskega javnega tožilca za vsako državo članico sestavi ožji seznam ter ga predloži Evropskemu parlamentu in Svetu, pri čemer se upošteva demografsko ravnovesje in geografski razpon držav članic.

Obrazložitev

Izbirni postopek za namestnike evropskih javnih tožilcev je treba prilagoditi predlogu, da se imenuje vsaj en namestnik evropskega državnega tožilca iz vsake države (predlog spremembe 1).

Predlog spremembe 3

Člen 29(1), drugi stavek (in novi tretji stavek)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Če se osumljenec strinja, plača pavšalno kazen Uniji.

Če se osumljenec strinja, plača pavšalno kazen Uniji. Če kaznivo dejanje, ki je predmet postopka, škodi tudi finančnim interesom države članice ali druge nacionalne pravne osebe v državi članici, je poleg privolitve osumljenca potrebna tudi privolitev oškodovane države članice. Unija nakaže denar državi članici oziroma sorazmerno državam članicam, v kolikor njeni oziroma njihovi organi pregona in sodni organi sodelujejo v postopku ali so v njem sodelovali. Če je šlo za več držav članic, se porazdelitev med njimi opravi glede na stopnjo vpletenosti organov pregona in sodnih organov.

Obrazložitev

Če se preiskava iz razlogov primernosti zaključi s „poravnavo“, so lahko v t. i. mešanih primerih oškodovani tudi finančni interesi države članice ali druge nacionalne pravne osebe v državi članici. V tem primeru bi morala imeti država članica, ki je oškodovana ali v kateri se nahajajo druge oškodovane nacionalne pravne osebe, možnost soodločati o ustavitvi postopka.

Ker v kazenskih postopkih praviloma veliko sodelujejo tudi organi pregona in sodni organi držav članic, je poleg tega primerno, da prejmejo sorazmeren delež morebitnega prihodka iz postopka.

Predlog spremembe 4

Člen 69, nov odstavek (3)(a), in 69(4)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

(3)(a)   Osebe, ki so bile oškodovane zaradi pregona, lahko uveljavljajo svoje zahteve v skladu z materialnim in procesnim pravom države članice in v državi članici, iz katere prihajajo.

(4)   Odstavek 3 se uporablja tudi za škodo, ki je nastala po krivdi evropskega delegiranega tožilca pri opravljanju njegovih nalog.

(4)   Odstaveka 3 in 3(a) se uporabljata tudi za škodo, ki je nastala po krivdi evropskega delegiranega tožilca pri opravljanju njegovih nalog.

Obrazložitev

Odstavka 69(3) in (4) predloga uredbe bi bilo mogoče kljub razlikujoči se terminologiji razlagati tako, da obstajajo tudi zahteve, neodvisne od morebitne krivde. Nesprejemljivo je, da bi osebe, oškodovane zaradi pregona, ki ga je sprožilo Evropsko javno tožilstvo, napotili na pravo, ki ga ne poznajo, in na Sodišče Evropske unije. Zato morajo imeti osebe, ki so bile oškodovane zaradi pregona, imeti možnost uveljavljati svoje zahteve v skladu z materialnim in procesnim pravom države članice in v državi članici, iz katere prihajajo.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramon Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom o ponovni proučitvi predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva v zvezi z načelom subsidiarnosti v skladu s Protokolom št. 2, COM(2013) 851 final.


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/42


Mnenje Odbora regij – Predlog uredbe o spremembi uredbe o pošiljkah odpadkov

2014/C 126/11

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Splošna priporočila

1.

meni, da je prevoz odpadkov eno najpomembnejših področij zakonodaje glede odpadkov, za katera je potrebno strožje izvajanje. V nekaterih državah članicah so pošiljke odpadkov ustrezno nadzirane, v drugih pa ne, kar vodi v izbiranje najugodnejšega pristanišča (port hopping). Obstajajo jasni dokazi o nezakonitih pošiljkah odpadkov, ki neposredno kršijo Baselsko konvencijo in uredbo o pošiljkah odpadkov (UPO), zlasti o izvozu nevarnih odpadkov (kot je odpadna električna in elektronska oprema, OEEO) v države, ki niso članice OECD, pod oznako za ponovno uporabo, ter o izvozu nenevarnih odpadkov v države v razvoju za odstranjevanje ali obdelavo, ki ne poteka na okolju varen način;

2.

opozarja, da so skupni inšpekcijski pregledi, ki jih je mreža IMPEL-TFS (1) opravila skupaj z 22 državami članicami, pri 3 454 pošiljkah razkrili 863 kršitev, kar pomeni, da je stopnja nespoštovanja predpisov 25-odstotna;

3.

poudarja, da bi učinkovito izvajanje uredbe o pošiljkah odpadkov (UPO) prispevalo k:

finančni optimizaciji, saj bi se izognili stroškom čistilnih postopkov in vračanja odpadkov v izhodiščni kraj;

izenačenju poslovnih pogojev v Evropi in svetu za visoke standarde pri recikliranju;

preprečevanju resnih posledic za okolje in zdravje, ki jih ima odlaganje nezakonitih pošiljk odpadkov ali njihova obdelava v objektih, ki ne ustrezajo standardom, v namembnih državah;

spodbujanju visokokakovostnega sortiranja in recikliranja, tudi nevarnih odpadkov, v EU, s čimer bi prispevali k uresničevanju ciljev pobude EU o učinkoviti rabi virov ter h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v sektorju obdelave odpadkov v EU;

preprečevanju nezakonitega izvoza dragocenih sekundarnih surovin, ki je v nasprotju s cilji pobude za surovine;

uresničevanju količinsko opredeljenih ciljev EU glede zbiranja, predelave in recikliranja (npr. v direktivah o OEEO, o izrabljenih vozilih (ELV), o embalaži ali baterijah);

4.

meni, da so kontrole višje v verigi odpadkov, na krajih, kjer se odpadki ustvarjajo in zbirajo, koristne, saj se tako zmanjša pritisk v pristaniščih;

5.

poziva k močnemu in dejavnemu sodelovanju sektorja ravnanja z odpadki in upravljanja virov, saj omejevanje nezakonitih pošiljk koristi podjetjem EU, ki se ukvarjajo z njihovo predelavo in za to uporabljajo okolju varen način;

6.

je seznanjen z izidom javnega posvetovanja o predlaganih spremembah, po katerem je 90 % zainteresiranih strani izrazilo podporo zakonodajnim ukrepom EU glede pošiljk odpadkov;

Načrtovanje inšpekcijskih pregledov za pošiljke odpadkov

7.

se strinja s predlagano obveznostjo izdelave načrtov inšpekcijskih pregledov, vključno z opredelitvijo obvezne vsebine na ravni EU, da se spodbuja redno in dosledno načrtovanje inšpekcij v vseh državah članicah. Ustrezno načrtovanje inšpekcij bo oblastem pomagalo povečati sposobnosti za izvajanje učinkovitih inšpekcij;

8.

ugotavlja, da slabo izvajanje v eni državi članici lahko povzroči dodatno delo in stroške v drugi državi članici, zato obstaja skupni interes za razvoj usklajenih inšpekcijskih postopkov, boljše sodelovanje ter obsežnejšo čezmejno izmenjavo informacij;

9.

ugotavlja, da so načrti inšpekcijskih pregledov ključni element navodil, ki jih je posredovala mreža IMPEL glede inšpekcijskih pregledov pošiljk odpadkov (2), a hkrati opozarja, da dodeljevanje osebja za načrtovanje inšpekcij ne bi smelo povzročiti zmanjšanja osebja, namenjenega izvajanju inšpekcij;

10.

podpira predlog, da morajo inšpekcijski načrti zajeti celotno geografsko ozemlje zadevne države članice, a predlaga, da se z razširitvijo besedila določbe ustrezno izvajanje omogoči na regionalni ravni;

11.

poziva, da se v načrte vključijo tudi merljivi cilji, v skladu z obstoječo najboljšo prakso, kar nosilcem odločanja omogoča ocenjevanje uspešnosti;

12.

odločno podpira določbo, da morajo načrti inšpekcijskih pregledov vključevati oceno tveganja, ki zadeva specifične tokove odpadkov in vire nezakonitih pošiljk ter upošteva obveščevalne podatke, ki jih podpirajo policijske oblasti; obenem spodbuja pristojne oblasti, naj v tem oziru uporabijo priporočila mreže IMPEL, da se omejeni viri za inšpekcijske preglede uporabijo glede na prednostne naloge;

13.

meni, da bi bilo treba v načrte inšpekcijskih pregledov vključiti tudi plovne poti, v skladu s priporočili mreže IMPEL;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi pretvorbeno tabelo med carinskimi kodami in kodami odpadkov, da bi se lahko pri izbiranju pošiljk z visokim tveganjem za inšpekcijski pregled uporabile mednarodne tarifne oznake, ki jih uporabljajo carinski organi;

Objava načrtov inšpekcijskih pregledov

15.

deli zaskrbljenost Sveta (3), da bi objava načrtov inšpekcijskih pregledov lahko pomagala tistim, ki so vpleteni v nezakonito pošiljanje odpadkov. Zato meni, da bi bilo treba objaviti načrte inšpekcijskih pregledov na strateški, ne pa na operativni ravni;

16.

priznava, da imajo lokalne in regionalne oblasti dolžnost do svojih državljanov, da zagotovijo, da se z materiali, poslanimi na njihovo ozemlje za ponovno uporabo, recikliranje, predelavo ali odstranjevanje, ravna na način, ki spoštuje okolje in zdravje ljudi. Zavest o okolju škodljivi obdelavi nezakonito poslanih odpadkov negativno vpliva na dejavno sodelovanje državljanov v sistemih recikliranja in ravnanja z odpadki;

