13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/1

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, 47-50, 52 in 53,

—

ob upoštevanju zlasti členov 2 in 3(2) Pogodbe o Evropski uniji in poglavij 1, 2, 4 in 5 naslova V (Območje svobode, varnosti in pravice) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 25. februarja 2010 o ustanovitvi stalnega odbora za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI) (1),

—

ob upoštevanju Stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje, in sporočila Komisije z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope –Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ (COM(2010)0171),

—

ob upoštevanju strategije notranje varnosti za Evropsko unijo („Oblikovanje evropskega modela varnosti“), ki jo je 25. in 26. februarja 2010 sprejel Svet,

—

ob upoštevanju strategije Evropske unije za boj proti terorizmu, ki jo je Svet sprejel 30. novembra 2005,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi“ (COM(2010)0673),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Prvo letno poročilo o izvajanju strategije notranje varnosti EU“ (COM(2011)0790),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti (COM(2009)0273),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. in 25. februarja 2011 o sporočilu Komisije o izvajanju strategije notranje varnosti Evropske unije,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. in 9. novembra 2010 o oblikovanju in izvajanju političnega cikla EU za organizirani kriminal in hude oblike mednarodnega kriminala,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti organiziranemu kriminalu za obdobje med letoma 2011 in 2013,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP) z dne 17. decembra 2010 o sporočilu Komisije „Izvajanje strategije notranje varnosti Evropske unije: pet korakov k varnejši Evropi“,

—

ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v EU za leto 2011 („TE-SAT 2011“),

—

ob upoštevanju Europolove ocene o ogroženosti zaradi organiziranega kriminala v EU („OCTA 2011“),

—

ob upoštevanju Evropske varnostne strategije iz leta 2003 (2) in poročila iz leta 2008 o njenem izvajanju (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: območje svobode, varnosti in pravice za državljane – Stockholmski program (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o organiziranem kriminalu v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2011 o prizadevanjih EU za boj proti korupciji (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (7),

—

ob upoštevanju ustrezne sodne prakse evropskih in nacionalnih ustavnih sodišč, ki obravnava merilo sorazmernosti in potrebo po njegovem upoštevanju s strani javnih organov v demokratični družbi,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0143/2012),

A.

ker se je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe dodatno okrepilo območje svobode, varnosti in pravice, ki spoštuje temeljne pravice ter različne pravne sisteme in tradicije držav članic; ker si v skladu z določbami pogodbe pristojnost za politiko na tem področju delijo Unija in države članice;

B.

ker je zato Lizbonska pogodba tesno povezala varnostno politiko EU s pravno državo, ki je značilna za EU, s čimer je ustvarila temelje za razvoj varnostnega načrta, ki bo skupen EU in državam članicam in bo pod demokratičnim nadzorom na evropski in nacionalni ravni; ker je treba to politiko okrepiti na podlagi demokratičnih vrednot, človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

C.

ker mora vsaka varnostna politika vključevati element preprečevanja, kar je še zlasti pomembno v času naraščajoče gospodarske in socialne neenakosti, ki ogroža temeljne pravice;

D.

ker je stockholmski program poudaril, da je treba razviti strategijo notranje varnosti EU za dodatno povečanje varnosti v Uniji, s čimer bi zaščitili življenja in zagotovili varnost državljanov EU ter se uspešno borili proti organiziranemu kriminalu, terorizmu in drugim grožnjam, pri tem pa istočasno spoštovali temeljne pravice, načela mednarodne zaščite in pravno državo;

E.

ker doslej niti države članice niti Komisija kljub začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe še niso predvidele vloge Parlamenta v tem procesu;

F.

ker je sporočilo Komisije o strategiji notranje varnosti za obdobje 2010–2014 opredelilo pet prednostnih področij, na katerih lahko EU prispeva k dodani vrednosti, in sicer zatiranje in preprečevanje hudih oblik kriminala in organiziranega kriminala, terorizem in kibernetski kriminal, okrepljeno upravljanje zunanjih meja EU ter boljša obramba pred naravnimi nesrečami in nesrečami, ki jih povzroči človek;

G.

ker je Komisija v prvem letnem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti ugotovila, da vseh pet ciljev, opredeljenih leta 2010, ostaja istih, ter opisala trenutno stanje, dosežen napredek in nadaljnji razvoj;

H.

ker je v stockholmskem programu navedeno, da bi morali „razvoj, spremljanje in izvajanje strategije o notranji varnosti (…) postati ena od prednostnih nalog [COSI]“;

1.

pozdravlja delo za vzpostavitev strategije notranje varnosti in glavna načela, na katerih temelji evropski model varnosti, kot je bil razvit v strategiji notranje varnosti, zlasti v zvezi z okrepljenim razmerjem med varnostjo, svobodo in zasebnostjo ter sodelovanjem in solidarnostjo med državami članicami; poudarja, da morajo biti varnostni ukrepi in sodelovanje EU v skladu z obveznostmi Unije na področju temeljnih pravic ter se morajo osredotočati na ciljno usmerjen sodni pregon in obveščevalne dejavnosti, za katere je dokazano, da zmanjšujejo stopnjo kriminala in preprečujejo teroristične napade;

2.

poudarja, da so svoboda, varnost in pravica cilji, ki jim je treba slediti sočasno, in meni, da mora biti izvajanje listine EU temelj vsake dobro premišljene strategije notranje varnosti; opozarja, da je treba za uresničevanje svobode in pravice varnost vedno zagotavljati v skladu z načeli Pogodb in pravne države ter obveznostmi Unije na področju temeljnih pravic;

3.

je seznanjen z napredkom, ki so ga dosegle države članice in Komisija na področju političnega cikla EU o organiziranem in hujšem mednarodnem kriminalu, in sicer za uresničevanje splošnih strateških ciljev z ukrepi, ki temeljijo na medvladnem sodelovanju na operativni ravni; vendarle meni, da je potrebna jasna razmejitev nalog med ravnjo EU in nacionalno ravnjo, da mora biti Parlament udeležen v procesu usmerjanja politike, njenega izvajanja in ocenjevanja rezultatov ter da je treba leta 2013 izvesti natančno oceno evropskega političnega cikla; poleg tega meni, da je treba ta cikel glede na njegovo naravo preimenovati v „operativni cikel EU“; poziva države članice, naj redno ocenjujejo skladnost nacionalnih programov za boj proti organiziranemu kriminalu s programi, ki so oblikovani na evropski ravni, in naj v sodelovanju z evropskimi institucijami in agencijami ter nacionalnimi parlamenti preučijo dosežene rezultate in prihodnje možnosti z evropskega strateškega in operativnega vidika;

4.

meni, da je treba v večletnem okviru 2014–2020 predvideti tudi zadostna finančna sredstva, da bi takšno strategijo izvedli z uporabo za to namenjenega sklada;

5.

opozarja, da si pristojnost za varnostno politiko delijo EU in države članice ter da je treba na tem področju upoštevati načelo subsidiarnosti; meni, da bi lahko okvir strategije notranje varnosti prispeval k dodani vrednosti prizadevanj vseh institucij EU in držav članic na tem področju, in sicer s celovitim in skladnim pristopom;

6.

meni, da je celovita ter na dokazih in znanju temelječa evropska analiza groženj, ki jih je treba obravnavati, bistven pogoj za učinkovito strategijo notranje varnosti, in da bi moral Europol ob podpori institucij, organov in agencij EU tako vseevropsko analizo izvesti na osnovi bolj pregledne in trdne metodologije za oceno groženj ter s pomočjo obsežnih prispevkov držav članic;

7.

opozarja, da je Evropski parlament sedaj polnopravni institucionalni akter na področju varnostne politike in je zato upravičen, da aktivno sodeluje pri določanju elementov in prednostnih nalog strategije notranje varnosti in evropskega modela varnosti ter pri ocenjevanju teh instrumentov, tudi z rednim pregledom izvajanja strategije notranje varnosti, ki ga skupaj opravljajo Evropski parlament, nacionalni parlamenti in Svet v skladu s členoma 70 in 71 PDEU in členom 6(2) sklepa o ustanovitvi odbora za notranjo varnost (COSI);

8.

v zvezi s tem in na podlagi obstoječega sodelovanja med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti potrjuje zamisel o „parlamentarnem političnem ciklu“, ki mora biti natančno usklajen, med drugim z letnim poročanjem Komisije na tem področju, in se mora zaključiti z letnim parlamentarnim poročilom o trenutnem stanju v zvezi s strategijo notranje varnosti;

9.

poudarja pomen skladnosti in sinergije med notranjimi in zunanjimi vidiki varnosti ter izpostavlja, kako pomembno je, da so ukrepi in dejavnosti za izvajanje strategije notranje varnosti skladni z obveznostmi Unije na področju temeljnih pravic, zlasti členi 2, 6 in 7 PEU, s cilji zunanje politike iz člena 21 PEU ter z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic in humanitarnim pravom; je seznanjen s skupnim dokumentom o okrepitvi povezave med skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP), akterji na območju svobode, varnosti in pravice in dejavnostmi iz načrta; poudarja pomen ustrezne izmenjave informacij, posvetovanja in sodelovanja z vsemi akterji ter rešitev, ki namesto odzivanja na dogodke spodbujajo njihovo preprečevanje; z veseljem pričakuje rezultate dejavnosti v okviru izvajanja stockholmskega programa o skladnosti med ukrepi držav članic in EU v okviru zunanje razsežnosti PNZ ter prizadevanja za morebitno posodobitev strategije zunanje varnosti EU;

10.

poudarja, da bi se morala celotna strategija notranje varnosti dolgoročno bolj osredotočiti na jasno povezavo med zunanjimi grožnjami in pomanjkanjem oziroma neučinkovitim izvajanjem strategije in ukrepov, ki bi bili lahko temeljnega pomena za preprečevanje varnostnih groženj, kot so namenska razvojna pomoč, strategija za odpravo revščine ali programi obnove po naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih povzroči človek;

11.

je seznanjen z opredelitvijo petih ključnih področij, za katera so bili na ravni EU in držav članic predlagani različni konkretni ukrepi; meni, da niso našteti vsi cilji in da bi bil lahko vrstni red prednostnih nalog bolje strukturiran; poudarja, da je boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ključna prednostna naloga strategije notranje varnosti, kar mora tudi ostati; meni, da je treba obravnavati tudi zaščito pred nesrečami, ki jih povzroči človek, in naravnimi nesrečami, vključno z okvarami temeljne infrastrukture; meni, da v okviru strategije notranje varnosti ni popolnoma upravičeno ali ustrezno sprejemati ukrepe na področju uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, ki so predmet posebne poglobljene razprave;

12.

meni, da predstavlja organizirani kriminal v vseh svojih oblikah, vključno z mafijskimi združenji, veliko nevarnost za svobodo, varnost in pravico državljanov EU, zato mora boj proti njemu ostati prednostna naloga, v skladu s priporočili iz resolucije Parlamenta z dne 25. oktobra 2011 o organiziranemu kriminalu v Evropski uniji ter ob upoštevanju posebnih podatkov in informacij o obstoječem sodelovanju med EU in državami članicami na področju boja proti mafijskim združenjem, pranju denarja, korupciji, gospodarskemu kriminalu in drugim oblikam organiziranega kriminala;

13.

poziva Komisijo in Svet, naj v varnostnem načrtu EU namenita prednost boju proti korupciji, čemur naj nakažeta tudi ustrezna sredstva, saj stockholmski program (4.1) korupcijo uvršča med čezmejna tveganja, ki še naprej ogrožajo notranjo varnost Unije, proti njim pa so potrebni jasni in obsežni ukrepi;

14.

poudarja pomen preprečevanja in boja proti terorizmu in z njim povezanim dejavnostim, med njimi njegovim financiranjem, in z veseljem pričakuje predlog za okvir administrativnih ukrepov, kot je zamrznitev sredstev oseb, ki so osumljene terorizma v skladu s členom 75 PDEU; poleg tega, onstran posebnega okvira strategije notranje varnosti, poziva Komisijo in države članice, naj preučijo sprejetje posebne zakonodaje o žrtvah terorizma, da bi priznali njihov javni značaj, in naj vanjo vključijo natančnejše določbe, ki bi zagotavljale ustrezno zaščito, podporo in priznavanje;

15.

meni, da je nujno potreben odločen boj proti okoljskemu, gospodarskemu in korporacijskemu kriminalu, ki posebej škodljivo vpliva na življenjske pogoje državljanov EU, zlasti v času krize; v zvezi s tem obžaluje ukrepe, ki so jih sprejele nekatere države članice in so namenjeni ublažitvi kazni za kazniva dejanja na teh področjih; prav tako opozarja na neskladnost med predlogi s teh področij in stigmatizacijo nekaterih manj pomembnih kaznivih dejanj;

16.

pozdravlja dejstvo, da ima boj proti kibernetskemu kriminalu v strategiji notranje varnosti prednostno vlogo, in poudarja, da je treba pozornost nameniti preprečevanju; je seznanjen z zavezo Komisije, da v letu 2012 razvije vseevropsko strategijo za varnost v internetu, in jo pri tem podpira; poziva države članice, naj ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o kibernetskem kriminalu;

17.

poudarja, da je krepitev policijskega in pravosodnega sodelovanja v EU, med drugim prek Europola in Eurojusta ter ustreznega usposabljanja, ključnega pomena za razvoj ustrezne strategije notranje varnosti ter da mora vključevati pristojne organe držav članic ter institucije in agencije EU, poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo, da to postane prednostna naloga strategije notranje varnosti; prav tako poziva k vzpostavitvi ustreznih in skladnih pravnih instrumentov za lažjo uporabo dokaznega materiala;

18.

izpostavlja prispevek misij SVOP k spodbujanju spoštovanja vladavine prava in ohranjanju miru in varnosti v sosedstvu EU in po vsem svetu ter s tem njihov prispevek k preprečevanju propadanja držav in odpravljanju varnih zatočišč za mednarodne kriminalne in teroristične dejavnosti;

19.

v zvezi s tem obžaluje, da strategija notranje varnosti še vedno ne vključuje ustrezne sodne razsežnosti; opozarja, da je treba v skladu s stockholmskim programom okrepiti medsebojno zaupanje, in sicer s postopnim razvojem evropske pravosodne kulture, ki bo temeljila na različnosti pravnih sistemov in enotnosti evropskega prava, in da bi morali biti pravosodni sistemi držav članic sposobni skupnega skladnega in učinkovitega delovanja, v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi tradicijami; meni, da je treba niz prednostnih nalog na področju pravosodnega sodelovanja določiti ob upoštevanju tesne povezanosti vseh vidikov območja iz naslova V PDEU, torej območja svobode, varnosti in pravice; poudarja pomen ustreznega izvajanja sporazumov o pravosodnem sodelovanju s tretjimi državami;

20.

meni, da je treba v zvezi z razmerjem med notranjo in zunanjo varnostjo dodatno spodbuditi sodelovanje EU z ostalimi mednarodnimi institucijami, kot sta NATO in OVSE;

21.

poudarja, da je boj proti terorizmu bistvenega pomena za strategijo notranje varnosti, katere cilje in orodja je treba ustrezno oceniti, kot navaja resolucija Parlamenta z dne 14. decembra 2011 o „politiki za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost“; poudarja, da je treba skupaj s pregonom in odzivom še naprej dajati prednost politiki preprečevanja in zaščite; v tem okviru meni, da je treba večji poudarek nameniti ciljno usmerjenemu kazenskemu pregonu in obveščevalnim dejavnostim z dokazano zmožnostjo preprečevanja terorističnih napadov, ki jih je treba izvajati v skladu z načelom nujnosti in sorazmernosti, ob spoštovanju temeljnih pravic ter z ustreznim nadzorom in odgovornostjo; opozarja, da je to bistvenega pomena, če želi biti EU verodostojen akter pri spodbujanju temeljnih pravic tako znotraj kot zunaj svojih meja;

22.

meni, da je nujno treba razviti mehanizme preprečevanja, zlasti da bi lahko zgodaj odkrili znake nasilne radikalizacije ali groženj, vključno z grožnjami nasilnega ali militantnega ekstremizma; opozarja na pomen ukrepov za preprečevanje nasilne radikalizacije ranljivih skupin prebivalstva in se veseli prihodnjega dela z mrežo EU za ozaveščanje o radikalizaciji, katere misija je spodbujanje izmenjave znanj in ozaveščenosti ter iskanje novih rešitev;

23.

pozdravlja osredotočenost strategije notranje varnosti na varnost na mejah, vendar meni, da upravljanje meja in mobilnost ljudi niso zgolj varnostna vprašanja, ampak tudi ključni elementi širše politične strategije, ki poleg varnostnega vidika vključuje tudi politiko priseljevanja, azila, razvojno politiko na ravni EU in politike, ki v tretjih državah spodbujajo gospodarski, socialni in demokratični razvoj ter človekove pravice; poleg tega poudarja, da je treba varnost zagotavljati ob upoštevanju dosežkov Unije, tj. pravice do prostega pretoka prek notranjih meja;

24.

poudarja pomen usklajevanja ukrepov držav članic na področju upravljanja zunanjih meja in izpostavlja, da je tesno sodelovanje s sosednjimi državami, ki mejijo na EU, bistvenega pomena za omogočanje prostega pretoka ter okrepljene solidarnosti in varnosti na zunanjih mejah; poudarja, da bi morala postopna uvedba integriranega upravljanja meja olajšati potovanja;

25.

zato meni, da mora strategija notranje varnosti odražati vizijo stockholmskega programa in da bi bilo koristno pred koncem leta 2013 izvesti „vmesni“ parlamentarni pregled stockholmskega programa, da bi ocenili njegove strateške, zakonodajne in finančne prednostne naloge; prav tako meni, da je poleg drugih agencij in organov potrebna dodatna ocena v zvezi z evropskimi agencijami, ki so v fazi „lizbonizacije“ (Europol, Eurojust in Evropska pravosodna mreža); opozarja, da morajo biti ukrepi in dejavnosti agencij v skladu z njihovimi mandati, kot so opredeljeni v sklepih o njihovem izvajanju in delovanju, ter morajo spoštovati demokratične vrednote in načela ter svoboščine in temeljne pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah;

26.

opominja, da morata biti obdelava in zbiranje osebnih podatkov v okviru strategije notranje varnosti v vseh okoliščinah v skladu z načeli EU o varstvu podatkov, zlasti glede potrebnosti, sorazmernosti in zakonitosti, ter z ustrezno zakonodajo EU na tem področju; pozdravlja predloge v zvezi z varstvom podatkov, ki jih je 25. januarja 2012 predložila Komisija, vendar meni, da mora biti predlog direktive na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in kazenskega pregona bolj ambiciozen ter mora predvidevati strožje zaščitne ukrepe, zlasti v določbah o profiliranju in avtomatski obdelavi;

27.

v zvezi s tem ponovno potrjuje potrebo po ustreznem demokratičnem nadzoru in ocenjevanju dela agencij, ki so povezane z območjem svobode, varnosti in pravice, da bi se izognili tveganju zameglitve ločnice med političnim svetovanjem in dejanskim oblikovanjem politike v povezavi s temi agencijami;

28.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj predstavita predlog – načrtovan za leto 2011 – za izvajanje solidarnostne klavzule, ki ne sme privesti do podvajanja obstoječih pobud, ampak mora določiti okvir za uporabo in usklajevanje veljavnih nacionalnih instrumentov in instrumentov EU, vključno s SVOP, v situacijah, ki izhajajo iz člena 22 PDEU; meni, da bo le celovit nabor možnosti, ki se bodo pojavile z izvajanjem solidarnostne klavzule med vsemi državami članicami, omogočil EU, da bo povsem pripravljena na preprečevanje vsakršnih groženj za varnost ene ali več držav članic ter na varno in usklajeno odzivanje nanje.

