19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/1

1.1

Evropska ekonomska, socialna in politična unija še vedno ni uresničena. Monetarna unija je bila vzpostavljena brez ustrezne ekonomske in socialne razsežnosti, toda z znatnimi ekonomskimi in socialnimi posledicami. Zdaj se izvajajo ukrepi za vzpostavitev finančne, fiskalne in bančne unije, vendar pa niso predvidena ustrezna proračunska sredstva EU za spremljajočo politiko za podporo gospodarski rasti in socialni koheziji. Hkrati pa še vedno ni dosežen napredek glede socialne in politične unije. Vendar pa so ekonomska, monetarna in socialna unija medsebojno odvisne, saj druga drugo podpirajo in krepijo. Skupaj bi morale zagotavljati konkretnejšo Evropo, ki temelji na resničnem življenju, s katero se lahko državljani čutijo povezani, ki ji vlagatelji, proizvajalci, delavci in potrošniki zaupajo ter jo podpirajo, tj. bolj dinamično Evropo, ki zagotavlja ravnovesje med konkurenčnostjo, pametno in vključujočo rastjo, gospodarskimi priložnostmi, zaposlovanjem in učinkovitim uživanjem vseh socialnih pravic. Brez takega ravnovesja politična unija ne bo imela prihodnosti.

1.2

Med letom 2008 in februarjem 2013 se je stopnja brezposelnosti v EU-27 s 7 % povečala na 10,9 %, kar pomeni skupno 26,4 milijona brezposelnih, medtem ko je stopnja brezposelnosti v euroobmočju 12-odstotna; stopnja brezposelnosti se je povečala v 19 državah in se zmanjšala v osmih; v EU-27 je trenutno brezposelnih 5,7 milijona (23,5 %) mladih, medtem ko je bila v začetku leta 2013 skupna stopnja brezposelnosti v ZDA 7,7 %, na Japonskem pa 4,2 % (1). Ti podatki so v popolnem neskladju s cilji strategije Evropa 2020, zato morajo biti po mnenju EESO najpomembnejše prednostne naloge odprava problema vse manjše konkurenčnosti, spodbujanje večje rasti, ustvarjanje novih delovnih mest in zmanjšanje revščine. Bistveno je, da se vzpostavi okrepljen mehanizem za spremljanje učinka ekonomskih in monetarnih politik na socialne razmere in trg dela v državah članicah ter da se socialne politike in politike zaposlovanja vključijo v področja, ki jih je treba spremljati v okviru nacionalnih ekonomskih politik kot del evropskega semestra. EESO meni, da je glede na te dramatične podatke tovrsten pristop ne samo nujen, ampak je tudi popolnoma v skladu s členom 9 PDEU glede socialnih ciljev Unije in njenih ciljev trajnostnega razvoja. Za socialno razsežnost ekonomske in monetarne unije (EMU) so potrebni jasni instrumenti, kazalniki ter kvalitativni in kvantitativni cilji, ki bi bili enako učinkoviti kot ekonomske in finančne obveznosti EMU. Voditelji EU pa morajo ljudem predvsem znova približati evropski ideal.

1.3

Treba bi bilo uvesti nov akcijski program socialnih ukrepov EU, ki bi dopolnjeval prizadevanja za tesnejšo finančno, bančno in fiskalno unijo. V programu bi bilo treba opredeliti jasne in konkretne cilje, tako kvalitativne kot kvantitativne, ki bi temeljili na že opredeljenih ciljih v strategiji Evropa 2020 in jih nadgrajevali, zlasti v podporo prizadevanjem za ponovno industrializacijo Evrope, za zmanjšanje in izkoreninjenje množične brezposelnosti, zagotovitev temeljnih socialnih pravic, spodbujanje podjetništva in novih delovnih mest, boj proti revščini, podporo socialni vključenosti, olajšanje socialnih naložb, spodbujanje visokošolskega izobraževanja in usposabljanja ter razvoj družbenega upravljanja in podpore za evropski projekt na podlagi sodelovanja. Novi akcijski program socialnih ukrepov EU bi bilo treba začeti izvajati na podlagi nezakonodajnih in zakonodajnih ukrepov, kar bi bilo primernejše, in sicer v celotni EU ali v okviru okrepljenega sodelovanja. Vključevati bi moral evropski načrt za oživitev gospodarstva, sveženj ukrepov EU na področju socialnih naložb, evropske presoje socialnih vplivov, evropsko jamstvo za mlade in enotni evropski potni list znanj in spretnosti ter zagotoviti spoštovanje horizontalne socialne klavzule, temeljnih socialnih pravic in državljanske udeležbe. Program bi moral tudi preučiti in spodbujati pravico evropskih državljanov do minimalnega zajamčenega dohodka.

1.4

EESO želi predlagati dve novi raziskovalni pobudi: 1) izdajo evropskih socialnih obveznic za finančno vzdržne projekte socialnih naložb, ki bi jih morali upravljati v okviru Evropskega sklada za socialne ukrepe, zagotavljale bi jih pristojne oblasti EU, čeprav bi jih financirali, imeli v lasti, upravljali in pregledno nadzorovali akterji civilne družbe (zasebni, poslovni in javni); ter 2) vzpostavitev evropske mreže za izobraževanje brezposelnih delavcev, ki bi ponujala dolgoročne, učinkovite in kakovostne možnosti za izobraževanje, ki bi bile v skladu s potrebami trga dela, z izdajo čezmejnih kuponov za izobraževanje in uvedbo sistema izmenjave kreditnih točk v podobnih programih, kot je ERASMUS, da se nezaposlenim delavcem omogočijo nove možnosti za izobraževanje, da pridobijo nove kognitivne in strokovne sposobnosti, da se jim zagotovijo nove poklicne možnosti ter da se ponovno vključijo v evropski trg dela. Hkrati je treba v Evropi svobode gibanja zagotoviti bolj zanesljivo in posodobljeno podlago za mobilnost (na primer dejansko pravico do informacij in pomoč za zaposlene v drugih državah članicah), da se olajša gibanje prebivalstva pri iskanju zaposlitve znotraj skupnosti v celotni EU z zagotovitvijo enakih pogojev na področju poštene konkurence ter spoštovanja osnovnih socialnih pravic in kolektivnih pogodb.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva, naj se doseže celovit napredek za uresničitev ekonomske, socialne in politične unije.

2.2

Ekonomska unija bi morala vključevati finančno in bančno unijo s skupnim mehanizmom zajamčenih vlog, skupnim reševalnim skladom in zagotavljanjem nadzora v celotni EU; fiskalna unija bi morala temeljiti na skupnih dolžniških instrumentih v okviru proračunske discipline, fiskalne konsolidacije in bolj dinamičnega evropskega modela rasti, s katerim se lahko državljani čutijo povezane, vlagatelji, proizvajalci, delavci in potrošniki pa mu lahko zaupajo. Treba bi bilo odpraviti stalno negotovost glede povezanosti euroobmočja, saj to zmanjšuje zaupanje ljudi in podjetij. Vrh junija 2012, pakt za rast in delovna mesta ter načrtovan finančni vzvod v višini 180 milijard EUR v ta namen so skupaj z napovedmi ECB, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da prekine začarani krog med šibkimi bankami, državnim dolgom in nevzdržnimi razlikami v obrestnih merah, razlogi za večje zaupanje v evropski ekonomski okvir, ki se trenutno oblikuje. Evropa potrebuje nov program naložb (2), da se izravnavajo sredstva za podporo ponovni industrializaciji, oživitev rasti in odpravo brezposelnosti.

2.3

Vendar pa to ni popolna slika. Varčevalni ukrepi so imeli tudi katastrofalne posledice za socialno kohezijo, socialno varstvo, vključujoč trg dela in stopnjo revščine. Trenutno je v EU 26 milijonov ljudi brezposelnih, 120 milijonov pa se sooča z revščino ali socialno izključenostjo. Ciljev oživitve gospodarstva, monetarne stabilnosti, trajnostne rasti in konkurenčnosti ne bo mogoče doseči brez prenovljene socialne razsežnosti. Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta 14. in 15. marca 2013 je bilo to končno potrjeno kot dejstvo, države članice pa so bile pozvane, naj predvidijo „socialne politike kot gonilno silo ekonomskega upravljanja“, predvsem s preusmeritvijo evropskega semestra v podporo zaposlovanju, socialnim naložbam, socialni vključenosti in vključevanju socialnih ciljev (3). Evropski ekonomsko-socialni odbor se je seznanil s tem novim poudarkom na socialni politiki na ravni držav članic, vendar pa meni, da so z vidika socialnih ukrepov, socialnih naložb in socialne analize potrebni tudi ukrepi na ravni EU.

2.4

Zato je čas za vzpostavitev socialnega stebra EMU v okviru socialne Evrope; brez tega bo še naprej ogrožena podpora državljanov evropskemu projektu kot celoti. Dejansko trenutne „razlike“ glede socialnih neravnovesij v EU ne ogrožajo zgolj trajnostnih rešitev za gospodarsko rast in socialno kohezijo, ampak predstavljajo tudi velik izziv za prihodnje evropske volitve v letu 2014 med tistimi, ki iščejo možnosti za oživitev v evropskem okviru, in tistimi, ki se zanašajo na nacionalne rešitve. Evropske volitve bodo pomenile koncentracijo mnenj in glasov; te volitve morajo biti odskočna deska in ne zavora za več Evrope, Evropo, ki je bliže državljanom, družinam in podjetjem, ter bolj socialno Evropo.

2.5

Temeljne socialne pravice so neločljivo povezane z državljanskimi in političnimi pravicami, ki jih je treba v skladu s Pogodbo spoštovati in spodbujati. Komisija in ECB morata kot predstavnici trojke spoštovati obveznosti glede zagotavljanja temeljnih socialnih pravic pri vseh svojih dejavnostih. Komisija bi morala v okviru socialne razsežnosti EMU učinkovito spremljati, ocenjevati in zagotavljati, da se v celoti upoštevajo obveznosti glede temeljnih socialnih pravic.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je leta 2008 sprejel raziskovalno mnenje na zaprosilo francoskega predsedstva EU in predlagal, naj se uvede nov akcijski program socialnih ukrepov EU. V mnenju je bilo omenjeno pionirsko delo Odbora, ki je pomagal pri pripravi Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, akcijskega programa socialnih ukrepov EU in na njem temelječega socialnega pravnega reda v zvezi z enotnim trgom, Pogodbo in delovanjem EU na splošno. V mnenju je bilo navedeno, da je nov akcijski program socialnih ukrepov EU potreben za to, „da bi socialni razvoj EU lahko dohiteval gospodarski in tržni razvoj“. Žal je predlog Odbora kljub podpori, dani na neformalnem srečanju ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve med francoskim predsedovanjem EU, kmalu zasenčila gospodarska kriza in pet let mrzličnih poskusov reševanja EMU in zagotavljanja večje ekonomske kohezije v euroobmočju. Zagotovo je prišel čas za ponoven razmislek o novem akcijskem programu socialnih ukrepov EU, da se upoštevajo nove oblike ekonomskega upravljanja, ki jih je treba podpreti z ustreznimi ukrepi na področju socialne kohezije in socialne politike.

3.2

Odbor je v mnenju iz leta 2008 pozval, naj se za novi akcijski program socialnih ukrepov EU zagotovi „upravljanje na več ravneh“ na podlagi zakonodajnih ukrepov, socialnega dialoga, civilnega dialoga, koregulacije in samoregulacije, odprte metode usklajevanja, vključevanja socialne politike v druge politike, okrepljenega sodelovanja in pravice državljanov do pobude. Ni predlagal vrstnega reda glede izvajanja ukrepov, ampak zgolj priporočil uporabo najbolj učinkovitih ukrepov ter ohranitev metode Skupnosti in spoštovanje nove horizontalne socialne klavzule (člen 9 PDEU). Pozval je tudi k sprejetju finančnih zavez, na primer z bolj osredotočeno uporabo in večjo dostopnostjo Evropskega socialnega sklada, morebitnim evropskim skladom za socialne naložbe za podporo novim eksperimentalnim pobudam in predlogom za „vseevropsko posojilo za razvoj socialnih infrastruktur“.

3.3

Odbor je medtem še večkrat pozval k uporabi metode Skupnosti in spoštovanju zavezujoče narave horizontalne socialne klavzule. Konkretneje je predlagal tudi uvedbo evropskega pakta za socialne naložbe za zagotovitev, da se varčevalni ukrepi in polavtomatske kazni v okviru ekonomskega upravljanja in izvajanja evropskega semestra izravnajo s presojami socialnih vplivov, spoštovanjem temeljnih socialnih pravic, resnične zavezanosti k izpolnitvi ciljev iz strategije Evropa 2020 za boj proti revščini in splošnega razvoja evropskega „socialnega upravljanja“.

3.4

Odbor izraža zadovoljstvo, da je Evropski parlament pred kratkim izpostavil, da je treba zagotoviti „socialni pakt za Evropo“, „merila uspešnosti na področju zaposlovanja in socialne zaščite“, „zavezujoč nadzor nad proračunsko disciplino“, pri letnem pregledu rasti pa upoštevati „trajnost socialnega modela“ ter da mora načrt za EMU vključevati „integriran okvir za zaposlovanje in socialno politiko“ kot „peti gradnik“  (4). Prav tako pozdravlja cilj Evropskega sveta, da na srečanju junija 2013 predloži ukrepe in časovno opredeljen načrt za „socialno razsežnost EMU“ (5). Komisar László Andor je prav tako pred kratkim izpostavil potrebo po „monetarni uniji s človeškim obrazom“ in dejal, da je treba po njegovem mnenju „socialno razsežnost EMU razumeti kot zmožnost, da se na podlagi pravil EMU, mehanizmov upravljanja, fiskalne zmogljivosti in drugih instrumentov politike zagotovi, da si hkrati prizadevamo za ekonomsko učinkovitost in socialno enakost“ (6). Odbor pozdravlja tudi sklepe predsednika Van Rompuya s tristranskega socialnega vrha z dne 14. marca, da „evropski socialni model še naprej ostaja naš pomemben adut in globalna konkurenčna prednost“ ter da „moramo poiskati mehanizme, s katerimi bomo pomagali zmanjšati socialne razlike v Uniji“ (7). Sveženj ukrepov na področju socialnih naložb, ki ga je objavila Komisija, določa smernice držav članic za podporo socialne zaščite in socialne vključenosti (8) ter je usmerjen v razvoj kazalnikov socialne razsežnosti. Vendar pa Odbor meni, da je treba pri „pregledu stanja“ na področju zaposlovanja in socialnih neravnovesij v EU zagotoviti trdnejši okvir za ukrepe v celotni EU. Odbor zato znova poudarja, da je potreben celovit, proaktiven akcijski program socialnih ukrepov EU, ki ga je treba izvajati v okviru upravljanja na več ravneh, tudi v sodelovanju s pristojnimi evropskimi oblastmi, organi in zainteresiranimi stranmi, tako pri zakonodajnih kot tudi nezakonodajnih ukrepih, pri čemer je cilj, da se s programom vsaj uresničijo, po možnosti pa tudi izboljšajo socialni cilji, določeni v strategiji Evropa 2020.

4.1

V proces evropskega semestra je treba vključiti merila uspešnosti na področju zaposlovanja in socialnega vključevanja v enakem okviru za nadzor, kot je okvir, ki ureja usklajevanje ekonomskih politik in strukturne reforme. Merljivi evropski cilji zaposlovanja in socialni cilji morajo biti v skladu s pravili glede stabilnosti in rasti, ki urejajo cilje glede dolga in primanjkljaja, ter biti z njimi povezani. Na podlagi tega bi bilo treba uporabiti mehanizme prilagajanja, da se zmanjšajo tako makroekonomska kot socialna neravnovesja, s ciljem spodbujanja pametne in trajnostne rasti, kakovostnih delovnih mest, dostopa do zelo kakovostnih in cenovno dostopnih storitev splošnega pomena ter zmanjšanja socialnih neenakosti v celotni EU. Kratkoročne gospodarske učinkovitosti se ne sme zagotavljati na račun bolj dolgoročnih naložb v socialni kapital. Ukrepe za fiskalno konsolidacijo je treba ocenjevati glede na njihov učinek na rast, zaposlovanje in socialno vključenost. Evropske mehanizme solidarnosti bi morale spremljati strukturne reforme. Za zagotovitev, da bodo državljani EU podprli pravo ekonomsko in monetarno unijo, mora nacionalne programe reform dopolnjevati ustrezen socialni in civilni dialog v okviru dinamike evropske socialne razsežnosti, ki ne spodbuja tekmovanja v zniževanju standardov, kar povzroča upad konkurence, deflacijo plač in manjši obseg skupnega povpraševanja. Treba je zagotoviti neovirana in neodvisna kolektivna pogajanja. Evropski socialni dialog bi moral bistveno prispevati k razvoju in izvajanju novega ekonomskega upravljanja. V celotni Uniji je treba zagotoviti boljši nadzor in spoštovanje temeljnih socialnih pravic.

4.2

Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagajanje globalizaciji morata imeti večjo vlogo, in sicer v skladu s tem, kar je predsednik Van Rompuy označil kot „človeško tragedijo in socialno krizo (9)“ na področju zaposlovanja in na socialnem področju v EU. Zato bo očitno potreben „obvezen in obsežen pregled večletnega finančnega okvira“, kot je bilo zahtevano v resoluciji EP z dne 13. marca 2013 (10). V okviru mehanizmov prilagodljivosti, omenjenih v resoluciji, trenutnih pogajanj med EP in Svetom ter zelo zaželenega strukturnega pregleda večletnega finančnega okvira po izvolitvi novega Evropskega parlamenta je treba vsaj ponovno določiti višino zneskov v prvem predlogu Evropske komisije, tudi z ustreznejšo uporabo predvidenih lastnih sredstev EU in znatnim povečanjem sredstev sklada za teritorialno kohezijo, socialnega sklada, sredstev za izobraževanje in usposabljanje ter sredstev sklada za prilagajanje globalizaciji.

4.3

Istočasno bi morala EU zagotavljati večjo podporo za odgovorne socialne naložbe in podporno vlogo socialne ekonomije, zlasti s ponovno uvedbo evropskih statutov za združenja in vzajemne družbe, jasno vključitvijo načrtov programov za ustanavljanje novih podjetij in razvoj socialnih podjetij v strukturne sklade, spodbujanjem oznak socialne pravičnosti ter z nadomestnimi ukrepi in zmogljivostmi za javno naročanje za podjetja z očitno družbeno vrednostjo. Treba bi bilo vzpostaviti tudi evropski sklad za socialne naložbe, da se oživijo dragoceni nadnacionalni pilotni projekti, namenjeni odpravi diskriminacije in neenakosti na trgu dela, ki so po tem, ko je Evropska komisija opustila program Equal, postali ogroženi.

4.4

Bistvenega pomena je tudi, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi na področju zaposlovanja, da se zagotovi ponovna industrializacija Evrope in do leta 2020 uresniči cilj, da bi industrija predstavljala 20 % BDP. EESO poudarja pomen konkurenčnosti za podjetja, ki jo je treba zagotoviti na podlagi skladnega evropskega okvira.

4.5

EU se mora mobilizirati za mlade, drugače obstaja nevarnost, da se mladi za vedno oddaljijo od evropskega projekta kot celote. Dramatičen razmah krize brezposelnosti mladih v Evropi terja bolj verodostojen proračun EU, kot je bilo predlagano v svežnju ukrepov EU za zaposlovanje mladih in jamstvu za mlade, tj. nezadostnih 6 milijard EUR sredstev, da se zagotovi zaposlovanje, usposabljanje ali izobraževanje za brezposelne mlade, kjer je to najbolj potrebno. Če ne bo zagotovljenih dovolj finančnih sredstev, obstaja nevarnost, da bo evropsko jamstvo za mlade videti kot lažna obljuba. EU bi morala zagotoviti odločnejšo spodbudo tudi v okviru enotnega evropskega potnega lista znanj in spretnosti kot nadgradnje evropskega okvira kvalifikacij z združitvijo vseh kvalifikacij ter znanj in spretnosti, pridobljenih v okviru formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja. Zelo potreben je evropski okvir partnerstva med šolami, podjetji in socialnimi partnerji, ki skupaj s podobnimi strateškimi sinergijami visokošolsko izobraževanje in vseživljenjsko učenje postavlja v središče ustvarjanja delovnih mest, odpravljanja neusklajenosti med ponudbo znanj in spretnosti in povpraševanjem po njih ter spodbujanja zaposljivosti, inovacij in podjetništva. Evropski semester mora zagotavljati, da javnih naložb v izobraževanje in usposabljanje ne ogrozijo ukrepi za zmanjšanje državnega dolga in nacionalnih primanjkljajev.

4.6

Resnična delovna mesta, dostojno delo in prenosljivost socialnih pravic morajo biti v ospredju trajnostnega evropskega programa za okrevanje. Evropski socialni model je koristen za privabljanje naložb iz tujine in razvoj podjetij v Evropi, kar bi morali ceniti in zato spodbujati finančno podporo za dejavnosti na področju ustvarjanja delovnih mest, tudi v mikropodjetjih in v okviru pravega samozaposlovanja. V okviru politik EU na področju zaposlovanja in trga dela je treba ohranjati zajamčene socialne standarde. Konkurenčnost in prožnost morajo dopolnjevati dostojno delo in plače, ki niso določene na ravni po pragom revščine. Evropski socialni partnerji so še posebej odgovorni za to, da v svojih delovnih programih obravnavajo problem revnih zaposlenih.

4.7

EU si mora resneje in konkretneje prizadevati za zmanjšanje in izkoreninjenje revščine. Tako so za Evropo ekonomske in socialne koristi učinkovitega zmanjšanja revščine bolj stroškovno učinkovite kot neukrepanje ali ukrepi, s katerimi se dejansko še poveča revščina, kar povzročajo trajno gospodarsko in socialno škodo. V okviru evropskega semestra je treba vsaj dejavno uresničevati zaveze iz strategije Evropa 2020 v obliki vodilnih pobud, in sicer da se 20 milijonov ljudi reši revščine, česar ne smejo ogrožati ukrepi za zmanjšanje primanjkljaja. Za to so najprej potrebni boljši kazalniki, določeni za celotno EU, za merjenje učinka revščine in za zagotovitev ustreznega spremljanja, možnih korektivnih ukrepov v okviru nacionalnih programov reform in varčevalnih ukrepov, ki pa lahko dejansko še povečajo revščino in ogrozijo okrevanje. EESO pripravlja tudi pregled shem minimalnega zajamčenega dohodka v državah članicah, da se opredelijo in spodbujajo dobre prakse po vsej EU. Podprl je tudi poziv Evropskega parlamenta, naj se preuči učinek zakonodajnega predloga, namenjenega uvedbi primernega minimalnega dohodka, ki bi znašal vsaj 60 % medianskega dohodka v posamezni državi članici (11). Vzpostavili bi lahko poseben evropski solidarnostni sklad za boj proti revščini za spodbujanje takih ukrepov dohodkovne podpore kot socialnega stabilizatorja in mehanizma prilagajanja v okviru evropskega semestra. Odbor želi znova izpostaviti tudi svoj predlog, da bi bilo treba 20 % vseh sredstev iz ESS nameniti za odpravo socialne izključenosti in revščine.

4.8

Zakonodajni akt EU o dostopnosti je bistvenega pomena za to, da se invalidom zagotovijo njihove pravice do prostega gibanja in dostop do blaga, storitev in grajenega okolja. Glede tega bi bila lahko uvedba evropske kartice mobilnosti konkretno in učinkovito sredstvo. Komisija bi morala razviti tudi instrument za oceno učinka Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in to upoštevati pri evropskem semestru.

4.9

Prav tako bi bilo treba pripraviti metodologijo in okvir EU za primerljive in merljive kazalnike glede zdravstvenega varstva in zmanjšanja neenakosti na področju zdravja, da se v okviru evropskega semestra preuči položaj v državah članicah.

4.10

V socialno razsežnost evropskega semestra bi bilo treba vključiti tudi merila uspešnosti na družbenem področju na ravni EU in smernice dobre prakse glede usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, dostopa do storitev otroškega varstva, aktivnega staranja, prostovoljstva, stanovanjskih pravic in boja proti brezdomstvu.

4.11

Priseljeni delavci in delavke pozitivno prispevajo h gospodarskemu razvoju in blaginji v Evropi. Postopki EU v zvezi s priseljevanjem delavcev morajo biti zakoniti in pregledni. Pri zakonodaji na področju priseljevanja je treba spoštovati človekove pravice in zagotavljati enako obravnavo. EESO meni, da mora EU okrepiti politiko vključevanja, kot tudi boj proti rasizmu, ksenofobiji ter diskriminaciji priseljencev in manjšin.

4.12

Za trajnostno okrevanje sta potrebni večja ekonomska in monetarna simetrija ter okrepljena socialna kohezija na celotnem območju EU. Akcijski program socialnih ukrepov EU bi vključno z zgoraj naštetimi posebnimi cilji lahko prispeval k vzpostavitvi bolj skladne socialne podlage za sodelovanje in ponovno približevanje Evrope državljanom. Zato bi bilo treba zagotoviti vzporedni sistem doseganja družbenega ravnovesja tako v EU kot v EMU ob spoštovanju dinamike načela subsidiarnosti. Če pa ne bo zadostnega soglasja ali politične volje za ponovno oživitev socialne razsežnosti EU, želi EESO predlagati možnost okrepljenega sodelovanja znotraj EMU z lastnimi finančnimi sredstvi, dodatnim socialnim skladom, paktom za socialni napredek v Evropi, ki bi temeljil na enakih strogih pogodbenih sporazumih na podlagi demokratične odgovornosti, kot so sporazumi, ki urejajo ekonomsko in monetarno konvergenco, ter socialnimi standardi, cilji in stabilizacijskimi mehanizmi (s socialnimi partnerji in civilno družbo je treba razpravljati, če bi bilo koristno uvesti zavarovanje EMU v primeru brezposelnosti ali sistem nadomestil za brezposelnost, ki ga je pred kratkim predlagal komisar Andor, in kako bi to storili), s čimer bi fiskalne, proračunske in monetarne stabilizacijske mehanizme bolj povezane ekonomske in monetarne unije (EMU) dopolnili z ustrezno socialno razsežnostjo.

4.13

V zvezi s pogodbenimi obveznostmi glede konkurenčnosti in rasti, o katerih se je razpravljalo na decembrskem vrhu EU, je treba zagotoviti demokratično odgovornost, te obveznosti pa ne smejo ogrožati evropskega socialnega tržnega gospodarstva, kot je določeno v členu 3(3) PEU. Treba je tudi bolje določiti in natančno opredeliti mehanizme solidarnosti za podporo prizadevanjem držav, ki se lahko postopno preoblikujejo v prave finančne transferje, prvotno s posebnim proračunom v višini 50–100 milijard EUR, ki bi ga financirali s podobnimi mehanizmi, kot je evropski mehanizem za stabilnost.

4.14

Za dosego takega boljšega ravnovesja in večje prilagojenosti socialnemu tržnemu gospodarstvu, kot je predvideno s Pogodbo, je treba večjo vlogo komisarja za ekonomske in monetarne zadeve znotraj kolegija dopolniti z okrepitvijo vloge komisarja za zaposlovanje in socialne zadeve. Večjo vlogo Sveta za ekonomske in finančne zadeve bi bilo prav tako treba uravnotežiti s podobno okrepitvijo Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov.

4.15

V tem okviru evropskega ekonomskega in socialnega upravljanja ter zlasti v povezavi z evropskim semestrom in strategijo Evropa 2020 je prav tako nujno okrepiti vlogo tako Evropskega parlamenta kot tudi nacionalnih parlamentov ter povečati vključenost socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe ter zagotoviti njihovo udeležbo na vseh ravneh političnih pogajanj.

5.1.1

Poleg zgoraj omenjenih predlogov bi lahko morda večjo pozornost namenili dodatnim možnostim vključevanja evropskih državljanov, civilne družbe in predstavnikov podjetij v oživitev socialnih ukrepov EU, zlasti z mobilizacijo za evropske socialne obveznice in njihovo izdajo. S tem bi v tem obdobju, ko je na voljo malo javnih sredstev, omogočili mobilizacijo dodatnih sredstev za natančno določene namene iz znatnih rezerv neuporabljenih zasebnih prihrankov.

5.1.2

To bi bila ločena pobuda poleg trenutnih pogajanj o tem, da bi EU izdala stabilnostne obveznice (da bi za dolg lahko prevzeli vzajemno odgovornost) ter obveznice za okrevanje in rast (kot del svežnja gospodarskih spodbud EU). Tako se evropske socialne obveznice ne bi financirale iz državnih blagajn ali se sofinacirale v okviru proračunskih mehanizmov EU, ampak bi jih nabavljali in vanje vlagali posamezni državljani, podjetja, sindikati in skupine civilne družbe, ki bi bili pripravljeni nositi individualno družbeno odgovornost ali družbeno odgovornost podjetij s sodelovanjem v Evropskem skladu za socialne ukrepe, ki bi ga financirali in upravljali sami in ki bi zagotavljal razumne obrestne mere ter bi imel nepridobitno naravo, pri čemer bi predvideli pregleden nadzor in pravno ureditev, pristojne oblasti EU pa bi olajšale njegovo uporabo in zagotovile ustrezen znesek sredstev.

5.1.3

Izdajo obveznic bi morali logistično podpreti pristojni organi EU ob vsesplošni podpori ljudi, vzajemno pa bi jih morali upravljati zasebni, poslovni in javni akterji, ki se odločijo za sodelovanje v sistemu in prevzamejo odgovornost za Evropski sklad za socialne ukrepe. Ti akterji bi kupovali in zbirali obveznice ter jih vlagali v socialne programe po svoji izbiri, po možnosti v okviru predlaganega programa socialnih ukrepov EU ob tehnični podpori ustreznih institucionalnih in svetovalnih organov EU, da bi preverili svojo finančno vzdržnost in potencialni socialni vpliv. Te socialne naložbe bi lahko vključevale: socialna stanovanja, zadruge in socialna podjetja, podporo skupinam za samopomoč, vzajemnim družbam, socialnim in zdravstvenim službam skupnosti, mrežam za izobraževanje, usposabljanje in prekvalificiranje, socialnim inovacijam, raziskavam in razvoju, posojila in partnerstva za razvoj infrastrukture, kmečki turizem, izmenjave v okviru potovanj, kulturne dejavnosti, dobrodelne dejavnosti itd.

5.1.4

Lahko bi preučili tudi možnost nadaljnjih bolj strukturiranih načrtov za razvoj teh evropskih socialnih obveznic, na primer razvoj vrste takih obveznic, ki bi jih na lokalni in/ali nacionalni ravni spodbujali in upravljali omenjeni akterji. Te obveznice, ki bi bile v skladu z merili splošne evropske sheme tako z vidika ciljev kot metod upravljanja, bi pridobile ustrezen evropski certifikat za udeležbo v splošni shemi in bi na tej podlagi pomenile tudi morebitno davčno olajšavo za naročnike.

5.1.5

V upravnem odboru Evropskega sklada za socialne ukrepe bi morale biti zainteresirane strani, ki sodelujejo v sistemu in ki bi bile sorazmerno zastopane glede na obseg njihovih naložb v evropske socialne obveznice, ob logistični in svetovalni podpori ustreznih organov EU (vključno z EESO).