17.

zato poziva, da se objavi letno poročilo o opravljenih inšpekcijskih pregledih, izidu teh pregledov in morebitnih izrečenih kaznih;

Obrnjeno dokazno breme

18.

pozdravlja predlog, da mora oseba, odgovorna za pošiljko, dokazati, da predmet, ki se izvaža za domnevno ponovno uporabo, v celoti deluje. To že velja za električno in elektronsko opremo (v nasprotju z odpadno električno in elektronsko opremo) ter avtomobile (v nasprotju z izrabljenimi vozili). Obrnjeno dokazno breme bi moralo pristojnim za inšpekcijske preglede pomagati identificirati primere nezakonitega izvoza nedelujočih predmetov, torej odpadkov, ki bi sicer lahko šli v podstandardno recikliranje ali obdelavo izven EU. Takšne predmete bi bilo treba obdelati v obratu v Evropi, da se izognemo uhajanju dragocenih surovin, obenem pa se zaščitita okolje in zdravje ljudi v tretjih državah;

19.

pozdravlja predlog, da lahko pristojni organ v primeru suma, da so pošiljke, namenjene postopkom predelave, nezakonite, zahteva od osebe, odgovorne za pošiljko, naj predloži dokazilo o načinih ravnanja z odpadki, tehnologijah in standardih, ki bodo uporabljeni v ciljnem objektu za predelavo. Odbor je prepričan, da bi ta določba morala veljati za vse pošiljke, povezane z uredbo o pošiljkah odpadkov, in da bi bilo treba končni namembni kraj vsega materiala za recikliranje objaviti, da se povečata preglednost in zaupanje javnosti v verigo odpadkov in virov;

Elektronska izmenjava podatkov

20.

podpira razvoj elektronske izmenjave podatkov za pošiljke odpadkov, ki bi lahko zagotovila varno podatkovno bazo za elektronske izjave o pošiljkah s podatki o dobavitelju, prevozniku, prodajalcih in končnem namembnem kraju materiala; poudarja pomen obsežnega posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter drugimi zainteresiranimi stranmi pri njeni pripravi;

21.

izraža prepričanje, da bi takšna podatkovna baza morala biti dostopna vsem pristojnim javnim organom (okoljski inšpektorati, carina, policija) in vsebovati rezultate inšpekcijskih pregledov, kar bi oblastem pomagalo, da ciljno usmerijo svoje inšpekcije;

22.

opozarja, da štiri države že uporabljajo elektronsko izmenjavo podatkov za obveščanje o odpadkih (4). Ocenjuje se, da bi tovrstna praksa, če bi se uporabljala po vsej EU, z zmanjšanjem upravnega bremena podjetjem prihranila več kot 40 milijonov EUR letno (5), in skupina na visoki ravni za upravne obremenitve se je zavzela za to, da bi jo uporabljale vse države članice;

Druga vprašanja

23.

ponavlja, da je spremembo uredbe o odpadkih bistveno dopolniti z dodatno okrepitvijo mreže IMPEL, ki bi morala dobiti ustrezno dolgoročno finančno podporo, da bi lahko bolj sistematično izvajala medsebojne inšpekcijske preglede ter povečala prepoznavanje in izmenjevanje dobre prakse ter razširila mrežo na regionalno in lokalno raven (6);

24.

ponavlja svoj poziv Evropski komisiji, naj predlaga splošni zakonodajni okvir EU o okoljskih inšpekcijskih pregledih in nadzoru, vključno s pooblastili Evropske komisije za opravljanje inšpekcijskih pregledov, podpre vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju okoljske zakonodaje EU, zmanjša nelojalno konkurenco zaradi različnih ali pomanjkljivih ureditev inšpekcijskih pregledov ter zagotovi enake pogoje pri sodnih postopkih (7);

Subsidiarnost, sorazmernost in boljša priprava zakonodaje

25.

opozarja, da je okoljska politika področje deljene pristojnosti EU in držav članic, zato zanjo velja načelo subsidiarnosti;

26.

poudarja, da so pošiljke odpadkov mednarodne in da brez enotnega izvajanja in uveljavljanja zakonodaje v vseh državah članicah ne bo možno niti zagotoviti enakih pogojev za vse, niti obvladovati tveganj za zdravje ljudi in okolje; zato meni, da je potrebno ukrepanje na ravni EU;

27.

vztraja, da je treba pri izvajanju elektronske izmenjave podatkov z delegiranim aktom Komisije v celoti upoštevati posledice za pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Zato je treba pred predložitvijo delegiranega akta opraviti neposredno posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ali njihovimi zastopniki.

II.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

COM(2013) 516 final, člen 1(2) – Uredba (ES) št. 1013/2006, člen 26, novi odstavek 5

Obrazložitev

Treba je opraviti ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni pristojnih lokalnih in regionalnih oblasti. Obstajata carinsko enotno okence za deklaracije in pomorsko enotno okence. Podatki morajo biti dostopni vsem potrebnim agencijam, tj. policiji, carini, inšpektorjem in pristaniškim upravam.

Predlog spremembe 2

COM(2013) 516 final, člen 1(3)(b) – Uredba (ES) št. 1013/2006, člen 50, novi odstavek 2a

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Države članice zagotovijo, da njihovi pristojni organi pripravijo načrte za inšpekcijske preglede, namenjene preverjanju skladnosti s to uredbo. Ti načrti zajemajo celotno geografsko območje zadevne države članice in se uporabljajo za vse inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov v skladu z odstavkom 2, vključno z inšpekcijskimi pregledi objektov in podjetij, cestnih in železniških prevozov ter tovorov v pristaniščih. Ti načrti vključujejo:

Države članice zagotovijo, da njihovi pristojni organi pripravijo načrte za inšpekcijske preglede, namenjene preverjanju skladnosti s to uredbo. Ti načrti zajemajo celotno geografsko območje zadevne države članice na ustrezni ravni, pri čemer se zagotovi usklajenost načrtov, če se pripravi več načrtov za inšpekcijske preglede, in se uporabljajo za vse inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov v skladu z odstavkom 2, vključno z inšpekcijskimi pregledi objektov in podjetij, cestnih in železniških prevozov ter tovorov v pristaniščih. Ti načrti vključujejo:

(a)

strategijo in cilje za inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov, ki se nanašajo na potrebne človeške, finančne in druge vire;

(a)

strategijo in cilje z merljivimi podrobnimi cilji za inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov, ki se nanašajo na potrebne človeške, finančne in druge vire;

(b)

oceno tveganja, ki zajema posamezne tokove odpadkov in vire nezakonitih pošiljk ter upošteva obveščevalne podatke, na primer iz policijskih preiskav in analiz kriminalnih dejavnosti;

(b)

oceno tveganja, ki zajema posamezne tokove odpadkov in vire nezakonitih pošiljk ter upošteva obveščevalne podatke, na primer iz policijskih preiskav in analiz kriminalnih dejavnosti;

(c)

prednostne naloge in opis načina njihovega izbora na podlagi strategij, ciljev in ocene tveganja;

(c)

prednostne naloge in opis načina njihovega izbora na podlagi strategij, ciljev in ocene tveganja;

(d)

informacije o številu in vrstah načrtovanih inšpekcijskih pregledov v zvezi z odlagališči, cestnimi in železniškimi prevozi ter tovori v pristaniščih;

(d)

informacije o številu in vrstah načrtovanih inšpekcijskih pregledov v zvezi z odlagališči, cestnimi, letalskimi in železniškimi prevozi, prevozi po plovnih poteh ter tovori v pristaniščih, na podlagi ocene tveganja in prednostnih nalog;

(e)

dodeljevanje nalog vsakemu organu, ki sodeluje pri inšpekcijskih pregledih pošiljk odpadkov;

(e)

dodeljevanje nalog vsakemu organu, ki sodeluje pri inšpekcijskih pregledih pošiljk odpadkov;

(f)

načine sodelovanja med različnimi organi, ki sodelujejo pri inšpekcijskih pregledih, in

(f)

načine uspešnega in učinkovitega sodelovanja med različnimi organi, ki sodelujejo pri inšpekcijskih pregledih, in;

(g)

oceno potrebe po usposabljanju inšpektorjev za tehnična ali pravna vprašanja, povezana z ravnanjem z odpadki in pošiljkami odpadkov, ter določbe o rednih programih usposabljanja.

(g)

oceno potrebe po usposabljanju inšpektorjev za tehnična ali pravna vprašanja, povezana z ravnanjem z odpadki in pošiljkami odpadkov, ter določbe o rednih programih usposabljanja.;

 

(h)

strategijo komuniciranja in spodbujanja skladnosti za vključevanje reguliranih subjektov in splošne javnosti ter

(i)

informacije o tem, kako lahko regulirani subjekti in splošna javnost pristojni agenciji prijavijo problematične primere.

Načrte je treba vsaj enkrat letno pregledati in jih po potrebi posodobiti. Pri pregledu se oceni uresničitev ciljev in drugih elementov načrtov.

Načrte je treba vsaj enkrat letno pregledati in jih po potrebi posodobiti. Pri pregledu se oceni uresničitev ciljev in drugih elementov načrtov.

Pristojni organ zagotovi, da so ti načrti javno dostopni v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (8).

Pristojni organ zagotovi, da so ti strateški povzetki načrti načrtov trajno javno dostopni, tudi elektronsko, v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (9).