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/7

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti poglavja 4 naslova V tretjega dela z naslovom „Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah“,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenega naslova VI o sodnem varstvu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom „Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava“ (COM(2011)0573),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o vzorčnih določbah o usmerjanju posvetovanj Sveta na področju kazenskega prava,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o organiziranem kriminalu v Evropski uniji (1),

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (2),

—

ob upoštevanju svojih študij o „harmonizaciji kazenskega prava v EU“ (3) in o „razvoju kazenskopravnega območja EU“ (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0144/2012),

A.

ker v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) Unija svojim državljanom nudi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je v povezavi z ustreznimi ukrepi, med drugim glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu, zagotovljeno prosto gibanje oseb;

B.

ker lahko Parlament in Svet v skladu s členom 83 PDEU določita minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij;

C.

ker člen 83(3) PDEU istočasno uvaja postopek zasilne zavore za primer, kadar članica Sveta meni, da bi predlagani zakonodajni ukrep vplival na temeljna načela njenega kazenskega pravnega sistema, s čimer priznava, da kazensko pravo pogosto odraža osnovne vrednote, navade in odločitve določene družbe, čeprav ob polnem spoštovanju mednarodnega prava o človekovih pravicah;

D.

ker sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kot sta omenjeni v členu 5 PEU, v primeru zakonodajnih predlogov o kazenskem pravu zato še posebej pomembni;

E.

ker so sistemi kazenskega prava in kazenskih postopkov držav članic nastajali več stoletij in ima vsaka država specifične usmeritve in posebnosti, zato je treba urejanje osrednjih področij kazenskega prava prepustiti državam članicam;

F.

ker se načelo vzajemnega priznavanja začenja uporabljati na vedno več političnih področjih, zlasti v zvezi s sodbami in sodnimi odločbami, in ker je pogojeno z medsebojnim zaupanjem, ki terja vzpostavitev minimalnih standardov zaščite na najvišji možni ravni;

G.

ker naj bi usklajevanje kazenskega prava v EU prispevalo k razvoju skupne pravne kulture EU v boju proti kriminalu, kar dopolnjuje nacionalne pravne tradicije, vendar jih ne nadomešča, in pozitivno vpliva na medsebojno zaupanje med državami članicami EU v zvezi z njihovimi pravnimi sistemi;

H.

ker mora kazensko pravo tvoriti skladen zakonodajni sistem, ki ga ureja sklop temeljnih načel in standardov dobrega upravljanja ob polnem spoštovanju Listine EU o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in ostalih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, ki so jih podpisale države članice;

I.

ker je kazensko pravo – glede na to, da že po svoji naravi omejuje nekatere človekove pravice in temeljne svoboščine osumljenih, obtoženih ali obsojenih oseb, poleg morebitnega zaznamovalnega učinka kazenskih preiskav in ob upoštevanju, da prekomerna uporaba kazenske zakonodaje povzroča zmanjšanje njene učinkovitosti –, treba uporabljati kot skrajni ukrep (ultima ratio) za obravnavo jasno opredeljenega in določenega vedenja, ki ga ni mogoče učinkovito obravnavati z milejšimi ukrepi in ki zelo ogroža družbo ali posameznike;

J.

ker bi kazenska zakonodaja EU kazni praviloma morala predpisovati samo za namerno storjena dejanja ali, v izjemnih okoliščinah, dejanja iz hude malomarnosti, temeljiti pa bi morala na načelu krivde posameznika (nulla poena sine culpa), pri čemer je v določenih primerih lahko upravičeno predvideti skupno odgovornost za določene vrste kaznivih dejanj;

K

ker morajo biti elementi kaznivega dejanja v skladu z zahtevo lex certa opisani natančno, da se zagotovi predvidljivost njene uporabe, obsega in pomena;

L.

ker v primeru direktiv države članice pri odločanju o načinu prenosa določb v njihovo nacionalno zakonodajo ohranijo določeno svobodo, kar pomeni, da morata biti za izpolnjevanje zahteve lex certa tako zakonodaja EU kot tudi njen prenos v nacionalno zakonodajo najvišje možne kakovosti;

M.

ker uvedba določb kazenskega prava EU ni omejena na območje svobode, varnosti in pravice, ampak se lahko nanaša na raznovrstne politike;

N.

ker je Evropska unija določbe kazenskega prava doslej pogosto razvijala po potrebi (na ad hoc osnovi), to pa je povzročilo potrebo po večji skladnosti;

O.

ker mora Parlament za to, da skupaj s sozakonodajalcem zagotovi skladen sistem kazenskega prava najvišje kakovosti, razviti lastne postopke;

P.

ker je za lažje sodelovanje med Komisijo, Svetom in Parlamentom na področju kazenskega prava potreben medinstitucionalni sporazum;

Q.

ker člen 67(1) PDEU določa, da Unija vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice ob spoštovanju temeljnih pravic in različnih pravnih sistemov in tradicij držav članic;

1.

poudarja, da morajo predlogi določb kazenskega materialnega prava EU v celoti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.

opozarja, da mora kazensko pravo v celoti spoštovati temeljne pravice osumljencev, obdolžencev in obsojencev;

3.

poudarja, da se v zvezi s tem ni dovolj sklicevati na abstraktne pojme ali simbolične učinke, ampak da je treba nujnost novih določb kazenskega materialnega prava prikazati z dokazi, ki jasno kažejo, da:

4.

priznava pomen drugih splošnih načel, ki urejajo kazensko pravo, kot so:

5.

pozdravlja priznanje Komisije v njenem nedavnem sporočilu o kazenskopravni politiki EU, da bi moral biti prvi korak pri kazenski zakonodaji vedno odločitev o tem, ali naj se ukrepi kazenskega materialnega prava sploh sprejmejo;

6.

spodbuja Komisijo, naj predlaga ukrepe, ki spodbujajo bolj dosledno in skladno izvrševanje veljavnih določb kazenskega materialnega prava EU na nacionalni ravni, ne da bi to vplivalo na načeli nujnosti in subsidiarnosti;

7.

poudarja, da je treba usklajevalne ukrepe predlagati predvsem zato, da se podpre uporaba načela vzajemnega priznavanja v praksi, ne pa le zato, da se razširi obseg usklajenega kazenskega prava EU;

8.

spodbuja Komisijo, naj v svoje ocene učinka še naprej vključuje preizkus nujnosti in sorazmernosti, gradi na najboljših praksah držav članic z visokimi postopkovnimi jamstvi, vključi oceno o spoštovanju temeljnih pravic in uvede preizkus, s katerim je mogoče ugotoviti, kako njeni predlogi odražajo zgoraj navedena splošna načela, ki urejajo kazensko pravo;

9.

poudarja, da je treba za okrepitev medsebojnega zaupanja oblikovati enotne standarde zaščite za osumljence in obdolžence v kazenskem postopku;

10.

spodbuja Komisijo in države članice, naj razmislijo tudi o nezakonodajnih ukrepih, ki utrjujejo zaupanje med različnimi pravnimi sistemi držav članic, povečujejo skladnost in spodbujajo razvoj skupne pravne kulture EU za boj proti kriminalu;

11.

poudarja potrebo po skladnejšem in visokokakovostnem pristopu EU h kazenskemu pravu ter izraža obžalovanje zaradi doslej uporabljanega razdrobljenega pristopa;

12.

pozdravlja obstoj medsektorske usklajevalne skupine za kazensko pravo v okviru Komisije in slednjo poziva, naj Parlamentu zagotovi več natančnejših informacij o mandatu in delovanju te skupine;

13.

zahteva jasno določitev odgovornosti znotraj Komisije za usklajevanje vseh predlogov, ki vsebujejo določbe kazenskega prava, da bi tako zagotovili skladen pristop;

14.

pozdravlja obstoj delovne skupine Sveta za kazensko materialno pravo in poziva Svet, naj Parlamentu zagotovi podrobne informacije o tem, kako ta skupina sodeluje z ostalimi delovnimi skupinami Sveta, ki obravnavajo določbe kazenskega prava na drugih področjih politik zunaj pravosodja in notranjih zadev;

15.

poziva k medinstitucionalnemu sporazumu o načelih in delovnih metodah, ki bi urejal predloge za prihodnje določbe kazenskega materialnega prava EU, ter spodbuja Komisijo in Svet, naj ustanovita medinstitucionalno delovno skupino, v kateri bosta ti dve instituciji skupaj s Parlamentom lahko oblikovali takšen sporazum in razpravljali o splošnih zadevah, po potrebi v posvetovanju z neodvisnimi strokovnjaki, da se zagotovi skladnost v kazenskem pravu EU;

16.

meni, da bi morala ta medinstitucionalna delovna skupina pomagati pri določitvi primernega obsega in uporabe kazenskopravnih sankcij na ravni EU ter preučitvi veljavne zakonodaje, da se zmanjšata razdrobljenost in kolizija pristojnosti, ki sta značilni za sedanji pristop;

17.

želi preučiti, kako je mogoče znotraj Parlamenta najbolje zagotoviti skladen pristop k zakonodaji EU o kazenskem materialnem pravu, in v tem smislu opozarja na neobstoj usklajevalnega odbora in na pomembno vlogo, ki jo lahko igra njegova pravna služba;

18.

poudarja pomen ustanovitve znanstvene službe Parlamenta, ki lahko podpira poslance pri vsakdanjem delu in tako zagotavlja kakovost dela Parlamenta kot sozakonodajalca;

19.

opozarja, da mora Parlament za zagotovitev skladnega pristopa pred sprejetjem vsakega zakonodajnega predloga o kazenskem materialnem pravu razpolagati s pravno analizo predloga, ki prikazuje, ali so vse v tej resoluciji omenjene zahteve v celoti izpolnjene in katere izboljšave so še potrebne;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/11

—

ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o programu varstva potrošnikov 2014–2020 (COM(2011)0707) in spremljajočih dokumentov (SEC(2011)1320 in SEC(2011)1321),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (5),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter Evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020 (7),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključene v Pogodbi s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji, zlasti njenega člena 7 (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja), člena 21 (nediskriminacija), člena 24 (otrokove pravice), člena 25 (pravice starejših), člena 26 (vključevanje invalidov) in člena 38 (varstvo potrošnikov),

—

ob upoštevanju člena 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da se pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov,

—

ob upoštevanju člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o novi strategiji EU za potrošniško politiko (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropa 2020 – strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije 15. decembra 2010 o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. julija 2009 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o usklajeni metodologiji za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih (COM(2009)0346) in spremljajočega osnutka priporočila Evropske komisije (SEC(2009)0949),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Evropske komisije z dne 7. aprila 2011 o krepitvi moči potrošnikov v Evropski uniji (SEC(2011)0469),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije iz oktobra 2011 o spremljanju rezultatov za potrošnike na enotnem trgu – šesta izdaja pregleda stanja potrošniških trgov (SEC(2011)1271),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2011 na temo Potrošniki doma na enotnem trgu, peta izdaja pregleda stanja razmer za potrošnike (SEC(2011)0299),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (11),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (12),

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o pregledu stanja notranjega trga (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o prenosu, izvajanju in izvrševanju Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o vplivu trženja in oglaševanja na enakost med ženskami in moškimi (17),

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra št. 342 o krepitvi moči potrošnikov,

—

ob upoštevanju analitskega poročila o odnosu podjetij do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov, ki ga je marca 2010 v Flash Eurobarometru št. 282 objavila Komisija,

—

ob upoštevanju evropskega pristopa k medijski pismenosti v digitalnem okolju,

—

ob upoštevanju navodil Komisije za izvajanje/uporabo direktive o nepoštenih poslovnih praksah (SEC(2009)1666),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0155/2012),

A.

ker sta spodbujanje pravic potrošnikov in njihovo varstvo temeljni vrednoti pri razvoju ustreznih politik Evropske unije, zlasti pa pri krepitvi enotnega trga in doseganju ciljev strategije Evropa 2020;

B.

ker bi morala biti ambicija v potrošniški politiki EU doseči visoko raven moči in varstva vseh potrošnikov;

C.

ker mora enotni trg zagotavljati visoko raven varstva vseh potrošnikov, predvsem ranljivih, tako da bodo lahko upoštevane njihove posebne potrebe in okrepljene njihove zmožnosti;

D.

ker široko rabljeni pojem ranljivih potrošnikov temelji na konceptu ranljivosti v človekovi naravi, zadeva pa zelo raznovrstno skupino oseb, ki so ranljive zaradi svoje duševne, telesne ali psihološke invalidnosti, starosti, zaupljivosti ali spola, in ker bi moral omenjeni pojem zajemati tudi potrošnike v ranljivem položaju, torej tiste, ki se znajdejo v stanju začasne nemoči zaradi razkoraka med razmerami in značilnostmi posameznika na eni strani ter zunanjega okolja na drugi strani, pri čemer je treba upoštevati merila, kot so izobrazba, socialni in finančni položaj (na primer prezadolženost), dostop do interneta itd.; ker lahko vsak potrošnik nekoč v življenju postane ranljiv – zaradi zunanjih dejavnikov in interakcije teh dejavnikov s trgom ali ker bi težko dostopal in razumel pomembne potrošniške informacije, tako da bi bil potreben posebnega varstva;

1.

opozarja, da različne vrste ranljivosti, torej kadar potrošnike varuje zakon ali kadar doživljajo posebno tematsko ali začasno ranljivost, otežujejo enoten pristop in sprejetje obsežnejšega sektorskega instrumenta, tako da morajo zakonodaja in obstoječe politike obravnavati ta problem po posameznih primerih; zato poudarja, da mora evropska zakonodaja obravnavati to vprašanje kot horizontalno nalogo, pri tem pa upoštevati različne potrebe, zmožnosti in okoliščine potrošnikov;

2.

poudarja, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da bi ranljivim potrošnikom zagotovile primerna jamstva;

3.

poudarja, da se mora strategija za pravice ranljivih potrošnikov osredotočiti na okrepitev teh pravic in zagotavljanje, da se bodo učinkovito varovale in uveljavljale, obenem pa je treba potrošnikom nuditi tudi vsa potrebna sredstva za to, da bodo lahko sprejemali ustrezne odločitve in odločno ukrepali, ne glede na uporabljeni instrument; meni, da se mora EU osredotočiti na učinkovito varstvo pravic vseh potrošnikov, zato pojem „povprečni potrošnik“ ni dovolj prožen, da bi ga prilagodili posebnim primerom, včasih pa celo ne ustreza niti situacijam v resničnem življenju;

4.

poudarja, da mora biti strategija za obravnavanje ranljivosti potrošnikov sorazmerna, tako da ne bi omejevala svoboščin in potrošniške izbire;

5.

poziva Komisijo in spodbuja države članice, naj nenehno pozorno opazujejo družbena in potrošniška ravnanja in situacije, ki lahko določene skupnosti ali posameznike privedejo v ranljiv položaj – na primer z analizo potrošniških pritožb, in naj ranljivost po možnosti končajo s posebnimi ukrepi, da bi zagotovile zaščito vseh potrošnikov, ne glede na njihove zmožnosti ali življenjsko obdobje;

6.

poudarja, da so v različnih državah še vedno razlike med izdelki iste znamke, zaradi česar so potrošniki v nekaterih državah članicah manj zaščiteni; poudarja, da veljavni zakonodajni okvir ne dopušča odprave razlik v kakovosti izdelkov iste znamke v različnih državah članicah, in poziva Komisijo, naj ustrezno dopolni zakonodajo o varstvu potrošnikov;

7.

ugotavlja, da Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu sicer uvaja pojem ranljivosti potrošnika, a je osredotočena na „nedopustno vplivanje“ na potrošnika, ki še ni dokončno oblikoval svoje odločitve; se zaveda, da je Direktiva 2005/29/ES osredotočena na ranljivost prvenstveno z vidika potrošnikovih ekonomskih interesov;

8.

poudarja, da je Direktiva 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, ki je najnovejši tovrstni instrument, okrepila zaščito ter zahteve po predpogodbenem in pogodbenem obveščanju, natančneje opredelila pravico do odstopa od pogodbe, če dobavitelj ali prodajalec ne izpolni zakonske obveznosti glede jasnega in razumljivega obveščanja, in postavila zahtevo, da mora biti to obveščanje jasno in razumljivo; meni, da bi morali biti podobni ustrezni in učinkoviti ukrepi sprejeti tudi v sektorjih, ki niso zajeti v Direktivi 2011/83/EU in v katerih bi utegnilo priti do posebne ranljivosti, na primer v finančnem ali prometnem sektorju;

9.

meni, da krepitev pravic ranljivih potrošnikov ne zajema zgolj napredka v pravnih instrumentih in učinkovitega uveljavljanja teh pravic, temveč tudi krepitev njihove zmožnosti za samostojno sprejemanje najboljših možnih odločitev; pozdravlja in močno podpira prizadevanja Komisije za krepitev vloge potrošnikov z zagotavljanjem zlahka dostopnih in razumljivih informacij ter izobraževanja potrošnikov, saj vsi tovrstni ukrepi prispevajo k učinkovitejšemu in pravičnemu notranjemu trgu; je vseeno zaskrbljen, da ta pristop morda ni dovolj za zaščito ranljivih potrošnikov, saj njihova ranljivost izvira iz težav pri dostopanju do informacij, ki so jim na voljo, ali njihovem ali vrednotenju; poziva Komisijo, naj razvije potrošniško politiko za vse evropske potrošnike in zagotovi, da bodo imeli ranljivi potrošniki dostop do enakega blaga in storitev ter da ne bodo zavedeni;

10.

poudarja, da ranljivost mnogih potrošnikov izhaja ravno iz njihove nezadostne odločnosti in razumevanja pridobljenih informacij oziroma razpoložljivih možnosti ali iz nepoznavanja obstoječih sistemov reklamacij in odškodnin, in da so te ovire večje pri čezmejnem trgovanju, prodaji od vrat do vrat, pa tudi elektronskem čezmejnem trgovanju;

11.

poziva EU in države članice, naj vložijo več pozornosti in sredstev v kampanje za informiranje in izobraževanje potrošnikov, katerih namen je pravilno obveščanje pravih skupin potrošnikov;

12.

zato poziva Komisijo in države članice, naj še bolj spodbujajo in razvijajo že obstoječe pobude (kakršne so Dolceta, ECC-Net in druge), obenem pa zagotovijo skladnost med njimi, da bi izboljšale obveščenost in razgledanost potrošnikov;

13.

poudarja, da je v pogodbenih razmerjih pogosto prav potrošnik v najšibkejšem položaju; poziva podjetja, naj spodbujajo in razvijajo samoregulativne pobude, s katerimi bodo okrepila varstvo pravic ranljivih potrošnikov in jim zagotovila dostop do boljših in jasnejših informacij, ki bodo povečale zmožnosti potrošnikov za razumevanje in oceno pogodb; poziva pristojne nacionalne organe, naj poskrbijo za spodbude na tem področju ter potrebno pravno varstvo za potrošnike;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo, da bo pri razvoju varnostnih standardov in delovnih pogojev za nekatere proizvode poudarek na zahtevah glede kakovosti in zaščitnih ukrepih in da bo dejansko upoštevana potreba po zagotovitvi ustrezne zaščite za ranljive potrošnike; želi spomniti, da pri predvideni rabi morda niso upoštevana posebna tveganja potrošnikov v ranljivem položaju, zlasti pri dostopu slepih in slabovidnih oseb do proizvodov za vsakodnevno rabo; zato predlaga, da se pri ureditvi varnostnih standardov in pogojev za nekatere proizvode po možnosti upošteva ne samo predvidena, temveč tudi predvidljiva raba; poziva, da bi pri prihodnjem pregledu direktive o splošni varnosti proizvodov osredotočili na te pomisleke;

15.

poziva države članice in Komisijo, naj si prizadevajo za dostopnost navodil, namenjenih invalidnim državljanom, med drugim s standardizacijo, naj podjetjem omogočijo dostop do dobre prakse in spodbujajo njeno izvajanje ter naj omogočijo pridobivanje informacij in storitev podjetij v oblikah, ki bodo dostopne vsem državljanom, tudi pri uporabi sredstev Evropske unije;

16.

poziva države članice, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb v mednarodnih okoliščinah – oseb, ki zaradi invalidnosti ali osebne nezmožnosti ne morejo varovati svojih interesov;

17.

poziva Komisijo in Svet, naj razmislita o tem, da bi bila krepitev pravic ranljivih potrošnikov osrednja prednostna naloga pri potekajočem pregledu predloga uredbe o programu varstva potrošnikov 2014–2020 in pri bližnji objavi potrošniške politike;

18.

poziva Komisijo, naj v delo pregleda stanja potrošniških trgov vključi razsežnost ranljivosti potrošnikov, na primer z razčlembo podatkov po starosti, ravni izobrazbe ali socio-ekonomskih dejavnikih, da bi pridobila jasnejšo sliko o potrebah te skupine potrošnikov;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z načeli družbene odgovornosti podjetij ponudijo podjetjem spodbude za vzpostavitev sistema za prostovoljno označevanje embalaže industrijskih proizvodov v brajici (na primer vsaj vrsto proizvoda in rok uporabe), da bi olajšali življenje slepim in slabovidnim potrošnikom;

20.

države članice in Komisijo tudi poziva, naj spodbujajo raziskave in razvoj univerzalno zasnovanih izdelkov, storitev, opreme in naprav, tako da jih bodo lahko v čim večji meri uporabljali vsi ljudje brez posebnega prilagajanja ali preoblikovanja;

21.

opozarja, da je bila na mednarodnih forumih priznana potreba po zaščiti potrošnika z obveščanjem in regulacijo finančnih trgov, katerih zapletenost povzroča, da imajo ranljivi potrošniki lahko še posebne težave in da jih to lahko zavede v prezadolženost; opominja, da je po nedavni raziskavi Komisije kar na 70 % spletnih straneh finančnih institucij in družb najti osnovne napake v oglasih in osnovnih informacijah o ponujenih proizvodih, stroški pa so zavajajoče predstavljeni; poudarja, da bi moral sektor finančnih storitev storiti še več, da bi zagotovil jasne in enostavne razlage o naravi proizvodov in storitev, ki jih zagotavlja, in poziva vse zainteresirane strani, naj oblikujejo učinkovite programe za finančno pismenost;

22.

poziva, naj bodo informacije bolj namensko usmerjenje in naj se razširjajo po vseh poteh, ne samo po uradnih poteh, marveč tudi prek potrošniških organizacij ter regionalnih, občinskih in lokalnih uradov, ki so bližje, bolj prepoznavni in lažje dostopni manj mobilnim potrošnikom;

23.

poudarja, da je potrebno ukrepanje, posebej namenjeno ranljivim potrošnikom, tako na ravni EU kot na ravni držav članic, skladno z ugotovitvami najnovejše raziskave Eurobarometer, ki je pokazala, da se manj kot polovica potrošnikov čuti dobro obveščena in zaščitena; ranljive skupine le stežka razumejo izbiro, ki jim je na voljo, ne poznajo svojih pravic, se srečujejo z več težavami in pri soočenju z njimi ne želijo vedno ukrepati;

24.

poudarja, da so otroci in mladi, ki vse bolj trpijo za posledicami premalo gibanja in prekomerne telesne teže, bolj dojemljivi za reklame za živila z visoko vsebnostjo maščob, soli in sladkorjev; pozdravlja samoregulativne spodbude in kodekse ravnanja, ki so jih uvedla podjetja, da bi omejila izpostavljenost otrok in mladine reklamam za živila (kot so pobude v okviru platforme Evropske komisije za ukrepanje glede prehrane, telesne dejavnosti in zdravja), ter poziva vse zainteresirane strani, naj otroke in mladino dejavno vzgajajo in obveščajo o pomenu uravnotežene prehrane in aktivnega življenjskega sloga; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj opravi poglobljeno analizo, ali so potrebna strožja pravila za reklame, namenjene otrokom in mladini; poziva Komisijo, naj zaščito otrok vključi med glavne prednostne naloge potrošniške politike, pri čemer naj posebno pozornost nameni agresivnemu ali zavajajočemu televizijskemu in spletnemu oglaševanju;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost potrošnikov glede varnosti proizvodov, zlasti v najranljivejših skupinah potrošnikov – pri otrocih in nosečih ženskah;

26.

je zaskrbljen zaradi vpliva rutinske uporabe spletnega vedenjskega ciljanja ranljivih potrošnikov in zaradi razvoja vsiljivih praks spletnega oglaševanja, zlasti prek socialnih omrežij; ponovno poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 izvede podrobno analizo učinka, ki ga ima zavajajoče in agresivno oglaševanje na ranljive potrošnike, zlasti na otroke in mladostnike;

27.

poudarja, da so v oglasih za finančne naložbene produkte pogosto premalo pojasnjena s tem povezana tveganja in preveč poudarjene koristi, do katerih velikokrat niti ne pride, tako da so uporabniki tovrstnih produktov v nevarnosti, da izgubijo kapital; poziva Komisijo, naj uvede strožje standarde za oglaševanje kompleksnih finančnih produktov, namenjenih malim vlagateljem, ki finančnega tveganja mogoče ne razumejo najbolje, vključno z zahtevo po izrecni navedbi celotne izgube, ki jo utegne vlagatelj utrpeti;

28.

meni, da agresivno trženje še posebej ogroža otroke in mladostnike; poziva Komisijo, naj izvede podrobno analizo učinka, ki ga ima zavajajoče in agresivno oglaševanje na ranljive potrošnike, zlasti na otroke in mladostnike;

29.

poudarja, da so otroci in mladostniki v še posebej ranljivem položaju pri uporabi komunikacijske tehnologije, kot so pametni telefoni in internetne igre; meni, da je treba sprejeti zaščitne ukrepe, da bi v takšnih okoliščinah preprečili prekomerne stroške;

30.

poudarja, da se potniki kljub obstoju zakonodaje za to področje pogosto znajdejo v ranljivem položaju, zlasti v primeru odpovedi potovanja ali zamude, ta položaj pa je še slabši, če je potrošnik invalid; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev večje obveščenosti in boljšega dostopa do pritožbenih postopkov, na primer glede pravic potnikov in preglednosti cen; poziva Komisijo, naj v načrtovanem pregledu zakonodaje EU o pravicah potnikov upošteva položaj ranljivih potrošnikov, zlasti manj mobilnih oseb in invalidov, in naj preuči ravni, merila in mehanizme za izplačilo odškodnine, pri čemer naj poskrbi, da se ne bodo zniževale že obstoječe ravni;