5.2.1

Množične brezposelnosti v Evropi ne bo mogoče odpraviti na kratek ali srednji rok, tudi če se bodo napovedi za rast v letu 2014 izboljšale in se bodo začele uporabljati vseevropske spodbude. Evropski trg dela mora imeti pomembnejšo vlogo kot sredstvo za prosto gibanje naše delovne sile, za zagotovitev znanja in spretnosti, kjer so potrebni, ter pridobitev znanja in spretnosti za povratek na delovno mesto in razvoj. Bistveno je, da je delovna sila še naprej aktivna, po možnosti v okviru zaposlitve ali morda zaposlitve s polovičnim delovnim časom, in če to ni mogoče, da se izobražuje, usposablja ali prekvalificira. Treba je zagotoviti, da je izobraževanje učinkovito, usmerjeno v prihodnost, inovativno in povezano s potrebami trga dela. Številne sheme izobraževanja in usposabljanja so ponavadi kratkoročne in pogosto ne vodijo do trajnih možnosti za zaposlitev. Za starejše delavce, ki izgubijo zaposlitev, je manj verjetno, da bodo sodelovali pri takih shemah. Razmisliti bi bilo treba o dolgoročnejšem pristopu z evropskega vidika, tudi na podlagi posameznih dokazano najboljših evropskih praks, kot sta program za izobraževanje odraslih, ki je bil izveden med letoma 1997 in 2002 na Švedskem, ali dualni sistem usposabljanja v Nemčiji in Avstriji. EU bi morda lahko olajšala oblikovanje evropske mreže za izobraževanje brezposelnih delavcev, ki bi zagotavljala možnost obširnega dveletnega programa izobraževanja kot priložnost za spremembo poklicne poti, sodelovanje v okviru izmenjav na področju dela, usposabljanja in izobraževanja v drugih državah članicah z izdajo čezmejnih kuponov za izobraževanje in prenosom kreditnih točk ter za pridobitev vzajemno priznanih kvalifikacij ob koncu izobraževanja.

5.2.2

Če bi za ta sistem zagotovili ustrezna sredstva in bi ga v velikem obsegu sprejele države članice v okviru natančnih pogodbenih ureditev z delavci, ki bi se v take programe vključili prostovoljno, bi lahko omogočili, da se velikemu številu dolgoročno brezposelnih, ki zagotovo ne bi našli možnosti za zaposlitev, zagotovijo zelo kakovostna delovna mesta, kar bi imelo pozitiven učinek tako za zadevne osebe kot tudi za celoten socialni kapital evropskih držav.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/8

1.1

Po mnenju EESO sta bili uvedba eura in vzpostavitev Evropske monetarne unije (EMU) najpomembnejši mejnik v graditvi Evrope. Bili sta del strateškega načrta Evropske unije, začrtanega v viziji, ki je pripeljala do Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) in Rimske pogodbe. Šlo je za pomemben in pogumen korak, stavo na prihodnost, ki je ustvarila tako velika pričakovanja, da so vsi verjeli, da bo moč enotne valute odpravila nasprotovanja, ki so še obstajala in ki so onemogočala dokončno vzpostavitev EMU in popolne politične unije, kot bi bilo potrebno. Za vse to pa je pogoj euro.

1.2

Priznati pa moramo, da se po dolgih dvajsetih letih to ni zgodilo. Morda zato, ker euro v vsem tem času ni doživel nobenih večjih notranjih ali zunanjih pretresov, ali pa zato, ker še vedno ni zaupanja med državami plačnicami in državami prejemnicami v EU, kar pa pomeni pomanjkanje kohezije in zaupanja v naše vlade. Tako so se vsi prepustili mirnim časom in blagostanju, vse se je zdelo, da gre kot po maslu, v resnici pa ni bilo tako. Ko je namreč tudi EU zajela mednarodna gospodarska in finančna kriza, se je sprožil alarm in pokazale so se omejitve in protislovja, povezana s strukturo EMU, euro pa je izgubil svojo privlačnost. Na začetku se je verjelo, da bo za delovanje EMU zadostovalo nekaj „knjigovodskih“ pravil, kot je pakt za stabilnost, vendar problem ni bil tehnične, temveč ekonomske in politične narave.

1.3

EESO se zaveda pomena stabilnosti. Vendar se mora stabilnost nanašati ne samo na cene in ekonomsko-finančne institucije, pač pa tudi na politiko in socialne pogoje. Državljani imajo upravičeno vtis, da plačujejo najvišji davek za krizo in odplačevanje dolgov, namesto da bi jih banke, ki so imele ključno vlogo pri nastanku krize, in da je to nepravično. EESO je prepričan, da z varčevalnimi ukrepi z vidika politične vzdržnosti ne bo več mogoče dolgo nadaljevati. V nekaterih državah so bile meje že prekoračene.

1.4

Zato EESO meni, da se enotna valuta lahko trajno obdrži samo, če se doseže konvergenca ekonomskih zmogljivosti držav članic euroobmočja in izboljša konkurenčnost celotnega euroobmočja. Za to pa bodo potrebna tako gospodarska kot politična prizadevanja. Majhne kratkoročne izboljšave ne zadostujejo. Potrebujemo kvalitativni preskok, pri čemer sta pomembna ne samo valuta in gospodarstvo, temveč tudi politika, suverenost, ljudje in sposobnost dialoga med evropskimi narodi. Potrebujemo močnejšo politično povezanost, manj dirigiranega vodenja in socialno tržno gospodarstvo, da bi spodbudili rast in zaposlovanje ter ponovno prepričali ljudi, da pomeni euro prednost in ne nasprotno.

1.5

Iz tega mnenja je razvidno, da so predlogi EESO proaktivni, medtem ko so bili odzivi Komisije in Sveta na krizo v glavnem reaktivne narave in so to še vedno. V Pogodbi o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, na primer, je poudarjena stabilnost, hkrati pa ni nikakršnega predloga o skupnem finančnem instrumentu za oživitev gospodarstva in zaposlovanje. Dogovor o enotnem mehanizmu nadzora (SSM) je sicer velik korak naprej, vendar ni verodostojnega in konkretnega načrta za politično unijo. Evropa pa mora ponovno začeti ustvarjati bogastvo, da bi ga lahko pravično porazdeljevala. To je najboljši način za pomiritev duhov. Ne moremo sprejemati samo varčevalnih ukrepov.

1.6

EESO poziva – kot že večkrat doslej – k neprizanesljivi analizi eura in EU, da bi ju rešili, njunih političnih in ekonomskih omejitev, koristi in izgub ter vprašanja, kdo je odgovoren za sedanji položaj. Delovati je treba hitro. Ni več časa za velike besede, prevare in pravljice. Edino tako se bomo izognili razpadu EU, ki je že nekaj časa v zatonu. Zato bi bilo bolje, da tistih, ki protestirajo proti vsiljenemu žrtvovanju, ne bi obdolževali populizma. EU se mora naučiti poslušati brez arogance. Ne more se več delati gluho.

1.7

Po mnenju EESO je najboljši način za dokončno vzpostavitev EMU, preprečitev recesije, zmanjšanje zadolženosti držav in stabilizacijo proračunov v tem, da sedanje načelo, na katerem temelji ekonomska kultura EU (stabilnost za rast), obrnemo. To pomeni, da mora postati glavni cilj rast in ne varčevalni ukrepi. Doseči je treba nov pakt za (skupno) spodbuditev rasti, zaposlovanja in stabilnosti, tudi z vključitvijo socialnih partnerjev (rast za stabilnost). EESO meni, da:

1.8

Politični ukrepi morajo biti medsebojno usklajeni, da bi zagotovili vzdržnost eura in zmanjšali razlike med posameznimi državami. Za to potrebujemo načrt na podlagi solidarnosti, ki upošteva vire naložb v države s šibkejšim gospodarstvom, ter namenske projekte, če je potrebno s fiskalnimi prerazporeditvami in z vključitvijo trga dela in socialne politike. Pri tem gre tudi za simetrične prilagoditve: skupna sredstva za reševanje propadajočih bank, evropsko jamstvo za bančne vloge, obveznice EU (Union bonds), euroobveznice (Eurobonds), skupni ukrepi za zmanjšanje primanjkljaja plačilne bilance EU itd. (oblikovanje skupnega sklada za izravnavo in prilagajanje).

1.9

Oblikovati bi bilo treba organ za ekonomsko vodenje EU in odpraviti sedanje ukrepe za usklajevanje politik, ki niso prinesli dobrih rezultatov, ter preoblikovati euroskupino v organ, ki odloča z večino in nastopa kot glasnik eura. Ni več izvedljivo, da bi imeli monetarno unijo in bančno unijo, ekonomske politike pa bi bile ločene. Pač pa bi lahko s skupnim vodenjem (kakor v primeru fiskalnega pakta) na makro in mikro ravni (z oblikovanjem industrijskega pakta) usmerili ekonomsko in fiskalno politiko k spodbujanju rasti, zaposlovanja in socialnega vključevanja.

1.10

Oblikovati je treba skupni proračun euroobmočja, seveda s skupnimi pravili, ter združiti trgovinsko politiko in plačilno bilanco, kjer so danes velike spremembe. Doseči je treba fiskalno konsolidacijo z ukrepanjem na strukturo multiplikatorjev, da bi sprostili sredstva za rast in zaposlovanja, ter sprejeti reforme, ki bi povečale produktivnost šibkejših držav (2).

1.10.1

Vsekakor pa je treba zmanjšati in/ali omiliti sedanje varčevalne ukrepe za najbolj zadolžene države ter oživiti potrošnjo v državah plačnicah. Države članice morajo istočasno ukrepati, ko gre za dolg in strukturne reforme, EU pa mora spodbujati rast s pomočjo načrta na podlagi solidarnosti, da bi povečali zaposlovanje in socialno pravičnost. V recesiji ne moremo sprejemati še varčevalnih ukrepov, kot to počne EU: zahtevati nadaljnje zmanjševanje zadolženosti v času kreditnega krča škoduje gospodarstvu.

1.11

To je razlog, zakaj potrebujemo sistem, ki lahko ublaži napake in pomanjkljivosti posameznih držav, hkrati pa spremlja reforme in zmanjšuje ekonomske razlike in neravnovesja med državami euroobmočja, tudi z monetarno politiko.

1.12

Tudi ECB je žrtev omejitev EMU. Po Lizbonski pogodbi je morala izvajati enotno monetarno politiko, skoraj federativno, čeprav se gospodarstva posameznih držav še vedno razlikujejo in med njimi obstajajo velika neravnovesja. Zaradi tega pa bi morala EU – že v preteklosti ali zdaj – sprejeti korektivne ukrepe. S tem bi preprečili preveliko izpostavljenost in ECB omogočili, da sprejeme učinkovitejše in bolj uravnotežene ukrepe za stabilizacijo cen, s čimer bi se zmanjšala obstoječa izkrivljanja in neravnovesja. Če se bodo le-ta nadaljevala, bo lahko ogrožen celo obstoj enotne valute, kot se je pokazalo v najnovejši fazi krize državnih dolgov, kjer smo se najhujšemu izognili samo po zaslugi odločnega ukrepanja predsednika ECB. To je potrebno za spodbujanje ekonomskega povezovanja, ki zaostaja za monetarnim povezovanjem, vsaj dokler ne premostimo sedanjih nezadostnih pooblastil ECB in političnega primanjkljaja EU.

1.12.1

Sedanja vloga ECB je preobremenjena. Da bi svojo vlogo lahko opravljala bolje in pod enakimi pogoji, bi morala imeti enake naloge in pooblastila kot ameriška centralna banka (Fed), vključno z vlogo posojilodajalca v skrajni sili, da bi zmanjšali razlike v obrestnih merah. Potrebovala bi popolni mandat, na podlagi katerega bi lahko po potrebi delovala kot gonilo rasti.

1.12.2

Trenutno centralne banke na veliko razpravljajo o strategijah za oživitev rasti. Gre za staro vprašanje o ravnovesju med varčevanjem in rastjo, oziroma med inflacijo in rastjo ter med rastjo in zaposlovanjem. Fed v skladu s svojim mandatom za zmanjševanje brezposelnosti vsak mesec daje na trg 85 milijard USD (na podobno politiko se menda pripravlja tudi Bank of England). To pa ECB postavlja v šibkejši položaj, saj se v primerjavi z drugimi centralnimi bankami ne more opirati na kakšno vlado ali proračun. To zadeva tudi razmerja med valutami. ECB bi morala biti pristojna tudi za politiko menjalnih tečajev. Ta je zdaj v skladu s Pogodbo v izključni pristojnosti Sveta, ki sprejema formalne sporazume o sistemu menjalnih tečajev za euro v razmerju do valut tretjih držav.

1.12.3

Dolgovi: še en pomemben vidik EMU. EESO je v zvezi s tem že podal konkreten predlog za to, da bi 60 % državnih dolgov umaknili s trga, da bi se izognili negativnim posledicam špekulacij trga v zvezi z euroobmočjem (3). Jasno je, da bi bilo z dokončno vzpostavitvijo EMU in skupnim proračunom za euroobmočje mogoče izdajati skupne obveznice (seveda v okviru skupnega proračuna euroobmočja).

1.13

Ko gre za celotni finančni in bančni sistem, bi bilo po mnenju EESO treba čim prej (kolikor je to mogoče) dopolniti vse vidike ukrepov, ki jih sprejema EU (4), tj. nekaterih najučinkovitejših in najpomembnejših instrumentov za dokončno vzpostavitev EMU in notranjega trga ter stabilnosti.

1.14

Po mnenju EESO je treba za prihodnost EU in njene institucionalne ureditve opustiti sistem na podlagi „ideološkega modela“, čeprav se zdi „federativni“ model najbolj primeren. Če želimo ohraniti idejo Evrope, bi bilo bolje, če bi se osredotočili na funkcionalne in vsebinske vidike. V ospredje je treba postaviti ljudi in solidarnost – gospodarstvo se mora vrteti okoli njih in ne obratno. Čas je, da se lotimo ustvarjanja politične, socialne in ekonomske unije. Prizadevanja Sveta v zvezi s tem so sicer omembe vredna, vendar so preveč neodločna, neprimerna in resnično nezadostna. Pozabiti moramo na egoizem in utvaro o obrambi posameznih interesov, ki ji je nasedla Evropa, in se zavzeti za solidarnost. Varčevalne ukrepe je treba odpraviti ali pa jih vsaj omiliti, da bi ublažili stiske. Težišče pobud mora biti spet usmerjeno v ustvarjanje delovnih mest in rasti.

1.15

Da bi dokončno vzpostavili EMU in uresničili navedene predloge, potrebujemo konvergenco v smeri politične in socialne unije. Proces odločanja mora postati bolj demokratičen (glasovanje z večino) in transparenten, da bi dosegli pozitivno in manj neuravnoteženo integracijo ter deljeno suverenost. Tako bi zmanjšali razlike v procesu integracije. S tem bi EU na mednarodnem prizorišču nastopala enotno.

1.16

Nova pogodba: EESO meni, da je večina predlogov iz tega mnenja gospodarske narave in da bi jih lahko uresničili brez spremembe Pogodbe. Če bi bilo potrebno, bi se lahko države, ki se strinjajo s temi predlogi, dogovorile za okrepljeno sodelovanje (tako kot v primeru fiskalnega pakta). Tako bi bilo možno hitreje ukrepati in se izogniti morebitnemu razpadu EU v primeru novih zunanjih napadov in ob ohranjanju politike varčevalnih ukrepov. Druga možnost za okrepljeno sodelovanje je v tem, da se Evropskemu parlamentu po naslednjih volitvah naloži, naj pripravi ustavni predlog. O tem bi lahko istočasno v vseh zadevnih državah potekal referendum.

1.17

Kar se dogaja v Evropi, ima posledice tudi na mednarodni ravni in obratno. Zato so potrebni učinkovitejši mednarodni organi z večjo močjo odločanja, da bi zagotovili boljše upravljanje na svetovni ravni. EU bi zato morala imeti enotnega predstavnika, vsaj za euroobmočje. V okviru G20 bi lahko vzpostavili „ekonomsko-socialni odbor“ za svetovni razvoj in ukrepali v obliki davčnih spodbud.

1.18

Vendar lahko EU doseže učinkovitejše upravljanje na mednarodni ravni in enoten glas na mednarodni ravni samo z drugačno, bolj usklajeno in demokratično, politično strukturo ter z boljšim notranjim upravljanjem. To je še zlasti res, ko gre za odnose med posameznimi valutami, da bi preprečili škodo gospodarstvu EU, in za odnose med gospodarstvi na svetovni ravni, zlasti z državami v razvoju.

1.19

Če povzamemo, štirje predlogi za dokončno dograditev eura so:

2.1

EU preživlja zelo težavne in nevarne trenutke, z negativnimi posledicami, ki utegnejo biti veliko hujše od sedanjih gospodarskih in družbenih problemov. To mnenje na lastno pobudo obravnava več vprašanj, med drugim potrebo po upoštevanju zavez iz Pogodbe v zvezi z ekonomsko in socialno kohezijo, po zavzemanju za novo gospodarsko in monetarno politiko za rast in zaposlovanje ter bolj proaktivne politike za inovativnost, po oblikovanju evropskega sklada tveganega kapitala za mala in srednje velika podjetja ter po prizadevanju za prihodnost EU (5).

2.2

Tudi v EU se soočamo z velikimi gospodarskimi interesi, ki pa se razhajajo, namesto da bi se približevali. Euro nikakor ni kriv za to, kar se dogaja (6). Dolgo je bil prepuščen samemu sebi in še vedno čaka, da se „različne strani“ (vlade) odločijo, kaj bodo storile.

2.3

Dolžnost EESO je, da neposredno in jasno odgovori na te izzive z ustrezno vizijo in ob upoštevanju, kaj je v igri in na kateri ravni poteka konfrontacija, ter brez prikrivanja dejstev. S tem mnenjem želi EESO aktivno in brez pridržkov prispevati k dokončni vzpostavitvi EMU in reševanju krize v imenu delavcev, podjetij in državljanov EU, zlasti iz euroobmočja, ki se v veliki meri sooča s sedanjo krizo.

3.1.1

Prevzem skupne valute bi bila optimalna izbira za tiste države, ki so izpostavljene simetričnim šokom ali imajo mehanizem za absorpcijo asimetričnih šokov. Empirične študije kažejo, da je verjetnost asimetričnih šokov v Evropi višja kot v ZDA. Enotna monetarna politika ECB, katere najvišji cilj je stabilnost cen v monetarni uniji, se ne more odzivati na asimetrične šoke v posameznih državah članicah območja eura. Zato je potreben drug mehanizem, ki bo dovolj učinkovit za absorpcijo takšnih šokov. Kolikor manjši bodo mobilnost proizvodnih dejavnikov, odprtost nacionalnih gospodarstev, medsebojna usklajenost gospodarskih ciklov, diverzifikacija proizvodnje, finančna povezanost in obseg medsebojne trgovine ter kolikor večje bodo togost trga dela in inflacijske razlike med gospodarstvi držav članic, toliko manj bo skupna monetarna politika ECB prilagojena potrebam držav članic območja eura. Kolikor manjša bo učinkovitost mehanizmov prilagajanja, ki naj bi blažili negativne posledice asimetričnih šokov (prožnost cen in plač, mobilnost delovne sile in kapitala preko meja držav članic, fiskalni federalizem), toliko teže se bodo države odzivale na izgubo lastne monetarne politike.

3.1.2

EMU je verjetno glavni steber Maastrichtske pogodbe, vendar ne edini. Razlog zanj je bil – po padcu Berlinskega zidu – predvsem politične narave. Številne države so presenečeno in ravnodušno opazovale nov položaj in skoraj takojšnjo priključitev Vzhodne Nemčije ter valutno pariteto zahodnonemške in vzhodnonemške marke (1=1), ki jo je jamčila nemška centralna banka. Dokončna vzpostavitev EMU je bila preložena in ustvarjeno je bilo vsesplošno pričakovanje, ki se je izkazalo za utvaro, da bo monetarna unija privedla do politične unije in da bo euro gonilo federativne Evrope. To pa se ni zgodilo.

3.1.3

Unija naj ne bi samo dala kritja in enotnega glasu euru, pač pa naj bi ponudila vse, česar euro ni imel. Obstajalo je prepričanje, da bo za njeno delovanje zadostovalo nekaj „pravil“, kot na primer pakt o stabilnosti z arbitrarnimi parametri; verjeli so, da je lahko sistem referenca samemu sebi, vendar pa ni deloval po pričakovanjih. Tudi pooblastila ECB so enosmerna in bolj omejena v primerjavi z drugimi centralnimi bankami. Ta protislovja so eksplodirala s finančno krizo, ki jo je EU zaznala zelo pozno, in nato s krizo državnih dolgov, s katero je euro izgubil svoj svetniški sij in čudodelno moč, ki so ju omenjali ob njegovem nastanku. S tem se je njegova privlačnost tako zmanjšala, da ga danes doživljajo kot grožnjo ali zahrbtno orožje za upravičevanje varčevalnih ukrepov.

4.1.1

Do konca leta 2008 je EMU za države euroobmočja z monetarnega vidika kar dobro delovala: poenostavitev trgovine, odprava tveganj, povezanih z menjalnimi tečaji, in odprava konkurenčnih devalvacij, stabilnost cen (povprečna letna inflacija je znašala 2,03 % – z izjemo pretiranih povišanj cen v nekaterih državah ob prehodu s starega na novi sistem), zmanjšanje in konvergenca obrestnih mer za državne obveznice (do leta 2009!), rast in zaposlovanje (14,5 milijona novih delovnih mest) (7), vse tekoče plačilne bilance v ravnovesju, delež dolga v razmerju do BDP nižji od japonskega in ameriškega, stabilen menjalni tečaj z dolarjem (za približno 30 % višji) zaradi šibkejših gospodarstev.

4.1.2

To je celotna slika, ki pa se spremeni, če pogledamo položaj po posameznih državah. Koristi so imele predvsem države, katerih gospodarstvo je bilo temelj za parametre ob uvedbi eura, s čimer se je povečala njihova rast in produktivnost, njihov izvoz je eksplodiral (skoraj 2 bilijona USD od leta 2000 do danes samo za Nemčijo), njihova plačilna bilanca je bila sorazmerno uravnotežena (8), medtem ko so druge države imele od tega le delno korist in/ali resnične slabosti v glavnem zaradi asimetrije sistema enotne valute, saj so države s primanjkljajem prisiljene v popravke, medtem ko ti za države s presežkom niso potrebni. Upoštevati pa je treba tudi različne odzive držav na razmere, nastale zaradi uvedbe eura.

4.2.1

Pri stroških je treba upoštevati stroške, povezane z razlikami v konkurenčnosti med državami ter z izgubo suverenosti na področjih makroekonomske politike, menjalnega tečaja, konkurenčnih devalvacij itd.

4.2.2

Zaradi neustrezne in nepopolne EMU so s krizo nastali dodatni stroški, kot sta prenos bančnih dolgov na javne proračune in povečanje zadolževanja, s čimer so se težave za najbolj zadolžene države samo še povečale. Unija se je razcepila: na eni strani države plačnice in na drugi države prejemnice, ki vse bolj spominjajo na države tretjega sveta. Države plačnice namreč povzročajo vse večjo revščino predvsem na jugu in vse večje bogastvo na severu. Zadostuje že, če pomislimo na presežek, ki ga je nakopičila Nemčija, ne v okviru notranje bilance euroobmočja (v tem primeru bi bil proračun EU uravnotežen!), pač pa v okviru svojih presežkov do tretjih držav. Ti so tako visoki, da bi se lahko dolgoročno spremenili v finančno tveganje za samo Nemčijo, kar bi ogrozilo njeno gospodarstvo.

4.3.1

Različni strukturni problemi in slabosti monetarnega sistema: omejitve Pakta za stabilnost in rast, ki so ga nekatere države (Nemčija, Francija in Italija) poskušale razveljaviti, ko jim je povzročal težave, pomanjkanje nadzora nad kazalniki produktivnosti, pomanjkanje instrumentov za obvladovanje krize, stroški ostajanja v euroobmočju, sistemska tveganja, ekonomska neravnovesja med državami ter ohranitev fiskalne in proračunske suverenosti držav.

4.3.2

Kljub vsemu pa niso bila odpravljena tveganja, povezana z menjalnimi tečaji, in konkurenčne devalvacije med državami, ki imajo euro, in tistimi, ki ga nimajo, zlasti Veliko Britanijo. Zelo hitro lahko pride do precejšnjega znižanja vrednosti britanskega funta v primerjavi z eurom, s čimer bi ogrozili enake konkurenčne pogoje, ki naj bi veljali na enotnem trgu.

4.3.3

Z gospodarskega vidika so največji problem ekonomska neravnovesja, ki so obstajala že pred letom 2000. Ta položaj je škodil najšibkejšim državam in povzročil resnične „asimetrične šoke“, tudi zaradi množičnega bega kapitala v Nemčijo. ECB za zdaj nima instrumentov, da bi se postavila po robu tem asimetričnim šokom. Obstaja še en problem, povezan z mednarodnim položajem, ki pa se je pokazal šele s krizo (9).

4.3.4

Največja napaka pa je bilo prepričanje, da je možno imeti enotno valuto brez kakršnekoli omejitve suverenosti držav, ne samo proračunske, pač pa predvsem z ločenim upravljanjem z dolgom ter z ohranitvijo nacionalnega bančnega, finančnega in nadzornega sistema.

4.3.5

Največja napaka s političnega vidika pa je bila ustvariti euro brez skupnega „doma“ in enotnega glasu, ne glede na občasna prizadevanja ECB, da bi zapolnila to praznino. ECB tako ni več neodvisna, kakor je določeno v Pogodbi, pač pa je postala nadomestek za politiko, da bi preprečili škodo enotni valuti in sami EU (10). Enako kot pri rasti se je pokazala vloga najmočnejše države.

4.3.6

EESO kljub vsemu meni, da bo mogoče povečati vzdržnost eura, če se združi gospodarska „uspešnost“ držav euroobmočja ter s tem spodbudi bolj homogena rast in politična unija, ki bo omogočila sprejemanje teh razlik, saj ne gre za knjigovodski, temveč politični problem; sem spada tudi vprašanje demokratičnosti in s tem bolj pravične porazdelitve glasov v različnih organih, ki odločajo. Vztrajanje pri ekonomskem in „knjigovodskem“ vidiku je utvara in napaka, ki si ju ne moremo več privoščiti.

5.1

Dogodki v Evropi vplivajo tudi na mednarodno raven in obratno. Gospodarstva so zelo močno povezana med seboj, ravno tako dolgovi, finance, trgovina, razmerja med valutami itd. Pri tem še posebej mislimo na povezavo gospodarstev z obeh strani Atlantika, ki je še tesnejša. Oziroma je vsaj bila do leta 2009. Trenutno gospodarstvo ZDA okreva, evropsko pa je v recesiji, delno zaradi dveh različnih pogledov na ekonomijo in seveda zaradi različne vloge ameriške centralne banke (Fed) in evropske centralne banke (ECB).

5.2

Kar se tiče svetovnega gospodarstva, pa so potrebni učinkovitejši mednarodni organi z večjo močjo odločanja, da bi zagotovili boljše upravljanje na svetovni ravni (Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Mednarodna organizacija dela (MOD) in Svetovna trgovinska organizacija (STO)). Skupina G20 bi morala biti bolj strukturirana, da bi sprejemala zavezujoče odločitve. Tako bi bilo treba, na primer, vzpostaviti „ekonomsko-socialni odbor“ za svetovni razvoj, ukrepati v obliki davčnih spodbud in urejati razmerja med valutami, da bi zmanjšali diskriminacijo na področju trgovine, tudi z večjo možnostjo ukrepanja ECB.

5.3

Presežki privarčevanih sredstev na svetovni ravni: Rast je ključnega pomena tudi za preostali del svetovnega gospodarstva. Preplah, ki ga je sprožil IMF, da mora Evropa poleg ukrepov za zmanjšanje svoje zadolženosti in primanjkljaja sprejeti tudi ukrepe za spodbuditev rasti, je pravočasen in upravičen. Obstaja presežek privarčevanih sredstev na svetovni ravni, za katera ni dovolj možnosti za naložbe. Za skoraj 2 bilijona USD sredstev iz skladov zasebnega kapitala so zaman iskali rešitve v obliki naložb (11). Glavni norveški državni premoženjski sklad zmanjšuje naložbe v Evropi z več kot polovice na dve petini (12). Leta 2011 je glavni azijski državni premoženjski sklad China Investment Corporation zabeležil izgubo na področju skladov zasebnega kapitala in zmanjšal lastništvo zasebnih vrednostnih papirjev s polovice na četrtino; zdaj si prizadeva za več dolgoročnih naložb v javni sektor namesto v zasebni (13).

6.5.1

Naloga ECB je „ohranjati stabilnost cen“, zaradi česar mora ohraniti svojo politično neodvisnost, kar pomeni, da ne sme spraševati vlad ali EU za nasvete ali od njih prejemati navodil. Ta status je ustrezen, čeprav Pogodba določa, da lahko Svet „sklene formalne sporazume o sistemu deviznih tečajev za euro glede na valute tretjih držav“ (15). Če pa teh sporazumov ni, oziroma v obdobjih med takšnimi sporazumi, pa je politika določanja menjalnih tečajev v pristojnosti ECB. ECB ima tudi druge naloge, na primer prispevanje k finančni stabilnosti, čeprav so bili njeni ukrepi v času krize usmerjeni predvsem v prvi cilj zaradi potrebe po ponovni vzpostavitvi učinkovitega mehanizma prenosa za monetarno politiko, da bi ohranili finančno stabilnost vseh držav euroobmočja.

6.5.2

Glede gibanja cen je treba opozoriti, da se v zvezi z maastrichtskimi merili postavlja vprašanje, ali je prav, da merilo za inflacijo temelji na povprečni stopnji inflacije treh najuspešnejših držav EU in ne držav euroobmočja.

6.5.3

Na splošno so pooblastila ECB v primerjavi z drugimi centralnimi bankami bolj omejena. Kot prvo ECB nima mandata za podporo rasti in zaposlovanja, kot ga ima Fed, čeprav sta si njuni monetarni politiki podobni. Med ZDA (ki ima centraliziran fiskalni sistem) in EU obstajajo temeljne razlike v izvajanju proračunske politike. Poleg tega je vloga ECB kot posojilodajalca v skrajni sili (lender of last resort) omejena na bančni sistem in ne vključuje vlad („vlade“ EU), kar bi bilo v „nacionalnem“ kontekstu normalno in kar bi moralo biti mogoče v primeru dokončno vzpostavljene EMU. Poleg tega enotno monetarno politiko ECB ovirajo razlike in neravnovesja med gospodarstvi držav euroobmočja ter odsotnost korektivnih ukrepov s strani EU.

6.5.4

Kljub vsemu je dobro, da je načelo „enotnosti“ euroobmočja privedlo do tega, da je ECB razglasila, da z eura ni več poti nazaj, in je, kot smo videli, po ostri konfrontaciji sklenila sprejeti ukrepe za zmanjšanje razlik v obrestnih merah za državne obveznice različnih držav z možnostjo nakupa obveznic na sekundarnem trgu. Za ta poseg pa je, enako kot za povrnitev rasti, potreben „evropski“ načrt za izhod iz zadolženosti, ki bo spremljal načrte posameznih držav (16).

6.5.5

To bo prispevalo vsaj k zmanjšanju izkrivljanja konkurence z različnimi stopnjami financiranja dolgov in naložb. Še vedno pa obstajajo velike razlike v obrestnih merah, kar povečuje že obstoječa neravnovesja, vključno z neravnovesji plačilnih bilanc.

6.5.6

EESO meni, da je nujno ponovno preučiti pogoje, ki sta jih določili ECB in EU. Ni sprejemljivo, da se bankam omogoča likvidnost po izredno nizkih obrestnih merah brez postavljanja kakršnihkoli pogojev, na primer glede porabe sredstev. Vsaj del sredstev bi moral biti namreč namenjen naložbam. Nasprotno pa za odkup državnih obveznic s strani ECB (OMT) veljajo za države zelo trdi pogoji, čeprav gre pri tem za drugačno zadevo. Pogoje utemeljujejo predvsem s tem, da se je treba odzivati na logiko spremenjenega, brezobzirnega, anonimnega in izredno hitrega „trga“, ki ima le malo skupnega s pravim trgom (17). EU si te igre ne more več privoščiti: skrajni varčevalni ukrepi in stroga pravila za državljane in podjetja v času krize ter nevtralnost do investitorjev in špekulantov, ki se skrivajo za investicijskimi bankami in mednarodnimi investicijskimi skladi – če odmislimo odločnost predsednika ECB, ki je branil euro v najbolj kritičnih trenutkih napada.