Države članice zagotovijo, da so rezultati inšpekcijskih pregledov, opravljenih v skladu z načrti iz tega člena, vsakršni ukrepi za izboljšanje, ki jih sprejmejo pristojne oblasti na podlagi teh inšpekcijskih pregledov, imena oseb, odgovornih za nezakonite pošiljke, in naložene kazni trajno dostopni javnosti, tudi elektronsko.

Obrazložitev

V nekaterih državah članicah so regije pristojne za pripravo lastnih načrtov za inšpekcijske preglede. Te načrte bi bilo treba uskladiti, da se zajame celotno geografsko območje. Vključitev merljivih podrobnih ciljev bi bila v skladu z obstoječo najboljšo prakso v državah članicah in pomagala zagotoviti, da lahko nosilci odločanja ocenijo učinkovitost načrta za inšpekcijske preglede. Vključene morajo biti tudi plovne poti in letalski prevoz, saj sodijo med načine prevoza odpadkov. Industrija odpadkov in virov, pa tudi splošna javnost imajo vlogo pri zagotavljanju skladnosti z uredbo o pošiljkah odpadkov, zato mora obstajati možnost, da se problematični primeri v skupno dobro prijavijo ustrezni agenciji brez strahu pred napadi ali viktimizacijo. Jasno je treba zapisati, da morata biti število in vrsta inšpekcijskih pregledov odvisna od ocene tveganja in prednostnih nalog, omenjenih v alinejah (b) in (c). Objava rezultatov inšpekcijskih pregledov je potrebna, da se ponazori izvajanje uredbe in ohrani zaupanje javnosti v ravnanje z odpadki. Objaviti bi bilo treba samo strateški povzetek načrtov, saj bi podrobnejše informacije lahko koristile tistim, ki se želijo izogniti inšpekcijskemu pregledu pošiljk.

Predlog spremembe 3

Uredba (ES) št. 1013/2006, člen 50(5)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Komisija ne predlaga nobene spremembe besedila člena 50(5) Uredbe (ES) št. 1013/2006.

Predlaga se naslednja sprememba besedila člena 50(5) Uredbe (ES) št. 1013/2006:

Države članice dvostransko ali in večstransko medsebojno sodelujejo, da bi tako olajšale preprečevanje in odkrivanje nezakonitih pošiljk. Izmenjujejo informacije o pošiljkah odpadkov in izkušnje z izvršilnimi ukrepi. Komisija v ta namen vzpostavi skupno platformo, v katero so vključene vse države članice.

Obrazložitev

Sodelovanje zdaj poteka na prostovoljni osnovi in brez sodelovanja ključnih držav članic. Proti nezakonitim čezmejnim pošiljkam se je mogoče boriti samo s skupnim prizadevanjem vseh držav članic, zato je treba vzpostaviti skupno platformo.

V Bruslju, 30. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  Mreža za izvajanje in uveljavljanje okoljske zakonodaje EU (IMPEL) – skupina za čezmejne pošiljke odpadkov.

(2)  IMPEL (2012) Najboljša rešitev za inšpekcijske preglede pošiljk odpadkov.

(3)  Svet za okolje, 14. oktober 2013.

(4)  Evropska izmenjava podatkov za obveščanje o odpadkih (EUDIN, European Date Interchange for waste notification).

(5)  Skupina neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravno breme, Evropska komisija (2009): mnenje skupine na visoki ravni o zmanjšanju upravnega bremena; prednostno področje: okolje.

(6)  CdR1119/2012 fin.

(7)  CdR 593/2013 fin, CdR 1119/2012 fin, CdR164/2010 fin.

(8)  UL L 41, 14.2.2003, str. 26.

(9)  UL L 41, 14.2.2003, str. 26.


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/48


Mnenje Odbora regij – Sveženj NAIADES II

2014/C 126/12

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

Splošne ugotovitve

1.

pozdravlja sveženj NAIADES II kot logično nadaljevanje programa NAIADES I, ki je bil prvi celostni pristop za razvoj prevoza po celinskih plovnih poteh na ravni EU; v celoti podpira prizadevanja Komisije za oživitev sektorja celinskih plovnih poti in povečanje njegovega deleža v celotnem prevozu, tako da se popolnoma izkoristi njegov potencial;

2.

podpira Komisijo pri prednostnem preusmerjanju prometa s cest na železnice, celinske plovne poti in pomorski promet ter sočasni internalizaciji zunanjih stroškov vseh oblik prevoza;

3.

se zavzema za razvoj sektorja prevoza po celinskih plovnih poteh in meni, da je to način za zmanjševanje preobremenjenosti cest; meni, da je glede na podatke o varnosti in okoljskih učinkih to zanesljiv, varen in trajen način prevoza;

4.

poudarja vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri načrtovanju namembnosti zemljišč in prometa; učinkovito prostorsko načrtovanje namreč lahko lajša povezovanje gospodarskih dejavnosti, ustvarja povezane grozde, ki zmanjšujejo potrebo po prevozu, in poveča privlačnost multimodalnega prevoza; poleg tega priznava pomen prometne infrastrukture za regionalni gospodarski razvoj in vlogo, ki jo imajo pristanišča na celinskih vodah kot gospodarska središča, ter prispevek plovnih poti k zmanjšanju preobremenjenosti morskih pristanišč in drugih prometnih sistemov; želi poudariti, da lokalne in regionalne oblasti krijejo precej stroškov razvoja in vzdrževanja ključne infrastrukture, zato morajo biti v središču prizadevanj za čim večjo uporabo zmogljivosti celinskih vodnih poti;

5.

se zaveda, da celinske plovne poti služijo ne le za promet, kot ostale prometne poti, temveč so pomembne tudi za oskrbo z vodo, zaščito pred poplavami, proizvodnjo energije, rekreacijo in turizem, so pomembni ekosistemi ter imajo vlogo v kmetijstvu in ribištvu; v zvezi s tem spodbuja ohranjanje vodilne vloge sektorja prevoza po celinskih plovnih poteh kot okolju prijaznega načina prevoza ter vzdrževanje ustreznega ravnovesja med dejavnostmi sektorja in drugimi funkcijami plovnih poti (ki si včasih konkurirajo);

6.

podpira javne ukrepe za izboljšanje pogojev delovanja v sektorju, infrastrukture, okoljske uspešnosti, inovacij in vključevanja v logistične verige ter meni, da je tovrstne javne naložbe mogoče upravičiti tudi na liberaliziranem notranjem trgu, na katerem deluje prevoz po celinskih plovnih poteh, in sicer zaradi znatnih posledic gospodarske krize v sektorju ter socialno-ekonomske in okoljske koristi, ki jih prinaša;

Subsidiarnost in sorazmernost

7.

meni, da je sveženj NAIADES II v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

Posebne ugotovitve o sporočilu

8.

se strinja s splošno oceno Komisije o sektorju prevoza po celinskih plovnih poteh: prevlada lastnikov-prevoznikov in razdrobljena ponudba; slabšanje njegovega položaja v primerjavi z drugimi akterji v sektorju prevoza ter dolgotrajno nenehno zmanjševanje deleža tega prevoza v primerjavi s cestnim; presežna zmogljivost in posledična konkurenčnost cen; nezmožnost ponovnih naložb in inovacij; omejen napredek pri obravnavanju glavnih vrzeli v infrastrukturi in ozkih grl ter izguba konkurenčnosti sektorja zaradi upočasnitve gospodarske rasti v EU;

9.

zato podpira glavna področja NAIADES II in njegove cilje, da sektor prevoza po celinskih plovnih poteh postane kakovosten način prevoza, ki bo dobro urejen, učinkovit, varen, vključen v intermodalno verigo, ki bo nudil kakovostna delovna mesta, na katerih bodo usposobljeni delavci, in ki bo upošteval visoke okoljske standarde; je prepričan, da sektor prevoza po celinskih plovnih poteh lahko pomembno prispeva k evropski prometni politiki in ga je vanjo treba tudi ustrezno vključiti;

10.

meni, da se morajo države članice sedaj v celoti zavezati k uresničevanju glavnih ciljev, sektor prevoza po celinskih plovnih poteh pa mora imeti bolj proaktiven in celosten pristop do odpravljanja nekaterih svojih temeljnih pomanjkljivosti;

11.

priznava, da je NAIADES I vseboval pomanjkljivosti, in predlaga, naj Evropska komisija za večjo učinkovitost svežnja NAIADES II po potrebi v povezavi s sredstvi platforme PLATINA (1) razvije jasen časovni načrt za izvajanje, s cilji in mejniki ter bolj celostnim pristopom pri iskanju finančnih in drugih virov;

(a)   Kakovostna infrastruktura

12.

svari pred tem, da bi se promet po celinskih plovnih poteh obravnaval ločeno od drugih vrst prevoza, in meni, da bo boljša povezanost prevoza po celinskih plovnih poteh z drugimi načini prevoza pripomogla k povečanju tržnega deleža in okrepila celoten sektor;

13.

pozdravlja vključitev celinskih plovnih poti v šest od devetih glavnih koridorjev omrežja TEN-T in upa, da bodo strukture izvajanja in upravljanja teh koridorjev dovolj upoštevale vse načine prevoza ter da bodo potencial in posebne značilnosti prevoza po celinskih plovnih poteh ustrezno priznani v omrežju TEN-T, da se bodo primerno obravnavala ozka grla in manjkajoče povezave;

14.

upa, da bo dolgoročna zavezanost osrednjemu in celovitemu omrežju prispevala k trdnemu zakonodajnemu okviru, ki bi pripomogel k spodbujanju novih naložb v sektor prevoza po celinskih plovnih poteh;