31.

ugotavlja, da digitalizacija storitev lahko pomeni, da bi se mogli potrošniki, ki iz različnih razlogov ne morejo dostopati do interneta ali ga uporabljati, znajti v ranljivem položaju, saj ne morejo v celoti izkoristiti ugodnosti spletnega trgovanja in so zato izključeni s precejšnjega dela notranjega trga, za enake izdelke plačajo več ali so odvisni od tuje pomoči; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj okrepijo zaupanje potrošnikov, hkrati pa odpravijo ovire za čezmejno elektronsko trgovanje z razvojem učinkovite politike, ki bo namenila posebno pozornost potrebam ranljivih potrošnikov v vseh ukrepih za odpravo digitalne ločnice; poziva države članice in Komisijo, naj pospešijo izvajanje evropske digitalne agende v korist vseh državljanov in potrošnikov; poudarja, da bi bilo treba še posebej spodbujati prizadevanja vse družbe in podjetij za obveščanje ranljivih potrošnikov, zlasti starejših, in za to, da se jih nauči, kako v celoti izkoristiti prednosti digitalizacije;

32.

poudarja, da je liberalizacija glavnih trgov oskrbe povečala konkurenco, kar lahko potrošnikom koristi, če so ustrezno obveščeni, če znajo primerjati cene in zamenjati dobavitelja; poudarja, da je premajhna preglednost na glavnih trgih oskrbe, tudi v sektorju energetike in telekomunikacij, morda prinesla dodatno težavo za potrošnike nasploh, zlasti pa za ranljive potrošnike: kako prepoznati ceno, ki najbolj ustreza njihovim potrebam, zamenjati dobavitelja in razumeti postavke na računu; poziva Komisijo, države članice in podjetja, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi potrošnikom na splošno, zlasti ranljivim, zagotovili dostop do jasnih, razumljivih in primerljivih informacij o cenah, pogojih in pravnih sredstvih ter jim omogočili enostavno zamenjavo dobavitelja;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo v predlogu direktive o alternativnem reševanju potrošniških sporov in v predlogu uredbe o spletnem reševanju potrošniških sporov, ki je ravno v postopku pregleda, ranljivim potrošnikom omogočen učinkovit dostop do alternativnega reševanja sporov, bodisi brezplačno ali s čim manj stroški; poziva Komisijo, naj razmisli o primernih mehanizmih, s katerimi bi zagotovila, da bodo pri morebitni vzpostavitvi sistema skupinskih tožb na ravni Evropske unije ustrezno upoštevane potrebe ranljivih potrošnikov;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri sprejemanju obsežne in skladne politične in zakonodajne strategije za odpravo ranljivosti, upoštevaje različnost in kompleksnost vseh tovrstnih okoliščin in položajev;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/18

—

ob upoštevanju 23. pregleda stanja notranjega trga, ki ga je objavila Evropska komisija (SEC(2011)1128),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 24. februarja 2012 z naslovom „Making the Single Market Deliver – Annual Governance Check-up 2011“ (Zagotavljanje uspešnega delovanja enotnega trga – letni pregled upravljanja za leto 2011),

—

ob upoštevanju 22. pregleda stanja notranjega trga, ki ga je objavila Evropska komisija (SEC(2011)0372),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 24. februarja 2012 z naslovom „Reinforcing effective problem-solving in the Single Market – unlocking SOLVIT's potential at the occasion of its 10th anniversary“ (Krepitev učinkovitega reševanja težav na enotnem trgu – sprostitev potenciala mreže SOLVIT ob njeni desetletnici),

—

ob upoštevanju izjave članov Evropskega sveta z dne 30. januarja 2012 z naslovom „Towards growth-friendly consolidation and job-friendly growth“ (Rasti prijazni konsolidaciji in zaposlovanju prijazni rasti naproti) glede upravljanja enotnega trga in zaveze o „hitrem in celovitem izvajanju na nacionalni ravni“ vsega tistega, o čemer so se države članice že dogovorile, za uresničitev vseh možnosti enotnega trga,

—

ob upoštevanju letnega poročila mreže SOLVIT o njenem razvoju in uspešnosti za leto 2010 (SEC(2011)0229),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – skupaj za novo rast“ (SEC(2011)0467),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. novembra 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo. 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav“ (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju krakovske izjave, sprejete med forumom o enotnem trgu,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Enotni trg v očeh ljudi: pregled 20 glavnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja“ (SEC(2011)1003),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Akt za enotni trg – dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – skupaj za novo rast“ (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju ocenjevalnega poročila sistema „EU pilot“ (COM(2010)0070),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. novembra 2010 o izvajanju člena 260(3) Pogodbe (SEC(2010)1371),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o pregledu stanja notranjega trga (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o mreži Solvit (4),

—

ob upoštevanju poročila prof. Maria Montija z naslovom „Nova strategija za enotni trg – v službi evropskega gospodarstva in družbe“,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta (konkurenčnost – notranji trg, industrija, raziskave in vesolje) z dne 10. decembra 2010 o Aktu za enotni trg,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0153/2012),

A.

ker je bil pomen delujočega notranjega trga poudarjen na prvem forumu o enotnem trgu (2.–4. oktober 2011, Krakov, Poljska), zlasti pa v krakovski izjavi ter v kasnejši resoluciji Evropskega parlamenta o izidih foruma o enotnem trgu z dne 1. decembra 2011 (5), v katerih je enotni trg opisan kot najučinkovitejše orodje za vrnitev Evrope na pot trajnostne rasti in ustvarjanja delovnih mest;

B.

ker notranji trg ne more ustrezno delovati brez pravilnega prenosa, uporabe in izvrševanja direktiv, ki prispevajo k njegovemu delovanju;

C.

ker je nujno, da države članice zakonodajo o notranjem trgu v nacionalno zakonodajo prenesejo ne le pravočasno, temveč tudi pravilno, in ker neizpolnjevanje obveznosti že ene same države članice ne ovira samo njenih gospodarskih interesov, temveč interese vse Unije;

D.

ker ne zadostuje samo takojšen in pravilen prenos evropskih direktiv, temveč je pomembno tudi pravilno izvajanje evropske zakonodaje;

E.

ker objavljeni pregled stanja notranjega trga že ves čas spodbuja prenos zakonodaje o enotnem trgu, saj zagotavlja objektivne in obsežne podatke o prenosu in izvajanju teh predpisov v državah članicah; ker obenem meni, da nekatere države članice še vedno ne izpolnjujejo v celoti svojega cilja o pravilnem in pravočasnem prenosu evropske zakonodaje v nacionalno, in ker je treba sprejeti bolj kvalitativen pristop, ki se ne bo ustavil zgolj pri številkah, temveč bo omogočil, da se ugotovijo razlogi za ta primanjkljaj;

F.

ker čeprav se pregled stanja notranjega trga in pregled stanja potrošniškega trga uporabljata v različnem kontekstu in se zanju uporablja različna metodologija z različnimi cilji in različnimi sklopi kazalnikov, imata isti splošni cilj, namreč izboljšati delovanje notranjega trga;

G.

ker ima Malta najboljše rezultate na področju pravočasnega prenosa direktiv EU, Belgija, ki je še povečala svoj že tako veliki zaostanek pri prenosu, pa je na tem seznamu povsem na dnu;

H.

ker je le Estonija dosegla dobre rezultate pri vseh točkah pregleda notranjega trga;

I.

ker imajo države članice z manjšo upravo le omejene vire za izvedbo prenosa zapletenih zakonodajnih dosjejev, a so male države članice, na primer Malta, prenos kljub temu uspele opraviti v zastavljenih rokih;

J.

ker aktualni povprečni 1,2-odstotni primanjkljaj spet presega enoodstotni cilj, o katerem so se leta 2007 dogovorili vodje držav in vlad, obžaluje naraščanje primanjkljaja pri prenosu, spodbuja države članice, naj namenijo več virov za spoprijetje s tem trendom, in opaža, da so številne države članice zmanjšale število direktiv, ki jih je še treba prenesi;

K.

ker 85 direktiv vsaj v eni državi članici še vedno ni prenesenih (faktor razdrobljenosti je 6 %) in zato na enotnem trgu ne morejo polno učinkovati;

L.

ker sta za dve direktivi minili že več kot dve leti od roka za prenos, kar pomeni neposredno kršenje cilja „ničelne strpnosti“, ki so ga leta 2007 določili voditelji držav in vlad;

M.

ker je število nepravilno prenesenih direktiv v povprečju še vedno 0,8 %, čeprav je Komisija v Aktu o enotnem trgu poudarila, da je glede primanjkljaja skladnosti potrebna jasna in odločna politika;

N.

ker je v zadnjih nekaj mesecih kar sedem držav članic še bolj zaostalo pri prenašanju direktiv EU;

O.

ker so potrebni natančnejši podatki o kakovosti prenosa;

P.

ker bi boljša kakovost pri oblikovanju sprejete zakonodaje lahko pripomogla k zmanjšanju zamud pri prenosu zakonodaje EU;

Q.

ker je bila z Lizbonsko pogodbo prvič uvedena možnost neposrednih denarnih kazni, ki jih v primeru nesporočanja ukrepov za prenos določi Sodišče EU;

R.

ker si morajo Komisija, Evropski parlament, nacionalni parlamenti in uprave držav članic bolj prizadevati za opredelitev pravic državljanov, jih o njih obveščati ter jim jih pomagati uresničevati, saj bo tako notranji trg bolje deloval;

S.

ker lahko odsotnost učinkovitih sistemov pravnega varstva ob napačni uporabi pravil notranjega trga ogrozi učinkovitost pravic državljanov, saj morajo za svojo obrambo začeti dolgotrajne in počasne sodne postopke;

T.

ker mora biti zagotovljena prosta izmenjava najboljših praks in podatkov med organi, ki so pristojni za pravilno uporabo pravil notranjega trga, in med tistimi, ki so odgovorni za pravno varstvo v primeru napačne uporabe;

U.

ker so Komisija in države članice leta 2002 ustvarile mrežo SOLVIT za reševanje problemov, s katerimi se državljani in podjetja srečujejo zaradi napačne uporabe zakonodaje o notranjem trgu;

V.

ker je SOLVIT spletna mreža za reševanje problemov, v kateri države članice (pa tudi Norveška, Islandija in Lihtenštajn) sodelujejo pri zunajsodnem reševanju težav, na katere naletijo državljani in podjetja ter do katerih pride, ker javni organi napačno uporabljajo zakonodajo o notranjem trgu;

W.

ker je SOLVIT uspešen sistem, ki zagotavlja neformalno pravno varstvo, v povprečju v roku 10 tednov, in ker bi bila uspešnost te mreže pri reševanju problemov notranjega trga lahko zgled dobre prakse tudi za druge podporne storitve v zvezi z notranjim trgom;

X.

ker je pomembno utrditi in še bolj razviti prisotnost in zmogljivost mreže SOLVIT v vseh plasteh nacionalnih uprav, da bi zagotovili kar največjo učinkovitost in najboljše rezultate;

Y.

ker bi morala biti mreža SOLVIT dopolnilo pravni obravnavi postopkov za ugotavljanje kršitev, kar je naloga Komisije, in jo opozarjati na posebna vprašanja pri prenosu in izvajanju zakonodaje EU v državah članicah;

Z.

ker Komisija pripravlja novo strategijo za okrepitev mreže SOLVIT;

1.

pozdravlja pregled stanja notranjega trga in mrežo SOLVIT kot pomembni, čeprav precej različni orodji za spremljanje in odkrivanje težav pri prenosu in izvajanju zakonodaje EU, pa tudi za odkrivanje vrzeli in ozkih grl na enotnem trgu, s ciljem spodbujanja ukrepov za boljše delovanje notranjega trga;

2.

potrjuje, da sta pravočasen in pravilen prenos ter izvajanje zakonodaje o notranjem trgu predpogoj za uspešen notranji trg, ta pa je ključno gibalo povečevanja konkurenčnosti in rasti, zlasti v času gospodarske krize;

3.

pozdravlja, da je Komisija poročila o pregledu stanja notranjega trga, pobudah Tvoja Evropa in Tvoja Evropa – nasveti, o mreži SOLVIT, informacijskem sistemu za notranji trg in enotnih kontaktnih točkah združila v obsežno enotno poročilo, letni pregled upravljanja, ki omogoča berljivo in celostno oceno delovanja enotnega trga;

4.

meni, da je stalno in pogosto spremljanje napredka držav članic eden ključnih dejavnikov pri spodbujanju za okrepitev njihovih prizadevanj; v zvezi s tem pozdravlja napoved Komisije, da bo tudi v bodoče vsako leto poleti oziroma v času okrog poletja objavljen ločen pregled stanja notranjega trga; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi ločena poročila za vsak element letnega pregleda upravljanja lahko odvrnila poudarek od celostnega pristopa ter prizadevanja služb Komisije preusmerila k poročanju o težavah, na katere opozarja letni pregled upravljanja, namesto k njihovemu reševanju;

5.

poziva Svet, naj se zaveže nadaljnjemu zmanjševanju primanjkljaja pri prenosu zakonodaje, istočasno pa naj določi bolj realistične cilje za prenos in izvajanje, ki jih morajo izpolnjevati države članice;

6.

poziva države članice, naj direktive, ki so jih same pomagale oblikovati, vzamejo resno ter naj učinkovito izpolnjujejo svoje obveznosti iz primarnih evropskih pogodb;

7.

pozdravlja dejstvo, da je bil dosežen precejšnji napredek pri zmanjševanju števila zelo zapoznelih direktiv, in države članice poziva, naj nadaljujejo pozitivna prizadevanja v zvezi s tem;

8.

poziva Komisijo in države članice v posvetovalnem odboru za notranji trg, naj razmislijo, kako izboljšati sodelovanje med Komisijo in državami članicami, kako najbolje izvesti izmenjavo najboljše prakse ter kako opozoriti na uspešne mehanizme, ki so jih vzpostavile države članice;

9.

poziva Komisijo, naj v pregledu stanja notranjega trga nerešene kršitve razdeli na tiste, ki jih je mogoče enostavno rešiti, ter tiste, katerih posledica je popolno nesoglasje med Komisijo in državami članicami; poziva Komisijo in države članice, naj skušajo ugotoviti osnovne razloge za ta nesoglasja in jih nato tudi odpraviti; poziva Komisijo, naj v še posebej spornih primerih po potrebi predlaga spremembe evropske zakonodaje, da bi razrešila sporna vprašanja tolmačenja predpisov;

10.

je seznanjen z uspehom Komisije s pobudo EU Pilot; vendar opozarja, da čeprav je morda pripomogla k zmanjšanju števila postopkov za ugotavljanje kršitev, Komisiji vendarle prepušča najtežje primere formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev in je morda tudi to razlog, da so i dolgotrajnejši; se boji, da bo to povzročilo večje zaostanke pri odpravljanju vrzeli na notranjem trgu;

11.

je seznanjen, da je skoraj 50 % odprtih postopkov ugotavljanja kršitev v zvezi z notranjim trgom povezanih z obdavčitvijo in okoljem; poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo boljšemu in bolj pravočasnemu prenosu in izvajanju pravil EU na teh dveh področjih;

12.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo kršitve zakonodaje EU hitro reševale s postopki za ugotavljanje kršitev; poziva jo tudi, naj vzpostavi postopek za hitro ugotavljanje kršitev in naj razmisli o ustanovitvi neodvisnega organa v okviru Komisije, ki bi bil odgovoren za sodne postopke v zadevah kršitev notranjega trga in za postopke za ugotavljanje kršitev po odobritvi kolegija komisarjev;

13.

poziva Komisijo, naj bolj izkoristi mrežo SOLVIT kot prvi naslov za pritožbe glede napačne čezmejne uporabe zakonodaje EU; poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno nadaljnjo obravnavo zadev, ki jih ni bilo mogoče ustrezno rešiti v okviru mreže SOLVIT;

14

poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi podporo pri prenosu zakonodaje EU z razvojem novih orodij, na primer smernic za prenos in službe za pomoč pri prenosu;

15.

ugotavlja, da postopki za ugotavljanje kršitev v povprečju trajajo predolgo, in poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe za njihovo skrajšanje; poziva jo, naj o teh ukrepih poroča Parlamentu;

16.

poziva Komisijo, naj preuči nove načine za zagotavljanje pravočasne in popolne uporabe sodb in postopkov Sodišča v državah članicah;

17.

poziva Komisijo, naj pregled stanja notranjega trga dopolni z novimi dodatnimi merili za spremljanje pravilnega izvajanja veljavne zakonodaje, ne da bi to vplivalo na njegovo berljivost;

18.

poziva Komisijo, naj v pregledu stanja notranjega trga predstavi spreminjajočo se porazdelitev postopkov za ugotavljanje kršitev, začetih po posameznih sektorjih, od predhodnega pregleda stanja ter naj analizira razloge za največje spremembe v številu začetih postopkov;

19.

poziva države članice, naj obnovijo svoja prizadevanja za uspešnejše izpolnjevanje ciljev; potrjuje, da je dokončna vzpostavitev notranjega trga z boljšim in bolj pravočasnim prenosom obstoječe in nove zakonodaje učinkovit način za boj proti gospodarski krizi;

20.

poudarja, da bi države članice morale še naprej zmanjševati zamude pri prenosu, če naj izpolnijo enoodstotni cilj; ugotavlja, da bi bilo treba posebno pozornost in prednostno obravnavo nameniti direktivam, kjer je rok za prenos v nacionalno zakonodajo potekel pred več kot letom dni, s čimer bi bistveno zmanjšali zamude pri prenosu;

21.

poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o uporabi člena 260(3) Lizbonske pogodbe glede možnosti, da bi Sodišče EU naložilo neposredne denarne kazni na prvi stopnji, kadar se ugotovi, da države članice niso izpolnile svoje obveznosti za prenos zakonodaje EU;

22.

poziva Komisijo, naj predloži ocene sklepov o peticijah glede težav z enotnim trgom, ki jih prejme Evropski parlament, in jih vključi v letni pregled upravljanja; poudarja, da bi bilo treba bolj upoštevati proces vlaganja peticij, da bi izboljšali zakonodajni postopek EU in ga približali državljanom;

23.

ugotavlja, da je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe Evropski parlament dobil večje pristojnosti na področju strukturiranja in revizije zakonodaje EU; poziva, naj ugotovitve, ki izhajajo iz pregleda stanja, postanejo pomemben del strukturiranega dialoga med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti;

24.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo korelacijske tabele objavljene, naj vztraja, da bi države članice uradno sprejele zmanjšanje številčnih ciljev, ki omejujejo primanjkljaj pri prenosu in primanjkljaj skladnosti nacionalnega prava, na 0,5 % za primanjkljaj pri prenosu in 0,5 % za primanjkljaj glede skladnosti, ter naj zagotovi učinkovitejšo uporabo postopkov za ugotavljanje kršitev s številčnimi cilji, povezanimi s stopnjami postopka, ker so potrebni za temeljito in celovito izvajanje zakonodaje o enotnem trgu, kot je Komisija navedla v Aktu o enotnem trgu;

25.

poziva države članice, naj sistematično zagotavljajo ustrezne korelacijske tabele in navedejo, kako se direktive o notranjem trgu uporabljajo v nacionalnih predpisih;

26.

poziva Komisijo, naj v okviru evropske zakonodaje sprejme ukrepe za njeno kakovostnejšo pripravo; pozdravlja prizadevanja za boljšo in pametnejšo pripravo zakonodaje ter spodbuja vse tri institucije, ki so vključene v zakonodajni postopek, naj si nenehno prizadevajo za večjo kakovost zakonodaje, ki jo skupaj ustvarjajo;

27.

poziva Komisijo, naj poišče načine za večjo usklajenost in boljše praktično sodelovanje med obstoječimi orodji – mrežo SOLVIT, pobudo Your Europe Advice, Evropsko podjetniško mrežo, Evropsko mrežo centrov za varstvo potrošnikov, mrežo evropskih služb za zaposlovanje, informacijskim sistemom za notranji trg, informacijsko mrežo Europe Direct in enotnimi kontaktnimi točkami, da bi preprečili podvajanje prizadevanj in virov ter dosegli učinkovitejše upravljanje;

28.

poziva Komisijo, naj predlaga načine za boljšo vključitev orodij, kakršno je mreža SOLVIT, v postopek vlaganja peticij pri Evropskem parlamentu;

29.

poudarja, da se je z leti mreža SOLVIT izkazala kot enostavna, hitra in stroškovno učinkovita pri reševanju težav, ki pestijo državljane in podjetja pri napačni uporabi pravil enotnega trga; vendar ugotavlja, da je še vedno zelo razdrobljena in preslabo izkoriščena; poziva Komisijo, naj več prizadevanj usmeri v usposabljanje, izobraževanje in izmenjavo najboljše prakse med zaposlenimi v tej mreži;

30.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo centri mreže SOLVIT imeli dovolj osebja in da bo obstajala taka raven usklajevanja in komunikacije z vsemi ravnmi nacionalnih uprav in različnimi službami Evropske komisije, kot je potrebna za izvajanje sklepov; poziva Komisijo, naj posodobi priporočila Komisije iz leta 2001 o načelih za uporabo mreže SOLVIT za reševanje problemov notranjega trga v skladu s tistim, kar je predlagano v delovnem dokumentu osebja Komisije z naslovom „Reinforcing effective problem-solving in the Single Market“ (Krepitev učinkovitega reševanja težav na enotnem trgu);

31.

ugotavlja, da so zapleteni postopki na področju socialne varnosti eden glavnih pomislekov državljanov, ki zavirajo mobilnost delavcev v Evropi; poziva, naj se več sredstev za mrežo SOLVIT nameni za obravnavo tovrstnih zadev;

32.

poudarja, da je v to mrežo pomembno pritegniti pridružene partnerje, zlasti kot pomoč za zmanjšanje obremenitve centrov mreže SOLVIT; poudarja, da se je sodelovanje s pridruženimi partnerji v preteklosti izkazalo za učinkovito, saj so v neposrednem stiku z državljani in podjetji; zato poziva Komisijo, naj jim zagotovi popoln dostop do mreže SOLVIT;

33.

poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva državljanom in podjetjem ponujati celovit virtualni sveženj informacijskih storitev in storitev pomoči, zlasti z nadaljnjim razvojem portala Tvoja Evropa kot enotnega spletnega portala z vsemi informacijami in pomočjo; vendar ugotavlja, da je pomemben tudi neposreden človeški stik, in s tem v zvezi predlaga, da se ta prizadevanja dopolnijo z enotno kontaktno osebo za državljane in potrošnike na predstavništvih Komisije v vseh državah članicah; meni, da bi z združitvijo uradnikov za zvezo mreže SOLVIT, pobude Tvoja Evropa – nasveti, Evropske podjetniške mreže, evropskih potrošniških centrov in mreže evropskih služb za zaposlovanje v predstavništvih dosegli ta namen ter pripomogli k boljšemu usklajevanju in povezanosti;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj aktivno promovirajo portal Tvoja Evropa v državnih upravah ter razvijajo sodelovanje med tem portalom in spletnimi mesti državnih uprav;