6.5.7

Ukrepanje ECB mora omogočiti uravnoteženo podporo gospodarstvom različnih držav, da bi z obstoječimi instrumenti zmanjšali sedanja izkrivljanja in neravnovesja ter s tem presegli sedanja pooblastila in politični primanjkljaj EU. Medbančni trg v nekaterih državah euroobmočja bi na primer lahko oživili s pomočjo negativnih obrestnih mer za depozite čez noč pri ECB.

6.5.8

Po mnenju EESO je treba nujno rešiti vprašanje zadolženosti  (18) v skladu z njegovim predlogom. Za uresničitev tega cilja je temeljnega pomena ukrepanje ECB in Sveta.

6.5.9

Odbor meni, da je treba zagotoviti večjo transparentnost sklepov ECB. Tako bi lahko na primer objavljali rezultate glasovanja na sejah Sveta ECB, da bi povečali odgovornost guvernerjev centralnih bank držav članic monetarne unije. To bi prispevalo k temu, da bi svoje odločitve sprejemali na podlagi splošnega gospodarskega položaja v območju eura, ne pa glede na gospodarski razvoj v državah, iz katerih prihajajo.

6.5.10

Drug problem, na katerega bi kazalo opozoriti, je način glasovanja v Svetu ECB (19), predvsem neravnotežje med glasovalno pravico in finančnim prispevkom držav članic. Ta problem se je že pojavil v zvezi s sistemom plačil v okviru evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) in bi se lahko znova pojavil v prihodnosti, na primer v okviru bančne unije.

7.1

Po mnenju EESO potrebujemo oživitev gospodarstva s pomočjo ekološko-socialnih naložb  (20). Stabilnost sama namreč ne more zagotoviti oživitve gospodarstva, ki je odvisno od zaupanja tako podjetij kot potrošnikov. Glede na nizka pričakovanja zasebnega sektorja in neizkoriščene zmogljivosti se podjetja ne morejo zanašati na to, da bodo sedanje naložbe v prihodnosti prinašale dobiček. In če državljani niso prepričani, da bodo lahko obdržali zaposlitev ali našli novo, se bodo odločili za varčevanje oziroma za zmanjšanje svoje zadolženosti in ne za izdatke. Višja stopnja brezposelnosti pomeni samo še več ljudi, ki ne morejo trošiti.

7.2

Zato mora za spodbuditev zaupanja tako podjetij kot državljanov oživitev gospodarstva potekati na podlagi naložb, kot je bil ameriški New Deal  (21). Ključna merila za to je sprejela Evropska investicijska banka (EIB) že leta 1997 z Amsterdamskim posebnim akcijskim programom, da bi spodbudili kohezijo in konvergenco na področjih zdravstva, šolstva, mestne obnove, okolja in vseevropskih omrežij.

7.3

Gre za uresničljiv cilj, če se v obtok vrne presežek privarčevanih sredstev na svetovni ravni, kakor je navedeno v točki 5.3. Nekateri investicijski skladi namreč dejansko iščejo dolgoročne možnosti za vlaganje presežkov privarčevanih sredstev v drugih delih sveta. To prinaša obojestransko korist tako za vlagatelje iz tretjih držav kot za gospodarstvo EU. V tej zvezi bi lahko imeli ključno vlogo obe „sestrski“ instituciji skupine EIB: tako sama EIB kot EIF (Evropski investicijski sklad).

7.4

Podpreti je treba povečanje kapitala EIB. Pri oživljanju gospodarstva imajo lahko pomembno vlogo tudi projektne obveznice (project bonds). Prav pa bi bilo, da bi uporabo presežkov privarčevanih sredstev na svetovni ravni za naložbe EU poimenovali euroobveznice (čeprav je možno, da bodo trgi Eurobonds skrajšano preimenovali v € bonds). Nasprotovanje nekaterih vlad uvedbi euroobveznic je dobro znano, temelji pa na napačni domnevi, saj euroobveznice, ki so potrebne za pospeševanje rasti, zamenjujejo z obveznicami EU (Union Bonds), namenjenimi za dolgove (22).

7.5

EIF že od samega začetka meni, da bi lahko izdajal evropske obveznice za financiranje dolgoročnih socialnih naložb (23) s povečanjem lastnega kapitala, ki je trenutno precej nizek (3 milijarde EUR), ne da bi bilo treba spreminjati Pogodbo (24). Nobena izmed glavnih držav članic niti druge članice euroobmočja sredstev EIB ne vključujejo v svoj državni dolg. Enako bi lahko veljalo za sredstva EIF. Jamstvo za obveznice, ki bi jih izdajal EIF, bi enako kot v primeru obveznic EIB lahko bil dobiček iz financiranih projektov.

7.6

Novi produkti in odpiranje trgov: po mnenju EESO bi morala biti inovacijska politika EU manj nevtralna. V 70-ih letih industrijska politika ni bila več v modi, ker vlade niso mogle izbirati „določenih akterjev“ ali „vodilnih nacionalnih tržnih akterjev“. Vendar bi o tem lahko ponovno premislili (25).

7.7

Prvič, ni rečeno, da je neintervencionistična politika dobra. V preteklosti je to pripeljalo do napačnih naložb v finančnem sektorju. Drugič, potrebujemo še odločnejše ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Tretjič, preveč tehničnih projektov, ki so predloženi v okviru okvirnih programov, je zavrnjenih ne zaradi kakovosti, temveč zaradi pomanjkanja lastnih sredstev. To bi lahko preprečili z evropskim skladom tveganega kapitala, ki bi ga lahko financirali z obveznicami. Četrtič, hitro razvijajoča se gospodarstva podpirajo vrsto vodilnih nacionalnih tržnih akterjev s precejšnjim uspehom (26).

7.8

Financiranje naložb s pomočjo prenosa presežkov v euroobveznice bi moralo biti na voljo vsem državam članicam in bi ustvarjalo kumulativne prednosti na makroekonomski, socialni, zaposlitveni in politični ravni. To bi tudi dokazovalo, da je treba spodbujati idejo o „več Evrope“, na kar volivci in nekatere vlade zdaj gledajo z vse večjo skepso.

7.9

Rast lahko okrepi tudi stabilnost. Na podlagi načela EIB, da financiranja s pomočjo obveznic ni treba nujno obravnavati kot državni dolg, bi s financiranjem v obliki euroobveznic za pospeševanje oživitve gospodarstva lažje zmanjševali državne dolgove in sproščali nacionalne fiskalne dohodke za zmanjševanje ali ohranitev nizkih proračunskih primanjkljajev. Hkrati bi tako zaščitili ključne izdatke socialne politike. Za to bi morale države in Eurostat opredeliti skupne parametre in merila za pravičnejše in boljše ocenjevanje podatkov.

7.10

Poleg tega ni bilo upoštevano dejstvo, da hipoteza „izrinjanja“ (crowding out) predvideva polno zaposlitev. S sedanjimi visokimi stopnjami brezposelnosti v večini držav članic bi lahko – ločeno ali skupno – financiranje iz naslova projektnih obveznic EIB in EIF privedlo do akumulacije (crowding in) naložb zasebnega sektorja, dohodkov in delovnih mest z multiplikatorskim učinkom naložb do faktorja 3. Pozitivni fiskalni multiplikatorji bi lahko privedli do posrednih in neposrednih dohodkov od davkov (27).

7.11

Glede na težave, s katerimi se srečujejo nekatere države, zlasti Grčija in Ciper, EESO predlaga, da se pregledajo kratkoročne strukturne spremembe, ki jih zahteva trojka, z vidika dolgoročnejših perspektiv teh držav glede na odkritje velikanskih rezerv nafte in zemeljskega plina v vzhodnem delu Sredozemlja, ki so še skoraj nedotaknjene (28).

8.1

EESO je zato prepričan, da preprosti periodični „vzdrževalni ukrepi“ v EU ne zadostujejo. Ne moremo več ohranjati političnega vakuuma, ki obstaja vse od sprejetja Maastrichtske pogodbe, ne da bi sprejeli izziv, ki ga predstavlja euro in ki je postal očiten s krizo, ko so se pokazali veliki primanjkljaji, predvsem primanjkljaj demokracije (29). Evropsko povezovanje je treba ponovno osmisliti in tako preprečiti, da bi ideja o Evropi umrla.

8.2

Po mnenju EESO je vzdržnost enotne valute možna, če dosežemo konvergenco ekonomskih zmogljivosti držav euroobmočja. Za to pa potrebujemo tako ekonomske kot politične zaveze. Potrebujemo torej politično unijo, ki dovoljuje razlike in omogoča prenos dela bogastva iz močnih držav v šibke v okviru transparentnega in demokratičnega postopka sprejemanja odločitev ter nove oblike solidarnost med državami (30).

8.3

S to krizo so na površje prišla stara nesoglasja med Evropejci. Vrnila se je grda navada oziranja v preteklost, obujanja zlih duhov in stereotipov, za katere smo mislili, da so izginili, kot da so varčevalni ukrepi in dolgovi rezultat malomarnosti in ne napak vlad z obeh strani. Tudi zato države v težavah ne smejo prelagati lastne odgovornosti na EU (ali Nemčijo), bogatejše države pa ne smejo pozabljati na velike koristi, ki jim jih je prinesel euro, delno na račun drugih zaradi obstoječih ekonomskih neravnovesij. Zato potrebujemo novo zmogljivost za politične in kulturne ukrepe ter dialog med evropskimi narodi, kar je nedvomno v obojestransko korist, kot je že dolgo tega ugotavljal nemški pesnik Friedrich Hölderlin (31) na podlagi navdiha iz grške kulture.

8.4

Potrebujemo kvalitativni preskok. Združiti moramo ne samo gospodarstvo, temveč tudi politiko in SUVERENOST vseh držav. Nima pomena razpravljati o prihodnjem „modelu“ Evrope, pač pa o instrumentih, ki jih potrebujemo: sprejeti moramo učinkovite, demokratične in transparentne instrumente ter ustvarjati skupno blaginjo, da bi evropski narod združili, ne pa ga delili.

8.5

Iz istih razlogov je po mnenju EESO napačno vprašanje, ali naj se Pogodba spremeni ali ne. Seveda je to odvisno od tega, kar potrebujemo za dokončno vzpostavitev EMU. Kljub temu je možno velik del predlogov EESO uresničiti brez spremembe Pogodbe (v zvezi z rastjo, dolgovi itd.), za druge pa bi lahko zadostovalo okrepljeno sodelovanje. Vsekakor je najpomembnejši cilj, ki naj bi ga dosegli v korist gospodarstva, eura in državljanov EU. Pogodba je samo sredstvo. To je treba državljanom čimbolj korektno obrazložiti in jih vključiti v odločitve neposredno in/ali prek Evropskega in nacionalnih parlamentov.

8.6

Po mnenju EESO ima euroobmočje vire, na podlagi katerih lahko načrtuje svojo prihodnost: večjo politično povezanost, manj dirigiranega vodenja in socialno tržno gospodarstvo, da bi spodbudili rast in zaposlovanje ter uresničili politično, ekonomsko in socialno unijo.

9.1

Če ne bomo naredili tega nadaljnjega koraka, bi lahko kriza – glede na to, kakšno je bilo doslej soočanje z njo – privedla do razpada euroobmočja in s tem EU. Ne moremo imeti samo varčevalnih ukrepov in krčenj, kot je zmanjševanje dolgov, tudi če so primerni. Uporabiti je treba tudi druge ukrepe (da bi povečali potrošnjo v državah plačnicah) v okviru solidarnosti. Državljanom teh držav je treba razložiti, da so njihovi proračunski presežki rezultat zadolženosti drugih in da napadi na euro niso odvisni od stopnje zadolženosti (32), četudi je res, da jo je treba zmanjšati. Na drugi strani morajo državljani južnih držav članic pritisniti na svoje vlade, da konsolidirajo svoje dolgove in skrbneje ravnajo s svojimi proračunskimi sredstvi, preprečijo zapravljanje in izogibanje davkom, zmanjšajo davke ter povečajo rast, zaposlovanje, produktivnost in konkurenčnost svojih sistemov, ne samo s posameznimi reformami, temveč z večjo solidarnostjo ter drugačno politiko EU in ECB (33).

9.2

V nasprotnem primeru nobena država ne bo mogla zmanjšati svojih dolgov in doseči fiskalne konsolidacije. Ravno zato je treba zrahljati varčevalne ukrepe in spremeniti ekonomsko politiko, sicer se lahko tveganja še povečajo. Tukaj si lahko pomagamo s pogledom v zgodovino (34). Potrebujemo novo perspektivo povezovanja, tj. pozitivno povezovanje, ne negativno, škodljivo in prisiljeno povezovanje.

9.3

Upoštevati je treba, da danes nihče v Evropi ni varen in zunaj nevarnosti, čeprav je nastal nenavaden položaj. Gospodarska rast nekaterih držav, h kateri je pripomogel euro, in šibke institucije EU so najmočnejšo državo Nemčijo privedle do tega, da je prevzela osrednjo vlogo v Evropi, ki je pogosto v nasprotju z državami na obrobju, predvsem z južnimi. Kot je dejal Helmut Schmidt, to povečuje strah pri drugih, zlasti zaradi načina, kako to vlogo dojemajo. Zato je treba ukrepati, da bi odpravili to dojemanje (35).

9.4

Po mnenju EESO v Evropi danes prevladujejo egoizmi in nacionalni interesi, obstajajo celo utvare o interesih posameznikov. Prevladal je ekonomistični pristop, ki je na drugo mesto postavil vrednote, na katerih je bila zgrajena Evropa in ki so pogoj za njen obstoj. Nastaja egoistična Evropa brez solidarnosti. Nedavne napetosti lahko ustvarijo nevaren „psihološki razpad“ EU, ki bi vplival tako na državljane kot na vlade. Temu je treba prisluhniti brez arogance in ponuditi konkretne odgovore.

9.5

Smo na razpotju: EESO se sprašuje, kako je mogoče, da Evropa – največje gospodarstvo na svetu – odlaša in ne sprejme odločitve ter s tem tvega, da bo povzročila propad Grčije, zibelke svojih načel, ki pa je gospodarsko precej nepomembna (36), s tem ko zahteva žrtvovanje posameznikov in podjetij, hkrati pa ne ponuja načrta pomoči za rast, edinega načina za odplačilo dolga, in načrta, ki bi omilil velike socialne probleme dela grškega in evropskega prebivalstva. Kakšna Evropa je to?

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/18

1.1

EESO meni, da bo razvoj vključujočega zelenega gospodarstva glavni izziv, s katerim se bo morala soočiti Evropa v naslednjih letih, če želi biti še naprej svetovna gospodarska velesila. EU se je na konferenci Rio+20 zavezala k zelenemu gospodarstvu kot obliki trajnostnega razvoja. Zdaj pa je čas, ko mora EU ukrepati. V ta namen je potreben model gospodarske rasti, ki bo dal prednost javnim naložbam na področju zelene infrastrukture in zelenih raziskav, razvoja in inovacij in ustrezno opredelil pobude za zasebne naložbe na tem področju, da se spodbudi proizvodna dejavnost za hitrejši izhod iz sedanje recesije ter da se pri soočanju s to tretjo industrijsko revolucijo odigra vodilna vloga na gospodarskem in socialnem področju.

1.2

EESO meni, da je za korenite in potrebne spremembe načinov proizvodnje in potrošnje temeljnega pomena, da se civilna družba vključi v celoten proces prehoda na vključujoče zeleno gospodarstvo in da se to dogaja na vseh ravneh, še posebej na sektorski in teritorialni ravni (evropski, nacionalni in regionalni). Potrebno je participativno upravljanje, da se čim bolj zmanjšajo odpor in negativni učinki, ki so povezani s spremembami. Ta udeležba bo omogočila napredek na področju trajnostnega razvoja z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

1.3

EESO izraža zaskrbljenost, ker so se sredstva za politike ekoloških davčnih spodbud v zadnjih letih znatno zmanjšala kot posledica proračunskih varčevalnih ukrepov, ki močno vplivajo na upad gospodarske dejavnosti in izgubo delovnih mest. Mednarodni denarni sklad je priznal, da so bili dejanski negativni učinki teh politik na proizvodno dejavnost veliko večji, kot pa so pokazale dosedanje ocene.

1.4

EESO poudarja, da se bodo z razvojem zelenega gospodarstva povečale možnosti ustvarjanja delovnih mest. Zelena delovna mesta namreč niso povezana samo z nekaterimi novo nastajajočimi sektorji, temveč nastajajo iz „zelenitve” proizvodnih procesov in proizvodov v vseh sektorjih. Pravičen prehod na zeleno gospodarstvo zahteva aktivne politike zaposlovanja, ki zagotavljajo ustvarjanje dostojnih delovnih mest, vključno s poklicnim usposabljanjem ter vseživljenjskim učenjem za aktivno prebivalstvo. Zaposlovanje žensk in mladih v teh sektorjih bo ključno za to rast.

1.5

EESO meni, da je industrijska politika, usklajena s socialnimi akterji, nujna za usklajevanje prizadevanj na področju tehnoloških inovacij in za spodbuditev sprememb v proizvodni strukturi številnih evropskih sektorjev, ki čutijo posledice prehoda na gospodarstvo z nizkimi izpusti CO2 ter učinkovito rabo virov. Za to bodo potrebne tudi znatne naložbe podjetij.

1.6

EESO meni, da mora EU cilje strategije trajnostnega razvoja vključiti v vse svoje politike, zlasti v strategijo Evropa 2020 in njenih sedem vodilnih pobud. Zagotoviti je treba skladnost različnih strategij EU, komisarji pa morajo o tej temi govoriti z enim glasom. Komisija bi morala zlasti izkoristiti vmesni pregled strategije Evropa 2020, da bi okrepila njene vidike v zvezi s trajnostjo in jo v celoti vključila v evropsko strategijo za trajnostni razvoj. Treba bo opredeliti in uporabljati kazalnike, ki se nanašajo na kakovost rasti ter ki omogočajo njeno spremljanje in vrednotenje.

1.7

EESO poudarja pomembno vlogo, ki jo lahko imata in morata imeti evropski semester in letni pregled rasti za zagotavljanje spremljanja politik trajnostnega razvoja. EESO meni, da je treba odpraviti škodljive subvencije na področju okolja in pripraviti posebna priporočila državam članicam za povečanje obdavčitve na področju okolja kot tudi priporočila za ravnanje z odpadki in upravljanje voda ter izboljšanje recikliranja. Na teh področjih bi morale države članice pokazati več ambicij in sprejeti širše cilje.

1.8

EESO izraža zaskrbljenost, ker dejanski večletni finančni okvir Unije za obdobje 2014–2020 vsebuje pomembno protislovnost: največji del sredstev EU za lažji prehod na zeleno gospodarstvo ni predviden za gospodarske sektorje, za katere so značilni večji izpusti CO2 (stanovanjski, energetski, industrijski in prometni sektor), zato je treba obseg teh sredstev znatno povečati ter zagotoviti smotrnost in učinkovitost njihove porabe.

1.9

EESO meni, da je zlasti potreben napredek na področju okoljskih davkov, vključno z davčnimi spodbudami za podjetja, ki ustanavljajo sklade za ponovne naložbe v boju proti podnebnim spremembam, pod pogojem, da se ti skladi upravljajo v sodelovanju z delavci.

1.10

EESO v zvezi s trgovinsko politiko EU meni, da bi bilo treba za preprečitev tveganja selitve proizvodnje razmisliti o uvedbi dajatev, ki so enakovredne davkom na CO2, za tiste države, ki ne spoštujejo mednarodnih zavez na področju znižanja emisij.

2.1

OECD in Okoljski program Združenih narodov sta leta 2011 pripravila celoviti poročili o zelenem gospodarstvu; Mednarodna organizacija dela (MOD) je uvedla program „Zelena delovna mesta”, ena glavnih tem na konferenci Rio+20 leta 2012 pa je bila „Zeleno gospodarstvo v okviru trajnostnega razvoja in izkoreninjenja revščine”.

2.2

EU je leta 2006 prenovila strategijo za trajnostni razvoj, leta 2009 pa je bil predstavljen sveženj ukrepov na področju energije in podnebnih sprememb, katerega cilj je do leta 2020 zmanjšati izpust toplogrednih plinov za 20 %, povečati delež obnovljivih virov energije na 20 % in izboljšati energetsko učinkovitost za 20 % (1). EU si mora prizadevati za dodatna znižanja do leta 2025 in 2030. Evropska komisija je leta 2011 sprejela vodilno pobudo „Evropa, gospodarna z viri” (2), „Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050” (3), „Strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020” in „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri” (4).

2.3

EESO je vedno podpiral koncept „okolju prijaznega” gospodarstva kot prispevek k trajnostnemu razvoju in trdil, da je treba v sam vrh evropske in nacionalnih politik umestiti predloge civilne družbe za prehod na vključujoče zeleno gospodarstvo, pri čemer je posebej poudarjal potrebo po tesnem sodelovanju med vsemi družbenimi akterji. Zato se je v različnih mnenjih skliceval na njegove različne vidike in na zaporedne predloge Komisije: EESO je poudaril, da izboljšanja okolju prijaznega gospodarstva in upravljanja ni mogoče obravnavati ločeno od spodbujanja trajnosti na področju proizvodnje, zaposlovanja in potrošnje, od strategije za enakost moških in žensk ter od svežnja ukrepov EU na področju podnebnih sprememb.

3.1

Vključujoče zeleno gospodarstvo mora vzpostaviti ravnovesje med gospodarsko blaginjo, večjo socialno kohezijo ter večjim varstvom in racionalnim izkoriščanjem naravnih virov, kar zagotavlja blaginjo sedanje in prihodnjih generacij. Njegov cilj je dematerializacija proizvodnje, to je ločitev gospodarske rasti od izkoriščanja naravnih virov ter onesnaževanja in ustvarjanja odpadkov.

3.2

Po mnenju MOD zelena delovna mesta okoljski vpliv podjetij in gospodarskih sektorjev znižujejo na trajnostne ravni, prispevajo k zmanjšanju porabe energije, surovin in vodnih virov, k nizkoogljičnemu gospodarstvu in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Pojem „zelenega delovnega mesta” je sorazmerno dinamičen, saj je meja, ki ločuje „zelena” in „nezelena” delovna mesta, odvisna od procesov tehnoloških inovacij. Zato zelena delovna mesta niso povezana samo z nekaterimi novo nastajajočimi sektorji, temveč vključujejo vsa tista delovna mesta, ki se ustvarjajo v okviru „zelenitve” proizvodnih procesov in proizvodov v vseh sektorjih.

3.3

Za razvoj zelenega gospodarstva sta značilna dva glavna dejavnika: prvi temelji na ukrepih za boj proti podnebnim spremembam, drugi pa izhaja iz naraščajoče konkurence držav v vzponu na področju pridobivanja virov, ki bodo vedno bolj redki in dragi.

3.4

Zeleno gospodarstvo ne pomeni zgolj sektorske prilagoditve med novo nastajajočimi in tradicionalnimi sektorji (ki izhaja iz tehnološke spodbude v smeri gospodarstva z nizkimi emisijami CO2). Sem sodi tudi ekološka posodobitev načinov proizvodnje in potrošnje z vključitvijo ciljev povečanja dodane vrednosti in okoljske trajnosti podjetij, in sicer v smislu varčevanja s surovinami, energetske učinkovitosti in organizacije dela ter tudi v smislu samih odnosov med delojemalci in podjetji pri izboljšanju produktivnosti vseh dejavnikov.

3.5

V zadnjih letih so se pokazale omejene zmogljivosti našega planeta tako z vidika razpoložljivih naravnih virov za naraščajoče povpraševanje kot tudi z vidika njegove zmogljivosti za absorpcijo odpadkov in onesnaževanja.

3.6

Prav tako ne gre pozabiti učinkov podnebnih sprememb na zdravje: povečanje števila ekstremnih vremenskih pojavov, zvišanje ravni ozona in količine suspendiranih delcev v ozračju ter povečanje njihove toksičnosti zaradi višjih temperatur in širjenje že izkoreninjenih nalezljivih bolezni na evropsko celino.

3.7

Preoblikovanje energetske, proizvodne in prometne strukture glavnih razvitih gospodarstev in večine gospodarstev v vzponu bo v naslednjih letih osredotočeno na prehod z gospodarstva z visokimi emisijami ogljika na novo, gospodarstvo z nizikimi emisijami, v katerem bodo pri proizvodnji energije pomembno vlogo imeli obnovljivi in čisti viri energije, to je tisti, pri katerih ne nastajajo toplogredni plini in drugi nevarni odpadki.

3.8

To temeljito preoblikovanje proizvodnje, ki ga nekateri imenujejo tretja industrijska revolucija, bo vplivalo na mednarodno konkurenčnost zlasti tistih držav, ki so neto uvoznice energetskih virov in surovin, kot je večina držav članic EU. V ta namen so od leta 2009 številne vlade držav članic OECD uvedle ambiciozne načrte spodbud, v katerih imajo temeljno vlogo naložbe v zelene infrastrukture in zelene raziskave, razvoj in inovacije, da se spodbudi proizvodna dejavnost za hitrejši izhod iz sedanje recesije ter da se pri soočanju s trenutnim prestrukturiranjem proizvodnje odigra vodilna vloga na gospodarskem in socialnem področju.

3.9

Vseeno pa je finančni razvoj teh načrtov v številnih državah EU kot tudi v proračunu EU prizadelo močno krčenje sredstev, med drugim kot posledica proračunskih varčevalnih ukrepov. Glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada je priznal, da so bili negativni učinki teh politik na proizvodno dejavnost veliko večji, kot pa so pokazale dosedanje ocene, saj se po podatkih študije, ki je bila izvedena v 28 državah, fiskalni multiplikator od začetka krize leta 2008 giblje med 0,8 in 1,7 (5).

3.10

Ta upočasnitev spodbujanja zelenega gospodarstva lahko povzroči hude težave za številne države EU, saj so trenutne tehnološke razlike med razvitimi državami in državami v vzponu veliko manjše in bolj dinamične. Evropa kot celota nima jamstva, da bo med vodilnimi razvitimi državami z gospodarstvi z nizkimi emisijami ogljika, kar bi lahko na dolgi rok povzročilo močne napetosti znotraj EU in tako ustvarilo dvom glede njene zmogljivosti, da ustvari gospodarsko naprednejšo družbo, ki bo socialno bolj povezana in okoljsko bolj trajnostna. Vendar je treba poudariti, da ima EU močan vodilni položaj na področju tehnologije in proizvodnje v različnih industrijskih panogah, ki so jasno usmerjene v prihodnost.

3.11

Z razvojem zelenega gospodarstva s potrebnimi naložbami in spodbudami se bodo povečale možnosti ustvarjanja delovnih mest v Evropi. Ne gre pozabiti sedanjih proizvodnih dejavnosti, ki so gospodarski temelj držav članic EU. Številna delovna mesta v industrijskih panogah, za katere trenutno velja, da močno onesnažujejo okolje, bodo postala zelena delovna mesta, če bodo te panoge vključene v procese, ki jim bodo omogočili povečanje energetske učinkovitosti ter zmanjšanje porabo surovin in onesnaževanje, ki ga povzročajo. Nekaj primerov: v sektorju cestnega prometa so to podjetja, ki razvijajo in proizvajajo električna in hibridna vozila, kot tudi tista, ki so dejavna na področju javnega prevoza; sektor nizkih gradenj za izgradnjo železniških prog za visoke hitrosti, ki v primerjavi z letalskim prevozom ali običajnim železniškim prevozom pomenijo velike energetske prihranke na potnika; gradbeni sektor za energetsko prenovo stavb, ki so z vidika energetske porabe zelo neučinkovite. To je treba doseči v okviru razvoja in krepitve socialnega dialoga in posvetovanja kot tudi kolektivnih pogajanj, da se dosežejo pozitivni rezultati v smislu ustvarjanja delovnih mest (količinsko in kakovostno) in enakosti (delovne razmere in plače). Vendar je samo osem držav EU uradno opredelilo zelena delovna mesta. Zato prihaja do različnih ocen na podlagi različnih opredelitev in metodologij.

4.1

Popolnoma nova značilnost te tretje industrijske revolucije je stopnja razvoja, ki so jo dosegli proizvodni sektorji, ter velika ozaveščenost in pritisk civilne družbe, kar zadeva vprašanja trajnosti in okolja. V Evropi intenziven razvoj okoljskih organizacij, združenj potrošnikov, sindikatov, organizacij podjetij in drugih akterjev civilne družbe omogoča, da bodo prihodnje spremembe ustvarile gospodarstvo, ki podpira razvoj, ki ga je mogoče bolje upravljati in je bolj trajnosten, socialen in okolju prijazen, kar je bilo v preteklih procesih nepredstavljivo, saj so bile odločitve mikro podjetij tiste, ki so v celoti določale spremembe na področju tehnologije in proizvodnje.

4.2

MOD v Globalnem paktu o zaposlovanju, sprejetem junija 2009, izrecno poudarja, „da je socialni dialog neizmerno pomemben za oblikovanje politik, prilagojenih nacionalnim prednostnim nalogam. Je trden temelj za doseganje zavezanosti delodajalcev in delojemalcev za skupne ukrepe z vladami, kar je neizogibno potrebno za izhod iz krize in trajnostno okrevanje.” Industrijska politika, usklajena s socialnimi akterji, je nujna za usklajevanje prizadevanj na področju tehnoloških inovacij in za spodbuditev sprememb v proizvodni strukturi številnih evropskih sektorjev, ki čutijo posledice prehoda na nizkoogljično evropsko gospodarstvo, gospodarno z viri.

4.3

Tehnološke inovacije so sestavni del zelenega gospodarstva. Zato se bodo za tiste sektorje, podjetja in tehnologije, ki spodbujajo „zelenitev” gospodarstva, namenile višje finančne spodbude iz javnega in zasebnega sektorja, saj bodo povečali globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva. Zato je Deutsche Bank za usmerjanje zasebnih naložb določila naslednje sektorje kot prednostne, kar zadeva podnebne spremembe:

4.4

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti težavam evropskih malih in srednje velikih podjetij (MSP) pri pridobivanju zadostnih finančnih sredstev za potrebne naložbe v ekološke inovacije.

4.5

Da bi bile inovacije dejavnik konkurenčnosti, je treba pri modelu organizacije poslovanja upoštevati prakse, ki spodbujajo vključevanje delojemalcev. Upoštevati je treba, da je čim večja udeležba delovne sile pri organizaciji dela in načrtih podjetja dejavnik, ki jasno omogoča razvoj inovacij in povečanje produktivnosti. V ta namen je treba posodobiti sistem odnosov med delavci in delodajalci in kolektivnih pogajanj ter njihovo povezavo z upravljanjem podjetij.

4.6

Udeležba delavcev v podjetjih je eden od glavnih elementov, ki prispeva k vodilnemu tehnološkemu položaju Evrope v številnih sektorjih in ohranja njeno zmožnost za izvoz. Ne sme se obravnavati zgolj z vidika razporeditve ustvarjenega bogastva, saj je kot taka odločilen element pri ustvarjanju bogastva, kot priznavajo sama podjetja (6). V veliki meri so težave z inovacijami povezane zlasti z rigidnimi organizacijskimi strukturami, ki pojmujejo delavca zgolj kot orodje.

5.1

Evropska unija je na konferenci Rio+20 zagovarjala vključujoče zeleno gospodarstvo, ki bi omogočalo napredek v smeri trajnostnega razvoja. Cilj Komisije je spodbuditi trajnostno in vključujočo rast ter umestiti okolju prijaznejše gospodarstvo v središče svojih dejavnosti spremljanja procesa Rio+20. Za nujno udeležbo civilne družbe v tem procesu morajo vlade razviti socialni dialog.