15.

spodbuja udeležene države članice, naj skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter drugimi zainteresiranimi stranmi uresničujejo zaveze in Komisiji predložijo podrobne predloge projektov celinskih plovnih poti in pristanišč, da bi lahko izkoristili instrument za povezovanje Evrope (IPE) ter morebitno povečanje sofinanciranja (do 40 %) za tovrstne projekte; meni, da bodo k uresničevanju potenciala sektorja pripomogle naložbe tako v materialno kot tudi nematerialno infrastrukturo;

16.

poziva udeležene države članice, naj tudi v prihodnje ustrezno upoštevajo prevoz po celinskih plovnih poteh pri pripravi naložbenih okvirjev in nacionalnih instrumentov načrtovanja ter izpolnijo dane zaveze, da se tako podpreta oblikovanje in razvoj regionalnih gospodarskih centrov;

17.

poudarja, da je treba zagotoviti vzdrževanje malih plovnih poti in jih nadgraditi, kjer je to potrebno za plovbo, da se ohrani celovita mreža in delovanje manjših akterjev v sektorju;

(b)   Kakovost prek inovacij

18.

priznava, da kulture inovacij ni, za kar v sektorju prevoza po celinskih plovnih poteh obstajajo razlogi, ter se strinja s Komisijo, da mora sektor prevzeti odgovornost za program raziskav, razvoja in inovacij, opredeliti prihodnje prednostne naloge ter bolj proaktivno izkoriščati možnosti;

19.

predlaga, da bi lokalne in regionalne oblasti lahko prispevale k uporabi inovacij v sektorju, če bi podprle prilagojene politike na področju inovacij ter po meri uporabljale vire in finančne instrumente;

(c)   Nemoteno delovanje trga

20.

podpira prizadevanja Komisije, da se zmanjša razdrobljenost in spodbujajo sinergije med tržnimi akterji; priznava, da so nekatera pravila, ki veljajo za sektor celinskih plovnih poti, opredeljena na regionalni ali nacionalni ravni ter meni, da si bo morala Komisija, ob upoštevanju načela subsidiarnosti, pri usklajevanju prizadevati za čim večjo prožnost;

21.

podpira internalizacijo zunanjih stroškov za vse načine prevoza, vendar meni, da to ne bi smelo biti sredstvo za povišanje stroškov prevoza; meni, da bodo z natančnim izračunom zunanjih stroškov posamezni načini prevoza bolj primerljivi, kar bi lahko privedlo do uporabe okolju prijaznejših načinov prevoza, spodbudilo sektor, da preuči zunanje stroške, in bi zlasti koristilo prevozu po celinskih plovnih poteh;

22.

po drugi strani meni, da je treba previdno preučiti zaračunavanje pristojbin za novo infrastrukturo ali vzdrževanje obstoječe infrastrukture, saj bi bilo to za prevoz po celinskih plovnih poteh dodatno finančno breme, poleg tega pa bi bilo treba obravnavati tudi vprašanje zaračunavanja pristojbin drugim uporabnikom plovnih poti;

23.

je seznanjen s predlogom Komisije, da se ocenijo ovire za razvoj pristanišč na celinskih plovnih poteh, in bi pozdravil, če bi se pred začetkom zakonodajnih postopkov izvedlo nadaljnje posvetovanje z zainteresiranimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

(d)   Okoljska kakovost z nizkimi emisijami

24.

podpira prizadevanja za okolju prijaznejše ladjevje in zmanjšanje količine onesnaževal zraka ter poudarja, da bi moral biti pristop tehnološko nevtralen z vidika tehnologije motorjev in izbire goriv z najboljšim razmerjem med stroški in koristmi;

25.

meni, da je za opredelitev morebitnih koristi pri varčevanju z energijo in zmanjšanju emisij CO2 pri uvajanju okolju prijaznejšega ladjevja potrebna temeljita ocena, pri kateri je treba upoštevati starost plovila, zmogljivost sedanjega motorja in način nakladanja tovora na plovilo ter velike količine sive energije, ki je potrebna za izdelavo novih motorjev; v zvezi s tem poziva k večjim prizadevanjem za izboljšanje ekonomske izvedljivosti in standardizacije opreme za nadgradnjo, da se znižajo stroški in emisije iz vseh obstoječih plovil;

26.

meni, da trenutno primanjkuje spodbud v obliki pravnih instrumentov ali/in finančnih ukrepov za sektor prevoza po celinskih plovnih poteh, da bi se lahko učinkovito lotili zmanjšanja emisij; zato se zavzema za celostni pristop, pri čemer bi se za ekologizacijo flote za plovbo po celinskih plovbnih poteh lahko uporabilo več skladov ali programov, kot so LIFE+, TEN-T in Obzorje 2020; z zanimanjem pričakuje oceno učinka o različnih možnostih omejitev emisij za velika in mala, obstoječa in nova plovila za preprečevanje onesnaževanja zraka pri viru;

27.

dvomi v domnevo iz delovnega dokumenta služb Komisije, da je utekočinjeni zemeljski plin (2) edina rešitev za emisije, ki onesnažujejo zrak, in v navidezno enostavni prenos tehnoloških rešitev iz enega načina prevoza v drugega, medtem ko še vedno potekajo razprave o najprimernejših tehnoloških rešitvah, s katerimi bi sektor izpolnjeval standarde; meni, da je utekočinjeni zemeljski plin obetavna, vendar le ena izmed možnosti, časovni okvir za izvajanje pa se zdi nerealističen;

28.

opozarja, da bo brez ustreznega sodelovanja drugih zainteresiranih strani težko podpreti okolju prijazen razvoj prometa po celinskih plovnih poteh;

(e)   Usposobljena delovna sila in kakovostna delovna mesta

29.

podpira pristop, ki ga predlaga Komisija za izboljšanje spretnosti in znanj ter kvalifikacij v sektorju, kar naj bi povečalo dostop do dela in mobilnost, izboljšalo varnost, povečalo kakovost delovnih mest in ustvarilo enake konkurenčne pogoje za vse;

(f)   Vključevanje celinskih plovnih poti v multimodalne logistične verige

30.

opozarja na vlogo, ki jo lahko imajo lokalne in regionalne oblasti pri boljšem vključevanju logistike, povezane s prevozom po celinskih plovnih poteh, v svoje načrte trajnostne mobilnosti v mestih;

31.

podpira vključevanje ustreznih informacijskih tokov drugih načinov prevoza v rečne informacijske storitve (RIS), kjer je to izvedljivo; se zaveda, da ostajajo vprašanja v zvezi z (a) delitvijo informacij, ki so lahko poslovno občutljive, in (b) bremenom, ki ga naložbe v pametne prometne sisteme predstavljajo za gospodarske subjekte, vendar kljub temu meni, da bi bile spremenjene RIS lahko dragoceno orodje za upravljanje dobavne verige, kar bi optimiziralo pretok tovora ter znižalo stroške in emisije;

32.

z zanimanjem pričakuje rezultate ocenjevanja RIS, ki je v teku, in upa, da bo Komisija lahko predlagala spremembe direktive o RIS, saj Odbor meni, da so inteligentni prometni sistemi (ITS) pomemben element pospeševanja učinkovitega intermodalnega prevoza, nemotene plovbe po celinskih plovnih poteh in zmanjševanja upravnih bremen, vključno z zapletenimi čezmejnimi zahtevami med državami članicami in nečlanicami EU;

Upravljanje

33.

podpira namen uvedbe novega pristopa k upravljanju sektorja plovbe po celinskih plovnih poteh, ki bo obravnaval prekrivanje pravnih določb in pristojnosti; v zvezi s tem pozdravlja podpis upravnega dogovora med GD MOVE in Centralno komisijo za plovbo po Renu (CCNR), ki zagotavlja okvir za okrepljeno sodelovanje v podporo razvoju sektorja po celinskih plovnih poteh; z zanimanjem pričakuje podobne dogovore z drugimi rečnimi komisijami;

34.

poziva organe za plovbo po celinskih plovnih poteh, naj okrepijo usklajevanje in izboljšajo zastopanost sektorja ter prevzamejo neposredno odgovornost za nekatere cilje svežnja NAIADES II;

35.

poudarja potencial strategije EU za Podonavje v smislu celostnega razvoja in upravljanja povodja ter meni, da bi izvajanje te strategije lahko bistveno povečalo promet po plovnih poteh Donave, ki ima zmogljivost za precejšnje povečanje obsega prometa;

Financiranje

36.

ugotavlja, da je v sporočilu veliko sklicevanj na različne programe financiranja EU (Evropski socialni sklad, instrument za povezovanje Evrope, Obzorje 2020), vendar očitno ni povezanega ali sistematičnega pristopa glede tega, kako bodo ta sredstva prispevala k uresničevanju ciljev;

37.

poziva Komisijo, naj nujno predloži načrtovani delovni dokument služb o financiranju NAIADES; priporoča, da se v njem vsebinsko in količinsko opredelijo potrebe po naložbah sektorja prevoza po celinskih plovnih poteh ter se poleg tega določena pozornost nameni zagotavljanju jasnih smernic za sektor glede dostopa do financiranja; ta delovni dokument mora biti uporaben prispevek k časovnemu načrtu za izvajanje (predlaganem v točki 11);

38.

meni, da evropski strukturni in investicijski skladi lahko podprejo glavne cilje programa NAIADES, vendar izraža določeno zaskrbljenost, da se osrednji kazalniki za merjenje rezultatov teh skladov ter zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada nanašajo le na cestno in železniško infrastrukturo, zato se zdi, da se v primeru možnosti izbire bolj spodbujajo naložbe v te načine prevoza kot v prevoz po celinskih plovnih poteh;

39.

je seznanjen z omembo finančnih instrumentov in meni, da je nekaj možnosti za uporabo financiranja Evropske investicijske banke v sektorju celinskih plovnih poti;

Posebne ugotovitve o predlogu uredbe

40.

se strinja z razlogi za predlagano spremembo uredbe o ukrepih glede zmogljivosti ladjevja EU, ki bo ob učinkovitem izvajanju olajšala uporabo rezervnega sklada, tudi za dodatne ukrepe za spodbujanje prevoza po celinskih plovnih poteh v skladu s cilji NAIADES II;

Posebne ugotovitve o predlogu direktive

41.

podpira cilj predlagane direktive, da se tehnični standardi ločijo od postopkovnih vidikov, kar bi poenostavilo postopek posodabljanja teh standardov ter povečalo jasnost in preglednost za sektor;

42.

podpira predlagani pragmatičen in prožen pristop, pri katerem bodo za nekatere cone (države članice) veljale nižje zahteve ali delna uporaba tehničnih zahtev zaradi narave njihovih celinskih plovnih poti.