35.

poziva Komisijo, naj države članice spodbuja k nadaljnji krepitvi enotnih kontaktnih točk in državljanom zagotavlja informacije na jasen in praktičen način, tako da bo zagotovila in v celoti izkoristila evropsko sinergijo na področju informacij, na primer s pobudo Tvoja Evropa – nasveti;

36.

poziva Komisijo, naj poroča o možnosti, da se za enotne kontaktne osebe v vseh državah članicah uporabi osebje Komisije; meni, da bi to lahko bila rešitev za kadrovske težave, ki jih mreža SOLVIT ugotavlja v različnih nacionalnih javnih upravah; poziva Komisijo, naj preuči, ali je mreži SOLVIT mogoče zagotoviti posebno pravno podlago;

37.

poziva Komisijo, naj zagotovi vzpostavitev enotnih spletnih kontaktnih točk prek portalov e-uprave v vseh državah članicah v uradnem jeziku države gostiteljice in v angleščini; ugotavlja, da so enotne kontaktne točke ključne za izvajanje direktive o storitvah; obžaluje, da le tretjina razpoložljivih spletnih portalov e-uprave omogoča dostop do spletnih elektronskih postopkov; poziva države članice, naj zagotovijo uporabnikom prijazne informacije o spletnih upravnih pravilih in postopkih glede zagotavljanja storitev v več jezikih EU, da bi olajšale čezmejno poslovanje v Evropi;

38.

poziva mrežo SOLVIT, pobudo Tvoja Evropa – nasveti, Evropsko podjetniško mrežo, evropske potrošniške centre in mrežo evropskih služb za zaposlovanje, naj upoštevajo glavne težave državljanov in podjetij, navedene v delovnem dokumentu osebja Komisije z naslovom „Enotni trg v očeh ljudi: pregled 20 glavnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja“, ter temu primerno določijo prednostne naloge pri svojem delu;

39.

poziva Komisijo, naj razmisli o vključitvi ugotovitev raziskav Eurobarometra – kot dela njene ocene – v letni pregled upravljanja, da bi postopki odločanja temeljili na boljših informacijah;

40.

je seznanjen z nedavno objavljenim besedilom Komisije o 20 glavnih pomislekih, katerega podlaga je bila zgoraj navedena resolucija z dne 20. maja 2010; poudarja, da so na enotnem trgu še vedno vrzeli pri obveščenosti, zakonodaji in njenem izvajanju, potrošniki in podjetja pa ne poznajo vseh svojih pravic in dolžnosti, tako da ne morejo v celoti užiti koristi enotnega trga; se zavezuje, da bo bolje komuniciral z državljani o pravicah, ki jih imajo na enotnem trgu, ter k temu poziva tudi Komisijo in države članice;

41.

poziva Komisijo, naj poroča o glavnih ovirah na notranjem trgu zlasti za invalidne državljane in potrošnike, ter zagotovi, da bodo odpravi teh ovir namenjena posebna prizadevanja;

42.

priporoča nadaljnje usklajevanje med mrežo SOLVIT in pobudo EU Pilot za boljšo usklajenost in izmenjavo dobre prakse;

43.

je seznanjen z uspehom prvega foruma o enotnem trgu, kar je priložnost za pregled napredka enotnega trga in pomoč državljanom in podjetjem, da se seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi v okviru enotnega trga; pozdravlja ta dogodek kot priložnost, da se dodatno opozori na še vedno obstoječe ovire za pravilno delovanje enotnega trga; ponovno poudarja, da morajo Komisija in države članice sprejeti ukrepe za odpravo teh ovir in v ospredje postaviti pomisleke državljanov in podjetij; poziva Komisijo in države članice, naj ohranijo zagon ter še naprej vključujejo zainteresirane strani in krepijo njihovo vlogo z organizacijo rednih forumov o enotnem trgu, ki jih naj dopolnijo s pogostimi obiski za oceno in spodbujanje enotnega trga v posameznih državah članicah;

44.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/25

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njenega opcijskega protokola, ki sta del mednarodnega prava in h katerima je Turčija pristopila leta 1985 oz. 2002, ter ob upoštevanju 90. člena turške ustave, ki določa, da ima mednarodno pravo prednost pred turškim nacionalnim pravom,

—

ob upoštevanju konvencij Sveta Evrope, kot sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Konvencija o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini ter boju proti njima, ki ju je kot prva država ratificirala Turčija,

—

ob upoštevanju dokumenta št. 11372 in priporočila št. 1817(2007) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki oba nosita naslov Parlamenti, združeni v boju proti nasilju nad ženskami v družini, srednjeročna ocena kampanje,

—

ob upoštevanju pravnega reda Skupnosti na področju pravic žensk in enakosti med spoloma,

—

ob upoštevanju sklepa Evropskega sveta z dne 17. decembra 2004 o začetku pogajanj s Turčijo o pristopu k Evropski uniji,

—

ob upoštevanju poročil Komisije o napredku Turčije za leto 2010 (SEC(2010)1327) in 2011 (SEC(2011)1201),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2010–2011 (COM(2010)0660),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom EU 2020: evropska strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. julija 2005 (1) in 13. februarja 2007 (2) o vlogi žensk v družbenem, gospodarskem in političnem življenju v Turčiji,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o poročilu o napredku Turčije v letu 2010 (3) in svoje resolucije z dne 29. marca 2012 o poročilu o napredku Turčije za leto 2011 (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0138/2012),

A.

ker mora Turčija kot država kandidatka spoštovati pravni red Unije in ker se je zavezala spoštovanju človekovih pravic, vključno s pravicami žensk in enakosti med spoloma; ker je povabljena, naj še naprej uresničuje in nadzira izvajanje zakonodajnih reform, obenem pa organizira dejavnosti za ozaveščanje javnosti, katerih cilj je boj zoper nasilje nad ženskami, vključno z nasiljem v družini;

B.

ker politika enakosti med spoloma ponuja velike možnosti za dosego ciljev strategije Evropa 2020, saj prispeva k rasti in polni zaposlenosti;

C.

ker Turčija slabo napreduje pri izboljševanju in izvajanju zakonodajnega okvira in zagotavljanju enakopravne udeležbe žensk v družbenem, gospodarskem in političnem življenju;

D.

ker je Komisija v svojih poročilih o napredku Turčije v letu 2010 in 2011 poudarila, da so za uveljavitev obstoječega pravnega okvira v politični, družbeni in gospodarski praksi potrebna dodatna trajna prizadevanja; ker je Komisija tudi navedla, da enakost med spoloma, boj zoper nasilje nad ženskami, tudi uboje iz časti, ter boj proti prezgodnjim in prisilnim porokam še vedno predstavljajo velik izziv za Turčijo; ker je treba v novi turški ustavi, ki se pripravlja, ohraniti enakost med spoloma, pravice žensk in vključevanje načela enakosti med spoloma

E.

ker je potrebno dogovorjeno in usklajeno delovanje, zlasti na področjih nasilja nad ženskami, izobraževanja, dela in zastopanosti na nacionalni in lokalni ravni;

1.

poziva turško vlado, naj pri sprejemanju in spreminjanju svojega zakonodajnega okvira, vključno z načrtovanim postopkom za novo ustavo, podpira in krepi načela enakosti in pravice žensk;

2.

poudarja, da gospodarska in družbena nerazvitost v prikrajšanih podeželskih in urbanih območjih Turčije, pa tudi težave zaradi priseljevanja, revščine in prevladujočih patriarhalnih družbenih struktur, povečujejo probleme žensk in ogrožajo njihov položaj; poziva, naj se več pozornosti nameni potrebi po obravnavanju regionalnih razlik pri obravnavanju pravic žensk in glede na to oblikovati politike, pri čemer se je treba zavedati, da so težave in neenakosti, s katerimi se srečujejo ženske kurdskega porekla, na splošno še večje; poziva turško vlado, naj se posveti vsem potrebnim reformam in sodeluje z lokalnimi sveti, da bi vse ženske, tudi ženske kurdskega porekla, uživale enake pravice;

3.

pozdravlja imenovanje nove ministrice za družino in socialno politiko ter ustanovitev odbora za enake možnosti moških in žensk v turškem parlamentu, ki si pri pomembnih zadevah, kot sta nasilje nad ženskami in zakonske zveze med otroki, uspešno prizadeva za izvedbo preiskav, pripravo poročil in posvetovanj z različnimi organizacijami, tudi nevladnimi;

4.

poudarja pomen učinkovitega usklajevanja za vključevanje načela enakosti med spoloma, zato pozdravlja prizadevanja turške vlade za okrepitev sodelovanja med državnimi organi na področju vključevanja načela enakosti med spoloma; spodbuja turško vlado, naj sprejme dodatne strategije, pri katerih bo dejavno in nediskriminatorno sodelovala civilna družba, njihov cilj pa bo zagotoviti in učinkovito spremljati zagotavljanje polne enakosti, tudi odpravo različnega plačila glede na spol, ter naj udejani rezultate tega sodelovanja;

5.

poudarja, da je treba obstoječo zakonodajo, ki upošteva razlike med spoloma, prenesti v prakso povsod po državi, tako da se dodelijo zadostni finančni in človeški viri, zagotovi doslednost in razvijejo nadzorni mehanizmi, ki bodo osnovani na jasnih, merljivih ciljih;

6.

poziva turško vlado, naj prizna pomen udeležbe civilne družbe pri razvoju in izvajanju politik enakosti med spoloma, pri oblikovanju najugodnejših politik za ženske pa naj zagotovi sodelovanje nevladnih organizacij na nacionalni in lokalni ravni;

7.

pozdravlja napredek Turčije pri vpisovanju vseh otrok v matično knjigo ob rojstvu, saj je trenutno evidentiranih 93 % otrok; poudarja, da je potrebno dosledno in sistematično zbiranje statistike glede spol, s čimer bi spremljali napredek na področju izvajanja zakonodaje ali vrzeli v nacionalnih predpisih;

8.

sprašuje turško vlado, kakšen napredek je dosegla pri priznanju pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v javnem življenju;

9.

poudarja, da se je po uradnih podatkih turškega statističnega inštituta 39 % Turkinj v življenju srečalo s fizičnim nasiljem; izraža globoko zaskrbljenost zaradi rednega in hudega nasilja nad ženskami, tudi ubojev iz časti, prezgodnjih in prisilnih porok in neučinkovitih pravnih sredstev, pa tudi zaradi popustljivosti turških organov pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj na podlagi spola;

10.

poziva turško vlado, naj z zakonodajnimi, pravnimi in finančnimi ukrepi dejavneje ukrepa v boju proti ubojem iz časti, da bi take uboje preprečila in kaznovala storilce in tudi vse družinske člane, ki tiho odobravajo nasilje nad ženskami, zlasti pri ubojih iz časti, ter naj pomaga žrtvam; sprašuje turško vlado, ali se je v letih po spremembi turškega kazenskega zakonika, ki je uboj iz časti v primeru umora uvrstila med oteževalne okoliščine, zmanjšalo število žrtev; sprašuje jo tudi, kako pogosto so sodniki razsojali o ubojih iz časti in kakšne so bile kazni;

11.

poziva turško vlado, naj razišče nenadno povečanje samomorov žensk v vzhodni Turčiji, naj izvede temeljito preiskavo o pojavu „častnega samomora“ ter nudi pomoč in podporo ženskam, ki so pod pritiskom družine in okolice, da bi se preprečili primeri, ko namesto uboja iz časti družine pritiskajo na ženske, naj naredijo samomor;

12.

meni, da je nesprejemljivo vsakršno nasilje nad ženskami; poziva turško vlado, naj sprejme in izvaja politiko nične strpnosti do nasilja nad ženskami, in sicer s sprejetjem, spremljanjem in izvajanjem ustrezne zakonodaje za zaščito žrtev, kaznovanje storilcev in preprečevanje nasilja;

13.

pozdravlja dejstvo, da je bil zakon 4320 o zaščiti družine 8. marca 2012 nadomeščen z zakonom 6284 o zaščiti družine in preprečevanju nasilja nad ženskami; poudarja, da je pomembno zagotoviti široko področje uporabe ne glede na vrsto odnosa med žrtvijo in storilcem ter spolno identiteto, učinkovita pravna sredstva in mehanizme zaščite ter dosledno in takojšnje izvajanje pravnega okvira brez vsakršnega popuščanja, da se nasilje nad ženskami izkorenini, kazni za storilce tovrstnega nasilja pa so odvračilne in stroge; poudarja, da so potrebne ustrezne določbe o odstranitvi nasilnega zakonca ali partnerja ter da je treba žrtvam zagotoviti učinkovit dostop do sodišča in zaščitnih ukrepov;

14.

poziva turško vlado, naj vzpostavi sistem spremljanja z merili in roki za izvajanje nacionalnega akcijskega načrta za boj proti nasilju nad ženskami, obenem pa naj se trdno zaveže, da bo za načrt zagotovila zadostna sredstva;

15.

se zavzema za dodatno usposabljanje policistov, zdravstvenih delavcev, sodnikov, tožilcev, verskega osebja in drugih oseb na uradnih položajih o preprečevanju nasilja v družini; znova opozarja, da je ta prizadevanja treba dopolniti z mehanizmom za prepoznavanje in preiskovanje tistih, ki žrtvam ne nudijo ustrezne zaščite in pomoči, ter z dodelitvijo zadostnih proračunskih sredstev za ukrepe za zaščito;

16.

pozdravlja ustanovitev posebnega urada za nasilje v družini v okviru urada generalnega javnega tožilca v Ankari; poudarja, da je ta urad naredil velik korak v boju zoper nasilje nad ženskami, pri zaščiti žrtev in kaznovanju storilcev, tako da celoten pravni proces v primerih nasilja nad ženskami vodijo javni tožilci, ki so strokovnjaki na tem področju, da lahko ta posebni urad izda takoj veljavne neposredne naloge policiji za aretacijo storilca in zaščito žrtve, kamor sodi takojšnja izvedba odredb o zaščiti in nastanitvi v zatočiščih; poziva turško vlado, naj posebne urade javnih tožilcev, ki bodo obravnavali nasilje v družini, ustanovi v vseh provincah v državi, s čimer bi tako raven zaščite razširili na vso državo;

17.

poziva turško vlado, naj žrtvam zagotovi učinkovit dostop do ustreznih pravnih informacij, pravne pomoči in ustreznih pravnih postopkov, s katerimi lahko dosežejo pravico, in sicer tako, da organizirajo obrambo svojih pravic brez grožnje nadaljnjega nasilja;

18.

podpira stališče, da bi morali biti mehanizmi zaščite enako dostopni ženskam iz družin priseljencev, ki se soočajo z dodatnimi težavami (na primer z jezikovnimi ovirami, izolacijo znotraj družine itd.)

19.

pozdravlja pobude turške vlade za reorganizacijo sistema zatočišč v posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi; ugotavlja, da je uradno število zatočišč za ženske, ki so bile žrtev nasilja, po podatkih generalnega direktorata za položaj žensk 81, kar je še vedno zelo malo in ne pokriva potreb prebivalstva, ki šteje približno 70 milijonov; poziva turško vlado, naj v skladu z določbami konvencije Sveta Evrope z dne 11. maja 2011 o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini ter boju proti njima ustanovi ustrezno število zatočišč, ki bodo enakomerna razporejena po državi, s čimer bo izpolnila cilj, ki si ga je zastavila v zakonu o občinah, ter naj zatočišče ustanovi v vsaki občini z najmanj 50 000 prebivalci; ugotavlja, da morajo biti zatočišča enakomerno porazdeljena po celi državi, z ustreznim ravnotežjem med podeželskimi in mestnimi območji; poudarja, da je treba uvesti mehanizme za večjo varnost, zmogljivost in nadzor obstoječih zatočišč ter izvajanje kazni za nespoštovanje, zaposliti dobro usposobljeno in plačano osebje socialnih služb ter zagotoviti, da bodo ženske s pomočjo poklicnega usposabljanja in drugih storitev pridobile ustrezne sposobnosti, da bodo lahko ustvarile novo življenje zase in svoje otroke; poudarja, da se zaradi varnosti žrtev ne sme razkriti lokacije teh zatočišč;

20.

poudarja, da je treba moške, nagnjene k nasilju, zdraviti, zato predlaga, da bi moške, za katere je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, rehabilitirali v okviru uradov za varstveno nadzorstvo;

21.

pozdravlja vzpostavitev telefonskih linij za pomoč in ustanovitev centrov za preprečevanje in spremljanje nasilja, kjer žrtvam nasilja na podlagi spola med postopki pred sodiščem nudijo zdravniško oskrbo in psihološko svetovanje, da se prepreči ponovna viktimizacija;

22.

poziva turško vlado, naj zagotovi, da se bo prisilna poroka obravnavala kot kaznivo dejanje, in naj ženske in moške s kampanjami obveščanja opozarja na pravico do svobodne izbire partnerja; poudarja pomen večje ozaveščenosti o nezakonitih prisilnih porokah v šolah in pri starših;

23.

je globoko zaskrbljen zaradi slabšega položaja samskih in razvezanih žensk, žensk, ki se poročajo zgolj z verskimi obredi, kar pomeni, da njihova poroka nima pravnega statusa, ter pripadnic manjšin;

24.

poudarja, da je pomembno spodbujati spoštovanje pripadnic verskih manjšin in medverski dialog;

25.

poudarja pomen izobraževanja pri krepitvi vloge žensk in vključevanju načela enakosti med spoloma na vseh ravneh izobraževanja;

26.

opozarja, da 26. člen Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948 pravico do izobrazbe navaja kot človekovo pravico;

27.

pozdravlja dejstvo, da se vključitev deklic v osnovnošolsko izobraževanje (od 1. do 8. razreda) povečuje in da je sedaj razkorak med spoloma v osnovni šoli skoraj odpravljen; vseeno meni, da je obžalovanja vredno, da se je ta razkorak v srednješolskem izobraževanju še rahlo povečal, zato poziva turško vlado, naj stori vse potrebno za njegovo zmanjšanje in uvede nadaljnje ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo vsi otroci vključeni v šolanje;

28.

poziva k spodbujanju poklicnih šol znotraj šolskega sistema, ki bi ženskam ponudile priložnost, da se naučijo trgovanja ali se usposobijo za poklice v storitvenem sektorju;

29.

poziva turško vlado, naj se bojuje proti spolnemu izkoriščanju, spolni zlorabi, nasilju v družini, revščini, nepismenosti in izkoriščanju deklic ter zagotovi enake možnosti pri dostopu do izobraževanja, brez razlikovanja zgolj zaradi starosti, jezika, narodnosti ali spola;

30.

je zaskrbljen, da je delež otrok v starosti od 0 do 5 let, vpisanih v vrtec, še vedno zelo majhen ter da ni napredka pri zagotavljanju otroškega varstva in predšolskega izobraževanja; turško vlado poziva, naj dodeli dovolj sredstev za razširitev cenovno dostopnih storitev otroškega varstva za to starostno skupino; poleg tega jo poziva, naj spremeni svojo uredbo o centrih za varstvo otrok, po kateri morajo podjetja, ki zaposlujejo več kot 150 žensk, zagotavljati brezplačno otroško varstvo, saj ta določba kaže na diskriminacijski pristop, po katerem so za vzgojo otrok odgovorne izključno ženske ter negativno vpliva na odločitev podjetij, da zaposlijo več žensk;

31.

poziva turško vlado, naj okrepi prizadevanja in kampanje za večjo ozaveščenost, namenjene odpravljanju nepismenosti in revščine med milijoni žensk, zlasti kurdske narodnosti, priseljenk in Rominj, posebno pozornost pa naj nameni ženskam, ki živijo na podeželju;

32.

pozdravlja pobude turške vlade, kot je na primer projekt za zmanjšanje socialnega tveganja (pogojno nakazilo sredstev), ki predvideva nakazilo denarnega zneska družinam v denarni stiski za vsakega otroka, ki obiskuje osnovno šolo; ugotavlja, da je znesek, ki ga družine prejmejo za deklice, višji od tistega, ki ga prejmejo za dečke, znesek pa se izroči materam; odobrava, da se na ta način sočasno obravnavata problem šolanja deklic in krepitev vloge žensk v strukturi družine; vendar ugotavlja, da je opuščanje šolanja še vedno razlog za zaskrbljenost, zlasti v družinah sezonskih delavcev in romskih otrok, zato poziva turško vlado, naj podpre in v celoti izkoristi sistem zgodnjega opozarjanja za otroke, pri katerih obstaja bojazen, da bodo opustili šolanje, ter odpravi regionalne neenakosti v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju;

33.

poudarja, da se problem spolnih stereotipov najbolje rešuje v izobraževalnem sistemu; pozdravlja ustanovitev odbora za enakost med spoloma v okviru ministrstva za šolstvo; pozdravlja prizadevanja tega ministrstva za odpravo spolno zaznamovanih jezika, slik in izrazov iz učnega gradiva; vseeno pa ugotavlja, da je treba za odpravo pristranskosti na podlagi spola v šolskih učbenikih na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja ta prizadevanja še okrepiti, zato poziva turško vlado, naj pregleda napredek pri odpravljanju pristranskosti na podlagi spola v šolskih učbenikih;

34.

poziva vse visokošolske ustanove, naj v učni načrt za bodoče učitelje uvedejo obvezne predmete o enakosti med spoloma, turško vlado pa, naj to temo vključi v programe usposabljanja med delom za učitelje;

35.

poudarja, da je bistvenega pomena, da je celoten formalni sistem obveznega osnovnošolskega izobraževanja enoten paket brez vrzeli v sistemu izobraževanja, zaradi katerih bi dekleta zlasti na podeželskih območjih opuščala šolanje; s tem bi zagotovili vključitev deklic v obvezno osnovnošolsko izobraževanje in preprečili, da bi bile prikrajšane za možnosti študija ali bile prisiljene v prezgodnjo poroko;

36.

opozarja na zelo nizek delež zaposlenih žensk med turškimi delavci, ki je precej pod cilji, zastavljenimi v perspektivi strategije Evropa 2020, in poziva turško vlado, naj pripravi nacionalni akcijski načrt, da zagotovi večjo udeležbo žensk na trgu dela;

37.

poziva k nadaljnjemu ukrepanju v okviru projekta ukrepov za aktivno politiko trga dela, katerega cilj je zmanjšanje brezposelnosti med ženskami in mladimi; poziva turško vlado, naj več proračunskih sredstev nameni za zaposlitev brezposelnih žensk;

38.

poziva turško vlado k čim učinkovitejši porabi sredstev EU za projekte, ki se izvajajo v Turčiji; poziva Komisijo, naj bo skrbna pri učinkovitosti trošenja sredstev;