5.2

Za pomoč pri izvajanju vodilne pobude Komisije in Časovnega okvira za Evropo, gospodarno z viri, je Komisija leta 2012 vzpostavila evropsko platformo za učinkovito rabo virov, ki bo leta 2013 predstavila vmesno in leta 2014 končno poročilo in ki pripravlja konkretne predloge za prehod na zeleno gospodarstvo na naslednjih področjih: „Okvirni pogoji za naložbe v obnovljive vire energije”, „Določitev ciljev in merjenje napredka” – v zvezi s tem je treba oblikovati zanesljiv sistem kazalnikov, ki vključuje več kot BDP in prikazuje rezultate teh politik v ustreznih sektorjih in družbi kot celoti (večja konkurenčnost, boljši delovni pogoji delojemalcev, odstotek reciklaže, energetska učinkovitost in učinkovitost rabe virov, odstotek obnovljivih virov energije, zmanjšanje onesnaženosti) – in „Gospodarstvo zaprtega kroga/okolju prijaznejše gospodarstvo”.

5.3

Zlasti je pomemben napredek na področju okoljskih davkov in znižanja visokih subvencij za fosilna goriva, ki obstajajo v številnih državah EU, saj cene številnih proizvodov in storitev zaradi eksternalizacije stroškov onesnaženja ne odražajo ustrezno celotnih proizvodnih stroškov. Prostovoljne politike okoljskega označevanja so se izkazale za nezadostne, zlasti v kriznih razmerah, kot so sedanje, v katerih se povečuje število potrošnikov, za katere je pomembna cena proizvodov, ne pa njihova okoljska kakovost. Da bi se za politiko okoljskih davkov dosegla čim večja stopnja družbenega soglasja, je treba upoštevati njene učinke na konkurenčno sposobnost podjetij in njene socialne posledice za državljane, kar se označuje s pojmom „energetska revščina”, in oblikovati dopolnilne politike (industrijske, trgovinske in politike pomoči najbolj prikrajšanim socialnim skupinam), ki bodo te posledice ublažile. Poleg tega bi bilo treba podpreti davčne spodbude za ponovne naložbe dobičkov podjetij v zmanjšanje emisij CO2 (prek skladov za ponovne naložbe v boju proti podnebnim spremembam) in drugih škodljivih vplivov na okolje, pod pogojem, da se te naložbe v podjetjih izvajajo v sodelovanju z delavci.

5.4

Komisija je potrdila predlog sedmega okoljskega akcijskega programa, ki opisuje prispevek okoljske politike k prehodu na zeleno gospodarstvo. Ta program morata potrditi še Parlament in Svet, EESO pa je v zvezi s tem pripravil posebno mnenje (7). Vendar pa dejanski večletni finančni okvir Unije za obdobje 2014–2020 vsebuje pomembno protislovnost: največji del sredstev EU za lažji prehod na zeleno gospodarstvo ni predviden za gospodarske sektorje, za katere so značilni večji izpusti CO2 (stanovanjski, energetski, industrijski in prometni sektor).

5.5

Kar zadeva trgovinsko politiko EU, je treba upoštevati, da bi morali višji davki na CO2 pomeniti uvedbo enakovrednih dajatev za tiste države, ki ne spoštujejo mednarodnih zavez na področju znižanja emisij, da se zmanjša tveganje selitve proizvodnje. Čeprav dajatev na CO2 pomeni omejitev proste trgovine, je mednarodna skupnost ta pristop v drugih primerih že sprejela, saj Montrealski protokol, sprejet za zaščito ozonskega plašča, vključuje možnost uvedbe trgovinskih omejitev za krepitev njegovega izvrševanja, saj prosta trgovina ni sama sebi namen, temveč je način za ustvarjanje bogastva na trajnosten način. Ni dvoma, da je preprečitev globalne katastrofe kot posledice podnebnih sprememb bolj pomembna kot pa ohranitev odprtosti globalnih trgov za proizvode, ki ustvarjajo velike količine toplogrednih plinov.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/23

1.1

Sporočilo Komisije je pomemben prispevek za začetek nujno potrebne razprave o EU in precejšen korak naprej v primerjavi s prejšnjimi metodami in predlogi glede ekonomske in monetarne unije (EMU). Prvič tudi obravnava mednarodno vlogo in politično prihodnost Unije. EESO zato predlog ocenjuje pozitivno, saj bi lahko pomenil zgodovinski preobrat, vendar pod pogojem, da Svet po 20-letnem čakanju le zbere potreben pogum in voljo za sprejetje in izvajanje vsebine, ki bi pomagala doseči zapisane cilje in predlog naglo uresničiti.

1.2

S sklepi, sprejetimi v letih 2011 in 2012, je Evropski svet dejansko začel pomembno in obsežno reformo evropskega upravljanja glede nadzora prevelikih makroekonomskih neravnovesij, okrepitve proračunskih pravil in usklajevanja ekonomskih politik držav euroobmočja. Sledili so instrumenti, potrebni za to, da se zajamči stabilnost EMU, kot so nekonvencionalni ukrepi „pogojenega, a neomejenega“ kupovanja obveznic držav v težavah, ki jih je nedavno sprejela Evropska centralna banka (ECB), uvedba enotnega nadzornega mehanizma, ki naj bi zajamčil strog in nepristranski bonitetni nadzor ter prekinil povezavo med državami in bankami, ter pravila za prenehanje dejavnosti bank.

1.3

EESO soglaša s strategijo, ki jo je Komisija predstavila v sporočilu, nedavno pa jo je znova potrdil tudi predsednik Evropskega sveta Van Rompoy (Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji), in sicer za okrepitev euroobmočja. Meni pa, da ta ne bo dovolj za to, da se državam članicam, državljanom in podjetjem zajamči polno izkoriščanje vseh prednosti EMU, kot to potrjujejo dejstva zadnjih desetih let. Gre za politične pristojnosti Sveta, ki izvirajo iz Maastrichtske pogodbe in resno omejujejo ustanovljeno EMU. Zato je Komisija zdaj predstavila Načrt za poglobljeno in pravo EMU.

1.4

Da bi zagotovili večjo stabilnost EMU ter rast gospodarstva in zaposlovanja v državah euroobmočja, so takoj, hkrati, in ne v srednje- do dolgoročnem obdobju potrebni odločnejši ukrepi, kot so načrt o rasti in trdnejši mehanizmi za ekonomsko integracijo, ki jih mora Svet udejanjiti. Potrebna so torej mešanica makro- in mikroekonomskih politik, stalna prizadevanja, ter občutek solidarnosti, zaupanja in pripadnosti tako v državah članicah kot med njimi in EU, pri čemer ne gre pozabiti, da mora biti glavni cilj obravnavanih ukrepov dobrobit vseh ljudi.

1.5

EESO sporočilo sicer ceni, vendar opozarja, da bo tudi v primeru, če vse dejansko začne delovati, težko doseči občutne rezultate, zlasti glede načina odločanja, ker manjka konkreten predlog o politični uniji, ki bi euru zagotovila dom. Enako velja glede dolga, premagovanja asimetričnih šokov, rasti, konkurenčnosti, zaposlovanja (za slednje bi bilo treba zagotoviti sistematično oceno učinka). Vse to so omejitve sedanjih razmer.

1.6

EESO želi spomniti, da je o velikem delu sedanjih predlogov Komisije že pripravil mnenja in predlagal rešitve, zlasti glede vprašanj, povezanih z omejitvami EMU in ECB, ter vprašanji rasti in državnega dolga (1). Koraki naprej, ki sta jih do zdaj naredila Komisija in Svet, so dobra podlaga za nadaljevanje dela na tem področju. Zato EESO meni, da je pozitivno, da se je Komisija odločila pripraviti prihodnje predloge na tem področju, in izraža upanje, da je to prava priložnost za to, da Svet hitro sprejme konkretne določbe o dolgu in rasti, kar bi bil pravi in resnični kakovostni preskok.

1.7

Najnovejše odločitve EU, zajete v sporočilu, sicer ustrezajo – četudi delno – makroekonomskemu okviru, vendar pa se zdijo nezadostni predlogi na mikroekonomski ravni glede proizvodnih sektorjev, ki edini lahko znova zaženejo rast. Komisija želi s tem dokumentom sprožiti razpravo o EMU, temi torej, ki daleč presega proračunsko konsolidacijo in makroekonomske politike. Potrebne bi bile tudi mikroekonomske politike, kot na primer pravi in resnični industrijski pakt.

1.8

Predlog Komisije bi bil tudi sprejemljivejši, če bi bila v različnih časovnih fazah za uresničevanje potrebnih ukrepov, da EMU postane stabilnejša in delujoča, bolj izrecno omenjena nujnost vztrajanja pri evropskih politikah, ki so v skladu s tem ciljem, in bila opredeljena področja predvidenega ukrepanja ter novosti, ki jih je treba uvesti za racionalnejšo in učinkovitejšo evropsko porabo.

1.9

Komisija lahko in mora prispevati k izvajanju nepogrešljivih reform za povečanje konkurenčnosti nacionalnih proizvodnih in upravnih sistemov, in sicer s sprejemanjem inovativnih metod in kriterijev ukrepanja na področju enotnega trga, upravljanja strukturnih skladov in glavnih skupnih politik. Izhajati mora iz inovacij, ki jih je uvedla ECB, in predlagati enako pomembne spremembe pri izvajanju evropskih politik, ki najbolj zadevajo lokalne in regionalne skupnosti ter najranljivejše sektorje v EU, za kar se je EESO že večkrat zavzel.

1.10

Glede ECB je treba v celoti uresničiti njeno delovanje v korist rasti in zaposlovanja ter vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Če države članice euroobmočja pokažejo namen, da ukrepajo v tej smeri, bi s tem prispevale k utrditvi zaupanja v ECB in euro ter k boju proti špekulativnim napadom, zlasti povezanih z državami, ki imajo največje proračunske težave.

1.11

Stabilnosti eura ni mogoče zaupati samo ECB in skupni monetarni politiki, državam članicam pa pustiti popolno avtonomijo glede vodenja njihovih davčnih in proračunskih politik. EESO meni, da fiskalne unije, v pričakovanju enotnega proračuna euroobmočja, ne moremo uvrstiti v najbolj dolgoročno fazo, kot je to v sporočilu, ampak mora skupaj z enotno valuto in enotnim bančnim nadzorom postati drugi steber, na katerem bo v kratko- in srednjeročnem obdobju temeljila stabilnost EMU, s čimer bodo trgi dobili zagotovila o skladnosti evropskega projekta.

1.12

Pri institucionalnih predlogih so prizadevanja Komisije precejšnja. Po mnenju EESO je dobro, da se na dnevni red končno uvrsti tudi institucionalno vprašanje, ki je osnova njenih inovativnih predlogov, kot je politična unija. Gre za popolnoma nov predlog. Vendar pa Odbor meni, da se večina teh predlogov obravnava z vidika sedanjega okvira, z zelo omejenim napredkom, zato ne bodo nič rešili, če jih Svet ne bo presegel in jih smatral zgolj kot spodbudo k ukrepanju.

1.13

Lahko bi šlo za še eno vmesno fazo, a EESO, ki bi moral biti del tega procesa, na podlagi že predlaganega in sprejetega meni, da ni več časa za polovične ukrepe na nekaterih področjih, ampak je potreben kakovostni preskok tako glede vsebine politik kot v postopku odločanja za njihovo izvajanje, brez dodatnega pretvarjanja, da ne bi pozneje spet ponavljali, da so potrebne „prave“ politike, „prava“ EMU, „prava“ politična unija itd. Treba je odločneje in hitro ukrepati, zdaj, da bi po eni strani ustavili krizo, ki je zajela velik del EU, po drugi strani pa zapolnili vrzeli, ki že dolgo čakajo na rešitev in ki jim je mednarodna finančna kriza samo izbila dno.

1.14

EESO poziva Svet, naj na podlagi predlogov Komisije pogumneje in jasno ukrepa glede spoštovanja doseženih dogovorov in odgovornosti za podajanje predlogov, ki jih je treba sprejeti in uresničiti, to pa zlasti s podporo razširitvi glasovanja z večino na vsa področja, od ekonomskih in zaposlovalnih politik dalje, z možnostjo spremembe Pogodbe.

1.15

Povzetek priporočil EESO

1.15.1

Za uresničitev prave EMU je po mnenju EESO nujno takoj (brez spremembe Pogodbe):

1.15.2

Srednje- oziroma dolgoročno bi bilo treba z morebitnimi spremembami Pogodbe:

2.1

Odbor se zaveda, da razpravljamo o enem najbolj zapletenih vprašanj sedanjega časa. Evropa vstopa v novo fazo tesnejšega povezovanja, za kar je potrebna vrsta pogumnih korakov. EESO odločno pozdravlja začetek razprave o prihodnosti EMU kot prvi korak v tej smeri in poudarja, da je makroekonomska realnost v EMU posledica mikroekonomskih odločitev. Makro- in mikroekonomske politike bi bilo torej treba uskladiti in usmeriti v dosego istih splošnih ciljev.

2.2

Deveti člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ga dopolnjujeta člena 151 in 153, v osnovi določa, da mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, izboljšanjem življenjskih razmer in delovnih pogojev ter bojem proti izključenosti. Odbor z začudenjem ugotavlja, da v obravnavanem sporočilu nobeno od teh meril ni uvrščeno med cilje „poglobljene in prave ekonomske in monetarne unije“. EESO poziva, da se ti cilji izrecno omenijo, obenem pa meni, da je treba zagotoviti boljši nadzor (ocene učinka) posledic ekonomskih in monetarnih politik na socialne razmere in trg dela in da je treba pripraviti ukrepe za odpravo negativnih ekonomskih in socialnih posledic, ki jih te politike utegnejo imeti.

2.3

Nobenega od predlogov Komisije za stabilnejšo in bolj verodostojno EMU ne bo mogoče učinkovito uresničiti (ne kratkoročno ne v srednje- do dolgoročnem obdobju), če gospodarstva držav članic, zlasti pa držav, ki jih je gospodarska in finančna kriza najbolj prizadela, ne bodo spet začela rasti in se rešijo problemi z delom in brezposelnostjo, ki močno narašča zlasti med mladimi, ter zmanjšajo razlike, ki ostajajo med državami članicami. Ravno tako pa ne bo mogoče ničesar uresničiti, če Svet in Euroskupina ne bosta sprejela predlogov Komisije za izvajanje reform, ki so potrebne za dopolnitev EMU, ki na to čaka že 20 let, in če države članice ne bodo dejansko delovale v tej smeri, da bi del suverenosti vsake države upravljali skupaj, kar je v ta namen potrebno.

2.4

Glavna skrb Komisije ostaja zagotoviti usklajevanje ekonomskih politik držav članic z izdelanim nizom ukrepov in instrumentov za večjo konvergenco proračunskih politik in sistemov nadzora. To bi lahko omogočilo zmanjšanje težav, ki jih imajo najbolj zadolžene države s financiranjem javnega dolga, in spoštovanje zahtevnih načrtov za krčenje in trajnost dolga, ki jih je predlagala Komisija, države članice pa nedavno potrdile (fiskalni pakt). Za ponovno pridobitev zaupanja državljanov in trgov pa morajo ukrepi, uvedeni na nacionalni ravni, ostajati znotraj skupne, evropske logike in prinašati konkretne in pozitivne rezultate za državljane in podjetja. Za to je potrebna večja skladnost makroekonomskih in mikroekonomskih politik (mladi, trg dela, varstvo itd.), ki se izvajajo na nacionalni ravni.

2.5

Precejšen del držav članic euroobmočja že peto leto beleži negativno rast in napovedi za prihodnja leta kažejo na zelo omejeno izboljšanje pri glavnih spremenljivkah na makroekonomski ravni. Če naj bodo predlogi Komisije za okrepitev EMU verodostojni in postanejo predlog obsežne skupne razprave o prihodnosti EMU, v katero ne bodo vključeni samo strokovnjaki, ampak celotna evropska civilna družba, jih morajo pospremiti druge ugotovitve oziroma ukrepi.

2.6

V skladu z obveznostmi v EU se od držav članic euroobmočja pričakuje, da bodo tudi v naslednjih letih izvajale stroge proračunske politike, ki jih bo mogoče uresničiti predvsem z reformami za racionalizacijo strukture nacionalnih proračunov, bodisi z vidika porabe, bodisi z vidika javnih dohodkov, pri čemer je treba ustrezno upoštevati pravičnost porazdelitve in učinke fiskalnih multiplikatorjev. Tako bi lahko privarčevali z večjo učinkovitostjo, kar bi imelo nevtralen učinek na proračunski saldo in ne bi omejilo področij porabe, ki so bistvena za gospodarsko rast in družbeno blaginjo, kot so zdravstvo, sistemi socialne varnosti, šolstvo, raziskave in inovacije ter infrastruktura (2).

2.7

Tem ukrepom nacionalnega značaja pa bi bilo treba dodati ukrepe na evropski ravni, ki so potrebni za gospodarsko rast, zaposlovanje in ponovno vlaganje, kot so na primer: izboljšanje delovanja nacionalnih trgov dela, da bi se v euroobmočju povezali tudi z makroekonomskim dialogom (3); delna porazdelitev javnega dolga, da se ustavijo špekulacije; Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad bi morala izdati evropske obveznice za financiranje rasti in pritegnitev globalnih presežkov prihrankov (4); možnost, da se iz javnega dolga izvzamejo nekatere strukturne naložbe, ki so potrebne za sprožitev pozitivnega cikla rasti; in nazadnje, tako nacionalne vlade kot pristojni za politične odločitve na evropski ravni bi morali posvetiti večjo pozornost industrijski politiki.

2.8

Odgovornost za izvajanje teh politik nosijo vlade držav članic, vseeno pa bi morala Komisija v okviru svojih institucionalnih pravic in sredstev iz proračuna EU, s katerimi upravlja, zagotoviti njihovo udejanjanje, s čimer bi prispevala k omejevanju neravnovesij in teritorialnih razlik, ki še obstajajo.

2.9

Vendar EESO meni, da analiza Komisije o zgodovinskih vidikih EMU ne obravnava dejanskih ekonomskih in političnih omejitev, ki so bile euru dane ob rojstvu in ki so glavni razlog za krizo, ki je zajela euro in EU. Vsekakor je nenavadno, da analiza EMU ne omenja in ne ocenjuje maastrichtskih meril, „enotnosti“ monetarne politike ali ekonomskih neravnovesij med državami. Niti se ne zdi mogoče braniti idejo, da je za krizo leta 2008 kriv zgolj dolg in ne politična šibkost EU in nacionalnih vlad, zlasti če se upošteva, da so države članice vse od začetka EMU sistematično zavračale začetek razprave o usklajevanju davčnih in proračunskih politik.

2.10

Nujno bi bilo treba udejanjiti ekonomsko unijo ter gospodarsko vlado EU (skupaj z bančno unijo ali pred njo itd.) in sporočilo Komisije prinaša podlago za to.

3.1

Za kratkoročno obdobje je obravnavanih in opisanih sedem predlogov, od katerih so nekateri že znani, saj se nanašajo na to, kar je EU nedavno že sprejela, evropski semester, zakonodajo, povezano s šesterčkom in dvojčkom, ter nadzor bank, ki je zaupan ECB. Vse to so pomembni koraki, ki jih je treba v celoti izvesti v skladu z ustrezno evropsko zakonodajo in specifičnimi priporočili po posameznih državah, ki jih je sprejel Svet. Predlogi Komisije, ki so po mnenju EESO najbolj zanimivi, pa so naslednji:

3.1.1

Prvi je uvedba enotnega mehanizma za reševanje bank v težavah po sprejetju enotnega nadzornega mehanizma. Najbolj inovativni vidik tega je, da stroške reševanja prevzamejo delničarji in upniki, „morebitna dodatna sredstva, potrebna za financiranje prestrukturiranja“ pa je treba zagotoviti iz bančnega sektorja in ne več z uporabo davkoplačevalskega denarja (5).

3.1.2

Drugi zadeva vzpostavitev „instrumenta konvergence in konkurenčnosti“ za podporo izvajanja strukturnih reform v državah euroobmočja. Predlog je podrobno razčlenjen (Priloga 1 sporočila) in opisuje načrtovan potek vzpostavitve in spoštovanja sporazumov, na podlagi katerih bo ta instrument nastal. Nista pa še določena stopnja sodelovanja in obseg finančne podpore, ki je bodo lahko deležne države članice, ki sta odločilna elementa za zagotovitev vzdržnosti instrumenta, čeprav namerava Komisija predstaviti predlog, ki natančneje pojasnjuje način izvajanja (stran 25 sporočila). Po mnenju EESO bi moral tak instrument obstajati pred strukturnimi reformami ali jih vsaj spremljati, da se ublažijo njihove negativne posledice. EESO poudarja, da bi bil instrument konvergence in konkurenčnosti sam po sebi sicer učinkovit, če se ga, korak za korakom, uporablja usklajeno z ukrepi in posegi na nacionalni ravni.

3.1.3

Kaže, da se predlog glede večletnega finančnega okvira obravnava tudi kot kaznovanje tistih, ki ne spoštujejo „pakta med državami članicami in Komisijo“, namesto da bi bil spodbuda za izvajanje politik, opredeljenih na evropski ravni. Stroge makroekonomske pogoje, ki se zahtevajo od držav članic, bi moral spremljati načrt za rast in razvoj novih priložnosti za zaposlovanje, zlasti za mlade, ki bi se pripravil z dejavnim sodelovanjem socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe.

3.1.4

Odločnejša vloga EU in eura pri upravljanju mednarodnih denarnih institucij ter okrepitev zmogljivosti zunanjega zastopanja eura sta eden od pomembnejših vidikov dokumenta Komisije, pa tudi številnih mnenj EESO, da bi EU in enotna valuta dobili večjo težo in moč odločanja v mednarodnem monetarnem upravljanju. Vendar pa Komisija ne pojasnjuje težav (znotraj ali zunaj euroobmočja), povezanih s tem predlogom, če upoštevamo – nikakor ne naklonjen – odnos ameriške administracije (pa tudi britanske) glede povečanja vrednosti eura (in ustreznega zmanjšanja teže dolarja) in razhajanja, ki še vedno obstajajo med državami euroobmočja pri varovanju specifičnih gospodarskih in političnih interesov v številnih državah v razvoju, ki dobivajo pomoč Mednarodnega denarnega sklada.

3.2

Predlogi za srednjeročno obdobje zadevajo predvsem ustanovitev sklada za odkup dolgov, za katerega bi veljali strogi pogoji, da se omeji moralno tveganje, in oblikovanje novega instrumenta za državni dolg v euroobmočju (eurobills). Gre za predloge, o katerih se že dlje časa razpravlja v glavnih institucijah EU in držav članic. Tudi EESO je v svojih mnenjih že večkrat poudaril potrebo po uporabi evropskih obveznic za delno vzajemno prevzemanje dolga (Union bonds) kot dodatnega instrumenta za to, da se v euroobmočju olajša financiranje državnega dolga najbolj zadolženih držav ali da se zmanjšajo stroški servisiranja dolga (6).

3.2.1

Po mnenju EESO bi bilo boljše, če bi Komisija predstavila svoj predlog oziroma če bi se sklicevala na predloge, ki so jih pred tem podali EESO ali gospodarski ministri EU ipd., čeprav priznava tudi težo predloga nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov, povzetega v dokumentu Komisije.

3.2.2

Ob poudarjanju sklada za odkup dolgov pa se zanemarja dejstvo, da je s tega vidika velik del uspeha politike krčenja državnega dolga odvisen ne samo od napredka pri zmanjšanju javne porabe, ampak predvsem od večanja prihodka. To je pot, ki jo je treba opraviti, da se razmerje dolg/BDP vrne v meje, ki jih določajo maastrichtska merila, in za to bo potrebno precej več časa, kot ga predvideva srednjeročno obdobje. Najboljši predlog utegne še vedno biti predlog o evropskih obveznicah (Union bonds), če upoštevamo to, kar je Odbor že podrobno pojasnil (7). Očitno pa problem ni, kateri tehnični instrument uporabiti, ampak predvsem katero rešitev.

3.2.3

Celotni predlog se glede zahtev državam članicam sicer obrača po logiki pakta stabilnosti in ne prinaša nobenih novosti, ki bi kazale na spremembo teh politik, ki se ne morejo več nadaljevati v tej smeri.

3.3

Dolgoročno obdobje je v dokumentu Komisije slabše obdelano, predviden pa je razvoj EMU v dokončno oblikovanje bančne, fiskalne in ekonomske unije. Seveda gre za cilje, s katerimi se EESO strinja, pod pogojem, da se opredelijo potrebni načini za njihovo uresničitev. EESO se strinja z doseganjem polne integracije gospodarskih politik držav članic, zlasti na fiskalnem in ekonomskem področju, in enotnega proračuna EU z lastnimi finančnimi viri in samostojno davčno pristojnostjo.

3.3.1

Glede institucionalnih vidikov se Komisija v sporočilu omejuje na njihov opis in navaja, na kakšni podlagi bi bilo mogoče postaviti okrepljeno pravno strukturo ekonomske in monetarne unije ter upravljanje glavnih ekonomskih politik, obenem pa ne omenja makro- in mikroekonomskih pogojev, ki morajo zagotoviti dolgoročno izvedljivost predlogov.

3.3.2

Po mnenju EESO bi bil takšen in tako ambiciozen cilj lahko uspešen, če se predvidi okrepljeno sodelovanje z namenom usmeritve v politično unijo. Ta proces bi se lahko spodbudil, če se v tem mednarodnem makroekonomskem okviru dokončajo napol začete reforme, povezane s pravili delovanja kreditnih in finančnih trgov, mehanizmi makro- in mikrobonitetnega nadzora ter zmanjšanje makroekonomskih neravnovesij (od primanjkljaja ZDA do presežka Kitajske), ki napajajo finančno krizo. Brez otipljivega napredka v tej smeri se bo težko izogniti novim gospodarskim in finančnim krizam.

4.1.1

EESO pozitivno ocenjuje poskus Komisije, da se loti sedanjega „demokratičnega primanjkljaja“ EU, pa tudi ugotovitev, da je glavni problem prenos suverenosti. Zato je treba sprožiti postopek za politično unijo, ki bi združevala in skupaj upravljala nekatere „suverene“ politike, ki ostajajo nacionalne, to pa prek preglednejšega in bolj demokratičnega postopka odločanja, da bi euro dobil enoten glas in evropsko „vlado“, drugi steber EMU, ki še manjka.

4.1.2

V ta namen EESO meni, da:

4.1.3

Vprašanje torej ni težava udeleženosti Evropskega parlamenta, ampak oblikovanje skupnega postopka odločanja med državami članicami euroobmočja in s tem povezana udeleženost Evropskega parlamenta. Ne moremo več dovoliti, da se ohranjajo tako neodvisne gospodarske in industrijske politike posameznih držav kot skupna denarna politika, s katero se kaznujejo gospodarstva šibkejših držav brez instrumentov za kompenzacijo.

4.2.1

EESO se strinja z vključitvijo Evropskega parlamenta v razprave o predlogih, povezanih z rastjo, pa tudi s sodelovanjem nacionalnih parlamentov. Podobno bi moralo veljati za programe prilagajanja, pri katerih se ne bi smeli omejiti zgolj na „obveščanje“. Vendar pa smo še vedno v krogu umetnih formalnosti, daleč od tega, kar bi bilo treba narediti v postopku odločanja v EU.

4.2.2

Inovativni pa se zdijo predlogi o političnih strankah, ki bi morale iz svojega evropskega značaja na papirju prerasti v dejanske evropske stranke, nato pa delovati kot enotne evropske strukture in ne kot vsota številnih nacionalnih posebnosti, ki so skladne s tem, kar se počne v posameznih državah ali drugih združenjih (sindikati, podjetja ipd.).

4.2.3

Dobro bi bilo, če bi se ne le stranke, kot to predlaga Komisija, ampak tudi druge velike evropske organizacije (npr. sindikati, podjetniška združenja ipd.), vsaj v euroobmočju, organizirale in delovale s skupno, evropsko, ne nacionalno logiko, in to že pri volitvah leta 2014. To bi bil upoštevanja vreden korak naprej, čeprav nezadosten: bil bi pa to dober zgled za vse.

4.2.4

Ob volitvah bi bilo treba Evropskemu parlamentu podeliti ustavno oblast, ki bi mu (skupaj s Svetom) omogočila, da v vnaprej določenem času nakaže prehod v politično unijo, v kateri se bo glasovanje z večino razširilo na vsa področja, Evropski parlament pa bo imel pravico glasovanja tudi o rasti in zaposlovanju.

4.3.1

EESO se strinja z združitvijo in poenotenjem ekonomskih politik s politikami za zaposlovanje, ki sta dve plati iste medalje, čeprav gre za ekonomski, ne pa pravni problem. Potreben pa je skupni postopek odločanja o celoti ekonomskih politik, ki bo združil strategijo Evropa 2020, usklajevanje nacionalnih proračunov, makro- in mikroekonomske politike, trg dela euroobmočja itd., da se preseže sedanji sistem odločanja. Ni si mogoče predstavljati, da bo za spremembe EMU dovolj že to, da Evropski parlament imenuje ustrezen odbor.

4.3.2

Precej nejasna je tudi misel, da bi bilo mogoče izboljšati sedanje stanje, če se podpredsedniku za ekonomske in monetarne zadeve zaupa usklajevanje glede EMU, pa četudi s sodelovanjem z Evropskim parlamentom. Morda bo dovolj, če v tem oziru omenimo primer zunanje politike; zato bi bilo treba komisarju ali morebitnemu ministru dati dejansko moč.

4.3.3

Tako pomembnega vprašanja ni mogoče reševati z umetnimi pravno-parlamentarnimi formalnostmi, če se prej ne bo sprejel prenos suverenosti pri vodenju ekonomskih, monetarnih in zaposlovalnih politik z nacionalne ravni na evropsko, kot je EESO že večkrat predlagal. Ustvariti bi bilo treba „ekonomsko vlado“ euroobmočja, ki bi jo vodila Euroskupina in bi imela pravico odločanja ter glasovanja z večino, skupaj z Evropskim parlamentom, za kar bi bile potrebne nekatere spremembe Pogodbe. To bi bilo treba narediti takoj, s podobno naglico, kot je spremljala sprejemanje fiskalnega pakta, bančne unije itd. Na ta način bi udejanjili enotni trg za ekonomske in industrijske politike ter politike rasti in zaposlovanja, s skupno vizijo in solidarnimi odločitvami med državami, v interesu državljanov EU.

4.4.1

EESO pozitivno ocenjuje celoto predlogov o zunanjem zastopanju euroobmočja. Glede na mednarodne posledice krize in razmerja med valutami gre za ključno točko sporočila. Trenutno je euro kot slabič med silaki. Strategija, ki jo Evropska komisija predlaga za utrditev prisotnosti euroobmočja v MDS, v prvi fazi zajema to, da se mu dodeli status opazovalca, in šele v drugi fazi enoten sedež. Gre za dolgoročne načrte, ki šibijo euroobmočje, saj bi to moralo v različnih institucijah nastopati z enotnim glasom čim prej, za kar se je EESO v preteklosti že zavzel. Zato so predlogi Evropske komisije morda realistični, vendar skromni in nezadostni v kratko- do srednjeročnem obdobju. Tudi tu je vse odvisno od tega, kar bo naredil Svet.

4.5.1

Nezadosten se zdi pristop glede ECB. EESO se ne strinja s trditvijo, da bi bilo treba v Pogodbi obravnavati „okrepitev demokratične odgovornosti za ECB“, saj je ECB organ, ki odločitve že sprejema z večino glasov (kar ni primer v Svetu). Poleg tega so problemi in vloga ECB drugačne narave in jih ni mogoče pripisovati samo nadzoru, kot se zdi, da to dela Komisija v sporočilu. Gre za razširitev mandata ECB na rast in zaposlovanje, poleg stabilnosti in inflacije.