II.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

COM(2013) 621 final

Uvodna izjava 2

Obrazložitev

Uvodna izjava 2 Uredbe se nanaša na prilagajanja plovil tehničnemu napredku. Odbor regij predlaga, da se v njej omenijo tudi inovacije, katerih cilj so okolju prijaznejša plovila, ki so eden od glavnih ciljev svežnja NAIADES II.

Predlog spremembe 2

COM(2013) 621 final

Člen 1

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Člen 8 Uredbe (ES) št. 718/1999 se nadomesti z naslednjim:

Člen 8 Uredbe (ES) št. 718/1999 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 8

Brez poseganja v člen 3(5) lahko vsaka država članica sprejme ukrepe, zlasti da:

prevoznikom po celinskih plovnih poteh, ki zapuščajo to gospodarsko panogo, olajša predčasno upokojitev ali prehod v drugo gospodarsko panogo,

organizira programe za poklicno usposabljanje ali preusposabljanje za člane posadke, ki to panogo zapuščajo,

izboljša usposobljenost za plovbo po celinskih plovnih poteh, da bi zagotovila razvoj in prihodnost te panoge,

spodbuja lastnike-prevoznike, naj se pridružijo panožnim združenjem in okrepijo organizacije, ki predstavljajo prevoz po celinskih plovnih poteh na ravni Unije,

spodbuja prilagajanje plovil tehničnemu napredku, da bi se izboljšali obratovalni pogoji in uveljavila varnost,

spodbuja inovacije na področju plovil in prilagajanje plovil tehničnemu napredku na področju okoljske učinkovitosti.“

„Člen 8

Brez poseganja v člen 3(5) lahko vsaka država članica sprejme ukrepe, zlasti da:

prevoznikom po celinskih plovnih poteh, ki zapuščajo to gospodarsko panogo, olajša predčasno upokojitev ali prehod v drugo gospodarsko panogo,

organizira programe za poklicno usposabljanje ali preusposabljanje za člane posadke, ki to panogo zapuščajo,

izboljša usposobljenost za plovbo po celinskih plovnih poteh, da bi zagotovila razvoj in prihodnost te panoge,

podpira spodbuja lastnike-prevoznike, naj da se pridružijo panožnim združenjem in okrepijo organizacije, ki predstavljajo prevoz po celinskih plovnih poteh na ravni Unije,

se zavzema za spodbuja prilagajanje plovil tehničnemu napredku, da bi se izboljšali obratovalni pogoji in uveljavila varnost,

spodbuja inovacije na področju plovil in prilagajanje plovil tehničnemu napredku na področju okoljske učinkovitosti.“

 

Sprejmejo se lahko tudi drugi ukrepi, če so skladni s cilji svežnja NAIADES in prispevajo k njihovemu uresničevanju.

Obrazložitev

Odbor regij želi, da se rezervni sklad uporablja proaktivno in da prispeva k uresničevanju ciljev svežnja NAIADES. Prav tako meni, da je beseda „spodbujati“ preohlapna in jo je treba nadomestiti z močnejšim izrazom, da se zagotovi bolj proaktiven pristop držav članic.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramón Luis VALCÁRCEL SISO


(1)  PLATINA – platforma za izvajanje programa NAIADES, vzpostavljena s 7. okvirnim programom za raziskave.

(2)  Utekočinjeni zemeljski plin (UZP).


26.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 126/53


Mnenje Odbora regij – Evropski enotni trg elektronskih komunikacij

2014/C 126/13

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

1.

pozdravlja splošni cilj predloga Komisije, da se uresniči enotni trg elektronske komunikacije, v katerem imajo državljani in podjetja dostop do elektronskih komunikacijskih storitev povsod v Uniji, ne glede na to, kje se zagotavljajo, brez čezmejnih omejitev ali neupravičenih dodatnih stroškov, ter v katerem delujejo podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ne glede na svoj sedež ali geografski položaj svojih strank v EU;

2.

podpira cilj iz strategije Evropa 2020 in Evropske digitalne agende o uresničitvi rastočega, uspešnega in dinamičnega digitalnega enotnega trga, ki koristi vsem gospodarskim sektorjem;

3.

poudarja pomen povezovanja z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in okrepljenega povezovanja trgov za podjetja in potrošnike ter opozarja na pomembne priložnosti, ki jih digitalni enotni trg nudi celotni evropski družbi;

4.

vendar hkrati opozarja, da je treba pri prilagoditvi evropskega zakonodajnega okvira za elektronske komunikacije ustrezno upoštevati dejanske in pravne pogoje v državah članicah in regijah;

5.

prosi, da se upošteva, da bo le s postopnim pristopom različnih hitrosti mogoče digitalno družbo razvijati naprej in postopoma doseči konvergenco glede na obstoječ digitalni razkorak znotraj EU, pomanjkljivo infrastrukturo IKT, različne izhodiščne razmere ter velike razlike v premoženju in dohodkih znotraj držav članic ter med njimi;

6.

opozarja, da so si nekatere države članice že določile pravila, s katerimi naj bi premostile razlike v oskrbi s širokopasovnimi povezavami med mesti in podeželjem. Pravila na ravni EU morajo upoštevati heterogenost izhodiščnih razmer v državah članicah;

7.

vnovič poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti na področjih, na katerih samo tržni mehanizmi ne zadoščajo, ključno vlogo in veliko odgovornost pri zagotavljanju enakega in cenovno ugodnega dostopa do širokopasovnih povezav, vodenju pilotnih projektov za odpravljanje digitalne vrzeli in razvijanju novih elektronskih storitev upravnih organov, ki bodo usmerjene k državljanom;

8.

spominja, da so lokalne in regionalne oblasti na podeželskih območjih, ki za zasebne operaterje veljajo kot slabo donosna, prisiljene prispevati k financiranju digitalne infrastrukture. Da bo vsem državljanom na vseh območjih zagotovljen enakovreden dostop do novih tehnologij, Odbor regij poziva Komisijo, da podpre lokalne in regionalne oblasti pri financiranju, in sicer tako, da odobri prispevek iz evropskih strukturnih skladov k financiranju digitalne infrastrukture v vseh regijah EU in hkrati prizna projekte za razvoj digitalnih povezav na redko poseljenih podeželskih območjih kot storitve splošnega gospodarskega pomena;

9.

v zvezi s tem kritizira majhna finančna sredstva za izgradnjo širokopasovnega omrežja v okviru instrumenta za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility – CEF) za obdobje 2014–2020;

10.

ugotavlja, da je tudi hitra izgradnja optičnega omrežja na končnih delih povezav neizogiben korak, da se tudi v mobilni telefoniji breme podatkovnega prenosa spelje prek ustreznih usmerjevalnikov v fiksno omrežje;

11.

meni, da z ureditvijo, ki bo veljala po vsej EU, ne sme nastati neugoden konkurenčni položaj za države članice z razmeroma majhnim številom prebivalstva in majhnim ozemljem;

12.

potrjuje svoje stališče, da morajo informacijske in komunikacijske tehnologije kot temelj informacijske družbe, ki je odprta vsem, izpolnjevati potrebe vseh državljanov, tudi tistih, ki jim grozi socialna izključenost;

13.

poudarja, da bi morala biti obdelava osebnih podatkov, predvidena v tej uredbi, podvržena veljavni zakonodaji EU in nacionalni zakonodaji, med drugim zlasti direktivama 95/46/ES in 2002/58/ES;

14.

obžaluje, ker ni bilo javnega posvetovanja o predlogu uredbe, med katerim bi lahko vse udeležene strani izrazile stališča glede konkretnih načrtovanih zakonodajnih sprememb;

15.

je prepričan, da je potreben temeljit pregled obsežnih predlogov, zato meni, da je časovni načrt Evropske komisije za začetek veljavnosti uredbe s 1. julijem 2014 izjemno ambiciozen;

Enotna odobritev EU

16.

načeloma pozdravlja namen uvedbe enotne odobritve EU, da se poenostavijo nacionalno različni odobritveni postopki in s tem vpletenim podjetjem zagotovita regulativna doslednost in predvidljivost;

17.

prosi, da se zagotovi, da postopek za enotno odobritev EU ne bo povzročil večje pravne negotovosti in manjše predvidljivosti regulativnih ukrepov;

18.