39.

se močno zavzema za izvajanje okrožnice predsednika vlade 2010/14 o večjem zaposlovanju žensk in doseganju enakih možnosti; ob tem opozarja na strategije in ukrepe Evropske unije za uravnoteženo in pravično zastopanost žensk na vodilnih položajih;

40.

poziva turško vlado, naj spodbuja dejavno udeležbo žensk na trgu dela, in sicer med drugim s pospeševanjem ukrepov za zagotavljanje boljših delovnih pogojev, enakega plačila za enako delo, vseživljenjskega učenja, prilagodljivih delovnikov ter pravičnega ravnotežja med družinskim in poklicnim življenjem;

41.

ugotavlja, da je Turčija pred kratkim sicer izboljšala svojo zakonodajo o porodniškem dopustu (podaljšanje z dvanajstih na šestnajst tednov), vendar pa očetovski dopust obstaja samo za državne uradnike in ne za druge delavce, ter da je splošno uporaben sistem starševskega dopusta bistven za to, da bi si starši delili pravice in odgovornosti pri skrbi za otroke, ter za zmanjšanje neenakosti med spoloma na trgu dela; poziva turško vlado, naj uvede sistem starševskega dopusta za vse delavce, kar bo tudi očetom omogočilo delitev odgovornosti pri skrbi za otroke;

42.

spodbuja ženske, naj s sredstvi v okviru programov posojil, kakršen je program posojil za mala podjetja, odprejo svoja podjetja in izkoristijo možnost udeležbe v izobraževalnih programih KOSGEB;

43.

poudarja pomen preprečevanja vseh oblik diskriminacije na delovnem mestu, vključno z diskriminacijo na podlagi spola pri zaposlovanju, napredovanju in ugodnostih; ponovno poziva turško vlado, naj zbira relevantne in natančne statistične podatke;

44.

poudarja, da je treba zagotoviti posebno usposabljanje, financiranje in tehnično pomoč za nezaposlene uradnice in podjetnice, da se jim zagotovijo enake možnosti pri dostopu do trga dela;

45.

poudarja, da bi moralo nedavnemu podaljšanju pravice do porodniškega dopusta z 12 na 16 tednov slediti povišanje plač, s čimer bi bolje zagotovili, da družine in ženske ne bi bile finančno kaznovane zaradi otrok;

46.

poziva turško vlado, naj dodeli sredstva za uvedbo cenovno ugodnega in široko dostopnega otroškega varstva ter oskrbe starejših in invalidnih, s čimer bi povečali zaposlenost žensk;

47.

ugotavlja, da je udeležba žensk v sindikatih, zlasti pa v njihovih upravnih odborih, nizka; poudarja, da morajo biti sindikalne dejavnosti dostopnejše, da bi tako dosegli večjo udeležbo žensk;

48.

poudarja dejstvo, da ženske pogosto delajo v slabih razmerah, na neregistriranih in neplačanih položajih v družinskih podjetjih, ter so zato žrtev šikaniranja in izkoriščanja; poziva turško vlado, naj sprejme vse potrebne ukrepe za preprečevanje sive ekonomije;

49.

pozdravlja povečanje števila poslank v turškem parlamentu z 9,1 % na volitvah 2007 na 14,3 % po volitvah leta 2011; kljub temu ugotavlja, da je ta odstotek še vedno nizek, in poziva, naj se z novim zakonom o političnih strankah in volitvah uvede sistem obveznih kvot, ki bo zagotovil pravično zastopanost žensk na volilnih seznamih; je zaskrbljen zaradi na splošno majhne zastopanosti Turkinj v politiki, na vodilnih položajih v javni upravi in v političnih strankah;

50.

poudarja, da bi morale turška vlada in politične stranke revidirati veljavni volilni zakon, kar bi prispevalo k enakopravni in demokratični udeležbi žensk in moških v politiki, vključno z bolj uravnoteženo zastopanostjo žensk na mestih na volilnih seznamih z možnostjo za izvolitev;

51.

poziva vse turške politične stranke, naj sprejmejo celovite strategije za enakost med spoloma in notranja pravila, ki bodo zagotovila prisotnost žensk na vseh ravneh;

52.

izraža zaskrbljenost zaradi zelo nizkega odstotka politične udeležbe žensk na lokalni ravni, zato poziva vse politične stranke, naj poskrbijo, da se do lokalnih volitev leta 2014 to stanje spremeni; glede na podatek, da samo 1 % turških občin vodi županjam, in je zato treba spodbujati udeležbo žensk v politiki tudi na lokalni ravni, poziva k uvedbi sistema ženskih kvot na volilnih seznamih;

53.

poziva Turčijo kot državo kandidatko za članstvo v EU, naj potrdi cilje strategije Evropa 2020 in okrepi vlogo žensk, da bodo bolj dejavno udeležene na trgu dela;

54.

poziva Komisijo, naj pri pogajanjih s Turčijo vprašanju pravic žensk nameni osrednje mesto; poudarja, da mora Turčija izpolniti svoje pravne in politične obveznosti, ki izvirajo iz pravnega reda EU ter ustreznih sklepov Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, s čimer bi v pristopnih pogajanjih omogočila odprtje 23. poglavja o pravosodju in temeljnih pravicah, to pa bi podprlo njene reforme na področju človekovih pravic žensk v okviru tega poglavja;

55.

poziva Turčijo, naj izpolni vse obveznosti, ki izvirajo iz pridružitvenega sporazuma med ES in Turčijo ter dodatnega protokola, ki ju Turčija že šesto leto zapored ne izvaja, saj bi s tem dejansko dokazala, da želi postati polnopravna pluralna demokracija, ki spoštuje in varuje človekove pravice in temeljne svoboščine tako moških kot žensk;

56.

poudarja, da je pogoj za odprtje 19. poglavja pristopnih pogajanj o socialni politiki in zaposlovanju, ki je bistveno za izboljšanje socialnega in ekonomskega položaja žensk ter njihovo večjo navzočnost na trgu dela, ta, da Turčija Komisiji posreduje akcijski načrt za izvajanje pravnega reda EU na vseh področjih, vključenih v 19. poglavje, tudi vključevanje načela neenakosti med spoloma; predlaga, naj bo generalni direktorat za položaj žensk tesno vključen v ta proces;

57.

poudarja, da bi bilo treba pozitivno agendo, ki jo je uvedla Komisija kot dopolnilo pristopnim pogajanjem s Turčijo, uporabiti kot glavni forum za spodbujanje pravic žensk in enakosti med spoloma v Turčiji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v vseh delovnih skupinah pozitivne agende zagotovljeno vključevanje načela enakosti med spoloma;

58.

opozarja na pomen ponovne ocene obstoječih togih vrednot o vlogi žensk v družbeni strukturi ter poudarja, da je za uresničevanje zakonodajnega okvira nenazadnje treba spremeniti način razmišljanja;

59.

poziva k pripravi kampanj za večjo ozaveščenost, ki bodo namenjene celotni družbi in bodo osredotočene na pravice žensk in enakost med spoloma, preprečevanje nasilja na podlagi spola, obsojanje ubojev iz časti in pristranskost na podlagi spola v medijih;

60.

poziva socialne partnerje k dejavnemu spodbujanju pravic žensk in njihove vloge v gospodarskem, družbenem in političnem življenju, tudi z njihovo vključitvijo v socialni dialog;

61.

poziva turško vlado, naj na vseh stopnjah izobraževanja uvede enakost med spoloma ter strpnost kot obvezna predmeta v učnih načrtih;

62.

predlaga uvedbo nacionalnega projekta, ki bi v razpravi o prihodnosti Turčije združil ženske in moške vzornike, da bodo lahko ženske in moški vseh starosti in političnih prepričanj skupaj oblikovali strategijo za uspešno preobrazbo patriarhalno strukturirane družbe v tako, kjer bo udeležba žensk v političnem, gospodarskem in družbenem življenju pravična in družbeno sprejeta;

63.

priznava, da brez sodelovanja in udeležbe moških nikakor ni mogoče spremeniti načina razmišljanja, zato poziva turško vlado, naj sproži javno razpravo za izmenjavo mnenj med moškimi in ženskami iz vseh slojev turške družbe kot sredstvo za odpravo vzrokov nasilja na podlagi spola in končno uresničitev dejanske enakosti med spoloma;

64.

meni, da je treba nameniti posebno pozornost okrepitvi vloge žensk v manj razvitih regijah Turčije; zato pozdravlja projekte turške vlade, kot je ponudba poklicnega usposabljanja v večnamenskih družbenih centrih (CATOM) v jugovzhodni Turčiji, vendar opozarja, da je potrebnih še več pobud, ki bodo spoštovale in spodbujale pravice vseh žensk, posebej pa se bodo osredotočale na družbeno vključevanje in krepitev vloge žensk na podeželju, brezposelnih žensk in žensk, ki živijo v revščini;

65.

ugotavlja, da bi morala Turčija, če želi biti vzor za države arabske pomladi, odločno nadaljevati reforme in zagotoviti izvajanje sprejete zakonodaje; opozarja, da bi morala Turčija doseči vidne in dejanske rezultate pri uveljavljanju načela enakosti in spoštovanja pravic žensk;

66.

poudarja, da imajo mediji zelo pomembno vlogo pri zagovarjanju pravic žensk, zato spodbuja vključevanje enakosti med spoloma v usposabljanje zaposlenih v medijskih organizacijah; opozarja, da mora biti v medijih podoba žensk predstavljena brez spolnih stereotipov;

67.

poudarja pomen priprave proračuna ob upoštevanju vidika spola, saj nobene reforme ni mogoče izvesti brez ustreznih sredstev;

68.

poziva Turčijo, naj si še bolj prizadeva za celovite reforme, izpolni kopenhagenska merila zaradi lastne modernizacije in vzpostavi ozračje medsebojnega razumevanja in spoštovanja z vsemi 27 članicami EU, kar bo omogočilo izmenjavo dobre prakse na področju enakosti med spoloma v prid žensk v Turčiji;

69.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju Sveta Evrope, agenciji ZN Ženske, generalnemu direktorju Mednarodne organizacije dela ter vladi in parlamentu Turčije.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/33

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 153, 191, 207 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 12, 21, 28, 29, 31 in 32 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju protokola o pristopu Ljudske republike Kitajske k Svetovni trgovinski organizaciji (STO) z dne 23. novembra 2001,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 (1) in poročila svojega direktorata za zunanjo politiko iz julija 2011 o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Kitajsko,

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na 13. vrhu EU-Kitajska, ki je potekal 6. oktobra 2010 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“ (COM(2010)0612) in svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije Evropa 2020 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2008 o strategiji EU za olajšanje dostopa evropskim podjetjem na zunanje trge (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, in sporočila Komisije z dne 6. decembra 2006 z naslovom „Globalna Evropa: evropski instrumenti trgovinske zaščite v spreminjajočem se globalnem gospodarstvu“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Enotni trg na področju varstva pravic intelektualne lastnine“ z dne 24. maja 2011, predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov (COM(2011)0285), poročila Komisije z dne 14. julija 2011 o uresničevanju pravic intelektualne lastnine s strani evropskih carin in svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o vplivu ponarejanja na mednarodno trgovino,

—

ob upoštevanju poročila STO z dne 5. julija 2011 o ukrepih za izvoz različnih surovin iz Kitajske in svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2011 o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki (6),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (7), o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih sporazumih (8) in o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2008 z naslovom „Reformirani Svetovni trgovinski organizaciji naproti“ (10) in svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o trenutnem stanju pogajanj o razvojni agendi iz Dohe (11),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „EU-Kitajska: Tesnejši partnerici, naraščajoče odgovornosti“ (COM(2006)0631) in spremnega delovnega dokumenta z naslovom „Konkurenca in partnerstvo – Dokument o trgovinski in naložbeni politiki EU-Kitajska“ (COM(2006)0632);

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 o krepitvi vloge evropskih malih in srednjih podjetij v mednarodni trgovini (12),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2011 in končne deklaracije z naslovom „Okrepimo kolektivno delovanje v dobro vseh za izgradnjo skupne prihodnosti“z vrha skupine G20 v Cannesu 4. novembra 2011;

—

ob upoštevanju bele knjige kitajske vlade z dne 23. decembra 2010 o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju med Kitajsko in Afriko,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0141/2012),

A.

ker je Kitajska pristopila k STO leta 2001 in nato postala največja svetovna izvoznica, katere izvoz je leta 2010 dosegel 10,36 % vsega svetovnega izvoza, in druga največja svetovna gospodarska velesila;

B.

ker je EU najpomembnejši izvozni trg za kitajske izdelke, saj se je izvoz iz te države med letoma 2009 in 2010 povečal za 39,5 %, Kitajska pa je druga največja trgovinska partnerica EU;

C.

ker je EU izrinila Japonsko kot največjo izvoznico na Kitajsko; ker je bil rastoči kitajski uvoz ključnega pomena za nedavno gospodarsko uspešnost izvozno usmerjenih držav članic EU, kot je Nemčija;

D.

ker vse hitrejši razvoj kitajskega gospodarstva in pristop te države k STO ne pomeni samo precejšnjih prednosti, temveč tudi večjo odgovornost Kitajske, da odigra polno in pozitivno vlogo v svetovnem gospodarskem redu, zlasti v Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in Svetovni banki;

E.

ker so se dvostranski trgovinski odnosi od podpisa sporazuma o sodelovanju med EU in Kitajsko leta 1985 precej razvili, zato je treba ta sporazum nujno uskladiti s trenutnimi gospodarskimi razmerami; ker je Komisija leta 2006 sprejela osrednjo politično strategijo za Kitajsko in v tem okviru januarja 2007 začela pogajanja o celovitem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, da bi nadalje izboljšala odnose med EU in Kitajsko na področju trgovine in naložb;

F.

ker je obseg trgovine med EU in Kitajsko v zadnjih treh desetletjih hitro in neumorno rasel ter leta 2010 dosegel vrhunec s skupno trgovinsko menjavo 395 milijard EUR in ker je neravnovesje v dvostranski trgovini že od leta 1997 v prid Kitajske, pri čemer je trgovinski primanjkljaj v letu 2010 dosegel 168,8 milijarde EUR, v primerjavi z 49 milijardami EUR v letu 2000; ker je dodana vrednost kitajskega izvoza zelo omejena, potem ko se odšteje vrednost komponent, uvoženih iz EU in od drugod; ker tuja podjetja s sedežem na Kitajskem ustvarijo skoraj 85 % vsega izvoza izdelkov, ki so sestavljeni v tej državi;

G.

ker so v letu 2010 tuje naložbe EU na Kitajskem znašale 4,9 milijarde EUR, tuje naložbe Kitajske v EU pa samo 0,9 milijarde EUR;

H.

ker nasprotujoči si socialni, ekonomski in demokratični modeli Kitajske in EU, pa tudi njuni demografski in naravni viri, igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju trgovinskega neravnovesja med tema regijama;

I.

ker je izziv, ki ga pomeni Kitajska, bolj industrijski kot trgovinski, od Evrope pa zahteva uvedbo velikopotezne vseevropske industrijske politike, saj izključno nacionalni pristopi ne omogočajo skladnega pristopa Unije do Kitajske;

J.

ker so bila zaradi selitve proizvodnje številnih potrošniških izdelkov na Kitajsko izgubljena mnoga delovna mesta v Evropski uniji; ker je bila ta selitev pospremljena z velikim padcem cen, zaradi česar so postali številni potrošniški proizvodi dostopni za evropska gospodinjstva z nizkimi dohodki, vse to pa je prispevalo k razmeroma nizki inflaciji;

K.

ker udeleženci zadnje konference Združenih narodov o podnebnih spremembah v Durbanu niso dosegli zavezujočega dogovora in ker zaveze nekaterih držav, da bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, ne zadostujejo, saj je treba v 21. stoletju nujno omejiti rast temperature na dve stopinji, sicer agende za podnebne spremembe ne bo mogoče uresničiti;

L.

ker je ocenjena gospodarska rast v Evropi precej šibkejša kot na Kitajskem, kjer naj bi v letu 2012 dosegla približno 9 %;

M.

ker so podobna notranja gospodarska neravnovesja, značilna za evropska gospodarstva, vse pogostejša tudi v kitajskem gospodarstvu, zlasti v nepremičninskem sektorju, o čemer pričajo nedavne napihnjene cene stanovanj;

N.

ker vpliv skupne trgovinske politike EU včasih spodkopavajo razhajajoči se nacionalni interesi držav članic v odnosih s Kitajsko;

O.

ker so socialni stroški sedanje gospodarske krize visoki; ker je stopnja zaposlenosti v EU padla za 1,8 %, zaradi česar je 9,6 % delovno aktivnega prebivalstva (23 milijonov ljudi) brezposelnih, stopnja brezposelnosti med mladimi znaša 21 %, obeti za njeno zmanjšanje ostajajo negotovi, 17 % državljanov EU pa grozi revščina;

P.

ker bi morala Kitajska po pristopu k STO leta 2001 spoštovati pravila te organizacije ter sprostiti svojo trgovino in odpreti svoje trge; ker njena prizadevanja za to doslej še zdaleč niso bila zadovoljiva;

Q.

ker bi bilo treba olajšati pristop Kitajske k sporazumu o vladnih naročili (GPA) z razširitvijo področja uporabe pravil tega sporazuma z revizijo, kot je bilo dogovorjeno na zadnji ministrski konferenci STO 15. decembra 2011;

R.

ker prizadevanja evropskih podjetij za dostop do kitajskega trga ovirajo intervencijske industrijske politike kitajske vlade, neustrezna zaščita intelektualne lastnine, sistem pravil, ki je nejasen tako glede vsebine kot glede uporabe, ter druge necarinske in tehnične ovire za trgovino;

S.

ker podcenjenost juana še naprej ustvarja umetno trgovinsko prednost za Kitajsko in ker so se države članice skupine G20 zavezale, da bodo spodbujale prožnejši menjalni tečaj;

T.

ker je bilo v letu 2010 na zunanjih mejah EU zaseženih več kot 103 milijone proizvodov v ocenjeni vrednosti 1,11 milijarde EUR zaradi suma kršenja pravic intelektualne lastnine; ker 85 % teh izdelkov izvira iz Kitajske; ker je ustrezno izvajanje obstoječih zakonov, vključno s kazenskimi določbami, pomemben element varstva intelektualne lastnine; ker se ti proizvodi pogosto proizvajajo v tovarnah, kjer poteka proizvodnja izdelkov z legitimnimi oznakami, in ker se pogosto proizvajajo ob kršenju delovne zakonodaje ter zdravstvenih in varnostnih standardov in tako predstavljajo grožnjo potrošnikom, v primeru kemičnih snovi pa tudi širšemu okolju;

U.

ker naj bi Kitajska v skladu s svojo dvanajsto petletko, katere cilji so nekoliko podobni ciljem strategije EU 2020, razvijala strateške sektorje energetike, gradbeništva in transporta, zato se bodo njene potrebe v storitvenem sektorju močno povečale; ker bi to lahko ustvarilo nove naložbene priložnosti za evropska podjetja in možnosti za okrepljeno sodelovanje;

1.

poziva Komisijo, naj v skupni trgovinski politiki EU do razvitih držav in držav v vzponu, kot je Kitajska, ravna v skladu z načelom vzajemnosti, da bi tako zagotovila pošteno konkurenco in enake pogoje za vse;

2.

pozdravlja poglabljanje gospodarskih odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko; poziva EU in Kitajsko, naj gojita odnose partnerstva in vzajemnih koristi, namesto ostre konkurence in nasprotovanja;

3.

ugotavlja, da kitajsko gospodarstvo ne izpolnjuje meril za podelitev statusa tržnega gospodarstva, kot ga opredeljuje STO; poziva Komisijo, naj sodeluje s kitajsko vlado, da bi do leta 2016 odpravili še preostale ovire, ko naj bi STO Kitajski podelila status tržnega gospodarstva; vztraja, da bi bilo treba Kitajski zadevni status podeliti že prej, če bo izpolnila vsa merila; poziva EU, naj v obliki letnega poročila redno ocenjuje, ali Kitajska izpolnjuje obveznosti iz protokola te države o pristopu k STO;

4.

glede na to, da objektivni pogoji za podelitev statusa tržnega gospodarstva Kitajski v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bodo izpolnjeni, poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 Evropskemu parlamentu predstavi ukrepe, ki ji bo sprejela, preden bo EU priznala takšen status;

5.

obžaluje obstoj številnih carinskih in necarinskih ovir na kitajskem trgu, kot so nekatere oblike diskriminacije tujih gospodarskih subjektov, zlasti v bančnem, zavarovalniškem in telekomunikacijskem sektorju, zapletenost tarifne strukture in tehnične ovire pri trgovanju, kot sta nepreglednost tehničnih pravil in postopkov ugotavljanja skladnosti ter kitajski obvezni certifikacijski sistem (CCC); obžaluje, da Kitajska v nasprotju z določbami sporazuma STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih ne obvešča sistematično o posameznih subvencijah;

6.

poudarja, da si je Kitajska priborila precejšnje trgovinske ugodnosti v odnosih z EU s ciljno usmerjenimi državnimi subvencijami in uporabo najrazličnejših pravnih konstruktov; odločno poziva Kitajsko, naj svoje programe državne pomoči prilagodi zadevnemu pravu STO; poziva Komisijo, naj spremeni protisubvencijsko uredbo, da se bo lahko EU učinkovito odzivala na velike izzive, ki jih predstavlja Kitajska;

7.

ugotavlja, da Kitajska obžaluje obstoj trgovinskih ovir za vstop na evropske trge, kot so precejšnje kmetijske subvencije EU za evropske kmete, obsežni sistem kmetijskih carinskih tarif, tehnične ovire za trgovino in ovire, ki državam članicam preprečujejo naložbe v nekaterih državah članicah;

8.

je zaskrbljen zaradi nezanesljivosti pravosodnega sistema, ki ni zmožen zagotoviti uresničevanja pogodbenih obveznosti, ter zaradi nepreglednosti in neenotnosti pri izvajanju predpisov o naložbah;

9.

prav tako je zaskrbljen zaradi nepredvidljivosti in nezadostne obveščenosti o tehničnih pravilih in standardih za proizvode, zlasti v povezavi s certifikacijo, kar ustvarja precejšnje trgovinske ovire za podjetja, ki želijo izvažati na Kitajsko;

10.

poziva Kitajsko, naj sprejme mednarodne standarde za proizvode in storitve, da bi spodbudila porast trgovine z drugimi državami; pozdravlja dejstvo, da je Kitajska vse bolj udeležena v organih, ki določajo mednarodne standarde, in je prepričan, da jo je treba spodbujati k temu, tako da EU v zameno sodeluje z organi, ki določajo kitajske standarde; poudarja, da je treba zagotoviti skladnost izdelkov, uvoženih iz Kitajske, z evropskimi standardi za živila in druge proizvode;

11.