4.5.2

V ta namen je treba tudi zagotoviti, da mehanizmi prenosa politik ECB v realno gospodarstvo pravilno delujejo. Nekonvencionalni ukrepi, ki jih je v zadnjem času sprejela ECB za povečanje učinkovitosti teh mehanizmov, in sicer zagotavljanje likvidnosti bančnega sistema (program za nakup kritih obveznic (CBPP) in operacije dolgoročnejšega refinanciranja (LTRO)) ter nakup državnih obveznic na sekundarnem trgu (programa trga vrednostnih papirjev (SMP) in dokončnih denarnih transakcij (OMT)), lahko veljajo za prvi korak v želeno smer, vendar pa z njimi ECB še ne prevzema vloge posojilodajalca v skrajni sili, ki lahko po potrebi sam avtonomno sprejema odločitve, za kar bi bila (kot je znano) potrebna sprememba Pogodb.

4.5.3

Okrepiti bi bilo treba avtonomijo odločanja ECB in njene instrumente za ukrepanje, povezane z njeno vlogo posojilodajalca v skrajni sili, ne zato, da bi se povečala zadolženost držav in EU, ampak zato, da bi euru zagotovili večjo verodostojnost in da se ustavijo špekulativni napadi, povezani z državnim dolgom najbolj zadolženih držav. EESO opozarja, zlasti v zvezi z učinki ukrepov ECB na vzdržnost državnega dolga, da je že samo napoved takšnega ukrepanja dejansko pripomogla k zmanjšanju napetosti tako na trgu obveznic javnega dolga držav euroobmočja kot tudi na finančnih in kreditnih trgih.

4.6.1

Okrepitev vloge Sodišča je po mnenju EESO pozitivna, vendar ne v okviru, predlaganem v sporočilu (postopek za ugotavljanje kršitev za države članice). To bi pomenilo nadaljevati s prepričanjem, da so gospodarske težave, vključno z dolgom, tehnično-pravne narave in ne predvsem politični problem, ki ga je treba zaupati sferi demokratičnega in preglednega postopka odločanja v EU, katere suverenost pripada državljanom.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/31

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (v nadaljevanju besedila: EESO) pozdravlja predloge Komisije o prilagoditvi evropskega regulativnega okvira glede na spremembe mednarodnih standardov za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ter boj proti njima. Kriminalci, ki zlorabljajo finančni sistem in možnosti na notranjem trgu, ogrožajo same temelje naše družbe. EESO meni, da je izjemno pomembno, da imajo Evropska unija in države članice na voljo učinkovita sredstva za spodbujanje integritete in preglednosti finančnih transakcij. Predlogi Komisije so v tem pogledu zagotovo korak v pravo smer.

1.2

EESO je zadovoljen s pojasnili glede dolžnosti skrbnosti, ki jo morajo pooblaščeni subjekti spoštovati v zvezi z dejanskimi lastniki podjetij, kar bo prispevalo k preglednosti v zvezi s fizičnimi osebami, ki delujejo kot pravne osebe, in v zvezi s politično izpostavljenimi ljudmi, ki so lahko zaradi svoje funkcije bolj izpostavljeni tveganju, da postanejo žrtve korupcije. EESO ravno tako odobrava vključitev ponudnikov storitev iger na srečo na seznam pooblaščenih subjektov, saj bi se ta sektor lahko uporabil za pranje denarja.

1.3

EESO pozdravlja načrte Komisije, da bi bila Evropska unija na svetovni ravni vodilna na področju boja proti pranju denarja in terorizmu. Meni, da so skupna prizadevanja vseh zainteresiranih strani eden od načinov za zagotavljanje, da bo novi evropski regulativni okvir učinkovit in da bo EU tako lahko postala zgled na področju boja proti pranju denarja. Odbor pozitivno ocenjuje pojasnila v celotnem predlogu, ki bodo zagotovila sorazmernost, kar zadeva MSP. Po njegovem mnenju bi bilo treba malim subjektom prek posredniških organov, kot so poklicne zbornice, združenja in zveze, zagotoviti tehnično in strokovno pomoč, kar jim bo omogočilo izpolnjevanje obveznosti iz predloga.

1.4

EESO izraža priznanje Komisiji, da se je pripravljena lotiti občutljive naloge iskanja ravnotežja med interesi varovanja osebnih podatkov in boja proti pranju denarja, za katere se že vnaprej zdi, da jih bo težko uskladiti. Številni pooblaščeni subjekti, ki zbirajo in analizirajo informacije ter osebne podatke, to počnejo zgolj z enim namenom – zaradi odkrivanja kriminalnih dejanj. Zato si morajo prizadevati za zaščito zasebnosti svojih strank, kolikor je to mogoče, predvsem pa nacionalnim organom pomagati v boju proti kriminalu.

1.5

EESO pozdravlja predlog o harmonizaciji sankcij v finančnem sektorju na evropski ravni. Preprečevanje kriminalitete mora biti čim bolj učinkovito, za pooblaščene subjekte pa se morajo odrediti odvračilne sankcije, sorazmerne zneskom, ki so predmet pranja denarja. EESO zato poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dosledno in pravilno izvajanje upravnih sankcij in kazni.

2.1

Pranje denarja, financiranje terorizma in širjenje orožja za množično uničevanje ogrožajo svetovno varnost in integriteto finančnega sistema. Projektna skupina za finančno ukrepanje (v nadaljevanju besedila: FATF) je organ, ki je na mednarodni ravni zadolžen za pripravo ukrepov, imenovanih priporočila, za preprečevanje pranja denarja, financiranja terorizma, od nedavnega pa tudi širjenja orožja za množično uničevanje, ter boj proti njim.

2.2

Priporočila FATF so bila skoraj tri leta v postopku revizije, da bi poostrili preventivne ukrepe in poskrbeli za večjo zaščito finančnega sistema ter vladam zagotovili bolj zanesljive instrumente za sankcioniranje hudih kaznivih dejanj. FATF je svoja nova priporočila sprejela februarja 2012 (1).

2.3

Bistvene spremembe, predlagane v novih priporočilih FATF, so navedene v nadaljevanju.

2.4

FATF bo nov krog vzajemnega ocenjevanja svojih članov začela leta 2014, pri čemer se bo posvetila predvsem učinkovitosti izvajanja svojih novih priporočil.

3.1

Predlogi v (i) četrti direktivi o boju proti pranju denarja in financiranju terorizma in (ii) drugi uredbi o podatkih, ki spremljajo prenose sredstev, so del postopka posodabljanja evropskega regulativnega okvira, odražali pa naj bi spremembe v priporočilih FATF.

3.2

Glavne predlagane spremembe evropskega regulativnega okvira so navedene v nadaljevanju.

3.3

Predlagane spremembe temeljijo zlasti na študiji (3) o uporabi tretje direktive o boju proti pranju denarja in financiranju terorizma, ki so jo pripravili v neodvisnem revizorskem podjetju, ter na stališčih, ki jih je Komisija zbrala v okviru javnega posvetovanja.

3.4

Predlagana direktiva in uredba naj bi nadomestili veljavno direktivo in uredbo, ki bosta razveljavljeni.

4.1

EESO se strinja, da je treba sedanji evropski regulativni okvir, kar zadeva boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, prilagoditi, tako da bo odražal spremembe na mednarodni ravni. Zaveda se, da ta pojav vpliva na vse sektorje gospodarstva in da je treba predvsem nenehno paziti, da regulativni okvir učinkovito preprečuje zlorabe finančnega sistema.

4.2

EESO pozdravlja načrte Komisije, da bi bila Evropska unija na svetovni ravni vodilna na področju boja proti pranju denarja in terorizmu. Znova opozarja na svoje stališče iz prejšnjega mnenja, v katerem „pozdravlja nadaljnje zaostrovanje pravil za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma kot simbol Evropske unije, ki zagotavlja visoke standarde javnega in zasebnega ravnanja. Tako direktiva predstavlja praktičen korak naprej pri upravljanju finančnih zadev, pomeni pa tudi sredstvo za utrjevanje Evropske unije (4).

4.3

EESO meni, da je znižanje praga s 15 000 na 7 500 EUR, nad katerim morajo trgovci z blagom izpolnjevati obveznosti iz predloga direktive, korak v pravo smer k spodbujanju negotovinskih plačil. Že v enem od prejšnjih mnenj (5) je poudaril, da za gotovino velja, da pospešuje sivo ekonomijo, in da so negotovinska plačila davčno in gospodarsko bolj pregledna, za celotno družbo pa tudi cenejša, udobnejša, varnejša in bolj inovativna.

4.4.1

EESO pozdravlja dejstvo, da bodo obveznosti, povezane z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma, sedaj morali izpolnjevati tudi posredniki pri najemu in ponudniki storitev iger na srečo, čeprav ti subjekti niso zajeti v priporočilih FATF.

4.4.2

EESO pozitivno ocenjuje pojasnila v celotnem predlogu, ki bodo zagotovila sorazmernost, kar zadeva MSP. Da bi zagotovili, da bodo mali subjekti lahko izpolnjevali obveznosti iz predlagane direktive, EESO predlaga vključitev posredniških organov, kot so poklicne zbornice oziroma predstavniška združenja ali zveze „malih subjektov“ na nacionalni ravni, ki bi bili pooblaščeni za usmerjanje, nudenje podpore in posredovanje. Izjemno pomembno je, da se „malim subjektom“ zagotovi podpora, da ne postanejo prav oni tarča tistih, ki perejo denar.

4.5.1

Obveznost identifikacije oseb je treba izpolniti ob njihovi fizični prisotnosti. V nasprotnem primeru si morajo pooblaščeni subjekti prizadevati za poostreno skrbnost, saj so transakcije, opravljene na daljavo, tvegane. EESO dvomi, da je ta raven obveznosti v skladu s prehajanjem naše družbe v popolnoma digitalno obdobje.

4.5.2

EESO poziva Komisijo, naj preuči možnost sprejetja ukrepov za uskladitev obveznosti identifikacije strank z vse bolj razširjeno uporabo elektronskega plačevanja in komuniciranja.

4.6.1

EESO opozarja na pomen uskladitve interesov, povezanih z varstvom osebnih podatkov, in zaščite integritete finančnega sistema z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma.

4.6.2

Glede na to, da koncept boja proti pranju denarja in financiranju terorizma temelji na informacijah, vključno z osebnimi podatki, ki jih zbira in analizira veliko število pooblaščenih subjektov, EESO meni, da predlogi v veliki meri izpolnjujejo zahteve držav članic in subjektov, to pa pomeni boljše ravnovesje med interesi, za katere je že vnaprej znano, da jih bo težko uskladiti.

4.6.3

EESO v zvezi z obveznostjo iz člena 39 predloga direktive - da se dokumentacija in informacije ob koncu obdobja, ki traja 5 ali 10 let, po zaključku poslovnega razmerja uničijo -, poziva države članice, naj v svojo zakonodajo vključijo primere (pregon kaznivih dejanj, stečajni ali zapuščinski postopki), za katere ta obveznost ne velja, da ne bi bila v nasprotju s splošnim interesom.

4.6.4

EESO predlaga, da se v direktivi izrecno določi strogo obveznost zagotavljanja zaupnosti glede identitete oseb, ki prijavijo sumljive transakcije, razen če te osebe privolijo v razkritje svoje identitete ali če je razkritje njihove identitete bistvenega pomena za zagotovitev poštenega sodnega postopka v okviru kazenskega pregona.

4.7.1

EESO ugotavlja, da bodo evropski nadzorni organi sodelovali pri analizi tveganj, povezanih s pranjem denarja in financiranjem terorizma na evropski ravni, in da lahko oblikujejo smernice in regulativne standarde za države članice in finančne ustanove. Poudarja, kako pomembno je usklajevanje in sodelovanje z evropskimi nadzornimi organi na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, kljub temu pa ugotavlja, da imajo ti organi omejene pristojnosti za zastopanje in zakonsko urejanje v finančnem sektorju. Vendar pa veliko pooblaščenih subjektov ne izhaja iz tega sektorja in zato na evropski ravni ni zastopana. EESO zato predlaga, naj Komisija sodeluje pri analizi tveganj in izdajanju smernic na evropski ravni za nefinančne pooblaščene subjekte, za katere veljajo obveznosti glede boja proti pranju denarja in financiranju terorizma.

4.7.2

EESO je prepričan, da je treba na evropski ravni sprejeti usklajena razlagalna priporočila in standarde, da bi tako v državah članicah zagotovili bolj dosledno uporabo pravil v zvezi z bojem proti pranju denarja in financiranjem terorizma.

4.8.1

V predlogih je določen seznam upravnih sankcij, ki je nastal na podlagi sporočila Komisije z dne 8. decembra 2010 o krepitvi sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev (6), v zvezi s katerim je EESO pripravil mnenje. Seznam je mogoče najti tudi v drugih nedavnih predlogih Komisije (7).

4.8.2

EESO spodbuja harmonizacijo sankcij v finančnem sektorju na evropski ravni, treba pa je poudariti, da kriminalitete ni mogoče zajeziti zgolj s kazenskimi ukrepi. Zato je izjemno pomembno, da je preprečevanje kriminalitete čim bolj učinkovito in da se za pooblaščene subjekte, ki ne izpolnjujejo obveznosti, povezanih z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma, odredijo odvračilne sankcije, sorazmerne zneskom, ki so predmet pranja denarja.

4.8.3

Vendar EESO dvomi, da bodo predlagane sankcije zgolj upravne, in se boji, da stroge upravne sankcije v predlagani direktivi ob upoštevanju hierarhije pravnih standardov in sorazmernosti sankcij v kazenskih zadevah ne bi bile sprejemljive. Kljub temu, da imajo predvidene upravne sankcije odvračilni učinek in je njihov cilj harmonizacija na evropski ravni, se kazenske sankcije za kaznivo dejanje pranja denarja od države do države še vedno razlikujejo. EESO poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za dosledno in pravilno izvajanje upravnih sankcij za pooblaščene subjekte, ki ne izpolnjujejo obveznosti, povezanih z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma, ter sankcij za kazniva dejanja pranja denarja.

4.8.4

EESO se boji, da bi bila lahko ogrožena skladnost sistema upravnih sankcij s členoma 6(1) in 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah, če bi nekatere upravne sankcije obveljale za kazenske sankcije. Slednje lahko izreče samo neodvisno sodišče na podlagi pravičnega sojenja, teh pogojev pa pristojni upravni organi ne izpolnjujejo. Odbor poziva Komisijo, naj poišče ustrezne pravne rešitve in s tem zagotovi, da predlagane sankcije v nobenem primeru ne bodo sporne.

4.8.5

EESO meni, da načelo minimalnih pravil za izvajanje upravnih ukrepov in sankcij, ki ga uvaja predlog, predstavlja pristop, ki bo še okrepil odziv EU kot celote.

5.1

EESO priporoča razširitev opredelitve financiranja terorizma v členu 1(4) predloga direktive, da bi poleg navedenih kaznivih dejanj vključevala tudi vsa druga dejanja v skladu z besedilom priporočila št. 5 FATF.

5.2

EESO ugotavlja, da je v prilogah k predlogu direktive naveden seznam dejavnikov in dokazov tveganja, ki jih morajo pooblaščeni subjekti preveriti v okviru svojih obveznosti, povezanih z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma. Meni, da seznami v prilogah niso izčrpni in da bi morali pooblaščeni subjekti v okviru pristopa, ki temelji na tveganju, preučiti tudi druge dejavnike, ki so tesno povezani z razmerami v državah članicah in različnimi okoliščinami transakcij, ki jih izvedejo.

5.3

EESO meni, da je ključ za rešitev problema piratstva v izsleditvi in zatiranju s tem povezanih finančnih tokov. Na ravni EU je treba sestaviti črni seznam finančnih institucij, vključenih v pranje piratskega denarja. Svetovna banka, Interpol in Europol lahko pomagajo v boju proti lovu na odkupnine, ki bi jih bilo treba izslediti in zaseči, tako da piratstvo ne bo več privlačen posel (8).

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/36

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) v skladu s stališči Evropskega parlamenta (1), Odbora regij (2) in stališči, ki jih je sam že prej izrazil v različnih mnenjih (3), pozdravlja predlog Evropske komisije, da se uvede prvi regionalni davek na finančne transakcije v svetu.

1.2

EESO spominja, da si je sicer želel uporabo davka na finančne transakcije na svetovni ravni, vendar meni, da je njegova uporaba na regionalni ravni (EU-11+) z udeležbo 11 držav članic EU (4) lahko izjemno pomembna priložnost, ki lahko v prihodnosti privede do uporabe v svetovnem merilu.

1.3

EESO poudarja pomen okrepljenega sodelovanja kot sredstva, ki državam članicam na nekaterih področjih, predvidenih v pogodbah (5), omogoča, da sklenejo čim širši dogovor in presežejo blokado soglasja, ki je EU pogosto vodila v politični in ekonomski zastoj.

1.4

EESO meni, da je ena od prednosti predlaganega davka na finančne transakcije v tem, da gre za davek s široko davčno osnovo in dvema nizkima davčnima stopnjama, s čimer se zmanjšujejo njegovi negativni učinki, ki povzročajo izkrivljanja. Odbor meni, da bo uvedba davka na območju EU-11+ spodbujala oblikovanje enotnega finančnega trga, in zato je po njegovem mnenju koristno, da se davek začne pobirati od 1. januarja 2014. Vsakršne oblike postopnega uvajanja so po njegovem mnenju neprimerne.

1.5

EESO poudarja, da je zato, da bi dosegli čim večji učinek obdavčitve na gospodarsko rast, smiselno uporabiti davčne prihodke za financiranje nacionalnega in evropskega naložbenega programa, ki lahko že kratkoročno spodbudi gospodarstvo in zaposlovanje.

1.6

EESO še posebej pozdravlja, da Komisija v novem predlogu o davku na finančne transakcije dopolnjuje načelo sedeža ali teritorialnosti (kot je predlagano v prvotni različici) z načelom izdaje (issuance principle). To je predlagal Evropski parlament in EESO je predlog v svojem ustreznem mnenju močno podprl (6). Tako bi odpravili ali vsaj čimbolj zmanjšali nevarnost selitve finančnih dejavnosti na druga davčna območja. EESO ugotavlja, da bi kumulativna uporaba teh načel lahko pomenila, da so v nekaterih primerih obdavčene tudi finančne institucije držav članic, ki ne sodelujejo. Zaradi tega EESO meni, da je – v skladu s tem, kar predlaga Evropski parlament – treba začeti razpravo in ustrezna pogajanja s tretjimi državami, da se olajša pobiranje davka na finančne transakcije.

1.7

EESO tako kot Evropski parlament meni, da bi bilo treba načeli sedeža in izdaje povezati z načelom „prenosa lastninske pravice“. To načelo omogoča, da izogibanje davku na finančne transakcije dejansko postane tvegano in drago, kar zagotavlja boljše uveljavljanje tega davka.

1.8

EESO pozdravlja spremembe, ki jih uvaja predlog Komisije, da bi izboljšali upravljanje davkov ter preprečevali davčne utaje in izogibanja davkom. Odbor pozdravlja, da so bile iz obdavčenja izvzete transakcije na primarnih trgih, ki se nanašajo na deleže kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in alternativne investicijske sklade (AIS), da bi spodbujali financiranje podjetij.

1.9

Odbor obžaluje, da je vrednotenje mikro- in makroekonomskih učinkov davka na finančne transakcije predvideno šele tri leta po začetku veljavnosti ustreznih določb. Meni, da bi morala Komisija stalno nadzorovati in preverjati dejavnosti (letno spremljanje). Tako bi bilo mogoče takoj ocenjevati učinke davka na finančne transakcije, da bi lahko po potrebi pravočasno izvedli potrebne prilagoditve pri njegovi uporabi.

1.10

EESO je prvotni predlog o davku na finančne transakcije kritiziral zaradi nezadostne dokumentiranosti ocenjevanja. Izraža pa zadovoljstvo, da je Evropska komisija zdaj to pomanjkljivost delno odpravila. Odbor poudarja, da mora Komisija izboljšati svoje modele za kvantitativno oceno učinkov predloga, ki jih ima zdaj na voljo, in jih prilagoditi oceni morebitnih alternativnih ukrepov. Odbor še zlasti poziva službe Komisije, naj po možnosti izvedejo ocene, ki se nanašajo na dejanske značilnosti konkretnih predlogov.

1.11

EESO obžaluje, da sistem lastnih sredstev za proračun EU nima temeljnega stebra, saj se davek na finančne transakcije ne uporablja za vseh 27 držav članic. Ta sistem bi moral, kot je bilo prvotno predvideno v členu 201 Rimske pogodbe, ponovno zagotavljati potrebno finančno neodvisnost EU.

1.12

EESO poudarja, da morajo upravni organi v državah članicah s potrebnim usklajevanjem pri uporabi davka na finančne transakcije zagotavljati, da bo nevarnost davčnih utaj in izogibanja davkom čim manjša, in tako zmanjšati s tem povezane upravne stroške.

1.13

EESO sicer poudarja, da je treba vpliv davka na pokojninske sklade in bodoče pokojninske upravičence skrbno nadzorovati, vendar ne zahteva njihovega izvzetja iz davka na finančne transakcije.

1.14

EESO se kot posvetovalni organ Komisije, Parlamenta in Sveta zavezuje, da bo nenehno spremljal proces prenosa predloga Komisije o uvedbi davka na finančne transakcije v ustrezno zakonodajo.

2.1

Predlagana direktiva Evropske komisije (7) se opira na prejšnji predlog iz septembra 2011 (8). Ta predlog sicer v Svetu ni bil soglasno sprejet, vendar je 11 držav članic EU spodbudil, da so Komisijo 28. septembra 2012 uradno pozvale, naj začne s pripravo okrepljenega sodelovanja za uporabo davka na finančne transakcije.

2.2

Potem ko je Komisija preučila izvedljivost te zahteve in ugotovila, da okrepljeno sodelovanje na področju davka na finančne transakcije ne bi imelo negativnih učinkov – niti na notranji trg niti na obveznosti ali pravice in pristojnosti nesodelujočih držav članic –, je oktobra 2012 sprejela sklep o odobritvi in ga decembra 2012 posredovala Evropskemu parlamentu, januarja 2013 pa je ta sklep potrdil Svet (za gospodarstvo in finance).

2.3

Predlog Komisije v bistvu temelji na prvotnem predlogu. Vključene so bile nekatere spremembe, da bi zagotovili a) normativno jasnost in b) okrepili zakonodajo proti zlorabam in izogibanju davkom, kot zahteva 11 držav članic.

2.3.1

Potrjeni in okrepljeni so trije prvotni cilji: a) okrepitev notranjega trga z usklajevanjem različnih nacionalnih usmeritev, b) zagotavljanje ustreznega prispevka finančnih institucij k javnim prihodkom, kot velja tudi za druge sektorje, in c) spodbujanje vlaganj finančnega sistema v realno gospodarstvo.

2.3.2

Kot v prvotnem predlogu so predvidene široka davčna osnova in nizke minimalne davčne stopnje: 0,1 % za finančne transakcije, ki se nanašajo na delnice, obveznice, deleže v kolektivnih naložbenih podjemih, instrumente denarnega trga, dogovore o poslih začasnega nakupa in prodaje, dogovore o izposoji vrednostnih papirjev, in 0,01 % za finančne transakcije, ki se nanašajo na izvedene finančne instrumente.

2.3.3

Da bi preprečili oviranje normalnega poteka poslovanja v realnem gospodarstvu, so iz davka izvzete naslednje transakcije: a) vsakdanje finančne dejavnosti državljanov in podjetij (posojila, plačila, zavarovalni posli, depoziti itd.); b) vse tradicionalne dejavnosti investicijskega bančništva v zvezi z zbiranjem kapitala ali finančnimi dejavnostmi v okviru prestrukturiranja; c) dejavnosti v zvezi z refinanciranjem, denarno politiko in upravljanjem javnega dolga; d) transakcije na primarnih trgih, ki se nanašajo na deleže KNPVP in alternativne investicijske sklade (AIS). Zato so iz obdavčenja izvzete transakcije z Evropsko centralno banko, centralnimi bankami, Evropskim instrumentom za finančno stabilnost (EFSF), Evropskim mehanizmom za stabilnost (ESM) in transakcije z EU.

2.3.4

V predlogu je potrjeno načelo sedeža ali teritorialnosti, po katerem je transakcija – ne glede na geografsko lokacijo, kjer je bila izvedena – predmet obdavčitve, če ima finančna institucija, udeležena v transakciji, sedež na območju uporabe davka, ali če deluje v imenu institucije s sedežem na tem območju.

2.3.5

Da bi preprečili poskuse selitve z davčnega območja, na katerem se uporablja davek na finančne transakcije, je bilo dodatno vključeno načelo izdaje, kot je zahteval Evropski parlament in kot ga je podprl EESO. V skladu s tem načelom je transakcija obdavčljiva, če je bil finančni produkt, ki je predmet transakcije, izdan v eni od držav članic, udeleženih v okviru okrepljenega sodelovanja, tudi če imajo strani, ki izvajajo transakcije, sedež izven območja uporabe davka na finančne transakcije ali kraja, kjer se izvaja transakcija.

2.3.6

Sočasni učinek teh dveh načel (načela sedeža in načela izdaje) nevtralizira ali vsaj znatno zmanjšuje nevarnost selitev z območja uporabe davka na finančne transakcije z namenom izogibanja davku. Da bi se izognila davku, bi se morala finančna institucija namreč odpovedati tako svojim strankam, ki imajo sedež na območju uporabe davka na finančne transakcije, kot tudi poslovanju z vsemi finančnimi produkti, izdanimi na tem območju. Opozoriti je treba, da se na tem področju ustvarita kar dve tretjini BDP EU in 90 % BDP območja eura. Zato strategije izogibanja interakcijam s tem trgom niso zanimive. Nasprotno, enotno obdavčevanje finančnih trgov bo pomemben prispevek k uresničitvi notranjega trga.

2.3.7

Prihodki, ki bi jih prinesel davek, bi po izračunih Komisije znašali 30 do 35 milijard EUR na leto. To je približno 60 % prvotno ocenjenih prihodkov ob predpostavki, da bi se davek uporabljal v vseh državah članicah EU (prvotna ocena: 57 milijard EUR). Od tega bi se 13 milijard EUR nanašalo na davek na posle z delnicami in vrednostnimi papirji, 21 milijard EUR pa na izvedene finančne instrumente.

3.1

V zadnjih letih je več držav članic EU podprlo uvedbo različnih vrst davka na finančne transakcije, s čimer so se povečale nevarnosti večje davčne raznolikosti, kar je za enotni trg škodljivo (ozke davčne osnove in različne oblike davčnih izvzetij). Uvedba regionalnega davka na finančne transakcije bo pomagala ustvariti resnično enoten finančni trg brez izkrivljanj konkurence kot posledic neučinkovitih davčnih sistemov.

3.1.1

Zato EESO meni, da bi moral davek na finančne transakcije začeti veljati v roku, ki ga predvideva Komisija, tj. 1. januarja 2014. Ne bi smeli predvideti oblik postopnega uvajanja, saj bi te zaradi obstoječih nacionalnih zakonodaj v državah članicah EU-11+ lahko povzročale zamude in tehnične težave.

3.2

Uvedba davka na finančne transakcije na ravni 27 držav članic EU bi bila sicer smiselna, vendar se je izkazalo, da ni izvedljiva. Zato ga bo treba uvesti v okviru okrepljenega sodelovanja – brez negativnih učinkov za nesodelujoče države članice –, da bi v prihodnje zagotovili uporabo na evropski in svetovni ravni.

3.3

Neuporaba davka v državah članicah EU bi lahko v nekaterih primerih privedla do dvojnega obdavčevanja v nesodelujočih državah. To vprašanje zadeva le majhen del transakcij in mogoče ga je odpraviti z dvostranskimi sporazumi o pobotu.

4.1

EESO poudarja, da so službe Komisije bistveno spremenile prvotno oceno dolgoročnih (40-letnih) makroekonomskih učinkov davka na finančne transakcije na evropsko gospodarstvo. Prvotna ocena je navajala negativen učinek, – 1,76 %, zdajšnja pa napoveduje pozitiven učinek, približno + 1,0 %.

4.1.1

Ocena, priložena prvotnemu predlogu, je bila spremenjena, saj so bili pri ocenjevanju upoštevani tako učinki predlaganih dejanskih davčnih stopenj kot tudi „blažilni“ učinki. Tako je bilo mogoče negativen učinek za BDP zmanjšati z – 1,76 na – 0,53 % (9).

4.1.2

Komisija je nato ponovno spremenila oceno, ker naj v njej ne bi bile upoštevane posebne značilnosti predloga in ker naj bi poleg tega temeljila na nerealnih delovnih predpostavkah (npr. na predpostavki, da se vse nove naložbe podjetij financirajo s finančnimi instrumenti, za katere se uporablja davek na finančne transakcije). S tem popravkom se je dejanski dolgoročni učinek na BDP dodatno zmanjšal in je bil zdaj ocenjen na – 0,28 %. V okviru te analize je Komisija izvedla dodatno oceno učinkov, pri kateri je bil upoštevan tudi učinek, povezan z uporabo prihodkov iz davka na finančne transakcije, in sicer tako kot nadomestka za druge oblike obdavčitve kot tudi kot možnega instrumenta za javne naložbe. Pri tej oceni, ki izhaja iz prihodkov v višini 0,16 % BDP, je učinek davka na BDP postal pozitiven in je znašal 0,2 do 0,4 % BDP (10).

4.1.3

To domnevo pa je treba še vedno imeti za preveč omejevalno, saj v okviru celotnih prihodkov ne upošteva sestavine prihodkov iz davka na izvedene finančne instrumente, ki pa je vključena v predlog Komisije. S tem bi se skupni prihodki povečali z 0,16 na 0,4 % BDP, s posledičnim pozitivnim učinkom davka na finančne transakcije na BDP v višini 1 % (11).

4.2

Iz analiz, ki jih je opravila Komisija, izhaja, da je učinkovitost davka na finančne transakcije za gospodarstvo EU največja, če se davčni prihodki – tako na evropski kot na nacionalnih ravneh – uporabijo za financiranje programa javnih naložb, s katerim je mogoče zagotoviti okrepitev gospodarske rasti in zaposlovanja.

4.3

EESO je v zadnjih petih letih, ki sovpadajo s krizo, pripravil več mnenj, v katerih je priporočil, da je treba ponovno uravnotežiti makroekonomske politike na evropski ravni, da bi spodbujali investicijske politike za rast in zaposlovanje (12). Če bi priporočilo Odbora upoštevali, bi lahko prihodki iz davka na finančne transakcije prav s financiranjem velikega programa naložb na nacionalni in evropski ravni pokazali maksimalen učinek.

4.4

EESO meni, da je ena od prednosti predlaganega davka na finančne transakcije v tem, da gre za davek s široko davčno osnovo in dvema nizkima davčnima stopnjama. Tako je mogoče zmanjšati negativne učinke davkov, ki bi pri nižjih davčnih osnovah in višjih davčnih stopnjah lahko povzročili močna izkrivljanja na trgih. Zato EESO po eni strani meni, da je treba izvzetja iz davčne osnove in izvzetja davčnih zavezancev čimbolj omejiti, po drugi strani pa poziva 11 sodelujočih držav članic, naj uporabljajo predlagane davčne stopnje in tako začnejo postopek, s katerim bi dejansko uresničili enotni trg.

4.5

EESO meni, da je primerno vključiti „načelo lastninske pravice“, v skladu s katerim finančna transakcija, ki se izogiba davku na finančne transakcije, pravno ni izvršljiva in nima učinka prenosa lastninske pravice do zadevnega finančnega instrumenta.

4.6

EESO se strinja s pristopom, da se iz davčne osnove izvzamejo transakcije v zvezi z deleži KNPVP in AIS, saj so ti instrumenti neposredno povezani s financiranjem podjetij in ker se s tem upoštevajo zahteve iz Direktive 2008/7/ES. Treba je poudariti, da znaša predvideno zmanjšanje prihodkov zaradi tega izvzetja približno 4 milijarde EUR.

4.7

EESO se dobro zaveda, da je treba imeti pod nadzorom morebitne pritiske na obrestne mere javnega dolga, in pozdravlja predlog, da se ohrani izvzetje iz obdavčitve za državne obveznice, izdane na primarnem trgu, in obdavčitev trgovanja z državnimi obveznicami na sekundarnem trgu. Meni, da je izvzetje iz obdavčitve na sekundarnem trgu smiselno samo, če transakcije izvajajo institucije v imenu javnih organov v postopkih, povezanih z upravljanjem javnega dolga.