ugotavlja, da je v predlogu o spremembi Direktive 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve predviden znaten prenos pristojnosti na Evropsko unijo v škodo nacionalnih regulativnih organov. Zlasti pravica Evropske komisije, da zahteva umik osnutkov ukrepov nacionalnih regulativnih organov, trajno omejuje njihov manevrski prostor;

19.

prosi, naj se zagotovi, da izključno pooblastilo nacionalnih regulativnih organov matične države članice, da evropskemu ponudniku začasno prekličejo ali odvzamejo pravice (člen 6(1)), ne bo povzročilo tekmovanja v zmanjševanju regulacije (race to the bottom) in pripomoglo k izbiranju najugodnejšega sodišča (forum shopping);

Usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra

20.

poudarja, da je radiofrekvenčni spekter omejena javna dobrina;

21.

se strinja s Komisijo, da je učinkovito upravljanje spektra pomembno za olajšanje dostopa operaterjem ter spodbujanje inovacij in kulturne raznolikosti;

22.

ugotavlja, da načrtovano pooblastilo Evropske komisije, da določi zavezujoče časovne načrte za upravljanje spektra in od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik predlaganih ukrepov, pomeni obsežen prenos pristojnosti v okviru upravljanja spektra na Evropsko unijo;

23.

ponavlja pomisleke, ki jih je izrazil že k paketu reform za področje telekomunikacij leta 2008 in ki s sedanjim osnutkom uredbe niso odpravljeni, in sicer glede prenosa dodatnih pristojnosti v okviru upravljanja spektra na Unijo;

24.

spominja, da ukrepi programa za politiko radiofrekvenčnega spektra (RSPP), med drugim pregled uporabe do leta 2015, še niso zaključeni in jih je treba prej oceniti;

25.

ugotavlja, da evropsko ureditev uporabe radiofrekvenčnega spektra onemogočajo pravne in tehnične zaveze držav članic, ki jih je mogoče odpraviti le na srednji do dolgi rok;

26.

opozarja, da bo treba v primeru enotne nove ureditve frekvenc in postopkov za dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra v EU upoštevati veljavne licenčne pogodbe s trajanjem do 20 let;

27.

meni, da je treba pred urejanjem z uredbo nujno razjasniti zadevo s pristojnimi uradi držav članic, glede na to da se v nekaterih državah članicah že načrtuje razporeditev frekvenc t. i. digitalne dividende II in bo predvidoma opravljena konec leta 2014 oziroma na začetku leta 2015;

28.

poudarja, da mora biti v državah članicah in regijah na voljo zadostna frekvenčna rezerva za inovativne načine uporabe;

29.

meni, da je pomembno izkoristiti tehnološke in pravne možnosti souporabe spektra (shared spectrum) ter inovativno tehnologijo, kot so kognitivni radio (cognitive radio), ultraširokopasovna tehnologija (ultra-wideband) in beli spekter (white spectrum), ter s tem doseči učinkovitejšo uporabo frekvenčnih spektrov;

30.

je zaskrbljen, da bi predlagana sprememba regulativnega okvira lahko povzročila zakasnitev dodeljevanja spektra v naslednjih 12 do 18 mesecih;

31.

zaradi teh pomislekov zavrača ukrepe za uskladitev upravljanja spektra, ki jih je predlagala Evropska komisija, in predlaga možnost zagotavljanja usklajenega upravljanja spektra na podlagi mednarodnih sporazumov ob spoštovanju frekvenčne suverenosti držav članic;

32.

predlaga, da se pred določitvijo evropske ureditve v zvezi s frekvencami pripravi pregled sedanjega stanja posameznih načrtov dodeljevanja spektrov in rokov v vsej EU ter na podlagi teh informacij razvije koncept za dolgoročen enotni postopek dodeljevanja spektrov;

33.

priporoča, da se v ta namen najprej opredeli temeljno področje politike radiofrekvenčnega spektra, ki je strateškega pomena za enotno politiko omrežne infrastrukture EU, in predlaga osredotočenost na frekvence mobilnega omrežja, ustrezne možnosti dostopa do omrežja, kot je WLAN, in omrežje LTE za vso EU;

34.

meni, da omejitev na spekter mobilnega omrežja hkrati zagotavlja spoštovanje načela subsidiarnosti, saj se bodo tako v vsej EU razdeljevale le tiste frekvence, od katerih je s tem postopkom mogoče pričakovati dejansko izboljšanje učinkovitosti;

35.

izrecno pozdravlja predlog o olajšanju uporabe javnih dostopovnih točk RLAN, kar bo omogočilo večje širjenje javno dostopnih internetnih povezav;

36.

ugotavlja, da splošna odobritev uvedbe in obratovanja (v skladu z opredelitvijo Evropske komisije glede tehničnih značilnosti) nevsiljivih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk omejuje možnosti vplivanja lokalnih in regionalnih oblasti;

Omrežna nevtralnost in pravice končnih uporabnikov

37.

pozdravlja namero Evropske komisije, da z uskladitvijo pravic končnih uporabnikov storitev elektronske komunikacije zagotovi, da bodo imeli državljani in ponudniki v celotni EU primerljive pravice in dolžnosti ter bodo lahko pod primerljivimi pogoji čezmejno koristili oziroma ponujali storitve;

38.

se strinja s ciljem, da se končnim uporabnikom zagotovi nediskriminacijski dostop do komunikacijskih omrežij in storitev, ki jih ponuja podjetje s sedežem v drugi državi članici;

39.

podpira prizadevanje Evropske komisije za okrepitev varstva potrošnikov in pravic uporabnikov v elektronski komunikaciji, tako da so potrošniki podrobno obveščeni o cenah in pogojih dobave;

40.

meni, da je načelo nevtralnosti omrežja bistven predpogoj za inovativen internet z odprtimi, dinamičnimi in kompleksnimi strukturami ter za zagotavljanje enakih pogojev v korist evropskih državljanov in podjetij;

41.

se strinja z Evropskim parlamentom, da bo mogoče predloge rešitev na področju nevtralnosti omrežja uresničiti samo z enotnim evropskim pristopom, zato načeloma pozdravlja pobudo Evropske komisije, da predlaga ureditve na tem področju;

42.

poudarja, da je odprtost interneta ključna gonilna sila konkurenčnosti, gospodarske rasti, socialnega razvoja in inovacij, kar je povzročilo izjemen razvoj spletnih uporabniških programov, vsebin in storitev, ter posledično izrazito rast v ponudbi vsebin in storitev ter povpraševanju po njih, in je zato izredno pomemben pospeševalec prostega pretoka znanja, idej in informacij, tudi v državah, v katerih je dostop do neodvisnih sredstev obveščanja omejen;

43.

se strinja z Evropskim parlamentom, da je odstopanje od nevtralnosti omrežja in načela najboljše kakovosti zelo nevarno – povzroči lahko na primer protikonkurenčno ravnanje, blokado inovacij, omejevanje svobode izražanja mnenja in pluralizma medijev, pomanjkljivo ozaveščenost potrošnikov in kršitve zasebnosti – ter da bi to škodilo gospodarstvu, potrošnikom in celotni demokratični družbi;

44.

je prepričan, da člen 23 predloga Evropske komisije ne ustreza načelu nevtralnosti omrežja, kot je razumljeno zgoraj, in priporoča, da se ti predpisi temeljito pregledajo;

45.

izrecno izpostavlja nevarnost okrnitve nevtralnosti omrežja s sporazumi med ponudniki dostopa in ponudniki vsebin o nudenju posebnih storitev višje kakovosti;

46.

je zaskrbljen, da bi lahko uporaba člena 23(2) pomenila prednost za finančno močna podjetja oziroma prikrajšanje manjših ponudnikov in končnih uporabnikov, in svari pred spodkopavanjem e-dostopnosti kot temeljnega načela internetne arhitekture, omejevanjem inovativnosti interneta in ogrožanjem kulturne raznolikosti v omrežju;

47.

odobrava poziv, da ponudniki internetnih storitev ne blokirajo, diskriminirajo, škodujejo ali omejujejo možnosti posameznikov, da uporabljajo storitve za dostop, uporabo, pošiljanje, objavljanje, prejemanje ali ponujanje katere koli vsebine, uporabniškega programa ali storitve po lastni izbiri, ne glede na vir ali cilj;

48.

zato odločno pozdravlja prepoved o blokiranju, upočasnjevanju, poslabšanju ali diskriminaciji specifičnih vsebin, aplikacij ali storitev (člen 23(5)), vendar opozarja, da lahko predlagane izjeme zaradi svoje nedoločenosti in pravne nejasnosti to načelo skoraj izničijo;

49.

je zaskrbljen, ker lahko pravno nejasna opredelitev ukrepov za upravljanje prometa ogrozi izključitev blokiranja omrežja, ki jo je treba pozdraviti, in ker neomejena razširitev na izvajanje „zakonodajne določbe“ (člen 23(5)(a)) ni združljiva z načelom sorazmernosti in zahtevami v zvezi z varstvom podatkov;

50.

priporoča, da se spričo že veljavnih standardov preveri, ali so predlagana pravila o ukrepih za upravljanje prometa potrebna;

51.

podpira prizadevanje Evropske komisije, da se z ustreznimi ukrepi okrepi varstvo potrošnikov, izboljša preglednost trga elektronskih komunikacij ter tržnim udeležencem olajša pridobivanje zavezujočih in razumljivih informacij;

52.

opozarja, da nacionalna zakonodaja, ustvarjena z uporabo evropskega pravnega okvira za telekomunikacije, upošteva pogosto pomembne nacionalne posebnosti, zato v zvezi s tem poziva k podrobnemu posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in organizacijami za varstvo potrošnikov;

53.