je zaskrbljen, ker se tuja podjetja soočajo s težavami pri pridobivanju kitajskih javnih naročil, kar je v nasprotju z dejstvom, da so evropski postopki dodeljevanja javnih naročil odprti; je prav tako zaskrbljen zaradi nepoštenih konkurenčnih pogojev pri tem, zlasti zaradi prikrite državne pomoči, ki kitajskim podjetjem omogoča, da pripravijo občutno boljše ponudbe kot njihovi evropski tekmeci; pozdravlja revizijo – in razširjeno področje uporabe – sporazuma o vladnih naročilih, o kateri je bil dogovor dosežen na zadnji ministrski konferenci STO 15. decembra 2011, in zaveze Kitajske ob tej priložnosti, čeprav še vedno ne zadostujejo; zato spodbuja Kitajsko, naj se sporazumu pridruži pod podobnimi pogoji kot druge pogodbenice, v skladu z zavezami iz protokola o pristopu k STO; poziva Komisijo, naj hitro, po možnosti še leta 2012, razvije evropski instrument za zagotavljanje vzajemnosti, kar zadeva odprtost trgov javnih naročil; meni, da je treba okrepiti tudi instrumente za spodbujanje, usklajevanje in podporo pri dostopu evropskih malih in srednjih podjetij na prednostne trge, kot je Kitajska;

12.

ugotavlja, da izvozni krediti, ki jih podeljujejo kitajski organi in kitajske banke, spodbujajo izkrivljanje trgovine; zato poziva Kitajsko, naj upošteva smernice iz dogovora Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o uradno podprtih izvoznih kreditih; poziva Komisijo, naj podpre OECD v prizadevanjih, da bi dosegla sodelovanje Kitajske pri tem dogovoru; poleg tega spodbuja Kitajsko, naj podpiše konvencijo OECD o boju proti podkupovanju;

13.

opozarja, da je glavna dovoljena oblika poslovanja tujih podjetij na Kitajskem mehanizem skupnega podjetja (joint venture), ki je zelo zavezujoč in prepogosto povezan s prenosi strateških tehnologij, s katerimi se lahko spodbudi konkurenčni razvoj Kitajske v škodo evropske industrije na področjih, na katerih je EU v prednostnem položaju; je prepričan, da bi še večja odprtost Kitajske pri mehanizmu skupnih podjetij, skupaj z boljšo zaščito pravic intelektualne lastnine, koristila obema stranema in bi olajšala dostop evropskih podjetij na kitajski trg;

14.

poziva EU, naj v primerih nezakonite trgovinske prakse Kitajske po potrebi uporabi instrumente trgovinske zaščite v skladu s pravili STO, to je protidampinške, protisubvencijske in zaščitne ukrepe, pogosteje pa naj se zateče tudi k mehanizmu za reševanje sporov STO, da bi tako zagotovila pravične pogoje za trgovino med EU in Kitajsko; je zaskrbljen, ker Kitajska vse pogosteje uporablja protidampinške ukrepe za izvoz iz EU, pa tudi dampinške cene in državne subvencije; zato Kitajsko poziva, naj zagotovi, da bodo njeni protidampinški ukrepi v skladu s pravili STO;

15.

obžaluje nezadostno varstvo pravic intelektualne lastnine na Kitajskem in pomanjkanje konkretnih sredstev, ki so na voljo evropskim podjetjem (zlasti malim in srednjim) za učinkovit boj proti kršitvam teh pravic; pozdravlja odločitev Komisije, da predlaga revizijo direktive o izvajanju pravic intelektualne lastnine; poziva Komisijo in države članice, naj se odločneje zavzamejo za pravice intelektualne lastnine v multilateralnih organizacijah, katerih članica je Kitajska (STO, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO)); želi, da bi Kitajska nadaljevala prenos veljavnega mednarodnega prava o varstvu pravic intelektualne lastnine v nacionalno zakonodajo, še zlasti v zvezi z bojem proti ponarejanju in piratstvu, ter vztraja, naj kitajski organi to pravo tudi dejansko izvajajo, še posebej na regionalni ravni; obžaluje, da Kitajska ne sodeluje v pogajanjih o prihodnjem mednarodnem sporazumu o boju proti ponarejanju (ACTA); poziva Komisijo in države članice k okrepitvi carinskega sodelovanja v EU in s tretjimi državami, zlasti s Kitajsko, predvsem pri zasegu ponarejenega blaga in poenostavitvi carinskih postopkov; poziva Komisijo in države članice, naj tesneje sodelujejo s tretjimi državami pri vprašanjih avtorskih pravic in licenciranja;

16.

je prepričan, da bi bilo boljše varovanje pravic intelektualne lastnine in učinkovito izvajanje s tem povezanih pravil na Kitajskem za vlagatelje iz EU in od drugod močna spodbuda k naložbam, delitvi novih tehnoloških zmogljivosti in moderniziranju obstoječih tehnologij v tej državi;

17.

ugotavlja, da Kitajska proizvede 97 % redkih zemeljskih elementov, ki se uporabljajo v svetu, zato jo poziva, naj trgovinskim partnerjem zagotovi trajnostne proizvodne načine in pravičen tržni dostop; poziva Komisijo, naj bo posebej pozorna na morebitno omejevanje, ki bi ga uvedla Kitajska pri izvozu svojih surovin; v zvezi s tem opozarja, da je STO 5. julija 2011 Kitajsko obsodila zaradi uvedbe izvoznih omejitev za nekatere surovine in nato to odločitev po pritožbi znova potrdila; poziva Komisijo, naj razvije evropsko strategijo za dobro upravljanje surovin, ki naj vključuje večjo energetsko učinkovitost, recikliranje, učinkovitejšo porabo virov in razvoj industrijskega sodelovanja v sektorjih rasti in inovacij zelenega gospodarstva; poziva k pogajanjem o sprejetju skupnih pravil in načel za trgovino s surovinami, da bi ustvarili okvir za uporabo izvoznih omejitev v STO, pa tudi G20, saj to vprašanje zadeva predvsem industrializirane države in Kitajsko;

18.

poziva Komisijo, naj izpelje pogajanja za sklenitev velikopoteznega in uravnoteženega sporazuma o naložbah med EU in Kitajsko, da bi tako ustvarila boljše okolje za evropske vlagatelje na Kitajskem, in zagotovi preglednost pri vodenju kitajskih podjetij, ki vlagajo v EU, ob tem pa poveča obseg kitajskih kapitalskih tokov v EU; poziva Svet, naj oblikuje mandat za prihodnji naložbeni sporazum s Kitajsko, ob upoštevanju mnenj in stališč Evropskega parlamenta, izraženih v resoluciji z dne 6. aprila 2011 o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki;

19.

pozdravlja odprtje centra EU za evropska mala in srednja podjetja v Pekingu novembra 2010, ki je tem podjetjem odprl vrata marca 2011 in jim zagotavlja znanje in pomoč pri premagovanju ovir, ki jih čakajo pri poslovanju na kitajskem trgu, zlasti v zgodnjih fazah poslovnega razvoja; pozdravlja dejstvo, da center išče poslovne priložnosti za mala in srednja podjetja iz EU ter jim svetuje o kitajskih predpisih;

20.

poudarja pomen sodelovanja med podjetji ter vzpostavitve partnerstva med kitajskimi univerzami in podjetji iz EU, da se spodbudijo inovacije na Kitajskem; opozarja na prednosti podatkovne zbirke EU o tržnem dostopu, ki vsebuje informacije o za podjetja iz EU o pogojih tržnega dostopa, kot so uvozne tarife, zahteve za proizvode, trgovinske ovire, formalnosti ter dokumenti in statistični podatki; pozdravlja delovanje Evropske gospodarske zbornice na Kitajskem;

21.

meni, da bi vzpostavitev mehanizma Komisije za izmenjavo informacij o medvladnih sporazumih med državami članicami in tretjimi državami na področju trgovine s Kitajsko prispevalo k skladnemu pristopu do Kitajske;

22.

opozarja, da ima Kitajska v lasti javne dolgove držav članic evroobmočja; poudarja, da je zadevno lastništvo dobilo nove politične razsežnosti zaradi resnih dolžniških težav znotraj evroobmočja; poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko centralno banko (ECB) in državami članicami razmisli o vzpostavitvi usklajenega sistema za določanje lastnikov javnega dolga; je zaskrbljen, so možnosti EU v trgovinskih pogajanjih s Kitajsko slabše zaradi prispevka te države k finančni stabilizaciji evroobmočja;

23.

poudarja, da si Kitajska z domnevno podcenjenostjo juana in njegovo nekonvertibilnostjo zagotavlja nelojalno konkurenčno prednost pri izvozu svojega blaga, po drugi strani pa ima ta država v lasti tretjino svetovnih deviznih rezerv; poziva k poostritvi mednarodnih finančnih predpisov, ki veljajo za članice G20, in h krepitvi makroekonomskega usklajevanja v tej skupini, saj bi bili lahko v nasprotnem primeru ekonomska stabilnost in svetovna trgovina ogroženi; poziva Kitajsko, naj dopusti dvig vrednosti juana, da bi ta dosegel ustrezen menjalni tečaj; opozarja, da lahko EU na podlagi svojih ustanovnih pogodb v primeru nevzdržnih svetovnih valutnih neravnovesij sprejme politiko deviznega tečaja;

24.

poziva Komisijo, naj Kitajsko spodbudi k liberalizaciji tekočih računov; poziva Komisijo, naj predloži dokaze o tem, kako fiksni menjalni tečaj škoduje konkurenčnosti EU, nato pa razmisli o ustreznih prednostnih ukrepih;

25.

poziva države članice, naj z ustreznimi mehanizmi spremljanja zagotovijo, da bodo tuja podjetja, ki delujejo v EU, spoštovala vso veljavno zakonodajo na enotnem trgu, vključno s socialnimi in okoljskimi standardi, skrbela za zaščito patentov in prispevala k ohranjanju delovnih mest, kadar kupujejo evropska podjetja oziroma ustanavljajo podružnice v EU; poziva Komisijo in države članice, naj po zgledu odbora za tuje naložbe v Združenih državah Amerike (CFIUS) ustanovijo organ, ki bo vnaprej ocenjeval tuje strateške naložbe, da bi tako zagotovili jasen pregled nad podjetji, ki delujejo na evropskem ozemlju in vanj usmerjajo svoje naložbe, Parlamentu pa redno poročajo o tem;

26.

poziva EU, naj si v vseh ustreznih mednarodnih organizacijah, kot so WHO, Mednarodna organizacija dela (ILO) in Združeni narodi, prizadeva za reforme, namenjene vključevanju zavezujočih socialnih, okoljskih i zdravstvenih standardov v pravila o organizaciji trgovine pod vodstvom STO;

27.

obžaluje razdrobljen in neusklajen institucionalni okvir trgovinskih odnosov med EU in Kitajsko; poziva Komisijo, naj nujno revidira organizacijski diagram dvostranskih odnosov s ciljem boljšega usklajevanja in opustitve nepotrebnih delovnih skupin, dialogov in drugih formalnih – in neformalnih – organov, aktivnih na tem področju; poziva države članice, posamezne regije in občine, naj bolje usklajujejo svoje politike do Kitajske in sprejmejo nujne ukrepe za dosego operativnega soglasja, ki bo podprlo skupne cilje EU;

28.

poziva EU, naj razvije strategijo za preprečevanje prisilnih prenosov tehnologije; želi, da bi se v zvezi s tem hitro končal postopek okrepljenega sodelovanja glede patenta Skupnosti;

29.

zahteva, da za vse blago v obtoku na notranjem trgu strogo veljajo evropski predpisi in standardi, ter poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga scenarij, ki se bo skladal s pravili STO in bo vključeval postopno uvedbo pogojnosti za trgovino in/ali poravnave na mejah za blago s poreklom iz držav nečlanic, ki ne bi upoštevale teh pravil;

30.

opozarja na vse večji vpliv Kitajske v mednarodni trgovini; zato poziva EU, naj še naprej budno spremlja politični, gospodarski, socialni in okoljski vpliv vse večjih naložb Kitajske v državah v razvoju, zlasti v Afriki in Latinski Ameriki;

31.

potrjuje, da so kitajske naložbe v Latinski Ameriki in Afriki potrebne, zlasti v posebnih ekonomskih conah, saj prispevajo h gospodarskemu razvoju zadevnih držav in k razvoju lokalnih proizvodnih verig z uporabo lokalne delovne sile;

32.

je zaskrbljen, ker nekatera evropska podjetja vlagajo na Kitajskem predvsem zaradi nizkih proizvodnih stroškov, ki so posledica ohlapnejših socialnih in okoljskih standardov ter spoštovanja človekovih pravic; toplo priporoča, naj se Komisija in države članice zavzamejo za resnično družbeno odgovornost evropskih podjetij na Kitajskem ter spodbudijo širjenje praktičnih zgledov in obveščanje o pobudah na tem področju; poleg tega poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko določbe o družbeni odgovornosti podjetij vključili v prihodnji naložbeni sporazum med EU in Kitajsko;

33.

meni, da bosta stališče, da je kitajsko delovanje v državah v razvoju nepošteno, in konflikten odziv neproduktivna, predvsem za države v razvoju; poudarja, da morajo v korist držav v razvoju in tudi širše svetovne konkurence in rasti podjetja in akterji iz EU, ki tekmujejo s Kitajsko na področju trgovine in gospodarskih odnosov z državami v razvoju, pripraviti najprivlačnejše ponudbe v smislu dolgoročne trajnosti in koristi, vključno z okoljskimi in družbenimi vidiki in vidiki spoštovanja človekovih pravic in upravljanja;

34.

opozarja, da je Kitajska največja svetovna proizvajalka toplogrednih plinov; poziva EU, naj v mednarodnih organizacijah predlaga, da se okoljska vprašanja in cilji v zvezi s podnebnimi spremembami vključijo v razpravo o mednarodni trgovini; meni, da bi bilo treba gospodarsko moč Kitajske in njeno zmožnost tehnoloških inovacij uporabiti v svetovnem boju proti podnebnim spremembam;

35.

meni, da so prizadevanja kitajskih oblasti v zvezi z nekaterimi temeljnimi pravicami na Kitajskem, zlasti socialnimi pravicami in pravicami delavcev, nezadostna; zato spodbuja tako EU kot Kitajsko, naj vzpostavita tesnejši in odgovornejši strateški dialog na podlagi vzajemnega razumevanja;

36.

poziva EU, naj razvije velikopotezno skupno industrijsko politiko, ki bo temeljila na raziskavah in inovativnosti, vključevala inovativne oblike financiranja, kot so evropske projektne obveznice, in podpirala razvoj malih in srednjih podjetij, zlasti prek dostopa do javnih naročil, da bi tako ohranili njeno konkurenčnost kljub pojavu novih velikih akterjev v industrijskem in raziskovalnem sektorju; poziva EU, naj poveča vrednost evropske proizvodnje z boljšim obveščanjem potrošnikov, zlasti s sprejetjem uredbe o označevanju porekla izdelkov, uvoženih v EU;

37.

poziva EU, naj okrepi svoje gospodarsko, proračunsko, davčno in politično upravljanje, da bi tako postala verodostojna in vplivna sogovornica na mednarodnem prizorišču; poziva Svet in Komisijo, naj delujeta usklajeno, da bi preprečila slabitev položaja EU z dvostranskimi partnerstvi in sporazumi; poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z državami članicami pri opredeljevanju njihovih trgovinskih politik in politik do Kitajske; zahteva, da EU uresniči dolgoročno strategijo za Kitajsko, da bi zagotovila operativno usklajevanje tako med institucijami EU kot med EU in državami članicami;

38.

poudarja, da je treba sprejeti uravnotežen pristop do Kitajske; poziva Komisijo in države članice, naj s Kitajsko vzpostavijo obširno sodelovanje na področju skupnih raziskav, kot sta varnost izdelkov in zdravje ljudi, ter poskrbijo za nadaljnjo znanstveno, tehnološko in kulturno izmenjavo;

39.

ugotavlja, da se številna sporna trgovinska vprašanja s Kitajsko nanašajo na kakovost predpisov in njihovo izvajanje na številnih področjih, med drugim v industrijski politiki, okoljski politiki, pri kriznih ukrepih, finančni stabilnosti in varstvu potrošnikov; poziva, da se ti primeri rešijo s poglobljenim dvostranskim sodelovanjem ali z mehanizmom za reševanje sporov v STO;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/41

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/51

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ukrajini, zlasti tistih z dne 9. junija 2011 (1), 27. oktobra 2011 (2) in 1. decembra 2011 (3),

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Euronest z dne 3. aprila 2012 o položaju Julije Timošenko,

—

ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 26. aprila 2012 o položaju Julije Timošenko,

—

ob upoštevanju izjave o evropskem prvenstvu v nogometu 2012 Andrule Vasiliu, evropske komisarke za šport, z dne 4. maja 2012,

—

ob upoštevanju izjave poljskega predsednika Bronislawa Komorowskega z dne 9. maja 2012 o tem, da evropsko prvenstvo v nogometu leta 2012 ne bi smelo biti odpovedano,

—

ob upoštevanju poročila o napredku pri izvajanju evropske sosedske politike v Ukrajini, ki je bilo objavljeno 15. maja 2012 (4),

—

ob upoštevanju sklepov srečanja sveta za sodelovanje med EU in Ukrajino z dne 15. maja 2012,

—

ob upoštevanju skupne izjave z vrhovnega srečanja o vzhodnem partnerstvu v Pragi z dne 7. maja 2009,

—

ob upoštevanju zaključka pogajanj med EU in Ukrajino o pridružitvenem sporazumu, vključno s pogajanji o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine, ter parafiranja tega sporazuma,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Ukrajino, ki je začel veljati 1. marca 1998 (5), in potekajočih pogajanj o pridružitvenem sporazumu, ki bo nadomestil sporazum o partnerstvu in sodelovanju,

—

ob upoštevanju členom 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker je Ukrajina strateško pomembna država za EU; ker ima zaradi svoje velikosti, virov, prebivalstva in geografske lege značilen položaj v Evropi in je zato bistven regionalni akter, ki močno vpliva na varnost, stabilnost in blaginjo vse celine, ter bi zato morala nositi svoj del politične odgovornosti;

B.

ker so spoštovanje človekovih pravic, državljanskih in temeljnih svoboščin ter pravne države z vključevanjem poštenih, nepristranskih in neodvisnih sodnih postopkov in poudarek na notranjih reformah v Ukrajini bistveni pogoji za nadaljnji razvoj odnosov med EU in Ukrajino;

C.

ker bo podpis pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino, vključno s poglobljenim in celovitim območjem proste trgovine, pomemben za njeno evropsko perspektivo; ker bolj ko bo Ukrajina delila skupne vrednote z EU in več reform ko bo izpeljala v duhu tega sporazuma, globlji bodo postopno postali njeni odnosi z EU; ker je za EU tudi izjemnega pomena imeti območje pravne države in blaginje, ki se širi na njeni vzhodni meji, katere znaten del predstavlja prav meja z Ukrajino;

D.

ker se obsežna reforma dela sodstva in ukrepi za zagotovitev spoštovanja načela pravne države pri kazenskih preiskavah in pregonih, vključno z načelom poštenih, nepristranskih in neodvisnih sodnih postopkov v Ukrajini, še ne izvajajo; ker je treba te reforme oblikovati v tesnem sodelovanju z Beneško komisijo; ker se sodba o kasacijski pritožbi v zadevi Julije Timošenko proti odločitvi okrožnega sodišča v Pečersku v Kijevu pričakuje 26. junija 2012;

E.

ker so obsodba nekdanje ukrajinske predsednice vlade Julije Timošenko dne 11. oktobra 2011 na sedem let zapora in sodni postopki proti drugim visokim uradnikom nekdanje vlade nesprejemljivi in so dejanje selektivne pravičnosti; ker so bile ugotovljene hude pomanjkljivosti, kar zadeva neodvisnost sodstva, in pomanjkanje reform v vseh vidikih sodnega postopka: pregon, sojenje, obsodba, pridržanje in pritožbe;

F.

ker EU še naprej poudarja, da je treba spoštovati načela pravne države, kar vključuje poštene, nepristranske in neodvisne sodne postopke, hkrati pa se ne sme dajati vtisa, da se sodni ukrepi uporabljajo selektivno; ker EU meni, da so ta načela še posebej pomembna v državi, ki želi skleniti tesnejša pogodbena razmerja, ki temeljijo na političnem združevanju;

G.

ker sta korupcija in zloraba položaja v Ukrajini še vedno razširjeni, zaradi česar morajo organi odločno ukrepati, tako da odgovorne privedejo pred sodišče; ker morajo biti pregoni in preiskave nepristranski in neodvisni ter se ne smejo zlorabljati v politične namene;

H.

ker je danski helsinški odbor za človekove pravice, ki je spremljal sodne postopke v zadevi proti Juliji Timošenko, v svojem predhodnem poročilu navedel temeljne pomanjkljivosti v ukrajinskem kazenskopravnem sistemu, ki so negativno vplivale na zaščito človekovih pravic in pravne države;

I.

ker mora evropska perspektiva Ukrajine temeljiti na politiki sistematičnih in nepovratnih reform na številnih pomembnih institucionalnih, političnih, ekonomskih in družbenih področjih; ker so bile pomembne reforme že izvedene ali pa se zdaj izvajajo, druge pa je še treba uvesti; ker bo okvir, ki ga omogoča pridružitveni sporazum, Ukrajini zagotovil bistveno orodje za modernizacijo in načrt za usmerjanje notranjih reform, pa tudi orodje za nacionalno spravo, kar bo državi pomagalo pri premagovanju nedavnih negativnih trendov, premoščanju obstoječih razlik v ukrajinski družbi ter združevanju s ciljem doseganja evropske perspektive na podlagi vrednot demokracije, pravne države, človekovih pravic in dobrega upravljanja;

J.

ker bo Ukrajina skupaj s Poljsko junija gostila evropsko prvenstvo v nogometu 2012; ker so do zdaj visoki evropski politiki nakazali, da se ne bodo udeležili tekem v Ukrajini, vendar niso pozvali k bojkotu evropskega prvenstva v nogometu;

1.

poudarja, da je eden glavnih zunanjepolitičnih ciljev izboljšanje in spodbujanje odnosov z Ukrajino ter krepitev evropske sosedske politike, katere namen je okrepiti politične, gospodarske in kulturne odnose med zadevnimi državami ter EU in njenimi državami članicami; poudarja, da je treba za podpis in ratifikacijo pridružitvenega sporazuma ter njegovo učinkovito izvajanje izboljšati razmere na področju človekovih pravic, vključno z dekriminalizacijo političnih odločitev v prenovljenem kazenskem zakoniku, na področju pravne države in trdne demokracije, z odpravo zatiranja politične opozicije ter s svobodnimi, pravičnimi in preglednimi volitvami;

2.