4.8

V zvezi s pokojninskimi skladi je EESO že izrazil mnenje, da je treba učinke davka na finančne transakcije na pokojninske sklade spremljati posebej. Izvzetje deležev KNPVP in AIS iz davčne ter izvzetje transakcij z javnimi obveznicami na primarnem trgu sta z ozirom na strukturo portfelja pokojninskih skladov zanje zagotovo pozitivni.

4.9

EESO sicer poudarja, da je treba vpliv davka na pokojninske sklade in bodoče pokojninske upravičence skrbno nadzorovati, vendar ne zahteva njihovega izvzetja iz davka na finančne transakcije.

4.10

Uporaba davka na finančne transakcije spodbuja dolgoročne naložbene strategije za naložbe pokojninskih skladov, ne vpliva na likvidnost sistema in zmanjšuje destabilizirajoče elemente, kot je visokofrekvenčno trgovanje pri finančnih transakcijah (13).

4.11

Pri uporabi novega davka je treba posebno pozornost namenjati načinom upravljanja, da se čimbolj zmanjša nevarnosti davčnih utaj in izogibanja davkom ter upravne stroške za države članice in davčne zavezance. Zato bi morale tako države članice kot Komisija pri pripravi izvedbenih pravil za postopke plačevanja in preverjanja davkov paziti na to, da so upravni stroški čim nižji, in skrbno preverjati njihov razvoj. Zaradi učinkov tega predloga EESO poziva Komisijo, naj predlaga načine za sodelovanje med finančnimi institucijami nesodelujočih držav in držav članic, ki so upravičene do davka.

4.12

EESO je prvotni predlog o davku na finančne transakcije kritiziral zaradi nezadostnega ocenjevanja učinkov, ki ga je predlog vseboval. Sedaj izraža zadovoljstvo, da je Komisija to pomanjkljivost delno odpravila in sedmim razlagam ocene učinka v zvezi s prejšnjim predlogom (14) dodala oceno učinkov k sedanjemu predlogu (15). Vendar EESO poudarja, da je analitična dokumentacija še vedno pomanjkljiva, tako glede razlage sedanjega stanja obdavčitve finančnih trgov kot tudi glede prihodkov v različnih državah, predvsem v EU-11+. Predvsem bi bilo koristno temeljito oceniti možne učinke na varčevalce in bodoče upokojence. Pri tem bi bilo treba upoštevati različne načine, na katere bi se lahko prenesel davek.

4.13

EESO poudarja, da mora Komisija izboljšati modele za kvantitativno oceno učinkov, ki jih ima zdaj na voljo, in jih prilagoditi oceni predpostavk alternativnih ukrepov. Zato poziva službe Komisije, naj po možnosti izvedejo ocene, ki se nanašajo na dejanske značilnosti konkretnih predlogov.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/42

1.1

EESO se ne strinja z argumenti, s katerimi je Komisija utemeljila obravnavani predlog. Odboru se zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov v podporo trditvi, da se ponarejevalci zaradi razlik pri sankcijah za ponarejanje valute bolj poslužujejo t. i. forum shoppinga (izbire države z najugodnejšo ureditvijo), ne zdi v celoti utemeljeno spremeniti okvirnega sklepa iz leta 2000, da bi v EU vpeljali določitev najnižje meje kazni, katere pričakovani „odvračilni učinek“ se mu zdi vprašljiv.

1.2

EESO opozarja, da predlog direktive pod okriljem minimalnih pravil v resnici vzpostavlja zelo dovršen nabor represivnih ukrepov za boj proti ponarejanju, kar se zdi, da presega določbe člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), saj predlog zadeva tudi pristojnosti in postopek.

1.3

Čeprav je v predlogu izpostavljeno vprašanje o potrebi po takšnem represivnem pristopu, ki utegne že po svoji naravi kršiti temeljne pravice in svoboščine, Odbor izraža dvome o njegovi učinkovitosti, če bi pri izreku kazni kljub določitvi najnižje meje kazni lahko prihajalo do različnih razlag, ki bi bile posledica pravnih tradicij držav članic in diskrecijske pravice sodnika.

1.4

EESO predlogu direktive na splošno očita, da glede na člen 82(2) PDEU niso dovolj upoštevane razlike med pravnimi sistemi in izročili, sploh glede vpliva določb na pravice in svoboščine posameznikov.

1.5

Kot institucija, ki zastopa evropsko civilno družbo, EESO opozarja, da so lahko storilci kaznivih dejanj državljani, ki sprva ravnajo v dobri veri in se želijo potem, ko so nevede prejeli ponarejeno valuto, te po sili razmer znebiti. Glede na tveganje, da bi bile te osebe, ki bi iz žrtev proti svoji volji postale storilci kaznivega dejanja, izpostavljene nesorazmernim ukrepom, EESO meni, da je treba kot ključni element upoštevati vsebino namere, ki se skriva za ravnanjem, kar pa v uvodnih izjavah predloga direktive ni dovolj izpostavljeno.

1.6

EESO izraža zaskrbljenost, da predlog direktive pri postopku za razliko od opredelitve sankcij ne določa stopnjevanja sredstev, ki jih uporabljajo preiskovalne službe, glede na težo kaznivega dejanja. Po mnenju Odbora je treba v predlogu direktive prav tako določiti, da morajo biti preiskovalna orodja, ki se uporabljajo na področju organiziranega kriminala, prihranjena samo za najhujša kazniva dejanja.

2.1

Obravnavani predlog direktive krepi obstoječi okvir, katerega cilj je kazensko preganjati ponarejanje valute, bodisi eura bodisi drugih valut. Predlog s tem, ko na ozemlju EU dopolnjuje določbe Ženevske konvencije iz leta 1929 in zahteva, da so države članice njene pogodbenice, nadomešča Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ, ki je bil tudi sam spremenjen z okvirnim sklepom Sveta iz leta 2001 (2001/888/PNZ), in ga dopolnjuje z nekaterimi pomembnimi določbami.

2.2

Cilj predloga je predvsem boj proti pojavu forum shopping, na katerem sodeč po oceni učinka temelji strategija kriminalnih združb, ki iščejo najmanj strogo zakonodajo. Zato in v skladu s členom 83(1) PDEU je v predlogu določena najnižja skupna kazen najmanj šestih mesecev zapora za izdelovanje in distribucijo ponarejene valute (za zneske najmanj 10 000 EUR). Hkrati je najvišja kazen najmanj osmih let zapora, ki že velja za izdelovanje, razširjena še na distribucijo (za zneske najmanj 5 000 EUR).

2.3

Pravne osebe bodo za kazniva dejanja, storjena v njihovo korist, kaznovana s sankcijami, ki bodo med drugim lahko vključevale tako odvzem pravice do socialne pomoči ali podpore kot likvidacijo.

2.4

Predlog prav tako zaostruje obstoječi okvir pri procesnem pravu. Službe, pristojne za preiskavo ali pregon, bodo imele na voljo preiskovalna orodja, ki se uporabljajo v boju proti organiziranemu kriminalu ali drugim hudim kaznivim dejanjem. Pravosodni organi bodo poleg tega v postopku morali predati vzorce zaseženih ponaredkov valut v tehnično analizo za namene odkrivanja ponaredkov v obtoku.

2.5

V skladu s predlogom bi morala vsaka država članica, katere valuta je euro, tudi izvajati splošno pristojnost glede kaznivih dejanj v zvezi z eurom, ki so bila storjena zunaj Evropske unije, in sicer če je storilec na njenem ozemlju ali če so bili ponarejeni euri, povezani s kaznivim dejanjem, odkriti na njenem ozemlju.

3.1

EESO sicer priznava, da je ponarejanje eura, ki se izvaja z vse bolj zapletenimi in izpopolnjenimi sredstvi, zaskrbljujoč pojav, proti kateremu se je treba učinkovito boriti, vendar ima resne zadržke tako do vsebine kot same utemeljitve te pobude.

3.2

Glede na pomanjkljive znanstvene podatke, kar je razvidno iz ocene učinka, argument forum shoppinga, s katerim Komisija utemeljuje svoj predlog direktive, za EESO ni prepričljiv. Po njegovem mnenju ni gotovo, da je mogoče z razlikami v ravni pregona v EU kakor koli pojasniti večji obseg ponarejanja, niti da je predvsem od nacionalne kazenske zakonodaje odvisno, kje bodo delovali ponarejevalci. Pri pojasnjevanju, zakaj so tiskarne ponarejene valute na določenem kraju, je treba upoštevati druge dejavnike, kot sta material ali logistika.

3.3

Ker ni natančne analize v podporo trditvi, da razlike v ravni pregona v EU slabijo čezmejni kazenski pregon in pravosodno sodelovanje ter učinkovitost boja proti ponarejanju v tretjih državah, EESO izraža dvom o samih motivih za pripravo tega predloga direktive.

3.4

EESO želi poleg tega poudariti, da se z določbami, sprejetimi na podlagi teh argumentov, ustvarja še posebno strog represivni mehanizem. Predlog direktive poleg določitve vseh kaznivih dejanj ponarejanja ter najnižjih in najvišjih kazni za kaznivo dejanje distribucije zadeva tudi pristojnosti in postopek.

3.5

EESO zlasti zanima, zakaj so vključene določbe o pristojnostih in postopku, ki presegajo navedbe iz obrazložitvenega memoranduma in okvir člena 83(1) PDEU, tj. določitev „minimaln[ih] [pravil] glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij“, saj ugotavlja, da imajo te določbe, ki predvidevajo uporabo izrednih ukrepov, daljnosežen represivni vpliv, saj se z njimi vzpostavlja splošna pristojnost. To samo po sebi pomeni odstopanje od občih rešitev za kazniva dejanja ponarejanja v zvezi z eurom in tudi vodi v uporabo preiskovalnih orodij, ki so v uporabi na področju organiziranega kriminala.

3.6

Slednje je po mnenju EESO najbolj problematično. Dejansko ni razlikovanja po teži kaznivih dejanj, opredeljenih v predlogu direktive, kar bi upravičevalo uporabo preiskovalnih orodij, ki se uporabljajo na področju organiziranega kriminala. EESO meni, da zaradi takšne določbe obstaja tveganje hude kršitve načela sorazmernosti in temeljnih pravic (1).

3.7

EESO želi evropskega zakonodajalca v izogib odklonom opozoriti, da je treba upoštevati vse države članice, ki imajo daljšo ali krajšo demokratično tradicijo, ter občutljivost za spoštovanje svoboščin posameznika.

3.8

EESO na splošno opozarja, da je treba poleg vzpostavitve evropskega kazenskopravnega prostora okrepiti tudi pravico do obrambe, zlasti v okviru Eurojusta in Europola, da bo mogoče zadostiti zahtevi po spoštovanju temeljnih pravic, zapisanih v Pogodbah (člena 67(1) in 83(3) PDEU).

3.9

Kot institucija, ki zastopa evropsko civilno družbo, EESO opozarja, da so lahko storilci kaznivih dejanj državljani, ki sprva ravnajo v dobri veri in se želijo potem, ko so nevede prejeli ponarejeno valuto, te po sili razmer znebiti. Glede na tveganje, da bi bile te osebe, ki bi iz žrtev proti svoji volji postale storilci kaznivega dejanja, izpostavljene nesorazmernim ukrepom, EESO meni, da je treba kot ključni element upoštevati vsebino namere, ki se skriva za ravnanjem, kar pa v uvodnih izjavah predloga direktive ni dovolj izpostavljeno.

3.10

EESO priznava, da stopnjevanje sankcij, ki je v tem predlogu določeno glede na zaseženi znesek (glej zlasti člen 5(2)), deloma omogoča upoštevanje teh primerov. Kljub temu pa po njegovem mnenju predlog direktive ne preprečuje tveganja, da bi prišlo do hude kršitve svoboščin posameznika. Zdi se, da predlog ne upošteva različnosti pravnih sistemov in tradicij v EU, zlasti pa ne posebnosti preiskovalnih ureditev, v skladu s katerimi lahko policijski organi obtoženega tudi v primeru manjših kaznivih dejanj pridržijo za nezanemarljiv čas, preden ga pripeljejo pred sodnika.

4.1

EESO izraža dvom o koristnosti določbe, ki določa najnižjo kazen šestih mesecev zapora (člen 5(4) predloga), hkrati pa je to v predlogu glavni ukrep, ki naj bi služil kot odgovor na forum shopping, saj z direktivo, ki je sama po sebi namenjena zakonodajalcu in ne sodniku, ni mogoče določiti, da bo ta kazen dejansko izrečena. Zato z zadovoljstvom ugotavlja, da sta v obrazložitvenem memorandumu omenjeni načeli potrebne individualizacije kazni – to načelo je uvedlo Sodišče Evropske unije – in popolnoma proste presoje sodnika.

4.2

EESO želi k temu dodati, da je določitev najnižje sankcije, četudi neobvezne, v nasprotju z pravnim izročilom nekaterih držav članic, v katerih najnižje kazni niso določene, razen če jih ni obvezno izreči.

4.3

Besedilo člena 9 predloga je treba spremeniti takole: „Pri najhujših kaznivih dejanjih ponarejanja iz členov 3 in 4 države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da imajo osebe, enote ali službe, pristojne za preiskavo ali pregon, na voljo učinkovita preiskovalna orodja, kot so na primer orodja, ki se uporabljajo pri preiskavi ali pregonu kaznivih dejanj organiziranega kriminala ali drugih hudih kaznivih dejanj.“

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/45

1.1

Odbor z zadržanostjo pozdravlja sporočili Komisije z naslovom Na poti k poglobljeni in pravi ekonomski in monetarni uniji, in sicer sporočilo Uvedba instrumenta za konvergenco in konkurenčnost  (1) ter sporočilo Predhodno usklajevanje načrtov za pomembne reforme ekonomske politike  (2). V teh dveh dokumentih se nadaljuje razprava o dveh vprašanjih, izpostavljenih v sporočilu Načrt za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo – Začetek evropske razprave  (3), da bi dokončali okvir upravljanja za usklajevanje ekonomske politike.

1.2

Odbor izraža razočaranje, ker je zagotovljenih malo dodatnih podrobnosti glede konceptov, ki so bili opisani že v omenjenem načrtu, zato je težko podati oceno.

1.3

Odbor je zaskrbljen, ker se je še bolj povečala kompleksnost že tako natrpanega programa instrumentov ekonomskega upravljanja, med katere sodijo Pakt za stabilnost in rast, fiskalni pakt, šesterček, dvojček, strategija Evropa 2020, evropski semester, letni pregled rasti, poročila o mehanizmu opozarjanja, nacionalni programi reform, programi za stabilnost in konvergenco, priporočila za posamezne države, postopki v zvezi s čezmernim primanjkljajem, postopki v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem itd., hkrati pa imata sporočili zelo majhno dodano vrednost.

1.4

Odbor sicer priznava, da bi lahko ta dva predloga pomagala državam članicam v težavah, hkrati pa izraža zaskrbljenost, da bi bil lahko njun učinek za oživitev rasti in zmogljivosti na področjih, kjer je to najbolj potrebno, omejen ali zapoznel, ker je njun glavni poudarek, da morajo biti sprejeti ukrepi koristni tudi za euroobmočje kot celoto.

1.5

Odbor dvomi, da bi se države članice strinjale z uvedbo novega finančnega instrumenta za financiranje instrumenta za konvergenco in konkurenčnost, in ne razume, kakšno dodano vrednost ima ta instrument v primerjavi z obstoječimi strukturnimi skladi.

1.6

Odbor se sprašuje, v kakšni meri bo predlagano predhodno usklajevanje vsebinsko dopolnilo evropski semester in kakšne dodatne upravne obremenitve bo to povzročilo.

1.7

Odbor izraža zaskrbljenost, da bi lahko filtri, uporabljeni za predhodno usklajevanje, vplivali na to, da se s sprejetjem reformnih ukrepov v eni državi članici spremeni relativna konkurenčnost v drugi državi članici.

1.8

Odbor meni, da prelivanje prek finančnih trgov ne sodi v prehodno usklajevanje; namesto tega bi bilo treba vsa prizadevanja usmeriti v vzpostavitev bančne unije.

1.9

Odbor meni, da so predlogi za poglobljeno ekonomsko in monetarno unijo bistvenega pomena za prihodnost Evropske unije, zato želi nadaljevati razpravo in v prihodnje predložiti predloge glede na razvoj dogodkov.

2.1

Ozadje: Komisija v tem sporočilu predlaga, naj se zagotovijo medsebojno dogovorjene pogodbe in mehanizem solidarnosti za države članice euroobmočja, ki so v težavah in morajo izvesti nacionalne strukturne reforme za povečanje konkurenčnosti in rasti, saj bi se v primeru neizvedbe reform lahko posledice razširile na druge države članice euroobmočja. To bi bil poseben sistem finančne podpore, ki bi se na začetku financiral iz večletnega finančnega okvira, sčasoma pa v okviru novega sklada/finančnega instrumenta na podlagi bruto nacionalnega dohodka (BND), s čimer bi se povečala fiskalna zmogljivost.

2.2

Odbor meni, da je težko ocenjevati koristi predlaganega instrumenta za konvergenco in konkurenčnost brez količinske opredelitve predlaganega obsega ali ocene sprejemljivosti takega sklada za države članice. Na podlagi predloga, naj se sklad najprej financira iz večletnega finančnega okvira, lahko predvidevamo, da bi bila obseg in učinek tega sklada majhna.

2.3

Odbor glede na velike težave pri pogajanjih o večletnem finančnem okviru 2014–2020 dvomi, da bi se države članice strinjale z nameravano uvedbo novega finančnega instrumenta za dosego večje fiskalne zmogljivosti na podlagi BND, s katerim bi financirali instrument za konvergenco in konkurenčnost.

2.4

Odbor se strinja, da ima vzajemno koristen mehanizem za pospeševanje konvergence prednosti, vendar pa dvomi, da je treba uvesti nov instrument za konvergenco in konkurenčnost, saj ni jasno, kakšno dodano vrednost ima v primerjavi z obstoječimi shemami podpore iz strukturnih skladov, kot sta Kohezijski sklad ali Evropski socialni sklad.

2.5

Zdi se, da se pogodbena narava predlaganega instrumenta nekoliko razlikuje od obstoječe pogodbene narave črpanja sredstev iz strukturnih skladov. Treba je podati nekaj konkretnih primerov tega, kakšni projekti z učinkom prelivanja bi bili primerni in kako se ti projekti razlikujejo od projektov, ki se že financirajo iz drugih skladov. EESO izraža zaskrbljenost, da bi neuspešna izvedba izbranih projektov v okviru instrumenta za konvergenco in konkurenčnost imela tudi posledice za financiranje projektov, dogovorjenih v okviru nacionalnih programov reform. Pomembno je, da ima predlagani instrument dokazano dodano vrednost in ne povzroči dodatne upravne obremenitve.

2.6

Instrument za konvergenco in konkurenčnost je predviden za euroobmočje, saj je za njegovo uspešno delovanje bistveno doseči večjo ekonomsko konvergenco. Glede na to, da bo obseg sklada verjetno majhen, Odbor predlaga, naj bo namenjen zlasti državam članicam euroobmočja, ki so v težavah, pri čemer se ne sme izključiti možnost podpore projektom s posebej pozitivnimi čezmejnimi učinki. Zlasti bi moral biti namenjen državam, ki naj bi zaradi svojih ekonomskih neravnovesij še posebej ogrožale delovanje euroobmočja. Ni jasno, zakaj bi bile države članice, v katerih poteka program prilagajanja, izključene iz te oblike podpore, saj prav te države očitno najbolj potrebujejo finančno pomoč.

2.7

Če bo evropski semester deloval, kot je bilo predvideno, in bodo priporočila za posamezne države obravnavana v okviru nacionalne parlamentarne razprave, je treba zagotoviti, da bo nacionalna vlada, ki podpiše pogodbeni dogovor v okviru predlaganega instrumenta za konvergenco in konkurenčnost, o tem najprej razpravljala v parlamentu v skladu s prakso v tej državi članici, tako kot je mogoče razpravljati o vseh programih strukturnih skladov. Komisijo bi lahko pozvali, naj se udeleži razprave ali nagovori nacionalne oz. lokalne organe. V razpravo je treba vključiti civilno družbo, zlasti socialne partnerje, tako kot v primeru drugih skupnih projektov EU in nacionalnih vlad. Za vključitev parlamentov in civilne družbe, zlasti socialnih partnerjev, je treba predvideti dovolj časa.

3.1

Ozadje: Komisija nas v tem sporočilu seznanja s tem, da je bil pojem predhodnega usklajevanja načrtov za pomembne reforme ekonomske politike uveden s Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji. Trenutni okvir gospodarskega nadzora EU vključuje postopek za usklajevanje ekonomskih politik, vendar pa ne določa predhodne strukturirane razprave in usklajevanja načrtov za pomembne ekonomske reforme. To sporočilo je prispevek k razpravi med zainteresiranimi stranmi, Evropskim parlamentom, državami članicami in nacionalnimi parlamenti o tem, kako izvajati predhodno usklajevanje.

3.2

Odbor meni, da je vsako bistveno izboljšanje pri usklajevanju ekonomske politike zaželeno, v euroobmočju pa nujno. Odbor zato sporočilo pozdravlja, hkrati pa priznava, da je usklajevanje posameznih politik držav članic še zelo daleč od pravega ekonomskega upravljanja. Težava pri oceni predlogov je, da v sporočilu ni dovolj podrobnosti glede tega, kaj pomenijo „pomembne reforme ekonomske politike“. Ni jasno, kaj naj bi bilo pomembno in kaj manj pomembno. Naštete ključne reforme, ki se obravnavajo, zajemajo skoraj vse vidike enotnega trga, vključno s finančno in fiskalno vzdržnostjo.

3.3

Odbor se sprašuje, kako se bo ta nova pobuda za usklajevanje pomembnih ekonomskih reform vsebinsko razlikovala od sestavnih delov evropskega semestra, tj. nacionalnih programov reform in priporočil za posamezne države. Imeti mora očitno dodano vrednost v že tako natrpanem časovnem razporedu evropskega semestra. Z vidika preglednosti in poenostavitve bi bilo tudi pomembno, da se ne doda nova raven nadzora. Odbor meni, da je treba ta proces vključiti v evropski semester in nacionalne programe reform, ki morajo pridobiti večji pomen; predhodno usklajevanje bi lahko konkretno prispevalo k uresničitvi tega procesa.

3.4

Odbor se strinja, da bi bilo na podlagi tega novega predloga lahko koristno, da bi imela Komisija in Svet po sklenitvi dogovora z državo članico glede priporočila za posamezno državo možnost predlagati spremembe načrtov reform države članice, če bi ocenili, da bi izvajanje reform negativno vplivalo na ekonomsko in monetarno unijo ali druge države članice. Vendar pa je treba za zagotovitev demokratične legitimnosti pri tem spoštovati nacionalne pristojnosti za sprejemanje odločitev, glede načrtov reform pa še vedno odloča sama država članica. Treba je predvideti možnost posvetovanja z nacionalnimi parlamenti in civilno družbo, zlasti s socialnimi partnerji, ter čas, ki je za to potreben. Prav tako je treba zagotoviti, da končno odločitev o izvajanju reform sprejmejo nacionalni parlamenti. Odbor je zaskrbljen, da je ta poudarek demokratične legitimnosti bolj navidezen kot resničen, saj je mogoče drugje, npr. v postopku v zvezi s čezmernim neravnotežjem uvesti sankcije, če Svet ugotovi, da država članica ni sprejela priporočenih korektivnih ukrepov.

3.5

Namen predhodnega usklajevanja je čim bolj povečati pozitiven učinek prelivanja načrtov za pomembne ekonomske reforme ene države članice v drugo državo članico in čim bolj zmanjšati negativne učinke. Predlagan je sistem treh filtrov na podlagi glavnih kanalov, po katerih se prenašajo učinki prelivanja. Odbor ima glede tega določene pomisleke.

3.6

Prvi filter je trgovina in konkurenčnost. Če država članica sprejme uspešne reformne ukrepe za izboljšanje svojega konkurenčnega položaja, ni izključeno, da bo to izboljšanje dosegla na račun drugih držav članic. V sporočilu je treba podrobno opredeliti, pod kakšnimi pogoji bi Komisija ukrepala, da bi državo članico odvrnila od nadaljnjega izvajanja takih ukrepov. Poleg tega je treba pojasniti, ali je to zgolj enostranski pristop. Ali bi Komisija predložila priporočila državi članici, ki je v preteklosti sprejela ukrepe za izboljšanje konkurenčnosti, ki so zdaj privedli do velikih presežkov, kar škoduje euroobmočju?

3.7

Odbor dvomi v upravičenost vključitve drugega filtra, tj. prelivanja prek finančnih trgov. Po mnenju Odbora bi bilo veliko bolj učinkovito, če bi vsa razpoložljiva sredstva usmerili v pravočasno vzpostavitev delujoče bančne unije.

3.8

Tretji filter, tj. upoštevanje politične ekonomije in „nasprotovanje reformam na domačih tleh“, je treba nadalje pojasniti. Obstaja nevarnost, da bosta predvidena „vzajemno učenje“ in „izmenjava najboljših praks“, čeprav sta sama po sebi dragocena, prav tako neučinkovita kot lizbonska strategija.

3.9

Po mnenju Odbora je treba natančneje utemeljiti, da bi bilo treba reforme v okviru predhodnega usklajevanja izvajati tudi na področjih, na katerih EU nima pristojnosti. To se upravičuje s tem, da je odločitev popolnoma v rokah držav članic, kar je z vidika zgoraj omenjenih postopkov v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem nezadostna utemeljitev.

3.10

V okviru predhodnega usklajevanja bi bilo treba predvideti socialno razsežnost, osredotočeno zlasti na učinek pomembnih gospodarskih reform na stopnjo brezposelnosti.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/48

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) potrjuje in ponovno poudarja svoje stališče, ki ga je podal že v mnenju (1) o zeleni knjigi o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu (2), in obžaluje, da je Komisija upoštevala le nekatere od njegovih sklepov. EESO zlasti poudarja, da boj proti nezakonitim igram na srečo, največji grožnji z vidika varstva potrošnikov, v sporočilu ni obravnavan prednostno.

1.2

EESO poziva Komisijo, naj med prednostne naloge, ki jih namerava obravnavati s tem sporočilom, vključi tudi ustvarjanje novih in zaščito obstoječih delovnih mest v tem sektorju, njihovo kakovost ter morebitno izgubo delovnih mest na področju klasičnih iger na srečo na račun spletnih iger na srečo.

1.3

Igre na srečo povečujejo davčne prihodke držav članic. Financiranje v dobre namene, ki poteka prek nacionalnih loterij in igralnic, podpira človekoljubne, socialne in športne dejavnosti, spodbuja turizem ter prispeva k varstvu kulturne, umetnostne in arheološke dediščine. EESO meni, da bi moral biti vsakršen ukrep na področju iger na srečo na evropski ravni namenjen zagotavljanju evropskega socialnega modela, ki bo državljanom omogočal zdrav in uravnotežen način zabave.

1.4

EESO je močno zaskrbljen zaradi znatnih tveganj, ki jih igre na srečo prinašajo za javno zdravje. V zvezi s tem ponovno poziva Komisijo, da bi morala na ozemlju celotne Evropske unije opraviti raziskavo in spremljati stanje glede odvisnosti od spletnih iger na srečo in bolezenskih pojavov, povezanih z njimi, ter državam članicam priporoča, da del pobranih davkov namenijo financiranju kampanj za ozaveščanje, preventivnih ukrepov in zdravljenja bolezenskih pojavov, povezanih z igrami na srečo.

1.5

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da izboljša upravno sodelovanje in izmenjavo informacij, izkušenj in dobrih praks med državami članicami in regulativnimi organi.

1.6

EESO se strinja s ciljem Komisije, ki predvideva, da bi vsaka država članica morala imeti svoj regulativni organ, ki bo imel jasne pristojnosti in zagotavljal tesno sodelovanje s podobnimi organi iz drugih držav.

1.7

Po mnenju EESO je treba s pobudami, ki so bolj obvezujoče od predlogov Komisije, nujno najti ravnovesje med visokotehnološko in zato čezmejno naravo tega sektorja ter z njim povezanimi tveganji na področju javnega in družbenega reda, zakonitosti, preglednosti in zdravja državljanov.

1.8

EESO ugotavlja, da posebne zakonodaje Evropske unije za področje spletnih iger na srečo v tem trenutku ni mogoče pričakovati. Odbor sicer podpira pobude, ki jih Komisija predlaga v zvezi z učinkovitim sodelovanjem med državami članicami, vendar upa, da bo nekatera vprašanja, glede katerih je pristojnost deljena, mogoče urediti z učinkovitejšimi zakonodajnimi instrumenti, po možnosti direktivami, da bi zagotovili varstvo potrošnikov in najbolj ranljivih skupin ter omogočili boj proti nezakonitim ponudnikom iger na srečo in pranju denarja.

Tako bi se določili minimalni standardi varstva potrošnikov. Države članice morajo še vedno imeti pravico do določitve višjih standardov varstva potrošnikov za svoje nacionalne trge, če to želijo, ali do nadaljnje uporabe že obstoječih ugodnejših standardov (3).

EESO zato poziva Komisijo, Evropski parlament in Svet, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti ukrepajo na naslednjih področjih:

1.9

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija ugodila njegovi zahtevi glede razširitve področja uporabe direktive o preprečevanju pranja denarja na vse oblike iger na srečo (4).

1.10

EESO pozdravlja namero Komisije, da prouči možnosti, ki jih nudi uredba IMI (5), in upa, da bo to prispevalo k izboljšanju upravnega sodelovanja med nacionalnimi regulatorji in izmenjave podatkov med pristojnimi nacionalnimi in evropskimi organi.

1.11

EESO pozdravlja namero Komisije, da oceni možnosti za izmenjavo osebnih podatkov med državami članicami, saj bi izmenjava velikih količin podatkov, ki jih zbirajo ponudniki, lahko omogočila navzkrižno preverjanje z drugimi podatki in pristojnim organom olajšala nadzor.

1.12

EESO meni, da morajo države članice v dogovoru z regulativnimi organi nujno pričeti z izvajanjem kampanj za ozaveščanje in obveščanje potrošnikov, da bi povpraševanje preusmerile na zakonite spletne igre na srečo. Te dejavnosti bo treba dopolniti z ukrepi za boj proti nezakonitim ponudnikom, kot je objavljanje črnih in/ali belih seznamov, ki bi jih pripravljali nacionalni regulatorji, da bi potrošnikom omogočili lažje prepoznavanje spletnih strani, ki imajo dovoljenje – z uporabo logotipa nacionalnega regulativnega organa na domačih spletnih straneh igralnic – in nezakonitih spletnih strani.

1.13

Da bi zagotovili varstvo potrošnikov, EESO poziva, naj za programsko opremo, ki se uporablja za spletne igre na srečo, obstaja skupno minimalno certificiranje na ravni Evropske unije, ki ga zagotavljajo zunanji specializirani organi ter temelji na enakih parametrih in standardih. EESO poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj na ravni Evropske unije sprejmejo minimalni standard za računalniške platforme, ki se uporabljajo za igre na srečo, in poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zaščito podatkov igralcev in naj odobrijo zgolj tista plačilna sredstva, ki zagotavljajo najboljša jamstva z vidika varnosti in sledljivosti transakcij, povezanih s spletnimi igrami na srečo.

1.14

EESO močno podpira odločitev Komisije glede ustanovitve skupine strokovnjakov za spletne igre na srečo, namenjene izmenjavi izkušenj in dobrih praks na področju kibernetskega kriminala, saj je, čeprav še vedno v povojih, koristno orodje za spodbujanje učinkovitega sodelovanja med državami članicami. EESO upa, da bo omenjena skupina presegla svojo trenutno neformalno naravo in prerasla v organ z jasno opredeljenimi pristojnostmi in nalogami.