ugotavlja, da predlagana uskladitev pravic končnih uporabnikov ne sme voditi v znižanje ravni zaščite v državah članicah, in Evropski komisiji priporoča, da razmisli o okrepitvi pravic končnih uporabnikov na podlagi minimalne uskladitve;

Gostovanje

54.

odločno pozdravlja znižanje zgornjih mej tarif za regulirane gostujoče komunikacije in brezplačne pasivne gostujoče komunikacije ter podpira namero Evropske komisije, da trajno odpravi neupravičene dodatne pristojbine ter v korist potrošnikov uvede enotne cene za komunikacijo doma in v tujini;

55.

podpira namero Evropske komisije, da na podlagi dvostranskih ali večstranskih sporazumov o gostovanju doseže, da bodo domače tarife veljale tako za domače klice kot za regulirane storitve gostovanja;

56.

kot pomembno ocenjuje dejstvo, da možnost, da se končni uporabnik odpove koristenju veljavnih cen domačih storitev v zameno za druge ugodnosti, ne sme omogočiti sistematičnega izogibanja obveznosti, da se za storitve gostovanja uporabljajo cene domačih storitev;

57.

prosi za zagotovitev, da se bodo z uvedbo smernic za uporabo merila razumne uporabe končni uporabniki dejansko lahko zanesli na to, da lahko tudi v drugih državah članicah ohranijo običajen vzorec domače potrošnje;

58.

opozarja na nevarnost morebitnih (izenačevalnih) podražitev domačih storitev in poziva Evropsko komisijo, naj ta vidik posebej upošteva pri ocenjevanju Uredbe (EU) št. 531/2012;

59.

ugotavlja, da je treba dvostranske ali večstranske sporazume o gostovanju kritično pregledati in ugotoviti, ali obstaja nevarnost, da omejijo konkurenco ali okrepijo konkurenčni položaj tržno močnih ponudnikov;

Subsidiarnost in sorazmernost

60.

meni, da predlog uredbe vsebuje številne ukrepe, za katere je treba temeljito pregledati, ali so skladni z načelom subsidiarnosti, na primer prenos pristojnosti za ureditev uporabe radiofrekvenčnega spektra in dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra, pravica Komisije do veta na ukrepe evropskih operaterjev (European Electronic Communications Provider – EECP) in zahteva po standardiziranem virtualnem izdelku za dostop do omrežja, kar bi lahko imelo za posledico odpravo obveznosti fizičnega razvezanega dostopa do lokalne zanke;

61.

opozarja, da izbira uredbe za pravni instrument in pristojnost za izvedbene akte, s katerimi se uskladijo razpoložljivost, časovnica in trajanje pravic do uporabe spektra (predlog uredbe, Poglavje III – Oddelek 1 – Usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra na enotnem trgu), zbujata pomisleke glede načela sorazmernosti;

62.

meni tudi, da predlog vsebuje vrsto posameznih tem, za katere je treba podrobno preveriti, ali so primerne, potrebne in ustrezne za oblikovanje enotnega digitalnega trga;

63.

ugotavlja, da predlog Komisije zaradi navedenih pomislekov v veliki meri še ni pripravljen na sprejetje;

64.

predlaga, da se v predvidenem časovnem okviru uvedejo predpisi o odpravi pristojbine za gostovanje, preostali ukrepi pa se pregledajo in dopolnijo po posvetovanju z najpomembnejšimi akterji in ob upoštevanju navedenih pripomb.

II.   PREDLOGI SPREMEMB

Predlog spremembe 1

Člen 2(15)

Obrazložitev

Opredelitev pojma ni potrebna, saj predlagamo, da se s tem povezana ureditev v členu 23(2) črta.

Predlog spremembe 2

Člen 14

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Člen 14 – Dostop do radijskih lokalnih omrežij

Člen 14 – Dostop do radijskih lokalnih omrežij

1.   Nacionalni pristojni organi zagotavljanje dostopa do omrežja ponudnika javnih elektronskih komunikacij prek radijskih lokalnih omrežij ter uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra za namene takega zagotavljanja dovolijo zgolj na podlagi splošne odobritve.

1.    Nacionalni Javni pristojni organi zagotavljanje dostopa do omrežja ponudnika javnih elektronskih komunikacij prek radijskih lokalnih omrežij ter uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra za namene takega zagotavljanja dovolijo zgolj na podlagi splošne odobritve.

2.   Pristojni nacionalni organi ponudnikom javnih elektronskih komunikacij ne preprečujejo, da javnosti prek radijskih lokalnih omrežij, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov, dovolijo dostop do svojih omrežij, pod pogojem, da ti izpolnjujejo pogoje za splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik.

2.   Pristojni nacionalni javni organi ponudnikom javnih elektronskih komunikacij ne preprečujejo, da javnosti prek radijskih lokalnih omrežij, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov, dovolijo dostop do svojih omrežij, pod pogojem, da ti izpolnjujejo pogoje za splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik.

3.   Ponudniki javnih elektronskih komunikacij ne smejo enostransko omejiti:

3.   Ponudniki javnih elektronskih komunikacij ne smejo enostransko omejiti:

a)

pravice končnih uporabnikov do uporabe dostopa do radijskih lokalnih omrežij po njihovi izbiri, ki ga zagotavljajo tretje osebe;

b)

pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom prek radijskih lokalnih omrežij dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do omrežij takih ponudnikov, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

a)

pravice končnih uporabnikov do uporabe dostopa do radijskih lokalnih omrežij po njihovi izbiri, ki ga zagotavljajo tretje osebe;

b)

pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom prek radijskih lokalnih omrežij dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do omrežij takih ponudnikov, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

4.   Nacionalni pristojni organi ne omejujejo pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do njihovih radijskih lokalnih omrežij, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

4.    Nacionalni Javni pristojni organi ne omejujejo pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do njihovih radijskih lokalnih omrežij, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

5.   Pristojni nacionalni organi ne omejujejo zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij:

5.   Pristojni nacionalni javni organi ne omejujejo zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij:

(a)

s strani javnih organov, ki se nahajajo v prostorih, ki jih zasedajo taki javni organi, ali v neposredni bližini teh prostorov, če je to pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v takih prostorih;

(b)

s strani nevladnih organizacij ali javnih organov pri pobudah, ki naj bi združevala radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov oziroma zagotavljala njihov vzajemni ali splošnejši dostop, vključno po potrebi do radijskih lokalnih omrežij, do katerih se javni dostop zagotavlja v skladu s točko (a).

(a)

s strani javnih organov, ki se nahajajo v prostorih, ki jih zasedajo taki javni organi, ali v neposredni bližini teh prostorov, če je to pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v takih prostorih;

(b)

s strani nevladnih organizacij ali javnih organov pri pobudah, ki naj bi združevala radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov oziroma zagotavljala njihov vzajemni ali splošnejši dostop, vključno po potrebi do radijskih lokalnih omrežij, do katerih se javni dostop zagotavlja v skladu s točko (a).

6.   Podjetje, javni organ ali drug končni uporabnik se ne štejejo za ponudnika javnih elektronskih komunikacij zgolj zaradi zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij, če tako zagotavljanje ni komercialno ali je zgolj pomožno za drugo komercialno dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih omrežjih.

6.   Podjetje, javni organ ali drug končni uporabnik se ne štejejo za ponudnika javnih elektronskih komunikacij zgolj zaradi zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij, če tako zagotavljanje ni komercialno ali je zgolj pomožno za drugo komercialno dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih omrežjih.

Obrazložitev

V številnih državah članicah o dostopu do radijskih lokalnih omrežij odločajo lokalni in regionalni javni organi, ne pa nacionalni organi.

Predlog spremembe 3

Člen 23

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Člen 23 – Svoboda do zagotavljanja in uporabe odprtega internega dostopa ter smiselno upravljanje prometa

Člen 23 – Svoboda do zagotavljanja in uporabe odprtega internega dostopa ter smiselno upravljanje prometa

1.   Končni uporabniki imajo prek internetnih dostopovnih storitev prost dostop do informacij in vsebin ter jih lahko širijo, zaganjajo aplikacije in uporabljajo storitve po lastni izbiri.

Končni uporabniki s ponudniki internetnih dostopovnih storitev prosto sklepajo sporazume o podatkovnih količinah in hitrostih ter v skladu s takimi sporazumi o podatkovnih količinah koristijo ponudbe ponudnikov spletnih vsebin, aplikacij in storitev.

1.   Končni uporabniki imajo prek internetnih dostopovnih storitev prost dostop do informacij in vsebin ter jih lahko širijo, zaganjajo aplikacije in uporabljajo storitve po lastni izbiri.

Končni uporabniki s ponudniki internetnih dostopovnih storitev prosto sklepajo sporazume o podatkovnih količinah in hitrostih ter v skladu s takimi sporazumi o podatkovnih količinah koristijo ponudbe ponudnikov spletnih vsebin, aplikacij in storitev.

2.   Končni uporabniki lahko tudi prosto sklepajo dogovore s ponudniki javnih elektronskih komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij in storitev o zagotavljanju specializiranih storitev z boljšo kakovostjo.

Da bi omogočili zagotavljanje specializiranih storitev za končne uporabnike, ponudniki vsebin, aplikacij in storitev ter ponudniki javnih elektronskih komunikacij med seboj prosto sklepajo sporazume o prenosu podatkovnih količin ali prometu kot specializiranih storitvah z opredeljeno kakovostjo storitve ali namensko zmogljivostjo. Zagotavljanje specializiranih storitev ne povzroča ponavljajočega se ali neprestanega zmanjšanja splošne kakovosti internetnih dostopovnih storitev.