poudarja, da je sedanje probleme v odnosih med Ukrajino in EU mogoče rešiti le na podlagi jasne pripravljenosti ukrajinskih organov, da izvedejo potrebne reforme, zlasti pravnega in sodnega sistema, tako da se bodo v celoti spoštovala načela demokracije, človekove pravice in temeljne svoboščine, pravice manjšin in načela pravne države; poziva institucije Evropske unije in Svet Evrope skupaj z Beneško komisijo, naj dejavno in učinkovito podprejo ta proces reform;

3.

je še vedno zaskrbljen, ker sodni postopki proti nekdanjim in sedanjim visokim vladnim uradnikom niso potekali v skladu z evropskimi standardi pravičnosti, nepristranskosti, preglednosti in neodvisnosti; poziva k takojšnji brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov, obsojenih iz političnih razlogov, vključno z voditelji opozicije;

4.

obžaluje obsodbo nekdanje predsednice vlade Julije Timošenko; poudarja, da so krepitev pravne države, neodvisno sodstvo ter začetek verodostojnega boja proti korupciji bistveni za poglobitev odnosov med EU in Ukrajino, pa tudi za utrditev demokracije v Ukrajini;

5.

poziva ukrajinske organe, naj razlikujejo med politično in kazensko odgovornostjo ter skladno s tem spremenijo veljavni kazenski zakonik; poudarja, da se mora demokratični boj za politične odločitve odvijati v parlamentu z udeležbo volivcev na svobodnih volitvah ter da ga ne smejo uničiti osebno ali politično motivirana dejanja kazenskega pregona in manipulirane sodbe na kazenskih sodiščih;

6.

poziva ukrajinske organe, naj pred začetkom volilne kampanje pojasnijo razmere zapornikov, obsojenih iz političnih razlogov;

7.

poziva ukrajinske organe, naj zajamčijo nepristranskost in preglednost v procesu kasacije v zadevi Julije Timošenko, ki naj bi potekal v skladu s pravičnimi in poštenimi pravnimi standardi in praksami, ki so skupni vsej Evropi, ter zahteva odpravo uporabe selektivne pravičnosti za politične in druge nasprotnike; obžaluje dejstvo, da je ukrajinsko vrhovno specializirano sodišče za kazenske in civilne zadeve odložilo odločitev o kasacijski pritožbi v zadevi Julije Timošenko zoper sklep okrožnega sodišča Pečersk iz Kijeva; je seznanjen s odložitvijo obravnave kasacijske pritožbe v zadevi Julije Timošenko na 26. junij 2012; meni, da je takšen odlog obžalovanja vreden, in opozarja na nevarnost podaljšanja ustreznega sodnega postopka;

8.

poziva ukrajinske organe, naj vsem zapornikom, obsojenim iz političnih razlogov, vključno z Julijo Timošenko, Jurijem Lučenkom in Valerijem Ivaščenkom, zagotovijo polno spoštovanje pravice do ustrezne medicinske pomoči v primerni ustanovi in pravice do neomejenega stika z odvetniki ter pravice do obiskov sorodnikov in drugih oseb, kot je veleposlanik EU; poudarja, da mora Ukrajina v celoti in v skladu z mednarodnimi standardi spoštovati pravne in človekove pravice obtožencev in pridržanih oseb, vključno s pravico do medicinske oskrbe; obsoja dejstvo, da so zaporniški varnostniki uporabili silo nad Julijo Timošenko, in opozarja na obvezo Ukrajine, da nemudoma in nepristransko preuči vse pritožbe glede mučenja ali drugih oblik krutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja;

9.

poziva ukrajinske organe, naj oblikujejo neodvisen in nepristranski mednarodni pravni forum, ki bo poročal o morebitnih kršitvah temeljnih pravic in svoboščin v zadevah Julije Timošenko in drugih članov njene vlade; pozdravlja izid srečanja predsednika Evropskega parlamenta Martina Schulza s predsednikom vlade Ukrajine Mikolo Azarovom in pričakuje, da se bodo ukrajinski organi odzvali na sporazumni predlog, tako da bodo določili smernice za takojšnje izvajanje predloga in s tem v sodelovanju z zdravstvenim osebjem ustanove Charité in z njegovo podporo zagotovili dostojno zdravstveno oskrbo Juliji Timošenko ter vzpostavili sodni nadzor nad procesoma pritožbe in kasacijske pritožbe ter prihodnjimi sojenji nekdanji predsednici vlade Ukrajine, ki ga bo izvajala ugledna in sposobna oseba iz EU;

10.

pozdravlja dejstvo, da je bila Julija Timošenko iz kačanivskega zapora prepeljana v bolnišnico na lastno odločitev, in je seznanjen z nedavnim obiskom mednarodnih zdravnikov;

11.

vztraja, da morajo vsi sodni postopki proti nekdanjim in sedanjim visokim vladnim uradnikom potekati v skladu z evropskimi standardi pravičnosti, nepristranskosti, preglednosti in neodvisnosti; obsoja dejstvo, da ukrajinski organi proti Juliji Timošenko in drugim vlagajo nove politično motivirane tožbe v nasprotju z načeli pravne države;

12.

izraža osuplost glede stanja na področju demokratičnih svoboščin ter prakse instrumentalizacije državnih institucij za strankarske namene in politično maščevanje;

13.

poudarja izreden pomen svobodnih, pravičnih in preglednih parlamentarnih volitev letos v Ukrajini, vključno s pravico vodstva opozicije, da se jih udeleži; poudarja tudi, da je treba ohraniti trdno zavezanost demokratičnim vrednotam in pravni državi, tudi v obdobju med volitvami; poziva Evropski parlament, naj samostojno sodeluje v mednarodni misiji za opazovanje volitev in spremlja naslednje parlamentarne volitve;

14.

opozarja ukrajinske organe, da so potrebne celovite reforme in da jih je treba izvesti, da bi začrtali pot Ukrajine, ki bo v skladu z evropskimi normami in standardi; poudarja, da mora približevanje Unije k EU temeljiti na njenih zavezah k vrednotam in svoboščinam EU; poudarja, da mora biti eden od temeljev teh standardov neodvisno sodstvo;

15.

poudarja, da bo polno spoštovanje zakonodaje o človekovih pravicah in določitev osnovnih standardov Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi okrepilo verodostojnost ukrajinskega predsedovanja tej organizaciji, predvidenega leta 2013;

16.

v upanju na uspešno evropsko nogometno prvenstvo 2012 na Poljskem in v Ukrajini poziva evropske politike, ki se želijo udeležiti tekem Euro 2012 v Ukrajini, naj javno in jasno izrazijo, da poznajo politične razmere v tej državi, in poiščejo priložnost za obisk političnih pripornikov v zaporu, ali pa naj se tekem udeležijo zasebno, in ne kot pomembne osebnosti;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, Svetu, Komisiji, državam članicam, predsedniku, vladi in parlamentu Ukrajine ter parlamentarnim skupščinam Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/54

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah, mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, konvencije o otrokovih pravicah ter konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju členov 2, 3(5), 6, 7, 21 in 27 Pogodbe o Evropski uniji, členov 10 in 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter Listine EU o temeljnih svoboščinah,

—

ob upoštevanju priročnika za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, ki ga je sprejela delovna skupina Sveta Evropske unije za človekove pravice,

—

ob upoštevanju resolucije št. 1728 parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 29. aprila 2010 o diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete ter priporočila sveta ministrov CM/Rec(2010)5 z dne 31. marca 2010 o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz novembra 2010 o homofobiji, transfobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o prihodnjem vrhovnem srečanju EU-Rusija (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. septembra 2011 o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti v Združenih narodih (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2011 o kršitvah svobode govora in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti v Litvi (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. septembra 2009 o litovskem zakonu o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja (5),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o homofobiji, zlasti tistih z dne 26. aprila 2007 o homofobiji v Evropi (6), 15. junija 2006 o porastu rasističnega nasilja in homofobije v Evropi (7) ter 18. januarja 2006 o homofobiji v Evropi (8),

—

ob upoštevanju členov 110(2) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, tudi pravic pripadnikov manjšin, v odnosih s tretjimi državami pa mora te vrednote spodbujati;

B.

ker je homofobija iracionalen strah pred žensko in moško homoseksualnostjo ter pripadniki skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter sovraštvo do njih na podlagi predsodkov, podobno kot rasizem, ksenofobija, antisemitizem in seksizem; ker je ta pojav v javnem in zasebnem prostoru navzoč v različnih oblikah – kot sovražni govor in ščuvanje k diskriminaciji, zasmehovanje ter verbalno, psihološko in fizično nasilje, preganjanje in umor, diskriminacija s kršenjem načela enakosti ter neupravičeno in nerazumno omejevanje pravic, ki se pogosto skrivajo za upravičevanjem teh dejanj z javnim redom, versko svobodo in pravico do ugovora vesti;

C.

ker so bili v Rusiji v rjazanski (2006), arhangelski (2011), kostromski in sanktpeterburški oblasti (2012) sprejeti kazenski in upravni zakoni proti „propagandi homoseksualnosti“, v novosibirski, samarski, kirovski, krasnojarski in kaliningradski oblasti pa so tovrstni zakonodajni predlogi v obravnavi; ker so s temi zakoni predpisane različne kazni do 1 270 EUR za posameznike in do 12 700 EUR za združenja in podjetja in ker podoben zakon obravnava tudi zvezna duma;

D.

ker v Ukrajini parlament obravnava dva zakonodajna predloga, vložena leta 2011 in 2012, ki bi v primeru sprejetja inkriminirala „širjenje homoseksualnosti“, pa tudi organiziranje srečanj, parad, akcij, demonstracij in množičnih dogodkov z namenom mednarodnega širjenja pozitivnih informacij o homoseksualnosti, ter določila zaporno kazen do petih let, odbor za svobodo izražanja in obveščanja ukrajinskega parlamenta pa te zakonodajne predloge podpira;

E.

ker so v Moldaviji mesta Bălți, Sorochi, Drochia, Cahul, Ceadîr Lunga in Hiliuți ter okrožji Anenei Noi in Basarabeasca pred nedavnim sprejela zakone, ki prepovedujejo nasilno propagando netradicionalnih spolnih usmeritev in v enem primeru muslimansko dejavnost in ker je zvezni urad v primeru mesta Chetriș že razglasil te ukrepe za neustavne;

F.

ker v Litvi še vedno ni pravno razjasnjeno, ali javno obveščanje po sprejetju zakona o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja, spremenjenega leta 2010, lahko spodbuja sprejemanje homoseksualnosti ali ne;

G.

ker je v Latviji član mestnega sveta Rige nedavno vložil zakonodajni predlog za prepoved „propagande homoseksualnosti“, da bi onemogočili organiziranje baltske parade ponosa marca 2012, vendar ta predlog še vedno ni bil preučen;

H.

ker je na Madžarskem skrajno desničarska stranka Jobbik nedavno vložila več zakonodajnih predlogov, s katerimi želi inkriminirati „širjenje motenj spolnega vedenja“, v mestnem svetu Budimpešte pa je stranka Fidesz vložila lokalni odlok za „omejitev obscenih pohodov“ v pripravah na parado ponosa v Budimpešti, vendar so bili ti predlogi naknadno umaknjeni;

I.

ker je delegacija EU v Moldaviji izrazila globoko obžalovanje in zaskrbljenost zaradi tega izkazovanja nestrpnosti in diskriminacije;

J.

ker je Komisija izrazila zavezanost zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v EU ter poudarila, da v Evropi ni prostora za homofobijo;

K.

ker je v državah članicah in tretjih državah še vedno navzoča homofobija v obliki umorov, prepovedi parad ponosa in pohodov za enakopravnost, uporabe ščuvajočega, grozilnega in sovražnega govora, nezmožnosti policije, da bi zagotavljala ustrezno zaščito, in nasilnih demonstracij, ki jih organizirajo homofobne skupine;

L.

ker Evropski parlament ostaja zavezan enakosti in nediskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete v EU, zlasti sprejetju direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na njihovo versko pripadnost ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, ki je blokirana zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic, prihodnjim predlogom za vzajemno priznavanje veljavnosti potrdil o zakonskem stanu, prihodnjemu pregledu okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji, v katerega bo kot kaznivo dejanje vključena tudi homofobija, ter celovitem načrtu za enakost brez diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete;

1.

ostro obsoja vsako diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete ter obžaluje, da temeljne pravice pripadnikov skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev celo v Evropski uniji niso vedno dosledno upoštevane; zato poziva države članice, naj lezbijkam, gejem, biseksualcem in transseksualcem zagotovijo varstvo pred homofobnim sovražnim govorom in nasiljem ter naj zagotovijo, da istospolni partnerji uživajo enako spoštovanje, dostojanstvo in varstvo kot drugi člani družbe; poziva države članice in Komisijo, naj ostro obsodijo homofobni sovražni govor ali hujskanje k sovraštvu in nasilju ter naj zagotovijo, da bo svoboda do protestov, ki je zajamčena z vsemi pogodbami o človekovih pravicah, upoštevana v praksi;

2.

Komisijo poziva, naj pregleda okvirni sklep o rasizmu in ksenofobiji, da bi njegovo področje uporabe okrepila in razširila na sovražna kazniva dejanja na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izražanja;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo z dopolnitvijo protidiskriminacijskega svežnja, ki temelji na členu 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije, diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti prepovedana v vseh sektorjih,

4.

Komisijo in države članice poziva, naj zagotovijo, da se bo Direktiva 2004/38/ES o prostem pretoku izvajala brez diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za vzajemno priznavanje veljavnosti potrdil o zakonskem stanu na podlagi načela o vzajemnem priznavanju;

5.

opozarja na ugotovitve iz poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom „Homofobija, transfobija in diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete“; nadalje poziva Komisijo in države članice, naj v čim večji meri upoštevajo mnenja iz tega poročila;

6.

Komisijo še poziva, naj skrbno preuči prihodnje rezultate evropske raziskave Agencije EU za temeljne pravice o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transseksualcih in v zvezi s to problematiko ustrezno ukrepa;

7.

poziva jo tudi, naj zagotovi, da bo letno poročilo o izvajanju listine o temeljnih pravicah vsebovalo strategijo za povečanje varstva temeljnih pravic v EU, tudi popolne in obsežne informacije o incidentih homofobije v državah članicah ter predlaganih rešitvah in ukrepih za njihovo preprečevanje;

8.

ponavlja zahtevo, da Komisija izdela obsežen časovni načrt za enakost brez diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete;

9.

meni, da bodo pravice pripadnikov skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev z večjo gotovostjo zaščitene, če jim bo zagotovljen dostop do pravnega instituta, denimo sobivanja, registrirane partnerske skupnosti ali poroke; pozdravlja, da te možnosti sedaj omogoča šestnajst držav članic, in k temu poziva še druge države članice;

10.

je močno zaskrbljen zaradi opisanih dogodkov, ki omejujejo svobodo izražanja in zbiranja na podlagi napačnih prepričanj o homoseksualnosti in transseksualnosti; meni, da bi morale biti države članice EU zgled pri izvajanju in varstvu temeljih pravic v Evropi;

11.

obžaluje, da se na podlagi teh zakonov že izvajajo aretacije in kaznovanje državljanov z globo, tudi heteroseksualnih državljanov, ki podpirajo in sprejemajo lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce ter so do njih strpni; obžaluje tudi, da ti zakoni dajejo legitimnost homofobiji, včasih pa tudi nasilju, kot se je zgodilo v primeru nasilnega napada na avtobus z aktivisti lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci 17. maja 2012 v Sankt Peterburgu;

12.

obsoja nasilje in grožnje, ki so spremljale parado ponosa v Kijevu 20. maja 2012, na kateri sta bila pretepena dva voditelja parade, zaradi česar je bil dogodek odpovedan; ponovno poudarja, da je spoštovanje temeljih pravic pogoj za sporazume z EU, kot je določeno v pogodbah, ter zato poziva Ukrajino, naj sprejme zakonodajo o prepovedi diskriminacije, tudi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti; meni, da je sedanji razvoj dogodkov v Ukrajini skladen s temi zahtevami; poziva ukrajinske oblasti, naj nemudoma prekličejo osnutke zakonov, predlagajo protidiskriminacijsko zakonodajo, tudi glede diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, in naj si prizadevajo, da bo mogoča varna izvedba parade ponosa v Kijevu prihodnje leto;

13.

poudarja, da je izraz „propaganda“ zelo redko opredeljen; je zaskrbljen zaradi dokazljive samocenzure medijev, ustrahovanja državljanov, ki se bojijo izraziti svoje mnenje, ter možnosti pregona združenj in podjetij, ki uporabljajo gejem prijazne oznake, kot je mavrica;

14.

poudarja, da so takšni zakoni in predlogi v nasprotju z mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki onemogoča diskriminacijske zakone in prakso (9) na podlagi spolne usmerjenosti in katerega pogodbenice so tudi Rusija, Ukrajina, Moldavija in vse države članice EU; poziva Svet Evrope, naj preuči te kršitve človekovih pravic, preveri njihovo skladnost z obveznostmi, povezanimi s članstvom v Svetu Evrope in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ter sprejme potrebne ukrepe;

15.

poudarja tudi, da je izobrazba bistvena, zato je potrebno dobro, dostopno in spoštljivo spolno izobraževanje; poziva države članice in Komisijo, naj z izobraževanjem ter administrativnimi, pravosodnimi in zakonodajnimi ukrepi okrepijo boj proti homofobiji;

16.

opozarja, da so državna in mednarodna sodišča večkrat potrdila, da vprašanja javne morale ne opravičujejo različnega obravnavanja posameznikov, tudi v zvezi s svobodo izražanja; opozarja, da večina evropskih držav nima takšne zakonodaje, ima pa uspešno, raznoliko in medsebojno spoštljivo družbo;

17.

poziva zadevne organe Rusije, Ukrajine, Moldavije in vseh držav članic EU, da izkažejo in zagotovijo spoštovanje načela nediskriminacije ter ponovno pretehtajo te zakone in predloge ob upoštevanju mednarodnega prava o človekovih pravicah;

18.

poziva Komisijo, Svet in službo za zunanjepolitično delovanje, naj se seznanijo s temi prepovedmi in jih obsodijo, zlasti v okviru notranjih zadev, dvostranskih dialogov in evropske sosedske politike; Svet Evropske unije in službo za zunanjepolitično delovanje tudi poziva, naj razpravo o tem vprašanju sprožita na ustreznih mednarodnih forumih, kot so Svet Evrope, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in Organizacija združenih narodov;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski komisiji, Svetu Evropske unije, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, nacionalnima vladama in parlamentoma Rusije in Ukrajine, navedenim regionalnim parlamentom Rusije in navedenim lokalnim svetom Moldavije.

13.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 264/59

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri“ (COM(2011)0571),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020“ (COM(2011)0021),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropa 2020 – strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Boljše zagotavljanje koristi okoljskih ukrepov EU: krepitev zaupanja z boljšim znanjem in odzivnostjo“ (COM(2012)0095),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo (1),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za okolje o časovnem okviru Komisije za Evropo, gospodarno z viri, sprejetih 19. decembra 2011 (18786/11), sklepov Sveta za konkurenco z dne 29. septembra 2011 o konkurenčnem evropskem gospodarstvu in Sveta za okolje z dne 20. decembra 2010 o trajnostnemu upravljanju materialov ter trajnostni proizvodnji in potrošnji: ključni prispevki za Evropo, gospodarno z viri,

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z naslovom „Evropsko okolje – stanje in napovedi 2010“ (SOER2010),

—

ob upoštevanju bližajoče se konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Braziliji 20. in 22. junija 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zagotavljanje surovin za blagostanje Evrope v prihodnosti – predlog za evropsko partnerstvo za inovacije glede surovin“ (COM(2012)0082),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2012 o tem, kako preprečevati nastajanje živilskih odpadkov: strategije za učinkovitejšo živilsko verigo v EU (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za ribištvo (A7-0161/2012),

A.

ker sedanja gospodarska, finančna in okoljska kriza kaže, da Evropa nujno potrebuje nove vire trajnostne gospodarske rasti;

B.

ker zaradi posledic pomanjkanja virov, na primer porasta cen, najbolj trpijo osebe z manjšimi prihodki in tisti, ki živijo na območjih z omejenimi možnostmi, zato je zdaj bolj kot kadar koli prej potrebna sinergija med socialno in okoljsko politiko;

C.

ker vedno večje povpraševanje po naravnih virih in njihovo pretirano izkoriščanje ter s tem povezana sprememba rabe zemljišč vodita v slabšanje okolja, hitrejše podnebne spremembe in uničevanje omejenega naravnega kapitala Zemlje, pa tudi v izgubo biotske raznovrstnosti;

D.

ker omejenost virov, ki je posledica intenzivne rabe, špekulacije s cenami na blagovnih borzah in dramatično povečana svetovna poraba zvišujejo cene surovin, pri čemer so realne cene osnovnih dobrin od začetka stoletja narasle za 147 %; ker se bo EU pri zagotavljanju dostopa in nemotene dobave najpomembnejših virov verjetno srečala z velikimi izzivi; ker je učinkovita raba surovin v industriji in na politični ravni priznana kot bistvena pri obvladovanju teh izzivov;

E.

ker bo prehod gospodarstva na gospodarno ravnanje z viri, pri čemer bodo obenem spoštovane omejitve našega planeta ter večanje števila svetovnega prebivalstva in števila tistih, ki živijo v prihodnjih industrijskih državah, povečal konkurenčnost ter zagotovil nove vire za rast in delovna mesta prek prihranka zaradi večje učinkovitosti, komercializacije inovacij in boljšega gospodarjenja z viri v vsem njihovem življenjskem ciklu;

F.

ker je recikliranje več kot zbiranje odpadkov, ki se jih lahko reciklira, in bi bilo zato nujno v prihodnje ukrepe vključiti vse korake v vrednostni verigi;

G.

ker bi morala prihodnja celostna politika virov ne samo razločevati med „obnovljivimi“ in „neobnovljivimi“ viri, temveč vključiti tudi „trajne“ materiale;

H.

ker Eurobarometer iz marca 2011 kaže, da državljane EU najbolj skrbita učinkovita raba virov ter trajnostna proizvodnja in potrošnja; ker napredka glede trajnosti nikakor ne bo mogoče doseči, če pri tem ne bodo sodelovali državljani, za kar je potrebno spremeniti odnos in družbene navade glede izrabljanja virov;

I.

ker je zaradi povečane porabe virov, vode in zemljišč zagotavljanje dostopa do virov in nemotene oskrbe z njimi vse večji izziv;

J.

ker konkurenčna industrija omogoča nove naložbe v učinkovitejše tehnologije;

1.

poziva Komisijo, naj vzpostavi skupne projektne skupine za tri najpomembnejša področja – hrana in pijača, stanovanja ter mobilnost, da bi čim prej razvili evropske akcijske načrte za učinkovito rabo virov z jasnimi ukrepi za zmanjševanje njihove porabe; te projektne skupine bi morale dopolniti delo platforme EU za učinkovito rabo virov, sestavljati pa bi jih morali strokovnjaki iz Komisije, držav članic, industrije, civilne družbe in drugih zainteresiranih strani; njihova naloga bi bila spodbujati partnerstvo med akterji vzdolž vrednostne verige;