1.15

EESO se strinja s Komisijo, da morajo države članice spodbujati ustrezno usposabljanje zaposlenih v sodstvu o vprašanjih s področja goljufij in pranja denarja prek iger na srečo.

1.16

EESO poziva Komisijo, naj posodobi in pregleda predpise na področjih ukrepanja, navedenih v sporočilu, pri tem pa upošteva napredek pri izvajanju tovrstnih predpisov v državah članicah, kakšne ukrepe so države članice izvajale in kako ter rezultate, dosežene na nacionalni ravni.

1.17

EESO poziva države članice, naj Komisijo pooblastijo, da podpre osnutek mednarodne konvencije za ohranjanje in spodbujanje integritete športa ter sodeluje v pogajanjih o tej konvenciji, ki se bodo začela v okviru Sveta Evrope.

2.1

Sporočilo povezuje potrebo po spoštovanju evropske zakonodaje na področju svobode opravljanja storitev z varstvom določenih skupin ljudi.

2.2

Uporaba spletnih tehnologij z neposrednim dostopom do omrežja je omogočila znaten in hiter razmah spletnih iger na srečo. V Evropski uniji so leta 2011 skupni prihodki spletnih iger na srečo v 27 državah članicah znašali 9,3 milijarde EUR, kar je 10,9 % evropskega trga iger na srečo, po ocenah pa naj bi se prihodki do leta 2015 povečali na 13 milijard EUR.

2.3

Evropski državljani lahko zaradi interneta v državi lastnega prebivališča dejansko dostopajo do nezakonitih storitev oziroma so izpostavljeni nezakonitim storitvam, ki jih ponuja eden ali več ponudnikov z dovoljenjem v drugi državi, ne glede na to, ali je ta članica Unije ali ne. Takšnega položaja, ki ima ekstrateritorialne in mednarodne značilnosti, ne more obravnavati ena sama država, ampak zahteva skupno ukrepanje in tesnejše sodelovanje. Zato je zavoljo varstva državljanov in potrošnikov treba oblikovati skupno opredelitev nezakonitih iger. Spomnimo, da je ponudba iger na srečo, ki v državi prebivališča igralca ni dovoljena ali za katero ponudnik nima zahtevanega nacionalnega dovoljenja, nezakonita ne glede na to, ali jo zagotavlja ponudnik, ki ima sedež ali dovoljenje v državi članici Evropske unije, ali ponudnik iz tretje države (6). Podobno je nezakonit tudi ponudnik, ki sploh ni nadzorovan ali reguliran.

2.4

Glede razlikovanja med „ponudniki brez dovoljenja“ in „nezakonitimi ponudniki“ se upošteva opomba 15 sporočila Komisije.

2.5

EESO izraža zadovoljstvo, da namerava Komisija ustanoviti skupino strokovnjakov za igre na srečo, namenjeno izmenjavi izkušenj in praks med državami članicami, proučevanju problemov, ki izhajajo iz nedovoljenih in nezakonitih iger na srečo, zagotavljanju posebnega in posodobljenega usposabljanja zaposlenih v sodstvu, izboljšanju obveščanja potrošnikov in povečevanju ponudbe zakonitih iger na srečo.

2.6

Omenjeni ukrepi so prvi korak v boju proti ponudnikom, ki delujejo nezakonito in tako prispevajo h goljufijam, kaznivim dejanjem in pranju denarja.

3.1

Sporočilo izpostavlja raznolikost nacionalnih zakonodaj in predlaga ukrepe, ki določajo prednostne naloge na ravni držav članic in Evropske unije ter dejavnosti sodelovanja med državami članicami; navedeni so možni ukrepi in priporočila, tudi za dejavnosti na področju upravnega usklajevanja in sodelovanja med državami.

3.2

Glavni namen sporočila je z neposrednimi ukrepi in priporočili državam članicam zagotoviti upoštevanje in izvajanje evropske zakonodaje. Komisija bo v ta namen:

3.3

Komisija meni, da je vzpostavitev učinkovite politike za boj proti goljufijam in pranju denarja ter za zaščito integritete športa pred pojavi prirejanja izidov športnih tekmovanj, tudi z izmenjavo izkušenj na področju kriminala in omrežij informacijske tehnologije, v interesu vseh držav članic.

4.1.1

EESO izpostavlja zlasti svojo resno zaskrbljenost zaradi naraščajoče razširjenosti spletnih iger na srečo in eksponentno rast njihove ponudbe, kar zadeva vedno večje skupine prebivalstva in ima hude posledice za družinske proračune. Zato je treba učinkovito zajeziti različne oblike oglaševanja, zlasti televizijsko in spletno oglaševanje ter oglase na javnih prevoznih sredstvih.

4.1.2

Ponujanje in uporaba čezmejnih storitev iger na srečo sta gospodarski dejavnosti, ki se uvrščata na področje prostega pretoka storitev na notranjem trgu (člen 56 PDEU). Kljub temu pa člen 52(1) PDEU dopušča omejevanje svobode opravljanja storitev, ki jo zagotavlja člen 56, zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja.

4.1.3

EESO opozarja, da so za organiziranje in zakonsko urejanje iger na srečo na svojem ozemlju v glavnem pristojne države članice. Igre na srečo so dejavnost, ki je za potrošnike lahko izjemno nevarna in ki lahko v enaki meri služi za namene izvajanja kaznivih dejanj, kot je pranje denarja, če ni ustrezno zakonsko urejena ali če izvajanje zakonodaje ni dosledno. Zato zakonodaje Evropske unije na področju spletnih iger na srečo zaradi razlik med nacionalnimi ureditvami v tem trenutku ni mogoče pričakovati, čeprav se igre na srečo v skladu s členom 49 PES (7) uvrščajo na področje svobode opravljanja storitev. EESO sicer podpira pobude, ki jih Komisija predlaga zlasti v zvezi z učinkovitim sodelovanjem med državami članicami, vendar upa, da bo nekatera vprašanja (glej odstavek 1.8) mogoče urediti z učinkovitejšimi zakonodajnimi akti, po možnosti z direktivami, da bi zagotovili varstvo potrošnikov in najbolj ranljivih skupin ter omogočili boj proti nezakonitim ponudnikom iger na srečo in pranju denarja.

4.1.4

V skladu z obsežno ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije je omejitve dejavnosti iger na srečo mogoče utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, kot so varstvo potrošnikov ter preprečevanje goljufij in spodbujanja čezmerne porabe državljanov pri igrah na srečo (8). Države članice lahko preprečujejo ali omejujejo čezmejno opravljanje vseh ali nekaterih vrst spletnih iger na srečo, da bi v zvezi z igrami na srečo zaščitile cilje javnega interesa (9).

4.1.5

Za storitve iger na srečo v Evropski uniji ne veljajo enotni predpisi, nacionalne zakonodaje pa se zaradi kulturnih, družbenih in zgodovinskih lastnosti posameznih držav močno razlikujejo. Nekatere države članice so spletne igre na srečo prepovedale, medtem ko druge dovoljujejo le nekatere igre ali pa imajo vzpostavljene monopole, ki jih upravlja bodisi javni bodisi zasebni ponudnik, ki so mu bile podeljene izključne pravice. Zaradi pomanjkanja najnovejših podatkov v zvezi z različnimi nacionalnimi ureditvami (10) EESO poziva Komisijo, naj v državah članicah opravi primerjalni pregled stanja (mapping exercise).

4.1.6

V skladu s pojasnili, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, lahko države članice, ki se odločijo za nadzorovano liberalizacijo sektorja, na podlagi predhodnega upravnega dovoljenja vzpostavijo koncesijsko ureditev, ki temelji na objektivnih in preglednih merilih in na načelu prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva (11).

4.1.7

Pri spletnih igrah na srečo med potrošnikom in ponudnikom ni neposrednega stika, kar povečuje nevarnost za morebitne goljufije ponudnikov v škodo potrošnikov (12). Razpoložljivost storitev iger na srečo, ki so nezakonite in zato nenadzorovane, resno ogroža potrošnike. Zato je strogo izvajanje ukrepov za boj proti nezakonitim ponudnikom v državah članicah najpomembnejše zagotovilo in najboljše orodje za varstvo potrošnikov.

4.1.8

Države članice imajo proste roke pri določanju ciljev svoje politike o igrah na srečo in pri opredeljevanju ravni zaščite. Omejitve, ki jih nalagajo, pa morajo izpolnjevati pogoje, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije, in biti sorazmerne, nediskriminatorne in skladne z okvirom politike, ki jo je treba izvajati na sistematičen in dosleden način.

4.1.9

Ker se zakonodaje posameznih držav članic razlikujejo in ker je igre na srečo na ravni Evropske unije zaenkrat nemogoče zakonsko urediti, si je treba prizadevati za zbliževanje predpisov in pomoč državam članicam pri zagotavljanju spoštovanja obstoječih predpisov, da bi zagotovili večjo pravno varnost na področju varstva potrošnikov, mladoletnikov in ranljivih skupin, oglaševanja in boja proti pranju denarja. Države članice bi bilo treba spodbujati k izmenjavi dobrih praks na področju boja proti nezakonitim ponudnikom.

4.1.10

Evropska unija mora v skladu z načelom subsidiarnosti posredovati v primerih, ko njeni ukrepi prispevajo k izboljšanju zakonodajnih sistemov v državah članicah in jim zagotavljajo dodano vrednost. EESO ob upoštevanju posebnosti področja iger na srečo in sprememb, povezanih z uporabo interneta, meni, da bi se tako ukrepanje Evropske unije moralo udejanjati skozi trajno sodelovanje med državami članicami in spodbujanje dobrih praks na področju boja proti nezakonitim ponudnikom, ki zahteva čezmejno ukrepanje.

4.2.1

Evropska unija mora okrepiti nadzor, upravno sodelovanje in dejansko izvajanje zakonodaje na področju spletnih iger na srečo, države članice pa morajo sodelovati, da bi ta cilj dosegle.

4.2.2

Zagotoviti je treba razpoložljivost in izmenjavo osebnih podatkov, ki jih zbirajo ponudniki, da bi olajšali nadzor, obenem pa poskrbeti za varstvo podatkov. Z izmenjavo splošnih informacij in uporabo najboljših praks je treba spodbujati tudi upravno sodelovanje med državami, da bi okrepili izmenjavo znanja in izkušenj in vzpostavili občutek medsebojnega zaupanja in skupnega interesa.

4.2.3

Nacionalno certificiranje računalniških platform, ki se uporabljajo za spletne igre na srečo, zagotavlja nadzor nad trgom iger na srečo. Pomembno je zagotoviti boljše sodelovanje med državami članicami in v vseh državah ustanoviti regulativne organe za spletne igre na srečo z jasnimi pristojnostmi, ki bodo zagotovili tesno sodelovanje na ravni Evropske unije.

4.2.4

Oceniti je treba skladnost nacionalnih politik z zakonodajo in sodno prakso Evropske unije ter ovrednotiti preglednost in nediskriminatornost sistemov izdaje dovoljenj. V primeru neskladnosti pa je treba sprožiti postopke za ugotavljanje kršitev.

4.2.5

EESO meni, da preventivni ukrepi in ukrepi kazenskega pregona, ki so jih države članice doslej sprejele na področju boja proti spletnim igram na srečo, ki jih zagotavljajo ponudniki brez dovoljenja za igre na srečo, tj. nezakoniti ponudniki, niso dovolj učinkoviti za boj proti temu pojavu. Zato predlaga, da se oblikuje nacionalni zakonodajni okvir načel, ki bo zagotavljal zakonitost in preglednost spletnih strani in predvidel: odkrivanje nezakonitih spletnih strani in njihovo uvrstitev na „črni seznam“; določitev spletnih strani, ki imajo ustrezna dovoljenja v skladu z zakonodajo posamezne države članice, in njihovo uvrstitev na „beli seznam“; blokiranje, prenehanje delovanja, zaseg ali odstranitev nezakonitih spletnih strani (13); zamrznitev finančnih tokov na takšne spletne strani in z njih; prepoved reklamnih sporočil in oglaševanja nezakonitih iger na srečo.

4.3.1

EESO obžaluje, da njegov poziv Komisiji in državam članicam glede sprejetja odločnih ukrepov za učinkovit boj proti nezakonitim ponudnikom, ki potrošnike najbolj ogrožajo, v sporočilu sploh ni obravnavan. Zato zahteva čimprejšnje sprejetje odločnih ukrepov za uveljavljanje dobrih praks na področju preprečevanja nezakonitih iger na srečo in boja proti njim.

4.3.2

Komisija namerava v letu 2013 pripraviti priporočilo o varstvu potrošnikov in odgovornem oglaševanju iger na srečo ter opredeljuje štiri področja ukrepanja: odvračanje potrošnikov od nereguliranih in potencialno škodljivih ponudb, zaščito mladoletnikov pred dostopom do spletnih igralnic, zaščito drugih ranljivih skupin in preprečevanje razvoja motenj, povezanih z igrami na srečo. EESO v zvezi z omenjenim priporočilom poziva Komisijo, naj na ravni vsake države članice opravi oceno različnih vrst iger na srečo, ki so za potrošnike najbolj škodljive, in v priporočilo vključi tudi dobre prakse na področju boja proti nezakonitim igram na srečo in njihovega preprečevanja.

4.3.3

EESO ceni pozornost, ki je v sporočilu namenjena varstvu potrošnikov in ranljivim skupinam, tudi v zvezi z oglaševanjem in bolezenskimi pojavi, povezanimi z igrami na srečo. Kljub temu vztraja, da je treba sprejeti ukrepe za visoko raven varstva, in ugotavlja, da so predvideni instrumenti prešibki, zaradi česar predlaga sprejetje bolj obvezujočih ukrepov. Razpoložljiva ponudba nezakonitih iger na srečo, ki je že po svoji naravi nevarna in je ni mogoče nadzorovati, predstavlja največjo grožnjo za potrošnike in od vsake države članice zahteva opredelitev premišljenih ukrepov za boj proti nezakonitim ponudnikom, ki ne spoštujejo nacionalne zakonodaje, kar je najpomembnejše in najboljše zagotovilo za varstvo potrošnikov.

4.3.4

Dejavnost Komisije mora biti prvenstveno namenjena zagotavljanju tega, da bodo države članice izvajale svoje polne pristojnosti in odgovornosti, kar lahko dosežejo z vzpostavitvijo zakonodajnega okvira, ki bi veljal na ravni celotne Evropske unije in za vse ponudnike z dovoljenjem za zagotavljanje tovrstnih storitev. Preprečeval bi problematično igranje na srečo in predvidel uvedbo starostnih omejitev za dostopanje do kakršnih koli iger na srečo, prepovedoval posojanje sredstev za sodelovanje pri najnevarnejših vrstah iger na srečo in stav (spletnih igralnicah, stavah na razliko (spread betting) in stavnih izmenjavah (betting exchange)) ter prepovedoval oblike oglaševanja, namenjene mladoletnikom in ranljivim skupinam.

4.3.5

EESO poziva Komisijo in države članice, naj na lastnem ozemlju učinkovito in odločno ukrepajo proti nezakoniti ponudbi iger na srečo. Poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, kot so „črni seznami“ in blokiranje nezakonitih spletnih strani, opredelitev varnih in sledljivih načinov plačevanja, ukrepi za blokiranje finančnih transakcij ter popolna prepoved nezakonitega oglaševanja. V zvezi s tem je treba poudariti, da je učinkovitost takšnih ukrepov močno odvisna od njihovega skupnega izvajanja, saj to prispeva h krepitvi njihovih učinkov na področju boja proti nezakonitim ponudnikom.

4.3.6

V vsaki državi članici bi bilo treba ustanoviti regulativni organ, ki bi imel posebne pristojnosti za spremljanje in zagotavljanje izvajanja evropskih in nacionalnih predpisov za varstvo potrošnikov in boj proti nezakonitim igram na srečo. Obstoj nacionalnih regulativnih organov je predpogoj za udejanjanje učinkovitega usklajevanja in upravnega sodelovanja. Države članice morajo zagotoviti, da bodo njihovi regulativni sistemi, katerih zasnova mora upoštevati njihove nacionalne posebnosti in zakonodajne okvire, lahko zagotavljali takšno izvajanje. EESO upa, da bo vsaka država članica svojemu regulativnemu organu dodelila pristojnosti za določitev meril za izdajanje dovoljenj na lastnem trgu.

4.3.7

Potrošnikom Evropske unije mora biti omogočeno, da v vsaki državi članici razlikujejo med nezakonitimi in zakonitimi spletnimi stranmi, tudi zavoljo omogočanja pritožb. EESO zato vsaki izmed držav članic priporoča, da od vseh ponudnikov, ki imajo dovoljenje za prirejanje spletnih iger na srečo, zahteva, da na vidnem mestu in na trajen način objavijo številko dovoljenja in oznako nacionalnega regulativnega organa, ki dokazuje, da je ponudnik v tej državi članici pridobil ustrezno dovoljenje.

4.3.8

EESO poziva k sprejetju čim bolj celovitega zakonskega jamstva na področju varstva mladoletnikov, ki bo zagotovilo ustrezna orodja za preverjanje starosti in ponudnikom omogočilo učinkovit nadzor nad mladoletniki. Starše je treba ozavestiti o tveganjih, ki jih prinaša raba interneta, in o filtriranju programske opreme doma. Sprejeti je treba tudi ustrezna jamstva za varstvo ranljivih oseb, ki veliko časa preživijo doma: upokojencev, gospodinj in brezposelnih.

4.3.9

Zaradi trenutne krize se vedno večje število ljudi, ki si utvarjajo, da se bodo iz ekonomskih težav izkopali z zlahka prisluženimi dobitki, zateka k igranju spletnih iger na srečo, vendar to pomeni veliko tveganje za duševno ravnovesje, saj povzroča odvisnost in obsesivno-kompulzivno vedenje. Da bi se spopadli s tovrstnimi bolezenskimi pojavi, EESO priporoča, naj se del davkov, pobranih pri igrah na srečo, namenja kampanjam za ozaveščanje ter preprečevanju in zdravljenju bolezenskih pojavov, povezanih z igrami na srečo.

4.3.10

EESO pozdravlja namero Komisije, da pripravi priporočilo o odgovornem oglaševanju iger na srečo, ki bo dopolnilo direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, da bi zagotovili pravilno obveščenost potrošnikov, čeprav je pričakoval odločnejše in bolj obvezujoče ukrepanje. EESO poudarja, da bi dejavnosti na tem področju morale vključevati ukrepe za boj proti nezakonitim ponudnikom, kot je prepoved oglaševanja ponudnikov, ki storitve zagotavljajo, ne da bi pridobili dovoljenje nacionalnega regulativnega organa v državi, kjer prebiva potrošnik.

4.3.11

Treba je najti pravo ravnovesje med zahtevo po nadzorovani rasti iger na srečo z dovoljenjem, s čimer bi ponudba zakonitih iger na srečo postala privlačna za javnost, in potrebo po čim znatnejšem zmanjšanju odvisnosti od takšnih iger.

4.3.12

Oglaševanje mora postati odgovornejše in bolj urejeno, zlasti zaradi varstva mladoletnikov, in sicer ne le zato, ker je izjemno škodljivo za zdravje, predvsem duševno, ampak tudi zato, ker javnost navaja k prepričanju, da je igranje spletnih iger na srečo nekaj povsem običajnega, s čimer spodbuja nezdravo socialno vedenje.

4.3.13

EESO kljub projektu ALICE RAP (14) ugotavlja, da zanesljivi podatki o obsegu in raznolikosti bolezenskih pojavov, povezanih z igrami na srečo, še vedno niso na voljo. Opozarja tudi na potrebo po neprekinjenem in stalnem spremljanju pojavov zasvojenosti in povezanih bolezenskih pojavov, da bi pridobili zadostne podatke, ki bodo nacionalnim zakonodajalcem in Evropski uniji omogočili sprejetje ustreznih ukrepov za boj proti tem pojavom in njihovo preprečevanje.

4.4.1

Težave, povezane s prepoznavanjem posameznikov, ki sodelujejo v spletnih igrah na srečo in ustvarjajo bodisi znatne izgube bodisi zelo visoke dobitke in ki bi tako lahko prikrili dejavnosti pranja denarja, je treba odpravljati s preventivnim preverjanjem identitete posameznikov in z vzpostavitvijo posebnega igralnega računa za posameznega igralca.

4.4.2

Kraja identitete je širši problem, ki ni povezan zgolj s spletnimi igrami na srečo, ampak s celotnim sistemom obdelave in izmenjave podatkov, ki se uporablja v internetnem in spletnem okolju.

4.4.3

Za generatorje naključnih števil (Random Number Generators) morajo veljati strogi pogoji certificiranja, da bi lahko zagotovili, da ustrezajo načelu nepredvidljivosti, obenem pa zagotavljali, da je pridobljena kombinacija edina možna in da nedovoljeno poseganje vanje ni mogoče. To bo zagotovilo zaščito igralcev in spoštovanje standardov, ki jih države članice določijo v zvezi z dobitki.

4.4.4

Da bi zagotovili večjo varnost programske opreme, ki se uporablja za spletne igre na srečo, EESO predlaga, naj zunanji specializirani organi oblikujejo skupno minimalno certificiranje na ravni Evropske unije, ki temelji na enakih parametrih in standardih, tudi za potrebe odkrivanja in preprečevanja nezakonitih off-shore iger na srečo.

4.4.5

Eden od načinov za zaščito dostopa do iger na srečo je lahko tudi ugotavljanje naslova IP. S tehničnega vidika je namreč posamezniku, ki do igralniškega sistema v neki državi dostopa prek naslova IP iz drugih držav, mogoče igranje onemogočiti.

4.4.6

Ker je pri spletnih igrah na srečo velika nevarnost za pojave pranja denarja in goljufij, bi morale biti velike količine podatkov, ki jih zbirajo ponudniki, in informacij o njihovem pretoku na voljo varuhom javnega reda, da bi jim tako omogočili navzkrižno preverjanje z drugimi podatki in olajšali nadzor.

4.5.1

Stave, povezane s prirejanjem izidov športnih tekmovanj, so posebna oblika goljufije, ki je v nasprotju z interesi športnih organizacij, navijačev, potrošnikov in zakonitih ponudnikov iger na srečo.

4.5.2

Komisija se strinja s predlogom EESO, ki meni, da je treba opredeliti okvir za usklajevanje prizadevanj vseh zainteresiranih strani, da bi se reševanja tega problema lotili na celovit način in se izognili podvajanju virov, obenem pa izpostavlja potrebo po tesnejšem sodelovanju med ponudniki storitev na področju stav, športnimi organizacijami in pristojnimi organi, vključno z regulatorji iger na srečo na nacionalni in mednarodni ravni.

4.5.3

EESO ponovno opozarja na svoj predlog glede vzpostavitve sistema, ki se ne bi omejeval zgolj na enostavno zbiranje izjav, ki jih osumljenci podajajo v zvezi z določenim športnim dogodkom, ampak bi vseboval tudi ukrepe na področju preprečevanja, izobraževanja in kaznovanja, ki bi omogočali učinkovit boj proti temu pojavu.

4.5.4

EESO pozdravlja namero Komisije, da do leta 2014 sprejme priporočilo o dobrih praksah pri preprečevanju stav, povezanih s prirejanjem izidov tekem, in boju proti njim, čeprav meni, da ta zakonodajni instrument ne bo zadostoval. Prirejanje izidov tekem je v nasprotju z načelom pravičnosti pri športnih tekmovanjih in se v vseh državah članicah obravnava kot kaznivo dejanje, kljub temu pa je mogoče zabeležiti porast nezakonitih dejavnosti in dejavnosti, pri katerih obstaja sum, da so nezakonite. Zato je treba sprejeti odločnejše ukrepe za boj proti prirejanju izidov športnih tekmovanj s pomočjo orodij, znanja in virov v državah članicah, ki se morajo uporabljati skupaj s tistimi na ravni Evropske unije.

4.5.5

EESO poziva države članice, ki tega še niso storile, naj korupcijo na področju športa, manipuliranje tekem in prirejanje izidov športnih dogodkov obravnavajo kot kazniva dejanja, za katera morajo veljati sankcije, in poziva Komisijo, naj v dogovoru z državami članicami oblikuje skupno opredelitev tovrstnih kršitev kazenskega prava.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/55

1.1.1

Evropa doživlja hudo gospodarsko in socialno krizo, katere posledice se čutijo na vseh ravneh družbe.

1.1.2

Med ukrepi, ki jih je Evropska unija opredelila za rešitev te krize, je tudi spodbujanje nadaljnjega obstoja podjetij. Stečaji namreč nimajo zgolj negativnih posledic za vpletena podjetja, ampak prizadenejo celotno gospodarstvo držav članic in še posebej državljane kot davkoplačevalce, delojemalce in delodajalce.

1.1.3

EESO podpira cilje iz sporočila Komisije, čeprav bi bilo treba po njegovem mnenju „novo priložnost“, predvideno v sporočilu, dati le podjetnikom, ki so se iz svojega preteklega neuspeha nekaj naučili in so sposobni začeti znova na podlagi premišljenega poslovnega načrta.

1.1.4

Podpira tudi predlog uredbe, vendar obžaluje, da ni dovolj ambiciozen.

1.1.5

Tako je treba o tem še veliko razpravljati in izvesti več konkretnih ukrepov za ohranitev pravic upnikov ter si prizadevati za zagotovitev ravnovesja med interesi podjetnikov in delojemalcev, spodbujanje prestrukturiranja podjetij, preprečevanje izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping) ter boljše usklajevanje postopkov v primeru insolventnosti v skupinah podjetij.

1.2.1

EESO meni, da je zamisel o obsežni uskladitvi insolvenčnega prava podjetij sicer zanimiva, vendar pa obžaluje, da ni bil predviden učinkovit odziv na gospodarsko in socialno krizo, s katero se soočajo evropska podjetja in državljani.

1.2.2

EESO je bolj naklonjen možnosti novega začetka (Fresh start), ki je glavno načelo ameriškega insolvenčnega prava, kot pa zagotavljanju „nove priložnosti“, za katero se zavzema Komisija. Zato Komisijo poziva, naj razmisli o tem, kako bi lahko ta koncept prispeval k evropskemu insolvenčnemu pravu.

1.2.3

Prav tako meni, da bi bilo treba bolje zaščititi delojemalce, ki bi jim morali zagotoviti prednosten položaj med upniki.

1.2.4

Treba je preučiti tudi vprašanje neupravičene podpore podjetjem v težavah. EESO glede tega poudarja, da so za to morda poleg bank odgovorne tudi druge osebe. Komisijo zato poziva, naj te vidike ustrezno upošteva.

1.2.5

Odbor meni, da insolvenčnega prava ne bi smeli kriminalizirati, saj bi se s tem povečalo število sodnih postopkov v primeru insolventnosti in podaljšal postopek preiskave.

1.2.6

Po njegovem mnenju sistematična uporaba sodnih postopkov ne bi bila najboljša rešitev. Komisijo poziva, naj razmisli o možnosti vzpostavitve novih organov, ki bi bili na primer povezani z gospodarskim sektorjem, v njih pa bi bili predstavniki več panog (gospodarske, finančne, pravne), ki bi zato bolje razumeli položaj in lahko hitro pomagali podjetjem premostiti njihove finančne težave.

1.2.7

Nazadnje Komisijo poziva, naj razmisli o predlogih glede uskladitve statusa upraviteljev, ki so bili predloženi v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 11. oktobra 2011 (1).

1.3.1

EESO podpira predlog uredbe, čeprav ta obravnava zgolj postopkovna pravila in njen cilj ni uskladiti nacionalne zakonodaje, ki se uporabljajo v primeru insolventnosti podjetij.

1.3.2

Pozdravlja dejstvo, da se od držav članic zahteva, da izboljšajo pravila o javnosti postopkov z uvedbo elektronskega registra, objavo ustreznih pravnih odločb, sprejetih glede čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti, in vzpostavitvijo povezave med nacionalnimi registri insolventnosti.

1.3.3

Kljub temu Komisijo poziva, naj zagotovi, da se zaradi obremenitev, stroškov in rokov za prevod ne bodo podaljšali postopki v primeru insolventnosti, saj je jamstvo za njihov uspeh njihov čim prejšnji zaključek.

1.3.4

Odbor podpira vključitev civilnih postopkov v primeru prezadolženosti, vendar pa to ne bi smelo imeti neugodnih posledic za zasebne dolžnike. Pravo, ki je zasnovano za podjetja in za zadovoljitev potreb podjetij, že avtomatsko zagotavlja manjšo zaščito kot potrošniško pravo. Odbor Komisiji priporoča, da temu vprašanju nameni posebno pozornost.

1.3.5

Komisijo pa tudi poziva, naj zagotovi, da se pri prenosu pooblastil za spremembo prilog k uredbi upoštevajo določbe člena 290 PDEU in sodna praksa v zvezi s konceptom „bistvenih ukrepov“.

2.1.1

Pobude iz tega zakonodajnega svežnja sodijo v okvir EU za reševanje gospodarske in socialne krize, s katero se soočajo evropska podjetja in državljani. Zastavljen je bil cilj, da se spodbudi nadaljnji obstoj podjetij in podjetnikom, ki jim grozi insolventnost, ponudi nova priložnost.

2.1.2

Komisija se je zato odločila, da spremeni Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000 (2) z dne 29. maja 2000 (t. i. uredba o insolventnosti), ki se nanaša predvsem na pravila mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti, in začne posvetovanje na podlagi sporočila Nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti.

2.1.3

EESO je sklenil, da svoje stališče glede obeh dokumentov pojasni v enem samem mnenju.

2.2.1

Komisija je ugotovila, da je uredba o insolventnosti z dne 29. maja 2000 zastarela, in na podlagi opredeljenih petih glavnih pomanjkljivosti (4) omenjene uredbe predlagala revizijo tega besedila.

2.3.1

Komisija upravičeno ugotavlja, da se s predlogom uredbe z dne 12. decembra 2012 zgolj posodablja uredba o insolventnosti z dne 29. maja 2000 ter se zgolj priznavajo in usklajujejo postopkovna pravila, ki se uporabljajo v nacionalnih postopkih v primeru insolventnosti, pri tem pa ni predvidena uskladitev nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo v primeru insolventnosti podjetij.

2.3.2

Komisija skuša to pomanjkljivost popraviti in predstavlja možnosti za obsežno uskladitev insolvenčnega prava podjetij, pri čemer se obravnavajo samo čezmejni postopki v primeru insolventnosti.

3.1.1

Pristop temelji na tem, da je treba podjetnikom dati novo priložnost in ohraniti delovna mesta.

3.1.2

EESO meni, da so stečaji podjetij, pa tudi ustanavljanje podjetij del gospodarskega življenjskega cikla in dinamike trga. Zato bi bilo s tega vidika neustrezno, da se na to gleda kot na nekaj, kar je treba za vsako ceno preprečiti.

3.1.3

EESO tako meni, da bi bilo treba „novo priložnost“, omenjeno v sporočilu, dati podjetnikom, ki so se iz svojega preteklega neuspeha nekaj naučili in so sposobni začeti znova na podlagi premišljenega poslovnega načrta.

3.1.4

Poudarja tudi, da so lahko razlogi za stečaj podjetja interne narave, na primer slabo upravljanje, ali pa tudi zunanje narave, tj. prestroga ali neprilagojena pravila. Določeno raven odgovornosti glede stečajev ima tudi država kot zakonodajalec in naročnik v okviru javnih naročil (5).

3.1.5

EESO je bolj naklonjen možnosti novega začetka (Fresh start), ki je glavno načelo ameriškega insolvenčnega prava (6), kot dajanju „nove priložnosti“, za katero se zavzema Komisija. Na podlagi koncepta Fresh start, ki je predvsem kulturne in ne pravne narave, dolžnik pod določenimi pogoji ni osebno odgovoren za svoje dolgove. Tako se prepreči pravni postopek za razglasitev stečaja podjetja, dolžnik pa lahko začne nov projekt, ne da bi ga spremljal pečat neuspešnega podjetnika.