2.   Končni uporabniki lahko tudi prosto sklepajo dogovore s ponudniki javnih elektronskih komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij in storitev o zagotavljanju specializiranih storitev z boljšo kakovostjo.

Da bi omogočili zagotavljanje specializiranih storitev za končne uporabnike, ponudniki vsebin, aplikacij in storitev ter ponudniki javnih elektronskih komunikacij med seboj prosto sklepajo sporazume o prenosu podatkovnih količin ali prometu kot specializiranih storitvah z opredeljeno kakovostjo storitve ali namensko zmogljivostjo. Zagotavljanje specializiranih storitev ne povzroča ponavljajočega se ali neprestanega zmanjšanja splošne kakovosti internetnih dostopovnih storitev.

3.   Ta člen ne posega v zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se nanaša na zakonitost informacij, vsebin, aplikacij ali storitev, ki se prenašajo.

3 2.   Ta člen ne posega v zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se nanaša na zakonitost informacij, vsebin, aplikacij ali storitev, ki se prenašajo.

4.   Izvajanje svoboščin iz odstavkov 1 in 2 se olajša z zagotavljanjem celovitih informacij v skladu s členom 25(1), členom 26(2) in členom 27(1) in (2).

4 3.   Izvajanje svoboščin iz odstavka ov 1 in 2 se olajša z zagotavljanjem celovitih informacij v skladu s členom 25(1), členom 26(2) in členom 27(1) in (2).

5.   V okviru pogodbeno dogovorjenih podatkovnih količin ali hitrosti za internetne dostopovne storitve ponudniki teh storitev svoboščin iz odstavka 1 ne omejujejo z blokiranjem, upočasnjevanjem, poslabšanjem ali diskriminacijo specifičnih vsebin, aplikacij ali storitev oz. posebnih razredov le-teh, razen v primerih, ko je treba uvesti primerne ukrepe za upravljanja prometa. Primerni ukrepi za upravljanje prometa so pregledni, nediskriminacijski, sorazmerni in potrebni za:

5 4.   V okviru pogodbeno dogovorjenih podatkovnih količin ali hitrosti za internetne dostopovne storitve ponudniki teh storitev svoboščin iz odstavka 1 ne omejujejo z blokiranjem, upočasnjevanjem, poslabšanjem ali diskriminacijo specifičnih vsebin, aplikacij ali storitev oz. posebnih razredov le-teh, razen v primerih, ko je treba uvesti primerne ukrepe za upravljanja prometa. Primerni ukrepi za upravljanje prometa so pregledni, nediskriminacijski, sorazmerni in potrebni Izjeme se dovolijo le za:

a)

izvajanje zakonodajne določbe ali izvršitev sodbe sodišča oz. za preprečitev ali poskus preprečevanja resnih kaznivih dejanj;

b)

ohranitev integritete in varnosti omrežja, storitev, ki se zagotavljajo prek tega omrežja, ter terminalov končnih uporabnikov;

c)

preprečitev prenosa neželenih komunikacij končnim uporabnikom, ki so se predhodno strinjali s takimi omejevalnimi ukrepi;

d)

čim večje zmanjšanje učinkov začasnih ali izrednih obremenitev omrežij, pod pogojem, da se enake vrste prometa obravnavajo enako.

a)

izvajanje zakonodajne določbe ali izvršitev sodbe sodišča oz. za preprečitev ali poskus preprečevanja resnih kaznivih dejanj;

b a)

ohranitev integritete in varnosti omrežja, storitev, ki se zagotavljajo prek tega omrežja, ter terminalov končnih uporabnikov;

c b)

preprečitev prenosa neželenih komunikacij končnim uporabnikom, ki so se predhodno strinjali s takimi omejevalnimi ukrepi;

d c)

čim večje zmanjšanje učinkov začasnih ali izrednih obremenitev omrežij, pod pogojem, da se enake vrste prometa obravnavajo enako.

Za ustrezno upravljanje prometa se podatki obdelujejo samo, kot je to potrebno in sorazmerno za namene tega odstavka.

Ukrepi pod a), b) in c) morajo biti pregledni, nediskriminacijski, sorazmerni in potrebni. Za ustrezno upravljanje prometa njihovo izvajanje se podatki obdelujejo samo, kot je to potrebno in sorazmerno za namene tega odstavka.

Obrazložitev

Sklepanje posebnih sporazumov med ponudniki dostopa in ponudniki vsebin o nudenju posebnih storitev je v nasprotju z načeloma prostega dostopa do omrežja in nediskriminacije. Poleg tega obstaja nevarnost dajanja prednosti finančno močnim podjetjem v primerjavi z manjšimi ponudniki.

Nejasen pojem „ukrepi za upravljanje prometa“ lahko črtamo, če bodo izjeme v uredbi jasno opredeljene. Izjeme, ki lahko zaradi svoje nejasnosti in nerazmejenosti spodkopljejo načeli neblokiranja in nediskriminacije, bi vodile v precejšno pravno negotovost.

Predlog spremembe 4

Člen 24(1)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

Člen 24 – Zaščitni ukrepi za kakovost storitev

Člen 24 – Zaščitni ukrepi za kakovost storitev

1.   Nacionalni regulativni organi skrbno spremljajo svoboščine iz člena 23(1) in (2) ter zagotavljajo dejansko sposobnost končnih uporabnikov, da jih izvajajo, ter upoštevanje člena 23(5) in neprekinjeno razpoložljivost nediskriminacijskih internetnih dostopovnih storitev takšne kakovosti, ki odraža napredek v tehnologiji in ki je ne znižujejo specializirane storitve. V sodelovanju z drugimi pristojnimi nacionalnimi organi spremljajo tudi učinke specializiranih storitev na kulturno raznovrstnost in inovacije. Nacionalni regulativni organi o spremljanju in svojih ugotovitvah letno poročajo Komisiji in organu BEREC.

1.   Nacionalni regulativni organi skrbno spremljajo svoboščine iz člena 23(1) in (2) ter zagotavljajo dejansko sposobnost končnih uporabnikov, da jih izvajajo, ter upoštevanje člena 23(5) in neprekinjeno razpoložljivost nediskriminacijskih internetnih dostopovnih storitev takšne kakovosti, ki odraža napredek v tehnologiji in ki je ne znižujejo specializirane storitve.V sodelovanju z drugimi pristojnimi nacionalnimi organi spremljajo tudi učinke specializiranih storitev na kulturno raznovrstnost in inovacije. Nacionalni regulativni organi o spremljanju in svojih ugotovitvah letno poročajo Komisiji in organu BEREC.

Obrazložitev

Predlog spremembe se nanaša na predlog spremembe člena 23.

Predlog spremembe 5

Člen 35(2)(c)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

(c)

v odstavek 5 se vstavi naslednja točka (aa):

(c)

v odstavek 5 se vstavi naslednja točka (aa):

(aa)

sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da osnutek ukrepa skupaj s posebnimi predlogi za njegove spremembe umakne, če namerava predvideni ukrep naložiti, spremeniti ali preklicati obveznost za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij po Uredbi [XXX/2014].“

(aa)

sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da osnutek ukrepa skupaj s posebnimi predlogi za njegove spremembe umakne, če namerava predvideni ukrep naložiti, spremeniti ali preklicati obveznost za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij po Uredbi [XXX/2014].

Obrazložitev

Odbor regij nasprotuje premiku pristojnosti v zvezi s členom 35(2)(c), saj po njegovem mnenju zadostuje možnost, da Evropska komisija daje priporočila, kot je predvideno v členu 7(a)(5) okvirne direktive.

Predlog spremembe 6

Člen 37(4)

Predlog Komisije

Predlog spremembe OR

3.   Posamezni končni uporabniki, ki jih oskrbuje ponudnik gostovanja, ki uporablja ta člen, se lahko na zahtevo namerno in izrecno odpovejo koristenju možnosti, s katero se pri določenem maloprodajnem paketu za regulirane storitve gostovanja uporabljajo veljavne cene domačih storitev, če jim ta ponudnik v zameno ponudi druge ugodnosti. Ponudnik storitev gostovanja takšne končne uporabnike opozori na vrsto ugodnosti gostovanja, ki jih bodo s tem izgubili. Nacionalni regulativni organi spremljajo zlasti, ali ponudniki gostovanja, ki uporabljajo ta člen, izvajajo poslovne prakse, s katerimi bi se izognili standardnim postopkom.

3.    Posamezni končni uporabniki, ki jih oskrbuje ponudnik gostovanja, ki uporablja ta člen, se lahko na zahtevo namerno in izrecno odpovejo koristenju možnosti, s katero se pri določenem maloprodajnem paketu za regulirane storitve gostovanja uporabljajo veljavne cene domačih storitev, če jim ta ponudnik v zameno ponudi druge ugodnosti. Ponudnik storitev gostovanja takšne končne uporabnike opozori na vrsto ugodnosti gostovanja, ki jih bodo s tem izgubili. Nacionalni regulativni organi spremljajo zlasti, ali ponudniki gostovanja, ki uporabljajo ta člen, izvajajo poslovne prakse, s katerimi bi se izognili standardnim postopkom.

Obrazložitev

Potrebni koraki za znižanje pristojbin za gostovanje ne smejo biti spodkopani z možnostjo, da se podjetja izognejo izpolnjevanju svoje dolžnosti tako, da ponudijo slabo opredeljene „druge ugodnosti“.

V Bruslju, 31. januarja 2014

Predsednik Odbora regij

Ramon Luis VALCÁRCEL SISO