2.

poziva Komisijo in države članice, naj do leta 2013 odpravijo ovire za delovanje evropskega trga recikliranja in ponovne uporabe ter naj delovanje takega trga spodbuja s krepitvijo povpraševanja po recikliranih materialih in stranskih proizvodih ter večanjem njihove razpoložljivosti, in sicer s pomočjo ukrepov, ki bi morali vključevati hitro dodatno oblikovanje strogih meril za prenehanje statusa odpadka in gospodarske spodbude, kot je nižji DDV za sekundarne materiale za področja, na katerih trg ne deluje, ali spodbujanje inovativnih tehnologij zbiranja in ločevanja; v zvezi s tem poudarja, da je nujno treba začeti izvajati vso obstoječo zakonodajo s področja odpadkov ter pospešiti izvrševanje in spremljanje;

3.

poziva Komisijo in države članice, naj povečajo raziskave in tehnološke inovacije, da bi pospešile prehod na gospodarstvo, gospodarno z viri; poudarja, da je Unija inovacij, vključno s programom Horizon 2020, evropskim partnerstvom za inovacije glede surovin, akcijskim načrtom za ekološke inovacije ter središči znanja in inovacij, eno od gonil Evrope, gospodarne z viri; poziva Komisijo, naj oblikuje lahko dostopno spletno bazo podatkov o najboljših praksah s področja učinkovitosti virov;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj se do konca leta 2013 dogovorijo glede jasnih, vzdržljivih in merljivih kazalnikov za gospodarsko dejavnost, pri katerih bodo upoštevane podnebne spremembe, biotska raznovrstnost in učinkovita raba virov z vidika življenjskega kroga, na primer v obliki košarice štirih kazalnikov rabe virov, in sicer vpliv na zemljišča, poraba vode, uporaba materialov in ogljični odtis, ter naj te kazalnike uporabijo kot osnovo za zakonodajne pobude in konkretne cilje zmanjšanja; poudarja, da mora biti ta proces pregleden in da mora vključevati najpomembnejše zainteresirane strani;

5.

poziva Komisijo, naj predlaga razširitev področja uporabe direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov na neenergetske proizvode in naj pripravi dodatne zahteve glede okoljsko primerne zasnove za splošno gospodarnost z viri in učinkovitost izdelkov, vključno z vsebnostjo recikliranih materialov, trajnostjo ter možnostjo recikliranja, popravila in ponovne uporabe, s čimer bi izboljšali njihov vpliv na okolje in spodbujali trge recikliranja; poudarja, da mora vsak tak predlog temeljiti na celoviti oceni učinka in biti skladen z drugimi ustreznimi ureditvami;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj načrt učinkovite rabe virov kar najbolj celovito vključijo v vse druge politike, tudi v splošne politike gospodarskega upravljanja, kot je Evropa 2020, in naj ga izvajajo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU;

7.

pozdravlja vodilno pobudo o Evropi, gospodarni z viri, ter časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, in njegovo vizijo ter faze do leta 2050; poziva Komisijo, naj hitro predlaga vse zakonodajne in druge pobude, potrebne za uresničitev teh faz in zagotovitev usklajenosti vseh politik EU z njimi in s splošno vizijo EU o nizkoogljičnem gospodarstvu do leta 2050, med drugim z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov za 80–95 % v primerjavi z letom 1990; poudarja, da je ločitev gospodarske rasti od rabe virov bistvena za izboljšanje evropske konkurenčnosti in zmanjšanje njene odvisnosti od virov; Komisiji priporoča, naj zagotovi ohranitev stabilnega zakonodajnega okvira, da ne bi ogrozili dolgoročnih naložb;

8.

poudarja, da je učinkovita raba virov pomembna za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020; je trdno prepričan, da bi moral imeti pri tem pomembno vlogo okvirni program za raziskave in inovacije Horizon 2020; države članice pa poziva, naj sprejmejo nacionalne načrte o učinkoviti rabi virov, ki bodo vključevali tudi specifične ukrepe in cilje v skladu s cilji iz časovnega načrta EU;

9.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 predlaga nov okvir politike za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, ki bi določal postopek opredelitve prednostnih proizvodov ali storitev, ki najbolj prispevajo k globalni porabi na najpomembnejših področjih – voda, zemljišča, surovine in ogljik, ter njegovo uskladitev s kazalniki potrošnje, kot so določeni v načrtu o učinkoviti rabi virov; okvir naj pospremi z zakonodajnimi predlogi, v katerih naj prednostne proizvode in storitve obravnava z ustreznimi orodji, vključno z mehanizmi, s katerimi bi lahko izboljšali gospodarnost z viri v dobavni verigi, ter z možnostjo postavljanja minimalnih zahtev ali meril za uspešnost z izvedbenimi ukrepi;

10.

meni, da ukrepi za doseganje večje energetske učinkovitosti ne morejo v nobenem primeru biti omejeni na javni sektor, zato poziva Komisijo, države članice in podjetja, naj svojo gospodarsko strategijo naslonijo na korenito izboljšano učinkovitost pri rabi virov, tako da bo gospodarska rast ločena od rabe virov; verjame tudi, da se je treba osrediniti na učinkovito in dejansko rabo virov;

11.

poudarja, da je treba nujno takoj ukrepati v podporo inovacijam in naložbam v nove tehnike in poslovne modele, vključno s sektorskimi industrijskimi strategijami in trajnostnimi poslovnimi modeli, kot je na primer lizinška družba, ter ustvariti nove spodbude, ki bodo koristile gospodarstvu; poudarja, da ima pri uresničevanju zelene gospodarske rasti poglavitno vlogo zasebni sektor, tudi mala in srednja podjetja;

12.

poudarja, da mora Evropa kot reciklirajoča družba svoje odpadke v veliki meri ponovno izkoriščati in reciklirati ter na najbolj učinkovit način proizvajati sekundarne surovine;

13.

poziva k razvoju malim in srednjim podjetjem prijaznega standarda za rabo virov na osnovi konceptov, kot je globalni dogovor Združenih narodov;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj cilje učinkovite rabe virov v celoti vključijo v evropski semester o usklajevanju gospodarske politike; poziva države članice, naj to potrebo potrdijo v Evropskem svetu; poziva Komisijo, naj zagotovi dodatne podatke o tem, kako bo napredek držav članic pri doseganju učinkovitejše rabe virov v konkretnem smislu ocenjen v okviru procesa evropskega semestra;

15.

poudarja, da prednost prvega na področju učinkovite rabe virov lahko pritegne rastoče trge ter da EU obvladuje približno tretjino svetovnega trga za okoljsko tehnologijo;

16.

ponovno opozarja, da je za preprečitev prihajajočih težav, kot sta na primer pomanjkanje virov in porast njihovih cen, nujno potrebno zmanjšanje porabe virov;

17.

ugotavlja, da bo prehod na gospodarstvo, ki je gospodarno z viri, mogoče uresničiti le, če bodo tržne cene v celoti odražale raven omejenosti virov in vse stroške proizvodnega postopka; poudarja, da trgi spodbujajo učinkovito rabo virov, če cene odražajo dejanske stroške uporabljenih virov; poziva k izvajanju pristopa življenjskega cikla v računovodskem procesu in k internalizaciji zunanjih okoljskih stroškov skladno z načelom „onesnaževalec plača“;

18.

potrjuje zavezo Komisije razvoju tržnih instrumentov, s katerimi bi omogočili vključitev zunanjih dejavnikov v tržne cene, tako da bi odražale dejanske stroške porabljanja virov in s tem povezane okoljske vplive, kakor je zapisano v časovnem okviru;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo spodbude, da bodo podjetja in javni organi merili, primerjali in nenehno izboljševali svoj vpliv na zemljišča, porabo vode, uporabo materialov in ogljični odtis, ter ukrepe, s katerimi bodo razširile načelo proizvajalčeve odgovornosti in odpravile ukrepe, zaradi katerih je raba virov manj učinkovita;

20.

poziva države članice k premiku na bolj okoljsko obdavčenje in poudarja, da bo to omogočilo znižanje drugih davkov, na primer na delo, ter povečalo konkurenčnost, ustvarilo enake konkurenčne pogoje in omogočilo tehnološki razvoj; poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo in primerjajo učinke tega instrumenta;

21.

poziva Komisijo, naj preuči razvoj modela razvrstitve po pomembnosti (hierarhije), s katerim bi zagotovili najvišjo dodano vrednost rabe virov, ne da bi pri tem ogrozili okolje;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma in do leta 2014 sprejmejo konkretne načrte na podlagi jasne opredelitve postopne opustitve vseh okolju škodljivih subvencij do leta 2020, vključno s subvencijami, ki spodbujajo neučinkovito rabo obnovljivih virov, in naj poročajo o napredku prek programov nacionalnih reform;

23.

poziva Komisijo, naj preuči možnosti za vzpostavitev razširjenih vseevropskih shem za odgovornost proizvajalcev, da bi spodbudili učinkovitost v vseh državah članicah, tudi v tistih, kjer je stopnja ponovne uporabe in recikliranja precej nižja od povprečja EU;

24.

poudarja pomen vloge državljanov in organizacij civilne družbe pri doseganju premikov, ki spreminjajo gospodarstvo; poudarja, da je treba oblikovati strategije ozaveščanja, da bi spremenili ravnanje potrošnikov in se izognili povratnim učinkom;

25.

poudarja, da je treba zagotoviti trajnostno evropsko dobavo surovin, ki zadostuje za zadovoljitev potreb rastočega sektorja za recikliranje odpadkov in zagotavlja razširitev evropskega odprtega gospodarstva in ustvarjanje delovnih mest;

26.

poziva k okrepljenim zahtevam na področju zelenih javnih naročil za proizvode in storitve, ki znatno vplivajo na okolje in najbolj prispevajo k porabi najpomembnejših svetovnih virov (voda, zemljišča, surovine in ogljik), kot je določeno v načrtu o učinkoviti rabi virov; poziva Komisijo, naj oceni, kje bi lahko zelena javna naročila povezali s projekti, ki jih financira EU; poziva k prizadevanjem za spodbujanje skupnih javnih naročil in mrež uradnikov s tega področja, tako da bi zelena javna naročila podprli še pred koncem tega leta, ne da bi to povzročilo poslabšanje konkurenčnosti javnih podjetij;

27.

poziva k razširitvi okoljskih podatkov na konvencionalne izdelke široke potrošnje; podpira poskuse uvedbe okoljskih oznak v državah članicah ter spodbuja Komisijo, naj oblikuje usklajeno evropsko metodo za izračun okoljskega odtisa proizvodov, da bi potrošnike bolj obveščala o vplivih na okolje proizvodov, za katere se ne uporabljajo obstoječi ukrepi, kot so ekološka in energijska oznaka ali oznaka ekološkega kmetovanja;

28.

poudarja, da bi bila pomembna vseobsegajoča oznaka, ki bi poleg drugih informacij o izdelku zajemala tudi rabo virov; poziva Komisijo in države članice, naj ustrezno ukrepajo, da bi izboljšale sedanjo ureditev označevanja z združitvijo oznak, tako da bi se mogli potrošniki zlahka odločati informirano in trajnostno;

29.

poziva države članice, naj zagotovijo popolno izvajanje zakonodaje EU v zvezi z odpadki ter minimalnih ciljev prek nacionalnih strategij in načrtov za preprečevanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi; ponavlja, da je treba cilje v zvezi z zbiranjem in ločevanjem dodatno izdelati ter jih določiti tako, da bo vseh fazah recikliranja zagotovljena količinsko največja in najbolj kakovostna predelava materialov; zato poudarja, da je treba pri financiranju EU dati prednost dejavnostim, ki so višje v hierarhiji odpadkov, kakor določa okvirna direktiva o odpadkih (da imajo npr. obrati za recikliranje prednost pred odlaganjem odpadkov); poziva Komisijo, naj razmisli o potrebi po izboljšanju in uskladitvi metod izračuna in statistike v zvezi z odpadki, da bi zagotovili zanesljivo podlago za spodbujanje recikliranja;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj se učinkoviteje spoprimejo z nezakonitimi pošiljkami odpadkov, predvsem nevarnih, v tretje države, predvsem pa naj okrepijo nadzorne mehanizme na tem področju; v zvezi s tem spodbuja k oblikovanju evropske „zunanje politike na področju odpadkov“, ki bi težila k temu, da bi tudi zunaj EU širila evropske standarde ravnanja z odpadki;

31.

poudarja, da se več kot 20 % živil zavrže, ter poziva Komisijo in države članice h konkretnim ukrepom za znatno zmanjšanje živilskih odpadkov; poudarja tudi, da tu ne gre namreč samo za odmetavanje hrane, pač pa tudi za porabljanje virov pri pripravi in pakiranju živil;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj več pozornosti namenijo informiranju, izobraževanju in ozaveščanju, predvsem kar zadeva ločevanje odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje, pri tam pa naj upoštevajo, da izobraževanje neposredno vpliva na navade glede učinkovitega izrabljanja virov;

33.

poziva Komisijo, naj širše vključi zakonodajo s področja odpadkov, upoštevaje hierarhijo odpadkov in potrebo po kar največjem zmanjšanju preostalih odpadkov; zato poziva Komisijo, naj do leta 2014 oblikuje predlog za postopno uvedbo splošne prepovedi nastajanja odlagališč na evropski ravni in za postopno odpravo sežiganja odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati ali kompostirati, do konca tega desetletja; to je treba podpreti z ustreznimi prehodnimi ukrepi, vključno z nadaljnjim razvojem skupnih standardov na podlagi vidika življenjskega cikla; poziva Komisijo, naj pregleda cilje s področja recikliranja do leta 2020 iz okvirne direktive o odpadkih; meni, da bi mogel k uresničevanju tega cilja pripomoči tudi davek na odlagališča, ki so ga nekatere države članice že uvedle;

34.

želi opozoriti, da bi lahko obstoječa odlagališča uporabili kot skladišča surovin (za urbano rudarstvo), čeprav je to področje slabo raziskano;

35.

poziva države članice, naj razširijo delo na področju smernic za razvoj standardov za reciklirane materiale prek Evropskega odbora za standardizacijo;

36.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo politike težile h kaskadni uporabi naravnih surovin in k izbiranju najbolj energetsko učinkovitih proizvodov z največjo dodano vrednostjo, pri čemer je treba še posebej upoštevati potencial za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;

37.

poziva Komisijo, naj tak kaskadni pristop spodbuja tudi pri uporabi biomase, pri čemer naj imajo recikliranje in proizvodi z najvišjo dodano vrednostjo, ki učinkovito porabljajo vire, na primer proizvodi in industrijski materiali biološkega izvora, prednost pred energijo iz biomase;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo program za ozaveščanje in naj podjetjem, zlasti malim in srednjim, pomagajo z usmerjanjem;

39.

poudarja, da mora pristop življenjskega cikla, če naj bo smiseln, temeljiti na čim natančnejših izračunih; ob tem vztraja, da morajo dobavitelji pri izvajanju direktive o kakovosti goriva uporabljati ločeno privzeto vrednost za katranske peske;

40.

poudarja, da so raziskave, razvoj in inovacije pomembni za hitrejši prehod v Evropo, gospodarno z viri; želi spomniti, da je potrebnih več inovacij, še posebej na področju okolju prijaznega raziskovanja materialov in njihove ekstrakcije, kmetijstva, kemije, obdelave in recikliranja odpadkov, gospodarjenja z vodo, potenciala za ponovno uporabo, nadomeščanja materialov, ki vplivajo na okolje, tehnologij in zasnove za manjšo porabo materialov in energije, obnovljive energije in energetske učinkovitosti; poudarja, da bi uvedba davčnih odbitkov v zvezi z manjšo rabo virov koristila tudi inovacijam, raziskavam in razvoju;

41.

opozarja, da bi morali z učinkovito rabo virov prispevati k okrepitvi tehničnih zmogljivosti EU, s čimer bi v celotni vrednostni verigi zagotovili večji izkoristek surovin (pri rudarjenju, obdelavi, rafiniranju, recikliranju);

42.

poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče na področju rudarstva in predelovalne industrije v EU povečati učinkovito rabo virov, da bi povečali konkurenčnost in trajnost, tudi s spodbujanjem uporabe novih tehnologij in povečanjem proizvodnje stranskih proizvodov poleg osnovnih kovin;

43.

poziva države članice, naj razmislijo o ustanovitvi središč za inovacijsko tehnologijo, ki bi podpirala ekstrakcijo, recikliranje in ponovno uporabo uporabnih sestavin rudarskih odpadkov ter omogočala nadaljnjo uporabo tovrstnih proizvodov iz različnih vrst skladišč odpadkov in gradbeništva, pa tudi okoljsko varno ravnanje s tovrstnimi skladišči;

44.

opozarja, da je treba uporabljati alternativne proizvode, s katerimi bomo spremenili energetsko in materialno intenzivne vzorce potrošnje, obenem pa dosegli enako stopnjo uspešnosti, ter alternativne surovine in druge materiale, zaradi katerih bodo proizvodni procesi manj energetsko intenzivni;

45.

poziva Komisijo, naj preuči posledice davka na vire in primarne surovine, zlasti morebitne stranske učinke, kot so netrajnostna zamenjava, utaja davkov ali preusmeritev gospodarskih dejavnosti v tretje države;

46.

poudarja pomen spretnosti in usposabljanja; Komisijo in države članice poziva, naj v zvezi s tem v tesnem dialogu sodelujejo s socialnimi partnerji, akademskimi krogi in industrijo; poziva jih tudi, naj v sodelovanju z industrijo in akademskimi krogi prek posebnih univerzitetnih programov in štipendij podpirajo učinkovito rabo virov; zato podpira programe izmenjave na tem področju, kot je program Erasmus Mundus na področju rudnin in okolja.

47.

poudarja, da je treba vlagati v recikliranje surovin in redkih zemljin, saj imajo pridobivanje, rafiniranje in recikliranje teh elementov hude okoljske posledice, razen če se z njimi ustrezno ravna;

48.

poudarja, da je biotska raznovrstnost zaradi ekosistemskih storitev, ki jih zagotavlja, poglavitna za človekov obstoj in blaginjo družb, tako neposredno kot posredno; pozdravlja in podpira strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, z vsemi njenimi cilji in ukrepi; poudarja, kako pomembno je vključevati varstvo biotske raznovrstnosti, tudi v Evropi, gospodarni z viri;

49.

v skladu s tem pozdravlja dejstvo, da so bili pripravljeni posebni ukrepi za nadzor nad invazivnimi vrstami, in poziva, naj se ti ukrepi nemudoma začnejo izvajati;

50.

poudarja, da je voda pomembna kot poglavitni naravni vir za človeka in ekosisteme; želi spomniti na vse večje pritiske na razpoložljivost in kakovost varnih in stalnih vodnih virov zaradi krčenja gozdov, širjenja mest, demografske in gospodarske rasti ter podnebnih sprememb; poudarja potrebo po večravenskem pristopu pri gospodarjenju z vodnimi viri ter izpostavlja vlogo lokalnih in regionalnih organov v zvezi z vodilno pobudo za Evropo, učinkovito z viri;

51.

poziva Komisijo, naj izračuna tudi stroške okoljske škode, ki je posledica kmetijske in ribiške politike EU, ter to objavi;

52.

poziva Komisijo, naj izkoristi najboljšo prakso na področju učinkovite rabe virov ter pripravi primerna merila in začne pilotne projekte za več virov, na primer fosfor, da bomo do leta 2020 dosegli skoraj 100-odstotno ponovno uporabo ter optimizirali njihovo rabo in recikliranje; poudarja, da bi morala take projekte financirati EU;

53.

meni, da je treba z evropskimi viri ravnati bolj strateško in okoljsko sprejemljivo; meni, da si je treba bolj prizadevati za gospodarjenje z obstoječimi viri v EU, predvsem minerali, kovinami in lesom ter viri energije, kot so fosilna goriva; poudarja, da ima EU potencial za pokrivanje lastnih potreb po surovinah, in poziva k zmanjšanju njene odvisnosti od uvoza surovin, pridobljenih z okoljsko netrajnostnimi metodami;

54.

meni, da bi se morale panoge v državah članicah vse bolj zanašati na domače surovine; poudarja, da bi moralo gospodarjenje z domačimi viri zagotoviti, da se ne bodo zapravljali;

55.

poudarja, kako pomembno je trajnostno kmetijstvo, saj pripomore k zmanjšanju rabe zemljišč zaradi uvoza in evropskega ogljičnega odtisa;

56.

meni, da je večja ozaveščenost potrošnikov odločilna pri učinkovitejši rabi virov na področju potrošnje hrane, in podpira pobude na lokalni in nacionalni ravni ter ravni EU za bolj trajnostne vzorce potrošnje hrane;

57.

opozarja na vlogo obnovljivih naravnih virov, kot so gozdovi, pri učinkoviti rabi virov; poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo obnovljivih, okolju prijaznih surovin in drugih materialov biološkega izvora, ki jih je mogoče reciklirati; zlasti poudarja, da je uporaba obnovljivih materialov z nizkimi emisijami, kot je les, pri gradnji gospodarna z viri;

58.

poudarja, da je treba okrepiti varstvo gozdov v EU, pa tudi sredstva za preprečevanje tveganj na tem področju, saj so gozdarski viri in okoljske značilnosti lesa izredno pomemben naravni kapital; poziva k oblikovanju instrumentov za financiranje ukrepov za preprečevanje gozdnih požarov in napadov škodljivcev; poziva Komisijo, naj skupaj z lesno industrijo preuči možnosti uvedbe konkretnih ukrepov za trajnostno izkoriščanje gozdarskih virov, predvsem s pilotnimi projekti; poziva k boljši uporabi obstoječih gozdarskih ukrepov v okviru različnih politik EU, da bi izboljšali gospodarsko vrednost gozdov in zagotovili večjo razpoložljivost lesa kot materiala, na primer s programom ponovnega pogozdovanja v programih za razvoj podeželja;

59.

poudarja, da izgube hranil v okolju zaradi kmetijske proizvodnje povzročajo velike zunanje stroške za ekosisteme, zdravje ljudi in podnebje; poziva Komisijo, naj uvede sodobne tehnike ravnanja s hranili, da bi kljub vse intenzivnejši proizvodnji zmanjšali izgube hranil;

60.

poudarja, da je sveženj reform skupne ribiške politike bistveni element vodilne pobude za Evropo, gospodarno z viri; meni, da je treba obravnavati vprašanja največjega trajnostnega donosa, preprečevanja zavržkov, čistejših in učinkovitejših motorjev, bolj selektivne ribiške opreme, enakih konkurenčnih pogojev na mednarodni ravni in presežne zmogljivosti flot ter tako zagotoviti okoljsko in ekonomsko trden sektor ribištva in ribogojstva; poleg tega poudarja, da so male priobalne flote družbeno in gospodarsko pomembne;