3.1.6

Sporočilo pa daje vtis, da „nova priložnost“ pomeni nadaljevanje dejavnosti. Zato bi po mnenju EESO dosegli nasprotni učinek, če bi umetno ohranjali podjetja v gospodarstvu in jim zagotavljali „novo priložnost“ po tem, ko se je izkazalo, da izbrani model ni vzdržen.

3.1.7

To bi negativno vplivalo na zaupanje upnikov in dobaviteljev, ogrozilo pa bi tudi zdravo konkurenco med gospodarskimi akterji.

4.1.1

Zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah na področju insolventnosti so zlasti družbe s čezmejnimi dejavnostmi v slabšem konkurenčnem položaju, kar lahko negativno vpliva na okrevanje gospodarstva.

4.1.2

S tem se spodbuja izbiranje najugodnejšega sodišča (forum shopping) in posledično slabi notranji trg.

4.1.3

EESO tudi podpira Evropski parlament (7), ki je pozval k uskladitvi nekaterih področij insolvenčnega prava.

4.1.4

Tudi Odbor Komisijo poziva, naj na podlagi členov 50, 81(2) in 114 PDEU pripravi enega ali več zakonodajnih predlogov za pravi evropski okvir v zvezi z insolventnostjo podjetij in se ne omeji zgolj na postopkovna pravila v okviru mednarodnega zasebnega prava.

4.1.5

Primeri insolventnosti namreč nimajo zgolj negativnih posledic za vpletena podjetja, ampak prizadenejo celotno gospodarstvo držav članic in še posebej državljane kot davkoplačevalce, delojemalce in delodajalce.

4.2.1

Cilj kolektivnih postopkov, ki so bili prvotno namenjeni izključno reševanju zahtev upnikov, so postopno postali zagotavljanje nadaljnjega obstoja podjetja, ohranjanje delovnih mest in poplačilo dolgov. Najnovejši trend zakonodaje v Evropi je, da se najprej preprečujejo težave podjetij in šele nato ustavijo plačila.

4.2.2

Upniki se bojijo začeti kolektivni postopek proti dolžniku, saj ne vedo, ali jim bodo dolgovani zneski poplačani. Prva nevšečnost je že to, da se pogosto z začetkom kolektivnega postopka prepove možnost zahtevati od dolžnika, da poplača vse terjatve, ki so nastale pred sodno odločbo o začetku postopka, in se prekinejo vsi postopki za poplačilo terjatev v teku. Vsi upniki morajo zato v zakonitem roku prijaviti svoje terjatve (8).

4.2.3

Druga nevšečnost za upnika nastane v primeru nezadostnih sredstev. V praksi se upnikom med kolektivnim postopkom pogosto predlaga, da se odločijo za možnost takojšnjega plačila in se s tem odpovedo znatnemu delu svoje terjatve ali za možnost poplačila dolga po delih v določenem obdobju.

4.2.4

Idealna možnost za upnika bi zato bila, da se preprečijo vsi primeri insolventnosti, na primer z zavarovanjem posameznih transakcij pri sklenitvi pogodbe z obvezno zagotovitvijo dodatnega jamstva, ki izhaja od tretje osebe (9), ali poroštva, zastavljenega premoženja ali hipoteke na premoženje podjetja (10).

4.3.1

Stečaj podjetja v prvi vrsti prizadene njegove zaposlene. Zaposleni pred koncem likvidacijskega postopka ne prejmejo vedno svojih plač in njihov osebni finančni položaj je v tem obdobju negotovosti težak.

4.3.2

Na začetku kolektivnega postopka se pogosto izbere predstavnik zaposlenih, ki ima nalogo, da preverja informacije v zvezi s terjatvami iz naslova plač. Poleg običajnih organov, ki zaposlene zastopajo v okviru podjetja, je ta predstavnik posrednik informacij med zaposlenimi, sodiščem in strankami v postopku.

4.3.3

Zneske, ki se dolgujejo zaposlenim pred začetkom kolektivnega postopka, je treba vključiti med obveznosti podjetja. Vendar pa je učinek tega splošnega ukrepa zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah in praksah dejansko precej nejasen. Zaradi neusklajenosti pri razvrščanju upnikov je tako izid kolektivnih postopkov za upnike zelo negotov.

4.3.4

EESO meni, da bi bilo treba zaposlene bolje zaščititi in jim priznati prednosten položaj med upniki, zato bi bila koristna uskladitev na področju njihove zaščite.

4.4.1

Poslovne prakse nekaterih finančnih ustanov lahko privedejo do tega, da se podpora zagotavlja podjetjem v nepopravljivo slabem položaju. S tem se ustvarja navidezna solventnost, ki ogroža zdravo konkurenco na trgu in škodi ugledu bančnega sektorja.

4.4.2

EESO poudarja, da so za zagotavljanje neupravičene podpore poleg bank morda odgovorne tudi druge osebe, vključno z državo. Poleg tega nacionalni sodniki menijo, da so za to morda odgovorni nekateri dobavitelji ali stranke podjetja, saj s svojim vedenjem dajejo neupravičeno podporo dejavnosti podjetja, za katerega vedo, da je v nepopravljivo slabem položaju.

4.4.3

Pri uskladitvi insolvenčnega prava podjetij je treba upoštevati tudi te vidike.

4.5.1

Razlogi za večino stečajev podjetij so objektivne narave in niso posledica goljufivega ravnanja direktorjev podjetij.

4.5.2

Vendar pa pojava stečajev, ki so posledica goljufije, ne gre zanemariti. Komisija ta pojav omenja v svojem sporočilu (11) in predlaga, da se razlikuje med poštenimi in nepoštenimi stečaji. Po mnenju Komisije bi lahko za namerno ali neodgovorno ravnanje dolžnika, ki je v nasprotju z zakonskimi obveznostmi, predvideli denarne kazni, po potrebi pa tudi kazensko odgovornost. Na podlagi tega bi bilo treba pospešiti likvidacijske postopke za poštene stečaje.

4.5.3

EESO je prepričan, da bi bilo ustrezneje uskladiti rok za odpust dolga, ki bi moral biti razumno kratek, kar bi bilo zlasti v interesu zaposlenih, vendar pa dvomi v učinkovitost razlikovanja med likvidacijskimi postopki glede na poštenost direktorjev, saj bi se s tem povečalo število sodnih obravnav postopkov v primeru insolventnosti, ki bi dobili kazenski značaj, in podaljšal postopek preiskave.

4.5.4

Insolvenčnega prava ne bi smeli kriminalizirati. Po mnenju EESO bi bilo treba o poštenosti stečaja odločati v postopku, ki bi bil ločen od postopka v primeru insolventnosti.

5.1

EESO pozdravlja razširitev področja uporabe uredbe na hibridne postopke in postopke pred nastopom insolventnosti, postopke za odpust dolga in postopke v primeru insolventnosti za fizične osebe.

5.2

Pozdravlja tudi, da so bile pojasnjene okoliščine, v katerih se lahko ovrže domneva, da se središče glavnih interesov pravne osebe nahaja v kraju, kjer ima registrirani sedež.

5.3

Pozitiven ukrep je tudi izboljšanje pravil, ki določajo področje ukrepanja pristojnega sodišča za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti ali so tesno povezani z njimi, kot so zahtevki za razveljavitev dolžnikovih pravnih dejanj.

5.4

K izboljšanju uredbe prispeva tako dejstvo, da sekundarni postopki niso več nujno likvidacijski postopki in da se lahko zavrne uvedba teh postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov, kot tudi večja uskladitev med glavnimi in sekundarnimi postopki.

5.5

Dobrodošli sta tudi uvedba obveznosti za vse države članice, da izboljšajo pravila o javnosti postopkov z objavo zadevnih odločb sodišč v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru, ter povezava med nacionalnimi registri insolventnosti.

5.6

EESO pa se sprašuje glede obremenitev, stroškov in rokov za prevod ter opozarja, da je jamstvo za uspeh postopkov, da se ti čim prej zaključijo.

5.7

Odbor pozdravlja, da morajo sodišča in upravitelji sodelovati v postopkih v primeru insolventnosti v zvezi z različnimi člani iste skupine podjetij, saj se upraviteljem tako zagotovi možnost učinkovitejšega delovanja.

6.1

EESO se sprašuje glede uskladitve z Uredbo (ES) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 (12), ki naj bi nadomestila Uredbo (ES) št. 44/2011 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, t. i. uredbo Bruselj I. Sprašuje se tudi, ali uvodna izjava 6 v predlogu uredbe o insolventnosti zadovoljivo pojasnjuje merilo za porazdelitev pristojnosti, ki izhaja iz sodbe v zadevi Gourdain (13). Dejansko se zdi, da se na podlagi te sodbe omogoča restriktivno tolmačenje, medtem ko so nekateri ukrepi, ki sodijo v okvir uredbe Bruselj I, odločilnega pomena za postopke v primeru insolventnosti. Vključitev ali nevključitev določbe o pridržku lastninske pravice odločilno prispeva k določitvi obsega sredstev dolžnika. To je pomembno tudi zaradi zastavljenega cilja reševanja podjetij v težavah, saj je obnovitev sredstev ključnega pomena za uspešno sanacijo podjetij v težavah.

6.2

Komisija bi lahko glede sodelovanja med upravitelji predlagala spremembo člena 31 in jih bolj spodbujala k sklenitvi memorandumov o soglasju. Različni statusi upraviteljev v državah članicah so ovira za njihovo strokovno sodelovanje.

6.3

Upravitelji in sodišča bi morali sodelovati predvsem glede inventarja, sredstev dolžnika, postopka prijave in preverjanja terjatev, pa tudi usklajenih skupinskih poravnav za dolžnike, vključene v načrt, pripravljen v okviru pogajanj.

6.4

EESO na koncu opozarja, da namerava Komisija prenesti pooblastila za spremembo prilog k uredbi, čeprav naj bi šlo za bistvene ukrepe v zvezi s kolektivnim postopkom ali seznamom oseb, ki opravljajo nalogo upravitelja.

7.1

Treba je uskladiti merila glede insolventnosti. V nekaterih državah članicah je tako postopek v primeru insolventnosti predviden šele, ko se izkaže, da je dolžnik insolventen, v drugih državah pa je zadostno merilo, da je insolventnost „verjetna v bližnji prihodnosti“.

7.2

Zaradi teh razlik se spodbuja izbiranje najugodnejšega sodišča, zato bi bilo treba to možnost odpraviti.

7.3

Za zagotovitev pravne varnosti je nujna tudi uskladitev pravil v zvezi s prijavo terjatev.

8.1

EESO podpira novo uvodno izjavo 9 v predlogu Komisije (14).

8.2

Uvodni izjavi 9 in 10 uredbe o insolventnosti z dne 29. maja 2000 sta ustrezni (15).

8.3

Vendar pa ta vključitev ne bi smela neugodno vplivati na posamezne dolžnike. Pravo, ki je zasnovano za podjetja in za zadovoljitev potreb podjetij, že avtomatsko zagotavlja manjšo zaščito kot potrošniško pravo. EESO zato Komisijo poziva, naj temu vprašanju nameni posebno pozornost.

8.4

Komisijo tudi poziva, naj razmisli o uskladitvi insolvenčnega prava za fizične osebe in pri tem upošteva interese potrošnikov.

9.1

Nacionalne razlike glede statusa in pristojnosti upraviteljev negativno vplivajo na dobro delovanje notranjega trga in otežujejo čezmejne postopke v primeru insolventnosti (16).

9.2

Za podjetja in oživitev gospodarstva bi bilo koristno, če bi čim prej izvedli uskladitev splošnih vidikov zahtev za kvalifikacijo in delo upraviteljev. EESO podpira naslednja priporočila Evropskega parlamenta (17):

9.3

Komisija bi morala zato razširiti področje uporabe, predvideno v členu 31 predloga uredbe, ki se omejuje zgolj na pojasnitev praks ter sodelovanje med upravitelji glavnih postopkov in upravitelji sekundarnih postopkov.

10.1

S spodbujanjem postopkov s pogajanji bi omogočili hitrejšo in učinkovitejšo izvedbo načrtov za prestrukturiranje podjetij.

10.2

Povprečno trajanje teh postopkov in stopnja uspešnosti v Evropski uniji sta prav tako dober razlog za sprejetje takega pristopa.

10.3

Poleg tega EESO meni, da se sistematična uporaba sodnih postopkov ne zdi nujno najboljša rešitev.

Zato podpira zamisel, da se oblikujejo novi organi, ki bi bili na primer povezani z gospodarskim sektorjem, v njih pa bi bili predstavniki več panog (gospodarske, finančne, pravne), ki bi se bili sposobni hitro odzvati in pomagati podjetjem premostiti njihove finančne težave.

10.4

Tak sistem že obstaja v številnih državah in bi ga bilo mogoče uporabiti tudi v drugih državah članicah.

10.5

Dobro bi bilo, da bi Komisija redno objavljala statistične podatke o primerih insolventnosti, za katere se uporablja uredba o insolventnosti, da bo mogoče oceniti učinkovitost vzpostavljenega sistema.

—

preveč omejeno področje uporabe;

—

nadaljnji primeri izbiranja najugodnejšega sodišča zaradi nedosledne uporabe koncepta „središče dolžnikovih glavnih interesov“;

—

neusklajenost glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti;

—

nezadostna javnost postopkov v primeru insolventnosti;

—

pravna vrzel v primeru insolventnosti večnacionalnih skupin podjetij;

—

Komisija se je oprla na 134 odgovorov v okviru javnega posvetovanja, ki se je začelo 29. marca 2012, sklepe primerjalnopravne študije, ki sta jo izvedli univerzi v Heidelbergu in na Dunaju, ter na oceno učinka, v kateri so bili ocenjeni različni scenariji glede možnih sprememb za odpravo omenjenih petih pomanjkljivosti v predlogu uredbe Sveta o postopkih v primeru insolventnosti.

19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/61

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo in v njem vsebovane cilje ter meni, da zaslužijo posebno pozornost in premislek.

1.2

EESO podpira stališče Komisije, da je potrebna strožja ureditev za učinkovito prepoved ter eksemplarično in odvračalno kaznovanje nekaterih agresivnih prodajnih praks podjetij, ki izdajajo poslovne imenike.

1.3

Glede na to, da se pričakuje takojšnja opredelitev do tega vprašanja in glede na ocenjeni gospodarski obseg in posledice teh praks na evropski ravni EESO meni, da bi morala Komisija nemudoma predložiti poseben zakonodajni predlog o tem vprašanju, ki bi temeljil na oceni učinka.

1.4

EESO meni, da je treba v ta namen sprejeti okvirno uredbo, ki bi jo po potrebi izdali s pomočjo delegiranih aktov, da bi zagotovili enotnejše in učinkovitejše izvajanje v državah članicah.

1.5

EESO meni, da bi morala ustrezna pravna podlaga glede na svojo naravo vključevati določbe Pogodbe o notranjem trgu, vendar se ne more omejevati le nanje. Področje uporabe te pravne podlage se ne bi smelo omejevati na čezmejno poslovanje.

1.6

EESO poleg tega opozarja, da je treba nameniti pozornost vseevropski značilnosti številnih od teh praks, kar zahteva usklajeno mednarodno ukrepanje.

1.7

Vendar EESO meni, da bi bil lahko najboljši način za vzpostavitev koherentnih in skladnih pravil za prepoved zavajajočih praks trženja skupna revizija direktiv 2006/114/ES in 2005/29/ES, tako da bi hkrati obravnavali odnose med podjetji (B2B) ter odnose med podjetji in potrošniki (B2C), pri čemer bi ohranili posebnosti enih in drugih v skupnem okviru; zato EESO poziva Komisijo, naj že kmalu začne ukrepati.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj pripravi in uveljavi dodatne ukrepe za boljše obveščanje in razširjanje, za okrepljeno sodelovanje med upravnimi organi, javno-zasebnimi platformami in predstavniškimi organizacijami udeleženih strani ter za izpopolnjevanje mehanizmov za hitro ukrepanje, da bi preprečili te prakse in zagotovili nadomestila za povzročeno škodo, in sicer s takojšnjo vzpostavitvijo evropskega pravosodnega sistema za skupinske tožbe, ki je bila napovedana pred dobrimi tridesetimi leti, zatem pa večkrat odložena.

1.9

EESO izraža svojo pripravljenost, da v prihodnje delo na tem področju vključi svoje člane, saj meni, da lahko prispeva njihove izkušnje, ki jih imajo kot še posebej dobro usposobljeni predstavniki civilne družbe treh interesnih skupin, zastopanih v EESO.

2.1

Na področju tržnega komuniciranja med podjetji obstajajo osnovna pravila, ki jih je nujno treba upoštevati, da se zagotovita neizkrivljena konkurenca in delujoč trg. Če ta pravila niso sprejeta prostovoljno, morajo biti obvezna in jih je treba uveljavljati.

2.2

V tem sporočilu je Komisija predstavila vrsto ukrepov za boj proti nekaterim zavajajočim praksam trženja oglaševalskih podjetij, zlasti tistim, ki se jih poslužujejo založniki poslovnih imenikov.

2.3

Namen je zagotoviti boljšo zaščito podjetij, še posebej, ko gre za mala in srednje velika podjetja, in sicer v zvezi s praksami, pri katerih založniki poslovnih imenikov podjetjem razpošiljajo nezaželena in nenaročena vabila, naj – navidez brezplačno – prijavijo ali posodobijo svoje podatke v imeniku, vendar jim zatem zaračunavajo letno naročnino, o kateri se prej niso niti pogajali niti ni bila predhodno sprejeta.

2.4

Komisija je po izvedenem javnem posvetovanju napovedala, da namerava okrepiti Direktivo 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, ki izrecno prepoveduje prakse, kot je prikrivanje komercialnega namena v oglaševalskem sporočilu. Hkrati je Komisija napovedala, da bo izboljšala uveljavljanje pravil v čezmejnih situacijah.

2.5

Sporočilo nadalje navaja, da

2.6

Komisija ocenjuje, da tovrstne dejavnosti vsakemu prizadetemu podjetju na leto povzročijo od 1 000 do 5 000 EUR finančne škode.

3.1.1

Kot je bilo že navedeno v enem prejšnjih mnenj, EESO priznava, da imajo tržna sporočila na splošno – in še zlasti oglaševanje – v vseh svojih oblikah pomembno družbeno in gospodarsko vlogo, ki jo je dobro povzelo Mednarodno oglaševalsko združenje (International Advertising Association, IAA) in pri tem poudarilo predvsem razširjanje inovacij, spodbujanje ustvarjalnosti in zabave, spodbujanje konkurenčnosti in povečevanje možnosti izbire (1).

3.1.1.1

Čeprav je jasno, da se nekatera oglaševalska podjetja poslužujejo zavajajočih praks pri oglaševanju svojih izdelkov in poskusih privabljanja strank, pa je pomembno, da Komisija poudarja dejstvo, da kljub številnim pritožbam glede zavajajočih praks na račun podjetij, ki izvajajo tovrstno dejavnost, to ne pomeni, da v konkretnem primeru založnikov imenikov ne gre za zakonito dejavnost, ki je bistvenega pomena za gospodarsko življenje podjetij, ki te storitve uporabljajo za oglaševanje svoje dejavnosti.

3.1.2

EESO priznava pomen in ustreznost tega sporočila, čeprav se sporočilo osredotoča predvsem na probleme, ki izhajajo iz načina, kako založniki imenikov poskušajo pritegniti stranke.

3.1.3

EESO ugotavlja, da Komisija upravičeno poudarja čezmejno naravo tega problema in da ne želi samo ustrezne ureditve, ampak tudi njeno učinkovito uveljavljanje, ter spremljanje in nadzor takšnih praks in njihovo učinkovito kaznovanje.

3.1.4

EESO obžaluje, da pred sporočilom ni bila izvedena ustrezna ocena učinka. Tako bi lahko zagotovili trdnejše argumente za predlagane možnosti, za katere stroški in koristi niso bili jasno opredeljeni in ocenjeni.

3.1.4.1

Poleg tega se zdi ocena učinka, ki jo je Komisija napovedala na svoji seji z udeleženimi stranmi 1. marca 2013, prepozna, in čeprav še nista znana njen doseg in celotna vsebina, ni dovolj povedna, da bi bila omogočena pretehtana izbira.

3.1.5

Poleg tega se EESO – ne samo z vidika zgolj pravne razlage, temveč tudi v smislu bolj uspešne in učinkovite zaščite podjetij – sprašuje, ali je problematiko, ki je v središču pozornosti Komisije, mogoče dejansko uvrstiti v direktivo, za katero Komisija predlaga revizijo.

3.1.5.1

Obravnavana praksa so namreč komercialna sporočila v širšem smislu; to ni oglaševanje, temveč agresivni in goljufivi načini prodaje, ki bi jih kazalo uvrstiti v širši kontekst nepoštenih praks trženja ali zlorab ali celo v kazensko pravo.

3.1.5.2

Pojem oglaševanja iz svojega področja uporabe namreč izključuje vsakršno vrsto sporočila, pri katerem ni – ali iz katerega ni mogoče razbrati – namere o oglaševanju določenega blaga ali storitev, vključno s sporočili, ki se pojavljajo v poslovnih odnosih in katerih namen ni povezan z dobavo novega blaga ali storitev.

3.1.5.3

V skladu z Direktivo 2005/29/ES šteje praksa trženja za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična ali če na kakršenkoli način – vključno s splošno predstavitvijo – zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija – glede na enega ali več elementov – vsebinsko točna, in če v obeh primerih potrošnika lahko zavede, da sprejme odločitev o transakciji, ki je sicer ne bi sprejel. Z drugimi besedami: opredelitev zavajajočih praks ni omejena na oglaševanje proizvodov in zajema lahko tudi primere, kjer ni mogoče sklepati, da bi šlo za oglaševanje proizvoda, ali sporočila v okviru poslovnih odnosov.

3.1.6

Poleg tega Komisija v zeleni knjigi o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi  (2) upravičeno opozarja na nevarnosti neskladja in prekrivanj več ukrepov EU, namenjenih istim skupinam, in podobnih neusklajenih ureditev, kar bi ustvarjalo dodatno zmedo pri prenosu pravnih aktov s strani držav članic (3).

3.1.7

EESO obžaluje, da Evropska komisija še ni razpravljala o različnih možnostih in da jih tudi ni obravnavala na javnem posvetovanju. Raje je izbrala možnost, za katero se lahko izkaže, da prinaša manj prednosti za podjetja, zlasti za mala in srednje velika. Ker se zdi, da se je Komisija že odločila, katero možnost namerava sprejeti oktobra, kot je bilo napovedano, se zdi precej nesmiselno, da se predloži ocena učinka, ki obravnava pet možnosti, če pa je bila izbira opravljena že v začetku.

3.1.8

Glede na očitno nujnost, da se zavzame takojšnje stališče o osrednjem vprašanju „imeniških podjetij“, ki je sicer že izraženo v prejšnjih študijah in resolucijah Evropskega parlamenta, in glede na ocenjen obseg in resnost teh praks v gospodarskem smislu na evropski ravni (4) se EESO strinja, da bi morala Komisija nemudoma predložiti poseben zakonodajni predlog o tem vprašanju, da bi se izognili primerom, ko podjetjem nenehno grozijo s tožbami v tujih jurisdikcijah, kar povzroča naraščajoče „upravne stroške“ in pogoste, skoraj grozilne telefonske klice iz podjetij za izterjavo dolgov.

3.1.8.1

Tarča teh praks niso le mala in srednje velika podjetja, temveč tudi pripadniki svobodnih poklicev, nevladne organizacije, knjižnice, zasebne izobraževalne ustanove in celo nekateri oddelki javnih organov. Zato bi morali biti, kjer je to primerno, vključeni v področje uporabe direktive, pojem „trgovec“ pa bi bilo treba razširiti, da bi zajemal vse, ki bi bili lahko tarča teh praks in ki niso zaščiteni z drugimi zakonodajnimi instrumenti.

3.1.9

Vendar EESO meni, da bi bil bolj usklajen pristop v tem, da bi razširili pojem nepoštenih trženjskih praks, in sicer v obliki zavajajočih in agresivnih dejavnosti, skupaj s „črnim seznamom“, priloženim Direktivi 2005/29/ES, v zvezi z odnosi med podjetji.

3.1.10

Razširitev področja uporabe te direktive bi prinesla še dodatno prednost zagotavljanja boljšega usklajevanja, saj državam članicam ne bi bilo treba ustvarjati novih zakonov ali pravnih aktov za prenos direktive, ampak bi morale le razširiti področja uporabe že obstoječih nacionalnih zakonov o nepoštenih poslovnih praksah. S tem bi zagotovili pravilno uporabo zakonodaje EU (5).

3.1.11

Poleg tega zgolj sprememba Direktive 2006/114/ES, ob dvoumnih izrazih, ki jih je predlagala Komisija, ne bo zagotovila zaščite malih in srednje velikih podjetij v primerih, navedenih v sporočilu. Poleg dejstva, da so te prakse v smislu Direktive 2005/29/ES agresivna in ne zavajajoča dejanja, izvirajo iz že prej vzpostavljenih poslovnih odnosov in jih zato ni mogoče vključiti v okvir za oglaševanje.

3.1.12

Zato EESO – brez poseganja v vsebino točke 3.1.8 – meni, da bo morala Komisija v bližnji prihodnosti sprejeti horizontalen pristop, ki spodbuja večjo usklajenost pravil v zvezi s konkurenčnim pravom ter intelektualno in industrijsko lastnino in ki zagotavlja bolj enotno zaščito pred vsemi temi poslovnimi praksami tako na maloprodajnem trgu kot v vseh pogodbenih razmerjih med trgovci, v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu.

3.1.13

EESO zato poudarja potrebo po okrepljenem usklajevanju med GD JUST, GD COMP, GD MARKT in GD ENTR v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti na tem področju, in prihodnjimi političnimi in zakonodajnimi predlogi v skladu s političnimi prednostnimi nalogami, določenimi v Aktu za mala podjetja.

3.1.14

EESO ne glede na navedeno in v primeru, da bi se Komisija odločila za kakšno drugo možnost, poudarja, da je treba konkretno opredeliti in pojasniti pojem „najbolj škodljivih“ praks trženja, da bi bilo jasno, katere bi bilo treba po njenem mnenju bolj zaščititi v primerjavi z drugimi.

3.1.15

EESO prav tako želi, da bi Komisija jasneje navedla primere, ki jih je treba uvrstiti na „črni seznam“. EESO slednjega v celoti podpira, saj bi moral biti seznam kategorično prepovedanih praks čim bolj natančen in izčrpen. Komisija lahko najde dovolj gradiva za pripravo „črnega seznama“ že v odgovorih na svojo raziskavo in v prispevkih različnih udeleženih strani na seji 1. marca 2013 (6).

3.1.16

V tem primeru bi EESO želel tudi, da bi Komisija pretehtala, ali bi bilo dobro pripraviti „sivi seznam“ praks, ki bi lahko štele za nezakonite v posebnih okoliščinah; te prakse bi moralo za vsak primer posebej oceniti sodišče.

3.1.17

EESO tudi meni, da bo poleg samih seznamov treba tudi okrepiti in pojasniti pomen zavajajočega oglaševanja ali nezakonitega primerjalnega oglaševanja, da bi tako prišli do sistematičnega pristopa v razširjenem pravnem okviru, ki bi zagotavljal, da so nove nepoštene prakse zajete v spremenjeni zakonodaji.

3.1.18

EESO ne glede na točko 3.1.8 meni, da bo treba pravni okvir Direktive 2005/29/ES pravočasno razširiti, predvsem zato, da bi zagotovili, da bo sedanje varstvo potrošnikov razširjeno in se – pod natančno in strogo določenimi pogoji – enako uporabljalo tudi za nekatera mala in mikro podjetja, ko so v primerljivem položaju, kot se že dogaja v pravnih sistemih nekaterih držav članic in kot povsem upravičeno zahtevajo združenja in organizacije, ki zastopajo ta podjetja (7).

3.1.19

V bistvu EESO meni, da gre za dva različna vidika istega položaja in da bi bilo v luči nedavne ocene te direktive zelo koristno spremeniti Direktivo 2005/29/ES (8) hkrati in vzporedno z Direktivo 2006/114/ES, saj sta medsebojno povezani in se dopolnjujeta (9).

3.1.20

Narava teh praks in način poslovanja nepoštenih podjetij kažeta, da je potreben kolektiven pravosodni instrument za skupno delovanje, ki bo lahko zagotavljal učinkovito odzivanje in boljše varstvo za trgovce pri reševanju sporov, ki lahko nastanejo, in sicer ne samo zato, da bi tem praksam napravili konec (10), ampak tudi zato, da se zagotovijo ustrezna nadomestila za povzročeno škodo.

3.2.1

EESO meni, da bi morala Komisija v tej fazi pojasniti pravno podlago za te ukrepe, in še posebej, ali so namenjeni izključno za podporo dokončnega oblikovanja notranjega trga ali za druge namene.

3.2.2

EESO prav tako meni, da bi bil najbolj primeren pravni instrument za izpolnitev tega cilja uredba, da bi zagotovili večjo pravno varnost in bolj učinkovito usklajevanje.

4.1

V zvezi s predlaganim časovnim razporedom EESO pozdravlja ukrepe, ki jih je predvidela Komisija, in sicer takojšnjo vzpostavitev mreže organov za pospeševanje uveljavljanja direktive o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju ter izmenjavo informacij.

4.2

EESO pozdravlja tudi uvedbo postopka za sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje, podobnega postopku, ki ga določa Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, s čimer se uvajajo tudi obveznosti medsebojne pomoči med državami članicami na tem področju in ukrepi za opredelitev organov za izvrševanje zakonodaje, ne glede na možnosti, ki vključujejo javno-zasebne platforme, kot se pojavljajo na Nizozemskem, in razširitev sodelovanja, da vključuje tudi predstavniške organizacije udeleženih strani.

4.3

Zato EESO po zgledu ureditve področja varstva potrošnikov (11) predlaga naslednje prakse in reševanje sporov ter vzpostavitev evropske mreže za pomoč malim in srednje velikim podjetjem pri reševanju čezmejnih sporov z usmerjanjem ogoljufanih podjetij k najprimernejšim pravnim mehanizmom.

4.4

EESO prav tako meni, da je treba spodbujati dejavnosti usposabljanja, obveščanja in izmenjave dobrih praks za vsa podjetja, da bi jih opozarjali na nevarnosti, povezane z njihovo dejavnostjo.

4.5

EESO poleg tega – ob upoštevanju dejstva, da se največ zavajajočih praks pojavlja v digitalnem okolju – meni, da je treba spodbujati odločnejši in primernejši pristop za zaščito malih in srednje velikih podjetij, pri tem pa upoštevati prakse posrednih ponudnikov interneta in pogodbenih odnosov, ki izhajajo iz platform, kot so eBay ali platforme, posebej namenjene komercialnim transakcijam med trgovci.

4.6

EESO meni tudi, da bo morala Komisija upoštevati mednarodno razsežnost teh praks v okviru svojega predstavništva pri OECD (12). EU in države članice se pozivajo k razpravi z OECD o razširitvi njenih „smernic za zaščito potrošnikov pred čezmejnimi goljufivimi trgovinskimi praksami“, tako da se vanje vključijo tudi odnosi med podjetji.

EESO predlaga, da Europol oblikuje raziskovalni projekt o goljufijah pri množičnem trženju v EU: razsežnost finančne škode in število žrtev, vloga največjih čezmejnih akterjev in morebitno vlaganje dobičkov v druge nezakonite dejavnosti.

4.7

Na koncu EESO opozarja, da bi morala Komisija predvideti finančni sveženj, ki je ključnega pomena za udejanjenje predlaganih ukrepov.

4.8

V zvezi s prihodnjim delom želi EESO posebej omeniti, da je pripravljen sodelovati pri tem delu prek svojih članov, saj meni, da lahko prispeva njihove izkušnje, ki jih imajo kot še posebej dobro usposobljeni predstavniki civilne družbe treh interesnih skupin, zastopanih v EESO.